Damjan OVSEC Mesto, meščani, meščanstvo Problem življenja je problem zavesti. Stopnja neke kulture je vedno povezana s stopnjo zavesti (razvojem zavesti) nosilcev oziroma udeležencev te kulture. V resnici gre za psihološki problem individuacije. Tukaj se vse začne ali vse pade. Pri nas veliko manj kot o t. i. »visoki kulturi«, ki naj bi nas v preteklosti pomagala oblikovati kot narod, govorimo, pišemo in vizualiziramo o kulturi vsakdanjega življenja, kamor med drugim sodi tudi kultura bivanja, kulturna podoba in življenje v mestih, trgih in vaseh, kultura medsebojnih odnosov itn. Slovenci smo končno dobili svojo državo in z njo svojo metropolo, ki je po zgodovinskem nastanku in razvoju predvsem meščanska. Meščanstvo je namreč stoletja gradilo mesto zase. Prav zato se je z njim močno identificiralo. Danes imamo največje težave prav z identiteto in identifikacijo, razlogov pa je veliko. Ti so politične, ekonomske, sociološke, psihološke, zgodovinske, geografske in še kakšne narave. Pomemben razlog je, denimo, ta, da imamo v Ljubljani pet vrst prebivalstva, namreč prave (stare) meščane, prišleke iz večjih slovenskih mest, prišleke s podeželja in prišleke iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Imamo tudi nekaj tujcev, ki pa trenutno na podobo Ljubljane skoraj nič ne vplivajo. Jasno je, da je temeljna razlika med pravim meščanom in mestnim prebivalcem (kar nekateri kratko malo enačijo) v tem, da slednji do mesta nima (enakega) ustvarjalnega odnosa, ker se z mestom in njegovim esprijem bodisi šibko bodisi sploh ne identificira. Ne glede na vse »izme« - vključno s socializmom, ki je bil za mesto trd oreh, - se moramo vprašati: zakaj je bilo treba ta izjemen zgodovinski napor, v stoletjih zgraditi mesto, ki je, ko se vanj rodimo, naše in ga kot takega spoznamo in občutimo, zanikati? Prišli smo tako daleč – to pa sem zapisal že pred dvajsetimi leti – da znamo mesto zgolj imeti, živeti z njim pa ne znamo. V zvezi z Ljubljano bi rad poudaril dva vidika. Širši je problem metropole, ožji problem mestnega centra. Osnovna težava v zvezi z Ljubljano je v tem, da metropole niti Ljubljančani, niti drugi Slovenci nočemo spoznati za glavno mesto republike Slovenije. Paradoks? Nikakor ne. Ljubljana živi brez zamaha, ki pritiče metropoli, brez samozavedanja, brez zavesti o tem, kaj ji v slovenskem prostoru pripada, zakaj ji to pripada in kako to dejstvo uresničiti v življenju. Ljubljana pa ni samo glavno mesto države, ampak tudi regionalni center Kranjske. Odpovedala je tudi v tej vlogi, čeprav bi bilo treba razvijati oba vidika njene vloge. Najprej moramo vedeti, da Ljubljana nikoli ne bo London, ker ni in ne bo svet v malem, torej ne more razviti svetovljanskosti. Provincialni smo prav zaradi tega, ker bi radi imeli »svet«, ko hkrati nimamo niti Evrope. Vendar imamo za naše razmere odlično rešitev: Ljubljana bi morala biti Slovenija v malem! A žal, tudi to ni. Ljubljana kot sorazmerno majhno glavno mesto ustrezno velike Slovenije, bi morala ponujati kulturo regij, seveda na demokratičen način in ob strogih merilih, ki jih narekuje kvaliteta meščanske evropske tradicije. Ker zanemarjamo omenjene vidike, na katere že vrsto let opozarjam, Ljubljana ne živi, ampak životari. Tisto, čemur Evropa pravi »qualité de la vie«, kvaliteta življenja, je pri nas še fraza. Življenje mesta, kulture itn. nima nobene vrednosti, če poteka tako, da zgolj ohranja neki mehanizem. Da je ta utečeni mehanizem edino gibalo urbanega preživetja.

Regije niso pomembne le za Ljubljano, ampak za vsako mesto, saj vsako mesto oplajajo in ga vitalizirajo. Ta misel je v svetu znana vsaj od Mumfordovih razmišljanj naprej. Koliko pa je Slovenija sploh velika, če se odpove svoji regionalnosti? In kaj bi se ji brez regij zgodilo? Postala bi predmestje nekega tujega evropskega gigantopolisa, nacionalna identiteta pa bi izhlapela. Znani raziskovalci mest opozarjajo na tole; notranjega jedra metropole ne moremo obnoviti, če se ne lotimo širše preobrazbe v regionalnem in medregionalnem merilu. Ves vitalizem, vsa energija prihaja od tam. Aktivna vloga mesta v prihodnosti bo, da povzdigne do najvišjega razvoja, pestrost in individualnost regij, kultur, osebnosti. Brez mesta nima sodoben človek nobene uspešne obrambe proti mehanskim skupnostim, ki se še zmeraj zavzemajo za to, da bi vsakršno resnično človeško življenje napravile nepotrebno. Mesto je od nekdaj nekaj, kar brani individuum. Samo njegovi zgodovinski sovražniki so različni. Z Ljubljano bi se moralo ukvarjati tako mesto z županom kot država. Vemo, kaj se dogaja. Če politiki za mesto nimajo časa, interesa, nagnjenja in podobnega, imajo do njega dolžnost! Dobro je znano, morda pa tudi ne, da je vse, kar je mogoče tradicionalno mestnega vzpostaviti – kvaliteta! Kvaliteta je ali pa je ni. Tretje možnosti ni. Drugi vidik, ki sem ga izbral, je problem mestnega centra. V njem so se »nabrale« slabosti vsega mesta, a, ker gre za središče metropole vseh Slovencev, v njem te slabosti najbolj »kričijo«. Center je degradiran, sterilen in uničen. Je podoba splošne slovenske vnemarnosti, zanemarjenosti, vsakršne šibkosti, ignorance, odtujenosti in slehernega občutka za detajl. Za dobro življenje meščana v centru – ali kjer drugje – niso glavni pogoj kulturne ustanove, teatri, kina, bar v vsaki tretji hiši, v vsaki četrti pa trgovina s supergami, prvi pogoj je nekaj drugega. Meščan na prvem mestu potrebuje duševno sproščenost, ki je potrebna zaradi kreativnosti. Brez tega kreativnosti ne more biti. Mesto, metropola, daje ali bi morala dajati razmere, da človek lahko stopi na pot vrhunske kreativnosti: v umetnosti, znanosti, izobraževanju ... Pri tem ne gre toliko za vir informacij, ampak za interakcijo razmišljanj, za interakcijo kreativnosti, ki jo ambient duševne sproščenosti omogoča. Več ko imamo kreativcev, več pozitivnega lahko na raznih toriščih človekovega udejstvovanja pričakujemo v prihodnje. To v našem primeru seveda izgrajuje mesto. Včasih so »sproščenost« omogočile – med drugim – razvite, učinkovite in kvalitetne storitvene dejavnosti, ekonomska trdnost, red, disciplina, demokratičnost ter druge splošne vrednote. K zadnjemu je sodila tudi t. i. pozitivna selekcija, ki je zdaj seveda (spet) nimamo. Vse to povzroča, da se Ljubljani kar naprej nekaj jemlje. Celote nočemo videti, ker je v bistvu nismo sposobni videti. Nas še vedno, in celo čedalje bolj, zanima samo oblika, fasada, vsebina pa ne. Vendar je le organskost tista, ki varuje življenje. Zato je Ljubljana in njen center preveč avtomatična, zato je Ljubljana tudi utrujeno mesto. Mestno središče je izvotljeno in brez leska. Tu ni ne barv ne veselih obrazov, kar ni čudno, saj nam povsod manjka Eros. Zagrebčani, ki ga imajo že po naravi precej več, niso naredili te napake, da bi tako kot mi začeli prestavljati življenje mestnega središča nekam za mestno obzorje, v čudno periferijo, kjer se bohotijo težko dostopni blagovni centri, kina, celo gledališče, in ki ponujajo konzumističnemu Ljubljančanu »vse, kar potrebuje«. Mi vsekakor premalo "damo na nas". Tujci o nas menijo tole: pri vas vsakdo kopira samo naslabše in se dela, da je tisto, kar ni. Skoraj nihče pri vas (gre za Ljubljano) ni avtentičen in noče delati iz sebe. Povedano drugače: za to, kar počneš, je treba biti strokovnjak, mojster – sicer bo vse, kar spraviš iz sebe, surogat. Ljubljana je večinoma mesto surogatov, njen center pa njihov »kralj«. Nam manjkajo evropski standardi, vendar ne le v materialnem, ampak še

veliko bolj v duhovnem smislu. Spominjam se, da so se nekdanji meščani srčno veselili vsake novitete v mestu, ker so vedeli, da bo z njo mesto pridobilo. Z veseljem in zavzeto so spremljali njegov razvoj. Danes je povsem obratno. Nihče se ničesar ne veseli, ker se nima česa veseliti. Čustva do mesta pri marsikom seveda obstajajo, vendar je osnovno čustvo strah ali nelagodnost: spet nam bodo vse z…..i! To so, žal, občutki pristnih Ljubljančanov. Ne v mestnem središču, ne kje drugje, ni v Ljubljani prostora za drugačnost. Mesto je neprijazno do nadarjenih, do hendikepiranih, do ekstravagantnih, do eksotičnih ljudi. In vendar naj bi ravno meščan bil pojem liberalizma, ki si ga je sam izboril. To, kar imamo danes, je libertinizem in arogantni permisivizem, komaj kaj več. Ta se seveda ves čas sklicuje na trg, češ, tržnost bo uredila (vse) razmere. Kje pa. Oblika mestnega življenja, o kateri govorim in pišem že leta, ne more temeljiti na tržnosti, najmanj pa v centru mesta. Dokaz je na dlani: vsako leto je slabše. Zanemarjenost, parki, zelenice, okrasno cvetje, snaga, promet, Eros… nimajo nobene zveze s tržnostjo. Tudi najrazličnejši lokali ne. V mestu brez standardov je vsakdo dovolj dober, da preživi. Če govorimo o umiku dejavnosti, ki mesto krasijo, v korist dejavnostim, ki mesto kvarijo, smo ne glede na to dolžni o tem resno razmišljati, čeprav, kot kaže, nimamo najmanjše možnosti, da bi »neomerkantilista« (kapitalista?) prepričali o ravneh, estetiki in poslanstvu. Ta je namreč nekakšen absurdni prišlek, ki nima pojma o tradiciji in podobnem, če že, pa vse skupaj sovraži ali odklanja. Jasno. In vendar mesto, kaj šele Ljubljanski center, ni nič drugega kot mogočen skupek tradicije. Iz nerazumevanja tega seveda nastaja vzročna zveza vsakršnega nespoštovanja do mesta, pa tudi do njegovih prebivalcev. V mestnem središču bi že zdavnaj morali brez vsakega, a za Slovence tako tipičnega vzklika »ampak…« predlagati in sprejeti zakon o določenih dejavnostih v mestnem prostoru, kamor za začetek – ob navedenem – sodijo normativi o t. i. namembnosti določenih lokalov. Teh po vseh evropskih standardih ni mogoče in ni dovoljeno poljubno spreminjati. To ne more biti v rokah nekaj posameznikov, saj center ni njihov. Njihovo ne more biti tudi določanje najemnin. Visoke najemnine so prevzele vlogo nekdanje ideologije. Zgodovinsko in življenjsko pomembne točke v središču mesta – in ponekod drugod – bi moralo denarno in moralno podpirati mesto sámo, v nekaterih primerih pa celo država. Tukaj gre za mestno identiteto, človeške potrebe in higieno odnosov. Če je strah pred nami samimi prevelik, pogledi zamegljeni in hkrati napolnjeni samo z lokalnimi koristmi, imejmo toliko širine in tolerance in pokličimo na pomoč kompetentne tujce. Če smo zmagali v baroku, zakaj ne bi še zdaj? Nedvomno drži, da smo v Ljubljani, posebej pa še njenem središču, dobesedno izbrisali cele segmente ljudi, navad, šeg, okusov, zahtev, pričakovanj, potreb, upov. Nič višjega, kaj šele visokega, nas ne zanima. Vsaj v središče mesta moramo torej prinesti luč. Luč, ki bo svetila tudi podnevi, kajti zdaj nimamo niti luči, ki bi svetile ponoči. Ob vsem omenjenem je ljubljanski center namreč temen, neosvetljen, nepredvidljiv, neprehoden, mestoma celo strah zbujajoč. In če slovenska metropola ne more osvetliti pločnikov in cest, kje naj potem zbere pogum, da bo poleg nekaterih obsijanih stavb osvetlila tudi tisto novejšo mestno arhitekturo, ki si to nedvomno zasluži. Središču Slovencev v veselje in korist.

Za sklep pričujočega sestavka tole: Dokler se ne bomo rešili starih kolektivističnih predstav, vsakršne zanemarjenosti in nemarnosti, balkanizmov, zadovoljnosti in zadovoljenosti z vsem in z ničemer, življenja brez občutka itn., je težko govoriti o novih idejah, zamislih. Najprej se je treba usesti v buldožer in skidati Avgijev hlev okoli nas.