Naš znak: CZP – 225/2009 (H00-6D, AP)

VRHOVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJETavčarjeva 9

1000 LJUBLJANA

TOŽEČA STRANKA: ELENA PEČARIČ, Spodnje Škofije 156, Škofije, ki jo zastopa:

TOŽENA STRANKA: 1. IVAN VIVOD, Zgornje Pirniče 94e, Medvode,2. BORIS ŠUŠTARŠIČ, Linhartova 1, Ljubljana,3. MIRAN KALČIČ, zaposlen pri Zavod za varstvo pri delu, d.d., Chengdujska 25, Ljubljana, 4. DANE KASTELIC, zaposlen pri ZPS, Štihova ulica 14, Ljubljana,5. MIRAN KRANJC, Grabe 13a, Središče ob Dravi,6. ANTON PETRIČ, Goriška ulica 7, Maribor,7. ŠTEFAN KUŠAR, Gregorčičeva 9, Ljubljana,ki jih vse zastopa Odvetniška družba Mramor, Sorta in Holec, o.p., d.o.o. iz Ljubljane

zaradi plačila odškodnine (pcto. 7.000,00 EUR s pp)

P R E D L O G Z A D O P U S T I T E V R E V I Z I J E

tožeče stranke

zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2331/2012 z dne 08.05.2013, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 661/2009 z dne 14.03.2012

1x

pooblastilo priloženo

Priloge (1x):- sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 661/2009 z dne 14.03.2012,- sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2331/2012 z dne 08.05.2013- odločba VS RS, II Ips 111/2009 z dne 10.9.2012,- »študija« Socialno in etično delovanje YHD - Društva za teorijo in kulturo hendikepa z dne 4.5.2007,- odločba VSL II Cp 226/2009 z dne 27.05.2009,- odločba VSL I Cp 5249/2007 z dne 07.05.2008,- Sklep o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade RS za invalide (čistopis), - odločba VSL I Cp 1711/2012 z dne 06.02.2013,- odločba VSM I Cp 2077/2009 z dne 02.02.2010,- dopis Varuha človekovih pravic z dne 17.7.2007

Predlagateljica (v nadaljevanju označena kot tožeča stranka oziroma tožnica) po svojih pooblaščencih zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2331/2012 z dne 08.05.2013, vlaga naslednji pravočasni

p r e d l o g z a d o p u s t i t e v r e v i z i j e

iz razloga, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, zaradi česar naslovnemu sodišču

p r e d l a g a ,

da predlogu za dopustitev revizije ugodi in revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2331/2012 z dne 08.05.2013, dopusti.

O b r a z l o ž i t e v :

Splošno:

Tožnica je zoper tožence vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo odškodnine zaradi posegov v njene osebnostne pravice oziroma razžalitev dobrega imena in časti. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku delno ugodilo in tožencem naložilo plačilo 3.000,00 EUR, z zamudnimi obrestmi ter odločilo o pravdnih stroških. Drugostopenjsko sodišče pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter hkrati odločilo o pravdnih stroških.

367. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, moč vložiti revizijo le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Glede na to, da v predmetni zadevi vrednost spora znaša 7.000,00 EUR (tudi ob upoštevanju 5. odstavka 367. člena ZPP), je revizija dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti naslovno sodišče.

Tožnica se z odločitvijo drugostopenjskega sodišča ne strinja in je prepričana, da so podani razlogi za dopustitev revizije v smislu določbe 367.a člena ZPP, zato bo v nadaljevanju te vloge opredelila pravna vprašanja, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, za enotno uporabo prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse.

Tožnica je po svojih pooblaščencih sodbo Višjega sodišča v Ljubljani prejela 30.05.2013, zato je predmetni predlog za dopustitev revizije pravočasen.

Tožnica predmetnemu predlogu za dopustitev revizije prilaga izvod pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, prav tako pa tudi izvod sodbe sodišča prve stopnje, glede drugih listin iz sodnega spisa, ki izkazujejo obstoj v nadaljevanju zatrjevanih kršitev, pa bo tožnica v nadaljevanju posebej opredelila, zakaj jih prilaga.

Dokaz:- sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 661/2009 z dne 14.03.2012, - sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2331/2012 z dne 08.05.2013.

Stran 2 od 7

V nadaljevanju tožnica skladno z določilom 4. odstavka 367.b člena ZPP podaja obrazložitev pravnih vprašanj, katera skupaj navaja v zaključku predmetne vloge.

Glede vprašanj:

V predmetni zadevi gre za pravno vprašanje, če so toženci, ki so delovali v okviru Sveta Vlade RS za invalide, odgovorni za povzročeno škodo tožnici (pasivno legitimirani). Prav tako gre za vprašanje, če so vsi toženci delovali v okviru navedenega telesa. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da toženci odgovarjajo za nastalo škodo, drugostopenjsko sodišče pa se je ob drugačni uporabi materialnega prava odločilo, da določilo 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odreka oškodovancu možnost, da odškodnino terja neposredno od članov organa neke pravne osebe in da bi tožnica v konkretnem primeru lahko odškodnino terjala zgolj od države, torej od pravne osebe, za katere organ gre. Ker naj bi namreč toženci povzročali dejanja v okviru izvrševanja svojih funkcij, kot člani delovne komisije Sveta Vlade RS za invalide, naj bi bila njihova neposredna deliktna odgovornost izključena. Pri tem se višje sodišče sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 111/2009 z dne 10.09.2012.

Tožnica meni, da je stališče drugostopenjskega sodišča, ki se sicer sklicuje na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 111/2009, napačno. Pri tem tožnica izpostavlja zlasti določilo 2. odstavka 26. člena Ustave RS, ki določa, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom (pri čemer je tožnica prepričana, da takšen zakon predstavlja Obligacijski zakonik) zahteva povračilo škode tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil, ne zgolj od države. Upoštevati je tako potrebno, da je Ustava RS dala oškodovancem široko možnost uveljavljanja odškodninskih zahtevkov od vseh povzročiteljev protipravne škode. Po mnenju tožnice tako ni moč slediti (ozki) jezikovni razlagi oziroma jezikovni primerjavi 147. in 148. člena OZ, ki naj bi po stališču drugostopenjskega sodišča pokazala, da v primeru, ko gre za škodo, ki jo povzroči član organa pravne osebe, oškodovanec nima možnosti odškodnine terjati neposredno od takšne fizične osebe, temveč jo lahko terja le od pravne osebe. Namen določil OZ je namreč prav v tem, da lahko oškodovanec terja odškodnino (tudi) od močnejše stranke, torej bodisi od delodajalca bodisi od pravne osebe, ne pa zgolj od pravne osebe. Za pravilno razlago in materialnopravno pravilno uporabo določila 148. člena OZ je torej potrebno uporabiti ne zgolj ozko jezikovno razlago, temveč zlasti teleološko (razlaga po namenu), prav tako pa tudi logično in zgodovinsko razlago. Povsem logično je namreč, da je želel zakonodajalec z uzakonitvijo določila 148. člena OZ razširiti odškodninsko odgovornost z odgovornih oseb še na pravne osebe in ne obratno. S tem je zakonodajalec širše zaščitil oškodovance, pri tem pa oškodovancem ni hkrati preprečil, da bi škodo terjali neposredno od povzročiteljev, saj se ni želel odreči takoimenovani preventivni funkciji odškodnine, ki naj bi oškodovalca v bodoče odvrnila od podobnih ravnanj. Navedeno pa je ključno v predmetni zadevi. Tožeča stranka je namreč v tožbi pojasnila, da je bil edini namen »študije« z naslovom Socialno in etično delovanje YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa zgolj v diskreditaciji in žaljenju, tako društva YHD kot tožnice kot njegove predsednice. Besedilo »študije« (pod narekovaji zato, ker ni šlo za neko resno znanstveno študijo, temveč je šlo za napad na tožnico, pod krinko »študije«) je štela kot tipičen primer sovražnega govora in v nebo vpijoč primer nestrpnosti in zaničevanja v javnosti. Štela je, da je bil edini namen avtorjev »študije« v tem, da tožnico kot osebo na podcenjevalen način diskreditirajo in pri tem hkrati v javnosti pokažejo negativno vrednostno oceno tožnice, ki je s »študijo« zreducirana v patološko in nemoralno osebnost z velikimi osebnostnimi težavami, ki jih skuša reševati skozi prizmo YHD. Z vložitvijo tožbe zoper

Stran 3 od 7

fizične osebe, neposredne avtorje navedene »študije«, je torej tožnica zasledovala tudi preventivno funkcijo odškodninskega prava, saj je želela, da toženci s takšnimi in podobnimi ravnanji tudi v bodoče prenehajo. S tem, ko se ji takšna možnost odreka, pa je tožnica prepričana, da je poseženo v njene ustavne pravice, da zavaruje svoje osebnostne pravice pred posegi tretjih. Ob tem ne gre spregledati tudi tega, da tožnica ni tožila ene članice Sveta Vlade RS za invalide, saj se je ta v zapisniku seje navedenega sveta distancirala od stališč preostalih članov in torej ni šlo za avtorico spornega besedila. Preostali toženci pa so priznali in tudi sami izrecno navedli, da so vsi aktivno sodelovali pri »študiji« (glej obrazložitev prvostopenjske sodbe, točka 9).

V zvezi z odgovornostjo tožencev v predmetni zadevi sicer v resnici obstaja odločba VS RS, opr. št. II Ips 111/2009, vendar tožnica meni, da za predmetno zadevo ta judikat ni neposredno uporabljiv, zato meni, da prakse vrhovnega sodišča v tej smeri še ni. Da praksa višjih sodišč o tem vprašanju ni enotna, pa izhaja tudi iz opombe številka 4 pri navedeni sodni odločbi, saj se tam navaja, da so posamezna višja sodišča štela, da je neposredna odškodninska tožba zoper (v konkretnem primeru) sodnika mogoča, če se mu očita naklepna povzročitev škode (odločbi VSL I Cp 5249/2007 z dne 07.05.2008 in VSL II Cp 226/2009 z dne 27.05.2009 – se prilagata).

V zadevi opr. št. II Ips 111/2009 je namreč Vrhovno sodišče RS odločilo, da se odgovornost državnega tožilca ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec oziroma javni uslužbenec, temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Pri tem se je VS RS sklicevalo na širši obseg problematike in postavljalo vlogo državnega tožilca ob bok vloge sodnika (in tudi državnega pravobranilca). Štelo je namreč, da državni tožilec opravlja funkcijo pregona kaznivih dejanj in je v okviru te funkcije, ki je odraz oblastnega ravnanja države, lahko obravnavan zgolj kot zastopnik države in kot samostojen državni organ, zaradi česar delovanja državnega tožilca kot fizične osebe ni moč ločiti od delovanja državnega organa oziroma države kot take in ga je v tej funkciji potrebno šteti kot zastopnika države, posledično pa je v takšnih primerih neposredno odgovorna zgolj država sama in ne tudi državni tožilec. To je predvsem posledica neodvisnosti tožilstva, ki je podobna neodvisnosti sodstva.

V predmetni zadevi pa gre za ključno razliko v tem, da je Svet Vlade RS za invalide strokovno in posvetovalno telo Vlade RS, ki tej nudi strokovno pomoč pri odločanju o zadevah s področja varstva invalidov, kar izhaja iz Sklepa o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade RS za invalide (2. člen). V tem smislu torej ne gre za nek državni organ, katerega pristojnosti bi lahko primerjali z organi, ki lahko povzročijo škodo po 148. členu OZ, oziroma katere obravnava 148. člen OZ. Najprej namreč zato, ker ne gre za organ, temveč gre zgolj za posvetovalno telo, nadalje pa zato, ker tudi, če bi šlo za organ, takšen »organ« nima nikakršnih pristojnosti v smislu odločanja ali zastopanja države kot pravne osebe. Ne gre torej za izvajanje neke neodvisne funkcije, saj gre zgolj za svetovanje Vladi RS, ki v predmetni zadevi edina lahko predstavlja takšen organ, katerega člani skladno z določilom 148. člena OZ ne bi odgovarjali za škodo. Tudi v drugih sodnih odločbah, ki se že sklicujejo na navedeno sodbo VS RS, je vedno šlo za člane pomembnih organov pravne osebe, saj gre v primeru odločbe Višjega sodišča RS, opr. št. I Cp 1711/2012 z dne 06.02.2013, za izvrševanje funkcije člana nadzornega sveta, v primeru odločbe I Cp 2077/2009 z dne 02.02.2010 pa gre za predsednika delovnega predsedstva občnega zbora društva. Vsi navedeni primeri se sklicujejo na različne organe, skozi katere se dejansko lahko manifestira volja pravne osebe, pri čemer prav takšni organi predstavljajo substrat oziroma srž odločanja pravne osebe, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Svet Vlade RS za invalide namreč nima nobene pristojnosti

Stran 4 od 7

odločanja, njegova funkcija ni v zastopanju pravne osebe, temveč je zgolj posvetovalno telo, ki nima nikakršnih pooblastil, da bi se prek njega lahko izražala volja pravne osebe oziroma države. Prav tako ne gre za telo, katerega delo bi imelo kakšne neposredne finančne učinke, saj ni upravičeno do proračunskih sredstev (razen do plačil sejnin članom) in nima pravice do upravljanja s takšnimi sredstvi ali razporejanja takšnih sredstev. Ker gre torej za pomembno pravno distinkcijo (organ odločanja v primerjavi s posvetovalnim telesom brez pooblastil), je tožeča stranka prepričana, da judikat Vrhovnega sodišča RS z dne 10.09.2012 za predmetno zadevo ni neposredno uporabljiv, posledično pa je potrebno ugotoviti, da gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča še ni. Prav tako je posledično potrebno ugotoviti, da je bilo v predmetni zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker v zvezi z gornjimi argumenti sodba višjega sodišča nima nobene obrazložitve, je tudi ni moč preskusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP.

* * *

Prav tako ne gre spregledati dejstva, da toženci sporne »študije« niso pripravili v okviru izvajanja svoje funkcije, temveč so svoj položaj v Svetu Vlade RS za invalide zlorabili za namen diskreditacije tožnice. Ne gre namreč spregledati s strani tožnice predstavljenega stališča, da izdelava »študije« ne sodi v sklop nalog, ki jih določa 3. člen Sklepa o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade RS za invalide, pri čemer hkrati ne gre spregledati tudi stališča Varuhinje človekovih pravic, ki je vsebino izdelka označila kot preseganje nalog Sveta. Nadalje ne gre spregledati tudi stališča tožnice, ki ga je povzelo prvostopenjsko sodišče (glej točko 14 obrazložitve), da je šlo za očiten konflikt interesov, pri čemer je Svet Vlade RS za invalide odgovarjal na poziv državnozborske komisije, s tem pa na peticijo, ki jo je na navedeno komisijo naslovil drugi toženec kot predsednik Društva distrofikov Slovenije. S tem je pravzaprav drugi toženec v imenu in pod krinko Sveta Vlade RS za invalide pravzaprav odgovarjal samemu sebi. Da je bil Svet Vlade RS za invalide kot posvetovalno telo s strani tožencev v resnici zlorabljen, izhaja tudi iz točke 17 obrazložitve prvostopenjske sodbe, kjer je navedeno, da so sami člani Sveta, torej toženci, izven obsega nalog Sveta celo tiskali, prevajali (v angleščino) in distribuirali sporno študijo in že zgolj s tem presegli naloge Sveta. Glede na to, da Svet za takšne namene nima predvidenih finančnih sredstev, je potrebno ugotoviti, da so toženci na lastno pest in prek lastnih vzvodov financiranja finančno podprli tisk, prevod in distribucijo »študije«, kar vsekakor niso bile njihove naloge v smislu opravljanja funkcije v posvetovalnem telesu. Ob tem ne gre spregledati tudi stališča VS RS, ki v točki 28 odločbe II Ips 111/2009 pojasnjuje, da za škodo, povzročeno z dejanjem, ki je zunaj opravljanja funkcije, odgovarja fizična oseba sama. Na navedeno kaže tudi zaključek 19. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, kjer prvostopenjsko sodišče pripominja, da se je tekom dokaznega postopka pokazalo, da so nekateri izmed tožencev bolj prispevali k obsegu škode in sicer s tiskanjem, prevajanjem in širjenjem sporne študije v javnosti. Da so toženci zlorabili svoj položaj in da so pod krinko delovne skupine predstavili svoj avtorski izdelek kot vladno analitično študijo, pa je zapisalo tudi višje sodišče v izpodbijani sodbi. Glede na vse navedeno je tožnica prepričana, da neposredna deliktna odgovornost tožencev ob pravilni uporabi materialnega prava ne more in ne sme biti izključena. Takšna izključitev bi namreč pomenila skrivanje odgovornosti za zaveso kolektivnega odločanja. Ker v zvezi z gornjimi argumenti sodba višjega sodišča nima nobene obrazložitve, je tudi ni moč preskusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP.

V predmetni zadevi pa ne gre spregledati tudi vpliva predmetne sodne odločitve na prakso ravnanj subjektov v RS. Po mnenju tožnice se namreč z izpodbijano sodbo višjega sodišča pošilja javnosti sporočilo, da lahko člani organov, še posebej pa posvetovalnih teles,

Stran 5 od 7

komisij in drugih kolektivnih teles, katera nimajo nobenih upravljavskih pristojnosti, namerno in povrh še zunaj pooblastil, ki izhajajo iz okvira funkcije, katero zasedajo, nekaznovano žalijo in diskreditirajo tretje. Takšen signal javnosti vsekakor ne more biti pravilen, saj je v okviru pravnega reda potrebno neposredno kaznovati akterje, ki zlorabljajo svoje položaje ter to storijo naklepno (v predmetni zadevi protipravni izdelek z lastnimi viri financiranja natisnejo, prevedejo in distribuirajo) in zavedajoč se posledic. V predmetni zadevi namreč ne gre zgolj za nekakšno kolektivno odločanje o izdelku, ki ga je pripravil nekdo drug, temveč za aktivno avtorsko izdelavo »študije«, ki je žaljiva in katere edini namen je poseči v osebnostne pravice tožnice. Ob takšnem ravnanju tožencev pa tožnici na državo naslovljeni odškodninski zahtevki kaj malo pomagajo, saj na regresne zahtevke države nima vpliva, s plačilom nekoga tretjega za protipravno ravnanje drugega, pa se takšno ravnanje prav tako ne zajezi. Želeni učinek ima namreč lahko le osebna odškodninska odgovornost.

* * *

Za pomembno vprašanje pa gre v predmetni zadevi tudi zato, ker sedmi toženec, Štefan Kušar, ni bil član Sveta Vlade RS za invalide, saj na takšno mesto nikoli ni bil imenovan, prav tako pa tudi v sporni »študiji« kot takšen ni naveden. Po zaključkih prvostopenjskega sodišča (glej točko 9 obrazložitve) je namreč sam pri izdelavi »študije« sodeloval tako, da je članom delovne skupine priskrbel gradivo in pojasnila. Poleg tega iz nadaljevanja obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da ni prerekal, da je aktivno sodeloval pri »študiji«. Ker navedeni ni član državnega organa (telesa), je zato drugostopenjsko sodišče brez dvoma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tudi glede sedmega toženca zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa specifičnosti njegovega položaja ni niti ugotavljalo, niti se do nje kakorkoli opredelilo. Zaradi navedenega gre za bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba višjega sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni moč preizkusiti.

Dokaz:- odločba VS RS, II Ips 111/2009 z dne 10.9.2012,- »študija« Socialno in etično delovanje YHD - Društva za teorijo in kulturo hendikepa

z dne 4.5.2007,- odločba VSL II Cp 226/2009 z dne 27.05.2009,- odločba VSL I Cp 5249/2007 z dne 07.05.2008,- Sklep o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade RS za invalide (čistopis), - odločba VSL I Cp 1711/2012 z dne 06.02.2013,- odločba VSM I Cp 2077/2009 z dne 02.02.2010,- dopis Varuha človekovih pravic z dne 17.7.2007,- kot doslej

Vse zgoraj navedeno govori v prid temu, da je od odločitve Vrhovnega sodišča RS mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, za enotno uporabo prava in za razvoj prava preko sodne prakse, pri čemer gre za pravna vprašanja, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni oziroma za pravno vprašanje glede katerega sodna praksa ni enotna.

S tem je predlog za dopustitev revizije utemeljen.

Skladno z določilom 4. odstavka 367. B člena ZPP tožeča stranka po svojem pooblaščencu

Stran 6 od 7

p r e d l a g a ,

da Vrhovno sodišče RS revizijo dopusti glede sledečih pravnih vprašanj:

1. Ali člani Sveta Vlade RS za invalide kot posvetovalnega telesa Vlade RS lahko osebno odškodninsko odgovarjajo za svoja ravnanja, ki so jih opravili v funkciji navedenega Sveta?

2. Ali priprava sporne »študije« in nadaljnja s tem povezana ravnanja sodijo v okvir nalog Sveta Vlade RS za invalide ter gre posledično za izključitev odškodninske odgovornosti fizičnih oseb za pripravo sporne »študije« (in nadaljnja s tem povezana ravnanja) po 148. členu OZ, zlasti ob izkazani zlorabi funkcije s strani odgovornih fizičnih oseb?

3. Ali oseba, ki aktivno pomaga članom posvetovalnega telesa (Svet Vlade RS za invalide), a hkrati ni član tega telesa, lahko osebno odškodninsko odgovarja za povzročeno škodo?

Grosuplje, 26. 6. 2013 ELENA PEČARIČ

Stroškovnik:- predlog za dopustitev revizije … 500,00 EUR- tiskanje in fotokopiranje … 7,50 EUR- poštne in telekomunikacijske storitve … 20,00 EUR- sodna taksa po odmeri sodišča- 20 % DDV, saj je Odvetniška družba Čeferin, o.p., d.o.o., zavezanec za DDV

Stran 7 od 7