PIKA

Glasilo Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana

Letnik 2 / številka 1 / 2008

VSEBINA

03 BESEDA UREDNICE Adela Anzeljc

04 INTERVJU 04 Ivan Mlačnik – predsednica MDSS Ljubljana

Viki Vertačnik 07 AKTUALNO 07 Dogodki na društvu

Ivan Mlačnik 10 Za zaključek

Barbara Krejči Piry 12 KRITIČNA MISEL 12 Morda na našem društvu tudi filmski krožek?

Dušan Jesenšek 13 Prispevek za posvet

Brigita Kosi 15 Slepa in slabovidna ženska in materinstvo

Katrin Modic 18 KDOR VE, NAPREJ POVE 18 Vodnica Joya

Jože Zore 20 Prepoznavanje ptičjih glasov

Rok Mulec 22 LITERARNI KOTIČEK 22 Ko te prešine!

Dušan Jesenšek 23 Očesna svetloba

Jože Prijatelj 24 Valentinovo

Jože Prijatelj 25 Nek dan

Janez Mlačnik 26 ŠPORT 26 Devetka

Janez Mlačnik 27 SLEPEMU SE VSE ZGODI

BESEDA UREDNICE V tretje gre rado, pravijo. Tudi Pika prihaja že tretjič. Upam, da jo boste sprejeli, morda jo kdo celo že pričakuje. Tedaj upam, da je takšna, da je bilo vredno čakati nanjo. Naj vam polepša poletje. Tokrat se oglaša spet nekaj novih avtorjev. Le tako naprej, da bo Pika še izhajala. Uredniki upamo, da bo še koga prijelo, da kaj zanimivega napiše. Saj zato delamo glasilo, da damo članom glas, da lahko pridejo do besede in izvejo, kaj jim hočejo povedati drugi naši člani. Je malo drugačen način družabnega srečanja, a vendar je nekakšno druženje, ki nam na nek način odpira prostor, kjer se lahko med seboj družimo in spoznavamo na prav poseben način. Če bo poletje prevroče, ali pa preveč deževno, Pika vabi v svojo družbo in upa, da bo z vašim sodelovanjem lahko še prišla, tako za zimo, če boste želeli kaj povedati v njej. Kar želite objaviti pošljite tam nekje do konca oktobra na društvo. Zdaj pa vsem želim prijetno branje. Adela Anzeljc

  3     

INTERVJU V tej rubriki bomo v vsaki številki objavili intervju z nekom, ki je pomemben za nas slepe in slabovidne. Lahko bo to intervju s kakšnim našim članom ali članico, lahko pa z nekom, ki sicer ni naš član, a s svojim delom pomembno vpliva na naš vsakdan. Vse bralke in bralci ste lepo povabljeni, da predlagate osebo za intervju na teh straneh.

Intervju - Ivan Mlačnik, predsednik MDSS Ljubljana Izziv so mi tudi napadi nasprotnikov Letošnje volitve na MDSS Ljubljana so prinesle menjavo tudi na predsedniškem mestu. Predsednik Društva je postal 44-letni Ivan Mlačnik. Po rodu je Savinjčan, a že precej časa živi v Ljubljani in je tako tudi dolgoletni član MDSS Ljubljana. Od rojstva je praktično skoraj slep. Sam pravi, da ga je slepota po eni strani precej omejila, po drugi pa mu dala veliko svobode, saj se nekomu, ki je drugačen, precej več tolerira. Ne šteje se niti med optimiste niti pesimiste, ampak pravi, da je to, kako se človek počuti, odvisno od danega trenutka v življenju. Kot večina izmed nas je tudi Ivan obiskoval osnovno šolo v ljubljanskem zavodu za slepe in slabovidne. Nadaljeval je na celjski gimnaziji. Študiral je v Kranju na Fakulteti za organizacijske vede. Na prvi stopnji organizacijsko-kadrovsko smer ter na drugi stopnji informatiko. Žal se tudi on ni izognil težavam pri iskanju zaposlitve. Več let je poučeval v centru slepih v Škofji Loki, sedaj pa je preko programa javnih del že drugo leto zaposlen na našem društvu. Je izredno prijeten in zanimiv sogovornik, zato je pogovor hitro stekel. Kaj ti v življenju največ pomeni? Družina! Brez konkurence. Imam hčerki Klavdijo in Patricijo, z dolgoletno življenjsko sopotnico Marjeto pa sva letos skočila tudi v zakonski stan. Od kod tvoje veselje do računalništva? Na tem mestu se ti lepo zahvaljujem v imenu vseh, ki si nam pomagal na poti v zapleteni svet računalnikov.

  4     

Zanimanje je zgolj splet okoliščin. Računalniki me v resnici sploh ne zanimajo. Ne učim zaradi veselja do računalništva, ampak zaradi veselja do dela z ljudmi. Sam trdim, da nisem nikdar učil, ampak da smo skupaj delali. Marsikaj smo skupaj dognali. Velikokrat tudi sam česa prej nisem vedel. Seveda sem vesel, če sem komu kaj pomagal. Poznamo te kot človeka mnogih talentov. Kaj lahko poveš o svojem glasbenem udejstvovanju? Zdi se mi, da sem pri vseh dejavnostih malo na pol. Raje kaj raziskujem, kot pa rutinsko poglabljam. Menim, da sem pri marsičem premalo vztrajen. Premajhna zavzetost mi je včasih marsikaj odnesla. Sicer pa igram več instrumentov, in tudi kar nekaj pesmi sem že napisal.

Si tudi odličen šahist. Najprej čestitke za letošnji naslov državnega prvaka med slepimi in slabovidnimi. Je letošnji naslov prvaka tvoj dosedanji največji uspeh, in kakšni so cilji v prihodnje? Prvi je le prvi, a leta 1996 sem bil na B turnirju na Bledu sedmi in ta uspeh je še vedno največji. Upam pa, da mi bo ta letošnji uspeh dal novega zagona tudi na šahovskem področju, saj sem prepričan, da imam še precej rezerv. Kako je prišlo do bralnega krožka? Ideja je padla Ob pogovoru s prijateljem in lotil sem se dela. Tako smo oživili krožek, ki je na papirju v bistvu že obstajal. Od

nekdaj sem prijatelj knjige , to mi je v veliko veselje. Kot slep od vsega najbolj pogrešam knjige. Predvsem to, da bi lahko vzel v roke katerokoli knjigo in jo bral. Kakšen je bil motiv za predsedniško kandidaturo na Društvu? Enostavno me je to zanimalo. Izziv početi nekaj novega, predvsem pa tudi želja videt, ali se določene stvari dajo speljat ali ne, saj se mnogokrat sliši: tega se ne da. Po izobrazbi sem organizator in to je moje prvo delo, ki ima povezavo z organizacijo dela. Kaj te je v dosedanjem mandatu najbolj pozitivno ali negativno presenetilo?

  5     

Nič! Preprosto zato, ker sem se na funkcijo pripravljal in vem, da prinese marsikaj in tega se je treba zavedati. Tudi z nagajanjem je treba računati. Izziv so mi tudi napadi nasprotnikov. Če pa je pri tem kdo žaljiv, je to stvar njegove kulture. Kateri so največji problemi slepih in slabovidnih? Največji problem je zaposlovanje. Nastopit moramo zelo organizirano. Preveč računamo na pomoč drugih. Marsikaj bi lahko naredili sami znotraj svojih organizacij.

Kaj bi morali slepi spremeniti pri sebi? Najprej bi se morali nehati smiliti samim sebi, problem je verjetno že vzgoja slepih. Mnogi slepi pa dokazujejo, da je mogoče marsikaj storiti. Problem je naše prepričanje. S čim boš zadovoljen, ko se bo tvoj mandat iztekal? Z vsako stvarjo, ki bo pokazala na to, da smo naredili nekaj za ljudi. Mene najbolj zanimajo člani, kar tudi ves čas poudarjam. Ker smo tik pred dopusti; kam se odpravljaš, in kakšen je tvoj sanjski dopust? Se bo to letos morda ujelo? (Najprej smeh.) Na dopust gremo v Piran, ker sem se poročil pa še na Džerbo. Rad bi en teden preživel povsem sam na otoku, kjer ni nikogar. Vem pa, da to najbrž ni izvedljivo. Varianta b bi bila, da bi na nek samoten otok za nekaj dni povabil par prijateljev. To možnost pa mislim, da na Hrvaškem že ponujajo. Najlepša hvala za pogovor! Pogovarjal sem se: Viki Vertačnik

  6     

AKTUALNO Pika hoče sporočiti, vsaj nekaj tega, kar je na društvu trenutno aktualno. K sodelovanju vabi vse, ki za društvo ali na društvu kaj zanimivega počnete. Pišite Piki, da bodo vedeli vsi!

Dogodki na društvu 26. 2. smo se udeležili otvoritve fotografske razstave, ki jo je v galeriji Kresija pripravilo društvo fotoreporterjev Enooki. 28. 2. smo oddali vsebinsko in finančno poročilo o izvedenem posebnem socialnem programu v letu 2007 za občino Ivančna Gorica. 29. 2. smo oddali prijavo za sofinanciranje posebnih socialnih programov na občini Moravče in Vrhnika. 1. 3. se je nekaj naših članov udeležilo pohoda po Jurčičevi poti. Pohod je organiziral Stane Luzar. 3. 3. smo imeli na društvu redno srečanje našega bralnega krožka, ki ga vodi Janez Mlačnik. 4. 3. smo se udeležili dobrodelne javne dražbe fotografij na razstavi v galeriji Kresija. Avtorji fotografij so se odločili izkupiček od prodaje fotografij nameniti za nakup tehničnih pripomočkov za slepe in slabovidne otroke iz MDSS LJ. 7. 3. se je na društvu prvič sestala skupina slepih in slabovidnih staršev s predšolskimi in osnovnošolskimi otroki. Srečanja se je udeležilo osem družin. Prvo srečanje je bilo namenjeno predvsem predstavitvi družin in pogovoru o nadaljnjem delu skupine. Predstavili smo jim tudi dve knjigi, ki ju je napisal Bojan Grum. Posebnost obeh knjig je, da sta napisani v povečanem tisku in v brajevi pisavi.

  7     

8. 3. smo imeli delni volilni občni zbor v Ribnici. 12. 3. smo imeli delni volilni občni zbor v Trbovljah. 13. 3. smo na društvu podarili prenosni računalnik Maji Zupančič in elektronsko povečevalno lupo Saši Kajtna. Sredstva za nakup obeh tehničnih pripomočkov smo zbrali s pomočjo Lions in Leo kluba Ljubljana, staršev in dobrodelne dražbe Enooki. 14. 3. smo imeli delni volilni občni zbor v Ljubljani. 15. 3. smo se udeležili skupščine ZDSSS in koncerta Otroci otrokom, ki ga je v Slovenski filharmoniji pripravil Lions klub Ljubljana-Emona. 25. 3. sta aktiv žena in skupina za samopomoč organizirala proslavo ob prazniku žena in materinskem dnevu. Po proslavi in izročitvi cvetja smo imeli skromno pogostitev. 27. 3. smo oddali prva fazna poročila za tri programe, ki nam jih bo tudi v letu 2008 sofinanciralo Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve. Istega dne smo oddali tudi prijavo za sofinanciranje posebnih socialnih programov na občino Domžale. 8. 4. se je na društvu sestala skupina za samopomoč. Druženje so namenili medsebojnemu spoznavanju ter pogovoru o samooskrbi, in gospodinjstvu. 10. 4. smo se udeležili posveta tajnikov na Okroglem pri Kranju, ki ga je organizirala ZDSSS. Tudi v letu 2008 nadaljujemo s tečajem italijanščine, ki ga vodi naša članica Kaja Petre. 21. 4. smo imeli 2. sejo izvršnega odbora, kjer smo poleg rednega dela izpeljali še izvolitev podpredsednikov društva in imenovali komisije za posamezna področja delovanja društva. 22. 4. smo oddali prijavo za sofinanciranje posebnega socialnega programa na Občino Brezovica. Istega dne smo z novim predsednikom obiskali nekaj naših loterijskih prodajnih mest. Predstavili smo predsednika in se na kratko pogovorili o delu prodajalcev. 23. 4. smo se udeležili srečanja vodij skupin za samopomoč na ZDSSS. Srečanje je vodil g. Železnikar.

  8     

29. 4. smo oddali prvo fazno poročilo za triletni posebni socialni program, ki nam ga sofinancira MOL. Istega dne je bilo na društvu srečanje članic aktiva žena, ki ga vodi Irena Temlin. Na srečanju so se zahvalile Faniki Ribič za njeno dolgoletno vodenje skupine, v nadaljevanju pa so se pogovorile o programu dela za leto 2008. V času od 3. do 10. maja se je za cel avtobus naših članic in članov s spremljevalci odpravilo na oddih na Mali Lošinj. 7. 5. smo organizirali ekskurzijo za naše člane iz Zasavja in Kočevskega v Ljubljano. Ogledali so si Ljubljanski grad, na katerega so se povzpeli z vzpenjačo, in Ljubljano z vodne perspektive. Ekskurzije se je udeležilo 43 članic in članov s spremljevalci. Od 9. do 11. maja so se naše članice udeležile tečaja ročnih del, ki ga je v Izoli organizirala ZDSSS. Društvo je delno krilo stroške za članice in organiziralo prevoz. 10. 5. se je kar nekaj naših članov udeležilo Pohoda Ljubljana 2008. pohod je potekal po poteh ob žici okupirane Ljubljane. Pohod je organiziral KPŠRD Karel Jeraj. 13. 5. se je na društvu sestala skupina za samopomoč, ki jo vodi Ana Oražem. Pogovarjali so se o tečaju ročnih del, ki je potekal v Izoli in o smernicah za delovanje skupine za samopomoč. 14. 5. smo imeli redni članski sestanek v Trbovljah. 16. 5. smo oddali prijavo za sofinanciranje posebnega socialnega programa na občino Ivančna gorica. 17. 5. smo se odpravili na naše tradicionalno srečanje s slepimi v Zagrebu. Poleg pogovorov smo se pomerili še v šahu in pikadu. 19., 20. in 21. maja smo v Izoli organizirali tridnevni seminar za naše nove člane – kasneje oslepele. Pet naših članic in članov se je udeležilo nadaljevalnega računalniškega tečaja za slepe in slabovidne v Izoli, ki ga je organizirala ZDSSS. Društvo je poskrbelo za prevoz. Ponovno smo pričeli z uricami jahanja za naše najmlajše člane. Na društvu poteka redni tečaj brajice.

  9     

Trenutno imamo v naše društvo včlanjenih 1021 članic in članov. Ivan Mlačnik ZA ZAKLJUČEK Glavna in odgovorna urednica Pike me je povabila, da ob koncu mandata napišem nekaj misli. Seveda sem se z veseljem odzvala, saj je to priložnost, da še preko glasila malo pokramljam z vami in se kot predsednica poslovim od vas. Funkcijo predsednice MDSS Ljubljana sem nastopila koncem junija 2000, precej negotova v sebi, predvsem pa še potrebna rehabilitacije ob takratnem poslabšanju vida in ob invalidski upokojitvi. Na začetku mi je bil v oporo bivši predsednik Janez Hrovat, ki sem mu hvaležna za vse najine pogovore in nasvete, saj sem se od njega veliko naučila. S slabovidnostjo se namreč soočam vse svoje življenje, o slepoti pa sem morala še marsikaj izvedeti in se naučiti, kar pa ni bilo enostavno, saj mi je ves čas manjkala lastna izkušnja slepote. Tega sem se vedno zavedala in se, vsaj upam tako, na primeren način skušala približati slepim. Seveda, slepa nisem, a sem se vedno skušala vživeti v življenje, težave, stiske, pa tudi radosti slepih. Koliko mi je to uspelo, boste povedali vi. Svoje nove funkcije sem se lotila z vso odgovornostjo in z veliko željo pomagati ljudem v stiski ob izgubi ali poslabšanju vida. Pravzaprav svojega predsednikovanja nisem nikoli jemala le kot funkcijo, pomenilo mi je predvsem dolžnost in delo. V določenem času sem s pomočjo tajnice Zdenke spoznala vse naloge in programe društva in moram priznati, da je zaradi obilice administrativnega dela velikokrat trpelo neposredno delo s člani. Ves čas sem bila zavzeta tudi za uvedbo raznih novih programov za slepe in slabovidne različnih starosti. Podpirala sem predvsem različne programe za mlade, ki se šolajo, in za katere se mi zdi, če jih primerjam z njihovimi videčimi vrstniki, da imajo precej manj možnosti in so v slabšem položaju. Pomembno se mi je zdelo tudi osveščanje javnosti o slepoti in slabovidnosti ter o problemih in težavah slepih in slabovidnih, pa seveda tudi o njihovih dosežkih. Tako sem se z veseljem potrudila, da je društvo v tem času založilo in izdalo dve pesniški zbirki, in sicer leta 2003 zbirko z naslovom BELA PALICA Jelke Vuk Novakovič, leta 2005 pa zbirko POBOŽAJ MI SRCE Sonje Bokal. V obeh navedenih letih se je društvo v mesecu oktobru predstavilo tudi z razstavo ročnih in umetniških del članic in članov v Informacijski pisarni Mestne občine Ljubljana. Obe razstavi s spremljevalnim programom sta bili zelo lepo sprejeti. Lahko rečem, da je društvo v tem obdobju precej pridobilo na svoji prepoznavnosti v osrednji slovenski regiji. Kar nekaj časa mi je vzelo tudi pripravljanje pobud za odstranjevanje arhitektonskih ovir v Ljubljani in nekaterih drugih občinah. Pa redno zavzemanje za čim večje število semaforjev z zvočnimi tipkami v Ljubljani. Seveda želimo, da bi bile tipke normalni standard, a žal temu še ni tako.

  10     

Kar precej sem se ukvarjala tudi s pridobivanjem donacij, ki so bile namenjene nakupu tehničnih pripomočkov za šolajoče se mlade člane društva. V preteklih letih so tako praktično vsi člani, ki se šolajo, prišli do svojega računalnika, prenosnega ali stacionarnega, elektronske povečevalne lupe ali brajeve vrstice. Tako so ob vse pogostejši vključitvi v redne šole opremljeni z lastno najnujnejšo tehnično opremo, in tako vsaj v izhodišču nekako izenačeni z videčimi sošolci. Vesela sem, da so se v minulih letih mladi člani in prostovoljci organizirali in ustanovili Center DOTIK, ki je prinesel na društvo veliko življenja in pozitivnih rezultatov ter rešitev za vse slepe in slabovidne, ne le za mlade. Srčno upam, da se bo Center DOTIK še naprej obdržal, njegovi mladi člani pa naredili še kaj dobrega in vzpodbudnega. Tu je tudi projekt ENAKE MOŽNOSTI ZA SLEPE IN SLABOVIDNE ŠTUDENTE, mednarodni projekt, ki je seveda tudi prinesel marsikatero novost oziroma ugodnost za naše študente. Dva mandata predsednikovanja, to je dvakrat po štiri leta ali skupaj osem let, je sicer kar dolga doba, a lahko rečem, da mi je ta čas zelo hitro minil. Kljub temu pa sem se že lani odločila, da sta dva mandata funkcije in dela na društvu dovolj. Osem let je dovolj dolga doba, da sem lahko pokazala svoje sposobnosti in usmeritve. Malo sem se tudi utrudila in izčrpala svoje ideje, predvsem pa sem želela prepustiti funkcijo predsednika društva komu mlajšemu z novimi in svežimi idejami ter z novo energijo. Vesela sem, da je to funkcijo prevzel Ivan Mlačnik, ki se je dela lotil z veseljem in novimi zamislimi. In kaj lahko še rečem, ko potegnem črto pod osemletno delo na društvu? Hvaležna sem za to izkušnjo. Hvaležna zaposlenim, da sem lahko delala z njimi, čeprav zaradi različnih pogledov na stvari velikokrat ni bilo enostavno ne zame ne zanje. V tem času sem spoznala veliko čudovitih ljudi in med nami so se stkala mnoga prijateljstva, ki bodo, upam, še kar trajala. Od zastavljenega dela in zamisli je seveda kljub mojim prizadevanjem ostalo tudi kaj neuresničenega, kot na primer obnovljeni in razširjeni poslovni prostori društva, pa še kaj. To tako ali drugače ostaja naloga za novo vodstvo. Skupaj smo doživeli in preživeli veliko trenutkov. Nekateri so bili lepi in nepozabni, nekateri pa tudi težki in za marsikoga neprijetni. Kot je v življenju prav, se bomo spominjali predvsem lepih trenutkov in pozabili na neprijetne dogodke. Hvala vam za vaše zaupanje, da sem bila vsa ta leta lahko vaša predsednica. Barbara Krejči Piry

  11     

KRITIČNA MISEL Tu naj se oglasi vsak, ki bi rad nekaj kritično izpostavil, lahko probleme slepih in slabovidnih, za Zvezo, Društva, medicinske, socialne ali druge probleme, kakor tudi kaj drugega, o čemer razmišljate, ne glede na to, ali je neposredno povezano s slepoto in slabovidnostjo ali ne.

Morda na našem društvu tudi filmski krožek? Sem Dušan iz Trbovelj, velik ljubitelj starih filmov. Takšnih, ki jih dandanes le redko vidimo. Recimo: Ben Hur, Past za starše, Sedem veličastnih. Rad bi nekaj več povedal o možnosti spremljanja teh mojstrovin. Seveda v našem primeru, ko dogajanja na platnu ali na ekranu pač ne vidimo. Ko moramo poslušati in si, ob pomoči, vse skupaj kar najbolje predstavljati. To nikakor ni enostavno. Daleč od tega. A po mojem prepričanju, je izvedljivo. Seveda nas mora film zanimati. Najbolje je začeti s kakšnim znamenitim filmom. Zdajle vam bom prikazal, kako sem sam to doživljal skozi desetletja. A to je moja izkušnja. Naj služi le kot primer. Potem sledi tisto, kar se mi že dolgo mota po mislih in mi ne da miru. Kot otrok, kot mladenič, sem nenehno zahajal v kino. Vid, sicer bolj slab, mi je to še omogočal. Zakaj kino? Od nekdaj sem imel rad zgodbe. Tiste, ki sem jih slišal, pripovedke iz knjig. Te sem že takrat tudi sam zelo rad pripovedoval. Navduševal sem se nad stripi. Pa TV nadaljevanke: Bonanza, Maščevalci. Takih danes ni več! A filmi so bili čez vse. Obisk kinopredstave je bil takrat pravo doživetje. Vsaj zame. Naj omenim le viharno ploskanje prisotnih, ko se je na platnu ravno v pravem trenutku pojavil glavni junak, Tarzan ali Vinetou, Vrsta korenjakov iz kavbojskih filmov, pa stasiti James Bond in malo morje njegovih kolegov. Uživali smo v glasbenih uspešnicah, recimo Moje pesmi, moje sanje. Naj dodam vragolije Stana in Olia, Disnijeve risanke, filme iz cirkuškega sveta, vojne drame (Most na reki Kwai, Neretva, Sutjeska), pa Kleopatra, Deset zapovedi, Rdeči gusar … Še in še bi lahko našteval. Pogosto sem hitel iz enega v drug kino. Ob nedeljah sem ujel tudi po tri predstave. Ob tem pa sem zbiral še vse mogoče podatke o znanih igralcih in igralkah ter o snemanju filmov. Še dobro, da sem našel čas tudi za šolo. In sploh nisem bil tako slab učenec! Potem pa razočaranje, strah, žalost, obup. Ob koncu srednje šole mi je vid

  12     

močno opešal in med drugim nisem več mogel v kino. Ni imelo smisla! Marsikdo od nas je šel skozi to. Vsakdo je te reči doživljal po svoje. Ne bom razpredal o tem. Lahko pa rečem, da sem se vrsto let izogibal televizije. Če je bil na sporedu kak dober film, me je povsem zvilo. Stiskalo me je in dušilo. Grozljivi občutki! A sčasoma je le zmagala radovednost. Začelo se je z odmevno TV nanizanko Sever in jug. Toliko sem slišal o njej. Nisem se mogel upreti! Mama mi je z veseljem priskočila na pomoč. Malo sem poslušal, malo je brala podnapise, največ pa razlagala, kaj se dogaja. In nekako je šlo. Bil sem navdušen. In naslednji korak? Jasno, film! Ravno takrat so na TV predvajali kup starih uspešnic. Z Botrom na čelu. Joj, kako sem užival! Včasih je pomagal nečak, tu in tam kdo drug, največkrat pa mama. Tiste ure, med filmom, sem bil povsem odsoten. V nekem drugem svetu. Kot rečemo, kar padel sem noter. Občutki so bili fantastični. Komaj sem čakal naslednji film. To je trajalo nekako pet let. Potem je življenje prineslo nove izzive. In to lepo navado smo žal opustili. Večkrat pomislim na to in kar naenkrat me je prešinila tale zamisel: na društvu že dobro leto deluje bralni krožek, in zakaj ne tudi filmski krožek? No, kaj pravite na to? Povem vam, sploh ni tako zelo težko! Potrebujemo nekaj filmskih navdušencev, nato, največja težava, rabimo animatorja, Bral bo podnapise ter razlagal dogajanje. Če to razrešimo, potem smo »zmagali«. Manjka le še prostor ter ustrezna oprema. Pa spisek naših želja, sam imam na desetine idej, ter podatek, kaj se dejansko da dobiti. In že bi lahko začeli. Moj predlog: srečanja bi potekala v dveh delih. Prvi del: Animator bi predstavil vsebino filma, dodal kako zanimivost, zatem bi si film ogledali. Čez dva, tri tedne bi sledil drugi del srečanja. Takrat bi se pogovorili o naših vtisih, občutkih, o željah, tudi o težavah. Nato, čez nekaj mesecev, naslednji film. Na leto bi »obdelali« dva, morda tri filme. Pa saj se nam nikamor ne mudi. Za zdaj le toliko. Ne bom postavil vprašanja, kdaj začnemo. Ne bi bilo prav. Moja želja je le, da se ob temle malce zamislite in se vprašate, ali bi bilo izvedljivo, ali bi bilo zanimivo? Morda se bomo čez čas tisti, ki nas to zanima, dobili na društvu. Ter se čisto neobvezno pogovorili. Ja, kaj pa vemo, iz tega lahko tudi kaj nastane. Morda pa bo čez nekaj let na odzivniku tudi vabilo na srečanje članov filmskega krožka. Dušan Jesenšek PRISPEVEK ZA POSVET KAJ POMENI BITI MAMA? To vprašanje je zelo pomembno predvsem zato, ker obstaja nanj toliko odgovorov, kolikor je bilo, je in bo mam na svetu. Ti so si v svojem bistvu kljub temu zelo podobni. Med odgovori ne bi mogli izbrati tistih, ki so jih podale debele, visoke, rdečelase, slepe ali slabovidne mame.

  13     

Zame je to, da sem postala mama, nekaj podobnega rojstvu. V trenutku, ko sem prvič k sebi stisnila svojega fantka, se je vse spremenilo. Spremenila se je pomembnost stvari. Spremenil se je svet – spremenila sem se jaz. Ko se rodiš, si nekaj časa precej nebogljen in nato ves navdušen v odkrivanju svojih sposobnosti. Ko sem prvič objela nebogljeno bitjece, je bil ta objem zelo negotov in tako je bilo tudi z ostalimi stvarmi, ki jih je bilo kar naenkrat treba znati; dojenje, preoblačenje, previjanje, umivanje, tolaženje joka, ki mu ne veš vzroka ... Vendar sem postajala vsak dan bolj spretna v vseh teh drobnih stvareh in iz tedna v teden sem postajala bolj prepričana v to, da je moj fantek srečen in da mi gre dobro. Naj je bilo kakšno obdobje še tako naporno, se je od nekje vedno kar vzela energija, izvirna zamisel, pogum, nova spretnost, potrpežljivost, za katero prej sploh nisem vedela, da spi nekje globoko v meni. Postajala sem vedno bolj sproščena in samozavestna. Iz dneva v dan bolj uživam v trenutkih z mojim fantkom. Materinstvo je odkrivanje najboljšega v sebi, v drugih in v svetu. KAJ POMENI BITI SLABOVIDNA MAMA? Vsaka mama ima svojo izkušnjo materinstva, ki je odvisna od številnih dejavnikov. Pri meni je eden od njih slabovidnost. Ta s seboj prinese tako dobre kot slabe stvari. Ja, dejstvo, da sem slabovidna mama, zame ni samo slabo. Pa se bom kljub temu najprej ustavila pri manj prijetnih vplivih slabovidnosti. Verjetno večina žensk, ki jim je bilo dano pod srcem nositi zaklad življenja, ve, kako občutljive smo na vse, kar je povezano z našim še nerojenim otrokom, še posebej pa na vse, kar nam povejo zdravniki. Sama verjetno ne bom nikoli pozabila ultrazvočnih pregledov; zdravnica je napeto gledala v monitor in ni rekla ničesar, drugega monitorja pa ni obrnila k meni, ker je vedela, da tako ali tako ne bom ničesar jasno videla. Tako me je bilo strah, da bi mi povedala česa groznega, da je sploh nisem upala vprašati, kaj vidi. Šele ko se je obrnila k meni in sem na njenem obrazu videla nasmeh ali mirnost, sem si oddahnila. Precej bolje bi se počutila, če bi obrnila monitor proti meni in mi razložila, kar je videla. Vesela sem, da je to edina neprijetna izkušnja z zdravstvom. Zato pa sem bila toliko bolj presenečena nad začetnim nezaupanjem in strahom svoje mame. Ko je bila na prvem obisku po vrnitvi iz bolnice, jo je bilo zelo strah, da se bom z dojenčkom v naročju v kaj zaletela, na prvem sprehodu jo je skrbelo, ali bom res lahko dovolj previdno prevažala majhno bitjece po svetu. Vsi ti strahovi so se kaj hitro razblinjali in jih je bilo vsak dan manj, njen ponos na svojo hčerko, ki je bila zdaj že mama, pa vedno večji. Biti slabovidna mama pomeni porabiti kar precej časa v trgovini za branje drobnih napisov na različnih artiklih s povečevalnim steklom. Verjetno bi me marsikatera mama, ki se s svojim otročičkom sprehaja po istih poteh kot jaz, ocenila kot čudno, neolikano ali celo samovšečno. Precej težko je razumeti, da te oseba, s katero si še včeraj kramljal in te je predvčerajšnjim v trgovini prijazno pozdravila, danes popolnoma spregleda, ko ji pomahaš na cesti in te še pozdravi ne, ko gre mimo.

  14     

Neprijetno je tudi to, da si kljub vsej tehnologiji še vedno bolj pogosto v položaju, ko potrebuješ pomoč, kot v položaju tistega, ki lahko pomaga. To se še posebej izkaže pri premagovanju razdalj. Na prvi pogled je to zares lahko rešljiva težava, saj obstaja javni prevoz, in če ga ni ali ti ne ustreza, lahko pokličeš taksi, ki te takoj odpelje, kamor hočeš, in te ne postavlja v položaj pomoči potrebnega, saj boš voznika za njegovo delo plačal. Vendar če si vse skupaj malo od bližje ogledaš, problemi kar sami bodejo v oči. Če si slučajno dovolj pogumen, da se z dojenčkom odpraviš na pot z javnim prevozom, odkriješ zelo veliko krajev, ki z avtobusi ali vlakom niso več povezani ali pa le enkrat ali dvakrat na dan. Je pa še druga težava, ki si jo delijo tako avtobusi kot taksiji. Nobeden od njih nima avtosedežev za dojenčke in majhne otroke, vožnja brez njih pa je nevarna in še dovoljena ni. Domači in prijatelji so povečini z veseljem taksisti, kljub temu pa bi mi bilo ljubše peljati se z njimi takrat, ko bi to res hotela, ne pa takrat, kadar me v to prisilijo okoliščine. Že zgoraj sem napisala, da slabovidnost ne prinese le slabih stvari. Če želiš biti srečen, moraš znati biti zadovoljen s tistim, kar imaš, in to za ljudi, ki jim telo ali kaj drugega postavlja večje omejitve kot večini, še posebej velja. Mislim, da me slabovidnost tega vztrajno uči in upam, da bom to lahko prenesla tudi na svojega otroka. To se mi zdi eno najlepših daril, ki mu ga lahko podarim in je v svetu, ki je usmerjen k čim več in čim prej, še posebej dragoceno. Slepi in slabovidni moramo biti precej iznajdljivi in spretni pri organizaciji prevozov in spremstev. Zato upam, da bodo del te naše sposobnosti ali bolje rečeno znanja podedovali tudi naši otroci, saj sta komunikativnost in sodelovanje v družbi individualizma in interneta vedno bolj cenjena. Naši otroci so naši in si bolj ali manj delijo našo usodo. Zato so otroci invalidov pogosto bolj čustveno in socialno zreli. Zelo pogosto so to pridni, topli in izjemno empatični otroci in kaj boljšega bi si lahko želeli za jutrišnji svet? Brigita Kosi SLEPA IN SLABOVIDNA ŽENSKA IN MATERINSTVO Sem Katrin Modic, po poklicu kemijska tehnologinja, zaposlena na Inštitutu Jožef Štefan v znanstveno-informacijskem centru. Pri 27 letih mi je bolezen preprečila znanstveno kariero. Nisem mogla nadaljevati z raziskovalnim delom in končati podiplomskega študija. Bolezen me je priklenila na invalidski voziček, še hujša posledica pa je slepota. Do takrat v svojem življenju nisem poznala ovir. Po dokaj kratkem času obupa in jeze sem uspela sprejeti novo stanje in sem se prenehala spraševati, česa vsega ne morem več početi. Izbire v mojem življenju so se močno razredčile. Med izbirami je bilo materinstvo. Odločitev ni bila lahka. Pozitivna odločitev je vsekakor pomenila tveganje za moje zdravje in tega sem se zavedala. Po drugi strani pa je moje življenje pogosto speljano po robu prepada. To pomeni,

  15     

da se zavedam možnih negativnih posledic svojih odločitev. Delujem tako, da razmišljam pozitivno in naredim vse, kar lahko, da bi čim bolj zmanjšala možne negative izide. Že v začetku nosečnosti sem se odpovedala skoraj vsem zdravilom. Še bolj kot prej sem se zdravo prehranjevala, nisem si privoščila nobene pregrehe in še bolj sem se posvetila aktivnostim z namenom izboljšanja svoje fizične kondicije. Izogibala sem se situacijam, za katere sem vedela, da mi škodujejo. Odločila sem se, da ne bom teh težav blažila z zdravili, ki bi lahko škodila otroku. Še bolj kot vpliv nosečnosti na moje zdravje, me je skrbelo, kako bo mojo odločitev sprejela okolica. Bala sem se obsojanj s strani sorodnikov in prijateljev, še bolj pa s strani zdravnikov. Na moje presenečenje tega pravzaprav ni bilo, le moja mami je ob novici, da bo postala babica, pomislila, da bom kar umrla. Prijatelji so mojo odločitev ocenili za pogumno in me zelo podpirali. Nikoli mi niso dajali občutka, da ni pravilna. Zdravniki so me podprli in poskrbeli za vse, s čimer so mi lahko olajšali posledice bolezni. Še posebej je bil nad mojo odločitvijo navdušen nevrolog, saj je menil, da lahko taka sprememba hormonskega sistema vpliva na izboljšanje zdravstvenega stanja. Ni pa izključil manjše verjetnosti, da se lahko tudi poslabša. Mogoče je moja pozitivna naravnanost pomagala k temu, da se je moje zdravstveno stanje kar precej izboljšalo in da sta nosečnost in porod ob zelo dobri oskrbi zdravnikov potekala brez zapletov. Sama nikoli nisem imela pomislekov, da ne bi mogla biti kos novi vlogi, ki sem jo dobila z rojstvom Kevina. Vsaj na začetku so se dogodki tako hitro vrstili, da kar nisem vedela, ali sanjam ali je vse to res. Šele s prihodom iz porodnišnice sem dejansko začutila, da je vse to resnični svet. Mesec po porodu sem že sama lahko skrbela za dojenčka. Nekaj potrebnih informacij, kako se skrbi za dojenčka, sem dobila od svoje prijateljice, ki ima šest mesecev starejšega sina. Še v času moje nosečnosti me je obiskovala s svojim dojenčkom. Imela sem priložnost, da sem se naučila nekaj veščin, ki sem jih kasneje potrebovala pri Kevinu. Opazovala sem razvoj svojega in prijateljičinega otroka in iz tega lahko povzamem nekatere razlike med njima, ki so po mojem mnenju posledica materinega hendikepa. Kevin je bil prisiljen razviti večjo stopnjo samostojnosti. Vsako stvar, ki se je je lotil, je najprej zelo dobro natreniral. Imel je možnost, da si je vsaj v smislu telesnega razvoja pridobil veliko več izkušenj, saj ni vsak trenutek imel za seboj mame, ki bi ga opozarjala na preteče nevarnosti. Že od samega rojstva naprej sem mu vedno govorila, kaj bova počela; pri previjanju na primer dvigni ritko, in že pri nekaj mesecih je začel aktivno sodelovati pri raznih dejavnostih. Kevinovo razpoloženje sem prepoznala tako, da sem ga potipala po ustnicah. Učila sem se prepoznavati zvoke in šume ter iz njih sklepala, kaj počne. Kadar sem prepoznala neznan zvok, se je moja pozornost takoj preusmerila na to, da sem ugotovila, kaj počne. Materinstvo je najbrž tako močno, da je koncentracija za to na prvem mestu, na drugem mestu pa so ostale stvari. Zame je bilo najtežje, ko se je začel plaziti. Vsekakor je bil prikrajšan za izkušnjo prostega plazenja po stanovanju, saj nikoli nisem vedela, kje je in bi ga lahko povozila. Moj hendikep ga v začetku ni motil, vsaj tak vtis je dajal. Sprejel ga je kot način življenja naše družine. Ko pa je postajal večji in se je

  16     

začel zavedati samega sebe, je začel kazati jezo, žalost, ves čas pa ga spremlja strah, da bom umrla. Na to je zagotovo vplivalo nepričakovano poslabšanje mojega zdravstvenega stanja pred dvema letoma in dejstvo, da je ravno v tistem času umrla mamica njegove sošolke. Zato lahko iz svojih izkušenj ocenim, da če je hendikep prisoten od samega začetka, ne vpliva tako negativno na otroka, kot če nastane kasneje. Pri Kevinu je zanimivo, da živi na eni ali drugi skrajnosti, na pozitivni ali negativni. To je verjetno povezano z mojim hendikepom, saj velikokrat kaže odgovornost, ki jo včasih še odrasli ne zmoremo, ko pa prestopi na drugo stran, smo velikokrat šokirani, saj težko razumemo tolikšna nihanja v obnašanju. Velikokrat se soočim s situacijo, ko prevzema odgovornost in rad pomaga. Lansko leto sva začela sama hoditi ven. Ko sva šla prvič, mi je bilo zelo težko. Nisem bila prepričana, ali bo fizično zmogel tak napor, poleg tega pa tudi v okolju preži kup pasti. Veselje, ki ga je pokazal ob tem, da je vse to zmogel, je bilo vsekakor vredno napora, ki ga je vložil v to, da sva varno prišla na željeno mesto, tam opravila določene obveznosti in se varno vrnila domov. Sedaj imava sklenjen tak dogovor, da ne pretiravava. Kadar oceniva, da določena pot Kevinu pobira preveč moči in od njega zahteva preveč odgovornosti, se ji odpoveva. S Kevinom poskušam graditi odnos, ki temelji na zaupanju. Trudim se, da tega ne bi izgubila z raznimi drobnimi lažmi, ki jih pogosto uporabljamo. Razložim mu določene situacije, povem mu možne izide, potem pa mu prepustim lastno izbiro in tudi odgovornost zanjo. Vrednote, kot so poštenost, vztrajnost in spoštovanje drugih, ki so v današnjem svetu vse kaj drugega kot cenjene, poskušam vzpodbujati. Velikokrat je težko, ko moram otroku neštetokrat ponavljati načine, kako odreagirati na določene situacije, ker so v okolju pogosto odobravani drugačni načini. Verjetno ima Kevin ravno zaradi drugačnih vrednot, ki jih ceni naša družina, težave v odnosu s svojimi vrstniki. Za zaključek bi izpostavila misel, ali imamo pravico otrokom nalagati odgovornost, da nam pomagajo premagovati ovire, ki jih prinaša hendikep. Sama mislim, da ne. Žal pa smo v življenjskih situacijah velikokrat v to prisiljeni. Prepogosto nam niso dostopne storitve, ki jih potrebujemo za premagovanje hendikepa, zato v take situacije vstopijo tudi naši otroci. Sama mislim, da če je to izjema, ne pa pravilo, otrok pridobi nove izkušnje, ki mu lahko pomagajo v življenju. Če pa otroku naložimo preveliko odgovornost in ga vedno vključujemo v to, da nam pomaga pri premagovanju ovir, ki jih prinaša hendikep, pokaže negativna čustva in še tistega, kar je delal prostovoljno, noče več početi. Katrin Modic

  17     

KDOR VE, NAPREJ POVE V tej rubriki bo v vsaki številki prostor za vaše prispevke v zvezi s kakšno zanimivo dejavnostjo, s katero se ukvarjate. Vseeno je, ali gre za vašo poklicno dejavnost ali hobi, važno je le, da bo stvar zanimiva za širši krog bralk in bralcev. Na začetku morda tudi malo opišite vaše delo v zvezi z dejavnostjo, ki jo predstavljate (kako dolgo že to počnete, na kakšen način prihajate do določenih podatkov itd.). Svoje prispevke nam pošljite na društvo, prisrčno povabljeni k sodelovanju.

Če se nameravate odpraviti na obisk k Jožetu Zoretu v Kamnik, vas v prijaznem domu pod vznožjem kamniških planin tik ob reki Kamniški Bistrici in na zelenem travniku za leseno ograjo, kjer so vrata po novem skrbno zaprta, ne bosta sprejela le lastnik Jože in njegova žena. Pozdravila vas bo tudi »glava družine«, mlada, navihana, rjava labradorka Joya, ki bo prijazno pomahala z repom in vas nežno pogrizla ter preverila, ali se v vaši torbici skriva kakšen priboljšek. Življenje Jožeta Zoreta se je pred štirimi leti korenito spremenilo. Bolezen, ki je prišla iznenada, mi je vzela vid. Po predhodnem šoku in končnem spoznanju, da mi zdravniki ne morejo pomagati, je sledilo soočenje z resnico, da ne bo nikoli več, kot je bilo, in da je potrebno živeti dalje. Z včlanitvijo v društvo slepih in slabovidnih sem spoznal čudovite ljudi, ki so mi pokazali, da je stisko, ki mi jo povzroča slepota, mogoče ublažiti z različnimi dejavnostmi. Ker sem človek z veliko volje, ker imam rad izzive in sem se kljub ne preveč rosnim letom pripravljen prilagajati in učiti, me je navdušilo spoznanje, da bi mi kvaliteto življenja lahko izboljšal tudi pes vodnik.

  18     

  19     

Živali imam rad, v preteklosti smo imeli tri nemške ovčarje, tako imam s psi kar nekaj izkušenj. Tudi po naravi sem skrben in odgovoren, in prav zato sem se navdušil in izpolnil prijavnico. Sledila je procedura, ki je nisem pričakoval: čakanje se je vleklo dolgi leti in pol. Dočakal sem čas, ko so mi sporočili, da je moja nova spremljevalka že na šolanju v Brežicah. Celo obiskali smo jo pri g. Matjažu Zanutu in njegovi pomočnici Meti, ki sta nas prijazno sprejela in nam jo predstavila. Po šolanju v Brežicah in izpitu, ki ga je morala Joya opraviti z vaditeljico Meto, je sledilo učenje pri meni doma. Moram priznati, da ni bilo enostavno; jaz pri svojih letih in mlada, živahna, predvsem pa pametna Joya. Pogosto sem si mislil: »pes je že pameten, ali sem zadosti pameten tudi jaz?« S potrpežljivostjo, spretnostjo in voljo vseh treh, mi je uspelo opraviti izpit – verjetno zadnji v mojem življenju. Komisija nas je pohvalila, bil sem ponosen, Joya je postala moja nova ljubezen – no seveda ob moji prvi – ženi, ki je še ne bi menjal.

Postala je moja vodnica, spremljevalka, ob moji družini. Postala je naša, ni preveč žalovala, hitro se je prilagodila, kot bi bila pri nas že dolga leta. Ona me spremlja, vodi, me razvedri, me tudi kdaj pa kdaj malo podraži, posebno, ko povoha kakšen vogal, se povalja v ne preveč dišeči travi, ali ko se po strugi Kamniške Bistrice zapodi za racami. Če jo samo prijazno pogledate, ste že deležni pravega poljubčka. S tem veselim značajem te hočeš, nočeš spravi v dobro voljo. Seveda pa v tej psički kaj hitro zaznamo dvojni karakter. Takrat ko je spremljevalka, vodnica z vodilom na oprsnici, je prava skrbna, ubogljiva delavka in ne pozna igre. Takrat me popelje po ulicah Kamnika in bližnji okolici. Najin delovni dan se prične zjutraj, ko mi

ne da predolgo spati – red je pač red! Zbudi me z nežnim grizljanjem, kot majhen otrok. Ko ji odprem vrata, se zapodi proti obrežju reke Kamniške Bistrice, kjer opravi jutranji ritual. Potem je na vrsti zajtrk. Ta moja požeruhinja čaka pred shrambo, in če je potrebno, tudi zalaja, če zajtrk ni pripravljen ob pravem času. Po zajtrku in moji kavici se že drenja pred umivalnikom v kopalnici, se prilizuje, češ: »Daj pohiti že s tem svojim britjem.« V gobčku ima namreč že povodec. Pohitim, saj ženske je treba tudi ubogati. Vodilo je pripravljeno, naslednji trenutek sva že na cesti. Pridno me popelje do mesta, pa v trgovino. Mahneva jo na kavico, kjer mi poišče stol, saj ve, da ji pripada sladka smetana. Potem naju čaka še daljši sprehod po okolici do bližnjega gozda, domov se vrneva oba utrujena in potem kar nekaj časa počivava. Njen počitek običajno zmoti žena Metka, ko začne rožljati s posodo in pripravljati

  20     

kosilo, takrat se tudi ona kaj hitro posveti temu obredu, saj ženi sledi na vsakem koraku – ona že ve zakaj; dokler se ji ne ukaže »Joya prostor«, je

ter s tem polepšajo in obogatijo ivljenje še mnogim slepim in slabovidnim.

ože Zore

repoznavanje ptičjih glasov

še vedno po lasu poznam skoraj vse ptiče, ki sem se jih naučil prepoznavati.

em začel poslušati ptiče okrog sebe in se jih na k način naučil prepoznavati.

zagona in kmalu sem repoznal tudi tiste ptiče, ki jim prej nisem vedel imena.

lahko tudi kar nadležna. Ko jo obišče moja vnukinja, takrat ve, da se začenja igra. Vrti se okoli svoje osi, lovi svoj rep in že je pri svojem pajacku, čaka, tudi zalaja in igra se začne. Pa na povelje: »setzen, sitdown« tudi uboga, saj sledi priboljšek. Po popoldanskem sprehodu in večerji mi dela družbo v dnevni sobi. Leži tik ob meni, ko pa pride njena ura, si moja razvajenka privošči udobno ležišče; najprej se sprehodi do sosednje sobe in nazaj do mene, sedaj je čas, da ji dovolim: »Joya, prinesi dekco«. Zapodi se v sosednjo sobo, prinese svojo »dekico«, se usede, in čaka. Na povelje: »SKOČI« se požene na kavč, kjer se udobno namesti – po celi dolžini. Če boste prišli v tem času na obisk, si boste morali v dnevni sobi poiskati kakšen drug prostor. Če se vam uspe »zriniti« na njenega, vas najprej milo gleda, malo grizlja, če še to ne zaleže, vas je sposobna zriniti tudi na tla. Ali se vam bo zasmilila, pa je sedaj vaša odločitev. Takšna je moja nova, mlada spremljevalka. Moji dnevi ob njej niso več tako sivi. Prinesla je svetlobo v moje življenje. Vsa moja zahvala velja vaditeljem psov vodnikov slepih, z željo, naj vztrajajo ž J P To je bil v moji osnovni šoli hobi, ki mi je zelo veliko pomenil in za katerega sem si vzel zelo veliko časa. V srednji šoli sem ga malo opustil, ag Začelo se je pri mojih devetih letih, ko mi je lastnik makete cerkniškega jezera posodil zgoščenko (Ljubljansko barje, čudoviti svet živalskega oglašanja), ki jo je izdal Prirodoslovni muzej Slovenije. Na njej je 82 posnetkov ptičev, tri žabe, štirje insekti in srnjak. Zraven je tudi knjižica, ki v njej piše, kateri ptič je na posnetku, ali poje ali se oglaša in kateri ptiči so v ozadju. Navdušen in radoveden kot sem, sem prosil enkrat mamo drugič očeta, da sta mi prebrala, za katerega ptiča gre. Počasi sta Kmalu sem poznal vse živali na zgoščenki. A nista minili niti dve leti, ko se mi je znova ponudila priložnost, da razširim svoje znanje. Spet pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki je izdal dvojno zgoščenko (Gozdne ptice Slovenije) in, kot nekateri že veste še prepis knjižice v brajico. Na tej zgoščenki so bili zvoki petja in oglašanja 93 ptičev, s tem da so se nekateri prekrivali s prej omenjeno zgoščenko. Nova zgoščenka mi je dala še dodatnega p

Rad bi vas na hitro seznanil z določenimi stvarmi, ki so pomembne, ko prepoznavaš ptiče. Tudi ptiči so razdeljeni na družine in rodove. Ptice pevke se na primer delijo na podvrste, kot so drozgi in, težko je verjeti, tudi vrane spadajo med ptice pevke. Vedeti moramo, da v grobem ločimo petje in oglašanje, čeprav pri nekaterih vrstah, kot so žolne, petje sploh ne obstaja. Ponavadi poje samec, poje pa ob posebnih priložnostih: dvorjenje samici, označevanje teritorija, pogovor z drugim samcem itd. Oglašajo pa se vsi ptiči, in sicer oba spola, kadar hočejo izraziti jezo, strah, v primeru nevarnosti, komunikacije, parjenja itd. To je točka, s katere jaz nisem začel, sem pa v teh nekaj letih spoznal, da je ključna.

Primerno gradivo za učenje in povezovanje so predvsem zgoščenke, osebno priporočam zgoraj omenjeni in zgoščenko Ptiči zahodne palearktike, vendar slednja vsebuje tudi ptiče, ki jih boste slišali samo, če boste šli na počitnice v Skandinavijo ali Bolgarijo. Jasno pa je, da se moramo naučiti povezovati tisto, kar slišimo na posnetkih, s tistim, kar slišimo v naravi. Včasih se posnetki rahlo razlikujejo od tistega, kar boste slišali v naravi, ker tudi Primorec govori drugače kakor Ljubljančan. Meni prepoznavanje ptičev ogromno pomeni. Vesel sem, ko slišim spomladi lastovke, ki so se vrnile iz toplih krajev, pa kosa, ki začne prepevati svojo žlahtno melodijo. Je pa res, da ti samo učenje in izpopolnjevanje vzame veliko časa. Sam prepoznam okrog 80 vrst ptičev, ostalo, česar sem se kdaj naučil, pa sem pozabil, ker nekaterih, na primer belovratega muharja, skoraj nikdar ne slišim. Poslušanje in prepoznavanje ptičev je zame zabava, ravno tako, kot mi je zabava igranje glasbil, kolesarjenje in sprehodi. Mogoče bo tudi kdo izmed vas poizkusil prepoznavati ptičje glasove. Želim vam veliko veselja pri vaših hobijih, kakršnihkoli že, kajti treba je imeti nekaj, s čimer se zaposliš, ko nimaš obveznosti. Rok Mulec

  21     

LITERARNI KOTIČEK Pika je prepričana, da znajo njene bralke in bralci veliko povedati tudi na literarni način. Spet je dobila nekaj pesmi in za naslednjo številko pričakuje še več vaših zanimivih prispevkov.

Ko te prešine! Povedal vam bom nekaj o navdihu. Nekaj o tem, kako lahko droben, tudi neprijeten, pripetljaj postane dobra podlaga za privlačno pripoved ali pesem. Opisal bom neko tako svojo izkušnjo. A le kot primer. Saj veste, vsakdo se s takimi rečmi spogleduje po svoje! Naj torej razložim, kako je nastala pesem z naslovom "Gasilni aparat". Mahnil sem jo na počitnice. Na Okroglo. To pot sam, brez spremstva. Zaradi majhnega ostanka vida, približno le en procent, je bil to zame velik izziv. "To bo pa veselo," sem se pred odhodom nenehno bodril. Imel sem precej treme. Čutil sem, da me čaka kup nadlog. Nisem se motil! Ključ sobe, ki ti pade iz rok; založena nogavica nekje pod stolom ali pod mizo; poševen strop nad posteljo; odprta vrata omare, na katera mimogrede pozabiš, In že se kaj zgodi! To je le nekaj malenkosti. Saj jih poznate! Bilo pa je še nekaj drugega. Zunaj na hodniku, blizu vrat sobe, je bil na steni pritrjen gasilni aparat. V višini glave. Ja, kaj pa drugega. Kako je prišel ravno tja, nimam pojma! Seveda so me opozorili nanj. Potipal sem ga: trd kot kamen! In se nemudoma odločil, da se ga bom rajši na daleč izogibal. To je lahko reči, vam povem, težje pa storiti! Nekaj dni ni bilo težav. Nato tista nedelja! Pred kosilom sem prihitel s sprehoda. Zapodil sem se, z mislimi povsem drugje, po znanem, dolgem hodniku. In naenkrat, bum! Krepko mi je zazvonilo v glavi. In kako sem se potem razjezil! Najprej nase, nato še na ta šmentani aparat! Drugi dan, ko je glavobol izpuhtel, sem se že hahljal ob tej prigodi. "Ja, lahko bi se končalo še slabše," sem si rekel in na vse skupaj kmalu pozabil. Kar za nekaj let. Sredi nekega pohoda pa sem se nepričakovano domislil te dogodivščine. Slikovito sem jo orisal dobremu prijatelju. Kako se je zabaval ob mojem pripovedovanju. Kar nisem mogel verjeti! Tudi drugi, ki so kasneje slišali to zgodbo, so se nasmejali.

  22     

In tako me je lepega dne prešinilo: napisal bom pesem, iskrivo, hudomušno rimano zgodbo. Zavihal sem rokave. Dva, tri tedne, pa bo! A sploh ni bilo tako enostavno. Deset, dvanajst vrstic sem brž spravil skupaj, potem se je pa ustavilo. Ni in ni šlo. Nekajkrat sem celo mislil odnehati. "Če si že začel, boš pa vendar tudi dokončal!" Tako sem si dajal korajžo. In po zame dolgih mesecih mi je končno uspelo! Pesem je precej dolga, celo tipkano stran. Zato zdajle le kratek odlomek, gre pa takole: »Stopnice kamnite, one škripajoče, že po hodniku dolgem sem zašibal, dobrote v mislih okušal, se oblizoval, tap, tap, junaško naprej korakal, naenkrat, jojmene, tresk, se mi je zabliskalo, vse zvezde sem videl, v hipu doumel, zidu se oprijel, buško na čelu otipal, bolečino zaznal, »Bedak, cepec, buča neumna, le kako si lahko pozabil,« sebe ošteval, »Ja, kaj pa, če me je kdo videl,« se domislil, plašno naokrog se oziral. V sobo sem se zaklenil, na posteljo legel, jezo, razočaranje pestoval, "Ne grem se več," javkal, in najbrž kar do naslednjega jutra bi miroval, a glej, zamisel me prešine, trapasta, nora, se nisem mogel upreti, na noge sem skočil, ključ obrnil, ven stopil, pred aparat se postavil.« Toliko za pokušino. Pesem sem pred časom že predstavil. Na srečanju ene od skupin za samopomoč. Morda, če vam bo sestavek všeč, jo ob priliki povem tudi vam. In dodam še nekaj drugih krajših ali daljših pesmi. Nabralo se jih je že kar nekaj. Za en cel literarni večer, ali še bolje, literarni popoldan. No, da ne bom šel predaleč! Prispevek sem napisal predvsem z enim namenom, da bi se v vas, ki to berete, morebiti le prebudila želja po ustvarjanju! Da bi vas zagrabilo, da kaj napišete. Koliko nenavadnih, včasih tudi neprijetnih, reči se nam vsem zgodi v življenju! In kadar se vam kaj takega pripeti? Moj predlog najbrž ni najboljši, je pa uporaben: najprej malo počakajte, kak mesec, morda leto, potem pa na delo! Vse skupaj, kakor vam je najbolj na roko, skrbno zapišite. Po svoje, seveda. In morda vam bo uspelo! --Morda bo nastalo kaj zares dobrega! Splača se potruditi. To lahko zatrdim! Dušan Jesenšek

OČESNA SVETLOBA

Šele tedaj sem dojel, kaj vse sem imel,

dokler polno očesne svetlobe v očeh sem imel.

Kruto bolezen diabetes imam,

tretjino svojega življenja sem se bal in

trepetal, da brez očesne svetlobe bi ostal.

  23     

Moji učki so rjavi, bili so zapeljivi,

mikavi in vabljivi.

Pol leta očesne svetlobe ni več.

Svojo družino, šest vnukov in vnukic,

ne vidim več, sonca in mavričnega loka ne bom videl nikoli več.

Sedaj v temo gazim,

z rokami si pomagam.

Edino kar še imam, da svoje

najdražje po glasu prepoznam.

Jože Prijatelj

VALENTINOVO

Sedaj je čas za stare in mlade,

da se imajo radi. Ne trkaj mi dragi in ne tečnari Saj boš mojo mamo predramil.

V mračnem gozdičku se dobiva pred mojo mamo se bova skrila.

Dolgo v noč se bova ljubila, prisotna bo luna in njena svetla mesečina.

Joj kako sva bila vesela,

ko sva se objela. Neusahljiva sila je kipela, kri po žilah je blaznela.

Božansko delo sva počela, novo življenje sva spočela.

Sedaj tudi moja mama bo vesela, ko vnuka ali vnučko bo imela.

Z njim se bo igrala

in dolgčas preganjala,

  24     

saj babica je postala. Dragi sedaj je moderen čas,

saj ti ne bo treba pleničke prat.

Prej si meni hlačke dol dajal in se z menoj ljubil in igral.

Sedaj boš našim otročičkom papmperske gor dajal.

Jože Prijatelj Nek dan Smo mešali pesek klicali smo dan, In pljuvali upe tja čez smo zaman, Zaklenjene sanje smo tolkli s pestmi, Odpuščali grehe iz vročih kadi. Da lučke na temnem bo nebu prižgal, A preko vseh nas njim je roko podal, Pesmi ugaslih plamenov smo brali In on je odšel a mi smo ostali. Je nežnost dobila razmazan obraz, Češ sama da čuti vse biče na nas, Da bi najraje med nami ostala, Jutri bo prišel pa bo se smejala. Na mirujočih kolesih vozili, Smo v nebesih so nam govorili, Srečali potnike iste postaje, Brali prihodnost iz naše ograje. Ko pa se končno razpoči lupina, Nam že do grla je segala slina, Sanje in upe so nežno ubili, In smo prosili, zaman smo molili. Janez Mlačnik

  25     

ŠPORT Slepi in slabovidni se za šport zanimamo in se z njim ukvarjamo, tako tudi Pika. Rada bi kaj povedala o športih, ki nas zanimajo, in predstavila dosežke, ki se o njih premalo ve. Želi si vašega zanimanja in pričakuje vaše prispevke. Poskrbite, da ne bi česa pozabila povedati!

DEVETKA Teža krogle v roki, zalet in met, zamolkel zvok, ko krogla drsi po betonski stezi in ropot kegljev, ko jih le-ta neusmiljeno podira. S tem je lahko človek tudi zasvojen. Kegljanje je med slepimi in slabovidnimi prisotno že mnoga desetletja. Mnogim služi kot odlična rekreacija, drugi se z njim ukvarjajo zelo resno in jim je predvsem tekmovalni šport. Kot rekreacija je kegljanje zelo primerno, saj je dogajanje koncentrirano na relativno majhen, točno definiran prostor, kar je še posebej pomembno za popolnoma slepe. Kot tekmovalna disciplina pa je dovolj dražljivo, da lahko človek doživlja vse tisto, kar naj bi tekma prinašala. V Sloveniji je kegljanje pričelo med slepimi in slabovidnimi dobivati še posebno mesto po osamosvojitvi, ko se je začelo v nekaterih centrih resno pristopati k delu in treningom. Tekmovanja na državni ravni so dobila novo draž, postala so kvalifikacijska za mednarodne tekme, evropska in svetovna prvenstva, tekmovalci pa nov motiv za delo. Ljubljana se je vsemu temu priključila nekaj kasneje, a se je kmalu pokazalo, da so naši ljudje iz pravega testa za ta šport. Pa povejmo nekaj o pravilih. Kegljanje je za slepe in slabovidne prilagojeno le

  26     

v izvedbenem delu, osnovna pravila so povsem enaka. Tekme se odvijajo na klasičnih kegljiščih s povsem klasično opremo. Pomembna razlika je v tem, da slepi in slabovidni na svojih tekmah ne "čistijo", se pravi, da mečejo le na polno postavitev kegljev. Sicer pa ločimo tri kategorije:

- b1- popolnoma slepi, ki nimajo drugih dodatni prilagoditev, obvezna pa so temna očala;

- b2- slepi z ostankom vida, pri katerih je zalet omejen na en korak; - b3- slabovidni, brez drugih sprememb pravil.

Tako so se v Ljubljani pričeli organizirani treningi. nekateri zanesenjaki so spodbujali naše člane in članice naj se pojavijo na kegljišču, se rekreirajo in morda odkrijejo v sebi tekmovalno žilico. Kegljačev je bilo vedno več in več, danes jih v Ljubljani redno trenira okrog deset, postajali pa so tudi čedalje uspešnejši. Na tekmovanjih po Sloveniji in izven so postajali opazni, njihovi nasprotniki so čedalje bolj s

spoštovanjem "pogledovali" na njihove steze, kjer so keglji padali v vedno večjem številu. Potem pa je prišlo tisto, kar v športu pride, če se dela resno in zavzeto. Na evropskem prvenstvu leta 2005 na Rijeki je Miro Rus iz Ljubljane osvojil bronasto medaljo. To je tisto, kar je kot magnet, kot injekcija poživila. Kegljanje je postalo eden velikih športov med slepimi in slabovidnimi v Ljubljani. Tekmovalci so s to medaljo dobili dodatni zagon. Že naslednje leto pa "smo" prišli na sam evropski vrh. Pavle Ribič je namreč na evropskem prvenstvu v Luhačevicah na Češkem stopil na najvišjo stopnico. Bravo. Bravo pa Pavletu ne samo za zlato medaljo. Ko se je vrnil domov, je stopil do ljudi, jih spodbujal in odpeljal na kegljišče ter jih navduševal za kegljanje. To pa so poteze posameznika, ki med ljudi širijo ljubezen do določene dejavnosti. Ni boljše reklame za kegljanje, kot če te zanj navdušuje evropski prvak. Janez Mlačnik

SLEPEMU SE VSE ZGODI Kdor se rad nasmeje na svoj račun, ali na račun nevšečnosti, ki jih povzročata slepota in slabovidnost, lahko zaupa Piki svoje dogodivščine za dobro voljo, v razvedrilo in opozorilo.

   27    

IZDAJA

Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana

Jamova 5, 1000 Ljubljana

UREDNICA

Adela Anzeljc

UREDNIŠKI ODBOR

Ivan Mlačnik, Viki Vertačnik, Barbara Krejči Piry

TEHNIČNI UREDNIK IN AVTOR RISB

Boštjan Vinkovič

LEKTORICA

Marija Anzeljc

MEDOBČINSKO DRUŠTVO SLEPIH IN SLABOVIDNIH LJUBLJANA

Jamova 5, 1000 Ljubljana, Telefon: (01) 25 22 360 Fax: (01) 25 14 279

Elektronski naslov: mdsslj@zveza-slepih.si Spletna stran: http://www.mdsslj.si

Vaše prispevke za PIKO lahko pošljete na

elektronski naslov: ivan@mdsslj.si, po navadni pošti ali jih osebno oddate na zgornji naslov društva

s pripisom »Za PIKO«

mailto:mdsslj@zveza-slepih.sihttp://www.mdsslj.si/mailto:ivan@mdsslj.si

INTERVJUDogodki na društvuKDOR VE, NAPREJ POVE