PO POTI PLOJEVE MLADOSTI Ko je ugledala luč sveta moja avtobiografska knjiga, z naslovom Prebliski modrega angela, je urednica in lektorica knjige Zvezdana M. Kompara izrazila željo, da bi šla po poti moje mladosti. Po tem so to zamisel izrazili še moji prijatelji. Prisluhnil sem jim ter 11. julija 2017 organiziral takšen pohod.

Glede na dejstvo, da sem pohod po poti svoje mladosti organiziral v mesecu juliju, sem pričakoval, da se nas bo na pot podalo največ 15 ali 20 pohodnikov, a nas je odšlo kar 44. Med vožnjo z avtobusom iz Maribora do Sladkega Vrha sem zbrane nagovoril, veliko lepih misli pa je povedal član izvršnega odbora Kluba ter podpredsednik Zveze klubov Slovenije Jožef Grah.

Ko smo se pripeljali na Sladki Vrh smo se z brodom popeljali preko reke Mure. Tu sta se nam pridružila pisatelj Tone Partljič in novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek. Bili smo ju iskreno veseli ter ponosni, da sta bila z nami. Med vožnjo z brodom smo občutili mogočnost reke, simbolno stopili na avstrijsko stran ter z velikim zanimanjem prisluhnili besedam Toneta Partljiča.

V nadaljevanju poti smo obiskali Gostilno Perner. Na tej lokaciji sem pohodnike pogostil s sladko pijačo mojih mladih let – malinovcem.

Sprehodili smo se še do hiše in gostilne, kjer je bil posnet film Vdovstvo Karoline Žašler. Nekatere podrobnosti iz zakulisja snemanja tega filma nam je na zelo zanimiv način predstavil Tone Partljič.

Na Sladkem Vrhu nas je obiskal tudi podžupan občine Šentilj Vladimir Maher. Opisal nam je območje občine ter nam zaželel lepo preživet dan in prijetno druženje.

Iz Sladkega Vrha smo se odpeljali do pokopališča na Zgornjo Velko, kjer smo obiskali grob slovenskega dramatika in pesnika Stanka Majcna. V spomin smo mu prižgali svečko, Tone Partljič pa je podrobno opisal njegovo življenjsko pot.

Sledila je malica v Okrepčevalnici Snežinka. Obvezna priloga golaža so bili koruzni žganci, ki so jed mojega otroštva.

Po okrepčilu smo si ogledali Galerijo Gabrijela Kolbiča in cerkev Marije Snežne. Zbranim sem prebral zapis o gradnji cerkve ter o tem, kako je v resnici dobila ime.

Sledil je najpomembnejši del našega izleta in sicer pohod. Pričeli smo ga pri Lovskem domu na Vranjem Vrhu. Podali smo se na pot mimo učiteljskega bloka in njihovih vrtov, mimo takratne osnovne šole Vranji Vrh, trgovine Kocbek, do kmetije Pauman v Šomatu 5. Kot zmeraj sta nas več kot prijazno sprejela gospodarja Tonček in Gretica. Posladkali smo se s pecivom, se odžejali ter nadaljevali pot.

Ustavili smo se pri studencu zgornjega Zemljiča in se nato spustili do zapuščene hiše na naslovu Šomat 47a, kjer je bil nekoč moj dom. Prav tu, v tej hiši, sem namreč preživel največ let svojega otroštva.

Nadaljevali smo pot mimo soseda Rajzmana do spodnjega Zemljiča. Pokazal sem kraj hiše dedka in babice ter studenca z najbolj mrzlo vodo ter jih seznanil z nekaterimi zgodbami iz svoje knjige. Pod kmetijami Novački, Zelenik - Kolarič, Pleteršek, smo prišli v Plojevo grabo. Videli smo veliko zapuščenega, ogromno propadlega. Nikjer zelenih ozar, nikjer travnikov in sadovnjakov. Vse se je spremenilo v njive, njive posejane s koruzo. Nikjer ni več bližnjic, nikjer stezic, ki so včasih bile. Zato smo morali ves čas hoditi po asfaltni poti.

Pohod smo zaključili pred mostom potoka, ki ločuje kraja Šomat in Počenik in hkrati dve občini, Občino Šentilj in Občino Pesnica. Zbranim sem pokazal lokacijo hiše Mlaskovih in Kosovih, kjer sem kot otrok z družino stanoval. Danes teh dveh domačij ni več oziroma so ostale zgolj razvaline porasle z grmovjem.

Pričeli smo se vračati. Zavili smo k domačiji Zelenik – Kolarič. Eni smo se skozi koruzo prebili do Breznikove domačije in pot nadaljevali mimo domačije Grajfoner in hiše moje sestre Karoline, kjer je nazadnje stanovala tudi moja mama. Druga polovica pohodnikov pa se je do avtobusa vrnila po isti poti.

Odpeljali smo se do naše zadnje postaje tokratnega enodnevnega izleta, na Turistično kmetijo Mihelič v Rožengrunt. Pričakal nas je naš član – glasbenik Marjan, ki je poskrbel za prijetno razpoloženje. Team turistične kmetije pa je poskrbel, da nismo bili lačni, ne žejni.

Po prijetnem druženju smo se preko Svete Ane in Lenarta vrnili domov. Prijetno utrujeni, a hkrati polni lepih spominov in spoznanj, smo sklenili naš julijski izlet.

Zapisal: Mirko Ploj

Foto: Mirko Ploj in Jože Gruden

�

���

�

�