POLITIČNA SKUPNOST

I. SVETOPISEMSKI VIDIKI

Izraelsko ljudstvo na začetku svoje zgodovine ni imelo kralja kakor drugi narodi. Priznavalo je le Jahvetovo gospostvo. Bog posega v zgodovino po karizmatikih. Tako pričuje Knjiga sodnikov. Od zadnjega teh mož, preroka in sodnika Samuela, je ljudstvo zahtevalo kralja (prim. 1 Sam 8,5; 10,18–19).

Prapodoba kralja, ki ga izbere Jahve, je David, o katerem biblična pripoved z zadovoljstvom poudarja skromno poreklo (prim. 1 Sam 16,1–13). David je varuh obljube (prim. 2 Sam 7,13–16; Ps 89,2–38; 132,11–18), ki ga postavlja za začetnika posebnega kraljevskega izročila, »mesijanskega« izročila.

Razpad kraljestva na zgodovinski ravni ni privedel do izginotja ideala kralja, ki naj bi v zvestobi do Jahveta vladal z modrostjo in ravnal pravično. To upanje se večkrat pokaže v psalmih (prim. Ps 2; 18; 20; 21; 72). V mesijanskih prerokbah živi pričakovanje, da se bo v eshatoloških časih pojavila podoba kralja, nad katerim bo počival Duh Gospodov, kralja, polnega modrosti in sposobnega vrniti pravico revežem (prim. Iz 11,2–5; Jer 23,5–6).

Pravi pastir izraelskega ljudstva (prim. Ezr 34,23–24; 37,24) bo prinesel narodom mir (prim. Zah 9,9–10). Modrostno slovstvo opisuje kralja kot tistega, ki pravično sodi in se mu gnusi krivica (prim. Prg 16,12), po pravici sodi reveža (prim. Prg 29,14) in je prijatelj človeka s čistim srcem (prim. Prg 22,11).

JEZUS IN POLITIČNA OBLAST Jezus zavrača zatiralsko in samopašno oblast

poglavarjev nad narodi (prim. Mr 10,42) in njihovo zahtevo, da jih je treba klicati dobrotniki (prim. Lk 22,25), vendar oblasti svojega časa nikoli naravnost ne zavrača. V polemiki o davku, ki ga je treba dajati cesarju (prim. Mr 12,13–17; Mt 22,15–22; Lk 20,20–26), trdi, da je treba dati Bogu, kar je božjega. … Hkrati pa ima časna oblast pravico do tega, kar ji pripada: Jezus ne misli, da je plačevanje davka cesarju nezakonito.

Cerkev oznanja, da Kristus, zmagovalec nad smrtjo, kraljuje svetu, ki ga je odkupil. Njegovo kraljestvo se razteza tudi na sedanji čas in se bo končalo, ko bo vse izročil Očetu, človeška usoda pa se bo končala s poslednjo sodbo (prim.1 Kor 15,20–28). Kristus razkriva človeški oblasti, ki jo vedno mami skušnjava, da bi gospodovala, njen prvotni pomen, to je služenje.

II. TEMELJ IN CILJ POLITIČNE SKUPNOSTI

Človeška oseba je temelj in cilj političnega sožitja. Obdarjena z razumom je odgovorna za svoje odločitve in sposobna slediti načrtom, ki na osebni in družbeni ravni osmišljajo njeno življenje. Odprtost za transcendenco in za druge je poteza, ki jo določa in loči: le v odnosu s transcendenco in z drugimi človeška oseba dosega polno in celovito uresničenje same sebe. To pomeni, da je človek po naravi družbeno in politično bitje, zato »družbeno življenje človeku ni nekaj dodanega«, marveč je bistvena razsežnost, ki je ni mogoče odpraviti.

VAROVANJE IN POSPEŠEVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC

Ceniti človeka kot temelj in cilj politične skupnosti pomeni, da si moramo prizadevati predvsem za priznavanje in spoštovanje njegovega dostojanstva z zaščito in s pospeševanjem človekovih temeljnih in neodtujljivih pravic: »Po današnjih nazorih obstoji splošna blaginja predvsem v spoštovanju pravic in dolžnosti človeške osebe.« V človekovih pravicah so zgoščene glavne moralne in prave zahteve, ki morajo biti na prvem mestu pri oblikovanju politične skupnosti.

Politična skupnost išče skupno dobro s tem, da ustvarja take razmere, v katerih je državljanom ponujena možnost za uresničevanje človekovih pravic in polno izpolnjevanje dolžnosti: »Če namreč oblast v gospodarskem, socialnem in kulturnem pogledu ne ravna prav, nas skušnja uči, da zlasti dandanes med občani zmeraj bolj raste neenakost in se zato dogaja, da se ne morejo uveljaviti ne človekove dolžnosti ne pravice.«

SOŽITJE, UTEMELJENO NA DRUŽBENEM PRIJATELJSTVU

Skupnost ima trden temelj, ko stremi k celovitemu uresničevanju človeka in skupnega dobrega; v tem primeru je pravica opredeljena, spoštovana in živeta tudi v skladu s solidarnostjo in požrtvovalnostjo do bližnjega. Pravičnost terja, naj vsakdo uživa lastne dobrine in lastne pravice, kar je najmanjša mera ljubezni. Sožitje postaja toliko humanejše, kolikor bolj ga žene želja po zrelejšem spoznavanju vzora, ki ga mora iskati – to pa je »civilizacija ljubezni«.

Cilj, ki si ga morajo kristjani zastaviti, je uresničevanje občestvenih odnosov med ljudmi. Krščansko gledanje na politiko pripisuje najvišji pomen vrednoti, imenovani skupnost, bodisi kot organizacijskemu vzorcu sožitja bodisi kot načinu vsakdanjega življenja.

III. POLITIČNA OBLAST Cerkev se je soočala z različnimi pojmovanji

oblasti, pri tem pa vedno ščitila in branila tisti vzorec oblasti, ki temelji na človekovi družbeni naravi: »Ker je namreč Bog ustvaril človeka po naravi kot družbeno bitje in ker nobena družba ne more ‘obstajati, če ni nikogar, ki bi posameznike z učinkovitimi sredstvi usmerjal k skupnemu cilju, je državljanski človeški skupnosti nujno potrebna oblast, ki jo vodi: pa tudi sama, tako kot družba, izhaja iz narave in zato od Boga samega.’«

Oblast mora priznavati, spoštovati in pospeševati temeljne človeške in moralne vrednote. Te »izvirajo iz same resnice človeškega bitja, izražajo in varujejo dostojanstvo človeka: torej vrednote, ki jih noben posameznik, nobena večina in nobena država ne bo nikoli mogla ustvariti, oblikovati ali uničiti, ampak jih bodo morali samo priznavati, spoštovati in pospeševati«.

PRAVICA DO UGOVORA VESTI Državljan se ni v vesti dolžan pokoravati

predpisom civilnih oblasti, če nasprotujejo zahtevam nravnega reda, temeljnim človekovim pravicam ali nauku evangelija. Krivični zakoni postavljajo moralno dobre ljudi pred resna vprašanja vesti: ko jih pozivajo, da naj sodelujejo pri moralno slabih dejanjih, jih morajo zavrniti. »Kdor se zateče k ugovoru iz razlogov vesti, mora biti varen ne samo pred kazenskimi ukrepi, temveč tudi pred kakršnokoli škodo na zakonski, disciplinski, ekonomski in poklicni ravni.«

PRAVICA DO UPIRANJA Priznavati, da naravno pravo utemeljuje in

omejuje pozitivno pravo, pomeni dopuščati, da se zakonito upiramo oblasti, ko hudo in pogosto krši načela naravnega prava. Sv. Tomaž Akvinski piše, »da moramo ubogati ... če to zahteva pravični red«. Temelj pravice do odpora je torej naravno pravo.

IV. DEMOKRATIČNA UREDITEV »Cerkev ceni demokratični sistem, ker

zagotavlja udeležbo državljanov pri političnih odločitvah in podložnikom zagotavlja možnost, da svoje oblastnike volijo in nadzirajo, pa tudi to, da jih, kadar je potrebno, miroljubno zamenjajo. Cerkev zato ne more odobravati ustanavljanja ozkih skupin, ki si zaradi posebnih interesov in ideoloških namenov prisvajajo državno oblast. Prava demokracija je mogoča samo v pravni državi in na temelju pravilnega pojmovanja človeške osebe.

VREDNOTE IN DEMOKRACIJA Resnična demokracija ni le rezultat

formalnega spoštovanja pravil, marveč sad prepričljivega sprejemanja vrednot, ki navdihujejo demokratične postopke: dostojanstvo človeške osebe, spoštovanje človekovih pravic, sprejemanje »skupnega dobrega« kot cilja in urejevalnega merila političnega življenja.

Če ni nobene zadnje resnice, ki vodi politično delovanje in mu kaže smer, je mogoče ideje in prepričanja z lahkoto zlorabiti za namene moči. Kakor dokazuje zgodovina, se demokracija brez vrednot lahko spremeni v odkrit ali prikrit totalitarizem.« Demokracija je v temelju »’ureditev’ in kot taka je sredstvo, ne cilj. Njen ‘moralni’ značaj ni avtomatičen, ampak je odvisen od soglasja z morebitnim zakonom, kateremu se mora podvreči, kot vsako drugo človeško ravnanje: odvisen je torej od moralnosti ciljev, za katerimi gre, in od sredstev, ki jih uporablja.«

PRIPOMOČKI POLITIČNE SOUDELEŽBE Politične stranke morajo spodbujati

državljane h kar najširšemu sodelovanju pri javni odgovornosti in ga vsem tudi omogočati. Poklicane so, da razlagajo pričakovanja civilne družbe in jih usmerjajo k skupni blaginji. Tako ponujajo državljanom učinkovito pomoč, ko jih vabijo, naj sodelujejo pri oblikovanju političnih odločitev.

Sredstvo političnega sodelovanja je tudi referendum, s katerim se uresničuje neposredna oblika političnega odločanja. Predstavniška ustanova namreč ne izključuje možnosti, da bi državljane neposredno vprašali po odločitvah, ki so pomembne za družbeno življenje.

OBVEŠČANJE IN DEMOKRACIJA Družbena občila morajo služiti utrjevanju in

vzdrževanju človeške skupnosti na različnih območjih, gospodarskem, političnem, kulturnem, vzgojnem, verskem. »Obveščenost prek teh sredstev je v službi skupnega blagra. Družba ima pravico do obveščenosti, ki temelji na resnici, svobodi, pravičnosti in solidarnosti.«

Bistveno vprašanje, ki se nanaša na sedanji sistem obveščanja, je, ali ta sistem prispeva k temu, da bi bil človek zares boljši, se pravi duhovno zrelejši, zavedajoč se svojega človeškega dostojanstva, odgovornejši, bolj odprt do drugih, zlasti do najpotrebnejših in najslabotnejših. …

V svetu družbenih občil pogosto zelo povečujejo notranje težave obveščanja ideologija, želja po dobičku in politični nadzor, rivalstvo in spopadi med skupinami, kakor tudi drugo družbeno zlo.

V. POLITIČNA SKUPNOST V SLUŽBI CIVILNE DRUŽBE

Politična skupnost je osnovana z namenom, da bi služila civilni družbi, iz katere izhaja. Cerkev je prispevala k razlikovanju med politično skupnostjo in civilno družbo predvsem s svojim gledanjem na človeka, ki ga pojmuje kot samostojno, odnosno bitje, odprto za transcendenco.

Politična skupnost je dolžna urediti svoje odnose s civilno družbo po načelu subsidiarnosti: pomembno je, da se rast demokratične družbe začne v družbenem tkivu. Dejavnosti civilne družbe – zlasti prostovoljstvo in sodelovanje na zasebno-družbenem področju, zgoščeno imenovanem »terciarni sektor«, da bi ga razločevali od področja države in trga – so najprimernejše oblike za razvoj človekove družbene razsežnosti, ki lahko v tej dejavnosti najde mesto, da se popolnoma izrazi. Postopno širjenje družbenih pobud zunaj državnega polja, ki dopolnjujejo opravila države, ustvarja nove možnosti za dejavno navzočnost in neposredno delovanje državljanov.

VI. DRŽAVA IN VERSKE SKUPNOSTI

2. vatikanski cerkveni zbor je katoliško Cerkev zavezal k pospeševanju verske svobode. Izjava o verski svobodi (Dignitatis humanae) v podnaslovu natančneje določa, da namerava odločno podpirati »pravico osebe in skupnosti do družbene in državljanske svobode v verskih zadevah«.

Dostojanstvo človeške osebe in sama narava iskanja Boga terja za vse ljudi nedotakljivost pred vsako prisilo na verskem področju. Družba in država ne smeta človeka siliti, da bi ravnal zoper lastno vest, niti ga ovirati, da bi ravnal v soglasju z njo.

Zaradi svojih zgodovinskih in kulturnih vezi z določenim narodom lahko da država verski skupnosti posebno priznanje: takšno priznanje ne sme na noben način povzročiti nikakršnega družbenega ali socialnega razločevanja pri drugih verskih skupinah. Pojmovanje razmerja med državo in versko organizacijo, za katerega se zavzema 2. vatikanski cerkveni zbor, ustreza zahtevam pravne države in normam mednarodnega prava. Cerkev se dobro zaveda, da na to ne gledajo vsi enako: žal pravico do verske svobode »v mnogih državah tako kršijo, da postane katehiziranje ali sprejemanje kateheze kaznivo dejanje«.

AVTONOMIJA IN NEODVISNOST Čeprav se Cerkev in politična skupnost

izražata v vidnih organizacijskih sistemih, sta različni po naravi, obliki in po ciljih, za katere si prizadevata. »Državna skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni in avtonomni.«

Dolžnost spoštovanja verske svobode politični skupnosti nalaga, da Cerkvi zagotavlja potreben prostor delovanja. Cerkev pa po drugi strani nima posebne pristojnosti v zvezi z ureditvijo politične skupnosti: »Cerkev spoštuje upravičeno samostojnost demokratične ureditve. Ni pristojna, da bi se izrekala v korist ene ali druge institucionalne ali ustavne rešitve,« njena naloge niti ni, da se vtika v politične programe, razen tedaj, ko gre za vpletanje teh programov v verske ali moralne zadeve.

SODELOVANJE Cerkev in politična skupnost lahko svojo

službo opravljata »tem učinkoviteje v prid vsem, čim bolj zdravo bo njuno sodelovanje; pri tem bosta seveda upoštevali krajevne in časovne okoliščine«.

Cerkev ima pravico do pravnega priznanja svoje istovetnosti. Prav zato, ker njeno poslanstvo obsega vso človeško stvarnost in se »čuti resnično in notranje povezano z vsem človeškim rodom in njegovo zgodovino«, Cerkev terja svobodo izražanja svojih nravnih sodb o tej stvarnosti vedno, ko to zahteva zaščita temeljnih človekovih pravic in rešenje duš.

Zato Cerkev zahteva svobodo izražanja, pouka, evangelizacije; svobodo javnega bogočastja; svobodo organiziranja in lastne notranje ureditve: svobodo izbire, izobraževanja, imenovanja in prestavljanja svojih nameščencev (duhovnikov); svobodo do zidanja verskih stavb; svobodo pridobivanja in posedovanja dobrin, primernih za lastno dejavnost; svobodo združevanja v verske pa tudi vzgojne, kulturne, sanitarne in karitativne namene.

Literatura

- Kompendij družbenega nauka Cerkve

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike Nadškofije Ljubljana