POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ BANČNEGA

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ BANČNEGA POSLOVANJA

Ljubljana, julij 2009 MATEJA RUPNIK

IZJAVA Študentka Mateja Rupnik izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom prof. dr. Slavke Kavčič, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne _____________ Podpis: _________________

i

KAZALO UVOD..................................................................................................................................................................... 1 1 POMEMBNOST RAČUNOVODSTVA V BANKAH .................................................................................... 2

1.1 ZNAČILNOSTI RAČUNOVODSTVA V BANKAH.................................................................................................. 2 1.2 POMEMBNOST RAČUNOVODSTVA KOT VIRA INFORMACIJ .............................................................................. 3 1.3 KREATIVNOST RAČUNOVODSTVA.................................................................................................................. 4

2 POSLOVANJE BANK ...................................................................................................................................... 5 2.1 TEMELJNA NAČELA POSLOVANJA BANK ........................................................................................................ 5 2.2 POMEMBNOST BASLA II ................................................................................................................................ 6

3 VRSTE TVEGANJ BANČNEGA POSLOVANJA......................................................................................... 7 3.1 OPREDELITEV TVEGANJ................................................................................................................................. 7 3.2 KREDITNO TVEGANJE .................................................................................................................................... 8 3.3 OPERATIVNO TVEGANJE .............................................................................................................................. 10 3.4 TEHNOLOŠKO TVEGANJE ............................................................................................................................. 11 3.5 TRŽNA TVEGANJA ....................................................................................................................................... 11 3.6 TVEGANJE SPREMEMBE OBRESTNE MERE .................................................................................................... 13 3.7 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE........................................................................................................................... 14 3.8 STRATEŠKO TVEGANJE ................................................................................................................................ 15 3.9 DEŽELNO TVEGANJE.................................................................................................................................... 15 3.10 SOLVENTNOSTNO TVEGANJE ..................................................................................................................... 16 3.11 TVEGANJE UGLEDA ................................................................................................................................... 16 3.12 KAPITALSKO TVEGANJE ............................................................................................................................ 17 3.13 TVEGANJE DOBIČKONOSNOSTI .................................................................................................................. 18 3.14 TVEGANJE ZUNAJBILANČNEGA POSLOVANJA ............................................................................................ 18 3.15 DRUGA TVEGANJA BANČNEGA POSLOVANJA............................................................................................. 18

4 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ BANČNEGA POSLOVANJA ................................................................................................................................................... 19

4.1 SPREMLJANJE TVEGANOSTI BANKE ............................................................................................................. 19 4.2 RAČUNOVODSKO SPREMLJANJE OBVLADOVANJA BANČNIH TVEGANJ.......................................................... 20 4.3 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ BANČNEGA POSLOVANJA............................ 21

4.3.1 Kakovostne računovodske informacije in podatki .............................................................................. 22 4.3.2 Primerna višina kapitala banke.......................................................................................................... 23 4.3.3 Razporejanje lastniškega kapitala banke ........................................................................................... 25 4.3.4 Ustrezno oblikovane rezerve banke .................................................................................................... 26 4.3.5 Ustrezno oblikovani limiti za omejevanje izpostavljenosti bančnim tveganjem ................................. 26 4.3.6 Vrednotenje finančnih sredstev........................................................................................................... 26 4.3.7 Varovanje denarnih tokov pred tveganji ............................................................................................ 28 4.3.8 Primerno oblikovane rezervacije........................................................................................................ 29 4.3.9 Notranje kontrole................................................................................................................................ 30 4.3.10 Notranja revizija............................................................................................................................... 30 4.3.11 Zunanja revizija................................................................................................................................ 31 4.3.12 Temeljni kazalniki............................................................................................................................. 32 4.3.13 Izvedeni finančni instrumenti............................................................................................................ 33 4.3.14 Konstruktiven odnos med agentom in principalom .......................................................................... 34 4.3.15 Poslovna strategija banke................................................................................................................. 34 4.3.16 Kakovosten informacijski sistem....................................................................................................... 34

4.4 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU KREDITNEGA TVEGANJA............................................ 35 4.4.1 Ugotavljanje kreditne sposobnosti potencialnega posojilojemalca in določitev njegove zgornje meje zadolževanja........................................................................................................................................ 35 4.4.2 Določanje bonitetne ocene dolžnika in razvrščanje strank v skupine glede na njihovo tveganost ..... 36 4.4.3 Diverzifikacija kreditnega portfelja banke ......................................................................................... 37 4.4.4 Spremljanje medsebojno povezanih strank in preprečevanje koncentracije kreditne izpostavljenosti banke.................................................................................................................................. 38

ii

4.4.5 Spremljanje odplačevanja danih posojil............................................................................................. 38 4.4.6 Ocenjevanje kakovosti zavarovanja naložb........................................................................................ 39 4.4.7 Oblikovanje bančnih rezervacij za kreditno tveganje......................................................................... 39 4.4.8 Zagotavljanje kapitalske ustreznosti za kreditno tveganje ................................................................. 42 4.4.9 Kazalniki kreditnega tveganja ............................................................................................................ 43 4.4.10 Izvedeni finančni instrumenti............................................................................................................ 44

4.5 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU OPERATIVNEGA TVEGANJA........................................ 44 4.5.1 Zagotavljanje kapitalske zahteve za operativno tveganje................................................................... 44 4.5.2 Preprečevanje, nadzorovanje, financiranje in zaščita izgub iz operativnega tveganja...................... 44

4.6 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TRŽNIH TVEGANJA..................................................... 44 4.6.1 Zagotavljanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja ............................................................................ 44 4.6.2 Določanje ustreznih limitov za omejevanje izgub zaradi tržnih tveganj............................................. 45

4.7 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU OBRESTNEGA TVEGANJA ........................................... 45 4.7.1 Uravnavanje bančne bilance .............................................................................................................. 45 4.7.2 Upoštevanje lastnosti postavk bilance banke ..................................................................................... 45 4.7.3 Usklajevanje sredstev in obveznosti banke......................................................................................... 46 4.7.4 Kazalniki obrestnega tveganja ........................................................................................................... 46 4.7.5 Vpliv spremenljivih obrestnih mer na glavne bilančne postavke........................................................ 46 4.7.6 Limiti za omejevanje izgube obrestnega tveganja .............................................................................. 47

4.8 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA .................................... 47 4.8.1 Vsakodnevno financiranje in redno spremljanje bodočih denarnih tokov, ki zagotavljajo zmožnosti poravnavanja obveznosti banke.................................................................................................. 47 4.8.2 Razpršenost portfelja in možnost pretvorbe aktive v čim bolj likvidno obliko.................................... 48 4.8.3 Zapiranje odprtih likvidnostnih pozicij............................................................................................... 48 4.8.4 Visoko kakovostna bančna aktiva in močna kapitalska osnova.......................................................... 48 4.8.5 Kazalci likvidnosti .............................................................................................................................. 48 4.8.6 Likvidnostne rezerve ........................................................................................................................... 50 4.8.7 Obvezne rezerve.................................................................................................................................. 50 4.8.8 Limiti za omejevanje izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju ......................................................... 50 4.8.9 Krizni načrt za primer morebitnih položajev likvidnostnih kriz ......................................................... 51

4.9 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU SOLVENTNOSTNEGA TVEGANJA................................. 51 4.9.1 Zadostna višina kapitala banke .......................................................................................................... 51 4.9.2 Kazalniki solventnostnega tveganja ................................................................................................... 51

4.10 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TVEGANJA UGLEDA BANKE ..................................... 51 4.11 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU KAPITALSKEGA TVEGANJA ...................................... 52

4.11.1 Višina, struktura in kakovost kapitala .............................................................................................. 52 4.11.2 Kazalniki kapitalskega tveganja ....................................................................................................... 53

4.12 POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TVEGANJA DOBIČKONOSNOSTI ................................ 53 SKLEP ................................................................................................................................................................. 54 LITERATURA IN VIRI..................................................................................................................................... 56

KAZALO TABEL IN SLIK TABELA 1: POSEBNOSTI BANČNIH RAČUNOVODSKIH IZKAZOV IN POSLEDICE ZA POSLOVNE ODLOČITVE ................. 3 SLIKA 1: PRIKAZ TVEGANJA UGLEDA..................................................................................................................... 17 TABELA 2: GLAVNE ZNAČILNOSTI POSAMEZNIH SKUPIN FINANČNIH SREDSTEV..................................................... 27 TABELA 3: PRIKAZ POSAMEZNIH BONITETNIH RAZREDOV TERJATEV BANKE GLEDE NA KAKOVOST TERJATEV IN

ŠTEVILO DNI ZAMUD PRI ODPLAČEVANJU OBVEZNOSTI .......................................................................................... 36 TABELA 4: MATRIKA PREHODOV STRANK NLB, D .D., TEHTANA Z IZPOSTAVLJENOSTJO NA TEMELJU LETNIH

PREHODNIH MATRIK V LETIH 1995 –2008 ............................................................................................................. 38

KAZALO PRILOG PRILOGA 1: MATRIKA TVEGANJ............................................................................................................................ 1

1

UVOD Banke imajo pomembno vlogo v gospodarstvu večine držav po vsem svetu. Njihovo zdravo poslovanje je zelo pomemben del finančne stabilnosti ter predstavlja temelj razvoja, nemotenega delovanja in vzdrževanja celotnega sistema gospodarstva. Banka zato velja za finančno institucijo, katere temelj poslovanja je uživanje zaupanja lastnikov, strank, poslovnih partnerjev, investitorjev, nadzornikov in drugih deležnikov. Njen morebitni propad lahko namreč povzroči negativne eksternalije v smislu izgube zaupanja v druge banke. To ogroža bančni sistem in povzroča škodo tudi drugim gospodarskim subjektom. Razvoj novih bančnih produktov in mednarodno poslovanje banke sta vzrok za številnejša in obsežnejša tveganja. Pomembno je, da banka zna prepoznati dejavnike tveganja in oceniti težo njihovega vpliva na svoje poslovanje. S tem ko te dejavnike prepozna, jih lahko obvladuje, preventivno ukrepa in se pred njimi ustrezno zavaruje. Prevzemanje in obvladovanje tveganj bančnega poslovanja mora biti neločljivo povezano z opravljanjem vseh ostalih storitev banke. Prav učinkovito obvladovanje tveganj, s katerimi se poslovna banka sooča na vseh področjih svojega delovanja, v današnjih nestanovitnih časih prinaša pomemben del konkurenčne prednosti. Obvladovanje tveganj in ravnanje z njimi je ključna naloga bančnega poslovodstva. Pri tem mu pomagajo kredibilne računovodske informacije, ki omogočajo ovrednotenje, spremljanje in obvladovanje izpostavljenosti banke različnim tveganjem. Računovodstvo s svojo kreativnostjo ponuja z uveljavljenimi računovodskimi standardi, načeli, zakonskimi predpisi in bilančno politiko vrsto načinov uspešnega spremljanja in obvladovanja vseh pomembnejših tveganj, s katerimi se banka pri svojem poslovanju sooča in jih prevzema. Diplomsko delo, ki je pred vami, je razdeljeno na štiri poglavja. Prvo poudarja in utemeljuje pomembno vlogo in značilnosti računovodstva v bankah kot najpomembnejših finančnih posrednikih. Drugo se nanaša na specifičnosti bančnega poslovanja. Vpliv delovanja posamezne banke in njenega morebitnega propada na gospodarstvo države ni zanemarljiv, zato so banke dolžne spoštovati temeljna načela svojega poslovanja, vzpostavljeno kapitalsko ureditev in druga zakonsko določena načela. Tretje poglavje predstavlja tveganja, s katerimi se sooča vsaka banka pri svojem poslovanju. Poleg njihovih definicij so predstavljeni tudi načini njihovega ocenjevanja in morebitne podvrste. Zadnje, četrto poglavje zaokrožuje celoto s poudarkom na računovodskih informacijah, ki so potrebne in bistvene za uspešno obvladovanje izpostavljenosti banke različnim tveganjem. Izpostavljene so tiste posebnosti računovodstva za posamezno vrsto tveganja, ki omogočajo banki, da določen del tveganj omeji na minimalno raven.

2

1 POMEMBNOST RAČUNOVODSTVA V BANKAH 1.1 Značilnosti računovodstva v bankah Poslovanje bank se precej razlikuje od poslovanja drugih gospodarskih družb, zato morajo banke spoštovati posebne zahteve in standarde, namenjene le njim. Do uveljavitve Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP) so za banke veljale posebne računovodske rešitve, opredeljene v Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljevanju SRS). Ti standardi so se uporabljali pri sestavljanju predračunskih in obračunskih izkazov, v katerih so bili predstavljeni sredstva in obveznosti do njihovih virov ter prihodki in odhodki v določenem obračunskem obdobju. Računovodski izkazi posamezne banke predstavljajo enega izmed najpomembnejših virov informacij o uspešnosti njenega poslovanja za notranje in zunanje uporabnike. Zato mora priprava bilanc potekati v skladu z računovodskimi standardi, načeli, bilančno politiko in zakonskimi predpisi. Vsaka banka mora ob zaključku poslovnega leta sestaviti bilanco stanja, izkaz poslovnega izida, izkaz denarnih tokov in izkaz gibanja kapitala. Vsem izkazom je skupno to, da morajo odražati skupaj s pojasnili resnično, točno in jasno sliko ekonomskega, finančnega in premoženjskega stanja v banki. Bilanca stanja kot eden izmed temeljnih računovodskih izkazov prikazuje obseg in strukturo bančnih naložb in finančnih virov, ki so bistveno drugačni od nebančnih podjetij. Iz bilance stanja je mogoče videti, katerim tveganjem je banka izpostavljena in v kolikšni meri. Za izračunavanje izpostavljenosti banke različnim tveganjem se upošteva knjigovodska vrednost postavke sredstev, ki je zmanjšana za oblikovane oslabitve, oziroma zunajbilančne postavke, zmanjšane za oblikovane rezervacije (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, 2007, 3. člen). V nasprotju z bilanco stanja je izkaz poslovnega izida bolj dinamičen in podaja informacije o uspešnosti poslovanja banke. Ponazarja prihodke in odhodke iz bančnega poslovanja, pri čemer prevladujejo obrestni prihodki in obrestni odhodki. Slednji so pod močnim vplivom obrestnega tveganja in okoljskim vplivom (inflacija, likvidnost, centralna banka), na obrestne prihodke pa vplivata predvsem kreditno in obrestno tveganje. Izkaz denarnih tokov prikazuje, od kod finančna sredstva pridejo (finančni pritoki) in za kaj so porabljena (finančni odtoki), ter posledično (ne)uspešnost banke pri ustvarjanju denarnega toka. Izkaz gibanja kapitala pa prikazuje začetno in končno stanje ter spremembe v kapitalu banke. Za najpomembnejši del bančnega računovodstva velja bančno knjigovodstvo, na katerem temeljijo priprava računovodskih izkazov, obračun stroškov (kalkulacija), analiza in planiranje. Bančno knjigovodstvo je specialno knjigovodstvo, prilagojeno bančnim poslom, in se od knjigovodstva drugih podjetij razlikuje po naslednjih značilnostih (Bobek, 1995, str. 183–184):

3

• v banki spada knjiženje k njeni tekoči glavni dejavnosti, v podjetju pa le k delu poslovne dejavnosti;

• dohodek bank izhaja iz provizij, obresti in podobnih virov, podjetja pa ustvarjajo dohodek iz drugih virov;

• banke se ukvarjajo s kreditnimi in denarnimi posli, zato je predmet knjigovodske dejavnosti denar in ne blago;

• bančna sredstva so pretežno tuja, podjetja pa poslujejo večinoma z lastnimi sredstvi; • knjigovodstvo bank mora biti stalno ažurno, prav tako morajo redno sestavljati

računovodska poročila. Kot je bilo že omenjeno, se bančni računovodski izkazi razlikujejo od izkazov nebančnih podjetij. Nekaj takšnih posebnosti in posledic na poslovne odločitve banke je strnjenih v naslednji tabeli.

Tabela 1: Posebnosti bančnih računovodskih izkazov in posledice za poslovne odločitve

Posebnosti Posledice

Največji deleži prihodkov in odhodkov so iz obresti

Kreditno in obrestno tveganje

Največji delež bančnih naložb predstavljajo finančne naložbe

Manjša možnost izrabe poslovnega vzvoda

Večji delež bančnih naložb je v likvidni obliki

Manjša donosnost na račun večje varnosti

Večanje deleža nedepozitnih obveznosti Prilagoditve likvidnostne politike (struktura naložb – likvidnostnih rezervacij)

Visoka stopnja finančnega vzvoda Večje finančno tveganje za banko Vir: Rose: Commercial Bank Management, 2001.

1.2 Pomembnost računovodstva kot vira informacij Naloga računovodstva v banki je opredeljena kot pravilen in popoln prikaz tako njenega premoženjskega kot finančnega stanja in poslovnega izida. Ta zahteva je utemeljena z zahtevami posameznih interesnih skupin banke po informacijah v zvezi z bilanco. Uporabniki računovodskih izkazov so predvsem poslovodstvo in nadzorni organi bank, njeni lastniki, stranke, regulatorji in druge banke oziroma finančne institucije. Glavni funkciji računovodskih informacij sta (Slapničar, 2006, str. 2):

• informirati različne skupine uporabnikov, da lahko sprejemajo odločitve o svojih naložbah in poslovanju z banko; ter

• informirati lastnike o uspešnosti in odgovornosti poslovodstva pri vodenju banke.

4

Računovodske informacije so temelj pomembnejših odločitev v poslovanju banke. Zato je pomembno, da so (Kavčič, Klobučar Mirovič & Vidic, 2007, str. 6):

• relevantne (da vplivajo na poslovno odločitev); • pravočasne (da so na razpolago takrat, ko je še mogoče vplivati na poslovno

odločitev); • popolne (da zajemajo vse podatke, ki so pomembni za poslovno odločitev); • ustrezne po obsegu (da se ujemajo z zmožnostjo prejemnika informacij) ter • lahko dostopne (da je do njih mogoče priti na enostaven način in v obliki, ki je

primerna za poslovne odločitve). Poslovodstvo banke ima pri pripravi računovodskih izkazov na voljo širok nabor računovodskih metod in parametrov. Ima diskrecijsko pravico izbire tiste metode, s katero lahko uravnava dobiček in tako uresničuje svoje cilje. Pri tem velja omeniti, da je zaradi posredovanja notranjih informacij dopustna le določena raven uravnavanja dobička, prav tako bi njegovo pretirano uravnavanje zmanjševalo kredibilnost in zanesljivost računovodskih informacij. Zato morajo biti računovodske informacije pripravljene in posredovane v skladu z veljavnimi MSRP, kar mora nadzirati revizija. 1.3 Kreativnost računovodstva Kreativnost računovodstva predstavlja proces, v katerem računovodje z uporabo svojega strokovnega znanja računovodstva manipulirajo s podatki, ki so predstavljeni v njihovih finančnih poročilih in računovodskih izkazih. Med najpogostejše oblike kreativnega računovodstva sodijo preoblikovanje računovodskih izkazov, ustvarjanje tihih rezerv in izgub, zunajbilančno financiranje in glajenje prihodkov. Eden izmed pomembnejših ciljev bilančne politike banke je, da ob koncu poslovnega leta prikaže ugodno sliko o doseženem dobičku. V ta namen lahko (Glogovšek, 2008, str. 330):

• realizira knjigovodske dobičke pri vrednostnih papirjih; • odkupi lastne obveznice pod njihovo nominalno vrednostjo; • prepiše lastniške obveznice na ime imetnika, s čimer se te vrednotijo kot terjatve in

zato spremembe tržnih cen nanje nimajo vpliva; • se s prenosom vrednostnih papirjev iz obtoka v premoženjske naložbe izogne odpisom

po najnižji vrednosti; • z oblikovanjem enotnih vrednotenj poravna nerealizirane izgube iz osnovne dejavnosti

banke, ki privedejo do odpisov ali do rezervacij, z nerealiziranimi dobički iz varnostnih postavk.

Po drugi strani ni zaželen tudi prevelik letni dobiček, saj se stremi k stabilnim izplačilom dobička, lahko pa izzove pretirane zahteve sindikatov po povišanju plač. Zmanjšanje dobička je tako mogoče z naslednjimi ukrepi (Glogovšek, 2008, str. 330):

5

• z uvrstitvijo vrednostnih papirjev k likvidnostni rezervi, s čimer se poveča osnova za oblikovanje tihih rezerv za prihodnje;

• z dogovorom z velikimi strankami o izplačilu večjih kreditov še pred iztekom poslovnega leta, kar sicer pomeni večje donose v prihodnosti, a tudi pavšalne popravke vrednosti v letnem zaključnem računu;

• z nabavo gospodarskega blaga majhne vrednosti, ki ga je mogoče v letnem zaključnem računu v celoti odpisati in s tem zmanjšati davek; ter

• s predčasno izvedbo popravil, ki povzročajo stroške. 2 POSLOVANJE BANK

2.1 Temeljna načela poslovanja bank Zaradi specifičnosti svojega poslovanja v primerjavi z ostalimi gospodarskimi institucijami so banke dolžne pri svojem delovanju striktno upoštevati načela likvidnosti, varnosti in dobičkonosnosti, ki so temeljna načela poslovanja bank. Načelo likvidnosti je za poslovanje banke najpomembnejše, saj lahko njegovo morebitno neupoštevanje pripelje do neugodnih in celo usodnih posledic za banko. Likvidnost za banko pomeni, da je vselej sposobna izpolnjevati svoje dospele obveznosti. To načelo banki narekuje usklajenost virov in obveznosti njenih sredstev, kar pomeni, da mora imeti v svojem portfelju vedno zadosten obseg likvidnega in prenosljivega finančnega premoženja. Po načelu varnosti mora banka zagotavljati varnost vlog svojih vlagateljev ter v ta namen stalno spremljati kreditno sposobnost potencialnih posojilojemalcev, poslovanje svojih poslovnih partnerjev, gibanje temeljnih spremenljivk na domačih in tujih finančnih trgih in podobno. To načelo banki dovoljuje, da posoja zgolj tistim povpraševalcem, ki uživajo njeno zaupanje. V kriznih razmerah, kot je trenutna mednarodna finančna kriza, včasih jamstvo za te vloge prevzame tudi država. Slovenija tako od oktobra 2008 do konca leta 2010 zagotavlja neomejeno jamstvo za neto bančne vloge malih vlagateljev. Le-te predstavljajo razliko med denarjem, ki ga ima bančna stranka na svojem tekočem računu oziroma v različnih depozitih, in med njegovimi obveznostmi do banke. Državno jamstvo daje upnikom banke dodaten vir zaupanja, saj velja za enega izmed najbolj varnih jamstev. Za banko je načelo dobičkonosnosti eden izmed glavnih ciljev, saj lahko le dobičkonosna banka gospodarsko raste in povečuje svoj obseg poslovanja. To načelo banko obvezuje, da svoja sredstva čim bolje vlaga in oplemeniti, saj ji to prinaša presežek prihodkov nad izdatki. Z vidika tega načela banka stremi k visokim aktivnim in nizkim pasivnim obrestim, pri čemer je pomembno zbrati čim več sredstev. Banka torej skuša dosegati čim višje donose z maksimizacijo dobička oziroma minimiziranjem svojih stroškov. Kljub temu ne more dosegati maksimalne dobičkonosnosti zaradi (Bikker & Bos, 2005, str. 11):

6

• izpostavljenosti različnim tveganjem, • problemov odnosa principal – agent (lastnikov in managementa banke), • nepopolne konkurence ter • neučinkovite rabe vloženih sredstev in končnih produktov banke.

Omenjena osnovna načela bančnega poslovanja se med seboj izključujejo. Načelo likvidnosti poudarja pomen likvidnosti za banko, a hkrati večja likvidnost zmanjšuje dobičkonosnost banke. Banka namreč na račun večjih likvidnih sredstev beleži manj donosnejših naložb, kar predstavlja tudi nižji prihodek od aktivnih obrestnih mer, s tem pa tudi nižji dobiček. Tudi načelo varnosti, ki poudarja varnost bančnih naložb, zmanjšuje dobičkonosnost banke. Varne naložbe so namreč praviloma manj donosne kot tiste z visoko stopnjo tveganosti. Banka mora zato najti optimalno razmerje upoštevanja vseh treh načel. 2.2 Pomembnost Basla II Od 1. januarja 2007 je v slovenskih bankah vzpostavljena prenovljena evropska kapitalska ureditev Basel II, ki določa pravila o poslovanju in nadzoru bank. Njegov cilj je spodbujati natančnejše merjenje bančnih tveganj in njihovo boljše obvladovanje. Ena izmed temeljnih novosti, ki jo prinašajo nova pravila, je prav gotovo izenačenje in s tem boljša povezanost regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na tveganost in obseg svojih poslov. To predstavlja lažje ugotavljanje ekonomskega dobička1 kot enega izmed dejavnikov uspešnega bančnega poslovanja. Obstoječa kapitalska ureditev temelji na treh stebrih: 1. steber: Minimalne kapitalske zahteve – Koeficient kapitalske ustreznosti, ki predstavlja razmerje med celotnim kapitalom banke in tveganju prilagojeno aktivo (izpostavljenost kreditnemu, tržnim in operativnemu tveganju), mora biti enak vsaj osmim odstotkom. Ta količnik mora čim bolje odražati dejansko stanje bančnega poslovanja ter s tem omogočati približevanje ekonomskega in regulatornega kapitala. Določila kapitalske ustreznosti so namenjena zagotavljanju trdnosti bank in finančnega sistema ter zmanjšanju posledic asimetrije informacij in zaščiti malih vlagateljev. Prevzem dodatnega tveganja za banke pa predstavlja strošek dodatnega kapitala. 2. steber: Regulatorni nadzor – Njegov namen ni zgolj zagotavljati kapitalsko ustreznost, ampak tudi spodbujati boljše obvladovanje bančnih tveganj. 3. steber: Tržna disciplina – Razkrivanje bančnih informacij o obvladovanju tveganj, strukturi kapitala, kapitalski ustreznosti in podobnem omogoča okrepitev tržne discipline na področju obvladovanja tveganj in kapitalske ustreznosti. 1 Ekonomski dobiček je enak razliki med ustvarjenim oziroma računovodskim dobičkom in stroškom kapitala, ki predstavlja zmnožek ekonomskega kapitala banke in tveganju prilagojene zahtevane stopnje čiste donosnosti kapitala (Petrič, 2004, str. 18).

7

3 VRSTE TVEGANJ BANČNEGA POSLOVANJA 3.1 Opredelitev tveganj Tveganja za banko predstavljajo verjetnost, da bodo dogodki v prihodnosti vplivali na njeno poslovanje in stabilnost oziroma na njene prihodke in kapital. Vsaka banka je pri svojem poslovanju izpostavljena različnim tveganjem, ki se razlikujejo po vsebini in obsegu, v praksi pa se med seboj povezujejo in sovpadajo drugo z drugim. Opredeliti je možno toliko vrst tveganj bančnega poslovanja, kolikor obstaja različnih vrst nevarnosti, ki lahko ogrozijo delovanje in obstoj poslovnega subjekta. Strokovna literatura navaja več delitev tveganj bančnega poslovanja, pri čemer se klasifikacije bolj kot po vsebini razlikujejo po nomenklaturi. Večina avtorjev tako navaja podobne vrste tveganj, le da so ta razdeljena po drugačnih skupinah. Nekaj razvrstitev tveganj bančnega poslovanja je predstavljenih v nadaljevanju. Graddy in Spencer (1990, str. 37–42) bančna tveganja delita na poslovna in finančna. Slednja se nanašajo na tveganje lastnikov banke. Čim večji je delež dolžniškega kapitala v pasivi bilance stanja, tem večja verjetnost obstaja, da lahko banka postane nelikvidna oziroma nesolventna. Med poslovna tveganja, ki se nanašajo na običajno poslovanje banke, pa sodijo kreditno, likvidnostno, investicijsko, operativno, fiduciarno tveganje2 in tveganje prevar. Greuning (2000, str. 3–4) razvršča bančna tveganja na poslovna, operativna, finančna in tveganja z vzrokom v okolju. Nadalje k poslovnim tveganjem pripisuje politična tveganja, sistemska oziroma deželna tveganja, pravna tveganja in tveganja finančne infrastrukture. Omenjena poslovna tveganja se nanašajo na poslovno okolje banke, ki vključuje gospodarske, makroekonomske, pravne in nadzorne dejavnike. Banke so poslovnemu tveganju izpostavljene predvsem zaradi obsežnosti in kompleksnosti svojega poslovanja. To vrsto tveganja ni lahko opredeliti, saj zajema množico tveganj, s katerimi se banke pri svojem poslovanju spopadajo in katerih učinki delovanja so velikokrat težko merljivi. Turk (2007, str. 494) definira poslovno tveganje kot verjetnost neuspeha oziroma izgube v zvezi s posamezno smerjo poslovanja. Peterlinova (2005, str. 18, 24) definicija poslovnega tveganja ponazarja verjetnost drugačne uresničitve poslovne odločitve od načrtovane oziroma najbolj verjetne. Lahko gre za relativno odstopanje vrednosti prihodnjih dobičkov pred odštetjem obresti in davkov od načrtovanih. Do takšnih odstopanj lahko pride zaradi strukture stroškov, konkurenčne pozicije znotraj panoge, značilnosti povpraševanja po produktih in podobnih dejavnikov. Vsa poslovna tveganja so posredno finančna tveganja, saj imajo na koncu finančne posledice (Peterlin, 2005, str. 18). Deliti jih je mogoče na kreditno tveganje oziroma tveganje

2 Tveganje, da se banka na trgu ne obnaša kot dober upravitelj.

8

neizpolnitve nasprotne stranke, operativno, tržno in pravno tveganje (Peterlin, 2003, str. 49). Saunders in Cornett (2008, str. 168) med tveganja bančnega poslovanja uvrščata obrestno, kreditno, tržno, zunajbilančno, tehnološko, operativno, valutno, deželno ali suvereno, nesolventno in likvidnostno tveganje. V Sloveniji banke k izpolnjevanju splošnih standardov obvladovanja tveganj obvezuje Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice (2006, 5. člen), ki navaja naslednja tveganja:

• kreditno tveganje, • operativno tveganje, • tržna tveganja, • tveganje spremembe obrestne mere, • likvidnostno tveganje, • strateško tveganje, • tveganje ugleda, • kapitalsko tveganje in • tveganje dobičkonosnosti.

Tveganja iz tega sklepa in iz ostale navedene literature so v nadaljevanju diplomskega dela predstavljena podrobneje, skupaj s posebnostmi računovodstva pri njihovem obvladovanju. 3.2 Kreditno tveganje Kreditno tveganje za banko predstavlja tveganje izgube, ki lahko nastane kot posledica nezmožnosti plačila obveznosti dolžnika v celoti v danem obdobju. Gre za tveganje, ki se v banki običajno pojavlja na vseh področjih njenega poslovanja, kjer se pojavljajo (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 24):

• tvegane aktivne bilančne postavke (dospeli in nedospeli krediti vseh ročnosti, naložbe v vrednostne papirje, terjatve iz finančnih najemov in izvedenih finančnih instrumentov, naložbe v naložbene nepremičnine, obračunane obresti, nadomestila in provizije ter druge postavke, ki jih je mogoče razporediti na posameznega dolžnika in so merjene po metodi odplačne, poštene ali nabavne vrednosti) ter

• tvegane zunajbilančne bančne postavke (izdane finančne garancije, nekriti akreditivi, avali in posli s podobnim tveganjem, na podlagi katerih lahko za banko nastane obveznost plačila).

Pri kreditnem tveganju je banka izpostavljena tveganju, da bo v prihodnosti primorana odpisati odobreno naložbo (neki del ali v celoti). Pri tem banka beleži tudi oportunitetni strošek, ki predstavlja izgubljeni zaslužek, ki bi ga dosegla, če bi sredstva naložila v varnejšo

9

naložbo. Naložbe niso zgolj dana posojila3, ki so zabeležena na aktivni strani bilance stanja, ampak predstavljajo tudi potencialne obveznosti (garancije, odprti nepokriti akreditivi ipd.), ki se beležijo v zunajbilančni evidenci oziroma zabilanci (Nikolić, 2002, str. 28). Z analizo ocenjevanja kreditnega tveganja je treba analizirati višino in kakovost ter koncentracijo kreditnega portfelja banke, in sicer do posameznih oseb, skupin povezanih oseb, panog, regij, tujih držav in podobno. V ta namen je treba (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 9):

• navesti višino kreditne izpostavljenosti banke; • predstaviti bonitetno strukturo celotnega kreditnega portfelja (banka mora navesti

deleže posameznih bonitetnih skupin oziroma povprečen odstotek oslabitev ali potrebnih rezervacij za posamezen bonitetni razred);

• kontrolirati omejitev maksimalno možne dopustne izpostavljenosti do posameznih kategorij (za posamezne osebe, skupine povezanih oseb, sestrske in odvisne družbe in drugo) ter nadzirati vsote velikih izpostavljenosti glede na kapital banke;

• navesti strukturne deleže izpostavljenosti banke do posameznih geografskih regij ali tujih držav, če gre za večjo izpostavljenost banke do tujih oseb;

• spremljati izpostavljenost banke do posameznih panog in • pregledati vrednosti kazalnikov nedonosne oziroma skupaj razvrščene postavke.

Banka na podlagi realne ocene svoje izpostavljenosti kreditnemu tveganju določa tudi ceno danih kreditov in oblikuje primerne limite zadolžitve za posamezno stranko. Cilj večine bank pri obvladovanju kreditnega tveganja je obvladovati razmerje med donosnostjo in tveganostjo ter omejevati omenjeno tveganje z obvladovanjem kakovosti, koncentracije, strukture rokov, vrste posojil in zavarovanj bančnih naložb. Za doseganje tega cilja morajo imeti banke skladno z MSRP vzpostavljen primeren proces razvrščanja dolžnikov in izpostavljenosti v bonitetne razrede. Banka mora vsako terjatev razvrstiti glede na posojilno sposobnost dolžnika, njegovo sedanje in prihodnje finančno stanje, zavarovanje terjatev in razmer v panogi, ki ji dolžnik pripada. Basel II ponuja tehnike CRM (angl. Credit Risk Mitigation Tehniques) za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki vključujejo zavarovanje z zastavo, kreditne derivative, garancije, pogodbeno pobotanje terjatev in obveznosti ter podobne možnosti. Terjatve se lahko pri upniku zavarujejo z depozitom, gotovino oziroma vrednostnimi papirji ali pa za vračilo kredita jamči tretja oseba (Janevska, 2003, str. 1). V teh kriznih časih, ki smo jim trenutno priča, se je kreditno tveganje bank precej povečalo. Banke zato zaostrujejo pogoje posojanja in v posojilne pogodbe vključujejo nove člene, ki resno posegajo ne le v vodenje, ampak tudi v upravljanje družb. Dosedanja praksa je podjetja

3 Posojilo sicer velja za ožji pojem od kredita (saj z vsakim posojilom nastane kredit, ne velja pa obratno), vendar bosta omenjena termina za potrebe tega diplomskega dela enačena.

10

oziroma dolžnike banke ves čas poslovnega odnosa z banko zavezovala k dokazovanju uspešnosti poslovanja, obveščanju o spremembah statutarnih določil, zagotavljanju dokazil o namenskosti porabe posojila, spoštovanju obljube, da ne bo obremenjevalo svojega premoženja v korist drugih upnikov (negativna pledge klavzula), zagotavljanju enakopravnega položaja banke glede zavarovanja pri morebitnem prihodnjem zadolževanju (pari passu klavzula) in podobno. Novi pogoji pa vključujejo zahtevani minimalni delež kapitala v sestavi virov financiranja podjetja, določeno višino deleža EBIT4 v prihodkih, vsebinski nadzor nad lastnino kapitala in nadzor nad izborom poslovnih partnerjev podjetja ter konkretna določila glede politike premoženjskih zavarovanj, ki naj jo vodi podjetje (Zorko, 2009, str. 8). Kreditna dejavnost bank v Sloveniji in v tujini je med trenutno finančno krizo precej zamrla. V zadnjem času se zato pojavlja ideja o ustanovitvi "slabe banke", s katero bi bilo mogoče očistiti bilance bank slabih naložb. Pod pojmom slaba banka se razume del premoženja, ki ga ima banka v svoji premoženjski bilanci in je razvrščen med najslabšo kakovost. To pomeni, da je pri tovrstnih terjatvah prišlo do dolžniške zamude, ki presega roke, ki jih je predpisala centralna banka oziroma so zapisani v internih pravilih, ali celo do statusnih sprememb pri dolžniku (npr. stečaj). K očiščenju bančnih bilanc naj bi bili vabljeni predvsem zasebni vlagatelji, ki bi jim bil s tem omogočen dostop do cenejšega zadolževanja oziroma ponujena določena vrsta poroštev (Spectre of nationalisation, 2009). V Sloveniji smo slabo banko že imeli v začetku devetdesetih let, ko je prišlo do sanacije bančnega sistema. 3.3 Operativno tveganje Operativno tveganje je neločljivo povezano z dejavnostmi, v katerih so udeleženi ljudje, sistemi, procesi in računalniške aplikacije, zato velja za najstarejše od vseh vrst tveganj. Predstavlja tveganje izgube, ki nastane kot posledica neustreznih oziroma neuspešnih notranjih postopkov, ljudi, zunanjih dogodkov ali sistemov (Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk, 2003, str. 2). V nasprotju z drugimi tveganji bančnega poslovanja se njegovo uspešno obvladovanje ne odraža v večjem zaslužku banke, hkrati pa lahko njegov porast povzroči ogromne izgube5 ali celo bankrot6. Posledice operativnega tveganja se kažejo v neposrednih stroških, kot je izguba bančnih prihodkov, v posrednih stroških, ki lahko predstavljajo odhod nekaterih strank h konkurenčni banki, oziroma oportunitetnih stroških, do katerih pride zaradi izgubljenih poslovnih priložnosti banke (Saunders & Cornett, 2008, str. 484). Glavni dejavniki in njihove pripadajoče determinante, ki vplivajo na operativno tveganje, so:

• zaposlenci v bankah: etika, kultura, znanje, motivacija; 4 Dobiček pred davki in obrestmi (angl. Earnings before interest and taxes). 5 Dokaz za to so: ameriška banka Orange County (leta 1994), japonski Sumitomo (1996) in Daiwa (1995), irska Allied Irish Banks (2002), avstralska Australia National Banka (2004) in druge (Ittner, 2005, str. 4). 6 Primer je najstarejša angleška trgovska banka Barings Bank (propadla leta 1995).

11

• tehnologija: razvitost, varnost, primernost, razpoložljivost; • procesi: sestava, ustreznost, izvedba, nadzor; • razmerja s strankami: poštenost, spoštovanje pogodb, zadovoljstvo; • okolje: stabilnost, pravna varnost, verjetnost pojava kriminala in naravnih katastrof.

Pri obvladovanju operativnega tveganja je treba sistematično analizirati njegove dejavnike (vzroke) in izgube (pričakovane in nepričakovane posledice), ki so povezani z vsakodnevnim bančnim poslovanjem. Prav tako je treba oblikovati ustrezna orodja (postopke in politike), ki so namenjena kontroli vpliva dejavnikov tega tveganja, preprečevanju in omejevanju pogostnosti izgub zaradi tega tveganja ter zmanjševanju njihovega učinka (Maldonado, 2007, str. 52). 3.4 Tehnološko tveganje Tehnološko tveganje predstavlja nevarnost neuresničenega predvidenega povečanja prihodkov in konkurenčnosti oziroma zmanjšanja operativnih stroškov z uvedbo tehnoloških izboljšav, med katere sodijo sodoben informacijski sistem in računalniška oprema ter komunikacijski sistem. Predstavlja tveganje, ki je povezano z odločitvami v zvezi z izborom tehnologije poslovanja banke. Prav tako gre za tveganje izgube zaradi napak v tehnoloških procesih, ki ovirajo neprekinjeno poslovanje pomembnih dejavnosti banke. Zato je potrebno neprestano vlaganje v tehnološke izboljšave, saj lahko le tako banka zagotavlja maksimalno učinkovitost izvajanja svojih obstoječih in razvijanje novih storitev. 3.5 Tržna tveganja Tveganje nastanka izgube kot posledice neugodne spremembe tržnih spremenljivk, kot so devizni tečaj, obrestna mera in cena, imenujemo tržno tveganje. Pojavlja se zaradi nepričakovanega spreminjanja tržnih cen finančnih oblik, ki jih imajo banke med svojimi naložbami in/ali obveznostmi (Saunders & Cornett, 2008, str. 266). Čim večje je to nihanje, tem višja je izpostavljenost banke tržnemu tveganju. Banka je tržnim tveganjem izpostavljena pri svojem aktivnem trgovanju s sredstvi, obveznostmi in izvedenimi finančnimi instrumenti. Ker se pri bankah večajo deleži trgovalnih finančnih oblik v njihovih bilancah, je izpostavljenost bank temu tveganju velika. Izmed vseh tveganj bančnega poslovanja je prav tržna tveganja mogoče najbolje oceniti z matematično-statističnimi modeli, saj je ta vrsta tveganj že v osnovi kvantitativna. Osnovni pristopi k merjenju izpostavljenosti tržnim tveganjem so (Saunders & Cornett, 2008, str. 267–282):

• Variančno-kovariančni model: Omogoča dnevno merjenje izpostavljenosti banke tem tržnim tveganjem, in sicer kot oceno potencialne možne izgube ob nepredvidljivih spremembah na trgu.

12

• Simulacija na osnovi preteklosti: S to metodo je mogoče iskati najslabši možni scenarij, ki lahko doleti banko. Trenutna vrednost bančnega portfelja naložb se prevrednoti na podlagi tečajev, donosnosti in podobnih spremenljivk za določeno preteklo obdobje. Nato se ugotovi mejna vrednost (npr. za 1, 5 ali 10 %) najbolj neugodnih izidov.

• Simulacija Monte Carlo: Na osnovi preteklih podatkov (npr. o obrestni meri) se oceni ekonometrični model. Pristop upošteva fleksibilnost okolja banke in modelira dejavnike tveganja, uporabljene pri različnih finančnih oblikah.

Banka Slovenije med tržna tveganja uvršča (Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice, 2006, 1. člen), (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 26), (Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice, 2006, 2. člen):

• Pozicijsko tveganje (posebno in splošno ter v zvezi z dolžniškimi in lastniškimi finančnimi instrumenti): Predstavlja tveganje nastanka izgube zaradi spremembe tržne cene, delnic, obveznic, blaga oziroma izvedenih finančnih instrumentov, ki jih banka vodi na svojem lastniškem računu v svojem portfelju za namene trgovanja.

• Tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke: Do tveganja poravnave pride, ko nasprotna stranka v poslu zamuja s poravnavo pri prenosu denarnih sredstev oziroma prenosu lastništva vrednostnih papirjev v predvidenem roku. Kreditno tveganje nasprotne stranke pa predstavlja tveganje, da bo nasprotna stranka postala dolžnik pred zadnjo poravnavo denarnih tokov iz tega posla.

• Tveganje spremembe cen blaga: Gre za tveganje nastanka izgube zaradi spremembe cene blaga7, na katerega se nanaša finančni instrument. Najučinkovitejše obvladovanje tveganja spremembe cene blaga omogoča terminski trg. Med izvedenimi finančnimi instrumenti so v ta namen na voljo blagovni terminski posel, blagovna opcija in blagovna zamenjava.

• Tveganje preseganja največjih dopustnih izpostavljenosti na podlagi trgovanja: Predstavlja tveganje preseganja maksimalno dopustnih izpostavljenosti iz trgovanja do posamezne osebe.

• Valutno tveganje: Predstavlja nevarnost nastanka izgube zaradi spremembe tečaja valut. Gre za tveganje, da se bo devizni tečaj gibal v nasprotju s pričakovanji banke in bo s tem povzročil izgubo v domači valuti. K omejevanju izpostavljenosti banke valutnemu tveganju pripomorejo zagotavljanje kapitalske zahteve za to vrsto tveganja, zavarovanje v bilanci8 banke in izven9 nje, uporaba notranjih10 in zunanjih metod,

7 K blagu ponavadi sodijo dragocene kovine, minerali, kmetijski pridelki ter izvedeni in drugi finančni instrumenti, ki se nanašajo na blago. 8 To pomeni potrebo po spremembi pozicije oziroma uskladitvi vrednosti naložb in obveznosti banke po posameznih valutah oziroma zaprtost njihovih pozicij. 9 Banka pusti pozicijo takšno, kot je (odprto), in raje uporablja različne (valutne) izvedene finančne instrumente (valutne terminske pogodbe, zamenjave in opcije). 10 Med notranje modele sodijo terminsko usklajevanje in povezovanje plačil, gospodarjenje sredstev in obveznosti ter politika cen (Repovž & Peterlin, 2004, str. 59). Banka jih lahko uporablja le, če je pred tem pridobila dovoljenje Banke Slovenije (Zakon o bančništvu, 2006, 157. člen).

13

oblikovanje ustrezno visokih limitov, vzpostavljenost učinkovitega računovodstva in sistemov poročanja, ki natančno merijo izpostavljenost temu tveganju ter vpliv potencialnih sprememb deviznih tečajev na dohodek in kapital banke, dnevno pregledovanje bilance stanja po strukturi posameznih valut za predhodni dan, projekcije denarnih tokov po posameznih valutah glede na zapadlost po dnevih ter časovno gibanje deviznih tečajev doma in po svetu.

3.6 Tveganje spremembe obrestne mere Obrestno tveganje v banki predstavlja nevarnost izgube vrednosti neto premoženja banke zaradi neugodnega ali škodljivega nihanja obrestnih mer (Saunders & Cornett, 2008, str. 190). Nastane zaradi različne občutljivosti sredstev in obveznosti na spremembo obrestnih mer, kar je posledica neusklajene ročnosti bančnih depozitov in posojil. Večinoma so dana posojila dolgoročna, viri sredstev pa kratkoročni (depoziti na vpogled, blagajniški zapisi, vezane vloge). Kratkoročno financiranje dolgoročnih naložb za banko predstavlja težavo predvsem, kadar se tržne obrestne mere povišajo. Takšno tveganje se imenuje tveganje refinanciranja, saj ima banka v tem primeru odobrena posojila po dogovorjenih nižjih obrestnih merah, medtem ko mora svojim deponentom plačevati vedno več. Ob znižanju tržnih obrestnih mer lahko pride do tveganja reinvestiranja, ki lahko nastane takrat, ko banka svoje kratkoročne naložbe financira z dolgoročnimi viri. V tem primeru mora banka na prejete depozite plačevati že dogovorjene višje obrestne mere, medtem ko so naložbe, v katere vlaga, obrestovane po nižjih obrestnih merah. Obstaja tudi tveganje spremembe tržne vrednosti naložb in obveznosti, ki predpostavlja, da je vrednost tržne naložbe enaka diskontirani vrednosti prihodnjih donosov te naložbe. To pomeni, da višje obrestne mere terjajo višjo diskontno stopnjo za diskontirani denarni tok, to pa vodi v znižanje sedanje vrednosti naložbe oziroma obveznosti (Saunders & Cornett, 2008, str. 169–171). Obrestno tveganje se pojavlja tudi pri naložbenju ali zadolževanju po nespremenljivi obrestni meri. Zaradi spremembe tržne obrestne mere namreč tvegamo spremembo poštene vrednosti naložbe ali dolga. Če se recimo tržna obrestna mera zviša, je naša naložba po nespremenljivi obrestni meri vredna manj, saj prinaša manjši donos, kot so trenutna tržna pričakovanja. Po drugi strani je dolg banke, financiran po nespremenljivi obrestni meri, z zvišanjem tržnih obrestnih mer zanjo ugoden, saj je cenejši od dolgov po trenutni tržni ceni (Peterlin, 2005, str. 31). Poslovodstvo banke mora v vsakem trenutku poznati višino izpostavljenosti banke obrestnemu tveganju z namenom zdravega dolgoročnega poslovanja banke. V ta namen je razvitih nekaj metod, ki vključujejo sedanjo in pričakovano izpostavljenost. Glavni modeli so (Saunders & Cornett, 2008, str. 195–245):

14

• Model vrzeli v sredstvih: Vrzel oziroma razmik v sredstvih je definiran kot razlika med obrestno občutljivimi naložbami11 in obveznostmi12. Če je razmik negativen, potem je za banko zvišanje obrestnih mer nevarno, in obratno. Ta model temelji na knjigovodskih vrednostih, kar pomeni, da sprememba obrestnih mer vpliva le na obrestne prihodke in odhodke, ne pa tudi na tržno vrednost aktive in pasive.

• Model dospelosti: Vrzel dospelosti je enak razliki med tehtanim povprečjem dospelosti naložb in obveznosti. Banke imajo ponavadi to vrzel pozitivno, kar pomeni, da je dospelost portfelja naložb banke večja od dospelosti njenih obveznosti. Takšno stanje prinaša izgube ob dvigu obrestne mere, saj to zniža vrednost naložb bolj kot obveznosti. Banka se lahko pred tem zaščiti z imunizacijo, ki jo lahko doseže z uskladitvijo ročnosti svojih naložb in obveznosti (vrzel dospelosti je enaka nič). Toda tudi to ne predstavlja popolne zaščite, saj je treba upoštevati še časovno usklajenost denarnih tokov, kar vključuje naslednji model.

• Model trajanja: Izpostavljenost banke obrestnemu tveganju s tem modelom merimo z vrzeljo trajanja. Za banko je najbolje, da je ta razmik enak nič, kar pomeni izenačenost trajanja naložb in obveznosti, s tem pa tudi zaščito lastniškega kapitala banke. Ta model je od drugih dveh boljši, saj upošteva tržno vrednost in časovno usklajenost denarnih tokov.

3.7 Likvidnostno tveganje Banke so bolj kot katerakoli druga finančna institucija občutljive na likvidnostno tveganje, saj posebnost njihovih vlog strankam omogoča dvig kadarkoli in v celotnem znesku. Likvidnostno tveganje za banko pomeni tveganje, da v določenem trenutku ne bo razpolagala z zadostnimi sredstvi za normalne potrebe svojega poslovanja. Predstavlja nevarnost neusklajene likvidnosti oziroma dospelosti sredstev in obveznosti do virov teh sredstev, kar pomeni, da obstaja verjetnost, da banka ne bo sposobna v vsakem trenutku poravnati svojih obveznosti iz tekočih prilivov. To lahko povzroči resne težave s plačilno (ne)sposobnostjo in v skrajnem primeru tudi propad banke. Za pokrivanje likvidnostnih potreb uporabljajo danes banke tako sredstva kot njihove vire. Prvi vir likvidnih sredstev predstavlja priliv iz zapadle aktive, drugi vir pa povečanje pasive oziroma priliv novih sredstev. Likvidnostno tveganje se povečuje, če banka ob isti ročnosti depozita v pasivi povečuje ročnost posojila v aktivi. Banka pridobiva kratkoročne depozite in jih posoja kot dolgoročne kredite. Ta razlika v ročnosti povzroča možnost likvidnostnega tveganja in s tem višjih stroškov poslovanja. Zaradi tega je zaželena čim večja usklajenost sredstev in njihovih virov. Bančne stranke s svojimi zahtevami določajo prenos svojih sredstev med aktivno in pasivno stranjo poslovanja banke. 11 Obrestno občutljive naložbe so tiste naložbe, katerih obrestna mera se lahko v določenem prihodnjem obdobju spremeni (spremenijo se lahko obrestni prihodki) (Saunders & Cornett, 2008, str. 184). 12 Za obrestno občutljive obveznosti veljajo tiste obveznosti, katerih obrestna mera se lahko v določenem prihodnjem obdobju spremeni (spremenijo se lahko obrestni odhodki) (Saunders & Cornett, 2008, str. 184).

15

Greuning (2000, str. 171) poudarja, da je za obvladovanje likvidnostnega tveganja izrednega pomena predvidevanje bodočih dogodkov. Predvsem je pomembno, da banke redno ocenjujejo svoje pričakovane denarne tokove. V ta namen je treba pripraviti več scenarijev, in sicer vsakega za posamezno situacijo. Pričakovani prilivi in odlivi se tako ocenjujejo v normalnih razmerah poslovanja (osnovni scenarij), v specifičnih bančnih kriznih časih in v splošnih tržnih kriznih časih (scenarij izjemnih situacij). Z omenjenimi scenariji banka določi način zagotavljanja ustrezne likvidnostne pozicije v različnih okoliščinah. 3.8 Strateško tveganje Strateško tveganje predstavlja nevarnost nastanka izgube zaradi izvajanja novih strategij, nepravilnih poslovnih odločitev banke, njenega neustreznega izvajanja sprejetih odločitev in slabe odzivnosti na spremembe njenega poslovnega okolja (Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, 2006, 2. člen). Predstavlja tveganje, da se ne bodo uresničile poslovne odločitve, ki jih je sprejelo najvišje poslovodstvo banke. Banka je strateškemu tveganju izpostavljena pri svojih vrednotah, viziji, poslanstvu in strateških planih – pri vsem, kar sprejemajo lastniki in uprava banke. Poslovodstvo banke mora biti usmerjeno v ustvarjanje njene vrednosti. V ta namen potrebuje vsaka banka poslovno strategijo, ki jo vodi k uresničevanju ciljne politike, povečevanju tržnega deleža in dobička, premagovanju konkurence in podobnim strateškim ciljem. Za učinkovito obvladovanje strateškega tveganja mora banka poznati, spremljati in nadzirati njegove glavne elemente, kot so poslovna strategija, poslovno okolje in odzivnost banke na spremembe v poslovnem okolju. Glavne ovire pri učinkovitem obvladovanju tega tveganja so zlasti pomanjkljive notranje kontrole, omejen čas, obseg predvidenih stroškov za obvladovanje ter pomanjkanje relevantnih preteklih in sedanjih podatkov, na katerih bi se lahko izoblikovale manj tvegane poslovodne odločitve. 3.9 Deželno tveganje Večina avtorjev deželno tveganje opredeljuje kot tveganje, da dolžniki zaradi gospodarskih, političnih oziroma družbenih razmer v določeni državi niso sposobni poravnati svojih obveznosti do banke. Pri tem dolžnik in upnik nista v isti državi. Deželno tveganje je lahko tudi posledica dejstva, da posamezna država z zakonom ali dekretom omeji izvoz kapitala v tujino, s tem pa onemogoči domačim posojilojemalcem, da vrnejo dolgove, ki so jih najeli v tujini.

16

Med preventivne ukrepe bank za obvladovanje deželnega tveganja sodijo predvsem skrben izbor posojilojemalcev in diverzifikacija ter zavarovanje (npr. pri SID13 banki) deželnega tveganja. H kurativnim ukrepom pa sodijo predvsem selitev dobičkov preko transfernih cen, zamenjave dolga za lastniški delež, odprodaje dolgov in njihovo reprogramiranje. Britanska finančna revija Euromoney dvakrat letno objavi rating ocene deželnega tveganja 185 držav, katerih deželno tveganje ocenjujejo ekonomisti iz vodilnih finančnih institucij in podružnic z vsega sveta na podlagi ocen gospodarskih gibanj. Končna ocena temelji na spremljanju plačilne bilance, gospodarske rasti, javnega dolga, monetarne stabilnosti, strukturnih neravnovesij in ravni brezposelnosti posamezne države. Za leto 2009 zaseda prvo mesto in s tem najnižjo raven deželnega tveganja Norveška, sledijo ji Luksemburg, Švica in Danska. Slovenija je od zadnje objave pridobila dve mesti in zaseda štiriindvajseto mesto. Skandinavske države veljajo z vidika deželnega tveganja za najmanj tvegane, saj so se vse uvrstile v prvo deseterico (Country risk March 2009 – No more safe havens, 2009). Velikokrat se deželno tveganje pojmuje kot politično tveganje, če so glavni vzroki zanj politične narave (nizka stopnja demokracije, pogosta menjava političnih režimov, vojne ter drugi notranji in zunanji spori). Politično tveganje predstavlja tveganje nastanka izgub zaradi političnih in ekonomskih kriz tujih držav, s katerimi banka posluje. Politične razmere v tuji državi lahko pomembno vplivajo na zmožnost in namen posojilojemalcev v tuji državi pri izpolnjevanju svojih obveznosti odplačevanja obveznosti do bank (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 150). 3.10 Solventnostno tveganje Solventnostno tveganje predstavlja nezmožnost pokrivanja izgub z obstoječim kapitalom banke, ki so nastale kot posledica vseh možnih vrst tveganj njenega poslovanja (Bessis, 2002, str. 20). Nizka raven kapitala in rezerv povečujeta tveganje, da postane banka ob manjši krizi nesolventna. 3.11 Tveganje ugleda Tveganje nastanka izgube kot posledice negativne podobe, ki jo imajo o banki njene stranke, nadzorniki, lastniki, investitorji oziroma poslovni partnerji, predstavlja tveganje ugleda banke. Ta podoba vpliva na vzpostavljanje novih in vzdrževanje že obstoječih poslovnih odnosov in storitev banke (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 36). Ugled velja za visoko ranljivo in spoštovanja vredno premoženje. Predstavlja eno izmed najpomembnejših sredstev vsake organizacije, ki ga je težko povsem zaščititi. Zato ni čudno, da predstavlja tveganje ugleda tveganje vseh tveganj (Reputation, 2005, str. 2). 13 Slovenska izvozna in razvojna banka omogoča bankam in podjetjem zavarovanje kreditov in investicij v tujih državah, ki imajo plačilnobilančne in druge težave.

17

Slika 1 prikazuje tveganje ugleda kot razliko med racionalnimi pričakovanji interesnih skupin banke in njenim dejanskim obnašanjem oziroma poslovanjem na trgu. Večja kot so odstopanja med omenjenima spremenljivkama, bolj je banka izpostavljena tveganju ugleda. Ker so lahko ob naraščanju tega odmika posledice za banko tudi usodne, je pomembno, da je banka sposobna tveganje ugleda čim bolj uspešno obvladovati.

Slika 1: Prikaz tveganja ugleda Dosežek Pričakovanja interesnih skupin banke Tveganje

ugleda Obnašanje banke

Čas Vir: Measuring and Managing Reputation Risk, 2008, str. 5.

Bančništvo (poleg zavarovalništva) velja že v osnovi za dejavnost, ki temelji na zaupanju. Nezaupanje v banko lahko namreč kaj kmalu postavi njene stranke v vrsto. Naval na posamezno banko pa ogroža tudi poslovanje drugih bank v državi, kar lahko privede do propada bančnega sistema, kot se je to nazadnje zgodilo Islandiji14. Zato ugled banke v neračunovodskem smislu predstavlja njeno najpomembnejše premoženje. Na slabšanje ugleda banke vpliva več dejavnikov, kot so nespoštovanje zaupnosti podatkov s strani banke, pogoste menjave uprave, vsiljevanje plačil in postopkov, ki jih ostale banke ne uveljavljajo, financiranje terorizma, kršitev embarga in drugih uredb, nesodelovanje uprave z zakonodajalci in s sindikati, udeležba v pravnih sporih, pranje denarja, nekomuniciranje z mediji, vpletenost v trgovanje z notranjimi informacijami in v druge dvomljive posle, katerih namen je oškodovanje tretjih strank. Glavna težava tveganja bančnega ugleda je, da ni mogoče natančno izmeriti njegove izpostavljenosti, kot je to mogoče pri drugih tveganjih bančnega poslovanja. Izmeriti je možno le (Understanding Reputation Risk, 2009): • potencialno škodo, do katere lahko pride, če se zgodi za banko kaj nezaželenega; in • potencialne stroške za povrnitev zaupanja v banko. 3.12 Kapitalsko tveganje Kapitalsko tveganje se nanaša na neustrezno sestavo kapitala banke glede na obseg in vrsto poslovanja oziroma na težave, s katerimi se sooča banka pri pridobivanju svežega kapitala, še posebno ob potrebi po naglem povečanju oziroma ob neugodnih pogojih v njenem poslovnem

14 Skorajda čez noč so propadle (oziroma bile primorane biti nacionalizirane) tri največje islandske komercialne banke (Glitnir, Landsbanki in Kaupthing), ki so bile v tujini zadolžene za desetkratno vrednost celotnega islandskega BDP.

18

okolju (Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, 2006, 2. člen). Naloga vodstva banke pri obvladovanju kapitalskega tveganja je zagotavljati ustrezno višino in strukturo bančnega kapitala in kapitalskega količnika. Prav tako mora znati z ustreznim gospodarjenjem s kapitalom skrbeti za zaupanje v varnost in stabilnost banke ter s tem za primerno kapitalsko donosnost delničarjev banke. 3.13 Tveganje dobičkonosnosti Tveganje dobičkonosnosti se nanaša na neprimerno sestavo oziroma razpršenost bančnih prihodkov oziroma na nesposobnost banke, da stalno zagotavlja zadostno raven dobičkonosnosti (npr. zaradi neustreznega razmerja med stroški in prihodki) (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 39). Dobiček banki omogoča rast, ohranja ali povečuje njeno konkurenčnost na trgu in krepi kapitalsko bazo banke. 3.14 Tveganje zunajbilančnega poslovanja Zunajbilančno tveganje predstavlja za banko tveganje, ki se nanaša na tiste bančne aktivnosti, ki pogojno (če pride do realizacije potencialne terjatve ali obveznosti) predstavljajo izpostavljanje posameznim vrstam tveganja. Del bančnega poslovanja se namreč ne evidentira računovodsko v bančnih bilancah, ampak zunajbilančno. Zato zunajbilančno tveganje predstavlja nevarnost, da bodo aktivnosti, ki trenutno niso izkazane v bilanci banke, v prihodnosti negativno vplivale na njeno obliko. Gre predvsem za posle, ki so vezani na različne pogoje kreditiranja, kot so kreditna pisma, kreditne linije, različne klavzule v pogodbah, garancije, akreditivi in podobni instrumenti (Saunders & Cornett, 2008 str. 374). Banka mora bilančne oziroma kreditne posle s svojimi strankami obravnavati enako resno kot zunajbilančne. Pri slednjih gre za direktne poslovne pogodbe, ki sicer ne generirajo takojšnjega denarnega toka, ampak je ta prestavljen v prihodnje obdobje ali pa ga celo ni. V zunajbilančni evidenci se namreč obravnavajo tisti poslovni dogodki, ki direktno ne vplivajo na postavke v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida, a so kljub temu pomembni za ocenjevanje uporabe tujih sredstev, prihodnjih obveznosti, nadzorovanja informiranja in poslovanja. Ob pripravi bilance stanja se postavke zunajbilančne evidence vnesejo za vsoto bilančnih postavk. 3.15 Druga tveganja bančnega poslovanja Med ostalimi tveganji, ki jim je izpostavljena banka pri svojem poslovanju (četudi v manjši meri), velja omeniti tudi:

• Regulativno tveganje: Predstavlja tveganje nezaželenih ukrepov nadzornih organov, ki bi lahko neugodno vplivali na prihodke banke.

19

• Tveganje, povezano z bančnimi strankami: Gre za tveganje prevzema tržnega deleža s strani drugih finančnih bančnih ali nebančnih institucij.

• Pravno tveganje: Gre za tveganje verjetnosti spremembe zakonodaje in napačne oziroma neustrezne dokumentacije in/ali pravnega nasveta. Nanaša se na tveganje izgub, ki so posledica nepravilnega upoštevanja zakonov, navodil, priporočil, podzakonskih aktov, sklenjenih pogodb, bančne prakse in etičnih norm.

4 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ BANČNEGA POSLOVANJA 4.1 Spremljanje tveganosti banke Za analizo tveganosti posamezne banke je treba določiti njen skupni profil tveganja. V ta namen mora banka narediti temeljito finančno analizo ter oceniti svoje kontrolno okolje in tveganja, s katerimi se sooča. Finančna analiza banke zagotavlja vpogled v njeno finančno moč ter sestoji iz stalnega dela finančne analize in dodatnih informacij v zvezi z banko. Stalni del finančne analize temelji na analizi podatkov in informacij, ki jih banke posredujejo Banki Slovenije z rednimi poročili. Po zakonu o bančništvu so banke dolžne poročati centralni banki na mesečni, četrtletni, polletni in letni ravni. Temelj finančne analize predstavljajo poleg podatkov bilance stanja in izkaza poslovnega izida tudi analiza (bonitetnih) kazalnikov, ki zbrani po posameznih področjih (za kreditno, obrestno in tržna tveganja ter kapitalsko ustreznost, likvidnost, stroškovno učinkovitost in dobičkonosnost banke) omogočajo primerjavo med primerljivimi bankami (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 7). Del finančne analize so tudi dodatni podatki in informacije o posamezni banki, ki jih nadzornik pridobi iz drugih virov (medijev, razgovorov z banko ipd.) in so v nasprotju s stalnim delom finančne analize specifični le za konkretno banko. Banka lahko svojo tveganost spremlja tudi tako, da pri vsaki svoji poslovni aktivnosti izpostavi najpomembnejša tveganja (največ štiri). Pri vsakem izbranem tveganju oziroma poslovni aktivnosti se preverijo in ocenijo tudi pripadajoče notranje kontrole. Za vsako izbrano presečišče "poslovna aktivnost/tveganje" se zaradi različne pomembnosti določi ponder, ki vpliva na skupno oceno poslovne aktivnosti ter na skupno oceno področja tveganja in kontrolnega okolja. Iz teh skupnih ocen se določi skupna ocena banke. Zaradi stalnih sprememb, ki jim je pri svojem delovanju podvržena vsaka banka, je treba ta postopek stalno ponavljati in v skladu z dejanskim stanjem ciljno matriko tveganj redno ažurirati. Z razčlenitvijo banke na njene poslovne aktivnosti (in določitvijo njihove pomembnosti), izbiro najpomembnejših tveganj in opredelitvijo njihovega vpliva pridemo do tabelaričnega profila tveganja oziroma matriko bančnih tveganj, ki je predstavljena v prilogi 1. Pri tem je 4 velika, 2 srednja in 1 majhna pomembnost (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 14).

20

Z obvladovanjem tveganja v bankah niso povezane le koristi, ampak tudi stroški. Prihranke oziroma koristi, ki so dosežene z uspešnim obvladovanjem različnih tveganj, je treba zmanjšati za dodatne stroške, ki so nastali zaradi obvladovanja tveganj. To so predvsem spremenljivi stroški, ki v največji meri nastajajo kot stroški zavarovanja pred tveganji, in stalni stroški izvajanja funkcije obvladovanja tveganja. Smiselno je namreč le tolikšno obvladovanje tveganja, ki zagotavlja pozitivne neto koristi od tega obvladovanja (Berk, Peterlin & Ribarič, 2005, str. 56). Le na tak način lahko banka povečuje svojo vrednost. 4.2 Računovodsko spremljanje obvladovanja bančnih tveganj Ena izmed osnovnih dejavnosti vsake poslovne banke je sprejetje in obvladovanje različnih vrst tveganj. To pomeni celovit proces usklajenih prizadevanj vodstev vseh ravni banke, tudi strokovnih služb in sektorjev, ki morajo biti sestavni del strateškega bančnega vodenja. Banka, ki je uspešna v aktivnem obvladovanju tveganj, se poslužuje pomembne konkurenčne prednosti. Obvladovanje tveganj predstavlja znanstveno raziskovanje čistega tveganja z možnostjo predvidevanja neugodnega dogodka ter odločitve in njene implementacije, ki minimizira možnost nastanka škode ali njenega negativnega finančnega vpliva zaradi morebitnega dogodka (Kingst & Clayer, 2008, str. 28). Obvladovanje tveganj pomeni izboljšanje ravnanja s tveganjem in povečanje verjetnosti, da bodo doseženi zastavljeni nameni in cilji (Standardi notranjega revidiranja, 2003). Banka zasleduje cilj obvladovanja tveganj v smislu, da je zmožna objektivno ocenjevati nevarnosti izkoriščanja svojih priložnosti. Zelo pomembni so preventivni ukrepi bank, ki lahko preprečijo neugodne posledice različnih tveganj, zlasti tistih, ki niso predvidljiva. Te ukrepe je mogoče deliti na take s politiko lastniškega kapitala in na takšne z bilančno politiko (politika tihih rezerv). Bilančna politika predstavlja del računovodske politike banke ter zajema vse legalne ukrepe, ki se lahko pri izdelavi računovodskih poročil uporabijo pri vsebinskem in formalnem opredeljevanju bilanc in poročil. Banka se zaveda učinka letne bilance v javnosti, zaradi česar si tudi prizadeva za takšno oblikovanje bilance, ki bo zunanje interesne skupine, zlasti upnike in delničarje, spodbudila k obnašanju, ki bo za banko ugodno (Glogovšek, 2008, str. 328). Prevrednotenje, ki omogoča oblikovanje tihih rezerv, se izvede tako, da se po aktivnem krajšanju v bilančnih pozicijah določenih premoženjskih predmetov saldirajo ustrezni stroški z drugimi komponentami v izkazu poslovnega izida tako, da jih ni več mogoče identificirati. Management banke lahko z odločitvami o oblikovanju in sprostitvi tihih rezerv do neke mere regulira rezultat banke. Lahko prikrije ne le tiste izgube, ki jih ni zakrivil, ampak tudi tiste, ki so nastale po njegovi krivdi, in prikaže stanje banke ugodneje, kot je v resnici. Takšno prikrivanje lastnih napak sicer revizorji pogosto odkrijejo, medtem ko se da manj izkušene

21

člane nadzornih in upravnih svetov, delničarje in medije laže zavesti. Če recimo management sprosti tihe rezerve, prikaže stabilno gibanje dobička, četudi je znatno obremenil donosnost z napačnimi odločitvami pri strukturiranju portfolia in obsegu prevzetega tveganja. Zato tihe rezerve predstavljajo nekakšno zaščito za managerje. Če so viri izgub bankroti, javnost zanje tako ali tako izve. Toda to ima lahko večje posledice, saj utegne javnost preceniti obseg obstoječih tihih rezerv in s tem možnost izravnave teh izgub. V ZDA tihe rezerve v obsegu, ki je običajen za nas, niso dovoljene. Zato je velik lastniški kapital banke z izkazanimi rezervami primernejši za ustvarjanje zaupanja v možnost kritja izgub kot ugibanja o nerazpoznavnih rezervah (Glogovšek, 2008, str. 305, 333, 339). Rezerve je možno oblikovati tudi "odprto" oziroma s knjigovodskim prikazom. Banke namreč lahko oblikujejo sklade za splošna bančna tveganja, kar zahteva ustrezen zaznamek o odvajanju v obračunu dobička ali izgube. S tem sicer poslovodstvo omeji svoje možnosti izravnave dobička oziroma izgube, kar bi sicer ostalo skrito zunanjim opazovalcem. A privlačnost te bilančne postavke je v tem, da (Glogovšek, 2008, str. 305):

• sodi k temeljnemu kapitalu, tihe rezerve pa predstavljajo kapital drugega reda; • lahko management banke po izračunu dobička s to postavko prosto razpolaga, medtem

ko za "ostale rezerve dobička" potrebuje še soglasje skupščine; • je dovoljeno tihe rezerve oblikovati le do določene višine15, medtem ko takšna

omejitev za odprto politiko zavarovanja pred tveganjem ne obstaja. 4.3 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju tveganj bančnega poslovanja Za banko so izrednega pomena stalno spremljanje, nadziranje, ocenjevanje in obvladovanje tistih dejavnikov, ki vplivajo na njeno stopnjo zaupanja, ki jo uživa pri svojih strankah in drugih deležnikih. Pomembno vlogo ima pri tem računovodstvo, ki te dejavnike oblikuje, vrednoti, nadzira oziroma posreduje. Med takšne dejavnike sodijo:

• kakovostne računovodske informacije in podatki, • primerna višina kapitala banke, • razporejanje lastniškega kapitala banke, • ustrezno oblikovane rezerve in limiti, • vrednotenje finančnih sredstev, • varovanje denarnih tokov pred tveganji, • primerno oblikovane rezervacije, • notranje kontrole,

15 Možnosti poslovodstva banke glede oblikovanja in sprostitve tihih rezerv so omejene, in sicer z (Glogovšek, 2008, str. 334): - donosnostjo, ki se časovno spreminja; - obveznostjo, da se tudi z oblikovanjem odprtih rezerv vzdržuje delež lastnega kapitala banke v poslovnem obsegu, ki ne ogroža manevrskega prostora za kreditiranje; - običajem, da se v tem okviru izplačujejo čim konstantnejše dividende.

22

• notranja in zunanja revizija, • temeljni kazalniki, • izvedeni finančni instrumenti, • konstruktiven odnos med agentom in principalom, • poslovna strategija banke in • kakovosten informacijski sistem.

Vsi našteti dejavniki so v nadaljnjih podpoglavjih predstavljeni podrobneje, tudi revizija (zunanja in notranja) ter notranje kontrole, ki sicer ne sodijo strogo v računovodstvo. Ker pa se diplomsko delo nanaša na pomen računovodstva pri obvladovanju tveganj bančnega poslovanja, se bom v nadaljevanju pri posameznih vrstah tveganj (od točke 4.4 naprej) osredotočila zgolj na računovodstvo. Revizija in notranje kontrole bodo zato v nadaljevanju izpuščene, kljub temu da imajo velik pomen pri spremljanju in obvladovanju bančnih tveganj. Omeniti velja še to, da kljub izpolnjevanju ustreznosti vseh naštetih dejavnikov in uspešnemu delovanju pristojnih služb tveganj v celoti ni mogoče obvladati, omejiti ali celo odpraviti. 4.3.1 Kakovostne računovodske informacije in podatki Računovodstvo sodi v informacijski podsistem, ki predstavlja sistem zbiranja, shranjevanja in posredovanja podatkov in informacij (Lončar, 2009, str. 6, 8). Banka oziroma njeno vodstvo potrebuje pri svojem poslovanju številne kakovostne podatke in informacije, med katerimi veljajo za najpomembnejše računovodske in finančne informacije. Ker je vodstvo banke odgovorno za njeno uspešno vodenje, morajo biti računovodske informacije prilagojene potrebam njegovega odločanja tako po vsebini kot po popolnosti. Pomembnejše računovodske informacije in podatki so razkriti v računovodskih izkazih bank in pripadajočih pojasnilih. Iz njih sta razvidna izpostavljenost banke določenim tveganjem in uspešnost njihovega obvladovanja. MSRP, katerih uporaba je pri pripravi finančnih izkazov za slovenske banke obvezna od leta 2006, so pripomogli k še podrobnejšim razkritjem. Banke morajo razkriti v svojih letnih poročilih tudi uporabljene metode za obvladovanje tveganj, računovodenje izvedenih finančnih instrumentov in podobno. Računovodske informacije lahko vplivajo na poslovne in finančne odločitve banke. Ta vpliv je lahko posreden (preko tržne cene enote kapitala, na katero vplivajo računovodski izkazi banke) ali neposreden (znotraj banke). Slednji se kaže predvsem pri odločanju o (Kavčič, 2001, str. 165): - uporabi denarnih sredstev, - financiranju in vrednotenju osnovnih in obratnih sredstev, - finančnih naložbah z njihovimi donosi ter - višini in preoblikovanju obveznosti do virov sredstev.

23

4.3.2 Primerna višina kapitala banke Kapital banke velja za enega izmed najpomembnejših dejavnikov obvladovanja bančnih tveganj, saj predstavlja finančno moč banke in določa njeno posojilno sposobnost. Tudi boniteta banke je večinoma odvisna od višine bančnega kapitala. Banka je dolžna stalno razpolagati z ustrezno višino kapitala glede na tveganja, ki jim je izpostavljena, ter glede na obseg in vrste svojih storitev (Zakon o bančništvu, 2006, 125. člen). Kljub temu se mora banka zavedati, da zgolj vzdrževanje primerne višine kapitala ni zadosti, temveč mora imeti vzpostavljen tudi učinkovit sistem obvladovanja tveganj svojega poslovanja. Kapitalska ustreznost pomeni takšno finančno sestavo, ki zagotavlja maksimalen dolgoročni donos na lastniški kapital. Za temeljne dejavnike kapitalske ustreznosti banke štejejo predvsem posebnost njenega premoženja oziroma njeni primerni viri, neto učinkovitost obratnih sredstev in tveganja, ki jim je izpostavljena pri svojem delovanju (Peterlin & Glavina, 2007, str. 47–48). Kapital banke je mogoče glede na funkcije, ki jih opravlja, opredeliti z računovodskega, regulatornega, ekonomskega in finančnega vidika. Računovodski in regulatorni kapital predstavljata razpoložljivi kapital, ekonomski pa velja za potrebni kapital. Vse oblike so praviloma dražje od ostalih virov financiranja, zato lastniki banke stremijo k optimalni kombinaciji lastniškega in dolžniškega financiranja. V računovodskem smislu predstavlja kapital – kot najpomembnejša postavka bilance stanja – trajen vir financiranja, ki so ga v organizacijo vložili njeni lastniki ali pa je nastajal z njenim uspešnim poslovanjem (Lončar, 2009, str. 44). Gre za obveznost do lastnikov, ki ob prenehanju delovanja banke zapade v plačilo (Turk, Kavčič, Kokotec Novak, Koželj & Odar, 2004, str. 243). Lastniški kapital (kot je ponavadi imenovan pri poslovnem financiranju) predstavlja torej lastniški delež pri financiranju sredstev po odštetju dolgov (z vključenimi dolgoročnimi rezervacijami in udolgovljenimi kratkoročnimi časovnimi razmejitvami) od njihove celotne vrednosti, ki pomeni dolgoročno obveznost organizacije do njenih lastnikov (Turk, 2007, str. 245). Vrednotimo ga po njegovi knjižni vrednosti, kar je za spremljanje izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju primerno, saj ima banka tako več možnosti, da odloča o načinu izkazovanja, obsegu in časovnem razporejanju svojih slabih terjatev. Za obvladovanje tveganj in kritje kapitalskih zahtev se uporablja regulatorni kapital, ki ga Banka Slovenije kot regulator slovenskih bank opredeljuje kot trajni kapital v banki. Regulatorni kapital predstavlja vsoto temeljnega in dodatnega kapitala (I in II) (Saunders & Cornett, 2008, str. 599). Temeljni kapital banke mora znašati vsaj polovico vsega bančnega kapitala (mora biti večji od dodatnega kapitala) in je sestavljen iz (Zakon o bančništvu, 2006, 133. člen), (Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic, 2006, 8.–12. člen): - vplačanega osnovnega kapitala in vplačanega presežka kapitala (brez prednostnih

kumulativnih delnic), - kapitalskih rezerv in rezerv iz dobička,

24

- prenesenega čistega poslovnega izida iz prejšnjih let, - še ne razdeljenega čistega dobička poslovnega leta, - inovativnih instrumentov ter zmanjšan za odbitne postavke (neopredmetena dolgoročna sredstva, vključno s presežkom iz prevrednotenja, odkupljene lastne delnice, prenesena izguba in izguba tekočega poslovnega leta ter naložbe banke v drugih finančnih organizacijah16). Dodatni kapital banke sestavljata (Sklep o poročanju o kapitalu in kapitalskih zahtevah bank in hranilnic, 2007, 4. člen): - dodatni kapital I:

- osnovni kapital, vplačan s prednostnimi kumulativnimi delnicami, - podrejene obveznosti, - presežki iz prevrednotenja (v zvezi z delnicami in deleži za prodajo, opredmetenimi osnovnimi sredstvi in naložbenimi nepremičninami), - presežek oslabitev in rezervacij nad pričakovanimi izgubami, - presežki inovativnih instrumentov, - hibridni instrumenti (le z dovoljenjem Banke Slovenije) in - druge podobne postavke; - dodatni kapital II:

- kratkoročni podrejeni dolžniški instrumenti in druge sestavine za pokrivanje kapitalskih zahtev.

Glavna lastnost dodatnega kapitala I oziroma njegovih sestavin je, da so neomejeno razpoložljive za takojšnje pokrivanje tveganj in morebitnih izgub v času rednega poslovanja banke. Pomembno je, da ne presega temeljnega bančnega kapitala. Prav tako mora banka upoštevati, da vsota podrejenega dolga kot sestavina dodatnega kapitala II ne presega 150 % višine prostega temeljnega kapitala17. Do presežka lahko pride le, če vsota dodatnega kapitala I in omenjenega podrejenega dolga ne presega 250 % prostega temeljnega kapitala banke. Za izpolnjevanje kapitalskih zahtev za kreditno, operativno in tržna tveganja se lahko uporabita le temeljni kapital in dodatni kapital I. Za izpolnjevanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja (razen za tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke) pa se lahko uporabi zgolj dodatni kapital II (Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic, 2006, 5. člen). Presežek posameznih sestavin temeljnega kapitala in popravki presežkov iz prevrednotenja v temeljnem kapitalu se lahko prenesejo tudi v dodatni kapital I. Ker v izračunu regulatornega kapitala niso zajeta vsa tveganja, ki so jim banke pri svojem poslovanju izpostavljene, je pomembno tudi poznavanje ekonomskega kapitala banke. Ta predstavlja kapital, ki ga posamezna banka ocenjuje kot potrebnega za pokrivanje izgub ob določeni stopnji verjetnosti v določenem časovnem obdobju (Križaj, 2003, str. 3). Temelji na

16 Banka mora biti udeležena v kapitalu drugih finančnih organizacij z vsaj 10 %. 17 Prosti temeljni kapital predstavlja temeljni kapital banke, ki ni bil porabljen za pokrivanje kapitalskih zahtev za kreditno in operativno tveganje ter tveganje poravnave in kreditno tveganje nasprotne stranke.

25

dejanskih tveganjih in zato bolje odraža zmožnost banke za absorbiranje morebitnih izgub. Ekonomski kapital se vrednoti po neto vrednosti18 banke oziroma tržni vrednosti njenega kapitala. Uporaba takšnega vrednotenja zagotavlja, da je bilanca banke stalno odraz dejanskega stanja, težava pa je, da je tržno vrednost kapitala težje določiti. Prav tako koncept tržne vrednosti vnaša večjo stopnjo variabilnosti v poslovanje banke. Ekonomski kapital je praviloma manjši od regulatornega, saj vključuje še dodatne sistemske stroške, ki jih regulatorji zahtevajo od bank. To so stroški, ki jih zaradi propada banke utrpijo tudi drugi deli finančnega sektorja in realne ekonomije (Elizalde & Repullo, 2004, str. 2). S finančnega vidika predstavlja kapital banke njen dolgoročni vir financiranja, v katerega sodijo navadni in prednostni lastniški kapital ter dolgoročni dolg. Da lahko kapital banke izpolnjuje funkcijo lastniškega kapitala, morajo biti izpolnjeni kriteriji, da (1) je kapital vplačan, (2) je stalno na razpolago in (3) ne sme imeti zgolj jamstvene funkcije, ampak tudi funkcijo izravnave izgub (Glogovšek, 2008, str. 455). Med kapital banke se vse bolj uvrščajo tudi mehkejši dejavniki, kot so njeni zaposlenci, informacije in "pravica" obremenjevanja okolja. Zaposlenci predstavljajo človeške zmogljivosti, ki imajo v banki strateško vlogo pri doseganju razvojne vizije. Vrednotenje človeških oziroma intelektualnih zmogljivosti je v računovodstvu zelo težko, saj jih je težko izmeriti. Grobo oceno intelektualnega premoženja predstavlja razlika med tržno in knjigovodsko vrednostjo banke. Toda med to razliko je mogoče šteti tudi merjenje sredstev banke po njihovih izvirnih vrednostih namesto poštenih vrednostih. Zato se v računovodstvu intelektualno premoženje banke vrednoti kot neopredmeteno sredstvo v njeni bilanci stanja, saj sta zanj značilna oba pogoja, ki sicer veljata za neopredmetena sredstva (Epstein & Jermakowicz, 2008, str. 296):

- obstaja verjetnost, da bodo v prihodnosti pritekale določene gospodarske koristi, povezane s sredstvom; in

- izvirno vrednost je mogoče zanesljivo izmeriti (pri intelektualnem kapitalu je to mogoče po stroških).

4.3.3 Razporejanje lastniškega kapitala banke Banka mora z lastniškim kapitalom zagotavljati naložbeno in posojilno sposobnost ter hkrati pokriti vse morebitne okrepitve dolgov in oslabitve sredstev, ki so nastale zaradi izpostavljenosti dejavnikom tveganja. Z razporejanjem lastniškega kapitala banke se določi obseg kapitala, ki je namenjen pokrivanju različnih vrst bančnih tveganj. Ta obseg se nato razporedi na posamezne organizacijske dele banke znotraj teh vrst tveganj.

18 Neto vrednost banke je enaka razliki med tržno vrednostjo bančnih naložb in njenimi fiksnimi obveznostmi.

26

4.3.4 Ustrezno oblikovane rezerve banke Banke morajo imeti oblikovane rezerve za kritje svojih tveganj iz poslovanja. Rezerve poslovnih bank je mogoče deliti na presežne in potrebne. Prve predstavljajo razliko med prejetimi depoziti in potrebnimi rezervami ter imajo kreditni potencial, potrebne pa se nadalje delijo še na obvezne in likvidnostne. Obvezne rezerve predpisuje centralna banka in so med drugim namenjene zagotavljanju solventnosti banke. Izračunajo se kot produkt osnove (tj. izbranih bilančnih obveznosti banke) in stopnje19 obveznih rezerv. Likvidnostne rezerve določajo banke same glede na svojo politiko poslovanja oziroma pripravljenost na nepričakovane zahteve po gotovini. Namenjene so zagotavljanju likvidnosti oziroma zamenljivosti knjižnega denarja za gotovino in za posredovanje plačilnega prometa (Ribnikar, 2006, str. 118). 4.3.5 Ustrezno oblikovani limiti za omejevanje izpostavljenosti bančnim tveganjem Z namenom uspešnega omejevanja izpostavljenosti tveganjem, ki jim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju, sta pomembna vzpostavitev in kontroliranje limitov. Ti limiti, ki morajo biti vzpostavljeni za merljiva bančna tveganja, predstavljajo del notranjih kontrol (poleg poročanja, delovnih postopkov in fizičnih kontrol) (Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, 2006, 21. člen). Notranje kontrole na področju limitov vključujejo (Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, 2006, 24. člen): - preverjanje skladnosti poslovnih transakcij z vzpostavljenimi limiti ter - odobravanje in potrditev poslovnih transakcij, ki presegajo te limite. 4.3.6 Vrednotenje finančnih sredstev Za obvladovanje tveganj bančnega poslovanja je zelo pomemben način vrednotenja finančnih sredstev, ki zajemajo pretežni del bančne aktive. Finančna sredstva banke obsegajo predvsem denar in vse finančne instrumente, kot so sredstva, med katera pa sodijo terjatve, finančne naložbe in izvedeni finančni instrumenti. V tabeli 2 so strnjene glavne značilnosti posameznih skupin finančnih sredstev.

19 V evroobmočju znaša stopnja obveznih rezerv 2 % za obveznosti s pogodbeno ročnostjo do dveh let in 0 % za obveznosti z ročnostjo nad dvema letoma in iz naslova repo poslov (Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2008, 2009, str. 100).

27

Tabela 2: Glavne značilnosti posameznih skupin finančnih sredstev Kategorija finančnih sredstev

Lastnosti Začetno merjenje

Vrednotenje v bilanci stanja

Obračun izgube zaradi

oslabitve

Pripoznavanje v izkazu

poslovnega izida

(Dana) Posojila in terjatve

Ustrezajo opredelitvi posojila oz. terjatve

Poštena vrednost + stroški posla

Odplačna vrednost

Da - Obresti - Iztrženi dobički in izgube - Oslabitve

V posesti do zapadlosti v plačilo

Namera in zmožnost posedovanja do zapadlosti


Odplačna vrednost

Da - Obresti - Iztrženi dobički in izgube - Oslabitve

Izmerjena po pošteni vrednosti prek poslovnega izida

Kupljene in posedovane z namenom kratkoročne prodaje

Poštena vrednost

Poštena vrednost Ne - Obresti in dividende - Iztrženi dobički in izgube - Neiztrženi dobički in izgube

Razpoložljiva za prodajo

Neizpeljani instrumenti, ki niso kupljeni z namenom kratkoročne prodaje in ne z namenom posedovanja do zapadlosti v plačilo


Poštena vrednost Neiztrženi dobički in izgube iz sprememb poštenih vrednosti se pripoznajo v posebni postavki kapitala

Da - Obresti in dividende - Iztrženi dobički in izgube - Oslabitve

Vir: Novak: Vrednotenje finančnih sredstev, 2007, str. 30, tabela 5.

Kot je razvidno iz tabele 2, mora banka za vse štiri skupine finančnih sredstev razkriti njihove poštene vrednosti (MSRP 39). Za pošteno vrednost velja tista vrednost, ki jo je mogoče zanesljivo izmeriti oziroma po kateri se lahko sredstvo menja med obveščenima in nepovezanima strankama. Predstavlja torej tržno ceno, pri kateri bi dve osebi privolili v menjalni posel (Landsman, 2006, str. 2). Njena prednost je v tem, da v računovodske izkaze vnaša večjo relevantnost, omogoča boljše merjenje in nadziranje izpostavljenosti tveganjem ter preprečuje oblikovanje dobička po željah poslovodstva banke, saj nihanje tržnih cen povzroča volatilnost bančnega dobička in kapitala.

28

Najboljši odraz poštene vrednosti sredstva predstavljajo kotirane tržne cene20 na najugodnejših dostopnih delujočih trgih. Če trg za določeno sredstvo ni dejaven, se uporabijo metode, ki pripeljejo do najboljših približkov tržnih vrednosti, kot recimo metoda vrednotenja, katere cilj je ugotoviti tržno ceno na dan merjenja v premišljenem tržnem poslu v normalnih poslovnih okoliščinah (Novak, 2007, str. 16). Uporaba poštene vrednosti ni smiselna v finančno nerazvitih okoljih, saj samo na razvitih in učinkovitih trgih odraža cena najboljšo trenutno oceno bodočih denarnih tokov naložbe, njeno časovno razporeditev in tveganje, upoštevajoč vse znane informacije udeležencev trga (Slapničar, 2008, str. 1). Zato je odbor, ki določa ameriške računovodske standarde, izdal nove smernice za vrednotenje slabih naložb, ki so bile do aprila 2009 vrednotene po pošteni vrednosti. Ker je tržna vrednost naložb, izvedenih iz hipotekarnega trga, blizu nič, bodo banke v prihodnje tovrstno premoženje vrednotile po ocenjeni prihodnji vrednosti. To je tista vrednost, ki bo po njihovih ocenah veljala v prihodnje in ne v trenutnih problematičnih razmerah. Ameriške banke so bile zaradi pravila poštene vrednosti prisiljene v velike oslabitve in odpise naložb, po novem pa bo tovrstno problematično premoženje vredno več, s čimer se bodo izboljšali tudi poslovni rezultati. To bo bankam omogočilo manj oblikovanih kapitalskih rezerv in s tem tudi sprostitev sredstev za kreditiranje (Kenda, 2009a, str. 9). O računovodskih spremembah pa razmišlja tudi Evropa, saj bodo zaradi teh sprememb v ZDA evropske banke izkazovale slabše rezultate kot ameriške, zaradi česar bo medsebojna primerjava težja (Kenda, 2009b, str. 8). Po drugi strani predstavlja odplačna vrednost finančnega sredstva oziroma obveznosti znesek, s katerim se to sredstvo ali obveznost izmeri ob začetnem pripoznavanju, zmanjšan za odplačilo glavnice, povečan ali zmanjšan (po metodi efektivnih obresti) za nabrano odplačilo razlike med začetnim in zapadlim zneskom (izračunano z metodo veljavnih obresti) in zmanjšan za odpis zaradi oslabljenosti ali neunovčljivosti (Peterlin, 2003, str. 25). 4.3.7 Varovanje denarnih tokov pred tveganji Gre za varovanje pred tveganjem, ki izhaja iz morebitne nestabilnosti bodočih denarnih tokov banke, povezanih s pripoznanim sredstvom oziroma obveznostjo ali zelo verjetnim predvidenim poslom, in se lahko odrazi v izkazu poslovnega izida (Novak, 2007, str. 25). Varovanje denarnih tokov pred tveganjem se obračuna tako, da se (Novak, 2007, str. 25): - del dobička ali izgube iz instrumenta za varovanje pred tveganjem (opredeljen kot

uspešno varovanje pred tveganjem) pripozna neposredno v kapitalu v izkazu gibanja kapitala in

- neuspešni del dobička ali izgube pri instrumentu za varovanje pred tveganjem (če gre za izvedeni finančni instrument) pa v izkazu poslovnega izida.

20 To so cene, ki so takoj in redno na voljo pri trgovcu, na borzi, pri borznem posredniku, organizaciji za določanje cen, gospodarski panogi oziroma urejevalni agenciji.

29

4.3.8 Primerno oblikovane rezervacije Banka mora za pokrivanje potencialnih izgub zaradi slabih oziroma v celoti nevrnjenih posojil čim bolj realno oblikovati rezervacije. Pod rezervacijami razumemo obveznosti, ki so negotove glede na višino, zapadlost ali dogodek, ki bo povzročil plačilo. MSRP 37, ki so leta 2006 nadomestili Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic, banko obvezujejo, da pri merjenju in oblikovanju primerne višine rezervacij upošteva svojo izpostavljenost posameznim tveganjem ter negotovost, ki spremlja številne okoliščine in dogodke. Vendar negotovost hkrati ne sme biti razlog za prekomerno oblikovano višino rezervacij. Rezervacije se tako lahko oblikujejo zgolj za izdatke, za katere so bile že prvotno prepoznane. Ob izdelavi bilance stanja mora banka presoditi, ali obstajajo objektivni dokazi o morebitni oslabljenosti bančnih naložb, razen tistih, ki so izmerjene po pošteni vrednosti prek poslovnega izida (MSRP 39). Če takšni dokazi obstajajo, je treba naložbo prevrednotiti zaradi oslabitve. Za čim bolj realno oceno verjetnosti možnih izgub iz danih terjatev v prihodnosti morajo banke pridobiti čim več kakovostnih in pomembnih informacij. Pri tem ne gre zanemarjati spremljanja vpliva razvoja panoge dolžnika banke v prihodnosti ter njegovega splošnega gospodarskega položaja danes in v prihodnje. Izgube zaradi prevrednotenja zaradi oslabitve, ki niso poravnane s prej oblikovanim presežkom prevrednotenja, je treba pripoznati v izkazu poslovnega izida kot finančne odhodke iz odpisov naložb (Petavs, 2009, str. 20). Če se pričakuje, da posojilo ne bo poplačano ali da bo finančna naložba propadla, se banka zavaruje tako, da za znesek takšne naložbe poveča rezervacije. Na takšen način zmanjša učinek slabe naložbe, ko res pride do njenega odpisa. SRS so bankam dopuščali, da so rezervacije oblikovale po načelu previdnosti oziroma manjše vrednosti. To pomeni, da so izgube v poslovnem izidu pripoznale takoj, dobičke pa šele, ko so se terjatve odpravile iz bilance stanja. Na takšen način je bilo v računovodskih izkazih bank vračunanih precej "tihih" dobičkov (Poročilo o nadzoru bančnega poslovanja v letu 2005, 2006, str. 9). Z MSRP se je to spremenilo. Namen rezervacij je zadržati denarni tok oziroma zbrati zneske v obliki vnaprej vračunanih stroškov, kar v prihodnosti omogoča pokritje takrat nastalih izdatkov. Rezervacije veljajo za odbitno postavko naložb in zmanjšujejo dobiček (ne pa denarnega toka). Banka mora vse zneske, ki jih je dolgoročno rezervirala v zvezi z izgubami iz slabih terjatev (poleg tistih izgub, ki jih je posebej ugotovila, ali možnih izgub, za katere izkušnje kažejo, da so med slabimi terjatvami), obračunati kot zmanjšanje zadržanega čistega dobička. Vsak storno, ki je posledica zmanjšanja omenjenih zneskov, poveča zadržani čisti dobiček in ga banka ne sme upoštevati pri ugotavljanju čistega dobička v istem obdobju (Komerički, 2004, str. 71). Banka je dolžna uporabnike svojih računovodskih izkazov seznaniti z vplivom izgub zaradi oslabitve terjatev in posojil na finančni položaj in uspešnost banke. To je uporabnikom v pomoč pri presojanju o učinkovitosti banke pri uporabi njenih sredstev.

30

4.3.9 Notranje kontrole Naloga sistema notranjih kontrol21 v banki je zagotavljanje njenemu poslovodstvu, da je premoženje banke zavarovano pred nepooblaščeno uporabo in da so računovodske evidence dovolj kredibilne za pripravo računovodskih informacij. Notranje kontrole vključujejo (Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, 2006, 21.–25. člen): - poročanje: o poslovanju banke, skladnosti delovanja banke z veljavno zakonodajo,

zunanjem poslovnem okolju in zunanjih razvojnih trendih; - delovne postopke: navodila, pravilniki in opisi poslovnih procesov; - fizične kontrole: dostopa, redno popisovanje premičnega in nepremičnega bančnega

premoženja; - limite za omejevanje izpostavljenosti tveganjem banke: z njimi se preverja skladnost

poslovnih transakcij ter odobravajo in potrjujejo poslovne transakcije, ki presegajo te limite.

4.3.10 Notranja revizija Banka mora imeti organizirano službo notranje revizije, ki predstavlja samostojni organizacijski del banke, ki je neposredno podrejen njeni upravi ter funkcionalno in organizacijsko ločen od drugih delov banke. Njena neodvisnost pomeni, da lahko opravlja svoje delo svobodno in nepristransko (Standardi notranjega revidiranja, 2003). Notranje revidiranje bančnega poslovanja mora potekati v skladu z veljavnimi standardi strokovnega ravnanja notranjega revidiranja, kodeksom načel notranjega revidiranja in kodeksom poklicne etike notranjih revizorjev (Zakon o bančništvu, 2006, 197.–198. člen). Strnjeno je mogoče notranjo revizijo označiti kot "štabni oddelek, ki podpira nadzorno funkcijo bančne uprave in opravlja svoje nadzorne naloge neodvisno in zunaj normalnega poteka del." Ta oddelek ni vezan na nobena navodila drugih oddelkov, priporočljivo pa je, da je v stiku z vsemi službami (oddelki, sodelavci) na vseh ravneh in poroča o odkritih morebitnih nepravilnostih. Zato je zelo pomembno, da sodelavci sprejemajo interno revizijo in vidijo v njej partnerja za kooperacijo (Glogovšek, 2008, str. 256). Naloge notranjerevizijske službe v bankah zajemajo (Zakon o bančništvu, 2006, 198. člen), (Tušek & Žager, 2004, str. 13–15), (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 44, 51):

- spremljanje in vrednotenje učinkovitosti sistemov obvladovanja tveganj bančnega poslovanja;

- ocenjevanje procesa obvladovanja tveganj;

21 Sistem notranjih kontrol vključuje notranje kontrole banke in službo notranje revizije.

31

- dajanje zagotovil o procesu obvladovanja tveganj, in da je tveganje pravilno ovrednoteno;

- dajanje pomoči poslovodstvu pri uresničevanju ciljev banke s spodbujanjem urejenega ocenjevanja ter izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganji in njihovega obvladovanja;

- ocenjevanje popolnosti, zanesljivosti in pravočasnosti poročanja o ključnih tveganjih; - presojanje učinkovitosti, ustreznosti in verodostojnosti delovanja sistema notranjih

kontrol banke; - objektivno presojanje procesa ocenjevanja potrebnega notranjega kapitala banke glede

na lastno oceno tveganj banke; - ugotavljanje zanesljivosti in popolnosti računovodskih informacij; - priprava usklajenega načrta popravljalnih aktivnosti; - presojanje zanesljivosti informacijskega sistema banke; - seznanjanje z ugotovitvami in povzetki opravljene revizije; - ugotavljanje zlorab in prevar; - izvajanje posebnih preiskav ter - intenzivnejše izobraževanje o bančnih tveganjih.

Notranje revidiranje je usmerjeno predvsem v presojanje učinkovitosti poslovanja banke in njene organiziranosti z namenom, da bi se uveljavilo boljše odločanje in vpeljale boljše rešitve. Za uspešno ravnanje z bančnimi tveganji je odgovorno poslovodstvo banke in ne njen notranjerevizijski oddelek. Vloga notranjega revizorja je torej predvsem nadzorna in svetovalna, prav tako je notranji revizor neposredno vključen v ocenjevanje tveganj bančnega poslovanja. Pomembno je, da je njegova svetovalna vloga ločena od revizijske, saj lahko v nasprotnem primeru pride do konflikta interesov ter s tem ogrožanja njegove neodvisnosti in nepristranskosti. Prav tako mora uskladiti metode svojega dela z delom zunanjih revizorjev banke. V zadnjih letih se uveljavlja razvojna stopnja notranjega revidiranja, ki od izoliranega revidiranja notranjih kontrol prehaja na revidiranje notranjih kontrol v kontekstu obvladovanja najpomembnejših (in s tem največjih) tveganj, ki nastopajo pri delovanju banke in doseganju njenih načrtov. Z notranjim revidiranjem, ki temelji na tveganjih, se je okrepil odnos med notranjim revizorjem in preostalim kolektivom banke, ki aktivno sodeluje z njim na vseh področjih revidiranja. Takšno revidiranje omogoča neposredno povezavo med tveganji, cilji, procesi, kontrolami, testiranji in poročanjem, kar omogoča lažji prikaz deleža revidiranih tveganj in poročanje poslovodstvu o uspešnosti notranje revizije (Griffiths, 2006, str. 49, 53, 56). 4.3.11 Zunanja revizija Računovodski in revizijski standardi ter informacije so nujni za zagotavljanje zanesljivih finančnih podatkov o poslovanju bank. Naloga zunanje revizije je, da naredi temeljit pregled

32

(konsolidiranih) letnih računovodskih izkazov banke in poslovno poročilo v tolikšnem obsegu, da preveri, ali je njegova vsebina v skladu z drugimi sestavinami letnega poročila. Prav tako mora podati objektivno mnenje o tem, ali računovodsko poročilo banke kaže resničen in pošten prikaz njenega finančnega položaja v skladu z veljavnimi računovodskimi standardi. Verodostojen zunanji revizor mora pregledati in poročati o (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 39): - računovodskih izkazih, - spremembah kapitala, - stanju prevzetih in morebitnih obveznosti, - stanju in spremembah oblikovanih rezervacij, - izvedenih odpisih terjatev, - izpolnjevanju pravil o obvladovanju tveganj, - delovanju notranje revizije, - računovodskih politikah, - vrednotenju bilančnih in zunajbilančnih postavk, - načinu vodenja poslovnih knjig banke, - prikazu učinkov konsolidacije, - kakovosti informacijskega sistema v banki ter - pravilnosti, natančnosti in popolnosti obvestil in poročil Banki Slovenije. Pomembno je, da revizorske hiše ločijo svoje revizorske in svetovalne dejavnosti, saj lahko tako bolje zagotavljajo svojo neodvisnost. Težava povezanosti omenjenih dveh dejavnosti se je nazorno pokazala pri Enronu, WorldComu in Tycu. Takšne težave je omejil leta 2002 sprejet Sarbanes-Oxleyjev zakon, ki prepoveduje delniškim družbam, katerih delnice kotirajo na borzi, najemanje revizorskih in svetovalnih storitev pri isti družbi. V Sloveniji revizorji ohranjajo del svoje svetovalne dejavnosti pod revizorsko družbo, vendar po slovenski zakonodaji ne morejo revidirati in hkrati svetovati istemu naročniku. Kakovostno delo zunanjih revizorjev vliva zaupanje v trg, še posebno v kriznih časih. V Sloveniji je bila v ta namen marca 2009 ustanovljena Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija), katere temeljno poslanstvo je izvajanje javnega nadzora nad revizijskimi družbami in pooblaščenimi revizorji. Agencija vodi ustrezne postopke nadzora na podlagi prijave in na podlagi zakonskih pooblastil iz naslova opravljenega pregleda Slovenskega inštituta za revizijo; odloča o postopkih nadzora nad kakovostjo dela revizijskih družb in pooblaščenih revizorjev ter izreka ukrepe nadzora. 4.3.12 Temeljni kazalniki Naloga računovodstva banke je med drugim tudi izračunavanje temeljnih kazalnikov, s katerimi si lahko poslovodstvo pomaga pri ocenjevanju uspešnosti preteklega poslovanja

33

banke in s tem poskuša predvideti njeno tveganost. Kazalnik predstavlja relativno število, ki ga dobimo s primerjavo dveh velikosti. Ima spoznavno moč, ki omogoča oblikovanje sodbe o poslovanju (Kavčič & Medved, 2004, str. 7). Kazalniki so sicer primarno namenjeni zunanjim uporabnikom banke, saj ima poslovodstvo na voljo še vrsto drugih podatkov in informacij o banki. Analiza poslovanja banke z uporabo računovodskih kazalnikov omogoča posplošitev velikega števila podatkov iz računovodskih izkazov banke na nekaj temeljnih parametrov. Toda dobljeni kazalnik kot tak nam ne pove nič, ampak ga je treba primerjati z istim kazalnikom banke za pretekla poslovna obdobja, s kazalniki konkurenčne banke, s standardno vrednostjo, z najboljšim v panogi in podobno. 4.3.13 Izvedeni finančni instrumenti Finančni instrument predstavlja vsaka pogodba, na podlagi katere nastane finančna naložba za eno organizacijo in finančna obveznost za drugo (Berk et al., 2005, str. 229). V zadnjem času prihajajo v ospredje izvedeni (izpeljani) finančni instrumenti, med katerimi so najbolj uveljavljene terminske pogodbe, terminski posli, opcije in zamenjave. Ti instrumenti se pojavljajo v stalno novih oblikah in omogočajo zavarovanje banke pred različnimi tveganji in možnost njihovega obvladovanja. Trgovanje z njimi zato predstavlja enega izmed najpomembnejših poslov. Pred uveljavitvijo MSRP so se izvedeni finančni instrumenti največkrat obravnavali kot zunajbilančni instrumenti ter se niso izkazovali kot sredstva in obveznosti v bilanci stanja. Ker je za njihovo pridobitev praviloma značilna le minimalna naložba, se po tradicionalnem računovodskem načelu izvirne vrednosti ti instrumenti niso izkazovali v bilanci stanja. Prav tako se niso pripoznali njihovi dobički in izgube ob nastanku, ampak šele, ko so bili realizirani v denarju. Dejanska vrednost izvedenih finančnih instrumentov se zato ni odražala v pomembnih sredstvih, obveznostih, dobičkih, izgubah in kapitalu ter je uporabnikom računovodskih izkazov ostala skrita. Po MSRP sodijo izvedeni finančni instrumenti med finančna sredstva, izmerjena po pošteni vrednosti prek poslovnega izida. To pomeni, da se morajo ob začetnem pripoznanju in tudi pri kasnejšem merjenju ovrednotiti po pošteni vrednosti. Pri izvedenih finančnih instrumentih, pridobljenih za varovanje pred bančnimi tveganji, se uporabljajo določbe o računovodskem obračunavanju varovanja pred tveganjem, ki predstavljajo pripoznavanje vplivov pobotanja, ki jih imajo spremembe poštenih vrednosti finančnega instrumenta za varovanje pred tveganjem in pred tveganjem varovane postavke22 na poslovni izid. Namen varovanja pred tveganjem predstavlja v ekonomskem smislu

22 Kot varovane postavke so za namene računovodskega obračunavanja varovanja pred tveganjem opredeljeni le sredstva, dolgovi, zelo verjetni načrtovani posli in trdne obveze, ki (1) so opredeljene kot predmet varovanja oziroma (2) izpostavljajo banko tveganju spremembe prihodnjih denarnih tokov ali poštene vrednosti (Peterlin, 2004, str. 102–103).

34

pobotanje dobičkov in izgub dveh transakcij, ki na varovano tveganje reagirata v nasprotni smeri (Novak, 2007, str. 21). Da je varovanje pred tveganjem primerno za računovodsko obračunavanje varovanja pred tveganjem, se mora nanašati na posebej določeno in zaznano tveganje, in ne kar na celotno poslovno tveganje banke. Prav tako mora odločilno vplivati na njen poslovni izid (Peterlin, 2004, str. 106). Izvedeni finančni instrumenti, ki so sklenjeni za namene varovanja pred tveganji in katerih poštena vrednost je pozitivna, se v bilanci stanja izkazujejo med sredstvi, in sicer kot izvedeni finančni instrumenti za varovanje. Če je njihova poštena vrednost negativna, se izkazujejo med obveznostmi, in sicer kot izvedeni finančni instrumenti za varovanje. Tisti izvedeni finančni instrumenti, ki sicer zagotavljajo učinkovito varovanje pred tveganji, a ne izpolnjujejo vseh kriterijev za obračunavanje varovanja pred tveganji, se izkazujejo med izvedenimi finančnimi instrumenti, namenjenimi trgovanju (Novak, 2007, str. 21). 4.3.14 Konstruktiven odnos med agentom in principalom Tako kot v podjetju je tudi v banki z vidika vpliva na uspešnost njenega poslovanja pomemben odnos med agentom (poslovodstvom) in principalom (lastniki) banke. Če med njima ni korektnega in primernega sodelovanja, ni možno pričakovati uresničevanja skupnega interesa in povečevanja premoženja delničarjev, kar pa je rezultat uspešnega obvladovanja bančnih tveganj. Ker vsak od njiju maksimira svojo korist (poslovodstvo večanje svojih zaslužkov v času svojega mandata, lastniki vrednost delnic), med njima prihaja do konfliktov interesov, ki se rešuje z nadzornimi mehanizmi. To pomeni, da mora imeti banka zelo razvit in zanesljiv informacijski sistem, katerega temelj so računovodske informacije. 4.3.15 Poslovna strategija banke Za učinkovito poslovanje in doseganje zastavljenih ciljev mora imeti vsaka banka oblikovano poslovno strategijo, ki predstavlja strategijo poslovanja z določeno strateško poslovno enoto. Njeno bistvo je opredeljevanje poti do konkurenčne prednosti, od katere bo odvisna uspešnost banke (Pučko, 2008, str. 119). Lastnosti bančne poslovne strategije morajo obsegati kakovost, razumljivost in agresivnost (a hkrati dovolj konservativnosti), prav tako mora reagirati na spremembe v poslovnem okolju banke in na storjene napake. Toda poslovodstvo banke se mora zavedati, da kljub zagotavljanju vseh omenjenih lastnosti poslovna strategija ne more delati čudežev pri obvladovanju bančnih tveganj brez podprtosti potrebnega kapitala, izobraženega in strokovnega kadra ter drugih pomembnih dejavnikov. 4.3.16 Kakovosten informacijski sistem Poslovni informacijski sistem banke mora biti urejen tako, da daje vse relevantne informacije, ki jih potrebuje poslovodstvo banke pri njenem vodenju in posledično tudi za uspešno obvladovanje tveganj. Delovati mora v skladu z veljavnimi računovodskimi, davčnimi in

35

internimi predpisi. Zelo pomembno pridobitev so banke dobile z vzpostavitvijo informacijskega sistema SISBON23, ki omogoča medsebojno izmenjavo in obdelavo podatkov o kreditni sposobnosti svojih (potencialnih) strank. To pomeni, da si lahko vsaka banka na podlagi potrošnikove prošnje za kredit ogleda njegovo finančno poslovanje, in sicer transakcijske račune, kredite, limite, poroštva, kreditne kartice in kartice z odloženim plačilom, ter njegovo plačilno disciplino v zadnjih štirih letih. Banka vidi tudi morebitne zamude s plačilom kredita, blokado transakcijskega računa, prisilno izterjavo, osebni stečaj in podobne podatke. Pomembno je tudi, da ima banka revizorja informacijskih sistemov, ki dopolnjuje delo ostalih notranjih revizorjev. Njegova naloga je, da ocenjuje pravilnost in zadostnost izvajanja nalog informacijske podpore banke ter da svetuje pri spremembah in dopolnitvah obstoječe informacijske podpore in pri razvoju nove. Računovodstvo ni enako pomembno pri vseh tveganjih bančnega poslovanja. Pri nekaterih so pomembnejši drugi, neračunovodski dejavniki. Zato sem skladno s ciljem svojega diplomskega dela v nadaljevanju opredelila in predstavila zgolj tista tveganja, za katera so računovodske informacije pomembne. 4.4 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju kreditnega tveganja 4.4.1 Ugotavljanje kreditne sposobnosti potencialnega posojilojemalca in določitev njegove zgornje meje zadolževanja Kreditna sposobnost potencialnega dolžnika banke predstavlja njegovo zmožnost vračila vrednosti posojila skupaj s pripadajočimi obrestmi in morebitnimi drugimi stroški. Za relevantno oceno kreditne sposobnosti posojilojemalca mora banka pridobiti ažurne in kakovostne informacije o svojem potencialnem dolžniku od njega samega, njegovih morebitnih poslovnih partnerjev, drugih zunanjih institucij in iz javnih medijev. Šele nato se določijo vrednost posojila, rok njegovega odplačila, pripadajoče obresti in zahtevano zavarovanje. Vsakemu potencialnemu dolžniku banka določi tudi zgornjo mejo zadolževanja, ki predstavlja tisti znesek naložb stranki ne glede na zavarovanje, za katerega banka na podlagi dosedanjega poslovanja ocenjuje, da ga bo stranka sposobna odplačati oziroma se zaradi teh naložb njen finančni položaj ne bo bistveno poslabšal. Določi se na podlagi strankine kreditne sposobnosti, smiselnosti njenega posla in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na vračilo naložbe (Merila in postopki za odobravanje naložb, 2007).

23 Slovenski informacijski sistem bonitet.

36

4.4.2 Določanje bonitetne ocene dolžnika in razvrščanje strank v skupine glede na njihovo tveganost Banka svoje stranke razvršča v posamezne razrede tveganosti, ki so osnova za določitev obrestne mere oziroma stroška danega posojila in zahtevano zavarovanje naložb. Ko se ugotovi in določi kreditna sposobnost dolžnika, mora banka v skladu z metodologijo centralne banke svoje kreditne naložbe razvrstiti v pet bonitetnih razredov od A do E po objektivnih in subjektivnih merilih. V bonitetni razred A sodijo terjatve do dolžnikov, za katere se ne pričakujejo težave s plačevanjem obveznosti. Čim večja je verjetnost, da dolžnik ne bo poplačal svojih obveznosti, v tem nižji bonitetni razred ga uvrsti banka. Objektivna merila predstavljajo uvrstitev glede na obdobja oziroma zamude, v katerih dolžnik banke poravnava svoje obveznosti. Tabela 3 podaja pregled porazdelitve bančnih terjatev v posamezni bonitetni razred glede na njihovo kakovost in povprečno število dni zamud pri poravnavanju obveznosti po posameznih bonitetnih razredih bančnih terjatev.

Tabela 3: Prikaz posameznih bonitetnih razredov terjatev banke glede na kakovost terjatev in število dni zamud

pri odplačevanju obveznosti

Bonitetni razred terjatve Opis kakovosti terjatve Št. dni zamud pri poravnavanju obveznosti

A Visoko kakovostne Izjemoma zamude do 15 dni

B Kakovostne Do 30 dni, občasno od 31 do 90 dni

C Manj kakovostne Od 31 do 90 dni, občasno od 91 do 180 dni

D Dvomljive Od 91 do 180 dni, občasno od 181 do 365 dni

E Neizterljive Vir: Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, 2007, 13. člen,

Nikolić: Bančne rezervacije z vidika poslovanja bank, 2002, str. 29.

Uvrstitev po subjektivnih merilih upošteva oceno finančnega položaja določenega dolžnika, njegove zmožnosti za zagotovitev zadostnega denarnega pritoka za odplačilo dolga v prihodnosti, preteklo sodelovanje z banko ter vrsto, obseg in kakovost zavarovanja terjatev do posameznega dolžnika. Pri tem so pomembni spremljanje splošnega gospodarskega položaja, analiza panoge ter analiza finančnega in tržnega položaja dolžnika (Komerički, 2004, str. 66). Pri tem velja omeniti, da se tisti, ki sklepa s stranko pogodbo o najemu posojila, ne sme zanašati zgolj na te ocene. Treba se je poglobiti v analizo računovodskih izkazov preteklih obdobij, poslovnih in letnih poročil ter poslovnih in strateških planov ter pregledati finančne kazalnike. Računovodske informacije so torej temelj takšnega odločanja.

37

Za vse strankam dane kredite obstaja latentno tveganje izpada njihovega plačila, saj se lahko boniteta dolžnikov med obdobjem odplačevanja obveznosti banki nepričakovano poslabša in tako nastanejo za banko izgube. Zato banka v izogib ogroženosti svoje eksistence v ceno vračuna tudi varovalne premije, jih realizira na trgu in tako oblikuje sklad za kritje kreditnega tveganja. Tako pridobljena sredstva se uporabljajo za kritje dejanskih nastalih stroškov tveganja in se izračunavajo kot (Glogovšek, 2008, str. 405): zneske preostalih terjatev vseh kreditnih poslov, za katere obstaja sum izpada plačil - vsota pričakovanih odplačil - vsota pričakovanih vplačil od unovčenja zavarovanj = potrebni posamezni vrednostni popravki za pomembne terjatve - vplačila od vrednostno (posamezno) popravljenih terjatev - vplačila od odpisanih terjatev + neposredni odpisi terjatev + obresti, ki se jim banka odpove = dejanski stroški tveganja v danem obdobju 4.4.3 Diverzifikacija kreditnega portfelja banke To pomeni, da so dana posojila oziroma naložbe banke čim bolj razpršene po svojih vrstah, strankah, velikosti, dospelosti, stopnji tveganosti, regijah in gospodarskih panogah. Koncentracija naložb na enega izmed omenjenih dejavnikov namreč povečuje izpostavljenost banke kreditnemu tveganju, zato so nujne takšne razpršitve, ki omogočajo manjšo ranljivost banke v času kriz. Kakovost portfelja banke zelo dobro nakazuje gibanje oslabitev iz kreditnega tveganja, čeprav so lahko le rezultat računovodskih politik. Spremembe v kreditnem portfelju banke ponazarjajo prehodne matrike, ki omogočajo spremljanje (pričakovanih) prehodov bančnih dolžnikov med posameznimi bonitetnimi razredi. Iz matrik je mogoče ugotoviti velikost in smer spreminjanja bonitet bančnih dolžnikov. Po eni strani matrike prehodov podajajo oceno verjetnosti prehoda posameznega dolžnika v drug bonitetni razred (višji ali nižji), po drugi strani pa dajejo informacije o tem, ali se v bančnih portfeljih dogajajo manjše spremembe ali prihaja do večjih sprememb bonitet (tj. prehodov strank za več kot en bonitetni razred). Verjetnost teh prehodov je ocenjena z izkušnjami, in sicer iz letnih prehodnih matrik za različne vrste strank. Pri tem je izpostavljenost do fizičnih oseb še dodatno analizirana z vidika vrste njihovega posla. Banka na podlagi pričakovanih prehodov med bonitetnimi razredi in povprečne izterljivosti strank iz skupin D in E oblikuje popravke vrednosti tudi za tiste stranke, ki v določenem trenutku nimajo dokazov o oslabitvi, a je možno na podlagi preteklih podatkov upravičeno sklepati, da je do določenih izgub že prišlo (Letno poročilo 2008 NLB Skupine, 2009, str. 34, 80). Matrike so tudi zelo dober pokazatelj in temelj izračuna potrebnega notranjega kapitala banke za kreditno tveganje in primernosti višine oblikovanih rezervacij. Prikazujejo oceno deleža slabih terjatev v prihodnosti in omogočajo izračun potrebnega notranjega bančnega kapitala za omenjena kreditna tveganja. Primer takšne matrike prikazuje tabela 4.

38

Tabela 4: Matrika prehodov strank NLB, d .d., tehtana z izpostavljenostjo na temelju letnih prehodnih matrik v letih 1995 –2008

Vir: Letno poročilo NLB Skupine 2008, str. 33, preglednica 6.

4.4.4 Spremljanje medsebojno povezanih strank in preprečevanje koncentracije kreditne izpostavljenosti banke Maksimalna izpostavljenost kreditnemu tveganju predstavlja najslabši možen izid, tj. maksimalne izgube brez upoštevanja zavarovalnih učinkov. MSRP 7 od bank zahteva, da razkrijejo podatek, ki čim bolj natančno in realno odraža njihovo največjo izpostavljenost kreditnemu tveganju na datum poročanja. Banka ne sme preseči omejitev glede največje dopustne kreditne izpostavljenosti do posameznih oseb (maksimalno 25 % kapitala), do drugih oseb v skupini (20 % kapitala) oziroma do oseb v posebnem razmerju24 do banke (20 % kapitala). Veliko kreditno izpostavljenost banke predstavlja njena kreditna izpostavljenost do posamezne stranke, ki dosega ali presega 10 % bančnega kapitala, in jo je banka dolžna razkriti v svojem letnem poročilu (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, 2006, 8. člen). Banka mora pri odobravanju kreditov proučiti, ali gre pri dolžniku za kapitalsko ali kako drugače povezano osebo. Takšno obravnavanje je potrebno, ker lahko pri medsebojno povezanih osebah finančne težave ene osebe povzročijo težave druge ali vseh ostalih poslovno povezanih oseb pri poplačilu obveznosti. V Sloveniji je piramidni sistem zadolževanja mogoče opaziti pri slovenskih holdingih. Igor Bavčar je med svojim vladanjem v Istrabenzu najel nekaj milijonov evrov posojila za nakup FB Investicije, ki pa so dobile nekaj deset milijonov evrov posojila za nakup Maksime Holding. Slednja je najela še več posojila, da je kupovala Istrabenz, ki pa je pridobil pol milijarde evrov posojil za drago kupovanje delnic in družbe (Lipnik, 2009, str. 16). Pri opravljanju poslov s povezanimi strankami je banka dolžna razkriti naravo razmerij med povezanimi strankami ter tudi informacije o poslih in morebitnih neporavnanih obveznostih, ki so potrebne za razumevanje učinkov razmerij na računovodske izkaze banke (MSRP 24). 4.4.5 Spremljanje odplačevanja danih posojil Ob sklenitvi posojilne pogodbe se banka in njena stranka dogovorita o namenu, višini in ročnosti posojila ter obrestni meri. Za banko je pomembno, da ves čas trajanja pravnega 24 Za osebe v posebnem razmerju z banko veljajo njeni pomembni delničarji in člani organov banke ter z njimi povezane osebe.

Boniteta 2008 A B C D E A 96,24 % 3,35 % 0,29 % 0,12 % 0,01 %Boniteta 1995 B 13,69 % 80,86 % 4,14 % 1,22 % 0,08 % C 5,74 % 19,92 % 66,20 % 7,60 % 0,54 % D 0,13 % 14,84 % 11,11 % 65,02 % 8,90 %

0,54 % predstavlja verjetnost, da bo bančni dolžnik iz bonitetnega razreda C nazadoval v bonitetni razred E.

39

razmerja spremlja črpanje danega kredita ter pravočasnost in celovitost vračanja anuitet dolžnika. Kljub temu da je posojilojemalec dolžan uporabljati posojilo v namene, ki jih je navedel ob vlogi za pridobitev posojila, lahko svojo obljubo banki prelomi. To predstavlja moralno tveganje oziroma moralni hazard, kar pomeni, da obstaja tveganje, da posojilojemalec po pridobitvi posojila denar vloži v bolj tvegane posle ali v takšne z manjšo pričakovano donosnostjo. Tako obstaja nevarnost, da svojega dolga ne bo poplačal pravočasno in/ali v celoti. Zato banka zlasti pri večjih zneskih spremlja porabo danih posojil. Še posebno je to pomembno pri obnovitvi, refinanciranju, reprogramiranju in drugih spremembah danih kreditov. 4.4.6 Ocenjevanje kakovosti zavarovanja naložb Dana posojila banke morajo biti zaradi že omenjenega moralnega hazarda ustrezno zavarovana. Banka mora že pred odobritvijo vsakega kredita oceniti kakovost zavarovanja svoje terjatve po vrsti in obsegu tega zavarovanja. Terjatev posameznega dolžnika je lahko razvrščena tudi v višji razred od siceršnjega bonitetnega razreda bančne stranke, če je ustrezno zavarovana. Ustrezno jamstvo so lahko denarni depozit, unovčljiv vrednostni papir, menično poroštvo, hipoteka na nepremičnino in podobno. 4.4.7 Oblikovanje bančnih rezervacij za kreditno tveganje Bančne rezervacije predstavljajo osnovni kvantitativni instrument banke za zavarovanje in obvladovanje kreditnega tveganja. Banka oblikuje rezervacije skladno z doslednim spoštovanjem navodil regulatorjev in opravljanjem bonitetnih analiz svojih strank. Rezervacije predstavljajo nekakšne popravke vrednosti naložb v aktivi bilance stanja in so enake odpisom terjatev, za katere se pričakuje, da v doglednem času ne bodo vrnjene. Banke morajo – odvisno od ocene pričakovane izpostavljenosti kreditnemu tveganju – v svojih knjigah beležiti popravek vrednosti naložb. To pomeni, da zmanjšajo nominalno vrednost naložbe za določen odstotek, ki ponazarja vrednost potencialnega odpisa terjatve. S tem se odpiše del teh naložb, kar ustreza višini popravka vrednosti, in sicer v breme prihodkov tekočega poslovanja (Nikolić, 2002, str. 28). To pomeni, da bo dobiček tekočega poslovanja manjši za (neto) oblikovane popravke vrednosti teh terjatev. Rezervacije za prevzete obveznosti iz kreditnega tveganja mora banka po zunajbilančnih postavkah pripoznati, če (1) ima zaradi preteklega dogodka sedanjo obveznost, (2) obstaja verjetnost, da bo morala obveznost poravnati, oziroma (3) je možno zanesljivo oceniti znesek obveznosti, ki za banko predstavljajo izgubo. Pri tem velja omeniti, da je višina rezervacije za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah enaka diskontirani vrednosti ocenjenih bodočih plačil. Diskontna mera mora pri tem odražati samo tista tveganja, ki so vezana na to rezervacijo (Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, 2007, 8.

40

člen). Banka mora pri oblikovanju omenjenih rezervacij upoštevati tudi pričakovane denarne tokove iz unovčenja zavarovanj. Po predpisih MSRP se rezervacije, ki se opravijo za prevzete obveznosti banke po zunajbilančnih postavkah, izkažejo v bilanci stanja kot obveznost iz rezervacij, v izkazu poslovnega izida pa kot odhodek za oblikovanje rezervacij, ki znižuje izkazani dobiček. Oslabitve finančnih sredstev se v bilanci stanja izkažejo kot popravek vrednosti finančnih sredstev zaradi oslabitve, v izkazu poslovnega izida pa kot odhodek iz oslabitve. Stanje omenjenih rezervacij in oslabitev na zadnji dan v letu mora banka knjigovodsko izkazati v letnih računovodskih izkazih, med letom pa stanje na zadnji dan meseca, skupaj s poročilom o razvrstitvi prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah in finančnih sredstev, merjenih po metodi odplačne vrednosti (Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, 2007, 25. člen). Oslabitev finančnega sredstva predstavlja razliko med njegovo knjigovodsko in nadomestljivo vrednostjo. Slednja je enaka diskontirani vrednosti pričakovanih prihodnjih denarnih tokov ob uporabi izvire efektivne obrestne mere25. Oslabitev se lahko meri po pošteni vrednosti, pri kateri se upošteva tržna cena, ali po odplačni vrednosti z uporabo izvirne efektivne obrestne mere tega sredstva. Pri oslabitvah danih bančnih posojil oziroma finančnih naložb v posesti do zapadlosti v plačilo, izkazanih po odplačni vrednosti, je treba knjigovodsko vrednost sredstva zmanjšati bodisi neposredno bodisi s preračunom na kontu popravka vrednosti. Izgubo zaradi oslabitve banka pripozna v izkazu poslovnega izida kot prevrednotovalni finančni odhodek (Novak, 2007, str. 5, 10). Oblikovanje oslabitev za finančne naložbe v kapitalski instrument se naredi, če obstajajo objektivni dokazi o nastali izgubi iz preteklih dogodkov. Pri tem njegova cena na delujočem trgu ni objavljena oziroma instrument ni izkazan po pošteni vrednosti, ampak po nabavni. Izguba zaradi oslabitve se izmeri kot razlika med knjigovodsko vrednostjo finančnega sredstva in sedanjo vrednostjo pričakovanih prihodnjih denarnih tokov, razobrestenih po trenutni tržni donosnosti za podobna finančna sredstva. V izkazu poslovnega izida se pripozna kot prevrednotovalni finančni odhodek. Takšnih izgub zaradi oslabitve ni dovoljeno razveljaviti (Novak, 2007, str. 12). Ko je obveznost dolžnika v celoti odplačana, banka odpravi tej terjatvi pripadajoče rezervacije, kar se v izkazu poslovnega izida odraža kot prihodek tekočega poslovanja. Za končni obračun poslovnega izida banke je treba poznati znesek neto oblikovanih rezervacij, ki predstavlja razliko med oslabitvami finančnih sredstev, ki niso merjena po pošteni vrednosti skozi izkaz poslovnega izida, oslabitvami drugih sredstev, odhodki za oblikovane rezervacije in odpravo oslabitev finančnih sredstev, ki niso merjena po pošteni vrednosti skozi izkaz

25 Gre za obrestno mero, ki natančno razobrestuje pričakovane prihodnje denarne tokove skozi obdobje pričakovane dobe finančnega sredstva ali, če je primerneje, skozi krajše obdobje na čisto knjigovodsko vrednost finančnega sredstva (Novak, 2007, str. 5).

41

poslovnega izida, odpravo oslabitev drugih, prihodki iz odpravljenih rezervacij (Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2008, 2009, str. 99). Če pride v naslednjem obdobju do zmanjšanja izgub zaradi oslabitve in če je to zmanjšanje nepristransko povezano z dogodki po pripoznanju oslabitev (kot recimo izboljšanje kreditne sposobnosti dolžnika), mora banka že prej pripoznano izgubo zaradi oslabitve razveljaviti. To lahko stori neposredno ali s preračunom na kontu popravka vrednosti. Razveljavitev izgube zaradi oslabitve se pripozna kot prevrednotovalni finančni prihodek v izkazu poslovnega izida (Novak, 2007, str. 11). V zadnjem času se poudarja koncept oblikovanja t. i. dinamičnih (statističnih) rezervacij. To pomeni, da se rezervacije v bankah oblikujejo glede na fazo gospodarskega cikla. Koncept temelji na dejstvu, da je možno za posamezne vrste kreditov in s tem za celotni kreditni portfelj razlikovati med pričakovanimi in nepričakovanimi izgubami. Pričakovane izgube so ocenjene povprečne izgube v določenem prihodnjem obdobju (npr. za obdobje enega gospodarskega cikla), nepričakovane izgube pa predstavljajo razliko med dejansko realiziranimi (ki so lahko večje, manjše ali enake pričakovanim izgubam) in pričakovanimi izgubami (Košak & Košak, 2004, str. 4). Splošno načelo je, da so nepričakovane izgube pokrite z bančnim kapitalom, nepričakovane pa z rezervacijami ali s prihodnjimi obrestnimi prihodki (Bikker & Metzemakers, 2002, str. 3). Z mehanizmom dinamičnih rezervacij se v banki vzpostavi sklad rezervacij, ki je namenjen pokrivanju pričakovanih izgub v določenem obdobju. Obseg izločanja teh rezervacij v posameznem obdobju je odvisen od višine pričakovanih izgub v celotnem načrtovanem obdobju, in ne od dejansko realiziranih izgub v posameznem letu. Zato se v letih, ko so dejansko realizirane izgube manjše od pričakovanih, akumulirajo dinamične rezervacije. In obratno, ko so dejansko realizirane izgube večje od pričakovanih, se ta sklad prazni (Košak & Košak, 2004, str. 4). V času gospodarskega zastoja se za večino gospodarskih subjektov poslabšajo pogoji poslovanja in s tem posledično njihova plačilna sposobnost. Banke to zaznajo kot povečanje kreditnega tveganja v upniških razmerjih do posameznih strank in ustrezno povečajo rezervacije za terjatve do svojih dolžnikov. Drugi razlog za povečanje rezervacij ob nastopu recesije je ta, da se v bilancah banke iz obdobja gospodarskega vzpona ohranijo krediti, ki jih banke v obdobju ekspanzije zaradi bolj sproščenih pogojev kreditiranja odobrijo bistveno več kot v obdobju recesije. Vendar se kreditno tveganje v zvezi s temi krediti ravno tako poveča, kar zahteva oblikovanje dodatnih rezervacij. Večji obseg rezervacij v obdobju recesije neposredno vpliva na zmanjšanje dobička banke, kar banko spodbudi k zmanjšanju ponudbe kreditov, in to ravno v času, ko mnoga podjetja za izhod iz krize potrebujejo dodatna finančna sredstva (Košak & Košak, 2004, str. 3–4).

42

Mehanizem dinamičnih rezervacij je dosežen, če v obdobju gospodarskega cikla skupne rezervacije banke v celoti pokrijejo pričakovane izgube. Ugodne posledice se kažejo (1) na narodnogospodarski ravni, kjer se ublaži procikličnost kreditne aktivnosti bank, ter (2) na ravni posamezne banke, kjer se stabilizira donosnost njenega poslovanja in tisti del obrestne marže, ki ga določajo bančne rezervacije (Košak & Košak, 2004, str. 4). Manjša spremenljivost poslovnega izida banke predstavlja tudi bolj stabilno dobičkonosnost kapitala banke, kar je za njene upnike in lastnike znak zmanjšane tveganosti naložbe v banko. Računovodski sektor (v splošnem) s konceptom dinamičnih rezervacij ni najbolj zadovoljen. Meni, da bi bilo za banke pametneje beležiti višji kapital kot po ovinkih oblikovati dobiček, česar vlagatelji že tako ne marajo. Prav tako računovodje skrbi, da bodo aktualni računovodski standardi pri tem izvzeti, in to navkljub njihovi dolgotrajni pripravi (Inadequate, 2009). A tudi kapital banke se giblje prociklično. Med recesijo kapitalske zahteve narastejo, med gospodarskim razcvetom pa se zmanjšajo. Glavne ciklične elemente kapitalske regulative predstavljajo prehodi ratingov iz boljših v slabše bonitetne razrede. V kriznem času je kreditiranje banke zaradi večje povprečne verjetnosti neplačila oziroma nižjega povprečnega ratinga bolj obremenjeno s kapitalskimi zahtevami. Prav tako imajo banke takrat večje težave s pridobivanjem svežega kapitala in tako še v večji meri zmanjšujejo obseg kreditiranja (Rubin, 2003, str. 3). Kreditna aktivnost bank je že sama po sebi ciklična in odvisna od faze gospodarskega cikla. Koncept poštene vrednosti (ki je po MSRP nadomestil uporabo historične vrednosti) vrednotenja bilančnih postavk je to procikličnost obnašanja bank še povečal. V razmerah visoke gospodarske rasti, ko banke praviloma precenjujejo kreditno sposobnost svojih strank, s svojim optimističnim ocenjevanjem kreditnega tveganja povečujejo pošteno vrednost posojil in preostale aktive. Realizirani ali samo obračunani donosi zaradi višjih cen aktiv in izboljšana kakovost posojil neposredno vplivajo na relativno povečanje poslovnega izida banke, s čimer se banka spodbuja k nadaljnjemu povečevanju njene kreditne aktivnosti. Obratno velja v razmerah gospodarskega zastoja. 4.4.8 Zagotavljanje kapitalske ustreznosti za kreditno tveganje Vsaka banka mora za varno poslovanje v vsakem trenutku razpolagati z ustreznim in z zakonom predpisanim obsegom kapitala, ki mora biti primeren glede na obseg in tveganost njenih naložb (Zakon o bančništvu, 2006, 125. člen). Kapital banke velja za temeljni element pokrivanja izgub zaradi slabih posojil. Za izračun kapitalske ustreznosti za kreditno tveganje so na voljo trije pristopi: standardizirani pristop ter pristop na podlagi notranjih bonitetnih sistemov26, ki se nadalje deli na osnovnega in naprednega. Večina slovenskih bank za izračun kapitalske ustreznosti za kreditno tveganje uporablja standardizirani pristop (NLB, Abanka

26 Oziroma pristop IRB (angl. internal rating based approach).

43

Vipa, Banka Celje, Unicredit), ki pa ga nekatere opuščajo in uvajajo pristop na podlagi internih bonitetnih sistemov (NKBM, SKB) (Letna poročila izbranih bank za leto 2008). 4.4.9 Kazalniki kreditnega tveganja Pri spremljanju in obvladovanju kreditnega tveganja je pomemben tudi izračun nekaterih kazalnikov za to vrsto tveganja. Med pomembnejše sodijo (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 74), (Slapničar, 2004, str. 9–10), (Turk et al., 2004, str. 657–658) (Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2008, 2009, str. 54): - Delež slabih posojil: Izračuna se kot kvocient vsote slabih posojil in bilančne vsote

banke. Pri tem slaba posojila predstavljajo tista posojila, pri katerih se glavnica oziroma obresti ne odplačujejo redno ali se sploh ne odplačujejo, oziroma tista posojila, ki se odpišejo zaradi izgub.

- Povprečna tveganost terjatev: Predstavlja razmerje med seštevkom oslabitev in rezervacij ter razvrščenimi terjatvami. V letu 2008 se je povprečna tveganost terjatev pri slovenskih bankah v domači in tuji lasti zmanjšala.

- Delež kapitala v financiranju: Predstavlja razmerje med kapitalom banke in njenimi obveznostmi do virov sredstev ter kaže lastniško financiranje vseh bančnih sredstev. Večji kot je delež sredstev, financiran s kapitalom, tem manj velja banka za finančno tvegano za upnike (več tveganja nosijo njeni lastniki). Višja vrednost omenjenega kazalnika predstavlja večjo varnost naložb upnikov in stabilnost donosov lastnikov, hkrati pa previsoka vrednost ni racionalna, saj velja kapital za dražje vire sredstev.

- Delež dolga v financiranju: Pove, kolikšen delež bančnih sredstev je financiran z dolžniškim kapitalom, ki zahteva redno plačevanje obresti. Enak je razmerju med vsoto dolgoročnih in kratkoročnih finančnih obveznosti ter obveznostmi do virov sredstev. Ta kazalnik je komplementaren prejšnjemu, kar pomeni, da je za varnost naložbe upnikov banke ugodnejša njegova manjša vrednost, kar pa za lastnike predstavlja dražje financiranje.

- Delež trajnega in dolgoročnega financiranja: Predstavlja količnik med vsoto bančnega kapitala, dolgoročnih rezervacij in dolgoročnimi dolgovi ter njenimi obveznostmi do virov sredstev. Kapitalska ustreznost bo višja v primeru večje vrednosti tega kazalnika. Za banko je pomembno, da zagotavlja čim bolj optimalno strukturo in obseg kapitala, saj so dolgoročni viri praviloma dražji od kratkoročnih.

- Finančni vzvod: Izračuna se kot količnik deleža dolga in deleža kapitala. Za banke kot finančne institucije je značilen velik finančni vzvod, saj beležijo ponavadi malo lastniškega kapitala. Visoka zadolženost bank je mogoča zaradi velike diverzificiranosti njenih naložb. Kapitalska ustreznost banke se izboljša z zmanjšanjem finančnega vzvoda, hkrati pa njegova višja raven povečuje donosnost.

44

4.4.10 Izvedeni finančni instrumenti Za obvladovanje in zavarovanje pred kreditnim tveganjem lahko banke uporabljajo tudi izvedene finančne instrumente za to vrsto tveganja, ki v zadnjem času preplavljajo finančni trg z novimi oblikami. Med najbolj uporabljenimi so kreditna opcija, zamenjava celotnega donosa in kreditna zamenjava. Toda neregulirano poslovanje finančnih korporacij z izvedenimi finančnimi instrumenti lahko predstavlja resno tveganje, kar se je zgodilo v britanskem in ameriškem finančnem sektorju. 4.5 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju operativnega tveganja 4.5.1 Zagotavljanje kapitalske zahteve za operativno tveganje Kapitalska zahteva se za operativno tveganje lahko izračuna po osnovnem (enostavnem), standardiziranem ali naprednem pristopu. S soglasjem Banke Slovenije lahko banka tudi kombinira uporabo dveh od treh pristopov. Med slovenskimi bankami prevladuje v sistemih izračunavanja kapitalskih zahtev za operativno tveganje standardizirani pristop (NLB, Unicredit, Volksbank, uvaja ga tudi NKBM), enostavni je vzpostavljen pri Abanki Vipa in Banki Celje, napredni pa je v uveljavi pri SKB (Letna poročila izbranih bank za leto 2008). 4.5.2 Preprečevanje, nadzorovanje, financiranje in zaščita izgub iz operativnega tveganja Preprečevanje izgub iz operativnega tveganja je mogoče s strokovnim usposabljanjem vseh bančnih zaposlencev. Prav tako je treba v izogib takšnim izgubam preverjati in vzdrževati bančne procese in sisteme, katerih napake imajo lahko resne posledice. Izgube je treba tudi nadzorovati, in sicer z načrtovanjem bančnih procesov in organizacije banke. S pridobitvijo zunanjih zavarovanj (npr. zavarovanje za primer velikih izgub) je mogoče izgube iz operativnega tveganja financirati. Najboljšo zaščito pred temi izgubami pa predstavlja bančni kapital kot kritje za nepričakovane izgube zaradi operativnega tveganja (Saunders & Cornett, 2008, str. 484–485). 4.6 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju tržnih tveganja 4.6.1 Zagotavljanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja Za tržna tveganja predstavlja kapitalska zahteva vsoto kapitalskih zahtev za vse podvrste teh tveganj (Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice, 2006, 7. člen). Banka ima pri tem na voljo uporabo enega izmed dveh pristopov: standardiziranega ali pristop notranjih modelov. Prvi predpisuje za različne vrste tržnih tveganj način izračuna kapitalske zahteve, drugi pa omogoča, da banka za določene vrste svojih poslov pridobi

45

dovoljenje nadzornika za uporabo lastnih modelov in izračunov (International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards, 2006, str. 166, 191). 4.6.2 Določanje ustreznih limitov za omejevanje izgub zaradi tržnih tveganj Pri določanju limitov za omejevanje izgub iz tržnih tveganj mora banka upoštevati višino svojega kapitala in prihodkov. Struktura teh limitov mora namreč temeljiti na čim bolj realni oceni izpostavljenosti banke tržnim tveganjem in največje dovoljene izgube. Ko se limiti določijo, jih je treba redno prilagajati glede na rezultate testiranj izjemnih situacij, saj morajo pokrivati vsako transakcijo trgovanja (Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice, 2006, str. 22). Namen določanja teh limitov je postaviti zgornjo mejo izpostavljenosti banke tržnim tveganjem. Na takšen način se lahko banka zavaruje pred nepredvidljivimi dogodki, ki bi lahko pomembno poslabšali njen položaj. 4.7 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju obrestnega tveganja 4.7.1 Uravnavanje bančne bilance To pomeni poseganje v bilančno strukturo, prestrukturiranje oziroma odpravo tistih naložb, ki lahko povzročijo preveliko izpostavljenost banke spremembi obrestne mere, in sklepanje takih poslov, ki zmanjšujejo obrestno izpostavljenost. Ravnanje s portfeljem banke je lahko usmerjeno kratkoročno (računovodski vidik) ali dolgoročno (ekonomski vidik). Računovodski vidik ravnanja z bančnim portfeljem se z bilanco banke osredotoča predvsem na realiziran dobiček oziroma neto obrestno maržo v določenem obdobju. Ekonomski vidik pa upošteva predvsem vpliv nihanj obrestnih mer na tržno vrednost lastniškega kapitala banke kot vsoto vrednosti bilančnega in zunajbilančnega neto bančnega kapitala. Pri tem je sedanja vrednost neto kapitala banke enaka razliki med sedanjimi vrednostmi naložb in obveznosti, ki so diskontirane po obrestni meri, ki izraža tveganost teh denarnih tokov (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 136). 4.7.2 Upoštevanje lastnosti postavk bilance banke Ob znižanju aktivnih obrestnih mer se banki zmanjšujejo prihodki, ob zvišanju pasivnih obrestnih mer pa to za banko predstavlja višje stroške. Pri usklajevanju načina obrestovanja sredstev in obveznosti banke je zato treba upoštevati lastnosti posameznih postavk bančne bilance, in sicer obseg posamezne naložbe in obveznosti, pripadajočo obrestno mero in strukturo.

46

4.7.3 Usklajevanje sredstev in obveznosti banke Zlato bančno pravilo vsaki banki nalaga, da usklajuje dospelosti med svojimi sredstvi in dolgovi. Če tega ne upošteva, lahko vsaka sprememba obrestnih mer vpliva na nihanje kapitala banke in na neto obrestne marže. Ta je ponavadi izražena kot razmerje med neto obrestnim dohodkom (razlika med prihodki in odhodki od obresti) ter povprečnimi obrestovanimi sredstvi. Če pa so terjatve in obveznosti banke izražene z istovrstno obrestno mero, to banki zagotavlja vnaprej določen donos (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 136). 4.7.4 Kazalniki obrestnega tveganja Med pomembne pokazatelje izpostavljenosti obrestnemu tveganju sodijo: - Kazalnik tveganja obrestne mere: Predstavlja razmerje med naložbami in sredstvi,

občutljivimi na spremembo obrestne mere. Za banko bi bila z namenom zaščite pred neugodnimi gibanji obrestne mere najbolj ugodna vrednost ena. To pomeni, da ima banka približno enako vrednost naložb in sredstev, ki so občutljiva na spremembo obrestne mere, ter lahko na tak način nevtralizira vpliv te spremembe na obrestno maržo. Če je vrednost tega kazalca višja od ena (vrednost občutljivih naložb je večja od vrednosti občutljivih sredstev), je za banko to ob nepričakovanem znižanju obrestnih mer neugodno, in obratno (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 74–75).

- Pokritje obresti: Ponazarja, koliko dobička iz poslovanja lahko izpade, ne da bi bilo ogroženo odplačevanje obresti. Izračunamo ga kot kvocient dobička iz poslovanja in danih obresti. Za banko kot upnico je tem bolj ugodno, tem višji je omenjeni kazalnik (Slapničar, 2004, str. 10).

- Pokritja odplačila posojila: Poleg obresti upošteva tudi odplačevanje glavnice. Nižje vrednosti tega kazalnika so primernejše, če ima dolžnik banke še vedno možnosti zadolževanja. Če pa ima že velik del dolga v pasivi in iz svojih dobičkov komaj krije sprotne obresti, je to skrb vzbujajoče. Sicer pa teoretično ni najoptimalnejše vrednosti tega kazalnika. Izračun kazalnika prikazuje naslednja enačba (Slapničar, 2004, str. 11):

Pokritje odplačila posojila = dobiček iz poslovanja

obresti + plačilo glavnice

1 - davčna stopnja

4.7.5 Vpliv spremenljivih obrestnih mer na glavne bilančne postavke Spremenljivost obrestnih mer se v izkazu poslovnega izida banke kaže predvsem preko njenih prihodkov in odhodkov. Če je dolg banke obrestovan s spremenljivo obrestno mero, lahko njene morebitne spremembe vplivajo na prihodke ali odhodke banke s tem, ko se spremenijo zaračunane obresti na dolg banke.

47

4.7.6 Limiti za omejevanje izgube obrestnega tveganja Vzpostavljenost ustreznega limitnega sistema, ki omejuje možne izgube zaradi gibanja obrestnih mer, je obvezna za ohranjanje razumne višine izpostavljenosti tveganju spremembe obrestne mere. Limite mora opredeliti, pregledati in potrditi uprava banke. Določeni so glede na višino kapitala banke, njenih prihodkov in rezultatov testiranj izjemnih situacij (Principles for the Management and Supervision of Interest Rate Risk, 2003, str. 17). Banke lahko oblikujejo volumenske limite27, limit maksimalne izgube zaradi izpostavljenosti obrestnemu tveganju, limite po posameznih produktih in limit maksimalno dovoljene spremembe v ekonomski vrednosti kapitala banke (Veršnik Čemas, 2006, str. 32). 4.8 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju likvidnostnega tveganja 4.8.1 Vsakodnevno financiranje in redno spremljanje bodočih denarnih tokov, ki zagotavljajo zmožnosti poravnavanja obveznosti banke Banka mora biti sposobna čim bolj uspešno predvidevati znane in nepričakovane denarne tokove, zlasti odtoke, ter sprejemati ustrezne ukrepe za njihovo odpravo. Pri tem je pomembno tudi podrobno planiranje denarnih tokov glede na obseg, vrsto in naravo poslov z upoštevanjem makroekonomskih in tržnih razmer, v katerih banka posluje. Pomembno je, da banka pri načrtovanju pričakovanih denarnih tokov te ločuje na stabilne in spremenljive. Med stabilne sodijo tisti, za katere obstaja velika verjetnost, da se bodo zgodili. To so vezane vloge, izdane obveznice in kapital. Pri volatilnih denarnih tokovih je takšno planiranje oteženo, saj je treba upoštevati številne specifične dejavnike, ki vplivajo nanje. Med takšne denarne tokove sodijo najeti likvidnostni krediti, vpogledne vloge, depoziti na odpoklic in podobni tokovi. Najboljši vpogled v denarne tokove banke ponuja njen izkaz denarnih tokov, ki podaja informacije o pridobitvi in porabi denarnih tokov ter prikazuje stanje teh tokov na začetku in koncu obračunskega obdobja. Na podlagi teh informacij je mogoče ugotoviti vzroke za povečanje ali zmanjšanje denarnih sredstev v danem obdobju. Poslovodstvo dobi kakovostne informacije za napovedovanje plačilne sposobnosti banke predvsem iz predračunov denarnih tokov, ki pojasnjuje pozitivne in negativne finančne oziroma denarne tokove (Kavčič et al., 2007, str. 119). Predračun denarnih tokov se pripravi tako, da se načrtovani pritoki in odtoki razdelijo na dejavnost poslovanja, naložbenja in financiranja. Na izpostavljenost likvidnostnemu tveganju lahko nakazujejo tudi določene postavke iz izkaza poslovnega izida. Prva je izkazan čisti dobiček, ki nakazuje na stopnjo uspešnosti delovanja banke v proučevanem obdobju. Iz višine čistega dobička in njegovega preteklega gibanja je mogoče sklepati o finančni moči in finančnem ravnotežju banke ter njuni

27 To so limiti, ki zmanjšujejo višino obrestne vrzeli po posameznih košaricah zapadlosti.

48

stabilnosti. To pa veliko pove o kratkoročnem in dolgoročnem finančnem položaju banke oziroma njeni tekoči likvidnosti. Druga postavka so negotovinski odhodki, kot je recimo amortizacija. Gre za odhodke, ki niso izdatki določenega poslovnega obdobja, zato so odbitna postavka v izkazu poslovnega izida. In ker niso izdatek, izboljšujejo finančno ravnotežje in s tem tudi tekočo likvidnost banke (Horvat, 2000, str. 143). 4.8.2 Razpršenost portfelja in možnost pretvorbe aktive v čim bolj likvidno obliko Zagotavljanje likvidnosti banke je odvisno od obsega njenih likvidnih sredstev in verjetnosti, da bo banki uspelo pretvoriti njene naložbe v potrebno likvidnost brez dodatnih stroškov. Več kot beleži likvidnih sredstev, večja je njena sposobnost zagotavljanja likvidnosti. Med hitro unovčljiva sredstva sodijo predvsem denar, vloge na vpogled, čeki in menice. Pri tem je pomembno, da banka svoj portfelj danih kreditov in prejetih depozitov čim bolj diverzificira, in sicer glede na velikost, izvor in ročnost. Na tak način bo manj prizadeta ob morebitnem večjem deležu nepravočasno v celoti poravnanih kreditov oziroma dvigu depozitov. 4.8.3 Zapiranje odprtih likvidnostnih pozicij Likvidnostna pozicija predstavlja predvideno potrebo banke po likvidnih sredstvih. Enaka je razmerju med dejanskimi in potencialnimi viri likvidnosti ter dejansko in potencialno porabo likvidnih sredstev v istem obdobju (Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic, 2007, 2. člen). Odprta likvidnostna pozicija predstavlja likvidnostno neskladje med strukturo aktive in pasive bilance banke, kar predstavlja tveganje. Zato je pomembno, da banka stalno spremlja časovno (ne)usklajenost svojih sredstev in njihovih virov. Šele na podlagi tega spremljanja lahko določi, katera likvidna sredstva bo imela in v kolikšni meri se bo zadolževala. 4.8.4 Visoko kakovostna bančna aktiva in močna kapitalska osnova Ohranjanje visoko kakovostne aktive in močne kapitalske osnove omogoča banki hitrejše in lažje obvladovanje izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju, saj to zmanjšuje likvidnostne potrebe in izboljšuje dostop banke do cenejših sredstev. Zelo pomembno je stalno spremljanje iztržljivosti terjatev ter preverjanje bonitet strank in poslovnih partnerjev, kar lahko zmanjša kvantiteto neizpolnitve obveznosti nasprotnih strank. Če med terjatvami prevladujejo takšne, ki so sporne in dvomljive, obstaja velika verjetnost, da dolžniki ne bodo poravnali svojih obveznosti. To povzroča prekinjeno preoblikovanje terjatev v likvidnejšo obliko, zaradi česar se mora banka za poravnavo svojih dolgov dodatno zadolžiti, kar povzroča dodatne stroške. 4.8.5 Kazalci likvidnosti Obvladovanje izpostavljenosti banke likvidnostnemu tveganju omogoča tudi spremljanje, izračunavanje in analiziranje kazalcev likvidnosti. Med najpomembnejše sodijo (Slapničar,

49

2004, str. 12), (Horvat, 2000, str. 138–140), (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 73), (Saunders & Cornett, 2008, str. 502) (Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic, 2006, 2.–3. člen): - Količnik likvidnosti je enak razmerju med vsoto finančnih sredstev v domači in tuji

valuti ter vsoto virov teh sredstev v domači in tuji valuti, in sicer glede na preostalo zapadlost28. Banka mora ta količnik izračunavati dnevno za pretekli delovni dan za dva razreda, in sicer glede na zapadlost teh sredstev in virov sredstev – od 0 do 30 dni (prvi razred) in od 0 do 180 dni (drugi razred). Zaradi svoje specifičnosti banka stremi k zagotavljanju relativno visokih likvidnostnih količnikov z uporabo razpoložljivih kreditnih linij in drugih možnosti izposojanja.

- Koeficient obratne (tekoče) likvidnosti (v SRS kratkoročni koeficient) predstavlja razmerje med celotnimi kratkoročnimi sredstvi in obveznostmi. Omogoča statično ocenjevanje likvidnosti banke. Njegova "pravilna" vrednost naj bi bila večja od 1,5, a tudi manjša vrednost ne pomeni nujno likvidnostnih težav banke, saj je treba pri analiziranju likvidnosti poznati in analizirati tudi strukturo kratkoročne aktive.

- Količnik obratne finančne likvidnosti (v SRS pospešeni koeficient) predstavlja razmerje med celotnimi kratkoročnimi sredstvi, zmanjšanimi za zaloge, in celotnimi kratkoročnimi obveznostmi. Njegova vrednost naj bi bila večja od ena.

- Kazalnik finančnega vzvoda je enak razmerju med celotnimi obveznostmi banke in njenim lastniškim kapitalom. Za banke je zaradi manjšega deleža imenovalca oziroma kapitala značilna visoka vrednost tega kazalnika.

- Stopnja likvidnosti predstavlja razmerje med likvidnimi naložbami in bilančno vsoto banke. Odraža zmožnosti banke, da lahko v vsakem trenutku izpolni svoje obveznosti, ki izhajajo iz dvigov depozitov ali povečanja danih posojil.

- Delež posojil v bilančni vsoti prikazuje razmerje med posojili in bilančno vsoto banke. Posojila praviloma veljajo za nelikvidne naložbe, saj jih banka ponavadi ne more prodati drugim bankam, medtem ko so vračila anuitet razpršena skozi vse leto.

- Koeficient absolutne likvidnosti ponazarja razmerje med denarnimi sredstvi banke (z upoštevanjem vrednostnih papirjev) in celotnimi kratkoročnimi obveznostmi.

- Indeks likvidnosti omogoča ugotavljanje potencialne izgube za banko, ki izhaja iz razlike med vrednostjo likvidirane naložbe ob nujni prodaji in vrednostjo likvidirane naložbe ob prodaji pri normalnih pogojih. Čim večja je ta razlika, tem manjša je likvidnost bančnega portfelja.

- Kapitalska pokritost stalnih sredstev je enaka kvocientu kapitala banke in njenih stalnih sredstev. Za banko so ugodnejše vrednosti kazalnika višje od 1, kar pomeni, da so najbolj nelikvidna sredstva financirana z lastniškim kapitalom. Kljub temu nižje vrednosti ne pomenijo neposredno nelikvidnosti, saj so lahko stalna sredstva banke financirana tudi z dolžniškimi dolgoročnimi viri (kar povečini so).

- Količnik finančne stabilnosti velja za enega izmed glavnih kazalcev dolgoročnega finančnega ravnovesja. Predstavlja razmerje med dolgoročnimi viri bančnih sredstev

28 Ta predstavlja obdobje med datumom izračunavanja količnika likvidnosti in datumom zapadlosti posameznega finančnega sredstva ali vira sredstev.

50

(lastni kapital banke, povečan za dolgoročne rezervacije in dolgoročne obveznosti) ter njenimi dolgoročno vezanimi sredstvi (stalna sredstva, povečana za zaloge). Njegova najprimernejša vrednost je 1.

Dobljene vrednosti vseh omenjenih kazalnikov kot take ne pomenijo veliko. Realnejšo podobo o izpostavljenosti banke likvidnostnemu tveganju ponujajo šele primerjave izračunanih zneskov z bodisi interno bodisi regulatorno določenimi kriteriji. Prav tako je treba omenjene kazalnike primerjati časovno in z drugimi primerljivimi bankami. 4.8.6 Likvidnostne rezerve Banke morajo v skladu s svojo politiko poslovanja oblikovati in zagotavljati primerno raven likvidnostnih rezerv. Premajhne likvidnostne rezerve predstavljajo nevarnost, da banki ne bo uspelo pravočasno poravnati obveznosti. Spet po drugi strani njihov prevelik obseg za banko pomeni manjšo donosnost. Njihova uporaba povzroča neposredne stroške prodaje naložb oziroma refinanciranja in implicitne stroške29 ob doseganju nižje prodajne cene. Ob presežni likvidnosti pa je treba upoštevati oportunitetne stroške zaradi izpada potencialnega prihodnjega obrestnega dohodka, ki bi ga bila deležna v donosnejših naložbah, in oportunitetne stroške zaradi neobrestovanja naložb v likvidnostne rezerve. 4.8.7 Obvezne rezerve Obvezne rezerve so zahteva, da imajo banke na računu pri centralni banki v povprečju obdobja najmanj predpisan znesek denarja. Znesek se določi kot zmnožek osnove (tj. izbranih bilančnih obveznosti banke) in stopnje obveznih rezerv. Banke lahko uporabijo obvezne rezerve le ob resnih likvidnostnih težavah in ne za vsakodnevno izpolnjevanje svojih obveznosti. 4.8.8 Limiti za omejevanje izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju Banka mora limite postavljati ustrezno, in sicer tako, da predstavljajo okvir, znotraj katerega se lahko giblje izpostavljenost banke likvidnostnemu tveganju v skladu z njeno sprejeto likvidnostno politiko. Limiti so lahko določeni kot razmerje največje izpostavljenosti denarnih tokov v določenem časovnem obdobju ali kot najmanjši delež likvidnih sredstev v bilančni strukturi (tj. likvidna sredstva banke kot odstotek njenih kratkoročnih dolgov) (Jorion, 2001, str. 297). Za čim bolj pravilno postavljanje limitov mora banka upoštevati lastnosti svojih prihodkov, pričakovane denarne tokove, višino svojega kapitala, možnosti dostopa do likvidnih virov, zaupanje v svoje likvidnostne pozicije, razmerje med tveganjem in donosnostjo, likvidno sposobnost svojih naložb in izpostavljenost drugim tveganjem (Matz & Neu, 2006, str. 76–78).

29 To so stroški, ki niso povezani z nastankom izdatka.

51

4.8.9 Krizni načrt za primer morebitnih položajev likvidnostnih kriz Ob likvidnostni krizi finančnih trgov banka težje proda svoje sicer likvidne naložbe oziroma jih ne more prodati po normalnih tržnih cenah, ampak pod njihovim nivojem. V takem primeru je lahko njena likvidna sposobnost resno ogrožena, če nima na voljo drugih likvidnih virov. Za takšne primere mora izdelati, sprejeti in redno testirati krizni načrt, ki vključuje primerne načrte za preprečitev oziroma odpravo vzrokov likvidnostnih kriz in ukrepanje za ponovno vzpostavitev normalnega likvidnostnega položaja banke. 4.9 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju solventnostnega tveganja 4.9.1 Zadostna višina kapitala banke Saunders in Cornett (2008, str. 182) opisujeta nesolventnost kot stanje nezadostne višine lastniškega kapitala banke za pokritje zmanjšanja vrednosti sredstev glede na obstoječe obveznosti banke. Večji kot je delež kapitala banke v primerjavi z obveznostmi iz najetih posojil, manjša je verjetnost beleženja izgub iz kreditiranja, izgub, nastalih zaradi nepričakovanih sprememb obrestnih mer, in posledično nelikvidnosti banke. Lastniški kapital lahko banka poveča z višjo donosnostjo svojih sredstev, dokapitalizacijo (lastniki dodatno investirajo denar v banko in s tem povečajo njeno premoženje) ter doseganjem dobička. 4.9.2 Kazalniki solventnostnega tveganja Banke si lahko pri obvladovanju solventnostnega tveganja pomagajo z izračunavanjem nekaterih kazalnikov, ki ponujajo oceno izpostavljenosti banke tej vrsti tveganja in s tem možnost njegovega obvladovanja. Med takšne kazalnike sodijo:

- Delež lastniškega kapitala v bilančni vsoti banke: Manjša kot je vrednost tega kazalnika (to pomeni majhen delež lastniškega kapitala banke), tem večja je izpostavljenost banke solventnostnemu tveganju.

- Delež kratkoročnih zadolžitev banke v njenih celotnih obveznostih: Če je vrednost tega razmerja višja od ena, to pomeni, da banka med svojimi obveznostmi beleži več kratkoročnih kot dolgoročnih obveznosti. Prevladujoč delež kratkoročnih obveznosti lahko ogrozi solventnost banke, saj dolgoročne (in ne kratkoročne) obveznosti zagotavljajo sredstva za plačevanje dolgov.

- Razmerje med ceno delnice in dobičkom na delnico: Manjša vrednost tega kazalnika nakazuje na večjo izpostavljenost banke solventnostnemu tveganju, in obratno.

4.10 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju tveganja ugleda banke Na ugled banke imajo zelo pomemben vpliv tudi rezultati računovodskih izkazov. Slabši medletni in letni rezultati poslovanja banke lahko poslabšajo podobo banke v očeh njenih

52

strank, naložbenikov in poslovnih partnerjev. Pri tem je seveda treba upoštevati splošno gospodarsko stanje, saj trenutna recesija slabša poslovne rezultate večini bank po vsem svetu. 4.11 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju kapitalskega tveganja 4.11.1 Višina, struktura in kakovost kapitala Računovodstvo je pri kapitalskem tveganju usmerjeno predvsem v najpomembnejšo postavko bilance stanja banke – kapital, ki predstavlja trajno vloženo premoženje lastnikov banke. Kljub sorazmerno skromnemu30 obsegu glede na obveznosti do virov sredstev ima kapital veliko pomembnih funkcij pri obvladovanju bančnih tveganj, in sicer (Saunders & Cornett, 2008, str. 586–587), (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 104): - predstavlja stalen vir pokrivanja morebitnih bodočih izgub; - absorbira nepričakovane izgube in preprečuje morebiten stečaj banke; - daje jamstvo nelastniških obveznosti banke ob njeni likvidaciji; - predstavlja zaščito za jamstvene sheme za bančne depozite; - omogoča financiranje naložb v osnovna in druga dolgoročna sredstva banke, potrebna za

poslovanje banke; - predstavlja zagotovilo delničarjem o plačilni sposobnosti banke; - izpolnjuje zahteve bančne regulative; - omogoča ohranjanje solventnosti banke; - krepi zaupanje v bančno ureditev in - omogoča določen obseg poslovanja, saj je le-ta vezan tudi na velikost kapitala.

V kapitalu se kažejo vsi poslovni dogodki posamezne organizacije ter vse metode merjenja posameznih vrst sredstev in obveznosti (Turk et al., 2004, str. 244). Za banko je izrednega pomena tudi možnost dostopanja do kapitala. Zadržani dobički omogočajo stabilnim in rastočim bankam povečevanje kapitalske osnove, rast in ohranjanje konkurenčnosti. Premajhna raven kapitala glede na vsa bančna sredstva lahko banko izpostavi prekomernemu kapitalskemu in drugim tveganjem ter s tem v neugodnih obdobjih tudi propadu. Po drugi strani njegova previsoka raven znižuje finančni vzvod banke, kar sili banko v zviševanje provizij in marž, da na ta način zagotovi svojim delničarjem ustrezen donos na vložena sredstva. Banke imajo raje manj kapitala, ker jim to omogoča maksimizacijo donosa na kapital, regulatorne institucije pa želijo višjo raven kapitala, saj to zagotavlja večjo stabilnost bančnega trga.

30 V nasprotju z nefinančnimi institucijami, v katerih zajema lastniški kapital precejšen del bilančne vsote, predstavlja bančni kapital le od 5 do10 % bilančne vsote.

53

4.11.2 Kazalniki kapitalskega tveganja Z namenom obvladovanja izpostavljenosti banke kapitalskemu tveganju so pomembni poznavanje, izračunavanje, analiziranje in spremljanje nekaterih kazalnikov, kot so: - Kazalnik kapitalske ustreznosti, ki ga Baselski standard označuje kot razmerje med

kapitalom banke in tveganju prilagojeno aktivo ter mora znašati vsaj osem odstotkov. Banke morajo spremljati trenutne in predvidene zahteve po kapitalu za kreditno, tržna in operativno tveganje.

- Enostavni kazalnik kapitala, ki predstavlja razmerje med vrednostjo celotnega kapitala in vrednostjo celotne bilančne vsote. Velja za enega najstarejših kazalnikov kapitalske ustreznosti in zato tudi zanemarja kapitalsko tveganje. Recimo, da ima ena banka naložena vsa zbrana sredstva v varnih državnih vrednostnih papirjih, druga pa v posojilih. Obe sicer razpolagata z enakim obsegom kapitala in celotnih sredstev ter imata zato enaka enostavna kazalnika kapitala. Toda tveganost naložb druge banke je bistveno višja od tiste v prvi banki, zato bo varnost, ki jo zagotavlja kapital, v drugi banki precej nižja (Dimovski & Gregorič, 2000, str. 75).

- Dobičkonosnost kapitala (ROE31) predstavlja razmerje med vrednostjo čistega dobička in vrednostjo povprečnega lastniškega kapitala. Dobljena vrednost kaže učinkovitost porabe investiranega kapitala. Čim večja je njegova vrednost, tem večji dobiček je bil ustvarjen na enoto vloženega kapitala.

Na tem mestu velja omeniti še nekaj drugih pokazateljev kapitalskega tveganja, kot so delež kapitala banke v financiranju, delež trajnega in dolgoročnega financiranja ter drugi, ki so že bili predstavljeni pri kreditnem tveganju. 4.12 Posebnosti računovodstva pri obvladovanju tveganja dobičkonosnosti Banka mora z namenom uspešnega obvladovanja tveganja dobičkonosnosti:

• Upoštevati notranje in zunanje dejavnike: Za notranje velja, da jih banka lahko obvladuje. Mednje sodijo stroški, realizacija prihodkov (neobrestni prihodki, obrestna marža, dobički iz poslovnega tveganja), kakovost naložb in struktura poslovnih aktivnosti. Na zunanje pa banka praviloma nima vpliva, a jih lahko predvidi in ocenjuje. Mednje sodijo splošne ekonomske razmere, splošna raven obrestnih mer in spremembe konkurenčnega okolja (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 39).

• Dosegati primerno raven dobičkonosnosti: Primerna višina dosežene dobičkonosnosti predstavlja zaščito pred zmanjšanjem bančnega kapitala zaradi znižanja vrednosti sredstev.

• Zagotavljati kakovost in stabilnost prihodkov: Za dobro kakovost in zadostno višino svojih prihodkov mora banka zagotavljati nizke stroške financiranja, soliden donos sredstev, nizke izgube, ustrezno višino neobrestnih prihodkov in nizke

31 Angl. return on equity.

54

operativne stroške. Najpomembnejši vir bančnih prihodkov običajno predstavljajo čiste obresti32. Pomemben kazalec čistih obresti je obrestna marža, ki predstavlja razmerje med čistimi obrestmi in povprečno aktivo banke. Nanjo vpliva obseg obrestonosne aktive in obrestovane pasive ter razmik med njima.

• Zagotavljati stroškovno učinkovitost: Za poslovne odločitve so pomembne vse gospodarske kategorije, najpomembnejšo vlogo pa imajo pri tem stroški33. Na stroške poslovanja banke poleg rezervacij najpomembneje vplivajo še operativni stroški, ki veljajo za najbolj obvladljivo kategorijo dobičkonosnosti. Operativni stroški so praviloma povezani z učinkovitostjo bančnega poslovanja. Da lahko banka uspešno ravna z njimi, mora iskati optimalno razmerje med strategijo minimalnih stroškov ter strategijo investiranja predvsem v svojo tehnologijo in kadre. Operativni stroški se ocenjujejo glede na celotno dobičkonosnost banke in vrsto njenih poslovnih aktivnosti (upravljanje portfelja vrednostnih papirjev je recimo cenejše kot upravljanje kreditnega portfelja). Stroškovna učinkovitost se lahko meri z različnimi kazalniki, kot so (Proces ocenjevanja tveganj, 2007, str. 40):

- operativni stroški / povprečna aktiva, - operativni stroški / obrestni prihodki, - stroški dela / bruto dohodek, - operativni stroški / bruto dohodek.

SKLEP Bančno poslovanje je izpostavljeno različnim vrstam tveganj, ki jim je skupno to, da se medsebojno močno prepletajo. Brez tveganja ni uresničenih poslovnih priložnosti in razvoja. Večje kot je tveganje, večja so pričakovanja oziroma možni dobiček. V bančništvu imajo tveganja močan vpliv na dobičkonosnost banke, s tem pa tudi na obseg njenega poslovanja. Banka mora biti namreč sposobna v vsakem trenutku poravnati svoje obveznosti do upnikov. Obvladovanje tveganja je še toliko bolj pomembno pri banki, saj njeno poslovanje temelji na zaupanju njenih interesnih skupin. Na zaupanje banke preventivno delujeta predvsem njen lastniški kapital in izkaz dobička. Vzdrževanje primerne ravni kapitala lahko banko ščiti pred različnimi tveganji ter ima funkcijo izravnave izgub in jamstva. Prav tako so pomembni tudi primerno oblikovanje potrebnih rezerv, limitov in rezervacij, ustrezno vrednotenje finančnih sredstev banke, izračunavanje in analiziranje kazalnikov posameznih tveganj in podobni dejavniki. Vsi omenjeni elementi morajo biti podkrepljeni s kakovostnimi in zadostnimi računovodskimi informacijami in podatki, brez katerih tveganj ni mogoče korektno oceniti in uspešno obvladovati.

32 Gre za razliko med obrestnimi prihodki in obrestnimi odhodki. 33 Stroški predstavljajo cenovno izražene potroške prvin poslovnega procesa, ki nastopajo pri ustvarjanju proizvodov in opravljanju storitev (Kavčič et al., 2007, str. 29).

55

Zaradi želje po zadovoljivih donosih vsaka banka tudi zavestno tvega. Pomembno je, da tega ni preveč oziroma da zna in je sposobna ta tveganja obvladovati ter da to ne ogrozi njenega varnega poslovanja. Zato je treba optimizirati razmerje med donosom in tveganjem, kar prinaša najvišjo možno donosnost pri določeni stopnji tveganja. Najbolj nevarna so tista tveganja, ki se jih banka ne zaveda dovolj in lahko kaj kmalu postanejo neobvladljiva. Dokaz za to so številne tuje banke (Lehman Brothers, Washington Mutual, IndyMac, FirstBank, Alliance Banka, County Bank, na hitro sta bili prodani Bear Stearns in Merill Lynch, nacionalizirane pa Northern Rock, Freddie Mac in Fannie Mae), ki sta jih aktualna mednarodna finančna oziroma hipotekarna kriza popolnoma premagali. Da do takšnih posledic ne prihaja, so bistvenega pomena računovodske informacije, naštete in opisane v diplomskem delu. Banke veljajo za generatorje pomembnih informacij, saj informacije zbirajo, oblikujejo in hranijo z namenom, da bi bile sposobne izločiti dobre stranke od slabih in na tej osnovi določiti ustrezno ceno za svoje storitve. Najpomembnejše informacije so računovodske narave, saj le-te na podlagi ažuriranja, spremljanja, analiziranja in primerjanja ponujajo temeljite možnosti, odgovore in rešitve uspešnega in učinkovitega obvladovanja tveganj bančnega poslovanja.

56

LITERATURA IN VIRI

1. Berk, A., Peterlin, J. & Ribarič, P. (2005). Obvladovanje tveganja: Skrivnosti celovitega pristopa. Ljubljana: GV Založba.

2. Bessis, J. (2002). Risk Management in Banking. Chichester: John Wiley & Sons. 3. Bikker, J.A. & Metzemakers, P.A.J. (2002). Bank provisioning behaviour and

procyclicality. Amsterdam: Section Banking and Supervisory Strategies. 4. Bikker, J.A. & Bos J.W.B. (2005). Trends in competition and profitability in the

banking industry:A basic framework. Vienna: The European Money and Finance Forum.

5. Bobek, D. (1995). Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

6. Country risk March 2009 – No more safe havens?. Najdeno 29. maja 2009 na spletnem naslovu http://proquest.umi.com/pqdlink?index=35&did=1674719741&SrchMode=3&sid=1&Fmt=3&VInst=PROD&VType=PQD&RQT=309&VName=PQD&TS=1246539345&clientId=73801&aid=1

7. Dimovski, V. & Gregorič, A. (2000). Temelji bančništva. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

8. Elizalde, A. & Repullo, R. (2004). Economic and Regaulatory Capital: What is the difference?. Madrid: CEMFI.

9. Epstein, B.J. & Jermakowicz, E.K. (2008). Wiley IFRS 2008: Interpretation and Application of International Financial Reporting Standards. Hoboken: John Wiley & Sons.

10. Glogovšek, J. (2008). Bančni menedžment. Maribor: Pivec. 11. Graddy, D.B. & Spencer, A.H. (1990). Managing commercial banks: community,

regional, and global. Englewood Cliffs: Prentice-Hall International. 12. Greuning, H. (2000). Analyzing banking risk: a framework for assessing corporate

governance and financial risk management. Washington: The World Bank. 13. Griffiths, D. (2006, 15.marec). Risk based internal auditing - An introduction. RBIA.

Najdeno 14. januarja 2009 na spletnem naslovu http://www.internalaudit.biz/ 14. Horvat, T. (2000). Priprava letnega poročila za komuniciranje z interesnimi

skupinami podjetja. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 15. Inadequate [A spat looms over reforming bank capital-adequacy rules]. Najdeno 12.

marca 2009 na spletnem naslovu http://www.economist.com/finance/displaystory.cfm?story_id=13278750&fsrc=rss

16. International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards. (2006). Basel: Basel Committee on Banking Supervision.

17. Janevska, L. (2003). Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II. Ljubljana: Banka Slovenije.

18. Jorion, P. (2001). Financial Risk Manager Handbook 2001-2002. New York: John Wiley & Sons.

57

19. Kavčič, S. (2001). Organizacijski ustroj računovodske službe in njeno razmerje do finančne službe. Zbornik referatov. 33. simpozij o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji (str. 153-166). Ljubljana : Zveza ekonomistov Slovenije: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

20. Kavčič, S. & Medved, D. (2004). Kakovost poslovodenja in poslovna učinkovitost slovenskih bank. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

21. Kavčič, S. & Klobučar Mirovič, N. & Vidic, D. (2007). Poslovodno računovodstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

22. Kenda, A. (2009a, 6.april). V ZDA nova računovodska pravila za slabe naložbe. Finance, str. 9.

23. Kenda, A. (2009b, 7.april). O računovodskih spremembah razmišlja tudi Evropa. Finance, str. 8.

24. Kingst, D. & Clayer, S. (2008). Modern Applied Science. Canadian Center of Science and Education, 2 (5), 1-167.

25. Komerički, T. (2004). Vpliv razvrstitve dolžnikov na oblikovanje bančnih rezervacij. Revizor, 15 (3), 64-78.

26. Konsolidirano letno poročilo Banke Celje d.d. za leto 2008. (2009). Celje: Banka Celje d.d.

27. Košak, M., Košak, T. (2004). Primernost sistema dinamičnih rezervacij za slovenske banke. Bančni vestnik, 53 (1-2), 2-9.

28. Križaj, M. (2003). Novi kapitalski standardi – Basel II. Kontrolorjev glasnik, 3 (8), 1-6.

29. Landsman, W.R. (2006). Fair value accounting for financial instruments: some implications for bank regulation. Basel: Bank for international settlements.

30. Letno poročilo 2008 NLB Skupine. (2009). Ljubljana: Nova ljubljanska banka d.d. 31. Letno poročilo 2008 SKB banke. (2009). Ljubljana: SKB banka d.d. 32. Letno poročilo 2008 Unicredit Banka Slovenija d.d. (2009). Ljubljana: Unicredit

Banka Slovenija d.d. 33. Letno poročilo 2008 Volksbank – Ljudska banka d.d. (2009). Ljubljana: Volksbank

d.d. 34. Letno poročilo Abanke Vipe d.d. 2008. (2009). Ljubljana: Abanka Vipa d.d. 35. Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2008. (2009). Ljubljana: Banka Slovenije. 36. Letno poročilo Skupine NKBM in letno poročilo NKBM d.d. za leto 2008. (2009).

Maribor: Nova kreditna banka Maribor d.d.. 37. Lipnik, K. (2009, 3.april). Holding na holding. Finance, str. 16. 38. Lončar, M. (2009). Računovodstvo in finančno poslovanje. Ljubljana: Leila d.o.o. 39. Maldonado, D.E. (2007). Operativno tveganje v finančnih organizacijah.

Zavarovalniški horizonti, 3 (1), 45-62. 40. Matz, L. & Neu, P. (2006). Liquidity Risk Management. Singapore: John Wiley and

Sons. 41. Measuring and Managing Repuation Risk. Najdeno 29. aprila 2009 na spletnem

naslovu http://www.strategic-

58

advantage.co.uk/articles/Measuring%20and%20managing%20reputation%20risk%20PRMIA%20Event%20Luxembourg%2006Nov08.pdf

42. Mednarodni standardi računovodskega poročanja 2004 z mednarodnimi računovodskimi standardi in pojasnili strokovnega odbora za pojasnjevanje. (2009). Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

43. Merila in postopki za odobravanje naložb. Interno gradivo NLB, d.d. (2007). Ljubljana: Nova ljubljanska banka, d.d.

44. Nikolić, R. (2002). Bančne rezervacije z vidika poslovanja bank. Kapital, 11 (284), 28-30.

45. Novak, A. (2007). Vrednotenje finančnih sredstev: gradivo pri predmetu Vrednotenje sredstev. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede.

46. Petavs, S. (2008, 31. marec). Kako brati bilance podjetij za leto 2008. Finance, str. 20. 47. Peterlin, J. (2003). Finančna tveganja in vrednost podjetja. Koper: Fakulteta za

management. 48. Peterlin, J. (2004). Finančna tveganja v računovodski praksi. IKS, 31 (8), 96-106. 49. Peterlin, J. (2005). Obvladovanje finančnih tveganj: vrednotenje, računovodenje in

nadziranje uporabe izpeljanih finančnih inštrumentov in varovalnih razmerij v praksi. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

50. Peterlin, J. & Glavina, P. (2007). Rasti, biti finančno uspešen in hkrati zniževati dolgove: ni lahko, je pa mogoče: finance za poslovneže. Ljubljana: Finance.

51. Petrič, T. (2004). Nerazumljena EVA. Gospodarski vestnik, 53 (26-27), 16-20. 52. Poročilo o nadzoru bančnega poslovanja v letu 2005. (2006). Ljubljana: Banka

Slovenije. 53. Principles for the Management and Supervision of Interest Rate Risk. (2003). Basel:

Basel Committee on Banking Supervision. 54. Proces ocenjevanja tveganj. (2007). Ljubljana: Banka Slovenije. 55. Pučko, D. (2008). Strateški management 1. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 56. Repovž, L. & Peterlin, J. (2004). Financiranje. Koper: Fakulteta za management. 57. Reputation: Risk of Risks. Najdeno 29. aprila 2009 na spletnem naslovu

http://www.aceeuropeangroup.com/NR/rdonlyres/2B964DD5-F93E-47C3-BA44-999A0BAEAD40/0/RISK_REPUTATION_REPORT.pdf

58. Ribnikar, I. (2006). Monetarna ekonomija 1: Denar, finančne institucije in denarna politika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

59. Rose, P.S. (2001). Commercial Bank Management. Boston: Irwin/McGraw-Hill. 60. Rubin, S. (2003). Basel II in procikličnost. Bančni vestnik, 52 (3), 32-35. 61. Saunders, A. & Cornett, M.M. (2008). Financial Institutions Management – A Risk

Management Approach. New York: McGraw-Hill. 62. Sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic. (2006). Uradni list RS. (Št. 135/2006,

104/2007, 21. december 2006). 63. Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice. (2006).

Uradni list RS. (Št. 135/2006, 104/2007, 21. december 2006).

59

64. Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic. (2007). Uradni list RS. (Št. 28/2007, 83/2007, 29. marec 2007).

65. Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. (2007). Uradni list RS. (Št. 28/2007, 3/2009, 29. marec 2007).

66. Sklep o poročanju o kapitalu in kapitalskih zahtevah bank in hranilnic. (2007). Uradni list RS. (Št. 104/2007, 16. november 2007).

67. Sklep o upravljanju s tveganji in izvajanju procesa ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice. (2006). Uradni list RS. (Št. 135/2006, 104/2007, 21. december 2006).

68. Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic. (2006). Uradni list RS. (Št. 135/2006, 104/2007, 21.december 2006).

69. Slapničar, S. (2004). Analiza računovodskih izkazov – gradivo za vaje pri Finančne računovodstvu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

70. Slapničar, S. (2006). Finančno računovodstvo in poročanje podjetij - gradivo za vaje pri Finančnem računovodstvu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

71. Slapničar, S. (2008). Kaj je poštena vrednost kapitalskih inštrumentov na plitkem trgu kapitala?. Zbornik referatov. 40. simpozij o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji (str. 219-234). Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

72. Sound Practices for the Management and Supervision of Operational Risk. (2003). Basel: Basel Committee on Banking Supervision.

73. Spectre of nationalisation. Najdeno 22. januarja 2009 na spletnem naslovu http://www.economist.com/finance/displaystory.cfm?story_id=12974255

74. Standardi notranjega revidiranja. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo, 2003. 75. Turk, I., Kavčič, S., Kokotec Novak, M., Koželj, S. & Odar, M. (2004). Finančno

računovodstvo – splošni del. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

76. Turk, I. (2007). Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

77. Tušek, B. & Žager, L. (2004). Vloga notranjega revizorja pri ocenjevanju tveganj in ravnanju z njimi. Revizor, 15 (2), 7-23.

78. Understanding Reputation Risk. Najdeno 29. aprila 2009 na spletnem naslovu http://www.reputationriskconsultants.co.uk/understanding.html

79. Veršnik Čemas, N. (2006). Enostavnejši načini obvladovanja obrestnega tveganja v bankah. Bančni vestnik, 55 (6), 29-33.

80. Zakon o bančništvu. (2006). Uradni list RS. (Št. 131/2006, 19/2009, 14. december 2006).

81. Zorko, N. (2009, 14.april). Banke: danes upnice, jutri prodajalke terjatev ali lastnice?. Finance, str. 8.

1

PRILOGA 1: Matrika tveganj

Področja tveganja & kontrolnega okolja Poslovne aktivnosti

Utež poslovnih aktivnosti

Kreditno tveganje

Tržno tveganje

Obrestno tveganje

Likvidnostno tveganje

Operativno tveganje

Strateško tveganje

Tveganje ugleda

Kapitalsko tveganje

Tveganje dobičko- nosnosti

Notranje kontrole

Organi- zacija

Upravlja-nje

Poslovanje s podjetji – kreditit in garancije

4 4 1 1 2 4

Poslovanje s podjetji – depoziti

1 1 2 2 1 1

Poslovanje s podjetji – izvedeni finančni instrumenti

2 2 2 1 2

Poslovanje s prebivalstvom – kreditiranje

4 4 2 1 2

Poslovanje s prebivalstvom – varčevanje

1 1 2 2 2

Poslovanje s prebivalstvom – druge storitve

1 2 2 2

Zakladništvo – trgovanje

4 1 4 2 4

Zakladništvo – upravljanje sredstev

4 1 4 4 1 4

Ostalo – plačilni promet

1 4 1 2

Ostalo – svetovanje 1 1 2 1

Ostalo – skrbništvo 1 2 1 1

Ostalo – lizing 2 4 2 2 2

Ostalo – skladi 2 2 1 1 1 Skupne funkcije – upravljanje

4 4 2 4 2 4 4 4

Skupne funkcije – spremljava poslovanja

4 4 4 2

Specifična teža tveganja 40% 10% 10% 5% 15% 5% 5% 5% 5% 50% 20% 30%

Documents

POSEBNOSTI RAČUNOVODSTVA PRI OBVLADOVANJU TVEGANJ BANČNEGA