UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

PREGANJANJE JEHOVOVIH PRIČ NA SLOVENSKEM V ČASU KOMUNIZMA

DIPLOMSKA NALOGA

Mentor: red. prof. dr. Darko Friš

Avtorica: Maja Varga

Maribor, 2009

 

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju, red. prof. dr. Darku Frišu, za idejno in

strokovno pomoč ter vodenje in nasvete, ki mi jih je nudil pri izdelavi

diplomske naloge.

Prav tako se za vso pomoč pri delu v arhivu in koristne informacije

zahvaljujem dr. Jelki Melik.

Zahvala gre vsem intervjuvanim preganjanim Jehovovim pričam, ki so mi s

svojimi pripovedmi, spomini in dokumenti pomagali pri nastajanju

diplomske naloge.

Med drugim se za pomoč in koristne informacije zahvaljujem tudi gospodu

Janku Novaku iz Podružničnega urada Jehovovih prič v Kamniku.

Še posebej pa se za potrpežljivost in spodbudo zahvaljujem svojim

staršem, svojemu možu Leu ter njegovi družini (predvsem Beli, ki mi je

pomagal pri oblikovanju naloge) in zlasti zato, ker so mi in mi vedno stojijo

ob strani.

Resnično vam hvala!

Maja Varga

IZJAVA

Maja Varga, rojena 19. 3. 1980, študentka Filozofske fakultete v Mariboru,

smer zgodovina in geografija, izjavljam, da je diplomska naloga z

naslovom Preganjanje Jehovovih prič na Slovenskem v času komunizma

pri mentorju red. prof. dr. Darku Frišu avtorsko delo. V diplomskem delu

so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Maja Varga

PERSECUTION OF THE JEHOVAH’S WITNESSES UNDER COMMUNIST REGIME

The history of Jehovah’s Witnesses began to form more than one hundred

years ago. It started in 1870’s under leadership of Charles Taze Russell,

who formed meetings of Bible students that later became Watch Tower

Bible and Tract Society.

Later in the 30’s and 40’s of the 20th century many of them were

persecuted and arrested because they were proclaiming God’s kingdom.

In many legal proceedings they fought for their rights, freedom of

speeches, freedom of publishing and rights for public meetings. The work

of Jehovah’s Witnesses was also persecuted during the Second World

War. Because they didn’t want to cooperate with the Nazi regime, a lot of

Witnesses were sent to concentration camp. Jehovah’s Witnesses

appeared in Slovenia in the middle of 1920’s. Between 1925 and 1927

there was a small group of Bible students in Maribor, known as

“Raziskovalci Biblije” or “Bibelforšerji”, who had meetings in their private

homes. Later in 1953 a constitution of Christian community of Jehovah’s

Witnesses was accepted and registered in Belgrade.

Jehovah’s Witnesses are worldwide known as people who are politically

neutral. Because of this the authorities during communist regime (1945 –

1990) put them under trial. A lot of them were convicted for long sentences

in prison. After they served their time in the prison and came out, they

were again convicted for the same thing. A lot of Witnesses spent more

than ten years in prison. Firstly they were persecuted because of

preaching the Bible, later because of refusing of weapons, uniforms and

military service. Because communist government persecuted Jehovah’s

Witnesses, they have violated declaration of Human rights.

Trough stories of some Witnesses, who were imprisoned, it can be seen

what they went through and how they have suffered during that period of

time.

But their persistence was awarded. In 1985 the first discussions about

conscientious objection in civil service instead of military service took

place. Civil service allowed individuals free and honorable life. Later in

1990’s a bill has been passed about rectification of injustice. Many

Jehovah’s Witnesses received a status of former political prisoners and

with that they have the right to indemnity.

Key words: Jehovah’s Witnesses, communist regime, persecution,

rectification of injustice, civil service, indemnity, conscientious objection.

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ............................................................................................................ 1

2. KDO SO JEHOVOVE PRIČE IN KAJ VERUJEJO?..................................... 3

2.1 VEROVANJE JEHOVOVIH PRIČ .......................................................... 4

3. ZGODOVINSKI RAZVOJ JEHOVOVIH PRIČ .............................................. 7

3.1 OBDOBJE 1870–1914 ........................................................................... 7

3.2 VPLIV DRUGIH ..................................................................................... 9

3.3 CENTER - BIBLIJSKA HIŠA ................................................................ 13

3.4 LETA PREGANJANJ ........................................................................... 15

3.5 IME JEHOVOVE PRIČE ...................................................................... 16

3.6 POSEBNI UČNI PROGRAMI .............................................................. 16

3.7 SODNE ZMAGE .................................................................................. 17

4. PREUČEVALCI SVETEGA PISMA V SLOVENIJI ..................................... 19

5. POLITIČNO STANJE V SLOVENIJI PO LETU 1945 ................................. 24

6. ZAČETKI PREGANJANJA JEHOVOVIH PRIČ POD KUMUNISTIČNIM REŽIMOM ........................................................................................................... 30

7. PREGANJANJE ZARADI ODKLANJANJA SLUŽENJA VOJAŠKEGA ROKA IN ZARADI ODKLONITVE OROŽJA ...................................................... 36

8. USTAVA IN UGOVOR VESTI ..................................................................... 48

8.1 INICIATIVA ZA ZAŠČITO USTAVNOSTI ............................................ 52

8.2 ANALIZE PRAVA IN ZAKONODAJE ................................................... 53

8.3 USTAVNO SODIČŠE ZAVRAČA INICIATIVO .................................... 55

9. DOŽIVETJA POSAMEZNIH PREGANJANIH JEHOVOVIH PRIČ ............. 58

9.1 PRVA SKUPINA PREGANJANIH ........................................................ 59

9.2 DRUGA SKUPINA PREGANJANIH .................................................... 66

10. POBUDE ZA CIVILNO SLUŽENJE VOJSKE........................................... 120

10.1 CILJ IN NAMEN CIVILNEGA SLUŽENJA ......................................... 124

10.2 ODZIVI NA POBUDO O CIVILNEM SLUŽENJU ............................... 126

11. POPRAVA KRIVIC .................................................................................... 133

12. ZAKLJUČEK ............................................................................................. 135

13. LITERATURA IN VIRI ............................................................................... 138

13.1 LITERATURA .................................................................................... 138

13.2 VIRI .................................................................................................... 139

  1

1. UVOD

Jehovove priče so ljudem znane po vsem svetu. Njihovo oznanjevanje in

način čaščenja najdemo v vseh nacionalnih in rasnih skupinah, med

mladimi in starejšimi, v vseh ekonomskih in izobrazbenih nivojih človeške

družbe. Njihova gorečnost za oznanjevanje Božjega kraljestva je naredila

vtis na mnoge ljudi, celo kritike. Se ne vmešavajo v politiko, a vendar zelo

spoštujejo oblasti. Ljubezen, ki jo imajo med seboj in do drugih, navdaja

ljudi z željo, da bi bilo več takšnih ljudi na zemlji.

Kljub temu se mnogi vprašujejo: »Kdo so pravzaprav Jehovove priče?«,

»Zakaj so ljudi, ki so znani po poštenosti in vdanosti, oblasti preganjale?«

V svoji diplomski nalogi z naslovom PREGANJANJE JEHOVOVIH PRIČ

NA SLOVENSKEM V ČASU KOMUNIZMA sem v prvem delu najprej

predstavila Jehovove priče in njihovo verovanje, njihov razvoj v svetu ter

razvoj na Slovenskem. V tem sklopu naloge sem prav tako predstavila

politične razmere v Sloveniji po letu 1945.

V drugem delu naloge obravnavam preganjanje Jehovovih prič pod

komunističnim režimom, največjo pozornost pa sem usmerila na

preganjanje v kasnejšem obdobju, po letu 1975, ko je komunistična oblast

kršila človeške pravice, zapisane v Deklaraciji človekovih pravic. Pri

mnogih Jehovovih pričah so bile kratene človekove pravice, s tem da so

jih obsojali na zaporne kazni zaradi njihovega verskega prepričanja, ker

niso hoteli odslužiti vojaškega roka ali pa se udeležiti orožnih vaj.

Skozi intervjuje preganjancev sem predstavila njihove zgodbe in

preizkušnje, ki so jih tisti čas zaradi ugovora vesti doživljali. Predstavila

sem tudi Ustavo in ugovor vesti ter pobude civilnega služenja vojske s

strani mirovnih gibanj, ki so bila po letu 1980 še posebej aktivna.

Številne komentarje in novice, ki sem jih uporabila glede preganjanja

Jehovovih prič zaradi odklanjanja orožja in uniforme, neodzivanja vpoklicu

v vojsko ter odklanjanja služenja vojaškega roka, pobude in razprave o

  2

civilnem služenju vojaškega roka, o Ustavi in ugovoru vesti, sem našla v

časniku Večer1 in Delo2 ter informativnem tedniku Dela Teleks3. Največ

novic in komentarjev pa sem našla v reviji Mladina4, nekaj v 7D5 ter tudi v

Dnevniku6.

Pregledala sem fond AS 1444 Republiškega senata za prekrške, škatla 1 -

26. Iskala sem prekrške Jehovovih prič v zgodnjih obdobjih od leta 1952

dalje, vendar žal nisem našla ničesar. Ravno v tistem času so del arhiva

obnavljali in ga selili, zato je bilo delo oteženo. V zgodovinskem arhivu

Ljubljana sem pregledala fond K in II škatlo 14, ki je vsebovala nekaj

dokumentov vojaškega sodišča od leta 1948 do leta 1979. Tudi med njimi

nisem našla ničesar.

                                                            1 Večer, časnik, ki izhaja od leta 1952 in je bil na začetku osrednji informativno-politični list za območje Štajerske. Pozneje je z razvojem dopisništev poročal tudi s širšega območja Slovenije; sedaj ima več dopisništev po državi (Večer, Enciklopedija Slovenije 14, 2000, str. 162). 2 Delo, osrednji slovenski dnevnik, ki izhaja od 1. 5. 1959 po združitvi Ljudske pravice in Slovenskega poročevalca. Do leta 1974 je Delo izhajalo vsak dan, odtlej pa šestkrat na teden (Delo, Enciklopedija Slovenije 2, 1988, str. 215). 3  Teleks je informativni tednik Dela, ki je izhajal od leta 1977 do 1990 (Slovenska kronika 20. stoletja 1945–1995, 1996, str. 548). 4 Mladina je slovenski-politično kulturni tednik. Od januarja 1943 je izhajal naprej kot glasilo zveze slovenske mladine s politično-propagandnimi članki. V letih 1950-1960 se je preusmeril izključno na področje kulture in zabave, po letu 1976 se je vrnil k političnim temam, po letu 1982 se je kritičnost mladine do jugoslovanskega političnega sistema in armade stopnjevala, nekatere številke so bile zaplenjene (Veliki splošni leksikon, 4. del, 2006, str. 2718). 5  7D je slovenski tednik, katerega izdajatelj je Mariborski tisk ter izhaja vse od leta 1972 dalje (Slovenska kronika 20. stoletja 1945–1995, 1996, str. 548). 6 Dnevnik, slovenski dnevnik, ki je prvič izšel leta 1951 pod imenom Ljubljanski dnevnik, današnje ime od leta 1968, izhaja vsak dan razen nedelje. Od leta 1962 izhaja zabavno-informativni tednik Nedeljski dnevnik (Veliki splošni leksikon, 11. del, 2006, str. 887). 

  3

2. KDO SO JEHOVOVE PRIČE IN KAJ VERUJEJO?

V marsičem so Jehovove priče podobne vsem drugim ljudem. Imajo svoje

probleme – gospodarske, zdravstvene, čustvene. Včasih delajo tudi

napake, saj niso popolne, navdihnjene ali nezmotljive. Toda poskušajo se

učiti iz svojih izkušenj in goreče preučujejo Sveto pismo, da bi naredili

potrebne spremembe v življenju. Predali so se Bogu z namenom, da bi

delali njegovo voljo, in si prizadevajo živeti v skladu s predanostjo. V vseh

svojih dejavnostih iščejo vodstvo Božje besede in božjega Svetega Duha.

Zanje je bistveno to, da svoje verovanje temeljijo na Bibliji in ne na

človeški filozofiji in verskih tradicijah.

Ime Jehovove priče7 so si izbrali sami. To je opisno ime, ki kaže na to, da

pričajo za Jehova, njegovo božanstvo in njegove namene. »Jehova« je

osebno lastno ime in se nanaša na vsemogočnega Boga in Stvarnika

vesolja.8

Božje ime Jehova (ali Jahve, kar raje uporabljajo rimskokatoliška

Jeruzalemska Biblija in nekateri sodobni učenjaki) se v originalnih

Hebrejskih spisih pojavlja skoraj 7000 krat. Večina Biblij ga nadomešča z

»Bog« ali »Gospod«.9

Danes je po celem svetu 6.957.854 Jehovovih prič, ki v 236 deželah

oznanjujejo o Božjem kraljestvu. Njihovo verovanje temelji na Bibliji in ne

na človeški filozofiji ali verskih prepričanjih. Menijo, da bi se morali vsi

verski nauki preiskati, če so v skladu s Svetim pismom, pa naj si bodo ti

nauki njihovi ali koga drugega. Verujejo, da je Biblija Božja beseda. Njenih

66 knjig imajo za navdihnjene in zgodovinsko točne. Splošno imenovano

Novo zavezo omenjajo kot Krščanske grške spise in Staro zavezo kot

Hebrejske spise in jih jemljejo dobesedno, razen tam, kjer izrazi in ozadje

očitno nakazujejo, da gre za predpodobo ali simboliko. Vedo, da so se

                                                            7 Ime Jehovove priče je bilo sprejeto 26. 7. 1931 v Columbusu (Ohio) v ZDA na tamkajšnjem zborovanju. 8 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 4. 9 Prav tam, str. 4, 5.

  4

mnoge biblijske prerokbe že izpolnile, druge se spolnjujejo in nekatere še

čakajo na izpolnitev.10

2.1 VEROVANJE JEHOVOVIH PRIČ

Temeljni nauki :

‐ Biblija je Božja beseda in je resnica.

‐ Božje ime je Jehova.

‐ Kristus je Božji sin in mu je podrejen.

‐ Kristus je bil prvo Božje stvarjenje.

‐ Kristus je umrl na kolu in ne križu.

‐ Kristusovo človeško življenje je bilo poplačilo za odkup poslušnega

človeštva.

‐ Kraljestvo pod Kristusom bo vladalo zemlji v pravičnosti in miru.

‐ Kraljestvo bo prineslo zemlji idealne življenjske pogoje.

‐ Zemlja ne bo nikoli uničena ali nenaseljena.

‐ Bog bo v harmagedonski bitki uničil sedanjo stvarnost.

‐ Hudobni bodo za vedno uničeni.

‐ Ljudje, priznani od boga, bodo dobili večno življenje.

‐ Danes smo v »času konca«.

‐ Človeška duša ob smrti neha obstajati.

‐ Upanje mrtvih je vstajenje, Adamova smrt bo odstranjena.

‐ Molitve morajo biti usmerjene samo k Jehovu po Kristusu.

‐ Kristusova skupščina je zgrajena na Kristusu.

‐ Pri čaščenju se ne uporablja podob.

‐ Satan je nevidni vladar sveta.

‐ Kristjani ne sodelujejo v medverskih gibanjih in so ločeni od sveta.

‐ Vse človeške zakone, ki niso v nasprotju z Božjimi, je treba

poslušati.

‐ Sprejemanje krvi v telo, skozi usta ali žile, krši Božji zakon.

‐ Pokoravati se je potrebno visokim moralnim merilom.

                                                            10 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 3, 4. 

  5

‐ Držanje sobote je bilo zapovedano samo Židom, in sicer vse dokler

je veljal Mojzesov zakon.

‐ Človek se ni razvil, ampak je bil ustvarjen.

‐ Krst s popolno potopitvijo simbolizira predanost.

‐ Kristjani morajo javno pričati o svetopisemskih resnicah.11

Jehovove priče spoštujejo zakonsko zvezo. Svoje otroke poučujejo po

pravičnih načelih. Poudarjajo važnost družine. Poleg tega tudi spoštujejo

zakone, plačujejo davke in spoštujejo oblast. Če pridejo z oblastjo

navzkriž, se to zgodi samo zato, ker oblast ne prizna njihovega

oznanjevanja ali ker so v mednarodnih sporih nevtralni. Jehovove priče ne

silijo v preganjanja, raje živijo mirno. Če pa jih, ker se ravnajo po Božjem

zakonu in ker sledijo Kristusovem zgledu, preganjajo, potem so srečni, če

v preganjanju zdržijo.12

Jehovove priče izkoriščajo tudi primerne priložnosti, da bi o dobri novici

govorili ljudem, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju. Delo

oznanjevanja, ki se sedaj opravlja v 236 deželah, vodi Vodstveni organ s

svetovnega sedeža v Brooklynu, New York. Vodstveni organ vsako leto

pošilja predstavnike na več področij, kjer se posvetujejo s predstavniki

podružnic vsakega področja. Vsaka podružnica ima podružnični odbor, ki

nadzoruje delovanje v deželah, za katere je pristojen. Država ali področje,

za katero je pristojna posamezna podružnica, je razdeljena v območja,

območja pa na okraje. Vsak okraj obsega kakšnih 20 verskih občin.

Teritorij Slovenije obsega eno območje, ki je razdeljeno na dva okraja. V

Sloveniji deluje trideset verskih občin Jehovovih prič. Območni nadzornik

obiskuje okraje v svojem območju redno v določenih časovnih presledkih.

Te občine imajo dvakrat na leto okrajne shode, enkrat letno pa območno

zborovanje. Okrajni nadzornik obišče vsako občino v svojem okraju

dvakrat letno. Pri teh obiskih pomaga Jehovovim pričam pri organiziranju

in opravljanju evangeliziranja na področju krščanske občine.13

                                                            11 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 13. 12 Jehovove priče po vsem svetu enotno spolnjujejo Božjo voljo, 1994, str. 29. 13 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 25.

  6

Krajevna verska občina je s svojo kraljestveno dvorano središče, od koder

se okolici oznanjuje dobra novica. Področje krščanske občine je

razdeljeno v manjša področja. Ta se razdelijo posameznim Jehovovim

pričam, ki potem obiskujejo krajane in se z njimi pogovarjajo. V vsaki

občini so postavljeni starešine, ki so odgovorni za različne dejavnosti.

Dobro novico oznanjuje vsaka Jehovova priča, ne glede na to, ali služi v

svetovnem središču, podružnici ali v eni od krščanskih občin.14

                                                            14 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 20.

  7

3. ZGODOVINSKI RAZVOJ JEHOVOVIH PRIČ

3.1 LETO 1870-1914

»Zgodovina, ki sledi, je dana; ne predvsem zato, ker sem goreč za

objavljanje Božjega vodstva po stezi svetlobe; ampak predvsem zato, ker

verjamem, da je potrebno resnico preprosto povedati, da bo napačno in

pristransko razumevanje razkrito in da bi naši bralci videli, kako je doslej

Gospod vodil in pomagal.«15

S temi mislimi je Charles Taze Russell nadaljeval očrt razvoja, ki je pripeljal do

izdaje publikacij Millennial Dawn (kasneje

imenovan Studies in the Scriptures) in

Zion’s Watch Tower and Herald of Christ’s

Presence (sedaj poznan kot Stražni stolp,

ki oznanja Jehovovo Kraljestvo).16

Charles Taze Russell je bil rojen 16.

februarja 1852 v Združenih državah

Amerike, v Allegheny (sedaj del

Pittsburgha), kot drugi sin Josepha in Anne

Eliza (Birney) Russell, ki sta bila

prezbiterijanca škotsko–irskega porekla.

Kljub izgubi matere pri devetih letih je bil

Charles pod vplivom obeh vernih staršev. Kasneje je eden izmed tesnih

sodelavcev rekel: »Zasadila sta majhno sadiko, ki je rasla v smeri h

Gospodu.« Čeprav vzgajan kod prezbiterijanec (član prezbiterijanske

cerkve17), se je kasneje Charles pridružil kongregacionalni cerkvi, ker mu

je bolj ugajalo prepričanje

                                                            15 Stražni stolp, 15. julij (angleška izdaja), 1906 str. 229. 16 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 42. 17 Prezbiterijanstvo je nastalo na podlagi naukov Jeana Kalvina. To je ena najbolj razširjenih protestantskih Cerkev na svetu, posebno v ZDA, na Nizozemskem in Švedskem. Škotska Cerkev je prezbiterijanska (Enciklopedija živih religija, 1981, str. 324).

Slika 1: Charles Taze Russell

Vir: Jehovah’s Witnesses, 1993, str. 42

  8

Medtem ko je še vedno iskal resnico, se je nekega večera leta 1869

zgodilo nekaj, kar mu je povrnilo upanje v vero. Ko je hodil mimo trgovine

Russell's na Federal Street, je zaslišal religiozno petje, ki je prihajalo iz

kletne dvorane. Kot je sam povedal: »Slučajno, po naključju, sem nekega

večera naletel na temen, umazan prostor, kjer sem poslušal predavanje z

versko vsebino z namenom, da vidim, ali imajo ti, ki se zbirajo, kaj bolj

smiselnega za ponuditi, kot vere velikih cerkva. Prvič v življenju sem slišal

pogled verovanja Second Adventists18 od predavatelja G. Jonasa

Wendella19. Čeprav njegova razlaga pisem ni bila povsem čista, je bilo

dovolj, da je s pomočjo Boga moja vera ponovno rasla v prepričanju in

zaupanju v Biblijo. Kar sem slišal, me je napotilo k moji Bibliji, da jo

preučujem s še večjo vnemo in gorečnostjo kot kdaj koli prej in za to bom

večno hvaležen Gospodu za vodstvo; pa čeprav mi adventizem ni

pomagal z enostavno resnico, mi je zelo pomagal uvideti napake, in me

tako pripraviti za resnico.«20

Leta 1870 je skupaj z nekaj znanci v Pittsburghu blizu Allegnija zbral in

osnoval razred za preučevanje Biblije. Po opisu kasnejšega tesnega

sodelavca je razred bil osnovan na principu: »Nekdo je postavil vprašanje.

Zatem je sledila debata o vprašanju. Pregledali so vse vzporedne navedke

v Svetem pismu in šele ko so bili vsi enotni glede ugotovitev, so na koncu

vse zapisali.«21

                                                            18 Krščanska adventistična cerkev. Krščanska adventistična cerkev je protestantska verska skupnost, ki se jo ponavadi uvrščali med evangeljske cerkve. Njene korenine segajo preko velikega verskega prebujenja, ki je v 19. stoletju zajelo Evropo in Severno Ameriko, nazaj do reformacije 16. stoletja in še dlje v čas prve krščanske cerkve. Verovanje adventistične cerkve je utemeljeno izključno na nauku Svetega pisma. Adventistično gibanje se je razvilo iz naukov Williama Millerja, ki je okoli leta 1840 napovedoval Kristusov drugi prihod in konec sveta (Splošni religijski leksikon, 2007, str. 13). 19 Jonas Wendell je bil predan adventistični pridigar, ki je sledil Williamu Millerju. V 1860-ih letih je po Ohio in Novi Angliji pridigal o kronologiji Biblije (Svetovni biografski leksikon, 1994, str. 1030). 20 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 43,44. 21 Prav tam, str. 44.

  9

3.2 VPLIV DRUGIH

Russell je vodil odprte debate na preučevanju Biblije in dovolil tudi vpliv

drugih. Svoje znanje ni dolgoval samo Jonasu Wendellu iz adventistične

cerkve, vendar tudi drugima dvema posameznikoma, ki sta mu pomagala

pri preučevanju Biblije. Eden je bil George W. Stetson22, drugi pa George

Storrs23. Decembra 1796 je bil spodbujen, da pregleda, kaj Sveto pismo

govori o stanju mrtvih. Storrs je postal goreč zagovornik smrtnosti duše in

je spoznal, da je nesmrtnost darilo, ki ga bodo dosegli zvesti kristjani. Bil je

tudi zagovornik tega, da ni večnega mučenja v peklu. Storrs je v glavnem

potoval in predaval na temo o »Ni nesmrtnosti za hudobne.« Med

njegovimi objavljenimi deli je tudi Six Sermons, ki je kasneje izšla v

200.000 izvodih. Brez dvoma je Storrs s svojo trdno Biblijsko osnovo zelo

vplival na Charles Taze Russella.24

Nekega jutra, januarja 1876, je 23 letni Russell

prejel izvod verskega časopisa, imenovanega

Herald of the Morning. Iz naslovne slike je videl,

da gre za adventistično izdajo, katere urednik je

bil Nelson H. Barbour25 iz Rochestera New York.

Russel se je dogovoril za srečanje s Barbourom

v Philadelphiji. S tem srečanjem sta imela

priložnost izmenjati svoje poglede o različnih

biblijskih temah.26

Russell je bil človek s pozitivnimi prepričanji. Ker je bil prepričan v to, da

se je Jezusova navzočnost že začela, se je odločil, da se bo posvetil

objavljanju resnic in pridig ter svoje poslovne interese dal na stran.

                                                            22 Bil je preučevalec Biblije in pastor adventistične cerkve v Edinboru, Pennsylvania (Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 45). 23 Bil je založnik revije Bible Examiner v Brooklynu, New York. Živel je v času od 1796 do 1879 (Prav tam). 24 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 45. 25 Nelson H. Barbour (1824-1905) je bil Milleritski adventist, rojen v Throopsvillu v New Yorku (Prav tam). 26 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 46, 47.

Slika 2: George Storrs

Vir: Jehovah’s Witnesses, 1993, str. 46

  10

Napisal je knjigo »The Object and Manner of Our Lord’s Return« leta

1877. Istega leta sta Russell in Barbour skupaj izdala »Worlds, and the

Harvest of This World« na 196-ih straneh. Skupaj s Barbourom sta se

odločila, da ponovno oživita tiskanje »Heralda«, ki je bil preklican zaradi

pomanjkanja sredstev. Russell je finančno podprl projekt in s tem postal

sourednik mesečnika. Vse je potekalo dobro, dokler se Russell leta 1878

ni razšel s Barbourom.27

Avgusta leta 1878 se je v »Herald of the

Morning« pojavil članek, ki ga je napisal

Barbour, ki je izpodbijal vrednost Kristusove

smrti. Russel, ki je bil skoraj 30 let mlajši, je

videl, da to izpodbija vrednost Jezusove

odkupne žrtve, ki ga podpira Sveto pismo. Zato

je v naslednjem izvodu (september 1878) v

članku »Sprava« poudaril vrednost

odkupnine in nasprotoval Barbourovemu navedku. Nasprotovanja so se

pojavljala še nekaj mesecev. Končno se je Russell odločil, da se razide s

Barbourom in preneha finančno podpirati »Herald«.28

Julija 1879 je Russell začel izdajati »Zion’s Watch Tower and Herald of

Christ’s Presence«. Russell je bil urednik in izdajatelj skupaj s petimi

soizdajatelji . Prva izdaja je bila v nakladi 6000 izvodov. Z letom 1914 je že

štela 50.000 izvodov.29

Od druge polovice devetnajstega stoletja naprej so mnogi preučevalci

Biblije in pridigarji sprejeli pravilno gledišče o nauku o nesmrtnosti duše, o

tem da Bog ne muči ljudi itd. Navdih so dobili iz knjige »Bible Vs.

Tradition«30.

                                                            27 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 47. 28 Prav tam. 29 Prav tam, str. 47,48. 30 Napisal jo je Aaron Ellis, prvotno je bila objavljena v Angliji in kasneje leta 1853 v ZDA objavljena kot knjiga, ki jo je napisal George Storrs (Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 48).

Slika 3: Nelson H. Barbour

Vir: Jehovah’s Witnesses, 1993, str. 48

  11

Vlogo, ki so jo Russell in njegovi družabniki igrali pri objavljanju resnic iz

Svetega pisma, je opisal takole: »Naše delo je bilo zbrati dolgo raztresene

fragmente resnice in jih predstaviti Božjemu ljudstvu – ne kot nove, ne kot

naše, ampak Gospodove. Ne pripisujemo si nobenih zaslug, da smo našli

in zbrali bisere resnice. Delo, s katerim je Gospod zadovoljen, da

uporablja naše ponižne talente, je delo rekonstrukcije, prilagoditve in

harmonizacije.«.31

Nekateri ljudje so se hitro odzivali na osvobajajoče nauke, ki so jih Russell

in njegovi sodelavci razglašali v pisni ali ustni obliki. Russell, ki je bil takrat

mlajši od 30 let, je spoznal, da je potrebno bralce Stražnega stolpa

spodbuditi in povezati med seboj. Biblijski preučevalci v Pittsburghu so to

delali tako, da so se enkrat tedensko zbirali. Da bi pomagali bralcem

drugod, je Russell v majevski in junijski izdaji Stražnega stolpa leta 1880

objavil obisk večjih mest po Združenih državah z namenom, da poveže

bralce skupaj. Najavljena srečanja so obrodila dobre rezultate in združila

bralce po mestih. Kmalu so se formirale številne skupine32, kjer so se

redno dobivali v najetih dvoranah.33

Razred v Pittsburghu je naredil osnovo za sestanke, ki naj bi potekali

dvakrat tedensko. Na enem shodu, ki je potekal v najeti ali lastni dvorani,

je usposobljeni govornik imel svetopisemsko predavanje. Na drugem

shodu, ki je večinoma potekal po domovih, so prisotni s seboj prinesli

Sveto pismo, konkordanco, papir in pisalo ter razpravljali o tematikah.34

Objavljanje Biblijskih resnic je napredovalo z objavo prve izmed serije

knjig, imenovane »Millennial Dawn«35, »The divine Plan of the Ages »36.

                                                            31 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 49. 32 Kasneje imenovani shodi. 33 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 49. 34 Prav tam. 35 Druge knjige iz serije Millennial Dawn : Volume II, The Time Is at Hand (1889); Volume III, Thy Kingdom Come (1891); Volume IV, The Day of Vengeance (1897; kasneje imenovan The Battle of Armageddon); Volume V, The At-one-ment Between God and Man (1899); and Volume VI, The New Creation (1904). Kasneje se je Millennial Dawn Preimenoval v Studies in the Scriptures (Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 53). 36 Napisal jo je C.T Russell leta 1886. Vsebovala je 16 področij, kot so »Obstoj višjega bitja kot Stvarnik, Gospodova vrnitev, Božji načrt itd«. Kasneje je Russell napisal še pet knjig te serije. Na

  12

Vir: Jehovah's Witnesses, 1993, str. 52.

Charles Taze Russell je imel drugačen pristop razlaganja Svetega pisma.

Verjel je, da je Sveto pismo Božja beseda in da mora biti pouk skladen s

Svetim pismom in podprt s stavki iz Svetega pisma. Zato je vsak del, ki je

bil težje razumljiv, podprl z navedki iz drugih delov Svetega pisma. Zaradi

hitrega zanimanja za publikacije so bile potrebne organizacijske

spremembe.37

                                                                                                                                                                   žalost ni dokončal sedme knjige, vendar je preostalih šest naredilo velik vtis na ljudi, željnih resnice, kar se odseva v prejetih pismih, naslovljenih na Russella (Prav tam, str. 52). 37 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 53. 

Slika 4: serija knjig "Millennial Dawn"

  13

3.3 CENTER - BIBLIJSKA HIŠA

Zaradi hitrega napredka je

bilo potrebno v letih med

1885 in 1890 razširiti

dejavnost. Russell je v ta

namen dal zgraditi velika

štirinadstropna poslopja na

Arch street v Alleghny.

Znana je bila kot Biblijska

hiša in je bila center preučevalcev

Svetega pisma. V letu 1890 je v tej hiši služilo več sto uslužbencev

Stražnostolpne družbe. Iz tega centra so pošiljali navodila ostalim

skupinam. Biblijska vsebina je bila predstavljena v člankih Stražnega

stolpa. Tudi potujoči nadzorniki so obiskovali shode po vsej državi iz tega

centra. Ti so imeli govore in duhovno spodbujali ostale.38

Konec 1890 let so imeli kongrese po področjih, kjer so poslušali

Svetopisemska predavanja. Za širjenje biblijskih resnic so se koncem 19.

stoletja pojavila nova področja. Telegrafska komunikacija je prispevala k

hitremu širjenju sporočil. Tako je Russell izrabljal vsa mogoča sredstva za

objavljanje Svetopisemskih resnic. Objavljal je članke tudi v ostalih

dnevnih časopisih. Leta 1913 je 2000 časopisov objavljalo Russellove

članke. 39

Medtem ko je objavljanje člankov v časopisih dosegalo vrhunec, so

preučevalci iskali novo lokacijo, od koder bodo vodili in organizirali shode.

Biblijska hiša v Alleghenyu je postala premajhna. Leta 1908 so kupili

starejšo stavbo kongregacionalne cerkve na 13-17 Hicks Streetu v New

                                                            38 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 55. 39 Prav tam.

Slika 5: stavba v Pittsburghu

Vir: Jehovah’s Witnesses, 1993, str. 208

  14

Yorku, štiri nadstropno opečno zgradbo na 124 Columbia Heights, ki je

bila le nekaj zgradb stran. Novi center so imenovali »Bethel«. 40

Leta 1912 so Russell in njegovi sodelavci s foto dramo dosegli milijone

ljudi po vsem svetu. To je bila foto drama o ustvaritvi, ki je bila kombinacija

igranega filma in projekcij slik, sinhronizirana z glasbo in posnetki govora.

Trajala je osem ur in je bila

predstavljena v štirih delih. 41

Za takratni čas je bilo to nekaj

presenetljivega. 5000 ljudi se je

zbralo v dvorani Temple v New

Yorku na 63rd Street. Pred

občinstvom je bilo veliko platno, na

katerem so začeli spremljati

dramo. Nato se je na zaslonu

pojavil C.T. Russell. Njegove

ustnice so se premikale in v

dvorani se je zaslišal njegov glas.

Ob glasu, barvnih slikah in

spremljavi glasbe so gledalci bili resnično šokirani in navdušeni42. Do

konca leta 1914 je bila foto drama prikazana pred milijoni ljudi v Severni

Ameriki, Evropi, Novi Zelandiji in Avstraliji. 43

                                                            40 Pomeni Božja hiša. 41 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 60. 42 V tistem času so se vrteli samo nemi filmi, zato je bilo to toliko bolj zanimivo za ljudi. 43 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 60.

Vir: Jehovah’s Witnesses, 1993, str. 57

Slika 6: slike iz foto-drame in letak

  15

3.4 LETA PREGANJANJ

Leta 1916 je Charles Taze Russell umrl, za predsednika Stražno stolpne

družbe pa so izvolili Josepha Franklina Rutherforda44. Ob koncu prve

svetovne vojne so preučevalce Biblije hudo preizkušali in preganjali zaradi

oznanjevalskega dela. Državne oblasti so 7. 5. 1918 izdale naloge za

aretacijo Rutherforda, ki je nadzoroval takratno svetovno oznanjevalsko

delo, in nekaj drugih, ki so delali v Stražnostolpni družbi. V manj kot dveh

mesecih so Rutherforda in njegove sodelavce obsodili zarote ter jim

prisodili dolge zaporne kazni. Sedem izmed njih so obsodili na štiri

obdobja po 20 let zapora. 10. 7. 1918 so obsodili še preostale, in sicer na

štiri obdobja po 10 let zapora. 26. 3. 1919 so člane izpustili in jih oprostili

vseh obtožb. Delo oznanjevanja se je zatem še bolj razširilo. Joseph

Rutherford je prevzel pobudo, da je oznanilo o Kraljestvu doseglo še večje

število ljudi.45

Vir: Jehovah’s Witnesses, 1993, str. 653

Z leve proti desni: W. E. Van Amburgh, J. F. Rutherford, A. H. Macmillan, R.J. Martin, F. H.

Robison, C. J. Woodworth, G. H. Fisher, G. DeCecca.

                                                            44 Joseph Franklin Rutherford (1869-1942) je bil drugi predsednik Stražnostolpne družbe. Rojen je bil v Missouriju v baptistični družini. Dokončal je študij prava. Pri 20. letih je postal uradni delavec na sodišču in si leta 1892 pridobil licenco za izvajanje pravniških del. Štiri leta je bil javni tožilec, kasneje pa tudi služil kot nadomestni sodnik ter postal znan pod imenom »Sodnik Rutherford«. Seznanil se je z deli C. T. Russella »Millennium Dawn« ter se leta 1906 krstil in leto dni kasneje postal pravni svetovalec Stražnostolpne družbe (Prav tam). 45 Stražni stolp, 15. 9. 2008, str. 8. 

Slika 7: Osem obtoženih

  16

Družba se je odločila, da bo svoje stvari tiskala sama in da bo za to

uporabila prostovoljne delavce, da bi lahko brez zastojev natisnili dovolj

svetopisemske literature po najnižji možni ceni. Vse preučevalce Biblije so

spodbujali, naj redno sodelujejo v oznanjevanju dobre vesti o Kraljestvu. V

ta namen so v mnogih državah uporabljali radio, po katerem so predvajali

biblijska predavanja 46

3.5 IME JEHOVOVE PRIČE

Leta 1931 so preučevalci Biblije sprejeli ime Jehovove priče. Pred tem so

bili znani kot Preučevalci Biblije, Mednarodni preučevalci Biblije, Ljudje

zore milenija in Stražnostolpovci. Dali so jim celo vzdevek ruseliti in

raterfordovci.47

3.6 POSEBNI UČNI PROGRAMI

Leta 1942, med drugo svetovno vojno, je umri Joseph Franklin Rutherford.

V predsedovanju ga je nasledil Nathan Knorr48. Pričel se je skupen

program izobraževanja. Leta 1943 je bila ustanovljena posebna

izobraževalna šola za misijonarje, imenovana Watchtower Bible School of

Gilead. Od tega časa so diplomante iz te šole poslali v preko 140 dežel

sveta. V deželah, kjer ni bilo nobene občine Jehovovih prič, so nastale

nove. Danes je po svetu več kot 90 podružnic. Za usposabljanje občinskih

starešin, prostovoljnih delavcev v podružnicah in polnočasnih

oznanjevalcev (pionirjev) od časa do časa prirejajo posebne tečaje.

Nekoliko kasneje istega leta je nastal tudi poseben program za pouk

oznanjevanja na tedenskih shodih Jehovovih prič.49

                                                            46 Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 653. 47 Prav tam, str. 653. 48 Prav tam. 49 Prav tam.

  17

Leta 1950 je Družba začela postopoma izdajati prevod Svetega pisma,

imenovan »New World Translation of the Holy Scriptures«.50

Nathan Knorr je umrl leta 1977. Ena njegovih zadnjih organizacijskih

sprememb je bila razširitev vodilnega telesa, ki se nahaja v svetovni

centrali v Brooklynu. Leta 1976 so izvršilne odgovornosti bile razdeljene in

dodeljene različnim odborom, ki jih sestavljajo člani vodilnega telesa.

Njegovih 12 članov (v letu 2008) že več kot 64 let posveča ves svoj čas

delu oznanjevanja.51

3.7 SODNE ZMAGE

V 1930-ih in 1940-ih letih so mnogo Jehovovih prič aretirali zaradi

opravljanja dela oznanjevanja. V mnogih sodnih procesih so se borili za

svoje pravice, kot so svoboda govora, tiska, sestajanja in bogočastja. V

Združenih državah Amerike so Jehovove priče pred Vrhovnim sodiščem

dobile 43 primerov. Podobno so bile tudi v drugih državah pred višjimi

sodišči dosežene ugodne sodbe. V zvezi s temi sodnimi zmagami je

profesor Braden v svoji knjigi »These Also Believe« o pričah zapisal: "S

tem, ko so se borili za ohranitev državljanskih pravic, so opravili izredno

delo za demokracijo, kajti s svojim bojem so mnogo prispevali k

zagotavljanju pravic za vse manjšinske skupine v Ameriki."52

Zgodovina Jehovovih prič sodobnega časa je polna dramatičnih

dogodkov. Iz majhne biblijske študijske skupine v Pennsylvaniji leta 1870

je po svetu do leta 1989 zraslo več kot 100.000 občin. Vsa literatura se je

najprej tiskala v komercialnih podjetjih. Nato pa so priče leta 1920 nekaj

literature izdelale v najetih tovarniških zgradbah. Toda od leta 1927 dalje

je vedno več literature prihajalo iz osem nadstropne tovarniške zgradbe v

Brooklynu, New York, last Watchtower Bible and Tract Society of New                                                             50 To je sodoben angleški prevod Svetega pisma, narejen po besedilih iz prvotnega jezika. Ta natančen in lahko razumljiv prevod Svetega pisma, natisnjen s tiskarskimi stroji Družbe, je oznanjevalcem v veliko pomoč (Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, 1993, str. 6). 51 Prav tam. 52 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 8.

  18

York, inc. Danes se je družba razširila na sedem tovarniških zgradb in

veliki pisarniški kompleks. V bližini Brooklyna so še druge zgradbe, ki

nudijo stanovanja približno 3000 delavcem, ki so zaposleni s tiskanjem.

Poleg tega je v bližini Wallkilla, New York, sklop farm in tovarn, kjer dela

kakšnih tisoč delavcev. Tiskajo revije Stražni stolp in Prebudite se! ter

proizvajajo hrano za vseh 4000 prostovoljnih delavcev53. Vsak prostovoljni

delavec prejme majhno mesečno denarno nadomestilo za kritje sprotnih

potreb.54

                                                            53 Osnovni stroški materiala, izdelave in razpošiljanja se pokrivajo s prostovoljnimi prispevki ljudi, zapuščinami. Na shodih prič so postavljene škatle, v katere lahko vsakdo, ki želi, da svoj prispevek (Jehovove priče po vsem svetu enotno spolnjujejo Božjo voljo, 1994, str. 28). 54 Jehovove priče v dvajsetem stoletju, 1990, str. 9.

  19

4. PREUČEVALCI SVETEGA PISMA V SLOVENIJI

Začetek sega v dvajseta leta 20. stoletja. Prvi delujoči preučevalec

svetega pisma v Sloveniji, natančneje v Mariboru, je bil Franc Brand.

Franc Brand je sprejel nauke Preučevalcev Svetega pisma leta 1920 v

Innsbrucku. Leta 1921 je prišel iz Švice, kjer je bil takrat center Resnih

preučevalcev Biblije, v Maribor. Zaposlil se je v brivsko-frizerskem salonu

Tautza Richarda. Frizerski salon se je nahajal v zgradbi tik ob cerkvi

frančiškanov (pritlična stavba stoji še danes, Trg Svobode 5, Maribor).55

Bil je zelo zgovoren frizer in je med britjem in striženjem govoril o Bibliji,

njeni vrednosti, pomembnosti prerokb za današnji čas. Iz teh pogovorov

se je včasih razvila precej živahna debata, tako da je šef salona resno

opozoril Branda, češ, da mu bo s pridigami odgnal najboljše stranke.

Vendar so stranke rade prihajale in same načenjale biblijske pogovore.

Tako so se pojavili prvi interesenti. Celo Richard Tautz in njegova žena sta

kasneje prevzela vero Jehovovih prič. Tej skupini so se pridružili tudi Rudi

Kale, Franc Močnik s soprogo, Greta Schmidt, Đuro Djamonja in drugi.

Djamonja, premožen gospod, doma iz Bosne, je bil izobražen človek,

diplomiran pedagog; preden je postal preučevalec Svetega pisma, je

opravljal visoke politične funkcije. Zaradi svojih sposobnosti je za nekaj

časa ravno on prevzel vodstvo te male mariborske skupine.56

Brand je kmalu organiziral javna predavanja. Za ta namen je najel privatne

prostore v gostilni Halvidel, ki je bila pozneje ustrezno poimenovana Novi

svet v Jurčičevi ulici 7 v Mariboru. Leta 1928 je bilo organizirano biblijsko

predavanje na temo: »Kje so mrtvi?« Govornik je bil gospod Gertz iz

Berna (Švica). Mnogi Mariborčani, ki so obvladali nemški jezik, so se

govora udeležili in sodelovali v diskusiji, ki je sledila prikazovanju

pripravljenega gradiva. Med navzočimi je bil tudi višji deželni sodni svetnik,

                                                            55 Filippini, A, Bibelforšeji in nacizem, 2002, str.120. 56 Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom, 5. 10. 2007.

  20

ki je zaradi nestrinjanja z govornikovo argumentacijo ogorčeni protestiral.

Na koncu je zapustil dvorano.57

Veliko prelomnico je predstavljala nedelja, 10. avgust 1930, kjer je bil v

Djamonjevi vrtnariji izvršen prvi »masovni krst« . Več kot 20 prisotnih se je

krstilo.58

V zvezi z oznanjevalsko dejavnostjo, ki ga je opravljala ta skupina

Preučevalcev Biblije, Franc Močnik, eden izmed njenih članov,

pripoveduje: »Oznanjevali smo običajno skupinsko in ob nedeljah, saj nas

je bilo še malo po številu. Bili smo v Mežiški dolini. Pozornost smo zbudili

pri tamkajšnjem gospodu župniku, ki je izvedel, da so bibelforšerji v vasi, o

čemer so pričali ljudje, ki so odločno odklonili sprejem naše literature, češ,

da jim je gospod župnik pri maši s prižnice strogo prepovedal sprejemati

našo literaturo in če so že kaj sprejeli, morajo to takoj zažgati. Tu in tam

smo vsled tega poziva župnika naleteli na odpor, ponekod pa so bili ravno

vsled te prepovedi radovedni in smo kljub temu uspešno delali.« 59

V letih 1931 sta bili ustanovljeni že dve skupini ter organizirano

preučevanje knjige. Ena skupina je preučevala knjigo v slovenščini, druga

v nemščini. Takrat sta bili v slovenščino prevedeni dve knjigi: »Stvarjenje«

in »Harfa Božja«. V tem času so že imeli v Krekovi ulici 18 v Mariboru

svoje prostore, pisarno in skladišče za literaturo. Javna predavanja so

imeli v raznih prostorih, obiskovalo pa jih je okoli 30 oseb. Istega leta je

bila v dvorani Union predvajana fotodrama »Stvarjenje«, kombinacija

diapozitivov in filmov s sinhronizirano glasbo, kinematografsko delo, ki ga

je leta 1914 izdala Watch Tower Society.

Preobrat v zgodovini Jehovovih prič se je zgodil leta 1936. Ob velikem

zborovanju, ki je potekalo v Luzernu, v Švici, od 4.-7. 9. 1936, so se

slovenski in jugoslovanski Preučevalci Biblije organizirali, da bi se ga

                                                            57 Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom, 5. 10. 2007. 58 Prav tam. 59 Filippini, Andrea, Bibelforšeji in nacizem, 2002, str.121.

  21

udeležili. Na zbor so se pripeljali s starim, slabo vzdrževanim avtobusom,

vendar so tam uživali duhovno in gmotno podporo predsednika Watch

Towerja, sodnika Rutherforda.60

Prva knjiga, ki se je natisnila v slovenskem jeziku, je bil prevod

Rutherfordove brošure (1926) »Zastava za narod«. Kmalu za tem se je

osnovala lastna jugoslovanska sekcija mednarodnega združenja

Raziskovalcev Svetega pisma s sedežem v Mariboru. Njen uradni naslov

je bil »Svjetionik«, Krekova ulica 18, Maribor. Tu je potekalo delo za vso

Jugoslavijo. Kmalu se je delovanje Jehovovih prič razširilo v Zagreb,

Beograd ter dalje po Balkanu.61

Katoliški profesor dr. Andrej Snoj, znan slovenski biblijski prevajalec, je

leta 1933 je v Ljubljani izdal knjižico z naslovom »Raziskovalci Svetega

pisma – Kdo so in kaj uče«?. Na 12. in 13. strani beremo: »Preko Nemčije

in Avstrije je Russellova kriva vera dosegla v zadnjih letih tudi

jugoslovanska tla. Da se je v Jugoslavijo razširila iz sosednje Avstrije,

najbolj jasno govori dejstvo, da je sedež in središče vse propagande za

Jugoslavijo skoraj tik ob avstrijski meji ležeči Maribor in se je sekta

raziskovalcev svetega pisma pojavila šele okoli leta 1925. Prva sektina

knjižica, ki se je natisnila v slovenskem jeziku, je bil prevod Rutherfordove

brošure Zastava za narod iz leta 1926. A že pred tem časom so se v

Mariboru in Ljubljani širile v nemškem jeziku izdane brošure. Sprva je

agitacija vodila preko Avstrije iz srednjeevropske centrale v Švici. Pa

kmalu se je osnovala lastna Jugoslovanska sekcija mednarodnega

združenja raziskovalcev svetega pisma s sedežem v Mariboru. Njen

uradni naslov je Svjetionik – udruženje istraživača svetega pisma za

kraljevino Jugoslavijo. Tu je sedaj založba knjig in brošur, ki se tiskajo v

slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku (v cirilici). Od tu se vrši

propaganda za vso državo. Propaganda je tiha, a zelo intenzivna,

Jugoslovanska sekcija ima večje število svojih misijonarjev (tudi žensk), ki

                                                            60 Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom,5. 10. 2007. 61 Prav tam. 

  22

potujejo okrog in z veliko zgovornostjo širijo Russellov nauk, obenem po

zelo nizki ceni vsiljujejo svoje brošure in sveto pismo (protestansko)«.62

Za čas nemške okupacije je bilo delovanje Jehovovih prič prepovedano.

Nemci so izvajali hišne preiskave, zaplenili najdeno literaturo, nekatere so

tudi zaprli. Kljub temu preganjanju delovanje Jehovovih prič ni zamrlo,

ampak je potekalo ilegalno. Pri tem so bile dejavne predvsem Marjeta

Jelenko, Rezi Sajko, Lina Stropnik. Po osvoboditvi leta 1945 je bila

organizacija raztrgana. Verniki so se med seboj obiskovali, vendar ni bilo

pravega vodstva in organiziranega delovanja. Vodstvo in predstavništvo

pa je bilo v Zagrebu, v ilegali. Leta 1947 so komunistične oblasti v

Zagrebu aretirale in zaprle 7 vernikov vodstva ter 11 ostalih vernikov. Tri

so obsodili na smrt, vendar so jih zaradi protestov iz tujine pomilostili na

20 let strogega zapora, ostali pa so bili obsojeni na različno dolge kazni.

Tudi v Mariboru je bilo kar nekaj vernikov zaprtih ter obsojenih za

sovražnike države na večletne zaporne kazni Jože Majcen, Franc Močnik,

Marjeta Jelenko, Marija Kukovec.63

9. septembra 1953 so bili pod komunističnim režimom maršala Tita

zakonito registrirani. V Beogradu je bil sprejet Zakon o upravnem položaju

verskih skupnosti. Tako so vse zaprte 29. 11. 1953 pomilostili in izpustili 64.

13. septembra 1953 je bila v Zagrebu izdana Ustava krščanske verske

skupnosti Jehovovih prič v SFRJ. Od tega trenutka dalje se je število

Jehovovih prič in občin v Sloveniji začelo povečevati. Leta 1954 so našli

nov prostor, na začetku Vetrinjske ulice v Mariboru (Vetrinjska ulica 5).To

je bila prva uradno priznana občina Jehovovih prič za javne verske shode.

Število prisotnih se je povečevalo, zato so leta 1957 kupili nov prostor,

hišo Pri treh Ribnikih 18. Tja so prihajali verniki s Ptuja, Slovenske Bistrice,

Murske Sobote, Dravograda.65

                                                            62 Filippini, Andrea, Bibelforšeji in nacizem, str.123, 124. 63 Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom, 5. 10. 2007. 64 Prav tam. 65 Prav tam.

  23

USTANAVLJANJE OBČIN JEHOVOVIH PRIČ V SLOVENIJI

ZAP. ŠT. NAZIV OBČINE JEHOVOVIH PRIČ LETO USTANOVITVE

1 MARIBOR TABOR 1925 2 BREŽICE 1953 3 CELJE 1953 4 KRANJ 1953 5 LJUBLJANA CENTER 1953 6 LJUBLJANA ŠIŠKA 1953 7 LJUBLJANA VIČ 1953 8 RADOVLJICA 1953 9 TRBOVLJE 1953

10 PTUJ 1956 11 JESENICE 1957 12 KAMNIK 1960 13 SEVNICA 1960 14 KOPER 1962 15 LITIJA 1965 16 MARIBOR CENTER 1965 17 DRAVOGRAD 1968 18 MARIBOR TEZNO 1972 19 MURSKA SOBOTA 1973 20 NOVO MESTO 1975 21 KOČEVJE 1976 22 SLOVENSKA BISTRICA 1976 23 NOVA GORICA 1977 24 LOVRENC 1989 25 VELENJE 1992 26 VRHNIKA 1993 27 LJUBLJANA JUG 1995 28 MARIBOR RADVANJE 1995

ZAP. ŠT. TUJEJEZIČNE OBČINE JEHOVOVIH PRIČ LETO USTANOVITVE

29 Albanska 1.8.2008 30 Angleška 1.3.2008 31 Kitajska 1.12.2007 32 Nova Gorica Jug 1.5.2008 33 Znakovni jezik 1.12.2007

Danes je teh občin v Sloveniji že 28. 66

                                                            66 Brošura Posvetitev slovenskega betela, 2006, str. 3.

  24

5. POLITIČNO STANJE V SLOVENIJI PO LETU 1945 Po kapitulaciji Nemčije je bilo osvobojeno vse slovensko etnično ozemlje.

Okupator je bil pregnan, na pohodu pa je bila nova, imenovana prva

narodna vlada67. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra

1943, se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila

ustanovljena na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943 in bila dve

leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo

(FLRJ).68

Josip Broz Tito69 je med obiskom v Moskvi 11. 4. 1945 podpisal sporazum

o prijateljstvu, medsebojni pomoči in povojnem sodelovanju med

Jugoslavijo in Sovjetsko Zvezo70. Pri prevzemanju popolne oblasti in

posnemanju sovjetskega sistema so morali vodilni jugoslovanski komunisti

                                                            67 Narodna vlada Slovenije, imenovana 5. maja 1945 v Ajdovščini, je postala najvišji oblastni in upravni organ federalne enote Slovenije. Njen predsednik je bil Boris Kidrič. Njene najpomembnejše naloge so bile preprečiti grozečo lakoto, vzpostaviti prometne povezave, omogočiti čim hitrejšo vrnitev izgnancev in taboriščnikov na njihove domove. Najpomembnejše odločitve je sprejemalo vodstvo KPJ. (Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 832, 833) 68 Prav tam. 69 Josip Broz Tito (1892-1980), predsednik SFRJ, maršal Jugoslavije, predsednik ZKJ, vrhovni komandant oboroženih sil se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije, rojene Javoršek. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 je postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika. Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov). Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter aktivno politično udejstvoval. Zato je bil tudi zaprt ter po izpustitvi kmalu imigriral v tujino ter od tam sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito. 4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med leti 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. 1948 se je sprl z Stalinom glede Informbiroja, kar je privedlo do razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. 13. januar 1953 je postal dosmrtni predsednik SFRJ. Podredil si je vse vzvode oblasti in postal diktator in absolutni vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske, in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti. 1961 je z Gamalom Abdelom Naserjem in Džavaharlalom Nehrujem ustanovil Gibanje neuvrščenih. V zadnjem desetletju pred smrtjo je trpel za Parkinsonovo boleznijo, hudo sladkorno boleznijo, imel težave s kožno pigmentacijo (možen začetek kožnega raka). 4. maja 1980 (to je uradni datum, ki je po vsej verjetnosti politično določen; Tito naj bi umrl že nekaj dni prej) je umrl v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu - Tito«, zavzeli so se torej za ohranitev starega sistema (Leksikon, 1998, str. 128). 70 Sovjetska zveza je postala po vojni najtesnejša jugoslovanska zaščitnica ne mednarodnem prizorišču. Pomagala je pri oboroževanju in modernizacije Jugoslovanske armade (Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 844).

  25

upoštevati določila sporazume Tito – Šubašić71 in priporočila jaltske

konference72. To je bila cena, ki so jo morali plačati za mednarodno

priznanje in nemoten politični razvoj. 73

Slovenija se je kot sestavni del FRLJ preimenovala v Ljudsko republiko

Slovenijo. Prvič v zgodovini smo dobili svojo ustavo, v kateri je bila

Slovenija v prvem členu opredeljena kot »ljudska država republikanske

oblike«. Poudarjena je bila pravica do samoodločbe, pravica do odcepitve.

Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.

Jugoslovansko-sovjetski odnosi so se konec leta 1947 zelo poslabšali, ko

je sovjetska vlada odložila sklenitev trgovskih sporazumov za naslednje

leto. Ker so bile gospodarske in politične posledice spora s Sovjetsko

Zvezo izjemno hude, je jugoslovansko vodstvo začelo navezovati stike z

Zahodom. Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela

uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in

samoupravljanju. 74

Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko

Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih,

ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji

gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je

Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu

gospodarstvu. Kljub zaviralni gospodarski in socialni zakonodaji, ki jo je

določal predvsem največji srbski narod in ki se je v svojih centralističnih

prizadevanjih opiral na nerazvite republike, je Slovenija ohranjala svojo

večjo gospodarsko razvitost, od državnega povprečja boljšo kvalifikacijsko

strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.75

                                                            71 Med Titom in Šubašićem sta bila podpisana dva sporazuma: Viški sporazum in Beograjski sporazum (Leksikon, 1998, str. 429). 72 Na Jaltski konferenci, 4.-11. 2. 1945, so se Roosvelt, Stalin in Churchill sporazumeli o podobi sveta po končani vojni, o usodi Nemčije, o osnovah organizacije OZN (Leksikon, 1998, str. 429). 73 Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 847. 74 Prav tam, str. 867, 868, 930-934. 75 Prav tam, str. 998.

  26

Slovenija je ustvarjala kar 2 in pol krat večji družbeni produkt od

državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest.

Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem

področju. Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske

in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca

SFRJ. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je

vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev, od nje pa

pričakovala varnost in zaščito nacionalne identitete ter možnost za miren

razvoj. K odhodu so jo prisilile okoliščine, vedno večji razkorak z razvitimi

državami, v prvi vrsti pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira,

modernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom. V povojnem

času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in

federalizma na drugi strani. Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev

teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali

predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in ne o osamosvojitvi

Slovenije in s tem o spremembi obsega Jugoslovanske države. Ko se je v

drugi polovici 80. let organizirala slovenska politična opozicija, so se

odprle tudi možnosti za drugačne poglede na slovensko politiko do

Jugoslavije.76

Leta 1987 so slovenski intelektualci v 57. številki Nove revije77 predstavili

opozicijski nacionalni program, ki je vseboval zahtevo po krepitvi

slovenske državnosti. Isto zahtevo pa so izražale tudi prve opozicijske

stranke. Te stranke so se sprva še imenovale zveze, kot na primer

Slovenska kmečka zveza78, ki je nastala leta 1988 in pa Slovenka

demokratična zveza79, ki je nastala leta 1989. Maja 1988 so bili aretirani

                                                            76 Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 1104 do 1114. 77 S 57. Številko Nove Revije je bil oblikovan nacionalni in politični program opozicije, ki je s tem prehitela ZKS, SZDLS (Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 1172). 78 Slovenska kmečka zveza SKZ je bila prva slovenska demokratična politična stranka ustanovljena po drugi svetovni vojni. Stranka je bila ustanovljena 12. maja 1988. Njen idejni pobudnik je bil Franc Zagožen, prvi predsednik Slovenske kmečke zveze pa je postal Ivan Oman.SKZ se je 4. decembra 1989 pridružila DEMOSu, leta 1990 se je preimenovala v Slovensko kmečko zvezo - Ljudsko stranko ter po prvih povojnih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 stopila v vlado. Junija 1992 se je stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko (Slovenska kronika 20. stoletja 1945 – 1995, 1996, str. 435 ). 79 Bila je glavnina opozicijskih političnih strank, ki je nastala leta 1989: 11. Januarja (Prav tam, str 428).

  27

Janez Janša80, David Tasić, Ivan Borštner in Franci Zavrl. Obtoženi so bili

izdaje vojaških skrivnosti, njihovo sojenje pa je potekalo pred vojaškim

sodiščem v Ljubljani. Pripadniki močnega civilnega gibanja so ustvarili

Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za

varstvo človekovih pravic81, vodila ga je Igor Bavčar. Slovenska javnost je

na iniciativo odbora z množičnimi demonstracijami protestirala proti

procesu sojenja četverici a vojaške oblasti niso popustile. Obsojeni so bili

na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.82

Tudi slovenska oblast je začela spoznavati, da so možnosti za sožitje v

Jugoslaviji vse manjše, in je začela braniti slovenske pozicije pred napadi

iz centra. To je bila posledica reformnih procesov v sami zvezi komunistov

ali ZK, v kateri je pod vodstvom Milana Kučana83 začela prevladovati t.i.

prenoviteljska struja. Ta je postopoma začela odpovedovati ob lastnem

monopolu, zaradi pritiskov opozicije in konflikta z Beogradom. To

odpovedovanje pa se je najprej izrazilo v političnem geslu o

nestrankarskem pluralizmu., nato pa v sestopu iz oblasti. Sestop je bil

miren in se je končal z s korektnimi večstranskimi volitvami.84

Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pisatelj

Tone Pavček 8. maja 1989 prebral Majniško deklaracijo. Deklaracijo so

podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza,

Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza

                                                            80 Janez Janša (1958), slovenski politik, prvi obrambni minister Republike Slovenije, aktiven pri osamosvajanju ter vzpostavljanju sistema nacionalne varnosti Slovenije (Leksikon, 1998, str. 430). 81 Odbor za várstvo človékovih pravíc je bila organizacija civilne družbe, ki je delovala v času osamosvojitve Slovenije. Odbor je bil ustanovljen 31. maja 1988 po aretaciji Janeza Janše. Prvotno se je odbor imenoval Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, toda po aretacijah drugih obtoženih v procesu proti četverici se je preimenoval. Predsednik odbora je bil Igor Bavčar, medtem ko so kolegij Odbora sestavljali: Igor Bavčar, Bojan Korsika, Igor Omerza, Alenka Puhar, Gregor Tomc, Spomenka Hribar, Lojze Peterle, Dušan Keber, Franc Zagožen, Ali Žerdin, Slavoj Žižek, Srečo Kirn, Pavle Gantar, France Bučar, Mile Šetinc, Matevž Krivic, Anton Stres, Rastko Močnik, Dare Valič, Marko Hren, Boris Cavazza, Alojz Križman, Viktor Blažič, Rado Riha, Braco Rotar, Tomaž Mastnak, Drago Demšar, Veno Taufer, Igor Vidmar, Tone Remc, Franko Juri in Bojan Fink (Slovenska kronika 20. stoletja 1945 – 1995, 1996, str. 413 ). 82 Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 1188,1189. 83 Milan Kučan, slovenski politik in državnik, je bil zadnji predsednik Predsedstva Socialistične republike Slovenije, in sicer od izvolitve leta (1990) do 23. decembra 1991, ko je z sprejetjem Ustave republike Slovenije postal predsednik Slovenije. 6. decembra 1992 je bil za predsednika še izvoljen ob prvih razpisanih volitvah. Leta 1997 je bil izvoljen tudi za drugi mandat, ki se mu je iztekel 1. decembra 2002 Slovenije (Leksikon, 1998, str. 550). 84 Prav tam, str. 1295.

  28

Slovenije. Zahteve, izražene v Majniški deklaraciji85, so postale temeljni

program nastajajočih strank demokratične opozicije. V času, ko je začela

razpadati SZ, so se spori med Slovenijo in federacijo stopnjevali. Vrhunec

so dosegli, ko je zaradi slovenske podpore kosovskim Albancem na zboru

v Cankarjevem domu januarja 1989, Srbija napovedala Sloveniji

gospodarsko blokado. Marca 1990 je Slovenija razglasila gospodarsko

samostojnost, aprila pa je na volitvah za predsednika slovenskega

predsedstva zmagal Milan Kučan. Na parlamentarnih volitvah pa je s 126

poslanskimi sedeži proti 240 zmagala organizirana opozicija-DEMOS, ki jo

je sestavljala večina opozicijskih strank86. Najmočnejši opozicijski stranki

sta bili prenovljena komunistična in liberalna, v parlament pa je od

prejšnjih družbenopolitičnih organizacij prišla tudi socialistična stranka

(nekdanja SZDL).87

Slovenska skupščina se je začela ukvarjati z osamosvojitveno zakonodajo

že julija 1990. Tedaj je bila sprejeta Deklaracija o suverenosti Republike

Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke

ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več; odpravila je

tudi slovensko delegacijo v zveznem zboru skupščine SFRJ. Še pred

prvimi večstrankarskimi volitvami (7. marca) so bila sprejeta dopolnila k

slovenski ustavi; iz imena republike je bila črtana beseda »socialistična«, z

deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Slovenijo, pa je

bila načelno razglašena samostojnost na gospodarskem področju.

Slovenska skupščina je 28. 9. in nato 4. 10. (tedaj je bil sprejet ustavni

zakon in razveljavljenih 27 jugoslovanskih zakonov) nadaljevala s

sprejemanjem osamosvojitvene zakonodaje. Novi zakoni so dajali

Sloveniji izključne pristojnosti pri določanju vojaškega roka in poveljevanja                                                             85 Osnovne točke Majniške deklaracije so bile:

• Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda • Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi

narodi v okviru prenovljene Evrope • Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom • Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo

slovenskim državljanom. (Leksikon, 1998, str. 605). 86 Te stranke so bile: Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije, Krščanski demokrati, Zeleni, Slovenska kmečka zveza. Predsednik skupščine je postal France Bučar, vlado je sestavil krščanski demokrat Lojze Peterle , ker je njegova stranka znotraj Demosa dobila največ glasov (Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 1290-1292). 87 Prav tam.

  29

v teritorialni obrambi. Zvezni organi so terjali, naj Slovenija te zakone

prekliče. Na podlagi zakona o Sloveniji in družbeni samozaščiti ter z

vednostjo vseh treh predsednikov (predsedstva, skupščine in vlade) sta

Janez Janša in Igor Bavčar kot sekretarja za obrambo in notranje zadeve

organizirala t.i. Manevrsko strukturo narodne zaščite. Oktobra 1990 so

pripadniki JLA zasedli štab TO v Ljubljani. Njegov dotedanji poveljnik Ivan

Hočevar je ostal lojalen JLA, zato ga je predsedstvo RS zamenjalo; njegov

naslednik je postal Janez Slapar88.89

Osamosvojitev je Slovensko ljudstvo potrdilo z absolutno večino na

referendumu 26. 12. 1990, s katerim se je jasno izrazila ljudska volja.

Celotna tedanja politika je pozabila nasprotja in se združila in postavila

državni interes na prvo mesto. Na žalost je bilo obdobje osamosvojitve

edinstveno glede enotnosti v politiki, ki se v današnjih dneh ne kaže več.

Vendar se z odločitvijo Slovenskega naroda ni strinjala preostala

Jugoslavija zlasti Srbija in JLA. Tako je JLA že naslednji dan po

osamosvojitvi poskusila s silo zatreti Slovensko željo po samostojnosti. S

tem se je začela t.i. Deset dnevna vojna v kateri je Slovenska TO in

Policija navkljub številčni in tehnični premoči sovražnika popolnoma

onemogočila in porazila JLA. Vodstvo JLA se je na koncu moralo

sprijazniti s porazom in navkljub resnim grožnjam in ultimatom moralo

opustiti kampanjo v Sloveniji in sesti za pogajalsko mizo. Začela so se

pogajanja na Brionih, ki so se končala z podpisom Brionske deklaracije.

Po določenem prehodnem obdobju se je morala celotna JLA umakniti iz

Slovenije in ta dan je zaznamoval konec Slovenskega boja za

neodvisnost.90

                                                            88 Janez Slapar, slovenski general, veteran vojne za Slovenijo, rojen 26. september 1949 v Tržiču. Generalmajor Slapar se je zapisal v slovensko vojaško zgodovino kot načelnik RŠTO med slovensko osamosvojitveno vojno leta 1991. Slapar je trenutno predsednik strelske zveze Slovenije (Svetovni biografski leksikon, 1994, str. 894). 89 Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, 2005, str. 1344. 90 Prav tam, str. 1347-1349.

  30

6. ZAČETKI PREGANJANJA JEHOVOVIH PRIČ POD KUMUNISTIČNIM REŽIMOM Takoj po ustanovitvi vladavine je komunistična oblast ustanovila

Ministrstvo za notranje zadeve, ki je prevzelo vsa dela notranje uprave

bivše banovine. Septembra 1945 pa je k ministrstvu priključila še Oddelek

za kazenske zavode. Notranja uprava in kazenski zavodi so formalno

skrbeli za javno varnost, red in mir in so bili v celotni podrejeni partiji. Na

zunaj je bila ureditev videti pravna in celo demokratična. S tako obliko

vladavine pa si je manjšina zagotovila neomejeno oblast nad večino.

Partija se je tako v imenu ljudstva postavila nad ljudstvo in si na ta način

ustvarila pogoje za oblastništvo in nasilje. Po mnenju partije je bilo takrat v

naši domovini ogromno nepoboljšljivih protirevolucionarnih elementov

oziroma sovražnikov socialistične ureditve. To je narekovalo, da je

takratna oblast ustanovila kazenske zavode in jih začela polniti z zanjo

neprimernimi in nevarnimi ljudmi. Skrb za množično zapiranje ljudi je

prevzela OZNA91, aretacije pa so opravljali člani KNOJ-a92 .93

Bistveno vlogo pri kršenju človekovih pravic je imela ravno komunistična

tajna policija – OZNA, UDV94, SDV95. Že od začetka je bila OZNA tista, ki

je imela nalogo izslediti in preganjati »narodnega sovražnika«. Imela je

                                                            91 OZNA - Oddelek za zaščito naroda, ki je bila ustanovljena 13. 5. 1944 in je dobila posebne naloge v zvezi z pripravami za prevzem oblasti po koncu vojne in z vzpostavitvijo državne varnosti (Slovenska kronika 20. stoletja 1945-1995, 1996, str. 108) 92 Korpus narodne obrambe Jugoslavije, JA in milica. 93 Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990, 1998, str. 143, 144. 94 Bolj znano kot Udba - Uprava državne varnosti. Imela je eno ključnih vlog pri prevzemanju in zagotavljanju oblasti komunistične partije v celotnem obdobju od leta 1945-1990. Bila je jugoslovanska tajna policija, ki je po drugi svetovni vojni opravljala podobno vlogo kot NKVD v Sovjetski zvezi. UDBA je nastala leta 1946, ko je bila OZNA razdeljena na civilni in vojaški oddelek: civilni del - UDBA in vojaška Kontraobavještajna služba - KOS. KOS je bil leta 1955 preoblikovan v Organ bezbednosti (OB), UDBA pa leta 1966 v Službu državne bezbednosti (SDB). UDBA je v določenem času svojega delovanja, posebej po resoluciji Informbiroja leta 1948, pogosto zapirala (denimo na Goli otok) državljane na podlagi nezadostno utemeljenih obtožb. Nekateri obtoženci so v postopku celo izgubili življenja. UDBA kot jugoslovanska oziroma slovenska politična policija je bila organ za prepoznavanje in sankcioniranje političnih nasprotnikov v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti, ki so jih udbovci formalno spoštovali. Udba pa je delovala tudi v tujini, kjer takšnih pristojnosti ni imela, zato je delovala tajno. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje agente in sodelovala z jugoslovanskimi in tudi tujimi civilisti. UDBA je bila razpuščena leta 1990 z razpadom Jugoslavije. Mnogi nekdanji pripadniki organizacije so ostali na visokih državnih funkcijah v nekdanjih jugoslovanskih republikah (Prav tam). 95 Služba državne varnosti.

  31

izključno pristojnost aretacije in preiskave v primeru suma političnih

kaznivih dejanj. Po vojni se preimenuje v UDV.96

Pod posebnim pritiskom oblasti so bile preganjane tudi Jehovove priče.

Ker v takratnem času še niso bile priznane kot uradna verska skupnost, jih

je oblast preganjala in zapirala. Med njimi so bili Jože Majcen, Bolfenk

Močnik, Greta Šmid, Marija Kukovec, Marjeta Jelenko. Bolfenk Močnik

pripoveduje, da so v času, ko so na oblast prišli komunisti, Jehovove priče

bile preganjane zaradi objavljanja97 biblijskih naukov ljudem. To je bilo tisti

čas uradno prepovedano. Leta 1947 so celo tri Jehovove priče – Rudolfa

Kalleta, Dušana Mikića in Edmunda Stopnika obsodili na smrt. Toda

pozneje so obsodbo spremenili v 20-letno zaporno kazen.98

BOLFENK MOČNIK

Jehovova priča je postal leta 1951. V

tistem težkem obdobju so imeli

krščanske shode na skrivaj, po

domovih raznih prič, oznanjevali so

neformalno. Manj kot leto dni kasneje

so ga aretirali in obsodili na pet let

zapora. Dali so ga v majhno celico s

še tremi zaporniki.99

                                                            96 Slovenska kronika 20. stoletja 1945-1995, 1996, str. 108, 115, 197. 97 Jehovove priče uporabljajo za to izraz oznanjevanje. Gre za dejavnost Jehovovih prič, ko prostovoljno uporabljajo svoj čas in se pogovarjajo z ljudmi na podlagi Svetega pisma. 98 Stražni stolp, 1. 7. 2008, str. 27. 99 Prav tam, str. 28.

Vir: Stražni stolp, 1. 7. 2008, str. 27

  32

JOŽE MAJCEN Tudi Jože Majcen je bil eden izmed gorečih pričevalcev.

Pripoveduje: »Ko sem živel v Ravnah na Koroškem sta me k sebi na

kosilo povabila zakonski par, ki sta bila Jehovovi priči. Pred kosilom smo

molili, med obrokom se pogovarjali o marsičem, med drugim tudi brali iz

Biblije različne stavke in o njih debatirali. Po kosilu sem šel domov, nič ni

bilo videt, ne slišati o tem, da bi nas kdo opazoval. Čez nekaj dni dobim

prijavo od sodnika za prekrške, kjer so navajali, da smo ilegalno imeli

sestanek, brali Biblijo in molili. To so okarakterizirali kot obred. Ker pa je

obred bil po zakonu dovoljen samo v zato prijavljenih prostorih (npr.

cerkvah), je to bil prekršek. Zanimivo, da še niso omenili, kaj smo jedli za

kosilo.

Obsodili so nas na denarno kazen v višini 8000 dinarjev. Poslal sem

pritožbo, vendar odgovora ni bilo in sem plačal. Po šestih letih sem se

preselil v Maribor, kjer je bilo delovanje že bolj razširjeno. Pojavil se je

drug problem: verska nestrpnost. Ko so ljudje zvedeli, da je naše

delovanje prepovedano, so nas nekateri zaradi verske nestrpnosti

prijavljali. Po navadi so poklicali policijo in nas odpeljali na policijsko

postajo, kjer so naredili zapisnik, ki je šel dalje k sodniku za prekrške v

Mariboru. Napisali so obtožnico, da smo prekršili zakon, češ da smo ljudi

silili z literaturo. Vendar to ni bilo res, mi smo jim samo pokazali literaturo

in jih vprašali, če jo želijo brati. Naših izjav niso upoštevali. Sodnik je

določil kazen od 2000-3000 dinarjev. Največkrat so me aretirali pred

kakšno hišo, na ulici. Pošiljal sem pritožbe, v katerih sem pojasnil, da

nismo nikogar silili v to, pojasnil sem potek dela, naše delovanje.

UDV mi je celo grozila, da bom ostal brez dela. Takrat sem delal v tovarni

TAM in dve leti po zaposlitvi sem bil po nalogu UDV-ja tudi odpuščen. Kar

nekajkrat so mi naredili hišno preiskavo, mi razmetali stanovanje, ker so

iskali versko literaturo in Biblijo. Odpeljali so me v zapor, kjer so me sredi

noči budili in zasliševali ter spraševali po imenih ostalih Jehovovih prič.

Ker niso zvedeli ničesar, so me izpustili ter mi iz šestih let zaporne kazni

  33

znižali na dve leti zaporne kazni, ki sem jo odslužil v mariborskem zaporu.

Kasneje sem imel velike težave pri iskanju zaposlitve, ker so me skoraj

povsod zavrnili. Na koncu sem dobil delo v Metalni v Mariboru kot visoko

kvalificiran delavec in tu ostal do upokojitve.«100

Vrhovno sodišče LRS Slovenije v Ljubljani je 7. 3. 1953 pod predsedstvom

Mateja Dolničarja ob sodelovanju dr. Juharta Albina zaradi kaznivih dejanj

po členu 117/I KZ obsodilo Jožeta Majcna, Bolfenka Močnika, Marjeto

Jelenko in Marjeto Kukovec. Obsodili so jih zaradi tega, ker so širili

ljudstvu in državi sovražne ideje, s tem da so v času po osvoboditvi, še

posebej pa v letu 1951 in v prvi polovici leta 1952 bili pripadniki

»jehovske« verske organizacije, katere obstoj in delovanje v FLRJ ni

dovoljen.

Obsojeni so bili :

‐ Jože Majcen na dve leti strogega zapora,

‐ Bolfenk Močnik na eno leto in šest mesecev strogega zapora,

‐ Marjeta Jelenko na devet mesecev strogega zapora,

‐ Marjeta Kukovec na devet mesecev strogega zapora.

Obsodili so jih pridobivanja novih članov, zbiranja denarnih sredstev od

članov, širjenja ilegalne literature. Označili so jih za eno izmed najbolj

mračnjaških verskih organizacij, ki ne priznava nobene oblasti ter se

udejstvuje propagandno in organizatorno. Bolfenk Močnik je bil obsojen,

ker naj bi zastopal in propagiral ideje, ki so v nasprotju z zakonitostjo in

sovražne ljudski oblasti.101

Okrožno javno tožilstvo v Mariboru, kazenski oddelek 1175/52 K/U (št.

206/52), je na osnovi člena. 35 in člena 22. ZKP obtožilo Jožeta Majcna,

Bolfenka Močnika, Marjeto Jelenko, Marjeto Kukovec, da so v času po

shodih in še posebej v letih 1951 in prvi polovici leta 1952 v Mariboru

ustanavljali in vodili družbo, ki meri na to, da bi na protiustavni način

                                                            100 Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom, 5. 10. 2007. 101 Sodba v imenu ljudstva (št. 206/52), dokument v lasti Jožeta Majcna.

  34

zrušila oblast delovnega ljudstva ter da bi izpodkopavala vojaško in

obrambno moč države. Občane naj bi naščuvali proti obstoječi družbeni

ureditvi.102

Leta 1947 so na Ministrstvo za notranje zadeve v Beogradu vložili prošnjo

za registracijo verske skupnosti Jehovovih prič. Na to prošnjo niso dobili

nobenega odgovora. Ravno v tem času so Rudolfa Kalleta, Dušana Mikića

in Edmunda Stopnika v Zagrebu obsodili na smrt ter jih kasneje pomilostili

na zaporno kazen. Razmere so bile dokaj napete. Nikakor ni bilo logično,

zakaj jih ne bi priznali kot uradno versko skupnost, saj so jih ljudje poznali

drugod po svetu, v demokratičnih deželah so bile priznane. Država pa jih

je obtožila za državo sovražne posameznike, za prepovedano versko

organizacijo.103

Leto 1953 je bilo prelomno leto, kajti 9. septembra 1953 je bil v Beogradu

sprejet Zakon o upravnem položaju verskih skupnosti in Jehovove priče so

bile uradno in zakonito registrirane.

Dr. Lovro Šturm je podrobneje komentiral nekatere člene ZVSVS104:

- 4.člen: Laičnost države in enakopravnost verskih skupnosti: v 2.

odstavku 4. člena zakon določa, da se država »zavezuje k polnemu

spoštovanju tega načela v medsebojnih odnosih z verskimi skupnostmi in

k sodelovanju z njimi pri napredku človekove osebe in skupnega

dobrega.«

- 5.člen: Verske skupnosti kot splošno koristne organizacije: zakon

opredeljuje verske skupnosti kot splošno koristne organizacije. Najbolj

splošen kriterij, poleg drugih specifičnih, je prizadevanje verskih skupnosti

za »osmišljanje bivanja na polju verskega življenja« (1. odst.). »Država

spoštuje njihovo identiteto in vzpostavlja z njimi odprt in trajen dialog ter

razvija oblike trajnega sodelovanja« (2. odst.). Zakon pravi, da država

»spoštuje«: izraz »spoštuje« se bistveno razlikuje od izraza »tolerira«.                                                             102 Sodba v imenu ljudstva (št. 206/52), dokument v lasti Jožeta Majcna. 103 Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom, 5. 10.2007. 104 Zakon o verski svobodi verskih skupnosti.

  35

- 6.člen: Temeljna načela delovanja verskih skupnosti: zakon zagotavlja

individualno in kolektivno versko svobodo. Glede na določbo 4. člena

(spoštovanje verskih skupnosti) je logično, da država nobene verske

skupnosti ne sili v registracijo. 105

Na žalost v arhivu Republike Slovenije in zgodovinskem arhivu v Ljubljani

nisem našla dokumentov oz. prekrškov Jehovovih prič za to zgodnje

obdobje od leta 1952 dalje. Del arhiva so obnavljali in selili, zato je bilo

delo oteženo. Sem pa večjo pozornost usmerila kasnejšemu obdobju, po

letu 1970, ko so priče preganjali zaradi odklanjanja orožja in služenja

vojaškega roka.

                                                            105 Vlada RS, Urad za verske skupnosti, št. 080/04.

  36

7. PREGANJANJE ZARADI ODKLANJANJA SLUŽENJA VOJAŠKEGA ROKA IN ZARADI ODKLONITVE OROŽJA

Deklaracija človekovih pravic, ki jo je sprejela in razglasila Generalna

skupščina Združenih narodov 10. 12. 1948 z resolucijo št. 217 A (III),

jasno pravi v naslednji členih:

‐ 9. člen: Nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan.

‐ 10. člen: Vsakdo je pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih

in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega upravičen

ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred

neodvisnim in nepristranskim sodiščem.

‐ 12. člen: Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim

vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v

njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na

njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva

pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.

‐ 18. člen: Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in

veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje

ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje,

bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z

izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem

obredov.

‐ 19. člen: Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja,

vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega

mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije

in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.106

Komunistična oblast teh pravic ni upoštevala in jih je kršila. Pri mnogih

Jehovovih pričah so bile kratene človekove pravice, predvsem s tem, da

so jih obsojali na zaporne kazni zaradi njihovega verskega prepričanja, ker

niso hoteli odslužiti vojaškega roka ali pa se udeležiti orožnih vaj.

                                                            106 Deklaracija Človekovih pravic, 1948, str. 2-5.

  37

Komunistična oblast jih je obsojala po:

‐ Členu 201/1: Neizpolnitev ukaza in odrekanje pokornosti (zaporna

kazen od enega do deset let).

‐ Členu 202: Zavračanje orožja in vojaške obleke (zaporna kazen od

šestih mesecev do treh let).

‐ Členu 214: Zavračanje vojaškega poziva in izmikanje vojaškemu

služenju (zaporna kazen do enega leta).107

Za razliko od Ustave iz leta 1946, ki je izrecno zagovarjala svobodo vesti,

je človekova svoboda popolno izostala iz besedila Ustave SFRJ iz leta

1974. Ko so pripadnike Jehovovih prič poklicali na služenje vojaškega

roka, so ti avtomatsko postali »prestopniki«, s tem ko so odklonili orožje

ter se tako soočili z inkriminacijo iz 202. člena KZ SFRJ. Edino »zdravilo«

za njihovo nepokorščino je bila kazen od enega do desetih let. To, kar pa

je v teh primerih še hujše in še bolj absurdno, pa je dejstvo, da se po

prestani zaporni kazni celotna procedura ponovi: zopet vpoklic na služenje

vojaškega roka, ponovna odklonitev sprejema orožja, ponovna obsodba,

ponovno prestajanje kazni; potem pa ponovno še en tak ciklus. S pravne

plati to nakazuje, da se taka oseba po višini kazni, ki jo je moč izreči,

pravno enači z morilcem.108

Dr. Djordji Marjanovič v intervjuju za Teleks pojasnjuje, da je storilec po

vesti tisti posameznik, ki pride v konflikt z zakonom, ko ne sledi zapovedim

zakona, temveč sledi zapovedim svoje vesti, katera odstopa od redne,

običajne. Ko Ustava SFRJ prizna svobodo veroizpovedi, daje človeku

pravico, da se preda nekemu posebnemu in moralnemu redu, ki je potem

nad njim samim. Kršitev zapovedi vere je za vernika odpadništvo od Boga,

zoperstavljanje Bogu, izguba lastne osebnosti. Svoboda vesti, ki je bila

prejeta tudi v Ustavi SFRJ, lahko pomeni samo eno: vsak človek ima

pravico do tega, da ga ne silijo v dejanja proti njegovi lastni vesti.109

                                                            107 O odklonitvi orožja, Teleks, 24. 9. 1987, str. 30. 108 Prav tam, str. 31. 109 Prav tam, str. 31

  38

Kaznivo dejanje odklonitve sprejema in uporabe orožja najdemo v Zakonu

o vojaških kaznivih dejanjih.110 Po 34. členu tega zakona se s kaznijo

odvzema prostosti do treh let kaznuje »vojaška oseba«, ki se izmika

vojaški službi zaradi verskega ali kakšnega drugega osebnega

prepričanja. Odklonitev sprejema in uporabe orožja v mirnem času se je

kaznovala kot neizpolnitev ukaza in odrekanje pokornosti.111

V Kazenskem zakonu SFRJ se inkriminacija iz 327-a člena KZ pojavlja v

popolnoma nespremenjeni obliki v 1. odst. 202. člena. Zakonodajalec pa

je kaznivost za to dejanje omilil v 2. Odst, za tistega vojaškega obveznika,

»ki brez opravičenega razloga noče sprejeti od pristojnega organa orožje,

ki mu je dodeljeno v zvezi z službo oboroženih sil.« Za dejanje iz 1. odst.

202. člena je kazen zapor od enega do deset let.112

Storilci kaznivega dejanja odklonitve sprejema in uporabe orožja so

najpogosteje pripadniki treh malih krščanskih verskih skupnosti113. Po

pravni naravi sodijo dejanja iz 202. člena KZ SFRJ v skupino t.i. delicta

militaria propria, kar pomeni med dejanja, ki jih lahko stori samo oseba z

določenim vojaškim statusom. Pri kaznivem dejanju iz 1. odst. 202. člena

KZ SFRJ je potrebno, da ima storilec status vojaške osebe114, pri dejanju

iz 2. odst. istega člena pa status vojaškega obveznika. V sodni praksi je

bilo postavljeno vprašanje, ali lahko stori tako kaznivo dejanje tudi

obveznik, pri katerem je status vojaka vzpostavljen s prisilno privedbo te

osebe v vojaško enoto na odsluženje vojaškega roka. Zavzeto je bilo

stališče, da odgovornosti po 202. členu ne more izključiti dejstvo, da

dotična oseba v trenutku odklonitve orožja ni v uniformi in da ni dala

svečane zaobljube. Čudno je, da je sploh mogoče zadolžiti nabornika z

orožjem, še preden je oblekel vojaško uniformo.115

                                                            110 Uradni list FLRJ, št. 107/48. 111 2. odst. 327 člena KZ. 112 O odklonitvi orožja, Teleks, 1. 10. 1987, str. 28. 113 Nazarenci 42%, Jehovove priče 31%, adventisti 27%. 114 Za vojaško osebo se po 5. odst. 113. člena KZ SFRJ štejejo: vojak, ki služi vojaški rok, gojenec vojaške šole, aktivni nižji oficir, oficir ali vojaški uslužbenec, oseba iz rezervnega sestava, dokler je kot vojaški obveznik na vojaški dolžnosti in civilna oseba, ki opravlja določeno vojaško dolžnost (O odklonitvi orožja, Teleks, 1. 10. 1987, str. 29). 115 Prav tam, str. 28.

  39

Veliko dilemo pa sproža tudi dejstvo, da so osebe, ki so bile že enkrat

obsojene zaradi odklonitve služenja vojaškega roka, lahko ponovno

obtožene za isto krivo dejanje večkrat. To dejanje bi moralo biti pojmovano

kot enkratno kaznivo dejanje, ki se lahko stori samo enkrat v življenju. Po

prestani kazni bi morali tako osebo izbrisati iz vojaške evidence in nikoli

več je ne bi smeli vpoklicati na služenje vojaškega roka. To pa zato, ker je

ta oseba že »plačala« s svojo prostostjo za svojo pokornost vesti oziroma

za svojo nepokornost zakonu. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da ni

razlike med kaznivim dejanjem iz 202. člena in dejanjem iz 201. člena KZ

SFRJ. Če bi se dopustilo dvakratno ali večkratno za tako ali podobno

odločitev po vesti, bi to pomenilo ponovno sojenje isti odločitvi po vesti in

kršenje procesnega načela. To pomeni, da velja kruto stališče, ki omogoča

neomejeno število novih postopkov proti eni in isti osebi za eno in isto

življenjsko opredelitev. To pomeni, da je npr. opredelitev za krščansko

skupnost Jehovovih prič za občana hkrati opredelitev za vlogo

doživljenjskega zapornika (z daljšimi ali krajšimi prekinitvami med dvema

obsodbama).116

Branko Klarič je v svojem prispevku za Nedeljski dnevnik pojasnil:

»Jehovove priče želijo ohraniti čisto vest pred Bogom in pred ljudmi na ta

način, da ne želijo sodelovati v nobenih zadevah, ki so povezane z vojsko

ali politiko. V tem pogledu so nevtralni. Dolžni so vero dokazovati z deli,

kar pomeni, da svojo ljubezen do ljudi vsega sveta pokažejo s tem, da se

ne učijo, kako bi jih ubijali. Velika večina držav sveta upošteva takšno

stališče ali pa kvečjemu le enkrat kaznuje. Pri nas pa se ugovor vesti

enači z najhujšim zločinom. Čeprav naša dežela ne bo nikoli napadla

druge zaradi miroljubne politike, ki jo vodi, pa vseeno napada tiste, ki ne

želijo delati proti svoji vesti. Poleg tega je vsa zadeva obogatena še z

drugačnimi absurdi. Po prestani kazni se od Jehovovih prič pričakuje, da

so zgledni državljani, prevzgojeni. Vendar kako naj kdo ljubi domovino, ki

ga preganja od 19. do 30. leta in zapira? Tako preživi najboljša leta med

dejanskimi sovražniki naše dežele, med ljudmi, ki so slovesno zaprisegli

zvestobo pri vojakih in potem to poteptali s tem, da so kradli, posiljevali                                                             116 O odklonitvi orožja, Teleks, 8. 10. 1987, str. 26.

  40

tiste, ki naj bi jih branili v primeru vojne. »Če je kdo v majhnem zvest, je

zvest tudi v velikem« - pravi pregovor. Tako predstavljajo zapor in še

posebej ponavljajoče se kazni veliko preizkušnjo za vest vsake Jehovove

priče. Najprej si sojen zaradi ugovora vesti, potem pa postavljen v okolje,

ki je sovražno razpoloženo do ureditve, ki te je sodila. Normalna posledica

tega bi bila, da tudi sam postaneš sovražnik Jugoslavije. Nobeno nasilno

poseganje v sicer pozitivno šolano vest ne more imeti dobrih posledic.«117

V delu Jugoslovanskega tiska je bila objavljena sodba Vojnega sodišča v

Beogradu, ki je 1. oktobra 1986 30-letnega Ivana Čečka118 obsodilo na 5

let zapora. Obsojeni je že tretjič prostovoljno sprejel zapor kot zamenjavo

za vojaško uniformo, kajti dvakrat je bil že obsojen: prvič 1979. leta na

Vojaškem sodišču v Skopju na 4 leta, drugič 1983. leta na Vojaškem

sodišču v Zagrebu na 5 let zapora. Tako je že bil v zaporu od svojega 23.

do 30. leta. Ivan Čečko, ki je pripadnik verske skupnosti Jehovovih prič, je

storil tri kazniva dejanja proti oboroženim silam po kazenskem zakonu

SFRJ (zavrnil je ukaze in sprejem ter uporabo orožja, ni se odzval pozivu

in se izognil vojaški službi). Objava sodbe zoper Čečka je spodbudila

veliko pozornosti in odprla nekatera vprašanja. Predsedstvo republiške

konference ZSMS je nedavno obravnavalo pobudo o civilnem služenju

vojaškega roka. Pobudo o civilni službi je prvič predstavila javnosti

delovna skupina za mirovna gibanja pri RK ZSMS, razlog za to pa so bili

tisti posamezniki, ki so zaradi različnih vzrokov odklanjali služenje

vojaškega roka in so jih zaradi tega obsojali na zaporne kazni. Med drugim

so poudarili: »Vemo, da so najpomembnejši branik naše svobode ljudje.

Prav zato mislimo, da se ne smemo vnaprej odrekati posameznikov (tudi

oporečnikov) glede njihovega prispevka k varnosti družbe. Smo za to, da

tudi takšne, ki odklanjajo usposabljanje za oborožen boj, vključimo v

obrambne napore družbe. Ne strinjamo se s tem, da takšne ljudi obsojamo

na zaporne kazni in s tem iz njih mogoče celo delamo potencialne

sovražnike našega sistema.«119

                                                            117 Zgodba naše vesti, Nedeljski dnevnik, 23. 11. 1986, str. 8. 118 Več o njegovem preganjanju je napisano pod naslovom “Doživetja posameznih preganjanih Jehovovih prič”. 119 Raje v zapor kot v uniformo, Nedeljski Dnevnik, 25. 10. 1986, str. 4.

  41

O primeru Ivana Čečka pa je predsedstvo RK ZSMS sprejelo (na seji 16.

oktobra 1986) naslednjo opredelitev: »Glede na naše kongresne

opredelitve smo z obžalovanjem (v Delu 4. oktobra) prebrali poročilo s

sojenja proti Ivanu Čečku, ki ga je Vojaško sodišče (tokrat v Beogradu že

tretjič in »dokaj nerado«) razglasilo za krivega in ga obsodilo na 5 let

zapora, ker zavrača služenje vojaškega roka. Obsodilo ga je po tem, ko je

zaradi svojega verskega prepričanja oziroma zaradi ugovora vesti že bil

obsojen za odklanjanje služenja vojaškega roka na skupaj 9 let zapora in

je 6 let kazni tudi prestal. Obsodilo ga je v njegovem tridesetem letu, torej

v letu, ko se izteka obveznost služenja vojaškega roka zaradi starostne

omejitve nabornikov.

Zavedamo se, da pravna osnova za tako odločitev obstaja. Vendar se

nam zdi reševanje problema ugovora vesti na takšen način (s

ponavljajočimi se kaznimi) slabo in neprimerno ter neskladno z načeli

socialističnega humanizma in najhumanejše družbe, za kakršno se tako

radi razglašamo. Prav zaradi tega smo na 12. kongresu ZSMS med

drugim sprejeli tudi pobudo za razpravo o civilnem služenju vojaškega

roka (kot možni premostitvi problema ugovora vesti) in o čimprejšnji

ukinitvi ponavljajočih se kazni za tiste, ki so obsojeni zaradi odklonitve

služenja vojaškega roka. V ZSMS smo se, se in se bomo bojevali proti

vsakršni represiji in pregonu drugače mislečih in proti političnemu

fabriciranju »notranjega sovražnika«.120

O tem kako nesmiselno je celotno sojenje potekalo, je Marko Hren121 v

Delu zapisal: »Djuru Žegarcu, Jehovovi priči, je vojaško sodišče v Zagrebu

                                                            120 Mladinska pobuda za razpravo, Delo, 4. 11. 1986 121 Rojen 26. aprila 1959. Civilno-družbeni aktivist, mirovnik, matematik. V celotnih osemdesetih ena ključnih oseb novih družbenih gibanj, zlasti mirovnega gibanja, ter povezovalni člen med slovenskimi gibanji ter mednarodnim mirovnim gibanjem. Član sveta WRI (World Resisters International). Leta 1986 urednik Mirovnih zvezkov. Februarja 1988 pobudnik ustanovitve koordinacije novih družbenih gibanj, ki iniciira peticijo z zahtevo po referendumu o ustavnih amandmajih. Tako kot Janez Janša in Igor Omerza zaposlen na Mikro Adi, infrastrukturni bazi politične alternative. Med hišno preiskavo na Mikro Adi služba državne varnosti posebno pozornost nameni Hrenovemu besedilu Poziv k nenasilnemu odporu v primeru represije. Član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic. Dejaven zlasti pri internacionalizaciji problema človekovih pravic v Sloveniji; za potrebe Odbora navezoval stike s predstavniki evropskih civilno-družbenih iniciativ ter s parlamentarci evropskih držav. Urednik neodvisne mednarodne publikacije Independent Voices. Leta 1990 kandidira na volitvah kot nosilec neodvisne liste novih družbenih gibanj. Po letu 1990

  42

zaradi odklanjanja uniforme po 201. členu prvi odstavek (odklanjanje

izvrševanja ukaza) KZJ izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora.

Kvalifikacijo posebno hudega dejanja (čl. 201, tretji odstavek v zvezi s

prvim odstavkom), ki je bila prvotno predvidena v obtožnici in za katero je

predvidena kazen od enega do deset let zapora, je na glavni obravnavi

spremenil že sam vojaški tožilec. Milejša kvalifikacija kaznivega dejanja

odklanjanja vojaške službe je tako prvi velik uspeh branilcev oporečnikov

pri nas. V vseh drugih točkah, ki sta jih poudarjala zagovornika Djure

Žegarca, vojaško sodišče ni popustilo. Nekatere točke je ignoriralo,

nekatere pa zavrnilo.

Med zavrnjenimi je najpomembnejša zahteva obrambe, da se ponovno

naredi izvedensko mnenje o sposobnosti Žegarca za služenje vojaškega

roka. Zadnje tovrstne preglede so strokovnjaki opravili ob naboru, od

tedaj pa je minilo 12 let. Vsakomur je jasno, da se v tako dolgem času,

posebej pa v tako težkih okoliščinah, ki jih je imel ob neprestani represiji

Žegarac, lahko psihično in fizično zdravje in sposobnosti precej

spremenijo. Sodišče je zavrnilo tudi dilemo, češ da Žegarac nikoli ni bil

vojak in da torej ne more biti obsojen za dejanja, ki jih lahko po zakonu

zagrešijo samo vojaške osebe. Ostaja teza, da je človek vojak, takoj ko

prestopi prag kasarne, pa če ta korak naredi sam ali pa če ga nasilno

privedejo. Vojak lahko torej človek postane prisilno. Kakšen smisel ima

to, lahko samo ugibamo. Dilema, ki se ji vojaško sodišče vztrajno izogiba

in ki tudi na tokratni obravnavi ni doživela komentarja s te strani, pa je

naslednja: oporečniki zavračajo vojaško službo v celoti in zavračanje

posameznih opravil znotraj vojaške službe (prejem uniforme, orožja

itd.) je posledica tega dejanja. Vojaška služba je ustavna dolžnost, vendar

se po ustavi za odklanjanje dolžnosti lahko kaznuje samo v primeru, če

tako odklanjanje inkriminira zakon. Noben zakon pa ne inkriminira

zavračanja vojaške službe.«122

                                                                                                                                                                   soustanovitelj Mirovnega inštituta ter aktivist avtonomnega kulturnega centra Metelkova (Svetovni biografski leksikon, 1994, str. 422). 122 Zaradi odklanjanja uniforme dve leti in 6 mesecev zapora, Delo, 11. 5. 1988, Marko Hren.

  43

Uredništvo Dnevnika je po objavi sodbe zoper Ivana Čečka zaprosilo

predsednika Vojaškega sodišča v Ljubljani, magistra Djura Vlaisavljevića, za mnenje o možni smeri urejanja tovrstne problematike. Magister

Vlaisavljević je odgovoril: »Menim, da je zakonska regulativa glede pravic

in dolžnosti služenja vojaškega roka jasna in ne povzroča nikakršnih dilem.

Obveznost je splošna, zajema vse fante ustrezne starosti, jih izenačuje in

obravnava enakopravno ter ne predvideva nikakršnih izjem glede možnosti

neizpolnitve obveznosti zaradi negativnega stališča do služenja vojaškega

roka, niti zaradi verskega ali kakšnega drugega prepričanja, zaradi

katerega posameznik odklanja služenje vojaškega roka. Zato ne bi dalje

razglabljal o tem, da je služenje vojaškega roka čast in dolžnost vsakega

državljana, ki ga zadeva, ter o patriotskih spodbudah, ki bi morale biti

prisotne pri proučevanju te tematike, saj gre za vprašanja dolžnosti učenja

vojaških spretnosti, povezanih z obrambo države in ohranjevanjem naše

neodvisnosti in ozemeljske nedotakljivosti. Zato pride obveznik - rekrut, ki

zaradi nekih svojih razlogov, tudi verskega prepričanja, ne izvrši te svoje

obveznosti, se neupravičeno ne odzove pozivu na služenje vojaškega roka

v položaj, v katerem dela, in stori nekaj kaznivih dejanj. Če se ne odzove

pozivu na služenje vojaškega roka, stori kaznivo dejanje neodzivanja na

poziv in izogibanja vojaški službi po členu 214 odstavek 1 KZ SFR

Jugoslavije (KZJ). Če se pozivu na služenje vojaškega roka odzove (se po

pozivu javi v ustrezni enoti na odsluženje vojaškega roka) ali ga v enoto

privedejo prisilno, če se prej pozivu ni odzval, v obeh primerih pa mu

hočejo dati orožje, on pa ga noče sprejeti (iz kakršnegakoli razloga), stori

kaznivo dejanje zavračanja orožja po čl. 202 odstavek 1 KZJ, če pa zavrne

sprejem vojaške uniforme, stori kaznivo dejanje zavračanja izvršitve ukaza

po čl. 201 odstavek 1 KZJ. Torej kazensko-pravna določila niso sporna,

vedno pa s predpostavko, da gre za fizično in psihično zdravo osebo oz.

osebo, sposobno za vojaško službo. Menim tudi, da ni treba pojasnjevati

posameznih kazensko-pravnih institutov, ki bi jih lahko uporabili ob

različnih načinih postopkov, ki imajo (predstavljajo) znamenja omenjenih

kaznivih dejanj, kot je qestio facti vsakega primera. Tako se v primeru

neodzivanja pozivu in prisilne privedbe v enoto ter zavračanja ponujenega

orožja po prihodu v enoto praviloma odgovarja samo za kaznivo dejanje

  44

zavračanja sprejema orožja (čl. 202, odst. 1 KZJ), ne pa za neodzivanje

pozivu (čl. 214 odst 1 KZJ), ker to kot težje in glavno kaznivo dejanje

konsumira, zajame lažje dejanje. Enako je pri konkurenti kaznivih dejanj

zavračanja izvršitve ukaza (glede zavrnitve vojaške uniforme) s kaznivim

dejanjem po čl. 202 odst. 1 KZJ. Tudi v tem primeru se uvede postopek

samo po kaznivem dejanju iz čl. 202 odst. 1 KZJ. V omenjenih primerih gre

za sovpadanje kaznivih dejanj in primere tako imenovane inkluzije in

konsumacije, ker lahko skupne kriminalne količine (torej tudi tiste, ki

predstavljajo lažja dejanja) in concreto smatramo kot vključene, inkludirane,

v glavnem težja dejanja, rešujemo pa jih s kaznijo za glavno dejanje. In

nasprotno - če obvezniku - rekrutu niso ponudili orožja, ponudili pa so mu

vojaško uniformo, ki pa je noče sprejeti, stori in bo odgovarjal za kaznivo

dejanje zavračanja izvršitve ukaza po čl. 201 odst. 1 KZJ. Če pa se po

pozivu ni javil v enoto in so ga tja privedli ter je zavrnil, da bi sprejel in

oblekel vojaško uniformo, stori in bo odgovarjal tako za kaznivo dejanje

neodzivanju pozivu kot za kaznivo dejanje zavrnitve izvršitve ukaza, ker v

tem primeru ne pride do uporabe konsumacije in inkluzije, saj gre za

kaznivi dejanji enake družbene nevarnosti ter kriminalni količini, ki

predstavljata znake vsakega od omenjenih dejanj, obdržita svojo

samostojnost. Ker me je uredništvo prosilo, naj o problematiki primerov

obveznikov rekrutov, ki ob prihodu v enoto na odsluženje vojaškega roka

zavračajo sprejem orožja in s tem storijo hudo kaznivo dejanje zavračanja

sprejema in uporabe orožja po čl. 202 odst. 1 KZJ, za katerega je

predvidena kazen zapora od enega do desetih let (pri čemer gre trenutno

samo za primere versko razpoloženih oseb, pripadnikov sekte Jehovovih

prič), povem svoje stališče glede kazensko pravne regulative, ki se nanaša

na takšne postopke, in osebno mnenje o tej inkriminaciji sem v prejšnjih

odstavkih skušal poenostavljeno prikazati način obravnavanja in reševanja

takšnih delinkventnih primerov pred vojaškimi sodišči, ki so edino pristojna

za razsojanje o teh kaznivih dejanjih. Menim, da je inkriminacija člena 202

KZJ nujna in da jo je treba uporabljati brezrezervno in brez izjeme.

Nemogoče si je zamisliti bivanje in učenje vojaških spretnosti v JLA brez

orožja. Pametnim ljudem je menda jasno, da Jugoslavija kot bratska

skupnost enakopravnih narodov in narodnosti lahko ostane neodvisna in

  45

varna, še posebej če upoštevamo dokaj težki in zapleteni položaj v svetu,

samo z močno, sodobno opremljeno in dobro izurjeno armado. Zato izjem ne

bi smelo biti oziroma jih ne bi smeli upoštevati. Možno pa je kriminalni

pregon zadevnega kaznivega dejanja usmeriti v izključitev možnosti

ponovitve kaznivega dejanja, tako da takšnemu obvezniku rekrutu, potem

ko je bil obsojen za kaznivo dejanje zavrnitve sprejema orožja in je kazen

prestal, drugič orožja ne ponudijo. Toda, kot je bilo že prej poudarjeno,

delinkventno obnašanje takšnih oseb še ostane. To se kaže v tem, da

tedaj, ko jim orožja sploh ne ponudijo, zavračajo vojaško uniformo in torej

hočejo, da bi sploh ne bili v vojaških enotah. Nemogoče si je namreč zamisliti

bivanje vojaka v enoti brez uniforme. Zato menim, da res ni možnosti in

tudi ni potrebe, da bi takšne primere obravnavali kot nekaj posebnega,

ampak kot vsako drugo delinkvenco, za zdaj pa tudi ni posebnih razlogov za

spremembo kazenske politike, kar ne bi veljalo v primeru resnega povečanja

te delikvence, ko bi bilo treba z vidika specialne in še posebej splošne

preventive nujno poostriti kazensko obravnavanje. Vere kot zasebne

zadeve vsakega Jugoslovana ni mogoče upoštevati, posebno ne, ko gre

za obrambo države. Če bi sploh šli v izjeme, je treba povedati, da imamo v

Jugoslaviji več kot trideset verskih skupnosti, ki bi gotovo imele tudi svoje

specifične zahteve (od prehrane do verskih obredov in podobno). V celotni

problematiki je pravo vprašanje pravzaprav naslednje: za kakšen ugovor

vesti gre? Ali ta ugovor vesti prispeva k varnosti države, krepitvi njenega

obrambno zaščitnega sistema, ali pa gre za zavest, ki izraža ideologijo,

nasprotno interesom delavskega razreda Jugoslavije?« 123

Aleksandar Plavevski v Politiki ekspres istočasno odgovarja, da vse

skupaj kaže, da je ta pobuda prevzeta od družbenopolitičnih sistemov, ki

nimajo ničesar skupnega s samoupravljanjem, pa je zato tudi jasno, da mu

takšne in podobne tendence tudi ne morejo koristiti. Neverjetno je, kako

pobudniki sploh morejo usposabljanje v JLA omenjati kot »usposabljanje

za nasilje nad ljudmi«. Pri tem pozabljajo, da bi nam bilo morebitno vojno

stanje vsiljeno in da to ne bi bilo niti normalno niti humano. Zmotno je

                                                            123 Zakoni so nedvoumni, Dnevnik, 21. 10. 1986, str. 12  

  46

misliti, da bi takšno stanje lahko presegli s pasivnim odporom ter

pričakovanjem usmiljenja napadalca zaradi »drugačnih pogledov na svet«

nekaterih. Težko je sprejeti, da bi zaradi zasebnega razumevanja

posameznikov slabili enotnost in učinkovitost obrambe domovine, za

katero delavec odvaja precejšen del svojega dohodka. Pričakovati bi bilo,

da razprave o tej pobudi ne bi končali samo v okviru Slovenske ljudske

obrambe. Gre namreč za obrambo SFR Jugoslavije.124

Metod Klemenc se ni strinjal z besedami Aleksandra Plavevskega. Sam

pojasnjuje: »Človek, zaradi katerega pišem, je bil pred kratkim ponovno

obsojen pred vojaškim sodiščem zaradi tega, ker ni hotel obleči vojaške

uniforme in prijeti za orožje. Štirinajst let naj bi preživel po raznih zaporih,

samo zaradi tega, ker je zaradi ugovora vesti sklenil nadaljevati svoje

trpljenje, ki si ga je naložil iz svojega verskega prepričanja. Človek je kot

jaz, kot vi, ki prebirate te vrstice. Ljudje, menim, da je obdobje mračnega

srednjega veka minilo, saj smo že na prehodu v 21. stoletje, ko naj bi se

ideali humanistov in ideali Ustanovne listine OZN o človekovih pravicah

vsaj malce uresničili. Ne vem, česa naj bi se odgovorni v JLA zbali zaradi

uvedbe civilne vojaške službe. Iz članka Barbare Goričar (Sobotna priloga

Dela z dne 19. 10. 1986) vidimo, da je odstotek tistih, ki se v sosednji

republiki Avstriji odločijo za civilno vojaško službo sila majhen (3-4 %). Mar

ne bi mogla SFRJ kot voditeljica neuvrščenih posnemati Avstrije? Tistih

nekaj odstotkov ne bi oslabilo vojaške moči naše armade? Ti, ki zavračajo

uniformo in puško, pa naj bi služili kot bolničarji, snažilci, tehniki, vrtnarji

itd. v civilnih službah pod okriljem sekretariata za notranje zadeve za

obdobje, kot je predpisano za vojaško službo. Nekateri konservativci se

bojijo, da bi se s tem dejanjem zrušila politična stavba Jugoslavije. Svet se

vrti dalje in poti nazaj ni. Vedno se rojeva novo in vse se spreminja.

Spremenimo naše gledanje, saj je vsak človek svet zase in ga zaradi

ugovora vesti ne zapirajmo med pripornike-zločince. Komu je Ivan Čečko

storil kaj hudega? Čas je, da se v nas zgane trohica človečnosti in da s

skupnimi napori zamenjamo nesmiselni zakon z boljšim zakonom, vrednim

                                                            124 Zakoni so nedvoumni, Dnevnik, 21. 10. 1986, str. 12

  47

človeškega dostojanstva. Kot človek se čutim prizadet in vam pišem, ne

da bi hotel koga žaliti. Mislim, da z mojim mišljenjem nisem osamljen«.125

                                                            125 Zakoni so nedvoumni, Dnevnik, 21. 10. 1986, str. 12

  48

8. USTAVA IN UGOVOR VESTI

O ugovoru vesti govorimo, ko vest brani posamezniku, da uporablja nasilje

kot način reševanja problemov, da sodeluje pri načrtovanju in uporabi

sredstev za izvajanje nasilja, da se usposablja za izvajanje nasilja, da

sodeluje v organizacijah, ki so namenjene izvajanju nasilja. Pravico do

ugovora vesti so v nekaterih državah uvedli že na začetku stoletja, pri nas

pa so se razprave o pravici do ugovora vesti sredi osemdesetih let šele

začele. Ta pobuda za priznavanje ugovora vesti, ki jo je podprl tudi

Kongres slovenske mladine v Krškem, deloma pa tudi Zvezni kongres v

Beogradu, je bila najbolj napadalna, kot protiustavna, kot modna pobuda

peščice posameznikov.126

V javnih občilih se je večinoma govorilo o ugovoru vesti na verski osnovi,

ali še natančneje, o Jehovovih pričah. Razlog za to je bil preprost:

Jehovove priče so v Sloveniji bile edine, ki so si upale in ki so imele

notranjo moč jasno opredeliti svojo vest in na njeni podlagi zavrniti vojaški

stan. Ostali oporečniki so bili t.i. latentni oporečniki, ki so se v večini

primerov prepustili usodi, pri čemer so svojo vest zavili v pajčolan

neprilagodljivosti »norosti«, ali pa so se poskušali izmakniti z dobro

premišljenimi prijemi. Versko šolana vest daje prepričanje o večnem

življenju, tako ali drugače, z zakonom karme ali z reinkarnacijo, z

življenjem v nebesih in ne zgolj z »življenjem v svojih delih, ki jih svetu

zapustiš«. S tem vedenjem imajo verniki večjo notranjo moč in prepričanje,

na drugi strani pa tiste, ki niso globoko verni, konflikt med vojaškimi

oblastmi in njihovo vestjo nemalo kdaj popolnoma zlomi, zlomi do te mere,

da svoje vesti niti ne zmorejo opredeliti.127

Jeseni 1985 je skupina Jehovovih prič, ki je tisti čas preživljala zaporno

kazen zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka v različnih zaporih v

Sloveniji (vsako leto je v Slovenskih zaporih do 20 pripadnikov Jehovovih

prič), poslala skupno pismo Komisiji za odnose z verskimi skupnostmi. V

                                                            126 Informativni tednik Dela, Teleks, 21. 5. 1987, str. 21. 127 Civilna služba po Jugoslovansko, Mladina, št. 33, 10. 10. 1986, str. 6.

  49

njem poudarjajo, da je vera sicer stvar vsakega posameznika, vendar pa v

tem primeru lahko nastopajo kot somišljeniki, saj jih v njihovi odločitvi

povezuje skupni motiv - Biblija. V pismu podrobno razlagajo in navajajo

citate iz Biblije, ki kažejo na humano in nenasilno orientiranost

avtentičnega, prvobitnega izpovedovanja krščanstva. Z obširno

obrazložitvijo biblijskih motivov nenasilja so opozorili komisijo na pogosto

dezinformiranost pojmovanja Jehovovih prič, ki se kaže v nerazumevanju,

opozicijskem etiketiranju ali pojmovanju fanatične religioznosti neke

organizacije in ne v razumevanju globokega prepričanja posameznikov.

Predvsem pa so hoteli opozoriti, da njihov izraz še zdaleč ni destruktivne

narave. Iz navedenih razlogov so prosili za razumevanje, objektivnost in

nakazali možno rešitev v (vsaj samo) enkratnem kaznovanju.128

Komisija za odnose z verskimi skupnostmi, na katero je bilo pismo

naslovljeno, je utemeljitve in poziv zaprtih Jehovovih prič obravnavala v

skladu z obstoječo zakonodajo. Neformalno so se sicer strinjali, da bi

bilo potrebno poiskati za te posameznike drugačno rešitev v obliki civilne

službe ali pa vsaj v obliki enkratnega, ustrezno krajšega kaznovanja. To

stališče je ostalo neformulirano, saj je bila nakazana rešitev v neskladju z

obstoječo zakonodajo; na eni strani se ugovor vesti služenju vojaškega

roka pojmuje kot ponavljajoči prekršek, na drugi pa je Zakon o pravnem

položaju verskih skupnosti jasno določal, da morajo pripadniki verskih

skupnosti opravljati vse ustavne in državljanske dolžnosti. Slednje je bilo

bistveno načelo omenjene komisije, ki je skrbela za enakovreden položaj

vernikov in ostalih občanov. Zato ta problem ni bil v pristojnosti Komisije

za odnose z verskimi skupnostmi, saj le ta ni iskala privilegijev za vernike,

temveč skrbela za njihovo enakopravnost. Komisija za odnose z verskimi

skupnostmi je pismo zato posredovala Komisiji za vloge in pritožbe ter

Zakonodajno pravni komisiji pri Skupščini SRS, ki pa ravno tako nista

reagirali v smislu iskanja rešitev niti nista posredovali svojega odgovora.

Omenjene komisije skupaj s predstavniki Instituta za kazensko pravo,

                                                            128 Verske skupnosti in ugovor vesti, Mladina, 18. 4. 1986, št. 15, str. 15.

 

  50

Komisije za pomilostitve ter predstavniki vojske so se o tej problematiki

resneje dogovarjale leta 1982, vendar iz istih razlogov niso bila sprejeta

nobena stališča, kljub temu, da se je večina prisotnih izrekla za blažji

odnos v kaznovanju oporečnikov, predvsem v smislu res - judicata

razsodb ter možnosti pomilostitev.129

Kaznovanje avtentičnega ugovora vesti je v večini primerov kršenje

človekovih pravic posameznika. V večini držav, ki so priznavale ugovor

vesti (od 80 držav z obvezno Rekrutacijo jih ugovor vesti do neke mere

priznava 20), je priznano le splošno oporečništvo, ki je zahtevalo

absolutne pacifistične osnove, še najbolj na religioznih temeljih. Tudi

tovrstno priznavanje ugovora vesti se je žal v večini primerov pokazalo

bolj kot privilegij in popuščanje za tiste, ki so se tako izognili svojim

dolžnostim, ne pa kot zagotovljena človekova pravica. V državah z

obvezno Rekrutacijo, ki niso priznavale ugovora vesti, je za oporečnike v

večini primerov bila predvidena zaporna kazen. Dolžina je variirala od

nekaj mesecev do več let, a v večini primerov kazen v praksi ni bila daljša

od dvojne dolžine trajanja vojaškega roka (Sovjetska zveza, Madžarska).

Povsem izjemna pa je bila jugoslovanska praksa ponavljajočih pozivov in s

tem ponavljajočih kazni za isti prekršek. 130

O ugovoru vesti služenju vojaškega roka je XII. kongres ZSMS v Krškem

sprejel naslednje stališče: »SZDL se predlaga, da preuči možnosti

civilnega služenja vojaškega roka. V prvi fazi se moramo lotiti reševanja

problematike tistih, ki so ta čas zaprti ali kako drugače psihično ali fizično

pod pritiskom. To niso le prepoznani oporečniki kot so Jehovove priče,

temveč tudi »latentni« oporečniki, ki so izpostavljeni tretmanu posamično

in skrito tako v svojem osebnem izražanju kot v posledicah, ki temu

sledijo. Zavedajmo se dejstva, da se ta neustrezno rešena problematika

tiče mladih ljudi, ki zaradi svoje humanosti preživljajo velik del svoje

mladosti v zaporu (od enega do desetih let, pogosto pa skupna vsota

zapornih kazni doseže 5 do 7 let), diskriminirani tako iz družbene,

                                                            129 Verske skupnosti in ugovor vesti, Mladina, 18. 4. 1986, št. 15, str. 15. 130 Prav tam.

  51

osebnostne plati kot iz plati varnostne (varnost kot širši pojem) politike.

Pozivamo vse pooblaščene ali zainteresirane institucije ter

posameznike, da se vključijo v iskanje možnosti vzporednih oblik

služenja vojaškemu roku v obliki civilne službe konkretno podporo

pripadnikom Jehovovih prič, Nazarencem ter ostalim posameznikom, ki

so trenutno zaprti, predvsem v smislu amnestije, pomilostitev ter kot

najpomembnejše in v prvi fazi nujno ukinitev prakse ponavljajočih

kazni.«131

Aprila 1987 so mirovniki predlagali spremembo in dopolnitev Ustave s

formulacijo, ki naj bi pravno formalno zagotavljala pravico do

samoopredelitve v vprašanju vojaške obrambe države. Formulacija naj bi

se glasila: »Pravica do ugovora vesti je temeljna človekova pravica, ki se

po tej ustavi priznava vsem državljanom SFRJ. Ta pravica se priznava na

podlagi humanitarnih, filozofskih, verskih in drugih razlogov, ki

posamezniku narekujejo ugovor vesti. V primeru, ko gre za ugovor vesti

zoper služenje vojaškega roka, se v skladu s prejšnjim odstavkom z

zveznim zakonom določijo načini in pogoji za ugotavljanje ugovora vesti

ter oblike alternativne službe za oporečnike«. Predlog je podprla Izredna

skupščina ŠKUCA132 in Plenum družbenih gibanj.133 .

                                                            131 Verske skupnosti in ugovor vesti, Mladina, 18. 4. 1986, št. 15, str. 15 132 ŠKUC je ena najvidnejših nevladnih organizacij neprofitnega značaja kulturno-umetniške produkcije v Sloveniji. Ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Njegovi začetki segajo v prvo radikalno študentsko gibanje v Ljubljani leta 1968, formalno pa je bil ustanovljen 31. januarja leta 1972. Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih je bil ŠKUC eden vodilnih spodbujevalcev, združevalcev in promotorjev alternativne kulture. Pomemben del delovanja ŠKUC-a je tudi vključevanje mlajših in perspektivnih ustvarjalcev v kulturno dogajanje ter ustvarjanje razmer, v katerih bi mladi lahko aktivno preživljali prosti čas. V zadnjih letih se je dejavnost ŠKUC-a razširila še na področja informiranja in svetovanja za mlade, izobraževanja, knjižničarstva, arhiviranja, socialne dejavnosti in preventive, družboslovja, humanistike in raziskovalne dejavnosti. Pridobil si je tudi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva (http://www.skuc.org/). 133 Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str, 24.

  52

8.1 INICIATIVA ZA ZAŠČITO USTAVNOSTI

11. maja 1987 je skupina Jehovovih prič, ki so bili v tem času v zaporu ali

v sodnih postopkih, preko svojega advokata Slobodana Perovića iz

Beograda naslovila Ustavnemu sodišču Jugoslavije Iniciativo za zaščito

ustavnosti in zakonitosti določenih določil Zakona o vojaški obveznosti

(23. člen in 3. odst. 65. člena) in Kazenskega zakona SFRJ (5. odstavek

113. člena in 202. člen). Predlagali so, da se ugotovi in odpravi neskladje

v teh zakonih z določili v Ustavi (pravice, dolžnosti in svoboščine). Pobudo

so utemeljili predvsem z naslednjimi dejstvi:

1. Ustava določa (čl. 172), da je obramba domovine neodtujljiva pravica,

dolžnost in čast vsakega državljana in da je vojaška obveznost splošna

(člen 241). Torej je obramba opredeljena kot dolžnost. Nobeno od

zakonskih besedil pa ne predvideva kaznovanje zavračanja te dolžnosti.

Ustava določa (člen 198, 2 odst.), da ne sme nihče izvajati nad nikomur

prisile ali kogarkoli omejevati in v členu 166 jamči svobodo misli in

opredelitve, ki se (po 203. členu) ne smejo niti odvzeti niti omejiti. Gornje

velja vedno, razen v primerih, ki so predpisani z zakonom. In ti primeri so:

dejavnost s ciljem rušenja družbene ureditve, ogrožanja neodvisnosti

države, svoboščin in pravic posameznika, miru, kršenje javne morale,

podpihovanje raznih oblik sovraštva ali pozivanje k izvršitvi kaznivih

dejanj. To so edini primeri, v katerih je moč po Ustavi odvzeti nekomu

svobodo ali pravice.

2. Rekrut postane vojak v trenutku, ko stopi v vojaško enoto (23. člen

Zakona o vojaški obveznosti), 65. člen istega zakona pa predvideva

možnost, da osebe, ki se ne odzovejo pozivu prostovoljno, prisilno

privedejo v vojaško enoto. Vojak je podložen vojaškemu sodišču in samo

vojak lahko zagreši kazniva dejanja po 202. členu kazenskega zakona

(zavračanje orožja). Tisti, ki zavračajo služenje vojaškega roka, zavračajo

status vojaka, a so v ta status prisiljeni. Tovrstna prisila je po mnenju

predlagateljev Iniciative za zaščito ustavnosti protiustavna. Po njihovem

  53

mnenju je protiustavno tudi dejstvo, da se krši svoboda samoopredelitve

ob zavračanju vojaške obveznosti, ki je z ustavo predpisana dolžnost, a je

ne inkriminira noben zakonski akt.134

8.2 ANALIZE PRAVA IN ZAKONODAJE

Javnosti so bile v informativnem tedniku Dela Teleks predstavljene tri

pravne analize problema ugovora vesti zoper služenje vojaškega roka. Kot

po pravilu, nobene niso opravile za to nastavljene institucije, temveč

avtonomni posamezniki.

Prva analiza je bila predstavljena že 15. maja 1987, ko je na okrogli

mizi ob dnevu oporečnikov v Ljubljani odvetnik Slobodan Perović

predstavil širino protislovij, ki se porodijo ob študiju zakonskih določil v

zvezi z vojaško obveznostjo. Opozoril je na dejstvo, da je praksa našla

pot, po kateri je moč državljane kaznovati za njihovo prepričanje, in sicer

pot skozi stranska vrata. To je izvedeno s pravno konstrukcijo, ki

zanemari osebno opredelitev (nasprotovanje izvrševanju vojaške

obveznosti), dejansko stanje (fizična prisotnost v vojaški enoti) pa proglasi

kot izpolnjeno ustavno obveznost (čeprav je bila ta izpolnitev prisiljena).

Na ta način državljan proti svoji volji pridobi status vojaka in ko ima status

vojaka, ga je moč kaznovati za dejanja, ki jih lahko zagreši samo vojak -

zavračanje orožja, neizpolnjevanje ukazov itd.

Drugo analizo je v obširnem besedilu »O odklonitvi orožja« 135 objavil

profesor pravne fakultete v Skopju, Djordji Marjanović. V tej analizi se je

dotaknil zgodovinskih, pravnih, moralnih in drugih razsežnosti kaznovanja

oporečnikov in hkrati predlagal tudi opcije reševanja tega problema. Tudi

Djordji Marjanović odkriva polno paradoksov in nelogičnosti v zakonodaji,

od neutemeljenosti ponavljajočih se kazni za isti prekršek, do nemoralnosti

                                                            134 Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str, 24. 135 Objavljeno v treh nadaljevanjih v reviji Teleks, september 1987.

  54

Kazenskega zakonika, ki predvideva dvakrat višjo kazen (od 1 do 10 let

zapora) za tiste, ki javno, častno in odkrito odklonijo orožje na podlagi

svojega globokega prepričanja, kot za tiste, ki z namenom, da bi se

izognili vojaški službi, hlinijo bolezen, uporabljajo ponarejene dokumente,

sleparsko ravnajo. Za slednje je po 3. odst. 215. člena KZ SFRJ

predvidena dvakrat milejša kazen - 3 meseci do 5 let zapora, s čimer

država direktno privilegira goljufijo pred poštenjem.

Tretja analiza je bila sicer nezabeležena, pa vendarle za javnost sila

poučna, opravili pa so jo gostje ljubljanske televizije na okrogli mizi po

predvajanju dokumentarca o mirovnikih (po končanih manevrih v začetku

novembra 1987). Poanta, ki jo je izrekel prof. pravne fakultete v Ljubljani,

dr. Boštjan Zupančič136, je bila, da je za reševanje problema protislovij,

nejasnosti in neustreznosti, ki so tudi po ugotovitvah prisotnih na okrogli

mizi prisotna v današnji sodni praksi v zvezi z oporečniki, pristojno

Ustavno sodišče in Skupščina SFRJ.

Prisotni na okrogli mizi najbrž niso bili seznanjeni, da na Ustavnem

sodišču SFRJ že pol leta čaka vloga skupine Jehovovih prič, na

predsedstvu SFRJ in na Skupščini SFRJ pa nešteto pozivov mirovne

skupine in širše javnosti za spremembo zakonodaje. Kako naj bi tudi

vedeli, saj do takrat nobena od zahtev ni bila niti obravnavana (vsaj

javnost za to ni vedela), kaj šele, da bi kdo od avtorjev iniciativ dobil

konkreten odgovor (ki jim ga obljublja 157. člen Ustave). 137

                                                            136 Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, doktor pravnih znanosti in sodnik ter predsednik III. senata Evropskega sodišča v Strasbourgu za človekove pravice (Slovenska kronika 20. stoletja, 1945–1995, 1996, str. 489). 137 Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str, 24, 25.

  55

8.3 USTAVNO SODIČŠE ZAVRAČA INICIATIVO

25. novembra 1987 je v javnost prodrla vest, da je ustavno sodišče

Jugoslavije po polletnem »premisleku« zavrnilo pobudo Jehovovih prič za

ugotavljanje ustavnosti zakona o vojaški obveznosti in kazenskega zakona

SFRJ. Tanjug138 je objavil formulacijo, ki v kratkem zveni takole:

»Svoboda misli je vsem zagotovljena, kar pa še ne pomeni, da je izražanje

misli dovoljeno.« V originalnem poročilu o iniciativi Jehovovih prič,

izdelanem za predsednika Ustavnega sodišča SFRJ (U-274/87, 5.

november 1987), je svetnik Ustavnega sodišča Duško Perović v bistvu

priznal, da se na zavit način (zavračanja orožja) kaznuje zavračanje

vojaške obveznosti.139

Logika, ki je razvidna iz poročila, je namreč takale:

‐ Obramba je ustavna dolžnost.

‐ Vojaška obveznost je sestavni del obrambe.

‐ Vojaška obveznost je splošna.

‐ Po naravi vojaške službe le-te ni moč opravljati brez orožja.140

Če zavrneš puško, zavrneš vojaško obveznost, če zavrneš obrambno

dolžnost, kršiš ustavo. Vojaška obveznost je resda sestavni del obrambe,

a ne edini. Obrambno funkcijo zajema socialno, ekološko, ekonomsko in

še marsikatero drugo polje. Nikjer ne piše, da je v obrambni funkciji (ki je

                                                            138 V Delu, 26. 11. 1987. Telegrafska agencija nove Jugoslavije je srbska državna tiskovna agencija. Ustanovljena je bila kot pomemben element obveščanja med 2. svetovno vojno in je bila v času povojne socialistične Jugoslavije nacionalna tiskovna agencija vseh republik, po njenem dokončnem razpadu leta 2006 pa se je spremenila v Agencijo srbske države. Agencijo je 5. novembra 1943 ustanovil Moša Pijade, njen pomen je bil v informiranju jugoslovanske in inozemske javnosti o osvobodilnem boju na področju Balkana. Po vojni je postala Nacionalna agencija za tisk. Tanjug je imel v času svoje največje moči 48 dopisnikov po svetu in je bil najpomembnejša med tiskovnimi agencijami sveta Neuvrščenih. Tanjugovi dopisniki so se večkrat znašli na pomembnih prizoriščih in tako za primer prvi poročali o vietkongovskem prevzetju Saigona (Vietnamska vojna), o izvedbi invazije na Kubo s strani ZDA (Invazija na Prašičji zaliv), o vkorakanju Varšavskega pakta v Prago (Praška pomlad) ter o strmoglavljenju romunskega diktatorja Nicolaeja Ceauşescuja. Konec 80. let pred pričetkom razpada socialistične Jugoslavije je imel Tanjug 1200 zaposlenih. V času vladavine Slobodana Miloševića je doživljal politične pritiske (Delo, 26. 11. 1987, str. 18). 139 Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str. 25 140 Prav tam.

  56

ustavna dolžnost) nujno zaobjeto opravljanje te funkcije z ubijalskim

orodjem.141

Marko Hren tako vijuganje, kot si ga po zgoraj komentiranih logičnih

stopnicah privošči zakonodaja, pojasnjuje kot nedopustno, saj je eden

osnovnih postulatov Kazenskega prava predvidenost kaznivega dejanja v

zakonu. Tako se s kombinacijo členov iz različnih zakonov kaznuje ljudi za

dejanje, ki v Kazenskem zakonu ni predvideno. Dejstvo, da se je Ustavno

sodišče SFRJ tokrat izognilo presojanju, odvetnik Slobodan Perović

komentira takole: »Tako je ustavni sud priznao, da sam u pravu, što se

tiče diagnoze, ali je odbio, da ustanovi terapiju. Stiče se utisak, da je

Ustavni sud shvatio veličinu jabuke i odbio, da zagrize u nju. To je

ostavljeno za neka druga vremena, bolja, ako dodju.«142

Predsedstvu SFRJ, Skupščini SFRJ v Beogradu je Skupina za mirovna gibanja RK ZSMS poslala iniciativo: »Že več let nastavljamo na vaš

naslov prošnje in vprašanja v zvezi z reševanjem problematike tistih, ki

zaradi svoje vesti ne morejo služiti vojaškega roka in so za to

sankcionirani s ponavljajočimi zapornimi kaznimi. Nazadnje smo vas 15.

maja 1987 skupaj z udeleženci na javni okrogli mizi ob dnevu oporečnikov

pozvali, da ob dnevu mladosti izrečete amnestijo za takrat zaprte

oporečnike in vas pozvali, da po svojih močeh pripomorete k

čimprejšnjemu pravno-formalnemu reševanju problema oporečnikov po

vesti pri nas, ki so v domači in širše svetovni javnosti naleteli na veliko

podporo in solidarnost. Od vas nismo dobili še nobenega odgovora.

Ustavno sodišče SFRJ pa se je pred dnevi izognilo iniciativi skupine

Jehovovih prič za presojo ustavnosti spornih členov Kazenskega zakona

in Zakona o vojaški obveznosti. Pravno zakonska vprašanja tako ostajajo

še vedno odprta zato vas ponovno pozivamo, da tokrat ob dnevu

človekovih pravic, desetem decembru 1987, izrečete amnestijo za zaprte

oporečnike po vesti.«143

                                                            141 Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str. 25. 142 Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str. 25 143 Dokument 20/87, Ljubljana, 7. 12. 1987. Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str. 25.

  57

PODATKI O ZAPRTIH OPOREČNIKIH

Ime in priimek Prebivališče Sedenja zaporne kazni

pred tem zaprt

Darko Štrus Kranj 3 leta dvakrat

Miran Pavlič Radovljica 3 leta in 6 mesecev

Rudolf Meden Ljubljana 3 leta in 6 mesecev enkrat

Janez Navale Litija 3 leta

Marko Lenček Ljubljana 3 leta in 6 mesecev enkrat

Štefan Prapertnik Maribor 2 leti in 8 mesecev

Darko Valenta Maribor 11 mesecev

Benjamin Majcen Maribor 3 leta

Ota Kukli ? 3 leta

Janko Cehtel Maribor 1 leto in 6 mesecev enkrat

Toni Bergaver Maribor 1 leto enkrat

Rajko Valenta Maribor 1 leto enkrat

Dragan Veljkavič Njeaotin 3 leta in 6 mesecev enkrat

Jože Rakuša Gornja Radgona 3 leta enkrat Vir: Ustava in ugovor vesti, Informativni tednik dela, Teleks, 10. 12. 1987, št. 50, str. 25.

  58

9. DOŽIVETJA POSAMEZNIH PREGANJANIH JEHOVOVIH PRIČ

V tem poglavju bom omenila nekatera osebna doživetja preganjanih

Jehovovih prič, ki so bili zaprti zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka,

odklanjanja orožja in uniforme. Zaprti so bili po več let in obsojeni večkrat

za isto krivo dejanje. Teh posameznikov je še veliko več, vendar vsi zaradi

težkih trenutkov, ki so jih doživljali takrat, niso bili pripravljeni o tem

spregovoriti. Nekaj izmed njih pa jih živi tudi v tujini.

V prvi skupini bom omenila posameznike, ki so bili preganjani zaradi tega,

ker se niso zglasili na orožne vaje, v drugi skupini pa tiste, ki so odklonili

poziv služenja vojaškega roka, uniformo in orožje.

  59

9.1 PRVA SKUPINA PREGANJANIH

ANTON CIMERMAN

»Sem Anton Cimerman, rojen leta 1941

v Dobrovniku. Resnico sem spoznal leta

1958.

Ker so mnogi že bili preganjani pred

menoj, sem nekako vedel, kaj vse me

čaka, kaj vse bom moral prestati. Prvo

preganjanje sem doživel leta 1978.

Preganjanje je nastopilo, ker se nisem

udeležil vojaških vaj. Zjutraj ob 4. uri so

prišli s pozivom, ob 6. uri sem se moral

javiti na vajah, od tam dalje pa so me

dali na sodišče.

Zaprt sem bil 8 mesecev od 20. septembra 1978 do 20. maja 1979 v

Mariborskem zaporih.

Sprva sem bil obsojen na leto dni zapora, vendar so mi zaradi pritožbe

kazen zmanjšali za štiri mesece. Sojenje je bilo zame dokaj spektakularno,

ker je sodnik sodil kar tri obtožene skupaj in to 8 ur.

V zaporu nisem imel večjih težav, edino vzgojitelj Ričnik nas je imel »še

posebej na muhi«. Ni nam dovolil imeti verske literature, čeprav nam je

bila ta po pravni poti dovoljena. V zaporu sem delal, od 6. do 14. ure. Ob

15.uri je bilo kosilo ter sprehod po dvorišču. Najbolj je trpela moja družina,

saj sem bil od družinskih članov edini zaposlen. Žena in dve hčerki so tisti

čas, ko sem bil v zaporu, ostali brez dohodkov«.144

                                                            144 Magnetofonski posnetek, 10. 5. 2008 .

Foto: Maja Varga

  60

ANTON HORVAT »Rojen sem 5. 12. 1949 in že kot

najstnik sem bil preko svojega očeta

seznanjen z Jehovovimi pričami.

Vojaški rok sem normalno odslužil,

med tem časom pa sem spoznal, da je

Biblija Božja Beseda in da lahko

človeku resnično osmisli življenje. Ko

sem odslužil vojaški rok, sem se

zaposli, leto kasneje poročil, šest

mesecev po poroki, avgusta 1972 pa

sva oba z ženo postala Jehovovi priči.

Preganjanje ni nastopilo takoj, vendar so me neprestano pozivali k

orožnim vajam, mi pošiljali vabila, v tovarno prihajali pome, mi celo grozili,

da bom ob službo, da bom nasilno odpeljan. Moj zagovor je bil, da ne

želim z vojaškimi zadevami imeti nobenega opravka. Zato sem bil preko

sodišča naznanjen in leta 1975 je prišlo do sodbe. Na vojaškem sodišču v

Ljubljani sem bil prvič obsojen na 6 mesecev zapora. Tam mi je neki

polkovnik rekel: »Pa znaš ti, šta piše u Bilbliji? Daj cesarju što je

cesarjevega.« Jaz pa sem rekel: »Ja, pa Bogu, kar je Božjega.«

Kazen sem prestajal v Mariborski kaznilnici. To je bilo zame zelo težko, saj

sem doma že imel dva mala otroka, Robija in Sandro. V zaporu sem bil

zaposlen kot obratni električar. Pred tem pa sem delal na hidravlični preši

in stružnici, kjer je bilo težje delo.

Ko sem si v zaporniški knjižnici izposodil Biblijo, so mi jo hitro vzeli, češ,

da sem ravno zaradi nje zaprt. Vzgojitelj se je trudili, da bi me prevzgojil.

Ker jim ni uspelo, so name veliko vpili. Dobil sem grožnje, da me bodo po

prestani kazni takoj poklicali nazaj na služenje zaporne kazni. To se

seveda ni zgodilo. Šele po devetih letih so me ponovno vpoklicali.

Foto: Maja Varga

  61

Drugič sem bil obsojen aprila leta 1984, ker se nisem odzval služenju

vojaških vaj. Ponovno so me poslali na sojenje na Vojaško sodišče v

Ljubljani. Glede na to, da sem bil že enkrat kaznovan in me ta kazen ni

izučila, mi je takratni sodnik odredil višjo kazen, 11 mesecev zaporne

kazni. Zame je to bilo še težje, saj sem imel mamo hudo bolno, žena pa je

bila tretjič noseča.

To so bili zame težki trenutki. Direktor zavoda me je razumel in če je

potreboval kakšno koli pomoč, me je vzel s seboj, da sem mu pomagal,

saj se je name kot na Jehovovo pričo lahko zanesel. Kasneje, ko je bila

moja mati v bolnici, sem jo lahko vsako soboto obiskoval. V službi mi je

zaradi prestajanja zaporne kazni delovno razmerje prenehalo. Kasneje

sem zaradi tega, ker so mi priznali status političnega zapornika, dobil

popravo krivic.«145

                                                            145 Magnetofonski posnetek, 16. 3. 2008 .

  62

VLADIMIR GOLUBIČ »Rojen sem 23. 6. 1948 v Mariboru in

že med služenjem vojaškega roka sem

začel preko pisem svoje žene

spoznavati biblijske resnice. Ko sem

prišel iz vojske, sem sam začel z

Jehovovimi pričami preučevati Sveto

pismo, leta 1970 pa sem to predanost

simboliziral s krstom.

Kmalu za tem je nastopilo preganjanje,

ki se je začelo s klici na vojaške vaje.

Ni jim bilo jasno, da se nekdo, ki je

odslužil vojaški rok, ne želi zglasiti na orožne vaje ter

sprejeti vojaške uniforme. Zaradi tega sem bil velikokrat pri sodniku za

prekrške, Vojaško sodišče V Ljubljani pa me je 9. 1. 1987 spoznalo za

krivega zaradi dejanja nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in

izmikanja vojaški službi po prvem odstavku člena 214 KZ SFRJ ter me

obsodilo na 1 leto zaporne kazni.

Od septembra 1978 do junija 1979 sem bil zaprt v Mariborskih zaporih

zaradi vztrajnosti zastopanja svojega stališča, krščanske vesti, ki me je

navajala k resnični ljubezni do bližnjega in miroljubnosti. Kazen so mi

zaradi pritožbe kasneje zmanjšali na 8 mesecev. Med tem časom sem 30.

1. 1978 napisal pismo tovarišu maršalu Josipu Brozu Titu, v katerem sem

pojasnil svojo situacijo in zaprosil za znižanje zaporne kazni. V odgovoru

9. 2. 1978 so mi to prošnjo zavrnili. Sojenje je potekalo na Vojaškem

sodišču v Ljubljani. Moj zagovor je temeljil na tem, da ljubim svojega

bližnjega, da se ne želim učiti uporabljati orožja, da bi s tem škodoval

drugim, da želim biti poslušen Božji besedi in se ravnati po tem. Določili so

mi zagovornika, ki ni niti odprl ust. Ker sem vztrajal pri svojemu stališču, so

mi dodelili najvišjo možno kazen za ta prekršek, 1 leto. Zastopanje mojega

stališča je povzročilo tudi osebne, duševne stiske. Imel sem družino, dve

Foto: Maja Varga

  63

majhni deklici, stari 6 in 8 let, ki sta to morali doživljati. Že v šoli so ju

zbadali, češ da je njun ata zaprt. Najtežji so bili kratki obiski, vzeto mi je

bilo to, kar sem imel najraje - družino. V samem zaporu nisem imel večjih

težav. Bila so nekatera šikaniranja. Vzgojitelji so bili različni, eni so me pri

tem podpirali, drugi pritiskali name, se iz mene norčevali. Večkrat so se

sozaporniki zavzeli zame.

Glede na to, da so v službi poznali moje stališče, me pri tem podpirali, me

je služba po prestani kazni čakala. Delal sem v tovarni Svila kot mizar. Po

tem dogodku sem bil deležen še večjega spoštovanja.«146

                                                            146 Magnetofonski posnetek, 3. 2. 2008 .

Dokument št. 1: Pismo J. B. Titu.Dokument št. 2: Odgovor vrhovnega komandanta Stojšića. 

Vir: Dokument v lasti Vlada Golubiča

  64

ROMAN JEREB »Rojen sem bil 29. 1. 1947 v

Prevaljah. Z Jehovovimi pričami

sem prišel v stik leta 1972, leto dni

kasneje pa sem to postal tudi sam.

Preganjanje se je začelo leta 1977

zaradi verskega prepričanja, in

sicer zaradi nesodelovanja in

neodziva na vojaških vajah.

30. 3. 1977 sem bil prvič obsojen na 4 mesece zaporne kazni, drugič pa

3. 8. 1979 na 3 leta zaporne kazni, vendar so mi na pritožbo kazen

zmanjšali na dve leti zaporne kazni. Ker sem odklonil poziv na vojaške

vaje, so pome prišli na delovno mesto, me odpeljali, mi ponudili vojaško

obleko in orožje. Ker pa sem odklonil še to, je sledila še strožja kazen (3

leta). Če bi mi sodili, ker sem odklonil poziv, bi me obsodili na 4-6

mesecev zapora, največ do 1 leta.

Po zakonu 214 sem bil prvič obsojen na 4 mesece, po zakonu 202/1 SK

SFRJ pa je bila določena kazen do 3 let. V Ljubljanskem priporu sem bil

dva meseca in tri dni priprt v samici. Med tem časom mi je srce močno

opešalo, zato so me odpeljali v vojaško bolnišnico. Sodbo sem prestajal v

Hotemežu, ki je bil polodprti sistem zapora. Vmes sem dobil napad

ledvičnih kamnov, po zdravljenju pa sem bil premeščen na Dob, kjer je

vladal strožji režim. Za bolezen sem bil še dodatno kaznovan, s tem pa je

bila prikrajšana še moja družina, saj nisem mogel domov vsakih 14 dni.

Razprave so bile tri: dvakrat me niso mogli obsoditi zaradi bolniškega

opravičila (ker sem prebolel meningitis), pri tretji pa sem bil obsojen na tri

leta, po pritožbi na dve leti. V priporu so bila številna šikaniranja.

Prepovedali so mi imeti sprehode. Da je prišlo do vojaške nestrpnosti, se

je videlo po tem, da bi me lahko po takratnem zakonu imeli priprtega samo

Foto: Maja Varga

  65

48 ur, vendar ko so odvetniki dali pritožbo, so me imeli za begosumnega,

češ, da se želim izmikati sodišču. Zanimive so bile besede nekega

majorja, ki rekel: » Zakaj ste ga pripeljali? Pa saj se kakšnih 500 ostalih ni

javilo na vojaške vaje, zakaj ravno njega?«

Vse skupaj je negativno vplivalo na mojo družno. Ko sem dobil obisk svoje

družine, žene in dveh otrok, so mi prepovedali, da se z njimi pogovarjam v

slovenskem jeziku, v nasprotnem primeru bi mi obisk ukinili. To je bilo

nelogično, saj sta otroka bila majhna in ne bi razumela jezika, v katerem bi

se morali pogovarjati. V družini sem bil edini zaposlen, ko pa sem moral

oditi na služenje zaporne kazni, se je morala z osem urnim delovnim

časom zaposliti žena, otroka pa sta ostala sama. To je psihično vplivalo na

mojo družino.

Da se mi je zgodila krivica, je bila 30. 8. 1997 izdana odločba, na kateri je

bilo omenjeno, da sem bil politični zapornik, s tem pa so mi bila priznana

leta, ko sem prebival v zaporu in priporu, kakor tudi delna odškodnina, s

katero se do sedaj še nisem strinjal in teče na sodišču še naprej proces za

revizijo sodbe.«147

                                                            147 Magnetofonski posnetek, 24. 11. 2007 .

  66

9.2 DRUGA SKUPINA PREGANJANIH

IVAN BERGAUER »Moje ime je Ivan in sem rojen 25. 4. 1965 v Mariboru. Odraščal sem v

družini Jehovovih prič. Krstil sem se leta 1981 v Begunjah. Preganjanje je

nastopilo takoj, ko sem dopolnil 18 let, to je bilo 1983 leta. Začelo se je s

vpoklicem v vojsko 6. 1. 1984 (vojaški rok naj bi odslužil v Banji Luki).

Zaradi nevtralnosti sem to odklonil. Sprva sem se temu izogibal, se skrival,

policija me je lovila in iskala kot nekega zločinca, čeprav sem pred tem na

Upravno enoto Mestne občine Maribor odnesel izjavo, da zaradi vesti

nevtralnosti ne želim služiti vojske. Lovili in iskali so me pol leta. Obsojen

sem bil po členu 214/1 KZ SFRJ, neodzivanju pozivu in izmikanju vojaški

službi.

Na Vojaškem sodišču v Ljubljani so me obsodili na 10 mesecev zaporne

kazni, ki sem jo v celoti odsedel v zaporu Celje (Celjski Pisker). Bil je zaprt

oddelek, v katerem so bili številni kriminalci, posiljevalci, tatovi. Tu sem

delal kot kuhar. Izhodi so bili dovoljeni enkrat mesečno, ker pa so mi vmes

našli versko literaturo, so bili ti prepovedani dva meseca.

Po prestani kazni sem se vrnil domov, bil doma približno leto dni, nato pa

sem ponovno dobil vpoklic v vojsko 17. 12. 1986 (Vršac). Sledil je isti

postopek: iskanje, policija, skrivanje. Vojaško sodišče v Ljubljani me je

sprva obsodilo na dve leti in pol, po pritožbi pa so mi kazen zmanjšali na

eno leto. Polovico kazni sem prestal v zaporih Rogoza. Po 6 mesecih sem

bil pogojno izpuščen.

Ko sem bi star 28 let, so me ponovno vpoklicali v vojsko, vendar so se v

tem času stvari že spreminjale, tako da nisem odšel v zapor.

Sojenje je potekalo korektno. Pri drugem sojenju sem imel svojega

odvetnika. Med tem preganjanjem sem se poročil, rodil se mi je sin.

Zaposlen sem bil v Metalni, kjer sem kasneje zaradi zaporne kazni službo

  67

izgubil. Kljub temu da so me štipendirali, me po prestani kazni niso več

zaposlili. Težave s službo so bile velike. Vse skupaj mi je povzročilo in

pustilo psihične posledice.«148

Ivan je bil skupno obsojen na 1 leto in 10 mesecev zaporne kazni, prestal

pa je 16 mesecev zaporne kazni. Iz obsodb U ime naroda je jasno

razvidno, da se 6. 1. 1984 ni javil na vpoklic služenja vojaškega roka v

enoto 8840 Banja Luka, češ, da mu vest ne dopušča, da se usposablja za

vojaka. S tem je bil obsojen po členu 214/1 KZ SFRJ (neodzivanju

vpoklicu in izmikanju vojaški službi) na 10 mesecev zaporne kazni.149

Njegovo pritožbo (češ, da s tem, da se ni odzval pozivu služenja

vojaškega roka, ni storil nobeno krivo dejanje) za zmanjšanje zaporne

kazni so 28. 2. 1984 zavrnili.150 Ker je 9. 12. 1986 ponovno zavrnil poziv in

se ni zglasil na enoti 2879 Vršac, so ga 17. 12. 1986 obsodili na eno leto

zaporne kazni.151

                                                            148 Magnetofonski posnetek, 2. 3. 2008 . 149 Sodba U ime naroda (št. 21/84), dokument v lasti Toneta Bergauerja. 150 Prav tam, (št. 362/84). 151 Prav tam, (št. 22/87).

  68

BOJAN MIGLIČ Bojan pripoveduje:

»Sem Bojan Miglič, rojen 28. 7. 1961 v

Mariboru. 8. 8. 1975 sem postal Jehovova

priča. S preganjanjem sem se srečal leta

1980, to je bilo prvo leto moje službe. Prvič

sem dobil poziv 12. 7. 1980 za služenje

vojaškega roka v Puli. Takrat sem vojni

odsek Mestne občine Maribor obvestil, da

se ne nameravam odzvati vabilu zaradi

verskega prepričanja. Poziv sem vrnil ter

se začasno umaknil od doma. Tisti dan, ko

bi mogel nastopiti s služenjem vojaškega roka, me je iskala policija,

vendar me ni našla, ker sem se skrival. 6. 8. sta me pri sosedih našla

policista, me odpeljala na policijsko postajo, naredila zapisnik ter odpeljala

v Maribor v kasarno. Tam sem bil od 13. Do 19. ure. Zvečer ob 20. uri smo

krenili z vlakom v Pulo. Prispeli smo zjutraj ob 5. uri, počakali na sprejem

in zaslišanje. Ko so me v kasarni zaslišali, so me poslali domov, tako da

sem se naslednji dan vrnil iz Pule.

Septembra sem dobil poziv za služenje vojaškega roka v Pivki. Služenje bi

moral začeti 9. 10. 1980. Tudi tokrat sta me dva policista odpeljala v

kasarno v Pivki. 5 dni sem bil v Pivki v vojašnici med vojaki, kjer so me

zasliševali, mi ponudili obleko in orožje. Tudi tokrat sem to zavrnil, povedal

svoje stališče. Po petih dneh so me odpeljali v vojaški pripor v Ljubljano.

Tu sem bil priprt v kasarni »4. Julij« od 14. 10. do 2. 12. 1980152. V tej

kasarni je bila majhna soba s štirimi posteljami. Vse od zgodaj zjutraj pa

do večera, dokler nisi šel spat, na postelji nisi smel sedeti ali spati. Sedel

si lahko na stolu ali se sprehajal. Pozimi je bilo hladno, okno je bilo v

okvari. Cel večer in do jutra je iz varnostnih razlogov svetila 150 vatna

                                                            152 14.10.1980 je bil obtožen,ker je zavrnil prejem polavtomatske puške, zavrnitev pa opravičil s tem, da mu vest ne dovoljuje prejem orožja. S tem je storil kaznivo dejanje zavračanje prejema in uporabe orožja iz člena 202/1 KS SFRJ. Sodišče ga je obsodilo na tri leta zaporne kazni (Sodba U ime naroda, št. 168/80, dokument v lasti Bojana Migliča).

Foto: Maja Varga

  69

žarnica, pošta in paketi so se kontrolirali. Če si hotel na stranišče, te je

stražil vojak. Vmes so bila zaslišanja, preprečevanja, da bi si premislil.

Na glavnem sojenju so mi določili 3 leta zapora. Ko je bila obsodba

pravnomočna so me 2. 12. 1980 premestili v zaprti oddelek KPD na Dobu,

kjer sem bil vse do meseca marca 1983. Tam sem prišel najprej v

sprejemni oddelek, kjer sem opravljal vsakodnevna dela, čistil tla z metlo

brez ročaja. Nato sem bil dodeljen v oddelek, kjer sem delal v kuhinji.

Kasneje sem šel delat v kuhinjo na polodprti oddelek. Prvi izhod sem

lahko imel po enem letu prestane kazni. Obiski so bili omejeni, pod

strogim nadzorom, na štirinajst dni po pol ure. Proti koncu kazni sem bil

premeščen na polodprti oddelek KPD Dob. S služenjem kazni sem

zaključil marca 1983, saj se mi je kazen zmanjšala. Ko sem prišel marca

1983 iz zapora, sem iskal zaposlitev, vendar me zaradi neodsluženja

vojaškega roka niso zaposlili.

Kmalu zatem sem dobil poziv za Surdulico (3. 6. 1983). Moji prošnji, naj

me obravnavajo na ljubljanskem vojaškem sodišču, je bilo odobreno.

12. 9. 1983 sem bil poklican na Vojaško sodišče v Ljubljani, kjer sem dobil

eno leto zaporne kazni.153 Povedal sem svoje stališče, da zaradi verskega

prepričanja oz. vesti odklanjam služenje vojaškega roka.

21. 2. 1984 sem bil dodeljen v KPD Celje. Med tem časom, od septembra

do februarja, sem bil zaposlen. V KPD Celje sem delal v kuhinji. Zaprosil

sem za premestitev KPD Rogoza in po nekaj mesecih so me premestili tja.

Tudi tu sem delal v kuhinji. Po enem letu sem bil februarja 1985 izpuščen.

Leta 1987 sem dobil poziv za Skopje. Načelnika sem ponovno zaprosil,

naj me da na Vojaško sodišče v Ljubljani, vendar je prošnjo zavrnil. Med

tem časom sem delal v kuhinji Doma Danice Vogrinec. 30. 3. 1987, ko

sem delal v kuhinji, sta z zadnje strani prišla dva policista in me odpeljala

                                                            153 Ker se 7.7.1983 Bojan Miglič ni javil na služenje obveznega vojaškega roka v Surdulici je s tem storil kaznivo dejanje po 214/1 členu. Zaradi tega, ga je sodišče obsodilo na eno leto zaporne kazni. Obtoženi popolnoma priznava storjeno kaznivo dejanje, v svoj zagovor pa poudarja, da mu vest ne dovoljuje urjenje z orožje, ker orožja ne želi nikoli uporabiti saj to nasprotuje njegovemu verskemu prepričanju (Sodba U ime naroda, št. 159/83, dokument v lasti Bojana Migliča).

  70

na zaslišanje. Isti dan sem bil v spremstvu dveh policistov poslan v

Skopje. 31 .3. so me predali in od 1. 4. do 30. 7. 1987 sem bil v vojaškem

priporu. Ob tuširanju so mi velikokrat zaprli vodo. Pazniki so bili strogi.

Ko sem bil poklican na vojaško sodišče na zadnje zaslišanje, me je ta, ki

naj bi bil moj branilec po vojaški dolžnosti, prepričeval, da če bom popustil

jaz, bodo tudi oni. Jasno sem povedal, da si ne bom premislil. 7. 5. 1987 je

bila glavna obravnava, trajala je 2 uri in pol. Sodnik je odredil, da ostanem

v vojaškem priporu do nadaljnjega. Dodeljena mi je bila kazen 1 leto in 8

mesecev. V tem vojaškem priporu sem bil do 30. 6., z mesecem julijem pa

sem bil premeščen v KPD Idrizovo v Makedoniji. Takrat je bilo zelo vroče

poletje z do 42 stopinjami Celzija. V zaporu so nas klicali po številkah.

Razmere v zaporu so bile slabe. Bilo je veliko besednih poniževanj. Zunaj

smo z nožki čistili travo in vozili kamenje iz enega konca v drugega. Tudi

prehrana je bila slaba. Vsak zapornik je dobil svoj pribor, krožnik in šalico.

Bilo je veliko besednih poniževanj, predvsem zaradi mojega verskega

prepričanja. Pisal sem na Vrhovno sodišče v Beogradu za premestitev v

Slovenijo. V tem času so mi kazen znižali za 8 mesecev. 25. 8. so me

premestili v Slovenijo, v Rogozo. Tu sem bil vse do konca marca 1988. S

1. 4. sem bil pogojno izpuščen.154

Ponovni poziv sem dobil 15. 12. 1988 za Vinkovce155, vendar je bil poziv

vrnjen. Pogojni izpust pa mi je potekel 1. 1. 1989. Vsega skupaj sem bil

zaprt štiri leta in pol.«156

Da je bil Bojan Miglič obsojen po krivici, je razvidno iz dokumenta

Državnega tožilstva Republike Slovenije, kjer je obtožba zoper Bojana

Migliča zavrnjena oz. se oprosti obtožb.«157

                                                            154 Komisija je o pogojnem odpustu odločala 16. 3. 1988 in sklenila, da ga pogojno odpusti 1. 4. 1988. Pogojni odpust traja do izteka kazni, ki poteče dne 1. 1. 1989 (Republiški sekretariat za pravosodje in upravo, št. IK-7-25/D-314/87, dokument v lasti Bojana Migliča). 155 Republiški sekretariat za ljudsko obrambo mu je zmanjšal odmero za napotitev od 15. do 20. 12. 1988 (Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, št. 825/266, dokument v lasti Bojana Migliča). 156 Magnetofonski posnetek, 23. 3. 2008 . 157 Dokument št. Ktz 14/03-7/MV-sp, v lasti Bojana Migliča.

  71

JANKO CEHTEL

V 47 letu starosti nam svojo zgodbo pove

tudi Janko (rojen 25. 7. 1961): »Že 28 let je

minilo, odkar sem zaradi ugovora vesti šel

prvič v zapor. Preganjanje je nastopilo s

vpoklicem v vojsko oktobra leta 1980. Tega

dne se nisem zglasil, zato me je policija

iskala ter 14. 10. 1980 ob 14. uri odpeljala

na policijsko postajo, nato v kasarno, kjer

sem zavrnil orožje in uniformo.

V kasarni sem bil do 21. 11. 1980, za tem pa so me odpeljali v Zagreb,

kjer sem bil po zakonu 202/1 obsojen na tri leta zaporne kazni (zagrožena

kazen 1-10 let).

Prvo zaporno kazen sem služil na Golem otoku. Tam je bilo zaprtih že

nekaj mojih predhodnikov, imenovali so jih »novoverci«. V zaporu je bila

verska literatura, Sveto pismo prepovedano. Delovala je ilegala, po kateri

sem dobivali revije, Biblijo. Med prestajanjem kazni sem prosil za

premestitev v Slovenijo. To je bil dolg proces. Dvakrat so mi negativno

odgovorili, šest mesecev kasneje, nekega majskega dne, pa so me

premestili v KPD Celje v Stari Pisker. Zapor je bil v primerjavi s prejšnjim

pravi hotel, boljša hrana, higiena, bliže je bil domu. V tem zaporu sem

opravil dodatne izpite za fakulteto, bil sem namreč izšolan tehnični

mehanik. Na Delavski univerzi v Ljubljani sem opravil diferencialne izpite

za Elektro fakulteto v Mariboru. Ker sem bil premeščen v Mariborske

zapore, sem univerzo obiskoval od tod. Zaradi pritiskov, psihične

izčrpanosti, izpitov za vpis v višji letnik nisem mogel opraviti.

Med tem časom sem spoznal svojo ženo. Ko sem aprila leta 1983 prišel iz

zapora, sem se 2. 7. poročil. Hitro po poroki, 9. 9, sem dobil ponovni

poziv. Tokrat sem bil obsojen po 214 členu, ker se nisem odzval na poziv.

Foto: Maja Varga

  72

Nisem šel v kasarno in sem se skrival. Ko so prišli pome, so me odpeljali

na občino na Sekretariat za ljudsko obrambo. Za tem so me poslali

domov, kjer sem počakal na obsodbo. Obsodili so me po členu 214 na leto

dni zapora.

Pri tretjem pozivu leta 1986 so se stvari že začele spreminjati. Ta poziv je

istočasno dobilo šest mladih Jehovovih prič iz Maribora. Leta 1987 so v

Mladini objavili imena teh šestih prič, končalo se je tako, da smo pozive

vrnili. Ponudili so nam služenje vojaškega roka brez orožja. Vendar ko

smo pozive zopet dobili, smo se poskrili, odšel sem na Primorsko k

ženinim staršem. Ko so se stvari umirile, sva se vrnila, vendar me je sosed

prijavil. Takoj je prišla policija in me odpeljala na policijsko postajo. Ker

dokumentov ni bilo več v kasarni, so me odpeljali nazaj domov. Med tem

časom, ko je bil na dolgoletno zaporno kazen obsojen Ivek Čečko, je

javnost začela braniti in se zanimati za ta primer. Na ustavnem sodišču

SFRJ leta 1987 nas je branil odvetnik Perović.

Konec leta 1988 sem šel še na leto dni prestajanja kazni v Žabji kraj na

Goriškem. Tega leta so se stvari že močno spremenile, brali smo lahko

svojo literaturo, Sveto pismo. Tega leta so mi zaporno kazen zmanjšali za

pol leta. Vsega skupaj sem bil obsojen na 5 let zapora, odsedel sem štiri

leta v razdobju osmih let.

Velik problem je bilo dobiti zaposlitev, ker so povsod zahtevali odslužen

vojaški rok, zato sem marsikje dobil negativen odgovor. Po tretji zaporni

kazni sem se zaposlil na PTT, zdajšnjem Telekomu.

Po takšni preteklosti me večkrat tlači mora, sanjam, kako me zapirajo,

sanjam zapore, iskanje, skrivanje. Z zakonom o popravi krivic mi je bil

priznan status političnega zapornika, kar pomeni, da sem dobil

odškodnino, leta, ki smo jih preživeli v zaporu so nam bila priznana v

delovno dobo.«158

                                                            158 Magnetofonski posnetek, 19. 4. 2008 .

  73

IVEK ČEČKO Ivek pripoveduje:

»Rojen sem bil 4. 7. 1956 v Mariboru, kjer

sem tudi živel. Resnico sem spoznal leta

1978, istega leta sem se tudi krstil. Štiri

mesece po predanosti sem se že soočil s

stališčem krščanske nevtralnosti. Decembra

istega leta sem dobil poziv za služenje

vojaškega roka v Makedoniji. Ker je v

takratni zakonodaji prevladovalo mišljenje,

da vojak pač moraš biti, da ugovor vesti ni

priznan, da te bodo do 30 leta vedno znova vpoklicali v vojsko, sem vedel,

da bom veliko časa preživel v zaporu. Vsi, ki smo se odločili izpolnjevati

Božjo voljo, smo vedeli, da bomo morali iti v zapor ter da se bodo zaporne

kazni ponavljale.

V mesecu februarju leta 1979 sem bil v spremstvu dveh policistov

odpeljan v Kumanovo. Ko smo prispeli v kasarno, sem povedal svoje

stališče. Pričel se je postopek preiskave, preprečevanja. Preden je sam

postopek sojenja stekel, sem bil 80 dni v kasarni z ostalimi vojaki. Ker mi

vest ni dopuščala, da kakorkoli sodelujem v vojaškem sestavu, nisem

sprejel obleke, ker sem bil med samimi vojaki v civilu izpostavljen mnogim

izzivom, provokacijam, pritiskom. Mnogi so me nagovarjali in prepričevali,

naj naredim kompromis, da bodo zato dobili kakšen dan dopusta. Vse to je

bilo potrebno premagovati in kazati Bogu všečne lastnosti: potrpežljivost,

ponižnost, vero. Samo z močno vero si v takšnih razmerah lahko vztrajal.

V Skopju sem bil obsojen na 5 let. Sodila mi je sodnica Ivana Gradojević

Jagodinka. Leto dni sem kazen prestajal v Idrizovem v Makedoniji, nato

sem zaprosil za premestitev v Slovenijo. Po letu dni sem bil premeščen v

Slovenijo na Dob, kjer sem dobil dve in pol leta pomilostitve.

Foto: Maja Varga

  74

Poiskal sem si zaposlitev, po nekaj mesecih sem zopet dobil poziv v Bihać

in postopek se je ponovil: privedba v kasarno, zasliševanje, preiskovalni

zapor, sojenje. Obsojen sem bil na 4 leta. V Bihaću sem do sojenja skupaj

z vojaki preživel kar nekaj časa. V preiskovalnem zaporu sem bil v

Zagrebu, kazen pa sem prestajal v Stari Gradiški. Veliko tesnobo,

ponižanost prinese to, ko te imenujejo z nazivom »usuđeno lice, broj taj in

taj«.

Leto dni sem dobil pomilostitve, ker pa bi v sedmem mesecu dopolnil 30

let, so me v petem mesecu poklicali še v Srbijo v Svilajnac. Skozi ves ta

čas smo iskali možnosti, da bi nam oblasti zaradi odklanjanja pozivu sodile

v domačem kraju. Sodili so nam po členu 202 za odbijanje orožja in

služenju vojaškega roka. Nismo vedeli, kaj je boljše, ali iti v kasarno sam

ali pa počakati, da pride pote policija. Pregon s policijo ni bil prijeten, saj

so te iskali kot kakšnega kriminalca. Na ta zadnji poziv v Svilajnac sem se

odzval sam. Sojenje je potekalo v Beogradu. Skozi sam proces se je

razveljavil člen 202, tako da se je kazen iz 5 let znižala na 7 mesecev

zaradi odbijanje poziva. Poslan sem bil v Slovenijo. S tem dogodkom so

se začele stvari na področju zakonodaje spreminjati.

Sami odvetniki in pravniki so opazili, da je zakonodaja, ki je povezana s

služenjem vojaškega roka, zastarela. Javnost se je začela zgražati nad

tem, da so Jehovove priče vedno znova zapirali za isto stvar. S tem

sojenjem v Beogradu so se stvari začele spreminjati na boljše. Vsega

skupaj sem zaporne kazni prestal šest let in sedem mesecev, obsojen pa

sem bil na 15 let zaporne kazni« 159

Čečkov primer je bil zelo odmeven. Številni časniki in revije so pisali in

poročali o njegovem primeru. Nekaj navedenih bom omenila.

Mladina je 7. 11. 1986 v št. 36. na str. 6 pod naslovom V IMENU

LJUDSTVA citirala Čečkov zagovor z besedami:

                                                            159 Magnetofonski posnetek, 12. 4. 2008 .

  75

»Nisem želel zagrešiti kaznivega dejanja ali škodovati družbi in državi, le v

nasprotju s svojo vestjo nisem mogel ravnati. Razumem, da je

neodzivanje na poziv za služenje vojaškega roka kaznivo dejanje, vendar

menim, da je dovolj, če za tako dejanje odgovarjaš enkrat, sam sem tudi

svojo življenjsko odločitev sprejel samo enkrat.« Tako je dejal v zagovoru

Ivan Čečko, ki verjame, da je bila kazen za versko prepričanje, ki mu ne

dovoljuje, da bi se »učil bojevanja in se uril pobijati ljudi» odslužena s tem,

da je od svojega 23. do 30. leta presedel v zaporu.

Te besede so odmevale na sodišču v sredo, 1. 10. 1986, v sodni dvorani

Vojaškega sodišča v Beogradu, ko je bila po skoraj štiriurni razpravi

izrečena kazen Iveku Čečku, v trajanju 5 let. Upoštevati je potrebno, da je

bil Ivek že obsojen na pet let in še pred tem na štiri leta zapora zaradi tega,

ker ni hotel služiti vojaščine. Gre za neko mladost, zrešetano s hladnimi

paragrafi, ki vedno bolj odsevajo svojo nesmiselnost. Med njegovim

bivanjem v kasarni ga niso imeli za vojaka zaradi njegovega stališča in

zaradi tega, ker je bil v civilu. Tudi izjava nekega starešine to potrjuje.

Dejal je: »Da si vojnik, bio bi sa ostalima u stroju.« Na razpravi je obveljala

trditev javnega tožilca, ki je rekel, da nekdo postane vojak tedaj, ko stopi v

kasarno, v katero je dodeljen. Kazenski zakon SFRJ pa pravi v 133. členu

5. odstavek takole:» Za vojaško osebo se štejejo: vojak, ki služi vojaški

rok, gojenec... itd.«160

Ivek Čečko pa je že na začetku, ko je dobil poziv, izjavil, da ne želi služiti

vojaščine, ker mu biblijsko šolana vest tega ne dopušča, zaradi česar je

bil že dvakrat kaznovan. S tem je storil kaznivo dejanje po členu 214/1:

izmikanje služenju vojaškega roka. Zato so ga prisilno privedli v kasarno.

Tako so mu omogočili storitev nadaljnjih kaznivih dejanj, kot da s prvim ni

dovolj jasno izrazil svojega stališča. V kasarni so ga prepričevali, naj

odstopi od svoje odločitve in v pogovoru so mu starešine ponujale

uniformo in orožje, kar je odklonil. S tem se je prekršil zoper člen 202/1, ki

pravi: »Vojaška oseba, ki noče sprejeti orožja ali ga noče uporabiti po ukazu

ali službenih pravilih, se kaznuje z zaporom od 1 do 10 let.« Ob neki                                                             160 V imenu ljudstva, Mladina, 7. 11. 1986, št. 36, str. 6.

  76

priliki, v kasarni, ni hotel vstati, ko mu je starešina rekel: » Vojniče

ustani!« Povedal mu je, da on ni vojak in da je tukaj zato, ker so ga na silo

pripeljali. Za »neizpolnitev ukaza nadrejenega v zvezi s službo«, kot se

glasi člen 201/1, so mu očitali tretje kaznivo dejanje.

Ko je javni tožilec naštel kazniva dejanja, je zahteval, naj bo kazen

sorazmerna družbeni nevarnosti, naj služi namenu prevzgoje in kot takšna

bo vzgojno delovala na tiste, ki so nagnjeni k takšnim kaznivim dejanjem.

Ugovarjal je predlogu obrambe, naj se obtoženega napoti k

nevropsihiatru in psihologu. Tako bi strokovne osebe ugotovile dejansko

stanje njegove vesti - če je le-ta pobudnica vseh njegovih dejanj. Po

posvetovanju je sodnik odločil, da se predlog obrambe zavrne. Poleg

tega apel mirovne skupine pri RK ZSMS ni bil javno prebran.161

V svoji sklepni besedi je odvetnik Slobodan Perović162 najprej omenil

zgodovino pravega krščanstva in usodo tistih, ki so se tega pota držali (v

Rimu so jih metali levom v arene, Hitler jih je iztrebljal v koncentracijskih

taboriščih - vse pa zaradi tega, ker niso hoteli sodelovati v vojaških

zadevah). Pri tem je pripomnil, da ne skuša povezati vsega tega z

današnjim stanjem. Ker je bil Ivan Čečko postavljen že tretjič, od leta

1977, v isto situacijo, je postavil pravno vprašanje možnosti, da ga spet

obsodijo, še posebej zaradi tega, ker dejanj, za katera se ga obtožuje (čl.

201 in 202), ni storil kot vojaška osebnost. Zato je predlagal, da se ga

oprosti obtožbe za ti dve kaznivi dejanji. 163

Odvetnik Silvij Degen se je vprašal o smislu kaznovanja osebe, ki ni

nikoli kazala zločinskih namenov, ki je seznanjala pristojne organe in jih

opozarjala na to, da ne more biti vedno znova obsojena samo zato, ker v

nekaj verjame in se tega drži. Poudaril je, da obtoženi ni nikoli pokazal

aktivnega oz. agresivnega nasprotovanja, ko je izvrševal kazniva dejanja,

za katera se ga obtožuje, in da je vedno trdil, da hoče s svojim delom

                                                            161 V imenu ljudstva, Mladina, 7. 11.1 986, št. 36, str. 6. 162 Perović, Slobodan, roj. 10. 9. 1930. Redni profesor za obligacijsko pravo Pravne fakultete Univerze v Beogradu, Srbija. Dopisni član od 23. aprila 1987. 163 V imenu ljudstva, Mladina, 7. 11. 1986, št. 36, str. 6.

  77

dokazati, da želi biti koristen član te družbe. Poleg tega, da mu Ustava

zagotavlja pravico do svobode vesti in veroizpovedi, je dejal odvetnik

Degen, izvaja nad njim kazenske sankcije, če svoje vesti ne želi

omadeževati. Zaradi svojega prepričanja postaja lastna žrtev in družba z

uporabo sankcij ne dosega željenega cilja. Zaradi nelogičnih zakonov ga

prav ta družba lahko kaznuje do konca življenja. V primeru Ivana Čečka se

lahko govori le o abstraktni (izmišljeni) nevarnosti kaznivega dejanja, ker

živimo v miru. O dejanski nevarnosti bi lahko govorili le ob vojni.164

Anton Gričnik je, ko je prebral poročilo v zadnji številki Nedeljskega v

zvezi z obsodbo Ivana Čečka, dejal: »Zamislil sem se nad žalostno usodo

mladega fanta in skušal razbrati, kaj nam hoče s svojim odločnim

pričevanjem povedati. Ko to pišem, se mi dejstvo, da je Ivan ravno

Jehovova priča, ne zdi tako pomembno kot po navadi poudarjamo. Lahko

bi namreč bil tudi kak daljnoviden katoličan, ki načelno tudi ne bi smel biti za

ubijanje, lahko pa bi bil tudi radikalen komunist, ki v zavesti bodočega »raja

na zemlji«, ko bo vse skupno, ko bo prenehalo vsakršno nasilje in

izkoriščanje človeka po človeku in (torej) tudi ubijanje s puško in drugimi

orožji, že sedaj noče sprejeti takšnih sredstev in simbolov ubijanja! Da je

Ivan jehovec, to me torej ne moti, čudi pa me, da ga svet nikakor ne more

dojeti in vsaj malo razumeti in ga celo preganja, obsoja - tega miroljubnega

pacifista, ki je za mirno reševanje problemov, tega odločnega pričevalca

tistih daljnih časov, ko ne bo več vojne in ne nasilja med narodi! Čudi me,

da takšnih Ivanov ni več zlasti tam po svetu, kjer gojijo napadalne vojne,

kjer je vojak zares nasilnež, osvajalec, ubijalec, kjer je biti vojak res

sramotno in krivično! Čudi me, da jih ni več med tamkajšnjimi kristjani, med

tamkajšnjimi komunisti! In tudi vem, da se za enkrat ni bati, da bi jih bilo

preveč! Na Ivana je torej treba gledati nekoliko globlje in ne le kot na

jehovca. Pa tudi ne samo v jugoslovanskem merilu, ampak raje v

svetovnem. Prepričan sem, da tudi nima nič proti naši socialistični

Jugoslaviji, da ima rad našo lepo deželo, naše delovne ljudi, našo

socialistično ureditev, da pa je razočaran nad tem, da moramo še vedno gojiti

vojne, se pripravljati nanje, dajati za to ogromne vsote, da je v ljudeh še                                                             164 V imenu ljudstva, Mladina, 7. 11. 1986, št. 36, str. 6.

  78

vedno toliko pretepaškega duha, toliko ubijalske krvi, da se še vedno

moramo pripravljati na spopad, če hočemo ohraniti mir.

Ko sem bil tudi sam pri vojakih in ko sedaj vsako leto hodim na orožne vaje

in oblačim vojaško uniformo in nosim orožje, sem se zdel in se zdim včasih

tudi sebi kar nekako čuden, nekako smešen; neko nasprotje začutim med

lepim in miroljubnim svetom idej v srcu in to okrutno, vojaško zunanjostjo, ki

je pač vsaj simbol ubijanja in nasilja nad sočlovekom. Tedaj se vprašam, kaj

čem jaz s tem, ki nikogar ne sovražim in nikomur ne delam krivice, kaj bi bilo,

če bi res moral kdaj streljati na sočloveka. Ali bi zmogel to storiti, ali bi

smel, kaj bi bilo z vestjo? — Šele, ko se spomnim, da se je braniti le treba,

da je napadalca le treba onemogočiti, da nima nihče pravice uničevati naše

sreče, ubijati naših mater in očetov, naših otrok in žena, sežigati naših hiš in

domačij itd., potem mi postane marsikaj jasno. Tedaj postanem celo

ponosen na uniformo, na rdečo knjižico narodne zaščite, tedaj tudi orožje

dobi svoj smisel. Socialistična Jugoslavija goji le obrambni koncept

splošnega ljudskega odpora, zato sem prepričan, da bi v dani situaciji tudi

Ivan (in vsi njemu podobni) z vnemo priskočil na pomoč svojim

sonarodnjakom, da bi velikodušno branil svojo domovino in svoje drage v

njej, če že ne neposredno s puško, pa vsaj kot požrtvovalen bolničar na

bojišču, kot zdravnik, kuhar, šofer, kulturnik, ali kako drugače. Načinov je

veliko, s čimer bi se lahko seznanil že sedaj, v civilnem služenju vojaškega

roka. Da pa Ivan trenutno ne more sprejeti orožja niti uniforme, ki je z njim

povezana, to razumem kot osamljeno pričevanje za bodoče čase, ki jih vidi

in si jih skupaj z milijoni ljudi, žejnimi miru in svobode, iz dna srca želi.

Njegova žalostna usoda me boleče spominja na mnoge ljudi v zgodovini, ki

so videli za svoj čas predaleč, ki so preveč radikalno skušali živeti tiste svoje

napredne ideje, za katere njihova okolica ni imela smisla in jim ni bila dorasla,

da bi jih razumela in sprejela. Zato se tudi ti, Ivan, ne boj! Zmagal boš,

čeprav morda čez tisoč let, ko ne bo, kot upamo, več ne napadalnih ne

obrambnih vojn, ne pokolov med narodi, ko nikomur več ne bo treba nositi

ubijalskega orožja.« 165

                                                            165 Odločna priča za »raj na zemlji«, Nedeljski dnevnik, 9. 11. 1986, str. 6.

  79

Usoda tridesetletnega tesarja iz Maribora, Ivana Čečka, ki je zaradi vere

večkrat odklonil služenje vojaškega roka, je resnična človeška drama;

zagotovo ni osamljena, a je nemara prva, ki je vsaj do neke mere doživela

javno obravnavo. To je do neke mere tudi drama te družbe, armade in

zakonodaje, ki ureja obveznosti državljanov Jugoslavije do nje, ne

nazadnje pa tudi drama samega vojaškega sodstva oziroma ljudi, ki v

njem delujejo. Kako bi si drugače razlagali govor vojaškega sodnika na

zadnjem sojenju Čečku, ki je pokazal njegovo očitno razcepljenost med

razumevanjem do iskrenega stališča mladega človeka, ki je zaradi

verskega prepričanja zavračal vojaško uniformo, in zavezanostjo vojaški

disciplini oziroma zakonu, ki je jasen in zavezujoč? Pomena te sodne

zadeve še zdavnaj ni mogoče skrčiti zgolj na spor »državljan SFRJ -

JLA«, še manj na epizodo v verigi takšnih ali drugačnih tolmačenj o

»idejni lojalnosti ali idejnem odklonu do države (in armade) znotraj

političnega sistema«. Zadeve tudi ni mogoče obravnavati le kot že bolj

rafinirano oblikovan »upor pacifista etablirani vojaški organizaciji-sili«.

»Primer Čečko« je prej odraz izredno kompleksnega in zamotanega

razmerja »med posameznikom in družbo na eni strani«, po drugi pa je to

vprašanje temeljne pravice do avtonomnosti in svobodnosti najbolj

intimnih, najbolj pretanjenih plasti človekovega »notranjega življenja«,

torej duševnega življenja in doživljanja. Prav zato je bilo potrebno o

takšnih primerih spregovoriti v najširših razsežnostih znotraj ustavno in

zakonsko zagotovljenih demokratičnih mehanizmov in upoštevajoč

možnost morebitnih zakonskih sprememb, ki urejajo vprašanje vojaške

obveznosti. Pravica do svobode veroizpovedi ni namreč le pravica izjaviti

se za katoličana, pravoslavca, muslimana ali jehovca, marveč je to tudi

pravica do načina življenja, kar ustava nedvoumno jamči.166

Vojaško sodišče je najprej ugotovilo, da se Čečko 16. 6. 1986 ni zglasil na

Sekretariatu za ljudsko obrambo v Mariboru na poziv s 14. 5. Na služenje

vojaškega roka v Svilajncu bi se moral javiti 17. 6., vendar so ga tja                                                                                                                                                                     166 Nauki iz primera Čečko, 7 D, 16.1.1986, str. 15.

  80

pripeljali šele 19. 6. Čečka so obsodili zaradi neodziva na poziv in za

izmikanje vojaški službi, za zavračanje sprejetja in uporabe orožja, ker ga

21. 7. ni hotel sprejeti, tretje kaznivo dejanje pa je bilo v tem, da ni hotel

izpolniti ukaza — večkrat ni hotel obleči vojaške uniforme, pri čemer se je

izgovarjal z verskimi razlogi, češ, da kot Jehovova priča ne more sprejeti

uniforme in orožja. Ivek Čečko je bil zaradi zavračanja orožja obsojen na

štiri leta zapora; ker ni hotel obleči uniforme, so mu izrekli šestmesečni

zapor, medtem ko so mu za to, ker se ni odzval na vojaški poziv, izrekli

enajstmesečni zapor. Naposled so mu odmerili enotno petletno zaporno

kazen, za katero je obvezen pripor. Odvetnik Perović, ki je branil Čečka

skupaj z zagrebškim odvetnikom Silvijem Degnom, je dodal, da je Čečku

ostala samo kazen za neodziv na vojaški poziv in izmikanje službi v JLA,

vendar so tudi to kazen zmanjšali na štiri mesece. Odvetnika sta se

novembra pritožila na sodbo s 1. 10., vendar je sodni senat

podpolkovnika Miloša Šaljića obe pritožbi (Perovićevo z 8. in Degnovo z

10. 11.) zavrnil kot nepravočasni. Sodišče je namreč uveljavilo nova

določila zakona o kazenskem postopku: po njih štejejo pritožbeni rok od

trenutka, ko je sodbo prejel obsojeni in ne njegovi zagovorniki.

Ivek Čečko je prvostopenjsko sodbo v priporu prejel 22. 10., tako da je rok

za vložitev pritožbe potekel 6. 11. V pritožbi sta zagovornika med drugim

trdila, da je Čečko kazen za svoj zakonski prekršek že prestal in da ga ne

morejo več kaznovati za isto kaznivo dejanje. Vztrajni Mariborčan je bil

namreč zaradi zavračanja orožja že dvakrat obsojen: Vojaško sodišče v

Skopju ga je 5. 3. 1979 obsodilo na štiri leta zapora, Vojaško sodišče v

Zagrebu pa 16. 5. 1983 na petletni zapor. V zaporu je prebil skoraj šest

let, ker so mu kazni s pomilostitvijo skrajšali.167

Kot poroča zagrebški Vjesnik, je vojaško sodišče v Beogradu ustavilo

kazenski postopek zoper pripadnika verske sekte Jehovih prič Ivana

Čečka, ki so ga obtožili zavoljo zavračanja uporabe orožja ter

neizvrševanja in zavračanja izvrševanja ukazov. Potem ko bi morali

upornemu Mariborčanu ponovno soditi, je Vrhovno vojaško sodišče po                                                             167 Domov in v zapor, Večer četrtek, 4. 12. 1986, str. 25.

  81

pritožbi njegovega odvetnika spremenilo del prejšnje obsodbe. S

prvostopno obsodbo so Čečka 1. 10. 1985 obsodili na pet let zapora in

ga takoj priprli. Medtem mu je vrhovno sodišče sodilo samo zaradi tega,

ker se ni odzval na vojaške pozive in je zavračal služenje vojaškega roka

v JLA, in mu znižalo kazen na samo štiri mesece. Čečka so takoj izpustili

iz pripora. Med pripravami na novo glavno obravnavo je vojaški tožilec

izjavil, da odstopa od kazenskega pregona za preostali dve kaznivi

dejanji in na osnovi tega se je sodišče odločilo, da ustavi nadaljnji

kazenski postopek.168

                                                            168 Izpustili Jehovovo pričo, Večer, 9. 2. 1987, str.20.

  82

JANEZ NOVAK Janez Novak, rojen 29. 3. 1964 v Ljubljani, je bil v

resnici vzgojen od majhnega, krstil se je leta 1983.

O dogodkih, ki so sledili pripoveduje: »Po končani Srednji elektrotehnični šoli v Ljubljani

sem se vpisal na Fakulteto za elektrotehniko.

Čeprav si sam nisem posebej želel prizadevati za

visokošolsko izobrazbo, so me k temu spodbudili

dve stvari: srednjo šolo sem končal z odliko in šolski

svetovalci so menili, da bi bilo škoda, če ne bi nadaljeval šolanja, in drugo,

s tem bi premaknil služenje vojaškega roka za nekaj let, s tem pa tudi

težave, ki bodo nastopile zaradi zavračanja služenja. Vendar sem že po

enem letu na fakulteti sam pri sebi veliko razmišljal o svojih ciljih in kmalu

prišel do sklepa, da želim več storiti za Jehova, ne glede na posledice. Žal

pa sem že decembra dobil poziv za služenje v Somborju v Srbiji.

Na poziv sem se odzval tako, da sem doma napisal izjavo, da sem

Jehovova priča in da mi moja vest ne dovoljuje sodelovanja v vojaški

službi. To izjavo sem skupaj s pozivom odnesel na vojni odsek v Litijski

občini in jim razložil, zakaj odklanjam poziv. Vzeli so izjavo, mi o tem dali

potrdilo in dejali, da bom od sodišča kmalu dobil poziv zaradi odklanjanja

poziva. Vedel sem, da je to kršenje 214. čl. Zakona in da je predvidena

kazen od 1–12 mesecev zapora. In res, v januarju sem dobil priporočeno

kuverto. Prepričan, da je od sodišča, sem jo prevzel. Toda ko sem jo

odprl, sem na presenečenje zagledal nov poziv, tokrat za kasarno v

Gospiću v Liki. Še enkrat sem napisal izjavo in odšel na vojni odsek, da

jim ponovno razložim, da ne nameravam služiti vojnega roka. Takrat pa so

se stvari začele zapletati. Povedali so mi, da to enostavno ni več mogoče

(da odklonim poziv) in da se moram zglasiti v vojašnici v Gospiću. S tem

se nisem strinjal. Dejali so, da jih to ne zanima in da naj vzamem poziv.

Ker ga nisem hotel vzeti, so klicali tudi moje starše, ki pa so dejali, da se

moram o tem odločiti sam. Ker kljub vsemu njihovemu prepričevanju

poziva nisem hotel vzeti, so dejali, da mi ga bodo pribili na vhodna vrata

Foto: Janez Novak

  83

naše hiše, slikali, nato pa bo po mene prišla vojaška policija in me na

lastne stroške odpeljala v vojašnico. Nisem jim verjel in sem odšel domov.

Od občinske stavbe, kjer je vojni odsek, do doma imam približno 20 minut

hoje. Ko sem prišel domov, je bil poziv že nalepljen na vhodna vrata,

pripisano pa je tudi bilo, da me bo na lastne stroške odpeljala vojaška

policija. Ker nisem želel delati škandala, niti se skriti pred preizkušnjo, sem

odšel na vojni odsek in dejal, da bom šel v vojašnico. Seveda pa jim nisem

povedal, kaj bom tam naredil.

V nedeljo, 3. 2., sem po shodu zjutraj odšel na vlak za Gospić. Po

celodnevni vožnji preko Zagreba sem zvečer ob 22. uri v snežnem metežu

prispel v vojašnico v Gospiću. Vratarju sem takoj povedal, da ne želim biti

vojak in mu pokazal pisno izjavo, ki sem jo v zvezi s tem napisal. Bil je

zmeden in ni vedel, kaj naj z mano. Dejal mi je, naj počakam do

naslednjega dne zjutraj, ko bodo prišli odgovorni in jim bom lahko razložil,

kaj želim oziroma ne želim. Nato so me skupaj z drugimi rekruti dodelili v

spalnico. Takoj za tem je v sobo že prišel nek desetar in nas začel po

vojaško vzgajati. Nisem hotel sodelovati, zato se je razjezil, vendar me je

za tem, ko sem pojasnil, da imam naslednji dan razgovor s komandantom

vojašnice (ime sem slučajno slišal od dveh vojakov, ki sta na vlaku sedela

poleg mene in sta se vračala z dopusta) pustil pri miru. Tako sem imel tisti

večer mir. Naslednji dan so mi najprej dejali, da se moram ostriči. Menil

sem, da to ni kršenje nevtralnosti, zato sem privolil. Potem so dejali, da se

moram tudi umiti. Malo mi je bilo sumljivo, saj sem pričakoval razgovor,

ampak ker nisem hotel povzročati nepotrebnih težav, sem se šel tuširati.

Bilo nas je več in v prvi sobi smo se slekli in tam pustili obleko. Nato smo

odšli v drugo sobo s tuši. Šel sem zadnji v vrsti. Ko pa je bilo tuširanja

konec, so dejali, da moramo naprej v zadnjo sobo, kjer bomo prejeli

uniforme. Ko sem to opazil, se mi je še uspelo izmuzniti v prvo sobo, kjer

sem imel civilno obleko. Ampak takrat so me obkrožili vojaki in nek oficir in

dejali, da moje obleke ni več in da moram obleči uniformo. Dejal sem, da

to ne bo mogoče, ker ne bom vojak. Nato so me pol ure prepričevali,

predvsem oficir, toda na koncu smo ostali vsak pri svojem, pri tem jaz med

njimi popolnoma gol. Nato so se odločili, da me oblečejo na silo. Prišli so

  84

štirje vojaki in me kljub upiranju na silo oblekli. Vsakič, ko sem poskušal

kakšen del uniforme sleči, so me takoj nazaj oblekli. Nato so želeli, da

podpišem (zadolžim), da sem prejel uniformo. Ker to nisem želel, so me

na silo poskušali v to prisiliti (prijeli so me za roko, da bi podpisal). Vendar

niso uspeli. Nato so me odpeljali v spalnico in mi še pred tem določili

enega vojaka kot oprodo, ki je nosil ostalo vojaško opremo (mestno obleko

in ostale kose uniforme, za katere je zadolžen vsak vojak). Tako sem z

razvezanimi čevlji in napol zapetimi hlačami in srajco (nič nisem hotel

zavezati sam) kot kak potepuh z mojim oprodom prispel v spalnico. Tam

me je prevzel drug desetar in mi pokazal, kako se vojaška uniforma in vse

ostalo lepo zloži na nočno omarico poleg postelje. Ko je v moji prisotnosti

vse lepo zložil, me je vprašal, če sem videl, kako se to dela. Ko sem mu

pritrdil, je vse podrl in dejal, da naj sedaj jaz zložim. Ker nisem hotel, je

čez čas izgubil živce. Pa je potem prišel drug desetar, pa za njim tretji in

tako naprej cel dan do večera, dokler niso obupali.

Naslednji dan, mislim da ob petih ali šestih zjutraj, je bilo na vrsti bujenje.

Vsi razen mene so skočili pokonci in se hiteli oblačiti, jaz pa seveda ne,

saj nisem želel biti vojak. Pa so prišli štirje vojaki in me prijeli za roke in

noge in me postavili pokonci. Na to se me zopet na silo oblekli. Ker nisem

hotel ven na ceremonial dvigovanja zastave, so me štirje vojaki iz drugega

nadstropja za roke in noge nesli ven, kjer je že bila postrojena cela

kasarna. Položili so me na tla, jaz pa nisem želel vstali. Pa sta prišla dva

vojaka in me postavila pokonci. Pasivno sem stal pokonci. Nato se je

začela jutranja telovadba, pa nisem želel sodelovati. Pa sta prišla dva

vojaka in mi vsak z ene strani privzdigovala roke in tako naprej. Čez nekaj

časa je vodstvo vojašnice, ki je vse to opazovalo, očitno videlo, da moje

ravnanje demoralizira ostale vojake, pa so odločili, da je bolje, da me

odvedejo stran.

Vsa ta agonija je trajala tri dni. Vmes sem se seveda večkrat skušal rešiti

uniforme, pa so me kakih desetkrat na silo oblekli. Nato so mi določili dva

vojaka, ki sta me ves čas spremljala in me vsakič, ko sem poskušal

odvreči kak del uniforme, na silo oblekla. Najlažje mi je bilo odvreči kapo,

  85

po navadi čez ograjo vojašnice, saj mi jo nista mogla ves čas držati na

glavi. Sta pa mi jo vsakič, ko smo stopili v jedilnico, zaradi Titove slike,

dala z glave in potem, ko smo šli ven, zopet nazaj na glavo, dokler je

seveda nisem vrgel čez ograjo. Vmes so se dogajale seveda tudi druge,

včasih komične, včasih tudi bolj tragične stvari. Enkrat so me odpeljali v

poseben prostor, namerili vame puško in dejali, da me bodo takoj ustreli in

da tako nihče ne bo vedel, kako sem umrl, če bom še naprej odklanjal

služenje vojske. Pa sem rekel, da naj kar takoj streljajo, ker se ne mislim

premisliti. Vmes so me tudi ure in ure različni oficirji na lep način

prepričevali, da se naj vendar premislim, za njih žal vedno neuspešno.

Nekateri od njih so ob tem popolnoma izgubili živce in so celo jokali pred

mano.

Po treh dneh so mi ponudili orožje (mislim da polavtomatsko puško), ki

sem ga pred pričami odklonil in s tem storil kaznivo dejanje odklanjanja

orožja, za kar je bila po Zakonu zagrožena kazen od 3–10 let zapora (čl.

202, prva točka) oz. v primeru vojne nevarnosti smrt z ustrelitvijo. Zatem

so me strpali v pripor v vojašnici in pričakoval sem, da me bodo kmalu

odpeljali na vojaško sodišče v Zagreb. Pa ni bilo tako.

Po 14 dneh v priporu so mi dejali, da bom kar odslužil celotni vojaški rok.

Moja naloga je bilo vsakodnevno ribanje stranišč in še marsičesa drugega,

odvisno od kaprice dežurnega oficirja. Ker sem včasih odklonil kako delo,

ki je bilo v nasprotju z mojo vestjo in nevtralnostjo, jih je to še dodatno

podžigalo, da so me maltretirali. Dobro je bilo edino to, da se je oficir, ki je

bil zadolžen za mojo prevzgojo, po dveh tednih zlomil in se sprijaznil s

tem, da mu ne bo uspelo. (Rekel mi je »E, moj Janezu, sada znam, da ti

nikad nečeš biti vojnik«). To se je zgodilo po tem, komi kljub večkratnim

poskusom ni uspel prepričati sam komandant vojašnice in je tudi on izgubil

živce, tako da je hotel z mano neko jutro, ko ga nisem hotel po vojaško

pozdraviti, fizično obračunati, tako da so ga drugi oficirji komaj zadržali.

Zatem je bilo malo lažje, čeprav je bila vmes še cela kopica različnih

»dogodkov«. Najbrž bi res ostal v tistem priporu kar 11 mesecev, če ne bi

  86

po enem mesecu vojašnico obiskala neka, kot sem vsaj jaz razumel,

Komisija za pregledovanje (nadzor) vojašnic iz Karlovca, ki je prišla tudi do

mene in seveda vprašala, zakaj sem v priporu in kako dolgo že. Ko sem

jim povedal, so me še tisto noč ponoči ob dveh odpeljali na vojaško

sodišče v Zagreb.

Tam so me zjutraj najprej zaslišali. Potrdil sem, da sem res odklonil

ponujeno orožje in zatem so me dali v samico v kleti, kjer sem čakal na

sojenje. Pri sebi nisem smel imeti ničesar, ne vezalk, pasu, svinčnika. V

celici je bil samo stol, postelja in mala miza, na njej pa kozarec in vrč vode.

Ves dan sem bil celici, hrano sem dobival v celico, ko sem želel na

stranišče, sem moral zato prositi po posebnem vojaškem protokolu. Pri

opravljanju potrebe sta me ves čas opazovala dva stražarja, kar je bilo

zelo mučno in ti je vzelo vso dostojanstvo. Čez noč sem imel v celici v ta

namen na voljo vedro. Ponoči je ves čas svetila rdeča luč. Vsako jutro je

bil raport, po tednu dni sprehod, ki pa ni bil sprehod, ampak strogo

nadzorovano korakanje z glavo, uperjeno v tla, in oboroženimi stražarji

okoli.

Kakšen teden pred sojenjem me je poklical sodnik in me vprašal, če vem,

na koliko let bom obsojen. Dejal sem, da najbrž na tri. Rekel je, prav imaš,

naslednjič ko boš prišel iz zapora, pa ti bomo dali šest let. Odgovoril sem,

zakaj mi ne bi dali kar sedaj devet, da mi ne bilo treba prihajati še enkrat.

In tako je tudi bilo. Na sojenju sem bil prisoten jaz, vojaka, ki sta me

pripeljala iz celice, moj zagovornik, tožilec, glavni sodnik in pomočnika in

zapisničarka. Njihova imena in čini: Sodnik major Mile Vignjević, sodnika

porotnika kapetan I. klase Milenko Cvejić in zastavnik I. klase Vasilij

Knežević, Tožilec podpolkovnik Vičeslav Bikić, branilec po službeni

dolžnosti poročnik Sretko Janković in zapisničarka Gordana Bakić. Vse

skupaj je trajalo 10 min.

Tožilec je prebral obtožnico, branilec je v moj bran povedal, da sem še

mlad, ne najboljšega zdravja in nekaznovan. Sodba: tri leta zapora. Morda

bi dobil pol leta manj, vendar, ker sem bil trmast, ko so mi hoteli v vojašnici

  87

pomagati, da se premislim, si zaslužim tri leta. Nato sem še podpisal, da

se ne bom pritožil (če bi se, bi se lahko zgodilo, da bi dobil še višjo kazen)

in čez kak teden so me najprej odpeljali v nek drug zapor (najbrž zbirni) v

Zagrebu. Tam sem bil tri dni, nato pa so me skupaj z tremi drugimi

odpeljali proti Reki. Pri tem so nas zvezali po dva in dva skupaj. Mene in

mojega sotrpina kar z verigami, ki se uporabljajo za privez živali v hlevu.

Ker smo sedeli po dva in dva po dolgem v zadnjem delu marice, je bilo

vsem zelo slabo in so nekateri bruhali. Vendar stražarji niso hoteli ustaviti

avtomobila. To so storili šele nekje pri Delnicah, tako da smo dobili vsaj

malo svežega zraka. Nato sem bil dva ali tri dni v zaporu v Reki. To je bila

najbolj majhna umazana srednjeveška luknja, ki sploh ni imela postelj,

ampak neke lesene pograde s smrdljivimi odejami. Hrano smo dobivali

skozi linico na dnu vrat. Imela je majhno okence, prepredeno z več plastmi

različnih mrež in rešetk. Od tam pa so me odpeljali do pristanišča v

Jurjevu in nato s trajektom na Goli otok.

Na Golem otoku sem bil prvi mesec v karanteni, nato pa ostalih 10

mesecev v tako imenovani »žici«. V sobah je bilo 12 zapornikov. Čeprav

nas je bilo 5 in kasneje 6 Jehovovih prič v tem zaporu, pa sem samo jaz

spal v sobi skupaj z ostalimi zaporniki. Drugi Jehovove priče so bili

»svobodnjaki«, to pomeni, da so spali in delali zunaj »žice«, z žico

ograjenega dela otoka, kjer je bil zapor. Na otoku je bilo okoli 325

zapornikov, večina obsojenih zaradi umorov in posilstev ter drugih težkih

kaznivih dejanj. Nekaj je bilo tudi političnih zapornikov iz Kosova. Kazni so

bile od 8, 12, 15 pa tudi 20 let.

Na Goli otok169 sem prišel aprila 1985. Delal sem v nabavi različnih stvari,

ki so jih potrebovali za vzdrževanje zapora. Na Golem otoku se je dogajalo

                                                            169 Po 2. svetovni vojni so ga leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor za politične zapornike, po letu 1948 predvsem za informbirojevce. Po sporu s Stalinom je Tito ukazal politične nasprotnike zapreti v posebno taborišče, slovenski politik Edvard Kardelj pa je predlagal Goli otok. Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7235 Srbov, 3341 Črnogorcev, 2586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno kazen obsodila 5024, še 11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta zapora, saj so jih tja pošiljali komiteji komunističnih partij. Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB, 9234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5081 delavcev in kmetov, 4008 študentov in dijakov. Jetniki so bili podvrženi mučenju in prisilnemu delu v kamnolomu, ne glede na vremenske razmere. Poleti pri

  88

marsikaj »zanimivega«, med drugim je prišlo tudi do množičnega upora

zapornikov, ki pa so ga zadušili specialci in vojska. Večkrat sem preko

svojega vzgojitelja poskušal zaprositi za premestitev v Slovenijo, vendar

se on s tem ni strinjal.

Je pa to uspelo mojim staršem preko slovenskega Ministrstva za

pravosodje, tako da sem ob koncu leta 1985 bil premeščen v zapor na

Dobu. Po pol leta sem od tam odšel v Odprti oddelek ljubljanskih zaporov

na Ig pri Ljubljani. Med prestajanjem kazni na Igu sem se poročil in šele

po 15 mesecih, ko sem bil izpuščen, sva z ženo lahko začela živeti skupaj.

Da me po prestani kazni niso še enkrat zaprli, se lahko zahvalim naključju.

Ko sem bil v zaporu na Igu, sem to izkoristil za nadaljevanje študija na

Fakulteti za elektrotehniko (to je omogočilo Pravosodno ministrstvo). Kot

študent sem imel redni sistematični pregled pri zdravniku. Ko je zdravnica

tam opazila naslov iz zapora, jo je seveda zanimalo, zakaj sem v zaporu.

Poslala me je na razgovor k psihologinji. Seveda sem ji razložil celo

zgodbo in na koncu me je vprašala, kaj se bo zgodilo z mano, ko bom

prišel iz zapora. Povedal sem ji, da me bodo najbrž ponovno zaprli. Dejala

je, da bo storila vse, kar lahko, da se to ne zgodi, saj je menila, da me

zapor ne bo spremenil. Po pogovorih z njo je napisala poročilo za vojaško

zdravstveno komisijo. V tem poročilu je pisalo, da noben zapor ne bo

omajal mojega stališča, lahko pa bi bo samo škodil. In na osnovi tega

mnenja so me zatem oprostili vojaške službe. Takoj zatem, ko sem dobil

potrdilo, da sem oproščen vojaške službe, sva oba stopila v polnočasno

službo. Najprej sva štiri leta služila kot redna pionirja, sedaj pa že 15 let

delava v Betelu.

Osebno sem preganjanje doživljal kot šolanje na moji poti. Enostavno sem

verjel v to, da Jehova ne bo dopustil, da bi me doletelo nekaj, kar bi bilo                                                                                                                                                                    visokih temperaturah, pozimi pa v hladni burji. Zapornike so čuvarji redno tepli in drugače trpinčili. Preiskovalce in iskalce političnih nasprotnikov je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) nagradila. Leta 1953 jih je bilo 36 razglašenih za narodne heroje, nekateri so postali veleposlaniki v Sovjetski zvezi, ZDA, Kitajski, Združenih narodih, Kanadi in Indiji. V času SR Hrvaške so v zapor pošiljali v glavnem politične zapornike, kasneje pa so zapirali tudi ljudi, ki so zakrivili kazniva dejanja (tatvine, umore), včasih pa so zaprli tudi mladoletne prestopnike. Zapor je prenehal z delom leta 1988, leto kasneje pa so ga zapustili in zaprli (Leksikon, 1998, str. 332).

  89

zame pretežko. Seveda pa to ne pomeni, da se nisem srečeval s trenutki

strahu, nemoči in skrbi. Še zlasti mučne so bile okoliščine, ko so se

preganjalci trudili uničiti moje dostojanstvo. Na primer v vojaškem

preiskovalnem zaporu, ko sta me na stranišču vedno opazovala (gledala)

dva stražarja; ko sem se moral pred odhodom iz vojaškega pripora na

ukaz oficirja v njegovi pisarni sleči do golega in me je potem v takšnem

stanju še pol ure zasliševal. Nič kaj prijetno mi ni bilo tudi v prehodnem

zaporu v Zagrebu, ko so bili v sobi drugi starejši zaporniki in so mi, ko so

izvedeli, da grem na Goli otok, začeli pripovedovati, kaj vse me bo tam

doletelo (od posilstva do tega, da me bodo pretepli in celo ubili. Res je

sicer, da se je vse to na Golem otoku redno dogajalo, vendar sam tega,

razen groženj, nisem doživel na svoji koži.)

Ko so me starši lahko prvič, potem ko dva meseca sploh niso vedeli, kje

sem, obiskali v vojaškem priporu v Zagrebu, je po desetih minutah obiska

oficir obisk prekinil in starše poslal domov in to samo zato, ker se med

sabo nismo pogovarjali v srbohrvaščini. Obiski na Golem otoku so bili

omejeni na enkrat mesečno. Ko smo zaporniki dobili obisk, nismo imeli

pravice do kosila. Pred obiskom smo se morali sleči do golega, nato smo

dobili drugo obleko, pravzaprav samo srajco in hlače, ki smo si jih zvezali

z vrvjo in smo se potem kot kakšni razcapanci lahko kake dobre pol ure

pogovarjali s svojci. Po končanem obisku smo se morali ponovno

preobleči, pred tem pa so nas še temeljito pregledali, če smo dobili od

svojcev na obisku slučajno kakšno hrano. Enkrat so mi prinesli borovnice

v posodi in paznik jih je s svojo roko »premečkal«, da bi videl, če mi starši

niso kaj skrili v njih. Kljub temu sem od doma redno dobival revije, ki pa jih

pazniki nikoli niso našli. Zgodilo se je tudi to, da so starši zastonj prišli tri

ali štiri ure vožnje daleč do pristanišča, saj so jih zaradi burje zavrnili in me

niso mogli obiskati.

V zaporu sem se srečal z morilci, posiljevalci in drugimi spolnimi iztirjenci

ter nasilneži, ki so seveda imeli popolnoma drugačno življenje. Da bi v

normalnem življenju delal ali živel s takimi ljudmi, bi bilo popolnoma

nemogoče. V zaporu pa glede tega nisem imel izbire. Največja težava niso

  90

bili pazniki ali režim ali same razmere, ampak zaporniki. Zaporniki po

navadi vzpostavijo svoj red in režim. In za mene je bila največja težava ne

biti njihov »prijatelj«, saj bi potem moral delati to, kar delajo oni, pa tudi ne

»sovražnik«, saj bi s tem tvegal svoje življenje. Pomembno je bilo, da sem

ostal zvest svojim načelom in to so cenili tudi celo najhujši kriminalci. Na

Golem otoku je bil hud problem spolna zloraba.

Po navadi je nov zapornik potreboval cigarete ali kaj drugega in starejši so

mu to z veseljem ponudili, čez 14 dni pa je bil pri njih že tako zadolžen, da

tega enostavno ni mogel vrniti drugače kot z spolnimi uslugami. Če pa se

je upiral, so ga posilili. Pazniki pa so to tolerirali, saj je bilo tudi med njimi

nekaj homoseksualcev. Nekoč sem si po nesreči poškodoval glavo in so

me potem cel mesecev zasliševali, ker so menili, da me je nekdo

poškodoval z železno palico in posilil. Vzgojitelj, ki je bil zadolžen za mojo

prevzgojo, se je pri meni oglasil skoraj vsak teden in izvajal psihični pritisk

name. Ponavadi je dejal, da me bodo zadnji dan pred iztekom kazni

vprašali, če sem si premislil, in če se ne bom, potem mi bodo enostavno

podaljšali kazen še za nekaj let, tako da bom še naprej lahko gledal skale

Golega otoka. Večkrat mi je tudi povedal, da lahko katerikoli dan takoj

odidem iz zapora, če si premislim in se vrnem v vojašnico. K sreči ga

nisem jemal preveč resno in sem se s časom začel ob njegovih obiskih

zabavati.

Med težave v zaporu je sodila tudi pičla in nekakovostna hrana. Če si ne

bi bratje medsebojno pomagali s tistim, kar smo dobili ob obiskih in v

paketih, bi bili večkrat lačni. Poleti huda vročina (do 40 stopinj C), pozimi

burja, neogrevane celice, včasih tudi spalnice z razbitimi stekli, tako da je

večina zapornikov spala kar oblečenih. Stalna preštevanja (vsako uro), bil

si samo zaporniška številka (moja je bila 7523) itd. Ampak takrat nisem

veliko razmišljal v tem, sem pač menil, da je to normalno za zapor,

kasneje, ko sem bil v Sloveniji, sem videl, da ne. Ampak vse to so bili tudi

razlogi, da so zapor samo nekaj mesecev po moji premestitvi v Slovenijo

dokončno zaprli.

  91

Sam zaradi prestajanja zaporne kazni nisem doživljal posebnih travm (vsaj

upam). Ves čas sem se zavedal, zakaj sem v zaporu, in sem na to gledal

kot na priložnost, da razvijem nekatere lastnosti, kot so zdržljivost,

samoobvladanje, potrpežljivost. Sprijaznil sem se z dejstvom, da bom

najbrž do 30 leta ali še malo čez v zaporu. Vedel pa sem, da ne bom ne

prvi ne zadnji, ki bo to doživel. Mislim, da me je izkušnja živeti z ljudmi, ki

so na robu človeške družbe, obogatila in to mi še danes pomaga pri

mojem krščanskem življenju. Za starše je bilo hudo, ker smo se pred

zaporom ravno preselili v novozgrajeno in še ne dokončano hišo, sama pa

sta bila tudi bolna. To je bil tudi razlog, da so mi kasneje, ko sem bil že v

zaporu v Sloveniji, dvakrat odobrili prekinitev kazni (za en in tri mesece),

da sem jima lahko pomagal. Pa tudi to, da žena po poroki z mano še

skoraj leto in pol ni mogla živeti z mano, za njo ni bilo ravno prijetno.

Lani sva z Rahelo (ženo) prvič po 21 letih ponovno obiskala Goli otok.

Imela sva dve uri časa za ogled zapora. Bil je zanimiv občutek, ko zapora

že zdavnaj ni več, jaz pa sem se lahko neovirano, brez kakršnekoli

kontrole gibal po otoku. Najbrž bom šel še kdaj, morda z bivšimi

kolegi.«170

                                                            170 Magnetofonski posnetek, 9. 4. 2008.

  92

EGON JARC 16. 5. 1968 se je v družini Jehovovih prič

rodil Egon Jarc. Sam je posvetitev Bogu

simboliziral s krstom v vodi leta 1987.

Pripoveduje:

»Pri 19 letih sem dobil poziv za služenje

vojaškega roka v Mostarju. Kar nekaj časa

so me iskali in preganjali. Po dveh mesecih

skrivanja so me odvedli na policijsko

postajo Podvelka, kjer so me pridržali eno

noč, ne da bi me kasneje odvedli na mesto,

kjer bi moral služiti vojaški rok.«

Na Vojaškem sodišču v Ljubljani sem bil obsojen po členu 214/2 KZ SFRJ,

in sicer na 2 leti zapora. Na to obsodbo sem se pritožil in dobil 1 leto in 6

mesecev zaporne kazni, ki bi jo moral odslužiti na Dobu. Po pritožbi so mi

dodelili Celjski zapor, da sem lahko bil bliže domu. V Celjskem zaporu

sem bil zaprt od 15. 12. 1987 dalje 8 mesecev, po treh mesecih in pol pa

so me premestili na odprt oddelek na Rogozo. V Celjskem zaporu sem bil

prvi dan zaprt v samici, nato so me dali v prehodno sobo, kjer so me

opozorili, katerih ljudi naj se v zaporu izogibam. Na srečo so me takoj

dodelili v kuhinjo, kjer sem delal kot pomivalec posode. Prva dva meseca

mi niso dovolili imeti obiskov, kasneje pa so ti obiski bili dovoljeni samo

eno uro.

Po treh mesecih in pol sem bil premeščen na odprti oddelek na Rogozo.

Od tod sem hodil vsako jutro ob petih opravljati delo v mizarsko delavnico

v Lovrenc na Pohorju. V zapor sem se vračal samo spat. Tu na Rogozi

sem lahko čez vikende bil doma. Na Rogozi so bile z menoj zaprte štiri

Jehovove priče, verska literatura je bila prepovedana. Z zaporniki in

pazniki pa ni bilo kakršnih koli težav.«171

                                                            171 Magnetofonski posnetek, 24. 3. 2008 .

Foto: Maja Varga

  93

PETER JEZERNIK Peter Jezernik pripoveduje:

»Rodil sem se 3. 1. 1962 v Mariboru. Že od

otroštva sem bil vzgajan v duhu biblijskih

resnic in sem se kot Jehovova priča krstil, ko

sem dopolnil 20 let. Čas preganjanja, ko je

bilo treba zavzeti stališče glede nevtralnosti,

se je začel s pozivom v vojsko 6. 4. 1984.

Ker se pozivu zaradi svojega stališča nisem

odzval, je sledilo sojenje na vojaškem

sodišču v Beogradu.

6. 4. 1984 sem se javil v vojašnici v Somborju. Ker sem sprejemnemu

odboru jasno povedal svoje stališče, da vojske ne bom služil zaradi

biblijsko šolane vesti, niso vedeli, kaj bi storili z menoj. Edini razlog, da me

obsodijo, so videli v tem, če mi ponudijo vojaško opremo, ki sem jo zavrnil.

Še isti dan so me odpeljali na vojaško sodišče v Beograd, kjer sem bil

pridržan v priporu od 7. 4. 1984 dalje. Vse skupaj je trajalo dva meseca in

pol, nato sem bil prestavljen v zapor v Valjevo in od tam premeščen na

odprti oddelek v mariborski zapor na Rogozo. Ker sem se vedel primerno,

so mi leta 1986 omogočili pogojni odpust, čeprav ti to omogočijo šele, ko

se kesaš za svoja dejanja, jaz pa se vsekakor nisem.

Vsega skupaj sem bil obsojen na tri leta zaporne kazni. Celotna kazen, ki

sem jo odsedel, je znašala skupaj 2 leti in pol. Prvi trenutki, ko prideš v

zapor, so neprijetni, saj ne veš, kaj lahko pričakuješ, soočiš se z situacijo,

ki je še nisi doživel. Zelo pomembno je, da ob sprejemu nekega stališča

pri njem vztrajaš. To vsekakor ni lahko. Sam se moraš zanašati nase, najti

prave besede pri zagovoru, ločitev od družine, čutiš praznino. V tem času

sem bil poročen, žena je bila sama z majhnim otrokom. Če veš, zakaj se

za to odločiš, to lažje prenašaš in stojiš za tem.

Foto: Maja Varga

  94

S strani zapornikov, paznikov ni bilo hujših pritiskov. Pridejo situacije, ko

se norčujejo iz tebe. Vsak prej ali slej pove, zakaj je zaprt. Zapornike se

kategorizira, najnižji so posiljevalci, pedofili, najviše pa so morilci, ki so

morili zaradi samoobrambe. Pomembno je, da ne zahajaš v neke

kompromise in ne počenjaš nepravilnosti z njimi.«172

Iz sodbe U ime naroda je jasno razvidno, da je Peter zaradi tega, ker je

6. 4. 1984 v vojaški enoti v Somborju zavrnil orožje in vojaško obleko,

storil kaznivo dejanje ter bil po členu 202/1 obsojen na dve leti in šest

mesecev zaporne kazni. Poleg tega je moral v roku 15 dni plačati 2.500

dinarjev za sodne stroške.173

Dne 15. 5. 1984 je Komisija za pogojni odpust na podlagi 87. člena

Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in 34. člena Kazenskega zakona

SRS izdala odločbo, s katero se Petra Jezernika pogojno odpusti s

prestajanja kazni zapora po sodbi vojaškega sodišča Beograd I K

122/84.174

                                                            172 Magnetofonski posnetek, 25. 2. 2008. 173 Sodba U ime naroda, št. 122/84, dokument v lasti Petra Jezernika. 174 Republiški sekretariat za pravosodje in upravo, št. IK-7-25/D-348/86, dokument v lasti Petra Jezernika.  

  95

BRANKO KLARIĆ

»Ime mi je Branko Klarić. Rojen sem

16. 3. 1957 v Puli na Hrvaškem. Odraščal

sem v vasi blizu Buj. Ob nedeljah sem edini

od šestčlanske družine hodil k verouku.

Starša sta rekla, naj grem in jaz nisem

ugovarjal. Vendar v Boga nisem verjel. V šoli

so nas učili, da ga ni, pri verouku pa se mi

slišano ni zdelo verodostojno. Poleg tega je

duhovnik po maši, ko se je vračal domov, večkrat kradel na njivah. Mene

osebno je tudi ogoljufal. Tudi jaz sem njemu kradel denar od prispevkov.

Vest mi ni očitala. Le bal sem se, da me bo dobil.

Ko sem bil star 12 let, so v naši vasi oznanjevale Jehovove priče iz občine

Koper. To, kar sem slišal in prebral iz Biblije in literature, me je takoj

prepričalo, da je to resnica. Bog je naenkrat zame 'oživel'. Zame je postal

stvarna oseba. Ko sem zvedel, da ima ime Jehova, se mi je še bolj

približal. Njegovo pomoč sem še kako čutil v najstniških letih, še posebej

ob koncu le-teh.

Kmalu po krstu 15. 5. 1976 sem dobil poziv k vojakom. Na vojaškem

odseku sem povedal, da zaradi krščanske vesti ne bom šel v vojsko. Ker

je to bil zanje prvi primer, niti niso vedeli, kaj narediti. Poslali so me

domov. Kmalu sem dobil poziv na vojaško sodišče. V Zagrebu so me po

214. členu KZ obsodili na deset mesecev zapora. Moral sem pustiti službo

električarja v Mehanotehniki v Izoli. Kazen sem prestajal v Celju. Tam so

mi zaupali delo kurjača na postaji milice. Vsako jutro sem sam odhajal tja,

dali so mi šop ključev od pisarn in zakuril sem 25 peči ter nadzoroval

njihovo delovanje. Popoldan sem se spet vrnil, da bi jih očistil in jih

pripravil za naslednji dan. Po kurilni sezoni sem delal v skladišču

gradbenega materiala, oddaljenem okoli 3 km od zapora. Tja in nazaj sem

Foto: Branko Klarić

  96

odhajal sam. Kakšnih posebnih težav s pazniki ali obsojenci nisem imel.

Izpustili so me dva tedna pred koncem kazni.

Potem sem našel delo v Tomosu v Kopru. Seveda ni bilo lahko prepričati

kadrovske komisijo, saj je bilo samo vprašanje časa, kdaj bom spet dobil

poziv. Čez manj kot leto dni se je zgodba ponovila: nov poziv in napotitev

v kasarno v Nišu. Tokrat so na vojaškem odseku ubrali drugačno pot.

Rekli so mi, da me bodo na silo odpeljali, če ne bom hotel iti sam. Dovolili

so mi, da se vrnem naslednji dan. Medtem sem na hitro odpovedal službo

in pripravil stvari za na pot. Naslednji dan me je miličnik odpeljal s

službenim avtom na vojaško policijo na Reko. Od tam sta me dva vojaka

pospremila z vlakom do Niša.

V Nišu so me v kasarni dali v zapor. Nek prijazni makedonski vojak se mi

je zvečer opravičeval, ker me mora zakleniti. Dejal sem mu, naj se nikar

ne sekira, ker sem vajen biti na tej strani ključavnice. Naslednje jutro

navsezgodaj je prišel nek oficir in me z očetovsko prijaznostjo prepričeval,

naj se premislim, ker je še čas. Brezuspešno. Čim je odšel, je prišel

naslednji. Tudi on je začel prijazno in ker je videl mojo neomajnost, ni

mogel skriti razočaranja. Dejal sem mu, naj reče naslednjemu, naj nikar ne

hodi, ker bo izgubljal le čas.

Potem so me peljali mimo dolge vrste novih vojakov, ki so čakali pred

skladiščem (mnogo let pozneje sem slišal, da so nekega našega brata

peljali golega mimo take vrste). Ko sem vstopil v skladišče, so zaprli vrata.

Dvakrat so mi ponudili, naj vzamem vso vojaško opremo. Rekel sem jim,

da sem zavrnil služenje vojaškega roka, kar pomeni, da opreme ne bom

rabil. Moral sem podpisati, da je nočem sprejeti. Potem so me peljali v

vojaški preiskovalni zapor. Tam sem moral vsako jutro počistiti veliko

dvorišče z metlico velikosti malo večjega čopiča. Nekega dne so me prav

posebej gnali, naj hitim. Avgustovska vročina in sklonjen položaj, iz

katerega mi niso dovolili vstati, sta naredila svoje. Omedlel sem in šele

pod mrzlo prho sem prišel k sebi. Prhanje, mala in velika potreba – vse se

je moralo dogajati pod budnim očesom dveh vojaških policistov.

  97

Čez nekaj tednov so me peljali na vojaško sodišče. Določili so mi

njihovega zagovornika, katerega delo mi prav nič ni pomagalo, saj je bilo

že vse zmenjeno. Sodili so mi po 214. členu zaradi zavračanja služenja

vojaškega roka: eno leto. Zaradi zavračanja orožja, po členu 202., pa sem

dobil štiri leta. Združena kazen je bila štiri leta in osem mesecev. Med

procesom se je celo zapisničarka upala obregniti vame z besedami, da je

vsaka mati ponosna, če ima sina v vojski.

Čez nekaj dni so me preselili v Kazensko poboljševalni dom v Nišu.

Biblijo, obleko in vse ostalo razen pribora za osebno higieno so poslali

domov k staršem. Razporedili so me na delo v delavnico za popravilo

štedilnikov in »bojlerjev«. Bival sem v najslabšem oddelku, kjer nas je bilo

okoli sto obsojencev. Vsak tretji je bil obsojen zaradi umora.

Nekoč me je eden zelo razjezil in ker mu nisem hotel vračati z isto mero,

mi je potlačena jeza in bolečina dvignila pritisk in postalo mi je zelo slabo.

Šel sem k zdravniku, ki mi je nameril visok krvni pritisk, vendar mi ni hotel

ničesar dati za pomiritev. V zdravstvenem kartonu vsakega obsojenca je

pisalo tudi kaznivo dejanje in temu primerno se je določalo tudi

zdravljenje. Zdravnik je vedno najprej prebral kaznivo dejanje in potem

povprašal po bolezni.

Bil sem prva Jehovova priča v zgodovini tega zapora. Imeli so me za

največjega državnega sovražnika. Zdravila sem dobil šele čez dva dni.

Medtem sem padel v globoko depresijo. Mislil sem, da ne bom nikoli več

normalen. Po desetih dneh se je stanje počasi izboljševalo.

Še posebej so me imeli na očeh pazniki in nekateri so se prav trudili z

mano biti neprijazni. Ko sem nekoč stopil v pisarno h dežurnemu

poveljniku, me je takoj nagnal ven, ker sem ga ogovoril z 'zdravo'.

Pozneje mi je vzgojitelj, sicer zelo v redu človek, dejal, da naj poskusim z

'dober dan'. Od takrat mi 'zdravo' ni prišel več na misel, čeprav so jih drugi

zaporniki tako pozdravljali. Vsi smo imeli svojo matično številko, po kateri

  98

so nas pazniki klicali. Še danes me zmrazi, ko vidim na kakšni

avtomobilski tablici mojo zaporniško številko 7772.

Do ostalih sozapornikov sem bil prijazen, vendar zelo previden in

redkobeseden. Saj sem vedel, da kar mrgoli tistih, ki pazijo na vsako mojo

besedo in poročajo naprej o tem, kaj govorim in kako se obnašam. Nisem

zaupal niti novemu obsojencu, študentu teologije, ki je bil zaprt zaradi

pisanja ustaških pesmi v vojski. O dopustu doma, ki so ga nekateri lahko

izkoristili, sem lahko samo sanjal. Obiskov itak nisem imel, ker sem bil

predaleč. Ko me je nekoč hotel obiskati svak, ki je kot šofer peljal mimo,

mu niso dovolili. Pozneje sem izvedel za direktivo upravnika Dragutina

Cerovića, ki so se je dosledno držali: »V tem zaporu si lahko vsak prisluži

nagradni dopust, kakšno drugo ugodnost ali vsaj pohvalo. Branko Klarić

ničesar.« Prej omenjeni vzgojitelj mi je nekoč dejal, da sem trmast kot

osel. Res, bil sem edini med okoli tisoč obsojenci, ki bi lahko naslednji dan

šel iz zapora, če bi podpisal izjavo, da grem k vojakom.

Po polovici prestane kazni sem zaprosil za premestitev v Slovenijo.

Ugodili so mi. Dva paznika sta me v zaporniški obleki spremljala do zapora

na Dobu. Tu sem delal kot kurjač na zunanjem oddelku. Po več kot treh

letih sem lahko šel na prosti izhod in svojci so me lahko obiskali. Tu so me

samo občasno nekateri pazniki šikanirali. Drugače je osebje bilo do nas

Jehovovih prič spoštljivo. Ob določenem času nas je bilo celo šest.

Proti koncu kazni so me iz Doba premestili na odprti oddelek na Igu pri

Ljubljani. Tukaj sem delal kot kurjač v ženskem zaporu. Kazen pa sem

zdržal skoraj do konca, če odštejem nekaj dni. Medtem sem se poročil. Po

prestani kazni sem se zaposlil. Rodila se nama je tudi hči.

Po letu in pol sem moral spet prekiniti delovno razmerje, ker so me tretjič

obsodili. Tokrat v Ljubljani na Roški. Sodnik me je vprašal, zakaj nočem k

vojakom. Odgovoril sem mu, da iz istega razloga kot prvič in drugič. Dobil

sem deset mesecev. Prestajal sem jih na Igu. Nekaj časa sem delal kot

  99

kurjač na Parmovi ulici v

Ljubljani, potem pa na istem

delovnem mestu v prejšnjem

podjetju.

Po prestani kazni se je spet

naselil vame znan stari občutek:

negotovost. Bil sem star 28 let in

še vedno bi se lahko obrnilo kot

po navadi, kot sem bil vajen od svojega devetnajstega leta. Seveda sem

trepetal pred pošto z žigom iz vojaškega odseka. Seveda je nekega dne

spet prišla. Obvestili so me, naj se oglasim pri njih. Na moje presenečenje

mi je referent dejal: »Ne bomo te več klicali. Dosti si prestal.« Vrnili so mi

vojaško knjižico, v kateri je pisalo, da sem 'reguliral vojaško obveznost na

podlagi 2. odstavka 29. člena ZVO (Uradni list SFRJ 36/80)'. Poiskal sem

Uradni list in ugotovil, da so v tem členu omenjene osebe, ki imajo težave

z duševnostjo. Očitno so naredili kompromis, da zaključijo tovrsten primer.

V vseh teh letih po zadnji prestani kazni sem imel velike težave s

paranojo. Vedno sem živel z občutkom, da me zasledujejo in tudi ko sem

prvič šel v tujino, nisem imel občutka prave svobode. Kratki časi svobode

med kaznimi so bili polni preizkušenj. Najprej iskanje zaposlitve. Potem še

prilagajanje na povsem drugačen ritem življenja. Težko sem prenašal

naglico in pomanjkanje časa. Najhujše so bile nočne more. Še vedno,

čeprav manjkrat, se zbujam iz sanj, kjer podoživljam vse strahove iz

preteklosti. Dobesedne in tiste iz podzavesti. Šele zadnjih nekaj let sem v

družbi sproščen, čeprav globoko v sebi še vedno čutim notranje zavore

zaradi nenehnega zatajevanja lastnih občutkov.

Leta, ki sem jih preživel v zaporih – zaradi različnih okoliščin sem jih

spoznal enajst – so precej deformirala mojo osebnost. Zahvaliti se moram

biblijskemu pouku, kateremu sem se pustil voditi in oblikovati od mladih

nog do danes in predvsem ljubeči ženi, ki mi je z zvrhano mero

razumevanja in potrpežljivosti stala ob strani, da sem še vedno človek na

Foto: Branko Klarić

  100

svojem mestu in da so pozitivne plati moje osebnosti dobivale vedno večjo

veljavo.

Pred kratkim sem spet dobil pismo z znanim žigom. Upam, da tokrat res

zadnje. Z Ministrstva za obrambo mi sporočajo, da mi je 'zaradi

dopolnjene starosti prenehala vojaška dolžnost. Iz istega razloga smo vas

izbrisali iz vojaške evidence.'

Po skoraj tridesetih letih spet v Nišu. Tokrat z zunanje strani zapora, kjer

sem preživel skoraj dve leti in pol za petmetrskimi zidovi. Zelo ganljivo

srečanje s sestro iz Niša, ki mi je takrat občasno pošiljala kakšen dinar v

zapor.« 175

                                                            175 Pismo, poslano po elektronski pošti, 21. 4. 2008. Njegova zgodba je bila napisna tudi v Mladini, 18. 4. 1986, št. 15, str.15.

  101

BENJAMIN MAJCEN Benjamin Majcen, rojen 10. 2. 1961 v

Mariboru, od otroštva vzgajan v družini

Jehovovih prič, pripoveduje:

»Poziv za služenje vojaškega roka sem

dobil leta 1986, 21.12. pa bi se moral

javiti na enoto Novi Sad. Nekaj tednov,

preden bi se moral javiti na enoto, sem

poslal pismo, v katerem sem razložil, da

kot Jehovova priča vojaškega roka ne

želim služiti ter da se bom kljub temu

osebno zglasil pri njih. Ker na pismo nisem dobil nobenega odgovora sem

se z vlakom odpravil v Novi Sad in se javil. V primeru, da se ne bi javil

sam, bi me vojaška policija tja prisilno odvedla.

V kasarni sem se javil oficirju in razložil, da kot Jehovova priča ne želim

služiti vojaškega roka. Z ostalimi naborniki sem moral ostati v kasarni.

Ponudili so mi uniformo in orožje, vendar sem jo zavrnil, saj nisem želel

biti vojak. To je bilo kaznivo dejanje, zato so me 22. 12. 1986 odpeljali v

Beograd v vojaški zapor.

Ravno v tem času je Ivek Čečko zapustil to sodišče, predčasno tudi zapor,

zaradi velikega pritiska s strani civilne družbe v Sloveniji, saj je bil že tretjič

zaprt zaradi istega kaznivega dejanja. Ko sem prišel tja, so bile razmere

zaradi tega napete. V tem času je namreč v Sloveniji bilo oblikovano

močno gibanje za civilno služenje, bile so že določene politične

spremembe in to se je čutilo tudi v Beogradu.

Po uradni dolžnosti so mi dodelili advokata, vendar sem se odločil za

advokata Perovića, ki je branil že Iveka Čečka. Vojaški vrh je sklenil, da

vsak, ki ne želi služiti vojaškega roka, dobi tri leta zaporne kazni in zato

sem bil tudi obsojen po členu 201 (neizpolnitev ukaza in odrekanje

Foto: Maja Varga

  102

pokornosti po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 201 člena KZJ) na tri

leta zaporne kazni. Obsodil me je predsednik vojaškega sodišča,

polkovnik Đorđa Đorđević.«176

Sodišče je menilo, da dejanja obtoženca vsebujejo vse objektivne in

subjektivne elemente kaznivega dejanja neizvršitve in zavračanja izvršitve

ukaza iz člena 201, odstavek 3 v zvezi z odstavkom 1 KZ SFRJ in ga je za

to kaznivo dejanje spoznalo za krivega. Trdilo je, da je z zavračanjem

izvršitve ukaza, da obleče vojaško uniformo, izzvalo posebej hude

posledice, ker se je s tem izognil služenju vojaškega roka in urjenju za

obrambo SFRJ, kar je njegova ustavna in zakonska obveza.177

»Po takratni zakonodaji odklanjanje služenja vojaškega roka ni bilo

kaznivo dejanje, ker tega kaznivega dejanja ni bilo v Kazenskem zakoniku.

Zato so nas obsodili po členu 202 ali členu 201. Ker se je vojaški tožilec

na to kazen pritožil (češ da je prenizka), se je stvar zavlekla. V Beogradu

sem bil v priporu skoraj pol leta, potem pa sem bil premeščen v zbirni

center, ki je bil pod civilno upravo. Tam so bile zelo težke razmere. Po 14

dneh so me poslali na prestajanje zaporne kazni v Požarjevac. To je bil

eden izmed težjih zaporov, v katerem so bili zaprti hujši zločinci, politični

zaporniki. Obdan je bil z visokim zidom, podpisati pa smo morali izjavo, da

v primeru, če prekoračimo črto, ki je bila določena v zaporu, streljajo na

nas s stolpa.

V zaporu sem delal v ambulanti. To je bilo eno boljših del. Drugače nas je

v sobi bilo 50, vseh vrst kriminalcev, eden med njimi je ubil svojo punco in

jo razkosal, nekateri so bili obsojeni na 20 let zapora, spet drugi je bil

okužen z aidsom ter je grozil, da bo okužil še ostale. Večkrat se je zgodilo,

da je kdo od zapornikov pojedel vilico ali žlico samo zato, da je lahko šel v

bolnico in se za nekaj časa rešil zapora. Razmere so bile težke. Med

                                                            176 Magnetofonski posnetek, 23. 3. 2008. 177 Sodba U ime naroda, št. 2/87, dokument v lasti Benjamina Majcna.  

  103

takšnimi se nisem počutil dobro. Kasneje sem dobil sobo poleg

ambulante.

Po dveh mesecih sem skupaj s starši zaprosil za premestitev v Slovenijo.

Prišel sem v odprti oddelek na Rogozo. Tu so razmere bile boljše. V

primerjavi s Požarjevcem je bil tu pravi hotel. Za vikende smo lahko hodili

domov. Na Rogozi sem delal v kuhinji. Prevzeti sem moral kuhanje za 150

ljudi. Po nekaj mesecih sem si uredil, da sem iz zapora hodil v TAM na

delo.

Zaprt sem bil od 21. 12. 1986, predsedstvo SFRJ mi je 29. 11. 1987

znižalo kazen na dve leti. Ko sem bil na Rogozi, sem zaprosil za pogojni

odpust, 9. 5. 1988 sem bil pogojno izpuščen. Vsega skupaj sem bil v

zaporu eno leto in pet mesecev. Od tega sem bil šest mesecev v

vojaškem priporu v Beogradu, dva meseca pa v Požarjevcu, nato pa do

konca na Rogozi.

Še isto leto,1988, ko sem prišel iz zapora domov, sem dobil ponovni poziv

za služenje vojske. Takrat je poziv dobil še Peter Jezernik. Oba sva se

odločila, da greva v Ljubljano, saj je že takrat bilo močno demokratično

gibanje, gibanje za človekove pravice. Z občine sva dan, preden bi se

morala javiti, dobila telegram, da naj poziv vrneva.« 178

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je Benjamina Majcna 1. 7. 2004

oprostilo obtožbe, da je dne 21. 12. 1986 kot vojak vojne pošte Novi Sad

pred vojaško vrsto te enote zavrnil izvršitev povelja nadrejenega častnika,

komandirja čete kapetana Save Nikoliča pri opravljanju vojaške službe,

ker je zavrnil sprejem vojaške uniforme, ki bi jo kot vojak moral zadolžiti,

da bi se lahko vključil v proces urjenja in vzgoje tako kot ostali vojaki–

rekruti ter da je s tem storil kaznivo dejanje neizpolnitve ukaza in

odrekanje pokornosti po 3. Odstavku v zvezi s 1. odstavkom 201. člena

KZJ.179

                                                            178 Magnetofonski posnetek, 23. 3. 2008. 179 Sodba v imenu ljudstva št. 58/04, dokument v lasti Benjamina Majcna.

  104

SAMUEL MAJCEN Samuel, rojen 21. 2. 1957 v Slovenj Gradcu,

živi že od svojega 4. leta v Mariboru. Rodil se je

v družini Jehovovih prič. Sam je Jehovova priča

postal pri svojem 17 letu, leta 1975.

Pripoveduje:

»Že zelo zgodaj sem začel spremljati novice o

tem, kaj vse doživljajo Jehovove priče zaradi

odklona služenja vojaškega roka v Jugoslaviji.

Živel sem v prepričanju in pričakovanju, da bom

v kratkem tudi sam prišel v podobno situacijo

kot so bili moji predhodniki. Zaradi tega sem sklenil, da bom čim dlje

študiral in s tem čim dlje časa ostal na svobodi. Zato sem se po srednji šoli

odločil za faks in študiral do 27 leta starosti. Vedel sem, da me po tem

čaka zapor.

Takratni zakon je veleval, da morajo vsi vojaški obvezniki najkasneje do

27 leta starosti iti na služenje vojaškega roka. Sam sem poziv dobil jeseni

leta 1984, v 27 letu starosti. Vojaški rok naj bi odslužil v Dugem Selu pri

Zagrebu. Na poziv sem napisal izjavo in jo odnesel na vojaški odsek v

Maribor, kjer sem jih obvestil, da zaradi ugovora vesti ne bom služil vojske.

Odvrnili so mi, da mi ne morejo pomagati in da bodo posledice. Odločil

sem se, da grem kar sam na mesto vpoklica, torej v Dugo Selo v Zagrebu.

Iz pripovedovanja sem vedel, da bi kakršno koli izmikanje ali neodziv na

vpoklic izzvalo še večje zaplete, celo prisilno privedbo. V Dugo Selo sem

šel dan prej in tamkajšnjim vojaškim starešinam povedal, da ne želim

služiti vojaškega roka. Začeli so me prepričevati, en dan sem bil celo v

vojaškem zaporu. Vse skupaj je trajalo 2-3 dni .

Zgodilo se je tako kot je bilo pričakovati. Štiri dni po prihodu v Dugo Selo

so me poslali v vojaški pripor v Zagreb. Tam sem čakal na obsodbo in

Foto: Maja Varga

  105

16. 11. 1984 so me obsodili zaradi odklonitve sprejemanja orožja v dolžini

30 mesecev.

Iz vojaškega zapora so me vojaške oblasti predale civilnemu zaporu, dali

so me v Zbirni center v Zagrebu in od tam dalje napotili v zapor v

Lepoglava, kjer sem bil pol leta. Od tu sem pisal prošnje za premestitev v

Slovenijo. Prošnji so ugodili in premeščen sem bi v zapor na Rogozo. To

je bila praksa, ki je bila pri mnogih predhodnih kolegih podobna.«

Republiški Sekretariat za pravosodje in upravo SR Hrvaške je 28. 2. 1985

Samuelu odobril premestitev iz kazensko popravnega doma Lepoglava na

Rogozo.180

»Prvi del kazni sem prestajal 2 leti in 26 dni. Zaradi pomilostitve

predsedstva SFRJ sem bil predčasno odpuščen. Te pomilostitve nisem bil

preveč vesel, kajti vedel sem, da še vedno obstaja možnost, da me

ponovno vpokličejo. Ta možnost je po takratnem zakonu bila možna do

dopolnitve 30 leta starosti.

V času prostosti sem se ponovno zaposlil v Tamu, kjer sem delal že prej.

Med tem časom sem se 10. 6. 1987 tudi poročil.

18. 5. 1987 so me znova vpoklicali v vojsko. 16. 6. 1987 bi se moral javiti v

Trebinju. Tokrat sem se obnašal, kot da se ni zgodilo nič in sem šel na

poročno potovanje po Hrvaškem primorju.

Dva dni prej, preden sem se vrnil v Maribor, je prišlo vabilo za Vojaško

sodišče v Ljubljani. To je bila zame dobra novica, češ, če je prišel poziv s

strani ljubljanskega sodišča, ni bilo nevarnosti, da me na silo odvedejo v

Trebinje, mesto vpoklica. Takratna praksa je namreč bila, če se nisi odzval

vpoklicu, te je vojaška policija iskala ter na silo odvedla.

                                                            180 Republiči sekretarijat za pravosuđe i upravo, br. 03-II/4-81/2-85, dokument v lasti Samuela Majcna.

  106

Prvič so mi sodili zaradi odklonitve obleke in orožja v kasarni. Če bi me

sedaj zopet odpeljali v kasarno, bi pomenilo, da sem svoje kaznivo dejanje

ponovil in s tem bi name padla še težja obsodba. Obsodili so me izmikanju

služenja vojaškega roka ter skrivanja.

Skozi proces so dokazali, da ni šlo za skrivanje, saj je običajno, da nekdo,

ki se poroči, gre na poročno potovanje (povsod sva se prijavljala). Sodišče

je sprejelo zagovor, ampak so me, ker se nisem odzval vpoklicu v vojsko,

obsodili na 1 leto zaporne kazni. Po obsodbi sem delal normalno in čakal,

da me pokličejo na prestajanje zaporne kazni.

Vmes sem še pisal pritožbe in 5. 4. 1988 je vrhovno vojaško sodišče v

Beogradu potrdilo sodbo, 12 mesecev zaporne kazni. 22. 5. 1988 sem

prekinil zaposlitev in se 31. 5. 1988 oglasil na Rogozi na prestajanju

zaporne kazni. Po 4 mesecih sem dosegel pogojni izpust. V tem obdobju

so se v Sloveniji že začele dogajati določene politične spremembe, glasna

so postala nekatera mirovna gibanja.

Vsega skupaj sem bil v zaporu 879 dni.

Po prestani kazni sem se 6. 10. 1988 ponovno zaposlil v TAM-u. Zaradi

svoje preteklosti se nisem mogel kjerkoli zaposliti, bil sem kot druge vrste

državljan. Te stvari so se uredile šele leta 1991 z zakonom o Popravi

krivic, kjer sem dosegel revizijo teh sodb.

Kar se prestajanja zaporne kazni in zapornikov tiče, nisem doživel

neprijetne izkušnje, da bi bil kakorkoli fizično izpostavljen. Pomagalo mi je

to, da sem bil psihično pripravljen. Je pa bil velik šok, še posebej če živiš v

družini, kjer se ne preklinja, kadi, grdo govori, potem pa čez noč prideš v

svet kriminalcev. Najbolj moreče, malodušno je name vplivala družba

zapornikov. Slišiš kletvice, izraze, ki sploh ne veš da obstajajo. Pri tem

sem se spomnil reka, da zapor ni toliko hud, kot so zaporniki.

  107

Ko si gledal tisto skupino ljudi, pogovore, si pomislil, da ne bi bilo nobene

škode, če bi zapor zbombardirali z menoj vred. Nisem imel konfliktov z

zaporniki, nekateri so celo spoštovali Jehovove priče, nekateri so se

posmehovali temu, zakaj smo zaprti.

Jehovove priče, ki so bile v zaporu v Lepoglavi in Dobu so veljale za

politične zapornike, državi nevarne ljudi. V primerjavi z ostalimi zaporniki,

ki so zagrešili kaj hudega, so bili do prič bolj strogi. Ostali so imeli tudi

večje ugodnosti. Vzgojitelji, ki naj bi vplivali na prevzgojo, so pritiskali nate,

govorili so, kako nesmiselno je to početje, da si bomo uničili življenje in da

bomo še desetletja imeli posledice.

Vsi so se korektno obnašali do vseh paznikov in sozapornikov. Težko je,

da moraš živeti na področju, kjer nimaš nikakršnih pravic, da je paznik

nadrejen, da za vsako stvar vprašaš, živiš v podrejenosti, brezpravnosti.

Te stvari tisti moment niso nekako hudo vplivale name, vendar po letih, ko

analiziraš pretekle stvari, vidiš, da je marsikaj pustilo posledice v tvoji

notranjosti.

Negativna stvar bila je materialna plat. Žena je bila brezposelna. Ves ta

čas si brez kakršnih koli dogodkov. Bil sem dober študent, imel sem dobre

možnosti zaposlitve. V obdobju, ko si mnogi ustvarijo kariero, je bilo moje

življenje moteno. Kar nekaj časa je minilo, da sem si življenje

stabiliziral.«181

                                                            181 Magnetofonski posnetek, 19. 2. 2008.

  108

ŠTEFAN PRAPRETNIK Štefan, rojen 13. 5. 1966 v Mariboru,

stanujoč v Lovrencu na Pohorju, je Jehovova

priča postal junija 1982. Pove:

»Po končani Srednji mizarski šoli sem se

zaposlil v delovni organizaciji Marles

Lovrenc na Pohorju, kjer sem od 12. 9. 1984

delal kot pomočnik mojstra montažne

proizvodnje. 17 .6. 1986 so me vpoklicali na

služenje vojaškega roka v Sombor.

Zaradi svojega verskega prepričanja se 16. 7. 1986 nisem zglasil na vojni

pošti 3065 Sombor. Namesto tega sem se skrival pri svojih sorodnikih in

znancih v Kopru, Kranju, Dolu pri Hrastniku. Doma me je večkrat iskala

policija.

13. 7. 1986 so me našli doma in me s kombijem odpeljali na policijsko

postajo Ruše, od tam pa na postajo vojaške policije v Maribor, kjer so me

zasliševali. Zvečer sta me z vlakom dva mlada policista odpeljala v

Sombor. V Somborju me sprva niso hoteli sprejeti, ker niso vedeli, kaj naj

z menoj naredijo. 16. 7. 1986 so me dali v pripor, kjer sem bil priprt 14

dni.«

Od tod pa so ga poslali v Zemun, kjer so mu dodelili odvetnika (kapetana

Rojka Jelišića) ter ga poslali na vojaško sodišče v Beograd. 29. 7. 1986 je

bil obsojen na 2 leti in 8 mesecev zaporne kazni ter z denarnimi stroški

6.600 dinarjev (obsodil ga je Peter Miličević).182

»Pripor mi je začel teči od 17. 7. 1986 v VIZ-u Beograd. Staršem in

zaročenki nisem smel poslati nobenega sporočila o tem, kje se nahajam.

Vse do 3. 9. sem bil v priporu pod strogim nadzorom, brez normalne hrane

                                                            182 Sodba U ime naroda št. 196/86, dokument v lasti Štefana Prapernika.

Foto: Maja Varga

  109

(zjutraj voda in kruh, kosilo fižolova mineštra in kruh, večerjo pa so

pogosto pozabili).

V Centralnem zaporu v Beogradu sem kot mladoletna oseba čakal na

premestitev v drug zapor.

Po treh dneh so me poslali v KPD v Valjevo. Tam so me sprejeli kot

zapornika v karanteno, kjer sem bil 3 mesece, po treh mesecih pa so me

premestili v oddelek, kjer sem opravljal delo tesarja na stružnici. Delali

smo predvsem izdelke za paznike. Mnogi pazniki so me zato celo odpeljali

na svoje domove, da bi jim pomagal pri urejanju bivalnih površin.

V zaporu so bile težave. V sobi sem bil skupaj s šestimi kriminalci, med

njimi so bili trije homoseksualci. Naučiti sem se moral brati cirilico, govoriti

srbohrvaško. Prebrati sem moral njihov pravilnik ter se na pamet naučiti 21

točk o redu in disciplini v domu. Druženje, pogovori niso bili dovoljeni.

Vsak je moral paziti, da ni stopil en meter pred paznika, ker je nato sledila

samica, brez hrane.

V zaporu smo morali podpisati izjavo, da se v primeru pobega strelja na

nas. Sojenje, zagovor in obsodba nista bila lahka. Bil sem sam, staršev

nisem videl 6 mesecev, ti pa niso vedeli, kje sem. Med prestajanjem

zaporne kazni sem se tudi poročil (dali so mi 10 dni prosto).

Kasneje smo starši, zaročenka ter sam pisali mnoge prošnje za

premestitev v Slovenijo. Dodeljen sem bil v popravni dom na Rogozi, na

lastne stroške – letalska karta, taksi.

10. 5. 1988 sem bil pogojno izpuščen po členu 87 ZIKS. Vsega skupaj

sem preživel v zaporu 23 mesecev (od 14. 7. 1986 do 9. 5. 1988).

2. 12. 1992 sem dobil poziv za služenje civilne službe. To sem zavrnil in

4. 12. 1992 so me razrešili vseh vojaških dolžnosti.

  110

Ker so mi priznali status političnega zapornika, sem se lahko okoristil

zakona o popravi krivic.«183

Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic je priznala pravico do

odškodnine za čas odvzema prostosti od 17. 7. 1986 do 9. 5. 1988 ter mu

štela dvojno v pokojninsko dobo.184

Vir: dokument v lasti Štefana Prapertnika

                                                            183 Magnetofonski posnetek, 13. 3. 2008 ter njegov napisani življenjepis. 184 Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, št. 714-01-239/07, dokument v lasti Štefana Prapertnika.

Dokument št. 3: Rešenje

  111

JOŽE RAKUŠA Jože Rakuša se je rodil 17. 1. 1958 v Mariboru. Leta 1982 je postal

Jehovova priča. Pripoveduje:

»Preganjanje je nastopilo s vpoklicem v vojsko, 3. 8. 1984, ko se nisem

odzval služenju vojaškega roka. Vojaško sodišče v Ljubljani me je obtožilo

na dve leti zaporne kazni za krivo dejanje neodzivu poziva in izmikanju

vojaške službe po členu 214, odstavek 3. Sledili so vojaški pripor v

Ljubljani na zloglasni Roški ulici. Najprej sem bil v samici, kjer sem bil

neprestano pod kontrolo, nato so me premestili v zapor Rogoza pri

Mariboru. Po izpustu so me kasneje, 15. 6. 1987, zopet vpoklicali na

služenje vojaškega roka v Umag. Ker se vpoklicu nisem, odzval so me

prisilno odvedli v kasarno v Umag, kjer nisem želel sprejeti uniforme in

orožja.«185

Vojaško sodišče v Zagrebu ga je 14. 7. 1987 spoznalo za krivega in

obsodilo na 3 leta zaporne kazni. Obsojen je bil po členu 201, odstavek 3

KZ SFRJ. Po 98. členu, odstavek 3 je moral plačati 31.360 dinarjev za

kaznivi postopek. Iz vojaškega pripora v Zagrebu so ga premestili v zapor

Lepoglava, od koder je bil premeščen v zapor Rogoza.186

»Preganjanje je potekalo od leta 1984 do 31. 12. 1988. V priporu so bili

dovoljeni obiski družine le enkrat na teden po 15 minut. Zame to ni bilo

lahko, saj sem imel družino, dva majhna otroka in ženo, ki je bila

brezposelna. Najteže je zame bilo spomladi, ko je vse zelenelo in sem si

prestavljal, kako bi lahko namesto, da bi bil zaprt, imel piknik z družino v

naravi.

V zaporu je bilo prisotno ustrahovanje, fizični napadi (udarci), izzivanja,

psihični in fizični teror. Pred sojenjem je bil močen pritisk, posluževali so

se velikih laži, zbirali tajne podatke.«187

                                                            185 Magnetofonski posnetek, 2. 4. 2008. 186 Sodba U ime naroda št. 74/87, dokument v lasti Jožeta Rakuše. 187 Magnetofonski posnetek, 2. 4. 2008.

  112

RIKO SLAPAR

»Moje ime je Riko Slapar, rojen sem bil 13. 9. 1967 v Kranju. Svojo

mladost sem preživljal najprej v Sebenjah, nato sta starša kupila

stanovanje v Bistrici pri Tržiču, kjer smo skupaj živeli do mojega 12 leta

starosti, nato sva se z mamo, po ločitvi, vrnila v Sebenje, kjer sem živel z

mamo in babico. Pri mojih 18 letih se je mati poročila v drugo in se nato

preselila na Reko k možu. Jaz pa sem ostal pri babici, vse do mojega 30

leta starosti, ko sem se poročil. Z ženo sva kupila stanovanje v Bistrici pri

Tržiču, kjer živiva še sedaj.

Za resnico sem slišal kar zgodaj v svoji mladosti, in sicer od svoje babice,

ki se je krstila leta 1968. Ker me je večkrat varovala, mi je govorila o

biblijskih zgodbah in me učila molitev »Oče naš«. Resnico je nato sprejela

moja mati, kar naj bi bil tudi »utemeljen« razlog za ločitev mojih staršev.

Seveda oče nikakor ni obešal na veliki zvon, da je varal mojo mamo. Po

ločitvi smo vsi skupaj z babico obiskovali shode v kranjski občini, kjer sem

tudi ostal do leta 2007. Sedaj pa z ženo služiva v občini Radovljica, po

prošnji Betela. Kot otroka me resnica ni preveč zanimala, lahko bi rekel,

da sem se na shodih dolgočasil. Sčasoma pa sem pričel spoznavati, da je

to resnica in tudi bolj sem pričel uživati na shodih.

Nato pa je prišlo do tega, da sem se moral odločiti glede nevtralnosti. To

nikakor ni bila lahka odločitev. Nekateri bratje so se tega problema

elegantno izognili, jaz pa sem razmišljal drugače. Nisem želel narediti

nikakršnega kompromisa in sem se zato odločil, da ne bom niti lagal, niti

se izmikal. Tore,j najprej sem odložil služenje, ker sem ravno takrat

opravljal vozniško dovoljenje. 26. julija 1986 sem se krstil na Območnem

zborovanju v Celju.

Že prej sem se zaposlil v tovarni obutve Peko Tržič. V tovarni sem ostal

zgolj eno leto, nato sem podjetje zapustil, ravno zaradi težav z

nevtralnostjo. Ko sem dobil prvi poziv 3. 9. 1986, sem se odločil, da se

umaknem in počakam, na odločitev ministrstva. Ker me niso želeli sodno

  113

preganjati, sem dobil povabilo samo sodnika za prekrške, kjer sem bil

kaznovan z globo 50.000 takratnih dinarjev.

Nedolgo zatem sem dobil zopet poziv na služenje vojaškega roka.

20. 5. 1987 sem opravil razgovor z načelnikom Oddelka za ljudsko

obrambo, kjer sem jasno odklonil vpoklic. Nato so me 21. 9. 1988 aretirali

na delovnem mestu in me odpeljali na postajo milice v Kranju, od koder so

me napotili na vojni odsek v Tržiču, kjer sem zopet odklonil poziv in to, da

bi se osebno zglasil v kasarni, kjer naj bi služil vojaški rok. Ker niso vedeli,

kaj naj naredijo z menoj, so me odpeljali v Vojašnico Staneta Žagarja v

Ljubljano. Vendar me tudi tam niso želeli obdržati, zato so me vrnili v Tržič.

Po kratkem dogovoru so se odločili, da me dva policista odpeljeta na kraj

služenja – Nikšič, Črna gora. Ker sem bil brez vseh oblačil, sem prosil

policista, če me odpeljeta domov po vsaj najnujnejša oblačila. Najprej sta

bila proti, ko pa sem jima zagotovil, da nikogar ni doma, sta vendar

popustila in me pospremila domov. Pot do Nikšiča je bila dolga in naporna.

Policista sta menila, da sem nevarni zlikovec, zato sta bila do mene zelo

nezaupljiva. Vendar, ko smo prišli do Nikšiča, sta svoje stališče zelo

spremenila. Dala sta mi celo možnost pobega. Ko sta naredila

»primopredajo«, sta se oba od mene prisrčno poslovila, mi stisnila roko in

mi zaželela najboljše – kar ni bilo v navadi.

V Nikšiču so me najprej peljali v sobo, kjer naj bi prejel vojaška oblačila in

orožje. Logično, da sem vse zavrnil. Zato so me poslali v začasni zapor,

kjer sem preživel nekaj ur, ko sem čakal na vojno policijo iz Titograda

(Podgorice). Med tem časom me je poveljujoči častnik odpeljal na kosilo.

Na poti v kantino me je postavil pred nek zid in me vprašal, če mi je

vseeno, če me ustreli. Jaz sem se mirno postavil z obrazom ob zid in

čakal. Vendar grožnje ni uresničil. Očitno je želel poskusiti moje živce in

zaupanje v Boga.

Proti večeru so prišli pome in me odpeljali v Titograd, kjer sem prenočil.

Naslednji dan pa so me odpeljali z vlakom v Beograd, na vojaško sodišče.

V preiskavi sem presedel 111 dni. Lahko bi rekel temu pranje možganov.

  114

V teh 111 dneh nisem naredil ničesar koristnega, kljub temu da smo bili

pokonci od 5.30 ure do 21. ure. Vse, kar je bilo zanimivega, se je dogajalo

med tednom, ko smo čakali na sodišče ali kakšne obiske ob koncu tedna.

V tem času sem zamenjal tri sojetnike. Eden je ustrelil sovojaka, drugi je

kradel, tretji pa je bil prevarant.

19. 10. 1988 sem bil sojen, in sicer po členu 201, odstavek 3. v zvezi

odstavka 1 KZ SFRJ. Po tem členu je bila zagrožena zaporna kazen v

trajanju od 1–10 let. Na sojenju je bil kot predsednik sodišča kapetan

Rajko Jelušič in sodniki porotniki: kapetan Djuradja Radišić in zastavnik

Tomislav Stojanovič. Moj zagovornik je bil major Petar Vučur, vojaški

tožilec pa je bil kapetan Goran Mostarac. Na začetku sojenja so me

vprašali, če potrebujem prevajalca. Zagotovil sem jim, da toliko znam

srbsko, da bom razumel in da se bom tudi zagovarjal po srbsko. Vprašali

so me o moji zgodovini, verskem prepričanju in še o marsičem, pa se ne

spomnim. Na sojenju je bila prisotna tudi moja mati in še nekaj Jehovovih

prič iz Beograda. Nato je bila izrečena kazen in tudi obrazložitev. Zaradi

olajševalnih okoliščin sem dobil minimalno kazen, in sicer 1 leto in 6

mesecev. Vendar se je vojaški tožilec pritožil na to sodbo in zahteval višjo

kazen. Vendar je Vrhovno vojaško sodišče 8. 12. 1988 potrdilo obsodbo

nižjega sodišča in zavrnilo pritožbo tožilca.

Po teh 111 dneh sem bil premeščen v Centralni zapor Beograd, kjer sem

bil kratek čas, nato pa so me z vlakom prepeljali v KPD Valjevo. To je bil

zapor za mladoletne osebe zaprtega tipa do starosti 21 let. Po prihodu v

dom sem preživel 1 mesec v karanteni, kjer sem spoznaval življenje v

zaporu. Prvič po 111 dneh sem spal pri ugasnjeni luči! Ta mesec, je bil

zelo pester, saj smo imeli zelo agresivnega »vaspitača« - učitelja, ki nas je

pripravljal na življenje v zaporu.

Po tem času sem prišel v t.i. »krog«, kot so temu rekli zaporniki. Dobil sem

svojo posteljo v skupni sobi in tudi zaposlitev. Moram reči, da so nas

Jehovove priče imeli zelo radi, zato sem tudi jaz dobil eno od najbolj

zaželenih, če ne celo najbolj zaželeno službo v zaporu. Zanimivo, da je to

  115

delavno mesto čakalo kar nekaj časa in tudi veliko prošenj je bilo

napisanih za to mesto. Bil sem kot nekakšen upravnik v šoli.

Moje zadolžitve so bile, da sem zapornike »teral« k pouku, jih iskal po

igrišču in drugod, skrbel, da je ura trajala 45 minut (zvonil sem s šolskim

zvoncem) in skrbel za red in čistočo šole. V nadstropju je imela šola

klasične učilnice, v pritličju pa so bile učne delavnice za razne poklice.

Torej sem bil tam kar lepo preskrbljen. Da ne pozabim, z menoj so bile

zaprte še štiri Jehovove priče. Torej, moje delo je bilo dopoldan zelo

dolgočasno, tako da sem ga običajno kar prespal, popoldnevi pa so bili

zelo natrpani. Ob koncu tedna sem imel nalogo pospraviti celotno šolo.

Že pri samem prihodu v KPD Valjevo smo na ministrstvo dali prošnjo za

premestitev v Slovenijo. Čakal sem kar dolgo, vendar sem 8. 5. 1989 dobil

obvestilo, da sem dobil premestitev v Slovenijo, in sicer na odprti oddelek

na Igu. V vsem tem času, kar sem bil v Valjevu, nisem imel niti enega

izhoda.

Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je bilo, da so mi dovolili, da sam potujem

v Slovenijo. To je bil zame velik šok. Vendar sem bil neizmerno srečen, ko

sem se lahko vrnil domov. Preden sem odšel iz KPD, sem moral obiskati

še nekaj pomembnih ljudi. Najbolj sem se bal »vaspitača. Po razgovoru z

njim mi je postalo kar toplo pri srcu, saj je bil neverjetno prijazen in mi je

na koncu podal celo roko.

10. 5. 1989 sem se zglasil na Odprtem oddelku na Igu. Sploh nisem mogel

dojeti, da imam toliko prostosti. V Valjevu smo bili obkroženi s tri metrskim

visokim zidom in stražarskimi postojankami. Stražarji pa so imeli povelje,

da lahko streljajo na ubežnike. Tu pa brez zidov, brez stražarjev v

klasičnem pomenu besede. Po kakšnem mesecu na Igu sem zaprosil

ministrstvo za prekinitev kazni, ki mi je bila odobrena za 3 mesece. Vendar

se nisem več vrnil v zapor, saj smo bili politični zaporniki 31. 8. 1989

pomiloščeni. Na Igu sem bil zaprt skupaj z Janezom Janšo, ki je po

  116

prihodu iz zapora, mislim da naredil kar veliko za nas Jehovove priče,

glede ugovora vesti.

Po tem bi me morali zopet napotiti na služenje, vendar me je načelnik na

oddelku za obrambo občine Tržič poklical k sebi in me vprašal o možnosti,

da bi si izposloval kakšno bolezensko stanje za oprostitev služenja, saj

sem po njegovem mnenju odslužil svojo dolžnost. In res sem z njegovo in

zdravniško pomočjo dobil zdravniško spričevalo, da sem nesposoben za

služenje vojaškega roka. S tem se je zaključila moja zgodba, vezana na

vojaške zadeve nekdanje Jugoslavije in tudi Republike Slovenije.«188

                                                            188 Magnetofonski posnetek, 7. 4. 2008.

  117

SAMO AČKO Samo Ačko, rojen 5. 9. 1966 v Mariboru,

se je po prejemu poziva za služenje

vojaškega roka v Uroševacu skušal

izmakniti služenju vojaškega roka in s tem

storil kaznivo dejanje. Ker se ni odzval

pozivu in se skušal izogniti vojaščini, ga je

sodišče po 2. odstavku 214. člena KZ

SFRJ za storjeno kaznivo dejanje obsodilo

na eno leto in šest mesecev zaporne

kazni.189

»Zaporno kazen sem služil v Celjskem zaporu. V zaporu sem delal v

kuhinji, od 10–16 ur dnevno. Vest mi ni dopuščala, da bi služil vojaški rok.

Vsega skupaj sem bil: v vojaškem priporu devet dni do februarja leta1986,

v Celjskem zaporu pa od septembra 1986 dalje, 17 mesecev.

Do 30. leta sem živel v negotovosti pred ponovnim vpoklicem v vojsko.«190

                                                            189 Dokumentarna oddaja na Tv Ljubljana, Mirovno gibanje, 29. 4. 1984, Urednik D. Pečko. 190 Magnetofonski posnetek, 18. 2. 2008

Foto: Maja Varga

  118

ANTON VAJS Anton Vajs iz Lastomercev je bil na vojaškem

sodišču v Sarajevu leta 1983 obsojen na tri

leta in pol zaporne kazni. Vajs namreč ni želel

služiti vojaškega roka, zato je bil prisilno

priveden v vojašnico v hrvaškem Osijeku. Vajs

je 5. 7. 1983 v Osijeku zavrnil sprejem vojaške

puške oficirja Abdulaha Nazarevića. Ob

nadaljnjem nasprotovanju so mu sodili in ga

obsodili na zaporno kazen v Sarajevu.191

Dogodke izpred več kot 25 let je pred sodnim

senatom, ki ga je vodil sodnik Branko Palatin,

slikovito orisal z besedami: »Zaradi osebnega prepričanja in temeljnih

biblijskih načel nisem želel v vojsko. Tri dni sem bil zaprt v sobo, pred

katero je stala straža. Preden sem šel v redni pripor, sem zavrnil prevzem

in zadolžitev orožja ter ostale vojaške opreme. Takrat so me kvalificirali,

da sem storil kaznivo dejanje kot vojaška oseba, vendar še danes trdim,

da za to niso bili izpolnjeni pogoji, saj vojaška oseba nisem bil.«192

Na sodišču je dobil zagovornika po uradni dolžnosti, ki pa v sodnem

procesu ni pokazal interesa, da bi ga branil, saj ni vložil ugovora zoper

obtožnico, prav tako se zoper izrečeno sodbo ni pritožil. Po dveh letih in

šestih mesecih so ga iz zapora izpustili.193

»Pol leta sem prestajal zaporno kazen v Zenici, ostalo pa v Dobu. Tri

mesece prej sem bil izpuščen pogojno, za pol leta pa me je takratno

predsedstvo SFRJ pomilostilo.«194

                                                            191 Večer, 10. 1. 2009, str. 18. 192 Prav tam. 193 Prav tam. 194 Prav tam.

Foto: Večer, 10.1.2009

  119

Lani, leta 2008, je Vajs na Vrhovno sodišče podal zahtevo za varstvo

zakonitosti. Prošnji je sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Murskosoboško sodišče ga je po 25-letnem trajajočem boju oprostilo.195

Med ostalimi preganjanimi Jehovovimi pričami so bili še: Zdravko Pusovnik, Milan Pusovnik, Zvone Weiss, Rajko Valenta, Marko

Dornik, Dare Štrus, Anton Bergauer, Avgust Kump, Peter Duh, Dušan Paj,

Benjamin Mirt, Rudi Meden, Zdravko Juhart, Slavko Simonič, Marko

Lenček, Robi Kolenko, Srečko Mirt ter ostali. Teh posameznikov je še

veliko več, vendar vsi zaradi težkih trenutkov, ki so jih doživljali takrat, niso

bili pripravljeni o tem spregovoriti.

Mnogi so, da bi se izognili vpoklicu v vojsko, odšli živeti v tujino. Tudi to ni

bilo lahko zanje, saj so morali zapustiti svoje družine in se kar nekaj časa

niso mogli vrniti, ker so jih oblasti iskale in preganjale.

                                                            195 Večer, 10. 1. 2009, str. 18.

  120

10. POBUDE ZA CIVILNO SLUŽENJE VOJSKE Civilna služba je drugačna oblika služenja vojaškega roka. Okvirna

vsebina izraza »civilna služba« je v tem, da posameznik, namesto da služi

vojaški rok v oboroženih silah, izbere drugačno obliko služenja vojaškega

roka, da opravlja dela v raznih vzgojnih ustanovah (npr. z ljudmi s

posebnimi potrebami, v psihiatričnih bolnišnicah, v domovih za ostarele).

Vzroki za odklanjanje klasičnega služenja vojaškega roka izhajajo v

glavnem iz verskih razlogov, zaradi krize vesti in etničnih zadržkov.196

Eden izmed glavnih vzrokov za pobude za civilno služenje vojske so bili

najbolj odmevni primeri Jehovovih prič.

V letu 1985 se je v prostorih FSPN javnost prvikrat v odprti razpravi soočila

z vprašanjem ugovora vesti vojaški službi. Sledilo je nekaj oddaj na radiu

Študent197, sledila je priloga in nekaj sestavkov v Mladini in javna razprava

(november 1985) na Kersnikovi ulici. Ob tem je pobuda za priznavanje

ugovora vesti pričela »potovanje skozi« institucije, začenši s Komisijo za

Slovenijo in DS pri RKZSMS. Pobuda je poganjala polemike v javnih

občilih, slapove čustvenih besed zagovornikov in ideoloških svaril ter

protiargumentov nasprotnikov. Eden ključnih trenutkov za pobudo, ki jo je

sprožila mirovna skupina v Ljubljani, je bil kongres ZSMS198 v Krškem

(april 1986), kjer si je pobuda ne le zagotovila legitimnost, temveč tudi

odprla pot v SZDL199, saj sta bili v zvezi z njo sprejeti dve stališči: »Za

                                                            196 Darko Friš, 1987, str. 12. 197 9. 5. 1969 se je tako iz kleti v osmem bloku Študentskega naselja prvič oglasil Radio Študent. V prvem obdobju je oddajal le tri ure dnevno, novinarski kadri pa so prišli predvsem s takratne FSPN. Glasbeno opremo so iz svojih lastnih arhivov prispevali kar sodelavci sami, nekaj so jo presneli tudi iz takrat kultnega Radia Luxemburg, od katerega so delno kopirali celo prvo programsko shemo. Luka Škoberne, ki je postal prvi odgovorni urednik, pripoveduje, da so bili začetki polni (Slovenska kronika 20. stoletja 1945–1995, 1996, str. 305 ). 198 Zveza socialistične mladine Slovenije. Organizacija je delovala do leta 1989, do razpada Jugoslavije. 199 Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije 1975 opredeljena kot prostovoljna demokratična fronta vseh delovnih ljudi in občanov kot posameznikov in njihovih družbenopolitičnih in drugih interesnih oblik združevanja z namenom graditve socialistične samoupravne družbe. Na I. kongresu Ljudske fronte v Beogradu avgusta 1945 se je v to enotno organizacijo vključila tudi Osvobodilna fronta (OF) Slovenije. Do izvolitve narodnoosvobodilnih odborov 1945 so bili odbori OF hkrati politični in oblastni organi. SZDL (OF) je bila organizirana po teritorialnem načelu. Le do pomladi 1946 so delovali odbori OF tudi v podjetjih in ustanovah. Na IV. kongresu aprila 1953 se je OF preimenovala v SZDL Slovenije. Do 1966 je bil najvišji organ na vseh ravneh organiziranosti

  121

takojšnjo ukinitev prakse ponavljajočih pozivov in ponavljajočih kazni za

oporečnike ter za pospešenje razprave o možnostih vzporedne oblike

služenju vojaškega roka v obliki civilne službe.« RK SZDL je teze za

razpravo dobila 20. 10. 1986, potem ko jih je izoblikovalo in sprejelo

predsedstvo RK ZSMS na svoji seji dne 15. 10. 1986.200

Čečkov proces je potekal hkrati z razpravami o civilni službi v »pristojnih

organih« in v javnosti ter hkrati z razpravami o pobudah in položaju civilne

družbe in družbenih gibanj. Zato ni prav nič čudno, da so časopisi in radijski

valovi bili polni izjav, mnenj, stališč. Ob njih se je pokazala nuja po

ponovnem pojasnjevanju nekaterih osnovnih pojmov v zvezi s pobudo o

uvajanju vzporedne oblike služenju vojaškegaa roka za tiste

posameznike, ki zaradi ugovora vesti ne morejo služiti vojaškega roka v

ustaljeni obliki. Po dolgotrajnih razpravah je bilo sredi oktobra 1985

izdelano in sprejeto gradivo predsedstva RK ZSMS za razpravo o civilni

službi in o ugovoru vesti na RK SZDL. V gradivu je bilo jasno opredeljeno,

da se problem ugovora vesti lahko premoti na tri načine, ki so bolj humani

kot drastično zaporno sankcioniranje:

‐ z izrekanjem enkratnih zapornih kazni (npr. v trajanju ekvivalenta

vojaški službi sedaj eno leto, pozivi in kazni so se ponavljale in

trajale tudi do 14 let; npr. bruto suma zapornih kazni za Ivana

Čečka),

‐ z uvajanjem možnosti neoborožene vojaške službe v sklopu

oboroženih sil,

‐ z uvajanjem možnosti izbire civilne službe v civilnih ustanovah

namesto služenja vojaškega roka.

Jasno je, da je civilna služba CIVILNA služba in neoborožena vojaška

služba je VOJAŠKA služba. Pri komentarjih v javnih občilih so bile

opažene izjave, npr. izjava Toneta Anderliča v intervjuju za Ljubljansko

TV: »Za oporečnike se bo že našlo kako mesto v kuhinji«. Marko Hren je

                                                                                                                                                                   odbor, s tem letom pa konferenca. Z zakonom o političnem združevanju z dne 27. 12. 1989 je prenehala z delovanjem kot DPO. Oblikovala se je kot stranka z imenom Socialistična stranka Slovenije (Slovenska kronika 20. stoletja 1945–1995, 1996, str. 197 ). 200 Civilna služba po Jugoslovansko, Mladina, št. 33, 10. 10. 1986, str. 6.

  122

odgovoril: »Pri iskanju možnosti za koristnost oporečnikov, tako za družbo

kot za oporečnike, ne moremo dopustiti, da se delo, ki naj bi ga opravljali,

že na začetku degradira, postavlja kot manjvredno, nižje ali celo s

kazenskim prizvokom. Če želimo najti humano rešitev, potem moramo

pričeti razmišljati s predpostavko, da bodo oporečniki, kot ljudje s

humanim potencialom v sebi, opravljali družbeno koristno delo, ne pa

prestajali kazen zgolj v drugačni obliki kot sedaj«.201

Predsedstvo konference ZSMJ je menilo, da niso dozorele razmere za

začetek razprave o predlogu za t.i. civilno služenje vojaškega roka. Člani

mladinskega vodstva Jugoslavije so z večino glasov (delegat Slovenije je

bil proti) sprejeli te sklepe in menili, da predsedstvo slovenske mladine ni

bilo dosledno pri uresničevanju stališč 12. kongresa ZSMJ in da je

škodovalo enotnost organizacije. Uresničevanje kongresnih sklepov

namreč ni zajemalo sprožitve pobude za civilno služenje vojaškega roka v

javnosti brez prejšnjega vpogleda v strokovne analize in dogovora v

ZSMJ.202

V razpravi predsedstva konference ZSMJ v zvezi z informacijo republiške

konference ZSM Slovenije o pobudi za t.i. civilno služenje vojaškega roka

so v glavnem ponovili vse argumente za to pobudo in zoper njo ter

nadvse različno razlagali stališča zadnjega kongresa ZSMJ. Član

predsedstva Mijaz Skenderagić je v uvodnem referatu dejal, da ni bilo

dobro, ker so o splošnem jugoslovanskem vprašanju začeli razpravo v

samo enem delu ZSM, ker to odpira problem odnosa dela do celote.

Vsiljevanja takšnih dilem celotni družbi ni mogoče sprejeti, ni potrebe po

izčrpavanju v razpravi o civilnem služenju vojaškega roka v času, ko

mlade pestijo veliko pomembnejši življenjski problemi. Pravo vprašanje je

v tem, ali se bo družba spoprijemala z »drugače mislečimi«, s tistimi, ki

lahko shajajo brez družbe in države ter svojega naroda, ne morejo pa

brez svojih idej, filozofskih in verskih prepričanj. Ko gre za vprašanje

                                                            201 Civilna služba po Jugoslovansko, Mladina, št. 33, 10. 10. 1986, str. 6. 202 Ne za razprave, Večer, 26. 11. 1986, str. 24.

  123

celovitosti in neodvisnosti države, obstanek narodov in države, bi to

moralo biti jasno tudi takšnim posameznikom.203

Predsednik Slovenske mladine Tone Aderlič je dejal, da predsedstvo

Slovenske mladine ni kršilo sklepov 12. kongresa ZSMJ, s tem ko je

začelo razpravo o civilnem služenju vojaškega roka, saj je bila konferenca

ZSMJ predvsem dolžna sprožiti pobudo za razpravo. Hkrati pa kongresno

stališče ni nobeni drugi organizaciji prepovedalo, da to stori. Dodal je, da

ta pobuda ne škoduje interesom obrambe države, saj je veliko smotrneje

vključiti mlade, ki zavračajo nošenje orožja, v obrambne priprave drugod,

kot pa iz njih s ponavljanjem kaznovanj ustvarjati sovražnike.204

Ace Kocevski je menil, da slovensko mladinsko vodstvo takrat, ko je

začelo to razpravo, ni pokazalo zadostnega političnega posluha. Borut Šuklje je nasprotno menil, da je bilo nujno začeti strokovno in

argumentirano razpravo o tem vprašanju, saj stvari ni mogoče reševati z

njenim odrivanjem v »ilegalo«. Drugi so sodili, da so kongres ZSMJ

»zmanipulirali« ob sprejetju sklepov o civilnem služenju vojaškega roka,

vendar je Branimir Brkljać dejal, da takšne ocene ni mogoče sprejeti,

saj bi na kongresu, če bi glasovali o začetku takšne razprave, predlog

zavrnili. Dodal je, da je bil kongresni sklep opredeljen tako, da bi pustili

prostor, naj ZSM po strokovnih analizah oceni, ali je razpravo treba

začeti. Goran Marković je poudaril, da je razprava nujna in da je ZSMJ

kriva, ker je doslej ni sprožila. »Zakaj nas je sram reči, da bi bila to

razprava o tezi »naša Jugoslavija, njihova Evropa«, s katero se je treba

čim prej spopasti?«205

                                                            203 Civilno služenje - da ali ne?, Večer, 26. 11. 1986, str. 26. 204 Prav tam. 205 Prav tam.

  124

10.1 CILJ IN NAMEN CIVILNEGA SLUŽENJA

Pobudo za drugačno služenje vojaškega roka je prvič predstavila Delovna skupina za mirovna gibanja pri Republiški konferenci ZSMS v letu 1985.

Vzrok za drugačno služenje vojaškega roka je v tem, da tem

posameznikom (v Sloveniji jih je po ocenah letno okrog 20 do 25) njihova

vest prepoveduje nošenje orožja. Prav zato je 12. kongres Zveze

socialistične mladine Slovenije med ostalimi sklepi, stališči in pobudami

sprejel tudi pobudo o civilnem ali drugačnem služenju vojaškega roka in

čimprejšnji ukinitvi ponavljajočih se kazni za tiste, ki so obsojeni zaradi

odklonitve služenja vojaškega roka. Pobuda ima po njihovem mnenju dve

vsebinski zahtevi: kratkoročno (da se ukine praksa ponavljajočih se pozivov

za služenje vojaškega roka in s tem ponavljajočih se kazni; da se

pomilostijo tisti, ki prestajajo zaporno kazen zaradi ugovora vesti,

ustavnemu sodišču SFRJ pa predlagajo, naj preuči pravno miselnost

večkratnih pozivov in večkratnih kazni), in dolgoročno (da se v SFRJ prizna

ugovor vesti in uvede tudi drugačno služenje vojaškega roka).206

Cilj in namen drugačnega služenja je bil ta, da omogoči tudi nekaterim

posameznikom svobodno in častno življenje in hkrati vključevanje v

varnostne in obrambne napore družbe. Mladi so namreč v tezah pravili, da

vedo, da so oborožene sile, še posebno JLA, prvi in najbolj kvalificiran

dejavnik, ki zagotavlja varnost družbe. Brez dvoma bo po njihovem

oboroženi odpor najpomembnejša in najodločilnejša oblika boja, vendar

zasnova SLO in družbene samozaščite pozna tudi druge (neoborožene)

oblike odpora. Vedeli so tudi, da ne morejo strogo ločevati oboroženega

boja od ostalih oblik obrambe. Prav v neoborožene oblike odpora bi lahko

po njihovem tvorno vključili tudi tiste, ki so odklanjali orožje v obrambni

sistem družbe, namesto, da so jih obsojali in zapirali kot sovražnike

sistema.207

                                                            206 Kaj z mladimi, ki odklanjajo orožje? Večer, 14. 11. 1986, str.14. 207 Prav tam.

  125

Drugačno služenje vojaškega roka so pred tem poznali že v mnogih drugih

državah. Avstrija je imela to vprašanje urejeno z Ustavo. O drugačnem

služenju vojaškega roka je odločala posebna komisija. Čas služenja je bil

enak času vojaškega roka. V Franciji je drugačno služenje odobrila

posebna komisija in zavrnila petino vlog. Ti ljudje pa so delali v

humanitarnih in drugih ustanovah, vendar je bilo takšno služenje še enkrat

daljše od služenja vojaškega roka. V Švici so takšni posamezniki delali v

sanitetnih in drugih enotah, čas pa je bil enak služenju vojaškega roka.

Izkušnje iz narodnoosvobodilnega boja govorijo, da je Osvobodilna fronta

slovenskega naroda znala vključiti v svoje vrste vse ljudi, ki so se bili

pripravljeni boriti za svobodo naroda. Tudi med partizani so bili takšni, ki

nikoli niso nosili orožja, so pa nosili ranjence.208

O zavračanju služenja vojaškega roka je bilo v Sloveniji zelo malo javnih

podatkov. Govorilo se je zlasti o verskem motivu oziroma o pripadnikih

Jehovovih prič, adventistov in nazarencev. Dr. Boris Majer je rekel: » Če bi

upoštevali ugovor vesti in omogočili drugačno služenje vojaškega roka

samo tistim, ki imajo verske razloge, ali potem ne dajemo tem religijam

privilegirano mesto. Ali ni filozofski ugovor enakovreden ali celo na višji ravni?

Prav zategadelj bi morali kategorijo ugovora vesti vsebinsko temeljito preučiti

in do tega vprašanja zavzeti tudi idejno stališče«.209

Motivi, da je kdo odklanjal usposabljanje za oboroženi boj, so namreč bili

različni in so se mnogokrat med seboj prepletali. Razvrstili so se v skupine:

človekoljubne, humanistične, svobodoljubne, anarhistične, avtentične,

politične in filozofske verske motive. V osmih letih so trikrat skrajšali vojaški

rok, zato je bilo tudi prav, da so o tej pobudi mladih temeljito spregovorili,

kot je to storila prva Komisija centralnega komiteja ZKS za splošno ljudsko

obrambo in družbeno samozaščito. Pobudo je bilo treba temeljito politično

in strokovno osvetliti, prav tako tudi ugovor vesti, medtem ko bi morebitni

pritiski in hitenje prej škodovalo kot koristilo, predvsem zato, ker je bilo o teh

zadevah veliko nerazumevanja v jugoslovanski javnosti, drugačno služenje

                                                            208 Civilno služenje - da ali ne?, Večer, 26. 11. 1986, str. 26. 209 Prav tam.

  126

vojaškega roka pa se je močno spolitiziralo. Komisija centralnega komiteja

je zato sprejela pobudo mladih, ker je bil nov prispevek k demokratizaciji, ni

pa se strinjala pa s tem, da bi bilo to vprašanje označeno kot glavni problem

ob vseh drugih znatno večjih problemih.210

10.2 ODZIVI NA POBUDO O CIVILNEM SLUŽENJU

Pobuda za civilno služenje vojaškega roka je povzročila različne reakcije v

javnosti, institucijah, organih in organizacijah. Ob informativnih stojnicah

mirovne skupine, v kontaktnih radijskih oddajah in javnih razpravah je

javnost to pobudo pozdravila.

Pobuda je v Jugoslaviji povzročila vrsto ostrih in žolčnih razprav,

nesporazumov in posploševanj. Večina razpravljavcev je načelno podprla

pobudo mladih (ostro so bili proti tezi o militarizaciji družbe in proti tezi o

urjenju za ubijanje ljudi, kajti zasnova SLO je bila jasna - obrambna), saj

naj bi šlo za problem peščice ljudi, pri tem pa so dejali, da bi bilo morebiti

mogoče upoštevati le ugovor vesti iz verskih motivov (takih ljudi je 20 do

25 vsako leto). Vsi drugi ugovori vesti (iz filozofskih, humanističnih,

anarhističnih in političnih motivov) so bili nesprejemljivi. Potrebna je bila

temeljita analiza za ugovor vesti iz verskih razlogov, kajti lahko bi se

zgodilo, da bi ta ugovor postal privilegiran. Jugoslovanska javnost je bila

proti pobudam Slovenske mladine, proti je bil tudi del slovenske javnosti,

čeprav je raziskava slovenskega javnega mnenja 1986 pokazala, da je

bilo kar 44,9 % Slovencev za »civilno službo«. Pobudam niso bili

naklonjeni niti v JLA, čeprav je predstavnik poveljstva Ljudskega

armadnega območja dejal, da je v armadi v zadnjih nekaj letih prišlo do

precejšnje demokratizacije.211

                                                            210 Civilno služenje - da ali ne?, Večer, 26. 11. 1986, str. 26. 211 Izjema in ne pravilo, Večer, 12. 2. 1986, str. 15.

  127

Pobud Slovenske mladine se je bilo treba lotiti poglobljeno, analitično,

strpno, upoštevaje vse morebitne posledice, ki bi jih lahko povzročilo

drugačno služenje vojaškega roka (politične, pravne, spreminjanje

zakonov), in seveda upoštevanje mnenja in razmere v vsej državi, kajti o

tem se je morala strinjati vsa Jugoslavija. Sprememb ni bilo mogoče

zahtevati čez noč, ampak postopoma. Služenje vojaškega roka je bila

ustavna dolžnost vsakega mladega človeka, zato bi morali rešitev za tiste,

ki predvsem iz verskih razlogov ne morejo sprejeti orožja, poiskati v okviru

zdajšnjega sistema. Zato tudi naziv »civilno služenje vojaškega roka« ni bil

najbolj ustrezen in so na seji predlagali termin »drugačno služenje

vojaškega roka.212

Jože Smole213 je predsednikom Republiške konference SZDL Slovenije v

intervjuju za 7D214 o mirovnih pobudah in o civilnem služenju vojske

pojasnil: »Današnjo večjo pripravljenost mladih, da se angažirajo v boju za

mir, je treba podpreti in to ne more biti nikakršno opozicijsko gibanje.

Vprašanje ljudi, ki zaradi ugovora vesti nočejo nositi orožja, je zame

obrobno vprašanje, ki ga ne smemo politizirati in ki ga je treba hitro

razrešiti. Za mene je rešitev v tem, da najdemo poseben način služenja

vojaškega roka v okviru JLA.« O civilni družbi pa je dejal: »Najprej je treba

razčistiti, kaj je to civilna družba. Sam jo razumem kot deetatizacijo215.

Osebno bi bil zelo srečen, če bi lahko verbalni delikt kot kaznivo dejanje

ukinili. Gre pač za izražanje osebnega mnenja, vprašanje pa je, če je ta

trenutek glede na Kosovo takšen, da bi lahko v Jugoslaviji sprejeli pobudo

za odpravo člena 133.«216

                                                            212 Izjema in ne pravilo, Večer, 12. 2. 1986, str. 15. 213 Jože Smole, slovenski politik, * 1927, † 1996. Bil je viden predstavnik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, tudi predsednik Komisije za mednarodne odnose pri CK ZKS, njegov najvišji položaj je bil položaj predsednika SZDL. Bil je tudi poslanec v skupščini Socialistične republike Slovenije, kjer je bil prisoten tudi pri sprejemanju Deklaracije o neodvisnosti Slovenije in drugih osamosvojitvenih aktov, do katerih je bil precej zadržan in na katere je vložil tudi precej dopolnil (ki pa so bila večinsko ovržena). Znan je bil po tem, da je kot prvi komunistični predstavnik takratnemu metropolitu (Alojziju Šuštarju) omogočil, da je ljudstvu voščil vesel božič (1986), zaradi česa se ga je prijel tudi vzdevek Božiček. Umrl je v nepojasnjenem požaru leta 1996 (Svetovni biografski leksikon, 1994, str. 898). 214 7D, 26. 11. 1986, št. 47, str. 10. 215 fr. Postopno zmanjševanje vloge države v družbenem življenju (Stanko Bunc: Slovar tujk, Založba Obzorja Maribor, 1991, str. 88). 216 7D, 26. 11. 1986, št. 47, str. 10.

  128

Glede ugovora vesti je pojasnil: »Razen o vprašanju civilnega služenja

vojske ne pripravljamo nobenih posebnih razprav. Glede vprašanja t.i.

alternativnih gibanj smo pri predsedstvu SZDL predlagali temeljito analizo

in potem bo tudi razprava. Naše poglede bomo prenesli na predsedstvo in

če bo potrebno tudi na celotno zvezno konferenco SZDL. Ko gre za tiste,

ki zaradi ugovora vesti nočejo nositi orožja, smo sprejeli sklep, naj o tem

razpravlja Svet za SLO in družbeno zaščito pri RK SZDL. Po mojem gre

za obrobno vprašanje, ki ga je treba hitro rešiti. Bilo bi napak, če bi zdaj

vprašanje, kot je recimo status Jehovovih prič, postalo osrednje vprašanje

v mladinskih mirovnih pobudah in bi se vrteli samo okrog tega, pozabljali

pa bi na takšna kardinalna vprašanja, kot sta oboroževalna tekma, nasilje

v svetu itd. Zame je rešitev v tem, da najdemo poseben način služenje

vojaškega roka v okviru JLA. Če se ugotovi, da nekdo resnično pripada

verski sekti, ki članu prepoveduje uporabljati orožje, menim, naj bi ti

mladeniči, ki jih je po mojem zelo malo, v okviru JLA delali pri t.i. civilnih

poslih, kot so na primer intendatura217,vezisti in podobno. Menim, da bi v

teh primerih morali še enkrat podaljšati rok služenja in bi torej trajal dve

leti. To govorim zato, ker je treba preprečiti sleherno špekulacijo.218

Na seji sveta so se zelo odločno zavzeli za spoštovanje Slovenske

mladinske organizacije kot enakopravnega kolektivnega člana

Socialistične zveze, ki ima vse pravice zastopati mnenja svojih članov in

iskati prave rešitve po pravih poteh, kot je to tudi storila. Člani sveta so še

menili, da je bila vprašanju civilnega služenja vojaškega roka dana

prevelika razsežnost, zaradi česar so ostali zamegljeni veliko večji in težji

problemi, ki so pestili družbo.219

Zvezna konferenca je dodala še nekaj argumentov proti: da »razmere

niso zrele« za tako razpravo in da pomeni pobuda napad na JLA.

Predsednik RK ZSMS Tone Anderlič je bil zelo začuden nad očitkom,

da je Slovenska mladina sprožila razpravo o tem vprašanju na

nelegitimen način; da bi o tem morala prej obvestiti ZSMJ; da člani                                                             217 Vojaški urad za preskrbo vojske( S. Bunc, Slovar tujk, Založba Obzorja Maribor, 1991, str. 196), 218 Sektašenja je vse manj, Večer, 26. 11. 1986, str. 4. 219 Mladinci so za demokratični dialog, Večer, 3. 12. 1986, str. 2.

  129

vodstva ZSMJ ne poznajo ali pa nočejo poznati sklepov Slovenskega in

Zveznega mladinskega kongresa. Da so namreč ljudje tisti, ki tudi

ustvarjajo take ali drugačne razmere.220

Svet za ljudsko obrambo Predsedstva SFRJ je preučil in sprejel

osnutek dokumenta Strategija splošne ljudske obrambe in družbene

samozaščite SFRJ. Nadalje je obravnaval in pozitivno ocenil

moralnopolitično stanje v oboroženih silah v SFRJ, kot nesprejemljive pa

je označil pobude za tako imenovano civilno služenje vojaškega roka (ker

so v nasprotju z Ustavo in zasnovo SLO in DS) ter se seznanil z

uresničevanjem načrtov razvoja oboroženih sil SFRJ v letih 1981-1985.221

Koordinacijski odbor Zvezne konference SZDLJ za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito je 25. 12. 1987 zavrnil pobudo

predsedstva Republiške konference ZSM Slovenije za uvedbo tako

imenovanega civilnega služenja vojaškega roka. Odbor je ugotovil, da je

pobuda nesprejemljiva, ker je navzkriž z Ustavo in koncepcijo splošne

ljudske obrambe. Ugotovil je, da je neutemeljen predlog iz pobude, da naj

bi odpravili ponavljanje kazni za vojaške obveznike, ki nočejo nositi orožja.

V skladu s sklepom pristojnih organov v federaciji z dne 11. 12. 1985 je

bila zagotovljena možnost, da se obveznike po že prestani kazni zaradi

zavračanja nošenja orožja iz dokazanih verskih motivov (Jehovove priče,

adventisti, nazarenci) pri ponovnem vpoklicu v JLA razporedi na

opravljanje dolžnosti, pri katerih jim ne bo treba nositi orožja oziroma

pomožne dolžnosti. Koordinacijski odbor je pod predsedstvom Milana

Daljevića izčrpno in argumentirano razpravljal o pobudi vodstva Slovenske

mladine. V enotno sprejetih sklepih je bilo rečeno, da je usposabljanje za

obrambo in služenje vojaškega roka JLA ustavna in zakonska dolžnost

vseh duševno in telesno zdravih mladih ljudi. Vsakršna izjema v tem

smislu bi pomenila grobo kršenje ustavne enakosti delovnih ljudi in

občanov, načela socialistične morale in koncepcije SLO, ki narekuje

sodelovanje vseh pri obrambi svobode, suverenosti, ozemeljske celovitosti

                                                            220 Nezrele razmere, Večer, 27. 11. 1986, str. 3. 221 Zavrnitev pobud, Večer, 14. 11.1 986, str. 5.

  130

in ustavne ureditve SFRJ. Poudarili so tudi, da je vojaška obveznost

splošna in da ustava in zakon ne dovoljujeta nikakršnih razlik v tem

smislu.222

Ivana Čečka, 30-letnega delavca iz mariborske Svile, je vojaško sodišče v

Beogradu že tretjič obsodilo na zaporno kazen zaradi njegovega verskega

prepričanja, ki mu ne dovoljuje, da bi se »učil pobijati ljudi«. Doslej je bil

obsojen na štirinajst let zapora, ker se ni odzval na poziv za služenje

vojaškega roka, zaradi zavračanja orožja in ukaza nadrejenih za sprejem

uniforme. Prvikrat je bil prisilno priveden v vojaško enoto v Kumanovu

prvega februarja 1979. leta, ko mu je bilo 23 let. Ker se ni odzval na

vojaški poziv, je bil po 202. členu Kazenskega zakona SFRJ obsojen na

zaporno kazen štiri leta. Takoj po odsluženi kazni je dobil nov poziv v

vojaško enoto v Bihaću, vendar je spet odklonil služenje vojaškega roka;

spet je bil obsojen na pet let zapora. 16. junija 1987 so Čečka znova

vpoklicali v vojsko, pa je vsem pristojnim republiškim in občinskim

vojaškim in civilnim organom nemudoma poslal dopis s ponovno

obrazložitvijo svojega stališča do vojske in s prošnjo, naj njegov in njemu

podobne primere rešujejo na humanejši način. Kljub junijskemu apelu

jugoslovanskega neodvisnega mirovnega gibanja in septembrski prošnji

ljubljanske mirovne skupine vojaškemu sodišču v Beogradu, »da ta

problem dostojno reši v skladu s humanistično naravo jugoslovanskega

socialističnega sistema in Ivana Čečka tokrat oprosti«, je bil Čečko 1. 10.

zaradi svojega ugovora vesti že tretjič obsojen — tokrat na pet let zapora.

Po podatkih komisije za človekove pravice pri OZN je bila Jugoslavija

poleg Romunije edina znana država, ki je v praksi izvajala tovrstno

ponavljanje obsodb, medtem ko je večina drugih evropskih držav

priznavala ugovor vesti kot razlog za opravljanje zakonskih obveznosti v

okviru civilne službe v času enkratnega do dvakratnega trajanja vojaškega

roka. Pobuda za civilno služenje vojaškega roka je povzročila različne

reakcije v javnosti, institucijah, organih in organizacijah. Ob informativnih

stojnicah mirovne skupine, v kontaktnih radijskih oddajah in javnih

razpravah je javnost to pobudo pozdravila. Center za mentalno zdravljenje                                                             222 Pobuda za civilno službo ni sprejemljiva, Večer, 25. 12. 1987, str.13.

  131

pri UKC Ljubljana je po svojih izkušnjah z ljudmi, ki so zašli v stresne

situacije zaradi vojaške prisile, pobudo v celoti podprl. Pripadniki verske

skupnosti Jehovovih prič, ki so najbolj čutile sankcije zaradi ugovora vesti,

so poslale odprto pismo komisiji za odnose z verskimi skupnostmi. V

pismu so podrobneje razložile svoje stališče. Slovenska medškofovska

komisija Justicia et Pax je problem ugovora vesti uvrstila v svojem

programu delovanja med osnovne točke.223

Predstavniki družbenopolitičnih organizacij in vojske so v raznih

intervjujih in na različnih mestih v svojih izjavah označevali to pobudo kot

napadanje JLA, koncepta SLO in sistema ter kot nerazumevanje vloge in

pomena JLA in njene različnosti v primerjavi z vojaki drugih držav.

Poveljnik Ljubljanskega armadnega območja general podpolkovnik Svetozar Višnjić je v decembrskem intervjuju za Mladino med drugim

dejal, da »osnovna nerazumevanja izhajajo iz tega: vojak v JLA se

usposablja za vodenje oboroženega boja, za takšno dejavnost pa se ne

more usposabljati v gasilski službi ali kaki drugi organizaciji. Oborožen boj

se vodi po določenih načelih z določenimi sredstvi, proti ocenjenemu

nasprotniku. Za to se poleg vsega drugega vojak usposablja v JLA. In ko

tako postavimo stvar, ne vidim, kje so te organizacije, katere so, kjer bi se

vojak v letu dni usposobil za oborožen boj, to pa je cilj njegovega prihoda

v JLA.«224

O mirovni pobudi za civilno služenje vojaškega roka so potekale tudi

žolčne razprave na kongresu jugoslovanske mladine in zaradi cele vrste

nerazumevanj in nestrpnosti izničile glavno misel in motiv. Kljub vsemu pa

je slovensko mladinsko vodstvo vztrajalo. Na seji predsedstva RK ZSMS

so sklenili, da mora o tej pobudi sprožiti javno razpravo SZDL, sočasno pa

so obsodili obsodbo Ivana Čečka na beograjskem vojaškem sodišču, ker

»s takimi in podobnimi gestami, kot so menili, samo zanikujemo

humanistično in demokratično naravo družbe.« Ponovno so poudarili, da

je tudi za armado z vojaškega vidika civilna služba lahko produktivna, saj

                                                            223 O civilni služni – strpno,Večer, petek, 17. 10. 1986, str. 4. 224 Prav tam.

  132

omogoča usposabljanje raznovrstnega osebja za vojne potrebe in s tem

usposobljeno zaledje v morebitni vojni. Upoštevati je treba, da je Ivan

Čečko samo eden od dvajsetih predstavnikov Jehovovih prič, ki so jih

vsako leto obsodili v Sloveniji na zaporno kazen zaradi tega, ker jim je

versko prepričanje prepovedovalo biti vojak.225

                                                            225 O civilni služni – strpno,Večer, petek, 17. 10. 1986, str. 4.

  133

11. POPRAVA KRIVIC

Komunistične oblasti so v dolgem 45-letnem obdobju vladavine pri

zagotavljanju svoje oblasti posegale po različnih oblikah represije in

kratenja človekovih pravic. Za prvo obdobje grobe represije po zmagi

revolucije leta 1945 so značilne množične hude neposredne kršitve

človekovih pravic in dejansko onemogočanje temeljnih svoboščin. To je bil

čas revolucionarnega nasilja in strahovlade, ki ga je partija potrebovala za

osvojitev in utrditev svoje oblasti. Namen sodnih procesov je bil

ustrahovati ljudi. Za drugo obdobje po letu 1960, ki je trajalo do leta 1990,

so značilne zakrite represivne oblike komunističnega sistema. Njegov

nepogrešljiv sestavni del so bile številne prefinjene oblike manipuliranja z

ljudmi in posredno trajno ogrožanje človekovih pravic. 226

Potem ko je bil na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah spomladi leta

1990 izvoljen prvi demokratični slovenski parlament, je ta postopno sprejel

nekaj zakonov, ki zagotavljajo delno popravo krivic. Med njimi so sprejeli

tudi zakon o popravi krivic (Ur. L. RS št. 59/69), ki deloma ureja pravico do

povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja

bivšim političnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb, postopek

za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. S tem

zakonom so določeni tudi posebni pogoji in za postopek za spremembo

pravnomočne kazenske sodbe.227

O priznanju statusa bivšega političnega zapornika oz. svojca po vojni

pobite osebe, o priznanju pravice do odškodnine in vštetju časa odvzema

prostosti v pokojninsko dobo odloča Komisija Vlade RS za izvajanje

Zakona o popravi krivic. Komisija odloča na podlagi pisne zahteve

upravičene osebe. Če zahteva ni popolna ali če ni razumljiva, zahteva

komisija od vložnika, da jo popravi ali dopolni. Za opravljanje strokovnih

                                                            226 Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990, Ljubljana, Nova Revija, 1998, str. 98, 99. 227 Prav tam, str. 95, 96.

  134

opravil za komisijo je bil v okviru Ministrstva za pravosodje ustanovljen

Sektor za popravo krivic in za narodno spravo.228

Komisija Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic je poseben

upravni organ, ustanovljen na podlagi Zakona o popravi krivic. Komisija je

bila imenovana 11. 9. 1997. Ta odloča o priznanju statusa bivšega

političnega zapornika osebam, ki so bile od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na

sedanjem ozemlju Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z

načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških

razlogov obsojene v sodnem, upravno kazenskem postopku ali pa jim je

prostost odvzeta na podlagi drugih predpisov, kadar so bili ti zlorabljeni.

Komisija odloča tudi o priznanju statusa po vojni pobite osebe osebam, ki

so bile obsojene, ob pogojih, navedenih zgoraj na smrt in je bila smrtna

kazen izvršena. Enako velja za osebe, ki so bile usmrčene brez sodbe po

15. 5. 1945. Inkriminirana dejanja, ki so bila procesirana po 15. 5. 1945, so

lahko bila storjena tudi pred tem datumom. Bivši politični zaporniki oziroma

po vojni pobite osebe so tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodišči

drugih republik nekdanje jugoslovanske federacije (vojaška sodišča), če

imajo stalno bivališče na ozemlju sedanje RS. Komisija odloča tudi o

pravici do odškodnine in vštetju časa odvzema prostosti in drugega časa v

pokojninsko dobo. 229

Dokaz za to, da so bile Jehovove priče po krivem zaprte in preganjanje, je

ravno Zakon o popravi krivic, s katerim jim je bil priznan status političnega

zapornika ter s tem pravica do povrnitve škode in pravica do enojne

delovne dobe ali do dvojnega štetja v pokojninsko dobo.

                                                            228 Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990, Ljubljana, Nova Revija, 1998, str. 98, 99. 229 Zakon o popravi krivic (http://www.mp.gov.si).  

  135

12. ZAKLJUČEK

Pred več kot sto leti se je začela oblikovati sodobna zgodovina Jehovovih

prič. V 1870-ih letih je pričela pod vodstvom Charlesa Tazea Russella

delovati biblijska študijska skupina, katera družba se je imenovala Watch

Tower Bible and Tract Society. V 30-ih in 40-ih letih 20. stoletja so jih

mnogo aretirali zaradi oznanjevanja. V mnogih sodnih procesih so se borili

za svoje pravice, za svobodo govora, tiska, sestajanja, bogočastja. Med

2. svetovno vojno je bilo delo Jehovovih prič ovirano in mnogi so bili

preganjani. Ker niso hoteli sodelovati z nacističnim režimom, jih je bilo

veliko odpeljanih v koncentracijska taborišča, drugi pa so se ilegalno

sestajali naprej.

V Sloveniji segajo začetki Jehovovih prič v sredino 1920-ih let. Med letoma

1925 in 1927 je v Mariboru delovala majhna skupina, imenovana

»Raziskovalci Biblije« ali »Bibelforšerji«, ki so se ilegalno sestajali na

privatnih domovih. Leta 1953 je bila v Beogradu sprejeta in registrirana

Ustava krščanske verske skupnosti Jehovovih prič. Ker so Jehovove priče

po celem svetu znane po svoji nevtralnosti do politike in vojn, so jih oblasti

v času komunizma (1945–1990) zaradi ugovora vesti zapirale. Mnogi so

bili obsojeni na dolge zaporne kazni, ki so se ponavljale, tako da so

nekateri v zaporih preživeli po več kot deset let.

Sprva so bili preganjani zaradi objavljanja biblijskih naukov ljudem,

kasneje pa zaradi odklanjanja služenja vojaškega roka in zaradi odklonitve

orožja ter uniforme. S tem je komunistična oblast kršila Deklaracijo

človekovih pravic, in sicer 1. člen, ki pravi: »Vsi ljudje se rodijo prosti in

imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so s pametjo in

zavestjo in bi morali drug z drugim ravnati kakor bratje » in 18. člen:

»Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica

vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno

svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z

  136

drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z

bogoslužjem in opravljanjem obredov«.

Komunistična oblast jih je obsojala po 201/1. členu za neizpolnitev ukaza

in odrekanje pokornosti (1-10 let), 202. členu za zavračanje orožja in

vojaške obleke (6 mesecev–1 leta), 214. členu za zavračanje vojaškega

poziva in izmikanju vojaškemu služenju (do1 leta).

Osebno menim, da je bil največji absurd vsega tega preganjanja to, da so

po prestani kazni bili zopet vpoklicani v vojsko in bili ponovno kaznovani

za isto kaznivo dejanje, zaradi katerega so kazen že odslužili. V vojsko so

jih lahko vpoklicali vse do njihovega 30. leta starosti. Tako so nekateri med

njimi preživeli v zaporu skoraj večji del svoje mladosti. Komunistična oblast

je s tem kršila človekove pravice, zapisane v Deklaraciji človekovih pravic,

predvsem s tem, da so jih obsojali in zapirali na zaporne kazni zaradi

njihovega verskega prepričanja, ker niso hoteli odslužiti vojaškega roka ali

pa se udeležiti orožnih vaj.

Trpele so tudi družine preganjancev, sami osebno pa so doživljali velike

psihične pritiske. Med intervjuji so mi nekateri celo zaupali, da jih mučijo

more še danes.

Tudi jim ni bilo lahko živeti v zaporu med kriminalci, posiljevalci, morilci in

tatovi. Resnično se čudim njihovemu vztrajanju in pogumu.

Njihovo vztrajanje je bilo nagrajeno – leta 1985 so se prvič sprožile

razprave o ugovoru vesti in civilnem služenju vojaškega roka, katerih

namen je bil ta, da omogoči tudi nekaterim posameznikom svobodno in

častno življenje. Poleg tega, je kasneje 1990-ih letih, bil sprejet Zakon o

popravi krivic s katerim jim je bil priznan status političnega zapornika, ter s

tem pravica do povrnitve škode in pravica do enojne delovne dobe ali do

dvojnega štetja v pokojninsko dobo.

 

  137

Glede njihovega vztrajanja je dr. Rafael Cijan zapisal: »Jehovove priče so

tako pri nas kot po svetu vztrajale v boju za svoje pravice, za priznanje

svojega verskega protivojnega prepričanja in tako dosegle pomembno

zmago – v večini držav na svetu jim priznavajo pravico do ugovora vesti.

Tako so s svojim ravnanjem, ki izhaja iz verskega prepričanja, zadevo

pravzaprav preselili na področje mnogo širših neverskih razsežnosti, s

čimer so prispevali k širjenju človekovih demokratičnih pravic in njegovi

svobodni izbiri verskega, humanitarnega ali najširšega filozofskega

prepričanja in svetovnega nazora« (Časopis Dnevnik, 22. 12. 1994 do 29.

12. 1994, feljton).

  138

13. LITERATURA IN VIRI

13.1 LITERATURA

‐ Bunc, Stanko, Slovar tujk, Založba Obzorja Maribor, 1991.

‐ Courtois, Stephane, Črna knjiga komunizma. Zločin, teror in

zatiranje. Ljubljana, Mladinska knjiga 1999.

‐ Friš, Darko, Civilno služenje vojaškega roka. Diplomsko delo.

Pedagoška fakulteta Maribor, 1987.

‐ Filippini, Andrea, Bibelforšeji in nacizem. Italica, 2002.

‐ Menaše, Luc, Svetovni biografski leksikon, Ljubljana, 1994.

‐ Pučnik, Jože, Izbrano delo, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2003.

‐ Repe, Božo, Politični razvoj v Sloveniji do leta 1989, Studia

Historica Slovenica, letnik 7 (2007), št. 1-2, Maribor, 2007.

‐ Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1978-2003.

‐ Jehovove priče v dvajsetem stoletju, Watch Tower Bible and Tract

Society of Pennsyvania , 1990.

‐ Jehovove priče po vsem svetu enotno spolnjujejo Božjo voljo,

Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsyvania, 1994.

‐ Jehovah's Witnesses, Proclaimers of God's Kingdom, Watch Tower

Bible and Tract Society of Pennnsylvania, 1993.

‐ Leksikon, Cankarjeva založba, 1998.

‐ Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, 2. del, Založba

Mladinska knjiga, 2005.

‐ Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji

1945-1990, Ljubljana, Nova Revija.

‐ Veliki splošni leksikon, Ljubljana, DZS, 2006.

‐ Slovenska kronika 20. stoletja 1945–1995, Nova revija, Ljubljana,

1996.

‐ Splošni religijski leksikon, Modrijan, Ljubljana, 2007.

‐ Enciklopedija živih religija, Nolit, Beograd, 1981.

  139

13.2 VIRI

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Jankom Novakom, 9. 4. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Brankom Klaričem, 21. 4. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Rakušem, 2. 4.2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Rikom Slaparjem, 7. 4. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Jožetom Majcnom, 5. 10. 2007.

‐ Magnetofonski posnetek, Intervju z Antonom Cimermanom, 10. 5. 2008 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Antonom Horvatom, 16. 3. 2008

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Vladimirjem Golubičem, 3. 2. 2008 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Ivanom Bergauerjem, 2. 3.

2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Romanom Jerebom, 24. 11. 2007 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Bojanom Migličem, 23. 3. 2008 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Jankom Cehtlom, 19. 4. 2008 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Ivekom Čečkom, 12.4.2008 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Egonom Jarcem, 24. 3. 2008 .

‐ Magnetofonski posnetek, intervju s Petrom Jezernikom, 25. 2. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju z Benjaminom Majcnom, 23. 3. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju s Samuelom Majcnom, 19. 2. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju s Štefanom Prapretnikom, 13. 3. 2008.

‐ Magnetofonski posnetek, intervju s Samom Ačkom,18. 2. 2008.

‐ Vlada RS, Urad za verske skupnosti, št. 080/04.

‐ Uradni list FLRJ, št. 107/48.

‐ Teleks: leto 1987.

‐ Nedeljski dnevnik: leto 1986.

  140

‐ Delo: leto 1986, 1987, 1988.

‐ Dnevnik: leto 1986.

‐ Mladina: leto 1985,1986.

‐ 7D: leto 1986.

‐ Večer: leto 1986, 1987, 2009.

‐ Stražni stolp, 15. 9. 2008

‐ Stražni stolp, 1. 7. 2008.

‐ Stražni stolp, 15. julij (angleška izdaja), 1906.

‐ Dokumentarna oddaja na Tv Ljubljana, Mirovno gibanje,

‐ 29. 4. 1984, urednik D. Pečko.