UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA,

SEMINARSKA NALOGA

pri predmetu Mednarodno javno pravo

PRIKAZ ŽENEVSKE KONVENCIJE O ZAŠČITI CIVILNEGA PREBIVALSTVA V OBOROŽENIH SPOPADIH IZ LETA 1949 IN PROTOKOLA S POUDARKOM NA OBLIKAH

IZVAJANJA TE ZAŠČITE - ALI JE SREBRENICA VARNOSTNA CONA V SMISLU TE KONVENCIJE

Študentka: Doris Jern

Številka indeksa: 71162057

Študijski program: UNI-PRAVO, redni, vpis v 4. letnik 2009

Mentor: dr. Silvo Devetak

Številka telefona: 031 346 436

E-mail: doris.jern@gmail.com

Datum oddaje 1.8.2011

Maribor, avgust 2011

KAZALO

2

1 UVOD..........................................................................................................................................3

2 ŽENEVSKA KONVENCIJA O ZAŠČITI CIVILNEGA PREBIVALSTVA V OBOROŽENIH SPOPADIH IN PRVI DODATNI PROTOKOL...................................................................................4

2.1 Uporaba Ženevske konvencije o zaščiti civilnega prebivalstva v oboroženih spopadih iz leta 1949 in prvega dodatni protokola..............................................................................................42.2 Osebe, ki jih ščitita konvencija in prvi dodatni protokol.......................................................42.3 Veljavnost konvencije............................................................................................................52.4 Zaščita civilnega prebivalstva po konvenciji in prvem dodatnem protokolu.........................5

2.4.1 Splošna zaščita prebivalstva pred posledicami vojne...................................................52.4.2 Zaščita posebaj ranljivih kategorij prebivalstva...........................................................92.4.3 Prepoved povzročanja telesnega trpljenja civilnega prebivalstva..............................112.4.4 Prepoved kolektivni kaznovanj...................................................................................112.4.5 Prepoved napadov na civilno prebivalstvo in civile...................................................112.4.6 Civilni objekti.............................................................................................................122.4.7 Varnostni ukrepi..........................................................................................................122.4.8 Kraji in cone pod posebno zaščito..............................................................................13

2.5 Priloge k konvenciji.............................................................................................................143 ALI JE SREBRENICA VARNOSTNA CONA V SMISLU TE KONVENCIJE?.....................154 ZAKLJUČEK.............................................................................................................................165 LITERATURA...........................................................................................................................176 VIRI............................................................................................................................................17

3

1 UVOD

Vprašanje zaščite civilnega prebivalstva v oboroženi spopadih se je pojavilo mnogo preden je bila

sprejeta Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva med oboroženimi spopadi. Z razvojem

načina bojevanja in z povečanim obsegom spopadov, predvsem po I. svetovni vojni, se je povečalo

število žrtev med civilnim prebivalstvom. To tudi potrjuje statistika, ki kaže, da je bilo v I. svetovni

vojni med 100 mrtvimi 5 civilistov, v II. svetovni vojni 48, v korejski vojni že 84 in v vietnamski

vojni že 95 civilistov.1 Tako so se začela skupaj z vojnim pravno oblikovati prva pravna pravila za

zaščito civilnega prebivalstva. Ta so bila zelo obrobna in fragmentarna. Zaradi potrebe po bolj

celoviti ureditvi tega področja so države med seboj sklepale dvostranske sporazume, glede ravnanja

s civilisti med oboroženimi spopadi. Ker se iz teh niso razvili večstranski sporazumi, so leta 1949

sprejeli IV. Ženevsko konvencijo o zaščiti civilnega prebivalstva med oboroženimi spopadi. Ta je

nastala predvsem zaradi grozovitih izkušenj iz II. svetoven vojne. V njej so določili pravila o

minimalni zaščiti civilnega prebivalstva, ne glede na njihovo nacionalnost ali ozemlje, kjer

prebivajo. Leta 1977 so sprejeli dva Dodatna protokola k konvenciji, s katerimi se zaščita civilnega

prebivalstva še razširi. V nadaljevanju bomo predstavili to konvencijo in dodatni protokol ter

podrobneje opisali načine izvajana te zaščite. Prav tako pa bomo preučili ali je Srebrenica varnostna

cona v smislu te konvencije.

1 S. Jogan, Mednarodno vojno (humanitarno) pravo, Uprava za razvoj MORS, Kranj 1997, str.124.4

2 ŽENEVSKA KONVENCIJA O ZAŠČITI CIVILNEGA PREBIVALSTVA

V OBOROŽENIH SPOPADIH IN PRVI DODATNI PROTOKOL

2.1 Uporaba Ženevske konvencije o zaščiti civilnega prebivalstva v

oboroženih spopadih iz leta 1949 in prvega dodatni protokola

Določbe Ženevske konvencije o zaščiti civilnega prebivalstva v oboroženih spopadih iz leta 1949 (v

nadaljevanju konvencija) se uporabljajo med državami podpisnicami v mirnem času, kot tudi v

vsaki vojni in v vsakem drugem oboroženem spopadu, ki bi izbruhnil med dvema ali več

pogodbenicami, tudi če katera od njih ni priznala vojnega stanja. Prav tako se konvencija uporabi v

vseh primerih delne ali popolne zasedbe ozemlja pogodbenic, ne glede na to ali je okupacija

naletela na oborožen odpor ali ne. V primeru, da ena od sil v spopadu ni podpisnica te konvencije,

morajo sile, ki so podpisnice, v medsebojnih odnosih uporabljati njene določbe. Konvencija jih v

odnosih s silo nepodpisnico obvezuje tudi, če ta sprejema in uporablja njene določbe (2. člen).

Konvencija se uporablja za meddržavne spopade. Pozna pa tudi izjemo za oborožene spopade, ki

niso meddržavnega značaja, a se začnejo na ozemlju ene izmed pogodbenic. V 3. členu2 Konvencije

so določeni minimalni standardi humanitarnega prava.

2.2 Osebe, ki jih ščitita konvencija in prvi dodatni protokol

Konvencija je namenjena zaščiti civilnega prebivalstva. V 4. členu natančno določa osebe, ki so z

njo zaščitene. In sicer navaja, da Konvencija ščiti osebe, ki med oboroženimi spopadi ali okupacijo

v katerem koli trenutku in na kateri koli način pridejo pod oblast ene od strani v spopadu ali ene od

okupacijskih sil, katere državljani niso. V istem členu pa Konvencija so nevedene osebe, ki niso z

njo zaščitene (izjema). To so državljani države, ki ni podpisnica. Omejitev velja tudi za državljane

nevtralne države, ki se zatečejo na ozemlje ene od vojskujočih sil, in za državljane države, ki je

soudeležena v spopadu, dokler ima država katere državljani so, redno diplomatsko predstavništvo v

državi, v katerih rokah so.

Prvi dodatni protokol v 50. členu posebej definira civile in civilno prebivalstvo. Civil je vsakdo, ki

ni pripadnik oboroženih sil, pripadnik organiziranih odporniških gibanj, pripadnik rednih

oboroženih sil in prebivalstvo nezasedenega ozemlja, ki se zaradi približevanja sovražnika z

orožjem prostovoljno upre sovražnikovemu vdoru, če odkrito nosi orožje in spoštuje vojne zakone

in običaje ter ni organizirano kot redna oborožena sila. S pojmom civilno prebivalstvo so mišljene

vse osebe, ki so civili.

2 Ta člen je skupen vem štirim Ženevskim konvencijam, ki so bile sprejete leta 1949. 5

Osebe, ki so zaščitene z ostalimi tremi Ženevskimi konvencijami, niso zaščitene osebe v smislu te

konvencije.

V 8. členu Konvencije je posebej določeno, da se zaščitene osebe ne morajo delno ali v celoti

odpovedati pravicam, ki jim jih zagotavljajo ta konvencija in posebni sporazumi3, če ti obstajajo.

Konvencija pozna posebne določbe, ki ščitijo posebej ranljive osebe:

ranjene, bolne, nemočne osebe in nosečnice (16.člen),

otroci, mlajši od 15 let, ki so zaradi vojne osiroteli ali ločeni od svojih družin (24. člen) in

ženske (27. člen).

2.3 Veljavnost konvencije

Konvencija določa tudi, kdaj začne veljati in kako dolgo traja njena veljavnost, v primeru, če pride

do vojne ali katerega drugega oboroženega spopada ali okupacije.

Prične veljati z začetkom spopada ali zasedbe in preneha veljati po splošnem zaključku vojaških

operacij. Na okupiranem ozemlju konvencija neha veljati leto dni po splošnem zaključku vojaških

operacij. Sila, ki upravlja z okupiranim ozemljem pa mora, če izvaja upravno oblast na omenjenem

ozemlju, med trajanjem okupacije upoštevati določene določbe konvencije (glej 6. člen). Za osebe,

ki so osvobojene, repatriirane ali nastanjene na nekem drugem kraju po poteku roka, določbe te

konvencije veljajo še naprej.

2.4 Zaščita civilnega prebivalstva po konvenciji in prvem dodatnem

protokolu

»Zaščita po tej konvenciji se nanaša na spoštovanje osebnosti, časti, družinskih pravic, verskega

prepričanja in obredov, način življenja in običajev civilnega prebivalstva. Z njim je treba vedno

ravnati humano in ga zaščititi zlasti pred slehernim nasiljem ali grožnjami, pred žalitvami in javno

radovednostjo.«4

2.4.1 Splošna zaščita prebivalstva pred posledicami vojne

V drugem delu konvencije najdemo določbe, ki urejajo ukrepe, s katerimi pogodbenice ščitijo

civilno prebivalstvo v vojni, drugih oboroženih spopadih in okupacijah. Zaščita za civilno

prebivalstvo je omejena.

V 13. členu konvencije je določeno, da določbe drugega dela veljajo za celotno prebivalstvo dežel v

spopadu, brez kakršnega razlikovanja, ki bi temeljilo na rasi, narodnosti, veroizpovedi ali

3 Pogodbenice lahko sklenejo posebne sporazume pod pogoji, ki jih določa konvencija.4 Jogan, n.d., str.126.

6

političnem prepričanju (prepoved diskriminacije), in poskušajo ublažiti trpljenje, ki ga povzroča

vojna.

Sile v spopadih imajo več možnosti zaščite civilnega prebivalstva:

2.4.1.1 Sanitetne in varnostne cone

Sanitetne in varnostne cone lahko ustanovijo podpisnice v mirnem času, strani v spopadu pa jih

lahko ustanovijo ob začetku sovražnosti in med njimi, na lastnem in, če je potrebno, na okupiranem

ozemlju. Iz 14. člena konvencije izhaja, da lahko strani v spopadu sklenejo medsebojne sporazume

o priznavanju con in krajev, ki so jih ustanovile. »Da pridobijo cone veljavnost, je potrebno

priznanje nasprotnika o veljavnosti cone, najboljše je da se sklene izrecen dogovor, v katerem se

cona priznava«5

»V 14. členu konvencija določa, da se sanitetne in varnostne cone organizira tako, da se zaščitijo

ranjenci in bolniki, starejše osebe, otroke, mlajše od 15 let, nosečnice in matere z otroki, ki so mlajši

od 7 let pred vojnimi vplivi: gre za kategorije prebivalstva, od katerih se ne pričakuje, da bodo

sodelovali v vojnih spopadih«6 Prav tako so namenjene zavarovanju ranjencev in bolnikov pred

učinki vojne in osebju, ki sta mu zaupani organizacija in upravljanje teh con in krajev ter

oskrbovanje tam zbranih oseb.

Osebe, ki stalno prebivajo v teh conah imajo pravico na tem ozemlju ostati, pod pogojem, da v coni

ali izven nje ne opravljajo del, ki bi bila neposredno povezana z vojaškimi operacijami ali s

proizvodnjo vojaškega materiala.

Konvencija v prilogi 1 (Osnutek sporazuma sanitenih in varnostnih conah ter krajih) določa, da

morajo cone izpolnjevati določene pogoje, in sicer:

a) morajo predstavljati neznaten del ozemlja, s katerim opravlja sila, ki ga je ustanovila.

Velikost cone ali kraja se določi v vsakem konkretnem primeru, glede na okoliščine,

posebej. Pomembno je, da sila, ki vzpostavi cono, cono relativno omeji, ker drugače druga

stran cone ne bo priznala.7

b) so glede na možnost nastanitve redko poseljena. Območja naj bi bila redko poseljena zaradi

možnosti nenadnega pritoka ljudi (primerna so zdravilišča, hoteli, bolnišnice). Stalnega

prebivalstva naj bi bilo najmanj, kar je možno, če je potrebno se ga tudi izseli.8

5 F. Kalshoven, Constraints on the waging of war, International committe of the red cross, Ženeva 1987, str.51.6 Kalshoven, str.51.7 Prim: URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600186?OpenDocument (26.7.2011)8 Prim: URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600186?OpenDocument (26.7.2011)

7

c) so oddaljene od vseh vojaških objektov, brez vojaških ali velikih industrijskih objektov ali

administrativnih ustanov. To je bistven pogoj. Vpeljan je zaradi zagotavljanja varnosti v

conah. V kolikor ni v coni vojaških objektov, se prej doseže dogovor o priznanju takšnih con

s strani nasprotnika. Prav tako pa besedilo zahteva, da veliki industrijski in administrativni

objekti naj ne bodo del con, ravno zaradi razloga, da jih sovražnik ne dojema kot vojaških

objektov ali objektov, ki bi jih želel napasti. Osnutek sporazuma pa ne navaja, koliko stran

morajo biti cone od teh objektov, edini kriterij, ki ga je potrebno upoštevati je varnost.9

d) niso locirane na področjih, ki bi po verjetnosti lahko bila pomembna za vojne operacije. Ta

pogoj postavlja države v zelo težak položaj, saj ne poznajo strateških načrtov nasprotnika. V

večini držav pa obstajajo določena primerna področja, ki zaradi svoje geografske

konfiguracije in dogajanja v preteklosti omogočajo zadostitev temu pogoju. Če pa se po

določenem času izkaže, da postane cona pomembno vojaško območje, lahko nasprotna stran

(od tiste, ki jo je ustanovila) zahteva, da se ta cona razveljavi v določenem razumnem

obdobju.10

Sanitetne in varnostne cone varuje sila, ki jih je ustanovila. Predvsem mora zagotoviti prepoved

vstopa vsem osebam, ki nimajo pravice bivanja ali vstopa vanjo. Konvencija navaja, da je sanitetne

in varnostne cone prepovedano napadati v kakršnih koli okoliščinah in da jih morajo strani v

spopadu vedno varovati in spoštovati.

»V praksi je takšne cone težko ustanoviti zaradi pregoste poseljenosti in visoke industrializacije

regij- ravno te regije pa bi potrebovale takšne vrste zaščito.«11

2.4.1.2 Nevtralizirane cone

»Ideja nevtraliziranih con kot je navedena v 15. členu konvencije ima boljšo možnost realizacije v

praksi. Znanih je več primerov, v katerih so bile vzpostavljene nevtralizirane cone, po navadi s

posredovanjem Mednarodnega komiteja Rdečega križa.«12

V 15. členu konvencije je določeno, da mora vsaka stran v spopadu neposredno ali posredno s

posredovanjem nevtralne države ali humanitarne organizacije predlagati nasprotni strani, da na

območjih kjer potekajo boji, ustanovijo nevtralizirane cone, da bi se brez razlikovanja, zavarovalo:

a) ranjene in bolne, borce in neborce,

b) civilne osebe, ki ne sodelujejo v sovražnostih in ki se med bivanjem v teh conah ne

ukvarjajo z nikakršno vojaško dejavnostjo.

9 Prim: URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600186?OpenDocument (26.7.2011)10 Prim: URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600186?OpenDocument (26.7.2011)11 Kalshoven, n.d., str.51 in 52.12 Kalshoven, n.d., str.51.

8

Strani v spopadu se morajo v pisnem sporazumu sporazumeti o geografskem položaju, upravljanju,

preskrbi s hrano in nadzoru predvidene nevtralizirane cone. S sporazumom se določi začetek in

trajanje nevtralizirane cone. Gre za bistvene točke, glede katerih se strani v spopadu morajo

sporazumeti, da je se šteje sporazum za sklenjenega. Pomembno je, da vsako točko v sporazumu

stranki natančno opredelita (predvsem tehnične podrobnosti). S tako natančno določenim

sporazumom naj ne bi prišlo do nadaljnjih sporov, ki bi lahko ogrozili učinkovitost sporazuma. In

prav iz teh razlogov se zahteva, da je sporazum v pisni obliki. Komentar konvencije navaja, da se

lahko sporazum sprejme tudi ustno, kadar tako zahtevajo izredni dogodki. Za sklenitev ustnega

sporazuma se zahtevajo le minimalni formalni standardi. Takšen postopek je v celoti dopusten v

mednarodnem pravu.

Nevtralizirane cone se ustanovijo ponavadi takrat, ko imamo na določenem območju velik pritok

ljudi ali ko je treba sprejeti kakšne druge nujne ukrepe. V takih primerih, ko morajo biti ukrepi

sprejeti hitro, morajo biti postopki sprejemanja le-teh enostavni. Nikoli se ne morajo ustanoviti v

času miru, kar je razvidno tudi iz 15. člena. Ta izrecno navaja, da lahko sporazum sprejmejo samo

stranke v spopadu. Lahko se šteje za veljaven tudi sporazum, o katerem so se stranke pogajale in je

bil dokončno sprejet preko telegrama, predvsem takrat kadar je potrebno vzpostaviti nevtralizirano

cono na določenem ozemlju zelo hitro in za kratek čas.13

Poznamo dva načina sklepanja sporazuma o vzpostavitvi nevtralizirane cone:

1. neposredni način: je v urgentnih situacijah najprimernejši za zagotovitev hitre pomoči

ljudem v nevarnosti zaradi oboroženih spopadov. Dogovor se najpogosteje sklene na

območju kjer potekajo spopadi, med predstavniki vojaških oblasti vseh udeleženih sil. Tako

se najlažje zagotovijo potrebni zaščitni ukrepi, ki bodo odvisni od vojaških operacij in

terena, na katerem se vzpostavlja.

2. posredni način: gre za diplomatska pogajanja, v katerih sodeluje neodvisna stran. Takšen

način vzpostavljanja nevtraliziranih con se bo uporabil, kadar bo vzpostavljanje takšne cone

potekalo zelo dolgo in bi zaradi določitve geografskega območja in upravljanja lahko prišlo

do težav. S pomočjo neodvisne strani se bo dogovor lažje sprejel. Iz konvencije ni razvidno

ali lahko neodvisna stran sodeluje pri pogajanjih le na predlog strani v spopadu ali lahko

sama glede na svoje prepričanje intervenira med stranmi v spopadu. Posrednik lahko

prevzame vlogo pogodbene stranke pri sklepanju ločenih sporazumov, ki pomenijo

dopolnilne sporazume k sporazumu o določitvi nevtralizirane cone. Takšen način ima svoje

prednosti predvsem v oboroženih spopadih brez mednarodnega značaja. Lahko pa se

13 Prim: URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600019?OpenDocument (26.7.2011).9

uspešno uporablja v mednarodnih spopadih, kadar so podane določene okoliščine.14

»Skoraj vse ostale določbe v konvenciji se ne nanašajo na civilno prebivalstvo kot celoto, ampak na

posamezne skupine, ki so posebej ogroženi (ranjenci, bolniki, starejši, otroci in ženske).«15

2.4.1.3 Civilne bolnišnice

Za zaščito ranjenih, bolnih in slabotnih oseb ter porodnišnic se ustanovijo civilne bolnišnice, ki ne

smejo biti nikoli cilj napada in jih morajo strani v spopadu vselej varovati in spoštovati. Zaščita, ki

jo uživajo civilne bolnišnice, lahko preneha samo, če jih razen za njihove humanitarne naloge

uporablja tudi za opravljanje dejanj, s katerimi se škoduje sovražniku. Zaščita preneha šele po

obvezno poslanem resnem opozorilu, ki v vseh ustreznih primerih navaja razumno časovno

omejitev, potem, ko je to opozorilo ostalo neupoštevano.

Spoštovano in zaščiteno je osebje, katerega redna in edina zaposlitev je delovanje in upravljanje

civilnih bolnišnic.

2.4.1.4 Prevoz ranjenih in bolnih civilnih oseb

Konvencija ureja prevoz ranjenih in bolnih civilnih oseb ter porodnic po kopnem z vozili in

bolniškimi vlaki, po vodi s plovili in po zraku z letali, ki se uporabljano izključno v ta namen. Te

prevoze se mora varovati in spoštovati enako kot civilne bolnišnice.

Konvencija pa vsebuje posebna pravila o prevozu ranjencev in bolnih z letali. Določa, da so preleti

sovražnikovega ozemlja ali ozemlja, ki ga je sovražnik zasedel, prepovedani, razen, če je

dogovorjeno drugače. Letala se morajo podrediti vsakemu ukazu za pristanek. V primeru takšnega

pristanka lahko letalo skupaj s potniki nadaljuje polet po morebitne pregledu.

2.4.2 Zaščita posebaj ranljivih kategorij prebivalstva

2.4.2.1 Otroci, mlajši od 15 let16

Posebno varstvo uživajo otroci, mlajši od 15 let, ki so ločeni od svojih družin. Strani v spopadu

morajo poskrbeti za njihovo izobraževanje in vzgojo. Ne smejo biti prepuščeni sami sebi. S

privolitvijo sile zaščitnice17, če obstaja, naj strani med trajanjem spopadov olajšajo sprejem teh

otrok v nevtralni deželi. Po prvem dodatnem protokolu uživajo otroci posebno varstvo. Predvsem

naj ne bi bili otroci, mlajši od 15 let rekrutirani v oborožene sile. Smrtna kazen za kršitve v zvezi z

14 Prim: URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600019?OpenDocument (26.7.2011).15 Kalshoven, n.d., str.52.16 To je urejeno v 24. členu kovencije ter v 77. In 78. členu prvega dodatne protokola.17 »Sila zaščitnica« je nevtralna ali druga država, ki ni stran v spopadu, katero je imenovala ena izmed strani v

spopadu, nasprotna stran pa sprejela, in katera je pripravljena opravljati funkcije, dodeljene sili zaščitnici po določbah konvencije in tega protokola. (2. člen prvega dopolnilnega protokola)

10

oboroženimi spopadi, se ne bo izvršila nad osebami, ki še niso dopolnile 18 let v času, ko so storile

kršitev za katero je predvidena smrtna kazen.

Prvi dodatni protokol pa pozna tudi prepoved evakuacije otrok v tujo državo, razen v primerih

začasne evakuacije.

2.4.2.2 Družine18

Strani v spopadu morajo dopustiti, da si člani družine pošiljajo sporočila strogo osebne narave in

taka sporočila tudi sprejemajo.

Strani v spopadu morajo olajšati poizvedovanja članov družin, ki jih je vojna razkropila in ki želijo

obnoviti medsebojne stike in se po možnosti srečati.

2.4.2.3 Ženske19

Ženske je treba zaščititi zlasti pred vsakršnim napadom na njihovo čast, predvsem pred posilstvom,

vsiljeno prostitucijo in drugim nedostojnim ravnanjem. Posebno varstvo po prvem dodatnem

protokolu uživajo nosečnice in matere z majhnimi od njih odvisnimi otroki. Uživale bodo največjo

prednost pri obravnavanju njihovih primerov. Predvsem se jim naj ne izreče smrtna kazen za kršitve

v zvezi z oboroženimi spopadi.

2.4.2.4 Tujci20

Konvencija podrobno ureja pravice tujih državljanov na ozemlju strani v spopadu. Glede teh je

določeno, da smejo tisti, ki to želijo, zapustiti ozemlje države v začetku spopada ali med njim, razen

če je njihov odhod v nasprotju z nacionalnimi interesi države. Njihove prošnje za zapustitev

ozemlja se rešujejo po rednem postopku, odloči pa se čim prej. Osebe, ki smejo zapustiti ozemlje,

se lahko oskrbijo z denarjem, potrebnim za potovanje, in lahko vzamejo s seboj razumno količino

premoženja in predmetov za osebno rabo.

Tujci, ki se jim zapustitev ozemlja ne dovoli, lahko zahtevajo, da tako odklonitev čim prej ponovno

preuči pristojno sodišče ali administrativno telo, ki ga v ta namen imenuje sila, pod katero oblastjo

so zaščitene osebe.

Na zahtevo, razen če to preprečujejo varnostni razlogi ali če temu ugovarjajo udeležene osebe, je

treba predstavnikom sile zaščitnice sporočiti razloge, zaradi katerih osebam, ki so to zahtevale, ni

bilo dovoljeno zapustiti ozemlja, ter imena vseh oseb, ki jim to ni bilo dovoljeno.

18 To je urejeno v 25. in 26. členu konvencije.19 To je urejeno v 27. členu kobvencije in v 76. členu prvega dodatnega protokola.20 To je urejeno v 35. členu konvencije.

11

2.4.2.5 Novinarji

S prvim dodatnim protokolom so zaščiteni tudi novinarji. V 79. členu je določeno, da se štejejo za

civile v smislu 50. člena prvega dodatnega protokola. Zaščito bodo uživali pod pogojem, da ne

storijo ničesar, kar bi škodovalo njihovemu status civila.

2.4.3 Prepoved povzročanja telesnega trpljenja civilnega prebivalstva

Konvencija v 32. členu določa, da je prepovedano povzročati telesno trpljenje civilnemu

prebivalstvu. Ta prepoved se nanaša na umor, mučenje, telesno kaznovanje, pohabljanje,

medicinske ali zdravstvene poskuse, ki niso pogojeni z zdravstvenimi zahtevami in na vse druge

oblike surovega obnašanja. Ni pomembno, kdo izvaja te načine telesnega trpljenja (civilisti, vojaške

osebe).

2.4.4 Prepoved kolektivni kaznovanj 21

Posamezniki so lahko kaznovani samo za dejanja, ki so jih storili osebno. Prepovedani so kolektivni

ukrepi, ukrepi zastraševanja in teroriziranja. Prav tako je prepovedan rop in maščevalni ukrepi nad

civilnimi osebami in njihovo lastnino. Prepovedano je tudi jemanje talcev v tej zvezi.

2.4.5 Prepoved napadov na civilno prebivalstvo in civile

Prvi dodatni protokol razširi varstvo za civilno prebivalstvo in določa, da morajo strani v spopadu

vselej razločevati med civilnim prebivalstvom od bojevnikov ter civilne objekte od vojaških

objektov, in v skladu s tem usmeriti svoje vojaške operacije zoper vojaške objekte.22

V prvem dodatnem protokolu najdemo določbe, ki se prav tako nanašajo na zaščito civilnega

prebivalstva kot celote. 51. člen določa, da se morajo za zaščito civilnega prebivalstva spoštovati

vsa mednarodna pravila, ki urejajo to področje in dodatna pravila, ki so navedena v prvem

dodatnem protokolu. Prepoveduje vse vojaške napade, ki niso dejanja zoper nasprotnika, bodisi

ofenzivna bodisi defenzivna.

Prepovedani so torej naslednji napadi:

tisti, ki niso usmerjeni na določen vojaški objekt,

tisti, pri katerih se uporablja metoda ali bojno sredstvo, ki ne mora biti usmerjena na določen

vojaški objekt,

tisti, pri katerih se uporablja metoda ali bojno sredstvo, ki njegovega učinka ni mogoče

omejiti tako, da bi zadeli le vojaške objekte, ampak poškodujejo tudi civile in civilne

21 To je urejeno v 33. in 34. členu konvencije.22 Prim: Jogan, n.d., str. 127.

12

objekte,

bombni napadi, s katero koli metodo ali sredstvi, s katerimi se vrsta jasno določenih in

različnih vojaških objektov v kakšnem mestu, vasi ali drugi coni, v kateri je podobna

koncentracija civilov in civilnih objektov, tretira kot en sam vojaški objekt in

napad, od katerega je mogoče pričakovati, da bo povzročil naključne izgube življenj,

poškodbe civilov, in škode na civilnih objektih ali eno in drugo, ki bi bile v primerjavi s

pričakovano konkretno in neposredno vojaško prednostjo nesorazmerno velike.

Prav tako prepoveduje vse napade na civilno prebivalstvo in civile s povračilnimi ukrepi.

Pomembna določba je v 7. odstavku 51. člena prvega dodatnega protokola, ki določa, da se civilno

prebivalstvo ne sme preseljevat, da bi se s tem zaščitili vojaški objekti.

2.4.6 Civilni objekti

V prvem dodatnem protokolu je določena zaščita civilnih objektov, ker so ti pomembni za ustrezno

varnost civilnega prebivalstva. Tako določa 52. člen, da so prepovedani napadi ali represije nad

civilnimi objekti. Za civilne objekte se štejejo vsi objekti, ki niso vojaški objekti. Vojaški objekti so

vsi objekti, ki po svoji naravi, lokaciji, namenu ali uporabi učinkovito prispevajo k vojaški akciji in

katerih popolno ali delno uničenje, zavzetje ali nevtralizacija pomeni določeno vojaško prednost.

Prepovedano je tudi izčrpavanje prebivalstva z stradanjem kot metodo vojskovanja.

2.4.7 Varnostni ukrepi

Za še večjo zaščito civilnega prebivalstva je v določeno pravilo o previdnosti pri napadu, ki

zavezuje stranke v spopadu, da morajo pri izvajanju vojaških operacij nenehno paziti na to, da se

prizanese civilnemu prebivalstvu, civilom in drugim civilnim objektom. V zvezi z napadom morajo

biti storjeni tile ukrepi:

a) tisti, ki planirajo napad ali odločajo o njem, morajo:

(i) storiti vse, kar je mogoče, da preverijo, ali objekti, ki jih bodo napadli, niso ne civili

in ne civilni objekti, ter da niso zajeti v posebno zaščito, temveč da so vojaški objekti

v smislu 2. odst. 52. člena, in da jih po določbah tega protokola ni prepovedano

napasti;

(ii) storiti pri izbiri sredstev in metod napada vse možne varnostne ukrepe, da bi se

izognili naključnim izgubam življenj civilov, poškodbam civilov in škodam na

civilnih objektih, vsekakor pa jih omejiti na minimum;

(iii) se vzdržati odločitve, ki vodi v kateri koli napad, od katerega je mogoče pričakovati,

13

da bo povzročil naključne izgube življenj civilov, poškodbe civilov in škode na

civilnih objektih ali njihovo kombinacijo, ki bi bile v primerjavi s pričakovano

konkretno in neposredno vojaško prednostjo nesorazmerno velike;

b) napad je treba opustiti ali prekiniti, če postane jasno, da ne gre za vojaški cilj ali da zanj

velja posebna zaščita;

c) dati učinkovito vnaprejšnje opozorilo o napadu, ki utegne ogroziti civilno prebivalstvo,

razen če okoliščine tega ne dopuščajo.

Kadar je mogoče izbrati med več vojaškimi objekti, pri tem pa doseči podobno vojaško prednost, je

treba izbrati objekt, pri katerem je pričakovati, da bo napad povzročil najmanjšo nevarnost za

življenje civilov in civilnih objektov.

Zaščiti civilnega prebivalstva in civilov so namenjene tudi določbe o splošni zaščiti civilnih

objektov, zaščiti objektov, ki so nujna za obstanek civilnega prebivalstva, določbe o zaščiti

naravnega okolja, določbe o nebranjenih krajih, demilitariziranih conah in civilni zaščiti.

2.4.8 Kraji in cone pod posebno zaščito

2.4.8.1 1. Nebranjeni kraji

Prvi dodatni protokol prepoveduje stranem v spopadu, da s katerimi koli sredstvi napadejo

nebranjene kraje. Nebranjen kraj je lahko vsak naseljen kraj blizu cone ali v coni, kjer so se

spoprijele oborožene sile, ki je dostopen za okupacijo po nasprotni strani.

Tak kraj mora izpolnjevati naslednje pogoje:

1. vsi borci, premično orožje in premična vojaška oprema morajo biti evakuirani,

2. nepremične vojaške instalacije ali ustanove se ne smejo uporabljati za sovražnosti,

3. oblastva ali prebivalstvo ne smejo storiti nobenega sovražnega dejanja,

4. storiti se ne smejo nobene akcije, ki bi podpirale vojaške operacije.

2.4.8.2 Demilitarizirane cone

Prvi dodatni protokol daje stranem v spopadu možnost, da soglasno s sporazumom določijo cone, ki

imajo status demilitarizirane cone. Če je takšna cona določena je širjenje vojaških operacij na njih

prepovedano. Pomembno je, da se sklene izrecen sporazum, ki je lahko v ustni ali pisni obliki.

Cona mora izpolnjevati naslednje pogoje:

1. vsi borci, premično orožje in premična vojaška oprema morajo biti evakuirani,

14

2. nobene nepremične vojaške instalacije ali ustanove se ne smejo uporabljati za sovražnosti,

3. oblastva ali prebivalstvo ne smejo storiti nobenega sovražnega dejanja,

4. sleherna dejavnost, ki je povezana z vojaškimi napori, se mora prenehati.

2.5 Priloge k konvenciji

V prilogi 1 k konvenciji najdemo osnutek sporazuma o sanitetnih in varnostnih conah ter krajih,

priloga 2 vsebuje osnutek pravilnika o kolektivni pomoči civilnim internirancem in v prilogi 3

primer dopisnice o interniranju, pisma in dopisnice.

15

3 ALI JE SREBRENICA VARNOSTNA CONA V SMISLU TE

KONVENCIJE?

Na začetku devetdesetih let 20. stoletja je nekdanja Jugoslavija začela razpadati. Na območju Bosne

in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) je izbruhnila vojna, ki je trajala od leta 1992 do 1995. Spopadi

so potekali predvsem med BiH in Zvezno repoubliko Jugoslavijo, kasnejšo Srbijo in Črno goro.

Varnostni svet Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju Varnostni svet OZN) je sprejemal

resolucije, s katerimi je želel omejiti in omiliti spopade na tem območju.23

Varnostni svet OZN je 16. aprila 1993 »Srebrenico razglasil za varno območje«24 (Resolucija 819).

S tem je želel zaščititi bosanske muslimane, ki so se zaradi spopadov v BiH zatekli v Srebrenico ali

pa so tam že prej prebivali. Da bi lahko odgovorili na vprašanje v naslovu moramo analizirati

nastanek varnega območja v Srebrenici. V času spopadu lahko varnostno cono na lastnem ali

okupiranem območju ustanoviti stran v spopadu. Da cona pridobi na veljavnosti pa je potrebno

priznanje nasprotne strani. Na območju Srebrenice je zaščiteno območje ustanovila nevtralna sila

(Varnostni svet OZN) in nobena od strani v spopadu ni izrecno te cone potrdila. Varnostni svet OZN

ni cone primerno geografsko opredelil, niti je ni primerno zaščitil. Srebrenico je v tem času varoval

nizozemski bataljon UNPROFOR (»429 mož«25). Iz tega razloga so se bosanski muslimani, ki so se

nahajali v Srebrenici sami oborožili. Konvencija pa navaja, da prebivalstvo v coni ne sme biti

oboroženo ali sodelovati v spopadih, zato so se bosanski srbi pritožili. 6. julija 1995 Srbi zavzamejo

Srebrenico in praktično prevzamejo oblast iz rok UNPROFOR-ja.

H. Yamashita pravi, »da obstajata dva tipa varnih območji: tista, ki temeljijo na privolitvi in

demilitarizaciji in jih upravljajo mirovne sile26, ter tista, ki ne temeljijo ne na enem in ne na drugem,

vendar so v celoti branjena s strani verodostojne vojaške sile. Žalostno pri varnostni coni, ki so jo

ustanovili v Srebrenici, je to, da ni pripadalo ne enemu in ne drugemu tipu: niso bila ustanovljena

ne s privolitvijo, ki bi vodila v uspešno demilitarizacijo, ne z zanesljivo vojaško podporo.«27

23 Prim: V. Sancin, M. Bavdek, M.J. Moggi, N. Mrdaković, N. Suhadolnik, K. Škrbec, N. Zupan, Lokalni zločinci-univerzalni zločin: odgovornost o zaščiti, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 65.

24 V. Sancin, M. Bavdek, M.J. Moggi, N. Mrdaković, N. Suhadolnik, K. Škrbec, N. Zupan, n.d., str. 65.25 J. Bogoeva, C. Fetscher, Srebrenica: dokumenti, pričevanja, haaški proces, Študentska založba, Ljubljana 2005, str.

306.26 Varnostne cone v smislu konvencije.27 S. Yamashita, Humanitarian space and international politics: The creation of a Safe Areas, Ashgate Publishing

Limeted, Hampshire 2004, str. 114-116.16

4 ZAKLJUČEK

S konvencijo in prvim dodatnimi protokolom so podpisnice želele zaščititi civilno prebivalstvo med

oboroženimi spopadi. Nekateri načini in ukrepi za zaščito civilnega prebivalstva so zelo dobro

zastavljeni, ampak žal v praksi težko izvedljivi. Kot na primer sanitetne in varnostne cone. Namen

con je varovati civilno prebivalstvo pred napadi in mu nuditi pomoč. Ampak že pri sami ustanovitvi

teh con naletimo na težavo, ker konvencija določa, da morajo strani v spopadu te cone soglasno

ustanoviti. V praksi je to zelo težko izvedljivo, ker strani, ki se med sabo bojujejo so si že tako

nasprotne in bo med njimi težko prišlo do konsenza. Zato lahko rečemo, da je do danes ta koncept

ostal bolj teorija kot praksa. Konvencija pozna tudi nevtralizirane cone, s katerimi se prav tako želi

zavarovati civilno prebivalstvo, ki se nahaja na območjih, kjer potekajo boji. V praksi imajo te cone

večjo možnost uresničitve, ker daje konvencija možnost, da se cona ustanovi s posredovanjem

nevtralne strani.

Kot lahko vidimo na primeru Srebrenice, je takšno varnostno cono težko vzpostaviti. Ravno zaradi

tega je po koncu hladne vojne postala praksa, da takšne cone ustanavlja Varnostni svet OZN. V tem

primeru gre torej za varnostno cono, kakršne je ustanavljal Varnostni svet OZN po hladni vojni, ki

pa nimajo vseh značilnosti varnostne cone, ki jo pozna konvencija.

Konvencija in prvi dodatni protokol poznata tudi druge načine zaščite civilnega prebivalstva, ki so v

praksi lahko zelo uspešni. Predvsem zaradi tega, ker jih izvaja samo ena stran v spopadu. To se

predvsem načini zaščite otrok, žensk, nosečnic, mater z mlajšimi otroki, ranjencev, bolnikov, tujcev

in novinarjev. Izvajane posameznih določb konvencije in prvega dodatnega protokola pa lahko

preverjajo predstavniki ali delegati sil zaščitnic. To pooblastilo imajo na podlagi 126. člena

konvencije.

17

5 LITERATURA

1. Bogoeva Julija, Fetscher Caroline, Srebrenica: dokumenti, pričevanja, haaški proces,

Študentska založba, Ljubljana 2005.

2. Dolenc Anton, Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojne,I. izdaja, II. izdaja ob

samostojnosti Slovenije, Rdeči križ Slovenije, Ljubljana 1993.

3. Gasser Hans-Peter, Međunarodno humanitarno pravo : uvodna razmatranja : posebnan

otisak iz Hans Haug, čovječnost za sve, Međunarodni odbor Crvenog Križa, Zagreb 2000.

4. Jogan Savin, Mednarodno vojno (humanitarno) Pravo, Uprava za razvoj MORS, Ljubljana

1997.

5. Klashoven Frits, Constraints on the waging of war, 2. izdaja, International Committee of the

Red Cross, Ženeva 1987.

6. Sancin Vasilka, Bavdek Maja, Moggi Mark Jo, Mrdaković Nenad, Suhadolnik Nastja,

Škrbec Katarina, Zupan Nina, Lokalni zločinci-univerzalni zločin: odgovornost o zaščiti,

GV Založba, Ljubljana 2010.

7. Trifunovic Darko, Report about case Srebrenica (the first part), Grafid, Banja Luka 2002.

8. Vučinić Zoran, Međunarodno ratno i humanitarno pravo, 2. dopolnjena izdaja, Javno

preduzeće „Službeni glasnih“, Beograd 2006.

9. Yamashita Shikarn, Humanitarian space and international politics: The creation of a Safe

Areas, Ashgate Publishing Limeted, Hampshire 2004.

6 VIRI

1. Convention (IV) relative to the Protection of Civilian Persons in Time of War. Geneva, 12

August 1949, Commentary, URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600186?

OpenDocument (26.7.2011)

2. Convention (IV) relative to the Protection of Civilian Persons in Time of War. Geneva, 12

August 1949, Commentary, URL: http://www.icrc.org/ihl.nsf/COM/380-600019?

OpenDocument OpenDocument (26.7.2011)

3. Human Rights Definitions pertinent to the story of Srebrenica, URL:

http://www.columbia.edu/itc/journalism/nelson/rohde/glossary.html (30.7.2011)

4. Roberts Adam, Safty Zones, URL: http://www.crimesofwar.org/a-z-guide/safety-zones/

(30.7.2011)

18

5. Cerone John, Genocide and Crimes Against Humanity, URL:

http://www.enotes.com/genocide-encyclopedia/safe-zones (30.7.2011)

19