Rudnik Senovo

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA GEOGRAFIJO

Pisna naloga

PREMOGOVNIK SENOVO

Avtorja:

Mitar Pavlović – D

Jure Lisec – D

Mentor: Mojca Ilc

Ljubljana, 2007

0

KAZALO:

1. UVOD....................................................................................................................................2

2. MESTNO NASELJE SENOVO – STRUKTURA MESTA.................................................3

3. NAJDBA PREMOGA IN RAZISKAVE NAHAJALIŠČA..................................................4

4. PRIDOBIVANJE PREMOGA..............................................................................................6

5. UKREPI V MESTU PO ZAPRTJU RUDNIKA SENOVO..................................................7

5.1. KLJUČNO..........................................................................................................................8

6. TURISTIČNI RAZVOJNI POTENCIAL SENOVEGA – PROJEKT: BOGASTVO

PODZEMNEGA SVETA – NEKOČ IN DANES – SVETA BARBARA.............................10

7. ZAKLJUČEK......................................................................................................................11

8. SEZNAM SLIK...................................................................................................................12

9. SEZNAM VIROV IN LITERATURE.................................................................................12

1

1. UVOD

Senovo je kraj, ki se kot še nekateri slovenski kraji, ponaša z rudarsko tradicijo in zgodovino.

Senovo je naselje, ki je del mezoregije imenovane Posavsko hribovje.

»Posavsko hribovje obsega osrednji in najbolj izrazit del Posavskih gub med alpskim

visokogorjem na severu in dinarskim krasom na jugu. Gube so sestavljene iz izbočenih

kamninskih plasti ali antiklinal ter iz kotanjasto usločenih kamninskih plasti ali sinklinal.«

(Geografija na teletekstu TV Slovenija, citirano 08.10.2007)

Senovsko podolje predstavlja sinklinalo, pod površjem katere so že pred 200 leti odkrili

zaloge terciarnega rjavega premoga, kar pa je prispevalo k smeri gospodarskega razvoja in

rasti osrednjega naselja v podolju, Senovega. Senovo je tako postalo naselje, ki je svojo rast in

razvoj od majhnega podeželskega naselja do mestnega naselja dolgovalo predvsem odkritju

rjavega premoga in pa začetku njegove eksploatacije. Poselitev v samem kraju kaže na

pozidavo manjšega strnjenega prostora v neposredni bližini rudnika in rudniških poslopij, kar

je posledica naraslega povpraševanja po rudarski delovni sili v času največje eksploatacije

rjavega premoga. Gre za t.i. kolonije (na novo zgrajena stanovanja) v katere so se naseljevali

rudarji s svojimi celotnimi družinami (Rudnik Senovo, citirano 08.10.2007).

Z vse večjo modernizacijo in tehnološkim razcvetom družbe, pa je premog začel izgubljati na

svojem pomenu in nadomeščati so ga začeli nekateri drugi, cenejši in okoljsko bolj prijazni

viri energije. Skladno s tem, z vse večjimi proizvodnimi stroški rudarjenja in z izčrpanimi

zalogami premoga ter posledično slabo konkurenčnostjo, pa je prišlo tudi do krize rudarjenja

na Senovem ter posredno tudi do odloka o prenehanju obratovanja rudnika in njegovem

zaprtju. Obratovanje rudnika Senovo je država dokončno zaustavila leta 1996.

Rudarstvo je torej tista dejavnost, ki je temeljno zaznamovala zadnjih 200 let v razvoju mesta

Senovo in njegovega ožjega predvsem ruralnega gravitacijskega/vplivnega območja.

Iz tega razloga v pisni vaji namenjava osrednje mesto prav rudarstvu in rudarski dejavnosti v

Senovem.

V pisni vaji bova izpostavila dve točki, in sicer: a.) kratek zgodovinski pregled rudarjenja na

Senovem in

b.) razvojne probleme, potenciale ter cilje mestnega naselja Senovo, po zaprtju rudnika.

2

2. MESTNO NASELJE SENOVO – STRUKTURA MESTA

Prostorska struktura Senovega ima izrazito linearen značaj. Mesto Senovo se je (zaradi svoje

lege med večjimi središči, kot so Krško, Sevnica in Brežice) razvijalo v močni navezavi na

njih, kar se izraža v nepopolni mestotvorni in morfološki strukturi mesta. Mesto pravzaprav

nima pravega središča, centra; manjkajo mu nekatere centralne funkcije in pa potrebni javni

program. Mesto se je razvilo ob glavni regionalni cesti Brestanica – Senovo – Koprivnica

(Hrvaška) in zajema precej ozek pas ob njej, ostala gradnja pa je razpršena po močno

razgibanem terenu, kar je še dodaten razlog, da mesto potrebuje center v katerem bi se

združevalo več funkcij in programov. Zaradi propada rudnika Senovo (ki je mestu dajalo

življenje in od katerega je mesto živelo) je Senovo kot celota postalo degradirano območje,

katerega življenje se zmeraj bolj odliva v druge kraje, od katerih postaja odvisno ne pa

konkurenčno (Senovo 1998: urbanistična delavnica, citirano 08.10.2007).

Slika 1: Objekti rudniške separacije

Vir: Senovo 1998: urbanistična delavnica

3

Slika 2: Območje rudniške separacije po rušitvi

Vir: Senovo 1998: urbanistična delavnica

3. NAJDBA PREMOGA IN RAZISKAVE NAHAJALIŠČA

Nahajališče rjavega premoga je leta 1796 odkril rajhenburški grof Attems. Na začetku je bil

kop površinski in je do leta 1857, ko je bil ta kop prvič vnešen na situacijsko karto, dosegel

dolžino okoli 80 m, širino do 20 m, globino okoli 3 m in so v prvih 50 letih iz njega pridobili

okoli 8 000 ton premoga. Ker po savski dolini v tistem času še ni bila zgrajena železnica, so

tovor vozili po Savi. Tovor so vozile ladje imenovane dombas, ki so pri vožnji navzgor, ki so

jih vlekli ljudje ali pa živina, imele natovorjene okoli 25 do 30 ton tovora. Po Savi navzdol pa

niso bile na tovorih in so lahko vozile okoli 15 do 20 ton tovora. Grof Attems je tako do leta

1823 uporabljal premog za delovanje brežiške opekarne, ki pa so jo nato zaradi

nerentabilnosti zaprli, tako pa se je tudi prenehalo pridobivanje premoga za deset let. Leta

1833 sta na senovskem delovala dva tuja raziskovalca Stieglitz in Kehler, ki pa se zaradi

finančnega primanka nista mogla spuščati v podrobnejše raziskave. Pomembna pa sta, ker sta

bila prva, ki sta začela s pravimi sledilnimi deli in sta s krajšimi rovi začela raziskovati tudi

notranjost (Seher, 1986).

Po Stieglitzu in Kehlerju je rudnike prevzel gorenjski fužinar Ruard, ki je je rudarskoi

glavarstvo zaprosil za pravico pridobivanja premoga. Leta 1852 je zemljo prevzel šolani

montanist Drasche in je ugotovil, da premogovni sloji obsegajo več ozemlja, kot je bilo sprva

predvideno in je tako začel z jamskimi raziskavami. Premogovna območja, ki so jih odkrili do

4

takrat so: Srobotno, Zaklo, Reštanj. Premogov sloj je bil v povprečju debel 10 m, ponekod

tudi 24 – 28 m (Seher, 1986).

Drasche je leta 1872 ustavil redno delo, saj je poslovanje bilo negativno, ker je oddaja

premoga bila neznatna, ta pa je bila tudi zelo obremenjena s stroški, primanjkovalo pa je tudi

delavcev. Drasche je na Reštanju za najnujnejša vzdrževalna dela zadržal 6 delavcev,

jamskega nadzornika in uradnika (Seher, 1986).

V letih 1861 in 1862 je znani dunajski geolog Zollikofer pregledal ves teren med Savo in

Sotlo in na osnovi vseh ugotovitev izdelal prvo geološko karto področja.

Ker so hoteli vedeti tudi kurilno vrednost premoga, so pripravili povprečni vzorec in ga

poslali na poizkusno postajo za goriva v Pribramu na Češkem. Rezultat se je glasil, da ima

premog 4317 kalorij, 46,3% koksnih ostankov, 8,5% pepela, 24,7% vode in 1,9% žvepla ter

da je tako podoben trboveljskemu in prav tako konkurenčen (Seher, 1986).

Drasche je premogovnik prodal Čehu Geiplu, ta pa ga je leta 1886 prodal grofu Oppersdorffu.

»Ta grof je želel priti na čisto z rezervami premoga v nahajališču, kolikšne zmogljivosti bi

mogli razviti in kakšna investicijska vlaganja bi bila potrebna« (Seher, 1986, str. 18).

Grof je za raziskave pozval večje številko strokovnjakov, ki so med leti 1896 in 1903 napisali

več poročil, ki pa so se med seboj razlikovala. Inženir Gutmann je ocenil 28 000 000 ton

rezerv, Endlicher 27 000 000, profesor Slavik pa je predvideval da je rezerv za 25 500 000

ton. Te ocene so dvignile ceno premogovnika. »Ker pa je izkoriščanje vseh teh rezerv

temeljilo na sodobnem transportu je grof ugotovil, da finančno ni dovolj močan za rešitev

življenjskega problema premogovnika. Na začetku leta 1904 je bil premog prodan Trboveljski

premogokopni družbi« (Seher, 1986, str. 19).

Leta 1917 je Trboveljska družba začela Senovo ponovno pripravljati za normalno

pridobivanje, saj je rudnik kupilo samo za to, da ga umakne iz hrvaškega tržišča. Leta 1918 so

začeli z jamskimi raziskovalnimi deli, ki so jih končali leta 1924. Leta 1923 se je TPD

odločila, da morajo preiti na jamsko pridobivanje in tako so poiskali ustrezno izvozno pot.

Leta 1922 je TPD podala lastno oceno o rezervah premoga, ki se je nanašala samo na

nahajališče med Srobotnim in Reštanjem, leta 1924 pa so vključili tudi rezerve celotne

kadunje od Reštanja do Rajhenburga, ki je znašala 70 000 000 ton premoga, vendar so to bila

samo predvidevanja, saj je bilo pet vrtin negativnih, tako da kotanja ni bila »polna«, temveč

»prazna«. Ko so tem rezervam dodali še resnično ugotovljene rezerve v severnem krilu, so

rezerve močno presegale 70 000 000 ton. Na osnovi negativnih vrtanj, pa so v letih pred

drugo svetovno vojno le naredili križ čez rezerve in so začeli računati le z rezervami

severnega krila kadunje, kjer so bile rezerve resnično dokazane in so znašale 8 000 000 ton.

5

Od vojne naprej so poskušali območje širiti in so naredili več vrtin, nekatere so bile pozitivne,

nekatere pa ne. Pri rezultatih vrtin je bilo neugodno, da so rezultati bili negativni na področju

južnega in vzhodnega krila, kjer naj bi našli nadomestne rezerve in so tako povsem izkoristili

osrednji del (Seher, 1986).

4. PRIDOBIVANJE PREMOGA

Na začetku so imeli težave z pridobivanjem, saj je bila zveza nahajališča z odjemalci zelo

slaba. Tako je problem predstavljalo dejstvo, da železnice ni bilo, pot je bila kolovozna, in je

promet potekal samo po Savi. Nato je prevoz omogočila normalno tirna železnica, saj je TPD

leta 1918 kupila 50 vagonov, ki so imeli prostor 3,5 m3 in so imeli lesene kvadratne zaboje.

Gradnja proge se je začela in je bila končana leta 1925, vendar je namesto predvidene

normalno tirne bila ozko tirna železnica. Delavci so tudi pričeli zidati infrastrukturo, ki je bila

potrebna, gradili pa so jo vojaki, ki so bili v času prve svetovne vojne, v pomožnih četah. Za

vzdrževanje vseh naprav so leta 1922 zgradili začasne delavnice, leto kasneje pa so dokončali

glavne delavnice na Senovem. Prvi par konjev in prvega kočijaža je premogovnik dobil iz

Trbovelj leta 1909, leta 1910 pa so zgradili začasne hleve. Leta 1922 so začeli graditi stalne

hiše, upravna poslopja, hleve za konje, lope za kočije, ki so bile dokončane do leta 1925.

Zgradili so uradniško kolonijo, delavsko kolonijo, v katere so naseljevali že leta 1922. Sobe

so bile enosobne, brez kopalnic, stranišča zunaj stanovanj in brez vodovoda. Ob vsaki zgradbi

je bil še kurnik in lesena drvarnica. Za gospodinje, ki so pekle kruh so postavili krušne peči,

vsako stanovanje pa je imel tudi vrt z zelenjavo. Leta 1925 so začeli graditi tudi samski dom,

ki je bil končan čez eno leto in je imel v pritličju veliko kuhinjo in obednico. V bližini uprave

so leta 1920 začeli graditi posebne vile, v kateri je stanoval ravnatelj (Seher, 1986).

Leta 1921 so na Reštanj prepeljali dve lokomotivi in parni bager in je delo krenilo, leta 1922

pa je začelo primanjkovati delavcev, leta 1923 pa je bilo 9 parnih lokomotiv, ena bencinska in

dva bagra. Na zahodnem delu so ob koncu 1923 odkrili in pobrali prve tone odkritega

premoga, na vzhodnem pa na pomlad leta 1924. Leta 1925 so za vrtanje v apnenec dobili

kompresor. Jeseni leta 1926 so bagra odmaknili, leta 1927 so enega še uporabili, nato sta oba

prenehala z delom, leta 1928 pa so pobrali zadnje količine odkritega premoga. Tako so v letih

med 1923 in 1928 skupaj nabrali 405 415 ton premoga, kar je znašalo le 62 % predvidenih

količin (Seher, 1986).

6

Prva jamska dela so izvedena s pomočjo podkopanih rovov. V letih 1923 in 1927, ko je

potekal površinski odkop, so izdelovali glavne transportne in zračilne poti. Premog so vse do

zaprtja pridobivali v podzemeljskih rovih, medtem ko se je spreminjala le mehanizacija. Na

Reštanju so premog prenehali pridobivati leta 1973, na Zaklu leta 1981 in na Srobotnem leta

1996.

5. UKREPI V MESTU PO ZAPRTJU RUDNIKA SENOVO

Mesto Senovo mora po zaprtju rudnika izoblikovati nov razvojni načrt, ki bo mestu zagotovil

vse pogoje za njegovo nadaljnjo eksistenco in ponudil priložnost za napredek in ne

nazadovanje v njegovem razvoju. Skladno z zapiranjem rudnika, ki je dve stoletji bil

poglavitna gonilna razvojna sila mesta, so nastali nekateri problemi, ki jih ne gre spregledati

in za katere mora država imeti posluh. Občini Krško (katere del je tudi KS Senovo) se mora s

strani države zagotoviti ustrezna sredstva in dovoljenja, ki ji bodo omogočila, da se

konstruktivno in smiselno loti tudi problema, ki je zadel in zadeva Senovo po zaprtju rudnika.

V skladu s tem je občina Krško, na podlagi 29. člena zakona o lokalni samoupravi (na svoji 4.

izredni seji) dne 29.03.2005 sprejela naslednje sklepe glede izvajanja programa zapiranja

rudnika Senovo v zapiranju d.o.o. :

1. Sanacija degradiranih površin.

- Območje degradiranih površin je treba urediti tako, da bo področje omogočalo varno

prehodnost za ljudi in živali, kar pomeni, da je potrebno zagotoviti tudi sanacijo udornin, ki so

in bodo nastajale pozneje.

- Potrebno je zagotoviti tudi ustrezno sanacijo področja Reštanja z izvoznim jaškom in

strojnico za morebitno postavitev muzeja ali razstave tehničnih predmetov in s tem zagotoviti

varne množične (turistične) oglede rudnika.

- Po dokončnemu prenehanju delovanja rudnika je potrebno predati zemljišča novemu

lastniku (po vsej verjetnosti skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS), da bo zagotovljeno

izvajanje in finančna sredstva za sprotno sanacijo območja.

- Likvidacija rudniške železnice mora potekati tako, da bo del opreme, ki je značilna za to

železnico, prenesena in postavljena kot podlaga za razstavo na področju Reštanja.

- Področje Raven – funkcionalna zemljišča je potrebno sanirati tako, da bodo omogočala

funkcionalno izrabo poslovnih prostorov, ki so namenjeni proizvodnji

7

(Sklepi glede izvajanja programa zapiranja Rudnika Senovo v zapiranju d.o.o., citirano

08.10.2007).

2. Javna infrastruktura in prenosi zemljišč ter zgradb v last občine Krško

- Vsa javna infrastruktura (ceste in dostopne poti), ki je potrebna za vzdrževanje

degradiranega območja, mora bit izvedena pred prenehanjem delovanja Rudnika. Po zaprtju

rudnika mora javna infrastruktura preiti na novega lastnika tega območja.

- Ceste, ki so lokalnega značaja in potekajo po zemljišču, ki je v lasti Rudnika, naj se (v

kolikor to še ni storjeno) dokončno brezplačno prenesejo na Občino Krško.

- V last občine Krško naj se po zaprtju Rudnika dokončno prenese tudi upravna zgradba

Rudnika.

- Za prenos zemljišč na Občino Krško so bile predlagane 103 parcele. 42 jih je še spornih in

jih je potrebno po hitrem postopku še rešiti


08.10.2007).

3. Ohranitev kulturne dediščine nekdanje dejavnosti Rudnika

- Država, ki je lastnik Rudnika, mora zagotoviti, da Ministrstvo za kulturo strokovno opredeli

opremo, ki je specifična za to rudarsko področje in jo je potrebno ohraniti.

- Rudnik mora poskrbeti, da se tako opredeljeni strojni elementi prestavijo na področje

Reštanja, se konzervirajo in zaščitijo pred vremenskimi vplivi (začasno pokritje).

- Celoten kompleks (izvozni jašek, strojnica in območje na katerem bodo deponirani tehnični

predmeti) naj ostane v lasti države, z možnostjo uporabe zainteresiranim organizatorjem

razstave ali muzeja


08.10.2007).

5.1. KLJUČNO

Občinski svet občine Krško smatra pa za ključnega pomena smatra naslednje:

- Lastnik Rudnika mora v programu zapiranja rudnika opredeliti sredstva za razvoj trajnih

nadomestnih delovnih mest na Senovem z okolico, ki bodo zagotavljala nadaljnji razvoj kraja.

Od lastnika Rudnika zahtevajo, da njegovo vodstvo s pomočjo Občine Krško in KS Senovo

izvaja aktivnosti za vzpostavljanje novih delovnih mest, s katerimi bi trajno nadomestili

ukinjena delovna mesta, kar je eden od neobhodnih pogojev za nadaljnji razvoj Senovega

8


08.10.2007).

V navezavi na recesijo rudarske dejavnosti v Senovem so v mestu v zgodnjih sedemdesetih

letih prejšnjega stoletja ustanovili podjetje z imenom Metalna Senovo.

Ustanovitev podjetja je bila nekakšna alternativna rešitev Senovega pred socialnim

problemom, ki ga je bilo moč slutiti od upadanju poslovanja rudnika. Tako se je Metalna

Maribor na pobudo Rudnika Senovo odločila v Senovem odpreti obrat, ki je omogočil delu

rudarjev, ki so ostali brez služb, da so se prekvalificirali in preusmerili v kovinsko-strojno

industrijo. Obrat je z redno proizvodnjo začel leta 1972, v obratu pa so pridobili licenco za

serijsko proizvodnjo gradbenih žerjavov. Vendar je že v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja

prišlo do zmanjševanja povpraševanja po žerjavih , kar je prisililo Metalno, da je iskala

nadomestne programe, kot so luški in skladiščni žerjavi, razvijala pa je tudi opremo za

steklarsko, tekstilno in gumarsko industrijo ter opremo za proizvodnjo plastičnih mas. Kljub

vsem tem poskusom uprave Metalne je zaradi splošno slabe gospodarske situacije v

devetdesetih letih je leta 1996 Metalna šla v stečaj. Takrat je delovna mesta izgubilo okoli 350

zaposlenih, kar je bil hud udarec za senovsko-brestaniško kotlino. Praktično takoj po stečaju

je bila ustanovljena družba Metalnasen, d.o.o., ki je najela poslovne prostore Metalne in

pričela ponovno s proizvodnjo. Na začetku je imela družba 30 zaposlenih, ob koncu leta 1997

pa že 100. Na novo ustanovljena družba je obratovala do konca leta 1998 s tem pa je

pokazala nekdanjim upnikom kakšen pomen, tradicijo in vlogo ima le-ta za Senovo, tako da

so nekdanji upniki, zaradi katerih je Metalna bila podvržena stečajnemu postopku, poravnali

svoj dolg in stečajni postopek je bil ustavljen. Tako se danes Metalna Senovo uspešno razvija,

kar se kaže v rast vseh pomembnejših finančnih in likvidnostnih kazalcev družbe, kakor tudi v

rasti proizvodnega in prodajnega programa ter v sodobni podjetniški strategiji družbe

(Metalna Senovo, citirano 08.10.2007).

Ostali prebivalci Senovega so zaposleni v proizvodnih obratih Lisce v bližnji Sevnici ali pa

migrirajo na delo v Krško.

9

6. TURISTIČNI RAZVOJNI POTENCIAL SENOVEGA – PROJEKT:

BOGASTVO PODZEMNEGA SVETA NEKOČ IN DANES – SVETA

BARBARA

Zaprtje Rudnika ni povzročilo le stagnacije v razvoju mesta, temveč je oprlo tudi nekatere

nove možnosti in vizije ter potenciale in smeri razvoja mesta.

Eden izmed takšnih potencialov je tudi usmeritev v turizem: sam Rudnik kot tak predstavlja

pomembno zgodovinsko-kulturno-tehnične dediščino in tega dejstva ne sme prezreti tako

lokalna in občinska skupnost kot tudi država. V skladu s to novo možnostjo izrabe Rudnika v

turistične namene so zagnali projekt z imenom : Bogastvo podzemnega sveta – nekoč in danes

– Sveta Barbara. Osrednji cilj tega projekta je obnova tehnične dediščine (250 m rudniškega

rova, 5 lokomotiv in 10 vagonov) iz rudnika rjavega premoga Senovo in postavitev

eksponatov pred nekdanjim vhodom v rudnik, vzpostavitev 1,5 km označenih rudarsko-

botaničnih učnih poti v Rudah in izdelava elaborata za rudarsko geološko učno pot na

Senovem.

Glavne ciljne skupine projekta so predvsem učenci in dijaki slovenskih in hrvaških osnovnih

in srednjih šol, študenti rudarskih in drugih fakultet in organizirane skupine domačih in tujih

turistov.

Program se izvaja v sodelovanju s sosednjo državo Hrvaško (program INTERREG), in sicer

sta prijavitelja projekta KS Senovo in Grad Samobor (Hrvaška). Vrednost projekta znaša

82.482,26 eur, nacionalni partnerji so: Turistično društvo Senovo, Osnovna šola »XIV.

Divizije« Senovo in Rudnik Senovo v zapiranju, d.o.o., način zagotavljanja sredstev za

projekt pa je: 75% prispevek INTERREG – prispevek skupnosti, 25% prispevek INTERREG

– javno financiranje na državni ravni. Projekt traja od aprila 2007 in bo trajal do februarja

2008

(Bogastvo podzemnega sveta – nekoč in danes – Sveta Barbara, citirano 08.10.2007).

10

7. ZAKLJUČEK

V tej pisni vaji sva prikazala kako se je razvijalo rudarstvo na Senovem in kako je to vplivalo

na sam kraj. Ugotovila sva, da je bilo samo rudarstvo zelo dobro razvito in je tudi konkuriralo

ostalim rudnikom. Vendar se je v modernejših časih začel pojavljati problem, ker premog ni

bil več v tako veliki uporabi, saj so ga zamenjale druge surovine. Vendar je rudnik vplival na

življenje velikih generacij in je s svojim 200 letnim delovanjem veliko doprinesel k kraju.

Rudarstvo je kraj postavilo na zemljevid Slovenije in veliko ga pozna po tej dejavnosti.

V tej pisni vaji sva pokazala, kako se je vzporedno z odkrivanjem premoga razvijal kraj in kaj

se je zgodilo potem, ko so rudnik zaprli. Prikazala sva vse dejavnosti, ki se morajo storiti in

prav tako sva prikazala probleme, ki se pri tem pojavljajo. Rudarstvo je v kraj prineslo novo

infrastrukturo in tehniko, po zaprtju pa se je pojavil problem, kam z delavci in v kaj naj se

kraj specializira. Ugotovila sva, da ima velike možnosti iz turističnega vidika, saj so 200 letna

tradicija in ostanki lahko današnjim generacijam dober pokazatelj, kaj se je v preteklosti

dogajalo. Tako so na OŠ XIV. divizije Senovo izdelali načrt, kako bi lahko transportna

sredstva uporabili kot tehnični spomenik, saj nikjer v Sloveniji ni urejenega muzeja

transportnih sredstev, ki so jih uporabljali v rudniku (Turistični krožek….., 2001)

11

8. SEZNAM SLIK

Slika 1: Objekti rudniške separacije..........................................................................................3

Slika 2: Območje rudniške separacije po rušitvi........................................................................4

9. VIRI IN LITERATURA

- Alenka Fikfak. Senovo 1998: urbanistična delavnica

URL: http://predmet.arh.uni-lj.si/ar/2002-2/AR2002-2-24.pdf, citirano 08.10.2007

- Bogastvo podzemnega sveta – nekoč in danes – Sveta Barbara

URL:http:// www.ks-senovo.si/?id=12&id1=14, citirano 08.10.2007

- Geografija na teletekstu TV Slovenija. Posavsko hribovje

URL: http://www.zrc-sazu.si/Zgds/9-10-1999.htm, citirano 08.10.2007

- Metalna Senovo

URL:http:// http://www.metalna-senovo.si/index.php?id=19&lang=si, citirano 08.10.2007

- Seher, A., 1986. Zgodovina premogovnika Senovo. Senovo, TOZD Rudnik rjavega premoga

Senovo, 261 str.

- Sklepi glede izvajanja programa zapiranja Rudnika Senovo v zapiranju d.o.o

URL:http://www.hermes2.net/obcina/admin/uploaded/hermes/2005441122_Rudnik

%20Senovo%20v%20zapiranju.DOC, citirano 08.10.2007

- Stopinje. 1996. Senovo, Rudnik Senovo v zapiranju d. o. o., 34. str.

- Transportna sredstva premogovnika Senovo – tehnični spomenik?. 2001. Senovo, turistični

krožek OŠ XIV. divizije Senovo, 29. str.

12

Documents

Rudnik Senovo