Sandra Ravš Jakob · Ravš Jakob, Sandra (2014): Glasbeno plesna dramatizacija. Diplomska naloga. Koper UP PEF. _____ 2 2 TEORETI ČNI DEL 2.1 Glasba kot povezovalni element v plesni

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

SANDRA RAVŠ JAKOB

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program prve stopn je

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

GLASBENO-PLESNA DRAMATIZACIJA POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM

Sandra Ravš Jakob

Koper 2014

Mentorica: izr. prof. dr . Bogdana Borota

Somentorica: Vesna Geršak , pred.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici prof. dr. Bogdani Borota za spodbudo in dajanje

strokovnih nasvetov in napotkov za dosego uspešno izdelane diplomske naloge ter

somentorici prof. Vesni Geršak. Hvala za usmerjanje, pomoč in spodbudo pri izvajanju

in pravilnem ter ustvarjalnem lotevanju projekta glasbeno plesne dramatizacije.

Hvala otrokom, ki so me z nežnimi pogledi in s toplimi ročicami sprejeli medse, me

razveseljevali s svojim nasmehom in igrivostjo vsak dan posebej, mi bili čudoviti

prijatelji.

Najlepša hvala moji družini in drugim družinskim članom, ki so mi nenehno stali ob

strani, mi pomagali in svetovali na svojstven način ter me ves čas priprav in izvedbe

projekta spodbujali in mi nudili veliko podporo.

Hvala tudi vsem tistim, ki so mi kakor koli pripomogli k izvedbi in izpeljavi projekta

diplomske naloge, Glasbeno plesne dramatizacije »Pod medvedovim dežnikom«.

Sandra Ravš Jakob

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Sandra Ravš Jakob, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Glasbeno plesna dramatizacija Pod medvedovim

dežnikom:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne ______________________

POVZETEK

V teoretičnem delu je s pomočjo strokovne literature opisana glasba, glasba in gib,

glasbena pravljica, ples, plesna vzgoja ter njene značilnosti. Podrobnejše je

predstavljeno projektno vzgojno delo kot eden izmed načinov vzgojnega dela v vrtcu.

Namen praktičnega dela je bila predstavitev zgodbe »Pod medvedovim dežnikom«

otrokom in izvedba glasbeno plesne dramatizacije. Predstavljene so glasbeno plesne

priprave posameznih prizorov, priprava celotnega projekta vključno z vsemi

zastavljenimi cilji. V razpravi oz. evalvaciji je navedena orientacija v prostoru, plesna

ustvarjalnost, odzivnost na glasbo in plesne enote.

Projekt je potekal na vzorcu predšolskih otrok vrtca Murska Sobota, starih 4–6 let.

Razdeljen je bil na dva tedna s poudarkom na glasbeno plesni vzgoji, ne da bi

zanemarili ostala vzgojna področja. Vzpostavljeni so bili odprti odnos med otroki in

vzgojiteljem. Vzpodbujena sta bila interes in veselje do glasbeno plesnega ustvarjanja.

Otroci so radi izrazili vsebino zgodbe s plesom in igranjem na male ritmične

instrumente. S tem so si razvijali ustvarjalno mišljenje in domišljijo. Seznanili so se s

projektnim načinom dela, spoznali pomen sodelovanja ter doživeli in začutili

instrumentalno glasbo. Otroci so glasbeno plesno dramatizacijo odplesali in odigrali na

male ritmične instrumente na izviren in ustvarjalen način. Sama sem jih pri tem

vzpodbujala, usmerjala in pomagala pri uresničevanju njihovih predlogov in želja.

KLJUČNE BESEDE: predšolska vzgoja, glasbeno plesna dramatizacija, projekt,

ustvarjalnost

ABSTRACT

MUSICAL AND DANCE DRAMATIZATION »UNDER THE BAER`S

UMRELLA«

In the theoretical part is, with help of the professional literature, the music, the

music and movement, the musical fairy tale, dance, dance education and its

characteristics, described. In detail is the project education in the kindergarden

introduced. The purpuse of the practical work was the intoduction of the story »Under

the baer`s umrella« to the children and the performance of the musical and dance

dramatization. Introduced are the musical and dance preparations of the individual

scenes, the preparation of the whole project, including all of the intended objectives. In

the debate/evaluation are the space orientation, dance creativity, the reaction to music

and dance units, stated.

The sample for the project were the preschool children of the kindergarden in

Murska Sobota, children aged between 4 and 6 years. The project was split into two

weeks, with the emphasis on the musical and dance education, without the neglection

of the remaining educational areas. Achieved was an open relation between the

children and the teacher. Encouraged were the interest and the joy for the musical and

dance creativity. The children liked to express the content of the story through the

dance and the performance on the small rhytmical instruments. In this way they

developed the creative thinking and their imagination. They familierized themselves

with the project type of work, got to know the meaning of the collaboration and they

experienced and felt the instrumental music. The children danced to the dancing and

musical dramatization and played on the small rhytmical instruments in an original and

creative way. I encouriged myself, directed and helped them with the realization of their

suggestions and their wishes.

KEY WORDS: nursery education, music dancing dramatization, project, creativeness

KAZALO VSEBINE

1 Uvod .......................................................................................................................... 1

2 Teoretični del ............................................................................................................. 2

2.1 Glasba kot povezovalni element v plesni dejavnosti ........................................... 2

2.1.2 Glasba in gib ................................................................................................ 3

2.2 Glasbena pravljica ............................................................................................. 4

2.2.1 Cilji izvajanja in poslušanja glasbene pravljice ............................................. 6

2.2.2 Pravljica z glasbo ......................................................................................... 7

2.3 Plesna vzgoja ..................................................................................................... 7

2.3.1 Značilnosti plesne vzgoje ............................................................................. 8

2.3.2 Plesna vzgoja v predšolskem obdobju ......................................................... 9

2.3.3 Vloga vzgojitelja ..........................................................................................10

2.3.4 Načela plesne vzgoje ..................................................................................10

2.3.5 Metode plesne dejavnosti ...........................................................................13

2.3.6 Oblike plesne dejavnosti .............................................................................14

2.3.7 Vrste plesnih dejavnosti ..............................................................................15

2.3.8 Povezava plesa in glasbe ...........................................................................16

2.3.9 Gibalno-plesni razvoj predšolskih otrok .......................................................16

2.3.10 Razvoj otroške igre ...................................................................................17

3 Projektno delo ..........................................................................................................19

3.1 Projektno vzgojno delo ......................................................................................19

3.2 Etape projektov.................................................................................................22

4 Praktični del .............................................................................................................29

4.1 Načrtovanje projektnega dela ...........................................................................31

4.2 Potek projekta ...................................................................................................32

4.2.1 Spremljanje z malimi ritmičnimi instrumenti .................................................32

4.2.2 Plesno izražanje .........................................................................................34

4.3 Izvedba projekta ................................................................................................35

5 Razprava in evalvacija .............................................................................................44

6 Sklepne ugotovitve ...................................................................................................47

7 Literatura ..................................................................................................................50

KAZALO SLIK

Slika 1: Predstavitev pravljice z naslovom »Pod medvedovim dežnikom« ...................36

Slika 2: Glasbeno spremljanje glasbeno-plesne dramatizacije »Pod medvedovim

dežnikom« .......................................................................................................36

Slika 3: Risanje z ogljem ob doživljanju glasbe ............................................................37

Slika 4: Igranje na male ritmične instrumente ..............................................................37

Slika 5: Igranje na male ritmične instrumente ..............................................................38

Slika 6: Nastop glasbeno-plesne dramatizacije »Pod medvedovim dežnikom« ...........40

Slika 7: Igranje otrok na male ritmične instrumente .....................................................41

Slika 8: Prihod lisice ....................................................................................................41

Slika 9: Prihod zajca pod medvedov dežnik ................................................................41

Slika 10: Prihod miške pod medvedov dežnik ..............................................................42

Slika 11: Veselje živali .................................................................................................42

Slika 12: Veselje živali .................................................................................................42

Slika 13: Nastop glasbeno-plesne dramatizacije »Pod medvedovim dežnikom« .........43

Ravš Jakob, Sandra (2014): Glasbeno plesna dramatizacija. Diplomska naloga. Koper UP PEF. __________________________________________________________________________________

1

1 UVOD

Otroci si pri glasbi in plesu razvijajo različne gibalne sposobnosti, predvsem dobijo

koordinacijo za gibanja nog, rok, lahko rečemo vsega telesa, razvijajo tudi koordinacijo

gibanja v ritmu ter s tem tako usvajajo osnove gibalnih konceptov: načina (kako se telo

giblje), zavedanje prostora (kje se telo giblje), spoznavajo različne položaje med deli

lastnega telesa, med ljudmi in predmeti (Kurikulum za vrtce, 2006, str. 102).

Otroci imajo dve osnovi potrebi, potrebo po gibanju in potrebo po igranju. Ti dve

potrebi se med seboj prepletata in prav tako tudi združujeta v obliko igre. Ples in glasba

v vrtcu imata enak pomen kot ostale področne dejavnosti. V Kurikulumu za vrtce, sta

glasba in ples združena v področje, ki jo imenujemo umetnost. Tja so vključene tudi še

likovna, glasbena, dramska in AV-medijska umetnost. Otroci se izražajo in ustvarjajo

na vseh področjih.

Razvoj otrokovih lastnosti moramo spodbujati s primernimi, kakovostnimi in

predvsem z različnimi plesnimi dejavnostmi. Ples lahko na specifičen in kakovosten

način prispeva, da se otrok pravilno vključuje v okolje, oziroma prispeva k otrokovi

socializaciji. Otrok se kot posameznik samo potrjuje kot član neke skupine, ki skupaj

sodeluje in gre do zastavljenega cilja (prav tam, str. 103).

Glasbeno plesne dramatizacije v našem vrtcu še nisem videla kot izvedbene

dejavnosti z otroki. Odločila sem se, da sprejmem to kot izziv in jo v vrtcu izvedem v

starostni skupini otrok 4–6 let. Zanimal me je odziv otrok na glasbo in ples, orientacijo v

prostoru. Želela pa sem preveriti tudi, glasbeno-plesno ustvarjalnost otrok in igranje na

male ritmične inštrumente. V kakšni meri bodo otroci prepoznavali motive različne

glasbe in kako se bodo nanje odzivali. Zanimalo me še je, kako se bodo otroci različnih

starostnih obdobij med seboj povezovali, spoštovali, kako se bo krepila samozavest in

otrokova pozitivna samopodoba. Glasbeno plesno dramatizacijo »Pod medvedovim

dežnikom« sem si zastavila kot projektno delo, v katerega so vključena vsa vzgojna

področja, ki jih kot pedagogi poznamo. Projektno delo omogoča odprtost, ne samo do

vzgojnih področij, ampak se njegova odprtost izraža tudi v odnosih med otroki,

vzgojitelji, starši, zunanjimi sodelavci…


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Glasba kot povezovalni element v plesni dejavno sti

Glasba je najbolj razširjena in učinkovita povezava z gibalno-plesnim izražanjem,

ker sta vsak za sebe ključni del otrokovega samoniklega življenja, združeni v eno pa to

svoje delovanje pri otroku le še povečujeta. Z glasbo prinašamo v otrokovo življenje

radosti in veselje, kar pa je za vse nas, vzgojitelje in starše najbolj pomembno. Igranje

in gibanje ob glasbi otroke povezujeta s tistim, ki to vsebino otrokom posreduje (Koban

Dobnik, 2005, str. 47).

Vogelnik (1993, str. 55) meni, da se lahko glasba uporablja v veliki meri kot plesna

spodbuda ali kot spremljava plesu. Glasbo predvajamo med ogrevanjem oziroma med

razgibavanjem telesa ali med ustvarjanjem (npr. risanjem, ipd.). Lahko pripomore, da

se otrok počuti bolj varnega, otroka spodbuja k gibanju in mu omili napetost, stres.

Glasba pa lahko vpliva tudi na otrokovo razpoloženje in na živahnost v skupini. Po

drugi strani pa lahko moti otrokovo zbranost in njegovo ustvarjalnost.

Strokovnjaki omenjajo veliko doživljajsko moč glasbe, ki lahko v otroku prebudi

spomine in doživetja iz preteklosti. Priklic doživetij vpliva na razpoloženje posameznika

in skupine. Lahko se dogodi, da doživetja manj spodbudno vplivajo na skupino otrok, ki

ob glasbi ustvarjajo. Na to smo še posebej pozorni, ko otrok zvočne posnetke prinese

od doma. V vsakem primeru pa je pomembno, da poznamo namen, čemu glasbo

uporabljamo in ali je ta glasba, ki jo otrok prinese s sabo, primerna za dejavnosti, ki jo

bomo izvajali v skupini (prav tam).

Znano je, da glasbene dejavnosti na splošno pri predšolskem otroku spodbujajo

doživljanje prav tako otroka sproščajo in posledično vplivajo na otrokovo čustvovanje.

Intenziven glasbeni doživljaj sproži pri otroku spontan odziv. Otrok mora glasbo začutiti

oz. doživeti, da se lahko gibalno-plesno izrazi. Ples, igranje in petje so tri med seboj

povezane dejavnosti, ki tvorijo naravno celoto. Ta povezanost je lahko eno od vodil pri

oblikovanju ciljev glasbeno-plesne vzgoje. Carl Orff je zapisal, da je glasba v

zgodnjem obdobju primarno povezana z gibanjem, govorom ter tudi s plesom. Glasbo

lahko doživi vsak otrok, ne samo v vlogi poslušalca, ampak tudi v vlogi soigralca.

Takšna vzgoja se lahko uresničuje le in edino kot dinamičen proces v sodelovanju

otroka in vzgojitelja (Denac, Ilić, 1993, str. 9, 10).


3

2.1.2 Glasba in gib

Gibanje in glasba sta medsebojno nedeljivo povezani, predvsem pri otrocih, kajti

otrok se začne na glasbo motorično odzivati že v ranem otroštvu, predvsem v prvem

letu življenja.

Pri gibalnem odzivanju na glasbo poznamo več načinov gibanja:

• kreativno ritmično gibanje, kjer otrok s telesom ustvarjalno izraža doživetje ali

zvočne predstave glasbenega dela;

• neformalno ritmično gibanje, kjer je otrok omejen samo z osnovnimi smernicami

gibanja – dovolimo mu svobodno gibalno interpretacijo;

• formalno ali strukturirano ritmično gibanje, tu gibalne vzorce določa vzgojitelj ali

učitelj (Denac, 2002, str. 56).

Na skladnost in ritmičnost izraznega gibanja ima največ vpliva glasba, saj otrok

skuša slušne vtise prek različnih vrst gibalno-plesnih dejavnosti (npr. gibalnih, rajalnih,

didaktičnih iger ter plesnih zaposlitev) prenesti v svoje gibanje.

S svojim gibanjem lahko izraža:

• celostne glasbene vsebine (vsebino pesmi in programske skladbe),

• doživetja celostnih in glasbeno oblikovnih vsebin (čustva, narava skladbe,

razpoloženja v pesmi),

• posamezne glasbene elemente (različni tempo in spremembe v tempu,

dinamiko in prav tako dinamične spremembe, tonsko višino, metrum in ritem)

(prav tam).

Ritmična, predvsem pa harmonična ter melodična struktura glasbe sprožata

čustvene odzive. Prav abstrahirane oblike čustvovanja so te, ki ob plesu in glasbi

vzbujajo večino vrst čustvenega stanja in občutenja. Glasba ima svoj čas in prostor;

prostor v sozvočju, čas v ritmu. Glasbeni prostor obstaja v zvezi gibanjem in časovnim

trajanjem. Gibanje melodije nam sugerira smer gibanja in prostorski vtis. Vsaka

melodija vsebuje neko shemo, ki jo doživimo kot gibanje v prostoru, v določenem

časovnem obdobju. Ti dve zvrsti, ples in glasba, se pa razlikujeta po izraznem

sredstvu. V glasbi se izraža v zvočni obliki in tišini, v plesu pa je to oblikovanje gibov

(Koban Dobnik, 2005, str. 34).


4

Stičišče med glasbo in gibom je ritem. »Ritem (grško rhythmos iz reo – tečem) je

zaporedje posameznih gibnih vzorcev, v katerih se menjujejo nasprotujoče se

vrednostne enote; velja za življenje (ciklične menjave med dnevom in nočjo, letnimi

časi, plimo in oseko …), velja tudi za vse umetnosti. Ritem je menjavanje gibno-plesnih

nasprotij (poudarjeno : nepoudarjeno, napeto : sproščeno, široko : ozko ...),

utemeljeno v osnovnih ritmičnih telesnih funkcijah, npr. v srčnem utripu, dihanju,

krčenju in raztezanju mišic ipd. Plesni ritem je gibno ustvarjanje, odvisno od

posameznega ustvarjalca, njegovih razpoloženj, namenov ipd.« (Leksikon CZ, 1990;

cit. po Koban Dobnik, 2005, str. 32).

Iko Otrin (2006, str. 5–7) pa pravi, da pri težnostnem ritmu (za razliko od ritma

glasbe) ni enakomernega izmenjavanja težke dobe in lahke dobe zato, ker je odvisen

od težnosti giba oziroma gibanja, kajti za majhen oz. lahek gib potrebujemo manj časa,

za večji oz. težji gib pa porabimo več časa. To pomeni, da mora težji dobi vedno slediti

lahka doba. Glasbeniki pravijo temu predtakt, plesalci pa rečejo pregib. Če to naredimo

v praksi, moramo pred korakom najprej dvigniti nogo. Težka in lahka doba sta si po

času enakovredni, skupaj pa tvorita ritem, ritem gibanja našega telesa, ki ga lahko s

plesnimi vajami razvijamo in tako tudi pridobivamo občutek za težnost in hkrati tudi za

lahkotnost.

2.2 Glasbena pravljica

»Glasbena pravljica je tista pravljica, v kateri nam glasba pripoveduje, opisuje, širi

in poglablja doživljanje. Glasbena pravljica je glasbeno delo. Pišejo jo skladatelji.

Glasba je pretežno inštrumentalna« ( Borota, 2013, str. 199).

Glasba ima v glasbeni pravljici določen pomen in oziroma posebno vlogo:

• Namen glasbe je, da poglobi doživljanje in podkrepi predstavljivost dogajalnega

časa in kraja. Zato je glasba v pravljici barvita in slikovita ter motivično dovršena.

Razpoloženja in doživetja, ki jih pri poslušalcu izzove pripoved, se ob poslušanju

glasbe poglobijo. V tem primeru glasba in beseda nastopata zaporedoma.

• Veča predstavljivost in nazornost časa in kraja, ko z zvočnimi slikami in izbranimi

glasbenimi prvinami slika in ozvoči naravne pojave ter namišljene dogodke.

• Glasba učinkovito izriše značajske poteze junakov, živali in predmetov ter njihovo

gibanje.

• Glasba spodbuja ustvarjalnost in razvnema domišljijo. Ob njej se vživljamo v

nepredvidljive in namišljene situacije. Vidimo tisto, kar je očem skrito.


5

• Glasba, še posebej vokalna, prevzema tudi vlogo pripovedovalca. Z glasbo

razlagamo dogajanje ali nadaljujemo zgodbo (Borota, 2013, str. 199).

Glasba omogoča, da poslušalec primerja miselne predstave, ki si jih izgradi ob

poslušanju zgodbe, s tistimi, ki si jih izriše ob poslušanju glasbe. Z glasbo dosežemo

učinkovito dramaturško napetost. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi dinamika, tempo

in primerno izbrana zvočna barva (prav tam).

Glasbena pravljica ima poleg glasbene tudi besedno vsebino. Besedna vsebina je

najpogosteje oblikovana kot pripovedna literarna oblika, ki temelji na domišljijskih

dogodkih in junakih. Besedilo omogoča glasbi, da enakovredno vstopi v dogajanje.

Glasba je skladna z besedno vsebino. Zastopane so lahko vse vrste glasbe: vokalne,

vokalno-instrumentalna ali inštrumentalna (Borota, 2013, str. 199).

Glede na pomen ter razmerje med glasbo in besedo ločimo glasbeno pravljico in

pravljico z glasbo (Borota, 2013, str. 200).

V slovenskem prostoru nam je umetnost glasbene pravljice otrokom najbolj

približala skladateljica in pedagoginja Mira Voglar. Njene glasbene pravljice so

doživljajsko bogate ter vsebinsko in glasbeno raznovrstne. Najbolj znane so objavljene

v knjigi Rad imam glasbo in istoimenski zvočni zbirki. Vsaka je zasnovana drugače

(Borota, 2013, str. 206).

Pravljico z glasbo in glasbeno pravljico izvedemo kot gledališko ali lutkovno

predstavo ali kot koncertno izvedbo. V vsakem primeru jo izvedemo v celoti, brez

odmorov ali vmesni razlag. Če je zgodba v pravljici oblikovana iz ponavljajočih se

dogodkov, izvedbo za mlajše poslušalce vnaprej prilagodimo, tako da nekatere

sekvence izpustimo (na primer: namesto petih živali nastopajo samo tri). S tem

omogočimo pozorno poslušanje skozi celo predstavo. Glasbeno pravljico izvajamo

odrasli (strokovni delavci v vrtcu in šoli) in otroci. Pred izvedbo moramo poskrbeti za

nemoten potek. Zato v naprej načrtujemo prostor, pripravimo si glasbila in druge

rekvizite, uredimo prostor za poslušalce ter predvidimo druge dejavnike, ki bi lahko

vplivali na izvedbo (omejimo hrup iz okolja). Izvedba je odvisna od števila nastopajočih

(Borota, 2013, str. 222).

Ko načrtujemo izvedbo z otroki, jih najprej navdušimo za sodelovanje. Predstavimo

jim že izdelano pravljico z glasbo ali pa jih spodbudimo, da zgodbo in glasbo


6

sooblikujemo. V obeh primerih pa izvedbo načrtujemo skupaj kot ustvarjalni proces.

Vse vloge otrok izurimo in poustvarimo, tako da izvedba poteka sproščeno. Otroke

pohvalimo, izvedbe in dosežkov ne vrednotimo. Že sodelovanje v procesu nastajanja

glasbene pravljice je velik otrokov dosežek. Posebna nagrada za otrokovo

prizadevanje je, da glasbeno pravljico izvedemo pred občinstvom - otroci iz sosednje

skupine/razreda, starši, prijatelji (Borota, 2013, str. 223).

2.2.1 Cilji izvajanja in poslušanja glasbene pravlj ice

»Izvedba glasbene pravljice, v katero so vključeni otroci, ima značilnosti

kompleksno zasnovane glasbene dejavnosti. V glasbeni pravljici otroci glasbo izvajajo,

ustvarjajo in poslušajo« (cit. Borota, 2013, str. 210).

V njej otroci sodelujejo kot plesalci, igralci in pripovedovalci. Če se pa odločimo za

dramatizacijo, sodelujejo še kot izdelovalci kostumov in scene. Zato glasbeno pravljico

obravnavamo kot dejavnost, v kateri je v ospredju ustvarjalni proces. Pri glasbeni

pravljici načrtujemo oblikovanje, izvajanje in poslušanje in sicer kot dejavnost, ki

zajema vsa področja zajetja v kurikulumu (povzeto po Borota, 2013, str. 210).

Glasbeno pravljico lahko poslušamo kot zvočni posnetek ali kot izvedbo v živo. Ta

se lahko odvija v igralnici, gledališki oz. v koncertni dvorani ali na prostem. Pri

poslušalcih v tem primeru otrocih, vzpodbujamo predvsem doživljajsko poslušanje in

načrtujemo cilje, ki zavzemajo objektivno področje glasbenega razvoja. Skladatelj pri

glasbeni pravljici strmi k ustvarjanju skladja glasbe, besede, igre ter giba in slike (prav

tam).

Otroci z glasbenim izvajanjem pridobivajo pomembne izkušnje o sodelovanju v

pevski ali instrumentalni skupini in s tem uresničujemo cilje s področja petja, igranja na

glasbila in ritmične izreke. Cilji temeljijo na kognitivnem, psiho-motoričnem in socialnem

področju (povzeto po Borota, 2013, str. 211).

Pri ustvarjanju je pozornost usmerjena v proces nastopanja glasbe in besedila ter

tudi celovite umetniške predstave. Pri tem upoštevamo otrokove ustvarjalne ideje in

strategije udejanjanja idej. Pri tem sodelujejo vsi otroci, ne glede na njihove glasbene

zmožnosti, spretnosti in znanja. Stremimo k ciljem, ki so naravnani na osnovi snovanja

zvočnih slik in razvijanja zgodbe (prav tam).


7

2.2.2 Pravljica z glasbo

Pri pravljici z glasbo je v ospredju besedna vsebina, saj zgodbo spremljamo skozi

pripovedovanje. V tem primeru je glasba dodana kot povezovalni element ali kot

glasbeni premor med pripovedovanjem. Glasba je sorazmerno preprosta, lahko je

posneto instrumentalna glasba. Besedilo in glasbo izvaja ista oseba (povzeto po

Borota, 2013, str. 211).

»Mojster pravljic z glasbo je slovenski skladatelj in pedagog Janez Bitenc (1925 -

2005). Njegov glasbeni opus obsega več kot 450 skladb za otroke Gre večinoma za

krajše pesmi, ki jih med otroke širil prav s pripovedovanjem pravljic. Pravljice so

njegovo avtorsko delo. Nastale so z namenom, da bi se otroci ob poslušanju pravljic

seznanili z novo pesmijo. Pristop je bil zelo premišljen in uspešen. Ob koncu pravljičnih

uric so otroci pripevali pesmi z značilno Bitenčevo melodijo, ki gre otrokom hitro v uho.

Kako mu je to uspelo?« (Borota, 2013, str. 212).

Janez Bitenc je med pravljico in pesmico je ustvaril močno povezanost. V pravljici

se pesem ponovi pet do osemkrat in otrok sprejme pravljico kot povabilo k pripevanju,

še posebej, če je k temu nagovorjen. V pravljici in pesmici nastopajo tudi isti junaki, ki

se zapletejo v enake dogodke. Otroci skozi daljše časovno obdobje pri pravljici z

glasbo ne le osvojijo petje nove pesmi, pač pa tudi utrdijo pevski repertoar (povzeto po

Borota, 2013, str. 211, 212).

2.3 Plesna vzgoja

Plesna vzgoja ima več pomenov, najširši pojem te vzgoje pa je vzgajanje s

plesom. To je področje kulturne, estetske in umetnostne vzgoje. Plesna vzgoja je kot

učna vzgojna metoda v glavnem kot spodbuda k izvirnosti in ustvarjalnosti samega

otroka, ta si ob tem razvija predstavno in logično mišljenje, razvija si tudi sposobnost

dojemanja prostora ter časa (Kroflič, Gobec, 1995, str. 13).

Sredstvo je oblikovanje, ustvarjanje in izražanje z gibanjem. Ko vzgojitelj spodbuja

ustvarjalno mišljenje, prispeva k razvoju otrokove osebnosti. Nepogrešljiva sestavina

učnega procesa, postaja telesna aktivnost s tremi vrstami gibanja, funkcionalnim,

ustvarjalnim in izraznim gibanjem. Torej je vzgajanje s plesom enakovreden sestavni

del predšolske vzgoje in nadaljnjega vzgojno-izobraževalnega procesa (prav tam, str.

13).


8

Vzgajanje s plesom postaja bolj metoda poučevanja ter učenja v današnjih

sodobnih učnih sistemih, ki se osvežuje s sprotnimi odkritji nevrofiziološke znanosti o

delovanju otroških možganov. Prav tako pa pri nas ustvarjalni gib pri pouku postaja

uspešno motivacijsko sredstvo, tehnika sprostitve in prav tako tehnika oziroma metoda

spodbujanja ustvarjalnega mišljenja (Rose, Goll, 1993; povz. po Kroflič, Gobec, 1995,

str. 14).

Vzgajanje s plesom je enotno celostno ali kompleksno, ker se nujno povezuje z

vsemi vzgojnimi področji v vrtcu in učnimi vsebinami v šoli. Gibanje je prvina plesne,

telesne in športne vzgoje. Spodbujanje izvirnosti in ustvarjalnosti je značilno za plesno,

glasbeno in likovno vzgojo. Razvijanje občutljivosti za gibanje in oblike v okolju in s tem

spodbujanje interesa za spoznavanje okolja je smoter plesne in intelektualne vzgoje.

Ob odkrivanju bistvenih značilnostih v oblikah in gibanjih v okolju, z različnimi gibalnimi

spodbudami si otrok razvija predstavo in logično mišljenje, sposobnost dojemanja časa

in prostora ter druge umske sposobnosti in funkcije. Sodelovanje v skupini, ki je

značilna za plesno dejavnost, spodbuja razvoj pozitivnih medčloveških odnosov. Kot

kompleksno vzgojno področje plesna vzgoja vključuje poleg glasbene in likovne tudi

gledališko vzgojo. Ples kot scenska umetnost vključuje vlogi ustvarjalca in gledalca. Ti

dve vlogi se neprestano prepletata. Vzgajamo ustvarjalca in istočasno gledalca, ki bo

sposoben sprejemati, doživljati in kritično vrednotiti delo sočloveka, gledališko delo.

Tako kot z ustvarjanjem na drugih področjih vzgoje se plesna vzgoja povezuje tudi z

otrokovim in vzgojiteljevim literarnim ustvarjanjem (Blažić, 1992; povz. po Kroflič,

Gobec, 1995, str. 14).

2.3.1 Značilnosti plesne vzgoje

Plesna vzgoja spada pod področje estetske vzgoje, katere vzgojne naloge so:

• vzgajati otroke v estetski tankočutnosti;

• vzgajati otroke v umetniški ustvarjalnosti;

• seznanjati otroke s spoznanji o umetnosti in lepoti človekovega okolja (Kroflič,

1989, str. 10).

Ples kot gibalno-plesna dejavnost v ožjem pomenu je prosto gibalno ustvarjanje in

izražanje ob spodbudi, ki je notranja ali zunanja. Pod zunanjo spodbudo spada glasba,

ki sproži ples, otrok ob tem doživlja ritem in melodijo in ju neposredno izraža v gibanju.

Tudi predmet, ki sproži gibalno ustvarjanje, je zunanja spodbuda, saj otrok z njim in

njegovimi funkcijami ustvari novo plesno celoto. Notranje spodbude pa so notranje

predstave, ki izhajajo iz predhodnih doživetij, domišljijskih predstav posameznika.


9

Gibanje telesa ob zvoku, ritmu, govoru, glasbi in v tišini je ples v širšem pomenu

(Koban Dobnik, 2005, str. 51, 52).

Plesna vzgoja poteka v igralni gibalni dejavnosti, zatorej se otrok igra z gibanjem

lastnega telesa v skupini. Oblikuje gibanje, se z njim izraža, kajti ustvarjanje z gibanjem

mu pomeni igro. Torej plesna vzgoja pri otroku spodbuja razvoj ustvarjalnosti, kreativno

mišljenje, domišljijo, kar ga neprestano spodbuja k razvoju. Omogoča mu tudi

sodelovanje in uveljavljanje v skupini. Pri plesni dramatizaciji otrok povzame določeno

dolžnost v skupini in aktivno sodeluje v gibalnem ustvarjanju. Ena izmed značilnosti

plesa je gledališka dejavnost, ki potrebuje nastopajoče in gledalce, zato je v plesni

vzgoji stalno prisotna možnost uveljavljanja posameznika v skupini (Kroflič, 1989, str.

10).

2.3.2 Plesna vzgoja v predšolskem obdobju

Ples je znak življenja, ki izhaja iz telesa in njegovega gibanja, kajti gibanje je za

človekovo življenje prav tako pomembno kot dihanje. Zlasti otroci imajo prirojeno

potrebo po gibanju in če hočemo, da se bodo pravilno razvijali, jim moramo omogočiti,

da jo bodo na nek način zadovoljili. Ples ima torej pri vzgoji otrok neprecenljivo

vrednost. Obsega vzgojo in izobraževanje, ki se pri tej dejavnosti močno prepletata in

dopolnjujeta. Duševno počutje otrok se mnogo bolj izraža s telesnim stanjem, kot je to

pri odraslih. Gibanje in čustvovanje imata veliko skupnega, saj se vsa čustva kažejo v

ekspresivni govorici telesa. Otroci najdejo posebno zadovoljstvo v plesu, kajti v njem

odkrijejo pot za osvoboditev svojih čustev in občutij, ki jih mnogokrat izrazijo z

besedami. Ples veliko prispeva k samozavedanju, občutju uspeha in zadovoljstva, saj

vliva samozadovoljstvo, vpliva na vedenje in na oblikovanje stališč. Pomembna vloga

plesa je tudi ta, da spodbuja stike z drugimi, vliva zaupanje, razvija občutljivost,

prilagodljivost, sodelovanje, skupinsko reševanje problemov, upoštevanje pravil,

vzdrževanje pozornosti, vodenje in podrejanje, iniciativnost in sodelovanje pri

najrazličnejših aktivnostih (Zagorc, 1992, str. 16–18).

Osnovni potrebi otroka sta potreba po gibanju in igri, zato se mora igra prepletati

skozi vse dejavnosti kot rdeča nit. Gibalna igra je prav tako dejavnost kot vsaka ostala

igra, ki je notranje motivirana, svobodna in odprta ter za otroka prijetna. Pomeni način

otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju. Zatorej že pri najmlajših otrocih

načrtujemo dejavnosti glede na njihov razvoj in njihove potrebe. Te dejavnosti se

prepletajo in povezujejo z drugimi področji dejavnosti v vrtcu. Kajti različni vidiki

otrokovega razvoja (telesni, gibalni, intelektualni, čustveni in socialni) so soodvisni in


10

med seboj povezani. Zato v tem obdobju moramo otroku omogočiti čim bolj pestre

gibalne izkušnje, saj so te osnova kasnejšemu zahtevnejšemu gibanju. Ples torej

pomembno prispeva k otrokovemu socialnemu, emocionalnemu, intelektualnemu in

fizičnemu razvoju.

2.3.3 Vloga vzgojitelja

Otroci v predšolskem obdobju s pomočjo raznovrstnih dejavnosti dobivajo

spodbude za doživljanje in razumevanje celostnega sveta in s tem razvijajo lasten

kreativni potencial, zatorej moramo slediti cilju (Denac, Ilić, 1993, str. 9).

Glasba in ples imata številne možnosti in velik vpliv na vzgojo otrok za svobodno

otroško kreativnost. Vzgojitelj se torej mora izogniti strogemu načrtovanju in vodenju

aktivnosti, ker bi s tem prizadel otroško domiselnost in ustvarjalnost, neposredno pa bi

bil prizadet tudi sam. Otrok doživlja glasbo in ples kot nedeljivo celoto, zato so

integracijske možnosti glasbenega in plesnega izražanja raznovrstne. Celostna vzgoja

se torej uresničuje le kot dinamičen proces v sodelovanju otrok in vzgojitelja. Vzgojitelj

mora ustvariti situacije, ki so prilagojene razvojnim zmožnostim otroka. Mora sprejeti

različne spontane gibalne reakcije otroka ter spodbujati njegovo individualnost (prav

tam, str. 10).

Vzgojiteljeva vloga na plesnem področju je predvsem spodbujati otroka k

raziskovanju elementov plesa in različnih možnosti kombiniranja elementov plesa skozi

igro. Vzgojitelj poskrbi, da je otrok deležen različnih plesnih spodbud, pri čemer mu

dopušča dovolj časa za raziskovanje materialov. Na tem mestu bi opozorili na

pomembnost vzgojiteljeve vloge, da otroke spodbudi k nadaljnjemu ustvarjanju preko

vprašanj, s katerimi otroke popelje iz faze raziskovanja v fazo ustvarjanja gibalno-

plesnih stvaritev, ki so odraz predhodnega raziskovanja, ne pa vnaprej določenih

plesnih korakov in koreografij. Končni produkt je v takem primeru posledica

ustvarjalnega procesa (Geršak, Korošec, 2011).

2.3.4 Načela plesne vzgoje

Pri izvajanju plesne dejavnosti upoštevamo splošna pedagoška načela in

specifična načela (povzeto po Kroflič, Gobec, 1995).


11

Splošna pedagoška načela:

• Načelo aktivnosti

Ker je aktivnost otrokova naravna potreba, organiziramo gibalno-plesno dejavnost

tako, da lahko zadostimo otrokovi potrebi po gibalni aktivnosti ter izražanju in

ustvarjanju. V ta namen izberemo primeren prostor, oddelek delimo v manjše skupine

in uporabljamo ustrezne spodbude.

• Načelo interesa

Otroke motiviramo z različnimi spodbudami. Zaradi ugodnejšega dela z manjšo

skupino otroke razdelimo v dve ali več skupin z različnimi dejavnostmi glede na njihove

interese. Po želji ali po dogovoru posameznik menja dejavnost, prav tako pa tudi

skupino. Na ta način lahko vsi otroci preizkušajo različne dejavnosti, istočasno pa tudi

zadovoljijo svoje interese. Tudi pri vzgajanju z gibom in s plesom vodimo otroke od

spoznavnega k raziskovalnemu interesu.

• Načelo individualizacije

Pri plesni vzgoji otroka upoštevamo osebnostne značilnosti posameznika, zato v ta

namen pripravljamo usmerjeno igro glede na značilnosti otrok. Posamezniku

poskušamo omogočiti, da se glede na svoje značilnosti lahko uveljavi, je pohvaljen,

sprejet v skupini in pri vzgojitelju.

• Načelo ustreznosti razvojni stopnji in spolu

Razvojna stopnja nikakor ni isto kot starost otrok, zato nujno upoštevamo načelo

individualizacije, ker vemo, da je tempo razvoja otrok individualen. Upoštevamo tudi

razlike v interesih deklic in dečkov. Mnogokrat ugotavljamo, da dečki niso motivirani za

gibalno-plesno izražanje in ustvarjanje, zlasti od šestega leta dalje. Izkušnje kažejo, da

je to odvisno predvsem od ustrezne motivacije. Vendar pa lahko z zanimivimi

vsebinami pritegnemo dečke, da postanejo zelo konstruktivni in izvirni v rešitvah

zastavljenih problemov.

• Načelo nazornosti in doživetosti

Otrok si nabira izkušnje in predstave, ki jih neposredno izrazi s svojim gibanjem

oziroma oblikovanjem telesa ali pa jih domišljijsko ustvarjalno predela in pozneje izrazi.

Oblike in gibanja opazujemo po možnosti tam, kjer nastajajo. Če jih ni mogoče

neposredno opaziti, si danes že pomagamo z ogledom filmov, televizijskih oddaj,

videoposnetkov.


12

• Načelo življenjske in psihične bližine

To načelo nas ne sme omejevati zaradi tega, ker življenjska bližina današnjega

otroka ni ista kot nekdaj. Preko televizije otrok spoznava različna gibanja dostikrat

natančneje, nazorneje, kot jih lahko vidi v neposrednem okolju.

• Načelo postopnosti in sistematičnosti

Je zelo pomembno v metodičnem postopku usmerjene gibalno-plesne igre.

Nanaša se na socialni vidik in komunikacijo ter na razvijanje izražanja in ustvarjanja z

gibanjem. Postopnost je potrebna tudi v oblikovanju gibalnih motivov po načelih od

lažjega k težjemu, od znanega k neznanemu, od skupinskega k posameznemu, od

skupnega k posameznemu, od skupnega k skupinskemu idr. Sistematičnost

upoštevamo v izbiri spodbud, v katere vključujemo vsa možna področja (Kroflič,

Gobec, 1995, str. 46–50).

Specifična načela:

• Načelo sodobnega umetniškega plesa

Za ustvarjalno plesno vzgojo in za metodo ustvarjalnega giba sta zlasti pomembni

načelo naravnega gibanja in načelo individualnega izražanja z gibanjem. Pri otroku

vzgajamo s plesom ustvarjalno svobodno osebnost, ne pa učenja danih miselnih in

gibalnih struktur, vzorcev in oblik.

• Načelo naravnega gibanja

Gibanje in gibalno izražanje naj obsega naravne možnosti človekovega telesa, naj

ne škoduje človekovemu organizmu in naj ga ne deformira. Gibanje naj bo naraven

izraz duševnosti, ne pa izumetničenosti.

• Načelo individualnega izražanja z gibanjem

Gib je sredstvo izražanja posameznika. Plesalec – odrasel ali otrok – je avtorski

ustvarjalec svojega gibanja. Z gibanjem izraža svoja čustva, ideje, odnos do sveta.

Plesalec je tudi ustvarjalec.

• Načelo skupinske dinamike

Z njo označujemo proces nastajanja in spreminjanja odnosov med člani skupine

ter obliko dela v majhnih skupinah, skupinsko obliko dela.


13

• Načelo učenja vlog v mali skupini

Potrebni so pogoji, kot so: 2–10 otrok, pripravljenost za sodelovanje, za delitev

vlog, prevzeti vodilno vlogo v skupini, močna motivacija, prilagoditev dani nalogi,

podrediti se skupno zastavljenim ciljem.

• Načelo samoupravljanja male skupine

Skupina ni prepuščena sama sebi v smislu anarhičnega sistema vodenja, saj ima

natančno zastavljeno nalogo in na razpolago pomoč vzgojitelja. Skupina deluje

samostojno, vzgojitelj je organizator in pomočnik, ne pa vodja v ustvarjalnem procesu.

Vodenje ni samo funkcija vodje, ampak opravlja to vlogo skupina sama, vsi njeni člani.

Komunikacija med člani poteka horizontalno, le občasno vertikalno z vzgojiteljem. Ob

reševanju naloge, problema, poteka skupinski ustvarjalni proces v fazah: negovanje in

ogrevanje, aktiviranje in energiziranje, doseganje vrha aktivnosti s skupinsko gibalno

stvaritvijo ter sprostitev in umiritev (prav tam, str. 52, 53).

2.3.5 Metode plesne dejavnosti

Kadar izbiramo metode moramo biti pozorni na razvojno stopnjo, starost otrok,

njihove plesne izkušenje ter konkretne zaposlitve in cilje, ki jih zastavi vzgojitelj.

• Metoda vodenja

S to metodo vzgojitelj vodi otroke pri gibanju. Pretežno jih usmerja s svojim

gibanjem, včasih pa tudi z besedo. Najpogostejša oblika naravnega učenja je metoda

posnemanja (imitacije). Vzgojitelj pokaže gibalni motiv, otroci pa ga povzamejo.

Natančnost povzemanja gibalnih motivov je odvisna od zrelosti otrok in od

operativnega cilja dejavnosti.

• Metoda izmišljanja (improvizacije)

Gre za spodbudo, ki je usmerjena k otrokovemu gibalnemu ustvarjanju, izmišljanju

gibanja po vzoru ljudskega izražanja. Gibanje lahko nastane sproti ali ob spodbudi.

Gibalno ustvarjanje je lahko tudi posredno, zlasti ko otroci ustvarjajo skupinsko.

Gibanje najprej pripravijo tako, da si ga izmislijo, nato ga izvajajo. Na ta način vzgojitelj

otroke uvaja v skupinsko ustvarjanje, v timsko delo. Nastanejo nove gibalno-plesne

kompozicije. Vzgojitelj spodbuja izvirnost gibalnega izražanja in razvoj ustvarjalnosti.

• Kombinirana metoda

To sta metodi od vodenja k izmišljanju in od izmišljanja k vodenju:


14

� Metoda od vodenja k izmišljanju

V metodičnem postopku prehajamo iz vodenja v metodo izmišljanja. Najprej

spodbudimo otroke v gibanje s svojim gibanjem, nato pa jih usmerimo v iskanje

drugačnih, njihovih gibalnih motivov. Mlajši otroci, ki se težje preusmerijo iz danega

vzorca gibanja, potrebujejo več časa.

� Metoda od izmišljanja k vodenju

Najprej usmerjamo otroke k iskanju svojih gibalnih motivov, nato pokažemo še

svojo gibalno zamisel in otrokom predlagamo, da preizkusijo še to. Tudi posamezni

otroci pokažejo svoje zamisli, da jih vrstniki in tudi vzgojitelj povzamejo. Otroci si

gibanje izmislijo ter vodijo vrstnike in vzgojitelje v gibanju (Kroflič, Gobec, 1995, str. 70,

71).

2.3.6 Oblike plesne dejavnosti

Pri plesni vzgoji uporabljamo različne oblike vzgojnega dela. Te izbiramo glede na

zastavljeni smoter, na značilnosti izbranih spodbud in glede na pogoje dela (Kroflič,

Gobec, 1995, str. 66).

• Individualna oblika

Uporabljamo jo v usmerjeni gibalno-plesni igri in v igri po želji. Uporabljamo jo

običajno v fazi razvijanja gibalnih motivov, ko otroci individualno ustvarjajo, rešujejo

naloge, oblikujejo gibalne motive, posamezno improvizirajo, plešejo (prav tam, str. 68).

• Skupna oblika

Skupna oblika dela je takrat, kadar se vsi otroci skupine vključujejo v plesno

dejavnost. Ta oblika je v predšolski dobi prevladujoča. Z njo uresničujemo vzgojne cilje:

sodelovanje v skupni aktivnosti, ustvarjanje sproščenih medosebnih odnosov v skupini

in med spoloma (Koban Dobnik, 2005, str. 66).

• Skupinska oblika

Za skupinsko obliko gre, kadar se del otrok udeleži določene plesne dejavnosti, del

pa druge vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Skupina zajema dva do deset otrok in

skupini se lahko kasneje zamenjata. Taka oblika je prednostna oblika v usmerjenih

plesno-gibalnih dejavnosti. Omogoča boljšo organizacijo dela, boljšo izrabo prostora,

upoštevanje individualizacije in posameznikovih interesov, večji stik med vzgojiteljem in

skupino otrok (prav tam, str. 67).


15

• Oblika dela v parih

To obliko dela vzgojitelj uporablja pri učenju parnih ljudskih plesov, lahko tudi pri

različnih gibalno-plesnih igrah … V bistvu gre za skupinsko obliko, le da so otroci

razporejeni v pare (prav tam, str. 67).

2.3.7 Vrste plesnih dejavnosti

»Vrste gibalno-plesnih dejavnosti ali usmerjenih plesnih iger so: ples in

ponazarjanje z gibanjem, plesno uprizarjanje in dramatizacije, rajalne igre, didaktične

igre. Posameznih vrst plesnih dejavnosti ni mogoče strogo in togo ločevati, saj so

pogosto posamezne prvine ene dejavnosti prisotne tudi v drugi« (Kroflič, Gobec, 1995,

str. 58).

Torej če vzgoja pomeni hkrati vzgojo srca in razuma, potem je vzgajanje z gibom

in plesom področje, kjer se oboje tesno dopolnjuje in prepleta (Koban Dobnik, 2005,

str. 29).

Med vrstami gibalno-plesnih dejavnosti sem se osredotočila na plesno

dramatizacijo, ki jo bom tudi praktično izvajala v vrtcu. Plesna dramatizacija mora biti

načrtovana na temelju poznavanja otrokovega razvoja, potreb in interesa ter

sistematično in kakovostno vodena. Da bo ta kakovostnejša, mora otrok dozoreti, si

pridobiti izkušnje in predstave o svetu, ki ga obdaja in doživlja. Otrok mora biti

sproščen, dobiti mora različne spodbude iz okolja in tudi od vzgojitelja. Tu gibalni izraz

izhaja iz doživljanja zgodbe in medsebojnih odnosov junakov v zgodbi. Plesna

dramatizacija in uprizarjanje pomeni samostojno spontano ali usmerjeno gibno-plesno

igro, ki izhaja iz resničnega ali izmišljenega dogodka ali literarne osnove. Plesno

dramatizacijo vodimo s pripovedjo o dogajanju. Vlogo pripovedovalca ima lahko tudi

otrok. Plesna dramatizacija ponavadi vključuje še druge vrste plesnih dejavnosti, zlasti

ples, včasih tudi rajalno igro. Plesna dramatizacija je hkrati tudi temeljna igralna

dejavnost, preko katere uvedemo govorjeno besedno dramatizacijo. Ta naj se razvije iz

gibalnega dogajanja, tako da otrok vsebino celostno doživi in jo spontano dopolnjuje z

besedo. Obvladovanje besedila preko gibanja v prostorski situaciji je oblika naravnega

učenja. Spodbuda za plesno uprizarjanje so poleg literature, glasbe, kostumskih in

scenskih pripomočkov tudi lutke. Ob ustrezni glasbeni spodbudi lahko razvijamo plesno

dramatizacijo v otroško opero ali musical. Uporabljamo metodo vodenja in

improvizacije.


16

S plesno dramatizacijo spodbujamo individualno izražanje in skupinsko

ustvarjanje. Posameznik se uveljavlja kot član skupine, ki deluje v medsebojni

povezanosti in v medsebojni odvisnosti (prav tam, str. 60−65).

2.3.8 Povezava plesa in glasbe

Ples, kot najvišja oblika gibanja, je najbližji koreninam glasbene umetnosti. Gibanje

je dogajanje v prostoru in času, ki ima svoje trajanje in pomeni tudi premik v prostoru.

Čas ne obstaja ločeno od prostora in prostor ne ločeno od časa. Človek s svojim

gibanjem spoznava okolje, se mu prilagaja, ga spreminja, vzpostavlja stike in

komunicira. Instrument njegovega gibanja je njegovo telo. Gibanje je svobodna

simbolična oblika – plesna kretnja, kadar posreduje ideje čustev. Plesalec iz vsebine

nekega čustva izlušči dinamično obliko tega čustva (Koban Dobnik, 2005, str. 30).

Znani koreograf Peter Sladen (prav tam, str. 30) pravi, da če različna gibanja

povežemo v ritem in jim dodamo intelektualno in emocionalno kvaliteto, je to ples.

Potem takem je to namerno preoblikovanje različnih gibanj v nekaj višjega. Ples je torej

ustvarjalen proces. Ustvarja že otrok, ko zapleše nekaj korakov in jih opremi z

različnimi kretnjami. Številne kretnje in gibi, drže in položaji, geste obraza in oči

predstavljajo posebno govorico, s katero otrok sporoča svoje misli in zaznavanja,

čustva, občutenja, nagnjenja in hrepenenja. Ples je sredstvo, kjer se otrokova telesnost

in duševnost združita.

Emil Jaques Dalcroze pa je ples in gibanje povezoval v skoraj neločljivo celoto in

trdil, da ples teži k izražanju glasbe s pomočjo giba, ritem pa je tisti element, ki ju

povezuje (Koban Dobnik, 2005, str. 31).

2.3.9 Gibalno-plesni razvoj predšolskih otrok

Izkušnje na področju sodobne plesne vzgoje kažejo, da obstajajo dispozicije za

gibalni izraz pri vsakem človeku, le zbuditi jih moramo in spodbujati njihov razvoj

(Kroflič, 1992, str. 15).

Zatorej mora vzgojitelj podrobno poznati gibalni razvoj otroka v obdobju zgodnjega

otroštva. Kajti ta se manifestira v vedno bolj učinkovitih in nadzorovanih gibih

(Rajtmajer, 1988, str. 54).


17

V prvem, drugem in tretjem življenjskem letu se osnove plesnosti kažejo v

naslednjih aktivnostih:

• spontano gibanje v izražanju čustev, v funkcijski igri, v osvajanju in spoznavanju

okolja;

• opazovanje gibanja v okolici;

• usklajevanje gibanja z ritmom glasbe;

• poskusi posnemanja gibanja iz okolice;

• usklajevanje gibanja s predmetom, s katerim otrok rokuje;

• izkazovanje gibanja, spretnosti na pobudo odraslih (Kroflič, 1992, str. 16).

V obdobju četrtega leta se plesnost otroka kaže v naslednjih značilnostih:

• gibanje je celovito, shematsko;

• gibanje je v skladu z ritmom glasbe ali besedila;

• gibanje je plešoče, sledi melodiji;

• v gibanju otrok obvladuje prostor;

• prilagaja se gibanju drugih otrok;

• vživlja se v gibanje v okolju in ga posnema;

• z gibanjem podoživlja čustva;

• oblikuje gibanje.

Značilnosti plesnosti, ki se kažejo v obdobju petega in šestega leta starosti:

• gibanje je razčlenjeno, obvladuje več različnih gibov istočasno in zaporedno;

• oblikuje prostor v skupini in samostojno, v ravni in v krožni liniji v različnih

smereh;

• natančno povzema gibanje in oblike v vsakdanjem življenju in v naravi;

• povzema gibalne motive odraslih ali otrok ob poljubni tematiki ali brez nje;

• sledi ritmu in melodiji glasbe, jo doživlja in z gibanjem izraža;

• ustvarja lastne ritme v gibanju;

• ob poljubni spodbudi ustvarja nove gibalne motive;

• se vživlja v spodbude in se izraža z lastnim načinom gibanja

(prav tam).

2.3.10 Razvoj otroške igre

V zgodnjem obdobju otroštva ostaja igra prevladujoča dejavnost otroka. Med

starejšim predšolskim otrokom, dojenčkom in malčkom se igra razlikuje v prevladujočih

spoznavnih vrstah iger, predmetih, ki jih otrok rabi v igri, ter v socialnih odnosih v


18

katere vstopa s svojimi soigralci. Starejši predšolski otroci so se sposobni igrati na

vedno višjih spoznavnih in socialnih ravneh, čeprav se v njihovi igri pogosto opazijo

igralna dejanja, ki so najbolj značilna za igro dojenčka in malčka (Marjanovič Umek in

Kavčič, 2001; povz. po Marjanovič Umek idr., 2004, str. 382).

Otrokova glavna dejavnost in zaposlitev je torej njegova igra. Pri dojenčku

prevladuje funkcijska igra, polagoma pa se porajajo druge oblike igranja, ki kažejo

večjo otrokovo duševno zrelost, predvsem pa prebujanje predstavljivosti in fantazije. V

tej dobi začnejo prevladovati funkcijske igre in igre z vlogami. Pri teh igrah otrok

zadovoljuje svoje potrebe po stiku s predmeti, po raziskovanju okolja in uveljavljanju

lastnih sil in sposobnosti. Ob teh igrah otrok poskuša premostiti prepad med seboj in

okoljem, ki se pojavlja zaradi nezrelosti in neizkušenosti. Otrok se ob igri uči, oblikuje si

nova spoznanja, interese in potrebe. Zadovoljuje si tudi potrebe po komuniciranju z

ljudmi in s predmeti, čeprav se največkrat igra sam. Poleg gibalnih potreb ima tudi željo

po govorjenju, ki jo uresničuje ob igri pri igranju nekakšnih vlog. Pri izvajanju plesne

dramatizacije se pojavlja igra vlog. Ta predstavlja dejavnost, ko otrok prevzame

določeno vlogo in se pretvarja, da je nekdo drug, pri tem pa posnema vedenje in govor

te osebe ter uporablja različne realne in namišljene predmete. Igra vlog vsebuje dve

osnovni prvini: posnemalno prvino igre in domišljijsko prvino igre. Posnemalna prvina

igre se kaže preko otrokovega vedenja kot tudi preko posnemalnega govora, otrok je

npr. prevzel vlogo voznika avtobusa. Obrača volan, pretvarja se, da pobira denar,

izteguje roko in podaja namišljene vozovnice, ravno tako kot resničen voznik.

Domišljijska prvina igre pa se v veliki meri nanaša na otrokovo verbalizacijo, npr.

izjave, ki služijo zamenjavi osebnostne identitete in prevzemanju različnih vlog,

spremembi identitete predmetov, izjave kot zamenjava za otrokovo akcijo ali

opisovanje namišljene situacije (Marjanovič Umek idr., 2004, str. 384).


19

3 PROJEKTNO DELO

3.1 Projektno vzgojno delo

»Projekt je lahko vsaka naloga, ki ima določljiv začetek in konec, ki zahteva

uporabo več vrst virov in izvedbo posameznih medsebojno povezanih delnih nalog, da

bi bil uresničen želeni cilj« (Schroder, 1970; cit. po Glogovec, Žagar, 1990, str. 31).

»Projekt je ciljno usmerjeno enkratna naloga, ki je časovno omejena, zahteva

usklajene napore, več enot in je povezana s tveganjem« (Buble, 1979; cit. po

Glogovec, Žagar, 1990, str. 31).

»Projekt je zaključen proces oblikovanja in izvajanja določenih aktivnosti, ki so med

seboj logično povezane, za doseganje ciljev projekta in z nadaljnjim povezovanjem

aktivnosti na osnovi teh ciljev se realizira postopno objektni in namenski končni cilj«

(Hauc, 1982; cit. po Glogovec, Žagar, 1990, str. 31).

Eden izmed načinov izvedbe usmerjenega vzgojnega dela je projektno vzgojno

delo. Temelji na projektni strukturi dela, zaradi katere se bistveno izboljšajo medsebojni

odnosi vseh, ki so v tem procesu udeleženi. Lahko ga razumemo kot odprt didaktični

sistem, ki omogoča znotraj svoje strukture uporabo različnih metod, odvisno od

vsebine. Lahko je pa tudi metoda v drugem didaktičnem sistemu (Glogovec, Žagar,

1992, str. 38).

Temeljne zna čilnosti projektnega vzgojnega dela so:

� Spoštovanje otrokove osebnosti in osebnosti vseh ud eležencev

Temeljna značilnost projektnega dela je spoštovanje osebnosti udeležencev, je

pravilo medsebojnih odnosov, je osnovni pogoj za uspešen proces in doseganje

skupnih ciljev. Temelji na trikotniku odnosa med otroki, vzgojitelji in drugimi

pedagoškimi sodelavci, med družinami otrok ter zunanjimi sodelavci in vrtcem

(Glogovec idr., 1994, str. 31).

Ljubica Marjanovič Umek v strokovni literaturi Otrok in predšolska vzgoja še

posebej poudarja, da veliko razvojnih psihologov vidi obdobje od rojstva do petega leta

starosti kot najbolj kritično razvojno obdobje v celotnem razvojnem ciklusu. Kajti otrok

pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb in zagotavljanju pogojev za razvoj in

učenje ne bo nikoli več tako odvisen od odraslih kot prav v tem obdobju.


20

Zadovoljevati moramo torej naslednje potrebe otrok:

• potrebo po varnosti in občutku pripadnosti družini in socialni skupini,

• potrebo po prilagodljivosti ali učenju živeti s svetom takim, kot je,

• potrebo po lastnem izražanju, izražanju samega sebe, svobodi pri izražanju,

• potrebo po doseganju uspehov pri majhnih in velikih stvareh,

• potrebo po zavestnem načrtovanju,

• potrebo po razumevanju in znanju, sprejemanju in izražanju ter po

komunikaciji,

• potrebo po spoznavanju univerzalnosti ter ustvarjalnosti,

• potrebo po samoustvarjanju.

Pri zadovoljevanju teh potreb moramo upoštevati interes otrok, staršev in

vzgojiteljev ter jih spodbujati pri razvoju splošnih in posebnih sposobnosti (prav tam,

str. 32–35).

� Ciljna usmerjenost in na črtnost

Ljubica Marjanovič Umek navaja, da so globalni cilji, ki jim predšolska vzgoja sledi,

vezani na vse vidike razvoja otrokove osebnosti. Na načrtovanje vzgojnega dela je

potrebno gledati kot na del življenja v vrtcu (počutje otrok, klima v oddelku,

socializacija, komunikacija), zato le spremembe vzgojnega programa nikoli niso

zadostne (prav tam, str. 37).

� Kooperativnost (sodelovalnost)

Kooperativnost je vedno pogojena s cilji skupine in jo lahko razumemo kot enega

izmed pripomočkov za doseganje skupnega cilja. Zato uresničevanje projektnega dela

temelji na sodelovanju, skupnem, vzajemnem delu in medsebojni pomoči vseh

udeležencev.

Vzgojitelj skupaj z otroki definira cilj projekta in ga z otroki doseže ter vrednoti.

Posredno in neposredno poskrbi za material, postavi pravila, razloži jim posamezne

vloge, organizira skupine glede na prostor, čas in zahtevnost. Zagotavlja pomoč

posameznikom, opazuje in spoznava socialne spretnosti otrok in odnose med njimi

(prav tam, str. 42).


21

� Aktivnost otrok

Piaget meni, da je otrokov odnos do okolja od vsega začetka aktiven. Aktiven

odnos otroka do okolja razlaga z modelom mentalne adaptacije – miselne prilagoditve.

Proces mentalne adaptacije se sestoji iz dveh nasprotnih polov: asimilacije in

akomodacije.

Asimilacija: otrok informacijo oziroma problem, ki ga obvlada, prilagodi že

obstoječim miselnim shemam v svoji zavesti.

Akomodacija: če otrok v svojem okolju naleti na informacije in probleme, ki jih ne

more več obvladovati z obstoječimi miselnimi shemami, te sheme spremeni oziroma

razvije nove (prav tam, str. 50).

� Procesnost

Pri projektnem delu potekata dva procesa, ki sta v soodvisnem odnosu. Vzgojni

proces: premišljeno ravnanje z otrokom, kot didaktični vzgojni model, kot spodbuda

otrokovemu razvoju.

Razvojni proces: odzivnost posameznega otroka, kot reakcija na vzgojne dražljaje.

Vzgojiteljeva pozornost mora biti med potekom projekta močno usmerjena na

opazovanje procesov, ki se dogajajo pri otroku prek njegove aktivnosti (prav tam, str.

51).

� Življenjskost, konkretnost in problemskost teme

Za izvajanje projektnega dela je pomembno, da je vrtec v okolju, ki omogoča

otrokom, da nenehno spremljajo pojave v naravi in življenju, še posebej človeka in

njegove težnje. Sočasno pa ga je potrebno oblikovati tako, da v njem najde spodbude

za razvoj svojih potreb. Otrokove potrebe so most, ki spaja vzgojne vsebine, teme s

stvarnim življenjem. Če v vsebine niso vključene otrokove življenjske potrebe, je vzgoja

izolirana od življenja in ne bo dosegla cilja (Poljak, 1965; povz. po Glogovec, Lepičnik-

Vodopivec in Vonta, 1994, str. 52).

� Povezovanje vsebin

Problem pri projektnem delu razrešujejo udeleženci prek vsebin in aktivnosti.

Izbrana vsebina je tematsko zaokrožena, problem je predstavljen že v naslovu oziroma

temi projekta. Tema projekta se po etapah razstavlja na elemente, na posamezne dele,

ki jih v vsaki etapi nenehno spremlja proces integriranja. V etapi razdelave zamisli je


22

bolj v ospredju diferenciacija oziroma členitev teme, v sklepnem delu je bolj v ospredju

integracija oziroma združevanje. Obe vmesni etapi, etapa usmerjanja in usklajevanja,

pripomoreta k vzpostavitvi ravnovesja med razčlenjevanjem in združevanjem

(Glogovec idr., 1994, str. 54).

� Odprtost projektnega dela

Projektno delo je vsebinsko, metodično, časovno, prostorsko, socialno in

predmetno odprto.

3.2 Etape projektov

»K. Frey členi projekt v sedem sestavin, od katerih je pet glavnih in si sledijo po

določenem zaporedju, ostali dve pa sta vmesni in dopolnilni ter se izvajata samo po

potrebi.

Glavne etape projektnega dela so:

1. etapa POBUDA

2. etapa RAZDELAVA ZAMISLI (skiciranje projekta)

3. etapa NAČRTOVANJE

o vmesna etapa USMERJANJE

4. etapa IZVAJANJE

o vmesna etapa USKLAJEVANJE

5. etapa SKLEPNA ETAPA« (Glogovec idr., 1994, str.16)

Novak (1990, str. 68) pravi, da je Freyeva razčlenitev še najbolj domišljena in

dodelana, zato jo v celoti povzema. Ni nujno, da vsebuje vsak projekt vse komponente

in faze. Če vsebuje komponente in etape, pomeni, da imamo pred seboj popoln

projekt. Bistveno pri načrtovanju in izvedbi vsakega projekta je, da ima vzgojno

funkcijo. Ni dovolj, da se projekt konča s kakršnim koli izdelkom. Pomembno je, da

dobijo otroci po izvedbi projekta določene izkušnje, da poglobijo ali razširijo oziroma

utrdijo svoje znanje iz določenega področja, da razvijejo določene sposobnosti, da se

navajajo medsebojnega sodelovanja, da samostojno prihajajo do določenih spoznanj,

da se učijo iskati in uporabljati različne vire informacij, da so spodbujene njihove

ustvarjalne sposobnosti in zlasti tiste osebnostne lastnosti, ki so pomembne za njihovo

uspešno vključevanje v javno življenje in za sožitje med ljudmi nasploh.


23

1. etapa: POBUDA

Pobuda je za uspešnost projektnega vzgojnega dela ključnega pomena. Okrog

četrtega leta starosti (po Eriksonu) nastopi obdobje pobud. Ob lastnih pobudah, ki jih

otrok daje, je izredno zadovoljen. V tem obdobju opazimo tudi povečano zmožnost

načrtovanja, organizacije in doseganja ciljev. Otrok nenehno preizkuša svoje moči in

sposobnosti. Otroku pomagamo razvijati iniciativnost, saj mu le-ta pomaga, da se

spoprime z naslednjimi razvojnimi nalogami. Otrok potrebuje potrditev, da je njegova

pobuda sprejeta in da je njegov, še tako majhen prispevek vreden. Vzgojitelj otroku

pomaga, da usmeri pobude na sprejemljive aktivnosti. Otroka usmeri k cilju, kar ga

dodatno motivira in pripravlja na naloge v obdobju odraslosti.

Vzgojno delo naj bo odprto za pobude, ki jih dajejo otroci, starši, vzgojitelji in drugi.

Pobuda je lahko misel, predmet, pojav, dogodek. Pobuda dobi pedagoško vrednost

tedaj, ko se o njej začnejo otroci in vzgojitelji pogovarjati, dogovarjati, jo naravnati k

cilju. Pomembno je, da se vzgojitelj ne ustraši nobene pobude otrok, temveč o vsaki

pobudi razpravlja z otroki. Le tako bo dosegel sproščeno vzdušje in navdušenje, ki je

za projektno delo izjemnega pomena (Glogovec idr., 1994, str. 17, 18).

Torej je za uspešno izvajanje projekta pomembno vzdušje, v katerem projekt

poteka. Pri otrocih je potrebno doseči spontanost, kar jim omogočimo na način, da

pobude niso vsebinsko preozko zamišljene, ker bi s tem onemogočali otrokom, da sami

določneje postavijo problem, ki bi ga obdelali s projektnim delom (Novak s sodelavci,

1990, str. 69).

Tehnike za skupno oblikovanje pobude:

• zbiranje predmetov: otroci zbirajo knjige, sličice, izdelke, kamne, školjke ali

druge predmete, vezane na temo pobude;

• tekmovanje z dajanjem idej: vzgojitelj spodbuja otroke k razmišljanju in iskanju

novih predlogov in odgovorov na postavljen problem;

• simulirano sklicevanje: vzgojitelj pripoveduje o lastnih doživetjih, izkušnjah,

problemih; pripovedujejo lahko tudi otroci;

• nevihta idej: vzgojitelj zbira čim več asociacij, si jih zapisuje in kasneje z otroki

pregleda ter izbere najprimernejše (Glogovec idr., 1994, str. 18).

Glogovec, Lepičnik-Vodopivec in Vonta (1994) so v inovaciji Miška ugotovili, da

lahko z vidika pobudnika razvrstimo projekte na:


24

� Projekt vzgojitelja

Pobudnik zanj je vzgojitelj, ki v naprej predvidi določeno temo projekta. Izhodišča

načrtovanega projekta so razvojni profili otroka, razvojne naloge in pedagoške

kontinuitete v oddelku (zagotavljanje možnosti za vsa otrokova področja razvoja,

integracija vseh vzgojnih področij in upoštevanje načela sistematičnosti in postopnosti

pedagoškega procesa). S temi projekti vzgojitelj sledi rdeči vzgojni niti od vstopa otroka

v vrtec do njegovega odhoda v šolo.

Razvili so dva tipa projekta vzgojitelja:

a) Projekt vzgojitelja za delo z otroki od enega leta do treh let starosti. Gre za

projekt, ki ga v vseh etapah pripravi vzgojitelj sam ali s sodelovanjem staršev in

pedagoškega vodstva vrtca. Vzgojitelj pripravi specifične okoliščine, ki spodbujajo

razvoj otrok te starosti. Otroci vstopajo v projekt le v etapi izvedbe z različnimi nalogami

skladno s svojimi razvojnimi zmožnostmi.

b) Projekt vzgojitelja za delo z otroki od tretjega leta starosti naprej. Vzgojitelj

okvirno predvidi temo in cilje projekta v naprej, za dobo enega šolskega leta. Običajno

je to eden do največ pet krajših projektov, ki pomenijo znotraj enega šolskega leta

pedagoško rdečo nit, ki je obarvana s posebnostmi otrok v oddelku.

� Projekt na pobudo otrok

Izhodišče za ta projekt je iniciativnost otrok; kot razvojna značilnost in potreba

otroka, da je njegova iniciativa opažena in uresničena. Projekt na pobudo otrok

nastane takrat, ko so zanj v pretežni meri pobudniki otroci, vzgojitelj pa presodi, da je

pobuda smiselna in za otroke pomembna. To je najpogosteje, ko otroci želijo rešiti

kakšen problem in se ubadajo z zanje zanimivo informacijo ali pa so pobudo prinesli iz

družine. Ti projekti so lahko krajši ali tudi daljši. Običajno je pobuda otrok izražena

tako, da je vzgojitelj ne more prezreti. Pogosto tak projekt nastane na pobudo enega

samega otroka, ki pa jo v etapi pobude ob njeni predelavi tudi drugi otroci vzamejo za

svojo.

� Situacijski projekt

Pobudnik zanj je okoliščina, situacija, ki se je zgodila v vrtcu ali v okolju. Izhodišče

za ta projekt je v otrokovi potrebi po sprejetosti v okolju, v katerem živi, in po delni

konformiranosti z njim ter v spoznavanju okolja in možnosti, da na spreminjanje okolja

lahko z drobnimi, a pomembnimi stvarmi vpliva tudi on. Navedeni projekti se med seboj

lahko dopolnjujejo. Lahko se vodijo tudi sočasno, ko ob projektu vzgojitelja poteka tudi

projekt iz iniciative otrok ali situacijski projekt. To je izjemno zahteven proces,


25

predvsem za vzgojitelja, otrokom in staršem pa poveča dinamiko in bogastvo življenja v

vrtcu (Glogovec idr., 1994, str. 19-20).

2. etapa: RAZDELAVA ZAMISLI (skiciranje projekta)

Usvojeni pobudi sledi priprava osnutka zaradi uresničevanja projektnega dela. V

tem delu otroci in vzgojitelji pripravljajo skico projekta. Otrok razmišlja o tem, katere

informacije o določeni temi potrebuje, odkriva pot do informacij; razmišlja, kako bo

prišel do informacij, ugotavlja, kateri so njeni viri. O vsem tem se pogovarja z ostalimi

otroki in vzgojiteljem, s katerim skupno izdelajo skico oziroma načrt projekta (Glogovec,

Žagar, 1992, str. 41-42).

Otroci v tej etapi izrazijo svoje interese in pričakovanja oziroma hotenja in želje po

določenem udejstvovanju. Če so zelo različni, jih je potrebno uskladiti do take mere, da

bodo lahko vsi sodelovali. Skiciranje projekta je etapa, ki je v odnosu do drugih etap

projekta časovno kratka, vendar pomembna, saj predstavlja rdečo nit projekta. V tej

etapi se že nakazuje operativni cilj projekta (Glogovec idr., 1994, str. 20).

3. etapa: NAČRTOVANJE

Načrtovanje je etapa projekta, v kateri lahko dosežemo, da je za otroka življenje v

vrtcu privlačno, da prihaja v vrtec ne zato, ker mora, temveč zato, ker želi sam. V etapi

načrtovanja se opredelijo aktivnosti otrok. V tej etapi se otroci odločajo, kaj, kako in s

kom bodo delali v prihodnji, izvedbeni etapi projekta. V etapi načrtovanja otroci in

vzgojitelji ugotovijo, da projekta ne bodo mogli uresničiti brez pomoči in sodelovanja

staršev, starejših otrok in odraslih, ki živijo in delajo v njihovem okolju. Odločajo se, h

komu bodo šli, kdo bo prišel k njim in kakšne skupne naloge bodo imeli, ter predvidijo

čas trajanja projekta. Tako spoznavajo okolje, v katerem živijo (Glogovec, Žagar, 1992,

str. 42).

Za predšolskega otroka je pot od ideje do cilja zapletena in dolga, še posebej pri

zahtevnejših projektih. Zato vsako delno nalogo načrtujemo skupaj z otroki, s tem

dosežemo, da bodo imeli otroci pregled nad delom in bodo tako lažje uresničili skupni

cilj. Pomagamo jim z vizualno predstavitvijo projekta. Pripravimo plakat, katerega

osnova je struktura projekta po etapah. Plakat nam pomaga pri usmerjanju in

usklajevanju ter pri informiranju otrok, do kod smo prišli, kaj smo že opravili in katere

naloge so še pred nami. Plakat je zelo pomemben v sklepni etapi. Otroci, vzgojitelji in

starši naredijo refleksijo celotnega procesa, na osnovi katerega projekt vrednotijo.


26

Plakat ima tri funkcije; z njega je razviden načrt dela, opora pri spremljanju dela in

informator za vse, ki niso neposredni udeleženci (Glogovec idr., 1994, str. 21, 22).

4. etapa: IZVAJANJE

V tej fazi člani projektne skupine izvajajo svoj načrt, ki so ga pripravili v prejšnjih

fazah. Vsakdo se loti svoje naloge in skrbi, da svoje delo opravi čim bolje. Časovno

predstavlja ta etapa glavnino celotnega dela pri projektu. Ta etapa je lahko prekinjena z

eno ali več vmesnimi oziroma dopolnilnimi etapami. To sta usmerjevalna in

usklajevalna med etapa (Novak s sodelavci, 1990, str. 73).

Vsak otrok je polno samoaktiven, v dejavnost vlaga napor in se trudi, da nalogo

opravi. Na pomoč pokliče svoja »močna področja« in jih spoznava pri drugih otrocih,

kar prispeva k pozitivni samopodobi in pozitivnemu odnosu do drugih otrok. Različni

problemi, ki jih otrok razrešuje, terjajo tudi različne načine reševanja problemov.

Nekatere bo rešil z igro, nekatere s praktično aktivnostjo, s socialnimi interakcijami, z

raziskovalno dejavnostjo, z odkrivanjem, z eksperimentiranjem. Ob tem si razvija

konvergentno in divergentno mišljenje. Otroci imajo možnost, da razvijejo specifične

osebne lastnosti: jezikovne sposobnosti, branje že pred vstopom v šolo, široko

razgledanost, dojemanje bistva in odnosa vzrok-posledica, dobro in hitro opazovanje,

radovednost, urjenje spomina, samostojnost, smisel za humor. Tako s projektnim

delom omogočimo in podpremo razvoj vseh otrok, torej tudi nadarjenih otrok že v vrtcu.

Vsak otrok, tisti z bolj in tisti s slabše razvitimi sposobnostmi, si bo v etapi izvajanja

odmeril svojo mero vztrajnosti, našel bo tudi svoj način dela. Šel bo do tja, do koder

zmore, in to po poti, ki je zanj najboljša. Od odraslih in drugih otrok bo doživljal podporo

in spodbudo, da gre do konca zmogljivosti, kar je naporno, a ko je narejeno, prinaša

užitek uspeha. S tem si otrok pridobiva pomembno življenjsko izkušnjo in si oblikuje

vredno pravilo ravnanja v svojem življenju (Glogovec idr., 1994, str. 22, 23).

V izvajalni etapi lahko potekajo dejavnosti v različnih organizacijskih oblikah:

individualni, v parih, manjših in večjih skupinah. Po potrebi in zaradi narave

posameznih nalog se te potrebe in dejavnosti fleksibilno prepletajo med seboj in v tem

smislu tudi menjavajo. Dejavnosti znotraj posameznih skupin so lahko zelo različne.

Lahko so opazovalne, eksperimentalne, študijske, konstrukcijske, operativne in druge.

Pri tem se med seboj izmenjavajo umske in telesne dejavnosti (Novak s sodelavci,

1990, str. 73).


27

5. etapa: SKLEPNA ETAPA

V knjigah, ki sem jih pregledala (Novak s sodelavci, 1990; Glogovec in Žagar,

1992; Glogovec idr., 1993) so navedene tri možnosti za dokončanje projekta.

Povzete po Freyu so to:

• Zavesten konec projekta:

Gre za konkretizirano izvedbo kake zamisli, ki je bila že v samem začetku

zamišljena v obliki končnega izdelka in ko je ta izdelek dosežen, se projekt z njim

izteče. Takšen konec ali iztek projekta daje članom projekta določeno gotovost, ker so

z izdelkom dosegli postavljeni cilj.

• Vrnitev k začetni etapi projekta oziroma iniciativ:

Izvajalci projekta se na koncu vrnejo k iniciativi in primerjajo svoje dosežke v zadnji

etapi z začetno iniciativo. Pri tem analizirajo izvedbo posameznih etap, njihov potek,

vtise, izkušnje, probleme, ki so nastali med delom.

• Svobodni iztek projekta:

Gre za nadaljevanje aktivnosti projektne skupine, le da ta aktivnost ne teče več v

okviru projekta, temveč se nadaljuje ali pri rednem pouku ali v drugih oblikah aktivnosti

znotraj ali zunaj šolskih zidov.

V vseh tipih sklepne etape se otroci učijo vrednotiti svoje ustvarjalne dosežke in

včasih tudi izdelke, do katerih so prišli v izvedbeni etapi. Dosežki in izdelki so lahko

ustvarjalni z vidika napredka v razvoju posameznega otroka, z vidika napredka cele

skupine, z vidika novosti, neobičajnosti ali drugačnosti. Vzgojitelj otrokom prav v

sklepni etapi ponudi največ povratnih informacij o dosežku celotne skupine. Ovrednoti

tudi njihovo sodelovanje in s tem podkrepi napredek cele skupine (Glogovec, Žagar,

1992, str. 44).

6. VMESNI ETAPI

Obe vmesni etapi (usmerjanje in usklajevanje) sta dopolnilni in nujni iz več

vzrokov:

• otrok potrebuje okolje, v katerem je spodbujen in pohvaljen;

• otroku dopuščamo, da dela napake;


28

• otroku omogočimo ustvarjalni pristop, v katerem gre za iskanje različnih možnih

rešitev;

• čas, v katerem odrasli omogoča in otroka spodbuja k razmišljanju;

• postopki, s katerimi odrasli pomagajo otroku, da lahko samostojno razmišlja.

Ko je vse to delo opravljeno, je projekt zaključen (Glogovec idr., 1994, str. 23-24).

� Usmerjanje:

Pomen in smisel te med etape je v razdelavi problemov, ki nastopijo med izvedbo

projekta. Ta med etapa ima tudi vzgojni pomen. Usmerjevalna med etapa lahko poteka

verbalno ali neverbalno, lahko tudi kombinirano. V tej etapi se rešujejo tudi vsi konflikti,

ki so nastali med potekom projekta. Projektno delo ima toliko demokratičen pristop in

način dela, da mora imeti dovolj moči in sposobnosti sproti reševati konflikte med

izvajalci projekta (Novak s sodelavci, 1990, str. 75).

� Usklajevanje:

Ta med etapa ima povezovalno funkcijo. Smisel te med etape je torej, da ohrani

tekoče delovanje pri projektu. Med potekom projekta je smotrno od časa do časa

opraviti običajen pregled nad potekom dela v projektu, da bi se vsi člani projektne

skupine medsebojno informirali ob poteku dela. Ti pogledi so potrebni zaradi tega, da

člani skupine ne izgubijo stik s projektom (prav tam, str. 74).

Ta vmesna etapa je pogosta in se pojavlja v vseh etapah. Otroci potrebujejo

pregled nad tem, kako delo poteka. Veliko je medsebojnega informiranja, ki ga otroci

ne zmorejo sami opraviti in jim pri tem pomaga vzgojitelj. Pri tem dobijo vmesne

povratne informacije o poteku projekta (Glogovec, Žagar, 1992, str. 44, 45).


29

4 PRAKTIČNI DEL

Že med samim šolskim letom sem dobila pobudo za izvajanje glasbeno plesne

dramatizacije v skupini predšolskih otrok in v vrtcu vodim plesni krožek. Otroci tako

prve kot tudi druge starostne skupine poznajo pravljico »Pod medvedovim dežnikom«,

zato se mi je skupaj s sodelavko porodila zamisel, da bi z otroki na to pravljico »Pod

medvedovim dežnikom« pripravili glasbeno plesno dramatizacijo.

V praktičnem delu diplomske naloge opisujem izvedbo projekta z naslovom

Glasbeno plesna dramatizacija »Pod medvedovim dežnikom«. Zamisel za diplomsko

nalogo se mi je je porodila pri predmetu otrok in glasba v povezavi s predmetom plesne

dejavnosti. Tu sem bila konkretno seznanjena z glasbeno plesno dramatizacijo.

Odločila sem se, da kot izziv izvedem glasbeno plesno dramatizacijo z naslovom »Pod

medvedovim dežnikom« in sicer s skupino predšolskih otrok.

Glasbeno plesno dramatizacijo »Pod medvedovim dežnikom« sem si zastavila kot

projektno delo, v katerega bi bila vključena vsa vzgojna področja. Preko projektnega

dela so imeli otroci možnost ustvarjanja, raziskovanja, razmišljanja, pomnjenja in

izražanja. S tem sem želela, da bi vsak otrok dobil čim več spodbud za doživljanje in

razvijanje lastnega ustvarjalnega izražanja. Pri plesu in glasbi sem spodbujala

predvsem individualno izražanje otrok in skupinsko ustvarjanje. Posameznik je imel

možnost samopotrjevanja kot član skupine, ki deluje v medsebojni odvisnosti.

Otrok se srečuje z glasbo že v najzgodnejšem obdobju, na katero se odziva z

gibanjem, s plesom. Ples in glasba ga veselita in mu dajeta občutek zadovoljstva, pri

tem pa se sprošča.

Za projektno delo sem se odločila ker nam:

• omogoča povezovanje različnih vsebin (interdisciplinarnost),

• spodbuja sodelovanje in sinergično delo med otroki in vzgojitelji ter drugimi

udeleženci v projektu,

• razvija pozitivno osebno, socialno in storilnostno samopodobo; socializacija,

• nudi možnosti za oblikovanje sproščenega in prijaznega ozračja.

Pri otrocih sem želela vzbuditi:

• razvijanje domišljije otrok,


30

• izražanje vsebine zgodbe s pomočjo plesa in gibanja,

• razvijanje koordinacije oziroma skladnost gibanja,

• interes in veselje do glasbeno-plesnega ustvarjanja,

• osvajanje osnovnih gibalnih konceptov: zavedanje prostora (kje se telo giblje),

načina (kako se telo giblje), spoznavanje različnih položajev in odnosov med

deli lastnega telesa, med predmeti in ljudmi,

• otrokom preko projektnega dela približati glasbeno plesno dramatizacijo.

Pri projektni nalogi glasbeno plesna dramatizacija »Pod medvedovim dežnikom«

sem si zastavila tri cilje in sicer:

Cilj 1: Projektno načrtovati vzgojno-izobraževalno delo z otroki.

Cilj 2: Skupaj z otroki ustvariti glasbeno-plesno dramatizacijo pravljice.

Cilj 3: Izvesti in evalvirati glasbeno-plesno dramatizacijo, reflektirati lastno pedagoško

izkušnjo.

Opazovala sem:

• orientacijo otrok v prostoru,

• glasbeno plesno ustvarjalnost otrok,

• odziv otrok na glasbo in

• igranje na male ritmične instrumente.

Raziskovalna vprašanja pri projektni nalogi glasbeno plesna dramatizacija »Pod

medvedovim dežnikom« so bila sledeča:

Vprašanje 1: Kakšno je zanimanje otrok za sodelovanje v projektu?

Vprašanje 2: Kaj je značilno za otrokovo glasbeno-plesno improvizacijo?

Vprašanje 3: Katera glasbila izbirajo otroci za oblikovanje zvočnih slik v pravljici?

Vprašanje 4: Kaj je značilno za vlogo odraslega pri usmerjanju in spremljanju

otrokovega ustvarjalnega dela?

Glasbeno plesno dramatizacijo »Pod medvedjim dežnikom« sem izvajala v

skupini otrok, starih od 4 do 6 let. V skupini je 14 otrok, od tega 11 deklic in trije dečki,

vsi sodelujejo v plesnem krožku.

Pri glasbeno plesni dramatizaciji sem uporabljala metodi:

• metoda od vodenja k improvizaciji,

• metoda improvizacije k vodenju.


31

Pri zbiranju podatkov sem uporabila tehniko opazovanja, spodbujanja in

sodelovanja z otroki. V veliko pomoč mi je bila vzgojiteljica, ki mi je pomagala pri

dokumentiranju s fotoaparatom. Ob koncu dneva sem našo dejavnost zapisala v obliki

dnevniških zapiskov.

4.1 Načrtovanje projektnega dela

Projekt: Glasbeno plesna dramatizacija »Pod medvedovim dežnikom«

Datum: 7. april 2014 - 21. april 2014

Izstopajoče področje dejavnosti: umetnost

Integrirana področja: jezik, družba

Cilji projekta

� Globalni cilji:

• doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti.

� Operativni cilji:

• umetnost bi povezala z jezikom in družbo.

UMETNOST:

likovna:

• otrok se seznani z različnimi likovnimi področji (risanje, slikanje,

oblikovanje prostora),

glasba:

• otrok posluša posnetke izbranih glasbenih del in jih doživlja,

• otrok si razvija namerno slušno pozornost, glasbeni estetski okus,

• otrok prepoznava motive glasbenih del in jih gibalno uprizarja; reševanje

glasbenih ugank,

• otrok igra na mala ritmična glasbila.

ples:

• otrok se z gibanjem in plesom izraža, komunicira in ustvarja,

• otrok uri, občuti dele in celoto telesa v različnih načinih gibanja in

mirovanja,

• otrok sestavlja plesne točke za izvedbo plesne dramatizacije,

• otrok osvaja osnove gibalnih konceptov (zavedanje prostora – kje se

telo giblje).


32

JEZIK:

• otrok doživlja in spoznava verbalno komunikacijo kot vir ugodja, zabave

in reševanja problemov,

• otrok spoznava besedo, knjigo kot vir informacij.

DRUŽBA:

• otroke navajamo na usklajevanje v skupini,

• pri otroku razvijamo medsebojno sodelovanje, prevzemanje

odgovornosti, dogovarjanje in podrejanje skupno dogovorjenim ciljem.

NAMEN:

S projektno nalogo sem želela pri otrocih vzbuditi:

• interes in veselje do glasbeno plesnega ustvarjanja,

• razvijanje domišljije otrok,

• izražanje vsebine zgodbe s pomočjo glasbe in plesa,

• razvijanje koordinacije oziroma skladnost gibanja,

• otrokom preko projektnega dela približati glasbeno plesno dramatizacijo.

4.2 Potek projekta

4.2.1 Spremljanje z malimi ritmi čnimi instrumenti

Za začetek in kot uvod smo z otroki spoznavali posamezne predmete oz. glasbila,

poslušali smo njihov zvok in zaigrali kakšno pesmico. Dala sem jim navodilo, da dobro

poslušajo glasbo in ugotovijo, katere instrumente slišijo. Nato je sledil pogovor o glasbi

in o glasbilih. Otroci so otipavali glasbilo, poslušali zvok in poskušali z njim zaigrati in

spremljati na ritmična glasbila pesem.

Postavljala sem jim različna vprašanja in si zapisovala njihove odgovore.

Vprašanja so si sledila: »Kdo rad igra na glasbila? Ob kakšni glasbi radi plešete? So

vam všeč zvoki glasbil? Potem sem jih povabila, da jim preberem pravljico »Pod

medvedovim dežnikom«. V nadaljevanju sem jim posamezne prizore zaigrala na

glasbila. Potem je sledil pogovor o prebrani pravljici in njihovi pogovori na zastavljena

vprašanja: »Kakšno je bilo igranje na ritmična glasbila? O čem govori pravljica? Kako

so bili zaigrani posamezni deli pravljice?« Otroci so sodelovali pri pogovoru. Ugotavljali

so razlike med igranjem na boben, strgalo, palčke, kastanjete, orehove lupinice in

ropotuljica (imaracas).


33

V nadaljevanju sem otrokom pokazala, kako lahko ustvarjamo melodijo z igranjem

na ritmična glasbila. Otroke sem povabila, da z ritmičnimi glasbili spremljamo pravljico,

tako da ob pripovedovanju do prihoda lisice in medveda igramo na boben in

kastanjete. Ob nadaljevanju pravljice do prihoda srne dodamo ritmično glasbilo

strgalo. Za prihod zajčka dodamo glasbilo palčke, za prihod miške ropotuljico in za

prihod veverice uporabimo orehove lupinice. Otroci so se vključili s svojim igranjem na

ritmična glasbila.

Pravljico sem pripovedovala po prizorih, pri tem pa so otroci posamezne prizore

spremljali z ritmičnimi glasbili. Šele ko so osvojili prvi prizor pravljice z uporabo

ritmičnih glasbil smo šli na drugi prizor in nato še na tretji … Otroci so sodelovali pri

pogovoru in se vključevali pri uporabi ritmičnih glasbil. Otroke sem pri tem vodila in

usmerjala. Pri uporabi sem bila pozorna, da sem otrokom predstavila, kako se pravilno

uporablja posamezno glasbilo. Po pogovoru z otroki sem jim še enkrat pokazala

kastanjete in jim razložila, kako se igra, kako izvabljaš ritem in melodijo. Otrokom sem

nato predstavila naslednje glasbilo - palčke. Z otroki smo si jih ponovno ogledali.

Vprašala sem jih:« Na kaj vas spominjajo palčke?« Otrokom sem nato ponovno

pokazala ropotuljico in orehove lupine, kako se jih drži v roki ter, kako jih uporabljamo.

Pokazala sem jim še boben in zaigrala na njega. Otrokom sem nato predstavila zadnje

glasbilo, to je strgalo, ki smo ga uporabljali pri spremljavi prihoda živali lisice. Otrokom

sem nato prisluhnila, kaj mi bodo povedali ob svojem doživljanju pri uporabi ritmičnih

glasbil.

Ko so vsi otroci usvojili pravljico s spremljanjem na ritmična glasbila, je sledil

pogovor. Otroke sem povprašala »Kako se imenuje glasbilo, ki ga držim v roki in za

katero žival ga bomo uporabili?« in šele, ko so dojeli, katero glasbilo se nanaša na

katero žival, smo nadaljevali z zgodbo.

Nato sem še enkrat povedala pravljico v celoti in jo spremljala z ritmičnimi glasbili.

Po končanem pripovedovanju sem se z otroki pogovorila na kakšen način sem

spremljala pravljico - »Kako sem igrala?«. Otroci so sodelovali pri pogovoru.

Ko so otroci osvojili vsak prizor posebej, smo zaigrali pravljico v celoti. Da je

otrok lažje razumel, kdaj je na vrsti za igranje na ritmična glasbila, sem pokazala sliko

paličic, bobna, kastanjet, ropotuljico, strgalo in orehove lupine.


34

1. Prihod lisice in medveda - eni otroci igrajo na boben in drugi na strgalo

2. Prihod srne - otrok igra na kastanjete

3. Prihod zajca - otrok igra na palčke

4. Prihod miške – otrok igra na ropotuljico

5. Prihod veverice – otrok igra na orehove lupinice

4.2.2 Plesno izražanje

Tudi drugo srečanje smo začeli z uvodom. Za začetek našega srečanja sem jih

vprašala, če se spomnijo, kaj vse smo delali do takrat. Obnovili smo prejšnje srečanje

in se pogovorili o tistem, kar nam je bilo najbolj všeč. Potem smo nadaljevali z

dejavnostjo. Najprej sem jih motivirala s pravljico, ki smo jo prebrali prejšnje dni. Skupaj

smo jo obnovili. Otrokom sem postavila naslednja vprašanja: »Kdo pozna medveda?

Kako se giblje? Kakšna je lisica? Kako se giblje? Je že kdo videl srno in njeno gibanje?

Kaj mislijo, kako se giblje zajček? Kako se premika miš in kako se giblje veverica?«

Otroci so pozorno poslušali, odgovarjali na postavljena vprašanja in se plesno-gibalno

izražali.

Otrokom pokažem, kako z gibalnim izražanjem ustvarjamo gibanje živali. Otroke

sem nato povabila, da smo z gibalnim izražanjem spremljali pravljico, tako da smo ob

pripovedovanju do prihoda lisice in medveda gibalno uprizorili njihovo gibanje. Ob

nadaljevanju pravljice do prihoda srne smo dodali gibanje srne. Za prihod zajčka, nato

miške in na koncu veverice smo se prav tako gibalno izrazili. Otroci so se vključili s

svojim gibalnim izražanjem.

Pravljico sem pripovedovala po prizorih in jo spremljala z gibalnim izražanjem. Ko

so osvojili prvi prizor pravljice z gibalnim izražanjem, smo začeli z drugim prizorom.

Otroke sem vodila in usmerjala pri gibalnem izražanju, pri čemer so otroci sami izvajali

gibe in se na ta način poskušali približati gibanju posamezne živali. Pred tem sem

otrokom pokazala, kako se giblje vsaka žival v pravljici, nato pa sem bila pozorna na

njihovo odzivanje.

Po pogovoru z otroki sem še enkrat povedala pravljico v celoti in jo spremljala z

gibalnim izražanjem živali. Po pripovedovani pravljici sem se z njimi pogovorila, na

kakšen način sem spremljala gibanje živali. Otroci so pozorno poslušali pravljico in mi

pokazali ritmične gibe oz. se gibalno izražali. Otrokom sem nato prisluhnila, kaj so mi

povedali ob svojem doživljanju pri gibalnem izražanju. Ko smo osvojili vsak prizor

posebej, smo zaigrali pravljico v celoti.


35

1. Prihod lisice in medveda - gibalno izražanje medveda in lisice

2. Prihod srne – otrok gibalno izraža gibanje srne

3. Prihod zajca - otrok gibalno izraža gibanje zajca

4. Prihod miške – otrok gibalno izraža gibanje miške

5. Prihod veverice – otrok gibalno izraža gibanje veverice

Otrokom sem dala možnost, da so se ob glasbi lahko večkrat gibalno izražali.

4.3 Izvedba projekta

� 07.04.2014 – 11.04.2014

V navedenem terminu sem z zgoraj navedeno skupino otrok, v starosti od 4 do 6

let, v vrtcu Murska Sobota, izvedla praktični del diplomske naloge, pri tem pa so bili

navedeni otroci pri izvedbi projekta glavni akterji. Navedeno skupino poznam saj so

udeleženci interesne dejavnosti – plesni krožek, ki ga v navedenem vrtcu tudi vodim.

Z navedeno skupino otrok sem v preteklosti že izvajala različne igre kot so: stol na

moji desni je prazen; spoznavanje z žogo; rajalne igre, ki jih poznajo in so jih predlagali

otroci. Preko teh iger so se med otroki stkale različne vezi. Največkrat je bilo to

razvidno iz očesnih stikov, mimike obraza in nestrpnega pričakovanja. Pred izvedbo

praktičnega dela moje diplomske naloge sem otrokom razložila kaj bomo v naslednjih

dveh tednih počeli, zaradi česar je bila motivacija toliko močnejša. Otroci so pozabili na

prisotnost drugega otroka, še tesnejša povezanost pa se je začutila pri igri, ki sem jim

jo predstavila, saj so v nadaljevanju morali slediti mojim navodilom oziroma se

poistovetiti vsak s svojim likom.

Pred izvedbo naloge sem le tem predstavila like, ki jih bodo predstavljali na način,

da sem jim prebrala pravljico z naslovom »Pod medvedovim dežnikom«.


36

Slika 1: Predstavitev pravljice z naslovom »Pod med vedovim dežnikom«

V nadaljevanju izvajanja dejavnosti sem v izvedbo naloge vključila glasbo, ki

pogojuje dogajanje v glasbeno plesni dramatizaciji z naslovom »Pod medvedovim

dežnikom«. Ob poslušanju sem opazovala otroke in spremljala njihove pripombe.

Slika 2: Glasbeno spremljanje glasbeno-plesne drama tizacije »Pod medvedovim

dežnikom«

Pri ponovnem poslušanju sem vključila likovno dejavnost – v tehniki risanja z

ogljem. Zanimale so me razsežnosti doživljanja glasbe, zato sem otrokom ponudila

različne formate papirja. Otroci so glasbo poslušali, jo doživljali in v skladu s tem

prenesli svoja občutja na list papirja. To se je odražalo v različnih ploskovnih in linijskih

upodobitvah, katerih jakost je bila odvisna od doživljanja glasbe. Moji cilji so bili

doseženi, pričakovanja otrok pa presežena, saj so želeli svoje izdelke tudi razstaviti in

pokazati vsem, ki so ta čas prihajali v vrtec.


37

Slika 3: Risanje z ogljem ob doživljanju glasbe

Kasneje, med izvedbo naloge, sem otrokom še večkrat prebrala pravljico, pri tem

pa sem za lažje razumevanje nadaljevanja izvajanja naloge vključila najprej

spremljevalno glasbo, ki sem jo kasneje uporabila za podlago izvajanja naše zgodbe,

na koncu pa sem vključila v izvedbo naloge še male ritmične instrumente.

Slika 4: Igranje na male ritmi čne instrumente

Glasba nas je vodila v gibanje - ples, kjer se je odražalo in čutilo doživljanje glasbe

prejšnjega dne. Tokratna izraznost v gibanju oziroma plesu je otroke motivirala do

stopnje, ko so začrtane cilje dosegli oziroma presegli samega sebe. Z dodajanjem

malih ritmičnih glasbil in spreminjanjem glasbe v prehajanju od tihega k glasnemu in od

počasnega k hitrejšemu se je otroška ustvarjalnost večala, gibi so postajali izrazitejši in

sami po sebi so otroci prilagajali svojo gibalno ustvarjalnost – ples k izraznosti glasbe.

Moje neopazno vključevanje v dogajanje je pripomoglo k stopnjevanju pozornosti in


38

usmerjenosti, ki je s tem dosegla tudi svoje poslanstvo – uživanje v umetnosti in

ustvarjalnosti.

Slika 5: Igranje na male ritmi čne instrumente

Ob branju vsebine knjige »Pod medvedovim dežnikom« so otroci narekovali hitrost

podajanja dogajanja, hkrati sem zaznala, da vsebino razumejo in si motive po svoje

predstavljajo, kar je bilo razvidno iz njihovih oglašanj kot so: »Jej, joj, ah, eh, škoda …«

in na koncu vzdihljaji sreče »Bravo, juhu«.

Moje opazovanje ob tem je bila potrditev, da sem na pravi poti, da sem izbrala

vsebino, dogajanja in like, ki jih bom skozi nalogo tudi uspešno uresničila.

Začetki mojega dela so sloneli na spontani otroški improvizaciji gibanja oziroma

plesa ob glasbi. Moji izsledki pri tem so:

� otrok se težko vživlja v določeno glasbo,

� otrok posnema gibanje, ki ga je predlagal in uprizoril eden izmed otrok,

� otrok oponaša gibanje živali,

� otrok z veseljem igra na mala ritmična glasbila,

� otrok neopredeljenim vlogam ne zmore slediti oziroma se ne more ustrezno

izraziti.

Z izborom in določitvijo vlog je bil očiten napredek. Otroci so bolj sledili vsebini,

dogajanjem pri tem pa skušali zaznati in upoštevati izraznost glasbe, čeprav smo s tem

imeli tudi nekaj težav. To me ni zmotilo, kajti stvari so se zapletale v skladu z mojimi

predvidevanji. Zato sem bila z dosedanjim delom zadovoljna in hkrati sem prišla do


39

spoznanja, da je včasih potreben malo večji trud za dosego cilja. Ta trud je nato

poplačan z zadovoljstvom, s čimer sem dobila nov zagon za nove izzive pri nadaljnji

nadgradnji glasbeno plesne dramatizacije.

Prvi teden je bil namenjen spoznavanju zgodbe in likov ter pripravi posameznega

otroka na poistovetenje z likom, za katerega se je odločil, da bo le tega lažje izrazil, ali

plesno ali instrumentalno. Prav tako je bil prvi teden namenjen spoznavanju

spremljevalne glasbe in spoznavanju instrumentov, ki so bili vključeni v zgodbo.

� 14.04.2014 – 21.04.2014

S kostumi ni bilo posebnih težav. Ker otroci samostojno ne zmorejo izdelovati

kostume, sem se izdelave le teh lotila sama, pomagala pa mi je druga pomočnica, ki

zna šivati. Pred izdelavo, šivanjem, le teh sem skupaj z otroci izbrala ustrezno blago,

katerega smo nato vsi skupaj pobarvali v barve posamezne živali, barve so določili

otroci.

Pri nadaljnji nadgradnji glasbeno plesne dramatizacije mi je bila v veliko pomoč

hkratna prisotnost in opazovanje otrok. Njihova izraznost v gibanju je narekovala vloge.

Pri delitvi vlog sem predvidevala, da se otroci sami ne bodo odločili za posnemanje

tolikšnega števila različnih živali. Mislila sem, da bodo izbrali nekaj živali in le te

poskušali uprizoriti oziroma posnemati, druge živali pa, da ne bo nihče izbral, zaradi

česar sem se nato skupaj z otroci odločila za določitev vlog posameznim otrokom,

vloge pa sem določala z njihovim soglasjem. Otroci so izbirali gibanja živali, ki so bila v

skladu z njihovimi željami in naravnimi danostmi. V veliki meri je izbiro vlog narekovalo

tudi druženje v igralnih skupinah, kar se je odražalo v moji glasbeno plesni

dramatizaciji v vlogah medveda, lisice, srne, zajca, veverice in miši.

Po delitvi vlog otrokom sem se lotila plesnih vaj, v katere sem vpletla like

medveda, lisice, srne zajca, veverice in miši. Otroci so vsebini pozorno sledili, opazila

sem, da jim moja prisotnost narekuje izrazitejše in bolj spontane gibe.

Vaje za posamezne prizore sem uvedla postopoma. Z večkratnim ponavljanjem

celotnega prizora so se otroci vživeli v glasbo, kar je po veliko vaje pripomoglo k

izpeljavi celotne zgodbe.

Ob posameznih prizorih sem nadaljevala s sklopom prizorov, ki so si neprekinjeno

sledili. Pri tem sem zaznala, da je otrokom vsebina znana, da ji sledijo, spremljajoča


40

glasba in igranje na mala ritmična glasbila ter ples pa so vsebini dodali še svoj čar.

Plesni gibi so postali izrazitejši, skladnejši in otroci sproščeni, kar je bil moj zadani cilj.

Nadaljnjega dela sem se lotila po načelu od znanega k manj znanemu. To pa zato,

ker je celotna vsebina zgodbe bila znana, glasba se je nadaljevala, otroci pa so poznali

že vse prizore, kako si sledijo.

Pri šestem prizoru sem opazila, da otroci lažje izražajo občutek sreče in veselja.

Vanj so vpletli tudi mimiko obraza – smeh ter ples, pri katerem so se držali za roke in

pri tem poskakovali. Velik doprinos k temu gibanju je po mojem prepričanju pripomoglo

sproščeno gibanje - ples vseh živali glede na izbrano vlogo glasbeno plesne

dramatizacije.

Po začetnem spoznavanju smo se ob naši uprizoritvi zgodbe lotili utrjevanja

celotne glasbeno plesne dramatizacije. Pri tem smo vključevali glasbo, ritmična

glasbila, sceno, kostume. V skupini je sodeloval tudi fantek s posebnimi potrebami - z

jezikovno govorno motnjo in obliko avtizma. Igral je na boben.

Skozi izvajanje sem sledila ciljem, ki so bili ves čas prisotni kot vodilna nit in so se

dograjevali v posameznih stopnjah vse do izvedbe celotne glasbeno plesne

dramatizacije. Moja vsakodnevna analiza je bila kot vodilo za nadaljnjo nadgradnjo,

sprotni dogovori pa so omogočali nemoten in celovit potek dela.

Slika 6: Nastop glasbeno-plesne dramatizacije »Pod medvedovim dežnikom«


41

Slika 7: Igranje otrok na male ritmi čne instrumente

Slika 8: Prihod lisice

Slika 9: Prihod zajca pod medvedov dežnik


42

.

Slika 10: Prihod miške pod medvedov dežnik

Slika 11: Veselje živali

Slika 12: Veselje živali


43

Slika 13: Nastop glasbeno-plesne dramatizacije »Pod medvedovim dežnikom«


44

5 RAZPRAVA IN EVALVACIJA

Cilje, ki sem si jih zastavila v diplomski nalogi prek projekta, sem v celoti dosegla.

V glasbeno plesnem projektu, ki je potekal dva tedna, je sodelovalo 14 otrok. Otroci so

bili ustvarjalni, aktivni in so sodelovali v vseh stopnjah projekta, pri izvedbi in evalvaciji.

Skozi glasbo in ples so odkrivali svoje sposobnosti svojega telesa, značilnosti različnih

gibanj.

Moja naloga je imela namen spodbujati otroka k sodelovanju in k ustvarjanju na

glasbenem-plesnem področju. Upoštevala sem otrokovo razvojno stopnjo, interes,

značilnosti in posameznikova t.i. močna področja. H glasbeno plesnemu izražanju v

povezavi z drugimi področji, na primer likovnim, jezikovnim sem jim ponudila različne

spodbude, ki so jih motivirale. Otroci so skozi glasbo in ples izražali svoje občutke,

čustva, veselje. Otroci so si sami izbrali, ali bodo sodelovali na glasbenem ali na

plesnem področju.

� Orientacija otrok v prostoru

Prostor otrok med izvajanjem glasbeno plesne dejavnosti ni omejeval, gibanje so

izvajali po celem prizorišču ne glede na postavitev scene in določitev vlog. Nekateri

mlajši otroci so se zadrževali bolj v bližini starejših otrok, glede na prijateljske in

sorodstvene vezi.

Starejši otroci so bili bolj pozorni na omejitve v prostoru. Pri samem plesu so upoštevali

postavitev scene in rekvizitov, gibanje pa so zaznamovale predvsem posamezne vloge

živali. Osredotočeni so bili na gibanje določenih vlog po prostoru glede na individualno,

skupno in skupinsko obliko gibanja.

� Glasbeno plesna ustvarjalnost

Mlajši otroci v skupini so lastno plesno ustvarjali – izvajali proste gibe, ne glede na

značaj in tempo glasbe. Pojavljalo se je ponavljanje posameznih gibov in posnemanje

gibalnega odziva starejših otrok. Razlike v gibanju so bile opazne, kajti starejši so k

plesu doprinesli več plesne in gibalne ustvarjalnosti ter individualne zamisli gibanja

živali. Plesno ustvarjalnost so izražali tudi s pomočjo mimike obraza, tako so

nakazovali različna razpoloženja in čustvena stanja tekom dogajanja zgodbe.


45

� Otrokova odzivnost na glasbo

Pri proučevanju odzivnosti otrok na glasbo sem otrokom razdelila šest različnih

glasbil – mali ritmični instrumenti, ki so ponazarjali vsak svoj lik oziroma žival. V ozadju

sem imela vključeno instrumentalno glasbo, otroci pa so nato glede na dogajanje v

zgodbi morali ponazarjati posamezen lik z igranjem na določeno glasbilo. Odzivnost na

glasbo je bila pri mlajših in starejših otrocih različna, prav tako pa se je tudi med isto

starimi otroki pojavljalo različno doživljanje in odzivanje na glasbo. Starejših otrok, ki so

glasbo bolj ponotranjili in podoživljali, neusklajeno igranje mlajših otrok ni motilo.

Nekateri so hoteli biti vodilni, zato so tudi mlajše otroke preusmerjali k enaki igralni

aktivnosti, kot so jo izvajali sami. Na začetku so močni zvoki gibanje nekaterih otrok

preusmerili ne glede na znano vsebino dogajanja. Ob nekajkratnem ponavljanju vaj so

začetne težave zbledele, saj je otrokom glasba narekovala gibanje hitro, počasno, tiho

in glasno. To je bilo začutiti iz skladnosti v gibalnem ustvarjanju otrok. Pri igranju na

mala ritmična glasbila so se tako starejši kot mlajši otroci vživeli v igranje na glasbila.

� Glasbeno plesna enota

• Prihod medveda in lisice

Otroka, ki sta imela vlogo medveda in lisice sta ob poslušanju izbranega

glasbenega dela glasbo presenetljivo dobro sprejela, jo ponotranjila in doživela. Ob

večkratnem ponavljanju posnetka sta glasbo sprejela kot za svojo in vedno znova

razvijala namerno slušno pozornost. Z gibanjem ob glasbi sta izražala svoje

individualne občutke ter ustvarjala svoje lastne gibe medveda in lisice. Z gibalnim

komuniciranjem - plesnim ustvarjanjem - sta sestavljala svojo plesno točko. Otroka, ki

sta igrala na boben (za medveda) in na strgalo (za lisico), sta se vživela in pozorno

spremljala plesno točko medveda in lisice, pri tem pa sta pozorno poslušala

spremljevalno instrumentalno glasbo, ki sem jo vključila v zgodbo. Pri tem bi rada

poudarila, da je otrok, ki je igral bobne in s tem ponazarjal medveda, otrok s posebnimi

potrebami. Pri tej igri pa se je poistovetil z likom in svoj del odlično opravil.

• Prihod srne

Prihod otroka v vlogi srne je ob glasbi spremljal otrok, ki je igral na kastanjete. Ob

poslušanje glasbe so jo otroci različno čustveno doživljali in ponotranjili. Ob tem so

nastajale razlike intenzivnosti gibanja glede na posamezne vloge in število otrok v

skupini živali. Nekateri so hitreje razvili namerno slušno pozornost in si s tem hitreje in

lažje zapomnili, kdaj in kako morajo uprizoriti svojo vlogo. Tako recimo medvedu vrstni

red ni predstavljal nobenih težav, te pa so se pojavljale pri vlogi lisice. Za lažjo

instrumentalno izvedbo in odpravo te težave smo prizor večkrat uprizorili. S tem smo


46

odpravljali tudi težave, ki so se pojavljale na začetku učenja posameznih gibov, kot so:

ravnotežje ob nagibu telesa nazaj, tekanje po prostoru, usklajevanje rok in nog.

• Prihod zajca

Glasbo prejšnjega prizora so otroci zelo dobro doživeli. Instrumentalni del lik zajca

sta izrazila dva otroka in sicer deklica in fantek, ki sta za upodobitev lika igrala na

palčke. Plesno je lik zajca uprizorila deklica, ki se je zelo vživela v vlogo zajca in le tega

glede na zgodbo lepo predstavila.

• Prihod veverice

Podoživljanje in ponotranjenje glasbe otrokom ni več predstavljalo večjih težav, saj

so točno vedeli, kateri liki si glede na njihovo poznavanje zgodbe sledijo. Pri

posnemanju plesnih gibov veverice ni bilo zaznati posebnih težav. Lik veverice sta

instrumentalno uprizorila dva otoka, ki sta za ponazoritev lika igrala na orehove

lupinice.

• Prihod miši

Glasba se je v tem prizoru nadaljevala, vendar je bila izvedena z drugim

instrumentom in sicer ropotuljico. Čeprav je bila spremljevalna instrumentalna glasba v

ozadju podobna, je deklica, ki je igrala na dve ropotuljici, vedela, kdaj mora zaigrati.

Miško je plesno odigrala najmlajša deklica v skupini, ki se je v uprizoritev lika zelo

vživela in to pokazala tako plesno kot tudi z mimiko obraza.

• Veselje živali

Ker je to zadnji prizor glasbeno plesne dramatizacije in temelji na veselju, otrokom

ni povzročal nobenih večjih težav. V tem prizoru so bili vključeni vsi otroci, tisti, ki so

igrali in tisti, ki so plesali. Že ob poslušanju same glasbe so izražali občutja veselja in

radosti, kar so pokazali predvsem z mimiko obraza in s plesnimi gibi, uživali pa so tudi

tisti, ki so igrali na glasbila.


47

6 SKLEPNE UGOTOVITVE

Zamisel za diplomsko nalogo glasbeno plesna dramatizacija z naslovom »Pod

medvedovim dežnikom« se mi je porodila pri predmetu Otrok in glasba, kjer sem bila

podrobneje seznanjena z glasbeno plesno dramatizacijo. Zanimalo me je predvsem,

kako bi projekt plesne dramatizacije izvedli v skupini predšolskih otrok.

Glasbeno plesno dramatizacijo z naslovom »Pod medvedovim dežnikom« sem

izvedla kot projekt s poudarkom na umetnosti – glasba in ples, v katerega sem

vključevala še vsa ostala vzgojna področja. Prizadevala sem si za vsestransko

aktivnost otrok. Pomembno se mi je zdelo, da so otroci sodelovali pri načrtovanju in

izvajanju projekta ter da so izražali svoje želje, zamisli in čustva.

Projektno delo sem izvedla v vrtcu Murska Sobota in sicer v skupini otrok, starih od

4 do 6 let. V skupini je sodeloval tudi fant s posebnimi potrebami - z jezikovno govorno

motnjo in vrsto avtizma. Projekt je potekal dva tedna in sicer od 7. aprila 2014 do 21.

aprila 2014. Izbrala sem zgodbo, glasbo, mala ritmična glasbila, plesne motive in način

motiviranja otrok. Glede na starost otrok me je zanimala orientacija v prostoru,

glasbeno plesna ustvarjalnost in odzivnost na glasbo predšolskih otrok. Za izvedbo

celotnega projekta sem uporabila metodo od improvizacije k vodenju ter od vodenja k

improvizaciji. Podatke sem zbirala s pomočjo opazovanja in dvotedenskega

prisostvovanja v skupini predšolskih otrok, kjer sem skupaj z njimi izvajala glasbeno

plesno dramatizacijo. Kot merski instrument sem uporabila podatke, ki sem jih zbirala

in beležila sproti z obiski v skupini.

Glasbo in male ritmične instrumente so otroci zelo dobro sprejeli. Glasba jih je

čustveno prevzela in bila hkrati močna motivacija za ples. Močni zvoki so gibanje

preusmerili ne glede na znano vsebino dogajanja. Začetne težave so po nekajkratnih

vajah zbledele. Otrokom je glasba narekovala različno gibanje: hitro, počasno, tiho in

glasno, kar je bilo začutiti iz skladnosti v gibalnem ustvarjanju otrok. Ritem glasbe jih je

spodbudil k ritmično usklajenemu gibanju, kar je bilo razvidno pri zaznavanju pavze.

Otroci so sčasoma začeli upoštevati tempo glasbe in njeno sporočilnost.

Glasbeno plesna ustvarjalnost je izhajala iz zgodbe Pod medvedovim dežnikom.

Zgodbo so otroci dobro spoznali ter jo sprejeli za svojo. Razdelili smo jo na enote in jo

povezali z izbranimi glasbenimi deli. Pri izvedbi sem največkrat uporabljala metodo od


48

improvizacije k vodenju, čeprav se je pri mlajših otrocih večja ustvarjalnost pokazala ob

uporabi metode od vodenja k improvizaciji.

Posamezne vloge glasbeno plesne dramatizacije so si otroci izbrali sami glede na

lastne interese in želje. Zaradi omejenega časa trajanja projekta so te vloge bile

določene za stalne. Zaradi lažjega osvajanja plesa in boljše orientacije v prostoru smo

tako določili vlogo in prostor, kje se posamezni lik giblje.

Glasbeno plesno dramatizacijo so otroci izvedli brez težav, kot neprekinjeno

celoto, ob posnetku izbranih glasbenih del. Projekt je tako potekal v prijetnem vzdušju.

Otroci so bili vztrajni in zainteresirani za delo, saj so k temu pripomogle pestre

dejavnosti in zanimive vsebine. Z utrjevanjem in usvajanjem plesnih motivov ter z

igranjem na male ritmične instrumente se je otrokom krepila samopodoba.

Ob analiziranju zastavljenih ciljev sem ugotovila, da sem zastavljene cilje dosegla

kljub omejitvi časa trajanja projekta.

Pri raziskovanju projektne naloge glasbeno-plesna dramatizacija »Pod

medvedovim dežnikom« sem prišla do sledečih odgovorov.

� Vprašanje 1: Kakšno je zanimanje otrok za sodelovanje otrok v projektu?

Zanimanje otrok za sodelovanje v projektu je od samega začetka bilo veliko.

Zgodbica jih je pritegnila, saj so jo že poznali. Glasbo in male ritmične instrumente so

otroci zelo dobro sprejeli. Glasbeno plesno dramatizacijo so otroci izvedli brez težav.

� Vprašanje 2: Kaj je značilno za otrokovo glasbeno-plesno improvizacijo?

Za otrokovo glasbeno-plesno improvizacijo je značilno, da otroke z ustrezno

spodbudo za glasbo in ples usmerjamo k njihovem glasbeno-plesnemu ustvarjanju. To

lahko poteka neposredno. Glasba in ples nastajata sproti ob spodbudi, kar je na

predšolski stopnji najpogosteje. Kljub temu pa lahko otroci glasbeno-plesno ustvarjajo

tudi posredno, zlasti kadar ustvarjajo skupinsko. Glasbo in ples najprej pripravijo tako,

da si izmislijo ritem in gibe in šele nato zaigrajo in zaplešejo pred vrstniki. S tem se

otroci uvajajo v skupinsko ustvarjanje, v timsko delo. Nastajajo prve gibalno-plesne

kompozicije.


49

� Vprašanje 3: Katera glasbila izbirajo otroci za oblikovanje zvočnih slik v

pravljici?

Pri glasbeno plesni dramatizaciji z naslovom »Pod medvedovim dežnikom« so

otroci za oblikovanje zvočnih slik v pravljici izbirali glasbila med malimi ritmičnimi

instrumenti. Ob poslušanju izbrane glasbe smo skupaj iskali glasbilo, ki je imelo

podoben zvok, kot ga je imela izbrana instrumentalna glasba, ki je ponazarjala

določeno žival.

� Vprašanje 4: Kaj je značilno za vlogo odraslega pri usmerjanju in spremljanju

otrokovega ustvarjalnega dela?

Vloga odraslega pri usmerjanju in spremljanju otrokovega ustvarjalnega dela je

predvsem spodbujati otroka k raziskovanju elementov plesa in glasbe skozi igro.

Pomembno je sodelovanje otrok in vzgojitelja. Vzgojitelj mora ustvariti situacije, ki so

prilagojene razvojnim zmožnostim otroka. Otroke vzgojitelj spodbudi h glasbenim,

plesnim stvaritvam ter spodbuja njihovo individualnost. Otrok naj bo deležen tudi

različnih glasbeno-plesnih spodbud.


50

7 LITERATURA

Borota, B. (2013). Glasbene dejavnosti in vsebine. Koper : Univerzitetna založba

Annales.

Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti :

Priročnik za vzgojitelje, razredne učitelje, učitelje glasbe in glasbenih

predmetov v splošnih in glasbenih šolah. Ljubljana : Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Denac, O., Ilić, O. (1993). Ko pojem, plešem. Radovljica : Didakta.

Geršak, V. in Korošec, H. (2011). Umetnost – prostor otrokovega doživljanja in

izražanja. V.T. Devjak in M. Batistič Zorec (ur.), Pristop Reggio Emilia – Izziv za

slovenske vrtce str. 71). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Glogovec Zmaga, V., Lepičnik-Vodopivec, J., Vontal, T. (1994). Kako

drugače? Projektno delo v vrtcu. Ljubljana : Zavod Republike Slovenije

za šolstvo in šport.

Glogovec, Z., Žagar, D. (1990). Nadarjeni otroci v vrtcu. Ljubljana : Domus.

Glogovec, Z., Žagar, D. (1992). Ustvarjalnost. Projektno vzgojno delo.

Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Koban Dobnik, M. (2005). Glasba in gib. Nova Gorica : Melior, Založba

Educa.

Kroflič, B. (1989). Plesna vzgoja za najmlajše : priročnik za vzgojitelje

predšolskih otrok in učitelje. Novo mesto : Društvo pedagoških

delavcev Dolenjske, Pedagoška obzorja.

Kroflič, B. (1992). Ustvarjanje skozi gib. Ljubljana : Znanstveno in

publicistično središče.

Kroflič, B., Gobec, D. (1995). Ustvarjalni gib in plesna vzgoja za


51

najmlajše : (metodični priročnik za vzgojitelje predšolskih otrok,

učitelje in mentorje). Novo mesto : Pedagoška obzorja.

Kurikulum za vrtce : predšolska vzgoja v vrtcih. (2006). Ljubljana :

Ministrstvo za šolstvo in šport : Zavod RS za šolstvo.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija.

Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Novak, H. (1990). Projektno učno delo : Drugačna pot do znanja.

Ljubljana : Državna založba Slovenije.

Otrin, I. (2006). La la bum : Plesna abeceda za začetnike. Ljubljana : Javni

sklad RS za kulturne dejavnosti.

Rajtmajer, D. (1988). Metodika telesne vzgoje : predšolska vzgoja.

Knjiga I. Maribor : Pedagoška fakulteta.

Vogelnik, M. (1993). Ustvarjalni gib: plesno-gledališki priročnik. Ljubljana :

Zveza kulturnih organizacij Slovenije.

Zagorc, M. (1992). Ples – ustvarjanje z gibom. Ljubljana : Fakulteta za šport.

Klasična glasba, Yann Tiersen - La Valse d'Amélie. Pridobljeno 3. 4. 2014 s

http://youtu.be/6gdOK2jLZB4.

Klasična glasba, Yann Tiersen - La noyée. Pridobljeno 3. 4. 2014 s

http://youtu.be/TwBITSM2uUM.

Klasična glasba, Amelie - Pas Si Simple. Pridobljeno 3. 4. 2014 s

http://youtu.be/NwHOW51b5uk.

Klasična glasba, Yann Tiersen - Comptine D'un Autre été L'après-midi. Pridobljeno

3. 4. 2014 s http://youtu.be/W5_xFH5wqKM.

Klasična glasba, Amelie - J'y Suis Jamais Alle. Pridobljeno 3. 4. 2014 s

http://youtu.be/okJpAybjpQs.


52

Klasična glasba, Yann Tiersen - A Quai. Pridobljeno 3. 4. 2014 s

http://youtu.be/b_rQ6diZQZY.

Klasična glasba, The Smile Song - The Music of the Children's Institute - Instrumental.

Pridobljeno 3. 4. 2014 s http://youtu.be/6ixHpS6S4FM.

Klasična glasba, Hot Spring 8 Hours - Rain Forest, Birds, Stream, Steam, Calm for

Meditation, Yoga, Study. Pridobljeno 3. 4. 2014 s http://youtu.be/QsQfJ-n90nI.

Documents

Sandra Ravš Jakob · Ravš Jakob, Sandra (2014): Glasbeno plesna dramatizacija. Diplomska naloga. Koper UP PEF. _____ 2 2 TEORETI ČNI DEL 2.1 Glasba kot povezovalni element v plesni