DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Am a r e c 1 4

K U L T U R A

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

o b 2 0 - l e t n i c i n a r o d o p i s n e g a d r u š t v a u r b a n j a r n i k

ZA PRIHODNOSTSHRANJENO

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uvodnik

martina piko-rustia vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik

Danes se inštitut Urban Jarnik uveljavlja kot strokovna usta-nova tudi zato, ker so v tride-

setih letih delovanja (od ustanovitve etnološkega oddelka naprej) nasta-le temeljne etnološke dokumentaci-je in raziskave na številnih področjih, prav tako inštitut sledi družbenemu razvoju na dvojezičnem območju Ko-roške.

Kakšni so bili izzivi pred trideseti-mi leti, ko so pobudniki (P. Zablatnik, F. Kattnig, N. Tolmajer, J. Zerzer) in »pionirji« (H. Maurer-Lausegger, E. Logar, Peter in Majda Fister, M. Ma-karovič, B. Vilhar, …) orali »etnolo-ško ledino« pri etnološkem oddelku KKZ? Sodelavci so takrat pri starej-ši generaciji beležili klasične etnolo-ške teme, s katerimi je bilo mogoče osvetliti način življenja v prvi polo-vici 20. stoletja. »Iz ljudstva, za ljud-stvo« je večkrat poudaril bivši tajnik KKZ in sedanji predsednik Narodo-pisnega društva Urban Jarnik Nužej Tolmajer, ko se je trudil, da so doku-mentacije v številnih publikacijah na-šle pot med ljudi in da zbrano gradi-vo ni ostalo v arhivih. Nastali so tudi prvi zametki etnološkega arhiva.Ko se je inštitut osamosvojil in našel organizacijsko okrilje v Narodopis­nem društvu Urban Jarnik, je ob na-daljevanju dokumentacijskega dela še bolj krenil tudi v znanstveno-raz-iskovalno delo, bil sprejet v evidenco raziskovalnih organizacij v Sloveniji, se vključil v znanstveno­raziskovalne projekte, začel organizirati simpozije (Zablatnikov dan), izdajati strokov-

no glasilo (Koroški etnološki zapisi), se udeleževati posvetov drugih usta-nov itd. Povezal se je z etnološkimi ustanovami v Sloveniji in Inštitutom za slavistiko na Univerzi v Celovcu, in z raziskovalnimi ustanovami v za-mejstvu, s katerimi od lanskega leta naprej izvaja skupen raz iskovalni projekt »Mladi v zamejstvu« (nosil-ci projekta so INV v Ljubljani, SZI v Celovcu, SNI Urban Jarnik in SLO-RI v Trstu).

Enega izmed novih mejnikov v delo-vanju inštituta je postavila Evropa, ki ponuja evropske projekte, v katere se inštitut vključuje od leta 2000 naprej. Večkrat slišimo, da v evropskih pro-jektih denar leži na cesti. Naše izkuš­nje so drugačne. V čezmejnih evrop-skih projektih Avstrija­Slovenija smo v skoraj 15-ih letih delovanja s pro-jektnimi partnerji veliko delali, ure in ure urejali formalnosti, debatirali, usklajevali različne pristope, ozave-ščali regijo in njeno kulturno in jezi-kovno raznolikost, uveljavljali dvo-jezičnost na spletnih straneh, pri publikacijah, razstavah, … skratka, dajali smo projektom vsebino in smi-sel. Nastala so nova sodelovanja, ki so povezala naš inštitut z ustanovami in občinami v Sloveniji, pa tudi usta-novami na Koroškem, npr. z ustano-vo Kärntner Bildungswerk, s katero naš inštitut poprej ni gojil sodelova-nja. Sodelovanje z ustanovami na Ko-roškem je bilo na začetku zadržano, v letih delovanja pa smo vzpostavili so-delovanje z Deželnim muzejem Ko-roške, Deželnim arhivom, odkar je

ob koncu leta 2012 vodstvo Zveznega urada za spomeniško varstvo na Ko-roškem prevzel Gorazd Živkovič, se je začelo strokovno sodelovanje tudi s to ustanovo.Mejnik na področju ozaveščanja po-membnosti ohranjanja materialne kulturne dediščine je bila na Koro-škem postavitev Etnološkega muze-ja na Kostanjah, ki je nastal z idea-lizmom in neštetimi prostovoljnimi urami domačinov in članov krajev-nega kulturnega društva, inštitut pa je strokovno sodeloval pri postavit-vi muzejske zbirke. Delo smo nada-ljevali s popisom predmetov pri za-sebnih zbirateljih, pri zasebnikih, posamezne redke draginje, npr. ohra-njanje starejše rokopise, pa so ljudje začeli zaupati tudi inštitutu. Etno-loški muzej, publikacije in medijska pozornost (Nedelja je npr. namenila posebno številko redkostim v doma-čih arhivih) so pripomogli k ustvarja-nju odnosa do te dediščine.V zadnjih letih pa je v ospredju pred-vsem nematerialna, nesnovna dedi-ščina, kjer je najbolj vzorno prodrl v zavest projekt dokumentacije sloven-skih ledinskih in hišnih imen. Ko so ta imena sprejeli v avstrijski seznam nesnovne dediščine Unesco (natio-nalagentur.unesco.at), so stopila (po medijih, televiziji, teletekstu ORF, …) na prizorišče širše avstrijske in slo-venske javnosti in celo mednarodne (projekt smo leta 2011 predstavili za-stopnici Združenih narodov gospe Faridi Shaheed). To je odprlo vrata strokovnih komisij v Sloveniji in Avs­triji, kjer smo lahko predstavili delo

Sodobni izzivi za etnološko delo na Koroškem

Vodje in predsedniki

Vodje Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik:Pavle Zablatnik, Marija Makarovič in sedaj Martina Piko-Rustia

Predsedniki Narodopisnega društva Urban Jarnik: Herta Maurer-Lausegger, Pavle Apovnik in sedaj Nužej Tolmajer

Shranjeno za prihodnostTokratno kulturno prilogo Nedelje smo ob 20-letnici Narodopisnega društva Urban Jarnik posvetili delovanju Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Naslovnico je prav za Nedeljo umetniško oblikoval Karl Micheu z lesorezom portreta Urbana Jarnika, ki ga je natisnil na eno stran njegove knjige »Etymologicon«. Nekatere druge lesoreze velikih osebnosti, ki jih je napravil Karl Micheu, si je mogoče ogledati na sedežu Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, Viktringer Ring 26. Tam so lesorezi razstavljeni v okviru čezmejnega projekta »Duo Kunsthandwerk«.

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Am a r e c 1 4

K U L T U R A

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

o b 20-l etn ici n ar o do pisn ega dr uš tv a ur ban jar n ik

ZA PRIHODNOSTSHRANJENO

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik

Da je spomin ljudi velik za-klad, ki ga je treba ohra-niti, to je Nužej Tolmajer

zaznal že kot mlad fant. Na ra-diu je poslušal narodopisne odda-je Pavleta Zablatnika, se poglobil v Turnškove razlage o umetnost­nih draguljih koroških cerkva in občudoval pripovedovanje Šimeja Martinjaka. Pozneje, ko je obisko-val orglarsko šolo na Kamnu, ki jo je vodil France Cigan, je spoznal še nekaj: pesmi, ki jih je Cigan za-pisal med ljudmi na Koroškem, jim je spet vrnil. Kako? Priredil jih je za zbore, ki so jih potem spet zapeli na koroških odrih. »Ob Ci-ganovem delu sem zavestno spo-znal: to so vrednote, ki jih je treba ohraniti in vrniti med ljudi.«Nužej Tolmajer ni prirejal pesmi za zbore in jih vračal med ljud-stvo. Ne, tega ni delal, storil pa je nekaj drugega: začel je zbirati sta-re dokumente, včasih samo stran rokopisa in zapuščine. Nagovoril je strokovnjake, ki so si vzeli čas, šli med ljudi in so dragoceno na-rodno blago začeli opisovati. Nu-žejev posluh je zaznal, da ima vsa-ka vas svoj glas. Toda to je bilo zanj premalo. Želel je, da je ta glas tudi zabeležen. In tako se je zgo-dilo. Kot tajnik Krščanske kultur-ne zveze je že zelo zgodaj spoznal, za zbiranje in strokovno obdelo-vanje ljudskega blaga je potreben etnološki oddelek. Toda kdor pozna Nužeja, ve, etno-loškega oddelka in pozneje inšti-tuta Urban Jarnik ni ustanovil, ampak ga je z bogatim delom na etnološkem področju enostavno izsilil. To se je zgodilo pred nekaj

več kot tridesetimi leti. Pa še ena misel ga je vodila: »Zakaj ne bi po-snetih pesmi in zbranega etnolo-škega gradiva hranili tu na Koro-škem, kjer je doma in zakaj ne bi sami izdajali publikacij, v kate-rih bi bilo vse zbrano gradivo tudi opisano?« Nužej Tolmajer, upokojeni taj-nik Krščanske kulturne zveze in danes predsednik Narodopisne-ga društva Urban Jarnik, nikdar ni želel biti sam kriv za kake po-membne pridobitve na kultur-nem področju koroških Sloven-cev, zato odkrito omenja med sopotniki še Janka Zerzerja, Fran-ca Kattniga in Pavla Apovnika. Vsi omenjeni imajo posebno lastnost: nihče jim ne odreka vztrajnosti. Ko so ustanovili etnološki oddelek na KKZ, ni bilo malo izjav iz ust političnih predstavnikov, »to je pa popolnoma ibržno«. Danes tega nihče ne trdi več. Nužej, kakor ga mnogi po vsem Koroškem kliče-jo, še omeni največji hit, to je zbi-ranje hišnih in ledinskih imen po vsem Koroškem. »To je vračanje h koreninam. Ljudje spet odkrivajo vrednost, ki jo imajo stara imena za polja, travnike, hišna imena …«In Nužej, ki odpira vrata vsem znanstvenikom v bogat arhiv in-štituta Urban Jarnik, se še danes ne more načuditi, kako »je iz nič nastala tako bogata etnološka de-javnost, ki se širi tudi danes«. Nu-žeju Tolmajerju so mnogi na Ko-roškem zaupali najdragocenejše življenjske zgodbe, pokazali roko-pise … in Nužej je ljudem vrnil te dragocenosti s pomočjo strokov-njakov.

Interesne skupnosti selskih kme-tov, krajevnih kulturnih društev, in-štituta Urban Jarnik ter posamezni-kov (strokovnjakov in ljubiteljev), ki so pripravili in izdali (ali pa še pri-pravljajo) zemljevide s slovenskimi ledinskimi in hišnimi imeni. Avstrij-ska komisija (AKO – Arbeitsgemein-schaft für Kartographische Ortsna-menkunde) me je leta 2011 sprejela kot rednega člana komisije, v držav-ni komisiji lahko vnašamo tudi pred-loge za korekture zemljevidov (npr. pri napačnih lokacijah, zapisih itd.). Pomembno je tudi sodelovanje v ko-roškem kulturnem gremiju – s kole-gico Uši Sereinig sva od lanskega leta naprej vključeni v strokovni sosvet za ljudsko kulturo – kar nam omogo-ča, da tudi to področje sooblikujemo aktivno.

Katero pot naj inštitut ubere v bližnji in daljni prihodnosti? Če pogleda-mo oris dejavnosti inštituta, vidimo, da sodobni (družbeni) izzivi na Ko-roškem delovanju Slovenskega naro-dopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu dajejo nove smernice, s ka-terimi etnološko raziskovalno dejav-nost vse bolj tudi aktivno vključuje v družbeni razvoj na Koroškem (inšti-tut je tudi vključen v jezikovni inicia-tivi »Dvo­ in večjezičnost v družini« in »Slovenščina v družini«).Sodobnim izzivom pa bomo le kos, če bomo ohranjali in razvijali temelj etnološkega dela, to je delo na tere-nu, pogovori z ljudmi, … tam, kjer se je delo pred tridesetimi leti začelo …

Dragoceno zaupanjenužej tolmajer

predsednik Narodopisnega društva Urban Jarnik

Prepoznavni znak inštituta

Stilizirani kozolec - delo Vincenca Gotthardta - je postal prepoznavni znak Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik.

Spletna stran

www.ethno.at je elektronski naslov spletne strani Slovenskega narodopisnega društva Urban Jarnik. Ta stran zelo podrobno predstavlja dejavnosti in publikacije inštituta.

XIV ŠTIRINAJST DNI4

osredki

»Vztrajnosti vam še vedno ne manjka«

Kot vodja inštituta Urban Jarnik ste s svojim delom tako rekoč raziskovali dušo slovenske narodne skupnosti. Po-gledali ste v tiste skrite kotičke, v ka-tere nihče ne bi bil zmožen pogledati (glej Tako smo živeli). Kaj ste odkri-li takega, o čemer bi rekli, to bo sloven-sko narodno skupnost ohranilo tudi v naslednjih stoletjih?Marija Makarovič: V neposrednem stiku z ljudmi različnih poklicev sem vedno znova ugotavljala, da je poleg drugih z vsakdanjim življenjem pove-zanih problemov, tako rekoč vse živ­ljenje koroških Slovencev prežeto z odločanjem »stati in obstati kot Slo-venec«. Ko ne zadostuje, da si Slo-venec v svojem družinskem okolju, marveč tudi zunaj njega. To pa po-meni na eni strani hkrati s sloven-skim jezikom gojiti v družini tudi slovensko narodno zavest, na drugi strani pa izpričevati narodno zavest tudi navzven. Ko gre v glavnem za vsakdanje stike s prebivalci obdajajo-čega okolja, ki je navadno že deloma ali skoraj v celoti ponemčeno.Če ponovim že znano dejstvo, so Slo-venci pri Zilji in v Rožu in Podjuni, kljub nenaklonjenim političnim raz-meram, še med drugo svetovno voj-no imeli visoko stopnjo slovenske narod ne zavesti. Do danes pa se kaže

postopno upadanje te zavesti in s tem tudi dramatično raznarodovanje. Sta-tistični popisi o gibanju slovenske-ga prebivalstva na avstrijskem Koro-škem beležijo po drugi svetovni vojni več kot 70­odstotni padec! To pa po-meni, da za številne pripadnike slo-venske narodne skupnosti, slovenska narodna zavest ni več pomenila te-meljne vrednote. Potemtakem vred-note, ki je za vsako narodno skupnost temeljni pogoj njene ohranitve v času in prostoru.Če bo mladina poleg drugih vrednot negovala tudi slovensko narodno za-vest in če bo uživala poleg podpore avstrijske tudi podporo slovenske dr-žave, se ni bati za ohranitev sloven-ske narodne skupnosti.

V stiku z ljudmi ste verjetno tudi za-slutili, kako sprejemajo raznarodova-nje?Marija Makarovič: Po človeški in strokovni strani sem v osebnejših po-govorih z ljudmi spoznavala, da raz-narodovalni proces nemalokrat spre-mlja velika bolečina. Povedano velja ne samo za tiste, ki so že omagali kot člani slovenske narodne skupnosti, velja tudi za sicer slovensko zavedne starše, ki opazujejo pri lastnih otro-cih upadanje slovenske narodne za-

vesti. Ob spoznanju, da ugasle naro-dne zavesti ne moreš obuditi nikoli več, se tolažijo le še z upanjem, da pa se mlačna narodna zavest še vedno lahko okrepi.

Res pa je, da včasih kar težko razu-mem že kar naivno odzivanje ali upa-nje nekaterih rojakov, češ da se toli-ko in toliko nemških ali ponemčenih Korošcev vpisuje na Slovensko gim-nazijo v Celovcu. Sliši se lepo. Toda kar zadeva ohranjanje slovenstva, je brez pomena, ker gre za nič druge-ga kot za učenje tujega jezika. Ob tem pa ne gre zanikati, da gre pri nemško govorečih starših in njihovih otrocih tudi za preseganje nacionalne nestrp-nosti do Slovencev.Prav tako jemljem s pridržkom že kar nerazumno hvaležne trditve o tem, da »se odnos do manjšine vidno iz-boljšuje, češ da so zdaj naklonjeni Slovencem celo doslej nenaklonje-ni politiki«. Če odštejem izjeme, ki tako ravnajo iz pristnih nagibov, med njimi prevladujejo tisti, katerih dob-rohotnost temelji na prijetnem spo-znanju, da glede na dramatično raz­narodovanje, Slovenci kot narodna skupnost ne predstavljajo več »po-tencialne nevarnosti«. Urangst je zdaj odveč!

Marija Makarovič je s svoj im etnološkim delom koroškim Slovencem pogledala v dno duše in je k l jub vsemu trdno prepr ičana:

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

»Vztrajnosti vam še vedno ne manjka«

Raziskovali ste tudi ljudsko medicino na Koroškem. Obstajajo kaka zelišča, ki bi narodno skupnost napravila bolj pri-kupno in bolj odporno proti virom, ki najedajo vztrajnost in ljubezen do izro-čila prednikov?Marija Makarovič: Glede na moje nič kaj spodbudne dosedanje odgovore, sem vam prav hvaležna za to sprošču-joče vprašanje. Zato bom tudi odgovo-rila v tem slogu. Vsekakor ni nobene-ga dvoma, da tudi najbolj zategnjeni Slovenci s sončne strani Alp, ki so se vsaj enkrat mudili med koroškimi Slo-venci, v en glas priznavajo, da ste naj: prikupnejši, gostoljubnejši, prijaznejši Slovenci. Potemtakem v ta namen od-pade pitje zeliščnih napitkov ali bla-godejnejših zeliščnih masaž. Ne gle-de na povečano raznarodovanje vam vztrajnosti še vedno ne manjka. Kot koroški Slovenci ste še vedno na zem­ljevidu sveta. Glede ljubezni do izro-čila prednikov naj bo omenjeno, da sem lani z veseljem sprejela vabilo Milke Kriegl, naj pridem v Zahomec na štehvanje. Ko sem se z drugimi go-sti gnetla okoli čednih deklet, ki so bile oblečene v nošo, so prijazno, po-nosno, s spoštovanjem in z ljubeznijo do oblačilnega izročila pripovedovale, da je to »die unsere alte Gaitaler Tra-cht«. Morda boste zdaj razumeli, za-

kaj sem pred mnogimi leti pisala o slo-venski ziljski noši pri Zilji, ne pa samo o ziljski/Gailtaler noši. In tudi, zakaj sem se, kot ste me vi nagovorili na za-četku tega pogovora »kot vodja inšti-tuta Urban Jarnik«, že kar obsedeno ukvarjala s publiciranjem knjig o ži-vljenju in kulturi koroških Slovencev.

Kaj je bilo tisto, kar vam je desetletja dolgo dajalo energijo ob vsem drugem delu, raziskovati med ljudmi na Koro-škem?Marija Makarovič: Iz resnične hva-ležnosti naj povem, da gre najprej za »božji dar« in za – prav tako meni po-darjeno – marljivost obenem z radost­jo ustvarjanja. Koroškim Slovencem sem bila pre-dana že od študentskih let naprej, ko sem najprej na Vašinjah, nato pa na skrajnem robu slovenstva na Djekšah in Krčanjah spoznavala, kaj se pra-vi biti, živeti in vztrajati kot Slovenec. Zato bom imela do konca življenja za poseben božji dar tudi to, da sem lah-ko vsaj nekaj malega storila za koro-ške Slovence in žal, skoraj nič za pri-morske in druge nekdanje »zamejske« Slovence. Vseskozi pa sem se bridko zavedala, kar velja tudi danes, da dr-žava Slovenija povsem neodgovorno ravna, če že ne z nudenjem gmotne pa

vsekakor moralne in politične pomoči vsem »nekdanjim zamejskim« zdaj v Evropski uniji združenim Slovencem.

Raziskujete v Sloveniji in na Koroškem. Kaj je tisto najžlahtnejše teh ljudi, s ka-terimi se srečujete?Marija Makarovič: Pri koroških Slo-vencih velja kot takšno že omenjena zavest, da so Slovenci. S to žlahtno na-rodno zavestjo je bil povezan tudi nji-hov odnos do mojih strokovnih priza-devanj. Še vedno cenim razumevajočo odloči-tev ljudi za pogovor in naklonjeno so-delovanje. In njihovo zavedanje, kako pomembno je ohraniti pričevanja o nekdanjem in tudi današnjem življe-nju in kulturi. Hvaležna sem ljudem, da so se odgovorno trudili odgovoriti na moja številna vprašanja in celo na tista bolj osebne narave.

Ob izidu narodopisne monografije o tej ali oni vasi pa mi vedno znova po-meni največjo nagrado prav nepopis­no veselje ljudi, da je v knjigi ohranje-na »zgodovina o kraju in ljudeh«. In tudi, ko navadno ob stisku roke s po-sebnim ponosom povedo, da bodo knjigo, v kateri so napisana njiho-va pričevanja, lahko brali tudi njihovi otroci in vnuki.

marija makarovič

Ko je MARIJA MAKAROVIČ na prošnjo tajnika Kr-ščanske kulturne zveze Nužeja Tolmajerja začela zapi-sovati prve življenjske zgodbe koroških Slovencev pod naslovom »Tako smo živeli«, si nihče ni mogel pred-

stavljati, kakšen bo sad tega sodelovanja čez več de-setletij. Danes se nihče ne more načuditi temu etno-loškemu čudežu, ki je postal bogat vrelec podatkov za etnološko raziskovanje na najrazličnejših področjih.

Marija Makarovič je s svoj im etnološkim delom koroškim Slovencem pogledala v dno duše in je k l jub vsemu trdno prepr ičana:

XIV ŠTIRINAJST DNI6

Kdaj ste se začeli zanimati za kmečko kulturo in domače izročilo?Herta Maurer-Lausegger: Odrašča-la in živela sem v številčni družini na večji gorski kmetiji pri Ožekarju v Podnu, kjer sem dobivala vpogled v raznolikost kmečkega vsakdana. Do-življala sem, kako smo gnojili polja in travnike, orali ledine, sejali žito, sa-dili krompir in razne druge poljšči-ne ter pleli in skrbeli za domači vrt in zelnik. Poletje je bilo čas košnje in žetve, pa tudi čas družabnosti, oddi-ha in veselja. Sledila so jesenska in zimska opravila, kot so spravljanje letine, obiranje sadja, predelava žita, kuhanje sokov in marmelad, preša-nje sadja in kuhanje mošta, gnoje-nje polj in travnikov, preoravanje le-din, grabljenje stelje, delo v gozdu in priprava drv za zimo, izdelava lese-nih obročev za plotove, popravlja-nje plotov, streh, žlebov, poti, stri-ženje ovac, obdelava volne in še kaj. Teritev in tkanje lanu je bilo v nava-di še kratko v povojnem času, nato pa so opustili te dejavnosti. Dolgi zim-ski večeri so nudili čas za pogovo-re, obujanje spominov in pripovedo-vanje, občasno so se zvrstile domače viže in pesmi, pa tudi iz ustnega iz-ročila je bilo slišati marsikaj, kar se je ohranilo iz roda v rod. V mojem zgod njem otroštvu je na dom priha-jala šivilja, – pravili so, da je prišla v »štero« – in nam šivala obleko.

S filmi o jezikovnih in etnoloških utrinkih iz Koroške ste kulturno dedi-ščino predstavili tudi na Japonskem? Herta Maurer-Lausegger: Leta 1994 se je porodil moj filmski projekt »Do-kumentacija stare ljudske kulture v narečju«, ki se je postopoma raz-vil v »Avdiovizualno dialektologi-jo«. S prisotnostjo projekta na spletu od leta 2000 so moji filmi prestopi-li domači prag. Na številnih simpozi-jih doma in po svetu sem približevala naša narečja in kulturo strokovnja-

kom. Vedno znova se z veseljem spo-minjam nepozabnega doživetja z mednarodnega simpozija na »Uni-verzi Združenih narodov« v Tokiu leta 2004. Po mojem predavanju, ki je vključevalo kratek odlomek iz fil-ma »Kruh iz črne kuhinje«, sta se v diskusiji oglasila univerzitetna pro-fesorja iz Japonske in Afrike, ki sta z navdušenjem govorila o dragoceno-sti naših avdiovizualnih dokumenta-cij govorov in kulturnega izročila. Ta dogodek in tudi moje sodelovanje s slovenskimi etnologi in njihove pri-pombe k projektu so mi dajali moč za nadaljevanje izbrane poti.

Zakaj je SNIUJ pomemben in kako se spominjate dela pri njem?Herta Maurer-Lausegger: Moja de-javnost v okviru »Etnološkega od-dleka« pri KKZ (1983/84) mi je uza-vestila, da se čas za dokumentiranje naše narečne in kulturne dediščine izteka. Tesna povezanost s terenom, ki je bila pogojena z mojimi prejšnji-mi dejavnostmi, in pripovedoval-ci ter pevci z Roža in Podjune so me navduševali. Z veseljem sem zahaja-la na teren in dokumentirala pripo-vedovanja in pesmi spretnih govor-cev in pevcev, ki jih danes žal ni več med nami. Posebej naj izpostavim še Drabosnjakove verske ljudske igre, ki sem jih v sodelovanju s pokojnim kostanjškim domačinom in kultur-nim delavcem Hanzijem Lesjakom pripravila za narečne uprizoritve na ljudskem odru. To mi je bil pravi uži-tek.

Zakaj je pomembno, da se kaka narod­na skupnost (institucionalno) ukvarja z etnologijo? Herta Maurer-Lausegger: Po mojem odhodu na celovško univerzo sem bila srečna, da so se etnološke de-javnosti pri KKZ nadaljevale. Znan-stvene raziskave ljudske arhitekture, ljudskih pesmi, ljudske noše in nači-

na življenja v dvojezičnih krajih, pa tudi urejanje zapuščine pokojnega Pavleta Zablatnika in druge etnolo-ške dejavnosti v okviru »Etnološkega oddelka« so že kmalu nato zapusti-le vidne sledove. Po ustanovitvi »Slo-venskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik« 1994, pod vodstvom Martine Piko, se je spekter razisko-valnih dejavnosti močno razširil in zajel še mnoga druga tematska pod-ročja. Inštitut se je postopoma raz-vil v mednarodno priznano znanstve-noraziskovalno ustanovo, ki je danes, tako kot »Slovenski znanstveni inšti-tut« v Celovcu, nepogrešljiv sestavni del koroške stvarnosti. Raziskovalno delo in številne publikacije »Sloven-skega narodopisnega inštituta Ur-ban Jarnik«, med drugim tudi serija »Koroški etnološki zapisi« in številne monografije, so pomemben prispe-vek k ohranjanju slovenske kulturne dediščine na Koroškem.

Kako vas etnologija spremlja v seda-njem poklicnem življenju? Je že vse najdeno? Herta Maurer-Lausegger: Etnologija in dialektologija me spremljata že vse življenje. Z našim filmskim projek-tom »Avdiovizualna dialektologija: Dokumentacija stare ljudske kultu-re v narečju« od leta 1994 naprej skr-bimo za dokumentiranje slovenskih govorov in kulture na dvojezičnem Koroškem. V okviru strokovnih sim-pozijev in javnih prireditev doma in po svetu skrbimo za promocijo naše kulture, ljudem pa ozaveščamo tudi pomen jezikovne in kulturne razno-likosti v našem jezikovnem prosto-ru. Že od leta 1997 tudi redno skrbi-mo za etnografske razstave. Osrednje prizorišče naših razstav se nahaja v mojem rojstnem kraju, na naši Ože-karjevi domačiji v Podnu. Tako smo npr. v okviru Koroške deželne raz-stave v Borovljah sodelovali s poseb-no etnografsko razstavo »Dokumen-

osredki

Vse se je začelo doma z gnojenjem polj in travnikov Herta Maurer-Lausegger pravi , da je zanjo etnološko delo del n jenega ž iv l jenja in del n jene usode

XIVŠTIRINAJST DNI 7

tacija stare ljudske kulture 1997«, ki je bila na ogled od 17. maja od 26. ok-tobra 1997. Trenutna razstava je po-svečena staremu kmečkemu orodju, v posebnem prostoru pa so na ogled sta-re fotografije, ki prikazujejo nekdanje kmečko delo. Moja znanstvena in kul-turna dejavnost potekata od jeseni leta 2000 dalje v sklopu iniciative »Kultu-rologija & ekonomija – Kulturwissen-schaft & Wirtschaft – www.kwfilm.com«. Razstave smo imeli tudi na več drugih prizoriščih po Koroškem. In seveda bomo dokumentiranje govorov in kulture še nadaljevali.

Zakaj ste s srcem pri etnološkem raz­iskovanju? Herta Maurer-Lausegger: Etnološko delo je poleg mojih poklicnih dejav-nosti del mojega življenja in del moje usode. Starši so mi omogočili študij s pričakovanjem, da bom po konča-nem študiju opravljala delo, ki bo v ko-rist drugim. Hvaležno se spominjam, s kakšno zagnanostjo in s kakšnim za-nimanjem me je podpirala naša druži-

na, ko smo začeli pripravljati filme in etnološke razstave. Prav mojim star-šem, domačim pevcem in plajberškim domačinom se moram zahvaliti, da so nastale naše filmske dokumentacije »Narečje pod Vrtačo. Mlini in žage«, filmi o ovčjereji in kmečkem orod-ju ter spomini na nekdanje kmečko ži-vljenje.

So mogoča še kakšna presenečenja, ko pa so že skoraj vsa podstrešja izgrajena?Herta Maurer-Lausegger: Raziskoval-no delo ostaja zanimivo za nas, pa tudi za bodoče rodove. Naša kulturna de-diščina na stičišču slovanskega, ro-manskega in germanskega jezikovnega prostora je bogata in nudi neizčrpne potenciale. Kot drugod po svetu človek lahko tudi pri nas na Koroškem odkri-va posebnosti, ki so morda že izginile iz ljudskega spomina, ali pa so sploh še neodkrite. Jezikovno in kulturno izro-čilo na terenu je zanimivo in ostaja iz-ziv, saj tudi jezikovni in kulturni stik prispevata svoje.

Vse se je začelo doma z gnojenjem polj in travnikov herta maurer-lausegger

Etnološki oddelek v okviru Krščanske kul-turne zveze je začel delovati 1. marca 1983. Takrat je prišla Herta Maurer-Lausegger h KKZ in začeli zbirati etnološko gradivo. To delo je opravljala eno leto.

1. marca 2014 bo točno 30 let, odkar je za-poslena na slavistiki Univerze Celovec. S 1. marcem 2014 je prevzela funkcijo pred-stojnice Inštituta za slavistiko.

Avgusta 2014 se bo udeležila svetovne-ga kongresa za uporabno jezikoslovje AILA 2014 v Brisbaneu v Avstraliji. Njen film »O saneh« je izzval, da so na Finskem ustano-vili mednarodni organizacijski komite. Vsa-ko 2. ali 3. leto organizirajo meddisciplinski simpozij MultiMeDialecTrans. Naslednji se bo odvijal septembra 2014 v Budimpešti.

Herta Maurer-Lausegger pravi , da je zanjo etnološko delo del n jenega ž iv l jenja in del n jene usode

XIV ŠTIRINAJST DNI8

osredki

Milka Olip

Leta 2007 je Interesna skupnost selskih kmetov iz-vajala projekt Narava – trajna regionalna čezmejna proizvodnja in trženje kmečkih produktov iz Sel.

Pod strešno znamko »Košuta« (www.kosuta.at) skupnost posreduje goveje in ovčje meso, les in lesne proizvode ter različne kmečke specialitete. Da bi potrošnikom olajša-li dostop do kmetij, kjer lahko kupijo izdelke neposredno od kmetov, je skupnost v sodelovanju z inštitutom Urban Jarnik pripravila prirejen zemljevid občinskega območja, na katerem so zabeležene domačije z domačimi imeni, kot jih poznamo v Selah. Pot do kmetij je označena tudi s tablami v naravi, ki jih je pohvalil celo Rdeči križ, saj mu table olajšajo iskanje poti do domačij. Na zemljevidu smo zapisali tudi ledinska imena, ki jih domačini pozna-jo v narečju in večinoma sploh še niso bila zapisana. Od-ločili smo se, da zapišemo na ta zemljevid imena v knjižni obliki, da bi lahko hišna in ledinska imena v standardizi-rani obliki prevzeli tudi drugi, občinski, uradni zemljevi-di. Takšen zapis je pomemben na tablah ali kažipotih, na katerih tudi v nemščini ne pišemo narečne oblike (npr. »Burznpos«). Pomembno poslanstvo in nalogo imajo kul-turno­zgodovinski narečni zemljevidi, ki ohranjajo doma-če besedišče in domačo govorico kot pomembno kulturno dediščino, društvo Gorjanci v Kotmari vasi je zemljevid na spletni strani objavilo tudi z zvočnimi primeri (www.gorjanci.at).Zapisovanje imen je zanimiv proces, pri katerem je tre-ba najprej ugotoviti pomen besede. Včasih je izvor jasen, včasih pa pomenu besedu danes že težko pridemo do dna ali pa so mogoče tudi različne razlage. Kako pomemb-no je, da prepoznamo pomen besed, vidimo ob prime-ru selskega »Wutschigraben«, ki je zabeležen na občin-skem zemljevidu in danes ne izpove več nobene vsebine. Šele ko sem pri zbiranju imen za selski zemljevid sliša-

la od domačinov »ta hvabuəči hrabən«, se mi je »posveti-lo«, da to ime pomeni globoki graben. Nemško poimeno-vanje »Wutschigraben« se je toliko oddaljilo od prvotne domače oblike, da je šla v izgubo povezanost imena z na-ravo. Kadar pomen besede ni več jasen, je pretrgan tudi stik z naravo, ki daje okolju identiteto. Ljudje imajo lju-beč odnos do imen, ki opisujejo podobo domačega oko-lja – krajev, ledin (Javorje, Blato, Suha, Kresišče, Za Cer-kovjem, Na Čelu, Na produ, Police, Turnce, Okrogla trata, Požar, Luže, Gorje, Ročica, Strmca, Pekel, Pušča, Stene, Klopce, Trnje, Ostrvišče, … ), rek (Globočica, Mrzlica, Vo-ganca, Rakovca, …), gora in vrhov (Čevc, Javornik, Krav-ji vrh, Črni vrh, Veterski vrh, Mični vrh, Poldne, …), prav tako o zgodovini kraja pričajo domača hišna imena. Ne-šteto je tudi zanimivih zgodb, pripovedovanj, pričevanj o imenih, ki prav tako kot imena sama, zahajajo v poza-bo. Opažamo, da ljudje vse bolj sprejemajo naše zemljevi-de, na katerih so poleg ledinskih in hišnih imen zabeleže-na tudi slovenska imena (poleg nemških) za uveljavljena imena naselij, vasi, potokov, vrhov in planin itd. V Šmar-jeti v Rožu npr. potok Globočica nima nemškega poime-novanja, zato je na prejšnjih kartah ostal kar brez imena. Tudi v krajih, v katerih je danes komajda še živa sloven-ska beseda, se do danes v imenih zrcali nekdanja jezikov-no-kulturna podoba kraja.Ko smo delo nadaljevali v Šmarjeti, sem opazila, da sta za-nimanje in interes za zapis teh imen veliko večja, kot smo pričakovali. V Šmarjeti in v drugih krajih – od Zilje do Podjune –, kjer imena zapisujemo, so ljudje pripravlje-ni, da sodelujejo in povedo, kar vedo, pa tudi sami poizve-dujejo pri sorodnikih, sosedih ipd. Odkrivamo tudi vedno več ljudi, ki imajo imena že zabeležena. Če hranite doma zapise imen in drugo gradivo o naših domačih imenih, bomo veseli vašega sporočila.

Kako zapisujemo ledinska in hišna imena

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

Pavel apovnik

Ko smo 28. maja 1994 ustanovili Slovensko narodopisno društvo Urban Jarnik v Celov-cu, ki je od tedaj pravni nosilec Slovenske-

ga narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celov-cu, smo s tem ustvarili pogoje za načrtno strokovno delo na področju narodopisja med koroškimi Slo-venci, s katerim se moremo vključiti v znanstveno raziskovalno delo sorodnih ustanov v Avstriji, Slo-veniji, Italiji in drugod. Zato smo si zelo prizadevali za uveljavitev kot strokovna znanstvena inštitucija in leta 1998 dosegli vpis našega inštituta v eviden-co raziskovalnih zavodov in organizacij pri Ministr-stvu za znanost Republike Slovenije. Navezali smo stike s sorodnimi inštitucijami in smo danes po 20-ih letih uspešnega delovanja zanesljiv partner pri številnih narodopisnih projektih, predvsem tudi čezmejnih.Delo Narodopisnega inštituta Urban Jarnik je po-membno ravno zato, ker je narodopisnim vpraša-njem in problemom pri nas na južnem Koroškem odprlo pot v strokovne kroge in tudi v javnost, kar je izredno pomembno. V tej zvezi naj navedem kot primer le »veleprojekt« in hkrati »uspešnico«: slo-venska ledinska in hišna imena, ki obsega širo-ko področje toponimije, torej poleg ledinskih imen tudi imena potokov, rek in gora. V okviru tega pro-jekta so nastali na pobudo domačinov in ob stro-kovni pomoči inštituta Urban Jarnik nadvse zani-mivi zem ljevidi, ki izkazujejo slovenska ledinska, hišna in krajevna imena (doslej za krajevna obmo-čja Škofiče, Kotmara vas, Šmarjeta v Rožu in Sele). Med največje uspehe inštituta Urban Jarnik šteje

sprejetje slovenskih ledinskih in hišnih imen v av-strijski seznam nesnovne kulturne dediščine pri UNESCU. Tudi sodelovanje vodje našega inštitu-ta Martine Piko-Rustia v Arbeitsgemeinschaft für Kartographische Ortsnamenkunde (AKO) nudi iz-vrstno priložnost, opozoriti stroko na odprte pro-bleme topografije in toponomije na južnem Ko-roškem. Izred no uspešno je bilo tudi sodelovanje našega inštituta pri evropskem čezmejnem projek-tu Biseri naše kulturne dediščine – Juwelen unse-rer Kulturlandschaft, ki je dokumentiral znamenja, križe, kultne in pravne spomenike v 25­ih občinah na Koroškem in v Sloveniji. Delovna poročila Na-rodopisnega inštituta Urban Jarnik izkazujejo tako bogato in razvejano strokovno dejavnost, da se člo-vek kar čudi, kako to zmorejo znanstvena vodja in dve sodelavki.Pravna osnova za delovanje inštituta – Narodopi-sno društvo Urban Jarnik kot pravni nosilec Slo-venskega narodopisnega društva Urban Jarnik se je v minulih dvajsetih letih dobro obnesla, skrbi in negotovost povzroča le dejstvo, da je iz javnih pro-računov vedno manj sredstev, pot do pospeševalnih sredstev Evropske unije pa je en sam tek čez ovire. Želel bi si več razumevanja politike za prizadevno strokovno delo v korist narodne skupnosti.

Pavel Apovnik je bil predsednik Narodopisnega društva Urban Jar-nik, od leta 1997 do leta 2004, od leta 2004 naprej je član Strokovnega sosveta društva.

Pravna osnova zaraziskovanje narodopisnih vprašanj

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Ko sem se na Dunaju odločila za študij slovenščine in etno-logije (neevropske), tega spr-

va nisem storila zaradi »spoštljivega odnosa do materinščine in ljubezni do domače kulturne dediščine«. Ta-krat so me zanimale predvsem tuje kulture in »eksotične« dežele. A za-misel, da bi lahko potovala po svetu in jih spoznavala, sem kmalu opusti-la. Zanimanje za slovenščino je raslo s poglobljenim študijem, predvsem zaradi tega, ker sta na dunajski sla-vistiki delovala profesorja dr. Kajta Sturm­Schnabl in dr. Pavel Zdovc, ki sta znala vzbuditi navdušenje za slo-vensko kulturno zgodovino in skrb za »pravilno« izražanje v slovenščini. Kulturno dediščino starejše genera-cije koroških Slovencev sem pravza-prav začela odkrivati šele, ko sem se vrnila na Koroško in začela sodelova-ti pri takrat še »mladem« narodopis-nem inštitutu Urban Jarnik, ker so mi ponudili konkreten projekt. To je bila raziskava o igrah in igranju starejših prebivalcev Zilje, Roža in Podjune. Terensko raziskavo sem še posebej rada opravljala na Zilji, ki me je oča-rala zaradi svoje »posebnosti«. Prite-gnilo me je slovensko narečje, ki sem mu sprva le težko sledila. Z Ziljo sem posebej ostala povezana ves čas de-lovanja pri inštitutu, trenutno pa pri-pravljamo za tisk ziljske pesmi iz za-puščine Lajka Milisavljeviča.V druge projekte narodopisnega in-štituta so bili takrat vključeni pred-vsem raziskovalci iz Slovenije – mla-

di in starejši. Generacijskih razlik se nismo zavedali, ker so bili za nas mlade uveljavljeni strokovnjaki pre-prosto Marija, Breda ali Naško, ki jih tudi nismo vikali. Tudi občut-ka nam niso dajali, da so zaradi dol-goletnih strokovnih izkušenj boljši strokovnjaki kakor mi. Prej obratno: »Tega pa nikoli ne bi znala opravi-ti tako dob ro kakor ti!« – nam je več-krat dala vedeti kolegica Marija Ma-karovič. Vsekakor imajo »starejši« strokovnjaki velike zasluge za to, da so dejavnosti pri Slovenskem narodo-pisnem inštitutu zaživele. Odločilno pa je tudi bilo, da Nužej Tolmajer ni-koli ni dvomil v sposobnosti mladih. Spraševal je po študentih etnologije in nas vabil k sodelovanju. Vztrajno je skrbel – in še skrbi – za finančne podpore in mladim omogočil poleg raziskovalnega dela tudi prve objave. Tudi zaradi tega se je delo tako raz-mahnilo, da je iz etnološkega oddelka pri KKZ nastal samostojni inštitut.

V zadnjih letih smo začeli izvaja-ti tudi širše zasnovane čezmejne pro-jekte kakor popisovanje spomenikov, dokumentacijo rokodelstva ali zbira-nje ledinskih imen, v katere smo lah-ko vključili tudi večje število mlajših absolventov in študentov, ki prinaša-jo sodobne vidike na delo in marsika-tero zanimivo zamisel. Veseli pa smo, da nam s svojim znanjem še ved no stojijo ob strani starejši strokovnja-ki. Lahko bi rekli, da je pri inštitutu medgeneracijski dialog uspel.

Srečanja s pre-teklostjo in se-danjostjo

Časi se nenehno, morda kar neusmiljeno, menja-jo. Staro izginja, novo išče svoj način in pro-stor. Vemo pa, kaj v na-ravi pomenijo korenine; podobno velja tudi za človeka in njegovo so-bivanje z vsem, kar ga obdaja. A mladi rodo-vi ne bodo več pozna-li korenin, če se ne po-skrbi za raziskovanje in ohranjanje tistega, kar je krasilo in označevalo nekdanje rodove. In to ni bilo kar nekaj slučaj-nega, saj so v slogu in razmerah svojega časa živeli polno ustvarjal-nost! Skrb za ohranja-nje dediščine ne pomeni vračanja v minule čase, zna pa bogatiti današ­njo kulturno podobo.

Egi Gašperšič raziskuje v okviru SNIUJ koroško kulturno glasbeno ustvarjalnost.

„

„

uši sereinig

Mladi in »stari« –

uspeli medgeneracijski strokovni dialog

11ŠTIRINAJST DNI XIV

Na inštitut sem prišel prvič leta 1995. Na pobudo Marije Ma-karovič, ki je pred tem napisa-

la obsežno monografijo Sele, sem po-snel peko božičnega kruha v Srednjem Kotu. Še istega leta smo sodelavci Av-diovizualnega laboratorija ZRC SAZU posneli tudi šapanje, naslednje leto pa pehtro, svete tri kralje in velikonoč-ni ogenj v Selah ter dva daljša intervju-ja s starejšima Selankama. V inštitutski produkciji sem leta 2000 posnel film o življenju Urbana Jarnika z Bredo Vil-har, in leta 2002 film o potovanju Ko-rošcev v Prago na grob Matija Majarja Ziljskega. Sledili so filmi o miklavževa-nju v Svečah (2002), o ploharjih v Pli-berku (2002), o izdelavi ziljskega in podjunskega prajtlja (2003), o ziljskih nošah na vseslovanski razstavi v Brus­lju (2008) ter portret pesnice Marie Bartoloth (2011).

Na splošno prevladuje med razisko-valci in strokovnjaki pozitivno gleda-nje na pomen vizualne dokumentacije v etnologiji. O tem je bilo že veliko po-vedanega in napisanega. Bolj negoto-vo je iskanje ustreznih načinov snema-nja in oblik končnega izdelka. Nekateri raziskovalci so zadovoljni, če naredi-jo živ posnetek avtentičnega dogajanja in ga spravijo v arhiv, drugi pričakuje-jo od vizualnega izdelka tudi možnost za javno objavo. V produkciji SNIUJ smo preizkusili obe obliki vizualnih iz-delkov. Imamo nekaj enot t.i. arhivske-ga gradiva in nekaj enot kratkih do-kumentarnih filmov, pripravljenih za

javno predvajanje.

Največji premik pri inštitutski vizual-ni produkciji pomeni snemanje v okvi-ru regionalnega evropskega projek-ta DUO Kunsthandwerk, v obdobju 2012/2013. Naročilo je vsebovalo sne-manje treh tradicionalnih domačih de-javnosti in sicer izdelavo lesenega plo-ta v Selah, izdelavo lesenega škafa v Zavozah pri Šmarjeti in izdelavo sko-del v Topli pri Črni. S temi snemanji, pri katerih je etnološko osnovo ustva-rila Martina Piko-Rustia, smo morda ustvarili model za podobna dela v pri-hodnje. Njihova osnova je dobra stro-kovna priprava tematike, terensko sne-manje brez večje režijske intervencije in v procesu montaže skrbno poustvar-janje ritma dela ter celotnega delovne-ga postopka. Velikega pomena je tudi prijateljsko sodelovanje z ljudmi pri snemanju. Skupno ustvarjanje filma krepi med ljudmi zavest o pomenu kul-turne dediščine.

Rokodelstvo, govor in letni, družin-ski ter verski prazniki so na Koroškem še vedno aktualne etnografske teme, ki so hkrati tudi zelo fotogenične. Vi-deo kamera je najprimernejše orodje za beleženje načina življenja, ki se hit­ro spreminja, in ga z drugimi sredstvi ni mogoče tako prepričljivo predstavi-ti kot z video posnetkom. V današnjih možnostih digitalnega okolja pa so vi-zualni zapisi tudi najboljši mogoči me-dij za medgeneracijsko in medkulturno komunikacijo.

naško križnar

Videokamera je najprimernejše orodje

Urban Jarnik je bil prvi sloven-ski dialektologSlovenski narodopisni inšti-tut in društvo URBAN JARNIK sta poimenovana po pesni-ku, jezikoslovcu, narodopiscu, zgodovinarju in duhovniku Urbanu Jarniku (1784-1844).

Urban Jarnik je objavljal v Ca-rinthii, kjer je urejeval sloven-ski del revije. Izdal je prvo slo-vensko mladinsko knjigo s prevodi iz drugih slovanskih jezikov. Z razpravo o koroških narečjih je postal prvi sloven-ski dialektolog. Njegov članek o germanizaciji na Koroškem je prva zgodovinska in socio-lingvistična razlaga pojava asimilacije. Bil je začetnik na-rodopisnega delovanja med Slovenci na Koroškem.

Urban Jarnik je z narodopis-nimi, imenoslovnimi in eti-mološkimi prispevki ter zgo-dovinskimi članki nenehno utemeljeval avtohtonost in zgodovinsko legitimacijo slo-venskega prebivalstva na Ko-roškem, z razširjanjem Her-derjevih idej o poslanstvu Slovanov pa je krepil roman-tično miselnost in slovensko samozavest.

Zakaj pominovanje po Urbanu Jarniku

XIV ŠTIRINAJST DNI12

feinigovi moli & duri

Valentin Štangl (1877–1961)

Valentin Štangl se je rodil v Kotma-ri vasi in imel priložnost, da se je šolal na Orglarski šoli v Ljubljani, ki je ime-la dober sloves. Še kot učenec je več-krat nadomeščal takratnega stolnega organista Antona Foersterja pri blago-slovih in večernicah v ljubljanski stol-nici. Po končani Orglarski šoli se je leta 1894 za eno leto vrnil kot organist v Kotmaro vas, nato je sedem let delo-val v Grebinju. Od leta 1903 naprej ga najdemo kot občinskega tajnika in or-ganista v Šmihelu nad Pliberkom. Tam je s svojimi pevci sodeloval pri šestnaj-stih novih mašah, med drugim pri novi maši dr. Gregorija Rožmana. Ustanovil je tudi tamburaški ansambel in prišel pod nadzor vedno budne avstro-ogr-ske tajne službe. Po letu 1920 je zapu-stil Koroško, bil nekaj časa v Maribo-ru in Radljah, kasneje pa je živel v Fali blizu Maribora, od koder je mdr. šel vsako nedeljo orglat k romarski cerkvi Puščava.

Njegovi potomci so doživeli vse kapri-ce 20. stoletja. Ena njegovih hčerk se je poročila na Jezersko in si privze-la ime Muri. Po drugi svetovni vojni je mlada družinica padla v nemilost no-vih oblastnikov. Dvakrat so bili izselje-ni, drugič leta 1947, tako da je Jugoslo-vanska ljudska armada ravno njihovo domačijo na Jezerskem izbrala in kon-fiscirala, vsa družina je bila sredi noči na kamionu prepeljana v Kočevje. Tam so otroci obiskovali šolo, po petih letih pa so se smeli preseliti v Avstrijo, kjer so že prej blizu Železne Kaple ime-li posestvo. Iz te preseljene družine iz-haja mdr. tudi bivši velikovški okraj-ni glavar dr. August Muri. Njegov brat Emil Muri pa si je zgradil dom na Če-zavi blizu Humperka. Emil Muri je bil tudi devet let predsednik Kulturne-ga društva Gorjanci v Kotmari vasi, od leta 1978 pa skupno z ženo Eriko poje v kotmirškem cerkvenem zboru. Njegova najljubša domača pesem je Sem se rajtov ženit, v cerkveni litera-turi pozna seveda ogromno pesmi, tam pa so mu blizu Marijine pesmi.

A n d r e j Fe i n i g

Počasna vrnitev domov – Peter Handke: »Langsame Heim kehr«, Suhrkamp, 1984 – je naslov po-vesti poeta svetovnega slovesa, ki išče, odkar se je pred več kot petdesetimi leti odpravil na pot v parnas, pot nazaj h koreninam – ad fontes, kot so rekli stari Ri-mljani. Pametnejši od mene – takoj mi prideta na misel dva – to sta ime-nitni slovenski romanopisec Jože Snoj, ki je leta 1995 objavil študi-jo o slovenskem v Petru Handke-ju, in seveda lucidna analiza Fab-jana Hafnerja »Peter Handke – Unterwegs ins Neunte Land« (Szolnay 2008), ki bi – po moji presoji – morala na vsak način obveljati kot habilitacija za pro-fesorski naslov na katerikoli uni-verzi – so že zdavnaj odkrili, da je tankočutni poet nekdo, ki je na poti, da odkrije, kdo in od kod je, kje so njegove korenine, ki ga – hočeš, nočeš – determinirajo kot osebo in osebnost. Z njegovo dramo »Še vedno vi-har« – Immer noch Sturm (Suhr-kamp, 2010) je ljubljanska Dra-ma pretekli teden gostovala v Pliberku. Zaenkrat se ne bi zadrževal pri detajlih te do zadnjega posre-čene gledališke prepesnitve Handkejevega besedila. Samo to-liko: Če je kdaj uspelo gledali-škim umetnikom pomagati av-torju, da se končno VRNE tja, kjer je njegovo mesto, kjer se po-čuti doma, kjer diha kot nikjer na svetu, potem mirne duše lahko ugotovim, da so mu to virtuozni igralci ljubljanske Drame omo-gočili na neponovljiv način. Bra-

vo – in tisočkrat bravo!                   Pa začnimo slavospev veče-ru pri prevajalcu drame Brane-tu Čopu: Take dovršene prepes­nitve – vsaka druga ocena bi bila prešibka – človek lahko išče da-leč naokrog. Sicer pa – in to ni diminuizacija poklona – si upam trditi, da mu je delo lahko šlo od rok. Kako pa tudi ne, ko je do-bil v roke sicer nemško besedilo, napisano v vrhunskem jeziku, a vsebino, ki je tako slovenska, kot jih je le malo. Že pri krstni predstavi na Per-nerjevem otoku pri festivalu v Salzburgu/Solnogradu – se to sploh še sme reči, ne da bi bil osumljen podlega šovinističnega nacionalizma? – mi je bilo jasno kot rosno jutro, da sem sprem-ljal nemško postavljeno igro, ki pa je do zadnjih korenin sloven-ska epopeja. Spominjam se, da sem isti obču-tek imel že pri branju ob nate-čaju za nagrado Ingeborg Bach­mann v Celovcu, ko je Maja Haderlap brala odlomek iz ro-mana »Engel des Vergessens«, za katerega je osvojila nagrado in na mah bila presunjena v sam vrh sodobne nemške literature. Po-slušal sem nemške besede v do-vršeni obliki, slišal in čutil pa sem tragično slovensko zgodbo. Ob robu bi še omenil, da je tudi – to je noro, kakor le more biti – slovenski ep iz nemščine na viso-ki ravni shranil prevajalec Štefan Vevar v »naši šprahi« – »Angel pozabe« je izšel pri založbi DRA-VA v Celovcu.                    Ko gre za lep jezik, za praznič-

ogrizki

»Immer noch Sturm«: Nemško besedilo, a vsebina, ki je tako slovenska, kot so le redka

Handkejeva drama vračanja domov

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

Vsak, ki si prizadeva dosti iz-vedeti o Koroški, naših le-dinskih imenih in lepih pri-

imkih, kulturni zapuščini, se lahko obrne na Slovenski narodopisni in-štitut Urban Jarnik. Zanimivo in vab ljivo pa je tudi prijetno čtivo etnoloških pustolovščin po »Divjem evropskem vzhodu«.

Začnimo v deželi z razkošnimi stavbami, mogočnimi utrjenimi po-slopji. Gradiščanska ima ime po šti-rih mogočnih gradovih, ki stojijo v Železnem/Eisenstadt, v Güssingu, v Bratislavi/Pressburgu ter v Šopro-nu, nemško Ödenburgu. Seveda da-nes prebivalci na Gradiščanskem brez meja govorijo najmanj štiri je-zike. Narodopisci morajo zapisova-ti po hrvaško, slovaško, madžarsko in nemško.

V umetniški knjigi fotografa Fran-ka Gaudlitza »Casa mare/dobra izba«, Divji vzhod opisujeta Karl-Markus Gauß in Matthias Flügge. Bralec zazna občutek brezmejno-sti. Šengenski sporazum za Romu-nijo, Bolgarijo in Srbijo še ne velja. Ob Donavi po Madžarskem opisu-jeta mesto Pecs/Pet/Fünfkirchen, ki je bilo leta 2012 evropska kultur-na prestolnica, deželi Vojvodino in Bačko, romunsko regijo s sedmi-mi mogočnimi gradovi, ki ji nemško pravijo Siebenbürgen/Sedmogra-ško, madžarsko Erdély, romunsko Ardeal ali Transilvania.

V regiji Marmaroš, romunsko Maramures, madžarsko Márama-ros na severu Romunije, do Dobro-geje na jugu, skorajda ni vasi, kjer ne bi brez pomislekov trgovali v več jezikih. Vsaka vera ima svojo cer-kev, Judje svojo sinagogo. Romi, že stoletja stalno naseljeni, živijo v teh krajih. Preživeli so habsburško monarhijo, Osmane in komunistič-

ne diktatorje. Cilj prebivalstva v tej krajih je bil delati skupaj in se kul-turno in gospodarsko oplajati. Po prvi svetovni vojni se ni veliko spre-menilo. Ostali so. Dokler niso udr-li nacisti. Jude, ki so stoletja dolgo uspešno posredovali med v sred-nji, vzhodni in južni Evropi živeči-mi narodi, so nacisti umorili. Samo peščica se jih je pravočasno rešila z begom. Niso se vrnili. Pol stoletja pozneje je prerok ozkosrčnosti, Slo-bodan Miloševič (ime in priimek tr-dobučneža, ne ustrezata pomenu), položaj še poslabšal.

Spodbujajoča je knjiga »Graue Donau, Schwarzes Meer. Wien Su-lina Odessa Jalta Istanbul«. Po-govor z arhitektom Bogdanom Bogdanovićem o arhitekturi socia-lističnega realizma in spomenikih z Draganom Velikićem (*1953), o ge-neraciji, ki je »živela v literaturi ali pa v Ameriki,« je užitek. Mircea Cartarescu (*1956) v Bukarešti, pri-poveduje o otroštvu, liriki in vsak-danjiku v Romuniji, in trdi, da ima »Evropa obliko mojih možganov« (Cartarescu!). Umetnik in vod-ja muzeja ZKM v Karlsruheju Pe-ter Weibel pa opisuje rojstno mesto Odessa, mesto Potemkinovih stop­nic, kjer je režiser Sergej Eisenstein posnel leta 1925 film »Panzerkreu-zer Potemkin«.

»Wo Orpheus begraben liegt« je naslov knjige, ki sta jo izdala pisa-telj Ilija Trojanow in fotograf Chri-stian Muhrbeck. Radovedneža­po-tepuha sta obiskala kraje, kjer na majhnem prostoru živi več naro-dov, lahko bi tudi rekli »Evropo v malem«. Navdušena in prevzeta sta se vrnila. Zgodbe so napete in za-bavne. In prosim, ostanite radoved-ni!

gregejevi citati

“

G r e g e j K r i š t o f

no govorico, figura matere v drami »Še vedno vihar« ugotovi: »To bo mogoče od igranja v gledališču ne-koč, preden so vkorakali Nemci. Pa čeprav smo bili samo ljubiteljska skupina in so bile IGRE, ki smo jih uprizarjali, pač naše stare ljudske pravljice, pa še nikoli nismo igrali v katerem teatru, kvečjemu v dvora-ni župnišča, največkrat pa v kakem SKEDNJU ...« In v prav tak skedenj sta režiser Ivica Buljan in scenograf Aleksan-dar Denič ob kongenialni kostumo-grafinji Ani Savič Gecan stlačila po-vest o malem narodu, da bi – kot primer za vse druge tragedije vse-povsodi – zažarel kot metafora za celoto sveta, ki je bil, je in bo več-no krivičen.                         Ob vsej sreči še deset vrstic – to mora biti – o moji osebni tragič-ni usodi: Vsak od igralcev – od Iva Bana, prek Nine Ivanišin, Saše Pav-ček – že ime diši kot čista poezija –, Matjaža Tribušona, Marka Man-diča, Veronike Drolc, Luke Cim-priča do Nikle Petruške Panizon bi se v tej tako rajsko lepi kot kruti prav ljici iz resničnega življenja, ki ga je poeta lauveatus dvignil na ra-ven prilike, kot jo pomni Sveto pis­mo, zaslužil lastno vinjeto, lasten portret, ker so vsi skupaj uresničili nekaj, kar je najlepšim sanjam po-dobno. Dragi, imenitni, cenjeni, ljublje-ni – opravičujem se pri Vas vseh –, ampak meni je za tokrat po stro-gem režimu dovoljenih vrstic, od-klenkalo. Brez zamere, pa kdaj dru-gič, ko me boste spet očarali, da me bo samo še eno samo stremljenje – Hvala Vam!

piše Horst Ogris

»Immer noch Sturm«: Nemško besedilo, a vsebina, ki je tako slovenska, kot so le redka

Handkejeva drama vračanja domov O Divjem vzhodu (zahodu)?

XIV ŠTIRINAJST DNI14

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Etnološke publikacije

Knjižna zbirka Tako smo živeli – Življe-njepisi koroških SlovencevZbirka Tako smo živeli, ki jo je med leti 1993–2004 urejevala Marija Makarovič, vsebuje blizu 150 življenjskih zgodb koro-ških Slovencev, ki so jih zapisali ljudje sami ali sodelavci inštituta Urban Jarnik. Leta 1997 je izšel strokovni zbornik Vrednote-nje življenjskih pričevanj, ki sta ga uredili Marija Makarovič in Mojca Ramšak.

Spomini Ane Jug-OlipAna Jug-Olip v knjigi Utihnile so ptice, utihnila je vas (2011) predstavlja spomine na brezskrbno otroštvo in trpko mladost v taborišču Ravensbrück.

Koroški etnološki zapisi – Glasilo Slo-venskega narodopisnega inštituta Ur-ban Jarnik Zbirka Koroški etnološki zapisi – Glasilo Slovenskega narodopisnega inštituta Ur-ban Jarnik vsebuje prispevke z Zablatni-kovih dnevov, izšli so zborniki o Urbanu Jarniku, Matiju Majarju Ziljskem, Pavletu Zablatniku, Josipu Šašlu in zbornik o etno-

logiji v šoli.

Publikacije o koroških kulturno-politič-nih delavcihInštitut je izdal ali pa je bil soizdajatelj pu-blikacij o Tomažu Holmarju (2001), Vinku Poljancu (2009), Metodu Turnšku (2007) in Jošku Tischlerju (2009). V pripravi je zbornik o Valentinu Inzku.

Urban Jarnik – Pesmi in prevodiUrban Jarnik (1784–1844) sodi med pes-nike predprešernovske dobe, ki so bili v slovenski literarni zgodovini doslej pre-cej zanemarjeni. Erich Prunč je leta 2002 v knjigi izdal komentirane Jarnikove pesmi in prevode v slovenski izdaji.

Krajevne monografije

Marija Makarovič je urednica oz. avtori-ca krajevnih monografij o Selah in Selanih (1994), o Vogrčah (Osem stoletij Vogrč, 1995), Dobrli vasi (Dobrla vas in okolica – Iz preteklosti v sedanjost, 1996). Polona Sketelj je predstavila raziskave, ki jih opra-

vila v Globasnici (Na stičišču dveh kultur – Med delovnim in prostim časom v Globa-snici, 1995) in v Bilčovsu.

Šolska kronika Knjiga Irene Žele Iz šole v življenje – Von der Schule ins Leben (2001) vsebuje šol-sko kroniko ljudske šole pri Božjem grobu od leta 1873 do danes ter spomine bivših učencev šole. Knjiga je dvojezična.

Vaška kronika

Valentin in Anton Kumer sta uredila roko-pisno vaško kroniko Mirka Kumra-Črče-ja, ki je izšla v knjigi Da bi sonce posijalo ... Vaška kronika. Povesti in črtice z Blata in iz južne Koroške (2010).

Društvena kronikaV dvojezični knjigi Sveti, sveti zvezda kra-sna … (2011) je Uši Sereinig predstavila zgodovino Slovenskega prosvetnega dru-štva Zvezda v Hodišah.

Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz-daja samostojno ali v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo v Mohorjevi založbi knjižne zbir-ke, monografije, zbornike, kataloge k razstavam in inštitutsko glasilo Koroški etnološki zapisi. V posebni seriji objavlja diplomska, magistrska in doktorska dela. Skoraj vse knjige je skrbno jezikovno pregledal dr. France Vrbinc, sodela-vec inštituta Urban Jarnik. Inštitut podpira tudi produkcijo filmov, ki jih pripravljata Herta Mau-

rer-Lausegger (Inštitut za slavistiko Univerze v Celovcu) in Naško Križnar (Avdiovizualno labo-ratorij ISN ZRC SAZU). Na zgoščenkah najdemo pesemsko in pripovedno izročilo. Izšle so tudi številne tematske publikacije v sklopu evropskih projektov, ki so dostopne pri inštitutu (publika-cije o kulturni dediščini v čezmejnem prostoru, o rokodelstvu, o ledinskih in hišnih imenih). V zad-njih letih je inštitut vključen v pripravo zemljevi-dov s slovenskimi hišnimi in ledinskimi imeni.

Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in Mohorjeve založbe

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

ArhitekturaMonografija Ta hiša je moja ... pa ven-dar moja ni (1989) avtorja Petra Fistra na poljudnoznanstveni način prikazuje ar-hitekturo kmečkih stavb, križev, kostnic, cerkvic, protiturških taborov in gradov v Podjuni, Rožu in na Zilji.

Freske in likovna dediščinaBreda Vilhar je opisala gotske freske Zilj-ske doline med Marijo na Zilji in Šmo-horjem, ki so nastale v času od 13. do 16. stoletja (Ziljske freske, 1996). Opisala je tudi poslednje sodbe od 13. do 17. stoletja (Dies irae – Poslednja sodba v koroški li-kovni umetnosti, 2002), leta 2006 je iz-šla knjiga Cerkvena likovna dediščina v de-kaniji Pliberk.

Noša, oblačilna kultura in vezenine ko-roških SlovencevMarija Makarovič je avtorica knjig o noši in oblačilni kulturi kmečkega prebivalstva na Zilji (Zilja – Slovenska ljudska noša v bese-di in podobi, 1991), v Rožu (Oblačilna kul-tura slovenskega kmečkega prebivalstva

v Rožu, 1996) in v Podjuni (Oblačilna kul-tura slovenskega kmečkega prebivalstva v Podjuni, 1999). Marija Makarovič je tudi avtorica knjige Vezenine so okras, vezenje pa veselje (2004).

PripovediKnjiga z naslovom Iz semena pa bo lipa zrasla (1996) je izšla v zbirki Glasovi, vse-buje pa pravlíce, storije in basmi iz Roža, Podjune in Zilje, pripovedi so iz arhiva Slo-venskega sporeda ORF v Celovcu, del gra-diva je urednica Martina Piko zbrala na te-renu.

V sklopu iniciative »Slovenščina v druži-ni« so izšle tri zgoščenke z narečnimi pri-povedmi v ziljskem, rožanskem in podjun-skem narečju.

Pesmi Engelbert Logar (Inštitut za glasbeno na-rodopisje, Univerza v Gradcu) je v prvih petih knjigah zbirke Vsaka vas ima svoj glas – Ljudske pesmi iz Podjune objavil ljudske pesmi iz Podjune iz zapuščin Fran-ceta Cigana in Jerka Beziča. Leta 1999 je

izšla zgoščenka Eno pesem hočmo peti – Koledovanje na Koroškem, ki jo je posnel in uredil pokojni Lajko Milisavljevič, v pri-pravi je obsežna pesmarica ziljskih pesmi iz njegove zapuščine. Leta 2012 je izšla Loška cerkvena pesmarica iz leta 1825, v zborniku so tudi razprave strokovnjakov.

Otroške igre Raziskavo o igranju podeželskih otrok, ki so doraščali v pred- in povojnem času, je v knjigi Križ kraž kralj Matjaž – Otroške pe-smi, igre in igrače na južnem Koroškem (2003) je predstavila Uši Sereinig.

Svatbene šegeKnjiga Helene Ložar Podlogar V adven-tu snubiti – o pustu ženiti (1995) vsebu-je kronološko zbrane tiskane in rokopisne vire o ženitovanjskih šegah v Ziljski dolini.

Nagrobni napisiLeta 1997 je izšla knjiga Antona Feiniga o nagrobnih napisih v Rožu (Nagrobni napisi od Šentlenarta do Golšova).

XIV ŠTIRINAJST DNI16

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

bertej logar

Kdaj je čas za ljudsko pesem? Bertej Logar nam ga od-kriva. To je čas po vajah, ko pevci še malo posedijo in vedno znova privre na dan ljudska pesem in se pojavi-ta lepota in čar ljudskega muziciranja. To je čas po ne-deljski maši v gostilni, ko se ljudska pesem zasliši kot čestitka ob rojstnem dnevu, ljudska pesem pa zado-ni tudi, kadar kdo umre in se poje v mnogih koroških skupnostih poleg molitve.

Ni mi treba govoriti o oblikovanju raznih vaških praznikov in dogajanj. V precej družinah na juž-nem Koroškem se poje, npr. na božični večer, po-

znamo novoletno koledovanje, trikraljevsko petje, v Vo-grčah hodijo »svečnico pet«, ob pustu se ljudje znajdejo na raznih plesih in prireditvah, kjer vmes vedno znova pojejo, za florjanovo hodijo od hiše do hiše, predvsem v zgornji Podjuni ali v Selah. Za Rozalsko žegnanje ali ob drugih srečanjih se v globaški fari najdejo pod lipo in pre-pevajo ure in ure. Na Zilji sem večkrat doživel petje na štehvanjih. Še nemško govoreči radi pojo slovenske ljud-ske pesmi. Na Suhi v spodnji Podjuni se znajdemo ob ne-deljah po maši v gostilni in pogosto se zgodi, da si zapo-jemo ob osebnem prazniku kakšnega udeleženca. Kadar kdo umre, v mnogih koroških skupnostih pojejo po-leg molitve. Petje gojimo v številnih pevskih skupinah in cerk venih zborih, kjer se sicer učimo nove »umetne« pe-smi, toda po vajah, ko še malo posedimo, pa vedno znova privre na dan ljudska pesem in se predamo lepoti in čaru ljudskega muziciranja.

Da vaški skupnosti uspe skupno prepevanje, sta potreb-ni močna vzgoja in motivacija od mladih do starih let. Po-dobno kakor verska vzgoja je tudi vzgoja k petju in ljube-zen do njega nekaj osebnega in ne samoumevnega. Otroci se v pevskih družinah seznanijo s petjem v rani mladosti, odrastejo in se sproti naučijo besedila in se okužijo z viru-

som petja. Človek postane odvisnik od (koroško­sloven-skega) »mamila – petja«.

Vprašanje torej ni, kako rešiti ljudske pesmi v moderni čas, ampak kako se prilagoditi pevskim priložnostim, ki se spreminjajo. Če so se ljudje v veliki meri preselili v pred-mestja in razna naselja, potem bo potreba po prepevanju večja prav tam. Televizor in satelit, splet in facebook, pa-metni telefoni, glasba na youtubeu in računalniki, mobite-li so vsepovsod v rabi, odvzamejo ljudem čas, jim dajo ob-čutek, da morajo hiteti, da ničesar ne zamudijo. Radijske in televizijske oddaje ter zgoščenke ponekod neprestano poslušajo, toda potreba po lastnem petju s tem ne nasta-ne, razen brundanja ob posnetku. »Tako je zaenkrat mo-goče ugotoviti, da postaja petje sedanje mlajše generacije vedno tišje,« piše aktualno Herbert Zotti, predsednik Du-najskega Volksliedwerka (v: Bockkeller 5/2013, str. 9).

Mladi mnogokrat ob poplavi popevkarske in tuje glas-be iz medijev ne čutijo potrebe, da bi se naučili počasne-ga in večglasnega petja staršev. Pevski okus se spreminja tako močno, da nastaja generacijska ločnica. Toda kljub temu ne obžalujmo upadanja privlačnosti starih melodij, ampak ustvarimo nove, uporabljive, vsebinsko času pri-merne, čeprav nekatere (nadvse lepe) koroške ljudske pe-smi sploh ne morejo zastarati: »Kadar Zilja noj Drava na-zaj poteče, tedaj boš ti moj pubič, jaz tvoje dekle. Ko bi jaz tebe ne poznala, srce moje bi mirno blo. Jaz še urce nisem spala, sem koj mislila na te, noj na najino ljubezen, ki že proti kraju gre.«

V avtomobilu na dolgi rajži si lahko prepevamo, morda tudi ob poslušanju zgoščenk, v službi in npr. v kuhinji, ko kuhamo, vklopimo »glasbo v ozadju«, toda izbirajmo! Za-vestno poslušajmo in podpirajmo svojo vaško in narod-no identiteto, ker jo bomo drugače izgubili! Naši vnuki ne bodo več peli slovenskih pesmi, če se jih ne bodo mog­li naučiti.

Čas za ljudsko pesem