1

Sistemski pristop kot vidik ustvarjalnega posameznika, skladne organizacije in

harmonične družbe

Sistemsko mišljenje kot strateško mišljenje pri iskanju rešitev in sodelovanju z okoljem doc.dr. Tadeja Jere Lazanski

Povzetek:

V članku smo želeli prikazati možnosti, ki jih ponuja razvoj sistemskega mišljenja v

medsebojnih odnosih, kot pomoč pri odločanju pri delu in v življenju. Namesto analitičnega

razmišljanja, se človeka lahko posveti sistemskemu mišljenju, ki ponuja širši vidik glede

opazovanega problema. V članku smo predstavili sisteme in sistemsko dinamiko kot osnovo

sistemskega mišljenja ter sistemsko reševanje vsakdanjih problemov.

Sistemsko mišljenje

»Od mladih nog nas učijo, da razdrobimo probleme z namenom, da ustvarimo kompleksne naloge in predmete, s katerimi bomo lažje delali. Vendar to ustvarja večji problem…izgubljamo namreč sposobnost videti posledice svojih dejanj in izgubljamo smisel povezave k širši celoti« (Peter Senge)

Sistemsko mišljenje je dokazano staro več kot dva tisoč let saj so dokaz dela posameznih

filozofov kot so Aristotel, Ptolemej, kasneje Kopernik in Galileo, Ibn Khaldun in Vico, je

sistemska teorija novejši pojem. Razvita je bila v 50 letih dvajsetega stoletja in se še vedno

razvija. Formalizira sistemsko mišljenje kot navidezno disciplino, organizirano telo znanja za

študij sistemov. Mnogo uporabnih znanosti je raslo iz nje, vključno kibernetika, informacijska

teorija, tipologija, faktorska analiza, sistemski inženiring in operacijske raziskave. Skupno

vsem tem je splošna teorija sistemov, ki so jo postavili Bertalanffy in ostali (Bertalanffy,

1952).

Sistemsko mišljenje se od analitičnega razlikuje po uporabi različne terminologije. Uporablja

besede kot so: združevanje, povezovanje, sodelovanje, teamsko delo, partnerstva. združenja,

celovitost, neomejenost, sistem, sinergija. Analitično mišljenje, ko ga povežemo z

razčlenjevanjem, nam pokaže kako izredno »mikro pametni« smo pri razmišljanju skozi

sestavine, delce in elemente, po drugi strani pa nas predstavlja v »makro neumnosti«, saj

nismo sposobni videti celotne situacije z vidika letala ali še bolje, astronavta.

2

Sistemsko mišljenje je postalo v 90-tih letih prejšnjega stoletja, primerno orodje za

obravnavanje managementa kompleksnih sistemov, katerih dela sta tudi objekt in subjekt

(opazovalec). Kot orodje se je uveljavljalo najprej na področju učenja in treninga v obliki

raznih računalniških managerskih iger, kasneje pa tudi kot orodje za pomoč pri sprejemanju

odločitev ter organizacijskih re-inženiringih. (Forrester, 1994). V zadnjem času pa so v

ospredju predvsem kvalitativni modeli kot »jezik« profesionalcev, s katerim opisujejo

kompleksne soodvisnosti (Senge, 1994).

Sistemi vplivajo na naše vsakdanje življenje. Poznamo mehke, (živi sistemi) trde (stroji in

tehnologij) in evolucijske (zavest) sisteme. Med mehke sisteme uvrščamo človeka, ki s svojim

analitičnim mišljenjem ustvarja turbulentno okolje in se na situacije nikoli ne odziva kot stroj,

ki ga uvrščamo med trde sisteme. Osnovna načela živih sistemov pri reševanju vsakdanjih

problemov so:

1. Sistemska jasnost – sistem (situacija), ki se rešuje mora biti jasno identificirana

2. Razmišljanje o “veliki sliki” - celota je najpomembnejša – deli celote so sekundarne

narave.

3. Uravnavanje kratko in srednjeročne perspektive – pomembnost obeh glede na naravo

situacije v kateri se nahajamo in na želene rezultate

4. Prepoznavanja dinamičnosti, kompleksnosti in medsebojno odvisne narave sistemov -

vsi deli so medsebojno odvisni – deli, elementi, podsistemi so medsebojno

odvisnost…splet odnosov. Torej lahko včerajšnja rešitev vodi do današnjega

problema. Sistem kot celota ne more delovati učinkovito, če izgubi del.

5. Upoštevanje kvantitativnih in kvalitativnih podatkov – v vseh sistemih so enako

pomembni merljivi in nemerljivi podatki

6. Zavedanje, da smo vsi del sistemov v katerih delujemo in, da vsi vplivamo na sistem.

Še takrat, ko sistem vpliva na nas. (domneve, vrednote in prepričanja, nenamenske

posledice)

7. Razumevanje sistema kot celote v njegovem okolju – organizacije so odprti sistemi in

lahko delujejo optimalno le s povezovanjem in prilagajanjem okolju

8. Vsak sistem deluje enkratno – vsak sistem ima lastnosti ali funkcije, ki jih nima noben

drug sistem

9. Nameni sistema – prostor za začetek je celota in njeno delovanje ter cilji v okolju. Deli

in njihovi medsebojni odnosi se razvijajo iz tega.

10. Vloga delov: podpora celoti – naloga delov je podpirati namen celote. Osredotočanje

na želene rezultate )izhode) in ne le na probleme posameznih delov.

3

11. Majhne spremembe povzročajo velike rezultate – sprememba v kateremkoli elementu

sistema učinkuje na celoto pa tudi na ostale dele podsistemov.

12. Poveličevanje delov podreja (zmanjšuje) celoto – osredotočanje na en element ali

podsistem brez hkratne pozornosti drugim delo in podsistemom vodi do

podpovprečnih rezultatov in novih motenj. Rešitev je velikokrat slabša od resnične

bolezni.

13. Vzroki in posledice niso tesno povezani – zamude in zamudne reakcije povzročajo

netočne diagnoze in rešitve. Vzrok in posledica nista tako tesno povezana v času in

prostoru kot nas večina misli.

14. Hitreje je na koncu počasneje – včasih je hitrost na koncu počasnost.

15. Povratna informacija – več kot sistem dobi povratnih informacij, bolj je »odprt« in vel

je verjetnosti, da bo bolj učinkovito deloval in dlje obstojal.

16. Več ciljev – Vsi sistemi imajo več ciljev. Strinjanje s cilji je ključ do doseganja le teh

ter bistvo uspešnega teamskega dela.

17. Mehkost – ljudje lahko dosegajo svoje cilje na različne načine z namenom zagotoviti

si optimalne pogoje za svoje življenje in delovanje.

18. Entropija in tendenca zmanjševanja – vsi sistemi so podvrženi entropiji, razpadanju in

zaključku. Prenašanje virov iz okolja je bistvo dolgoročnega obstoja sistema. Zaprti

sistemi se gibljejo proti neorganiziranosti in entropiji hitreje kot odprti sistemi.

Na kratko lahko delovanje sistema ponazorimo tako kot kaže slika 1:

C. vhodi (vnosi) D. proces A. izhodi (rezultati)

Slika 1: Diagram ABCDE - nov pogled na življenje (prilagojeno po Haines, 2007)

Povratna zanka

B. povratna informacija

E. trenutno okolje

E. prihodnje okolje

danes SISTEM prihodnost

4

Slika 1 predstavlja delovanje nekega sistema v okolju. Bistveno za sistem je doseganje

rezultatov. Preden karkoli storimo v življenju, se moramo vprašati kateri so zaželeni rezultati.

Zato rezultate poimenujemo s črko A. Sistem je odprt, kar pomeni, da močno čuti in reagira

na vplive in spremembe v okolju. Rezultati (izhodi) v prihodnosti dajejo povratno informacijo

o odločitvah, ki smo jih sprejeli danes in jih v sistemu procesirali ob stalnem vključevanju

okolja. Če želimo dobiti zaželene rezultate A moramo poznati povratne informacije B in

pripraviti odlične vnose C, ki se obdelujejo v sistemu D na katerega vpliva okolje E. Npr.

Postavimo si prvo vprašanje, kje želimo biti v prihodnosti? Želimo biti vodja odličnega

teama za skupno nalogo. (A) Nato se vprašamo kako bomo prišli do tega mesta, (B)

pregledamo v kakšni situaciji glede možnosti za vodjo odličnega teama se trenutno

nahajamo (C) in kako pridemo do tega mesta. (zapremo zanko od C→A). Nazadnje se

vprašamo kaj se lahko zaradi izpolnjene želje (rezultata) spremeni v našem okolju v

prihodnosti.

Na način kot je opisan zgoraj razmišljajo holistični in strateški misleci. V bistvu lahko

sistemsko in strateško mišljenje poenotimo.

Človek v okolju

»Učinkoviti managerji ne rešujejo problemov temveč razrešujejo zmede.« (Russell Ackoff)

Človeka lahko opredelimo kot živi sistem, ki je kot samostojna komponenta in skupaj z

drugimi posamezniki del večjega družbenega sistema. Hkrati ga opredeljujemo kot sistem, ki

je mehak, kar pomeni, da v njem delujejo drugi sistemi, ki delujejo na njegovo obnašanje v

družbi. Eden najpomembnejših sistemov, ki je sestavni del posameznika, je njegov vodilni

čustveni sistem. Le-ta opredeljuje njegovo opazovanje okolice in odzivanje nanjo. Okolje kot

ga dojema opazovalec- posameznik ali družba -, deluje na posameznika ali družbo stresno.

Pri tem je pomembno, da človek prepozna svoje odzive na stres v okolju. Odzivi so navadno

čustveno obarvani in, ko človek v stresu začne čustva prepoznavati kot del lastnega odziva na

okolje, ki ga lahko spremeni, ga stanje od najslabšega čustva, kot je depresija, polagoma po

korakih vodi v stanje manj slabega (a še vedno slabega ) čustva t.j. jeze, nato v frustracijo, ki

je zadnja pri prepoznavanju negativnih čustev. Sledi prepoznavanje pozitivnih čustev upanja,

prepričanja in zavedanja, ki pride, ko je človek v stanju notranjega miru in radosti.

5

Slika 2: Prepoznavanje čustev

Stresu, ki ga je pogojeval razum in s tem čustvena stanja človeka, so se stare civilizacije

izognile na dva načina: z bojem ali begom. Stres v sodobnosti pa boja ali bega ne postavlja

kot rešitev, saj so posledice le-tega nesprejemljive za družbo, posameznik pa izločen iz nje.

Namesto boja in bega se pojavlja fenomen reševanja stresnih situacij v nezavestnih stanjih

posameznika, kar je kratkoročna rešitev, na dolgi rok pa ima usodne posledice. Sistemski

pogled na stres opredeli posameznikovo čustveno lestvico z vidika prehajanja iz negativnega

čustvenega stanja v drugega bolj pozitivnega, dokler ne pridemo do vidika »velike slike«, ko

posameznik dobi popolnoma jasen vpogled v situacijo. V sistemskem jeziku najlaže opišemo

rešitev situacije z opisnim vzročno-posledičnim modelom, ki je prikazan na sliki 3:

Slika 3: Sistemski opis človekovega odzivanja na stres (prilagojeno po Jere-Lazanski, 2002)

6

Zavedanje stresnega okolja človek doseže z vse večjo modrostjo, izkušnjami, kar še povečuje

človekovo radost o tem spoznanju in zmanjšuje depresijo. (–) Z zmanjševanjem depresije se

povečuje človekova jeza ( + ), večji jezi sledi (-) manjša frustracija, manjši frustraciji sledi

večje upanje( + ), večjemu upanju sledi prepričanje ( + ), večjemu prepričanju pa sledi večja

radost in zavedanje lepega čustvovanja.

Tu gre za tipičen kvalitativen model, ki ima za cilj razlage sistema stresno okolje in človekove

odzive nanj: dva kroga pozitivne povratne zveze (predznaki v krogu se množijo med seboj) v

konfliktu, ki peljejo v katastrofo okolja ali človeka. Nadaljnje kvantitativno modeliranje bi

bilo nesmiselno. Odnose in stanje sistema v našem primeru čustvovanje človeka, ne moremo

izraziti z urejenim merskim sistemom. Lahko pa razložimo potek in dinamiko procesa.

Poznavanje dogodkov, vzorcev in strukture obravnavanega problema vodi k sistemski rešitvi »Problemi ustvarjeni z našim trenutnim nivojem mišljenja ne morejo biti rešeni z istim nivojem mišljenja.« (Albert Einstein) Ko človek prevzame sistemski način mišljenja kot svoj privzeti način mišljenja, se začne

zavedati, da je stres lahko le vzpodbuda v njegovem delovanju pa še to samo takrat, ko sam to

želi. Zaveda se, da stresa ni, saj izhaja iz svojega zavedanja notranjega miru, ki mu ga je

prinesel sistemski način razmišljanja. Na ta način posameznik kot sistem s svojo držo vpliva

na okolico, na ostale posameznike in na družbeno zavest.

Pomemben vidik sistemskega mišljenja in reševanja situacij v družbi obravnava dogodke,

vzorce in strukturo problema. »Splošno - analitično« mišljenje se ustavi pri popravljanju

dogodkov, sistemsko mišljenje pa kratkoročno uravnovesi dogodek, dolgoročno pa prepozna

vzorce in strukturo problema ter odpravi problem dokončno.

Dogodki so vsakdanje situacije. Bolezni na delu, odsotnosti, stavke, slabo vodenje, če

naštejemo le izzive sistemskemu mislecu. Osredotočanje na dogodke pa je pri te tako, ko da bi

nosili plašnice; reagiramo lahko le na posamezni dogodek namesto, da bi jih predvideli in

oblikovali. Rešitve oblikovane na stopnji dogodka so kratkotrajne.

Vzorci so trendi ali spremembe v dogodkih po določenem času. Kadarkoli vidimo vzorec

dogodka – e.g. starejši sodelavec bo vedno nepotrpežljiv z mlajši v teamu, ali kadarkoli bo

7

sestanek vodil sodelavec namesto vodje teama bodo vedno isti teamski sodelavci opravili

sojo odsotnost s sestanka. S tem začenjamo razumevati strukturo sistema, ki je pripeljala

napeljala k temu vzorcu.

Struktura vedno daje odgovore na vprašanja zakaj se nek določen dogodek odvija ali kaj

povzroča ta dogodek. Razmišljanje na nivoju strukture pomeni misliti v smislu vzročno

posledičnih povezav. Nivo strukture je tisti nivo, ki nas pripelje do dolgotrajne, pomembne

spremembe. Aktivnosti, sprožene na tem nivoju so ustvarjalne, kajti pomagajo nam oblikovati

prihodnost, ki jo hočemo.

Sposobnost vplivanja na prihodnost se povečuje, ko prehajamo z nivoja dogodka na

strukturalni nivo razmišljanja. Obstajajo pa izjeme. Včasih je najboljše dejanje, ki ga storimo,

da ostanemo osredotočeni na sedanjost – e.g. ko zagori delovni prostor, je gašenje požara tista

aktivnost, ki je optimalna v tistem trenutku.

Slika 4: Dogodki, vzorci in struktura (prilagojeno po Anderson, 1997)

Na dogodkovnem nivoju imamo neuspeli projekt. Če sledimo nivoju odločanja v smeri

vzorcev, vidimo, da sta dva vzorca botrovala neuspehu projekta, ki sta se odvijala šest in deset

mesecev pred prireditvijo. Neresno delo zaposlenih v teamu se je kazalo z veliko odsotnostjo

in nerednim prihajanjem na usklajevalne sestanke, z medsebojnimi prepiri in nestrpnostjo.

preizkusila. Deset mescev pred neuspelim projektom so se začele pojavljati napake pri

določanju nalog posameznikom, ki niso bili kompetentni za njihovo izvajanje. Strukturni nivo

pa nam pokaže, da je sprememba pravzaprav potrebna pri dobro zastavljenih ciljih in pravem

človeku za vodenje teama, ki bo optimalno izpeljal projekt.

ZGODNJI ZAČETEK (vzorec)

ZAČETNA STRUKTURA (struktura)

6 mescev 10 mescev

Napake v sprotnem določanju nalog zaposlenih v teamu

Dobra vizija in slabo postavljeni cilji ter vodja projekta

ZAČETEK (vzorec)

SEDANJOST (dogodek) X

20 mescev

Neuspeli projekt

Neresno delo zaposlenih

8

Zaključek

»Kakorkoli že, prisiljeni smo delovati s kompleksnostjo s 'celotami' ali 'sistemi' na vseh

področjih znanja. To kaže na osnovno preusmeritev znanstvenega mišljenja.« (Ludwig von

Bertalanffy)

Sistemsko mišljenje je okvir, ki je zasnovan na prepričanju, da bodo deli sistema delovali

drugače, če bodo odstranjeni iz sistema in opazovani v izolaciji. Edini način, da bi lahko

popolnoma razumeli zakaj se problem ali element pojavlja je razumevanje dela v odnosu do

celote. (Capra, 1996) Če gledamo z družbenega zornega kota pa je družbeni pristop, ki

uporablja sistemske teorije za ustvarjanje želenih rezultatov ali sprememb.(O'Connor, 1997)

Pristop reševanja problemov obravnava v tem smislu, da smatra, da so problemi del sistema

in, da osredotočanje nanje le povečuje njihovo problematiko.

S sistemskim mišljenjem se moramo osredotočati ne rešitev problema in ne na problem, to pa

lahko dosežemo le, če poznamo »veliko sliko«, torej ko se čustveno oddaljimo od problema in

sistemsko približamo le-temu. Sistemski način razmišljanja vodi po poti uravnavanja

kratkoročne in srednjeročne perspektive, prepoznavanja dinamičnosti in medsebojne

odvisnosti sistemov, upoštevanja kvantitativnih in kvalitativnih podatkov ter zavedanja, da

smo vsi del sistemov v katerih delujemo in, da vsi vplivamo na sistem. Še takrat, ko sistem

vpliva na nas, na naše domneve, vrednote, prepričanja in nenamenske posledice.

Literatura:

Anderson, V.,Johnson L. (1997) Systems Thinking Basics: From Concepts to Causal Loops. Pegasus communication. Williston

Bertalanffy, L. V. (1952). General System Theory, George Braziller, New York. Capra, F. (1996) The web of life: a new scientific understanding of living systems (1st

Anchor Books ed). New York: Anchor Books. p. 30 Forrester, J. W. (1994). System Dynamics, Systems Thinking, and Soft OR, System

Dynamics Review, Vol. 10, No. 2-3, Summer-Fall Haines, S. (2007) Tools for Strategic Thinking: The Simplicity of Systems Thinking.

Los Angeles. Systems Thinking Press. Jere Lazanski, T. (2002) Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v okviru

sistemske dinamike, magistrska naloga. Kranj. Moderna organizacija O'Connor, J. & McDermott, I. (1997). The Art of Systems Thinking: Essential Skills

for Creativity and Problem-Solving. San Francisco: Thorsons Publishing. str. 11. Senge P. (1994). The Fifth Discipline: The Art and Practice of the Learning

Organization. Doubleday October.