Skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije v sektorju … · 2018-08-24 · Skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije se je izgrajevala in dopolnjevala zadnjih 50 let

1

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije v sektorju neželeznih

kovin

Študent: Mirko Vaupotič Naslov: Lancova vas 48/b, Videm pri Ptuju Številka indeksa: 81530348 Redni študij Program: Ekonomija Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Videm pri Ptuju, 30. 9. 2004

2

Študent Mirko Vaupotič izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtor dovoljujem njegovo objavo na spletni strain fakultete. Videm pri Ptuju, 12. 11. 2004

3

PREDGOVOR Skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije se je izgrajevala in dopolnjevala zadnjih 50 let. Skozi leta je postajala vse bolj integrirana z ostalimi politikami in vedno bolj pomembna z vidika močne rasti trgovinskih tokov. Evropska unija si je vedno prizadevala za liberalizacijo svetovne trgovine oziroma odstranjevanje ovir v zunajni trgovini. Tako so danes odstranjene številne carine in kvote, precej so zmanjšane tudi carine v občutljivih sektorjih. S vstopom Slovenije v EU je zunanjetrgovinska politika EU postala tudi zunanjetrgovinska politika naše države. Prenehali so veljati trgovinski sporazumi, ki jih je Slovenija sklenila s tretjimi državami, veljati pa so začeli trgovinski sporazumi, ki jih je EU sklenila z ostalimi nečlanicami. Slovenija ima možnost vpliva na zunanjetrgovinsko politiko, vendar v omejenem obsegu, največji potencialni vpliv ima pri odločitvah in predpisih, ki zahtevajo konsenz. Z oblikovanjem iz izvrševanjem skupne zunanjetrgovinske politike se ukvarjajo številne generalne direkcije v okviru Komisije Evropske unije. Prav tako sodelujejo pri oblikovanju in izvrševanju zunanjetrgovinske politike tudi države članice in različne interesne skupine ter različni odbori, še posebej pa Odbor za gospodarske in socialne zadeve in Odbor regij. Vloga Evropskega parlamenta in Sveta Evropske unije je predvsem v sprejemanju pravne podlage in pravil, ki so sprejeta za reguliranje zunanje trgovine. Pomembno je poudariti, da zunanjetrgovinske politike ne moremo obravnavati izolirano od ostalih politik, potrebno je upoštevati pravila, ki so povezana s pravili trgovanja med državami članicami. Trgovanje med članicami Evropske unije je urejeno s pravili politike konkurence, le-ta pa vplivajo tudi na zunanjetrgovinske tokove, še posebej pa na vhodne investicije, ki imajo vpliv na tgrovanje znotraj in zunaj Evropske unije. Evropska unija je članica Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju STO), kar pomeni, da morajo biti trgovinska pravila v skladu s pravili STO. Pri tej organizaciji se rešujejo trgovinski spori, povezani s kršitvami multilateralno sprejetih pravil oziroma obvez. Evropska unija je med najbolj zainteresiranimi članicami STO v zvezi s nadaljno liberalizacijo svetovne trgovine. V politiki do manj razvitih držav si prizadeva za uveljavljanje asimetričnih ukrepov liberalizacije, kar pomeni, da zagotavlja skoraj prost vstop na trg Evropske unije za države v razvoju in najmanj razvite države. Po drugi strani pa dopušča, da države v razvoju ohranijo določene omejevalne instrumente v trgovini nasproti razvitih držav, saj drugače niso sposobna konkurirati razvitim državam. S razvojem, pa naj bi države v razvoju postopoma odstranjevale omejevalne trgovinske instrumente v odnosu do razvitih držav. Zunanajetrgovinsko politiko evropske unije obravnavamo po različnih gospodarskih sektorjih. Poleg sektorja neželeznih kovin so ostali pomembni industrijski sektorji: avtomobilski, kemijski, civilno letalstvo, elektronika, mehanizacija, jeklo, ladjedelništvo in tekstilni sektor. Za sektor neželeznih kovin je značilana relativna visoka stopnja liberalizacija trgovanja. Ta liberalizacija je posledica že omenjenih multilateralnih sporazumov, prav tako pa tudi tržnih razmer na trgu EU, saj so potrebe po neželeznih kovinah v EU precej višje, kot je njihova proizvodnja in je zato EU neto izvoznica neželeznih kovin. V nalogi smo namenili veliko prostora proučevanju trgovinskih instrumentov zunanje politike EU, prav tako pa smo relativno veliko prostora namenili predstavitvi samega trgovanja z neželeznimi kovinami, saj ima le to posredni vpliv na uporabo instrumentov neželeznih kovin.

4

Prav tako smo opisali temeljne značilnosti recikliranja neželeznih kovin, saj se delež recikliranja v zadnjih letih strmo vzpenja in predstavlja z ekološkega vidika primerno alternativo klasičnim načinom proizvajanja neželeznih kovin. Ta sektor je pomemben tudi z vidika slovenske industrije, še posebej proizvodnje aluminija. Z vstopom v EU so se nekoliko spremenili pogoji poslovanja.

5

KAZALO 1. UVOD .................................................................................................................................... 7 1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave........................................ 7 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve ........................................................................................... 7 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave .................................................................................... 8 1.4. Predvidene metode raziskovanja......................................................................................... 9 2. Neželezne kovine in trgovanje z njimi .............................................................................. 10 2.1. Aluminij ............................................................................................................................ 10 2.2. Baker ................................................................................................................................. 13 2.3. CINK, NIKELJ, SVINEC ................................................................................................. 14 2.4. Žlahtne kovine................................................................................................................... 18 2.5. Londonska borza kovin ..................................................................................................... 19 3. Kratek pregled SZTP EU .................................................................................................. 21 3.1. Carinska unija in nastajanje SZTP .................................................................................... 21 4. SZTP v sektorju neželeznih kovin .................................................................................... 23 4.1. Trgovinski instrumenti SZTP s poudarkom na neželeznih kovinah ................................. 23 4.2. Trgovinski instrumenti, ki imajo neposreden vpliv na uvoz............................................. 23 4.2.1. Carinska tarifa za neželezne kovine ............................................................................... 23 4.2.1.1. Carinske stopnje za aluminij in aluminijaste izdelke .................................................. 25 4.2.1.2. Zahteve za uvedbo carinskih kvot za primarni aluminij ............................................. 25 4.2.1.3. Carinske stopnje za baker in bakrene izdelke ............................................................. 26 4.2.1.4. Carinske stopnje za cink in cinkove izdelke ............................................................... 27 4.2.1.5. Carinske stopnje za svinec in nikelj in kositer in žlahtne kovine................................ 27 4.3. Pravila o izvoru blaga........................................................................................................ 28 4.4. Druge dajatve in pristojbine .............................................................................................. 28 4.4.1. Posebna ureditev pri davčni obravnavi investicijskega zlata ......................................... 29 4.5. Protidampinški ukrepi ....................................................................................................... 30 4.5.1. Dokončna protidampinška dajatev na uvoz nekaterih cinkovih oksidov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske....................................................................................................... 31 4.5.2. Dokončna protidampinška dajtev na uvoz aluminijaste folije iz Kitajske in Rusije...... 32 4.5.3. Cink, ki je neobdelan in brez primesi iz Kazahstana, Ukrajine in Uzbekistana............. 33 4.6. Ukrepi proti nedovoljenem subvencioniranju ................................................................... 33 4.6.1. Določitev dodatnih carin na uvoz določenih izdelkov s poreklom iz ZDA ................... 33 4.7. Monitoring tretjih držav .................................................................................................... 34 4.8. Instrumenti za odstranjevanje trgovinskih ovir ................................................................. 35 4.8.1. Trgovinska ovira: prepoved izvoza neželeznih odpadkov in ostankov iz Ukrajine....... 36 4.9. Ostali instrumenti SZTP, ki imajo neposreden vpliv na uvoz........................................... 36 4.10. Pravila, ki imajo neposreden učinek na izvoz ................................................................. 37 4.11. Pravila, ki imajo vpliv na proizvodnjo, investicije in trgovino....................................... 38 4.11.1. Protikartelna zakonodaja in pravila o združitvah in spojitvah ..................................... 38 4.11.2. Državne pomoči ........................................................................................................... 39 4.11.3. Investicije ..................................................................................................................... 39 5. Pomembnejši trgovinski partnerji v sektorju neželeznih kovin .................................... 40 5.1. Rusija................................................................................................................................. 40 5.2. EU – EFTA........................................................................................................................ 42 5.2.1. Norveška......................................................................................................................... 43 5.2.2. Švica ............................................................................................................................... 44 5.3. Latinska Amerika .............................................................................................................. 45

6

5.3.1. Čile ................................................................................................................................. 45 5.3.2. Ostale Latinsko ameriške države.................................................................................... 46 5.4. EU – ZDA ......................................................................................................................... 46 5.5. EU – Kitajska .................................................................................................................... 48 5.6. Avstralija – EU.................................................................................................................. 49 5.7. Južno Afriška republika .................................................................................................... 50 5.8. Zahodni Balkan ................................................................................................................. 50 5.9. Slovenija............................................................................................................................ 51 6. Recikliranje neželeznih kovin ........................................................................................... 52 6.1. Vpliv obvez kyotskega protokola na proizvodnjo neželeznih kovin ................................ 52 6.2. Recikliranje bakra ............................................................................................................. 53 6.3. Recikliranje aluminija ....................................................................................................... 54 7. Sklep .................................................................................................................................... 55 Povzetek ................................................................................................................................... 57 Abstract .................................................................................................................................... 58 Seznam virov............................................................................................................................ 59 Seznam slik .............................................................................................................................. 61 Seznam tabel ............................................................................................................................ 61 Priloga 1: Carinske stopnje za aluminij in aluminijaste izdelke .............................................. 62 Priloga 2: Carine za cink in cinkove izdelke............................................................................ 62 Priloga 3: Carine za baker in bakrene izdelke.......................................................................... 63 Priloga 3: Izdelki neželeznih kovin iz ZDA, za katere je potrebno plačati izravnalne dajatve 64

7

1. UVOD

1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave

V diplomski nalogi je predstavljena skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije (v nadaljevanju SZTP EU) za neželezne kovine. Z vstopom Slovenije v EU je postala SZTP EU tudi zunanjetrgovinska politika Slovenije, trgovinske odnose s članicami pa ureja konkurenčno pravo. Na SZTP EU v sektorju neželeznih in njeno oblikovanje imajo vpliv številne institucije, med katerimi je najpomembnejša evropska Komisija, pa tudi države članice in pomembnejši proizvajalci. Za razumevanje SZTP v sektorju neželeznih kovin je potrebno poznavanje splošnih značilnosti SZTP, njeno oblikovanje, instrumenti, najpomembnejše bilateralnie in multilateralnie odnose. Pri oblikovanju SZTP EU je potrebno upoštevati obveznosti, ki jih je potrebno izpolnjevati zaradi članstva Evropske unije v Svetovni trgovinski organizaciji (v nadaljevanju STO), prav tako pa je pomembno poznavanje stanja v ostalih sektorjih, namreč morebitne kršitve v katerem koli sektorju trgovinske politike ima lahko posledice v sektorju za neželezne kovine. Gre za tako imenovane povračilne ukrepe. Prav tako je pomembno poznavanje značilnosti borznega trgovanja s neželeznimi kovinami, kjer se med drugim implicirajo tudi ukrepi trgovinske politike. Recikliranje neželeznih kovin postaja vse pomembnejše, v ta namen so sprejeti številni pravni predpisi, ki bodo omogočili in olajšali procese recikliranja, ki pomenijo poleg ekonomskih prednosti tudi prednosti v smislu varovanja okolja.

1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomske naloge je poglobljena raziskava SZTP EU za neželezne kovine, ker je to sektor, ki je pomemben za slovensko gospodarstvo, še posebej za Severo – vzhodno Slovenijo. Doma sem v neposredni bližini podjetja TALUM, katerega trgovanje je po vstopu Slovenije v EU v celoti podrejeno pravilom trgovinske politike EU. Iz tega razloga bomo največ pozornosti posvetili raziskovanju trgovanja z aluminijem. V dosedanjih delih nekaterih slovenskih avtorjev, ki se ukvarjajo s raziskovanjem SZTP EU, ni bilo podrobnejše obravnave trgovinskih pravil v zvezi s trgovanjem z neželeznimi kovinami EU z tretjimi državami. Cilji Cilj raziskave je prikaz stanja in razmer v sektorju neželeznih kovin, predvideti trende trgovanja in razmer v sektorju neželeznih kovin v svetovnem okviru ter predvideti trende trgovanja za EU in pomembne partnerje v prihodnosti. Predstavili bomo trgovinske instrumente, ki jih EU uporablja v tem sektorju ter predvideli kateri bodo najverjetneje uporabljeni v prihodnosti. Med instrumenti trgovinske politike bo največ poudarka na carinskih tarifah pri trgovanju z neželeznimi kovinami z nečlanicami ter na protidumpinških ukrepih, ki so bili uporabljeni največkrat v tem sektorju v preteklosti. V ta namen bodo predstavljeni nekateri obrambni trgovinski ukrepi, ki jih je uporabila Evropska skupnost v tem sektorju. Predstavljeni bodo glavni dejavniki oblikovanja cen neželeznih kovin, še posebej bo

8

izpostavljeno borzno oblikovanje cen. Na koncu diplomske naloge bodo predstavljeni najpomembnejši pravni predpisi s področja recikliranja neželeznih kovin. Osnovne trditve EU bo s skupno zunanjetrgovinsko politiko in enotnimi carinskimi carinskimi stopnjami ostala članica Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju STO), kjer Komisija Unije vse države članice zastopa kot eno. To pomeni, da bo Skupnost morala imeti poenotena pravila z STO tudi v prihodnje. Nespremenjene bodo ostale tudi njene pravice in njen status. EU je z ZDA največja trgovinska velesila na svetu, zato ima politika mednarodne menjave EU velik vpliv na celotno svetovno gospodarstvo. V okviru SZTP, EU sklepa preferencialne in nepreferencialne sporazume za pospeševanje trgovinske menjave s posameznimi državami in skupinami držav. Ob vstopu Slovenije v EU, ti sporazumi veljajo tudi za Slovenijo, prenehajo pa veljati nepreferencialni in preferenialni sporazumi, ki jih je Slovenija sklenila s tretjimi državami pred vstopom v Evropsko skupnost.

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavke Predpostavke: - SZTP moramo obravnavati tudi v povezavi s zagotavljanjem konkurence, - oblikovanje SZTP je odvisno od političnih odnosov EU s tretjimi državami, - na oblikovanje SZTP vplivajo interesi držav članic pri čemer velikokrat prevladajo

interesi večjih in gospodarsko močnejših držav, - EU lahko uporabi obrambni trgovinski instrument, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa

STO. Omejitve Omejitve raziskave: - v raziskavi ne opisujem trgovinskih odnosov z manj pomembnimi trgovinskim

partnericami v sektorju neželeznih kovin, - podrobneje niso opisani vsi instrumenti SZTP, ampak samo tisti, ki so najpomembnejši za

reguliranje trgovine z neželeznimi kovinami, - obravnavana je samo trgovinska politika pri trgovanju z osnovnimi neželeznimi kovinami,

med žlahtnimi kovinami pa smo preučevali le tiste, ki so pomembnejše z vidika obsega tgovanja.

9

1.4. Predvidene metode raziskovanja Problem je obravnavan iz makroekonomskega vidika. Uporabljene metode: - deskriptivna (opis dejstev in pojavov brez znanstvenega pojasnjevanja), - komparativna metoda (pojasnjuje oziroma primerja pojave in odnose), - metoda kompilacije (postopek prevzemanja opazovanj in sklepov drugih avtorjev). Podatke za pisanje sem črpal predvsem iz medmrežja, slovenske literature na to temo je zelo malo.

10

2. Neželezne kovine in trgovanje z njimi Neželezne kovine delimo v dve kategoriji: - osnovne kovine (aluminij, baker, cink, svinec, nikelj in kositer), - žlahtne kovine (zlato, srebro, platina in paladij) Zaradi primanjkovanja surovin, je evropska predelovalna industrija odvisna od uvoza in tudi reciklaže neželeznih kovin. Na tem področju dosega visoko stopnjo specializacije in konkurenčnosti. V EU posluje v tem sektorju okrog 3000 podjetij, ki zaposlujejo skoraj 300.000 ljudi. Proizvodne zmogljivosti EU so skoncentrirane v naslednjih državah: Nemčija (27,5 %), Francija (15,5 %), Italija (13,5 %), Španija (12,4 %), VB (12,1). Kljub temu pa je proizvodnja premajhna, da bi lahko zadovoljila notranje povpraševanje, zato je v tem sektorju trgovinska bilanca negativna. Trgovanje s kovinami je predmet trgovinskih pravil v okviru STO, ki so bila dosežena s pogajanji. Komisija v sodelovanju s predstavniki tega sektorja in držav članic opozarja, da lahko upoštevaje razvoj notranjih tržišč, pride ob določenih okoliščinah do ukinitve zaščitnih ukrepov. Komisija se lahko pogaja o mednarodnih sektorskih trgovinskih sporazumih tako na bilateralni kot na multilateralni ravni. Takšen primer je primer aluminija iz leta 1994, ko je komisija sprejela Memurandum s pomembnejšimi državami proizvajalkami aluminija, ko je ob razpadu Sovjetske Zveze prišlo do nenadnega obsežnega izvoza iz Rusije. Nadalje lahko Komisija izvaja ukrepe za lažje in uspešnejše plasiranje izdelkov iz EU na trge tretjih držav. Taki ukrepi so del obveznosti, ki jih izvajajo EU in njene trgovinske partnerice znotraj pogajanj STO ter v okviru regionalnih in bilateralnih sporazumov.

2.1. Aluminij EU je neto izvoznik nepredelanega aluminija. Uvoz pokriva približno 40 % domačih potreb. V letu 1999 je uvoz1 znašal 3 milijone ton. Norveška je bila v tem letu največji izvoznik aluminija v EU, njen izvoz je znašal 900.000 ton, sledi ji Rusija s 600.000 tonami, Brazilija 279.000 ton, Kanada 127.000 ton, zalivske države 110.000 ton. Države PECO2 so skupaj izvozile približno 400.000 ton aluminija. 1 Gre za uvoz primarnega aluminija. 2 PECO – Pre-Accession Countries (Države pristopnice, sem prištevamo vzhodno-evropske države, ki bodo oziroma so postale nove članice EU).

11

SLIKA 1: NAJVEČJI TRGOVINSKI PARTNERJI EU V TRGOVANJU Z ALUMINIJEM V LETU 2003

Največji trgovinski partnerji EU (aluminij) v letu 2003

0

500000

1000000

1500000

2000000

2500000

Nor

vešk

a

Švi

ca

Rus

ija

Isla

ndija

ZDA

Bra

zilij

a

Rom

unija

Kita

jska

Država

Kol

ičin

a v

tona

h

uvoz v EU

izvoz v EU

Vir: Market Access Database, 2004 Po nekaj letni krizi, še posebej, ko se je leta 1994 močno povečal uvoz aluminija iz Rusije, se je koncem prejšnjega desetletja ta sektor pojačal. Značilni so številni prevzemi in združitve. Največji proizvajalci so Alcan (Kanada), Algroup (Švica), Alcoa (največji proizvajalec aluminija v ZDA), Reynolds Metals (ZDA), Rusal ( Rusija) in Hydro (Norveška). Leta 2000 se je Alcanu pridružil Alusuisse nato pa še francoski Pechiney, celotna korporacija pa se je leta 2001 preimenovala v Alcan Inc. Alcan ima danes zaposlenih pribljižno 53000 ljudi v 41 državah z vodstvom v Montrealu v Kanadi. Kitajska je največji proizvajalec glinice3 (4,5 mio ton letno) in eden največjih proizvajalcev aluminija na svetu. Na drugi strani pa je Kitajska najhitreje rastoči trg primarnega aluminija na svetu (11,7 % letna rast v obdobju 1996 – 2000) v primerjavi s svetovno rastjo, ki je znašala 3,9 % letno. V zadnjih treh letih (2000 – 2003) pa je rast proizvodnje primarnega aluminija na Kitajskem izjemna, kar 27 % letno, medtem ko v Evropi raste proizvodnja minimalno.

3 Glinica je surovina za proizvodnjo aluminija. Dobljena je iz rude, ki se imenuje boksit. Sestavljena je iz aluminija in kisika (AL O2).

12

SLIKA 2: GIBANJE CEN ALUMINIJA NA LME V OBDOBJU OD 1998 DO 2003 (V USD)

Vir: London Metal Exchange

Slika prikazuje, da je v letu 1998 cena primarnega aluminija na LME4 strmo padala. Vzrok je bila Azijska gospodarska kriza, v letu 1999 in vse do februarja leta 2000 pa je cena naraščala in dosegla celo vrednost 1.739 USD na tono (dne 20. 1. 2000). Raziskovalci z inštituta IAI (International Aluminium Institute) iz Londona omenjajo kot glavni vzrok za skok cene strah pred množičnimi problemi pri dobavi aluminija iz Rusije. Znano je, da Ruski5 proizvajalci samo v Evropo izvozijo 2-3 mio ton primarnega aluminija. Kot posledica tega so bili vsi nakupi povezani s špekulacijami in od tod rast cen, ki so se v poznejših mesecih leta 2000 ustalile na 1.550 USD za tono. V letu 2001 je cena aluminija padala vse do napada na New York 11. septembra, ko je cena v hipu poskočila in se umirila pri povprečju 1.370 USD za tono v letu 2002. Leta 2003 so bila značila manjša nihanja cene primarnega aluminija, ki so bila v največji meri posledica sprememb menjalnega tečaja EUR/USD in recesije v ZDA in zahodni Evropi. Največji porast potrošnje6 aluminija v zadnjih letih beležimo na področju transportnih sredstev, predvsem v avtomobilski industriji. Proizvajalci avtomobilov in ostalih transportnih sredstev skušajo neprestano zniževati težo vozil, kar ima za posledico manjšo porabo goriva in manjše onesneževanje. Prav tako ima aluminij lastnosti, ki jih zahteva industrija embalaže: - podaljšanje trajnosti prehrambenih in kozmetičnih proizvodov (konzerve, tube,...), - visoka odbojnost svetlobe in UV žarkov, - dobre možnosti tiskanja in - večkratne možnosti recikliranja. 4 LME je kratica za Londom Metal Exchange oziroma Londonsko borzo kovin. 5 Ruski proizvajalci aluminija imajo problem pri zagotavljanju glinice za lastno proizvodnjo. Njihove proizvodne enote so locirane daleč od rudnikov boksita in topilnic le-tega. Iz tega razloga proizvodnja aluminija ruskih proizvajalcev zelo niha. 6 Povzeto po EAA (European Aluminium Association).

13

Tretje pomembno področje uporabe aluminija je gradbeništvo. Uporaba aluminija v gradbeništvu se je pričela šele v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Pred tem se je uporabljalo predvsem železo, ki je 3-krat težje in 3-krat cenejše od aluminija. Ostala pomembnejša področja uporabe aluminija so še elektroindustrija, strojna oprema in blago splošne uporabe.

SLIKA 3: PRIKAZ PODROČIJ UPORABE PRIMARNEGA ALUMINIJA V EU V LETU 2003

Potrošnja aluminija

Transport EmbalažaGradbeništvoElektroindustrijaStrojna opremaBlago splošne porabeOstalo

Vir: Gesamtverband der Deutschen Aluminium Industrie, 2003

2.2. Baker Evropska proizvodnja nepredelanega bakra je približno 1,4 milijona ton. Ta proizvodnja zadošča za manj kot polovico potreb. Čile in Rusija sta glavna izvoznika v EU. Leta 1999 je Čile uvozil v EU 825.000 ton bakra, Rusija 575.000 ton, Poljska 175.000 ton Kazahstan 130.000, Peru 100.000 in Avstralija 50.000 ton. EU pa je vodilni proizvajalec v končnih in pol-izdelkih iz bakra s 4,5 milijoni ton letne proizvodnje ter tako presega domače potrebe, ki znašajo približno 4 milijone ton.

SLIKA 4: NAJVEČJI PROIZVAJALCI SUROVEGA BAKRA V LETU 1998

Proizvodnja bakra

28%

17%

6%5%5%5%

5%

4%

3%

4%

18%

ČileZDAKanadaRusijaAvstralijaPeru IndonezijaKitajska PoljskaZambijaDruge države

Vir: Prince Agri Products, Inc, 2004

14

Eden najpomembnejših problemov za evropske proizvajalce bakra predstavlja dostop do bakrove rude. To je razlog, da recikliranje bakra postaja vse pomembnejše. Leta 1991 so bile odstranjene restrikcije na izvoz bakrovih odpadkov, zato se industrija ubada s problemom pridobivanja odpadnih bakrovih materialov.

SLIKA 5: GIBANJE CEN BAKRA NA LME OD 1998 DO 2003 (USD)


2.3. CINK, NIKELJ, SVINEC Cink Pri trgovanju s cinkom ima EU negativno trgovinsko bilanco. V letu 1999 je izvozila 175.000 ton cinka. Glavni uvozniki so bili Norveška (175.000 ton) Kazahstan (850.00 ton) in Bolgarija (40.000). Evropa nima zadostne proizvodnje cinkove rude, ki je ne zadostuje niti za polovico proizvodnje cinkovega oksida iz katerega se proizvaja cink. Kljub pomanjkanju cinkove rude se večina cinkovega oksida potrebnega za proizvodnjo cinka proizvede v EU. Največ cinkove rude se proizvede v Ameriki in Aziji. Največja proizvajalka surovega cinka je Azija.

15

SLIKA 6: PROIZVODNJA CINKOVE RUDE V LETU 2003

Proizvodnja cinkove rude v letu 2003

EvropaAfrikaAmerikaAzijaOceanija

Vir: International Lead and Zinc Study Group, 2004

SLIKA 7: PROIZVODNJA SUROVEGA CINKA V LETU 2003

Proizvodnja cinka v letu 2003

EvropaAfrikaAmerikaAzijaOceanija

Vir: International Lead and Zinc Study Group

Nikelj EU je odvisna od uvoza te kovine. V letu 1999 je uvoz znašal 250.000 ton proti 25.000 ton izvoza. Rusija dominira na trgu niklja, v EU ga je izvozila 115.000 ton. Drugi pomembni dobavitelji so bili Avstralija (25.000 ton) Kanada (20.000 ton) in Norveška (10.000 ton).

16

SLIKA 8: SVETOVNE REZERVE NIKLJA

Rezerve nikljaKubaRusija KanadaNova KaledonijaIndonezijaJužna AfrikaAvstralijaOstale države

Vir: International Nickel Study Group Kuba je država z največjimi rezervami niklove rude na svetu in predstavlja tako veliko priložnost za investitorje. Po drugi strani pa veliko oviro investitorjem predstavlja regulativa investicij s strani vlade, ki določa, da lahko imajo tujci v lasti do 49 % vrednosti podjetja, medtem ko mora država ostati večinski lastnik. Pomembno oviro investitorjem predstavljajo tudi vse strožji okoljski standardi, ki zavezujejo investitorje. Proizvodnja niklja je povezana z velikimi emisijami dima, amoniaka, hrupa in velikimi vibracijami.

SLIKA 9: GIBANJE CEN NIKLJA NA LME OD 1998 DO 2003 (USD)

Vir: London metal Exchange Svetovna ponudba niklja je leta 1998 naraščala hitreje kot povpraševanje. Cena na LME je do konca leta 1998 padla pod 4.000 USD za tono. Cena je dosegla najnižjo vrednost v zadnjem desetletju. Ponudba je naraščala hitreje kot povpraševanje, saj se je odprlo kar nekaj novih

17

rudnikov in predelovalcev niklja v Avstraliji, Kanadi, Indoneziji in Venezueli. Avtomobilski proizvajalci so pričeli z izdelavo vozil na električni pogon (baterije vsebujejo nikelj). V letu 1999 je svetovno povpraševanje naraščalo hitreje od ponudbe, kar je imelo za posedico povečanje cen za nikelj na LME. Cena je tako konec leta 1999 presegla 8.000 USD za tono. Leto nazaj je znašala nekaj manj kot 4.000 USD za tono. Ponovna ekonomska rast v Vzhodni Aziji je spodbudila uporabo nerjavečega jekla po svetu kar je povečalo povpraševanje po niklju. Na Japonskem so avtomobilski proizvajaci pričeli s proizvodnjo hibridnih vozil, ki uporabljajo električno energijo za pogon vozila pri nizkih hitrostih v mestni vožnji. Svetovno povpraševanje po niklju narašča hitreje kot ponudba tudi v letih 2000 in 2001, kar pomeni postopno zmanjševanje zalog niklja na LME. Sredi leta 2001 je na trg pričela prihajati ruda iz različnih na novo odprtih rudnikov, kar je povzročilo nižanje cen. Konec oktobra 2001 je gotovinska cena niklja na LME znašala 4.430 USD/t, medtem ko je leto prej cena znašala 7.520 USD/t. Leta 2002 se je trend obrnil in svetovna ponudba nikja je pričela naraščati hitreje kot povpraševanje. To je povzročilo postopno povečanje zalog na LME. Cene nikja so v letu 2002 naraščale, trenda pa se je nadaljeval tudi v letu 2003. Svinec Tudi pri trgovanju s svincem ima EU negativno bilanco. V letu 1999 je uvoz znašal skupaj 420.000 ton, izvoz pa 90.000 ton. Približno 35% uvoza prihaja iz Avstralije, iz ZDA (42.000 ton), Maroka (37.000 ton), Kazahstana (35.000 ton), Poljske (35.000 ton) in Peruja (30.000 ton).

SLIKA 10: GIBANJE CEN SVINCA NA LME OD 1998 DO 2003 (USD)


18

V letu 1998 so cene za svinec na svetovnem trgu padale. Povprečna cena za prvih 9 mesecev je bila za 13 % nižja kot povprečna cena v letu 1997. Kljub nenehnemu povečevanju povpraševanja na ameriškem in evropskem trgu, ostaja zaradi vse večje nestabilnosti v azijskem gospodarstvu splošno skupno pomanjkanje na trgih skozi vse leto 1998. V letu 1998 so v Avstraliji in na Irskem odprli nekaj novih rudnikov svinca, ponovno se je pričela proizvodnja v rudniku v Tuniziji. Medtem so morala v Kanadi glavni rudnik svinca zaradi nizkih cen kovin zapreti. Rudnik Svinca in cinka v Španiji pa je bil skoraj celo leto zaprt zaradi poplav v bljižnih pokrajinah (Lead, 2003). Nižanje cen na LME se je v letu 1999 nadaljevalo. Kljub povečanem povpraševanju po svincu, še posebej na ameriških trgih, je zaradi povečanega izvoza svinčeve rude iz kitajske in velikih zalog na LME, ostalo splošno pomanjkanje na trgu v letu 1999. Nižanje cen svinca se je nadaljevalo vse do aprila leta 2000, ko so začele cene na LME naraščati. Svetovno povpraševanje po svincu je v letu 2000 naraslo, predvsem zaradi rasti na azijskih trgih. Svetovna proizvodnja svinca je v letu 2000 zelo narastla. V začetku leta 2001 so cene začele padati, svetovno povpraševanje se je znižalo. Prav tako se je znižala svetovna proizvodnja svinca. V Evropi uporaba svinca upada, rahlo pa se je povečalo povpraševanje v Aziji, posebno na Kitajskem. Znižanje proizvodnje v Nemčiji, Belgiji, Franciji in Italiji pa je bilo večje kot povečanje rafinirane proizvodnje v Kitajski, Izraelu in Maleziji. V letu 2002 so se cene na LME znižale. Zaloge svinca na LME so naraščale in sredi leta skoraj dosegle vrednost 200000 ton. Svetovno povpraševanje je ostalo v letu 2002 skoraj nespremenjeno. Znižanje povpraševanja v ZDA je bilo kompenzirano z večjim povpraševanjem v Aziji, predvsem v Kitajski zaradi povečane gospodarske rasti. Rafinirana proizvodnja svinca je bila nižja v ZDA, Evropi in na Japonskem, povečala pa se je v avstraliji, Kanadi in Koreji.

2.4. Žlahtne kovine Vrednostno je najpomembnejše trgovanje z zlatom. Z zlatom se trguje na številnih trgih po svetu, na primer v New Yorku, Čikagu, Sydneyu, Tokiu, Turčiji, Franciji ter še na številnih manjših trgih. Vsak trg se hitro odziva na dogajanje s spremembami cen. Največji dejavnik oblikovanja cen je ponudba in povpraševanje na katerega vplivajo številni investitorji, centralne banke, vlade, rudniki, posredniki, zlatarji in drugi, ki trgujejo z zlatom. Na spremembe cen vplivajo politične in gospodarske razmere; pomemben vpliv na cene imajo spremembe medvalutnih7 vrednosti. Največ zlata se izkoplje v Južno-afriški republiki, sledi ji ZDA, Rusija, Kanada in Avstralija. Proizvodni stroški za pridobivanje zlata se znižujejo s uporabo tehnološko naprednih postopkov pridobivanja te žlahtne kovine. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati, da so skozi stoletja boljša in lažjedostopna nahajališča že ižčrpana. Velika razlika v ceni v primerjavi s srebrom ni poledica samo razlik v ponudbi in povpraševanju ter fizičnih in kemijskih razlik med kovinama, temveč je posledica zgodovine zlata, ki se je uporabljalo kot denar. Tudi danes še ponekod upravlja funkcije, ki so podobne denarju; veliko držav na primer ohranja zlato za tako imenovane »davčne zavarovalne police« ter predstavlja trajno nacionalno vrednost.

7 Cene zlata so določene v ameriških dolarjih.

19

V zahodnem svetu se je v letu 1995 porabilo 84 % zlata za nakit, 6 % v elektroniki, 3,4 % za ostalo industrijsko porabo, 2,9 % za kovance in 2 % za ostale namene. V manj razvitih državah je vzorec porabe zlata nekoliko drugačen; za nakit porabijo na primer manjši delež zlata v primerjavi z razvitimi državami in sicer 71 %, medtem ko ga v elektroniki porabijo 13 %. Platina in paladij predstavljata substitut za zlatodo določene mere, toda njihova uporaba je v precejšni meri odvisna od cenovnih razmerij in preference potrošnikov, ki jo dajejo uporabi zlata. Srebro je prav tako lahko substitut zlatu, vendar ima slabost, da je bolj podvrženo koroziji. Zmesi paladija in zlata ter kositra, niklja in zlata se uporabljajo v elektroniki. Srebro se uporablja v veliko industrijskih panogah. 33 % se ga porabi za nakit, 29 % za fotografijo (med drugim za medicinski in industrijski rentgen, grafiko,...), 12 % v elektroniki (konektorji, baterije,...), 6 % za kovance in 20 % za drugo industrijsko porabo (zlitine broma, zrcala in odsevni predmeti, v zobozdravstvu, za katalizatorje,...). Srebro ima veliko substitutov; na primer: nerjaveče jeklo, kserografija nadomešča zlato v fotografskih filmih. Zlato in platina lahko nadomeščata srebro v elektroniki. Aluminij in rodij lahko uporabimo za odsevna telesa, srebro v baterijah pa vedno bolj nadomešča litij. Pribljižno 44 % platine se porabi za avtomobilske katalizatorje, 36 % za nakitin 4 – 5 % za kemične, električne in steklene naprave oziroma izdelke. Pribljižno 42 % paladija se uporabi v elektroniki, 27 % v avtomobilskih katalizatorjih in 20 % za ostale zmesi z drugimi kovinami.

2.5. Londonska borza kovin LME je glavna svetovna borza za barvne kovine, ki zagotavlja trgovanje s terminskimi pogodbami in opcijami na le-te. Na borzi trgujejo s terminskimi pogodbami za primarni aluminij, baker, cink, svinec, nikelj, kositer in aluminijasto zlitino in NASAAC (posebna severno ameriška aluminijasta zlitina) ter opcijami na osnovi teh terminskih pogodb. Trgujejo pa tudi s terminsko pogodbo in opcijo na indeks LMEX (London Metal Exchange Index), ki je sestavljen iz šestih kovin, ki kotirajo na borzi. Trgovanje na LME se vrši z izklicevanjem, kjer lahko kupci in prodajalci licitirajo za posamezne količine z določenim rokom dobave. Na LME se kovine prodajajo in kupujejo tudi terminsko, iz česar se oblikujejo tri, šest in devetmesečne (najpogostejše) kotacije. Eventuelne pritožbe udeležencev trgovanja rešujejo upravni organi LME sproti. Letni promet LME znaša cca. 2 mia USD. LME predstavlja univerzialno8 in mednarodno tržišče neželeznih kovin. LME zagotavlja osnovne storitve, ki imajo pomembno vlogo pri vzdrževanju stabilnosti cen neželeznih kovin, s katerimi na borzi trgujejo. Lahko bi rekli, da je LME stalni pokazatelj in barometer realnega gibanja cen kovin, ki kotirajo na borzi. Daje informacije glede cenovnih trendov. Predstavlja pa tudi veliko skladišče neželeznih kovin za industrijo po celem svetu.

8 Cene za neželezne kovine na LME imenujemo svetovne cene.

20

Primarne vloge borze so naslednje: - zaščita pred tveganjem – hedging (zagotavlja trg, kjer imajo udeleženci, v prvi vrsti iz

industrij povezanih z neželeznimi kovinami, možnost zavarovati se pred tveganji, ki izhajajo iz nihanj v cenah pri tgovanju z neželeznimi kovinami,

- določanje cen (zagotavlja referenčne cene za neželezne kovine, katere pri svojih poslovnih odločitvah upoštevajo po vsem svetu),

- fizična dobava (zagotavlja primerne skladiščne zmogljivosti, s katerimi omogoča izdajo in prejem fizične dobave kovin, priznanih blagovnih znamk s katerimi tgujejo na borzi) (About LME, 1999).

Na gibanje cen neželeznih kovin na LME vplivajo različni faktorji:

- svetovna ponudba in povpraševanje, - gospodarsko stanje v pomembnejših goegrafskih področjih, - nevarnost vojaških konfliktov, - politične spremembe v svetu, - drugo.

21

3. Kratek pregled SZTP EU9 Temelji za SZTP EU so bili postavljeni s sklenitvijo Rimske pogodbe leta 1957, ki je bila sklenjena med Francijo, Nemčijo, Italijo, Belgijo, Nizozemsko in Luksemburgom. Določila rimske pogodbe, ki se nanašajo na zunanje trgovinsko politiko so: - uvedba skupne carinske tarife za uvoz izdelkov iz tretjih držav, - prepovedane so količinske omejitve med državami članicami, - trgovinske koncesije za tretje države, kar pomeni, da lahko le-te uvozijo določeno količino

določenega blaga v Skupnost po nižjih carinskih stopnjah ali celo brez carinskih dajatev, - nekdanje kolonije dobijo poseben status, - reševanje plačilno bilančnih težav; sprejeti morajo biti takšni ukrepi, ki v kar najmanjši

meri škodujejo notranjemu trgu, - koordinacija trgovinske politike; države članice same ne smejo sklepati trgovinskih

sporazumov, ki so v interesu celotne skupnosti.

3.1. Carinska unija in nastajanje SZTP Države članice so vzpostavile carinsko unijo, kar pomeni, da so: - prepovedane kakršnekoli carine ali dajatve s podobnim ali enakim učinkom, - prepovedane količinske omejitve oziroma ukrepi s podobnim ali enakim učinkom, - prepovedane dajatve, ki diskriminirajo blago iz drugih držav članic. Leta 1958 so države članice začele z izvajanjem dveh vzporednih procesov konvergence in sicer s postopnim odpravljanjem carin pri medsebojnem trgovanju in postopnim uvajanjem skupne carinske tarife za blago iz tretjih držav. Od leta 1968 je potekal proces prenosa kompetenc za carinske zadeve od držav članic na Skupnost. To je bilo potrebno, če so se hoteli izogniti nelojalni konkurenci in neenaki obravnavi udeležencev na trgu. V osemdesetih letih se je pričela kodifikacija carinske zakonodaje in pričeli so poenostavljati postopek trgovanja znotraj Skupnosti (na primer olajšave pri kontrolah na notranjih mejah ter drugih formalnostih na mejah.) Uvedena je bila ena sama carinska listina (SAD – Single Administrative Document). 1.1.1993 je bila uspešna izvedba projekta (enotnega) notranjega trga. Carinski postopek je bil nadomeščen s novimi fiskalnimi obveznostmi, ki ne zahtevajo niti carinskega nadzora niti carinskih formalnosti. Trgovanje z nečlanicami pa ureja carinski zakon Skupnosti. SZTP temelji na enotnih načelih pri: - spremembi carinskih stopenj, - sklenitvi carinskih in trgovinskih sporazumov, - sprejetju enotnih stopenj liberalizacije, - uvozni politiki, - stopnji zaščite (v primeru dumpinga in subvencij). EU sodeluje z mednarodnimi organizacijami, na primer STO in OECD10. V Urugvajskem krogu pogajanj v okviru WTO so bile EU dodeljene visoke stopnje trgovinske liberalizacije in drugih obveznosti: - povprečno 38 % znižanje carinskih stopenj na uvožene izdelke, 9 Povzeto po Bobek in Živko (2002, 4 – 7). 10 Organisation for Economic Cooperation and Development. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj.

22

- zamenjava necarinskih ovir za kmetijske pridelke z ustreznimi carinskimi stopnjami ter postopno znižanje carinskih stopenj za 36 %,

- postopna ukinitev količinskih omejitev na tekstil in oblačila. Pravila EU morajo biti združljiva s pravili STO. Ukrepi ne smejo biti samovoljni in delovati kot prikrita oblika zaščite proti uvozu. V okviru STO se lahko takšni ukrepi uporabijo: - če bi uvoz povzročal primanjkljaj v plačilni bilanci, - če je izdelek na uvoznem tržišču zaradi subvencij ali dampinga cenejši od domačega, - če bi uvoz vodil k razdoru trga za tak izdelek. Država izvoznica lahko v primeru, da je njen izvoz blokiran, sprejme ustrezne kompenzacijske ali povračilne ukrepe v istem ali drugem sektorju. Za te ukrepe mora obstajati resničen razlog. Obstaja pet osnovnih tipov zaščitnih ukrepov, ki jih lahko uporabi EU: - zaščitni ukrepi, - protidampinške dajatve, - izravnalne (komepenzacijske) dajatve, - ukrepi instrumentov nove ekonomske politike, - prostovoljni omejitveni sporazumi (lahko so se uporabljali do leta 1995).

23

4. SZTP v sektorju neželeznih kovin

4.1. Trgovinski instrumenti SZTP s poudarkom na neželeznih kovinah Obravnavamo trgovinske isntrumente, ki imajo11: - neposreden vpliv na uvoz, - neposreden vpliv na izvoz, - vpliv na proizvodnjo, investicije in trgovanje.

4.2. Trgovinski instrumenti, ki imajo neposreden vpliv na uvoz Med instrumente SZTP, ki imajo neposreden vpliv na uvoz, štejemo: - carinsko unijo in skupno carinsko tarifo, - ostale dajatve (na primer, davek na dodano vrednost, trošarine), - pravila o izvoru, - protidampinške ukrepe, - ukrepe proti nedovoljenemu subvencioniranju, - monitoring tretjih držav, - odstranjevanje trgovinskih ovir, - sankcije, - zaščitne ukrepe, - uvozne prepovedi, omejitve in licenciranje, - premagovanje tehničnih ovir (sporazumi MRA12), - javna naročila (GPA13 sporazumi), - snitarna in fitosanitarna pravila. V nadaljevanju seminarske naloge ne bomo podrobneje opisovali vseh naštetih instrumentov SZTP, ampak samo tiste, ki so najpomembnejši in jih EU tudi najpogosteje uporablja za reguliranje trgovinske politike v sektorju neželeznih kovin. Nekaterih instrumentov še EU ni uporabila do sedaj v omenjenem sektorju, je pa njihova uporaba možna v prihodnjosti, zato nekaj vrstic namenjam tudi obravnavi teh instrumentov.

4.2.1. Carinska tarifa za neželezne kovine Carinska procedura in določanje vrednosti carinskega blaga sta določena v skladu s številnimi sporazumi z mednarodnimi organizacijami, vključujoč STO, Komisijo Združenih narodov za Evropo in Svetovno carinsko organizacijo. Osnovno pravno podlago za carinske postopke predstavlja Evropski carinski zakon. Ta določa, da mora v primeru običajnega postopka carinska deklaracija vsebovati Enotno carinsko listino (SAD14) in druge listine potrebne za carinski postopek (na primer, račune; certifikate o poreklu v primeru, da je uvoženo blago

11 Povzeto po Pregledu evropske trgovinske politike, ki ga je pripravila Komisija EU. 12 MRA – Mutual Recognitiona Agreement (sporazumi za pemagovanje tehničnih ovir – omogočajo, da skladnost izdelkov domačih proizvajalcev s kriteriji tretjih držav ocenjujejo v državi proizvajalki – sporazum so sklenile ZDA, Kanada , Avstralija in Nova Zelandija). 13 GPA – Government Procurement Agreement (sporazumi o javnih naročilih). 14 SAD – Single Administrative Document

24

upravičeno do preferencialne carinske stopnje oziroma popolne oprostitve carine; druge dokumente, ki so potrebni pri uvozu, na primer, zdravstveni certifikati in certifikati o ustreznosti in avtentičnosti). Seznam evropske skupne carinske tarife je objavljen vsako leto v Uradnem15 listu EU. MFN16 carinske stopnje so navedene v seznamu, ki se imenuje Kombinirana nomenklatura carinske tarife, ki temelji na harmoniziranem sistemu (HS). Poddivizijo predstavlja TARIC nomenklatura, ki ima deset številčno opredelitev carinskega blaga. Mnoge večje uvoznice neželeznih kovin v Skupnost so oproščene carinskih dajatev zaradi preferencialnih sporazumov, ki so običajno recipročni. Preferencialni sporazumi niso recipročni le pri sporazumih z državami v razvoju in z najmanj razvitimi državami. Takšen sporazum je na primer sporazum s državami ACP17 (LOME). To so države, ki niso konkurenčne evropskim državam, ne predstavljajo grožnje evropski industriji, s takšnimi sporazumi pa poskušajo razvite države pomagati tem državam pri boju z revščino. Če ne bi veljali ti prefernčni sporazumi, bi te države s plačilom carinskih dajatev bile povsem nekonkurenčne, kar bi močno zaviralo nadaljni razvoj teh držav. Države LOME ne predstavljajo pomembnega trgovinskega partnerja z neželeznimi kovinami, proizvodnja neželeznih kovin v državah LOME, je gledano v svetovnem merilu, nepomembna. Zaradi tega razloga ima EU pozitivno trgovinsko bilanco z neželeznimi kovinami s temi državami. V Nomenklaturi carinske tarife so navedene carinske stopnje za tretje države. Gre za tako imenovano MNF carinsko tarifo. Te carine morajo plačati pri uvozu v Skupnost države, ki imajo status tretje države. To pomeni, da niso upravičene do prefernc pri plačilu carine. Te preference so lahko popolna odstranitev carinske dajatve pri uvozu ali pa pomeni znižanje carinske dajatve za uvoz iz države, ki je upravičenka do prefernce. Preference so določene v splošni shemi preferencialov (GSP18), s katerimi dajejo industrializirane države državam v razvoju (v nadaljevanju DVR) nerecipročne in neodvisne preferenciale. GSP pokriva predelane kmetijske izdelke, ribe, rudnine in industrijske izdelke. Države morajo zagotoviti potrdila o izvoru, če želijo koristiti ugodnosti iz sistema GSP. Pravila o izvoru so opredeljena in urejena z uredbo. Višina preference je odvisna od občutljivosti izdelkov, zelo občutljivi izdelki uživajo najnižjo preferenčno maržo, medtem ko imajo neobčutljivi izdelki prost dostop na trg EU, torej uživajo 100 % preferenčno maržo. Najmanj razvite države uživajo prost dostop na trg EU za vse industrijske in kmetijske izdelke (razen za izdelke, katerih carinske dajatve so določene s blagovnimi protokoli) neglede na stopnje občutljivosti in uživajo nekatere izjeme pravila o izvoru. Države članice EU so podpisnice Sporazuma o evropskem gospodarskem območju (EEA). Zraven držav EU so podpisnice tega sporazuma še Norveška, Lichenstein in Islandija. Ta sporazum določa prostotrgovinsko območje med podpisnicami, kar pomeni, da so carine med temi državami ukinjene razen za nekatere občutljive proizvode (blagovni protokoli). Švica ni podpisnica Sporazuma o evropskem gospodarskem območju, zato ima EU sklenjene z njo sporazume o sodelovanju, s katerimi med drugim regulira trgovino med EU in Švico in ukinja vse dajatve za trgovanje z neželeznimi kovinami med državama.

15 V EU se Uradni list imenuje Official Journal. 16 MFN – Most Favourable Nation – Država z največjimi ugodnostmi. 17 ACP – Asian, Caribic, Pacific – Azijske, Karibske in Pacifiške države. 18 GSP - General Scheme of Preferences – Generalna shema preferencialov.

25

Za kovinske rude, iz katerih se proizvajajo koncentrati in prah za nadaljno proizvodnjo neželeznih kovin, je carinska tarifa enaka 0 %. Prav tako so koncentrati in prahi za vse neželezne kovine prosti vsakršne carinske dajatve.

4.2.1.1. Carinske stopnje za aluminij in aluminijaste izdelke Carinske stopnje za aluminij in aluminijaste izdelke se giblje od 0 % do 7,5 % za aluminijaste palice, žico, pločevine in trakove. Uvoz boksita in glinice je prost carinskih dajatev. Carinske dajatve so ukinjene za aluminijaste odpadke in ostanke ter aluminijasti prah ter luskine. Pri uvozu surovega aluminija morajo tretje države plačati carinsko dajatev 6 % ad valorem. Podrobnejše o carinskih dajatvah za aluminij in aluminiaste izdelke, pri uvozu v Skupnost, pa najete v Prilogi 1. Poglejmo kakšne so carnske dajatve pri uvozu aluminija in aluminijastih izdelkov iz največjih držav izvoznic v Skupnost. Največja izvoznica aluminija v Skupnost je Norveška. Norveška je podpisnica Sporazuma o evropskem gospodarskem območju. Iz trgovinskega dela tega sporazuma izhaja, da je trgovina z vsemi neželeznimi kovinami med državama prosta carinskih dajatev. Druga največja evropska izvoznica v Skupnost je Švica. Trgovina z vsemi aluminijastimi izdelki med Švico in EU je prosta carinskih dajatev. Ta oprostitev carinskih dajatev izhaja iz bilateralnih sporazumov o sodelovanju med državama. Rusija je tretji največji izvoznik aluminija v Skupnost. EU in Rusija imata sklenjen Sporazum o sodelovanju (PCA), v katerem pa niso urejene preference za znižanje carinskih dajatev v trgovini med državama. Rusija je po kvalifikaciji Združenih narodov uvrščena med DVR. Kot smo že omenili, DVR uživajo trgovinske preference po shemi GSP. Za aluminij in aluminijaste izdelke so carinske stopnje za DVR znižane za 3,5 % (na primer, DVR morajo plačati 4 % carinsko dajatev pri uvozu v Skupnost, medtem ko morajo tretje države plačati 7,5 % carinske dajatve). Pri uvozu surovega aluminija iz Rusije le-ta ne uživa preferenčne marže. Plačati mora 6 % carinsko dajatev, enako velja za vse ostale DVR. Uvoz aluminijastih odpadkov in ostankov iz Rusije je kljub carinski stopnji 0 % minimalen, zaradi zelo visoke izvozne carine za aluminijaste odpadke in ostanke, ki se izvažajo iz Rusije (več o teh izvoznih carinah v poglavju o instrumentih za odstranjevanje trgovinskih ovir). 4.2.1.2. Zahteve za uvedbo carinskih kvot za primarni aluminij V EU je veliko manjših, neintegriranih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo aluminijastih izdelkov; njihova dejavnost je transformacija primarnega aluminija v aluminijaste izdelke oziroma polizdelke. Ti manjši, samostojni in neintegrirani proizvajalci so se združili v Federacijo potrošnikov aluminija v Evropi (FACE – Federation of Aluminium Cunsomers of Europe). FACE se zavzema za uvedbo carinskih kvot za primarni aluminij. FACE je bila ustanovljena leta 1999 v Bruslju. Njihova podjetja zaposlujejo 50 % ljudi v evropski industriji aluminija (okrog 100.000 ljudi). Borijo se za konkurenčni in transparentni trg aluminija. Njihova prizadevanja so usmerjena v uvedbo popolne liberalizacije trgovanja z navedenim izdelkom. Na drugi strani so veliki proizvajalci in družbe, ki dosegajo visoke tržne deleže, tudi na podlagi mnogih združitev in pripojitev v zadnjih desetih letih. Tem proizvajalcem ustreza carinska zaščita (6 % na uvoz primarnega aluminija v EU iz tretjih držav). Tako pridobijo

26

cenovno konkurenčne prednosti pred uvozniki iz tretjih držav in pred neintegriranimi proizvajalci iz EU. Ti neintegrirani proizvajalci so prisiljeni uvažat aluminij iz tretjih držav, saj proizvodnja primarnega aluminija v EU ne zadošča niti za vse potrebe integriranih proizvajalcev. Najpomembnejši »igralci« na evropskem trgu so Alcan/Pechney/Algroup (A.P.A.) in združena Alcoa in Reynolds Metals. Uvoz primarnega aluminija iz Švice je prost kakršnih koli carinskih dajatev, vendar neintegrirani proizvajalci od te ugodnosti nimajo koristi, saj Algroup primarni aluminij, ki ga ne uporabi za nadaljno transformacijo, ne prodaja neintegriranim proizvajalcem, temveč njegovima partnerjema Pechney-u in Alcan-u. Kljub temu, da je največji uvoznik aluminija v EU Norveška, neintegrirani proizvajalci ne dosegajo željene višine uvožene količine iz Norveške. Razlog za to so kapitalske povezave Hydra z nekaterimi evropskimi proizvajalci; na primer povezava Hydro – VAW. Norveška uvaža primarni aluminij iz Rusije, ki ga predelanega ali ne, prodaja naprej v EU, seveda brez carinskih dajatev. Integrirani proizvajalci imajo zaradi svoje velikosti veliko več pogajalske moči oziroma politične moči v relaciji do lokalnih in nacionalnih oblasti. Manjši in neintegrirani proizvajalci nimajo primerljivih tehničnih in finančnih zmogljivosti za lobiranje pri oblasteh. FACE je v prizadevanju za odstranitev carin na primarni aluminij opozarjal pred Ministrsko konferenco STO v Seattlu. Želja FACE-a je, da čimveč tretjih držav dobi članstvo v STO, kar bi imelo za posledico večje spoštovanje trgovinskih pravil v mednarodni menjavi. Njihova pričakovanja so, da bodo kmalu v naslednjih pogajalskih krogih o okviru STO dosežene še višje stopnje liberalizacije svetovne trgovine in popolna odprava carin na primarni aluminij. FACE poudarja, da je njihovo prizadevanje za odpravo carin upravičeno zaradi dejstva, da proizvodnja primarnega aluminija v EU zadostuje le za 40 % potreb po njem. Pričakuje se, da se bo ta delež v naslednjih letih zmanjšal na 30 %. S zadnjo širitvijo EU, se je še povečala uvozna odvisnost od primarnaga aluminija, saj je proizvodnja v teh desetih članicah še manjša v primerjavi s povpraševanjem po primarnem aluminiju. Dodajmo še, da sekundarni aluminij, katerega rast proizvodnje se strmo vzpenja v zadnjem desetletju, predstavlja precej dober nadomestek za primarni aluminij. Kapacitete za njegovo pridobivanje so v lasti velikih integriranih proizvajalcev. Manjši neintegrirani proizvajalci ga pridobijo s nakupom od velikih proizvajalcev v EU ali pa ga uvozijo iz tujine. Pri uvozu iz tretjih držav morajo plačati carinsko dajatev v višini 6 %, saj se aluminij pridobljen s postopkom reciklaže smatra po carinskih predpisih za primarni aluminij.

4.2.1.3. Carinske stopnje za baker in bakrene izdelke V Evropski uniji je povpraševanje po bakru, bakrovih zlitinah in predzlitinah, surovem bakru in ostalih bakrenih materialih višje kot je proizvodnja le-teh v EU. To je razlog, da za te materiale ni nobenih carinskih dajatev pri uvozu v Skupnost. Enako velja za bakrove odpadke in ostanke, bakrove rude in koncentrate ter prah in luskine iz bakra, po katerih je povpraševanje veliko večje kot je njihova ponudba. Pri bakrenih izdelkih višje stopnje predelave kot so pločevine, bakrene folije, cevi, žica, vzmeti in podobnih izdelkih je potrebno pri uvozu plačati carinske dajatve. Te carine se gibljejo za tretje države od 3 pa do 5,2 % vrednosti ad valorem. Razlog za carinsko zaščito pri teh izdelkih je večja proizvodnja teh izdelkov kot je njena poraba.

27

Največji izvoznik bakra v EU Čile ima popolnoma prost dostop na trg bakra, torej ne obstajajo nobene carinske dajatve na uvoz bakra iz Čila. Evropska unija uvaža iz Čila predvsem bakrene zlitine in surovi baker. Uvoz izdelkov višje stopnje predelave je relativno nizek v primerjavi z uvozom izdelkov nižje stopnje predelave. EU in Čile sta sklenila Sporazum o sodelovanju. Ta sporazum ureja številna področja sodelovanja med državama, ne samo gospodarskega sodelovanja oziroma trgovine. Naša pozornost bomo posvetili tistemu delu sporazuma, ki določa stopnje liberalizacije (znižanja oziroma opustitev carin) trgovinskih tokov med državama. Ugotovimo lahko, da je ima Čile s tem sporazumom popolno prost dostop na evropski trg bakra, tudi za proizvode višje stopnje predelave (primer: za uvoz bakrene žice je carinska stopnja za uvoz iz tretjih držav 4,8 %; Čile je uvrščen med DVR, le-te pa morajo pri obravnavanem izdelku plačat 1.3 % carinske dajatve ad valorem; preference iz Sprazuma EU – Čile pa določajo, da je uvoz bakrene žice iz Čila v Skupnost prost carinske dajatve). Trgovina s ostalimi neželeznimi kovinami med državama ni povsem liberalna, preferenčna maraža je precej visoka, določena je z blagovnimi protokoli, obseg tgovanja s temi neželeznimi kovinami pa lahko ocenimo kot manj pomemben.

4.2.1.4. Carinske stopnje za cink in cinkove izdelke Carinske dajatve za cink in cinkove izdelke se gibljejo od 0 % pa do 5 % za uvoz iz tretjih držav. Surovi cink je prost carinske dajatve, prav tako odpadki in ostanki iz cinka. Carinske dajatve je potrebno plačati cinkove palice, profile, žico, folije in podobne izdelke torej izdelke višje stopnje predelave. Drugi največji izvoznik cinka za Norveško, Kazahstan, nima nobenega preferenčnega sporazuma s Skupnostjo, zato mora plačevati carino za cinkove izdelke izvožene v Skupnost. V strukturi izvoza cinka iz Kazahstana v Skupnost prevladuje izvoz surovega cinka, ki je prost carinske dajatve za vse države. Manjši del izvoza predstavljajo cinkovi izdelki višje stopnje predelave, za katere mora plačati Kazahstan carino v odstotku, ki ga morajo plačati DVR (primer: tretje države morajo za cinkovo žico plačati 5 % carine, medtem ko morajo DVR plačati 1,5 %). Tretja največja izvoznica cinka v Skupnost je Bolgarija, ki pa je sklenila trgovinski sporazum z EU, ter je na podlagi tega sporazuma izvoz vseh neželeznih kovin v EU prost carinskih dajatev.

4.2.1.5. Carinske stopnje za svinec in nikelj in kositer in žlahtne kovine Surovi svinec je prost carinske dajatve pri uvozu iz tretjih držav. 5 % carine je potrebno plačati tretjim državam, ko izvažajo svinčene palice, profile, žico ter cevi iz svinca. Države v razvoju uživajo 3,5 % tarifno preferenco, plačati morajo torej 1,5 % carinsko dajatev. Vsi nikljevi in kositrovi proizvodi so prosti carinske dajatve. Uvoz žlahtnih kovin v EU je prost carinske dajatve. To pa ne velja za uvoz nekaterih zlatih izdelkov iz ZDA, katerih uvoz je obremenjen s carinsko dajatvijo kot poravnalno dajatvijo. Ta dodatna dajatev je vsak mesec višja za eno odstotno točko, trenutno pa znaša 11 % ad valorem. Več o tej povračilni dajatvi pa najdete v poglavju o nedovoljenem subvencioniranju.

28

4.3. Pravila o izvoru blaga EU uporablja naslednja pravila o izvoru blaga: - preferncialna, - neprefericialna pravila o izvoru blaga. Nepreferencialna pravila so navedena v Carinskem zakonu EU. Potrebna so v primeru zaščite trgovine, uvoznega nadzora in restrikcij ter za namene trgovinske statistike. Preferenciala potrdila o izvoru blaga so potrebna v primeru koriščenja preferencialov iz bilateralnih sporazumov oziroma koriščenja ugodnosti, ki izhajajo iz Splošne sheme preferencialov (GSP). Operativni in administrativni stroški certificiranja in verificiranja izvora so precej visoki. Neka študija je pokazala, da lahko stroški zbiranja, upravljanja in hranjenja informacij, potrebnih za verifikacijo izvora, predstavljajo tudi do 3 % cene proizvoda. Tako visoki stroški lahko imajo za posledico opustitev ideje o koriščenju preferencialov na podlagi primerjanja koristi in stroškov (na primer, večina preferencialov za neželezne kovine znaša 3,5 %). Komisija je pred kratkim izdala tako imenovani »Greeen Paper« (posvetovalni dokument) o prihodnji ureditvi pravil o izvoru. Dokument navaja področja, na katera bo potrebno usmeriti pozornost: - določanje izvora proizvoda, - pravila o izvoru v zvezi s razstavnimi proizvodi (sejemskimi proizvodi), - osnovanje procedur za znižanje operativnih in administrativnih stroškov certificiranja in

verificiranja izvora proizvoda, - na zagotavljanje ravnotežja med odgovornostmi trgovcev in javne oblasti.

4.4. Druge dajatve in pristojbine Davek na dodano vrednost se plačuje po enakih stopnjah za lokalno proizvedene in uvožene izdelke. Pravila za določanje davčne osnove so povsem harmonizirana med državami članicami, medtem ko uporabljene davčne stopnje niso in so različne po različnih državah članicah EU. Evropska zakonodaja določa, da stopnja davka na dodano vrednost ne sme biti nižja od 15 %. Za znižane stopnje je določena minimalna višina 5 % (možni sta največ dve izjemi).

29

TABELA 1: DDV19 V DRŽAVAH ČLANICAH EU (BREZ NOVIH ČLANIC)

Super znižana st. Znižana st.

Standardna st. Parkirna st.

Belgija / 6 21 12 Danska / / 25 / Nemčija / 7 16 / Grčija 4 8 18 / Španija 4 7 16 / Francija 2,1 5,5 19,6 / Irska 4,3 13,5 21 13,5 Italija 3 10 20 / Luksemburg / 6 15 12 Nizozemska / 6 19 12 Avstrija / 10 20 / Portugalska / 5/12 19 / Finska / 8/17 22 / Švedska / 6/12 25 / V. Britanija / 5 17,5 /

Vir: Trade Policy Review

4.4.1. Posebna ureditev pri davčni obravnavi investicijskega zlata Zlato ne služi samo kot surovina za proizvodnjo, ampak se pridobiva tudi v investicijske namene, kjer uporaba običajnih davčnih pravil pomeni glavno oviro za njegovo uporabo za namene finančnih investicij, zato se uporabljajo posebne davčne ureditve za investicijsko zlato. V ta namen je bila sprejeta Direktiva Sveta ES od dopolnitvi skupnega sistema davka na dodano vrednost. Dobava zlata za investicijske namene je podobna drugim finančnim naložbam, ki so pogosto oproščene davka. Takšna ureditev ima namen izboljšati mednarodno konkurenčnost trga plemenitih kovin EU. Opredelitev investicijskega zlata zajema samo oblike in teže zelo čistega zlata, s katerim se trguje na trgu plemenitih kovin in zlatih kovancev, katerih vrednost predvsem odraža ceno njihovega zlata. Investicijsko zlato pomeni:

a) zlato v obliki palic ali ploščic s težo, ki jo sprejemajo trgi plemenitih kovin in čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink; to zlato je lahko predstavljeno z vrednostnimi papirji ali pa ne; države članice lahko iz ureditve izvzamejo majhne palice ali ploščice z maso manj kot 1 g;

b) zlate kovance: - s čistino enako ali večjo od 900 tisočink, - skovane po letu 1800, - ki so ali pa so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla,

19 DDV – davek na dodano vrednost.

30

- ki se običajno prodajajo po ceni, ki ne presega 80 % vrednosti zlata, na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.

Ta direktiva določa, da se takšni kovanci ne prodajajo v zbirateljske namene. Vsaka država članica mora od leta 1999 dalje vsako leto do 1. julija obvestiti o kovancih, s katerimi se trguje v tej državi članici. Komisija objavi celoten seznam teh kovancev v seriji »C« Uradnega lista EU pred 1. decembrom vsako leto. Šteje se, da kovanci, uvrščeni na objavljeni seznam, izpolnjujejo ta merila v celotnem letu, za katerega se seznam objavi. Države članice oprostijo davka na dodano vrednost dobavo, pridobitev v Skupnosti in uvoz investicijskega zlata, vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za alocirano ali nealocirano zlato ter za zlato, s katerim se trguje na računih za zlato, vključojoč predvsem posojila v zlatu in swap posle. To velja prav tako za lastninske pravice ali terjatve v zvezi s investicijskim zlatom, kakor tudi transakcije z investicijskim zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe za prenos lastninske pravice ali terjatve v zvezi z investicijskim zlatom. Države članice oprostijo davka tudi storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugega, kadar posredujejo pri dobavi investicijskega zlata za svojega naročnika.

4.5. Protidampinški ukrepi Protidampinška pravila so usmerjena proti uvoznemu dampingu, ki lahko povzroči resno škodo proizvajalcem iz EU. Protidampinška uredba iz leta 1996 vključuje ukrepe, sprejete v okviru Urugvajskega kroga pogajanj GATT. Določene so natančne časovne omejitve za dovršitev preiskav in odločitev, ki naj bi zagotavljale, da bodo pritožbe rešene hitro in učinkovito. Protidampinške ukrepe je dovoljeno uporabljati, če so izpolnjeni naslednji pogoji20: - ugotovitev dampinga (cene, po katerih se prodaja uvoženi izdelek so nižje od cen na

domačem trgu; določi se »normalna vrednost«, ki predstavlja tržne cene, ki jih proizvajalci dosegajo na domačem trgu oziroma pomeni ceno na trgu analogne države, v primeru, ko podjetja, zoper katera se pritožba nanaša, delujejo v državah, ki se ne smatrajo za tržna gospodarstva. Pri ugotovitvi dampinga je torej potrebno določiti: a) normalno vrednost b) izvozno ceno c) medsebojno primerjavo izvozne cene in določitev dampinške marže kot razlike med

izvozno ceno in normalno vrednostjo), - materialna škoda, povzročena industriji EU (uvoz povzroča oziroma utegne povzročiti

škodo večjemu delu industrije EU, ki se kaže kot izguba tržnega deleža ali znižanje cen proizvajalcev. S tem vpliva na proizvodnjo, prodajo, profit, produktivnost,…),

- interesi EU (stroški izvrševanja ukrepov morajo biti sorazmerni s koristjo). Komisija je odgovorna za preiskavo pritožb in oceno, ali so pritožbe sploh upravičene. Lahko naloži začasne ali dokončne ukrepe. Dokončne ukrepe lahko naloži le, če se pritožbe nanašajo na izdelke iz jekla in premoga. V vseh drugih primerih je Ministrski svet tisti, ki nalaga določene protidampinške ukrepe. Dokončni ukrepi trajajo 5 let. Anti-daminška dajatev ne sme

20 Povzeto po Bobek in Živko (2002, 33).

31

biti višja kot je ugotovljena dampinška marža. Pritožba je zavrnjena, če ni dovolj dokazov in če tožniki ne predstavljajo najmanj 25 % celotne proizvodnje spornega izdelka. Študije so pokazale, da anti-dampinške dajatve zmanjšajo uvoz iz držav in podjetij, katerim so te dajatve naložene. Po drugi strani se posledično poveča uvoz iz držav, katerih uvoz ni obremenjen s anti-dampinškimi dajatvami, zato lahko zaključimo, da je učinek, ki ga imajo te dajatve na »reševanje« domače industrije in podjetij omejen. 4.5.1. Dokončna protidampinška dajatev na uvoz nekaterih cinkovih oksidov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske Komisija je leta 2001 uvedla začasno protidampinško dajtev na uvoz nekaterih cinkovih oksidov iz Kitajske. Po naknadnem postopku, je bila 28. februarja 2002 uvedena dokončna protidampinška dajtev. Po določitvi normalne vrednosti, izbiri primerljive države (ZDA) in določitvi izvozne cene, so bile ugotovljene stopnje dampinga. Dokončne tehtane povprečne stopnje dampinga, izražene v odstotku cene CIF (stroški, zavarovanje in prevoznina) meja EU, dajatev neplačana, dosegajo za izdelek, ki so ga proizvedli v nadaljevanju navedeni proizvajalci, naslednje vrednosti:

- Liuzhov Nonferrous Metals Smelting Co. Ltd = 6,9 %, - Liuzhov Fuxin Chemical Industry Co. Ltd = 11,0 %, - Gredmann Guigang Chemical Ltd = 19,3 %, - Liuzhov Longcheng Chemical Genaral Plant = 64,5 %, - ostali proizvajalci = 69,8 %.

Ugotovljeno je bilo, da je uvoz cinkovih oksidov iz Kitajske povzročal pomembno škodo proizvajalcem cinkovega oksida iz EU. Medtem ko se je uvoz iz Kitajske povečal za 16 %, se je proizvodnja v EU zmanjšala za 6 % (v obdobju od 1996 do 2000). Zmanjšala se je zaposlenost kapacitet (za 6 %), tržni delež proizvajalcev iz EU se je znižal za 8 %, medtem ko se je potrošnja cinkovega oksida v EU povečala za 9 %. Višanje cen ni sledilo višanju proizvodnih stoškov (cene so se zvišle za 19 %, proizvodni stroški pa za 31 %). V letu 1996 je bila stopnja donosnosti 8 %, v letu 2000 pa je bila negativna, in sicer -1 %. Leta 1996 so investicije znašale 5,320 milionov evrov, medtem ko so v letu 2000 znašale le 2,810 milionov evrov, kar znaša le 54 % investicij iz leta 1996. Koeficient ROI21 se je v obravnavanem obdobju znižal za 18 odstotnih točk, zaposlenost pa se je znižala za 12 %. Interes EU je, da se s pomočjo anti – dampinške dajatve odstranijo deformirajoči učinki na trg in ponovna vzpostavitev pravičnih tržnih razmer za vse tržne udeležence. Ugotovili so, da ti ukrepi ne bodo izkrivljali konkurence na trgu oziroma, da bodo omogočali vzpostavitev bolj konkurenčnih razmer na trgu. Za izdelke, ki jih proizvajajo kitajska podjetja, se uporabijo naslednje dokončne protidampinške stopnje na neto ceno franko meja EU:

- Liuzhov Nonferrous Metals Smelting Co. Ltd = 6,9 %, - Liuzhov Fuxin Chemical Industry Co. Ltd = 11,0 %, - Gredmann Guigang Chemical Ltd = 19,3 %,

21 ROI – Return on Investment – Donosnost investicij.

32

- Liuzhov Longcheng Chemical Genaral Plant = 26,3 %, - ostali proizvajalci = 28,0 %.

4.5.2. Dokončna protidampinška dajtev na uvoz aluminijaste folije iz Kitajske in Rusije Zadevni proizvod je aluminijasta folija debeline od 0,009 do 0,018 mm, ki je klasificirana v carinski nomenklaturi s številko 7607 11 10, znana tudi kot aluminijasta folija za gospodinjstva (aluminium household foil – »AHF«). Po primerjavi tehtanega povprečja izvoznih cen in tehtanih povprečij normalnih vrednosti, so bile ugotovljene naslednje stopnje dampinga, izražene v odstotku cene CIF22 (stroški, zavarovanje in prevoznina) meja EU:

- Syberian Aluminium = 14,9 % - ostali ruski proizvajalci = 14,9 % - vsi proizvjalci iz Kitajske = 26,8 %.

Pri ugotavljanju škode so analizirali potrošnjo v skupnosti, ki je leta 1996 znašala 71.300 ton, v letu 1998 pa je zrasla na 88.032 ton kra predstavlja 23,5 % porast. Uvoz iz Kitajske in Rusije se je povečeval konstantno, v letu 1996 je znašal 622 ton, v letu 1997 se je povečal na 9.149 ton, v letu 1998 pa na 16.922 ton. Tržni delež obravnavanih držav na trgu Eu je znašal v letu 1996 znašal 0,9 %, v letu 996 se je povečal na 11,3 %, v letu 1998 pa je tržni delež znašal 19,2 %. Cene so naraščale v letih 1996 in 1997, v letu 1998 pa so upadle za 17 %. Proizvodnja proizvoda je v EU med leti 1996 in 1997 ostala na podobni ravni, medtem ko se je potrošnja povečala za 13 %. Med leti 1997 in 1998 se je proizvodnja znižala za 9 % na pribljižno 54.000 ton, medtem ko se je potrošnja povečala za nadaljnih 9 %. Med leti 1998 in 2000 se je stopnja donosnosti proizvajalcev iz EU znižala na – 7,3 %, kar je posledica predvsem visokega znižanja cen. Investicije proizvajalcev EU so se v obravnavanem obdobju konstantno povečevale, kar odraža interes evropskih proizvajalcev po modernizaciji proizvodnje. Kljub tem investicijam pa se proizvodnja v obravnavanem obdobju ni povečevala, nasprotno, če primerjamo proizvodnjo v letu 1996 in 2000, se je le-ta znižala. Zaposlenost je v letu 1996 znašala 435 delavcev, v obravnavanem obdobju pa se je znižala na 388. Produktivnost se je zvišala za 3 %, plače so se zvišlale za 7 %. Interes EU je preprečiti nadaljnje upadanje proizvodnje in donosnosti pri proizvajalcih iz EU ter zagotovitev pravične konkurence in odstranitev dejavnikov, ki delujejo uničujoče na proizvajalce iz EU. Določene so bile naslednje stopnje protidampinških dajatev:

- vsi proizvajalci iz Kitajske morajo plačati 15 % dajatev, - proizvajalci iz Rusije morajo plačati 14,9 % dajatev.

4.5.3. Cink, ki je neobdelan in brez primesi iz Kazahstana, Ukrajine in Uzbekistana 9. junija 1995 je Eurometaux23 objavil začetek antidampinškega procesa, ki se nanaša na uvoz cinka iz Kazahstana, Ukrajine in Uzbekistana. Pritožba je bila vložena na pobudo številnih proizvajalcev cinka iz Skupnosti, ki predstavljajo večino proizvodnje tega proizvoda, združeni pa so v okviru Eurometaux-a. 22 CIF – Cost Insurance Freight. 23 Evropsko združenje proizvajalcev kovin.

33

Preiskava je pokazala, da je uvoz iz teh 3 držav de minimis (individualni tržni delež teh 3 držav je bil nižji kot 1 % in njihov skupni tržni delež je bil nižji od 3 %). Ker je bil tržni delež teh 3 držav nizki, se je predpostavljalo, da ni bila povzročena pomembna materialna škoda industriji Skupnosti. 25. marca 1997 je bil zaradi omenjenih rezultatov preiskave ustavljen postopek brez, da bi bili naloženi kakršnikoli ukrepi.

4.6. Ukrepi proti nedovoljenem subvencioniranju Postopek preiskave poteka podobno kot pri dampingu. Komisija je pristojna za vodenje pogajanj in lahko naloži začasne ukrepe (v primeru jeklenih izdelkov in premoga lahko naloži dokončne ukrepe), medtem ko je za dokončne ukrepe za ostale vrste blaga pristojen Ministrski Svet. Potrebno je poudariti, da vse vrste subvencioniranja niso prepovedane (na primer: pomoč pri raziskovalnih dejavnostih, subvencije manj razvitim področjem, pomoč podjetjem, da prej osvojijo nove ekološke zahteve itd). Nisem zasledil, da bi bila v zadnjih nekaj letih sprožena kakršnakoli preiskava evropske komisije zaradi nedovoljenega subvencioniranja proizvajalcev oziroma trgovcev s neželeznimi kovinami. Je pa samoumevno, da je zelo verjetno, da so posamezne države subvencionirale proizvodnjo proizvajalcev neželeznih kovin (npr. proizvodnja aluminija s zastarelo tehnologijo zelo onesnažuje okolje. Investicije v moderno tehnologijo, ki omogoča veliko bolj okolju prijazno proizvodnjo, so zelo velike in jih marsikatero podjetje ni finančno sposobno izvesti). Prav tako pa so subvencije proizvajalcem aluminija v obliki nižje cene električne energije, ki jo morajo plačevati. Te subvencije niso v skladu s pravili GATT in STO. Cene, ki jih morajo plačevati proizvajalci aluminija so dolgoročno določene s pogodbami in jih podjetja nerada razkrijejo javnosti. 4.6.1. Določitev dodatnih carin na uvoz določenih izdelkov s poreklom iz ZDA 20. marca 2000 je Organ STO za poravnavo sporov na zahtevo EU sprejel poročili sosveta in prizivnega organa, v katerih je ugotovljeno, da davčna obravnava podjetij s podružnicami v tujini (Foreign Sales Corporations – FSC) v ZDA predstavlja nedovoljene izvozne subvencije po sporazumu STO. 15. novembra 2000 so ZDA sprejele akt iz leta 2000 o izvzetju dohodka podjetij s podružnicami v tujini iz obdavčevanja (FSC Repeal and Extraterritorial Income Exclusion Act). Na zahtevo EU je Organ STO za poravnavo sporov 29. januarja 2002 sprejel poročili sosveta in prizivnega organa, v katerih je ugotovljeno, da ta akt tudi predstavlja nedovoljene izvozne subvencije po sporazumu STO in da podjetjem v tujini ne ukinja subvencij. Tako je 7. maja 2003 Odbor STO za poravnavo sporov dovolil EU, da sprejme povračilne ukrepe do zneska 4043 milionov USD v obliki dodatnih 100 % dajatev ad valorem na nekatere izdelke s poreklom iz ZDA. Med temi izdelki so tudi nekatere neželezne kovine in sicer bakreni in aluminijasti izdelki ter žlahtne kovine. Podrobnejši seznam neželeznih kovin, za katere je potrebno plačati izravnalne dajatve je naveden v Prilogi 4.

34

Smatra se, da je postopna uvedba dodatne uvozne dajatve ad valorem do višine 17 % na uvoz nekaterih izdelkov s poreklom iz ZDA primeren protiukrep, glede na to, da ZDA niso upoštevale priporočil Odbora STO za poravnavo sporov. Ko bo dosežena zgornja stopnja dodatnih dajatev, bo Komisija predložila Svetu predlog nadaljnih ukrepov glede na razvoj dogodkov. S 1. marcem se za izbrane izdelke začasno ukinejo tarifne koncesije EU. Ukinitev koncesij bo začasna in bo veljala samo do takrat, ko bodo odpravljeni ukrepi, ki niso skladni s STO. Poleg carine se uvede dodatna dajatev ad valorem za izdelke s porelom iz ZDA, ki so navedeni v Prilogi 4. Te dodatne dajatve so v višini:

- 5 % od 1. marca2004 do 31. marca 2004, - 6 % od 1. aprila 2004 do 30. aprila 2004, - 7 % od 1. maja 2004 do 31. maja 2004, ... - 17 % od 1. marca 2005 dalje.

Po 1. marcu 2005 Komisija predloži Svetu predlog za revizijo uredbe glede na razvoj dogodkov. Svet odloča o morebitni razveljavitvi te uredbe, ko bodo ZDA v celoti izvedle priporočilo organa STO za poravnavo sporov.

4.7. Monitoring tretjih držav V zadnjem letu narašča število trgovinskih obrambnih preiskav, ki zadevajo izvoz iz Skupnosti. Veča se tudi število uporabnikov trgovinskih obrambnih instrumentov. Naloga Komisije na tem področju je intenzivno zasledovanje aktivnosti in zagotavljanje podpore industriji ter državam članicam. Z upoštevanjem individualnosti in različnih vlog Komisije na eni strani in držav članic in industrije na drugi strani ta novi pristop omogoča Komisiji spremljati in stopnjevati udeležbo v tem procesu. Države članice in industrija so v večini primerov neposredni udeleženci v preiskavah, ki so jih sprožile tretje države. Njihova naloga je, da same branijo pravice v postopkih, ki so sproženi proti njim. Komisija ima podobno neposredno vlogo v primerih, kjer gre za vpletenost subvencij in njihovo preiskavo, še posebej na področju zaščitnih ukrepov, ki se nanašajo na celotni uvoz iz EU. V primerih, kjer so države članice in industrija neposredni udeleženci v preiskavah, je Komisija razvila naslednjo prakso24: - monitoring razvoja obrambnih trgovinskih ukrepov v vseh tretjih državah; - svetovanje državam članicam in industriji v zvezi z udeležbo v preiskavah, ki so jih

sprožile tretje države; še posebej to vključuje zagotovila, da so odgovori držav članic koherentni s pravili WTO in pravili pomoči v EU;

- zagotoviti, da tretje države pri izvajanju preiskav izpolnjujejo pravila WTO; aktivnosti na to temo se izvajajo na različnih področjih (bilateralne razprave, konzultacije v ustreznih sporazumih WTO, sistem poravnave sporov v WTO).

24 Povzeto po Bobek in Živko (2002, 36).

35

V sektorju neželeznih kovin je bilo izvedenih nekaj trgovinskih obrambnih ukrepov tretjih držav. Komisija je ugotovila, da je prišlo do kršitev pri preiskavi proti EU (povračilne dajatve, ki so bile naložene s strani ZDA na uvoz svinčenih drogov iz EU). Razumljivo je, da je največ preiskav proti polizdelkom in izdelkom, ki so narejeni iz bakra. EU ima presežek proizvodnje bakrenih izdelkov (proizvede več kot porabi), zato je izvoz temu primerno višji. Nekaj preiskav proti državam članicam oz. industrijam: - preiskava Južne Afrike v primeru uvoza svinca iz Velike Britanije, - preiskava Južne Afrike v primeru uvoza bakrenih cevi iz Velike Britanije.

4.8. Instrumenti za odstranjevanje trgovinskih ovir Uredba za odstranjevanje trgovinskih ovir je v veljavi od 1. 1. 1995 in predstavlja pomembne spremembe v boju proti nepravični trgovinski praksi. Predstavlja mehanizem za podjetja in industrijo EU, ki omogoča ukrepanje proti trgovinskim oviram, ki ovirajo njihov dostop na tuje trge. Komisija uvede preiskavo pritožbe ter poskuša odpraviti te ovire. Te ovire se odpravijo z bilateralnimi sporazumi, če pa takšnega sporazuma ni mogoče doseči, se spori rešujejo pri STO, v skrajnem primeru se uvedejo povračilni ukrepi. Podobno kot pri ukrepih zoper damping in nedovoljene subvencije, tudi ta regulativa upošteva pravice in obveznosti, ki jih določa sporazum GATT in pravila STO. Cilj tega instrumenta je odstranjevanje številnih trgovinskih ovir (carinske dajatve, monetarne restrikcije, administrativne ovire,...) Kot trgovinske ovire in prepreke razumemo vsakršno nedovoljeno trgovinsko prakso, ki jo izvaja tretja država. Pritožijo se lahko posamezna podjetja oziroma skupine podjetij iz EU, posamezne industrije in države članice. V pritožbi morajo navesti definicijo blaga in storitev, katerih trgovanje onemogočajo oziroma otežujejo trgovinske ovire. Prav tako morajo navesti dokaze o obstoju trgovinske ovire, o obstoju pravice za ukrepanje EU v skladu s mednarodnimi trgovinskimi pravili ter dokaze, da povzroča ta ovira resno škodo industriji EU. Potek postopka za odstranitev trgovinskih ovir:

- vložitev pritožbe, - odločitev o pristojnosti Komisije, - preiskava in poročilo državam članicam, - mednarodna akcija.

Trgovinske ovire v sektorju neželeznih kovin so:

- prepoved izvoza odpadkov in ostankov neželeznih kovin iz Ukrajine, - izvozne carine na izvoz odpadkov in ostanov neželeznih kovin iz Rusije, - izvozne carine na izvoz neželeznih kovin iz Kitajske.

Primer iz Rusije in Kitajske obravnavamo v poglavju o trgovinskih pratnerjih v sektorju neželeznih kovin.

36

4.8.1. Trgovinska ovira: prepoved izvoza neželeznih odpadkov in ostankov iz Ukrajine25 Maja, leta 1999 je Ukrajina sprejela »Zakon o kovinskih odpadkih«, ki uvaja restriktivne ukrepe pri trgovanju z neželeznimi kovinami. Še posebna pozornost velja bakrenim odpadkom. Avgusta 2000, je Ukrajinski kabinet ministrov sprejel sklep o popolni prepovedi izvoza neželeznih odpadkov in ostankov. To prepoved opravičujejo in pojasnjujejo kot boj proti kriminalnim aktivnostim v sferi trgovanja s odpadki in boj proti »vandalizmu«, ki ga povzročajo zbiralci odpadkov. To vprašanje je redno na dnevnem redu na bilateralnih sestankih med predstavniki ukrajinske vlade in Evropske komisije; največkrat na sestankih trgovinskih podkomitejev, ki potekajo v okviru Sporazuma o sodelovanju (PCA). EU podpira prizadevanja Ukrajine za članstvo v STO; pričakovati je, da se bo poskušala odpraviti ta trgovinska ovira pri trgovanju z neželeznimi odpadki, v okviru reševanja spora pri STO, v kolikor ta omejitev ne bo odpravljena do članstva Ukrajine v STO. Tukaj lahko še dodamo, da se bo ob morebitnem članstvu Ukrajine, na strani tožnic pojavilo več držav, ki imajo interes, da se ta anomalija na svetovnem trgu z neželeznimi odpadki konča. Za članstvo v STO je potrebno izpolnjevati vrsto kriterijev, oviranje liberalizacije je lahko razlog za onemogočanje članstva v tej organizaciji.

4.9. Ostali instrumenti SZTP, ki imajo neposreden vpliv na uvoz V tem poglavju opisujem tiste instrumente SZTP, ki niso uporabljeni v sektorju neželeznih kovin, vendar je njihove uporabe v prihodnosti ni mogoče izključiti. Med dajatvami bi izpostavili trošarine. Trenutno jih je potrebno plačati za alkoholne pijače, nafto in naftne derivate ter tobačne izdelke. Davčne oprostitve in koncesije. Carinski zakon EU določa davčne olajšave v posebnih okoliščinah in sicer za ponovno uvoženo blago, ribe, ki jih izven EU nalovijo ladije v lasti držav članic EU, transport, prosto-carinske cone in prosto-carinska skladišča. Prav tako zakon določa davčne oprostitve za kapitalno blago, kar obravnavamo podrobneje v poglavju o investicijah. Uvozne prepovedi, omejitve in licenciranje. EU določa prepovedi uvoza nebrušenih diamantov, lesa iz Liberije, prepoved uvoza nevarnih odpadkov. Licenciranje je potrebno v primeru koriščenja carinskih kvot (največ pri kmetijskih izdelkih). Državni nakupi.V letu 2002 so javni nakupi predstavljali v strukturi BDP EU pribljižno 16 %. Zaščitni ukrepi. Pravno osnovo za uporabo zaščitnih ukrepov predstavlja Uredba številka 3285/94. Ti ukrepi se lahko uporabijo, ko se uvoz v iz določene države v EU poveča v takšni meri, da lahko povzroča resno škodo proizvajalcem iz EU. Uredba vsebuje definicijo resne škode oziroma grežnje resne škode, opredeljuje posvetovalne in preiskovalne postopke ter časovne omejitve preiskav. Največ zaščitnih ukrepov je določenih za uvoz iz Kitajske. 25 Povzeto po Market Access Database.

37

4.10. Pravila, ki imajo neposreden učinek na izvoz Pravila, ki imajo neposreden učinek na izvoz so:

- registracija in dokumentacija izvoznega blaga, - izvozne prepovedi, restrikcije in licenciranje, - izvozne carine in davki, - izvozne subvencije, - izvozna pomoč.

Vso blago, ki je proizvedeno v EU in se bo izvozilo, mora skozi izvozno proceduro. Carinski zakon EU določa, da se carinski nadzor nad blagom začne z odobritvijo (izpolnitvijo) carinske deklaracije. Kadar gre za običajno proceduro, vsebuje carinska deklaracija enotno carinsko listino (SAD) skupaj s ostalimi potrebnimi dokumenti, vključujoč potrdilo o izvoru, če gre za blago, ki je predmet preferencialne obravnave v državi uvoznici. Restrikcije in prepovedi izvoza obstajajo v primeru neskladja izvoznaga blaga s družbeno moralo, kadar gre za varovanje zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin ter v primeru varovanja nacionalne kulturne dediščine. Določanje restrikcij ostaja pod kompetenco Komisije in držav članic. Spadajo v domeno zunanje in varnostne politike (CFSP – Common Foreign and Security Policy). EU ne zaračunava nobenih izvoznih carin in davkov na izvoženo blago. Izvozne subvencije se uporabljajo predvsem pri izvozu kmetijskih proizvodov in pokrivajo razliko med višjimi cenami v EU in nižjimi na svetovnem trgu. Te subvencije so predmet številnih pogajanj in sporov v okviru STO. EU nima politike neposredne ali posredne izvozne pomoči (ne upoštevamo subvencij). Takšna pomoč je običajno ponujena izvoznikom s strani držav članic. Gre za tako imenovane kreditne zavarovalne police, garancije in finančne kredite. Ta pomoč mora biti v skladu s trgovinskimi pravili EU.

4.11. Pravila, ki imajo vpliv na proizvodnjo, investicije in trgovino Pravila, ki imajo vpliv na proizvodnjo, investicije in trgovino so:

a) pravila v zvezi s politiko konkurence: - anti-trust zakonodaja, - prevzemi in spojitve podjetij, - državne pomoči; b) pravila v zvezi s varovanjem intelektualne lastnine: - industrijska lastnina, - patenti, - geografska porekla, - avtorske in podobne pravice.

38

V nadaljevanju bomo večino naše pozornosti posvetili pravilom v zvezi s politiko konkurence. Le-ta ima močan vpliv na investicije, ki vlivajo na smeri in obseg trgovinskih tokov. 4.11.1. Protikartelna zakonodaja in pravila o združitvah in spojitvah26 Pogodba o Evropski Skupnosti prepoveduje (zaradi neskladnosti s skupnim trgom) proti-konkurenčne sporazume med podjetji, ki lahko negativno vplivajo na trgovino med državami članicami. To ne velja za tiste sporazume, ki ugodno vplivajo na ekonomsko učinkovitost in interese potrošnikov. Oprostitve so lahko dane s strani Komisije na individualni osnovi. Komisija je na tem področju usmerila pozornost predvsem na varovanje pred resnimi oblikami proti-konurenčnega vedenja, kot sta na primer določanje cen in karteli. 16. decembra 2002, je bila sprejeta uredba, ki uveljavlja sistem konkurenčnih pravil v zvezi s omejevalnimi sporazumi in zlorabo dominantnega položaja. Nova uredba odpravlja sistem centralizirane notifikacije, ki je veljala od 1962; podjetjem po tej novi uredbi ne bo več potrebno obvestiti Komisije o njihovih individualnih sporazumih. Cilj te reforme je zmanjšanje birokracije, saj se predpostavlja, da so podjetja po 40-ih letih prakse sposobna sama oceniti zakonitost njihovih dejanj v zvezi z obravnavoano tematiko. 13. maja 2003, so inšpektorji Komisije izvedli preiskavo največjih proizvajalcev bakrovih koncentratov v Evropi in sicer pri BHP Biliton-u, Rio Tintu in pri portugalskem Sominicorju. Preiskava se je usmerila na proizvajalce, ki so zvišali cene za bakrove koncentrate, medtem ko so cene kovine padale na svetovnem trgu. Bakrov koncentrat je vmesni proizvod iz katerega se proizvajajo bakreni izdelki, predvsem katode. Decembra 2003, je Komisija naložila kazen trem proizvajalcem bakrenih cevi zaradi kartelnega povezovanja. Kazen je znašala 79 milionov evrov, kaznovana podjetja pa so bila: KME (Nemčija, 39,81 milionov evrov), Wieland Werke (Nemčija, 29,79 milionov evrov) in Outokumpu Oyj (Finska, 18,13 milionov evrov). Outokumpu je bila kazen znižana za 50 %, ker je konstruktivno sodeloval v preiskavi. Namen Uredbe o nadzoru nad spojitvami podjetij je izogibanje situacijam, v katerih bi bilo ogroženo konnurenčno obnašanje v EU. Gre za preprečevanje dominatnega položaja, ki je posledica spojitev in prevzemov.

4.11.2. Državne pomoči V skladu s Pogodbo o EU, je vsaka državna pomoč, ki zmanjšuje konkurenco v EU, prepovedana. Možne so nekatere izjeme v katerih je državna pomoč dovoljena, na primer za spodbujanje regionalnega razvoja, podporo majhnim in srednje velikim podjetjem, raziskave in razvoj, varovanje okolja, reševanje podjetij v težavah zaposlovanje in za nekatere specifične sektorje.

26 Povzeto po Pregledu Trgovinske politike EU.

39

V letu 2001 je največ pomoči bil deležen sektor transporta (46 %), prav tako pa so državne pomoči za proizvajalne dejavnosti visoke (25 %). Med državami članicami obstajajo velike razlike v dodeljevanju pomoči, na primer Luksemburg namenja 74 % državnih pomoči transportu, medtem ko Portugalska le 2 %.

4.11.3. Investicije Najpomembnejši investitorji v sektorju neželeznih kovin prihajajo iz Severne Amerike, med katerimi prednjačita Alcan in Alcoa. Alcan ima v Evropi 46000 zaposlenih v naslednjih državah, med drugim v EU: Franciji, Portugalski, Španiji, Italij, Sloveniji, Grčiji, Madžarski, Avstriji, Češki, Luksemburgu, Belgiji, Nemčiji, Poljski, Nizozemski, Irski, Danski, Švedski in Finski. Prevladujejo tovarne valjanih, tehničnih in embalažnih izdelkov. Alcoa ima svoje obrate v naslednjih državah EU: Belgiji, Češki, Franciji, Nemčiji, Madžarski, Islandiji, Irski, Italiji, Nizozemski, Portugalski in Španiji. V teh obratih prevladuje proizvodnja tehničnih in konstrukcijskih proizvodov, medtem ko se večina primarnega aluminija v Alcoinih obratih v Evropi proizvede v državah, ki niso članice EU (Norveška, Islandija).

40

5. Pomembnejši trgovinski partnerji v sektorju neželeznih kovin V nadaljevanju bomo opisali glavne značilnosti bilateralnih odnosov EU z najpomembnejšimi partnericami pri trgovanju z neželeznimi kovinami. Kot je že bilo omenjeno, je EU odvisna od uvoza neželeznih kovin. Zato sem pomembnost smatral po vrednosti uvoza v EU. Najpomembnejše partnerice so Rusija, Norveška, Švica, Čile, ZDA, Avstralija. Trgovanje z temi državami je v glavnem regulirano s različnimi sporazumi na regionalni ravni, zato so na grobo opisane značilnosti posameznih sporazumov EU z integracijami, katerih članice so omenjene države.

5.1. Rusija Veliko proizvodov, ki se uvažajo v EU iz Rusije imajo olajšave GSP. To velja velja tudi za neželezne kovine, ki spadajo v sistem GSP. EU in Rusija sta zainteresirani, da se trgovina med EU in Rusijo nadalje liberalizira. Zaenkrat še ne obstaja bilateralni sporazum med EU in Rusijo za sektor neželeznih kovin.

Državi imata sklenjen Partnerski in kooperacijski sporazum (PCA27). Podpisan je bil leta 1994, v veljavo pa je stopil 1. decembra 1997. Ta sporazum ureja politične, socialne in kulturne odnose med državama. Glavni cilj je promocija trgovine in investicij. Obe strani se strinjata s potrebo po prosto trgovinskem območju. Pomemna pridobitev sporazuma PCA, ki ureja ekonomske odnose, je ta, da je EU podelila Rusiji status MFN. Zato se Rusija obravnava kot da bi bila članica STO. Prav tako je Rusija podelila EU status MFN. Imata poseben režim pri trgovini z jeklom in jedrskimi materiali. Rusija se je obvezala, da bo začela približevat svojo zakonodajo zakonodaji Skupnosti. Tako želi uskladiti zakonodajo na področju standardizacije in certifikacije, konkurenčne zakonodaje, prava družb, bančnega prava, davčnega prava, finančnih storitev in pravila na področju javnih naročil in carin. PCA prav tako ureja pravice intelektualne lastnine. Urejeno je tudi vprašanje režima obrambnih trgovinskih instrumentov. Obe strani se strinjata, da se lahko uporabijo zaščitni ukrepi v primeru, da nastopijo okoliščine, ki bi utegnile povzročiti veliko škodo domačim proizvajalcem. Ruska industrija aluminija gre v smeri vertikalnega združevanja, ki bo vključevala celotno verigo od surovin do izdelka. To omogoča podjetjem, da načrtujejo in uresničujejo strateške načrte z osredotočanjem na povečevanje dodatne vrednosti in na akumulacijo kapitala za nadaljni napredek. V Rusiji vgradijo v povprečju 37 kg v enoti avtomobila, kar je 3,7-krat manj kot v Severni Ameriki, oziroma 2,5-krat manj kot vostali Evropi. Na osnovi teh podatkov je verjeten zaključek, da bo bodoča ruska proizvodnja aluminija orientirana na izvoz. Oskrba s surovinami je eden od osnovnih problemov. Zaradi pomanjkanja kvalitetnih boksitov (osnovna surovina za proizvodnjo glinice) mora Rusija uvažati okoli 2,4 mio ton glinice iz držav izven sovjetskega bloka. Težave so različne v posameznih delih države. Proizvodnja v severozahodnem delu Rusije ima zadovoljive zaloge boksita, vendar so

27 Partnership and Cooperation Agreement.

41

topilnice pretežno zastarele, njihova rast pa je omejena z restrikcijami električne energije v tem predelu. Večina Ruskih tovarn aluminija, ki uvozijo večino surovin in izvozijo večji del svoje proizvodnje, se sooča tudi z nestabilnostjo pri dobavi surovin in pri prodaji proizvedenega aluminija, kar je posledica kratkoročnih pogodb med proizvajalci aluminija in posredniki, ki so hkrati dobavitelji in prodajalci. Vzhodna Sibirija ima največje topilnice, ki dajejo skupno 11 % svetovne proizvodnje aluminija, proizvedenega s ceneno vodno energijo, vendar so na tisoče kilometrov oddaljene od kupcev. Problematična logistika povzroča izredno visoke transportne stroške tudi pomanjkanje želežniških vagonov. Glavna prednost ruskega aluminija so torej nizki stroški energije (cene so pod državnim nadzorom). Nadaljna konkurenčna prednost so nizki stroški dela, mesečne plače znašajo od 300-500 USD. Carine na uvoz neželeznih kovin iz Rusije so relativno nizke, saj je Rusija koristnica carinskih olajšav po sistemu GSP. Nasprotno, pa je izvoz neželeznih kovin v Rusijo močno omejen s visoko carinsko zaščito. Tako morajo izvozniki plačati 5 % carinsko dajetev za izvoz bakra, niklja, cinka, svinca in kositra. 10 % carinsko dajatev morajo plačat za izvoz primarnega aluminija ter aluminijastih odpadkov in ostankov. Za nekatere aluminijaste izdelke je potrebno plačat 20 % carinsko dajatev. Za izvoz žalhtnih kovin iz EU je potrebno plačati 20 % carinsko dajatev. V letu 1999, je Rusija določila 10 % izvozno dajatev na odpadke in ostanke neželeznih kovin. Še istega leta je bila dajatev povišana na 20 in 30 %, v letu 2000 pa na 50 %. Tako visoka dajatev de facto pomeni prepoved izvoza odpadkov in ostankov iz Rusije. Rusija opravičuje ta svoj ukrep s potrebo po zvišanju fiskalnih dohodkov. Posebno pozornost je potrebno posvetiti izvoznim dajatvam na bakrene odpadke in ostanke. V 90-ih letih prejšnjega stoletja se je izvoz bakrenih odpadkov iz Rusije v EU neprestano povečeval; v letu 1998 je znašal že okrog 300.000 ton. Tako je postala Rusija največji izvoznik bakrenih odpadkov v EU. Posledica velikega zmanjšanja uvoza bakrenih odpadkov iz Rusije, je povečanje uvoza surovega bakra iz te države, za katerega ni potrebno plačevati nobenih carinskih dajatev.

TABELA 2: UVOZ BAKRENIH ODPADKOV IN OSTANKOV IZ RUSIJE V EU V MILIONIH EVROV

LETO 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 UVOZ 231 399 359 216 70 21 21 26

Vir: Market Access Database

Rusija je največja izvoznica neželeznih kovin v EU in je največja izvoznica niklja v EU. Rusija je v svetovnem merilu druga po rezervah nikljeve rude in največja proizvajalka niklja na svetu. Iz tabele lahko razberemo, da vrednostno trgovina z nikljem zelo niha, kar pa je posledica predvsem velikih fluktuacij svetovnih cen niklja. Povprečna cena za tono niklja je v letu 1999 znašala pribljižno 6.027 USD/tono, medtem ko je v letu 2003 cena niklja povprečno znašala 9.640 USD/tono. V letu 2003, je bila Rusija druga največja uvoznica bakra in tretja največja uvozica aluminija v EU. V letu se je precej zmanjšal uvoz teh dveh kovin iz Rusije, čeprav se je povečala svetovna cena bakrara v primerjavi s letom 2002. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je bila

42

Rusija je bila drugi največji izvoznik aluminija v EU, medtem ko se je v zadnjih dveh letih zmanjšal izvoz v EU, Rusija pa je postala tretja največja izvoznica za Norveško in Švico. Prav tako je Rusija med največjimi uvoznicami žlahtnih kovin v EU, še posebej zlata. Uvoz zlata iz Rusije zelo niha, v času velike azijske gospodarske krize se je uvoz v EU zelo zmanjšal, v letu 1999 je znašal samo 87 milionov evrov v primerjavi z letom 2002, ko je znašal 849 milionov evrov. Uvoz je v veliki odvisnosti z gospodarskimi cikli, negativno vplivajo gospodarske krize, na primer velika azijska gospodarska kriza konec prejšnjega desetletja. V letih, ko je cena zlata in ostalih žlahtnih kovin nižja, proizvajalci proizvajajo predvsem na zalogo, zaloge pa prodajajo, ko so tržne razmere ugodnejše. TABELA 3: IZVOZ NEŽELEZNIH KOVIN IZ RUSIJE V EU V MILIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 NIKELJ 616 629 1.292 965 940 1.287 BAKER 1.228 1.037 1.328 1.060 746 600 ALUMINIJ 1.199 915 1.448 1.068 657 802 CINK 27 18 16 7 6 23 SVINEC 4 6 10 7 1 3 KOSITER 7 3 0 0 0 0 ZLATO 247 87 198 253 849 427 SREBRO 143 49 37 17 14 54 PLATINA 74 83 231 297 140 181


Pri izvozu neželeznih kovin iz EU v Rusijo predstavlja največji delež izvoz aluminija, ki letno znaša od 100 do 250 milionov evrov, kar pa pomeni, da ima v bilanci trgovine s aluminijem EU velik primanjkljaj. Izvoz ostalih neželeznih koviz iz EU v Rusijo je zanemarljiv, letno znaša le nekaj milijonov eurov, kar pa je popolnoma razumljivo, saj je povpraševanje po teh kovinah v EU precej večje kot je njihova proizvodnja in ponudba. 5.2. EU – EFTA28 Dogovarjanja z EFTO o prostotrgovinskih sporazumih so se zaključila v letu 1970, danes pa so v veljavi za Islandijo, Lichenstein, Norveško in Švico. Dogovori pokrivajo industrijske izdelke in vključujejo koncesije za kmetijske in ribiške izdelke. Ker gre za prostotrgovinske sporazume, pomeni, da so carine v glavnem odpravljene (tudi za vse neželezne kovine), medtem ko so izjeme urejene s blagovnimi protokoli. Evropsko ekonomsko področje (EEA29) je stopilo v veljavo 1.1. 1994 in obsega notranji trg EU in Islandije, Norveške in Lichensteina. EEA omogoča prost pretok blaga, ljudi, storitev in 28 European Free Trade Agreement. 29 European Economic Area.

43

kapitala, kot je predvideno v zakonodaji EU. Švica edina ni ratificirala sporazuma EEA, zato sta EU in Švica sklenili 7 bilateralnih sporazumov. 0d štirih držav EFTE sta pri trgovanju z neželeznimi kovinami pomembni Norveška in Švica.

5.2.1. Norveška Poznano je, da je Norveška zelo bogata z naravnimi bogastvi. Je največji izvoznik aluminija v EU. Prav tako izvozi veliko cinka v EU. Značilno je, da Norveška podjetja kupujejo aluminij v Rusiji, ga predelajo in izvozijo v EU s certifikatom o norveškem poreklu. Rusija in Norveška imata sklenjeni trgovinski sporazum, ki priznava tarifne preference določenim vrstam blaga med drugim tudi za trgovanje z neželeznimi kovinami med tema državama. Uvožen aluminij iz Rusije in nadalje izvožen v EU, ni obremenjen z nobeno carinsko dajatvijo, medtem ko je pri neposrednem uvozu aluminija iz Rusije v EU potrebno plačati carinske dajatve. Največje norveško podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo aluminija je Norsk Hydro, ki se intenzivno kapitalsko povezuje s podjetji iz EU. Pri teh povezovanjih ne predstavljajo večje ovire pravni predpisi na ravni EU, povezani s investicijami tujcev. Povezovanje Hydra z manjšimi podjetji iz EU namreč ne pomeni grožnje povezane s konkurenčnostjo v tem sektorju. Pojavljajo se drugačni problemi pri investiranju Hydra v podjetja iz EU; na primer administrativno predpisovanje cen električne energije s strani držav članic, kar tudi odvrača Hydro od namere o ponudbi za prevzem slovenkega proizvajalca aluminija, Taluma iz Kidričevega. EU ima negativno trgovinsko bilanco v trgovanju z neželeznimi kovinami z Norveško. Glede na to, da je bila povprečna cena aluminija v letu 2003 1.266 evrov/tono, lahko ugotovimo, da količinsko znaša uvoz aluminija iz Norveške skoraj 2 miliona ton letno. Iz tabel 4 in 5 je razvidno, da ima EU velik primanjkljaj pri trgovanju z aluminijem, cinkom in niklom. Trgovanje z ostalimi neželeznimi kovinami predstavlja manjši delež, zato ga štejemo za manj pomembnega z vidika naše obravnave. TABELA 4: TRGOVANJE Z ALUMINIJEM MED EU IN NORVEŠKO V MILIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 UVOZ IZ NOR 2,043 2,347 2,67 2,648 2,474 2,506 IZVOZ V NOR 283 268 300 289 296 243

Vir: Market Acces Database

TABELA 5: TRGOVANJE Z CINKOM MED EU IN NORVEŠKO V MILIONIH

EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 UVOZ IZ NOR 132 140 173 145 129 113 IZVOZ V NOR 3 4 3 3 3 3


44

5.2.2. Švica Švica je za EU pomemben dobavitelj aluminija in bakra. Uvoz neželeznih kovin je zaradi že omenjenih sporazumov med integracijama prost, uvozniki ne plačujejo carin ali dajatev s podobnim ali enakim učinkom. V tabeli je naveden celotni obseg trovanja med državama z neželeznimi kovinami. Švica je ena izmed redkih večjih trgovinskih partnerjev v tem sektorju s katerim ima EU presežek.

TABELA 6: CELOTNA TRGOVINA Z NEŽELEZNIMI KOVINAMI MED EU IN ŠVICO V MILIONIH EVROV

Vir: Eurostat: Statistical Yearbook 2003

Švica je drugi najpomembnejši partner EU v trgovanju z aluminijem. EU ima v tej trgovinski bilanci primanjklaj; pokritost uvoza z izvozom znaša v letih od 1998 do 2003 od 81 do 89 %.

TABELA 7: TRGOVANJE MED EU IN ŠVICO Z ALUMINIJEM IN ALUMINIJASTIMI IZDELKI OD 1998 DO 2003 V MIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 IZVOZ V ŠVICO 692 675 860 893 817 765 UVOZ IZ ŠVICE 841 835 965 1.008 969 903 IZVOZ/UVOZ 0,82 0,81 0,89 0,89 0,84 0,84


EU ima v trgovini z bakrom z Švico presežek, ki zanaša v letih od 1998 do 2003 med 50 in 76 %. V uvozu iz Švice predstavljajo vrednostno največji delež odpadki in ostanki iz bakra, pri izvozu v Švico pa predstavlja vrednostno največji uvoz bakrene žice ter bakrenih plošč, pločevin in trakov.

TABELA 8: TRGOVANJE Z BAKROM IN BAKRENIMI IZDELKI MED EU IN ŠVICO V OBDOBJU OD 1998 DO 2003 V MILIONIH EVROV


1990 1999 2000 2001 2002 IZVOZ V ŠVICO 960 973 1.285 1.373 1.405 UVOZ IZ ŠVICE 806 1.037 1.509 1.217 1.137

1998 1999 2000 2001 2002 2003 IZVOZ V ŠVICO 395 364 483 471 356 359 UVOZ IZ ŠVICE 238 242 296 267 225 219 IZVOZ/UVOZ 1,66 1,50 1,63 1,76 1,58 1,64

45

5.3. Latinska Amerika EU je za Latinsko Ameriko drugi največji trgovinski partner in prvi partner za Mercosour30, Čile in Andsko31 skupino. Odnosi EU in državami Latinske Amerike temeljijo na številnih bilateralnih in regionalnih sporazumih. EU in Mercosour nameravata skleniti asociacijski sporazum in poskušata omogočiti prosto-trgovinsko področje. Z vidika neželeznih kovin sta najpomembnejši partnerici Čile in Brazilija. Čile je najpomembnejši uvoznik bakra v EU, 42 % proizvedenih neželeznih kovin se izvozi v EU, medtem ko izvažajo tudi kovinske rude. Brazilija predstavlja pomembnejšega partnerja pri uvozu aluminija v Skupnost. Prav tako pa je pomemben uvoz kovinskih rud iz Brazilije. Velika geografska razdalja je dejavnik, ki nekoliko znižuje obseg trgovine z Latinsko – ameriškimi državami. EU in Brazilija imata sklenjen kooperacijski sporazum (1995). Cilj je povečanje sodelovanja na številnih področjih vključujoč ekonomske odnose, trgovino, investicije, standarde in regulacije, znanstveno in tehnično sodelovanje, ekologijo in še številna druga področja sodelovanja.

5.3.1. Čile Čile je največji uvoznik bakra v Skupnost. Pokritost uvoza z izvozom je zanemarljiva in znaša manj kot 0,5 %. Pomembno je poudariti, da so velika nihanja v vrednoti uvoza bakra iz Čila posledica velikih nihanj cen bakra, medtem ko spremembe količin uvoza niso tako velike. Tako je uvoz leta 2000 vrednostno višji od predhodnega leta za kar 65 %. TABELA 9: UVOZ BAKRA IZ ČILA V EU OD 1998 DO 2003 V MILIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 UVOZ 1.339 1.270 2.093 1.971 1.768 1.793


Čile so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja deležne visokih NTI v rudnike za pridobivanje bakrove rude, prav tako pa v proizvodne kapacitete za prizvodnjo surovega bakra. Zaradi teh NTI, ob upoštevanju investicij države in njenih podjetij, se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja povečala količina izkopane bakrove rude za 11, 2 % in je predstavlja 35 % tržni delež v svetovnem merilu v letu 2001. Leta 2001 je znašala količina izkopljene bakrove rude 4,6 milionov ton; takratne ocene so bile, da se bo izkop do leta 2005 povečal na 5,7 milionov ton letno. Letno namenijo za investicije v 1,680 milijard USD za investicije v rudniške zmogljivosti. Te investicije so namenjene povečanju zmogljivosti, tehnološki 30 Mercosour sestavljajo naslednje države: Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj. 31 Andske države: Bolivija, Kolumbija, Ekvador, Peru in Venezuela.

46

nadgradnji proizvodnih procesov in varovanju okolja. Trgovinska menjava ostalih neželeznih kovin med Skupnostjo in Čile je zanemarljiva

5.3.2. Ostale Latinsko ameriške države Peru je v letih od 1996 do 2001 investiral v rudnike za pridobivanje bakra povprečno 739 milionov USD letno. Peru želi privabiti tuje investitorje . Zelo znan je Antamina projekt, ki ima pomembno vlogo Perujski ekonomiji in predstavlja 40 % celotnih investicij v zmogljivosti za pridobivanje rud v obdobju od 1996 do 2001. V letu 2002 je bil prispevek tega rudnika 1,4 % k BDP Peruja. V zadnjih 12-ih letih se je obseg pridobljene bakrove rude povečal za 8 %; predvsem po zaslugi projekta Antamina in privatizacije. Peru je peti največji proizvajalec bakra na svetu, njegov izvoz pa je v letu 2002 znašal 874 milionov USD. Investicije v zmogljivosti za pridobivanje bakrove rude v Mehiki znašajo povprečno 819 milionov USD letno v zadnjih šestih letih. Izkopana bakrova ruda iz mehiških rudnikov predstavlja 3 % svetovne bakrove rude. Podjetje Grupo Mexico (v 100 % domači lasti) predstavlja enega največjih akterjev v svetovni industriji bakra. EU ima negativno bilanco z Brazilijo pri trgovanju s aluminijem. Leta 1999 znaša pokritost uvoza z izvozom 14,4 %. Trgovina z ostalimi neželeznimi kovinami je manj pomembna, omeniti je potrebno, da trgovina z nikljem znašala leta 1999 63,538,640 USD (18 % delež v primerjavi s trgovino z aluminijem).

5.4. EU – ZDA EU in ZDA sta sklenili Sporazum o transatlantskem ekonomskem sodelovanju (Transatlantic Economic Partnership) s ciljem zmanjševanja in odprave barier, ki ovirajo transatlantski tok blaga, storitev in kapitala. EU in ZDA imata sklenjeni več bilateralnih sporazumov, med katerimi sta z vidika našega proučevanja najpomembnejša:

- Sporazum o carinskem sodelovanju in obojestranski pomoči v carinskih zadevah (Ageement on Customs Co-operation and Mutual Assistance in Customs Matters iz maja 1997),

- Sporazum MRA iz septembra 1997, ki pokriva številna področja, vendar pa ne pokriva trgovine s neželeznimi kovinami.

ZDA pobirajo 2 vrsti dodatnih davkov pri uvozu blaga:

- Merchandise Processing Fee (MPF); potrebno je plačati pristojbino ob prihodu blaga, ladij kamionov, privatnih ladij, letal in potnikov v ZDA. Tega davka ni potrebno plačevati državam v razvoju. Do leta 1992 je MPF znašal 0,17 % vrednosti uvoženega blaga, leta 1992 se je povišal na 0,19, po letu 1995 pa je ta davek zvišan na 0,21 %;

- The Harbour Maintenance Tax (HMT); davek se pobira v vseh pristaniščih v ZDA za vso uvoženo blago, katerega transport poteka po morju. Tako zbrana sredstva se pošljejo v fond za vzdrževanje pristanišč. HMT znaša 0,125 % vrednosti uvoženega blaga.

47

Trenutno ni v veljavi nobeden obrambni trgovinski ukrep ZDA v sektorju neželeznih kovin. Veliko aspektov zakonodaje ZDA na področju trgovinskih obrambnih instrumentov ni v skladu s STO pravili (na primer, Byrdov amandment k anti-dampinškemu zakonu iz leta 1916, ki določajo, da se morajo anti.dampinške in poravnalne dajatve plačati podjetjem iz ZDA, ki so se pritožila zoper damping oziroma nedovoljene subvencije. Prav tako ni v skladu ameriški anti-dampinški zakon iz leta 1916. V januarju 2004 je EU sprejela regulativo, ki omogoča podjetjem iz EU, da tožijo tožnike iz ZDA v anti-dampinških primerih in tako pokrijejo stroške, ki so posledica implementacije zakona iz leta 1916. S tem zakonom EU objavlja nepriznavanje odločitev sprejetih na podlagi zakona iz leta 1916. EU uporablja en obrambni trgovinski instrument v sektorju neželeznih kovin in sicer dodatne uvozne dajatve za uvoz nekaterih bakrenih in aluminijastih izdelkov in materialov ter žlahtnih kovin. Ta dodatna uvozna dajatev je naložena zaradi nedovoljenega subvencioniranja (več v poglavju Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju: ZDA). V sektorju neželeznih kovin ima v trgovinski bilanci primanjkljaj. Več se trguje z žlahtnimi kovinami. Največ se trguje z zlatom, uvoz zlata in ostalih žlahtnih kovin iz ZDA je prikazan v tabeli…Iz tabele razberemo velika nihanja v uvozu žlahtnih kovin v uvozu iz ZDA, uvoz zlata in srebra konstantno pada, medtem ko uvoz platine in paladija niha in je nekaj časa pada in nato narašča in obratno. Uvoz zlata in srebra se je povečal v času kriznih gospodarskih razmer v Aziji, ko se je izvoz žlahtnih kovin iz ZDA v azijske države zmanjšal, povečal pa se je izvoz v države EU. Trgovanje z osnovnimi neželeznimi kovinami je manj pomemben, razlogi so v transportnih stroških in dejstvu, da je v obeh državah povpraševanje po osnovnih neželeznih kovinah večje kot je proizvodnja le-teh.

TABELA 10: IZVOZ ŽLAHTNIH KOVIN IZ ZDA V EU V MILIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 ZLATO 1.516 779 971 736 295 173 SREBRO 701 188 174 175 177 76 PLATINA 200 193 442 562 378 318 PALADIJ 110 61 134 190 123 48


5.5. EU – Kitajska Kitajska je upravičenka do trgovinskih preferenc po shemi GSP. EU je bila velika podpornica vstopa Kitajske v STO. Kitajska je formalno postala članica STO decembra 2000 kar predstavlja vrhunec v smislu njenaga prizadevanja za integracijo v globalno ekonomsko ureditev. Prevzete obveznosti, ki izhajajo iz članstva v STO, bodo zagotovile veliko lažji vstop podjetij iz EU na Kitajski trg. Uvozne carine in ostale necarinske ovire se bodo precej in stalno zmanjševale oziroma zniževale. Prav tako imajo investitorji iz EU veliko bolj prijazno okolje za investicije v Kitajski. Članstvo v STO bo pospešilo lastne poskuse Kitajske za povečanje transparentnosti, pravičnosti in odprtosti njihovega trgovinskega režima.

48

TABELA 11: IZVOZ NEŽELEZNIH KOVIN IZ EU V KITAJSKO V OBDOBLJU OD 1990 DO 2002 V MILOINIH ECUJEV/EVROV

1990 1999 2000 2001 2002 22 149 231 271 303

Vir: Eurostat: Statistical Yearbook 2003

Kitajska predstavlja četrto največjo partnerico pri izvozu neželeznih kovin iz EU. Iz tabele lahko razberemo, da se zaradi vstopa Kitjaske v STO konec leta 2000 ni veliko povečal izvoz neželeznih kovin. Razlika je bolj ali manj posledica cen, količinsko pa je izvoz ostal na podobni ravni. EU ne uvaža vrednostno veliko neželeznih kovin iz Kitajske, zato ima velik presežek v trgovinski bilanci v trgovanju z neželeznimi kovinami s Kitajsko. Posledica nizkega uvoza iz Kitajske so izvozne carine, ki jih zaračunava Kitajska. Te znašajo za večino neželeznih kovin 30 %, kar praktično pomeni blokado izvoza iz te države. Kitajska zaračunava tudi uvozne carine, ki pa so veliko nižje od izvoznih. Uvozne carine za odpadke in ostanke neželeznih kovin znašajo 5 %, kar pa ne predstavlja bistvene ovire za njihov uvoz, saj so to carinsko dajatev pripravljeni kitajski predelovalci plačati. Kljub tej carinski dajatvi se uvoz odpadkov neželeznih kovin stalno zvišuje, saj so cene teh odpadkov na Kitajskem višje kot drugje po svetu. To rast uvoza odpadnega bakra in aluminija ponazarja Graf št...

TABELA 12: IZVOZ ODPADKOV IZ EU V KITAJSKO V OBDOBJU OD 1998 DO 2003 V MILIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 BAKER 36 166 165 146 138 232 NIKELJ 4 4 18 24 26 18 ALUMINIJ 33 94 116 146 134 222 CINK 7 13 34 36 45 49


5.6. Avstralija – EU Avstralija predstavlja šestega največjega uvoznika neželeznih kovin v EU, uvoz je leta 2001 znašal 581 mio EUR. Nemonetarno zlato predstavlja drugo najpomembnejšo postavko v celotnem izvozu Avstralije v EU. Pomememben je še uvoz niklja, svinca in rud ter koncentratov, kjer sta najpomembnejši niklova in cinkova ruda. Izvoz neželeznih kovin iz EU v Avstralijo je manj pomemben, EU ima v trgovanju z neželeznimi kovinami z Avstralijo visok deficit. V trgovini z neželznimi kovinami med obravnavanima državami je potrebno plačati carinske dajatve v višini MFN stopnje, ki pa so nižje za uvoz v Avstralijo. Za zanimivost lahko povemo, da je carinska stopnja za primarni aluminij v Avstraliji 0 %.

49

Avstralija je bogata z naravnimi bogastvi, tudi s rudami neželeznih kovin, zato predstavlja privlačno državo za investicije v tem sektorju. Večina investicijskih ponudb mora biti danih v presojo Komisiji za nadzor nad tujimi investicijami (Foreign Investment Review Board). Ta komisija daje priporočila vladi, ki določa o odobritvi dovoljenja za investicije. Zakon o tujih vlaganjih in prevzemih iz leta 1975 dovoljuje Avstralski vladi, da prepreči investicije tujcev, če je to v interesu države. Sporazumi med Avstralijo in EU:

- Deklaracija o sodelovanju (podpisana 26. junija 1997) – ta deklaracija pokriva trgovino in ekonomsko sodelovanje,

- Sporazum o premogu, - MRA (Mutual Recognition Agreement), - Sprazum o tehnološkem sodelovanju (Technology Agreement); Ta sporazum

dovoljuje Avstralskim raziskovalcem dostop do evropskih programov raziskav in tehnološkega razvoja (Framework Programmes on Research and Technological Development) in recipročno, dostop evropskih raziskovalcev do avstralskih programov raziskav in razvoja; stroške dostopa in sodelovanja raziskovalcev v tujih programih mora kriti vsaka država sama.

- Sporazum o jedrski energiji (EURATOM – European Atomic Energy Community), - Sporazum o izmenjavi informacij ter potršniški politiki in varovanju potrošnikov.

5.7. Južno Afriška republika Južno Afriška republika (JAR) je najpomembnejša trgovinska partnerica EU med Afriškimi državami. Je članica skupine držav ACP, zaradi česar je upravičena do trgovinskih preferencialov po konvenciji LOME. Je pomembna z vidika izhodnih investicij v to afriško državo. Podjetja in ostali investitorji investirajo predvsem v kapacitete za pridobivanje žlahtnih kovin, predvsem zlata. JAR je največja izvoznica zlata v EU. V letu 2000 je znašal uvoz zlata in platine v EU znašal 3,1 milijarde kar predstavlja 19,9 % celotnega uvoza iz te države (15,6 milijarde evrov). JAR ima največje zaloge zlata na svetu in ohlapno zakonodajo v zvezi s varovanjem okolja in človekovih pravic. To deluje stimulativno na tuje investitorje, ki so pripravljeni investirati v rudnike zlata, ker je izkop zlata povezan z nižjimi stroški kot posledica nizkih stroškov delovne sile in varovanja okolja.

TABELA 13: IZVOZ ŽLAHTNIH KOVIN IZ JUŽNO – AFRIŠKE REPUBLIKE V EU

V OBDOBLJU OD 1998 DO 2003 V MILIONIH EVROV

1998 1999 2000 2001 2002 2003 ZLATO 1.638 1.803 1.869 1.899 2.658 2.067 PLATINA 297 441 1.040 842 590 525 PALADIJ 87 87 339 282 179 79

Vir: Market Acces Database

50

Iz slike lahko razberemo zelo velika nihanja v uvozu žlahtnih kovin iz Južno-afriške republike, kar velja še posebej za platino in paladij.

5.8. Zahodni Balkan Na sestanku v Lizboni dne 23. in 24. marca 2000 je Evropski svet sklenil, da bi morala sklenitev stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov z državami Zahodnega Balkana slediti asimetrični liberalizaciji trgovine. Splošna raven uvoza iz držav Zahodnega Balkana je nižja od 0,6 % celotnega uvoza Skupnosti. Pričakovati je, da bo nadaljnje odpiranje trga prispevalo k procesu politične in gospodarske stabilizacije v regiji, brez negativnih vplivov na Skupnost. Iz tega razloga je ustrezno nadalje izboljševati avtonomne trgovinske preferenciale Skupnosti z odpravljanjem vseh preostalih tarifnih plafonov za industrijske izdelke in z nadaljnjim izboljšanjem dostopa na trg Skupnosti za kmetijske in ribiške proizvode, vključno s predelanimi proizvodi. Ti ukrepi so predlagani kot del stabilizacijsko-pridružitvenega procesa EU kot odgovor na posebne okoliščine na Zahodnem Balkanu. Ti ukrepi ne predstavljajo precedensa za trgovinsko politiko Skupnosti do drugih tretjih držav. V skladu s stabilizacijsko-pridružitvenim procesom EU, ki temelji na predhodno sprejetem regionalnemh pristopu in sklepih Sveta z dne 29. aprila 1997 za razvoj bilateralnih odnosov med Evropsko unijo in državami Zahodnega Balkana veljajo nekateri pogoji. Odobritev avtonomnih trgovinskih preferencialov je povezana s spoštovanjem temeljnih načel demokracije in človekovih pravic ter s pripravljenostjo zadevnih držav, da razvijajo medsebojne gospodarske odnose. Odobritev izboljšanih avtonomnih trgovinskih preferencialov v korist držav, ki so vključene v stabilizacijsko-pridružitveni proces EU bi morala biti povezana s pripravljenostjo teh držav, da izvajajo učinkovite gospodarske reforme in regionalno sodelovanje, zlasti z ustanavljanjem območij proste trgovine v skladu z ustreznimi standardi GATT/STO. Poleg tega je pravica do ugodnosti, ki izhajajo iz avtonomnih trgovinskih preferencialov, pogojena z vključenostjo uporabnika v učinkovito upravno sodelovanje s Skupnostjo z namenom preprečevanja nevarnosti goljufij. Trgovinske preferenciale je mogoče odobriti le državam ali ozemljem, ki imajo lastno carinsko upravo. Te preferenciale ni mogoče odobriti republiki Črni Gori, ker nima lastne carinske uprave.

5.9. Slovenija Slovenija ne trguje veliko z neželeznimi kovinami s državami, ki niso članice EU. Glavni trg neželeznih kovin (aluminija) predstavljajo članice EU, predvsem Italija, Nemčija in Avstrija. Ta sektor je bil v Sloveniji v krizi precejšnji del v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko je odcepitev od Jugoslavije pomenila izguo jugoslovanskega trga in ker se je na svetovnem trgu

51

pojavila velika količina ruskega aluminija, kar je bila posledica odprtja ruskega trga aluminija. Pred vstopom v EU je imela Slovenija sklenjene preferencialne trgovinske sporazume s 33 državami. Preferencialne trgovinske sporazume je imela tudi sklenjene s EU in njenimi pridruženimi članicami. V zadnjih petih letih so značilne obsežne investicije v sektorju neželeznih kovin, prevladujejo pa domače investicije. Talum in Impol sta investirala vsak po pribljižno 20 milijard tolarjev, kar predstavlja v Slovenskem merilu izredno visoke investicije. Gre predvsem za investicije v tehnologijo, ki obema podjetjema omogočajo povečanje proizvodnje in znižanje stroškov na enoto proizvoda, prav tako pa nova tehnologija omogoča precej okolju prijaznejšo proizvodnjo. Z vstopom v EU se pogoji za trgovanje v tem sektorju niso bistveno spremenili. Že pred vstopom Slovenije v EU je bila trgovina z neželeznimi kovinami oproščena carinskih dajatev s članicami EU in njenimi pridruženimi članicami. Podražil se je izvoz aluminija iz Rusije, saj EU zaračunava, kot smo obravnavali v prejšnjih poglavjih, carine na uvožen ruski aluminij (6 % na primarni aluminij). Prav primarni aluminij pa predstavlja največji delež uvoza neželeznih kovin iz Rusije v Slovenijo. Uvoz ostalih neželeznih kovin iz Rusije je upravičen do preferencialne carinske tarife. Pogoji trgovanja s državami bivše Jugaslavije se niso spremenili, EU ima z njimi sklenjene prosto – trgovinske sporazume. Z vstopom v EU so se znižali stroški povezani s dokumentacijo oziroma špedicijski stroški.

52

6. Recikliranje neželeznih kovin

6.1. Vpliv obvez kyotskega protokola na proizvodnjo neželeznih kovin Kyotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o klimatskih spremembah je bil sprejet decembra 1997 in zavezuje 150 držav podpisnic sporazuma (članice aneksa B protokola) k 5 % zmanjšanju toplogrednih plinov med leti 2008-2012 glede na raven iz leta 1990. Med državami, ki obveze niso hotele sprejeti, so tudi ZDA. Tudi industrija aluminija je izrazila pripravljenost, da da zmanjša te imisije s stalnim zmanjševanjem uporabe energetskih virov in z recikliranjem. Celoten razvoj gre v smer proizvodnje novih, izboljšanih in energetsko varčnih aluminijastih proizvodov. Aluminijska industrija se je zavezala, da bo stalno povečevala delež sekundarnega aluminija. Prav uporaba izdelkov iz aluminija pripomore k omejevanju emisije toplogrednih plinov. Zaradi nizke teže aluminija se v transportnem sektorju zmanjšoje poraba goriva. Najpomembnejši toplogredni plin je CO2, največji onesneževalci s tem plinom pa so elektrarne, ki uporabljajo premog. Stroški proizvodnje primarnega aluminija se bodo z izpolnjevanje Kyotskih obvez začeli hitro spreminjati. Pomembno je, katere elektrarne prevladujejo v posameznih državah proizvajalkah primarnega aluminija. Elektrarne, ki uporabljajo premog, proizvajajo pribljižno 31 % električne energije, hidroelektrarne pa okrog 54 % energije potrebne za proizvodnjo aluminija v svetu. Na Bljižnem Vzhodu predstavljajo glavni vir energije pri proizvodnji aluminija elektrarne na zemeljski plin, v Evropi imajo velik delež jedrske elektrarne, Kanada pridobiva večino električne energije s hidroelektrarnami, v avstraliji pa je aluminijska industrija zelo odvisna od elektrarn, ki uporabljajo premog. Zaradi stroškov uvedbe novih tehnologij in drugih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov lahko pričakujemo, da se bo cena energije iz elektrarn na fosilna goriva povečala. Zaradi manjšega povpraševanja po premogu s strani članic aneksa B bo cena energije, ki jo pridobivajo iz fosilnih goriv, v nerazvitih državah padla. Po višanje stroškov proizvodnje primarnega aluminija v razvith državah bo povzročilo zmanjšanje proizvedenih količin, medtem ko se bo proizvodnja v nerazvith državah povečevala. Zaradi povečanih stroškov proizvodnje aluminija v razvith državah, se bo del proizvodnje preselil v nerazvite države, ki nimajo obveznosti za zmanjšanje emisij. Izpolnjevanje obvez bo vplivalo predvsem na države, katerih proizvajalke primarnega aluminija so v velili meri odvisne od energije, ki jo pridobijo iz fosilnih goriv. Recikliranje neželeznih kovin je zelo pomembno, saj pomeni velik prihranek energije ter zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v zrak. 40% aluminija na trgu je sekundarnega; delež sekundarnega aluminija pa nenehno narašča. Podobno velja za baker. Poraba energije pri proizvodnji sekundarnega aluminija v povprečju predstavlja le 5 % energije, ki se porabi pri proizvodnji primarnega aluminija. Prav tako so izpusti toplogrednih plinov v ozračje za 95 % manjši kot pri proizvodnji primarnega aluminija. Dodati je potrebno, da pa sekundarni aluminij ni tako kvaliteten kot primarni.

53

Z namenov pospeševati in olajšati recikliranje je EU sprejela številne pravne norme. V tej zvezi bom omenil Smernico32 EU o odpadnih avtomobilih, s katero se zastavljajo članicam EU določeni cilji, ki jih bo treba v predvidenih rokih uresničiti. Med drugim je rečeno, da po letu 2001 ne bo več dovoljena reciklaža deponiranje delov, ki vsebujejo svinec, kadmij, živo srebro in šestvalentni krom. Opredeljene so tudi kvote reciklaže. Tako naj bi vozila, ki bodo še pred letom 2005 prišla v uporabo, do leta 2015 izkoristili s predelavo najmanj 85 %, kasneje pa celo 95 %, od tega naj bi bil delež materialne reciklaže 85 %, največ 10 % pa bi bilo možno termično predelati. Po letu 2001 bi lahko vsak zadnji lastnik vozila v okviru Evropske unije vrnil izrabljeno vozilo proizvajalcu. Za razstavljanje izrabljenega avtomobila se bo zbiral denar (deloma se že) s prispevkom ob nakupu novega avtomobila. Pogoj za visok izkoristek predelave odpadnih avtomobilov je ta, da se že v razvoju in konstrukciji vozila upoštevajo zahteve reciklaže. Pri tem je realizacija snovnih krožnih tokov v veliki meri odvisna od lastnosti odpadkov glede na kvalitativne in kvantitativne zahteve materialov, ki se vgrajujejo v vozila. Za zagotavljanje skladnosti z začrtanimi cilji pa je pomembno, da se vzpostavi celosten koncept krožnih tokov, kar pomeni sodelovanje vseh akterjev v procesni verigi: proizvajalci materialov, avtomobilska industrija in reciklažni obrati. Le enakovredno obravnavanje teh industrijskih sistemov in vzpostavljanje ustrezne infrastrukture, bo omogočilo optimalen pristop, kakršen v tržnem gospodarstvu ustreza okoljskim in ekonomskim kriterijem. Nedvomno pa bo potreben določen čas, da bo dosežena popolnejša razvojna raven reciklažne industrije. Smernica o ravnanju z električnimi in elektronskimi napravami ureja postopke reciklaže za električne in elektronske naprave. Pripravljalni postopki so dolgotrajni, predvideno je postopno izvajanje, ki bi najprej zajelo televizijske aparate in druge naprave zabavne elektronike, nato pa belo tehniko in drugo. Vrnitev izrabljenih naprav naj bi bila karseda enostavna in brezplačna. V pripravi so tudi kvote predelovalnih načinov s poudarkom na materialni reciklaži. Hkrati je postavljena zahteva o konstrukciji za okolje in reciklažo primernejših naprav.

6.2. Recikliranje bakra Baker je kovina, ki je v veliki meri reciklirana. V letu 1997 je bilo v EU 37 % bakrenih izdelkov izdelanih iz sekundarnega bakra, v letu 2003 pa že kar 45 %. Ocenjena povprečna življenjska doba bakrenih izdelkov je za večino izdelkov 30 let, zato se pričakuje, da bo se v prihodnjosti povzpela stopnja recikliranja bakra na 85 %. Skoraj vse proizvode iz bakra je mogoče reciklrati. Industrija uporablja sekundarni baker kot glavni vir za proizvodnjo bakrenih pol in končnih izdelkov. V nekaterih primerih lahko odpadke pretopimo; le-tako pridobljena reciklirane materiale/izdelke pa lahko uporabimo brez nadaljnih procesov predelave. Dodajmo še, da sekundarni baker ohrani kemijske in fizične lastnosti primarnega bakra. Recikliranje bakra je odvisno od zmožnosti za zagotovitev učinkovitega sistema zbiranja bakrenih odpadkov (primerni demontažni procesi), prav tako pa so pomembni tehnološki in

32 Povzeto po Musil in Pregrad (2000, 333).

54

ekonomski dejavniki, oblika proizvoda, družbene vrednote in spodbude oziroma ovire s strani države. Recikliranje je pomembna ekonomska aktivnost, s pomembnimi pozitivnimi naravovarstvenimi učinki. Recikliranje pomeni bolj učinkovito rabo naravnih virov, prav tako pa pomeni prihranek energije in zmanjšanja materiala, ki ga je potrebno odložiti na deponije odpadkov.

6.3. Recikliranje aluminija Recikliran aluminija ima odlične lastnosti, recikliran je lahko znova in znova, pri tem pa ne izgubi kvalitete oziroma je kvaliteta lahko slabša le v primeru neustreznih postopkov zbiranja odpadnega aluminija. Prihranek energije pri recikliranju aluminija je zelo velik in znaša pribljižno 95 %. Cilj evropskih proizvajalcev aluminija je povečanje deleža recikliranega aluminija ter tako zmanjšati potrošnjo električne energije. Medtem ko je nekateri izdelki vračajo v procesu recikliranja v kratkem času (na primer pločevinke za pijače), pa se drugi aluminijasti izdelki vračajo v procese reciklaže po letih uporabe (na primer transportni in konstrukcijski izdelki). Industrija aluminija konstantno izboljšuje in razvija procese recikliranja. Ta razvoj in izboljšave omogočajo, da se lahko vse več aluminija reciklira, kar pomeni pomembne prihranke pri porabi energije.

55

7. Sklep

Pričakovana je nadaljnja liberalizacija trgovine z neželeznimi kovinami. Ker ima EU velik primanjkljaj surovin za proizvodnjo neželeznih kovin, je stopnja carinske zaščite relativno nizka. Nadaljnja liberalizacija bo imela za posledico povečan obseg uvoza iz nekdanjih republik bivše Sovjetske zveze. To bo ogrozilo obstoj nekaterih evropskih proizvajalcev, še posebej tistih z višjimi fiksnimi stroški. Tu je potrebno poudariti, da bodo veliko bolj ogroženi manjši proizvajalci, zato so se kot odgovor na to grožnjo začeli proizvajalci v EU združevati. Bodoči trgovinski tokovi z neželeznimi kovinami med EU in tretjimi državami so v odvisnosti od oblikovanja ekoloških norm v različnih državah oziroma regijah in integracijah. Okoljevarstveniki zahtevajo večjo obdavčenost oziroma zaprtje nekaterih tovarn z neželeznimi kovinami v EU. To še posebej velja za proizvodnjo aluminija; okljevarstveniki očitajo proizvajalcem aluminija, da so veliki onesnaževalci okolja zaradi izpustov toplogrednih plinov in velike porabe električne energije. Kakšne bi bile posledice zaprtja teh tovarn v EU? Zaprtje teh tovarn bi imelo za posledico popolno odvisnost od uvoza. V tem primeru je zaradi manjše svetovne konkurence pričakovati zvišanje cen teh kovin. Škoda povzročena evropskemu gospodarstvu bi bila zelo visoka. Zmanjšanje proizvodnje neželeznih kovin bi imelo za posledico velike socialne težave, saj ta industrija zaposluje veliko delavcev katerih mobilnost je zelo omejena. Potrebno je poudariti, da ne bi bilo zmanjšanja zaposlenosti samo v industriji z neželeznimi kovinami, ampak tudi pri proizvajalcih električne energije. Na trgu bi se pojavil velik presežek le-te. Pomembno vlogo bodo v prihodnjosti igrali različni trgovinski ukrepi (na primer prodtidampinški in protisubvencijski ukrepi). Pričakjemo, da se bo industrija kmalu odzvala na nepravično trgovinsko prakso nekaterih držav, še posebej Rusije, Kitajske in Indije. Največjo škodo industriji neželeznih kovin v EU povzroča nepravična trgovinska praksa v zvezi s omejevanjem izvoza odpadkov neželeznih kovin iz omenjenih držav. V sektorju neželeznih kovin je pričakovati porast števila preiskav proti tretjim državam. Razlog za številnejše preiskave je kriza v kateri se je znašla ta industrija. Ta kriza je v veliki meri posledica zelo nizkega tečaja ameriškega dolarja. To še posebej velja za proizvodnjo aluminija, kjer se cene na LME niso odzvale na nižanje vrednosti dolarja. To lahko pripišemo veliki konkurenci in svetovnim presežkom v proizvodnji aluminija. Pri ostalih kovinah se je cena prilagodila spremembi vrednosti USD, na primer cene bakra se prejšnjem letu povečale za skoraj 100 %. Te preiskave, ki jih izvaja Komisija EU morajo pri svojih postopkih upoštevati pravila STO in ne smejo biti v obliki prikritih ukrepov za reševanje podjetij proizvajalcev aluminija. V prihodnosti se bo povečalo recikliranje neželeznih kovin. Reciklaža pomeni manjše onesnaževanje okolja in nižje stroške proizvodnje. V ta namen je EU sprejela številne pravne norme. Pri proizvodnji aluminija je poraba energiji pri reciklaži v povprečju le 5 % v primerjavi s proizvodnjo primarnega elektroliznega aluminija. Slovenska podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo in proizvodnjo neželeznih kovin (predvsem Talum in Impol) so se že odzvala na spremembe, ki jih narekuje svetovno tržišče aluminija. V prejšnjih letih sta Talum in Impol izvedla investicije, ki po vrednosti sodijo med najvišje v Republiki Sloveniji. Investicijski projekt Taluma je znašal 18 mlrd SIT. Cilj teh investicij je povečanje stroškovne učinkovitosti in okolju prijaznejše poslovanje. V razmerah povečane

56

konkurence, ki je posledica velike koncentracije proizvajalcev in relativno liberalne trgovinske politike v tem sektorju je zmanjšanje stroškov zelo pomemben dejavnik preživetja. SZTP pa s svojimi ukrepi vpliva na cene neželeznih kovin in tako določa dobičke ali pa izgube manjših (gledano v svetovnem merilu) proizvajalcev, ki s svojo ponudbo ne vplivajo na oblikovanje svetovnih cen, ki jih pri prodaji svojih izdelkov zaračunavajo.

57

Povzetek K neželeznim kovinam štejemo osnovne neželezne kovine in žlahtne kovine. Osnovne neželezne kovine so aluminij, baker, nikelj, cink, svinec in kositer; k žlahtnim kovinam pa prištevami zlato, srebro, platino, paladij in še nekatere druge, ki pa jih zaradi manjšega obsega trgovine z njimi ne obravanavamo v diplomski nalogi. SZTP ima številne trgovinske instrumente s katerimi regulira trgovanje. To so trgovinski instrumenti in ukrepi, ki imajo neposreden vpliv na uvoz v EU, neposreden vpliv na izvoz iz EU ter neposreden vpliv na investicije, proizvodnjo in trgovanje. V sektorju neželeznih kovin se največ uporabljajo trgovinski instrumenti, ki imajo neposreden vpliv na uvoz, medtem ko so instrumenti, ki imajo vpliv na investicije in proizvodnjo bolj v domeni drugih politik, najbolj politike konkurence. Carinske tarife so v tem sektorju relativno nizke, če jih primerjamo s ostalimi sektorju SZTP. Tako nizko carinsko stopnjo lahko v največji meri pripišemo stanju na trgu neželeznih kovin v EU, ko povpraševanje po le-teh krepko presega njihovo proizvodnjo v EU kar pomeni, da je močna uvozna odvisnost v tem sektorju. Najvišja carinska zaščita pa velja za aluminij in aluminijaste izdelke, ki znašajo med 0 in 7,5 %. Skozi zadnje desetletje se je zvrstilo nekaj protidampinških preiskav v tem sektorju, kjer je bila EU tožnik ali tožilec, trenutno pa sta v veljavi dve protidampinški dajatvi, ki jih EU zaračunava na uvoz neželeznih kovin. Najpomembnejše partnerice EU v tem sektorju so Rusija, Norveška, Švica, Čile, ZDA, Avstralija in Južno afriška republika. Z vsemi temi državami ima EU trgovinski primanjkljaj, razen s Švico. Značilna so velika nihanja v trgovanju s največjimi partnericami, še posebej v trgovanju z Rusijo in ZDA. Slovenija izvozi večino svoje proizvodnje neželeznih kovin v EU, manjši delež pa v države, ki niso članice EU. Pomemben je izvoz aluminija, izvoz ostalih neželeznih kovin je vrednostno nepomemben. Recikliranje neželeznih kovin postaja vedno pomembnjejše iz različnih vidikov. Najpomembnejši so ekonomski in okoljevarstveni. Recikliranje pomeni veliko cenejšo proizvodnjo neželeznih kovin, ki v procesih recikliranja ne izgubijo dobrih kemijskih in fizičnih lastnosti. Na primer, recikliranje aluminija pomeni le 5 % porabe električne energije v primerjavi s proizvodnjo primarnega aluminija. Prav tako pa pomeni recikliranje neželeznih kovin okolju prijaznejšo proizvodnjo, saj se zmanjša potreba po prostoru za odlaganje odpadkov, po energiji ter zmanjša se delež emisij v ozračje.

Ključne besede Neželezne kovine, aluminij, baker, cink, nikelj, svinec, kositer, nikelj, zlato, srebro, platina, paladij, Londonska borza kovin, Skupna zunanjetrgovinska politika, trgovinski instrumenti, protidampinške dajatve, izravnalne dajatve, monitoring tretjih držav, carinska tarifa, recikliranje neželeznih kovin.

58

Abstract There are two categories of non-ferrous metals: common metals, mainly aluminium, copper, nickel, zinc, lead and tin; precious metals, mainly gold, silver, platinum and palladium. There are also other non-ferrous metals which are not important from commercial point of view so that they are not subject to this paper. Common Commercial Policy has a lot of instruments for purpose to regulate trade. These are instruments which have direct impact on import, instruments with direct impact on export and instrument with impact on investments, production and trade itself. In non-ferrous sectors are most used instruments which have direct impact on import, especialy custom tarrifs, anti-dumping duties, countervailing duties and monitoring of third countries. Custum duties are in this sector relatively low compared to other sectors of Common Comercial Policy of EU. Higher demand for non-ferrous metals compared to production in EU is the main reason for low custom duties. The higher custom duty is charged for aluminum and its products. They ranged between 0 and 7,5 %. There has been few anti-dumping investigations in this sector in recent years; the EU has in this investigatins the role of complaintant as well as defendant. There are curently two anti-dumping duties charged for import of non-ferrous metals to the EU. The most important trading partners of EU in this sector are Russia, Norway, Switzerland, Chile, USA, Australia and South African Republic. The EU has a trade deficit with all important trade partners in this sector except with Switzerland. The trade with the most important trade partners is characterised with massive fluctuations. The grater part of Slovenian production of nin-ferrous metals is exported into members of the EU, the smaler part is exported into other third countries. The most important is export of aluminium, other trade with non-ferrous metals beetwen Slovenia and the Eu is non significant. Recycling of non-ferrous metals is gaining on its importance from different points of view. The most important are economic and environmental factor. Recycling is a lot lower cost intensive production of non-ferrous metals compared to primary production. Good physical and chemical characterictis are not lost in recycling processes. Recycling processes spend only 5 % of energy compared to primary production of aluminium. Besides that, the recycling of metals means protection of environment by reducing the need for waste depots and by lover energy consumption. Key words Non-ferrous metals, aluminium, copper, zinc, lead, nickel, tin, gold, siver, platinum, palldium, London Metal Exchange, Common Commercial Policy, trade instruments, anti-dumping duties, countervailing duties, monitoring of third countries, custom duty, recycling of non-ferrous metals.

59

Seznam virov

1. Bobek Vito in Živko Tjaša. 2002. Vodnik po skupni zunanjetrgovinski politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije, Ljubljana, 2002.

2. Pregrad Boris in Musil Vojko. 2000. Proizvodi – tehnologija, kakovost in varstvo

okolja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2000.

3. European Aluminium Association. 2004. Statistics: Short Market Outlook. Available: http://www.aluminium.org/ [23. 6. 2004]

4. European Association of Mining Industries. 2004. Available:

http://www.euromines.org/# [24. 6. 2004].

5. European Commission. 2000. Eur-lex – Official Journal of the European Communities. Available: http://europa.eu.int/eur-lex/en/archive/index1_200007.html [15. 6. 2004].

6. European Commission. 2004. External Trade. Non-ferrous metal sector. Available:

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/sectoral/industry/nonferrous/index_en.htm [14. 5. 2004].

7. European Commission. 2004. External Trade. Bilateral Trade Relations. Australia.

Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/index_en.htm [29. 7. 2004].

8. European Commission. 2004. External Trade. Bilateral Trade Relations. Chile. Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/chile/index_en.htm [29. 7. 2004].

9. European Commission. 2004. External Trade. Bilateral Trade Relations. China:

Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/china/index_en.htm [29. 7. 2004].

10. European Commission. 2004. External Trade. Bilateral Trade Relations. Norway.

Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/norway/index_en.htm [29. 7. 2004].

11. European Commission 2004.External Trade. Bilateral Trade Relations. Russia.

Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/russia/index_en.htm [29. 7. 2004].

12. European Commission 2004.External Trade. Bilateral Trade Relations. Switzerland.

Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/switzerland/index_en.htm [29. 7. 2004].

60

13. European Commission. 2004. Taxation and Customs Union. The Combined

Nomenclature Available: http://europa.eu.int/comm/taxation_customs/customs/information_notes/tariff/combined_en.htm [29. 7. 2004].

14. European Commission. 2001 Eur-lex – Official Journal of European Communities.

Available: http://europa.eu.int/eur-lex/accessible/en/archive/2001/l_13420010517en.html [29.7. 2004].

15. FACE – Independent Aluminium Transformes. 2004. Available:

http://www.facealuminium.com/docs/independentaluminiumtransformers_one.htm [24. 7. 2004].

16. International Copper Study Group. 2004. Trade, Exports and Imports. Available:

http://mmsd1.mms.nrcan.gc.ca/icsg/focus/copper_world/trade.htm [10. 7. 2004].

17. International Lead and Zinc Study Group. 2004. Publications. Available: http://www.ilzsg.org/ilzsgframe.htm [10. 7. 2004]

. 18. International Trade Statistics. 2004. Available: http://www.intracen.org/tradstat/sitc3-

3d/ep684.htm [12. 7. 2004].

19. Market Access Database. 2004. Sectoral and Trade Barriers Database. Available: http://mkaccdb.eu.int/cgi-bin/stb/mkstb.pl?action=search [15. 7. 2004].

20. Market Access Database. 2004. Statistical Tradeflow Database. Available:

http://mkaccdb.eu.int/cgi-bin/stb/stat/comext.pl?action=search [15. 7. 2004].

21. NHD – Business and Industry in Norway – The Metals Industry. 2004. Available: http://odin.dep.no/nhd/engelsk/publ/brochures/024001-120039/index-dok000-b-f-a.html [5. 9. 2004].

22. WTO – European Communities – Member Information. 2004. Available:

http://www.wto.org/english/thewto_e/countries_e/european_communities_e.htm [5. 9. 2004].

23. WTO – Dispute settlement – Index of sisputes issues. 2004. Available:

http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/dispu_subjects_index_e.htm#bkmk49 [10. 9. 2004].

61

Seznam slik Slika 1: Največji trgovinski partnerji EU v trgovanju z aluminijam v letu 2003 Slika 2: Gibanje cen aluminija na LME v obdobju od 1998 do 2003 v USD Slika 3: Prikaz področij uporabe primarnega aluminija v Evropi v letu 2002 Slika 4: Največji proizvajalci surovega bakra v letu 1998 Slika 5: Gibanje cen bakra na LME od 1998 do 2004 (USD) Slika 6: Proizvodnja cinkove rude v letu 2003 Slika 7: Proizvodnja cinka v letu 2003 Slika 8: Svetovne rezerve niklja Slika 9: Gibanje cen niklja na LME v obdobju od 1998 do 2003 (USD) Slika 10: Gibanje cen svinca na LME od 1998 do 2003 (USD)

Seznam tabel Tabela 1: Davek na dodano vrednost v državah EU (brez novih članic) Tabela 2: Uvoz bakrenih odpadkov in ostankov iz Rusije v EU v milionih evrov Tabela 3: Uvoz neželeznih kovin v EU iz Rusije v milionih evrov Tabela 4: Trgovanje z aluminijem med EU in Norveško v mio EUR Tabela 5: Trgovanje z cinkom med EU in Norveško v mio EUR Tabela 6: Celotna trgovina z neželeznimi kovinami med Švico in EU Tabela 7: Trgovanje med Švico in EU z al in al izdelki v mio EUR od 1998 do 2003 Tabela 8: Trgovanje z bakrom in bakrenimi izdelki med EU in Švico v mio EUR Tabela 9: Uvoz bakra iz Čila v EU v mio EUR Tabela 10: Uvoz žlahtnih kovin iz ZDA v EU v milionih evrov Tabela 11: Izvoz neželeznih kovin EU v Kitajsko od leta 1990 do 2002 (v mio ecu/evro) Tabela 12: Izvoz odpadkov iz EU v Kitajsko v mio EUR Tabela 13: Uvoz žlahtnih kovin iz Južno- afriške republike v EU v mio EUR

62

Priloga 1: Carinske stopnje za aluminij in aluminijaste izdelke

Taric št. Opis

MFN (%) GSP (%)

7601 Aluminij, surov 6 6 7602 Aluminijasti odpadki in ostanki 0 0 7603 Aluminijasti prah in luskine 0 0 7604 Aluminijaste palice in profili 7,5 4 7605 Aluminijasta žica 7,5 4

7606 Ploščice, pločevine in trakovi iz aluminija, debeline več kot 0,20 mm 7,5 4

7607 Aluminijaste folije debeline do vključno 0,20 mm 0 0 7608 Aluminijaste cevi 0 0

7609 Aluminijasti pribor (fitingi) za cevi (npr. spojnice, kolena, oglavki) 7 3,5

7610 Konstrukcije in deli konstrukcij 0 0

7611 Rezervoarji, cisterne, sodi in podobni kontejnerji s prostornino več 300 litrov 6 2,5

7612 Rezervoarji, cisterne, sodi in podobni kontejnerji s prostornino največ 300 litrov 6 2,5

7613 Aluminijasti kontejnerji za komprimirane ali utekočinjene pline 6 2,5

7614 Vpredena žica, vrvi, pleteni trakovi ipd. Iz aluminija, električno neizolirani 6 2,5

7615 Namizni, kuhinjski in drugi izdelki za gospodinjstvo in njihovi deli iz aluminija 6 2,5

7616 Drugi izdelki iz aluminija 6 2,5

Priloga 2: Carine za cink in cinkove izdelke

Taric št. Opis

MFN (%) GSP (%)

7901 Cink, surov 0 0 7902 Cinkovi odpadki in ostanki 0 0 7903 Cinkov prah in luskine 2,5 0 7904 Cinkove palice, profili in žica 5 1,5 7905 Cinkove ploščice, pločevine, trakovi in folije 5 1,5

7906 Cevi in pribor (fitingi) za cevi (npr. spojnice, kolena, oglavki), iz cinka 5 1,5

7907 Drugi cinkovi izdelki 5 1,5

63

Priloga 3: Carine za baker in bakrene izdelke

Taric št. Opis

MFN (%)

GSP (%)

7401 Bakrov kamen;cementni baker (percipitat-oborina bakra) 0 0

7402 Nerafiniran baker; bakrene anode za elektrolizo 0 0 7403 Rafiniran baker in bakrove zlitine, surovi 0 0 7404 Bakrovi odpadki in ostanki 0 0 7405 Predzlitine bakra 0 0 7406 Prah in luskine, iz bakra 0 0 7407 Bakrene palice in profili 4,8 1,3 7408 Bakrena žica 4,8 1,3

7409 Ploščice, pločevine in trakovi iz bakra, debeline več kot 0,15 mm 4,8 1,3

7410

Bakrene folije (tudi tiskane ali s podlago iz papirja, kartona, plastične mase in podobnih podloženih materialov), debeline do vključno 0,15 mm 5,2 1,7

7411 Bakrene cevi 4,8 1,3

7412 Pribor (fitingi) za cevi, iz bakra (npr. spojnice, kolena oglavki) 5,2 1,7

7413 Vpredena žica, vrvi, pleteni trakovi ipd., iz bakra, električno neizolirani 0 0

7414 Tkanine in mreže iz bakene žice 4,3 0

7415

Izparilniki, žeblji, risalni žebljički, posamične sponke in podobni izdelki iz bakra ali železa ali iz jekla z bakreno glavo;vijaki, matice,... 0 0

7416 Bakrene vzmeti 4 0

7417 Neelekrični aparati za kuhanje in gretje, ki se uporabljajo v gospodinjstvu in njihovi deli, iz bakra 4 0

7418 Namizni, kuhinjski in drugi izdelki za gospodinjstvo in njihovi deli iz bakra 3 0

7419 Drugi izdelki iz bakra 3 0

64

Priloga 4: Izdelki neželeznih kovin iz ZDA, za katere je potrebno plačati izravnalne dajatve

Taric št. Opis

7106 Srebro (vključno srebro, galvansko ali kemično prevlečeno z zlatom ali platino), neobdelano ali v obliki polizdelkov ali prahu

7108 Zlato (vključno zlato, galvansko ali kemično prevlečeno s platino), neobdelano ali v obliki polizdelkov ali prahu

7110 Platina, neobdelana, polizdelki ali v prahu

7111 Navadne kovine, srebro ali zlato, navaljani s slojem platine, brez nadaljnje obdelave, kot polizdelki

7113 Nakit in deli nakita, iz plemenitih kovin ali kovin, navaljanih s slojem plemenite kovine

7114 Zlatarski predmeti in njihovi deli, iz plemenitih kovin ali kovin, navaljanih s slojem plemenite kovine

7115 Drugi predmeti iz plemenitih kovin ali iz kovin, navaljanih s slojem plemenite kovine

7116 Predmeti iz naravnih ali kultiviranih biserov, dragih ali poldragih kamnov (naravnih, sintetičnih ali rekonstruiranih)

7117 Imitacije nakita 7118 Kovanci

7401 Bakrov kamen; cementni baker (precipitat-oborina bakra) 7403 Rafiniran baker in bakrove zlitine, surovi 7405 Predzlitine bakra 7407 Bakrene palice in profili 7408 Bakrena žica 7409 Plošče, pločevine in trakovi iz bakra, debeline več kot 0,15 mm 7411 Bakrene cevi 7415 Žičniki, žeblji, risalni žebljički, posamične sponke

7418 Namizni, kuhinjski in drugi izdelki za gospodinjstvo in njihovi deli iz bakra

7419 Drugi izdelki iz bakra

7601 Aluminij, surov 7602 Aluminijasti odpadki in ostanki 7604 Aluminijaste palice in profili 7605 Aluminijasta žica 7606 Plošče, pločevine in trakovi iz aluminija, debeline več kot 0,20 mm 7608 Aluminijaste folije 7610 Konstrukcije 7612 Sodi, bobni, pločevinke, škatle in podobni kontejnerji

7614 Vpredena žica, vrvi, pleteni trakovi ipd. iz aluminija, električno neizoliran

7615 Namizni, kuhinjski in drugi izdelki za gospodinjstvo in njihovi deli iz aluminija

65

Documents

Skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije v sektorju … · 2018-08-24 · Skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije se je izgrajevala in dopolnjevala zadnjih 50 let