UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTU

Mentorica: Kandidatka:

doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Mateja Vicman

Maribor, 2008

ZAHVALA

Za strokovno pomoč, nasvete, prijetno sodelovanje in dobro voljo se iskreno zahvaljujem

mentorici doc. dr. Marini Tavčar Krajnc.

Hvala vsem sogovornikom za sodelovanje v raziskavi.

Hvala atiju Danilu in mamici Andrejki, da nikoli nista podvomila vame in sta me zmeraj

podpirala. Hvala za življenjske lekcije, potrpežljivost in prenašanje. Hvala, da sta mi z

nasveti pomagala, da sem se znašla tudi, ko nisem več vedela kaj je prav in kaj ne. Hvala

za pomoč na poti do tega cilja.

Hvala prijateljem, ki ste na tak ali drugačen način zaznamovali trenutke, ure, dneve,

leta, življenje. Brez vas bi marsikatera odločitev ali dejanje bilo drugačno, izbrana pot

prehojena po drugi stezi, pogled na življenje spremenjen. Hvala vam, da ste v najbolj

nepričakovanih trenutkih zasijali kot svetla lučka, čeprav se tega niste zavedali. Hvala,

ker ste mi mnogokrat polepšali dan. Hvala, da ste razumeli, da je bila moja diploma v

zadnjih mesecih na prvem mestu.

Hvala vsem, ki ste me in me še navdušujete za šport, ki mi je podaril neskončno lepih

trenutkov, zmag in porazov, me naučil potrpežljivosti in delovnih navad ter je

nenazadnje kriv za idejo o tej diplomski nalogi in moje nadaljnje delo.

Hvala sebi, da mi je navkljub tisočim stvarem, ki so me vlekle na neštudijske poti, uspelo

dokončati študij.

Hvala vsem, ki se ob tem dnevu veselite z mano!

Uspelo mi je !!!

I Z J A V A

Podpisana MATEJA VICMAN, rojena 21.03.1982, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA – PREVAJANJE IN

TOLMAČENJE NEMŠČINA, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTU pri mentorici doc. dr. MARINI TAVČAR

KRAJNC avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________________

(podpis študentke)

Maribor, 8.8.2008

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160

2000 Maribor

SPOLNI STEREOTIPI V ŠPORTU Diplomsko delo govori o spolnih stereotipih v športu oz. o neenakosti med spoloma na področju športa. Prikazuje biološke in družbene razlage spolnih razlik ter kako ljudje že v procesu socializacije prevzemamo vloge, ki so značilne za določen spol oz. vloge, ki jih družba pričakuje od določenega spola. Spolna neenakost je izoblikovana tudi znotraj sveta športa in je rezultat stereotipnih predstav o moškosti in ženskosti. Na področju športa se stereotipiziranje spolnih vlog pojavlja v razvrščanju športnih panog na moške in ženske. Rezultati kvalitativne raziskave, izvedene z delno strukturiranimi intervjuji kažejo, da stereotipno mišljenje o spolih vpliva na predstave intervjuvancev o moški in ženski podobi ter da je še danes prisotna stereotipna delitev na športe, primerne za ženske in športe, primerne za moške. Razvidno je, da dejavniki socializacije, kot so družina, prijatelji in mediji, vplivajo na različen izbor športnih panog pri moških in ženskah. Pomembno vlogo pri oblikovanju spolnih stereotipov na področju športa pa igra tudi športna vzgoja v osnovni šoli, ki pripomore k usmerjanju deklic in dečkov v različne športne panoge. KLJUČNE BESEDE sociologija / spol / šport / stereotipi / spolna vloga / socializacija / športna vzgoja GESCHLECHTSSTEREOTYPEN IM SPORT Die Diplomarbeit handelt von Geschlechtsstereotypen im Sport bzw. von Ungleichheiten der Geschlechter im Sportbereich. Es wird auf biologische und kulturelle Geschlechtsunterschiede aufgewiesen und wie man schon im Sozialisationsprozess geschlechtstypische bzw. von der Gesellschaft erwartete Geschlechtsollen übernimmt. Geschlechtliche Ungleichheiten sind auch in der Welt des Sports sichtbar und sind das Ergebnis stereotypischer Vorstellungen von Männlichkeit und Weiblichkeit. Im Sportbereich zeigt sich die Geschlechtsstereotypisierung in der Gliederung auf männliche und weibliche Sportarten. Die Ergebnisse der quantitativen Studie, durchgeführt mit Hilfe der teilstrukturierten Interviews, zeigen, dass sich das geschlechtsstereotypisches Denken auf die Vorstellungen der Befragten darüber, was weiblich bzw. männlich ist, auswirkt. Die stereotypische Gliederung auf männliche und weibliche Sportarten ist noch heute präsent. Ersichtlich ist, dass die Sozialisierungsinstanzen wie Familie, Freunde und Medien die Wahl der Sportart bei Frauen und Männern beeinflussen. Eine wichtige Rolle bei der Formung der Geschlechtsstereotypen im Sportbereich spielt auch der Sportunterricht in der Grundschule, der viel zu der Wahl der Sportart seitens der Mädchen und der Jungs beiträgt. SCHLÜSSELWÖRTER Soziologie / Geschlecht / Sport / Stereotype / Geschlechtsrolle / Sozialisation / Sportunterricht

KAZALO VSEBINE

1. UVOD.......................................................................................................... 1

2. TEORETIČNI DEL ...................................................................................... 4

2.1. NEENAKOST MED SPOLOMA............................................................ 4

2.1.1. Biološke razlage spolnih razlik ....................................................... 5

2.1.2. Družbene razlage spolnih razlik .................................................... 7

2.1.3. Sklep .............................................................................................. 8

2.2. SOCIALIZACIJA IN ŠPORT ............................................................... 10

2.2.1. Proces socializacije...................................................................... 10

2.2.2. Socializacija in spol ..................................................................... 11

2.2.3. Funkcija športa v procesu socializacije ........................................ 12

2.3. STEREOTIPI KOT POJAV SOCIALNE RESNIČNOSTI..................... 15

2.3.1. Predsodki .................................................................................... 16

2.3.2. Spolni stereotipi in osebnostne lastnosti ..................................... 17

2.3.3. Spolni stereotipi v športu.............................................................. 19

2.4. RAZLIKE MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI V ŠPORTU ........................ 22

2.4.1. Spolne vloge v športu................................................................... 24

2.4.2. Moški in ženski športi ................................................................... 27

2.4.3. Participacija žensk v športu.......................................................... 30

2.5. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VKLJUČEVANJE V ŠPORTNE

AKTIVNOSTI, GLEDE NA SPOL............................................................... 34

2.5.1. Dejavniki socializacije .................................................................. 34

2.5.2. Športna vzgoja v šoli in spol........................................................ 35

3. EMPIRIČNI DEL........................................................................................ 39

3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN HIPOTEZ....... 39

3.2. METODOLOGIJA ............................................................................... 41

3.2.1. Raziskovalne metode................................................................... 41

3.2.2. Raziskovalni vzorec ..................................................................... 41

3.2.3. Postopki zbiranja, urejanja in obdelave podatkov ........................ 42

3.3. ANALIZA EMPIRIČNIH PODATKOV.................................................. 44

3.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA .................................................... 67

3.5. UGOTOVITVE .................................................................................... 89

LITERATURA................................................................................................ 92

PRILOGE ...................................................................................................... 97

1

1. UVOD

Sociologija športa je mlada znanstvena disciplina. Pogojena je z razvojem

športa kot družbenega fenomena. Šport v današnji družbi predstavlja

socializacijsko, integracijsko, vzgojno in kulturno področje. Je področje,

kjer se zrcalijo družbeni odnosi moči in privilegijev, zato v športu še zmeraj

obstajajo predsodki, ki se vežejo predvsem na predstavo o ženskah in

moških.

V diplomski nalogi sem se osredotočila na spolne stereotipe, saj ljudje ob

besedi »šport« v svojih predstavah in delovanju velikokrat delimo športne

oblike na tipično moške in/ali ženske, te pa tudi povezujemo z določenimi

lastnostmi moških in žensk.

Najpomembnejši izvor stereotipov predstavlja kultura, ki ji pripadamo.

Element spolnih stereotipov pa ni le zunanji videz, ampak so to tudi

osebnostne lastnosti, vedenjske vloge in poklici. Od kulture do kulture je

različno, kaj družba predpostavlja za tipične moške ali ženske osebnostne

lastnosti, ki predstavljajo eno pomembnejših komponent stereotipov.

Ženska, ki igra nogomet in moški, ki ob glasbi s skupino deklet sodeluje v

vadbi aerobike, odstopata od splošno sprejetih stereotipnih norm naše

družbe in izvor naših začudenih pogledov so prav stereotipi in socializacija

v spolno določene vloge.

Sama se 12 let aktivno in polprofesionalno ukvarjam z odbojko. Velikokrat

sem bila priča komentarjem, da odbojka ni šport, da je samo rekreacija, in

da moški, ki igra odbojko, ni pravi moški. Moška odbojkarska ekipa z

Bleda trenutno zelo uspešno igra v ligi prvakov. Do tega uspeha so fantje

prišli z napornimi treningi, veliko dela in odrekanja, kot pri vseh ostalih

športih. Tovrstni komentarji in stereotipno mišljenje so me, kot odraz

aktualnih razmer v slovenskem okolju, pritegnili k pisanju te diplomske

2

naloge, s katero želim podrobneje preučiti problematiko pojava spolnih

stereotipov znotraj športnega sistema.

Teoretični del diplomske naloge, ki je razdeljen na pet tematskih sklopov,

temelji na teoretičnih izhodiščih in spoznanjih s področja problematike o

spolni neenakosti in spolni ideologiji, ki se je izoblikovala znotraj športnega

sistema ter je rezultat stereotipnih predstav in predsodkov povezanih z

moškostjo in ženskostjo. Opisala sem različne znanstvene poglede na

pojav spolne neenakosti in razlage nastanka spolnih razlik, predstavila in

definirala sem pojem socializacije v športnem okolju. V nadaljevanju sem

obravnavala pojav spolnih stereotipov znotraj športnega sistema, posebej

sem opisala žensko participacijo v športu in predstavila tipično moške in

tipično ženske športne panoge ter navedla ključne dejavnike, ki vplivajo na

vključevanje moških in žensk v športne aktivnosti.

Posebno pozornost v diplomski nalogi sem namenila raziskavi v

empiričnem delu, kjer sem želela podrobneje proučiti problematiko pojava

spolnih stereotipov v športu.

Zanimalo me je, ali ljudje v vsakdanjem življenju razmišljajo in delujejo na

podlagi stereotipnih predstav o spolih. Obravnavala sem dejavnike, kot so

družina, prijatelji, šola, mediji, za katere sem želela ugotoviti ali imajo

pomemben vpliv pri oblikovanju spolnih stereotipov.

Nekoliko več pozornosti sem namenila tudi športni vzgoji v višjih razredih

osnovne šole, kajti športna vzgoja se izvaja ločeno glede na spol in je tudi

edini šolski predmet, kjer v večini primerov učitelj poučuje fante, učiteljica

pa dekleta.

Zanimalo me je, ali se moški in ženske vključujejo v različne športne

aktivnosti in s tem posledično pripomorejo k selekcioniranju športnih

panog v tipično moške in tipično ženske, kar je dober vir ugotavljanja

spolnih stereotipov. Ugotoviti in pojasniti sem želela vzroke in razloge

vključevanja moških in žensk v športne aktivnosti.

3

V empiričnem delu naloge je postopek zbiranja podatkov potekal po

kvalitativni tehniki, uporabila sem nestandardizirani intervju, ki je bil delno

strukturiran. Podatke kvalitativne raziskave sem obdelala po konceptu

Blaža Meseca. (Mesec, 1998) Intervjuje sem najprej transkribirala, nato

parafrazirala, določila kod prvega reda, pojem in razlago pojma. Glede na

določene pojme sem intervjuje analizirala ter potrdila oz. zavrgla

zastavljene hipoteze.

4

2. TEORETIČNI DEL

2.1. NEENAKOST MED SPOLOMA

Vse človeške kulture ločijo moški in ženski spol. Razlike se pojavljajo tako

zaradi biološke in genetske zasnove, kakor tudi zaradi družbenega

razumevanja spola.

Neenakost med spoloma se nanaša na status, moč in prestiž, ki ga imajo

moški in ženske v različnih kontekstih. Connell trdi, da so odnosi med

spoloma produkt vsakodnevnih praks in interakcij. Delovanje in obnašanje

navadnih ljudi v njihovem osebnem življenju je direktno povezano s

kolektivnimi družbenimi sporazumi. Ti sporazumi nastanejo skozi življenje

in generacije, lahko pa se tudi spreminjajo.(Giddens, 2002, str. 119)

Spolna identifikacija se začne ob rojstvu, ko dojenčku določijo moški oz.

ženski spol. (Loy in drugi, 1978, str. 336) Obstajajo razlike med spoloma,

ki j ih je moč vizualno opaziti. Na primer: različna oblika telesa moškega in

ženske, različni spolni organi, za moške je značilna poraščenost, ženske

imajo dojke. Biti moški ali ženska pa se ne nanaša samo na razlikovanje

med spoloma kot biološko kategorijo, ampak tudi, kaj spol pomeni

družbeno in kulturno. (Barle in Počkar, 1997, str. 156)

Sociologi z besedo biološki spol (sex) naslavljajo anatomske in fiziološke

razlike, ki definirajo moška in ženska telesa. Nasprotno pa z besedo

družbeni spol (gender) označujejo psihološke, sociološke in kulturne

razlike med moškimi in ženskami. Družbeni spol ni nujno neposredni

produkt posameznikovega biološkega spola. (Giddens, 2002, str. 107)

Za razliko od angleško govorečih dežel, kjer za biološka spola uporabljajo

izraz »sex«, za družbena pa »gender«, v slovenščini za oba spola

5

(biološka in družbena) uporabljamo le en izraz. (Doupona Topič, 2004, str.

11-16) Podobno pozna latinščina »sexus« in »genus«, italijanščina pa

»sesso« in »genere«. Ločevanje med »sex« in »gender« pa omogoča tudi

izbiro, saj oseba določenega fizičnega (biološkega) spola (sex) vedno ne

sprejme te spolne identitete (družbenega spola - gender). (Giddens, 2002,

str. 107)

Razlike v biološkem in družbenem spolu postanejo hierarhija spolov, to je

razvrstitveni sistem, ki vsebuje pomene moči, vrednosti in koristi. Ta

sistem prepričanj nas vodi do napačnih dojemanj, da značilnosti moških,

tako biološkega in družbenega spola, štejemo za boljše, bolj usposobljene

od žensk in da imajo boljše naravne biološke zmožnosti kot ženske.

(Greendorfer v Cohen, 1993, str. 12) V mnogih družbah so ženske in

njihove značajske lastnosti ter področja delovanja manj pomembna in

manj vredna v primerjavi z moškimi. Moški opravljajo tiste dejavnosti,

katerim družba pripisuje največjo vrednost. (Barle in Počkar 1997, str.

160-164) Stereotipna področja moškega delovanja zapolnjujejo predvsem

javno sfero: zaposlitev izven doma, politika, šport. Stereotipna področja

ženskega delovanja pa so usmerjena v družinsko življenje, gospodinjenje

in materinstvo.

2.1.1. Biološke razlage spolnih razlik

Prva smer razmišljanja, kjer znanstveniki iščejo vzroke za različnost

spolnih vlog v biologiji, poudarja, da je vedenje moških in žensk genetsko

določeno. (Barle in Počkar, 1997, str. 160)

Drugi teoretiki se strinjajo, da so tudi pri delitvi dela odločilnega pomena

biološke razlike. Delitev dela po spolu ima namreč svojo osnovo v različnih

vlogah, ki jih imata moški in ženska pri reprodukciji človeške vrste. Ženska

6

rojeva in v bioevolucijskem procesu opravlja vlogo negovalke ter

vzgojiteljice otrok. Moški pa ima vlogo oskrbovalca družine ter je zaradi

večje fizične moči dominanten na ekonomskem, političnem in vojaškem

področju. (Barle in Počkar, 1997, str. 161)

Kot primer naj navedem znanstvenika Georga Petra Murdocka

(Haralambos in Holborn, 1999, str. 595), ki v svoji študijski raziskavi

ugotavlja: »Moški s svojo večjo fizično močjo lahko bolje opravljajo težja

dela, kot so npr. drvarjenje, rudarstvo, lomljenje kamenja, poseki in

gradnja hiš. Ker ga za razliko od ženske ne omejuje fiziološko breme

nosečnosti in dojenja, lahko lovi, ribari, pase živino in trguje. Ženska pa

lahko opravlja lažja dela na domu ali v bližini doma, npr. nabiranje

zelenjave, prinašanje vode, priprava hrane ter izdelovanje oblačil in

posode.«

Ob rojstvu posameznika in v njegovem razvoju v odraslega človeka

opazimo fizično podobo spola. Genitalne strukture, kot so splovila in rodila

ter nekateri sekundarni znaki (prsi, boki, razlike v dlakavosti), nam kažejo

določeno spolno identiteto, ki pa ni vselej dokončna. Kot pravi Južnič, je

potreben za doživljanje in sprejemanje spola tudi možganski spol. Lahko

da posameznik, ki je razvil vse druge spolne značilnosti, ni zadovoljen s

svojim spolom in si domišlja nasprotno spolno identiteto. Vedenjski spol je

lahko torej v kontrastu s fizično in biološko nesporno identiteto. (Južnič,

1993, str. 45-47)

Delitev na spola se torej ne konča z rojstvom, ampak traja večji del

življenja. Fizični spolni identiteti je tako potreben še možganski spol, kot

lahko splošno imenujemo doživljanje in sprejemanje spola. (Južnič, 1993,

str. 47) Suzana Štular (1998, str. 443) pa pravi, da na posameznike in

posameznice pripisani biološki spol učinkuje tako, da skladno z njim

razvijejo tudi socialni spol in spolno identiteto. Ta proces poteka tako, da

se okolica do otrok obnaša skladno z značilnostmi pripisanega spola.

7

2.1.2. Družbene razlage spolnih razlik

Vsekakor ne moremo zanikati obstoja bioloških razlik med spoloma, ki so

vidne v anatomski zgradbi in drugih značilnostih telesa. Vendar spolna

identifikacija ni odvisna samo od teh bioloških dejavnikov, ampak tudi od

družbenih. Ključna razlika med biološkim in družbenim spolom je v tem, da

je družbeni spol kulturno konstruiran in da ni vzročna posledica biološkega

spola.

Sociologinja Ann Oakley, ki zagovarja družbene konstrukcije spolnih vlog,

kritizira Murdocka, da je dobljene podatke interpretiral neobjektivno, skozi

oči moškega. (Barle in Počkar, 1997, str. 163) V študiji, ki jo je izvedla, je

ugotovila, da v vseh družbah, ki sta jih proučevala tako ona kot Murdock,

ni zasledila nobenih takih opravil (razen rojevanja otrok), ki jih opravljajo

samo ženske. Biološke značilnosti ne omejujejo žensk, da bi opravljale

določene poklice. Spolne vloge torej niso biološko, ampak družbeno in

kulturno pogojene. Materinska vloga je kulturna konstrukcija. Dokazi iz

različnih družb kažejo, da otroci ne zahtevajo tesnega, intimnega in

stalnega razmerja z likom ženske matere. (Haralambos in Holborn, 1999,

str. 597, Barle in Počkar, 1997, str. 163)

Na podlagi polarizacij po spolu so vidne posledice tudi pri družbenih

vlogah: v zaposlovanju, pri vzgoji otrok, v načinu oblačenja in obnašanja, v

ekonomiji, znanosti, umetnosti, religiji, politiki, morali idr. S tem se

oblikujejo družbeno zaželene in pričakovane spolno opredeljene vloge,

vrednote in načini obnašanja, ki so zasidrani v človekovi zavesti in celotni

družbi. (Verša, 1996, str. 11, 12)

Tudi ameriška antropologinja Margaret Mead je v svoji medkulturni študiji

treh sosednjih plemen v Novi Gvineji dokazala, da družbeno okolje vpliva

na spolne razlike. Ugotovila je, da je vsaka kultura imela izoblikovan

drugačen sistem spolnih vlog. Pri Arapeših se tako moški kot ženske

vedejo na način, ki je v naši kulturi označen za tipično ženskega. Pri

8

Mundugumorih pa je ravno obratno. Vsi gojijo agresivne, grobe in

sovražne odnose, vključno z odnosom mati-otrok. Vedenje tamkajšnjih

moških in žensk bi pri nas označili kot tipično moško. Pri Tchambulih je

opazila, da so ženske agresivne in neosebne v svoji orientaciji, moški pa

emocionalno odvisni, torej se obnašajo na način, ki je pri nas označen za

tipično ženskega. Tako je prišla do zaključka, da so družbene vloge lahko

nediferencirane, lahko pa obrnejo stereotipe, ki jih najdemo v modernih

zahodnih družbah. (Sadar, 1991, str. 45, 46)

2.1.3. Sklep

Moški in ženska sta različna, vendar to še ne pomeni, da je en spol zato

močnejši in boljši ali da je drugi šibkejši in slabši. Spola vsak po svoje

prispevata k celotni družbi, zato bi njun prispevek moral biti vrednoten

enako. Vendar razlike morajo biti. Da je nekdo moški, se tako obnaša in

opravlja družbeno določena moška dela, je enako pomembno kot to, da je

nekdo ženska, se tako obnaša in opravlja družbeno določena ženska dela.

Zagovarjamo delitev med spoloma na vseh področjih človekovega

delovanja, obenem pa trdimo, da lahko moški opravljajo marsikatera

tradicionalno določena ženska dela, mnoge ženske pa zmorejo opravljati

marsikatera tradicionalno določena moška dela.

Tudi Maca Jogan (1990, str. 47) potrjuje, da je ena od osnovnih

diferenciacij v družbi razlikovanje po spolu. Tako v preteklosti kot tudi

danes »se je polarno pripisovanje lastnosti spoloma stekalo v to, da so

bile ženskemu spolu dodeljene tiste lastnosti, ki družbeno /.../ niso imele

takšne veljave kot moške lastnosti - vse, kar je bilo dodeljeno ženskemu

spolu, je definiralo ženske kot /.../ drugorazredna bitja.«

9

Tudi v športu se kot pogost argument za neenakopravnost žensk v družbi

pojavlja genetika, kar ustvarja videz, da gre za naravne danosti, proti

katerim v bistvu prav dosti ne moremo storiti. Na ta način lahko vidimo,

kako se ohranja nasprotna in hierarhična binarna relacija družbenega

spola kot posledica naravne danosti biološkega spola ženske, ki naj bi mu

bila materinskost implicitna, čeprav mu je predpostavljena in predpisana

skozi diskurz.

Spola ostajata dva - moški in ženski, enakopravnost spolov pa se nanaša

na enako vrednotenje tako bioloških kot družbenih spolov in spolnih vlog v

družbi. Enakost spolov pomeni enako prepoznavnost, moč in udeležbo

obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Je

nasprotje neenakosti in ne različnosti spolov in skuša vzpodbuditi polno

sodelovanje žensk in moških v družbi. Pomeni sprejemanje in enako

vrednotenje razlik med ženskami in moškimi ter njihovimi različnimi

vlogami, ki jih imajo v družbi. (Kozmik Vodušek in Salecl, 1999, str. 1)

Pomembna vidika asimetričnosti v naši družbi pa sta predvsem mačizem

(poveličevanje moškosti) in vrednotenje devištva kot idealiziranega

ženskega stanja. (Južnič, 1993, str. 47-49)

10

2.2. SOCIALIZACIJA IN ŠPORT

2.2.1. Proces socializacije

»Med socializacijskimi procesi se prenaša obstoječa kultura (v

sociološkem, antropološkem pomenu), se pravi različna znanja in

vrednote, načini obnašanja in ravnanja, ustrezne norme, znanstvena in

filozofska spoznanja, umetniška vrednotenja, verovanja, ideologije itn., s

starejših na mlajše generacije in s tem v večji ali manjši meri na vse

njihove pripadnike. Zato nekateri družboslovci označujejo socializacijo tudi

za kulturacijo.« (Goričar, 1980, str. 64)

Socializacija ni pomembna samo z vidika prilagajanja novih članov družbi,

ampak pomeni tudi proces, v katerem dejansko postanemo ljudje.

(Haralambos in Holborn, 1999, str. 13) Gre torej za zapleten in celovit

proces, v katerem se posameznik preko stikov z družbenim okoljem

osebnostno razvija (Barle in Počkar, 1997, str. 58) in oblikuje svojo lastno

identiteto. (Giddens, 2002, str. 29)

Giddens (2002, str. 28) loči primarno in sekundarno socializacijo. Primarna

socializacija, kot najpomembnejši vidik socializacijskega procesa, poteka v

otroštvu in sicer v okviru družine. Otroci začnejo z odzivanjem na

odobravanje in neodobravanje svojih staršev vzpostavljati kontakt z

družbo. Na način posnemanja ljudi, ki jih obkrožajo, sprejemajo vedenjske

vzorce, norme in vrednote ter značilnosti družbe, kateri pripadajo.

(Haralambos in Holborn, 1999, str. 12) V tem obdobju si otrok izoblikuje

temeljne značilnosti za razvoj njegove poznejše osebnosti. (Goričar, 1980,

str. 64)

Sekundarna socializacija nastopi kasneje, v poznem otroštvu oz. v času

odraščanja. V tem obdobju postanejo pomembni dejavniki oz. »agenti

11

socializacije« šola, vrstniki, razne organizacije, delovno mesto, množični

mediji, pa tudi religije in različne ideologije. (Giddens, 2002, str. 28)

2.2.2. Socializacija in spol

Otrok s procesom socializacije začne prevzemati vloge, ki so značilne za

določen spol oz. vloge, ki jih družba pričakuje od določenega spola in na ta

način oblikuje moško oz. žensko identiteto. (Loy in drugi, 1978, str. 336-

337)

Razliko med spoloma lahko razumemo tudi skozi »spolno socializacijo«,

učenje spolnih vlog s pomočjo socialnih agentov. Otroci ponotranjijo

družbene norme in pričakovanja, ki ustrezajo njihovemu spolu ter se tako

učijo spolnih vlog in ženske oz. moške identitete. (Giddens 2002, str. 108)

Posledica socializacije v vloge spolov so trda, nefleksibilna pričakovanja o

moških in ženskah.

Socializacija že od malih nog naprej oblikuje vedenje deklet in fantov. Z

vidika vedenja se naučimo obravnavanja spola, ki je tako družbeno

konstruiran. V spolne vloge se, po Oakleyevi, odvija socializacija na štiri

glavne načine:

� Na otrokov samokoncept vpliva manipulacija, ko na primer mati

posveča več pozornosti dekličinim lasem in oblačenju v »ženska«

oblačila.

� Do razlik prihaja z usmerjanjem spolov k različnim predmetom:

deklicam kupujejo punčke, mehke igračke in miniaturne

gospodinjske predmete ter naprave, da se z njimi igrajo. Fantom pa

se dajejo igrače, ki vzpodbujajo bolj praktično, logično in agresivno

vedenje, na primer kocke in puške.

� Tretji način odvijanja socializacije v spolne vloge je verbalno

12

apeliranje, na primer, ti si poreden fant ali ti si pridna deklica. To

vodi majhne otroke do tega, da se identificirajo s svojim spolom in

posnemajo odrasle istega spola.

� Nenazadnje pa so otroci različnih spolov usmerjeni k različnimi

aktivnostim, ki naj bi veljale za moške ali ženske. Na ta način se

oblikujejo spolno določene vloge, ki so kulturno in ne biološko

pogojene. (Haralambos in Holborn, 1999, str. 597)

Skladno z biološkim spolom so posameznikom in posameznicam

pripisane spolno določene lastnosti, okolje pa se v skladu s temi do spola

tako tudi specifično obnaša. Družbene vloge spolov so kulturno in ne

biološko določene, saj ni nobenih takih opravil, ki jih opravljajo izključno

samo ženske ali moški. Dejavnosti, ki naj bi veljale za posamezni spol, pa

se od kulture do kulture razlikujejo. (Haralambos in Holborn, 1999, str.

597)

Tudi Mojca Doupona Topič (1994, str. 11) v svoji magistrski nalogi

poudarja, da so razlike med spoloma, njihovo vedenje in lastnosti kulturno

določene ter rezultat družbenega učenja in vpliva procesa socializacije.

Izpostavila je še, da se družbene vloge moških in žensk spreminjajo glede

na kulturo, zgodovino in osebnostni razvoj. V različnih družbah se od

moških in žensk pričakuje različno vedenje in status.

Družbeno sprejeta percepcija posameznikov kot moških in žensk je tako

stereotip, ki se ga posamezniki naučimo tekom procesa socializacije.

2.2.3. Funkcija športa v procesu socializacije

Med dejavnike socializacije sodi tudi področje športa. Za mnoge postane

športni krožek ali športni klub najpomembnejše okolje, v katerem se otroci,

13

preko športnih iger in interakcij z ostalimi vrstniki, učijo prilagajanja

veljavnim običajem družbene skupine ter spoznavanja, da življenje v

družbi temelji na določenih pravilih. (Doupona Topič in Petrović, 2000, str.

65)

Starc (2003, str. 117-119) v svoji knjigi navaja, da se je v drugi polovici 19.

stoletja izoblikovala športna vzgoja, ki jo poznamo še danes. Namenjena

je bila privzgajanju discipline, morale, vzorcev vedenja, vrednot in navad,

ki veljajo v določenem družbenem okolju ter kvalitetnega načina življenja.

Na šport so začeli gledati kot na dejavnik socializacije in vzgoje, ki

učinkovito pomaga pri učenju vedenjskih vzorcev ter pri moralnem,

etičnem in estetskem presojanju. Vpliva na otrokov razvoj in oblikovanje v

odraslo osebo. Tudi športne aktivnosti, ki so se izvajale izven šolskega

sistema, npr. v športnih klubih, so začele dobivati pomen, saj so ugotovili,

da omogočajo učenje kulture, navad in običajev neke družbene skupine.

Na ta način se otroci naučijo tudi določenih pravil, ki regulirajo življenje v

družbenem okolju. (Starc, 2003, str. 117-119, Kovač, 1995, str. 47)

Tudi Doupona Topič in Petrović (2000, str. 71) imata pozitiven pogled na

socializacijo skozi šport in trdita, da šport kot socializacijsko okolje ponuja

možnost dinamičnega srečevanja ljudi in komunikacijo med njimi, učenje

različnih vlog in določenih vrednot, spoznanje vedenjskih vzorcev, emocij,

promoviranje elementov določenih stilov življenja (način zdravega

prehranjevanja, počitek in pravilna fizična aktivnost) ter prilagajanje in

sodelovanje v skupinah pri kolektivnih zahtevah.

Številne raziskave so potrdile, da učenje preko športa ponuja rezultate, ki

jih preko drugih družbenih okoljih ni moč doseči. To so razvoj in

izoblikovanje osebnostnega značaja in lastnosti, spoznavanje in učenje

različnih družbenih vlog ter sposobnost orientacije v neki skupnosti. Ti

rezultati dobijo pravi pomen, ko jih človek prenese v vsakdanje življenje, na

delovno mesto. (Loy in drugi, 1978, str. 244)

14

Vadba oz. trening, ki pomeni zahteven, dolgotrajen, pa vendar prijeten

proces, zahteva od otrok sprejemanje pravil in navad, ki vladajo v skupini,

njenih simbolov (klubska oprema, oznake, slogani) in ritualov. Posameznik

se mora prilagoditi urniku vadbe in tekem, na vadbo mora prihajati redno,

točno in korektno izpolnjevati zastavljene naloge. Vse to so običajno

osnovne zahteve, ki jih mora vsak član neke skupine najprej sprejeti, če se

želi vključiti v novo socialno okolje. (Doupona Topič in Petrović, 2000, str.

66)

Šport, kot pomembno in učinkovito socializacijsko ter vzgojno okolje,

omogoča tudi zmanjševanje ali celo odpravljanje nasilja ter drog in

alkohola med mladimi. Športni vzgoji se pripisuje velik pomen tudi v smislu

preventive pred mladinsko delinkvenco in drugimi socialno-patološkimi

pojavi, ki so rezultat nekvalitetnega preživljanja prostega časa pri mladih

ter drugih vzrokov (slabe družinske razmere, socialne, materialne

razmere). (Doupona Topič in Petrović, 2000, str. 170) Ugotovili so, da so

športniki za razliko od ne-športnikov manj usmerjeni v delinkvenco. (Loy in

drugi, 1978, str. 244)

15

2.3. STEREOTIPI KOT POJAV SOCIALNE RESNIČNOSTI

Stališča in prepričanja so pomemben del našega duševnega in

medosebnega življenja. Vsakodnevno opravljajo svojo vlogo in nam

omogočajo, da si ustvarjamo podobo sebe, drugih in sveta. Pomembna

so, ker se po njih in po tej podobi sveta, ki izhaja iz njih, tudi ravnamo.

Nemajhen del teh stališč in prepričanj obsegajo stereotipi.

Stereotipi so pojav, s pomočjo katerih si ljudje pomagamo razumeti svet ali

kot pravijo Oakes in drugi (v Nastran Ule, 1999, str. 62) »stereotipi veljajo

za nespremenljive, rigidne, izkrivljene predstave, ki ne upoštevajo

individualnih razlik in družbenih sprememb ter odražajo in spodbujajo

družbene predsodke.« Po mnenju Haralambosa in Holborna (1999, str.

696) pa »so stereotipi pretirano poenostavljena ali neresnična posplošitev

o družbenih skupinah.« Najpogosteje se pojavljajo glede na socialni

položaj ljudi, raso, narodnost, versko pripadnost in seveda glede na

biološki spol.

Pri stereotipih gre za proces pripisovanja lastnosti posameznikom na

podlagi njihove skupinske pripadnosti in ne na osnovi individualnih

značilnosti. Zaznavanje in ocenjevanje ljudi na osnovi njihove skupinske

pripadnosti je pristransko in diskriminatorno, saj nas pripelje do tega, da

posameznike tipično obravnavamo tako, da so bolj podobni članom svoje

skupine in bolj različni od članov drugih skupin, kot so v resnici. Usmerjeni

smo k prepričanju, da je skupina, ki ji pripadamo, boljša kot tista, ki ji ne

pripadamo. (Nastran Ule, 2000, str. 156, 157)

V poplavi informacij sprejemamo tiste, ki jih je naša kultura »izbrala« za

nas, zato stvari dojemamo na stereotipen način. Veliko stvari si

predstavljamo, še preden jih preizkusimo. Glavna funkcija stereotipov je

tako zmanjševanje števila informacij (žrtvovanje bogastva informacij), ki

nam naredijo svet pregleden. Vse to pa vpliva na dojemanje sveta okrog

nas. (Lippmann, 2001, str. 170-176)

16

Walter Lippmann, ki je v 20-ih letih minulega stoletja prvi uporabil pojem

stereotip, opozarja, da je stereotipno mišljenje nujno in neizogibno, saj z

njimi organiziramo svet; posamezne pojave kategoriziramo in jih

predalčkamo, da jih tako lažje razlikujemo med sabo. Brez njih bi svet

izgledal kaotično in nesmiselno. Ker smo vsi polni predsodkov, nam

stereotipi v poplavi informacij, ki j ih dobivamo vsako minuto, pomagajo, da

se prebijemo iz ene situacije v drugo. (Lippmann, 2001, str. 177)

Prepričanja, da so »ženske emocionalne« in da so »moški agresivni«, so

stereotipna in percepcije posameznikov kot emocionalnih ali agresivnih se

pojavljajo zato, ker jih identificiramo kot člane določenih socialnih skupin.

(Nastran Ule, 2000, str. 156)

2.3.1. Predsodki

S pomočjo posploševanja se oblikujejo tako stereotipi kot tudi predsodki.

Ko posplošimo neutemeljene in krivične predstave ter stališča do neke

skupine ljudi, govorimo o predsodkih. Če pa so ti predsodki zelo

posplošeni in togi, gre za stereotipe. Ključna razlika med obema je v tem,

da so predsodki neutemeljena, neargumentirana in neupravičena stališča,

pri katerih je najpomembnejša čustvena komponenta. Pri predsodkih gre

torej predvsem za čustveni odnos do drugih ljudi. Stereotipi pa so toga,

zelo razširjena stališča. Za razliko od predsodkov temelji stereotip na

kognitivni komponenti. Miselna prepričanja in vrednotenje drugih ljudi

temeljijo na omejenih informacijah ter na potrebi, da poenostavimo

kompleksnost pojavov. Medtem ko stereotipi tako pozitivno kot negativno

vrednotijo socialno identiteto, so predsodki negativna stališča do neke

skupine ljudi zaradi neke negativne lastnosti, ki naj bi jo imeli vsi člani te

skupine. Pri predsodkih ne obravnavamo posameznika kot individuuma

17

ampak na podlagi predpostavljenih negativnih stereotipih o določenih

skupinah. (Musek, 1994, str. 33-35, Nastran Ule, 2000, str. 163, 164)

Predsodki vodijo naše zaznavanje zunanjega sveta, ne da bi to sami

opazili. Lahko so tudi koristni, ker poenostavljajo kompleksne informacije.

Problem je v tem, da največkrat povzročajo popačenje podobe objekta.

Uporaba predsodkov je pretežno nezavedna, avtomatsko potekajoča

navada, ki daje posamezniku občutek zadoščenja. Pomagajo nam doseči

stabilnost v opredeljevanju dogajanj v okolju in nedvoumnost v obnašanju.

Že nepomembna informacija o nekem človeku zadošča, da mu pripišemo

celo vrsto lastnosti in ga skratka »tipiziramo«. Tako že podatek o spolu

posameznika hkrati govori o celi vrsti drugih lastnosti, ki naj bi jih oseba

zaradi določenega spola imela. Predsodki ne poznajo meja veljavnosti. Za

celoto jim zadošča ena sama informacija ali eno samo izkustvo. (Nastran-

Ule, 2000, str. 183-188)

Stereotipi poudarijo tipične in za nas pomembne poteze objektov, z njimi si

tudi poenostavimo kompleksnost pojavov v svetu. So delno točne sodbe

na osnovi generalizacije. V najboljšem primeru jih lahko označimo kot

proces poenostavljanja, ki služi obvladovanju kompleksne realnosti. V

najslabšem primeru pa kot sredstvo za formiranje predsodkov in patologij.

Predsodki pa so stališča, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena,

spremljajo pa jih intenzivne emocije. Odporni so na spremembe. (Nastran-

Ule, 2000, str. 163-194)

2.3.2. Spolni stereotipi in osebnostne lastnosti

Presojanje ljudi glede na njihov biološki spol že od nekdaj odločilno vpliva

na zdravorazumsko razlikovanje med moškimi in ženskimi osebnostnimi

18

lastnostmi. Z drugimi besedami: na moške in ženske socialne vloge

večinoma gledamo stereotipno. (Kobal Grum, 1998, str. 248)

Spolni stereotipi so tako stereotipi, ki se nanašajo na socialno kategorijo

spola. Spol pa ni le stvar spolnih razlik med moškimi in ženskami, je tudi

stvar razlik med moškostjo in ženskostjo znotraj vsakega spola. Nekateri

moški so bolj moštveni, kar pomeni, da bolj ustrezajo stereotipni predstavi

moškega, drugi manj. Tako je spol stvar kulture, je družbena konstrukcija.

Ni nekaj, kar »smo«, ampak je nekaj, kar »počnemo«. Psihologa Deaux in

Major celo trdita, da moške in ženske vloge igramo glede na naše osebne

koncepte spola in glede na pričakovanja drugih ljudi oz. okolice. (Lippa,

2002, str. 98)

Ne glede na to, da se moški in ženske med drugim odločajo za različne

poklicne usmerjenosti, interese in da so tudi po značaju drugačni, se v

vsakdanjem življenju pogosto pojavljajo stereotipna mišljenja glede

določenih lastnosti, aktivnosti in vedenj, ki naj bi bile značilne za določen

družbeno konstruiran spol in njegove sestavine.

Stereotipna mišljenja, ki zapostavljajo pripadnike določenega spola

(navadno ženske) imenujemo seksizem. Seksizem je oblika diskriminacije,

ki temelji na spolni pripadnosti. Je niz družbeno sprejetih stališč in praks, ki

spolu zanikajo možnosti, svobode in koristi, ki so dostopne drugemu spolu.

V večini sodobnih družb so v neenakopravnem položaju ženske. Bistvena

značilnost seksizma je torej obravnavanje žensk kot manjvrednih in manj

sposobnih bitij z različnimi specifičnimi negativnimi lastnostmi kot so

iracionalnost, čustvenost, pasivnost in odvisnost. (Verša, 1996, str. 11,12)

Od kulture do kulture je odvisno, kaj družba predpostavlja za moške -

maskuline ali ženske - feminine osebnostne lastnosti, ki predstavljajo eno

pomembnejših komponent stereotipov. Maskuline osebnostne lastnosti, ki

naj bi bile nasploh bolj značilne za moški kot za ženski spol, lahko z drugo

besedo označimo tudi kot agentne (Avsec, 2002, str. 20) lastnosti, kar se

19

nanaša na težnjo po nadzoru in na neodvisnost od drugih ljudi ter na

osebno učinkovitost in vidike osebnega stila, kot je pustolovstvo,

nepripravljenost v vdajo. V nasprotju s tem pa lahko feminine lastnosti

označimo kot komune (Avsec, 2002, str. 20), kar se nanaša na prijaznost,

pripravljenost pomagati, emocionalno ekspresivnost in senzitivnost.

Ženska, ki se na primer ukvarja z borilnimi športi ali pa je po poklicu

mehaničarka, v družbi velikokrat velja za agresivno, nematerinsko in

brezčutno osebo. Čeprav je ženska in ta naj bi imela uveljavljene

stereotipne osebnostne lastnosti, pa ji zaradi povezanosti komponent

spolnih stereotipov družba pripiše moške lastnosti glede na interes oz.

poklic, ki ga opravlja. Pretirano poudarjanje spolnih razlik pa vodi v še

večje stereotipno mišljenje.

Tudi športnice so tako avtomatsko uvrščene v skupino žensk in zato se jim

seveda pripisujejo tipične ženske lastnosti, ki pa povsem ne sodijo v svet

športa. Kaj naj bi sodilo v svet športa, pa je spet zaznamovano s

stereotipi.

2.3.3. Spolni stereotipi v športu

Šport je ena ključnih institucij za učenje družbene konstrukcije spola. Je

družbeno področje, kjer se zrcalijo različne predstave o spolih in spolnih

vlogah. O tej temi obstajajo tudi na področju športa številni predsodki oz.

stereotipi, ki so povezani z moškostjo in ženskostjo. S strani družbe

obstaja namreč cela vrsta pričakovanj glede moškega in ženskega spola in

njihovega obnašanja. Ženske so slabše in manj vključene v šport, zaradi

ideologije o ženskem spolu, ki se je oblikovala skozi zgodovino in ki vlada

v družbi (Hargreaves, 1994, str. 145) ter prepričanja, da je šport namenjen

20

zgolj moškim oz. je področje, kjer lahko moški dominirajo in izražajo svojo

»moškost«. (Greendorfer, 1992, str. 61)

Stereotipiziranje spolnih vlog in značilnosti se na področju športa pojavlja

glede razvrščanja oblik športa na moške in ženske športe. Moški športi naj

bi bili bolj borilne narave, fitnes in nogomet, medtem ko naj bi bili ženski

športi manj borilne narave, aerobika, gimnastika in podobni. Seveda je to

razlikovanje ukoreninjeno v našem mišljenju, nikjer pa ni napisano, da se

ženska ne sme ukvarjati z »moškimi« in moški ne z »ženskimi« športi. Vsi

ljudje posedujemo tako »moške« kot »ženske« značilnosti, le v javnosti se

drugače obnašamo.

Raziskave ugotavljajo, da moški in ženske izbirajo različne športne panoge

in so na drugačen način vključeni v šport. (Greendorfer, 1992, str. 61)

Ženske bomo zato našli v telovadnici, kjer se izvaja aerobika, ženska

telovadba, ples, pri prakticiranju tistih športov, ki pripomorejo k oblikovanju

lepega ženskega telesa, kar predstavlja glaven cilj vključevanja žensk v

športne aktivnosti. (Maguire in drugi, 2002, str. 206) Ženske se ukvarjajo

tudi z baletom, kar se zdi normalno in samoumevno, vendar je ta fizična

aktivnost v družbi označena kot neprimerna in nenormalna vadbena oblika

za moške. (Loy, in drugi, 1978, str. 337) Ko so pa, na primer, ženske

začele igrati nogomet, ljudje tega sploh niso znali sprejeti, saj so bile

njihove predstave, da je nogomet tipično moška športna disciplina,

stereotipne. (Greendorfer, 1992, str. 61)

Superiorni položaj moških nad ženskami je v družbi torej ideologija, ki je

značilna tudi na področju športa. (Loy in drugi, 1978, str. 399) Ko, na

primer, nekdo prakticira športno disciplino (tek, skakanje, igre z žogo,...)

slabo, pa naj bo on ali ona, ga označijo, da je »kot punca«. To krepi

ideologijo o fizični in naravni superiornosti moških. To predstavo krepi tudi

prepričanje, ki je nastala že neke vrste stereotipna predstava, da je močno,

mišičasto, žilavo žensko telo, ki izraža agresivnost v nasprotju z idejo o

idealni ženski. Vse te lastnosti je moč pridobiti s športnimi aktivnostmi,

21

zato šport ni za ženske. To so lastnosti, ki potrjujejo ideje o idealnem

moškem, torej je šport za moške. (Maguire in drugi, 2002, str. 206)

22

2.4. RAZLIKE MED MOŠKIMI IN ŽENSKAMI V ŠPORTU

Športna družbena dejavnost je bila skozi različna zgodovinska obdobja

večinoma monopol moških. O vzrokih za vzpostavitev takega razumevanja

ne le v športu, temveč tudi na drugih družbenih področjih, ki so bila

dostopna le za en spol, npr. v politiki, obstajajo različne razlage. Ne glede

na možne vzroke pa je pomembno to, da se je utrdilo razumevanje športa

kot dejavnosti, ki predstavlja določene lastnosti in sposobnosti, ki so

percipirane kot značilne za moške. Uveljavila se je miselnost, ki je ženska

telesa opredeljevala kot podrejena, pasivna in neprilagojena tekmovalnim

športnim naporom. Šport je torej konstruiran kot družbena dejavnost, ki se

ji bolje prilegajo »moške lastnosti«. Kljub temu pa so si ženske prizadevale

za enakopravno participacijo in si počasi tudi utrdile pot v šport.

Pri iskanju vzrokov za neenakopravnost žensk v športu del strokovnjakov

zagovarja tezo, da je vzrok za razlike treba iskati v biološki in genetski

raznolikosti spolov, drugi pa trdijo, da so razlike osnovane na socialni in

kulturni politiki, torej umetno proizvedene.

Opravičevanje, da se je ženskam omejevala in odrekala možnost

tekmovanja pod istimi pogoji kot moškim, je kombinacija biologije in

politike ter zdrave pameti in nelogičnosti. Družba je o ženskah verjela, da

so biološko nezmožne enakih športnih predstav kot moški, zato je bilo

nepolitično, da bi jim sploh dovolili poizkusiti. Zato skozi leta niso dosegale

toliko kot moški, kar je vodilo k nelogičnemu zaključku, da ne morejo

doseči toliko kot moški, zaradi bioloških razlik. (Christensen, v Cohen

1993, srt. 120)

Šport služi ideološkemu nadzoru ljudi tako, da krepi družbene vrednote

med športnimi udeleženci. Postopki in delovanje so v športu organizirani

tako, da služijo promociji tradicionalnih vlog družbenega spola.

Dominantne oblike športne dejavnosti so organizirane na način, ki koristi

večini moških.

23

Športnice doživljajo neprizanesljiva protislovja. Če je uspešna, jo smatrajo

za nežensko, kajti v globljem simboličnem pomenu naj bi zaradi svojega

uspeha v športu postala moški. Boljšim športnicam se zaradi njihove moči

in atletskih sposobnosti pripisuje moške lastnosti. (v Eitzen, 2000, str. 370-

378.)

Dečki, ki ne sodelujejo v športnih aktivnostih, kot so nogomet, kriket ali

rugby (priljubljenost posamezne športne aktivnosti je odvisna tudi od

kulturnega okolja) so marginalizirani ter j ih etiketirajo za »reve«. Starejši

dečki in mlajši moški, ki ne ustrezajo dominantnemu vedenjskemu vzorcu

so pogosto označeni za »geje«. (Coakley v Eitzen, 2000, str. 370-378.)

Razlike med spoloma so bile in bodo. Žensko udejstvovanje v športu je

sicer že sprejeto kot normalno ter celo velja za prijetno in zanimivo, vendar

je ženski šport v primerjavi z moškim bistveno manj odmeven. Prav zato

se težko kosa s splošnim utripom moškega svetovnega športa. Glede na

ženski šport je moški veliko bolj množičen, bolj obravnavan v medijih in

zato tudi bolj zanimiv za gledalce in sponzorje.

Športni mediji odsevajo dominantne ideologije in kulturne ideje o spolu in

odnosih med spoloma. Odsevajo ravnotežje moči med spoloma v športu in

širši družbi, to je, da imajo ženske v večini primerov manj pomemben

status od moških. Ženski šport je deležen manj pozornosti kot moški.

Vedno večje število žensk se ukvarja s športom in dosegajo vidne uspehe,

ostajajo pa slabo reprezentirane, še posebej kar zadeva medijsko

pozornost. V preteklosti se za ženski šport mediji niso menili. Kadarkoli pa

so se ženske pojavile, je šlo za stereotipe. Temeljito so se posvetili

njenemu videzu in obleki. Moč, sposobnost, vzdržljivost in druge

dejavnike, ki so pomembni za tekmovanje, so redko omenjali. (Cohen

1993, str. 174) Prevlada moškega športa v medijih ter nepomembnost in

potiskanje ženskega športa na obrobje, služi za poglabljanje tradicionalnih

odnosov med spoloma. Mediji odsevajo sporočilo, da je ženski šport manj

pomemben in da so športnice vredne pozornosti le, če so hkrati seksi in

24

uspešne. (Maguire in drugi 2002, str. 59,60) S temi negativnimi in

neprimernimi oznakami ter nekonsistentnimi podobami pri opisovanju

športnic, novinarji definirajo športnice kot drugačne in manj vredne od

športnikov.

Izhodišče reševanja težav bi moralo izhajati iz teze: čeprav smo ljudje

različni, smo lahko enakopravni. (Doupona Topič in Pertović , 2000, str.

99)

Po mojem mnenju seksualizacija ženskih športnic v medijih odvzema

ženskam športno legitimnost in ohranja moško hegemonijo.

2.4.1. Spolne vloge v športu

»Ako je mož borben in aktiven, ako noč in dan dela in ustvarja, ali če kot

alpinist kuje in izvaja najdrznejše in naporne načrte, ako postaja žilav in

dobi v obraz odločne poteze, tedaj, tako se mi zdi, ne izgubi na moškosti,

temveč se moškemu idealu zelo približuje /.../. Nasprotno velja za ženo:

Ako posveča vse svoje moči katerikoli stvari izven sebe, če prenaporno

dela ali študira ali če z vso silo trenira to ali ono vrsto športa, izgubi na

ženskosti.« (Ulaga, v Starc, 2003, str. 95)

Prvi, ki je identificiral spolne vloge v športu je bil Metheny leta 1965.

(Klomsten in drugi, 2005; povz. po Zajec, 2007, str. 15)

Spol je sociološko konstruiran tudi skozi udejstvovanje v športu. Obstaja

tesna povezava med lastnostmi, ki jih zahteva šport in tradicionalnimi

koncepti o stereotipnih spolnih vlogah. (Koca in drugi, 2005; povz. po

Zajec, 2007, str. 15)

25

Šport je področje splošne kulture, v katerega na različne načine vstopajo

predstave o spolu. Športne aktivnosti so del zgodovinsko pogojenih in

družbeno proizvedenih omejitev in zmožnosti ter predstavljajo položaj, kjer

se odražajo družbeni odnosi moči in privilegijev. (Doupona Topič in

Petrovič, 2000, str. 79)

Superiorni položaj moških nad ženskami je v družbi ideologija, ki je

prisotna tudi na področju športa. (Loy in drugi 1978: 399) Šport je močan

okvir za konstruiranje in potrditev spolnih ideologij.

Skozi proces socializacije spolnih vlog se učimo o odnosih med biološkim

spolom in vedenjem, posebnostih, oblačenju in aktivnostih. Učenje tvorijo

ideološka prepričanja, ki se nanašajo na spol, torej na to, da se jasno

razlikuje, kaj moški so, delajo in bi morali biti in kaj so, delajo in bi morale

biti ženske. Končni učinki socializacije so jasni; večina moških se ukvarja s

športom, večina žensk pa ne. Moramo pa upoštevati, da ta delitev ni

naraven izid bioloških razlik, pač pa je naučena. Pravzaprav je delitev, ki

se začne že v zgodnjem otroštvu pri izboru igrač in se nadaljuje skozi

pozno otroštvo, mladostna leta in naprej v odraslost, diskriminacijska, saj

ne daje enakih možnosti obema spoloma. (Greendorfer, v Cohen 1993,

str. 6)

Skozi socializacijo se ženske naučijo, ali želijo biti sprejemljive ženstvene

ženske, kar ne vključuje dokazovanja v tekmovanju, ali ženske, ki to

počnejo in niso ženski ideal. Ženske zato raje izbirajo ženskemu spolu

primerne športe, saj imajo manj sprejemljivi športi za posledico konflikt vlog

in stigmatizacijo.

Moškost označimo s pridevniki kot so agresiven, neodvisen, racionalen,

tekmovalen, uspešen, dominanten. Ženskost pa označimo kot

emocionalnost, občutljivost, medsebojno odvisnost, vzgojo in težnjo po

domu in družini. Namen obravnavanja povezave kategorij športa in spola

je teza, da šport, kot družbena praksa, opravlja ideološko vlogo ohranitve

26

neenakosti med spoloma. Ideološka vloga športa se nanaša na družbeno

uzakonitev določene ideologije o moškosti in ženskosti, ki podpira

dominacijo moškega nad žensko. Pri tem moram opomniti, da je šport

institucionaliziral spolne neenakosti, ker je opravičeval nazor o biološko

pogojenih razlikah. Prav tako moram poudariti, da je obravnavanje

moškega in ženskega športa diskriminacijsko, ker temelji na ideoloških

razlikah označevanja športnih dejavnosti kot moško/žensko primernih.

Ženske, ki se udejstvujejo v moških panogah športa, družba vidi tako, kot

da delujejo izven svojih spolnih vlog. Vendar pa raziskava Koce in drugih

ugotavlja, da ni bistvenih sprememb med atributi ženskosti pri športnicah

in ne-športnicah. Ženske imajo tako pomembno sposobnost, da

posedujejo moške značilnosti, a vseeno ne izgubljajo ženskih. To je

mogoče zaradi mnogovrstne identitete, saj izkušajo svojo športno

identiteto in identiteto ženske kot dva različna vidika. Za nenaravne veljajo

mišičaste ženske. Še vedno veljajo ideali o ženskem telesu, ki so jih

oblikovali moški, in so torej oblikovani za moške, glede na to, kaj jim je

všeč. Prodornost moške hegemonije vidimo tudi v tem, da se ženska

sprosti v eni sferi življenja, v drugi pa hkrati obdrži vdanost, identifikacijo in

odvisnost. (Koca in drugi 2005; povz. po Zajec, 2007, str. 16)

Paradoks je, da športne aktivnosti poudarjajo moške fiziološke prednosti in

moškost. Prav take karakteristike so v družbi najbolj cenjene, a ne v

primeru, če jih imajo ženske in imajo zato v družbi nizko ceno. V športu pa

so postavili moške standarde, ki jih ženske ne morejo doseči, zato so tudi v

športu nizko cenjene. S tem dokazujejo žensko manjvrednost.

Tudi danes se pojavljajo podobna mišljenja glede trditve, da šport ni za

ženske. V raziskavi J. Strela in sodelavcev (Doupona Topič in Petrović,

2000, str. 86) so to dejstvo potrdili tudi pogosti odgovori osnovnošolcev -

deklic in dečkov. Ugotovljeno je bilo, da imajo ti osnovnošolci izoblikovan

vzorec športnih aktivnosti, ki je podvržen stereotipom. Aktivnosti so jasno

27

razdelili na moške in ženske, to pa so nogomet, košarka in atletika na eni

strani in ples, odbojka, gimnastične vaje na drugi strani.

Spolna delitev v športu je še danes očitna. Ženske so zastopane v nižjem

številu na Olimpijskih igrah in športu nasploh, nagrade za dosežke so nižje,

nižja pa je tudi sama predvajanost in zanimanje za »ženske« oblike športa

na televiziji. Spola sta neenakopravno zastopana, nekateri pa so še vedno

ogorčeni nad dejstvom, da se nekatere ženske ukvarjajo z borilnimi športni,

nogometom, ragbijem in podobnimi športi, ki naj bi veljali za moške. Ti

pogledi so zmotni, saj imajo ljudje ob rojstvu določen le biološki spol,

nimajo pa določene tudi spolne identitete, katero pridobijo s socializacijo

tekom življenja. Spolna identiteta na področju športa se tekom

socializacijskega procesa v veliki meri pridobiva v šoli z ločeno športno

vzgojo deklic in dečkov, ki se poslužujejo drugačnega, spolno

usmerjenega programa in vsebine vadbe. Žensko športno udejstvovanje je

zaradi negativnega družbenega mnenja tako v mnogih primerih omejeno.

2.4.2. Moški in ženski športi

Znanost o športu je razvila klasifikacijo primernosti posameznih športov za

ženske. Športi, ki so kakorkoli fizično podrejali nasprotnike, ki so zahtevali

neposredno delovanje na določeno breme s silo ali so vsebovali

neposredne dvoboje, pri katerih je prišlo do telesnega stika, so veljali za

kategorično nespremenljive. Splošno spremenljivi »ženski športi« so le

tisti, kjer ne prihaja do telesnega stika, ampak, kjer je poudarjena estetika

gibanja (plavanje, gimnastika, umetnostno drsanje, tenis). (Snyder, v

Starc, 2003, str. 93)

Pojmovanje športa v današnjem času ni univerzalno, pač pa ga lahko brez

dilem delimo na moškega in ženskega. (Doupona Topič 2004, str. 18)

28

Razlike, ki delijo šport na moškega in ženskega, so družbeni konstrukti in

so osnovani na tem, kako ljudje mislimo, da se razlikujejo moški in ženske,

ne pa, kako dejansko se. Lastnosti, ki j ih nosi moški šport so nevarnost,

tveganje, nasilje, hitrost, fizična moč, vztrajnost, vzdržljivost, moštveni

duh. Medtem pa ženski šport nosi lastnosti, kot so estetika, privlačnost in

eleganca. Koncept lepote je pomemben zato, ker je to splošen koncept

ženskosti. Žensko telo je namreč vedno objekt, ki ga ženske uporabljajo,

da ugodijo drugim in ga primerjajo s prevladujočim sprejetim idealom.

Ženski šport, ki to poudarja, ni samo primeren za ženske, pač pa se sklada

tudi s stereotipnimi pričakovanji. (Klomsten in drugi 2005; povz. po Zajec,

2007, str. 14)

Moški lahko z navajanjem zgoraj naštetih lastnosti, kot odkritih dosežkov

idealnega športnika, vzdržujejo iluzijo o športni superiornosti. Ženske pa

lahko po drugi strani za svoj ideal definirajo gibanja z večjo estetsko

komponento. Snyder in Spreitzer (Scraton v Doupona Topič, 2004, str. 20)

delita športne aktivnosti za ženske v tri sklope:

1. Kategorično nesprejemljivi športi: borilne veščine in športi, kjer

prihaja do telesnih kontaktov.

2. Splošno nesprejemljivi športi: večina atletskih disciplin, saj so

povezane z močjo in zato sprejemljive za zelo ozek krog žensk.

3. Splošno sprejemljivi športi: vključujejo gibanje telesa v prostoru

skozi estetsko zadovoljive vzorce, brez osebnih kontaktov

(plavanje, gimnastika, drsanje...).

Medtem pa kot nesprejemljivi športi za moške veljajo športi, kjer se

poudarjata estetika in eleganca.

Telo, kot objekt opazovanja, je izpostavljeno v medijskih prezentacijah,

kjer se še danes na istem športnem področju, na primer v atletiki, govori o

ženskah, kot črnih gazelah in moških, ki se borijo kot levi. Torej hitrost,

eleganca, krhkost na eni in neustrašna moč na drugi strani. Tudi v

medijskem prenašanju so najbolj izpostavljene podobe, ki zadostijo

omenjenim lastnostim in ustvarilo se je mnenje o primernih oblikah športa

za določen spol. (Starc, 2003, str. 95-97)

29

Starc (2003, str. 115) označuje aerobiko za žensko športno prakso, ker

omogoča izboljšati fizični izgled, izgubiti odvečno maščobo ter doseči vitko

in privlačno postavo. Že njeno ime kaže vrsto njenega učinkovanja. Gre za

aerobno vadbo oz. vadbo, kjer se v telesu odvijajo procesi, pri katerih

sodeluje kisik in se porabljajo predvsem maščobe. Je manj intenzivna,

manj nasilna in ne učinkuje na prevelik razvoj mišičavosti. To pomeni, da

daje v ospredje pomembnost estetskega videza oz. oblikovanja in

ohranjanja lepega telesa in to je v največ primerih tudi glavni razlog, da se

ženske ukvarjajo s športom.

Ulaga (v Starc, 2003, str. 116) kot problematično športno panogo za

ženske opisuje nogomet, ker, po njegovem mnenju, pripomore k

oblikovanju preveč izrazitih mišic na nogah in ne prispeva k skladnemu

razvoju in oblikovanju telesa ter k estetiki gibanja, kar orisuje temeljne

atribute ženskosti. Nogomet je groba in agresivna oblika igre, zahteva

moč, borbenost, požrtvovalnost, kar je v nasprotju s temeljnimi ženskimi

atributi.

Moški bolj prakticirajo tudi skupinske športe, tekmovalne igre, kot je

nogomet, košarka, rokomet, mali nogomet, hokej, kjer se naučijo

borbenosti, agresivnosti, premagovanja drugih. (Greendorfer, 1991)

Njihovi atributi se namreč nanašajo prav na mišičavost, moč, grobost,

požrtvovalnost, patriotizem, militarizem, medtem ko so temeljni ženski

atributi vitko in čvrsto telo, brez odvečnih maščob, ki pogosto simbolizira

nežnost, krhkost in eleganco. (Starc, 2003, str. 19,94,116) Starc (2003,

str. 98) pravi: »V športu lahko uspejo le vitke tekačice, visoke skakalke v

višino, ritmične gimnastičarke, problematičen pa je pogled na metalke

krogle, dvigovalke uteži ter ženske, ki se ukvarjajo z bodybuildingom«, saj

sprožajo nasprotujoče predstave oz. odklon od ideje o lepem ženskem

telesu. (Starc, 2003, str. 38)

Vsakdo oziroma veliko ljudi izmed nas ima v sebi izdelano predstavo o

delitvi športnih vrst in panog na moške in ženske. Ne zavedamo pa se, da

med drugim to razlikovanje izhaja iz dejstva o fizičnih značilnostih in

30

razlikah med moškim in ženskim telesom, ki se pojmujejo kot naravne. K

razlikovanju pa prispeva tudi kultura, ki posameznikom narekuje dejstva o

družbenem spolu in aktivnostih, ki so primerne zanj. Vsekakor je razvidno,

da so bile v skupino moških športov razvrščene oblike športa, ki so po

naravi drznejše, borilne, nevarne. Te pa so v nasprotju z žensko skupino,

ki odseva varnost in ne vsebuje hitrosti ali nevarnosti.

Kot je dejala Kristal (2002), spol kontrolira, kateri športi so primerni za

ženske oz. moške in kateri ne. Naj za konec omenim še to, da na različen

izbor športnih panog pri moških in ženskah vplivajo tudi različni dejavniki

socializacije, kot je družina, prijatelji, šola in množični mediji, ki sem jih

podrobneje predstavila in proučila v naslednjem tematskem sklopu.

2.4.3. Participacija žensk v športu

Korenine sodobnega športa segajo v pozno 19. in zgodnje 20. stoletje, v

Britanijo in severno Ameriko. V Britaniji se je šport razvijal v javnih šolah za

dečke, kjer so izvajali predpisane in organizirane športne igre, ki so bile

prepletene z viktorijansko verzijo moškosti, ki je slavila tekmovalnost,

odpornost in fizično prevlado. Šport je bil skozi zgodovino organiziran kot

domena moških. (Hargreaves v Theberge, 2000, str. 322)

Zgodovinsko sta šport in tudi prosti čas domena moških. Ženske so bile že

v antični Grčiji in zgodnjih rimskih časih izločene iz športa. (Loy in drugi,

1978, str. 356) Skozi zgodovino so se s športom tako ukvarjali le moški, ki

so mu posvečali veliko pozornosti, saj je veljal za koristno in plemenito

vrednoto in je omogočal razvoj osebnosti. Na drugi strani pa naj bi imel na

ženske negativne učinke. Povzročal naj bi neplodnost ter j ih spreobrnil v

nemoralna in grešna bitja. Izoblikovala se je ljudska resnica, da šport

povzroča žensko neplodnost, zato so bile ženske omejene in podvržene

nadzoru. (Starc, 2003, str. 92)

31

Tudi v viktorijanski dobi so na šport, predvsem tekmovalni šport, gledali kot

na sistem, ki omogoča, da se dečki sprevržejo v moške. (Starc, 2003, str.

92) Dekleta pa so svojo ženstvenost dosegale na drugačen način, na

primer, z lahkotno igro, korzeti, ki oblikujejo žensko telo, z učenjem ročnih

spretnosti. Veljala je miselnost, da ženske niso prilagojene tekmovalnim

športnim disciplinam, da so bolj pasivne in podrejene. (Cashmore, v Starc,

2003, str. 92)

Ženske so bile v športu na samem začetku, glede na moške predstavnike,

precej v neenakopravnem položaju, o čemer priča tudi dejstvo, da so bile

iz prvih Olimpijskih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah izključene.

Coubertin, ustanovitelj modernih Olimpijskih iger, je igre definiral kot

»periodičen izziv moškemu športu, v katerem naj bi bila osnova

internacionalizem, lojalnost naj bi bila sredstvo, ženski aplavz pa naj bi bil

za nagrado.« Poudarjal je, da je ženski šport nenaraven, če pa se že

hočejo ukvarjati z njim, naj to počno brez občinstva. Prvo dovoljenje za

tekmovanje so dobile na Olimpijskih igrah v Parizu leta 1900, vendar le v

golfu in tenisu, leta 1928 so nastopile še v atletiki, ekipno so tekmovale

tudi v gimnastiki. Vadba žensk je bila neproblematična le znotraj diskurza

materinstva, skrbi za potomce in otroške igre. Vse, kar je morebiti

presegalo te okvire, pa je bilo razumljeno kot nekaj nesprejemljivega - tudi

med ženskami samimi. (Starc, 2003, str. 94) Tudi po Coubertinu so bili

predsedniki Olimpijskega komiteja izraziti nasprotniki ženskega športa.

Šele Samaranch je prekinil konzervativno tradicijo ter podkrepil svojo

demokratično miselnost s tem, da je za članico Olimpijskega komiteja

imenoval Venezuelko Flor Isavo Fonseca. (Doupona Topič in Petrović,

2000, str. 200-208)

Za današnji čas se zdi razmišljanje takratnih vodilnih mož (v začetku 20.

stoletja) skoraj nerazumljivo. Coubertin, ustanovitelj modernih Olimpijskih

iger, naj bi bil namreč prepričan, da se ženska slava pokaže skozi število

in kvaliteto otrok, ki jih producira in da je, kar se tiče športa, ženski največji

32

dosežek ta, da vzpodbuja svoje sinove, ne pa da sama skuša doseči

kakšen rekord. (Leigh v Doupona Topič in Petrovič, 2000, str. 106)

V prejšnjih desetletjih so se številne organizacije po Evropi in svetu na

različne načine zavzemale za razvoj in izboljšanje delovanja žensk v

športu. Leta 1994 je bila v Veliki Britaniji sprejeta t.i. »Brightonska

deklaracija«, namenjena promoviranju enakopravnosti žensk v športu.

Sprejeta je bila v številnih državah po celem svetu, ponekod je celo

pripomogla k napredku na posameznih področjih delovanja žensk v športu.

(Doupona Topić in Petrovič, 2000, str. 115) Moška superiornost je tako

postopoma pričela izgubljati na pomenu, vendar ne dokončno, saj lahko

opazimo, da je šport še vedno obravnavan kot moško področje v naši

družbi. (Starc, 2003, str. 38)

Tudi v Sloveniji se je ženski šport razvijal veliko počasneje kot moški. Prvo

žensko telovadno društvo v Sloveniji je bilo ustanovljeno v okviru

telovadnega društva Sokol, leta 1901. Istega leta je bila ponovno

uveljavljena tudi ženska športna vzgoja v šolah, ki je bila dovoljena že

prej, vendar so jo nato ukinili zaradi pritiskov cerkve. (Doupona Topič in

Petrovič, 2000, str. 113, Stepišnik v Starc, 2003, str. 37)

Žensko gibanje v športu predstavlja odkrito prizadevanje za enakost,

nadzor nad telesom in označevanjem same sebe ter predstavlja

kljubovanje moški hegemoniji v športu in širši družbi. Tudi v današnjem

času se borba moči okoli seksualne politike v športu nadaljuje. (Sabo in

Messner v Cohen 1993, str. 16)

Razvoj ženskega športa je v zadnjih letih ogromen. To, da so športnice

»ženske na moškem teritoriju« ne velja več. Še vedno pa obstajajo razlike

med spoloma, kar zadeva udejstvovanje, psihično samopodobo in

vrednote. Razvoj ženskega športa je posledica novih okoliščin. Mnogo

sprememb se je zgodilo na račun feminističnega gibanja, političnih

iniciativ, ki so zahtevale več možnosti v športu za ženske ter zdravstvenih

33

skupin, ki so dvignile zavest o pomembnosti fizičnega gibanja. Predvsem

pa gre tukaj za nove priložnosti, ki so dane ženskam s spremenjeno

zakonodajo, ženskimi gibanji, gibanji za zdravo življenje in povečano

medijsko pokritostjo ženskega športa.

Kot sem že predhodno omenila, se z vstopanjem žensk v šport spreminja

in izpodbija moška hegemonija na tem področju. Po mojem mnenju, pa

kljub napredku, ki so ga ženske dosegle, na športnem področju še vedno

ne moremo govoriti o enakovrednem položaju z moškimi. Tudi v

današnjem času še obstajajo številni stereotipi in predsodki glede spolne

neenakosti in spolne hierarhije, ki ženske potiskajo v podrejeni položaj.

34

2.5. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VKLJUČEVANJE V

ŠPORTNE AKTIVNOSTI, GLEDE NA SPOL

2.5.1. Dejavniki socializacije

»Otroštvo in mladost sta odločilna za oblikovanje odrasle osebnosti.«

Doupona Topič (1994, str. 48), ki v svoji magistrski nalogi poudarja tudi,

da je »del te osebnosti mogoče oblikovati s sredstvi, ki jih uporablja

šport«, saj pomembno vpliva na razvoj in sooblikovanje biološkega,

psihičnega in socialnega dela osebnosti. Vpliva tudi na mišljenje,

čustvovanje in odnose med ljudmi. (Kovač, 1995, str. 47)

Najpogostejši »agenti športne socializacije«, ki imajo v času otroštva in

odraščanja največji vpliv so družina, vrstniki, šola in množični mediji.

(Marcellus, 2003, str. 112,113) Njihova vloga je, da »otroka navdušijo za

šport, ga uvedejo v športno dejavnost.« Doupona Topič in Petrović (2000,

str. 66) ta pojav poimenujeta »socializacija za šport«.

Pri nekaterih otrocih igra družina pomembno vlogo, ko se odločajo, s

katero športno panogo se bodo ukvarjali. Namreč, »vse več staršev se

zaveda, da je šport lahko pomemben dejavnik vzgoje mladih, da jih vodi

mimo nevarnih čeri socialno-patoloških vedenjskih vzorcev.« (Doupona

Topič in Petrović, 2000, str. 81) Tudi Tušak in Tušak (2003, str. 52)

pravita, da imajo starši kot glavni otrokov socializator gotovo ključno vlogo,

da posameznik začne gojiti šport kot sestavni del življenja.

Otroci so v današnjem času neprestano izpostavljeni tudi sporočilom, ki

nam jih ponujajo množični mediji, ki na nekako vsiljiv način ponujajo

različne vrste informacij, vzorce razmišljanja, učijo, katere vrednote so

pomembne v vsakdanjem življenju. Športni mediji poudarjajo, da je

vrednote in vzorce obnašanja moč pridobiti tudi v športu. (Doupona Topič

in Petrović, 2000, str. 175,177) Otroci lahko preko televizije, radia,

35

časopisov in revij spoznajo, spremljajo in se navdušijo nad nekaterimi

športniki, ki lahko postanejo celo njihovi idoli oz. vzorniki. Kot pravita

Doupona Topič in Petrovič (2000, str. 177) imajo skoraj vsi športniki,

mladi in stari, pa celo najbolj uspešni svoje medijske idole in tudi ti

medijski liki pogosto služijo kot osnova socializaciji. Ta povezanost z

medijskimi liki ima zapletene pozitivne in negativne posledice. Vpliva na

norme, cilje, odnose in skozi to na vpliv socialnega vedenja. (Doupona

Topič in Petrović, 2000, str. 178)

V času adolescence starši in družina niso več tako vplivni na razvoj otroka,

ampak postanejo pomembnejši šola, vrstniki, prijatelji, ki so tudi

pomemben dejavnik »športne socializacije« oz. igrajo pomembno vlogo v

procesu socializacije preko športa. (Loy in drugi, 1978, str. 229) Ti imajo

velik vpliv pri izbiri športnih panog tako pri ženskah oz. dekletih kot pri

moških oz. fantih.

2.5.2. Športna vzgoja v šoli in spol

Pomemben del gibanja in gibalnega osveščanja so otroci in mladostniki

deležni v šolah pri urah športne vzgoje, ki pravzaprav predstavlja

najpomembnejši vzvod promocije športne dejavnosti. Telesne prakse

športa v šoli predstavljajo sredstvo socializacije otrok v določeno družbo.

»Športna vzgoja predstavlja tisti del športa, hkrati pa tudi tisti del šolskega

programa, kjer zelo načrtno, strokovno in celovito vplivamo na mlade

generacije, njihov odnos do športa, in zdravega življenja.« (Kovač in Strel,

2002) Iz zapisanega je razvidno, da sta osnovna cilja vzgajanje in

izobraževanje mladega človeka.

Športna vzgoja v šoli torej predstavlja sredstvo socializacije otrok, katere

glavni namen ni samo izboljšati telesne sposobnosti in športnega znanja

36

pri otrocih, ampak tudi privzgajanje discipline, morale in sodelovanja.

Osnovni cilj športne vzgoje je v zadnjih letih postal informiranje in

spodbujanje otrok k rednemu ukvarjanju s športom. To pomeni, da lahko

otroci v času šolanja pridobijo potrebno športno znanje ter spoznajo veliko

športnih panog, med katerimi bodo lahko kasneje izbirali. (Starc, 2003, str.

117,119,127)

Slovenski mladostniki ter njihovi starši šolsko športno vzgojo med šolskimi

predmeti, po pomembnosti za nadaljnje življenje, vrednotijo izjemno

visoko. Starši menijo, da ima izjemen pomen za uspešnost v nadaljnjem

življenju njihovih otrok, za mlade pa je priljubljen šolski predmet. V srednji

šoli jo uvrščajo takoj za matematiko, materin in tuj jezik. (Jurak, Kovač in

Strel, 2002, str. 49-54)

Jean Jacques Rousseau (v Šugman, 1997, str. 61), ki je utemeljeval

pomembnost vzgojne funkcije športa pri mladih, je dejal: »Telesna vzgoja

naj postane sestavni del splošnega vzgojnega sistema, ne samo zaradi

telesnega zdravja, temveč tudi zato, ker brez nje ni humanističnega

razvoja celotne človekove osebnosti, ni zdravega duha, ki se lahko razvije

le v zdravem telesu.« Z začetkom vrednotenja športne vzgoje se je le ta

začela pojavljati v učnem načrtu evropskih šolskih ustanov. (Šugman,

1997, str. 64)

Kot lahko opazimo, v naši družbi športna vzgoja predstavlja edini predmet

v šolskem učnem načrtu, ki se predvsem v osnovnih šolah v večini

primerov izvaja ločeno glede na spol. Športna vzgoja je tudi edini šolski

predmet, kjer učitelj poučuje samo fante, učiteljica pa samo dekleta.

(Doupona Topič, 1994, str. 48)

Osnutek za razvoj ločene športne vzgoje glede na spol je nastal v 19.

stoletju. Takrat so dečke začeli usmerjati v agresivno, trdoživo igro in j ih

uvajali k militarizmu. Dekleta so prakticirala njim primerne športe, kot je

takrat bila npr. švedska gimnastika. (Hargreaves, 1994, str. 152)

37

Sheila Scraton (v Hargreaves, 1994, str. 153) poudarja, da ideja o ločeni

športni vzgoji za fante in dekleta ostaja glavni koncept pri ustvarjanju

učnega načrta za športno vzgojo. Le na tak način lahko tako eni kot drugi

prakticirajo njim primerne športne panoge in vadijo ločeno v skladu s

tradicionalnimi idejami glede tega, kaj fantje oz. dekleta smejo oz. ne

smejo početi pri športnih aktivnostih. Dekleta usmerjajo v tiste športe, ki

niso fizično zelo naporni in utrudljivi, kjer se lahko izogibajo telesnemu

kontaktu in dvobojem, medtem, ko dečke usmerjajo v bolj agresivne,

fizično naporne, borbene športe. (Maguire in drugi, 2002, str. 205)

»Šola je prek telesnih praks pri športni oz. telesni vzgoji institucionalizirala

spolne razlike, saj se je vadba deklic zaradi mnenja o neprimernosti

nekaterih športov zelo razlikovala od vadbe dečkov.« (Starc, 2003, str.

132) V term kontekstu navajam še ugotovitve Humberstonove (v Starc,

2003, str. 121), ki pravi, da »se danes v šolski športni vzgoji ohranja

praksa, ki utrjuje temeljni koncept moškosti in ženskosti.«

Lahko zaključim, da športna vzgoja zaradi oblike in načina izvajanja, ki je

ločena glede na spol in kjer učitelj poučuje samo fante, učiteljica pa samo

dekleta, pripomore k usmerjanju otrok oz. fantov in deklet v različne

športne aktivnosti. Tako lahko rečem, da je v tem primeru tudi športna

vzgoja v osnovnih šolah ključen dejavnik socializacije, ki vpliva na

oblikovanje tipično moških in ženskih športnih panog.

Drugačnega mnenja je Hargreaves (1994, str. 154), ki poudarja, da so v

nekaterih mešanih šolah, kjer pri športni vzgoji vadijo fantje in dekleta

skupaj, naredili pomemben napredek, saj so postavili nov učni načrt in s

tem prekinili stereotipno prepričanost, katere športne aktivnosti so

primerne za moške in katere za ženske.

Danes je nova moralna obveza »biti v dobri kondiciji« (Turner, 1996), šport

pa se je vzpostavil predvsem kot kulturni tekst, ki ljudem govori, kako živeti

na zdrav, koristen, kvaliteten, pa tudi zabaven in zanimiv način.

38

Tako npr. Drago Ulaga v svoji knjigi Telesna vzgoja, šport, rekreacija piše:

»Slehernemu človeku, mlademu ali staremu, pomeni telesno gibanje

nekaj, kar sodi med življenjske potrebe.« (1976, str. 9)

39

3. EMPIRIČNI DEL

3.1. OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN

HIPOTEZ

Osrednja tema te diplomske naloge se nanaša na pojav spolnih

stereotipov znotraj športnega sistema. Poiskati sem želela povezavo med

športom in pojavom stereotipnih predstav o spolih.

V teoretičnem delu sem s pomočjo literature prišla do ugotovitev, da so

razlike med moškimi in ženskami družbeno določene. Na podlagi teh razlik

so se v družbi izoblikovali spolni stereotipi, ki se kažejo tudi pri izbiri

športnih aktivnosti moških in žensk. Omenjeno problematiko sem v

empiričnem delu podrobneje proučila in analizirala.

Z raziskovalno metodo, navedeno v naslednjih poglavjih, sem skušala

potrditi hipoteze, ki sem jih izpeljala iz raziskovalnega problema. Hipoteze

so izražene eksplicitno, torej obstaja domneva o obstoju povezave med

navedenimi dejstvi.

V empiričnem delu sem nameravala ugotoviti, ali ljudje v vsakdanjem

življenju razmišljajo in delujejo na podlagi stereotipnih predstav o spolih in

postavila prvo hipotezo:

� H1: Predvidevam, da stereotipno mišljenje o spolih vpliva na

predstave ljudi o idealni moški in ženski podobi, glede njihovih

vedenjskih značilnosti, zunanjega videza in tipičnih vsakdanjih

opravil.

Zanimalo me je, ali se moški in ženske vključujejo v različne športne

aktivnosti in s tem posledično pripomorejo k selekcioniranju športnih

panog v tipično moške in tipično ženske, kar je dober vir ugotavljanja

spolnih stereotipov. Skušala sem ugotoviti, kako intervjuvanci delijo moške

40

in ženske športe in s pomočjo intervjujev sem ugotavljala, ali povezujejo

športno panogo, primerno za določen spol, s stereotipnimi predstavami

osebnostnih lastnosti tega spola. Postavila sem drugo in tretjo hipotezo:

� H2: Predvidevam, da je danes še vedno prisotna stereotipna delitev

na športe, primerne za moške in športe, primerne za ženske.

� H3: Predvidevam, da ljudje povezujejo moški šport, ki je praviloma

bolj grob in nasilen, z moškimi osebnostnimi lastnostmi, ob

upoštevanju stereotipne predstave, da so tudi moške osebnostne

lastnosti bolj povezane z agresivnostjo.

Obravnavala sem dejavnike, kot so družina, prijatelji, šola in mediji. Za njih

sem želela ugotoviti ali imajo pomemben vpliv pri oblikovanju spolnih

stereotipov in postavila četrto hipotezo:

� H4: Predvidevam, da dejavniki socializacije, kot so družina,

prijatelji, šola, mediji, vplivajo na različen izbor športnih panog pri

moških in ženskah.

Posebno pozornost sem namenila tudi športni vzgoji v višjih razredih

osnovne šole, kajti športna vzgoja se izvaja ločeno glede na spol in je tudi

edini šolski predmet, kjer v večini primerov učitelj poučuje fante, učiteljica

pa dekleta. Postavila sem peto hipotezo:

� H5: Predvidevam, da športna vzgoja v osnovni šoli vpliva na izbor

različnih športnih aktivnosti glede na spol.

Ugotoviti in pojasniti sem želela tudi vzroke in razloge vključevanja moških

in žensk v športne aktivnosti, ter postavila šesto hipotezo:

� H6: Predvidevam, da se zaradi stereotipnih predstav o spolih moški

in ženske vključujejo v športne aktivnosti zaradi različnih razlogov.

41

3.2. METODOLOGIJA

3.2.1. Raziskovalne metode

V empiričnem delu sem zastavljene hipoteze skušala dokazati z raziskavo,

ki sem jo izvedla na podlagi kvalitativne metodologije, katere »bistvo je v

interpretativnem postopku« (Flere, 2000, str. 35) in »katere značilnost je,

da znanstveniku ponuja večjo svobodo v prizadevanju po ugotavljanju

družbeno relevantnih spoznanj.« (Flere, 2000, str. 37)

Kot raziskovalno metodo pridobivanja podatkov sem uporabila

nestandardiziran intervju, ki je delno strukturiran, kar pomeni, da sem

najprej pripravila okvirne teme razgovora oz. vprašanja, na podlagi katerih

so nato potekali dialogi. Za vse oblike nestrukturiranih razgovorov je

značilno, da vprašanja niso vnaprej strogo določena, še manj so določeni

možni odgovori. Pomembno je tudi, da razgovor poteka po svoji notranji

logiki, skladno s tem, kako se vrstijo vprašanja. (Flere, 2000, str. 114)

3.2.2. Raziskovalni vzorec

Vzorec moje raziskave je namenski, neslučajnostni, kar pomeni, da sem v

intervju vključila tiste osebe, ki odražajo značilnosti, ki me zanimajo in sem

jih na podlagi hipotez podrobneje preučila.

V raziskavo sem vključila 10 oseb, starih med 25 in 35 let, vzorec vključuje

enako število žensk in moških. Izbrala sem dve ženski, ki se ukvarjata z

»ženskim športom« (aerobika in odbojka), dve ženski, ki se ukvarjata z

»moškim športom« (košarka in fitnes) in žensko, ki se s športom ne

ukvarja. Podobno sem izbrala pri moških intervjuvancih: tri moške, ki se

ukvarjajo z »moškim športom« (rokomet, košarka in aikido), moškega, ki

42

se ukvarja z »ženskim športom« (odbojka) in moškega, ki se s športom ne

ukvarja.

Vzorec je majhen, kar je tudi značilno za kvalitativne vzorce. Veliko število

enot ni potrebno, saj pride po določenem številu intenzivno obdelanih enot

do analitične zasičenosti, kar pomeni, da nam večje število enot ne bi dalo

novih spoznanj. Tudi sama sem predvidevala, da bo ta vzorec

reprezentativen in se bodo želene informacije oz. odgovori začeli

ponavljati. Po potrebi bi opravila več intervjujev.

3.2.3. Postopki zbiranja, urejanja in obdelave podatkov

Intervjuje sem izvajala neposredno (face-to-face) z vsakim udeležencem

posebej, na različnih lokacijah. S tremi respondenti sem intervju opravila

pri meni doma, z enim moškim in eno žensko sem se pogovarjala v

sprejemnem prostoru športnega centra, z dvema sem se srečala v

športnem parku Zrkovci, eno žensko sem obiskala na njenem delovnem

mestu, z dvema sem intervju opravila na njunem domu. Postopek

opravljanja intervjujev je trajal tri tedne.

Pred začetkom pogovora sem respondentom orisala svoj raziskovalni

načrt, pojasnila namen raziskave, obrazložila sem potek intervjuja,

zagotovila sem jim zaupnost podatkov in anonimnost njihovega prikaza ter

jih seznanila, da bodo podatki iz intervjujev uporabljeni izključno pri analizi

v moji diplomski nalogi.

Srečanja so v povprečju trajala eno uro, sam intervju pa nekje 20 minut.

Dialoge z intervjuvanci sem usmerjala, da so potekali v okviru

problematike, ki me je v diplomski nalogi zanimala.

43

Podatke sem zbirala s pomočjo digitalnega diktafona, intervjuje posnela

na zgoščenko in jo priložila k diplomski nalogi. Sogovorniki uporabi tehnike

snemanja niso nasprotovali. Ob snemanju pogovorov sem delala zapiske,

predvsem zaradi lažjega vsebinskega nadzora nad dialogi. Posnete

pogovore sem večkrat poslušala in naredila še dodatne zapiske za analizo

oz. interpretacijo intervjujev.

Med izvajanjem intervjujev sem naletela tudi na nekaj težav. Pri nekaterih

udeležencih sem začutila zaskrbljenost, da morda ne bodo znali odgovoriti

na zastavljena vprašanja. Zato sem porabila kar nekaj časa, preden sem

začela z intervjuji. Pri enem respondentu sem se soočila s težavo

redkobesednosti in skopih odgovorov, zato ga je bilo potrebno spodbuditi

s še dodatnimi podvprašanji, da je dialog stekel.

Podatke kvalitativne raziskave sem obdelala po konceptu Blaža Meseca.

Pomagala sem si z zgledi, ki so navedeni v njegovi knjigi Uvod v

kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. (Mesec, 1998) Intervjuje sem

najprej transkribirala, nato parafrazirala, določila kod prvega reda, pojem

in razlago pojma. Glede na določene pojme sem intervjuje analizirala ter

potrdila oz. zavrgla zastavljene hipoteze.

V nalogi sem celoten potek analize prikazala le na enem intervjuju, ostali

intervjuji so prikazani v analizi glede na določene pojme in priloženi v

elektronski obliki na zgoščenki. Da je iz teksta razvidno, kaj sem

spraševala in kaj so intervjuvanci odgovarjali, sem svoje besede zapisala

s krepko pisavo, odgovore intervjuvancev pa z ležečo pisavo. Opozorila bi

še, da intervjuji niso zapisani v knjižni slovenščini, ker obstaja pravilo, da

se zapišejo čimbolj dobesedno.

44

3.3. ANALIZA EMPIRIČNIH PODATKOV

1. INTERVJU

Intervjuvanca prosim, če se lahko predstavi, koliko je star, kakšno

delo opravlja oz. če se še šola.

Sem Metod, star sem 31 let, doseženo imam VI. stopnjo izobrazbe,

organizator poslovanja v gostinstvu. Zaposlen sen 6 let, delam v turistični

agenciji kot svetovalec pri prodaji turističnih aranžmajev.

Začela bova z nekaj splošnejšimi vprašanji. Najprej prosim, če mi

lahko našteješ nekaj vsakodnevnih opravil, ki jih po tvojem mnenju

opravljajo moški in nekaj vsakodnevnih opravil, ki jih pa tvojem

mnenju opravljajo ženske.

Če začnemo z ženskami...recimo, v naši družbi ženske nakupujejo, skrbijo

za dom, se pravi kuhajo, likajo, pospravljajo stanovanje in skrbijo za

otroke. Kaj se pa tiče moških...to je sedaj malo stereotipno... skrbijo za

vozila, vrt, kosijo, popravljajo zadeve, barvajo in podobno.

Rekel si, da ženske skrbijo za otroke. Meniš, da je to popolnoma

žensko opravilo?

Ne, ni to čisto žensko. Za otroke bi bilo potrebno, da v enaki meri skrbijo

moški in ženske, da moški da nekaj otroku in da ženska da nekaj otroku,

da se porazdeli.

Kako bi po tvojem mnenju moral izgledati idealni moški, po

karakterju oz osebnostnih lastnostih in po zunanjem izgledu in kako

idealna ženska.

Idealna ženska po zunanjem izgledu je simpatična. To je zame edino

pomembno pri zunanjem izgledu. Kaj se tiče lastnosti pa, da je vredna

zaupanja, zanesljiva, iskrena in inteligentna.

Kaj pa pri moškem?

45

O idealnem moškem glede zunanjosti malo težje sodim, kar se tiče pa

osebnih lastnosti, pa mislim, da ne bi smelo biti razlike. Nekje podobno kot

pri ženski, se pravi, da tudi ženka verjetno od moškega pričakuje iste

lastnosti kot so iskrenost, zanesljivost, pozornost.

Prešla bova na šport in me zanima, če se ukvarjaš s kakšnim

športom?

Trenutno se s športom ukvarjam še samo rekreativno. V preteklosti sem

se s športom aktivno ukvarjal, nazadnje sem treniral rokometno igro, pred

tem so pa bili prisotni še drugi športi, aktivo sem se ukvarjal tudi z

nogometom in karatejem.

S katerim športom se pa sedaj ukvarjaš rekreativno?

Nogomet in rokomet sta še ostala, pozimi smučam, poleti odbojka, še kdaj

kakšen tenis. Odvisno tudi koliko dopušča čas.

Si se kot otrok tudi ukvarjal s športom?

Kot otrok sem se dolga leta aktivno ukvarjal z nogometom, ampak sem

kasneje prenehal.

Zakaj si prenehal z nogometom?

Nogomet mi je bil zmeraj kot drugi šport, ker ni bilo možnosti, da bi se

ukvarjal z rokometom. Zato sem takrat izbral nogomet, ki je bil tudi pri nas

v kraju in večinoma smo vsi igrali nogomet in sem pač jaz tudi bil zraven.

Kaj te je navdušilo za nogomet?

Moji prijatelji, s temi, ki sem se družil, so se v večini s tem ukvarjali, tudi v

prostem času smo igrali nogomet in se kasneje odločili, da bomo nogomet

tudi trenirali.

Si imel kakšnega vzornika, ki te je morda še bolj vzpodbudil?

Posebnih vzornikov poimensko ni bilo, le ti vrhunski športniki, ki so

prihajali iz vrst nogometašev so bili nek vzgled. Mogoče sem želel postati

nekaj takšnega kot so oni.

46

Kaj pa v tvoji družini? So se starši ukvarjali s športom ali so morda

še športno aktivni?

Starši so športno aktivni. Mama hodi v planine, torej treking in

planinarjenje. Včasih se je oče ukvarjal s košarko, mama se je nekaj

malega ukvarjala z gimnastiko in smučala sta oba.

So te starši tudi vzpodbujali k športu?

Niso me ravno vzpodbujali, dejansko sem imel proste roke. Rekli so, naj

se sam odločim, naj delam to, kar me veseli. Niso mi pa narekovali, kaj

moram ali da kaj ni v redu za mene.

Torej so te usmerjali, niso ta pa prisilili v neko športno panogo.

Tako, rekli so, da je v redu, če se ukvarjam s športom, športno panogo, pa

sem lahko izbral sam.

Če bi imel otroka, bi ga vzpodbujal k športu?

Absolutno bi ga vzpodbujal k športu. Smatram, da je zdravo, če se ukvarja

s športom in otrok se skozi šport lahko nauči določenih življenjskih

vrednot.

H kateremu športu bi ga pa vzpodbujal?

Ne bi ga ravno usmerjal v določen šport. Mogoče bi na začetku poskušal s

športi, s katerimi sem se jaz ukvarjal in se ukvarjam, ker bi mogoče lahko

na njih prenesel določeno znanje. Če bi pa kakšen šport odkrili sami, pa

tudi v redu, če bi se v redu počutili.

Rekel si, da si se ukvarjal z nogometom. Bi tudi hčerko poskušal

usmeriti v nogomet?

Če bi ona imela željo po nogometu, me ne bi motilo, sama bi se lahko

odločila.

Ko sva pri otrocih, me zanima še nekaj iz tvojih osnovnošolskih let.

Si v OŠ imel rad športno vzgojo? Kako so potekale ure športne

vzgoje? Kaj ste počeli?

47

Zelo dobro se spomnim športne vzgoje. Kljub temu, da sem tudi druge

predmete imel zelo rad in mi niso delali težav, je bila športna vzgoja moj

najljubši predmet. V poletnem času, ko smo imeli možnost, da je bila

telovadba zunaj, na odprtem, smo dosti tekali na dolge proge, »šprintali«,

skok v daljino, se pravi atletske discipline in vsi športi z žogo, nogomet,

rokomet, odbojka, košarka. V zimskih mesecih pa smo bili več v dvorani in

smo zraven športov z žogo, ki smo jih igrali tudi na prostem, izvajali še

gimnastiko, včasih smo šli tudi smučat.

Ste imeli športno vzgojo ločeno glede na spol ali ste imeli fantje in

dekleta skupaj?

Vedno smo imeli ločeno, razen v kakšnem izrednem primeru smo imeli

skupaj.

So se dekleta ukvarjala z enakimi športi kot vi?

Ne spomnim se točno. Mislim, da so velikokrat izvajale enake športe, niso

pa igrale recimo nogometa, so več igrale odbojko, včasih tudi rokomet in

košarko in več gimnastike so imele.

Rekel si, da ste včasih imeli ŠV skupaj. Kaj ste pa takrat počeli?

Običajno smo se razdelili, mi smo igrali nogomet, punce pa odbojko.

Je vas, fante, poučeval učitelj ali učiteljica?

V osnovni šoli sem imel vedno učiteljico. Tudi dekleta je imela ista

učiteljica.

Sta bili dve učiteljici ali ena za dekleta in fante?

Ena učiteljica. Imeli smo manjšo šolo in ko sem jaz obiskoval šolo je bila

samo ena ali dve učiteljici športne vzgoje, kasneje se je število učiteljev

povečalo.

Se tebi osebno zdi v redu, da je športna vzgoja ločena glede na

spol?

48

Ja, v bistvu se mi zdi v redu. Mislim, da so telesne predispozicije različne

pri fantih in puncah in da fantje mogoče kažejo več interesa za šport, z

izjemo punc, ki so bolj športno usmerjene in se tudi same ukvarjajo s

katerim športom. Nekatere punce so pa popolnoma nezainteresirane za

šport in so hodile k športni vzgoji, ker so morale.

Misliš, da so te telesne predispozicije tudi vzrok, da je športna vzgoja

ločena glede na spol?

Jaz mislim, da je zaradi tega, ja.

Ločuješ športe na bolj primerne za moške oz. za ženske?

Nekako jih ne ločujem, se mi zdi, da so skoraj vsi športi primerni tako za

moške, kot za ženske. Čeprav, rezultati so pa drugačni; ne more ena

punca dosegat takšnih rezultatov kot moški v nekem športu, ki je bolj

moški in obratno.

Kateri šport pa misliš, da je bolj primeren za ženske in ni primeren za

moške in kaj je bolj primerno za moške oz. ni primerno za ženske?

Recimo, ritmična gimnastika in umetnostno drsanje sta mogoče

izpostavljena ženska športa. Druga mi zdaj ne pade na pamet. Kaj se pa

tiče moških športov, da niso primerni za ženske, pa kakšen boks se mi zdi

malo krut za ženske in ragbi, tako bolj grobi športi.

Torej bolj agresivni športi za moške?

Ja, bolj agresivni športi za moške in bolj nežni, elegantni športi za ženske.

Kaj pa je tebi osebno bolj všeč: individualni ali ekipni športi?

Meni so bolj všeč ekipni športi.

Misliš, da so mogoče ekipni športi na splošno bolj primerni za

moške?

Mislim, da je to vseeno ali so moški ali ženske v ekipnem športu. Čeprav

se mi zdi, da so ženske, če so na kupu, prej pride do kakšnega konflikta

49

med ženskami in kreganja, ampak se da vse rešit, ni to tako bistven

problem, ki se ga ne bi dalo rešiti.

Kaj misliš o ženski, ki bi se ukvarjala z moškim športom, recimo

boksom?

Če želi, se naj ukvarja.

Kaj pa misliš o moškem, ki bi se ukvarjal z ženskim športom, recimo

ritmično gimnastiko?

Hmmm

Se ti zdi to normalno?

Ja, se mi zdi normalno. Mogoče nekomu to izgleda čudno, mogoče bi tudi

meni to izgledalo čudno, ampak, če njemu paše in če najde zadovoljstvo v

tem športu, naj se s tem ukvarja.

V veliko literature sem prebrala, da naj bi bila odbojka edini ekipni

šport, ki je primeren za ženske oz. da ostali ekipni športi niso

primerni za ženske. Kaj ti misliš o tem?

Po moje ni to tako. Mislim, da so tudi ostali ekipni športi primerni za

ženske.

Tudi nogomet?

Ja, tudi nogomet. Razen ragbi, ameriški nogomet ali kaj podobnega .

Mislim pa, da se ženske niti uradno ne ukvarjajo z ragbijem. To se mi zdijo

malo pregrobi športi, čeprav je tudi rokomet že včasih na meji, ampak se

pri ženskah ne igra na tako moč kot pri moških in je vseeno manj

agresivno in manj na moč.

Zakaj se po tvojem mnenju ženske ne ukvarjajo toliko z nogometom

kot moški?

Mislim, da zaradi tega, ker v naši družbi to ni bilo tako razširjeno. Sedaj v

zadnjih letih pa se je pri nas ustanovila tudi liga in slišal sem tudi, da v

Ameriki na kolidžu lahko tudi ženske izberejo nogomet oz. soccer in da se

50

vsak lahko sam odloči. Tako da mislim, da se ne odločajo, ker ni bilo toliko

možnosti. Tiste, ki so pa želele igrat nogomet, so igrale mešano s fanti.

Če bi moral izbrat med nogometom in odbojko, za kaj bi se odločil?

Rekel si, da se z obema športoma rekreativno ukvarjaš.

Med tema dvema športoma? Verjetno bi se odločil za nogomet.

Zakaj pa?

Ker se več preteče, bolj se igra na moč, malo se pokaže moškosti v

igri...bolj lahko izraziš to moškost in moško moč v nogometu kot v odbojki

Kaj pa z aerobiko ali ritmično gimnastiko bi se ukvarjal?

Z ritmično gimnastiko se verjetno ne bi, z aerobiko pa bi se mogoče.

Kaj misliš, zakaj je aerobika med ljudmi obravnavana kot ženska

športna disciplina?

Mogoče zaradi tega, ker se s tem večinoma ukvarjajo ženske, moške je pa

sram ali kaj podobnega. Tak je pač en stereotip, čeprav se mi zdi kot

športna panoga čisto v redu. Tudi sam sem se že preizkusil v aerobiki in

moram reči, da je bilo kar zelo naporno.

Zakaj se po tvojem mnenju na rekreativni ravni moški in zakaj ženske

ukvarjajo s športom? So različni vzroki?

Mislim, da je nekaj vzrokov podobnih. Recimo zdravstvene težave ali

ukvarjanje s športom po aktivni športni karieri, da ostaneš v stiku s

športom, da ostaneš v stiku z bivšimi soigralci. Skupen vzrok je mogoče

tudi, da se s športom ukvarjaš zaradi boljšega zunanjega izgleda, torej

postave. V bistvu so to vsi enaki vzroki za moške in za ženske.

Kaj se ti pa zdi družbeno bolj sprejemljivo: ženska, ki se ukvarja z

nogometom, ali moški, ki se ukvarja z aerobiko?

Tukaj ne bi delal razlike. Se mi zdi, da hvala bogu, da se ukvarjata s

športom in vsak se ukvarja s tem, kar mu je všeč.

51

parafraziranje – opuščanje gradiva kod 1. reda

Intervjuvanca prosim, če se lahko

predstavi, koliko je star, kakšno delo

opravlja oz. če se še šola.

Star sem 31 let, doseženo imam VI.

stopnjo izobrazbe, organizator poslovanja

v gostinstvu.

Zaposlen sem 6 let.

Začela bova z nekaj splošnejšimi

vprašanji. Najprej prosim, če mi lahko

našteješ nekaj vsakodnevnih opravil, ki

jih po tvojem mnenju opravljajo moški

in nekaj vsakodnevnih opravil, ki jih pa

tvojem mnenju opravljajo ženske.

V naši družbi ženske nakupujejo, skrbijo za

dom, se pravi kuhajo, likajo, pospravljajo

stanovanje in skrbijo za otroke.

Moški skrbijo za vozila, vrt, kosijo,

popravljajo zadeve, barvajo in podobno.

Rekel si, da ženske skrbijo za otroke.

Meniš, da je to popolnoma žensko

opravilo?

Za otroke bi bilo potrebno, da v enaki meri

skrbijo moški in ženske, da se porazdeli.

Kako bi po tvojem mnenju moral

izgledati idealni moški, po karakterju oz

osebnostnih lastnostih in po zunanjem

izgledu in kako idealna ženska.

Idealna ženska po zunanjem izgledu je

Moški, star 31 let.

VI. stopnja izobrazbe,

zaposlen.

V naši družbi je še zmeraj

tradicionalna delitev dela.

Ženske skrbijo za

gospodinjstvo.

Moški opravlja fizična dela in

skrbi za tehnične stvari.

Meni, da je skrb za otroka

naloga obeh staršev.

Idealni ženski mora zaupati

52

simpatična.

Kaj se tiče lastnosti pa, da je vredna

zaupanja, zanesljiva, iskrena in

inteligentna.

Kaj pa pri moškem?

O idealnem moškem glede zunanjosti malo

težje sodim.

Kar se tiče osebnih lastnosti, pa mislim, da

ne bi smelo biti razlike. Nekje podobno kot

pri ženski.

Prešla bova na šport in me zanima, če

se ukvarjaš s kakšnim športom?

Trenutno se s športom ukvarjam še samo

rekreativno. V preteklosti sem se s športom

aktivno ukvarjal, nazadnje sem treniral

rokometno igro.

Aktivo sem se ukvarjal tudi z nogometom

in karatejem.

S katerim športom se pa sedaj ukvarjaš

rekreativno?

Nogomet in rokomet sta še ostala, pozimi

smučam, poleti odbojka, še kdaj kakšen

tenis. Odvisno tudi koliko dopušča čas.

Si se kot otrok tudi ukvarjal s športom?

Kot otrok sem se dolga leta aktivno

ukvarjal z nogometom.

Zakaj si prenehal z nogometom?

se na njo zanesti, biti mora

iskrena in inteligentna.

Idealni moški ima enake

osebnostne lastnosti kot

idealna ženska.

S športom se ukvarja

rekreativno.

Treniral je rokomet, nogomet

in karate.

Veliko prostega časa nameni

rekreaciji.

Kot otrok se je ukvarjal z

nogometom.

53

Ni bilo možnosti, da bi se ukvarjal z

rokometom, zato sem takrat izbral

nogomet, ki je bil tudi pri nas v kraju.

Kaj te je navdušilo za nogomet?

Moji prijatelji so se v večini s tem ukvarjali.

Si imel kakšnega vzornika, ki te je

morda še bolj vzpodbudil?

Posebnih vzornikov poimensko ni bilo, le ti

vrhunski športniki, ki so prihajali iz vrst

nogometašev so bili nek vzgled.

Kaj pa v tvoji družini? So se starši

ukvarjali s športom ali so morda še

športno aktivni?

Starši so športno aktivni. Mama hodi v

planine. Včasih se je oče ukvarjal s

košarko, mama se je ukvarjala z

gimnastiko in smučala sta oba.

So te starši tudi vzpodbujali k športu?

Rekli so, naj se sam odločim, naj delam to

kar me veseli. Niso mi pa narekovali, kaj

moram ali da kaj ni v redu za mene.

Torej so te usmerjali, niso ta pa prisilili

v neko športno panogo.

Rekli so, da je v redu, če se ukvarjam s

športom, športno panogo, pa sem lahko

izbral sam.

Kot otrok ni imel možnosti za

treniranje rokometa.

Treningi nogometa so bili v

njegovem kraju.

Za nogomet so ga navdušili

prijatelji.

Vzornika ni imel, zgledoval

se je po vrhunskih

nogometaših.

Njegovi starši so bili in so še

športno aktivni.

Starši so ga vzpodbujali k

športu, a ga niso silili.

Sam se je odločil za športno

panogo.

54

Če bi imel otroka, bi ga vzpodbujal k

športu?

Absolutno bi ga vzpodbujal k športu.

Smatram, da je zdravo, če se ukvarja s

športom in otrok se skozi šport lahko nauči

določenih življenjskih vrednot.

H kateremu športu bi ga pa vzpodbujal?

Ne bi ga ravno usmerjal v določen šport

Če bi pa kakšen šport odkrili sami, pa tudi

v redu, če bi se v redu počutili.

Rekel si, da si se ukvarjal z nogometom.

Bi tudi hčerko poskušal usmeriti v

nogomet?

Če bi ona imela željo po nogometu, me ne

bi motilo, sama bi se lahko odločila.

Ko sva pri otrocih, me zanima še nekaj

iz tvojih osnovnošolskih let. Si v OŠ

imel rad športno vzgojo? Kako so

potekale ure športne vzgoje? Kaj ste

počeli?

Zelo dobro se spomnim športne vzgoje.

Športna vzgoja je bila moj najljubši

predmet.

V poletnem času, smo dosti tekali na dolge

proge, »šprintali«, skok v daljino, se pravi

atletske discipline in vsi športi z žogo,

nogomet, rokomet, odbojka, košarka.

V zimskih mesecih pa smo bili več v

dvorani in smo zraven športov z žogo

Svoje otroke bi vzpodbujal k

športu.

Meni, da je šport zdrav.

Skozi šport se naučiš

določenih življenjskih

vrednot.

Njegov otrok bi se sam

odločil za športno panogo.

Hčerko bi vzpodbujal tudi, če

bi igrala nogomet.

Športna vzgoja je bila njegov

najljubši predmet.

Pri športni vzgoji so tekali, se

ukvarjali z atletiko in z igrami

z žogo.

Izvajali so gimnastiko.

55

izvajali še gimnastiko.

Ste imeli športno vzgojo ločeno glede

na spol ali ste imeli fantje in dekleta

skupaj?

Vedno smo imeli ločeno, razen v kakšnem

izrednem primeru, smo imeli skupaj.

So se dekleta ukvarjala z enakimi športi

kot vi?

Mislim, da so velikokrat izvajale enake

športe, niso pa igrale recimo nogometa, so

več igrale odbojko in več gimnastike so

imele.

Rekel si, da ste včasih imeli ŠV skupaj.

Kaj ste pa takrat počeli?

Običajno smo se razdelili, mi smo igrali

nogomet, punce pa odbojko.

Je vas, fante, poučeval učitelj ali

učiteljica?

V osnovni šoli sem imel vedno učiteljico.

Tudi dekleta je imela ista učiteljica.

Sta bili dve učiteljici ali ena za dekleta in

fante?

Ena učiteljica. Imeli smo manjšo šolo.

Se tebi osebno zdi v redu, da je športna

vzgoja ločena glede na spol?

Ja, v bistvu se mi zdi v redu. Mislim, da so

telesne predispozicije različne pri fantih in

Športna vzgoja je bila ločena

glede na spol.

Dekleta so se ukvarjala z

enakimi športi kot fantje.

Dekleta so imele več ur

gimnastike.

Fante je poučevala učiteljica

športne vzgoje.

Fante in dekleta je

poučevala ista učiteljica.

Meni, da je v redu, da je

športna vzgoja ločena glede

56

puncah in da fantje mogoče kažejo več

interesa za šport.

Misliš, da so te telesne predispozicije

tudi vzrok, da je športna vzgoja ločena

glede na spol?

Jaz mislim, da je zaradi tega, ja.

Ločuješ športe na bolj primerne za

moške oz. za ženske?

Nekako jih ne ločujem, se mi zdi, da so

skoraj vsi športi primerni tako za moške,

kot za ženske.

Rezultati so pa drugačni, ne more ena

punca dosegat takšnih rezultatov kot moški

v nekem športu, ki je bolj moški in obratno.

Kateri šport pa misliš, da je bolj

primeren za ženske in ni primeren za

moške in Kaj je bolj primerno za moške

oz. ni primerno za ženske?

Ritmična gimnastika in umetnostno drsanje

sta izpostavljena ženska športa.

Boks se mi zdi malo krut za ženske in

ragbi, tako bolj grobi športi.

Torej bolj agresivni športi za moške?

Ja, bolj agresivni športi za moške in bolj

nežni, elegantni športi za ženske.

na spol.

Fantje kažejo več interesa

za šport.

Telesne predispozicije so

vzrok za ločeno športno

vzgojo.

Športov ne ločuje na bolj

primerne za moške oz. za

ženske.

Razliko med športniki in

športnicami vidi v doseganju

rezultatov.

Ritmično gimnastiko in

umetnostno drsanje vidi kot

bolj ženska športa.

Boks in ragbi se mu zdita

moška športa.

Grobi športi niso tako

primerni za ženske.

Moški športi so agresivni.

Ženski športi so elegantni in

nežni.

57

Kaj pa je tebi osebno bolj všeč:

individualni ali ekipni športi?

Meni so bolj všeč ekipni športi.

Misliš, da so mogoče ekipni športi na

splošno bolj primerni za moške?

Mislim, da je to vseeno ali so moški ali

ženske v ekipnem športu.

Ženske, če so na kupu, prej pride do

kakšnega konflikta med ženskami in

kreganja, ampak se da vse rešit.

Kaj misliš o ženski, ki bi se ukvarjala z

moškim športom, recimo boksom?

Če želi, se naj ukvarja.

Kaj pa misliš o moškem, ki bi se

ukvarjal z ženskim športom, recimo

ritmično gimnastiko?

Mogoče nekomu to izgleda čudno, mogoče

bi tudi meni to izgledalo čudno, ampak, če

njemu paše in če najde zadovoljstvo v tem

športu, naj se s tem ukvarja.

V veliko literature sem prebrala, da naj

bi bila odbojka edini ekipni šport, ki je

primeren za ženske oz. da ostali ekipni

športi niso primerni za ženske. Kaj ti

misliš o tem?

Mislim, da so tudi ostali ekipni športi

primerni za ženske.

Tudi nogomet?

V ekipnem oz. individualnem

športu so lahko tako moški

kot ženske.

Pri ekipnem ženskem športu

prej pride do konflikta.

Žensko, ki se ukvarja z

moškim športom, akceptira.

Moški, ki se ukvarja z

ženskim športom bi morda

izgledal čudno.

Moškega, ki se ukvarja z

ženskim športom, akceptira.

Za ženske so primerni tudi

drugi ekipni športi, ne samo

odbojka.

58

Ja, tudi nogomet.

Razen ragbi, ameriški nogomet ali kaj

podobnega .

To se mi zdijo malo pregrobi športi, čeprav

je tudi rokomet že včasih na meji.

Zakaj se po tvojem mnenju ženske ne

ukvarjajo toliko z nogometom kot

moški?

Mislim, da zaradi tega, ker v naši družbi to

ni bilo tako razširjeno.

Mislim, da se ne odločajo, ker ni bilo toliko

možnosti.

Če bi moral izbrat med nogometom in

odbojko, za kaj bi se odločil? Rekel si,

da se z obema športoma rekreativno

ukvarjaš.

Verjetno bi se odločil za nogomet.

Zakaj pa?

Bolj se igra na moč, bolj lahko izraziš to

moškost in moško moč v nogometu kot v

odbojki

Kaj pa z aerobiko ali ritmično

gimnastiko bi se ukvarjal?

Z ritmično gimnastiko se verjetno ne bi, z

aerobiko pa bi se mogoče.

Kaj misliš, zakaj je aerobika med ljudmi

Tudi nogomet je primeren za

ženske.

Ragbi je pregrob šport za

ženske.

Rokomet je na meji

primernega športa za

ženske.

Ženske se ne ukvarjajo toliko

z nogometom, ker ni

možnosti.

Med nogometom in odbojko

bi izbral nogomet.

Nogomet bi izbral zaradi

moškosti igre.

Ukvarjal bi se tudi z

aerobiko.

59

obravnavana kot ženska športna

disciplina?

Mogoče zaradi tega, ker se s tem

večinoma ukvarjajo ženske, moške je pa

sram ali kaj podobnega.

Zakaj se po tvojem mnenju na

rekreativni ravni moški in zakaj ženske

ukvarjajo s športom? So različni vzroki?

Mislim, ja ne nekaj vzrokov podobnih.

Recimo zdravstvene težave ali ukvarjanje s

športom po aktivni športni karieri, da

ostaneš v stiku s športom, da ostaneš v

stiku z bivšimi soigralci. Skupen vzrok je

mogoče tudi, da se s športom ukvarjaš

zaradi boljšega zunanjega izgleda, torej

postave. V bistvu so to vsi enaki vzroki za

moške in za ženske.

Kaj se ti pa zdi družbeno bolj

sprejemljivo: ženska, ki se ukvarja z

nogometom, ali moški, ki se ukvarja z

aerobiko?

Tukaj ne bi delal razlike. Se mi zdi, da

hvala bogu, da se ukvarjata s športom in

vsak se ukvarja s tem, kar mu je všeč.

Aerobika je v družbi

obravnavana kot ženska

disciplina, ker se z njo

večinoma ukvarjajo ženske.

Pri moških in ženskah ne vidi

razlik v vzrokih za ukvarjanje

s športom.

Vzroki so enaki: zdravje, stik

s športom, druženje, zunanji

izgled.

Ženska, ki se ukvarja z

nogometom in moški, ki se

ukvarja z aerobiko sta enako

družbeno sprejemljiva.

Meni, da se naj vsak ukvarja

s športom, ki mu je všeč.

60

kod 1. reda pojem opredelitev oz.

razlaga pojma

Moški, star 31 let.

VI. stopnja izobrazbe,

zaposlen.

S športom se ukvarja

rekreativno.

Treniral je rokomet,

nogomet in karate.

Veliko prostega časa

nameni rekreaciji.

Osebni podatki

31 letni moški z VI.

stopnjo izobrazbe.

Treniral je rokomet,

nogomet in karate,

sedaj veliko prostega

časa nameni

rekreacijskemu športu.

V naši družbi je še

zmeraj tradicionalna

delitev dela.

Ženske skrbijo za

gospodinjstvo.

Moški opravlja fizična

dela in skrbi za

tehnične stvari.

Meni, da je skrb za

otroka naloga obeh

staršev.

Delitev dela

V naši družbi prevladuje

tradicionalna delitev

dela, kar pomeni, da

ženske skrbijo za

gospodinjstvo, moški pa

za tehnične stvari in

fizična dela. Za otroke

skrbita oba starša.

Idealni ženski mora

zaupati se na njo

61

zanesti, biti mora

iskrena in inteligentna.

Idealni moški ima

enake osebnostne

lastnosti kot idealna

ženska.

Stereotipi o

karakterju in

zunanjem izgledu

moškega in ženske

Tako pri moških in

ženskah je

najpomembnejše

zaupanje, iskrenost in

inteligenca. Zunanji

izgled ni pomemben.

Kot otrok se je ukvarjal

z nogometom.

Kot otrok ni imel

možnosti za treniranje

rokometa.

Treningi nogometa so

bili v njegovem kraju.

Njegovi starši so bili in

so še športno aktivni.

Starši so ga

vzpodbujali k športu, a

ga niso silili.

Sam se je odločil za

športno panogo.

Svoje otroke bi

vzpodbujal k športu.

Meni, da je šport

zdrav.

Družina, kot

dejavnik, ki vpliva na

vključevanje v

športne aktivnosti

glede na spol

Starši, ki so bili in so še

športno aktivni so ga v

športu podpirali, enako

bi naredil pri svojem

otroku. Otroka bi

vzpodbujal, ne glede na

športno panogo, ker je

šport zdrav in se otrok

skozi šport veliko nauči.

62

Skozi šport se otrok

nauči določenih

življenjskih vrednot.

Njegov otrok bi se sam

odločil za športno

panogo.

Hčerko bi vzpodbujal

tudi, če bi igrala

nogomet.

Za nogomet so ga

navdušili prijatelji.

Vzornika ni imel,

zgledoval se je po

vrhunskih

nogometaših.

Prijatelji in vzorniki,

kot dejavnik, ki

vpliva na

vključevanje v

športne aktivnosti

glede na spol

Na njegov izbor športne

panoge so vplivali

prijatelji, vzornika ni

imel.

Športna vzgoja je bila

njegov najljubši

predmet.

Pri športni vzgoji so

tekali, se ukvarjali z

atletiko in z igrami z

žogo.

Izvajali so gimnastiko.

Športna vzgoja je bila

63

ločena glede na spol.

Dekleta so se ukvarjala

z enakimi športi kot

fantje.

Dekleta so imele več

ur gimnastike.

Fante je poučevala

učiteljica športne

vzgoje.

Fante in dekleta je

poučevala ista

učiteljica.

Meni, da je v redu, da

je športna vzgoja

ločena glede na spol.

Fantje kažejo več

interesa za šport.

Telesne predispozicije

so vzrok za ločeno

športno vzgojo.

Športna vzgoja v

osnovni šoli, kot

dejavnik, ki vpliva na

vključevanje v

športne aktivnosti

glede na spol

Športna vzgoja je bila

ločena glede na spol.

Dekleta in fante je

poučevala ista

učiteljica. Velikokrat so

se ukvarjali z enakim

športom, a so dekleta

imela več ur

gimnastike, fantje pa

več nogometa. Športna

vzgoja je ločena glede

na spol zaradi telesnih

predispozicij in prav je

tako.

Športov ne ločuje na

bolj primerne za moške

oz. za ženske.

Razliko med športniki

64

in športnicami vidi v

doseganju rezultatov.

Ritmično gimnastiko in

umetnostno drsanje

vidi kot bolj ženska

športa.

Boks in ragbi se mu

zdita moška športa.

Grobi športi niso tako

primerni za ženske.

Moški športi so

agresivni.

Ženski športi so

elegantni in nežni.

V ekipnem oz.

individualnem športu

so lahko tako moški

kot ženske.

Pri ekipnem ženskem

športu prej pride do

konflikta.

Žensko, ki se ukvarja z

moškim športom,

akceptira.

Moški in ženski

športi

Športi niso moški in

ženski, so pa grobi

športi bolj primerni za

moške, ženski športi so

pa nežnejši in

elegantnejši. Tako

moški kot ženske so

lahko v individualnem

oz. ekipnem športu.

Akceptira žensko, ki se

ukvarja z bolj moškim

športom in moškega, ki

se ukvarja z bolj

ženskim športom.

65

Moški, ki se ukvarja z

ženskim športom bi

morda izgledal čudno.

Moškega, ki se ukvarja

z ženskim športom,

akceptira.

Ragbi je pregrob šport

za ženske.

Rokomet je na meji

primernega športa za

ženske.

Aerobika je v družbi

obravnavana kot

ženska disciplina, ker

se z njo večinoma

ukvarjajo ženske.

Ukvarjal bi se tudi z

aerobiko.

Aerobika

Z aerobiko se ukvarjajo

večinoma ženske, zato

tudi družba to vidi kot

žensko športno

disciplino.

Za ženske so primerni

tudi drugi ekipni športi,

ne samo odbojka.

Med nogometom in

odbojko bi izbral

nogomet.

Nogomet bi izbral

Nogomet in odbojka

Odbojka ni edini ekipni

šport, ki je primeren za

ženske, se pa v

nogometu kaže

moškost, zato bi tudi

sam izbral nogomet.

66

zaradi moškosti igre.

Tudi nogomet je

primeren za ženske.

Ženske se ne ukvarjajo

toliko z nogometom,

ker ni možnosti.

Ženska, ki se ukvarja z

nogometom in moški,

ki se ukvarja z

aerobiko sta enako

družbeno sprejemljiva.

Ženske in nogomet

Primeren šport za

ženske je tudi nogomet,

a ženske nimajo toliko

možnosti za izvajanje te

športne panoge.

Pri moških in ženskah

ne vidi razlik v vzrokih

za ukvarjanje s

športom.

Vzroki so enaki:

zdravje, stik s športom,

druženje, zunanji

izgled.

Meni, da se naj vsak

ukvarja s športom, ki

mu je všeč.

Vzroki za

vključevanje v šport

glede na spol

Moški in ženske se s

športom ukvarjajo iz

istih razlogov. Zaradi

zdravja, postave,

druženja. Vsak se

ukvarja s športom, ki

mu je všeč.

67

3.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Rezultate raziskave sem interpretirala glede na pojme, ki sem jih določila

in te pojme uporabila kot tematske sklope za analizo podatkov. Ob

vsakem pojmu so podane opredelitve pojmov, ki izhajajo iz parafraziranih

ugotovitev posameznih intervjujev. Iz teh ugotovitev posledično izhaja

sklep in potrditev oz. zavrnitev dane hipoteze.

a) Osebni podatki

Na začetku intervjuja sem vsakega intervjuvanca najprej prosila, da se na

kratko predstavi oz. navede nekaj podatkov o sebi. Predpostavljala sem,

da je moč ugotoviti raznolikost pojava, ki sem ga preučevala na podlagi

omenjenih osebnih podatkov o intervjuvancih.

I(1) 31 letni moški z VI. stopnjo izobrazbe. Treniral je rokomet, nogomet in

karate, sedaj veliko prostega časa nameni rekreacijskemu športu.

I(2) Ekonomistka, stara 27 let, zaposlena kot tajnica na podjetju za trženje.

Ukvarjala se je z jahanjem, s športom se zaradi pomanjkanja časa ne

ukvarja več.

I(3) Moški, star 28 let, zaključuje študij in je zaposlen na področju

transporta. Aktivno je treniral nogomet, tenis in odbojko. Sedaj aktivno igra

baseball, rekreativno se še zmeraj ukvarja s tenisom, odbojko,

nogometom in košarko.

I(4) 26 letna radijska moderatorka, 15 let je aktivno igrala košarko, sedaj

se vsak dan rekreativno ukvarja s športom in zelo rada potuje.

I(5) Študentka Filozofske fakultete v Mariboru. Rada dela v skupini in se

ukvarja z aerobiko.

I(6) 27 letni asistent na Fakulteti za računalništvo in informatiko v

Mariboru. Kot otrok je treniral tenis in košarko, sedaj se s športom ne

ukvarja več.

68

I(7) Kuhar, star 28 let, 5 let profesionalno igral košarko, sedaj se

rekreativno ukvarja s košarko, odbojko, nogometom, tenisom in

plavanjem.

I(8) 28 letna študentka prava, kot otrok je trenirala tenis, aktivno že 13 let

igra odbojko, rekreativno se ukvarja s tenisom, rada rola in teče.

I(9) Absolventka Filozofske fakultete v Mariboru, stara 25 let. Trenutna

izobrazba: turistični tehnik.

I(10) 27 letni lesarski tehnik, poklic opravlja v kovinarstvu. Ukvarjal se je z

nogometom, košarko, rokometom, plavanjem in vaterpolom. Trenira

aikido.

Glede na to, da sem intervjuvala ljudi z različno izobrazbo in različnih

poklicnih profilov: tajnico v podjetju, ki se ukvarja s trženjem, izrednega

študenta, ki je zaposlen v logističnem podjetju, svetovalca v turistični

agenciji, radijsko moderatorko, asistenta na Fakulteti za računalništvo in

informatiko, dve študentki Filozofske fakultete, študentko Pravne fakultete,

kuharja in lesarskega tehnika, sem lahko ugotovila, da ne obstaja nobena

povezava med raziskovalno problematiko in izobrazbo oz. zaposlitvijo

intervjuvancev.

b) Delitev dela

Znotraj tega tematskega sklopa sem predpostavljala, da intervjuvanci v

vsakdanjem življenju živijo in delujejo na podlagi stereotipnega mišljenja o

spolih, zaradi katerega imajo različna pričakovanja do moških in žensk,

pripisujejo jim različne lastnosti in vedenjske značilnosti ter različne

dejavnosti, ki jih v življenju opravljajo. (Barle in Počkar, 1997, str. 156) Po

mnenju Oakleyeve (v Haralambos in Holborn, 1999, str. 641) je na primer

gospodinjsko delo dodeljeno izključno ženskam.

I(1) V naši družbi prevladuje tradicionalna delitev dela, kar pomeni, da

ženske skrbijo za gospodinjstvo, moški pa za tehnične stvari in fizična

dela. Za otroke skrbita oba starša.

69

I(2) Ženska opravlja več del v gospodinjstvu in skrbi za otroka. Moški več

naredi okoli hiše in skrbi za avto.

I(3) Težko bi delo specificiral glede na spol. Ni tipično ženskih in tipično

moških opravil. Delo naj se porazdeli. Vzgoja otrok je naloga obeh staršev.

I(4) Ni več tako standardna delitev dela, kjer bi morala biti ženska od jutra

do večera v kuhinji. Tudi moški pomagajo v gospodinjstvu. Pravi, da se

nekatere ženske preveč materinsko obnašajo in preživljajo preveč časa z

otrokom. Meni, da si naj tudi moški vzame starševski dopust.

I(5) Ženske zraven službe opravljajo še vsa gospodinjska opravila in

skrbijo za otroke. Moški se ukvarja bolj s tehničnimi stvarmi. Moški mora

sodelovati tudi pri vzgoji otroka.

I(6) Danes je to drugače, moški tudi kuha, a kljub temu opravlja več

tehničnih opravil, ženska opravlja več gospodinjskih opravil. Za otroka

skrbita oba enako.

I(7) Ni več tradicionalne delitve dela. Poleg službe oba, moški in ženska,

skrbita za gospodinjska dela. Pri vzgoji otrok ne sme prevladovati vloga

nobenega od staršev.

I(8) Živi s fantom in vsak v gospodinjstvu prispeva svoj delež. Fant

opravlja bolj fizična dela. Pravi, da je v naši družbi vzgoja otrok bolj žensko

opravilo, a se ji to ne zdi pravilno, ker bi tudi moški morali bolj sodelovati

pri vzgoji otrok.

I(9) Dela naj se ne bi delila na ženska in moška. Le fizična opravila so bolj

moška.

Vzgoja otrok mora biti enako porazdeljena, tudi moški mora aktivno

sodelovati. Otrok potrebuje moški in ženski vzor.

I(10) Ženska mora poskrbeti zase in za red v zvezi. Moški mora hoditi v

službo in domov prinesti denar. Gospodinjstvo je stvar dogovora, tako

moški kot ženska morata znati poprijeti za delo v gospodinjstvu. Vzgoja

otroka je naloga obeh staršev.

Po mnenju večine intervjuvancev obeh spolov, ženske opravljajo večino

gospodinjskih del, moški pa opravljajo kakšna težja fizična dela. Kljub

temu, da intervjuvanci na gospodinjstvo gledajo kot na bolj žensko

opravilo, pravijo, da se mora delo v gospodinjstvu porazdeliti med vse

70

člane gospodinjstva oz. naj to delo opravljata moški in ženska. Zanimivo,

vendar skladno s tradicijo, se mi zdi, da nihče od intervjuvancev ni pripisal

gospodinjskih opravil izključno moškemu. Vsi intervjuvanci so mnenja, da

je vzgoja otrok naloga obeh staršev, vendar nekateri dodajajo, da ženska

igra večjo vlogo.

Menim, da je iz navedenih primerov razvidno, da so ženske v primerjavi z

moškimi bolj usmerjene v družinsko življenje, gospodinjenje, pa tudi v

materinstvo in vzgojo otrok, kot potrjujejo odgovori intervjuvancev obeh

spolov. Nekatere intervjuvanke so že pri naštevanju ženskih opravil

navajale, da se morajo veliko ukvarjati z otroci, kot je povedala ena izmed

njih: »Ženska opravila so vsa dela v gospodinjstvu in skrb za otroke.« Na

vprašanje, če se ji vzgoja otrok zdi popolnoma žensko opravilo je

odgovorila podobno kot ostali intervjuvanci: »Ni popolnoma žensko

opravilo, ampak vsakodnevno, se pa ženske več ukvarjajo z otrokom kot

moški.«

Nihče od intervjuvancev, ne moškega, ne ženskega spola, skrbi za otroke

ni pripisal samo moškim oz. očetom.

c) Stereotipi o karakterju in zunanjem izgledu moškega in ženske

Kot sem že omenila, me je znotraj te tematike zanimalo tudi, ali

stereotipna prepričanost o spolih vpliva na različne predstave, ki jih imajo

intervjuvanci obeh spolov izoblikovane glede idealne ženske in moške

podobe, glede vedenjskih značilnosti in zunanjega videza. Kot je dejal

Starc (2003, str. 19) je »lepo žensko telo vitko, čvrsto, brez odvečne

maščobe. Pogosto simbolizira nežnost, krhkost in eleganco. Na drugi

strani je lepo moško telo mišičasto, ki izraža učinkovitost in moč.«

I(1) Tako pri moških in ženskah je najpomembnejše zaupanje, iskrenost in

inteligenca. Zunanji izgled ni pomemben.

71

I(2) Izgled idealnega moškega ali ženske je popolnoma subjektiven.

Karakter obeh mora biti zanesljivost in zvestoba.

I(3) Všeč mu je športen tip ženske. Najpomembneje pri ženski je, da je

potrpežljiva, da zna poslušati in da se lahko z njo pogovarja. Pravi, da je

zvestoba osnovno pravilo partnerskega odnosa.

I(4) Zdrava ženska je tista, ki največ da nase. Mora biti samozavestna,

pokončna, dela naj, kar jo veseli. Tudi idealen moški mora znati misliti s

svojo glavo.

I(5) Idealna ženska je postavna, energična, samozavestna in ambiciozna.

Moški pa mišičast in strog ter enako kot ženska samozavesten in

ambiciozen.

I(6) Idealna ženska naj bi bila postavna, zvesta in delovna. Tudi moški

mora biti enako kot ženska zvest in deloven.

I(7) Idealna ženska je športna, suha in izobražena. Tudi idealen moški je

športen tip in enako kot ženska izobražen in kultiviran.

I(8) Na zunanji izgled idealne ženske močno vplivajo mediji. Karakterno

mora biti odkrita, poštena in iskrena. Tudi izgled idealnega moškega je

pogojen z vplivom medijev; ne sme biti debel. Karakterno so pomembne

enake vrednote kot pri ženski.

I(9) Idealna ženska in moški morata biti urejena. Karakterno pa morata

početi to, kar menita, da je prav. Glede osebnostnih lastnosti, ki naj bi jih

imela ženska ali moški, ni razlik.

I(10) Moški ali ženska ne smeta biti preveč debela. Danes problem

predstavljata hitra hrana in računalniki. Pravi, da se preveč zapuščamo.

Oba morata biti razumevajoča.

Intervjuvanci obeh spolov so podobnega mnenja kot Starc. Glede

zunanjega videza ženske je večina vprašanih mnenja, da ženska ne sme

biti ne preveč suha, niti debela. Pomembno je, da naredi nekaj za svoj

videz. Tudi glede izgleda moških so intervjuvanci podobnega mnenja kot

Starc. Vedenjske značilnosti oz. karakter, se po mnenju vprašanih med

moškim in žensko bistveno ne razlikuje. Za oba spola so intervjuvanci

poudarjali atribute kot so: zvestoba, delovne navade, zanesljivost in

samozavest.

72

Na podlagi analize odgovorov v tem tematskem sklopu je razvidno, da

imajo intervjuvanci le delno izoblikovano stereotipno prepričanje o spolih.

Svojo prvo hipotezo (H1) »Predvidevam, da stereotipno mišljenje o spolih

vpliva na predstave ljudi o idealni moški in ženski podobi, glede njihovih

vedenjskih značilnosti, zunanjega videza in tipičnih vsakdanjih opravil«

lahko potrdim le v primeru stereotipnega mišljenja o vsakodnevnih

opravilih moškega in ženske in izdelanih stereotipih glede zunanje podobe

moškega in ženske. Hipotezo moram zavrniti v primeru vedenjskih

značilnosti oz. karakterja, kajti iz odgovorov je razvidno, da intervjuvanci

poudarjajo enake vedenjske značilnosti pri obeh spolih.

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VKLJUČEVAJE V ŠPORTNE

AKTIVNOSTI, GLEDE NA SPOL

V teoretičnem delu sem ugotovila, da obstajajo določeni dejavniki, ki

vplivajo na vključevanje moških in žensk v športne aktivnosti.

Najpogostejši »agensi športne socializacije«, kot jih je poimenoval

Marcellus (2003, str. 112,113), ki imajo po njegovem mnenju v času

otroštva in odraščanja največji vpliv in kjer si posamezniki lahko pridobijo

predstave o primernosti različnih športnih aktivnosti, so družina, vrstniki,

šola in množični mediji.

Omenjene dejavnike, za katere sem predpostavljala, da vplivajo na

različen izbor športnih panog pri moških in ženskah, sem vključila tudi v

svojo raziskavo. Nekoliko več pozornosti sem posvetila vplivu šole oz.

dejavniku športne vzgoje v osnovni šoli.

d) Družina, kot dejavnik, ki vpliva na vključevanje v športne

aktivnosti glede na spol

Tušak in Tušak (2003, str. 52) sta mnenja, da »imajo starši kot glavni

otrokovi socializatorji gotovo ključno vlogo, da posameznik začne gojiti

73

šport kot sestavni del življenja.« Preko raziskav so ugotovili, da je

predvsem oče tisti, ki velikokrat otroka navduši za šport oz. ga uvede v

neko športno dejavnost. (Tušak in Tušak, 2003, str. 55)

V svojih intervjujih sem lahko ugotovila predvsem naslednja stališča

sodelujočih:

I(1) Starša, ki sta bila in sta še športno aktivna, sta ga v športu podpirala;

enako bi naredil pri svojem otroku. Otroka bi vzpodbujal, ne glede na

športno panogo, ker je šport zdrav in se otrok skozi šport veliko nauči.

I(2) Starša, ki sta bila oba aktivna smučarja, sta jo zelo vzpodbujala k

športu. Tudi sama je smučala, a mamina želja po hčerki, kot aktivni

smučarki, se ni uresničila. Svojega otroka bi oba s partnerjem vzpodbujala

k športu. Hčerko k aerobiki ali gimnastiki, sina pa k nogometu ali košarki.

I(3) Starša sta ga zelo vzpodbujala k športu. Usmerila sta ga, sem se je

odločil, s katerim športom se bo ukvarjal. Oče ga je navdušil za nogomet.

Pri svojem otroku bi se držal očetovega načela, otroka bi usmerjal v šport

in mu prepustil odločitev.

I(4) Cela družina je športno naravnana, mama je učiteljica športne vzgoje

in jo je že od malih nog usmerjala v šport. Starši bi otroku morali omogočiti

preizkušnjo v ekipnem in individualnem športu, kajti šport ti privzgoji

delovne navade in ti pokaže kako življenje funkcionira. Treba je paziti, da

se kot starš ne vtikaš preveč v razmerje trener - igralec. Kot starš moraš

poskušati uresničiti otrokove želje in ne svojih neizpolnjenih želja.

I(5) Čeprav se oče ukvarja s karatejem in mama hodi v hribe, je starša

nista vzpodbujala k športu. Svoje otroke bi vzpodbujala k športu. Želi si, da

bi njen otrok spoznal čim več športnih panog.

I(6) Starša sta ga in ga še sedaj vzpodbujata k športu. Pravi, da je šport

super stvar, zato bi otroka definitivno vzpodbujal k športu.

I(7) Čeprav se starša s športom nista nikoli ukvarjala, sta ga podpirala,

kolikor sta lahko in mu zmeraj stala ob strani. Svojega otroka bi definitivno

vpeljal v svet športa.

I(8) Mama ni športno aktivna, oče se je s športom ukvarjal, dokler mu je to

dovoljevalo zdravje. Včasih sta jo nekoliko preveč vzpodbujala k športu,

oče je pri tenisu želel svoje navdušenje za šport prenesti na njo. Sama je

74

skozi šport doživela ogromno lepih trenutkov, zato bi svojega otroka

definitivno usmerila v šport.

I(9) Starša sta se rekreativno ukvarjala s športom, a nje nista skušala

usmeriti v šport. Svoje otroke bi vzpodbujala k športu. Poskušali bi jim

predstaviti čim več športov.

I(10) Že v otroštvu se je ukvarjal s športom. Starša sta mu pustila prosto

pot pri izbiri športov, vesela sta bila, da se je preizkusil v različnih športih.

Oče se je ukvarjal z borilnimi veščinami. Tudi njega so borilne veščine

zmeraj zanimale, ker je bil »pubertetni pubec«, ga mama ni pustila na

trening borilnih veščin. Njegov otrok bi moral nekaj trenirat, sam bi lahko

izbral šport, s katerim se bo ukvarjal. Glavno je, da ni za računalnikom.

Pri nekaterih intervjuvancih je igrala družina zelo pomembno vlogo, ko so

se odločali, s katero športno panogo se bodo ukvarjali. V svoji raziskavi

sem, posebej pri moškem delu populacije, opazila velik vpliv očeta, ki se je

ukvarjal s športom, za katerega je kasneje navdušil tudi sina. Pomemben

podatek se mi zdi, da so skoraj vsi intervjuvanci navajali, da so jih starši

vzpodbujali v športne aktivnosti od otroških let naprej, ne glede na to, ali

so bili tudi sami športno aktivni ali ne.

Intervjuvance sem spraševala tudi, če bi svoje otroke spodbujali k športu

in prav vsi so odgovorili pritrdilno ter v večini dodali, da bi svoje otroke

vključili v tisto športno aktivnost, ki bi si jo sami izbrali. Tudi intervjuvanec,

ki se ne ukvarja s športom, bi svoje otroke vzpodbujal h gibanju, kot

navaja: »Sigurno bi otroke vzpodbujal k športu, sej to je super stvar. Ne bi

jih v nič silil, važno je, da imajo dovolj gibanja.«

Iz zgoraj navedenih odgovorov intervjuvancev je razvidno, da imajo starši

oz. družina, kot eden najpomembnejših dejavnikov socializacije, velik vpliv

pri vključevanju svojih otrok v športne aktivnosti.

75

e) Prijatelji in vzorniki, kot dejavnik, ki vpliva na vključevanje v

športne aktivnosti glede na spol

I(1) Na njegov izbor športne panoge so vplivali prijatelji, vzornika ni imel.

I(2) Veliko prijateljic se je ukvarjalo z jahanjem in druženje z njimi jo je tudi

navdušilo za ta šport.

I(3) Nima vzora. Zgledoval se je po sebi, poskušal je preseči samega

sebe. Meni, da če imaš vzornika imaš neko mejo.

I(4) Na košarkarja Marka Miliča je gledala kot na boga, videla njegovo

motivacijo, občudovala ga je in se zgledovala po njegovi vztrajnosti. Svoje

prijatelje je vzpodbujala k športu.

I(7) Navdušil ga je prijatelj, ki je treniral košarko, preko njega je spoznal

košarko in kasneje tudi ostale športe. Vzornika ni imel.

I(8) Večina prijateljev je športnikov. Z njimi najbolje preživlja prosti čas, ker

imajo skupne interese. Prijatelji zagotovo vplivajo na odločitev oz. izbiro

športne panoge. Monika Seleš, je bila njena vzornica, ko je še trenirala

tenis. V odbojki ni imela vzornikov.

I(10) Ker nekaj dela zase in se ne zapušča je sam sebi vzor.

Izmed dejavnikov, ki sem jih obravnavala v raziskavi, sem ugotovila, da

imajo tudi prijatelji velik vpliv pri izbiri športnih panog pri obeh spolih. Ena

intervjuvanka je k športu vzpodbujala svoje prijatelje oz. prijateljice, kot

pravi: »Zmeraj sem bila jaz tista, ki je rekla: »Dajte, dvignite riti in gremo!«

Dva intervjuvanca sta poudarila, da so ju za šport navdušili in vzpodbujali

tudi vzorniki.

Presenetil me je odgovor intervjuvanca, ki odločno nasprotuje vzornikom.

»Vzornikov nikdar nisem imel in jih tudi nimam. Zmeraj želim doseči

maksimum, želim postajat boljši in preseči samega sebe. Če imaš

vzornika, potem imaš tudi neko mejo in ne maram tega, da se postavljajo

meje, ker se vedno lahko izboljšuješ. Nekateri športniki so zame bili kot

nekakšne smernice, na pa kot vzor.«

76

Opazila sem, da vpliv medijev ni tako močan kot vpliv družine in prijateljev.

Nihče od vprašanih se za šport ni navdušil iz medijev. Mediji ali vzorniki so

jih le vzpodbujali pri nadaljnjem ukvarjanju s športom.

Hipotezo (H4) »Predvidevam, da dejavniki socializacije, kot so družina,

prijatelji, šola, mediji, vplivajo na različen izbor športnih panog pri moških

in ženskah« lahko potrdim. Vsi dejavniki socializacije igrajo odločilno vlogo

pri športnem udejstvovanju otrok. Iz odgovorov je tudi razvidno, da so se

intervjuvanci odločali za šport, ki naj bi bil bolj primeren za njihov spol.

f) Športna vzgoja v osnovni šoli, kot dejavnik, ki vpliva na

vključevanje v športne aktivnosti glede na spol

Kot sem že omenila, sem športni vzgoji v osnovni šoli namenila nekoliko

več pozornosti. Predvidevala sem, da športna vzgoja v osnovni šoli vpliva

na izbor različnih športnih aktivnosti glede na spol.

I(1) Športna vzgoja je bila ločena glede na spol. Dekleta in fante je

poučevala ista učiteljica. Velikokrat so se ukvarjali z enakim športom, a so

dekleta imela več ur gimnastike, fantje pa več nogometa. Športna vzgoja

je ločena glede na spol zaradi telesnih predispozicij in prav je tako.

I(2) Pri uri športne vzgoje se je rada ukvarjala z gimnastiko, igre z žogo ni

marala. Športna vzgoja je bila ločena na spol, fante je poučeval učitelj,

dekleta pa učiteljica. Vzrok, da je športna vzgoja ločena glede na spol vidi

v fizični premoči in agresivnejši igri fantov. Redko so imeli športno vzgojo

dekleta in fantje skupaj. Takrat so bila dekleta zapostavljena. Strinja se z

ločeno športno vzgojo.

I(3) Ni imel klasične športne vzgoje. Dobili so žogo in igrali odbojko. Pravi,

da je imel srečo, saj je bilo vseh 6 odbojkarjev v istem razredu in v času

športne vzgoje so imeli trening odbojke. Športna vzgoja je bila ločena

glede na spol, fante je poučeval učitelj, dekleta pa učiteljica. Ne strinja se

z ločitvijo glede na spol, ker je mnenja, da s tem otrokom vzameš

priložnost za spoznavanje različnih športov.

77

I(4) Zelo rada je imela športno vzgojo, čeprav jo je poučevala mama.

Fantje so bili na eni polovici telovadnice in ponavadi igrali košarko, dekleta

pa so se na drugi polovici v večini ukvarjala z gimnastiko. Ločena športna

vzgoja se ji zdi stvar tradicije. Meni, da je to bolje, ker se v osnovni šoli

dekleta lažje poistovetijo z učiteljico, fantje pa z učiteljem.

I(5) Športna vzgoja je bila ločena glede na spol in ponavadi so fantje in

dekleta delali različno. Učiteljica je poučevala dekleta, fante pa učitelj.

Dekleta so včasih igrala tudi odbojko, košarko in nogomet. Ne zdi se ji v

redu, da je športna vzgoja ločena, ker se nakazuje na deljenje med

spoloma in to ni nikoli dobro. Vzrok za ločeno športno vzgojo vidi v tem, da

deklice bolj zaupajo učiteljici, fantje pa učitelju.

I(6) Rad je imel športno vzgojo. Ne ve ali so fantje in dekleta imeli športno

vzgojo skupaj ali ločeno.

I(7) Imel je ločeno športno vzgojo, učitelj je poučeval fante, učiteljica pa

dekleta. Le ogrevanje pred uro ni bilo ločeno glede na spol. Fizična moč

fantov in deklet je različna, zaradi moške moči obstaja tudi nevarnost

poškodb. Je mnenja, da danes ni več takšne razlike v moči in da ni

potrebe, da je športna vzgoja ločena glede na spol.

I(8) Pri urah športne vzgoje so se dekleta ukvarjala z odbojko, košarko in

gimnastiko, drugih športov v osnovni šoli niso izvajale. Fantje so igrali

nogomet, košarko ali odbojko. Ker je sama športnica, ji je žal, da ni imela

športne vzgoje skupaj s fanti. Meni, da bi jo lahko vzpodbudili, da bi

postala boljša in bi s tem izboljšala svoje sposobnosti. Vzrok za ločeno

športno vzgojo vidi v »stari šoli«, da dekleta poučuje učiteljica, dečke pa

učitelj.

I(9) Športna vzgoja je bila ločena glede na spol. 2 leti jo je poučeval

profesor, 2 leti pa profesorica. Pri profesorju so zmeraj igrale odbojko, a

kljub temu še sedaj ne pozna pravil odbojke. Vzrok za ločeno športno

vzgojo vidi v tem, da bi dekleta naj delala bolj nežne stvari, fantje pa bolj

agresivne. Ne zdi se ji prav, da športna vzgoja ločena glede na spol. Pravi,

da so tudi pri gospodinjstvo, ki bi ga lahko označili za bolj ženski šolski

predmet, dekleta in fantje delali enako.

I(10) Pri urah športne vzgoje so se ukvarjali s košarko, nogometom in

odbojko. Ure so bile v večini primerov ločene glede na spol, včasih so

78

telovadili skupaj z dekleti. Dekleta so ponavadi igrala odbojko. Ni v redu,

da je športna vzgoja ločena. Vsi bi morali delati enako. Nekatera dekleta

so v določenem športu velikokrat boljša od kakšnega fanta.

Tako ženske kot moški intervjuvanci so imeli pozitiven odnos do predmeta

športna vzgoja v osnovni šoli. Vsi so se ure športne vzgoje veselili in radi

telovadili. Kot trdi Starc (2003, str. 132), so tudi intervjuvanci povedali, da

je športna vzgoja edini predmet v šolskem učnem načrtu, ki se predvsem v

osnovnih šolah izvaja ločeno glede na spol. Športna vzgoja je tudi edini

šolski predmet, kjer učitelj poučuje samo fante, učiteljica pa samo dekleta.

(Doupona Topič, 1994, str. 48)

Tudi moji izsledki v raziskavi se skladajo z ugotovitvijo M. Doupona Topič,

razen v enem primeru, kjer je intervjuvanec povedal, da je ena učiteljica

poučevala dekleta in fante: »V osnovni šoli sem imel vedno učiteljico. Tudi

dekleta je imela enaka učiteljica. Imeli smo manjšo šolo in ko sem jaz

obiskoval šolo je bila samo ena ali dve učiteljici športne vzgoje, kasneje se

je število učiteljev povečalo.« Vendar, tudi v tem primeru, ko je zaradi

majhnega števila učencev v razredu športno vzgojo poučevala le ena

učiteljica, so bili fantje in dekleta ločeni v dve skupini. »Vedno smo imeli

ločeno, razen v kakšnem izrednem primeru, smo imeli skupaj.«

Zanimalo me je, kaj so vprašani pri uri športne vzgoje največkrat počeli,

kako je ura izgledala, katere športe so največ prakticirali. Pri tem

vprašanju so se odgovori, glede na spol, razlikovali. Intervjuvanke so se v

osnovni šoli pretežno ukvarjale z gimnastiko, atletiko, tekom in odbojko,

intervjuvanci pa največ z nogometom, košarko, odbojko in atletiko.

Enakega mnenja so Maguire in drugi (2002, str. 205), ki navajajo, da se

dečke pri športi vzgoji usmerja v bolj agresivne, fizično naporne in borbene

športe, dekleta se pa pri športni vzgoji usmerja v fizično manj naporne in

neutrudljive športe, kjer se lahko izogibajo telesnemu kontaktu in

dvobojem.

79

Vprašala sem tudi, ali so kdaj fantje in dekleta imeli uro športne vzgoje

skupaj in kaj so takrat počeli. Ugotovila sem, da so imeli skupno športno

vzgojo predvsem takrat, ko je bil kdo od učiteljev odsoten, pa tudi, ko je

bilo na programu testiranje fizičnih sposobnosti. Eden od vprašanih je

odgovoril, da so bili tudi v tem primeru fantje in dekleta razdeljeni v dve

skupini. V tem kontekstu navajam trditev Hargreavesa (1994, str. 151), ki

pravi, da pri športni vzgoji, kjer so vključeni fantje in dekleta, so fantje tisti,

ki monopolizirajo, igrajo se bolj agresivne, tekmovalne igre, kjer izražajo

moč, krepkost, dekleta pa bolj opazujejo, se potiskajo v ozadje.

Intervjuvanci obeh spolov imajo pozitiven odnos do pouka športne vzgoje,

niso pa si enotni glede ločenega pouka športne vzgoje glede na spol. Tudi

moje mnenje je, da športna vzgoja, ki se izvaja ločeno glede na spol in

kjer učitelj poučuje dečke, učiteljica pa dekleta, pripomore k temu, da se

otroke usmerja v različne športne panoge in to vpliva na oblikovanje

spolnih stereotipov na področju športa. Čeprav nihče od vprašanih ni

konkretno odgovoril, da je športna vzgoja v osnovni šoli vplivala na njegov

izbor športa, je iz odgovorov razvidno, da se fantje odločajo za športe, ki

so jih prakticirali v osnovni šoli in da tudi dekleta izbirajo med tistimi športi,

ki so jih spoznale pri pouku športne vzgoje. S temi ugotovitvami lahko

potrdim mojo naslednjo hipotezo (H5) »Predvidevam, da športna vzgoja v

osnovni šoli vpliva na izbor različnih športnih aktivnosti glede na spol«.

g) Moški in ženski športi

I(1) Športi niso moški in ženski, so pa grobi športi bolj primerni za moške,

ženski športi so pa nežnejši in elegantnejši. Tako moški kot ženske so

lahko v individualnem oz. ekipnem športu. Akceptira žensko, ki se ukvarja

z bolj moškim športom in moškega, ki se ukvarja z bolj ženskim športom.

I(2) Obstajajo športi bolj primerni za ženske in športi bolj primerni za

moške. Umetnostno drsanje ali gimnastika sta ženska športa. Nogomet,

vaterpolo ali košarka pa moški. Ni ji všeč ženska bodybuilderka, vendar

80

pravi, da če je njej to všeč, naj se s tem ukvarja, ne rabi pa s svojim

telesom v javnost oz. medije.

I(3) Športe ločuje, ker mu družba tako narekuje, je pa prepričan, da ni

športa ki ne bi bil primeren za določen spol. Osebno mu zelo mišičaste

ženske niso všeč, mu je pa všeč, da so našle šport zase.

I(4) Nima predsodkov, da se ženske ukvarjajo tudi z relijem, mora pa vsak

poznati svoje telo in vedeti, do katere meje lahko gre brez prepovedanih

substanc. Meni, da ni športne panoge, ki bi bila samo moška ali ženska.

Mediji, novinarji in denar postavljajo meje med moškim in ženskim

športom.

I(5) Pravi, da športe žal ločuje na moške in ženske. Skupinskih športov oz.

športov z žogo ne ločuje na moške in ženske. Žensko v moškem športu

označuje kot »asico«, moški v ženskem športu se ji zdi »malo hecen«.

I(6) Športe ločuje na moške in ženske, ker ostali tako narekujejo oz. ker to

vidi po televiziji. Ne ve, zakaj ženske ne tekmujejo v smučarskih skokih,

zakaj ni več ženskih košarkarskih klubov in zakaj ženske ne igrajo

nogometa.

I(7) Športe ločuje na moške in ženske. Aerobika in gimnastika se mu zdita

bolj primerni za ženske, moški pa potrebujejo bolj agresivne športe. Pravi,

da ne obstaja šport, ki sploh ne bi bil za ženske ali za moške. Vsak naj se

sam odloči za vrsto športa, glavno je, da se dobro počuti.

I(8) Športe ločuje na moške in ženske, meni, da na to vplivajo mediji.

Pravi, da imamo veliko predsodkov do žensk, ki se ukvarjajo z bolj moškim

športom in do moških, ki se ukvarjajo z bolj ženskim športom. Športna

vzgoja v šoli vpliva na izbor športov glede na spol.

I(9) Športov več ne ločuje na moške in ženske, ker se je veliko žensk in

tudi moških izkazalo na področjih, kjer jih prej in bilo. Vsi športi so primerni

tako za ženske kot za moške. Od posameznika je odvisno, kateri šport mu

leži.

I(10) Športov ne ločuje na moške in ženske.

V tem tematskem sklopu, lahko hipotezo (H2) »Predvidevam, da je danes

še vedno prisotna stereotipna delitev na športe, primerne za moške in

športe, primerne za ženske« potrdim. Šest intervjuvancev je na vprašanje

81

»Ločuješ športe na bolj primerne za moške oz. za ženske?« odgovorilo

pritrdilno, a so tudi vsi dodali, da nam to, kaj je primerno za moške in kaj

za ženske, narekuje kultura.

Ena intervjuvanka pravi, da oblik športa ne ločuje na moške in ženske,

vendar je iz njenih nadaljnjih odgovorov razvidno, da sicer vse akceptira, a

se ji nekateri športi vseeno ne zdijo primerni za moške, drugi za ženske.

Trije intervjuvanci športov ne ločujejo na moške in ženske.

Prišla sem do spoznanja, da imajo intervjuvanci, tako moškega kot

ženskega spola, izoblikovane približno enake predstave o tem, kateri naj

bi bili ženski in kateri moški športi. Oboji so največkrat navajali aerobiko in

gimnastiko za tipično ženski športni aktivnosti, nato še atletiko in odbojko.

Tudi Starc (2003, str. 21) označuje aerobiko za žensko telesno prakso. V

večini so intervjuvanci podobnega mnenja kot Greendorferjeva (1991),

pravijo, da moški bolj prakticirajo skupinske športe in sicer nogomet,

košarko, rokomet.

Kljub temu, da so intervjuvanci mnenja, da se moški bolj ukvarjajo z

ekipnimi športi, ženske pa bolj z individualnimi, so vsi povedali, da je

odločitev za ekipni oz. individualni šport odločitev posameznika, ki ni

vezana na spol.

Na koncu analize teh odgovorov sem prišla do ugotovitev, ki jih lahko

povežem s spoznanji iz prvega tematskega področja raziskovanja in sicer,

da imajo intervjuvanci zaradi stereotipnega mišljenja izoblikovane

določene ideje o temeljnih ženskih atributih, kot je vitko in čvrsto telo, ki

simbolizira nežnost, čustvenost in prijaznost. Zato, kot pravi Starc (2003,

str. 38) ženski bodybuilding med ljudmi sproža ambivalentne občutke,

predvsem zaradi neskladnosti s trenutno idejo o »lepih« ženskih telesih.

Na podlagi teh odgovorov lahko tudi hipotezo (H3) »Predvidevam, da

ljudje povezujejo moški šport, ki je praviloma bolj grob in nasilen, z

moškimi osebnostnimi lastnostmi, ob upoštevanju stereotipne predstave,

82

da so tudi moške osebnostne lastnosti bolj povezane z agresivnostjo«

potrdim.

h) Aerobika

Kot sem že omenila, je večina intervjuvancev moškega in ženskega spola,

tako kot Starc (2003, str. 21), opredelila aerobiko kot žensko športno

panogo.

I(1) Z aerobiko se ukvarjajo večinoma ženske, zato tudi družba to vidi kot

žensko športno disciplino.

I(2) Ni navajena moškega pri aerobiki, a se ji kljub temu aerobika ne zdi

tako nemoška, ker je veliko inštruktorjev aerobike, predvsem v

modernejših oblikah te skupinske vadbe.

I(3) Sam na aerobiko na gleda kot na tipično žensko športno disciplino.

Pravi, da mogoče družba to tako vidi zaradi oblačil, čeprav zdaj ni več

tistih smešnih »štunf«.

I(4) Družba nam narekuje, da je za ženske šport, ki je eleganten in

estetski, za moške pa šport s kontaktom.

I(5) Aerobika je ženska športna disciplina zaradi glasbe, plesa in

koreografije.

I(6) Aerobika je za ženske. Sam se ne bi ukvarjal z aerobiko, ker ne

vsebuje akcije.

I(7) Aerobika je nežen šport in ženske so bolj gibčne kot moški. Sam se z

aerobiko ne bi ukvarjal. Pravi, da je še iz »stare šole«, a se bo moral

navaditi na moškega v aerobiki.

I(8) Aerobika se ji ne zdi tipično ženska športna disciplina. Predvideva, da

družba na aerobiko gleda tako zaradi oblačil (bodijev), ki so bila včasih pri

aerobiki.

I(9) Dolgo so se samo ženske ukvarjale z aerobiko. Predolgo je obstajalo

mnenje, da je aerobika za ženske, ker se tukaj oblikuje telo, moški pa

mora biti mišičast ali izjemno hiter in da zato aerobika ni za moške.

83

I(10) Na aerobiko ne gleda kot na ženski šport. Pravi, da je aerobika zelo

naporna in bi jo vsakemu zelo priporočal. Dela se v skupini in ta skupina ti

da dodatno motivacijo. Vsak, ki želi nekaj narediti zase, tako moški kot

ženska, naj se preizkusi v aerobiki.

Po Starčevih besedah (2003, str. 21,115) spada aerobika med manj

intenzivne in manj nasilne oblike vadbe, saj ne učinkuje na prevelik razvoj

mišičavosti in daje v ospredje pomembnost estetskega videza, kar po

mojem mnenju omogoča oblikovanje in ohranjanje tistih osebnostnih in

vizualnih značilnosti, ki zaznamujejo podobo o »lepi« ženski. To je

najverjetneje ključni razlog, da jo večina intervjuvancev obeh spolov

uvršča med ženske športne aktivnosti.

i) Nogomet in odbojka

Področje raziskovanja z naslovom »nogomet in odbojka« se navezuje na

trditev Snyderja (v Starc, 2003, str. 94), da so za ženske primerni tisti

športi, kjer ne prihaja do telesnega stika. V to skupino športnih aktivnosti

spada odbojka, kjer za razliko od drugih ekipnih športov, kot je, na primer,

nogomet, ne prihaja do telesnega stika med igralci in je zato primerna za

ženske.

I(1) Odbojka ni edini ekipni šport, ki je primeren za ženske, se pa v

nogometu kaže moškost, zato bi tudi sam izbral nogomet.

I(2) Če bi se morala odločiti, bi izbrala odbojko, ker je nogomet preveč

agresiven. Odbojka je bolj ženska že zaradi dresov.

I(3) Z obema športoma se je aktivno ukvarjal, a se je kasneje odločil za

odbojko, ker žogo zna vsak brcniti, pri odbojki pa je treba veliko razmišljati.

Verjame, da se je prav odločil.

I(5) Izbrala bi odbojko, ker je bolj nežen šport.

I(6) Raje bi izbral odbojko, ker nogometa ne mara in je v odbojki boljši kot

v nogometu.

84

I(7) Ne strinja se, da je odbojka edini ekipni šport, ki je primeren za

ženske. Ženske so dobre tudi v košarki ali nogometu. Med nogometom in

odbojko bi izbral odbojko, ker so mu bolj všeč športi z žogo, ki se igrajo z

rokami.

I(8) Pri odbojki potrebuješ moč, skok, koordinacijo, hitrost; to so vrline, ki

jih potrebuješ tudi pri košarki ali nogometu. Mogoče zaradi pomanjkanja

telesnega stika odbojka izgubi na atraktivnosti.

I(9) Med nogometom in odbojko bi se, zaradi izkušnje v osnovni šoli,

odločila za nogomet. V šoli so punce zmeraj igrale odbojko, a še sedaj ne

ve zakaj pri odbojki gre. Nogomet je spoznala preko brata.

I(10) Odločil bi se za odbojko, ker mu je bolj pri srcu.

Na vprašanje »Če bi moral-a izbrati med nogometom in odbojko, za kateri

šport bi se odločila-a?« so štiri ženske odgovorile »za odbojko«, ena »za

nogomet«. Pri moških so mnenja enaka. Le eden bi se raje ukvarjal z

nogometom, čeprav se rekreativno ukvarja tudi z odbojko, mu je bolj všeč

nogomet, ker »se gre na moč« kot odgovarja: »Verjetno bi se odločil za

nogomet, ker se več preteče, bolj se igra na moč, malo se pokaže

moškosti v igri. Moškost lahko bolj izraziš v nogometu kot v odbojki.«

Ostali intervjuvanci bi se odločili za odbojko.

Iz odgovorov je razvidno, da je odbojka za ženske bolj privlačna kot

nogomet, ne moremo pa na odbojko gledati kot na tipično žensko ali celo

»nemoško« disciplino, kajti vsi moški intervjuvanci se vsaj rekreativno

ukvarjajo z odbojko in štirje od petih moških bi se med nogometom in

odbojko, odločili za odbojko. Tudi respondent, ki se je z odbojko aktivno

ukvarjal je povedal, da nikoli ni imel občutka, da se ukvarja z ženskim oz.

»nemoškim« športom.

j) Ženske in nogomet

I(1) Primeren šport za ženske je tudi nogomet, a ženske nimajo toliko

možnosti za izvajanje te športne panoge.

85

I(2) Da ženske ne sodijo v nogomet, je čisti stereotip. Družba je tako

naravnana, da je nogomet moški šport. Je mnenja, da ženska ne sodi k

nogometu in v »kopačke«.

I(3) Ženski nogomet ni nič posebnega, je čisto normalno. Ni prav, da

družba na to gleda drugače. Ženske se ne odločajo toliko za nogomet, ker

nimajo izbire. Možno je tudi, da jih starši silijo v drugi šport.

I(4) Nogometašica je enako kot gimnastičarka. Pri nas za to ni denarja, ni

zanimanja in s tem za profesionalizacijo ženskega nogometa ni

prihodnosti.

I(5) Družbeno je pogojeno, da je nogomet moški šport. Pri športni vzgoji

samo fantje igrajo nogomet, z mešano športno vzgojo, bi se to morda

spremenilo in bi tudi ženske pokazale več interesa za nogomet.

I(6) Družba narekuje, da nogomet ni za ženske.

I(7) V družbi prevladuje mnenje, da je nogomet moški šport. Meni, da bi

nogometašice bile deležne posmeha s strani družbe in se tega ustrašijo.

I(8) Že v šoli ti kot punci nogometa sploh ne predstavijo, na dvorišču ga

igrajo samo fantje in nimaš možnosti spoznati nogometa in se odločiti za

ta šport.

I(9) Ženska se težko uveljavi v nogometu. Težko najde ženski nogometni

klub ali ekipo deklet, katere bi se zbrale in igrale nogomet.

I(10) Meni, da je kar nekaj deklet, ki se želijo ukvarjati z nogometom, a žal

velikokrat ostane samo pri želji.

Kot sem ugotovila že znotraj prejšnjega sklopa, intervjuvanci nimajo

izoblikovanega stereotipnega prepričanja, da nogomet ni za ženske, ker je

preveč agresivna in groba športna panoga. Tudi znotraj tematike »ženske

in nogomet« sem prišla do podobnega spoznanja. Opazila sem, da se

intervjuvanci zavedajo, da so zaradi stereotipne prepričanosti o spolih,

ženske na nek način diskriminirane. V okviru tega konteksta bom na

kratko predstavila odgovore vseh intervjuvancev.

Prvi je na vprašanje, zakaj se po tvojem mnenju ženske ne ukvarjajo z

nogometom v tako veliki meri kot moški dejal: »Mislim, da zaradi tega, ker

v naši družbi to ni bilo tako razširjeno. Sedaj v zadnjih letih pa se je pri nas

ustanovila tudi liga in slišal sem tudi, da v Ameriki na kolidžu lahko tudi

86

ženske izberejo nogomet oz. soccer in da se vsak lahko sam odloči. Tako

da mislim, da se ne odločajo, ker ni bilo toliko možnosti. Tiste, ki so pa

želele igrat nogomet, so igrale mešano s fanti.«

Drugi pravi: »Mislim, da nam tudi to narekuje družba.«

In tretji: »Mislim, da zaradi tega, ker ni izbire. Velikokrat koga tudi starši

silijo v določen šport. Recimo pri moškemu, če boš moral igrat nogomet,

ga boš pač igral, tudi če bi raje šel k baletu.«

Četrti pa: »Še zmeraj prevladuje načelo: »fusbal je moški šport.« Mislim,

da se punce bojijo, da bi jih drugi zafrkavali.«

Peti je odgovoril: »Ne vem zakaj je tako. Po moje se veliko žensk želi

ukvarjati z nogometom, a žal velikokrat ostane le pri želji.«

Tudi intervjuvanke so v tem primeru enakega mnenja. Prva odgovarja:

»Vzrok pri nas je, ker ni denarja, ni zanimanja in posledično tudi ni

prihodnosti za finančno neodvisnost.«

Druga pravi: »Mislim, da je to družbeno pogojeno, ker tudi že pri športni

vzgoji fantje v večini igrajo nogomet, dekleta pa odbojko in zaradi tega pri

dekletih kasneje tudi ni takšnega interesa za nogomet. Če bi bila športna

vzgoja mešana, pa bi mogoče bilo drugače.«

Tretja je podala podobno mnenje: »Mislim, da gre tukaj za en stereotip, da

je naša družba tako naravnana, da nogomet velja za moški šport in niti na

televiziji ni videti ženskega nogometa. Odkrito povedano, tudi sama ne

poznam nobene ženske, ki bi se ukvarjala z nogometom, enostavno to pri

nas velja za moški šport.«

Četrta je dejala: »Verjetno zato, ker že kot otroci na dvorišču samo fantje

igrajo nogomet in v šoli ti kot punci nogometa sploh ne predstavijo.«

Peta pa pravi: »Pojma nimam. Kaj jaz vem. Mogoče, ker se težko uveljavi.

Mogoče je težko najti kak klub ali tim, da bi se našlo več žensk, da bi

igrale nogomet.«

Moji izsledki v raziskavi se skladajo z ugotovitvijo Greendorferjeve (1992,

str. 61), da ljudje niso znali sprejeti ženskega nogometa, saj so bile

njihove predstave, da je nogomet izključno moška športna panoga,

stereotipne. Navedeni primeri znotraj te tematike prikazujejo, da so se tudi

87

na športnem področju izoblikovale ideologije in stereotipi, vezani na spol,

ki vplivajo na participiranje moških in žensk v različne športne dejavnosti.

k) Vzroki za vključevanje v šport glede na spol

Na začetku raziskave sem predpostavljala, da se moški in ženske

vključujejo v športne aktivnosti zaradi različnih razlogov. Postavila sem

hipotezo (H6) »Predvidevam, da se zaradi stereotipnih predstav o spolih,

moški in ženske vključujejo v športne aktivnosti zaradi različnih razlogov«,

katero lahko tudi potrdim.

I(1) Moški in ženske se s športom ukvarjajo iz istih razlogov. Zaradi

zdravja, postave, druženja. Vsak se ukvarja s športom, ki mu je všeč.

I(2) Ženske se ukvarjajo s športom zaradi postave in ohranjanja kondicije,

moški zaradi druženja, tekmovalnosti in dokazovanja.

I(3) Zakaj se nekdo ukvarja s športom, je odvisno od vzgoje. Zadnje čase

se ženske bolj zaradi postave, nekatere tudi zaradi ljubezni do športa.

Moški se s športom ukvarjajo zaradi ljubezni in potrebe po gibanju.

I(4) Premalo ljudi se rekreativno ukvarja s športom, veliko jih najde izgovor

v pomanjkanju časa. Pri obeh spolih gre za potrebo po gibanju, pri moških

pa je prisoten še »moški ego« in primerjanje. Upa, da se ljudje za šport

odločijo tudi zaradi zdravja.

I(5) Ženske se s športom ukvarjajo zaradi postave, druženja in več

energije, moški pa, da sprostijo svojo energijo.

I(6) Meni, da se ženske ukvarjajo s športom zaradi boljše postave, moški

pa zaradi druženja.

I(7) Vzroki so podobni. Zadnja leta se vedno več ljudi odloča za rekreativni

šport zaradi postave; obsedeni smo z zunanjim izgledom.

I(8) Vzroki so enaki: ljubezen do športa in druženje. Razlika je, da so

moški bolj vztrajni.

I(9) Skupen vzrok vidi v zdravju oz. da narediš nekaj za telo in duha.

Ženske se s športom ukvarjajo tudi zaradi izboljšanja zunanjega izgleda,

moški pa bolj zaradi druženja.

88

I(10) Nekateri se s športom ukvarjajo, ker so slišali, da morajo nekaj delati,

drugi zaradi zdravja. Veliko žensk se s športom ukvarja zaradi postave.

Ugotovila sem, da se po mnenju intervjuvancev obeh spolov ženske v

večini ukvarjajo s športom predvsem zaradi oblikovanja in ohranjanja vitke

postave, zaradi hujšanja, pa tudi zaradi ohranjanja zdravja in druženja.

Tudi Starc (2003, str. 21) trdi, da »ženske, ki sodelujejo pri vadbi aerobike,

to počnejo zaradi izboljšanja izgleda svojega ženskega telesa.« Po

mnenju intervjuvancev, se moški ukvarjajo s športom predvsem zaradi

druženja, ljubezni do športa in gibanja. Ženske, kot vzrok za ukvarjanje

moških s športom, vidijo še »moški ego«.

V navedenih primerih znotraj tega tematskega sklopa je razvidno, da se

intervjuvanci moškega in ženskega spola vključujejo v športne aktivnosti

zaradi različnih vzrokov. Ženske, kot sem že ugotovila, predvsem zaradi

oblikovanja in ohranjanja vitke postave, moški pa v prvi vrsti zaradi

druženja s tistimi, ki imajo enake interese, pa tudi zaradi vzdrževanja

kondicije. Po mojem mnenju so navedene ugotovitve rezultat stereotipnih

predstav pri intervjuvancih glede idealne ženske in moške podobe,

njihovih osebnostnih značilnosti in zunanjega videza.

Še enkrat lahko trdim, da tudi na področju športa obstajajo predsodki in

stereotipi vezani na spol, za katere menim, da so rezultat različnih

dejavnikov socializacije (družina, prijatelji, šola, množični mediji) ki, kot

sem spoznala že v prejšnjem tematskem sklopu, vplivajo na različen izbor

športnih panog pri moških in ženskah.

89

3.5. UGOTOVITVE

V družbi ima vsak posameznik ali posameznica določeno mesto oz.

položaj, s katerim so povezane različne družbene norme in glede na

katerega prevzemamo določene vloge. Biološko in družbeno se svet deli

na dva spola, na moškega in ženskega. Moške in ženske večina kultur

definira kot nasprotje. Ženske naj bi skrbele za dom in družino in bile na

splošno manj aktivne izven tega okolja. Od moških pa se pričakuje, da

bodo družino preskrbeli, za kar morajo biti aktivni, močni in hitri.

Stereotipna področja moškega delovanja so predvsem v javni sferi kot sta

na primer politika in šport. Stereotipna področja ženskega delovanja pa so

na drugi strani v zasebni sferi ter so usmerjena v družinsko življenje,

materinstvo in gospodinjstvo. Šport zahteva moške značilnosti, zato so

športnice pogosto videne, kot da delujejo izven svojih vlog.

Šport lahko brez dilem delimo na moškega in ženskega. Delitev je že

zgodovinska in tako pojmovanje je osnova in podpora ideologiji spolov, ki

moškim in ženskam pripisuje različno naravo, sposobnosti in interese.

Razlike, ki delijo šport, so družbeni konstrukti, ki so osnovani na podlagi

mišljenja ljudi o razlikovanju obeh spolov, ne pa na dejanskih razlikah.

Pravila so namreč v športu precej enaka. Tek na 5000 metrov je enako

dolg za ženske in moške, pri judu se prav tako borita dva judoista ali

judoistki, košarkarsko ali odbojkarsko igrišče je enako veliko, pravila igre

so prav tako enaka, res pa je, da je košarkarska žoga pri ženskah manjša

in pri odbojki mreža za ženske nižja. Majhne spremembe pravil, kot je

velikost žoge pri košarki ali višina mreže pri odbojki, pa ne morejo biti

osnova za delitev športa na dva pola.

Iz raziskave, ki sem jo opravila, sem ugotovila, da na delitev športnih

panog na moške in ženske močno vplivajo mediji. Množični mediji imajo z

različnimi prezentacijami najboljšo možnost, da utrjujejo stereotipe,

ohranjajo predsodke ter predstavljajo različne ideale, ki nam kažejo

določene vloge. Večina intervjuvancev je povedala, da športe delijo na bolj

90

moške in bolj ženske, ker jim tako narekuje družba in ker to vidijo na

televiziji.

Čeprav večina intervjuvancev športe deli glede na spol, so mnenja, da je

najpomembneje, da se ljudje s športom sploh ukvarjajo. Pri navedbi

konkretnih primerov za nasprotni spol, stereotipno ženskega športa

(aerobika ali ritmična gimnastika) pri moškem in stereotipno moškega

športa (nogomet ali bodybuilding) pri ženski, se večina intervjuvancev ni

odločila za spolno stereotipiziranje. Niso zavračali, da se moški ukvarja z

aerobiko ali ritmično gimnastiko in da se ženska ukvarja z nogometom ali

bodybuildingom.

Intervjuvanci so mnenja, da se večina žensk s športom rekreativno ukvarja

zaradi lepše postave, moški pa zaradi druženja s prijatelji. Kot skupen

vzrok navajajo ljubezen do športa in skrb za zdravje.

Glede vsakodnevnih opravil, zunanjega videza in osebnostnih lastnosti

moškega in ženske intervjuvanci nimajo izoblikovanih stereotipnih

prepričanj o spolih. Večina intervjuvancev je mnenja, da se mora delo v

gospodinjstvu porazdeliti med vse člane gospodinjstva in da delitev dela ni

več tako tradicionalna. Tako pri moškem kot pri ženski so pomembne

enake karakterne lastnosti, kot sta zvestoba in iskrenost.

Ugotovila sem, da je bila pri izbiri športne panoge večina intervjuvancev

deležna podpore staršev. Vsi intervjuvanci bi svoje otroke vzpodbujali k

športu. Zavedajo se pozitivnih strani športa. Navajajo, da so se tudi sami

skozi šport naučili ogromno koristnih stvari za življenje.

Menim, da športna vzgoja v osnovni šoli odločilno vpliva na izbor športne

panoge in da prispeva velik delež k delitvi na moške in ženske športe. Vsi

intervjuvanci so v osnovni šoli imeli športno vzgojo ločeno glede na spol.

Ločena športna vzgoja omogoča usmerjanje dečkov k tipično moškim

športom in deklic k tipično ženskim športnim panogam. Iz odgovorov je

tudi razvidno, da so se intervjuvanci kasneje odločili za šport, ki jim je bil v

91

osnovni šoli bolje predstavljen. Večina intervjuvancev nima pozitivnega

odnosa do športne vzgoje, ki se izvaja ločeno glede na spol. Menijo, da je

s tem onemogočeno spoznavanje različnih športnih panog.

Pomembno vlogo ima torej začetna vzgoja sama. Že od malih nog je treba

deklice in dečke enako vzgajati, jim vzbujati enaka pričakovanja, jih

usmerjati k enakim interesom ter jim prikriti spolno stereotipizacijo na

mnogih področjih družbenega življenja, tudi v športu. Šele na ta način bi

se po daljšem časovnem obdobju in z obilico truda med spoloma zabrisala

tista neenakost, ki jo marsikdo v današnjem hitrem vsakdanjem toku

dogajanj enostavno prezre.

92

LITERATURA

Avsec, A. (2002). Razlike med spoloma v vrednostnih ocenah spolno

stereotipnih osebnostnih lastnosti. Anthropos, 34 (4/6), 19-34.

Barle, A. in Počkar, M. (1997). Sociologija: Gradivo za srednje šole.

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Cohen, G.L. (1993). Women in sport: issues and controversies. London:

Sage publications.

Čagran, B., Pšunder, M. in Fošnarič, S. (2004). Priročnik za izdelavo

diplomskega dela. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Doupona Topič, M. (1994). Šport, spol, vzgoja. Magistrsko delo, Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Doupona Topič, M in Petrović, K. (2000). Šport in družba: sociološki vidiki.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

Doupona Topič, M. (2004). Ženske in šport. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Eitzen, Stanley D. (2000). Social control and sport. V Coakley, J., Dunning,

E. (Ur.), Handbook of sports studies (str. 370-378). London: Sage

Publications.

Flere, S. (2000). Sociološka metodologija. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Giddens, A. (2002). Sociology. Cambridge: Polity press.

Goričar, J. (1980). Temelji obče sociologije. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

93

Greendorfer, S.L. (1991). Gender role stereotypes and early socialization.

Women in sport. Pridobljeno 23.2.2008, iz

www.findarticles.com/p/articles/mi hb285/is 199111

Greendorfer, S.L. in Yiannakis A. (1992). Applied sociology of sport.

Champaign (IL): Human kinetics publishers.

Haralambos, M. in Holborn, M. (1999). Sociologija: teme in pogledi.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Hargreaves, J. (1994). Sporting females, critical issues in the history and

sociology of women's sports. London and New York: Routledge.

Jogan, M. (1990). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma.

Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2002). Priljubljenost športne vzgoje v

primerjavi z drugimi šolskimi predmeti. Razvojne smernice športne vzgoje:

zbornik referatov (str. 49-54). Ljubljana: Zveza društev športnih

pedagogov Slovenije.

Južnič, S. (1993). Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Kobal Grum, D. (1998). Proučevanje kognitivne spolne sheme z vidika

stereotipov ali z vidika samopodobe. Časopis za kritiko znanost, 26 (188),

247-257.

Kovač, M. (1995). Šport v republiki Sloveniji, dileme in perspektive.

Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Kovač, M. in Strel, J. (2002). Kurikulum. Pridobljeno 1.3.2008 iz

http://www.student-

info.net/sismapa/skupina_doc/fsport/knjiznica_datoteke/935713_5_kurikul

um4.11.ppt

94

Kozmik Vodušek, V. in Salecl, T. (Ur.). (1999). Zakoni o enakih možnostih:

primerjalna analiza. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije, Urad za žensko

politiko.

Kristal, S. (2002). Non-traditional sport roles, society and culture. Women,

sport and film. Pridobljeno 23.2.2008 iz

http://serendip.brynmawr.edu/local/scisoc/sports02/papers/skristal.html

Lippa, R.A. (2002). Gender, Nature and Nurture. London: Lawrence

Elrbaum associates.

Lippmann, W. (2001). Stereotipi. V: Splichal, S. (Ur.), Komunikološka

hrestomatija 1. (str. 169-180). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Loy, J.W., McPherson, B.D. in Kenyon, G. (1978). Sport and social

systems. University of Waterloo: Addison – Wesley Publishing Company.

Maguire, J.A., Mansfield, L., Jarrie, G., Bradley, J. (2002). Sport world, a

sociological perspective. Champaign (IL): Human kinetics.

Marcellus, W. L. (2003). Sociological perspective of sports, fifth edition.

Minneapolis: Burgess Publishing Company.

Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu.

Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Musek, J. (1994). Psihologija, človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy.

Nastran Ule, M. (1999). Predsodki in diskriminacije. Ljubljana: Znanstveno

in publicistično središče.

Nastran Ule, M. (2000). Sodobne identitete: v vrtincu diskurzov. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

95

Nastran Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Petrović, K. in Doupona, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta

za šport.

Sadar – Černigoj, N. (1991). Moški in ženske v prostem času. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Starc, G. (2003). Discipliniranje teles v športu. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za kinezologijo.

Šugman, R. (1997). Zgodovina svetovnega in slovenskega športa.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

Štular, S. (1998). Družbena konstrukcija spolne identitete. Teorija in

praksa, 35 (3), 441-454.

Theberge, N. (2000). Gender and sport. V Coakley, J. in Dunning, E. (Ur.),

Handbook of sports studies (str. 322-333). London: Sage Publications.

Turner, B. S. (1984/1996). The body and society. London: Sage

Publications.

Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete.

Ulaga, D. (1976). Telesna vzgoja, šport, rekreacija. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Verša, D. (1996). Medijska podoba spolov. Ljubljana: Vlada Republike

Slovenije, Urad za žensko politiko.

96

Zajec, Ž. (2007). Primerjava marketinške zanimivosti moškega in

ženskega športa. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

97

PRILOGE

Priloga A: Zgoščenka z intervjuji