Ti samo si pišeš zakon svoj… In tvoj zakon je mir, in tvoj zakon je boj, tvoj zakon je tvoja volja... Pozdravljam te, velika volja, pozdravljam te, svobodna moč - jaz bilka nemirna sred polja, trst, v vetru omahujoč... (ob Kvarneru – O. Župančič) Zaključili smo še eno potapljaško leto. Organiziranih dogodkov v okviru kluba res ni manjkalo, prav tako ste bili redno povabljeni na akcije drugih klubov. Od obsega vašega prostega časa in vaše “zagnanosti” pa je odvisno, koliko prostorčkov v karnetu ste izpolnili. Na naslednjih straneh lahko najdete uradno poročilo o delu kluba in nekaj neuradnih utrinkov iz potapljaških druženj 2000. Za nekatere bo to prijeten spomin, za druge pa povabilo, da se nam v prihodnje pogosteje pridružite. Vsem pa tudi v prihajajoči potapljaški sezoni varne potope, čisto vodo, polno ribic, čim lepše vreme, čim manj nepotrebnih mehurčkov, dosti komprimiranega zraka in nobenih težav s kvarjenjem in pozabljanjem opreme. Katja Lakota

Barka, maj 2000 Že nekaj let se ne sprašujem več, kam za prvomajske praznike. Ve se: križarjenje z barko po znanih in neznanih zalivih. Smer plovbe imam predvsem v mislih, kje se bomo potapljali in do kod bomo prišli, pa je odvisno predvsem od vremena in kapitana, ki vedno nekaj kuka in javka. "Znaš Andrej, da ne potrošimo previše" in "tko če mi nadoknaditi"… Klubski sestanek: gremo! So kakšni problemi? Nobenih, ali pač? Kaj pa če…? Tišina! Rekli smo, da gremo. OK. Pokličem Branimirja - kapitana ene najboljših bark (nekaj kabin s francosko posteljo, WC in tuš s toplo vodo v vsaki kabini). "Ma nema problema, sve če biti spremno". Mirno tečejo dnevi in do odhoda ostane še pet dni. Telefon. "Znaš Andrej, nisam uspia, neču moči isploviti, nemam papire,…". Kukulele. Skoraj bi me kap. Koga naj pokličem sedaj? Kam naj se obrnem? Avtobus je že zdavnaj plačan. Panika. Oh ne, še vedno se je nekako izšlo, tudi tokrat se bo. Od Branimirja dobim telefonsko številko kapitana Maria. Vse mu je jasno. Pripravljen nas je voziti, zraven pa je še izkoristil mojo slabo pozicijo za pogajanje in malo "pojačal" ceno. "Nemamo tuševa sa toplo vodo, ali imamo najboljeg kuhara na Jadranu, samo dovedi 26 ljudi i sve če biti u najboljem redu". Obvestim prijavljene. Nihče se ne odjavi, a eden manjka. Kje naj najdem tri dni pred križarjenjem še enega? Lado - pomagaj! Internet! In res se je javil Korene. Potrebujemo samo še dovolilnice za potapljanje. Zberem potrebne dokumente, grem v Ljubljano, a se vrnem praznih rok. Rešil me je Korene. Čeprav se nisva še nikoli videla, se je peljal v Umag, založil denar in uredil vse potrebno. Oddahnem si. Končno je vse urejeno za odhod. Pisana druščina, veliko novih obrazov. Se bomo ujeli? Lovro, Bettina in štiri letna Aleksa so v Sloveniji komaj pol leta. Prišli so iz Argentine. Pero in Polona sta se pripeljala iz Slovenj Gradca. Urban ima samo deset potopov, Mare še manj. Pustimo se presenetiti. Vsi gremo na dopust z željo, da nam bo čim lepše. Iz začetne zadržanosti nas je potegnila Renatina medicina. Domača mešanica jagod, borovnic in fig namočenih v žganje. Frenki odpre bliskota, "kontra", zavpije Brane in Profesor bo verjetno spet izgubil barvnega valata. Stečejo sproščeni pogovori in nočna vožnja do Splita hitro mine. Vkrcamo se, stečejo priprave za potapljanje, zaropotajo kompresorji, kuhar Srečko pa nas očara s svojo hrano. Križarjenje se je začelo. Pakleni otoci - Vodnjak. Pred leti stena polna gorgonij, jastogov, ugorjev, nas je pričakala prazna in brez življenja. Ustavili smo se v mestu Hvaru, kjer je sledil obvezen obisk trdnjave. Vreme je bilo lepo, zato smo tu prenočili. Naslednji dan sta se zvrstila Vela Luka na Korčuli in potop na rtu Ključ - ogromna previsna stena, lepe barve, ampak, žal, malo življenja. Zvečer smo se zbrali v mestni kavarni in se s prijaznimi domačini dogovorili, da jim Slovenci pustimo Sveto Gero, če nam oni dajo Vis. Noč je bila zopet kratka in že je bilo tu novo jutro in potop na rtu Vranjine. Popoldne smo se ustavili ob hotelu, ki je najiznajdlivejšim nudil celo bazen in savno. Tam so nam "Tačke" , slovenska plesna skupina, ki je bila na Korčuli na pripravah in dopustu, pripravili lepo plesno točko. Glavna zvezda večera pa je bil Boby, ki se je pred mladimi plesalkami trudil s predstavitvijo potapljaške opreme.

Na rtu Pelegrin nas je Boby opozarjal na nevarnosti, predvsem pa na amfore, da naj ostanejo tam, kjer so. In res so ostale, kajti nihče ni videl nič njim podobnega. Zaradi tega je bil še najbolj razočaran Urban, ki pa ga je Polona kmalu potolažila. Verjamem! Naredili smo še nočni potop in z mešanimi občutki (ni bilo ene poštene ribe) zaspali v Stinivi uvali. Potop na rtu Kabalj vedno prinese kaj presenetljivega. Pod svetilnikom je velika luknja, zraven pa velika skala, kjer smo našli kak meter veliko morsko mačko. Verjetno je spala, saj se ni zanimala za nas… Zadnjo noč smo prespali v Bolu na Braču, kjer smo srečali potapljače iz Novega mesta. Malo smo jih poučili o osnovah košarke, oni pa so nam verjetno zato povedali za uvalo Blaco. Fenomenalno prazno in žalostno. Pa še stene ni. No ja, zadnji potop, potem pa Split, slovo, avtobus in dom. Janez Andrejc

Fiesa izpiti Po dolgotrajnih in napornih pripravah, pride na koncu tečaja izpit. V našem klubu je navada, da se praktični del izpita opravi v Fiesi. Tako smo tudi lani vsi nestrpni pričakovali konec teoretičnega dela in preverjanje praktičnega znanja. Za marsikoga je bila to prva priložnost, da je preizkusil svoje praktično znanje, za ostale pa možnost, da preverijo koliko so napredovali od zadnjega izpita in kaj so se novega naučili. V petek 16. junija je končno napočil datum, ko smo vsi nestrpni pritovorili v Fieso. Najprej seveda običajni problemi, parkirni prostor, v kateri sobi bo kdo spal, kdaj bo kosilo, kdo bo kje sedel…, nato pa ju-hu v morje. Tam pa groza, morje je belo lepljivo in umazano vsi žalostni smo ugotovili da morje po domače povedano ˝cveti˝. Vendar naše drage inštruktorje to seveda ni oviralo, ampak so nas enostavno poslali v ˝belo smetano˝ in zahtevali normalno izvedbo vaj (seveda njim iz obale to ni bilo preveč težko). Ko so ugotovili, da smo vsi preživeli prvih deset minut, so počasi in previdno tudi oni pričofotali v vodo. Nato so sledile vaje in vaje, ponavljanja in ponavljanja ter potop na glavo in potop na noge in potop…glu. glu, glu. To je celo huje kot v vojski. Proti večeru so se nas nekoliko usmilili, mogoče zaradi cvetenja ali pa so se tudi oni že nekoliko utrudili. In končno večerja. Po večerji so nekateri najbolj utrujeni odšli na zaslužen počitek, nekateri neumorni pa so se odpravili na kratek sprehod. Naslednji dan je ob 7.59 vsem znana ˝Na juriš ˝verjetno zbudila ne samo nas, temveč verjetno pol Fiese; pa kako rad bi še malo spal. Po zajtrku so se oblikovale skupine in vodje skupin, ki so pripravljali novo pečene prvo kategornike na njihov dan. Dopoldan so še preverjali zadnje malenkosti in izpilili poslednje podrobnosti, popoldan pa so opravljali že izpite. V želji po sprejetju v ˝potapljaški ceh˝, kandidatom ni bilo nič pretežko, še flaše in uteži so kar poskakovale okoli njih. Po delovnem dopoldnevu smo ostali z veseljem pričakovali popoldan, ko smo preverjali, kaj smo naučili svoje mlajše kolege in kako se bodo obnesli na izpitu. Le ta je bil namreč že pokazatelj, kako jo bomo na izpitu odnesli mi. Seveda ni bilo nobenega dvoma, da pri takšni vzgoji in trdemu delu to nebi obrodilo sadov - naši prvo kategorniki so bili vsi, brez izjeme, zelo uspešni. Vsi so seveda opravili izpit, nato pa je sledil njihov prvi pravi potop. Seveda še zmeraj pod budnim očesom inštruktorjev in starejših kolegov. Nato pa večerja in za nekatere najtežji del sprejem v potapljače. Ta večer so kandidati tretje kategorniki pripravili za novopečene potapljače še obilico težkih preizkusov, da bi ugotovili ali so iz pravega testa ali ne. Najprej seveda podelitev zasluženih priznanj za uspešno opravljen izpit, nato pa je sledilo preverjanje in medsebojno tekmovanje, kdo bo hitreje iz vodnih globin čebra polnega pivskih pločevink poiskal in pobral jabolko. Tekmovanje je bilo naporno, sledilo je še finale, kjer smo moški sicer komaj, vendar zato še z večjim ponosom, ženskam dokazali, da se med pivskimi pločevinkami še zmeraj bolje znajdemo kot one. Da bi mladincem dokazali, da je to pomembna spretnost, se je vodja inštruktorjev Bobi odločil, da jim bo demonstriral kako se to naredi. Bil je izjemno uspešen in je zasluženo priznanje nosil na čelu vsaj še dva ali tri dni. Po napornem tekmovanju se je seveda prilegla dobra hrana in kakšno pivo, pa čeprav je nekatere preizkus še čakal. Noč je bila zelo dolga, saj so se zadnji odpravili proti posteljam takrat, ko je sonce že kazalo prve žarke prihajajočega dne. Posebno priznanje vzdržljivosti in nagrado prvega plesalca večera sta si nedvomno prislužila kandidata za dvozvezdaša Andrej in Boštjan. Jasmin Stavros pa se je ta večer usedel v srce marsikaterega potapljača.

Po treh urah spanja, je vsako vstajanje zelo problematično (boleče!), ker pa je bilo takšno tudi vreme, smo v morje zakorakali šele ob deseti uri. Najprej so bili na vrsti kandidati za dve zvezdice. Čeprav so nekateri na izpit odpravili kar s plesa, so naloge opravljali, če ne že izvrstno pa vsaj glede na njihovo stanje, zelo dobro. Sam izpit je pokazal, da so se od prejšnjega leta kar precej naučili in da bodo odgovorni potapljači, ki bodo zmeraj pripravljeni tako za delo kot za zabavo. Nato so bili na vrsti kandidati za tri zvezdice. Del izpita, organizacija zabave, so z odliko opravili prejšnji večer, sedaj pa so bili na vrsti, da pokažejo svoje znanje in sposobnosti. Priznati moram, da mi je bilo na vsa prejšnja namigovanja, o trikih inštruktorjev, da bi kandidatom otežili izpit, zelo tesno pri srcu. Ko pa so nam na kratko razložili potek samega izpita in naloge, ki smo jih morali opraviti, je bilo slišati kakor, da bi kamni padli v vodo in se odkotalili daleč vstran. Seveda so kandidati za P-3 pokazali, ne samo da znajo organizirati delo, temveč da se kot odgovorni potapljači zavedajo svojih nalog in da z obilico znanja tako na kopnem, kot v vodi z lahkoto rešujejo vse probleme.Sledil je še voden potop, za vse prvo kategornike in letošnjega tečaja je bilo konec. Po kosilu je bila še kratka slovesnost, kjer so potapljačem P-2 in P-3 podelili zaslužene priznanja in čestitke. Vodja inštruktorjev se je zahvalil vsem za sodelovanje in pomoč. Tudi predsednik, novopečeni potapljač P-3, se je v imenu kluba zahvalil vsem inštruktorjem in tistim ki so pomagali pri izvedbi tečaja za delo in prizadevnost pri organizaciji in vodenju tečaja. Poslovili smo se od Fiese za eno leto, nato pa smo morali kar pohiteti, saj je bila popoldan na televiziji pomembna nogometna tekma, ki je seveda nismo smeli zamuditi. Vojko Čuček P.S. Memento mori: naj počiva v miru kraljevski piton, ki je preminil ob zvokih dalmatinskega melosa.

Pag 2000 Vse skupaj se je začelo nekega poletnega dne, ko sem ves žalosten sedel na verandi ob kartah in bevandi, ter razmišljal, kam letos na dopust. Generalno je padla odločitev, da bom preživel dopust na barki. Od nekje se je prikazal Tone. Pozanimal se je o čem teče debata in vse skupaj se mu je zdelo zanimivo in ker sva oba velika avanturista sva se na hitro odločila, da kreneva na pot. Sledila je izdelava malega bojnega načrta in tako sva v sredo odrinila proti Baški. Tam naju je že čakala barka. Ker sva na Krk prispela pozno sva preložila opremo iz avta na barko in se odpravila spat. Po jutranji kavi sva se odpravila na plovbo. Ta naju je vodila najprej do otoka Sveti Grgur, kjer sva si privoščila zajtrk. S polnimi želodčki sva nadaljevala plovbo proti Golemu otoku in nato preko Velebitskega kanala do Stare Novalje na Pagu. Med plovbo sem navezal stik s Katjo, ki je bila takrat s potapljači na taboru v Straškem. Domenili smo se, da se dobimo v Stari Novalji. Prvi potop smo naredili v uvali Pastura na Pagu. Ta potop ni bil nič posebnega zaradi umazane in kalne vode. Po vrnitvi v luko nas je nasmejan Tonči čakal v piceriji ob velikem vrču piva in slastni pici. Takoj smo se mu pridružili in debata je stekla o potopih in planih za naprej. Ker smo potapljači aktvni ljudje smo se odločili, da se zvečer dobimo v taboru Straško, kjer si napolnimo jeklenke in odigramo nekaj setov odbojke na mivki. Naslednje jutro smo nadaljevali potope in sicer v uvali Triget. Ugotovili smo, da je tu kar nekaj življenja in nekako se nam je porodila zamisel o brodetu ali hobotnici v solati. Športno smo odložili jeklenke, ter se podali na lov za večerjo. Ulov je bil več kot soliden, tako da smo višek zamenjali za dober recept ter nekaj sadja pri zelenjavarju, ki smo ga poimenovali Vočko. Vsi navdušeni nad dobro kupčijo smo se lotili priprave večerje ali bolje rečeno piknika. Jedilni list je bil naslednji: hobotnica v solati s krompirjem, ter za posladek melona namočena v domačem vinu. Da smo lažje pričakali kuhano glavno jed smo si za predjed privoščili še na kocke narezani paški sir (seveda ob dobrem rdečem vinu). Na žalost nas je pregnal dež, tako da smo morali splezati v spalke in nekam na suho. Naslednji dan smo naredili še zadnji potop, preden se je del ekipe odpravil domov. Odločili smo se za fotografiranje podvodnega sveta. Presenetili so nas češki potapljači, ki imajo čisto svoj stil – velik del obale prečešejo na globini 5 do 10 metrov, nad njimi pa v gumenjaku glisira član ekipe in »pregleduje teren«. Njihovo početje nam ni bilo čisto jasno, ampak vseeno smo potop lepo in varno končali. Na tem taboru sva z Vojkom uspešno opravila tudi specializacijo za nočno potapljanje tako, da sva lahko začela samostojno spoznavati podvodne lepote tudi ponoči. Treba je priznati, da ti nočni potopi dvignejo raven adrenalina in so zato še posebaj zanimivi; predvsem če te pred potopom preseneti razjarjena domačinka, ki meni da si za 100 HRK -jev kupil celo hrvaško morje in lahko počneš karkoli (Bog jo usliši samo luški kapetan naj ostane v svoji pisarni). No tudi ta mednarodni incident smo uspešno pomirili in z Vojkom sva se lahko prepustila lepotam nočnega potapljanja med samim planktonom. V naslednjih dneh so se lepo vrstili potopi dokler se še preostanek mladinske ekipe ni odpravil domov. Počasi sem se tudi sam ukrcal na mojo malo brodico, ter odplul novim dogodivščinam naproti. Plovba se je v obilici lepih spominov, ki ne gredo vsi na to stran papirja počasi nadaljevala proti Zadru, Murterju, Kornatom skozi obe Proversi do Silbe nazaj na Krk, kjer se

je zaključil tudi moj dopust. Z mislijo bilo je lepo, je preživljanje zimskih dnevov in odštevanje do začetka nove sezone precej lažje. Krivci za dobro razpoloženje na Pagu: LaKatka in oče Marjan, Mirko z družino, Vojko & Simona, Klemen & Nadja, Boris & Vanja, mornar Tonči & mladi kapitan Andrej, ………… Andrej Nemec

Dogodivščine z Murterja Vsako let si tam okrog maja zastavimo vprašanje, kam na dopust. Če ste ljubitelji vročega sonca, prečudovite pokrajine in pestrega morskega življenja, vam bo že tako kratkih štirinajst dni minilo še hitreje. Po približno sedmih urah vožnje v Tisnem zapeljemo čez mostiček, ki povezuje otok s celino. Še nekaj ovinkov in odpre se nam sanjski pogled na naš zaliv Kosirino (slika 1), ki ga v ozadju “čuvajo” Kornati. Z malo sreče se nastanite v prvi vrsti in še isti trenutek navežete stik s sosedi. Tu pride v poštev tista skrita rezerva, ki je gotovo nikoli ne zmanjka! Najboljši vtis naredi travarica. Tu naj vas še opozorim, da je dobro biti poliglot. Uporabno je vse: ruščina, angleščina, nemščina, hrvaščina... Če pa ste mojster pantonime in improviziranja (kot je moj oče), boste prav tako prišli na svoj račun. K nujni opremi, ki jo vzamete s seboj, spada tudi čoln. Mnogi veliki in majhni otoki, ostre in grozeče čeri ter zeleno-modri valovi so kot nalašč za potapljanje na dah ali z opremo. Slovenci se nikakor ne moremo upreti morski hrani, zato se v primeru neznanja receptov za solate s hobotnicami (slika 2) obrnite na našo druženo (beri: Bobyja). Seveda pa je za lovljenje potrebna posebna dovolilnica, ki jo dobite v glavnem mestu otoka v Murterju. Če obožujete delfine, je otok Murter pravi kraj za vas. Ob takšni sreči, ki jo je narava ponudila nam, boste jadrali z njimi debele pol ure. Verjemite ali ne, taki trenutki so v življenju zelo redki. Doma lahko pozabite kopalke (naša ulica se je imenovala FKK), rokavčke ali natikače, nikakor pa ne hladilnika in močnih klinov ter vrvi. Lahko se namreč zgodi, da pride samo deset minut trajajoče neurje in vam začasen domek spremeni v vetrnico. In kaj ostane? Hladilnik(slika 3)! In to Zavškov. Druga funkcija le-tega pa je seveda hladno pivo na dosegu roke (le dovolj dolg kabel morate imeti s seboj - ca. 200 metrov - in se sporazumeti s Čehi, da vam ga priključijo na svojega. Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra, torej nam dobro stvar prinese tudi huda nevihta. Našemu najbližjemu sosedu so popustili živci in je ponjava za zaščitoproti soncu pristala v smeteh. No, samo toliko časa, dokler je ni opazil naš preljubi oče. Naše bivališče je bilo tako bogatejše za lep, bel paket. Tako smo vsaj slišali cepetanje podgan, ki so se nam pridružile ponoči ob opazovanju zvezd. Tudi najlepši kraji imajo slabo plat. V našem primeru so bila to stranišča. Če potrebe ne morete opraviti v naravi, oziroma se vam obrača v takih sanitarijah, je bolje, da ostanete doma. Čudovit pogled z “verande”, zelo glasna pesem škržatov in kristalno čista voda vas pričakujejo v resničnem raju na Zemlji. Metka Krivic

Krupa - očiščevalna akcija 2000 20. maja 2000 smo Renata, Vlado, Profesor in jaz odšli v Belo krajino. Semič - Stranska vas - izvir Krupe. Na papirju enostavno, na cesti pa smo imeli kljub atlasu Slovenije kar nekaj težav. Ceste v Beli krajini so si namreč zelo podobne, smerokazov pa je bolj malo. Končno so nas le ob zavetju starega mlina pozdravili potapljači iz DPA Bela krajina. Zadeva je bila bolj prijateljskega značaja, zato ni bilo povabljenih veliko potapljačev, a na srečo smo mi bili. Za začetek so nam postregli z divjačinim golažem, škarpeno na žaru in pico velikanko, ki so jo komaj spravili v avto. Nato pa je naša ekipa odšla do Krupe, da očisti njen izvir. Prijazna domačinka je pripeljala svojega nadobudnega sina, da bi si ogledal čudo - potapljače. Kljub temu, da je začelo deževati, smo zaplavali v motno vodo, kjer smo s srpi z velikimi težavami poskušali razredčiti ogromno travo. Previdno smo gledali, če bi se kje pojavila človeška ribica, vendar tokrat nismo imeli sreče. Pač pa smo videli nekaj razbitih glinenih vrčev. Zaradi blatnega obrežja smo s težavo prilezli na suho, kjer nas je čakalo presenečenje. Gospa z otrokom je pod dežnikom prinesla velik domač narezek in vino. Najbrž smo naredili dober vtis na njenega sina. Počasi smo šli nazaj proti gasilskemu domu. Tam so nas v vojaških šotorih čakale polne mize domačih keksov in potice, da o pijači ne govorim. Kar ti poželi srce. V velikem loncu so kuhali pasulj in to samo zato, da bi laže počakali na pečenega odojka. Tukaj pa se zgodba konča. Še tisti z največjimi želodci smo omagali. Rotili so nas sicer, naj nikar ne odhajamo, ker je na ognju že drug odojek, vendar kar je preveč, je preveč. Gremo.

Zavedamo se, da jim takšnega gostoljubja ne bomo mogli vrniti. Ampak mogoče nekoč nekje… Janez Andrejc

Državno prvenstvo v podvodnem vlečenju vrvi Kaj pa je sedaj to? In celo državno prvenstvo? Kdo je še za akcijo? Renata, nekaj njenih sodelavcev, pa seveda Profesor. Ekipa kot se šika. Gremo. Po treh urah vožnje v vročini in čakanja na Profesorja (vozi po omejitvah), smo prispeli k jezeru v Murski Soboti. Dr. Mitja Slavinec - Mičo, glavni organizator, nas je že čakal. Najprej je bila seveda obvezna dobrodošlica, prijave, nato pa s popolno potapljaško opremo v vodo. Vlečenje vrvi ni povsem podvodno, saj tekmovalci plavajo po površini z regulatorjem v ustih. Tako je zanimivo tudi za gledalce, ki se jih je tokrat nabralo kar precej. Vsak potapljač prime svoj konec vrvi, ki je na sredini označena z zastavico oz. bojo. Ta boja se nahaja na sredini označenega poligona. Naloga potapljača je, da na sodnikov žvižg začne vzvratno plavati in potegniti zastavico iz tega poligona. Enostavno, kaj ne? Pa ni tako. Imam kar nekaj kilogramov, pa tudi kakšna mišica bi se našla, pa mi kljub temu ni bilo lahko. Naključje je hotelo, da se kot prva pomeriva prav s Profesorjem. Še dobro, da se ni preveč upiral, kajti do polfinala me je ločilo še veliko podihanega zraka. Tukaj sem se srečal z lanskim zmagovalcem Igorjem: oba vlečeva kot nora, spreminjam taktiko - zaplavam pod vodo. Kdo je močnejši? Kdaj bo konec? Potegnem ga iz poligona, vendar vrv povlečem preveč proti obali. Ponovimo. Toda preveč sem bil zadihan, da bi mi še enkrat uspelo. Zmanjkalo mi je moči in Igor je povsem pošteno zmagal. On tudi v finalu, jaz pa v borbi za tretje mesto. Renata se je ob bučni podpori z obale borila v ženskem finalu in je bila tudi kot druga presrečna. Poskusili smo še ekipno, s po tremi tekmovalci na vsaki strani. A tokrat nam kolektivni duh ni kaj prida pomagal, bili smo četrti. Sledila je podelitev priznanj in piknik do jutanjih ur. Bograč svetovnega prvaka nam je povrnil vse moči, zato smo se pomerili še v odbojki na mivki. Tukaj pa smo bili nepremagljivi. S Profesorjem sva vmes naredila še potop: male ribice, potočni rakci, mulj in tema v globini večji od treh metrov. Našla sva še zelo ohranjeno samokolnico. Za potrebe Profesorja sva jo izvlekla do obale, vendar pa jo je nekdo potreboval bolj kot on, zjutraj je namreč ni bilo več na obali. Po počitku v šotorih si je zjutraj Mičo vzel čas in bil naš vodič po Prekmurju. Reka Mura. Mlin. Otok ljubezni. Brod. Čudovit izlet. Še bomo šli prek Mure. Janez Andrejc

Mini tabor na Hvaru avgust 2000 Že kmalu po novem letu so se nam pojavile predpoletne dileme: kam bi šli na morje, da bi otroci lahko čofotali po vodi ne da bi bili povsem popraskani od skal in s polnimi nogami ježkov, hkrati pa bi njihovi starši uživali v lepih potopih. Za Robija je bil odgovor jasen - gremo na Piškero. Po očitajočih pogledih mladih mamic smo skupaj našli favorita, cilj je bil Hvar. Gorazd se je žrtvoval za skupnost in šel na prvomajski ogled ter se vrnil s kupom fotografskega materiala, ki je obetal lepe počitnice. Višnja na torti je bilo zagotovilo gazde, da nam čolna ni potrebno jemati s seboj, posodil nam ga bo on, kar je bilo ob vsej krami več kot dobrodošlo. Sredi avgusta smo se odpravili na dolgo nočno vožnjo in še pred hudo vročino prišli v Bogomolje. Terasa pred hišico je omogočala pregled nad kristalno čistim morjem in številnimi zalivčki. To bo raj za potapljanje! Skrbela nas je le lupinica, parkirana ob pomolu. Ne, to gotovo ni za nas! Pa je bila. Prvih nekaj dni je imela tudi motor Tomos 4 v katerem je kakšen konj gotovo že crknil, potem pa ga je gazda nujno rabil in ostali smo z GTS (beri: goni teslo sam; povzeto po Mirkotu, op.p.) pogonom. To je pomenilo potapljanje z obale in po treh dneh raziskovanja rajskih pašnikov in mini ribic smo voljo do potapljanja povsem izgubili ter se vdali v usodo turistov. Jure in Alenka sta pospravila prtljago in šla raje planinarit, z Robijem pa sva le kak dan pred odhodom vseeno poskusila srečo še enkrat in odveslala do bližnjega rta. Ko se nama je na zibajočem čolničku uspelo obleči, sva se z olajšanjem potopila in na približno 25 metrih nasedla na kup amfor. Take zbirke se ne bi sramoval niti dobro stoječ muzej. Par metrov naprej sva našla šnorkelj, ki je Robiju padel s čolna. Zanimiv potop je polepšala še hobotnica, s katero je Robi bil hud boj, na koncu pa izgubil, ker sem navijala za podvodno plesalko. Po 70 minutah plavanja proti toku sva bila utrujena, vendar vesela potopa, ki je popravil slab vtis po prevelikih pričakovanjih. Jadran je jamstvo za dobre potope, poznati pa moraš pravo mikro lokacijo, tega smo se naučili. Prekrižarili smo Hvar in če koga zanima, kje se potapljati in kje ne, smo pravi naslov. Eva Verovšek

Die Turracher Höche Priprave na izlet so bile dolgotrajne, saj je največ časa vzelo to, da smo določili datum odhoda, ki je ustrezal večini. To naj bi bil drugi september. Poletne počitnice so bile že za nami in večina se je že pripravljala na mrzlo obdobje, ko ti že misel na oblačenje mokre obleke naredi kurjo polt. Pa vendar smo bili trdno odločeni, da še letos izvedemo potop na nadmorski višini 1763 metrov. Vseh enajst, ki smo se ta dan zbrali na parkirišču na Hrušici je zanimalo, kaj se skriva v tako visoko ležečem jezeru. Je lahko dostopno, saj je to eno izmed najbolj obiskanih turističnih središč v Avstriji. Še posebej je znan eden izmed hotelov, ki sprejema goste že od l.1929. Pohvali pa se lahko tudi s tem, da ima edini v Evropi plavajoči bazen na jezeru. Voda v njem ima 30-32şC. K velikemu obisku verjetno pripomore ena izmed največjih turških kopeli v Evropi. Kljub izredno slabi vremenski napovedi smo bili vztrajni in odhoda nismo prestavili, saj nas je g.Tof že pričakoval. G.Tof je lastnik enega izmed penzionov ob jezeru. Ob prihodu nam je razkazal okolico in dostope do jezera. Samo jezero je dosti manjše od blejskega, vendar naj bi bilo globoko kar 52m. Glede na to, da leži jezero tako visoko, spada potop med višinske potope, kar pomeni da se je nanj treba še posebej skrbno pripraviti. Ženski del ekipe, ki je sicer štel samo dve članici, je bil za potop prikrajšan in zato sta med tem časom v bližnjem hotelu raziskovali savne, dišeče kopeli, jakuzi,… . Ker se tudi sicer ne potapljata, ne vesta kaj sta zamudili. To jezero je namreč tipično visokogorsko jezero z malo življenja, muljem in nizkimi temperaturami vode. Moj aladin je na 15 metrih kazal 4şC. Verjetno je bil še največja atrakcija bazen, ki pa nima dna, zato sta se dva člana odločila preveriti kakšna je v njem temperatura vode in kako zgleda v resnici. Baje enkratno. Zaradi hladne vode smo potop kmalu zaključili (po ~ 30 minutah) in si raje ogledali še okolico, ki tudi jeseni nudi veliko zanimivega. Na zbornem mestu, v pensionu, nas je čakalo lepo presenečenje, saj sta nas zakonca Tof prijazno sprejela in postregla z krepko malico in čajem ter šilcem domačega. Kar lepo smo se že pogreli, ko sta do ušes nasmejani do nas prispeli tudi raziskovalki toplejših voda na Turracherju. Le kaj je sploh lahko tako zanimivega v masaži, kopeli in bazenih z mehurčki?! Ker pa je vsega lepega enkrat konec, smo se tudi mi počasi morali posloviti in odpeljati nazaj proti domu, seveda z manjšim postankom (žeja). Bili smo enotnega mnenja, da se na ta kraj še vrnemo, kot izletniki, smučarji ali potapljači. Ob tem, se za prisrčen sprejem zakoncema Tof najlepše zahvaljujemo. Boštjan Sikošek