TOMAŽ DOBNIK DRUŽBA ZAPRTIH IN DRUŽBENO VZDUŠJE V … · POVZETEKPOVZETEK Družba na storilce kaznivih dejanj, čim so za zapahi, hitro pozabi. Tudi tisti, ki so v času svojih

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

TOMAŽ DOBNIK

DRUŽBA ZAPRTIH IN DRUŽBENO VZDUŠJE V NJEJ

DIPLOMSKO DELO

Maribor, november 2010

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

DRUŽBA ZAPRTIH IN DRUŽBENO VZDUŠJE V NJEJ

Študent: Tomaž Dobnik Številka indeksa: 71156317 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Kazensko pravo Mentor: dr. Zlatan Dežman

Maribor, november 2010

Zahvala

Vsak od nas vedno znova pride do razpotja, ko mora ubrati strune, za katere ni prepričan, kako bodo zvenele. Z upanjem na čim lepše in vesele tone tudi v prihodnje, se iskreno zahvaljujem vsem tistim, ki so mi jih do sedaj igrali in mi potrpežljivo stali ob strani. Iskrena hvala staršem, vsem domačim ter prijateljem!

Hvala tudi dr. Zlatanu Dežmanu za sprejeto mentorstvo in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, še posebej psihologinji Tanji Madjar za pomoč pri izvedbi vprašalnika in za strokovne nasvete.

KAZALOKAZALOKAZALOKAZALO

1. UVOD .......................................................................................................................... 1 2. KRATEK SKOK V ZGODOVINO .......................................................................... 3

2.1. RAZVOJ ZAPOROV SKOZI ČAS ...................................................................... 3 2.2. ŠTUDIJE OPRAVLJENE NA PODROČJU DRUŽBE ZAPRTIH...................... 6

2.2.1. Tradicionalni izvori spoznanj o življenju zapornikov .................................... 6 2.2.2. Kriminološke študije ...................................................................................... 7 2.2.3. Vpliv opravljenih raziskav............................................................................. 8

3. TEORETIČNI OKVIR DRUŽBE ZAPRTIH ....................................................... 10

3.1. KRIMINOLOŠKO TEORETIČNI-HIPOTETIČNI OKVIR.............................. 10 3.1.1. Teorija diferencialnih asociacij – različna druženja ..................................... 10 3.1.2. Teorija anomije............................................................................................. 11 3.1.3. Vpliv ............................................................................................................. 11

3.2. SOCIOLOŠKO TEORETIČNI-HIPOTETIČNI OKVIR ................................... 12 3.2.1. Zaporna skupnost.......................................................................................... 12 3.2.2. Zapor kot organizacija .................................................................................. 12 3.2.3. Totalna ustanova........................................................................................... 13

4. ANALIZA DRUŽBE ZAPRTIH............................................................................. 14

4.1. NASTANEK DRUŽBE ZAPRTIH..................................................................... 16 4.2. POGOJI, V KATERIH NASTAJA DRUŽBA ZAPRTIH IN NJIHOVI DEJAVNIKI ............................................................................................................... 18 4.3. PSIHOLOŠKE POSLEDICE BIVANJA V ZAPORU ....................................... 20

4.3.1. Pomanjkanje svobode................................................................................... 21 4.3.2. Pomanjkanje materialnih dobrin in storitev ................................................. 21 4.3.3. Pomanjkanje heteroseksualnih odnosov....................................................... 23 4.3.4. Pomanjkanje avtonomije .............................................................................. 24 4.3.5 Pomanjkanje varnosti v odnosih z drugimi zaporniki ................................... 25

4.4. NAČINI PRILAGANJA NA ŽIVLJENJE V ZAPORU..................................... 28 4.4.1. Sykesova tipologija....................................................................................... 28 4.4.2. Morrisova tipologija ..................................................................................... 30

4.5. STRUKTURA DRUŽBE ZAPRTIH .................................................................. 32 4.5.1. Sistem družbenih vlog .................................................................................. 32

4.5.1.1. Podgana in človek uprave...................................................................... 34 4.5.1.2. Gorila in trgovec.................................................................................... 35 4.5.1.3. Volk in deček......................................................................................... 36 4.5.1.4. Upornik in pravi človek......................................................................... 37 4.5.1.5. Trdonja in važič ..................................................................................... 38 4.5.1.5. Schragovo proučevanje družbenih vlog ................................................ 40

4.5.2. Sistem položajev v družbi zaprtih ................................................................ 42 4.5.3. Vrednostni sistem in zaporniški kodeks ....................................................... 45

4.5.3.1. Vrednostni sistem .................................................................................. 45 4.5.3.2. Zaporniški kodeks ................................................................................. 49

4.6. PROCES SOCIALIZACIJE V DRUŽBO ZAPRTIH......................................... 51 4.7. VZDUŠJE V DRUŽBI ZAPRTIH ...................................................................... 53

4.7.1. Družbeno grupiranje zapornikov .................................................................. 56 4.7.1.1. Primarne skupine ................................................................................... 56 4.7.1.2. Razlogi za negrupiranje ......................................................................... 58 4.7.1.3. Druge vrste skupin................................................................................. 58

4.7.2. Prijateljstvo med zaporniki........................................................................... 59 4.7.3. Vodstvo v družbi zaprtih .............................................................................. 60 4.7.4. Odnosi med zaporniki in osebjem zapora..................................................... 62

4.7.4.1. Problematika pazniškega poklica .......................................................... 65 4.7.4.2. Korupcija med zaporniki in osebjem..................................................... 66

4.7.5. Nasilje v zaporu ............................................................................................ 68 5. ANALIZA VZDUŠJA V DRUŽBI ZAPRTIH - ZPKZ MARIBOR.................... 71

5.1. VPRAŠALNIK IN REZULTATI........................................................................ 71 5.2. ANALIZA ODGOVOROV................................................................................. 77

6. VEČNA DILEMA O NAMENU ZAPORNE KAZNI........................................... 80 7. SKLEP ....................................................................................................................... 84 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 86

POVZETEKPOVZETEKPOVZETEKPOVZETEK

Družba na storilce kaznivih dejanj, čim so za zapahi, hitro pozabi. Tudi tisti, ki so v

času svojih dejanj izgledali, kot da so stopili iz samega pekla, hitro postanejo včerajšnja

novica ali še bolj žalostno, dobijo mesto na kakšni kratki majici. Toda zapor ni Had,

skozi katerega bi tekla reka pozabe, ampak je ponavadi le začasna postaja za večino

obsojencev. Le-ti se na specifično situacijo prilagodijo v skladu s svojimi osebnostnimi

lastnostmi in sebi lastnim vedenjem. Toda skoraj vsakega od njih zaobjamejo (ali vsaj

oplazijo) lovke nove družbe, družbe, ki se ustvari izza zidov zapora – tj. družbe zaprtih.

Pričujoče delo se ukvarja s pregledom nekaterih temeljnih kriminoloških študij s

področja družbe zaprtih ter njeno kratko analizo. Analiza je sestavljena iz dveh

segmentov, ki sta soodvisna in primerljiva z zgradbo, v kateri ta družba funkcionira.

Trhli temelji zgradbe so lahko v viharnih razmerah (npr. potresu) razlog, da se zapor

poruši. Prav tako so lahko slabi temelji (in posledično slabo vzdušje) razlog, da v družbi

zaprtih poči. Prvi segment analize družbe zaprtih je tako posvečen temeljem te družbe

(nastanku, funkciji, problemom, strukturi), katerih posledica je drugi segment, tj.

družbeno vzdušje, ki se seveda razlikuje od zavoda do zavoda.

Tako kot mora gradbenik precizno načrtovati gradnjo zgradbe, mora tudi osebje zapora

in stroka načrtovati upravljanje z njim in družbo, ki živi v njem. Koliko si lahko pri tem

pomaga s kriminološkimi študijami in poznavanjem družbe zaprtih, se sprašujem v tem

delu.

V diplomskem delu je analiziran tudi vprašalnik družbenega vzdušja med zaprtimi

osebami, izveden v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, ki kaže na

primerljivost vzdušja s tistim v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob ter kratko

razmišljanje o večni dilemi sodobne penologije, ki ostaja zvesta svojemu nazivu. Prav ta

dilema oz. namen zaporne kazni predstavlja streho zgoraj omenjene zgradbe, ki pa ima

lahko precej različno kritino (od prevzgoje do povsem neprepustnega, strogega

nadzorstva).

Ključne besede: družba zaprtih, specifični sistem, nastanek, funkcija, problemi,

struktura, družbeno vzdušje, vprašalnik, dilema.

SSSSUMMARYUMMARYUMMARYUMMARY

Society quickly forgets about criminal offenders once they're put behind bars. Even

those, who at the moment of committing a crime appear as if they had just arrived

straight from hell, quickly become yesterday’s news, or even more tragically, become a

T-shirt novelty. However, prison is not Hades through which the river of forgetfulness

would flow. For most convicts, it is just a temporary stop. They are quick to adapt to

their particular situation according to their personal characteristics and specific

behaviour. Yet, every one of them is enwrapped (or at least brushed) by the tentacles of

their new social environment, the society formed behind prison walls, i.e. the society

behind bars.

This paper provides an overview of several fundamental criminology studies regarding

society behind bars and a concise analysis thereof. The analysis consists of two

segments that are co-dependent and correspond with the structure of the said society.

Weak foundations of a structure may cause a prison to collapse in extreme conditions

(e.g. in an earthquake). Similarly, weak foundations (and consequently, a gloomy

climate) may cause the society behind bars to explode. The first segment of the analysis

of society behind bars is therefore dedicated to the foundations of this society (its

formation, function, problems and structure). The second segment, i.e. the social

environment, is a consequence of the first and differs from institution to institution.

Just as a construction engineer must be precise in planning the construction of a

building, the prison staff and experts must plan how they will manage a prison and the

society living within. This segment explores how helpful criminology studies and

knowledge of society behind bars can be in their work.

This diploma paper also contains an analysis of a questionnaire regarding social climate

carried out on people imprisoned at the Maribor Prison (Zavod za prestajanje kazni

zapora Maribor). It shows similarities to the climate at the Dob Prison (Zavod za

prestajanje kazni zapora Dob). Finally, this paper also briefly discusses the ongoing

dilemma of modern penology and how it continues to remain faithful to its name. This

dilemma, i.e. the purpose of serving a prison sentence, is the roof of the building

mentioned earlier and the tiles covering it may differ significantly (from a corrective

effect to completely impenetrable and harsh supervision).

Key words: society behind bars, specific system, formation, function, problems,

structure, social climate, questionnaire, dilemma.

1

1. UVOD Ali lahko pustite luč, ko gremo spat? Včasih me namreč postane strah v temi. Sploh, če gre za čuden kraj.

John Coffey, Zelena milja

Družba in njeno delovanje sta v današnjem času, z redkimi izjemami, kot so npr.

brodolomci, samotarji ipd., obče prisotna. Njenim lovkam, tj. pletenju družbenih vezi,

se ne moremo izogniti niti v takšni totalni instituciji, kot je zapor.

Že Gresham M. Sykes je dejal v svojem prelomnem delu Society of Captives (Družba

zaprtih), da zapor ni samo nekaj celic, sten, rešetk in ključavnic, temveč je veliko več.

Prav tako ni le seštevek posameznikov v njej in tudi ni le institucija, ki zagotavlja

konformni družbi, da se reši (za določen čas ali za zmeraj) subjektov, ki so na takšen ali

drugačen način nevarni zanjo in ki se ne držijo ustaljenih norm. Pod besedo zapor

namreč spadajo tudi že omenjene družbene vezi med zaporniki in pazniki1, ki dajejo

zaporu neko specifično vlogo, saj ustvarjajo družbo znotraj družbe.

Namen diplomskega dela je osvetliti to družbo in vzdušje v njej ter poskušati priti z

njeno analizo do določenih ugotovitev, povezanih z boljšimi možnostmi delovanja in

nadziranja tega zapletenega sistema. Zanima me, če in koliko se je možno zanesti na

temeljne kriminološke študije, ki so bile do zdaj opravljene na tem področju in kakšen

bi lahko bil njihov vpliv pri izvrševanju in izvajanju kazni zapora. Odgovoriti bom tudi

poskušal na vprašanje, kolikšen vpliv ima obvladovanje družbenega vzdušja na samo

družbo zaprtih ter kako se to zrcali v usmeritvi zapora. Zanimalo pa me je tudi samo

življenje v takšni sredini ter problemi povezani z njim.

Življenje v zaporih je namreč skrito za visokimi zidovi in javnosti pogosto precej

neznano. Če je v Sloveniji penološki vidik zaporne kazni precej razvit, pa tega nikakor

ne moremo reči za kriminološke študije zaprtih. Žal se temu vidiku posveča malo

1 Čeprav je po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1 UPB-1, Ur. l. RS, št. 110/2006) uradni naziv ''pravosodni policist'', uporabljam vsem domači izraz ''paznik''. Beseda paznik je bila stalnica do novele C (76/2008), ko je bila nadomeščena z novim izrazom. Prav tako sem večinoma rabil besedo ''zapornik'', kot zamenjavo za uradni naziv ''obsojenec''. Posameznik je namreč lahko obsojen na različne kazni (in ne samo na zaporno), pri besedi zapornik pa se natančno ve, za koga gre. Hkrati je beseda ''zapornik'' tudi sestavni del besedne zveze družba zaprtih, kar je bil še dodaten razlog za rabo takšne terminologije.

2

pozornosti tudi v bolj strokovnih krogih, izvzemši precejšnjo število dobrih strokovnih

člankov (Meško, Brinc). Tudi na splošno v svetu opažamo nekakšno otopelost,

stagniranje kriminologije. Mnenja nekaterih gredo celo tako daleč, da je kriminologija

nepotrebna, kar gre pripisati predvsem temu, da so bila upanja in pričakovanja,

položena v zibelko ob njenem nastanku, prevelika. Kriminologija do sedaj namreč ni

bila zmožna pojasniti vzrokov kriminalitete, niti ni bila uspešna v njenem preprečevanju,

napovedovanju itd. Javnost, ki prevečkrat izpostavlja slabo, dobro pa zna hitro pozabiti,

je ob tem pozabila na dosežke in metode te razmeroma mlade vede, ki se jim velja

globoko prikloniti in jih poskušati uporabiti tudi v praksi. Eden izmed teh dosežkov so

vsekakor študije zaprtih.

Res je, da je zaporniški ugled ničeln oziroma, če karikiram, gre kar globoko v minus,

zato ljudje od takšnih ljudi pričakujejo, da trpijo, da ''občutijo'' kazen, ne pa, da so

udeleženci ''nekih'' prevzgojnih programov in plačanega dela.

Res je tudi, da imajo zaporniki v slovenskih zaporih televizijo, posteljo, zdravo

prehrano (da ne omenjam možnosti uporabe fitnesa), kar pogosto v javnosti poraja

dvome v drugi del besedne zveze ''zaporna kazen''. Prav tako se z izkoriščanjem sistema

ugodnosti in t. i. tretmansko igro (ko zapornik hlini lepo obnašanje z namenom, da dobi

ugodnosti) upravičeno dvomi tudi v same zapornike in njihovo resocializacijo.

Toda z malce podrobnejšim pogledom in analizo vendarle vidimo, da zadeva ni tako

enostavna. Zapor namreč s svojimi specifičnimi pogoji, problemi, strukturo in vzdušjem

predstavlja resnično poseben družbeni sistem, ki mu ni enakega in sistem, s katerim se

je nenehno treba ukvarjati in zanj skrbeti ter iskati možnosti za njegovo izboljšanje.

Diplomska naloga zajema oris začetnih študij družbe zaprtih ter kratek skok v

zgodovino, nato pa preide na analizo družbe zaprtih, ki je razdeljena na dva večja dela.

V prvem delu je v ospredje postavljen nastanek takšne družbe, njena funkcija, dejavniki,

ki vplivajo nanjo, deprivacije življenja za zapahi ter specifična struktura zaprtega

sistema. Drugi del je posvečen vzdušju v družbi zaprtih ter raznovrstnim odnosom, ki se

pletejo med vsemi, ki so povezani z njo (zaporniki, osebje, družba kot celota).

Poseben del diplomske obsega tudi vprašalnik o družbenem vzdušju med zaprtimi

osebami, ki sem ga izvedel v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Maribor in

njegova analiza. Na koncu pa je dodanih še nekaj besed o večni dilemi med tretmansko

in nadzorstveno usmeritvijo zavodov.

3

2. KRATEK SKOK V ZGODOVINO Želim si, da bi lahko to izrekel, toda zapor ni pravljičen svet…

Ellis ''Red'' Redding, Kaznilnica odrešitve

Marsikateri zapornik ob svojem prihodu v zapor in v svojo novo domovanje, tj. celico,

občuti prisotnost preteklosti, katere so je zidovi zgradbe vse polni. Popisane stene,

razbita ploščica, zatohlost, nedomači vonj, glasovi, ki ponoči odmevajo po hodnikih,…

No, s slednjim sem že malce zavil k napetemu vzdušju kakšne srhljivke, toda kar sem

želel poudariti je to, da ima vsak zapor2 svojo, sebi lastno zgodovino. Ta zgodovina

zaporov pa je vendarle skupna v eni stvari, in sicer v izvoru. V izvoru in razvoju kazni

odvzema svobode.

2.1. RAZVOJ ZAPOROV SKOZI ČAS

Zapiranje v določene prostore ali za to primerne institucije poznajo že najstarejši pravni

sistemi, ki pa se razlikujejo v funkciji in pravni naravi zaporov.

Svojevrsten odvzem svobode kot zasebno reakcijo srečamo že v času plemenskih

skupnosti in to v obliki izgona iz skupnosti. V samem bistvu je šlo za to, da se skupnost

reši oseb, ki so predstavljale nevarnost zanjo. Šlo je torej za socialno izolacijo, ki je v

pogojih, kakršni so vladali v tistem času, pomenila gotovo smrt, saj posameznik sam ni

mogel kljubovati težkim življenjskim pogojem, če je bil izključen iz družbe. Mnogi v tej

zasebni reakciji vidijo prvo značilnost kazni odvzema svobode, čeprav je bolj pritrditi

dejstvu, da je šele suženjstvo bilo tisto, ki je pomenilo svojevrstno ''pripravljalno'' fazo v

nastanku in kasnejšem razvoju zaporne kazni.3

V starem veku je zapor pomenil sredstvo, da se posameznik zadrži in kasneje stopi pred

sodnika oz. pravdo. Zaprte osebe so le čakale na izrek kazni ali pa na njeno izvršitev oz.

so bile pridržane zaradi preiskave, ki je bila sprožena proti njim. Odsotnost režima v

takšnem zaporu gre pripisati dejstvu, da zadržanje v njem ni imelo značaja kazni.

2 Čeprav je v Sloveniji uraden naziv po ZIKS-1 ''zavod za prestajanje kazni'', sem v diplomskem delu uporabljal izraza ''zapor'' in ''zavod''. 3 Vidović Vjekoslav, Kazna lišenja svobode, Glas, Banjaluka, 1981, str. 17.

4

Zaporna kazen kot zakonska, javno priznana kazenska sankcija v starem veku torej še ni

obstajala.4

Antična koncepcija zapora se je nadaljevala še dolgo v srednjem veku. Zato se, kadar se

govori o starih zaporih, pogosto reče, da so nekoč sodniki s svojimi sodbami praznili

zapore, danes pa jih z njimi polnijo. Kljub temu so posamezne določbe (npr. Constitutio

Criminalis Carolina) določale zaporno kazen kot substitut smrtni kazni, čeprav velja

poudariti, da je smrtna kazen pogosto pomenila blažjo obliko kazni kot trpljenje, ki so

ga zaporniki doživljali v zaporih.5

Na razvoj in afirmacijo zaporne kazni so vplivala šele družbena gibanja ob koncu 18.

stol., ki so zahtevala bolj humano orientacijo ter reformacijo kazenskega prava in

pravosodja (Beccaria, Bentham, Howard). Pomemben vpliv je imel tudi ekonomski

moment, ki je dal vedeti, da se lahko obsojenci uporabijo kot delovna sila za opravljanje

različnih del. Velik vpliv na ustoličenje zaporne kazni na piedestalu kazenskih sankcij

pa je imelo spoznanje o pomembnosti svobode človeka. Smatralo se je, da delinkvent ne

more biti kaznovan bolj racionalno in humano kot z izgubo le-te. Zapor je tako kot

kazenska sankcija kmalu prodrl v vse buržoazne kodifikacije, vendar je imel sprva le

namen pasivne izolacije in se je vršil v strogem režimu ter pod težkimi, nečloveškimi,

lahko bi rekli srednjeveškimi, pogoji. 6

V 2. polovici 19. stol. in ob začetku 20. stol. dobi namen kazni novo razsežnost. Poleg

povračila, onesposobitve in zastraševanja (tako generalnega kot specialnega) se je

pričela uveljavljati še rehabilitacija s prisilno prevzgojo zapornikov s strani

usposobljenih oseb, ki bi pripravila zapornika na ponoven vklop v družbo po prestani

kazni.7

Pristop je z leti izgubil podporo tako javnosti, ki vanj, zaradi preteklih neuspehov, ne

verjame več, kot tudi strokovne populacije. Trenutno namreč prevladuje miselnost, da

so izolacija, odstranitev in izločitev zapornika iz družbe najboljša obramba pred

kriminalom. Obramba vsekakor, najboljša pa še zdaleč ne. Družba se z izločitvijo

delinkventa le začasno zavaruje pred kriminaliteto enega storilca, nikakor pa to ne

4 Vidović, 1981, str. 18-19. 5 Vidović, 1981, str. 25. 6 Vidović, 1981, str. 30-35, 44. 7 Meško Gorazd, Kriminologija, 1. izdaja, Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana, 2006, str. 226-227.

5

zmanjšuje kriminalitete na splošno. Ljudje se tako res počutimo varni, če so ''nevarni

ljudje'' za zapahi, vendar to ni in ne sme biti edini namen zapora. Aktualno je tudi

prepričanje, da bi naj z zaporno kaznijo kaznovali prestopnike za storjeno dejanje, z

alternativnim kaznovanjem pa bi jim ponudili drugačne (nove) načine ''poplačila''

kršitve.8 Odgovor, kako vse te vidike združiti in jih učinkovito izvajati, bo prinesla

prihodnost in novi pristopi k izvrševanju kazenskih sankcij.9 Le-te je že zaslediti v 86.

čl. Kazenskega zakonika (KZ-1), saj je v tretjem in četrtem odstavku dana možnost, da

se kazen zapora do devetih mesecev nadomesti s hišnim zaporom ali pa, da se kazen

zapora do dveh let izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju

največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur.10 Tudi Zakon

o izvrševanju kazenskih sankcij (novela ZIKS-1C) določa v 1. odst. 12. čl., da lahko

direktor zavoda dovoli obsojencem, ki so bili obsojeni na kazen zapora do 36 mesecev,

če niso bili obsojeni na kazen zapora zaradi storitve kaznivega dejanja zoper spolno

nedotakljivost, če so osebnostno urejeni in so redno zaposleni ali se izobražujejo, da

med prestajanjem kazni zapora še naprej ostanejo v svojem delovnem ali

izobraževalnem razmerju in prebivajo doma, razen ob prostih dneh, praviloma na koncu

tedna, ko morajo biti v zavodu.11 Ob tej možnosti je treba poudariti, da alternativnost ne

sme postati vodilo sodnikom in direktorjem zavodov, pač pa le eno izmed meril, ki

omogoča še večjo raznovrstnost pri izrekanju primernih kazenskih sankcij, posredno pa

tudi prispeva k zmanjšanju že tako prenatrpanih zaporov.

Če je Evropa kot eden najbolj civiliziranih delov sveta šele leta 1983 odpravila smrtno

kazen, potem je majhna verjetnost, da bi bilo mogoče kmalu odpraviti kazen zapora.

Danes si celo strokovnjaki niso enotni glede namena, škode in koristi izvrševanja

zaporne kazni. Dokler bo prevladovalo mnenje o koristnosti te kazni za zatiranje

kriminala, je malo verjetno, da bi se ji družba odpovedala. Zato bo, kljub številnim

kritikam, zaporna kazen še precej časa najpomembnejše sredstvo države za zatiranje

kriminala. Tako je bolj smotrno prizadevanje za čim manj napak pri izrekanju in

izvrševanju zaporne kazni kot pa za njeno odpravo.12

8 Petrovec Dragan, Alternativno kaznovanje v slovenski zakonodaji in praksi (Delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti), Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 50/4, Ljubljana 1999, str. 345-350. 9 Meško, 2006, str. 227. 10 KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008, 3. in 4. odst. 86. čl. 11 ZIKS-1 UPB-1, Ur. l. RS, št. 110/2006, 1. odst. 12. čl. (sprem. ZIKS-1C). 12 Brinc Franc, Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v Sloveniji, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 48/4, Ljubljana 1997, str. 357.

6

2.2. ŠTUDIJE OPRAVLJENE NA PODROČJU DRUŽBE ZAPRTIH

2.2.1. Tradicionalni izvori spoznanj o življenju zapornikov

Predhodnik kasnejših socio-kriminoloških raziskav so bila nekatera posamezna

proučevanja zapora. Prvo takšno raziskavo je izvedel Henry Mayhew v zaporu

Pentonville v Veliki Britaniji. Leta 1862 je bila izdana pod nazivom Kriminalni zapori v

Londonu in prizori iz zaporniškega življenja. Avtor se je v njej ukvarjal predvsem s

splošnimi posledicami zaporne kazni, ni pa proučeval odnosov med zaporniki.13

Poskus prvega sistematskega opisa življenja v angleških zaporih je objavljen šele po

koncu prve svetovne vojne. Rezultati tega proučevanja (Hobhouse in Brockway) so

predstavljali napad na vladne organe, odgovorne za zapore. Zunanja reakcija je bila zelo

ostra, saj se je zahtevalo, da se proučevanja takoj prenehajo, proučevalcem pa je bilo

prepovedano intervjuvanje vodij zaporov.14

Med obema svetovnima vojnama so bila proučevanja skoraj izključno vezana na

delinkvente izven zapora (predvsem na majhne skupine – gangs).15

Drugi izvor tradicionalnih spoznanj o življenju zapornikov so dela, ki so jih napisali

bivši zaporniki. Med temi je najbolj znana knjiga De Profundis Oscarja Wildea16, ki jo

je napisal po prestani kazni zaradi homoseksualizma. Ta knjiga je vsekakor izjema, saj

jo je napisal pisatelj, ki je bil ''poseben'' tako po svoji čutnosti, kot po svojih

intelektualnih sposobnostih.17

Problem s to vrsto izvora je namreč v tem, da je malo zapornikov pripravljeno, da

drugim odkrijejo dogajanje za zidovi ter svoje in skrivnosti drugih zapornikov. Zraven

tega pa je treba vedeti, da je še manjše število zapornikov, ki imajo takšne literarne

sposobnosti, da bi pritegnile potencialnega založnika.18

Zanimivo je tudi, da je kljub številnim delom bivših zapornikov le malo tistih, ki bi bila

spisana s strani upravnikov zapora. Zraven tega vsebujejo znatno manj informacij o

zaporu in se bolj osredotočajo na posamezne zapornike ter spomine nanje. To bi se

13 Špadijer-Džinić Jelena, Zatvoreničko društvo, Institut za kriminološka i sociološka istraživanja, Beograd, 1973, str. 25. 14 Špadijer-Džinić, 1973, str. 26. 15 Špadijer-Džinić, 1973, str. 26. 16 Wilde je nekoč napisal v svojih pismih: ''Ne vem, če zakoni so pravični ali ne. Vse kar vem je, da močni so zidovi in da dan je vsak kot leto... kot leto katerega dnevi so neskončno dolgi.'' 17 Špadijer-Džinić, 1973, str. 26. 18 Hentig Hans, Zločin – vzroki in pogoji, Veselin Masleša, Sarajevo, 1959, str. 106. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 26.

7

lahko objasnilo z njihovo intenzivno vključenostjo v sam sistem in z dejstvom, da so del

birokratske strukture, v kateri se tisto, kar se dogaja znotraj nje, ne da v javnost.19

2.2.2. Kriminološke študije

Že od nekdaj je imel razvoj sociologije močan vpliv na kriminološke raziskave. Z

razvojem sociološke teorije se je ta vpliv le še večal in to predvsem tam, kjer je že od

začetka bila osnovna usmeritev kriminologije sociološka (tj. v ZDA). Dolgo let je

sociološka usmeritev prevladovala izključno v etioloških študijah kriminalitete. Nekje

na polovici 20. stoletja pa so sociologi pokazali izrazito zanimanje za penitenciarne

raziskave, ki so v kratkem času dale znamenite študije zapora kot dinamičnega

družbenega sistema. To zanimanje se lahko obrazloži z občim razvojem družbenih

naukov in z razvojem novih koncepcij ter načinov izvrševanja kazni.20

Začetek raziskovanja družbe zaprtih pomeni delo Donalda Clemmera z naslovom

Zaporna skupnost (The Prison Community) iz leta 1940, ki danes predstavlja klasično

študijo v sociologiji zapora. Kljub vsemu so bili do leta 1958 sociološki vidiki zapora

bolj slabo raziskani. V glavnem je šlo le za članke v časopisju, ki so obravnavali ideje iz

Clemmerovega dela in ki so bili, kot tudi Clemmerova študija, zasnovani na

koncepcijah ameriške sociologije dvajsetih let.21

Leta 1958 pa je bilo prelomno. Takrat je namreč bilo prvič objavljeno delo Greshama

Sykesa Družba zaprtih oz. ujetih (The Society of Captives), ki še dandanes ponuja

precej trdne temelje ter osnovo za vsakega raziskovalca tega mikrokozmusa.

Velja vseeno omeniti, da so že po drugi svetovni vojni mnogi sociologi, ki so se

ukvarjali s penitenciarnim področjem, našli stimulans v socioloških analizah

organizacij. 22 V tem času so tako bile opravljene mnoge raziskave različnih tipov

organizacij in proučevanja njihovega vpliva na obnašanje članov. Tako so novi

raziskovalci že imeli oblikovan velik fond teoretičnih spoznanj, ki niso bile dostopne

Clemmeru.23

Vsekakor tudi ne gre pozabiti razvoja metodologije raziskovanja družbenih in

psiholoških pojavov, ki je znatno vplival na raziskovalce zapora kot družbenega sistema,

19 Špadijer-Džinić, 1973, str. 27-28. 20 Špadijer-Džinić, 1973, str. 13-14. 21 Špadijer-Džinić, 1973, str. 14. 22 Špadijer-Džinič, 1973, str. 14. 23 Cressey Donald, The Prison – Studies in Institutional Organization and Change, Holt, Rinehart and Winston, New York, 1961, str 6. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 14.

8

kakor tudi ne nekaterih teoretičnih spoznanj v kriminologiji (Sutherland, Durkheim,

Merton, Cloward, Cohen), s katerimi je bilo mogoče pojasniti posamezne pojave in

procese v zaporu.24

Veliko je bilo opravljenih tudi raziskav o vplivu zapora na kriminaliteto posameznika

po prestani kazni (Garrity itd.). Ta orientacija je izhajala predvsem iz cilja

resocializacije kot končnega cilja zaporne kazni, recidivizem pa je pomenil edini kriterij

uspešnosti resocializacije. V teh delih žal ni dan objektiven opis in analiza društva

zaprtih, vseeno pa ne gre zanemariti vrednosti teh raziskav, ki so jih imele na

oblikovanje in spremembe kriminalitetne politike.25

2.2.3. Vpliv opravljenih raziskav

V večini do sedaj opravljenih raziskav je šlo za raziskovanje v eni instituciji, tako da

predstavljajo študijo posamezne institucije kot družbenega sistema. Raziskave so

pokazale, da so večkratni povratniki tisti, ki tvorijo najbolj razvit in razvejen zaporniški

družbeni sistem, tako da se večina novejših raziskav osredotoča prav na to značilno

zaporniško skupino. V zbiranju podatkov so uporabljeni različni izvori in metodološke

tehnike: od zunanjih poročil, dosjejev, vprašalnikov, neformalnih intervjujev in anket do

avtobiografij zapornikov, pisem itd.26

Dosedanja raziskovanja zapora kot družbenega sistema so se pokazala kot relevantna za

mnoge druge discipline. Doprinesla so k boljšemu poznavanju družbe z analizo njenega

mikrokozmusa, v ospredje so postavile vpliv neformalnih odnosov za funkcioniranje

organizacije, vplivale pa so tudi na formuliranje teoretičnega koncepta Goffmanove

''totalne ustanove'' in odprla možnosti komparativnih raziskav različnih tipov družbenih

organizacij. Zraven tega te raziskave dajejo veliko možnosti za proučevanje vpliva

(katerekoli) organizacije na obnašanje njenih članov, zapor pa lahko, s svojimi pogoji,

ki jih je možno kontrolirati, predstavlja svojevrsten laboratorij za raziskovanje dinamike

malih skupin.27

Tisto, kar dela proučevanje družbe zaprtih še precej bolj pomembno pa je, da prihajajo

ta proučevanja do spoznanj in zaključkov brez katerih je v prihodnosti težko koncipirati

sistem penologije ali ustvariti racionalne in učinkovite programe izvrševanja te kazni.

24 Špadijer-Džinić, 1973, str. 18. 25 Špadijer-Džinić, 1973, str. 18. 26 Špadijer-Džinić, 1973, str. 49, 52. 27 Špadijer-Džinić, 1973, str. 19.

9

Že Sykes je namreč dejal, da je vsaki napor, vložen v reformiranje zapora (in v

reformiranje prestopnikov), ki ignorira družbeni sistem zapora, Sizifovo delo.28

Študije družbe zaprtih tako niso le pomembna dopolnitev analize sistema izvrševanja

kazenske sankcije zapora, ampak njen enakovreden in neločljivi del, ki ga nikakor ne

gre zanemarjati.

Treba je tudi omeniti, da je večina omenjenih teoretičnih in empiričnih del nastala v

drugih družbeno kulturnih sredinah, predvsem ZDA. Ker vemo, da penologija in

kriminologija nista medicina, se poraja vprašanje o njihovi uporabnosti. V Sloveniji

namreč lahko prevzamemo iz ZDA ali Francije preizkušeno metodo operacije srca,

nikoli pa ne bo mogoče popolnoma preslikati in prenesti njihovih modelov izvrševanja

zaporne kazni, organizacije zaporov in dejavnosti v zaporih.29 Vendarle pa novejše

raziskave (Meško, Brinc, Mathiesen itd.) kažejo na to, da obstajajo tipične karakteristike

zapora kot družbenega sistema, ki so skupne penitenciarnim institucijam tudi pri nas in

drugod po Evropi. Tako lahko trdimo, da dajejo klasične študije, na katerih sloni to

diplomsko delo, obče in zadovoljive teoretične in metodološke okvire za nadaljnje

raziskave te specifične družbe.

28 Sykes Gresham, The Society of Captives: A study of a Maximum Security Prison, Princeton, New Jersey, 1958, str. 134. 29 Brinc Franc, Zapori 2000. Mednarodni pogled na sedanjost in prihodnost zaporov, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 50/2, Ljubljana 1999, str. 173.

10

3. TEORETIČNI OKVIR DRUŽBE ZAPRTIH Tista vrata se odprejo samo trikrat. Ko prideš notri, ko si odslužil svoje… ali ko si mrtev.

Gallagher, Surova moč

V večini današnjih študij so kriminološka in sociološka spoznanja združena, tako da bi

lahko rekli, da predstavljajo teoretični okvir, ki pomeni zaokroženo celoto. Na tem

mestu si bomo vseeno posebej, predvsem iz analitičnih razlogov, pogledali

kriminološke in sociološke teoretične koncepte, ki so bili do zdaj uporabljeni v

proučevanju družbe zaprtih.30 Gre za najbolj splošne teoretične okvirje, v katerih se

proučuje zapor kot družbeni sistem.

3.1. KRIMINOLOŠKO TEORETIČNI-HIPOTETIČNI OKVIR

Med teorijami, ki so imele največji vpliv na spoznanja raziskovalcev družbe zaprtih,

velja izpostaviti teorijo diferencialnih asociacij in teorijo anomije ter določena

spoznanja R. Mertona, R. Clowarda in A. Cohena. Gre za teorije, ki se ukvarjajo

predvsem z vzroki kriminalitete (etiologijo), kljub vsemu pa pomenijo pomemben okvir

za proučevanje vedenja zapornikov.

3.1.1. Teorija diferencialnih asociacij – različna druženja

Že znameniti francoski sociolog Gabriel Tarde je ugotavljal, da se ljudje naučijo

prestopniškega vedenja z oponašanjem in druženjem. Edwin H. Sutherland je izhajal iz

njegove ideje in razvil teorijo različnih druženj. Postavil je hipotezo, da se

prestopniškega vedenja naučimo v druženju z drugimi ljudmi, ki kršijo družbene norme.

Kriminalno vedenje je tako posledica druženja s člani prestopniških skupin, s katerimi

se posameznik zbliža in prevzame njihove kriminalne vrednote, hkrati pa zanika

ustaljene. Teorijo bi lahko označili z ljudskim rekom: ''Povej mi, s kom se družiš, pa ti

povem, kdo si.'' Teorija različnih druženj je najbolj vplivna sociopsihološka teorija o

vzrokih kriminalitete v zadnjih šestdesetih letih.31

30 Špadijer-Džinić, 1973, str. 30. 31 Meško, 2006, str. 191.

11

Glavne kritike te teorije izhajajo iz dejstva, da ne daje odgovora na glavno vprašanje o

vzrokih kriminalitete, to je, zakaj nekatere od oseb, ki so podvržene tem pritiskom,

vršijo kazniva dejanja, druge pa ne. Tako je v novejšem času ta teorija dopolnjena z

dvema novima segmentoma oz. pojmoma – mišljenje o sebi (social self) in diferencialna

identifikacija. Diferencialna identifikacija trdi, da se bo oseba kriminalno obnašala v

takšni meri, kot se ta oseba identificira z drugimi osebami, iz katere perspektive je

takšno obnašanje sprejeto. Mišljenje o sebi pa pomeni način, na kateri oseba ocenjuje

svojo vlogo in svoje odnose z drugimi, kar bi naj odločilno vplivalo na njeno

obnašanje.32

3.1.2. Teorija anomije

Emile Durkheim je v svoji teoriji o družbeni solidarnosti uvedel enega najbolj

znamenitih pojmov, tj. anomija. Anomijo je opredelil kot začasen položaj ali stanje, ki

se pojavi, ko se družba razvija iz primitivne v moderno entiteto. Anomija je lahko

posledica znanstvenih, tehnoloških in družbenih sprememb, ki so prehitre, da bi jim

posamezniki sledili. Tako pride do porušenja odnosov med posamezniki ter družbo in

posledično do stanja brez norm, saj norme izgubijo svoj pomen in so neučinkovite.

Merton je uporabil pojem anomije za razlago odklonskega vedenja. Njegova teza je bila,

da je anomije največ v družbah, kjer spodbujajo doseganje določenih ciljev, sredstev pa

je malo in jih ljudje ne morejo doseči po običajni, legalni poti. Tu velja omeniti še

Alberta Cohena, ki je na podoben način raziskoval odklonskost mladih ter Clowarda in

Ohlina, ki sta pojasnjevala nemoč za dosego teh ciljev s socialnim položajem.33

3.1.3. Vpliv

V proučevanju zapora je teorija različnih druženj pomembna predvsem zaradi

proučevanja različnega vpliva zaporniškega sistema na posamezne zapornike, na

intenziteto sprejema vrednostnega, kulturnega sistema in zaporniškega kodeksa ter na

izoblikovanje vloge ter statusa posameznika v družbi zaprtih. Teorija anomije pa je

zanimiva in uporabljiva predvsem na področju prilagajanja ''zelencev'' (novih

zapornikov) na situacijo v novi sredini, na pomanjkanja in frustracije, ki so povezane z

njo ter za proučevanje vpliva različnih sprememb na vzdušje v zaporu. 32 Špadijer-Džinić, 1973, str. 31-32. 33 Meško, 2006, 157-164.

12

3.2. SOCIOLOŠKO TEORETIČNI-HIPOTETIČNI OKVIR

Osnovni sociološki pojmi, ki so se izoblikovali skozi številna proučevanja zapora, so v

večini primerov tudi centralni pojmi kriminoloških teorij. V tem kratkem pregledu se

bom dotaknil le peščice najpomembnejših, in sicer Clemmerove zaporne skupnosti,

obeh modelov organizacije (Weber, Comte, Parsons) ter Goffmanove totalne ustanove.

3.2.1. Zaporna skupnost

Clemmer trdi (in velja mu pritrditi), da se zapor lahko smatra kot skupnost, ker ima vse

osnovne karakteristike, s katerimi se določena struktura definira kot skupnost. Nesporno

je tudi, da ima zapor svoje specifičnosti, še več, gre za edinstveno skupnost, ki sestoji iz

zidov, orožja, zakonov in pravil. Kljub vsemu v tej skupnosti obstajajo družbeni

procesi34, družbeni odnosi ter komunikacija, ki jih omogoča, kot tudi kultura, ki vpliva

na družbene odnose zapornikov in oblikuje njihova stališča.35

V novejšem času je pojem zaporne skupnosti izgubil na pomenu. Avtorji raje

uporabljajo naziva družbeni sistem in družbena organizacija.

3.2.2. Zapor kot organizacija

Organizacija ima dva segmentna, ki tvorita celoto. Dolgo časa je bil v ospredju

proučevanj le formalni segment, ki je tvoril predpisano organizacijsko strukturo (in ki jo

je Max Weber imel za edino). 36 Šlo je za model racionalne organizacije, kjer je

organizacija tolmačena kot racionalno sredstvo za dosego proklamiranih skupnih ciljev.

V socioloških analizah je v novejšem času veliko bolj v ospredju drugi pristop (model

naravnega sistema), ki upošteva tudi neformalno strukturo. Le-ta skupaj s formalno

tvori celoto, celotni sistem, uresničitev ciljev pa je le ena od funkcij organizacije.

Ta model naravnega sistema je dominanten in ima glavno vlogo v večini proučevanj

zapora. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je pogosto kombiniran z racionalnim

modelom.37 Treba je namreč vedeti, da se vsaka neformalna organizacija lahko razvije

34 Clemmer Donald, The Prison Community, Holt, Rinehart and Winston, New York, 1940, str. 83. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 36. 35 Špadijer-Džinić, 1973, 35-36. 36 Flere Sergej, Sociologija, 4. izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 2003, str.119. 37 To je najbolj pogosto, kadar se analizira administracijo zapora.

13

le v okviru formalne in da so njene karakteristike v znatni meri odvisne od karakteristik

formalne organizacije.38

3.2.3. Totalna ustanova

E. Goffman definira totalno ustanovo kot mesto bivanja in dela, kjer je veliko število

posameznikov v podobnih razmerah, odrezanih od širše družbe za precejšnjo obdobje in

kjer življenje poteka na zaprt, formalno administriran način.39 Goffman je med njih

uvrščal zapore, umobolnice, samostane, vojašnice ipd. ter jih delil glede na odprtost in

določene karakteristike. Najznačilnejši primer totalne institucije je zapor.

Za moderno družbo je značilno, da posameznik zadovoljuje svoje interese in potrebe na

različnih mestih, z različnimi partnerji. Res je, da s(m)o ponekod tudi pod določeno

kontrolo avtoritet, vendarle pa te niso enotne, kot je to značilno za zapor. Ena od

glavnih značilnosti totalne institucije je ravno v tem, da se vse te življenjske aktivnosti v

njej vršijo na enem mestu, pod eno avtoriteto ter v neposrednem stiku z drugimi

posamezniki. Vse aktivnosti so strogo načrtovane in predpisane, pravzaprav je celotna

aktivnost posameznikov regulirana s sistemom formalnih pravil, nad katerih izvršitvijo

bedi posebno osebje. Obstaja pa tudi celoviti program aktivnosti v instituciji, s pomočjo

katerega bi se naj dosegali cilji organizacije. Če povzamemo: glavna značilnost totalne

institucije je, da so mnoge človeške potrebe velikih skupin ljudi pod birokratsko

kontrolo, ki je vseobsegajoča in katere skrit cilj je spreminjanje identitete osebe.40

Posamezniki različno reagirajo na življenje v takšni ustanovi (od umika in zapiranja

vase, vzornosti, nihilizma do upornosti in agresivnosti). Goffman opozarja na to, da so

udeleženci pravzaprav prisiljeni igrati v takšni instituciji vloge gledaliških igralcev (zato

njegovo različico interakcionizma imenujejo ''dramaturško'').41

Prispevek Goffmana na področju raziskav zapora je predvsem v opisu značilnosti

totalnih institucij ter v opisu vzorcev prilagoditve na življenje v takšni instituciji. Hkrati

je s svojo dramaturško različico pokazal na splošni problem neuspešnih tretmanov in

pomanjkljive resocializacije po prihodu na prosto. Velja pa tudi omeniti, da je z

interakcionističnim pristopom na področju, kjer je bolj prisoten funkcionalizem, vnesel

novo svežino ter obogatil fond znanja z novimi pogledi. 38 Špadijer-Džinić, 1973, str. 37-38. 39 Goffman Erving, The Presentation of Self in Everyday Life, Anchor, Garden City, 1961, str. 41. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 42. 40 Špadijer-Džinić, 1973, str. 43. 41 Flere, 2003, str. 114.

14

4. ANALIZA DRUŽBE ZAPRTIH Vaše vedenje o zunanjem svetu bo zajemalo samo tisto, kar vam mi povemo. Od tega dne dalje je vaš svet ta zgradba.

Paznik, Pobeg iz Alcatraza

Družbeni sistem zapora je v študijah zelo različno imenovan: družba zaprtih, zaporniški

družbeni sistem, zaporniška kultura, zaporniška skupnost, neformalna družbena

organizacija itd. Večinoma jih avtorji uporabljajo kot sinonime, kljub temu, da jih je

možno precej različno definirati (npr. zaporniške kulture nikakor ne gre enačiti s

celotnim družbenim sistemom). V diplomskem delu je uporabljena oznaka družba

zaprtih, kot jo je uporabil tudi Sykes v svojem prelomnem delu.42

Vedeti moramo, da zapiranje ljudi pomeni zbiranje velike (ponekod ogromne) mase na

enem, za to oblikovanem mestu. Takšni trajajoči agregati s potekom časa brez izjeme

oblikujejo poseben družbeni sistem - ne samo družbeno skupino, predpisano s strani

osebja zapora - ampak skupino, ki raste neformalno iz interakcij ljudi, ki nastajajo z

namenom, da se rešujejo problemi, ki jim jih postavlja specifična sredina.43 Ta družba

se s potekom še bolj členi, zaporniki se grupirajo, nekateri se umaknejo v osamo, drugi

postanejo vodje, spet tretji so nekje vmes.

Torej, tisto kar je pomembno s kriminološkega vidika, je predvsem penitenciarna

institucija kot družbena sredina, v kateri zaporniki živijo, stopajo v družbene odnose,

sprejemajo določene družbene vloge, prihajajo v medsebojne spore in spore z osebjem

ipd., ne pa toliko formalna organizacija, v kateri se sprejemajo določeni ukrepi nadzora,

vodenja in resocializacije zapornika.44

Zapor kot tip družbene organizacije tako sestavljata dva segmenta, tj. formalni in

neformalni. V tem delu je prednost dana analizi neformalnega dela45, kljub vsemu pa ne

gre zanemariti vpliva formalnega dela in tudi ne drugih dejavnikov, ki delujejo izven

samega zapora na njegovo organizacijo. Zapora kot družbene organizacije ni možno

opisati, v kolikor se osredotočimo le na enega od segmentov, saj sta le-ta soodvisna in

na različne načine vplivata drug na drugega. Nikakor torej ne smemo zanemariti vpliva

42 Špadijer-Džinić, 1973, str. 35. 43 Sykes, 1958, str. 12. 44 Špadijer-Džinić, 1973, str. 19. 45 Podobno je tudi v večini kriminoloških in socioloških raziskav.

15

osebja zaporov na družbeno vzdušje posameznega zapora in s tem na samo družbo

zaprtih. Razlike med zapori skoraj nikoli niso posledica zakonskih določb, temveč so

ponavadi odvisne od različnosti delavcev, njihove usposobljenosti ter stališč.46 Pri tem

igrajo največjo vlogo pazniki, ki so v neposrednem stiku z obsojenci in od katerih v

veliki meri zavisi družbeno vzdušje v zaporu.

Družbeno vzdušje je nekaj povsem samoumevnega za povprečnega človeka. To je

vzdušje, atmosfera družbe ali določene skupine, s katero preživi veliko časa. Če mu ne

ustreza, se preprosto umakne in izbere drugo družbo. Pri zapornikih to ni mogoče.

Možnost za nastanek konfliktov je zato precej večja. Že sami vemo, da je preživeti npr.

štirinajst dni na morju z nekom, ki ga ne poznamo dobro, lahko precej stresno.

Časopisje občasno tudi postreže s kakšno zgodbo, ko ljudje, ki so si blizu, udarijo drug

ob drugega oz. po drugem. Vse to pa je mačji kašelj v primerjavi s tem, kar se lahko

zgodi v zaprtem prostoru, v katerem prebivajo ljudje, ki so nagnjeni k nasilnemu

razreševanju situacij in katerih potrpežljivost ni ravno vrlina. Tu je možnost za nastanek

konflikta, kot že rečeno, precej visoka, če pa v zaporu vlada negativno družbeno vzdušje,

pa lahko zleti v nepredstavljive višave. In ko poči, je to razlog za tehten razmislek, saj

to pomeni, da bo počilo še enkrat, morda še bolj, zagotovo pa nič manj kot prej.

Že babice so dejale, da je boljša preventiva kot kurativa, zato se mora družbenemu

vzdušju posvečati veliko pozornosti. Predvsem zato, ker ima lahko nanj osebje zapora

ogromen vpliv. Karkoli naredi ali karkoli opusti kdorkoli izmed osebja, ima namreč

pomen in vpliv na obsojenčevo vedenje. Tako kot je nemogoče ''ne-komunicirati'', je

tudi v zaporu nemogoče ''ne-vplivati'' na obsojence.47 O družbenem vzdušju bo več

govora v drugem delu analize družbe zaprtih, saj se je prej potrebno seznaniti z

osnovami le-te.

V prvem delu analize bodo tako opisani pogoji, v katerih nastaja družba zaprtih, proces

nastajanja, glavne karakteristike in funkcije družbe zaprtih ter njena kulturna in

družbena struktura. Na koncu se bom dotaknil še procesa socializacije zapornika v ta

specifični sistem.

46 Brinc Franc, Dosežki in težave penologije v Sloveniji, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45/4, Ljubljana 1994, str. 299. 47 Petrovec Dragan, O tretmanski ideji, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 43/4, Ljubljana 1992, str. 320.

16

4.1. NASTANEK DRUŽBE ZAPRTIH

V pojasnjevanju nastanka in vsebine družbe zaprtih se izpostavljata dva glavna

teoretična pristopa.

1. Po prvem pristopu, znanem kot ''hipoteza o učenju'' (pa tudi kot ''negativna selekcija''),

postane oseba delinkvent zaradi druženja z drugimi delinkventi in prevzemanjem

njihovih vzorcev obnašanj. V zaporih je situacija za učenje zelo primerna, saj je skupna

značilnost vseh zapornikov kriminalna aktivnost in zoperstavljanje obče sprejetim

družbenim normam. Razlike med njimi nastajajo samo v intenziteti sprejemanja

kriminalnega vrednostnega sistema (nekateri bolj sprejemajo ta sistem, drugi manj).

Družba zaprtih izvira iz te navedene značilnosti zaporniške populacije in upravičeno je

pričakovati proces njenega utrjevanja sorazmerno s časom prestane kazni zapornikov.48

Prav tako bodo tisti, ki so najbolj sprejeli kriminalne vrednote, težili k njihovi utrditvi

ter, v medsebojnih odnosih z drugimi zaporniki, k njihovemu sprejetju. V kriminološki

literaturi je ta pristop zastopan v teoriji različnih druženj (diferencialne asociacije), v

penološki literaturi pa se lahko prepozna v pojmovanju zapora kot šole kriminalitete.

Tudi Clemmer je sprejel ta pristop v svojem delu o zaporniški socializaciji kot procesu

sprejemanja vrednot in norm zaporniške kulture. Pri sprejemanju tega sistema vrednot

zapornik hkrati zavrača sistem, ki mu ga nudi osebje institucije in na ta način upada

možnost resocializacije.49

Ta model je zelo podoben vnosnemu (importacijskem) modelu, ki prav tako razlaga

nastanek družbe zaprtih z vrednotami in kriminalnim vrednostnim sistemom. Po tem

vnosnem modelu je družba zaprtih posledica subkulturnih vrednot, ki jih obsojenci

''prinesejo'' v zavod in so posledica njihove nizke socializacije, nizke samopodobe,

nizkih pričakovanj od življenja in alienacije od okolja. Po tej razlagi zapora ni mogoče

izboljšati dokler prihajajo vanj obsojenci, ki zahtevajo veliko nadzora, saj le-ta še

dodatno pospešuje subkulturo.50

48 Wheeler Stanton, Socialization in Correctional Communities, American Sociological Review, 26/5, Nashville, 1961, str. 161. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 62. 49 Špadijer-Džinić, 1973, str. 62. 50 Brinc Franc, Prostorske zmogljivosti kazenskih poboljševalnih zavodov in pogoji (standardi) za življenje in delo pripornikov in obsojencev v Republiki Sloveniji, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1994, str. 69.

17

2. Drugi pristop, ki izhaja iz funkcije družbe zaprtih, je razvil Sykes in se imenuje

''funkcionalna hipoteza'' oz. deprivacijski model. Sykes je označil zapor kot institucijo, v

kateri je posameznik izpostavljen nizu težkih in mučnih pomanjkanj ter frustracij.

Njegov položaj je vedno enak, njegove socialne vloge so izredno omejene in skrčene na

najmanjši možni obseg. Nihče ga nič ne vpraša, o ničemer ne odloča, njegove misli in

čustva niso za nikogar pomembna, vse delo in življenje v zavodu je organizirano po

zamislih delavcev, ki imajo moč nad obsojenci. 51 Družba zaprtih tako nastane kot

reakcija na te bolečine in ima funkcijo, da jih ublaži ter zmanjša oz. olajša. Narava te

družbe je torej v tem, da pomaga posamezniku, da se lažje spopade s problemi, ki jih

ustvarja sama zaporna situacija.52

S to interpretacijo nastanka in vsebine družbe zaprtih je Sykes poskušal odgovoriti na

vprašanja, ki so v Clemmerovem delu ostala brez odgovora. Clemmer je sicer dal

analizo procesa socializacije prestopnika v družbo zaprtih, vendar ni polagal velike

pozornosti na strukturo in funkcijo družbe zaprtih ter na razloge njenega nastanka. V

zgodnji penološki literaturi je namreč obstajala teza, da je družba zaprtih nekaj, kar je

dano in zatorej nekaj, kar ni treba pojasnjevati. Po mišljenju Sykesa proces socializacije

ne pojasnjuje pogojev, ki vplivajo na prisotnost oz. odsotnost same družbe zaprtih,

ampak le na njeno utrjevanje ter vključitev vanjo s sprejemanjem njenega vrednostnega

sistema.53 Obstaja še nekaj ugovorov Clemmerovemu pristopu, ki so podobni tistim, ki

so bili dani proti teoriji različnih druženj (str. 18).

Lahko torej zaključim, da je za analizo družbe zaprtih bolj primeren Sykesov

funkcionalni model analize. Po tem modelu bom najprej analiziral pogoje, v katerih

nastaja družba zaprtih, funkcijo družbe zaprtih in njeno strukturo, šele nato pa se bom

dotaknil socializacije posameznika v to družbo.54

51 Brinc Franc, Obsojenčeva percepcija delavcev kazenskega zavoda, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 35/3, Ljubljana 1984, str. 225. 52 Špadijer-Džinić, 1973, str. 62-63. 53 Špadijer-Džinić, 1973, str. 63. 54 Špadijer-Džinić, 1973, str. 63.

18

4.2. POGOJI, V KATERIH NASTAJA DRUŽBA ZAPRTIH IN NJIHOVI

DEJAVNIKI

Bistvena ugotovitev raziskav družbe zaprtih je, da zapori sestavljajo skupino družbenih

sistemov, ki so si zelo podobni v temeljnih procesih in družbeni strukturi, razlikujejo pa

se le v posameznih značilnostih. To gre predvsem pripisati dejstvu, da te družbene

strukture nastajajo z namenom reševanja istih problemov, hkrati pa izvirajo tudi iz

podobnih običajev ter zakonov, ki veljajo v zaporih. Pogledali si bomo nekaj splošnih

dejavnikov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na razlike med posameznimi sistemi.55

Kultura določene družbe predstavlja splošni in okvirni dejavnik, v katerem deluje

določena družba zaprtih in dejavnik, ki lahko deluje na ta specifični družbeni sistem.

Zapor se tako ne more označiti kot osamljeni kulturni otok. Kultura zapora odraža

kulturo neke družbe, je kultura znotraj druge splošne kulture. Prav ta kultura vpliva na

definiranje ciljev izvrševanja kazenskih sankcij in to tako, da preko javnega mnenja

različnih družbenih organizacij in državne uprave vpliva na proces izvrševanja le-teh.

Zraven tega lahko s svojimi vrednotami, normami ter nauki vpliva na kreiranje

določenih odnosov med zaporniki in v končni fazi na oblikovanje njihovega kulturnega

in družbenega sistema. V večini primerov kultura določene družbe vpliva na družbo

zaprtih preko zapornikov, ki posedujejo določene karakteristike, pridobljene od zunaj.

Gre za vpliv kulturnih karakteristik, ki jih zaporniki ''prinesejo'' v zapor, na družbo

zaprtih. Že Clemmer in kasneje Mathiesen sta raziskovala vpliv teh karakteristik,

vplivov regij, iz katerih so zaporniki izvirali ter družbenih odnosov, ki so jih zaporniki

imeli pred prihodom v zapor. Ugotovila sta, da se razlike med zaporniškimi sistemi,

nastalimi v različnih družbenih sredinah, lahko pojasnijo z razlikami v vrednotah in

normah, ki jih zaporniki ''prinesejo'' v zapor.56

A. Gouldner57 omenjene karakteristike imenuje ''latentne družbene identitete''. Gre za

družbeno identiteto, ki jo ljudje ''prinesejo'' v organizacijo in ki vpliva na njihovo

obnašanje v njej. Karakteristike zaporne populacije, ki so relevantne za družbo zaprtih

so npr.: povratništvo (recidivizem), spol, starost, poklic, izobrazba, inteligenčni

koeficient, kaznivo dejanje, ki ga je privedlo v zapor, kriminalna preteklost, čas preživet

55 Špadijer-Džinić, 1973, str. 64. 56 Špadijer-Džinić, 1973, str. 65. 57 Gouldner Alwin, Organizational Analysis, Sociology Today – Problems and Prospect, Basic Books Inc., New York, 1959, str. 412. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 66.

19

v zaporu idr. Tako lahko predpostavimo, da kljub temu, da bo družba zaprtih nastala ne

glede na razlike v karakteristikah zaporne populacije, bodo njihove različne družbene

identitete tem sistemom vendarle dale neka specifična obeležja. Dober primer so npr.

povratniki. Prevladovanje povratnikov v določeni instituciji lahko pomeni pomemben

dejavnik za oblikovanje družbe zaprtih. Povratniki namreč s seboj prinesó vrednote in

norme deviantne subkulture, ki so ji pripadali ter institucij, v katerih so že bili, v

odnosih z drugimi povratniki pa jih bodo le še utrdili. Povratniki so tudi zelo pomemben

dejavnik v procesu socializacije primarnih delinkventov v družbo zaprtih.58

Ena od osnovnih predpostavk, ki izhaja iz že opravljenih raziskav, je tudi ta, da bo v

vsaki penitenciarni instituciji nastala neformalna družbena skupnost zapornikov. Seveda

pa obstajajo različni tipi teh institucij in s tem različni pogoji v katerih nastaja ta sistem.

Vse to lahko vpliva na razlikovanja med sistemi. Ponavadi delimo te institucije po

sledečih kriterijih: 1. po spolu (za moške, za ženske) 2. po kategoriji obsojencev (za

mladoletnike, za mlade polnoletnike, za večkratne povratnike, za duševno bolne59 ipd.),

3. po stopnji varnosti (zaprti, polodprti, odprti). Ne gre pozabiti tudi tega, da se

institucije razlikujejo po vrsti tretmanov.60

Med dejavniki, ki jih tako velja izpostaviti61, so predvsem karakteristike delinkventne

populacije, kultura družbe oz. sredine iz katere zaporniki izvirajo ter različni tipi

penitenciarnih institucij.

Vsekakor pa to niso edini. Veljalo bi omeniti še ekonomskega, ki je marsikje vplival na

privatizacijo zaporov (ZDA, VB), kjer se lahko upravniki igrajo ''vsemogočnega'' ter

geografski dejavnik, vpliv evropeizacije, globalizacije, samo arhitekturo zaporov,

uporabljeno tehnologijo ipd. Velik vpliv na razmere v družbi zaprtih imajo tudi splošne

ideje in prakse kriminalitetne politike, saj razmer v zaporih ni mogoče oblikovati ločeno

od njih. Kolikor nevarnejši se zdi kriminal na sploh, toliko trši bo režim v zaporu. Zato

ni čudno, da v desetletju zaostrenega boja proti kriminaliteti (''War on crime'' postaja

zaščitna znamka vseh političnih in akademskih shodov) enako zaostrujemo postopanje z

zaporniki. Abu Ghreib in Guantanamo sta le delčka ledene gore…62

58 Špadijer-Džinić, 1973, str. 66-67. 59 V Sloveniji je duševno bolnim storilcem ponavadi izrečen (ob kazni zapora) še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, tako da ne prestajajo kazni v zaporu, pač pa v zdravstvenem zavodu (Vir: ZIKS-1 UPB-1, Ur. l. RS, št. 110/2006, 151.-154. čl.). 60 Špadijer-Džinić, 1973, str. 67-68. 61 Niso pa seveda edini. 62 Petrovec Dragan, Zapor, civilizacija in utopija, Pravna praksa, 23/24, 2004, str. 3.

20

4.3. PSIHOLOŠKE POSLEDICE BIVANJA V ZAPORU

Pravijo, da je zapor kot morje. Zna biti nevaren… predvsem, če ne znaš plavati. Modri

trditvi velja prikimati in jo podrobneje preučiti.

V zaporu so zaporniki izpostavljeni mnogim frustracijam in pomanjkanjem, ki

nedvomno vplivajo na vsakega od njih. Na njih pustijo neizbrisen pečat, ki se kaže tudi,

ko pridejo na prostost, in sicer v obliki različnih reakcij (dvoličnost, nasilništvo, psihoze

ipd.) ter nezmožnosti ponovne prilagoditve na življenje izven zapora. Na to vliva še

dodatno dejstvo, da so zaporniki v zaporu izpostavljeni strogo reguliranemu, rutinskemu

življenju, ki vodi do intelektualnega slabljenja in izgube lastne iniciative, ki je zunaj še

kako pomembna. Potrebno pa je vedeti, da vsi zaporniki ne doživljajo zaporniške

izkušnje na enak način, ampak je le-ta pogojena z njihovimi osebnostnimi značilnostmi

in njihovo interpretacijo življenja za zapahi. To pomeni, da so tudi njihove izkušnje ter

posledice bivanja v zaporu dokaj različne. Zaporniška izkušnja je odvisna še od

objektivnih pogojev življenja v zaporu ter od tega, ali je zaporniška izkušnja za

posameznika nova ali pa jo je že doživel.63 Vsi ti dejavniki delujejo povezano in jih ne

gre proučevati ločeno.

Velja pa izpostaviti, da kljub različnemu doživljanju zaporniške izkušnje, večina čuti

enake frustracije in pomanjkanja. To so:

o pomanjkanje svobode

o pomanjkanje materialnih dobrin in storitev

o pomanjkanje heteroseksualnih odnosov

o pomanjkanje avtonomije

o pomanjkanje varnosti v odnosih z drugimi zaporniki.

Analiza teh deprivacij predstavlja opis psihološke64 atmosfere v kateri živijo zaporniki.

Le-ta si je seveda lahko od zapora do zapora različna, odvisno pač od tipa zapora.

Zapori, ki sta jih proučevala Sykes in Morris, so spadali med ''težke'' zapore, kjer so

psihološke posledice in pomanjkanja najhujša ter najintenzivnejša in kjer strog

disciplinski režim ne dopušča fizičnega udobja ter nudi le minimalne privilegije.65

63 Špadijer-Džinić, 1973, str. 70. 64 Družbeni atmosferi je posvečeno poglavje 4.7. 65 Špadijer-Džinić, 1973, str. 70-71

21

4.3.1. Pomanjkanje svobode

Pomanjkanje svobode je deprivacija, ki najhuje prizadene zapornike, ker predstavlja

ločevanje kriminalcev od svobodne družbe. Zapornik se odstrani iz družbe z zaprtjem v

institucijo, prav tako pa se mu tudi znotraj same institucije svoboda gibanja znatno

omejuje. Vse to samo po sebi ni frustrirajoče ali deprivirajoče. Glavni razlog za to so

posledice pomanjkanja svobode – izguba emocionalnih odnosov, osamljenost itd.

Zaporniki težko prenašajo stanje izoliranosti zato, ker jim onemogoča, da vplivajo na

dogajanje izven zapora. Seveda je ta predpostavka, ki jo je podal Morris66, odvisna od

njihove vezanosti z zunanjim svetom. Dopisovanje z družino in prijatelji, obiski ipd.

lahko v določeni meri zmanjšajo zapornikov občutek osamljenosti in izoliranosti ter

omogočijo, da obdržijo svojo družbeno identiteto. Vendar pa hkrati tudi povečujejo

njihove emocionalne vezi s svetom izven zapora in v situacijah, ko bi njihovim bližnjim

bila potrebna pomoč, le še povečujejo njihovo nemoč. Tako se bo zapornik, ki je

poročen in ima otroke ter z njimi stalne stike, počutil v posameznih situacijah bolj

frustrirano, pomanjkanje svobode pa bo zanj predstavljalo večje trpljenje, kot npr. za

tiste, ki takšnih stikov nimajo.67

4.3.2. Pomanjkanje materialnih dobrin in storitev

Sykes pojasnjuje pomanjkanje materialnih dobrin z vrednostnim sistemom družbe, v

kateri zaporniki živijo. V zahodni kulturi namreč materialne dobrine in posest le-teh

tvorita precejšni del predstave, ki jo ima posameznik o sebi. To pomeni, da predstavlja

odvzem teh dobrin napad na najbolj globoke sloje osebnosti.68 Zraven tega zapornik

smatra, da je on sam kriv za svoje siromaštvo - torej, da je postal siromašen zaradi

storjenega kaznivega dejanja. Prav zaradi tega osiromašenje, ki ga doživlja v zaporu,

predstavlja zelo težki napad na predstavo, ki jo ima posameznik o sebi. Treba je še

omeniti, da obstajajo v vrednostnem sistemu, kjer ima materialni uspeh dominanten

položaj, še druge vrednote, z dosego katerih si poskuša posameznik obraniti oz. ohraniti

predstavo o sebi. 69

66 Morris Pauline, Morris Terence, Pentonville, a Sociological Study of a English Prison, Ruthledge and Kegan Paul, London, 1963, str. 165. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 73. 67 Špadijer-Džinić, 1973, str. 73. 68 Sykes, 1958, str. 69. 69 Špadijer-Džinić, 1973, str. 77.

22

Na oceno pomanjkanja materialnih dobrin in storitev vplivata dva dejavnika in sicer,

standard življenja v zaporu in subjektivno doživljanje tega standarda. Le oba skupaj

nam lahko razložita, v kolikšni meri to pomanjkanje vpliva na zapornika. Zapornik želi

cigarete, pijačo, nekatere jedi, prav tako si želi obleko, ki bi jo sam izbral idr. Cigarete v

teh sredinah dobivajo večjo vrednost od denarja, nabava pijač ali določene hrane, ki je v

instituciji ni, pa se pogosto organizira z velikim tveganjem kršenja pravil institucije. Kar

se tiče obleke, se tudi v strogih institucijah, v katerih je zaporniška uniforma obvezna za

vse, poskuša, da se obleko nekako individualizira ali, da se vsaj z načinom nošenja

nekako razlikuje od drugih. Na stopnjo pomanjkanja, ki jo zaporniki doživljajo, kažejo

tudi posamezne kraje med njimi ter zelo razvit sistem trgovine in nabave dobrin, katerih

prodaja je v zaporu omejena ali prepovedana.70

Študije kažejo, da pomanjkanje materialnih dobrin v večji meri čutijo zaporniki, ki so v

zaporu manj časa. To bi se dalo pojasniti s tem, da so zaporniki z daljšim stažem bolj

vključeni v zaporniški sistem in lažje najdejo način za zadovoljevanje svojih potreb.71

V Sloveniji je, po mojem mnenju, to področje dobro urejeno. V nasprotju z zgoraj

navedenim je v slovenskih zavodih obsojencem na voljo kantina in raznovrstna

prehrana, ki se pripravlja na podlagi normativov in jedilnikov, ki so verificirani pri

pristojni državni instituciji in se enotno uporabljajo v vseh zavodih. Za to daje osnovo

že 44. čl. ZIKS-1, ki določa, da obsojenec dobiva hrano, ki zadošča za ohranitev

njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora

(Pravilnik)72 to le še razširja. Prav tako lahko obsojenci nosijo lastna oblačila. Pravilnik

namreč v 16. čl. določa, da lahko obsojenci skladno s hišnim redom nosijo svojo obleko,

perilo in obutev, če je primerno vzdrževana. S tem se gotovo pripomore k boljšemu

življenju obsojencev ter zmanjšanju občutka pomanjkanja materialnih dobrin in

avtonomije, kar vsekakor velja pozdraviti. ZIKS-1 pa v 76. čl. tudi dovoljuje, da lahko

obsojenec sprejema pošiljke s hrano, pošiljke s perilom in z osebnimi predmeti ter

pošiljke s časopisi, z revijami oziroma s knjigami. Kako pogosto in s kakšnimi

omejitvami, je odvisno od oddelka, kjer obsojenec prestaja zaporno kazen.

70 Špadijer-Džinić, 1973, str. 77-79. 71 Špadijer-Džinić, 1973, str. 79. 72 Ur. l. RS, št. 102/2000 (sprem. 127/2006, 112/2007, 62/2008, 76/2008-ZIKS-1C, 19/2009, 86/2009), 32. čl.

23

4.3.3. Pomanjkanje heteroseksualnih odnosov

Ena od glavnih značilnosti zapora je, da predstavljajo skupnost ljudi istega spola. Ta

značilnost je temelj problemov, povezanih s spolno zadovoljitvijo, ki so predmet

številnih študij. Le-te proučujejo predvsem dva osnovna problema: 1. v kakšni meri

zaporniki doživljajo seksualno frustracijo in 2. kakšno je njihovo seksualno obnašanje v

sredini, kjer niso mogoči heteroseksualni odnosi.73

1. Sykes in Morris sta zavračala mnenja določenih avtorjev, češ da zaporniki doživljajo

redukcijo svojih seksualnih nagonov in da frustracija ni tako velika, kot kaže na prvi

pogled. Ta mnenja so namreč bila zasnovana pri opazovanju obnašanja ljudi v

koncentracijskih taboriščih in podobnih ekstremnih situacijah. Zapora z njimi, po

njunem mnenju (ki mu velja pritrditi), ne gre enačiti, saj gre pri koncentracijskih

taboriščih za izčrpavanje z delom, ki je pogosto vodilo do smrti, za stalni psihični in

fizični teror, lakoto idr. V današnjih zaporih so pogoji precej drugačni in če že ne

stimulirajo 74 , lahko rečemo, da vsaj ohranjajo pri zapornikih normalne seksualne

potrebe. Ta spoznanja so prispevala k zahtevam za uvedbo obiskov zakoncev oz.

partnerjev, ki je dandanes praksa v mnogih zaporih po celem svetu. V raziskavah

Sykesa, Morrisa in Clemmera takšni obiski še niso bili stalnica v zaporih, tako da je

pomanjkanje heteroseksualnih odnosov takrat imelo še veliko večji vpliv na frustracije

zapornikov kot danes.75

2. Pomanjkanje heteroseksualnih odnosov ima dve plati – fiziološko ter psihološko. Za

nas je pomembna predvsem psihološka plat in psihološki problemi, ki so lahko

marsikdaj tudi veliko bolj resni. Gre namreč za to, da je ena od glavnih komponent

dojemanja sebe (tj. kot moškega76), postavljena pod vprašaj. Tako pridemo do vprašanja

homoseksualnosti v zaporih, ki je neločljivo povezano z razpravami o pomanjkanju

heteroseksualnih odnosov v zaporu. Velika ovira v analizi homoseksualnega obnašanja

je pomanjkanje zanesljivih podatkov.77 Sykes je v svoji raziskavi ugotovil, da se je

homoseksualno obnašal velik del zapornikov v toku njihovega prestajanja kazni, da za

večino to ni bil stalni pojav in da je homoseksualnost za večino predstavljala le odgovor

73 Špadijer-Džinić, 1973, str. 80-81. 74 Kot stimulanse lahko omenim razne revije in časopisje, kjer se pojavljajo ženske (npr. oglaševanje določenih proizvodov). 75 Špadijer-Džinić, 1973, str. 81. 76 Pri ženskah je ta deprivacija manj intenzivna, nikakor pa ni nezanemarljiva. 77 Špadijer-Džinić, 1973, str. 81.

24

na posebno situacijo, ne pa stalni obrazec njihovega obnašanja (tako se torej niso

obnašali pred bivanjem v zaporu in tudi ne po prestani kazni).78 Kljub vsemu še ni

zanesljivih podatkov, ki bi pokazali na obseg tega pojava in na to, ali gre le za začasno

obnašanje zapornikov ali pa za stalno.79

Podatki kažejo, da večina zapornikov težko prenaša pomanjkanje heteroseksualnih

odnosov. Zaporniki, ki so krajši čas v zaporu, težje prenašajo to pomanjkanje, kar kaže

na to, da se sčasoma seksualni nagon vendarle v določeni meri reducira (to je v času

adaptacije). Eden od pomembnih dejavnikov je tudi starost zapornika. Sklepamo lahko,

da bodo mlajši zaporniki težje prenašali pomanjkanje heteroseksualnih odnosov. Na

ohranjanje spolnega nagona in na povečanje seksualne deprivacije nedvomno vplivajo

tudi razni erotični stimulansi: od pornografske literature, ki ''nekako dospe'' v zapor ali

pa je na voljo v zaporniških kantinah, do vsakodnevnega časopisja, ki mnogokrat nudi

dovolj materiala za posameznikovo domišljijo. Na zapornikovo frustracijo pa vpliva

tudi sumničavost v zvestobo svojih partnerjev ter dvom v to, kako jih bodo sprejeli po

prestani kazni oz., če jih sploh bodo.80

4.3.4. Pomanjkanje avtonomije

Sistem v zaporu je strogo reguliran z velikim številom pravil, po katerih se morajo

zaporniki ravnati skoraj v vsakem trenutku z namenom, da se doseže skoraj popolna

družbena kontrola. Res je, da je tudi življenje v zunanjem svetu regulirano, toda tega

vendarle ne gre enačiti z življenjem v zaporu. Avtonomija je tukaj skrčena na precejšen

minimum, čeprav sta občutek in doživljanje tega pomanjkanja spet odvisna od

posameznega zapornika. Pomembno pa vendarle je poznavanje družbene sredine, iz

katere zapornik izvira. Podvrženost strogim pravilom v takšni sredini, preteklo služenje

vojske ipd. lahko namreč prispeva k temu, da zaporniki lažje sprejmejo večji obseg

kontrole in ob tem ne občutijo prevelikega pomanjkanja avtonomije.

Zapor v bistvu predstavlja vrsto totalitarnega režima, v katerem se podrobno regulirajo

vsi aspekti posameznikovega življenja in v katerem obstaja stalni nadzor, koncentracija

moči pa je v rokah majhnega števila ljudi, ki zapor upravljajo. Zapornik je popolnoma

78 Sykes, 1958, str. 72. 79 Špadijer-Džinić, 1973, str. 84-85. 80 Špadijer-Džinić, 1973, str. 83-84.

25

podrejen sistemu (on je številka, ne ime), izguba avtonomije posameznika v takšnem

sistemu pa je vseobsegajoča in nameščena oz. načrtovana. K temu prispevajo tudi

birokratske značilnosti zapora kot organizacije. Mnoga pravila in ravnanja osebja so za

zapornike v zaporu nesmiselna in moteča. Ponavadi jih moti neznanje ter pomanjkanje

pojasnitev posameznih odločitev uprave ter osebja zapora. Treba pa je vedeti, da gre tu

za kriminalce in da so kontrola izvora informacij ter ustaljeni tokovi komuniciranja

nujni, da se obdrži totalna moč zapora.81 V zaporu namreč ni in ne more biti popolne

demokracije.

V takšnih okoliščinah frustracija zapornika, zaradi nemoči izbire ter pogostega

zavračanja, da se mu da pojasnitev pravil in ukazov birokratskega osebja, raste in

napada predstavo, ki jo ima zapornik o sebi, saj ga zaradi nemoči spominja na status iz

otroštva.82 Situacija pa vendarle ni tako huda, kot se zdi iz navedenega. Res je, da je

dnevni urnik zapornika v velikem delu načrtovan, vendar imajo zaporniki kljub vsemu

prosti čas, ki ga lahko preživijo po svoje (fitnes, gledanje TV, sprehod, branje ipd.). Na

zapornikov občutek avtonomije vsekakor vpliva tudi organizacija dela v zaporu, položaj

zapornika pri tem delu, njegovo zadovoljstvo z njim, motiviranost, sodelovanje na

sestankih zapornikov in osebja ter dajanje predlogov idr. Vse to zmanjšuje občutek

pomanjkanja avtonomije83 pri zapornikih, k čemur mora osebje dobrega in učinkovitega

zapora nenehno težiti, saj občutek pomanjkanja avtonomije pogosto vodi k slabšemu

družbenemu vzdušju in zavira tretmansko usmeritev zavoda.84

4.3.5 Pomanjkanje varnosti v odnosih z drugimi zaporniki

Znana je izjava enega izmed ''Sykesovih'' zapornikov: ''Najhujša stvar v zvezi z

zaporom je, da morate živeti z drugimi zaporniki.'' Daljše bivanje v zaporu, kjer so

mnogi zaprti zaradi nasilnega obnašanja, lahko izzove stanja anksioznosti. Na prvi

pogled bi lahko smatrali, da doživljajo takšne občutke samo določene kategorije

zapornikov – primarni delinkventi; tisti, ki niso obsojeni zaradi nasilnega obnašanja;

starejši in slabotnejši ipd. Vendarle pa nam drugi pogled (opravljene raziskave in

avtobiografska dela zapornikov) razkriva, da je ta občutek poznan večini zapornikov.

81 Špadijer-Džinić, 1973, str. 86. 82 Sykes, 1958, str. 75. 83 Špadijer-Džinić, 1973, str. 89. 84 Brinc Franc, Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v Prevzgojnem domu v Radečah, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 52/4, Ljubljana 2001, str. 287.

26

Sykes pravi, da se zapornik vedno zaveda možnosti, da ga nekdo drugi ''preizkusi'', da

vidi, koliko je pripravljen za obrambo sebe in svoje osebnosti, pravic ter lastnine.

Neuspeh v takšni borbi bi ga označil za slabiča, za mehkužca, ki se ni sposoben ali se

noče boriti.85 Vsak tak napad je torej preizkušnja zapornikovih sposobnosti obrambe ter

napada in izguba v borbi pomeni, da bo v prihodnosti še večkrat izkoriščan. Tako že

samo pričakovanje oz. strah pred takšnimi napadi ustvari pri posamezniku občutek

tesnobe in frustracijo.86

Vidimo torej, da mit o popolni ''solidarnosti med lopovi'' ne drži. Resnica je, tako kot

vedno, nekje vmes. Zaporna skupnost je vse tisto, kar ustvarja občutek negotovosti pri

zapornikih, vendar v njej prav tako obstaja solidarnost, vzajemna pomoč, podpora ter

prijateljstvo.87

4.3.6. Drugo

Na osnovi Sykesovih in Morrisovih raziskav so bile izvedene še mnoge druge, in sicer v

različnih tipih penitenciarnih institucij po vsem širnem svetu.

R. Giallombardo je proučevala maksimalno varovan ženski zapor s 700 zapornicami ter

odkrila enaka pomanjkanja ter deprivacije zaporne populacije, kot pri moških

zapornikih. Razlike je našla le v intenziteti deprivacij in nasilju, ki se pojavlja v manjši

meri kot pri moških.88

T. Mathiesen je odkril, da stopnja trpljenja in deprivacije, kot posledica življenja v

zaporu, varirajo od institucije do institucije. Ugotovil je, da so v nekaterih institucijah

nekatera pomanjkanja uspešno reducirana, vendar nikoli popolnoma. Izpostavil je tudi

moč zapornega osebja in njihovo kontrolo nad distribucijo nagrad in kazni. Zaporniki se

tega zavedajo in takšno kontrolo označujejo kot nepredvidljivo, proces odločanja pa kot

zaseben in neupravičen. Kombinacijo teh občutkov zapornikov do osebja označuje

Mathiesen kot ilegitimni patrializem. Občutek, da so izpostavljeni nepredvidljivim,

zasebnim in nepravičnim odločitvam, smatrajo zaporniki za enega od najtežjih

problemov, s katerimi se soočajo v instituciji. Te občutke bi lahko primerjali z

občutkom pomanjkanja avtonomije, ki so bila izpostavljena v temeljnih raziskavah.89

85 Sykes, 1958, str. 77-78. 86 Špadijer-Džinić, 1973, str. 92. 87 Špadijer-Džinić, 1973, str. 92. 88 Špadijer-Džinić, 1973, str. 94. 89 Špadijer-Džinić, 1973, str. 95-96.

27

Kot je dejal že Sykes, družba ni načrtovala teh posledic življenja v zaporu, se pa

dandanes vedno bolj zaveda teh problemov in išče načine za njihovo rešitev oz.

ublažitev. Posebno zanimivo je, da poskušajo to storiti tudi sami zaporniki z različnimi

reakcijami na zaporniško izkušnjo oz. z načini prilagoditve na to situacijo.90 Poznavanje

pomanjkanj in posledic življenja v zaporu je tako nujno, ker le-te ''dajejo energijo za

družbo zaprtih kot sistem akcije.''91

90 Špadijer-Džinić, 1973, str. 97. 91 Sykes, 1958, str. 79.

28

4.4. NAČINI PRILAGANJA NA ŽIVLJENJE V ZAPORU

Življenje v zaporu ni lahko. Vsa omenjena pomanjkanja in posledične frustracije

povzročijo, da zapornik poskuša nanje na tak ali drugačen način odreagirati z namenom

ohranitve predstave o sebi. Kakšen bo način prilagoditve, je odvisno od mnogih

dejavnikov, predvsem od teže pomanjkanja oz. od mere, v kateri so posamezniki

izpostavljeni tem deprivacijam; pa tudi od odnosa z osebjem, delovnega mesta, uživanja

določenih ugodnosti ipd. Poleg tega lahko isti zapornik izbira različne načine

prilagoditve v različnih časovnih obdobjih v instituciji ali pa sprejme različne načine

adaptacije odvisno od institucije, v kateri se nahaja in jih kasneje s spremembo le-te

zamenja.92

Prve tipologije načinov prilagoditve na življenje v zaporu so nastale s strani Sykesa in

Morrisa, in sicer z modifikacijo Mertonove93 tipologije.94

4.4.1. Sykesova tipologija

Sykes tako razlikuje med fizičnim begom, psihološkim umikom, uporom in inovacijo.

a) Če bi sodili po filmih o zaporih, bi lahko domnevali, da gre pri fizičnem begu za

najbolj pogost način prilagoditve (oz. neprilagoditve) zapornikov na življenje v zaporu.

Kljub velikim pobegom Stevea Mcqueena, Clinta Eastwooda, Michaela Scofielda in

podobnih, pa je realnost seveda precej drugačna. Večina zapornikov ve, da mora rešitev

svojih problemov iskati v zaporu in ne izven njega. Seveda vedno obstajajo tisti, ki

bežijo in ki nenehno načrtujejo pobege t. i. umetniki bega (escape artists), kot je bil npr.

Henry Charrière ''Metulj''. Njihova nenehna usmerjenost k načrtovanju pobegov jih

popolnoma zaposluje in predstavlja neke vrste obrambni mehanizem, ki jim olajšuje

življenje v zaporu ali jim vsaj odvrača pozornost s tega življenja.95

b) Psihološki umik, kot drugi tip prilagoditve, se javlja v obliki zavračanja ciljev, apatije

in zavračanja potreb. Lahko se pojavi tudi v obliki domišljijskega bega, tj. v obliki bega

v fantazijske svetove, ki se hranijo s preteklimi dogodki ali imaginarnimi dogodki

92 Špadijer-Džinić, 1973, str. 97. 93 Merton je razlikoval med konformizmom, inovacijo, ritualizmom, umikom in uporom. 94 Špadijer-Džinić, 1973, str. 98. 95 Špadijer-Džinić, 1973, str. 98.

29

prihodnosti. Sykesova proučevanja vendarle kažejo na to, da le malo število zapornikov

izbere ta način prilagoditve.96 Zapor ni prostor za sanjače.

c) Tretji tip možne reakcije je upor. Tudi v tem primeru delajo fiktivna dela

kriminološkim študijam medvedjo uslugo. Možnosti na uspeh upora so namreč že na

začetku minimalne, če že ne neobstoječe. Obstajajo sicer majhne možnosti, da

pritegnejo pozornost javnosti, ki nato zahteva spremembo zapornega režima. Toda treba

je vedeti, da se te zahteve ponavadi pozabijo takoj, ko se vzpostavi status quo v

zaporu.97 Tako velja, da reakcija upora ni primerna za olajševanje življenja v zaporu, saj

ponavadi situacijo le še poslabša. Se pa upori tu in tam vendarle pojavljajo. Pogosti so v

mehiških zaporih, v Južni Ameriki, Aziji, ZDA, medtem ko pri nas zaporniki izbirajo

druge načine za izražanje nezadovoljstva, kot je to npr. inovacija.

č) Inovacija predstavlja poskus spremembe zapornega režima po mirni poti, s

koriščenjem različnih oblik prepričevanja.98 Zaporniku, ki piše pisma in pritožbe upravi

zapora ali javnosti, ta tip reakcije omogoča, da psihološko lažje prenaša situacijo,

upajoč na izboljšanje. Izkušnje sicer kažejo, da obstajajo zelo majhne možnosti, da se

položaj zapornikov na ta način izboljša. Kljub vsemu pa je to vendarle eden od zelo

pogostih načinov, h kateremu se obračajo.99

Vsi ti prilagoditveni tipi, kot smo videli, ne omogočajo večini zapornikov olajšanja

frustracij življenja za zapahi. Poleg tega kažejo na to, da ne obstajajo načini, s katerimi

bi se le-te odpravile. Toda, če surovosti zapora ne morejo biti popolnoma odpravljene,

jih lahko vendarle ublažijo družbene interakcije med samimi zaporniki (tj. oblikovanje

družbe zaprtih). V tem dejstvu leži ključ za razumevanje sveta zapornikov.100

V družbi zaprtih se zapornik ne počuti frustriran kot posameznik, ampak kot del celote,

katere osnovna funkcija je olajšanje življenja v zaporu. Sykes loči dve orientaciji v tem

sistemu. Prvo imenuje kolektivistična orientacija, pri kateri gre za prijateljske odnose z

drugimi zaporniki, za privrženost in solidarnost. Hkrati se strogo distancira od osebja

zapora kot skupine z nasprotnimi vrednotami in normami. Gre torej za solidarnost,

skupinsko kohezijo, dominantna vrednota v takšnem sistemu pa je pripadnost skupini.

Drugo orientacijo Sykes imenuje individualistična orientacija. Takšno orientacijo

96 Sykes, 1958, str. 80. 97 Špadijer-Džinić, 1973, str. 99. 98 Sykes, 1958, str. 81. 99 Špadijer-Džinić, 1973, str. 99. 100 Sykes, 1958, str. 82.

30

uberejo zaporniki, ki težijo k zadovoljevanju svojih potreb in interesov, ne ozirajoč se

na potrebe ostalih zapornikov. Še več, ostali zaporniki jim služijo kot sredstvo za

zadovoljevanje in izkoriščanje. Podoben odnos imajo tudi proti osebju zapora.101

Obe orientaciji predstavljata dve teoretični skrajnosti. Družba zaprtih ni nikoli v stanju

popolne solidarnosti, niti ni nikoli v stanju popolnega razkroja, ki bi nastal, kot

posledica prevlade individualne orientacije. Družbeni odnosi med zaporniki so

''mešanica enega in drugega, družba zaprtih pa leži dokaj uravnoteženo nekje v sredini

tega kompromisa.'' 102 Je pa vseeno treba poudariti, da bodo v primeru prevlade

solidarnosti (torej kolektivistične orientacije) frustracije zapornikov gotovo manjše oz. v

določeni meri ublažene.103

4.4.2. Morrisova tipologija

Morrisova tipologija predstavlja v bistvu razširjeno Mertonovo tipologijo s to razliko,

da loči dve vrsti ritualizma ter vpeljuje novi tip reakcije, tj. manipulacija. Tipologijo

tako sestavljajo inovacija, umik (pri teh dve gre za enaka tipa, kot ju je opisal že Sykes)

in ritualizem, konformizem ter manipulacija.

a) Konformizem je tip reakcije, ki je svojstven tistim zapornikom, ki sprejemajo

kulturne cilje osebja zapora ter načine za njihovo dosego. V samem bistvu tega

obnašanja je priznanje in zavedanje zapornika, da je zagrešil kaznivo dejanje, mnenje da

mora biti kaznovan in da so vsi ukrepi osebja zapora legitimni ter v dobro njega in

družbe. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da le malo število zapornikov sprejema tak

način prilagoditve.

b) Ritualizem pomeni tip adaptacije, ki opisuje obnašanje zapornika, ki je zavrgel

družbene vrednote, toda sprejema in se ravna po institucionalnih normah in to v

pretirani obliki. Morris loči dve vrsti ritualizma, ritualizem identifikacije in ritualizem

odvisnosti. Ritualizem identifikacije je tip prilagoditve, ki je ponavadi sprejet s strani

zapornikov, ki delajo podobna dela kot osebje zapora. Drugi zaporniki jim ne zaupajo,

oni sami pa jih smatrajo za odvrtke in se tako do njih tudi obnašajo. Druga vrsta,

ritualizem odvisnosti, pa je sprejeta le pri malem številu zapornikov, ki postanejo

101 Špadijer-Džinić, 1973, str. 100. 102 Sykes, 1958, str. 83. 103 Špadijer-Džinić, 1973, str. 100.

31

popolnoma odvisni, pasivni in edino mesto, kjer lahko živé, postane zapor

(institucionalni nevrotiki).104

c) Manipulacija je prilagoditveni način pogost pri inteligentnih zapornikih, ki poskušajo

doseči svoje cilje in zadovoljitev potreb, ne da bi prišli v spor z oblastjo v zaporu, torej

s prelisičenjem. Manipulator potrebuje precejšnjo moč, ki si jo pribori na osnovi

svojega statusa v zaporu ali tistega na prostosti ali pa s pomočjo denarja. Manipulator

tudi pozna zaporniški sistem in način, na katere ga je mogoče najbolje izkoristiti v svojo

korist.105

Iz opisanih osnovnih tipologij vidimo, da je možnih načinov prilagajanja precej. Prav

tako je treba še enkrat dodati, da v realnosti težko srečamo tipične ritualiste,

konformiste ipd., temveč lahko v enem samem zaporniku odkrijemo značilnosti večih

tipov. Tipologije dopuščajo tudi vstop vedno novih oblik in načinov adaptacij, tako da

lahko zadeva hitro postane precej zapletena. Kljub vsemu pa nudijo osnovne ugotovitve

Sykesa in Morrisa temelj za nekaj ključnih ugotovitev.

Če sklenemo: ne glede na različne načine prilagajanja morajo vsi zaporniki (razen tisti,

ki se družbeno ali psihološko umaknejo) živeti in sodelovati v družbi zaprtih, takšni

kakršna je in v njej iskati rešitve svojih problemov. Zaporniki se ne morejo izogniti

dejstvu, da živé skupaj in zaradi tega je potrebno, da se spori med njimi reducirajo na

minimum. Še posebej je potrebno poudariti, da je glavni mehanizem, ki se oblikuje med

njimi z namenom zmanjšanja pomanjkanj in frustracij, družba zaprtih106 in ne nek

določen prilagoditveni tip.107 Ta tip predstavlja le vzorec ravnanja, ki jim olajša jadranje

med čermi, ki jim jih na pot postavlja življenje v zaporu, vendar pa sam nima niti

približno takšne moči in vpliva, kot ga ima sama družba in odnosi v njej. Če

poenostavim, glavni in po večini univerzalni prilagoditveni način je družba zaprtih oz.

pripadnost njej.

104 Špadijer-Džinić, 1973, str. 102. 105 Špadijer-Džinić, 1973, str. 102. 106 Kot sistem družbenih odnosov temelječih na vrednotah in normah, ki nasprotujejo vrednotam in normam osebja zapora oz. zunanje konformne družbe. 107 Špadijer-Džinić, 1973, str. 102-103.

32

4.5. STRUKTURA DRUŽBE ZAPRTIH

Vsak družbeni sistem, pa naj si bo še tako velik ali majhen, ima določeno strukturo, ki

mu daje določen pečat in ga ponavadi loči od drugi sistemov. V tem delu si bomo

ogledali strukturo družbe zaprtih skozi osnovni komponenti tega sistema, tj. družbene

vloge in položaj zapornikov ter vrednostni sistem in zaporniški kodeks.

4.5.1. Sistem družbenih vlog

Ena od osnovnih funkcij družbe zaprtih je, da koordinira in nadzira obnašanje

zapornikov, odnose med njimi, odnose z osebjem zapora, materialne dobrine idr. To

funkcijo dosega družba zaprtih s pomočjo sistema družbenih vlog.108

Preden je prišel v zapor, je imel vsak človek več vlog, ki so se menjavale tekom dneva

ter tekom leta (oče, mož, delavec itd.) in samo v izjemnih slučajih so si te vloge

nasprotovale. No, s prihodom v zapor pride do izgube večine teh vlog, tiste, ki pa jih

posameznik obdrži, pa bistveno spremenijo svoj pomen. Z dolžino kazni se to le še

stopnjuje.109

Glavna značilnost družbenih vlog je, da predstavljajo odgovore na specifične probleme,

s katerimi se zaporniki soočajo v zaporu in so v tesni povezavi s prilagoditvenimi načini.

Zaporniki tako sprejmejo različne vloge z namenom reševanja različnih problemov, ki

jih doživljajo v zaporu. Funkcija družbenih vlog pa je tudi v tem, da se z razdelitvijo

vlog med zaporniki poskuša doseči določeno ravnotežje v družbi zaprtih.110

Sama razdelitev družbenih vlog pa ni spontana, ampak jo sestavlja precej razvejen

sistem, sestavljen iz posameznih faz. V bistvu gre za to, da se preveri posameznikovo

znanje in iznajdljivost v družbi zaprtih, njegova lojalnost do drugih zapornikov ali

morebitno simpatiziranje z osebjem, vse v cilju dosege soglasja o posameznikovi

primernosti za določeno vlogo. Ta proces traja približno 6 mesecev od

posameznikovega prihoda v zapor, po tem času pa so vloge večinoma razdeljene. Kljub

vsemu to ne pomeni, da ne more priti do spremembe vlog. V določenih situacijah (upori,

begi ipd.) nastajajo nove vloge ali pa stare vloge prevzemajo novi nosilci. Je pa treba

108 Špadijer-Džinić, 1973, str. 110. 109 Špadijer-Džinić, 1973, str. 110. 110 Špadijer-Džinić, 1973, str. 110.

33

vedeti, da kljub nenehni možnosti redistribucije vlog, te spremembe niso pogoste oz.

obsežne, saj bi v nasprotnem ogrozile stabilnost družbe zaprtih.111

Že Sykes in kasneje Schrag ter Giallombardova so poskušali opisati diferenciacijo vlog,

ki je obstajala med zaporniki. Izhajali so predvsem iz zaporniške kulture, tj. iz jezika,

legend, verovanj ipd. Sykesovo proučevanje je slonelo predvsem na jeziku, in sicer se je

popolnoma oprl na zaporniški žargon, ki ga je poimenoval argot. Ugotovil je, da

funkcija žargona ni v njegovi tajnosti, saj ga poznajo in velikokrat tudi uporabljajo

delavci v zaporu, pač pa v tem, da vnaša red in klasifikacijo.112 Žargonski izrazi za

posamezne vloge (argot vloge) so zelo zgovorni, saj v sebi vsebujejo določeno

interpretacijo in vzorce obnašanja. Res je, da se ti nazivi za družbene vloge razlikujejo

po svetu, a bistvo je v tem, da se družbene vloge ne. Sam naziv tako ni toliko

pomemben, pomembne so osnovne značilnosti družbenih vlog in dejstvo, da jih

najdemo povsod po svetu.113

Sykes je razlikoval naslednje družbene vloge:

o podgana (rat, squealer)

o človek uprave (center man)114

o gorila (gorilla)

o trgovec (merchant)

o volk (wolf)

o deček, punčkica (fag, punk, pussy)

o upornik (ball buster)

o pravi človek (real man)

o trdonja (thug)115

o važič (hipster).

Prvi dve vlogi sta povezani s sistemom komuniciranja v zaporu, gorila in trgovec

predstavljata odgovor na pomanjkanje materialnih dobrin, volk in deček oz. punčkica na

pomanjkanje heteroseksualnih odnosov, upornik in pravi človek na pomanjkanje

avtonomije, pri zadnjih dveh pa gre za vzorca nasilnega obnašanja.

111 Špadijer-Džinić, 1973, str. 111. 112 Kot sekundarno funkcijo je navedel še, da služi kot simbol identifikacije. 113 Špadijer-Džinić, 1973, str. 112-114. 114 V New Jersey State Prison, kjer je raziskoval Sykes, se ''center'' imenuje sedež uprave zapora. 115 Angleški izraz ''thug'' pomeni v bistvu huligan, nasilnež, a sem sam raje izbral izraz ''trdonja'', ker sem hotel poudariti razliko do ''gorile''.

34

4.5.1.1. Podgana in človek uprave

V zaporu vlada med zaporniki in osebjem prepad, ki se kaže tudi v dveh posebnih

sistemih komuniciranja. Oba sistema postavljata prepovedi določenim vrstam

informacij, ki tega prepada ne smejo prečkati. Družba zaprtih tako strogo prepoveduje

dajanje kakršnihkoli informacij, ki bi lahko škodile posameznemu zaporniku, določeni

skupini ali družbi zaprtih kot celoti.116

a) PODGANA je ena od vlog pri kateri se krši ta prepoved. Naziv kaže na to, da gre za

človeka, ki izdaja. To običajno počne iz lastnih interesov in vedno na škodo ostalih

zapornikov. Ta naziv nosi zelo resno obsodbo, saj ne pomeni le obsojanja enega dejanja,

ampak gre za človeka, ki je izdal ne samo enega zapornika ali več, pač pa celotno

družbo zaprtih, s tem ko je negiral kohezijo zapornikov kot dominantno vrednoto v

spopadu s svetom osebja zapora.117

Sykes razlikuje dve vrsti podgane. Prva odkriva svojo identiteto osebju in poskuša tako

doseči neko korist zaradi dajanja informacij, druga vrsta pa želi ostati anonimna.

Značilno za podgane je, da njihova prisotnost med zaporniki ustvarja napeto in

nezaupljivo ozračje. Vsak obisk komandirja ali drugega osebja ustvarja sum, da gre za

podgano, še posebno, če razgovor traja malce dlje. V zaporu je tako vloga podgane

vloga, ki ima najnižji družbeni status in obsodba takšnega obnašanja je lahko zelo

močna in ostra. 118

b) ČLOVEK UPRAVE je zapornik, ki sprejema in izraža vrednote osebja zapora ter se

ravno po njihovih normah. Pri tem lahko gre za poskus dosege določene koristi

(ponavadi na škodo ostalih zapornikov), lahko pa tudi za človeka, ki resnično sprejema

takšen način obnašanja (konformist po Mertonu in Morrisu).119

S stališča družbe zaprtih tako podgana kot tudi človek uprave, v svojih poskusih, da

olajšata svoje življenje na škodo ostalih zapornikov, slabita kohezijo zapornikov in

zaradi tega sta strogo obsojana s strani ostalih.120

116 Špadijer-Džinić, 1973, str. 114. 117 Sykes, 1958, str. 87. 118 Špadijer-Džinić, 1973, str. 115-116. 119 Špadijer-Džinić, 1973, str. 117. 120 Špadijer-Džinić, 1973, str. 118.

35

4.5.1.2. Gorila in trgovec

Pomanjkanje materialnih dobrin lahko predstavlja veliko frustracijo. Podobno kot v

zunanji družbi jo je tudi v zaporu mogoče ublažiti na različne načine.

a) GORILA je zapornik, ki materialno deprivacijo olajšuje tako, da s silo jemlje drugim

zapornikom, kar si pač v danem trenutku želi (npr. cigarete, hrano, obleko idr.). Silo

torej koristi kot sredstvo za dosego materialnega cilja. Gorila resno ogroža druge

zapornike in ima včasih tudi orožje (npr. nož). Ponavadi ne pripada nobeni skupini, ker

si to ne želi ali pa, ker tega ne želijo člani določene skupine. Tudi v primeru, da se

priključi drugim, je to le zaradi doseganja koristi, in ne zaradi prijateljstva. Zapornika,

ki se pokorava gorili in mu ne nudi niti najmanjšega upora, imenujejo drugi zaporniki

slabič (weakling).121

b) TRGOVEC se razlikuje od gorile po tem, da izkorišča ostale zapornike z

manipulacijo, ne pa s silo. On pozna potrebe drugih zapornikov in jih spretno uporablja

v svoj prid. Glavno sredstvo plačevanja so ponavadi cigarete, včasih tudi denar. Kar

dela vlogo trgovca večno, je dejstvo, da ga, čeprav se zaporniki zavedajo njihovega

izkoriščanja, vendarle trpijo, saj so v mnogih situacijah odvisni od njih (pomanjkanje

kave, cigaret, vračanje dolga pri kartah ipd.). Zaporniki jih torej obsojajo, vendar hkrati

tolerirajo njihovo ''delo''. Zanimivo je tudi, da takšna toleranca obstoji pri osebju

zaporov, vsaj v meri, ki ne ruši reda v instituciji. Že Džiničeva je v svoji raziskavi v

KPD Požarevac ugotovila, da ni treba biti Sherlock Holmes, da lahko predpostaviš, da

trgovina v domu ne bi bila mogoča brez sodelovanja stražarjev (nabava robe, vnos v

dom ipd.) in da seveda tudi oni niso brez koristi. Vloga trgovca je tako ena od najbolj

značilnih vlog v družbi zaprtih.122

Tako gorila kot trgovec izkoriščata ostale zapornike, razlikujeta se le v načinu

izkoriščanja. Pri njiju gre za popolno individualno usmerjenost, ki lahko močno okrne

kohezijo družbe zaprtih.123

121 Špadijer-Džinić, 1973, str. 119. 122 Špadijer-Džinić, 1973, str. 119-121. 123 Špadijer-Džinić, 1973, str. 122.

36

4.5.1.3. Volk in deček

Volk in deček predstavljata družbeni vlogi, ki se v zaporu izoblikujeta kot odgovor na

pomanjkanje heteroseksualnih odnosov.

a) VOLK je ime za zapornike, ki v homoseksualnem odnosu igrajo aktivno, agresivno,

''moško'' vlogo. Moški predznak je še dodatno povečan z mišljenjem mnogih

zapornikov, da njihovo udejstvovanje v homoseksualnem odnosu temelji le na iskanju

fizičnega zadovoljstva, da je to v bistvu ''masturbacija z drugo osebo''. S takšnim

obnašanjem se volk izogiba temu, da bi ga drugi označili za homoseksualca. Mnogokrat

je njihovo agresivno obnašanje izraženo do te mere, da predstavljajo strah in trepet vseh

zapornikov, ki pogosto niso zmožni, da se branijo. To velja še posebej za situacije, ko je

volkov več in ko napadajo v skupini, ''v tropu''.124

b) DEČEK predstavlja zapornika, ki ima pasivno vlogo v homoseksualnem odnosu.

Ameriški zaporniki imajo zanje dva izraza. Punks so t. i. ustvarjeni – to so tisti, ki

sprejemajo homoseksualizem zato, ker so bili vanj prisiljeni s silo ali zato, da se na ta

način dokopajo do določenih koristi (moška prostitucija). Velikokrat zraven materialnih

koristi uživajo tudi zaščito svojega partnerja. Fags pa so t. i. rojeni homoseksualci, torej

tisti, ki so bili že v življenju pred zaporom istospolno usmerjeni. Oboje v zaporu

prezirajo in ta skupina zapornikov je velikokrat tarča nasilja.125

V raziskavi Džinićeve v KPD Požarevcu so mnogi zaporniki opisali tipičen primer

geneze homoseksualca v zaporu. Po njihovih izjavah imata zelo močno funkcijo pri

vstopanju v homoseksualni odnos sila in izsiljevanje. Ko namreč mladenič pride v zapor,

mu starejši hitro ponudijo cigarete, kavo idr. Ker seveda ni v stanju, da bi dolg povrnil,

ga nato izsiljujejo in tako prisilijo na homoseksualni odnos. Obstajajo tudi slučaji, da ga

posilijo in ''po tem on nima druge možnosti, kot da ostane z enim izmed njih, ki bo

skrbel zanj in ga ščitil od napadov drugih'' (izjava enega izmed zapornikov).126

124 Špadijer-Džinić, 1973, str. 122. 125 Špadijer-Džinić, 1973, str. 122-123. 126 Špadijer-Džinić, 1973, str. 123-124.

37

4.5.1.4. Upornik in pravi človek

Pri uporniku in pravem človeku gre za reakcijo na pomanjkanje avtonomije.

a) UPORNIK (ball buster)127 je primer zapornika, ki je glasen, neposlušen, ki nenehno

povzroča nerede in napada osebje zapora (tako verbalno kot fizično). Njegovo

obnašanje je odraz osebnega upora proti nemoči in izgubi avtonomije v zaporu, glavne

značilnosti uporov pa so emocionalnost, iracionalnost in individualizem. Večina

zapornikov ga ne občuduje, ampak ga ima za norca, ki sebe izpostavlja nepotrebnim

kaznim. Prav tako menijo, da ''ruši občutljivi svet kompromisov in korupcije, ki je razvit

med zaporniki in pazniki''128, da torej ruši kompromise, ki so nastali, kot posledica

zaporniškega zavedanja svoje nemoči, da bi se odprto borili proti nosilcem te moči, tj.

paznikom. Takšen individualni upor samo poslabša položaj ostalih zapornikov, ker

ponavadi pride zaradi njega do strožjega nadzora in novih omejitev. Zaradi vsega

omenjenega upornik uživa precej majhen družbeni ugled v družbi zaprtih.129

b) PRAVI ČLOVEK je model idealnega tipa zapornika, ki skoraj v popolnosti

izpolnjuje norme zaporniškega kodeksa. On predstavlja junaka družbe zaprtih, je

idealen in zato zelo redek v realnosti, je vzorec obnašanja, ki bi mu bilo treba slediti in

kateremu bi se morali vsi prilagoditi. Pravi človek je zapornik, ki se je sposoben

kontrolirati, je dostojanstven, lojalen do drugih zapornikov, drži obljube, vzdržljiv,

obnaša se premišljeno, brez anksioznosti, ni pretirano radoveden, skratka je ''hladen''.

Največji vrednoti, ki jima sledi sta prilagajanje in dostojanstvo, s katerim sprejema

surovosti zapora. Pravi človek ne išče prepirov in pretepov, vendar se jim tudi ne

umakne, če ima prav; z zaporniki deli kar ima; ne izkorišča drugi zapornikov in ne vrši

nasilja. On je proti osebju zapora, vendar ne kot upornik, ampak je njegov odpor bolj

pasiven, včasih z njimi celo sodeluje, če s tem pridobi korist za družbo zaprtih.130

S stališča posameznika takšno obnašanje omogoča zaporniku, da obdrži svojo

integriteto in da ponovno najde svojo avtonomijo. S stališča sistema pa ima vloga

pravega človeka izredno vitalen in funkcionalen pomen, saj omogoča vzdrževanje

celotnega sistema družbe zaprtih.131

127 Slovenski izraz za ''ball'' je žoga, ''buster'' pa pomeni nemirnega, hitrega človeka. 128 Sykes, 1958, str. 100. 129 Špadijer-Džinić, 1973, str. 124-125. 130 Špadijer-Džinić, 1973, str. 125. 131 Špadijer-Džinić, 1973, str. 125.

38

4.5.1.5. Trdonja in važič

Kot smo opazili že iz opisov gorile, volka in upornika, je nasilje v zaporu obče prisotno.

Naslednja dva tipa sta tipična vzorca nasilnega obnašanja.

a) TRDONJA je zapornik, ki je vedno pripravljen na prepir in pretep z ostalimi

zaporniki. Je zelo občutljiv na resnične ali imaginarne znake podcenjevanja. Ne napada

zato, ker bi želel druge izkoriščati, kot to počneta gorila in volk, niti ne napada paznikov

(kot upornik), ampak druge zapornike, ponavadi lahkotno in brez pravega razloga.

Ostali zaporniki imajo do njega ambivalentno stališče – navzven ga spoštujejo in se ga

bojijo, v resnici pa ga ne cenijo in njegovo obnašanje ne smatrajo kot izraz poguma in

moškosti. Trdonje delajo življenje zapornikov še težje, saj jih noben ne upa prijaviti

(čeprav vsi vedo kdo so), ker se bojijo maščevanja.132

b) VAŽIČ predstavlja zapornika, ki se dela močnejšega, bolj čvrstega, kot v resnici je.

Svoje žrtve previdno izbira, z namenom, da bi ga drugi imeli za trdonjo. Njegov cilj je

velikokrat tudi, da bi ga drugi zaporniki sprejeli v določeno skupino in da bi to dosegel,

pogosto počne to, kar počnejo oni in ne izpusti nobene aktivnosti skupine.133

Pri vseh opisanih vlogah gre za splošne tendence obnašanja, ki se oblikujejo v zaporu.

Seveda obnašanje posameznega zapornika ponavadi odstopa od teh vlog oz. združuje

različne elemente obnašanja v nekaj novega. To si lahko predstavljamo kot npr. igranje

loterije. Na voljo imamo 10 številk (v našem primeru vlog), možnih kombinacij pa je

precej več. Še več, možna je tudi kakšna nova številka (nov odziv), ki stvar še bolj

zaplete. Kljub vsemu je Sykesa prvenstveno zanimal sistem občih družbenih vlog v

zaporu, in to predvsem zaradi tega, ker je želel opisati strukturo družbe zaprtih in

medsebojne odnose zapornikov. To mu sicer ni najbolje uspelo, saj je v opisu vlog bolj

poudaril same vloge kot pa njihovo povezanost. Je pa ugotovil, da strukturo družbenih

vlog tvorijo vzorci obnašanj, ki so jih izoblikovali sami zaporniki in ki so jih tudi sami

klasificirali s tem, ko so jih žargonsko poimenovali. Ugotovil je tudi, da se družbene

vloge oblikujejo okoli jedra, ki ga predstavljajo problemi življenja v zaporu, vzorci

obnašanj in vloge pa so reakcija na te probleme. Omenili smo že, da sta pri načinih

132 Špadijer-Džinić, 1973, str. 127-128. 133 Špadijer-Džinić, 1973, str. 127.

39

prilagajanja na življenje v zaporu, možni dve orientaciji – individualna in kolektivna –

kot odgovor na probleme življenja v zaporu. Iz opisanega vidimo, da le vloga pravega

človeka ustreza kolektivni orientaciji, vse ostale pa so izrazito individualne in iščejo

rešitev problemov na račun drugih (zapornikov ali osebja ali obojih skupaj).

Individualna orientacija seveda slabi odnose in zmanjšuje solidarnost med zaporniki, na

drugi strani pa v realnosti težko najdemo primer pravega človeka, ki bi predstavljal

kohezijo in ki bi večal solidarnost med zaporniki. Na dlani je vprašanje - kako je

mogoče, da družba zaprtih vendarle funkcionira oz. sploh obstaja, če pa so v njej sami

individualci?

Odgovor je večplasten in dokaj preprost. Kot prvo, vse probleme v zaporu ni moč

reševati individualno, pa naj si gre za popolnega puščavnika ali gorilo, ali pa za trgovca,

ki je sicer zelo močan v svojem izkoriščanju skupnosti, a vendarle potrebuje druge, ki bi

mu hipotetično lahko v vsakem trenutku obrnili hrbet. Odnosi se tako morajo

vzpostaviti, da se doseže nek, drugače nedosegljivi cilj, pa naj si bo to pridobitev cigaret,

kave, pretep člana druge skupine ipd. Hkrati sama situacija, tj. prisotnost paznikov in

drugega osebja pripomore k temu, da zaporniki stopijo skupaj, četudi so si še malo pred

tem kazali zobe ali celo kaj hujšega. In kot končni argument je treba navesti že znano

dejstvo, da v stvarnosti razlike med vlogami niso tako ostre in v bistvu gre bolj za to, v

kolikšni meri prevladuje ena ali druga orientacija. Ker vemo, da velja pravi človek za

ideal med družbenimi vlogami in ker vemo, da kot edina vloga predstavlja kohezijo,

solidarnost in kolektivno orientacijo, je na dlani tudi, da se bo vsak nosilec družbene

vloge (pa naj si bo še tako individualna) želel vsaj do neke mere približati temu idealu

vseh vlog.

Pri pravem človeku bi lahko rekli celo, da ne gre le za odgovor na pomanjkanje

avtonomije, ampak za odgovor na vse probleme življenja v zaporu. Vsaka družba ima

svoj ideal in pravi človek tako predstavlja težko dosegljivi ideal v družbi zaprtih.

Vsekakor pa, kot sem že omenil, gre za ideal, ki se mu je (kot vsakemu drugemu)

možno vsaj do neke mere približati. Dokler ne bo spremembe v vrednotah in samem

zaporniškemu kodeksu, tako dolgo bo družba zaprtih (vsaj navzven) delovala precej bolj

solidarno, kot morda izgleda na prvi pogled. Razprtije in nesoglasja znotraj nje pa bodo,

zaradi precej večjega števila individualnih vlog oz. značilnosti, prav tako stalnica

njenega obstoja. Asociacije z drugimi družbenimi sistemi se ponujajo kar same po

sebi…

40

4.5.1.5. Schragovo proučevanje družbenih vlog

Sykesovo delo je nadaljeval Clarence Schrag. Tudi zanj so družbene vloge predstavljale

obliko odgovora na probleme življenja v zaporu, vendar pa je Schrag stal na stališču, da

se okoli teh problemov organizirajo skupki alternativnih vlog, torej, da ne obstaja samo

eden, ampak več različnih načinov odgovora. Sykesova analiza je pokazala enako, toda

Sykes ni raziskoval zadeve globlje. Schrag meni, da so te alternativne vloge

medsebojno povezane in da jih ni mogoče smatrati za posamezne tipe družbenih vlog.

Te skupke medsebojno povezanih alternativnih vlog je imenoval konfiguracije.

Po njegovem tudi pravi človek predstavlja konfiguracijo. Pri pravem človeku lahko

namreč pričakujemo različne reakcije na različne probleme, in ne le ene splošne (kot npr.

nasilne pri gorili). Kar je želel povedati Schrag je torej to, da gre pri takšnih

konfiguracijah za skupke drugih vlog.134

Z namenom izpostaviti razlike med konfiguriranimi vlogami in pravimi družbenimi

vlogami je izdelal posebno tipologijo. Dobil je štiri konfiguracije, ki so se razlikovale

predvsem glede: a) odnosov med zaporniki in b) odnosov med zaporniki in osebjem.

Imenoval jih je:

o Prosocialni zaporniki

o Antisocialni zaporniki

o Psevdosocialni zaporniki

o Asocialni zaporniki

Na podlagi dobljenih rezultatov je ugotovil naslednje značilnosti:

1. ASOCIALNI zaporniki so storilci različnih vrst kaznivih dejanj zoper življenje in telo

ter zoper premoženje, velikokrat brez jasnega motiva ali razloga. Stopnja povratništva je

visoka, v mnogih primerih gre tudi za razne motnje obnašanja, saj so pogosto rasli v

različnih institucijah ali degeneriranih družinah. So zelo egocentrični in nesposobni, da

se učijo iz preteklih napak. Svoje probleme rešujejo z nasiljem. V zaporu so

nedisciplinirani, izzivajo nered, sodelujejo v uporih, begih ter napadih na zapornike in

osebje.135

2. ANTISOCIALNI zaporniki so v glavnem povratniki. S postopnimi kaznivimi dejanji

spoznavajo organiziran kriminal, ki postane del njihovega življenja, vendar v njem ne 134 Špadijer-Džinić, 1973, str. 131-132. 135 Špadijer-Džinić, 1973, str. 133-134.

41

dosegajo položajev, ki prinašajo veliko moč. Nenehno so proti konvencionalnim

normam, v zaporu se upirajo osebju, z drugimi kriminalci pa ostajajo v stiku.136

3. PSEVDOSOCIALNI zaporniki so najpogosteje storilci kaznivih dejanj zoper

premoženje. Navadno izvirajo iz srednjega družbenega sloja ali iz družin s

pomanjkanjem discipline. So precej bolj izobraženi kot antisocialni zaporniki. Njihova

glavna značilnost v zaporu je kameleonsko prilagajanje na situacijo. ''Pragmatično in

instrumentalno usmerjeni, koristijo prepire in nedoslednosti, ki so svojstveni družbeni

strukturi zapora.''137 Velikokrat so tudi posredniki v sporih med zaporniki in osebjem

zapora, kar jim velikokrat prinaša posamezne ugodnosti s strani osebja.138

4. PROSOCIALNI zaporniki so najpogosteje obsojeni za kazniva dejanja zoper

življenje in telo ali za ponarejanje. Pripravljeni so sodelovati z osebjem zapora,

spoštujejo avtoriteto, slabo poznajo organiziran kriminal ali pa imajo le slabotne

povezave z njim.139

Schrag je tudi odkril, da večina pripadnikov teh družbenih vlog izbira prijatelje med

pripadniki iste vloge. Izjema so prosocialni zaporniki, ki pogosteje izbirajo za prijatelje

psevdosocialne zapornike. Treba je še omeniti, da je Schragova tipologija širša od

Sykesove in v bistvu vključuje večino vlog, ki jih je opisal Sykes (npr. opis pravega

človeka je skoraj enak antisocialnemu zaporniku).140

Kljub dejstvu, da tipologije opisujejo ekstreme ter da so v resnici konstrukcije

proučevalcev, ki opazujejo in poudarjajo njihove najznačilnejše karakteristike in oblike

obnašanja (ustvarjajo neke vrste idealne tipe), je vrednost teh tipologij pri proučevanju

družbe zaprtih precej velika, saj lahko na podlagi poznavanja dveh ali več delov sistema

predvidimo celotno sliko (npr. na podlagi poznavanja zaporniškega normativnega

sistema in strukture, lahko predvidimo njihove družbene odnose z osebjem ter ostalimi

zaporniki in s tem tudi vzdušje v takšni družbi).141

136 Špadijer-Džinić, 1973, str. 133. 137 Schrag Clarence, Some Foundations for a Theory of Correction, v: D.R. Cressey, The Prison – Studies in Institutional Organization and Change, Holt, Rinehart and Winston, New York, 1961, str. 349. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 133. 138 Špadijer-Džinić, 1973, str. 133. 139 Špadijer-Džinić, 1973, str. 132-133. 140 Špadijer-Džinić, 1973, str. 137. 141 Špadijer-Džinić, 1973, str. 138-139.

42

4.5.2. Sistem položajev v družbi zaprtih

Analiza družbenih vlog nam je odkrila horizontalno dimenzijo družbene strukture, toda

družba zaprtih ima tudi vertikalno dimenzijo. V vsakem družbenem sistemu namreč

obstoji stratifikacija, ki določa hierarhijo sistema. Ta stratifikacija se oblikuje na podlagi

položajev, ki jih imajo zaporniki v družbi zaprtih in ki so tesno povezani z družbenimi

vlogami. Na položaj v sleherni družbi najpogosteje vplivajo trije osnovni elementi:

dohodek, ugled in moč. Seveda le-ti niso edini, mnogo je tudi odvisno od družbe in

kulture, ki se proučuje. Specifičnost družbe zaprtih in njena glavna razlika od drugih

sistemov je v tem, da so vsi zaporniki postavljeni v enak položaj, kjer je odvzeta

možnost formalne družbene stratifikacije. Kljub vsemu je ta možna v neformalnem

sistemu, kjer sta moč in ugled glavna dejavnika, ki vplivata na položaj v sistemu.

Mnoga proučevanja kažejo, da sta ugled in moč v neposredni povezavi s spoštovanjem

zaporniškega kodeksa, kar pomeni, da imajo večji ugled in moč tisti posamezniki, ki se

obnašajo v skladu s kodeksom. Gre za zapornike, ki so kohezivno orientirani in katerih

obnašanje ne olajšuje pomanjkanj samo njim, temveč celotni zaporniški populaciji.142

Na področju sistema položajev v družbi zaprtih sta zanimivi predvsem dve klasični

proučevanji – Clemmerova in Clowardova.

1. Clemmer je ločil tri družbene sloje: elito, srednji družbeni sloj ter nižji družbeni sloj.

a) ELITA predstavlja najbolj inteligentne, sposobne in izobražene prestopnike, ki

ponavadi prihajajo iz mesta. Njihovi odnosi so omejeni na zapornike iz istega sloja,

osebju se ne pokoravajo, proti njim imajo negativen odnos. Zanimivo je, da kljub

odnosom večinoma s pripadniki istega sloja, ne kažejo posebne lojalnosti do njih.143

b) SREDNJEMU SLOJU pripada večina populacije v zaporu, ki se ne zaveda, da tvori

poseben sloj, razen da ne sodelujejo z zaporniki nižjega sloja. Clemmer je predvideval,

da večino srednjega sloja tvorijo tisti zaporniki, ki bi lahko pripadali eliti, pa se iz

različnih razlogov zadržujejo v srednji poziciji (npr. zaradi želje po osami oz. samo

nujnih odnosih, zaradi delovnega mesta ipd.).144

142 Špadijer-Džinić, 1973, str. 139-140. 143 Špadijer-Džinić, 1973, str. 140. 144 Špadijer-Džinić, 1973, str. 140.

43

c) NIŽJI SLOJ zajema vse intelektualno zaostale zapornike, abnormalne, seksualne

prestopnike, slabiče in druge. Tudi ti se ne zavedajo, da tvorijo poseben sloj, jih pa tako

označuje elita in srednji sloj.145

Clemmer je menil, da so družbeni sloji precej široke in nedoločene kategorije, odprtost

pa je ena od njihovih značilnosti. Obstaja namreč možnost, da zapornik spremeni svoj

položaj in preide v nižji ali višji sloj. Dodal je še, da v družbi zaprtih ne obstaja striktno

razslojevanje, ker ni jasnih mej med družbenimi sloji ter da se potemtakem razlikuje od

svobodne družbe.146 Marsikaj od tega je ovrgel oz. vsaj načel s svojo analizo zaporniške

elite Richard Cloward.

2. Clowardova analiza elite se je dotaknila predvsem odprtosti in stabilnosti v družbi

zaprtih ter vplivu formalnega zaporniškega sistema (tj. osebja). Po njegovem mišljenju

igra formalni sistem pomembno vlogo pri reguliranju družbenih vlog, položajev ter

odnosov med njimi. To je tudi glavni prispevek te analize, saj se je pred tem večina

raziskovalcev posvečala samo neformalnemu in je zanemarjala vpliv formalnega

sistema na strukturo družbe zaprtih, Cloward pa je povezal oba sistema. Osredotočil se

je predvsem na vpliv paznikov. Po njegovem se formalni sistem prilagodi

neformalnemu na načine, ki imajo za posledico obstoj ''neupravičenih strukturnih

priložnosti'' (illegitimate opportunity structures). Gre za ustvarjanje možnosti, da pridejo

posamezniki do neupravičenih sredstev in določenih položajev, torej do tega, da se

oblikuje elita v zaporu. Po Clowardu tvorijo elito vloge trgovca, pravega človeka in

politika (njegov termin). Gre za vloge, ki temeljijo na materialni posesti (trgovec), moči

(politik) in ugledu (pravi človek). Tako je možno izpostaviti tudi tri oblike prilagoditve

formalnega sistema: materialna, ki omogoča določenim zapornikom dostop do

materialnih dobrin in uslug; prilagoditev moči, ki pomeni načrtno distribucijo moči med

posamezne zapornike oz. omogočanje različnih pristopov (tudi deviantnih) za dosego

teh položajev, kar posledično prinaša informacije osebju zapora s strani teh zapornikov;

statusna prilagoditev, kjer gre za podobne pristope z neupravičenimi sredstvi kot pri

distribuciji moči le, da se tu za dosego elitnega položaja manipulira z ugledom. Vsak od

teh treh tipov omogoča dosego ene od elitnih vlog (prva trgovca, druga politika, tretja

pravega človeka). Na tak način je ustvarjanje elite pod jasnim nadzorom formalnega

145 Špadijer-Džinić, 1973, str. 140. 146 Špadijer-Džinić, 1973, str. 141.

44

sistema in to z mero, s katero pazniki kontrolirajo pristope do različnih vrednot

(materialnih dobrin, ugleda, moči). Tako lahko pazniki v bistvu vplivajo na izbor

zapornikov, ki tvorijo elito v zaporu.147

Druga pozitivna lastnost takšnega vpliva je dejstvo, da elita razvije konzervativno

ideologijo, ki ne mara neredov, ki želi ostati na svojem položaju, ki si želi status quo in

katere cilj je stabilnost v zaporu. To pomeni, da si bodo prizadevali za to, da se zmanjša

dostop do sredstev, ki bi jih lahko ogrozila in prav tako bodo želeli zmanjšati agresijo

med zaporniki. Zelo pomemben način za ohranitev svojih položajev pa predstavlja tudi

komunikacija s samimi pazniki. Ker pristop do elitnih položajev zavisi od vez z

osebjem zapora, je na dlani, da nadzor in prepoved komunikacije med njimi in zaporniki,

ki želijo na položaj elite, omogoča eliti, da obdrži svoj položaj. Ta prepoved ni

funkcionalna le za elito, pač pa tudi za formalni sistem, saj je na ta način kontroliran

dostop do neupravičenih sredstev, hkrati pa je elita dober vir informacij o stanju v

družbi zaprtih. Elita tako predstavlja zelo pomemben vir družbenega nadzora v

zaporu.148

Clowardova analiza je vnesla novo dimenzijo v proučevanje družbene stratifikacije in

obstoječe koncepcije s tem, ko je pokazala na odnos formalnega in neformalnega

sistema ter na možno ''uporabno vrednost'' elite. Hkrati je pod vprašaj postavila tezo o

odprtosti družbe zaprtih in precejšnje možnosti prehajanja med sloji, ki jo je postavil

Clemmer.149

147 Špadijer-Džinić, 1973, str. 141-143. 148 Špadijer-Džinić, 1973, str. 143. 149 Špadijer-Džinić, 1973, str. 144.

45

4.5.3. Vrednostni sistem in zaporniški kodeks

Kulturna struktura družbe zaprtih je medsebojno povezana z družbeno strukturo, o

kateri je bilo govora v prejšnjih podpoglavjih. Skupaj tvorita celoto, ki pa se iz

analitičnih razlogov mnogokrat razčleni, da je možno analizirati oba pomembna dela

družbe zaprtih.

Omenili smo, da družbene vloge pomenijo predvsem način obnašanja (torej spoštovanje

ali nespoštovanje določenih norm in vrednot) in manj obnašanje posameznih

zapornikov. Tu se jasno vidi povezava med družbeno in kulturno strukturo.

4.5.3.1. Vrednostni sistem

Vrednostni sistem v družbi zaprtih je sestavljen predvsem iz vrednot, ki izhajajo iz

osnovnih problemov in pomanjkanj, s katerimi se soočajo v zaporu. Osnovne vrednote

družbe zaprtih so:

o solidarnost

o zoperstavljanje in nasprotovanje osebju zapora

o dostojanstvo

o avtonomija

o red in stabilnost.

1. SOLIDARNOST predstavlja univerzalno in glavno vrednoto družbe zaprtih.

Najdemo jo v večini normah obnašanja, najbolj odkrito pa se pokaže v situacijah, ko

zaporniki skupaj nastopijo proti osebju zapora (''Mi zaporniki.''). Tu se izkaže njena

velika moč, saj združi (pa četudi le za kratek čas) zapornike, ki so si morda še pred

nekaj trenutki skakali v lase. Toda solidarnost v zaporu nima prostora le v takšnih

trenutkih, pač pa zaobjema oz. je lahko izražena skozi vzajemno pomoč (npr. bolnemu,

starejšemu, zaporniku v samici ipd.), tolerantnost in odsotnost izkoriščanja. Vse to ji

daje značaj univerzalnosti in jo postavlja na vrh vrednostnega sistema družbe zaprtih.

Bistvo solidarnosti je v tem, da se je z njenim spoštovanjem moč izogniti mnogim

težavam v zaporu oz. jih vsaj olajšati.

Treba pa je omeniti, da je v vsakodnevnem življenju v zaporu vzajemna pomoč resda

ena od vrednot, toda odnos do nje je precej drugačen, kot jo razumemo na prostosti. Tu

ne gre za brezpogojno pomoč, ampak ponavadi za nudenje pomoči, ki bo v

46

isti meri vrnjena na takšen ali drugačen način (npr. vsi primeri, kjer se dajo cigarete,

kava, hrana idr., pod pogojem, da se v isti količini vrnejo).150

Pripadnost določenemu družbenemu tipu oz. vlogi je eden od dejavnikov, ki močno

vplivajo na zapornikovo orientacijo glede solidarnosti. Ponavadi je tudi tako, da je

solidarnost pri zapornikih, ki so dlje časa v zaporu, večja in bolj izražena. Kljub vsemu

omenjenemu pa v družbi zaprtih še vedno prevladuje individualistična orientacija, kar

smo spoznali že pri opisu družbenih vlog. Določene situacije pa lahko seveda delujejo

kot kohezivni dejavnik. To so situacije, ko osebje zapora napravi napako oz. ko

zaporniki smatrajo, da so ravnali narobe ali ko nasprotujejo določeni njihovi odločitvi.

Lahko gre za reakcijo na predpis, ki jim ne odgovarja, na samovoljno obnašanje

paznikov idr. Najpogosteje se takšna solidarnost izrazi na sestankih med zaporniki in

osebjem, znatno redkeje pa v odprtih uporih. 151 Tako lahko zaključimo, da ima

solidarnost dva vidika. Eden predstavlja solidarno nastopanje proti osebju zapora

(zunanja solidarnost), pri drugem pa gre za solidarnost med zaporniki v vsakodnevnem

življenju (notranja solidarnost). Prva je bistveno bolj močna in bolj izražena, čeprav je

lahko slednje precej varljivo.

2. ZOPERSTAVLJANJE IN NASPROTOVANJE OSEBJU ZAPORA je druga izmed

osnovnih vrednot v družbi zaprtih. Tu ne gre za odprt, fizični napad, ampak za

zavračanje kakršnekoli pomoči osebju zapora in nepriznavanje njihove avtoritete. Ta

vrednota izhaja iz občutka, da jih je družba zavrgla in iz poskusa, da oni, kot tisti, ki so

zavrženi, tega ne sprejemajo, ampak sami zavržejo konformno družbo. Mnogi

raziskovalci zapora so tako mnenja, da največji problemi, s katerimi se sooča in jih

poskuša rešiti družba zaprtih, izvirajo prav iz problema družbenega zavračanja. S tega

stališča je možno tolmačiti tudi pomen solidarnosti za družbo zaprtih. Tisti, ki so

zavrženi (tj. zaporniki), namreč v družbi zaprtih najdejo skupino, s katero se lahko

identificirajo in ki jim pomaga da zavračanje s strani družbe ne postane tudi zavračanje

samega sebe. Ta družba jim tako nudi podporo v borbi proti tistim, ki so jih zavrgli, tj.

proti osebju zapora, ki je edini predstavnik družbe iz katere so bili izključeni.152


47

3. VREDNOTE, ki se nanašajo predvsem na obvarovanje OSEBNOSTI zapornika IN

njegove AVTONOMIJE, tvorijo posebno skupino. V to skupino spadajo: dostojanstvo,

avtonomija, hrabrost ipd.153 Če že ne morejo spremeniti pogojev življenja v zaporu,

lahko zaporniki vsaj kontrolirajo sebe in na ta način obdržijo delčke svoje osebnosti. Z

večanjem in poudarjanjem zdržljivosti154 v prenašanju pomanjkanj in deprivacij, družba

zaprtih omogoča, da zaporniki ponovno pridobijo samospoštovanje in določen občutek

neodvisnosti, kljub njihovemu kriminalnemu obnašanju v preteklosti ter zdajšnjem

zaporniškem statusu in negiranju s strani družbe.155

4. Clowardova analiza elite v zaporu je pokazala, da sta RED IN STABILNOST V

ZAPORU dve od vrednot, ki sta skupni obema družbama, tako družbi zaprtih kot

zunanji družbi. Kljub vsemu imata vrednoti različni pomen v obeh družbah. V

svobodni družbi so dejanja, ki bi mogoče vodila v škodljive posledice, le redko

prepovedana. V zaporu pa se zaporniki morajo podrejati še tako majhnim pravilom, saj

bi v nasprotnem lahko prišlo do porušenja sistema.156 Za zunanjo družbo sta red in

stabilnost tudi predpostavka uresničevanja ciljev penalne politike in predpostavka

funkcioniranja institucije v celoti. Za družbo zaprtih pa red in stabilnost pomenita

osnovno predpostavko ohranitve te družbe, v kateri je možno olajšati probleme življenja

v zaporu.157

Red in stabilnost v bistvu ne predstavljata posebne vrednote, ampak (podobno kot

večina vrednot) izhajata iz solidarnosti, katera ima za enega izmed ciljev tudi

vzdrževanje statusa quo in zmanjševanje notranjih konfliktov.158

To so bile osnovne vrednote v družbi zaprtih. Vsekakor obstajajo še mnoge druge, ki pa

niso tako splošno sprejete, niti tako tipične, da bi jih morali posebej izpostavljati.159

Omeniti je še treba, da so razlike v vrednostnih sistemih odvisne od prilagajanja in

strukture zapornikov, tj. od starosti (mladi težje prenašajo red in disciplino, več begov

je med mladimi ipd.), od povratništva ali prvega obiska zapora, od družbene vloge

153 Navedene karakteristike tvorijo moškost, obnašanje v skladu z njimi pa je opisano v vlogi ''pravega človeka''. 154 Torej s tem, ko se ji daje status osnovne vrednote družbe zaprtih. 155 Špadijer-Džinić, 1973, str. 151. 156 Meško, 2006, str. 228. 157 Špadijer-Džinić, 1973, str. 152. 158 Špadijer-Džinić, 1973, str. 152. 159 Špadijer-Džinić, 1973, str. 152.

48

zapornikov, od njihove osebnosti. Gre torej za precej dejavnikov, ki so glavni razlog, da

pride do razlik med posameznimi družbami zaprtih.

O vrednotah mora obstajati določeno soglasje. Kljub vsemu pa obstajajo določene

individualne vrednote oz. cilji, ki so v odkritem nasprotju s splošnimi. Ena takih je

posedovanje moči in izkoriščanje. Gre za popolno nasprotje solidarnosti, ki predstavlja

niz norm, s katerimi se predpisuje, kako se ne sme obnašati, vendarle pa pride

mnogokrat do izraza.160

Druga takšna vrednota je posest materialnih dobrin. V stvarnosti realizacija moči in

izkoriščanje predpostavljata predhodno posedovanje materialnih dobrin (čeprav sta

odvisna tudi od statusa v strukturi družbe zaprtih). Ta vrednota ima tudi močan

psihološki značaj, ker gre za izvor zadovoljstva, ki je v zaporu redko.161

Vrednote, kot sta zgoraj našteti, so izrazito individualne in nasprotujejo skupinskemu

življenju ter lahko uničujejo sistem. Njihov obstoj kaže na to, da imamo v družbi zaprtih

dve skupini vrednot in ciljev, ki si nasprotujejo in ki potrjujejo že omenjeno trditev, da

družba zaprtih ni popolnoma solidarna, ampak da se nahaja nekje vmes med

solidarnostjo in individualnostjo.162

160 Špadijer-Džinić, 1973, str. 154. 161 Špadijer-Džinić, 1973, str. 155. 162 Špadijer-Džinić, 1973, str. 156.

49

4.5.3.2. Zaporniški kodeks

Zaporniški kodeks je normativni sistem, ki ne odraža individualnih vrednot in ciljev

zapornikov, pač pa predstavlja sistem norm, ki je v službi skupine oz. družbe zaprtih in

sankcionira vsakršno delovanje proti njej. Tako ima vrednostni sistem družbe zaprtih

običajno obliko kodeksa, v katerem so pravila in napotki, kako se obnašati v odnosih do

drugih zapornikov ter proti osebju zapora. Zaporniški kodeks ni nikjer zapisan, prenaša

se ustno, nastal pa je kot rezultat dolgoletnih izkušenj zapornikov. Vsekakor se tudi

spreminja pod vplivom določenih sprememb in novih izkušenj.163

Sykes in Messinger menita, da je možno glavne principe kodeksa klasificirati v pet

velikih skupin:

1. Prva skupina norm regulira obnašanje zapornikov do osebja in drugih zapornikov.

Bistvo teh norm je lojalnost do drugih zapornikov in minimalni odnosi z osebjem, to je,

da se jim ne pomaga ter da se jim ne daje nobenih informacij, posebej ne tistih, ki bi

lahko škodile drugemu zaporniku (v zaporniškem žargonu se te norme izražajo s

kratkimi stavki kot so: Ne toži! Nikoli ne izdaj zapornika! Ničesar ne počni za hrbtom!

Bodi lojalen do drugih zapornikov!).164

2. Druga skupina se nanaša na nadzorovanje samega sebe, na ohranjanje hladne glave.

Glavni namen teh norm je v ohranjanju miru in zmanjšanju prepirov in pretepov na

minimum (Bodi hladen! Ne izgubi glave!).165

3. Tretja skupina norm predpisuje obnašanje in odnos zapornikov do materialnih dobrin

in storitev. Med zaporniki mora tako obstajati sodelovanje, ne pa izkoriščanje ali kraje

(Ne kradi drugim zapornikom! Ne izkoriščaj zapornike! Drži svojo besedo!).166

4. Četrta skupina se nanaša na obdržanje svojega jaza, dostojanstva, hrabrosti (Ne bodi

slabič! Ne cmeri se!).167

5. Zadnjo skupino tvorijo norme, ki se nanašajo izključno na odnose zapornikov do

osebja zaporov. S temi normami se prepoveduje priznavanje ugleda in spoštovanje

osebja ter družbe, ki jo predstavljajo. Na osebje je treba vedno gledati z dvomom in

sumničavostjo. V sporu med zapornikom in osebjem ima zapornik vedno prav.168

163 Špadijer-Džinić, 1973, str. 156. 164 Špadijer-Džinić, 1973, str. 156-157. 165 Špadijer-Džinić, 1973, str. 158. 166 Špadijer-Džinić, 1973, str. 158. 167 Špadijer-Džinić, 1973, str. 158. 168 Špadijer-Džinić, 1973, str. 158.

50

Vidimo, da večina norm zaporniškega kodeksa, predvsem tiste, ki regulirajo odnose

med zaporniki, ne predstavljajo deviantnih norm ali kriminalnega obnašanja. Norme, ki

zahtevajo lojalnost, poštenje, vzajemno pomoč idr., so enake tistim, ki jim sledi tudi

zunanja družba. Razlika je le v tem, da se te norme ne ujemajo s formalnimi cilji in

vrednotami, ki jih izpostavljajo predstavniki in osebje institucije, prvenstveno zaradi

tega, ker je osnovni smisel zaporniškega kodeksa v krepitvi in nasprotovanju družbe

zaprtih tem ciljem in programom zunanjega sistema.169

Zaporniški kodeks ima tako predvsem funkcionalni značaj. Čeprav ga vsi zaporniki ne

spoštujejo oz. ga spoštujejo z različno intenziteto, je pomemben, saj ohranja neko

organiziranost, stabilnost ter ima moč, da nadzira obnašanje zapornikov. Študije tudi

kažejo na to, da je spoštovanje samega kodeksa odvisno od števila zapornikov, ki so ga

ustvarili. Več zapornikov kot sodeluje pri ustvarjanju norm, več jih bo le-te tudi

spoštovalo in vršilo pritisk na druge, da se ravnajo po njih.170

169 Špadijer-Džinić, 1973, str. 159. 170 Špadijer-Džinić, 1973, str. 161-162.

51

4.6. PROCES SOCIALIZACIJE V DRUŽBO ZAPRTIH

Zapornik je po prihodu v zapor podvržen pritiskom nove skupnosti, da sprejme njihovo

kulturo, navade, mišljenja. Proces v katerem se zapušča stare vrednote, navade, vzorce

obnašanja ter se posega po novih, je Clemmer171 imenoval ''prizonizacija''. V bistvu gre

za socializacijo (v družbo zaprtih), ki pa jo je hotel, zaradi specifičnih lastnosti, s tem

imenovanjem ločiti od splošne socializacije.

Na vsakega novega zapornika se, po prihodu v zapor, v določeni meri (ki postaja vedno

močnejša) vršijo neki splošni pritiski. Clemmer jih je imenoval univerzalni dejavniki

socializacije v zaporu. Ti dejavniki izvirajo iz samega bistva institucije in zaradi tega

vplivajo na vse zapornike. To so naslednji dejavniki: sprejemanje podrejene vloge,

pridobitev znanja o organizaciji zapora, nove navade glede prehrane, dela, spanja,

oblačenja, učenje zaporniškega žargona itd. Ti dejavniki so univerzalni in vplivajo na

vse zapornike. Kljub vsemu vsi zaporniki ne sprejmejo zaporniške kulture. Prav tako je

značilno, da proces socializacije ne samo, da ne deluje na vsakega zapornika, pač pa

tudi na tiste, na katere deluje, ne vpliva v enaki meri. Bivanje v zaporu tako vedno

vpliva na zapornika, toda moč tega vpliva je odvisna od vsakega posameznika.172

Razlog gre iskati v drugih dejavnikih, ki so s stališča socializacije veliko pomembnejši.

To so predvsem tisti dejavniki, ki so rezultat integracije zapornika v zaporniško kulturo

s pomočjo komunikacije in participacije v odnosih z drugimi zaporniki, ki so že del te

kulture. Med te posebne dejavnike, ki so medsebojno povezani, je Clemmer štel:

1. osebnost oz. pripravljenost zapornika, da sprejme kulturo;

2. vrste in obseg odnosov z osebami na prostosti;

3. ali zapornik pripada primarnim ali pol-primarnim skupinam v zaporu;

4. ali sprejema ali zavrača spoštovanje zaporniškega kodeksa;

5. slučajnost (npr. s kom je v celici, s kom dela ipd.).

Obstajajo seveda še druge determinante, ki se nanašajo na starost, kriminalno preteklost,

dolžino kazni, nacionalnost, rasno pripadnost itd. Od izpolnjevanja ali neizpolnjevanja

teh dejavnikov je odvisna stopnja integriranosti v zaporniško kulturo. Ta stopnja bo

seveda za posamezne zapornike zelo različna. Socializacija bo nihala od enostavnega,

naučenega, pokornega obnašanja po zahtevah družbe zaprtih, pa do ponotranjenja 171 Clemmer, 1940, str. 299. V: Špadijer Džinič, 1973, str. 217. 172 Špadijer-Džinić, 1973, str. 219.

52

zaporniških vrednot in norm. Treba je še omeniti, da rezultati kažejo, da se (upoštevajoč

Schragovo tipologijo) proces socializacije najhitreje razvija pri antisocialnih zapornikih,

ki se hitro integrirajo v zaporniško kulturo. Pri psevdosocialnih zapornikih je ta proces

upočasnjen, kar gre pripisati njihovemu ambivalentnemu položaju, pri prosocialnih pa

je ponavadi narekovan le z univerzalnimi dejavniki. Četrti tip, tj. asocialni zapornik se

skoraj nikoli ne integrira v zaporniško kulturo, ampak ostane samotar.173

Clemmerov prispevek na področju socializacije je torej v tem, da je izpostavil

pomembnost individualnega proučevanja vsakega posameznega primera, saj na večino

zapornikov delujejo le nekateri dejavniki, ne pa vsi. Prav tako se razlikuje moč in čas, ki

je potreben za ta specifičen proces. Svoj doprinos pa je dal tudi Wheeler, ki je v svojih

raziskavah dokazoval, da se obsojenci postopoma vključujejo v družbo zaprtih ter da po

določenem času dosežejo največjo vključitev, s približevanjem dneva odpusta pa se

večina postopoma odmika od subkulture in se pripravlja na življenje na prostosti. Proces

bi naj potekal v obliki ''U'' krivulje, ki kaže, da je obsojenec najbolj vključen v družbo

zaprtih v sredini kazni, na koncu pa se ji upira, ko že razmišlja o življenju po odpustu.174

Clemmer je tudi izpostavil vez med socializacijo v zaporu in prilagajanjem na življenje

na prostosti po prestani kazni.175 V novejšem času se tako ogromno pozornosti posveča

vplivu družbe zaprtih na postinstitucionalno obnašanje. Aktualna so predvsem

proučevanja o tem, kateri tipi zapornikov se bolje prilagajajo na situacijo na prostosti in

kje so razlogi za to; proučuje se, kateri od zapornikov spet vršijo kazniva dejanja ipd.

Vse lepo in prav, toda če dobro pomislimo, ugotovimo, da se s tem več pozornosti

namenja posledicam družbe zaprtih, ne da bi se resneje govorilo o vzrokih. Tako se še

vedno (žal) premalo pozornosti daje temelju takšnega obnašanja, tj. proučevanju

socializacije posameznih zapornikov v družbo zaprtih. Gre namreč za zelo pomemben

proces, ki skupaj z drugimi dejavniki pomembno vpliva na uspešnost resocializacije

zapornikov in učinkovitost zaporne kazni. Rešitev bi bilo teoretično iskati v boljšem

nadzoru tega procesa in s tem prilagoditvijo tretmanov posameznikom, vendar pa je na

drugi strani precej ovir, povezanih s (pre)velikimi stroški, s povečanjem števila

delavcev in predvsem s težavnostjo kontroliranja tega procesa. Te ovire ostajajo za zdaj

še previsoke.

173 Špadijer-Džinić, 1973, str. 219-221. 174 Brinc, Prostorske zmogljivosti…, 1994, str. 69-70. 175 Špadijer-Džinić, 1973, str. 223-224, 233.

53

4.7. VZDUŠJE V DRUŽBI ZAPRTIH

Življenje zapornika pogojujejo njegove individualne značilnosti, odnosi z ostalimi,

kriminalna preteklost in seveda družbeno vzdušje176 , ki prevladuje v zaporu. Vsak

zapornik sicer dojema življenje v zaporu na svoj, edinstven način, vendar lahko s

primernimi metodami ugotovimo splošno vzdušje zapora. 177 Le-to je odvisno od

mnogih dejavnikov, predvsem pa od tega, kako se osebe s tako različnimi karakterji

znajdejo v vsakodnevnih medsebojnih odnosih.

Družbeno vzdušje v posameznem zaporu je tudi posledica nenehne medsebojne

interakcije med zaposlenimi in zaporniki. Čeprav je zapornikov več od zaposlenih, so

ravno slednji tisti, od katerih je precej odvisna količina in kakovost medsebojnih

odnosov v zaporu.178 Ne pravijo zastonj, da so zapori takšni, kot so delavci v njih. Zapor

torej ni le hladno poslopje, niti ni le skupina prestopnikov, pač pa gre za kumulativno

stvaritev delavcev in zapornikov.179 Ker komunikacija vedno deluje v obe smeri, se

moramo zavedati, da je od odnosa zaposlenih do zapornikov v veliki meri odvisen tudi

odnos zapornikov do zaposlenih.180

Družbeno vzdušje je precej odvisno še od tipa zavoda, saj je ponavadi vzdušje v odprtih

zavodih ugodnejše od tistega v zaprtih zavodih181 , ter od prenapolnjenosti. Skrajni

primer je npr. Brazilija, kjer so leta 1986, ko je prenapolnjenost dosegla vrhunec,

zaporniki sami naredili seznam sojetnikov, ki jih bodo ubili, da bo za druge več

prostora.182

Družbeno vzdušje v veliki meri zavisi tudi od režima zavoda, ki vpliva na vedenje

glavnih protagonistov tega zaprtega sistema, tj. delavcev in zapornikov. Režim zavoda

je rezultat pravil in stališč delavcev, s katerimi uresničujejo zamisel o ravnanju z

obsojenci. Za ugodno družbeno (delovno) vzdušje v zavodu je značilna odprtost

izražanja stališč in čustev, večja stopnja demokratičnosti, medsebojno zaupanje in

176 Družbeno vzdušje (socialna klima) je stanje psihosocialnih razmerij med člani družbene skupine in njihovih odnosov do skupine. 177 Meško, 2006, str. 230. 178 Brinc, 1984, str. 224. 179 Brinc, Dosežki in težave…, 1994, str. 301. 180 Brinc, 1984, str. 224. 181 Brinc, 2001, str. 287. 182 Vodopivec Katja, O vlogi strokovnega osebja v kaznovalnih ustanovah, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 43/1, Ljubljana 1992, str. 5.

54

spoštovanje. Če je v zavodu potrebno veliko nadzora, zastraševanja in disciplinskega

kaznovanja, je to znamenje neugodnega družbenega vzdušja, ki le še povečuje

deprivacije zapora. Ugodno družbeno vzdušje, nasprotno, spodbuja delavce in

obsojence k ustvarjalnosti in učinkovitosti ter zavira destruktivno vedenje.183

Družbeno vzdušje je tako po eni strani rezultat, po drugi strani pa vzrok vedenja članov

določenega družbenega sistema. Socialna psihologija zato poudarja vpliv naravnega,

socialnega in kulturnega okolja na človekovo vedenje. Človek se namreč v različnem

okolju različno vede, zato je možno z načrtnim spreminjanjem socialnega okolja

spremeniti tudi človekovo vedenje. V zaporu kot kontroliranem družbenem sistemu je

za to vsekakor veliko večja možnost kot v zunanji, razpršeni družbi. Ker je človek tesno

povezan s stvarmi in ljudmi v okolju, je za razumevanje vedenja potrebno še poznavanje

ljudi, s katerimi prihaja v stik, ljudi od katerih je odvisen in z njimi povezan.

Poznavanje takšnega okolja in vzdušja je torej pogoj za razumevanje vedenja delavcev

in obsojencev184 ter podlaga za načrtovanje ustreznih sprememb v zavodih.

Ugotovljeno družbeno vzdušje omogoča načrtovanje dolgoročnega usposabljanja

delavcev za izboljšanje vzdušja, zmanjšanje napetosti, konfliktov in kriz v zavodih,

zmanjšanje kršitev zavodskih pravil ter s tem preprečevanje individualnega in

kolektivnega nasilja. Z rednim merjenjem vzdušja je mogoče predvideti krizne situacije,

upore in nemire. Ugodno družbeno vzdušje je tudi pogoj za uvajanje terapevtskega in

svetovalnega dela v zavode. Ob neugodnem družbenem vzdušju ni mogoče pričakovati

tretmanskih učinkov, res pa je, da tudi ob ugodnem vzdušju le-ti niso zagotovljeni oz. so

še vedno večinoma nedosegljivi. Ker družbeno vzdušje v zavodu odraža osnovno

filozofijo vodilnih delavcev, je pomemben izbor vodilnih delavcev, njihovo strokovno

usposabljanje in njihove osebnostne lastnosti. Prav ti ljudje so namreč odgovorni za

uvajanje in izvajanje strokovnih programov v zavodih.185

Velja še omeniti, da je družbeno vzdušje dinamična lastnost zavodov, ki odraža

spremembe v življenju in delovanju zavodov.186 Toda raziskave kažejo, da se družbeno

vzdušje skozi daljša obdobja (novi obsojenci, delavci itd.) bistveno ne spremeni. Kje tiči

razlog? Ena od možnih razlag je, da je družbeno vzdušje trajnejša značilnost zavoda

183 Brinc, 1997, str. 358. 184 Brinc, 1997, str. 358. 185 Brinc, 1997, str. 371. 186 Brinc, 1997, str. 372.

55

zato, ker slednji skozi daljši čas deluje po istih vzorcih, zaradi katerih tudi obsojenci

doživljajo podobno vzdušje skozi daljša obdobja. Na drugi strani pa velja dodati, da na

družbeno vzdušje vpliva tudi sama družba zaprtih, ki je skozi daljši čas značilna za

posamezni zavod in ki, kot smo že omenili, ni nagnjena k večjim spremembam, pač pa

ohranja določeno stabilnost, ravnotežje med popolno kohezijo in popolno dezintegracijo.

To je bilo nekaj kratkih misli o družbenem vzdušju in njegovi pomembnosti v

proučevanju družbe zaprtih. Družbenega vzdušja brez družbe seveda ni, toda tudi

družba zaprtih ne bi bila to, kar je, če ne bi imela takšnega specifičnega vzdušja. Družbo

zaprtih sestavljajo posebni posamezniki, ki tvorijo še bolj unikatno družbo in ker ena in

ena da dva187, je jasno, da je tudi vzdušje takšne družbe posebno, če še ne kaj več.

V naslednjih podpoglavjih se bom dotaknil posameznih segmentov, ki tvorijo oz.

pomembno prispevajo k temu vzdušju. To so predvsem odnosi med zaporniki, ki se

kažejo v grupiranju, prijateljstvih in vodstvenih položajih, odnosi med zaporniki in

osebjem zapora ter nasilje, kot večno prisoten parazit zaprtih sistemov. To pa seveda ne

pomeni, da na vzdušje ne vplivajo osnovni gradniki družbe zaprtih (struktura, specifični

pogoji življenja itd.), ki so bili navedeni v prejšnjih podpoglavjih.

187 Čeprav se morda marsikateri pravnik s tem ne bi strinjal. Znana je namreč šala, ko sprašujejo matematika, ekonomista in pravnika, koliko je ena plus ena. Matematik odgovori v svojem jeziku, torej zapleteno (na decimalke), ekonomist reče, da je odgovor tri…. pravnik pa preprosto vpraša: ''Koliko hočete, da je?''

56

4.7.1. Družbeno grupiranje zapornikov

Analiza družbe zaprtih nam je pokazala, da zaporniki stopajo v določene medosebne

odnose, ki so regulirani z normami zaporniškega kodeksa. Toda ti odnosi včasih ne

ostanejo izolirani, pač pa se prelevijo v nekaj več, v skupino, ki ima lahko trajen in

stabilen značaj.188

Družbene skupine so posredniki med posameznikom in družbo, ki se po obsegu zelo

razlikujejo, od zakonskega para do globalne družbe. 189 Gre za enega osnovnih

socioloških pojmov, ki zajema predvsem člane ter družbene odnose med njimi, mnogi

pa k temu dodajajo še lastne interese in cilje, solidarnost, skupne cilje, zavest o sebi kot

skupini ipd. Zelo znana je delitev na primarne in sekundarne skupine.

Primarne skupine so skupine, ki vplivajo na razvoj posameznika ter ga naredijo za

sestavni del družbe. Povezujejo jih čustva, bližina, simpatija, soglasje. Primer primarne

skupine je družina, ki je pomemben socializacijski dejavnik ter tudi dejavnik

družbenega nadzorstva.190

Sekundarne skupine so skupine, ki jih povezuje nek interes ali organizacijski princip

(npr. verske skupnosti, podjetja, vojska itd.).191 Za njih so značilni poslovni, brezosebni

odnosi. V katero skupino torej spadajo skupine, ki se oblikujejo znotraj družbe zaprtih?

4.7.1.1. Primarne skupine

Odgovor na zastavljeno vprašanje ni enostaven. Z obzirom, da je družba zaprtih

neformalna organizacija, sklepamo, da so odnosi v njej primarni. V tem pogledu se

družba zaprtih ne razlikuje od katerekoli druge neformalne organizacije, v katerih

namesto formalnih odnosov vladajo neformalni, primarni odnosi, s katerimi se

zadovoljuje potrebe, ki jih formalna organizacija ne more zadovoljiti. Lahko pa se

predpostavi, da se v družbi zaprtih, katere glavne značilnosti so zaprtost, pomanjkanja,

frustracije ipd., razvijejo različne vrste neformalnih skupin, ki ne bodo imele vseh

značilnosti primarne skupine. Vseeno pa se bodo v njih (z različno močjo) vedno

razvijali primarni odnosi.192

188 Špadijer-Džinić, 1973, str. 163. 189 Flere, 2003, str. 95. 190 Meško, 2006, str. 152. 191 Flere, 2003, str. 98. 192 Špadijer-Džinić, 1973, str. 165.

57

V skupini tako postanejo odnosi med člani intenzivnejši in medsebojno odvisni, saj

obnašanje vsakega člana vpliva na druge pripadnike skupine. Zraven tega obstaja med

člani določena stopnja enotnosti glede interesov, želja, mišljenj, vrednot in norm, ki

narekujejo njihovo vedenje. Na tak način postane skupina neposredna družbena sredina,

mikrokozmus, v katerega zapornik stopa z nekaterimi drugimi zaporniki in v katerem

zadovoljuje svoje potrebe, želje in interese. Skupina ga ščiti, vpliva na njegovo

obnašanje ter ga hkrati omejuje, saj so možnosti za samorealizacijo in samostojnost v

skupini precej majhne.193

Skupine imajo največji vpliv na osebnost zapornika, tako v procesu učenja vrednot in

norm zaporniške kulture, kot v nadzoru njegovega obnašanja. So torej pomemben

dejavnik socializacije v zaporniško kulturo. Prav zaradi slednjega se je z njimi ukvarjal

Clemmer, ki je definiral pojem primarne zaporniške skupine kot: ''Skup zapornikov med

katerimi obstajajo odnosi razumevanja in solidarnosti, ki se izražajo v emocionalni

povezanosti, slogi in doživljanju skupine kot celote (mi).'' Ti odnosi seveda dovoljujejo

določeno konkurenco in odpor med člani, toda le do mere, ki ne ogrozi skupine.

Clemmerjeva raziskava je pokazala na nekaj novega, presenetljivega. Kljub

razširjenemu mnenju, da večina zapornikov formira močno integrirane skupine, v

katerih dominira solidarnost in emocionalna vezanost, je njegova raziskava pokazala na

precejšnjo odsotnost primarnih odnosov med zaporniki194, hkrati pa tudi, da obstajajo

skupine z različno močnimi primarnimi odnosi. Pol-primarna skupina195 ima tako manj

intenzivne odnose in je po obsegu večja od primarne (povprečno 7-10 članov). Obseg

primarnih skupin je od 3 do 5 članov.196

Raziskava je še pokazala, da primarne skupine v zaporu niso primerljive s tistimi v

zunanji družbi (tj. družino). V večini odnosov v katerih so zaporniki kazali osnovne

značilnosti primarnih odnosov in bili povezani z močnim občutkom lojalnosti, je šlo za

odgovor na določeno specifično situacijo, v kateri je bila složnost ista, kot v psihološki

gomili (npr. med navijači).197

193 Špadijer-Džinić, 1973, str. 163. 194 Le 18 % jih je pripadalo skupinam, ki so bile po funkciji in strukturi podobne primarnim skupinam. 195 Gre za skupine, ki nimajo vseh lastnosti primarnih skupin. 196 Špadijer-Džinić, 1973, str. 165-167. 197 Špadijer-Džinić, 1973, str. 167.

58

4.7.1.2. Razlogi za negrupiranje

Samo negrupiranje zapornikov pomeni le, da zaporniki ne pripadajo skupinam, kljub

vsemu pa stopajo v določene odnose z drugimi zaporniki. Obstajajo trije splošni razlogi

za negrupiranje zapornikov:

a) močni in pozitivni odnosi z družino in prijatelji izven zapora, torej z njihovimi

primarnimi skupinami.

b) zavrnitev skupine, da sprejme nove člane.

c) pojem ''tujca''. Gre za zapornika, ki se sicer druži z drugimi zaporniki, toda nič

več od tega. Z vsemi ima enak odnos in ne sodeluje v večji meri v zaporniškem

življenju.198

Raziskave tudi kažejo, da čas preživet v zaporu zmanjšuje verjetnost sodelovanja

zapornika v primarnih skupinah in povečuje izolacijo. Eden od mnogih dejavnikov so

tudi družbene vloge in tipi zapornikov. Predvidevamo lahko, da najpogosteje stopajo v

primarne skupine antisocialni zaporniki, da so psevdosocialni zaporniki najpogosteje

člani pol-primarnih skupin, ter da so med tistimi, ki ne pripadajo nobeni skupini,

najpogosteje prosocialni in asocialni zaporniki. Dejavnik, ki ga še velja omeniti, je

starost. Starejši zaporniki namreč redkeje pripadajo primarnim skupinam. 199

4.7.1.3. Druge vrste skupin

Večina zapornikov je izven primarnih skupin, zato je pomembno, da si ogledamo še

odnose, ki se oblikujejo med njimi.

Njihova skupna značilnost je, da gre za odnose, ki se oblikujejo kot reakcija na življenje

v zaporu. Te skupine se razlikujejo od primarnih, kot jih je definiral Clemmer, v tem, da

temeljijo na racionalni osnovi (in ne na emocionalni privlačnosti) ter v tem, da niso

zaprte kot primarne skupine, temveč omogočajo komuniciranje tudi z ostalimi

skupinami in zaporniki. Kljub vsemu imajo značilnosti primarnih skupin, saj v ospredje

postavljajo kontakt, lojalnost, vzajemno pomoč idr.200

Mnoge od teh skupin temeljijo tudi na skupnih interesih zapornikov, naj si bodo

materialni, moralni ali kakšni drugačni. Te skupine zelo spominjajo na društva ter so

198 Špadijer-Džinić, 1973, str. 168. 199 Špadijer-Džinić, 1973, str. 171, 180. 200 Špadijer-Džinić, 1973, str. 169.

59

bolj primerljive s sekundarnimi skupinami, saj so odnosi v njih precej manj osebni in

intenzivni ter so le v funkciji zadovoljevanja skupnega interesa, ne pa tudi v skupni

zavesti ter lojalnosti.201

4.7.2. Prijateljstvo med zaporniki

Raziskave torej kažejo, da je le manjše število zapornikov vključeno v primarne skupine.

To pa ne izključuje možnosti, da pripadajo drugim skupinam ali, da se povezujejo na

drugačne načine. Ena od teh je prijateljstvo. Tudi tisti zaporniki, ki ne pripadajo nobeni

skupini, imajo kakšnega prijatelja. Vendar pa tudi, če ima zapornik več prijateljev, to ne

pomeni nujno, da skupaj predstavljajo skupino.

Prijateljski odnosi nastajajo med zaporniki v specifični situaciji, ki vpliva tudi na naravo

in intenziteto teh odnosov. Fizična bližina (bivanje v isti sobi, delo na istem mestu),

omejevanje socialnih odnosov, enaki problemi ipd. v veliki meri vplivajo na ustvarjanje

prijateljstva. Vsi ti dejavniki tudi omejujejo možnost izbire prijatelja. Tako mnogim

zapornikom postane prijatelj človek, ki to drugače nikoli ne bi. Gre za situacijsko

prijateljstvo, kar pa ne pomeni, da takšno prijateljstvo ne more biti iskreno ali trajno.202

Samo prijateljstvo za zapahi nima enakega pomena in intenzitete kot na prostosti.

Sklepa se namreč v popolnoma drugačnih pogojih in je pogosto pod raznimi pritiski.

Večina zapornikov namreč svoje interese postavlja pred druge, prav tako vedno obstaja

možnost izdaje, ki ustvarja sumničavo vzdušje. Vse to ustvarja situacijo, v kateri je

formiranje prijateljstva oteženo in nenehno na preizkušnji. Prav tako je večinoma

osnova za sklepanje prijateljstva vzajemna materialna pomoč, ne pa emocionalna

navezanost. Mnogi zaporniki tako pravijo, da je za zapahi težko najti pravega

prijatelja.203

Skratka, če zaključimo, moto vseh zapornikov je: ''Važno je preživeti.'' Nekateri bodo

poskušali preživeti zapor v izolaciji od drugih, nekateri ne bodo izbirali sredstev in

načinov, da si olajšajo bivanje (tudi na škodo drugih), nekateri pa bodo prav v različnih

skupinah, prijateljih in solidarnosti našli način za spopad z življenjem izza rešetk.204

201 Špadijer-Džinić, 1973, str. 184-185, 187. 202 Špadijer-Džinić, 1973, str. 188-189. 203 S tem bi se gotovo strinjala tudi večina ljudi na prostosti. 204 Špadijer-Džinić, 1973, str. 181.

60

4.7.3. Vodstvo v družbi zaprtih

Vsaka skupina ljudi potrebuje nekoga, ki jo vodi in ki je zgled vsem ostalim. Zapor pri

tem ni nikakršna izjema. Vodja je oseba, ki je v strukturi moči na vrhu in lahko

pomembno vpliva na obnašanje in usmerjanje celotne skupine. Je oseba, ki je center

odnosov v skupini, zato si bomo ogledali načine doseganja tega položaja, značilnosti

vodij ter dva idealna tipa vodij.

a) Obstajajo razni načini, na katere zapornik doseže status vodje. Najpogosteje pride do

tega tako, da pokaže svojo sposobnost z določenimi dejanji, ki so pomembna za

življenje celotne skupine (pa naj si gre za pretep, dobavo določenih predmetov ipd.).

Družba ga občuduje in ga ima za svojega, za najboljšega med njimi. Seveda to stanje ne

traja nujno dolgo. Menjava vodij je v zaporu pogost pojav, predvsem kadar ne dosegajo

pričakovanj skupine. Vse to kaže na nestabilnost in nesigurnost statusa vodij.205

b) Clemmer in Schrag sta izpostavila nekaj splošnih značilnosti vodje. Ugotovila sta, da

se vodje razlikujejo od ostalih zapornikov po tem, da so obsojeni na daljše kazni, da so

ponavadi povratniki ter da so pogosteje obsojeni zaradi kaznivih dejanj zoper življenje

in telo. Kot vodje so redko izbrani primarni delinkventi, delinkventi, ki so storili

nenasilna kazniva dejanja in tisti, ki so obsojeni na krajše kazni. Lastnosti, ki so torej

najbolj pogoste so kriminalna zrelost (preteklost), dolg zaporniški staž ali povratništvo

in agresivnost ter nasilje. Vendar temu ni vedno tako. Veliko je odvisno tudi od

strukture skupine, ki vodjo izbira. Ponavadi skupina izbere za vodjo osebo, ki ima

podobne lastnosti, kot oni sami. Torej, primarni delinkventi bodo ponavadi izbrali vodjo,

ki bo tudi sam primarni delinkvent; zaporniki s krajšo zaporno kaznijo vodjo, ki bo prav

tako prestajal podobno kazen itd. Ena od determinant izbora je tudi fizična bližina

(stanovanje v isti celici, bloku idr.).206

Najpogosteje gre pri vodji za asocialni tip zapornika. Razlog bi lahko našli v

sumničavosti, nezaupanju in strahu med pripadniki drugih tipov, ki tako izbirajo za

vodje tiste zapornike, ki se nahajajo izven njihovih medsebojnih sporov. Več je sporov

in napetosti v skupini, večja je možnost, da bo vodja asocialni zapornik. Če je stanje

stabilnejše, pa ima antisocialni tip največje možnosti, da doseže položaj vodje.207


61

c) Morris je razlikoval dva idealna tipa vodij, ki ju je poimenoval Robin Hood208 in

Robber Baron209. Gre za dva popolnoma nasprotna tipa. Za Robberja Barrona bi lahko

(če upoštevamo literarno izročilo) uporabili tudi izraz Nottinghamski šerif.

Robin Hood je tip vodje, ki je močne volje, karizmatičen, moder, iznajdljiv v zaporu in

ki zvesto sledi normam zaporniškega kodeksa. Njegova vloga v zaporu je kohezivna.

Večina smatra, da ima pomembno pozitivno vlogo pri lajšanju življenja v zaporu.

Pomembno vlogo ima tudi v ekonomskem sistemu zapora in čeprav ga osebje

mnogokrat označuje kot izkoriščevalca drugih zapornikov, se strinjajo s tem, da ima

pomemben vpliv na stabilnost in mir v zaporu. Po svojih značilnostih bi ga lahko

primerjali s pravim človekom (Sykes) ali pa s tipom antisocialnega zapornika (Schrag),

hkrati pa je pripadnik zaporniške elite (Cloward).210

Robber Baron je popolno nasprotje ''princa tatov''. Morris ga opisuje kot zapornika, ki

običajno trguje s tobakom (najdonosnejša vrsta trgovine) ali organizira stavnice. On je

mlajši od prvega tipa idealnega vodje, v svojih odnosih z zaporniki se pogosto zateka k

nasilju in izkoriščanju. Skupina, katere vodja je, običajno ni stabilna in trajna, pač pa so

odnosi v njej skorajda nični in prehodni. Položaj vodje dosežejo na osnovi ustrahovanja

in prisile. Ta idealni tip ustreza vlogama gorile in trgovca (Sykes), v znatni meri pa tudi

tipu zapornika, ki ga je Schrag opisal kot asocialnega.211

Pojav nemirov v zaporu v veliki meri zavisi od tega, kateri zaporniki držijo položaje

vodij v skupinah in kakšen je njihov vpliv na družbo zaprtih. Če so na teh položajih

vodje, ki se približujejo Robberu Baronu, potem je velika možnost, da bodo

nezadovoljstvo zapornikov vzdrževali in usmerjali v smeri agresivnih in nasilnih akcij

zoper osebje zapora. Če pa se na teh položajih nahajajo zaporniki, katerih obnašanje

predstavlja kohezivni odgovor na situacijo, potem obstoji večja verjetnost, da bodo

uspeli obdržati kontrolo nad ostalimi zaporniki in da se bo družba zaprtih uspela

obdržati v stanju relativne stabilnosti.212

Vidimo torej, da je zraven pomena elite, še kako pomembno, kdo zaseda najvišje

položaje v posamezni skupini in kdo posreduje v nemirih in kriznih situacijah.

208 Kot tisti, ki je ščitil siromašne ter ropal in se boril proti fevdalni gospodi. 209 Lord, ki se je bogatil z ropanjem npr. s pretirano takso tistim, ki so prečkali njegovo ozemlje. 210 Špadijer-Džinić, 1973, str. 194-195. 211 Špadijer-Džinić, 1973, str. 195. 212 Špadijer-Džinić, 1973, str. 195.

62

4.7.4. Odnosi med zaporniki in osebjem zapora

Dolgo časa sta se kriminologija in penologija ukvarjali le z obsojenci v zavodih, šele

novejša proučevanja se zanimajo tudi za osebje zapora in težave pri njihovem delu.

Danes menijo, da so delavci najpomembnejši del zaporskega sistema in da dober ali

slab zapor ustvarjajo predvsem delavci.213

Vodja v zavodu določa, ali bo v zavodu prevladovala kaznovalna ali tretmanska

usmeritev. S svojo temeljno usmeritvijo v zavodu pa delavci oblikujejo družbeno

vzdušje. Predpogoj za ugodnejše vzdušje je preoblikovanje tradicionalnih nadzorstvenih

vlog delavcev v vloge, ki so usmerjene v pomoč obsojencem. Da bi dosegli ta namen, je

potrebno ustrezno usposabljanje delavcev ter nadzor nad njimi s svetovanjem. Humana

usmeritev zahteva od delavcev sposobnost za vzpodbudne medosebne odnose in za

reševanje osebnih problemov obsojencev. Bolj ugodno vzdušje napravi penološko delo

lažje in bolj učinkovito, delavci se bolje počutijo in nastale težave lažje rešujejo.

Delavci, ki so preveč obremenjeni z lastnimi težavami tega ne zmorejo.214

Družba zaprtih tako ni izoliran sistem, pač pa je v stalni interakciji s formalno

organizacijo, v katere okvirih nastaja in funkcionira. Ta interakcija ima različne oblike

in intenziteto, odvisno od zapornikov in vrste osebja, ki sodeluje v tem odnosu. Najbolj

razpoznaven in tudi najmočnejši je odnos med pazniki in zaporniki, saj gre za

neposredni, stalni in vsakodnevni kontakt.215 Pazniki so z zaporniki podnevi in ponoči,

zaporniki so jim prepuščeni na ''milost in nemilost''. 216 Za zapornika predstavljajo

simbol njegovega zaprtja. Temu odnosu je posvečeno tudi največ pozornosti s strani

raziskovalcev.

Predvsem komunikacija med osebjem in zaprtimi je ključnega pomena za kvaliteto

socialnega življenja v zaporih. Še vedno ostaja nepremostljiva razlika med zapornikom

in državo (ki jo v zaporu predstavlja osebje), saj ga je ta omejila v svobodi gibanja za

določen čas. Možno pa je med obema bregovoma ustvariti most v obliki komunikacije,

ki omogoča, da se osebnostno izrazi tudi posameznik na nasprotnem bregu. Ustrezna

komunikacija blaži napetosti, pokaže na notranja nezadovoljstva in pomaga osebju tudi

213 Brinc, 1997, str. 357. 214 Brinc, 1997, str. 358. 215 Špadijer-Džinić, 1973, str. 204. 216 Meško, 2006, str. 229.

63

tako, da se lahko odzove. Ustrezen odziv pa največkrat pomeni tudi direktna

komunikacija z jasnimi, odkritimi stališči do problemov, zahtev ali pobud.217

Zanimiva je raziskava Wheelera, ki je ugotovil veliko precenjevanje nasprotij med

zaporniki in osebjem. Ugotovil je, da nasprotja vsekakor obstajajo, vendarle pa v precej

manjši intenziteti, kot se je dotlej navajalo. Kje tičijo razlogi za to? Wheeler je iskal

razloge (in jih tudi našel) v percepciji skupinske miselnosti. Gre za to, da se zapornik

obnaša in izraža svoja prepričanja v skladu s skupino, in ne, kot razmišlja sam. V

kolikor opaža, da se večina zoperstavlja normam osebja, bo tako ravnal tudi on. Razloge

gre iskati predvsem v tem, da jih je strah izraziti mišljenje, ki je drugačno od skupine.

Posledice tega so večvrstne: nasprotja med osebjem in zaporniki se s tem le še večajo in

tudi novodošli zaporniki opažajo močna nasprotja med osebjem in zaporniki; ta proces

pripelje tudi do večanja moči tistih, ki so resnično sovražno orientirani do osebja, saj so

njihove norme percipirane, kot norme sistema; ker večina nasprotuje normam osebja, je

s tem otežena organizacija nastanka opozicije, ki se morda ne strinja z ostalimi

zaporniki.218

Wheeler je to percepcijo skupinske miselnosti razložil z modelom ''selektivnega

gledanja''. Predpostavil je in tudi potrdil, da mišljenja zapornikov na najvidnejših

položajih v družbi zaprtih služijo kot osnova za percepcijo skupinskega mišljenja.

Najpogosteje na te položaje pridejo izkušeni zaporniki, povratniki, ki imajo izrazito

sovražen odnos do osebja. Sposobnost teh zapornikov, da zavzamejo položaje, ki so

najvidnejši, tako vpliva, da se o zaporniški kulturi utrdi slika, kot o kulturi, ki je v

izrazitem nasprotju z vrednotami osebja zapora. Na ta način (četudi med mnogimi

zaporniki vlada latentna podpora vrednotam osebja) so dejanja vseh zapornikov bližje

tem vidnim članom družbe zaprtih, kar ima za posledico nastajanje nasprotovanj do

osebja, ki je večje, kot so resnične razlike med tema dvema sistemoma. Ker vse to

povzroča slabe odnose in vzdušje med zaporniki in osebjem, je s tem oviran program

tretmanov in resocializacija. Kaj lahko na tem mestu stori osebje zapora?219

Wheeler je ugotovil, da je zelo težko, če ne nemogoče, vplivati na proces, s katerim

asocialni (in antisocialni) zaporniki pridejo na najvidnejše položaje, saj obstaja večni

razlog, ki postavlja takšne zapornike na glavne položaje. Zaporniki so namreč ljudje, ki

217 Peteh Božidar, Varnostni vidiki izvrševanja kazenskih sankcij, v: Dnevi varstvoslovja, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 582. 218 Špadijer-Džinić, 1973, str. 204-205. 219 Špadijer-Džinić, 1973, str. 206-208.

64

jih je družba zaprla, pazniki ter vso ostalo osebje pa predstavlja to družbo, zatorej je

nemogoče, da bi se vzpostavil nek normalen (kaj šele), prijateljski odnos do osebja.

Rešitev je treba iskati drugje. Wheeler je navedel nekaj rešitev.

Kot prvo bi, po njegovem mnenju, morali zmanjšati pomanjkanja in frustracije v zaporu.

Vse dokler bodo obstajale težke deprivacije in frustracije, tako dolgo bo družba zaprtih

kontrolirana s strani zapornikov, ki so sovražno nastrojeni zoper osebje zapora. Kot

drugo, je predlagal spremembe komunikacije med osebjem in zaporniki, z odpiranjem

novih kanalov komuniciranja in s tem manjšanjem moči tistih zapornikov, ki so imeli

kontrolo nad informacijami. Predlagal je tudi odpravo zapornikov informatorjev, saj

povečujejo sumničavost in uničujejo odnose. Tretji predlog pa se je nanašal na

izobraževanje in boljše usposabljanje osebja. Predvsem je izpostavil, da osebje pogosto

koristi zaporniško elito kot izvor družbene kontrole, ne vedoč, da so sami v tem poskusu

kontroliranja bolj izkoriščeni, saj dajejo eliti podporo in ščitijo njen položaj.220

Predlagane rešitve so same po sebi logične, vendar v praksi za zdaj še niso rodile večjih

uspehov ali pa niso bile dovolj upoštevane. Vsekakor pa ne gre zanemariti dejstva, da je

Wheeler pomembno prispeval k proučevanju zapora s tem, ko je ovrgel trditve o izrazito

sovražnem odnosu zapornikov in osebja. S tem je pokazal, da ta specifični odnos, ki

sicer nikoli ne bo prijateljski, ne rabi biti nujno sovražen, pač pa je lahko do neke mere

kontroliran in v funkciji ohranitve stabilnosti in reda.

220 Špadijer-Džinić, 1973, str. 208-209.

65

4.7.4.1. Problematika pazniškega poklica

V fantazijskem žanru so varuhi ponavadi osebe, ki varujejo deželo, nad katero se

zgrinjajo temni oblaki pred črno zalego, ultimativnim zlom, pošastmi in podobnimi

nepridipravi. V zaporu je stvar precej bolj zapletena. Pazniki v njih ne varujejo dežele, tj.

zunanje družbe tako neposredno kot to počno npr. policisti, pač pa pazijo zločince, ki so

jo na tak ali drugačen način že ogrozili in bili za to kaznovani. Hkrati penološka stroka

od njih zahteva tudi druge sposobnosti. Tako pazniki ne samo, da varujejo, nadzirajo in

branijo, pač pa imajo oz. bi morali imeti še mnoge druge funkcije in sposobnosti, od

poznavanja kriminoloških teorij do prevzgoje in različnih vrst tretmana. In ker vemo, da

imajo v fantazijskem žanru dobri fantje manj funkcij, pa vendarle le s skrajnimi močmi

na koncu opravijo svojo nalogo, potem se lahko upravičeno vprašamo, kako težko je to

paznikom, ki imajo več nalog, toda v roki ne držijo nobene čarobne paličice, meča

kralja Arthurja ali čarobne svetilke. Res pa je, da imajo, v nasprotju z omenjenimi

junaki, pazniki opravka s skupino ljudi, med katerimi je tudi mnogo takšnih, ki jih ne

velja karikirati na zgoraj opisan način. Primerjava je bila dana le z namenom, da

pokažem na težavnost poklica, ki ga mnogi precej zapostavljajo, obenem pa stroka od

njih zahteva tako opevano učinkovitost in takojšnje rezultate. Vedno večje poudarjanje

človečnosti, sodelovanja in dopuščanja v ravnanju z obsojenci jemlje paznikom moč in

ugled,221 po drugi strani pa prevelika strogost in nadzor uničujeta družbeno vzdušje in

vodita k drugim konfliktom. Jadranje med tema dvema skrajnostima (o katerih si še

penologi niso edini) ni enostavno in zahteva od delavca veliko napora in energije.

Prav tako je treba razumeti pomen vlog, ki jih igramo v svojem poklicnem življenju.

Nekdo, ki je predvsem zapisan varnosti in je strokovnjak za to področje, ima pred očmi

samo to. Vsako popuščanje na tem področju bi pomenilo, da je nepotreben. Pazniška

služba je tako odvisna od napetih varnostnih situacij in če jih ni, jih pazniki bolj ali

manj zavestno marsikdaj tudi sami ustvarjajo.222

Osebno menim, da je težko opravljati poklic, brez da te le-ta vsaj deloma ne prevzame,

posrka. To se predvsem kaže v razvoju avtoritarnih osebnosti policistov, vojakov ipd.,

toda nihče ni pod večjim pritiskom kot pazniki. Res je, da pritisk variira od zavoda do

221 Brinc, 1984, str. 226. 222 Petrovec Dragan, Konflikti med zahtevami po varnosti in resocializacijo, v: Dnevi varstvoslovja, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 575.

66

zavoda (resnično si ne bi želel biti paznik nekje v Mehiki), toda to ne zmanjšuje dejstva,

da je vedno na precej visoki stopnji. Pazniki so nenehno obkroženi z bolj ali manj

hudimi zločinci, kar zahteva resnično močno osebnost, da se obrani njihovega vpliva ter

se ne spusti na njihov nivo. Številni pazniki so namreč dolga leta izpostavljeni tem

pritiskom s strani obsojencev in sami ne najdejo izhoda iz položaja ter zato mnogokrat

uberejo napačno pot, pa naj si gre za fizično ali psihično nasilje, kratenje številnih

človekovih pravic ali za korupcijo.

4.7.4.2. Korupcija med zaporniki in osebjem

Korupciji s strani zapornikov so najbolj izpostavljeni prav pazniki. Zaporniki jih namreč

pogosto potrebujejo, da si olajšajo svoj položaj v zaporu. Tako so pazniki velikokrat

pod pritiskom zapornikov, ki jih poskušajo na različne načine oviti okoli prsta.

Poznamo tri vrste korupcije:

o korupcijo iz ''prijateljstva''

o korupcijo iz reciprocitete

o korupcijo zaradi slabega opravljanja dolžnosti

o korupcijo osnovano na obojestranski materialni koristi

1. Korupcija iz ''prijateljstva''

Tu ne gre za prijateljstvo v pravem pomenu, pač pa zapornik želi doseči nek cilj s tem,

ko se dobrika svojemu stražarju. Paznik je v neposrednem stiku z zapornikom in težko

obdrži distanco do njega. Paznik je tudi neposredno pod vplivom nadrejenih ter hkrati

zapornikov, torej na sredi dveh povsem različnih bregov. Velikokrat mrzi navodila

svojih nadrejenih, z zaporniki pa pogosto simpatizira, saj so oboji v položaju, kjer se

morajo podrejati zahtevam višjih uslužbencev zapora. Mnogih zapornikov tudi ne

obsojajo pretirano (npr. tistih, ki so organizirali stave ipd.) ter cenijo njihov uspeh, ki so

ga dosegli s kaznivimi dejanji. Tako lahko ta specifični položaj paznikov v zaporu in

ambivalentni odnos do različnih kategorij zapornikov pripeljeta do tega, da paznik

podleže ''šarmu'' določenih zapornikov in tudi sam (vsaj za nekaj časa) prestopi na drugi

breg.223

223 Špadijer-Džinić, 1973, str. 211-212.

67

2. Korupcija iz reciprocitete

Praksa je pokazala, da sistem nagrad in kazni ni dovolj učinkovit, da bi se z njim

doseglo strinjanje zapornikov z institucionalnimi pravili. V takšni situaciji je delo

paznika zelo težko.224 Nemočen, da ustvari družbeni nadzor s formalnimi sredstvi, ki so

mu na voljo, je pod velikim pritiskom, da dela z zaporniki kompromise in da obdrži

svojo dominacijo. Tako se lahko zgodi, da tolerira kršenje manj pomembnih pravil ter

na ta način doseže poslušnost in strinjanje z nekaterimi osnovnimi pravili zaporniškega

režima. Drugi način je, da paznik kontrolira dobavo določenih dobrin v zapor in s tem

doseže red in stabilnost.225

3. Korupcija zaradi slabega opravljanja dolžnosti

Gre za korupcijo, ki nastane kot posledica nesposobnosti, manj strogega nadzora ali

lenobe paznikov. Manj važne dnevne dolžnosti paznikov tako preidejo v roke

zapornikov, v katere ima paznik zaupanje.226

4. Korupcija, osnovana na obojestranski materialni koristi

Mogoče je tudi, da se korupcija med paznikom, ki nadzira dostop do materialnih dobrin

in storitev, ter zapornikom, ki jih želi, osnuje na obojestranski koristi. To so primeri, pri

katerih paznik dobavi določeno dobrino ali stori neko uslugo, za katero dobi plačilo s

strani zapornika (v denarju, uslugah ipd.).227

Korupcija je stalni pojav v zaporu, toda pojav katerega se da nedvomno zmanjšati.

Sorazmerno večje posvečanje resocializaciji (in ne samo čuvanju zapornikov),

zmanjšanje pomanjkanja in frustracij v zaporu, boljši nadzor dobrin in blaga, ki pridejo

v zapor in ven, učinkovit izbor in kontrola paznikov ter njihovo izobraževanje in

izpostavljanje zaporniških ''fint'' so le nekateri izmed predlogov, ki bi morda lahko

prispevali k zmanjšanju tega problema. Zavodi bi tudi morali več pozornosti posvetiti

počutju paznikov ter jim pomagati pri razbremenjevanju stresov228, čeprav je res, da ni

veliko tistih, ki bi v to privolili. Ali pa so le načini, da se jim približa, neprimerni?

224 Uporaba sile, da se doseže poslušnost, je dovoljena le v izjemnih primerih. 225 Špadijer-Džinić, 1973, str. 212. 226 Špadijer-Džinić, 1973, str. 212. 227 Špadijer-Džinić, 1973, str. 213. 228 Brinc, 1997, str. 372.

68

4.7.5. Nasilje v zaporu

V zaporu lahko vsak postane žrtev nasilja, vendar so določene skupine zapornikov v

večji ''nevarnosti'', da bodo viktimizirane, kot druge. V takšne rizične skupine spadajo

predvsem mladi, neizkušeni zaporniki; mentalno zaostali ali duševno bolni; telesno

šibkejši ali manjše postave; tisti, ki izhajajo iz spodnjega srednjega ali spodnjega

družbenega razreda in so šibkejši; homoseksualci; zaporniki, ki niso člani zaporniških

skupin (tolp); storilci spolnega nasilja, posilstev; tisti, ki so v zaporu prekršili zakon

molka in izdajalci ter ovaduhi (po Sykesovi tipologiji podgana in človek uprave);

nepriljubljeni pri zaposlenih ali zapornikih. V vsakem zaporu najdemo več vrst

viktimizacij, do njih pa lahko pride med zaporniki samimi ali pa med zaposlenimi in

zaporniki. Tveganje, da je zapornik napaden je veliko in nenehno prisotno ter spada

med eno od pomanjkanj in frustracij življenja v zaporu (pomanjkanje varnosti). Strah je

le še potenciran z dejstvom, da se zapornik ne more zanesti le na svojo telesno moč,

pogosto pa tudi ne na paznike. Najhujšo obliko viktimizacije v zaporu predstavlja

spolno nasilje. Posilstvo je že od nekdaj sestavni del življenja v zaporih in pomeni za

žrtev veliko sramoto. V zaporih je sicer ponavadi zelo nizko število prijavljenih spolnih

napadov, vendar je to zelo varljivo, saj še vedno obstaja pravilo molka in strah pred

posledicami takšne prijave. Vsekakor vpliva na to tudi bojazen pred stigmatizacijo, ko

bodo prestali kazen in ko bodo ponovno na prostosti.229

Poleg posilstev je v zaporih največ verbalnega nasilja, pogoste pa so tudi druge oblike

fizičnega nasilja. Nasilna dejanja ponavadi spremljajo trgovanje s prepovedanimi

substancami in predmeti (mamila, tobak, noži itd.), vendar kot že rečeno, žrtve tovrstnih

dejanj ne prijavljajo, saj se bojijo posledic (tako s strani zaposlenih, kot s strani

zapornikov). 230

Obstajajo mnogi dejavniki, ki vplivajo na viktimizacijo v zaporu. Med glavnimi so

gotovo zapornikovo vedenje, stopnja njegove nasilnosti, njegova kriminalna preteklost

ter vpliv socialnega okolja, iz katerega je prišel. Toda ti dejavniki niso edini. Na

viktimizacijo vpliva tudi način življenja, ki ga zapornik v zaporu živi231, torej njegova

229 Žišt Damijana, Žrtve nasilja v slovenskih zaporih, v: 5. slovenski dnevi varstvoslovja, Zbornik prispevkov: elektronski vir, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana, 2004, str. 137. 230 Meško, 2006, str. 230. 231 Meško, 2006, str. 230.

69

družbena vloga. Hkrati med dejavnike spada tudi njegov družbeni položaj v zaporu,

prijateljstvo oz. pripadnost določeni skupini, rasna ter verska pripadnost, državljanstvo,

mladost, šibkost, lahko tudi videz. Vse to so dejavniki, ki prihajajo s strani zapornikov.

Ker pa so del sistema tudi pazniki, je tudi na njihovi strani moč najti vpliv, ki ga imajo

na nasilje v zaporu. Tu je predvsem treba izpostaviti njihovo vedenje, sposobnost

opažanja konfliktov, ki so šele v povojih in njihovega gašenja ter pravilnega

izobraževanja in usposobljenosti za reševanje kritičnih situacij.

Na precej od teh dejavnikov je možno vplivati, kar nekaj jih je možno s pomočjo

pravilnih metod tudi kontrolirati, toda obstajata še dva univerzalna dejavnika, ki

obstajata v vsakem družbenem sistemu in pogosto poskrbita za to, da se ''svet'' zavrti

malce drugače. Gre za človeški faktor in za naključje. Kdo bo s kom v celici je še

možno nadzirati, možno je kontrolirati tudi katere skupine bodo skupaj preživljale prosti

čas, toda določene reakcije zapornikov so preprosto nepredvidljive. Peter Ustinov je

nekoč dejal, da so ženske tako nepredvidljive, da se ne moreš zanesti niti na nasprotje

tega, kar rečejo. Enako bi veljalo dodati za dejanja zapornikov. Vzemimo preprost

primer. Kako bo odreagiral določen zapornik, ko ga bo drugi po naključju polil z vročo

juho, je stvar, ki je gotovo ni mogoče kontrolirati oz. predvideti.232 Odvisna je od obeh

zapornikov, od njune osebnosti, od kriminalne preteklosti, od kraja, od dneva, od

počutja ipd. Če bi Slovenija ravnokar zmagala proti Angliji na svetovnem prvenstvu v

nogometu, bi zapornik gotovo drugače reagiral233, kot takrat, ko bi ga malo pred tem

partnerica dala na čevelj. Toda, če je že sama reakcija nepredvidljiva, pa to vsekakor ne

velja za samo situacijo. Nanjo se je vsekakor mogoče pripraviti. Res pa je, da takšnih

situacij obstaja v družbenem življenju nešteto, kar seveda naredi predvidevanje le-teh

skoraj nemogoče.

Nasilje v zaporu je tako možno zmanjšati, popolnoma ga odpraviti pa je preprosta

utopija. V bistvu se kar sama od sebe ponuja podobnost s teorijo anomije Emila

Durkheima, ki pravi, da je v vsakem sistemu potrebna določena stopnja kriminalitete,

saj ohranja stabilnosti družbenega sistema in krepi njegovo kohezivnost. Tudi večina

zapornikov namreč nasprotuje nasilju, kar vidimo npr. v zavračanju ''gorile'' in ''trdonje''.

232 Dejstvo je, da je enako tudi na prostosti, vendar so posledice takšnega prepira lahko v zaporu povod za nasilje, ki lahko preide v hud skupinski prepir, pretep ali celo upor. 233 Razen v primeru, da ni v njem niti trohice navijača ali pa, če morda navija za Anglijo.

70

Na področju penologije bi bilo tako treba vzpostaviti takšne kaznovalne sisteme, ki bi

ustvarjali dobro družbeno vzdušje, ki bi na prvo mesto postavljali družbene odnose in s

tem pripravljali zapornike na ponovno vključitev v družbo. Treba bi jim bilo ponuditi

različne tretmane penalne in postpenalne pomoči ter poiskati motivacijo še kje drugje

kot v ugodnostih.234

Malce več pozornosti bi veljalo podeliti tudi klasifikaciji obsojencev v zavode, saj

raziskave kažejo, da je večina obsojencev napačno klasificirana v zavode glede na

družbeno vzdušje. Zato je treba pri razporejanju obsojencev v zavode uporabljati

strokovno znanje. Ni več dopustno oblikovanje meril samo na podlagi izkušenj in

domnev penoloških delavcev in zasledovanje popolnoma prakticističnih ciljev, ko se

danes nekatere težavnejše obsojence po večkrat premešča iz zavoda v zavod, ne da bi se

vedelo, kaj je napačnega v prejšnji razvrstitvi in kaj se bo pridobilo s premestitvijo.235

Zapori so danes tako na razpotju, niso takšni, kot so bili in niso niti takšni, kot si jih

želimo. Ker pa družba ne pozna bolj primernega sredstva, bodo zapori še dolgo

nenadomestljivi vsaj za del delinkventov. Države se jim ne morejo odreči kljub

negativnim posledicam zapiranja in majhne koristi za zmanjšanje kriminalitete. Zapor

sam tako ne zasluži niti hvale niti kritike.236 Le-ti pa vsekakor zaslužijo predlogi in

pristopi k izboljšanju zaporne kazni, zato jih velja vedno pozdraviti.

234 Meško, 2006, str. 232. 235 Brinc, 1997, str. 372. 236 Brinc Franc, Zapor za koga, kako, s kakšnim ciljem in za kakšno ceno (Kriminološke in penološke teorije – resničnost ali mit), v: Dnevi varstvoslovja, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 563.

71

5. ANALIZA VZDUŠJA V DRUŽBI ZAPRTIH - ZPKZ MARIBOR

5.1. VPRAŠALNIK IN REZULTATI

V mesecu maju sem s pomočjo psihologinje Tanje Madjar izvedel tudi raziskavo s

vprašalnikom o družbenem vzdušju v ZPKZ Maribor. V njej je sodelovalo 36

zapornikov moškega spola, kar predstavlja dobro četrtino vseh zapornikov, ki so v maju

2010 prestajali zaporno kazen v Mariboru.237

Vprašalnik je bil razdeljen v pet sklopov, ki so se dotikali demografskih vprašanj,

odnosa med zaporniki, odnosa med zaporniki in pazniki, spoštovanja zaporniških pravil

v zaporu ter vedenja zapornikov. Vprašanja so bila identična vprašalniku izvedenem leta

2005 v ZPKZ Dob (Meško idr.) 238 zaradi možnosti naknadne primerjave. Tako so

odstotki239 iz raziskave vzdušja v ZPKZ Dob iz leta 2005 navedeni v oklepajih zraven

pridobljenih podatkov iz ZPKZ Maribor.

Zaporniki so se o sodelovanju odločali prostovoljno, čeprav jih je večina takšno

participacijo razumela kot dodatno točko pri pridobivanju ugodnosti240, nekateri pa tudi

kot možnost za spreminjanje razmer v zaporu, druženje ipd.241

Zaporniki so najprej odgovorili na splošna vprašanja, nato pa so odgovarjali na

posamezne sklope. V drugem, tretjem in četrtem so odgovarjali na kratko, z

obkrožitvijo danih odgovorov (''da'', če so se z izjavo strinjali; ''ne'', če se z izjavo niso

strinjali). V zadnjem sklopu pa so se osredotočili na zadnjih šest mesecev v zaporu ter

odgovorili s pomočjo štirih že ponujenih odgovorov na vprašanje, kako pogosto so

izvedli določeno dejanje (1-zelo pogosto, 2-včasih, 3-redko, 4-nikoli).

237 Stanje na datum 31.5.2010: 139 obsojencev, 3 uklonilci (+ 43 pripornikov). 238 Frangež Danijela, Meško Gorazd, Rep Mojca, Sečnik Kristina, Zapor: družba znotraj družbe – pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu, Socialna pedagogika, 10/3, Ljubljana 2006, str. 275-281. 239 Vzorec v omenjeni raziskavi je obsegal 103 zapornike. 240 Ivanc Mojca, Jelušič Ljubica, Peteh Božidar, Vloga zapora v sistemu nacionalne varnosti Republike Slovenije, v: 5. slovenski dnevi varstvoslovja, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Zbornik prispevkov: elektronski vir, Ljubljana, 2004, str. 129. 241 Frangež Danijela idr., 2006, str. 275.

72

Tabela 1: Značilnosti proučevanega vzorca (N = 36)

Demografske značilnosti N= odstotek242 Koliko ste stari? 20-30 14 38,9 (31,1) 31-40 12 33,3 (35,9) 41-50 8 22,2 (21,4) 51+ 2 5,6 (11,6) Koliko ste bili stari, ko ste prišli v zapor zaradi zadnjega kaznivega dejanja?

20-30 16 44,4 (39,8) 31-40 12 33,3 (32,0) 41-50 6 16,7 (20,4) 51+ 2 5,6 (7,8) Kakšen je vaš zakonski status? samski 13 36,1 (35,0) poročen 5 13,9 (18,4) ločen 6 16,7 (15,5) vdovec / / (1,0)

zunajzakonska skupnost 12 33,3 (30,1) Kakšno izobrazbo imate? nedokončana osnovna šola 2 5,6 (5,0) osnovna šola 6 16,7 (15,8) srednja šola 24 66,7 (64,3) višja, visoka šola 3 8,3 (14,9) univerzitetna 1 2,8 (0,0) Koliko ste bili stari, ko so vas policisti prvič aretirali? do 20 let (adolescenca) 17 47,2 (40,8) 21-30 (zgodnje odraslo obdobje) 11 30,6 (25,2) 31-55 (zrela leta) 7 19,4 (31,1) 56 -70 (predstarostno obdobje) 1 2,8 (2,9) Kolikokrat ste bili aretirani? do 5-krat 22 61,1 (66,0) 6-10 2 5,6 (19,4) 11-15 1 2,8 (1,9) 16+ 11 30,5 (12,7)

242 Odstotki so izračunani glede na število dobljenih odgovorov na posamezno vprašanje.

73

Koliko ste bili stari, ko ste bili prvič v zaporu? do 20 let (adolescenca) 8 22,2 (26,2) 21-30 (zgodnje odraslo obdobje) 14 38,9 (37,9) 31-55 (zrela leta) 13 36,1 (33,0) 56 -70 (predstarostno obdobje) 1 2,8 (2,9) Kolikokrat ste do sedaj bili na prestajanju zaporne kazni? 1-krat 16 44,4 (61,2) 2-krat 8 22,2 (22,2) 3-krat 5 13,9 (6,8) 4-krat 2 5,6 (4,9) 5-krat 4 11,1 (4,9) 6-krat 1 2,8 (0,0) Koliko let vašega življenja ste preživeli v zaporu? do 1 leto 11 30,5 (17,5) 1-5 let 15 41,7 (54,4) 5-10 let 6 16,7 (21,4) nad 10 let 4 11,1 (6,7) Zaradi kakšnega kaznivega dejanja ste trenutno v zaporu? nasilje 5 13,9 (43,7) premoženjska kriminaliteta 10 27,8 (30,1) droge 9 25 (16,5) drugo

12 33,3 (9,7)

Kolikšna je dolžina vaše trenutne kazni? 243 do 3 leta / / (21,0) 3-5 let / / (26,0) 6-10 let / / (33,0) nad 10 let / / (20,0) Iz Tabele 1 razberemo, da je največ intervjuvanih starih od 20 do 30 let (38,9 %) in od

31 do 40 (33,3 %), najmanj pa je starejših od 51 (5,6 %). 44,4% jih je prišlo v zapor

zaradi zadnjega kaznivega dejanja, ko so bili stari 20-30 let, le 5,6 % pa, ko so bili

starejši od 51 let. Večina zapornikov je samska (36,1 %) ali živi v zunajzakonski

skupnosti (33,3 %) ter ima končano srednjo šolo (66,7 %). Policisti so skoraj polovico

intervjuvanih (47,2 %) prvič aretirali, ko so bili v obdobju adolescence ali v zgodnjem

odraslem obdobju (30,6 %). Do 5-krat je bilo aretiranih 61,6 %, nad 16-krat pa velikih

30,5 % obsojencev. Prvič se jih je največ znašlo v zaporu, ko so bili v zgodnjem

odraslem obdobju (38,9 %), nekaj manj jih je bilo takrat v zrelih letih (36,1 %) in v

243 Na Dobu so obsojenci odgovarjali tudi na vprašanje, kolikšna je dolžina njihove trenutne kazni. Tega vprašanja v mojem vprašalniku zaradi osebnih razlogov (tj. pozabljivosti) ni bilo. Sem pa zato iz podatkov letnega poročila ZPKZ Maribor iz leta 2009 kasneje izračunal, da je bila povprečna dolžina kazni obsojencev na dan 1.1.2009 in na novo sprejetih v letu 2009 približno 1 leto.

74

obdobju adolescence (22,2 %). Malo manj kot polovica vprašanih je prvič na

prestajanju zaporne kazni (44,4%), 22,2 % jih zaporno kazen prestaja drugič, 13,9 %

tretjič, 11,1 % petič, 5,6 % četrtič in 2,8 % šestič.

Nekaj nad 40 % vprašanih (41,7 %) je v zaporu preživelo 1-5 let svojega življenja,

sledijo tisti, ki so v zaporu preživeli obdobje do enega leta (30,5 %). Pri odgovoru na

vprašanje o vrsti kaznivega dejanja zaradi katerega prestajajo zaporno kazen, je precej

intervjuvanih izbralo odgovor ''drugo'' (33,3 %). Kljub vsemu tvorita skupaj več kot

polovico kaznivih dejanj premoženjska kriminaliteta (27,8 %) in droge (25 %). Nasilje

je, za razliko od Doba, šele na zadnjem mestu s 13,9 %.

Tabela 2: Odgovori na posamezne trditve o odnosih med zaporniki

Trditve: DA NE N= odstotek244 N= odstotek

Sprejemljivo je napasti sozapornika, če je on pričel prepir.

6 16,7

(26,2)

30 83,3

(73,8)

Več skupnega imam s pazniki kot z večino sozapornikov.

7 20

(13,9)

28 80

(86,1)

Svoje misli in skrbi delim s pazniki. 6 16,7

(10,7)

30 83,3

(89,3)

Včasih se je zaradi zavarovanja svoje časti treba spopasti.

18 51,4

(47,6)

17 48,6

(52,4)

Več časa porabim za pogovor s pazniki kot s sozaporniki.

3 8,3

(6,8)

33 91,7

(93,2)

Če me kdo poskuša poškodovati, se mu bom poskušal maščevati.

11 31,4

(32,0)

24 68,6

(68,0)

Samo 16,7 % meni, da je sprejemljivo napasti sozapornika, če je on pričel prepir. 80 %

intervjuvanih meni, da nimajo več skupnega s pazniki kot z večino zapornikov, prav

tako le peščica deli svoje misli in skrbi s pazniki (16,7 %) ter porablja več časa za

pogovor z njimi kot z zaporniki (8,3 %). Glede trditve, da se je zaradi zavarovanja svoje

časti včasih treba tudi spopasti, so mnenja bolj deljena. Malce več kot polovica (51,4 %)

je tej trditvi namreč pritrdila, 31,4 % pa jih je menilo, da bi se v primeru, če bi jih kdo

poskušal poškodovati, tej osebi tudi maščevali.

244 Odstotki so izračunani po številu odgovorov na posamezno vprašanje.

75

Tabela 3: Odgovori na posamezne trditve o odnosih med zaporniki in pazniki

Trditve: DA NE N= odstotek N= odstotek

Pazniki zapornike obravnavajo s spoštovanjem.

14 42,4

(64,4)

19 57,6

(35,6)

Pazniki zapornike obravnavajo pravično. 12 35,3

(60,8)

22 64,7

(39,2)

Pazniki vse zapornike obravnavajo enakopravno glede na pravila.

13 38,2

(36,9)

21 61,8

(63,1)

Pazniki so vljudni do zapornikov. 14 42,4

(80,6)

19 57,6

(19,4)

Pazniki pri reševanju problemov z zaporniki sprejemajo odločitve pravično.

12 35,3

(68,0)

22 64,7

(32,0)

V Tabeli 3 so odgovori na vprašanja glede odnosov med zaporniki in pazniki. Malce

več kot polovica zapornikov (57,6 %) meni, da pazniki niso dovolj spoštljivi do njih, da

jih ne obravnavajo pravično (64,7 %) in enakopravno (61,8 %). 42,4 % jih meni, da so

pazniki do njih vljudni, 35,3 % pa, da pri reševanju problemov z zaporniki sprejemajo

odločitve pravično.

Tabela 4: Odgovori na posamezne trditve o sprejemanju zaporniških pravil

Trditve: DA NE N= odstotek245 N= odstotek

Odločitve paznikov naj bi sprejeli, četudi menite, da so napačne.

18 52,9

(49,5)

16 47,1

(50,5)

Naredili naj bi tisto, kar vam pazniki rečejo, da naredite, četudi se s tem ne strinjate.

24 68,6

(65,0)

11 31,4

(35,0)

Naredili naj bi tisto, kar vam pazniki rečejo, da naredite, čeprav ne marate načina, kako pazniki z vami ravnajo.

20 57,1

(61,4)

15 42,9

(38,6)

Glede vprašanj, ki se tičejo spoštovanja zaporniških pravil, je menilo 52,9 %

intervjuvanih, da bi sprejeli odločitve paznikov, četudi bi po njihovem bile napačne.

68,6 % jih tudi meni, da bi naredili tisto, kar jim pazniki rečejo, četudi se s tem ne bi

245 Odstotki so izračunani po številu odgovorov na posamezno vprašanje.

76

strinjali. 57,1 % pa se jih strinja s trditvijo, da bi naredili tisto, kar jim rečejo pazniki,

čeprav ne marajo načina, kako z njimi ravnajo.

Tabela 5: Odgovori na vprašanja o vedenju v zaporu Vprašanja: Kako pogosto ste… Zelo

pogosto Včasih Redko Nikoli

N= % N= % N= % N= %

Uporabili nasilje zoper sozapornika

2 5,9

(1,9)

/ /

(3,9)

2 5,9

(10,7)

30 88,2

(83,5)

Grozili sozaporniku z nasiljem 1 2,9

(1,9)

2 5,9

(5,8)

1 2,9

(11,7)

30 88,2

(80,6)

Si prilastili lastnino, ki ni vaša / /

(0,0)

1 2,9

(1,0)

/ /

(1,0)

33 97,1

(98,0)

Poškodovali lastnino, ki ni vaša 4 11,8

(1,0)

/ /

(1,0)

1 2,9

(1,0)

29 85,3

(97,0)

Odklonili upoštevanje ukaza, ki vam ga je dal nekdo izmed zaporniškega osebja

5 14,7

(7,8)

/ /

(8,7)

1 2,9

(6,8)

28 82,4

(76,7)

Posedovali prepovedano blago (kot npr. droge, orožje ali denar)

5 14,7

(4,9)

1 2,9

(6,8)

2 5,9

(3,9)

26 76,5

(84,4)

Iz Tabele 5 je razvidno, da je 5,9 % vprašanih v zadnje pol leta zelo pogosto uporabilo

nasilje zoper sozapornika, 5,9 % redko in 88,2 % nikoli. Z nasiljem je sozaporniku zelo

pogosto grozilo 2,9 % vprašanih, včasih 5,9 %, redko 2,9 % in nikoli 88,2 %.

Večina vprašanih (97,1 %) si ni nikoli prilastila lastnine, ki ni bila njihova, le 2,9 % je

to storilo včasih. Glede poškodovanja tuje lastnine v zaporu pa so odgovori dokaj

drugačni. 11,8 % je zelo pogosto poškodovalo tujo lastnino v zaporu, 2,9 % redko in

85,3 % nikoli.

14,7 % je v zadnjih šestih mesecih zelo pogosto odklonilo upoštevanje ukaza, ki jim ga

je dal nekdo izmed zaporniškega osebja, 2,9 % je to storilo redko in 82,4 % nikoli.

14,7 % je bilo tudi zapornikov, ki so zelo pogosto posedovali prepovedano blago, 2,9 %

je posedovalo takšno blago včasih, 5,9 % redko in 76,5 % nikoli.

77

5.2. ANALIZA ODGOVOROV

Iz pridobljenih odgovorov vidimo, da je povprečni zapornik v ZPKZ Maribor star med

20-40 let, pri približno enakih letih je prišel v zapor, je samski ali živeč v zunajzakonski

skupnosti, s končano srednjo šolo. V svet kriminala je vstopil dokaj hitro ter bil prvič

aretiran v obdobju adolescence ali zgodnjem odraslem obdobju. V zapor je prvič prispel

v zgodnjem odraslem obdobju in zrelih letih ali pa v obdobju adolescence (predvsem

storilci kaznivih dejanj povezanih z drogo). Na prestajanju kazni je prvič ali drugič, do

sedaj je v zaporu preživel od 1-5 let itd.

Odgovori so na prvi pogled zelo podobni tistim pridobljenim v ZPKZ Dob. Toda že

malce podrobnejši drugi pogled nam pokaže kar nekaj razlik.

Podatki o demografskih značilnostih se tako razlikujejo v dveh najbolj pomembnih

značilnostih. V ZPKZ Dob je veliko več povratnikov in zapornikov, ki prestajajo daljše

kazni, torej zapornikov, ki so bistvo družbe zaprtih oz. njeni najbolj značilni

predstavniki, medtem ko je v ZPKZ Maribor skoraj polovica takšnih, ki so prvič v

zaporu in ki prestajajo krajše kazni. Prav tako je pomembna razlika v kaznivih dejanjih,

zaradi katerih so vprašani trenutno v zaporu. Na Dobu je precej več tistih, ki so tam

zaradi nasilja, medtem ko v Mariboru prednjačita premoženjska kriminaliteta in droge.

Vse to vpliva na drugačne, specifične odnose in vzdušje v posamezni družbi zaprtih, saj

je vsaka že v osnovi drugače sestavljena od druge. Posledično so drugačni tudi

posamezni odgovori na vprašanja.

Kar se tiče odgovorov na vprašanja iz Tabele 2 (o odnosih med zaporniki), so si

odgovori v obeh zavodih dokaj podobni. Pri obeh se kaže, da zaporniki razvijejo

nasprotovalni odnos do osebja zapora, da z njimi ne delijo svojih skrbi in težav, da z

njimi komunicirajo le minimalno in da imajo več skupnega z večino sozapornikov. V

Dobu je to nasprotovanje bolj izrazito, kar potrjuje tezo o tem, da se sorazmerno s

preživetim časom v zaporu, veča tudi nasprotovanje osebju zapora in krepi pripadnost

družbi zaprtih. Odgovori glede varovanja časti in maščevanja v primeru, da je

posameznika kdo poškodoval, so primerljivi v obeh zavodih. Razlika je le v

pripravljenosti na napad. Tu je v ZPKZ Dob deset odstotkov več (26,2 %) zapornikov

odgovorilo, da je sprejemljivo napasti sozapornika, če je on začel prepir. Razlog velja

iskati v že omenjeni sestavi družbe, saj na Dobu prednjačijo zaporniki, obsojeni za

kazniva dejanja nasilja.

78

Zanimivo pa je pogledati Tabelo 3 (odnosi med pazniki in zaporniki), kjer se odgovori

že na prvi pogled zelo razlikujejo. V ZPKZ Maribor namreč večina zapornikov meni, da

pazniki do njih niso spoštljivi, pravični in da jih ne obravnavajo enakopravno. Pri

slednjem se strinjajo tudi zaporniki na Dobu. Pri ostalih trditvah pa zaporniki na Dobu

odgovarjajo dokaj pozitivno. Kje gre iskati razlog za takšne razlike v obeh zavodih?

Možnih odgovorov je seveda več, od strokovnosti in usposobljenosti paznikov do

neupoštevanja zaporniških pravil s strani zapornikov, a menim da je tudi tu glavni

razlog sestava zapornikov. V Mariboru so namreč še t. i. ''vroče glave'', ki se še niso

sprijaznile s kaznijo in razloge njihove zavrženosti s strani družbe iščejo v paznikih, ki

so simbol družbe, iz katere so bili izločeni. Seveda velja enako za Dob, toda tam je

večina že sprijaznjena s situacijo in ve, da lahko le spoštovanje pravil in korekten odnos

do paznikov prinese določene ugodnosti. Osebno menim, da so odgovori s strani

zapornikov na Dobu bolj verodostojni246, čeprav bi se v Mariboru za natančnejšo sliko

veljalo podrobneje pogovoriti z zaporniki (s pomočjo strukturiranih intervjujev) glede

odnosov s pazniki.

Zanimiv je bil tudi odgovor enega izmed obsojencev v ZPKZ Maribor, ki je napisal, da

ga o paznikih nič ne zanima, medtem ko drugi ni obkrožil nobenega izmed danih

odgovorov, pač pa je naredil križce po sredini ter dopisal ''kakor kateri''. Seveda ni

potrebno posebej poudarjati, da je ta odgovor verjetno še najbližje realnemu stanju.

V Tabeli 4 so vprašani odgovarjali na trditve o sprejemanju zaporniških pravil. V obeh

zavodih si je bila večina obsojencev dokaj enotna in je menila, da bi odločitve in ukaze

paznikov sprejela ter jih izvedla, četudi bi menila, da so napačni, nesmiselni ali pa ne bi

marala načina, kako bi z njimi ravnali. To kaže na to, da ta razlog ne more biti odgovor

na zgoraj zastavljeno vprašanje glede neenotnosti odgovorov v Tabeli 3.

Pri odgovorih na vprašanja o vedenju v zaporu je opaziti, da je na Dobu prisotnega več

nasilja, več je tudi groženj z nasiljem. Z obema vprašalnikoma je tudi potrjena teza, da

je lastnina v zaporu skoraj ''sveta'', saj je tatvin in prilaščanja tujih stvari zelo malo.

Enako je s poškodovanjem tuje lastnine, kjer pa je vendarle zaslediti anomalijo, saj je v

ZPKZ Maribor kar nekaj vprašanih že nekajkrat poškodovalo tuje stvari. Upoštevanje

ukazov zaporniškega osebja je spoštovano v obeh zavodih v dokaj enaki meri, kar nekaj

pa je tudi odklonitev takšnih ukazov. Zaskrbljujoče je, da je precej zapornikov v

246 Tudi vzorec je bil precej večji.

79

zavodih že posedovalo ali poseduje prepovedano blago (droge, orožje, denar), kar

poraja vprašanje o tem, kako je takšno blago dospelo v zapor.

Iz proučevanega teoretičnega dela ter izvedenega vprašalnika sem tako prišel do

ugotovitve, da na družbo zaprtih in vzdušje v njej vpliva ogromno dejavnikov, od

geografskega in časovnega, do zaporniškega osebja in same institucije. Toda glavni

razlog je (tako kot v zunanji družbi) treba iskati v njeni strukturi, saj je le-ta temelj za

odnose med zaporniki, med osebjem in zaporniki ter navsezadnje, tudi za funkcijo

družbe zaprtih247 . Funkcija družbe zaprtih ni dana sama po sebi, ampak je močno

narekovana s situacijo, v kateri se znajdejo posamezniki. Toda tudi ta funkcija v

določeni meri zavisi od same strukture, saj je intenziteta določenih deprivacij (predvsem

varnosti) odvisna predvsem od zločinskih posameznikov, ki so drugačni, posebni.248

Prav ti posamezniki tvorijo različne družbe zaprtih in vsaka od teh družb je edinstvena,

unikatna. Res je, da sem v diplomskem delu izpostavil nekatere najbolj značilne

lastnosti družb zaprtih, a to je le teorija. Nemogoče je enačiti družbo zaprtih v Mariboru

in tisto na Dobu, kaj šele, da bi ju primerjali z družbami zaprtih nekje v Kolumbiji in

Kitajski. V praksi je tako vsako družbo treba vzeti pod poseben, njej primeren

kriminološki drobnogled, jo preučiti in samo njej prilagoditi posebne programe,

tretmane in notranja pravila. To pa zahteva precej ljudi, časa, truda, potrpežljivosti in

seveda denarja. Misija nemogoče? Upam, da ne.

247 V smislu zmanjševanja deprivacij in olajšanja življenja v zaporu. 248 Treba pa je dodati, da to nikakor ne pomeni, da je funkcija družbe zaprtih odvisna izključno od strukture te družbe. Spomnimo se samo kontroverznega Standfordškega eksperimenta, kjer je šlo za poskus, pri katerem je skupinica študentov igrala vloge paznikov in zapornikov v prirejenem zaporu. Eksperiment je presegel vse meje in se sprevrgel v nasilno znašanje ter zlorabe oseb. Trajati bi moral 14 dni, toda prekinili so ga že po osmih dnevih, saj je stvar raziskovalcem povsem ušla izpod kontrole. Čeprav eksperiment nima večje vrednosti, je pokazal na vpliv osebja zapora na vzdušje v njem.

80

6. VEČNA DILEMA O NAMENU ZAPORNE KAZNI

Pred kratkim sem bil priča pogovoru med očetom in majhno, zvedavo punčko, ki je šel nekako takole… Punčka: Kako dosti je slabih ljudi na svetu? Oče: Malo. Od desetih je devet dobrih, včasih so celo vsi. Punčka: Zakaj pa dobri ljudje ne ubijejo slabih? Oče: Ker potem ne bi bili več dobri. Punčka: Zakaj pa jih ne pripeljejo k pečini in jim rečejo, da naj skočijo ter da lahko letijo? Oče: Ker bi se jim zlagali. Dobri ljudje tega ne počno. Punčka: Kaj pa potem naredijo z njimi? Oče: Zaprejo jih. Punčka: Do konca življenja? Oče: Ne, večino ne. Punčka: Kaj pa, ko pridejo ven? So še vedno slabi? Oče: Ponavadi ja. Punčka: Zakaj pa jih potem sploh zaprejo? Zelo preprosto, otroško iskreno vprašanje, ki nakazuje na dilemo, kateri penološka

stroka še zdaj ni našla odgovora. Delni odgovor na punčkino vprašanje, o katerem so si

penologi edino enotni je, da se z zaprtjem za določen čas rešijo teh ''slabih'' ljudi ter da

morda prestrašijo ''dobre'' ljudi, ki bi lahko v prihodnje prestopili tanko mejo med

obojimi. Toda prestrašiti vsega hudega vajeno javnost, naravnano predvsem k dobičku

in z evri v očeh, je dandanes vse prej kot lahko.249 Navsezadnje imajo prav tiste države,

ki predpisujejo in izvršujejo najhujše kazni, največ kriminalitete. Prav tako uradne

policijske statistike250 kažejo na to, da zaostrovanje kazenskih sankcij ne vpliva na nižjo

stopnjo kriminalitete in da ta dva pojma nista soodvisna A zgoraj omenjeni pogovor je

naveden predvsem zato, da si na kratko ogledamo večno nasprotje med dvema točkama

daljice, po kateri se giblje namen zapora. Ti dve točki sta kazen in tretma.

Nočem se ponavljati, toda vsi problemi v zaporu se rešujejo med dvema skrajnima

točkama, katerima se zapori le približujejo in ju skoraj nikoli ne dosegajo. Tako se tudi

družba zaprtih giblje med popolno kohezijo in dezintegracijo, družbeno vzdušje in

odnosi med popolnoma pozitivnimi in negativnimi itd. Enako je z namenom zaporne

249 Veliko bolje bi bilo, če bi se napori preusmerili k spremembi splošnega stališča, ki pravi, da se kriminaliteta marsikdaj splača. Navsezadnje o tem govori že šolski primer iz srednjega veka. Takrat so namreč žeparji nič hudega slutečim ljudem, ki so opazovali izvrševanje kazni na prostem (npr. rezanje roke za tatvino) iz žepov jemali dragocenosti, medtem ko so rablji izvrševali kazen. 250 http://www.policija.si/images/stories/DelovnaPodrocja/Kriminaliteta/Statistika/PDF/delo-krim2009.pdf, http://www.policija.si/images/stories/DelovnaPodrocja/Kriminaliteta/Statistika/PDF/delo-krim2008.pdf, 4.10.2010.

81

kazni. Večna dilema med totalnim nadzorom in kaznijo ter prevzgojo in različnimi

tretmani ostaja zvesta svojemu pridevniku (op.a. večna).

Vsak zapor bi pri tem moral poiskati svojo težišče oz. najboljše ravnotežje. Normalno je,

da v zaporu s težkimi nasilniki in morilci ne gre popuščati in postavljati v ospredje

tretma. V bistvu je treba najprej odgovoriti, če je le-ta sploh potreben. Prevzgajati

serijskega morilca, ki je še nekaj mesecev nazaj (ali pa tudi let, razlika je minimalna) žel

človeška življenja na takšen ali drugačen način, pač ni nekaj, kar bi bilo ustrezno, niti

''normalno''. Psihologi, naklonjeni resocializaciji, bi se ob tej izjavi verjetno močno

zgražali, toda dejstva in izkušnje iz prakse potrjujejo, da je prevzgoja tako razrvanih,

psihopatskih osebnosti popolnoma nemogoča.

Kar je še bolj zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je to, da tudi mnogih ''lažjih'' storilcev

kaznivih dejanj (npr. tatov) ni mogoče prevzgojiti. Zato bi bilo že na začetku ustrezno

določiti, kdo so tisti, s katerimi se sploh splača ukvarjati s prevzgojnega stališča. To ne

pomeni, da bi tako prekinili vse stike z drugimi zaporniki, saj bi jim s tem naredili

veliko škodo in povečali njihove frustracije. Šlo bi le za to, da bi raven komunikacije

ostala na ravni skupinskega svetovanja, posamezne prevzgoje pa ne bi bili deležni in …

Prosim? Hmmm. Res je. Ugovori tem predlogom so žal takoj na roki. Individualno

sodelovanje s strokovnimi delavci med zaporniki tako ali tako ni dobrodošlo, saj sproža

dvome v njihovo pripadnost. Ponavadi so takšni posamezniki takoj označeni za

''podgane'' ali ''ljudi uprave''. Prav tako so kriteriji za določanje, kdo je ali ni zmožen

prevzgoje, le preprosta teorija, v praksi pa so popolnoma neuporabni. Zakaj torej sploh

navajati neke predloge, ki polnijo diplomsko delo in ki jih je že v naslednji povedi

mogoče z lahkoto ovreči?

S tem sem hotel le preprosto, laično pokazati na probleme, s katerimi se soočajo

penologi in kriminologi zadnji dve desetletji in ki so eden od osrednjih problemov

izvrševanja zaporne kazni. Začetno navdušenje nad tretmansko usmeritvijo je namreč z

neuspešnimi rezultati (ali pa so bila pričakovanja le prevelika?!) precej hitro ugasnilo.

Ugasnilo je skoraj bolj hitro, kot ugasne nekdo, ki hoče popiti vse, kar je na mizi… in ki

mu je potem neznosno hudo. Tako je bilo tudi stroki. Vmes celo tako močno, da sta na

podlagi Martinsonovega članka251 prezvzgoja in tretma skoraj popolnoma izginila iz

slovarja penologov. Toda ta absurdna, srednjeveška situacija ni trajala dolgo, saj je že

251 Martinson se je vprašal, kaj učinkuje pri teh reformah zapora. Odgovoril si je kar sam: ''Nič ne deluje.''

82

sam ''politični''252 strokovnjak deloma preklical hude besede na račun tretmanskega

modela.

Večina današnjih zastraševalnih in rehabilitacijskih programov pri izvrševanju zaporne

kazni ima previsoke cilje, kar zadeva željo odpraviti povratništvo in zmanjšati

kriminaliteto.253 Na srečo se danes stroka tega, na podlagi opisanih izkušenj, precej

dobro zaveda.

Danes v zaporih tako še vedno prevladuje nadzorstveni model, ki je (ob povračilni in

onesposobitveni vlogi kazni) navsezadnje tudi veliko bolj opazen kot ostali, manj vidni,

nameni. Zato je normalno, da doživljajo obsojenci nadzorstvo kot glavno vlogo zavodov

za prestajanje kazni zapora, na kar kažejo tudi raziskave družbenega vzdušja v

slovenskih zavodih. Visoko nadzorstvo nad obsojenci ni nič slabega, če so ob tem

urejeni odnosi med osebjem zapora ter zaporniki in če si zavod poleg nadzorstva (vsaj

delno) prizadeva za rehabilitacijo zapornikov.254 Kljub temu pa stopnjevanje varnostnih

mehanizmov onkraj minimalne potrebne meje ponavadi stopnjuje napetosti na obeh

straneh in ustvarja več potencialnih konfliktnih žarišč, kot pa jih preprečuje.255

Precej teoretikov (ki pa vendarle niso več tako zagreti in tudi ne tako številni) še vedno

poudarja koristnost prevzgoje in tretmana, hkrati pa se zavedajo, da le-ta ni dosegel

svojega v praksi. Menim, da jim velja prisluhniti, saj je glavni problem soočanj mnenj

nasprotovalcev obeh ideologij predvsem v tem, da gre pri njihovem pogovoru za dialog

gluhih.256 Velja še omeniti, da je, zraven prevelikih pričakovanj, bil eden od razlogov za

neuspeh prevzgojnih programov tudi ta, da programi niso bili primerno izvedeni niti

načrtovani in da tudi osebe, ki so sodelovale pri njih, niso bile dorasle njihovemu

namenu. Tako je prevzgoja hitro postala dežurni krivec za upore in druge neuspehe v

izvrševanju zaporne kazni.

Toda obsojencev ne zanima vsa ta penološka in kriminološka teorija ter pripadnost

stroke in delavcev tej ali oni ideologiji, temveč le praktični odnosi in ravnanje z njimi v

življenjskih položajih od prvega do zadnjega dne prestajanja kazni.257 Tega se je treba

252 Martinsonova opažanja so bila namreč precej enostranska, v ozadju pa so ždeli politični interesi ob bližajočih se volitvah in post-vietnamski krizi. 253 Brinc, 2001, str. 288. 254 Brinc, 2001, str. 291. 255 Petrovec, 2000, str. 575. 256 Kjer sleherni pripadnik posamezne ideologije že na začetku izbere svoj breg in svojo pozicijo utrjuje z izpostavljanjem njemu ugodnih argumentov, ostale pa brez razmisleka zavrača. 257 Brinc, 2001, str. 301.

83

zavedati in manj govoriti ter več storiti oz. še bolje, veliko in pametno govoriti ter tudi

veliko postoriti in dobre ideje tehtno spustiti ter prenesti v prakso.

V knjigi Sajame sem prebral, da so bili nagoni, ki so v zgodnjih obdobjih zgodovine

spravljali človeka v gibanje, ''slepi''. Nanje niso bile navezane nobene predstave, nobene

želje, le potreba. Sčasoma so se ljudje toliko razvili, da so se dokopali do mentalnih

predstav predmetov svojih želja in do sredstev, kako jih doseči. S tem so spremenili

neintencionalne nagone v intencionalne želje.258

Sedaj torej človek v večini primerov, na vseh področjih družbenega življenja ve, kaj

hoče in kako to hoče doseči. Vprašanje, ki pa ostaja in bo večno z nami (v vsakem

posameznem primeru) pa je, ali to zmore.

Na to vprašanje si lahko odgovorimo le sami.

258 Kamppinen Matti, Sajama Seppo, Vihjanen Simo, Misel in smisel: uvod v fenomenologijo, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1994, str. 156.

84

7. SKLEP

Zavedati se moramo, da zapor za večino zapornikov ni Necropolis259 (če nadaljujem

bajeslovno izražanje iz povzetka), iz katerega ni vrnitve in da bodo zaporniki prej ali

slej doživeli dan, ko se bodo vrata v svobodo odprla. S tem v mislih je treba ustrezno

vplivati na vzdušje v družbi zaprtih, ne pa ga z neustreznimi metodami celo zavestno

slabšati. Od vzdušja namreč zavisi vedenje zapornikov in če je družba zaprtih temelj za

družbeno vzdušje, potem je družbeno vzdušje temelj za dobro upravljanje z družbo

zaprtih in njenimi člani (pa naj si bo namen zavoda samo strogo nadzorstvo ali različni

programi prevzgoje). Krog je tako sklenjen, zgradba, opisana v povzetku, pa

predstavljena v vseh treh medsebojno odvisnih segmentih.

Tudi na vprašanje, ki sem si ga postavil glede koristnosti kriminoloških ugotovitev, je

sedaj nekoliko lažje odgovoriti. Dejstvo je, da vsega, kar so ugotavljali v svojih

raziskavah omenjeni strokovnjaki, ni vzeti za čisto zlato. Kljub temu pa se je treba

zavedati, da razumevanje sistema, ki se ustvarja med zaporniki, ne more biti odveč, kaj

šele, da bi škodilo. Menim namreč, da je družbo zaprtih, kot specifični, dinamični

družbeni sistem, potrebno najprej razumeti, da se lahko zanjo ustrezno ravna in skrbi.

Takšno poznavanje obeh osnovnih segmentov, tj. same družbe zaprtih in vzdušja v njej,

bi lahko pripomoglo, da se razreši dilema o usmeritvi posameznega zavoda (torej o tem

kakšno ''kritino'' bo imela naša zgradba, če ostanem pri metafori, s katero sem začel v

povzetku tega diplomskega dela).

Sam sem na stališču, da bo večna dilema o namenu zaporne kazni zvesta svojemu

imenu tako dolgo, dokler se bo hotelo najti eno samo, univerzalno rešitev. Vedeti

namreč moramo, da so si zapori in družbe v njih tako različni, in to ne samo po svetu,

pač pa tudi znotraj posameznih držav, da je utopično pričakovati uspešnost enotnega

pristopa. To je tako, kot bi želel na kopico vprašanj odgovoriti z enim odgovorom. Res

je, da bi lahko kot veliki Aleksander presekali vozelj in res je, da se ponavadi zapletene

stvari rešujejo enostavno, kot rad poreče naš profesor, toda v tem primeru imamo

opravka z drugačnim, dinamičnim problemom. Tako menim, da bi bilo veliko

primerneje, če bi usmeritev posameznega zavoda prilagodili ugotovljenim značilnostim

konkretne družbe zaprtih in zapornikom, ki v njih prestajajo zaporno kazen.

259 gr. mesto mrtvih.

85

Ne gre torej prikimavati dejstvu, da resocializacija zapornikov tako ali tako ni možna,

saj so vsi kriminalci enaki. Tudi slovenskim košarkarjem ponavadi ne uspe v NBA ligi

ali pri odločilnem metu ob izteku sirene. So pa izjeme. Prav tako menim, da tudi ni

dobro, da se na vsak način teži k resocializaciji in k neštetim prevzgojnim programom,

ki morda v konkretnem zavodu ne dosegajo učinka.

Pogosto sem poglavja končal tudi s vprašajem. Seveda bodo mnoge stvari ostale še kar

nekaj časa pod njim, vsekakor pa to ne pomeni, da ne velja o njih razpravljati. Brez

vprašanj se ne bomo nikoli dokopali do odgovora, saj ga brez njih nihče ne bo iskal.

Zato so le-ta vedno na mestu, kar smo opazili že iz vprašanj zvedave punčke. Več bo

vprašanj, več bo diskusije, in upam, tudi zagona za iskanje odgovorov, pa najsi bodo

dobri ali slabi, utopični ali konservativni. Saj, kot vemo tudi iz lastnih življenj, ponavadi

obžalujemo stvari, ki jih nismo poskusili. To seveda ne pomeni uvajanje vseh predlogov

in novotarij v zapor, saj bi na ta način obsojenci (in tudi osebje) zelo trpeli. Toda

vsakršno zavračanje naprednih in konstruktivnih idej ter vztrajanje na zaprašeni poti

zdajšnje penologije tudi ni pot, ki bi jo veljalo izbrati. Potrebno je najti neko ravnotežje

med revolucionarnostjo in konvencionalnim ter pri tem imeti v mislih pretekle napake.

Pravijo, da se zgodovina ponavlja takrat, ko si nekdo želi, da se ponovi. Mislim, da si

noben ne želi, da se ponovno zgodijo upori slični tistim v Attici (ZDA) in Tidaholmu na

Švedskem.

86

LITERATURA IN VIRI INTERNETNI VIRI

o Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Kriminaliteta – statistika, URL: http://www.policija.si/images/stories/DelovnaPodrocja/Kriminaliteta/Statistika/PDF/delo-krim2008.pdf (4.10.2010).

o Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Kriminaliteta – statistika, URL:

http://www.policija.si/images/stories/DelovnaPodrocja/Kriminaliteta/Statistika/PDF/delo-krim2009.pdf (4.10.2010).

MONOGRAFIJE

o Brinc Franc, Prostorske zmogljivosti kazenskih poboljševalnih zavodov in pogoji (standardi) za življenje in delo pripornikov in obsojencev v Republiki Sloveniji, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1994.

o Flere Sergej, Sociologija, 4. izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru,

Maribor, 2003.

o Kamppinen Matti, Sajama Seppo, Vihjanen Simo, Misel in smisel: uvod v fenomenologijo, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1994.

o Meško Gorazd, Kriminologija, 1. izdaja, Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede, Ljubljana, 2006.

o Sykes Gresham, The Society of Captives: A study of a Maximum Security Prison, Princeton, New Jersey, 1958.

o Špadijer-Džinić Jelena, Zatvoreničko društvo, Institut za kriminološka i

sociološka istraživanja, Beograd, 1973.

o Vidović Vjekoslav, Kazna lišenja svobode, Glas, Banjaluka, 1981. STROKOVNI ČLANKI

o Brinc Franc, Obsojenčeva percepcija delavcev kazenskega zavoda, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 35/3, Ljubljana 1984, str. 224-234.

o Brinc Franc, Dosežki in težave penologije v Sloveniji, Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 45/4, Ljubljana 1994, str. 299-310.

87

o Brinc Franc, Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v Sloveniji, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 48/4, Ljubljana 1997, str. 357-373.

o Brinc Franc, Zapori 2000. Mednarodni pogled na sedanjost in prihodnost

zaporov, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 50/2, Ljubljana 1999, str. 170-173.

o Brinc Franc, Zapor za koga, kako, s kakšnim ciljem in za kakšno ceno

(Kriminološke in penološke teorije – resničnost ali mit), v: Dnevi varstvoslovja, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 551-567.

o Brinc Franc, Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora in v

Prevzgojnem domu v Radečah, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 52/4, Ljubljana 2001, str. 287-302.

o Frangež Danijela, Meško Gorazd, Rep Mojca, Sečnik Kristina, Zapor:

družba znotraj družbe – pogled obsojencev na odnose in življenje v zaporu, Socialna pedagogika, 10/3, Ljubljana 2006, str. 261-286.

o Ivanc Mojca, Jelušič Ljubica, Peteh Božidar, Vloga zapora v sistemu

nacionalne varnosti Republike Slovenije, v: 5. slovenski dnevi varstvoslovja, Zbornik prispevkov: elektronski vir, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana, 2004, str. 129.

o Peteh Božidar, Varnostni vidiki izvrševanja kazenskih sankcij, v: Dnevi

varstvoslovja, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 579-585.

o Petrovec Dragan, O tretmanski ideji, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 43/4, Ljubljana 1992, str. 319-327.

o Petrovec Dragan, Alternativno kaznovanje v slovenski zakonodaji in praksi (Delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti), Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 50/4, Ljubljana 1999 , str. 345-350.

o Petrovec Dragan, Konflikti med zahtevami po varnosti in resocializacijo, v:

Dnevi varstvoslovja, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana, 2000, str. 569-577.

o Petrovec Dragan, Zapor, civilizacija in utopija, Pravna praksa, 23/24, 2004,

str. 3-4.

o Vodopivec Katja, O vlogi strokovnega osebja v kaznovalnih ustanovah, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 43/1, Ljubljana 1992, str. 3-12.

88

o Žišt Damijana, Žrtve nasilja v slovenskih zaporih, v: 5. slovenski dnevi varstvoslovja, Zbornik prispevkov: elektronski vir, Fakulteta za policijsko-varnostne vede, Ljubljana, 2004, str. 137.

PRAVNI VIRI

o Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/2008.

o Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Ur. l. RS, št. 102/2000.

o Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1 UPB-1), Ur. l. RS, št. 110/2006

Documents

TOMAŽ DOBNIK DRUŽBA ZAPRTIH IN DRUŽBENO VZDUŠJE V … · POVZETEKPOVZETEK Družba na storilce kaznivih dejanj, čim so za zapahi, hitro pozabi. Tudi tisti, ki so v času svojih