Posameznik, dru¾ba, sociologija - .Tilen T. ½afran 1 od 158 Posameznik, dru¾ba, sociologija Sociologija

  • View
    308

  • Download
    23

Embed Size (px)

Text of Posameznik, dru¾ba, sociologija - .Tilen T. ½afran 1 od 158 Posameznik, dru¾ba,...

  • Tilen T. Žafran

    1 od 158

    Posameznik, družba, sociologija

    Sociologija in družba Sociologija proučuje družbo. Pri tem uporablja znanstvene metode raziskovanja (eksperiment, anketa

    ...). Proučuje predvsem moderne družbe (po industrijski revoluciji). Zanima jo tudi vpliv družbe na

    posameznika (človek je družbeno bitje). Odločitve, ki so na videz individualne postavlja v družbeni

    kontekst (npr. število otrok- Afrika veliko, Evropa malo). Raziskuje pa tudi zakonitosti razvoja družbe

    (zakaj se družba razvija).

    Sociološki pogled je globalen – dogajanja v enem delu sveta lahko razumemo, če upoštevamo

    spremembe v drugem delu sveta.

    Tradicionalne in moderne družbe

    Koristnost socioloških znanj

     Pomagajo pri reševanju družbenih problemov in kriz.

     Pomagajo tistim, ki imajo družbeno moč (pri odločanju).

     Pomagajo nam, da se zavedamo okoliščin, ki vplivajo na naše življenje.

    Skratka spoznavamo svet v katerem živimo.

    Nastanek in razvoj sociologije Sociologija je nastala v 19. Stoletju. To je bilo povezano s prehodom iz tradicionalne v moderno družbo,

    ko je nastale nova politična ureditev, novi dr. razredi, urbanizacija, kapitalizem ... Začetnika sociologije

    sta August Comte in Saint Simon, francoska družboslovca. Postavita zahtevo, da je po proučevanju

    družbe z namenom, da bi jo izboljšali. August Comte razdeli razvoj družbe v tri faze:

     Teološka – verska razlaga sveta.

     Intelektualna – razlaga sveta z logičnim sklepanjem.

     Pozitivistična – znanstvena razlaga sveta.

  • Tilen T. Žafran

    2 od 158

    Sociološke teorije

    Funkcionalizem1 - Parsons, Durkheim in Merton

    Funkcionaliste zanima povezanost (integracija) in ohranjevanje obstoječega družbenega sistema

    (teoretiki vladajočih elit). Ukvarjajo se z zgradbo (strukturo) družbe in vlogo (funkcijo) posameznih

    delov družbe, katere so pomembni za delovanje celotne družbe (politika, gospodarstvo, družina,

    religija ....)

    Do sprememb prihaja zaradi pritiskov okolja saj se je potrebno na spremembe prilagoditi. Tako kot

    narava se tudi družba razvija od enostavnega k zapletenemu (narava - od enoceličarja do človeka;

    družba - od lovsko-nabiralniške do moderne industrijske družbe).

    Družbo povezujejo skupne vrednote (oblikuje se vrednostni konsenz – soglasje o skupnih vrednotah).

    Vrednote se hitro spreminjajo zato nastaja problem integracije družbe.

    Parsons meni da je vsak družbeni pojav funkcionalen (koristen) za ohranjevanje družbe (tudi revščina

    .....). KRITIKA: funkcionalizem je nekritičen do neenakosti.

    Konfliktna teorija (Marksizem) - Marx in Dahrendorf

    Družba ni harmonična celota v kateri vsak del prispeva k ohranjevanju sistema ampak je polna

    nasprotij in konfliktov. Konflikte srečamo v vsaki družbi. Vzroki za konflikte:

     Dr. moč je neenakomerno porazdeljena (eni lahko sprejemajo pomembne

    odločitve, drugi nobenih)

     Nekatere dobrine so redke – problem kako jih porazdeliti

     V družbi je veliko dr. skupin, katere imajo različne interese

    Konflikt je tudi osnovna značilnost kapitalizma in sicer med delom in kapitalom2 oz. med lastniki in

    nelastniki (privatna lastnina je vir konfliktov) oz. med revnimi in bogatimi.

    Dahrendorf ne vidi vir konfliktov le v privatni lastnini temveč tudi v različni porazdelitvi dr. moči (med

    upravljalci in izvajalci). Konflikti se ne pojavljajo le pri delu, temveč so konflikti tudi med spoloma,

    mladimi – starimi, mesto – vas ... Brez konfliktov ni razvoja. Ta teorija poudarja predvsem družbeno

    neenakost in kritizira obstoječo družbo. KRITIKA: ekonomski determinizem – vse je odvisno od

    odnosov pri delu.

    1 Funkcionalizem - usmerjenost, ki poudarja namenskost, uporabnost.

    2 Kapital - denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek.

  • Tilen T. Žafran

    3 od 158

    Interakcionizem - Max Weber, E. Goffman

    Za razliko od prejšnjih teorij ima ta mikrosociološki pristop. Torej v središče proučevanja ne postavlja

    družbe temveč posameznika in njegove interakcije (stike) z drugimi. Raziskuje kako ljudje stopajo v

    različne odnose.

    Družba je rezultat vsakdanjih stikov med ljudmi (družba je celota medčloveških odnosov). Interakcija

    med ljudmi pa je simbolna. Ljudje dajemo istim dogodkom ali ravnanju ljudi različen pomen. Ljudje se

    odzivamo na dogodke glede na to kakšen pomen ima ta dogodek za nas.

  • Tilen T. Žafran

    4 od 158

    Delo in prosti čas

    Opredelitev in pomen dela in prostega časa Karl Marx: delo je najpomembnejša primarna človeška dejavnost, s katero človek aktivno spreminja

    naravo in jo prilagaja svojim potrebam. Prav zavestno delo in izdelovanje delovnih orodij je človeka

    dvignilo nad živalski svet. Z delom se človek osvobaja naravne nujnosti in spreminja naravo in samega

    sebe. Delo je odigralo poglavitno vlogo v učlovečenju in je zato temeljna razsežnost človekove

    eksistence.

    Vsaj del ljudi mora v družbi (vsaj) določen čas delati. Ljudje morajo ustvarjati dobrine in opravljati

    storitve, s katerimi zadovoljujejo svoje potrebe in potrebe drugih, te so primarne, biološke: hrana,

    pijača, obleka, bivališče, ter sekundarne, kulturne.

    Opredelitev dela je vedno družbeno določena, značilna za določeno družbo v določenem času. Znotraj

    same družbe so lahko nestrinjanja glede vprašanja, kaj je delo.

     Delo je povezano s časom, ko proizvajamo dobrine in storitve za neposredno ali posredno

    zadovoljevanje potreb. Vključuje človekov fizični in mentalni napor, veščine, spretnosti in

    znanje, ki so za to potrebni. Delo je temelj ekonomskega sistema, tega pa sestavljajo vse

    institucije, v okviru katerih potekajo proizvodnja, menjava, delitev in poraba dobrin in storitev.

    Prosti čas je tisto področje življenja, v katerem dejavnosti izbiramo sami in izbiramo tiste, ki nam

    prinašajo zadovoljstvo.

    Delitev na delo in prosti čas Natančna določitev delovnega časa se pojavi z industrializacijo in razvojem kapitalizma. V teh procesih

    se je delo kot proizvodnja dobrin in storitev (kakovostno, prostorsko in časovno večinoma) ločila od vseh

    drugih področij življenja.

    Delo kot zaposlitev ima naslednje značilnosti:

     Delovni čas je natančno določen (dnevno, tedensko, mesečno, letno),

     zaposlitev je prostorsko in časovno ločena od drugih področij življenja,

     zaposlitev je plačana.

    Zunaj delovni čas je ves čas, ko ljudem ni treba biti na delovnem mestu. Treba je razlikovati med

    celotnim zunaj delovnim časom in prostim časom, saj celoten zunaj delovni čas ni prosti čas.

    V modernih družbah je neplačano delo pogosto dojeto kot nedelo. To zlasti velja za gospodinjska dela.

  • Tilen T. Žafran

    5 od 158

    Pri razcepu na delo in zunaj delovni čas razlikujemo tudi formalno in neformalno delo.

     Formalno delo: poteka v določenih organizacijah oz. institucijah, priznan mu je status dela,

    družba ga poskuša regulirati.

     Neformalno delo: gre bodisi za neplačano proizvodnjo dobrin in storitev ali pa za plačano delo,

    vendar zunaj za to določenih institucij ali nepripravljeno (siva ekonomija ali delo na črno).

    Ne glede na vse druge oblike dela ima zaposlitev v življenju velikega števila ljudi osrednje mesto.

    Razlogi za to so:

     Na delovnem mestu preživimo dobršen del svojega življenja, tudi del zunaj delovnega časa

    je namenjen pripravam na zaposlitev.

     Zaposlitev je za veliko ljudi glavni vir dohodkov – osnova za zadovoljevanje potreb tudi v

    prostem času.

     Zaposlitev pomembno vpliva na status posameznika, določa ekonomsko stanje, ugled in

    moč, delati pomeni biti vključen v družbo

     Prinaša socialne pravice (socialno zavarovanje).

    Delo in odtujitev Po Marxu lahko človek že s tem, da ustvari nek proizvod, ki ga prej v naravi ni bilo, doživi največjo

    srečo in zadovoljstvo. S tem, ko človek skrbi za potrebe drugih izraža svojo humanost.

    Delo kot proizvodnja storitev in dobrin vedno poteka v določenih odnosih z ljudmi. Ti odnosi pa so

    doslej vedno bili takšni, da je manjšina posedovala proizvajalna sredstva in si na tej podlagi prilaščala

    rezultate tistih, ki te lastnine niso imeli. Mezdno3 delo vključuje tudi izkoriščanje delavcev s strani

    lastnikov proizvajalnih sredstev. Delo ustvarja bogastvo, delavci pa preko mezd dobijo le del

    bogastva, ki ga ustvarijo. Zato tudi ni mogoče, da bi našli potrditev in zadovoljstvo. V tem je bistvo

    Marxove ideje odtujenega dela.

     Odtujitev (alienacija) postane bolj očitna z menjavo in denarjem kot sredstvom te menjave.

    Proizvodi dela so blago na trgu, sredstva, da se dobi denar.

    Z razvojem kapitalizma postane tudi delovna sila blago, prepuščena zakonu ponudbe in povpraševanja.

    Kapitalizem je glavni sistem odtujitve, ker se ukvarja z maksimiranjem dobička in ne z