UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKUTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

TRŽNA IZHODIŠČA ZA VSTOP

SLOVENSKEGA PODJETJA NA BRAZILSKI TRG

Študentka: Katja Zajko Naslov: Zg. Grušovje 10c, 2317 Oplotnica Številka indeksa: 81584101 Študij: redni Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: izredni prof., dr. Milan Jurše

Maribor, maj 2006

2

PREDGOVOR Države tretjega sveta se vse bolj vključujejo v mednarodno okolje in postajajo pomemben akter v gospodarskih odnosih z razvitimi državami. Čedalje večje spremembe v mednarodnem svetu, kot so politika liberalizacije (odpiranje lokalnih trgov, zniževanje trgovinskih ovir, spodbudna naložbena klima), hitre tehnološke spremembe (rast stroškov in rizikov, zniževanje logističnih stroškov – t.i. »smrt geografskih razdalj«) ter krepitev mednarodne konkurence, motivirajo današnje managerje, da se odločijo za vstop na tuje trge. Posebej zanimiv postaja trg Latinske Amerike, ki spada med hitro razvijajoče se trge. Kljub številnim gospodarskim in političnim pretresom, se razmere v tem delu sveta vidno stabilizirajo in pomenijo veliko poslovno priložnost za tuje vlagatelje. Ekspanzija multinacionalnih podjetij v svetu, likvidnost mednarodnih finančnih trgov, proces globalizacije, tehnološke spremembe ter združitve in prevzemi so glavni dejavniki, ki so vplivali na večjo zunanjetrgovinsko dejavnost držav v Latinski Ameriki in na povečanje pritokov neposrednih tujih investicij v 90-ih letih. Ogromno priložnosti v Latinski Ameriki pa ponuja Brazilija, ki tudi za slovenska podjetja postaja vse bolj pomembna država tretjega sveta. Če se osredotočimo na investicijsko dejavnost, se možnosti za Slovenijo pojavljajo v strojni, avtomobilski, kemični, farmacevtski in drugi predelovalni industriji. S tržno usmerjenostjo reform, privatizacijo državnih podjetij in deregulacijo različnih gospodarskih dejavnosti, se je povečal priliv neposrednih tujih investicij in tako postaja Brazilija vse bolj privlačna država za tuje investitorje. Namen diplomskega dela je na kratko predstaviti primerjalno analizo izbranih držav Latinske Amerike ter osvetliti analizo gospodarskih odnosov med Slovenijo in državami v Latinski Ameriki. Osredotočili pa se bomo na Brazilijo, kjer bomo natančneje prikazali gospodarske in politične razmere. Na koncu pa bomo tudi s praktičnimi primeri predstavili tri slovenska podjetja, ki uspešno poslujejo v Braziliji. Diplomsko delo vsebuje pet poglavij (z uvodom). V drugem poglavju smo predstavili primerjalno analizo trgov med petimi izbranimi državami Latinske Amerike, in sicer med Argentino, Brazilijo, Mehiko, Čilom in Venezuelo. Kot izhodišče za analizo petih izbranih držav, pa smo opredelili regionalne integracijske procese, ki imajo pomemben vpliv na medsebojne gospodarske odnose v regiji. V tretjem poglavju smo podrobneje predstavili gospodarske odnose Slovenije z državami Latinske Amerike. V tem poglavju smo tudi prikazali priložnosti, ki jih ima Slovenija kot članica Evropske unije. V četrtem poglavju smo podrobneje predstavili Brazilijo, njene gospodarske in politične razmere ter stanje neposrednih tujih investicij. V tem delu smo tudi osvetlili osnovne strategije vstopa na tuji trg, posebej pa smo obravnavali strategijo neposrednih tujih investicij, kot najpogostejšo obliko vstopa na brazilski trg. V zadnjem poglavju smo predstavili tri slovenska podjetja, in sicer Prevent, Koletor in Iskra Avtoelektrika, ki uspešno delujejo na brazilskem trgu. Prikazali smo, kakšno strategijo vstopa so omenjena podjetja izbrala, na koncu pa smo ocenili še tržne razmere.

3

ZAHVALA Za mentorstvo in strokovno pomoč pri izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem prof. dr. Milanu Jurše. Prav tako se zahvaljujem gospodu Štefanu Bogdanu Šalej, strokovnjaku za Latinsko Ameriko, ki mi je svetoval in dal literaturo, ki sem jo potrebovala pri izdelavi diplomskega dela. Za pomoč pri literaturi bi se hkrati zahvalila tudi gospodu Gregorju Mlakar iz podjetja Prevent, gospodu Urošu Kravos iz podjetja Iskra Avtoelektrika ter gospodu Robertu Čerin iz podjetja Kolektor. Ob tej priložnosti bi se želela prav tako zahvaliti vsem, ki so mi v času študija stali ob strani in me spodbujali. Še posebej se zahvaljujem mojim staršem, mami Elizabeti Zajko in očetu Alfonzu Zajko, ki sta me vsa študijska leta spodbujala in mi nudila finančno podporo.

4

Kazalo:

1 UVOD................................................................................................................................. 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 7

2 PRIMERJALNA ANALIZA TRGOV MED PETIMI IZBRANIMI DRŽAVAMI LATINSKE AMERIKE ........................................................................................................ 8

2.1 Regionalni integracijski procesi v Latinski Ameriki................................................... 8 2.2 Krajša predstavitev izbranih držav ............................................................................ 12 2.3 Gospodarske razmere ................................................................................................ 16 2.4 Politična ureditev in deželno tveganje....................................................................... 20 2.5 Kulturne in demografske značilnosti ......................................................................... 22 2.6 Primerjalna analiza tržnih potencialov in privlačnosti držav .................................... 28

3 PRILOŽNOSTI SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA NA TRGIH LATINSKE AMERIKE........................................................................................................................... 30

3.1 Analiza gospodarskih odnosov Slovenije z državami Latinske Amerike ................. 30 3.1.1 Trgovinska menjava po državah......................................................................... 31 3.1.2 Trgovinska menjava po dejavnostih ................................................................... 32

3.2 Priložnosti investiranja slovenskih podjetij v Latinski Ameriki ............................... 34 3.2.1 Problemi slovenskih izvoznikov na latinskoameriških trgih.............................. 35

3.3 Priložnosti Slovenije kot članice EU......................................................................... 36 3.3.1 Evropska unija in Latinska Amerika .................................................................. 36 3.3.2 Priložnosti slovenskega gospodarstva v Latinski Ameriki................................. 39

4 STRATEGIJA VSTOPA NA TRG BRAZILIJE ............................................................. 41 4.1 Politične in gospodarske razmere v Braziliji ............................................................. 41 4.2 Stanje neposrednih tujih investicij v Braziliji............................................................ 46 4.3 Osnovne strategije vstopa na tuja tržišča................................................................... 48 4.4 Vstop na tržišče z neposrednimi tujimi naložbami.................................................... 49

4.4.1 Razlogi za direktno investiranje v tujini............................................................. 49 4.4.2 Oblike neposrednih tujih investicij..................................................................... 50

4.5 Dejavniki, ki vplivajo na izbiro strategije vstopa na brazilski trg ............................. 53 5 PRIMER STRATEGIJE VSTOPA NA BRAZILSKI TRG IZBRANIH SLOVENSKIH PODJETIJ............................................................................................................................ 55

5.1 Predstavitev podjetja.................................................................................................. 55 5.2 Pristop slovenskih podjetij in njihove strategije vstopa ............................................ 57 5.3 Ocena tržnih razmer................................................................................................... 59

6 SKLEP.............................................................................................................................. 63 POVZETEK ........................................................................................................................ 65 ABSTRACT ........................................................................................................................ 65 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE ...................................................................... 67 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV ................................................................................ 68

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Glede na današnje tržne razmere lahko trdimo, da obstaja vse večja konkurenca in rivalstvo med podjetji. Zato iščejo izvozna podjetja nove priložnosti za povečanje izvoza. Te priložnosti se ponujajo ravno na hitro razvijajočih se trgih, kot so trgi Latinske Amerike. Odločitev za vstop na t.i. tretje trge je danes odvisna predvsem od ambicioznosti posameznih managerjev in poslovne usmeritve podjetij. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo, da bo prodor na te trge ključnega pomena za preživetje marsikaterega slovenskega podjetja. Problemi, s katerimi se dandanes podjetja srečujejo, so predvsem ozka usmerjenost in nepripravljenost za tveganje. Njihove poslovne strategije in politike skorajda ne vključujejo trgov v Latinski Ameriki. Prav tako je problem premajhno poznavanje teh tržišč in okolja, še posebno kulturnega, ki se precej razlikuje od evropskega. Vseeno pa lahko ugotovimo, da posamezna slovenska podjetja, ki delujejo predvsem na nišnih trgih, uspešno poslujejo na posameznih trgih Latinske Amerike, na katere vstopajo samostojno, preko tujih podjetij ali pa preko lokalnih agentov. V diplomskem delu smo najprej na kratko preučili značilnosti regionalnih ekonomskih integracij v Latinski Ameriki, da smo kasneje lažje predstavili primerjalno analizo trgov Latinske Amerike. Izbrali smo pet držav (Argentina, Brazilija, Čile, Mehika in Venezuela) in jih podrobneje prikazali. Dalje smo poskušali osvetliti priložnosti slovenskega gospodarstva na trgih v Latinski Ameriki ter prikazati kratko analizo odnosov Slovenije z državami v Latinski Ameriki. Osrednjega pomena pa je za našo raziskavo imela tematika o strategiji vstopa podjetja na brazilski trg, zato nas je zanimalo kakšne dejavnike morajo upoštevati manegerji pri načrtovanju strategije vstopa na tuji trg. Zato smo predstavili politične in gospodarske razmere v Braziliji, ki so osnova za poznavanje tega osrednjega trga v Latinski Ameriki. Prav tako smo govorili tudi o neposrednih tujih naložbah v tej državi, ki predstavljajo najpogostejšo obliko vstopa na ta trg. Na koncu pa smo predstavili tri slovenska podjetja ter se seznanili z njihovimi strategijami vstopa. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomskega dela je na kratko predstaviti primerjalno analizo izbranih držav Latinske Amerike ter osvetliti analizo gospodarskih odnosov med Slovenijo in državami v Latinski Ameriki. Naš osrednji namen pa je natančneje prikazati gospodarske in politične razmere v Braziliji, saj ima poznavanje le-teh pomembno vlogo pri odločitvi managerjev za vstop na tuja tržišča. Na koncu pa je naš namen tudi s praktičnimi primere predstaviti tri slovenska podjetja, ki uspešno poslujejo v Braziliji.

6

Cilji • zgoščeno predstaviti regionalne ekonomske integracije v Latinski Ameriki, ki so

podlaga za lažjo medsebojno primerjavo izbranih držav; • primerjalna analiza petih izbranih držav Latinske Amerike; • skušati osvetliti teorijo strategije vstopa na tuj trg in pri tem izpostaviti NTI, kot eno

izmed možnih oblik; • prikaz gospodarskih odnosov Slovenije z državami v Latinski Ameriki; • analiza največjega osrednjega trga v Latinski Ameriki – Brazilije; • prikazati izbrano strategijo vstopa izbranih slovenskih podjetij, ki so že vstopile na

brazilski trg in jih kasneje kritično oceniti. Osnovne trditve • Osnovna trditev je ta, da postaja brazilski trg za podjetja, ki delujejo mednarodno, vse

pomembnejši. Nove priložnosti za povečanje izvoza slovenskih podjetij so ravno na hitro razvijajočih se trgih Latinske Amerike med katere spada tudi Brazilija.

• Prav tako je zelo pomembno dejstvo, da se slovenska podjetja pri vstopu na brazilski trg srečujejo z mnogimi problemi. Zato je naša trditev tudi ta, da ima drugačno kulturno okolje velik pomen pri odločitvi managerja za vstop na tuji trg.

• Dalje trdimo tudi to, da so gospodarski odnosi med Slovenijo in državami v Latinski Ameriki dokaj šibko razviti, vendar pa po drugi plati lahko trdimo, da posamezna slovenska podjetja, ki delujejo predvsem na nišnih trgih, uspešno poslujejo na trgih v Latinski Ameriki, na katere vstopajo samostojno, preko tujih podjetij ali pa preko lokalnih agentov.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Kot smo že omenili predstavljajo hitro razvijajoči se trgi nove priložnosti za izvozna podjetja. Med takšne trge spada tudi brazilski trg. Zato smo v času raziskave izhajali iz predpostavke, da brazilski trg ponuja veliko tržnih priložnosti za slovenska podjetja saj bodo v prihodnosti pridobivali na rasti predvsem hitro razvijajoči se trgi tretjih držav, ki niso zasičeni in med njih spada tudi Brazilija. Omejitve Omejili smo se le na pet držav v Latinski Ameriki, ki smo jih izbrali glede na velikost BDP-ja in števila prebivalstva ter jih kasneje med seboj primerjali. Podrobneje smo analizirali le brazilski trg saj bi bila celotna analiza vseh držav preobširna za raziskavo. Omejili smo se tudi pri izbiri slovenskih podjetij in smo prikazali le tri podjetja, ki uspešno delujejo na brazilskem trgu.

7

Omeniti pa moramo, da smo pri pripravi diplomskega dela bili časovno omejeni. Tekom priprave diplomske naloge sta nas omejevala predvsem čas in obseg dolžine diplomskega dela. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je makroekonomska, ukvarjamo se namreč s proučevanjem celotnega gospodarstva in njegovih posameznih agregatov (bruto domači produkt, število prebivalstva, itd.). Prisotna je komparativna statika, saj smo primerjali gospodarsko stanje med Slovenijo in državami Latinske Amerike v različnih časovnih obdobjih. Prav tako ima naša raziskava poslovni značaj, saj smo v 5. poglavju predstavili tri slovenska podjetja in njihove strategije vstopa na tuje tržišče. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabljali naslednje metode: • metoda deskripcije, s pomočjo katere smo opisovali teorijo, pojme in ugotovljena

dejstva, • metoda klasifikacije, kjer smo definirali pojme, • komparativna metoda, kjer smo primerjali dejstva. V okviru analitičnega pristopa: • metoda analize, kjer smo povezovali teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v

celoto. Podatke smo zbirali v največji meri s pomočjo interneta in knjižnice.

8

2 PRIMERJALNA ANALIZA TRGOV MED PETIMI IZBRANIMI DRŽAVAMI LATINSKE AMERIKE 2.1 Regionalni integracijski procesi v Latinski Ameriki1

A) KARIBSKA SKUPNOST (CARICOM) Karibska skupnost ali CARICOM je nastala s sporazumom v Chaguaramasu leta 1973 z namenom, da bi nadomestila Karibsko zvezo proste trgovine (CARIFTA) iz leta 1965. Članice so Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Dominikanska republika, Grenada, Gvajana, Jamajka, Montserrat2, Sv. Krištof in Nevis, Sv. Lucija, Sv. Vincent in Grenadine, Trinidad in Tobago, Surinam ter Haiti. Tu gre za geografsko razdrobljene države z različno kolonialno zgodovino, zato je proces regionalnega integriranja na področju Karibov specifičen. CARICOM temelji na treh področjih povezovanja: • spodbujanju ekonomskega integriranja med državami članicami z ustvarjanjem

skupnega trga, torej prostega gibanja blaga, storitev, kapitala in delovne sile; • sodelovanju različnih dejavnosti (izobraževanje, zdravstvo, šolstvo, okolje,

komunikacije, znanstveno raziskovanje, pomorski in zračni promet, odpravljanje posledic naravnih katastrof, meteorologija);

• uravnavanju zunanje politike (utrditev zunanjega položaja regije), ki jo izvaja stalni

odbor zunanjih ministrov in doseganju večje stopnje gospodarskega vpliva in učinkovitosti do tretjih držav.

Omejenost nacionalnih trgov, ki skupaj štejejo manj kot petnajst milijonov prebivalcev, je objektivna osnova za to integracijo. Resen problem predstavljajo razlike med bolj in manj razvitimi članicami. Skupna carinska tarifa je uporabljena smo med večjimi državami v skupnosti. B) SREDNJEAMERIŠKI SKUPNI TRG (CACM) CACM je začel delovati leta 1961 med Gvatemalo, Hondurasom, Nikaragvo, Salvadorjem in Kostariko z namenom, da vzpostavijo prostotrgovinsko območje v petih letih in da uresničijo skupno carinsko tarifo. Prav tako so želele sodelujoče države pospešiti financiranje industrije in infrastrukture. Ta integracija zajema približno 35 milijonov ljudi in ustvarja letno le 93 milijard USD BDP.

1 Povzeto po Bobek, Kenda (2003, 264-271). 2 Montserrat ni suverena država, ampak spada pod Združeno Kraljestvo.

9

C) LATINSKOAMERIŠKO INTEGRACIJSKO ZDRUŽENJE (LAIA) Združenje LAIA oz. v originalu ALADI (Latin American Integration Association) so ustanovili leta 1980 z namenom, da bi nadomestilo LAFTO – Latinskoameriško združenje proste trgovine in sicer kot posledica dolgotrajne želje južnoameriških držav po tesnejšem sodelovanju. Članice so Argentina, Bolivija, Brazilija, Čile, Kolumbija, Ekvador, Mehika, Paragvaj, Peru, Urugvaj in Venezuela. Leta 1998 podpiše sporazum še Kuba, ki postane leta 1999 polnopravna članica. Cilj LAIE je povečati bilateralno menjavo med državami s pomočjo bilateralnih in multilateralnih sporazumov. Čeprav statistični podatki kažejo, da se je trgovina znotraj LAIE povečala, je treba upoštevati dejstvo, da so vse njene članice pripadale drugim skupinam (Andska skupnost, G-3 in Mercosur), ki so torej vse podskupine LAIA. Povečanje trgovine znotraj LAIE lahko od leta 1990 pripišemo nastanku in/ali oživitvi teh manjših skupin znotraj LAIE, kot pa sami organizaciji. Ob upoštevanju drugih manjših blokov LAIA ni imela pozitivnega učinka na medsebojno notranjo trgovino članic. Članice LAIE se delijo v tri skupine, glede na prednosti in stopnjo razvitosti, ki bi nastale s poenotenjem trga. Argentina, Brazilija in Mehika sodijo med najbolj razvite, Čile, Kolumbija, Peru, Urugvaj in Venezuela med srednje razvite. Med najmanj razvite sodijo Bolivija, Ekvador in Paragvaj. Spodbujanje sodelovanja na industrijskih področjih, kot so elektronika, farmacija, kemija in petrokemija, so dosegli s podpisom več sporazumov. Podpisali so tudi sporazum o rečnem in potniškem prometu, usklajujejo pa tudi zakonodajo, ki zadeva enotnejšo fiskalno politiko in industrijsko lastnino. D) ANDSKA SKUPNOST (ANDSKI PAKT) Andski pakt so leta 1969 s sporazumom iz Cartagene ustanovile Bolivija, Kolumbija, Čile, Ekvador, Peru in Venezuela. Glavni koncept je temeljil na združitvi majhnih domačih trgov in na pospeševanju industrijskega razvoja s pomočjo politik uvozne substitucije. Doseganje njihovih glavnih ciljev je vključevalo regionalno industrijsko načrtovanje, liberalizacijo trgovine in koncesijske ukrepe do manj razvitih članic (Bolivija, Ekvador). Leta 1976 je izstopil Čile. Pakt ni bil uspešen vse do konca osemdesetih let zaradi dolžniške krize. Pakt so obnovili leta 1989 z deklaracijo iz Ice. S protokolom iz Trujilla so Andski pakt leta 1997 preimenovali v Andsko skupnost3 in določili novo institucionalno zgradbo. Članice so uvedle vrsto mehanizmov, in sicer skupno carinsko tarifo, harmonizacijo ekonomskih politik in podpisovanje bilateralnih sporazumov, ki krepijo trgovino med državami v regiji.

3 V petih državah andske skupnosti živi 120 milijonov prebivalcev, ki živijo na 4,7 milijona km2 . Skupni BDP je znašal leta 2005 313 mlrd USD.

10

Leta 1991 so Kolumbija, Venezuela, Ekvador in Bolivija začele zniževati ovire v regionalni menjavi, leta 1993 pa je že začelo veljati prostotrgovinsko območje, ko so odpravili vse regionalne carinske tarife. Peru je svojo udeležbo v integraciji začasno odložil. Ustanovil je prostotrgovinsko območje z Bolivijo in začasne sporazume s Kolumbijo, Ekvadorjem in Venezuelo. Ker so mu članice integracije dovolile, da obdrži svoj carinski sistem, je moral svojo trgovino širiti z bilateralnimi sporazumi. Države Andske skupnosti so leta 2005 dosegle skupni trg. To je višja faza integracije in jo opredeljuje prosti pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile. Na ta načino so ustvarili enotni notranji trg, ki bi naj povečal možnosti za trgovino, investicije in zaposlovanje delovne sile iz andskih oz. tretjih držav. E) MERCOSUR V okviru LAIE sta Brazilija in Argentina podpisali dvanajst trgovinskih protokolov v letu 1986. Da bi dopolnili in izboljšali svoje prejšnje sporazume, sta državi leta 1988 podpisali sporazum o integraciji, sodelovanju in razvoju. Sporazum je postavil temelje skupnega trga med dvema državama za obdobje desetih let. Državi sta nameravali postopno odpraviti vse carinske ovire in harmonizirati makroekonomske politike. Dogovorjeno je bilo, da bo sporazum odprt tudi za ostale države v regiji. Združenje držav Mercosur (Mercado del Sur) je bilo ustanovljeno leta 1991 s ciljem vzpostavitve skupnega trga oziroma carinske unije med članicami (»Treaty of Asuncion«). Ustanovile so ga Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj. Leta 1994 je Mercosur dobil institucionalno strukturo in določeno je bilo prehodno obdobje za dokončno uveljavitev območja skupnega trga, ki se je začelo leta 1995, trajalo pa naj bi do leta 2006. Mercosur se zavzema zraven povečanja trgovske menjave med članicami še za druga področja. Tako so v strukturo ciljev Mercosurja vgradili tudi socialno dimenzijo, ki pokriva področja kot so izobraževanje, delo, kultura, okolje, pravice potrošnikov, pravičnost ipd. Usmerjenost k liberalnejši ekonomski politiki v regiji je bila prav tako ključna, saj se je začel trend zniževanja carin in drugih tarif. To se kaže pri Braziliji, ki je imela visoko stopnjo omejitev do poznih 80-ih let (povprečna stopnja carin je znašala 35 odstotkov). Vse od začetka je Mercosur igral pomembno vlogo pri pospeševanju in utrjevanju liberalizacijskega procesa. Mercosur predstavlja četrto največjo ekonomsko entiteto na svetu, in sicer za Evropsko unijo, Združenimi državami Amerike in Japonsko. Argentina, Brazilija, Paragvaj in Urugvaj namreč sestavljajo integriran trg s približno 210 milijoni prebivalcev, kar predstavlja 48 odstotkov celotne populacije Latinske Amerike. Po obsegu pokriva dve tretjini površja Latinske Amerike, BDP pa znaša približno 1150 milijard USD, kar pomeni 54 odstotkov BDP-ja celotne regije. Predstavlja malo več kot 59 odstotkov industrijske proizvodnje in notranje regionalne menjave v Latinski Ameriki. Integracijski procesi v Latinski Ameriki dobivajo nove smeri, vzpodbujeni s političnimi in gospodarskimi spremembami v svetu. Nastaja Južnoameriška unija in v tem okviru prosta carinska cona desetih držav s 350 milijoni potrošnikov.

11

Leta 2001 so začele nastajati pobude za ustanovitev južnoameriške integracije v katero se bi vključene države Andske skupnosti in Mercosurja. Ideja se je razvijala predvsem kot proti predlog ameriškemu zavzemanju za integracijo celotnega kontinenta. Toda interesi štiriintridesetih držav so tako različni, da je ameriška integracija, čeprav naj bi formalno prvega januarja pričeli intenzivni razgovori, povzročila le to, da se je nekaj držav južne Amerike, predvsem Brazilija Venezuela in Argentina, pričelo zavzemati za integracijo, ki bi zajela le države južnega dela dvojnega kontinenta. Začetek nove integracije ima v načrtu ne samo ekonomsko integracijo in enotno valuto, ampak tudi politično in institucionalno enotnost. Vendar pa obstajajo pri uresničitvi vseh teh političnih in ekonomskih ciljev dvomi, ki se porajajo zaradi različnih interesov držav članic. Tako nekateri menijo, da bi naj bila nova skupnost zastavljena bolj v interesu Brazilije kot pa v interesu drugih držav članic. Prav tako Čile ne namerava postati polnopraven član, saj ima sklenjene sporazume z ZDA, Kanado, Mehiko in Evropo, v bližnji prihodnosti pa jih bo imel tudi z nekaterimi azijskimi državami. Tudi Urugvaj, Kolumbija in Peru so bolj previdni glede nastanka skupnega prostora. Zavedajoč se teh pomanjkljivosti, pa države Južne Amerike privlači skupaj tudi potreba po organiziranem nastopu v konkurenci Evropske unije in NAFTA. Kar zadeva gospodarskih potencialov, bo nastal največji blok držav izvoznic kmetijskih pridelkov ter blok, ki razpolaga s pomembnim rudnim bogastvom.

12

2.2 Krajša predstavitev izbranih držav Latinska Amerika je pojem, s katerim označujemo Južno Ameriko, Srednjo Ameriko in južni del Severne Amerike, kar vključuje celotno območje, ki so ga kolonizirali Španci in Portugalci (»latinska naroda«). V diplomskem delu smo predstavili štiri države Južne Amerike, ki so najbolj perspektivne za slovensko gospodarstvo, vključno z Mehiko.

Argentina Republika Argentina je po velikosti osma največja država na svetu in druga največja v Južni Ameriki, takoj za Brazilijo. Meri 2,74 milijona km2 in ima po podatkih CIE za leto 2005 preko 39 milijonov prebivalcev (CIA 2006). Njena geografska lega je med Andi in južnim Atlantikom, na vzhodu meji na Urugvaj in Brazilijo, na severu na Paragvaj in Bolivijo ter na zahodu na Čile. Uradni jezik je španščina, glavno mesto pa je Buenos Aires. Argentina je dobila ime po latinski besedi »argentum«, ki pomeni srebro, kar je bil povod za evropsko kolonizacijo (Wikipedia 2006). Po osamosvojitvi od Španije leta 1816, je Argentina doživela množico notranjih političnih konfliktov med konzervativno in liberalno usmerjenimi pripadniki ter med civilno družbo in vojsko. Po drugi svetovni vojni je sledilo daljše obdobje avtoritarne vladavine Juana Perona in tako so bile s strani vojske motnje v poznejši vladi, ki je prevzela oblast leta 1976. Demokracija se je vrnila leta 1983 in je obstala kljub množičnim izzivom, še posebej številnih gospodarskih kriz, med katerimi je to državo najbolj zaznamovala kriza med leti 2001-2002, ki je vodila do množičnih nasilnih protestov v javnosti ter odstopov številnih začasnih predsednikov (CIA 2006). Argentina je razdeljena na 23 provinc, glavno mesto pa je Buenos Aires, ki je med vsemi latinskoameriškimi prestolnicami najbolj evropsko mesto, tako po arhitekturi kot tudi po načinu življenja. Približno 85 odstotkov prebivalstva je evropskega porekla, 90 odstotkov pa je katolikov. Večina prebivalstva je zgoščena v mestih, saj jih tam živi okoli 90 odstotkov. Država je bila na začetku prejšnjega stoletja najbolj razvita in najbogatejša južnoameriška država na svetu, po pol stoletja pretežno vojaških vlad in številnih finančnih krizah pa je njeno gospodarstvo nazadovalo saj živi v revščini skoraj polovica prebivalstva (Izvozno okno 2006). Njen BDP na prebivalca je po podatkih Združenih Narodov za leto 2004 znašal 3988 USD, skupni BDP merjen po tekočih cenah pa 153,1 milijarde USD (UN 2006). Za Argentino lahko rečemo, da je zelo bogata z naravnimi viri, kmetijstvo in agroživilska industrija pa imata tradicionalno pomembno vlogo v gospodarstvu in izvozu. V devetdesetih letih se je zaradi visokih vlaganj močno povečal tudi izvoz nafte in zemeljskega plina, tako da glavnino izvoza predstavljajo surovine in kmetijski izdelki, zaradi česar je Argentina izjemno občutljiva na cenovna gibanja na svetovnih trgih.

13

Brazilija

Za mogočno Brazilijo ni mogoče samo reči, da je največja država v Latinski Ameriki, kajti njena površina je tolikšna kot površine vseh drugih držav v Južni Ameriki skupaj, ampak ima tudi najštevilnejšo prebivalstvo na celini, saj v Braziliji živi več prebivalcev kot v vseh južnoameriških državah skupaj. Tako je po površini in po številu prebivalstva peta največja država na svetu (Wikipedija 2006). Brazilija meri 8,55 milijona km2 in ima 186 milijonov prebivalcev. Več kot polovica prebivalstva je evropskega porekla, visok je delež potomcev priseljenih iz Afrike, medtem ko predstavljajo domorodci Indijanci najmanjšo manjšino. Večina prebivalstva je krščanske veroizpovedi, približno 89 odstotkov. Leta 2003 je 80 odstotkov prebivalcev živelo v mestih, ta delež pa še narašča. Glavno mesto je Brasilia, uradni jezik pa je portugalščina. Brazilija je bila tri stoletja pod portugalsko oblastjo. Neodvisna država je postala leta 1822. Kot daleč največja in po prebivalstvu najštevilnejša država v Južni Ameriki, je bila deležna številnih vojaških posegov v oblast. To je trajalo vse do leta 1985, ko je Brazilija dobila civilno vlado. Danes je demokratična država, ki nadaljuje industrijsko in kmetijsko rast. Z izkoriščanjem naravnih virov ter ogromno delovne sile predstavlja danes Brazilija največjo gospodarsko moč v Južni Ameriki in je tako vodilna v tem regionalnem prostoru (CIA 2006). Po podatki Združenih Narodov je imela leta 2004 BDP na prebivalca 3225 USD, skupni BDP merjen po tekočih cenah pa 593 milijard USD (UN 2006). Brazilija je zelo bogata z naravnimi bogastvi in sodi med največje proizvajalce sladkorja, žitaric, kave, kakava, kositra, aluminija, dragih kamnov in oljaric. Bogastvo surovin je po drugi svetovni vojni omogočilo hitro industrializacijo, spodbujanje uvozne substitucijske proizvodnje, vendar je to privedlo do upočasnitve gospodarske rasti. Šele odpiranje gospodarstva je v zadnjih letih omogočilo višje stopnje rasti BDP. V osemdesetih letih je visoka zunanja zadolženost (Brazilija je po višini zunanjega dolga na prvem mestu) privedla do številnih političnoekonomskih kriz, hiperinflacije in dodatnega povečanja dolga. Gospodarstvo se je spet začelo krepiti v devetdesetih letih zaradi pospešene tržne liberalizacije, v letu 2002 pa se je Brazilija ponovno znašla v finančni krizi, ki jo je prebrodila ob koncu leta 2003 (Izvozno okno 2006).

Čile Republika Čile je dolga in ozka obmorska država ob jugozahodni obali Južne Amerike med Tihim oceanom na zahodu in Andi na vzhodu. Na severu meji na Peru, na vzhodu pa na Bolivijo in Argentino. Po velikosti je 37. država na svetu in meri 756.950 km². Po podatkih CIE ima skoraj 16 milijonov prebivalcev, ki so večinoma zgoščeni v mestih, saj tam živi približno 87 odstotkov celotnega prebivalstva. Uradni jezik je španščina, glavno mesto pa je Santiago de Chile (CIA 2006).

14

Pred prihodom Špancev v 16. stoletju je bil severni Čile pod vladavino Inkov, medtem ko so v osrednjem in južnem delu prevladovali Indijanci Mapuche (Ljudje Zemlje). Španci so prišli v Čile iz Peruja, leta 1537. Kljub temu, da je Čile razglasil leta 1810 svojo neodvisnost, je bila odločilna zmaga nad Španci dobljena šele leta 1818. V Pacifiški vojni (1879-84) je Čile premagal Peru in Bolivijo ter si pridobil današnje ozemlje na severu. Od konca dvajsetih do štiridesetih let 20. stoletja so v Čilu vladali liberalni in radikalni režimi. Izvolitev krščanskega demokrata je leta 1964 prinesla nekaj reform, toda velike spremembe, vključno z zemljiško reformo, je izpeljala šele leta 1970 demokratično izvoljena marksistična vlada Salvdorja Allende. Čile se je razdelil na levico in desnico, politični kaos pa se je končal leta 1973 z vojaškim udarom generala Augusta Pinocheta, ki so ga podpirale ZDA. Pinochet je razveljavil Allendejeve reforme in prestrukturiral gospodarstvo v prid zemljiških posestnikov in izvoznikov. Notranji in zunanji pritiski diktatorja so leta 1990 pripeljali do ponovne vzpostavitve demokratične oblasti. Dobra in učinkovita ekonomska politika se je dosledno ohranjala od leta 1980, ki je prispevala k stalni rasti in je pomagala zaščititi državo h zavezanosti k demokratični in reprezentativni vladi. Čile vedno bolj prevzema regionalne in mednarodne vodstvene vloge, tako da pridobiva status stabilne in demokratične države (Guinness 1998, 672). Po podatkih Združenih Narodov je znašal BDP na prebivalca v letu 2004 5838 USD, skupni BDP merjen po tekočih cenah pa 94,1 milijarde USD (UN 2006). Država ima odprto gospodarstvo in nizko stopnjo carinskih dajatev. Preko čilskih prostocarinskih con se blago prodaja v Argentino, Bolivijo, Paragvaj in Peru. Za razliko od drugih držav v regiji je neproblematična in ima edina v Latinski Ameriki A rating tveganja. Pomembno je kmetijstvo, saj je v tej panogi zaposlena skoraj petina delovne sile. Najpomembnejše kmetijsko območje so ravnine v osrednjem delu, kjer pridelujejo žito (predvsem pšenico in koruzo), sadje in grozdje. Obsežna ribolovna območja dajejo bogati ulov rib. Dežela ima veliko rudnega bogastva in obilo vodne energije. Čile je največji svetovni izvoznik bakra, ima pa tudi bogate zaloge železove rude, premoga, nafte in zemeljskega plina. Pomembne industrijske panoge so tudi živilska, lesna in tekstilna industrija. Čile je znan tudi po pridelavi kakovostnega vina (Guinness 1998, 672).

Mehika Mehika je dežela najrazličnejših kultur, dežela s številnimi obrazi, dežela nasprotij. Neskončne peščene plaže, vedno zelen deževni gozd. Ob treh morjih, Pacifiku, Atlantiku in ob Karibskem morju, nudi ta dežela ne le čudovite plaže, ampak tudi edinstveno raznolikost narave: s snegom pokriti vulkanski vrhovi, mogočne gorske cone, rodovitna polja, pa tudi puščave, gozdovi kaktej, močvirja in pragozdovi očarajo vsakega obiskovalca. Milijonska mesta na eni strani in prvotno, vaško življenje na drugi strani. Sožitje verskih religij in staro-indijanskih verskih predstav v svoji pestri barvni paleti, izvirnost praznovanj in tržnic (http://www.enzzo.si).

15

Mehika (uradni naziv je Združene mehiške države) je zvezna parlamentarna republika. Meri 1,972.547 km2 in je po površini štirinajsta največja država na svetu, po številu prebivalcev (leta 2005 jih je bilo 106 milijonov) na enajstem mestu, po višini BDP (677 milijard dolarjev leta 2004) pa za Rusko Federacijo in Avstralijo na 16. mestu. Njeno glavno mesto je Mexico City, ki je eno najvišje ležečih prestolnic na svetu. Na severu meji država na ZDA, na vzhodu jo obdaja Mehiški zaliv, na zahodu pa Tihi ocean. Na jugu meji na srednjeameriški državi Gvatemalo in Belize. Večino Mehike predstavlja velika povzdignjena planota, ki jo prekinjajo visoke gore, ki se na vzhodu in zahodu spustijo v ravnine ob obali. Dve gorski verigi sta Sierra Madre Occidental na zahodu in Sierra Madre Oriental na vzhodu, srečata pa se v pokrajini La Junta na jugozahodu. V tej pokrajini se nahaja Sierra Madre del Sur, ki vsebuje najvišje vrhove Mehike (Izvozno Okno 2006). Po podatkih Združenih Narodov je imela leta 2004 BDP na prebivalca 6397 USD, skupni BDP merjen po tekočih cenah pa 677 milijard USD (UN 2006). Mehika je bila predvsem agrikulturna dežela, ki je skušala svoje težave z nezaposlenostjo rešiti s hitro industrializacijo. Zaradi hitre rasti prebivalstva pa ji to ni povsem uspelo. Pred leti so z Združenimi državami in Kanado vstopili v Severnoameriški prosto trgovinski sporazum. Mehika izvaža največ oljnih izdelkov, kave, sadja, srebra, motorjev, motornih vozil, bombaža, elektrotehnike. Kljub prizadevanjem po industrializaciji, je agrikultura še vedno zelo pomembna, pridelujejo predvsem sladkorni trst, kavo, koruzo. Problem je predvsem nerodovitnost in sušnost zemlje, kar rešujejo z namakanjem. Zaradi bogastva z vodami je pomembno tudi ribištvo. Mehika je vodilni svetovni proizvajalec srebra. Izkoriščanje velikih ležišč zemeljskega plina in nafte je omogočilo nagel gospodarski razvoj v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja. Najpomembnejše industrijske panoge so petrokemična, avtomobilska, živilska in tekstilna industrija (Izvozno okno 2006).

Venezuela Bolivarska republika Venezuela je obmorska država v severnem delu Južne Amerike, ki je svoje ime dobila po Benetkah (Venezuela špansko pomeni male Benetke). Uradni jezik je španščina, njeno glavno mesto pa Caracas. Venezuela na severu meji na Karibsko morje in Atlantski ocean, na vzhodu na Gvajano, na jugu na Brazilijo ter na zahodu na Kolumbijo (http://www.indexmundi.com/venezuela/). Po velikosti je 32. država na svetu, saj meri 912 050 km2 in ima po podatkih CIE malo več kot 25 milijonov prebivalcev (CIA 2006). Venezuelo so sprva poselili aravaški in karibski Indijanci. Čeprav je nastala prva španska naselbina že leta 1520, se Španija ni veliko ukvarjala z Venezuelo vse so 17. stoletja. Leta 1806 je Francisco Miranda (1752-1816) vodil vojno za neodvisnost, ki jo je 1823 uspešno zaključil Simon Bolivar. Sprva je bila v skupni državi s Kolumbijo in Ekvadorjem, iz katere je po velikem zlomu leta 1830 izstopila. Neodvisnosti je sledilo dolgo obdobje državnih udarov, uporov in diktatur, vključno z diktaturo Juana Vincenta Gomeza (1909-35). Odkar so 1958 zrušili generala Marcosa Pereza Jimeneza, ima Venezuela spet civilno demokratično oblast. Kot ena od posledic gospodarske negotovosti sta bila v 90. letih že dva neuspešna poskusa državnega udara, predsednika republike Pereza pa so 1993 odstavili zaradi korupcije (Guinness 1998, 733-734).

16

Po podatkih Združenih Narodov je imela Venezuela leta 2004 BDP na prebivalca 4260 USD, skupni BDP po tekočih cenah pa nekaj manj kot 112 milijard USD (UN 2006). Venezuela je razdeljena na 23 držav, večina prebivalstva pa je zgoščena v večjih mestih. Država je zelo odvisna od naftnega sektorja in zemeljskega plina, saj predstavljata 80 odstotkov izvoza. V kmetijstvu je pomembna mesna govedoreja ter predelovanje sladkornega trsta in kave za izvoz. Zaradi rudnega bogastva (zlato, baker, diamanti, nikelj, titan) so razvili črno in barvno metalurgijo ter kemično industrijo (CIA 2006). 2.3 Gospodarske razmere Ena od posebnosti Latinske Amerike je, da ne moremo govoriti o gospodarstvu podkontinenta kot enotni kategoriji. Celo Mercosur, najbolj razvito latinskoameriško integracijo, bi težko označili kot enoten gospodarski prostor. Gospodarstva, še posebej makroekonomska politika teh držav, se med seboj razlikujejo, imajo pa tudi nekatere skupne lastnosti (World Bank 2005). Latinska Amerika ima razmeroma mlado populacijo, ki trenutno uživa ekonomsko in politično stabilnost. V mnogih državah je v porastu srednji razred, čeprav je dohodkovna neenakost še vedno velika (IADB 2005). Države Latinske Amerike sodijo med države v razvoju. Kljub številnim gospodarskim in političnim pretresom se razmere v tem delu sveta vidno stabilizirajo in pomenijo veliko poslovno priložnost za tuje vlagatelje (Glas gospodarstva 2004). Velik problem teh držav pa je, tako kot problem mnogih držav v razvoju, huda zadolženost pri mednarodnih finančnih institucijah. Tukaj imamo v mislih pretekle finančne in gospodarske krize, ki so prizadele večino držav. V Latinski Ameriki je opazno »korporativno obnašanje« tujega kapitala, kar pomeni, da finančne borze v načelu delijo skupno usodo. To pomeni, če kapital rad prihaja v Mehiko, bo načeloma rad šel tudi v Sao Paulo ali v Buenos Aires (Monteverde 1988, 40). Latinska Amerika razpolaga s pomembnim notranjim trgom, ceneno delovno silo in stalnim svetovnim povpraševanjem po njenih strateških surovinah in polproizvodih, vendar pa se na drugi strani, kot temeljni zapreki, pojavljata nezaposlenost in restriktiven kreditni sistem (Sjekloča in Bančni vestnik 2005). Argentina. Za to državo je značilna izjemno nizka raven domačih prihrankov, zato je dolgoročen razvoj gospodarstva močno odvisen od tujega kapitala, ki pa je zaradi dveh finančnih zlomov v zadnjih 15-ih letih zelo previden. Z večjo odprtostjo gospodarstva v devetdesetih letih se je spremenila njegova struktura. Predelovalna industrija si je po dveh desetletjih stagniranja opomogla in sedaj predstavljala 24 odstotkov BDP. Delež storitev v BDP se je po finančni krizi zmanjšal na približno 60 odstotkov, vendar je veliko storitvenih sektorjev slabo razvitih. Delež kmetijstva v BDP se je zaradi dobrih letin in zmanjševanja obsega storitev med in po nedavni finančni krizi povečal na 10,5 odstotka BDP.

17

Argentinska naložbena zakonodaja je zelo liberalna, za tuja vlaganja pa so odprti vsi sektorji gospodarstva. Vlaganja so se zaradi privatizacije državnih podjetij do sredine 2001 močno povečevala, prilivi iz tega naslova pa so v obdobju 1996-2001 povprečno letno znašali 7,1 milijarde dolarjev. Zaradi finančne krize so se tuje naložbe v letu 2002 zmanjšale na le 272 milijonov dolarjev. V letu 2003 so dosegle nivo okoli 1,5 milijarde dolarjev, že v letu 2004 pa so narasle na 4,3 milijarde dolarjev, kar je primerljivo z leti 1997-1998, vendar je večino naložb predstavljalo zadolževanje tujih podružnic do matičnih podjetij s sedežem v tujini, manjši delež pa reinvestirani dobički (dobički tujih podjetij so se znatno povečali, reinvestirana pa je bila le tretjina dobičkov). V prvem četrtletju leta 2005 so se neposredne tuje naložbe znižale za 42,4 odstotka glede na enako obdobje v letu 2004. Največ vlagateljev prihaja iz ZDA, Španije, Francije in Brazilije. Aprila 2005 je ministrstvo za gospodarstvo objavilo številne ukrepe, ki naj bi spodbudili tuja vlaganja, med drugim tudi povračilo davka na dodano vrednost za nakupe kapitalne opreme v obdobju od novembra 2000 do novembra 2004 (Izvozno okno 2006). Brazilija. Kot smo že navedli je Brazilija zelo bogata z naravnimi bogastvi. Predvsem bogastvo surovin je po 2. svetovni vojni omogočilo hitro industrializacijo. V zadnjih letih je odpiranje gospodarstva omogočilo višje stopnje rasti BDP, vendar se je Brazilija leta 2002 zopet znašla v finančni krizi, ki jo je prebrodila ob koncu leta 2003. Razvila je strojno, kemično, farmacevtsko in drugo predelovalno industrijo in tako postala privlačna država za tuje investitorje. V zadnjih dveh desetletjih se povečuje delež storitev v BDP, ki je leta 2004 znašal še vedno nizkih 51 odstotkov, na račun industrije in kmetijstva, ki tako predstavljata 38,9 in 10,1 odstotka BDP. V drugi polovici leta 2002 se je Brazilija znašla v recesiji, ki je trajala do jeseni 2003. Od tedaj dalje je rast hitro naraščala in v letu 2004 znašala 4,9 odstotka, kar je največ v zadnjem desetletju. Rast sta poganjala tako domača kot tuja poraba. V letu 2005 se rast zmanjšuje; v prvi polovici leta je znašala 3,9 odstotka, kar je zasluga pozitivne rasti vseh oblik domače porabe, še posebno pa naložbene, ki ima v strukturi BDP sedaj skoraj 20 odstotni delež. Razlog za večjo zasebno porabo je zmanjšana brezposelnost in višje plače, za javno porabo bližajoče se volitve, za naložbeno porabo pa večja makroekonomska stabilnost države in ugodnejša posojila. V letu 2005 bo gospodarska rast po ocenah znašala 3,5 odstotka, ogrozila pa bi jo lahko morebitna nadaljnja rast svetovne cene nafte in nadaljevanje realne apreciacije nacionalne valute (Izvozno Okno 2006). Čile. Država velja za najbolj dinamično in odprto državo v Latinski Ameriki, je pa tudi ena redkih neevropskih držav, ki je podpisala pridružitveni sporazum z Evropsko unijo. Sporazum uveljavlja visoko stopnjo integracije gospodarskega sodelovanja s članicami EU, tako na področju trgovinske menjave, kot tudi na drugih področjih gospodarstva, saj med drugim odpravlja carine in druge ovire v medsebojnem poslovanju. Gospodarstvo Čila je usmerjeno v veliki meri v izvoz, saj ta predstavlja 34 odstotni delež v BDP. Ta odstotek se bi naj v letu 2005 še povečal na račun povečanja cene izvozne surovine – bakra. Čile je namreč odvisen od izvoza bakra. Državno podjetje Codelco v Čilu je največje podjetje na svetu, ki se ukvarja s proizvodnjo bakra. Pomembnejši izvozni proizvodi so poleg bakra in izdelkov iz bakra še druge kovine in minerali, lesni proizvodi, ribe in ribja moka, sadje ter vino (US Department of State 2006).

18

Trgovinska bilanca je imela v letu 2004 presežek, in sicer 9 milijard USD, kar je občutno več kot leto prej. Celoten izvoz v letu 2004 se je povzpel na 32 milijard USD in se je povečal za več kot 50 odstotkov glede na raven v letu 2003, ko je znašal 20,4 milijard USD. Uvoz Čila je leta 2004 narasel za 30 odstotkov, in sicer na 23 milijard USD. Uvažajo predvsem investicijsko opremo, rezervne dele, surovine, nafto in prehrambne proizvode. Izvažajo in uvažajo največ v Evropsko unijo, ZDA, Azijo ter države Latinske Amerike. Slovenija je v Čile izvozila največ zdravil, plošč in palic iz gume, pnevmatik, stikal in varovalk, brusnih plošč elektromehanskega ročnega orodja, rastlinskih alkaloidov in strojilnih ekstratov rastlinskega izvora. Uvozila je največ lesne celuloze, ribjih filetov, grozdja, nitratov, strojev za obdelavo gume, kaolina, jabolk in hrušk (Glas gospodarstva 2000). Mehika. V Mehiki dobri dve tretjini BDP ustvarijo storitve, med katerimi so poleg trgovine najpomembnejše javne, socialne in finančne storitve ter transport in komunikacije. Vse pomembnejši postaja turizem, od katerega je država v letu 2004 zaslužila 11 milijard dolarjev. Industrija ima v BDP 26,4 odstotni delež, najpomembnejša je predelovalna industrija, ki ustvari 19,5 odstotka BDP in ima 87,5 odstotni delež v celotnem izvozu. Delež kmetijstva v BDP znaša 4 odstotke, sektor pa zaposluje približno 23 odstotkov delovne sile. Po hudi gospodarski in finančni krizi v začetku devetdesetih let se je gospodarska rast začasno hitro okrepila, izvoz pa močno povečal, kar je posledica preusmeritve proizvajalcev na tuje trge zaradi zmanjšanega domačega povpraševanja in podpisa prostotrgovinskega sporazuma NAFTA (poleg Mehike vključuje še ZDA in Kanado). Mehika se je zaradi relativno cenene delovne sile specializirala predvsem za dodelavne posle (v celotnem izvozu predstavljajo polovico), delež ZDA v izvozu pa je skoraj 90 odstoten. Mehika je pomembna izvoznica srebra, nafte, svinca in cinka. Mehika je zaradi večje politične in gospodarske stabilnosti, predvsem pa zaradi članstva v gospodarski zvezi NAFTA, najbolj privlačna destinacija za tuje naložbenike v Latinski Ameriki. Da bi se njena privlačnost še povečala, so mehiške oblasti nedavno tega poenostavile zahteve glede registracije novih projektov in odpravile nekatere omejitve glede tujega lastništva v določenih sektorjih. V letih 2002 in 2003 so se tuje naložbe zaradi negotovih svetovnih gospodarskih razmer in upočasnitve strukturnih reform zmanjšale in znašale 14,4 oziroma 11,4 milijarde dolarjev. V letu 2004 so se povečale za 45,9 odstotka in so znašale 16,6 milijarde dolarjev. V prvi polovici leta 2005 so tuje naložbe znašale 7,5 milijarde dolarjev, pri čemer je bilo slabih 30 odstotkov novih naložb in slaba tretjina reinvestiranih dobičkov. Dobra polovica naložb je bila usmerjena v predelovalno industrijo. Največ so vlagala podjetja iz ZDA (76 odstotkov) in Španije (11 odstotkov). Po pričakovanjih so neposredne tuje naložbe v letu 2005 presegle 15 milijard dolarjev. Mehika ima relativno nizko stopnjo brezposelnosti, ki je v letu 2004 kljub živahnejši gospodarski aktivnosti naraščala in je v povprečju znašala 3,7 % (Izvozno okno 2006).

19

Venezuela. S 25 milijoni prebivalcev na površini 900 tisoč km2 predstavlja ta država srednje veliko gospodarstvo v Južni Ameriki, ki je zelo odvisno od naftne proizvodnje. Zato je občutljivo na gibanje cen nafte na svetovnem trgu. Venezuela je četrta največja proizvajalka nafte na svetu, saj na dan načrpajo skoraj štiri milijone sodčkov nafte, ki predstavlja 95 odstotkov državnega izvoza. Osrednja naftna družba je Petróleos de Venezuela. Ko je aprila 2002 prišlo do državnega udara proti Hugu Chavezu, so bili v ozadju interesi, da bi to državno družbo privatizirali (Jenšterle 2004, 37). Venezuela je po podatkih CIE leta 2005 izvozila za 52 milijard USD, uvozila pa za 24 milijard USD izdelkov. Med izvoznimi proizvodi prevladuje nafta, sledijo pa boksit, aluminij, jeklo, kemikalije, kmetijski proizvodi in surovine. Glavni izvozni partnerji so ZDA in Portoriko (57 odstotkov), Kolumbija, Brazilija, Japonska, Nemčija, Nizozemska in Italija. Uvažajo največ surovin, strojev in opreme, transportne opreme in gradbene materiale in sicer največ iz ZDA (53 odstotkov), Japonske, Kolumbije, Italije, Nemčije, Francije, Brazilije in Kanade (CIA 2006).

20

2.4 Politična ureditev in deželno tveganje Večina držav Latinske Amerike je sprejela demokratične sisteme in začela ambiciozne gospodarske in socialne reforme. Regija razpolaga z ogromnim razvojnim potencialom in njen pomen na mednarodnem prizorišču raste. Vendar se mora soočiti z velikimi izzivi, o čemer priča nedavno poročilo Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja, in obstajajo faktorji nestabilnosti, ki bi lahko vplivali na dvoregionalno partnerstvo (Sjekloča 2004a). Argentina je neodvisna od leta 1816. V državi je demokracija zaživela leta 1983 po 50-letni nestabilnosti in vojaških diktaturah. Je zvezna republika (sestavlja jo 23 zveznih držav in federalna enota) predsedniškega tipa. Predsednik je šef države in vlade. Na predsedniških volitvah maja 2003 je predsednik države in vlade postal Nestor Kirchner, potem ko je njegov tekmec, nekdanji predsednik Carlos Menem, zaradi nizke podpore odstopil od kandidature. Predsedniški mandat traja štiri leta. Zaradi velike notranje in zunanje zadolženosti, ki je leta 2001 pripeljala državo do finančnega zloma je glavna naloga vlade doseči sporazum z Mednarodnim denarnim skladom (MDS), ki bo nadomestil stand by sporazum, ki je bil prekinjen jeseni leta 2004. Sporazum bo težko doseči, saj imata vlada in MDS različne poglede na nekatere reforme. Vlada se izogiba politično občutljivim reformam, MDS pa meni, da so le-te nujne za zagotavljanje trajne gospodarske rasti. Vladajoča stranka je Partido Justicialista, poznana tudi kot Peronistična stranka. Konec oktobra 2005 so potekale volitve za tretjino članov senata in polovico članov poslanske zbornice, predsedniške volitve pa bodo leta 2007 (Izvozno okno 2006). Brazilija je bila do leta 1822 portugalska kolonija. Med leti 1964 in 1985 so bile na oblasti vojaške hunte, od leta 1985 dalje pa je demokratična država. Je federativna republika predsedniškega tipa, ki jo sestavlja 26 zveznih držav in federativna pokrajina Brasilia, vsaka s svojo vlado in zakonodajo. Predsednik države, ki obenem vodi vlado (v njej je kar 24 ministrstev) in ima velika pooblastila, je Luis Inacio Lula da Silva. Kot kandidat levo-sredinske Delavske stranke je z zmago na predsedniških volitvah jeseni 2002 postal prvi levičarski predsednik Brazilije. Delavska stranka je sestavila vladajočo koalicijo, ki pa v parlamentu nima večine. Naslednje predsedniške in parlamentarne volitve bodo oktobra 2006 (Izvozno okno 2006). Mehika (uradni naziv je Združene mehiške države) je neodvisna od Španije od leta 1821. Po burnem obdobju državljanske vojne 1910-20 in s prihodom na oblast nacionalistične institucionalne revolucionarne stranke (PRI), ki je državo vodila celih sedem desetletij (1929-2000), so se protislovja v mehiški družbi umirila, njeno gospodarstvo pa je še vedno močno zaostajalo za severno sosedo. Šele z nastankom Severno – ameriškega področja svobodne trgovine (NAFTA) leta 1994 in demokratičnimi spremembami leta 2000, so bili vzpostavljeni pogoji za hitrejšo modernizacijo mehiškega političnega in gospodarskega ustroja. Mehika ekonomsko še nikoli ni bila tako odvisna od ZDA kot prav dandanes, po drugi strani pa politični odnosi med sosedama nikoli niso bili boljši – oboje bo pomembno oblikovalo bodoči razvoj Mehike.

21

Država je zvezna parlamentarna republika predsedniškega tipa, ki jo sestavlja 31 zveznih držav in samostojno okrožje Mexico City. Vincente Fox Quesada je predsednik države in predsednik manjšinske vlade, naslednje predsedniške in parlamentarne volitve (spodnji in zgornji dom parlamenta) bodo julija leta 2006. Vlado vodi stranka Narodne akcije (po več kot 70-ih letih prvič ni na oblasti Institucionalna revolucionarna stranka) (Izvozno Okno 2006). Čile je neodvisen od leta 1818 in ima nemirno zgodovino z vojaškimi udari in vojnami s sosedi. Po vojaškem udaru leta 1973, ko so zrušili socialistično Allendejevo vlado, je vladal vojaški režim general Pinocheta. Leta 1990 so bile parlamentarne volitve in s tem je bilo konec 17-letne vojaške diktature. Oblast prevzameta demokratično izvoljen parlament in vlada. Republika Čile ima žensko predsednico Veronico Michelle Bachelet Jeria. Bachletova je socialistka, pripadnica stranke Salvadorja Allendeja. Z izvolitvijo Bacheletove bi se naj Latinska Amerika dokončno politično prevesila na levo stran. Tako bi se Braziliji, Venezueli, Urugvaju in Argentini pridružila še Bolivija in Čile. V primeru Čila ne gre za nikakršno podobnost Venezueli, ampak za nadaljevanje nekakšne 'tretje poti' v stilu Blairovih laburistov. Čile je privrženec zagovornikov liberalizacije svetovne trgovine in bo to ostal še naprej (Jinov Svet 2005). Venezuela je bila od leta 1546 do leta 1822 španska kolonija. Nekaj časa je bila del Velike Kolumbije (1822-1830). Neodvisna je od leta 1830 in od takrat dalje je sledilo dolgo obdobje notranjih vojn, v 20. stoletju pa menjavanje vojaških diktatur in kratkotrajnih civilnih vlad. Po letu 1963 je sledilo stabilnejše obdobje. Danes je Bolivarska republika Venezuela, katere predsednik je levičar Hugo Chavez, simpatizer Kube, Iraka, nekdanji pučist in zagrizen nasprotnik cerkve, globalnega kapitala in ameriške politike. Chavez je prepričljivo zmagal na predsedniških volitvah leta 1998. Takoj po zmagi je skušal prevzeti nadzor nad venezuelsko naftno industrijo, vendar so ga zagovorniki starega režima spravili z oblasti. To pa je v državi izzvalo množične proteste, ki so Chaveza zopet privedli na oblast (Radio Študent 2002, 1-4).

22

2.5 Kulturne in demografske značilnosti Posledica evropskega osvajanja v 15. stoletju je prevlada španščine in portugalščine pri večini prebivalstva. Zato so si države Latinske Amerike, kljub mnogim razlikam zelo podobne, predvsem kar zadeva jezik in religijo, ki sta glavni sestavini kulture. Vse države, razen Brazilije, imajo uradni jezik španščino. Posledica portugalskih osvajalcev, ki so prišli na ozemlje današnje Brazilije, pa je portugalščina, ki je tam uradni jezik. Kot skupno kulturno značilnost bi lahko navedli tudi religijo, saj v vseh državah Latinske Amerike prevladuje rimokatoliška vera, ki so jo prinesli s seboj osvajalci iz Španije in Portugalske ter jo na ozemlju Latinske Amerike razširili. Argentina je dežela priseljencev in s tem tudi najmanj avtentična med vsemi državami v Latinski Ameriki. V deželi je prisotno mnogo nostalgije, in sicer med Španci, ki se jim toži po oddaljeni domovini, potem so tu Indijanci, ki tožijo po izgubljeni svobodi in eksistenci. Za njimi so še gavči, katere je z njihove lastne zemlje spodrinila in izgnala evropska civilizacija, pa se sedaj spominjajo divje neodvisnosti. Na koncu so tu še emigranti, kajti tudi ti pogrešajo Evropo in tisočletne navade. Večina prebivalstva, več kot 70 odstotkov, živi v mestih. Močna urbanizacija pa ni posledica visoke stopnje gospodarskega razvoja, temveč tradicije mestnega načina življenja španskih kolonizatorjev ter bega s podeželja v mesta, predvsem po drugi svetovni vojni. Število prebivalstva v velikih mestih izjemno hitro narašča (Jenšterle 2004, 94-98). »Indijanskega vprašanja« v Argentini skorajda ni več, ker so Indijance večinoma iztrebili ali odrinili na skrajno obrobje, v mestih pa so postali žrtve diskriminacije. Podatki o Indijancih v Argentini so zelo redki in nepopolni. V Argentini bi naj bilo še okoli 800 indijanskih skupin s skupno 650 tisoč člani. Nekateri drugi viri trdijo, da je Indijancev nekaj čez milijon. Zavest o nujnosti ohranitve indijanskega kulturnega izročila je vedno močnejša tudi v argentinski družbi, predvsem med mladino (prav tam, 94-98). Za Čile je značilno, da so veliki deli njegovega ozemlja še vedno nenaseljeni, ker sta bodisi pokrajina, bodisi podnebje preveč negostoljubna. Osrednji Čile, stisnjen ob vznožje Andov, je gosto naseljen in v njem so velika mesta kakršna so Santiago, Valparaíso in Concepción. Več kot 80 odstotkov Čilcev živi v mestih, v Santiagu kar tretjina vseh prebivalcev Čila. Za čilsko narodnostno mešanico je značilna sorazmerna enovitost in po tem se Čile razlikuje od drugih latinskoameriških držav. V 400-tih letih so se španski in indijanski predniki današnjih Čilcev tako premešali, da zdaj 70 odstotkov Čilcev spada med mestizos z mešanico indijanske in španske krvi. Večina Čilcev pa navaja, da pripada »čilski rasi« prebivalcev. Domorodni Indijanci so v primerjavi s španskimi, britanskimi, francoskimi in nemškimi priseljenci le malo vplivali na čilsko življenje. Ker je bila država dolgo časa izolirana od ostale regije, je Čile razvil prefinjeno umetnost in literaturo. Pablo Neruda je eden najbolj poznanih pesnikov v 20. stoletju (Dežele in Ljudje 1992, 66). 75 odstotkov vsega prebivalstva v Mehiki predstavljajo mešanci (mestici), 10 odstotkov je Indijancev, belcev pa je 5 odstotkov. Prevladujoča religija je rimokatoliška. Življenjski standard se močno razlikuje po posameznih regijah, visok pa je tudi vsakoletni legalni in ilegalni odliv prebivalstva v ZDA.

23

Mehičani imajo močan občutek nacionalne pripadnosti in zanje Mehika ni njihova vlada, temveč zemlja po kateri hodijo, hrana, ki jo jedo, je njihova zgodovina, glasba in vsa lepota pokrajine. Tudi regionalna pripadnost je precej močna, celo njihovi vzdevki nakazujejo, od kje prihajajo. Prvotni prebivalci Mehike so danes verjetno številčnejši kot v času španskih osvajanj, vendar je seveda vprašljivo, v kolikšni meri so ti prebivalci res ohranili prvotne navade. Prvotna majska civilizacija je bila v času španskih vpadov že v zatonu in sedanji nasledniki Majev govorijo mnogo jezikov, ki se med seboj ne razumejo. Vsi ti prebivalci s seboj prinašajo tudi mnoge obrti, pa tudi svoja verovanja, saj se tem niso odpovedali kljub prevzemanju krščanstva. Mehika ima na eni strani milijonska mesta, kjer živi več kot 80 odstotkov prebivalcev, na drugi strani pa prvotno, vaško življenje (http://www.mehika.com/). Brazilija je po številu prebivalcev šesta največja država na svetu. Večina prebivalstva , več kot 70 odstotkov, je skoncentrirana v večjih milijonskih mestih (Sao Paulo, Rio de Janeiro, Brasilia, Belo Horizonte). 60 odstotkov prebivalstva je belcev, ki so potomci prvotnih starih portugalskih naseljencev, ki so prišli v novo deželo v 17. in 18. stoletju. 30 odstotkov brazilskega prebivalstva je mešanega rodu, in sicer med Indijanci in belci ter med belci in črnci. Nekaj pa je tudi mešancev med črnci in Indijanci. Okoli štiri petine prebivalcev živi v 320 kilometrov širokem obmorskem pasu. V brazilski mešanici prebivalstva, ki zajema vsa mogoča nasprotja – zelo bogate in izredno revne, popolnoma črne in kar najbolj bele – je jezik pomembna povezovalna sila. Dolgo obdobje portugalske oblasti je pridobilo portugalščini neizpodbitno veljavo, in sedaj jo uporabljajo vsi Brazilci, razen nekaterih indijanskih plemen (Dežele in Ljudje 1992, 104-105). Prebivalci sedanje Venezuele so potomci treh zelo različnih rasnih skupin: mongolidnih domačih Indijancev, španskih priseljencev in črnskih sužnjev, pripeljanih iz Afrike v kolonialnih časih. V razmeroma revno kolonijo se je priselilo zelo malo španskih žensk, zato so si španski gospodarji dobivali ženske pri svojih indijanskih in črnskih sužnjih. Zaradi stoletja trajajočega mešanja je sedaj med venezuelskim prebivalstvom dve tretjini mesticev, to je mešancev črnskih, indijanskih in belih prednikov. Venezuela je najbolj gosto naseljena v gorskih dolinah na severu in zahodu, velika mesta so poleg Caracasa še Barquisimento, Ciudad Guayana in Maracaibo (prav tam, 16-17).

• Verski in socialni vplivi na poslovanje

V vseh proučevanih državah je prevladujoča Rimokatoliška vera. V Argentini je približno 92 odstotkov Rimokatolikov, v Mehiki 90, v Braziliji 70, v Čilu 75 ter v Venezueli 92 odstotkov. Kljub temu, da je Rimokatoliška vera prevladujoča, narašča število protestantskih sekt predvsem Evangeličanov v Mehiki in Luteranov v Braziliji. Protestantizem strmo narašča tudi v Čilu in ima preko 13 odstotkov pripadnikov. Kakor Mehika, Brazilija in Venezuela tudi Čile nima uradne religije in čilska katoliška cerkev ni nikoli dosegla stopnjo političnega vpliva, kot ga ima cerkev v določenih drugih državah Latinske Amerike. V Braziliji so poleg Rimokatoliške vere prisotni še Islam, Judovstvo in Budizem. Prav tako narašča število pripadnikov, ki sledijo mešanici krščanstva in afriških ver, poznani kot Umbanda.

24

Za večino latinskoameriških držav je značilno, da prevladuje moška kultura, saj ima moški glavno besedo in dominira nad žensko. To je lepo razvidno iz znanega argentinskega plesa – tango. Ta ples zagotovo prikazuje moško – ženske vloge v Argentini. V originalni obliki je bil tango ples, ki je prikazoval, kako moški v celoti dominira nad žensko. Pri plesu se ženska privije moškemu, on pa jo vrti okrog, kar izkazuje erotičnost in ravno zaradi tega ga Argentinci preprosto obožujejo. Tudi Mehika je moško – dominantna družba. Za ženske so določene omejitve, a imajo kakšne starejše gospe enake pravice kot moški, na primer lahko pijejo in kadijo v javnosti. Mlajše ženske danes študirajo, ustvarjajo kariero na različnih področjih. Na tržnicah pogosto prodajajo pridelke ženske, in ko se z njimi pogajate takoj opazite njihovo moč in veličino. Ženske v Mehiki, ki so poslovno uspešne, pa imajo zagotovljen ugled in jih obravnavajo kot feministke. Tudi Venezuela je družba, v kateri prevladujejo predvsem moški. Sociologi, ki nizajo kulturo preko indeksa moškosti, rangirajo Venezuelo kot državo, ki ima največ moških v Latinski Ameriki. V preteklosti je bil Čile moško – dominantna družba, vendar se stvari obračajo na bolje v korist žensk, saj ima danes Čile prvo žensko predsednico. Za vse omenjene države je družina najpomembnejša institucija. Nepotizem je v večini držav Latinske Amerike že pričakovana praksa. To velja predvsem za Mehiko, kjer vodilni v podjetju na splošno polagajo večjo pomembnost na interese svoje družine, kot pa na podjetje, v katerem so zaposleni. Nepotizem pa nima prevladujočega pomena v Čilu, kljub temu, da raje poslujejo s sorodniki. Poseben pečat je na Argentincih pustila zadnja vojaška diktatura, ko so izginjali živi ljudje. To je bilo šest let t.i. »umazane vojne«. V tem času je bilo pogrešanih okoli devet tisoč Argentincev, ki so danes razglašeni za mrtve. Še danes se matere izginulih vsak četrtek popoldne zberejo na Majskem trgu pred vladno palačo in zahtevajo pojasnilo, kaj se je zgodilo z njihovimi otroki. To zbiranje traja že več kot dvajset let in v tem času niso manjkale niti enega četrtka (Jenšterle 2004, 80).

• Kulturne navade Uspeh poslovanja v Argentini zahteva najprej vzpostavitev dobrih socialnih odnosov. Poslovni sestanek se bo začel in končal z majhnim vljudnim nagovorom. Ni mogoče pričakovati, da bo beseda takoj tekla o poslu. Zavedati se je potrebno, da se z naglico lahko užali argentinske poslovneže. Argentinci, še posebej prebivalci glavnega mesta Buenos Aires, žanjejo ugled v resnosti in melanholičnosti. Če bi nekomu rekli, da je neresen, bi ga s tem zelo užalili. To je namreč ena največjih žalitev, ki jo Argentinec nekomu izreče. Pri pozdravljanju je formalna gesta stisk roke in pogled v oči. Ko se formalnost in zadržanost poležeta, pa postanejo Argentinci prav sproščeni. Dobijo smisel za humor, kar pomeni, da se z gostom počutijo domače, sproščeno in udobno. Pomembno je tudi vedeti, da so neposredni, da kritizirajo prav vse. To pa ne pomeni, da žalijo nekoga, ampak da na glas izrečejo, kar jim ni všeč. Zato se tujec ne sme počutiti užaljenega, če mu bo Argentinec rekel, da je malce predebel ali podobno.

25

Delovni dnevi so v Argentini nekaj čisto običajnega. Poslovneži delajo nadure, včasih tudi do 22h zvečer. Poslovni sestanki ob 20h zvečer niso nič neobičajnega. Zato tudi ni nič nenavadnega, da je najbolj zgodnja večerja šele ob 21h zvečer. Med 14.00 in 16.00 uro imajo odmor za čaj ali kavo. Če je tuj poslovnež med tem časom na sestanku, bo dobil ponujeno nekaj za popit. Spodobi se, da sprejme, kljub temu, če mu ni do pijače. Tujci v Argentini pogrešajo dve stvari, kar se tiče hrane oziroma pitja čaja ali kave. Argentinci namreč v ponudbi hrane nimajo menija za vegetarijance. Tako so tuji poslovneži, ki so vegetarijanci nekoliko prikrajšani glede ponudbe, saj Argentinci prisegajo na meso. Druga stvar, ki je prav tako moteča za tuje poslovneže, je kava brez mleka ali smetane. Tako ni mogoče v postrežbi kave dobiti zraven mleka ali smetane, odkar Argentinci pijejo samo kavo ali čaj s sladkorjem. Posebej znano je pitje čaja mate (Morrison in Conaway 1997, 1-10). Za sklepanje posla v Braziliji je ponavadi potrebno najprej najeti dve osebi. Najprej nekoga, ki bo navezal stike (v portugalščini se imenuje despechante) in je nepogrešljiv za navezovanje stikov. Ko je enkrat dosežena faza pogajanja, bo strokovnjak imenovan notario (odvetnik) pregledal vašo pogodbo. Za Brazilce velja, da so fizično aktivni ljudje, zato je lahko njihovo pozdravljanje zelo intenzivno. Celo prvo srečanje bo vključevalo podaljšano rokovanje. S poglobitvijo medsebojnih odnosov sledi objem in potrpljanje po ramenih med moškimi. Ženske lahko poljubijo druga drugo na obe lici (poročene ženske se poljubijo dvakrat, neporočene pa trikrat; tretji poljub pomeni srečo pri iskanju partnerja). Kljub temu, da je Brazilija ena izmed držav z najbolj neformalno poslovno kulturo, je pričakovati nagovarjanje drug drugega po priimku. Večina ljudi se nagovori kot Senhor (gospod) oziroma Senhora (gospa) in potem sledi priimek. Ljudje z nazivi se nagovorijo z njimi, vendar se pogosto Brazilci predstavijo tako, da najprej povejo svoj naziv in nato ime, ne pa priimek (npr. dr. Janez). Brazilci poslujejo z ljudmi, ki so jim všeč, zato najprej dobro spoznajo potencialnega poslovnega partnerja, kar pa zahteva čas. Prav tako se Brazilci takoj ne odločijo za posel. Med samimi pogajanji ponavadi večkrat proučijo ves potek in posel, ki ga sklepajo. Brazilska kultura je zelo odprte narave in je sposobna na široko sprejemati vse, kar ji današnji svet ponuja. To se dogaja predvsem s prispevki in reklamami na televiziji. Velika večina Brazilcev je nepismenih in prav ti gledajo televizijo ter verjamejo vse kar ponuja. Zanimivo je dejstvo, da imajo prebivalci v tropskih predelih Brazilije več priključkov za televizijo, kot pa hladilnikov (Morrison in Conaway 1997, 34-37). Podrejeni v Mehiki ne gledajo v oči svojemu šefu. Pravzaprav s tem, ko gledajo v tla, izkazujejo spoštovanje do nadrejenega. To si ne smemo razlagati kot nezanimivost. Tuji poslovneži naj bodo pazljivi in se naj pri pogovoru izognejo neposrednemu gledanju v oči. Gledanje v oči je koristno takrat, kadar oseba govori, medtem pa ko tisti, ki posluša, v glavnem gleda vstran. Tako je priporočeno izogibanje gledanja v oči, saj si to Mehičani interpretirajo kot neko agresivnost.

26

Stisk roke je tradicionalni pozdrav med moškimi. Ženske pa imajo možnost stiska roke z moškim; tukaj navadno moški počaka, da najprej ženska iztegne roko. Prav tako lahko moški doda majhen poklon, ko se rokuje z žensko. Možen je tudi prijateljski objem. Kadar pa se pozdravijo ženske, pa objem vključuje še poljub na licih. Mehika ima mnogo naravnih virov, vendar pa je večina Mehičanov revnih in to povzroča občutek nacionalne varčnosti. Medtem ko nekateri bogati Mehičani živijo v izobilju, je razkazovanje svojega standarda kljub temu nezaželeno. Za tujce se torej smatra, da se oblečejo primerno, v stilu, vendar pa se naj izogibajo dragemu nakitu. Kosilo je tradicionalno najdaljši obrok v Mehiki, zato je pričakovano, da so poslovna kosila draga. Kosilo ponavadi traja dve uri, od 14.00 do 16.00 ure. Vino je ponavadi ponujeno zraven kosila. Nekateri na vodilnih položajih pa bodo imeli zraven še steklenico tekile. Tujci v Mexico Cityu si naj zapomnijo, da prevelike količine alkohola povzročajo negativne učinke. Spoznavanje je povezovalni del sklepanja poslov v Mehiki. Sprejeti je potrebno povabila na družabne dogodke, čeprav tam ne bo govora o poslu. Povabilo na dom je velik poklon. Potrebno se je zavedati, da njihova fraza »mi casa es su casa« (moja hiša je vaša hiša) ne pomeni le oguljene fraze, ampak ima globlji pomen. Tako ste sprejeti kot prijatelj družine, kar zahteva spoštovanje in obveznosti. Pri pogajanjih se izogibajo besedici »ne«. Lahko se zgodi, da namesto le-te uporabljajo besedi »mogoče« ali »bomo videli«. Mehičani so zelo pesimistični v vsaki situaciji, pri kateri obstaja kakršnakoli možnost tveganja, le – tega se strogo izogibajo. Čas je v Mehiki popolnoma fleksibilen. Glede na to, da tuji poslovneži vsekakor pričakujejo, da si na poslovnih sestankih točen, je to v Mehiki popolnoma obratno. Za njih je značilno, da vsekakor zamujajo, včasih prav znatno zamujajo. Niti meščani niso točni, kadar gre za družabna srečanja oziroma obiske. Na splošno pridejo 30 minut pozneje na obisk. Vendar pa v Mexico Cityu gostje ponavadi pridejo na obisk tudi do dve uri pozneje, kot pa je bilo dogovorjeno. Torej, kadar ste v dvomih, kdaj vas resnično pričakujejo, vprašajte. Potrebno je biti posebej pozoren, kadar se dogovarjate za določeno stvar, ki bi se naj zgodila mañana. To najverjetneje ne pomeni jutri (prevod mañana pomeni jutri). V tem primeru to pomeni, da gre za nedoločen čas v bližnji prihodnosti. Točno določeni roki so vedno fleksibilni. Veliko tujih, že izkušenih poslovnežev priporoča, da se v pogodbi navede dobavni rok vsaj dva tedna oziroma celo en mesec pred rokom, ko se proizvod resnično potrebuje. Le tako se obetajo dobre možnosti, da se ga dobi pravočasno. Mehičani se dobro zavedajo, kakšen odnos imajo do časa v ZDA. Tako pomeni ta manipulacija s časom za Mehičane nek način, kako lahko nadzorujejo odnose z ZDA (Morrison in Conaway 1997, 253-257).

27

Pri prvem srečanju se bo Venezuelec rokoval in povedal svoje polno uradno ime. Prav tako je zaželeno, da to naredi sogovornik. Poslovne oblike so konzervativne, pomembni pa sta vseeno kvaliteta in moda. Revno oblečena oseba oziroma oseba s ponošeno obleko nima možnosti, da vzpodbudi spoštovanje. V poslovnem okolju so temno obarvane obleke zelo cenjene. Elegantni višji sloj Venezuelcev včasih izmenjuje obleke s svojimi prijatelji, tako da se ne pokažejo dvakrat v isti obleki. Poslovne odločitve v Venezueli vključujejo več kot le osnovne linije. Odločitve utegnejo biti odvisne od tega, kar je zaznano kot najboljše za družino, podjetje kot tudi za celotno Venezuelsko družbo. Tisto, kar je najboljše za individualnega odločevalca, pride na vrsto zadnje. Tako v politiki kot v poslovanju, Venezuelci sledijo močnim vodjem. Vodstveni stili so usmerjeni prej k diktatorskemu načinu kot k možnosti vključevanja. Venezuelska administracija osnuje poslovne odnose s posamezniki, ne pa s podjetji. V primeru zamenjave predstavnikov podjetja v Venezueli lahko pride do resnih posledic. Nekdanji predstavniki podjetij bi naj vsaj osebno predstavili nove predstavnike. Idealno bi bilo, da je novi predstavnik v krvnem sorodstvu z nekdanjim predstavnikom, saj je dajanje službe sorodnikom zelo spoštovano in dobro za družino (Morrison in Conaway 1997, 445-448). Potrebno je biti previden v zvezi s prebivalci Čila in ostalimi narodi »Južne Cone«. Odnosi med Čilom in sosednjimi narodi niso bili vedno brez konfliktov. Kot primer lahko navedemo številne spore med Argentino in Čilom, še posebej zaradi naftnih virov na Tierra del Fugo. Prav tako se je spopadal Čile s severnimi sosedi Bolivijo in Perujem, v Pacifiški vojni leta 1879, v kateri si je Čile priključil z nitrati obogateno puščavo Atakama. Prebivalci Čila so zelo patriotski narod. Čile je konzervativna država v nekaterih pogledih. Govorijo čisto španščino, kar je zelo različno od Argentincev, ki imajo velik vpliv italijanščine. Predstavljanje poteka uradno, prav tako je poslovna obleka zelo konzervativna. Čile je država, ki je glavna proizvajalka vina in tudi njegova porabnica. Vino torej dobro sprošča temo pogovora. Kakorkoli že, obstaja nekaj tradicij glede pitja vina v Čilu. Zato je za tujca bolje, da se izogiba nazdravljanju, saj si lahko nakoplje nepotrebne težave. Namreč nazdravljanje z levo roko pomeni za Čilca žalitev, prav tako pa tudi polivanje vina vse naokoli ob nazdravljanju (Morrison in Conaway 1997, 57-60).

28

2.6 Primerjalna analiza tržnih potencialov in privlačnosti držav

TABELA 1: PRIKAZ TRŽNIH POTENCIALOV IZBRANIH DRŽAV4

Argentina Brazilija Čile Mehika Venezuela Velikost države (v km2)

2,740.000 8,550.000 756.950 1,972.547 882.050

Št. prebivalcev (v mio)

39 186,1 15,9 106,2 25,3

BDP (mlrd USD) 153,1 593 94,1 677 111 BDP na prebivalca v USD

3988 3225 5838 6397 4260

Gospodarska rast (letna v %)

8,2 2,6 5,9 3 8,3

Uvoz (mlrd USD) 32,2 86,9 30 246,6 24,63 Izvoz (mlrd USD) 43,0 121,5 38,5 235,2 52,73 Inflacija (%) 9 4,7 4 3,8 15,7 Stopnja brezposelnosti (%)

10,6 8,8 7,3 3,9 12,3

Višina zunanjega dolga (mlrd USD)

134,2 217,9 44,8 145 39,79

Rizični razred D D A C D Iz tabele so razvidni podatki o izbranih državah. Glede na velikost države lahko vidimo, da je Brazilija največja, saj meri 8,55 milijonov km2. Sledijo ji Argentina, ki je po velikosti druga največja država v Južni Ameriki in meri 2,74 milijona km2, sledijo pa še Mehika z 1,972.547 km2, Venezuela z 882.050 km2 ter Čile, ki meri 756.950 km2 . Tudi po številu prebivalcev je Brazilija daleč pred vsemi izbranimi državami. Po podatkih CIE ima kar 186,1 milijona prebivalcev. Sledijo ji Mehika, ki jih ima 106 milijonov, Argentina 39 milijonov, Venezuela 25,3 milijona ter Čile, ki ima 15,9 milijona prebivalcev. Tako skupaj predstavljajo te države nekaj več kot 300 milijonov potencialnih potrošnikov. Mehika je po podatkih Združenih Narodov (UN) leta 2004 imela največji skupni BDP, merjen po tekočih cenah, in sicer je ta znašal 677 milijard USD. Brazilija je istega leta imela skupni BDP, merjen po tekočih cenah 593 milijard USD, Argentina 153,1 milijarde USD, Venezuela 111 milijard USD ter Čile 94,1 milijarde USD. Največji BDP na prebivalca po podatkih Združenih Narodov je leta 2004 imela Mehika, in sicer 6397 USD, sledijo ji Čile, ki je imel 5838 USD, Venezuela 4260 USD, Argentina 3988 USD ter Brazilija, ki je imela leta 2004 najmanjši BDP na prebivalca, in sicer 3225 USD.

4 Tabela je osnovana na podlagi podatkov iz CIE in UN.

29

Po podatkih CIE je leta 2005 imela med izbranimi državami največjo gospodarsko rast, glede na letno raven, Venezuela, ki je imela 8,3 %, sledijo ji Argentina z 8,2 %, Čile s 5,9 %, Mehika s 3 % ter Brazilija z 2,6 %. Največja uvoznica, po podatkih CIE, je bila leta 2005 Mehika, ki je uvozila za 246,6 milijard USD. Sledi ji Brazilija, ki je uvozila 86,9 milijard USD. Na tretjem mestu je Argentina z 32,2 milijardami USD, za njo pa sta še Čile s 30 milijardami USD ter Venezuela z 24,63 milijardami USD. Prav tako je Mehika na prvem mestu, kot država, ki je največ izvozila, kar 235,2 milijarde USD. Na drugem mestu je Brazilija, ki je izvozila 121,5 milijarde USD. Sledijo ji Venezuela z 52,73 milijardami USD, Argentina s 43 milijardami USD ter Čile z 38,5 milijardami USD. Največjo inflacijo je imela konec leta 2004 Venezuela, in sicer kar 15,7 %. Na drugem mestu je Argentina, ki je imela 9 %, sledijo pa ji Brazilija z 4,7 %, Čile 4 % ter Mehika, ki je imela najnižjo inflacijo, in sicer 3,8 %. Najnižjo stopnjo brezposelnosti po podatkih CIE za leto 2005 ima Mehika, in sicer 3,9 %, na drugem mestu je Čile, ki ima 7,3 %, sledijo pa Brazilija (8,8 %), Argentina (11,1 %) ter Venezuela (12,3 %). Brazilija je država, ki je zunanje najbolj zadolžena. Njen zunanji dolg znaša kar 217,9 milijard USD, na drugem mestu je Mehika, ki ima zunanji dolg 145 milijard USD, na tretjem mestu je Argentina z 134,2 milijardi, sledita pa še Čile z 44,8 milijarde USD ter Venezuela 39,79 milijarde USD. Med najbolj varne države v Latinski Ameriki sodi Čile, ki spada v rizični razred A. Mehika spada v rizični razred C, ostale tri države Argentina, Brazilija ter Venezuela pa spadajo v rizčni razred D.

30

3 PRILOŽNOSTI SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA NA TRGIH LATINSKE AMERIKE 3.1 Analiza gospodarskih odnosov Slovenije z državami Latinske Amerike5

Latinska Amerika predstavlja ogromno tržišče s skoraj 400 milijoni potencialnimi porabniki. Zaradi oddaljenosti, politične in gospodarske nestabilnosti, kulturne in jezikovne drugačnosti je relativno nepoznana za slovenska podjetja. Obseg blagovne menjave Slovenije z državami Latinske Amerike je tako v letu 2003 znašal le odstotek celotne menjave naše države s svetom. Pred leti je bila situacija še slabša, saj je menjava Slovenije z Latinsko Ameriko dosegla skromno tretjino odstotka celotne slovenske menjave s svetom. V resnici situacija ni tako črnogleda, saj se okoli dve tretjini poslov izvede preko tretjih držav (največ preko nemških in avstrijskih posrednikov), kar pa slovenska statistika ne zazna. Lahko rečemo, da so posamezna slovenska podjetja različnih gospodarskih panog uspešno prodrla na trg Latinske Amerike.

SLIKA 1: GIBANJE TRGOVINSKE MENJAVE SLOVENIJE Z LATINSKO AMERIKO MED LETI 1992 IN 2003 (V 000 USD, TEKOČI TEČAJ)

0

50.000

100.000

150.000

200.000

250.000

300.000

v 00

0 U

SD

1992 1993 1994 1995 1996 1998 1999 2000 2001 2002 2003

leto

Vir: Center za Latinsko Ameriko (2004, 26). Blagovna menjava Slovenije z Latinsko Ameriko je leta 2003 znašala okoli 266 milijonov USD. V primerjavi z letom prej se je menjava povečala kar za dobrih 65 odstotnih točk, predvsem na račun povečanja uvoza. Slovenska menjava z Latinsko Ameriko pa je bila leta 2003 kar štirikrat večja kot leta 1992. Rast menjave ni bila enakomerna, saj je med letom 1999 in 2001 zaznati upad le-te zaradi nestabilne gospodarske situacije v regiji.

5 Povzeto po CeLA (2004, 25-33).

31

SLIKA 2: GIBANJE IZVOZA IN UVOZA SLOVENIJE IZ / V LATINSKO AMERIKO MED LETI 1992 IN 2003 (V 000 USD, TEKOČI TEČAJ)

0

50.000

100.000

150.000

200.000

250.000

300.000

1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003

leto

v 00

0 U

SD UvozIzvoz

Vir: Center za Latinsko Ameriko (2004, 28). Zunanjetrgovinska bilanca Slovenije z Latinsko Ameriko je izrazito negativna. Leta 2003 je bil slovenski uvoz iz Latinske Amerike več kot petkrat večji od slovenskega izvoza v regijo. Razlika med izvozom in uvozom Slovenije v posamezne latinskoameriške države je znatnejša pri večjih in pomembnejših partnericah. Tako je slovenski uvoz iz Argentine leta 2002 kar 45-krat presegel izvoz v to državo. Nasprotno pa ima Slovenija z manjšimi latinskoameriškimi državami, s katerimi dosega skromno menjavo, celo pozitivno trgovinsko menjavo. Leta 2002 so bile te države Bolivija, Paragvaj, Urugvaj, Dominikanska Republika, Gvatemala in Salvador. Najpomembnejša izvozna partnerica Slovenije v Latinski Ameriki je Mehika, kamor gre tretjina celotnega izvoza. Sledita ji Brazilija in Kolumbija. V zadnjih letih pa zaradi ugodnih gospodarskih razmer postaja pomemben izvozni trg za slovenska podjetja Čile, relativno majhno a izredno perspektivno gospodarstvo. 3.1.1 Trgovinska menjava po državah Najpomembnejši trgovinski partnerici Slovenije v Latinski Ameriki sta Brazilija in Argentina, saj vsaka posebej predstavlja približno tretjino trgovinske menjave Slovenije z Latinsko Ameriko. Na tretjem mestu med latinskoameriškimi državami je s slabimi 14 % Mehika, kateri sledijo Kolumbija (7 %), Ekvador (6 %) in Čile (5 %). Ostale države imajo zanemarljivo majhne deleže, ki se gibljejo med 0 in 3 %.

32

Slovenija največ uvaža iz Argentine in Brazilije, saj iz teh dveh držav prideta dobri dve tretjini slovenskega uvoza iz Latinske Amerike. Na račun devalvacije argentinskega pesa, kar je imelo za posledico velik porast argentinskega izvoza, se je v zadnjih letih najbolj povečal slovenski uvoz iz Argentine. Leta 2002 je tako imel slovenski uvoz iz omenjene države 425 % rast v primerjavi s predhodnim letom. Argentina tako zaseda 30. mesto med slovenskimi uvoznimi partnerji. Brazilija pa kot najpomembnejši partner iz Latinske Amerike zaseda 42. mesto med vsemi slovenskimi zunanjetrgovinskimi partnerji. Večina latinskoameriških držav pa je z vidika zunanje trgovine nepomembna, saj zasedajo mesta med 90 in 188. 3.1.2 Trgovinska menjava po dejavnostih Glavne izdelke, ki tvorijo jedro slovenskega izvoza v Latinsko Ameriko, bi lahko opredelili po sledečih panogah:

farmacija in biotehnologija: zdravila, antibiotiki, rastlinski alkaloidi;

kemikalije: heterociklične spojine, strojilni ekstrakti rastlinskega izvora, rastlinski alkaloidi, pigmenti, barvila, tkanine iz umetnih vlaken;

guma in plastične mase: pnevmatika, jermeni iz gume, plošče in trakovi iz gume;

elektronika, električne in optične komponente: električna oprema za vžiganje

motorjev, stikala, varovalke, releji, električni aparati za žično telefonijo, deli za rotacijske električne stroje, električni akumulatorji, električni transformatorji;

kovine in kovinski izdelki: izdelki iz aluminija (aluminijaste palice), okovje in

pribor iz navadnih kovin, orodje za ročno obdelavo;

stroji in naprave: stroji za obdelavo lesa, gume, kovin, deli in pribor za motorna vozila, deli za rotacijske električne stroje, mehanske naprave, črpalke in kompresorji, merilniki porabe plinov;

medicinska oprema.

Največji del slovenskega izvoza v Latinsko Ameriko prestavljajo izdelki farmacevtske, kemijske, elektro, avtomobilske in strojne industrije. Slika slovenskega uvoza iz Latinske Amerike po izdelkih je nekoliko drugačna in bolj pestra. Uvoz lahko razdelimo po panogah:

kmetijstvo in gozdarstvo: kava in čajni ekstrati, sladkor, rastline in njihovi deli, stročnice, rezano cvetje, kokosov oreh, brazilski oreh, rastlinske masti, olja, listje, deli rastlin;

sadje: agrumi, grozdje, jabolka, hruške, kutine, suho sadje, banane, rajske smokve,

dinje, lubenice;

33

usnje in krzno: strojeno usnje;

hrana in pijače: oljne pogače, ribji fileti, sadni sokovi, goveje meso, sladkorni proizvodi;

tobačni izdelki: tobak, cigare, cigarilosi, cigarete;

farmacija: zdravila, antibiotiki;

kemikalije: kaolin, ferozlitine, rastlinska barvila, anorganske kisline, karbonske

kisline, karbidi, barvila;

kovine in kovinski izdelki: rafiniran baker in bakrene zlitine, aluminij, vijaki, matice;

stroji in naprave: črpalke in kompresorji, diode, tranzistorji, deli in pribor za

motorna vozila, vlačilci, potiskači;

les in papir: kemična lesna celuloza, obdelan les, listi furnirja, les v različnih oblikah;

tekstil in oblačila: jope, puloverji, brezrokavniki, srajce, tkanine iz česane volne,

posteljno in kuhinjsko perilo, moški plašči, pelerine;

obutev: obutev s podplati iz gume;

guma in plastične mase: tapete iz plastičnih mas, talne obloge;

elektronika, električne in optične komponente: električni aparati za žično telefonijo, optična vlakna, kotalni ležaji, elektronska integrirana vezja, električni upori, električni kondenzatorji;

steklo, keramika, obdelan kamen: glazirane keramične ploščice;

računalništvo, informacijska tehnologija: računalniška oprema;

medicinska oprema: medicinski aparati in oprema.

Slovenija iz Latinske Amerike največ uvaža kmetijske pridelke in surovine, zlasti kavo, sladkor, različne vrste sadja, agrume, tobačne izdelke, itd.

34

3.2 Priložnosti investiranja slovenskih podjetij v Latinski Ameriki6

Glavni značilnosti intenzivne industrializacije v državah Latinske Amerike po drugi svetovni vojni pa do konca 80-ih let sta bili zaščita domačih proizvajalcev in nadomeščanje uvoza. Otežen izvoz na južnoameriške trge je bil tudi motiv za povečan pritok neposrednih tujih investicij v industrijske panoge kot so strojna, kemična, farmacevtska in druga predelovalna industrija. Situacija se je v 90-ih letih bistveno spremenila, saj so gospodarstva postala odprta tudi za zunanjo trgovino. Tržna usmerjenost reform, privatizacija državnih podjetij in deregulacija različnih gospodarskih dejavnosti so pripomogli k ogromnemu porastu prilivov neposrednih tujih investicij tudi v ostalih gospodarskih panogah in večji uvozno-izvozni dejavnosti. Glavne dejavnike, ki so pozitivno vplivali na večjo zunanjetrgovinsko dejavnost latinskoameriških gospodarstev in povečanja pritokov neposrednih tujih investicij v 90-ih letih, bi lahko ločili na zunanje in notranje. Med zunanje dejavnike lahko štejemo:

ekspanzija multinacionalnih podjetij v svetu, likvidnost mednarodnih finančnih trgov, proces globalizacije, tehnološke spremembe in preoblikovanje industrije v razvitem svetu, združitve in prevzemi.

Notranji dejavniki, ki jih je možno opredeliti, pa so:

strukturne reforme gospodarstev (liberalizacija, privatizacija), velika tržišča z visokim potencialom, makroekonomska stabilnost držav, oživitev regionalnih integracijskih procesov, novi zunanjetrgovinski zakoni in predpisi, večja politična stabilnost (demokratično izvoljene vlade).

Dejstvo je, da so trgovinski odnosi Slovenije z Latinsko Ameriko zanemarljivo majhni. Prav tako so tudi dolgoročnejše oblike sodelovanja, kot so vlaganja, komajda omembe vredne. Leta 2002 so slovenske investicije v Latinsko Ameriko predstavljale le 0,16 odstotka vseh neposrednih investicij Slovenije v tujini. Najvidnejši predstavnik slovenskih neposrednih naložb v Latinski Ameriki je slovenjegraško podjetje Prevent. Podjetje, ki je največji proizvajalec avtomobilskih sedežnih prevlek v Evropi, se je po uspešnem poslovanju na evropskem trgu odločilo za selitev svoje proizvodnje na tržišče Latinske Amerike, v Brazilijo. Za nastop na brazilskem trgu so se odločili skupaj z njihovim največjim partnerjem Volkswagnom, ki obvladuje velik del brazilskega avtomobilskega trga. Tovarna Prevent Thierry Brazil Ltda. se nahaja v okolici São Paula, v mestu Cambui, v državi Minas Gerais, kjer je skoncentrirana večina brazilske avtomobilske industrije.

6 Povzeto po CeLA (2004, 34-36).

35

Prevent je poleg denarnih sredstev vložil tudi tehnološko znanje in strojno opremo. Na brazilski trg so vstopila tudi slovenska podjetja Avtoelektrika, Kolektor in Ultra. Prva znana slovenska investicija v Latinski Ameriki pa je podjetje EMC v Ekvadorju, ki ga je leta 1976 ustanovila Iskra Ero (danes Hidria Perles) iz Kranja. Družba Hidria Perles se ukvarja s proizvodnjo, prodajo ter servisiranjem električnega ročnega orodja, elektromotorjev in sestavnih delov ter je del mednarodne korporacije Hidria. Cilj korporacije je krepitev lastnih blagovnih znamk na globalnem trgu in to dosegati tudi s širjenjem lastne prodajne mreže. Tako je aprila 2003 slovenska Hidria Perles ustanovila novo družbo korporacije v kolumbijskem mestu Cali Perles Colombiana EU. 3.2.1 Problemi slovenskih izvoznikov na latinskoameriških trgih Slovenski izvozniki se usmerjajo predvsem na bližnje trge, saj skoraj 60 odstotkov izvoza ustvarijo v državah EU, 18 odstotkov v državah nekdanje Jugoslavije in 9 odstotkov v državah CEFTE. Če k temu prištejemo še 3 odstotke izvoza, ki ga ustvarijo v ZDA in Rusiji, lahko ugotovimo, da v celotni preostali svet, kamor spadajo tudi države Latinske Amerike, izvozijo manj kot 10 odstotkov. To je deloma razumljivo, saj je izvoz na oddaljene trge pogosto povezan z večjimi tveganji. Probleme, s katerimi se ta podjetja srečujejo na teh trgih, lahko strnemo v:

nestabilnost gospodarstev, valutna tveganja, padec ameriškega dolarja, močna cenovna konkurenčnost, sprememba tehnologije, zaščitenost domačih trgov in s tem močne vstopne ovire (posebne tehnične

zahteve), visoke carine, oddaljenost trgov, težave pri pridobivanju vizumov.

Problemi pa so tudi v podjetjih samih, ki so večkrat zelo ozko poslovno usmerjena in niso pripravljena tvegati. Njihove poslovne strategije in politike skorajda ne vključujejo latinskoameriških trgov. Podjetja tudi ne razpolagajo s kadri, ki bi bili pripravljeni oditi na delo v Latinsko Ameriko. Prav tako je problem premajhno poznavanje latinskoameriškega tržišča ter neznanje španskega in portugalskega jezika.

36

3.3 Priložnosti Slovenije kot članice EU7

V mednarodnem gospodarskem okrožju, kjer postajajo sporazumi zaradi mnogih izjem vse bolj zapleteni, čeprav bi pričakovali, da z ukinjanjem omejitev odnosi postanejo bolj transparentni, se pojavljajo nove priložnosti in izgubljajo stare. Denimo Slovenija izgublja nekatere priložnosti v vzhodi Evropi, dobiva pa nove tam, kjer je Evropa že prisotna, kot so Karibi, Mehika ali Južna Amerika. Čeprav velika večina gospodarskih subjektov v tem trenutku v Sloveniji še ni sposobna prevzeti načina razmišljanja, ki prevladuje v razvitih managerskih krogih in še manj načina njihovega poslovanja, pa je v delu gospodarstva pričakovati pomembne spremembe v mednarodnem povezovanju, pa tudi v gibanju slovenskega kapitala. To naj bi pomenilo, da bi več slovenskega kapitala odslej iskalo priložnosti na tujem, posebej tam, kjer je evropsko gospodarstvo že utrlo pot. Ni pa mogoče pričakovati, da bo slovenski kapital odpiral nova področja kjer evropski ni napravil vsaj delni prodor. Na eni strani je seveda takšen trend razumljiv, tudi zato, ker v centrih slovenskega kapitala ideja o ustanavljanju posebnih skladov tveganega kapitala še ni povsem zaživela, na drugi pa je takšno razmišljanje posledica dosedanjih izkušenj iz gibanj v slovenskem gospodarstvu, ki je predvsem posnemovalec trendov svetovnega kapitala. V današnjih razmerah pa predvsem velja dejstvo, da kjer ni tveganja, ni dobička. Ni težko zaključiti, da bodo hitreje rasla tista slovenska podjetja ali banke, ki bodo sprejela nove izzive in močno pretresla dosedanji način poslovanja, torej bodo tudi več tvegala. Pričakovati pa je tudi nadaljnjo diferenciacijo, ki bo predvsem posledica rezultatov dela sposobnih kadrov v povezavi s priložnostmi. V novem, dinamičnem in bolj odprtem sistemu kot je bil dosedanji slovenski gospodarski prostor, kjer večina subjektov »čaka na to kaj se bo zgodilo«, bo namreč znanje in »upati se« nov vzvod za povečanje razlik med uspešnimi in manj uspešnimi. Opirajoč se na ta izhodišča bomo na kratko orisali institucionalni odnos Evrope z Latinsko Ameriko in nato prikazali osnovne priložnosti, ki se ponujajo slovenskemu gospodarstvu. Imamo v mislih sporazume, ki jih Evropa vzpostavlja ali jih je vzpostavila z latinskoameriškimi regijami in s posamičnimi državami. Poleg tega pa obstaja tudi institucionalni politični dialog na ravni EU – Skupina Rio in Evropsko – latinskoameriško – karibski vrh. 3.3.1 Evropska unija in Latinska Amerika Evropska unija je drugi najpomembnejši trgovinski partner Latinske Amerike, njen najpomembnejši vir tujih neposrednih investicij in vodilni donator razvojne pomoči za regijo. Vsaki dve leti imajo EU in vse latinskoameriške in karibske države dvoregionalna srečanja na vrhu, ki pokrivajo širok spekter vprašanj – politična, gospodarska, izobraževalna, znanstvena, tehnološka, kulturna in socialna. Vse latinskoameriške države so sedaj v skupinah ali posamično povezane z Unijo preko združenja, sodelovanja ali trgovinskih sporazumov.

7 Povzeto po Sjekloča (2004a, 1-5).

37

EU se pogaja za pridružitveni sporazum z Mercosur-om (Brazilija, Argentina, Paragvaj in Urugvaj), vključno z ustvarjanjem območja proste trgovine med obema skupinama. Evropa je leta 2000 z Mehiko podpisala poseben brezcarinski sporazum, s Čilom pa leta 2002 Leta 2003 je Čile podoben sporazum podpisal tudi z ZDA. Z omenjenimi tremi regionalnimi integracijami potekajo pogovori in prav tako vzporedno preko raznih programov že poteka tesnejše sodelovanje na določenih področjih. Osnova sodelovanja s šestimi srednjeameriškimi državami (Panama, Kostarika, Nikaragva, El Salvador, Honduras, Gvatemala) je nov sporazum8 o političnem dialogu in sodelovanju, ki so ga podpisali decembra 2003 v Rimu, v okviru katerega Evropa izdatno podpira institucionalizacijo integracije, ki je nastala leta 1993, kmalu pa se bo dokončno preoblikovala tudi v carinsko unijo (CAFTA9). Evropa je drugi največji trgovinski partner (predvsem izvoz industrijskih in uvoz kmetijskih izdelkov) takoj za ZDA. Splošni preferenčni sistem zagotavlja brezcarinski dostop industrijskih proizvodov teh držav na evropski trg. Sicer je ta integracija objektivno vezana na ZDA, zato tudi pogosto zagovarja podobna mnenja znotraj mednarodnih organizacij. Malo manj razviti in novejši, od leta 1996, so stiki z Andsko skupnostjo (nekdanji Andski pakt), predvsem zaradi slabe aktivnosti te regionalne organizacije. Dialog je za sedaj na politični ravni, predvsem pa zadeva vprašanje regionalne integracije, demokracije, človekovih pravic in boja proti drogam. Evropa je oktobra lani prav tako podpisala sporazum o političnem dialogu s to integracijo. Evropa v teh stikih zagovarja in tudi izdatno financira krepitev integracij v Latinski Ameriki, kar naj bi bila vmesna stopnja k bodočem posebnem pridružitvenem procesu k Evropi, kot končni cilj pa k oblikovanju proste carinske cone v duhu zaključkov ministrskega sestanka članic Svetovne Trgovinske Organizacije (v nadaljevanju WTO) v Dohi leta 2001. Povezava Evropa– Mercosur (Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj, pridružene članice so Bolivija, Čile in na novo tudi Peru) je najpomembnejši vzvod sodelovanja med Evropo in Latinsko Ameriko v zadnji letih. Z Mercosurjem, ki naj bi po vzponih in padcih in težkih krizah od svojega nastanka leta 1991 do 1. januarja 2006, končal institucionalizacijo in zaživel kot popolna carinska unija10, je drugače, saj je Evropa njegov prvi zunanjetrgovinski partner z okoli 30 odstotkov (približno enak odstotek imajo tudi ZDA). Kljub temu, da si Mercosur želi hitrejši napredek pogajanj, so v Bruslju precej previdni in sodelovanje vidno zavirajo, bolj pa poudarjajo pomoč Mercosurju v institucionalizaciji kot pogoj za nadaljnji razvoj odnosov. Evropa je namenila precejšnja sredstva za institucionalizacijo Mercosurja, poenotenje veterinarskih in fitosanitarnih pravil, tehničnih norm in standardov, statistično in carinsko harmonizacijo ipd. Na osnovi tega že poteka tesnejše sodelovanje na nekaterih področjih.

8 Nov sporazum je zamenjal »Dialog San Jose« iz leta 1984, ki je predvsem pripomogel k umirjanju z državljanskimi vojnami prizadetih držav regije. 9 CAFTA (Central American Free Trade Agreement) je prosto trgovinski sporazum, ki vključuje ZDA, El Salvador, Nikaragvo, Gvatemalo, Honduras in Kostariko. 10 Mercosur bi se naj kasneje oblikoval kot skupni trg in monetarna unija po vzorcu Evrope, vendar brez nadnacionalnih institucij kot Evropska komisija ali sodišče, zapleta pa se tudi z ustanavljanjem parlamenta, ki ga Evropa članicam Mercosur-ja odločno predlaga.

38

Sicer pa Evropa sodeluje s članicami Mercosurja tudi po posebnih programih. Končni rezultat pa bo odvisen od razvoja globalnih pregovorov v okviru WTO, ki bo osnova bolj ugodnega dvostranskega sporazuma. Najpomembnejši evropski posamični gospodarski partner v Latinski Ameriki je Mehika, ki je, odkar je vstopila v NAFTA in ne glede na številne težave in negativnosti, ki izvirajo predvsem iz tega, da se je to gospodarstvo s 106 milijoni potrošnikov pretvorilo v privesek ameriškega gospodarstva, je postala trinajsto po moči svetovno in osmo največje izvozno gospodarstvo (235 milijard dolarjev letno). Za boljše razumevanje mehiške gospodarske politike je potrebno poudariti, da več kot 90 odstotkov mehiškega izvoza ni obremenjenega z uvoznimi dajatvami, saj ima Mehika preferencialni status z 32 državami sveta, ki proizvajajo 60 odstotkov svetovnega BDP z 860 milijoni prebivalcev. Po vsej verjetnosti bo brezcarinsko trgovanje Mehika kot prva vzpostavila tudi z Japonsko, ki takšnih sporazumov z drugimi državami do sedaj ni imela. Evropa je drugi najpomembnejši partner Mehike, ki je v ZDA leta 2003 izvozila za 90 milijard dolarjev blaga in uvozila za 64 milijard, v Evropo pa izvozila za 3 milijarde in uvozila za 10 milijard blaga. Čile je manjši trg, kjer je 92 odstotkov evropskega izvoza osvobojeno carin, med njimi tudi konkurenčni farmacevtski in manj konkurenčni tekstilni proizvodi, 98 odstotkov čilskih kmetijskih proizvodov pa nima carin na evropskem trgu. V zadnjem času se sicer pojavlja še vprašanje ameriške integracije (FTAA11), vendar pa je proces integracije kontinenta posut s tako velikimi zaprekami, da ni kmalu za pričakovati pomembnih sprememb. Večina dosedanjih pogajanj se je končalo neuspešno in brez pozitivnih rezultatov. Tukaj je težava podobna kot v drugih pogovorih, v katere je vpletena tudi Evropa. Namreč ZDA in Kanada predvsem izhajata iz stališča, da je potrebno zagotoviti zaščito vlaganj, javnost vladnih nakupov in liberalizacijo uslug. Drugi, na čelu s članicami Mercosurja menijo, da je potrebno pričeti od »bistva«, torej lažji dostop do trgov in ukinitev subvencij. ZDA pristajajo na idejo o ukinitvi izvoznih subvencij s pridržano pravico, da jih ponovno uvedejo če take ukrepe uporabljajo drugi. Če do integracije pride tako kot so si jo pred leti zamislili, nanjo ni potrebno gledati kot na sovražno evropski, temveč kot na kompleks iz katerega bodo sicer izpadle sedanje oblike sodelovanja in priložnosti, pač pa se bodo pojavile nove, znane in neznane. Ob tem se pojavlja vprašanje, ki ga regionalno združevanje prinaša. Namreč te niso samo pozitivne ampak tudi negativne. Denimo sporazum Evrope z Mercosurjem je prizadel CARICOM. Takšen razvoj je omogočil, da je Evropa postala drugi najpomembnejši partner Latinske Amerike, ponekod tudi prvi kot v primeru Mercosurja in Čila. Optimizem je prisoten, saj se je v preteklem desetletju trgovinska menjava Evrope z Latinsko Ameriko podvojila, evropska neposredna vlaganja, kjer prevladuje španski kapital, pa so se potrojila in izpodrinila ameriškega s prvega mesta. To je bila posledica liberalizacije in privatizacije javnega sektorja, rudarstva in naftne industrije, kot tudi odpiranja bančnega sektorja in podjetij tujemu kapitalu.

11 FTAA (Free Trade Area of Americas).

39

Evropske investicije je Latinska Amerika sprejela tudi zaradi političnih razlogov, da bi uravnotežila nekdanjo tesno politično, gospodarsko in kulturno odvisnost od ZDA. Evropa s svojo pomočjo Latinski Ameriki predvsem teži h krepitvi demokratičnih institucij, finančnemu in tehničnemu razvoju, zaščiti okolja, torej stabilizaciji ekonomske in politično – družbene infrastrukture kot osnove bodočega uspešnega sodelovanja. Kar zadeva konkretno sodelovanje na določenih področjih, čeprav še ne obstajajo med Evropo in Latinsko Ameriko globalni sporazumi, poteka na osnovi posebnih sporazumov in programov (denimo Al-Invest). 3.3.2 Priložnosti slovenskega gospodarstva v Latinski Ameriki Razlogov za sodelovanje z oddaljenimi gospodarstvi je veliko, tako lahko začnemo z razlogi za mednarodno trgovino, ki jih navajajo klasiki, nadaljujemo pa vse do najnovejših dejavnikov, ki poganjajo mednarodno sodelovanje. Če pustimo ob strani trgovinsko menjavo z Latinsko Ameriko in se osredotočimo na investicijsko dejavnost, se možnosti za Slovenijo pojavljajo v strojni, avtomobilski, prehrambeni in tekstilni industriji ter v vladnih naročilih. Razen v slednjem, ima Slovenija tradicijo, začetno znanje in organizacijske izkušnje. Na drugi strani pa so ti sektorji v Latinski Ameriki v ekspanziji in z visoko absorbcijsko sposobnostjo kapitala. Če se prilagodimo slovenskim razmeram, bi med najpomembnejše razloge intenziviranja sodelovanja z Latinsko Ameriko lahko uvrstili:

• pomembne cenovne razlike, ki vplivajo na večji prihodek (v čezmorski trgovini pogosto manjši zaslužki niso dovolj vzpodbudni motiv za menjavo),

• kapital, ki sledi kapitalu: spremljanje poslovnih partnerjev (denimo za proizvajalce avtomobilskih komponent, ki gredo za svojimi kupci),

• iskanje neposrednih ali cenenih izvorov surovin, delovne sile in drugih komponent proizvodnega procesa,

• razvojna politika (politična volja, subvencije, vzpodbude), • realizacija višjih cen, • iskanje novih tržnih priložnosti (širjenje obsega prodaje, povečevanje tržnega

deleža...), • vlaganje viškov kapitala (omiljenje pritiskov na obrestne mere ter pritisk na

modernizacijo bančnega poslovanja). Seveda pa je zalogaj velik, saj Slovenija, razen izjem, ne kadrovsko, ne tehnološko in ne kapitalno še ni pripravljena za uspešen nastop v tem delu sveta. Potrebna je tudi sprememba v strategiji in v poslovni politiki, predvsem pa drugačni odnosi na trgu kapitala, kar pomeni, da se morajo banke pričeti obnašati bolj kot finančna podjetja, ki tudi sama prevzemajo del rizika. Verjetno bo največja težava pri ekspanziji slovenskega kapitala v ta del sveta pomanjkanje kvalitetnih kadrov, ki bi dobro poznali svetovna in latinskoameriška gospodarska gibanja, precej različne kulture in nenazadnje še jezik, ki je prvi pogoj za uspešno poslovanje.

40

Možna sta dva scenarija, in sicer ali se bo slovenski kapital zavedel svojih pomanjkljivosti in takoj pričenjal izkoriščati priložnosti, ali pa bo po tej poti krenil šele, ko bo na to prisiljen, ko bo zabredel v težave, in kot radi govorimo, »v fazi prestrukturiranja«. Slednje se je zgodilo z dobršnim delom gospodarstva po letu 1992, ko se ni bil sposoben sproti prilagajati spremembam, ki jih je prinesla ločitev od Jugoslavije. Pojavlja se vprašanje, kakšne so možnosti slovenskih podjetij, da v združeni Evropi uspešno konkurirajo, glede na dejstvo, da že zamujamo. Več priložnosti se vsekakor ponuja na ameriškem kontinentu. Evropa poskuša odpreti pomembno področje, ki je trenutno še daleč od oči ekonomske javnosti. To so vladna naročila, po tem, ko je zlato desetletje denacionalizacije v Latinski Ameriki, s kontroverznimi rezultati, za nami. To področje investicijske dejavnosti je pomemben izvor, vendar pa Slovenija, ki je nekoč uspevala preko skupnih ponudb jugoslovanskih podjetij dobiti pomemben delež na mednarodnih tenderjih, ni več sposobna prevzeti izvedbe pomembnega investicijskega projekta. Slovenske firme se ponavadi pojavljajo le kot podizvajalci tujih firm v manjšem deležu, v katerih so pogosto izigrane. Vendar pa je v Latinski Ameriki možno preseči to oviro, predvsem je potrebno boljše in tesnejše povezovanje slovenskih podjetij na mednarodnem področju, tesnejše sodelovanje z Medameriško banko za razvoj (IBRD), pridobivanje mednarodnih izkušenj ter krepitev položaja slovenskih podjetij na mednarodnem področju. Trenutno je sicer področje vladnih naročil prepuščeno drugim in je pokazatelj, da slovensko gospodarstvo še ni dovolj močno, da se enakopravno kosa na mednarodnem področju. Na drugi strani se v Latinski Ameriki, kot temeljni zapreki, pojavljata nezaposlenost in restriktivni kreditni sistem in s tem slabše povpraševanje. Precejšnji delež je pripisati neoliberalistični restriktivni politiki, zato bo o prihodnosti tujih vlaganj na prvem mestu odločala uspešna lokalna razvojna politika. Največje priložnosti se pojavljajo v sodelovanju z Mehiko in Mercosurjem. Na eni strani je priložnost v trgovinski menjavi, na drugi pa v vlaganjih. Vlaganja v Mehiko odpirajo vrata v preostali članici NAFTA. Slovenskim trgovcem se ponuja pristop do številnih do sedaj nezanimivih proizvodov mehiške industrije in kmetijstva. Na eni strani so to tropski proizvodi, na drugi strani pa sadje in zelenjava izven evropske sezone. Evropa se je sicer zaščitila in uvedla omejitve za mehiške kmetijske proizvode, da ne bi škodila svojim sezonskim proizvodom, tako da popolne svobode tukaj ni. Kar zadeva investicij, ponuja Mehika priložnost dostopa do velikega lastnega trga in do trga ZDA in Kanade. Možnosti se vsakodnevno pojavljajo in so odvisne od lokalne razvojne politike. Z investicijami se lahko zaobidejo tudi omejitve iz sporazumov, ki ponavadi še dalj časa bremenijo sodelovanje. Velike možnosti se ponujajo tudi v avtomobilski industriji. V devetdesetih letih je prišlo do velikih sprememb v svetovni avtomobilski industriji. Brazilija, Mehika in Argentina so vzpodbujale prihod avtomobilskih koncernov kot so Renault, Volkswagen, Ford in drugi. Slovenska podjetja pa so že dalj časa pomembni dobavitelji sestavnih delov za te tovarne. Z investicijami v omenjene države, imajo priložnost tudi slovenski podizvajalci. Kot dobavitelji avtomobilskih koncernov imajo sedaj slovenska podjetja priložnost enakopravno investirati v proizvodnjo v teh državah. Toda izhod iz lastnih meja pomeni pomembno spremembo. Denimo slovensko podjetje Prevent, ki dobavlja dele za proizvajalca avtomobilov v svetovnih razmerah spada med mala podjetja. V tujini se neambiciozna podjetja podobnih velikosti kot v Sloveniji ne splača ustanavljati.

41

4 STRATEGIJA VSTOPA NA TRG BRAZILIJE 4.1 Politične in gospodarske razmere v Braziliji

politične razmere in agrarna reforma12 V novejši zgodovini Brazilije so se menjavala obdobja vojaških in civilnih vlad, včasih pa tudi mešanih. Vojska se je polastila oblasti leta 1964, toda leta 1985 je naraščajoči val nasprotovanja prisilil generale, da so prepustili oblast civilni vladi predsednika Joseja Saneya. Danes je Brazilija federativna republika predsedniškega tipa, ki jo sestavlja 26 zveznih držav in federativna pokrajina Brasilia, vsaka s svojo vlado in zakonodajo. Predsednik države, ki obenem vodi vlado (v njej je kar 24 ministrstev) in ima velika pooblastila, je Luis Inacio Lula da Silva. Kot kandidat levo-sredinske Delavske stranke je z zmago na predsedniških volitvah jeseni 2002 postal prvi levičarski predsednik Brazilije. Delavska stranka je sestavila vladajočo koalicijo, ki pa v parlamentu nima večine. Naslednje predsedniške in parlamentarne volitve bodo oktobra 2006. Sedanja vlada je bila na začetku mandata edina v zgodovini države s široko podporo družbenih gibanj. Vendar pa se je po raznih političnih škandalih s podkupovanji političnih nasprotnikov, zmanjšal ugled vladajoče Delavske stranke (v nadaljevanju PT). Prav tako predsednik Lula ni izpolnil obljub, ki jih je dal pred izvolitvijo kar je sprožilo mnoge nemire predvsem med kmeti, ki nimajo zemlje, kar je privedlo do številnih protestov Gibanja kmetov brez zemlje (v nadaljevanju MST), ki je pomembno vplivalo na vzpon in volilno zmago Delavske stranke, katere privrženec je Lula. MST že od svojega nastanka leta 1985 zahteva posodobitev brazilskega kazalca produktivnosti zemlje. V skladu z nacionalno ustavo je potrebno ta kazalec, ki razkrije, katera zemlja ni produktivno izrabljena, s čimer postane na voljo za zemljiško reformo, nadgraditi vsakih deset let. Določilo v ustavi jasno pravi, da se mora vsa neobdelana zemlja uporabiti za širše družbene namene. Kljub temu je bila zadnja sprememba v kazalcu produktivnosti narejena pred tremi desetletji, daljnega leta 1976. Na tak način so kapitalistične elite v Braziliji ohranile popolnoma nepravično razdelitev zemlje, ki izvira še iz kolonialnih časov. Danes imajo v tej državi zgolj trije odstotki prebivalstva v lasti kar dve tretjini vse obdelovalne zemlje. Od tega ostaja velik del pridelovalnih površin načrtno neobdelanih, saj s tem njihovi lastniki ohranjajo nizko ceno podeželske delovne sile. Ob tem se umetno ohranja veleposestniški monopol, ki preprečuje razvoj malih kmetov neodvisnih od plantaž.

12 Povzeto po http://www.krtaca.si/aktualno/novice/lula-prelomil-dano-o.

42

MST je zadnjih trideset let izvajala agrarno reformo od spodaj, brez odobritve trenutnih oblasti. Gibanje se je od svojega nastanka razvilo v najbolj množično gibanje za družbeno pravičnost v Latinski Ameriki, verjetno pa tudi na globalni ravni.13 Približno milijon in pol kmetov brez zemlje je organiziranih v večini brazilskih zveznih držav. Od nastanka so miroljubno zasedli ogromne površine neobdelane zemlje, ustanavljali kooperativne kmetije, hiše, šole in bolnišnice. Njihova brezkompromisna borba za drugačno, socialno pravično Brazilijo, je omogočila 250.000 družinam v 1600 naseljih državno priznanje pravice do prej neobdelane zemlje. Poleg tega še 200.000 družin na zasedenih posestih čaka na potrditev s strani države. Kakor vse prejšnje oblasti je tudi PT ob svoji izvolitvi napovedala korenito zemljiško reformo. V Braziliji je takrat prevladalo optimistično razpoloženje, saj je država končno dobila "ljudskega" predsednika in agrarna reforma je bila navidezno na dosegu roke. Vlada pod vodstvom Lule je obljubila, da bo izvedla posodobitev brazilskega kazalca produktivnosti zemlje takoj na začetku svojega mandata v letu 2003. Od takrat se posodobitev neprestano odlaga iz leta v leto. Minister za agrarni razvoj Miguel Rosseto je leta 2005 izjavil, da bodo vso neobdelano zemljo razglasili najkasneje do oktobra. Tri mesece po izteku tega roka, konec januarja 2006, je isti minister objavil nov končni rok dejanske nadgradnje kazalca, in sicer enkrat februarja 2006. MST med drugim ocenjuje, da bi bilo po morebitni posodobitvi samo v zvezni državi Rio Grande do Sul, ki je ena izmed manjših brazilskih držav, na voljo za zemljiško reformo 40.000 hektarjev. Vendar tokratni obljubi MST ne verjame več, saj je med tem Delavska stranka javno odstopila od Nacionalnega načrta za reformo (PNRA), ki ga je oblikovala v začetku svojega mandata. Prvotni načrt, ki je predvideval radikalno spremembo v zemljiški strukturi, je vlada zamenjala z bolj milim predlogom (PNRA II), v katerem je vlada opustila ukinitev nepravičnih lastniških razmerij. Namesto tega je prenovljeni program predvideval le zelo omejeno razlastitev veleposestnikov. Kljub očitni opustitvi predvolilnih obljub, je vlada 22. decembra 2005 razglasila presežke ciljev zapisanih v PNRA II in označila obstoječo agrarno "reformo" za najučinkovitejšo v zgodovini države. Ob tem je vlada MST obtožila prekomerne kritike z neresnimi ter nerealističnimi argumenti. Toda kritična analiza razpoložljive vladne statistike potrjuje izjave MST, da je vlada odstopila od korenite zemljiške reforme. Večina tako imenovane zemljiške reforme se pretvarja v preseljevanje in premeščanje revnih podeželskih delavcev brez zemlje v nova bivališča. V treh letih vlade pod vodstvom Lule je bilo samo 25 odstotkov preseljenih družin naseljenih na neobdelano zemljo odvzeto veleposestnikom, kjer lahko samostojno obdelujejo polja. Ostalih 75 odstotkov so naselili na zemljiška področja javnih projektov oziroma na rob obdelovalne zemlje v lasti veleposestnikov. S tem ostaja problem odvisnosti kmetov brez zemlje od veleposestev brazilskih elit nerešen. Agrarna reforma pod vodstvom Lule zaenkrat ni bistveno spremenila nepravične strukture zemljiških posestev.

13 V Braziliji namreč živi 12 milijonov kmetov, ki nimajo zemlje za obdelovanje. Naslednjih šest milijonov kmetov živi na 370 milijonih hektarjev zemlje, od katerih pa je obdelovalne le 52 milijonov hektarjev, kar pomeni, da en odstotek brazilskega prebivalstva nadzoruje 44 odstotkov celotne brazilske površine (Jenšterle 2004, 69).

43

Nezmožnost korenitega spopada "ljudske" oblasti z zemljiškim monopolom dokazuje, da je reforma od spodaj bolj učinkovita od državne, birokratske poti. In podeželski delavci brez zemlje ne bodo čakali na miloščino Lule, ampak bodo zasedli tisto, kar jim tudi po nacionalni ustavi pripada.

gospodarske razmere14 Brazilija je zelo bogata z naravnimi bogastvi in sodi med največje proizvajalce sladkorja, žitaric, kave, kakava, kositra, aluminija, dragih kamnov in oljaric. Bogastvo surovin je po drugi svetovni vojni omogočilo hitro industrializacijo, spodbujanje uvozne substitucijske proizvodnje, vendar je to privedlo do upočasnitve gospodarske rasti. Šele odpiranje gospodarstva je v zadnjih letih omogočilo višje stopnje rasti BDP. V osemdesetih letih je visoka zunanja zadolženost15 privedla do številnih političnoekonomskih kriz, hiperinflacije in dodatnega povečanja dolga. Gospodarstvo se je spet začelo krepiti v devetdesetih letih zaradi pospešene tržne liberalizacije, v letu 2002 pa se je Brazilija ponovno znašla v finančni krizi, ki jo je prebrodila ob koncu leta 2003. V zadnjih dveh desetletjih se povečuje delež storitev v BDP, ki je leta 2004 znašal še vedno nizkih 51 odstotkov, na račun industrije in kmetijstva, ki predstavljata 38,9 in 10,1 odstotka BDP.

• industrijska proizvodnja Obseg industrijske proizvodnje je začel naraščati v drugi polovici leta 2003, v letu 2004 pa se je rast močno okrepila. Po uradnih podatkih je znašala 8,1 odstotka, rast predelovalne industrije pa celo 8,3 odstotka, kar je največ po letu 1986. Rast industrijske proizvodnje se v letu 2005 zmanjšuje, vendar še vedno manj kot v ostalih sektorjih. V prvi polovici leta je po ocenah znašala 5 odstotkov, prekašalo pa jo je le rudarstvo z 10 odstotno rastjo. Hitreje od povprečja se je rast povečevala v izvozno usmerjenih panogah kot so kovinska industrija, proizvodnja transportnih naprav, proizvodnja računalnikov, proizvodnja sladkorja in predelava mesa. V poletnih mesecih (v Braziliji so to zimski meseci) je bila rast nižja, v celem letu pa bo po ocenah znašala okoli 4,7 odstotka.

• nezaposlenost in plače Visoka in trdovratna stopnja brezposelnosti, se je začela zmanjševati pred koncem leta 2003, še hitreje pa v letih 2004 in 2005. Konec leta 2004 je znašala 10,2 odstotka, v juniju 2005 pa 9,4 odstotka. Vendar ti podatki zajemajo le največja urbana okolja, ne pa podeželja, kjer je nezaposlenost ali nepolna zaposlenost še nekoliko višja. V urbanih delih države je bilo v prvih sedmih mesecih leta 2005 ustvarjenih 1 milijon delovnih mest, število brezposelnih pa je v juliju znašalo 2,1 milijona oseb. Da bi dodatno zmanjšala revščino in brezposelnost v nekaterih zveznih državah, je vlada napovedala širjenje javnih del, pospešitev agrarne reforme in liberalizacijo zelo togega trga delovne sile. Plače so po dveh letih zniževanja v letu 2004 ponovno začele naraščati. V industrijskem sektorju (samo ta je zajet v statističnem prikazu višine plač) so se plače v letu 2004 realno povečale za 4 odstotke, v prvi polovici leta 2005 pa za 2,3 odstotka. Minimalna mesečna plača se je v maju 2005 povečala na 300 realov oziroma na 115 dolarjev.

14 Povzeto po www.izvoznookno.si 15 Brazilija je po višini zunanjega dolga na prvem mestu.

44

• fiskalna politika in proračun

Glavna naloga vlade, dogovorjena tudi s sporazumom z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) je doseganje primarnih proračunskih presežkov v višini 4,25 odstotka BDP (ne zajema servisiranja domačega dolga in zadolževanja za pokrivanje primanjkljajev finančnih javnih družb in skladov), da se postopno izplača visok zunanji in notranji dolg v višini 80 odstotkov BDP. Ti cilji so bili v letih 2003-2005 doseženi, saj je primarni presežek v letu 2003 znašal 4,4 odstotka BDP, v letu 2004 4,6 odstotka BDP, v prvi polovici leta 2005 pa 6,4 odstotka BDP. Glavna razloga za večji primarni presežek sta bila visoka gospodarska rast in večji prihodki od davkov, po drugi strani pa tudi vztrajno zadrževanje rasti socialnih izdatkov in omejena rast plač v javnem sektorju. Celotni proračun, ki zajema tudi odplačevanje notranjega dolga je bil v omenjenih letih v primanjkljaju, saj se je glede na posamezno leto servisiranje notranjega dolga gibalo v razponu od 7,26 do 9,33 odstotkov BDP. Glede na visok primarni presežek in dejstvo, da je prihodnje leto volilno, lahko pričakujemo, da se bo ob koncu leta presežek zmanjšal. Razlog temu so že napovedani večji izdatki za do sedaj zamrznjene infrastrukturne in socialne projekte ter povečanje plač v vojski.

• monetarna politika in tečaj domače valute Kriza in recesija v začetku tega tisočletja sta zaostrili denarno politiko, kar se je odrazilo predvsem v povečevanju obrestnih mer in oteženem dostopu do kreditov ter občutni devalvaciji reala. S premagovanjem krize in padajočo inflacijo, se je denarna politika od sredine leta 2003 do sredine leta 2004 sproščala, nato pa zaradi znakov naraščajoče inflacije ponovno zaostrila. Centralna banka je od septembra leta 2004 dalje vsak mesec povečevala svojo osnovno obrestno mero preko noči za 25 osnovnih točk, tako da je ta v maju 2005 dosegla 19,75 odstotka, v naslednjih treh mesecih pa ostala nespremenjena. Tako visoka obrestna mera (v avgustu je inflacijo prekašala za 14 odstotkov) je najvišja na svetu, vendar še ni znakov, da bi se občutneje zmanjšala, saj si je centralna banka za osrednji cilj določila zmanjšanje inflacije na 5,1 odstotka (do tega cilja ji manjka še slab odstotek). Real, ki je v obdobju 2001-2002 devalviral iz vrednosti 1,83 reala za dolar na 3,93 reala za dolar, se je v letu 2003 začel krepiti tako realno kot nominalno, tak trend pa se je ob občasnih nihanjih ohranil tudi večino leta 2004 in 2005. V tem letu bo po ocenah povprečen tečaj znašal 2,5 reala za dolar, v naslednjem letu pa bo real nekoliko depreciiral, pri čemer bi morebitni večji beg kapitala lahko povzročil dosti večjo depreciacijo.

45

• inflacija

Depreciacija valute (zmanjšanje vrednosti valute) je bila eden od glavnih razlogov za visoko stopnjo inflacije, ki je sredi leta 2003 s 17 odstotki dosegla najvišji nivo, potem pa se je začela zmanjševati. Glavna razloga za zmanjševanje inflacije sta bila restriktivna (protiinflacijska) politika in krepitev valute. Konec leta 2004 je stopnja inflacije znašala 7,4 odstotka, povprečna stopnja inflacije v tem letu pa je znašala 6,6 odstotka. To je bilo v okviru cilja, ki si ga je zadala vlada (5,5 odstotka plus največ 2,5 odstotka). V prvih mesecih leta 2005 se je inflacija krepila, v maju dosegla najvišjo raven (8 odstotkov), potem pa se je zniževala in v avgustu na letni osnovi znašala 6 odstotkov. Zanimivo je, da se cene goriv vse do septembra niso višale, kar je bilo omogočeno zaradi visoke apreciacije reala, zmanjševanja trošarin in dejstva, da četrtino goriva za pogon avtomobilov predstavlja etanol. Ocenjuje se, da bo inflacija v celem letu 2005 približno taka kot v letu 2004, v naslednjem letu pa se bo znižala.

• privatizacija Po letu 1995 je privatizacija zajela tudi do takrat zaprte sektorje, kot so elektroenergetika, telekomunikacije, črpanje in predelava nafte, transport, rudarstvo in bančništvo. Edini državni podjetji v industriji sta naftna družba Petrobras in energetsko podjetje Eletrobras, država pa ima kontrolni delež v Banco do Brasil, ki je največja banka v južni Ameriki. Kljub napovedim se ob nastopu nove levo-sredinske vlade proces privatizacije ni bistveno upočasnil, v septembru 2005 pa naj bi ministrstvo za plan dokončalo zakonodajo, potrebno za ustanovitev varstvenega sklada, ki bo omogočil sovlaganja v okviru partnerstva med zasebnim in javnim sektorjem. Napori za zmanjšanje državnega sektorja in njegovo večjo učinkovitost se kažejo tudi v dejstvu, da državna podjetja sredi leta 2005 niso beležila izgub, pred letom 2004 pa so te izgube predstavljale od 1,1 do 1,7 odstotka BDP.

• izvoz, uvoz in tekoči račun Stabilnejše makroekonomsko okolje in znatna depreciacija reala v letih 2000-2003 je v zadnjih petih letih podvojila izvoz in velik primanjkljaj na tekočem računu prevesila v velik presežek. V prvi polovici leta 2005 se je izvoz preračunan v dolarje povečal za 24,1 odstotka, realen obseg izvoza pa za 13,3 odstotka. Uvozna rast je znašala 20,2 odstotka oziroma 11,5 odstotka. Vrednostno se je najbolj povečal (za polovico) izvoz kovin, ki poleg vozil in transportne opreme predstavljajo najpomembnejšo izvozno postavko. Močno se je povečal tudi izvoz sladkorja in mesa, tako da so agroživilski izdelki v celotnem izvozu predstavljali četrtino. Med izvoznimi trgi so bili najpropulzivnejši trgi ZDA in Latinske Amerike, ki predstavljajo dobro tretjino izvoznega trga. Izvoz v do nedavno zanemarjene trge vzhodne Evrope in Afrike se je povečal za 40 odstotkov, izvoz v države EU, ki predstavljajo četrtino celotnega izvoznega trga pa za 17 odstotkov. Pri uvozu se je najbolj povečal uvoz kapitalnih dobrin, nekoliko manj pa potrošnih proizvodov, goriv in vmesnih proizvodov. Uvoz iz Kitajske se je povečal za več kot polovico, s tem pa se je Kitajska še bolj utrdila na četrtem mestu med dobavitelji (za ZDA, Argentino in Nemčijo). Rekorden presežek v trgovinski bilanci (20 milijard dolarjev) v prvi polovici leta 2005, je kljub povečanemu primanjkljaju v bilancah storitev in dohodkov, omogočil rekorden presežek na tekočem računu, ki je znašal 5,3 milijarde dolarjev.

46

4.2 Stanje neposrednih tujih investicij v Braziliji V drugi polovici devetdesetih let je bila Brazilija na drugem mestu med hitro rastočimi trgi po višini neposrednih tujih naložb (pred njo je bila le Kitajska). Največ vlaganj so pritegnila podjetja v lasti države in hitro rastoča nova podjetja. Leta 2000 so naložbe znašale rekordnih 32,8 milijarde dolarjev, potem pa so se začele zmanjševati. V drugi polovici leta 2003 so začele ponovno naraščati in v celem letu znašale 12,9 milijarde dolarjev, v letu 2004 pa že 20,3 milijarde dolarjev. V prvi polovici leta 2005 so tuje neposredne naložbe znašale 8,6 milijarde dolarjev, brazilske v tujino pa 1,8 milijarde dolarjev. Razveseljivo je tudi dejstvo, da so se neto portfoljo naložbe okrepile na 4,5 milijarde dolarjev (v enakem obdobju predhodnega leta so bile negativne v višini 3,7 milijarde dolarjev), kar ne kaže le na večje zaupanje tujih vlagateljev v tujino, temveč je tudi dvignilo devizne rezerve na rekordnih 60 milijard dolarjev. Največji vlagatelji so ZDA, Velika Britanija in Španija, sektorji z največ tujih vlaganj pa telekomunikacije, energetika in avtomobilska industrija. Delež storitvenih sektorjev v tujih naložbah znaša visokih 51 odstotkov. Tujci ne morejo vlagati v letalske prevoznike, časopisne in založniške hiše, radijske in televizijske postaje, ribiška podjetja in v loterijo (Izvozno okno 2006). Za primer večjega investiranja v Braziliji pa lahko navedemo Kitajsko, ki se vse bolj zanima za ta trg. Novica, da so Kitajska, Brazilija in Argentina podpisale sporazum o dolgoročnem sodelovanju v okviru katerega bo Kitajska investirala milijarde dolarjev, potrjuje, da so spremembe v mednarodnem gospodarstvu že zelo globoke. Na eni strani to potrjuje, da je kitajska ekspanzija, ki temelji na nizki ceni delovne sile, na podpiranju investicij in na izvozu, povzročila veliko kopičenje rezerv (kar 450 milijard dolarjev), ki jih poskuša produktivno naložiti. Na drugi strani pa je dokaz trditev kitajskih politikov, da je Brazilija kitajski strateški partner med državami v razvoju. Dokaz za to je ogromen Kitajski trgovski center, ki so ga dogradili v Sao Paulu kot tudi kitajska podpora brazilski kandidaturi za predsedovanje Svetovni trgovinski organizaciji. Vse to kaže, da se je že končala doba brazilske samoizolacije in kitajske drugorazrednosti. Predvsem Kitajska postaja gospodarski gigant, ki ji napovedujejo do sredine stoletja naskok s sedanjega četrtega mesta na številko ena, pred ZDA, Braziliji pa prav tako naraščajočo politično in ekonomsko moč. Brazilsko-kitajsko sodelovanje ima izreden potencial, čeprav so dosedanji odnosi slabi, le 250 milijonov dolarjev vzajemnih investicij, ki so skorajda uravnotežene ter do septembra letos 9 milijard dolarjev vredna trgovinska menjava, čeprav je že ta številka za milijardo višja kot podatek za celotno leto 2003. V interesu Kitajske je, da ji Brazilija in Argentina redno pošiljata surovine, ki jih ta bodoči velikan potrebuje, da obdrži hitro gospodarsko rast v višini povprečja desetih odstotkov. Zato je pripravljena investirati v infrastrukturo v obeh državah. Tako naj bi bila Kitajska v naslednjih letih pripravljena vložiti 12 milijard dolarjev v brazilska pristanišča, železnice, aluminijsko in železarsko industrijo. Za Argentino pa je sporazum pomembna točka na poti k stabilizaciji gospodarstva in posebej na poti k diferenciaciji mednarodnih odnosov. Kitajska naj bi bila tudi prva pomembnejša investitorka po krizi leta 2001.

47

Vendar pa obstaja med strokovnjaki v Južni Ameriki velika previdnost nad kitajskimi namerami, saj do sedaj ni videti, da bi sporazum obsegal kaj več kot zagotovitev surovin za kitajsko industrijo. Prav tako so v dveh največjih južnoameriških državah razmere proizvajalcev surovin slabe, kitajska ponudba pa vse to še otežuje. Pojavlja se namreč vprašanje, kako se upreti naraščajoči kitajski kupni moči, posebej pa še njenim potrebam po soji, olju, mesu, pšenici in vsem ostalim surovinam, kot tudi njenemu višku kapitala in turističnemu navalu, ki lahko sledi razvoju gospodarskih odnosov. Sodelovanje s Kitajsko bo imelo tudi drugo plat. Namreč z vstopom Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) bodo njene članice imele ne samo vstop na kitajski trg, pač pa bodo morale tudi svoj trg odpreti Kitajski. Ta je v nekaterih panogah, kot denimo igrače, nepremagljiva. Brazilija je to panogo pred desetletjem zaščitila s posebnimi protekcionističnimi ukrepi. Prav tako bi vse večje investiranje povzročilo tudi velike ekološke spremembe, predvsem predvideni kolosalni posegi v infrastrukturo v Amazoniji in Argentini. Je pa pomembno tudi, da azijske dežele, posebej Kitajska, že dalj časa opazujejo kaj se dogaja v slabo naseljeni argentinski Patagoniji, v Braziliji, Venezueli in Peruju, torej državah, bogatih s surovinami. Čeprav Kitajska ne postavlja odkrito pogojev kot koncesije za uporabo naravnih bogastev, skeptiki menijo, da je ta interes skrit v ozadju, ga pa je slutiti tudi s tem, da kitajski gospodarski giganti pospešeno kupujejo aktive naftnih in drugih družb v svetu. Strah vzbujajoč je denimo sporazum, ki predvideva, da Argentina redno dobavlja Kitajski »commodities« (primarne surovine brez dodane vrednosti) v naslednjih tridesetih letih. Prodor Kitajske v svet močno spreminja tokove svetovnega kapitala. Kitajska postaja velikan okoli katerega se vrtijo vsi največji trgi in kjer vidijo rešitev nekatera gospodarstva v težavah, med njimi tudi južnoameriška. Tako država napoveduje, da namerava samo v Latinsko Ameriko do leta 2015 vložiti 100 milijard dolarjev. Sicer je potrebno navesti, da je Latinska Amerika šele na petem mestu kitajskih prioritet, za ZDA, Kanado, Afriko in Azijo. Evropa je tukaj na robu kitajskih namer (Sjekloča 2004b).

48

4.3 Osnovne strategije vstopa na tuja tržišča16

Podjetje lahko vstopa na tuje tržišče tako, da izvaža izdelke, ki jih izdeluje in sestavlja v domači državi (outsider tržna pozicija). Podjetje pa lahko prenaša svoje resurse (tehnologijo, know-how, kadre) v tujo državo, kjer jih kombinira na različne načine pri proizvodnji izdelkov za lokalno tržišče (insider tržna pozicija). V bistvu vključuje odločitev o vstopu iskanje sprejemljivega razmerja med sledečimi elementi: stroški, nadzor in riziki. Strategija vstopa na tuje tržišče je podroben in obsežen načrt, ki nas seznanja s smotri, cilji, resursi in politikami, ki bodo usmerjale bodoče mednarodno delovanje podjetja v dovolj dolgem časovnem obdobju, da bo podjetje doseglo načrtovano rast prodaje na svetovnem tržišču. Strategija vstopa podjetja na tuja tržišča je dejansko sestavljena iz več individualnih izdelčno-tržnih načrtov. Sestavine izdelčno-tržnih strategij vstopa zahtevajo od vodstva marketinga, da sprejme odločitev glede:

• izbire ciljnih izdelkov/tržišč, • opredelitve temeljnih ciljev in specifičnih ciljev v ciljni državi, • izbire vstopa za prodor na ciljno tržišče, • kontrolnega mehanizma za nadziranje rezultatov na ciljnem tržišču.

Osnovne strategije vstopa na tuje tržišče je mogoče členiti na različne načine na osnovi sledečih parametrov: stroški vstopa, dodelitev resursov, nadzor nad aktivnostmi ter prisotni riziki. Klasifikacija strategij vstopa na tuje tržišče:

• vstop z izvozom izdelkov:

-posredni izvoz, -neposredni izvoz s posredniki in zastopniki v tujini, -izvoz iz lastnih enot v tujini.

• pogodbene oblike vstopa na tuje tržišče

-prodaja licence, -franšizing, -tehnični sporazumi, -pogodbe o storitvah, -pogodbeno vodenje, -pogodbena proizvodnja, -pogodbe o inženirskih poslih, -kooperacijska pogodba.

16 Povzeto po Jurše, 2003.

49

• vstop na tuje tržišče z neposrednimi naložbami

-lastni obrati in enote v tujini in -joint venture (sonaložbe).

4.4 Vstop na tržišče z neposrednimi tujimi naložbami17

Načeloma razumemo z neposredno investicijo lastništvo in nadzor nad nekim opredmetenim premoženjem v tujini. V tem primeru gre za aktivno udeležbo podjetja pri dejavnosti podjetja v tujini. Direktne investicije v tujini so zaželene, kadar lokalni kupci dajejo prednost domačim dobavam izdelka, kadar je s tem zagotovljena boljša oskrba tržišča, boljši servis in kadar ta zagotavlja bolj učinkovito komunikacijo med dobavitelji in porabniki. Hkrati je z neposrednimi naložbami povezano večje tveganje, kot z drugimi oblikami vstopa na tuje tržišče. Neprenehoma se soočajo s problemi upravljanja, vodenja, financiranja družbe, in to v drugačnem političnem, kulturnem in zakonodajnem okolju. 4.4.1 Razlogi za direktno investiranje v tujini Razlogov za neposredno investiranje v tujini je več, najpomembnejši so možnost za povečanje prodaje, vstop na hitro rastoče trge, znižanje stroškov, konsolidacija ekonomskih blokov, zaščita domačega trga ter pridobivanje tehnološkega in upravljavskega znanja. Povečanje prodaje in donosov ni racionalno (večkrat pa tudi ni možno) z domicilno organizacijo, ampak je pri določenem obsegu izvoza potrebna ustanovitev neke izpostave v tujini. Ta je lahko na začetku v obliki predstavništva, kasneje pa se lahko nadaljuje z eno od oblik direktne investicije. Prvi razlog za odločitev za neposredno naložbo v tujini je torej pričakovanje povečane prodaje in donosov. Vstop na hitro rastoče trge (emerging markets), kot so Vzhodna Evropa, Kitajska, Rusija, Latinska Amerika, ali na novo nastajajoče trge (npr. prenosni računalniki), je lahko prepričljiv razlog za direktno investiranje, ker bo podjetje s tem kar najbolje izrabilo konjukturo na danem prostoru in si v dani tržni niši zagotovilo ugodno tržno pozicijo. Slednje velja še zlasti za mednarodne družbe18. V takih primerih so podjetja pripravljena obstoječa podjetja odkupiti ali vanje vlagati. Znižanje stroškov je kot konkurenčna prednost za podjetje zanimivo vselej, kadar lahko proizvaja v tujini ceneje kot doma.

17 Povzeto po (Kenda 2001, 204-210). 18 Npr. prenosni računalniki so na Japonskem rasli z izjemno stopnjo, v 90-ih letih je bilo 40% vseh prodanih računalnikov prenosnih, IBM je takoj uvedel svojo inačico na Japonskem.

50

Pomembni so stroški dela (še zlasti, kadar gre za delovno intenzivno proizvodnjo), stroški vhodnih materialov (zlasti, kadar jih je potrebno dovažati od daleč, z neposredno investicijo pa se pot skrajša), stroški energije (velja enako kot za materiale, saj je praviloma potrebno proizvodnjo približati energetskemu viru) in transportni stroški. Skratka stroški so lahko pomemben razlog za neposredno investicijo v tujini. Utrjevanje ekonomskih blokov. Gre za dvosmerno krepitev: samo ustanavljanje ekonomskih blokov, kot so Nafta, Apec, Mercosur, Andski pakt, ipd., omogoča znotraj njih pospešeno direktno investiranje prav zaradi vzajemnih olajšav in odprave preprek, na drugi strani pa daje pospešeno direktno investiranje in bolj prosto trgovanje smisel nastalim nacionalnim integracijam oz. ekonomskim blokom. Zaščita domačega trga je sicer nekoliko manj prepričljiv argument, nanaša pa se na odločitev investitorja za investicijo na tujem trgu nekega pomembnejšega tekmeca prav z namenom, da bi s tem oslabil njegovo pozicijo na njegovem domačem trgu, s tem preusmeril pozornost tekmeca na njegov domicilni trg in tako zaščitil svoje domače tržišče. Takšne odločitve mednarodnih družb so toliko bolj razumljive, ker se praviloma z ustanovitvijo ene proizvodnje nadaljuje v istem okolišu še dopolnilna proizvodnja in tuji naložbeniki lahko na danem območju delujejo kot zaprt sistem. Pridobivanje tehnološkega, upravljavskega in trženjskega znanja. Poleg razvoja in raziskav doma, se nekatera podjetja odločijo za investicijo v tujini z namenom, da bi tako lažje in hitreje pridobila ali tja prenesla znanja svojih poglavitnih tekmecev. Gre torej za investicije v deželah poglavitnih tehnoloških in trženjskih tekmecev. Mnoga ameriška podjetja so svoje R&R (raziskave in razvoj) oddelke razširila na Japonsko, lep primer za to je Kodak: s štipendiranjem najboljših študentov na najboljših univerzah jim zagotavlja dobre službe in maksimalno črpanje domicilnega znanja. 4.4.2 Oblike neposrednih tujih investicij Glede na izvedbo poznamo tri oblike neposrednih investicij v tujini:

a) izgradnja novih obratov na zeleni površini (greenfield facilities), b) nakup obstoječega premoženja v tuji državi (acqusition strategy ali brownfield

strategy) in c) udeležba s skupnim vlaganjem (joint venture).

a) izgradnja novih obratov Strategija »zelene površine« (greenfield) pomeni nakup ali najem zemljišča, na katerem gradi naložbenik povsem na novo najprej objekt, ga nato opremi, končno pa vanj uvede proizvodnjo ali dejavnost v celoti po lastni zamisli. Pri tem praviloma najodgovornejše managerje oz. kadre s posebnim znanjem prenese iz svojega matičnega podjetniškega sistema, lokalno najame delavce in nameščene ter začenja z dejavnostjo povsem na novo (zato poimenovanje start na »zeleni površini«).

51

Prednosti te oblike so naslednje:

• Podjetje ima možnost za izbor najprimernejše lokacije, na kateri lahko vlagatelj izgradi moderen in sodobno opremljen objekt. Da bi lokalne oblasti pritegnile investicijo, ponujajo dodatne spodbude, računajoč na nova delovna mesta.

• Poslovanje podjetja začenja neobremenjeno, brez hipotek ali dolgov preteklega

podjetja, brez obvez za vzdrževanje zastarele opreme ali težav z obstoječim načinom vodenja, brez zatečenih težav s sindikati, delavci ipd.

• Podjetje se lahko prilagaja novemu kulturnemu okolju postopno, po lastni želji in

presoji, in ne nenadno kot pri nakupu obstoječe dejavnosti. Čim večja je kulturna razlika med deželo gostiteljico in vlagateljem, tem bolj primerna je oblika »zelene površine« v primerjavi s prevzemom.

Strategija »zelene površine« ima tudi slabosti, in te so naslednje:

• postopki v zvezi s pridobivanjem zemljišča in urejanjem dokumentacije so praviloma dolgotrajni in zapleteni; do uspešne izvedbe in začetka delovanja podjetja traja dlje časa kot pri drugih načinih, potrebna sta potrpežljivost in iznajdljivost;

• zemljišča na zaželeni lokaciji je težko pridobiti, ali pa jih ni;

• v času gradnje se vlagatelj sooča s številnimi lokalnimi predpisi, večkrat

zapletenimi in zaviralnimi, sam mora nadzorovati gradnjo iz daljave, kar podraži gradnjo;

• potrebno je najemati lokalno delovno silo, jo priučiti na nove standarde (ki veljajo

za vlagatelja), kar spet podraži naložbo;

• na tujega vlagatelja – graditelja objekta često gledajo kot na tujca, kot na tuje podjetje, lahko celo neprijazno.

b) nakup obstoječega objekta Nakup podjetja v tuji deželi (acquisition oz. brownfield strategy) pomeni prevzem nekega obstoječega objekta oz. podjetja, vključno z vsemi njegovimi posebnimi pravicami in hipotekami. Čeprav je sama transakcija praviloma zelo zapletena, saj zahteva udeležbo bančnikov, odvetnikov, strokovnjakov za združevanja in nakupe podjetij, je temeljni motiv preprost: z nakupom pridobi kupec neposredno nadzor nad podjetjem, to je nad zaposlenimi delavci in upravitelji, nad tehnologijo, blagovno znamko in distribucijsko mrežo. Prav to pa so vrednote , zaradi katerih naložbenik kupuje, in seveda hkrati hipoteke, zaradi katerih odklanja nakup. Ceno, ki jo je voljan plačati, tehta tako na temelju obstoječih vrednot kot tudi obvez ali bremen v obstoječem podjetju.

52

Prednost te strategije predstavlja čas, kajti takoj po nakupu je možno obstoječe podjetje integrirati v sistem oz. mrežo, v primeru uspešne odločitve nova družba takoj zagotavlja donose. Za razliko od »greenfield« nakupa pri tej obliki ne nastajajo nove proizvodne ali prodajne zmogljivosti, kar je v mednarodnem merilu v času neizrabljenih kapacitet posebej pomembno. Večkrat je razlog za nakup podjetja v tujini prav ocena, da gre za najprimernejšo obliko vstopa na tuji trg, neredko tudi zaradi tega, da podjetje prevzame kontrolo nad proizvodnimi ali distribucijskimi zmogljivostmi. Po prevzemu lahko obstoječe podjetje zmogljivosti širi ali krči ali pa jih celo povsem ukine. Poglavitna slabost te strategije je prav ta, da investitor podeduje hkrati z nakupom tržno zanimivih vrednot še vsa bremena in slabosti, zaradi katerih je podjetje na prodaj. To so finančne obveznosti do upnikov, obveze do zaposlenih, do managementa, neplačane pokojninske dajatve delavcem, neprimerna, ekološko sporna tehnologija ipd. Za vse našteto postane odgovorno podjetje, ki kupuje. c) skupna vlaganja Skupna vlaganja (joint venture) pomenijo lastniško udeležbo dveh ali več partnerjev pri nekem, za posebne namene na novo ustanovljenem podjetju, s katerim partnerji zagotavljajo skupne interese. Število tovrstnih sporazumov v svetu strmo narašča, in to zaradi hitrih sprememb v tehnologiji, telekomunikacijah in v vladnih politikah, kar pomeni, da brez skupnih vlaganj podjetje vsako zase ne bi moglo izrabiti vseh priložnosti, ki so na voljo. Ta nasploh omogočajo angažiranje potrebnega kapitala, hkrati pa zagotavljajo (s kombinacijo prednosti vsakega od partnerjev) večjo verjetnost uspeha in razpršitev tveganja. Vsak od partnerjev prispeva svoj delež v obliki posebnih veščin, v obliki denarja, v obliki pravic ali v obliki vrednosti zemljišča. Večina dežel zahteva določeno domicilno udeležbo, mnoge med njimi več kot polovično. Za razliko od licence je pri tem potrebna direktna naložba v management, v transfer tehnologije, v izobraževanje kadrov in v odnose z javnostjo. S tem dobi preko skupne naložbe matično naložbeno podjetje možnost širitve preko meja, še zlasti ob upoštevanju davčnih in drugih olajšav, ki jih pri tem praviloma ponujajo dežele gostiteljice. Posebej pomembno vprašanje za uspešnost skupne naložbe je pravilna izbira partnerjev. Partner v tuji deželi je lahko vlada oz. podjetje z večinsko vladno udeležbo ali pa neodvisno zasebno podjetje. Skupna naložba s podjetjem z vladno udeležbo ima prednost z vidika političnega tveganja, hkrati pa vključuje kar nekaj slabosti:

− sprememba vladne garniture lahko implicira spremenjen (bolj sovražen) odnos do tuje skupne naložbe;

− s skupno naložbo dobi vlada podroben vpogled v tehnologijo, program, marketing in upravljanje z družbo, zato se lahko odloči za nacionalizacijo podjetja, potem ko presodi, da tuji aranžma ni več potreben;

53

− interesi obeh strani so lahko različni: v načelu želi vlada čim večjo zaposlenost in čim boljše makroekonomske učinke, tudi za ceno izgube, podjetje pa želi le dobiček;

− vladna struktura je skoraj praviloma zbirokratizirana, zasebna podjetniška struktura pa kar najbolj racionalna, iz česar lahko nastane konflikt.

Nasploh so konflikt in razlike v interesih poglavitna slabost skupnih vlaganj, ne glede na to, ali gre za partnerstvo z vladnim ali neodvisnim zasebnim podjetjem, za razliko od popolnega lastništva, po katerem praviloma težijo tuji direktni investitorji. Izkušnje kažejo, da velik del skupnih naložb propade. 4.5 Dejavniki, ki vplivajo na izbiro strategije vstopa na brazilski trg19

Dejavniki, ki vplivajo na izbiro strategije vstopa na brazilski trg so: Velikost tržišča je pomemben dejavnik, ki vpliva na izbiro strategije vstopa na tuje tržišče. Brazilija je po velikosti peta največja država na svetu in ima skoraj 180 milijonov prebivalcev. Geografska oddaljenost je prav tako pomemben dejavnik, ki vpliva na to, kakšno strategijo vstopa bomo izbrali na tujem tržišču. Obvladovanje brazilskega tržišča na daljavo ni možno, potrebna je prisotnost ali s proizvodnimi kapacitetami ali pa najmanj z močno mrežo zastopanja. Kulturne značilnosti. Karakterne značilnosti Brazilcev so relativno blizu južnim Evropejcem. Ljudje so topli, odprti in pripravljeni sklepati posle, zaradi svoje velikosti pa so zelo ponosen narod. Način pogajanja. Pri pogajanjih se Brazilci ne razlikujejo dosti od Evropejcev, je pa brazilski trg bistveno manj transparenten (vse informacije, potrebne za pregled trga niso na voljo) od evropskega. Potreben je osebni stik. Posebnosti poslovanja v državi. Z vidika sklepanja poslov in dogovarjanja je Brazilija relativno enostavna država, pomembne so medsebojne relacije. Potrebno je vedeti, da so Brazilci zelo pragmatični, kar pomeni, če nekdo ponuja enak cenejši izdelek, bo posel propadel. Carinske omejitve in davčni sistem. Birokratske ovire in zapletena administracija so v Braziliji velike. Posledice tega so stroški carine in visoka obdavčitev. Pri uvozu ali izvozu je potrebno imeti »brokerja«, ki ureja celotno carinsko proceduro in zadeve s centralno banko. Takega posrednika ima večina manjših in srednje velikih podjetij. Uvoz izvede špediter, kateremu je potrebno predložiti nujno potrebno dokumentacijo (invoice, packing list ter bill of lading), da organizira in se poveže z »brokerjem« ter končnim prejemnikom pošiljke. Priporočljivo je podjetje Pan Alpina.

19 Povzeto po Čerin, Robert (osebna komunikacija, 01.02.2006).

54

Podjetja, ki uvažajo evropsko ali ameriško blago, imajo približno od 25 do 35 odstotkov dodatnih stroškov od osnovne cene (npr. EXW Evropa). Lokalni proizvajalci imajo tako kar precejšnjo prednost. Drugače rečeno, slovensko podjetje, ki želi izvažati v Brazilijo in se tam srečuje s konkurenco, je iz teh razlogov postavljeno pred precej veliko oviro. Preživi lahko le s tehnično in kakovostno precej boljšim izdelkom od konkurenta. Davčni sistem je zapleten, vendar se je s prisotnostjo na trgu zapletenosti v določeni meri izogniti, v tem primeru visokim carinam. Probleme pa podjetje lahko reši tudi z lokalnimi strokovnjaki na določenem področju (npr. davčni svetovalci, odvetniki), ki jih je priporočljivo najeti. Za Brazilijo je značilno tudi nihanje vrednosti lokalne valute glede na euro oz. dolar. Standardi kakovosti ter predpisi etiketiranja in pakiranja. V načelu vsi proizvodi, ki izpolnjujejo standarde kakovosti v EU, se lahko uvozijo v Brazilijo. Potrebno je pakiranje v lesenih zabojih. Če je uvoz iz ZDA ali Kitajske mora biti les temperaturno obdelan, če je uvoz iz EU, to ni potrebno. Glede etiketiranja ni posebnih zahtev, pošiljka mora biti prepoznavna z imenom in kodo.

55

5 PRIMER STRATEGIJE VSTOPA NA BRAZILSKI TRG IZBRANIH SLOVENSKIH PODJETIJ 5.1 Predstavitev podjetja V diplomskem delu bomo predstavili tri podjetja, ki so vstopila na brazilski trg. To so podjetje Prevent Thierry Brasil Ltda., podjetje Zektor Technologies Indústria e Comércio Ltda. in podjetje Iskra do Brasil Autoeletrica Ltda. Vsa tri predstavljena podjetja so vstopila na brazilski trg s strategijo neposrednih tujih naložb. V nadaljevanju bomo predstavili vsako podjetje ter predstavili njegov pristop in strategijo vstopa. A) Podjetje Prevent Thierry Brasil Ltda. Prevent d.d. je multinacionalka, ki združuje 51 podjetij v osmih državah in zaposluje okoli 10.000 delavcev. Vsak osmi delavec koroške pokrajine je zaposlen v koroških Preventovih podjetjih. V gospodarsko prepoznavnost Slovenije v mednarodnem poslovnem svetu se uvršča tudi slovenjegraški Prevent z načelom »Biti zmeraj korak pred željami kupca, zaposlenih, lastnikov in okolja« (http://www.prevent.si/). Podjetje Prevent Thierry Brasil Ltda. je bilo ustanovljeno 30. maja 2001 v Cambui-ju, Minas Gerais, v Braziliji. Glavna dejavnost je (izdelovanje) proizvodnja avtomobilskih sedežnih prevlek. Zaradi tržne priložnosti za dobavljanje sedežnih prevlek Volkswagnu se je Prevent odločil za širitev svoje proizvodnje tudi na brazilski trg. Lokacijsko je podjetje stacionirano v mestu Cambui, ki ima tradicijo v šivanju, konkurenčno delovno silo ter je v neposredni bližini njihovega najpomembnejšega poslovnega partnerja Volkswagen Brasil-a. Podjetje zaposluje 300 zaposlenih. Ob začetku poslovanja je podjetje poslovalo na 1200 m2

delovnih površin, kjer se je proizvajalo 400 garnitur dnevno. Proizvodnjo so prenesli v nove prostore, ki obsegajo 6000 m2. S prostorskim obsegom se je povečala tudi proizvodnja na 900 garnitur dnevno. Trenutno se proizvajajo avtomobilske preobleke za kupca Volkswagen, in sicer modela Golf in Polo. Mlakar, Gregor (osebna komunikacija, 19.12.2005). B) Podjetje Zektor Technologies Indústria e Comércio Ltda. Kolektor Pro, proizvodnja komutatorjev d.o.o., je največji proizvajalec komutatorjev na svetu. Ustanovljen je bil leta 1963 v Idriji in se je iz lokalnega dobavitelja komutatorjev za domače tržišče razvil v globalnega strateškega dobavitelja partnerjem po vsem svetu (www.kolektor.si). Leta 2004 je Kolektor prevzel podjetje v Braziliji in s tem zaključil proces širjenja in prisotnosti na vseh strateško pomembnih trgih v panogi elektromotorji (komutatorji). Zektor Technologies ima trenutno zaposlenih 140 ljudi in je največji proizvajalec komutatorjev na brazilskem trgu. Njihov tržni delež na tem trgu je približno 25 odstotkov.

56

Letno izdelajo približno 15 milijonov komutatorjev, letna potreba na brazilskem trgu pa je okrog 60 milijonov kosov. Zektor izvaža svoje izdelke v Argentino in Evropsko unijo, vendar je povsem osredotočen na južnoameriške trge. Dobavitelji za repromateriale so lokalni. Posebne materiale pa uvažajo tudi iz EU. Imajo enega lokalnega konkurenta, na trgu pa so prisotni tudi proizvajalci iz Kitajske. Čerin, Robert (osebna komunikacija, 01.02.2006). C) Podjetje Iskra do Brasil Autoeletrica Ltda. Podjetje Iskra Avtoelektrika d.d. je na brazilskem trgu prisotno že 9 let. Izvažali so zaganjalnike in alternatorje kupcem v Braziliji. Ker se je prodaja vse bolj večala, se je podjetje Iskra Avtoelektrika d.d. odločilo ustanoviti proizvodno podjetje v Braziliji, z namenom, da bi bili bližje svojim kupcem. Tako so leta 2004 ustanovili hčerinsko podjetje (99 odstotni lastnik Iskra Avtoelektrika d.d.) Iskra do Brasil Autoelectrica Ltda. Sledili so potrebam in zahtevam njihovih obstoječih globalnih kupcev ter trga (http://www.iskra-ae.com.br). Iskra do Brasil Autoelectrica Ltda. (v nadaljevanju IAE) je bila ustanovljena maja, leta 2004 v Sao Paulu. Novembra 2004 so dobili lokacijo za podjetje in sedež podjetja prenesli v Jaguariuno (SP). Od Sao Paula so oddaljeni 120 km. To lokacijo so izbrali zato, ker gre za razvito območje, kjer je možno najeti tudi ustrezno kvalificirano delovno silo. V tem območju so stroški delovne sile višji kot v drugih zveznih državah (npr. Prevent je v Cambuiju, kjer je cena delovne sile bistveno nižja, šivilje plačujejo okrog 400 do 500 R$, IAE pa plačuje delavce okrog 600 R$). V njihovi neposredni bližini sta konkurenta Bosch in Valeo, ki izdelujeta zaganjalnike in alternatorje za avtomobilsko industrijo. IAE izdeluje zaganjalnike in alternatorje za gospodarska vozila, kmetijske in gradbene stroje, stabilne motorje (opremljajo Diesel motorje). V prvi fazi kupujejo dele v matičnem podjetju v Sloveniji, v drugi fazi pa bodo proizvodnjo lokalizirali in del nabave iz Slovenije nadomestili z lokalno nabavo. Želijo doseči 60 odstotkov lokalne vsebnosti izdelkov, da pridobijo brazilsko poreklo. Trenutno imajo 6 zaposlenih. Ko bo proizvodnja v teku, pa predvidevajo da bodo imeli od 35 do 40 zaposlenih. Direktor podjetja je Uroš Kravos, kot edini Slovenec v podjetju, vsi ostali so domačini in tudi v bodoče bodo zaposlovali samo lokalno delovno silo. Če bi želeli zaposlovati Slovence bi za vsako delovno vizo morali povečati ustanovitveni kapital podjetja za približno 50.000 USD. Kravos, Uroš (osebna komunikacija, 10.02.2006).

57

5.2 Pristop slovenskih podjetij in njihove strategije vstopa Podjetje Prevent je v svojem dosedanjem obdobju razvoja in rasti širilo svoje proizvodne kapacitete znotraj meja Slovenije in v različne evropske države, predvsem na območja bivše Jugoslavije. Pri tej rasti so se oblikovali zgolj proizvodni obrati, ki so bili centralistično vodeni, organizirani in nadzorovani s strani holdinga oz. materinskega podjetja. Čeprav so ta podjetja pravno organizirana kot samostojno pravni subjekt, so v svojem delovanju od holdinga močno odvisna, predvsem na komercialnem področju. V primeru podjetja Prevent Thierry Brasil govorimo o prvem primeru širitve proizvodnje na oddaljena tržišča. Zaradi lokacijske oddaljenosti in specifičnosti trga s svojimi kulturnimi, ekonomskimi in pravnimi posebnostmi takšnega podjetja ni možno centralistično voditi in organizirati na način, kot so organizirana proizvodna podjetja v Evropi. Komercialne aktivnosti takšnega podjetja, tako na operativni kot na strateški ravni, ni mogoče izvajati na holdingu podjetja, temveč je potrebno, da je komercialni oddelek vključen v organizacijsko strukturo podjetja v tujini s tem, da je potrebno poslovno strategijo podjetja usklajevati s sedežem poslovnega sistema. Zaradi omenjenih specifičnosti, ki jim je podjetje Prevent Thierry Brasil izpostavljeno, se je že v samem projektu izgradnje vedelo, da ne bo mogoče prenesti evropskega modela organiziranja in vodenja Preventovega proizvodnega obrata v lokalno okolje, ampak bo potrebno oblikovati nov sistem organiziranja in vodenja, ki bo ustrezal značilnostim novo nastalega podjetja in bo v skladu z značilnostmi poslovnega okolja. Oblikovali so agresivno strategijo nastopanja na trgu, ki je »začinjena« z nepredvidljivostjo delovanja v očeh konkurence. Z izobraževanjem vodstvenega tima s strani slovenskih direktorjev so pričeli z oblikovanjem Preventove globalne kulture tudi v Prevent Thierry-ju Brasil. Odgovornost za celotno podjetje se prenese na direktorja družbe, ki mu iz tega naslova pripadajo pooblastila pri odločanju. Direktor družbe je Gregor Mlakar. Zaradi prostorske dislociranosti podjetja Prevent Thierry Brasil in zaradi specifičnosti poslovnega prostora je smiselno ohraniti avtonomnost poslovanja z dodelanim finančnim nadzorom nad poslovanjem lokalne enote. Vodja podjetja pa mora delovati v okvirih centralne strategije in politike holdinga, saj imajo komercialne odločitve z vplivom na kupca globalne razsežnosti. Mlakar, Gregor (osebna komunikacija, 19.12.2005). Podjetje Kolektor Group je najprej delovalo na brazilskem trgu posredno. Po nekaj letih se je pojavila priložnost za prevzem podjetja, ki je potrebovalo tehnologijo, kar je Kolektor izkoristil in leta 2004 prevzel podjetje, ki je predhodno obstajalo že 15 let. Pridobiti je bilo potrebno partnerja, ki obvladuje program in preko njega ali z njim vzpostaviti višjo obliko sodelovanja. Zektor je družba z omejeno odgovornostjo. Za to obliko so se odločili, ker je bilo podjetje, ki ga je Kolektor prevzel, prav tako družba z omejeno odgovornostjo. Delež Kolektorja je v tem podjetju večinski. S tem ko so prevzeli obstoječe podjetje, so prevzeli tudi obstoječe kupce, sedaj pa so usmerjeni predvsem v pridobivanje tehnično bolj zahtevnih poslov tako pri obstoječih, kot pri novih kupcih. Postopek prevzema je bil osredotočen na pravni formulaciji lastniške pogodbe, imenovana »Contrato Social«. Podrobnosti pa je urejala odvetniška hiša »Levy&Salomão«.

58

Za tovrstni nastop na brazilskem trgu so se odločili predvsem zaradi:

tržnega potenciala Južne Amerike, nezmožnosti obvladovanja tega tržišča na daljavo, neučinkovitosti obvladovanja tega trga iz matične firme v Sloveniji, visokih uvoznih dajatev, globalizacije podjetja, saj njihovi veliki kupci zahtevajo prisotnost na tržišču, Brazilija je relativno varna država glede kršenja pravic intelektualne lastnine.

Pri svojem poslovanju uporabljajo B2B marketing (podjetje-podjetju), ki temelji na osebnih stikih med poslovnimi partnerji. Čerin, Robert (osebna komunikacija, 01.02.2006). Iskra Avtoelektrika je na brazilskem trgu prisotna že 9 let. Sledili so potrebam in zahtevam njihovih obstoječih, globalnih kupcev ter trga. Odločili so se za samostojen nastop na trgu in izbrali strategijo »green field«. V njihovem primeru ni bilo možno izbrati strategije akvizicije, ker ni na tem trgu nobenega primernega podjetja, ki bi ga lahko kupili. So podjetja kot je Bosch, Valeo, Denso, ki pa so velika in ne delujejo v njihovem segmentu. Ko so se odločili za strategijo »zelene površine«, so se srečali s številnimi težavami. Ta strategija je v Braziliji najtežja, saj je odprtje in zagon podjetja dolgotrajen proces, od leta do leta in pol. Gre namreč za zelo zapleten birokratski in davčni sistem. Velik problem v državi je tudi korupcija. Še posebej, če je podjetje odvisno od uvoza in izvoza. V tem primeru se srečamo s korupcijo tako na nivoju države, kot tudi na ravni podjetja. Je pa Brazilija dežela velikih možnosti in z lokalno proizvodnjo so možnosti prodajati tudi lokalnim podjetjem. Za podjetje predstavlja največje tveganje poslovanja lokalna valuta. Trenutno je real nasproti dolarju izredno precenjen in stimulira uvoz. V tem trenutku je zaradi tečaja onemogočena lokalizacija proizvodnje, saj so domači dobavitelji napram obstoječi Iskrini bazi nekonkurenčni. Kravos, Uroš (osebna komunikacija, 10.02.2006). Prednosti za podjetje:

zanesljiv in kakovosten proizvod, izkušnje in obstoječi posli v Braziliji, dobra dobaviteljska baza, poceni in kakovostna delovna sila, obstoječi kader, ki ga imajo v Braziliji, povečanje konkurenčnosti z lokalizacijo proizvodnje in s tem izogibanje carini.

Slabosti:

relativno nepoznavanje oziroma slabi stiki s potencialnimi kupci, majhen trenuten obseg prodaje na trg Mercosur.

59

Priložnosti za podjetje:

bistveno povečati konkurenčnost in s tem sedanjo prodajo skupine IAE v Braziliji in na tržišču Mercosur,

selitev dobaviteljske baze potencialno omogoča nižje stroške tudi za ostala podjetja v skupini IAE,

možnost širitve prodaje druge vgradnje programa SPE Trading. Nevarnosti za podjetje:

Brazilija je država v razvoju, zato obstaja nevarnost hitrih sprememb na narodnogospodarskem nivoju, kot so depreciacija reala, inflacija itd.,

relativno visoke uvozne carine za uvoz posebnih delov, zapleten davčni sistem, visoki davki in hitre spremembe davčne zakonodaje.

5.3 Ocena tržnih razmer Na splošno lahko rečemo, da so se vsa tri predstavljena podjetja na brazilskem trgu srečala s podobnimi težavami, predvsem kar zadeva drugačno kulturno okolje. Pri vseh je bilo zaznati problem davčne zakonodaje, ki je v Braziliji izredno zapletena. Podjetji Prevent in Iskra Avtoelektrika sta se odločili za strategijo »green field« naložbe, medtem ko je podjetje Kolektor izbralo strategijo prevzema obstoječega podjetja.

• Izvoz Podjetje Prevent Thierry Brasil Ltda. prodaja svoje izdelke na lokalnem tržišču, izvaža pa jih tudi v Argentino in Evropo. Mlakar, Gregor (osebna komunikacija, 19.12.2005). Podjetje Zektor izvaža svoje izdelke v Argentino in EU, vendar je predvsem osredotočeno na trge Južne Amerike. Čerin, Robert (osebna komunikacija, 10.02.2006). Podjetje Iskra do Brasil Autoelectrica Ltda. ima glavnino proizvodnje namenjene brazilskemu trgu. Podjetje ima ambicije za izvoz izdelkov tudi v Mehiko in Argentino. Prav tako so sklenili posel v Peruju, ki pa je v drugi gradnji. Kravos, Uroš (osebna komunikacija, 01.02.2006).

• Dobavitelji Podjetje Prevent Thierry Brasil Ltda. ima sistemske dobavitelje in nekaj lokalnih dobaviteljev. Največji dobavitelj je podjetje Copo Thierry Brasil Industria Textil Ltda., ki je 60 odstotni dobavitelj blaga. Mlakar, Gregor (osebna komunikacija, 19.12.2005). Podjetje Zektor ima za repromaterial lokalne dobavitelje. Posebne materiale pa uvažajo tudi iz Evropske unije. Čerin, Robert (osebna komunikacija, 10.02.2006).

60

Podjetje Iskra do Brasil Autoelectrica Ltda. se trenutno oskrbuje iz virov Iskre Avtoelektrike, planira pa tudi nabavo iz drugih Iskrinih družb po svetu (Kitajska, Belorusija, Bosna in Hercegovina). Pripravljajo pa tudi domačo brazilsko dobaviteljsko bazo, ki jo bodo aktivirali ob ugodnejšem tečaju dolarja. Kravos, Uroš (osebna komunikacija, 01.02.2006).

• Konkurenti Konkurenti podjetja Prevent Thierry Brasil Ltda. so večji dobavitelji Jonson, Lear in Aunde. Problem predstavlja pritisk glavnega kupca – Volkswagna na znižanje stroškov. Mlakar, Gregor (osebna komunikacija, 19.12.2005). Podjetje Zektor ima enega lokalnega konkurenta, drugače pa so konkurenti predvsem kitajski proizvajalci. Čerin, Robert (osebna komunikacija, 10.02.2006). Največji konkurent podjetja Iskra do Brasil Autoelectrica Ltda. prihaja iz Argentine, to je Prestolite, ki deluje v Mercosur območju in izvaža v Brazilijo brez carin. Na brazilskem trgu se je podjetje Bosch pred tremi leti umaknilo iz njihovega segmenta, prisotno je še z alternatorji, vendar ne pokriva vseh segmentov. Prav tako so še konkurenti Remy (uvoz iz Poljske, ZDA, Južne Koreje in Argentine), Denso (uvoz iz Italije in Japonske). Kravos, Uroš (osebna komunikacija, 01.02.2006).

• Tržni delež in letna proizvodnja Podjetje Prevent Thierry Brasil Ltda. ima 20 odstotni tržni delež in letno izdela 500.000 garnitur za osebna vozila. Mlakar, Gregor (osebna komunikacija, 19.12.2005). Podjetje Zektor je največji lokalni proizvajalec komutatorjev v Južni Ameriki. Njihov tržni delež na tem področju je 25 odstotkov, letno pa izdelajo približno 15 milijonov kosov komutatorjev. Čerin, Robert (osebna komunikacija, 10.02.2006). Podjetje Iskra do Brasil Autoelectrica Ltda ima 8 do 10 odstotni tržni delež, planirajo pa doseči 30 odstotni tržni delež. Za takšen tržni delež je pripravljena tudi njihova proizvodnja. Ker je podjetje trenutno v fazi zagona proizvodnje, je njihova proizvodnja majhna. Planirajo pa proizvajati 100.000 kosov zaganjalnikov in alternatorjev letno. Kravos, Uroš (osebna komunikacija, 01.02.2006).

• Zaposlovanje lokalne delovne sile20 Delovni čas. Za elektro in metalurško industrijo velja delavnik 44 ur na teden. Pri ostalih sektorjih je lahko drugačen. Velja tudi, da lahko delodajalec v dogovoru z zaposlenim v pogodbi določi drugačen delovni čas.

20 Povzeto po Čerin (osebna komunikacija, 10.02.2006). Navedeni podatki o zaposlovanju lokalne delovne sile praviloma veljajo za elektro in metalurški sektor.

61

Cena delovne sile je odvisna od sektorja. Za elektro in metalurški sektor je minimalna bruto urna postavka 2,54 R$/h. Posebnost je ta, da v plačo zaposlenega ni mogoče vključiti faktorja uspešnosti, zaradi česar ni mogoče mesečno spreminjati dohodka zaposlenega. Plača je osnovana glede na ceno ure, ki pa se lahko le povečuje. Po zakonu zaposlenemu višino urne postavke ni mogoče znižati. Ostane le možnost odpustitve. Cena delovne sile v proizvodnji je nizka v primerjavi z Evropsko unijo. Cena visoko izobraženega delavca npr. dipl.ing. pa je enaka kot v Evropski uniji. Dopusti. Vsem zaposlenim, ne glede na delovno dobo in položaj v podjetju, pripada letno 30 dni dopusta. V času dopusta dobi delavec za 33 odstotkov višjo plačo (dodatek za dopust). Socialno varstvo. Vsi uradno zaposleni delavci so socialno zavarovani (t.i. osnovno zdravstveno zavarovanje). Višina prispevka je odvisna od višine bruto plače in obstaja več razredov. Npr.: Če je bruto plača do 1000 R$, je prispevka 0 %, nato z višino bruto plače raste do največ 27,5 %. Bolniški dopust oz. izostanek od dela do 15 dni krije podjetje. Izostanek nad 15 dni krije država. Mesečna plača ostane med bolniškim dopustom enaka kot, če delavec normalno dela. Moč sindikatov. Različni sindikati imajo različno moč. Med najmočnejšimi sta elektro in metalurški sindikat. Sindikat zastopa interese delavcev pri vsakoletnih pogajanjih o dvigu plače, ki se usklajuje glede na letno inflacijo. Npr. v letu 2005 je bilo povečanje plač približno za 9 odstotkov, v letu 2006 pa predvidevajo približno za 8 odstotkov. V zadnjih petih letih ni bilo organiziranih protestov delavcev proti delodajalcem. Karakterne značilnosti zaposlenih. Fluktacija delavcev je na nižji izobrazbeni ravni večja. Pri višji izobrazbeni strukturi zaposlenih je fluktacija manjša. Delavci zamenjajo službo, če le-to dobijo predhodno bolje plačano. Brezposelnost v Sao Paulu je 17 odstotna. Motivacija zaposlenih. Motivacijski faktorji so enaki kot drugod po svetu. So pa delavci v Braziliji upravičeni do »Profit/Lose Benefit«. To pomeni, da mora podjetje, ki ustvari dobiček, po »participasao lucros resulotados« (PLR) med delavce razdeliti del dobička, ustvarjenega v preteklem letu. Delež določi podjetje glede na posamezne kazalce (% izmeta, absentizem, točnost dobav, reklamacij kupcev,…).

• Davčne razmere Kot smo omenili, je davčni sistem v Braziliji zapleten, vendar se je mogoče s prisotnostjo na trgu zapletenosti v določeni meri izogniti (predvsem visokim carinam). Priporočljivo je tudi, da si podjetje najame lokalnega svetovalca. Situacija je otežena tudi zaradi dejstva, da Slovenija in Brazilija nimata sklenjenega sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

62

Osnovni davki so:

VAT je davek na dodano vrednost in ima po posameznih državah različno stopnjo. Primer: Sao Paulo 18 %, Rio de Janeiro 12 %, do 7 % notranjost države. EXCISE TAX, ki je od 5-15 % in je odvisen od vrste izdelka. SOCIAL TAX (PIS + COFINS) je davek, ki je namenjen za financiranje socialnih

programov. Skupaj znaša 9,25 % in je enoten za celotno državo. IMPORT DUTIES (carinska stopnja), ki je od 2 do 18 % in je odvisen od vrste

izdelka.

• Nihanje valute Za Brazilijo je značilno nihanje lokalne valute. Trenutno je real nasproti dolarju izredno precenjen in stimulira uvoz. Prav tako pa na nihanje valute vplivajo politične razmere, saj je za časa volitev sedanjega predsednika Lule real nasproti dolarja upadel.

63

6 SKLEP Države tretjega sveta postajajo vse bolj pomembne in dejstvo je, da trgi teh držav hitro rastejo. Med takšne trge spadajo tudi trgi držav Latinske Amerike, na katerih iščejo priložnosti tuja podjetja, med njimi tudi nekatera slovenska. Kot glavne razloge, ki bi jih lahko navedli, zakaj je dandanes trg Latinske Amerike zanimiv in privlačen, lahko opredelimo strukturne reforme gospodarstev (privatizacija, liberalizacija), oživitev regionalnih integracijskih procesov, makroekonomska stabilnost držav, večja politična stabilnost držav (demokratično izvoljene vlade), novi zunanjetrgovinski zakoni in predpisi ter nenazadnje, gre za velika tržišča z velikim tržnim potencialom. Prav tako pa so se z vstopom Slovenije v Evropsko unijo odprle nove priložnosti v Latinski Ameriki. Tukaj imamo v mislih številne sporazume, ki jih Evropa vzpostavlja ali jih je vzpostavila z latinskoameriškimi regijami in s posamičnimi državami. Denimo Slovenija izgublja nekatere priložnosti v vzhodni Evropi, dobiva pa nove tam, kjer je Evropa že prisotna, kot so Karibi, Mehika ali Južna Amerika. Odločitev za vstop na t.i. tretje trge je danes odvisna predvsem od ambicioznosti posameznih managerjev in poslovne usmeritve podjetij. Tako se malo slovenskih managerjev odloči za vstop na te trge, saj se njihova podjetja soočajo s problemi, kot so ozka usmerjenost, nepripravljenost za tveganje, neambicioznost, njihove poslovne strategije pa skorajda ne vključujejo trgov v Latinski Ameriki. Prav tako je problem premajhno poznavanje teh tržišč in okolja, še posebno kulturnega, ki se precej razlikuje od evropskega. Dejstvo je, da so trgovinski odnosi Slovenije z Latinsko Ameriko zanemarljivo majhni. Prav tako so tudi dolgoročnejše oblike sodelovanja, kot so vlaganja, komajda omembe vredne, saj so leta 2002 slovenske investicije v Latinsko Ameriko predstavljale le 0,16 odstotka vseh neposrednih investicij Slovenije v tujini. Vseeno pa lahko ugotovimo, da posamezna podjetja, ki delujejo predvsem na nišnih trgih, uspešno poslujejo na posameznih trgih Latinske Amerike. Ker je bil naš namen analizirati brazilski trg, smo predstavili tri slovenska podjetja, ki tam uspešno delujejo. To so Prevent, Iskra Avtoelektrika in Kolektor. Vsa tri podjetja so pri vstopu na brazilski trg izbrala strategijo neposrednih tujih investicij, in sicer podjetji Prevent in Iskra Avtoelektrika sta se odločili za strategijo »green field« naložbe, medtem ko je podjetje Kolektor izbralo strategijo prevzema obstoječega podjetja. Za strategijo neposrednih tujih naložb so se podjetja odločila predvsem zaradi lokacijske oddaljenosti in specifičnosti trga s svojimi kulturnimi, ekonomskimi in pravnimi posebnostmi. Brazilija je sicer država v razvoju, kjer obstajajo nevarnosti hitrih sprememb na narodnogospodarskem nivoju (apreciacija reala, inflacija ipd.), pojavlja se zapleten davčni sistem, prisotna je tudi korupcija, a vendar pa je tudi dežela velikih priložnosti in z lokalno proizvodnjo so možnosti prodajati lokalnim podjetjem, kar dokazujejo zgoraj omenjena slovenska podjetja. Čeprav velika večina gospodarskih subjektov v tem trenutku v Sloveniji še ni sposobna prevzeti načina razmišljanja, ki prevladuje v razvitih managerskih krogih in še manj načina njihovega poslovanja, pa je v delu gospodarstva pričakovati pomembne spremembe v mednarodnem povezovanju, pa tudi v gibanju slovenskega kapitala. To naj bi pomenilo, da bi več slovenskega kapitala odslej iskalo priložnosti na tujem, posebej tam, kjer je evropsko gospodarstvo že utrlo pot, npr. v Latinski Ameriki.

64

V novem, dinamičnem in bolj odprtem sistemu kot je bil dosedanji slovenski gospodarski prostor, kjer večina subjektov »čaka na to kaj se bo zgodilo«, bo namreč znanje in »upati se« nov vzvod za povečanje razlik med uspešnimi in manj uspešnimi. V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo, da bo prodor na trge Latinske Amerike ključnega pomena za preživetje marsikaterega slovenskega podjetja.

65

POVZETEK Latinska Amerika se vse bolj odpira in tako postaja privlačna destinacija za tuja podjetja. Še posebej velja izpostaviti pet držav v tej regiji, ki so zanimive, predvsem z vidika velikosti, BDP, naravnih virov in udeleženosti v regionalne integracije. To so Argentina, Brazilija, Čile, Mehika in Venezuela. Njihova analiza in primerjava nam daje izhodišča za proučevanje tržnih razmer v regiji. Za razumevanje le – teh pa je bilo pred tem potrebno proučiti katere regionalne integracije potekajo na prostoru Latinske Amerike, saj nam to pomaga razumeti, v kakšnih medsebojnih gospodarskih odnosih so omenjene države. Ravno iz tega razloga smo v drugem poglavju opredelili regionalne ekonomske integracije v Latinski Ameriki in krajše predstavili pet držav v tej regiji. V tretjem poglavju smo prikazali gospodarske odnose Slovenije z državami Latinske Amerike. Obseg blagovne menjave Slovenije z državami Latinske Amerike je tako v letu 2003 znašal le odstotek celotne menjave naše države s svetom. Najpomembnejši trgovinski partnerici Slovenije v Latinski Ameriki sta Brazilija in Argentina, saj vsaka posebej predstavlja približno tretjino trgovinske menjave Slovenije z Latinsko Ameriko. Dejstvo je, da so trgovinski odnosi Slovenije z Latinsko Ameriko zanemarljivo majhni. Prav tako so tudi dolgoročnejše oblike sodelovanja, kot so vlaganja, komajda omembe vredne. Leta 2002 so slovenske investicije v Latinsko Ameriko predstavljale le 0,16 odstotka vseh neposrednih investicij Slovenije v tujini. V četrtem poglavju nas je zanimala strategija vstopa na brazilski trg. Prikazali smo politične in gospodarske razmere v Braziliji ter stanje neposrednih tujih investicij v tej državi. Tukaj lahko povemo, da je Brazilija privlačna destinacija za neposredne tuje naložbe. Največji vlagatelji so ZDA, Velika Britanija in Španija, sektorji z največ tujih vlaganj pa so telekomunikacije, energetika in avtomobilska industrija. Zanimivo je tudi dejstvo, da se za brazilski trg zanima Kitajska, ki zadnje čase vse več investira v to državo. V tem poglavju smo predstavili tudi osnovne vrste strategije vstopa na tuji trg in podrobneje približali strategijo neposrednih tujih naložb. V zadnjem poglavju pa smo predstavili tri slovenska podjetja, ki že delujejo na brazilskem trgu in prikazali njihove strategije vstopa. To so Prevent, Kolektor in Iskra Avtoelektrika. Ugotovili smo, da so vsa tri podjetja vstopila na brazilski trg s strategijo neposrednih tujih naložb, in sicer Prevent in Iskra Avtoelektrika z »green field« strategijo, medtem ko je Kolektor prevzel že obstoječe podjetje. Z vidika geografske razdalje in specifičnosti trga s svojimi kulturnimi, ekonomskimi in pravnimi posebnostmi, je strategija neposrednih tujih naložb omenjenih treh slovenskih podjetij, najprimernejša. Ključne besede: Latinska Amerika, regionalne ekonomske integracije, gospodarski odnosi med Slovenijo in Latinsko Ameriko, Brazilija, neposredne tuje naložbe v Braziliji.

ABSTRACT Latin America has more and more liberal market and therefore is an attractive destination for foreign companies. We have to expose especially five countries in this region, which are interesting because of their growth, GDP, natural sources and participation in regional integrations. These countries are Argentina, Brazil, Chile, Mexico and Venezuela.

66

Their analysis and comparison are giving us basic position to study market situation in this region. But if we want to understand market situation, we had first to consider regional integrations, that is why we focused in the second chapter on regional economic integrations in Latin America and short illustrated five countries which we mentioned before. In the third chapter we presented economic relations between Latin America and Slovenia. Level of exchange in goods between Slovenia and Latin America was in 2003 only one percent of total exchange in goods. The most important Slovenian trade partners in Latin America are Argentina and Brazil, as they individually represent one-third of exchange of goods between Slovenia and Latin America. Commercial relations between Latin America and Slovenia are negligible small. Also the long – term cooperations like investments are hardly notice. In 2002 were Slovenian investments in Latin America presented only 0,16 percent of total foreign direct investment. In the fourth chapter we focused on strategy in Brazilian market. We illustrated political and economic situation and state of foreign direct investment. There we can say that Brazil is attractive destination for foreign direct investment, because it has good economic indicators. Principal investors are USA, Great Britain and Spain, the main sectors that they invest into are telcommunications, energy sector and car industry. Interesting is fact, that at the latest time, China more and more invests in Brazilian industry. In this chapter we also presented basic strategies on external markets and clarified the strategy of foreign direct investment. In the last, fifth chapter, we introduced three Slovenian companies, which have already been presented in Brazilian market, so therefore we introdused their market strategy. These companies are Prevent, Kolektor and Iskra Avtoelektrika. We determined that all three mentioned companies had used strategy of foreign direct investment, namely Prevent and Iskra Avtoelektrika green field strategy, while Kolektor had undertook pre-existing company. In the light of geografical distance and market specifity with cultural, economic and legal particularities, is the strategy of foreign direct investment the most appropriate for this there Slovenian countries. Key words: Latin America, regional economic integrations, economic relations between Slovenia and Latin America, Brazil, foreign direct investment in Brazil.

67

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE 1. Bobek, Vito, in Vladimir Kenda. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 2. Center za Latinsko Ameriko. 2004. Pregled sodelovanja med Republiko Slovenijo in državami Latinske Amerike. Ljubljana: CeLA. 3. Čerin, Robert. 2006. Osebna komunikacija. [01.02. 2006]. 4. Dežele in Ljudje. 1992. Južna Amerika in Mali Antili. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. 5. Jenšterle, Marko. 2004. ¿Latinska Amerika ? ¡Čista Fikcija!. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 6. Jurše, Milan. 2003. Teze predavanj pri predmetu Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 7. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 8. Kravos, Uroš. 2006. Osebna komunikacija. [10.02.2006]. 9. Mlakar, Gregor. 2006. Osebna komunikacija. [19.12.2005]. 10. Monteverde, Alonso. 1988. Wirtschaftliche Krisen-prozesse in Lateinamerika. Berlin: Verlag Die Wirtschaft. 11. Morrison Terri, in Wayne A., Conaway, in Joseph J. Douress. 1997. Doing Business Around the World. New Jersey: Englewood Cliffs. 12. Sjekloča, Marko. (2004a). Balkanizacija Latinske Amerike ali nova Južnoameriška »Evropska Skupnost«? [online] Available: http://www.markosj.net/juzna_integracija.htm = [16.Februar, 2006]. 13. Sjekloča, Marko. (2004b). Priložnosti slovenskega gospodarstva v Latinski Ameriki. [online] Available: http://www.markosj.net/priloznosti.htm =[20.Marec, 2006]. 14. Sjekloča, Marko. (2004c). Prodor kitajskega kapitala v Latinsko Ameriko. [online] Available: http://users.volja.net/markosj/kitajska_v_LA.htm = [10.Marec, 2006]. 15. Sjekloča, Marko in Bančni vestnik. (2005). O gospodarskih in integracijskih procesih v Latinski Ameriki. [online] Available: http://www.markosj.net/seminar_LA.htm = [21.Februar, 2006].

68

SEZNAM UPORABLJENIH VIROV 1. EN.ZO. 2004. Tourist Agency. Mehika. [online]. [2004]. Available: http://www.enzzo.si/index.php?mod=potovanja&cid=57&id=109 = [3.Marec, 2006]. 2. Glas gospodarstva. (29.02.2000). Stabilen trg Južne Amerike. [online] Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=3823 = [13.Marec, 2006]. 3. Index Mundi (2005). Venezuela. [online] Available: http://www.indexmundi.com/venezuela/ = [4.Januar, 2006]. 4. IADB – Inter - American Development Bank. (2005). A Quarter Century of Pension Reform in Latin America and the Caribbean: [online] Available: http://www.iadb.org/publications/search.cfm?countries=AR&language=English&searchLang=E = [20.December, 2005]. 5. Izvozno okno. (2006). Podatki o državah. [online] Available: http://www.izvoznookno.si/podatki_o_drzavah.php?menu=podatki&drzava_ID=2002082713393348 = [12.Januar, 2006]. 6. Iskra do Brasil Autoéletrica Ltda. (2006). Iskra's operation in Brazil. [online] Available: http://www.iskra-ae.com/BR/eng/company.php = [22.Marec, 2006]. 7. Jinov Svet. (2005). Čilenska železna lady. [online] Available: http://jinovsvet.blogspot.com/2005_12_01_jinovsvet_archive.html = [25.Januar, 2006]. 8. Kolektor. 2004. Predstavitev. [online] Available: http://www.kolektor.si = [23.Marec, 2006]. 9. Krtača. 2006. Lula prelomil dano obljubo. [online] Available: http://www.krtaca.si/aktualno/novice/lula-prelomil-dano-o = [12.Marec, 2006]. 10. Radio Študent. 2002. OFF-INFO [online] Available: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=1060 = [15.Februar, 2006]. 11. The World Bank (2005). Trade in Latin America & the Caribbean. [online] Available: http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/COUNTRIES/LACEXT/EXTLACREGTOPTRADE/0,,menuPK:832703~pagePK:51065911~piPK:51065915~theSitePK:832674,00.html = [20.Januar, 2006]. 12. The World Fact Book (2005). Select a country. [online] Available: http://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/xx.html = [20.December, 2005]. 13. United Nations Statistics Division (2006). Data Selection - by Country. [online] Available: http://unstats.un.org/unsd/snaama/SelectionCountry.asp = [20.Januar, 2006].

69

14. US Department of State (2005). Bureau of Western Hemisphere Affairs. December 2005. [online] Available: http://www.state.gov/r/pa/ei/bgn/1981.htm#econ = [13.Januar, 2006]. 15. Wikipedia, free encyclopedia (2006). Argentina. [online] Available: http://en.wikipedia.org/wiki/Argentina = [15.Januar, 2006]. 16. Wikipedija, prosta enciklopedija (2006). Brazilija. [online] Available: http://sl.wikipedia.org/wiki/Brazilija = [19.Januar, 2006].