TUJERODNE RASTLINE V SLOVENIJI

TUJERODNE RASTLINE V SLOVENIJI

PRIPRAVILA: Vanja Meža, 2.DMENTORICA: Tatjana Đurasović

TUJERODNA VRSTA

podvrsta ali takson nižje kategorije, ki je vnesena zunaj območja pretekle ali sedanje naravne razširjenosti.

vključuje katerikoli del organizma, ki lahko

preživi in je sposoben razmnoževanja.

VELIKI PAJESEN• Območje naravne razširjenosti Kitajska in

Moluški otoki.• Poti vnosa in širjenje V Evropo naj bi ga prvič

prinesli leta 1751, ob koncu 18. stoletja pa je bil zanesen tudi v Ameriko. Sadili in razširjali so ga kot okrasno drevo, posebej primerno za gojenje v mestnem okolju. Ponekod so z njim pogozdovali suha kraška rastišča, marsikje v Severni Ameriki in zahodni Evropi pa so ga sadili zaradi gojenja sviloprejk. Pajesen se je začel širiti v naravo praktično povsod, kjer so ga naseljevali, posebej hitro pa v toplejših,sredozemskih predelih.

POJAVLJANJE V SLOVENIJI• Prvi podatki o gojenju vrste v okrasne namene

v Sloveniji so iz 19. stoletja, približno iz tega časa pa so tudi prvi podatki o njegovem subspontanem uspevanju na Krasu.

• Na Krasu so ga že ob koncu 19. st. uporabljali za pogozdovanje kamnitih goličav. Pri nas je bil še pred nekaj desetletji razširjen predvsem na Primorskem, v zadnjih letih pa se pogosto pojavlja tudi v notranjosti Slovenije, posebej v mestnem okolju.

AMERIKANSKI JAVOR• Območje naravne razširjenosti Severna

Amerika.• Poti vnosa in širjenje Amerikanski javor so v

Evropo prinesli leta 1688 in ga nasadili v vrt v Angliji. Vrtnarji vrsto cenijo zaradi izredno hitre začetne rasti, saj lahko drevo zraste tudi do 1,5 metra na leto. V naslednjih letih so ga začeli saditi tudi drugod po Evropi. Sadili so ga predvsem na vrtovih, v parkih, ob cestah ter za potrebe varovanja pred vetrom.

• Amerikanski javor pomagajo širiti tudi čebelarji, saj je njegov pelod eden prvih spomladanskih čebeljih paš. Z vrtov in nasadov se vrsta širi s pomočjo krilatih plodičev, ki jih na daljše razdalje nosi veter.

• Pojavljanje v Sloveniji Amerikanski javor je razširjen tudi v Sloveniji. Podatki o uspevanju so iz vseh koncev Slovenije, razen z dinarske in preddinarske fitogeografske regije.

ŽLEZAVA NEDOTIKA• Območje naravne razširjenosti Indija in

zahodna Himalaja.• Poti vnosa in širjenje Rastlino so v Evropo

zanesli v prvi polovici 19. stoletja, ko so leta 1839 njena semena poslali v botanični vrt Kew pri Londonu. Začeli so jo gojiti kot okrasno oziroma medonosno rastlino, ki pa se je kmalu ušla iz vrtov in se naselila tudi v naravi ter je bila leta 1855 že naturalizirana ponekod v Angliji.

• V začetku 20. stoletja se je pojavljala podivjano po Nemčiji, Avstriji in Švici, redkeje je bila tudi udomačena. V nekaj desetletjih se je v teh in sosednjih deželah precej bolj razširila, tako da je danes naturalizirana v večjem delu Evrope.

POJAVLJANJE V SLOVENIJI

• Najstarejši zanesljivi podatek o pojavljanju te vrste pri nas v naravi je iz 30ih let 20. stoletja. Slovenski botanik Rajko Justin jo je 10.9.1935 nabral v okolici Šentvida pri Ljubljani, o čemer priča herbarijski primerek iz Herbarija Oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani. Leta 1939 jo je v Stožicah pri Ljubljani, kjer je bila vrsta očitno že podivjana, nabral tudi Marko Zalokar.

• Danes je pogosta zlasti v severnem delu Slovenije, z izjemo alpskega območja, nekako do nadmorske višine 1000 metrov. Precej manj je podatkov o pojavljanju žlezave nedotike v južni polovici Slovenije; razen ob Kolpi jo srečamo le na posameznih nahajališčih južno od Ljubljane. Kot kaže, se vrsta širi ob večjih rekah in njihovih pritokih, ponekod verjetno tudi s človekom. V južnem, oziroma jugozahodnem delu Slovenije večjih rek ni, kjer se je žlezava nedotika prvič pojavila že pred desetletji. Morda je njena odsotnost v tem delu Slovenije tudi posledica neustreznih ekoloških razmer.

MNOGOLISTNI VOLČJI BOB

• Območje naravne razširjenosti Zahodni deli Severne Amerike.

• Poti vnosa in širjenje V Evropi so ga začeli gojiti v 19. stoletju, sprva kot okrasno rastlino, nato pa za utrjevanje cestnih in drugih brežin ter za bogatitev tal z dušikom. V predelih s klimatsko podobnimi razmerami kot v domovini se je začel širiti in je postal nadležna invazivna rastlina zlasti v severni Evropi in v Alpah. Razširja se predvsem s semeni, tudi nenamerno preko raznih človekovih dejavnosti. ( Transport prsti )

POJAVLJANJE V SLOVENIJI• Mnogolistni volčji bob je v Sloveniji najbolj

invaziven v alpskem fitogeografskem območju, predvsem na Pohorju, Kozjaku (Košenjaku) in v Karavankah. Precej podatkov o uspevanju je iz okolice Ljubljane, sicer pa se pojavlja v predalpskem območju raztreseno. Tu in tam ga najdemo tudi v subpanonskem in submediteranskem območju, a tu zaenkrat vrsta še ni močno razširjena. Pojavlja se ne le ob cestah, ampak tudi na traviščih.

KANADSKA ZLATA ROZGA

• Območje naravne razširjenosti Severna Amerika

• Poti vnosa in širjenje Prvi podatki v Evropi so iz Velike Britanije iz leta začetka 19. stoletja, kamor so jo kot okrasno rastlino prinesli že v 17. stoletju. Večinoma so jo sadili v botanične vrtove. Hitrost širjenja pa je ocenjena na 741 km2/leto.


• V Sloveniji je kanadska zlata rozga prvič omenjena leta 1937. Danes je vrsta razširjenja po nižinah po vsej Sloveniji, vendar je redkejša od orjaške zlate rozge.

ORJAŠKA ZLATA ROZGA

• Območje naravne razširjenosti Severna Amerika.

• Poti vnosa in širjenje Orjaško zlato rozgo so v 18. stoletju prinesli v Evropo kot okrasno rastlino. Približno 100 let kasneje se je začela širiti z vrtov v naravo. Hitrost širjenja je ocenjena na 910 km2/leto.


• Prvi podatek o pojavljanju vrste v Sloveniji je iz leta 1852. Gre za primerke iz herbarijske zbirke botanika Plemla, ki je orjaško zlato rozgo nabral v Dobrovem pri Beli Cerkvi. S preloma 19. v 20. stoletje so znani še podatki iz Ljutomera, Maribora, Gorice, Senožeč, Kostanjevice.

DELJENOLISTNA RUDBEKIJA


• Poti vnosa in širjenje Rastlino so v Evropo prinesli na začetku 17. stoletja, v naravi pa so jo prvič zabeležili leta 1859. Leta 1868 je o njenem pojavljanju v jarkih ob Ižanski cesti in na vznožju Rožnika v ljubljanskem nemškem dnevniku pisal K. Deschmann.


• Kmalu so sledili nadaljnji podatki o uspevanju deljenolistne rudbekije ki je bila na začetku 20. stoletja v naravi polek Ljubljane in njene okolice zabeležena tudi na Dolenjskem in Štajerskem. Zanimiv je podatek, da so rastlino že konec 19. stoletja skušali iztrebiti iz narave, vendar neuspešno. V naslednjih desetletjih se je rastlina počasi širila tudi v drugih delih Slovenije.

TOPINAMBUR


• Poti vnosa in širjenje Rastlino so prinesli leta 1616 v Anglijo iz Amerike od tod pa se je potem širila po Evropi. Gojili so jo po vrtovih kot okrasno rastlino, pa tudi za prehrano ljudi in kot krmo za živino. V naravi je bil prvič opažen l. 1885.

POJAVLJANJE V SLOVENIJI• Prvi podatki o gojenju vrste v okrasne namene v

botaničnem in drugih vrtovih v Sloveniji so iz leta 1844. O subspontanem uspevanju v okolici Ljubljane pričajo herbarijski primerki R. Justina iz l. 1934. Topinambur velja v Sloveniji za redko gojeno rastlino, pogosto pa je podivjana in naturalizirana na vlažnih tleh in ob rekah. Vrsta je danes najbolj invazivna v jugozahodni Sloveniji, masovno pa se pojavlja ob večjih rekah, zlasti ob Savi in Savinji, tudi ob Dravi in Dravinji. Zelo pogosto pa ga vidimo ob avtocestah in nasploh po ruderalnih rastiščih.

JAPONSKI DRESNIK

• Območje naravne razširjenosti Vzhodna Azija.

• Poti vnosa in širjenje V Evropo so japonski dresnik zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi prvič zabeležena leta 1892.


• Za ozemlje Slovenije japonski dresnik prvi omenja Hayek (1908) in sicer ob Savinji pri Celju, leta 1937 pa je bil nabran v Ljubljani. Danes je japonski dresnik z izjemo submediteranskega fitogeografskega območja pogost po vsej Sloveniji, kjer ga srečamo zlasti ob rekah in potokih. Tudi v alpskem fitogeografskem območju je vrsta manj pogosta, saj le redko doseže 1000 m nadmorske višine.

JAPONSKA MEDVEJKA• Območje naravne razširjenosti vzhodna Azija.• Poti vnosa in širjenje Ponekod je japonska

medvejka prav zaradi pogostega gojenja podivjala. V Evropi poročajo o njenem subspontanem ali naturaliziranem pojavljanju iz številnih držav. Do njene naturalizacije je očitno lahko prišlo na več krajih iz številnih gojenih populacij, ki v glavnem uspešno semenijo. K širjenju pripomore tudi razpošiljanje semen iz semenarn po pošti.


• Naturalizirana in invazivna je v spodnji Vipavski dolini, drugod po Sloveniji pa se tu in tam pojavlja, vendar ne vedno na naravnih rastiščih, vsekakor pa moramo biti nanjo pozorni.

ENOLETNA SUHOLETNICA


• Poti vnosa in širjenje V Evropo naj bi vrsto prvič prinesli konec 17. stoletja kot okrasno rastlino, po Evropi se je razširila v drugi polovici 18. stoletja, v začetku 19. stoletja pa so jo omenjale že vse srednjeevropske Flore.


• Prvi podatki o pojavljanju vrste v Sloveniji so iz leta 1841 herbarijske primerke enoletne suholetnice, shranjene v herbariju je nabral V. Plemel v ljubljanskem botaničnem vrtu. Danes je vrsta razširjena in pogostna po vsej Sloveniji.

ORJAŠKI DEŽEN

• Območje naravne razširjenosti Kavkaz in osrednja ter jugozahodna Azija.

• Poti vnosa in širjenje Rastlina je bila vnešena v Francijo kot medonosna rastlina in v Veliko Britanijo kot okrasna rastlina že v 19. stoletju. Poleg Francije in Velike Britanije je danes invazivna tudi v Nemčiji, Belgiji, Švici in še nekaterih drugih evropskih državah pa tudi v Severn Ameriki.


• Vrsta se pojavlja v Ljubljani in okolici, predvsem v južnem delu Ljubljane: Barje, Prule, Rudnik. Na tem območju je vrsta invazivna, a v zgodnji fazi širjenja. Podobno naj bi se v zadnjih letih širila tudi v okolici mariborskega botaničnega vrta. Obstajajo tudi več kot sto let stari podatki iz okolice Lipice, kjer pa vrsta kasneje ni bila potrjena.

DAVIDOVA BUDLEJA ali METULJNIK

• Območje naravne razširjenosti Osrednja in jugozahodna Kitajska, do nadmorske višine 3500 m.

• Poti vnosa in širjenje Prve rastline Davidove budleje so v Evropo prinesli v začetku 19. stoletja. Z vrtov je prvič pobegnila okrog leta 1935 v Angliji. Naturalizirala se je na območjih z apneno podlago in na starih zidovih.


• Mala flora Slovenije navaja, da je vrsta v Sloveniji podivjana in naturalizirana pri Kobaridu, Soški dolini, Ljubljani, Izoli in v okolici Šentilja. Prvi podatek za Slovenijo pa je objavil Fritch leta 1934 in sicer s Šmartnega na Pohorju.

VODNA KUGA ali RAČJA ZEL

• Območje naravne razširjenosti Severna Amerika.• Poti vnosa in širjenje Rastlina je bila v 19. stoletju

prinešena v Evropo. Najprej so jo v naravi opazili leta 1836 na Irskem. Od tam se je razširila po vsej Evropi, razen na skrajni jug in vzhod. Vodno kugo so v naravo verjetno zanesli akvaristi. Zaradi uspešnega vegetativnega razmnoževanja se lahko manjši koščki rastlin širijo s pomočjo vodnih tokov ali z nenamernim prenosom iz enega vodnega okolja v drugega.


• Prvi podatki o pojavljanju vodne kuge v Sloveniji so za območje Štajerske. Vodna kuga se v Sloveniji pojavlja v stoječih in tekočih celinskih vodah. Največ podatkov je iz Save, Krke, Drave in Mure. Ponekod, predvsem v nekaterih akumulacijskih jezerih, tvori zelo obsežne in goste sestoje.

ČRNOPLODNI MRKAČ

• Območje naravne razširjenosti Severna Amerika, kjer je razširjen od severa Kanade do juga ZDA, tujeroden pa je v Evropi.

• Poti vnosa in širjenje Prvi znani podatki o pojavljanju črnoplodnega mrkača v Evropi so iz Montpelliera v Franciji v 19. stoletju je bil najden v Italiji, Nemčiji, na Poljskem in na Portugalskem. V 20. stoletju se je širil in postal naturaliziran še v nekaterih drugih evropskih državah.


• Prvi podatki o pojavljanju na območju Slovenije so iz okolice Nove Gorice (1950), nato pa sledi nekaj podatkov s slovenske obale. Od konca 20. stoletja do danes je število podatkov močno naraslo, kar kaže na širjenje te vrste na ozemlju Slovenije.

JAPONSKO KOSTENIČJE

• Območje naravne razširjenosti vzhodna Azija

• Poti vnosa in širjenje Nekaj sorodnih vrst že od nekdaj sadijo tudi kot okras in jih tako iz njihove domovine razširjajo po vsem svetu. Tako so razširili tudi japonsko kosteničje v vse zmerne do tople predele sveta, kjer se je ponekod naturaliziralo in postalo nadležno.


• Japonsko kosteničje se je v Sloveniji naturaliziralo in je danes razširjeno na območju spodnje Vipavske doline in Goriških Brd ter v obalnem predelu slovenske Istre. Po številnih najdbah lahko sklepamo, da se ta vrsta pri nas razširja že dlje. Verjetno je bila k nam zanesena večkrat, najverjetneje iz že znanih bližnjih nahajališč v Furlaniji in na Tržaškem.

PELINOLISTNA ŽVRKLJA ali AMBROZIJA


• Poti vnosa in širjenje Vnos v Evropo in kasnejše širjenje nenamerno, kot plevelna primes žitu, oljnicam in ptičji krmi. Po ustalitvi se je vrsta širila vzdolž prometnih koridorjev, verjetno tudi s pomočjo strojne košnje. Poleg prenosa z mehanizacijo je danes zelo pomemben za širjenje prenos kontaminirane prsti na velike razdalje.


• Od konca druge svetovne vojne do osemdesetih let 20. stoletja se je žvrklja pojavljala le prehodno, v glavnem zanešena kot primes ptičje krme. V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja pa se je v nižinskih predelih Slovenije naturalizirala. Le redko in zaenkrat prehodno se pojavlja nad 600 m nad morjem.

HVALA ZA POZORNOST!

Documents

TUJERODNE RASTLINE V SLOVENIJI