UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

IGOR GARDELIN

REGIONALNO TER MEDNARODNO VARSTVO

POLJSKE IN JUDOVSKE MANJŠINE NA OBMOČJU NEMŠKE ZGORNJE ŠLEZIJE V OBDOBJU

NACIONALSOCIALIZMA

(1933–1937)

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

IGOR GARDELIN

Regionalno ter mednarodno varstvo poljske in judovske manjšine na območju nemške Zgornje Šlezije v obdobju nacionalsocializma

(1933–1937)

Magistrsko delo

Študijski program: Zgodovina Mentor: izr. prof. dr. Borut Klabjan

Koper, 2016

Povzetek

Regionalno ter mednarodno varstvo poljske in judovske manjšine na območju

nemške Zgornje Šlezije v obdobju nacionalsocializma (1933–1937)

Magistrsko delo se osredotoča na regionalno in mednarodno manjšinsko zaščito poljske

in judovske manjšine v nemškem delu Zgornje Šlezije v obdobju nacistične Nemčije med

letoma 1933 in 1937, ko je bila Ženevska konvencija o Zgornji Šleziji iz leta 1922 še v

veljavi.

S pregledom pritožb, poslanih predsedniku Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo, in

peticije, naslovljene na svet Društva narodov s strani poljske in judovske manjšine,

želimo analizirati in preučiti primere obeh manjšin v nemški Zgornji Šleziji ter njihovo

pot do pravnega zadoščenja. Delo prikazuje, kako so bili individualni primeri

obravnavani s strani mednarodnih organov, pristojnih za zaščito manjšin, odgovore in

reakcije nacističnih oblasti ter rezultate, ki sta jih obe manjšini dosegli v postopku.

Kljub totalitarni in antisemitski zakonodaji nacističnega režima je bil sistem varstva

manjšin v Zgornji Šleziji zadosten, primeren in učinkovit. S ponovno vzpostavitvijo

državljanskih pravic in svoboščin, za katere so bili člani manjšin prikrajšani, je

mednarodno in regionalno varstvo pravic Poljakom in Judom v Zgornji Šleziji omogočilo,

da so imeli drugačen status od preostalih državljanov nemškega rajha. Uspehi, ki jih je

dosegla poljska manjšina, pa so bili zmerni v primerjavi s tistimi, ki jih je dosegla

judovska. Slednji je uspelo doseči izvzetje od nacistične rasne diskriminacije in celo izdan

odlok s strani nacističnih oblasti, ki je antisemitsko zakonodajo v Zgornji Šleziji razglasil

za nično.

Kljub navedenemu pa sta obe manjšini doživeli velik udarec po letu 1937, ko je Ženevska

konvencija o Zgornji Šleziji prenehala delovati. Njun status je nazadoval ter se izenačil s

tistim, ki so ga uživali preostali Poljaki in Judje v nacistični Nemčiji. Deležni sta bili

nadlegovanja, trpinčenja in represij, ki so se stopnjevale, dokler niso z izbruhom druge

svetovne vojne dosegle nov vrhunec.

Ključne besede: zaščita manjšin, Zgornja Šlezija, nacizem, Poljaki, Judje, manjšinske

pravice

Abstract

Regional and International protection of Polish and Jewish minority in German

Upper Silesia during the era of National socialism (1933–1937)

This thesis examines the Regional and International minority protection of Polish and

Jewish minorities living in the German part of Upper Silesia in the period of Nazi

Germany between 1933 and 1937, when the Geneva Convention concerning Upper

Silesia of 1922 was still in force.

Focusing on the complaints sent to the President of the Mixed Commission for Upper

Silesia and petitions addressed to the Council of the League of Nations by the Polish and

Jewish minorities, this study analyses and explores cases that were presented to the

international authorities on regional and global level by both minorities of German Upper

Silesia in search for a legal remedy. The thesis reveals how individual cases were dealt

with by the international authorities responsible for protection of minorities, responses

and reactions from Nazi authorities and the results achieved by both minorities in the

process.

Despite the totalitarian and anti-Semitic laws by the Nazi regime, the minorities

protection system in Upper Silesia proved to be sufficient, adequate and efficient. By

restoring civil rights and liberties of which the members of minorities were deprived, the

international and regional protection granted Poles and Jews of Upper Silesia a status

different as other citizens of the German Reich had. The successes of the cases filed by

Polish minority were moderate compared to the ones filed by Jewish minority. The latter

managed to receive exemption from Nazi racial discrimination and even a decree by Nazi

authorities that made the anti-Semitic legislation in Upper Silesia null and void.

However, both minorities suffered a major setback after 1937 when the Geneva

Convention of 1922 expired, as their status declined and was made identical with that the

Poles and Jews enjoyed in the rest of Nazi Germany, suffering harassment and repression

that intensified and reached a new peak at the start of the Second World War.

Key words: Minority protection, Upper Silesia, Nazism, Poles, Jews, Minority rights

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent Igor Gardelin, z vpisno številko 92102049, vpisan na študijski program Zgodovina, rojen 1.1.1984 v kraju Postojna, sem avtor (ustrezno označi) ¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

Regionalno ter mednarodno varstvo poljske in judovske manjšine na območju nemške Zgornje Šlezije v obdobju nacionalsocializma (1933–1937).

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev/–ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja:____________________________

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................. 1

1.1 Namen in cilj raziskovanja ....................................................................................... 4

1.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ......................................................................... 5

2 GEOGRAFSKA UMESTITEV IN KRATKA ZGODOVINA ŠLEZIJE .................... 7

2.1 Geografska umestitev Šlezije .................................................................................. 7

2.2 Kratka zgodovina Šlezije do konca prve svetovne vojne ....................................... 8

3 KONEC PRVE SVETOVNE VOJNE IN MIROVNA POGAJANJA V

VERSAILLESU ............................................................................................................. 15

3.1 Versajska mirovna pogodba in vprašanje Poljske ................................................ 15

3.2 Nastanek manjšinskih pogodb .............................................................................. 17

4 ZGORNJA ŠLEZIJA MED LETOMA 1919 IN 1922 ................................................. 20

4.1 Stanje v Zgornji Šleziji leta 1919 .......................................................................... 20

4.2 Šlezijske vstaje in plebiscit ................................................................................... 22

4.2.1 Prva šlezijska vstaja .................................................................................. 22

4.2.2 Druga šlezijska vstaja ................................................................................ 23

4.2.3 Zgornješlezijski plebiscit .......................................................................... 24

4.2.4 Tretja Šlezijska vstaja ................................................................................ 25

4.3 Dokončno oblikovanje nemško-poljske meje v Zgornji Šleziji ............................. 26

5 MANJŠINSKA ZAŠČITA PO ŽENEVSKI KONVENCIJI (1922) .......................... 28

5.1. Institucije po Ženevski konvenciji (1922) in postopek pritožbe ter peticije ........ 30

5.1.1. Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo ........................................................ 31

5.1.2. Urad za manjšine ..................................................................................... 32

5.1.3. Državni agent ........................................................................................... 33

5.2 Postopek vložitve peticije in pritožbe po določilih Ženevske konvencije (1922) 34

5.2.1 Postopek po 147. členu .............................................................................. 34

5.2.2 Postopek po 149. členu ............................................................................. 35

5.2.3 Postopek po 585. členu .............................................................................. 36

6 VARSTVO MANJŠIN PRI ORGANIH DRUŠTVA NARODOV V ŽENEVI ......... 38

6.1 Vloga nemške politike pri varovanju manjšin ...................................................... 39

7 KRATEK PREGLED POLITIČNE SITUACIJE V ZGORNJI ŠLEZIJI NA PREHODU

IZ WEIMARSKE NEMČIJE V TRETJI RAJH ............................................................ 41

7.1 Deželni zbor Zgornje Šlezije ................................................................................ 41

7.2 Pruski Landtag ...................................................................................................... 42

7.3 Reichstag ............................................................................................................... 43

8 ZGORNJA ŠLEZIJA POD NACISTIČNO VLADAVINO (1933–1938) .................. 44

9 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO POLJSKE MANJŠINE ............ 47

9.1 Organiziranje poljske manjšine ............................................................................. 47

9.2 »Wasserpolen« ...................................................................................................... 50

9.3 Varstvo poljske manjšine v obdobju volilne kampanje leta 1933 ......................... 53

9.4 Obdobje konsolidacije nacistične oblasti leta 1933 .............................................. 62

9.5 Prelom v nemško-poljskih odnosih leta 1934 ........................................................ 79

9.6 Nemško-poljski »Pakt o nenapadanju« in poljska manjšina .................................. 81

9.7 Skorajšnji potek Ženevske konvencije (1922) in ukrepi proti poljski manjšini ... 84

9.8 Zadnje leto veljavnosti Ženevske konvencije (1922) ........................................... 88

9.9 Poljska manjšina v Zgornji Šleziji po letu 1937 ................................................... 91

10 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO JUDOVSKE MANJŠINE ....... 94

10.1 Organiziranje judovske manjšine ........................................................................ 94

10.2 Judovska manjšina v prvem letu nacistične vladavine ....................................... 97

10.3 Po peticiji Franza Bernheima ............................................................................ 111

10.4 »Nürnberški zakoni« ........................................................................................ 130

10.5 Stanje v letu pred potekom Ženevske konvencije (1922) ................................. 144

10.6 Judovska manjšina po poteku Ženevske konvencije (1922) ............................ 152

11 USODA VODILNIH ČLANOV MANJŠINSKIH ORGANIZACIJ IN

PREDSEDNIKA MEŠANE KOMISIJE PO LETU 1937 ........................................... 155

11.1 Zveza Poljakov .................................................................................................. 155

11.2 Združenje judovskih občin ................................................................................ 155

11.3 Predsednik Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo ............................................ 156

12 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 157

13 VIRI IN LITERATURA .......................................................................................... 167

13.1 Arhivski viri ...................................................................................................... 167

13.2 Literatura ........................................................................................................... 170

13.3 Internetni viri .................................................................................................... 176

14 PRILOGE ................................................................................................................ 177

14.1 Seznam prilog .................................................................................................... 177

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV

Angl. – Angleško

Češ. – Češko

DAF – Deutsche Arbeitsfront (Nemška delavska fronta)

DNVP – Deutschnationale Volkspartei (Nemškonacionalna ljudska stranka)

Fr. – Francosko

Gestapo – Geheime Staatspolizei (Tajna policija nacistične Nemčije)

GHG – Gesamtverband Deutscher Handwerker, Kaufleute und Gewerbetreibender

(Združenje nemških rokodelcev, trgovcev in obrtnikov)

KPD – Kommunistische Partei Deutschlands (Komunistična partija Nemčije)

Lat. – Latinsko

LNOJ – League of Nations Official Journal (Uradni list Društva narodov)

LON – League of Nations Archive, Geneva (Arhiv Društva narodov v Ženevi)

Nem. – Nemško

NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei (Nacionalsocialistična

nemška delavska stranka)

NS HAGO – Nationalsozialistische Handwerks-, Handels- und Gewerbe- Organisation

(Nacionalsocialistična organizacija rokodelcev, trgovcev in obrtnikov)

O.S. – Oberschlesien (Zgornja Šlezija)

Pol. – Poljsko

POW – Polska Organizacja Wojskowa (Poljska vojaška organizacija)

PKVP – Polsko-Katolicka Partja Ludowa (Poljsko-katoliška ljudska stranka)

PZZ – Polski Związek Zachodni (Poljska zahodna zveza)

RM – Reichsmark (Reichsmarka, uradna denarna valuta v nemškem rajhu)

RGBl. – Reichsgesetzblatt (Uradni list nemškega rajha)

SA – Sturmabteilung der NSDAP (udarni oddelek, jurišne enote stranke NSDAP)

Schupo – Schutzpolizei (deželna uniformirana policija)

SPD – Sozialdemokratische Partei Deutschlands (Socialdemokratska stranka Nemčije)

SS – Schutzstaffel der NSDAP (zaščitni vod, varnostni paravojaški oddelek stranke

NSDAP)

YIVO – Yidisher Visnshaftlekher Institut (Judovski znanstveni institut)

Zentrumspartei – Deutsche Zentrumspartei (Stranka katoliškega centra)

ZDA – Združene države Amerike

1

1 UVOD

Zgornja Šlezija, regija med Nemčijo in Poljsko, je prostor kjer se srečujeta in stoletja

sobivata germanska in slovanska kultura. Dežela je v obdobju tisoč let, od nastanka

poljske države leta 960 pa do 20. stoletja, zamenjala veliko vladarjev in dinastij – najprej

je bila pod poljsko krono ter vladavino dinastije Piastov, nato je prišla v okvir Svetega

rimskega cesarstva, potem je spadala v okvir »dežel Češke krone«, ki so jih podedovali

Habsburžani. Po izgubljenih šlezijskih vojnah je morala Marija Terezija večino dežele

predati Prusiji pod dinastijo Hohenzollern s Friderikom II. Velikim na čelu. Večja

sprememba statusa regije je nastala, ko je leta 1871 v okviru Prusije kot del pokrajine

Šlezija postala del novoustanovljenega Nemškega cesarstva. Po prvi svetovni vojni je

prišlo do delitve Zgornje Šlezije na nemški in poljski del ter do administrativne ločitve

pokrajine od Spodnje Šlezije. Zgornja Šlezija je tako postala ena od provinc Prusije

znotraj Weimarske republike in nacistične Nemčije (1919–1937 in 1941–1945). V

kratkem obdobju med letoma 1938 in 1941 je bila Zgornja Šlezija skupaj s Spodnjo

Šlezijo ponovno vključena v enotno pokrajino Šlezija. Izven okvirjev nemške države pa

se je pokrajina dokončno znašla po letu 1945, ko je po dogovoru zmagovalk druge

svetovne vojne pripadla Poljski. Doživela pa je tudi demografske spremembe z medvojno

dokončno rešitvijo judovskega vprašanja ter s povojnim izgonom nemško govorečega

prebivalstva (Herzig 2015).

Velike spremembe v vsakdanu prebivalcev Zgornje Šlezije v 19. stoletju so se dotikale

predvsem gospodarskega, političnega in družbenega življenja. V tistem času se je v

zgornješlezijskem prostoru poleg industrializacije pojavila tudi nemška in poljska

nacionalna ideja, kar je povzročilo napetosti med nemško in poljsko opredeljenim

prebivalstvom. Nesoglasja so dosegla svoj vrhunec po prvi svetovni vojni s tremi vstajami

Poljakov. Dve sta bili pred in ena po plebiscitu leta 1921, s katerim naj bi po določilih iz

Versajske mirovne pogodbe rešili mejno vprašanje med novonastalo Poljsko in poraženo

Nemčijo. Poljskemu poskusu, da bi z vstajami dosegli rešitev v lastno korist, celo po

plebiscitu, na katerem so prebivalci s 60 % glasovali za Nemčijo, so se zoperstavile

nemške oborožene enote, kar je ustvarilo pat pozicijo, ki jo je bilo treba rešiti za

pogajalsko mizo.

2

Po vstajah in opravljenem plebiscitu je bil spor o razmejitvi regije razrešen s pomočjo

mediacije Društva narodov z Ženevsko konvencijo1 leta 1922, ki je prenehala delovati

leta 1937 in je imela obdobje veljavnosti 15 let. Namen omenjene konvencije je bil

olajšati posledice razdelitve regije med Poljsko in Nemčijo. Poleg reševanja gospodarskih

vprašanj je konvencija omogočala tudi sprotno regionalno in mednarodno varstvo pravic

poljske oz. nemške manjšine. Slednji sta se lahko pritožili na Mešano komisijo za Zgornjo

Šlezijo ter pošiljali peticije Društvu narodov. Spor se je tako z »bojnega« prenesel na

»pravno« regionalno in mednarodno polje, kamor sta manjšini pošiljali pritožbe in

peticije proti kršenju manjšinskih pravic ter se hkrati zavzemali za uresničitev svojih

dolgoročnih ciljev. Nekaj zmede so jima povzročali tudi »nacionalno neopredeljeni

Šlezijci«, ki sta si jih želeli v svoj tabor pridobiti tako nemška kot poljska stran. Zgornja

Šlezija je tako postala edini del Nemčije, ki je bil tudi mednarodno zavezan varovanju

manjšin. Ostali deli, kjer so živele druge manjšine (npr. Mazurci ter Litvanci v Vzhodni

Prusiji, Danci v Schleswigu in Lužiški Srbi), namreč niso imeli mednarodno

zagotovljenega varstva pravic. Mednarodni in regionalni organi, zadolženi za varovanje

pravic manjšin, so imeli pristojnost odločanja le nad območjem plebiscita v Zgornji

Šleziji, nemška in poljska dela Zgornje Šlezije pa se z njim nista povsem pokrivala, a sta

vendarle predstavljala skoraj večinski del regije.2

Za razliko od »običajnega« generalnega sistema varstva manjšin, kjer so se manjšine iz

drugih držav članic Društva narodov, predvsem v Vzhodni Evropi (npr. Baltske države,

Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija itd.), lahko pritožile v Ženevo, na

globalno raven, je bil zgornješlezijski regionalni sistem specialnejši in podrobneje pravno

normiran (lex specialis) ter je omogočal efektivnejše reševanje sporov že na lokalni ravni.

Velike zmagovite sile Antante – Velika Britanija in Francija – so v okviru Društva

1 Ker poznamo več Ženevskih konvencij, najbolj znane so tiste iz mednarodnega humanitarnega prava nastale med leti 1864 in 1949, bomo v nadaljevanju za Ženevsko konvencijo za Zgornji Šleziji uporabljali izraz »Ženevska konvencija (1922)«, da ne bi prišlo do pomote. 2 V nadaljevanju bomo za »Oberschlesische Abstimmungsgebiet« oz. območje plebiscita v Zgornji Šleziji, uporabljali izraz »Zgornja Šlezija«. Znotraj nemškega dela Zgornje Šlezije (Provinz Oberschlesien) območje plebiscita ni zajemalo okrožij Falkenberg O.S., Grottkau, Neisse ter manjšega dela Neustadt O.S., saj so bili večinsko nemški. Zajemalo pa je manjši del spodnješlezijskega okrožja Namslau. Poljska je k svojemu delu Zgornje Šlezije priključila še del nekdanje avstrijske (Zgornje) Šlezije okoli mesta Cieszyn (nem. Teschen, češ. Těšín), območje plebiscita pa je zajemalo in se pokrivalo le z delom Zgornje Šlezije, ki ga je Poljska pridobila od Nemčije. Manjši del Zgornje Šlezije okoli mesta Hlučín (nem. Hultschin, pol. Hluczyn) je po Versajski mirovni pogodbi pripadlo Češkoslovaški brez plebiscita (Weczerka, 2003, LXXXV–LXXXVIII).

3

narodov vzhodnoevropskim državam s številnimi nacionalnimi manjšinami ob vstopu v

organizacijo predpisale obvezo do varstva manjšin s t. i. »pogodbami o zaščiti nacionalnih

manjšin« z namenom zagotovitve stabilnosti prihodnjih članic. Ženevska konvencija

(1922) je poleg splošnih in generalnih določil varovanja manjšin, ki so jih vsebovale

»pogodbe o zaščiti nacionalnih manjšin«, vsebovala še podrobnejša določila varstva in

posebne regionalne organe imenovane s strani Društva narodov, ki so bili pristojni za

uresničevanje določil mednarodnega varstva manjšinskih pravic.

Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo je s svojimi odločitvami ustvarjala pravni precedens,

ki je zavezoval organe, da po analogiji odločanja »podobno o podobnem« (argumentum

a simili ad similem) odločajo tudi v drugih podobnih primerih. Torej, da v primerih, ki so

si bili bistveno enaki, odločijo enako.

S prihodom nacistov na oblast leta 1933 se je poleg kršenja pravic poljske manjšine

pojavil problem rasne diskriminacije judovske manjšine. Čeprav so bili slednji

diskriminirani v celotni Nemčiji, pa jim je ravno Ženevska konvencija (1922) zagotavljala

pravno varstvo. Tako so Judje, ki so prebivali na območju Zgornje Šlezije, imeli pravno

podlago, ki jih je postavila v drugačen položaj v primerjavi s tistimi v ostali državi.

Ženevska konvencija (1922) jim je omogočala vložitev zahtev za številne pritožbe, ki so

bile obravnavane s strani pristojnih regionalnih in mednarodnih organov,

nacionalsocialistična nemška oblast pa jih ni mogla prezreti in se je morala na nanje tudi

odzvati.

Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo je v času nacistične diktature delovala med letoma

1933 in 1937 in obravnavala številne primere kršenja pravic poljske in judovske

manjšine. V nalogi želimo osvetliti delovanje mednarodnih institucij v tem obdobju in

njihov rezultat, torej uspeh oz. neuspeh pri varovanju manjšinskih pravic v totalitarni

državi.

Društvo narodov je bilo po prvi svetovni vojni ustanovljeno z namenom ohranjanja

svetovnega miru ter preprečevanja konfliktov in na splošno se zdi, da je bilo neuspešno

pri svoji osnovni nalogi oz. ji ni bilo kos. V času delovanja te mednarodne organizacije

so po svetu izbruhnile številne vojne v katere so bile vpletene njene članice, vrhunec pa

je bil dosežen z drugo svetovno vojno in nemočjo Društva narodov, da jo prepreči. Hkrati

4

pa je ta mednarodna organizacija poleg delovanja na globalni ravni v Ženevi imela tudi

številne druge organe, ki so delovali na lokalni ravni po posameznih državah. Eden od

teh organov je bila Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo, za katero ta naloga želi ugotoviti

ali je bila uspešna in je upravičila svoj smisel in obstoj ter posredno ugotoviti ali je

Društvo narodov uspelo izpolniti svoj namen na lokalnem nivoju.

1.1 Namen in cilj raziskovanja

Namen in cilj magistrske naloge je prikazati delovanje, odnos in vpliv, ki ga je imel

mednarodni režim varovanja manjšin v Zgornji Šleziji na življenje poljske in judovske

manjšine v odnosu do nemških nacionalsocialističnih oblasti.

Varstvo manjšin pod okriljem Društva narodov v Zgornji Šleziji je slabo raziskano

področje, zato o tej temi ni veliko virov. Večina obstoječih virov v glavnem obravnava

poljski del Zgornje Šlezije in njeno nemško manjšino. V magistrskem delu bomo

pozornost posvetili nemškemu delu Zgornje Šlezije, njeni poljski in judovski manjšini, o

katerih ni veliko napisanega.

S pomočjo virov iz arhiva Društva narodov v Ženevi, uradnih aktov nemških oblasti ter

z uporabo sekundarnih virov želimo predstaviti uspešnost oz. neuspešnost regionalnega

in mednarodnega sistema varovanja nacionalnih in verskih manjšin v totalitarni državi.

Visoko na piedestal vrednot čaščenja je nacistična država postavljala nemški narod oz.

»Deutsche Volksgemeinschaft«,3 kulturo ter »arijsko raso« in zaničevala vse t. i.

»Untermenschen«4 oz. pripadnike slovanskih narodov in Jude. Drugače misleči so bili

zaprti v koncentracijskih taboriščih, na koncu pa so nezaželene skupine ljudi celo pobijali.

Iz navedenega lahko sklepamo, da so nacistične oblasti poljsko in judovsko manjšino

zatirale na enak način.

Delo bo predvsem osredotočeno na obravnavanje, reševanje in uspeh oz. neuspeh pritožb,

ki sta jih vlagali poljska in judovska manjšina, ter na njihove praktične posledice v

medsebojnih odnosih med Nemčijo in Poljsko glede poljske manjšine. Opisali bomo, kaj

3 Nemška »ljudska skupnost« – ideal nemške nacionalne skupnosti, ki so ga zagovarjali nacisti. Dosegli naj bi ga z izločevanjem domnevno »ne-nemških« elementov iz družbe (Stackelberg 2007, 309). 4 »Podljudje« – ljudje, ki so jih imeli nacisti za inferiorne nemški kulturi in rasi.

5

so s pritožbami dosegli zgornješlezijski Judje v razmerju s preostalimi Judi v Nemčiji oz.

v čem se je njihov položaj v Zgornji Šleziji razlikoval od ostalih v nacistični Nemčiji. V

delu bomo preučili peticije, naslovljene na Društvo narodov v Ženevi v skladu s 147.

členom, ter pritožbe v skladu s 149. in 585. členom, ki jih je obravnavala Mešana komisije

za Zgornjo Šlezijo oz. njen predsednik Felix Calonder. Slednji je namreč glede na

omenjene člene izdajal pravna mnenja, če zadeve pred tem ni rešil Urad za manjšine.

Ugotoviti želimo tudi, katere vrste pritožb so bile s strani ene in druge manjšine najbolj

pogoste, kakšen je bil odziv nemških organov nanje ter kako je bilo o njih dokončno

odločeno.

Poskusili bomo tudi prikazati, kakšne so bile podobnosti in razlike med pritožbami

poljske in judovske manjšine ter njihovimi obravnavami s strani Mešane komisije.

1.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze

Predmet raziskave je varovanje poljske in judovske manjšine, zato je potrebno proučiti

mehanizem, ki je bil predviden za njuno varstvo. Ženevska konvencija (1922) je z določili

o varstvu manjšin postavljala pravni temelj manjšinskim pravicam ter vzpostavljala

pravni okvir za delovanje organa, ki je skrbel za manjšinsko varstvo. To je bila Mešana

komisija za Zgornjo Šlezijo, ki je delovala v okviru mednarodne organizacije Društva

narodov. Pri raziskovanju rezultatov njenega delovanja je potrebno pregledati

obravnavane primere v obdobju, ki je predmet magistrske naloge, (pravne) posledice,

nastale z odločitvami Mešane komisije, ter odnos nemških oblasti, ki so bile dolžne

izvršiti te odločitve.

Z analiziranjem primarnih virov, pridobljenih v arhivu Društva narodov v Ženevi, zbirke

dokumentov, izdanih s strani nemških oblasti, ter preučevanjem relevantne sekundarne

literature, ki obravnava področje izbrane tematike, se postavljajo vprašanja, kot so:

Ali je bil sistem varovanja manjšin v nemški Zgornji Šleziji uspešen? Sta manjšini uspeli

doseči uveljavitev zagotovljenih pravic oz. odpravo krivic? Kako so ukrepi Mešane

komisije vplivali na delovanje nemških oblasti v regiji in njihov odnos do manjšin? Sta

bili manjšini zadovoljni z odločitvami organov, ki so bili zadolženi za varovanje njihovih

pravic?

6

V magistrski nalogi bomo poskušali s potrditvijo ali zavrnitvijo odgovoriti na naslednje

teze:

- sistem varovanja manjšin je ustrezno varoval pravice vseh manjšin v Zgornji

Šleziji, saj so preko njega lahko slednje uveljavile svoje pravice;

- Mešana komisija je bila varovanju manjšin naklonjena in je pritožbam poljske in

judovske manjšine večinoma ugodila ter ni diskriminirala nobene strani, manjšini

pa sta bili z njenim delom zadovoljni;

- poljska in judovska manjšina sta si s pritožbami na Mešano komisijo oz. svet

Društva narodov med letoma 1933 in 1937 uspeli zagotoviti učinkovito varstvo

pravic, zagotovljenih z Ženevsko konvencijo (1922), v totalitarni državi, ki ni bila

naklonjena manjšinam niti organizacijam, ki bi delovale izven okrilja nacistične

stranke;

- unikaten režim mednarodne zaščite v Zgornji Šleziji je omogočil judovski

manjšini, da je imela v Zgornji Šleziji bistveno drugačen položaj kot Judje v

preostali Nemčiji;

- razlogi za pritožbe poljske in judovske manjšine glede kršitve manjšinskih pravic

so se razlikovali, skupno pa jim je bilo le fizično nasilje s strani nacističnih

paravojaških enot kot so SA in SS;

- nemške oblasti so odločitve Mešane komisije spoštovale enako, ne glede na to, ali

so se slednje nanašale na poljsko ali judovsko manjšino, čeprav so bile v nasprotju

z uradno nacistično antisemitsko in Slovanom nenaklonjeno politiko;

- zunanjepolitični razlogi so vplivali na to, da se je Nemčija držala izpolnjevanja

določil Ženevske konvencije (1922).

Na prvi pogled se zdi, da sta uveljavljanje človekovih oz. konkretneje manjšinskih pravic

ter pravni red totalitarne nacistične države dva nasprotujoča in izključujoča pojma, iz

česar bi sledilo, da so bile manjšine v tretjem rajhu prikrajšane za svoje pravice.

Magistrsko delo bo skušalo na primeru Zgornje Šlezije osvetliti ali sta si omenjena dva

pojma bila dejansko izključujoča ali pa stvari niso delovale na tak način. Zanimalo nas

bo, ali se je dalo v nacistični Nemčiji izboriti pripadajoče pravice s sklicevanjem na

pravne predpise, ki so vezali nemško državo. Pa tudi ali so organi mednarodne skupnosti

sploh sposobni reševati težave ljudi na terenu, za katere so imeli mandat ali pa so bili le

sami sebi v namen in so vsem vpletenim stranem le povzročali težave in z njihovim

delovanjem ni bil nihče zadovoljen.

7

2 GEOGRAFSKA UMESTITEV IN KRATKA ZGODOVINA

ŠLEZIJE

2.1 Geografska umestitev Šlezije

Šlezija,5 zgodovinska dežela v Srednji Evropi, danes večinoma leži na Poljskem,6 manjši

deli pa se nahajajo še v okviru Češke7 in Nemčije.8 Znotraj Poljske je Šlezija razdeljena

na tri regije oz. vojvodstva:9 Dolnośląskie,10 Opolskie11 in Śląskie.12 Geografsko je njena

meja najbolj izrazita na jugu, saj jo tvori pogorje Krkonoše,13 ki hkrati predstavlja tudi

severno mejo Češke. Na severu, zahodu in vzhodu njena geografska meja ni najbolj jasna,

saj se na tistih delih razprostira v nižino, zato so bile njene politične meje tam pogojene

z zgodovinskimi dejavniki. Čez celo deželo od jugovzhoda proti severovzhodu teče reka

Odra, ob kateri se nahaja tudi zgodovinsko glavno mesto pokrajine Wrocław oz. po

nemško Breslau (Herzig 2015).

Zgodovinsko in administrativno glavno mesto Zgornje Šlezije ob zgornjem toku reke

Odre je bilo mesto Opole (nem. Oppeln). Industrijsko središče Zgornje Šlezije se je

nahajalo v industrijskem trikotniku, ki so ga tvorila mesta Katowice (Kattowitz), Gliwice

(Gleiwitz) in Bytom (Beuthen) (Herzig 2015).

Imena krajev v nemški Zgornji Šleziji, ki so navedena v delu, so uradno dobila poljsko

ime šele po letu 1945, za razliko od poljskega dela, ki jih je dobil po letu 1922. Zaradi

omenjenega smo se odločili, da uporabljamo krajevna imena v obliki, ki so bila takrat v

uradni veljavi, tj. nemška imena za nemški del Zgornje Šlezije ter poljska za poljski del.

5 Nem. Schlesien; pol. Śląsk; Češ. Slezsko; fr. Silésie; lat. in angl. Silesia. 6 Vzhodna ozemlja nemškega rajha, vzhodno od rek Odre in Lužiške Nise so ob koncu druge svetovne vojne po sporazumu med Združenimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo na konferenci v Potsdamu (17.7.–2.8.1945) prišla pod upravo Poljske, manjši del, območje mesta Königsberg, pa pod upravo Sovjetske zveze. Šlezija se je tako znašla večinsko znotraj ozemlja Poljske. 7 Deli zgodovinske Zgornje Šlezije danes ležijo znotraj čeških regij Moravskoslezský kraj ter Olomoucký kraj. 8 Del ozemlja Zgornje Lužice, ki je do leta 1945 pripadala pruski pokrajini Šlezija, se danes nahaja v nemški pokrajini Saška (nem. Sachsen). 9 Pol. Województwo. 10 Spodnja Šlezija, glavno mesto Wrocław. 11 Zahodni del Zgornje Šleziije okoli glavnega mesta Opole. 12 Vzhodni del Zgornje Šlezije, glavno mesto Katowice. 13 Krkonoše (nem. Riesengebirge; pol. Karkonosze, češ. Krkonoše)

8

Bralec pa bo lahko našel kraj s pomočjo nemško-poljskega seznama krajevnih imen, ki

se nahaja v prilogi magistrskega dela.

2.2 Kratka zgodovina Šlezije do konca prve svetovne vojne

Po hunskih vpadih v Evropo ter Šlezijo se je večina germanskega plemena Silingov

preselila proti zahodu kontinenta, manjši ostanki pa so se asimilirali s Slovani, ki so tja

prišli v 6. stoletju. Slovansko pleme, ki se je ustalilo na območju današnje Šlezije je dobilo

ime po reki Ślęza,14 po kateri je bavarski geograf15 v 9. stoletju poimenoval tamkajšnje

prebivalce Slenzani (Herzig 2015, 8–12).

Pod vladavino poljskih Piastov, v času Mieszska I. (935–992) je bila oblikovana

kneževina Poljska, takrat s središčem v Gnieznu, ki je od zahoda sprejela krščansko vero.

Njegov naslednik, sin Boleslav Hrabri (967–1025) pa je teritorialno razširil Poljsko in

konec 10. stoletja v svojo državo vključil Šlezijo ter jo tako odtrgal od Češke krone. Kljub

temu so se v 11. stoletju pojavljali novi spopadi med Poljsko in Češko, ki sta želeli imeti

Šlezijo. Leta 1000 je cesar Svetega rimskega cesarstva Oton III. romal na grob svetega

Adalberta v Gniezno, kjer je s papeškim soglasjem ustanovil nadškofijo. V mestu

Wrotizlava16 (današnji Wrocław, po nem. Breslau) je bila ustanovljena sufraganska

škofija. Boleslava Hrabrega je cesar povzdignil po statusu v »sebi enakega« z dodelitvijo

titul »dominus« ter »cooperator imperii«. To je bila dokončna potrditev vključitve Poljske

v Evropo in zahodnokrščanski svet, Boleslavu pa je bilo omogočeno, da se je okronal za

kralja. Poljsko je povzdignil v kraljevino ter imel status, ki je bil enak »nemškemu kralju«.

Nasledniki Boleslava I. so začeli teritorialno deliti oz. drobiti Poljsko. Na takšen način je

sin kralja Boleslava III. –Vladislav II., ki je vladal med letoma 1138 do 1146 – dobil

Šlezijo. Od takrat pa vse do leta 1675 je bila Šlezija pod vladavino lokalnih šlezijskih

Piastov. S tem se je začel proces deljenja, saj so se teritoriji znotraj dežele od leta 1202

dalje postopoma drobili in se razvili v samostojne kneževine oz. vojvodine, nad katerimi

poljski Piasti niso imeli več nadoblasti.

14 Nem. Lohe – reka izvira v Krkonošah (nem. Riesengebirge; pol. Karkonosze, češ. Krkonoše) in se izliva v reko Odro pri mestu Wrocław (nem. Breslau). 15 Domnevno menih iz samostana Sankt Emmeram v Regensburgu. 16 Poleg škofij v mestih Krakow in Kołobrzeg (nem. Kolberg).

9

Z namenom razvoja duhovnega življenja v Šleziji je vojvoda Boleslav I. ustanovil leta

1175 samostan v kraju Leubus (Lubiąż) ob reki Odri, kot prvega v pokrajini, kamor so

prišli cistercijanski menihi iz turinškega samostana Pforta v Nemčiji. Boleslavov sin,

šlezijski vojvoda Henrik I. (1201–1238), ki je v začetku 13. stoletja vladal večinskemu

območju Šlezije oz. Spodnji Šleziji, pa je želel s pomočjo kolonizacije prebivalstva

omogočiti gospodarski, socialni in družbeni napredek svoje dežele. Skupaj s soprogo

Hedviko Andeško17 iz Bavarske sta ustanovila cistercijanski samostan Trebnitz

(Trzebnica) ter še deset drugih samostanov, v katere so prihajali minoritski menihi iz

nemških dežel. V Zgornji Šleziji so tamkajšnji vojvode ustanavljali samostane, ki so bili

povezani s Poljsko. Z roko v roki so z ustanavljanjem samostanov v deželo na pobudo

vojvod ter plemstva prihajali tudi kolonisti, ki so omogočili oblikovanje vaških naselbin

in mest. Slednja so dobivala privilegije po »ius Theutonicum« oz. nemškem pravu

(Herzig 2015, 13–18).

Najzgodnejša omemba judovske prisotnosti v Šleziji je datirana v prvo desetletje 13.

stoletja, ko naj bi posamezniki judovskega porekla imeli v lasti nekaj vasi. V tem času

naj bi že obstajale judovske skupnosti v mestih Breslau, Liegnitz in Bunzlau, do konca

13. stoletja pa so se judovske skupnosti oblikovale v preostalih mestih v regiji (Beuthen,

Glogau, Troppau in Münsterberg). Čeprav je sinoda škofov v mestu Breslau leta 1267

zahtevala številne restrikcije in segregacijo Judov, jim je lokalni vojvoda Henrik IV.

podelil privilegij, ki se je zgledoval po tistem, ki so ga imeli Judje na Poljskem. Judje v

Šleziji so se ukvarjali predvsem s posojanjem denarja, trgovino in umetnostjo ter

pomagali soustvarjati gospodarsko blaginjo v regiji. To jim je omogočilo bogatenje ter

socialno in ekonomsko varnost, kar se je odražalo tudi pri posesti nepremičnin ter bogato

okrašenih nagrobnikih (The YIVO Encyclopedia 2016).

Potem, ko je leta 1306 v kraljevini Češki izumrla dinastija Přemysl, je slednjo nasledila

ambiciozna dinastija Luksemburžanov. V obdobju vladavine kralja Jana I. (1310–1346),

ki je imel pretenzije proti severu in Poljski, so šlezijski vojvode priznali češko nadoblast.

Leta 1335 se je Jan I. za denarno odškodnino odpovedal zahtevi po poljskem prestolu,

poljski kralj Kazimir III. Veliki pa se je odpovedal Šleziji. Ko je na češki prestol stopil

Janov sin, Karel IV. (1346–1378),18 je šlezijske vojvodine vključil v sklop čeških dežel.

17 Kasneje je postala svetnica Hedviga Šlezijska. 18 Med leti 1346–1378 tudi nemški kralj oz. cesar Svetega rimskega cesarstva.

10

S tem je Šlezija postala ena od dežel krone svetega Vaclava, hkrati pa tudi del Svetega

rimskega cesarstva, ki mu je prav tako vladal Karel IV. (Moraw 1994, 89–90).

V času vladavine Luksemburžanov, ki je prinesla regiji razcvet na vseh področjih, se je

meja med Spodnjo in Zgornjo Šlezijo dokončno uveljavila kot jezikovna meja med

Germani in Slovani. V Zgornji Šleziji se je utrdil slovanski element med plemstvom, v

mestih in na podeželju, tako da je pokrajina kot »Slavia germanica« le politično in

kulturno spadala pod vpliv nemškega prostora, ne pa tudi jezikovno. Po smrti Karla IV.

leta 1378 se je položaj poslabšal. Začeli so se nemiri, dokler niso ob koncu vladavine

Karlovega sina Vaclava leta 1419 nastopile husitske verske vojne, ki so prinesle črne čase

v Šlezijo, saj je bila dežela opustošena. Husitske vojne so se končale leta 1434. S smrtjo

cesarja ter češkega in ogrskega kralja Sigismunda se je v čeških deželah končalo obdobje

Luksemburžanov (Moraw 1994, 141, 151–153).

V štirinajstem stoletju so imeli Judje veliko in naraščajočo konkurenco s strani nemških

trgovcev. Naraščala je nestrpnost in sredi 14. stoletja so izbruhnili pogromi proti Judom,

izdan je bil tudi edikt o njihovem izgonu. Temu so se Judje lahko izognili le, če so kupili

posebno »pismo o zaščiti« z veljavo od enega do šest let. Ne glede na omenjeno so se

nadaljevali ekscesi nasilja, izgona iz mest in zaplembe premoženja proti Judom (The

YIVO Encyclopedia 2016).

Po Sigismundovi smrti so se za dežele češke krone spopadle številne dinastije (avstrijski

Habsburžani, ogrska dinastija Hunyadi ter poljska dinastija Jagielloncev). Leta 1458 se

je na prestolu utrdil Jurij Podiebrad (1458–1471) iz domače češke dinastije ter pripadnik

husitske ločine. Z njim se je za dežele češke krone spopadel ogrski kralj Matjaž Korvin19

(1458–1490) iz dinastije Hunyadi, ki so ga podpirali češki katoliški stanovi. Po Jurijevi

smrti leta 1471 je prišlo do sporazuma, v skladu s katerim je njegov naslednik Vladislav

II. iz dinastije Jagiello (1471–1516) in sin poljskega kralja Kazimirja IV. vladal le »ožji

Češki«,20 Matija Korvin pa si je pridobil Moravsko, Šlezijo in Lužico. Češko oz. ogrsko

politiko je medtem vodil še habsburški cesar Friderik III. (1452–1493), ki si je prizadeval

pridobiti krone obeh prestolov. Po smrti Matije Korvina je ogrsko krono in z njo preostale

češke dežele uspelo pridobiti Vladislavu II. Vladavina dinastije Jagiello nad Češko in

19 V Sloveniji znan kot »kralj Matjaž«. 20 Bohemija.

11

Ogrsko se je končala s smrtjo kralja Ludvika II. v bitki z Osmanskim imperijem pri

Mohács-u leta 1526. Kroni svetega Vaclava ter svetega Štefana pa sta pripadli

Habsburžanom (Conrads 1994, 185–188).

Ko je Generallandtag21 Češke leta 1526 izvolil nadvojvodo Ferdinanda I. Habsburškega

za češkega kralja, je celotna Šlezija prešla v okvir Habsburške monarhije, ki ji je pripadala

vse do leta 1740. Slednje je prineslo Šleziji prednost v obliki močnejše zaščite s strani

cesarja, po drugi strani pa je morala dežela prispevati za obrambo proti napredovanju

Osmanskega imperija. Šlezija je bila ena od najbogatejših habsburških dežel, kar so znali

habsburški vladarji ceniti, zato so podpirali gospodarski razvoj dežele. Reformacijski

nauk Martina Luthra je bil prisoten v deželi še pred Habsburžani, posebej pa se je utrdil

med večinskim nemškim prebivalstvom, veliko manj v Zgornji Šleziji med slovansko

govorečimi prebivalci. V tridesetletni vojni so se šlezijski protestantski stanovi pridružili

podpori kneza Friderika V. Pfalškega. Po njegovem porazu je z intervencijo

evangeličanske zaveznice Švedske Šlezija postala bojno polje. Dežela je bila opustošena

in prebivalci so bežali. Z vestfalskim mirom leta 1648 se je Šlezija ponovno vrnila pod

habsburški okvir, s tem da so morali vladarji evangeličanom na določenih območjih

omogočiti svobodo veroizpovedi. V treh mestih – Glogau, Jauer in Schweidnitz – je bila

izven obzidja omogočena izgradnjo velikih lesenih cerkva, t. i. »Friedenskirche«, ki so

bile namenjene tudi prebivalcem iz širše okolice. Sicer pa so v deželi jezuiti izvajali

protireformacijo, zapirali evangeličanske cerkve ali pa jih predajali katolikom (Weczerka,

2003, LIII–LXIX).

V času vladavine habsburških vladarjev Ferdinanda I. leta 1559 in Rudolfa II. leta 1582

so bili vsi Judje z vladarskimi edikti izgnani iz celotne Šlezije. Po izgonu so se šlezijski

Judje zatekli na podlagi posebnih privilegijev v spodnješlezijsko mesto Glogau,

zgornješlezijski mesti Zülz in Hotzenplotz, moravski enklavi v Zgornji Šleziji. Od

sedemnajstega stoletja dalje so ta mesta postala izhodišče za ponovno judovsko poselitev

Šlezije. Judje so se postopoma vračali v mesta, kjer so trgovali, in ko so se ustalili, so se

jim pridružili še Judje iz Češke, Moravske in Poljske, ki pa so se v glavnem naselili na

ruralna področja Zgornje Šlezije. Cesar Ferdinand II. je Judom leta 1628 potrdil pravico

do naselitve. Med temi Judi je je bila večina revnih. Ukvarjali so se z dajanjem manjših

21 Generalni deželni zbor – meddeželni zbor vseh stanov določenih dežel na istem kraju.

12

državnih monopolov v najem, gostilničarstvom, proizvodnjo in prodajo alkohola ter

krošnjarstvom (The YIVO Encyclopedia 2016).

Leta 1713 je cesar Karel VI. vpeljal »davek za toleranco«, ki so ga morali plačevati

šlezijski Judje, če so želeli živeti v Šleziji. Judje so bili omejeni tudi v gospodarskem

življenju, saj so bile nad njimi vzpostavljene številne restrikcije. Leta 1738 se je Karel

VI. odločil izgnati Jude iz Šlezije. Njihov izgon je preprečilo lokalno podeželsko

plemstvo, vladarjeva smrt leta 1740 ter vojna s Prusijo (The YIVO Encyclopedia 2016).

Protestantskega vladarja je Šlezija dobila po letu 1741, potem ko je pruski kralj Friderik

II. izkoristil šibak položaj avstrijske vladarice Marije Terezije, ki je kot ženska s

pragmatično sankcijo njenega očeta Karla VI., nadaljevala dinastijo Habsburžanov v

dednih deželah. Friderik II. njenega statusa ni priznal ter omenjeno izkoristil za

vkorakanje v Šlezijo z namenom, da bi se polastil bogate pokrajine. To je sprožilo

avstrijsko vojno za nasledstvo. V dveh šlezijskih vojnah (1740–1742 ter 1744–1745) in

sedemletni vojni (1756–1763) se je pruska oblast dokončno utrdila nad večino pokrajine,

le manjši del Zgornje Šlezije okoli mest Jägerndorf, Troppau in Teschen je ostal v

Avstriji. Prusija je podobno kot v preostalem delu kraljestva izvajala reforme v duhu

razsvetljenega absolutizma (na področju pravosodja, uprave, vojske, šolstva …) ter

nadaljevala gospodarski razvoj iz habsburških časov. Še posebej intenzivno so v Zgornji

Šleziji delovali rudniki črnega premoga, enega od gonilnih virov industrializacije,

uspešno je bilo tudi pridobivanje kovin (npr. cinka). Zgrajeni so bili rečni kanali ter

kasneje železniško omrežje, ki so omogočali lažjo komunikacijo v regiji in državi. Glede

religioznih zadev so bili pruski vladarji indiferentni in so omogočali svobodo

veroizpovedi tako katoličanom kakor tudi različnim protestantskim ločinam. Pruski šolski

sistem ter naseljevanje kolonistov sta pripomogla, da se je nemško-slovanska jezikovna

meja premaknila iz roba Spodnje Šlezije proti vzhodu k Zgornji Šleziji, kjer so z

industrializacijo krajev in rastjo mest nastali tudi germanski jezikovni otoki. Glavno

mesto Šlezije je leta 1813 postalo eden od centrov odpora proti Napoleonu, ko je od tam

pruski kralj Friderik Viljem III. izdal poziv An mein Volk na boj proti Francozom.

Industrijska rast in rast prebivalstva sta šla v 19. stoletju z roko v roki. V vladnem okraju

Oppeln22 v Zgornji Šleziji je bilo leta 1806 za potrebe industrije izkopanih 42.000 ton

22 Regierungsbezirk Oppeln.

13

črnega premoga, leta 1913 pa kar 43.000.000 ton. V približno istem obdobju, med letoma

1817 in 1910, je v Zgornji Šleziji prebivalstvo naraslo za kar 468 %, v preostali Šleziji pa

za 169 %. Od 2.207.981 prebivalcev Zgornje Šlezije leta 1910 jih je bilo kar 53 %, ki so

navedli poljščino kot materni jezik (Weczerka 2003, LXIX–LXXXV).

V pruski državi je zakonodaja olajšala gospodarski napredek judovske skupnosti v Šleziji

s kulturnim centrom v prestolnici Breslau. V celotni pokrajini je takrat živelo okoli 9.000

Judov, večina v mestih, približno 4.000 pa jih je bilo na podeželju.

Čeprav je pruski edikt o emancipaciji leta 1812 razširil pravice Judov, so za njih veljale

številne omejitve, ki so bile večinoma v veljavi do leta 1848, popolnoma pa so bile

odpravljene šele leta 1871. Z razvojem industrijske panoge v Zgornji Šleziji se je

judovska skupnost okrepila v tistih krajih, kjer je bila skoncentrirana. To so bila mesta

Gleiwitz, Beuthen in Kattowitz, kjer se je rudarska in jeklarska panoga razvijala z naglico.

V teh mestih je bilo leta 1840 le 12 Judov, leta 1910 pa že 2.975 (The YIVO Encyclopedia

2016).

Znotraj Prusije, od leta 1871 pa tudi v Nemškem cesarstvu, je imela pokrajina Šlezija

izjemen položaj, saj se je na področju Zgornje Šlezije nahajalo drugo najpomembnejše

gospodarsko področje v državi, takoj za tistim v Porurju. Pomembni zgornješlezijski

magnati, ki so vlagali kapital v razvoj industrije (v okolico krajev, kot so npr. Kattowitz,

Gleiwitz, Beuthen itd.) so bili plemiči iz rodbin knezov von Fürstenberg, Henckel von

Donnersmarck, von Pleß ter von Hohenlohe. Ker je rastoča stopnja industrializacije v

Zgornji Šleziji potrebovala vedno več delovne sile, se je na pobudo gospodarstvenikov v

regijo priselilo na tisoče delavcev, ki so izhajali iz ruske Kongresne Poljske ter avstrijske

pokrajine Galicija (Fuchs 1994, 554–557).

Po letu 1871 je bil v Šleziji poleg nemškega nacionalizma močno prisoten tudi

protestantizem, ki je bil prevladujoča religija Nemškega cesarstva ter pruske elite, ki ga

je vodila.

V prvem desetletju nastanka cesarstva je nemški kancler Bismarck začel t. i.

»Kulturkampf«23 s katoliško cerkvijo, v Zgornji Šleziji pa je to povzročilo, da se je

23 Kulturni boj – državno odobreno versko in etnično preganjanje katolikov znotraj Nemškega cesarstva.

14

celotna tamkajšnja katoliška skupnost (duhovniki, voditelji stranke katoliškega centra24

in poljski aktivisti) poenotila ne glede na njeno etnično ali jezikovno pripadnost. V

nasprotju z nemško-protestantsko politiko iz Berlina so zagovarjali stališča in pravice

katoliške cerkve in pri tem poudarjali, da se morajo otroci učiti temeljne verske nauke in

resnice ter moralna pravila v svojem maternem jeziku, kar je veljalo tudi za pripadnike

manjšin. Kljub temu se je v času Nemškega cesarstva v ljudskih šolah jezik verouka iz

poljščine spremenil v nemščino, poljščina pa je ostala jezik instrukcije v župniščih in pri

bogoslužju (Bjork 2002, 73, 99).

Z izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 bi Zgornja Šlezija kot obmejno območje z

Ruskim carstvom oz. Kongresno Poljsko lahko postala bojišče, vendar se je fronta

odmaknila od pokrajine, saj se je ruska ofenziva osredotočila na Vzhodno Prusijo ter

Galicijo. Vojaško je Zgornja Šlezija pridobila na pomembnosti med letoma 1915 in 1917

vse dokler niso centralne sile – Nemčija in Avstro-Ogrska – sklenile premirja z Rusijo.

Na dvorcu v zgornješlezijskem mestecu Pleß se je nahajal vrhovni štab nemške cesarske

vojske, kjer so se koordinirale vojne operacije. Kraj je bil verjetno izbran zaradi bližine

meje z zaveznico Avstrijo. Po preboju antantnih sil na zahodni fronti je Nemčija 11.

novembra 1918 sklenila premirje in takrat se je prva svetovna vojna končala. Zgornja

Šlezija s tem še ni imela miru, saj je v letih, ki so sledila, doživela nekakšne »vojne

podaljške« (Fuchs 1994, 607–609).

24 Nem. Zentrumspartei.

15

3 KONEC PRVE SVETOVNE VOJNE IN MIROVNA POGAJANJA

V VERSAILLESU

Nemčija je konec prve svetovne vojne dočakala na strani poražencev. Eden od razlogov

za nemško predajo je bilo prepričanje, da bo mirovni program ameriškega predsednika

Woodrowa Wilsona osnova za nadaljnja pogajanja o mirovni pogodbi. Po poročanju

ameriškega diplomata Ellisa Dresla iz Berlina leta 1918 je bilo tamkajšnje javno mnenje

v prid temu, da bo Nemčija sicer morala plačati nekaj vojne odškodnine, postala pa naj

bi članica Društva narodov, obdržala kolonije, načelo samoodločbe narodov pa naj bi

delovalo v nemško korist. Nemška Avstrija bi se potemtakem odločila, ali se bo pridružila

Nemčiji, Zahodna Prusija in Šlezija naj bi ostali nemški, v Alzaciji in Loreni pa bi se

prebivalstvo na pretežno nemškem območju odločalo o svoji prihodnosti. Velike sile

zmagovalke so imele drugačne interese z Nemčijo, kar se je pokazalo na mirovni

konferenci v Versaillesu (Macmillan 2002, 461).

3.1 Versajska mirovna pogodba in vprašanje Poljske

Eden izmed glavnih ciljev zaveznikov na versajski mirovni konferenci leta 1919 je bil

ustvariti močno poljsko državo, ki bi imela čim boljše pogoje za obstanek v prihodnosti.

Francoska stran si je prizadevala ustvariti močno in neodvisno Poljsko, ki bi bila protiutež

Nemčiji. Velika Britanija pa si je želela predvsem takšno Poljsko, ki bi bila učinkovit

»tampon« proti boljševistični Rusiji. V želji postaviti Nemčijo v podrejen položaj si je

francoski ministrski predsednik Georges Clemenceau posebej prizadeval, da bi bili

rudniki v Posarju in Zgornji Šleziji izven meja Nemčije (Andelman 2008, 175).

Clemenceau se je bal ponovne nemške grožnje, ki bi ogrozila Francijo in njen vpliv oz.

prevlado na kontinentu. Britanski ministrski predsednik David Lloyd George si je želel

stabilnost oz. »ravnovesje moči« na evropskem kontinentu potem, ko je dosegel

poglavitne cilje britanske zunanje politike. Zavedal se je, da mora biti nemško-poljska

vzhodna meja določena bolj v korist Nemčije, za razliko od predloga komisije za poljsko

vprašanje na mirovni konferenci, ki je predlagala prepustitev območij, kjer so živeli

Poljaki, poljski državi.

16

V času, ko so izbruhnile boljševistične revolucije v Srednji Evropi, na Madžarskem in

Bavarskem, se je Lloyd George zbal za stabilnost evropskega kontinenta in ni želel, da se

Nemčija v sili zateče v objem socialistične revolucije, v kar bi jo silili pretežki mirovni

pogoji, določeni s strani antante. Zaradi tega se je nagibal k bolj ugodni pogodbi za

Nemčijo in njenim manjšim teritorialnim izgubam. Njegovo mnenje je bilo, da bi Nemčija

prenesla vse pogoje, tudi visoko vojno odškodnino, ne pa prepustitev milijonov Nemcev

pod poljsko vladavino. Za tem stališčem je stala celotna britanska delegacija v Parizu.

Avstralski premier William Morris Hughes, ki je zastopal avstralsko delegacijo, je menil,

da je »grozljivo« prepustiti Nemce pod poljsko oblast, če ni za to posebej pomembnega

razloga. Razlog, da je Lloyd George vztrajal na ugodnejši vzhodni meji za Nemčijo, je

tudi v povezavi z nemškim plačilom reparacij, saj bi jih država težko izplačevala brez

vseh industrijsko najrazvitejših regij. Clemenceau in Wilson sta nasprotovala mnenju

britanske delegacije na konferenci. Ameriški predsednik se je držal načel, ki jih je postavil

v programu štirinajstih točk in je bil mnenja, da Nemčija v Zgornji Šleziji »brani interes

velekapitala, ne pa tamkajšnjega poljskega prebivalstva« ter da »nemška aristokracija tam

že stoletja tlači poljskega kmeta« (Yearwood 2009, 127).

Zmagovalke prve svetovne vojne, sile antante so zatorej naletele na težave, ko so pri

risanju novih meja na območjih nekdanjega Nemškega cesarstva in Avstro-Ogrskega

imperija želele ustvariti čimbolj narodno homogene države. Kot kompromisna rešitev se

jim je ponudilo načelo »samoodločbe narodov«, ki ga je propagiral ameriški predsednik

Wilson. S tem, ko je bilo sprejeto načelo samoodločbe je Wilson popustil od zahtev

poljske komisije pri mirovni konferenci, ter za območja, ki jih je ta dodelila Poljski,

privolil v izvedbo plebiscita na južnemu območju Vzhodne Prusije. Privolil pa je tudi v

ustanovitev Svobodnega mesta Gdasńk. Na pobudo Lloyda Georga, ki je prisluhnil

nekaterim nemškim kritikam osnutka mirovne pogodbe, je Wilson privolil še v plebiscit

v Zgornji Šleziji. Tako so sile antante z mirovnimi pogodbami določile, da bodo izvedeni

plebisciti kjer se bodo prebivalci pokrajin sami odločili v kateri državi bi radi živeli. V

času med 10. februarjem 1920 in 16. decembrom 1921 so bili izvedeni plebisciti v

Schleswigu (med Nemčijo in Dansko), Vzhodni ter Zahodni Prusiji (med Nemčijo in

Poljsko), Koroški (med Avstrijo in Kraljevino SHS), Zgornji Šleziji (med Nemčijo in

Poljsko) ter Gradiščanskem (med Avstrijo in Madžarsko). V skladu z demokratičnimi

načeli je bilo državam, ki so sporne teritorije zahtevale zase, v plebiscitni kampaniji

17

dovoljeno, da na prebivalstvo oz. volivce vplivajo s propagando (Jebsen 2014, 58–59;

Yearwood 2009, 126–127).

Končno besedilo Versajske mirovne pogodbe, ki je bila podpisana 28. junija 1919, je v

88. členu in dodanem aneksu glede Zgornje Šlezije, določalo, da bodo tamkajšnji

prebivalci pozvani, naj se na plebiscitu izjasnijo glede pripadnosti Nemčiji ali Poljski,

izid plebiscita pa se bo določil glede na izid v posameznih občinah. Po glasovanju je bila

plebiscitarna komisija zadolžena za posredovanje poročila antantnim silam, v katerem bo

priporočala črto, ki bo določila mejo v Zgornji Šleziji na podlagi »želj prebivalstva,

izraženih na plebiscitu« ter »geografskih in ekonomskih razmer na terenu« (The Avalon

Project 2016).

3.2 Nastanek manjšinskih pogodb

Na dan podpisa mirovne pogodbe med Nemčijo in antantnimi silami v Versaillesu, 28.

junija 1919, se je zgodil še en dogodek, ki je prispeval k stabilnosti in varnosti zaradi

novonastalih razmer v Evropi, a je bil takrat nekoliko v ozadju. Poljska predstavnika –

Roman Dmowski in Ignacy Paderewski – sta z zavezniki podpisala t. i. Malo versajsko

pogodbo, ki je urejala manjšinske pravice na Poljskem. Tako je bilo prvič v svetovni

zgodovini manjšinsko vprašanje reševano s separatno pogodbo, katere varuh je bilo

Društvo narodov (Fink 2006, 237).

Pogajanja o vsebini pogodbe niso bila lahka. Paderewski je v imenu Poljske ugovarjal z

argumenti, da je bila Poljska v preteklosti uničena z vmešavanjem njenih sosedov in da

bi morali pristati na zunanji nadzor, kar bi bil poseg v nacionalno suverenost poljske

države, ki je po dvesto letih ponovno zaživela. Manjšine bi po njegovem lahko postale

faktor, preko katerega bi se lahko tuje države vmešavale in vplivale na notranje zadeve

države. Paderewski je pri zaveznikih protestiral z besedami, da njegovo ljudstvo tretirajo

kot »nacijo inferiornih civilizacijskih standardov …, ki ne pozna koncepcije dolžnosti v

moderni državi«. Zagovarjal je, da bodo manjšine dobile enake pravice kot poljski

državljani, ter vztrajal, »da morajo vsi državljani razviti zavest o dolžnostih do države«.

Zahteval je tudi recipročnost v zvezi s poljsko manjšino v Nemčiji, kar pa se je kasneje

18

zaradi specifičnih okoliščin uresničilo le v Zgornji Šleziji, ne pa tudi v Mazuriji ter

pokrajini Grenzmark Posen-Westpreussen.25

Protestiral je tudi proti »arbitrarnosti« manjšinske pogodbe, saj bi morali biti principi

varstva manjšin splošno veljavni v mednarodni skupnosti pod okriljem Društva narodov,

ne pa vsiljeni le posameznim državam (Fink 2006, 248).

Šele intervencija francoskega premiera Clemenceauja je pripravila Paderewskega, da je

popustil ter podpisal manjšinsko pogodbo. Francoski politik ga je prepričal s tem, ko mu

je zatrdil, da so manjšinske obligacije neizogiben del članstva v mednarodni skupnosti,

zato mora tudi Poljska narediti del koncesij v dobrobit splošne varnosti v Evropi. Poleg

tega mu je razložil, da sistem varstva manjšin ni nič novega, saj so se države na Balkanu

že zavezale k manjšinskemu varstvu po določbah iz Berlinske konference leta 1878, le da

bo nad njimi tokrat bdelo Društvo narodov. Za Clemenceauja oz. francosko ter britansko

politiko pa cilj manjšinskih pogodb ni bilo varovanje manjšin in zagotavljanje njihovih

pravic, temveč so bili zaskrbljeni za stabilnost multinacionalnih držav ter tistih s

precejšnjim številom manjšin, ki bi lahko na nove in krhke države delovale destruktivno.

Manjšinski sistem je bil zato namenjen temu, da bi se manjšine »lažje pomirile v svoji

novi situaciji«, saj bi se »zavedale, da imajo zagotovljeno varstvo in garancije proti

krivični obravnavi, zatiranju«, kot je zapisal Clemenceau. Na takšen način naj bi se

premostile razlike in sovražnosti, kar bi pripeljalo do mehke asimilacije, po kateri bi

manjšine »postopoma pripravili na spojitev z državno skupnostjo, v katero spadajo«, kot

je sredi dvajsetih let potrdil britanski zunanji minister Austen Chamberlain (Hilpold

2013, 4–5, 19).

Manjšinska pogodba s Poljsko, ki je postala del njenega pravnega reda, je postala osnova

tudi za ostale države Vzhodne Evrope od Baltika do Sredozemlja, ki so po prvi svetovni

vojni dobile svojo državnost. Nastale so na pogorišču Avstro-Ogrskega imperija ter kot

zmagovalke v vojni povečale svoje ozemlje in znotraj svojih meja poleg matičnega

naroda pridobile številne manjšine.

Države, ki so sklenile manjšinske pogodbe in se pridružile sistemu varstva manjšin, so

bile: Kraljevina SHS26 (10. septembra 1919), Češkoslovaška (10. septembra 1919),

Romunija (9. decembra 1919) in Grčija (10. avgusta 1920). Omenjene države so sklenile

25 Območja nekdanjih pruskih provinc Poznanjske in Zahodne Prusije, ki sta ostali v okviru Nemčije. 26 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 dalje Kraljevina Jugoslavija.

19

separatne pogodbe, manjšinska določila pa so bila opredeljena tudi v mirovnih pogodbah.

Avstrija se je zavezala s Saintgermainsko mirovno pogodbo 10. septembra 1919,

Bolgarija s pogodbo v Neully-u 27. novembra 1919, Madžarska v Trianonu 4. junija 1920,

Turčija pa s pogodbo v mestu Lausanne 24. julija 1923. V sistem manjšinskega varstva

so bili vključena še območja Zgornje Šlezije z Ženevsko konvencijo o Zgornji Šleziji (15.

maj 1922) ter območje mesta Memel, katerega status je urejala posebna konvencija (8.

maj 1924). Z unilateralno deklaracijo, poslano na svet Društva narodov, pa so k sistemu

pristopile Albanija (2. oktobra 1921), Estonija (17. septembra 1923), Finska (27. junija

1921), Latvija (7. junija 1923), Litva (12. maja 1922). Zanimivo je tudi, da je Irak ob

svoji osamosvojitvi in pridružitvi Društvu narodov leta 1932 prav tako pristopil k sistemu

varstva manjšin ter bil tako edina država, ki je sprejela manjšinske obligacije in bila

popolnoma izven Evrope (Hilpold 2013, 3–4).

Sistem varstva manjšin ni vključeval velikih pet velesil: Velike Britanije, Francije, Italije,

Japonske ter ZDA. Omenjene države so bile le v vlogi varuha sistema Društva narodov,

v katerega pa ZDA niso bile vključene, ker niso ratificirale Versajske mirovne pogodbe

(Ginneken 2006, 190).

20

4 ZGORNJA ŠLEZIJA MED LETOMA 1919 IN 1922

4.1 Stanje v Zgornji Šleziji leta 1919

Na ukaz vodje ameriške misije (misija je poročala o dejanskem stanju za potrebe mirovne

konference v Parizu) v Nemčiji, kapitana W. R. Gherardija, je leta 1919 v Šlezijo

odpotovalo nekaj njenih predstavnikov, in sicer kapitan Robert R. Black, polkovnik

Albert H. Stonestreet in uradnik A. L. Rosenthal. V mesto Breslau so prišli 22. februarja

in se v sodelovanju z lokalnimi oblastmi seznanili s situacijo na terenu ter pri tem

spraševali tamkajšnje prebivalce o razmerah. 24. februarja so prišli v mesto Kattowitz

(Katovice) v Zgornji Šleziji, kjer so spoznali tamkajšnje razmere na lastne oči (Foreign

relations of the United States 1947, 51–52).

Ameriška komisija je v poročilu zapisala, da je zgornješlezijski industrijski revir, ki se

nahaja okoli mest Kattowitz (Katowice), Königshütte (Chorzow), Gliwice (Gleiwitz) in

Beuthen (Bytom), podoben Porurju, vendar po pomembnosti na drugem mestu. V njem

so takrat izkopali 32 % premoga v Nemčiji in 17,6 % cinka na svetu. Zapisali so še, da je

v industrijskih dejavnostih rudarstva in metalurgije zaposlenih okoli 220.000 delavcev.

Pred vojno je bilo tam zaposlenih 40.000 Poljakov, v tistem času pa samo 11.000 do

12.000. Za stavke in nemire, do katerih je takrat prihajalo in so bili na začetku večinoma

gospodarske narave, so bili po mnenju komisije odgovorni predvsem poljski komunisti

ter poljski nacionalisti, ki so jih izkoristili za svoje politične potrebe. Ocenili so, da zmerni

politični voditelji praktično nimajo več nobenega vpliva v pokrajini in da bo celotni revir

»postal boljševistični v roku štirih tednov«, v kolikor ne pride do izboljšanja zalog s

hrano. Glavni argumenti Poljske za aneksijo Zgornje Šlezije in še posebej industrijskega

revirja so poudarjali, da je tam večina poljskega prebivalstva, ki se želi priključiti matični

državi. V poročilu je ameriška komisija opisala (najverjetneje po nemškem viru), da so t.

i. šlezijski Poljaki oz. »Wasserpolen«, »potomci prvotnih poljskih kolonistov«, ki

pripadajo v 92–95 % katoliški veroizpovedi in v glavnem delavskemu razredu. T. i.

»Wasserpolnisch« naj bi bil po besedah v poročilu »primitiven jezik, ki temelji na

poljskem jeziku, ki je pomešan s številnimi nemškimi besedami«. Šlezijski Poljak naj bi

komaj razumel standardni poljski jezik, brati pa naj bi ga znalo le 5 %. Govorilo naj bi se

ga le v domačih krogih, mlajše generacije so uporabljale nemščino. Izmed vseh šlezijskih

21

Poljakov naj bi jih okoli 60 % podpiralo narodno gibanje, ki se je naslanjalo na

propagando ekonomske narave. Poljake naj bi privabljalo z obljubo o pridobitvi četrtine

hektara zemljišča in dvema kravama na vsakega človeka, šesturnim delavnikom,

popolnim »podružbljanjem« industrije, izogibom plačila reparacij, hrano v roku enega

tedna po plebiscitu ter s prevlado katoliške vere.

Nemška stran je kot argumente proti poljski priključitvi Zgornje Šlezije navajala, da v

pokrajini živi 40 % Nemcev, med šlezijskimi Poljaki pa naj bi bilo 30 % celotne

populacije »nelojalne iz sebičnih interesov«. Nemški general Hoefer je ameriški komisiji

je zatrdil, da so šlezijski Poljaki eni izmed najbolj zvestih vojakov v njegovem regimentu.

Nemška stran je najbolj ugovarjala na podlagi dejstva, da »so Poljaki popolnoma

nesposobni ustvarjati in vzdrževati industrijsko infrastrukturo«, za uspeh gospodarstva v

regiji pa so pripisovali zasluge nemškemu kapitalu in izumiteljstvu. Nemška stran je v

Poljski videla državo, ki »vidi Zgornjo Šlezijo kot molzno kravo«. V poročilu ameriške

komisije je bilo kot komentar zapisano, da je večina »čistih Nemcev« in »lojalnih

šlezijskih Poljakov« proti priključitvi k Poljski. Ameriška komisija se je strinjala, da je

industrija v regiji izključno nemška ter pomemben faktor v nemškem gospodarstvu

(Foreign relations of the United States 1947, 59–65).

22

4.2 Šlezijske vstaje in plebiscit

4.2.1 Prva šlezijska vstaja

Priprave na plebiscit, ki je bil nazadnje izveden marca leta 1921, so trajale dolgo. K

večmesečni zamudi so največ prispevale vstaje Poljakov proti Nemcem, antantne sile pa

niso takoj našle vojaških enot za namestitev v regijo (Urban 2000, 140–141).

V želji utrditi svoj položaj pred plebiscitom je poljska stran želela spraviti območje

Zgornje Šlezije pod svoj nadzor. S podporo vlade v Varšavi je nastala tajna organizacija,

imenovana Poljska vojaška organizacija oz. POW27, ki je dva tedna po podpisu Versajske

mirovne pogodbe sprožila prvo šlezijsko vstajo (Urban 2000, 140–141).

16. avgusta 1919 je v Šleziji izbruhnila prva od treh vstaj. Okoli 10.000 vstajnikov je

želelo zasesti industrijska območja, kjer je bila pred tem nemška oblast že oslabljena

zaradi delovanja »rdečih delavskih svetov«. Povod za začetek je bila zadušitev stavke v

enem izmed rudnikov, kjer so nemški lastniki nad stavkajoče poljske delavce poslali

demobilizirane nemške vojake. S posegom redne nemške vojske, ki je bila nastanjena na

območju, je vstaja propadla, nenazadnje tudi zaradi tega, ker so bili vstajniki slabo

oboroženi in organizirani. Bilo pa je več kot 100 mrtvih na obeh straneh. Po poročanju

poljskih zgodovinarjev naj bi iz Zgornje Šlezije iz strahu pred maščevanjem na Poljsko

zbežalo okoli 10.000 ljudi (Urban 2000, 140–141).

Ko je Versajska mirovna pogodba januarja 1920 stopila v veljavo, je morala nemška

vojska v skladu z določili pogodbe zapustiti območje Zgornje Šlezije. V pokrajino je

prišla medzavezniška plebiscitarna komisija pod predsedstvom francoskega generala

Henrija Le Ronda, in sicer z namenom, da naredi vse potrebno za izvedbo plebiscita. Z

lokalno nastanjenimi francoskimi, britanskimi in italijanskimi vojaškimi enotami so želeli

poskrbeti za varnost. Francoska vojska v Zgornji Šleziji naj bi odkrito simpatizirala s

poljsko stranjo. General Le Rond se je o veliko vprašanjih posvetoval s poljskim

komisarjem za plebiscit in bivšim poslancem v Reichstagu Wojciechom Korfantyem, ki

je zagovarjal priključitev Zgornje Šlezije k Poljski (Urban 2000, 141).

27 POW – Polska Organizacja Wojskowa.

23

4.2.2 Druga šlezijska vstaja

Med potekom plebiscitarne kampanje leta 1920 se je razširila vest, da se bo Poljska

odpovedala Zgornji Šleziji v zameno za nemško pomoč v boju proti boljševistični Rusiji,

ki je takrat ogrožala Poljsko. Zaradi tega je poskušala skupina poljskih nacionalistov že

drugič ustvariti fait acompli in oblikovati bodoče dogodke na podlagi izvršenih dejstev.

Druga šlezijska vstaja je izbruhnila avgusta 1920, vendar je bila zadušena že dva tedna

kasneje. Vlada v Berlinu je bila v položaju, da je lahko poslala močne paravojaške

specialne policijske sile v regijo. Poljska zaradi vojne z Rusijo tega ni mogla storiti in je

le deloma podprla vstajnike. Medzavezniška komisija je intervenirala in kot »tampon«

med vojskujočima se stranema poslala britansko vojaško enoto. S tem pa še ni bilo konec

nasprotij med nemško in poljsko stranjo, saj naj bi v času, ki je sledil do plebiscita, obe

strani druga nad drugo izvajali teror, umore, posilstva ter ropanje. Celo dvojezične

družine v Zgornji Šleziji naj bi se razdelile na dva tabora. Na poljski strani je kot

podžigalec strasti med nemško in poljsko stranjo najbolj izstopal Korfanty, ki je

zagovarjal priključitev k Poljski. Opozarjal je, da bo morala pokrajina v primeru

priključitve k Nemčiji plačevati za reparacije, zato naj bi bila Poljska garant za red in mir,

ter prebivalcem obljubljal zemljo in krave. Na njegovo sovražno obnašanje proti Nemcem

so se pri Le Rondu pritožili pripadniki nemških strank, toda brez uspeha (Urban 2000,

142).

Nad francoskim ravnanjem, so bili zaskrbljeni tudi v Whitehallu. Napetosti med obema

državama je povzročilo britansko prepričanje, da francoska zunanja politika z vsemi

svojimi silami stremi k temu, da bi Zgornja Šlezija pripadla Poljski. Tako bi Francija

bistveno oslabila Nemčijo, z morebitnim nacionalističnim izbruhom v Nemčiji, ki bi iz

tega sledil, pa bi dobila izgovor za okupacijo Porurja. Britanska politika je stremela

predvsem k temu, da bi »pravičnejša« rešitev v Zgornji Šleziji utrdila politične stranke v

Nemčiji, ki se zavzemajo za izpolnitev Versajske mirovne pogodbe, še posebej kar se tiče

vojne odškodnine (Yearwood 2009, 196).

24

4.2.3 Zgornješlezijski plebiscit

Pri dogovarjanju o izvedbi plebiscita se je vnel spor tudi okoli vprašanja, ali naj na

plebiscitu glasujejo le prebivalci, ki dejansko živijo v Šleziji, kar je zagovarjala poljska

stran, ali pa tudi tisti, ki so se tam rodili, kar je zagovarjala nemška stran. Zavezniki so

sprejeli nemški argument, zato je nemška stran poskrbela za prevoz Šlezijcev iz vseh

delov Nemčije za glasovanje na plebiscitu. Končni rezultat na plebiscitu 20. marca 1921

je bil negativen za poljsko stran. Od 1,2 milijona ljudi, ki so se udeležili plebiscita, jih je

59,4 % glasovalo za Nemčijo. Severni in zahodni del dežele je glasoval za Nemčijo, južni

za Poljsko. Osrednji industrijski del je bil razdeljen na polovico. V glavnem mestu

Katovice je bilo npr. 22.774 glasov za Nemčijo in 3.900 za Poljsko. Poljaki so dojemali

izid kot manipulacijo, saj so na plebiscitu glasovali tudi Šlezijci, ki v Zgornji Šleziji niso

imeli več stalnega prebivališča, ampak so se tam le rodili. Tak pristop je predvidevala

Versajska mirovna pogodba, na katero je na konferenci pristala tudi poljska delegacija.

Izkazalo se je, da so za Nemčijo glasovali tudi šlezijski Poljaki, ki so govorili t. i.

»Wasserpolnisch«, med katerimi je bilo veliko aktivistov delavskega gibanja. Slednjim

se je zdelo življenje v socialdemokratski Nemčiji boljše kot na Poljskem, kjer so velik

vpliv imeli veleposestniki, plemiči in vojska (MacMillan 2002, 220–221; Urban 2000,

143–144).

Zaradi rezultata na plebiscitu, ki ni ponudil rešitve iz obstoječe situacije, so zavezniki

razmišljali, kako razdeliti regijo glede na določilo iz versajske pogodbe. Po varianti, da

bi iz regije izločili njen vzhodni del, kjer je bilo podeželsko prebivalstvo poljsko, urbano

pa nemško in kjer je bila večina industrijskih kapacitet, bi na tistem ozemlju prevladovali

Poljaki s 51,6 % večino. Velika Britanija se je navezovala na domnevo, da bi morale

»industrijske slive v poljskem pudingu« pripasti Nemčiji (Yearwood 2009, 196). V

reševanje spora se je neposredno vpletel Lloyd George, ker ni zaupal svojemu zunanjemu

ministru lordu Curzonu. Vztrajal je, da je Zgornja Šlezija »gospodarska celota, ki so jo

razvili Nemci s svojo iniciativo, inovativnostjo in kapitalom«, zato bi bila predaja regije

Poljski trajen in upravičen razlog za zamero. Francija je na drugi strani zagovarjala tezo,

da so »nemška mesta izolirani otoki v poljskem morju«, zato mora celotni rudniški revir

deliti usodo s poljsko večino, s katero je povezan (Yearwood 2009, 196–197).

25

4.2.4 Tretja Šlezijska vstaja

Glede na izid plebiscita so zavezniki začeli razmišljati o delitvi Zgornje Šlezije. Ko je za

to izvedel Korfanty, se je odločil, da bo s podporo poljske vojske začel tretjo šlezijsko

vstajo, za katero pa mu v Varšavi niso mogli dati polne podpore. Odstopil je z mesta

plebiscitarnega komisarja in se proglasil za diktatorja vstaje. Njegov cilj je bil s poljskimi

enotami zasesti Zgornjo Šlezijo, da bi omogočil vladi v Varšavi čim boljše izhodišče pri

nadaljnjih pogajanjih. Tretjega maja 1921, na poljski državni praznik, je 40.000

vstajnikov zavzelo celotno Zgornjo Šlezijo do mesta Oppeln, vključno z ozemlji, kjer so

prebivalci glasovali za Nemčijo. Vstajniki so zasegli celotno območje, ki so ga zahtevali

oz. jim ga je želela prepustiti Francija. Kakšen odnos je imela francoska država do

problema, kaže dejstvo, da francoske enote, ki so še edine ostale na območju po

plebiscitu, niso storile nič, da bi preprečile pohod vstajnikov. Ker na območje niso smele

priti nemške čete, je bil organiziran nemški prostovoljski korpus oz. »Deutsche

Freikorps«, v katerega so se vključili prostovoljci iz Saške, Bavarske in Tirolske. Korpus

je v sredini maja prišel v pokrajino in se 21. maja spopadel z vstajniki pri šlezijski sveti

gori Annaberg.28 Lloyd George je bil nad situacijo zelo zaskrbljen. V govoru v poslanski

zbornici je zatrjeval, da Velika Britanija ne sme dopustiti, da pride do izvršenega dejstva

na terenu, ter da morajo zavezniki upoštevati določila iz versajske pogodbe, ko so jim v

prid in ko jim niso. Šel je celo tako daleč, rekoč, da če zavezniki ne bodo mogli vzpostaviti

reda v pokrajini, potem je treba tja poklicati Nemce, da to storijo namesto njih. V svojih

stališčih je najverjetneje mislil na Francijo, ki si je na tak način prislužila nezaupnico

zaradi tihe podpore Poljakom. V dveh tednih so nemške prostovoljne enote pregnale

poljske enote na vzhod do industrijskega območja, dokler se v Zgornjo Šlezijo niso vrnili

štirje britanski bataljoni, potem ko so že odšli domov v Veliko Britanijo zaradi stavke

tamkajšnjih rudarjev. Na ukaz Lloyda Georga so bataljoni prišli nazaj, naknadno pa sta

bila tja poslana še dva bataljona, kar je posledično prisililo obe strani k premirju. Kot

protiutež poljskim vstajnikom ter posredno Francozom so Britanski oficirji v času bojev

spodbujali nastanek nemških prostovoljnih brambovskih enot,29 ki so pripomogle k temu,

da se je na terenu ustvarilo ravnovesje sil (tudi britanskih in francoskih) na terenu. Na

28 Annaberg oz. Sankt Annaberg (pol. Góra Świętej Anny) – romarski kraj s cerkvijo in samostanom svete Ane. 29 Nem. Freikorps.

26

poljski strani naj bi padlo 1.218 ljudi, na nemški pa 1.176 (Yearwood 2009, 197; Urban,

2000, 144).

4.3 Dokončno oblikovanje nemško-poljske meje v Zgornji Šleziji

Konference, ki so sledile po vstaji, so dajale le nove predloge in zemljevide, vendar

nobene rešitve. Kot možen izhod iz situacije je britanska diplomacija vzela v obzir namig

britanskega konservativnega politika Arthurja Balfourja oz. predlog avstralskega

premiera Hughesa, da bi reševanje spora prepustili Društvu narodov. Sekretar v kabinetu

britanske vlade, Maurice Hankey, je upal, da bo preko Društva narodov Velika Britanija

lažje zastopala svoje interese, Franciji pa bi Društvo omogočilo, da popusti v svojih

zahtevah, ne da bi izgubila prestiž. Pričakovati je bilo, da bo Društvo narodov oblikovalo

nepristransko komisijo, ki bi delovala kakor v primeru Aalandskih otokov v sporu med

Švedsko in Finsko. Balfour, ki je v Ženevi pri Društvu narodov predstavljal britansko

stran, je omenjeni predlog zagovarjal v želji po novem začetku pri reševanju spora in v

želji, da ne bi bili vezani na predloge in argumente, ki sta jih predlagala on, njegov

francoski kolega Leon Bourgeois in njihovi svetovalci. Društvo narodov naj bi tako našlo

kompromis, ki ne bi pomenil zmago ene strani nad drugo. Curzon je sprva razmišljal, da

bi nalogo zaupali uglednemu posamezniku, npr. bivšemu ameriškemu predsedniku

Williamu Howardu Taftu, posebej imenovani komisiji ali pa komiteju malih držav, ki

imajo predstavnika v svetu Društva narodov. Društvo narodov se je odločilo za zadnjo

možnost, zato je bila naloga poverjena Hymansu iz Belgije, Quiñonesu iz Španije, da

Cunhi iz Brazilije in Kooju iz Kitajske. Curzon je imel o odločitvi pomislek, češ, da je

prepustitev rešitve velikega evropskega problema Kitajski, Braziliji in Španiji »šala«.

Čeprav je Hankey dvomil o nepristranskosti arbitrov zaradi frankofilstva Hymansa ter

francoskega vpliva na Quiñonesa in da Cunho, ki sta bila veleposlanika v Franciji, ga je

na koncu prepričala moč v pravilnost britanskih argumentov. V resnici je bil komite samo

krinka za načrt, ki ga je pripravil Jean Monnet iz sekretariata Društva narodov. Pomagala

sta mu dolgoletni prijatelj Pierre Denis in češki industrialec F. Hodač. Vpliv na skupino

je imel tudi Edvard Beneš, za katerega je Foreign Office sicer ocenil, da so ideje

»nepraktične«. Komite je prišel do razmejitve, po kateri je razdelil industrijsko regijo v

Zgornji Šleziji po načelu, po katerem etnografski argumenti prevladajo nad

gospodarskimi in za katerega je trdil, da je najbolj pravična rešitev. Izmed štirih mest v

industrijskem območju sta Poljski pripadli dve, in sicer Katowice (Kattowitz) ter

27

Chorzow (Königshütte). Ne glede na to, da je Poljska dobila večino industrijskega

območja, Nemčiji pa je ostalo večinoma agrarno, je bilo francosko zunanje ministrstvo

še vedno mnenja, da je bila Nemčija premalo oslabljena. Lloyd George ni bil zadovoljen

z odločitvijo in je bil mnenja, da ga je Društvo narodov »zašušmarilo« (Yearwood 2009,

197–200).

Rešitev razmejitve med državama je bila zapečatena z Ženevsko konvencijo o Zgornji

Šleziji leta 1922, ki je bila ena najdaljših pogodb. Nemčijo in Poljsko je zavezovala tudi

k gospodarskemu in političnemu sodelovanju ter k zaščiti manjšin (MacMillan 2002,

221).

Z delitvijo Zgornje Šlezije je prišel jugovzhodni del dežele pod Poljsko, vključno z

mestom Katowice, kjer se je 85 % prebivalcev odločilo za Nemčijo. Poljska je tako z

delitvijo dobila 75 % nahajališč črnega premoga in 90 % nahajališč železove rude.

Nemška stran je v tej odločitvi o novi meji videla veliko krivico, Korfanty pa je postal

simbol poljskega ravbarja. Ne samo v Nemčiji, ampak tudi na Poljskem so bili s

kompromisom o delitvi nezadovoljni. Pomembnejše politične stranke v Nemčiji in na

Poljskem so si v prizadevale pridobiti celotno Zgornjo Šlezijo. Zgodilo se je ravno tisto,

česar se je najbolj bal Lloyd George, in sicer da bo odločitev, ki ne bo zadovoljila obeh

strani, na koncu pripeljala do nove vojne (Urban 2000, 145).

28

5 MANJŠINSKA ZAŠČITA PO ŽENEVSKI KONVENCIJI (1922)

Čeprav so Poljska, Avstrija, Bolgarija, Madžarska, Češkoslovaška, Jugoslavija, Grčija,

Romunija in Turčija podpisale manjšinske pogodbe na mirovni konferenci v Parizu med

letoma 1919–1920, se antantne sile Nemčije niso zavezale k takšni pogodbi. Te so za

pripadnike manjšin, ki so se znašli v novih mejah Nemčije, predvidele možnost

»optiranja« za državo po lastnem izboru. Le za obmejna območja z dansko manjšino v

Schleswigu ter poljsko manjšino v Mazuriji in Zgornji Šleziji je bil predviden plebiscit.

Po zapletih v Zgornji Šleziji, povezanih s plebiscitom in vstajami, se je konferenca

antantnih ambasadorjev v iskanju učinkovite rešitve za Zgornjo Šlezijo zavezala, da bo

del prihodnje ureditve v Zgornji Šleziji zajemal tudi določbe glede varstva manjšin. S tem

so Poljaki, živeči v nemškem delu Zgornje Šlezije, bili edini pripadniki poljske manjšine

v Nemčiji, ki so postali subjekt mednarodnega varstva manjšin (Weber 1996, 11).

Posebna ureditev za Zgornjo Šlezijo je bila zapisana v posebni nemško-poljski pogodbi z

dne 15. maja 1922 z imenom Ženevska konvencija o Zgornji Šleziji.30 Njen primarni

namen je bil, da omeji gospodarsko škodo, nastalo z delitvijo industrijsko bogate regije

med dve sprti strani. Pogajanja za nastanek Ženevske konvencije (1922) 31 so tekla od 9.

decembra 1921 do podpisa, 15. maja 1922. Posrednik med stranema in vodja pogajanj je

bil Felix Calonder, bivši švicarski državni voditelj, imenovan s strani sveta Društva

narodov, ki je užival spoštovanje vseh strani v postopku. Ženevska konvencija (1922), ki

je bila sklenjena z rokom veljavnosti 15 let, je bila s svojimi 606 členi obsežnejša kot

Versajska mirovna pogodba, saj je slednja vsebovala le 440 členov. V pogodbi so želeli

definirati vsak specifični detajl na posameznem področju, da bi se izognili bodočim

nesporazumom in sporom. V besedilu konvencije so bile določbe, ki so urejale zaposlitev,

socialno zavarovanje, carine, valutni sistem, vzdrževanje in uporabo infrastrukture,

določbe o rudarjenju, pa tudi določbe o zaščiti manjšin na obeh straneh nemško-poljske

meje (Frentz 1999, 79–80).

30 Fr. Convention de Genève relative a la Haute-Silésie, faite a Genève le 15. Mai 1922; angl. Geneva Convention Concerning Upper Silesia Signed at Geneva, May 15th, 1922; nem. Deutsch-polnischen Abkommen über Oberschlesien vom 15. Mai 1922 (Genfer Abkommen); pol. Konwencja niemiecko-polska dotycząca Górnego Śląska, podpisana w Genewie 15 maja 1922 roku (Konwencja genewska o Górnym Śląsku). 31 V nadaljevanju Ženevska konvencija (1922).

29

Ženevska konvencija (1922) je uporabljala princip recipročnosti, ki se je uporabljal enako

za nemški in poljski del Zgornje Šlezije. Za razliko od manjšinskih pogodb je konvencija

dajala veliko manj prostora za diskrecijsko pravico nemški in poljski vladi, da se odločita

po lastnem preudarku, predvsem zaradi določb, ki so šle v specifične podrobnosti. V

Ženevsko konvencijo (1922) sta bila vključena 1. in 2. člen ter 7. do 12. člen iz poljske

manjšinske pogodbe, in sicer z novimi številkami (od 65. do 72. člena). Poleg omenjenih

členov so bili dodani še novi specialni in podrobni členi o zaščiti manjšin. Ženevska

konvencija (1922) je tako obsegala 9 členov, ki so pokrivali državljanske in politične

pravice, 13 jih je zadevalo verske pravice, 38 členov je bilo namenjeno urejanju šolstva,

13 členov je določalo pravice o uporabi manjšinskih jezikov v privatni sferi, v javnosti in

pred državnimi organi, 30 členov pa je določalo postopek pritožbe v primeru kršitve

konvencije, pristojnosti Mešane komisije in Arbitražnega sodišča ter njune pristojnosti.

Ena od pomembnejših razlik med manjšinsko pogodbo in Ženevsko konvencijo (1922) je

bila v tem, da je slednja uvedla »subjektivni princip izbire nacionalnosti«. 74. člen je

namreč določal, da »se vprašanje, ali oseba pripada ali ne pripada rasni, jezikovni ali

verski manjšini, ne sme preverjati ali pa oporekati s strani oblasti«. Člen je postal predmet

intenzivnega spora, saj je Poljska zanikala ekskluzivno pravico staršev (131. člen), da

odločajo o jeziku svojega otroka, ko ga pošiljajo v nemško ali poljsko šolo (Stone 1933,

36).

87., 105. in 117. člen so natančno definirali pojme, kot so »manjšinska šola«, »manjšinski

razredi«, »manjšinski jezikovni tečaji« in »manjšinski verski pouk«, z upanjem, da ne bo

prostora za zmešnjavo. Poljska manjšinska pogodba je zagotavljala primarno in

sekundarno izobraževanje v javnih ter zasebnih manjšinskih šolah, Ženevska konvencija

(1922) pa je dodatno omogočala manjšinam v Zgornji Šleziji še javno sekundarno in

visokošolsko izobraževanje ter zasebno poklicno usposabljanje. Konvencija je prav tako

določila absolutne numerične zahteve za odprtje oz. zaprtje manjšinskih šolskih institucij.

Za osnovne manjšinske šole je ta številka znašala 40 učencev v šolskem okraju.

Konvencija je omogočala tudi, da so v manjšinskih šolah šolarje poučevali učitelji z druge

strani meje, za katere se je zahtevalo, da morajo biti »popolnoma vešči jezika okolja«,

kjer delujejo (Frentz 1999, 81–82).

V skladu z določbami Ženevske konvencije (1922) so manjšine lahko uporabljale svoj

jezik svobodno v zasebnem in javnem življenju, tj. v tisku, v poslovanju s strankami ter

30

na javnih shodih, v ustni in pisni komunikaciji z državnimi oblastmi, lokalnimi,

občinskimi in okrajnimi sveti ter sodišči in drugimi javnimi institucijami. Prav tako je

bila omogočena svoboda veroizpovedi in avtonomija v verskih zadevah. Verskim

skupnostim je bila dana možnost, da same postavljajo svoje duhovnike ter vodijo verske

obrede v njihovem lastnem jeziku.

Ženevska konvencija (1922) je prenehala veljati 15. julija 1937, natančno 15 let po tem,

ko je stopila v veljavo. Ko je Poljska 13. septembra 1934 z enostransko izjavo prekinila

sodelovanje pri Društvu narodov v zvezi z manjšinskimi vprašanji, je Ženevska

konvencija (1922) postala edini pravni akt, ki je obvezoval Poljsko k varovanju manjšin,

pa čeprav le na lokalnem nivoju Zgornje Šlezije (Frentz 1999, 82–83).

5.1. Institucije po Ženevski konvenciji (1922) in postopek pritožbe ter peticije

Za nadzor izvajanja Ženevske konvencije (1922) v Zgornji Šleziji sta bila ustanovljena

dva organa. Prvi organ je bila Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo,32 ki ji je predsedoval

predstavnik nevtralne države in je imela še po dva predstavnika iz Nemčije in Poljske.

Drugi organ je bil Arbitražno sodišče za Zgornjo Šlezijo33 v podobni sestavi kot Mešana

komisija – nevtralen sodnik ter po en sodnik iz Nemčije ter Poljske. V celotnem obdobju

izvajanja Ženevske konvencije (1922) – od 1922 do 1937 – sta oba organa imela le enega

predsednika. Mešani komisiji je predsedoval bivši predsednik Švicarske konfederacije

Felix Calonder, ki je sam pripadal retoromanski manjšini, predsednik Arbitražnega

sodišča pa je bil Belgijec Georges Kaeckenbeeck, ki je po koncu svojega mandata napisal

knjigo The International Experiment of Upper Silesia: a study in the working of the Upper

Silesian Settlement (Blanke 1993, 30).

32 Fr. Commission mixte de Haute-Silésie; nem. Gemischte Kommission für Oberschlesien; pol: Komisja Mieszana dla Górnego Śląska. 33 Fr: Tribunal arbitral de Haute-Silésie; nem. Schiedsgericht für Oberschlesien: pol. Trybunal Rozjemczky dla Gornego Slaska.

31

5.1.1. Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo

Ženevska konvencija (1922) je v 562. členu določala: »Mešana komisija ima svoj sedež

v Katowicah; sestoji iz dveh nemških in dveh poljskih članov, kakor tudi iz enega

predsednika z drugim34 državljanstvom. Člani morajo biti rojeni v Zgornji Šleziji ali pa

morajo biti povezani z zgornješlezijskimi razmerami s svojim poklicem, službeno

dejavnostjo ali večletnim bivanjem v Zgornji Šleziji« (Fischer 1931, 13-14).

Funkcijo predsednika Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo je od njene ustanovitve leta

1922 do prenehanja obstoja leta 1937 vodil Švicar Felix Calonder, pred tem pa je tudi

vodil konferenco veleposlanikov, ki so pripravili Ženevsko konvencijo (1922). Med

letoma 1913 in 1920 bil član švicarskega Bundesrata – zveznega kolektivnega izvršnega

sveta Švice, opravljal je funkcijo zunanjega ministra ter je med letoma 1918 in 1919 kot

predsedujoči svetu opravljal tudi funkcijo švicarskega zveznega predsednika. Svet

Društva narodov je želel za predsedujočega na konferenci veleposlanikov, ki bi v Ženevi

pripravili konvencijo o Zgornji Šleziji, nekoga iz nevtralne države, ki bi bil sprejemljiv

tako za Poljsko kot za Nemčijo. Sprva je nominiral Calondrovega kolega v zveznem

izvršnem svetu, Gustava Adorja. Z njegovim imenovanjem se ni strinjala Nemčija, očitala

mu je preveč proantantska in protinemška stališča, zato se je Ador odpovedal imenovanju

in na svoje mesto predlagal Felixa Calondra, ki je bil sprejemljiv za obe strani (Stauffer

2004, 20–21).

Na zahtevo nemške in poljske vlade je svet Društva narodov 16. maja 1922 imenoval

Felixa Calondra za predsednika Mešane komisije, kot je to predpisoval 564. člen

Ženevske konvencije (1922) (Stone 1933, 94).

Tako nemška kot poljska vlada sta imenovali po dva člana Mešane komisije, ki sta se

morala v postopku za zaščito manjšin po 41. členu Pravilnika o postopku pred Mešano

komisijo za Zgornjo Šlezijio35 seznaniti z vsebino kartotek obravnavanega primera ter

biti prisotna na morebitnih zaslišanjih (Stone 1933, 95, 266).

34 Ni državljan niti Nemčije niti Poljske. 35 Verfahrensordnung der Gemischten Kommission für Oberschlesien. Vom 7. Februar 1923 (RGBl, 1923, II, Nr. 7, S. 63).

32

Pristojnost Mešane komisije, pri kateri je glavno vlogo igral njen predsednik, manjšo pa

njeni člani, je obsegala tudi primere sporov ekonomskega in administrativnega karakterja

med nemško in poljsko vlado, vendar je realnost pokazala, da sta državi sprožili bolj malo

sporov takšne narave. Teh je bilo skupaj le 18, od tega 16 po 2. členu II. poglavja, 1 spor

po 237. členu 237. poglavja in 1 spor po 335. členu VII poglavja Ženevske konvencije

(1922). Veliko več je bilo primerov glede manjšinskih določil. Predsednik je po 149.

členu izdajal tudi svoja mnenja, ki načeloma per se niso bila zavezujoča za oblasti in so

bila bolj posvetovalne narave (Kaeckenbeeck 1942, 29). Calonder je s svojo avtoriteto

dosegel, da so se njegove odločitve in priporočila tudi dejansko uveljavila.

5.1.2. Urad za manjšine

Urad za manjšine je bil ustanovljen v obeh delih Zgornje Šlezije kot vladno telo nemških

oz. poljskih oblasti. Z Ženevsko konvencijo (1922) je bil ustanovljen Urad za manjšine,36

da bi, kot je pisalo v 148. členu, »zagotovil, da peticije, ki prihajajo s strani članov

manjšine in se nanašajo na interpretacijo ali uporabo določil Ženevske konvencije, dobijo

enakopravno in pravično obravnavo pri administrativnih oblasteh«. V praksi se je

pokazalo, da je Urad za manjšine služil namenom, kot so: prevajanje in pošiljanje

dokumentov med strankami, ki so bile v postopku, iskanje možnosti zadovoljitve

pritožnika, ne da se bi prej poslalo pritožbo predsedniku Mešane komisije ter je bil

predstavnik oblasti svoje države v odnosih s predsednikom Mešane komisije (Frentz

1999, 117–118).

Z vložitvijo vloge na Urad za manjšine naj bi se ta predhodno preizkusila pred pristojnimi

nemškimi in poljskimi upravnimi organi. Šele ko je Urad za manjšine posredoval zadevo

na Mešano komisijo, se je tam začel uradni postopek. V tej predhodni fazi je bilo vodji

Urada za manjšine omogočeno, da že na začetni stopnji na različne načine ugodi

pritožnikom in deluje kot nekakšen filter za Mešano komisijo (Fischer 1931, 18).

Nemški Urad za manjšine sta v vsem svojem obdobju delovanja vodila le dva človeka.

Najdlje – od leta 1924 do konca 1937 – ga je vodil Dr. Gospos, ki je bil tudi predsednik

36 Fr.Office des minorités; nem. Minderheitsamt; pol. Urząd Spraw Mniejszości.

33

deželnega sodišča37 v mestu Oppeln (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a,

XXXI).

5.1.3. Državni agent

Med postopkom zaščite manjšin v Zgornji Šleziji pred Mešano komisijo njen predsednik

ni imel neposrednega stika z vladami. Imel pa je pristojnost, da se zanima za zadeve

administrativne narave, pri čemer je bil njegov stik z vlado preko predstavnika Urada za

manjšine. V izjemnih primerih je Ženevska konvencija (1922) predvidevala, da je

predsednik Mešane komisije lahko prišel v neposreden stik z vlado nemškega rajha, in

sicer preko državnega agenta,38 ki ga je vlada imenovala v skladu s 564. členom. Njegove

naloge so bile, da v vseh pogledih olajša stike med predsednikom Mešane komisije in

vlado, ki jo zastopa. Nemški državni agent je bil neposredno podrejen zunanjemu

ministrstvu nemškega rajha ter pruskemu notranjemu ministru. Njegov poljski kolega pa

poljskemu zunanjemu ministrstvu (Stone 1933, 96–97).

Medtem ko je bil nemški Urad za manjšine vezni člen med poljsko oz. judovsko manjšino

in Mešano komisijo, je bil po 569. členu Ženevske konvencije (1922) nemški državni

agent posrednik med nemško vlado in Mešano komisijo. Njegova vloga je posebej prišla

do izraza pri postopku v skladu s 585. členom, ko je sprejel informacije predsednika

Mešane komisije in je o tem nemudoma obvestil nemške vladne organe oz.

»Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije. Delo nemškega agenta je izvajal nemški generalni

konzul, ki je imel sedež v Katowicah, torej v istem kraju kot Mešana komisija (Fischer

1931, 18).

Nemški državni agentje so bili v času obstoja posebnega režima v Zgornji Šleziji štirje.

Med letoma 1931 in 1934 je funkcijo nemškega državnega agenta pri Mešani komisiji

opravljal grof Raban Adelmann von Adelmannsfelden, nato pa je to funkcijo prevzel dr.

Wilhelm Nöldeke, ki je delo agenta opravljal vse do izteka Ženevske konvencije (1922)

leta 1937 (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a, XXIX).

37 Landgerichtsdirektor. 38 Fr. Agent d'Etat; nem. Staatsvertreter; pol. Przedstawiciel Państwa.

34

5.2 Postopek vložitve peticije in pritožbe po določilih Ženevske konvencije (1922)

Po določbah Ženevske konvencije (1922) se je lahko pritožbe in peticije v Zgornji Šleziji

vložilo na sledeče načine:

1. 147. člen – neposredna peticija na svet Društva narodov v Ženevi.

2. 149. člen – pritožba na Urad za manjšine kot prvostopenjski organ. Če ni prišlo

do sporazumne rešitve oz. pritožnik ni bil zadovoljen z njo, je bila zadeva

posredovana predsedniku Mešane komisije, ki je nato obravnaval pritožbo in

izdal svoje mnenje.

3. 585. člen – neposredna pritožba, naslovljena na predsednika Mešane komisije, ne

da bi jo pred tem poslali na Urad za manjšine.

(Sierpowski 1996, 39–40)

5.2.1 Postopek po 147. členu

147. člen Ženevske konvencije (1922) je določal: »Svet Društva narodov je pristojen

razsojati o vseh individualnih ali kolektivnih peticijah, ki se nanašajo na določila pogodbe

in so direktno naslovljena s strani članov manjšine.« (Frentz 1999, 117).

Omenjeni člen je omogočal, da je manjšina lahko poslala svojo peticijo neposredno na

svet Društva narodov v Ženevi, ne da bi se pred tem obrnili na regionalne organe, kar je

povzročalo številne kontroverze. Peticije iz Zgornje Šlezije so v Ženevi povzročile precej

nejevolje, saj so bile številne in bi se jih lahko rešilo na regionalnem nivoju. To dejstvo

je še posebej kritizirala Poljska, čeprav je bil člen vključen v Ženevsko konvencijo (1922)

ravno na njeno pobudo, ker je želela zaščititi poljsko manjšino v nemškem delu Zgornje

Šlezije. Stvari obrnile v drugačno smer, kot je bilo predvideno. Ko je Nemčija postala

članica Društva narodov leta 1926, so peticije po 147. členu začele skokovito naraščati,

poslane pa so bile v glavnem s strani nemške manjšine v poljskem delu Zgornje Šlezije.

Zaradi zelo velikega števila peticij je bil po posredovanju sveta Društva narodov v Parizu

8. septembra 1928 sklenjen dogovor med podpisnicami Ženevske konvencije (1922), s

katerim so želeli zaključiti z dotedanjo prakso. Na svetu Društva narodov je bilo

odločeno, da lahko pritožbo ali peticijo poročevalec s podporo generalnega sekretarja

35

vrne v obravnavo regionalnim oblastem. Vendar to vseeno ni preprečevalo pošiljanja

manjših in manj pomembnih peticij v Ženevo (Sierpowski 1996, 39–40).

5.2.2 Postopek po 149. členu

Regionalni postopek vložitve pritožbe je v 149. členu Ženevske konvencije (1922)

predvideval, da pritožnik pošlje pritožbo Uradu za manjšine, ki je pritožbo obravnaval

prvi, nato pa jo poslal na sedež predsednika Mešane komisije v Katowice, da je o njej

dokončno odločil. Odločitve pa ni sprejemala Mešana komisija kot organ, temveč le njen

predsednik, ki naj bi kot nekdo, ki ni povezan ne z nemško ne s poljsko stranjo, deloval

nevtralno. Če pritožnik kasneje ni bil zadovoljen z odločitvijo predsednika Mešane

komisije, se je lahko pritožil na višjo instanco, in sicer na svet Društva narodov v Ženevi

(Frentz 1999, 117–118).

V primeru, ko je predsednik Mešane komisije končal postopek po 149. členu, je izdal t.

i. »Stellungnahme« oz. pravno mnenje o določeni zadevi v skladu s 152. in 153. členom.

Ker se je njen predsednik Calonder držal pravnega načela, da je treba primere, ki so si po

vsebini podobni oz. enaki, tudi obravnavati enako (t. i. argumentum simili ad similem),

so njegova pravna mnenja dejansko pomenila precedens za vse nadaljnje primere, ki jih

je obravnaval Urad za manjšine po 149. členu oz. v kolikor je o njih odločal predsednik

Mešane komisije (Stone 1933, 119)

V času mandata Felixa Calondra kot predsednika Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo je

bilo po 149. členu sproženih 2.283 pritožb, od tega 1.613 s strani nemške manjšine, 522

s strani poljske manjšine, 148 pritožb je poslala judovska manjšina. Judovske pritožbe so

prišle po prevzemu oblasti s strani nacistov izključno iz nemškega dela Zgornje Šlezije.

Izmed vseh 2.283 pritožb je bilo 1.929 rešenih, 127 pritožb je Mešana komisija le

preučila, 227 pa do poteka njenega mandata ni uspela zaključiti (Sierpowski 1993, 39–

40).

36

5.2.3 Postopek po 585. členu

Pomembno določilo za nadaljnjo reševanje manjšinskih pritožb je bil 585. člen, ki se je

glasil:

»1. Če predsednik Mešane komisije pridobi na znanje dejstva, okoliščine ali razmerja, ki

po njegovem prepričanju niso v skladu z določbami te (Ženevske, op. p.) konvencije, se

lahko o zadevi pozanima pri pristojnem državnem predstavniku.«

»2. Državni predstavnik je dolžan nemudoma posredovati sporočilo (predsednika Mešane

komisije, op. p.) svoji vladi.« (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a, XVII)

Ta člen je omogočal predsedniku Mešane komisije, da se je neposredno vključil v najbolj

pravno relevantne primere, ki so bili pomembni za reševaje najbolj perečih problemov

obeh manjšin.

Po postopku, ki ga je predvideval 585. člen, se je lahko predsednik dotaknil zadev, ki se

jih ni mogel v skladu s 149. do 157. členom oz. po normalnem postopku. Postopek mu je

omogočal, da je lahko posredoval pred, med in po oddani peticiji glede na 149. člen. Poleg

tega pri svojem poizvedovanju ni bil vezan na kakšen poseben postopek. Običajno se je

predsednik Mešane komisije potem, ko so mu bila posredno ali direktno posredovana

pravno relevantna dejstva s strani predstavnikov manjšine za sprožitev postopka, v skladu

z 585. členom pozanimal o dejanskem stanju, in sicer tako, da je opravil poizvedovanja

ter zaslišanja. Če so njegova poizvedovanja potrdila dejstva, je nato predsednik uradno,

ustno ali pisno predal zahtevo pristojnemu državnemu agentu, v kateri je naročil, da se ta

pri svoji vladi pozanima o omenjenih dejstvih ter da vzdrži status quo zaradi postopkov,

ki bodo sledili po 585. členu ali pa kasneje po 149. členu. Predsednik je lahko tudi

predlagal pogoje poravnave. Če je sporno zadevo predsedniku posredoval informant, je

bil ta namreč ob koncu postopka obveščen s strani predsednika, ali je zadovoljen s

predlagano rešitvijo spora. V primeru če temu ni bilo tako, se je lahko še vedno sprožil

pritožbeni postopek pred regionalnimi organi po 149. členu oz. pred svetom Društva

narodov po 147. členu. V primeru uporabe postopka po 149. členu je državni agent poslal

zadevo Uradu za manjšine, ki v postopku v skladu s 585. členom ni igral nobene vloge

(Stone 1933, 99–102).

37

Ko je državni agent prejel zahtevo predsednika Mešane komisije, jo je poslal zunanjemu

ministrstvu oz. pristojnemu organu v državi. Ta je opravil potrebna poizvedovanja in

preko svojega agenta poslal predsedniku Mešane komisije pisno poročilo, v katerem je

predstavil svoje poglede ter stališča, ki jih je sprejel o dotičnih zadevah. Ko je predsednik

Mešane komisije pregledoval poročilo, je včasih k sebi na ustni razgovor poklical agenta

pristojne države, po potrebi pa tudi njegovega kolega iz druge države (Stone 1933, 101–

102).

38

6 VARSTVO MANJŠIN PRI ORGANIH DRUŠTVA NARODOV V

ŽENEVI

Po manjšinskih pogodbah, ki so jih države sklenile, so lahko pripadniki manjšin naslovili

peticije na sedež Društva narodov v Ženevo, kjer jih je obravnaval njegov najvišji organ

– svet Društva narodov – predvsem v primeru, če so bile kršene pogodbene pravice.

Postopek obravnave in preizkusa pritožb je bil takšen, da je peticije najprej pregledala

sekcija za manjšine pri Društvu narodov in odločila o njeni dopustnosti. Sekcija, ki je bila

pod neposrednim nadzorom sekretarja Društva narodov, je peticije nato posredovala

vladam, ki jih je zadeval problem manjšin, torej državam, iz katerih so peticije prišle, ter

državi »matici«, zaščitnici manjšine. Sekcija za manjšine je imela najprej 8 članov, od

leta 1930 dalje pa 14. Do leta 1930 je bil njen direktor Norvežan Erik Colban, njegova

naslednika pa Pablo de Azcárate iz Španije ter Šved Rasmus Skylstad. Odločitev o zadevi

je nato prešla na »komite treh«, to je komite treh nepristranskih držav, članic sveta

Društva narodov, ki je v primeru, da do tedaj ni bila najdena kompromisna rešitev, poslal

peticijo svetu Društva narodov. Na zahtevo države članice sveta Društva narodov je ta

organ lahko obravnaval tudi posamezno peticijo (Ginneken 2006, 29–30, 133).

Ne glede na to, da je pakt Društva narodov določal, da ima skupščina Društva narodov

»pravico, da se ukvarja z vsakršno zadevo znotraj pristojnosti Društva narodov ali

zadevami, ki vplivajo na svetovni mir«, je bil svet Društva narodov glavni organ, ki je

sprejemal odločitve v tej mednarodni organizaciji. Svet je bil pristojen predvsem za

ohranjanje svetovnega miru, ohranitev teritorialne integritete držav članic, mirnega

reševanja sporov ter ukrepanja v primeru kršitev mednarodnih obligacij ter ogrožanja

kolektivne varnosti. Svet Društva narodov so sestavljale stalne članice – zmagovalke prve

svetovne vojne: Velika Britanija, Francija, Italija in Japonska ter štiri nestalne članice, ki

jih izvolila skupščina Društva narodov z dvotretjinsko večino. Sprva je bil predviden tudi

sedež za ZDA, a je zaradi neratificiranja Versajske mirovne pogodbe, katere del je bil

tudi ustanovitev Društva narodov, ostalo njeno mesto nezasedeno. Leta 1922 je bilo deset

sedežev v svetu Društva narodov, štiri za stalne članice, šest pa za nestalne. Z vstopom

Nemčije v Društvo narodov je tudi ona dobila stalni sedež v svetu, število sedežev pa se

je povečalo na 14. Poljska in Španija sta dobili t. i. »polstalni« sedež, ostali sedeži pa so

bili rezervirani za države Latinske Amerike, Azije, države Male antante, britanskega

39

Commonwealtha ter bivše nevtralne države. Ko je leta 1933 Nemčija zapustila Društvo

narodov, je njeno mesto v svetu leta 1934 zasedla Sovjetska zveza, ki je postala članica

Društva narodov nekaj let prej (Ginneken 2006, 64–65).

6.1 Vloga nemške politike pri varovanju manjšin

V času, ko je Nemčija bila članica Društva narodov, je odigrala vlogo zaščitnice manjšin

v Evropi, predvsem v času zunanjega ministra in nekdanjega kanclerja Gustava

Stresemanna. Vzroke za njeno »Minderheitenpolitik« gre pripisati kombinaciji

revizionistične politike, ideji »Völkisch«39 in na njej temelječi temelječi aroganci ter skrbi

za izgubljene sorojake. V sklopu svoje manjšinske politike je Nemčija leta 1925 tudi

ustanovila kongres evropskih manjšin, ki ga je vodil Slovenec Josip Vilfan (Fink 1972,

330, 336).

Poleg konca izolacije za Nemčijo je članstvo v Društvu narodov za Stresemanna

pomembno tudi zato, ker je preko politike zaščite manjšin v Evropi posredno ščitil tudi

»Auslandsdeutschtum«.40 Potem ko je leta 1924 v Locarnu s Francijo uredil vprašanje

zahodnih nemških meja, je imel proste roke za revizijo nemške meje na vzhodu (Fink

1972, 335–336).

Stresemannova politika je dosegla vrhunec leta 1929, ki je bilo imenovano tudi za »leto

manjšin«, saj je poleg podpore manjšinam Stresemann pri Društvu narodov sprožil

vprašanje reforme manjšinskega sistema ter vzpostavitve splošnega sistema varstva

manjšin. Povod za to je bilo zasedanje sveta Društva narodov decembra 1928 v Luganu,

na katerem je Stresemann z udarcem svoje pesti po mizi (t. i. »Faustschlag«) prekinil

govor poljskega zunanjega ministra Zaleskega, ker je v svojem govoru obtoževal nemško

organizacijo Deutsche Volksbund iredentizma, izdajstva ter našteval še množico trivialnih

pritožb svetu Društva narodov. Stresemann je Zaleskega obtožil sovraštva do Nemčije ter

branil »Volksbund«, ljubezen do domovine, dejanja vodje Volksbunda – Carla Ulitza –

39 Beseda, ki je označevala ideologijo, ki je slavila edinstvenost in superiornost nemškega jezika, zgodovine, duhovnosti in rase (Stackelberg 2007, 309). 40 Nemške manjšine izven matične države.

40

pa je primerjal z izdajo Piłsudskega med prvo svetovno vojno.41 Obenem je Stresemann

napovedal, da bo odprl problem varstva manjšin pod zaščito Društva narodov. Ko se je

Nemčija začela bolj aktivno ukvarjati z zaščito manjšin, se je začela obnašati enakopravno

ostalim velikim silam. Za tisk v Parizu in Varšavi je dejanje Stresemanna pomenilo

aroganco, podobno njegovemu šovinizmu med vojno, medtem ko so evropske manjšine

to gesto odobravale (Fink 1972, 344–345 ).

Čeprav so Stresemannov predlog o univerzalnosti manjšinskih pogodb za vse države

članice podpirale vse države, ki so bile obligirane z manjšinskimi pogodbami, pa je bil

takšen predlog za velike sile (Veliko Britanijo, Francijo in Italijo) nesprejemljiv. Iz

predlogov o reformah se je na koncu izcimilo bore malo, saj je bil edini rezultat, da je

»komite treh« po novem dobil večjo publiciteto pri svojem delovanju (Ginneken 2006,

133).

Stresemann je umrl oktobra 1929, njegov naslednik je leta 1930 postal Julius Curtius.

Slednji je pri Društvu narodov radikaliziral politiko varstva manjšin, da bi odvrnil

pozornost od nepopularnih ekonomskih ukrepov kanclerja Brüninga v času gospodarske

krize. Rezultat je bilo medsebojno obtoževanje Nemčije in Poljske za kršenje manjšinskih

pravic in teror nad pripadniki manjšin. Na zasedanju sveta Društva narodov leta 1932 pa

je bombastični nemški napad na politiko manjšinskih držav sprožil protinapad pod

vodstvom Francije in njenih zaveznikov z obtožbami o nemškem iredentizmu (Fink 1972,

352–356).

Sistemu varstva manjšin je prvi usodni udarec zadala Nemčija leta 1933 z izstopom iz

Društva narodov. S tem se je odpovedala vlogi varuha manjšin. Drugi udarec, ki je sledil

leta 1934 in je pomenil dejanski žebelj v krsto sistema, je bila Poljska enostranska

odpoved manjšinske pogodbe. Število peticij je v letu 1930 doseglo svoj vrhunec s

številko 204, leta 1936 pa je to število znašalo le 15. Takšen dramatičen padec naj bi bilo

mogoče pripisati »upadajočemu zaupanju, ki so ga evropske manjšine čutile v

sposobnosti Društva narodov« (Mazower 1997, 54).

41 Najverjetneje je mišljeno, ko se njegova poljska legija, ki se je v prvi svetovni vojni bojevala na strani Nemčije proti Rusiji, v želji da bi osvobodila Poljsko, ni želela podrediti nemški vrhovni komandi. Zaradi tega je bil Piłsudski s zaprt strani Nemcev (Ginneken 2006, 149).

41

7 KRATEK PREGLED POLITIČNE SITUACIJE V ZGORNJI

ŠLEZIJI NA PREHODU IZ WEIMARSKE NEMČIJE V TRETJI

RAJH

7.1 Deželni zbor Zgornje Šlezije

Zadnje volitve v deželni zbor Zgornje Šlezije,42 ki so potekale v Weimarski republiki 17.

11. 1929, so prinesle zmago Zentrumspartei43 z 42,2 % (24 mandatov), a je ta kljub temu

zgubila 7 % in s tem dva mandata. Druga stranka je bila Nemškonacionalna ljudska

stranka DNVP44 s 17, 3% (10 mandatov), tretja je bila Socialdemokratska stranka

Nemčije45 (SPD) z 12,2 % (7 mandatov), četrto mesto je zasedla Koalicija

zgornješlezijskih občanov in kmetov (OBB) z 9 % (6 mandatov), peta je bila

Komunistična partija Nemčije46 (KPD) z 8,9 % (5 mandatov). Katoliška stranka PKVP47,

ki je zastopala poljsko manjšino, je prejela 5,7 % (3 mandati), kar je pomenilo padec glede

na prejšnje volitve leta 1922 in 1925, ko je dobila 9,3 % (5 mandatov) oz. 7,2 % (4

mandati) (Wahlen in Deutschland 2016a).

Pod tretjim rajhom pa so bili rezultati na volitvah 12. marca 1933 seveda v prid nacistični

oz. Nacional-socialistični nemški delavski stranki.48 NSDAP je dobila 42,3 % (24

mandatov), Zentrumspartei 32,7 % (18 mandatov), DNVP je prejela 8,1 % (5 mandatov),

naslednje stranke pa so bile: SPD s 6,5 % (4 mandati), KPD s 6,2 % (4 mandati) in PKVP

z 1,9 % (0 mandatov) (Wahlen in Deutschland 2016a).

42 Nem. Provinziallandtag. 43 Stranka katoliškega centra. 44 DNVP – Deutschnationale Volkspartei. 45 SPD – Sozialdemokratische Partei Deutschlands. 46 KPD – Kommunistische Partei Deutschlands. 47 PKVP – pol. Polsko-Katolicka Partja Ludowa, nem. Polnisch-Katolische Volkspartei. 48 NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei.

42

7.2 Pruski Landtag

Na volitvah v pruski Landtag49 24. aprila 1932 je v volilni enoti Oppeln, ki je pokrivala

Zgornjo Šlezijo, pri udeležbi 704.169 volivcev (78,7 %) s 35,6 % zmagala Zentrumspartei

(5 mandatov), druga je bila NSDAP z 30,4 % (4 mandati), tretja KPD z 12,2 % (2

mandata), SPD in DNVP sta vsaki prejeli po 7,5 % (vsaka po 1 mandat), Poljska katoliška

ljudska stranka (PKVP) pa 4 % brez mandata. Slednja je na volitvah leta 1922 imela 2

poslanca, leta 1924 le enega, od leta 1928 dalje pa nobenega iz Zgornje Šlezije (Wahlen

in Deutschland 2016b).

Naslednje volitve, ki so potekale 5. marca 1933 že v času nacistične vladavine, so

pomenile zmagoslavje NSDAP. Ta je pri udeležbi 787.789 volivcev (85,8 %) dobila 42

% (6 mandatov), Zentrumspartei 30,9 % (4 mandati), KPD 9,2 % (1 mandat), DNVP 7,2

% (1 mandat), SPD 6,5 % (1 mandat), PKVP 1,6 % ter (brez mandatov) (Wahlen in

Deutschland 2016b).

Na pruskem deželnem nivoju se Zentrumspartei ni odrezala tako dobro kot v Zgornji

Šleziji. Do leta 1932 je bila v pruskem Landtagu namreč najmočnejša SPD, ki je na

volitvah leta 1928 dobila 29 % glasov (137 mandatov). Zentrumspartei je leta 1932 dobila

15,3 % (67 mandatov), leta 1933 pa 14,1 % (67 mandatov) ter pristala na tretjem mestu.

Pred njo sta bili tako leta 1932 kot 1933 NSDAP s 36,3 % oz. 43,2 % (162 oz. 211

mandatov) in SPD z 21,2 % oz. 16,6 % (94 oz. 80 mandatov). KPD je dobila 12,8 % oz.

13,2 % leta 1933 (57 oz. 63 mandatov). DNVP je prejela 6,9 % oz. 8,8 % (31 oz. 43

mandatov), stranke nacionalnih manjšin pa zanemarljivo malo – 0,3 % oz. 0,2 % (Wahlen

in Deutschland 2016c).

49 Deženi zbor nemške zvezne dežele/države Prusija.

43

7.3 Reichstag

Na zadnjih demokratičnih volitvah v nemški državni zbor (Reichstag), ki so potekale še

v Weimarski republiki, in sicer 6. 11. 1932 je v volilni enoti Oppeln z volilno udeležbo

670.587 volivcev (75 %) ponovno slavila Zentrumspartei s 35,8 % (4 mandati), a je bil

njen rezultat nižji od volitev leta 1924 in 1928, ko je dobila po 41 % oz. 40 % glasov. Od

leta 1930 dalje pa se je njen rezultat gibal okoli 35 %. Druga stranka je bila NSDAP, ki

je prejela 26,8 % glasov (2 mandata), vendar je bilo to za 2,4 % manj od prejšnjih volitev,

ki so potekale v mesecu juliju istega leta (1932). Tretja stranka je bila KPD s 16,9 % (1

mandat), sledile pa sta SPD z 9,1 % (1 mandat), DNVP z 8 % (1 mandat). PKVP, ki je

prav tako kandidirala, je dobila le 1,8 % in nobenega mandata. Njen odstotek je padal, saj

je leta 1922 dosegla 10,1 %, leta 1924 7,8 %, na volitvah v letih 1928 in 1930 pa se je

ustalil pri 5,5 %, leta 1933 sploh ni kandidirala (Wahlen in Deutschland 2016d).

Ko so po požigu Reichstaga bile 5. marca 1933 razpisane nove volitve, je v Zgornji Šleziji

Nacistična stranka dobila največ glasov. Voliti je prišlo 791.108 upravičencev (85,8 %);

NSDAP je dobila 43,3 % (5 mandatov), Zentrumspartei 32,3 % (4 mandati), KPD je

prejela 9,2 % glasov (1 mandat), sledili sta DNVP s 7,5 % (1 mandat) ter SPD s 6,9 % (1

mandat) (Wahlen in Deutschland 2016d).

Za primerjavo je na nacionalnem nivoju na volitvah v Reichstag leta 1932 slavila NSDAP

s 33,1 % (196 mandatov). Njena podpora je od leta 1928, ko je prejela skromnih 2,8 %

strmo naraščala, a je na volitvah novembra 1932 vseeno izgubila 4,2 % glede na volitve

v juliju istega leta. Druga je bila SPD z 20,4 % (121 mandatov), tretja KPD s 16,9 % (100

mandatov). Naslednje so bile Zentrumspartei z 11,8 % (70 mandatov) ter DNVP z 8,3 %

(51 mandatov), slednja je stopila v koalicijo z NSDAP. Zentrumspartei je bila skozi vse

volitve dokaj stabilna, na četrtem oz. tretjem mestu, saj se je njen rezultat gibal med 11

% in 13,6 %, če odštejemo volitve leta 1919, ko je dobila 15,5 %.

Na volitvah marca 1933, ko so bili nacistični represivni ukrepi že v teku, je NSDAP dobila

43,3 % (288 mandatov), druga po vrsti je bila SPD z 18,3 % (120 mandatov), tretja KPD

z 12,3 % (81 mandatov), četrta Zentrumspartei z 11,1 % (73 mandatov), DNVP pa je

dobila 8 % oz. 52 mandatov (Wahlen in Deutschland 2016e).

44

8 ZGORNJA ŠLEZIJA POD NACISTIČNO VLADAVINO (1933–

1938)

Politično je bila stranka, ki je uživala največjo podporo v Zgornji Šleziji, Stranka

katoliškega centra oz. Zentrumspartei, kar je razumljivo, če se vzame v obzir dejstvo, da

je bila večina prebivalcev v pokrajini katoliške veroizpovedi.

Od požiga Reichstaga, 27. februarja 1933, je nacistična oblast hitro in v nekaj mesecih

»odpravila« Weimarsko republiko in nemški politični sistem, medije ter družbo vpregla

v voz nacističnega režima oz. totalitarizma – t. i. »Gleichschaltung«.50 Nacistični režim

je izvajal ukrepe, kot so »Ermächtigunggesetz«,51 s katerim je bilo konec političnega

pluralizma, do julija 1933 pa so se zgodili še nacistični bojkot Judov, požig knjig avtorjev

na nacističnem črnem seznamu ter »Ausschaltung« oz. prepoved sindikatov, masovnih

organizacij civilne družbe ter vseh političnih strank, razen nacistične (Hitze 2002, 1107).

Kakor tudi drugod po nemškem rajhu je bil tudi v Zgornji Šleziji ključna oseba za

izvajanje nacionalsocialistične revolucije eden izmed Hitlerjevih najstarejših kameradov

– notranji minister Wilhelm Frick. V prvih mesecih vladavine je izdal temeljne zakonske

predpise, ki so omogočili nacistično utrditev oblasti. Eden od takšnih ukrepov je bil, da

so po vsem območju rajha demokratično izvoljene oz. postavljene ljudi v upravnih

organih zamenjali s strankarskimi kadri NSDAP, kar je bil tudi znak prehoda iz

večstrankarske demokracije v enopartijsko diktaturo. Na sledeč način je bil 19. maja 1933

»Oberpräsident« Zgornje Šlezije Hans Lukaschek »upokojen«, kakor tudi pred njim že

»Oberpräsident« Spodnje Šlezije grof Degenfeld-Schonburg, in sicer marca 1933 (Fuchs

1994, 622).

50 Koordinacija oz. integracija – proces umeščanja vseh neodvisnih organizacij na vseh področjih družbenega življenja v okvire nacistične ideologije ter pod nadzor NSDAP, s ciljem ustvariti ideološko in etnično enotnost oz. »uniformnost« družbe (Stackelberg 2007, 274). 51 Zakon o posebnih pooblastilih, uradno imenovan Gesetz zur Behebung der Not von Volk und Reich. Vom 24. März 1933 (RGBl., I, 1933, Nr. 25, S. 141). Zakon je dal Hitlerju diktatorska pooblastila za dobo štirih let in je bil ponovno podaljšan leta 1937 ter za časa druge svetovne vojne. V skladu z njim je bila suspendirana weimarska ustava in Hitler je lahko vladal mimo Reichstaga, rešen pa je bil tudi odvisnosti predsednika rajha in ni potreboval njihove odobritve pri sprejemanju zakonov (Stackelberg 2007, 267–268).

45

Zaradi velike podpore Stranki katoliškega centra je bila po prihodu nacistov na oblast ena

prvih prioritet nacistične politike »Gleichschaltung«, odprava t. i. dominiona katoliškega

centra v Zgornji Šleziji, začenši na upravnem področju. Tako je ena prvih žrtev novega

režima postal »Oberpräsident« Zgornje Šlezije Hans Lukaschek, ki je bil med drugim tudi

nekaj let nemški član v Mešani komisiji za Zgornjo Šlezijo. Maja 1933 ga je pruski

ministrski predsednik Göring odpoklical iz političnih razlogov, uradno pa je bilo javnosti

sporočeno, da je Lukaschek vložil prošnjo za časovno neomejen dopust z delovnega

mesta, ki mu je bil odobren. Za njegovega naslednika je bil imenovan šlezijski

»Gauleiter«52 Helmuth Brückner. Ta je pred tem, od 25. marca 1933, že opravljal funkcijo

»Oberpräsidenta« Spodnje Šlezije, zaradi česar je bil njegov sedež v mestu Breslau, v

zgornješlezijskem mestu Oppeln pa ga je zastopal in njegove direktive izvrševal na novo

imenovani »Regierungspräsident« Artur Schmidt.53 Takoj po prevzemu funkcije je dal

Brückner jasno vedeti, kaj je njegova t. i. »Völkisch«54 misija v Zgornji Šleziji, to je

odprava slabega gospodarjenja in odprava diktature Stranke katoliškega centra, ki je v

prvem desetletju Weimarske republike dominirala na področju uprave in gospodarstva

(Hitze 2002, 1113–1114, 1117).

Brückner, ki je izhajal iz kraja Peilau v spodnješlezijskem okraju Reichenbach, je v Šleziji

leta 1925 ustanovil regijsko NSDAP ter deloval kot častni vodja nacistične strankarske

pokrajine »Gau Schlesien«.55 Brücknerjev mandat, opravljal ga je od 14. junija 1933, je

bil kratek, saj je bil že 26. decembra 1934 razrešen vseh funkcij, kakor tudi izključen iz

NSDAP. Pri Hitlerju je padel v nemilost po t. i. »poskusu puča s strani Ernsta Röhm-a«56

30. junija 1934. Za njegovega naslednika je bil nato imenovan Josef Wagner iz

Algringena v Loreni, ki je predtem opravljal funkcijo kot »Gauleiter« v pokrajini Gau

52 Pokrajinski vodja nacistične stranke NSDAP, podrejen direktno državnemu vodstvu NSDAP, t. i. »Reichsleitung« ter »Führerju« Adolfu Hitlerju (Stackelberg 2007, 271). 53 Artur Schmidt je funkcijo »Regierungspräsidenta« v vladnem okrožju Oppeln (Regierungsbezirk Oppeln) opravljal med letoma 1933 in 1940 (Rademacher 2016). 54 Beseda, ki je označevala ideologijo, ki je slavila edinstvenost in superiornost nemškega jezika, zgodovine, duhovnosti in rase. Cilj »Völkisch« ideologije v času nacizma je bil povečati nemški čut za nacionalno solidarnost s pozivanjem na rasi bazirane krvne vezi med vsemi člani etnične skupnosti, t. i. »Volksgemeinschaft« (Stackelberg 2007, 309). 55 Gau – stara nemška beseda, ki označuje geografsko regijo oz. pokrajino. Organizacija NSDAP v Nemčiji je bila razdeljena na 42 pokrajin (z ozemeljsko razširitvijo Nemčije tudi na območjih, priključenih tretjemu rajhu), ki jih je vodil po t. i. »Führerprinzipu« lokalni »Gauleiter«. Po prihodu nacistov na oblast pa je »Gauleiter« prevzel še administrativne funkcije v posameznih nemških pokrajinah (Stackelberg 2007, 271). 56 Nem. »Röhm-Putsch« oz. »noč dolgih nožev« – oznaka za nacistično čistko 30. 6. 1934 znotraj stranke NSDAP, strankarski paravojaški jurišni oddelek SA (Sturmabteilung) in njenega vodjo Ernsta Röhma, ter druge nezaželene elemente, ki so jih izvajale druge paravojaške organizacije NSDAP, t.j. SS (Schutzstaffel) (Stackelberg 2007, 287).

46

Westfalen-Süd. Tako Brückner kakor tudi Wagner sta v personalni uniji opravljala

funkcijo »Oberpräsidenta« Zgornje, pa tudi Spodnje Šlezije v funkciji »Gauleiterja«

pokrajine Gau Schlesien, kar je pomenilo, da je sta bili pokrajini Zgornja in Spodnja

Šlezija de facto združeni. Od leta 1938 dalje, po poteku Ženevske konvencije (1922), sta

bili Spodnja in Zgornja Šlezija združeni še de jure (Fuchs 1994, 662, 673).

47

9 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO POLJSKE

MANJŠINE

9.1 Organiziranje poljske manjšine

Združenje, ki je predstavljalo poljsko manjšino v Nemčiji, je bilo ustanovljeno poleti leta

1922 z nazivom Związek Polaków w Niemczech57 oz. Bund der Polen in Deutschland E.V.

s sedežem v Berlinu. Zanimivo je, da začetki organizacije niso bili v Zgornji Šleziji oz.

Mazuriji v Vzhodni Prusiji, temveč v centrih poljske emigracije v Nemčiji – Berlinu in

Porurju. Związek Polaków58 oz. Zveza Poljakov je bila organiziran tako, da se je delila na

5 teritorialnih enot s sedeži v mestih, ki so bili administrativna središča pokrajin, oz. v

krajih, kjer je bila poljska manjšina najbolj zastopana. Enote so bile: Zgornja in Spodnja

Šlezija (sedež v mestu Oppeln), Osrednja Nemčija (Berlin), Porenje-Vestfalija (Bochum),

Vzhodna in Zahodna Prusija (Allenstein) in Grenzmark (Flatow). Častni predsednik

organizacije je bil grof Stanisław Sierakowski iz kraja Groß Waplitz v Zahodni Prusiji,

medtem ko je organizacijo vodil duhovnik Bolesław Domański iz kraja Zakrzewo

(Buschdorf) v pokrajini Grenzmark Posen-Westpreußen,59 generalni sekretar pa je bil dr.

Jan Keczmarek iz Vestfalije (Breyer 1955, 273–274).

Cilj Zveze Poljakov je bil, da pridobi za poljsko nacionalno idejo narodno neopredeljene

prebivalce iz Zgornje Šlezije, Kašube iz severozahodne Pomorjanske ter Mazurce.

Združenje Poljakov je izdajalo tudi svoj časopis z naklado 15.000 izvodov, imenovan

Polak w Niemczech, ki so ga razpošiljali vsem svojim članom. Poleg tega je poljska

manjšina izdajala tudi časopise, kot so Nowiny Codzienne z uredništvom v mestu Oppeln,

otrokom in mlajšim bralcem pa so bili namenjeni Maly Polak in Mlody Polak (Breyer

1955, 274, 284).

Leta 1929 se je Zveza Poljakov povezala z dansko, lužiškosrbsko, litvansko ter frizijsko

manjšino v Nemčiji. Skupaj so ustanovili Zvezo narodnih manjšin v Nemčiji,60 ki je

57 Zveza Poljakov v Nemčiji. 58 V nadaljevanju Zveza Poljakov. 59 Po Versajski mirovni pogodbi na novo ustanovljena pokrajina iz preostankov nekdanjih dežel Poznanjske in Zahodne Prusije, ki nista pripadli Poljski. 60 Nem. Verband der Nationalen Minderheiten in Deutschland.

48

izdajala lasten časopis Kulturwille, kasneje preimenovan v Kulturwehr (Breyer 1955,

274, 284).

Manjšinsko organizacijo je v doseganju svojih ciljev podpirala tudi poljska država. Da bi

Zveza Poljakov lažje dosegala zastavljene cilje, je poljska vlada preko svoje obveščevalne

službe ter oblasti poljskega in šlezijskega vojvodstva vzpostavila stik s člani manjšinske

poljske organizacije, še posebej pa z njenimi mlajšimi člani, ki so bili politično in kulturno

bolj aktivni (Linek 2002, 150).

Po podatkih, ki jih je objavila Gazeta Polska, je bilo število Poljakov v Nemčiji teoretično

okoli 1.470.000, od teh pa naj bi jih 800.000 živelo v Zgornji Šleziji (Breyer 1955, 277).

Zanimivo pri tem je dejstvo, da je število članov zgornješlezijske enote Zveze Poljakov

na svojem višku dosegalo med 5.000–7.000 članov (Haubold-Stolle 2008, 85).

Prebivalci Zgornje Šlezije so bili dokaj dobro integrirani v nemško kulturo in so pošiljali

svoje otroke v nemške šole, število poljskogovorečih ljudi v Zgornji Šleziji pa je upadalo.

Po popisu leta 1933 se je samo 99.000 ljudi deklariralo kot »zgornješlezijsko-poljsko«

govoreče, 266.000 pa se je opredelilo kot dvojezične. Leta 1939 se jih je 3.731 izreklo za

poljsko govoreče, 11.112 se jih je identificiralo za prebivalce Zgornje Šlezije. V popisu

leta 1939 je bila vpeljana nova kategorija, saj so bili prebivalci prvič vprašani tudi po

svoji nacionalnosti. Izmed vseh prebivalcev v Zgornji Šleziji se jih je le 1.244 izreklo za

Poljake. Poljska stran je trdila, da je za upad števila odgovoren proces germanizacije,

vendar bi se lahko po drugi strani tudi reklo, da je tudi poljska stran skušala polonizirati

Šlezijce ter jih pridobiti na svojo stran preko širjenja svojega vpliva v regiji s pomočjo

Zveze Poljakov (Masnyk 2003, 101–102).

V Zgornji Šleziji so se na čelu tamkajšnje enote Zveze Poljakov izmenjali številni

pripadniki poljske elite. Prvi predsednik med letoma 1923 in 1926 je bil Kazimierz

Malczewski, pripadnik inteligence iz pokrajine Poznanske. Oba njegova naslednika sta

bila domača zgornješlezijska klerika. Od 1926 do 1930 je funkcijo predsednika opravljal

župnik Czesław Kilimas, ki je bil med letoma 1924 in 1928 tudi poslanec v pruskemu

»Landtagu« v Berlinu. Slednjega je nasledil župnik Karol Koziołek, ki je poljsko

manjšino zastopal v »Provinziallandtagu« Zgornje Šlezije. Šele leta 1937 je mesto

49

predsednika pripadlo pripadniku kmetstva v Zgornji Šleziji, in sicer Francziszku

Myśliwiecu (Niendorf 1997, 814–815).

Mesto poslovodje Zveze Poljakov v Zgornji Šleziji je do leta 1932 opravljal Stefan

Szczepaniak, predstavnik poljske manjšine iz Porurja. Ko je leta 1928 prevzel funkcije v

berlinski centrali poljske organizacije, je njegove funkcije v Zgornji Šleziji prevzel

Arkadiusz Bożek, posestnik kmetije iz okolice Ratiborja. Bożek, prostovoljec iz prve

svetovne vojne, je kratek čas pripadal Spartakovcem,61 nato pa prestopil v poljsko-

nacionalni tabor, kjer je kmalu dobil status ljudskega tribuna (Niendorf 1997, 815).

Zaradi centralističnega vodenja organizacije iz Berlina, neupoštevanja regionalnih

posebnosti in ker lokalni kandidati niso zasedali dovolj mest v vodstvu Zveze Poljakov v

Šleziji, je skupina mlajših članov organizacije leta 1936 iz protesta organizirala

samostojno organizacijo Związek Polaków na Śląsku.62 Njen obstoj je bil kratek, saj se je

čez eno leto ponovno pridružila matici (Niendorf 1997, 815–816).

Ob nacističnem prevzemu oblasti januarja 1933 je sekretar Zveze Poljakov Arkadiusz

Bożek nemškemu deželnemu svetniku Michaelu Grafu von Matuschki, ki je kasneje

postal član Mešane komisije, marca 1933 izjavil, da »se sedanja (nacistična) vlada ne

more obnašati slabše kot prejšnja do poljskega nacionalnega gibanja« (Karch 2010, 323).

Opazka se je nanašala na politiko weimarske Nemčije, ki je težila k asimilaciji in

integraciji ter upanju, da bo nacistična politika rasne separacije pripeljala do lažjega

uveljavljanja poljske identitete in nacionalnosti v Zgornji Šleziji. Dejansko so se

nacistične oblasti pripravljale, da dokončno odpravijo vse sledi poljske kulture, jezika in

nacionalnosti, kar je z represijami postopoma sledilo po letu 1937, ko je potekla Ženevska

konvencija (1922) (Karch 2010, 323–324).

61 Združenje marksističnih socialistov Nemčije med prvo svetovno vojno. 62 Zveza Poljakov v Šleziji.

50

9.2 »Wasserpolen«

Slovansko govoreče prebivalstvo Zgornje Šlezije je bilo od leta 1742 razdeljeno med

Prusijo, ki je pripadal večji del pokrajine, in Habsburško monarhijo oz. Avstrijsko

cesarstvo, ki mu je ostal manjši del. V pruskem delu je po popisu leta 1910 živelo 1,4

milijona »Szlonzok-ov«, ki so bili skoraj vsi katoliki, v Avstrijskem pa 390.000

»Slunzak-ov«, katerih petina se je prištevala k evangeličanski veroizpovedi (Kamusella

2009, 581).63

V začetku 19. stoletja ob razdelitvi poljske države je izraz »Poljak« in vse, kar je bilo z

njim povezano, začel dobivati negativni in pejorativni predznak, kar so uporabljali

nemški uradniki, če so želeli užaliti slovansko govoreče prebivalce v pruskih oz.

avstrijskih vzhodnih pokrajinah. Ker pa slovansko govoreči zgornji Šlezijci, tako

Szlonzoki kot tudi Slunzaki, niso izhajali iz ruske Poljske (dežele na Visli), ki so jo imeli

za gospodarsko in civilizacijsko zaostalo, so slovanski prebivalci Zgornje Šlezije do

Poljakov iz ruskih dežel oz. Galicije čutili averzijo in občutek večvrednosti, saj so

prebivali v industrijsko »razvitem« delu Evrope. Medsebojno razlikovanje je v času, ko

so nastajala nacionalna gibanja, samo še poglobilo etnični prepad med sorodnimi

slovansko govorečimi ljudstvi. Poljsko nacionalno gibanje je zato previdno prišlo v

Zgornjo Šlezijo v drugi polovici 19. stoletja in ni imelo velikega vpliva vse do konca prve

svetovne vojne. V času pruske vladavine v Zgornji Šleziji po letu 1740 je kot jezik

uradovanja ostal le nemški, saj so oblasti latinski in češki jezik opustile. Z namenom

učinkovitejšega šolstva so pruske oblasti leta 1849 za slovansko govoreče prebivalce

uvedle poljski jezik, ki se je uporabljal tudi pri bogoslužju. Po vzpostavitvi Nemškega

cesartva je v šolah leta 1873 nemščina zamenjala poljščino, slednja pa je tako ostala jezik

pri veronauku in verskih obredih rimokatoliške cerkve. Slovanski prebivalci Zgornje

Šlezije oz. Szlonzoki so preko izobraževalnega sistema postali funkcionalni

multilingvisti, saj so nemščino uporabljali v javnosti, poljščino v šoli in v cerkvi, svoj

lokalni zgornješlezijski dialekt pa v domačem okolju (Kamusella 2009, 580–582).

63 Besedi Szlonzok ter Szlunzak uporablja avtor Tomasz Kamuszella za označitev slovansko govorečih prebivalcev Zgornje Šlezije v pruskem vladnem okraju (Regierungsbezirk) Oppeln oz. avstrijski kronski deželi Šlezija.

51

Po eni strani je v Zgornji Šleziji z nemške strani preko izobraževalnih institucij potekalo

oblikovanje pruske (nemške) nacije od zgoraj navzdol. Po drugi strani pa je poljsko

nacionalno gibanje temeljilo ravno na obratnih predpostavkah, in sicer na združevanju od

spodaj navzgor, osnovano na elementih, kot so skupen oz. soroden jezik ter skupna

kultura, kar bi imelo za vrhunec oblikovanje lastne države. V Zgornji Šleziji se med

prebivalci ni oblikovala neka jasna nacionalna pripadnost. Za prebivalce Zgornje Šlezije,

ki so obvladali tako nemški kot poljski jezik, je bila njihova nacionalna pripadnost nekaj

spremenljivega in odvisna od pogojev, v kateri so se znašli. Kot se je pokazalo skozi

dvajseto stoletje, se je njihova nacionalna pripadnost gibala med kulturno povezanostjo s

Poljaki, med pravicami in obligacijami, ki so jih črpali iz svojega nemškega

državljanstva, pa tudi med navezanostjo na germanski svet. V želji posameznika, da se

čim bolj znajde v določeni situaciji, je bila njegova nacionalna identifikacija mešana,

fluidna ter ambivalentna, saj se je prilagajala pogojem, v kateri se je znašel (Bjork 2008,

2–4).

Bolj kot z nacijo so se prebivalci Zgornje Šlezije identificirali s krščanstvom oz. katoliško

vero in cerkvijo. V državnih šolah je od leta 1870 verouk potekal le v nemščini in nič več

v poljščini, ki je ostala jezik pri verskih obredih v cerkvi. Starši so v želji, da njihovi otroci

socialno napredujejo, pa tudi zaradi prefinjenih pritiskov učiteljev, svoje otroke pošiljali

v nemške šole, s čimer so se akulturirali v nemško kulturo, a hkrati niso zavrgli svoje

jezikovne ter verske identitete. To je bilo v skladu s politiko katoliške cerkve v Zgornji

Šleziji, ki je zagovarjala selektivno integracijo. Zaradi tega so bili tamkajšnji katoliški

duhovniki z nemško-nacionalne strani označeni za »poljske agitatorje«, poljski

nacionalisti pa so jih imeli za »duhovne-germanizatorje« (Bjork 2002, 99–101).

Regionalni jezik, oblikovan skozi stoletja v stiku germanske in slovanske kulture, ki je

vseboval mešanico poljskih in nemških elementov, pri čemer je še vedno prevladovala

slovanska podlaga, je nemška stran imenovala »Wasserpolnisch«. Prvič je bil pod takim

imenom označen leta 1688, ko ga je uporabil pastor Adam Gdacius. Pri prebivalcih

Zgornje Šlezije je opazil, da govorijo šlezijski dialekt in da niso vešči znanja visokega,

knjižnega poljskega jezika, čeprav naj bi znali visoko nemščino. Zatem je termin dolgo

časa v nemščini veljal kot nekaj negativnega in nazadnjaškega, saj naj bi bil nekakšna

bastardna mešanica obeh jezikov. Ko pa so bili prebivalci Zgornje Šlezije deležni

institucionalne izobrazbe, so bili sposobni brez težav uporabljati nemščino in šlezijsko-

52

poljsko narečje. V času po prvi svetovni vojni, ko sta se tako nemško kakor poljsko

nacionalno gibanje intenzivno borila za vpliv na prebivalce Zgornje Šlezije, se je nemška

stran odločila, da bo prebivalce, ki so govorili šlezijsko-poljsko narečje ločila od

poljskega vpliva tako, da bo »Wasserpolnisch« iz dialekta dvignila na nivo jezika, kot je

bilo to storjeno denimo za Mazurce v Vzhodni Prusiji. S tem je želela še povečati

diferenciacijo od ideje poljskega naroda in jih tesneje vezati na nemški narod, s katerim

naj bi bili govorci »Wasserpolnisch« kulturno bližji kot s Poljaki. Po Ženevski konvenciji

(1922) je bilo določeno, da prebivalci v Zgornji Šleziji izberejo svojo nacionalno

pripadnost po subjektivnem, ne pa objektivnem kriteriju. To je pomenilo, da je lahko vsak

posameznik odločil o svoji pripadnosti eni ali drugi nacionalnosti, ne glede na to, ali je

bil »objektivno« germanskega ali slovanskega porekla. Sprva je bila v popisih v Zgornji

Šleziji možnost izbire nemškega in poljskega jezika ter nemško-poljske dvojezičnosti,

nacistične oblasti pa so po prihodu na oblast namesto slednje hoteli uvesti kategorijo

»zgornješlezijska poljščina«. Ob protestu Zveze Poljakov ter posredovanju Calondra so

zadevo opustili in jo uvedli šele v drugi polovici tridesetih let. Vendar niti poljska niti

nemška stran nista bili zadovoljni s takšno rešitvijo. Prvi so želeli skupino

»Wasserpolnish« spraviti pod okvire poljskega jezika in nacionalnega gibanja, nemška

stran, posebej z nastopom nacistov, pa ni bila zadovoljna s počasno in postopno

integracijo prebivalstva Zgornje Šlezije v nemško družbo in kulturo (Karch 2010, 326–

333).

O nacionalno indiferentnih Zgornješlezijcih je 24. februarja 1937 šlezijski »Gauleiter«

Joseph Wagner pisal Hitlerju. Po njegovem poročanju poljska manjšina takrat ni bila

omejena v delovanju, kljub temu pa se je k njej prištevalo razmeroma majhno število

ljudi. Poleg njih je bilo v regiji od 4.000 do 500.000 ljudi (t. i. »Zwischenschicht«,) ki se

jih ni dalo z gotovostjo prišteti ne k eni ali drugi narodnostni skupini. Ti ljudje naj bi bili

nemško nastrojeni in izvorno v velikem delu tudi nemškega porekla, v vsakem primeru

pa zelo prepojeni z »nemško krvjo«. Doma so večinoma govorili zgornješlezijski dialekt

(»Wasserpolnisch«), a so bili absolutno vešči visoke nemščine. Po Wagnerjevem mnenju

je pri njih šlo za proces stoletnega razvoja, ki pa se še ni zaključil. Wagner je bil prepričan,

da bo pri indiferentnih prebivalcih Zgornje Šlezije še dolgo potekalo simpatiziranje s

Poljaki oz. se bodo priključili Poljakom, če se bodo ustvarile razmere, ki jih bodo silile v

njihov tabor. Prav tako je izrazil prepričanje, da bo takšno obotavljanje postalo nemogoče,

53

če jim bo uspelo njihovo mladino vzgojiti v močnem nacionalsocialističnem duhu, ki bo

proces razvoja dokončno pripeljal h koncu (Hartmannsgruber 2002, 799).

Zgornja Šlezija je bila v začetku 20. stoletja razvita pokrajina s skoraj 100 % pismenostjo,

razširjeno industrializacijo in živahnim družabnim življenjem. A kljub temu proces

modernizacije ni uspel ustvariti narodno opredeljenih ljudi, Nemcev ali pa Poljakov.

Zgornja Šlezija je postala regija, kjer se je zasidrala narodna indiferentnost, praktično do

današnjih dni. Tamkajšnji prebivalci so bili izpostavljeni številnim procesom

nacionalizacije, dokončno in nepovratno pa se niso vključili v nobenega od njih.

Zagrizenost nemškega in poljskega nacionalnega gibanja je večino prebivalcev prej

odbijala, kot pa privlačila. Duhovnik Jan Kapica si je leta 1906 postavil vprašanje: »Kdo

je prebivalec Zgornje Šlezije? Nemec, Poljak, Prus, le prebivalec Zgornje Šlezije, le

katolik ali abstraktno človeško bitje?«. Na vprašanje ni bilo nikoli dokončno

odgovorjeno, a dejstvo je, da je večina prebivalcev regije v različnih obdobjih imela

številne identitete in ne le ene same (Zahra 2010, 99–100).

9.3 Varstvo poljske manjšine v obdobju volilne kampanje leta 1933

Domnevno ustrahovanje člana poljske manjšine

Konec marca 1933 je Zveza Poljakov naznanila Mešani komisiji primer kmetovalca

Johanna Gralle, pripadnika poljske manjšine, iz kraja Lugnian pri mestu Oppeln. Po

njihovem mnenju se je zgodil teroristični akt z namenom ustrahovanja manjšine, ki je bil

prijavljen tudi nemškemu državnemu tožilstvu proti neznanemu storilcu. Sicer so

pripadniki manjšine očitno računali bolj na zaščito, promptnost in učinkovitost Mešane

komisije, zato so dejanje prijavili tudi njej. Zaprosili so namreč, naj komisija začne

postopek po 585. členu, naroči nemški strani preiskavo dogodka, in posebej poudarili, naj

nemško tožilstvo izvede preiskavo po uradni poti in naj ne napoti pritožnike na zasebno

tožbo, kar je bilo s strani Mešane komisije tudi storjeno (LON C 849, 1095, 21. 3. 1933;

27. 3. 1933).

Očitani teroristični akt, usmerjen proti manjšini, naj bi se zgodil v noči med nedeljo 12.

in ponedeljkom 13. februarja 1933, ko se je v gostilni Knopp v kraju Lugnian odvijala

54

zabava s plesom, ki so se je udeležili člani Hitlerjevega gibanja. Sokrajan in član poljske

manjšine Johann Gralla je po zabavi, v jutranjih urah, opazil, da mu je bila lesena ograja

ob cesti popolnoma uničena v dolžini treh metrov. V naslednji noči, iz ponedeljka na

torek, pa so mu bili uničeni še štiri metri ograje ob vhodnih vratcih. Bil je prepričan, da

mu je bilo to dejanje storjeno zlonamerno, saj je pred šestimi meseci že imel podoben

primer poškodovane ograje. Takrat ga je prijavil tožilstvu, storjen pa je bil s strani znanih

storilcev iz istega kraja, zato je menil, da gre za ponovitev dejanja. Ob prijavi zadnjega

dejanja pri žandarju64 pa mu je slednji dal opazko, da se mu to gotovo ne bi zgodilo, če

bi odšel v gostilno in se zabaval, ampak da tja ni šel, ker je Poljak (LON C 849, 1095, 25.

2. 1933).

S strani nemškega agenta je 29. aprila 1933 prišel odgovor z ugotovitvijo, da so oblasti

po raziskovanju dejanja prišle do zaključka, da obstaja dvom, ali je bila ograja uničena

oz. poškodovana s strani tuje roke. Po njihovem jo je najverjetneje poškodoval vihar, kar

naj bi dokazovali popolnoma zviti stebriči ograje. Dokazov o zlonamernem uničenju pa

nemške oblasti niso našle. Zanimivo je, da je bilo v istem odgovoru dano tudi opozorilo,

da v kolikor bi šlo za zlonamerno uničenje lastnine – kar naj bi bilo malo verjetno – bi

zadeva bila ustavljena zaradi 1. in 3. člena Odredbe predsednika nemškega rajha o

dodelitvi imunitete pred kazenskim pregonom65 z dne 21. 3. 1933. Na podlagi vseh

navedenih dejstev je višje državno tožilstvo postopek ustavilo (LON C 849, 1095, 29. 4.

1933).

Sporočilo nemškega agenta je Mešana komisija posredovala Zvezi Poljakov ter dodala,

da bodo, v kolikor v desetih dneh ne prejmejo odgovora o nadaljnjem postopanju, zadevo

zaključili (LON C 849, 1095, 17. 5. 1933). Ker Zveza Poljakov v ponujenem roku na

Mešano komisijo ni poslala nobene nove zahteve, je Mešana komisija zadevo 30. maja

zaključila (LON C 849, 1095, 30. 5. 1933).

64 Nem. Landjäger. 65 Verordnung des Reichspräsidenten über die Gewährung von Straffreiheit. Vom 21. März 1933 (RGBl, 1933, I, Nr. 24, S. 134).

55

Zaplemba propagandnega materiala in nasilje policistov

Naslednja pritožba, ki jo je v imenu Zveze Poljakov po 585. členu sprožil njen

predstavnik Arkadiusz Bożek, se je navezovala na volilno kampanjo za volitve v

Reichstag, ki so bile izvedene 5. marca 1933. Nanašala se je na dva člana poljske

manjšine, zidarja Johanna Neborowsky-a in delavca Franz-a Tumulko, proti katerima naj

bi bilo storjeno teroristično dejanje. Zanimivo je tudi, da je Bożek predsednika Calondra

zopet zaprosil, naj preko nemškega agenta naroči tožilstvu, da pritožnika ne preusmeri na

zasebno tožbo (LON C 849, 1096, 3. 4. 1933).

Marca 1933 je Zveza Poljakov podala pritožbo, v kateri je bilo navedeno, da je šef poljske

organizacije Szczepaniak naročil Johannu Neborowskemu in Franzu Tumulki naj nekaj

materiala, kot so časopisi Nowiny codzienne, molitvenike ter pet zvezkov Chronik der

Menschheit ter brošure župnika Petra Kozioleka o manjšinskem vprašanju, prinese

njegovim sorodnikom v kraj Kranowitz. Tja sta se odpeljala 23. februarja 1933, a sta bila

na železniški postaji ustavljena s strani žandarja podoficirja Tilipsa in nadžandarja oficirja

Parczyka. Ob zaslišanju, kaj oba počneta v kraju, naj bi Tilips z roko udaril

Neborowskega. Parczyk pa je potem takoj preiskal njune stvari, ne da bi rekel eno samo

besedo. Tilips je nato pregledal torbe Neborowskega, kjer je našel žepni nož in osebno

izkaznico, a mu jih je vrnil, bolj sporno pa se mu je zdelo gradivo poljske manjšine, ki ga

je v celoti zaplenil. Ob tem se je še obregnil z besedami :»Vidva sta prišla delat

propagando in politiko za Poljake!« Tilips je nato od Neborowskega zahteval, naj mu

pove komu so bili časopisi namenjeni, sicer mu bo »še eno primazal«. Tilips mu je grozil,

da bo zadeva prišla pred sodnika, kjer bo moral povedati resnico, a je Neborowski le

molčal. Nazadnje je Tumulka od Parczyka slišal še očitek, da želijo v kraju »ustvariti še

več Poljakov«, a da so tam bili le štirje, od teh pa je eden umrl. Pri tem jim je Parczyk še

zagrozil naj pri tem številu (tri) tudi ostane, sicer bo lahko prišel »naci« iz kraja Kranowitz

v njihov domač kraj Bresnitz, kjer se jima lahko kaj zgodi. Na podlagi omenjenega je

Zveza Poljakov v pritožbi zahtevala od Mešane komisije, da zaradi protipravno odvzetega

materiala, nedopustnega ravnanja do članov poljske manjšine, s katerim so nemški

policisti kršili 75. člen Ženevske konvencije (1922), doseže, da se oba žandarja pokliče k

sodni in disciplinski odgovornosti in se ju kaznuje (LON C 849, 1096, 11. 3. 1933).

56

Prvega marca 1933 je nadžandar Parczyk poslal Tumulki sporočilo, v katerem ga je

obvestil, da je bilo vse gradivo, ki je bilo zaplenjeno februarja, pregledano in mu je na

voljo za prevzem (LON C 849, 1096, 1. 3. 1933). Potem ko je Mešana komisija pridobila

še kazensko ovadbo, vloženo s strani Neborowskega in Tumulke, je njen generalni

sekretar predal prošnjo o uvedbi preiskave nemškemu agentu z navodili, naj mu čimprej

sporoči rezultate. Naročil mu je še, naj v delu, ki se tiče Tillipsa, poda ovadbo nemškemu

državnemu tožilstvu, naj zadevo samo razišče po uradni poti in naj ne napoti prijavitelja

na zasebno tožbo ter tako ugodi prošnji (LON, C 849, 1096, 18. 4. 1933).

Mešana komisija je pritožbeni postopek po 585. členu ustavila 19. maja, saj je bila v zvezi

z isto zadevo vložena pritožba po 149. členu (LON C 849, 1096, 19. 5. 1933). Po tem

postopku je Urad za manjšine trdil, da je Neborowsky izjavil, da se sploh ne prišteva med

pripadnika manjšine, Tumulka pa naj bi se postavljal nasproti žandarjem ter jih

provociral. Zasežene stvari, za katere se je ugotovilo, da ne vsebujejo nič spornega, pa se

jim je tako ali tako vrnilo. Zadeva je bila 1. decembra 1933 tudi uradno zaključena, in

sicer tako, da sta bila žandar Tilips in nadžandar Parczyk deležna opomina, pritožba pa je

bila umaknjena (LON C 678, Vol. 4, Nr. 1137, str. 456).

Manipuliranje z volilnim zakonom

Prva peticija Zveze Poljakov v Ženevo po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji je bila

datirana s 1. marcem 1933. V okoliščinah po požigu Reichstaga, 27. februarja 1933, za

katerega so bili obtoženi komunisti ter so bile uvedene izredne razmere, so bile 5. marca

1933 sklicane nove volitve. Težava, o kateri je Zveza Poljakov opozarjala mednarodno

skupnost v Ženevi, je bil dekret nemškega rajha iz februarja 1933, ki naj bi spreminjal

volilni zakon na tak način, da je kršil pravice poljske manjšine. Po tem dekretu66 je moralo

za predlog liste volivcev v volilnem okrožju, ki na prejšnjih volitvah ni dobila

predstavnika v Reichstagu, dati svoj podpis 60.000 volilnih upravičencev. To je bilo

namreč število glasov, ki bi jih je morala dobiti stranka ali lista za eno poslansko mesto.

66Verordnung zur Durchführung des Reichstagwahlgesetzes. Vom 3. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 10, S. 46). § 6 (I) Bei Kreiswahlvorschlägen von Wählergruppen (Parteien), die mindestens einen Abgeordneten in den letzten Reichstag entsandt hatten, genügt die Unterzeichnung durch mindestens zwanzig Wähler des Wahlkreises. Andere Kreiswahlvorschläge müssen von mindestens 60 000 Wählern des Wahlkreisverbandes unterzeichnet sein (Verordnung zur Durchführung des Reichstagwahlgesetzes 1933).

57

Zveza Poljakov je protestirala, da bodo v volilnih okrajih Zgornje ter Spodnje Šlezije

težko zbrali tolikšno število podpisov. Za kandidaturo na predpisani način pa bi praktično

za prvega svojega poslanca na listi volili javno, medtem ko bi nemška večina, ki ima

vedno svojega predstavnika, uživala privilegij tajnega glasovanja (League of Nations,

1933a, 1618–1619).

Na seji sveta Društva narodov 12. oktobra 1933 je nemški predstavnik Keller v odgovor

cinično zatrdil, da dekret nikakor ne krši pravic poljske manjšine. Razlog, da te niso bile

kršene naj bi bil v tem, da je na zadnjih volitvah v Reichstag poljska manjšina dobila

število glasov, ki je daleč premajhno, da bi lahko dobili sedež v nemškem parlamentu,

zato dekret na njih sploh ne bo vplival. Po podatkih nemške strani je poljska lista v

volilnih okrajih Liegnitz, Breslau in Oppeln dobila največ glasov leta 1924, in sicer

42.982, na zadnjih volitvah leta 1932 pa je to število padlo na 12.289 glasov. Svet Društva

narodov se je zadovoljil z obrazložitvijo nemške strani, se z njo strinjal in izdal resolucijo

o njenem sprejetju (League of Nations, 1933a, 1618–1619).

Prepoved časopisa Nowiny codzienne

Dva dni pred volitvami v nemški parlament, 3. marca 1933, je uredništvo poljskega

manjšinskega časopisa Nowiny Codzienne dobilo od »Regierungspräsidenta« iz mesta

Oppeln uradno obvestilo o takojšnji prepovedi izdajanja njihovega časopisa do vključno

17. marca 1933. Pravna podlaga je bila utemeljena na odredbi predsednika rajha o zaščiti

naroda in države67 v povezavi z Odredbo pruskega notranjega ministra in komisarja rajha

z dne 2. 3. 1933. Namen prepovedi časopisa, ki je obsegala tudi Dziennik Raciborski in

Glos Pogranicza i Kaszub, ki so izhajali pri isti založbi, pa je bil utemeljen z

zagotavljanjem javne varnosti. Izdajateljem je bilo celo zapovedano, da obvestijo svoje

bralce le o tem, da je izhajanje prepovedano do omenjenega datuma, vsakršno drugo

sporočanje je bilo prepovedano (LON, C 849, 1091, 3. 3. 1933). Naslednji dan je glavni

urednik časopisa oz. Zveza Poljakov o tem obvestila Calondra ter mu zagotovila, da je

časopis namenjen le bralcem iz kroga manjšine. Zatrjevala je, da njihov časopis ni bil

nikoli naravnan proti državi ali deloval v nasprotju z izdanimi odredbami. Prav tako naj

se ne bi nikoli zgodilo, da bi vsebina časopisov ogrožala javno varnost in red, zaradi česar

67Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83).

58

bi morala časopis zapleniti policija. Iz tega so člani in bralci časopisa sklepali, da je

prepoved usmerjena proti manjšini in je v povezavi s prihajajočimi parlamentarnimi ter

lokalnimi volitvami, kar naj bi bilo v nasprotju tudi s 76. členom Ženevske konvencije

(1922), ki je garantiral svobodno izvrševanje aktivne in pasivne volilne pravice (1922)

(LON C 849, 1091, 4. 3. 1933).

Na pogovoru s Calondrom je podrobnosti 6. marca 1933 razkril Szczepaniak, direktor

Bank Ludowy, iz mesta Ratibor. Povedal je , da se je to najbrž zgodilo zaradi poziva v

časopisu z dne 12. 2. 1933, v katerem se je protestiralo proti črtanju poljske liste, sicer pa

da v njem ni nič takega, kar bi ogrožalo javno varnost in bi si zaslužilo prepoved časopisa

za štirinajst dni. Prav tako so po njegovih besedah imeli težave pri distribuciji letakov, saj

jim jih je policija zaplenila, nekega člana manjšine, ki je imel v lasti poljske traktate, pa

je policist pretepel. Člani manjšine naj bi dobivali tudi grozilna pisma, a so se bali

izpostaviti zaradi strahu pred represalijami. Bożek je opozoril tudi na incident pri

zborovanju v kraju Groß Strehlitz. Poljska manjšina se je bala nadaljnjih nacionalističnih

izgredov do lokalnih volitev 12. 3. 1933, zato je zaprosila, naj Calonder opozori nemško

vlado na omenjene težave (LON C 849, 1091, 6. 3. 1933).

Naslednji dan je Calonder na pogovoru z nemškim agentom spregovoril o problematiki

prepovedi časopisa Nowiny Codzienne. Povedal mu je, da je preveril vse časopise od 28.

februarja 1933 dalje in v njih ni našel ničesar takšnega, kar bi lahko objektivno ogrožalo

javno varnost. Rekel je tudi, da se sicer pojavlja posamično deplasirano izražanje, kar pa

v nobenem primeru ni nič takšnega, kar bi upravičilo prepoved za daljše obdobje.

Argument nemškega agenta, da so podobne ostre ukrepe sprožili tudi proti drugim

strankam, je Calonder zavrnil. Priporočil mu je, naj nujno posreduje pri pristojnih

organih, da prekličejo prepoved časopisa (LON C 849, 1091, 7. 3. 1933).

Na naslednjem razgovoru s predstavnikom Zveze Poljakov Arkadiuzsom Bożekom je

Calonder izpostavil razlog za prepoved časopisa Nowiny Codzienne, ki mu ga je navedel

nemški agent. Problem naj bi bil v izdaji iz 2. marca 1933, za katero je celo Calonder

ugotovil, da se v njej nahajajo številni neposrečeno zapisani izrazi. Poudaril je, da lahko

manjšina z vso odločnostjo zagovarja svoje interese, vendar se mora izogibati vseh

provokativnih izpadov, čemur je pritrdil Bożek in zatrdil, da bodo v prihodnje bolj pazili.

Kljub temu se je zdelo Calondru trajanje prepovedi pretirano in je to mnenje izrazil tudi

59

nemški vladi, vendar je izrazil obžalovanje, da mu ni uspelo doseči odpravo prepovedi.

Po preteku roka, ko je časopis lahko spet izhajal, je postopek ustavil po 585. členu (LON,

C 849, 1091, 22. 3. 1933).

Nekoliko pa je poljska manjšina zaobšla prepoved z izdajo drugega časopisa z imenom

Nowiny, ki je še vedno izhajal 3 krat tedensko v času prepovedi izhajanja Nowiny

Codzienne. O tem je Calonder dobil potrditev na razgovoru z Bożekom, ki mu je zatrdil,

da niso povečali števila naklade, da ne bi prišlo do suma, da želijo Nowiny Codzienne

izdajati le pod drugim imenom (LON, C 849, 1091, 22. 3. 1933).

Vandalizem nad tablo z napisom poljske organizacije

Maja 1933 je Poljsko poklicno združenje68 poslalo Mešani komisiji pismo, v kateri je

opozarjalo na kršitev Ženevske konvencije (1922) v zvezi z njihovo pisarno v kraju

Hindenburg. V stavbi, kjer se je nahajala njihova pisarna, so si 3. marca 1933 »hitlerjevci«

uredili volišče. Tistega dne je bil odstranjen napis njihovega združenja, na poštni

nabiralnik pa je bil nalepljen papir s podobo kljukastega križa. Tekom tedna so postavili

nov napis, vendar je bil tudi ta odstranjen. Zaradi tega so se odločili, da napišejo ime

združenja s kredo, a je bilo tudi to večkrat izbrisano, čeprav so bili člani manjšine pri

pisanju zelo vztrajni. Niso pa bili le oni edina žrtev vandalizma, saj so opazili, da je bil

napis poljske ljudske knjigarne uničen, kakor tudi njihov nabiralnik, iz katerega je bila

ukradena pošta (LON C 850, 1124, 4. 5. 1933).

Zadevo je Mešana komisija čez deset dni sprejela ter jo poslala nemški strani z naročilom

naj začne preiskavo, o kateri naj potem tudi poroča (LON C 850, 1124, 15. 5. 1933).

Nemški agent Adelmann je tako predsedniku Calondru 12. julija 1933 poročal, da v

omenjeni pritožbeni zadevi nemški preiskovalni organi kljub poizvedovanju niso

ugotovili, kdo je uničil napise in poškodoval nabiralnik. Hkrati pa je še opozoril, bi bil

kazenski postopek proti storilcem izključen, četudi bi slednje odkrili, saj naj bi konkreten

primer padel pod 1. in 3. paragraf Odredbe o dodelitvi nekaznovanosti69 (amnestija)

68 Pol. Związek Zjednoczenie Zawodowe Polskie; nem: Polnische Berufsvereinigung. 69 Verordnung des Reichspräsidenten über die Gewährung von Straffreiheit. Vom 21. März 1933 (RGBl, 1933, I, Nr. 24, S. 134).

60

predsednika nemškega rajha Hindenburga z dne 21. marca 1933. Glede na omenjeno

dejstvo je moral nemški vrhovni državni tožilec postopek o preiskavi ustaviti (LON C

850, 1124, 12. 7. 1933).

Mešana komisija zato ni imela izbire, kot da konča postopek, začet po 585. členu.

Pritožnike so o tem obvestili ter jim dali napotek, naj se ponovno obrnejo na Mešano

komisijo, v kolikor bodo znani kakšni novi indici. V sporočilu nemškemu agentu pa je

bilo rečeno, da si je predsednik komisije Calonder zadržal pravico, da se vrne na

vprašanje, ali se lahko amnestija z dne 21. 3. 1933 uporabi tudi za ta konkreten primer

(LON C 850, 1124, 20. 7. 1933).

Pomilostitev morilcev člana poljske manjšine

Najbolj skrb vzbujajoča peticija, ki je prikazovala vso resnost pri poslabšanju varnostne

situacije v Zgornji Šleziji, je bila poslana v Ženevo s strani Zveze Poljakov leta 1933, kjer

je bila meseca oktobra tudi obravnavana. V njej je Zveza Poljakov zatrjevala, da so odnosi

poljske manjšine do nemške večine dosegli dno z dogodki, ki so se zgodili po prevzemu

oblasti v Nemčiji s strani nacistične stranke (NSDAP). V peticiji se je Zveza Poljakov

pritoževala zaradi odnosa agentov nemške vlade v primeru umora člana poljske manjšine

Conrada Piecucha avgusta leta 1932 v kraju Potempa v času volitev v Reichstag.

Zatrjevali so, da so organizacije in združenja, ki so postali vladni organi, s tem pa so

najverjetneje mislili na Sturmabteilung (SA), začeli sejati sovraštvo večinskega

prebivalstva proti manjšinskemu. To sovraštvo naj bi doseglo vrhunec ravno z umorom

Conrada Piecucha, za katerega je bilo kasneje v mestu Beuthen na smrt obsojenih pet

ljudi. Nemško prebivalstvo naj bi na morilce gledalo kot na junake, zato se je začela tudi

velika kampanja proti obsodbi. V njej je Völkischer Beobachter,70 časopis nacistične

stranke, zapisal, da »Nemci ne bi smeli biti obsojeni zaradi umora Poljaka«. Kmalu zatem

so bile kazni zmanjšane na dosmrtno ječo, 15. marca 1933 naj bi kancler nemškega rajha

§ 1 Für Straftaten, die im kampfe für die nationale Erhebung des Deutschen Volkes, zu ihrer vorbereitung oder im Kampfe für die deutsche Scholle begangen sind, wird Straffreiheit nach Maßgabe der folgenden Bestimmungen gewährt. §3 Anhängige Verfahren werden eingestellt, wenn die Tat vor 21. März 1933 begangen ist; neue Verfahren werden nicht eingeleitet (Verordnung über die Gewährung von Straffreiheit 1933). 70 Ljudski opazovalec – uradno glasilo nacistične stranke od leta 1920, ki ga urejal ideolog stranke Alfred Rosenberg (Stackelberg, 2007, 309).

61

Adolf Hitler ukazal njihovo izpustitev zaradi patriotizma. Nemško prebivalstvo naj bi

slavilo njihovo izpustitev s članki v časopisih in demonstracijami v njihovo čast in

podporo, saj naj bi bili za njih narodni heroji. Zaradi takšnega vzdušja se je poljska

manjšina počutila ogroženo in se je s peticijo obrnila na Društvo narodov (League of

Nations, 1933a, 1619–1620).

V Ženevi na svetu Društva narodov je nemški predstavnik Keller trdil, da so navedbe

Zveze Poljakov popolnoma zavajajoče, ker naj zločin ne bi bil v nikakršni povezavi z

dejstvom, da je bila žrtev član poljske manjšine. Dejanja, ki so se zgodila, so bila po

njegovih besedah »usmerjena izključno proti komunistom« kot notranjim političnim

nasprotnikom, zločin pa naj bi bil izključno zločinske narave. Nemške oblasti naj bi

obravnavale zločin z najvišjo prioriteto, vendar so bili storilci obsojeni le na petnajst let

zapora, ker umor ni bil naklepen. Storilci naj bi bili izpuščeni zaradi splošne amnestije,71

ki je bila izdana 21. marca 1933 za politične zločine v zvezi z nacionalno revolucijo.

Amnestija je veljala na ozemlju celotnega rajha in ne le posebej za ta primer. Na koncu

se je debata o zadevi na svetu Društva narodov končala tako, da je bila dana izjava z

upanjem, da je »pojasnilo nemškega predstavnika pomirilo peticionarje« (League of

Nations, 1933a, 1620–1621).

71 Verordnung des Reichspräsidenten über die Gewährung von Straffreiheit. Vom 21. März 1933 (RGBl, 1933, I, Nr. 24, S. 134).

62

9.4 Obdobje konsolidacije nacistične oblasti leta 1933

Preventivni pripor domnevnega člana KPD

Poljsko poklicno združenje je konec julija 1933 opozorilo Mešano komisijo o težavi

svojega člana Paula Deponta iz kraja Miechowitz, za katerega so šele v času pisanja

pisma, po petih mesecih njegovega pripora, izvedeli, da se mu očita udeležba v vstajah

leta 1921. Ker pa je bila za vse vstajnike razglašena amnestija, so prosili predsednika

komisije Calondra, da posreduje pri nemških oblasteh in doseže izpustitev Deponta (LON

C 851, 1158, 24. 7.1933).

Prošnji je bilo ugodeno in s strani Mešane komisije je nemški agent Adelmann že čez tri

dni, 27. 7. 1933, dobil zahtevek, naj se pozanima in posreduje razloge, zakaj je bil Paul

Deponte aretiran (LON C 851, 1158, 27. 7. 1933).

Nemški agent mu je poslal odgovor septembra 1933, v katerem mu je sporočil, da se

Deponte nahaja v preventivnem priporu v policijskem zaporu v mestu Beuthen zaradi

soudeležbe pri umoru žandarja v kraju Karf in direktorja rudnika Kocha v kraju

Miechowitz v času šlezijskih vstaj. V preventivnem priporu naj bi se nahajal, ker je

poznan kot »radikalen in obče nevaren človek« in je deloval v za državo sovražnih

organizacijah, kot je KPD (LON C 851, 1158, 19. 9. 1933).

Po pismu Poljskega poklicnega združenja, ki ga Calonder predložil nemškemu agentu, je

izhajalo, da Deponte ni bil nikoli član KPD, zato se tudi ni mogel komunistično udejanjati.

Očitek o umoru so v pismu zanikali s tem, da je bil v času očitanega zločina Deponte

sedemnajst let star deček, direktor rudnika Koch pa da sploh ne obstaja in je izmišljena

oseba. Calondra so zanimala pravna dejstva, zato je nemškemu agentu sporočil, da je

preventivni pripor72 zaradi političnih deliktov, storjenih leta 1921, v nasprotju z nemško-

poljskim sporazumom o dodelitvi imunitete pred kazenskim pregonom na območju

zgornješlezijskega plebiscita73 iz 21. junija 1922. Nespoštovanje določb o amnestiji iz

pogodbe bi lahko pripeljalo do neljubih zapletov na obeh straneh meje v Zgornji Šleziji,

72 Nem. Schutzhaft. 73 Gesetz, betreffend das deutsch-polnische Abkommen über die Gewährung von Straffreiheit im oberschlesischen Abstimmungsgebiete. Vom 21. Juni 1922 (RGBl., 1922, II, Nr. 21, S. 715).

63

je opozoril Calonder, ki je imel v zvezi s tem pripor za neutemeljen. Članstvo Deponta v

KPD je imelo za Calondra minoren značaj, saj je bilo po njegovem mnenju ključno

vprašanje, ali je Deponte v zadnjih letih deloval sovražno proti državi. Ker pa mu nemški

agent v prejšnjem pojasnilu ni navedel nobenih konkretnih navedb o Depontovih deliktih,

mu je naročil naj mu v zvezi s tem pošlje podrobnejše informacije (LON C 851, 1158,

24. 10. 1933).

Preventivni pripor (»Schutzhaft«) je bil prvič uveden z Uredbo predsednika nemškega

rajha o zaščiti nemškega naroda z dne 4. 2. 1933,74 ki je omejevala svoboščine in je

dovoljevala odvzem prostosti brez sodnega naloga za tri mesece. Po požigu Reichstaga

je bil vpeljan bolj ekstremen ukrep z Uredbo predsednika rajha o zaščiti naroda in države

z dne 28. 2. 1933.75 Z njo so bile odpravljene ustavne varovalke za odrejanje pripora

vključno s časovno omejitvijo, priporniki pa niso imeli možnosti pritožbe, saj so po

novem lahko represivni organi nacističnih oblasti ljudem arbitrarno odvzemali prostost

oz. jih preventivno priprli (Stackelberg 2007, 292).

Nemški agent Adelmann mu je poslal odgovor konec decembra 1933, v katerem mu ni

mogel ponuditi dokazov o Depontovem članstvu v KPD, namesto tega pa je ponudil

podatke iz policijske uprave Gleiwitz. Po teh naj bi se Deponte udeleževal komunističnih

sprevodov in zborovanj, v njegovi kazenski evidenci pa naj bi bilo zapisano, da je bil v

zadnjih letih sedemkrat predkaznovan zaradi povzročitve telesnih poškodb in

nepooblaščenega posedovanja orožja. To naj bi dokazovalo, da nikakor ne spada k

elementom, ki podpirajo državo, temveč prav nasprotno. Cinično je načelnik policijske

uprave iz mesta Gleiwitz v svojem poročilu dodal še, da se zaradi državi sovražne

dejavnosti Deponta ob izpustitvi v njegov domač kraj Miechowitz lahko pričakuje napad

na Deponta, zato so ga morali zaradi njegove osebne varnosti preventivno priprti (LON

C 851, 1158, 29. 12. 1933).

Calonder se za takšno razlago ni zmenil in je sredi januarja 1934 pisal nemškemu agentu

Adelmannu ter ga opozoril, da 83. člen Ženevske konvencije (1922) članom manjšine

74 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutze des Deutschen Volkes. Vom 4. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 8, S. 35). 75 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83).

64

zagotavlja osebno prostost, iz česar sledi, da mora biti vsakršen odvzem prostosti

zadostno utemeljen, kar pa se ni zgodilo v primeru Deponta. Članstvo v KPD mu ni bilo

dokazano, niti očitano kaznivo dejanje, še manj pa uveden kazenski postopek proti njemu.

Preostali očitki o sodelovanjih na komunističnih zborovanjih, ki mu tudi niso bili

dokazani, pa da nikakor ne morejo biti razlog za desetmesečno priprtje. Iz tega je sledilo,

da gre za jasno kršitev 83. člena, zato je Calonder zahteval, da Deponta nemudoma

izpustijo (LON C 851, 1158, 15. 1. 1934).

Na konferenci 22. febrauarja 1934 je bila na dnevnem redu tudi točka, ki je obravnavala

aretaciji Deponta in Ziemka. Na njej je Adelmann posredoval Calondru sporočilo

nemških organov, da tisti trenutek izpustitev Deponta ne pride v poštev, ker naj bi bil hud

komunistični intrigant. Calonder je opozoril na svoj dopis iz januarja 1934, v katerem je

ugotovljeno, da Deponte ni bil član komunistične partije. Prav tako je zatrdil, da mu še

niso bili predloženi nobeni dokazi o Depontovi vpletenosti v komunistične dejavnosti

(LON C 851, 1158, 22. 2. 1934).

Čez mesec, konec marca 1934, je nemški agent Calondru sporočil novico, da je bilo v

skladu z odredbo pruskega ministrskega predsednika (takrat je to funkcijo opravljal

Hermann Göring) odločeno, da bodo ukrepi preventivnega pripora, ki so jih dotlej

izvajale okrožne policijske oblasti, od 31. marca 1934 dalje razveljavljene. Kljub temu si

je pruski ministrski predsednik zadržal diskrecijsko pravico, da o ukrepih preventivnega

pripora po tem datumu s svojo privolitvijo odloči o njihovi upravičenosti v vsakem

posameznem primeru. Nemški agent je zato tudi napovedal, da bo o primeru Deponte

poročal pruskemu ministrskemu predsedniku Göringu ter sporočil o sprejeti odločitvi

(LON,C 851, 1158, 23. 3. 1934).

Nemškega agenta je na konferenci 11. junija 1934 Calonder opozoril, da je Deponte v

preventivnem priporu že od 8. marca 1933 ter da zagovarja stališče, da je preventivni

pripor lahko utemeljen le, če je osumljeni dejansko sodeloval pri državi sovražnih

dejanjih. V omenjenem primeru ni nobenih dokazov, ki bi slednje potrjevali. Calonder ga

je opozoril naj realizira njegovo pismo, ki mu ga je poslal januarja, še posebej ker mu je

sam nemški agent v pismu marca nakazal, da bodo Deponta eventualno izpustili. Namesto

tega je prišlo do novih zavlačevanj, saj od takrat ni dobil novih sporočil. Calonder ja zato

zahteval, naj ga obvesti, ali so njegove predloge sprejeli ali ne. V primeru, da jih niso

65

sprejeli, mu ne bo preostalo drugega, kot da primer zaključi in prepusti pritožniku

nadaljnje korake (LON C 851, 1158, 11. 6. 1934).

Od nemškega agenta Nöldekeja je Calonder konec avgusta 1934 dobil sporočilo, da je na

podlagi prejšnjih razgovorov v zadevi Deponte gestapo naložil koncentracijskemu

taborišču Esterwegen,76 da Deponta 6. avgusta 1934 nemudoma izpustijo nazaj v njegov

rodni kraj Miechowitz, kjer pa se je bil dolžan javljati dvakrat na teden policijskim

oblastem (LON C 851, 1158, 23. 8. 1934).

Z obzirom na to, da je bil Deponte izpuščen, je Mešana komisija 27. avgusta 1934

zaključila postopek (LON, C 851, 1158, 27. 8. 1934).

Preventivni pripor članov Poljskega poklicnega združenja

V času ko so nemške oblasti izvajale številne aretacije članov komunističnih in

socialističnih organizacij, je predstavnik Poljskega poklicnega združenja Artur Aulich

opozoril Mešano komisijo na aretacije svojih članov. Marca 1933 so aretirali Vinzenta

Szwedo, Valentina Sikora in Josefa Bartki, vse iz mesta Beuthen, a le Szweda naj bi bil

član KPD, vendar so ga iz nje izključili. Calondra so zaprosili naj posreduje v korist

njihovih članov, ki so tudi pripadniki poljske manjšine in doseže njihovo izpustitev (LON

C 850, 1133, 27. 3. 1933).

Do 4. aprila, ko je Calonder pisal nemškemu agentu Adelmannu, sta bila Sikora in Bartki

že izpuščena, zato je po 585. členu zahteval, naj mu posreduje razloge, zakaj so Szwedo

priprli (LON C 850, 1133, 4. 4. 1933).

Po podatkih, ki jih je Adelmann pridobil od državnega tožilstva in policijskega urada

Beuthen, je bil Szweda preventivno priprt v mestu Beuthen, ker naj bi bil nekaj časa

»Ortsgruppenleiter« oz. vodja krajevne KPD. Kasneje je to funkcijo opustil, a je še vedno

deloval v sestrskih komunističnih organizacijah. Bil naj bi član komunističnega združenja

rudarjev, do aretacije pa predsednik organizacije Internationalen Bund der Opfer des

Krieges und der Arbeit.77 Sikora in Bartki sta bila po Adelmannu izpuščena, ker se je

76 Kraj Esterwegen se nahaja v današnji nemški zvezni deželi Spodnja Saška, v bližini meje z Nizozemsko. 77 Mednarodna zveza vojnih žrtev ter delavskih invalidov.

66

ugotovilo, da sta le simpatizerja in nimata nobenih vodilnih funkcij. Nemški agent pa je

nasprotoval njihovim izjavam o pripadnosti poljski manjšini, saj naj bi bil to nasvet enega

od pripadnikov poljske manjšine, ki naj bi ženam aretiranih svetoval, da bodo na ta način

lažje dosegle njihovo izpustitev (LON C 850, 1133, 3. 5. 1933).

Ko je imel Calonder čez šest dni pogovor z nemškim agentom, mu je dejal, naj mu poda

pravni temelj, na podlagi katerega so preventivno priprli Szwedo, saj ga razlaga nemške

vlade o komunističnem delovanju ni zadovoljila (LON C 850, 1133, 9. 5. 1933).

Adelmann je Calondra o zakonski podlagi obvestil konec maja 1933 ter ga seznanil s 1.

paragrafom Uredbe o zaščiti naroda in države78 z dne 28. 2. 1933, ki je policiji s

preventivnim priporom omogočala (trajen) odvzem svobode za doseganje javne varnosti

in reda (LON C 850, 1133, 24. 5. 1933).

Poljsko poklicno združenje je konec maja poslalo Mešani komisiji še dodatna pojasnila,

po katerih je bil Szweda njihov član že od leta 1925 ter je leto kasneje vstopil v KPD, a

je bil izključen leta 1930. Zanikali so tudi njegovo vodilno mesto »Gruppenleiterja« v

stranki, saj je takrat to funkcijo opravljal Hans Spyra. Zanikali so tudi delovanje v očitanih

komunističnih organizacijah (LON C 850, 1133, 29. 5. 1933).

Glede njegove pripadnosti poljski manjšini je Calonder postavil pravno domnevo, da se

je Szweda za njo opredelil, s tem ko se je leta 1925 pridružil Poljskemu poklicnemu

združenju. Ker je bil glavni nemški argument za preventivni pripor Szwedowo vodilno

mesto v komunistični organizaciji, je Calonder v začetku junija zahteval od nemškega

agenta Adelmanna, naj pri nemških oblasteh doseže, da ga bodo izpustili. Prav tako je

tudi opozoril na probleme Szwede s žolčnikom, saj naj bi se mu stanje v zaporu

poslabšalo, zato je zahteval naj poskrbijo tudi za njegovo zdravstveno oskrbo (LON C

850, 1133, 8. 6. 1933).

Sredi julija 1933 Calonder ni dobil od nemške strani še nobenega obvestila, zato je

nemškemu agentu Adelmannu poslal opomin na zahteve, ki mu jih je posredoval v

začetku junija (LON C 850, 1133, 18. 7. 1933).

78 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83).

67

O izpustitvi Szwede je Calonder izvedel v pismu 25. julija 1933 s strani Poljskega

poklicnega združenja. Združenje ga je obvestilo, da je bil Szweda izpuščen 2. junija 1933,

a da se mora dvakrat tedensko, ob torkih in petkih, javljati na policijski postaji, zaradi

česar so od Calondra pričakovali, da bo dosegel tudi odpravo policijskega javljanja (LON

C 850, 1133, 25. 7. 1933). Na njihovo razočaranje je Mešana komisija odvrnila, da »ni

smiselno postavljati vprašanje dolžnosti javljanja policiji kot predmet postopka po 585.

členu.« (LON C 850,1133, 31. 7. 1933).

V začetku avgusta 1933 je predstavnik Poljskega poklicnega združenja Artur Aulich

izkoristil priložnost in se zahvalil Calondru za intervencijo v primeru Szweda, ta pa mu

je odvrnil, da mu je v zadovoljstvo, da je njegov trud pripeljal k željeni rešitvi. Z

dokončno izpustitvijo Szwede je zadevo tudi zaključil (LON C 850, 1133, 2. 8. 1933).

Preventivni pripor člana poljske manjšine Aloisa Brolla

Na začetku maja 1933 je Josef Broll Mešano komisijo opozoril na aretacijo njegovega

brata Aloisa, člana poljske manjšine iz kraja Liebenhain. Tega naj bi aretirali pripradniki

SA 2. aprila 1933, ko so ob 3.30 zjutraj vdrli v njegovo stanovanje, ga pretepli in odpeljali

v zapor v mestu Groß Strehlitz (LON C 850, 1125, 8. 5. 1933).

Na podlagi tega obvestila se je Calonder odločil pridobiti podrobnejše informacije. Dobil

jih je z zaslišanjem Josefa Brolla, Mathilde Broll, žene Aloisa, ter samega Aloisa Brolla

po izpustitvi v začetku maja 1933. Po zaslišanju je Calonder začel postopek po 585. členu

ter od nemškega agenta zahteval preiskavo dogodkov ter eventualno disciplinsko

odgovornost državnih uradnikov (LON C 850, 1125, 15. 5. 1933).

V odgovoru Calondru je nemški agent posredoval podatke »Oberpräsidenta« Zgornje

Šlezije, po katerih je bil Alois Broll izpuščen iz preventivnega pripora že 5. maja 1933.

Aretiran je bil ob raciji članov SPD in KPD v kraju Groß Strehlitz, kjer so iskali orožje

ter veleizdajniški material. Po posredovanih podatkih z nemške strani, naj bi se Broll šele

pred kratkim odločil prištevati k poljski manjšini ter bil od leta 1932 dalje predsednik

krajevne SPD v kraju Liebenhain. Zato ne drži, da je bil aretiran zaradi pripadnosti

68

manjšini, ampak zaradi socialdemokratskega delovanja ter ščuvanja in agitiranja proti

nacionalni revoluciji oz. nacionalsocializmu. O trpinčenju Brolla pa mu nemški agent

takrat ni znal povedati ničesar konkretnejšega (LON C 850, 1125, 7. 6. 1933).

Na konferenci junija 1933 je Calonder nemškemu agentu izpostavil, da je je nedopustno,

ker je bil Broll preventivno priprt zaradi pripadnosti poljski manjšini ter SPD, kar je v

nasprotju z Ženevsko konvencijo (1922). Glede na informacije, ki jih je imel Calonder,

Broll pri sebi ni imel nikakršnega orožja, proti njemu pa tudi ni bilo konkretizirano

nobeno kaznivo dejanje proti državi. Za Calondra je bila tudi problematična zadeva o

udeležbi SA-jevcev pri uradnih postopkih. Nemškega agenta je opomnil na Odredbo

predsednika nemškega rajha o zaščiti pred zahrbtnimi napadi na vlado tretjega rajha79 z

dne 12. 3. 1933 ter na zakon z dne 28. aprila 1933,80 po katerem so pripadniki enot SA

in SS dobili državna pooblastila, da kaznujejo dejanja njihovih podrejenih. Na podlagi

teh zakonov paravojaških formacij SA in SS ne bi smeli obravnavati kot uniformirane

civiliste in se s tem izogniti zakonski odgovornosti nemške države. Calonder je

pričakoval, da bodo zato takšne intervencije proti manjšini preteklost in o tem ne bo treba

več razpravljati (LON C 850, 1125,13. 6 .1933).

O uvedbi postopka v zadevi trpinčenja in aretacije Brolla je Calonder na sestanku junija

1933 informiral Arkadiusza Bożeka, predstavnika Zveze Poljakov. Vprašal ga je, če mu

je stvar znana. Bożek mu je dal zanimiv odgovor, da se s primerom niso ukvarjali, ker je

bil Broll socialist. Pomenljivo je bilo tudi, da je povedal, da je Zveza Poljakov nasproti

socialistom in komunistom, ki želijo prestopiti v njihove vrste, zelo zadržana (LON C

850, 1125, 21. 6. 1933).

O začetku tožilske preiskave je nemški agent obvestil Calondra 22. junija 1933, konec

septembra 1933 pa mu je poročal, da se je preiskava osredotočila na osebi Krzyk in

Schmigalla (LON C 850, 1125, 22.6.1933; 30. 9. 1933).

79 Verordnung des Reichspräsidenten zur Abwehr heimtückischer Angriffe gegen die Regierung der nationalen Erhebung. Vom 21. März 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 24, S. 135). 80 Gesetz betreffend die Dienststrafgewalt über die Mitglieder der S.A. und S.S. Vom 28. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 45, S. 230).

69

Calonder se je odločil za lastno iniciativo in je v začetku decembra 1933 skupaj zaslišal

Krzyka ter Aloisa Brolla. Slednji je potrdil, da je Krzyk tisti, ki ga je trpinčil. Calondru

pa je Krzyk izjavil, da ni pripadnik SA, temveč član NSDAP, in je trpinčenje zanikal

(LON C 850, 1125, 7. 12. 1933).

Alois Broll je že na zaslišanju maja 1933 po izpustitvi iz preventivnega pripora, Calondru

povedal, da bil je Kryzk eden od treh hitlerjevcev, ki so ga mučili, ko so ga predali

žandarju, in da drugih dveh ni prepoznal. Krzyk je Brolla čvrsto držal, medtem ko sta ga

druga dva tepla, eden s pestmi drugi s pendrekom (LON C 850, 1125, 13. 5. 1933).

O novih informacijah, ki jih je pridobil na zaslišanju, je Calonder obvestil nemškega

agenta Adelmanna, v katerem mu je z obžalovanjem povedal, da mu sploh ni povedal o

trpinčenju s strani pripradnikov SA. Žandar, ki je aretiral Brolla, je slednjega predal pod

nadzor SA-jevcu Krzyku, ki ga je odpeljal v taborišče Groß Strehlitz z izgovorom, da se

boji napadov vaščanov na Brolla. Razlog o zaščiti pa ni prepričal Calondra. Poleg tega je

Adelmannu posredoval podatke o primeru v skladu s 149. členom glede trpinčenja člana

manjšine Petra Guzyja v preteklosti. Tudi v tem je bil udeležen Krzyk, ki je takrat dobil

s strani »Oberpräsidenta« strog opomin z grožnjo kazenskega pregona v primeru

ponovitve. V skladu s tem je Calonder predlagal, da se proti Krzyku uvede kazenski

pregon ter izključitev iz nacistične stranke NSDAP (LON C 850, 1125, 18. 12. 1933).

Na konferenci 22. februarja 1934 je Adelmann sporočil Calondru, da je bila proti Krzyku

vložena obtožnica zaradi trpinčenja člana poljske manjšine Brolla. Calonder ga je

opozoril na njegov dopis iz decembra 1933 ter mu naročil, naj v tem primeru ravnajo kot

v številnih primerih po 149. členu. Po tej praksi so nemške nacistične oblasti vsakega

člana nacistične stranke, ki je ponovil dejanje resnejših kršitev naproti članom manjšine,

disciplinsko kaznovale ter izključile iz stranke NSDAP. Ker je Krzyk omenjeno storil že

dvakrat, je Calonder predlagal, da izključijo tudi njega (LON C 850, 1125, 22. 2. 1934).

Po poročanju nemškega agenta je nemško državno tožilstvo zaradi telesne poškodbe proti

Georgu Kryzku vložilo obtožnico pri Porotnem sodišču v mestu Oppeln, ki je razpisalo

obravnavo 10. aprila 1934 (LON C 850, 1125, 13. 3. 1934).

70

Nemški agent je Calondra konec aprila 1934 obvestil o sodbi Porotnega sodišča, ki je

Krzyka 10. aprila 1934 obsodilo zaradi telesnih poškodb na 20 RM81 denarne kazni

oziroma štiri dni zapora v primeru neplačila ter poravnavo vseh sodnih stroškov (LON C

850, 1125, 21. 4. 1934).

S sodbo Porotnega sodišča Alois Broll ni bil zadovoljen, kar je napisal v pismu

predsedniku Calondru. Pritožil se je tudi zaradi kolesa, ki mu ga je zaplenil Krzyk ter

zaradi prisilnega ukrepa, da se mora trikrat na teden javljati pri žandarju (LON C 850,

1125, 3. 5. 1934). Calonder je obema pritožbama prisluhnil in je od nemškega agenta

pričakoval, da ugodno razreši zahteve pritožnika Brolla (LON C 850, 1125, 8. 5. 1934).

Potem ko je bila izdana sodba proti Krzyku in ko je slednji z odlokom 22. junija 1934

prenehal opravljati funkcijo predsednika občine, predstojnika urada v občini ter matičarja,

je Calonder tudi uradno zaključil postopek (LON C 850, 1125, 31. 7. 1934).

Do zapletov je prišlo junija 1935, ko se je na Mešano komisijo zaradi zamud v zvezi s

kolesom Aloisa Brolla v njegovem imenu obrnila Zveza Poljakov. Njegov predstavnik

Tabernacki je Calondra opomnil, da Broll še vedno ni dobil nazaj 60–80 RM vrednega

kolesa, čeprav mu je bilo to obljubljeno s strani Mešane komisije (LON C 850, 1125, 11.

6. 1935). Po posredovanju je nemški agent Nöldeke šele konec decembra 1935 poslal

Calondru sporočilo, v katerem ga je obvestil, da je notranji minister Prusije in nemškega

rajha Frick določil in izplačal Aloisu Brollu odškodnino za kolo v višini 50 RM (LON C

850, 1125, 27. 12. 1935).

V skladu z zadnjim ukrepom je Mešana komisija dokončno zaključila primer 14. januarja

1936, skoraj tri leta po prvi prijavi (LON C 850, 1125, 14. 1. 1936).

81 Reichsmark (RM) – Reichsmarka oz. Nemška Rajh Marka, uradna valuta v Weimarski Nemčiji in Tretjem Rajhu.

71

Prepoved izhajanja časopisa Zjednoczenie

V začetku maja 1933 se je Poljsko poklicno združenje s pismom njegovega sekretarja

Arturja Aulicha obrnilo na Mešano komisijo zaradi stroge prepovedi izhajanja mesečnika

Zjednoczenie,82 ki so ga izdajali v obmejnem mestu Hindenburg (LON C 850, 1123, 4. 5.

1933).

Prepoved, ki jo je izdal »Oberpräsident« Zgornje Šlezije Lukaschek 5. aprila 1933 na

podlagi Odredbe predsednika Hindenburga o zaščiti nemškega naroda83 z dne 4. februarja

1933, je nastopila s takojšnjo veljavo in naj bi veljala do vključno 30. septembra istega

leta. Lukaschek je v odločbi o prepovedi izdajateljem časopisa dovolil posredovanje

bralcem le sporočila, ki se je glasilo: »Izdajanje časopisa Zjednoczenie je bilo do 30.

septembra 1933 prepovedano«. Navedeno pa je bilo tudi, da je ostalo poročanje

prepovedano in predstavlja kršitev zgoraj omenjene odredbe. Zanimivo je, da pravica do

pritožbe izdajateljem ni bila prikrajšana, saj jim je bil dan rok dveh tednov za pritožbo, a

so se le ti raje obrnili na Mešano komisijo v prepričanju, da njihove pravice bolj varuje

Ženevska konvencija (1922) (LON C 850, 1123, 5. 4. 1933).

Razlog za prepoved pa je bil v članku z naslovom Nowe barykady cłowe84 v časopisu

Zjednoczenie, ki je bil objavljen 15. marca v tretji številki in ki naj bi zlonamerno

zaničeval nemško vlado. Sporen tekst v članku je bil sledeči:

»Hitlerjeva vlada je ena najreakcionarnejših, ki je kadar koli prišla na oblast v Nemčiji.

V njej sedijo na krmilu predstavniki težke industrije, pruski junkerji in drugi nasproti

delavskemu razredu sovražno nastrojeni kapitalisti. Minister za obrt je proti

socialističnemu gibanju sovražno nastrojen gospod Hugenberg,85 notranji minister je

gospod Frick, ki je osovražen pri levičarjih, socialistih in komunistih. Tako rekoč vsa

druga ministrska mesta so zasedena s strani aristokratskih junkerjev. Takšna vlada je ena

82 Združenje. 83 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutze des Deutschen Volkes. Vom 4. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 8, S. 35). 84 Nove carinske barikade. 85 Hugenberg, Alfred (1865–1951). Industrijski »tajkun«, medijski mogotec in vodja nemškonacionalne ljudske stranke (DNVP) med leti 1928 in 1933. V Hitlerjevi prvi vladi je postal minister za gospodarstvo in kmetijstvo (Stackelberg 2007, 213–214).

72

največjih nevarnosti za razred delavnih ljudi, brez obzira na politično prepričanje.« (LON

C 850, 1123, 5. 4. 1933)

Slaba dva tedna po prejemu pritožbe časopisa Zjednoczenie pa je Mešana komisija na

podlagi 585. člena Ženevske konvencije (1922) poslala nemškemu agentu grofu

Adelmannu zahtevo, naj odlok o prepovedi ponovno pretehta. Po mnenju Mešane

komisije je bil mesečnik edini takšne vrste v poljskem jeziku in z obzirom na 79. člen

Ženevske konvencije (1922), ki je zagotavljal svobodo tiska za pripadnike manjšine, je

tudi predlagala, naj v ponovnem postopku z naklonjenostjo pretehta skrajšanje obdobja

prepovedi (LON C 850, 1123, 17. 5. 1933).

Odgovor s strani nemškega agenta je prišel šele čez dva meseca. V njem je bilo

posredovano sporočilo novega, nacističnega »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Helmutha

Brücknerja, da je bila prepoved izhajanja časopisa skrajšana ter da bo lahko ta ponovno

izhajal po 1. avgustu leta 1933 (LON C 850, 1123, 17. 7. 1933).

Ne glede na pozen odgovor nemške strani se je Mešana komisija zadovoljila z

zagotovilom odprave prepovedi z učinkom veljavnosti ob koncu tekočega meseca in

zadevo 21. julija tudi zaključila (LON C 850, 1123, 21. 7. 1933).

Že drugega avgusta se je sekretar Poljskega poklicnega združenja Artur Aulich osebno

oglasil pri predsedniku Mešane komisije Felixu Calondru, da bi mu izrazil hvaležnost pri

odpravi prepovedi izhajanja mesečnika Poljskega poklicnega združenja. Calonder je ob

tem izrazil zadoščenje, saj so napori pripeljali k željenemu cilju (LON C 850, 1123, 2. 8.

1933).

73

Prepoved zborovanja poljske manjšine

V času nacionalsocialističnega režima leta 1933 se je Zveza Poljakov v peticiji svetu

Društva narodov z dne 7. aprila pritožila zaradi kršenja pravice do zborovanja. Zaradi

napetih odnosov med nemško večino in poljsko manjšino je »Oberpräsident« Zgornje

Šlezije Lukaschek izdal prepoved zborovanja poljske manjšine v mestu Groß Strehlitz.

To je utemeljil s tem, da je zanj nemogoče, da bi odgovarjal za življenja ljudi, ki se bodo

udeležili zborovanja, predvidenega v začetku aprila. Zveza Poljakov je zahtevala od sveta

Društva narodov, da ugotovi, da je prišlo do kršitve Ženevske konvencije (1922) ter

poskrbi, da bodo življenja in lastnina poljske manjšine v Zgornji Šleziji varovana (League

of Nations 1933b, 1335–1336).

Nemški predstavnik pri Društvu narodov Keller je v zagovoru zatrjeval, da so dejstva, ki

so v peticiji, predstavljena v popačeni obliki. Zagotovil je, da svoboda združevanja ni

kršena ter dal primer shodov poljske katoliške šolske mladine. Pojasnil je še, da je bila

prepoved dana v kontekstu preiskave članov Socialdemokratske stranke (SPD) in

Komunistične partije Nemčije (KPD) zaradi izdajalskega materiala, med preiskanimi pa

naj bi bil tudi en član poljske manjšine. Zaradi omenjenega naj bi se nemško prebivalstvo

zelo vznemirilo in organiziralo demonstracije proti poljski manjšini. V teh okoliščinah je

»Oberpräsident« svetoval poljski manjšini, da preloži shod na kasnejši datum. Pri tem jim

je celo dejal, da » je bolje, da pošljejo peticijo v Ženevo, kot da pride do dveh smrtnih

žrtev v mestu Groß Strehlitz« (League of Nations 1933b, 1335–1336).

Poljski predstavnik, grof Raczynski, je bil na svojem nastopu šokiran nad situacijo. Dejal

je, da je zares skrb zbujajoče, če lahko ena prireditev stane življenja ljudi, vendar je Keller

zagotovil svetu Društva narodov, da je nemška vlada v stanju zatreti protimanjšinsko

gibanje in da za to ni nobene bojazni, negotovosti ali nevarnosti v regiji. Pojasnilo nemške

strani so člani sveta sprejeli in zadevo zaključili (League of Nations 1933b, 1335–1336).

74

Odvzem zdravniške licence

Konec maja 1933 je Zveza Poljakov poslala pritožbo nemškemu Uradu za manjšine v

zvezi z izključitvijo zdravnika dr. Johanna Kwoczka iz mesta Oppeln, ki je moral

prenehati opravljati svojo dejavnost zdravnika za stranke z zdravstvenim zavarovanjem.

Izključitev je izvedlo Zdravniško združenje za mesto in okrožje Oppeln86 z datumom

veljavnosti 1. julij 1933. Zdravniško združenje je izključitev obrazložilo s tem, da je bil

Kwoczek član Komunistične partije Nemčije oz. njej podobnih organizacij, h katerim

sodi tudi Arbeiter-Samariter-Kolonne,87 pri kateri naj bi bil dejaven. Zveza Poljakov je

vse to zanikala ter sklepala, da gre za represivne ukrepe proti enemu izmed izstopajočih

vodij poljske manjšine v Zgornji Šleziji. Poljska organizacija je zahtevala, da se ugotovi

kršitev Ženevske konvencije (1922) po 75. in 77. členu ter prekliče odločitev

Zdravniškega združenja, tako da se dr. Kwoczku omogoči ponovno opravljanje

zdravniškega poklica (LON C 850, 1134, 30. 5. 1933).

Zadeva je bila poslana tudi Mešani komisiji, predsednik Calonder pa je naročil Uradu za

manjšine, naj informacije o Kwoczkovi zadevi pošlje Mešani komisiji do 1. julija 1933.

Z namenom, da bi sporazumno rešili spor, se je Calonder za vmesni čas odločil postopati

v skladu s 585. členom in preveri vse okoliščine v zvezi z odpustitvijo dr. Kwoczka (LON

C 850, 1134, 2. 6. 1933).

Mešana komisija je odgovorila, da je predsednik Calonder naročil, da se primer Kwoczek

št. 1168 po postopku v skladu z 149. členom pri Uradu za manjšine nadaljuje po hitrem

postopku, hkrati pa je Calonder začel postopek po 585. členu in o zadevi povprašal

nemškega agenta (LON C 850, 1134, 8. 6. 1933).

Dr. Kwoczek je imel 9. junija 1933 razgovor s Calondrom, v katerem mu je pojasnil, da

organizacija Arbeiter-Samariter-Kolonne, v kateri je poučeval o zdravniški pomoči v

nujnih primerih, po statutih ni nikakršna komunistična organizacija. Poudaril je tudi, da

so številni zdravniki podobno kot on predavali pri tej organizaciji, vendar se proti njim ni

ukrepalo. Omenil je, da dela tudi pri zdravstveni zavarovalnici za delavce na železnici ter

da je izvedel, da so njegove paciente spraševali, zakaj hodijo k njemu na preglede in jim

86 Nem. Ärzteverband für den Stadt- und Landkreis Oppeln. 87 Organizacija za pomoč in socialno skrbstvo delavcev.

75

namignili, naj raje gredo po nasvet k drugemu zdravniku. Očitalo pa naj bi se mu tudi, da

ne prispeva nič za humanitarno pomoč (50 pfenigov oz. 1 RM), ki je odobrena s strani

oblasti. Na koncu mu je še pojasnil, da je svetovnonazorsko katoliško opredeljen, kar

izključuje njegovo komunistično udejstvovanje. Ukrepi, ki so bili sprejeti proti njemu, pa

da ogrožajo njegovo življenjsko eksistenco (LON C 850, 1134, 9. 6. 1933).

Še isti dan je imel Calonder razgovor z nemškim agentom konzulom Quiringom in mu o

zadevi Kwoczek povedal, da je dobil vtis, da so bili sprejeti ukrepi proti zdravniku

samovoljni. Zahteval je, da se zadeva čim hitreje popravi (LON C 894, 4, 9. 6. 1933).

Nadaljevanje razgovora s Quiringom je potekalo 13. junija. Calonder ga je soočil z

dejstvom, da gre po njegovem mnenju za kršitev Ženevske konvencije (1922). V izogib

posledicam, ki bi bile za nemško vlado nezaželene in neprijetne, mu je predsednik Mešane

komisije predlagal, da skupaj poiščeta rešitev. Ob tem je Calonder pripomnil, da se mu je

zdel Kwoczek zelo pošten mož, ki se prišteva k poljski manjšini in popolnoma izpolnjuje

svoje dolžnosti do države. Med prvo svetovno vojno je služil tudi v nemški vojski, za kar

je bil odlikovan. Očitek, da je opravljal zdravniška predavanja v komunistični organizaciji

pa je le pretveza, saj je zelo dvomljivo, da je organizacija Arbeiter-Samariter-Kolonne

komunistično aktivna, lahko pa drži, da so njeni člani komunisti. Čeprav bi organizacija

lahko bila komunistično združenje, ni dopustno, da se komunisitčna privrženost očita

zdravniku, ki tam opravlja predavanja o prvi pomoči. Calonder je zagovarjal ugotovitev,

da je Kwoczek v tej organizaciji opravljal delo, ki se nanaša izključno na njegovo

zdravniško udejstvovanje. Za dovoljenje o predavanjih je zdravnik najprej zaprosil

zdravniško zbornico, ki je s tem tudi soglašala. Glede na vse povedano je Calonder

nemškega agenta zaprosil, naj se nujno spoprime z zadevo ter omogoči dr. Kwoczku čim

hitrejšo vrnitev na svoje delovno mesto. Quiring mu je odvrnil, da je o zadevi že poročal

ministrstvu za delo nemškega rajha ter prav tako imel razgovor z vladnim predstavnikom

grofom Matuschko v mestu Oppeln. O primeru da bo tudi osebno poročal

»Oberpräsidentu« Zgornje Šlezije Brücknerju in upa, da se bo našla zadovoljiva rešitev.

Za našteto je Calonder izrazil hvaležnost in odobravanje (LON C 850, 1134, 13. 6. 1933).

O poteku zadeve Kwoczek je 23. junija 1933 Calondru poročal nemški agent grof

Adelmann ter mu povedal, da se je minister za delo že seznanil z zadevo, vendar na žalost

še ne more poročati o rezultatu preverjanja v Berlinu. Calonder je nato izrazil

76

zaskrbljenost zaradi bližajočega se datuma odpustitve dr. Kwoczka, ki naj bi stopila v

veljavo 1. julija. Izrazil je željo, da se v primeru, če do omenjenega datuma ne bi prišlo

do pozitivne odločitve o zadevi, predvidene ukrepe proti Kwoczku suspendira, dokler

sam ne bo imel priložnosti zaključiti postopka po 149. členu in izdati pravno mnenje88

(LON C 850, 1134, 23. 6. 1933).

Zadnji ukrep ni bil potreben, saj je nemški agent Adelmann 27. junija 1933 poročal

Calondru o odločitvi nemškega ministrstva za delo, ki je preklicalo izključitev dr.

Kwoczka s seznama zdravnikov zdravstvenega zavarovanja, potem ko se je dokazalo, da

se ni komunistično udejstvoval, za kar se je Adelmannu predsednik Mešane komisije tudi

najlepše zahvalil (LON C 850, 1134, 27. 6. 1933).

Zveza Poljakov, ki je v imenu Kwoczka vložila pritožbo, je bila o formalnem zaključku

primera obveščena konec julija (LON C 850, 1134, 25. 7. 1933).

Preventivno priprtje domnevnega komunista

Na Mešano komisijo je v začetku novembra 1933 prišlo sporočilo Poljskega poklicnega

združenja, v katerem so opozorili na usodo njihovega dolgoletnega člana Stefana Ziemka

iz kraja Mikultschütz. Slednji je bil njihov član že od leta 1925 in je bil marca 1933

aretiran zaradi domnevnega udejstvovanja v komunističnem gibanju. Niti njegovim

staršem niti drugim članom organizacije ni bilo znano, da je sodeloval pri očitanih

stvareh. Ob obisku v zaporu je Ziemek zatrdil, da sploh ne ve, zakaj so ga aretirali oz.

postavili v preventivni pripor s strani glavnega policijskega urada mesta Hindenburg.

Kmalu nato so ga premestili v neki drug zapor, o njegovi lokaciji pa njegovim bližnjim

niso sporočili. Zaradi dejstva, da je bila aretacija izvedena brez vsakršnih utemeljenih

dokazov o krivdi, je Ziemkova organizacija zaprosila Mešano komisijo, da intervenira pri

nemških oblasteh. Želeli so, da ta doseže, da se Ziemka izpusti na prostost, v kolikor mu

ne bo dokazano, da se je dejansko udejstvoval v komunistični organizaciji (LON C 851,

1162, 2. 11. 1933).

88 Nem. Stellungnahme.

77

Mešana komisija je zato začela postopek po 585. členu in nemškega agenta Adelmanna

24. novembra 1933 tudi uradno zaprosila za pojasnila v zadevi Ziemek (LON C 851,

1162, 24. 11. 1933).

V pojasnilu je nemški agent zapisal, da je bil Stefan Ziemek 20. aprila 1933 po Odredbi

predsednika rajha o zaščiti naroda in države z dne 28.2.193389 preventivno priprt zaradi

komunistične dejavnosti. Bil naj bi funkcionar in imel eno od vodilnih funkcij v

organizaciji Rot-Front-Kämpferbund,90 obremenjeval pa naj bi ga poskus oz. priprava

veleizdaje. Zaradi tega je bil 21. oktobra 1933 priveden na sodišče v mestu Hindenburg.

Trenutno pa se ne nahaja več v preventivnem, temveč preiskovalnem priporu (LON C

851, 1162, 5. 1. 1934).

Nemški agent je konec januarja 1934 poslal Calondru še dodatno pojasnilo, posredovano

s strani generalnega državnega tožilstva v mestu Breslau, da obtožnica še ni bila vložena,

ker naj bi šlo za obsežen postopek zaradi priprave na veleizdajo ter zaradi kaznivega

dejanja zaradi splošno nevarne uporabe eksplozivnih sredstev, kar preiskuje policijski

urad v Hindenburgu. Stefanu Ziemeku je prostost odvzeta na podlagi sodnega zapornega

naloga. Sporočilo je zaključil s tem, da se lahko računa na vloženo obtožnico v roku nekaj

tednov (LON C 851, 1162, 22. 1. 1934).

Ne glede na omenjeno je Calonder poslal nemškemu agentu Adelmannu v začetku

februarja 1934 pismo, v katerem je poudaril, da je član poljske manjšine Ziemek že od

marca 1933 v priporu. Zahteval je, ponovno na podlagi 585. člena, da pri pristojnih

oblasteh predlaga pospešitev postopka, da se Ziemka brez odlašanja postavi pred sodnika,

predvsem zaradi izredno dolgega pripornega ukrepa, ki se izvaja (LON C 851, 1162, 5.

2. 1934).

Adelmann je odpisal, da bo željo predsednika Mešane komisije o pospešenem postopku

posredoval »Oberpräsidentu« Zgornje Šlezije Brücknerju ter ga nemudoma obvestil, ko

bo dobil novice o zadevi (LON C 851, 1162, 16. 2. 1934).

89 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83). 90 Paravojaško združenje Komunistične partije Nemčije.

78

O primeru v zvezi s preventivnim priporom Ziemka sta se na konferenci 22. februarja

1934 pogovarjala nemški agent Adelmann in predsednik Mešane komisije Calonder, ki

se je omejil le na ponovno zahtevo, da se kazenska preiskava pospeši. Po pravnih

standardih je bil namreč pripor brez obtožnice nedopusten (LON C 851, 1162, 22. 2.

1934).

Proti koncu aprila 1934 je nemški agent sporočil Calondru, da je »Oberpräsident« Zgornje

Šlezije Brückner na njegovo pobudo, kot je bilo dogovorjeno, posredoval pri

generalnemu državnemu tožilstvu za pospešitev postopka v zadevi Ziemek (LON C 851,

1162, 24. 4. 1934).

V pismu z datumom 7. maj 1934 je nemški agent Mešano komisijo obvestil, da je bila

proti Stefanu Ziemku vložena javna obtožnica zaradi priprave oz. poskusa veleizdaje.

Komisiji ni preostalo drugega kot da počaka, da višje deželno sodišče razpiše obravnavo,

odloči o obtožnici in razsodi o zadevi (LON C 851, 1162, 8. 5. 1934).

S strani nemškega agenta je prišlo sredi junija 1934 na Mešano komisijo sporočilo, da je

bil Stefan Ziemek na višjem deželnem sodišču v mestu Breslau 30. maja 1934

pravnomočno obsojen na eno leto in šest mesecev zapora ter na tri leta »izgube

državljanskih pravic« zaradi poskusa veleizdaje, svojo kazen pa izvršuje v kaznilnici v

mestu Brieg (LON C 851, 1162, 15. 6. 1934).

Glede na pravnomočno ugotovljeno stanje je morala Mešana komisija svoj postopek,

začet po 585. členu, konec meseca julija 1934 tudi zaključiti (LON C 851, 1162, 25. 6.

1934).

79

9.5 Prelom v nemško-poljskih odnosih leta 1934

Po nemškem izstopu iz Društva narodov je poljsko vodstvo prišlo do spoznanja, da

znotraj Društva narodov ne bo moglo več uspešno varovati interese svoje države, zato se

je odločilo za novo politiko. Poljski predsednik Józef Piłsudski je prišel do zaključka, da

je z vzponom nacističnega gibanja na oblast v Nemčiji nastopil čas, da s poravnavo oz.

sporazumom s svojo zahodno sosedo bistveno izboljša položaj Poljske v Evropi. Piłsudski

je bil namreč mnenja, da Avstrijec Hitler nikakor ni Prus ali kakorkoli povezan s prusko

tradicijo, ki je bila »antipoljska«. Za pogajanja z nemško stranjo je bil zadolžen poljski

zunanji minister Józef Beck, ki je nastopil funkcijo leta 1932. Tako je bil v Berlinu 26.

januarja 1934 podpisan sporazum med Nemčijo in Poljsko oz. Nemško-poljski pakt o

nenapadanju. Vsebina pakta, ki je imel trajanje desetih let, je obsegala izjave o nameri

obeh vlad o vzdrževanju in garantiranju trajnega miru med državama, ki je predpogoj za

trajni mir v Evropi, o mirnem in sporazumnem reševanju medsebojnih sporov ter o

plodnem razvoju medsebojnih odnosov, ki bo pripeljal do dobrososedskih odnosov, ki

bodo prispevali ne samo k blagostanju obeh držav, temveč tudi drugih ljudstev Evrope.

Manjšinsko vprašanje je bilo v sporazumu omenjeno le posredno, saj je bilo zapisano, da

naj mednarodne obligacije, ki sta jih sklenili strani, ne motijo mirnega razvoja

medsebojnih odnosov in tako ne bodo povzročale konfliktov z Nemško-poljskim paktom.

Čeprav je nemška stran želela, da bi v sporazumu omenili tudi manjšinsko vprašanje,

poljska stran tega ni želela zaradi nemške manjšine. Nemška stran ni hotela vztrajati pri

tem, da se ne bi odprlo še vprašanje judovske manjšine. Zaradi teh razlogov sta obe strani

prišli do dogovora, da v sporazum vnesejo le stavek, v katerem se besedilo sporazuma ne

nanaša na »vprašanja mednarodnega prava, katera imata obe državi izključno za svoje

notranje zadeve« (Breyer 1955, 105–107).

Pakt o nenapadanju je bil prelomen tudi za poljsko sodelovanje v Društvu narodov, ki je

doseglo nov nivo z Beckovo izjavo. Na zasedanju skupščine v Ženevi, 13. septembra

1934, je Józef Beck predlagal univerzalno zaščito manjšin, kot je bilo storjeno že večkrat

poprej, in opogumljen s sporazumom z Nemčijo hkrati zagrozil, da bo prekinil

sodelovanje Poljske pri varovanju manjšin. Ker pa ni bilo sprememb, je prišlo do

dejanskega odstopa Poljske od Male versajske pogodbe o varovanju manjšin, za katero je

bila že dolgo prepričana, da jo omejuje v izvajanju suverenosti (Fink 2006, 340).

80

S paktom o nenapadanju je bil dosežen kompromis med Nemčijo in Poljsko, njegova

posledica je bila umik konfliktov iz mednarodnega odra v Ženevi na meddržavno raven,

kjer so jih med seboj lahko reševali mirno. Izboljšava mednarodnih odnosov pa je imela

svoj vpliv tudi na manjšinsko problematiko v Zgornji Šleziji, saj sta obe strani pazili, da

zadeve ne izpostavljata na internacionalni ravni, kjer bi jo lahko druge sile izkoristile njim

v škodo. Vse skupaj je privedlo do tega, da so nacistične oblasti »pustile dihati« poljski

manjšini v Zgornji Šleziji, saj so lahko poljski nacionalni aktivisti prosto agitirali ter širili

propagandna sporočila relativno brez velikega strahu za represivnimi posledicami.

Aktivnosti poljskega nacionalnega gibanja so leta 1934 doživele razcvet predvsem zato,

ker so poljske organizacije v Zgornji Šleziji v času nacistične diktature ostale še edini del

civilne družbe, ki je bil izven popolnega nadzora totalitarne države. Medtem ko je bilo

konec dvajsetih let le 12 poljskih pevskih skupin, se je njihovo število leta 1934 povzpelo

na 74. Začetek leta 1934 se je k 25 poljskim jezikovnim tečajem vpisalo le 493 ljudi,

sledeče leto pa je 42 različnih tečajev obiskovalo 1098 ljudi. Poljsko nacionalno gibanje

je leta 1934 razpolagalo tudi s 53 knjižnicami, 105 skupinami za mladostnike in športnike,

44 gospodarskimi organizacijami, kot so banke in zadruge, imeli so celo lastno amatersko

gledališče. Tečaje in družbene organizacije je poljsko gibanje močno subvencioniralo, da

so si udeležbo lahko privoščili tudi revnejši sloji, kot npr. poljsko govoreči kmetje.

Naklada poljskega manjšinskega časopisa Nowiny Codzienne je decembra 1933 znašala

300 izvodov, do konca leta 1934 je poskočila na 700, konec leta 1935 pa je prekoračila

1000 izvodov (Karch 2010, 339–341).

81

9.6 Nemško-poljski pakt o nenapadanju in poljska manjšina

Nemško-poljska pogodba o nenapadanju je imela svoj učinek tudi na področju varovanja

pravic poljske manjšine. Če so pripadniki poljske manjšine leta 1933 vložili kar 9

neposrednih pritožb na predsednika Mešane komisije Calondra ter 3 neposredno na svet

Društva narodov v Ženevi, se je stanje med letoma 1934 in 1937 spremenilo. Do poteka

Ženevske konvencije (1922) je neposredno pred predsednika Mešane komisije prispela le

ena pritožba po 585. členu, svoje mnenje po 149. členu pa je predsednik Calonder izdal

le v šestih primerih. Peticija po 147. členu je odpadla, saj sta se tako Nemčija kakor

Poljska odpovedali svoji vlogi pri manjšinskih zadevah v Ženevi. Prva z izstopom iz

Društva narodov, druga pa z enostransko izjavo. Reševanje pritožb poljske manjšine se

je zato preneslo na nemški Urad za manjšine, kjer pa so bile zadeve bodisi rešene bodisi

umaknjene, saj, kot je bilo rečeno, jih do predsednika Mešane komisije ni prišlo prav

veliko.

Odvzem državljanskih pravic

O odvzemu državljanskih pravic je Calonder odločil v primeru Georga Prokopa iz

Beuthna junija 1937. Član poljske manjšine Prokop je dobil nemško državljanstvo z

naturalizacijo leta 1928, a so mu ga po odredbi vladnega predsednika91 v mestu Oppeln

odvzeli 25. junija 1935. Iz tega razloga se je pritožil ter očital kršitev 75. in 80. člena

Ženevske konvencije (1922). Pritožnik je bil namreč večkrat predkaznovan in naj bi se

udejstvoval v komunističnih organizacijah. Nemško vrhovno sodišče92 v Leipzigu ga je

30. septembra 1932 obsodilo na 9 mesecev zapora zaradi izsiljevanja državnih uradnikov.

Po mnenju Calondra Ženevska konvencija (1922) ni nikjer določala ničesar o odvzemu

državljanstva, zato je lahko le preveril, ali je Zakon o odvzemu državljanstva93 z dne 14.

julij 1933 v navzkrižju s 75. členom, ki govori o enakopravnosti pripadnikov manjšine z

ostalimi državljani, kar bi pomenilo, da je državni organ ravnal samovoljno.

91 Nem. Regierungspräsident. 92Nem. Reichsgericht. Nemško vrhovno sodišče oz. sodišče najvišje stopnje (instance) v Nemškem rajhu. 93 Nem. »Ausbürgerunggesetz«. Uradno ime zakona – Gesetz über den Widerruf von Einbürgerungen und die Aberkennung der deutschen Staatsangehörigkeit. Vom 14.Juli 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 81, S. 480).

82

1. člen omenjenega zakona se je glasil: »Einbürgerungen, die in der Zeit zwischen den 9.

November 1918 u. dem 30 Januar 1933 vorgenommen worden sind, können wiederrufen

werden, falls die Einbürgerung nicht als erwünscht anzusehen ist.« Iz tega je Calonder po

pravniški logiki sklepal, da do samovolje nemških državnih organov ni prišlo, saj jim

zakon pri razlagi tega, kdo je nezaželjen, daje zelo širok prostor odločanja oz. odločitev

po prostem preudarku. Do samovolje bi dejansko prišlo, če bi omenjeno dejanje storili,

ne da bi podali razloge za odvzem državljanstva ter če bi bili razlogi v očitnem nasprotju

s smislom in namenom pravnega predpisa, kar pa se v tem primeru naj ne bi zgodilo.

Zaradi tega do kršitve 75. člena ni prišlo in pritožba je bila zavržena (Gemischte

Kommission für Oberschlesien 1937b, 513–515).

Sterilizacija

Vlada nemškega rajha je 14. julija 1933 izdala Zakon o preprečevanju genetsko obolelih

potomcev94 oz. zakon o sterilizaciji, ki je omogočal zdravstvenim institucijam, da ljudi z

neozdravljivo in dedno boleznijo prisilno sterilizirajo, da ne bi širili bolezni preko svojega

potomstva.

Na podlagi tega zakona je Sodišče za dedno zdravje95 v mestu Beuthen 11. aprila 1935

odredilo za člana poljske manjšine Stefana Krafczyka, da ga sterilizirajo zaradi njegove

slaboumnosti. Na odločitev sodišča se je na Urad za manjšine po 149. členu v imenu

Krafczyka pritožila Zveza Poljakov ter navajala kršitve Ženevske konvencije (1922) v

skladu s 66., 73., 83., in 134. členom. Na podlagi omenjenega je Zveza zahtevala, da se

odločitev o sterilizaciji Krafczyka prekliče, Zakon o sterilizaciji pa naj se zaradi neskladja

s Ženevsko konvencijo (1922) ne izvaja proti pripadnikom poljske manjšine, ravno tako

naj se prekliče vse podobne in še ne izvršene odločitve o sterilizaciji. Sporno je bilo, da

zdravnik Fox ob pregledu Krafczyka z njim ni komuniciral v poljskem, temveč v

nemškem jeziku (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 495–499).

94 Nem. Gesetz zur Verhütung erbkranken Nachwuchses. Vom 14. Juli 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 86, S. 529). Po zakonu je bila obvezna sterilizacija za osebe, ki so trpele za kakšno boleznijo oz. stanjem, ki bi lahko bilo dedno (Stackelberg, 2007, 276). 95 Nem. Erbgesundheitsgericht. Zakon je ustanovil krajevna in regionalna sodišča, katera so bila sestavljena iz sodnika in dveh zdravnikov. Njihova pristojnost je bila da odločajo, kateri od bolnikov bo subjekt obvezne sterilizacije (Stackelberg, 2007, 276).

83

O odzivih na sterilizacijo je vodja kabineta nemške vlade Lammers 23. oktobra 1935

poročal Hitlerju. Zadeva se je nanašala na sporočila v poljskem tisku o množičnem

izvajanju prisilne sterilizacije pri pripadnikih poljske manjšine v Zgornji Šleziji. Kmalu

zatem, 25. oktobra 1935, je bila iz vladnega urada v imenu »Führerja« poslana zahteva

na Frickovo notranje ministrstvo ter Goebbelsovo ministrstvo za ljudsko prosveto in

propagando, da »takšne govorice (poljskih medijev) ovržejo« (Hartmannsgruber 1999,

1137).

Notranji minister nemškega rajha Frick je »Oberpräsidentu« Zgornje Šlezije Wagnerju

30. novembra 1935 poslal navodilo, po katerem naj se sterilizacija v skladu z Zakonom o

sterilizaciji brez razlikovanja izvaja tudi med pripadniki poljske manjšine. Po Lammersu,

ki je o tem poročal Hitlerju 3. decembra 1935, je bil nemški Führer mnenja, da je stališče

notranjega ministra v temelju zgrešeno. Hitlerjevo mnenje je namreč bilo, da nima

nobenega smisla, da bi »izboljšali tujo raso« z uporabo sterilizacije (Hartmannsgruber

1999, 1155).

Ko je zadeva prišla do Calondra, je moral najprej napraviti preizkus o svoji pristojnosti.

Glavno vprašanje je bilo, ali je odločba o sterilizaciji Sodišča za dedno zdravje sodni akt

ali administrativni ukrep, kot je definiran po 149. členu Ženevske konvencije (1922). V

drugem primeru je Calonder lahko odločal, v prvem pa ne. Zaradi dejstva, da so bila

sodišča za dedno zdravje vključena v civilne pravosodne organe in so bila zoper njihove

odločbe dovoljena tudi pravna sredstva oz. pritožbe na višje stopnje, je Calonder v svojem

stališču z dne 23. julij 1936 presodil, da njihove odločitve niso administrativni ukrepi,

zatorej nima pristojnosti, da bi o tem odločal. To je pomenilo, da so se ukrepi sterilizacije

lahko izvajali. Glede uporabe jezika je presodil, da bi bil zdravnik Fox po 135. členu

Ženevske konvencije (1922) dolžan omogočiti Krafczyku uporabo poljskega jezika, a se

slednji, kot je izhajalo iz zapisov, ni izjasnil, da je pripadnik poljske manjšine niti ni

zahteval obravnavo v poljskem jeziku. Glede na navedeno je ta del pritožbe zavrgel kot

neutemeljen (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 499–505).

84

9.7 Skorajšnji potek Ženevske konvencije (1922) in ukrepi proti poljski manjšini

Sprememba tradicionalnih krajevnih imen v Zgornji Šleziji

Zanimivo pravno vprašanje o manjšinskih pravicah se je odprlo leta 1936, ko je nemška

oblast začela s spremembami krajevnih imen v Zgornji Šleziji oz. uvedbo nemško

zvenečih imen.

Pravna podlaga je bila v aktih, ki so urejali pravno ureditev nemških občin96 z dne

30.1.1935, v katerih je pisalo, da lahko »Reichsstatthalter«97 po posvetovanju z občino

spremeni krajevna imena. V primeru Zgornje Šlezije se je to zgodilo v 458 primerih

(Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 529).

Šlo je za kraje, ki so brez izjeme imeli poljsko zveneča imena, ki so bila v pisni obliki in

s svojimi končnicami prilagojena nemščini. Tem krajem so nemške oblasti dale nova

uradna imena, ki so bila oblikovana v nemščini in v katerih se ni več prepoznalo poljskega

izvora. Germanizacija krajevnih imen je bila izvedena tako, da so se delno naslonili na

prejšnje ime in ga prevedli v nemščino, po drugi strani pa so se poslužili preimenovanja

in na novo iznašli krajevno ime.98 Zveza Poljakov je očitala kršitev 68. in 75. člena

Ženevske konvencije (1922), saj naj bi se kraje preimenovalo izključno zaradi tega, ker

so bila imena poljsko zveneča. S tem sistematičnim preimenovanjem pa naj bi zaničevali

poljsko manjšino, zato so zahtevali, da se vzpostavi prvotno stanje z dosedanjimi imeni.

Ker je Urad za manjšine ugovarjal njihovi zahtevi, saj naj ne bi šlo za zaničevanje

manjšine, je stvar prispela do predsednika Mešane komisije, ki je o njej odločil 1. julija

1937 (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 527)

96 Deutsche Gemeindeordnung. Vom 30. Januar 1935 (RGBl., 1935, I, Nr. 6, S. 49). 97 Državni namestnik. Ob prevzemu oblasti v nemškem rajhu je nacistična vlada imenovala uradnike, ki so upravljali posamezne nemške zvezne dežele (npr. Prusijo, Bavarsko, Saško itd.) z namenom, da jih spravi pod nacistični nadzor (Stackelberg 2007, 296). Reichsstatthalter dežele Prusije je bil hkrati tudi nemški kancler, t. j. Hitler, vendar je funkcijo prepustil pruskemu ministrskemu predsedniku Göringu. Pruske pokrajine pa so bile upravljane s strani »Oberpräsidenta«, ki je bil običajno tudi »Gauleiter« v pokrajini (Bracher 1962, 465, 606). 98 Npr. Kraj Bierdzan je dobil ime Burkardsdorf, Borrek je postal Wäldchen (O.S.), Dombrowitz je postal Eichgrund (O.S.), Gorrek je postal Kleinberg, Kollanowitz je dobil ime Kniedorf, Neu Schalkowitz je bil preimenovan v Neu Schalkendorf,…itd. (Barran, 2002, 348).

85

Po mnenju Calondra ni prišlo do samovolje in zaničevanja pri preimenovanju, ker naj bi

bilo prej narejeno predhodno posvetovanje. Izraženo mnenje poljske manjšine, ki ni bila

zastopana v občinskih svetih, pa sploh ne bi moglo vplivati na izid, saj niti negativno

glasovanje vseh svetnikov zaradi njihove posvetovalne narave ne bi moglo preprečiti

preimenovanja (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 529).

Posebej zanimiv je argument, s katerim je Calonder obravnaval pritožbo v zvezi s

preimenovanjem krajev. Izhajal je iz dejstva, da pravica vsake države, da na svojem

teritoriju odloča o imenih mest, vasi in drugih krajev, izhaja iz njene suverenosti.

Manjšina bi lahko zahtevala ohranitev dosedanjih krajevnih imen le v primeru, če bi bilo

tako določeno v Ženevski konvenciji (1922), kar pa slednja ni določala. Zanimivo je tudi,

da je poudaril, da so številne države v času nastanka Ženevske konvencije (1922) in

pozneje, med drugimi tudi države, ki so podpisale manjšinske pogodbe, sprejele ukrepe

za spremembo krajevnih imen v manjšinskih jezikih. V tem pogledu naj si ne bi pustile

zmanjšati suverenost. Spomnil je tudi na podoben primer v poljskem delu Zgornje Šlezije,

ko je bilo po odredbi z dne 17.6.1922 v 507 krajih uvedeno novo ime – vsem poljsko

zvenečim krajevnim imenom so prilagodili pravopis iz nemškega v poljskega (Gemischte

Kommission für Oberschlesien 1937b, 529–531).

To, da se pripadniki poljske manjšine počutijo prizadete ob spremembi krajevnih imen,

se mu je zdelo razumljivo. Calonder je še poudaril, da preimenovanje ni pravno, temveč

čisto politično vprašanje, zatorej je odvisno od državne oblasti, ali bo ob izvajanju svoje

suverenosti vzela v obzir še manjšino ali pa ne (Gemischte Kommission für Oberschlesien

1937b, 531).

Pritožba je bila zavrnjena, a je Calonder poljski manjšini delno ugodil s tem, ko jim je

potrdil, da v skladu s 134. členom Ženevske konvencije (1922) še naprej uporabljajo v

njihovem jeziku uveljavljena dotedanja krajevna imena. Slednja so bila po Calondrovem

mnenju integralni del jezika in glede na to, da je Ženevska konvencija (1922) ščitila

uporabo manjšinskega jezika, so lahko dosedanja krajevna imena uporabljali v »osebnih,

gospodarskih in družbenih razmerjih, pa tudi v tisku, objavah in zborovanjih« (Gemischte

Kommission für Oberschlesien 1937b, 533).

86

Zavrnitev izdaje dovoljenja za predstavo

V začetku februarja 1936 je želela poljska manjšina v Oppelnu prirediti predstavo, ki bi

vsebovala različne glasbene in literarne elemente. Nadžupan Oppelna je njihov program

potrdil z izjemo pesmi poljske pesnice Marije Konopnicke z naslovom Na Piastowym

Śląsku.99 Izvedbo pesmi je prepovedal zaradi njene »državnosovražne« vsebine in ker naj

bi kitice pesmi krnile in zmanjševale nemške interese v regiji ter jih zaničevale. Zveza

Poljakov se je nato pritožila na Urad za manjšine, ta pa je Calondru posredoval pritožbo

oktobra 1936, o njej pa je predsednik Mešane komisije izdal mnenje 26. junija 1937

(Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 515–517).

Zveza Poljakov je očitala kršitev 75. in 81. člena Ženevske konvencije (1922) ter

zahtevala, da se izdajatelja prepovedi kaznuje ter da se gledališki predpisi ne uporabljajo

za predstave manjšine (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 515–517).

Zadnjo zahtevo je Calonder zavrnil, saj določba 81. člena Ženevske konvencije (1922)

omogoča svobodno delovanje manjšinskih kulturnih institucij. Po njegovem ta pravica ni

bila absolutna v smislu, da ne more biti podvržena dovoljenjem državnih oblasti, poleg

tega pa morajo biti upoštevani še predpisi o javnem redu (Gemischte Kommission für

Oberschlesien 1937b, 517).

Tako je Calondru ostalo za preveriti le, ali je nemška oblast samovoljno posegla v pravico

poljske manjšine o negovanju lastne kulture in s tem kršila 75. člen Ženevske konvencije

(1922). Da bi preveril upravičenost dejanja nadžupana, je Calonder moral pesem iz 19.

stoletja postaviti v kontekst stanja v Zgornji Šleziji med obema vojnama ter njeno novejšo

interpretacijo in posledice. V času, ko je bila pesem napisana, so vladale drugačne

nacionalne in teritorialne razmere za poljski narod, pesnica pa je čustveno pozivala na boj

za ohranitev poljske narodne zavesti (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b,

519).

Šlo je za kolizijo interesa manjšine do svobodnega kulturnega in narodnostnega izražanja

v nasprotju z interesi ter pravicami države ter večinskega prebivalstva. Cilj Mešane

komisije je bil zagotoviti mirno medsebojno življenje, zato ni bilo dopustno, da bi z

99 V Piastovski Šleziji.

87

izvedbo pesmi žalili, razburjali ali ustvarjali občutek ogroženosti večinskega nemškega

prebivalstva. Calonder je analiziral 59 kitic dolgo pesem, pri čemer je prišel do sledečih

zaključkov. Sporne so se mu zdele zaključne kitice pesmi, ki so nakazovale na vizijo

prihodnosti, v kateri naj bi se šlezijsko ljudstvo, katerega obstoj je bil položen v grob oz.

»letargijo«, prebudilo kot Lazar ter v krvavem naprezanju pretrgalo verige, ki so ga

priklenjale, ter v imenu domovine (Poljske) šel naproti zgodovinskemu krstu. Pesem se

je pozivala tudi na duh poljske (ne pa tudi šlezijske) dinastije Piastov ter Poljske kot

matere prebivalcev Zgornje Šlezije, kar naj bi namigovalo tudi na iredentistične tendence.

Na koncu pesmi je Calonder prepoznal tudi napoved oz. poziv k oboroženi vstaji, kar se

mu je zdelo še posebej nevarno, ker je Zgornja Šlezija že bila prizorišče vstaj in krvavih

bojev. Zaradi tega naj bi bilo nemško prebivalstvo Zgornje Šlezije še posebej občutljivo

na prireditve, ki so jih opominjale na dogodke iz preteklosti, ki bi se lahko ponovili tudi

v prihodnosti (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 521–525).

Ko je nad vsem potegnil črto, je Calonder prišel do ugotovitve, da nemške oblasti niso

ravnale samovoljno, ker niso dovolile javnega recitiranja pesmi. Pritožba Zveze Poljakov

je bila tako zavrnjena (Gemischte Kommission für Oberschlesein 1937b, 521–525).

Žaljenje učencev tečaja poljskega jezika

Decembra 1936 je Calonder odločil o zadevi št. 1880 Josefa Makulika iz kraja Oderwalde,

ki ga je zastopala Zveza Poljakov. Očitek v pritožbi je namreč bil, da je prišlo do kršitve

Ženevske konvencije (1922) s strani učitelja Altanerja v kraju Ruda, s tem ko je med

poukom žalil šolarje, ki so obiskovali poljski jezikovni tečaj v kraju Budzisk (LON C

678, Vol. 7 , Nr. 1880, 801).

Po izmenjavi dopisov in ustnih obravnav ter posvetih znotraj Mešane komisije je

Calonder na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku prišel do zaključka, da

do kršitve Ženevske konvencije (1922) ni prišlo. Iz tega je sledilo, da pravni temelj, da bi

od nemške vlade zahtevali ukrep oz. rešitev po 153. členu, ne obstaja več. Zaradi

slednjega je bila pritožba tudi zavrnjena (Gemischte Kommission für Oberschlesien

1937b, 511).

88

9.8 Zadnje leto veljavnosti Ženevske konvencije (1922)

Zavrnitev nemških oblasti za izdajo dovoljenja za manifestacije

6. junija 1937 je Zveza Poljakov želela v krajih Beuthen ter Mechtal100 ob stoti obletnici

rojstva šlezijskega pesnika in duhovnika Norberta Bonczyka organizirati javno

manifestacijo kulturnega značaja. Bonczyk naj bi užival sloves tudi med poljskim

narodom, kar naj bi se po besedah Zveze Poljakov kazalo celo s poklonom na seji poljske

literarne akademije v Katovicah.101 Sama manifestacija po besedah organizatorjev ni

imela nikakršnega političnega ozadja, ki bi lahko preraslo v demonstracije. Za pridobitev

dovoljenja za izvedbo prireditve so 21. maja tudi poslali prošnjo na policijski urad v mestu

Beuthen (LON C 851, 1180, 3. 6. 1937).

Po programu, ki ga je vodja okrajnega odbora Zveze Poljakov iz mesta Beuthen, Alois

Pawliczek, priložili k prošnji, je bil predviden sprevod udeležencev, ki bi se ga udeležili

člani poljske manjšine in delegacije poljskih društev. Iz trga Adolf-Hitler-Platz v kraju

Mechtal naj bi sprevod šel do cerkve Svetega križa, kjer bi potekalo bogoslužje. Potem

bi sledilo polaganje venca na bližnjem pokopališču, in sicer na grobu staršev pesnika, ter

petje žalostinke. Nato bi se sprevod odpravil do rojstne hiše Norberta Bonczyka, kjer bi

zbirali prispevke za cvetje, recitirali odlomke iz njegovih del (Mein Vaterhaus,102 Die

Schönheit von Miechowitz103), peli pesmi in se razšli (LON C 851, 1180, 21. 5. 1937).

Podobno naj bi se odvijala prireditev tudi v mestu Beuthen, kjer bi se udeleženci skupaj

zbrali in odšli na grob pesnika Bonczyka, položili venec, odpeli pesem ter se razšli (LON

C 851, 1180, 21. 5. 1937)

Na okrajno vodstvo Zveze Poljakov v mestu Beuthen je 1. junija 1937 prišlo pismo

gestapa iz mesta Oppeln, v katerem so jih obveščali, da »bodo načrtovane prireditve

zaradi interesa vzdrževanja javnega reda in varnosti prepovedane.« (LON C 851, 1180,

1. 6. 1937)

100 Od leta 1936 novo ime za kraj Miechowitz. 101 Akademja Literatury w Katowicach. 102 Hiša mojega očeta. 103 Lepota kraja Miechowitz.

89

Zvezi Poljakov zato ni preostalo drugega, kot da se po 585. členu obrne na Mešano

komisijo, ki je že 3. junija prejela pritožbo in že naslednji dan posredovala nemškemu

agentu Nöldekeju njihovo prošnjo. Mešana komisija je Nöldekeju poslala zahtevek naj za

nameravane slovesnosti, ki se »gibajo v mejah tradicionalnih počastitev spomina

pesnika«, zaprosi pri pristojnih institucijah, da izdano prepoved prireditve podvržejo

naklonjeni ponovni preverbi (LON C 851, 1180, 4. 6. 1937).

Čez deset dni je nemški agent Nöldeke poslal pismo Mešani komisiji. Njegov odgovor se

je glasil, da se je v zvezi z omenjeno prireditvijo nemudoma odzval pri pristojnih nemških

organih, ter sporočil odločitev gestapa, da zaradi že omenjenih razlogov vzdrževanja

javnega reda in varnosti ne dovoli le javnih sprevodov. Zaradi tega je po poročanju

gestapa v Mechtalu v cerkvi Svetega križa potekala le maša za Norberta Bonczyka in

polaganje venca grobu njegovih staršev (LON C 851, 1180, 14. 6. 1937).

Z rezultatom preiskave nemškega agenta o delni rešitvi problema je bila Mešana komisija

očitno zadovoljna in je zato 17. junija tudi zaključila postopek (LON C 851, 1180, 17. 6.

1937).

Zavrnitev izdaje dovoljenja za izgradnjo šole

Zadnja zadeva poljske manjšine, s katero se je ukvarjal Calonder in 9. julija 1937 izdal

pravno mnenje, je bila zadeva št. 2270, ki jo je sprožila Zveza Poljakov. Nanašala se je

na nedodelitev dovoljenja za izgradnjo privatne poljske dekliške gimnazije v mestu

Ratibor.

Potem ko sta bila leta 1934 opuščena že dva projekta za izgradnjo, je leta 1935 poljska

banka Bank Słowiański104 iz Berlina, po naročilu Zveze Poljakov na pokrajinsko vlado v

mestu Oppeln in policijske organe mesta Ratibor naslovila prošnjo za nov projekt

izgradnje dekliške gimnazije. Sledila so številna pogajanja pri različnih oblasteh, kar pa

ni pripeljalo do izdaje dovoljenja. Januarja 1937 je »Oberpräsident« Wagner pritožnikom

poslal pojasnilo, v katerem je zapisal, da se lahko izda gradbeno dovoljenje za stavbo

104 Slovanska banka.

90

tolikšnega obsega, kot je dekliška gimnazija, šele ko mesto Ratibor dokončno izdela plan

pozidave tistega dela mesta. Po tem se je Zveza Poljakov obrnila na Calondra, pri katerem

so imele obe strani 12. junija 1937 sestanek. Na tem sestanku je Calondra zanimalo

predvsem, ali nemške oblasti sploh priznavajo pritožnikom izgradnjo gimnazije na

spornem zemljišču. Čez tri dni, tj. 15. junija, je dobil od Urada za manjšine pojasnilo, v

katerem je nemška vlada priznala, da je sporno zemljišče namenjeno izgradnji šole. Hkrati

je Urad za manjšine poudaril, da po odredbi o ureditvi pozidave105 z dne 15. 2. 1936, ki

upošteva spremembo načrta o pozidavi za del mesta, kjer leži sporno zemljišče, morajo

primer obravnavati še z določenimi preudarki ter postaviti določen pogoje, kar je v skladu

s Zakonom o zaščiti državnih meja nemškega rajha106 z dne 9. marec 1937 (Gemischte

Kommission für Oberschlesien 1937b, 551–553).

Calonder je v pravnem mnenju zaključil, da pravica poljske manjšine po 98. členu, da si

zgradi gimnazijo in v njej poučuje, ni bila postavljena pod vprašaj, saj so lokacijo potrdile

tudi nemške oblasti. Ostalo je le še vprašanje potrditve načrtov glede obsega šolske

stavbe. Ker se je mandat Mešane komisije iztekal, je v sklepnem delu nemškim oblastem

le priporočil, da odločijo v korist poljske manjšine. Izrekel je še upanje, da pride do čim

prejšnje ureditve zadeve v zadovoljstvo obeh strani. Dodal pa je, »da je treba izhajati iz

tega, da so dopustni le takšni predpisi o izgradnji, ki ne bodo preprečevali ali bistveno

oteževali uresničitve namena izgradnje šolske stavbe« (Gemischte Kommission für

Oberschlesien 1937b, 553).

105 Verordnung über die Regelung der Bebauung. Vom 15. Februar 1936 (RGBl., 1936, I, Nr. 14, S.104). 106 Gesetz über der Sicherung der Reichsgrenzen und über Vergeltungsmaßnahmen. Vom 9. März 1937 (RGBl., 1937, I, Nr. 30, S. 281).

91

9.9 Poljska manjšina v Zgornji Šleziji po letu 1937

Že 18. avgusta 1936, ko sta imela v Berlinu pogovore nemški državni sekretar na

zunanjem ministrstvu Dieckhoff in njegov poljski kolega grof Szembek, je bilo stališče

slednjega, da se ne bo pogovarjal o urejanju statusa Zgornje Šlezije po 15. juliju 1937, ko

je bilo to vprašanje naslovljeno z nemške strani (Bußmann 1977, 849–850).

Nemški veleposlanik von Moltke se je marca 1937 ponovno pogovarjal s poljsko stranjo

o Ženevski konvenciji (1922) ter morebitni sklenitvi nove pogodbe s Poljsko o zaščiti

manjšin. Grof Szembek mu je ponovno oporekal in mu zatrdil, da je stališče poljske vlade

nenaklonjeno dvostranskemu sporazumu o zaščiti manjšin. Poljsko stališče je bilo, da za

zaščito nemške manjšine v Poljski zadostujejo klavzule iz poljske ustave. Zanimivo je,

da poljska stran od zaščite svoje manjšine v nemški Zgornji Šleziji ni videla posebne

koristi. Za razliko od nemške manjšine v Poljski naj bi ta bila mnogo slabše organizirana,

da bi lahko povlekla koristi iz manjšinske pogodbe. Poleg tega pa je izpostavil še težavo

pri ugotavljanju, kdo sploh pripada manjšini. Nemška stran tudi ni hotela priznati poljske

manjšine v celoti. Moltke je vseeno vztrajal, da po dosedanjih izkušnjah zaščita na osnovi

pravic iz ustave ni dovolj. Ker so manjšinska vprašanja obremenjevala odnose med

državama, je grofa Szembeka prosil, naj poskuša pri vladi doseči, da še enkrat obravnava

to vprašanje, kar je ta sprejel (Bußmann 1981, 596–595).

Poljski zunanji minister Beck je v pogovoru z nemškim veleposlanikom von Moltkejem

aprila 1937 pričakovano ugovarjal takšnemu sporazumu, in sicer iz istih razlogov kot je

leta 1934 enostransko preklical poljsko manjšinsko pogodbo. Manjšinsko vprašanje je

videl kot notranjo zadevo Poljske in vsakršen sporazum o manjšinskih pravicah je bil

razumljen kot poseg v poljsko suverenost, na katero so bili zelo občutljivi (Bußmann

1981, 709–712).

Nemški zunanji minister von Neurath je zato v pismu nemškemu veleposlaniku maja

1937 v Varšavi izrazil veliko presenečenje, razočaranje in resno zaskrbljenost zaradi

takšnega stališča poljske vlade. Hkrati je izrazil tudi razumevanje za takšno ravnanje

glede na interese poljske strani. Veleposlaniku je naročil naj poljskemu zunanjemu

ministru Becku jasno pove, da nemška vlada ne bo mirno gledala in opustila svoje pozicije

92

v nemško-poljskem manjšinskem problemu, kar bi morala Poljska razumeti. Neurath je

von Moltkeju poudaril, da je od Führerja in »Reichkanzlerja« Hitlerja dobil jasno nalogo,

da z vsemi razpoložljivimi diplomatskimi sredstvi prepriča poljsko stran, da manjšinsko

vprašanje ponovno obravnava in pripravi poljsko vlado, da začne pogovore o temeljnih

pravilih v takšni ali drugačni obliki. Nemška stran je želela, da veleposlanik doseže

poljsko ukrepanje proti poljskim šovinistom v poljskih zahodnih pokrajinah, ki

predstavljajo resno nevarnost za srečno in uspešno sodelovanje med nemško in poljsko

vlado (Bußmann 1981, 847–851)

Na podlagi sporočila Neuratha, ki ga je Moltke predal Becku 1. junija 1937 so se stvari

začele premikati. V njem je nemški zunanji minister opozoril, da bi poljsko nestrinjanje

reševanja zadeve o manjšinah pripeljalo do »odkritega nesoglasja o pomembnem

vprašanju« med obema državama ter da ravna po navodilih Hitlerja. To je naredilo vtis

na poljskega zunanjega ministra, zato ga je nemudoma poslal vladi, saj je želje nemškega

Führerja jemal zelo resno. Poljska vlada se je nato odločila, da je problem manjšin

vendarle treba rešiti, a na takšen način, da bo vseboval poljsko stališče o nasprotovanju

zavezujoči meddržavni pogodbi (Breyer 1955, 302–303).

Obema stranema se do 15. julija 1937, ko je potekla Ženevska konvencija (1922), ni

uspelo dogovoriti o ustrezni rešitvi. Četudi bi Nemčija in Poljska sklenili sporazum o

zaščiti manjšin, je bilo jasno, da bi iz njega izostala judovska manjšina, saj bi ta bila

zaščitena le v primeru veljavnosti Ženevske konvencije (1922).

Nemčija in Poljska sta kmalu zatem začeli z integracijo svojih delov Zgornje Šlezije v

pravni red nemške in poljske države, in sicer z uvajanjem zakonodaje, ki je prizadela

pripadnike manjšin na obeh straneh meje. A vendarle sta se obe strani ponovno usedli za

pogajalsko mizo, saj so od konca julija stekli pogovori med Beckom in von Moltkejem.

Do konca avgusta so pogovori pripeljali do kompromisa, da sta se dogovorila o vsebini

enostranske deklaracije o manjšinah, t. i. »Minderheitenerklärung« (Breyer 1955, 305–

306, 319–320) .

Deklaracija o manjšinah, uradno imenovana »Übereinstimmende Erklärung der

Deutschen und Polnischen Regierung über den Schutz der beiderseitigen Minderheiten«,

je bila razglašena v Berlinu oz. Varšavi s strani predstavnikov nemške in poljske vlade 5.

93

novembra 1937. Beck je deklaracijo predstavil z določenim pompom, da bi ugajal Hitlerju

in hkrati pokazal, da se je pričela nova era manjšinske politike (Breyer 1955, 324).

Unilateralna deklaracija obeh držav je manjšinam v obeh državah zagotavljala prihodnje

spoštovanje vseh manjšinskih pravic, vključno s svobodno uporabo jezika, združevanja v

manjšinske organizacije, vzpostavitev in delovanje manjšinskih šol itd. ter prepovedovala

nasilno asimilacijo. Vendar pa deklaraciji s pravnega stališča nista bili pravno zavezujoči

in izpolnjevanje obligacij, h katerim sta se zavezali nemška in poljska vlada, je bilo

odvisno od njune dobre volje. Položaj poljske manjšine se je zato postopoma slabšal.

Poleti leta 1939 je poljska manjšina doživela represivne ukrepe z nemške strani v zvezi s

pripravami na vojno s Poljsko. Dokončen udarec poljskemu vprašanju Zgornje Šlezije pa

je bil zadan v prvih dneh septembra 1939. Nacistične oblasti so zaprle vse poljske šole in

razpustile institucije, premoženje poljskih organizacij, med njimi tudi Zveze Poljakov, je

bilo zaplenjeno, aretirani pa so bili tudi politično aktivni in nacionalno zavedni Poljaki

(Masnyk 2003, 109–110).

94

10 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO JUDOVSKE

MANJŠINE

10.1 Organiziranje judovske manjšine

Od leta 1871 do 1910 se je število Judov v Nemčiji povečalo s 521.000 na 615.000,

predstavljali pa so le 1 % celotne populacije. Združitev Nemčije leta 1871 je nemškim

Judom prinesla enakopravnost s preostalimi državljani Nemškega cesarstva. Proces se je

sicer začel že dve desetletji pred tem, ko se je tudi pri Judih začel oblikovati srednji razred.

S tem so pridobili vse pravice, ki so jih imeli nemški državljani, kar je pomenilo, da so se

lahko prosto poročali, svobodno izražali svojo vero in verske običaje, predvsem pa so

imeli do tedaj edinstveno možnost do poklicev v trgovini in gospodarstvu ter ostalih

profesijah, ki so bile na voljo. V cesarski Nemčiji so si utrdili položaj srednjega sloja, se

obogatili, svojim otrokom nudili najboljšo izobrazbo. Podeželski Judje so se preseljevali

v mesta, kjer so se integrirali z drugimi Judi in Nemci, se združevali na podlagi interesov

ter uživali v meščanskem življenju. Čez čas, ko so se Judje akulturirali, je njihov odnos

do religije postal zelo raznolik, od ortodoksnega do sekularnega. Nekateri so se celo

spreobrnili, se poročili s partnerjem druge vere ter se tako integrirali, vendar jih je malo

zapustilo judovsko skupnost. Večina se jih je zadovoljila z obliko judaizma, ki je

vključeval pripadnost svoji družini in meščanski kulturi, ki so si jo delili z Nemci, ter

pripadnost judovski skupnosti. Kljub temu pa je bilo v družbi še vedno čutiti

antisemitizem, ki se je v Nemškem cesarstvu sicer polegel, a je tlel, dokler se ni ponovno

obudil v času prve svetovne vojne (Kaplan 2005, 173–175).

V obdobju Nemškega cesarstva se je spreobrnilo okoli 23.000 Judov zaradi antisemitskih

pritiskov, najbolj pa zaradi urbanizacije in prevzema mestnega načina življenja. Judovska

skupnost je gledala na spreobrnitev kot na nečastno dezertiranje, zaskrbljena pa je bila

nad dejstvom, da napredek na področju državljanskih pravic Judov oz. Judovstva

(Judenheit) ni prišel na račun judaizma (Judentum) in s tem povzročil upad verske

pripadnosti (Kaplan 2005, 250–251).

Z izkušnjo prve svetovne vojne, ki je s ponovnim pojavom antisemitizma razblinila upe

na popolno integracijo nemških Judov, ter padcem monarhije in nastopom Weimarske

95

republike, so Judje sprva nadaljevali z življenjem, kot so ga poznali v cesarstvu. A

vendarle so nove razmere ogrozile njihov standard srednjega sloja, saj je gospodarska

kriza, ki je prizadela celotno Nemčijo, prinesla izgubo dohodkov, posla ter povišano

nezaposlenost. Integracija v družbo se je medtem nadaljevala tako na javnem kot tudi

zasebnem področju, a hkrati se je začel širiti tudi antisemitizem, ki je Jude krivil za nastalo

povojno situacijo. S tem so se v državni skupnosti začele krhati vezi med Nemci in Judi

(Maurer 2005, 271).

Ob nastanku Ženevske konvencije (1922) je v nemškem delu Zgornje Šlezije prebivalo

okoli 10.000 Judov, ki so predstavljali le 1 % celotnega prebivalstva, vendar so bili močan

kulturni in gospodarski element v regiji. Še posebej močno so bili zastopani kot

samozaposleni v poklicih povezanih s trgovino in industrijo, h razvoju katere so tudi

znatno prispevali (Weissmann 1963, 150).

Do nacističnega prevzema oblasti so bili nemški Judje dokaj dobro integrirani v nemško

skupnost, kar se je kazalo tudi pri tem, da se niso mogli poenotiti o tem, ali sploh

predstavljajo ločen judovski narod (Fink 2006, 241).

Pravi prelom v družbi se je zgodil 30. januarja 1933 z imenovanjem Hitlerja za kanclerja

in nacističnim prevzemom oblasti. Pod vlado Adolfa Hitlerja so bili Judje prisilno

izrinjeni iz javne uprave, področja trgovine, visoke izobrazbe ter iz različnih poklicev, z

namenom, da jih popolnoma izključijo iz družbe. V teh novonastalih okoliščinah se je

morala judovska skupnost prilagoditi in znajti ter reorganizirati, da bi si poiskala varnost.

Še naprej je ostala zvesta meščanskim tradicijam, le da se je posameznik vrednostno

obrnil k svoji družini ter judovski skupnosti, ki sta v času nacistične vladavine postali

središče judovskega življenja, tako v materialnem kot duhovnem smislu, saj sta jima

nudili tudi pomoč in oporo (Maurer 2005, 271).

Da bi judovska skupnost Zgornje Šlezije lažje zastopala svoje interese za zaščito svojih

manjšinskih pravic, je bil 11. junija 1933 ustanovljen posebni odbor. Tako so na združenje

Synagogengenmeindeverband Oberschlesiens107 (v nadaljevanju Združenje judovskih

občin), organ s sedežem v mestu Gleiwitz, ki je združeval vse judovske občine v Zgornji

107 Združenje judovskih občin.

96

Šleziji, prenesli pravico do zastopstva pri uveljavitvi manjšinskih pravic iz Ženevske

konvencije (1922). Organizirali so se podobno, kot sta pred njimi to že storili nemška

manjšina v poljskem delu Zgornje Šlezije z organizacijo Deutsche Volksbund108 in

poljska manjšina v nemškem delu z Zvezo Poljakov. Pri organiziranju judovske skupnosti

so sodelovali sionistični krogi iz Zgornje Šlezije, zbrani okoli odvetnika Georga

Weissmanna in Arnolda Wienerja, ki so k svoji ideji pritegnili tudi Jude iz nesionističnih

krogov, saj so želeli privabiti čim širši spekter judovske populacije. Pri organizaciji so

jim pomagale tudi judovske skupnosti iz tujine (Graf 2008, 245). Pri ustanovitvi so imeli

vlogo tudi: Leo Motzkin, predsednik organizacije Comité des Délégations Juives iz

Pariza, pravni svetovalec Comitéja Nathan Feinberg iz Ženeve ter predsednik judovske

stranke na Češkoslovaškem Emil Marguiles, ki so igrali aktivno vlogo pri peticiji Franza

Bernheima. Z uspehom Bernheimove peticije v Ženevi ter izjavo nemškega predstavnika

pri Društvu narodov Kellerja, da bo Nemčija izpolnjevala vse svoje zaveze iz Ženevske

konvencije (1922), je Združenje judovskih občin dobilo zagon, da je lahko uspešno

nastopalo pri uveljavljanju manjšinskih pravic, ki jih je judovski manjšini zagotavljala

omenjena konvencija (Cartarius 2007, 121).

Odvetnik Georg Weissmann, ki je imel funkcijo poslovodje Združenja judovskih občin,

je v tej vlogi od junija 1933 dalje vlagal judovske pritožbe in peticije, naslovljene na

pristojne organe po Ženevski konvenciji (1922). Zastopal je tako zadeve Združenja

judovskih občin kakor tudi pritožbe zasebnikov (Graf 2008, 15–16).

Funkcijo predsednika Združenja judovskih občin je opravljal pravosodni svetnik Arthur

Kochmann iz mesta Gleiwitz. Tam je med drugim opravljal funkcijo predsednika

judovske občine, bil pa je tudi bivši demokratično izvoljeni predstavnik v pruskem

Landtagu in tast italijanskega generalnega konzula Renzettija v Berlinu. Kochmann je

namreč tudi v nesionističnih krogih užival nesporno avtoriteto, zaradi česar je bil

postavljen na čelo odbora, ki je na zunaj in znotraj zastopal interese judovske skupnosti.

Poleg njega ter Georga Weissmanna so bili člani odbora še rabin judovske skupnosti

mesta Beuthen, prof. Ludwig Golinski, trgovca David Behrendt in Salo Guttmann, oba iz

mesta Beuthen, odvetnik dr. Wilhelm Lustig iz mesta Gleiwitz ter lekarnar Hugo Kunz,

predsednik judovske občine Beuthen (Weissmann 1963, 160–161).

108 Nem. Deutscher Volksbund für Polnisch-Schlesien – nemška manjšinska organizacija v poljskem delu Zgornje Šlezije.

97

Poleg Berheimove peticije je odbor Združenja judovskih občin že 4. avgusta 1933 poslal

nemškemu zunanjemu ministrstvu obsežen seznam kršitev Ženevske konvencije (1922),

s katerimi je nemška država diskriminirala judovsko manjšino. Na splošno je seznam

obsegal diskriminacije na osnovi javnega prava, ukrepe proti uradnikom ter svobodnim

poklicem, kot so odvetniki, zdravniki in trgovci …itd (Gruner 2008, 223–227).

Od konca leta 1933, ko je Nemčija izstopila iz Društva narodov, se je Združenje judovskih

občin posvetilo varovanju judovskih manjšinskih pravic na regionalnem nivoju, saj je

Mešana komisija ostala edini mednarodni organ, kamor so se lahko obrnili in dosegli

uspeh. Ne glede na dosežek Berheimove peticije ni bilo samoumevno, da bodo nacistične

oblasti judovske pravice avtomatično spoštovale, zatorej se je morala judovska skupnost

s pravnimi sredstvi vedno znova boriti za njihovo uveljavitev.

10.2 Judovska manjšina v prvem letu nacistične vladavine

Po imenovanju Hitlerja za nemškega kanclerja in prihodu nacionalsocialistov na oblast

30. januarja 1933 se je pričelo tudi sistematično preganjanje političnih,

svetovnonazorskih in rasno nezaželenih oseb. Teror, ki so ga nad Judi, socialdemokrati,

komunisti ter nad strankarsko neopredeljenimi ljudmi, kot so umetniki, izobraženci in

novinarji, ki so nasprotovali nacističnemu režimu, izvajali SA-jevci in SS-ovci, je v

Nemčiji pripeljal do tega, da je med letoma 1933 in 1938 iz države emigriralo 300.000

ljudi. Eden prvih ukrepov nacistov proti Judom je bil bojkot judovskih podjetnikov,

zdravnikov, odvetnikov, trgovcev itd. Sledili pa so predpisi, ki so Jude izključevali iz

družbe oz. nemške »Volksgemeinschaft«, ter sankcije proti Judom. Po požigu Reichstaga

in uvedbi izrednih razmer so nemške oblasti pričele z aretacijami judovskih zdravnikov

ter funkcionarjev v zdravstvenih zavarovalnicah. Bojkotu in čistkam« pa niso ubežali niti

judovski profesorji v izobraževalnih ustanovah in univerzah (Fuchs 1994, 665–669).

Od nacističnega prevzema oblasti 30. januarja 1933 so potekali sprevodi SA-jevcev in

pripadnikov organizacije Stahlhelm109 po mestih in vaseh. Napadali so državne

sovražnike, člani NSDAP pa so prevzemali funkcije v upravi in mestnih magistratih.

109 Organizacija vojnih veteranov prve svetovne vojne (Stackelberg, 2007, 302–303).

98

Kakor v preostali Nemčiji je tudi v Zgornji Šleziji potekal proces preobrazbe iz

demokratične države v totalitarno diktaturo. V prvih mesecih so se nacisti skoncentrirali

na konsolidacijo oblasti ter boju proti političnim strankam iz levega političnega pola, zato

so bili od začetka februarja do srede marca 1933 Judje v Zgornji Šleziji v manjši meri

žrtve fizičnih napadov na telo in premoženje, zgodila pa sta se celo en bombni napad in

en umor. Od srede marca 1933 se je proti Judom začela sistematična kampanja, katere

namen je bil gospodarsko uničiti Jude in jih odstraniti iz javnih položajev. Že 28. marca

se je na lokalno pobudo začela kampanja bojkota proti Judom, čeprav jo je nacistična

stranka na nacionalnem nivoju začela šele 1. aprila 1933. V drugi polovici marca so bili

odstranjeni s svojih mest sodniki judovskega porekla, 23. marca 1933 pa so možje v

nacističnih uniformah napadli okrajno sodišče v mestu Gleiwitz ter maltretirali judovske

odvetnike, notarje in sodnike, med njimi tudi predsednika Združenja judovskih občin,

pravosodnega svetnika Arthurja Kochmanna. V tem obdobju se stanje v Zgornji Šleziji

ni razlikovalo od tistega v preostali Nemčiji (Cartarius 2007, 122–125).

7. aprila 1933 je stopil v veljavo Zakon o obnovi poklicnega državnega uradništva,110 ki

je vseboval t. i. arijski paragraf (»Arierparagraf«), po katerem se je izključilo judovske

uradnike in uslužbence s službenih položajev. Na ta način se je ponovno (po letu 1871)

uvedla diskriminacija nasproti Judom, ko so bili emancipirani z ostalimi državljani

Nemčije. Drugi antisemitski zakoni iz aprila 1933 so bili še: Zakon o pridobitvi

odvetniškega poklica,111 Zakon o prezasedenosti nemških šol in visokošolskih ustanov,112

Odredba pruskega pravosodnega ministra o opravljanju notarskega poklica113 ter Odredba

ministra za delo nemškega rajha o pridobitvi dovoljenja za zdravnike za opravljanje

storitev pri zdravstvenih zavarovalnicah114 (Graf 2008, 99, 140).

110 Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums. Vom 7. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 34, S. 175). 111 Gesetz zur Zulassung zur Rechtanwaltschaft. Vom 7. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 36, S. 188). 112 Gesetz gegen die Überfüllung (Überfremdung) deutscher Schulen und Hochschulen. Vom 25. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 43, S. 225). 113 Verordnung über die Ausübung des Notariats. 114 Verordnung über die Zulassung von Ärzten zur Tätigkeit bei den Krankenkassen. Vom 22. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 42, S. 222).

99

Napad na pripadnika judovske manjšine

Prvi primer, s katerim se je soočila Mešana komisija po 585. členu, je njenemu

generalnemu sekretarju prijavil sam oškodovanec. Kurt Günther Siedner, nemški

državljan »mojzesove vere«,115 po poklicu dekorater, stanujoč v mestu Gleiwitz, je bil 19.

aprila 1933 napaden s strani petih »hitlerjevcev« le nekaj korakov proč od svoje hiše. Od

teh so bili trije uniformirani, prepoznal pa je le mesarskega pomočnika Feinbierja. Tepli

so ga s palicami, dokler ni izgubil zavesti, dobil je tudi številne brce v telo. Po dogodku

ni bilo zdravniškega potrdila o poškodbah, vendar se je o njih prepričal rabin dr. Samuel

Ochs iz mesta Gleiwitz. Dogodku so bile priče gospa Fuchs s hčerjo in sinom, prav tako

iz mesta Gleiwitz. Siedner je po dogodku zbežal v mesto Katowice (LON C 850, 1132,

24. 5. 1933).

Za postopek pred Mešano komisijo je rabin dr. Ochs dal pred notarjem Wilhelmom

Lustigom v mestu Gleiwitz zapriseženo notarsko izjavo o dogodku. V njej je poudaril, da

so že Siednerjevi materi razbili šipe stanovanja ter da se je morala celotna družina izseliti

iz stanovanja zaradi groženj. Po tem dogodku se je Kurt Günther Siedner oglasil pri njem

in mu rekel, da ne bo mogel ostati v mestu Gleiwitz, saj naj bi ga mladi ljudje že večkrat

napadli. Lustig je dal Siednerju nekaj denarja, da bi odšel v mesto Beuthen. Po nekaj

tednih je Siedner ponovno prišel do Ochsa, a tokrat z modrico na očesu, ki naj bi jo dobil

večer pred ponovnim napadom in maltretiranjem. Siedner je želel, da bi mu Ochs dal

denar za vožnjo do Berlina, od kjer bi nato odšel v tujino. Ochs mu je po posredovanju

judovskega urada za socialo dal vozovnico do mesta Breslau ter pismo za tamkajšnji

socialni urad, da mu dajo podporo za odhod v Berlin. Tri dni kasneje je Ochs izvedel, da

se Kurt Günther Siedner nahaja v mestu Katowice. Poudaril je, da ni bil priča samega

napada na Siednerja ter da pozna le dejstva, ki mu jih je predložil Siedner (LON C 850,

1132, 19. 5. 1933).

Uradno je predsednik Mešane komisije sprožil postopek po 585. členu v začetku junija

1933, ko je nemškemu agentu Adelmannu poslal zahtevo o preiskavi dogodka ter zahtevo

tožilstvu, naj sproži preiskavo po uradni dolžnosti. Poleg tega je Calonder tudi zaprosil

115 Mosaischen glaubens – t. j. judovske vere.

100

Adelmanna, naj poskrbi za preventivna jamstva za zagotovitev varnosti Siednerja v

primeru njegove morebitne vrnitve v mesto Gleiwitz (LON C 850, 1132, 1. 6. 1933).

Policijska uprava mesta Gleiwitz se je o Siednerju pozanimala pri nekem njegovem

sorodniku, od katerega je izvedela, da se je od prebivališča odjavil že 15. aprila 1933 in

se ne nahaja več v mestu. Po navedbah Siednerjevega sorodnika, naj bi bil le enkrat, in

sicer marca 1933, napaden s strani SA-jevcev, iz česar so sklepali, da je njegova izselitev

oz. pobeg maja 1933 neosnovan in nepovezan s tem dogodkom. Po izjavah sorodnika, naj

bi odšel, ker se je bal, da bo še enkrat napaden (LON C 850, 1132, 7. 6. 1933).

Konec junija je Siedner sporočil Mešani komisiji podrobnosti situacije. Rekel je, da se še

ni vrnil v mesto Gleiwitz, ker se je bal, da bo ponovno izpostavljen napadom. Potožil se

je, da še vedno boleha za posledicami poškodb zadnjega napada in da bi rad na Društvo

narodov naslovil odškodninsko zahtevo. Generalni sekretar Mešane komisije Huber je bil

mnenja, da mu je treba omogočiti, vse kar je potrebno, da se vrne k svojemu poklicu v

mestu Gleiwitz, a se bo moral Siedner sam odločiti o tem. Glede odškodninskega

zahtevka se ni dalo dati ocene, saj poškodba Siednerja na nosu ni bila vidna, niti ni priložil

zdravniškega potrdila o poškodbah (LON C 850, 1132, 21. 6. 1933).

O ugotovitvah preiskave v zadevi Siedner je nemški agent Adelmann poročal Mešani

komisiji konec julija 1933. V sporočilu je navedel, da je višje državno tožilstvo v mestu

Gleiwitz ustavilo postopek, saj ni prišlo do ugotovitve, kdo naj bi bili storilci domnevnega

trpinčenja. Prav tako tožilstvo ni našlo dokaza, da je bil mesarski pomočnik Feinbier

udeležen v dogodku. Adelmann je navajal še, da priča dogodka po pritožniku, Rudolf

Fuchs, pripetljaja na lastne oči ni videl, temveč je prišel na kraj dogodka, ko je Siedner s

tal pobiral svoj klobuk. Prav tako Fuchs tudi naj ne bi videl SA-jevcev in ni imel vtisa,

da je bil Siedner resneje poškodovan (LON C 850, 1132, 27. 7. 1933).

Zgornji dopis je bil dovolj, da se je Mešana komisija odločila, da zaključi primer po 585.

členu, o čemer je pritožnika Siednerja tudi obvestila (LON C 850, 1132, 31. 7. 1933).

101

Diskriminacija judovskega odvetnika in notarja Gustava Simona

Leta 1933 je odvetnik in notar Gustav Simon vložil peticijo na svet Družtva narodov v

Ženevi. V njej je zatrjeval, da je po tridesetih letih službovanja v mestu Breslau postal

žrtev Zakona o obnovi poklicnega državnega uradništva z dne 7. aprila 1933 in je na

podlagi tega izgubil odvetniško licenco. Zaradi tega se je 17. junija 1933 preselil v mesto

Beuthen v Zgornji Šleziji, v mestu Ratibor pa je zaprosil za ponovno pridobitev

odvetniške licence v upanju, da ga bodo varovale določbe Ženevske konvencije (1922).

Kmalu zatem ko se je po opravkih vrnil v mesto Breslau, je bil tam 4. julija 1933 aretiran

in zadržan v preventivnem priporu vse do 2. avgusta 1933, medtem pa je bil prisiljen

umakniti svojo vlogo za odvetniško licenco v mestu Ratibor. Po izpustitvi je odšel v

poljski del Zgornje Šlezije, od koder je poslal peticijo v Ženevo v skladu s 147. členom,

v kateri je nacističnim oblastem očital rasno diskriminacijo in zahteval denarno

odškodnino (Gemichte Kommission II 1937, 409–411).

»Svet treh«, organ Društva narodov, pristojen za manjšinske zadeve, se je pri obravnavi

zadeve Gustava Simona leta 1934 odločil, da ni podlage, da bi o njej odločal svet Društva

narodov. Peticijo je poslal nazaj na lokalni nivo v Zgornji Šleziji, kjer je nadalje tekel

postopek po 149. členu. Nemški Urad za manjšine je moral zadevo poslati predsedniku

Mešane komisije Calondru, ki je o njej 9. julija 1935 izdal pravno mnenje. Simon, ki je

bil takrat stanujoč v poljskem delu Zgornje Šlezije, v kraju Piotrowice, je v postopku

zatrjeval, da njegov odvzem položaja odvetnika v mestu Breslau ni sporen, niti morebitna

potrditev kot odvetnika v mestu Ratibor, temveč je sporna aretacija in pripor, ki se je

zgodil v mestu Breslau. Pri tem pa je po mnenju Calondra brez vsakršne pravne in stvarne

obrazložitve zahteval:

a. Izplačilo enkratnega zneska odškodnine v višini 1.000.000 francoskih frankov oz.

doživljensko letno rento v višini 100.000 francoskih frankov, ki naj bi jih

izplačevala nemški rajh in država Prusija.

b. Priznanje, da je v njegovem primeru šlo za kršenje Ženevske konvencije (1922)

(Gemichte Kommission II 1937, 409–411).

Urad za manjšine je njegovemu zahtevku ugovarjal, češ, da pritožnik ni bil aretiran na

področju plebiscita Zgornje Šlezije niti ga niso aretirali policijski organi s tega področja

102

ter da se ne more obravnavati kot prebivalec omenjenega območja, saj je bil v času

storitve zgoraj omenjenih ravnanj stanujoč v prestolnici pokrajine Spodnje Šlezije, v

Breslau (Gemichte Kommission II 1937, 411).

Vsemu navedenemu je moral Calonder pritrditi. V pravnem mnenju, v katerem je pritožbo

zavrnil, je navedel, da po Ženevski konvenciji (1922) ni pristojen za zadeve in ravnanja

izven območja plebiscita, kar je bilo tudi dejstvo v primeru Gustava Simona (Gemichte

Kommission II 1937, 411).

Peticija Franza Bernheima Društvu narodov

S prihodom nacistov na oblast v Nemčiji je sistem zaščite manjšin, ki je bil vzpostavljen

v Zgornji Šleziji, dobil novo poglavje. Vse do poteka Ženevske konvencije (1922) v letu

1937 je lahko judovska manjšina izkoristila njene mehanizme in se med drugim pritožila

tudi na svet Društva narodov zaradi represivne in diskriminatorne zakonodaje, ki so jo

nad njimi vzpostavile nacistične oblasti.

Čeprav so imeli avtorji Ženevske konvencije (1922) v prvi vrsti pred očmi nemško-poljski

konflikt v Zgornji Šleziji, so členi, ki so se nanašali na zaščito verskih manjšin (tudi

judovske), predstavljali zelo učinkovito orodje za judovsko manjšino, ki se je tako lahko

borila proti ukrepom totalitarne države, četudi le v Zgornji Šleziji.

Med marcem 1933 in majem 1937 je prišlo v Ženevo le šest peticij, od teh dve s strani

judovske manjšine, vendar so bile te na regionalnem nivoju številčnejše (Frentz 1999,

161). Razlog za omenjeno se lahko deloma pripiše slučaju Bernheim, ki ga je obravnaval

svet Društva narodov, in posledicam, ki so iz njega sledile.

Nemško zunanje ministrstvo je 7. aprila 1933 zagovarjalo stališče, da judovska manjšina

kot taka v Nemčiji ni priznana in je po njihovem tudi Ženevska konvencija (1922) v

Zgornji Šleziji ni konstituirala. 66. člen naj bi ščitil le narodno identiteto in religijo

prebivalcev Zgornje Šlezije, nikakor pa da ne vzpostavlja posebnih manjšinskih pravic za

Jude. Pri tem je zanimivo, da je za pripadnike poljske manjšine judovske veroizpovedi

nemško zunanje ministrstvo zagovarjalo nasprotno stališče, a po podatkih pruskega

notranjega ministrstva se kot take ni v pokrajini izrekel nobeden posameznik. Na podlagi

omenjenih argumentov je nemško zunanje ministrstvo menilo, da bi lahko nemška vlada

103

brez nadaljnjega odklonila morebitne postopke predsednika Calondra po 585. členu

Ženevske konvencije (1922) (Gruner 2008, 129–130).

V pismu nemškemu notranjemu ministru Fricku 21. aprila 1933 je zunanji minister von

Neurath opozoril na zunanjepolitični pomen Zakona o obnovi poklicnega državnega

uradništva, ki je predvideval odpustitev uradnikov oz. oseb, ki so bile judovskega porekla,

ter teh, ki niso bili politično zanesljivi. Skrbela so ga določila Ženevske konvencije o

Zgornji Šleziji, ki so manjšinam zagotavljala zaščito. Predsednik Mešane komisije

Calonder je nemškemu agentu Adelmannu zatrdil, da bo ukrepal v skladu s 585. členom,

ki mu je omogočal neposredno vmešavanje v zadeve, v katerih se pojavljajo številni in

radikalni ukrepi s strani nemške vlade proti nemškim državljanom Zgornje Šlezije, proti

pripadnikom judovske religije. S tem Calonderjevim korakom je von Neurath predvidel,

da se lahko problem na takšen način internacionalizira, zato je moralo zunanje ministrstvo

sprejeti določeno stališče. Problem je von Neurath videl v tem, da se z zadevo lahko

ukvarja svet Društva narodov, kar lahko privede do neizpolnjevanja obveznosti varstva

nemške manjšine s poljske strani, za kar je imela nemška vlada zelo velik interes. Von

Neurath je Fricka opomnil, da je nova zakonodaja zatorej v nasprotju z mednarodnimi

obveznostmi Nemčije, zato mu je predlagal, da se v prihodnje dogovorita o uskladitvi

nemške nove zakonodaje z mednarodnimi zavezami in o nemški manjšinski politiki

(Rothfels 1971, 321–322).

Dvanajstega maja 1933 je bila poslana peticija na Društvo narodov, ki dotlej ni imela

nobenega pravnega precedensa. Franz Bernheim, rojen v Salzburgu v Avstriji, a državljan

nemške dežele Württemberg, se je preselil v Zgornjo Šlezijo, kjer je delal za podjetje

Deutsches Familien Kaufhaus A.G. v mestu Gleiwitz. Zaradi antisemitske zakonodaje, ki

jo je uvedla nacistična oblast, je izgubil službo. Po zakonu o obnovi poklicnega državnega

uradništva s 7. aprila 1933116 je bilo namreč določeno, da »morajo biti uradniki, ki so

nearijskega porekla, upokojeni, honorarne uradnike pa se odpusti z njihovega uradnega

položaja« (League of Nations 1933c, 929–935).

116 Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums. Vom 7. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 34, S. 175). § 3 (1) Beamte, die nicht arischer Abstammung sind, sind in den Ruhestand (§§ 8ff.) zu versetzen; soweit es sich um Ehrenbeamte handelt, sind sie aus dem Amtsverhältnis zu entlassen (Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums 1933).

104

V svoji peticiji je Bernheim opozoril mednarodno skupnost na obupne razmere, zaradi

katerih Judje trpijo. Kot primer je navedel bojkot judovskih trgovin, ki ga je naročil

nemški kancler Hitler, izvajale pa so ga paravojaške enote SA. Zaradi dejstva, da mnogi

Judje trpijo na podlagi neenakosti ter so njihovi življenjski pogoji ogroženi, je poslal

peticijo v Ženevo kot nujno (League of Nations 1933c, 929–935).

Ko je peticija prispela v Ženevo, je poleg samega vsebinskega problema sprožila tudi dve

pravni vprašanji:

1. Ali je peticionar pripadnik manjšine in ima aktivno legitimacijo?

2. Ali ima iz tega naslova izhajajočo pravico, da lahko vloži peticijo?

Komite juristov, ki mu je bila zaupana naloga, da za svet Društva narodov izda pravno

mnenje, je prišel do ugotovitve, da Bernheim pripada manjšini, kot je to določeno po

Ženevski konvenciji (1922), in je zatorej upravičen poslati peticijo Društvu narodov.

Zaključili so tudi, da se tekst peticije ne nanaša le nanj, temveč tudi na celotno judovsko

manjšino (League of Nations 1933c, 823, 833, 838–849).

Nemški zunanji minister von Neurath je nemški delegaciji v Ženevi 24. maja 1933 poslal

telegram z navodilom, kako naj postopajo. V prvi točki je naročal, da je debata o Judih v

svetu Društva narodov nezaželena in naj se je izognejo, če je le mogoče. Druga točka je

vsebovala pooblastilo, da nemški predstavnik poda izjavo, da je samoumevno, da nemški

zakoni ne posegajo v mednarodne obveze Nemčije. V kolikor bi prišlo do morebitnih

kršitev Ženevske konvencije (1922), naj bi bil temu vzrok zmotno ravnanje organov na

podlagi napačnega razlaganja zakonov. V tretji točki je naročal, naj nemški predstavnik

oporeka Bernheimu v tem, da je slednji pripadnik judovske manjšine, kar je hkrati

pomenilo da nima aktivne legitimacije za vložitev peticije. Neurath je nemškemu

predstavniku naložil naj poskuša zadevo rešiti še pred zasedanjem sveta. Tako bi dal

zagotovilo o spoštovanju Ženevske konvencije (1922), po kateri bi primer Bernheim

reševali po lokalnem postopku in 149. členu. V kolikor bi prišlo do diskusije v svetu

Društva narodov in bi se debata iz zgornješlezijskih zadev razširila še na notranjo nemško

zakonodajo, je von Neurath naročal nemškemu predstavniku von Kellerju naj se tem

poskusom najostreje upre (Gruner 2008, 162–163).

105

Na ministrskem posvetovanju nemške vlade 12. septembra 1933 je zunanji minister

Konstantin von Neurath spregovoril o bližajočem se zasedanju sveta Društva narodov 22.

septembra ter o manjšinski oz. judovski problematiki, ki bo na zasedanju glavna in zelo

pomembna zadeva. Von Neurath je računal, da bo na zasedanju v Ženevi potrebno

napadati nemško vlado v zvezi z judovskim vprašanjem. Tamkajšnje ozračje naj ne bi

bilo preveč naklonjeno Nemčiji, kar je pripisoval judovski propagandi. Kot protiutež je

predlagal kontra propagando, ki naj se ne boji postavljati judovskega vprašanja v

ospredje. Pri tem pa je še opomnil, da morajo imeti v obziru poseben položaj Judov v

Zgornji Šleziji. Združenje judovskih občin je v peticiji Društvu narodov prikazalo

judovsko manjšino kot brezpravno in takšno, ki potrebuje zaščito. Nasproti temu pa je

von Neurath zagovarjal, da se poudari, da je ukvarjanje z nemškimi Judi notranja zadeva

nemškega rajha. Da bi čim bolj učinkovito organizirali kontra propagando je von Neurath

zaprosil Hitlerja, da v delegacijo v Ženevi vključi še ministra za ljudsko prosveto in

propagando Josepha Goebbelsa, kar se je tudi zgodilo. Poleg tega pa je nemški zunanji

minister predlagal, naj bodo referenti na ministrstvu za notranje zadeve nemškega rajha

ter Prusije »v pripravljenosti« (Minuth 1983, 733–734).

Sprva je na sejah sveta Društva narodov nemški predstavnik Keller oporekal pravico

Bernheima za vložitev peticije, saj naj ne bi niti izviral niti imel družinskih vezi v Zgornji

Šleziji in naj bi se tja preselil šele pred kratkim. Kasneje pa je zatrjeval, da mednarodne

konvencije ne morejo biti prekršene z nemško zakonodajo. Če pa je temu le bilo tako,

potem pa je to zaradi napake pri interpretaciji, ki so jo storili državni uradniki pri izvajanju

mednarodnih obveznosti Nemčije (Frentz 1999, 164–165).

Poljski predstavnik grof Raczynski, je dal zanimivo pripombo, ko je izjavil, da lahko

judovska manjšina uživa pravno varstvo le v manjšem delu Nemčije, medtem ko je

preganjana v večjem delu države, kar kaže na nepravilnosti in pomanjkljivosti oz. motnje

manjšinskega varstva kot neustreznega sistema (League of Nations 1933c, 838–849).

Po dolgi in vroči debati na svetu Društva narodov je bilo predlagano, da se razširi

manjšinsko zaščito nad celotno judovsko manjšino, čemur je nasprotoval nemški

predstavnik Keller. Za primer judovske manjšine v Zgornji Šleziji je napovedal, da bo

njegova vlada izpolnila vse mednarodne obveze (Fink 2006, 329–334).

106

Primer Bernheim, ki je mednarodno skupnost opozoril na probleme judovske manjšine v

Nemčiji, je na skupščini Društva narodov sprožil diskusije o splošni zaščiti judovske

manjšine. Na seji komiteja skupščine Društva narodov je Keller zagovarjal rasno politiko

nemške vlade. Zahteval je, da se nemški Judje, z izjemo tistih v Zgornji Šleziji, ki so

uživali podporo po Ženevski konvenciji (1922) do leta 1937, izločijo iz takšnega sistema

manjšinske zaščite. Po dramatični debati, ki je sledila, pa je dal veto na sicer soglasno

odločitev komiteja, da se sistem manjšinske zaščite razširi in velja za vse Jude. Kmalu

zatem, 14. oktobra 1933, in sicer v povezavi s konferenco o razorožitvi ter judovskem

vprašanju v Ženevi, je kancler Hitler napovedal izstop Nemčije iz Društva narodov. Judje

so lahko v Zgornji Šleziji uveljavili svoje manjšinske pravice do poteka Ženevske

konvencije (1922) leta 1937, medtem ko so bili Judje v preostalem delu nemškega rajha

še vedno preganjani, saj tam niso bile v veljavi nikakršne mednarodne omejitve, ki bi to

preprečevale (Fink 2006, 329–334).

Primer Bernheim se je na koncu izkazal za uspešnega, saj ga je svet Društva narodov vrnil

na regionalni nivo, kjer je preko Urada za manjšine dosegel, da mu je nemška država

dodelila 1.600 RM kot kompenzacijo za nastalo škodo (Frentz 1999, 166).

Nemška vlada je morala preklicati tudi odlok o odpustitvi, čeprav proti lastni volji. Primer

Bernheim in nezadovoljstvo s konferenco o razorožitvi, je botrovalo temu, da je Nemčija

dokončno izstopila iz Društva narodov oktobra 1933 (Poeggel 1996, 59).

Zunanji minister Konstantin von Neurath je kot enega od razlogov, zakaj Nemčijo ne

zanima več članstvo v Društvu narodov, v sporočilu državnemu sekretarju Lammersu 19.

novembra 1933 omenil tudi Zgornjo Šlezijo. Po njegovem mnenju so bila dejanja Društva

narodov v regiji usmerjena v korist le ene strani, in sicer v dobrobit držav zmagovalk prve

svetovne vojne (Minuth 1983, 980).

107

Odpustitev judovskih zdravnikov

Septembra 1933 sta na predsednika Mešane komisije vložila pritožbi po postopku iz 585.

člena dva zdravnika, in sicer v zvezi s prekinitvijo delovnega razmerja. To sta bila dr.

Hans Feuereisen in dr. Erwin Fränkel, oba zaposlena kot zdravnika pri zdravstveni

zavarovalnici za rudarje Knapschafft. Oba hkrati sta sprožila tudi postopek pri Uradu za

Manjšine po 149. členu, a sta bila verjetno mnenja, da bo seznanitev Mešane komisije z

zadevo hitreje pripeljala do rešitve.

Hans Feuereisen je dobil 15. septembra 1933 odpoved, ki je začela veljati oktobra 1933.

Iz pojasnila direktorja rudnika Rascha ter vodje rudarske dejavnosti komisarja Schäferja

je izhajalo, da so se za to odločili le zato, ker je Jud. Navedli niso nikakršnih stvarnih ali

disciplinskih vzrokov. Sicer je bilo določeno, da se mesto nearijskega zdravnika ponovno

zasede – seveda z arijskim zdravnikom. V pritožbi je Feuereisen navedel še, da ga je to

zelo prizadelo, saj se je pred štirimi leti, ko se je odločil za delo zdravnika pri

zavarovalnici Knapschafft, moral odpovedati stanovanju in ordinaciji v centru mesta

Beuthen, kjer je imel dve leti zasebno kliniko, ter se preseliti v tri kilometre oddaljen kraj

Städtisch-Dombrowa. Njegov položaj je še dodatno otežen, ker mora skrbeti še za dva

brezposelna brata, od katerih je eden po dvanajstih letih službovanja v Dresdner Bank v

mestu Breslau izgubil službo zaradi Zakona o obnovi poklicnega državnega uradništva

(LON C 850, 1154, 18 .9. 1933).

Podobno se je pri zavarovalnici Knapschafft zgodilo tudi dr. Erwin Fränklu, ki je bil tam

zaposlen že od leta 1927. Z njim so delovno razmerje prekinili iz istega (nearijskega)

razloga 30. septembra 1933 (LON C 850, 1155, 23. 9. 1933).

Zakonska podlaga za odpustitev je bila odredba ministra za delo nemškega rajha o

pridobitvi dovoljenja za zdravnike za opravljanje storitev pri zdravstvenih

zavarovalnicah,117 ki je bila sprejeta 22. aprila 1933 in po kateri so morali zdravniki že

konec maja 1933 izpolniti vprašalnik, na podlagi katerega so kasneje izpeljali posledice.

117 Verordnung über die Zulassung von Ärzten zur Tätigkeit bei den Krankenkassen. Vom 22. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 42, S. 222).

108

Glavna kriterija za odpustitev pa sta bila nearijsko poreklo in komunistična dejavnost

(LON C 850, 1154, 22. 5. 1933).

Tudi njemu je bila z odpustitvijo ogrožena življenjska eksistenca, saj se je v pismu, v

katerem se je osebno obrnil na Calondra, potožil, da je praksa pri zavarovalnici

Knapschafft obsegala 90 % njegovih prihodkov (LON C 850, 1155, 28. 9. 1933).

Obe zadevi sta se zaključili pri Uradu za manjšine. Zadeva se je pri Mešani komisiji

predčasno zaključila 7. novembra 1933, saj se je začel postopek po 149. členu pri Uradu

za manjšine, ki ga je bilo potrebno zaključiti prvega. Nemškemu uradu za manjšine je

bilo posredovano stališče, da zdravnika nista bila odpuščena, ker sta Juda, temveč iz

političnih oz. komunističnih razlogov. Najverjetneje zaradi dejstva, da se je lahko v

zadevo na koncu ponovno vmešala še Mešana komisija, sta bili nemška stran in

zavarovalnica Knapschafft pripravljeni skleniti kompromis. Oba zdravnika sta dobila

nazaj svoji službi ter materialno satisfakcijo za minule prihodke in odškodnino. Ta je

znašala 9.000 RM za Feuereisna in 4.000 RM za Fränkla (LON C 825, 2, 1933; LON, C

678, Vol. 5, Nr. 1334 in Nr. 1336, str. 546–547).

Aretacije in preventivni pripor

Konec septembra 1933 se je na predsednika Mešane komisije Calondra v moževem imenu

obrnila Thea Kamm. Njen mož, zobozdravnik dr. Fritz Kamm iz mesta Beuthen, Jud po

poreklu, je bil 24. junija 1933 po ukazu lokalne policije odpeljan v preventivni pripor.118

Ko je Thea poizvedovala, zakaj je bil aretiran, so ji policija, ki ga je aretirala, kakor tudi

komisar Nullmeyer iz policijske uprave Gleiwitz, pri katerem je želela doseči moževo

izpustitev, povedali, da so ga priprli le zaradi njegove osebne varnosti. Vendar pa je bil

kljub temu 9. avgusta 1933 premeščen v koncentracijsko taborišče Esterwegen pri

Osnabrücku. O tem dogodku je 10. avgusta pisal lokalni časopis Beuthener Ostfront z

besedami, da so skupaj s 60–70 komunisti iz mesta Beuthen odpeljali v koncentracijsko

taborišče tudi »veliko živino« stranke SPD, zobozdravnika Juda Kamma (LON C 851,

1156, 25. 9. 1933).

118 Nem. Schutzhaft.

109

Proti Fritzu Kammu niso podali nobenega očitka v kazenskopravnem smislu, problem za

oblasti je bilo le njegovo politično udejstvovanje. Bil je član Socialdemokratske stranke

Nemčije (SPD) in je do leta 1931 v mestu Beuthen opravljal funkcijo predsednika

tamkajšnjega odbora. Dvakrat so mu celo naredili hišno preiskavo, prvič 25. marca, kjer

naj ne bi našli nič spornega, drugič pa 24. junija, ko so ga aretirali. Thea Kamm se je

potožila, da je zaradi moževega preventivnega pripora ogroženo preživetje nje in njunih

dveh otrok, saj so bili v celoti odvisni od moževih prihodkov. Nekaj časa je sestra Fritza

Kamma, Ruth Kamm, ki je bila prav tako zobozdravnica, nadomeščala njegovo

ordinacijo, a ji je zgornješlezijsko združenje zobozdravnikov to kmalu prepovedalo ter

zaukazalo zaprtje ordinacije. Na tak način so skušali družino Kamm tudi ekonomsko

uničiti, arijske zobozdravnike pa rešiti judovske konkurence (LON C 851, 1156, 25. 9.

1933).

V peticiji je Thea Kamm poudarjala svobodo izražanja svetovno nazorskega mnenja,

kakor tudi to, da je njen mož pripadnik judovske manjšine. Poudarila je, da drugi njegovi

arijski tovariši iz stranke SPD, npr. mestni svetnik Trappe, ki je do zadnjega opravljal

funkcijo predsednika odbora, ali strankarski sekretar Hawellek, niso bili preventivno

priprti ali odpeljani v koncentracijsko taborišče. Od predsednika Calondra je pričakovala,

da bo kot nujne sprožil ustrezne postopke, ki bi omogočili izpustitev njenega moža in

izplačilo morebitne odškodnine (LON C 851, 1156, 25. 9. 1933).

V skladu s postopkom po 585. členu je predsednik Mešane komisije Calonder že 27.

septembra o zadevi Fritz Kamm poslal zahtevo o preiskavi nemškemu agentu

Adelmannu. Poizvedoval in poročal naj ne bi le o aretaciji člana judovske manjšine dr.

Fritza Kamma, pač pa tudi o dejanju združenja zgornješlezijskih zobozdravnikov, ki so

ukazali zapreti Kammovo ordinacijo (LON C 851, 1156, 27. 9. 1933).

Podobno pritožbo je vložila Thea Kamm tudi na Urad za manjšine, kjer je še zatrjevala,

da njen soprog ni komunist, da je bil le predsednik SPD v mestu Beuthen, in sicer na

funkciji, ki se je ostro postavljala po robu Komunistični partiji Nemčije (KPD).

Preventivno naj bi ga priprli le zato, ker je Jud. Z zaprtjem ordinacije pa bi ga eksistenčno

uničili (LON C 851, 1156, 6. 10. 1934).

110

Poročilo nemških oblasti o zadevi Kamm je posredoval nemški konzul Quiring. V njem

je bil Fritz Kamm obtožen, da se je kot član oz. predsednik SPD od novembra 1918 do

maja 1933 na radikalen način bojeval proti nacionalnim strankam in združenjem.

Podtalno naj bi tudi sodeloval z državnimi uradniki, še posebej s policijo, kjer naj bi širil

politiko SPD in tako pridobival privržence. Kamm, ki naj bi bil odgovoren za politično

udejstvovanje v mestu Beuthen, pa naj bi se konec leta 1932 celo povezoval s KPD v želji

po oblikovanju enotne delavske fronte119 proti fašistom. Stike naj bi imel tudi s Zvezo

prijateljev Sovjetske zveze. Poudarjeno je bilo, da je splošno znano, da dobro stoječi Judje

z denarjem podpirajo KPD. V to kategorijo naj bi brez dvoma spadal tudi Kamm.

Poudarili so, da je Kamm v svojih nastopih na zborovanjih vedno hujskaško nastopal proti

vsemu nacionalnemu ter potrdili, da se nahaja v koncentracijskemu taborišču Esterwegen.

Do zgornjih ugotovitev so oblasti prišle skupaj s pristojnimi okrajnimi oblastmi NSDAP

mesta Beuthen, ki Kammove izpustitve niso zagovarjale. Zahteva po izpustitvi je bila

zavrnjena (LON C 851, 1156, 15. 10. 1933).

Ker se do 23. oktobra 1933 v zadevi s Fritzem Kammom ni nič premaknilo, je prišla iz

Mešane komisije do nemškega agenta Adelmanna zahteva, naj predsedniku Calondru čim

prej predloži poročilo o preiskavi (LON C 851, 1156, 23. 10. 1933).

Po prizadevanjih Mešane komisije se je zgodilo, da je bil Fritz Kamm izpuščen iz

koncentracijskega taborišča šele v začetku decembra 1933 (LON C 851, 1156, 13. 12.

1933).

Odpustitev sodniškega asesorja

Sodniški asesor Adolf Weitzler iz kraja Peiskretscham je bil 18. novembra 1933 po

odredbi pruskega pravosodnega ministrstva upokojen s strani Okrajnega sodišča mesta

Breslau, h kateremu je bil dodeljen že leta 1929. Urad za manjšine je vložil pritožbo z

očitano kršitvijo 65., 67., 68., 73., 75., 77. in 80. člena Ženevske konvencije (1922), v

kateri je trdil, da je bil prisilno upokojen zaradi judovskega porekla (Gemichte

Kommission II 1937, 405).

119 Nem. Einheitsfront.

111

Calonder je od Urada za manjšine dobil zadevo v roke leta 1935 s prošnjo, da izda pravno

mnenje. Problem je bil v tem, da je kljub temu, da je Weitzler pripadal manjšini ter da je

živel na plebiscitarnem območju Zgornje Šlezije, delal in bil postavljen v prisilni pokoj s

strani organa, ki je imel sedež izven tega območja. Ker Mešana komisija ni imela

nikakršne pristojnosti odločati o tem predmetu, je moral Calonder pritožbo zavrniti

(Gemichte Kommission II 1937, 405–409).

10.3 Po peticiji Franza Bernheima

Legalna diskriminacija judovske manjšine

Že s pogovorom predsednika Mešane komisije Calonderja in nemškega agenta

Adelmanna maja 1933 je prišlo na dan vprašanje antisemitskih ukrepov v Zgornji Šleziji.

Calonder je od nemškega agenta zahteval v skladu s 585. členom, naj mu v zvezi s tem

posreduje odgovor ustreznih institucij. Nemški agent mu je zagotovil, da bodo zadeve

zelo temeljito preverile in preudarile ustrezne institucije. Hkrati mu je sporočil, da bo na

odgovor moral počakati, saj omenjeni problem zadeva zelo veliko ministrstev in resorjev,

kar bo zahtevalo zelo veliko časa. Calonder mu je na to direktno odvrnil, da izredno

obžaluje takšno zavlačevanje. Povedal mu je še, da se odpravlja domov v Švico ter da bi

se rad konec maja ali v začetku junija, ko se bo vračal nazaj v Zgornjo Šlezijo, ustavil še

pri nemški vladi v Berlinu. Ker bi rad opravil razgovor, naj uredi podrobnosti za njegov

obisk pri nemški vladi (LON C 894, 4, 9. 5. 1933).

V zvezi s pravnim položajem Judov v Zgornji Šleziji je nemški agent konzul Quiring

predsedniku Calondru posredoval uradno izjavo nemške vlade:

»V mednarodne pogodbe nemškega rajha se nemška notranja zakonodaja seveda ne bo

vtikala. Če je pa v nemškem delu Zgornje Šlezije prišlo do ravnanj v nasprotju z Ženevsko

konvencijo, potem je to nastalo le zaradi nepravilnih ukrepov podrejenih organov na

podlagi napačne interpretacije zakonov« (LON C 894, 4, 9. 6. 1933).120

120 »Die Internationalen Verträge des Deutschen Reiches werden selbstverständlich durch innerdeutsche Gesetze nicht berührt. Wenn in Deutsch-Oberschlesien Zuwiderhandlungen gegen die Bestimmungen der Genfer Konvention erfolgt sein sollten, so kann es sich nur um irrtümliche Massnahmen nachgeordneter Organe auf Grund einer falschen Auslegung der Gesetze handeln« (LON C 894, 4, 9. 6. 1933).

112

Calonder je nemškega agenta zaprosil, da ga seznani o tem, kako misli njegova vlada

ukrepati v zvezi z omenjeno izjavo in še posebej, kakšne ukrepe bo uvedla, da bo judovski

manjšini omogočila uveljavljati pravice, ki jim jih zagotavlja Ženevska konvencija (1922)

(LON C 894, 4, 9. 6. 1933).

Izjava konzula Quiringa je bila popolnoma enaka izjavi nemškega poslanika pri Društvu

narodov von Kellerja, a s to razliko, da je slednji dodal še, da »bodo popravljeni vsi

ukrepi, ki niso v skladu z Ženevsko konvencijo (1922)« (LON C 894, 4, 23. 6. 1933).

Ko je imel Calonder konferenco z nemškim agentom Adelmannom konec julija 1933, je

v zvezi z lastno intervencijo, ki jo je začel maja 1933 v skladu s 585. členom o pripadnikih

judovske manjšine v Zgornji Šleziji, izjavil, da mu je nemški agent v sporočilu njegove

vlade sicer v temelju priznal pravice judovske manjšine, to pa je tudi vse, kar je izvedel.

Calonder je opozoril Adelmanna, da bi bilo zaželeno in v interesu vseh, da bi bil

predsednik Mešane komisije obveščen o vseh ukrepih nemških oblasti, ki bi zadevale

izvajanje pravic judovske manjšine v Zgornji Šleziji. Na drugi strani je predsednik

Mešane komisije seznanil Adelmanna z informacijami o dejavnosti judovske manjšine.

Calondru je namreč bilo znano, da judovska manjšina vlaga vse napore v to, da se s

pristojnimi organi nemškega rajha doseže neposreden sporazum o izvajanju pravic.

Zaradi tega naj bi se judovska manjšina tudi poskušala izogniti potrebi, da se obrne na

mednarodne instance.121 Po mnenju Calondra je bila najboljša rešitev, da se judovska

manjšina in nemška država neposredno sporazumeta, brez vpletanja mednarodnih

instanc. Predsednik mešane komisije Calonder je Adelmannu izrazil še, da bo s stališča

njegovega urada zelo pozdravil odločitev nemške vlade, v kolikor bodo nemške oblasti

judovski manjšini v tem oziru »ponudile roko« (LON C 894, 4, 29. 7. 1933).

Konec novembra 1933 so imeli predstavniki Združenja judovskih občin, pravosodni

svetnik Kochman, odvetnik dr. Weissmann, David Behrendt in rabin Golinski, sestanek

s predsednikom Mešane komisije Calondrom. Odvetnik Weissmann je izrazil

zaskrbljenost, ker prihajajo v veljavo novi in novi zakoni, v katerih ni nobenega paragrafa,

ki bi urejal posebno situacijo v Zgornji Šleziji (LON C 898, 4, 24. 11. 1933).

121 Društvo narodov v Ženevi ter Stalno sodišče za mednarodno pravo v Den Haagu – fr. Cour permanente de justice internationale (CPJI).

113

Decembra 1933 je prišla na Mešano komisijo s strani Združenja judovskih občin prijava

o legalni diskriminaciji judovske manjšine. Nanašala se je na dejstvo, da vladi nemškega

rajha ter Prusije izdajata zakone in odredbe, ki vsebujejo posebne določbe za judovsko

manjšino, vendar pa v zakonih ni določbe o tem, da omenjeni predpisi zaradi posebne

situacije nimajo pravne veljave na območju plebiscita v Zgornji Šleziji. Kot primere

takšnih predpisov so navajali Uredbo122 o izvajanju Zakona o dednih kmetijah123 z dne

19. 10. 1933, po kateri so osebe nearijskega porekla izključene kot pravni zastopniki ali

svetovalci pri organih, pristojnih za dedovanje, pa tudi Uredbo pruskega ministra za

pravosodje z dne 13.11.1933, ki je kot porotnike na sodišču izključevala nearijce in

ljudem sovražne osebe. Protijudovska zakonodaja naj bi posegala v Ženevsko konvencijo

(1922), saj je 65. člen določal, da noben pravni predpis ne sme biti v nasprotju z Ženevsko

konvencijo (1922), kot to opredeljujejo 66., 67. in 68. člen, ki so zagotavljali enakost pred

zakonom, oz. z določbo, da je nemški državljan, ki pripada politični, religiozni ali

jezikovni manjšini, deležen enake obravnave in uživa enako pravno in dejansko varnost,

kot jo uživajo ostali nemški državljani. Navsezadnje pa je 75. člen določal, da zakoni in

uredbe ne smejo predvidevati nikakršne različne obravnave člana manjšine. Iz tega naj bi

izhajalo, da diskriminatorne določbe v Zgornji Šleziji ne veljajo. Judovsko manjšino je

še skrbelo, da kljub formalni zavezi nemške vlade, da bo spoštovala določbe Ženevske

konvencije (1922), slednja ni izdala še nobenega zakona, ki bi preprečil uporabo arijske

zakonodaje v Zgornji Šleziji. Dogajalo naj bi se namreč, da nekateri posamezni državni

in deželni uradniki interno pošiljajo svojim podrejenim navodila, da nova zakonodaja ne

posega v Ženevsko konvencijo (1922), vendar pa ta navodila niso bila javno objavljena

ter so ostala tajna, kar je bilo problematično. Posamična navodila uradnikom so bila po

njihovem mnenju nezadostna tudi iz praktičnih razlogov, saj bi se ustvaril vtis, da

navodila rešujejo le posamičen primer, medtem ko za ostale Jude zakonodaja še naprej

velja. Zato so zahtevali, da se nemška vlada do tega problema opredeli v celoti in izda

splošni zakon, ki bi preklical arijsko zakonodajo na območju Zgornje Šlezije (LON, C

851, 1159, 6. 12 .1933).

122 Erste Durchführungsverordnung zum Reichserbhofgesetz, insbesondere über Einrichtung und verfahren der Anerbenbehörden. Vom 19. Oktober 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 118, S. 758). 123 Reichserbhofgesetz. Vom 29. September 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 108, S. 685). Zakon je prepovedoval delitev, prodajo ali dajanje pod hipoteko vseh družinskih kmetij v velikosti med 7,5 in 125 hektarji, z njimi pa so lahko upravljali le kmetje arijskega porekla v skladu z nacistično ideologijo »Blut und Boden« (Stackelberg 2007, 276).

114

Predsednik Mešane komisije Calonder je začel postopek po 585. členu in poslal

nemškemu agentu zahtevo, da zadevo razišče ter pojasni (LON C 851, 1159, 23. 12.

1933).

Ko je imel nemški agent 22. februarja 1934 konferenco s Calonderjem, je bil opozorjen,

da se v celi vrsti številnih zakonov, ki zadevajo judovsko manjšino, nahajajo določbe v

nasprotju z mednarodnimi predpisi. Zaradi takšnega pravnega stanja naj bi prihajalo do

pomembnih neskladij. Prekoračitev pooblastil podrejenih organov, naj bi izviralo ravno

iz tega, da so uradniki izhajali iz pravno nejasne podlage. Calonder je predlagal, da se

zadeva razjasni in je ponudil dve možni rešitvi. Kot prvo je predlagal, da se v nemškem

uradnem listu nemškega rajha124 objavi, da se vsi zakonski predpisi, ki diskriminirajo

Jude v Zgornji Šleziji, ne uporabljajo. Druga alternativa je bila, da se na vse organe

državne in občinske uprave, javne ustanove ter strankarske organe NSDAP pošlje

okrožnico z isto vsebino, kot bi bila v uradnem listu. Za vse bodoče zakone je predlagal,

naj v vsaki njihovi objavi vključijo še klavzulo o Judih v Zgornji Šleziji (LON C 851,

1159, 22. 2. 1934).

Calonder je na konferenci nemškmu agentu konzulu Quiringu aprila 1934 v zvezi z

arijsko klavzulo v zakonih in odredbah poudaril, da še vedno ni prišlo do objave klavzule

v Reichsgesetzblattu oz. do objave okrožnice, kot je predlagal. Prav tako mu naj ne bi bilo

nič sporočeno, če bo omenjena klavzula v bodočih zakonih. Zaradi teh dejstev je od

nemškega agenta zahteval natančno pojasnilo (LON C 894, 4, 6. 4. 1934).

Pojasnilo je bilo dano Calondru na konferenci junija 1934 s strani novega nemškega

agenta dr. Nöldekeja. Ta mu je sporočil pomisleke, ki jih ima nemška vlada o temu, da bi

»Oberschlesienklausel« objavili v Reichsgesetzblattu, kot je to predlagal Calonder. V

uradnem listu nemškega rajha naj bi se, z redkimi izjemami, objavljalo le predpise, ki

vsebujejo materialne pravne norme. Nadalje je še izjavil, da javna objava o tem, da imajo

določila o varstvu manjšine iz Ženevske konvencije (1922) prednost pred posebnimi

določili proti Judom, ni priporočljiva. Takšna objava naj bi prikrila temeljna pravna

načela na način, da bi mednarodno pravo posegalo v nacionalno pravo nemške države ter

124 Nem. Reichsgesetzblatt.

115

ga tako kršilo. Nöldeke je zato predlagal, da Calondrovemu predlogu ustrežejo, tako da

se upravne organe z okrožnico obvesti o posebnem pravnem položaju na območju

plebiscita Zgornje Šlezije. Calonder mu je nato razložil, zakaj je predlagal objavo v

Reichsgesetzblattu. Razlog je tičal v tem, da je ponovno prišlo do pomembnih kršitev

Ženevske konvencije (1922) na podlagi posebnih določil za Jude na področju Zgornje

Šlezije. Spomnil ga je na bojkot proti judovskim trgovcem, na izključitev judovskih

odvetnikov pri dodelitvi zadev revnih klientov, odpuščanje judovskih zdravnikov ter

uradnikov, javno distribucijo časopisa Der Stürmer itd. Da bi se ti pripetljaji prenehali, je

Calonder Nöldekeju pojasnil, da je nujno treba dati na znanje uradnikom in prebivalstvu

Zgornje Šlezije, da Ženevska konvencija (1922) v vseh pogledih velja v popolnosti.

Calonder je nekoliko popustil, ko je dejal, da želi nemški vladi prihraniti vse težave, ki bi

jih imela zaradi objave posebne klavzule o Zgornji Šleziji. Privolil je v kompromis, ki je

bil nemški strani bolj všeč, in sicer da se omenjena klavzula objavi le v zgornješlezijski

publikaciji namesto v Reichsgesetzblattu. V ta namen se mu je zdel Amtsblatt der

Regierung Oppeln primerna publikacija. Z objavo v lokalnem zgornješlezijskem uradnem

listu bi sporočilo prišlo do manjšega števila občinstva, kot pa če bi to bilo storjeno na

državnem nivoju (LON C 894, 4, 20. 6. 1934).

Calonder je na konferenci avgusta 1934 nemškemu agentu Nöldekeju posredoval

sporočilo, ki ga je dobil od Urada za manjšine o t. i. »Oberschlesienklausel«. Predsednika

Mešane komisije je Urad za manjšine obvestil, da so bile oblasti v Zgornji Šleziji, kakor

tudi strankarske instance v okrožnici, opozorjene, da zakoni in uredbe, ki določajo izjeme

za osebe nearijskega izvora v Zgornji Šleziji, nimajo pravne veljave ter da bo okrožnica

objavljena v Amtsblatt der Regierung Oppeln. Calonder je nemškemu agentu predlagal,

da bi nemške oblasti okrožnico objavile tudi v okrožnih in mestnih časopisih, saj naj bi

takšna objava bila tudi v njihovem interesu, a vendarle je dokončno odločitev v celoti

prepuščal njim (LON C 894, 4, 9. 8. 1934).

116

V Amtsblatt der Regierung Oppeln, in sicer v št. 32, na dan 11 .8. 1934 je bilo objavljeno:

Nichtgeltung von Gesetzen und Verordnungen für Personen nicht-arischer Abstammung.

Verordnungen und Bekanntmachung des Oberpräsidenten.

336. Ich weise darauf hin, das alle seit dem 1.4.1933 erlassenen und zükunftigen Gesetze

und Verordnungen, insoweit sie ausnahmebestimmungen für Personen nicht-arischer

Abstammung enthalten, im oberschlesischen Abstimmungsgebiet keine Geltung haben.

Oppeln, den 8. August 1934

Der Oberpräsident der Provinz Oberschlesien (LON C 851, 1159, 11. 8. 1934).125

V pojasnilu o »Oberschlesienklausel«, ki ga je nemški agent poslal Calondru, je

navedeno, da je nemška vlada objavila naznanilo v vladnem uradnem listu, ki ga morajo

prebrati vsi državni, pokrajinski in lokalni organi. Nemška vlada se je po ponovnem

premisleku odpovedala objavi v okrožnih in mestnih listih, kot je predlagal Calonder, ker

je menila, da je s tem izpolnila svojo obveznost (LON C 851, 1159, 1. 11. 1934).

Nacistične oblasti najbrž niso želele, da bi o uspehu judovske manjšine v Zgornji Šleziji

izvedela vesoljna javnost širom nemškega rajha, zato so poskušale dejstvo čim bolj

lokalno omejiti.

125 »Neveljavnost zakonov in odredb za osebe ne-arijskega porekla. Odredbe in oznanila Oberpräsidenta. 336. Opozarjam, da vsi zakoni, ki so bili izdani od 1. 4. 1933 dalje, kakor tudi vsi bodoči zakoni in odredbe, v kolikor vsebujejo oz. bodo vsebovali posebna določila za osebe ne-arijskega porekla, nimajo nobene (pravne) veljave na področju plebiscita v Zgornji Šleziji. Oppeln, dne 8. Avgusta 1934 Oberpräsident pokrajine Zgornja Šlezija« (LON C 851, 1159, 11. 8. 1934).

117

Nacistični bojkot Judov

V decembru 1933 je Združenje judovskih občin poslalo Mešani komisiji prijavo o

neenakopravni obravnavi judovske manjšine v nasprotju s 75. in 80. členom Ženevske

konvencije (1922). Potem ko je bil 1. aprila 1933 s strani nemških oblasti spodbujen

bojkot proti judovskim podjetnikom, zdravnikom in pravnikom v celotnem nemškem

rajhu, ki je povzročil veliko škodo, se je po njegovem prenehanju začel tihi bojkot, ki so

ga nemške oblasti tolerirale, vodile pa strankarske organizacije NSDAP. Združenje

judovskih občin je zahtevalo ugotovitev nedopustnosti bojkota in prenehanje

protipravnega stanja (LON C 851, 1160, 10. 12. 1933).

Podobno zadevo je Združenje judovskih občin prijavilo Mešani komisiji še v začetku

februarja 1934. Takrat so prijavili primer, ko je bil v mestni občini Beuthen pri razpisu

namestitve ključavnic v treh stanovanjskih blokih v vrednosti 40.000 RM eden od

razpisnih pogojev članstvo v organizaciji Nationalsozialistischer Kampfbund für den

gewerblichen Mittelstand oz. NS-HAGO.126 Na takšen način so bili iz razpisa izključeni

judovski ključavničarji. To je bilo po njihovem mnenju v nasprotju s 75. in 80. členom

Ženevske konvencije (1922). Zahtevali so, da Mešana komisija doseže črtanje spornega

pogoja iz razpisa. Poleg tega je Združenje judovskih občin predlagalo, da zaradi

podobnosti primera zadevo poveže s prejšnjo prijavo v zvezi z bojkotom, čemur je bilo

ugodeno (LON C 851, 1164, 5. 2. 1934).

O obeh pritožbah je Calonder na konferenci konec februarja 1934 govoril z nemškim

agentom Adelmannom. Najprej ga je opozoril, da mu je že 23. decembra 1933 posredoval

pritožbo o bojkotu, ki ga je prijavilo Združenje judovskih občin, a da od njega še ni prejel

odgovora. Predočil in predstavil mu je vsak posamezni primer, ki ga je v pritožbah

predstavilo Združenje judovskih občin. Njihova pritožba se je nanašala tudi na

propagando za bojkot v nemškem tisku, letakih ter drugih tiskovinah. Calonder je

ugotovil, da se ni dovolj energično nastopilo proti takšni propagandi, saj so letaki tedne

krožili naokoli. Poleg tega pa je videl, da je bila pri deljenju letakov udeležena NSDAP,

katere oddelek iz mesta Beuthen je bil podpisan na enem izmed letakov. Ker so nemške

nacistične oblasti tolerirale akcije bojkota svoje lastne stranke, je Calonder zahteval

126 Organizacija NSDAP, ki je imela za cilj pridobiti na svojo stran nemški podjetniški srednji sloj.

118

razjasnitev situacije s strani nemških oblasti. Predlagal je, da »Oberpräsident« Zgornje

Šlezije Brückner izda okrožnico državnim in občinskim organom, javnim ustanovam in

institucijam, kakor tudi strankarskim organom, v kateri naj zahteva, da se vzdržijo

vsakršnega bojkota in propagande oz. pozivanja nanj. Omenjeno okrožnico naj tudi

objavi lokalni tisk. Calonder je dodal še, da je ob svojem nedavnem obisku v Berlinu

dobil vtis, da so nemške oblasti odločene spoštovati Ženevsko konvencijo (1922), zato je

pričakoval, da bodo tako postopale tudi lokalne oblasti (LON C 851, 1164, 22. 2. 1934).

»Untergauleiter« Waldmann je 20. marca 1934 izdal ukaz »Untergaubefehl Nr. 8/34«,127

v katerem je vsem organom NSDAP zaradi Ženevske konvencije (1922) zapovedoval,

da opustijo vsakršno javno propagando proti pripadnikom judovske manjšine v Zgornji

Šleziji. V primeru kršitev pa je napovedal disciplinske postopke znotraj stranke (LON C

851, 1160, 20. 3. 1934).

Ob menjavi nemškega agenta Adelmanna je imel Calonder z nemškim konzulom v

Katowicah, Quiringom, aprila 1934 konferenco, na kateri mu je predal papirje, v katerih

je bila opisana vsebina problemov posameznih primerov bojkota in predlagane rešitve za

konkretne primere, ki jih je v pritožbi navedlo Združenje judovskih občin. Tak primer je

bil glede stanovanjskih skladov iz Zgornje Šlezije, ki naj jih pristojne oblasti nadzirajo,

da ne bi prišlo do razlike med arijskimi in nearijskimi podjetniki in dobavitelji. Čeprav je

bil po besedah nemškega agenta odlok Združenja nemške radioindustrije z 19. marca

1934, po katerem judovskim trgovcem niso dostavljali radijev oz. »Volksempfängerjev«

v Zgornji Šleziji, preklican, je Calonder predlagal, da »Oberpräsident« Brückner o tem

obvesti še ljudi na lokalnem nivoju. Odvzem dovoljenja judovskim podjetjem za

distribucijo alkoholnih pijač je bil za Calondra jasen primer kršenja Ženevske konvencije

(1922), zato je pričakoval, da v naslednjih mesecih z njimi ponovno sklenejo dogovore o

razpečevanju. Za Gospodarsko zbornico Oppeln, ki je pozivala k bojkotu judovskih

podjetij, kar je zatem preklicala, je Calonder zahteval, da njenemu predsedniku dajo

127 UNTERGAUBEFEHL Nr. 8/34 Um den aus dem Genfer Abkommen für das Deutsche Reich sich ergebenden Verpflichtungen Genüge zu tun und den in dieser Richtung bisweilen auftretenden Schwierigkeiten zu begegnen, werden alle Unter- und Nebengliederungen der NSDAP innerhalb des ehemaligen oberschlesischen Abstimmungsgebietes angewiesen jegliche öffentliche Propaganda gegen Angehörige der jüdischen Minderheit im früheren Abstimmungsgebiet zu unterlassen. Diese Anweisung gilt in besonderem Masse für die NS-HAGO und GHG. Verstösse werden in Zukunft parteidisziplinarisch geahndet. gez. Waldmann, stellv. Untergauleiter (Weissmann 1963, 195).

119

napotke, da se v prihodnje vzdrži vsakršnega poziva k diskriminaciji. Ko so nemške

oblasti objavile ukaz Untergaubegfehl 8/34 (20. 3. 1934), je Calonder razumel, da je

izpolnjen prvi del njegovih napotil, da se od javnih uradnikov in strankarskih organov

NSDAP zahteva vsakršno zadržanost pri bojkotu. Glede državnih uradnikov pa je

pričakoval, da bo »Oberpräsident« Brückner poslal okrožnico s podobno vsebino

državnim in lokalnim organom, javnim ustanovam in zavodom (LON C 851, 1164, 6. 4.

1934).

Zaradi dejstva, da se stvari niso odvijale dovolj hitro, je generalni sekretar Mešane

komisije konec aprila opozoril nemškega agenta konzula Quiringa na dogovor z začetka

meseca ter pomen čimprejšnje izdaje okrožnice s strani nemških oblasti (LON C 851,

1164, 26. 4. 1934).

Ko je nastopil funkcijo nov nemški agent Nöldeke, se je z njim imel Calonder priložnost

pogovoriti na konferenci junija 1934. Pritožil se je nad tem, da vprašanje o bojkotu

postavlja na dnevni red nemškim agentom že od decembra 1933, tako Adelmannu kot

začasnemu konzulu Quiringu, katerim je podal tudi svoje pripombe z rešitvami, a na njih

ni dobil odgovora. Svoje pripombe je od točke do točke ponovil tudi Nöldekeju ter mu

dal vedeti, da daje posebno težo okrožnici o prekinitvi bojkota ter enakopravnemu

obravnavanju judovskih dobaviteljev. Od Nöldekeja je Calonder pričakoval, da mu bo v

kratkem posredoval stališče nemške strani (LON, C 851, 1164, 11. 6. 1934).

Predstavniki Združenja judovskih občin so Calondra na pogovoru 14. junija 1934

opozorili, da občine in javne ustanove sploh ne poslujejo z nearijskimi podjetji in da tudi

ni prišlo do napovedanega pojasnila v zvezi z judovskimi radijskimi družbami. Izrazili so

stališče, da je objava o prekinitvi bojkota nujna, saj se številni ljudje, še posebej pa

uradniki, ne upajo sodelovati z judovskimi podjetji (LON, C 851, 1164, 14. 6. 1934).

120

Tistega dne je Brückner v vlogi »Gauleiterja« Šlezije ter »Oberpräsidenta« Zgornje

Šlezije izdal ukaz Gaubefehl,128 v katerem je opozarjal, da kljub Gaubefehlu 8/34 še

vedno prihaja do ravnanj strankarskih organov NSDAP, ki kršijo pravice poljske in

judovske manjšine v Zgornji Šleziji. Člane in organe NSDAP je ponovno opomnil, da

morajo določbe Ženevske konvencije (1922) natančno upoštevati ter da bodo kršitelji

odgovarjali osebno, disciplinsko in kazensko. Istega junijskega dne je Brückner izdal tudi

odredbo,129 objavljeno v Regierungs-Amtsblatt zu Oppeln (23. junij 1934) s podobno

vsebino, le da je bila namenjena lokalnim in državnim organom (LON C 851, 1160, 23.

6. 1934).

Calonder je imel konferenco s predstavniki Združenja judovskih občin v začetku avgusta

1934, na kateri jim je predstavil dotedanje ukrepe nemških oblasti v boju proti bojkotu

judovskih trgovcev. Eden od predstavnikov, David Behrendt, pa je Calondru povedal, da

je v mestih stanje takšno, da se o bojkotu judovskih podjetij ne more več govoriti. Promet

naj bi se jim v tem času povečal za 20 % (LON C 851, 1164, 6. 8. 1934).

»Oberpräsident« Zgornje Šlezije je 8. avgusta 1934 izdal oznanilo, v katerem je

naznanjal, da so vsi pravni akti, izdani od 1. aprila 1933 dalje, ki vsebujejo določbe o

osebah nearijskega porekla, neveljavni na območju Zgornje Šlezije. Prav tako pa v

prihodnje ne bodo imeli nobene pravne veljave tudi zakoni in predpisi s podobno vsebino

(Weissmann 1963, 196).

128 »GAUBEFEHL« Trotzdem bereits in den Untergaubefehl Nr. 8/34 des Untergaues Oberschlesien unter Androhung partei-disziplinarischer Ahndung darauf hingewiesen worden ist, dass verstösse verschidener Art gegen die Minderheits-schutzbestimmungen des Genfer Abkommens, durch welche die Recht der polnischen oder jüdischen Minderheit in ehemaligen Abstimmungsgebiet Oberschlesien verletzt werden, nicht vorkommen dürfen, mehren sich in der letzten Zeit die Fälle, in denen Parteidienststellen oder Parteiangehörige diese Anordnung nicht beachtet haben. Ich weise erneut darauf hin, dass nunmehr mit schärfsten mitteln gegen Verstösse vorgehen und alle Dienststellenleiter für die peinlichste beachtung dieses Gaubefehls persönlich verantwortlich machen werde. Vorstehender Gaubefehl ist an alle Dienststellen-leiter im ehemaligen Abstimmungsgebiet Oberschlesien, der P.O., der NS. HAgo, der GHG, der NSBO, der NSV. und der Arbeitsfront gegen Behändigungsschein zuzustellen. Breslau, den 14. Juni 1934. Der Gauleiter, gez. Brückner (LON, C 851, 1160, 14.6.1934). 129 VERORDNUNG DES OBERPRÄSIDENTEN DER PROVINZ OBERSCHLESIEN VOM 14. JUNI 1934 Es kommen immer noch Fälle vor, in denen Staat oder Kommunalbehörden im ehemaligen Abstimmungsgebiete Anordnungen oder Massnahmen treffen, die nicht im Einklang mit den Minderheitsschutz-Bestimmungen des Genfer Abkommens stehen und daher die Rechte der polnischen und jüdischen Minderheit verletzen. Ich weise nochmals nachdrücklichst darauf hin, dass diese Bestimmungen peinlichst zu beachten sind und muss mir vorbehalten, bei Zuwiderhandlungen gegen die Schuldigen dienststrafliche Massnahmen zu ergreifen. Oppeln, den 14. Juni 1934. Der Präsident der Provinz Oberschlesien (Weissmann 1963, 195).

121

Očitno so se pojavili še posamični primeri, saj je »Untergauleiter« Zgornje Šlezije Josef

Joachim Adamczyk 17. avgusta izdal nov ukaz Untergaubefehl 14/34,130 v katerem je

podobno kot »Gauleiter« Brückner pred njim opozarjal na kršitve pravic poljske in

judovske manjšine v Zgornji Šleziji, a s to razliko, da je kršitelje opozoril še zadnjič,

preden jih bo najstrožje kaznoval (LON C 851, 1160, 17. 8. 1934).

Novembra 1934 je nemški agent poročal Mešani komisiji, da je bil ukaz Sturmbefehl št.

20/34131, ki je SA-jevce pozival na bojkot judovskih trgovin v Zgornji Šleziji, preklican.

Vodja jurišne enote SA je bil disciplinsko kaznovan zaradi neupoštevanja določb

Ženevske konvencije (1922), v primeru ponovljenega kršenja naj bi bil kaznovan še

strožje. Povedal je še, da je »Untergauleiter« izdal ponoven Untergaubefehl, v katerem

poziva na spoštovanje določil Ženevske konvencije (1922) (LON C851,1160, 1. 11.

1934).

Ko je bila okrožnica objavljena v nemških uradnih listih, je bil izpolnjen pogoj, da je

lahko Calonder oba postopka v začetku novembra 1934 zaključil (LON C 851, 1164, 7.

11. 1934).

130 UNTERGAUBEFEHL Nr. 14/34 Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, Untergau Oberschlesien, Oppeln den 17. August 1934 Trotzdem bereits in dem Untergaubefehl Nr. 8/34 und in einem Gaubefehl des Herrn Gauleiters und Oberpräsidenten Brückner vom 14.Juni darauf hingewiesen worden ist, dass Verstösse gegen die Minderheitsschutz-Bestimmungen des Genfer Abkommens, durch welche die Rechte der polnischen und jüdischen Minderheit im ehemaligen Abstimmungsgebiet verletzt werden, nicht vorkommen dürfen, haben sich in letzter Zeit wiederum die Fälle vermehrt, in denen Partei-Dienststellen namentlich der NS-HAGO diese Anordnung nicht beachtet haben. Ich weise heute letztmalig darauf hin, dass ich nunmehr schärfstens ohne Ansehen der Person gegen alle diejenigen vorgehen werde, welche in Zukunft gegen das Genfer Abkommen verstossen. Alle gegenteiligen Verfügungen und Anordnungen, namentlich das Rundschreiben vom 14. 10. 1933 der Untergauleitung Oberschlesien, werden hiermit für ungültig erklärt und zurückgezogen. gez. Unterschriften (Weissmann 1963, 196). 131 STURMBEFEHL Nr. 20/34, Oppeln den 23. Juni 1934 Streng geheim! Die NS Hago, Gauamtsleitung Oberschlesien, führt darüber Klage, dass des Ofteren die Beobachtung gemacht wird, dass SA Männer in Uniform und Angehörige von SA Männern immer noch in jüdischen Geschäften ihre Einkaufe tätigen. Es entspricht nicht dem Wesen des Nationalsozialismus, jüdische Geschäfte zu unterstützen. Die SA Männer haben nicht nur die verpflichtung, in Uniform die jüdischen Geschäfte zu meiden, sondern müssen auch in Zivil unter allen Umständen aus Prinzip den jüdischen Geschäften fernbleiben. Die SA Männer haben auch entsprechend ihrer Einstellung nachher auf die Angehörigen einzuwirken. Dei SA Männer sind davon bei Appellen in Kenntnis zu Setzen. Der Führer des Reitersturms 4/17, Unterschrift, Sturmführer (LON C 851, 1160, 28. 7. 1934).

122

Distribucija hujskaškega časopisa Der Stürmer

7. februarja 1934 je Združenje judovskih občin poslalo predsedniku Mešane komisije

Calondru prijavo o kršitvah manjšinskih pravic po 75. členu Ženevske konvencije (1922),

da bi ta sprožil postopek po 585. členu. Prijavili so učno uro oz. predavanje z naslovom

O judovstvu v nemški zgodovini, v katerem so bili Judje zaničevani. Predavanje je imel v

kraju Groß Strehlitz član stranke NSDAP Mehl. Združenje je navajalo še petje

organizacije Kampfbund für Deutsche Kultur132 na prireditvi v mestu Oppeln, kjer so

zaničevali Jude, kot zadnje pa še primer sovražnega protijudovskega pisanja časopisa Der

Stürmer133 (LON C 851, 1165, 7. 2. 1934).

V imenu predsednika Mešane komisije je njen generalni sekretar odgovoril Združenju

judovskih občin, da so prijave vzeli na znanje, vendar bo sprožen le postopek proti

časopisu Der Stürmer, saj ostali primeri niso primerni za nadaljnji postopek, ker se

nanašajo na dejanja s strani privatnih oseb in ne za dejanja s strani države. Ženevska

konvencija (1922) se je namreč nanašala le na kršitve s strani države (LON C 851, 1165,

14. 2. 1934).

Združenje judovskih občin je v svoji prijavi navajalo, da se na izložbenem oknu poslovne

enote oz. trgovine političnega vodstva NSDAP v mestu Beuthen (t. i. »Braune Laden«)

dnevno nahajajo hujskajoče slike in napisi, ki poleg pozivov k bojkotu izkazujejo trajno

zaničevanje judovske manjšine. Še posebej se je to nanašalo na tam stalno obešene izvode

časopisa Der Stürmer – Deutsches Wochenblatt zum Kampfe um die Wahrheit, ki so jih

tudi delili prebivalstvu. V prijavi so poleg poslanega primerka časopisa Der Stürmer

omenili tudi naslovnico novembrske izdaje iz leta 1933, z naslovom An die

Klagemauer,134 ki je predstavljala posmehovanje judovske religije v najhujši možni

obliki. Na težavo s časopisom Der Stürmer naj bi Združenje judovskih občin že mesece

opozarjalo policijo, od 22. oktobra 1933 pa so opozarjali tudi »Oberpräsidenta« Zgornje

Šlezije Brücknerja, a se kljub temu ni nič spremenilo, saj ni nihče odreagiral. Kot zadnje

132 Bojna zveza za nemško kulturo – organizacija, ki jo je ustanovil Alfred Rosenberg leta 1929 z namenom nasprotovanja degenerirani umetnosti modernizma ter promoviranja konservativne umetnosti etničnih Nemcev (Stackelberg 2007, 262). 133 Zloglasni tedenski antisemitski tabloid, ki ga je izdajal frankovski »Gauleiter« Julius Streicher od ustanovitve leta 1923. Do leta 1933 je izhajal v 20.000 izvodih, po nacističnem prihodu na oblast se je njegova naklada povišala na 500.000 izvodov (Stackelberg 2007, 303). 134 Na zidu objokovanja.

123

upanje je Združenje judovskih občin videlo Mešano komisijo in želelo, da odreagira na

to grobo kršitev Ženevske konvencije (1922) (LON C 851, 1165, 7. 2. 1934).

Na konferenci predsednika Mešane komisije Calondra 6. aprila 1934 z nemškim

državnim agentom konzulom Quiringom je bilo odločeno, da zaradi grobih zaničevanj ter

težkih žalitev judovske manjšine nemška oblast ustavi distribucijo časopisa Der Stürmer

v nacističnih trgovinah »Braune Laden« (LON C 894, 4, 6. 4. 1934).

Pri pogovoru generalnega sekretarja Mešane komisije Huberja s konzulom Quiringom v

nemškem konzulatu v Katowicah 26. aprila 1934 o pritožbi št. 1165 je bilo izpostavljeno,

da kljub zahtevi predsednika Calondra o ustavitvi distribucije časopisa Der Stürmer na

območju plebiscita v Zgornji Šleziji, ta še vedno ni bila upoštevana. Generalni sekretar je

zahtevo predsednika Calondra ponovil v najnujnejši obliki, saj naj bi najnovejša izdaja

časopisa Der Stürmer vsebovala še bolj podžigajočo vsebino. V njej so se pojavile

insinuacije, da judovska manjšina načrtuje atentat na nemškega kanclerja Hitlerja. Takšna

obtožba po mnenju generalnega sekretarja Huberja ustvarja nevarno razpoloženje,

usmerjeno proti judovski manjšini, ki se boji izgredov. Neizmerne posledice pa bi lahko

takšna propaganda povzročila, če se bi nekdo dejansko lotil načrtovanja atentata. Zaradi

omenjenih dejstev je generalni sekretar Huber, tokrat bolj eksplicitno in z močnejšim

poudarkom, ponovil priporočilo predsednika Calondra, da se distribucija časopisa Der

Stürmer na območju plebiscita v Zgornji Šleziji prepove (LON C 894, 4, 26. 4. 1934).

»Untergauleiter« Zgornje Šlezije Josef Joachim Adamczyk je 2. maja 1934 izdal ukaz

»Untergaubefehl 9/34«: »Sklicujoč se na Ženevsko konvencijo s takojšnjim učinkom

prepovedujem na območju bivšega območja plebiscita v Zgornji Šleziji javno distribucijo

časopisa Stürmer, kakor tudi letake, izdane s strani iste založbe«135 (LON C 851, 1165,

2. 5. 1934).

135 UNTERGAUBEFEHL 9/34 Unter Bezugnahme auf das Genfer Abkommen untersage ich mit sofortiger Wirkung innerhalb des ehemaligen oberschlesischen Abstimmungsgebietes die öffentliche Verbreitung der Zeitschrift »Stürmer« sowie der im gleichen Verlage erscheinenden Flugblätter. Heil Hitler! gez. Josef Joachim Adamczyk Md. R., Untergauleiter Oberschlesien (LON C 851, 1165, 2. 5. 1934).

124

Na konferenci z novim nemškim državnim agentom konzulom Nöldekejem 11. junija

1934 je predsednik Calonder opozoril, da kljub njegovi prošnji, da se prepove javno

distribucijo časopisa Der Stürmer ter izdanim »Untergaubefehlom« 9/34 z dne 2. maja

1934, se ukrepi kažejo kot nezadostni, saj se časopis Der Stürmer tako kot pred tem še

vedno razpečuje na področju plebiscita v Zgornji Šleziji. Prepoved bi morali izvajati

pristojni državni organi, v tem primeru »Regierungspräsidium« oz. »Oberpräsidium

Oppeln«, in policijskim organom zaukazati, da nastopijo proti vsakršnemu javnemu

razpečevanju omenjenega časopisa. Calonder je preko Nöldekeja zaprosil nemško vlado

za čimprejšnje in dokončno pojasnilo. V primeru, da bi se z odgovorom zavlačevalo, je

Calonder napovedal, da bo moral v skladu s 585. členom konec meseca postopek

zaključiti in pritožnike, Združenje judovskih občin obvestiti, da mu ni uspelo uveljaviti

svojih priporočil ter da jim prepušča nadaljnje korake. Nöldeke mu je lahko odgovoril le,

da je že pred enim mesecem svoji vladi v Berlinu dal zadevo na znanje in upal, da bo

lahko odločitev pristojne instance posredoval Calondru že na konferenci, žal pa se to ni

zgodilo, sicer pa upa, da bo nemška vlada čim prej predložila svoje stališče (LON C 894,

4, 11. 6. 1934).

Na pogovoru Calondra s predstavniki Združenja judovskih občin, pravosodnim

svetnikom Kochmanom, odvetnikom Weissmannom in dr. Lustigom so se udeleženci

pogovora potožili predsedniku Mešane komisije, da je izdani ukaz Untergaubefehl ostal

brez učinka, ker ni bil javno razglašen in splošno poznan, policija pa sodi, da ni vezana

na ta predpis (LON C 898, 4, 14. 6. 1934).

Združenje judovskih občin je 2. junija 1934 sprožilo postopek še po 149. členu, kar je

verjetno imelo učinek, da se je zadeva razrešila do konca meseca (LON C 678, Vol. 6,

Nr. 1567, 654).

Na konferenci z nemškim državnim agentom 7. julija 1934 je Calonder zadevo v zvezi s

časopisom Der Stürmer zaključil z ugotovitvijo o izdani prepovedi časopisa na območju

plebiscita v Zgornji Šleziji (LON C 894, 4, 7. 7. 1934).

Uradno je Nöldeke Calondru na konferenci 20. junija 1934 posredoval sporočilo, da »je

po odredbi »Regierungspräsidenta« z dne 13. junija 1934 distribucija časopisa Der

Stürmer na področju bivšega območja plebiscita v Zgornji Šleziji od nadaljnjega in s

125

takojšnjim učinkom prepovedana.« Calonder se je moral v zameno zavezati, da se strinja,

da do kakšne posebne objave prepovedi ne bo prišlo, pritožnika naj obvesti le o samem

dejstvu prepovedi, ne pa njeni vsebini. Na povpraševanje Calondra je Nöldeke potrdil

njegovemu mnenju, da dobijo policijski organi navodila, da striktno izvajajo prepoved in

vse javno razširjene izvode zaplenijo. Hkrati je Calonder izrazil upanje, da bo ta prepoved

dokončna ter da časopis Der Stürmer po preteku določenega časa ne bo ponovno dovoljen

(LON C 894, 4, 20. 7. 1934).

Predstavniki Združenja judovskih občin so se februarja 1935 Calondru pritožili, da se

časopis Der Stürmer znova pojavlja v Zgornji Šleziji. Na voljo naj bi bil v mestu Gleiwitz,

in sicer v enem kiosku ter v lokalu v stavbi Haus Oberschlesien, kjer ga je prodajal neki

SA-jevec. Prav tako naj bi v isti zgradbi na hodniku v četrtem nadstropju, kjer je imela

sedež stranka NSDAP, časopis Der Stürmer visel na oglasni deski, na kateri stranka

izobeša svoje uradne objave. Opozorili so še, da se časopis Der Stürmer distribuira na

območju plebiscita tudi preko pošte, ki je državni organ (LON C 851, 1165, 25. 2. 1935).

Calonder je 8. januarja 1936 na konferenci z Nöldekejem izpostavil problem ponovne

distribucije časopisa Der Stürmer. Združenje judovskih občin mu je poslalo pritožbo, da

se je časopis Der Stürmer pojavil v dveh primerih. Izobešen je bil v centralni upravni

stavbi rudnika Deutsch-Scharleygrube, ki naj bi bila privatna ustanova v okolici mesta

Beuthen, poleg tega je časopis neki Schiwon prodajal v javnosti na ulici

Tarnowitzerstrasse v mestu Beuthen. Da se je centralna upravna stavba rudnika, v katero

je zahajalo mnogo delavcev, nahajala v privatni lasti, je bilo za Calondra nebistveno.

Omenjeno dejstvo je prišteval k obliki javnega razpečevanja časopisa Der Stürmer (LON

C 894, 4, 8. 1. 1936).

Nöldeke je na konferenci 17. januarja 1936 Calondru zagotovil, da je bil razglas časopisa

Der Stürmer v centralni upravni stavbi rudnika po intervenciji vladnega predsednika136

Zgornje Šlezije odstranjen, vodja obrata pa je bil ustrezno poučen o upoštevanju določil

o prepovedi distribucije časopisa (LON C 894, 4, 17. 1. 1936).

136 Nem. Regierungspräsident.

126

Junija 1936 je Združenje judovskih občin sprožilo nov postopek po 585. členu v zvezi z

distribucijo časopisa Der Stürmer. Tokrat je šlo za zadevo v vasi Noldau137 v okrožju

Namslau, v kateri je ob vhodu v kraj poleg krajevne table stala še tabla z napisom: »Juden

ist der Zutritt verboten! Juden betretten diesen Ort auf eigene Gefahr«.138 V kraju samem

naj bi bil ob železniški postaji »Stürmerkasten«,139 pri stavbi občinske uprave pa naj bi

stala oglasna deska (tabla), na kateri naj bi bile izobešene posamezne strani iz časopisa

Der Stürmer (LON C 851, 1175, 16. 6. 1936).

Zadeva je bila s strani Mešane komisije takoj po prejemu 19. junija posredovana v

preiskavo nemškemu agentu Nöldekeju, ta pa je čez približno en mesec, to je 21. julija,

poslal pozitiven odgovor. Združenju judovskih občin je bilo namreč ugodeno, saj je

»Oberpräsident« Wagner poskrbel, da so bili odstranjeni sovražni napisi na tablah ter

sporna oglasna deska in vitrina za časopis (LON C 851, 1175, 21. 7. 1936).

Petje sovražnih pesmi in grožnje Judom

Avgusta 1934 je Združenje judovskih občin v skladu s 585. členom na predsednika

Mešane komisije naslovilo zadevo, ki se je dotikala petja Judom sovražnih pesmi in

groženj s strani enot SA. Kot je navajala judovska manjšina, so pripadniki SA 16. 8. 1934

ob procesiji 100 mož skozi mesto Beuthen v centru mesta, od središča trga Ring pa do

trga Moltkeplatz, peli pesem z refrenom »Köpfe rollen, Juden heulen«.140 Kasneje pa se

je pridružila še druga procesija oddelka SA in pela pesem Wenns Judenblut vom Messer

spritzt141 ter pesem z refrenom »Juda den Tod«.142 Podobno se je zgodilo tudi že prej, in

sicer dopoldne 12. avgusta 1934. Judovska skupnost se je zato spraševala, ali se

Untergaubefehl Nr. 8/34, ki prepoveduje vsakršno javno propagando proti judovski

manjšini pod grožnjo kaznovanja, sploh na kakršen koli način spoštuje. V zahtevi so se

naslanjali na 75. in 83. člen Ženevske konvencije (1922) in pričakovali, da posledično

Mešana komisija poskrbi, da se takšni izpadi več ne ponovijo (LON C 851, 1169, 18. 8.

137 Vas Noldau se je nahajala v Spodnji Šleziji, vendar je spadala k območju plebiscita v Zgornji Šleziji, nad katerim je imela pristojnost Mešana komisija. 138 Judom je vstop prepovedan. Judje vstopajo semkaj na lastno odgovornost. 139 Tabla na javnem mestu, na kateri so mimoidoči lahko prebirali časopis Der Stürmer. 140 Glave se kotalijo, Judje rjovijo. 141 Ko judovska kri pljuska z noža. 142 Smrt Judu.

127

1934). Generalni sekretar Mešane komisije je zahtevo o preiskavi 22. avgusta 1934 poslal

nemškemu agentu Nöldekeju (LON C 851, 1169, 22. 8. 1934).

Čez mesec je Združenje judovskih občin poslalo Mešani komisij dopolnitev zadeve, v

kateri se je pritoževalo zaradi poslabšanja stanja. Povsod po Zgornji Šleziji naj bi

prihajalo do izpadov, v katerih so SA-jevci peli proti Judom nastrojene pesmi. Poleg tega,

da je vsaka pesem imela refren »Wenns Judenblut vom Messer spritzt«, pa naj bi

prepevali še »Haut die Juden, stellt sie an die Wand«.143 Po navedbah Združenja

judovskih občin je naelektreno vzdušje tudi posledica kongresa nacistične stranke v

Nürnbergu, ki se je odvijal tiste dni. Tudi policija naj bi vse le nemo opazovala, kar naj

bi predstavljalo trajno kršitev 75. in 83. člena Ženevske konvencije (1922). Izpostavili so

izreden pomen, ki ga ima predmet njihove pritožbe za zaščito časti judovske manjšine in

njenega pravnega zadoščenja v Zgornji Šleziji, zato so pričakovali, da bo Mešana

komisija končno oblikovala takšne ukrepe, ki bodo učinkovito pomagali njihovi pritožbi

(LON C 851, 1169, 18. 9. 1934).

Sekretariat Mešane komisije je tako kot običajno posredoval tudi to zahtevo naprej

nemškemu agentu Nöldekeju, in sicer 26. septembra, a je moral 9. oktobra tudi novo

zahtevo, saj se je Združenje judovskih občin v začetku oktobra ponovno pritožilo zaradi

novih dogodkov (LON C 851, 1169, 9. 10. 1934).

Združenje judovskih občin se je pritožilo nad dvema incidentoma v septembru, enim v

mestu Gleiwitz in drugim v mestu Beuthen. V mestu Gleiwitz je enota SA sredi glavnega

trga začela peti pesmi in med drugim eno z refrenom »Juda den Tod«, poleg enot SA pa

naj bi bili v enoti tudi civilisti. V drugem primeru v mestu Beuthen pa je četa tridesetih

SA-jevcev zvečer marširala s zastavo po mestu in pela pesem z refrenom »… und die

Juden hausen fürchterlich im deutschen Vaterland«144 ter »… stellt die Juden an die

Wand«. Podobno se je ponovilo še naslednjega dne, le da je bila enota številčnejša, štela

je petdeset mož. V obeh primerih je policija odpovedala in dogodke le opazovala (LON

C 851, 1169, 3. 10. 1934).

143 Pretepite Jude, postavite jih pred zid. 144 … Judje povzročajo strašansko škodo v nemški domovini.

128

Predsedniku Mešane komisije je nemški agent Nöldeke poslal odgovor šele v začetku

novembra 1934. V njem je posredoval sporočilo »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije, ki se

je glasilo:

»Der Herr Oberpräsident hat Veranlassung genommen, sämtliche S.A. und S.S. einheiten

in ehemaligen Abstimmungsgebie eindringlichst auf das verbot des Singens

judenfeindlicher Lieder hinweisen zu lassen. Die zuständigen SA. und S.S. Dienststellen

haben angeordnet, daß die Angehörigen dieser Organisationen bei den Sturmappellen des

öftern entsprechend belehrt werden. Auch sind alle judenfeindlichen Stellen aus dem

offiziellen Liederbuch der S.A. entfernt worden. Sollte sich in Zukunft trotzdem wieder

Erwarten ein ähnlicher Fall ereignen, so ist ein energisches Einschreiten gegen die

Verantwortlichen zu erwarten. Es ist natürlich erforderlich, daß die Angaben so genau

gemacht werden, daß eine Ermittelung der Schuldigen möglich ist«. (LON C 851, 1169,

7. 11. 1934).

»Oberpräsident« je enote SA in SS podučil o prepovedi petja Judovm sovražnih pesmi,

dosežena pa je bila tudi odstranitev sovražnih pesmi iz pesmaric SA. V kolikor bi se

ponovno pojavili podobni ekscesi, pa je bilo predvideno odločno ukrepanje proti

odgovornim. S takšnim odgovorom je bila zadovoljna tudi Mešana komisija, ki 9.

novembra 1934 uradno zaključila postopek po 585. členu in o tem obvestila vse udeležene

stranke (LON C 851, 1169, 9. 11. 1934).

Čez eno leto se je situacija ponovila. Po pisanju pritožbe Združenja judovskih občin julija

1935 so SA-jevci v juniju ponovno peli sovražne pesmi po ulicah mest Beuthen in

Gleiwitz. Za pomoč so se obrnili tudi na »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Wagnerja, a

se ni zgodilo nič, in incidenti s pesmimi so se ponovili še v začetku julija v mestu Beuthen.

Deželna uniformirana policija – »Schupo«145 oz. dva prisotna policista nista storila

ničesar, kar je bilo tedaj že v navadi. Judovska skupnost je opomnila Calondra na izdano

prepoved sovražnega petja, ki so jo dosegli prejšnje leto. Ker s strani nemških oblasti ni

bilo pravega odziva, se je bilo Združenje judovskih občin prisiljeno obrniti na Mešano

komisijo, na katero so polagali upe, da bo enkrat za vselej zaščitila judovsko manjšino

pred takšnimi zmerjanji (LON C 851, 1169, 9. 7. 1935).

145 Schupo – Schutzpolizei.

129

Calonder je že naslednji dan pisal nemškemu agentu Nöldekeju, v katerem ga je seznanil

s problemi, ki jih je Združenje judovskih občin naštelo v pritožbi, ter ga opomnil na

njegovo sporočilo z dne 7. 11. 1934, v katerem je »Oberpräsident« Zgornje Šlezije

Wagner izdal navodilo, kako naj se ravna s pripadniki organizacij SA in SS v takšnih

primerih. Calonder ga je nato pozval, naj ugotovi dejansko stanje, in v primeru, da se

navedbe izkažejo za točne, odgovorne kaznuje na način, kot je to predvidel

zgornješlezijski »Oberpräsident« (LON C 851, 1169, 10. 7. 1935).

Zadeva se očitno ni uredila, saj je prišlo ponovno do neljubega dogodka, ko je 5. oktobra

1935 v večernih urah glasbeni orkester čete SA marširal po ulicah mesta Beuthen ter pel

pesem Den Juden hausen fürchterlich im deutschen Vaterlande, v kateri je del besedila

»Stellt sie an die Wand, jagt sie raus die ganze Judenbande, schickt sie nach Jerusalem«146

ter jo tudi večkrat ponovil. Združenje judovskih občin še vedno ni izgubilo upanja in je

prosilo predsednika Mešane komisije za intervencijo (LON C 851, 1169, 7. 10. 1935).

Calonder je nemškega agenta Nöldekeja že 11. oktobra 1935 soočil s problematiko.

Izrazil je obžalovanje, da je oktobra prišlo do novih incidentov kljub zagotovilom

»Oberpräsidenta« Wagnerja ter opozorilom, ki jih je Nöldekeju julija dal Calonder.

Predsednik Mešane komisije je lahko le z obžalovanjem ugotovil, da se v zadnjem času

SA-jevci niso držali »odličnih direktiv« »Oberpräsidenta«. Od nemškega agenta je zato

ponovno zahteval, da razišče zadnji pripetljaj iz mesta Beuthen, ter poskrbi za kaznovanje

krivih za dejanje (LON C 851, 1169, 11. 10. 1935).

Odpustitev judovskega zdravnika

Oktobra 1934 je odvetnik dr. Weissmann v imenu zdravnika dr. Maxa Picka, člana

judovske manjšine, vložil pritožbo na Urad za manjšine po 149. členu, zaradi odpustitve

dr. Picka 1. aprila 1934 kot občinskega zdravnika v mestu Beuthen. Pri tem je navajal

kršitve Ženevske konvencije (1922) oz. 66., 75., 77. in 80. člena ter zahteval vzpostavitev

prvotnega stanja in dodelitev materialne odškodnine. Zadevo je Calonder dobil v roke

decembra 1934, o njej pa je dokončno odločil 15. junija 1936 po zaslišanjih strank ter

146 Postavite jih (Jude) pred zid, preženite celotno judovsko bando, pošljite jih v Jeruzalem.

130

prejetih dopisih. Glede na pismo, ki ga je Calonder pridobil od nemških državnih oblasti,

je ugotovil, da je bil Pick odpuščen izključno iz razloga, ker je bil Jud, to pa je je

pomenilo, da je prišlo do kršitve Ženevske konvencije (1922). Zahtevi glede ponovnega

sprejetja dr. Picka v zdravniško službo je Calonder ugodil, zavrnil pa je njegov zahtevek

za odškodnino ter ga ni obravnaval, saj naj bi bilo to v skladu z dotedanjo prakso

predsednika Mešane komisije (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 483,

489–495).

10.4 Nürnberški zakoni

Leta 1935 je bil storjen naslednji večji korak s strani nacističnih oblasti, ki je globoko

posegel v življenja nemških Judov, jih izrinil iz nemške družbe ter dodelil status

tretjerazrednih subjektov in jih tako potisnil na dno socialne lestvice. V večernih urah 15.

septembra 1935, ko je v Nürnbergu potekalo nacistično strankarsko zborovanje,147 se je

tam sestal Reichstag (v času Hitlerjeve vladavine prvič in zadnjič izven Berlina). Na njem

so bili sprejeti trije zakoni, ki jih je razglasil Hermann Göring, dobili pa so ime nürnberški

zakoni. Prvi zakon148 je za nacionalne barve razglasil črno, belo in rdečo, za državno

zastavo pa nacistično s kljukastim križem. Drugi zakon149 je zadeval nemško

državljanstvo in je uvedel distinkcijo med čistokrvnimi Nemci, ki so bili državljani

nemškega rajha in so uživali vse politične in državljanske pravice, ter subjekti nemške

države, ki so jim pravice odvzeli. Judje so tako pridobili status tujcev. Tretji zakon je bil

namenjen zaščiti nemške krvi in časti ter je prepovedoval poroke, zunajzakonska razmerja

med Judi in Nemci (Friedländer 2009, 44–45). Zaradi takšnega poslabšanja razmer so se

začeli Judje v Nemčiji v velikem številu in naglici izseljevati iz države. Posebna situacija

v Zgornji Šleziji pa je omogočala tamkajšnjim Judom, da so obdobje do poteka Ženevske

konvencije (1922) leta 1937 izkoristili kot predah, v katerem se lahko pravočasno

pripravijo na izseljevanje, ki bi sledilo (Weissmann 1963, 181).

147 Nem. Parteitag. 148 Reichsflaggengesetz. Vom 15 September 1935 (RGBl., I, 1935, Nr. 100, S. 1145). 149 Reichsbürgergesetz. Vom 15. September 1935 (RGBl., I, 1935, Nr. 100, S. 1146).

131

»Rassenschande«150

Že julija 1935, ko se je predsednik Mešane komisije sestal na konferenci z nemškim

agentom Nöldekejem, je Calondra zaskrbelo dejstvo o antisemitskih izpadih pripadnikov

SA in SS, ki so peli protijudovske pesmi ter izobešali sovražne napise. Tako so se npr. v

nacistični trgovini »Braune Laden« v mestu Beuthen pojavili napisi »Am Pranger«,151

»Wir warnen die Rassenschänder«.152 Ti so imeli namen, da bi podžigali sovraštvo do

pripadnikov judovske manjšine in njihovih ljubezenskih partnerjev. Na opozorilo Judov

»Oberpräsidentu« v Zgornji Šleziji so bili ti napisi odstranjeni (LON, C 898, 4, 26. 7.

1935).

Vse omenjeno naj bi bil le povod k akciji, ki je sledila 23. julija. Frizerka krščanske

veroizpovedi, ki je bila zaročena s pripadnikom judovske manjšine Posnerjem in je svojo

poroko naznanila pri civilnem matičnem uradu, je bila zaradi tega deležna nasilja.

Ljudska množica jo je pod vodstvom nekega SA-jevca s priimkom Litinski odvedla iz

njenega frizerskega salona, ji postrigla lase, obraz umazala s črnilom ter ji za vrat obesila

tablo z zaničljivim napisom. Tako »dekorirano« dekle so v sprevodu dvajset minut vodili

skozi mesto Beuthen, dokler je ni osvobodila policija in prepeljala v mesto Gleiwitz ter

jo spustila po zaslišanju naslednjega dne (LON, C 898, 4, 26. 7. 1935).

Calonder je sporočil Nöldekeju, da namerava judovska manjšina zaradi tega incidenta

sprožiti postopek po 149. členu ter da bo vlogo preveril. Vendar se je kljub temu čutil

dolžan, da nemudoma sporoči nemškim oblastem, da gre pri takšnih izpadih za očitne in

težke kršitve določil Ženevske konvencije (1922). Zato je od njih tudi pričakoval, da bodo

vse krivce kazenskopravno in disciplinsko poklicali k odgovornosti. Obžalovanja vredno

se mu je zdelo, da so bili v incidentu udeleženi SA-jevci in da je tudi policija popolnoma

odpovedala, saj je pri tako očitnem izkazovanju sovraštva in zaničevanja potrebovala

celih dvajset minut, da je intervenirala. Poleg kazenskih sankcij je Calonder še zahteval,

da nemška stran nemudoma uvede energične preventivne ukrepe. Za vse napise v mestu

Beuthen, ki so napeljevali k zaničevanju in sovraštvu do judovske manjšine, je zahteval,

150 Rasni delikt – termin, ki je označeval spolne odnose med Nemci in Judi, ki so bili po nürnberških zakonih iz leta 1935 kriminalizirani in so se kazensko preganjali (Stackelberg 2007, 294). 151 Na sramotilnem stebru. 152 Svarimo rasne delikvente.

132

da se jih odstrani. Po Calondrovi oceni je bila njegova dolžnost, da nemške oblasti opozori

na odgovornost, ki jo ima v tem primeru. Nevarnosti ponovitve takšnih izpadov ni

izključil, zato je poudaril, da je v interesu njegove »misije«, še bolj pa nemške države, da

sprejme vse potrebne ukrepe, da v bodoče prepreči takšne ekscese. Po Calondrovem

mnenju je bilo zato nujno potrebno, da »Oberpräsident« sprejme sledeče ukrepe:

a) Odlok v obliki javnega razglasa vlade, v katerem bo objavljeno, da bo proti

ekscesom neusmiljeno ukrepala.

b) Odlok v obliki ukaza SA-ju in policiji (LON, C 898, 4, 26. 7. 1935).

Oktobra 1935 je nemški agent v zadevi »frizerke« Calondru poročal podrobneje o

situaciji. Zaradi namena frizerke, po imenu Charlotte Teichgräber, da se poroči z

nearijcem, se je pojavila grožnja izgredov, o čemer so bili pri »Oberpräsidentu« v

Oppelnu obveščeni v zadnjem trenutku. Zaradi njene lastne zaščite so jo nameravali

preventivno pridržati, vendar se je zgodil incident, preden so lahko uresničili preventivni

ukrep. Teichgräberjeva je bila odvedena iz salona s strani dveh neznancev, ki pa naj ne bi

bila Litinski ter njegov kamerad Kaiser. Pred hišo stoječi uniformirani policist ni mogel

pravočasno posredovati, ker je bil preusmerjen na pretep, ki se je dogajal v sosednji hiši.

Zato je drugi pred hišo stoječi policist v civilu takoj po telefonu obvestil intervencijsko

enoto. Ko je prišel uniformirani policist na ulico in izvedel za izgred, je stekel k sprevodu

in osvobodil Teichgräberjevo. Glede odlokov je nemški agent sporočil Calondru, da je

»Oberpräsident« Wagner 31. 8. 1935 izdal »Gaubefehl« ter izjavil, da so stroge direktive

zaradi samovoljnih ravnanj naslovljene tudi na policijo, SA, SS in strankarske organe

(LON C 894, 4, 11. 10. 1935).

Na isti dan, ko je nemški agent Nöldeke poročal o zadevi Techgräber, 11.oktobra 1935,

je s Calondrom obravnaval tudi nürnberške zakone, ki so bili sicer prva točka dnevnega

reda. Po mnenju Calondra so nürnberški zakoni oz. »Gesetz vom 15. September 1935

zum Schutze des deutschen Blutes und der deutschen Ehre« ter »Reichsbürgergesetz vom

15. September 1935« vsebovali določila o judovski manjšini, ki so v nasprotju z Ženevsko

konvencijo (1922). Nemškega agenta je spomnil na oznanilo »Oberpräsidenta« iz leta

1934, v katerem je objavil, da niti v sedanje niti v prihodnje na območju Zgornje Šlezije

tovrstni zakoni nimajo veljave. Že 20. septembra 1935 naj bi Calondru pisali predstavniki

judovske manjšine in ga prosili, da v dnevnem časopisju doseže objavo o neveljavnosti

najnovejših diskriminatornih zakonov na področju Zgornje Šlezije, kar bi služilo

133

razjasnitvi zadev. Calonder je slednjo rešitev predlagal tudi nemškemu agentu, s

pojasnilom, da je to v interesu njegove vlade in misije, ker bi se tako izognili pritožbam,

ki bi se pojavljale v prihodnje (LON C 894, 4, 11. 10. 1935).

Nöldeke je Calondru na konferenci v začetku novembra 1935 povedal, da je

»Oberpräsident« Wagner poslal Združenju judovskih občin sporočilo, ki je vsebovalo

zagotovilo, da se nürnberški zakoni v Zgornji Šleziji ne bodo izvajali. Ko je Nöldeke

povedal, da objava v nemškem tisku ni predvidena, je Calonder izrazil obžalovanje nad

takšnim stališčem nemške vlade, saj se je bal novih neprijetnosti, ki bi nastale z nejasnim

pravnim položajem Judov. Predsednik Mešane komisije mu je navedel dva takšna

primera, in sicer prvi je bil o okrožnici finančnega ministrstva z 10. oktobra 1935, ki je

predvidevala dodelitev otroškega dodatka le za »Reichsbürgerje«,153 kar Judje po novih

zakonih niso bili. »Reichsbürgerji« so bili po nürnberških zakonih le osebe nemške oz.

njej sorodne (germanske) krvi, a okrožnica ni vsebovala izjeme, ki bi veljala za Zgornjo

Šlezijo. Drugi primer pa se je nanašal na Anno Wrubel, ki se je želela poročiti z Judom

in je imela pri tem težave. Nemški agent je kljub temu zagotovil Calondru, da so nemški

uradniki dobili ustrezna navodila za aplikacijo nürnberških zakonov v Zgornji Šleziji.

Calonder mu je odvrnil, da bi bilo glede na vse okoliščine zelo dobrodošlo, če bi se izdalo

okrožnico uradnikom, ki bi podrobno pojasnila zadevo (LON C 894, 4, 6. 11. 1935).

V vlogi »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije je Josef Wagner namreč že 29. oktobra 1935

izdal odredbo, po kateri nürnberški zakoni na področju Zgornje Šlezije nimajo nobene

pravne veljave.154

153 Nürnberški zakoni so uvedli dve vrsti nemškega državljanstva. »Reichsbürger« je bil etnični Nemec oz. pripadnik arijske rase, medtem ko je bil termin »Staatsangehörige« rezerviran za tistega, ki ni bil etnični Nemec, to je Jud in pripadnik narodne manjšine. Zanimivo je, da so bili »Slonzoki« oz. slovansko govoreči zgornji Šlezijci avtomatsko uvrščeni v kategorijo »Reichsbürger«, razen če so izrecno zahtevali, da se jih obravnava kot narodno manjšino (Cordell 2000, 99). 154 VERFÜGUNG DES OBERPRÄSIDENTEN ZU OPPELN VOM 29. OKTOBER 1935 Soweit das Reichsbürgergesetz vom 15. September 1935 und das Gesetz zum Schutze des deutschen Blutes und der deutschen Ehre vom 15. September 1935 sowie die dazu ergangenen oder noch ergehenden Ausführungsvorschriften eine unterschiedliche Behandlung im Sinne der Minderheitenschutzbestimmungen des Genfer Abkommens enthalten, finden diese Vorschriften auf die Teile Oberschlesiens, für die das Genfer Abkommen gilt, keine Anwendung. Eine Veröffentlichung in der Presse erübrigt sich mit Rücksicht auf meine Bekanntmachung vom 8. August 1934 im Regierungs-Amtsblatt 1934, S. 198 (Weissmann 1963, 196).

134

Ko sta imela generalni sekretar Mešane komisije in odvetnik dr. Weissmann novembra

1935 pogovore o nürnberških zakonih, je bilo predstavniku Združenja judovskih občin

posredovano stališče predsednika Mešane komisije. Calonder je namreč nemški vladi dal

pobudo, da v uredbo o izvedbi zakona vnesejo še določilo, po katerem ne bi bilo nobene

pravne podlage za diskriminatorne zakone proti Judom v Zgornji Šleziji, saj bi določala,

da se ti zakoni tam ne uporabljajo. Vladi v Berlinu je še priporočil, da uredbo objavijo

tudi v dnevnem časopisju. Vendar pa je Calondru nemški agent Nöldeke sporočil, da

nemška vlada tem priporočilom ne more slediti (LON C 898, 4, 20. 11. 1935).

Nemški agent je o zadevi Charlotte Teichgräber poročal Calondru januarja 1936. Izpeljani

postopek je pripeljal do dveh rezultatov. Oba obtožena, Kaiser in Litinski, sta bila

aretirana in sta prestala določen čas v koncentracijskem taborišču, vendar je bil le slednji

obsojen na dva meseca zaporne kazni zaradi napeljevanja k prisiljevanju, javne razžalitve

in pozivov k storitvi kaznivih dejanj. Calonder je iz previdnosti zahteval, naj mu predloži

natančno pisno poročilo o rezultatih preiskave in sprejetih ukrepih (LON C 894, 4, 8. 1.

1936).

Generalni sekretar Mešane komisije Huber je dr. Weissmanna marca 1936 seznanil o

uspehu v zadevi izgredov proti Charlotte Teichgräber. Poleg omembe o dvomesečni

zaporni kazni mu je še povedal, da je bila Charlotte Teichgräber pooblaščena, da sodbo v

tej zadevi za en mesec izobesi na sodno desko vsem na vpogled. Ko je sodišče razsodilo

o zadevi, je bila le ta zaključena tudi za Mešano komisijo (LON C 898, 4, 4. 3. 1936).

V začetku novembra 1935 je na Mešano komisijo v skladu s 585. členom vložila pritožbo

Anna Wrubel iz mesta Gleiwitz. Bila je nemška državljanka, katoliške vere, ki se je po

enajstih letih razmerja z Abrahamom Braunerjem, poljskim državljanom iz kraja

Myslowitz, z namenom, da bi se z njim poročila, spreobrnila v judovsko vero. Zato se je

prištevala k judovski manjšini. Z Braunerjem je imela tudi nezakonskega otroka. Šestega

septembra 1935 je pri pristojnem matičnem uradu v mestu Gleiwitz zaprosila za

dovoljenje za poroko, ki ga je potrebovala, ter preselitev v mesto Myslowitz, a je po

večkratni prošnji naletela le na zavlačevanje. Ko se je obrnila na »Regierungspräsidenta«

v mestu Oppeln, ji je ta sporočil, da bo o tem sprožena preiskava, kar je bilo po njenem

mnenju spet zavlačevanje. Zaradi tega dejstva je utrpela tudi škodo. V kraju Myslowitz

je namreč že najela stanovanje, v katerega pa se nista mogla vseliti vse dokler nista

135

sklenila zakonske zveze. Odjavila je tudi socialno podporo, saj je bila prepričana, da bo

do 17. septembra 1935 dobila dovoljenje za poroko. Bila je v situaciji, ko ni več dobivala

nobene socialne podpore. Od komisije je zahtevala, da sprejme ukrepe, ki bodo pripeljali

k dodelitvi omenjenega dovoljenja. Prepričana je bila tudi, da je žrtev diskriminacije ne

zato, ker bi bila po poreklu Judinja, ampak zato, ker se je spreobrnila in sprejela judovsko

religijo (LON C 851, 1172, 2. 11. 1935).

6. novembra 1935 je Calonder na konferenci omenil nemškemu agentu Nöldekeju

problem Anne Wrubel ter njene težave pri pridobitvi dovoljenja za poroko ter podoben

primer poroke med Judinjo Irmgard Kwilecki in arijcem, ki se je spreobrnil v judovsko

vero, Reinhardom Soglowekom, ki sta vložila postopek po 149. členu. Nöldeke je odvrnil,

da so nemški uradniki dobili navodila, kako naj izvajajo zakone z dne 15. 9. 1935 (LON,

C 894,4, 6. 11. 1935).

Zaradi nezadovoljivih pojasnil je Mešana komisija konec novembra 1935 uradno

posredovala zadevo nemškemu agentu Nöldekeju. V njej je utemeljila, da je ravnanje

nemških organov v zadevi Anne Wrubel v nasprotju s 75. členom Ženevske konvencije

(1922), pa tudi v nasprotju s številnimi izjavami nemške vlade, v katerih je ta ponovila,

da diskriminatorne določbe iz nürnberških zakonov ne bodo zadevale judovskega

prebivalstva v Zgornji Šleziji. Od nemškega agenta je komisija zahtevala, da razišče

zadevo in o njej poroča (LON C 851, 1172, 28. 11. 1935).

Nöldeke je že čez nekaj dni odgovoril predsedniku Mešane komisije, da so bili po

informacijah deželne vlade v mestu Oppeln storjeni nadaljnji ukrepi v zvezi z izdajo

dovoljenja za poroko (LON C 851, 1172, 5. 12. 1935). Tako je lahko nemški agent na

konferenci decembra 1935 Calondru poročal, da so bili potrebni dokumenti za Anno

Wrubel izdani ter da v primeru Irmgard Kwilecki prav tako ni pričakovati nobenih težav

(LON C 894, 4, 9. 12. 1935). Zadevo je Mešana komisija uradno zaključila marca 1936,

ko je dobila dokazila, da so nemške oblasti izdale omenjene dokumente (LON C 851,

1172, 10. 3. 1936).

Drugo pritožbo, vloženo v zvezi z rasnim deliktom, je v začetku decembra 1935 na

predsednika Mešane komisije naslovil odvetnik dr. Weissmann. V njej je navajal, da so

Wilhelma Königsbergerja iz mesta Beuthen, po poklicu trgovskega zastopnika, v noči s

136

1. na 2. december 1935 v stanovanje njegove matere v mestu Breslau prišli iskat agenti

gestapa in ga odpeljali v preventivni pripor. Razlog za to je bilo trinajstletno razmerje s

Käthe Falkenhayn iz mesta Oppeln, s katero se je zaročil. Slednja je bila pripadnica

evangeličanske religiozne skupnosti, vendar pa je iz nje izstopila in postala versko

neopredeljena oz. nekonfesionalna. Odvetnik je še trdil, da zadnje čase nista imela

intimnih odnosov. Po aretaciji njenega zaročenca je bila 2. decembra popoldne tudi Käthe

Falkenhayn odpeljana v preventivni pripor, iz katerega je bila izpuščena 4. decembra. Že

naslednji dan jo je na njeno delovno mesto v kraju Oppeln prišel iskat pripadnik gestapa

in jo odpeljal v mesto Breslau. Tam so jo zaslišali in spustili še isti dan, po tem ko se je

morala v pisni izjavi pod pritiskom zavezati, da bo razdrla zaroko ter ne bo več govorila

z bivšim zaročencem. Enakega postopka je bil deležen tudi njen zaročenec Königsberger,

ki je bil po podpisu takšne izjave ravno tako izpuščen. Kljub temu sta si oba želela čimprej

skleniti zakonsko zvezo, ki bi imela veljavo na celotnem ozemlju nemškega rajha in ne

samo v Zgornji Šleziji (LON C 851, 1173, 10. 12. 1935).

Obema je dal gestapo na znanje, da imata v roku štirinajstih dni čas, da prekineta zaroko.

Zaradi tega je imela Käthe Falkenhayn neprijeten občutek, da jo opazujejo in ni zapustila

kraja bivanja v mestu Oppeln vse od izpustitve. Preko odvetnika Weissamana pa je

Wilhelm Königsberger prosil Mešano komisijo, da gestapo opusti vsa nadaljnja dejanja

proti njemu in njegovi zaročenki (LON C 851, 1173, 19. 12. 1935).

O zadevi Königsbergerja in njegove arijske izvoljenke Falkenhaynove je Calonder

spregovoril v skladu s 585. členom z nemškim agentom 9. decembra 1935. Predtem ga je

še opomnil na stališče nemške vlade, po katerem predpisi nürnberških zakonov z 15. 9.

1935 ne veljajo v Zgornji Šleziji. S primerom, ki sta ga obravnavala, je nemškemu agentu

želel prikazati nujnost objave posebnih zakonskih določil za Zgornjo Šlezijo v medijih,

ki se do takrat še ni zgodila. Seznanil ga je z dejstvi, kar mu jih je posredoval Weissmann,

a hkrati še poudaril, da je Falkenhaynova avgusta zapustila mesto Breslau, saj si je našla

službo v mestu Oppeln in da od tedaj med njima »ni prišlo do intimnih odnosov izven

teritorija Zgornje Šlezije«. V Breslau naj bi se odpravila le enkrat, in sicer, ko je obiskala

starše njenega zaročenca. Zaradi tega je zagovarjal dejstvo, da o kaznivem dejanju ne

more biti govora, njena aretacija in odvedba v mesto Breslau pa sta nedopustni. S tem naj

bi se želel gestapo izogniti določilom Ženevske konvencije (1922), ki je obema po 75.

členu zagotavljala državljanske pravice, kot so jih uživali nemški državljani

137

(»Reichsbürgerji«). Na tej podlagi je zahteval izpustitev Königsbergerja ter

Falkenhaynove in opustitev kazenskega postopka proti njima (LON C 894, 4, 9. 12.

1935).

Nemški agent je zagovarjal stališče, da je po njegovih informacijah prišlo do rasnega

delikta izven teritorija Zgornje Šlezije po 15. 9. 1935. Nemške oblasti so bile mnenja, da

podobno kot v primeru Teichgräber (primer ekscesa proti arijski nevesti) ni prišlo do

kršitev Ženevske konvencije (1922), saj naj ne bi uživala pravic zaščite manjšine.

Calonder mu je odvrnil, da v kolikor je zares prišlo do spolnega odnosa po uveljavitvi

zakona 15. septembra 1935 in izven Zgornje Šlezije, potem se lahko z njim strinja. A

vendarle se ni strinjal z dejstvom, da so prisilni ukrepi ali izgredi proti krščanskemu

zaročencu nekega Juda, podobno kot v primeru Teichgräber, s stališča Ženevske

konvencije (1922) irelevantni. Zaničevanje oz. preganjanje naj bi namreč izhajalo iz

dejstva, da so omenjene ženske zaročenke pripadnikov judovske manjšine, kar je hkrati

pomenilo, da so bili ekscesi usmerjeni tudi proti Judom. Po 75. členu Ženevske

konvencije (1922), ki je zagotavljala enake državljanske pravice z ostalimi prebivalci

Nemčije, so imeli zgornješlezijski Judi tudi Jus conubii oz. pravico, da se poročijo ali

sklenejo zaroko. Po Calondrovem mnenju bi bila pravica sklenitve zakonske zveze

iluzorna, če bi bilo dopustno, da se preganja krščanskega zaročenca oz. tistega, ki ni član

manjšine. Od nemškega agenta je zahteval, naj njegovo sporočilo posreduje vsem

pristojnim institucijam (LON C 894, 4, 9. 12. 1935).

Po pisanju odvetnika Weissmanna Mešani komisiji gre sklepati, da sta bila Königsberger

in Falkenhaynova 9. januarja 1936 ponovno maltretirana s strani gestapa. Slednji jih je

izpraševal, ali sta pretrgala zaroko in medsebojne stike, na kar jim je Königsberger

odgovoril, da je težko v treh tednih pretrgati nekaj kar imaš v srcu trinajst let.

Falkenhaynova pa jim je na vprašanje, ali bi se poročila z zaročencem, če bi dobila

dovoljenje šele čez eno leto, odvrnila, da bi to storila nemudoma. Po teh izjavah so

Gestapovci dali ponovno Falkenhaynovi v podpis izjavo, po kateri se je morala zavezati,

da se s Königsbergrjem ne bo srečevala, niti videvala niti pisala, saj bo drugače sledil

preventivni pripora ali koncentracijsko taborišče. Po tem pritisku se nista več srečevala,

zato je dr. Weissmann ponovno prosil Mešano komisijo, naj poskrbi, da bo gestapo

dokončno opustil ukrepe proti obema (LON C 851, 1173, 15. 1. 1936). Generalni sekretar

138

Mešane komisije je 25. januarja 1935 pismo odvetnika Weissmanna posredoval

nemškemu agentu Nöldekeju, v katerem ga je spomnil na konferenco pri predsedniku

Calondru ter mu naložil, naj zadevo razišče in ravna v skladu z zaključkom, ki sta ga

predsednik Mešane komisije in nemški agent dosegla na omenjeni konferenci, ter

posreduje pri policijskih organih v zvezi s to zadevo, v kolikor se Weissmannove navedbe

izkažejo za točne (LON C 851, 1173, 25. 1. 1936).

Zadeva se je vlekla še eno leto, nato pa je bila s soglasjem dr. Weissmanna zaključena in

spravljena ad acta šele 18. marca 1937 (LON C 851, 1173, 18. 3. 1937).

Arizacija155 odvetniškega poklica

Decembra 1935 je Združenje judovskih občin poslalo Mešani komisiji pritožbo zaradi

objave v časopisu Ostdeutsche Morgenpost z dne 22. 12. 1935. Ta je objavil notico,

povzeto po tisti v časopisu Deutsche Justiz (leto 1935, str. 1858), namenjeno nemškemu

pravosodju, kjer je nemški pravosodni minister objavil odredbo z dne 19. 12. 1935.

Slednja je vsebovala določilo v skladu s »Reichsbürgergesetz«, po kateri je minister

naročal, da sodišča Judov ne smejo več angažirati kot odvetnike za revne stranke (in

forma pauperis), zagovornike po uradni dolžnosti, stečajne upravitelje, upravitelje

prisilne poravnave itd. Problem je bil v tem, ker niti v javnih objavah niti v časopisu niso

objavili še pripombe, da omenjeno določilo ne velja v Zgornji Šleziji. To naj bi judovskim

odvetnikom povzročilo škodo, ker so se ljudje, potrebni pravne pomoči, najprej obrnili

na arijske pravnike, ker so bili mnenja, da so Judje v Zgornji Šleziji izključeni iz

odvetniške prakse tako kot drugod v Nemčiji. Javnost namreč ni bila preko medijev

obveščena o odredbi »Oberpräsidenta« iz leta 1934, ker tega nemška vlada ni hotela

objaviti, zato se ni vedelo za izjeme, ki so veljale za zgornješlezijske Jude. Združenje

judovskih občin je zatorej predlagalo, da se odredba ministra za pravosodje ustrezno

dopolni ter se dopolnjen tekst objavi v zgornješlezijskih tiskanih medijih (LON C 851,

1174, 24. 12. 1935).

Podrobneje je zadevo nemški agent Nöldeke obrazložil generalnemu sekretarju Mešane

komisije Huberju na pogovoru 17. januarja 1936. Nöldeke mu je postregel z razlago, da

155 Proces prenosa poslov oz. premoženja od Judov k ne-Judom – arijcem (Stackelberg 2007, 256).

139

je iz odloka z dne 19. 12. 1935 izostal zadržek glede izvajanja odredbe v Zgornji Šleziji,

ker bi moral predpis potemtakem imeti tudi zadržek glede izvajanja enake zadeve v

Posarju. Namesto tega pa so se nemške oblasti odločile za takšno rešitev, kjer so

generalnemu državnemu tožilcu in predsedniku višjega deželnega sodišča v mestu

Breslau dale 20. 12. 1935 navodilo, da predpisi iz odredbe ne spreminjajo posebnega

statusa za Jude v Zgornji Šleziji. Huber je nemškemu agentu odvrnil, da je s tem rešena

pravna plat zadeve. Dejal mu je še, da morajo nemške oblasti popraviti še škodo, ki je

nastala z objavo notice v časopisu Ostdeutsche Morgenpost, ki je povzročila razburjenje,

ter o dejanskem stanju obvestiti javnost. Pri tem je še dodal, da je nujno potrebno jasno

poročanje s strani redakcije tega časopisa. Za v prihodnje pa se mu je zdelo potrebno tudi

poudariti, da predsednik Calonder daje veliko težo, da se tiskanim medijem v Zgornji

Šleziji pošlje navodilo, da ob objavi posebnih predpisov, ki zadevajo judovsko manjšino,

vedno dodajo opombo, da navedeni predpisi na področju Zgornje Šlezije nimajo nobene

pravne veljave. Nöldeke je obljubil, da bo pripravil osnutek za popravek, ki bo

posredovan redakciji časopisa, ter da bo pri pristojnih organih sprožil pobudo za

oblikovanje natančnih navodil tiskanim medijem (LON C 851, 1174, 17. 1. 1936).

O omenjeni zadevi je Calonder pripravil cel ekspoze, ki ga je v pogovoru 8. januarja 1936

predal nemškemu agentu ter mu povedal njegov izvleček. V njem je podrobno poudaril,

da je vsebina odloka v nasprotju z Ženevsko konvencijo (1922), z okrožnicami nemških

oblasti, kakor tudi z dogovori, ki jih je z nemško stranjo imel Calonder. Po njegovem je

bil problem tudi v tem, da besedilo odredbe ni vsebovalo določila, o njeni neuporabi v

Zgornji Šleziji, pa tudi to, da so tiskani mediji v Zgornji Šleziji zavajali javnost s tem, ko

niso objavili posebnega določila za Jude. Zaradi tega je bilo za Calondra nujno, da se v

tiskanih medijih objavi oznanilo, ki bo dokončno razjasnilo javnosti, da antisemitski

predpisi v regiji nimajo nobene veljave. V konkretni zadevi je predlagal, da se škoda

odpravi z objavo sporočila, da Judje v Zgornji Šleziji na podlagi Ženevske konvencije

(1922) lahko opravljajo vse funkcije na sodišču, ki jim jih je sicer zanikala odredba

pravosodnega ministra. Pozornost je bila dana tudi dogodkom v prihodnje, saj naj bi

tiskanim medijem v Zgornji Šleziji po dogovoru dali navodilo, da bi se izognili

ponovnemu razburjenju v tovrstnih zadevah. Ob vsaki objavi posebnih predpisov

nemškega rajha, ki se nanašajo na Jude, naj bi mediji vedno dodali še opombo, da

omenjene norme nimajo nobene pravne veljave v Zgornji Šleziji, zato se tam tudi ne

morejo uporabljati (LON C 851, 1174, 8. 1. 1936).

140

Novice o zadevi okrožnice pravosodnega ministrstva je generalni sekretar Mešane

komisije Huber na pogovoru posredoval odvetniku Weissmannu ter mu sporočil o

nameravani objavi v časopisu Ostdeutsche Morgenpost ter o navodilu tiskanim medijem

v Zgornji Šleziji (LON C 851, 1174, 22. 1. 1936).

Calonder je na konferenci z nemškim agentom Nöldekejem 24. februarja 1936 z

zadoščenjem sprejel novico, da je pravosodno ministrstvo nemškega rajha že 20.

decembra 1935 pisno obvestilo predsednika višjega deželnega sodišča ter generalnega

državnega tožilca v mestu Breslau, da predpis o judovskih odvetnikih za revne stranke156

z dne 19. 12. 1935 na noben način ne spreminja dosedanjega pravnega položaja judovske

manjšine v Zgornji Šleziji. Za razjasnitev situacije tudi širši javnosti sta se Calonder in

Nöldeke dogovorila, da časopis Ostdeutsche Morgenpost objavi popravek v obliki

besedila, ki sta ga oba potrdila, z namenom, da se izogne vsakršnemu dvomu o izvajanju

odredbe. Besedilo popravka je ponovno vsebovalo sporočilo, da odredba zaradi Ženevske

konvencije (1922) nima nobene pravne veljave v Zgornji Šleziji (LON C 851, 1174, 24.

2. 1936).

Na konferenci 29. februarja 1936 je nemški agent sporočil, da je bilo besedilo uspešno

objavljeno v časopisu Ostdeutsche Morgenpost (št. 58 z dne 27. 2. 1936), kot je bilo

dogovorjeno. Glede napotila za tiskane medije o veljavnosti predpisov za Jude v Zgornji

Šleziji pa pristojne oblasti še niso sprejele dokončne odločitve in so omenjeno napotilo

zaenkrat vzele v razmislek (LON C 851, 1174, 29. 2. 1936).

Ko so nemške oblasti objavile besedilo, kot ga je predlagal Calonder, v časopisu

Ostdeutsche Morgenpost 27. februarja 1936, je bila zadeva uradno zaključena, in sicer

1. marca 1936 (LON C 851, 1174, 1. 3. 1936).

156 Regelung für die Jüdische Armenanwalte. Vom 19. 12. 1935.

141

Diskriminatorna odredba v zvezi z nepremičninami

Združenje judovskih občin je na Mešano komisijo sredi maja 1936 naslovilo pritožbo v

zvezi s predpisom o prometu z nepremičninami, ki je diskriminiral judovsko manjšino.

Pravosodni minister nemškega rajha je 3. aprila 1936 izdal odredbo, dopolnjeno 18.

aprila, ki jo je konec istega meseca predsednik višjega deželnega sodišča v mestu Breslau

poslal vsem predsednikom nižjih sodišč. Ta je z utemeljitvijo o kršitvi predpisov o

devizah določala, da morajo okrajna sodišča ter notarji pri pravnem prometu z

nepremičninami nemudoma obvestiti deželni finančni urad, v kolikor zaznajo, da bi lahko

šlo za oškodovanje. Predpis je vseboval tudi določilo, da morajo v primeru pravnih

poslov, v katere so vpletene osebe nearijskega porekla, nemudoma obvestiti pristojni

državni organ. V judovskem primeru se je nemška država zbala, da bi Judje svoje

premoženje prodali in se izselili, kupnino pa prenesli v tujino, pri čemer bi nacistična

država utrpela izgubo (LON C 851, 1176, 24. 4. 1936).

Združenje judovskih občin je zaprosilo, da Mešana komisija z aktivacijo 585. člena

doseže pri ministru za pravosodje, da se za območje Zgornje Šlezije sporen predpis

prekliče in o tem na enak način, kakor jim je bila sprva posredovana ministrova odredba,

obvesti sodnike (LON C 851, 1176, 13. 5. 1936).

Na konferenci 3. aprila 1936 je Calonder nemškemu agentu dejal, da je odredba ministra

za pravosodje nezdružljiva z Ženevsko konvencijo (1922), saj vsebuje diskriminatorno

obravnavanje Judov. Zaradi tega je od njega pričakoval, da bo poskrbel za popravo

odredbe v delu, ki se nanaša na Zgornjo Šlezijo (LON C 851, 1176, 29. 5. 1936).

Kmalu za tem, v začetku junija, je Združenje judovskih občin ponovno poslalo Mešani

komisiji pismo, v katerem je opozarjalo, da se odredba pravosodnega ministra v Zgornji

Šleziji dejansko tudi izvaja. Uradniki pri zemljiškoknjižnem uradu v Oppelnu naj bi

sporočali na organ »Devisenstelle«157 v mestu Breslau o prometu z nepremičninami, pri

katerih so bili udeleženi pripadniki judovske manjšine (LON C 851, 1176, 8. 6. 1936).

157 Organ za finančne transakcije, ki je tudi bdel nad premoženjem nemških Judov.

142

V skladu z dogovorom med nemškim agentom in Calondrom je bil konec julija iz višjega

deželnega sodišča v mestu Breslau poslan na deželna sodišča v Zgornji Šleziji dopis z

okrožnico, v kateri jih je sodišče obveščalo, da s privolitvijo ministra za pravosodje

nemškega rajha daje navodilo, da se v skladu z Ženevsko konvencijo (1922) odredbe o

prometu z nepremičninami ne morejo aplicirati na prebivalstvo v Zgornji Šleziji (LON C

851, 1176, 26. 6. 1936). Tako je bila izpolnjena zahteva, ki jo je postavil Calonder, in

zadevo 27. julija 1936 uradno tudi zaključil (LON C 851, 1176, 17. 7. 1936).

Nov primer rasnega delikta

Konec oktobra 1936 je odvetnik Weissmann naznanil Mešani komisiji nov primer

rasnega delikta. Jud Walter Böhm iz kraja Leobschütz je bil 15. oktobra 1936 aretiran na

svojem domu s strani dveh policistov in najprej odpeljan na policijsko upravo v mestu

Breslau, nato pa v taborišče Sachsenhausen pri Kasslu,158 kjer se je nahajal v

preventivnem priporu. Razlog za odvedbo naj bi bil, ker se je 17. julija 1936 v

spodnješlezijskem kraju Löwen približal gospodični Dittrich, ženski arijskega porekla,

poleg tega so mu očitali še, da ima Böhm še dva nezakonska otroka z žensko arijskega

porekla. Böhma so prvič prijeli že v kraju Löwen, a so policisti opustili preiskavo proti

njemu, ko je pojasnil, da se je z gospodično »hecno pozabaval« (LON C 851, 1177, 22.

10. 1936).

Calonder je sprožil postopek po 585. členu in nemškega agenta Nöldekeja pisno obvestil,

da je bil postopek glede zadeve z gospodično Dittrich proti Böhmu pri višjem državnem

tožilstvu v mestu Brieg ustavljen. Njegova nezakonska otroka, stara 20 in 8 let, pa nikakor

ne moreta biti razlog za storjeno kaznivo dejanje nečistovanja z arijko, ker sta se rodila

še pred nürnberškimi zakoni. Ker proti Böhmu ni bil vložen niti sodni nalog za aretacijo

niti predlog za uvedbo kazenske preiskave, je Calonder nemškemu agentu sporočil, naj

od nemških oblasti zahteva Böhmovo izpustitev. Podučil ga je, da je v nasprotju s 83.

členom Ženevske konvencije (1922), če nekoga zaprejo, ne da bi ga potem postavili pred

sodnika (LON C 851, 1177, 2. 11. 1936).

158 Verjetno je bil prepeljan v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen pri Berlinu.

143

Čez en mesec sta se Calonder in Nöldeke na konferenci pogovarjala tudi o zadevi Böhm.

Calonder ga je ponovno soočil z dejstvi, da je Böhm že dva meseca po krivici v priporu

ter, da nemškim oblastem, v kolikor nimajo dokazov in ga postavijo pred sodnika,

preostane edino to, da ga izpustijo na prostost. Na to je Nöldeke odvrnil, da je njegovo

stališče ter stališče njegove vlade takšno, da je preventivni pripor pravni institut, ki se, če

so za to podani pogoji, uporablja pri vseh osebah. V razgovoru se Calonder ni želel

spuščati v načelno vprašanje dopustnosti preventivnega pripora, saj je dejal: »da se

natančni predpisi in principi, na katere se nanaša spreventivni pripor, dotikajo odvračanja

neposrednega ogrožanja oz. nevarnosti za državo, omenjena praksa oblasti pa mi ni znana

na zadosten način«. To vprašanje zaenkrat ni želel vpletati z določbami Ženevske

konvencije (1922), saj je pričakoval da bo v prihodnje dobil neprijetno nalogo, v kateri

bo moral preveriti, ali podana dejstva v primeru Böhm pomenijo akt samovolje, kot je to

zapisano v 75. členu Ženevske konvencije (1922). Calonder je ostal pri svojem stališču

in je nemškemu agentu tudi iz praktičnega stališča svetoval, naj ga upošteva in doseže

izpustitev Böhma (LON C851, 1177, 5. 12. 1936).

Sredi januarja je za postopek v zadevi Böhm pisal Mešani komisiji njegov odvetnik

Weissmann in se potožil, da so od njegovega pisma 22. oktobra minili že trije meseci ter

da o poteku še ni dobil nobenega odgovora. Pisal je namreč zaradi skrbi za ženo in

šestnajstletno Böhmovo hčer, ki sta se znašli v hudi socialni stiski, saj nista več imeli

denarne podpore Böhma, ki je bil še vedno v preventivnem priporu, zato sta morali

zaprositi za socialno podporo. Weissmann je s tem upal, da se bo kaj premaknilo v korist

njegovega klienta (LON C 851, 1177, 14. 1. 1937).

Generalni sekretar Mešane komisije je nato že naslednji dan imel z nemškim agentom

pogovor, na katerem ga je opozoril na dolgo trajanje preventivnega pripora Böhma, ki je

bil priprt od 15. oktobra 1936 ter še na primera dveh drugih pripadnikov poljske manjšine.

Leo Krebs in Georg Matuschczyk sta bila namreč priprta od septembra oz. junija

prejšnjega leta. Pozival se je na sklep konference z dne 5. decembra 1936 in zahteval, da

vse tri pripadnike manjšine izpustijo na prostost (LON C 894, 4, 15. 1. 1937).

Na konferenci 17. februarja 1937 sta Calonder in nemški agent Nöldeke skupaj prišla do

ugotovitve, da navedeni razlogi za preventivni pripor Walterja Böhma niso utemeljeni. V

primeru iz kraja Löwen glede zabavanja z natakarico je državno tožilstvo zadevo

144

preiskalo in jo zaustavilo. Za njegova dva nezakonska otroka pa je bilo ugotovljeno, da

sta bila rojena še pred uveljavitvijo nürnberških zakonov, zato ni bil moč pregon zaradi

rasnega delikta (LON C 851, 1177, 17. 2. 1937).

Marca 1937 je Calonder nemškemu agentu izrazil zaskrbljenost, da mu ta še ni poročal o

razpletu zadeve Böhm, nakar mu je nemški agent obljubil, da bo to storil kmalu ter da naj

računa na verjetno ugodno rešitev zadeve (LON C 851, 1177, 10. 3. 1937).

Calondru veselo novico najprej poslal odvetnik Weissmann ter mu sporočil, da je bil

Böhm izpuščen 13. marca 1937, zato je Mešana komisija zaključila zadevo 18. marca

1937 (LON C 851, 1177, 18. 3. 1937).

10.5 Stanje v letu pred potekom Ženevske konvencije (1922)

Časopis Pariser Zeitung je v članku 23. junija 1936, tik pred olimpijskimi igrami v

Berlinu, opisal stanje nemških Judov v državi in pri tem ni pozabil omeniti Zgornje

Šlezije. To posebno stanje, ki se je razlikovalo od ostalega v Nemčiji, je pripisal

Bernheimovi peticiji, ki je prisilila nemško stran, da Judom v Zgornji Šleziji prizna

manjšinske pravice. A so slednji kljub temu gledali z zaskrbljenostjo na leto 1937, ko bo

nastopil potek Ženevske konvencije (1922), saj so bili negotovi, kakšno pravno stanje bo

zavladalo takrat. Avtor članka je še napisal, da je s tem, ko v pokrajini ne veljajo arijski

ne nürnberški zakoni, ustvarjeno stanje »Naturschutzparka« oz. naravnega parka –

rezervata, zato so v pokrajini še vedno na funkcijah judovski sodniki, uradniki in notarji.

Zaradi tega dejstva pa naj bi nemška stran želela ta rezervat odpraviti takoj, ko bo to

mogoče. Hkrati je avtor članka pisal, da ima Nemčija na tem območju veliko večji interes

za ohranitev manjšinske zaščite kot Poljska, predvsem zaradi nemške manjšine, kar bi

hkrati pomenilo, da bi v primeru podaljšanja Ženevske konvencije (1922) svoje pravice

ohranili tudi Judje v Zgornji Šleziji (Gruner 2008, 581–582).

Zanimivo je tudi, da so v času nacističnih volitev v Reichstag leta 1936 Judje imeli volilno

pravico. Kako in v kolikšnem številu so jo lahko izvrševali, pa je drugo vprašanje

(Weissmann 1963, 176).

145

Preventivno priprtje člana judovske manjšine

Dr. Weissmann je 20. januarja 1937 na Mešano komisijo naslovil zadevo Lea Grossa iz

mesta Ratibor, prej živečega pa v mestu Beuthen, da bi ta sprožila postopek po 585. členu.

Ko se je Leo Gross, ki je bil mojzesove vere,159 18. decembra 1936 mudil pri svoji sestri

v mestu Liegnitz, je bil na pobudo nemške državne policije iz mesta Oppeln aretiran s

strani dveh uradnikov tamkajšnje tajne policije gestapo in pripeljan v preiskovalni pripor.

Kmalu nato se je 21. decembra 1936 Gross obrnil na policijsko postajo Oppeln oz. na

»Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Wagnerja za obrazložitev dejanskega stanja. A je

najprej dočakal, da mu je bil v preiskovalnem priporu 28. decembra 1936 vročen priporni

nalog gestapa iz mesta Liegnitz, ki mu je očital, da se je kot emigrant vrnil v nemški rajh.

Zaradi tega ga je bilo treba dati v preventivni pripor na podlagi Odredbe predsednika

nemškega rajha o zaščiti naroda in države160 z dne 28. februarja 1933 ter Odredbe gestapa

iz Berlina. Grossa so kmalu nato, in sicer 2. januarja 1937, na podlagi omenjenih

predpisov prepeljali v taborišče v Dachau (LON C 851, 1178, 20. 1. 1937).

Dan po vročitvi pripornega naloga je Gross naslovil na gestapo prošnjo, v kateri je

pojasnjeval svojo situacijo. Zanikal je, da bi se kakor koli politično udejstvoval ter da ni

član nobene stranke in da proti njemu ne teče noben postopek. Glede očitka, da se je vrnil

kot emigrant, pa je zatrdil, da iz Nemčije ni zbežal ali se iz nje izselil, zato očitek zavrača.

Junija 1936 je odšel v Madrid k prijatelju Simonu Blumenthalu, ki je tam že šest let, da

bi se v prijateljevi jezikovni šoli učil španskega jezika, saj se je odločil, da si bo v Nemčiji

služil kruh kot učitelj jezikov. Deset let je bil namreč zaposlen v firmi Leinenhaus

Bielschowsky,161 vendar je službo 1. marca 1936 izgubil zaradi »arizacije« podjetja. Kot

je trdil, stanovanja v mestu Beuthen ni zapustil, saj se je nameraval tja vrniti. Ker se je

začela španska državljanska vojna, pa se je bil prisiljen vrniti nazaj na zahtevo nemškega

veleposlaništva. Odšel je v München s transportom za begunce skupaj s 150 nemškimi

državljani. V bavarski prestolnici ga je preverila tamkajšnja nemška državna policija, ki

ni ugotovila nič spornega, saj bi moral v nasprotnem primeru v roku treh dni (ponovno)

159 Judovske vere. 160 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83). 161 Blagovnica Bielschowsky.

146

zapustiti Nemčijo. Dr. Frey iz münchenske judovske skupnosti pa mu je sporočil, da ne

bo opredeljen kot emigrant in da gre lahko svobodno nazaj v mesto Beuthen.

Weissmann je zaprosil Calondra naj sprejme korake, ki bi vodili k izpustitvi njegove

stranke, in ga poleg tega še opomnil, da je bil Grossov kolega, Lothar Blumenthal iz

Kreuzburga, ki se je vrnil z istim transportom iz Španije, izpuščen iz preventivnega

pripora že po treh tednih (LON C 851, 1178, 20. 1. 1937).

»Oberpräsident« Zgornje Šlezije je odvetniku dr. Weissmannu januarja 1937 sporočil, da

je nemška državna policija v vladnem okraju Oppeln162 pri gestapu zahtevala izpustitev

Lea Grossa iz preventivnega pripora, a mu odločitev gestapa v Berlinu še ni bila

posredovana (LON C 851, 1178, 25. 1. 1933).

Weissmann je o omenjenem dejstvu 3. februarja 1937 seznanil predsednika Mešane

komisije Calondra ter poudaril, da njegova stranka kljub podpori »Oberpräsidenta« ter

nemške državne policije čaka na izpustitev v priporu že šest tednov, priporni nalog pa še

ni bil odpravljen. Zaradi tega je zaprosil Calondra, da sproži postopek za njegovo

izpustitev. Calondru je dal na znanje, da se je v preteklosti Leo Gross moral že dvakrat

obrniti na Urad za manjšine oz. Mešano komisijo, in sicer v zadevi izključitve iz

nacistične Nemške delavske fronte163 in odpustitve iz firme Leinenhaus Bielschowsky

(zadeve št. 1579 in 1968), in ni izključil, da omenjeni zadevi ne bi bili povezani z njegovo

aretacijo (LON C 851, 1178, 3. 2. 1937).

S strani Mešane komisije je bil nato nemškemu agentu Nöldekeju poslan zahtevek v zvezi

z Leom Grossom za postopek po 585. členu, ki je od nemške strani terjal, naj o zadevi

sproži preiskavo in predstavi poročilo (LON C 851, 1178, 11. 2. 1937).

Nöldeke je nato 16. februarja 1937 uradno sporočil Mešani komisiji, da je v zvezi z

zahtevo o Leu Grossu nemudoma stopil v stik s pristojnimi organi za notranje zadeve ter

»da si pridržuje pravico do nadaljnjega sporočanja o zadevi do prejetega odgovora« (LON

C 851, 1178, 16. 2. 1937).

162 Regierungsbezirk Oppeln. 163 Deutsche Arbeiterfront (DAF). Organizacija nacistične stranke, ustanovljena maja 1933, ki je nadomestila prepovedane delavske sindikate.

147

Na dnevnem redu konference 17. februarja 1937 med Calondrom in z nemškim agentom

Nöldekejem je bila tudi zadeva Lea Grossa. Nemški agent je bil opozorjen, da se Gross

nahaja v preventivnem priporu v taborišču Dachau od 18. decembra 1936, ko je bil

aretiran po zapornem nalogu, ki mu je očital, da je emigriral v Španijo. Calonder se je

postavil na stran Grossa in zatrdil, da ni emigrant, saj se je konec junija 1936 odpravil v

Madrid k prijatelju Blumenthalu, da bi se naučil španščine, svojega stanovanja v mestu

Beuthen pa ni opustil. Takoj po izbruhu španske revolucije pa je bil septembra 1936 preko

nemškega veleposlaništva v Madridu poslan nazaj v Nemčijo, in sicer v München.

Očitkov o bilo kakšnih sovražnih dejavnosti proti nemškemu rajhu s strani Grossa,

nemške oblasti po mnenju Calondra niso mogle zagovarjati, ker niso bili utemeljeni.

Zaradi tega so tudi manjkali zadostni pogoji za pripor (LON C 851, 1178, 17. 2. 1937).

Na odgovor nemškega agenta Nöldekeja je moral Calonder počakati do 9. aprila 1937, ko

mu je ta posredoval sporočilo policijske postaje v mestu Oppeln, da je bil Leo Gross 18.

3. 1937 izpuščen iz koncentracijskega taborišča Dachau v zgornješlezijsko mesto Ratibor

(LON C 851, 1178, 9. 4. 1937). Calonder je Nöldekejev odgovor poslal dr. Weissmannu

in zadevo s tem tudi uradno zaključil (LON C 851, 1178, 17. 4. 1937).

Prepoved zakola živali po judovskem obredu

S prihodom nacistov na oblast je bil eden od antisemitskih ukrepov tudi prepoved

ritualnega zakola po judovskem obredu, s katerim so Judje pridobivali t. i. »košer

hrano«164 oz. meso.

Judovske prehranjevalne navade so prispevale h krepitvi judovske religije in identitete,

čeprav so se mogli Judje za to v času nacionalsocializma žrtvovati. Košer zakol je bil

sicer najprej prepovedan na Bavarskem leta 1930, nato so se podobne tendence pojavile

v vseh ostalih nemških državah vse do leta 1933. Sprva je od marca 1933 dalje bilo

nemogoče kupiti sveže košer meso, aprila pa je stopil v veljavo zakon, ki je košer zakol

prepovedal po vsej Nemčiji. V celotnem nemškem rajhu so si pristojni judovski uradi

prizadevali, da bi prepričali vlado, da prekliče prepoved, vendar brez uspeha. Le v Zgornji

Šleziji je bil možen košer zakol zaradi njenega posebnega statusa (Kaplan 2005, 278).

164 Hrana, ki je pripravljena v skladu z judovskimi verskimi zapovedmi in prepovedmi o hrani.

148

Zaradi omenjene prepovedi je že leta 1933, in sicer po uveljavitvi Zakona o zakolih živali

z dne 21. 4. 1933,165 to je novembra 1933, Združenje judovskih občin vložilo pritožbo na

Urad za manjšine po 149. členu z utemeljitvijo, da zakon posega v religiozne manjšinske

pravice, zagotovljene z Ženevsko konvencijo (1922). Tem očitkom je Urad za manjšine

nasprotoval z argumenti, da klavnice, v katerih poteka zakol, niso religiozna ustanova,

kot to predvideva 81. člen. Pod vprašaj je Urad za manjšine tudi postavil, ali zakol živali

spada pod svobodo veroizpovedi, kot sta jo zagotavljala 66. in 85. člen Ženevske

konvencije (1922), saj naj bi šlo za po »religioznih predstavah osnovano privatno

ravnanje« (LON C 678, Vol. 5, Nr. 1382, 569–570).

Že leta 1934 na konferenci z nemškim državnim agentom grofom Adelmannom, in sicer

22. februarja, je Calonder izrazil obžalovanje, da mu kljub prošnji, ki jo je podal 23.

januarja 1934 pruskemu ministru za pravosodje, da mu poda potrebne informacije v zvezi

s prepovedjo obrednega zakola, Urad za manjšine v spisu, poslanem 13. februarja, ni

podal ustreznih informacij, ki bi odgovarjale na njegova vprašanja. Ker je bil Calonder

zavezan, da najkasneje v drugi polovici marca začne ustna pogajanja, je nemškega agenta

Adelmanna zaprosil, naj poskrbi, da bo dobil željene informacije v obliki aneksa k spisu.

V nasprotnem primeru pa je Calonder napovedal, da bo prisiljen v ustnih pogajanjih

neposredno od vodje Urada za manjšine prisiljen zahtevati odgovore in se odločiti na

njihovi podlagi. Adelmann mu je zagotavljal, da se bo potrudil za takojšen odgovor, kakor

pa je njemu znano, naj bi se pripravljala spomenica, ki mu bo v kratkem izročena (LON

C 894, 4, 22. 2. 1934).

Pri pogovoru predstavnikov Združenja judovskih občin s Calonderjem junija 1934 je

prišlo do ugotovitve, da bo zaradi dolgega trajanja postopka najbrž potrebno uvesti

provizorične ukrepe za rešitev problema (LON C 898, 4, 14. 6. 1934).

Zanimivo, da je eno od možnih rešitev problema sporočil Calondru nemški državni agent

Nöldeke, in sicer, da preučujejo »vprašanje uvoza tujega košer mesa«, vendar še niso

prišli do zaključka in bo zato o tem poročal takoj, ko bo mogoče (LON C 894, 4, 7. 7.

1934).

165 Gesetz über das Schächten von Tieren. Vom 21. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 39, S. 203).

149

Avgusta 1934 je bilo na konferenci Calondra z nemškim agentom Nöldekejem

ugotovljeno, da je s tem, ko je nemška vlada odobrila judovskemu prebivalstvu ustrezno

klavnico za potrebe religioznega zakola, zadeva praktično zaključena. Z obzirom na

prihajajoče velike judovske praznike pa je Calonder izrazil zadovoljstvo, da bo odobritev

takoj realizirana (LON C 894, 4, 9. 8. 1934).

Zadeva se je uradno zaključila novembra 1934 z medsebojno poravnavo, in sicer tako, da

je nemška država dovolila obredni zakol velike živine (le) za potrebe judovskega

prebivalstva na področju plebiscita v Zgornji Šleziji. Zakol naj bi izvajali v klavnicah v

mestih Beuthen in Gleiwitz, za vsako klavnico je bil določen kontingent. Združenje

judovskih občin je lahko organiziralo le zakol perutnine v lastnih, vendar zaprtih objektih,

pod pogojem, da so to opravljali ljudje, ki so imeli registrirano dejavnost zakola živali

(LON C 678, Vol. 5, Nr. 1382, 569–570).

Judje so se drugod po nemškem rajhu morali znajti po svoje. Ena od rešitev je bila, da so

jim sorodniki ali prijatelji iz tujine pošiljali košer meso oz. da so ga uvažali od judovskih

mesarjev z Danske, Nizozemske in Poljske ter za to plačali višjo ceno. Distribucijo mesa

je urejal centralni urad nemškega rajha za košer zakol, ki je bil zaprt novembra 1938. Ko

je leta 1936 postalo skoraj nemogoče dobiti tujo valuto za plačilo košer mesa, pa so morali

organizirati uvoz v obliki darila iz tujine. Medtem so propadla pogajanja za izmenjavo

blaga iz Nemčije za košer meso. Zadevo za Jude v rajhu je nekoliko reševala specifična

situacija v Zgornji Šleziji. Od začetka leta 1937 so bili inšpektorji, ki so nadzorovali košer

zakol, podkupljeni, da so dovoljevali višji kontingent zakola, kot je bilo dovoljeno, višek

mesa pa je bil nato izvožen v ostalo Nemčijo. Ti viški košer mesa niso bili žigosani, imeli

so le tajno oznako, ki je bila dogovorjena z judovskim ritualnim uradnikom v Hannovru.

Nacistične oblasti so prakso odkrile ter jo prepovedale. Če so oblasti odkrile

posameznika, da je ilegalno opravljal košer zakol, je bila kazen običajno internacija v

koncentracijsko taborišče. Nemške nacistične oblasti pa so se odločile, da bo kaznovana

klavnica s tem pa posredno tudi judovska skupnost v Zgornji Šleziji (Kaplan 2005, 278–

279).

Pritožba, vložena leta 1937 po 585. členu, se ja nanašala na klavnico v mestu Beuthen. V

dogovoru, ki je bil sklenjen po poravnavi leta 1934, je bilo določeno, da je kontingent za

150

klavnico Beuthen 28 govedi in 51 telet na teden. Od novembra 1936 je direktor klavnice

mesta Beuthen, ne da bi se o tem predhodno dogovoril z Združenjem judovskih občin,

začel zmanjševati kontingent za okoli 50 %, tako da je ta januarja 1937 znašal 8 govedi

in 18 telet. Poleg mesta Beuthen je omenjena klavnica preskrbovala judovsko

prebivalstvo občin oz. mest Hindenburg, Ratibor in Groß Strehlitz – skupaj 4.619 ljudi.

Težave z omejitvijo kontingenta so se nanašale le na klavnico v mestu Beuthnu, medtem

ko tista v mestu Gleiwitz ni bila podvržena nobenim omejitvam. Zaradi omenjenega

samovoljnega ukrepa je, tako je očitalo Združenje judovskih občin, prišlo do pomanjkanja

košer mesa ter postavilo pod vprašaj dosežen dogovor iz leta 1934. Za primerjavo –

klavnica v mestu Gleiwitz, ki je pokrivala tudi občine Peiskretscham, Carlsruhe, Oppeln,

Tost, Langendorf, Oberglogau, Katscher, Leschnitz, Gogolin in Cosel, je oskrbovala

skupaj 2.357 ljudi. Ker so ustne in pisne zahteve Združenja judovskih občin, še posebej

tiste, naslovljene na »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Wagnerja ter živinorejsko

združenje mesta Breslau, naletele na gluha ušesa in ostale neodgovorjene, so se obrnili na

predsednika Calondra, da pri nemških oblasteh sproži postopek po 585. členu (LON C

851, 1179, 6. 2. 1937).

Calonder je na konferenci 17. februarja 1937 nemškemu agentu Nöldekeju posredoval

očitke o enostranski kršitvi dogovora, sklenjenega 15. 8. 1934, še posebej, ker je dogovor

vključeval člen, po katerem se je lahko »iz posebnih razlogov število kontingenta lahko

spremenilo, vendar v dogovoru z vsemi strankami«. Calonder je ugotovil, da je bilo

ravnanje v nasprotju s temi določbami in je prosil, da se nemška stran striktno drži izvedbe

dogovora (LON C 851, 1179, 17. 2. 1937).

Vendar pa je bila nemška stran bolj zainteresirana za določitev novih kvot kontingenta.

To je razvidno iz povzetka telefonskega pogovora šefa nemškega Urada za manjšine dr.

Gosposa z generalnim sekretarjem Mešane komisije, ko ga je ta marca 1937 opozarjal, da

morajo biti pogajanja o novem kontingentu čimprej mirno rešena, predvsem zaradi tega,

ker se je bližala judovska velika noč.166 V tistem času naj bi bilo veliko povpraševanje po

košer mesu, saj je takrat Judom prepovedano jesti kruh (LON C 851, 1179, 9. 3. 1937).

166 Pasha – praznuje se konec marca ali v začetku aprila.

151

Nemški državni agent Nöldeke je nato Calondru 1. aprila 1937 poslal sporočilo o uspešno

zaključenih pogajanjih med Združenjem judovskih občin in govedorejskim združenjem

mesta Breslau z dne 25. marca 1937, med katerimi je posredoval »Oberpräsident«

Zgornje Šlezije Wagner (LON C 851, 1179, 1. 4. 1937).

V skladu z novim sporazumom je bil dogovorjen nov kontingent števila živali, ki se jih

lahko zakolje po judovskem obredu. Ta je znašal 12 govedi tedensko za klavnico v mestu

Beuthen in 5 govedi tedensko za klavnico v mestu Gleiwitz. Ker pa so v slednjem mestu

morali poiskati novega klavca, ki bo opravljal ta posel, je »Oberpräsident« Wagner

odredil, da se sme kontingent mesta Gleiwitz zaklati v klavnici mesta Beuthen, in sicer

do izteka roka, tj. do 15. aprila, ko je bil čas, da poiščejo novega človeka, ki bo klal živali.

»Oberpräsident« Wagner je zavrnil zahtevo Združenja judovskih občin, da bi kvoto iz

tedna pred pasho prišteli k tisti po njej, češ da ni utemeljena iz tržno-tehničnih razlogov.

Prepustil pa jim je, da poiščejo drug način, kako ovrednotiti kontingent v tednu po pashi

(LON C 851, 1179, 25. 3. 1937) .

Uradno je bil problem obrednega zakola končan, ko je Calonder poslal Združenju

judovskih občin 7. aprila 1937 sporočilo o njegovem zaključku (LON C 851, 1199, 7. 4.

1937).

152

10.6 Judovska manjšina po poteku Ženevske konvencije (1922)

Že od konca leta 1935 se je Združenje judovskih občin trudilo, da bi ohranilo v veljavi

določila manjšinske zaščite, vsebovana v Ženevski konvenciji (1922) tudi po letu 1937.

Prva opcija je bila, da bi dosegli podaljšanje konvencije in s tem tudi zaščito za Jude.

Drugi dve opciji, ki pa bi prišle v poštev ob neizpolnitvi prve, pa so predvidevale olajšano

izseljevanje Judov iz Zgornje Šlezije ter preprečitev represalij proti judovski manjšini po

poteku Ženevske konvencije (1922) (Weissmann 1963, 181–182).

Po mnenju Weissmanna napori v to smer nikakor niso bili nesmiselni in brezupni, saj naj

bi si tudi nacistična Nemčija želela podaljšanja Ženevske konvencije (1922), da bi

zaščitila nemško manjšino v poljskem delu Zgornje Šlezije. Načrt je padel v vodo zaradi

poljskega nasprotovanja. Popolne poljske suverenosti nad poljskim delom so bili najbolj

veseli poljski nacionalisti, združeni v Polski Związek Zachodni167 ter vojvoda168 poljskega

dela pokrajine Zgornja Šlezija169 Michał Grażyński (Weissmann 1963, 182, 187).

Potem ko je Ženevska konvencija (1922) leta 1937 potekla, je nacistična Nemčija po

petnajstih letih od uveljavitve konvencije pridobila popolno suverenost nad nemškim

delom Zgornje Šlezije oz. nad območjem zgornješlezijskega plebiscita, ki je pripadel

Nemčiji. Iz tega je sledilo, da je morala nacistična država standardizirati pravni red tudi

v Zgornji Šleziji in vpeljati tistega, ki je veljal na ostalem področju tretjega rajha. To je

hkrati pomenilo tudi popolno uvedbo antisemitskih zakonov na omenjenem področju.

Na seji nemške vlade 23. junija 1937 so razpravljali tudi o ukrepih, ki naj sledijo po tem,

ko je v Zgornji Šleziji prenehala veljati Ženevska konvencija (1922). Notranji minister

Frick je predložil osnutek posebnega zakona, ki je urejal prisilno upokojitev judovskih

uradnikov v Zgornji Šleziji do 31. avgusta 1937 (t. i. »Mischlinge«),170 ljudi delno

judovskega porekla pa bi morali upokojiti do konca leta 1937 (Hartmannsgruber 2005,

399).

167 PZZ – Poljska zahodna zveza. 168 Pol. Wojewoda. 169 Województwo śląskie – uraden naziv poljskega dela Zgornje Šlezije. 170 Kategorijo oseb mešanega porekla so uvedli nürnberški zakoni. Označevala je osebe z arijskimi in nearijskimi predniki (Stackelberg 2007, 284).

153

Po poteku dvomesečnega prehodnega obdobja so v Zgornji Šleziji stopili v veljavo še

preostali nemški pravni predpisi, zato je bilo pravno stanje za Jude v pokrajini izenačeno

s tistim v preostali Nemčiji. To je pomenilo, da so bili od takrat dalje uveljavljeni vsi

antisemitski zakoni tudi v tistem delu Nemčije, kjer so bili do tedaj suspendirani. Njihova

implementacija naj bi bila še bolj rigorozno in striktno upoštevana kot drugod po Nemčiji.

Judovskim uradnikom, delavcem in ostalim zaposlenim je bilo prepovedano opravljanje

svojih poklicev; zdravnikom, lekarnarjem in odvetnikom so bile odvzete licence za

opravljanje dejavnosti. Za razliko od preostalih Judov v Nemčiji so omenjeni predpisi

veljali tudi za judovske veterane iz prve svetovne vojne, ki so se borili na strani Nemčije

in za t. i. »Mischlinge« oz. mešance (Steinbacher 2015, 242–244).

Hitler je nato 10. decembra 1937 izdal »Odlok Führerja in kanclerja nemškega rajha o

premestitvi zgornješlezijskih uradnikov v pokoj«171 ter judovske uradnike v regiji poslal

v prisilni pokoj (Hartmannsgruber 2005, 805).

Od takrat dalje se je tako pravni kot dejanski status zgornješlezijskih Judov izenačil s

tistimi v preostalem nemškem rajhu. Naslednji večji udarec za judovsko skupnost je bil t.

i. »Reichskristallnacht«,172 ki se je zgodil na celotnem območju Nemčije in tudi v Zgornji

Šleziji.

Po umoru nemškega diplomata Ernsta Eduarda vom Ratha v Parizu, ki ga je izvršil Jud

Herschel Grünspan, so nacistične oblasti to izkoristile kot povod za obračun z Judi v

Nemčiji. Na območju celotnega nemškega rajha je bilo v pogromu 10. novembra 1938

uničenih 7.500 judovskih trgovin, 1.200 sinagog, 30.000 Judov pa je bilo odpeljanih v

koncentracijska taborišča. Zgornja Šlezija pri tem ni bila nobena izjema. Na udaru so bili

predvsem Judje, njihovi verski objekti in nepremičnine v glavnem mestu Zgornje Šlezije

Oppeln ter na industrijskemu območju v mestih Gleiwitz, Beuthen in Hindenburg. SS-

ovci so poskrbeli, da so bile sinagoge požgane, na različnih objektih pa so razbili okna.

Nemški sodržavljani, ki so sodelovali pri uničevanju, so Judom povzročili še velikansko

gospodarsko škodo, saj so trgovine izropali in pobrali vse dragocenosti. SS-ovci so

171 Erlass des Führers und Reichkanzlers über die Versetzung von oberschlesischen Beamten in den Ruhestand. Vom 10 Dezember 1937 (RGBl., I, Nr. 136, 1937, S. 1347). 172 Kristalna noč – nacistični pogrom nad nemškimi Judi med 9. in 10. novembrom 1938. Ime je dobil po razbitem steklu judovskih trgovin, domov in sinagog, ki je ležal po ulicah (Stackelberg 2007, 297).

154

številne Jude tudi aretirali, nato po nekaj tednih nekatere izpustili, druge pa odpeljali v

koncentracijsko taborišče Buchenwald. Največ jih je bilo odpeljanih z industrijskega

območja (okoli 500) ter iz mesta Oppeln (703), kjer je živelo največ Judov. Internaciji v

taborišče pa se niso izognili niti Judje iz manjših mest v pokrajini, kot so Ratibor, Neisse,

Kreuzburg, Rosenberg, Oberglogau in Groß Strehlitz (Parzer 2011, 55–57).

Dan po pogromu, 11. novembra 1938, je bil v časopisu Ostdeutsche Morgenpost

objavljen članek z naslovom Das Mass ist voll, 173 v katerem je bilo rečeno, da so Nemci

burno odreagirali, ker je bila »mera polna«, saj so morali pet let trpeti poseben status in

pravice Judov, kar slednjim ni pripadalo in jim je bilo kot »tujku« znotraj nemškega

narodnega tkiva omogočeno s strani njihovih »mednarodnih pomagačev iz Ženeve.«

(Weissmann 1963, 188)

Poleg represivnega pogroma pa so bili Judje podvrženi tudi ponižanjem, izkoriščanju

njihove delovne sile s prisilnim delom, nositi so morali Davidovo zvezdo, s katero so bili

javno ožigosani, pobrano jim je bilo premoženje, nacistične oblasti so jih strpale v hiše,

namenjene le Judom (t. i. »Judenhaus«), v katerih so se gnetle skupine ljudi (Cartarius

2007, 137–138).

Druga svetovna vojna je prinesla dokončno rešitev judovskega vprašanja in tragično

zaznamovala usodo zgornješlezijskih Judov. V kolikor se pred vojno pripadnikom

judovske skupnosti ni uspelo izseliti iz Nemčije ali rešiti z nekakšno preživitveno

strategijo (npr. zakon s kristjanom ali status »pol-Juda«)174 in dočakati osvoboditev s

strani Rdeče armade januarja 1945, je bila njihova usoda zapečatena. Na žalost se je

življenje za večino Judov iz Zgornje Šlezije končalo nedaleč stran od doma, v nacistični

tovarni smrti, koncentracijskem taborišču Auschwitz (Oświęcim), ki se je po nacistični

priključitvi poljskih ozemelj znašlo v razširjeni pokrajini Zgornja Šlezija (Cartarius 2007,

137–138).

173 »Das Mass ist voll« »Wenn in Oberschlesien der Volkszorn gründlichen und reinen Tisch gemacht hat, so hängt dies nicht zuletzt damit zusammen, dass sich hier die Juden noch 5 Jahre länger als im übrigen Reiche breitgemacht haben. Das Genfer Abkommen gewährte ihnen bis zum 15. Juli 1937 den besonderen Schutz als Minderheit; die Juden selbst haben diesen Schutz seinerzeit gefordert und durch ihre internationalen Helfershelfer in Genf auch durchgedrückt, sie haben damit vor der Welt beweisen, dass sie als fremder Volksstamm Sonderrechte in Deutschland beanspruchten« (Weissmann 1963, 188). 174 Nem. Halbjude.

155

11 USODA VODILNIH ČLANOV MANJŠINSKIH ORGANIZACIJ

IN PREDSEDNIKA MEŠANE KOMISIJE PO LETU 1937

11.1 Zveza Poljakov

Arkadiusz Bozek (1899–1954) je bil izgnan iz nemške Zgornje Šlezije januarja 1939 in

našel zatočišče na poljski strani meje v Katowicah. Ob začetku vojne je preko Romunije

in balkanskih držav zbežal v Francijo, marca 1940 obiskal poljske rojake v ZDA, nato pa

se do konca vojne ustalil v Londonu, čeprav je njegova družina ostala v Zgornji Šleziji.

Med vojno je pri zaveznikih lobiral za priključitev Zgornje Šlezije k Poljski (Karch 2010,

378–379).

Med vojno so nacistične oblasti okoli petdeset visokih pripadnikov Zveze Poljakov iz

Zgornje Šlezije internirale v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer so preživeli do

konca vojne. Med njimi tudi Stefan Szczepaniak in Pawel Kwoczek (Karch 2010, 379–

380).

11.2 Združenje judovskih občin

S potekom Ženevske konvencije (1922) leta 1937 je odbor, ki se je pri Združenju

judovskih občin ukvarjal s pravno bitko za uveljavitev judovskih manjšinskih pravic,

izgubil glavno oporo za uresničevanje pravic in s tem tudi svoj smisel. Njegovi člani so

doživeli različno usodo.

Predsednik dr. Arthur Kochmann (1864–1963) je končal svojo zemeljsko pot v

Auschwitzu, kamor so ga nacisti deportirali leta 1943. Sekretar dr. Georg Weissmann

(1885–1963) je leta 1937 dobil prepoved opravljanja svojega odvetniškega in notarskega

poklica, zato je od takrat do leta 1939 deloval v Uradu za izseljevanje Judov v Palestino

v Berlinu. Pred začetkom vojne je tudi sam emigriral v obljubljeno deželo Judov. V

Palestini in kasneje Izraelu je svobodno opravljal svoj pravniški poklic (Gruner 2008,

223).

156

Hugo Kunz (1875–1942), predsednik judovske občine Beuthen, je bil leta 1942

deportiran v koncentracijsko taborišč Auschwitz, kjer je tudi umrl.

Rabin v mestu Beuthen, Ludwig Golinski (1879–1942), je prav tako kot Weissmann

emigriral v Palestino in leta 1942 umrl v Jeruzalemu (Parzer 2011, 62).

Franz Bernheim (1899–1990), ki je dal ime peticiji, ki je vplivala na življenje preostalih

Judov v Zgornji Šleziji, je preživel vse akterje in dočakal zelo dolgo življenje. Potem ko

je leta 1933 zbežal v Prago, je naslednje leto od tam emigriral v ZDA, kjer je začel novo

življenje ter se leta 1935 ustalil v New Yorku. Po prejemu odškodnine s strani tretjega

rajha je pustil za sabo izkušnje iz stare celine. Nanj pa niso pozabile nacistične oblasti,

saj mu je notranji minister Frick kmalu po poteku Ženevske konvencije (1922) iz

maščevanja odvzel nemško državljanstvo. Bernheim je umrl, star 91 let, v newyorškem

domu starejših (Graf 2008, 287).

11.3 Predsednik Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo

Felix Calonder (1863–1952) je pred svojim odhodom iz mesta Katowice leta 1937 opravil

poslovilna obiska v Varšavi in Nemčiji, kjer se je srečal s Hitlerjem, a je bil obisk bolj

protokolarne narave. Zanimivo je, da je oktobra 1937 Calonder postal dopisni član

Akademie für Deutsches Recht, skupaj z belgijskim kolegom Kaeckenbeeckom.

Ustanovitelj Akademije za nemško pravo leta 1933 je bil Hitlerjev osebni odvetnik in

kasnejši državni namestnik175 v »Generalgouvernementu« oz. okupiranem delu Poljske,

Hans Frank. Slednji je bil zaradi vojnih zločinov storjenih na poljskem na nürnberškem

procesu leta 1946 obsojen na smrt. Po prenehanju mandata se je Calonder vrnil v Švico,

kjer je prevzel funkcijo v predsedstvu zavarovalnice Helvetia, s tega mesta pa je odstopil

leta 1950. Umrl je junija 1952 v Zürichu v starosti 89 let (Stauffer 2004, 92–93, 95–96).

175 Nem. Statthalter.

157

12 ZAKLJUČEK

V obdobju tretjega rajha, med letoma 1933 in 1937, ko je v Zgornji Šleziji veljala

manjšinska zaščita po Ženevski konvenciji (1922), je sistem manjšinskega varstva dobro

opravil svojo vlogo, čeprav je deloval pod obremenitvijo nacističnega totalitarnega

režima. Pravice manjšinam niso bile avtomatsko odobrene, temveč so se morali njeni

pripadniki vedno znova boriti za njihovo uresničitev. Na njihovo srečo so imeli pravno

podlago ter ustrezni sistem, na podlagi katerega so lahko uresničevali svoje pravice.

Če bi želeli primerjati vlogo predsednika Mešane komisije Calondra z današnjimi

institucijami, bi primerjavo lahko našli v instituciji ombudsmana – varuha človekovih

pravic. Pripadniki manjšin so se v primeru kršenja pravic obrnili nanj, on pa je s svojimi

pristojnostmi in avtoriteto opozarjal in izvajal pritisk na nacistično oblast, da je bil

dosežen dogovor, ki je omogočal ugoden razplet za poljsko in judovsko manjšino.

Peticij, poslanih v Ženevo v skladu s 147. členom, je bilo bolj malo, predvsem zaradi

tega, ker je nacistična Nemčija na mednarodni sceni z Bernheimovo peticijo doživela

blamažo, kmalu zatem pa izstopila iz Društva narodov. Poljska stran, ki je v Ženevo

poslala tri peticije, z njimi ni imela uspeha, saj se je svet Društva narodov v glavnem

zadovoljil s pojasnili nemške strani. Nasprotno pa je judovska stran z Bernheimovo

peticijo dosegla izjemen uspeh, saj je poleg tega, da je odprla problematiko preganjanja

Judov na mednarodni ravni, uspela z njo osramotiti tudi nacistično Nemčijo. Zagotovila

si je priznanje pred mednarodno skupnostjo, da bo (nacistična) Nemčija upoštevala vse

pravice, ki izhajajo iz njenih mednarodnih obveznosti ter s tem tudi pravice poljske in

judovske manjšine, zapisane v Ženevski konvenciji (1922). Poleg Bernheimove peticije

so organi Društva narodov obravnavali še eno peticijo člana judovske manjšine,

odvetnika Gustava Simona, ki pa na koncu zaradi krajevne nepristojnosti organov, ki so

odločali o njej, ni uspela.

Ne glede na uspeh Bernheimove peticije in izjave o upoštevanju pravic judovske manjšine

s strani nacistične oblasti, uresničevanje njihovih pravic ni bilo samoumevno, saj so

nacisti Jude sovražili, še manj pa spoštovali, zato si je morala judovska manjšina svoje

pravice vedno izboriti preko postopka regionalnega varstva manjšin pri Mešani komisiji.

158

To so storili s pritožbami na Urad za manjšine po 149. členu, v kolikor to ni zadostovalo,

pa tudi s pravnim mnenjem predsednika Mešane komisije. A vendarle je bil postopek

najbolj zanesljiv, učinkovit in hiter, če je bil sprožen po 585. členu, po katerem je

predsednik Mešane komisije ukrepal, v kolikor so mu bili podani utemeljeni razlogi za

sum, da je prišlo do kršitve manjšinskih pravic iz Ženevske konvencije (1922).

V postopkih po 585. in 149. členu, ko je predsednik Mešane komisije izdal svoje pravno

mnenje, je bilo obema manjšinama skupno pozivanje na kršitve 66., 75., 77., 80., 81. in

83. člena, ki so varovali njihove pravice. 66. člen je zagotavljal obema manjšinama

prepoved diskriminacije s strani nemške nacistične oblasti, jamčil pravno enakopravnost

s preostalimi nemškimi državljani ter zagotavljal svobodo veroizpovedi. 75. člen je

pravico do enakopravnosti še podrobneje opredelil s tem, da je zagotavljal vsem

državljanom enakopravno uživanje državljanskih in političnih pravic in prepovedoval

legalno diskriminiranje manjšin. Zagotavljal je tudi enako pravno varstvo pravic, kot so

ga uživali pripadniki večine oz. Nemci. S 77. členom je bila s strani državne oblasti

zagotovljena enakopravna obravnava vseh državljanov pri iskanju zaposlitve v javnem

sektorju in pri zaposlitvi na funkciji javnega funkcionarja. 80. člen je zagotavljal

pripadnikom manjšine enakopravnost na področju poklicev v kmetijstvu, trgovini in

industriji. Področje družbenega življenja manjšine je ščitil 81. člen, po katerem je bilo

manjšini zagotovljeno svobodno ustanavljanje humanitarnih, verskih, kulturnih in ostalih

družbenih ustanov, vključno s šolami. Poleg členov, ki so zagotavljali pravico

enakopravnosti, pa je bil pomemben še člen 83, ki je zagotavljal popolno zaščito življenja

in svoboščin vsem prebivalcem ne glede na strankarsko pripadnost, narodnost jezik raso

ali vero.

Členi glede kršitve pravic iz Ženevske konvencije (1922), ki so bili izključni le poljski

manjšini so bili 68, 73, 76, 79, 98, 134 in 135. 68. člen je manjšini zagotavljal svobodo

združevanja in ustanavljanja manjšinskih ustanov. V 73. členu je bilo zapisano, podobno

kot v 65. členu, da Nemčija določbe iz 66. do 68. člena (prepoved diskriminacije, pravna

enakopravnost, svoboda združevanja) prizna kot temeljni ustavni zakon, ki ga ne more

spreminjati noben pravni akt. 76. člen je manjšini zagotavljal aktivno in pasivno volilno

pravico. Po 79. členu je imela poljska manjšina pravico, da v skladu s predpisi države, v

kateri živijo, izdaja in distribuira publikacije ter tiskani material v poljskem jeziku ali pa

ga uvaža iz matice Poljske. 98. člen je manjšini zagotavljal svobodo ustanavljanja,

159

upravljanja in nadzorovanja manjšinskih izobraževalnih ustanov na lastne stroške. Po

134. členu so lahko člani manjšine svobodno uporabljali svoj materni jezik v javnosti,

135. člen pa jim je omogočal uporabo poljskega jezika v komunikaciji z državnimi

oblastmi.

Poleg kršitve členov, ki so bili skupni obema manjšinama, se je judovska manjšina

sklicevala še na 65., 67. in 85. člen. V 73. členu je bilo, prav tako kot v 65. členu pred

njim, vsebovano določilo, da Nemčija priznava pravico do enakopravnosti, prepoved

diskriminacije in svobodo združevanja kot temeljne ustavne pravice, ki jih ne more

spreminjati noben nemški pravni akt. 67. člen je zagotavljal enakopravnost pred

zakonom, uživanje vseh državljanskih in političnih pravic kot preostali državljani ter

prepovedoval omejevanje uporabe jezika manjšine.176 Za judovsko manjšino pa je bil

pomemben še 85. člen, ki jim je zagotavljal svobodo judovske veroizpovedi tako javno

kot zasebno ter ščitil tudi njihove ritualne obrede.

Med časom veljavnosti Ženevske konvencije (1922), in sicer med letoma 1933 in 1937,

je poljska manjšina po postopku iz 585. člena sprožila 11 zadev, od tega 10 v prvem letu

nacistične vladavine. Med letoma 1934 vse do leta 1937 pa ni bila sprožena nobena

zadeva po 585. členu, ko je Mešana komisija obravnavala, zadnjo, enajsto zadevo poljske

manjšine. Temu je najverjetneje botrovalo dejstvo, da sta Nemčija in Poljska leta 1934

sklenili dogovor (pakt o nenapadanju), ki je pomenil preobrat v nemško-poljskih odnosih.

Slednji so očitno toliko izboljšali položaj in delovanje poljske manjšine, da ta ni videla

nobene večje potrebe po postopku iz 585. člena, razen kmalu pred iztekom konvencije

leta 1937, ko so potrebovali dovoljenje za manifestacijo.

Vse poljske pritožbe je najverjetneje uspešno reševal nemški Urad za manjšine po 149.

členu, le v nekaj primerih najhujših oz. najresnejših kršitev pa pripadniki poljske manjšine

očitno z odločitvijo Urada za manjšine niso bili zadovoljni, saj je predsednik Mešane

komisije Calonder izdal pravno mnenje le v šestih primerih. Prvi dve zadevi o sterilizaciji

in odvzemu državljanstva je prejel v odločanje leta 1935, tri zadeve o spremembi poljsko

zvenečih krajevnih imen, prepovedi zborovanja ter žaljenju manjšine pa konec leta 1936.

V zadnjem letu mandata je odločal o dovoljenju za izgradnjo poljske šole. V vseh šestih

176 V tem členu oz. primeru je bil mišljen poljski jezik, saj so se nemški Judje v glavnem sporazumevali v nemščini.

160

primerih, razen v zadnjem, v katerem je poljski manjšini ugodno rešil prošnjo glede

izgradnje šole, je poljske pritožbe po 149. členu zavrnil. Tega ni storil zato, ker bi bil

nenaklonjen poljski manjšini, temveč izključno zaradi pravnih razlogov. V primerih

sterilizacije in spremembe krajevnih imen je nacistična oblast najbolj grobo nastopila

proti posamezniku, v primeru spremembe krajevnih imen pa proti celotni poljski

manjšini. Postavlja se vprašanje, ali se lahko rešuje takšne primere tako mrtvo in hladno,

s pravniško logiko in brez čustev.

Izmed vseh enajstih pritožb, ki jih je poljska manjšina vložila med letoma 1933 in 1937,

je bila večina zadev ugodno rešenih za poljsko manjšino. Po zaslugi prizadevanj

predsednika Mešane komisije Calondra, ki je manjšini ugodil v devetih primerih, je do

ugodnega razpleta prišlo v sedmih primerih, v preostalih dveh pa je bil primer zaradi

pomankanja dokazov ustavljen. Od zadev, ki jim je Calonder ugodil, se le dve niso

uresničile tako, kot je zahteval. V primeru prepovedi manjšinskega časopisa Nowiny

Codzienne nemške oblasti Calondrovi odločitvi niso pravočasno sledile, saj je prej

potekel rok, v katerem je veljala prepoved. Prav tako ni mogel doseči izpustitev

pripadnika manjšine Ziemka, ki je bil obsojen na zaporno kazen. Calondru pa je uspelo

doseči, da so bili kaznovani žandarji, ki so maltretirali pripadnike manjšine, da so bili

člani poljske manjšine izpuščeni iz preventivnega pripora, preklic prepovedi časopisa

Zjednoczenie ter vrnitev zdravniške licence. Kmalu pred iztekom mandata je Calonder

odločil še v korist izvedbe poljskih manjšinskih manifestacij, ki pa jih nacistične oblasti

niso dovolile izvesti v javnosti in so lahko potekale le v zasebnem krogu.

Zanimivo je, da se glede na zadeve, naslovljene na Mešano komisijo leta 1933, ko je bilo

največ pritožb , nacistične oblasti niso spravljale na poljsko manjšino kot tako, ampak

bolj na njihovo politično delovanje. V času, ko so se nacisti utrjevali na oblasti, je poljska

manjšina vlagala pritožbe, ki so zadevale njihovo politično delovanje v času nacističnih

volitev, članom manjšine, ki so bili aretirani, pa je bila očitana komunistična dejavnost.

Kljub temu je Calonder dosegel odpravo nacističnih arbitrarnih ukrepov v večini

posameznih primerov.

Odpira se tudi vprašanje, v kolikšni meri je Ženevska konvencija (1922) ščitila poljsko

manjšino. Odgovor na to je odvisen predvsem od tega, kako definiramo manjšino. V

kolikor jo definiramo po objektivnem principu, to je, da so pripadniki manjšine vsi, ki se

161

poslužujejo poljskega jezika oz. njegovega narečja, kar je zagovarjala Poljska, potem bi

bil odgovor negativen. Velika večina poljsko govorečega prebivalstva (»Wasserpolen«)

se ni prištevala k manjšini, zatorej bi lahko rekli, da je bila poljska manjšina dejansko

manjšina znotraj manjšine. Vendar je Ženevska konvencija (1922) priznavala le princip

subjektivnega kriterija, kar je pomenilo, da je pripadnik manjšine vsak, ki se kot tak čuti

oz. se za to odloči, ne da bi mu pri tem oporekala država. V skladu s tem principom je

manjšinska zaščita ščitila vse, ki so se deklarirali za manjšino, tako poljsko kot judovsko.

Zaradi manjšinske zaščite so poljska in judovska združenja postala edina sfera civilne

družbe, ki je bila izven nadzora totalitarnih nacističnih oblasti v Zgornji Šleziji. To je

pomenilo, da se je bilo potrebno tistim prebivalcem Zgornje Šlezije, ki so se v času

nacizma želeli izmakniti nadzoru nacistične totalitarne države oz. želeli uživati pravice,

izhajajoče iz Ženevske konvencije (1922), le deklarirati za pripadnika manjšine in pot je

bila odprta za uveljavitev iz tega izhajajočih pravic. Koliko nacionalno indiferentnih

prebivalcev Zgornje Šlezije se je posluževalo omenjenega, pa bi bilo potrebno dodatno

raziskati.

Judovska manjšina se je veliko bolj kot poljska posluževala uporabe postopka po 585.

členu, saj jih je skupno poslala 17. V prvem letu nacistične vladavine je Mešani komisiji

oz. Calondru poslala šest pritožb, leta 1934 tri pritožbe, leta 1935 je poslala štiri pritožbe,

leta 1936 dve pritožbi in leta 1937 prav tako le dve. Z aktivnim angažmajem Calondra je

dosegla izjemne rezultate, ki je Jude v Zgornji Šleziji v času veljave Ženevske konvencije

(1922) postavila na povsem drugačen položaj, kot so ga imeli Judje v preostali Nemčiji.

Izmed vseh sedemnajstih primerov po 585. členu jih je bilo za judovsko manjšino uspešno

rešenih 16, kar je zagotovo velik uspeh. Le v enem primeru je bila zadeva ustavljena

zaradi pomanjkanja prič in dokazov. Uspeh pa je še toliko bolj izjemen, če pogledamo

kakšne vsebinske rezultate je uspelo doseči judovski manjšini. Poleg tega, da so bili Judje

izpuščeni na prostost iz preventivnega pripora, da so jim bile vrnjene licence za delo in

dodeljena odškodnina, da je nacistična oblast dovolila poroko med pripadniki judovske

manjšine in arijske rase, je bil največji dosežek judovske manjšine neuveljavitev

diskriminatorne nacistične zakonodaje. Zgornjo Šlezijo oz. natančneje območje plebiscita

je Judom uspelo izvzeti iz območja veljave nacistične antisemitske zakonodaje. Zgornja

Šlezija je bila med letoma 1933 in 1937 prostor tretjega rajha, kjer so lahko Judje kolikor

toliko živeli normalno, mnogo boljše od tistih v preostalem delu države, ki niso uživali

nobene pravne zaščite. Zaradi vztrajnosti judovske skupnosti ter predsednika Mešane

162

komisije Calondra, ki jim je stal ob strani pri uresničevanju pravic, ki so jim pripadale, so

bile lokalne nacistične oblasti prisiljene izdati pravne akte, ki so dejansko pomenili

izničenje posameznih antisemitskih zakonov. Leta 1934 so nacistične oblasti izdale

okrožnico, objavljeno sicer v lokalnem uradnem listu, da predpisi, ki diskriminirajo Jude

na področju Zgornje Šlezije, nimajo nobene pravne veljave. V primeru nacističnega

bojkota Judov je bila izdan okrožnica, da se morajo določila Ženevske konvencije (1922)

striktno spoštovati, kršitelji določil pa bodo kaznovani. Prav tako je bila dosežena

prepoved zloglasnega antisemitskega časopisa Der Stürmer, enotam SA je bilo

prepovedano peti Judom sovražne pesmi v javnosti. Nacistične oblasti so preklicale oz.

umaknile še druge odloke, ki so diskriminirali Jude. Leta 1935 je judovski skupnosti

uspelo doseči celo ničnost nürnberških zakonov na področju Zgornje Šlezije. Zadnji

uspeh judovske manjšine pred potekom Ženevske konvencije (1922) leta 1937 pa je bila

odprava prepovedi klanja po judovskem obredu in dodelitev novih kvot za zakol.

Zadeve judovske manjšine so se prav tako še naprej reševale tudi pri nemškem Uradu za

manjšine. Med letoma 1933 in 1937 je Calonder dobil od Urada za manjšine po 149. členu

v odločanje posredovane le tri zadeve, o katerih je izdal pravno mnenje. Dve zadevi je

moral Calonder zavreči zaradi krajevne nepristojnosti, v eni zadevi pa je ugodil za

pritožniku, zdravniku dr. Maxu Picku, ki nazaj dobil svojo službo. Ni mu pa dodelil

odškodnine, ker to ni bilo v stvarni pristojnosti predsednika Mešane komisije.

Kako uspešno oz. neuspešno je zadeve manjšin obravnaval nemški Urad za manjšine, še

posebej po tem, ko je predsednik Mešane komisije izdal pravno mnenje, po katerem se je

pravno zavezujoče odločalo v podobnih primerih, ostaja odprto vprašanje, ki bi lahko bilo

predmet druge raziskovalne naloge.

Na podlagi vsega naštetega lahko pridemo do sledečih sklepov. Izhodiščni položaj poljske

in judovske manjšine ni bil enak. Poljska manjšina je bila po zakonu enakopravna z

Nemci in je lahko nastopala s pozicije nemškega državljanstva, medtem ko judovska

manjšina v samem začetku ni bila, saj so ji nacistične oblasti zanikale pravice, izhajajoče

iz nemškega državljanstva, na koncu pa je še pravno in formalno ostala brez njih. Le po

zaslugi manjšinske zaščite so si lahko zgornješlezijski Judje mukoma, a vendarle, nazaj

pridobili tiste pravice, ki so jim pripadale kot nemškim državljanom ter iz Ženevske

konvencije (1922). Poleg tega so bili Judje pred letom 1933 razdeljeni na religiozne in

163

nereligiozne Jude, eni so se prištevali k verski manjšini, drugi le h kulturni, tretji pa ne

eno ne drugo, saj so bili asimilirani v nemško kulturo. Prihod nacistov je vse to spremenil

in je vse Jude brez izjeme z diskriminacijo postavil v status manjšine.

V kolikor so se člani manjšine obrnili na pomoč k organom mednarodne ter regionalne

zaščite manjšin, je bila ta praviloma uspešna, v kolikor je zanjo obstajala pravna

utemeljitev. Sicer pa je glede na vložene zadeve največ uspehov imela judovska, manj pa

poljska manjšina. Sistem mednarodnega in regionalnega varstva je imel ustrezne

mehanizme, ki je zagotovil pripadnikom manjšine zaščito njihovih pravic, čeprav pot do

njihove uresničitve ni bila lahka.

Predsednik Mešane komisije Calonder je s svojo aktivnostjo, predvsem po postopku 585.

člena dosegel, da so bile nacistične oblasti prisiljene upoštevati pravice poljske in

judovske manjšine, ter se zanju zavzemal enako, v kolikor je bila za to podana pravna

podlaga. Manjšinska zaščita je Judom v Zgornji Šleziji omogočila, da so imeli popolnoma

drugačen položaj kot Judje v preostali Nemčiji, saj so si s pomočjo pritožb v skladu z

Ženevsko konvencijo (1922), še posebej pa s pomočjo predsednika Mešane komisije

Calondra, zagotovili učinkovito pravno varstvo.

Tako poljski kot judovski manjšini je bila glavna stična točka pozivanje na pravico do

enakopravnosti, prepoved diskriminacije ter zaščita njihovih življenj in svoboščin.

Skupno jima je bilo tudi nasilje s strani paravojaških enot SA in SS, še posebej v prvem

letu nacistične oblasti, a vendarle s to razliko, da pripadniki poljske manjšine

najverjetneje niso bili prvenstveno napadeni zaradi njihove etnične pripadnosti, ampak

bolj zaradi političnega delovanja.

Poljske pritožbe so se v glavnem nanašale na ukrepe nacističnih oblasti, ki se niso

osredotočali le na pripadnike poljske manjšine, ampak državljane nemškega rajha na

splošno. Izjeme so dejanja nacističnih oblasti, ki jih je bila deležna manjšina proti koncu

leta 1936 in so se nadaljevali še naslednje leto. Pritožbe judovske manjšine pa so se

nanašale le na ukrepe nacističnih oblasti, ki so bili usmerjeni izključno proti Judom.

Nacistična oblast je bila s stisnjenimi zobmi prisiljena upoštevati odločitve predsednika

Mešane komisije ter zagotoviti pravice pripadnikov tako poljske kot judovske manjšine.

To je bilo predvsem zato, ker so bile pravice obeh manjšin po Ženevski konvenciji (1922)

164

neločljivo medsebojno povezane. Ženevska konvencija (1922) je bila mednarodni akt,

njegove določbe so imele veljavnost ustavnega zakona, ki s predpisi nemških oblasti niso

mogle biti razveljavljene. Tako ob nacističnem suspendiranju weimarske ustave

Ženevska konvencija (1922) ni izgubila pravne veljave. Nacistična Nemčija jo je morala

izvajati vse do njenega poteka leta 1937. Poleg manjšinske zaščite je Ženevska konvencija

(1922) urejala še mnogo drugih zadev, med njimi so bile najpomembnejše gospodarske,

in v kolikor nacistična Nemčija ne bi želela spoštovati manjšinskih določil, bi morala

enostransko preklicati celotno konvencijo. To pa bi porušilo celoten sistem ureditve v

Zgornji Šleziji, kar bi zagotovo pripeljalo do številnih zapletov v regiji in krize v

mednarodnih ter nemško-poljskih odnosih. Zgodilo se je nasprotno. Po Bernheimovi

peticiji in blamaži pri Društvu narodov se je nacistična Nemčija pred mednarodno

skupnostjo ter Veliko Britanijo in Francijo zavezala spoštovati vse obligacije, izhajajoče

iz Ženevske konvencije (1922). Poleg tega je Nemčija s Poljsko sklenila pakt o

nenapadanju oz. pogodbo, ki je odprla pot dobrim medsosedskim odnosom, kar je

pomenilo tudi, da se je morala v tem obziru spoštovati celotna Ženevska konvencija

(1922) ter skupaj z njo tudi določila varovanja manjšinskih pravic. Ugodne okoliščine je

znalo Združenje judovskih občin, na čelu z odvetnikom Weissmannom, odlično izkoristiti

in je z vztrajnostjo preko organov Mešane komisije doseglo, da je slednja izvajala pritisk

na nacistično oblast, kar je pripeljalo k uresničitvi pravic. Zavedati se je potrebno, da je

režim varstva manjšin po Ženevski konvenciji (1922) varoval tudi nemško manjšino na

poljski strani meje, kar je bil velik motiv, da je nacistična Nemčija konvencijo upoštevala

na svojem ozemlju. Poleg tega je k večji pripravljenosti za zaščito pravic manjšin v

nemški Zgornji Šleziji botrovalo tudi dejstvo, da je konvencija potekla leta 1937 ter velika

verjetnost, da bo po preteku veljavnosti konvencije Nemčija lahko sklenila dogovor s

Poljsko o medsebojni zaščiti manjšin, ki bi seveda izključeval judovsko manjšino. Tako

je judovska manjšina po letu 1937 in z dokončno utrditvijo nacizma v Zgornji Šleziji

izgubila vse pravice, ki jih je imela do tedaj.

Nemška nacistična država je vzpostavila diktaturo, ki je temeljila na pravnih predpisih ter

potemtakem bila pravna država, ki je izvrševala svojo zakonodajo in imela vzpostavljen

pravni red, čeprav je bil ta daleč od vladavine prava. Del pravnega reda pa so bile tudi

mednarodne pogodbe in konvencije, katere pa nacisti z nemško notranjo zakonodajo niso

mogli odpraviti. V kolikor je nacistična Nemčija želela izvajati svojo diktaturo na

pozitivnem pravu, je morala upoštevati svoj celoten pravni red, torej vse ali nič. Eno

165

glavnih načel v pravu je pacta sunt servanda, to je – dogovore je treba spoštovati. Zaradi

recipročne povezave varstva manjšin tako v nemškem kot poljskem delu Zgornje Šlezije,

se Nacistična Nemčija ni mogla obnašati tako, da bi pravice poljske in judovske manjšine

kršila in se ne bi zmenila za Mešano komisijo, v primeru svoje nemške manjšine v

poljskem delu pa zahtevala, da se njihove pravice spoštuje. V kolikor je Nemčija želela,

da se spoštujejo njeni interesi v poljskem delu, je morala »potrpeti« in upoštevati tudi

pravice poljske in judovske manjšine v nemškem delu Zgornje Šlezije. Zatorej je nemška

stran morala spoštovati vse dogovore sklenjene s predsednikom Mešane komisije

Calondrom, sicer bi rušila njegovo avtoriteto, delo komisije ter posledično škodovala

svojim interesom.

Po drugi strani Poljska ni želela sprejeti nobenih mednarodnih obveznosti na področju

varovanja manjšin in je v zameno za popolno suverenost na svojem območju Zgornje

Šlezije žrtvovala poljsko manjšino v nemškem delu Zgornje Šlezije, saj so bile po letu

1937 poljska in nemška manjšina zaščiteni le z enostranskimi izjavami obeh držav. To je

pomenilo, da so bile prepuščene dobri volji držav, v katerih živijo. V letih, ki so sledila,

sta tako poljska kot judovska manjšina v nemški Zgornji Šleziji doživeli poslabšanje

razmer, čeprav judovska prej in bolj brutalno.

Lahko bi rekli, da je Društvo narodov in njegov organ Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo

na lokalnem nivoju v nemški Zgornji Šleziji uspelo v svoji nalogi miroljubnega reševanja

konfliktov in vzpostavitve pravičnosti, čeprav se je moralo spopadati z ukrepi nacistične

države, ki so legalno in sistematično kršili pravice manjšin. Te so si lahko pravico izborile

ravno zaradi dejstva, ker je deloval mednarodni mehanizem varstva pravic, pa tudi zaradi

tega, ker je nacistična Nemčija svoj pravni red utemeljila na legalnih predpisih, čeprav so

bili ti nelegitimni ter krivični. Izkazalo se je, da mednarodne organizacije lahko dosežejo

svoj cilj, če pri vseh vpletenih obstaja volja in vztrajnost, še posebej pa če je na to vezan

državni interes. Vendar tega ni bilo več ko je potekla veljavnost Ženevski konvenciji

(1922) in v regiji ni bilo več mednarodnega organa, ki bi lahko skrbel za reševanje

konfliktov na področju manjšinske problematike. Do takrat so bili mednarodni organi

garant ne samo legalnosti temveč tudi pravičnosti v regiji, od leta 1937 pa manjšine teh

zagotovil niso več imele.

166

Od leta 1937 so šli nemško-poljski odnosi samo še strmo navzdol, dokler ni Zgornja

Šlezija postala center incidenta, ko so pripadniki SS, preoblečeni v poljske vojake,

napadli nemško radijsko postajo Gleiwitz ter s tem ustvarili povod za vojno s Poljsko, ki

je pomenila začetek druge svetovne vojne.

167

13 VIRI IN LITERATURA

13.1 Arhivski viri

LON, 1 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la

Convention de Genève (C 678), Vol. 4, Résumé des pétitions (8 volumes)

(1922–37).

LON, 2 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la

Convention de Genève (C 678), Vol. 5, Résumé des pétitions (8 volumes)

(1922–37).

LON, 3 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la

Convention de Genève (C 678), Vol. 6, Résumé des pétitions (8 volumes)

(1922–37).

LON, 4 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la

Convention de Genève (C 678), Vol. 7, Résumé des pétitions (8 volumes)

(1922–37).

LON, 5 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la

Convention de Genève (C 825), Vol. 2, Résumé des pétitions (2 volumes)

(1925–37).

LON, 6 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la

Convention de Genève (C 849), No. 1091, Związek Polaków.

LON, 7 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la

Convention de Genève (C 849), No. 1095, Związek Polaków.

LON, 8 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la

Convention de Genève (C 849), No. 1096, Związek Polaków.

LON, 9 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la

Convention de Genève (C 850), No. 1123, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.

LON, 10 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1124, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.

LON, 11 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1125, A. Broll.

LON, 12 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1132, Pétition de la minorité juive.

168

LON, 13 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1133, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.

LON, 14 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1134, Dr. Kwoczek, repr. Par le Zw.

Polaków.

LON, 15 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1154, Pétition de la minorité juive.

LON, 16 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 850), No. 1155, Pétition de la minorité juive.

LON, 17 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1156, Pétition de la minorité juive.

LON, 18 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1158, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.

LON, 19 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1159, Pétition de la minorité juive.

LON, 20 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1160, Pétition de la minorité juive.

LON, 21 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1162, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.

LON, 22 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1164, Pétition de la minorité juive.

LON, 23 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1165, Pétition de la minorité juive.

LON, 24 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1169, Pétition de la minorité juive.

LON, 25 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1172, Pétition de la minorité juive.

LON, 26 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1173, Pétition de la minorité juive.

LON, 27 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1174, Pétition de la minorité juive.

LON, 28 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1175, Pétition de la minorité juive.

169

LON, 29 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1176, Pétition de la minorité juive.

LON, 30 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1177, Pétition de la minorité juive.

LON, 31 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1178, Pétition de la minorité juive.

LON, 32 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1179, Pétition de la minorité juive.

LON, 33 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de

la Convention de Genève (C 851), No. 1180, Związek Polaków.

LON, 34 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Haute–Silésie allemande:

Rapports avec les autorités allemandes (C 894), No. 4, Agent d'Etat auprès de la

Commission Mixte. Conférences. Volume 2 (1929–37).

LON, 35 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Haute–Silésie allemande

(C 898), No. 4, Minorité juive. Synagogengemeindeverband der Provinz

Oberschlesien à Gleiwitz. Correspondance. Conférences (1933–36).

170

13.2 Literatura

Andelman, David A. 2008. A Shattered Peace – Versailles 1919 and the Price we Pay

Today. Hoboken, New Jersey: John Wiley & Sons.

Andree, Richard. 1924. Andrees Allgemeiner Handatlas in 231 Haupt- und 211

Nebenkarten. Bielefeld und Leipzig: Velhagen & Klasing.

Barran, Fritz R., 2002. »Ortsnamen– und Bestandsänderungen der Schlesischen

Gemeinden in der zeit vom 1.1.1934–31.8.1938«. V: Städte–Atlas

Schlesien.Karten und Pläne von Auras bis Zülz., ur. Fritz. R. Barran, 342–349.

Würzburg: Rautenberg Verlag.

Bjork, James E. 2002. »Everything Depends on the Priest? Religious Education and

Linguistic Change in Upper Silesia, 1870–1914«. V: Die Grenzen der Nationen:

Identitätenwandel in Oberschlesien in der Neuzeit, ur. Kai Struve in Philipp Ther,

71–101. Marburg/Lahn: Herder–Institut.

Bjork, James E.. 2008. Neither German nor Pole: Catholicism and National Indifference

in a Central European Borderland. Ann Arbor, Michigan: The University of

Michigan Press.

Blanke, Richard. 1993. Orphans of Versailles. The Germans in Western Poland 1918–

1939. Lexington, Kentucky: The University Press of Kentucky.

Bracher, Karl Dietrich, Wolfgang Sauer in Gerhard Schultz. 1962. Die

nationalsozialistische Machtergreifung : Studien zur Errichtung des totalitären

Herrschaftssystems in Deutschland 1933/34. Wiesbaden: Springer Fachmedien.

Breyer, Richard. 1955. Das Deutsche Reich und Polen 1932–1937. Würzburg: Holzner

Verlag.

Bußmann, Walter, ur. 1977. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik 1918–1945. Serie

C: 1933 – 1936. Das Dritte Reich : Die Ersten Jahre, Band V, 2: 26. Mai bis 31.

Oktober 1936. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.

Bußmann, Walter, ur. 1981. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik 1918–1945. Serie

C: 1933 – 1937. Das Dritte Reich : Die Ersten Jahre, Band VI, 2: 16. März bis 14.

November 1937. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.

Cartarius, Julia. 2007 »Schutz und Verfolgung. Die oberschlesischen Juden in den Jahren

1933–1938«. V: "Durst nach Erkenntnis . . .” Forschungen zur Kultur und

Geschichte der Deutschen im östlichen Europa, ur. Heike Müns in Matthias

Weber, 119–138. München: Oldenbourg.

171

Conrads, Norbert. 1994. »Schlesiens frühe Neuzeit (1462–1740)«. V: Deutsche

Geschichte im Osten Europas – Schlesien, ur. Norbert Conrads, 177–344. Berlin:

Siedler.

Cordell, Karl. 2000. Politics of Ethnicity in Central Europe. London: Macmillan Press.

Fink, Carole. 1972. »Defender of Minorities: Germany in the League of Nations, 1926–

1933«. Central European History, Vol. 5 (No. 4): 330–357.

Fink, Carole. 2006. Defending the Rights of Others – The Great powers, the Jews, and

international minority protection, 1878–1938. New York: Cambridge University

Press.

Fischer, P. 1931. Das Recht und der Schutz der polnischen Minderheit in Oberschlesien.

Berlin: Verlag von Reimar Hobbing.

Frentz, Christian Raitz von. 1999. A Lesson Forgotten. Minority Protection Under the

League of Nations: The Case of the German Minority in Poland 1920–1934. New

York: St. Martin´s Press.

Friedländer, Saul. 2009. Nazi Germany and the Jews 1933–1945. New York: Harper

Collins Publishers.

Foreign relations of the United States. 1947. Papers Relating to the Foreign Relations of

the United States: The Paris Peace Conference. 1919, Vol. XII. Washington,

United States Government Printing Office.

Fuchs, Konrad. 1994. »Vom deutschen Krieg zur deutschen Katastrophe (1866–1945)«.

V: Deutsche Geschichte im Osten Europas – Schlesien. ur. Norbert Conrads, 554–

704. Berlin: Siedler.

Gemischte Kommission für Oberschlesien. 1937a. Amtliche Sammlung der

Stellungnahmen des Präsidenten der Gemischten Kommission für Oberschlesien

auf dem Gebiete des Minderheitenrechtes auf Grund der Vorschriften des III.

Teils des deutsch–polnischen Genfer Abkommens vom 15. Mai 1922 in der Zeit

vom 15. Juni 1922 bis 15. Juli 1937. Band I. Walter de Gruyter & Co. Berlin und

Leipzig.

Gemischte Kommission für Oberschlesien. 1937b. Amtliche Sammlung der

Stellungnahmen des Präsidenten der Gemischten Kommission für Oberschlesien

auf dem Gebiete des Minderheitenrechtes auf Grund der Vorschriften des III.

Teils des deutsch–polnischen Genfer Abkommens vom 15. Mai 1922 in der Zeit

vom 15. Juni 1922 bis 15. Juli 1937. Band II. Walter de Gruyter & Co. Berlin und

Leipzig.

172

Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums 1933. Deutsches Reichsgesetzblatt

(1933). Teil I, Nr. 34. Berlin.

Ginneken, Anique H. M. van. 2006. Historical dictionary of the League of Nations.

Historical Dictionaries of International Organizations, No. 23. Lanham, Maryland

– Toronto – Oxford: The Scarecrow Press.

Graf, Philipp. 2008. Die Bernheim–Petition 1933. Jüdische Politik in der

Zwischenkriegszeit. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.

Gruner, Wolf, ur. 2008. Die Verfolgung und Ermordung der europäischen Juden durch

das nationalsozialistische Deutschland 1933–1945, Band 1: Deutsches Reich

1933–1937. München: Oldenbourg Verlag.

Hartmannsgruber, Friedrich, ur. 1999. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler

1933–1945, Band II: 1934/35, Teilband 2: Juni – Dezember 1935. München,

Oldenbourg Verlag.

Hartmannsgruber, Friedrich, ur. 2002. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler

1933–1945, Band III: 1936. München: Oldenbourg Verlag.

Hartmannsgruber, Friedrich, ur. 2005. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler

1933–1945, Band IV: 1937. München: Oldenbourg Verlag.

Haubold–Stolle, Juliane. 2008. Mythos Oberschlesien. der Kampf um die Erinnerung in

Deutschland und in Polen 1919–1956. Osnabrück: fibre Verlag.

Herzig, Arno. 2015. Geschichte Schlesiens. Vom Mittelalter bis zur Gegenwart.

München: Verlag C.H.Beck.

Hilpold, Peter. 2013. »The League of Nations and the Protection of Minorities –

Rediscovering a Great Experiment«. Max Planck Yearbook of United Nations

Law, Vol. 17: 87–124.

Hitze, Guido. 2002. Carl Ulitzka (1873–1953) oder Oberschlesien zwischen den

Weltkriegen. Düsseldorf: Droste Verlag.

Jebsen, Nina. 2014. »Dividing Regions? Plebiscites and their Propaganda–Schleswig and

Carinthia 1920«. V: European Border Regions in Comparison. Overcoming

Nationalistic Aspects or Re-Nationalization?, ur. Katarzyna Stokłosa in Gerherd

Besier, 58–78. New York, NY: Routledge.

Kaeckenbeeck, Georges. 1942. The international experiment of Upper Silesia: a study in

the working of the Upper Silesian settlement, 1922–1937. Oxford: Oxford

University. Press.

173

Kamusella, Tomasz. 2009. The Politics of Language and Nationalism in Modern Central

Europe. New York: Palgrave MacMillan.

Kaplan, Marion A. 2005. »As Germans and as Jews in Imperial Germany«. V: Jewish

Daily Life in Germany, 1618–1945, ur. Marion A. Kaplan, str. 173–269. Oxford:

Oxford University Press.

Karch, Brendan. 2013. »A Jewish “Nature Preserve«: League of Nations Minority

Protections in Nazi Upper Silesia, 1933–1937«. Central European History 46 (1):

124–160.

Karch, Brendan. 2010. Nationalism on the Margins: Silesians between Germany and

Poland, 1848–1945. Doktorska disertacija. Cambridge, Massachusetts: Harvard

University.

Linek, Bernard. 2002. »Deutsche und polnische nationale Politik in Oberschlesien 1922–

1989«. V: Die Grenzen der Nationen: Identitätenwandel in Oberschlesien in der

Neuzeit, ur. Kai Struve in Philipp Ther, 137–168. Marburg/Lahn: Herder–Institut.

League of Nations. 1933a. League of Nations Official Journal. 14th Year, No. 12,

December 1933. Geneva.

League of Nations. 1933b. League of Nations Official Journal (1933). 14th Year, No. 11

(Part I), November 1933, Geneva.

League of Nations. 1933c. League of Nations Official Journal (1933). 14th Year, No. 7

(Part I), July 1933. Geneva.

MacMillan, Margaret. 2002. Paris 1919: Six Months that changed the world. New York:

Random House.

Masnyk, Marek. 2003. »Die Situation der Polen im Oppelner Regierungsbezirk in den

zwanziger und dreißiger Jahren. Ein Problemüberblick«. V: Oberschlesien nach

dem Ersten Weltkrieg: Studien zu einem nationalen Konflikt und seine

Erinnerung, ur. Kai Struve, 97–110. Marburg/Lahn: Herder–Institut.

Maurer, Trude. 2005. »From Everyday Life to a State of Emergency: Jews in Weimar and

Nazi Germany«. V: Jewish Daily Life in Germany, 1618–1945, ur. Marion A.

Kaplan, 173–269. Oxford: Oxford University Press.

Mazower, Mark. 1997. »Minorities and the League of Nations in Interwar Europe«.

Daedalus, Vol. 126, (No. 2): 47–63.

Minuth, Karl–Heinz, ur. 1983. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler 1933–

1938, Teil I: 1933/34, Band 2: 12. September 1933 bis 27. August 1934. Boppard

am Rhein: Harald Boldt Verlag.

174

Moraw, Peter. 1994. »Das Mittelalter (bis 1469)«. V: Deutsche Geschichte im Osten

Europas – Schlesien, ur. Norbert Conrads, 37–176. Berlin: Siedler.

Niendorf Matthias. 1997. »Die Provinz Oberschlesien und ihre polnische Bevölkerung«.

V: Deutsche und Polen zwischen den Kriegen Minderheitenstatus und

„Volkstumskampf" im Grenzgebiet. Amtliche Berichterstattung aus beiden

Ländern 1920–1939, ur. Rudolf Jaworski in Marian Wojciechowski, 811–816.

München – New Providence – London – Paris: K. G. Saur.

Parzer, Robert. 2011. Oberschlesische jüdische Unternehmer zwischen

Schutzbestrebungen des Völkerbundes und nationalsozialistischem

Vernichtungswillen. Magistrsko delo. Berlin: Freie Universität Berlin, Friedrich–

Meinecke–Institut.

Poeggel, Walter. 1996. »Die Haltung Deutschlands zur Minderheitenfrage«. V:

Friedenssichernde Aspekte des Minderheitenschutzes in der Ära des

Völkerbundes und der Vereinten Nationen in Europa, ur. Manfred Mohr, 51–65.

Frankfurt/Oder: Springer Verlag.

Rothfels, Hans, ur. 1971. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik 1918–1945. Serie C:

1933–1937. Das Dritte Reich : Die Ersten Jahre, Band I, 1: 30. Januar bis 15. Mai

1933. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.

Sierpowski, Stanislaw. 1996. »Die Stellung Polens zu den Bestimmungen des

Völkerbundes über die Nationalen Minderheiten«. V: Friedenssichernde Aspekte

des Minderheitenschutzes in der Ära des Völkerbundes und der Vereinten

Nationen in Europa, ur. Manfred Mohr, 23–50. Frankfurt/Oder: Springer Verlag.

Stackelberg, Roderick. 2007. The Routledge Companion to Nazi Germany. New York,

NY: Routledge.

Stauffer, Paul. 2004. Polen – Juden – Schweizer. Felix Calonder (1921–1937) –

„Exilpolens“ Berner Emisäre (1939–1945) – Die Schweiz und Katyn. Zürich:

Neue Züricher Zeitung.

Steinbacher, Sybille. 2015. »East Upper Silesia«. V: The Greater German Reich and the

Jews: Nazi Persecution Policies in the Annexed Territories 1935–1945, ur. Wolf

Gruner in Jörg Osterloh, 239–266. New York: Berghahn Books.

Stier, Hans Erich. 1980. Völker, Staaten und Kulturen – ein Kartenwerk zur Geschichte.

Braunschweig: Georg Westermann Verlag.

Stone, Julius. 1933. Regional Guarantees of Minority Rights: A Study of Minorities

Procedure in Upper Silesia, New York: The Macmillan Company.

175

Urban, Thomas. 2000. Von Krakau bis Danzig. Eine Reise durch die deutsch–polnische

Geschichte. München: Verlag C. H. Beck.

Verordnung über die Gewährung von Straffreiheit 1933. Deutsches Reichsgesetzblatt

(1933). Teil I, Nr. 24. Berlin.

Verordnung zur Durchführung des Reichstagwahlgesetzes 1933. Deutsches

Reichsgesetzblatt (1933). Teil I, Nr. 10. Berlin.

Weber, Hermann. 1996. »Der Minderheitenschutz des Völkerbundes«. V:

Friedenssichernde Aspekte des Minderheitenschutzes in der Ära des

Völkerbundes und der Vereinten Nationen in Europa, ur. Manfred Mohr, 3–22.

Frankfurt/Oder: Springer Verlag.

Weczerka, Hugo, 2003. Handbuch der historischen Stätten – Schlesien. Stuttgart: Alfred

Kröner Verlag.

Weissmann, Georg. 1963. »Die Durchsetzung des Jüdischen Minderheits in

Oberschlesien 1933–1937«. Bulletin des Leo Baeck Instituts Vol. 22: 154–198.

Yearwood, P. J., 2009. Guarantee of Peace – The League of Nations in British Policy

1914–1925. Oxford, New York: Oxford University Press.

Zahra, Tara. 2010. »Imagined Noncommunities: National Indifference as a Category of

Analysis«. Slavic Review Vol. 69 (No.1): 93–119.

176

13.3 Internetni viri

The Avalon Project. 2016. »The Versailles Peace Treaty – June 28, 1919: Part III«. Yale

Law School. Lillian Goldman Law Library. The Avalon Project. Documents in

Law, History and Diplomacy. Http://avalon.law.yale.edu/imt/partiii.asp.

Rademacher, Michael. 2016. »Preußische Provinz Schlesien«. Deutsche

Verwaltungsgeschichte von der Reichseinigung 1871 bis zur Wiedervereinigung

1990. Http://www.verwaltungsgeschichte.de/p_schlesien.html.

RGBl. Reichsgesetzblatt: Österreichische Nationalbibliothek. 2016. ALEX – Historische

Rechts– und Gesetztexte Online. Deutsches Reichsgesetzblatt.

Http://alex.onb.ac.at/tab_dra.htm.

The YIVO Encyclopedia. 2016. »Silesia«. The YIVO Encyclopedia of Jews in Eastern

Europe. Http://www.yivoencyclopedia.org/article.aspx/silesia.

Wahlen in Deutschland. 2016a. »Weimarer Republik 1918–1933. Preußische

Provinziallandtage. Provinz Oberschlesien«. Wahlen in Deutschland.

Http://www.wahlen-in-deutschland.de/wpOberschlesien.htm.

Wahlen in Deutschland. 2016b. »Weimarer Republik 1918–1933. Preußische

Landtagswahlen. Wahlkreis Oppeln.« Wahlen in Deutschland.

http://www.wahlen-in-deutschland.de/wluOppeln.htm.

Wahlen in Deutschland. 2016c. »Weimarer Republik 1918–1933. Landtagswahlen.

Freistaat Preußen«. Wahlen in Deutschland. Http://www.wahlen-in-

deutschland.de/wlPreussen.htm.

Wahlen in Deutschland. 2016d. »Weimarer Republik 1918–1933. Reichstagswahlen.

Wahlkreis Oppeln«. Wahlen in Deutschland. Http://www.wahlen-in-

deutschland.de/wrtwoppeln.htm.

Wahlen in Deutschland. 2016e. »Weimarer Republik 1918–1933. Reichstagswahlen.

Gesamtergebnisse«. Wahlen in Deutschland. Http://www.wahlen-in-

deutschland.de/wrtw.htm.

14 PRILOGE

14.1 Seznam prilog

Priloga 1: Zemljevid Nemčije med letoma 1918 in 1933.

Priloga 2: Zemljevid območja plebiscita v Zgornji Šleziji.

Priloga 3: Zemljevid Zgornje Šlezije med letoma 1922–1937.

Priloga 4: Seznam članov Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo ter Urada za Manjšine.

Priloga 5: Seznam krajevnih imen.

Priloga 6: Ženevska konvencija (1922) – izvleček členov, ki se nanašajo na zaščito

manjšin.

Priloga 1: Zemljevid Nemčije med letoma 1918 in 1933

Vir: Stier, Hans Erich. 1980. Völker, Staaten und Kulturen – ein Kartenwerk zur

Geschichte. Braunschweig: Georg Westermann Verlag.

Priloga 2: Zemljevid območja plebiscita v Zgornji Šleziji

Vir: Kaeckenbeeck, Georges. 1942. The international experiment of Upper Silesia: a study in

the working of the Upper Silesian settlement, 1922–1937. Oxford : Oxford University. Press.

Priloga 3: Zemljevid Zgornje Šlezije med letoma 1922–1937

Vir: Andree, Richard. 1924. Andrees Allgemeiner Handatlas in 231 Haupt- und 211

Nebenkarten. Bielefeld: Leipzig: Velhagen & Klasing.

Priloga 4: Seznam članov Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo ter Urada za manjšine

(Vir: Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a, XXVI–XXXI)

OSEBJE MEŠANE KOMISIJE

Predsednik Mešane komisije

Ime Poklic Obdobje

Dr. Felix Calonder Bivši predsednik Švicarske konfederacije

1922–1937

Člani Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo

Nemški Poljski

Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje

Hans von

Moltke

Ambasador 1922–1924

Konstanty

Wolny

Maršal Šlezijskega Sejma

1922–1927

Dr. Hans

Lukaschek

Oberpräsident Zgornje Šlezije

1922–1927

Stanisław Grabianowski

Inženir 1922–1934

Grof Hans

Praschma

Član Reichsrata 1924–1935

Stefan

Bratkowski

1927–1929

Dr. Paulus

van Husen

Sodnik vrhovnega upravnega sodišča

1927–1934

Kajetan

Morawski

Podsekretar v zunanjem ministrstvu, vice–minister za finance

1929–1934

Grof Hans

Josef

Matuschka

Višji vladni svetnik177

1934–1937

Mieczysław Chmielewski

Advokat 1934–1937

Gottfried

Schwendy

Vladni podpredsednik178

1936–1937

Adam

Stebłowski Sekretar na zunanjem ministrstvu

1934–1937

Državni Agent pri Mešani komisiji Nemški Poljski

Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje

Karl Budding Vladni predsednik179

1922–1926

Bronisław Boufałł

Univerzitetni profesor

1922–1923

Baron

Werner von

Grünau

Generalni konzul, podsekretar na zunanjem ministrstvu

1926–1931

Dr.

Zygmunt

Przybylski

Senator 1923–1924

177 Nem. Oberregierungsrat. 178 Nem. Regierungsvizepräsident. 179 Nem. Regierungspräsident.

Državni agent pri Mešani Komisiji Nemški Poljski

Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje

Grof Raban

Adelmann von

Adelmannsfelden

Diplomat 1931–1934

Dr.

Alexander

Szczepański

Generalni konzul

1924–1929

Dr. Wilhelm

Nöldeke

Generalni konzul

1934–1937

Kazimierz

Sąchocki Član vrhovnega upravnega sodišča

1929–1933

Leon

Babiński Univerzitetni profesor

1933–1937

Urad za Manjšine

Nemški vodja Poljski vodja

Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje

Schmid Tajni vladni svetnik

1922–1924 Dr. Jan

Tokarz

Generalni državni tožilec

1922–1923

Dr.

Gospos

Predsednik deželnega sodišča

1924–1937 Viktor

Hinze

Generalni komisar

1923–1933

Dr. Marek

Korowicz

Svetnik Vojvodstva Šlezija

1933–1937

Sekretariat

Generalni sekretar Sekretar

Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje

Jean de

Montenach

Član sekretariata Društva narodov

1922 Dr. André

Pozzy

Advokat 1924–1925

Dr. Emil

Schucany

Advokat 1922–1924

Dr. Robert

Vetterli

Advokat 1926–1937

Albert

Huber

Advokat 1924–1937

Guido

Schiller–Schildenfeld

Regierungsrat180 1927–1933

Šef urada in prevajalec pri Mešani komisiji Ime Poklic Obdobje

Johann Danek uradnik na ministrstvu 1922–1937

180 Vladni svetnik.

Priloga 5: Seznam krajevnih imen

Nemško ime Sedanje ime Nemško ime Sedanje ime

A

Algringen Algrange Allenstein Olsztyn

Annaberg Góra Świętej Anny

B

Beuthen Bytom Breslau Wrocław

Bresnitz Brzeźnica Brieg Brzeg

Budzisk Budziska Bunzlau Bolesławiec

C

Carlsruhe (O.S.) Pokój Cosel Koźle

D

Danzig Gdańsk

F

Flatow Złotów

G

Gleiwitz Gliwice Glogau Głogów

Gogolin Gogolin Groß Strehlitz Strzelce Opolskie

Groß Waplitz Waplewo Wielkie

H

Hindenburg (O.S.) Zabrze Hotzenplotz Osoblaha

J

Jägerndorf Krnov Jauer Jawor

K

Karf Karb Katscher Kietrz

Kattowitz Katowice Kolberg Kołobrzeg

Königsberg i. Pr. Kaliningrad Königshütte Chorzów

Kranowitz (po 1936 Kranstädt)

Krzanowice Kreuzburg (O.S.) Kluczbork

L

Langendorf Wielowieś Leobschütz Głubczyce

Leschnitz Leśnica Leubus Lubiąż

Liebenhain Barut Liegnitz Legnica

Löwen Lewin Brzeski Lugnian (po 1936 Lugendorf)

Łubniany

M

Miechowitz (po 1936 Mechtal)

Miechowice Memel Klaipėda

Mikultschütz Mikulczyce Münsterberg Ziębice

Myslowitz Mysłowice

N

Namslau Namysłów Neisse Nysa

Noldau Domaszowice

O

Oberglogau Głogówek Oderwalde (do 1931 Dziergowitz)

Dziergowice

Oppeln Opole

P

Peiskretscham Pyskowice Petrowitz Piotrowice

Pleß Pszczyna Potempa Potępa

R

Ratibor Racibórz Reichenbach Dzierżoniów

Rosenberg (O.S.) Olesno Ruda Ruda Dziergowska

S

Schweidnitz Świdnica Städtisch-Dombrowa Dąbrowa Miejska

T

Teschen Cieszyn, Český Těšín

Tost Toszek

Trebnitz Trzebnica Troppau Opava

Z

Zakrzewo (po 1935 Buschdorf)

Zakrzewo Zülz Biała

Priloga 6: Ženevska konvencija (1922) – izvleček členov, ki se nanašajo na zaščito

manjšin (Vir: Stone 1933, 213–261).

THE GENEVA CONVENTION OF MAY

15th, 1922, RELATING TO UPPER SILESIA

PREAMBLE

Germany, of the one part and Poland, of the other

part, in order to establish in Upper Silesia a

conventional regime in conformity with the

dispositions contained in Article II of the

decision of the Conference of Ambassadors of

October 20th, 1921, with a view to guaranteeing

in the common interest economic life in Upper

Silesia as well as the protection of minorities, . .

. have agreed as follows:

•

PART III

PROTECTION OF MINORITIES

DIVISION I

Whereas the Conference of Ambassadors

decided on October 20th, 192I:

1. That the Treaty with regard to the Protection

of Minorities, etc., concluded on June 28th, 1919,

between the United States of America, the British

Empire, France, Italy and Japan of the one part,

and Poland of the other part, should be applicable

to those parts of Upper Silesia definitely

recognised as part of Poland;

2. That the principles of equity and the

maintenance of the economic life of Upper

Silesia demand that the German Government

should be bound to accept, at least f or the

transitional period of fifteen years dating from

the definitive allocation of the territory,

stipulations corresponding to Articles 1, 2, 7, 8,

9 (paragraphs 1 and 2), 10, 11 and 12 of the said

Treaty as regards those parts of Upper Silesia

definitely recognised as part of Germany;

3. That the provisions of the agreement to be

concluded between the German and Polish

Governments in order to put into force the above-

mentioned principles, constitute obligations of

international concern for Germany and Poland,

and shall be placed under the guarantee of the

League of Nations in the same way as the

provisions of the Treaty of June 28th, 1919;

The two Contracting Parties have agreed on the

following provisions:

Article 64

The German Government accepts for the

transitional period of fifteen years the following

provisions applicable in the German portion of

the plebiscite territory.

The Polish Government refers to the following

provisions of the Treaty of June 28th, 19I9,

applicable ipso facto in the Polish portion of the

plebiscite territory.

Article 65

(Article l of the Minorities Treaty of June 28th,

1919)

Germany undertakes that the stipulations

contained in Articles 66 to 68 shall be recognised

as fundamental laws, and that no law, regulation

or official action shall conflict or interfere with

these stipulations, nor shall any law, regulation

or official action prevail over them.

Poland undertakes that the stipulations

contained in Articles 66 to 68 shall be recognised

as fundamental laws, and that no law, regulation

or official action shall conflict or interfere with

these stipulations, nor shall any law, regulation

or official action prevail over them.

Article 66

(Article 2 of the Minorities Treaty of June

28th, 1919)

1. The German Government undertakes to assure

full and complete protection of life e and liberty

to all inhabitants of Germany without distinction

of birth, nationality, language, race or religion.

2. All inhabitants of Germany shall be entitled to

the free exercise, whether public or private, of

any creed, religion or belief, whose practices are

not inconsistent with public order or public

morals.

1. The Polish Government undertakes to assure

full and complete protection of life and liberty to

all inhabitants of Poland without distinction of

birth, nationality, language, race or religion.

2. All inhabitants of Poland shall be entitled to

the free exercise, whether public or private, of

any creed, religion or belief, whose practices are

not inconsistent with public order or public

morals.

Article 67

(Article 7 of the Minorities Treaty of June

28th, 1919)

1. All German nationals shall be equal before the

law and shall enjoy the same civil and political

rights without distinction as to race, language or

religion.

2. Differences of religion, creed or confession

shall not prejudice any German national in

matters relating to the enjoyment of civil or

political rights, as, for instance, admission to

public employments, functions and honours, or

the exercise of professions and industries.

3. No restrictions shall be imposed on the free use

by any German national of any language in

private intercourse, in commerce, in religion, in

the Press or in publications of any kind, or at

public meetings.

4. Notwithstanding any establishment by the

German Government of an official language,

adequate facilities shall be given to German

nationals of non-German speech for the use of

their language, either orally or in writing, before

the courts.

1. All Polish nationals shall be equal before the

law and shall enjoy the same civil and political

rights without distinction as to race, language or

religion.

2. Differences of religion, creed or confessions

shall not prejudice any Polish national in matters

relating to the enjoyment of civil or political

rights, as, for instance, admission to public

employments, functions and honours, or the

exercise of professions and industries.

3. No restriction shall be imposed on the free use

by any Polish national of any language in private

intercourse, in commerce, in religion, in the

Press or in publications of any kind, or at public

meetings.

4. Notwithstanding any establishment by the

Polish Government of an official language,

adequate facilities shall be given to Polish

nationals of non-Polish speech for the use of

their language, either orally or in writing, before

the courts.

Article 68

(Article 8 of the Minorities Treaty of June

28th, 1919)

German nationals who belong to racial, religious

or linguistic minorities shall enjoy the same

treatment and security in law and in fact as the

other German nationals. In particular, they shall

have an equal right to establish, manage and

control at their own expense charitable, religious

and social institutions, schools and other

educational establishments, with the right to use

their own language and to exercise their religion

freely therein.

Polish nationals who belong to racial, religious

or linguistic minorities shall enjoy the same

treatment and security in law and in fact as the

other Polish nationals. In particular, they shall

have an equal right to establish, manage and

control at their own expense charitable, religious

and social institutions, schools and other

educational establishments, with the right to use

their own language and to exercise their religion

freely therein.

Article 69

(Article 9, paragraphs 1 and 2, of the

Minorities Treaty of June 28th, 1919)

1. Germany will provide, in the public

educational system in towns and districts in

which a considerable proportion of German

nationals of other than German speech are

residents, adequate facilities f or ensuring that, in

the elementary schools, the instruction shall be

given to the children of such German nationals

through the medium of their own language. This

provision shall not prevent the German

Government from making the teaching of the

German language obligatory in the said schools.

2. In towns and districts where there is a

considerable proportion of German nationals

belonging to racial, religious or linguistic

minorities, these minorities shall be assured an

equitable share in the enjoyment and application

of the sums which may be provided out of public

funds under the State, municipal or other budget,

for educational, religious or charitable purposes.

1. Poland will provide, in the public educational

system in towns and districts in which a

considerable proportion of Polish nationals of

other than Polish speech are residents, adequate

facilities for ensuring that in the elementary

schools the instruction shall be given to the

children of such Polish nationals through the

medium of their own language. This provision

shall not prevent the Polish Government from

malting the teaching of the Polish language

obligatory in the said schools.

2. In towns and districts where there is a

considerable proportion of Polish nationals

belonging to racial, religious or linguistic

minorities, these minorities shall be assured an

equitable share in the enjoyment and application

of the sums which may be provided out of public

funds under the State, municipal or other budget,

for educational, religious or charitable

purposes.

Article 70

(Article 10 of the Minorities Treaty of June

28th, 1919)

Educational Committees appointed locally by the

Jewish communities of Germany will, subject to

the general control of the State, provide for the

distribution of the proportional share of public

funds allocated to Jewish schools in accordance

with Article 69, and for the organisation and

management of these schools. The provisions of

Article 69 concerning the use of languages in

schools shall apply to these schools.

Educational Committees appointed locally by the

Jewish communities of Poland will, subject to the

general control of the State, provide for the

distribution of the proportional share of public

funds allocated to Jewish schools in accordance

with Article 69, and for the organisation and

management of these schools. The provisions of

Article 69 concerning the use of languages in

schools shall apply to these schools.

Article 71

(Article II of the Minorities Treaty of June

28th, 19I9)

1. Jews shall not be compelled to perform any act

which constitutes a violation of their Sabbath,

nor shall they be placed under any disability by

reason of their refusal to attend courts of law or

to perform any legal business on their Sabbath.

This provision, however, shall not exempt Jews

from such obligations as shall be imposed upon

all other German citizens for the necessary

purposes of military service, national defence or

the preservation of public order.

2. Germany declares her intention to refrain from

ordering or permitting elections, whether general

or local, to be held on a Saturday, nor will

registration for electoral or other purposes be

compelled to be performed on a Saturday.

1. Jews shall not be compelled to perform any act

which constitutes a violation of their Sabbath,

nor shall they be placed under any disability by

reason of their refusal to attend courts of law or

to perform any legal business on their Sabbath.

This provision, however, shall not exempt Jews

from such obligations as shall be imposed upon

all other Polish citizens for the necessary

purposes of military service, national de- fence

or the preservation of public order.

2. Poland declares her intention to refrain from

ordering or permitting elections, whether

general or local, to be held on a Saturday, nor

will registration for electoral or other purposes

be compelled to be performed on a Saturday.

Article 72

(Article 12 of the Minorities Treaty of June

28th, 1919)

1. Germany agrees that the stipulations in the

foregoing Articles, so far as they affect persons

belonging to racial, religious or linguistic

minorities, constitute obligations of international

concern and shall be placed under the guarantee

of the League of Nations. They shall not be

modified without the assent of a majority of the

Council of the League of Nations.

2.Germany agrees that any Member of the

Council of the League of Nations shall have the

right to bring to the attention of the Council any

infraction, or any danger of infraction, of any of

these obligations, and that the Council may there-

upon take such action and give such direction as

it may deem proper and effective in the

circumstances.

3. Germany further agrees that any difference of

opinion as to questions of law or fact arising out

of these Articles between the German

Government and any other Power, a Member of

the Council of the League of Nations, shall be

held to be a dispute of an international character

under Article 14 of the Covenant of the

League of Nations. The German Government

hereby consents that any such dispute shall, if the

other party thereto demands, be referred to the

Permanent Court of International Just ice. The

decision of the Permanent Court shall be final

and shall have the same force and effect as an

award under Article 13 of the Covenant.

1. Poland agrees that the stipulations in the

foregoing Articles, so far as they affect persons

belonging to racial, religious or linguistic

minorities, constitute obligations of inter-

national concern and shall be placed under the

guarantee of the League of Nations. They shall

not be modified without the assent of a majority

of the Council of the League of Nations. The

United States, the British Empire, France, Italy

and Japan hereby agree not to withhold their

assent from any modification in these Articles

which is in due form assented to by a majority of

the Council of the League of Nations.

2. Poland agrees that any Member of the Council

of the League of Nat ions shall have the right to

bring to the attention of the Council any

infraction, or any danger of infraction, of any of

these obligations, and that the Council may

there- upon take such action and give such

direction as it may deem proper and effective in

the circumstances.

3. Poland further agrees that any difference of

opinion as to questions of law or fact arising out

of these Articles between the Polish Government

and any one of the Principal Allied and

Associated Powers or any other Power, a

Member of the Council of the League of Nations,

shall be held to be a dispute of an international

character under Article 14 of the Covenant of the

League of Nations. The Polish Government

hereby consents that any such dispute shall, if the

other party thereto demands, be referred to the

Permanent Court of International Justice. The

decision of the Permanent Court shall be final

and shall have the same force and effect as an

award under Article 13 of the Covenant.

DIVISION II

In order that the protection of minorities in the

two portions of the plebiscite territory may be

based on the principle of equitable reciprocity,

and in order to take account of the special

conditions resulting from the transitional regime,

the Contracting Parties, without prejudice to the

provisions of Section I of the present Part, have

agreed to the following provisions for a period of

fifteen years.

The contents of Articles 65 to 72 are only

repeated in the present Section for the purpose of

giving a general view.

CHAPTER I

GENERAL PROVISIONS

Article 73

1. Poland and Germany undertake that the

stipulations contained in Articles 66, 67 and 68

shall be recognized as fundamental laws, and that

no law, regulation or official action shall conflict

or interfere with these stipulations, nor shall any

law, regulation or official action prevail over

them.

2. The tribunals and courts of justice, including

the administrative, military, and extraordinary

tribunals, shall be competent to examine whether

the legislative or administrative provisions are

not contrary to the stipulations of the present

Part.

Article 74

The question whether a person does or does not

belong to a racial, linguistic or religious minority,

may not be verified or disputed by the authorities.

CHAPTER I

CIVIL AND POLITICAL RIGHTS

Article 75

1. All German nationals in the German portion of

the plebiscite territory on the one hand, and all

Polish nationals in the Polish portion on the other

hand, shall be equal before the law and shall

enjoy the same civil and political rights without

distinction as to race, language or religion.

2. Legislative and administrative provisions may

not establish any differential treatment of

nationals belonging to a minority. Similarly, they

may not be interpreted or applied in a

discriminatory manner to the detriment of such

persons. The above principally concerns the

supply of products subject to a centralised system

of exploitation, such as articles of food, coal,

fuel, paper used in the printing of newspapers,

etc., the distribution of means of transport, the

assignment of premises to persons, companies, or

associations, the granting of official

authorisations relating to transfers of real

property and ownership, measures relating to the

distribution of land, etc.

3. Nationals belonging to minorities shall, in

actual practice, receive from the authorities and

officials the same treatment and the same

guarantees as other nationals; in particular, the

authorities and officials may not treat nationals

belonging to minorities with contempt nor omit

to protect them against punishable acts.

Article 76

Nationals belonging to minorities may not be

placed at a disadvantage in the exercise of their

right of voting, notably in the case of a

referendum, and of their rights of suffrage and

eligibility as regards all elections to

representative assemblies of the State and other

public bodies, as well as for elections to

representative bodies dealing with social matters.

In particular, a knowledge of or familiarity with

the official language may not be required of the

said nationals for these purposes, without

prejudice, however, to the provisions concerning

the official language and the language in which

the meetings may be conducted.

Article 77

All nationals shall be treated on a footing of

equality as regards admission to public

employments, functions and honours, including

military ranks, and to public establishments, and

as regards the granting of degrees, distinctions,

etc.

Article 78

1. Nationals belonging to minorities shall enjoy

the same rights as other nationals as regards the

right of association or meeting and the creation

of foundations.

2. The fact that associations devote themselves to

the interests of minorities as regards their

language, culture, religion, ethnical character or

social relations, cannot constitute a reason for

prohibiting these associations, hindering their

activities or preventing them from acquiring

legal status.

Article 79

1. Subject to the general laws in force, nationals

belonging to a minority shall be entitled to issue

publications and printed matter of all kinds in

their own language, as well as to import them

from abroad and distribute them.

2. In so far as newspapers or periodicals are under

an obligation to insert official communications,

they shall be entitled to require that a translation

in the language of the newspaper or periodical be

supplied them with a view to insertion and that

the current price f or insertion be paid them. In

the case of an insertion in two languages,

payment may only be demanded for insertion in

the official language. The publication of

judgments and corrections required in virtue of a

judicial decision shall not be considered as

official communications.

Article 80

Nationals belonging to minorities shall be treated

on the same footing as other nationals as regards

the exercise of agricultural, commercial or

industrial callings, or of any other calling. They

shall only be subject to the provisions in force

applied to other nationals.

Article 81

1. Nationals belonging to minorities shall have

the right to establish, manage and control at their

own expense charitable, religious, cultural or

social institutions. Subject to State supervision,

the existing institutions may continue to carry on

their activities without hindrance. They shall

retain their property and all their acquired rights

in conformity with the stipulations of Article 4.

2. Institutions may bring from the territory of the

other Contracting Party the ecclesiastics,

teachers, doctors, sisters of charity, deaconesses,

nurses and other similar personnel necessary for

their activities, whatever may be the nationality

of such persons. This stipulation does not,

however, affect the provisions relating to the

entry, residence and departure of aliens. The

diplomas and professional degrees of the persons

in question, which are valid in the territory of the

other Contracting Party, shall also be recognised

as valid for the exercise of their profession within

the sphere of activity of the institutions which

have introduced them.

3. The importation of the necessary books, works

of edification, medical and surgical instruments,

drugs, etc., is authorised, provided that the

general prohibitions applicable to all the

nationals of the State do not oppose it. This

stipulation shall in no way invalidate the

Customs regulations.

Article 82

The following articles apply to persons who are

entitled to retain their domicile in one of the two

parts of the plebiscite territory:

Article 76, as regards representative church

assemblies or representative social bodies,

Article 77, except as regards admission to public

functions and employments, including honorary

functions and military ranks,

Article 78 (I), except as regards political

associations,

Article 78, paragraph 2; Article 79; Article 81.

Article 83

The Contracting Parties undertake to assure full

and complete protection of life and liberty to all

the inhabitants of the plebiscite territory, without

distinction of party, nationality, language, race or

religion.

CHAPTER III

RELIGION

Article 84

§ I

The relations of the State with the religious

confessions shall be governed by the law after

bearing the competent representatives of these

confessions in conformity with the principles laid

down in the present Chapter.

§ 2

By the term "religious confessions" in the present

Chapter is

meant all organised religions.

Article 85

All the inhabitants of the plebiscite territory shall

be entitled to the free exercise, whether public or

private, of any creed, religion or belief whose

practices are not inconsistent with public order or

public morals.

Article 86

1. Religious confessions, parishes and Jewish

communities, as well as orders and

congregations, shall be entitled to administer

their affairs and to direct and supervise their

institutions in full liberty, subject to the laws

promulgated to maintain public order and public

morals.

2. They shall be free to employ the language of

their choice in all affairs of internal

administration. Religious confraternities and

societies may do the same.

Article 87

§ 1

Within the scope of the general laws and without

prejudice to the rights of third parties or rights

resulting from agreements between the State and

the Holy See, religious confessions, parishes and

Jewish communities, as well as orders and

congregations, shall be entirely free to appoint

ecclesiastics, functionaries, assistants, sisters of

charity, deaconesses and other auxiliary

personnel.

§ 2

They may, in so far as they belong to a religious

minority, for this purpose introduce from abroad

persons such as those mentioned in § 1 who need

not change their nationality and whose diplomas

and professional degrees shall be recognised.

§ 3

1. Religious confessions, parishes and Jewish

communities, as well as orders and

congregations, which include members of a

racial or linguistic minority, shall be free to

provide for such members divine service, the

cure of souls and religious instruction in their

own language.

2. In the event of persons belonging to a racial or

linguistic minority forming the majority in a

parish or Jewish community the provisions of §

2 shall be applicable.

Article 88

Religious confessions, parishes and Jewish

communities, as well as orders and

congregations, may maintain, even outside the

territory of the State, relations of a purely

ecclesiastical character with a view to co-

operation in regard to creed, doctrine, worship

and charity, and they may receive gifts for this

purpose from their co-religionists abroad.

Article 89

1. Persons belonging to all confessions shall

enjoy the legal holidays which were allowed

them before the transfer of sovereignty. These

holidays may not be abolished or changed

without the consent of the competent

representatives of the religious bodies in

question.

2. The question of the Sabbath is settled by

Article 71.

Article 90

The ecclesiastics and staff of religious

confessions, parishes and Jewish communities,

as well as of orders and congregations, may

freely perform their duties whatever their origin

or language.

Article 91

Religious confessions, parishes and Jewish

communities belonging to a religious minority

shall be entitled to an equitable share of the sums

provided for religious or spiritual purposes in the

State, municipal or other budgets, taking into

account the requirements of the nationals

belonging to the religious minorities.

Article 92

The Contracting Parties undertake to permit

parishes and Jewish communities to take copies

of the State tax returns to serve as a basis for the

allocation of church taxes in the said parishes or

communities.

Article 93

1. All religious confessions, parishes and Jewish

communities and all orders and congregations

existing and recognised in the plebiscite territory

shall continue to be recognised therein.

2. Taking into account the change of sovereignty,

they shall be obliged to bring their organisation

into line with the laws promulgated to maintain

public order and public morals and with the

provisions of the present Chapter.

3. For the purposes of this adjustment they shall

be allowed a transitional period lasting until July

1st, 1923. This stipulation does not apply to the

agreement which has been or may hereafter be

concluded between the Polish State and the Holy

See. It shall also not apply to the provisions of

Article 95.

Article 94

1. Ecclesiastics, church functionaries, sisters of

charity and deaconesses at present performing

their duties may continue to do so without let or

hindrance.

2. With the object of developing mutual good

feeling, the Contracting Parties shall make

representations to the ecclesiastical authorities

with a view to an exchange of Catholic priests

between the two parts of the plebiscite territory

in conformity with the provisions of canon law.

Article 95

Parishes and Jewish communities, as well as their

ecclesiastics, functionaries and pensioners, may

freely settle their economic relations with the

ecclesiastical provident institutions (funds, etc.)

to which they belong on the date of the transfer

of sovereignty, and continue these relations as

long as it remains impossible to substitute

institutions able to replace them completely. The

same shall apply to the survivors of the persons

mentioned above.

Article 96

§ I

Establishments, foundations and other

institutions with religious or charitable aims

whose activities extend to the two parts of the

plebiscite territory may continue to exercise such

activities until separate institutions have been

organised for each part of the territory.

§ 2

In the event of parishes or Jewish communities

being divided by the frontier line between the

two parts of the plebiscite territory, those

concerned may take the necessary measures with

a view to sharing in the upkeep of the movable

and immovable property of the said parishes or

communities.

CHAPTER IV

EDUCATION

First Section. -Private Education

Article 97

For the purposes of the present Chapter, the term

private education includes the teaching given by

private schools and private educational

establishments, whether they take the place of

State schools or whether they do not, as in the

case of the popular universities, academies of

music, etc., as well as private teaching given out

of school or at home.

Article 98

Nationals who belong to minorities may

establish, manage, supervise and maintain at

their own expense private schools or private

educational establishments and give private

teaching, provided that the requisite conditions

for the safety of the children are fulfilled and

provided that the teachers or tutors possess the

legally necessary qualifications, are domiciled in

the territory of the State in which the teaching is

given, and do not take advantage of their

profession to engage in activities hostile to the

State. In cases in which an authorisation is

required, it shall be granted if the conditions

specified above are fulfilled.

Private instruction out of school given by

teachers, tutors of good moral character or by

parents is authorised.

3. The questions whether the private instruction

referred to in paragraphs 1 and 2 is necessary or

not may not be taken into consideration.

Article 99

1. The official language may not be imposed as

the language of instruction in the private schools

of linguistic minorities or in private teaching.

2. The official language may only be imposed as

a part of the curriculum in private schools taking

the place of State schools of the same category.

Article 100

1. Any person who proves, by means of an

official diploma, that he or she possesses the

status of public teacher in one of the two States

shall be considered as duly qualified to give

instruction in a private school. To give private

teaching out of school or to teach subjects in

school not forming part of the regular

curriculum, it is sufficient to produce a certificate

of capacity to give such teaching delivered by a

competent authority of one of the two States.

2. The other provisions relating to the admission

of aliens to act as teachers in private schools shall

be so applied that the private schools of a

minority can recruit some of the members of their

teaching staff from abroad.

Article 101

German nationals domiciled in Polish Upper

Silesia may not be forbidden from attending

private schools or private educational

establishments in Polish Upper Silesia.

Similarly, Polish nationals domiciled in the

German part of the plebiscite territory may not be

forbidden from attending private schools or

private educational establishments in the German

part of the plebiscite territory.

Article 102

The right granted to a minority to supervise

private schools in no way invalidates the right of

supervision belonging to the State authorities.

Article 103

1. Children belonging to a minority and

receiving, at home or in a private school, a

sufficient private education shall not be obliged

to attend a State school.

2. The Government educational authorities shall

decide whether the private teaching in question is

or is not sufficient to take the place of public

education.

Article 104

The special provisions relating to private

professional or supplementary instruction will be

found in Article 115; and those relating to private

secondary and higher teaching in Articles 128–

130.

CHAPTER V

LANGUAGES

Article 134

The Contracting Parties guarantee to the

minorities the free use of their language both in

their individual or economic relations and in their

collective relations. No provision may limit the

exercise of this freedom. The same shall apply as

regards the free use of minority languages in the

Press and in publications of all kinds, and at

public or private meetings.

FIRST SECTION. ––OFFICIAL

LANGUAGE OF ADMINISTRATION

Article 135

In verbal relations with the civil authorities of the

plebiscite territory, all persons shall be entitled to

use either the German or the Polish language.

Article 136

Petitions addressed to the civil authorities of the

plebiscite territory may be drawn up in German

or in Polish. The reply may be made in either of

these languages. If it is made in the official

language, a translation must be attached if the

petition was not drawn up in that language and if

the petitioner has so requested.

Article 137

The official communications of the civil

authorities in the plebiscite territory shall be

made in the official language. A translation in

the minority language shall be attached to these

communications in all places in which this

procedure was employed on January 1st, 1922.

The competent authorities shall nevertheless be

free to settle this point in a different manner.

Article 138

1. Subject to the regulations concerning the use

of the official language and in particular the

language in which minutes, motions, etc., must

be drawn up, nationals belonging to the

minorities may speak in their own language in

the Kreistag, in the sejmik powiatowy, and in the

municipal and communal councils of the

plebiscite territory.

2. The same shall apply to the sejm of the

Voivodship of Silesia and to the

Provinziallandtag of Upper Silesia for four years

from the date of the transfer of sovereignty.

3. The provisions of paragraphs 1 and 2 shall be

applicable to any representative assemblies

which may hereafter replace the assemblies

mentioned above.

Article 139

1. The provisions of the present section shall not

apply to the administrations of the railways and

of the posts, telegraphs, etc.

2. In direct relations with the public, and

particularly at railway ticket offices and post

offices, the convenience of the population shall

as far as possible be considered, so far as the

minority language is understood by the

employees.

SECOND SECTION. LANGUAGE

EMPLOYED IN LEGAL PROCEEDINGS

Article 140

1. In the ordinary courts of the plebiscite

territory, any person shall be entitled to use

verbally or in writing either the German language

or the Polish language instead of the official

language. The same shall apply to petitions

addressed to the ordinary courts of the plebiscite

territory which must be forwarded for decision to

a higher court sitting outside this territory, so far

as the petition can be admitted by the court to

which it is addressed. Without prejudice to the

special measures contemplated by the Polish

Government for the period of transition

following upon the entry into force of the treaty,

this privilege shall not be enjoyed by advocates

or persons who professionally represent third

parties before the courts, except in cases when

they are acting on their own behalf.

2. In case of need, that part of the proceedings

which does not take place in the official language

shall be translated by the President of the Court,

by one of its members, or by an interpreter called

by the court.

3. The court shall decide whether it is advisable

to insert in the records or as an annex statements

or evidence produced in a minority language, or

to attach to the records a translation certified by

the interpreter. A party may not, however,

demand that an annexed record should be drawn

up in the language of a minority.

Article 141

The Minister of Justice may decree that

complaints, petitions or other declarations of a

party, drawn up in the minority language and

which must be officially notified ex officio, shall

be accompanied by the number of copies

necessary for such notification.

Article 142

1. The official notification of complaints, or other

documents relating to a case, drawn up in the

minority language shall only be valid if it is made

in the other State or in the plebiscite territory.

2. If the notification in the minority language is

without effect, and if official notification must be

made ex officio, a translation of the complaint or

document in question must be arranged for by the

court and forwarded for purposes of notification;

a copy of the original must be attached; the

notification of the translation shall in this case

have the same effects as a valid notification of the

document translated.

Article 143

Without prejudice to the provisions of Article

146, applications for entries in the land register

or other registers kept by the courts, as well as

declarations of consent relating thereto, must, if

they are drawn up in the minority language, be

accompanied by a translation by a sworn

interpreter, whose text shall be taken as authentic

in case of divergence.

Article 144

In the ordinary courts of the plebiscite territory

the Polish language may, if the court deems

necessary, be employed in the hearings in the

German part, and the German language in the

Polish part, provided that the parties, witnesses

and other persons concerned understand it

sufficiently. Even in such case, judgment shall be

delivered in the official language, and the records

shall be drawn up in that language. The

provisions of paragraph 3 of Article 140 shall

apply.

Article 145

The above-mentioned provisions shall also be

applicable to commercial courts, trade councils,

trade union arbitration tribunals, social insurance

administrative tribunals, conciliation and

arbitration committees, conciliation offices for

rent and lease cases, and Versorgungsgerichte.

These provisions are also applicable to relations

between the public and bailiffs, arbitrators,

persons qualified to draft wills in cases of

urgency, and village courts.

Article 146

The above provisions in no way invalidate any

regulations already issued, or which may

hereafter be issued, authorising in a still larger

measure the use of the Polish language in the

German part, or the use of the German language

in the Polish part. In particular, the option

granted to notaries under paragraph 2245 of the

German Civil Code shall be maintained.

DIVISION III

RIGHT OF PETITION AND METHODS OF

APPEAL

Article 147

The Council of the League of Nations is

competent to pronounce on all individual or

collective petitions relating to the pro- visions of

the present Part and directly addressed to it by

members of a minority. When the Council

forwards these petitions to the Government of the

State in whose territory the petitioners are

domiciled, this Government shall return them,

with or without observations, to the Council for

examination.

Article 148

In order to ensure that petitions emanating from

members of a minority and relating to the

interpretation or application of the provisions of

the present Part should receive uniform and

equitable treatment from the administrative

authorities in each of the two parts of the

plebiscite territory, each of the two Governments

shall establish a Minorities Office in its part of

the plebiscite territory.

Article 149

As regards the application and interpretation of

the provisions of the present Part by the

administrative authorities who receive orders

from higher authorities, members of a minority

may submit a petition to the Minorities Office of

their State for examination, in conformity with

the following provisions. In accordance with the

special stipulations contained in the following

articles, the Minorities Office shall then forward

these petitions to the President of the Mixed

Commission for his opinion. If the petitioners are

not satisfied with the action taken in the matter

by the administrative authorities, they may

appeal to the Council of the League of Nations.

Article 150

1. All petitions must be forwarded to the

Minorities Office in triplicate. They may only be

addressed to the Office under the following

conditions:

(a) After the complaint has been brought before

the administrative authority which ranks as the

highest competent instance in the plebiscite

territory as regards the matter in question; or

(b) If the case is within the competence of the

autono-mous communal authorities (kommunale

Selbstevrwaltungskörper-komunalne ciala

samorzadowe), after the complaint has been laid

before the State authority responsible for

communal supervision which ranks as the

highest competent instance in the plebiscite

territory; or

(c) In the case of a dispute as to whether the

requisite conditions for the establishment or

maintenance of a minority school, class or course

have not been fulfilled, after the matter has been

laid before the State authority competent with

regard to schools; or

(d) In a case in which the first complaint must be

ad- dressed to an administrative authority outside

the plebiscite territory, or for which the

competent authority of the first instance is

outside the said territory, after the complaint has

been laid before the proper higher authorities

competent in the matter.

2. A petition addressed to the Minorities Office

before the conditions prescribed in paragraph I

have been fulfilled shall be rejected without

examination.

Article 151

If a member of a minority establishes a prima

facie case that the matter which concerns him has

not been settled within a reasonable time by the

administrative authorities, or that the matter is

one which requires urgent settlement, he may

demand that his petition should be examined

even before appealing to the administrative

authorities mentioned in paragraph 1 of Article

150.

Article 152

1. In all the cases provided for in Articles I50 and

151, if the Minorities Office does not succeed in

giving satisfaction to the petitioners, it shall

forward the petition with its observations to the

President of the Mixed Commission for his

opinion.

2. Each Minorities Office shall represent the

authorities of its country in relations with the

President of the Mixed Commission.

Article 153

l. The President of the Mixed Commission shall

be free to make all enquiries he may consider

useful and appropriate. He shall give the

petitioners and the Minorities Office an

opportunity of submitting their observations

verbally or in writing.

2. After examining the case and giving the

members of the Mixed Commission an

opportunity of expressing their views, the

President shall communicate to the Minorities

Office his opinion on the manner in which the

case may be settled in conformity with the

provisions of the present Part, the provisions of

paragraph 2 of Article 158 being applicable

mutatis mutandis.

3. The opinion may indicate a final, a provisional

or a partial solution. The President may also

declare that he will only state his opinion at the

end of a certain period.

Article 154

The Minorities Office shall forward the opinion

of the President of the Mixed Commission to the

competent administrative authorities, and shall as

soon as possible inform the President of the

Mixed Commission of the decision of the

authorities, stating whether and in what manner

they have taken his opinion into account.

Article 155

The time–limits for proceedings shall be fixed by

the President of the Mixed Commission.

Article 156

The proceedings shall not be public. The

President of the Mixed Commission shall decide

whether and when his opinion may be

communicated to the petitioner by the Minorities

Office. He shall also decide whether and when its

publication shall be allowed.

Article 157

The appeal to the Council of the League of

Nations provided for in Article 149 shall be

addressed to the Minorities Office. The latter

shall arrange for its transmission to the Council

by the Government.

Article 158

1. If, in the cases referred to in Article 588, the

judgment or decision depends on the

interpretation of the provisions of the present

Part, the quest ion of interpretation shall be

submitted to the President of the Arbitral

Tribunal alone in case of "evocation" (removal

from the jurisdiction of the courts). "Evocation"

may be applied for by the member of a minority

concerned or by the opposing party.

2. The interpretation given by the President of the

Arbitral Tribunal shall take into account, inter

alia, such resolutions of the Council of the

League of Nations as may refer to similar cases

in Upper Silesia. The question whether any

national laws are compatible with the provisions

of the present Part may not be examined.

PART VI

MIXED COMMISSION AND ARBITRAL

TRIBUNAL OF UPPER SILESIA

DIVISION I

ORGANISATION

Article 560

1. The Mixed Commission has its seat at

Katowice and is com- posed of two German

members, two Polish members, as well as a

President of another nationality.

2. The members must be natives of Upper Silesia

or be particularly familiar with affairs in Upper

Silesia, whether by reason of their profession or

activity as officials, or through residence there

over several years.

3. The Mixed Commission takes its decisions

(resolutions) in accordance with the dispositions

of the present Convention.

• • • • • •

Article 564

1. The German and Polish Governments will

jointly address to the Council of the League of

Nations a request to nominate the Presidents of

the Mixed Commission and the Arbitral

Tribunal.

2. The German Government nominates the

German members of the Mixed Commission and

the German arbitrator; the Polish Government

nominates the Polish members and the Polish

arbitrator.

• • • • • •

Article 566

1. If the President of the Mixed Commission or

the President of the Arbitral Tribunal is

prevented for a certain time from exercising his

functions, the German and Polish Governments

will request the Council of the League of Nations

to nominate a substitute, in consultation, if

necessary, with the President who is to be

replaced.

2. If a member of the Commission or an arbitrator

cannot sit, the government nominating him will

nominate the substitute. Substitutes f or members

of the Mixed Commission or the Arbitrators must

have similar qualifications to those originally

required. Substitutes for the Arbitrators may not

exercise any other function except judicial or

academic functions. They may not exercise the

profession of advocate or counsel.

• • • • • •

Article 568

1. The President of the Mixed Commission and

the President of the Arbitral Tribunal, appoint on

an equal basis and after agreement with the two

governments, the necessary officials and

assistants.

2. They fix similarly, after agreement with the

two governments, the official titles of the

officials.

3. The Chiefs of the two offices must be neither

German nor Polish.

• • • • • •

Article 568

5. The President will not dismiss an official or

employee of Polish or German nationality, before

he has referred the matter to the government

concerned.

6. The Mixed Commission and the Arbitral

Tribunal draw up their own reglement interieur.

Article 569

1. Each government appoints a State Agent to

represent before the Mixed Commission and the

Arbitral Tribunal the interests over which it must

watch.

Article 570

1. The Mixed Commission and the Arbitral

Tribunal, the Presidents and members of the

Mixed Commission and Arbitral Tribunal, as

well as the officials and employees in the service

of the Mixed Commission and the Arbitral

Tribunal, enjoy, in penal matters, upon the

territory of the Contracting States, the same

special protection as officials of the respective

States.

2. The President of the Mixed Commission and

the President of the Arbitral Tribunal are

respectively competent to initiate any

prosecution (Strafantrag) for offences (délits)

committed against the Mixed Commission, the

Arbitral Tribunal or the members and officials

thereof.

Article 571

The members and officials of the Mixed

Commission or the Arbitral Tribunal of Polish or

German nationality, are punished for offences

committed in the exercise of their functions, by

the authorities of their state, in the same way as

if they were officials of that state.

Article 572

1. The Contracting Parties guarantee diplomatic

privileges and immunities to the Presidents,

members of the Mixed Commission, the

Arbitrators, Chiefs of the two offices, as well as

to the State Agents. If these persons are nationals

of one of the Contracting States, they will only

be entitled to such diplomatic privileges and

immunities when on the territory of the other

state.

2. The officials and employees in the service of

the Mixed Commission, the Arbitral Tribunal or

the State Agents–when on the territory of the

state of which they are not nationals–are

exempted

1.from all taxes (impôts et taxes) on

their salary or other emoluments from

their services with the Mixed

Commission or the Arbitral Tribunal,

except taxes to the commune, or church

or educational taxes;

2. from the ordinary jurisdiction in all

that concerns their official activity, and

from preventive detention, save in

prosecutions for crime;

3. from the obligation to testify as to

facts concerning their official activity,

unless the President of the Mixed

Commission or of the Arbitral Tribunal,

or the State Agent, as the case may be,

authorises the testimony.

3. The quarters (locaux) of the Mixed

Commission and the Arbitral Tribunal are

inviolable.

• • • • • •

Article 576

The use of the official language of the Mixed

Commission and Arbitral Tribunal is regulated as

follows:

§ I

Language of Discussion

1. The Presidents use the language familiar to

them. Other persons officially participating in the

discussions use either German or Polish.

2. Declarations, requests, resolutions and

decisions must be translated into German or

Polish, and if necessary into both.

3. Persons other than officials participating in the

proceedings use either German or Polish, unless

they know neither.

4. Translation shall be done by the President, a

member of the Commission or an Arbitrator, and

where necessary by an interpreter.

5. The minutes are drawn up in German and in

Polish.

§ 2

Language of Internal Service

1. In the internal service, each may use German

or Polish.

2. Service circulars of a general character, notices

in the offices, etc., shall be drawn up in German

and Polish.

3. The official language of the country where the

Mixed Com- mission or Arbitral Tribunal is shall

have precedence.

§ 3

Language of External Service

Requests addressed to the Mixed Commission or

the Arbitral Tribunal must be drawn up either in

German or Polish. The reply will be in the same

language, unless the addressee renounces it. For

the rest, all documents, communications, official

notifications, citations, etc., addressed to a

German authority or to Germany, must be drawn

up in German, and all documents . . . etc.

addressed to a Polish authority or to Poland, must

be drawn up in Polish.

• • • • • •

DIVSION II

PROCEDURE AND COMPETENCE

CHAPTER I

THE MIXED COMMISSION

• • • • • •

Article 580

1. The Mixed Commission is authorised to

request from the Arbitral Tribunal and from the

judicial and administrative authorities of the

German and Polish parts of the plebiscite

territory, reasoned opinions (consultations

motivées).

2. The administrative authorities are bound to

give effect to such requests.

Article 585

1. If there come to the knowledge of the President

of the Mixed Commission facts, circumstances,

or situations which, in his opinion, are not in

conformity with the dispositions of the present

Convention, the President is free to draw the

attention of the competent State Agent thereto.

2. The State Agent is then bound to transmit the

communication without delay to his government.

• • • • • •

Article 588

§ I

1. lf, in an Upper Silesian case, the judgment or

decision depends on the interpretation of an

article of the present Convention, either party to

the case may, up to the conclusion of the

proceedings in the second instance, demand that

the question of interpretation be submitted to the

Arbitral Tribunal (évocation).

2. An Upper Silesian case shall mean a case

brought in the first instance before any tribunal,

including administrative tribunals, in the

plebiscite area, or before administrative

authorities of the said area who do not receive

orders from higher authorities. An Upper Silesian

case shall also mean a case brought in the first

instance before any tribunal, including

administrative tribunals, outside the plebiscite

area, or before administrative authorities who do

not receive orders from higher authorities,

provided that such case emanates from a part of

the plebiscite area which is subject, in the first

instance, to the jurisdiction of the said tribunals

or authorities.

§ 2

The tribunal or authority in question shall reject

the demand for evocation, if it considers that its

judgment or decision does not depend upon

interpretation, or if evocation does not appear to

it admissible under the provisions of the present

Convention. It may reject the demand, if the

question of interpretation has al- ready been

settled by the Arbitral Tribunal and published in

its official gazette, or if manifestly the purpose of

the demand is solely dilatory.

§ 3

An error in the application of the provisions of

paragraph 2 shall be regarded by the tribunals

and authorities of both countries as an essential

fault of procedure.

§ 4

Unless otherwise explicitly provided in the

present Convention, the interpretation of the

Arbitral Tribunal shall be binding on the

tribunals and authorities of both countries in their

judgments or decisions.

CHAPTER III

DISPOSITIONS COMMON TO THE MIXED

COMMISSION AND THE ARBITRAL

TRIBUNAL

Article 596

§ I

The Mixed Commission and Arbitral Tribunal

elaborate their own rules of procedure, taking

into account the principles and dispositions

contained in the present Part.

§ 2

1. The rules of procedure must be published in

the Reichsgesetzblatt and the Dziennik Ustaw

Rzeczypospolitej Polskiej. They will enter into

force fifteen days after publication in these two

organs.

• • • • • •

§ 3

The same applies to amendments to the rules.

• • • • • •

Article 601

§ I

1. The Mixed Commission and the Arbitral

Tribunal may collect the evidence they deem

necessary and may inter alia hear under oath

witness and experts residing in the plebiscite

area. The summons shall act as a free conduct.

2. The form of oath shall con form to the

provisions of the civil procedure in force in the

country where the witnesses and experts are

heard. Perjury and false declarations shall be

punished by the Contracting Parties as if they

were offences committed before their own

authorities.

§ 2

1. Within the limits of the plebiscite territory, the

Mixed Com- mission and the Arbitral Tribunal

may collect all necessary evidence, either

themselves, or through a member designated for

that purpose, or through the competent State

Agent. Outside the plebiscite territory, the

President must have recourse to the intermediary

of the State Agent to cause all the necessary

evidence to be taken by the competent

authorities.

2. All Polish and German authorities are bound

to accord free aid to the Commission and the

Tribunal. All expenses and costs collected by

these authorities shall be carried immediately by

them to the credit of the Mixed Commission and

the Arbitral Tribunal. Nevertheless, the expenses

necessitated by a consultation or expert enquiry

will be reimbursed by the international instance

to the national authorities.

Article 602

1. Disciplinary punishments for non-appearance

before the Mixed Commission or the Arbitral

Tribunal and for unjustified refusal to testify or

take the oath are fixed by the laws relating to

judicial organisation and civil procedure in force

in the country of which the delinquent is a

national.

2. Such punishments shall be inflicted on the

request of the Mixed Commission or the Arbitral

Tribunal by the Amtsgericht or the sąd

powiatowy of the place where the delinquent

resides. These tribunals will follow their usual

procedure.

3. The amount of fines imposed is retained by the

state collecting them.

• • • • • •

Article 604

1. The Mixed Commission and the Arbitral

Tribunal exercise their competence ex officio.

2. If the Mixed Commission has declared itself

competent or incompetent in a matter, the

Arbitral Tribunal is bound by this decision.

Article 605

1. If contrary to the national authority, the Mixed

Commission or Arbitral Tribunal admit or deny

their competence, their decision prevails.

2. The legal effects of this decision are governed

like that of questions concerning the internal

jurisdiction of the state.

FINAL DISPOSITION

Article 606

1. The activity of the Mixed Commission, that of

the Arbitral Tribunal, as well as that of the

Conciliation Commissions provided for in the

present Convention, ceases after fifteen years

from the date of the transfer of sovereignty.

2. After this date the Mixed Commission shall

take no further resolutions.

Article 606

5. The two governments reserve to themselves

the regulation by a special agreement of the

liquidation of the property of the Mixed

Commission and the Arbitral Tribunal.

FINAL PROTOCOL

• • • • • •

III

The two contracting Parties can, by common

agreement, modify or abolish all the provisions

of the transitional regime.

• • • • • •

XV

No disposition of the Convention shall in any

way modify the stipulations of Articles 65 to 72.