Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
ŽAN BEZEK
Tacit:
življenje in delo
Zaključno delo
Študijski program: Zgodovina
Mentor: izr. prof. dr. Gregor Pobežin
Koper, 2016
Povzetek
Tacit: življenje in delo
V zaključnem delu sem predstavil opus rimskega zgodovinarja in politika Publija
Kornelija Tacita in njegovo življenje. Namen zaključnega dela je poleg predstavitve
Tacitovega življenja predvsem pregled njegovih del ter kratka analiza vsakega dela
posebej. Skoraj vsa dela so obravnava na isti način, in sicer tako, da je najprej
predstavljen zgodovinski okvir obdobja, katerega delo opisuje, nato sledi kratek
povzetek vsebine in na koncu še krajša analiza dela. Za lažje razumevanje Tacita sem
predstavil tudi začetke rimskega zgodovinopisja, analistike, značilnosti principata in
zgodovinopisja v principatu.
Ključne besede: Tacit, Pogovor o govornikih, Agrikola, Germanija, Historiae, Anali
Abstract
Life and work of Tacitus
In my thesis I showcase the life and work of a roman historian and politician Publius
Cornelius Tacitus. The purpose of this thesis is to present Tacitus’ work through three
steps which I follow for almost every book that I look at in this paper. The steps are: a
short historical background of the period in which the work is set, a short summary of
the books content, and a short analysis of the book. To make it somewhat easier to
understand Tacitus’s writings I have also included a chapter in which I describe the
beginnings of roman historiography, annalists, properties of the principate and
historiography in the era of the principate.
Key words: Tacitus, Dialogus de oratoribus, Agricola, Germania, Histories, Annals
Kazalo
1 UVOD ................................................................................................................... 5
2 O TACITU ............................................................................................................ 5
3 RIMSKO ZGODOVINOPISJE PRED TACITOM................................................. 7
3.1 Rimski odnos do preteklosti ............................................................................ 7
3.2 Zgodnje rimsko zgodovinopisje ...................................................................... 8
3.3 Principat ......................................................................................................... 9
3.4 Zgodovinopisje v principatu .......................................................................... 10
4 DIALOGUS DE ORATORIBUS (POGOVOR O GOVORNIKIH) ...................... 11
4.1 Zgodovinski okvir ......................................................................................... 11
4.2 Vsebina ......................................................................................................... 13
4.3 Analiza ......................................................................................................... 14
5 DE VITA ET MORIBUS IULII AGRICOLAE (AGRIKOLA) ............................ 15
5.1 Zgodovinski okvir ......................................................................................... 15
5.2 Vsebina ......................................................................................................... 16
5.3 Analiza ......................................................................................................... 17
6 GERMANIA (GERMANIJA) .............................................................................. 18
6.1 Vsebina ......................................................................................................... 18
6.2 Analiza ......................................................................................................... 19
7 HISTORIAE ........................................................................................................ 20
7.1 Zgodovinski okvir ......................................................................................... 20
7.2 Vsebina ......................................................................................................... 22
7.3 Analiza ......................................................................................................... 23
8 ANNALES (ANALI) ........................................................................................... 24
8.1 Zgodovinski okvir ......................................................................................... 24
8.2 Vsebina ......................................................................................................... 27
8.3 Analiza ......................................................................................................... 28
9 ZAKLJUČEK ...................................................................................................... 29
10 VIRI IN LITERATURA ................................................................................... 31
5
1 UVOD
Dela Tacita, rimskega zgodovinarja s konca 1. stoletja našega štetja, so bila skozi
zgodovino predmet številnih razprav številnih uglednih zgodovinarjev, filologov in
filozofov. Čemu tako zanimanje zanj? Tacit, sam pripadnik rimske elite, je živel v
politično zelo burnem času. Rojen v obdobju principata je skozi svoja dela, v katerih
obravnava politično okolje svojega časa, razlagal prednosti obstoječega režima v
primerjavi s preteklostjo, natančneje s političnim okoljem rimske republike. Tacit se ne
omeji zgolj na kritiko preteklosti, kot mojster retorike (kar je tudi bil) prestavi svojo
kritiko tudi na obdobje, v katerem je živel. Njegova kritika pa nikoli ni odkrita,
nasprotno, skrita je in prežema njegov celoten opus. Tacit je avtor petih del, vsa so
obravnavana v mojem delu. Namen mojega pisanja ni podrobna analiza vsakega dela,
saj si vsaka od njegovih knjig zasluži podrobno obravnavo, za kar pa v danih okvirjih ni
prostora. V svojem diplomskem delu bom zato skušal narediti smiseln pregled
Tacitovega opusa. Njegova dela bom po svojih najboljših močeh predstavil smiselno in
pregledno. To bom storil (pri vsakem delu posebej) s kratkim opisom zgodovinskega
okvirja obdobja, v katerega je delo umeščeno, povzel bom vsebino, nato pa bo sledila
krajša analiza; pri vsakem delu bom poizkušal izpostaviti njegove najpomembnejše
lastnosti.
2 O TACITU
O Tacitovem življenju imamo zelo malo podatkov. Nekaj podrobnosti o njegovem
življenju izvemo iz njegovih del, nekaj pa tudi iz pisem njegovega prijatelja Plinija
mlajšega. Prvo uganko nam predstavlja že njegovo ime, ne moremo namreč z
gotovostjo trditi, ali mu je bilo ime Gaj (Gaius) ali Publij (Publius). Sam bom v
nadaljevanju zanj uporabljal ime Publij oziroma se bom skušal izogniti uporabi
njegovega polnega imena, imenoval ga bom po njegovem priimku, torej Tacit. Publij
Kornelij Tacit naj bi se rodil leta 56 po Kr. ali 57 po Kr. (Syme 1958a, 63) O kraju
njegovega rojstva in njegovi družini ne vemo praktično ničesar. Starejši Plinij v svojem
6
delu Naravoslovje (Naturalis historia) omenja rimskega viteza in prokuratorja v
Belgijski Galiji z imenom Kornelij Tacit. (Hriberšek 2004, 281) Ronald Syme v svojem
epskem delu, naslovljenem Tacitus, trdi, da je ta vitez oče Tacita. Njegova družina naj
bi pripadala provincialni aristokraciji, katera je za časa cesarja Vespazijana zasedla
politični prostor v Rimu. (Syme 1958b, 613) Prav tako lahko le špekuliramo o kraju
njegovega rojstva, po nekaterih domnevah naj bi se Tacit rodil v Transpadanski Galiji
ali pa v Narbonski Galiji. (Hriberšek 2004, 281) Syme Tacitov Galski izvor podpira s
številnimi dokazi: njegovi prijatelji so bili Galci (Syme 1958b, 614), z analizo
njegovega imena (Syme 1958b, 621), … O kraju in času Tacitove smrti ne vemo
ničesar.
Tacit je svojo mladost preživel pod cesarjem Neronom in obdobjem štirih cesarjev. V
začetku svojega dela Pogovor o govornikih omeni, da se je učil govorništva od
najvplivnejših govornikov tistega časa (Tacit naj bi bil takrat star 18 ali 19 let). Leta 75
po Kr. mu je cesar Vespazijan podelil škrlatni trak (latus clavus) – znamenje senatorske
časti. (Syme 1958a, 63) Cursus honorum je začel pod cesarjem Vespazijanom,
nadaljeval pod Titom in pod Domicijanom. (Hriberšek 2004, 283) Sledila je funkcija
vojaškega tribuna (tribunus laticlavius). Leta 77 po Kr. se je poročil s hčerko rimskega
državnika in vojskovodje Julija Agrikole. (Syme 1958a, 64) Leta 88 po Kr. je Tacit
postal pretor in član svečeniškega kolegija petnajstih mož – kvindecimvirov
(quindecimviri sacris faciundis), kar omeni tudi v Analih (11,11). (Syme 1958a, 65)
Kmalu po končanem pretorstvu je Tacit službeno odšel v province, v Rim se vrne po
Agrikolovi smrti (93 po. Kr.). (Syme 1958a, 68) Kot senator je preživljal zadnja leta
Domicijanove oblasti in jih, za razliko od mnogih sodobnikov, tudi preživel. (Hriberšek
2004, 282) V drugi polovici leta 97 po Kr. je postal konzul. (Syme 1958a, 70) Konzul
(postal je nadomestni konzul – consul suffectus) je postal po smrti Lucija Verginija
Rufa, ki je skupaj s cesarjem Nervo zasedal mesto rednega konzula (consul ordinarius),
kar veliko pove o Tacitovi politični teži. Prav tako je imel pogrebni govor v čast
pokojniku, čast, ki je pripadala vodilnemu govorniku svojega časa. (Hriberšek 2004,
282) Leta 99 po Kr. skupaj s svojim prijateljem Plinijem mlajšim nastopi kot tožnik
proti Mariju Prisku. Tacit in Plinij v tožbi zmagata, interesi vlade so zavarovani, s strani
senata sta požela priznanja in njuna slava se je še povečala. (Syme 1958a, 71) Med leti
112 po Kr. in 113 po Kr. je bil prokonzul v Aziji, ki je bila ena izmed bolj zaželenih
provinc med rimskimi uradniki. (Hriberšek 2004, 283)
7
O Tacitovih delih bom več govora v naslednjih poglavjih, zato si jih bom dovolil na tem
mestu zgolj našteti po istem vrstnem redu, kot se bodo zvrstili v mojem delu: Dialogus
de oratoribus (Pogovor o govornikih), Agricola (Agrikola), Germania (Germanija),
Historiae (Historije) in Annales (Anali).
3 RIMSKO ZGODOVINOPISJE PRED TACITOM
3.1 Rimski odnos do preteklosti
Rimljani so bili zelo predani svoji preteklosti; tako preteklosti svojih prednikov kot
preteklosti svojega naroda. Ta predanost preteklosti se kaže v vseh smereh rimske
družbe in prežema vse pore njihovega ustvarjanja, naj bo to literatura in umetnost,
arhitektura, religija, miti ali legende, praznovanja praznikov in festivali ter pogrebne
slovesnosti. Preteklost, pa naj bo le ta izmišljena ali resnična, lahko obstane in se
prenaša na več možnih načinov, in sicer skozi že prej omenjene mite, legende, jezik,
stavbe in urbanistične načrte, predmete, religijo, sezname, ustno izročilo, napise,
zapisano poezijo in zgodovinske zapise (Mellor 2002, 2). Kar se je začelo kot
pripovedovanje in proslavljanje plemenskih uspehov v krogu družine, je skozi stoletja
preraslo v kolektivno nacionalno mistiko, za katero so skrbeli politiki in poeti.
Preteklost je bila za Rimljane zelo pomembna, saj jim je služila kot potrditev svoje
sedanje mogočnosti. Potrebno jo je bilo ohraniti, saj je le-ta dajala smisel njihovi
sedanjosti. (Mellor 2002, 1) Cicero, navkljub temu, da sam ni nikoli napisal
zgodovinskega dela, pravi, da mora biti zgodovina tako uporabna kot moralna.
Uporabna s tem, da državnike spominja na prednosti zakonov, zunanje politike in
vojaških zadev; moralna s tem, da jim daje vzorce vedenja iz rimske preteklosti kot
pomoč pri krepostnem vedenju. S tem ko zgodovina poveže sedanjost s preteklostjo,
razsvetli sedanje stanje v družbi in daje tako moralne kot praktične smernice. Rimljan je
bil tako spodbujen, da oponaša osebne in družbene vrednote svojih prednikov, tako v
družinskem krogu, na Forumu in na bojišču. (Mellor 2002, 3) Tovrstni zgledi prednikov
(exempla maioum) so torej služili Rimljanu v vsakdanjem življenju, naloga zgodovine
8
pa je bila ohranitev exemple celotnega naroda, se pravi skupnih zgledov, ki naj služijo
kot merilo za zgledno ravnanje Rimljana. (Pobežin 2006, 137, v: Luthar et al.)
Zgodovino v Rimu so pisali predvsem senatorji za senatorje. Na zgodovinopisje so
senatorji gledali predvsem kot na podaljšek svojega političnega življenja, tako da so bila
dela namenjena predvsem tistim s politično močjo v rimski državi. Poleg tega, da je bilo
rimsko zgodovinopisje politično, je bilo tudi zelo moralno. V tem pogledu se rimsko
zgodovinopisje razlikuje od ostalih (predvsem od grškega). V drugih družbah so o
pomembnih moralnih temah razpravljali filozofi in teologi, v Rimu pa so to počeli
zgodovinarji. Tako lahko na primer v delih Sallusta, Livija, Tacita in Ammianusa
najdemo najbolj pomembne razprave o svobodi proti tiraniji, koruptivne učinke
posameznika ali državljanske moči in zaton političnih in socialnih institucij. (Mellor
2002, 4)
3.2 Zgodnje rimsko zgodovinopisje
Rimsko zgodovinopisje se ima za svoj nastanek in začetni razvoj zahvaliti predvsem
Grkom. Rimljani so od Grkov prevzeli pisavo, ki so jo prek Etruščanov dobili iz grških
kolonij v južni Italiji. Potem ko so Rimljani osvojili celoten Apeninski polotok, se je
grški vpliv na rimsko kulturno življenje izdatno povečal, saj so v Rim kot učitelji, vojni
ujetniki ali pa sužnji prihajali Grki. Ker Rimljani še niso imeli razvite svoje literature,
so si jo sposodili prav pri Grkih. (Mellor 2002, 6) Navkljub številnim grškim zgledom,
kako pisati zgodovino (predvsem Herodot, Tukidid in Pulibij), pa se je rimsko
zgodovinopisje razvijalo v drugačni smeri kot grško. (Mellor 2002, 10) Rimsko
zgodovinopisje se je razvilo iz rimskega čuta za tradicijo. Na ravni države se rimski
odnos do preteklosti, prednikov in tradicije izrazi v obliki analov (annales), katerih
avtorji so bili rimski svečeniki. Anali so bili v začetku koledarji, v katere so svečeniki
zapisovali imena najpomembnejših uradnikov v tistem letu (ker gre za koledarsko
obliko, so anali obsegali obdobje enega leta). V analih so na kratko zabeleženi tudi
pomembnejši dogodki tistega leta. (Pobežin 2006, 137, v: Luthar et al.) Sčasoma pride
do delitve koledarja na seznam uradnikov (fasti consulares) in na kroniko (annales).
Anale so prenehali pisati okoli leta 123 pr. Kr., vsi obstoječi pa so bili zbrani v 80 knjig.
Anali so bili kot vir uporabni, a zaradi zgoščenega načina pisanja v njih najverjetneje
9
niso bili najbolj priljubljeno branje širšega občinstva. (Pobežin 2006, 138, v: Luthar et
al.) Pomembno so vplivali na razvoj rimskega zgodovinopisja, v začetku tako govorimo
o analistični zgodovinski tradiciji ter o treh generacijah analistov: starejši, srednji in
mlajši. (Pobežin 2006, 138, v: Luthar et al.)
Rimsko zgodovinopisje se iz stroge analistike v drugi polovici 2. stoletja pr. Kr. počasi
razvije zahvaljujoč predvsem vplivom helenističnega zgodovinopisja. Če so pripadniki
starejše analistike pisali v »suhoparnem« kronističnem slogu, so pripadniki nove
generacije analistov (srednji analisti) v svojih delih precej več pozornosti namenili
retoričnim zakonitostim v zgodovinopisju. Prav tako se je zmanjšal tudi časovni okvir v
delih. (Pobežin 2006, 143, v: Luthar et al.) V zadnjem, mlajšem, obdobju analistike se
avtorji, v nasprotju s srednjo generacijo analistov, od težnje k razvoju zgodovinopisja
kot samostojne literarne zvrsti obrnejo nazaj k starejši, analistični generaciji. (Pobežin
2006, 148, v: Luthar et al.) O pravem zgodovinopisju še ne moremo govoriti, številni
pisci so se mu sicer približali, a so bili še vedno vpeti v analistične tradicije. Skozi
obdobje analistike je zgodovinopisje doživelo oblikovni in miselni napredek. (Pobežin
2006, 150, v: Luthar et al.)
3.3 Principat
Na nastanek principata vpliva pozna republika s svojimi idejami ter helenistični svet s
stoiško idejo o vladanju kot »častnem služabništvu« ter predstava o helenističnem
vladarju kot dobrotniku in rešitelju. (Bratož 2007, 180) V Rimu so se plemiči enačili s
helenističnimi kralji, še posebej s prvaki – princeps. Že od druge punske vojne naprej je
v Rimu prisotna ideja o vladavini posameznika, še posebej pa se to pokaže proti koncu
2. stoletja pr. Kr. Na nastanek principata so bistveno vplivale tudi državljanske vojne,
katere so razkrile šibkost republike in njene ureditve. Pomemben faktor v razvoju
principata je bila tudi socialna kriza. (Bratož 2007, 180) Postalo je jasno, da
demokratična oblika države vodi v njen propad, edini način, da država preživi, je, da
prevzame ureditev monarhije. Avgust je nastopal kot osvoboditelj države in kot
obnovitelj stare republikanske ureditve. V njegovem času so se izoblikovale (poleg
ugleda in vpliva) štiri glavne vrline vladarja: pogum (virtus), prizanesljivost
10
(clementia), pravičnost (iustitia) in občutek dolžnosti do bogov in domovine (pietas).
(Bratož 2007, 180)
V ideologiji principata pomembno vlogo zaseda pojem svobode (libertas). V republiki s
tem pojmom Rimljani označujejo svobodo političnega delovanja, v obdobju principata
pa svoboda pomeni stanje pravne in fizične varnosti. Soobstoj svobode s principatom je
bil odvisen predvsem od cesarjevih prizadevanj. Varnost in mir veljata za največja
dosežka principata. (Bratož 2007, 180) »Ideal politične svobode in aktivne politične
dejavnosti se je vse bolj umikal uživanju miru in blagostanja, ki ga je prinesla nova
doba.« (Bratož 2007, 180)
Razmerje med senatom in cesarjem je bilo pri oblikovanju principata najtežje vprašanje.
Senat v cesarski dobi postane edina od cesarja neodvisna ustanova. Počasi se izgublja
vloga ljudskih zborov (comitia), njihovo vlogo prevzame senat. Delitev oblasti med
senatom in cesarjem je bila v principatu zelo neuravnovešena, večjo vlogo ima cesar.
Vladarska oblast, sestavljena iz različnih pooblastil, se pod Avgustom zlije v enotno.
Razmerja moči se pod to ureditvijo vse bolj nagibajo v prid cesarja. Senat je ohranil le
zakonodajno in sodno oblast, ki sta bili omejeni in nadzorovani, edina samostojna vloga
senata je bila potrditev novega vladarja, ki ga je določil njegov predhodnik ali pa
vojska. (Bratož 2007, 181) Bolj je cesarjeva oblast postajala absolutistična, bolj je senat
izgubljal svoj pomen. Cesar je bil v pricipatu vrhovni zakonodajalec, izdajal je odloke z
zakonsko veljavo, zakon je lahko predložil senatu. Zakoni cesarja niso omejevali. Cesar
je simboliziral čast in dostojanstvo rimske države in naroda, izpodbijanje te časti je
veljalo za veleizdajo. (Bratož 2007, 182)
3.4 Zgodovinopisje v principatu
O zgodovinopisju je teoretično pisal že Ciceron, svoje predhodnike omenja tudi Tacit.
Državnike naj bi zgodovina opozarjala na probleme in dogodke iz preteklosti in jim
tako ponujala odgovore in rešitve na dogajanja v sodobnosti. Zgodovina naj bi bila tudi
moralni kompas, saj je ponujala hvalo in grajo preteklih dogodkov, za nove generacije
je ohranjala tradicije prednikov (mos maiorum). (Šašel Kos 2006, 213, v: Luthar et al.)
Zgodovinarji iz časa principata so pisali predvsem o sodobnih in polpreteklih dogodkih,
11
zanimala jih je predvsem politika. Pri izbiri virov niso bili pretirano izbirčni, Ciceron
poudarja iskanje resnice, a daje velik poudarek retorični nadgradnji (ki temelji na
resničnih dogodkih), prav tako niso razlikovali med primarnimi in sekundarnimi viri.
(Šašel Kos 2006, 213, v: Luthar et al.) Med zgodovinarji tega obdobja naj omenim
Livija, ki je napisal Rimsko zgodovino od ustanovitve Rima (Ab urbe condita), delo, ki
je bilo, kot pravi Šašel Kos, za starejša obdobja rimske zgodovine merodajno še celo 1.
stoletje po Kr. Avtorji, kot na primer starejši Seneka, so državljanske vojne obravnavali
kritično, to tradicijo je nadaljeval tudi Tacit. Tacitova dela prežema globok pesimizem,
saj razkriva pokvarjenost državnega vrha. (Šašel Kos 2006, 214, v: Luthar et al.)
Zanimanje zgodovinarjev postane tudi cesar, pojavi se nova oblika zgodovinopisja,
cesarski življenjepisi. (Šašel Kos 2006, 214, v: Luthar et al.)
4 DIALOGUS DE ORATORIBUS (POGOVOR O GOVORNIKIH)
4.1 Zgodovinski okvir
Kar zadeva samega Cicerona, naj povem tole: Kot piše njegov osvobojenec Tiro, je bil ubit 7.
decembra v času konzulovanja Hircija in Panze in istega leta je božanski Avgust namesto Panze
in Hircija za konzula postavil sebe in Kvinta Pedija. Pa vzemi 56 let, ko je nato državi vladal
božanski Avgust, prištej 23 let Tiberijeve vladavine in skoraj štiri leta Gajeve, 28 let Klavdijeve
in Neronove vladavine, pa tisto eno, vendar dolgo leto vladavine Galbe, Otona in Vitelija ter že
šesto leto te srečne cesarske oblasti, ko državo vodi Vespazijan; od Ciceronove smrti do danes
nanese 120 let, to pa je življenjska doba človeka. (Hriberšek 2004, 69)
Tacit nam tako skozi Aprov govor v 17. poglavju dela olajša datacijo pogovora, ki je
potekal v Maternovem domu. Če se malo bolj osredotočimo na zadnji del navedka,
ugotovimo, da naj bi pogovor potekal v šestem letu vlade cesarja Vespazijana.
Vespazijan je oblast prevzel leta 69 po Kr., če torej tej letnici prištejemo še 6 let, kot
rezultat dobimo leto 75 po Kr. Če pa bi kot podlago za datacijo pogovora vzeli
Ciceronovo smrt, bi prišli do malenkost mlajše letnice, in sicer 77 po Kr. (43 pr. Kr. +
12
120 let = 77 po Kr.). Za preverjanje dobljenih rezultatov nam lahko v tem primeru služi
kar Tacit sam. V prvem poglavju namreč pravi, da je prisostvoval pogovoru, ko je bil še
zelo mlad (Hriberšek 2004, 43), Tacit naj bi bil leta 75 po Kr. star 18 ali 19 let.
Kot sem omenil že v prejšnjem odstavku, je Vespazijan na oblast prišel leta 69 po Kr.
Cesarske naslove je dobil s sklepom senata in z zakonom o podelitvi cesarskih
pooblastil, imenovanim lex de imperio Vespasiani. S tem zakonom je bila odpravljena
poprejšnja »zadržanost« ob prevzemanju cesarskih naslovov, prav tako pa ta zakon
pomeni »dokončno uveljavitev principata kot institucije«. (Bratož 2007, 251) V času
njegove vladavine je bil senat v podrejenem položaju. Vespazijan je »očistil« senatorski
in viteški stan svojih nasprotnikov, namesto njih pa je imenoval nove člane plebejskega
in provincialnega porekla. (Bratož 2007, 251) Državljanske vojne so v senatorskem
stanu pustile hude posledice. Bratož v svojem delu Rimska zgodovina – 1 navaja
rezultate prozopografskih raziskav, ki kažejo, da se je do leta 96 po Kr. ohranila zgolj
dvajsetina senatorskih družin iz časa pred »čistko« cesarja Nerona leta 65 po Kr.
(Bratož 2007, 251) Njihova mesta so zasedli novi akterji na rimski politični sceni,
pripadniki lokalnih elit iz provinc (največ jih je izviralo iz južne Galije in Španije), tako
imenovani homines novi – novi ljudje. Mednje spada tudi Tacitov tast Julij Agrikola.
Prav tako je Vespazijan ostro nastopil proti opoziciji, sestavljeni iz kiniških in stoiških
intelektualcev. Leta 71 po Kr. je iz prestolnice izgnal filozofe kiniške smeri in astrologe,
čez dobra tri leta pa je iz Italije dal izgnati vse filozofe, z izjemo enega. (Bratož 2007,
253) Na smrt je obsodil stoika Helvidija Priska zaradi njegove kritike režima, predvsem
njegove dinastične narave ter zaradi nenehnih napadov na ljubljenca režima Epira
Marcella. (Strunk 2010, 244) Vespazijan je uspešno zakrpal veliko finančno luknjo, ki
je nastala kot posledica Neronove razsipnosti in državljanske vojne. To je dosegel z
obdavčitvijo nekaterih do tedaj še neobdavčenih provinc, v že obdavčenih provincah je
dvignil davke, ustanovil je posebne blagajne, v Italiji je zaukazal prodajo zemljišč
slabše kakovosti, poleg tega pa je tudi njegov dvor in uradniški aparat deloval veliko
bolj skromno. (Bratož 2007, 252) Pri tem je bil zelo uspešen in finančno stanje v državi
si je opomoglo do te mere, da si je cesar lahko privoščil javne gradnje in podporo
umetnikom in literatom, učenjakom itd. Preuredil je tudi vojsko, s katero je povečal
provinco Britanijo in majhnega, a pomembnega ozemlja na vzhodni strani Rena.
(Bratož 2007, 253)
13
4.2 Vsebina
Tacitovo delo, naslovljeno Dialogus de oratoribus – Pogovor o govornikih, opisuje
pogovor, pri katerem naj bi bil avtor navzoč v svojih mladih letih. Delo Tacit začne kot
odgovor na prošnje svojega prijatelja Justa Fabija, katerega zanimajo vzroki za propad
govorništva. Tacit se odloči, da bo na to vprašanje odgovoril z opisom pogovora, ki ga
je slišal v mladosti. Pogovor se je dogajal v hiši Kuriacija Materna, ki je bil govornik in
pesnik, dan po njegovi javni recitaciji svoje najnovejše tragedije z naslovom Katon, s
katero je v Rimu dvignil veliko prahu. Zaradi tega so k njemu na obisk prišli Mark
Aper, Julij Sekund in Tacit. Povod za razpravo da Aper, ki Maternu očita, da zanemarja
poklic govornika. Matern se odloči za polemično razpravo, za razsodnika pa postavi
Sekunda, ki dodeljeno vlogo sprejme in se odloči za nepristranskost. Prvi začne svoj
govor Aper. Postavi se v vlogo zagovornika govorništva, katerega primerja s
pesništvom. Pove tudi, da cilj njegovega govorjenja ni odvračanje ljudi od pesništva,
jezi ga zgolj to, da se s pesništvom ukvarjajo tudi dobri govorniki, med katere spada
tudi Matern. Svoj govor konča s pozivom Maternu, naj se ponovno posveti govorništvu.
Sledi Maternov odgovor, v katerem se postavi na stran pesnikov, za njegov sloves so
odgovorni njegovi uspehi kot pesnik. Matern pravi, da si ne želi slave, ki jo prinaša
govorništvo, in da je govorniški poklic nevaren, izpostavi prednosti pesnikov pred
govorniki. Po končanem govoru v prostor vstopi Vipstan Mesala, ki se takoj vključi v
razpravo s pripombo glede govorniških vaj. Mesala nato odpre temo, ki ostane stalnica
do konca pogovora - razlogi za zaton govorništva. Nato zopet govori Aper, ki se
ponovno postavi v bran sodobnega govorništva. Začne z definicijo »starih« govornikov
in njihovem slogu, nato zopet preide na sodobne govornike. Ob koncu svojega govora
Aper pohvali govorništvo Materna in Sekunda. Po Maternovi oceni Aperove razprave
sledi Mesalov govor, v katerem se na začetku osredotoči na oceno Ciceronove
govorniške generacije, nato pa preide na govor o razlogih za zaton govorništva. Kot
razloge navede zanemarjanje tradicionalne vzgoje in posledično tudi zanemarjenje
vzgoje v družini. Kot primere »dobre prakse« navede nekaj veličastnih imen iz rimske
zgodovine. To naj bi bilo krivo za razpad rimske družbe. Nato Mesala govori o
izobraževanju, za glavni vzor mu služi Cicero. Poda tudi mnenje o vplivu slabe
izobrazbe na mlade govornike. Matern opozori Mesalo na enostranskost njegovih
argumentov in ga poprosi, naj pojasni razlike med govorništvom nekoč in danes.
14
Mesala stori prav to. V tekstu nato nastopi vrzel. V manjkajočem tekstu Mesala zaključi
z razpravo, govoriti začne Sekund. Sekund v svojem govoru primerja položaj sodobnih
in starih govornikov ter vpliv politične situacije na njih. Nato govori o razlogih za uspeh
govornikov v preteklosti. V besedilu se zopet pojavi vrzel, manjka zaključek
Sekundovega govora in pa začetek Maternovega. Matern v svojem zadnjem govoru
govori o vplivu političnega okolja na govorništvo, o povezavi med govorniki in
politiko, na koncu za zaton govorništva obdolži spremembe v političnih razmerah. Po
koncu Maternovega govora se udeleženci pogovora razidejo.
4.3 Analiza
Rokopis dela je bil leta 1425 najden v knjižnici Hersfeldskega samostana v Nemčiji,
skupaj z Agrikolo in Germanijo. Ker gre za edino delo brez Tacitovega imena, so
avtorstvo dela pripisovali različnim antičnim avtorjem, a danes velja za Tacitovo delo.
Edini argument proti tej domnevi je slog, v katerem je delo napisano. (Peterson 1914, 5,
v: Peterson et al.) Poleg vprašanja avtorstva se poraja tudi vprašanje objave dela.
Mnenja stroke so deljena. Nekateri kot datum objave zagovarjajo obdobje med leti 95
po Kr. in 97 po Kr. oziroma po Domicijanovi smrti. Dialogus naj bi nakazoval Tacitovo
poznavanje Kvintilijanovega dela Institutio oratoria, ki pa naj ne bi bilo objavljen pred
letom 94 po Kr. oz. 95 po Kr. (Peterson 1914, 6, v: Peterson et al. tudi Barnes, 1986,
244) Nekateri kot verjetno leto nastanka navajajo obdobje med 78 po Kr. in 81 po Kr.
ali pa kot verjeten datum navajajo začetek Domicijanove vladavine. (Peterson 1914, 6,
v: Peterson et al.) Kot možen datum se v literaturi pojavlja tudi leto 107 po Kr. v
Plinijevih pismih Tacitu. (Syme 1958a, 113) Možno je tudi, da je delo nastalo leta 102
po Kr., saj je po rimski navadi, da se delo posveti prijatelju ali mecenu, ki je nastopil
kakšno javno službo; delo posvečeno Fabiju Justu, ki je tega leta postal nadomestni
konzul (consul suffectus). (Syme 1958a, 112) Lahko pa je delo nastalo tudi hkrati z
Agrikolo in Germanijo leta 98 po Kr. (Hriberšek 2004, 287)
Pogovor o govornikih ni zgodovinsko delo, prav tako ni napisano v stilu Tacita. Kot že
prej omenjeno, je delo nastalo ob težko določljivem času in pa tudi za težko določljiv
krog bralcev. Zaradi tega in pa zaradi nejasnosti glede teme se delo uvršča v bolj
zanimiva dela iz obdobja principata. (Goldberg 2009, 74, v: Woodman et al.) Delo je
15
umetniško, sestavljeno je iz treh parov (po)govorov, govorci pa so resnične osebe.
Njihovi pogovori sledijo premišljeno sestavljeni porazdelitvi vlog in govorov med
posamezne udeležence pogovora. Vsebina, tako kot zaključki govorov, je skozi
sogovornike nakazana vnaprej. Delo je sestavljeno po Ciceronovem modelu dialoga.
Ker ne gre za zgodovinsko delo, se bom izognil podrobni analizi dela, ki bi, sodeč po
prebrani literaturi, zahtevala kar svoje ločeno diplomsko delo. Naj omenim zgolj
Ronalda Syma, ki pravi, da pogovor razkrije pisca, ki je obrnil hrbet govorništvu v
senatu in sodiščih ter začel razmišljati kot zgodovinar. (Syme 1958a, 116)
5 DE VITA ET MORIBUS IULII AGRICOLAE (AGRIKOLA)
5.1 Zgodovinski okvir
Leta 41 po Kr. na oblast pride Klavdij, Germanikov brat. Klavdijeve reforme hitro
umirijo kaotične razmere v rimskem imperiju, ki so nastale v času vladavine Gaja. Kot
največji vojaški uspeh pod njegovo vladavino štejemo osvojitev dela britanskega otočja
leta 43 po Kr. Na Klavdijevo odločitev za invazijo Britanije je vplivala predvsem želja,
da bi dosegel velik vojaški uspeh in si s tem utrdil položaj na prestolu. (Bratož 2007,
235) Po začetnih uspehih njegovih podrejenih poveljstvo nad vojsko prevzame cesar,
zavzame Kamulodun, ki postane prestolnica ustanovljene province Britanije. (Bratož
2007, 235) Klavdij je skušal izboljšati upravo provinc, njihovim prebivalcem je
podeljeval rimska državljanstva, nekaterim skupnostim je podelil tudi status municipija.
Nekaterim prebivalcem provinc je podelil tudi članstvo v senatu. Poleg članstva v
senatu posameznikom je Klavdij nekaterim mestom v provincah podelil mestno pravo
najvišjega ranga (coloniae civium Romanorum). (Bratož 2007, 236) Klavdij centralizira
državni aparat. Glavne funkcije v njem opravljajo predvsem osvobojenci, kar jim da
veliko moč, saj so kot predstojniki »ministrstev« odgovorni neposredno cesarju. Z
vzpostavitvijo takšnega državnega aparata Klavdij postavi temelje za povečanje državne
represije. Zaradi takšne ureditve pride Klavdij v spor s senatom, usmrtiti da 35
senatorjev. (Bratož 2007, 237) Spre se tudi z viteškim stanom, katerega pripadniki
organizirajo več zarot proti cesarju, Klavdij da v obdobju svoje vladavine usmrtiti preko
16
200 vitezov. (Bratož 2007, 237) Klavdij je s svojim ravnanjem ogrozil občutljivo
ravnovesje med senatom in cesarjem in razmerje med provincami in Italijo.
5.2 Vsebina
Agrikola se začne s Tacitovim opisom oteženega pisanja biografij v obdobju cesarjev,
pogoji se po njegovem mnenju izboljšujejo pod vladavino cesarjev Nerve in Trajana,
kot pravi na začetku tretjega poglavja: »Sedaj se končno opogumljamo; …« (Hriberšek
2004, 147) Po Tacitovem nagovoru, ki zajema prva tri poglavja, delo preide na
opisovanje življenja Tacitovega tasta Gneja Julija Agrikole. Začne se seveda z njegovim
rojstvom in vzgojo, nato je opisana njegova prva služba v Britaniji. Sledi poroka in
kratka predstavitev zasedenih funkcij (kvestor, ljudski tribun, pretor). Naslednje
poglavje govori o smrti njegove matere, Agrikolovo reakcijo na Vespazijanovo
pretendenstvo na prestol in o okoliščinah pridobitve poveljstva legije. Agrikolo v
nadaljevanju Tacit umesti v Britanijo s kratkim opisom njegovega značaja. Po vrnitvi iz
legatorske službe v Britaniji ga Vespazijan sprejme med patricije in mu v upravo da
provinco Akvitanijo; Agrikola je opisan ne samo kot dober vojaški poveljnik, ampak
tudi kot dober upravnik province. Po vrnitvi iz province je imenovan za konzula, Tacit
nato omeni poroko z Agrikolovo hčerjo, da je Agrikola postal namestnik v Britaniji ter
da je prevzel svečeniško funkcijo. V naslednjih poglavjih sledi opis Britanije: lega, opis
Oceana, prebivalstva, vojaške in politične razmere, podnebja in tal. Nato kratek oris
rimskega osvajanja Britanije pred Agrikolovim prihodom, navedeni so tudi prvi štirje
cesarski namestniki v Britaniji in njihovi dosežki v provinci. Nato se pojavi prvi govor v
delu, Tacit ga napiše kot govor vseh Britancev, ki govori o njihovih razlogih za upor
proti Rimljanom. Z govorom Tacit preide na sam upor, ki ga je vodila kraljica Bovdika
in njegovo »zatrtje«, končal se je brez bojev. Ko Agrikola, zdaj že drugič, pride v
Britanijo, se je takoj primoran spopasti z vstajo Ordovikov, ki jo hitro zatre, osvoji tudi
otok Mona. Sledi opis Agrikolovega značaja preko opisa njegovega ravnanja v
upravljanju province. Tacit nato opiše Agrikolove dosežke v naslednjih petih letih
njegovega upravljanja province, vsako leto posebej. V sedmem letu prodre do gore
Gavpij, v delu se pojavi drugi govor, govornik je eden izmed voditeljev Britancev po
imenu Kalgak, pred bitko nagovarja bojevnike. Kalgakovemu govoru sledi Agrikolov
17
govor rimskim vojakom. Po govorih sledi opis bitke ter posledic rimske zmage. Tacit
nadaljuje svoje delo s sprejemom Agrikole v Rimu, kamor se je vrnil po službovanju v
Britaniji. Senat mu, po ukazu Domicijana, odobri triumfalna znamenja. Po zaključeni
službi cesarskega namestnika se Agrikola v Rimu povsem preda umirjenemu življenju
in počitku. Ko naj bi nastopil kot prokonzul Afrike in Azije, se Agrikola službi odpove,
za to se mora zagovarjati pred Domicijanom. V poglavju o njegovi smrti Tacit omenja
govorice o zastrupitvi Agrikole. Zadnji del knjige predstavlja Tacitov nagovor Agrikoli.
5.3 Analiza
Gnej Julij Agrikola je zahvaljujoč se Tacitovemu delu ena najbolje opisanih oseb antike.
V tej knjigi se prepletata dve literarni zvrsti, biografija in pa zgodovina. Tacit naj bi
delo napisal leta 98 po Kr. kot pogrebni nagovor svojemu tastu. (Peterson 1997, 3)
Birley zagovarja tezo, da je Tacit Agrikolo napisal leta 97 po Kr. (Birley 2007, 48, v:
Woodman et al.) Tacit je skozi zanimiv preplet biografije, podkrepljene z zgodovino,
izrazil svoje veliko občudovanje do Agrikole. Skozi delo Tacit Agrikolo subtilno
primerja s Cezarjem in njegovimi dosežki. Ker je delo zasnovano, da poveličuje
Agrikolo in njegove dosežke, je Tacit v opisu njegovih predhodnikov v Britaniji zelo
skop, njihove dosežke daje v nič. (Birley 2009, 51, v: Woodman et al.) V delu pa ne gre,
kot je za Tacita značilno, zgolj za obravnavo ene same teme, torej življenja Agrikole.
Gre tudi za oceno politične situacije v Rimu za časa Tacitovega pisanja Agrikole.
(Peterson 1997, 3) Agrikola, tradicionalen Rimljan, se dvigne skozi cursus honorum, a
to stori tako, da ne razburi cesarja. Človekova politična usoda je bila namreč v
političnem sistemu principata vezana predvsem na cesarjevo naklonjenost. (Sailor 2008,
52) Tacitov opis življenja svojega tasta predstavlja zagovor politične pasivnosti v času
tiranije. (Peterson 1997, 3) Posameznik naj bi skozi ubogljivost in trdo delo ter s
ponižnostjo pridobil večjo slavo kot tisti, ki bi se tiraniji zoperstavili. V sodelovanju z
oblastjo, če se lahko tako izrazim, torej z opravljanjem različnih državnih funkcij, je
zagotovljen napredek države (in tudi posameznika!). Če pa se človek iz političnega
kroga umakne in se upira cesarjevi oblasti, mu to ne prinese nič dobrega, nasprotno,
njegovo kljubovanje lahko privede do razpada države oziroma državljanske vojne (za
Agrikolo relevantno obdobje štirih cesarjev 69 po Kr.). Tacit tako zagovarja zmernost,
18
katere glavni simbol je Agrikola. (Classen 1988, 96) Nekateri preučevalci Tacita so
mnenja, da je Agrikola namenjena predvsem kot obramba svoje in politične kariere
Agrikole pod Domicijanom. Kot aktivni član v politični sferi Rima se Tacit zaveda, kaj
je bilo potrebno storiti, da je v državi ohranjen mir. Biografija je v bistvu napisana tako,
da laska režimu, ki je prevzel oblast po Domicijanovem padcu. To Tacit doseže tako, da
hkrati ponižuje Domicijana in hvali Nervo in Trajana kot obnovitelja državljanskih
svoboščin. (Peterson 1997, 4) O motivu Tacitovega dela ne moremo biti popolnoma
prepričani, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je Tacit hotel sodobnike opomniti na
dosežke Agrikole, s svojimi osvajanji je dosegel mejo takrat znanega sveta. (Birley
2009, 58, v: Woodman et al.)
6 GERMANIA (GERMANIJA)
6.1 Vsebina
Tacitovo delo se začne z opisovanjem meje in obmejnih plemen, nato preide na
pripovedovanje o izvoru Germanov, o domnevnem obisku Herkula in Odiseja pri
Germanih. V naslednjih poglavjih predstavi germansko raso, kakovost njihovih tal,
živine in drage kovine. Nato opisuje germanske voditelje in poveljnike ter germanski
način bojevanja. Nato opiše germanske ženske. Nadaljuje z opisom germanskih bogov,
napovedovanjem usode in prerokovanjem. Predstavi ljudska zborovanja, sodstvo in
njihove kazni. Opiše sprejem mladih Germanov v bojevniški stan in v poglavarjevo
spremstvo ter opiše poglavarjevo spremstvo v vojnem času. Nadaljuje z opisovanjem
življenja v času miru, naselja in njihova prebivališča ter oblačila. Sledi opis poroke in
zakona, njegove svetosti za Germane ter oriše njihove otroke. Orisu otrok sledi opis
germanske vzgoje, sorodstva in dednega prava. S tem Tacit preide na opis sporov in z
njimi povezanim krvnim maščevanjem. Opis gostoljubja mu služi kot prehod na
naslednji sklop, na gostoljubje, življenje v hiši, prehrambne navade in igre ter na opis
življenja sužnjev in osvobojencev. Opiše tudi germansko poljedelstvo. Sledi mu še opis
njihovih pogrebnih običajev. S tem se zaključi prvi sklop Tacitovega dela, ki nato
preide na opisovanje posameznih plemen.
19
6.2 Analiza
Tretji spis, ki je bil odkrit v Hersfeldskem rokopisu, je bil Germania. Glede naslova
obstaja nekaj dvomov, kot najbolj prepoznaven naslov se je uveljavil Germania, čeprav
ga v kasnejših rokopisih najdemo tudi pod drugimi naslovi: O izvoru in legi Germanov
(De origine et situ Germanorum), O izvoru, legi, običajih in ljudstvih Germanije (De
origine, situ,moribus ac populis Germaniae), O izvoru in običajih Germanov (De
origine et moribus Germanorum). (Hriberšek 2004, 300) Delo naj bi nastalo leta 97 po
Kr., zopet nam pri dataciji pomaga Tacit, ki v 37. poglavju pravi: »Naše mesto je
obstajalo že 640 let, ko se je za časa konzulovanja Cecilija Metela in Papirija Karbona
prvikrat zaslišal žvenket kimbrijskega orožja. Če računamo od tedaj do drugega
konzulata cesarja Trajana, znese skupaj skoraj 210 let: …«
Delo poda splošni opis antične Germanije, ki je ležala severno in vzhodno od Rena in
Donave, segala pa je tudi na področje današnje Skandinavije. Germanija je v grobem
razdeljena na dva skoraj enaka dela. Prvi del (1–27.1) je v bistvu etnografski esej o
Germanih in Germaniji, drugi del (27.2–46) pa skorajda kataloško predstavi germansko
ozemlje košček po koščku, od plemena do plemena. Prvi del lahko z lahkoto označimo
kot etnografski, saj popolnoma sledi temam tega žanra. (Woodman 2009, 61, v:
Woodman et al.) Teme v Germaniji so sledeče: 1 lokacija in meje; 2–4 izvor, ime in
fizične značilnosti Germanov; 5 pridelki in minerali; 6–8 orožje in vojaške
karakteristike; 9–10 religija; 11–15 politični sistem; 16 bivanje; 17 oblačila; 18–21
poroka in odnosi; 22–24 pitje in ostala zabava; 25 vloga sužnjev; 26 kmetijske navade;
27.1 pogrebi. (Woodman 2009, 61, v: Woodman et al.) Etnografska tradicija ponavadi
vsako temo obravnava ločeno, Tacit pa je med vsako temo mojstrsko ustvaril prehode,
naj kot primer navedem enega izmed takih prehodov, in sicer prehod med opisom
germanskih rudnih bogastev v opis germanskega orožja (6.1): »Niti železa nimajo v
izobilju, kot je razvidno iz njihovega napadalnega orožja.« (Hriberšek 2004, 235) Z
uporabo prehodov med temami je Tacit ustvaril dosleden in koherenten esej. (Woodman
2009, 61, v: Woodman et al.) Teme etnografskega pisanja izhajajo iz dolge tradicije.
Bile so mešanice dejstev, legend in teorij. Kot vir je Tacit najverjetneje uporabil delo
starejšega Plinija – Bella Germaniae. (Syme 1958a, 127)
20
Namen Tacitove Germanije je zavit v neznanko. Delo naj bi nastalo kot uvod oziroma
prehod v Tacitove Historije. (Sawle 1972, 1) Germanija je razumljena tudi kot politični
pamflet, ki svari Trajana pred germansko nevarnostjo ali pa kot satirično delo, katerega
namen je razsvetlitev Rimljanov o pokvarjenosti družbe skozi primerjavo z Germani, ki
posedujejo vrednote, vredne občudovanja. (Sawle 1972, 2) Kontrast med barbari in
civiliziranimi ljudstvi je od nekdaj vzbujal radovednost in ugibanja. Idealiziranje
barbara se je hranilo na nezadovoljstvu z urbanim življenjem, posojalo je barvo in
prepričanje domišljijskim slikam primitivnih vrednot in primitivne sreče, z neizogibno
grajo, očitno ali prikrito, usmerjeno proti razkošju, zapletenosti in korupciji. (Syme
1958a, 126) Tacit je v Germanijo skril kritiko tedanje rimske družbe. (Sawle 1972) To
je storil z ustvarjanjem kontrasta med germanskim pogumom in močjo, moralno
nepokvarjenostjo, ljubeznijo do svobode in preprostim načinom življenja na eni strani
ter dekadenco rimskih višjih slojev na drugi. Tacit kritiko skrije v hvaljenje
germanskega načina življenja. (Hriberšek 2004, 300) Germanija poudarja politično
svobodo Germanov, ti za razliko od Rimljanov o najpomembnejših političnih vprašanjih
odločajo skupaj, moč vladarja ni samovoljna in absolutna. Neizgovorjena ostaja misel,
da je Rim absolutistična monarhija. (Mellor 1999, 80) »Preko Rena je prebivala zdrava
morala in običaji, ki so bili zmožnejši delati dobro kot katerakoli družba.« (Syme
1958a, 126) Germani so bili svobodni, močni in številni, predstavljali so grožnjo
političnemu sistemu, ki je temeljil na hlapčevstvu in korupciji, sistemu, ki je
nadomeščal pomanjkanje vrednot in krepostnosti s kulturo. (Syme 1958a, 126)
7 HISTORIAE
7.1 Zgodovinski okvir
Leto 69 po Kr. se začne z uporom vojske, ki prezimuje ob Renu, Galbi ni naklonjena že
od njegovega nastopa na oblast. Za cesarja okliče poveljnika vojske ob spodnjem Renu
Vitelija. Takoj se vname boj za oblast. Renska armada se razdeli na dva dela. Prva se na
jug odpravi z območja zgornjega Rena čez Alpe (v zimskem času!), v februarju 69 po
Kr. dospe v severno Italijo. Druga skupina se z območja ob spodnjem Renu napoti v
21
Italijo po bistveno daljši poti, čez Galijo, po dolini Rodana in čez Zahodne Alpe, v
severno Italijo pride z zahodne strani. (Bratož 2007, 244) Galbo medtem v Rimu ubije
pretorijanska garda, povod za uboj da Oton, saj ga je Galba pri vprašanju nasledstva
obšel. Pretorijanci Otona razglasijo za cesarja. Oton Viteliju ponudi skupno vlado, a jo
zavrne. Vojna za prestol se odvije v severni Italiji, kjer po začetnih uspehih v bitki pri
Bedriaku (Bedriacum) Oton doživi poraz, nekaj dni kasneje si vzame življenje. (Bratož
2007, 245) Vitelijeve vlade ne priznajo vzhodne in podonavske province. Viteliejva
vladavina je prežeta z razsipnostjo in okrutnostjo, dopušča nasilje vojakov nad civilnim
prebivalstvom. Ponovno se razvije boj za prestol, najnovejši izzivalec je Vespazijan,
Vitelija ne priznava za cesarja. Vespazijan se da 1. 7. 69 po Kr. v Aleksandriji oklicati
za cesarja, podprejo ga v Egiptu, Siriji in Judeji, podpirajo ga tudi vzhodna klientelna
kraljestva, partska država in vojske iz Podonavja in Balkana. Vespazijanova vojska
(poveljuje ji sirski provincialni namestnik Mucijan) se iz Sirije proti Italiji odpravi
preko Male Azije in območja podonavskih in balkanskih provinc. (Bratož 2007, 245)
Medtem se na območju omenjenih provinc zgodi upor tam nastanjenih legij, ki so ob
Vespazijanovem oklicu za cesarja prevzele iniciativo. Odločilen je sestanek v legijskem
taboru v Petovioni. Sestanek je odločil državljansko vojno, poveljnik Karnutskih legij
prepriča svoje kolege in vojsko, da je potrebno takoj napasti Italijo. Armada vdre v
Italijo prek Julijskih Alp in zavzame številna mesta. V dveh bitkah (pri Bedriaku in
Kremoni) porazi Vitelijevo vojsko. (Bratož 2007, 246) Po zmagah napreduje proti
Rimu, kjer izbruhnejo spopadi med pripadniki Vitelija in Vespazijana, požgano je
svetišče na Kapitolu. Armada zavzame mesto 20. 12. 69 po Kr., le dan po končanih
nemirih. Vojna se konča z usmrtitvijo Vitelija in potrditvijo Vespazijana za cesarja.
(Bratož 2007, 246)
Medtem ko na Zahodu poteka boj za oblast, na Vzhodu poteka vojna proti Judom. Po
začetnih porazih si rimska vojska opomore (67 po Kr.–68 po Kr.) in pod
Vespazijanovim poveljstvom zavzame celotno Judejo, razen Jeruzalema. V obdobju
državljanske vojne Vespazijan poveljstvo nad vojsko, ki se bori proti Judom, prepusti
svojemu sinu Titu. Tit april 70 po Kr. začne z obleganjem Jeruzalema. (Bratož 2007,
249)
22
7.2 Vsebina
Četrto Tacitovo delo je luč sveta ugledalo okoli leta 109 po Kr. V njem Tacit opisuje
zgodovino svojega časa, obdobje, ki zajema vlado Flavijskih cesarjev, Vespazijana, Tita
in Domicijana. V uvodu nam Tacit obljubi, da bo, če bo živel dovolj dolgo, opisal še
vladavino Nerve in Trajana, a mu je to preprečila smrt. Delo zajema obdobje od leta 69
po Kr. do Domicijanove smrti leta 96 po Kr. Sestavlja ga 12 ali 14 knjig, ohranjenih je
le pet, prve štiri v celoti, zadnja pa le v fragmentih (ohranjenih je 26 poglavij). V enem
samem srednjeveškem rokopisu je ohranjena edina znana verzija Historij. (Mellor 1999,
80)
V prvi knjigi (od januarja do marca 69 po Kr.) Tacit govori o vladavini Galbe, njegovi
posvojitvi Pisa kot naslednika ter o revoluciji, ki ju je stala življenja in je na oblast
postavila Otona (1–49). Sledi opis upora legij v Germaniji, kjer legije za cesarja
proglasijo Vitelija. Sledi opis napredovanja Vitelijevih čet proti Italiji in opis Otonovih
priprav za srečanje z njimi (50–90).
V drugi knjigi (od marca do avgusta 69 po Kr.) Tacit našo pozornost obrne na Vzhod,
kjer začneta pomembno vlogo igrati Vespazijan in njegov sin Tit – zatiranje judovskega
upora (1–10). Pozornost je nato preusmerjena nazaj v Italijo, kjer sta se srečali vojski
Vitelija in Otona. Boj se konča z Otonovim porazom v bitki pri Bedriacumu, Oton
napravi samomor (11–50). Vitelij zavzame Rim, v Egiptu in Siriji legije za cesarja
proglasijo Vespazijana. Vespazijanov general Mucianus se z vojsko odpravi nad Rim.
Legije v Moesiji, Panoniji in Dalmaciji se pridružijo Vespazijanovi strani. Vitelij v
severno Italijo pošlje vojsko (51–101).
V tretji knjigi (od septembra do decembra 69 po Kr.) so opisani Vespazijanov vdor v
Italijo in boji z Vitelijem od severnega dela Italije do Rima, Tacitov pesniški opis
gorenja Kapitola. Knjiga se zaključi z Vitelijevo smrtjo.
Četrta knjiga (začetek 70 po Kr.) se začne z Vespazijanovo prevlado. Navkljub temu, da
sta s sinom še na Vzhodu, nastopita konzulat. Sledi upor severnogermanskih plemen
pod vodstvom Civilisa.
Peta knjiga (70 po Kr.) se začne s sovražnim in netočnim opisom Judov, njihove
zgodovine in navad. Knjiga se konča v pričakovanju poraza upornih Germanov.
23
7.3 Analiza
Delo je sestavljeno v analističnem stilu s pogostimi prekinitvami naracije v prid
ohranjanju kronologije. (Moore 1951, 12) Historije podajajo zgodovino cesarske hiše
Flaviov. Knjige, ki sestavljajo Historije, so, če gledamo na trajanje obdobja, ki ga
opisujejo, razdeljene rahlo nenavadno. Prvo leto je opisano v treh knjigah in to zelo
podrobno, Tacitu torej ostane še 27 let, ki jih razdeli med ostale knjige. (Ash 2009, 88,
v: Woodman et al.) Tacit dogodke opisuje zelo hitro. Izbira tempa mu dovoljuje, da
pripoved teče. Opisi karakterjev in dramatični literarni opisi poživijo opis bojnih
pohodov. (Mellor 1999, 82) Vendar je včasih rdečo nit Tacitovega razmišljanja kaj
težko zaslediti oziroma povezati v celoto. Gre za zgodovino množic (javno zgodovino) s
številnimi opisi vojska, prebivalcev provinc in množic in opisi govorov generalov,
cesarjev in uporniških vodij. Z opisovanjem državljanske vojne je Tacit v delo vpletel
resnoben ton, ki ga občasno prebijejo posamezniki s svojo exemplo. Tacit obdobje
državljanske vojne smatra kot produkt neukrotljive želje po oblasti in kot največje zlo,
ki bi lahko prizadelo Rimljane. (Mellor 1999, 82) Vojna uničuje vojaško disciplino,
nepoštenim posameznikom dovoljuje vzpon na oblast, kar privede do svetoskrunstva in
požiga Jupitrovega templja na Kapitolu (nekaj, kar ni uspelo niti Keltom!). V zgodbi o
vojaku iz vrst Vitelija, ki napade in ubije sovražnega vojaka, a nato odkrije, da je bil to
njegov oče, Tacit nakaže razpad etičnih standardov in razkroj rimske identitete, temu pa
je botrovala državljanska vojna. (Ash 2009, 93, v: Woodman) V Historijah Tacit
razkrije svoje mojstrsko poznavanje politične realnosti in politične teorije. (Mellor
1999, 82) Iz govorov, zapisanih v delu, je razvidno, da je bil Tacit vešč tudi v
poznavanju tako imenovanih arcana imperii – skrivnosti moči. Največja izmed teh
skrivnosti, ki jih Tacit razkrije v Historijah, je, da nobena ustava ne more vzdržati, če je
ne podpira vojska, oziroma ne more vzdržati, če je vojska ne upošteva. (Mellor 1999,
82) Tacit smatra adoptivno monarhijo kot način, s katerim se lahko imperij izogne
dednemu despotizmu (Tacit piše Historije v času Trajana, ki je bil Nervin posvojenec).
Ta ideja se v delu pokaže skozi Galbin govor ob posvojitvi Pisa. (Mellor 1999, 83)
Historije veljajo poleg Analov za Tacitovo največje delo. Skozi tradicionalno zgradbo
govorov in pogovorov je Tacit poleg že omenjenega hitrega sloga in močne naracije
razvil tudi svoj osebni slog. A njegov vpliv ni omejen zgolj na zgradbo in slog dela.
Tacit v Historijah analizira politične instrumente Rimske države. (Mellor 1999, 83)
24
Tematika v Historijah je izrazito vojaška, a Tacit jo obravnava izrazito nevojaško. V
delu manjkajo podatki, ključni za vojaško zgodovino, torej kronologije, topografije in
tudi podatki o vojaških premikih in manevrih. Z ozirom na pisanje polpretekle
zgodovine Tacitu njegov prijatelj Plinij mlajši poudari, da se sam, prav zaradi tega, ker
obravnava dogodke, ki so še kako živi v ljudskem spominu in še živijo ljudje, ki so bili
v njih udeleženi, pisanja ne bi lotil. Iz pisanja tovrstne zgodovine navkljub napornemu
zbiranju gradiva in primerjanju virov avtor ne bi iztržil slave, ampak le globoke zamere
in malo ali celo nobenega priznanja. (Šašelj Kos 2006, 255, v: Woodman et al.)
8 ANNALES (ANALI)
8.1 Zgodovinski okvir
Tiberij je po smrti cesarja Avgusta državo vodil kot njegov namestnik, do sprejema
vladarskih pooblastil je kazal velike zadržke. Šele mesec po Avgustovi smrti se je na
senatni seji 17. 9. 14. po Kr. uklonil prošnjam senatorjev in sprejel cesarski naslov –
Tiberius Caesar Augustus. Sprejel je le glavna cesarska pooblastila, ostale je odklonil.
Sledi izbruh dveh uporov v rimski vojski, v Panoniji in ob Renu. Panonski upor uspe
pomiriti Tiberijevemu sinu Druzu, ob Renu pa uspe legije pomiriti Germanik. (Bratož
2007, 227) Germanik z vojsko večkrat vpade čez Ren, leta 15 po Kr. prodre vse do
ozemlja Hatov, naslednje leto doseže prizorišče Varovega poraza. Kljub vsem naporom
se je moral umakniti, zadnji rimski poskus, da bi zasedli območje med Renom in Labo,
je dokončno propadel. Tiberij dovoli Germaniku leta 17 po Kr. obhajanje velikega
triumfa, za leto 18 po Kr. mu podeli konzulat za vse vzhodne province, leto kasneje ga
pošlje na Vzhod, kjer je prišlo do obnovitve partskega vpliva v Armeniji. (Bratož 2007,
228) Germanij na Armenski prostor postavi Rimu naklonjenega vladarja, nato se loti
urejanja razmer v provincah. V tem času se spre z namestnikom sirske province
Pizonom. Germanik odpotuje v Egipt, po povratku v Sirijo zboli, umre jeseni leta 19.
Splošno prepričanje je bilo, da je za njegovo smrt kriv Pizon, razširijo se govorice, da je
Pizon ubil Germanika na Tiberijev ukaz. Leto po njegovi smrti, tik pred zaključkom
sodnega procesa proti njemu, Pizon naredi samomor. (Bratož 2007, 229) Tiberijeva
25
vlada je od začetka leta 14 po Kr. do 23 po Kr. uspešna, ni bilo pravnih in sodnih
zlorab, državno upravo in finance vodijo sposobni ljudje. Iz Rima da izgnati Jude,
pripadnike Izidinega kulta in igralce. Naslednje obdobje njegove vladavine je trajalo do
26 po Kr. V tem obdobju se je spremenil odnos med senatom in cesarjem, senat postaja
vse bolj podložen Tiberiju. Kot najbolj negativen pojav tega obdobja se smatrajo
procesi proti razžalitvi cesarjevega dostojanstva (de maiestate). (Bratož 2007, 229) V
povezavi s temi procesi se pojavijo informatorji, imenovani delatores, ki so v zameno
za informacije o razžalitvi cesarja dobili četrtino zaplenjenega premoženja obsojene
osebe. Zaradi materialne koristi se zelo razmahne število tovrstnih informatorjev, ki so
brez ozira na moralna načela izkoriščali obstoječo politično ureditev. Hkrati so ti
procesi pripeljali do oblikovanja nove, cesarju podložne družbene elite. (Bratož 2007,
230) Z vzponom pretorijanskega prefekta Sejana se Tiberijeva vlada postopoma
spremeni v tiranijo. Sejan v borbi za nasledstvo s strupom ubije Druza, po njegovi smrti
si s pomočjo delatorjev znatno poveča vpliv, načrtuje celo prevzem oblasti. Sejanov
vpliv se še bolj okrepi po Tiberijevem odhodu na otok Kapri (26 po Kr.). Po smrti
Livije, Tiberijeve matere, da Sejan umoriti vse možne naslednike Tiberija, poroči se s
pripadnico cesarske družine, na vrhovna poveljništva vojske nastavi svoje prijatelje, 31
po Kr. skupaj s Tiberijem postane konzul, mimo pravil dobi prokonzularni imperij, s
katerim je povzdignjen v sovladarja. Tiberij končno posumi Sejana, s pomočjo senata
ga razkrinka, obsodi na smrt in ga da usmrtiti. Nato da s podporo rimskega ljudstva
usmrtiti več njegovih privržencev, Sejanova družina pa postane žrtev ljudskega besa. Za
svojega naslednika Tiberij izbere svojega pranečaka Gaja (Kaligulo). Njegovo smrt leta
37 po Kr. ljudstvo sprejme z navdušenjem. (Bratož 2007, 230)
Kaligulo po Tiberijevi smrti za cesarja okliče pretorijanska garda, nato ga potrdi senat.
Kaligula ukine sodne procese o razžalitvi cesarja, prepove ovaduhe, osvobodi politične
ujetnike, začne prirejati igre in slavja. Kaligula kmalu po začetku vladanja zboli
(nekakšna živčna bolezen), bolezen ga pusti psihično nestabilnega. Njegovo ravnanje se
korenito spremeni, postane tiran. Njegova ravnanja so bila povsem neracionalna in
ekscentrična. Njegova dejanja so rušila Avgustove pridobitve principata, sodelovanje
med cesarjem in senatom. Kaligula je s svojimi ukrepi poniževal senat, ponovno je
uvedel procese de maiestate, usmrtiti je dal velik del senatorjev in vitezov. (Bratož
2007, 233) Kaligula je zahteval, da ga božansko častijo (po zgledu helenističnih
kraljev), v javnosti je občasno nastopal oblečen v razne bogove, s katerimi je skušal
26
priti v neposreden stik, čaščenje svoje božje osebe je hotel vsiliti tudi Judom. Poizkusil
je osvojiti Britanijo in Germanijo, a je oba pohoda zaustavil. V odziv na njegovo obliko
vladavine in norosti je bilo proti njemu organiziranih več zarot. Leta 41 po Kr. je
Kaligula padel pod meči pretorijanskih oficirjev in s tem postal prvi cesar, ki je postal
žrtev atentata. Po njegovi smrti so preklicali veljavnost njegovih dejanj (rescissio
actorum), doletel ga je tudi damnatio memoriae – prepoved spomina. (Bratož 2007,
234) Nasledil ga je Klavdij, za oris njegove vladavine glej 5.1.
Neronova vladavina se je začela uspešno. Na začetku vladavine nanj vplivajo tri osebe:
mati Agripina (skuša vladati skozi Nerona, a neuspešno, kasneje se z njo spre, spor
preraste v smrtno sovraštvo, leta 59 po Kr. jo da ubiti), Seneka in Afranij Bur. Po smrti
matere se Neronova vladavina izboljša, izboljša se državna uprava, poveča se skrb za
prestolnico, ustanavljajo se nove kolonije. Začneta se kazati tudi Neronova okrutnost in
spolna sprevženost. (Bratož 2007, 240) Tri leta po uboju svoje matere da Neron ubiti še
svojo ženo Oktavijo. Neronova vlada začne dobivati poteze despotizma, proti njemu se
izoblikuje opozicija. Po uspešnem uporu Britancev Rim za nekaj časa izgubi provinco
Britanijo. Na Vzhodu so Rimljani bolj uspešni, armnesko klientelno kraljestvo zopet
vrnejo pod rimski vpliv. (Bratož 2007, 241) Leta 64 po Kr. Rim zajame požar, ki v
enem tednu požge kar dve tretjini mesta. Prebivalstvo za požar okrivi cesarja, ta pa
grešne kozle najde v novi verski skupini v Rimu, kristjanih. Kristjane preganja na zelo
surov način, gre v bistvu za množično linčanje. (Bratož 2007, 241) Neron Rim obnovi
po sodobnih načelih urbanizma, zase da zgraditi novo palačo. Zaradi stroškov obnove
Rima in velikih gradbenih projektov ter razkošnega življenja je cesarju začelo
primanjkovati denarja, zato uvede nove davke in z davčno reformo spodbudi inflacijo,
pobiti da veliko premožnih ljudi (da si lahko prilasti njihovo premoženje). (Bratož 2007,
241) Zaradi nevzdržnih razmer se leta 65 po Kr. v senatu proti njemu rodi zarota, ki se
po voditelju imenuje Pizonova zarota. Zarota je odkrita, Neron se krvavo maščuje. Med
žrtvami so tudi pomembni intelektualci in literarni ustvarjalci (Seneka, Lukan in
Petronij). Po zaroti postaja Neronova vladavina čedalje bolj negativna in avtokratska.
Podobno kot Kaligula se začne primerjati in enačiti z bogovi. V želji po slavi in
priznanju svoje umetniške nadarjenosti se odpravi v Grčijo, ker naj bi le Grki znali
ceniti njegovo umetnost. V Grčiji ostane med leti 66 po Kr. in 68 po Kr. (Bratož 2007,
242)
27
8.2 Vsebina
Anali, peto in tudi zadnje Tacitovo delo, so bili ustvarjeni leta 116 po Kr. Delo opisuje
vladavine štirih cesarjev: Tiberija, Kaligule, Klavdija in Nerona. Zajema obdobje od 14
po Kr. do 68 po Kr. Anale naj bi sestavljalo 16 ali 18 knjig, točnega števila ne vemo, saj
delo ni ohranjeno v celoti. Prve 4 knjige so ohranjene v celoti, od pete knjige so
ohranjena zgolj začetna poglavja, v šesti knjigi manjka uvod, nato manjka 5 knjig,
manjka začetek enajste knjige, od dvanajste do petnajste knjige je delo ohranjeno v
celoti, manjka konec šestnajste knjige. Vemo zgolj, da je bilo skupno število knjig
Historij in Analov trideset, nekateri zgodovinarji zagovarjajo izračun 6 + 6 + 6 za Anale
in 6 + 6 za Historije. (Moore 1951, 234, v: Moore et al.)
V prvih dveh knjigah (od 14 po Kr. do 19 po Kr.) Tacit govori o Avgustovi smrti in o
Tiberijevem nasledstvu. Opisuje upor legij ob Donavi in Renu ter Germanikovo
pomiritev uporov, govori o vojni z Arminiusom in o Germanikovi smrti na Vzhodu.
V tretji in četrti knjigi (od 19 po Kr. do 28 po Kr.) je opisan sodni proces proti Pizonu,
vzpon Sejanusa, smrt Drusa in teror, ki je sledil Tiberijevemu umiku na otok Kapri.
Od pete knjige (od 29 po Kr. do 31 po Kr.) je ohranjen le fragment, začetna poglavja. V
manjkajočih delih najverjetneje opisuje Sejanov padec.
Šesta knjiga (od 32 po Kr. do 37 po Kr.) tudi ni ohranjena v celoti. V tej knjigi so
opisane Tiberijeve čistke po Sejanovem padcu in Tiberijeva smrt.
Knjige od sedme do desete so izgubljene, opisovale naj bi obdobje od 37 po Kr. do 46
po Kr., torej vladavino Kaligule in začetek Klavdijeve vlade.
Enajsta, v kateri manjka začetek, in dvanajsta knjiga (od 47 po Kr. do 54 po Kr.)
opisujeta Klavdijevo vladavino, Mesalino smrt, izbiro Agripine kot nove cesarice, upor
v Britaniji in Klavdijevo smrt.
V trinajsti in štirinajsti knjigi (od 54 po Kr.–62 po Kr.) Tacit opiše Neronovo
nasledstvo, vojno proti Partom, umor Agripine in izobčenje Oktavije ter poroko med
Neronom in Popejo.
28
Knjigi petnajst in šestnajst (od 62 po Kr.–66 po Kr.) opisujeta vojno na Vzhodu, veliki
požar v Rimu, pregon kristjanov, Pisovo zaroto in Senekin samomor, smrt Trasea in
Petronija.
Če sledimo teoriji, predstavljeni zgoraj, potem manjkata še dve knjigi, sedemnajsta in
osemnajsta (od 66 po Kr. do 68 po Kr.), v katerih naj bi Tacit opisal padec Nerona.
8.3 Analiza
Anali so razdeljeni na tri dele, vsak vsebuje šest knjig, imenovane heksade, ki tvorijo
osnovno zgradbo dela. Prva heksada opisuje Tiberijevo vladanje. Tiberija Tacit primerja
z Germanikom. Začetek druge heksade je izgubljen, konča se s Klavdijevo smrtjo.
Tretja heksada se začne z Nerovim nasledstvom, ki je po opisu zelo podoben
Tiberijevemu. Tacit obdobji njune vladavine razdeli na pozitivna in negativna obdobja,
isto najbrž stori tudi v manjkajočih knjigah s Kaligulo. (Mellor 1999, 84) Tako
imenovani comparatio je orodje retorike. S primerjanjem oblik vladavine so
zgodovinarji in filozofi lahko ocenili prednosti in slabosti posamezne vladavine.
Antično zgodovinopisje je bilo močno zasidrano v tradiciji epideiktike (ang. epideictic)
– govorništva pohval in graj, katere pomemben element je prav comparatio.
(Shuttleworth Kraus 2009, 106, v: Woodman et al.) Tacit z uporabo zgodovinopisnih
oblik republike v Tiberijevi heksadi, ko opisuje zgodovino imperija, ustvari napetost v
zgradbi dela, ki poudarja, da je zgodovina principata zelo drugačna od zgodovine
republike navkljub trditvam principata o obnovitvi republike. (Malloch 2009, 119, v:
Woodman et al.) Tacit Rim v obdobju principata predstavlja kot obdobje, kjer socialna
komunikacija propada, kar privede do nesporazumov, pretvarjanja. Prevladujoči
nesporazumi služijo kot metafora za pokvarjenost političnega sistema v prehodu med
vladavino senata in cesarja. Tacit se na ta način postavi ob bok tradiciji skeptičnega
zgodovinopisja. (O' Gorman 2000, 14) Tacit v delo rad vplete tudi govorice, z njimi
pušča odprte različne možnosti razlaganja dogodkov. (Šašel Kos 2006, 256, v: Luthar et
al.) Anali niso zgolj narativna zgodovina, Tacit v delu skozi več osrednjih tem (porast
tiranije, zaton rimske morale, napačna raba jezika) ustvari analitičen okvir.
Ponavljajočemu vzorcu tiranije in strahopetnemu senatu je nasproti postavil pogum
barbarov, ki se za svobodo borijo in zanjo tudi umirajo. (Mellor 1999, 87) Kot
29
pomembno orodje pri izražanju njegovih stališč Tacitu služijo govori in nekrologi – v
skladu s tradicijo seveda izmišljeni. (Šašel Kos 2006, 256, v: Luthar et al.) V svojih
govorih Arminij (German), Sakrovir (Galec) in Buodika (Britanska kraljica) ostro
nastopajo proti rimski prevladi. Izdajstva, despotizmi in klečeplazenja skupaj tvorijo nit,
ki povezuje celotne Anale. (Mellor 1999, 87) Tacit vidi moralno šibkost Rimljanov v
prenehanju širjenja meja imperija. V pasivnosti Avgusta in Tiberija glede vojaške,
ekspanzionistične politke Tacit vidi moralno šibkost. Namesto da bi se generali bojevali
za širjenje imperija in si na ta način pridobili bogastvo in slavo (kot generali republike),
se raje bojujejo med sabo. (Mellor 1999, 87) Tacit v Analih razmišlja o svoji vlogi
zgodovinarja, jasno nam poda svoje prepričanje o moralni funkciji zgodovine. Zapisi
dobrih in slabih dejanj ne služijo zgolj prihajajočim generacijam, njihov namen je
nagraditi dobre in kaznovati in odvrniti slabe ljudi. (Mellor 1999, 88)
Tacit je pri pisanju Analov uporabljal široko paleto virov, večinoma navaja anonimne.
Verjetno je, da je Tacit pri pisanju uporabil tudi senatske arhive. (Šašel Kos 2006, 256,
v: Luthar et al.)
9 ZAKLJUČEK
Tacit še danes buri domišljijo zgodovinarjev. Kako mu je to uspelo, oziroma zakaj je
Tacit tako zanimiv za bralca sem dodobra spoznal pri pisanju zaključnega dela. O
njegovem življenju ni znanega prav veliko, vemo da je bil vpliven senator in mojster
govorništva, bil je torej politično zelo aktiven. Živel je v zelo burnih časih, nevarnih ne
samo za sovražnike Rima ampak tudi za Rimljane same. Po pesku politične arene je
moral človek stopati zelo previdno, v nasprotnem primeru se je hitro znašel v nemilosti
cesarja. Tacit je bil v tem mojster. Ohranjenih je pet njegovih del skozi katera lahko
spremljamo razvoj Tacita kot pisca in Tacitov pogled na Rimsko družbo in cesarje.
Njegova dela predstavljajo najpomembnejši zgodovinski vir za obdobje zgodnjega
principata. V zaključnem delu sem obravnaval vseh pet njegovih del, pri vsakem (razen
pri Germaniji) sem najprej opisal obdobje v katerega je delo postavljeno, nato sem na
kratko povzel vsebino, sledila pa je kratka analiza posameznega dela. Skozi proces
30
pisanja sem na nek način dobil odgovor na tisto znamenito vprašanje iz filma zasedbe
Monty Python: «What have the Romans ever done for us?« Dali so nam Tacita.
31
10 VIRI IN LITERATURA
Barnes, T., D. 1977. »The fragments of Tacitus' Histories«. Clasical Philology 72 (3):
224–231.
Barnes, T., D. 1986. »The significance of Tacitus' Dialogus de oratoribus«. Harvard
studies in classical philology (90): 225–244.
Berg, van der, Sean, Cristopher. 2006. »The social aesthetics of Tacitus' Dialogus de
oratoribus«. Doktorska disertacija. Yale university.
Bews, P., Janet. 1987. »Language and style in Tacitus' Agricola«. Greece & Rome 34
(2): 201–211.
Boatwright, T., Marry. 1980. »Tacitus and the wealth, enrichment and impoverishment
of the Roman upper classes«. Doktorska disertacija. Michigan: University of
Michigan.
Boatwright, T., Marry in Gargola, J., Daniel in Talbert, J., A., Richard. 2004. The
Romans: from village to empire. Oxford: Oxford university press.
Boyer, B., Blanche. 1949. »The Histories of Tacitus«. Classical Philology 44 (2): 107–
115.
Bradač, Fran. 1968. Tacit: Anali. Maribor: Založba Obzorja.
Bratož, Rajko. 2007. Rimska zgodovina–1. Ljubljana: Zbirka zgodovinskega časopisa-
33 in knjižna zbirka Scripta.
Brink, C., O. 1989. »Quintillian’s De causis corruptae elequentiae and Tacitu’ Dialogus
de oratoribus«. The Classical Quarterly 39 (2): 472–503.
Capuder, Sonja. 2001. »Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in
renesanse«. Keria 3 (1): 51–56.
Classen, C., J. 1988. »Tacitus: Historian between Republic and Principate«. Mnemosyne
41 (1/2): 93–116.
Fisher, C., D. 1909. »Notes on Tacitus, Histories«. The Classical Review 23 (7): 223.
32
Fritz von Kurt. 1957. »Tacitus, Agricola,Domitian and the problem of the principate«.
Classical Philology 52 (2): 73–97.
Goldberg, M., Sander. 1999. »Appreciating Aper: The defence of modernity in Tacitus'
Dialogus de oratoribus«. The Classical Quarterly 49 (1): 224–237.
Haynes, Holly. 2003. The history of make – believe: Tacitus on imperial Rome. London:
University of California press.
Haynes, Holly. 2004. »Tacitus’ dangerous word«. Classical Antiquity 23 (1): 33–61.
Hriberšek, Matej. 2004. Pogovor o govornikih, Agrikola, Germanija. Ljubljana: DZS
Kapust, Daniel. 2009. »Between contumacy and obsequiousness: Tacitus on moral
freedom and the historians task«. European Journal of Political Theory 8 (3):
293–311.
Laurence, Ray in Berry, Joanne. 1998. Cultural identitiy in the roman empire. London:
Routledge.
L’Hoir, Santoro, Francesca. 2006. Tragedy, rhetoric, and the historiography of Tacitus’
Annales. Michigan: University of Michigan press.
Luthar, Oto in Šašel, Kos, Marjeta in Grošelj, Nada in Pobežin Gregor. 2006.
Zgodovina historične misli. Ljubljana: Založba ZRC.
Mellor, Ronald. 1999. The Roman historians. London: Routledge.
Mendell, W. Clarence. 1921. »Literary reminiscences in the Agricola«. Transactions
and proceedings of the American philological association 52: 53–68.
Mierow, Cristopher, Charles. 1939. »Tacitus the biographer«. Classical Philology 34
(1): 36–44.
Millar, Fergus. 2004. Rome, the Greek world, and the East: Government, society, and
culture in the Roman empire. The university of North Carolina press.
Moore, H., Clifford in Jackson, John. 1951. Tacitus: the Histories IV–V, the Annals I–
III. The Loeb Classical Library. London: William Heinemann Ltd.
33
Moore, H., Clifford. 1952. Tacitus: the Histories I–III. The Loeb Classical Library.
London: William Heinemann Ltd.
O'Gorman, Ellen. 2000. Irony and the misreading in the Annals of Tacitus. Bristol:
Cambridge university press.
Osvald, Monika. 2005. »Ikonografija Rimskega kulta vladarja in cesarske apoteoze«.
Razprave 9: 96–147.
Peterson David. 1997. »The glorious life of Agricola: a critical analysis of the literary
form and poltical content of Tacitus' Agricola«. Diplomsko delo. Kingston:
Queen's university of Kingston, Ontario, Canada.
Poel, van der, Marc. 2009. »The use of exempla in Roman declamation«. A Journal of
the History of Rhetoric 27 (3): 332–353.
Page, T. E. in Rouse, W. H. D. 1914. Tacitus: Dialogus, Agricola, Germania. The Loeb
classical library. London: William Heinemann.
Pitcher, Luke. 2009. Writing ancient history: an introduction to classical
historiography. London: I. B. Tauris & Co Ltd.
Rutledge, Harold, Steven. 1989. »The literary, cultural, and historical background of
Tacitus' Dialogus de oratoribus«. Doktorska disertacija. Boston: University of
Massachusetts at Boston .
Sailor, Dylan. 2004. »Becoming Tacitus: significance and inconsequentiality in the
prologue of Agricola«. Classical antiquity 23 (1): 139–177.
Sailor, Dylan. 2008. Writting and empire in Tacitus. Cambridge: Cambridge university
press.
Sawle, Lee, Bonnie. 1972. »The Germania of Tacitus and the Satires of Juvenal a
comparative study«. Diplomsko delo. Edmonton: University of Alberta.
Strunk, E. Thomas. 2005. »Memory's vengance: Roman libertas and the politcal thought
of Tacitus«. Doktorska disertacija. Chicago: Loyola university of Chicago.
Strunk, E., Thomas. 2010. »Offending the powerful: Tacitus' Dialogus de oratoribus and
safe criticism«. Mnemosyne 63 (2): 241–267.
34
Syme, Ronald. 1958a. Tacitus volume I. Oxford: Clarendon press.
Syme, Ronald. 1958b. Tacitus volume II. Oxford: Clarendon press.
Takacs, A., Sarlota. 2009. The construction of authority in ancient Rome and
Byzantium: the rhetoric of Empire. Cambridge: Cambridge university press.
Turpin, William. 2008. »Tacitus, stoic exempla, and the praecipuum munus annalium«.
Classical antiquity 27 (2): 359–404 .
Woodman, A., J. ur. 2009. The Cambridge companion to Tacitus. Cambridge:
Cambridge university press.
