UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER

Boštjan Plut

ODNOS MED POSVETNIM IN CERKVENIM

PRAVOSODJEM V BENEŠKI ISTRI MED 14. IN 17.

STOLETJEM

Doktorska dizertacija

Mentor izr. prof. dr. Darko Darovec

Koper, marec 2008

Kazalo

IZVLE�EK 5�

ABSTRACT 7�

UVOD 8�

1. UVOD 9�

2. O VIRIH IN LITERATURI 12�

2.1 O virih 12�

2.2 Pregled izbrane literature 17�

3. ODNOS MED CERKVIJO IN BENEŠKO REPUBLIKO 24�

4. TEORETI�NO UTEMELJEVANJE PRAVIC BENEŠKE REPUBLIKE IN

CERKVE 48�

4.1 Stališ�a Republike 48�

4.2 Aleksandrova darovnica 54�

4.3 Stališ�a Cerkve 59�

4.4 Med teorijo in prakso 65�

7. PRAVNA UREDITEV 70�

7.1 Rimsko cerkveno in beneško pravo 76�

6. PRAVNA PRAKSA BENEŠKE REPUBLIKE 80�

7. DILEMA BENEŠKIH KLERIKOV 95�

7.1 Identifikacija z državo ali s Cerkvijo? 95�

7.2 Spornost vere ali politike? 96�

7.3 Prakti�no stanje 99�

7.4 Enotnost višjih slojev 101�

8. CONSULTORI IN IURE 105�

8.1 Življenje in dela Paola Sarpija 107�

9. SOJENJE KLERIKOM 114�

10. ŠKOFIJE V ISTRI 125�

11. CERKVENI DAVKI 141�

11.1 Zgodovinsko ozadje desetine 141�

11.2 Iuspatronat 146�

11.3 Delitev beneficijev 154�

11.4 Stanje v Istri 162�

12. VPRAŠANJE UPRAVLJANJA 182�

13. FINANCIRANJE ŠOL 188�

13.1 Bratovš�ine in seminarji 200�

14. INKVIZICIJA 206�

15. POSTOPNO ŠIRJENJE LAI�NE JURISDIKCIJE 211�

16. ODNOSI MED CERKVIJO IN BENEŠKO REPUBLIKO V ISTRI 218�

POJMOVNO KAZALO 225�

LITERATURA 227�

PRILOGA: SEZNAM ISTRSKIH ŠKOFOV 236�

Izvle�ek

Položaja Cerkve v Istri ne moremo izvzeti iz širšega konteksta. Razumemo ga lahko samo

prek vpetosti tako v samo Beneško republiko kot tudi v širši evropski prostor.

Ena temeljnih razlik, ki jih lahko opazimo na državnem nivoju med Rimom in Benetkami,

obenem pa tudi na lokalnem nivoju, je razlika med najvišjimi kleriki in lokalnim klerom.

Zaradi povezanosti lokalnih klerikov z njihovim okoljem, predvsem prek družinskih vezi, se

status klerikov ni lo�eval od laikov v absolutnem smislu.

V centru sporov je desetina, ki je bila glavni cerkveni davek, kjer je osrednji problem

vprašanje, v �igavem žepu bo kon�ala. Obravnavana stoletja jasno kažejo, da si je država

postopoma uzurpirala precejšen delež prihodkov s cerkvenih posesti ravno prek kontrole

desetine.

Najpogostejši so spori, ki se ti�ejo posesti, predvsem pri postavljanju ljudi na funkcijo

upravnika posesti in s tem dolo�anja, komu bo pripadel njen prihodek, ali pa glede vprašanj,

vezanih na obdav�itve. Pri obeh primerih gre ne toliko za teoreti�ne spore kot za lokalne

pravde, ki pa niso nikoli prerasle v pravi boj med obema sferama oblasti, ki bi se kazal v

pravnih postopkih.

�eprav posvetno pravosodje v teoriji spoštuje avtonomijo cerkvenega prava in jurisdikcije

poskuša primere, ki se ti�ejo tako cerkvene kot posvetne sfere, prenesti na posvetna sodiš�a.

Ta tekom obravnavanih stoletji postopno pove�ujejo svoje pristojnosti na škodo cerkvenih.

Pregledani dokumenti in literatura ne odkrivajo nobenega primera, ki bi vzbudil širšo

pozornost, kar kaže, da ti konflikti niso prerasli v resni�en problem. Bolj kot to kažejo sliko

tesnega partnerstva, ki je bilo ob�asno prekinjeno s prepiri, ki pa nikoli niso bili tako resni, da

bi ogrozili samo zvezo.

Klju�ne besede: zgodovina Istre, cerkvena zgodovina, pravna zgodovina, desetina, beneficiji,

položaj klerikov, odnosi med državo in Cerkvijo

Abstract

Relations between Secular and Church Law in Venetian Istria between 14. and 17. Century

The position of the Church in Istria cannot be separated from a wider context. We are only to

understand this position in terms of its relation to the Venetian Republic, as well as the greater

European space.

One of the foundational differences we may observe between Rome and Venice on both the

state and local levels is that of a discongruity between the highest clerics and the local clergy.

Because of the connections of the local clergy with their immediate social milieu, above all

familial ties, the status of the clerics cannot be distinguished from the status of the laymen in

any absolute sense.

The ground of disputes was the main church tax, the tithe; above all, the problem of whom

was to receive the income derived from this tax. A study of these centuries clearly

demonstrates that the State gradually seized a significant share of the income from the church

properties precisely through the control of the tithe.

Althought lay law acknowledges autonomy of canon law in it's jurisdiction, it tries to move

cases concernin both religios and secular sphere to lay courts. This are gradualy increasing it's

jurisdiction and desreasing church's during concerning centuries.

The most common disputes concerning properties involved the appointment of the managers

of these properties. At the center of these disputes were the issues of taxation and the

recipients of income generated from the properties. In both cases, the disputes were not so

much theoretical, but rather local civil suits, which never developed into a true hostility

between both spheres of power, which would show in law suits.

The reviewed documents and literature do not reveal any case that would imply the concern or

involvement of wider parties, insofar as these conflicts never led to significant problems.

Rather, what is evinced is the persistence of a close partnership: a partnership occasionally

interrupted by quarrels, however quarrels never so grave as to threaten the partnership itself.

Key words: History of Istria, Church History, History of the law, tithes, beneficium, positions

of clergy, relations between State and Church

1. Uvod

Namen doktorske teze je prikazati odnos med posvetnim in cerkvenim pravom v

beneški Istri. Samo podro�je odnosa med Cerkvijo in Beneško republiko je razmeroma dobro

obdelana tema, o kateri obstaja precejšen korpus del. Vendar se stanje na lokalnem nivoju

razlikuje od tistega, ki ga sre�amo v odnosih med vrhovnimi organi republike kot sta dož in

senat ter papežem, oziroma Sveto stolico. Osvetlitev konkretnega primera beneške Istre od 14.

do 17. stoletja postavlja v jasnejšo perspektivo lokalno stanje in omogo�a bolj realno oceno

celotnega sklopa problemov vezanih na razmerje med državo in Cerkvijo.

Beneško kazensko pravo, ki je veljalo na obmo�ju beneške Istre v obdobju od 14. do

17. stoletja, in takratno kanonsko pravo sta se v dolo�enih primerih prekrivala, saj sta oba

sankcionirala nekatere kategorije kršitev. Obravnavano obdobje zaobjema �as številnih

konfliktov v celotni Evropi, saj imamo opravka s celo vrsto dogodkov in procesov, ki so

pomembno vplivali na podro�je, s katerim se ukvarja doktorska disertacija; s pojavom

protestantizma, protireformacije (še posebej sklepi tridentinskega koncila), z rastjo mo�i

monarhij in Turkov, z naraš�ajo�o krizo Beneške republike itd.

Ravno na podro�ju prekrivanja jurisdikcije obeh zakonikov se pojavi osrednje

vprašanje - katero sodiš�e je bilo pristojno v takšnih primerih. To vprašanje je še toliko bolj

kompleksno pri procesih državnih sodiš� proti klerikom, saj jih je katoliška Cerkev

sprejemala kot kršitev njene pravne imunitete, Benetke pa so vsako vmešavanje Cerkve videle

kot omejevanje svoje suverenosti. Pritožbe zaradi takšnih procesov s strani Svete stolice

kažejo, da je bilo vprašanje jurisdikcije zelo pomemben in turbulenten del širših odnosov med

državo in Cerkvijo. Pregledani dokumenti za podro�je Istre niso odkrili primerov pri katerih

bi posredoval sam Rim.

Prav tako so Benetke ljubosumno varovale svojo avtonomnost nasproti vsemu, kar so

razumele kot vmešavanje zunanjih sil, med katere spada tudi sam papež. Benetke kot država

si je nasproti katoliški Cerkvi uspela že pred obravnavanim obdobjem pridobiti precej pravnih

izjem. Nekatere med njimi so bile ponovno ogrožene po koncu tridentinskega koncila, ki je

med drugim jasno prepovedal, da bi cerkveno posest imeli v lasti laiki.

Koncil v Trentu je prelomna to�ka v zgodovini katoliške Cerkve in se mu ne moremo

izogniti. Postopno uvajanje dolo�il, ki so bila sprejeta, je v marsi�em spremenilo delovanje

Cerkve tudi pri vprašanjih povezanih z odnosom med posvetnim in cerkvenim pravosodjem.

Tudi predstavniki Beneške republike pogosto uporabljajo njegove sklepe, seveda s svojega

zornega kota. Izpostaviti je potrebno, da je nova ureditev posegla na podro�je do takrat

uveljavljenih privilegijev, kar je povzro�ilo nekatere nove tipe sporov.

Kljub temu pa je Benetkam uspelo obraniti nekatere stare privilegije, pa �eprav je

njihova obramba pomenila pogoste spore s papežem. Ena najbolj nevralgi�nih to�k je bilo

vprašanje, ali lahko, in v katerih primerih lahko sodi klerikom posvetno sodiš�e. Na tej to�ki

se kaže stališ�e Cerkve kot neomajno saj odlo�no zavra�a jurisdikcijo Benetk nad kleriki.

�e je pri zgodovini Cerkve klju�ni dogodek tridetinski koncil, je to iz stališ�a

Republike dogajanje v 80-ih letih 16. stoletja, ko je prišlo do razdora med dvema politi�nima

strujama. Na eni strani so bili nekateri za tesnejše sodelovanja s papeštvom, kar pa je v tistem

�asu pomenilo tudi tesnejše zavezništvo s Španijo, na drugi strani pa je bila struja, ki se je

zavzemala za tesnejše sodelovanje z Francijo. Ti spori imajo na dogajanje v Istri dokaj

omejen vpliv, ki se kaže predvsem na podo�ju same zakonodaje.

Prepletanje politike in vere je bilo v obravnavanem obdobju neizogibno kot

ponazarjajo mitska zgodovina Benetk. Razlogi za ekskomunikacijo leta 1509, kar je pripeljalo

do formiranja Cambraiske lige, so izhajali bolj iz politike kot vere. Kljub temu pa odnosov

med Benetkami in Sveto stolico ne moremo videti zgolj kot zgodovino nasprotij. Vloga

beneškega ladjevja v boju proti Turkom je bila priznana tudi s strani papeža. Ravno na tem

podro�ju se stanje na lokalnem nivoju v opazni meri razlikuje, saj je sodelovanje v ospredju,

spori pa so omejene narave in le izjemoma prerastejo v odkrit spopad.

V obravnavanem obdobju se spreminja položaj duhovš�ine, saj živi v družbi, kamor

postopoma prodira sekularizacija in laizacija življenja. S tem je tesno povezana pomembnost

same Cerkve, ki za�ne izgubljati svojo vlogo in s tem tudi mo�. To pride do ve�jega izraza

zaradi isto�asnega procesa pove�anja mo�i države, kar velja tudi za Beneško republiko v 17.

in 18. stoletju. Prav 17. stoletje se v dokumentih kaže kot �as, v katerem se ravnotežje mo�i

prevesi na stran države.

Kot najpomembnejši rezultat pri�ujo�ega dela se tako kaže nekoliko druga�no stanje

odnosov v Istri od tistega, ki ga sre�amo na državnem nivoju. Sama ideologija ima le

posreden vpliv, v praksi so v ospredju spori, ki se su�ejo predvsem okoli materialnih zadev.

Ob�asni spori pa niso nikoli prevladali nad obi�ajnim stanjem, za katerega je zna�ilno dokaj

zgledno sodelovanje.

2. O virih in literaturi

2.1 O virih

Pri obravnavi zgoraj navedene tematike je treba najprej razdeliti klju�no gradivo, ki je

temelj pri�ujo�ega dela, vire. Te lahko glede na poreklo delimo na tiste, ki so nastali v

državnih institucijah, pri �emer gre predvsem za dokumente, ki jih najdemo v fondu

uradnikov Consultori in iure, in tiste izven njih. Consultori in iure so zaradi tesne povezanosti

z oblastjo bili najbližje uradnemu stališ�u beneške države. Njihov pogled je bil tako povezan z

najširšimi interesi samih Benetk oziroma vladajo�ega sloja beneških patricijev.

Že v �asu poznega srednjega veka so v Benetkah posve�ali pozornost arhivom svojih

posameznih uradov (magistratur). (Mosto, 1937, 9) Vsak od državnih organov je hranil

dokumente v svojem centralnem uradu ali pa v kakšni od podružni�nih stavb, �e so bile

ustreznejše za tovrstno hrambo. Dokumenti uporabljeni pri tej raziskavi se nahajajo v

državnem arhivu v Benetkah (Archivio di Stato di Venezia), in sicer v fondu Consultori in

iure ter Collegio, Lettere di Cardinali ed altri ecclesiastici.

Arhivski fond Consultori in iure vsebuje dokumente beneškega državnega organa, ki

se je ukvarjal z juristi�nimi vprašanji. Vse od za�etka 14. stoletja so glavni beneški uradi,

ob�asno in pa o pomembnih pravnih zadevah, iskali primerljiva strokovna mnenja pri

najve�jih pravnih strokovnjakih, tako doma�ih kot tujih, najve�krat profesorjih na univerzi v

Padovi. Tovrstno primerjalno izdajanje pravnih mnenj je postajalo vse pogostejše v 16.

stoletju, izbrani pravniki pa so imeli posebna pooblastila za podro�je kanonskega in

cerkvenega prava, prav tako pa tudi za fevdalno pravo in pravo o mejah. (Finlay R. 1982,

250)

Pisave listin so zelo razli�ne, od pisave kultiviranega in kurzivne humanistike veš�ega

pisarja, kar je zna�ilno predvsem za dokumente, ki so jih napisali sami Consultori in iure ter

višji cerkveni dostojanstveniki, do pisav, ki so po videzu dosti bolj okorne. Tako že prvi

pogled na listino pokaže družbeni izvor avtorja kot tudi stopnjo njegove izobrazbe.

Viri kot so fond Collegio, Lettere di Cardinali ed altri ecclesiastici, Naldini (Naldini,

Darovec, 2001) in poro�ilo o vizitaciji Valiera (Valier, Lavri�, 1986) so nastali izpod peres

klerikov. Ti predstavljajo videnje stvari s cerkvenega stališ�a, kljub temu pa so cerkveni

dokumenti bolj kompleksni za interpretacijo, saj interesi klerikov niso bili tako jasno lo�eni

od interesov laikov.

Sam Naldini je zanimiv primer, kot koprski škof je vsekakor bil del klera, a nekatera

njegova stališ�a kažejo, da je imel precej posluha tudi za interese države. Njegovo videnje

Aleksandrove darovnice je bilo bližje državni interpretaciji kot stališ�u papeža. Nekateri

dokumenti kažejo, da so se imeli kleriki tudi za državljane Benetk, in da so bili njihovi

interesi bolj mešani kot pri laikih. Kot zgodovinar je Naldini predstavnik obdobja, preden je

zgodovina postala znanstvena disciplina. Delo, kot je Cerkveni krajepis ali Opis mesta in

škofije Justinopolis, ljudsko Koper, bi po kasnejših kriterijih težko uvrstili v znanstvena dela.

To se kaže v ob�asnem izkrivljanju dogodkov, da bi ti ustrezali tako krš�anski shemi kot tudi

povzdigovanju škofije. Kljub tem pomanjkljivostim pa je po drugi strani navajal dokumente,

na katerih je gradil, kot tudi dela drugih zgodovinarjev, kar daje njegovemu delu ve�

preglednosti, pa tudi ve� zanesljivosti.

Edini primer, ko lahko govorimo o pogledu, ki je resni�no osredoto�en na cerkvene

interese, je primer papeža in tistih, ki so delovali po njegovem nalogu. Takšen primer

dokumentov so na primer dokumenti vizitacij, saj so bile vizitacije inštrument centralne

oblasti v Cerkvi in tudi papeških legatov. Na žalost pa so vizitacije razmeroma neuporabne za

konkretno študijo, saj se ve�inoma ukvarjajo z drugimi tematikami.

Za samo razumevanje virov je nujno razumeti širši okvir družbe, v kateri so nastali.

Presojanje virov zgolj na podlagi informacij, ki jih nudijo sami, nas ne pripelje prav dale�, kar

še toliko bolj velja za obravnavano tematiko. Med študijem se je izkazalo, da se teza ne more

popolnoma omejiti le na pravne aspekte, saj so ti nelo�ljivo povezani s podro�ji, kot so

zgodovina cerkve, zgodovina državnih institucij, socialna in ekonomska zgodovina itd.

Sami dokumenti in pravne dolo�be, ki se ti�ejo obravnavne teme, so tako le za�etek

zgodbe, saj sami po sebi dajejo zelo kaoti�no sliko. Ponavljanje primerov, ko imamo opravka

z enakimi kršitvami skozi daljše �asovno obdobje, so jasen pokazatelj, da je treba v obzir

vzeti tudi njihovo ozadje. Mo� centralne oblasti je bila skozi celotno obdobje po današnjih

merilih zelo omejena, tako zaradi problemov financiranja in pomanjkanja osebja kot tudi

zaradi infrastrukture.

Tu se mi zdi nujno izpostaviti vlogo socialnih vezi, ki so nedvomno igrale eno

osrednjih vlog v beneški zgodovini. Vpliv družine ali nekoliko širšega klana je vplival že na

samo vsebino zakonov. Vpliv se kaže tudi na lokalnem nivoju, saj se vezi med družinskimi

�lani, ki so bili na eni strani državni uradniki, na drugi pa kleriki, niso pretrgale. Razumeti

njihov vpliv in s tem posledice se tako kaže kot eden osrednjih instrumentov za odstiranje

pomena.

K tej temi sem pristopil z iskanjem pogosto skritih namigov v dokumentih, ki bi

pokazali na vlogo družine oziroma klana ali pa v nekaterih primerih nekoliko širše lokalne

skupnosti. Nalogo so mi olajšala razmeroma številna dela na to temo, ki so nastala predvsem

v zadnjih dveh desetletjih.

Poleg družinskih vezi je naslednja klju�na stvar, ki jo je treba opraviti pri virih, iskanje

materialnega ozadja. To velja predvsem za dokumente iz fonda Consultori in iure, kjer je

razumevanje posledic rešitve spora v korist ene ali druge stranke pogosto klju� za

razumevanje samih sklepov. Težnja po materialni koristi se tako kaže kot ena redkih stvari, na

katere lahko zgodovinar pri svojem delu skoraj vedno ra�una.

Poleg tega pa je treba v obzir vzeti tudi ekonomsko strukturo tedanjega �asa. Tu se kot

osrednji kažejo problemi, povezani s razli�nimi oblikami zemljiške posesti. Precejšen del

problemov med posvetno in cerkveno sfero se je gibal okoli zemljiških posesti. Tako

darovanje Cerkvi kot kompleksen sklop lai�ne kontrole nad cerkveno posestjo sta

nerazumljiva brez poznavanja osnovnih oblik zemljiške posesti.

Glede na tematiko sem na za�etku pri�akoval, da bodo imeli teoreti�ni aspekti odnosa

med državo in Cerkvijo izredno pomembno vlogo. Tako sem poskušal slediti argumentom

obeh strani od za�etka 14. stoletja, ki se kaže kot klju�no za nadaljnji razvoj ideologij obeh

strani.

Ideološki aspekt, kot so pokazale novejše študije, je pogosto produkt že uveljavljene

prakse in ne obratno, kar je bila predpostavka starejših zgodovinarjev. Pri razumevanju

ideološkega aspekta beneške države nasproti Cerkvi zavzemajo osrednje mesto dela Sarpija

(Paolo Sarpi 1552 – 1623).

Sarpi se kaže kot vsestranska osebnost, ki je bila v stiku z nekaterimi klju�nimi

osebnostmi tistega �asa. �eprav je bil klerik, so njegova stališ�a teoreti�na osnova beneške

politike. Dve njegovi deli imata osrednjo vlogo za razumevanje tematike. Prvo je Zgodovina

interdikta (Istoria dell’Interdetto), ki opisuje zadnji veliki spor med papeštvom in državo v

predmoderni Evropi. �eprav gre pri Sarpiju za nekoliko pristranski pogled na bližnjo

preteklost, je to klju�en dokument, ki pojasnjuje ta prelomni dogodek. V njem je podal tako

zgodovinski opis kot tudi razli�na stališ�a, ki so pripeljala do spora. Tako delo ni zgolj

zgodovinopisje, temve� skuša tudi opravi�iti stališ�a države na eni strani in izni�iti nasprotne

argumente Cerkve na drugi strani. Kljub temu, da je imel v�asih zelo težko delo, ko je moral

opravi�iti �edalje bolj sekularizirane poglede, mu je skoraj vedno uspelo podati teoreti�no

osnovo državnih argumentov.

Analiza argumentiranja Sarpija kaže na podrejanje resnice namenu in ne obratno, kot

bi pri�akovali v bolj filozofsko-teoreti�nih delih. Sarpi je zanimiv predvsem zaradi njegovega

vpliva na politiko, ki se je ukvarjala s konkretnimi problemi vezanimi na vero, zato sem se

osredoto�il bolj na njegova dela, ki so bila zelo odmevna, kar kaže celo njegovo direktno

navajanje v nekaterih dokumentih.

Precej krajše je njegovo delo O prispevkih klerikov v javne dajatve (Sopra le

contribuzioni di ecclesiastici alle publiche gravezze). Delo je bilo naro�ena s strani Senata,

kar glede na velik finan�ni vložek, ki je bil v igri, ni presenetljivo. Analiza njegovih

argumentov lepo pokaže na�in, s katerim je utemeljeval postopno rast pravic države. Pokaže

se tudi njegova pripravljenost izkrivljati zgodovino za utemeljitev lastnih argumentov ali za

zanikanje cerkvenih. Delo tudi kaže na izreden pomen, ki so ga še vedno pripisovali

preteklosti, ki je imela elemente ‘zlate dobe’.

Precej druga�nega tipa je Sarpijevo najbolj poznano delo, Zgodovina tridentinskega

koncila, ki je ob nekoliko mlajšem poro�ilu kardinala Palavicina1 najpomembnejši opis tega

resni�no prelomnega dogodka. To obsežno delo kaže na ambivalenten odnos, ki so ga

Benetke gojile do sklepov koncila. V primerjavi z drugimi njegovimi deli so same Benetke in

njihov odnos do Cerkve na stranskem tiru, a so zato toliko bolj pomembna njegova stališ�a do

njih. Sam Sarpi ni bil toliko kriti�en do samega sklica koncila kot do njegovih sklepov in

posledic.2 Ta odnos je viden skozi celotno delo in kaže na dolo�eno razdvojenost Benetk, saj

1 Stela, A. (1964): Chiesa e Stato nelle relazioni dei nunzi pontifici a Venezia, Citta del Vaticano je objavil

prevod njegovega poro�ila 2

To lepo povzema stavek s samega za�etka dela. “Imperoché questo concilio, desiderato e procurato dagli

uomini pii per riunire la Chiesa che cominciava a dividersi, ha cosí stabilito lo schisma et ostinate le parti, che

ha fatto le discordie irreconciliabili; e maneggiato da li principi per riforma dell'ordine ecclesiastico, ha

je želja po reformi Cerkve prisotna tudi tu, hkrati pa bi bolj urejena Cerkev predstavljala

bistveno bolj nevarnega nasprotnika.

Pri prou�evanju odnosa in še posebej sporov med lokalno posvetno in cerkveno

oblastjo se kot osrednji kaže problem koprskega arhiva. Ta je precej skrivnostno izginil in z

njim tudi ve�ina relevantnih dokumentov. Tako so ostali le primeri, ki so prišli do samih

Benetk. To pa seveda pomeni, da je osnovni fond uporabljenega gradiva netipi�en, saj gre za

primere, ki jih lokalne instance niso mogle ali znale rešiti.

Dokumenti o konkretnih procesih, ki bi osvetlil podobo stanja v Istri, so se hranili

ravno v koprskem arhivu. Pri pregledu beneškega arhiva se je pokazalo, da so ohranjeni

dokumenti, ki se dotikajo Istre, povezni s kriminalom in kot taki neuporabni za pri�ujo�e delo.

Dokler fond starega koprskega arhiva ne bo dostopen, bodo ostala številna vprašanja

neodgovorjena.

2.2 Pregled izbrane literature

Za umestitev odnosa posvetnega in cerkvena pravosodja v Beneški Istri je potrebno

poznati širše ozadje �asa in prostora. Pri sinteti�ni zgodovini Sredozemlja ne moremo mimo

causato la maggior deformazione che sia mai stata da che vive il nome cristiano, e dalli vescovi sperato per

racquistar l'autorità episcopale, passata in gran parte nel solo pontefice romano, l'ha fatta loro perdere tutta

intieramente, riducendoli a maggior servitú; nel contrario temuto e fuggito dalla corte di Roma come efficace

mezzo per moderare l'essorbitante potenza, da piccioli principii pervenuta con varii progressi ad un eccesso

illimitato, gliel'ha talmente stabilita e confermata sopra la parte restatagli soggetta, che non fu mai tanta, né

cosí ben radicata.”, Sarpi, 1974, 1

Braudela in njegovega videnja dolgega trajanja (longe duree), ki ozna�uje kontiniuteto

pojavov. Pri študiju sem uporabljal Braudelovi deli Igre menjave: materialna civilizacija,

ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje in The Mediterranean and the Mediterranean

world in the age of Philip II, ki sinteti�no obravnavata ekonomsko, sociološko in politi�no

stanje Evrope in Sredozemlja. (Braudel, 1989, Braudel, 1996)

Z metodološkega stališ�a je zelo zanimiva knjiga avtorjev Horden in Purcell, The

Corrupting Sea, a Study of Mediterranean History. (Horden, Purcell, 2001) Knjiga nadaljuje

in nadgrajuje temeljno delo Braudela The Mediterranean and the Mediteranean World in the

age of Phillip II, poleg tega pa prinaša nova dognanja zgodovinopisja po Braudelu.

Za splošen pregled beneške zgodovine je trenutno najbolj avtoritativna in

najobsežnejša zbirka Storia di Venezia, katera obsega enajst zvezkov, ki so izšli med leti 1991

in 2002. Je delo številnih avtorjev, urednika pa sta Tenenti in Tucci. Zbirka je z izjemo treh

zvezkov urejena kronološko je še najbližje popolnemu pregledu vseh podro�ij izpod peresa

priznanih avtorjev. Za pri�ujo�e delo so uporabni predvsem IV. in V. zvezek. (Tenenti, 1996;

Tenenti 1996a) Drugo delo, prav tako naslovljeno Storia di Venezia, je produkt dveh avtorjev,

Cozzija in Knaptona. (Cozzi, 1992) Manjše število avtorjev se pozna tudi v samem delu, saj je

za razliko prej omenjenega pregleda precej bolj enotno v metodi in stilu. Zaradi omejenega

prostora pa je knjiga posve�ena predvsem dogajanju v centru in ne toliko posestim, ki so bolj

natan�no obdelane v prej omenjenem delu. Še krajši pregled je delo avtorja Lana, ki prav tako

nosi naslov Storia di Venezia. (Lane, 1974) Ta študija je uporabna predvsem za uvod, saj

razmeroma skromen obseg ne dopuš�a obravnave bolj specifi�nih tem. Podobno velja tudi za

delo History of Venice avtorja Norwicha. (Norwich, 1989) Samo delo ni pretirano originalno

in ne prinaša ni�esar novega.

V slovenski pravni zgodovini velja za temeljno Vilfanovo delo Pravna zgodovina

Slovencev. (Vilfan, 1961) Problem tega dela je njegova vsebina, ki je v veliki ve�ini povezana

s pravnim sistemom, ki je veljal na habsburških posestih, in le v mnogo manjši meri s

položajem v beneški Istri. Notarjeva javna vera avtorja Darovca se ukvarja ne samo z vlogo

službe notarjev, temve� poda tudi nekoliko širši uvod v pravno problematiko. (Darovec, 1994)

Avtor, ki je ustvaril temelj moderne beneške pravne zgodovine je Maranini z delom

La costituzione di Venezia, ki pa je danes že preseženo. (Maranini, 1927, Maranini, 1931)

Cozzi je klju�na figura za moderno obravnavo pravna zgodovine Beneške republike. Je

za�etnik tovrstnega pravnega zgodovinopisja, katerega u�enci predstavljajo pomembno

skupino pravnih zgodovinarjev. Za presojanje njegovega vpliva je klju�na knjiga Stato,

Società e Giustizia nella repubblica Veneta, kjer so zbrani �lanki njegovih naslednikov.

(Benzoni, 1992) Ta je modificiral pristop k pravnim vprašanjem, kar se kaže v odpiranju

novih tem. �e tako primerjamo Maraninija in Cozzija, lahko opazimo mnogo širšo

perspektivo slednjega. Vprašanja ideologije so pri Maraniniju omenjena bolj mimogrede in

niso resni�no utemeljena v poznavanju širše problematike. Cozzi se pri vseh svojih študijah

ukvarja z zgodovinskim kontekstom, ki služi za umeš�anje bolj ozko usmerjenih tem.

Povolo velja za klju�nega u�enca Cozzija in je eden najve�jih poznavalcev te

problematike. Pomembni sta predvsem njegovi deli Intrigo dell Onore in Centro e periferia

nella Reppublica di Venezia. (Povolo, 1997) Za pravno stanje v Benetkah uporablja besedo

pravni pluralizem (pluralismo giuridico), ki ozna�uje kompleksen odnos med državnim in

lokalnim pravom.

Zanimiva je tudi njegova študija, ki se ti�e same Istre, objavljena v Acta Histriae X,

Koper 2000, z naslovom Predstavitve �asti v procesni razpravi (iz nekega istrskega dogodka z

za�etka 17. stoletja). (Povolo, 2000) Tu se pokažejo dolo�ene pomanjkljivosti v beneškem

pravnem sistemu. Na lokalni ravni so bodisi predsodki bodisi lokalni klani lahko vplivali na

obsodbo. Primer, ki ga opisuje Povolo, sicer kaže, da je bila pritožnikom še vedno odprta pot

na apelacijsko sodiš�e, ki pa ni bila tako enostavna. Iz dokumentov se namre� vidi, da so bili

stroški teh apelacij precej visoki, in da je bil celo lokalnim skupnostim problem zbrati dovolj

denarja. Iz tega bi lahko sklepali, da so primeri, ki so prišli do organa Consultori in iure,

precej izjemni.

Specifi�nemu pravnemu podro�ju se �orali�eva posve�a v monografiji Hrvati u

procesima mleta�ke inkvizicije se dotika tudi Istre, vendar se osredoto�a predvsem na ostale

dele beneških posesti, tematsko pa zaobjema problematiko inkvizicija. (�orali�, 2001)

Nekoliko druga�en vpogled v pravno kot tudi sociološko zgodovino ponuja zbornik,

ki sta ga uredila Dean in Lowe, z naslovom Crime, Society and the Law in renaissance Italy.

(Dean, Lowe, 1994) Sama tematika je precej široka, a vsaj dva �lanka sta vredna omembe.

Prvi, avtorja Lavena, se dotika razširjenega fenomena razbojništva in nosi naslov Banditry on

the Venetian Terraferama. Opis problemov, ki jih mogo�e še v ve�jem številu sre�amo tudi v

Istri, kaže, da so bili izgnanci (banditi) velik problem pri vzdrževanju reda in miru o �emer

pišeta Darovec v �lanku Ponižani, razžaljeni in izgnani: tihotapstvo in razbojništvo v beneški

Istri ter Bertoša v Istra, Jadran, Sredozemlje: Identiteti i imaginariji (feljtoni, elzeviri,

kolumne) in Istra: Doba Venecije (XVI.-XVIII.). (Bertoša, 2003, Bertoša, 1995) Zadnje delo

poleg tega zaobjema še s številnimi druge, primarno sociološkime teme. S problemom nasilja

se ukvarja tudi �lanek avtorja Bianca z naslovom Mihi vindictam: aristocratic clans and rural

communities in a feud in Friuli in the late fifteenth and early sixteenth centuries (Bianco,

2002). Z nekoliko druga�nega stališ�a pristopa k tej temi Muir, ki je svojo knjigo naslovil

Blody mad stirring. (Muir, 1993) Poleg analize Sheakaspearjevega dela, ki je nasprotovanje

verskih klanov prelil v dramo Romeo in Julija (od tod tudi naslov knjige), je precej pozornosti

namenil tudi fenomenu krvnih vendet.

Ekonomski aspekti so bili pogosto glavni razlog sporov, kar velja še toliko za

probleme, povezane z desetino. Temeljno delo z naslovom Aspetti e problemi economici del

diritto di decima in Terraferma Veneta in eta moderna avtorja Ferrareseja obravnava to

ob�utljivo podro�je z ve� aspektov, ki dajejo dokaj natan�en vpogled v ekonomsko ozadnje

pravnih sporov. (Ferrarese, 2004) Še posebej uporaben je prvi del, ki govori o pravnih

aspektih problema in se dotika tudi problemov, povezanih s cerkveno desetino. Pri tem delu je

uporabil veliko število najrazli�nejših virov in tudi sekundarne literature.

Doktorska disertacija Un aspeto della Politica Veneziana secentesca: La vendita dei

feudi (1646–1720) avtorja Baiuttija se ukvarja s problemom fevdalizacije na obmo�ju

Terraferme, torej procesa ki je spremenil ekonomsko usmerjenost Republike. (Baiutti, 1983)

Pri tem uporablja predvsem dokumente Provveditori sopra feudi kot tudi lokalne arhive, ki

kažejo realno sliko tega procesa. Na žalost podobne študije, ki bi kazala posledice tega

procesa v beneški Istri, nimamo. Za razumevanje splošnega ekonomskega ozadja v sami Istri

je klju�na monografija Darovca Davki nam pijejo kri: gospodarstvo severozahodne Istre v

novem veku v lu�i beneške dav�ne politike, ki sistemati�no obdela to tematiko (Darovec,

2004). �eprav knjiga ne obdeluje problematike cerkvenih davkov, je zaradi specifik

ekonomske situacije v Istri zelo dobrodošla. Tega problema se dotika �lanek Piransko olje in

koprska škofija: (za�etek 13. stoletja), objavljen v Acta Histriae 9, št. 2 (2001) avtorice

Miheli�, ki se ukvarja s eno od tem te disertacije. (Miheli�, 2001)

Nadalje je pomembno delo ve� avtorjev z naslovom Ospitalita sanitaria in Udine,

dalle origini all’ospedale della citta secoli XIV–XVIII. (Morassi, 1989) Ker je šlo za cerkveno

ustanovo, je študija zanimiva zaradi problemov, ki so povezani z njenim upravljanjem in

predvsem z njenim financiranjem. S temi se ukvarja Morassi, ki s pomo�jo virov prikaže

probleme, povezane s patrimonijem. Z ekonomskimi aspekti se ukvarja tudi delo L’oro e la

triara, La construzione dello spazio fiscale Italiano della Santa Sede (1560–1620) avtorja

Gianninija. (Giannini, 2003) To delo ponuja pogled Katoliške cerkve na probleme, povezane

z davki in njihovim pobiranjem. Poleg tega posve�a posebno pozornost financiranju držav s

strani Svetega sedeža, ki so denar ponavadi dobile za financiranje vojn proti nevernikom, v

prvi vrsti Turkom.

Tesna povezava kapitala s politiko je bila sestavni del življenja v Benetkah, o �emer

pišeta Finlay v knjigi La vita politica nella Venezia del Rinascimento in Queller v delu

Venetian Patriarchat. (Finlay, 1982, Queller, 1986)

O pomembni vlogi izseljencev, ki so pogosto pobegnili pred nasiljem opiše v ve�

knjigah, med katerimi je potrebno izpostaviti monografiji Šiben�ani u Mlecima in U gradu

Svetoga Marka: Povijest hrvatske zajednice u Mlecima. (�orali�, 2003)

Klju�no pregledno delo o cerkveni zgodovini, predstavlja serija destih zvezkov, ki

nosi naslov Contributi alla Storia della Chiesa Veneziana, in jo je uredil Gullino. Zvezki so

kronološko urejeni in so delo številnih avtorjev, med katerimi izstopajo Cozzi, Preto, Benzoni

in Tramontin. Pristop k temu delu je problematski, saj ne gre za klasi�en pregled, temve� za

zbirko del, ki se osredoto�ajo na posami�ne probleme. (Cozzi, 1990, Berloti, 1992) Zanimivo

je, da pregledi cerkvenih zgodovin, ki so prevedeni v slovenš�ino, prakti�no ne omenjajo

beneških specifik v odnosu do religije. Zanimiv vpogled v posledice tridentinskega koncila, ki

predstavlja klju�ni dogodek obravnavanega �asa, ponuja delo Church, Religion and Society in

early modern Italy avtorja Blacka. (Black, 2004) Tekst, ki je razmeroma blizu vizitacijam, a

nudi izjemen pogled v odnose med Republiko in papeštvom, je poro�ilo nuncija Bolognettija

(Stella, 1964). Stella, ki je eden klju�nih pravnih zgodovinarjev prejšnje generacije, je ob tem

poro�ilu izdal še poro�ilo nuncija Branciforta. Ob teh dveh poro�ilih je objavljena njegova

spremna študija, ki poskuša podati njuno ozadje.

Odnos med Benetkami in Cerkvijo se predvsem v nekoliko starejši literaturi opisuje

kot cesaropapizem. Za razumevanje tega pojma v njegovi izvirni obliki je še vedno klju�na

knjiga avtorja Runcimana The Byzantine Theocracy. (Runciman, 2003)

Ideološki aspekti so v ospredju v knjigi Sarpi scettico, ki jo je napisal Frajese.

(Frajese, 1994) Muir se v knjigi Civic Ritual in Renaissance Venice sistemati�no loteva v

starejši zgodovini zapostavljene teme, vloge državnih ritualov. (Muir, 1981) Metodološko

gledano se Muir spusti globlje, saj ne obstane le na zunanji formi rituala in njegovi uradni

interpretaciji, temve� poskuša s pomo�jo kulturne antropologije razumeti njihov globlji

pomen.

3. Odnos med cerkvijo in Beneško republiko

V celotni krš�anski Evropi je v srednjem in novem veku vloga religije presegala zgolj

duhovno sfero. Tesna povezava Benetk s krš�anstvom se na simbolni ravni kaže že v

mitološkem datumu ustanovitve mesta, marca 425. Marec je namre� mesec, v katerem je

zanosila Marija, in ima tako pomen novega za�etka. Globoka navezanost Bene�anov na

krš�anstvo se je v teku �asa prej stopnjevala kot upadala, pri �emer so imele vojne s Turki še

posebno vlogo. Zaradi lege svojih posesti so se po�utili kot zunanje obzidje krš�anstva, kar

velja tudi za obdobje, ko so le-te ve�inoma že izgubili.

Republika Svetega Marka je s svojim zavetnikom tesno povezana od 9. stoletja, ko v

doževo kapelo pretihotapijo relikvije evangelista Marka. Legenda o njem pravi, da naj bi

spreobra�al v Ogleju, preden se je odpravil v Egipt, kjer je po izro�ilu tudi umrl. (Lane, 1978,

15) S tem so se Bene�ani želeli približati petim mestom, ki so bili starodavni sedeži

patriarhatov. Svoje mesto so Bene�ani tako ozna�evali kot celo bolj sveto od Rima.

V zvezi z ustanovitvijo Benetk najdemo še en mit, katerega posledice so pomembne za

odnos do Cerkve. Po njem naj bi bile Benetke ustanovljene na teritoriju, ki ni pripadal

nikomur, in bile s tem popolnoma neodvisne tako od ostalih vladarjev kot tudi od njihovih

zakonov. »Beneška republika rojena v �asu vladanja cesarjev Honorija in Teodozija je bila po

božji milosti svobodna, neodvisna od vseh vladarjev in podložna samo svojim zakonom...«

(Sarpi, Pozzo, 1974, 501) Na osnovi te mitološke zgodovine so izpeljevali pravico do

posebnosti, ki so jih imeli v odnosu do Cerkve kot tudi do Svetega nemškega cesarstva.

Tretji argument, na katerega so se sklicevali, je bil povezan z videnjem same Cerkve.

Tu je treba upoštevati drasti�no druga�en položaj papeža znotraj Cerkve tistega �asa. Njegov

položaj je bil pred letom 1870, ko postane nezmotljiv, precej šibkejši, kar še toliko bolj velja

za obdobje 14. in prve polovice 15. stoletja. Benetke so bile vedno gore� zagovornik teorije,

po kateri najvišja oblast v Cerkvi ni papež, temve� koncil. �eprav je bila na koncilu v

Konstanci ponovno potrjena vrhovna avtoriteta papeža in se je s tem vloga koncila zmanjšala,

se v teoreti�nem utemeljevanju ukrepov sklicujejo ravno nanj. Humanizem, ki je v beneški

laguni našel enega od svojih centrov, in ugled Padovske univerze sta beneškim avtorjem

omogo�ala sklicevanje na zelo izdelane teorije. Tako so poznali tudi avtorje, ki so delovali v

�asu rimskega imperija, ko je bila organizacija Cerkve bistveno bolj decentralizirana, kot tudi

primere iz zgodovine Bizanca, kjer je imela posvetna oblast ve� pooblastil.

To opazimo tudi v pikolovskem iskanju zaveznikov med patriarhi, kanonisti in

nasploh vsemi, ki so delili poglede Benetk. Njihova podpora je pomenila, da je resnica na

strani Republike, kar pa je bilo mogo�e le brez teorije o nezmotljivosti papeža. Sode� po

njihovih argumentih se v�asih zdi, da so ravno papeži tisti, ki se pogosto motijo.

Za zgodovino Benetk imajo križarske vojne velik pomen. V njihovem �asu so postale

skupaj z Genovo najmo�nejša pomorska sila v Sredozemlju. Za razliko od fevdalnega dela

Evrope so Bene�ani precej druga�e dojemali 'osvobajanje' Svete dežele. Tako ne sre�amo

nobenih kme�kih ali otroških vojsk, prav tako ne najdemo primerov spontanega in

entuziasti�nega prevzemanja 'križa'. Ravno nasprotno, zdi se, da so to�no vedeli, kaj ho�ejo.

K temu je prav gotovo pripomoglo tudi, da so njihove odprave bile pomorske, kar pomeni, da

so morale biti bolj organizirane in premišljene.

Prera�unljivost se kaže v konkretnih ciljih teh odprav, ki so vedno težile k

pridobivanju ozemelj ali vsaj trgovskih oporiš� v obliki posebnih mestnih �etrti. Poleg tega pa

so se znali njihovi križarski pohodi hitro spremeniti tudi v kaj drugega. Tako najdemo opis

dejanj beneškega ladjevja po tem, ko so pomagali osvojiti Tir, eno od klju�nih pristaniš�

Svete dežele. »V tem �asu nam je bilo sporo�eno, da so se Bene�ani na poti domov, potem ko

so zasedli Tir, polastili vladarjevih otokov, mimo katerih so pluli, namre� Rodosa, Metone,

Samosa in Iosa. Zrušili so zidove, odpeljali de�ke in deklice v ujetništvo in odnesli s sabo

razli�ne vrste denarja.« (Peters, 1971, 276) Zato jih Fulcher primerja kar s pirati.

Še bolj znano je njihovo obnašanje v 4. križarski vojni, ki je Benetke povzdignila na

raven imperija. Zgodba je precej znana; Bene�ani so se ponudili, da bodo za ustrezno pla�ilo

prepeljali križarsko vojsko direktno v Sveto deželo. Ker se izkaže, da je križarjev manj in da

nimajo dovolj denarja, se je pohod spremeni v širjenje beneških posesti v Dalmaciji. Toda

nekaterim križarjem se je zdelo, da pohod proti katoliškemu vladarju ni v duhu pohoda, za kar

so, kot kaže, imeli tudi podporo papeža. »V zimskem �asu so se baroni posvetovali in se

odlo�ili, da pošljejo odposlanstvo v Rim k papežu, ki je bil zelo nezadovoljen z njimi zaradi

zavzetja Zadra … Papež je povedal poslanikom, kako se dobro zaveda, da so bili prisiljeni

tako ravnati zaradi zmote drugih ljudi, in da �uti do njih veliko so�utje.« (Villehardouin, J.,

1985, 53) Izrabljanje križarjev za dosego državnih ciljev je bilo obsojano, a le verbalno, saj so

Bene�ani obdržali svoje nove osvojitve. Ta prera�unljivost kaže na logiko, ki se je skrivala v

ozadju; kar je dobro za Benetke, je dobro tudi za celotno krš�anstvo.

Pomembno vlogo v razumevanju odnosa Republike do Cerkve igra vloga Oglejskega

patriarhata. Ta je bil najve�ja in najmo�nejša organizacijska enota katoliške Cerkve v severni

Italiji. Ustanovljen je bil v za�etku 10. stoletja in je imel toliko posesti, da bi bil zmožen

služiti kot zid pred vdori Ogrov v Italijo. Prekrivanje interesov je pripeljalo do številnih

sporov, ki so se reševali tudi z vojnami. Vloga patriarhata kot obrambnega zidu je namre�

pomenila, da je lahko patriarhat deloval tudi zunaj okvirov cerkvene enote. Njegovi politi�ni

interesi pa so se križali z interesi Benetk. H kompleksnosti situacije so še dodatno pripomogli

rezultati spora med privrženci Treh poglavij konec 6. in v 7. stoletju. (Bratož, 1986)

Ustanovitev Gradeškega patriarhata leta 568, ki je bil že od samega za�etka podrejen

Bizancu, je omogo�il Benetkam bistveno ve�ji manevrski prostor.

Na�in boja, ki je pogosto potekal na bojnem polju, odseva klavzula, ki so jo Bene�ani

uvedli po zmagi nad oglejskim patriarhatom leta 1004. Ta je slednjemu nalagala, da je dal

Republiki vsako leto po dvanajst praši�ev. Ti so bili spuš�eni ob pustnem �etrtku na trg Sv.

Marka, kjer so jih potem lovili meš�ani.

Z rastjo mo�i Benetk in notranjim razvojem v 13. in 14. stoletju se je razvijal tudi

specifi�en odnos do vere. Videnje krš�anstva kot državnega kulta se jasno kaže v dveh

primerih. Cerkev Sv. Marka je bila že s svojo pozicijo centralna to�ka krš�anskega kulta v

mestu. V 13. stoletju lahko spremljamo proces, ki je upravljanje �edalje bolj prenašal na doža.

Glavni nasprotnik takega razvoja je bil lokalni škof Paolo Foscari, ki je v njem videl

zmanjševanje svojih pristojnosti. Vrhunec nasprotij predstavlja pritožba škofa papežu v

Avignon v 14. stoletju. Reakcija Benetk je bila hitra in ostra – škofa so trajno izgnali in

zaplenili posest njegove družine. S takšnimi metodami so pove�ali svoj vpliv med najvišjimi

cerkvenimi funkcijami. Mo�ne patricijske družine, iz katerih so prihajali škofi in kardinali, si

takšnih ukrepov niso želele in so se zato kljub mo�nemu formalnemu položaju izogibale

podobnim sporom.

V petnajstem stoletju sta se so�asno dogajala dva procesa, ki sta pripeljala papeštvo in

Benetke v spor. Na eni strani imamo po koncilu v Konstanci opravka s �edalje bolj

centralizirano Cerkvijo, na drugi pa z ekspanzijo republike v severni Italiji. Kompleksna

politi�na situacija s konca 15. stoletja na apeninskem polotoku je izvirala tudi iz pretenzij na

nekatere politi�ne entitete v Italiji. V primeru sporov z Benetkami je bila to Ferara, ki je bila

formalno vazal papeške države, leta 1494 pa so jo zasedle Benetke. Ekskomunikacija Julija II

je bila posebna oblika nadaljevanja politike z drugimi sredstvi.

Patriarhat v Gradežu je bil prestavljen v Benetke leta 1451. Odnosi med njim in

republiko so bili precej zgledni in država si je vedno prizadevala pove�ati njegov ugled. Leta

1391 so poskušali patriarhat razširiti z dodatnimi škofijami, Korone, Kreta ..., vendar so uspeli

le v primeru koprske škofije, ki takrat postala del gradeškega patriarhata.

Benetke so v klerikih vedno videle tudi lastne podložnike, kar se kaže v zahtevah po

molitvah za državo. Ta zahteva je bila formalizirana tako, da so vse cerkve poleg davkov bile

dolžne zmoliti dolo�eno število maš za Republiko.3

Spori z Rimom niso nikoli ogrozili pripadnosti Bene�anov katolištvu. Protestantov je

bilo razmeroma malo, nekaj ve� jih za kratek �as sre�amo ravno v Istri, druga�e pa so to

predvsem nemški trgovci. Dva izmed najvidnejših predstavnikov protestantizma sta izhajala

ravno iz Istre, Vla�i� in Vergerij. To posredno dokazuje povezanost Istre in nemškega zaledja.

Poleg odkritih protestantov sre�amo še tako imenovane filoprotestante. Ti so bili predvsem

humanisti, ki so bili v svojih kritikah pogosto blizu protestantskim idejam. Posebno mesto tu

zavzema Contarini, okoli katerega so spletli celo zgodbo, da je bil protestantizem njegova

'spletka'. Kljub tem primerom pa je protestantizem predstavljal števil�no dokaj nepomembno

manjšino. (Black, 2004, 5)

Potreba po reformi Cerkve, ki bi bila �im bolj duhovnega zna�aja, pa je bila vseeno

zelo mo�na. Da se ni v ve�ji meri pokazala kot odkriti protestantizem, je posledica vere, da je

mogo�e Cerkev spremeniti od znotraj. Bene�ani so aktivno sodelovali pri tridentinskem

koncilu in bili eni prvih, ki so aktivno za�eli upoštevati nekatere njegove sklepe. Beneški

Senat je že 22. julija 1564 poslal beneškim škofom navodila, naj �im hitreje objavijo sklepe

koncila. (Black, 2004, 31) Glede na to, da so nekateri sklepi koncila v nasprotju z interesi

Republike, je o�itno, da je bila želja po reformi resni�no mo�na in razširjena vsaj med

patriciji.

Razvoj odnosov je tesno povezan še z enim poljem, to je z ustanavljanjem posebnih

služb. Potreba po nadzorovanju ne samo posvetne, ampak tudi cerkvene sfere se kaže v

3 Tako vsaj piše v dokumentih urada Sopraintendenti alle decime del clero

�edalje ve�jem številu organov, ki so bili namenjeni kontroli dolo�enih vidikov Cerkve v

državi. Esecutori contro la bestemmia so bili med drugim zadolženi za oskrunjevalce svetiš�,

prostitutke, tiskanje (nedovoljenih) knjig ter za tujce, med katere so spadali tudi drugoverci.

Provveditori ed aggiunti sopra i monasteri so kontrolirali posest samostanov, tako da ti niso

mogli dajati posesti brez njihovega dovoljenja. Potem so tu še Deputati ed aggionti ad pias

causas al collegio dei dieci savi sopra le decime, ki so nadzirali zapiranje samostanov in

delitev njihovega premoženja ter so bili ustanovljeni šele leta 1766. Tudi v primeru inkvizicije

najdemo poseben organ, kakršnega ne najdemo drugod. Savi all'eresia so bili poseben organ,

ki je asistiral na sojenjih. Skrbeli so, da Cerkev ne bi presegla svojih pooblastil. Zaradi njih je

bila beneška inkvizicija znana kot ena izmed manj strogih. V samih Benetkah do širjenja

protestantizma v 40. letih 16. stoletja ni bilo prav dosti procesov.

Pri inkviziciji opazimo še en zna�ilen element, željo, da bi bili med kleriki, ki

sodelujejo v organih inkvizicije na beneškem ozemlju, tudi Bene�ani. V kasneje

obravnavanem dokumentu lahko na konkretnem primeru spremljamo, kako so to poskušali

dose�i.4 Zveze in poznanstva so spretno izrabili, da so svoje želje sporo�ili pravim

kardinalom, ki so potem poskrbeli za 'primerno' personalno sestavo. Prepri�anje, da so tudi

kleriki državljani Republike, je obenem predvidevalo, da bodo v obzir vzeli tudi interese svoje

države.

Za spore med republiko in Cerkvijo so bolj kot ideološki razlogi krive finance. Denar

je pomenil mo� in oba centra oblasti sta težila k �im ve�ji koncentraciji le-te. Sredi 8. stoletja

so Karolingi uvedli nov davek, desetino, ki je postala klju�ni element financiranja Cerkve. S

širjenem karolinškega imperija na Italijo in Istro se širi tudi podro�je pobiranja desetine.

Vendar ta prvoten in teoreti�no enoten sistem pobiranja davkov kmalu zamenja precej bolj

kaoti�en model. Desetine so se pobirale na zelo razli�ne na�ine, pogosto pa sre�amo celo

4 Glej poglavje o inkviziciji

primere, ko jih sploh niso pobirali. V Benetkah sre�amo v 10. stoletja poseben sistem, ko

desetine niso pobirali na letni osnovi, torej kot delež pridelkov, temve� le ob smrti.

(Chittolini, 1986, 512-3)

Specifika Benetk se kaže v naslednji magistraturi, ki je v katoliškem svetu druga�e ne

sre�amo, Sopraintendenti alla decime del clero. Ti so bili zadolženi za pobiranje davkov na

cerkvenih posestih, kar je bilo po kanonskem pravu izrecno prepovedano. Zanimivo je, da so

poleg pobiranja samega denarja zahtevali tudi maše za Republiko.

Pobiranje desetin je bil eden od problemov, ki se je vlekel skozi stoletja in se zaostril v

15. in 16. stoletju. Benetke so enostavno poskušale obdržati prakso, ki so jo, kot kaže,

nadaljevale še iz �asov, ko so bile del Bizanca. Tradicija je imela skorajda vrednost zakona.

Zanimivo je Sarpijevo utemeljevanje, zakaj imajo Benetke pravico do pobiranja desetine.

Vztrajanje, da so tudi kleriki podložniki Republike, je eden od temeljev pravice do

obdav�evanja.

Poseben položaj republike, ki je bila v tesnih stikih z Bizancem, je prinesel povezavo s

politi�nim sistemom, ki je odnose s Cerkvijo urejal precej druga�e kot je bilo to v navadi v

zahodni Evropi. Vloga vladarja v Bizancu je bila povzdignjena mnogo više in je imela tudi

mo�an religiozni pomen. Runciman je takole povzel njegovo vlogo. »Prav tako kakor je bil

�lovek narejen po božji podobi, tako je bilo božje kraljestvo na zemlji narejeno po podobi

nebeškega kraljestva. Tako kot je bog vladal nebesom, bi moral vladar, narejen po njegovi

podobi, vladati na zemlji in izvrševati njegove zapovedi.« (Runciman, 2003, 1) To pa je

pomenilo, da ima cesar vlada tudi Cerkvi, edino polje, kjer nima avtoritete, je polje liturgije in

dogmatike.

Same Benetke niso prevzele toliko ideologije vloge cesarja, kar je glede na politi�no

ureditev tudi logi�no. Ena od izjem pa je ravno odnos med državo in Cerkvijo. Tu so bile

Benetke znotraj katoliške Evrope vedno med tistimi, ki so delovali v smeri �im ve�je vloge

države na podro�ju religije. Tudi na podro�ju utemeljevanja takšne politike se niso toliko

naslanjale na tradicijo Bizanca kot na tiste teorije, ki so znotraj katolištva poskušale razmejiti

avtoriteto države in Cerkve. 5

V 15. in še bolj v 16. stoletju se vrednost pobranih davkov na cerkvenih posestih

dvigne v vsej Italiji. Ta trend spodbudi �edalje ve�ji interes držav, da bi vsaj del tega denarja

kon�al v državnih rokah. Situacija na apeninskem polotoku je v 15. stoletju predstavljala

nekakšen model za kasnejše ravnotežje sil v Evropi. Pet mo�nih politi�nih tvorb je

obvladovalo obmo�je. Med njimi sta bili tako Beneška republika kot tudi papeška država.

Konec 15. stoletja se ravnotežje sil poruši zaradi vdora Francozov in �edalje ve�je mo�i

Benetk. S tega vidika postane ekskomunikacija Benetk s strani Julija X leta 1509 toliko bolj

jasna. Konkretni politi�ni in ekonomski interesi so v ospredju, ideološki razlogi, ki jih

uporablja papeštvo, so zgolj izgovor, ki kot pokaže tudi kasnejše dogajanje.

K �edalje ve�ji sovražnosti je prispeval tudi porast patriotizma med patriciji.

Vzajemno s povzdigovanjem države so tudi z vse ve�jim neodobravanjem sprejemali

vsakršno vmešavanje drugih, in s tem tudi papeža, v posvetne zadeve Republike. Takšnega

videnja ne sre�amo samo pri skrajnežih, temve� tudi pri zmernežih.

V 16. stoletju se za�ne zaostrovati problem sojenja. V primerih, ko so beneška državna

sodiš�a sodila klerikom so se opirala predvsem na bulo Pavla III, po kateri je Sinjoriji

(posvetni gospodi) dopuš�eno, da sodi klerikom, v primerih, ko gre za hude kršitve (casi

atroci).6 Kaj naj bi bila huda kršitev, pa ni bilo nikjer dolo�eno, kar je povzro�ilo precej

nejasnosti. Za papeškega nuncija Bollognettja so bile ravno kršitve tega tipa zelo pomembne,

o �emer pri�a njegovo poro�ilo, v katerem pri naštevanju problemov za�ne s poglavjem Delle

5 O teorijah glej poglavje 4.1. stališ�a Republike 6

Stela, 1964, 110, glej tudi primer azila v cerkvi v Kopru v 14. poglavju

Persone ecclesiastiche, ki obravnava sojenja klerikom na posvetnih sodiš�ih. (Stella, 1964,

109-15)

Papeštvo se v 16. stoletju znajde v precej nezavidljivi situaciji. V dveh stoletjih po

sporu s francosko monarhijo pod Filipom IV se mo� papeštva v evropski politiki zmanjša,

�edalje bolj centralizirane države, ki temeljijo na uradništvu, pa zmanjšujejo mo�

ekskomunikacij. Da bi ohranilo vsaj del vpliva, je papeštvo prisiljeno le-tega 'kupovati'. Dva

primera kažeta, na kakšen na�in je Sveta stolica na katerega so poskušali finan�no mo�

pretvoriti v politi�no: podpiranje katoliškega tabora v Franciji in finan�na pomo� v boju proti

Turkom.

Za odnose z Benetkami je pomemben predvsem drugi primer. Geostrateški položaj

Republike je pomenil neprestano napetost med njo in Osmanskim imperijem, ki je imel v 16.

stoletju pobudo in mo� na svoji strani. Izredno drage vojne so Benetke finan�no zelo iz�rpale

in finan�na podpora s strani papeža je postala izredno pomembna ter glede na velik delež

cerkvenih posesti tudi nujna. Sporazum med papežem in Benetkami, v katerih slednje

pridobijo pravico do pobiranja desetine za vojno s Turki, so pomemben precedens.

Cerkev je bila v razvoju svoje �edalje bolj centralizirane oblasti pogosto predhodnik

trendov, ki jih kasneje sre�amo pri posvetni oblasti.7 Katoliška reformacija s koncilom v

Trentu se je poleg strogo verskih vprašanj ukvarjala tudi s stanjem na svojih vzhodnih mejah.

Kljub nekaterim vprašanjem, povezanim z iuspatronatom, je bila ve�ina predlogov beneških

predstavnikov vezana na problematiko s Turki. Med drugim so pri�akovali, da bo papež

zmožen zavarovati meje pred katoliškimi sosedi v �asu velike ogroženosti Republike. (Sarpi,

1974, 328)

Klju�ni in zadnji veliki spor med katoliško Cerkvijo in Beneško republiko je

kulminiral leta 1606. Beneški pogled na spor je najlepše povzel Paolo Sarpi, ki pravi; «Pavel

7 Dobra študija tega fenomena je delo Giannini, 2003.

V. se je že v zgodnji mladosti posve�al študiju, katerega edini cilj je bil, da rimski pontifikat

trajno prevzame monarhijo ter s�asoma tudi ostali svet, ter da ustoli�i klerikalni red s tem, da

ga osvobodi nadvlade in pripadnosti vladarjem in ga povzdigne celo nad kralja ter mu tako

podredi laike, vklju�no z vsemi pripadajo�imi uslugami in koristmi.« (Sarpi, Pozzo, 1974,

167–8)

Tokrat so bile Benetke soo�ene zgolj z ekskomunikacijo, ne pa tudi z vojaškim

spopadom. Poleg tega je Republika postala bolj centralizirana v primerjavi s stanjem pred

stoletjem. Paolo Sarpi, ki je imel pozicijo v Consultori in iure, je ustvaril teoreti�ni temelj

obrambe. Njegova teza je bila, da papež nima teh pravic, ki jih zahteva, zato jih tudi

Republiki ni treba sprejeti. Eden od pomembnih sklepov senata je bil, da morajo kleriki

nadaljevati z svojim delom, torej z mašami, spovedmi … Mo� državnega aparata je bila

dovolj velika, da so kleriki poslušali svojo državo in ne papeški dekret. Tistih nekaj

disidentov so zagrožene kazni hitro prepri�ale. Norwich navaja zabavno zgodbico o na�inu

'prepri�evanja' manj zvestih klerikov. Opiše primer kapitolskega vikarja iz Padove, ki je, ko

mu je bilo ukazano predati dolo�ena pisma iz Rima, odgovoril, da bo ravnal, kakor mu bo

predlagal Sveti duh. Beneški guverner je odvrnil, da je Sveti duh že nagovoril Svet desetih,

naj obesijo vsakogar, ki se ne bo pokoril; in pisma so bila pravo�asno izro�ena. (Norwich,

1989, 514)

Pripomniti je treba, da se je ta boj odvijal v precej druga�ni Evropi. Kot pri�a takratni

angleški veleposlanik Sir Henry Wotton v Benetkah, so protestantske dežele podpirale

Benetke, saj so v tem boju videle možnost, da se pridružijo protestantskemu bloku.

(Robertson, 1894, 123-4) Najve�jega zaveznika pa so imele Benetke v svojih tradicionalnih

zaveznikih, Francozih. Ti so bili tudi glavni posredniki, in ravno njihovo posredovanje je na

koncu pripeljalo do zaklju�ka spora.

Druge katoliške države so v takšni politiki papeža videle grožnjo lastnim poskusom

ustvarjanja bolj centralisti�no vodenih držav. To še toliko bolj velja za ostale italijanske

državice, ki so se bale Španije, takrat še vedno najmo�nejše evropske sile. Nemški cesar je bil

v tem �asu ravno okupiran z vojno s Turki in je ostal obrobna figura v sporu.

Španija je bila tista, ki se je dokaj jasno postavila na stran papeža. Izvedla je tudi delno

mobilizacijo ter poskušala s spletkami povzro�iti vojno s Turki. Tako je bila Republika v tem

sporu tudi vojaško ogrožena, kar ponovno dokazuje, da je šlo za politi�ne interese.. Toda

zaradi izgubljanja mo�i Španije in takratnega ravnotežja sil ni prišlo do vojne. Tako se je spor

nadaljeval brez kon�ne odlo�itve. Nezmožnost papeža, da bi uveljavil svoje interese, je za�ela

zmanjševati njegov ugled, in na koncu mu ni preostalo drugega kot ponižujo� preklic

ekskomunikacije. Ta zadnja velika 'vojna' med Cerkvijo in državo (bojevana z orožjem

ekskomunikacije) kaže na drasti�no spremenjeno vlogo religije v �edalje bolj centraliziranih

državah.

Spor je posegal tudi v klju�no vprašanje, ali so kleriki v kakršnikoli obliki podložni

posvetni oblasti. To vprašanje je predstavljalo jedro številnih pravnih sporov okoli pravice

sojenja klerikom s strani posvetnih sodiš�. Stališ�e papežev je bilo jasno; klerki niso v nobeni

obliki podložni posvetni jurisdikciji. Temu pa so Benetke v dolo�eni meri nasprotovale. Sarpi,

ki je bil zaprošen za pravno utemeljitev, se je skliceval na teologa Sota, ki se ni strinjal s tako

absolutno delitvijo. Tako kleriki niso bili povsem izvzeti iz civilne zakonodaje ne po božjem

in ne po civilnem zakonu, temve� so se kljub svojemu statusu obravnavali kot prebivalci in

�lani posvetne države, ki jo urejajo zakoni vladarjev v dobrobit javnega reda in miru, zato je

bila dolžnost klerikov, da te zakone spoštujejo. �e ne bi bilo tako, španski kleriki ne bi bili

ve� dolžni upoštevati španskih zakonov. Enako bi veljalo za francoske klerike, torej je zadeva

že v svoji osnovni logiki popolnoma zgrešena. (Sarpi, Pozzo, 1974, 443) Tega na�ela se je

Republika držala do svojega konca. V tem primeru je bilo papeštvo tisto, ki se je moralo

po�asi umikati mo�i posvetnih držav.

Ena od posledic zadnje 'vojne' je bil tudi odhod nekaterih meniških redov. Ti so se

morali odlo�iti, ali bodo spoštovali odloke papeža ali Republike. Jezuiti so se odlo�ili oditi, in

tudi ko se je spor kon�al, jim niso dovolili ponovnega prihoda. Tolerance do tistih, ki so

postavljali interese kogarkoli pred njene interese, Republika ni imela.

Pri tem je zanimivo, da je imel ustanovitelj jezuitskega reda Ignacio de Loyola s

samimi Benetkami pozitivno izkušnjo. Njegove vaje, ki jih je organiziral v �asu bivanja v

Benetkah, so obiskovali tudi ugledni patriciji, kot sta bila Pietro Contarini in Gaspar do

Doctis. Ko so zaradi problemov, ki jih je imel pred tem v Španiji in Parizu, proti njemu

sprožili sodni postopek, je bil spoznan za nedolžnega. (Loyola, 1990, 40-1)

Jezuiti so se vrnili šele leta 1656, torej na višku kandijske vojne. Ta je bila za finance

Benetk usodna in denarna pomo� papeža še toliko bolj dragocena, zato so bili v tem primeru

pripravljeni popustiti. O globini preloma pred tem pri�a drasti�en zakon iz leta 1612, ki je s

smrtno kaznijo in zaplembo premoženja grozil vsakemu, ki bi svoje sinove zaupal v u�enje

izgnanim jezuitom. (Cozzi, 1990, 24)

Vzroki za zadnji veliki spopad med Benetkami in Rimom pa niso bili samo politi�ni in

pravni. Papež je kot enega od razlogov za spor navajal odlok senata, ki je prepovedoval, da bi

nova posest prešla v roke Cerkve. Ta odlok iz leta 1603 je povzel in poenotil nekatere že

uveljavljene zakone oz. dekrete, ki se vle�ejo vse od leta 1337, ko je Veliki svet (Maggiore

Consegilo) odlo�il, da se ne sme graditi cerkva, samostanov in podobnih objektov brez

dovoljenja Sinjorije. V nekoliko druga�nih oblikah sre�amo takšne prepovedi še leta 1459,

1515 in 1561, kar kaže, da je bilo vprašanje pomembno. To ne �udi, saj je bila kar �etrtina

takratne zemljiške posesti v lasti Cerkve. Ni naklju�je, da se je v teku �asa razprava o tem

zaostrovala, saj se je s premikom vlaganj iz trgovine v zemljo pove�al interes najbogatejših

slojev.

�eprav je bitka pri Lepantu kazala, da je grožnjo turškega ladjevja mogo�e odstraniti,

se je takšno videnje že naslednje leto izkazalo za prazno. Padec Cipra je pomenil dokon�en

zaton trgovine z Levantom, ki je bila eden od temeljev bogastva Benetk. To je ob hkratnem

padanju pomena samega Sredozemlja in rasti �ezoceanske trgovine pomenilo konec nekega

obdobja. Temu se je pridružila še demografska stagnacija, ki je bila še posebej opazna v

samih mestih. �eprav je primer Kopra precej ekstremen, tudi na podro�ju Terraferme pride do

zastoja v rasti mest. Razmerje med kme�kim in mestnim prebivalstvom se je vidno spremeni.

�e je bila Beneška republika ena od najbolj urbaniziranih držav takratne Evrope s 23,6%

mestnega prebivalstva, je ob svojem koncu leta 1790 imela le še 14% mestnega prebivalstva.

(Tenenti, Tucci, 1996, 321)

Reakcija kapitala je bila razmeroma hitra; obdobje med letoma 1580 in 1630 velja za

odlo�ilno oziroma tranzicijsko. Prehod od trgovine k zemljiški posesti se zdi ravno nasproten

temu, ker se je isto�asno dogajalo v Zahodni Evropi, a to je bila zaradi okoliš�in edina

smiselna politika. To pa je ob hkratnem naraš�anju cerkvenih posesti vodilo k novim sporom.

Ker je šlo za spopad ekonomskih interesov najvišjih slojev, se ekskomunikacija kaže kot

logi�na kulminacija.

Vprašanje tako imenovane refevdalizacije na podro�ju Terraferme je razmeroma

dobro obdelano. Sama zemljiška posest v rokah meš�anov Benetk ni bila nov fenomen iz

konca 16. stoletja. Tudi v �asu cveto�e trgovine je ta obstajala in bila že takrat precej obsežna.

Kljub temu pa je v pol stoletja, med 1588 in 1636, precej narasla. Leta 1588 naj bi Bene�ani

posedovali nekje med 150.000 in 160.000 hektarjev, najve� na podro�ju province Padova,

kjer so imeli v rokah tretjino posesti. Leta 1636 je bilo v rokah beneškega meš�anstva kar

224.000 hektarjev posesti. Gre za skoraj 50% rast, kar kaže na drasti�ne spremembe v takratni

družbi. (Tenenti, Tucci, 1996, 327)

Razdelitev te posesti kaže na pomen bližine – bolj ko je provinca blizu, ve�ji je

odstotek posesti v lasti Bene�anov. Tako Padova ostaja najbolj priljubljena s kar 38%, s 27%

in 20% sledita Polesine in Trbiž, pod 5% pa imajo v Veroni, Furlaniji in Vicenzi. (Tenenti,

Tucci, 1996, 329) Za samo Istro na žalost ni podatkov, a glede na razmeroma nizek odstotek

posesti v lasti Bene�anov v bližnji Furlaniji, bi lahko sklepali, da tudi tu ni bilo prav velikega

interesa.

Dvoumnost položaja klerikov, pri katerih ni bilo jasno, na katero stran se bodo

postavili, in ki so predstavljali potencialno peto kolono, je za patricije predstavljala precejšen

problem. Zanimiv primer tega je debata, ki je potekala v Velikem svetu leta 1501. Pojavilo se

je vprašanje, ali je smiselno, da Republika vlaga denar v lobiranje za to, da bi bilo �im ve�

kardinalov Bene�anov. Leonardo Dona je takole povzel razlog, zakaj ni dobro, da je veliko

kardinalov Bene�anov: “… da se naše plemstvo ne zanima za rimske zadeve, kajti tako

ostanemo ujeti in odvisni od tistega dvora.” (Cozzi, 1990, 11) Ko postane patricij kardinal, je

tako izgubljen za Republiko, saj je potem vezan na Rim. Proti takšnemu videnju se je

vzpostavil tabor okoli senatorjev Gabriela Cornerja in Alvise Zorzija. Po njunem mnenju

pomeni konec imenovanja Bene�anov za�etek imenovanje kardinalov drugih narodnosti. Ti

pa prav gotovo ne bodo delovali v korist Benetk. Poleg tega tisti, ki prezira cerkveno

dostojanstvo, ne more ra�unati na to, da bo država še naprej obdržala avtoriteto. Na koncu je

senat moral glasovati. Predlog za kandidiranje Bene�anov je dobil 102 glasova, 44 �lanov je

glasovalo proti in 38 je bilo vzdržanih. Rezultat kaže, da je bilo, �eprav je zmagala Cornerjeva

struja, precejšnje število tudi takšnih, ki v beneških kardinalih niso videli smisla.

V 80-ih letih 16. stoletja zopet naletimo na podobno razcepljenost, ki se pokaže v dveh

frakcijah, vecchii (stari) in giovani (mladi). V �asu razprav so morali vsi tisti, za katere se je

sumilo (predvsem zaradi njihovih funkcij), da dajejo prednost Rimu, t.i. papalisti, zapustiti

dvorano.

Neu�inkovitost interdikta, kot tudi v najboljšem primeru mla�na podpora posvetnih

držav, je papeža postavila v brezupen položaj. Ker ni imel na razpolago vojaških sredstev, je

bilo nadaljevanje spora neobetavno. Ta grenak poraz je pokazal, da so politi�ni pritiski in celo

ekskomunikacija, s katerimi so papeži poskušali disciplinirati posvetne vladarje, postali

neu�inkoviti. Tako to ni bila le zadnja ekskomunikacija Benetk, temve� zadnja

ekskomunikacija posvetne države nasploh.

Terminologija, ki jo sre�amo v dokumentih tega �asa, med drugim uporablja

prispodobo dveh me�ev. Ta srednjeveški teoreti�ni konstrukt temelji na precej obskurnem

citatu iz Svetega pisma. Odnos teh dveh me�ev deli na eni strani težnje papežev, kot so

Gregor VII, Bonifacij X ..., ki so zagovarjali primat duhovnega me�a, na drugi strani pa

imamo posvetne vladarje, ki pa so razmerje duhovnega in posvetnega dojemali kot

enakovredno. To je pomenilo, da obstajata dve sferi, in obe imata svoj temelj v Bogu. Slednje

je bila vedno tudi teorija, ki je prevladovala v Benetkah in jo je lepo povzel Sarpi v svoji

Zgodovini interdikta. Zakaj ne bi verjeli senatu, ki je obravnaval cenzuro, saj imajo posvetni

vladarji po božjem zakonu, ki ga ne more ovre�i noben posvetni zakon, mo�, da razsojajo o

posvetnih zadevah. (Sarpi, Pozzo, 1974, 193) Mo� vladarja, oziroma v primeru republik

vladajo�ih organov, je prav tako dana od Boga kakor pri papežu.

Takšno videnje vloge države in Cerkve v srednjeveški Evropi ni ni� posebnega.

Podobne teorije sre�amo tako v �asu boja za investituro kot tudi v Franciji, pa tudi drugod.

Benetkam so bili ti primeri dobro poznani in v sporih so se pogosto opirali na primere iz

zgodovine. Razvoj na eni strani �edalje bolj centraliziranih držav in na drugi nepopustljivost

papeštva sta v celotnem katoliškem svetu povzro�ala tenzije. Ta gradnja �edalje bolj lo�enih

sfer duhovnega in posvetnega življenja je temelj današnjega lo�evanja Cerkve od države.

Pomemben argument, ki ga sre�amo pri obrambi zakonov v �asu po 14. stoletju,

temelji na predpostavki, da bi preklic kateregakoli zakona zaradi zunanjega pritiska zmanjšal

ugled in vlogo države. V tem se kaže specifi�nost Republike, ki je v polje 'svetega' postavljala

svoje zakone in ne vladarja. Pravica pisati zakone je dana od Boga, saj je dolžnost vladarja

oziroma vladarjev skrbeti za red in pravico. Papež tu torej ne more imeti nobene pravice, saj

je njegova sfera oblasti drugje.

Tu se pojavi zanimiva situacija, ko so Benetke v primeru boja med papeži in

Hohenstaufovci nastopile na drugi strani, kot bi pri�akovali. Boj med tema dvema silama se je

vrtel ravno okoli nasprotujo�ih si pogledov v odnosu do teorije dveh me�ev. Vladarji svetega

nemškega cesarstva so bili tako kot Benetke zastopniki teorije o njuni enakosti. Toda v tem

sporu je Republika ostala nevtralna, torej se ni odlo�ila na osnovi svoje ideologije, temve� na

osnovi politi�nih dejstev. Poleg tega je svoje pogajalske usluge vedno znala dobro zara�unati

v obliki posebnih privilegijev.

Njihova ra�unica se je v tem primeru izšla, bili so na zmagoviti strani in so na ta ra�un

od svojega zaveznika papeža pridobili precej privilegijev, ki so v praksi pomenili

uveljavljanje teorije enakosti dveh me�ev. Na strogo teoreti�ni ravni je papež sicer ohranil vse

svoje zahteve po cerkveni avtonomiji, a v praksi so privilegiji, kot sta pravici do imenovanja

patriarha in škofov, pomenili zmago republike. Poleg tega pa je to obdobje sodelovanja

kasneje postalo eden od temeljev za obrambo interesov v �asu spopadov s papežem. Legenda

o daru Aleksandra VIII je nastala v �asu naraš�ajo�ih problemov s papeštvom med ferarsko

vojno. (Muir, 1991, 32)

Ena od temeljnih zna�ilnosti odnosa med Cerkvijo in državo je dolžnost slednje, da

brani prvo. Napadi na duhovnike so se vedno dogajali in tu je bila Cerkev popolnoma odvisna

od države. Pogosto nasilje tolp in tudi posameznikov sta bila vsakodneven pojav. Tako

najdemo primer pretepenega duhovnika v Puli, kjer so se sprehajale oborožene tolpe. (CLC 2)

Manj drasti�en primer sre�amo v Miljah, ko je bil duhovnik popljuvan, poleg tega pa naj bi

bila motena tudi maša.( CLC, 2; CJ, 24) V obeh primerih so Republiko prosili, da posreduje

in zagotovi red in varnost svojim državljanom.

Sre�amo tudi primere, ko je vzrok za spor vloga cerkve kot azila. �eprav Benetke niso

nikoli zastopale stališ�a, da bi se ta pravica morala odstraniti, so jo vendarle poskušale

omejiti. Tako v primeru bega zapornikov iz zapora v Kopru najdemo najprej opis

grozodejstev, katera naj bi zagrešili. Iz enormnosti zlo�ina tekst izpeljuje, da pravica do azila

v takšnih primerih ne more veljati. �eprav tovrstni spori niso postali pere� problem v odnosih

s papežem, kažejo, da so se vedno pojavljale težave. Ve�inoma pa je dobra volja obeh strani

prepre�ila, da bi postali 'meddržavni'. Spori so se dogajali predvsem zaradi politi�nih

interesov, ki pa so resni�ne vzroke skrili ravno s kazanjem na vsakdanje težave. (CJ, 211)

Še eno vrsto sporov med cerkveno in posvetno oblastjo najdemo na podro�ju Istre in

še ponekod, kjer se meje škofij in držav ne pokrivajo. V Istri imamo kar dva primera, ko meji

ne sovpadata. Milje so bile del tržaške škofije, ki je bila ve�ino �asa pod Habsburžani,

osrednja Istra pa je bila v posesti goriških grofov in kasneje Habsburžanov.

Kompleksnost odnosov med Benetkami in Cerkvijo onemogo�a jasne kategorialne

delitve in pojme. Spori, ki so ponavadi v ospredju zanimanja zgodovinopisja, predstavljajo le

manjši del te problematike. Trdna vpetost Benetk v katoliški svet se kaže v številnih vidikih; v

številu cerkev in ostalih sakralnih objektov, v koli�ini posesti, v razmeroma majhnem številu

protestantov, v zagrizeni obrambi proti nevernim Turkom, v sodelovanju v križarskih vojnah,

v številnih kardinalih in papežih in še bi lahko naštevali. Problemi, ki so se pojavljali, so

ve�inoma temeljili na politi�no-ekonomski sferi, zato niso nikoli zamajali osnovne

privrženosti in verovanja. Iz dokumentov je tudi razvidno, da sta številne manjše probleme, ki

so se pojavljali v vsakodnevnem življenju, obe strani obi�ajno poskušali rešiti z dialogom in

ne z zaostrovanjem, o �emer pri�a tudi uvod v sicer dokaj kriti�no poro�ilo nuncija

Bolognettija, ki je to funkcijo opravljal med letoma 1578 in 1581. »In takšna je veli�ina

Beneške republike, velecenjeni monsignor, in tako visoko sveti njena imenitnost, da se za

njena dejanja lahko resni�no pravi, da je svet gledališ�e. Tako o sedanji državi kot o zadevah

iz preteklih stoletij, tako o izkazanih veš�inah v dogovarjanju kot tudi z orožjem v oddaljenih

deželah, od preživelih vojn (v ve�ini primerov v bran svete Cerkve), od zmag, osvojenih

ozemelj in kon�no, do dejstva, da so se gospodje Bene�ani obdržali tu tiso� sto in ve� let v

�asu tako pogostih preobratov in sprememb imperijev in vladavin ter velikih in izjemnih

povezav obubožane Italije, in to ne tako, da so zgolj obdržali svobodo, temve� tudi ugled in

mo�, saj so bili oni sami razsodniki v sporih med velepomembnimi vladarji; glede na vse to,

pravim da to vodi k enotnemu zaklju�ku, da je beneško plemstvo brez vsakršnega dvoma

ponos Italije, š�it krš�anstva, svetovni �udež.« (Stela, 1964, 105–6) Konec koncev je drugo

ime za Benetke Republika Svetega Marka in njen vzklik Viva San Marco.

Opredeljevanje vloge Benetk kot branitelja krš�anske vere pa ne najdemo samo pri

posvetni oblasti. Zgodba o bitki pri Lepantu izpod peresa Naldinija kaže, da so takšno videnje

prevzeli tudi nekateri beneški kleriki. »Zunaj kapele se na visokem pro�elju vije turška

zastava, ki jo je sovražni poveljniški ladji v pomorski bitki leta 1571 ugrabila koprska galeja,

kateri je poveljeval Janez Dominik del Tacco. Le kje bi lahko kot slovita trofeja u�inkoviteje

ovekove�ala ta sre�ni spomin! �e mese�ev zadnji krajec služi kot podnožnik zmagoviti

Mariji, naj zastava, posejana z meseci, ki jo je pohodil hrabri krš�anski škorenj, vsakomur

pri�a o izbojevani zmagi nad Turki in o izpri�ani predanosti Mariji.« (Naldini, Darovec, 2001,

132) Podobno in še bolj izraženo stališ�e najdemo tudi v primeru opisa Aleksandrove

donacije, kjer je beneška vloga branilca in razširjevalca krš�anske vere še bolj izpostavljena.

Miti, kot je ta o Aleksandrovi donaciji, o katerem ve� pozneje, so bili temelj za

postopno vzpostavitev pojma samostojnosti. Ta je pomenil odmik od srednjeveškega videnja,

ki je v državi videl tvorbo sestavljeno iz posvetnega in cerkvenega dela. Ta dva sta imela vsak

svojo sfero in le oba skupaj sta sestavljala suvereno skupnost, tudi �e pustimo ob strani

vprašanje, kateri del je bil nadrejen drugemu oziroma, ali sta si enakovredna.

V obravnavanem obdobju so tako Cerkev kot posvetne države v Evropi postopoma

gradile �edalje bolj u�inkovit aparat nadzora in kontrole, ki je omogo�al centru �edalje ve�jo

mo�. Spori med Cerkvijo in državami so se nadaljevali tudi po zmagi papeštva nad

Hohenstaufovci in države prisilili k oblikovanju �edalje bolj posvetnega pogleda na svet in

politiko. Pravo je postalo �edalje pomembnejše in je prevzelo celo nekatere verske elemente.

Simbolno je za�elo prevzemati vlogo, ki jo je do tedaj igrala religija. V prologu k Postavam,

zakoniku normanskega kralja Rogerja II iz leta 1140, najdemo teorijo, ki jo je Kantorowitcz

takole povezel. »S tem žrtvovanjem kraljeva služba predpostavlja zase dolo�en privilegij

sve�eništva; zato so nekateri modri izvedenci za pravo imenovali tolma�e zakonov 'sve�eniki

prava'« (Kantorowitcz, 1997, 124)

Skozi stoletja se je to anti�no videnje postopoma širilo in na simbolnem nivoju

prevzemalo vlogo, ki jo je imela Cerkev. V prvi polovici 14. stoletja se pojavi vrsta politi�nih

teorij, ki so pove�evale pristojnosti kralja. Skoraj isto�asno se razširi tudi maksima, da je kralj

v svojem kraljestvu cesar (rex est imperator in regno suo). Številni miti, ki so nastali ravno v

obdobju 14. in 15. stoletja, pri�ajo, da se tudi v Benetkah razvija dojemanje države na lastnih

mitih.

V 16. in za�etku 17. stoletja se pojavi eden temeljnih pojmov, ki ga sre�amo v

dokumentih, suverenost, ki temelji ravno na mitološki zgodovini. Klju�na dežela, ki je v

odnosu do Rima vzpostavljala suverenost, je ob Benetkah tudi Francija. Ta je leta 1516

sklenila konkordat, po katerem je pridobila privilegij, da vsi akti papeža dobijo veljavo šele,

ko jih potrdi parlament. Problem se je pojavil z jezuiti, ki so bili videni kot podaljšana roka

Rima in zaradi takratne specifi�ne situacije tudi Španske krone. Pobuda za njihov izgon je

prišla iz Sorbone. Takšen predlog je 18. aprila 1594 poslal parlamentu celoten profesorski

zbor. S tem so poskusili lo�iti versko sfero od politi�ne. (Frajese, 1994, 271)

Razmeroma podobno situacijo sre�amo tri leta pred tem v Padovi. Tu so jezuiti

ustanovili šolo z imenom Gymnasium patavinum Sociatatis Iesu. Na to so ostro odreagirali

profesorji iz univerze Boja, ki so obtožili jezuite, da brez potrditve posvetne oblasti, zgolj na

papeških bulah, ustvarjajo konkurenco javni univerzi. Profesorji, med katerimi je bil najve�ji

kritik Cremonini, so se bali, da bi Cerkev postopoma prevzela vlogo, ki jim jo je zagotavljala

Republika. Po mnenju Frajese je ta odpor temeljil na želji po enotni ideologiji. Njegova teza

je, da je z ene strani torej šlo za problem jurisdikcije, z druge strani pa so nasprotniki

zagovarjali dejstvo, da se težnja po politi�ni vladavini kaže, v enaki težnji po kulturni

vladavini, po oblikovanju enotnega in globalnega stališ�a do znanja: nekaj podobnega

tistemu, �emur so v 20. stoletju rekli ideologija. (Frajese, 1994, 188)

Ta ideologija, �e uporabim to nekoliko problemati�no oznako,8 se je kazala v �edalje

bolj izoblikovanem pojmu suverenosti. Na podro�ju odnosov s Cerkvijo je zelo pomembno

dejstvo, da so za�eli predpostavljati pravico države, v skladu s katero sme sama odlo�iti, ali so

pravni akti papežev veljavni tudi na njihovem teritoriju. Takšno videnje v praksi razbija staro

teorijo dveh me�ev, ta namre� predpostavlja skupno telo. Sedaj pa ena roka ne more ve�

delovati brez privolitve druge, kar v praksi na enem nivoju uveljavlja delitev Cerkve od

države. Treba pa je poudariti, da to še ne pomeni, da je s tem vzpostavljena moderna lo�itev

države in religije. Gre le za enega od dogodkov, ki so pripeljali do današnjega specifi�nega

stanja zahodnih civilizacij glede na svet in zgodovino.

Napadi med državo in Cerkvijo pa pred Francosko republiko niso nikoli postali boj

proti samemu krš�anstvu. Kriti�nost do vloge papeža ali Cerkve niso bile tudi napad na nauke

8 Kljub vsemu je težko izena�iti še precej neizdelan in ne preve� homogen pogled na svet konec 16. stoletja s

ideologijami poznega 19. in 20. stoletja.

krš�anstva kot jih sre�amo v Sv. pismu. Napadati papeža in hkrati sebe videti kot dobrega

kristjana ni bilo kontradiktorno. Zato je potrebno vedno lo�iti vero na eni srani in Cerkve kot

inštitucijo na drugi.

Poleg tega se v sporu jasno kaže tudi vloga, ki so jo prevzele univerze. Tako v Parizu

kot v Padovi so bili univerzitetni profesorji tisti, ki so predstavljali prvo bojno vrsto. V tem

�asu druge polovice 16. stoletja se pojavi klju�en avtor, ki velja za utemeljitelja bolj moderne

pravne teorije suverenosti, Jean Bodin. Njegov obsežen opus naj bi vplival tudi na Sarpija, ki

naj bi nekatere njegove zamisli uporabil v obrambi Republike. Bodinovo teorijo suverenosti je

takole povzela Marion njegova prevajalka v hrvaš�ino: »Pojem suverenosti se nanaša na

epohalen projekt preobrazbe mo�i v oblast prek prava, ki ga tako podredi zakonom. Problem

nastanka moderne države se lahko zato razume kot problem formiranja in kon�nega sprejetja

pojma suverenosti. To sprejemanje predpostavlja priznanje, da v vsaki neodvisni, nacionalni

politi�ni skupnosti obstaja najvišja skupna oblast, ki je utemeljena na pravu in ustvarja pravo

ter je kohezivni element celotne skupnosti. Najpomembnejša oznaka suverene oblasti je

zakonodajna funkcija, s katero je opredeljeno obmo�je veljave suverenosti. To je pravno

obmo�je, oblast pozitivnega zakona, ker je zakon ukaz suverena.« (Bodin, 2002, 223) Suveren

pa je tako kot ostali vezan na spoštovanje svojih zakonov. To zadnje je pomembno za uporabo

Bodina v Benetkah, kjer gre za Republiko.

Pojem suverenosti je v 17. stoletju postal eden od pomembnih pojmov, ki so ga

takratni misleci postopoma izoblikovali v temelj sodobne države. Za to je zelo zaslužen

Hobbes, ki je sredi 17. stoletja razvil bolj moderno videnje države. Stoletje od sredine 16. do

sredine 17. stoletja se tako kaže tudi na Evropski ravni kot klju�no v vzpostavljanju pravnih

teorij, ki so kasneje postale temelj politi�nih teorij. Nanje pa so vplivali tudi takratni dogodki,

prav tako kot so potem same vplivale na dogajanje.

Frajese je sestavil seznam podro�ij, na katerih so Bene�ani okoli za�etka 17. stoletja

poskušali pridobiti ve� pravic, oziroma jih ohraniti. Seznam kaže na glavne nevralgi�ne to�ke

odnosa med Benetkami in Rimom in nekoliko manj v primeru Istre, saj so nekateri problemi

vezani na strogo državni nivo, ki ga na lokalnem nivoju ne sre�amo. Problemati�ne to�ke so

bile naslednje:

1) nobena lai�na oblast ne smela posredovati oziroma sodelovati pri oblikovanju

procesov inkvizicije,

2) nobena lai�na oblast ni smela nadzorovati reda v ženskih samostanih,

3) obravnavanje zapuš�in v korist Cerkve je bilo v pristojnosti cerkvene uprave in ne

prokuratorjev Svetega Marka,

4) zadeve v zvezi z dednimi fevdi, ki so vsebovale lastninske interese Cerkve so bile v

cerkveni pristojnosti,

5) v njeni pristojnosti je bilo celotno podro�je cerkvenih nadarbin, s posebnim

poudarkom na posvetnem razpolaganju z nadarbinami in na zadevah lai�nega pravnega

varstva,

6) niso se postavljale omejitve v pravici do priziva na rimsko sodiš�e,

7) v pristojnosti cerkvenega razsodiš�a so bile zadeve v zvezi s prešuštvom,

bogokletjem, oderuštvom, dvobojem, priležništvom, ropanjem in tatvinami posve�enih

predmetov,

8) uprava lai�nih šol je bila cerkvena,

9) spoštovala se je osebna, stvarna in krajevna cerkvena imuniteta,

10) prepovedana je bila vsaka oblika trgovanja in stika z nekatoliki ter nudenje

gostoljubja nekatolikom brez dovoljenja inkvizicije. (Frajese, 1994, 307–8)

Na drugi strani imamo dokument In Coena Domini, ki je med 14. in 17. stoletjem

doživel kar nekaj revizij. Njegov klju�ni element je seznam 'grehov', zaradi katerih so lahko

kristjani ekskomunicirani. Sam dokument velja za enega od osrednjih glede odnosov Cerkve

do suverenosti držav. Med kršitvami jih je nekaj, ki so bile v direktnem nasprotju z interesi

Benetk. Med njimi se zdi �len, ki govori o prosti plovbi, namenjen prav sami Republiki. Tudi

nekateri drugi �leni so bili v nasprotju z videnjem pravic države.

(http://www.newadvent.org/cathen/07717c.htm, 23. 4. 2006)

V drugi polovici 16. in v 17. stoletju se težiš�e sporov premakne na podro�je zakonov

in z njimi povezane suverenosti. �e imamo leta 1509 še opravka s ekskomunikacijo, ki jo je

uporabil tudi Gregor VII, stoletje kasneje tak na�in ne prinese nobenega u�inka. V tem �asu

pa se drasti�no spremeni tudi sama cerkev, kar je posledica med seboj povezanih gibanj

protestantske in katoliške reformacije.

Eno od klju�nih in verjetno najbolj znanih del Paola Sarpija je delo Zgodovina

tridentinskega koncila, v katerem enega od razlogov za za�etek protestantizma vidi v

naslednjem: »Tisti pripadniki ljudstva, ki so se vsaj malo zavedali �loveških plati zadev, so si

želeli blažjo cerkveno oblast, in da obubožano ljudstvo ne bi bilo deležno še dodatnih bremen

pod pretvezo desetin, miloš�in, odpustkov, ter da ljudi ne bi ve� zatirali škofovi pooblaš�enci

v imenu poboljšav in obsodb. Rimski dvor, ki je imel delno glavno oblast, je želel koncil, ki

bi papežu povrnil nadzor, in se je zavzemal za koncil v obliki kot je obstajal v preteklosti;

dvoru pa ni bilo po godu dejstvo, da bi koncil lahko izvedel reformo pontifikata in odstranil

pristojnosti, iz katerih naslova je dvor prejemal mnogo dodatnih prihodkov, zaradi katerih se

je v Rim stekal ve�ji del zlata krš�anstva.« (Sarpi, 1974, 15)

Protestantizem je katoliško Cerkev prisilil v reformo, ki se je izkazala za presenetljivo

u�inkovito in globoko segajo�o. V obravnavanem obdobju se kažejo postopne posledice

uvajanja sklepov koncila v prakso, pri �emer pa je bila Cerkev v veliki meri odvisna od

pomo�i države. V primeru Benetk je ta z veseljem prisko�ila na pomo� pri reformah klera,

precej manj pa pri stvareh, ki so se dotikale cerkvene posesti. (Cozzi, 1990, 16-33)

Pisanje Sarpija se zdi presenetljivo objektivno za takratni �as zaznamovan z verskimi

boji. Vsekakor je prisotna dolo�ena stopnja filoprotestatntizma, ki pa nikoli ne prestopi v

odkrito obliko. V ne�em pa ostaja Sarpi tipi�en Bene�an, njegov pogled na vero je izredno

prera�unljiv. Ta prera�unljivost ne pomeni, da Bene�ani niso bili verni, ampak zgolj to, da

nikoli niso pozabili na prakti�ne vidike. To pa je ena od zna�ilnosti, ki se skozi vso

dokumentirano zgodovino Benetk ni spremenila. V tej obliki je obstajala že vsaj 400 let pred

Sarpijem, kot je opazil Phillips v svoji študiji The fourth Crusade, ki je Republiko predstavila

kot vodilno trgovsko silo. »Njihova osnovna religioznost ne bi smela biti podcenjena, šlo je za

vero z izrazito prakti�no ostrino.« (Phillips, 2005, 125)

Ta za takratni �as izrazita prakti�nost je povezana z dvema dejstvoma, s trgovino in s

širšim vladajo�im slojem kot je bilo obi�ajno, z izjemo Poljske, ki predstavlja zaradi

števil�nosti plemi�ev- šlahte poseben primer. Po 13. stoletju noben posameznik ni bil dovolj

mo�an, da bi lahko sklepal sporazume, ki bi bili v nasprotju z interesi patriciata. Te lastnosti

Republike so v ozadju vseh sporov z Rimom.

4. Teoreti�no utemeljevanje pravic Beneške republike in

cerkve

4.1 Stališ�a Republike

Pri raziskovanju problema razmejitve cerkvenega in posvetnega prava je poleg

konkretnih situacij pomembno imeti vpogled tudi v teoreti�no utemeljevanje ene in druge

pozicije. V obravnavanem obdobju imata obe strani izdelano teoreti�no podlago, na kateri

gradita svoje utemeljevanje zakonske prakse. Uporaba dolo�enih pojmov, npr. posvetna roka

(braccio secolare) in duhovna roka (braccio spirituale), kaže, da so tudi politi�ne teorije igrale

pomembno vlogo. Teorija dveh rok oziroma dveh me�ev je temeljna prispodoba odnosa med

dvema sferama oblasti.9

Pojem cezaropapizem, ki ga sre�amo v številnih znanstvenih delih, ki obravnavajo

zgodovino Benetk, je le delno pravilna oznaka. Sam pojem sre�amo predvsem v povezavi z

Bizancem, kjer igra cesar druga�no vlogo kot v srednjeveški Evropi. Poleg tega se položaj

doža zelo razlikuje od položaja cesarja, tako da ta oznaka bolj zamegljuje kot razjasnjuje

resni�no stanje.

Benetke so bile z Bizancem tesno povezane od samih za�etkov pa vse do padca

Konstantinopla leta 1453. Ta zveza je bila do 9. stoletja zelo tesna, saj je bila beneška laguna

resni�no del imperija in ne le formalno podrejena. Toda v tem �asu, torej do 9. stoletja, so bile

9 Ta teorija je natan�neje razložena v poglavju 4.3. stališ�a Cerkve

Benetke razmeroma majhne in niso imele šol, v katerih bi pou�evali bizantinsko politi�no

teorijo. Za nadaljnji razvoj je bilo bolj pomembno kot sama politi�na teorija, da so se

uveljavile dolo�ene tradicije, npr. pobiranje davkov iz cerkvenih posesti ter sakralnost oblasti.

(Guillou, Burgarella, 1988)

Z rastjo Benetk in ustanovitvijo univerze v Padovi se za�ne tudi na tem obmo�ju

razvijati bolj sofisticirano teoreti�no ozadje. Pri tem igra posebno vlogo ravno univerza v

Padovi, ki je tudi v evropskem merilu imela osrednjo vlogo na podro�ju politi�ne teorije.

Študij prava se je med drugim posve�al odnosu med cerkvenim in posvetnim pravom, pa tudi

bolj splošnemu odnosu med posvetno in cerkveno oblastjo.

�edalje ve�ji vpliv skupnosti, v katerih so delovale univerze, se ob za�etku 14. stoletja

jasno kaže na številnih podro�jih. Prvotna povezanost univerz s Cerkvijo je postala manj

opazna, kar se pozna tako na sami teoriji kot tudi pri uporabljanju teh teorij s strani lokalne

skupnosti. (Goff, 1998, 134-7) Znan primer takšne nove prakse sre�amo v kulminaciji spora

med Bonifacijem VIII. in Filipom IV. konec 13. stoletja. Takrat so v odgovor na papeške bule

profesorji Sorbone podali teoreti�no osnovo za obrambo pravic francoske krone nasproti

papežu. V tem sporu se univerza jasno postavi na stran države in ne Cerkve. (Tüchle, 1994,

307-8)

Stanje v Padovi oziroma v severni Italiji ni bilo druga�no. Ni naklju�je, da tako v prvi

polovici 14. stoletja sre�amo kar nekaj avtorjev10, ki so imeli izreden vpliv na globalno

videnje vloge države in Cerkve. Najbolj radikalen je bil Marsiglio iz Padove, ki velja za

prvega, ki je pojem suverenosti izpeljeval iz ljudstva.

Kljub temu da je deloval v za�etku 14. stoletja, je njegova doktrina v Benetkah

preživela. Takšno je bilo vsaj mnenje rimskih teologov iz za�etka 17. stoletja. (Frajese, 1994,

10 Med njimi igrajo klju�no vlogo Marsiglio iz Padove z delom Defensor pacis, Dante z svojo Monarhijo in

Ockam s politi�nimi spisi, Janez iz Pariza z delom De potestate regia et papali, za natan�enjši opis glej tudi

Burnsovo delo Medieval Political Thought.

21–2) Marsiglio iz Padove je v predstavljal enega od ideologov cesarske stranke v zadnjem

ve�jem spopadu med cesarjem in papežem za �asa Henrika Luksemburškega. Skupaj z

Dantejem11 in Ockhamom so predstavljali klju�ne teoretike, ki so gradili temelje za ve�jo

neodvisnost cesarstva in tudi ostalih držav od Cerkve.

Marsiglio velja za prvega pozitivista v pravu, saj je videl bistvo obi�ajnega prava v

tem, da je produkt prisile in kot tak vsebinsko ni nujno tudi moralen oziroma eti�en. Eden od

njegovih ciljev je bil popolnoma izklju�itev vpliva Cerkve in njenih naukov iz posvetne

zakone. To je poskusil dose�i z izklju�itvijo božjega prava, ki ga sicer ni popolnoma zanikal,

a je zanj veljal le na drugem svetu. Povsem druga�no vlogo je dal tudi naravnemu pravu, saj

ga je nekoliko degradiral. Ni ga namre� imel za višjo normo, temve� ga je jemal kot pozitivno

pravo, ki se ga da izpeljati tudi iz �loveških zakonov. Iz teh in drugih razlogov je zanikal tudi

samo veljavnost cerkvenih zakonov. (Burns, 1997, 460-1)

Za Benetke pa je bila še posebno zanimiva njegova teorija o reprezentaciji, ki je bila v

tistem obdobju precej izjemna. Je tudi klju�na za razumevanje vloge zakonodajalca.

»Zakonodajalec ali glavni in pravi u�inkovit stvarnik so ljudje ali celotno telo prebivalcev ali

ve�ji del teh, ki skozi volitve ali voljo izraženo z besedami na zborovanju državljanov

odredijo ali odlo�ijo, da je kaj treba narediti ali opustiti z ozirom na �lovekovo civilno

ravnanje pod za�asno kaznijo.«12

Benetke so bile v �asu, ko je nastalo delo, že republika, kar po Burnsovem mnenju

nakazuje, da so Marsigliu verjetno služile kot eden od primerov nemonarhi�ne ureditve. Ne

gre spregledati pomena pojma pars valentior, vplivnejšega dela prebivalstva, ki naj bi odlo�al

o skupnosti. To kaže na meje demokrati�nosti njegovega modela, ki kljub nekaterim

nastavkom še ni identi�en modernim demokracijam. Glede na to, da vladanje poteka prek

11 Predvsem v njegovem delu Republika. 12 Burns, 1997, 558–9 po Defensor pacis, I. XII. 3.

reprezentativne oblasti in ne neposredno, je ujemanje z ureditvijo v Benetkah še toliko ve�je.

Pri anti�nih teoretikih najdemo demokracijo namre� le v neposredni obliki.

Vloga zakonodajalca je, da brez kakršnihkoli omejitev, ki prihajajo izven skupnosti,

izvaja svojo klju�no pravico, torej uveljavlja in razveljavlja zakone. Marsiglio tu kot prvi

uporabi pojem �loveški zakonodajalec (legislator humanis) in ne takrat uveljavljeno oznako

prvi oziroma vodilni del (Prima pars). Na vsak na�in se je hotel izogniti pojmu, ki bi

spominjal na legislator divinus, s �imer je hotel svojo teorijo �im bolj oddaljiti od kakršnekoli

povezave z Bogom in božjim pravom.

Kot ostali teoretiki, ki so gradili temelje kasnejši lo�itvi države od Cerkve, je bil tudi

Marsiglio pristaš koncilskega gibanja. Nekoliko druga�en pogled je imel Ockham, ki je trdil,

da lahko heretik postane kdorkoli, kar teoreti�no velja celo za cerkveni koncil. Njegovo

stališ�e je bilo, da je vsakdo zmotljiv, s �imer je svojemu zaš�itniku Ludviku Bavarskemu

omogo�il, da se je branil pred napadi s strani Janeza XXII. Argument, da je Cerkev zmotljiva,

so uporabljali tudi Bene�ani, ki si niso nikoli pustili vsiljevati pravil, s katerimi se nikakor

niso strinjali. (Kilcullen, 1999, 34-67)

Njihova stališ�a je v mnogih pogledih radikaliziral eden najvidnejših politi�nih

teoretikov, Niccolo Machiavelli. Rojen je bil 3. maja 1469 v Firencah, kjer je v vladno službo

vstopil kot uradnik. Do leta 1498, ko je bila v Firencah razglašena republika, je napredoval na

pomemben položaj. Bil je sekretar desetih mož koncila, ki je prispeval k diplomatskim

pogajanjem in nadzoroval vojaške operacije republike. Leta 1512, ko so Medi�ejci zopet prišli

do oblasti in je republika razpadla, je bil Machiavelli brezposelen in v zaporu zaradi

domnevne zarote proti njim. Po osvoboditvi se je upokojil in pri�el pisati svoja

najpomembnejša dela. Leta 1513 je napisal svoje klju�no politi�no delo Vladar, ki je eno

najpogosteje navajanih filozofskih del. (Machiavelli, 1990)

V razmerah, ko Italijo razbijajo nenehni boji za oblast, zagovarja Machiavelli vsako

obliko oblasti, ki bi dosegla združitev Italije. Ta je bila njegov najvišji cilj, ki mu je podredil

vse drugo, vklju�no z moralo. �eprav je bil filozof, je njegova teorija izhajala iz povsem

prakti�nega cilja.

Z Machiavellijem je postala politika neodvisna veda, preu�evana zaradi iuxta propria

principia, brez pogojevanj religiozne in moralne narave. (Machiavelli, 1990, 264) Sam se je

odlo�no postavil pred ‘dejansko stvarnost’, zavedajo� se razkoraka med tem, kar je, in tistim,

kar bi moralo biti. Prav to je za�etek tako imenovanega machiavellijevskega realizma,

u�inkovito izraženega v kratki razpravi Vladar. Machiavellijevo politi�no pojmovanje se je

porodilo iz tako imenovanega treznega, v�asih celo pesimisti�nega mnenja o �loveški naravi

in iz oblikovanja novega pojmovanja vrline, razumljene kot sposobnost vladati državi in se z

razumom in zvija�nostjo uveljaviti v boju neodvisnih politi�nih entitet.

Naslednji citat kaže to novo ‘politiko’, ki ni ve� vezana na krš�ansko teologijo: “Ker

je torej vladarju neogibno potrebno, da zna uporabljati živalski na�in boja, mora med živalmi

posnemati lisico in leva, kajti lev se ne ubrani zank, lisica pa se ne ubrani volkov. Spri�o tega

je treba biti lisjak, da ne spregledaš pasti, in lev, da preplašiš volkove. Tisti, ki se preprosto

opro na leva, se na te re�i ne spoznajo. Potemtakem previden gospod ne more in ne sme biti

mož beseda, kadar mu je to v škodo in �e so odpadli razlogi, zavoljo katerih je besedo dal. Ko

bi bili ljudje povsem dobri, bi tale nauk ne bil dober; ker pa so malo prida in ker ti ne bodo

držali besede, je tudi ti njim nikar. Vladar ni nikoli v zadregi za zakonite razloge, s katerimi

zabriše verolomnost. Glede tega bi lahko navedel nešteto sodobnih primerov in pokazal,

koliko mirovnih pogodb in koliko obljub je postalo neveljavnih in praznih, ker vladarji niso

bili mož beseda; kdor je znal bolje lisja�iti, jo je tudi boljše odrezal. Vendar je treba znati to

naravo dobro prebarvati in biti velik hinavec in potuhnjenec. Ljudje so namre� tako otro�ji, in

se tako radi podrede pri�ujo�im nujam, da bo tisti, kdor slepari, zmeraj našel nekoga, ki se da

oslepariti.” (Machiavelli, 1990, 63-4)

Medtem ko je Cerkev v tem �asu težila k �edalje ve�ji vlogi tudi na posvetnem

podro�ju, so takratne države gradile �edalje bolj izdelano konkuren�no ideologijo in teorijo,

ki je dajala državi vedno opaznejšo duhovno veljavo in simboliko. Frajese vidi v tem dvojen

proces, ki je vodil k �edalje ve�jemu razkoraku med obema. Na eni strani je težnja Cerkve k

�edalje ve�ji konsolidaciji tako pravnih kot finan�nih instrumentov, ki naj bi bili tesno vezani

s krš�anskimi normami in pogledi. Na drugi strani pa imamo državo, ki se poskuša temu

izogniti z vzpostavitvijo prej omenjenega in z naslanjanjem na teorije, ki so prek pojma

suverenosti sekularizirale same temelje oblasti. Natan�neje, Cerkev si je prizadevala utrditi

pravno in finan�no ureditev svoje oblasti, ki ni bila ve� strogo religiozna, medtem ko je

država iskala moralno-eti�no podporo pri oblikovanju vladavine. Cerkev se je sekularizirala,

medtem ko se je država sakralizirala, obe tendenci pa sta si bili neposredno konkuren�ni.

(Frajese, 1994, 52) Prav zaradi teh tendenc je bilo pove�evanje trenj neizogibno.

Pri poudarjanju suverenosti Republike so Benetke tako uporabljale povsem druga�no

teoreti�no osnovo kot Bizanc. Medtem ko je bil v Bizancu cesar tisti, ki je predstavljal od

Boga postavljenega vladarja, kateremu je dolžnost tudi, da vodi Cerkev, je v Benetkah država

tista, ki igra vlogo temelja, na katerem gradijo svoje videnje vloge Cerkve znotraj države. V

tem oziru bi težko ozna�ili beneško videnje vloge Cerkve kot cezaropapizem, saj država ni

mogla prevzeti iste vloge kot cesar.

4.2 Aleksandrova darovnica

Simbolno gledano predstavlja darovnica Aleksandra III, ki naj bi jo Benetke dobile po

pomorski zmagi nad nemškim cesarjem, osrednji beneški konstitutivni mit. �eprav je v

celotni legendi le nekaj resnice, je vera vanjo ali vsaj sklicevanje nanjo imelo zelo realne

posledice. �eprav se zgodba dogaja v 12. stoletju, šele v 14. stoletju najdemo natan�nejši

opis.13

Po legendi naj bi se Aleksander III skril v Benetkah v strahu pred nemškim cesarjem

Friderikom Rde�ebradcom. To je prišlo na ušesa dožu, ki mu je nemudoma ponudil pomo�.

Ko je Rde�ebradec izvedel, kje se nahaja papež, je k dožu poslal odposlanca in zahteval, naj

mu Benetke nemudoma predajo Aleksandra. Ker se to ni zgodilo, je poslal nadnje ladjevje

pod poveljstvom svojega sina Otona, ki pa je bitko izgubil. Ujeti sin je nato od svojega o�eta

uspel izposlovati mir. Sporazum je bil dokon�no potrjen v baziliki Svetega Marka, kjer je

cesar simboli�no poljubil papežu nogo.14

To je skrajšana vsebina legende, ki pa je v ostrem nasprotju s številnimi

zgodovinskimi dejstvi. Benetke niso bile aktivna udeleženka lombardske lige in niso

sodelovale v bojih. Še ve�, same pomorske bitke sploh nikoli ni bilo in tudi ne ujetništva

cesarjevega sinu. Klju�na bitka se je odvila pri Legnanu leta 1171, kjer je Rde�ebradec

doživel svoj najve�ji poraz. Res pa je, da so Bene�ani odigrali pomembno vlogo pri mirovnih

pogajanjih. Ker se niso aktivno vklju�ili v vojno, so se lahko predstavljali kot nevtralna

13 Slede�i opis legende je povzet po delu Muir, 1981, 103–119, kjer je tej temi posve�eno posebno poglavje. 14 Za pomen legende glej tudi Cozzi, Knapton, 1992, 582.

stranka. To uslugo so v svoji obi�ajni maniri tudi zara�unali in tako dosegli oprostitev

nekaterih davkov znotraj cesarstva. Svojo dejavnost so zara�unali tudi papežu, ki jim je

podelil pomembno koncesijo. Dalmatinske škofije je podredil patriarhu v Gradežu, s �imer je

oja�al že tako mo�no pozicijo Benetk v Jadranskem morju. (Muir, 1981, 192)

Zanimiva je razširjenost in vztrajnost legende, katere odmev najdemo tudi v sami Istri,

natan�neje prav pred polotokom Savudrija, na katerem naj bi se ta 'fantomska' bitka zgodila.

Naldini namre� takole opisuje bitko in njen pomen. »V teh vodah je Beneška republika, ki jo

je Božja previdnost izbrala za nenehno širjenje svete vere in obrambo papeževega prestola,

leta 1177 z mo�nim brodovjem premagala Otona, sina cesarja Friderika, po barvi njegove

brade imenovanega Rde�ebradec. Ko je bil o�e tako prisiljen svojo jezo na papeža Alaksandra

III. spremeniti v krš�ansko spoštovanje, je prišlo v Benetkah z vzdihom olajšanja do modrega

sre�anja, ki je senatu prineslo slavo, papežu spokojnost in Cerkvi mir. Zaradi tega sre�nega in

znamenitega dogodka je rt postal slaven, stanje njegove okolice pa se je vidno izboljšalo, saj

jo je s hvaležno dobrotljivostjo obogatil sam papež, ko ji je ob obletnici slavne zmage, za

praznik vseh svetih, dodelil ve�ni popolni odpustek, piransko skupnost pa nagradil z

dovoljenjem za gradnjo novih cerkva.« (Naldini, Darovec, 2001, 224–5) Tu se Naldini

navezuje na resni�no darovnico, ki pa s tem fiktivnim dogodkom ni mogla imeti nobene

zveze.

Legenda pojasnjuje tudi kar nekaj klju�nih simbolov Republike, ki kažejo, kako so

Bene�ani videli sebe in svojo vlogo v svetu, iz �esar so poleg ostalega izpeljevali tudi svoj

odnos s papeži. Tako razloži ob Sv. Marku drugi najbolj pogosto upodobljeni simbol

republike, Justicio z me�em in tehtnico. Izvorna simbolika izhaja že iz �asov, ko je Benetkam

vladal Bizanc ter je bil dož njihov spatharius, nosilec me�a, oziroma kasneje protospatharius

in je uporabljal me� kot enega svojih simbolov. �eprav je imel na za�etku ve� pomenov, je v

teku stoletij ostal le simbol za pravico. V procesijah so ga lahko nosili izklju�no predstavniki

oblasti, ki so imeli sodne funkcije po navadi podesta ali kapitan in s tem simbolizirali prihod

beneške pravice med svoje podložnike.

Eden pomembnih simbolov beneške avtonomije oziroma suverenosti je sen�nik. Tega

naj bi dožu podaril papež. Po legendi, ki jo je zapisal Girolamo Bardi v 16. stoletju, sta do

tedaj pravico do sen�nika imela le papež in cesar. V zahvalo za beneško zvestobo pa je papež

podelil ta simbol neodvisnosti tudi dožu. Ta zgodba nakazuje imperialne težnje Benetk na

pravnem nivoju, kar se kaže v uporabi njihovih simbolov.

Legenda piše tudi o izvoru vsakoletne procesije v baziliki Sv. Marka, ki jo je vodil dož

s sve�o v rokah. Ta je bila v resnici pokora naložena zaradi rušenja kapele San Geminiano.

Legenda pa pravi, da je bilo to darilo papeža Aleksandra III., in da tako predstavlja povsem

druga�en simbol, torej ne pokore, temve� posebne �asti in je tako po razlagah Bene�anov

predstavljala njihovo �isto in pravo vero.

Tudi naslednji del legende ni zgodovinsko dejstvo, temve� predstavlja kasnejše

poskuse teoreti�nega utemeljevanja temeljev beneške suverenosti. Pe�atenje z voskom je bilo

obi�ajno za uradne dokumente ne samo Benetk, temve� tudi drugih italijanskih komun.

Svin�ene, srebrne in zlate pe�ate so lahko uporabljali le papež, bizantinski cesar, italijanski

vojvode in normanski princi. Celo velika tekmica Genova ni sledila beneški uporabi tega

prestižnega na�ina pe�atenja. Legenda pravi, da je tudi to pravico Benetkam podaril papež

Aleksander III. V resnici je uporaba svin�enih in drugih pe�atov dokazana vsaj za trideset let

pred legendarno darovnico, kar kaže, da gre za precej kasnejše utemeljevanje pravice. To je

zgolj nekaj primerov uporabe legendarne zgodovine, ki so jo uporabljali za simbolni temelj

beneške politi�ne in s tem tudi pravne neodvisnosti.

Vlogo darov in njihovega simbolnega pomena za Bene�ane je natan�no analiziral

Edward Muir v Civic Ritual in Renaissance Venice. Aleksandrova darila so predstavljala

simboli�en kompleks, ki je izražal religiozne in politi�ne doktrine, ki so bile zelo pomembne

za bene�ansko skupnost. Triomfi niso simbolizirali le posve�enosti Benetk papeštvu,

doževega statusa princa enakega papežem in vladarjem, zaš�itništva svetega Marka nad

bene�anskimi vojaškimi osvojitvami in beneške podpore predstojniku sodiš�a, s pomo�jo

legende so svetu tudi razglasili, da je papež priznal in hvalil te lastnosti. Legenda o

Aleksandru je tako prežela bene�ansko kulturo, da so jo sprejeli kot edini in najpomembnejši

vir civilnih praznikov, slovesnosti in simbolov. (Muir, 1981, 118)

�eprav ve�ina elementov legende ne prenese soo�enja z zgodovinskimi dejstvi, je ta

vseeno imela svoj u�inek. Legendo so uporabljali tudi v zunanjepoliti�ne namene. Tik pred

zadnjim interdiktom v letih 1606–7 so legendo predstavili kot argument v sporu s papežem

Klementom VIII. Ta je zgodbo zavrnil kot mit, vseeno pa to kaže, da so takratni Bene�ani

imeli druga�no mnenje.

Tako je zgodba o Aleksandrovi donaciji ena od klju�nih simbolnih temeljev pravne

avtonomije in neodvisnosti tako od papeža kot od cesarja. Poleg tega mita sre�amo še številne

druge mite kot tudi obi�aje, med katerimi izstopa ritual imenovan poroka z morjem. Od leta

1000 je dož vsako leto vrgel v morje prstan in tako simbolno omožil mesto z morjem. Ta

poroka je predstavljala neko vrsto državnega rituala, ki s svojo izdelano obliko kaže na pomen

simbolnega tako v življenju kot tudi v politiki in v samem videnju sveta.

Republika Svetega Marka je, kot kaže že ime, simbolno osnovo zgradila na relikvijah

apostola Marka. Te so bile uporabljane tudi kot simbol svetosti same Republike. Vloga

apostolov in še toliko bolj evangelistov se je pokazala že v bojih papeža za prvenstvo nad

drugimi patriarhati. Tudi to je primer, kako so Benetke poskušale zgraditi svojo konkuren�no

teorijo posvetne oblasti, ki je tekmovala s svetostjo Cerkve.

Sama svetost oblasti je ideja, ki sega od samih za�etkov politi�nega organiziranja in je

prisotna skozi celotno zgodovino. Posebnost razvoja v zahodni Evropi od 14. stoletja naprej ni

v samem fenomenu sakralizacije oblasti, ki ga sre�amo po vsem svetu (od faraonov do

dalajlame), temve� v dejstvu, da je s tem nastopila kot opozicija svetosti in položaju Cerkve.

Na tem mestu je treba omeniti še posebno mesto, ki ga je zavzemala bazilika Sv. Marka v

samem srcu Benetk. Ta kot simbolno in duhovno središ�e namre� ni bila podrejena

jurisdikciji škofa, temve� direktno dožu, ki je imel naslov Patronus et Gubernator. Pravno-

formalno je bila patrimonij beneškega doža.15

Sam status izvira še od leta 982, ko je takratni dož Tribuno benediktincem dodelil otok

San Giorgio v beneški laguni skupaj z istoimensko cerkvijo in kapelo bazilike Sv. Marka.

Slednja je bila prosta kakršnekoli cerkvene avtoritete, z izjemo dela, ki se dotika liturgi�nih

vprašanj. To je veljalo tudi za vedno bolj številne beneficije, s katerimi je bila obdarjena. Za

samo upravljanje so tako skrbeli tudi druga�e izredno pomembni prokuratorji Sv. Marka

(Procuratori di San Marco).

Takšne cerkve, ki so bile tesno povezane z oblastjo, niso tako redek fenomen v �asu

srednjega veka. Tu igra vzor Bizanca prav gotovo pomembno vlogo, saj je precej podoben

status imela tudi slavna cerkev Hagia Sofia. Tudi v eksarhatu v Ravenni sre�amo ta tip

cerkve, ki je bil zaradi bližine in tesnih stikov poznan tudi Bene�anom. (Bertoli, 1992, 125-7)

Prav tako pa so tak tip cerkva poznali Merovingi ter Karolingi. Tudi slavni sicilsko-normanski

kralj Roger II, ki velja za prototip modernejšega vladarja, je jurisdikcijo kraljeve kapele Sv.

Peter iz rok palermskega nadškofa prenesel na svojega osebnega spovedovalca.

V �asu po tridentiskem koncilu je prišlo do problemov pri reševanju nekaterih pravnih

vprašanj, povezanih s statusom bazilike. Med drugim je bila za cerkev popolnoma

nesprejemljiva doževa uporaba mitre16, saj je ta simbol klerikov in je laiki ne smejo nositi.

(Bertoli, 1992, 129–30) Kljub ob�asnim napadom pa se status bazilike ni bistveno spreminjal.

Še najbolj drasti�ne spremembe so se zgodile v letih 1556 in 1577, ko je Veliki svet omejil

15 O samem patrimoniju glej poglavje o desetinah. 16 Ta je upodobljeno tudi na beneškem denarju, glej Darovec, 2004, 69.

nekatere prerogative doža in jih prenesel predvsem na službo, imenovano Procuratore di San

Marco. Kljub tem spremembam pa je do svojega konca ostala doževa bazilika.

To so zgolj nekateri primeri sakralizacije oblasti, katere svetost ni bila, vsaj ne

direktno, odvisna od Cerkve. Takšno kompleksno utemeljevanje in tudi izvajanje teh

‘državnih’ ritualov lahko v takratni Evropi najdemo le še pri francoskem kraljestvu. Ravno s

tem pa se kaže nasprotovanje vmešavanju Cerkve v to, kar so imeli za svoje notranje zadeve.

Zato so tako poskušali sami simbolno ustvarili lastno Božjo državo (Civitas dei).

Kako mo�an odmev so imele te legende, pri�a tudi Naldini. Njegov pogled na fiktivno

bitko in njen pomen v grobih �rtah ustreza siceršnjim opisom legende o Aleksandrovi

donaciji, a je v dolo�enih to�kah nekoliko druga�en. Že samo dejstvo, da o tem piše klerik, je

omogo�alo, da je bil jezik pisanja manj konflikten. Druga razlika pa je bolj dopolnilo kot

druga�na verzija, �emur pa je vzrok sama lokacija bitke, ki naj bi se zgodila pred Savudrijo.

Naldini že v uvodu svojega dela pove, da gre za z dejstvi podkrepljeno hvalnico koprski

škofiji. Priložnosti, da v njo vklju�i še simbolno tako pomembno dejanje, ni hotel zamuditi.

4.3 Stališ�a Cerkve

Stališ�a, ki so jih zastopali poznosrednjeveški in renesan�ni papeži, so izhajala iz

cerkvene zgodovine. Legalizacija krš�anstva pod Konstantinom in dvig v državno vero pod

Teodozijem je usodno zaznamovala kasnejšo zgodovino. Manj vidno, a prav tako usodno, je

bilo postopno usihanje mo�i cesarstva, ki je Cerkvi omogo�ilo bolj avtonomno politiko.

Navezava na Franke in kasneje na nemške cesarje ni bila primerljiva z odnosom v �asu

Konstantina, ki se je zelo direktno vmešaval v njeno delovanje, pristop, ki se je ohranil v

Biznacu. Posledi�no se je z ve�jo avtonomijo delovanja krepila vloga Cerkve ne samo na

strogo verskem polju, temve� tudi v drugih sferah življenja.

Cerkev je bila na teoretskem nivoju mo�no zaznamovana z dogodki, znanimi pod

imenom boj za investituro. Vprašanje, kdo naj nameš�a klerike, je eno od tistih, ki je bilo v

ospredju v vseh obdobjih, kar velja tudi za Beneško republiko. Prek številnih sprememb se

situacija glede tega vprašanja za�ne urejati v 14. in 15. stoletju, ko pride do številnih

konkordatov, ki urejajo to vprašanje. (Cozzi, Knapton, 1997, 234- 39)

Sam spor je pomembno vplival na videnje vloge tako države kot Cerkve v družbi. V

ospredje se je postavljal predvsem odnos med tema dvema oblastima. Že Dictatus papae

vpeljuje teorijo, da je posvetna oblast podrejena cerkveni. Ta teorija je v naslednjih dveh

stoletjih postajala vse bolj dodelana. Spor med papežem Bonifacijem VII. in francoskim

kraljem Filipom IV. jo je v prvih letih 14. stoletja pripeljal do svojega logi�nega zaklju�ka.

Predvsem bula Unam Sanctam v povsem nedvoumnem jeziku govori o francoskem kralju kot

o papeževem podaniku.

Kot odmev tega spora se pojavi obsežna literatura, ki bodisi zagovarja premo�

duhovnega me�a ali pa enakovrednost in avtonomnost.17 Za stališ�a papeža velja kot klju�no

delo O mo�i Cerve De ecclesiastica potestate, saj najdemo v njem sistemati�no obdelana

vprašanja odnosa med državo in Cerkvijo. (Giles, 2004)

Izpostaviti kaže predvsem dve to�ki, ki sta relevantni za obravnavano temo. V ozadju

dokazovanja primata duhovnega me�a je ena klju�nih premis premisa o hierarhi�nosti vseh

družbenih odnosov. Sam boj za investituro se je odvijal med dvema entitetama, ki sta

organizirani strogo hierarhi�no. Da bi papež lahko dosegel svoje cilje, je moral pove�ati tudi

oblast znotraj same Cerkve in si podrediti ostale klerike. Zato se v cerkvenem pravu razvije

teorija, ki daje papežu polnost oblasti (plentitudo potestatis).

17 Za stališ�a teoretikov, ki so zagovarjali stališ�a države, glej poglavje Stališ�a Republike.

Giles iz Rima je to teorijo razvil do logi�nega zaklju�ka, kjer je papeža vzpostavil kot

popolnoma absolutisti�nega vladarja znotraj Cerkve. Pogosto spregledano dejstvo glede

razvoja absolutizma v Evropi je teoreti�na in do dolo�ene mere prakti�na vloga Cerkve kot

prve politi�ne tvorbe, ki je za�ela uveljavljati takšno obliko vladanja. �eprav je bila to teza, v

kateri so teorijo supremacije Cerkve pogosto napadali, je papež veljal za naslednika Petra z

vsemi mo�mi in pooblastili, ki jih je ta dobil s strani Boga, oziroma Kristusa, kot so navedena

v Svetem Pismu.

S tem je papež pridobil posebno pozicijo na zemlji, saj razen bogu ni odgovoren

nikomer. To velja tudi za zakone, katerim se podreja le po svoji volji. Giles barvito opiše

njegov položaj in pravice. Primerja ga z bitjem brez uzde in stremen, ki je dvignjeno nad

zakone, kar pa še ne pomeni, da jih ne spoštuje. Za razliko od drugih se samo podredi, razen v

izjemnih primerih. To velja še toliko bolj za njegove lastne zakone, te mora spoštovati v duhu

pravne teorije, ki pravi, da mora tisti, ki sprejema zakone, le-te tudi spoštovati. (Giles, 2004,

360)18 S takšnim videnjem neobrzdane mo�i papeža se beneška republika ni nikoli strinjala.

Papeštvo je takšen absolutisti�en položaj moralo najprej dose�i znotraj Cerkve, preden

ga je lahko uveljavljalo v odnosu do posvetne oblasti. Uni�enje pripadnikov koncilskega

gibanja v prvi polovici 15. stoletja je predstavljalo klju�en korak k vzpostavitvi bolj

hierarhi�ne Cerkve. Takšen položaj pa je bil dokon�no zacementiran še na koncilu v Trentu.

Mnogo kasneje, leta 1870, je prvi Vatikanski koncil zgolj kon�al proces, ki se je za�el že pol

tiso�letja prej.

S tako pove�animi pooblastili se napoveduje širitev absolutizma, saj so imele takšne

ideje odmev po vsej Evropi. Hkrati pa prihaja do precej druga�nega razvoja dogodkov v

18 »Nam licet Summus Sacerdos sit animal sine capistro et freno et sit homo supra positivas leges, ipse tamen

debet sibi imponere capistrum et frenum et vivere secundum conditas leges, et nisi casus emergant et certe cause

requirant, debet observare conditas leges. Nam et leges quas ipse condidit observare debet, quia, ut in alia

sciencia traditur, legis positivus debet esse legis observativus.«

Beneški republiki. Giles se v svoji teoriji opira na Aristotelovo politi�no teorijo, vendar vidi

monarhijo kot najboljšo obliko organiziranosti. Bene�ani pa v tem �asu preidejo na drugo

teorijo, ki jo ima sam Aristotel za najboljšo od treh, to je na vladavino omejene skupine ljudi.

Tako pride do sistemske razlike med obema politi�nima centroma mo�i, kakršne v drugih

znanih primerih sporov v Evropi ne sre�amo. Da je bilo videnje pristašev koncila kot

najvišjega organa Cerkve bližje beneški ureditvi, kaže tudi vztrajanje Benetk na takšnem

stališ�u še v za�etku 17. stoletja, ko ga sre�amo pri Sarpiju.

Glede vprašanja posesti in fevdalnih odnosov je po Gilesu Cerkev enakovredna

posvetni oblasti. �eprav sta dva pomembna papeža, Aleksander III. in Inocenc III., nekoliko

omejila pravice Cerkve glede posvetne jurisdikcije, pa je to bila le za�asna odlo�itev, ki ni

omejila temeljne pravice, da tudi na tem podro�ju Cerkev izvaja polnost oblasti.

Tu se odpre tudi vprašanje prizivov na sodbe iz posvetnega sodiš�a na papeža. To

sporno prakso z vidika države je Giles utemeljeval z enim od klju�nih odlomkov iz Sv. Pisma,

ki se je uporabljal kot osnova teorij. Ta govori o Melchizedeku, ki je bil hkrati vladar in

klerik, kar prav tako velja tudi za Mojzesa. Kasnejša delitev teh dveh funkcij ni izbrisala

njunega skupnega izvora. Prav tako izvajanje pravic posvetne oblasti ne zmanjšuje pravice

Cerkve. Giles zapiše, da je nadmo� duhovnega me�a takšna, da lahko sodi v posvetnih

zadevah, �e je to potrebno. V primeru, ko bi se nekdo pritožil samemu papežu in bi bilo

takšno sojenje v nasprotju z veljavnimi zakoni, bi bilo zaradi premo�i, oziroma polnosti mo�i

(plentudo potestatis) duhovnega me�a kljub temu legalno. (Giles, 2004, 278) Za

utemeljevanje tega je pomembno ovre�i teorijo, da je status kralja starejši od statusa klerika.

Kot klju�ni dokaz da, je slednji starejši, je Giles vzel primer Noeta. Ta je po potopu zgradil

oltar za darovanje Bogu, s �imer je opravil delo, ki pripada sferi klerikov.

S Noetovim primerom se pokaže obi�ajna delitev na dve pravni sferi kot zgolj

navidezna. Gre za nekakšno popuš�anje s strani Cerkve, ki je preve� zaposlena z duhovnimi

vprašanji, da bi se ukvarjala še z materialnimi. Te pravne prerogative je Giles zelo jasno

zapisal v svojem delu. Zanj je povsem jasno, da se Cerkev v posvetne zadeve ne meša vedno

in povsod. Priznava, da obstajata dve sferi, ter da je Cerkev v prvi vrsti vezana na delovanje v

duhovni sferi in bi ji neprestano vmešavanje v posvetno odvrnilo pozornost od njene klju�ne

naloge. Delitev vidi kot dobro in si želi obdržati razliko. Nevmešavanje pa ni posledica

šibkosti Cerkve, temve� dokaz njene odli�nosti in morale. To pa še ne pomeni, da si Cerkev

ne pridržuje pravice, da postane, kadar jo okoliš�ine prisilijo, razsodnik tudi v posvetnem.

(Giles, 2004, 278)

Takšne izpeljave pa so imele kaj malo vrednosti v praksi. Tako ne sre�amo apelov na

papeža, temve� je situacija prej obratna, pogosto posvetna sodiš�a odlo�ajo tudi o sporih, v

katere so vpleteni kleriki. V mnogo�em so takšni teoreti�ni teksti služili bolj kot izhodiš�a,

prek katerih so poskušali papeži dose�i �im bolj ugodne sporazume s posvetnimi vladarji,

predvsem kar se ti�e pravne avtonomije Cerkve.

V praksi je Cerkev od 14. stoletja postala velik birokratski aparat, ki je potreboval

�edalje ve�ja sredstva za svoje delovanje. Pirova zmaga nad Cesarstvom ni odpravila

temeljnega vzroka spora, ravno obrtno, so�asne družbene spremembe so na bojiš�e pripeljale

druge nasprotnike, ki so v teku stoletij postajali �edalje manj odvisni od podpore Cerkve.

�eprav na teoreti�ni ravni ni prišlo do velikega odmika od teorij iz za�etka 14. stoletja, je bilo

to preseženo s posebnimi sporazumi, konkordati, ki so posvetnim državam dajali mnogo ve�ja

pravna pooblastila, kot so bila zapisana v kanonskem pravu.

Vendar kanonisti nikakor na pristajajo na kakršnokoli omejevanje vloge papeža, ki po

njihovem mnenju ni zavezan niti lastnim zakonom. To je kljub �edalje ve�jemu razkoraku

med teorijo in prakso omogo�alo, da se realno zmanjšanje pravic kaže kot ‘dobra volja’

papeža. S takšno konsistentno politiko se je Cerkev prilagajala trenutnemu razmerju mo�i, a si

z njo ni popolnoma zaprla vrat. �eprav je zgodovina postavila papeštvo v pozicijo, v kateri je

imelo precej manj mo�i kot v visokem srednjem veku, to še ne pomeni, da se je papeštvo

odreklo svojih pogledov na odnos s posvetnimi državami.

Koncil v Trentu je s seboj prinesel nekatere nove probleme, s katerimi se starejši

kanonisti niso ukvarjali. Sklepi koncila so posegali v številne vidike katolištva, ki so drasti�no

spremenili katoliško prakso. Med sprejetimi sklepi so klju�ni tisti, ki so zajeti v t. i. splošno

reformo. Sarpi je v svoji Zgodovini tridentinskega koncila objavil seznam �lenov, ki je v

celoti objavljen v prilogi. (Sarpi, 1974, 634-7)

Pri teh �lenih opazimo dve temi, ki sta v samem osr�ju reforme, finan�no, povezano

predvsem z vprašanji cerkvene posesti, in pravno, povezano z ohranjanjem cerkvene

jurisdikcije. Prvi je posve�enih kar deset �lenov, od katerih se devet dotika problemov,

povezanih z beneficiji. Pri tem so poskušali tako pridobiti bolj pregleden sistem, ki bi prek

kontrole predvsem škofom omogo�al ve�ji nadzor nad njihovo uporabo.

Izredno pomemben je �len, ki govori o ius patronatih (pravico do razpolaganja z

prihodki do zemljiš�a)19 in to predvsem v tistem delu, kjer se dotika lai�nega upravljanja

cerkvenih zemljiš�. Zaradi razširjene prakse, po kateri je cerkvena posest postopoma prehajala

v lai�ne roke, se drasti�no zaostri dokazovanje te pravice. �e je do takrat sam obstoj ius

patronata že dokazoval pravico njenega lastnika, je sedaj pravno gledano situacija ravno

obratna. Sedaj morajo laiki z dokumenti dokazati, da imajo pravico do ius patronata.

Pri imenovanju lokalnih klerikov, kar je ena od pravic, ki izhajajo iz statusa ius

patrona, je poudarjeno, da imajo škofi pravico odkloniti kandidata, �e ni ustrezen. S tem je

Cerkev poskušala vnesti nekaj reda v sicer slabo urejen vidik njenega delovanja. Ta �len pa je

omogo�al spore zaradi volitev, kakršne sre�amo tudi v beneški Istri v obravnavanem obdobju.

Pri sklepih tridentinskega koncila je treba pripomniti, da je papež vzbudil precej

negodovanja z dodatnimi navodili. Sklepi so bili potrjeni z njegove strani junija in julija 1564

19 Za bolj natan�no definicijo pojma glej poglavje o cerkvenih davkih

in nato poslani katoliškim vladarjem. Toda papež je imel še dodatno zahtevo, in sicer da si je

prepovedano razlagati same dekrete (tu so mišljene glose, s katerimi so obi�ajno razlagali bolj

zapletene zakone). To je namre� dovoljeno zgolj Svetemu sedežu. Takšna uporaba sklepov je

bila sprejeta kot še en dokaz papeškega absolutizma. (Black, 2004, 34)

4.4 Med teorijo in prakso

Vsaj od spora za investituro lahko evropsko javno mnenje v grobem razdelimo na

pristaše ve�jih pravic papeža ali pa vladarja. Konfliktnost teh dveh pogledov na vlogo religije

v družbi se je pokazala ob zadnjem interdiktu v za�etku 17. stoletja.20 Po nekaj mesecih, ko je

postalo jasno, da papeštvo ni zmožno dose�i prekinitev sojenja dvema klerikoma, je Cerkev še

vedno vztrajala v iskanju kompromisa, ki ji bo na �isto teoreti�nem nivoju omogo�il ohranitev

�asti. (Cozzi, Knapton, 1992, 90-1) Beneška republika, ki je v stoletjih sobivanja dobro

poznala mehanizme, po katerih je delovalo papeštvo, je odgovorila na na�in, ki zelo spominja

na Gilesa in druge kanoniste. V konkretnem primeru se je odpovedala sojenju klerikoma,

zato, da je pravico do sojenja klerikom na teoreti�nem in s tem tudi na prakti�nem nivoju

ohranila.

Ena klju�nih sistemskih razlik med pravnima sistemoma Cerkve in Beneške republike

se skriva v samem odnosu do prava. To je bilo precej razli�no, Frajese vidi glavno razliko v

20 Za pomembnost spora za investituro, ki je prvi� vzpostavil javno debato in s tem tudi javno mnenje glej delo

Robinson, I. (2004): The Papal Reform of the Eleventh Century, Manchester University Press

na�inu dokazovanja, torej sklicevanja na kanonsko pravo oziroma na obi�ajno pravo. Medtem

ko so se Rimljani sklicevali na kanonsko pravo, so Bene�ani obi�ajno prisegali na razumno

presojo in prakso. (Frajese, 1994, 306)

Eno od težiš� boja je bila za Benetke problematizacija dolo�enih kanonskih dolo�il,

bul ipd. Sarpi je tu odigral pomembno vlogo s svojim iskanjem meril, po katerih bi Benetke

odlo�ale o veljavnosti cerkvene zakonodaje.

Takšna hkrati državna in cerkvena oblast je vzpostavila dvojnost oblasti, koncept, ki

gre zelo globoko in presega tudi samo katolištvo. Vendar ta koncept že v primeru Bizanca

pokaže, da takšno stanje ni utemeljeno samo s teorijo, torej s Sv. Pismom, temve� tudi s

prakso. Vpliv vzhodne Cerkve na Benetke je tema, ki ji je zaradi pomanjkanja virov težko

priti do dna. Vseeno pa cesaropapizem tudi v pravoslavni Cerkvi ni šel tako dale�, da bi

popolnoma obvladoval delovanje Cerkve. Tudi tu sre�amo njeno pravno avtonomijo. Lep

primer najdemo v 14. stoletju v Dušanovem zakoniku. Pri sojenju so kleriki imeli podobno

kot na zahodu pravico do sojenja na cerkvenem sodiš�u. »�len 12; In noben laik ne bo

razsojal duhovniških zadev. In �e bi se že našel kak laik, ki je sodil cerkveno zadevo, naj

pla�a 300 perperjev. Le cerkev bo sodila.« (Dushan’s Code, 1989, 43) V primeru sporov med

kleriki je prav tako cerkveno sodiš�e tisto, ki sodi v takšnih zadevah, kar dolo�a 35. �len

Dušanovega zakonika.

Tudi volitve višjih cerkvenih dostojanstvenikov so bile v rokah Cerkve kot dolo�ata še

dva druga �lena istega zakonika. Eden poskuša zagotoviti, da so kleriki samo tisti, ki jih je

posvetil škof. Samo za takšne velja cerkveno pravo. Da pa stvari niso tekle gladko, pri�a

naslednji �len, ki kaže na razsežnost simonije. »�len 13; Metropoliti, škofi in tudi priorji ne

bodo imenovani s podkupovanjem. In od sedaj dalje, �e bi se zgodilo, da bi bil metropolit ali

škof ali prior imenovan s podkupovanjem, naj ga obtožijo in naj bo izob�en. In �e se ugotovi,

da je bil imenovan s podkupovanjem, naj bosta s položaja odstavljena oba, tisti, ki je

imenoval, in oni, ki je bil imenovan.« (Dushan’s Code, 1989, 43)

Zakonik pri�a o obstoju še ene nevralgi�ne to�ke v odnosu med državo in Cerkev,

problem cerkvene lastnine. Ta je v cerkvene roke prišla enako kot na zahodu, prek daril, še

posebej na smrtni postelji. Ta posest je bila izvzeta iz pla�evanja kakršnihkoli davkov. A

mahinacije s posestjo niso bile tuje niti pravoslavnim duhovnikom. O tem pri�a naslednji �len.

»�len 36; In kar zadeva cerkvene vasi in ljudi, naj ti ne gredo v vasi mojih cesarskih posestev,

niti zaradi košnje, ne zaradi oranja ali vinogradov, pa tudi ne zaradi kakršnegakoli dela, pa naj

bo to majhno ali težko. Moja cesarskost jih je oprostila vsakršnega dela; naj delajo le za

Cerkev. Kdorkoli bi peljal cerkvene podložnike na cesarsko posest, bi kršil zakon in bi se

takemu samovoljnemu lastniku odvzelo vse imetje in se ga kaznovalo.« (Dushan’s Code,

1989, 47)

Ti primeri v pravoslavnem kraljestvu kažejo, da nekateri klju�ni problemi, ki jih

sre�amo v katoliških deželah, izhajajo iz krš�anstva in ne zgolj iz katoli�anstva. Delovnje

obeh sfer oblasti je s seboj prineslo probleme, ki jih tudi zakoni niso mogli povsem izni�iti.

Najjasneje se to kaže pri temeljnem problemu, ki je nelo�ljivo povezan z organiziranimi

religijami, torej religijami, ki imajo hierarhijo. Ta pa je uskladitev duhovnih ciljev s potrebo

po materialnih sredstvih za njihovo doseganje. Problematika posesti oziroma financiranja

delovanja Cerkve se kaže tako takrat kot tudi danes za težko rešljivo.

Pri imenovanju klerikov, predvsem na nižje položaje, se sre�amo s precej razširjenim

fenomenom volitev. �eprav gre za izredno staro tradicijo, ki je prisotna od samih za�etkov

krš�anstva, se po cesarju Konstantinu postopoma umika bolj centralizirani metodi

imenovanja. V primeru, ko so imenovani farni župniki in je posest, iz katere se financirajo

(ius patronatus), v rokah skupnosti, so bile volitve obi�ajen na�in postavljanja in je škof to le

potrdil.21 Vendar pa je Cerkev poskušala to pravico �im bolj omejiti. Stvari so se zaostrili po

letu 1608, ko je Seant sprejel zakon, po katerem so morali biti kleriki potrjeni tudi s strani

Sveta deseterice (Consiglio dei dieci).

Problemi pa so nastajali tudi zaradi tega, ker je izklju�no posvetna oblast pridobila v

svoje roke izvršilno oblast. To je pomenilo, da je Cerkev potrebovala državne organe tudi za

izvajanje nekaterih svojih pravic. S to odvisnostjo Cerkve pa je posvetna oblast pridobila tudi

možnost, da ji ne pomaga in s tem v praksi izni�ila le-te pravice. �e je Cerkev zahtevala

ureditev razmer npr. v Puli (kjer je bilo v 17. stoletju ogromno nasilja), ji je oblast lahko

pomagala z ve� biri�i, lahko pa tudi ne. Hkrati je to pomenilo, da je bila država tista, ki je

uporabo sile videla kot svojo ekskluzivno pravico, s �imer se je v praski izni�i dvojnost

oblasti kot je obstajala v srednjem veku. Simptomati�en primer je kontrola nad disciplino v

samostanih, ki je bila v rokah posvetnega organa.

Obdobje zadnjega interdikta v letih 1606–7 je bilo še posebej pomenljivo, saj je v tem

�asu Republika delovala popolnoma lo�eno od Cerkve tudi glede verskega življenja. Sam

interdikt je od lokalnega klera zahteval popolno prekinitev vseh liturgi�nih obredov, od krstov

do spovedi. V tem napetem trenutku se pojavi vprašanje pridig, za katere je obstajala

možnost, da bodo usmerjene proti beneški državi. Sarpi zato predlaga dolo�eno stopnjo

kontrole, a se ne ustavi le pri tem. Po njegovem mnenju bi pridige lahko uporabili tudi za

propagando države. Takšno videnje ni bilo brez odmeva, kar kaže obsodba iz leta 1615, ko je

Svet deseterice izgnal dva kanonika iz samostana San Salvatora, ker sta imela protibeneške

govore. (Frajese, 1994, 389)

S tem se kaže pomembna razlika med normativnim stanjem, ki je bilo mnogo bolj

ugodno za Cerkev od realnega stanja. Od druge polovice 16. stoletja se avtonomija Cerkve

21 Glej poglavje o desetini.

�edalje bolj zmanjšuje, pri �emer je obdobje med leti 1580 in 1610 klju�no. Po tem obdobju

ni bilo ve� tako drasti�nih sprememb ne na eni ne na drugi strani.

7. Pravna ureditev

Oseba, ki je v Beneški republiki predstavljala njeno pravno suverenost je dož. Sama beseda

dož izhaja iz latinske besede dux, vojvoda. Obdobje reform, ki je v Benetkah trajalo od srede

12. stoletja do velike Serrate 1297, je omejilo položaj dožev. Iz realnih vladarjev so postali

bolj simboli mo�i, ki niso imeli ve�jega vpliva na politiko.

Veliki koncil je v prvem obdobju formalno predstavljal ljudstvo Benetk. Vendar je bil že od

svojega za�etka organ bogatejših in vplivnejših družin. Tekom 13. stoletja se je ekskluzivnost

družin, ki so sestavljale koncil postopoma pove�evala. Vsi ostali državni organi, so bili lahko

zasedeni zgolj s �lani družin, ki so bile v velikem koncilu. Ta proces je dosegel svoj zaklju�ek

v osrednjem dogodku, ki je zacementiral osnovno politi�no strukturo, veliki Serrati. Takrat so

Benetke po svoji ureditvi postale republika, saj je namesto doža postala velika skupš�ina

osnovno zakonodajno telo. Vsi pravni akti so od takrat dalje temeljili na omejeni skupini

teoreti�no enakopravnih državljanov. Te so bile �lani družin navedenih v t.i. Zlati knjigi

(Libro del Oro). Samo potomci družin, ki so sodelovali v prvotni veliki Serrati, so imeli

'volilno pravico'.

Dož je s to spremembno postal formalni in titularni vodja države, z izredno omejenimi

pristojnostmi. �eprav so bili nekateri dokumenti še vedno izdani v njegovem imenu, t.i.

dukali, jih je lahko objavil le s potrditvijo beneškega senata. Ta je postal klju�ni

zakonodajalec, kar se vidi tudi iz dokumentov, v katerih se striktno uporablja formula, zakon

objavljen v Senatu tega in tega dne.

Senat vle�e svoje korenine iz consilium sapientum, ki se je prvi� pojavil sredi 12. stoletja. Od

leta 1229 postanejo svetovalno telo doža, imenuje pa jih veliki koncil. V naslednjem stoeltju

postanejo osrednji beneški organ, ki ima številne pristojnosti. Njegovi �lani so bili voljeni in

jih je bilo po letu 1450 60. Za pomambne naloge ali odlo�itve je pogosto zasedal skupaj z

nekaterimi drugimi organi kot so žonta, koncilj deseterice in Tribunale Supremo della

Quarantìa (Cozzi, 1997,108-9).

Tribunale Supremo della Quarantìa, je bil ustanovljen leta 1179 in je imel vlogo vrhovnega

sodiš�a. Njegove �lane je izbral Veliki koncil za obdobje enega leta. Tekom 15. stoletju se je

razcepil na tri službe, vaska z lo�enimi nalogami. Tako je Quarantia Criminale predstaljala

klju�no instanco glede kazenskega prava. Poleg tega so trije šefi del Sinjorije, ki je potrjevala

zakone. Quarantia Civil Vecchia je bila zadolžena za mesto Benetke in njegovo okoliko ter za

Stato di Mar, Quarantia Civil Nuova pa je bila zadolžena za podro�je Terraferme.

Kot osrednji organ, ki je imel posebna pooblastila, je izstopal Svet deseterice

(Consiglio dei dieci). Ta je bil ustanovljen leta 1310 in v stoletju po svojem nastanku je

pridobil tako pomembno vlogo, da ga je Finlay imenoval srce vlade (Finlay, 1982, 63). Prva

funkcija, ki jo je imel takoj po ustanovitvi, je bilo sojenje vpletenim v zaroti Marka Querinija

in Baiamonta Tiepola.22 Ohranjanje miru in stabilnosti je bilo temeljno opravilo, pri �emer je

svet imel razmeroma proste roke, v najbolj ekstremni obliki tudi v obliki atentatov. Vedno

ve�je naraš�anje njihove mo�i in pristojnosti je sredi 15. stoletja za�elo sprožati sume, da bi ta

organ sam lahko postal grožnja Republiki. V letih 1458 in 1468 sta bila sprejeta zakona, ki sta

poskušala omejiti pristojnosti Sveta deseterice. Kljub temu pa je ta organ ostajal varuh države

in obdržal v rokah kontrolo vseh uradnikov v Republiki. Poleg tega je že tajnost njegovega

delovanja zbujala strah med številnimi Bene�ani.

Od leta 1525 se je Svet poleg treh starih uradov (serie), comuni, criminal in secreta,

razcepil še na dva nova, zecca in Roma. Naloga slednjega urada so bili odnosi z Apostolskim

sedežem in verskimi vprašanji. Poleg tega je v letih 1537 in 1539 postal nadrejen še dvema

22 To sta bila pretendenta na položaj doža, ki sta z zaroto poskušala zrušiti mo� patriciata, prvi konec 13. in drugi

za�etek 14. stoletja (Lane, 1978, 134-40)

magistraturama, Esecutori contro la bestemmia in Inquisitori contro i propalatori dei pubblici

segreti. Prva je povzro�ila nekaj nasprotovanja s strani papeža, ki je menil, da bi to morala biti

funkcija cerkvene inkvizicije.

Velike spremembe, ki so zajele Republiko okoli leta 1580, so imele posledice tudi v

primeru Sveta deseterice (Consiglio dei dieci). Kot najmo�nejši organ je vzbudil odpor, ki se

je pokazal tako v Velikem svetu (Maggior Consiglio) kot tudi v Senatu. Ta se je kazal v

sporih, ki so se vrteli okoli nepotrjevanja kandidatov Sveta deseterice v letih 1582–3. To

nasprotovanje je pokazatelj vloge, ki jo je igralo sodstvo. To namre� ni bilo omejeno zgolj na

podro�je prava, temve� je imelo tudi politi�no vlogo. Reforme v letih 1582–3 in potem še leta

1677 so poskušale politi�ni del znova prenesti predvsem na Senat in Pregade (Cozzi,

Knapton, 1992, 175–82).

V Benetkah tako ne sre�amo klerikov v beneških organih, ki bi vodili izklju�no

cerkveno politiko. Tudi pri službah, kot je Consultori in iure, so od klerikov pri�akovali, da

bodo zastopali interese države tudi proti Rimu, �e je to potrebno. Ta izklju�enost klerikov se

zdi dokaj podobna stanju v pravoslavnih državah, kjer le-ti na�eloma zastopajo interese

države.

Ta lo�enost kaže, da je država prevzela v svoje roke vrsto služb in nalog, ki so jih

sosednje države prepuš�ale klerikom. Tako vedeževanje in bogoskrunstvo preganja in kaznuje

državna služba, imenovana Esecutori contro la bestemmia. Varstvo nad sirotami in

izvrševanje oporok je bilo delo organa imenovanega Procuratori di San Marco. Tudi

Avogadori di Comun so opravljali nekatere funkcije po navadi prepuš�ene klerikom. Med

njimi izstopa kontrola nad karitativnimi organizacijami, tradicionalno polje cerkvenih

dejavnosti. To zadnje je bilo precej sporno tudi za sam Rim, a Benetke so tu le izvajale, kar so

imele za prerogativ države, tj. kontrolo nad financami laikov.

Na lokalnem nivoju imamo opravka še z lokalnim pravom, ki je bilo v mestnih komunah

definirano v mestnih statutih. Te so bili med seboj dokaj podobni, kar kaže na skupno

predlogo. Usklajenost z beneškim pravom je bila urejena v trenutku, ko je komuna postala del

beneških posesti. Takrat so bila urejena tudi osnovna dolo�ila samega odnosa, katera so

Benetke spoštovale, tudi dolga stoletja kasneje. V Kopru se je razmerje nekoliko spremenilo v

17. Stoletju, ko je ta postal središ�e sodne uprave. Takrat so bile Benetke prisiljene

vzpostaviti bolj toge odnose, obenem pa dopustiti dolo�en manevrski prostor pravnikom, ki

so, sodelujo� z beneškim rektorjem pri hierarhi�nem prestrukturiranju istrske regije, s

slabljenjem ohranjali stare institucionalne sisteme. Zaradi težkega družbenega bremena, ki ga

je Koper prevzel s svojo novo vlogo, prevelika institucionalna zaprtost mestnih statutov

seveda ni bila mogo�a (Tedoldi, 1996).23

Študija Rolana Marina kaže, da je s ustanovitvijo apelacijskega sodiš�a postal koprski podesta

tudi najvišji sodnik na polotoku. To je s seboj potegnilo nasprotovanje ostalih podestov v Istri,

saj so s tem izgubili nekaj svoje pravne avtonomije. Politi�no gledano spremembe koncem 16.

In v 17. stoletju pomenijo da je prizivno sodiš�e vse bolj prevzemalo vlogo nadzora in

politi�ne koordinacije (Marino, 1996).

Mestni statuti pa niso urejali vseh pravnih aspektov in tu je imel Senat proste roke pri samih

zakonih. Prav tako so dolo�ila statutov veljala le v primerih ko niso bila v nasprotju z zakoni,

ki jih je objavil Senat.

Na podeželju, kjer ni bilo mestnih statutov, pa je osrednjo vlogo igrala tradicija. Ta je sicer

obstajala tudi v mestnih komunah, vendar je igrala na podeželju še toliko ve�jo vlogo. V

praksi so se pravni spori reševali v skladu s tradicijo, razen v primerih, ko je bila ta v

nasprotju z beneškimi zakoni. Za spore, ki so se dotikali tako mestnih komun kot tudi vaških,

23 Spremembe se najbolj odražajo v peti knjigi koprskega statuta izdani leta 1668 z naslovom "Lettere, Ducali e

Terminazioni«.

so uporabljali loklano pravo, ki pa ni smelo biti v nasprotju z beneškim, npr. tujci ne smejo

imeti v posesti beneficijev, kar je prepovedoval zakon, ki ga je sprejel Senat, �eprav na

lokalnem nivoju ni bilo tako dolo�eno. V tem primeru se je razsojalo v skladu z beneškimi

zakoni.

Sama sodna struktura je bila najprej dvostopenjska, od ustanovitve apelacijskega sodiš�a v

Kopru pa trostopenjska. Prvi nivo so predstavljala lokalna sodiš�a, ki so bila v mestih v rokah

mestnega sodiš�a. Na podeželju pa sre�amo bolj raznoliko situacijo. Pristojnost sojenja je

lahko bila bodisi v rokah lokalnega predstavnika oblasti, kar je bil v Istri pogosto kapetan, ali

vaške skupnosti.

Pravna struktura istrskih mest je tako v 12. stoletju za�ela pridobivati podobo, ki jo je zadržala

do konca beneške nadoblasti. Ustanovitev komun (Koper 1186, Piran 1192, Pore� 1194, Pulj

1199, Trst in Milje 1202), je mestom omogo�ila izbiro na�elnikov, konzulov, rektorjev in nato

podestatov (v Kopru se prvi� pojavi leta 1186) (Žitko, 1989, 42). Teoreti�no je lahko status

mest (civitas) pridobili le kraji, ki so si municipalni privilegij pridobili že v antiki ali

bizantinski dobi, obenem pa so bili tudi sedeži škofij. Nekateri kraji so te privilegije pridobili

tudi kasneje, a to je bilo bolj izjema kot pravilo. Najvišje funkcije so zasedali beneški

meš�ani, vse ostale pa so bile obi�ajno v rokah lokalnega meš�anstva, podeste so bili namre�

postavljani s strani beneškega senata. Lokalno meš�anstvo se je postopoma preoblikovalo iz

splošnega zbora (arenge) v zaprt krog družin. Tu se kaže vpliv beneške ureditve kot tudi

so�asnih dogajanj v S. Italiji, saj je šlo za identi�en proces, ki se zaklju�il s Serrato (Darovec,

1997, 42-3).

Imenjovanje podestatov pa ni bilo omejeno zgolj na škofijska mesta, temve� na vsa ozemlja

oz. Terre. Poleg tega so se kot posebne upravne enote so se v beneškem delu Istre oblikovali

še fevdi, ki so imeli svojo sodno upravo. Takšno stanje je pomenilo precejšno pravno

heterogenost, ki ni izginila do konca vladavine Benetk.

Zaradi obmejnega zna�aja Istre je bil potreben tudi lokalni vojaški poveljnik. Svoj sedež po

letu 1394 je imel v Rašporju nad Buzetom in se je imenoval kapetan. Ni pa bil zgolj najvišji

vojaški poveljnik, temve� tudi najvišja pravna inštanca na polotoku. To se je spremenilo leta

1584, ko je Koper dobil apelacijsko sodiš�e. Takrat je bila njegova vloga zgolj nekoliko

omejena, saj se še vedno zelo pogosto pojavlja v dokumentih. To še toliko bolj velja za

podro�ja, ki niso bila del mestnih komun. Klju�no vlogo je igral pri uveljavanju sodb, kot

kažejo številni primeri (Bertoša, 1995, 467-9). Zaradi obmenjega zna�aja Kopra je podesta

pridobil tudi funkcijo kapetana, tako da se pojavlja v dokumentih kot podesta in kapetan

Kopra.

Pomembnost obstoja škofije za pravni status mest je bil dodatni razlog za njihovo obuditev. V

nemirnih �asih po odhodu Bizanca je ve�ina istrskih škofij, ki so izvirale iz anti�nih �asov

zamrla. V Kopru so tako po nekaj stoletjih ponovno obudili škofijo konec 12. stoletja, kar

omogo�ilo in pospešilo njegov nadaljni vzpon.

Pravna ureditev katoliške Cerkve je temeljila na osebi papeža. Ta je imel znotraj Cerkve

vlogo tako zakonodajalca kot tudi sodnika. Skupaj z zakoni, ki so jih sprejeli na koncilih ali

sinodah je predstavljalo osnovo kanonskega prava.

Med 14. In 17. stoletjem je bil pravno gledano za Cerkev klju�ni dogodek koncil v Trentu.

Pred moderno dobo so dolo�ila tega koncila bila osnova tako zakonov kot tudi vprašanj

jurisdikcije. V praksi je imel sistem dve inštanci. Na lokalnem nivoju je bil osrednja figura

škof, ki je z koncilom v Trentu pridobil še dodatno jurisdikcijo. Poleg tega je bilo še vrhovno

sodiš�e (rota), ki je zasedalo v Rimu.

Ta na videz enostavna delitev pa je imela kar nekaj izjem. V samostanih je imel opat ali

opatnija pravico sojenja pri manjših prekrških. Tudi nadškofi, oziroma v primeru Istre

oglejski patriarh so imeli zaradi svojega visokega statusa dolo�en vpliv. Ta je bil sicer po 13.

stoletju bolj obrobne narave, a še v za�etku 17. stoletja najdemo primer, ko je patriarh zavzel

položaj v pravnem sporu, ki pa se je dotika ve� škofij.

Izjeme so predstavljali tudi dolo�eni redovi, ki so bili neposredno podrejeni papežu in s tem

izvzeti iz jurisdikcije lokalnih škofov. Pravno gledano so imeli poseben pravni status tudi

papeški delegati. Tem je bila poverjena naloga (na�eloma sojenja) in so imeli dolo�ena

pooblastila, ki so bila odvisna od naloge. Njihov status je bil zgolj za�asen in vezan na

dolo�eno nalogo.

V sami Istri se v dokumentih praviloma pojavlja oseba škofa kot klju�ne osebe na strani

Cerkve. Kljub prej omenjenim izjemam je bila njegova vloga v škofiji osrednja in vsi

pomembni pravni spori znotraj lokalne Cerkve so bili v njegovih rokah. To velja še toliko bolj

za obdobje od reformacije oziroma od leta 1505. Takrat je koprska sinoda poskušala utrditi

položaj škofa predvsem z njegovimi vizitacijami (Paolin, 2001, 144-60).

7.1 Rimsko cerkveno in beneško pravo

Teodozij in Justinjan sta s pokroviteljstvom nad projektoma kodifikacije rimskega prava

ustvarila klju�ni dve zbiriki za kasnejše rodove. Ti zbirki zakonov sta uspele preživeti burno

obdobje od 7. do 11. stoletja, ko so v zahodni in osrednji Evropi uporabljali pravo, ki je

slonelo na t.i. barbarskih zakonikih, ki so se za�eli pojavljati v 5. stoletju.

Na podro�ju severne Italije je zadnje obdobje, v katerem še sre�amo klasi�no rimsko pravo 6.

stoletje, in to predvsem v obdobju Ostrogotskega kraljestva. Langobardsko pravo je uni�ilo

predshodno dualnost zakonov in rimsko pravo je na tem podro�ju za štiri stoletja skoraj

popolnoma izginilo. Obstoj notarjev je eden redkih mostov s kasnejšim obdobjem, ki je

ponovno za�elo obujati sistemati�no pravo (Innes M., 2007, 248-54).

Postopna izgradnja bolj centralizirane uprave tako s strani Svetega nemškega cesarstva kot

tudi s strani Cerkve v 11. stoletju omogo�ila prve korake nasproti znanstveni uporabi zakonov

kot jih pozna rimsko pravo. Prvi glosatorji so se pojavili na šoli v Bologni konec 11. stoletja

na �elo z Irneriusom. Poleg Bologne je v tem �asu igrala izredno pomembno vlogo tudi šola v

Pavii.24

Za Cerkev je bilo klju�no delovanje Gratiana, benediktinskega meniha, ki je okoli leta 1130

ustvaril kompilacijo z naslovom "Corpus Juris Canonici". To je bilo prvo delo, ki je iz

dotakratne zbirke predpisov naredilo nekoliko bolj sistemati�no pravno zbirko. S tem je odprl

pot nadaljnemu razvoju kanonskega prava, ki je v naslednjih nekaj stoletjih doživel temeljito

sistematizacijo.

�eprav je razvoj rimskega prava vplival na pravno zasnovo Benetk, pa so te do njega ohranile

specifi�no držo. Kot argument za svojo lastno samostojnost so vedno trdile, da nikoli niso bile

del kateregakoli cesarstva. Iz tega so izpeljevale tudi logi�en sklep, da za njih ne velja rimsko

pravo. Zaradi tesne povezave razvoja rimskega prava s Svetim nemških cesarstvom je v

klju�nem obdobju razvoj beneškega prava le delno �rpal iz rimskega. To je eden pomembnih

razlogov za specifi�nost beneškega prava.

Zasedba Padove leta 1420 je Benetkam prvi� v njeni zgodovini prinesla oblast nad univerzo.

Ta je v predhodnem stoletju postala ena od klju�nih univerz tudi za študij prava, saj je tu

deloval Marsiglio iz Padove. Njegova pomembnost pa se ne skriva v obujanju starih prav,

temve� v orginalnosti idej (Burns, 1997, 460-1).

Med ponovno uveljavitvijo rimskega prava in cesarstvom je obstajala tesna povezava. Pravna

vloga vladarja kot zakonodajalca je v srednjem veku pomenila razširjanje mo�i vladarja.

Kraljestva, med katerimi igra klju�no vlogo francosko, so za�ela uporabljati rimsko pravo

24 Bolj natan�en opis širjenja rimskega prava glej delo Casassa, 1994 z naslovom An analysis of the

dissemination of Roman law in the Middle ages.

nekoliko kasneje, od 14. stoletja dalje. To pa sovpada z novim videnjem kraljestev kot

popolnoma samostojnih, torej ne vezanih na katerokoli cesarstvo (Harding, 2001, 321-7).

Benetke so bile zaradi svoje republikanske ureditve manj nagnjenje k dosledni uporabi

rimskega prava. �eprav je to mo�no vplivalo na razvoj beneškega prava, je le-to ostalo

samosvoje, kar se kaže v vlogi zakonodajalca, ki je primarno v rokah Senata. To pa je bližje

idejam, ki jih najdemo pri Marsigliu iz Padove kot pa v rimskem pravu.

Osrednja razlika med beneškim in rimskim pravom se skriva v pojmu arbitrium. Ker rimsko

pravo ni veljalo in bi njegova uporaba implicirala podrejenost republike so bili sodniki

suvereni pri izrekanju sodb, te niso izrekali v imenu cesarja. Beneški sodniki, ki so bili vedno

tudi �lani patriciata so tako imeli dolo�en manevrski prostor pri izrekanju sodb. (Cozzi, 1997,

114)

Poleg strogo pravnih postopkov sre�amo v obdobju srednjega in novega veka še en na�in

reševanja sporov, satisfactio. Temelji na krš�anski teoriji odpustkov. Šlo je za dejanje, s

katerim se je krivec 'odkupil' in je vedno vsebovalo simboli�no priznanje in kesanje. Ker je

šlo pri satisfactio za reševanje sporov znotraj skupnosti, tovrstna dejanja niso bila del pravnih

dokumentov, kar pomeni, da jih najdemo bolj redko. Kljub temu pa so predstavljala

pomemben na�in reševanja sporov.

Strogo teološka utemeljitev je bila identi�na s teorijo odpustkov iz katere tudi izhaja. Klasi�na

teorija odpustkov je sestavljena iz petih to�k. Prva je obstoj krivde, druga resni�no kesanje

(contritio cordis), tretja prizanje krivde (confessio oris), �etrta zadoš�enje (satisfactio

operum) in peta odpuš�anje (absolutio). Sholastiki so tej teoriji posvetili precej prostora, tako

Akvinski vidi v samem aktu križanja satisfactio za vse grehe �loveštva.

Sam akt je izpri�an v številnih primerih in je bil še posebno razširjen v obdobju pred utrditvijo

centralne oblasti. V zahodni Evropi je bil zelo razprostranjen v 11. stoletju, ko je bil del kazni

za kršenje ‚božjega miru‘ (Harding, 2001, 77, 92). Redkejše pojavljanje v kasnejšem �asu

lahko pripišemo tudi uveljavljanju prava in sodnih inštanc s strani države.

Gibanje ‚božji mir‘ je posledica nasilnega reševanja sporov, ki je s slabitvijo centralne oblasti

po Karolingih postal endemi�en. Male vojne med fevdalci so bile izredno uni�ujo�e vendar

tudi globoko zasidrane. Za Cerkev je tovrstno nasilje nesprejemnjivo in ga s svojim vplivom

poskuša omejiti. Z gibanji kot je božji mir in ponovno krepitvijo centralne oblasti v zahodni in

srednji Evropi so se postopno izoblikovala pravila fajd in vendet. Na beneškem ozemlju je

bila za zmanjšanje tega fenomena klju�na druga polovica 16. stoletja, ko so se uveljavila

pravila, ki so zmanjšala davek tovrstnega nasilja. (Muir, 1993, 187-92)

Najve�je probleme s tovrstnim nasiljem so imeli Bene�ani v Furlaniji, kar je bilo posledica

fevdaliziranosti te pokrajine. V Istri je bilo tovrstnega nasilja manj, kar odraža manjšo mo�

fevdalnih rodbin kot tudi ve�jo veljavo mestnih komun. Pri fajdah in vendatah sta imeli

Cerkev in centralna oblast enako pozicijo, v interesu obeh je bilo tovrstno nasilje zmanjšati

oziroma odpraviti. Tako ne presene�a, da se v dokumentih ne pojavljajo primeri povezanim s

temi fenomeni.

6. Pravna praksa Beneške republike

V teku zadnjih desetletij 16. in v za�etku 17. stoletja je v zahodni Evropi prišlo do

precejšnjih premikov v na�inu nadzora centralne oblasti nad lokalnimi skupnostmi. To se kaže

predvsem v spremembah glede stopnje avtonomije lokalnih skupnosti na pravnem nivoju. Te

so uporabljale tako imenovano lokalno pravo, ki je imelo absolutno veljavo, razen v primerih,

ki so direktno ogrožali oblast same Republike (izdaje ipd.). Tudi v primerih apelacije na

sodiš�e v Benetkah so tamkajšnji sodniki razsojali glede na lokalno pravo.

Primer sojenja leta 1605 v vasi Origano, ki se nahaja južno od Vicenze, je Claudio

Povolo uporabil kot vzor�ni primer širšega procesa sprememb. (Povolo, 1997) Sama zgodba v

ni�emer ne izstopa, gre namre� za precej brutalen na�in vladanja najmo�nejše družine v vasi.

Takšno stanje je bilo obi�ajno, saj so do tega obdobja takšne družine uspešno uporabljale

svojo mo� na lokalni ravni. To pa je pomenilo prakti�no imuniteto pred lokalnimi sodiš�i, kjer

so povezave najvišjih slojev onemogo�ale pravi�no sojenje.

Takšno stanje pa je porušilo vmešavanje samega centra v konkreten primer. V ozadju

stoji Svet deseterice, ki prevzame primer iz rok lokalnega sodstva v Vicenzi. Pri tem gre, kot

piše Povolo, za popolno izklju�itev tega sodstva. (Povolo, 1997, 16) Na�elnik mesta je lahko

izdal ukaz, v kolikor je pretorijanska kohorta prejela pooblastilo za inkvizicijski postopek s

strani Sveta desterice. To je pomenilo, da je bil Consolato izklju�en iz vsakršnega poseganja

tako v dokazni postopek kot v izrek sodbe. Consolato, ki ga omenja, je sodni organ Vicenze,

ki je imel v rokah sodstvo tako na podro�ju mesta kot tudi njegove okolice. (Povolo, 1997,

32)

Zlo�in, ki ni povezan s prestopki, kot so izdaja države ipd., v predhodnih obdobjih ne

bi bil zadosten razlog za vmešavanje centralnih organov na lokalen proces. V knjigi Intrigo di

Onore avtorja Povola tudi ni omembe kakršnegakoli odpora s strani mesta, iz �esar lahko

sklepamo, da je prišlo do spremembe sistemske ureditve upravljanja beneških posesti. Korak

k enotnejši pravni praksi je tudi korak k bolj centralizirani državi.

Velike spremembe, ki so zajele Republiko okoli leta 1580, so imele posledice tudi v

primeru Sveta deseterice (Consiglio dei dieci). Kot najmo�nejši organ je vzbudil odpor, ki se

je pokazal tako v Velikem svetu (Maggior Consiglio) kot tudi v Senatu. Ta se je kazal v

sporih, ki so se vrteli okoli nepotrjevanja kandidatov Sveta deseterice v letih 1582–3. To

nasprotovanje je pokazatelj vloge, ki jo je igralo sodstvo, to namre� ni bilo omejeno zgolj na

podro�je prava, temve� je imelo tudi politi�no vlogo. Reforme v letih 1582–3 in potem še leta

1677 so poskušale politi�ni del znova prenesti predvsem na Senat in Pregade. (Cozzi,

Knapton, 1992, 175–82)

Pravne mo�i, ki si jih je pridobil Svet deseterice, pa niso zadoš�ale, da bi prevzeli

primer, �e ni bilo informacij o kršitvah. Za te informacije so bili zaslužni denunciatorji, ki so

jih mesec dni pred za�etkom procesa poslali na beneški Kolegij (Collegio veneziano), Vloga,

ki jo je denunciacija imela v beneškem sodstvu, spominja na prakso v totalitarnih režimih.

Izredno pomembno je dejstvo, da je informacija lahko bila anonimna. Vendar ima tudi

svojo temno plat, saj je anonimnost pisca dvorezen me�. Na eni strani je tako mogo�e zbrati

mnogo ve� informacij, saj se pisci �utijo varne pred tistimi, katere obtožujejo, tudi �e so ti

višje na socialni lestvici. Hkrati pa ta ista anonimnost odpira polje zlorab, saj tisti, ki je

obtožen, ne more razkrinkati neutemeljenih obtožb, oziroma mu je to zelo oteženo.25

V Benetkah je zgodba o ovaduštvu tesno povezana z zloglasnim organom Svetom

deseterice. Skrivnostnost delovanja samega organa je delno kriva za slab glas, na katerem je

bil. Delovanje, ki je bilo skrito o�em javnosti, je velik del svoje mo�i jemalo ravno iz prakse

anonimnih obtožb. Toda kot poudarja avtor, je Svet deseterice predstavljal klju�nega

25 O denunciaciji glej delo, posve�eno tej problematiki Preto, 2003.

zaveznika preprostega ljudstva. Obtožbe lokalnih veljakov na nižjih sodiš�ih so bile zaradi

vpliva obtožencev vnaprej obsojene na neuspeh, poleg tega pa bi klasi�na oblika obtožb, v

katerih bi se tožitelj javno izpostavil, le-tega naredila za o�itno tar�o maš�evanja. Tako je

tajna ovadba direktno Svetu deseterice pogosto predstavljala edini na�in, s katerim so tožniki

lahko prišli do pravice. Takšno situacijo imamo tudi v primeru, ki ga obravnava Claudio

Povolo v svojem delu Intrigo del Onore.

Na�in zbiranja ovadb je povezan s t.i. 'levjimi usti', ki jih najdemo po vsej beneški

posesti. Dva primerka sta se ohranila tudi v Istri, eden v Kopru, drugi pa v Bujah. (Preto,

2003) Številna so bila uni�ena ob koncu Republike, saj ovadbe nikoli niso bile preve�

popularne. Sam izraz levja usta izhaja iz kasnejšega obdobja. Kot je v navadi pri drugih

besedah, ki ozna�ujejo samo prakso, najdemo tudi tu izredno veliko število izrazov. �eprav

sta se v beneški Istri ohranila le dva primera levjih ust, pa to ne pomeni, da ovaduštvo ni bilo

bolj razširjeno.

To lahko opazimo v primeru uni�enja protestantov v Istri. Tu je bila denunciacija

pomembna, saj je beneškim organom omogo�ila, da so obsodili druga�e verujo�e. Generacijo

kasneje Valieri piše, kako v Kopru ni ve� nobenih heretikov, oziroma da ni nih�e naznanil

nobenega heretika. (Valier, Lavri�, 1986, 43) Glede na razširjenost protestantizma zgolj 30 let

pred tem lahko potegnemo zaklju�ek, da so bili denunciatorji zelo delovni.

Vloga denunciacije se kaže kot izredno pomemben del upravljanja beneških posesti.

Zaradi nezmožnosti kontrole ozemelj s številnimi upravitelji je bilo sodelovanje lokalnega

prebivalstva nujno. Denunciacija je tako predstavljala na�in, da se skupnost razbije, saj bi

javnim ovaduhom verjetno sledila obsodba s strani skupnosti. Zaradi dokajšnje majhnosti

istrskih skupnosti je ta instrument imel uspeh.26

26 Ta uspešnost je vzbujala v lokalnem prebivastvu sovražnost, kar se kaže v na�rtnem uni�evanju levjih ust ob

koncu Republike

Spremembe v politiki do lokalnih skupnosti kot tudi glede vloge informacij, ki jih je

zbirala centralna oblast, so izhajale iz sprememb v vladajo�i struji. Politika bolj centralnega

upravljana posesti je bila povezana s skupino Mladih (Giovani). Vendar to s seboj potegne

vmešavanje v ravnotežje mo�i, kar pa je zopet v veliki meri odvisno od politi�nih povezav

najvišjih slojev. Tako vloga, ki jo je odigral sodnik, ni bila zgolj pravne narave. Povolo je

njegovo vlogo videl kot precej kompleksno. (Povolo, 1997, 17) Sodnik za uroke je bil

dodobra vpleten v kompleksne povezave, poznanstva in klientelisti�ne odnose, ki so

prežemali delovanje kazenskega sodstva. Ni naklju�je, da so legitimnost lokalnih sodiš�, v

katerih je omenjeni sodnik zasedal pomembno mesto, v naslednjih desetletjih korenito

oklestili. Definicija zakonitega, njegovih negotovih dosegov ter sama obravnava deviantnosti

so se spreminjali pod pritiskom sprtih politi�nih sil. Poleg tega pa je prišlo tudi do spremembe

v proceduri, ki je bila sedaj precej bolj u�inkovita, hkrati pa je odpirala še ve�je možnosti za

manipulacijo s stani vplivnih skupin.

Za ve�ino ljudi so lokalni duhovniki pomenili drugi pol avtoritete v vasi. Zato se kot

tipi�na kaže vloga lokalnega duhovnika, o�eta Ludovica Oddija, ki je bil zaradi svoje funkcije

eden od najbolje obveš�enih ljudi o dogajanju. V vasi Origano je za�el delovati leta 1602,

torej tri leta pred za�etkom procesa. Njegova dejanja so bila usmerjena k zaš�iti preprostih

ljudi, a se kaže kot figura z razmeroma malo vpliva.27

Njegova najbolj odlo�na akcija, s katero je hotel ustaviti nasilje v vasi, je bila, ko je

nekaj mesecev pred procesom odšel na pogovor s podesto v Vicenzi, da ga obvesti o

dogajanju, a ta ni naredil ni�esar. Takratni podesta je bil Francesco Badoer, �aln kroga

vplivnih aristokratskih družin, ki so krojile usodo Vicenze in njene okolice. Zaradi povezav s

krivci stanja v vasi Origano ni sprožil nobenega postopka in akcija Ludovica Oddija ni imela

27 To velja predvsem za vladajo�i sloj, obi�ajni ljudje so v njem videli potencialnega zaš�itnika

posledic. (Povolo, 1997, 55) V tej situaciji se Cerkev kaže v podrejenem položaju nasproti

lokalnim elitam.

To dokazuje, da lokalni duhovniki niso imeli enakovredne mo�i kot lokalne družine.

Konkretni primer kaže, da razmerje sil med lokalno cerkveno in posvetno oblastjo ni bilo

uravnoteženo. �eprav je Ludovico Oddi aktivno poskušal spremeniti stanje na vasi, ni imel v

rokah nobenega inštrumenta, s katerim bi lahko karkoli dejansko spremenil. Denuncija na

centralno oblast je tako ostala edini vzvod, s katerim so se lahko prebivalci zaš�itili pred

samovoljnimi dejanji lokalnih aristokratskih družin.

Kljub temu pa je Ludovico Oddi eden od najizrazitejših braniteljev preprostega

ljudstva pred nasiljem. Njegova vloga v vasi je kljub nemo�i spremeniti stanje ostala mo�na.

Ljudje so mu bili naklonjeni in užival je njihovo zaupanje. To mu je dajalo poseben status, a

le na duhovnem nivoju, v materialnem svetu se njegova zgodba kon�a z begom iz vasi. Po

procesu izgine iz dokumentov in njegove nadaljnje usode ne poznamo.

Lokalni duhovniki so pomembni zaradi svoje izredno dobre obveš�enosti o dogajanju

v svoji skupnostjo. Po koncilu leta 1204 je bilo dolo�eno, da se mora vsak kristjan spovedati

vsaj enkrat letno. V primeru osebe, ki so ji vaš�ani zaupali, kot je primer z Ludovicom

Oddijem, postane njihov spovedovalec najbolje obveš�ena oseba v vasi. V primeru Origana je

izpri�ana tudi ta vloga, saj je Oddi pogosto pomemben vir informacij o dogajanju. To ne velja

samo za lokalne duhovnike, ti so namre� poro�ali svojim nadrejenim in tako takrat kot tudi

danes katoliški Cekrvi omogo�ili, da je imela ve�jo možnost zbiranja podatkov kot

predmoderne države.

�eprav je spoved v teoriji popolnoma tajna, je glede na razkorak, ki ga sicer sre�amo

med teorijo in prakso, ta tajnost precej bolj relativna. Tudi �e duhovniki niso zlorabili

zaupanja, so vseeno bili del skupnosti, s �imer so imeli centralni organi vedno možnost dobiti

informacije ‚iz terena’, kar je velika prednost. Tako se jim namre� ni bilo treba opirati zgolj

na informacije, ki so jih dobili od države, temve� so imeli svojo, za takratni �as izredno

razvejano mrežo informatorjev.

6.1 Lokalni klani nasproti centru

Politi�na in pravna razdrobljenost v srednjem veka je pomenila, da je bila stopnja

lokalne avtonomije zelo velika. Od konca 16. stoletja pa številne indikacije kažejo na ve�jo

mo� centralnih struktur, ki so prek sprememb v pravni praksi vzpostavile možnost

vmešavanja na lokalni ravni. Ta sprememba pa ni ozna�ila tudi konca mo�i lokalnih skupin.

O tem pri�a študija Bianca “La comunita di villaggio in Friuli; (Alcune indicazioni di

carattere generale e uno studio)“. Obdobje, ki ga obravnava, je osredoto�eno na sredino 18.

stoletja, torej približno stoletje in pol po obdobju, ki ga opisuje delo Intrigo d’Onore.

Pomenljiva je primerjava med mo�mi lokalnih klanov, ki so bili v obdobju pred

koncem 16. stoletja prakti�no avtonomni vladarji. Proces proti takšnemu klanu, ki ga opisuje

Povolo, kaže na konec tega obdobja, a ne pomeni tudi konec zlorab oblasti. Primeri nasilja iz

obdobja sredi 18. stoletja, ki jih opisuje Bianco, kažejo, da se stanje v praksi ni tako bistveno

spremenilo. Še vedno je prisotno nasilje, proti kateremu navadni podložniki Serrenisime ne

morejo storiti prav veliko.

Stanje konstantnega nasilja v družbi je o�itno prisotno skozi celotno obravnavano

obdobje. Proces, ki ga je sprožil Svet deseterice v štiridesetih letih 18. stoletja, je podobno kot

pri procesu v vasi Origano skoraj stoletje in pol prej izpostavljal problem nasilja nad lokalnim

prebivalstvom. (Bianco, 2002, 2-3) Opisuje nezaslišano nasilje ropov, zased, nepravi�nih

sporov, izsiljevanj, oboroženih uporov in atentatov na ve� kraljev. Poleg tega so najbolj

barbarski banditi, ki so se ob zapuš�anju dežele polastili komune v kraju Vas, nadlegovali

ostalih štiriindvajset doma�ij v tisti okolici tako, da so odnesli zdaj kozo, drugi� ovco, kakšen

kos orodja in vse ostalo, kar so lahko odnesli, ter pri tem izjavljali, da se nameravajo polastiti

vsega. Zagotavljanje reda in miru je bilo v �asu Beneške republike uspešno le do dolo�ene

mere. Nasilje je toliko bolj prisotno, kolikor dlje gremo od Benetk in drugih ve�jih mest.

Takšno stanje nasilja sre�amo še v ve�ji meri na revnejših in mejnih podro�jih, kamor spada

tudi Istra. Poleg tega imamo v Istri opravka še z druga�nim tipom nasilja. Probleme s

prebežniki iz Balkana t.i. morlaki, ki so se umaknili pred napredovanjem Turkov, najdemo

tudi v nekaterih dokumentih klerikov, ki se pritožujejo nad premajhno zaš�ito njihovih

posesti, kar je naloga posvetne oblasti.

Republika se na na�elni ravni sicer trudi zmanjšati nasilje, ustrahovanje in

izkoriš�anje, a v praksi ni imela možnosti, da bi to tudi uresni�ila. V takšnem okolju tudi

kleriki niso bili izvzeti. Primera umora dveh duhovnikov, ki sta odšla na ples, in pretepanja

duhovnikov v Puli kažeta, da je tudi to ena od to�k, kjer je prihajalo do sporov. (CLC, 2)

Podobno stanje je zna�ilno tudi za druge države tistega �asa, in tudi sama Cerkev se je

zavedala, da je red možno vzdrževati le do dolo�ene mere, tako da do resnih sporov zaradi

tega ni prihajalo. Prej omenjeno nasilje je tako predstavljalo problem, ki pa ni bil idejne

narave, temve� je bil viden kot nekakšno normalno stanje, kljub teženju k harmoni�ni

skupnosti.

Za stanje, ki ga opisuje Bianco, je bila še vedno zna�ilna precejšnja avtonomnija.

Zaradi pomanjkanja ljudi in sodobnih komunikacijskih sredstev, kot tudi ljubosumnega

varovanja starih pravic, se razmerje med centrom in periferijo v temelju ni spremenilo. Na to

kaže tudi ohranjanje veljavnosti pogodb sklenjenih ob priklju�itvi posameznih državic in mest

iz za�etka 15. stoletja. Precejšnja avtonomnija velja tudi za še bolj lokalni nivo posameznih

skupnosti oziroma vasi, ki pogosto ostajajo pod kontrolo lokalnih klanov.

�eprav je bila situacija specifi�na za vsako vas, nam lahko služi kot primer vas Fusea

v Furlaniji s 439 prebivalci. �eprav je tamkajšnja ljudska skupš�ina precej netipi�en primer,

saj je prevzela ve� pravic kot je bilo to obi�ajno za lokalne skupnosti, služi za primer, koliko

pravne avtonomije je dovoljevala Beneška republika na svojih posestih. Bianco Furio je

povzel njene pravice sredi 18. stoletja. (Bianco, 2002, 19–20) Vpliv vaške skupš�ine je ostal

nespremenjen in je segal v sleherni segment javnega in zasebnega življenja lokalne skupnosti:

urejanje vseh zadev lokalne skupnosti, upravljanje s skupnimi viri, nadzor nad javno moralo,

dodeljevanje pla�anih zadolžitev (gasilska straža, gozdna straža, pastir, cerkovnik, pisar itd.),

izvolitev župnika in upraviteljev cerkvenega premoženja, imenovanje predstavnikov v organe

�etrti, razdelitev dajatev, imenovanje na�elnika skupnosti ali meriga (prvega dne v letu),

njegovih sodelavcev, to je 4 porotnikov (na drugi velikono�ni praznik) in župana (degana), ki

je imel povsem posebne naloge, med drugim tudi to, da je sodiš�u v Tolminu dostavljal vse

prijave kriminalnih dejanj.

Kljub specifi�nosti prej omenjene vasi pa nekatere pravice sre�amo tudi na prostoru

Beneške Istre kot je npr. pravica do volitve župnika in administratorjev patrimonija lokalne

cerkve. To je eno izmed klju�nih podro�ij, na katerih je prihajalo do sporov med posvetno in

cerkveno jurisdikcijo. Problematika je povezana tudi z odnosom med lokalnimi skupnostmi in

centrom. Pravice lokalnih skupnosti predstavljajo pomemben del odnosov med posvetnim in

cerkvenim pravom, saj so tudi pravice lokalne skupnosti lahko v nasprotju z kanonskim

pravom.

Spori, ki so nastali na lokalnem nivoju in so v njih posredovali tudi organi centralne

oblasti, se od primera do primera nekoliko razlikujejo. V ve�ini primerov so Benetke

spoštovale pravice lokalnih skupnosti, saj niso imele zadostnega interesa ali mo�i, da bi

spreminjale status quo. To pa ne velja za primere, kjer je šlo iz stališ�a sloja patricijev za

imenovanje na bolj pomembne funkcije. Lep primer takšnega vmešavanja v lokalno skupnost

je imenovanje koprskega škofa. Tega je neko� imenoval koprski kapitelj, kasneje pa v

soglasju s Senatom papež.28

28 Ve� o tem v poglavju Škofije v Istri.

Pravna 'enotnost', torej veljava istih zakonov za vse državljane, je bila Beneški

republiki tuja. S postopnim širjenjem ozemlja ni potekal so�asen proces pravnega

izena�evanja. Pravo je ostajalo razdrobljeno in pravne norme in uzance so se spreminjale tako

prostorsko kot tudi glede na status.

Benetke so po svoji ureditvi, kljub temu, da imajo v imenu izraz republika, precej

dale� od današnjega pojma republika. Sama beseda izhaja iz korena res publicas, torej stvar

ljudstva, kar pa je v konkretnem primeru nekoliko zavajajo�e. Pravosodna oblast je bila

domena omejene skupine patricijev, pa še tu le moških pripadnikov družin, ki niso bili kleriki.

Poleg tega imamo še dodatne statuse. Državljanstvo je recimo s seboj prinašalo

poseben pravni status oziroma pravice. Da bi bile stvari še bolj kompleksne, sta obstajala dva

tipa državljanstva, de intrus in de extrus. Slednje je pomenilo, da veljajo pravni privilegiji ne

le na podro�ju Beneške republike, temve� tudi izven njenega teritorija.

Ti pravni statusi so bili omejeni na podro�je samega mesta Benetk, ostala podro�ja so

imela svoja pravila. Ob priklju�itvi Republiki so vedno naredili pogodbo, v kateri je bilo med

drugim dolo�eno, kako se bo lokalno pravno podro�je vklju�ilo v beneško pravo. Za državo je

bilo klju�no, da ima pravico do kaznovanja za vse tiste, ki so se ji uprli. Takšni primeri so bili

dodeljeni sodiš�em v samih Benetkah.

Za skorajda vse ostale primere pa so bila pristojna lokalna sodiš�a. Pravo, ki se je

uporabljalo pred aneksijo, je obdržalo svojo veljavo. To je pomenilo izredno kompleksno

stanje na pravnem podro�ju, saj je tako obstajalo ogromno število razli�nih pravnih norm, ki

so veljale na zelo majhnih ozemljih. Že na podro�ju slovenske Istre imamo ohranjene

Koprski, Piranski in Izolski statut. Ti so si med seboj sicer zelo podobni, posebno v kasnejših

izdajah, kar kažejo nekateri identi�ni �leni.

Tradicija je imela do konca Republike izredno veliko vlogo. Kljub nekaterim

spremembam konec 16. stoletja, ko dobi beneško pravo nekoliko ve�jo vlogo, so lokalno

pravo in uzance izredno pomembni.

Prav posebno vlogo so imele pravne uzance in obi�aji, ki so veljali v konkretnih

primerih. Pri skorajda vsakem sporu se postavi vprašanje dotedanje prakse. Tista stran, ki je

uspela dokazati, da se zavzema za nadaljevanja pravnega statusa quo, je v veliki ve�ini

primerov dobila pravdo. Tipi�na dikcija, ki jo pogosto sre�amo, gre nekako takole. »Kako je

koristil �as tistim najzvestejšim zaradi dolgega in neprekinjenega poteka izbora... » (CJ, 115)29

Dva elementa sta klju�na, prvi je pravna pravica ali tradicija, ki vpeljuje dolo�eno

prakso, drugi, prav tako pomemben, pa je njuna neprekinjenost. V praksi to pomeni, da so

dokumenti iz preteklosti eden klju�nih dokazov kot se kaže tudi v pogostem citiranju

relevantnih dokumentov v sporih. V obravnavanih primerih je zmagala tista stran, ki je lahko

dokazala, da je uzanca stara, in da se uporablja neprekinjeno. Nasprotno pa je prekinitev, še

posebej �e je postala 'tradicionalna', pomenila, da je starodavna pravica dokon�no prekinjena.

Samo v primerih, kjer je prišlo do nove zakonodaje, ki je predruga�ila pravni okvir, se je to

lahko spremenilo. Primer slednjega so npr. sklepi tridentinskega koncila ali pa novi dekreti

beneškega Senata.

Pravna praksa v kanonskem pravu je bila z nekaterimi tridentinskimi dekreti precej

spremenjena. Pove�ala se je oblast škofov, a tudi zahteve do njih s strani papeža. Dekreti

tridentinskega koncila niso bili pomembni samo zaradi samih sprememb, ki jih prinašali,

temve� pogosto še bolj zato, ker so jih poznali in se jih držali v ve�ji meri kot je bilo v navadi

do takrat.

29 »Quanto hanno tempore goduto quelli fidelisimi per una longa et continuata consuetudini intorno all'elettione

…«

Tako je bilo škofom naro�eno, naj se preudarno lotijo spreminjanja obnašanja svojih

podanikov, od poboljšanja je namre� odvisen uspeh njihovega priziva. Glede na to, da so tisti,

ki so bili krivi kaznivih dejanj, da bi se izognili kaznovanju in ušli sojenju svojih škofov,

obi�ajno hlinili, da so v stiski, �eš da se jim je zgodila krivica, in so pod pretvezo pritožbe

ovirali sodni proces, je koncil, da bi prepre�ili zlorabo sredstev, ki so bila predpisana za

zaš�ito nedolžnih, da ne bi bila zlorabljena za obrambo kršitev in bi tako njihova zvija�a in

izmikanje uspela, predpisal in odredil. Ta problem kaže, da so posamezniki poskušali s

prenašanjem primerov pobegniti vplivu škofa, ki je bil pogosto tesno povezan s loklanimi

elitami. V primerih, ki zahtevajo poboljšanje, v primerih zmožnosti ali nezmožnosti in tudi v

kriminalnih primerih ne bo priziva pred zaklju�no obsodbo s strani škofa ali njegovega

glavnega vikarja, ne kakršnekoli za�asne sodbe ali druge (domnevne) pritožbe. Škof in njegov

glavni vikar tudi ne bosta popuš�ala takim pritožbam, ampak bosta nadaljevala z naknadnimi

ugovori kljub prizivu ali prepovedi s strani tožnika kakor tudi z ugovori proti vsaki rabi ali

navadi, �etudi prastari, razen �e bi se zgodilo, da se krivice ne bi dalo popraviti s kon�no

sodbo, ali da ni pritožbe na izre�eno dokon�no obsodbo. V teh primerih pa ostanejo zakonske

odredbe starodavnih kanonov nedotaknjene.

V primerih, ko je prišlo v kazenskih pravdah do priziva nadškofa, je koncil dolo�il

naslednja pravila. V pritožbi na razsodbo škofa ali njegovega glavnega vikarja bo, �e se zgodi,

da so apostolske oblasti takoj predale primer sodniku, pa naj bo to metropolit ali glavni vikar,

ali �e bi bil metropolit zaradi �esarkoli sumljiv ali oddaljen ve� kot dva dni potovanja, kakor

je dolo�al zakon, ali �e je on napravil pritožbo, pravda predana enemu najbližjih škofov ali

njegovemu vikarju, toda ne podrejenim sodnikom. (Waterworth, 1848, 85-6)

Na�eloma so bile pritožbe klerikov naslovljene na lastnega škofa. V enem od primerov

pa se pokaže, da je tudi papeški nuncij igral dolo�eno vlogo, �eprav zgolj posredno. (CJ, 12)

Problemi so nastajali pri procesih, v katere so bili vklju�eni tako kleriki kot laiki, kjer

je lo�nica med posvetnim in duhovnim zabrisana. Pomemben dokument, ki osvetljuje te

probleme in njihovo rešitev, je prepis dokumenta iz leta 1578. Že zgolj to, da je prišlo do

prepisa, kaže na njegovo pomembnost, saj je o�itno, da je postal neke vrste precedens.

Tržaškemu škofu je na uho, prišla informacija o nedostojnem delovanju lokalnih

duhovnikov v Miljah. (CLC, 2)30 Da bi lahko izpeljal proces, pa je potreboval pomo�

posvetne oblasti. "Da preu�imo posvetne zapise in zaradi drugih okoliš�in, bomo potrebovali

posvetno pomo�. Prosimo zgoraj imenovano: sodiš�e, da v imenu pravice odobri tisto pomo�,

ki je posvetni sodniki niso nikoli odrekli cerkvenemu pravu v državi velecenjenega beneškega

gospostva." (CLC, 2)31 Ta pomo� je bila s strani škofa dojeta kot potrebna za pobožna dela

(opera pia). Sama prošnja kaže, da si cerkvena sodiš�a niso upala (vsaj obi�ajno) soditi ali

celo vabiti na zaslišanja podložnikov Sv. Marka brez dovoljenja.

Odgovor je bil nekoliko druga�en, kot bi pri�akovali. Vsakemu uradniku, ki se

odzoval pozivu škofa glede s strani Benetk nedovoljenjega sojenja, je bila zagrožena kazen

treh let na galeji. Poleg izre�ene kazni treh let na galeji bo izgnan, in �e bi se vrnil v Beneško

republiko, se bo moral po ukazu tržaškega škofa nemudoma predati njemu. Vsak in

kakršenkoli postopek proti laikom in neredovnikom bo razumljen kot nasprotovanje njegovim

ukazom. (CJ, 120)

Pod drugi del dokumenta je podpisan Roberto Polani, takratni podesta v Miljah. Kar

nekaj drobcev, ki pomagajo osvetliti razmerja na sodiš�u, se nahaja v tem drugem delu

dokumenta (oz. delu prepisa). Jasno je razvidno, da zanima podestata bolj ohranitev

nedotakljivosti laikov pred cerkvenimi sodiš�i kot pa pomo� pri obsojanju duhovnikov.

30 „al’orecchie contra alcuni preti“ 31 „Per esaminar Test.ij secolari i per altra occasione occorera che habbino bisogno del braccio Seculare.

Pregiamo V. S: Mag.a che voglia per debito di giust.a dargli quel aiuto, che da temporal Magistrati non e stato

mai ali ecclias.j dinegato nelo Stato dela Ill.ma Sig.ria di venetia.“

Nepomembna ni tudi fraza "kot se re�e po ukazu velecenjenega škofa". (CJ, 120)32 Torej ukaz

škofa ni bil pravi ukaz, pravi ukaz je o�itno lahko dan samo s strani posvetne oblasti. Tudi

razmeroma huda kazen kaže na napor, da bi se na pravnem nivoju sferi �im bolj lo�ili.

Ker je sam dokument iz leta 1578, torej nekoliko starejši kot ve�ina ostalih

obravnavanih dokumentov, je pomemben, ker kaže, da je pri lo�evanju obeh sfer šlo za

dolgotrajen proces. Stroge kazni kažejo, da je o�itno obstajala realna bojazen, da bi laiki

sodelovali v cerkvenih sodiš�ih. Po drugi strani pa to vseeno ni bila obi�ajna praksa, saj sicer

škof ne bi prosil za pomo�. Spremembe zakonov so s seboj prinašale tudi spremembe pravne

prakse. Kljub omejeni sposobnosti uveljavljanja zakonov v praksi so nekateri zakoni vseeno

pomenili pomembne prelome v sami jurisdikciji. Med najbolj opazne sodi zakon, ki je

prepovedoval gradnjo novih cerkva (edificazioni ecclesiastiche), in tisti, ki je prepovedoval

prehajanje zemlje iz lasti laikov v last Cerkve. S tem kon�alo obdobje skorajda neomejenega

kopi�enja cerkvenih posesti. Oba zakona sta v teku 17. stoletja tudi v praksi uspela radikalno

zmanjšati prehajanje zemlje v roke Cerkve.

Oba zakona33 sta zanimiva tudi zaradi dejstva, da sta najprej veljala zgolj za podro�je

mesta Benetk. Prvi je bil sprejet leta 1536, za posesti Benetk pa je za�el veljati 1605. Drugi, ki

je imel še bolj radikalne posledice, pa je bil prvi� sprejet davnega leta 1337 in bil potrjen 1515

in 1561, leta 1603 pa je bila njegova veljava razširjena. Oba zakona sta v za�etku 17. stoletja

tako vzpostavila precej druga�ne razmere, ki se kažejo tudi v sami Istri. Njune kršitve so bile

v 17. stoletju, kot tudi kasneje v Beneški Istri eden od najpogostejših problemov.

Letnici 1603 in 1605 kažeta, da tu ne gre za naklju�je, temve� za odraz spremembe v

odnosu do samega razumevanja suverenosti Benetk kot države kot tudi za reakcijo na

kopi�enje posesti. Nezmožnost ustavitve procesa, ki je ekonomsko zmanjševal mo� države na

32„ come si dice, d’ordine del. R.mo Vescovo.“ 33 Glede teh zakonov glej delo Morassi, 1989.

eni strani, na drugi pa jo dajal Cerkvi, bi kazala na šibkost Republike. Vittorio Frajase v teh

ukekrpih vidi še precej ve�. Predstavljali naj bi dejanja zakonodajne suverenosti Benetk na

lastnem teritoriju, medtem ko je rimska cenzura bolj kot kršenje suverenosti Republike

pomenila predvsem poseben vložek, zaš�ito družbenih in institucionalnih vezi, ki so

povezovale beneški teritorij s papeškim dvorom, in se s cenzuro zoperstavljala mo�i nadvlade

Benetk. Prednost tradicije v pravnih dolo�ilih je, po mnenju Sarpija, torej postala na�elo, ki ni

bilo usmerjeno zgolj proti zakonodajni suverenosti Benetk, temve� tudi proti njeni

verodostojnosti. (Frajese, 1994, 300–1)

7. Dilema beneških klerikov

7.1 Identifikacija z državo ali s Cerkvijo?

Vztrajanje pri suverenosti Republike je imelo za posledico dvojnost identifikacij

klerikov. Ti so bili namre� oboje hkrati, pripadniki katoliške Cerkve s centrom v Rimu in tudi

državljani Republike. V obi�ajnih situacijah ta dvojnost ni predstavljala problema, v primerih

sporov med tema dvema politi�nima entitetama pa se je za vsakega posameznika pojavila

dilema. Namre�, s kom se bodo identificirali, koga bodo podprli ali poslušali kleriki v

primeru, ko se morajo odlo�iti za zgolj enega.

Ta problem se je na širšem nivoju pokazal v dveh primerih, a v povsem razli�nih

situacijah. V drugi polovici 16. stoletja, ko so bili spori med Benetkami in Rimom pogosti,

naletimo nanj v samem centru odlo�anja, v Velikem svetu. Delitev na tiste, ki so videli smisel

v lobiranju in trošenju državnega denarja za to, da bi Bene�ani postali kardinali, in na tiste, ki

so v tem videli le zapravljanje sredstev, temelji ravno na razli�nem dojemanju problema

identitete klerikov. Tisti, ki so verjeli, da bodo beneški kardinali v obzir vzeli tudi interese

Republike, so o�itno menili, da bodo ti (vsaj v dolo�eni meri) ostali podložniki Serrenisime.

To naj sicer nebi pomenilo, da bodo v primeru sporov vedno stopili na njihovo stran, temve�

da bo ta oblika identitete ostala dovolj mo�na, da bo vsaj do dolo�ene mere vplivala na

njihovo delovanje. Druga stran pa je verjela, da se z vstopom v kleriški stan popolnoma

spremeni tudi identiteta, in da ti ljudje niso ve� podložniki Republike, temve� Rima, iz �esar

sledi, da so vsi kleriki podložniki Rima, ne pa tudi države, v kateri delujejo.

Drug veliki preizkus lojalnosti do države s strani klerikov pa lahko spremljamo v �asu

zadnje ekskomunikacije Republike v letih 1606–7. Spor med Rimom in Benetkami ni bil

nikoli ideološki v taki meri kot ravno v tem obdobju. Ker je pomenilo, da je bila izbira strani

toliko bolj izrazita, saj v nekaterih prejšnjih ekskomunikacijah ni prišlo (vsaj na državnem

nivoju) do tako ostre konfrontacije. Ne presene�a, da so se ravno jezuiti postavili na stran

Rima, saj so vedno veljali za enega glavnih stebrov papeštva. Propaganda, ki jo sre�amo po

vsej katoliški Evropi v 17. stoletju, kaže, da Bene�ani niso bili edini, ki so v njih videli

potencialno peto kolono. Njihov izgon iz Benetk je jasno pokazal, da Benetke od vseh svojih

državljanov, torej tudi od klerikov, pri�akujejo, da je njihova identifikacija primarno vezana

na državo in ne na Cerkev. Takratno dogajanje dokazuje, da so se temu (bolj ali manj

prostovoljno) podredili tudi beneški kleriki. Izjema so bili le jezuiti, ki so bili ustanovljeni za

služenje interesom papeža. (Loyola, 1990)34 Spoštovanje dekretov, ki so bili v popolnem

nasprotju z bulami, ki so prihajale iz Rima, lahko jemljemo za pokazatelja primarne identitete.

7.2 Spornost vere ali politike?

Za takšno stanje je klju�no poznavanje zgodovine sporov med Benetkami in Rimom.

Tako gre v primeru ekskomunikacije med leti 1508–1513 in v primeru vloge Julija II. v

cambrajski ligi za popolnoma posvetne spore, v konkretnem primeru za posest Ferrare, ki je

34 Iz njih veje mnogo ve�ji duh vojaške organiziranosti, katere nelo�ljivi del je hierarhi�nost.

bila teoreti�no papeški fevd. (Lane, 1978, 327) Tu leži pomembna razlika med beneškim

sporom ter sporom glede investiture med nemškimi cesarji in papežem, kjer so bile poleg

ekonomsko-politi�nih sporov v ozadju tudi razlike v dojemanju vloge samega papeža in

cesarja.

Tako so se zelo zmanjšali, z izjemo prevlade v Jadranskem morju, ki ji je oporekal ne

le Rim, temve� tudi Španija in Habsburžani, �isto obi�ajni politi�ni motivi za spore med

državami, ki so vznemirjali odnose med Benetkami in papežem. Naraš�ala pa je teža tistih

motivov, ki so bili v specifi�ni zvezi z odnosi s Svetim sedežem kot takim in ne s papeževo

državo. Beneška posvetna sodna praksa, ki je bila sestavni del ustroja republike, ukoreninjena

v miselnosti tamkajšnjega vladajo�ega razreda in v bistvu sprejeta tudi s strani samega klera,

predvsem sekularnega vsaj zaradi patriotizma, je tudi v preteklosti vzbujala o�itne rimske

pomisleke, v obdobju protireformacije vsekakor ni mogla biti nemote�a za Rim. (Bezoni,

1973, 56)

Nekatere raziskave sicer kažejo, da je bil, podobno kot danes, patriotizem bolj

politi�no orodje kot realna sila, vendarle pa bi bilo popolno zanikanje njegove vloge prav tako

napa�no.35 Izstopa pa opazka glede posvetnega klera, ki naj bi bil še posebej dojemljiv za

protirimsko politiko. Vsekakor pa je bil razcep med papeževo vlogo duhovnega voditelja, ki

ni bila sporna, ter njegovo vlogo državnika papeške države, ki je bila v o�eh marsikoga

nezdružljiva s prvo, v tem obdobju jasno viden.36 To še toliko bolj velja za Benetke, ki so

imele številne negativne izkušnje, saj so se njuni interesi ob�asno prekrivali.

Pri tem ne smemo povsem pozabiti tudi na �loveške lastnosti. Ve�ina klerikov na

beneškem ozemlju je bila tu rojena in je imela številne povezave z obmo�jem, v katerem so

35 Glej predvsem deli Queller Donald The Venetian Patriciate in Finlay Robert La vita politica nella Venezia del

Rinascimento, ki se bolj poglobljeno ukvarata s to temo 36 To nasprotovanje se kaže tako v lo�evanju med samim krš�anstvom in papeštvom, ki ga sre�amo npr. pri

Boccaciu, kot v prizadevanjih za revno Cerkev v primeru nekaterih struj fran�iš�kanov.

živeli. Pri višjih položajih, kjer lažje sledimo socialnemu poreklu, je o�itno, da je obstajala

tesna povezanost med ljudmi na visokih položajih v Cerkvi in v Republiki.

Poleg tega moramo v obzir vzeti tudi povsem lokalno mo� Cerkve in Republike. Pred

koncilom v Trentu je imel Rim izredno malo mo�i na ozemlju Republike. Izjema je bil le

organ inkvizicije, pa še ta je imel tu manj mo�i kot v ve�ini Evrope. Za razliko od Cerkve je

imela država na svojem celotnem ozemlju mrežo inštrumentov (pravnih, vojaških, ...), s

katerimi je lahko centralna oblast hitro in u�inkovito prisilila ljudi k spoštovanju svojih

zakonov. V takšni situaciji je normalno, da se bo posameznik v veliki ve�ini primerov odlo�il

za stran, ki je v njegovem okolju mo�nejša, kot kaže tudi izkušnja iz �asa interdikta v letih

1606–7, ko se je ve�ina klera uklonila politiki države.

Sveto pismo ne govori o potrebi klerikov, da se podredijo papežu, saj ta funkcija sploh

ni omenjena. Zato pa je toliko bolj jasno napisano, da je vsaka oblast dana od Boga, in da je

zato nujna poslušnost do nje (izjema so le primeri, ko ta zahteva stvari, ki so v Svetem pismu

jasno prepovedane kot grešne). V Benetkah je bilo to videnje precej razširjeno in je

nepogrešljivo pri razumevanju na prvi pogled dvoumnega stališ�a klera. (Bezoni, 1973, 54)

Vseeno pa ne smemo zanemariti dejstva, da so kleriki bili poseben sloj z lo�eno

identiteto. V vprašanjih, ki so jih videli kot povsem verska, so delovali kot kleriki. Zgodovina

sporov med Benetkami in papeži kaže, da so bili številni spori nadaljevanje politike z drugimi

sredstvi, kar je veljalo za obe strani. Videnje in razumevanje papeža tudi kot posvetnega

vladarja je bilo široko razširjeno. Dojemanje krš�anstva na dveh nivojih, to je na nivoju

verskih resnic in na nivoju organizirane religije, je bilo obi�ajno. Erazem Roterdamski je

kljub svojim strupenim kritikam katoliške Cerkve ostal katolik. To razlikovanje med Rimom

in Svetim pismom je Benetkam omogo�alo, da so kot celota ostale katoliške kljub svojim

kritikam papeštva.

Spori okoli posesti in imenovanj, ki so predstavljali ponavljajo�a se problema skozi

celotno obdobje Republike, so bili s stališ�a verskih vprašanj kljub vsemu obrobni. Problema

sta se kazala tudi drugje v družbi, torej tudi izven Cerkve. Ideje o lo�itvi Cerkve od

materialnega sveta so kljub stalni prisotnosti ostale utopija.37

7.3 Prakti�no stanje

Tudi ton, ki ga sre�amo v dokumentih, skuša biti vedno spravljiv, kar prav tako velja v

primerih, ko je povsem jasno, da Republika posega v 'avtonomijo' Cerkve. Vljudno

zahtevanje njihovih lastnih pravic kaže, da se kleriki nikakor niso hoteli predstaviti kot

nasprotniki, temve� kot podložniki, ki zgolj zahtevajo spoštovanje svojega posebnega statusa

in iz njega izhajajo�ih pravic. Uporaba besede suddito, ki je sicer bližje besedi državljan kot

podložnik, kaže, da so se po�utili tudi kot del države, v kateri so delovali, in ne zgolj kot

kleriki. Njihov podrejeni položaj se pokaže tudi v uporabi vljudnostne fraze, ki jo najdemo na

koncu ve�ine dokumentov, bacchio al mano (poljubljam roko). Ta gesta je bila (v primeru

moških) znak podrejenosti in sestavni del ritualov, ki so hierarhi�no razdeljevali družbo na

ve� ostro lo�enih razredov.38

Enotnost klerikov pa je bila vseeno omejena, saj so bile razlike med višjimi funkcijami

in lokalnimi župniki velike. Tako sre�amo primer, ko poskusil tržaški škof ukiniti starodavno

pravico župnikov v Buzetu, da sami izbirajo posameznike za razli�ne funkcije. Škof je v svojo

37 Toynbee Arnold je v svojem delu Study of History videl ve�ji problem v �edalje bolj hierarhi�ni strukturi, ki

je za�ela posegati tudi v politi�no sfero. 38 Glej Schmitt Jean-Claude; Geste v srednjem veku, kjer pa se na žalost s prej omenjenimi primeri ne ukvarja.

obrambo citiral poro�ilo vizitatorja Valieria, ki pa sodiš�a ni prepri�al. (CJ, 23) Razli�ni

interesi, ki so bili v temelju ekonomske narave, so postavili mejo med dvema taboroma, ki pa

se ne prekriva z lo�nico posvetno–cerkveno. Tako se je na stran lokalnih klerikov, ki jih je

napadal Rim, ob�asno postavila posvetna oblast. Primer iz Buzeta jasno kaže, da je v sporih,

kot je bil ta, vprašanje, kdo bo upravljal posestva, postalo pomembnejše kot pripadnost stanu.

Ne smemo pozabiti, da je proces centralizacije potekal tako v Benetkah kot tudi

znotraj katoliške Cerkve. Slednja je celo predstavljala model za posvetne države, vendar kljub

vsemu sprememb v 15. stoletju ne smemo precenjevati. Šele v obdobju po tridentinskem

koncilu so vizitacije omogo�ile vmešavanje centra v lokalne zadeve. To je pogosto imelo za

posledico rušenje statusa quo, kar je v primeru Benetk še bolj izrazito. Lokalne uzance so

pomenile tudi nekakšen modus vivendi v dolo�enem kraju in porušitev tega je lahko pomenila

tudi ustvarjanje novih problemov med posvetno in cerkveno sfero. V prej omenjenem primeru

lahko vidimo, da je poskus centraliziranja imenovanja lokalnih župnikov povzro�il spor s

tamkajšnjimi oblastmi.

Posamezniki znotraj Cerkve so bili tako razpeti med ve� silnic oziroma interesov.

Vsekakor jim je bilo jasno, da so interesi Cerkve na�eloma tudi njihovi interesi. Tudi na drugi

strani najdemo laike, ki se pokažejo solidarni z interesi Cerkve. Že sam obstoj tako

imenovane stranke papistov kaže na 'peto kolono'. To je jasno razvidno tudi iz pisanja

Bogllonetija, papeškega nuncija, kateri našteva tudi posameznike, ki so pripomogli interesom

Cerkve. (Stela, 1964, 180) Izreden dokument iz leta 1613 osvetljuje to razcepljenost je.

�eprav ni nastal na podro�ju Istre, na oseben na�in prikazuje razcepljenost klerika na eni

strani in podložnika Benetk na drugi. "Stalno sem se trudil, da sem v tej zadolžitvi služil Bogu

in skrbel za tiste duše, ki mi jih je zaupalo njeno božje veli�anstvo ter Sveti apostolski sedež,

tako da mi služba ni bila nikoli v breme kot tudi moja podložnost, z mislijo, da sem škof, in to

škof, ki je rojen kot potrjeni podložnik Republike Serenissime." (CLC, 4)39 Torej, kljub temu,

da je bil klerik, to dejstvo ni spremenilo njegovega statusa podložnika Republike, kar pomeni,

da so bili njeni zakoni veljavni tudi zanj.

V nadaljevanju dokumenta bolj natan�no pokaže svoje razumevanje tega statusa.

"Vendar sem se odlo�il, da, kolikor hitro bo �as dopuš�al, pridem k nogam Vaše Svetosti, �e

mi bo s svojo izbrano modrostjo in modrostjo najodli�nejšega in najreligioznejšega Senata

dovolila." (CLC, 4) Kljub temu, da imamo opravka z ustaljeno simboliko, bi bilo napa�no to

razumeti le kot figuro govora.

7.4 Enotnost višjih slojev

Višje cerkvene funkcije so bile videne kot primerna kariera za pripadnike višjih slojev.

Sam na�in pridobivanja položaja je bil tesno povezan z iskanjem potrditve obeh strani, tako

posvetne kot cerkvene. Pred zadnjim interdiktom, po katerem se je vloga države pove�ala, so

bili najvišji položaji dostopni samo tistim, ki so imeli dobre ‘zveze’ in denar. Še pred krizo, ki

je izhajala iz težavne situacije v �asu Cambraiske lige (1509- 15)40, je Torre našel slede�e

primere uspešnega lobiranja.41 Le dobrih deset let pred tem (1494) je Antonio Grimani,

bodo�i dož, odštel natan�no 30.000 dukatov za rde�e pokrivalo za sina Domenica, leta 1498

39 "Ho procurato comtinuamente in questio carico servir a Dio, et alla cura di quele anime racomandate a me da

Sua Divina Maesta et dalla Santa Sede Apostolica in tal modo che il servitio mio fosse senza alcun disgusto di

V.ra Ser.ta ricordandomi esser Vescovo, ma Vescovo nato suddito di contesta Ser. Republica.« 40 Ta dolgotrajna vojna je skoraj uni�ila ekonomijo Benetk 41 Torre, Carriera politica e benefici ecclesiastici in una famiglia veneziana del primo '500: Zaccaria e Lorenzo

Gabriel, objavljeno v Antonielli L., Capra C., Infelise M. Torre. G (2000): Per Marino Berengo. Studii degli

allievi, Milano, Franco Angeli, 13–4.

pa je legendarni bogataš Giorgio Corner pla�al 15.000 dukatov Alessandru VI., da je sin

Marco postal �lan cerkvenega sveta. Takšni denarni vložki kažejo, kako visoko denarno

vrednost so imeli najvišji položaji, ki so potem nosilcu prinašali znatne dohodke.

Lep primer nekakšnega vmesnega stanja so tudi nekateri samostani. Kot drugod po

Evropi so tudi v Benetkah sinovi in h�ere višjega sloja bolj ali manj prostovoljno odhajali v

samostane. Ti so bili znani kot zelo razpuš�eni, kar se ti�e discipline, in so jih škofi ali drugi

cerkveni veljaki poskušali reformirati. Pri tem pa so naleteli na nasprotovanje tako tistih, ki so

bili v samostanu, kot njihovih sorodnikov. Sam formalni status v dolo�enih primerih lahko

zavaja, saj ti bogati menihi niso stopili v samostan zaradi gore�e vere. Tako ne presene�a, da

se njihovi interesi pogosto nisjo prekrivali z interesi Cerkve, iz �esar lahko sklepamo, da se

niso popolnoma identificirali z njo. (Bertoli, 1992)42

Povezanost �lanov družine, kjer so bili tako kleriki kot laiki, odli�no prikazuje �lanek

Torreja, Carriera politica e benefici ecclesiastici in una famiglia veneziana del primo '500:

Zaccaria e Lorenzo Gabriel. (Torre, 2000) Patricijska družina si je predvsem v 14. in 15.

stoletju pridobila bogastvo s trgovino. Del tega bogastva so zapustili tudi v verske namene

(pias cusas), pri �emer izstopajo beneficiji za samostane ter za bolnico Pieta kot tudi Sv. Petra

in Pavla. (Antonielli, 2000, 165)

Kariera Lorenza, ki je s 17. leti pridobil od papeža prebendo katedrale v Trbižu, je

bila ena od bolj uspešnih. Bogastvo družine mu je odpiralo pot tudi v cerkvene kroge. Že do

leta 1484 je uspel nakopi�iti celo vrsto naslovov in beneficijev. Tega leta pa je postal škof

Bergama, ene bogatejših škofij, kjer je ob škofovskemu naslovu užival še druge beneficije, ob

tem pa je imel še prihodke (pensione) od nadškofije v Nikoziji. V nadaljevanju svoje kariere

je uspel pridobiti še nekaj drugih naslovov, med katerimi izstopa 'segretariato apostolico'. S

tem je postal ena od bolj izstopajo�ih cerkvenih oseb tedanjih Benetk, kar kaže tudi krog ljudi,

42 Glej predvsem poglavje Giovannija Spinellija: Ireligiosi e le religiose; 173–211.

v katerem se je gibal (Pietro Foscari, Giovanni Michiel, Marco Corner …). (Antonielli, 2000,

172)

Bogati beneficiji so prinašali Lorenzu pravo bogastvo, ki ga je uporabil tudi za kariero

svojega brata Zaccarija. V �asu po bitki pri Agnadellu 1509 so bile Benetke zaradi hude krize

prisiljene v skrajne ukrepe, med katerimi še posebej izstopa prodaja nekaterih najvišjih

položajev najboljšemu ponudniku. V tej klimi je družinski denar omogo�il imenovanje

Zaccarija na prestižni položaj Procuratore di San Marco de ultra. (Antonielli, 2000, 159)

To, kar najbolj presene�a v zgodbah o bratih Gabriel, je globoko prepletanje cerkvene

kariere enega in politi�ne kariere drugega, ki je služilo predvsem uveljavljanju družinskih

interesov. Kar se neposredno ujema s podatki, ki potrjujejo cerkveni izvor denarja, ki ga je

Zaccaria posodil Republiki, medtem ko je to manj o�itno v odnosih med Cerkvijo in

Lorenzom, �eprav je bilo za �asa njunega življenja ve�inoma prisotno. Odlo�itev, da se enega

od družinskih �lanov napoti na cerkveno poklicno pot, ni bilo za beneško aristokracijo v drugi

polovici 15. stoletja ni� neobi�ajnega, saj se je v tem okviru predvsem v bogatih škofijah na

celini krepila težnja po koriš�enju cerkvenih beneficij, ki so predstavljale pomemben vir

prihodkov, in so se prištevale k prihodkom od trgovanja ter vlaganj v premi�nine in

nepremi�nine. Poudariti gre zanimivo dejstvo, da sta brata v zadevah v zvezi z družinskim

premoženjem in uživanjem rent vedno delovala na osnovi skupnega dogovora, kar se je

izkazalo za primer u�inkovitega sodelovanja med klerikom, ki se ukvarjal s kurialnimi

zadevami, in lai�nim upraviteljem družinskega premoženja, kar jima je omogo�alo recipro�no

podporo. (Antonielli, 2000, 14) Vprašanje o pomembnosti dohodkov, ki so jih pridobile

družine iz cerkvenih beneficijev, ostaja dokaj neraziskano. Znano pa je, da se je ob

zmanjševanju vloge trgovine ve�ala vloga zemljiške posesti in s tem tudi cerkvenih

beneficijev. Politika družine Gabriel ni bila izstopajo�a okoli leta 1500, torej v �asu, ko je

trgovina še igrala klju�no vlogo v beneški ekonomiji. Pri�akovati je torej, da v 17. stoletju

takšni primeri niso izginili, temve� so postali še bolj obi�ajni.

Lo�nica med dvema statusoma ni bila dovolj velika, da bi status presegal pomen

družine. Tudi drugi primeri kažejo, da je na nivoju posameznikov težko potegniti lo�nico med

posvetnim in cerkvenim. Praksa, ki nam jo kažejo takšni primeri, je precej bolj kompleksna

kot enostavna delitev na laike in klerike.

Posledica takšnega stanja je precej bolj izmuzljiva definicija cerkvene in lai�ne sfere.

Obstoj tako imenovanih papistov v Velikem svetu (Consiglio maggiore) kaže, da so bili

interesi družine postavljeni pred interes skupine, ki so ji po statusu pripadali, oziroma, da za

to obstaja utemeljen sum. Lo�nica, ki je obstajala med Svetim sedežem in Beneško republiko

kot centroma, se v precej manjši ostrini kazala na lokalnem nivoju. Tu sre�amo stanje, ki je

precej bolj izmuzljivo in se izmika povsem jasni definiciji.

8. Consultori in iure

Sama funkcija se je prvi� pojavila leta 1302 pod imenom Consultori di Stato (državni

svetovalci), ustanovljena pa je bila leto poprej z dekretom Velikega sveta. V prvem obdobju

so bili svetovalci imenovani s strani doža ali njegovih svetovalcev, leta 1541 jih imenuje Svet

deseterice, nato pa Senat. V �asu Paola Sarpija je bil svetovalcu dodan še pomo�nik, saj je

vloga tega organa postala bolj pomembna. Pomo�nik se je leta 1656 odcepil, funkcija se je

namre� razdelila na dva dela, na teološki ter na del, ki se je ukvarjal z odnosi z Rimom in s

cerkvenimi beneficijami. (Mosto, 1937, 181)

Njihova naloga ni bila sojenje, saj v tehni�nem smislu to niso bili sodniki, temve� so

podajali mnenje. To mnenje pa je bilo v praksi tako reko� zavezujo�e, saj njihovega stališ�a

pravnih strokovnjakov ni bilo lahko ovre�i, kljub temu da v dokumentih sre�amo dikcijo »la

nostra opinione«, naše mnenje. (CJ, 120)

Videnje Benetk s strani svetovalcev je bilo povezano z njenim pravnim statusom. V

teoreti�ni shemi sta bila samo cesar in papež pravno gledano popolnoma avtonomna. Tako

najdemo v dokumentu iz leta 1708 naslednjo izjavo, ki se ti�e pravice, da morajo imeti vsi za

vse posesti potrdilo od vladarja. "In dejansko vidimo, da je Vaša Svetost vedno ljubosumno

š�itila ta zakoniti protest kot enega od najdragocenejših draguljev, ki krasijo njen kraljevski

diadem, in kot edino podobo anti�ne vladarske oprave." (CJ, 164)43

Takšen ton se nadaljuje še naprej in predstavlja zanimiv imaginarij pravnih

svetovalcev. Pojavi se tudi pojem Vzvišeno viso�anstvo (Maesta Sovrana), ki se uporablja v

43 »Et in fatti vediamo che la Ser:ta Vra ha mai sempre custodita con gelosia quessta legitima potesta , come una

delle piu rare gemme che adornino il di lei Regale Diadema e coma unica immagine delle Antiche investitura

Imperiali.«

zvezi z zakonodajalstvom. Avtor se vidi kot strokovnjak, ki podaja svoje mnenje, na državi pa

je, da te informacije spremeni v primerne zakone. Za kaj takega se vidi kot preve�

nepomemben. (CJ, 164) Kaže da kljub visoki funkciji, vsaj verbalne ponižnosti niso izgubili,

pa �eprav so predstavljali ene najboljših poznavalcev prava v Benetkah.

Pomembna je uporaba pojma Maesta Sovrana. V pravni ureditvi, kjer dož nikakor ni

predstavljal prave paralele drugim evropskim vladarjem (vsaj ne v obravnavanem obdobju),

se je kljub temu uporablja 'imperialna terminologija'. Vendar ta ni temeljila na sami osebi

doža, temve� na dojemanju pravnega položaja same države. Namesto na cesarjeve osebe je

bilo težiš�e na pomenu imperija, pri �emer ne smemo pozabiti na naziv, ki si ga je nadel dož

po zavzetju Konstantinopla: cesar treh osmin cesarstva.44�eprav v tem obdobju maksima

'kralj je v svoji deželi cesar' ni bila ve� nova, so Benetke kljub vsemu šle še korak naprej.

Leta 1568 je takratni papež Pij V. izdal bulo z naslovom In coena Domini, v kateri je

napadel pravno prakso predvsem v Španiji in Benetkah. V njej so prepovedani kakršnikoli

stiki z nekatoliki, pozivi na koncil proti papežu ter zapovedana popolna imuniteta lokalnega

klera. Predvsem prva zahteva je bila za Benetke nesprejemljiva, saj bi njeno dosledno

izvajanje pomenilo konec trgovine. �eprav bula ni bila naslovljena samo na Beneško

republiko, je posebna vloga Španije za katolištvo v tem �asu omejila možnosti papeža, da bi

resni�no pritisnil nanjo.

44 Celoten naziv je bil »dux Venecie dalmatie atque Croatie, dominus quarte partis et dimidie totius imperii

Romanie« (Cozzi, Knapton, 1992, 239)

8.1 Življenje in dela Paola Sarpija

Najbolj znan svetovalec je brez dvoma fra Paolo Sarpi, ki rojen leta 1552. Pri

štirinajstih letih je vstopil v red Servi di Maria in prevzel ime Paolo. Že takrat je kazal veliko

zanimanje za filozofsko-teološke študije, katerim je posvetil svoje življenje. Že leto kasneje je

na ob�em sre�anju reda branil 318 tez, ki so se nanašale na teologijo in naravno pravo,

podro�ji njegove specializacije.

V Milanu, kamor je odšel 1574, se seznani z enim najpomembnejših kardinalov tistega

�asa, Carlom Borromeom, klju�no osebo pri izvajanju tridentinskih reform na podro�ju

šolstva, ki so potem veljale vse do moderne dobe. Prav tako je spoznal precej udeležencev

koncila v Trentu, kar se vidi tudi v njegovem slavnem delu Zgodovina Koncila. Tudi kasneje

se je družil s številnimi slavnimi sodobniki tistega �asa, med katerimi izstopa razvpiti Galileo

Galilei. Z njim sta bila v prijateljskih odnosih od leta 1592 pa vse do Galilejevega pobega,

leta 1610.

Med samimi Bene�ani je imel prijateljske odnose s številnimi osebnostmi, ki so bile

klju�ne za prvo polovico 17. stoletja. Njihov seznam je podoben seznamu najvplivnejših oseb

tistega �asa, Leonardo Dona, Marco Trevisan, Pietro Contarini, Leonardo Giustinian, Niccolo

Contarini, Antonio Querini, Alessandro in Alvise Zorzi, Giacomo in Andrea Morosini … Ta

skupina ljudi je bila tudi tesno povezana z rastjo protipapeške politike.

Velik del omenjenih se je zbiral v prostorih bratov Morosini (Niccolo in Andera). Po

navadi se je zbralo okoli 30 ljudi, ki so razpravljali o razli�nih temah. Te razprave so bile

popolnoma svobodne tako v tematikah kot tudi v sami formi. Sarpi velja za enega klju�nih

oseb tega kroga. (Bezoni, 1973, 122–3)

�eprav velja za njeno zlato obdobje prva polovica 16. stoletja, je bila Padova tudi v

obdobju Sarpija še vedno eden od intelektualnih centrov Evrope, medtem ko so bile Benetke

glavni evropski center tiska. Dostopnost avtorjev kot so Dante, Boccaccio in Machiavelli je

izredno pomembna za razumevanje duhovnega ozra�ja in sporov s papežem. Vrsto identi�nih

stališ� kot jih je imel Sarpi lahko na primer najdemo v Dantejevem delu O republiki, npr.

glede vloge koncilov kot glavne avtoritete znotraj Cerkve.

Po tridentinskemu koncilu so se pojavijo številni teoretiki, ki se kljub dokon�nemu

porazu koncilskega gibanja niso sprijaznili s položajem papeža. Stališ�e Cerkve, da ovce ne

morejo soditi pastirju, v tistem �asu ni bilo splošno sprejeto. Primer teoretika Roberta

Bellarmina je dokaj tipi�en. Njegova negacija pravice papeža, da lahko direktno uveljavlja

pravo tudi v posvetnih zadevah, je izzvala srd Siksta V. (Bezoni, 1973, 57)

Sarpijev položaj v redu je s�asoma postajal vedno bolj pomemben, leta 1579 je bil

postavljen za provinciala reda, leta 1585 pa za prokuratora. Pri študiju se je še naprej posve�al

teološko-filozofskim in pravnim študijam. Bil je tudi v stiku s t. i. intelektualci iz Benetk.

Zanimivo je dejstvo, da je bil s strani Senata, leta 1600, predlagan za škofa v škofiji Caorle, a

ga je papež zavrnil. Senat ga je nato leto kasneje predlagal za škofa v Ninu v Dalamciji, a tudi

tokrat je bil zavrnjen.

Njegovi 'zvezdniški' dnevi so bili povezani s �edalje slabšimi odnosi med Benetkami

in Rimom. Tik pred interdiktom, 17. januarja 1606, je bil imenovan na položaj 'consultore in

iure', z letno pla�o 200 dukatov. Ko je 17. aprila v Benetke prispel papeški dokument, v

katerem je bila grožnja Republiki z interdiktom, �e se ne uklonijo papeškim zahtevam, je bil

Sarpi eden od njenih klju�nih branilcev. V tem �asu je napisal precej del, ki na teoreti�nem

nivoju utemeljujejo pravice Beneške republike. (Sarpi, Pozzo, 1974, 97–108)

Pomen njegovega dela se mogo�e najjasneje kaže v kar štirih atentatih nanj.

Najresnejši se je zgodil kmalu po koncu interdikta, 25. oktobra 1607, ko je atentator Sarpija

zabodel kar trikrat. Njegovo življenje je kar nekaj �asa viselo na nitki, v grozo njegovih

prijateljev ter tudi številnih drugih Bene�anov. �eprav ni bilo nobenih direktnih dokazov, ki

bi atentat povezovali z rimsko kurijo, dejstvo, da so morilci zbežali v Rim in tam svobodno

živeli naprej, ne puš�a prav dosti prostora dvomu.

Kljub nadaljnjim poskusom atentatorjev je Sarpi umrl doma v postelji. Leta 1623 je

izdihnil z besedami Este perpetua (ve�na je), in vsi so razumeli, da s tem misli na ve�nost

Republike. Njegovo posebno vlogo so poleg atentatorjev prepoznali tudi Bene�ani, ki so ga

od �asov interdikta naprej zasuvali s �astmi ter mu obenem pove�evali tudi pla�o. Tudi na

za�etku Italijanske republike je ostal pomemben simbol, o �emer pri�a njegov kip v Benetkah,

ki pa je nastal šele pred dobrim stoletjem.

Ta zamuda kaže, da je bil, kljub njegovi simbolni vlogi, takoj po svoji smrti žrtvovan

višjim interesom. Novembra leta 1623 je Senat odlo�il, da Sarpi ne dobi svojega spomenika,

da ne bi po nepotrebnem vznemirjali Rima. Pri tem sta klju�no vlogo igrala turška nevarnost

in papeški denar. (Berotli, 1992, 24)

Zanimiva je njegov povezava z Angleži. Sam je prijateljeval s takratnim angleškim

veleposlanikom Henrijem Wottonom, ki je imel o njem zelo dobro mnenje. Bil je celo

mnenja, da bi se Benetka lahko spreobrnile v protestantizem. Pri opisu Sarpijeve vere pa

najbolj presene�a, da ga ozna�uje celo za nevernika (unbeliver), in to ne samo v razmerju do

papeža, temve� tudi do krš�anstva na splošno. (Robertson, 1894, 122-3)

Navdušenje nad njim je v Angliji trajalo zelo dolgo, o �emer pri�a tudi knjiga s konca

19. stoletja. (Robertson, 1894) Glede na politi�en zna�aj angleške reformacije, ki ni prav

globoko posegla v samo versko prakso, se zdi navdušenje pri�akovano. Obe državi sta bili

zelo ob�utljivi na kakršnokoli omejevanje svoje suverenosti, pa �etudi pri tako provizori�nem

vprašanju kot je na primer lo�itev.

Nih�e drug od pravnih svetovalcev ni dosegel takšne slave kot Paolo Sarpi. Toda tudi

Sarpi ostaja razmeroma zapostavljena figura v preglednih zgodovinah krš�anstva. Lep primer

za to je najobsežnejša Zgodovina krš�anstva, ki jo imamo v slovenš�ini, v kateri ni nobene

omembe ne samega Sarpija, ne interdikta.45 Glede na pomen zadnjega velikega spopada

papeštva in posvetne države, v katerem je bilo kot orožje uporabljeno izob�enje, se zdi takšna

luknja neopravi�ljiva.

Paolo Sarpi je bil plodovit pisatelj, saj njegova dela obsegajo preko dva tiso� strani.

Njegova najpogosteje citirana knjiga je Zgodovina tridentinskega koncila, ki je njegovo

najobsežnejše delo in predstavlja eno od dveh temeljnih del 17. stoletja o tem prelomnem

dogodku.

Njegov slog je razmeroma enostaven in vsak predmet obravnava po logi�nih principih.

Pri vseh njegovih delih je opazno izredno poznavanje tematike, ki se ne ti�e samo

konkretnega primera, temve� tudi številnih podobnih. Ravno izredno poznavanje zgodovine

se pokaže kot eden temeljev njegove prepri�ljivosti, saj mu je Cerkev s svojo preteklo prakso

nudi številne argumente.

Zaradi svoje slave in številnih pomembnih del je postal neke vrste vzor idealnega

pravnega svetovalca. Posebno pomemben je njegov na�in utemeljevanja, saj je ravno tu

njegov vpliv, ki ga je imel na svoje kolege in naslednike, najve�ji. Kot primer, ki se dotika

obravnavane problematike, lahko vzamemo njegovo razmeroma kratko utemeljitev “Sopra le

contribuzioni di ecclesiastici alle publiche gravezze” (Sarpi, Pozzo, 1974, 536–45), ki je bila

napisana kot odgovor na ugovore papeškega nuncija iz leta 1616 glede davkov, ki so jih

pobirali iz cerkvene posesti.

Že na samem za�etku Sarpi napove razdelitev traktata na tri dele. Te razdelitve se nato

natan�no drži. Prvi del se ukvarja z zgodovinskimi primeri, ki se ti�ejo problemov obdav�itve

cerkvenih posesti. Za�ne s Teodozijevim in Justinjanovim pravnim kodeksom, kjer so

dolo�eni tudi davki za cerkvene posesti. Na Siciliji so davki bili enako visoke kot za lai�ne

45 Ve� avtorjev, Zgodovina Cerkve, Družina, Ljubljana 1994, glej predvsem tretji del, Reformacija,

protireformacija in katoliška prenova (1500–1715), kjer o interdiktu ni niti besede

posesti, kar je še toliko bolj pomembno, ker je bilo splošno znano, da je bil ta otok v posesti

papežev. Zgodovinsko utemeljitev Sarpi nadaljuje z odredbami Karla Velikega, ki naj bi

poznal tri tipe davkov (fodro, parata in mansionico). (Sarpi, Pozzo, 1974, 538)

Glede obdav�evanja v primeru Republike Sarpi pripomni, da lahko zaradi

pomanjkanja dokumentov obdav�itve dokazuje zgolj za zadnjih dvesto let. To je pomemben

podatek, saj kaže, da že takrat ni bilo mogo�e natan�no ugotoviti stanja pred 15. stoletjem.

Nato opiše probleme, ki so se pojavili v �asu Evgenija IV., ki je pobiranje davkov hotel

omejiti le na vojni �as. Toda že takrat so se Benetke obranile s sklicevanjem na tradicijo.

Poleg tega pa je argument za obdav�evanje tudi praksa iz druge polovice 16. stoletja, ko sta

tako Španija kot Francija v nekaterih primerih pobirali davke tudi cerkvenim posestim.

Drugi del se vrti okoli dveh argumentov, prvi sloni na dejstvu, da je vsa posest Cerkve

pred tem bila posest laikov. Ti so morali pla�evati davek, iz �esar potegne naslednji sklep. “In

ko so pristopili k Cerkvi, je bilo to možno le tako, da so obdržali iste obveznosti, kajti vsako

odstopanje lahko zatre obstoje�o prakso.” (Sarpi, Pozzo, 1974, 539–40) Pri tem se opira tudi

na sklep koncila v Raveni leta 904, kateremu naj bi prisostvoval tudi papež Janez IX.. Danes

velja, da je ta bil papež med letoma 898 in 900, kar kaže, da so tudi Consultori in iure v�asih

nekoliko priredili zgodovino svojim interesom.

Naslednji razlog je utemeljen v zahtevi po enakosti laikov in klerikov. Sarpi namre� v

cerkvenem nepla�evanju davkov, ki se porabljajo za obrambo, vidi neenakopraven položaj

laikov. Ob tem ne pozabi omeniti, da so poleg tega laiki dolžni tudi osebno braniti tako

državo kot red. Da bi podkrepil svoj argument, trdi, da kar 56 doktorjev, tako pravnikov kot

poznavalcev kanonskega prava, podpira takšno videnje.

V zadnjem delu je poskusil Sarpi ovre�i argumente nasprotne strani. Prvi argument je

temeljil na sklepih številnih koncilov, pri �emer je glavna teža dana prvemu Lateranskemu

koncilu. Ta pa naj ne bi govoril toliko o problemu samega obdav�evanja kot o njegovi

prekomernosti. Po njegovem mnenju je šlo tu predvsem za poskus onemogo�iti, da bi se ti

davki porabili za osebno bogatenje laikov, ne pa za skupno dobro. K temu je dodal še

argument, ki se kaže kot klju�en, saj je v popolnem sozvo�ju s politiko in interesi države.

“Toda o dajatvah, ki so jih naložile zakonite oblasti za skupne potrebe in uporabo, tisti koncil

ne govori, saj bi namera, da se klerike opravi�i pla�ila le-teh, pomenila kršitev vseh božjih in

�loveških zakonov ter elementov pravi�nosti.” (Sarpi, Pozzo, 1974, 541) Sklepe ostalih

koncilov ovrže ravno s prvim lateranskim, saj naj bi vsi kasnejši koncili gradili ravno na

njegovih sklepih.

Drugi cerkveni argument je trdil, da brez dovoljenja papeža ni legitimno obdav�evati

cerkvene posesti. Protiargument temelji na vlogi krš�anskega vladarja, da zagotavlja red in

mir ter dobro vladanje (buon governo). Za to ima pravico do kakršnih koli zahtev do Cerkve,

dokler te ne služijo za dobro le posamezniku.

Naslednji argument Cerkve je bil, da je Cerkev tako dvojno obdav�ena, na eni strani

že pla�uje desetino, na drugi pa še državne davke. Ta argument Sarpiju ne predstavlja

problema, saj obstajata dva tipa obdav�itve, redni in izredni. V dolo�enih primerih je Cerkev

že pla�evala izredne davke, kar zopet dokazuje s primeri iz preteklosti.

Zadnji argument v razpravi je zanimiv, saj kaže na razlike v takratni katoliški Evropi.

�eprav so v Franciji in še nekaterih kraljestvih pla�ujejo davke, so bili tam kleriki vklju�eni v

njihovo pobiranje, medtem ko so v Italiji iz tega popolnoma izklju�eni. Sarpi najprej pokaže,

da so v vseh treh kraljestvih (ob Franciji še v Španiji in na Portugalskem) kleriki del enega od

treh stanov (corti), vendar ne morejo delovati proti volji kralja. Še bolj pomemben je naslednji

protiargument, namre�, da tudi ljudstvo (popolo) ni vklju�eno v samo vladanje, pa kljub temu

pla�uje davke. �e bi torej upoštevali ta argument, potem tudi ljudstvu ne bi bilo treba

pla�evati davkov.

V zaklju�ku Sarpi razloži sam namen tega spisa. Vladajo�im naj bi služil kot orodje v

boju s Cerkvijo, �e bi ta še naprej uporabljala takšne argumente.

S tem pa se kaže osrednja vloga organa Consultori in iure, vloga možganskega trusta,

ki opravi�uje in utemeljuje državno ideologijo. Tematsko je bilo njihovo polje povezano

predvsem z vprašanji odnosa med državo in Cerkev, vendar nekatera dela, kot je npr. Traktat

o miru in sporazum o vojnih vzgibih zaradi uskokov (Trattato di pace et accomodamento delli

moti di guerra eccitati per causa d’Uscochi), kažejo, da so ob�asno posegli tudi nekoliko

širše. (Sarpi, Pozzo, 1974, 94)

9. Sojenje klerikom

Ena od osnovnih premis kanonskega prava je njegova avtonomija. V obravnavanem

obdobju je ideja o enakosti pred zakonom še neznana, oziroma se ravno prvi� pojavi.

Lo�enost posvetnega in cerkvenega prava je bila globoko zasidrana v tedanji katoliški Evropi

in je bila sprejeta, vsaj na teoreti�ni ravni na obe straneh. V praksi pa sre�amo primere, ko je

prihaja do o�itnih kršitev cerkvene avtonomije. V primeru Benetk je papež v razli�nih

obdobjih podelil Republiki nekatere pravice, ki so posegale v pravice kanonskega prava.

Kljub temu pa tudi v Benetkah avtonomija kanonskega prava kot taka ni bila postavljena pod

vprašaj.

Poleg tega je pri privilegijih pomembno, ali so bili podeljeni samo za mesto Benetke

ali za celotno državo. V primeru sojenja klerikom na podro�ju samih Benetk so te imele v

rokah privilegije podeljene s strani Inocenca VIII., Siksta IV. in Pavla III., ki pa so veljali

zgolj za posebno težke zlo�ine. Pravi problemi so se pojavili ob težnjah, da bi kleriki te

privilegije razširili tudi na svoje posesti. Frajese vidi ta problem kot grožnjo državni

suverenosti. Piše, da naj bi bil problem dejansko bolj splošne narave. Nanašal naj bi se na

prihodnost in možnost vpliva Benetk na zakonodajnem podro�ju tako, da ne bi bilo treba

vsake zadeve dore�i po diplomatski poti, temve� bi se to urejalo iz samostojne funkcije, ki bi

delovala neodvisno od papeževe oblasti. (Frajese, 1994, 295)

Paolo Sarpi je v obrambi pozicije Republike ubral druga�no pot, ki je temeljila na

predpostavkah, ki niso bile v nasprotju z osnovno premiso o cerkveni avtonomiji. Kanonsko

pravo je zaradi svoje heterogenosti in številnih izjem ter posebnih privilegijev ponujalo dovolj

manevrskega prostora za iskanje lukenj, ki so posvetnemu pravu omogo�ale vmešavanje v

podro�ja, ki jih je Cerkev dojemala kot svoja.

Poleg tega je bil dobro seznanjen z dekreti tridentinskega koncila in tudi s samim

potekom le-tega. Ti dekreti veljajo osnovno teoretsko stališ�e Cerkve, zato so nekateri

predstavljeni nekoliko bolj natan�no. Sarpiju se je klju�nih zdelo 13 dekretov.

Sinoda je presodila, da je treba dopolniti seznam zlorab laikov, storjenih zoper

nedotakljivost Cerkve, z upanjem, da jih bodo vladarji sprejeli in obenem poskrbeli, da se

kleru izkaže podložnost, ki mu priti�e. Obenem jih je opozarila, naj poskrbijo, da bodo njihovi

sodniki, uradniki in ostala posvetna gospoda izkazali takšno pokornost, kot so jo oni sami kot

vladarji dolžni izkazati papežu in koncilskim ustanovam. To bi se omogo�ilo s potrditvijo

veljavnosti odredb iz svetih kanonov in cesarjevih zakonov, ki se nanašajo na cerkveno

nedotakljivost, ki so jih vsi dolžni spoštovati, sicer jim grozi izob�enje.

1. Klerikom v nobenem primeru ne sme soditi posvetno sodiš�e, �etudi obstaja dvom o

njihovi pripadnosti cerkvi kot tudi v primeru, ko so sami privolili, prav tako ne zaradi javne

koristi ali podložnosti kralju. Posvetno sodiš�e ne sme sprožiti postopka brez predhodno

pridobljenega škofovega mnenja v primeru umora, �e umor ni resni�no in ustrezno ugotovljen

ter splošno potrjen, in enako velja za druge zakonsko dolo�ene zadeve.

2. V cerkvenih zadevah, v zadevah v zvezi z zakonsko zvezo, herezijo, desetinami,

iuspatronatom, beneficiji, v civilnih, kazenskih in mešanih zadevah, ki so na kakršen koli

na�in v domeni cerkvenega razsodiš�a in katerih predmet obravnave so tako ljudje kot

materialne dobrine, desetine, �etrtine ali druga�ni deleži, ki pripadajo Cerkvi (premoženjski

beneficiji, cerkvene posesti, posvetna pristojnost cerkva), se posvetni sodniki ne morejo

vmešavati ne po službeni dolžnosti ne iz pravic izhajajo�ih iz posesti, pri �emer ne obstaja

možnost pritožbe zaradi odre�ene pravi�nosti, zlorabe ali zavrnjene prošnje. Tisti, ki se bodo

v omenjenih zadevah zatekli k posvetnim sodiš�em, bodo izob�eni ter jim bodo odvzete vse

pravice, za katere so se potegovali. To se upošteva tudi v vseh zahtevkih obremenilnih

kazenskih zadev.

3. Laiki ne morejo imenovati sodnikov za cerkvene zadeve ne zaradi apostolske

avtoritete, niti zaradi davno obstoje�ega obi�aja. Kleriki, ki bodo sprejeli to zadolžitev od

laikov, bodo kljub vsem privilegijem odpoklicani, odvzeti jim bodo beneficiji in služba ter

bodo trajno izgubili ta status.

4. Laik ne more prisiliti cerkvenega sodnika, da ne izob�i obsojenca, ali da razveljavi

ali prekine hitro izob�enje; niti mu ne more prepre�iti, da zadevo raziš�e, zasliši pri�e in

izre�e obsodbo, ter da ima svoje biri�e in izvršitelje.

5. Cesar, kralji in ostali vladarji ne smejo v nobenem primeru izdajati uradnih

razglasov in ukazov, ki se nanašajo na cerkvene zadeve in osebe, niti ne smejo posredovati pri

cerkvenih osebah, zadevah, pristojnostih, sodiš�ih, kot tudi ne pri Inkviziciji; dolžni pa so

nuditi podporo cerkvenim sodnikom.

6. Posvetna pristojnost klerikov, v �isti ali mešani obliki, ne sme biti motena in tudi

njihovi podaniki, ki so vpleteni v posvetne zadeve v cerkveni pristojnosti, ne morejo

sodelovati na lai�nih sodiš�ih.

7. Noben vladar ali posvetni sodnik ne more izdati potrdila ali drugega pisnega izkaza

o pridobitvi beneficija ali druga�e obljubiti beneficij kjerkoli na teritoriju svoje vladavine,

prav tako tega ne morejo storiti prelati ali redni kapitlji. Kdor bo na tak na�in pridobil

beneficij, mu bo le-ta odvzet ter bo trajno izgubil status.

8. Laiki si ne smejo prisvojiti koristi prostih beneficijev zaradi varovanja, iuspatronata

ali zaš�ite in niti z namenom, da bi prepre�ili spore, kakor tudi ni dovoljeno imenovati

ekonomov ali vikarjev za upravljanje takih posesti; laiki, ki bodo sprejeli tako zadolžitev,

bodo izob�eni, klerikom pa bodo odvzeti beneficiji ter bodo odpoklicani od božje službe.

9. Kleriki niso dolžni pla�evati davkov, carin, desetin, cestnin, mostnin in podobnih

dajatev ter denarnih prispevkov, in to niti v obliki daril ali posojil, kar velja za celotno

cerkveno lastnino in premoženje; izjema so dežele, kjer je že iz davnih �asov prisoten obi�aj,

da cerkveni možje na javnih shodih pozivajo tako laike kot klerike k obveznemu zbiranju

prispevkov za dejavnosti proti nevernikom in za druge nujne potrebe.

10. Laiki se ne morejo polastiti cerkvenega premoženja, premi�nin in nepremi�nin,

vazalov, desetin in drugih deležev, kot tudi ne premoženja skupnosti in posameznikov, kjer

ima Cerkev delež lastništva; ne morejo najemati pašnikov in njiv, ki se nahajajo na terenih, ki

so v lasti Cerkve.

11. Dopisi, sodbe in pozivi cerkvenih sodnikov, predvsem tistih, ki jih izda rimski

dvor, so nemudoma vro�eni ter brez izjeme napovedani, objavljeni in izvršeni, le da je v

primerih, kot je prilastitev beneficijev, treba pridobiti privolitev ali dovoljenje, ki je znano kot

Exequatur oziroma Placet in še pod drugimi imeni, in to z namenom, da se prepre�ijo

poneverbe in zlorabe. Izjema so trdnjave in tiste posesti, kjer je vladarjem prepoznana

posvetna oblast. V primeru suma poneverbe dokumentov, pohujšanja ali izgreda lahko škof,

kot papežev poslanec, odlo�i o zadevi.

12. Posvetni vladarji in sodniki ne smejo namestiti svojih uradnikov, družinskih

�lanov, vojakov, konjev in psov v cerkvene domove ali samostane, kot tudi ne smejo od

klerikov jemati nobenega živeža ali sredstev za prevoz.

13. V primeru, da kraljestvo, dežela ali kraj smatra, da ni dolžen upoštevati zgoraj

navedenega v skladu s sedaj veljavnimi privilegiji apostolskega sedeža, mora v roku enega

leta od zaklju�ka koncila svoje zahteve predložiti papežu, ki jih bo osebno odobril v skladu z

zaslugami posameznega kraljestva ali dežele; �e v tem letu ne bodo predložene zahteve po

posebnih oz. dodatnih pravicah, se šteje, da le-te ne veljajo.

V svojem delu je bil Bolognetti, papeški nuncij v Beneški republiki konec 16. stoletja,

posebej ob�utljiv na dve podro�ji, na vprašanje iuspatronatov in na sojenja klerikom. Pri

slednjem posebej izstopa primer splitskega nadškofa, ki ga je izgnal avogador Veniero. Ne

glede na razloge je bila to o�itna kršitev avtonomije in reakcija nuncija je bila s pravnega

vidika popolnoma upravi�ena. Po njegovih besedah je do tega prišlo predvsem zato, ker so

lokalni veljaki rajši poslušali navodila posvetne gospode (Signoria). (Stela, 1964, 228)46

Ta problem je bil še toliko ve�ji, saj je politi�na situacija, pa tudi želja nuncija, da ne

bi še poslabšal odnosov, zmanjševala njegov manevrski prostor. »Vsaj delno je tej nevarnosti

vedno izpostavljen nuncij, saj kot vsi ostali glasniki nikoli ne govori ne v senatu in ne v Svetu

deseterice, torej tam, kjer se sprejemajo odlo�itve, temve� govori le na kolegiju, kjer tajniki

beležijo njegove predloge in jih nato visoki svetniki (Savii grandi) posredujejo senatu; in

�etudi prisotnost mnogih poslušalcev lahko zagotovi, da se izre�eni predlogi vsebinsko ne

bodo spreminjali, pa je, kar se sloga ti�e, to povsem nemogo�e zagotoviti; in prav to je bil

razlog, da sem v primeru, ko sem zahteval posledice za izgon splitskega nadškofa, ki ga je

odredil avogador Veniero, to storil v pisni obliki in se s tem izognil nevarnosti stika z mnenji

drugih. Zaradi obstoje�ih sorodstvenih vezi in poznanstev sem po eni strani sumil, da bosta

avogadorjeva krivda in napaka spoznani za lažji in kot taki ne bi upravi�ili, da v Svetu

deseterice nemudoma ukrepajo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem sklep o izgonu izobesil

tudi na stopnicah Sv. Marka. Zamera je bila neizogibna, zato sem bil prepri�an, da bi le-ta, �e

bi obtožbo posredovali drugi, lahko izpadla žaljiva za celotno Republiko. Toda moja namera

je bila, da bi bilo povsem jasno, da se nisem pritoževal nad ostalimi, temve� le nad

avogadorjem, ki kot krivec za tako velik zlo�in ni zaslužil niti kan�ka spoštovanja.« (Stela,

1964, 228)

S stališ�a posvetnih elit je bilo vprašljivo, kdo je mo�nejši, oziroma, kdo lahko obljubi

ve�ji dobi�ek. Cilj posvetne države in njenega interesa �im bolj omejiti avtonomijo Cerkve,

kar je, po besedah Bolognettija, prinašalo zadovoljstvo posvetne gospode (Sinjoria). To je bil

tudi razlog, zakaj se je nuncij izogibal dirketnemu spopadu in hotel celotno zadevo rešiti bolj

kot izjemno situacijo kot pa sistemsko. Ravno s tem stališ�em pa je dokazoval, da gre o�itno

46 “desiderato sommamente di sodisfare alla Signoria«

prav za to. �e bi v resnici imeli opraviti z zadevo, do katere je prišlo po krivdi posameznika,

bi lahko bolj ostro obsodil dejanje. Njegovo pismo kolegiju tako ostaja zvesto poskusom

iskanja kompromisa, sprejemljivega za obe strani. Kljub temu pa že kazen, ki jo pri�akuje za

avogadorja, kaže, da vidi takšen primer kot izredno nevaren, kar podkrepi še z naslednjim

stavkom. »… utegne verjeti, da bi se celo papež lahko zadovoljil, da ni papež, in da bi dovolil,

da se Kristusov zakon uni�i s tem, ko bi ga popolnoma zapustila zaš�ita prelatov Sv. Cerkve.«

(Stela, 1964, 229) Kakršnakoli pristojnost posvetnih sodiš� nad najvišjimi dostojanstveniki

Cerkve je prakti�no pomenila ukinitev cerkvene avtonomije.

Jeseni 1605 je prišlo še do resnejšega primera. Svet deseterice je ukazal, da zaradi

težkih zlo�inov zaprejo dva razmeroma nepomembna klerika (Scipoin Saraceno in Marc

Antonio Brandolin). Kljub temu, da so bile Benetke zaradi svojega vztrajanja na pravici do

sojenja ekskomunicirane, pa se primer ni kon�al z obsodbo duhovnikov. Leta 1607, 21. aprila,

torej leto dni po ekskomunikaciji, sta bila oba klerika spuš�ena in predana francoskemu

ambasadorju. Spuš�ena pa nista bila zaradi pritiskov iz Rima, temve� kot usluga francoskemu

kralju, ki je bil glavni posrednik v doseganju sporazuma za kon�al spor. S tem so Benetke

uspele ohraniti svojo pravico, medtem kot papež, kljub neobsodbi klerikov, svojega cilja ni

dosegel. (Cozzi, Knapton 1992/2, 87-91)

Primer splitskega nadškofa je razmeroma osamljen, kar pa ne velja za spore, v katere

so bili vpleteni nižji sloji. Primer »Dveh župnikov« (CJ, 13) (o katerem ve� kasneje) je lep

primer podobne dileme, ki pa je bila izrazito lokalnega zna�aja. Odziv s strani cerkvenega

predstavnika pa je tu popolnoma druga�en, saj gre v tem primeru za klerika najnižjega ranga.

Dolo�ena stopnja vpliva posvetne oblasti je bila v ve�ji meri tolerirana na najnižjih nivojih. V

16. in 17. stoletju imamo opraviti z nedokon�anim procesom naraš�anja kontrole centra

nasproti najnižjemu nivoju, v tem primeru fare. Verjetno je tudi, da mnogi takšni primeri

enostavno niso bili znani izven lokalne skupnosti.

Ta primer do dolo�ene mere tudi pojasnjuje, zakaj sre�amo nasprotovanje vizitacijam.

Te so bile klju�ni instrument vpliva in kontrole klera na najnižjih nivojih. Sam obstoj kontrole

cerkvenih centrov nad lokalnimi razmerami v teoriji ni bil sporen za nikogar, konkretno stanje

pa je bilo nekoliko druga�no.

Vizitaciji Valierija so nekateri nasprotovali, saj so tudi v tem videli omejevanje

avtonomije Republike. Bollogneti je poskušal omejiti to nasprotovanje na ra�un discipline

redovnic. To bi bilo možno odpraviti s previdnostjo vizitatorjev, ki bi namesto ostrih kazni

opravili le najbolj nujno, kar bi priskutilo tiste najpomembnejše kršitve, ki se posvetni

gospodi (Sinjoriji) ne bi ni� manj gnusile kot papežu. Klju�ni pa so se mu zdeli pomisleki v

zvezi s svoboš�inami Republike, za katere pa je imel argument, �eš, glede na to, da so kleriki

del Republike, ni mogo�e re�i, da je s tem, ko se klerikom prepre�i svobodno delati zlo,

kratena svoboda v Republiki, saj v Bogu nezmožnost greha ne ovira njegove vsemogo�nosti.

(Stela, 1964, 253–4)

Zadnja primerjava kaže na nelo�ljivost države in Cerkve, ki je bila v tem �asu še

nedotakljiva. Na teoreti�nem nivoju nasprotja interesov ni, saj imata obe strani interes po �im

bolje urejeni Cerkvi. Vendar se v primeru reforme samostanov, ki so bili problemati�ni

skorajda skozi celotno zgodovino krš�anstva, pokaže, da temu ni tako. Samostani so bili

pogosto prostor, v katerega so se številni �lani višjih slojev bodisi zatekli, bodisi so bili v to

bolj ali manj prisiljeni. Ker njihova odlo�itev ni temeljila na verski osnovi, ne �udi, da je bila

disciplina milo re�eno slaba. Hkrati pa ti menihi niso izgubili stika s svojimi družinami in

prek njih z družinskimi klani, ki so vodili beneško politiko. Poleg tega so lokalne elite

pogosto imele dolo�eno kontrolo nad samostani in njihovimi posestmi. »Menili so tudi, da je

(reforma) odve�na, saj naj po njihovih besedah ne bi dajala želenih u�inkov; po odkritju

neotesanosti in kriminalnih združb med duhovniki in predvsem župniki, kar je bil škandal za

sosesko in celotno mesto, so se namre� strinjali, da se jih tolerira, ker boljših ni najti, in ker

jim ni bilo možno odvzeti naslova, ki so jim ga dodelili plemi�i v posamezni župniji v skladu

s prastarimi obi�aji, ki so veljali v tistem mestu.« (Stela, 1964, 249)

Pomemben kazalec razmerja mo�i je tudi odsotnost primerov, pri katerih bi posvetnim

osebam sodila Cerkvena sodiš�a. Že sama izvedba takega procesa je bila tako reko�

nemogo�a, saj Cerkev ni imela represivnega aparata, ki bi bil podoben posvetnemu. Edina

izjema je bila invizicija, pa tudi ta je bila v Benetkah v primerjavi z ostalo Evropo nekaj

posebnega. Avtonomija države je ostajala nedotaknjena, saj so bili del inkvizicijskega

tribunala. Tudi kar se inkvizicije ti�e, sre�amo primere, ko si je Republika poskušala pridobiti

�im ve� vpliva v njej.47

Kljub tem primerom se vidi, da je bilo kontrole razmeroma malo, ne samo na najnižjih

nivojih, temve� tudi med najvišjimi. Alvise Pisani je bil kardinal v Padovi med leti 1566–70.

Imel je otroka, a njegova ljubica se je poro�ila z drugim, da bi legitimizirala otroka, kar je

zadevo dodatno zapletlo. Ob smrti kardinala se je tako pojavi problem nasledstva, saj je

napisal oporoko, v kateri je zapustil svoje premoženje otroku. V ta škandal je moral pose�i

sam papež Pij V. (Stela, 1964, 245) Primer kaže, da stanje v Istri ni bilo v ni�emer izjemno,

ter da takratni cerkveni aparat še zdale� ni bil dovolj mo�an, da bi pri kleru dosegel

spoštovanje pravil.

Dejstvo, da ima mo� Rima svoje meje med lokalnim duhovništvom, je bilo splošno

sprejeto dejstvo takratne družbe. Od tu izhaja tudi neprestana potreba po reformah, ki jo

sre�amo skozi celotno zgodovino krš�anstva. Teorija, ki jo v tem primeru predstavlja

kanonsko pravo, je bila precej dale� od realnega stanja, kar priznava tudi Bollogneti. Problem

torej ni bil v tem, da bi si cerkveni veljaki zapirali o�i pred napakami v svojih vrstah, temve�

v tem, kdo ima pravico, da izvaja represivne ukrepe za popravljanje le-teh. Za Cerkev je eden

od temeljev avtonomije po�ival ravno v 'nedotakljivosti' njihovih �lanov v odnosu do

47 Tak primer sre�amo tudi v Istri.

posvetne oblasti. Kakršnokoli popuš�anje bi pomenilo, da so posvetne oblasti tiste, ki lahko

kaznujejo, s �imer pa bi kleriki postali zgolj posebna vrsta državljanov in ne ve� de iure

pripadniki druge države.

Za Istro je najden en primer sojenja klerikom, pa še ta je prej izraz izbruha lokalnega

nezadovoljstva zaradi kršenja pravil, ki so veljala za klerike, kot pa na�rtne politike. Kljub

temu pa gre za jasno vmešavanje posvetne sfere v delovanje Cerkve. Sam primer je iz leta

1613 in bi bil lahko zapoznel efekt zadnjega velikega spora.

Tega leta sta se dva mlada duhovnika odpravila na ples, kar pa je izzvalo ostro akcijo

tamkajšnjih prebivalcev. V zelo lepo napisanem in dodelanemu pismu se tržaški škof pritoži

zaradi umora njegovih dveh duhovnikov iz Buzeta (Pinguente). »Bila sta namre� dva

duhovnika iz Buzeta, torej pater Tullio Verona in pater Donato Punis, ki pa ju ne bom nikoli

hvalil, saj sta iz mladostniške nepremišljenosti preoble�ena odšla na ples. Beneška država ju

je obsodila na smrt z obglavljanjem, saj je šlo za grobo kršenje cerkvenih pristojnosti, kot tudi

za o�itno oškodovanje božjega kulta buzetske župnijske cerkve.« (CJ, 13) Razlog, zakaj je

prišlo do tako drasti�nega ukrepa za to razmeroma nepomembno kršitev, ki ni bil toliko

posledica politike kot vro�e krvi, se mogo�e skriva v nadaljevanju stavka. »… in to na

precejšnjo škodo ubogih duš, ki so ostale brez teh dveh kuratov, saj so na njuno mesto

nameravali postaviti dva iz Pirana, ki sem ju jaz odslovil zaradi njune neotesanosti.« (CJ, 13)

Ker ni ostalih primerov, ki bi pri�ali o tem tipu vmešavanj, gre verjetno za primer, ko

je posvetna oblast poskušala na cerkvene pozicije spraviti svoj klan. To dokument potrjuje še

na dveh mestih. Na samem za�etku pisma tržaški škof poda dragoceno informacijo, ki kaže na

obi�ajno dokaj vzorno sodelovanje 'dveh me�ev'. »Bog je pri�a, da se nisem nikoli nameraval

pritoževati nad ministri Serenissime (beneške republike), temve� sem jim v vsem dobrovoljno

in po najboljših mo�eh ustregel, ter da se nih�e od njenih velecenjenih in proslavljenih

upraviteljev, ki so bili v Buzetu, Miljah in Umagu, v teh štirinajstih letih ni pregrešil, v moje

veliko zadovoljstvo in za kar se Bogu za vedno zahvaljujem.« (CJ, 13)48 Ta podatek jasno

kaže, da gre za precej izjemen dogodek. Samo dejstvo, da v štirinajstih letih ni prišlo do

sporov, je še toliko bolj pomembno, saj to obdobje pokriva zelo razburljiv �as med 1599 in

1613, torej ravno obdobje, v katerem bi pri�akovali najve�je število sporov.

Tudi razlog za ta spor se zdi škofu precej nepomemben, ali kot sam pravi: »Gre za

zadevo, ki se meni v resnici ne zdi vredna, da bi z njo nadaljevali v prisotnosti vaše gospode.«

Toda �eprav imamo opravka s prej komi�no kot tragi�no situacijo, so njene posledice

potencialno zelo nevarne za samo avtonomijo Cerkve. Zato škof zahteva, da se v tem primeru

nanj prenese popolna avtoriteta oziroma jurisdikcija nad primerom. Pri tem je zanimivo, da od

pretorja pri�akuje, da se bo pokesal, �eprav iz samega dokumenta ni nikjer razvidno, da bi z

dogodkom imel kakršno koli neposredno vezo. Piše namre�: »Ukazal mi je, naj mu jaz

izberem organ, ki se bo lotil (reševanja primera), in me obenem hotel prisiliti, da storim nekaj,

kar ni bila moja dolžnost, pa �eprav je bil pokesan in voljan, da se pojavi.« (CJ, 13)

V nadaljevanju se ton za�ne nekoliko spreminjati. Kar zahteva škof, je jasna in

nedvoumna svoboda pri izvajanju lastnega poklica. Prepri�anost v svoj prav kaže tudi s svojo

dikcijo: »In zato ne bom nikoli verjel, da dobrodelni in pobožni um Vaše gospode želi, da

njihovi zastopniki izvajajo prisilo in nasilje nad prelati in cerkvenimi osebami pri izvajanju

najsvetejših zakramentov.« (CJ, 13)49 Pomenljiva je njegova nezmožnost verjeti druga�e. �e

imamo do sedaj opraviti z zelo previdno dikcijo, ki se ho�e na vsak na�in izogniti sporu, pa na

samem koncu dokumenta škof pokaže 'zobe'. »Ker pa zase vem, da mi je pred Bogom, našim

gospodom, odpuš�eno, �e ta ali ona duša premine, enako želim, da se mi odpusti tudi pred

48 "Non ha havuto, Dio sa, mai intentione di dolermi delli Ministri di V.ra Ser.ta, ma con loro corrisponder

sempre con buona volonta, et dargli ogni possibil sodisfatione, ne credo che alcuna degli Ill.mi et Clar.mi Rettori

suoi, che sono stati a Pinguente, Muggia et Humago in questi quatordieci anni, che e stato un mio contento

grandisimi, et rendo sempre gratie a Dio." 49 "Et perche non posso mai credire, che la pia et religiosa menta della Sre.ta v.ta voglia che Prelati et persone

ecclesiastiche siano sforzate et violentate dalli suoi Reppresentanti nell amministrare le santtiss.i sacramenti."

Bogom in pred Vašo gospodo za njene uboge podložnike, ki gredo brez krivde njihovega

prelata v pogubo. « (CJ, 24)50

Po krš�anskem gledanju ne obstaja hujša kazen od ve�nega prekletstva, tako da kljub

uglajenemu tonu jasno opazimo izredno ostro opozorilo. Za Cerkev je bilo popolnoma

nesprejemljivo, da je bila obsodba izvršena s strani posvetne oblasti, in se je ta vpletala v

popolnoma duhovne zadeve. (CJ, 24) �eprav gre za razmeroma nepomemben in specifi�en

incident, je škofova reakcija zaradi vmešavanje posvetne sfere v duhovno ostra.

Tako v sami Beneški republiki kot tudi v beneški Istri so bili primeri obsodb klerikov

izjemni. �eprav je ob�asno prišlo do ekscesov, ti niso nikoli postali uveljavljena praksa.

Pridobitev pravice do sojenja klerikom se tako kaže bolj kot poskusi pridobiti pravico, ki pa je

v praksi, razen v izjemnih primerih, niso uporabljali. Primer iz Buzeta kaže, da so bili celo z

državo nepovezani primeri lin�a deležni ostre reakcije Cerkve.

50 "Sicome io pretondo d'esser escusato avanti dio Sig.r nostro, se questa o altra anima perisse, cosi vorro anco

esser escusato avanti S D.na M.ta, et avanti la Ser. Ta V.ra, che li poveri suio sudditi senza colpa del loro

Prelato, vadino alla dannatione."

10. Škofije v Istri

Kljub razmeroma majhni površini je imela Istra v obravnavanem obdobju pet škofij,

koprsko, novigradsko, puljsko, poreško in pi�ansko (zadnja ni bila del beneških posesti).

Njihova zgodovina ima zaradi specifi�ne vrednosti starosti tudi pravne vidike. Starodavnost in

neprekinjena tradicija imata svoj prostor v dokazovanju ugleda ali celo primata znotraj

krš�anstva. Boj za položaj Rima kot centra se je bil ravno na osnovi tega, da je bil ustanovljen

s strani samega apostola, kot tudi na osnovi neprekinjene pravovernosti njegovih škofov. Tudi

Oglej svoje posebno mesto dolguje legendi, da ga je spreobrnil apostol, kar je sicer

zgodovinsko vprašljivo, a zato ni imelo ni� manjšega vpliva.

Zgodovina ima znotraj krš�anstva poseben pomen. Ker je Nova zaveza radikalno

spremenila pogled na �as, ki postane iz cikli�nega linearno usmerjen, se s tem pove�a pomen

preteklosti. Ker �as potuje od za�etka k svojemu koncu, torej od stvarjenja k poslednji sodbi,

lahko v preteklosti beremo božji na�rt. To je eden od razlogov za pogosto obra�anje k

preteklim dogodkom kot tudi za njihovo tolma�enje.

Tako je apostolski vizitator Valier za�ne opis vsakega pomembnejšega mesta s kratko

zgodovino. Ob prihodu v Koper je povzel njegovo zgodovino, ki jo je za�el z Julijem

Cezarjem in s starim imenom Egida. Ni pozabil omeniti, da gre, kot kaže že samo ime

Capodistria, za najpomembnejše mesto v Istri, ki je med drugim pomembno zaradi trgovine

ter svojega položaja na robu neciviliziranega sveta, sveta barbarov, ki pa se ravno tu postopno

civilizirajo. (Valier, Lavri�, 1986, 29–30)

Valier je bil pozoren opazovalec in se v pomembnejših primerih potrudil spoznati

zgodovinsko ozadje. Še posebej je to vidno pri njegovem poznavanju dokumentov. Ker pa je

bila njegova naloga bolj prakti�ne narave, ne presene�a, �e najdemo še mnogo ve�je

posve�anje pozornosti zgodovini pri njegovem kolegu Naldiniju, ki pa je bil nekoliko

subjektiven.

Za prvega koprskega škofa velja Nazarij, ki naj bi bil na ta položaj postavljen po

prošnjah takratnega cesarja Justinjana. Dokument, ki ga citira Naldini, govori, da sta leta 524

cesar Justinjan in papež Janez namestila prvega koprskega škofa, ki ga poznamo kot svetega

Nazarija (Naldini, Darovec, 2001, 20). Podobno kot otoki v beneški laguni je tudi takratni

Koper s svojo otoško lego predstavljal dolo�eno stopnjo varnosti. Strateški položaj celinske

Slovenije je imel v tem obdobju katastrofalne posledice za staroselce. Ker je edini možni

dostop do Italije iz vzhoda potekal ravno tu �ez, je cesta Petovia - Akvileja postala glavna pot

številnih ljudstev.

Posledica tega je bilo tudi odseljevanje ljudi, prebivalci Emone naj bi se tako po

legendi odselili v Novigrad, prav gotovo pa je del staroselcev pobegnil tudi v Koper. Podatek,

da naj bi bil za vzpostavitev koprske škofije zaslužen Justinjan, kaže na kontrolo

nastajajo�ega Bizanca nad temi ozemlji. K temu pa naj bi pripomogli tudi tesni stiki z

Akvilejo, oziroma Oglejem, ki je bil glavni center za ponovno rekatolizacijo okoliških

ozemelj.51

Za obdobje zgodnjega srednjega veka imamo razmeroma malo podatkov o koprskih

škofih. Že pred izginotjem koprske škofije po 8. stoletju je njen obstoj prekinjen. Na to kaže

prošnja kopr�anov papežu Štefanu II. (752-7), da naj jim odobri škofa, �emur je ta ustregel.

(Žitko, 1986, 31) Za to naj bi bilo krivo slabo finan�no stanje škofije. Za normalno delovanje

je vsaka škofija namre� potrebovala dolo�ena sredstva, ker pa teh o�itno ni bilo dovolj, je bila

koprska škofija nadarbina tržaškemu škofu. Takšno stanje je trajalo vse do druge polovice 12.

stoletja. Naldini, ki se opira na Schönlebna, trdi, da je do prekinitev v imenovanju škofov

51 Za stanje v Istri v zgodnjem srednjem veku glej predvsem dela Rajka Bratoža

prišlo tudi v drugih istrskih škofijah. »Pulj je bil brez njega v letih od 680 do 814, Trst od 680

do 911 in Pi�en od 687 do 935«. (Naldini, Darovec, 2001, 55)

Postopno ekonomsko okrevanje Evrope v 11. in še posebej v 12. stoletju je bilo

opazno tudi na podro�ju Istre. Tako naj bi bila klju�na ovira odstranjena z darom mesta. Tega

naj bi po Naldiniju podaril koprski podesta s konzuli 5. julija leta 1186, leto za tem pa naj bi

bil posve�en Aldiger. (Naldini, Darovec, 2001, 54) Tu je vidno odstopanje treh let med

podatki, ki jih navaja Naldini, in seznamom škofov, objavljenim na koncu pri�ujo�ega dela.

Zadnje raziskave kažejo, da je to le letnica, ko se koprska škofija dokon�no odcepi od

tržaške. Že pred tem pa imamo dokaz o obstoju škofov, ki so sicer še znotraj tržaške škofije

imeli nalogo skrbeti za koprsko. Za prvo osebno sicer nimamo imena (anonymus), vemo pa,

da je umrl leta 1177. Za njim je funkcijo prevzel Ulrik Trevižan, ki je na njem bil dve leti. Za

njegovega naslednika prav tako nimamo dosti podatkov, namesto njegovega imene se pojavlja

'sin Štefana iz Davina', umrl pa naj bi leta 1186. (Miheli�, 2005, 35-41)

Že ob ponovni oživitvi škofijskega mesta se kaže klju�na vloga posesti, iz katerih so

se �rpala sredstva za funkcioniranje škofije. Ti problemi so obstajali že pred ponovno

vzpostavitvijo koprske škofije, kar kaže spor za oljno desetinov Piranu. Tamkajšnja posest

Cerkve ni pla�evala desetine tržaški škofiji katere del je bila, tudi po tem, ko je to poskušal

dose�i tržaški škof Bernard.

Z postopno 'osamosvojitvijo' koprske škofije je potreba po dajatvah postala še toliko

ve�ja, saj je bila koprska škofje le del prejšnje tržaške in zato toliko manj bogata. Spor se tako

vle�e kar nekaj �asa, kar kaže na ve�jo odlo�enost koprskih škofov, ki v boju uporabijo celo

izob�enje. Na koncu pride leta 1207 do kompromisnega sporazuma po kateri se koprska

škofija odpove olj�ni desetini v zameno pa dobi 1000 liber kazni za predhodno nepla�evanje.

(Miheli�, 2005, 23-35)

Pomen financiranja je bil jasen tudi Naldiniju, saj najdaljši dokument, ki ga citira

govori ravno o temu. (Naldini, Darovec, 2001, 45-9) Sam pomen je takole ozna�il: »Poglejmo

torej temeljni kamen koprske škofije, ali druga�e re�eno, višino letnih prihodkov za njeno

vzdrževanje, brez katerih bi že pred današnjim dnem propadla, tako kot je hirala takoj po

ustanovitvi. Ti so sestavljeni iz obsežne in bogate donacije, ki jo je škofiji podelilo mesto in

zajema vasi Lopar, Padno, Bri�, Srmin, s tiso� vinogradi nasadov in ustreznimi prihodki od

olja, ki ga na tem obmo�ju letno pridelajo lastniki posestev, tako laiki kot duhovniki in tudi

redovniki. Velika pobožnost in plemenito darilo Kopra svojemu škofu«. (Naldini, Darovec,

2001, 45)

Ta vrednost darila pa se je z leti zmanjševala. K temu naj bi prispevale tako naravne

nesre�e, predvsem odplavljanje plodne zemlje kot tudi slabo upravljanje. Tako se je zmanjšala

vrednost pridelkov in s tem tudi prihodkov škofije. Vendar to niso bili edini prihodki, k temu

je treba prišteti še desetine, posesti hiš ipd. Zelo pomemben namig o cerkvenih prihodkih pa

je Naldini omenil precej mimogrede, �eš, da je škofija imela v preteklosti pravico do desetin v

precejšnjem številu vasi. (Naldini, Darovec, 2001, 50)

Ekonomsko stanje koprske škofije se lepo vidi tudi v vizitacijskih zapisih Valierija.

Opis iz leta 1579 kaže, da je bilo splošno stanje precej slabo. Celo dohodki škofa so bili

razmeroma majhni, tako da si ordinarij ni mogel privoš�iti bolj dragocene opreme. To velja še

bolj za druge cerkvene ustanove, ki so imele še manjše prihodke, med katerimi izstopa primer

koprskega avguštinskega samostana, kjer so eno posteljo uporabljale kar dve ali celo tri

redovnice.

Valieri je dragocen vir podatkov o ekonomskem stanju v škofiji. Med drugim piše o

številnih koprskih klerikih, ki so bili brez vsakršnih dohodkov. Ti so bili le stopnjo nad bera�i,

saj sami niso imeli dovolj sredstev za preživljanje. (Valier, Lavri�, 1986, 40) To kaže, da so

bile tudi med kleriki velike razlike glede prihodkov. Medtem ko so bile najvišje funkcije tudi

finan�no izredno vabljive, so nižji kleriki pogosto ostali revni, prav tako kot družine, iz

katerih so izhajali. Kljub razlikam med škofijami so bile tudi tiste, ki so veljale za bolj revne,

še vedno zanimive, in dobro situirane družine so lahko svoj vpliv izrabile za lobiranje za

boljša mesta.

Postopne izgube pravic, kot tudi zmanjševanje ostalih posesti, pa vseeno niso bili edini

premiki v koli�ini prihodkov. Stalna darila, ki jih je pridobivala Cerkev, so vsaj omilila ta

trend, �e ga že niso popolnoma nadomestila. Naldini je opisal primer škofa Baltazarja

Bonifacija (škof v letih 1653–60): “V svoji širokogrudnosti je zato leta 1659 ustanovil novo

prebendo. Vklju�il jo je v kapiteljski dohodek in iz nje ustanovil nov kanonikat, od katerega

je, kot re�eno, s tem da ga je poimenoval Bonifacijev kanonikat, zase ohranil le njegovo ime,

medtem ko je kapitlju poklonil polnomo�, da ga podeljuje kot svoj patronat, za škofa pa je

pridržal neomejeno pravico, da izbranega nastavi ne glede na omejitve v mesecih ali

nezasedenost položaja.” (Naldini, Darovec, 2001, 89–90)

Tako Naldini kot Valieri sta precej pozornosti posve�ala ekonomskemu stanju. To

kaže, da so bile v tem �asu ideje o revni Cerkvi v njunih pogledih popolnoma odsotne, kar pa

tako glede na pozicijo kot tudi na �as ni presenetljivo. Po burnem 14. stoletju, ko so dokon�no

obra�unali s to idejo, ki je bila še posebej mo�na med fran�iškani, je Cerkev kot institucija

ljubosumno branila svoje posesti. Uboštvo kot ideal se v pravnih tekstih tega �asa pojavlja kot

ideal posameznikov, ne pa tudi institucij.

Kljub temu pa so dohodki zadoš�ali za neprekinjeno verigo škofov vse do za�asne

združitve s tržaško škofijo leta 1830. V tem �asu ne sre�amo ve� daljših �asovnih obdobij, ko

bi bila koprska škofija brez svojega pastirja. S �asom se pove�uje tudi število informacij, ki

pomagajo razjasniti tudi sliko o stanju v škofiji.

Imeni prvih dveh škofov nakazujeta, da sta prihajala iz nemškega govornega obmo�ja.

To se pri naslednjih škofih kon�a, saj od leta 1220 sre�ujemo samo še italijanska imena. V 13.

stoletju sta kar dva škofa prišla iz Ogleja. Leta 1317 sre�amo prvega Bene�ana na škofovskem

mestu, Tomaža Contarinija. �asovno to ne presene�a, saj je v tem �asu Koper dokon�no

postal del Beneških posesti. Tako imamo v obdobju 14. in prve polovice 15. stoletja na mestu

škofa skoraj izklju�no Bene�ane. Izjema je Hugo Vicentino, ki, sode� po imenu, najverjetneje

izhaja iz Vicenze.

Še ena izjema je Fran�išek Biondi, po rodu iz Firenc, ki je že pred tem služil na otoku

Rab. Kljub temu predstavlja poseben primer, saj je edini škof od za�etka 14. stoletja pa vse do

združitve leta 1830, ki ni prihajal iz ozemelj Beneške republike, oziroma od tam ni prihajala

njegova družina. Leta 1475 je mesto škofa prevzela prav tako precej izstopajo�a osebnost, saj

gre za Istrana Simona Vosicha, ki je prihajal iz bližnjega Motovuna. Glede na ime gre prav

tako za edinstveni primer imenovanja Slovana na to škofovsko mesto.

V �asu od zadnje �etrtine 15. stoletja pa do srede 18. stoletja sta bila dva škofa po rodu

iz Kopra. Prvi je bil za takratne pisce zloglasni Peter Pavel Vergerij, ki je bil eden redkih

škofov, ki so se spreobrnili v protestantizem ne samo na podro�ju beneških posesti, temve�

celotne Italije. Je tudi edini koprski škof, ki mu je bilo to dostojanstvo odvzeto, in njegovo

škofovanje je edino, ki ga Naldini ostro kritizira, tako njegovo škofovanje kot tudi njegovo

osebo.52 Drugi doma�i škof pa je bil Anton Elio, ki je bil koprski škof med leti 1572 in 1576.

V tem obdobju je še pet škofov izhajalo iz samega mesta Benetke, kar sedem škofov

pa je prihajalo iz podro�ja Teraferme, od tega dva iz Bergama in tri iz Padove. Dva sta bila iz

podro�ja Teritorio di Mar, Dalmatinec Adriajan Valenico in Fran�išek Zeno, ki je prihajal iz

Krete. En škof pa je izhajal iz podro�ja Apulije, Tomaž Stella, dominikankec znan po svojem

neusmiljenem uni�enju protestantizma, ki je ostal za njegovim predhodnikom Pavlom

Vergerijem.

52 Svoj konec je do�akal v Tubingenu, kjer je »ob strahovitem tuljenju izdavil svojo dušo«. Naldini, Darovec, 69.

Njegov uspeh je presenetljiv, saj mu je uspelo v razmeroma kratkem �asu rekatolizirati

koprsko škofijo. Tu imamo enega od primerov dobrega sodelovanja med državo in Cerkvijo.

Ker Benetke niso nikoli resno razmišljale o prestopu v protestanizem, sta imela oba 'me�a'

identi�no ali vsaj zelo podobno videnje. Inkvizicija, ki je druga�e slovela kot razmeroma

blaga, je v tem primeru pokazala zobe, in Valieri je ob svojem obisku generacijo kasneje

prišel v 'o�iš�eno' škofijo. Ena od stvari, ki ji je posvetil posebno pozornost, je ravno

vprašanje krivovercev. Tako v celotnem poro�ilu o koprski škofiji ne najdemo niti enega

protestanta. Ta situacija kaže, da je šlo za razmeroma ozek krog protestantov, ki so izhajali iz

cveto�e humanisti�ne šole, ki je uspevala v Kopru od 15. stoletja dalje. (Branca, Graciotti,

1983) Ker je šlo za višje kroge s precej denarja, so se lahko umaknili na tuje.

O povezavi najvišjih cerkvenih in posvetnih družin pri�a tudi omenjanje nekaterih

najpomembnejših družin iz Manzana. Ti so bili posredniki pri tihotapljenju knjig do Kopra.

Tudi primeri kasnejših protestantov kažejo, da so bili ti pripadniki dobro stoje�ih slojev, med

njimi izstopajo tisti, ki so bili vklju�eni v trgovino z Nem�ijo. Ta nastopa kot domovina

protestantizma in potencialno zato�iš�e tistih, ki bežijo pred inkvizicijo.53

Kot kaže, je bila Koprska škofija precej zanimiva za višji sloj v Benetkah, preden si je

ta predvsem v za�etku 15. stoletja zagotovil precej bogatejše škofije v Terrafermi. Od srede

15. stoletja lahko opazimo, da so škofi iz mesta Benetke postali precej redkejši, in da

najštevil�nejšo skupino predstavljajo škofi, ki so izhajali iz škofij, katere so v tem �asu vodili

pretežno meš�ani Benetk. V tem se Istra razlikuje od Terraferme, kjer je bil odstotek beneških

škofov opazno višji.

Valieri pokaže tudi na enega od razlogov za manjše zanimanje najvišjih beneških

slojev za to funkcijo. �eprav je takratni koprski škof slu�ajno izhajal iz patricijske družine, je

bilo takšnih primerov �edalje manj kljub temu, da se je pove�evala vloga cerkvenih ozemelj.

53 Glej Branca, Graciotti, 1983 še posebej �lanek Miculiana Antonia, Storia della riforma in Istria.

Tako piše, da je Nicolaus Donatus, beneški patricij, zelo dober �lovek, radodaren in moder.

Kljub svojemu rodu in poziciji pa nima dosti pomo�nikov (famigliari), ker tudi škofija nima

dosti prihodkov. (Valier, Lavri�, 1986, 44)

Specifi�nost koprske škofije je njena protestantska epizoda. Ta je tesno povezana z

družino Vergerijev. Peter Pavel Vergerij je izhajal iz družine, katere �lani so bili pomembni

kleriki že v za�etku 15. stoletja. To kaže na obstoj družin, ki so svojo usodo tesneje povezali s

karierami znotraj Cerkve, in takšnih družin je bilo v samih Benetkah kar nekaj.

Naldini je odnos do tega svojega predhodnika zastavil precej dvoumno. �eprav je bil

tudi on oster nasprotnik protestantizma in je iz njegovega pisanja jasno, da se ni zavzemal za

kakršnokoli toleranco, oznaka Pavla Vergerija ni popolnoma enozna�na. „Kako žalosten

dogodek! Tega ni mogo�e prebrati, ne da bi oko zalile solze. Vendar nikakor ne na škodo

svete duhovš�ine. Dostojanstvo ne izgubi svojega leska, �e si ga posamezniki zaslužijo. Iz

tega dogodka lahko kdorkoli, �e želi, kot nagnusni pajek �rpa strup in poglablja padec

nesre�nikov; koprska duhovš�ina iz njega kot iznajdljiva �ebela srka med in se ponaša z

mitrama, ki sta ju nosila. �e bi obstajala le senca sramote, bi jo namre� Božja previdnost, ki

ob nesre�i nikoli ne odpove, v celoti razpršila.“ (Naldini, Darovec, 2001, 100–1)

O�itno je bilo Naldiniju izredno pomembno narediti jasno distinkcijo med

posameznimi grešniki in klerom kot celoto. Da pa se je stanje hitro spremenilo, pri�a Valieri,

ki je glede na svojo izkušenost pri vizitacijah dal prav posebno priznanje koprski inkviziciji.

�eprav je bilo mesto še pred kratkim gnezdo herezije, je bilo tako dobro o�iš�eno, da ni našel

nobenih sledi herezije. K temu je še dodajal, da tako dobrega mesta ni kilometre in kilometre

naokoli. (Valier, Lavri�, 1986, 44)

Uni�enje protestantizma je v Koprski škofiji pomenilo tudi uni�enje humanizma, ki je

bilo v �asu Vergerija precej mo�no. Naveznost na humanizem, ki je imel svoje središ�e v S.

Italiji se kaže v njegovih tekstih. Njegov sodobnik, piranski mestni zdravnik Giovanni Battista

Goineo, ki je bil prav tako obtožen herezije in je moral zbežati takole ozna�i Pavla Vergerija;

»Episcopus, humaniorum studiorum et evangelicae lectionis studiosissimus«. (Simoniti, 1979,

196)

Pri imenovanju na višje pozicije, kar so škofje nedvomno bili, je treba poznati tudi

na�in imenovanja v Beneški republiki. Za razliko od modernih demokracij tu ni šlo za volitve,

utemeljene v zaupanju do kandidata. Ravno nasprotno, stanje nezaupanja je bilo vgrajeno v

sam sistem. “Sumni�avost in nezaupanje naj bi bila antitezi sestavnih delov, potrebnih za

graditev socialnega kapitala, toda izkušnje Firenc in Benetk v poznem srednjem veku

sugerirajo, da je bil socialni kapital, ki so ga uživali, produkt politi�ne psihologije, rojene iz

nezaupanja in paranoje. Prebivalci severnih republik o�itno niso zaupali drug drugemu, da bi

lahko sledili skupnemu dobru. Imeli so sicer skupno predstavo o tem, kakšen naj bi bil

nepodkupljiv državljan, toda niso imeli zaupanja vanjo. V njihovih politi�nih arenah so se

odlo�ili kompenzirati te �loveške pomanjkljivosti z zmanjšanjem vloge �loveške izbire v

volilnem sistemu in so najbolj odlo�ilno vlogo raje prepustili igrati sre�i.” (Branca, Graciotti,

1983, 213) Kar pa še ne pomeni, da je bil rezultat volitev v resnici prepuš�en sre�i. Vloga t.i.

broglia je natan�no opisana v delih Finlaya Vita politica nella Venezia del Rinascimento in

Quelerja Venetian Patriarchate. (Finlay, 1982; Queler, 1986) Kljub številnim zakonom so bili

vplivni klani zmožni vplivati na imenovanja in s tem nagrajevati svoje �lane.

Pozicije so bile tako dojete kot nagrada, ki prinese nosilcu koristi, tako socialne kot

materialne. Korupcija je bila v predmodernih družbah vedno sestavni del družbe. Kljub tako

verskim kot pravnim kaznim je bila prej pravilo kot izjema. V Benetkah je zaradi majhnega

števila samih beneških uradnikov u�inkovita kontrola ostajala zgolj nedosegljivi ideal.

Vloga Cerkve v vsakdanjem življenju se kaže že v sami administrativni ureditvi. Ta je

postala �edalje bolj osredoto�ena na župnije, ki so postale osnovna administrativna enota. To

je veljalo predvsem na verskem nivoju, saj so vsi prebivalci župnije imeli župnijsko cerkev za

center duhovnega življenja. Še posebej na vasi pa je veljalo, da je cerkev tudi center

umetniškega in intelektualnega življenja.

Študija Bianca kaže, da se je od 14. stol. dalje, podobno kot povsod drugod po severni

Italiji, tudi v Furlaniji s postopnim oblikovanjem župnij spreminjala tudi teritorialna ureditev,

katere temelj je bila fara in združevanje okoli enega naselja. Poleg svoje krstilne cerkve in

pokopališ�a, najsve�anejših liturgi�nih praznovanj in obeležij, pobožnih obredov in

podeljevanja glavnih zakramentov je podedovala tudi upravne in dav�ne pristojnosti. Ne le v

nižini, temve� tudi v alpskih in predalpskih predelih (predvsem v 17. in 18. stoletju) so

osamosvojitve podružni�nih župnij, ustanavljanje novih župnij okoli tistih jeder, ki doslej niso

imele cerkve ter ljudski iuspatronat nakazovale širjenje lokalne avtonomije in izrazitejšo

identiteto naselij, medtem ko so se drugod odnosi med skupnostmi podložnikov in fevdalci –

ki so bili v 16. stoletju podvrženi ostrim konfliktom – preoblikovali s pravnim vidikom ali pa

na osnovi sklenjenih mirovnih dogovorov. (Bianco, 2002)

Ti primeri kažejo, da so tudi župnije imele vlogo tako v duhovnem kot tudi v

posvetnem življenju. Ker so bile pogosto skupnosti tiste, ki so dale lokalni župniji posest, s

katero se je financirala, so s tem imeli tudi pravico do volitev. Ta pravica je bila na lokalnem

nivoju za prebivalce vasi izredno pomembna in prestižna, medtem ko je bila za višje sloje

nepomembna.

Škofije v Istri so veljale za revne. K temu je pripomogla njihova relativna majhnost in

s tem povezano število prebivalcev, nekaj ve� je pomenila le koprska škofija, še posebej pred

17. stoletjem. Za prelomnico lahko vzamemo leto 1550, ko je prizadela ta obmo�ja epidemija

kuge. Proti koncu istega stoletja pa se je pojavi nova nadloga, uskoki. Ti ekonomiji Istre niso

škodovali zgolj s piratstvom, temve� tudi z ropanjem ob obali in tudi v notranjosti. Zadnji

veliki udarec pa je bila vojna med Bene�ani in Habzburžani, ki je potekala tudi na omenjenem

podro�ju.

Poleg tega predstavlja obdobje 17. in prve polovice 18. stoletja za Beneško republiko

�as ekonomske depresije. Padec pomena trgovine je pomenil tako pove�anje vloge zemljiške

posesti kot tudi vedno manj trgovanja. To v Istri zaradi njene obmejnosti ni nikoli izginilo, a

so ga omejevali restriktivni zakoni Republike. Logi�na posledica je porast tihotapstva, ki pa ni

moglo drasti�no spremeniti celotne ekonomske pozicije.54

Ekonomsko ozadje in na�in imenovanja sta nujna za razumevanje vloge in pomena

škofij. Sam škof predstavljal v provincah figuro najvišjega ranga.

Postavljanje škofov je bilo na�eloma urejeno s kanonskem pravom, ki pa ni bilo

popolnoma enozna�no, kar potrjuje koprski primer. Vse do za�etka 15. stoletja je škofe izbiral

kapitelj, ki naj bi imel to pravico od samega za�etka koprske škofije, tako vsaj trdi Naldini.

Toda sama starodavna pravica ni pomenila, da je bilo stanje takšno tudi v realnosti. Ta se kaže

kot precej bolj kompleksna. Kakor se da razumeti iz dveh mest, ki ju je opisal Naldini, je bil

potreben tudi pristanek doža, kar pa ni bila vedno zgolj formalnost. »Ve� stoletji kasneje, leta

1411, je kapitelj to pravico ponovno uveljavil z Jernejem de'Recoveratijem, ki ga je iz

kanonika slovite cerkve Sv. Marka v Benetkah povzdignil na škofovsko mesto v Kopru, ob

�emer je dož Mihael Steno poslal pismo z izrazi dobrohotne nakonjenosti.« (Naldini,

Darovec, 2001, 81–2) Še bolj jasno pa je vloga posvetne oblasti opisana v naslednjem

odstavku, kjer je Naldini opisal na�rt, ki se sicer ni uresni�il. »Kot re�eno, je kapitelj uporabil

svojo pravico, da izvoli novega škofa, svojo namero pa si je po na�elih modre preudarnosti

skušal olajšati tako, da je v Benetke takoj poslal svoja kanonika Santija in Jakoba, ki naj bi pri

beneškem dožu in izbranem kanoniku tako z živo kot s pisano besedo dosegla �imprejšnjo

rešitev zadeve.« (Naldini, Darovec, 2001, 82)

Ta zadnji opis jasno kaže, da je posvetna oblast v osebi doža morala potrditi

kandidata, ki ga je predlagal lokalni kapitelj. In glede na to, da je bila v tem �asu velika ve�ina

54 Za bolj natan�en opis ekonomske situacije tega �asa glej D. Darovec, 2004.

škofov iz samega mesta Benetke, se zdi vloga posvetne oblasti ve�ja kot je hotel priznati

Naldini. Tako se kaže, da tudi tukaj nimamo opravka z jasnimi lo�nicami v praksi. Posvetna

oblast je imela svoje vzvode, s katerimi je lahko pomagala svojim kandidatom, ki so lobirali v

Rimu. To potrjuje tudi primer Claudia Sosomina, ki je bil škof v Puli. V dokumentu, ki je

nastal 1583, se takole zahvaljuje. »Vsakomur iz svete stolice, ki je zaslužen za moje

imenovanje...« Lobiranje za pozicije je bilo o�itno prisotno. Kot kaže, je do pozicije prišel

tudi zaradi zaslug svojega o�eta S. Giovanija Sosomina. (CLC, 2)55

Plan, ki ga je opisal Naldini, se ni uresni�il v praksi. V imenovanje je za�el posegati

sam papež in sam imenoval novega škofa, ki pa je bil iz Benetk. Kapitelj je še enkrat poskusil

izvajati svojo starodavno pravico. To je bilo leta 1503, po smrti dotakratnega škofa Jakoba

Valaressija, ko so hoteli imenovati lokalnega kandidata. To pa za takratni Rim ni bilo

sprejemljivo in Naldini precej živopisno opiše takratno situacijo. »Komaj pa je med rimskimi

gri�i odjeknil gromki odmev tega dogodka, je Aleksander VI., ki je tisti �as papeževal v

Vatikanu, enako hitro kot njegov predhodnik Janez posegel v dogajanje in za koprskega škofa

imenoval Jerneja Assonica.« (Naldini, Darovec, 2001, 83)

Pomembno vlogo v cerkveni organizaciji škofije je igrala njena notranja hierarhija.

Posamezni kapitlji in samostani so lahko imeli ve�jo ali manjšo stopnjo odvisnosti od škofa.

Primer, ki ga sre�amo v Kopru leta 1620, ponazarja pomembnost teh odnosov.

Vsaka cerkev je lahko imela samostojno posest ali pa je bila ta še vedno del škofijske

cerkve. Na podro�jih mesta Koper in Sv. Antona je bilo takšnih cerkva, ki niso imele svojih

beneficijev, po podatkih avtorja dokumenta šest, ki jih tudi našteje. (CJ, 13)56 Ker po

55 Zanimivo je tudi omenjanje dobro desetletje pred tem padlega Cipra, ki je še vedno 'o�etnjava'. “Le miserabile

conditioni della patria de Cipri.” 56 »Ekscelenca koprske škofije je zasegla beneficije, za katere 6 župnijskih cerkva ni pridobilo pravic, cerkev S.

Sirga, S. Cantiana di Cheruschia, S. Marie de Monte, S. Marie di Cane, S. Croce di Alarinego in cerkev S.

Antonio v vasi Svetega Antona.«

škofovem mnenju niso imele posesti v svoji lasti, naj bi to pomenilo, da so še vedno škofijska

nadarbina. Prav tako je škof (ali njegovi pomo�niki) iz tega izpeljeval, da so še vedno

združene s škofijskimi posestmi. Tako so poslanice koprskega škofa zahtevale, da se zasežejo

dobi�ki, ki so bili cerkvi odtujeni, ker gre še vedno za njihovo lastnino, ter da se ne pridobijo

dokumenti za združitev k škofijski posesti. (CJ, 13)

To ni edini primer, saj naj bi bila takšna praksa razširjena tudi drugje. Avtor tako

pravi, da podobne združitve cerkva, katerim so uradno odvzeli posest in potem s prejetimi

nadarbinami od glavne cerkve poskrbeli za pridružene cerkve ter jim postavili nadzorne

guvernerje po lastni presoji, niso zagovarjali le škofje, temve� tudi opati, kapitlji in drugi ve�ji

beneficiji. (CJ, 13 in 25) Ti guvernerji so opravljali funkcijo, ki ni bila v skladu s pravom.

Problem je bil že v samem imenu. »Tem guvernerjem ni predana posest z vladarjevo

odobritvijo, kajti posest z vsemi pritiklinami je izro�ena predstojniku glavne cerkve, in ker gre

za opozorila guvernerja, le-ta ni zastopnik in zategadelj ne more imeti druge lastne posesti kot

tiste, ki jo ima lastnik." (CJ, 13)57

Klju�en argument škofovske pravice do pobiranja teh davkov sloni v knjigi, ki jo avtor

dokumenta imenuje Libri principiate. Ta naj bi bila �ez sto let stara in naj bi dokazovala, da

ima škof to pravico. Toda avtorju je prišla v roke še druga knjiga, ki je sicer kasnejšega

datuma (1580), a dokazuje, da so podatki v prvi knjigi napa�ni. Avtor piše, da je knjigo dobil,

kar kaže, da je bila verjetno hranjena nekje izven mesta, saj bi druga�e ne prišlo do te

situacije. Sklepamo lahko, da so v Benetkah hranili takšne dokumente in jih v podobnih

primerih uporabljali kot dokazno gradivo. Na žalost nam ta primer ne odkrije, kako so

ugotavljali, kateri dokumenti so pravi, oziroma, katerim dokumentom in po kakšnih merilih so

ugotavljali avtenti�nost.

57 "A questi governatori ammonibili non meno dato possesso con auttorita del Principa si perche il possesso e

dato al Retore della principal Chiesa con tutti annessi come anco preche attesa li ammonibilita quel governatore

non e patrone et pero non puo havera possesso proprio distinto da quella che ha il titolare."

Po drugi strani pa nasprotujo�e si informacije kažejo na pomembnost primera kot tudi

na pravni ustroj Benetk. Pravice so utemeljevali s starimi dokumenti, kar jim daje posebno

vrednost. Problem takratnega �asa je bil, da je na�in skladiš�enja teh dokumentov in dostopa

do njih dopuš�al veliko možnosti za manipulacije. �eprav je nemogo�e vedeti, kdo je v tem

primeru ponaredil dokumente, je bil to verjetneje eden od škofijskih klerikov. Ti so od tega

imeli konkretno korist, medtem ko bi to težko rekli za pisca dokumenta. Hkrati primer tudi

kaže na posebno polje sporov, kjer je jasno vidna težnja škofa k centralizaciji. To tudi ni

presenetljivo, saj je centralizacija eden klju�ih procesov na številnih ravneh, ne samo na

obmo�ju, kjer so vladale Benetke, temve� tudi v ve�ini ostale Evrope.

V ta spor, ki je bil primarno spor znotraj Cerkve, se je vmešala posvetna oblast. To

vmešavanje ni nikjer pojasnjeno, iz samega dokumenta pa se vidi, da so bile lokalne cerkvene

institucije tiste, ki so se pritožile. Glede na to, da je bila znotraj Cerkve naslednja instanca

patriarh, je bila ta možnost apela precej dražja, kot �e so pritožbo zaupali lokalnim posvetni

oblastem. Poleg tega so te imele tudi dostop do dokumentov, ki so omogo�ali konec prejšnje

prakse.

Položaj škofov ni bil popolnoma neodvisen od posvetne oblasti tudi zaradi bolj

profanih stvari. Kot primer je zanimiv dokument, pod katerega se je podpisal tržaški škof

Nicolo iz leta 1578. Pismo je bilo naslovljeno na doža oz. na Senat. »Naj presvetli gospod

torej izve, da se je v Miljah, kraju v moji škofiji, v preteklih dneh zgodilo, da je pisar gospoda

župana ne le z žaljivkami prizadel krajevnega duhovnika, temve� si je tudi drznil pljuniti mu

v obraz v javnosti." (CLC, 2)58 Ker cerkvena oblast ni imela možnosti pregona laikov, je bila

v takšnih situacijah odvisna od pomo�i posvetne oblasti.

58 "Sapra dunque V. S. Ill.ma che in Muggia terra della mia Diocesi accade i giorni passatim che il cancegliero

del S.a Podesta non solo co'ingiuriose parole offese un sacerdote del loco, ma hebbe anco ardir in publico do

sputargli nel miso."

�eprav izgleda primer razmeroma nepomemben, vseeno kaže na probleme lo�evanja

dveh pravnih sistemov. Ker je šlo za �lana podeste, je bil potencialen spor še toliko bolj

možen. Problem, ki se je rešil pod mizo, ni dal želenih rezultatov, �eprav je obtoženi pla�al

denarno kazen. »Zavoljo vaše modrosti so mi zagotovili, naj se obrnem na vas za mnenje in

nasvet, kajti �e se utiša ta re�, ne vem ve�, s kakšnim zaupanjem bom osebno obiskal svoje

cerkve v škofiji, saj lahko tam poleg neposlušnosti upravi�eno tvegam tudi neposve�enost ali

popolno pomanjkanje spoštovanja.« (CLC, 2)

Takšna situacija, ki je bila zaradi pravne ureditve nekakšen sistemski problem, je v

mnogo�em omejevala možnosti delovanja škofov. Za normalno delovanje so namre�

potrebovali posvetno oblast. Na drugi strani pa obdobje interdikta dokazuje, da je lahko

posvetna oblast ravnala v nasprotju s cerkveno brez ve�jih problemov. �etudi sta na

simbolnem nivoju predstavljali dve enakovredni sferi (pa še to je bil do 14. stoletja sporno), je

bilo realno stanje bistveno druga�no.

Ta primer pa ni bil edini. Podobno, oziroma še bolj drasti�no situacijo sre�amo v Puli.

Ta je bila v tem �asu resni�no v globoki krizi, kar se kaže v dolo�eni stopnji anarhije, ki je

o�itno vladala v mestu. Neko� najve�je in najbogatejše mesto na polotoku je v drugi polovici

srednjega veka postalo vas z veli�astnimi ruševinami. Benetke so pomanjkanje prebivalstva,

ki so ga prizadele vojne, banditstvo in malarija, poskušale rešiti z naseljevanjem, ki pa ni bilo

uspešno. (Bertoša, 2003; CJ, 120)

Osredoto�anje na ideološke spore, ki so se pojavljali v odnosih med Rimom in

Benetkami, zakriva realno podobo stanja v beneški Istri. Velike 'teme', ki jih sre�amo v

pregledih zgodovine Benetk, nimajo kaj dosti opraviti s dogajanjem v Istri. Vpliv teh

dogodkov je vsekakor viden na pravnem nivoju, saj je vsak od velikih sporov pustil sledove v

zakonih, a to še ne pomeni, da je bilo obravnavano podro�je aktivno vklju�eno v samo

dogajanje. Pomembnejši je bil položaj škofije, ve� zanimanja zanjo je bilo s strani beneškega

vodilnega sloja. Istrske škofije enostavno niso bile dovolj zanimive, da bi lokalni spori

prerasli v širši kontekst sporov med dvema centroma. Poleg tega Istra ni bila strateško ali

simbolno tako pomembna za Rim kot je bila npr. Ferrara.

Ti spori so bili torej primarno dveh tipov, bodisi ideološki ali finan�ni. Pogosto je šlo

tudi za kombinacijo obeh, še posebej v obliki, ko se spor okoli denarja ali posesti vodi z

ideološkimi argumenti. V Istri sre�amo zgolj drugi tip, saj je bil v vseh primerih v ozadju

predvsem finan�ni vidik.

11. Cerkveni davki

11.1 Zgodovinsko ozadje desetine

Desetina je bila davek, ki ga je pobirala in z njim razpolagala Cerkev. Ureditev le-te v

Benetkah je bila izjema bistveno druga�na od isto�asne urediteve po ostali Evropi. S stališ�a

pravne zgodovine je bila ravno desetina izredno ob�utljivo podro�je. Pravica Cerkve, da

pobira ta davek, je bila videna kot pravica, dana od boga. Imamo lep primer iz leta 1587, kjer

je Zanchi zapisal: »Decimae sunt de iure divino«. (Ferrarese, 2004, 25) Podobno trditev

najdemo tudi pri rimski roti, ki je trdila, da je desetina duhovna obveznost, kot tudi zemeljski

in nebeški zakon. (Ferrarese, 2004, 25) Sklicevanje, da pravica do pobiranja desetine izhaja iz

Boga, je imelo pomembne pravne posledice, kajti, kar je podeljeno od boga, �lovek ne more

in ne sme spreminjati.

Ta teoreti�ni vidik desetine pa ni ustavil po celotni Evropi razširjenega prehajanja

pobiranja desetine v roke laikov. To se ni dogajalo samo v Benetkah, temve� v številnih

drugih državah poznosrednjeveške Evrope. Za rešitev te zagate so se pojavili številni termini,

ki so na formalnem nivoju poskušali ohraniti teoreti�no lo�itev cerkvenih posesti. Tako

najdemo pojme kot so: quasi possessio, ius perciptionis, emolumentum decimae,

decimationes, commoditas decimandi, facultas percipiendi fructus decimae, ki so s pravnimi

termini poskušali rešiti to nedoslednost. Farraresse je poskusil razložiti to navidezno

dlakocepljenje takratnih pravnikov. Namre�, �e laiki niso mogli uporabljati prava, božje in

cerkvene prerogative, je bilo to, da so pobirali desetine, opravi�ljivo le z vidika sposobnosti

izvajanja, kar ni na�enjalo mo�i zakona, ki je sicer ostal trdno v rokah Cerkve. Z lažno

utemeljitvijo so bili zakonsko upravi�eni ugovori kanonskega prava ponovno zavrnjeni,

medtem ko je to varljivo razlikovanje kot ustaljena navada dobivalo neizmerne razsežnosti.

(Ferrarese, 2004, 38)

K temu pa je treba dodati še izredno raznolikost na�inov reševanja problemov s

cerkveno zemljo, ki je bila v rokah laikov. Razlike niso bile zgolj med razli�nimi državami,

temve� tudi znotraj njih. Tako najdemo razliko v višini desetin kot tudi v na�inu pla�ila le-teh.

Ker ni bilo enotne pravne norme, se v teoriji razlikuje tako imenovane 'eksogene' norme.

(Ferrarese, 2004, 29) Te so svojo pravno utemeljitev iskale v lokalnih uzancah. Takšno

situacijo sre�amo tudi v sami Istri, kjer se dokumenti pogosto navezujejo na tradicionalno

ureditev. Pomembno je bilo, da so te lokalne uzance tudi med Consultori in iure bile sprejete

kot legitimne, �e le niso neposredno nasprotovale sicer veljavnemu pravnemu redu.

Študije, narejene predvsem za podro�je beneške Terraferme, se v dolo�eni to�ki

razlikujejo od stanja v sami Istri. �eprav je bilo zaledje istrskih mest v dolo�eni meri

fevdalizirano, je bila situacija vseeno druga�na od stanja v Terrafermi, kjer je bilo takšnih

odnosov mnogo ve�, še posebej v 17. in 18. stoletju. Procesi, ki so obdelani v pri�ujo�em

delu, kažejo, da ni šlo za ve�ja posestva, ki bi prišla v roke lokalnim fevdalcem, temve� za

manjše posesti.

Desetina kot davek se prvi� pojavila v �asu Frankov, bolj natan�no v 8. stoletju.

(Chittolini, Miccoli, 1986, 509) Osvojitev langobardskega kraljestva je pomenila, da se je v

tem �asu davek razširil tudi v naše kraje. Že med samim obdobjem uvajanja desetine je bila

potrebna državna pomo�, saj je prihajalo do dolo�enega upiranja uveljavljanju nove dajatve.

Tako se je izoblikovala praksa, da so bili tisti, ki desetin niso pla�evali, poklicani pred

duhovnike. �e tudi po tretjem pozivu niso pla�ali, jim je bila zaplenjena posest, sami pa so

bili aretirani in jim je bilo sojeno s strani grofa ali drugega uradnika. (Chittolini, Miccoli,

1986, 509–10)

Upiranje pla�evanju desetine niso presenetljivo, saj ocene višine le tega kažejo, da šlo

za težko dajatev. Po ocenah Castagnettija naj bi bila ta dajatev na podro�ju langobardsko-

frankovskega teritorija slede�a: polovica ali tretjina grozdja ali vina in ve�inoma tretjina ali

�etrtina pšenice oziroma tretjina ali �etrtina drugega žita. Glede na opisano – obstajali so sicer

tudi druga�ni bolj ali manj obsežni deleži – si lahko preprosto predstavljamo, kakšno breme je

bilo pla�ilo desetine pridelka, saj je ob�utno zmanjšalo delež, ki je ostal pridelovalcu,

predvsem tistemu, ki je obdeloval tujo zemljo, in ki je zato moral pla�evati tretjino ali �etrtino

lastniku, poleg tega pa je del pridelka žit hranil za seme, in sicer tretjino v primeru dobre

letine, precej ve� pa, �e je bila letina povpre�na ali slaba. (Chittolini, Miccoli, 1986, 511)

Po uveljavitvi desetine pod Franki se pobiranje tega davka ni ve� prekinilo. Prihajalo

pa je do precejšnjih razlik v vrednosti le tega. Iz obdobja v letih 1419–20 obstajajo podatki za

Verono. Ta je bila ravno v zadnjem letu priklju�ena Benetkam, tako da podatki kažejo na

pomen tega davka za same Benetke saj so na podro�ju Verone so pobrali kar za 100.000

dukatov dajatev. (Chittolini, Miccoli, 1986, 521) Šlo je torej za precejšnje vsote, tako da spori

na tem podro�ju ne presene�ajo.

Od 9. stoletja dalje se je pojavilo podeljevanje desetin laikom. Tu je prišlo do

precejšnjih razlik v oblikah podeljevanja med razli�nimi pokrajinami. Podobne koncesije so v

severni Italiji podeljevali laikom, ki so praviloma pripadali višjim socialnim, ekonomskim in

politi�nim slojem. Obi�ajno so uporabili instrument investiture za podeljevanje beneficijev; to

je bilo dejanje, ki so ga izvajali simboli�no, v skladu z obi�aji, in o katerem ni zapisanih

pri�evanj. (Chittolini, Miccoli, 1986, 519) Zaradi tega je to podro�je pred poznim srednjim

vekom zelo slabo poznano. Ostaja pa dejstvo, ki je izpri�ano tudi v dokumentih, da je bila

desetina edini davek, s katerim so razpolagale lokalne cerkve. »Que nullum adiutorium habet

nisi decimam.« (Chittolini, Miccoli, 1986, 518)

Razdelitev davka pa se je skozi �as precej drasti�no spremenila. V 10. stoletju je

veronski škof Raterio razdelil desetino na štiri dele, eden je pripadal škofu, drugi lokalnemu

kleru, tretji vzdrževanju cerkve in njenim ostalim materialnim potrebam ter �etrti revežem.

Stoletje kasneje pa se je delitev precej spremenila. Tedaj je ostala lokalnim klerikom le

�etrtina, ostalo pa je pobral škof ali lastnik zemlje. (Chittolini, Miccoli, 1986, 518–9) To pa

pomeni, da so postala cerkvena ozemlja ekonomsko zanimivejša.

Pohlep škofov, ki so tako uspeli v svoje roke pridobiti veliko ve�ino cerkvenih

davkov, je pove�al privla�nost samega škofovskega položaja. Ob tem ni odve� omeniti, da je

šlo pri oprostitvi dela pla�evanja desetine ravno za tisti preostali del, ki bi moral ostati v rokah

lokalnega klerika.

Da bi zavarovali svojo pravico in posesti, ne presene�a, da se je pojavila teorija, ki je

pravico do pobiranja davka dvignila v božjo. S tem se poskušalo tudi na pravnem nivoju

sakralizirati davek, s tem pa tudi cerkveno posest. V kanonskem pravu so jasni zakoni, ki so

poskušali absolutno prepovedati prehajanje desetine v roke laikov. Glavna skrb teh zakonov je

bila, da se ne bi prihodki, namenjeni izklju�no veri, za�eli uporabljati za druge namene.

(Ferrarese, 2004, 36)

�eprav naj bi šlo za tako reko� božji zakon, to ni ustavilo tistih, ki so si hoteli davek

prilastiti zase. Poleg države sre�amo tudi takrat izredno razširjeno banditstvo. Te bande so

bile na obmo�ju Teraferrme pogosto organizirane s strani lokalnega patriciata. Tako so zopet

oropali lokalne klerike, ki se niso mogli braniti in so bili pogosto v strahu, ne le za cerkveno

posest, temve� tudi za svoje življenje. Podobno situacijo sre�amo v Istri, kjer poleg banditov

sre�amo tudi Morlake. V nobenem primeru pa cerkvene posesti niso smele priti v roke

nevernikov, shizmatikov in vseh ostalih, ki jih katoliška Cerkev ni priznavala za svoje

vernike.

Davki pa so postajali vedno bolj zanimivi tudi za laike, ki so si z njimi poskušali

pove�ati svoje dohodke. Temu se je morala prilagoditi tudi Cerkev. Poskuse prepre�evanja

prehajanja posesti v roke laikom najdemo skozi vsa obravnavana stoletja. Lep priemr tega je

Veronski statut iz leta 1327, ki je z odlokom poskušal zaustaviti fevdalizacijo svojih

cerkvenih posesti. V njem piše, da je prepovedano katerikoli osebi dajati, prodajati ali kako

druga�e odtujiti cerkveno posest. To je možno zgolj, �e z odobritvijo uradne instance v obliki

dokumenta. (Ferrarese, 2004, 412)

Ta boj za obvladovanje desetine je Feraresse imel za eno centralnih tem. Primeri boja

so po njegovem mnenju še najbolj izstopajo�i v kon�nem povzetku pregleda veronskih

statutov ter v sledenju ciljem, ki so jih o�itno imele mestne elite. Ti cilji so bili popolna

prevlada civilne pristojnosti, omejevanje poseganja Cerkve v pravne zadeve v zvezi z desetino

ali fevdom in kasneje pri dolo�anju desetin. Vse to se je na koncu natan�no potrdilo v

smernicah razvoja lokalne in gosposke zakonodaje. Šlo je torej za bitko (oziroma za revolt

skupnosti), katere rezultat je bila na koncu, z idealisti�nim izpostavljanjem padca veronske

signorie in hitrega popuš�anja beneške premo�i, gladka zmaga lai�nih sil, ki jih je podkrepila

dokon�no uzakonjena nesposobnost Cerkve, da si povrne nadzor nad svojim pogrešanim

premoženjem. (Ferrarese, 2004, 66)

Ta izguba mo�i se kaže tudi v nadaljnjem prehajanju cerkvenih posesti v lai�ne roke.

Zanimivo je dejstvo, da sta obe strani poskušali omejiti prehajanje posesti iz ene sfere v

drugo, a sta do razmeroma poznega obdobja imeli le malo uspeha. Prehajanje posesti sta

pospeševala dva procesa. Na eni strani so bili darovi Cerkvi sestavni del katoliškega življenja

že od �asov apostolov. Prav tako pa je bila Cerkev prisiljena dajati prav ta posestva v roke

laikom, da so jih v njihovem imenu upravljali, s tem pa so odprli možnost postopnega

prisvajanja pravic. V primeru goriških grofov sre�amo na prvi pogled absurdno situacijo, ko

so oglejskega patriarha napadali njegovi lastni odvetniki, goriški grofje, ki so temelje svoje

mo�i gradili v veliki meri prav na patriarhovih posestih.59

11.2 Iuspatronat

Te spremembe v odnosu do beneficijev so se v 12. stoletju pokaželi v novi obliki, v

obliki tako imenovanega iuspatronata. Ta je v pravnem jeziku pomenil pravico do imenovanja

klerikov na cerkvene beneficije brez prisotnosti drugih klerikov. Druga�e povedano, pravico

do imenovanja je imel lastnik, ne glede na njegov status. (Chittolini, Miccoli, 1986, 538)

V svoji osnovi je bil iuspatronat skupek pravic in dolžnosti, dan osebi ali skupnosti.

Osnovna vloga patrona se je tikala predvsem upravljanja beneficija, ki je izhajal iz pravnih

dolo�il. Ker se služba, ne glede na status, tikal Cerkve, je bila v kanonskem pravu opredeljena

kot ius sprituali annexum. To stanje je bilo posledica spora za investuturo, saj pred tem

obdobjem sre�amo fevdalce, ki so imeli cerkve, ki so jih sami ustanovili kot svojo lastnino

(ecclesia propria).

Da je nekdo postal patron, je moral ustanoviti svojo cerkev oziroma kapelo. Proces je

bil sestavljen iz treh elementov. Najprej je moral patron za to odrediti zemljiš�e (fundatio),

nato je na lastne stroške moral zgraditi cerkev (aedifacatio), tretji akt pa je bila podelitev

sredstev za njeno vzdrževanje v obliki beneficija (dotatio). Šele potem je postal njen

ustanovitelj, ipso iure patron. Poleg tega na�ina sta obstajali še dve pravni poti do pridobitve

59 Ve� o tem glej Štih, 1994.

tega statusa; preko reaediftcatio ecclesiae oziroma redotatio beneficii. Obstajala je še izjemna,

tretja možnost, da sam papež naredi prenos statusa.

Razlog za ta status so bile seveda predvsem pravice, ki so izhajale iz njega. Klju�na je

bila pravice prezentacije (ius praesentandi). Ta je bila sicer manjša kot pravice pred

Gregorjem VII., ko so fevdalci, ki so imeli ecclesia propria, lahko postavljali klerike in jih

tudi odpuš�ali, pri �emer je bila pravica škofa, da to potrdi, zgolj formalnost. Pri ius patronatu

je bila pravica bolj omejena in veljavna le v primeru izpraznjenega mesta. Takrat je lahko

patron predstavil (praesentare) primerno osebo (persona idonea). �e je bila ta dosegljiva v

�asu prezentacije, je moral nadrejeni to imenovanje sprejeti. Nekoliko druga�na procedura je

veljala v primeru, ko je bilo patronov ve�, kjer je veljal princip rotacije in v primeru

skupnosti, kjer so ponavadi potekale volitve (o �emer ve� kasneje).

Iuspatronat je bil precej kompleksen fenomen, saj je obstajal v ve� oblikah. Prva

delitev je bila na cerkveni in lai�ni iuspatronat. Razlika med njima ni bila samo v stanu,

temve� tudi v nekaterih pravicah. Ni presenetljivo, da je imel lastnik oziroma upravnik

iuspatronata ve� pravic. Na primer, predlagal je lahko ve� kot samo enega kandidata, za kar je

imel šest mesecev �asa in ne tri kot v primeru laikov. Medtem ko cerkveni iuspatronati niso

predstavljali problemov, ki se ti�ejo te študije, pa so bili lai�ni precej bolj sporni.

Sarpi v svojem delu Zgodovina tridentinskega koncila presenetljivo redko omenja

vlogo Bene�anov na koncilu, zato njihova omemba kaže na pomen, ki so ga dajali tej

problematiki: “Beneški ambasadorji so predlagali, da se vodja iuspatronatov namesti tako, da

ne bi dajal priložnosti za uvajanje novosti, ki bi se nanašale na tiste, ki so na strani njihove

republike in vladarja.” (Sarpi, 1974, 591)

Poleg te delitve pa v primeru lai�nega iuspatronata sre�amo še nadaljnje podtipe, ki jih

Gaetano Greco takole kategorizira: »Poleg primerov dogodkov, kjer sta bila oba tipa

iuspatronata (lai�ni in cerkveni) pomešana, lahko razlikujemo še tri podtipe iuspatronatov:

�isti zasebniški tip, ki zadeva posameznike in družine; izraziti javni tip, ki se nanaša na

krajevne skupnosti, univerze, mesta in priznane javne ustanove (na primer, poklicna

združenja); ter nekoliko bolj kompleksen tip, ki ga v teku stoletij zaznamuje javni zna�aj, to je

tip v pristojnosti nosilcev državne politi�ne oblasti.« (Chittolini, Miccoli, 1986, 540)

V Catolic Encyclopedia pa lo�ujejo pravico do statusa patronata nekoliko druga�e.

Tako naštevajo naslednje tipe pravic: osebna (ius patronatus personale) oziroma realna

(reale), cerkvena (ecclesiasticum, clericale), lai�na (laicale), mešana (mixtum), nasledstvena

(haereditarium), omejena na družino ali osebo (familiare, personalissimum), posamezna

(singulare), deljena (ius compatronatus), polna (plenum) in omejena (minus plenum). Te

razlike kažejo na kompleksnost tega fenomena, ki so izmika povsem natan�ni kategorizaciji.

Še najve� sporov se pojavlja, po terminologiji Greca, v tako imenovanem

komunalnem iuspatronatu. Ta tip je bil precej razširjen in se tudi sam zopet deli na dva

podtipa, ki se lo�ita glede na telo, ki postavlja cerkvenega predstojnika. �e gre za primer

kolegija, imamo opravka z izbranim telesom, ki postavlja predstojnika, kar izlo�a celotno

skupnost, ki ima sicer pravico postavljanja. Kolegijski sistem je razširjen predvsem po mestih,

ker si s tem vplivnejši sloji zagotovijo še ve� vpliva. Na podeželju pa sre�amo predvsem drugi

tip, kjer je imela to pravico celotna skupnost, ki je lahko obsegala tudi po ve� vasi.

V Istri je še najbolj razširjen ta drugi tip iuspatronata. Ta tip je imel dodatno pravico,

ki je drugi niso imeli, da je poleg cerkvenega predstojnika skupnost predlagala tudi oskrbnika.

Ti oskrbniki so bili pogosto v jedru spora z Cerkvijo. Hkrati pa ta tip predstavlja eno od

najbolj množi�nih in demokrati�nih oblik upravljanja zemljiš�.

Eden od problemov, s katerim se je sre�evala takšna skupnost, je bila ohranitev te

pravice. Ker so za to potrebovali dokumente, ki pa med ve�inoma nepismenim kme�kim

prebivalstvom niso bili pogosti, so to situacijo izrabili višji sloji. Tako so bogatejši posestniki

ali fevdalci postopoma zmanjševali vlogo skupnosti. Preko svojih klientelnih odnosov so

uzurpirali pravice skupnosti in kasneje preoblikovali na�in volitev. Glede omejitev, kdo je

primeren za funkcije v primeru, ko gre npr. za samostane, so ti imeli enake zahteve kot v

primeru imenovanja na pomembnejše upravne funkcije, torej zgolj za višje sloje.

Zelo pogosto so imeli pravico do iuspatronata nasledniki njegovega ustanovitelja. Ta

tako imenovani hegemoni�ni oziroma nasledstveni model je pravice do beneficija podeljeval

enemu od �lanov družine, ki je moral biti moškega spola in polnoleten. Ta tip iuspatronata je

lahko lastnik tudi prenesel na nekoga drugega, kar je lahko bilo trajno ali omejeno na

dolo�eno �asovno obdobje. Pri temu tipu je bilo zaželeno, da je prenos potrjen s strani

nadrejenega klerika, da bi se tako izognili simoniji. Poleg tega si je Cerkev na vsak na�in

želela prepre�iti prosto trgovanje z iuspatronatom.

Iz strogo pravnega vidika so obstajale štiri sestavine, iz katerih lahko izluš�imo bistvo

pravne prakse v lu�i desetin. Prvi je privilegij, ki je bil v kanonskem pravu namenjen

predvsem klerikom, a tudi tu najdemo par izjem. Desetina je tako lahko v primerih, ko je šlo

za zemljiš�a, na katerih so bivali neverniki, bila podeljena laikom, tudi �e je šlo za zemljiš�a v

lastništvu škofa ali za specifi�ne primere komun. (Ferrarese, 2004, 27) Privilegij je lahko

dolo�al tudi, da upravitelju zemljiš�a ni treba pla�evati desetine.

Drugi del tipi�ne pogodbe je bil predpis (prescrisione). Predpis o pla�evanju desetine

je bil lahko izdan zaradi uzurpacije ali pa zaradi predpisanega izbrisa pla�ila v primeru, �e v

dolo�enem �asovnem obdobju pristojbina ni bila poravnana; �eprav gre poudariti, da je v tem

drugem primeru primerneje govoriti o predpisu o na�inu pla�ila pristojbine in ne o predpisu o

sami pravici, ki zaradi svoje božje narave ne more v nobenem primeru prenehati obstajati.

(Ferrarese, 2004, 27)

Naslednji del pogodbe je urejal prakti�ne podrobnosti. V prvi vrsti se je tikal pla�ila

desetine. Tako je bilo dolo�eno, kdaj in kako se pla�uje. Dolo�ena je bila tudi oblika pla�ila,

saj je bila ta lahko v obliki plodov ali v denarju. Eden od problemov desetine je bil njena

višina. Ta namre� nikoli ni bila dolo�ena v kanonskem pravu, temve� je bila prepuš�ena

lokalnim navadam in praksam. To je tako imenovani eksogen princip, ki je višino dajatve

dolo�al glede na dokument ali pri�e. To je tudi temelj izredne raznolikosti, ki jo sre�amo pri

desetinah. Ne samo, da se je višina teh razlikovala glede na državo, razlike sre�amo tudi

znotraj samih držav in celo pokrajin.

Zadnji sestavni del pogodbe je kompozicija (composizione). Tu je bistven na�in, s

katerim so onus decimae prenesli v konkretno obliko. To je tudi najbolj sporno, saj so ravno

na tej to�ki prišli v nasprotje s kanonskim pravom. Na�in, s katerim so ta nasprotja skušali

zaobiti, je bil v obliki posebnih izjem.

Posebna situacija je nastala tudi zaradi fevdalnega sistema. Nedotakljivost desetine se

je zaradi velikega razkoraka z realnostjo nekoliko relativizirala in s tem ublažila njeno

prvotno stališ�e. Kljub temu, da je bila praksa v nasprotju s kanonskim pravom, se je Cerkev

�edalje manj upirala. To je vzpostavilo stanje, ko lai�ni lastniki beneficijev niso imeli jasnega

pravnega statusa. Ureditev takšnega stanja je od države terjala, naj najde pravno rešitev.

Tridentinski koncil je dajal posebne pravice cesarju in kraljem, kar pa so Benetke

videle kot diskriminatorno. Sarpi je zapisal o zahtevah Benetk v Trentu slede�e: “Beneški

ambasadorji so urgirali, da se v poglavju o iuspatronatih poleg cesarjevih in kraljevih

izvzamejo tudi iuspatronati njihove republike: legati so jim želeli ustre�i, vendar je bilo težko

najti na�in, da bi izvzeli vse republike, kar bi pomenilo, da je privilegij preobsežen. �e pa bi

privilegij veljal specifi�no le za Benetke, bi to postal predmet ljubosumja. Našli so na�in,

kako brzdati to zahtevo, in sicer tako, da so dolo�ili število kraljev, med katerimi so bili tudi

lastniki kraljestev, �etudi so brez imena.” (Sarpi, 1974, 625)

Rešitev je prišla v obliki fevdalne investiture cerkvenih beneficijev. Takšna rešitev je

bila sprejemljiva za obe strani, laiki so še naprej uživali desetino, medtem ko je Cerkev uspela

vsaj delno ohraniti svoje pravice. Investitura je bila namre� veljavna le, �e se je z njo strinjal

škof ali drug cerkveni dostojanstvenik, pristojen za to zemljiš�e.

Najbolj sporen del celotnega vprašanja desetin v rokah laikov je predstavljal problem

sojenja. Ker so bila desetine v teoriji cerkvena stvar, je bilo tudi pristojno sodiš�e cerkveno. A

v nekaterih primerih ni bilo tako. Izjeme so bile v primerih, ko se je spor vrtel okoli vprašanja

ius decimationis in implikacij glede fructus decimae.60 Takšnega na�enjanja pravnih

prerogativov Cerkev ni sprejela z navdušenjem, saj je pri�alo o postopnem ve�anju vpliva

laikov na tem podro�ju.

V še ve�jem obsegu se je naraš�anje vpliva laikov dogajalo v primeru Ferrare, ki je

bila z okolico v teoriji papeška posest oziroma grofija. Vendar podobno kot Sicilije, Apulije

in drugih papeških fevdov, tudi tega Cerkev ni ve� upravljala direktno, temve� ga je bolj ali

manj prostovoljno prepustila v upravo drugim. Tako je papež Pij II. podelil Ferraro v fevd

Borsu iz družine Esta. Njuni odnosi so lep primer izigravanja pravic Cerkve. Papež je namre�

pri�akoval, da bo v zameno za podelitev tako bogatega fevda imel v Borsu tesnega zaveznika.

A leta 1459, ko je poskušal organizirati križarsko vojno proti takrat bliskovito napredujo�im

Turkom, se je Borsa raje zabaval z sokolarjenjem. Da bi omilil papeževo jezo, je obljubil

visoko finan�no podporo vojni, a se te obljube kasneje ni držal. Še ve�, poskusil je celo

pridobiti privilegij, po katerem mu ne bi bilo treba pla�evati davkov Rimu. Temu pa se je

papež uprl, saj bi to pomenilo, da se je tudi na teoreti�nem nivoju odpovedal svojemu fevdu.

Prilagajanje konkretni situaciji in ohranjanje teoreti�nih pravic je bila konsistentna politika

papeštva.

Smrt Borsa d'Este je zaradi problemov z naslednikom pomenila za�etek nestabilnosti,

ki je kulminirala v vojni za to posest. Kot tretja se je v boj vmešala tudi Beneška republika, ki

je hotela priklju�iti ta papeški fevd svojim posestim.

60 Za bolj natan�en opis teh izjem glej Ferrarese, 2004, 38 in naprej.

Novo stanje, ki se je uveljavilo v 15. in 16. stoletju v delu Evrope, je za�elo

spreminjati tudi samo desetino. Ta je bila po kanonskem pravu vedno razumljena kot davek,

ki ga pobirajo farne cerkve. Lahko je izhajal iz zemljiš�a ali iz kakšnega drugega vira.

Sam Rim je imel od davkov, ki so se stekali tja ve�inoma ravno od dohodkov,

izhajajo�ih iz cerkvene posesti, �edalje ve� denarja. To je bil problem, ki ni zadeval samo

samih Benetk, temve� se je dotikal tudi vseh ostalih italijanskih držav. Skladno z ve�anjem

posesti je naraš�al tudi prihodek, ki se je v primeru italijanskih držav gibal med 5. in 10.

milijoni skudov letno.

Iz teh razlogov je bila ravno tematika desetine v osr�ju odnosov med Cerkvijo in

državo na podro�ju beneške Istre. Razkorak med pravnim stanjem, ki ga najdemo v

cerkvenem pravu, in med realnim stanjem na terenu kaže na problem velikih razsežnosti.

Specifi�nost ekonomskega položaja obravnavanega ozemlja pa je ta nasprotja še zaostrila.

Desetina je bila namenjena omogo�anju delovanja lokalnih duhovnikov, da so ti imeli

materialno osnovo za svojo skrb nad dušami cerkvene skupnosti. Vendar je zaradi majhnega

deleža, ki je ostal lokalni cerkvi (štiridesetina), ta pogosto imela težave. To še toliko bolj velja

za kapele, ki sploh niso bile upravi�ene do svojega deleža, kar je razlog, zakaj sre�amo

primere, ko so za lokalne kapele skrbeli laiki, ki so bili povezani v bratovš�ine.

Podeljevanje beneficijev je bilo ena najbolj razširjenih oblik upravljanja cerkvenih

posesti. Kanonsko pravo beneficij je definiralo kot trajno pravico uživanja sadov iz posesti, ki

je del rimskokatoliške cerkve. (Chittolini, Miccoli, 1986, 534)61 Druga�e povedano, da je

neko posestvo definirano kot beneficij, mora izpolnjevati dva pogoja; podeljeno mora biti da

je s strani cerkvene hierarhije in to za vedno.

61 »Jus perpetuum percipiendi fructus ex bonis Ecclesiae propter officium spirituale ecclesaistica auctoritate

constitutum.«

Kar je bilo pri spreminjanju desetine v posvetno obliko pobiranja davkov nejasno, je

njen razmeroma nedefiniran status. Kajti nikjer v kanonskem pravu ni bilo natan�no

dolo�eno, v kolikšni višini se desetina pobira. To je bilo pomembno, saj je Cerkev ra�unala,

da bo posvetna oblast pomagala pri pobiranju davkov. Brez njenega represivnega aparata bi

bilo to nemogo�e.

Takšna vloga posvetnih oblasti pa ni v ni�emer spremenila pravic same Cerkve.

Jamstvo civilne oblasti in prisilna obveznost pla�evanja desetine, ki sta v teku stoletij prevzela

najbolj brezupne oblike. �etudi sta vsebinsko sovpadala s priznanjem ene od obveznosti iz

kanona v civilnem pravu, nista niti malo spremenila temeljnih prerogativ pravice do desetine,

ki je ostala v veljavi in je bila z vsemi posledicami nelo�ljivo povezana s cerkveno pravno

oblastjo, saj je šlo za javno pravico, ki je bila nelo�ljivo povezana z oblastjo, torej za resni�no

klju�no pravico. (Naldini, Darovec, 2001, 25–6)

Države v Evropi so le redko dobile del tega denarja v svoje roke. Ve�inoma imamo

opravka s posami�nimi darili v �asu kriz oziroma vojn. Specifi�en primer predstavlja

kraljevina Španija, ki je uspešno pridobila pravico do dela denarja, pobranega na njenih

ozemljih. Ta posebna pravica temeljila v podpiranju papeštva rekonquiste. Po njenem izteku

se situacija ni spremenila, saj je bila Španija v 16. stoletju klju�na krš�anska sila v boju proti

muslimanom.

Tudi Benetke so imele predvsem v 16. stoletju posebno finan�no podporo, ki se je

zbirala s posebnimi davki na cerkvenih posestih. Tako zbrana sredstva so bila tudi v tem

primeru namenjena izklju�no za boj s Turki, torej muslimani.

11.3 Delitev beneficijev

Za Istro še ni narejene študije, ki bi pokazala, v kolikšni meri so bili beneficiji

podeljeni samim Bene�anom, koliko so jih v rokah imeli lokalni prebivalci, ter koliko

prihodka so prinašali. So pa narejene študije za Terrafermo, kjer najverjetneje situacija ni bila

drasti�no druga�na od stanja v Istri.

Del Torre je ocenil vrednost prihodkov od okoli 6000 beneficijev na 240.000 dukatov

za �as sredi 15. stoletja, torej še pred za�etkom postopnega upadanja trgovine v Benetkah.

Stoletje kasneje se ta znesek prakti�no podvoji na 470.000 dukatov letnega prihodka.

(Antonielli, 2000, 3) Priuli je v svojih dnevnikih zapisal, da je od 2.800 patricijev kar 200

popolnoma odvisnih od prihodkov iz beneficijev. Njegovo mnenje, da so patriciji �edalje bolj

odvisni od cerkvenih posesti, potrjuje tudi prošnja Senata papežu, naj ustanovi dodatnih 50

beneficijev, vrednih 200 dukatov letnega prihodka, ki bodo rezervirani izklju�no za najvišji

sloj. (Antonielli, 2000, 4–5) Preusmerjanje celotne družbe iz �edalje bolj negotove trgovine

se torej kaže tudi na tem podro�ju, kar je v dosedanjih študijah razmeroma slabo raziskano.

Rasto�i pomen beneficijev je imel tudi pravne posledice. Za same Benetke je bilo

tipi�no, da zakonodaja predstavljala interese vladajo�ega sloja, ki je bilo v obdobju pred 16.

stoletjem osredoto�eno predvsem na trgovino. Primer posledic tega lahko vidimo v sporih s

papežem glede Jadrana, oziroma natan�neje Ancone. Situacija z beneficiji pa je s seboj

prinesla druga�ne spore, o �emer je pisal tudi Torre. V svojih pogledih na oblast in na

patricije, ki so bilo mo�no zainteresirani, da bi v svoje roke pridobili kontrolo nad beneficiji,

se je opiral na splošno sprejeto tradicionalno zgodovinopisje. To je namre� beneško politiko

dojemalo kot ostro nasprotovanje med poskusi papeža, da poseže v življenje lokalnih cerkva

ob laguni kot tudi v celotni državi, in interesi slednje, ki je bil eden od klju�nih vidikov 'mita'

Serenissime. Toda takšno videnje se omejuje predvsem na boj oziroma obrambo v zvezi s

kontroliranjem lastništva Cerkve, pravico do obdav�evanja klerikov ter na omejevanje pravic

cerkvenih sodiš� glede na pravice posvetnih. Vsi ti aspekti in nasprotja, ki jih najdemo že pri

Sarpiju, so do danes ostali v središ�u zgodovinopisja, ki se ukvarja z odnosi med državo in

Cerkvijo in se mo�no opira na pravosodje Republike. Po mnenju Torreja so bili patriciji zelo

zainteresirani za beneficije, iz �esar je klasi�no zgodovinopisje izpeljevalo, da je obstajalo

ostro nasprotje med papeštvom, ki je poskušalo imeti �im ve� kontrole nad lokalnimi

cerkvami, in Republiko. To nasprotje se je kazalo predvsem na pravnem nivoju, saj se je spor

vodil okoli kontrole nad cerkveno posestjo in obdav�evanjem klerikov ter okoli pristojnosti

cerkvenih sodiš� napram posvetnim. (Antonielli, 2000, 5–6) To pa nekoliko zamegljuje

osnovno gonilo vsega tega dogajanja, ki se je vrtelo okoli posesti in pravice do njihovih

prihodkov. S tem se pokaže boj za pravice v nekoliko druga�ni lu�i: ni šlo toliko za spopad

dveh ideologij, temve� za spor, v katerem je igral pomembno vlogo denar.

Da je šlo v primeru beneficijev za na�rtno politiko, kaže tudi skorajda monopolni

položaj patricijev pri zasedanju škofij. Problem z nastavitvami škofov se prvi� pokaže ob

osvojitvi Padove, ki je veljala za bogato in dokaj prestižno škofijo. Kot na�in za uveljavljanje

svojih interesov so Benetke tedaj sprejele sklep, da so lahko na to mesto postavljeni samo

njihovi državljani, ki jih potrdi senat. (Antonielli, 2000, 8)

Kljub temu pa so zaradi nasprotovanja papeža Bene�ani le postopoma spreminjali

sestavo škofov v škofijah, ki so jih osvojili. Njihova politika v prvem obdobju je bila

postopno izrinjanje potencialnih kandidatov. Tej fazi je sledila postopna uveljavitev lastnih

kandidatov, ki so prihajali iz beneškega vladajo�ega sloja. Primer škofije Trbiž kaže, da je

lahko med tema fazama preteklo kar nekaj �asa. Škofija je postala del Serenissime leta 1339,

a šele leta 1418 je zasedel to mesto meš�an Benetk, Giovanni Benedetto.

Še bolj zgovorno o vplivu in na�rtni politiki postavljanja škofov govorijo številke. V

obdobju med leti 1405 in 1550 so imele Benetke v Terrafermi dvanajst sedežev škofij. V tem

�asu je bilo na njihovo �elo postavljenih 113 škofov, od tega jih je 84 prihajalo iz mesta

Benetk. To pa je predstavljalo kar tri �etrtine vseh škofov in kaže, da so imeli škofi

pomembno podporo s strani države. Zanimivo je tudi dejstvo, da najmanjši del škofov prihaja

iz vrst doma�ih duhovnikov, takšnih imenovanj je le 10, manj kot desetina torej. Drugo

kategorijo predstavljajo tisti škofi, ki niso bili z obmo�ja, kateremu so vladale Benetke,

takšnih je preostalih 15 %.

Te številke pa same še ne dokazujejo, da je šlo za politiko, ki jo v veliki meri vodi

želja po kontroli beneficijev. To dejstvo se jasno pokaže šele s pregledom dohodkov, ki so

izhajali iz škofijskih nadarbin. V prej omenjenem �asovnem obdobju je skoraj 90 %

dohodkov iz nadarbin kon�alo v žepih beneških meš�anov in le uborni 4 % v žepih škofov, ki

so izhajali iz podložnikov (torej iz lokalne duhovš�ine). V omenjenih letih je tako v Benetke

prišlo kar 1.800.000 florinov prihodka. (Antonielli, 2000, 10–11) To pa nikakor ni

zanemarljiva številka, temve� pomemben prihodek, ki je pristal v rokah mo�nih beneških

klanov.

Višji odstotek prihodkov kot je bilo samih imenovanj škofov kaže, da je bil interes

patricijev usmerjen v škofije z višjimi prihodki. Med njimi po višini prihodkov izstopa

oglejska nadškofija, ki je prinašala kar polovico vseh škofijskih nadarbin. Tako ne presene�a,

da v obravnavanem obdobju sploh ne najdemo nadškofa, ki ne bi bil meš�an Benetk. Podobno

situacijo sre�amo tudi v škofijah Ceneda, Padova, Brescia, Verona in Vicenza, ki so skupaj z

Oglejem predstavljale kar 87 % prihodkov. Za te škofije lahko vidimo, da je kar 95 %

prihodkov kon�alo v rokah škofov, ki so prihajali iz mesta Benetk.

Ta razkorak med 74 % škofov, ki so bili meš�ani Benetk, in 90 % prihodkov, ki so jih

pridobili, jasno kaže, da so bile škofije toliko bolj zanimive, kolikor ve� dohodkov so

prinašale. Del Torrejeva študija kaže, da so škofije, ki niso bile bogate, beneški škofi

kontrolirali v manjši meri. Ker to velja tudi za istrske škofije, je primerjava s stanjem tu

zanimiva in pomembna.

V istem �asu, torej med leti 1405 in 1550, je bilo v koprski škofiji 14 škofov. Odstotek

škofov po rodu iz Benetk je precej nižji kot v pomembnejših škofijah v Terrafermi. Izstopa

višji odstotek škofov, ki so izhajali iz Terraferme. To je podatek pri�a, da Torrejeva študija

kaže le del realnega stanja v Terrafermi. Ker je bilo kar nekaj primerov imenovanj škofov iz

mest Terrraferme tudi v ostalih istrskih škofijah, je jasno, da so te bile nekakšna tolažilna

nagrada. Ker se po prihodku niso mogle primerjati s škofijami, iz katerih so prišli, in glede na

razmeroma visok delež škofov iz Terraferme, o�itno ni šlo za naklju�je, temve� za politiko.

Tudi v obdobju od leta 1550 do konca Beneške republike je bila situacija dokaj

podobna. Sicer je bilo škofov iz Benetk nekoliko ve�, kar je tudi pri�akovati glede na takratne

trende, a še vedno je bilo precej škofov s podro�ja Terrafreme. Najmanjši je, tako kot v prvem

obdobju, odstotek škofov iz koprske škofije same.62 Glede na znan izvor škofov tudi v ostalih

škofijah v Istri pa kaže, da so škofi morali biti beneški podložniki. Med imeni ni niti enega iz

nemškega govornega podro�ja. Tako tudi glede na stanje v Istri lahko potrdimo, da je beneška

oblast pripisovala velik pomen temu, kdo je škof. Pomen, ki so ga pripisovali pojmu

suverenosti, se kaže tudi v izklju�evanju vseh tujcev na podro�jih, kjer je prihajalo do kršenja

zakona, ki je prepovedoval tujcem lastništvo beneficijev. Kot je razvidno iz dokumentov, je

bil to problem v celotnem obravnavanem obdobju, kar glede na mejni položaj Istre ni

62 Pri iskanju krajev, od koder izhajajo škofi, je izredno pomemben Naldini, ki sam izhaja iz Padove, torej ene od

najbogatejših škofij.

presenetljivo. Kar se višjih funkcij ti�e, kamor nedvomno spada škofovski položaj, pa težav s

tujci niso imeli.

Ravno ta razkorak med stanjem škofijskih in stanjem manjših beneficijev kaže na

meje mo�i uveljavljanja prava v praksi. Ker škofovskih položajev v Beneški republiki nikoli

ni bilo nepregledno število in so vse, tudi manjše škofije, imele vsaj nekaj pripadajo�ih

beneficijev, je bila kontrola centra popolna, kar pa ne velja za manjše beneficije.

Pri vrednotenju naštetih številk izstopa dejstvo, da je bil najmanjši odstotek škofov

imenovan iz lastne škofije. To sovpada s stanjem, ki je bilo zna�ilno za celotno Evropo, kjer

sta od konca 13. stoletja o imenovanju odlo�ala dva dejavnika. Prvi je bil papež, drugi pa

posvetna oblast, �eprav obstajajo nekatere razlike glede na države (ali celo znotraj

posameznih držav). S tem pa so izgubili na veljavi kleriki znotraj same škofije, ki so v

predhodnih �asih igrali klju�no vlogo. �eprav sre�amo primere, ko so le ti predlagajo

kandidata, je bil ta le redko potrjen.

Vloga centra pri odlo�anju o imenovanju škofa je tako ostala klju�na in je ne moremo

podcenjevati. Kontrast temu pa predstavljajo manjši beneficiji, ki pa niso bili v tolikšnem

interesu najvišjih slojev. V Padovi, kjer so Benetke za škofe v veliki ve�ini postavljale svoje

meš�ane, je bila uradna politika pri postavljanju na položaje, ki so s seboj prinesli manjše

beneficije, popolnoma druga�na. To je razvidno že iz pogodbe ob priklju�itvi k Serenissimi,

kjer piše, da so vsi beneficiji na njihovem teritoriju podeljeni meš�anom Padove. (Antonielli,

2000, 15)

K temu je treba pripomniti, da so bili tudi tujci, torej tisti, ki niso izhajali iz lokalne

skupnosti, prakti�no izklju�eni. Da so tujci predstavljali grožnjo lokalnim skupnostim, kaže

tudi dejstvo, da so lokalne skupnosti poskušale od Benetk pridobiti zakonsko podlago, s

pomo�jo katere bi lahko beneficije podeljevale zgolj 'svojim ljudem'. V �asu od za�etka 15.

stoletja in do srede 16. stoletja imamo kar nekaj škofij (Brescia, Crema, Bergamo, Adria…),

ki jim je uspelo dose�i, da so bili tujci (nerojeni v Beneški republiki) na pravnem nivoju

izklju�eni iz kroga kandidatov za beneficije. (Antonielli, 2000, 15)

Par let kasneje (1418) je Senat sprejel zakon, ki je vsaj v na�elu jasno dolo�al, da v

škofijah Padova, Verona, Vicenza, Treviso, Ceneda ter v škofijah v Damaciji manjše

beneficije lahko uživajo samo lokalni prebivalci. Dokument namre� izrecno pravi, da nih�e,

razen prvotnih prebivalcev mesta, ne more prejeti v uživanje nobene cerkvene funkcije, kot

tudi ne nobenega beneficija.63 Ta nedvoumni zakon je lokalnim klerikom, ki so se morali

sprijazniti z dejstvom, da gredo najboljši položaji ve�inoma klerikom iz metropole, tako

omogo�al, da so v svojih rokah obdržali vsaj druge položaje.

Ob osvojitvi ve�ine ozemelj v za�etku 15. stoletja je bila tudi glede tega politika

Benetk ohranjanje statusa quo. Formula, ki so jo pri tem uporabljali, se glasi »sunt soliti

solvere solvant«. Posledica tega je bila tudi precejšnja raznolikost ureditev po razli�nih

ozemljih, saj so zaradi razli�nih ureditev v predhodnem �asu te razlike ostajale. (Cozzi,

Knapton, 1992, 12-3)

Stanje se je za�elo spreminjati po dveh stoletjih, torej v za�etku 17. stoletja. Leta 1628

je Senat od pravnih svetovalcev dobil poro�ilo o problemih glede desetin. Tu je šlo za prvi

primer postopnega poenotenja prakse na celotnem teritoriju Benetk. Lokalne uzance so se

postopoma asimilirale v �edalje bolj hegemoni�no beneško pravo. Pomembna je bila tudi

potrditev, da imajo v primerih fevdalne investiture beneficijev pravico do sojenja posvetna in

ne cerkvena sodiš�a.64

To sovpada tudi s splošno podobo odnosov med centrom in lokalnimi skupnostmi.

Zna�ilno za te odnose je namre� bilo, da so si Benetke zagotovile zgolj kontrolo res klju�nih

pozicij, medtem ko vse ostale ostale v rokah lokalne skupnosti. Ta politika se je pokazala kot

63 Po Antonielli, 2000, 16, ta pa iz ASV, SMI, 50, 26r. 64 Za bolj obširno obravnavo glej Naldini, Darovec, 2001, 44–5.

izredno u�inkovita, saj je Republika med svojimi sodobniki vzbujala ob�udovanje zaradi

razmeroma harmoni�nih odnosov med centrom in lokalnimi skupnostmi. To sicer do dolo�ene

mere ne velja za situacijo, ki jo sre�amo na podro�ju grških otokov, kjer prihaja do nasprotij,

vendar pa ta nasprotja izvirajo predvsem iz verskih nesoglasij, saj so vladajo�i sloj

predstavljali katoliki, podložnike pa pravoslavci.

Kljub na�elni podpori, da beneficiji ostanejo v rokah lokalnega klera, je njihov

prihodek privla�il številne družine. Tako je zanimiva zgodba Francesca Loredana, ki je bil

dožev svetovalec (Consigliere ducale). Leta 1425, 26. februarja, le dvanajst let po zakonu iz

leta 1413, ki je meš�anom prepovedoval, da bi si pridobili ve�je beneficije, je Senatu

predlagal, naj sprejme zakon, ki bi beneškim meš�anom onemogo�il, da bi pridobivali tudi

manjše beneficije. Glasovanje je jasno pokazalo, da so za ve�ino te dovolj pomembne. Od 146

prisotnih jih je kar 120 glasovalo proti temu predlogu in samo 14 jih je bilo za, ostalih 32 pa

se je vzdržalo (non sinceri).

To glasovanje kaže na interes vsaj treh �etrtin �lanov Senata, da bi si pridobili manjše

beneficije, ali da si vsaj ne bi zaprli vrat v tej smeri. Interes se je kazal tudi druga�e, v samem

uživanju beneficijev. Dokument iz leta 1418 govori o veronskem kleru, ki se je pritoževal, da

kar �etrtino manjših beneficijev kontrolirajo beneški kleriki. Glede na rezultate prej

omenjenega glasovanja v najvišjem zakonodajnem telesu je jasno, da se stanje v kasnejših

�asih ni spremenilo v korist lokalnega klera.

Glede na interes, ki so ga kazale mo�ne in vplivne družine glede malih beneficijev, bi

bilo nenavadno, �e ta interes ne bi bil vsaj enako mo�an pri lokalnem kleru tudi na obmo�ju

beneške Istre. Ta tip prihodkov je predstavlja le dopolnilo družinam, ki so imele svoje �lane v

Senatu, medtem ko si lahko predstavljamo, da je bil usodnega pomena za marsikatero družino

v Istri. To predpostavko potrjujejo tudi številni dokumenti, ki se ukvarjajo s to problematiko.

Na žalost pa ti dokumenti ne omogo�ajo odgovora na vprašanje, ali so tudi v Istri bili kleriki,

ki niso izhajali iz tega okolja, temve� iz drugih beneških ozemelj, saj se spori niso dotikali te

problematike.

Takšno stanje se zdi na prvi pogled v nasprotju s pogledom, da je bila Cerkev tista, ki

je pravno-formalno imela pravico do nastavljanja škofov in ostalih cerkvenih položajev ter

tudi do podeljevanja beneficijev. Vendar primerjava s stanjem v drugih katoliških državah

pokaže, da stanje v Benetkah ni bilo izjemno. Od konca 14. stoletja, še posebej pa v 15.

stoletju, se je situacija glede tega vprašanja v precejšnjem delu Evrope spremenila, in to

predvsem na pravno-formalnem nivoju. Takratni glavni evropski zaveznik Benetk, francoska

monarhija, je v 15. stoletju pridobila pravico do nominiranja ve�ine klerikov, kar je bilo leta

1516 še dodatno kodificirano v konkordatu. Stanje v drugi, za tiste �ase razmeroma

centralizirani monarhiji, Angliji, je bilo precej podobno. V teku 14. stoletja so si angleški

kralji pridobili pravico do imenovanja ve�ine škofov in opatov, v naslednjem stoletju pa še

kontrolo nad imenovanjem imetnikov velikih beneficijev. Še v ve�ji meri so si pravice

zagotovili španski vladarji po združitvi Aragona in Kastilje. Tam so imeli pravico do

nominiranja škofov in opatov, �eprav ti niso ustrezali pravnim zahtevam. Situacija na

Poljskem, Škotskem in ponekod v Svetem Rimskem imperiju ni bila dosti druga�na.65

Ti primeri kažejo, da so v �asu �edalje ve�je centralizacije mo�i cerkvena posestva s

svojimi prihodki igrala pomembno vlogo. Stark je v svoji knjigi 'For the Glory of the God'

postavil teorijo, da je bil eden izmed pomembnejših faktorjev za za�etek reformacije ravno

vprašanje cerkvenih posesti. V državah, kjer so oblasti že imele v rokah vzvode, s katerimi so

lahko do dolo�ene mere kontrolirala cerkvena posestva, ni bilo tolikšnega interesa za

spreobrnitev v protestantizem. Za Benetke se ta teorija kaže kot dokaj verjetna, saj je

vladajo�i sloj uspel pridobiti ve�ino beneficijev in s tem tudi denarja. (Stark, 2004)

65 Glede pravic držav glej Antonielli, 2000, 42.

11.4 Stanje v Istri

Istra se je glede beneficijev od Terraferme razlikovala v ve� to�kah. Najbolj

izstopajo�a je bila prav gotovo razlika glede njihove vrednosti. Poleg tega pa so se razlike

kazale tudi v pomenu volitev, kar posredno kaže na veliko vlogo lokalnih skupnosti. V

Terrafermi namre� sre�amo ve� ve�jih beneficijev, ki so bili pod kontrolo posameznikov,

škofov ali laikov, �e je šlo za patrimonije.

Pomen beneficijev se vidi tudi v natan�nem ohranjanju dokumentacije povezane z

njimi. V tem konkretnem primeru spora je Naldini citiral enega od dokumentov, iz samega

opisa pa je jasno, da je imel celo vrsto dokumentov, da je lahko tako natan�no rekonstruiral

celotno zgodbo. Tako zaklju�i pripoved o sporu s pomenljivo informacijo, ki kaže na vlogo

starosti neke prakse. »V škofijskih registrih se lahko prepri�amo, da to, kar je v veljavi danes,

velja že stoletja.« (Naldini, Darovec, 2001, 307)

Glede sporov zaradi desetin in drugih davkov izhajajo�ih iz beneficijevje treba

izpostaviti še eno dejstvo. Spori so pogosto potekali znotraj same Cerkve, kjer so se križali

razli�ni interesi. Takšen je primer dolgotrajnega spora je primer med samostanom sv. Jurija in

koprskim kapitljem oziroma škofom. Njegov za�etek sega še v obdobje, ko je bila koprska

škofija brez svojega škofa in je je Pelegrian, takratni tržaški škof in upravnik koprske škofije,

leta 1152 z odobritvijo oglejskega patriarha samostanu podaril pravice od hiš, cerkve, vasi in

ozemlja Šmarij. S tem pa so bili oškodovani interesi koprskega stolnega kapitlja, ki se je temu

uprl, saj je isto posest sam pridobil leta 1084. Na to ozemlje so potem namestili Leona di

Gieremia, ki je moral v zameno za prej omenjene pravice kapitlju vsako leto pla�evati eno

srebrno marko in druge manjše regalije. Ta pravica pa ni bila podeljena samo njemu, temve�

tudi njegovim naslednikom. Takšni primeri so bili obi�ajna praksa, in v primeru izgube

dokumentov ali prekinitve tradicije so taki beneficiji mimogrede postali last te družine.

Sam spor je trajal neverjetno dolgo. Ve� kot stoletje kasneje je le prišel do Rima, kjer

so o primeru razpravljali na najvišjem sodiš�u. Tako je leta 1282 kazalo, da je le prišlo do

dogovora, po katerem je stolni kapitelj odstopil posesti v zameno za letno pla�ilo ene srebrne

marke. Ta sporazum bi kon�al spor, brž ko bi ga podpisal še koprski škof, ki pa v trenutku

sestave listine ni obstajal. Ko je bil škof imenovan, tega dogovora ni potrdil, prav tako ne tudi

njegovi nasledniki. Spor se je tako kon�al, ko je samostan vrnil škofiji vse pravice in je

prenehal pla�evati odškodnino. To pa se je zgodilo ne prej kot sredi 14. stoletja, torej ne prej

kot v treh stoletjih.66

Med ostalimi dokumenti izstopa tisti, ki obravnava volitve za piranske kanonike iz 17.

junija 1634. V tem sporu, ki se je vrtel okoli pravice, da kanoniki volijo kandidata, ki ga

potem potrdi še koprski škof, je pomembno vlogo v dokazovanju igrala pretekla praksa. Tako

je dokumentu priložen seznam vseh izvoljenih, ki se za�ne ve� kot stoletje pred samim

primerom, leta 1527. Ker je bilo v tem primeru pomembno, kdo je kandidata potrdil na

funkcijo, ne gre le za seznam, temve� je pri vseh napisano tudi, kdo ga je potrdil. Primer se

dotika problematike beneficijev, saj je funkcija s seboj prinašala tudi finan�no korist v obliki

possesso temporal. (CJ, 129)

Vsa razsežnost problematike cerkvenih posesti in dohodkov, vezanih nanje, kaže na

njeno izredno pomembnost. Med 15. in za�etkom 17. stoletja so se na tem podro�ju zgodili

veliki premiki na ve� nivojih. Za Cerkev je to obdobje, ko je izgubila velik del vpliva pri

imenovanju in s tem povezanih beneficijih. �eprav je kanonsko pravo pri tem dokaj jasno in

je tudi koncil v Trentu na pravnem nivoju potrdil pravice Cerkve, je bila praksa precej

66 Glede zgodovine tega spora glej Naldini, Darovec, 2001, 306–7.

druga�na. Spremembe so potekale v obliki posebnih dogovorov, izjem ter tradicije, ki so do

dolo�ene mere legalizirali obstoje�e stanje.

Za državo je bilo obdobje med 15. in za�etkom 17. stoletja �as postopnega

uveljavljenja lastnih interesov, kar se ni kazalo zgolj v praksi, temve� je ustvarila za to tudi

pravno osnovo. Ta se kaže v dekretih Senata, ki postopoma legalizirali interese vladajo�ega

sloja. �eprav je bila situacija specifi�na glede na podro�je, so bile te pravne osnove veljavne

vsepovsod. Vendar pa je bila v primeru beneficijev izredno pomembna tudi tradicija, oziroma

lokalne uzance.

Med dokumenti, ki se dotikajo pobiranja desetin, oziroma natan�neje, utemeljevanja te

pravice Republike, izstopa dokument iz dne 15. aprila, leta 1708, ki povzema vse glavne

argumente in dokumente, saj ni bil namenjen posami�nemu primeru, ampak se kaže kot

uradna utemeljitev davka. Nastanek dokumenta je vzpodbudilo zanimanje papeža Inocenca

XII. glede pobiranja desetine. Zato so Consultori in iure dobili ukaz, naj se lotijo naloge in

poro�ajo o vsem, kar štejejo, da je primerno za javne razprave. (CJ, 164)67

Po nekaj straneh argumentov najdemo na koncu dokumenta zbranih osem to�k, ki

povzemajo argumente in tako predstavljajo koherentno teoreti�no utemeljevanje pravice

države do desetine. Zato so navedeni v skorajda nespremenjeni obliki:

1. Ker imajo vsi papeži velik dohodek od klera, medtem ko ima država le malo, saj je

kler zelo bogat.

2. Ker se ti prihodki uporabljajo za varovanje in zaš�ito same religije.

3. Ker so izdatki Republike izredni in se nadaljujejo in ker se mnogo klerikov z njimi

strinja.

4. Ker ladjevje služi za obrambo papeške države.

67 »riceviamo noi Consultori il commando di versare sie tale soggetto, e riferire cio' che crediamo conferente

perlume delle publiche deliberazioni.«

5. Ker je papež iz davno preteklih �asov zaradi teh razlogov takoj dovolil pobirati

desetino za obrambo skupnosti tudi takrat, ko izdatki niso bili tako visoki.

6. Ker gre za davek, ki ni visok in ne prizadene klera, ki je reven, ter kaže na bogastvo,

ki ga ima pod zaš�ito države Cerkev.

7. Ker so desetine manjše kot so bile v preteklih �asih in se je pove�alo število tistih,

ki so izvzeti od pla�evanja, in ker je bilo podeljenih ve� beneficijev in penzij za kardinale kot

neko�.

8. Ker so desetine zmanjšane na tako majhno koli�ino, da je resni�no pravi�no, da jih

pla�ajo, kot je predpisane. (CJ, 164)

�eprav je dokument nastal leta 1708, se je še vedno v veliki meri opiral na vlogo

Benetk kot š�ita pred neverniki. V resnici je bila njena vloga v tem �asu razmeroma majhna,

saj so bili tako Habsburžani kot Rusija pod vodstvom Petra Velikega mnogo mo�nejši

nasprotniki Turkov, ki so bili v tem �asu že precej oslabljeni. Kljub temu pa je jasno, da se

Benetke tudi v prihodnosti niso nameravale odpovedati tej vlogi, kar se lepo vidi v peti to�ki.

Ob temu pa najdemo na za�etku dokumenta še en razlog, ki kaže na dojemanje klerikov kot

dela države in ne kot pripadnikov tuje skupnosti. »Prav gotovo je, da se vsi ti davki in obveze

terjajo zaradi potrebe skupnosti in za javno dobro, pri katerem so vklju�eni tudi kleriki sami.

In ker so ti pri zaš�iti in skrbi države resni�no enaki laikom, je pravi�no, da tudi sami v enaki

meri prispevajo državi tisti del, brez katerega država ne more delovati in zagotoviti varnost in

obstanek skupnosti svojih podanikov, tako klerikov kot laikov.« (CJ, 164)68 Ker je po mnenju

68 »Certo e che questi sussidij e le gravezze tutte si esiggono per bisogno commune e per publiche utilita, di cui

sono pertecipi anco gli eccles.ci stesi. Ed invero se questi sono eguali a laici nel godere della custodia e

protezione del Pupe e ben giusto che siano anco eguali nel contribuire le gravezze al Pupe unico mezzo senza del

quale non puo suffistere il governo datogli immediatam da Dio per la sicurezza e conservazione comune de

proprij sudditi cosi ecclesiastici come laici.«

avtorja beneška skupnost sestavljena iz dveh delov, ima država pravico pobirati davke tudi od

klerikov, kar velja še toliko bolj, saj tudi oni uživajo njene usluge.

Iz tega dokument se vidi poznavanje lastne zgodovine, ki je bilo za tisti �as kar

osupljivo. Utemeljevanje sega vse nazaj do leta 1283, torej skoraj pol tiso�letja nazaj. Od

za�etka 15. stoletja pa ima avtor že dokaj natan�ne podatke.

Pravno pomembno je tudi dejstvo, da so Bene�ani dojeli pravico do pobiranja davkov

kot nepreklicno. Tako ne dopuš�ajo možnosti, da bi jim bila ta pravica odvzeta, pa �eprav je

jasno, da jim je bila dana kot privilegij. Takšen na�in je tipi�en za politiko Benetk, ki so z

ravno takšnim ravnanjem postopoma ve�ale svoje pristojnosti.

Ustanovitev organa Sopraitendenti delle decime je izhajala iz težnje Republike po

kontroli pobiranja davka. Organ je bil uveljavljen leta 1462, kar sovpada s pove�anjem

stroškov zaradi prodiranja Turkov po padcu Konstantinopla. Leta 1516 pa je bil ustanovljen

drug organ z imenom Sopraintendenti alle Decime del Clero, ki je predvzel tudi delo in

pooblastila prvega. Pred tem je bila funkcija pobiranja cerkvenih davkov v rokah pobiralcev

in njihovih pomo�nikov, ki pa niso bili odvisni od države. �eprav so Benetke imele dolo�eno

kontrolo nad njimi, so se jo vedno trudile pove�ati. Tako so leta 1516 postavili dva

nadzornika za cerkveno desetino, sredi 17. stoletja pa so jima dodali še tretjega. Delo teh

magistratov je bilo sodelovanje s cerkvenimi pobiralci davkov, pogosto pa se je zgodilo, da so

jim pri tem tudi aktivno pomagali kot posvetna oblast. V ve�jem delu primerov je bilo to delo

njihovih pomo�nikov, ki so vedno bili neodvisni od vsake lokalne oblasti in so jim pomagale

posvetne službe. (Mosto, 1937, 82)

Desetina pa se ni pla�evala povsod, možne so bile izjeme. Eno takšnih najdemo v

primeru kanonikov iz Buj. Ti so vodili šolo in tudi financirali njeno delovanje. Zato so bili iz

pla�evanja te dajatve izvzeti. Ali kot piše v dokumentu: »… ker imajo šole kot šole privilegij,

da ne pla�ujejo desetine iz fonda, katerega uporabljajo.« (CJ, 120)

V konkretnem primeru je bil problem ne samo privilegij, temve� tudi vprašanje, ali

velja ta za na novo pridobljene terene. Dokument navaja da za posesti, ki so jih pridobili pred

manj kot štiridesetimi leti, in za katere so prejšnji lastniki pla�evali desetino oziroma

vigetimo, morajo davke pla�evati še naprej. Ti davki so ostajali legitimni, kot tudi

neprekinjeni. (CJ, 120)

To je torej privilegij, na osnovi katerega jim ni bilo treba pla�evati denarja, in ni veljal

za novo pridobljene terene, temve� le za osnovni fond. Tako je bilo omogo�eno nadaljnje

funkcioniranje šole, hkrati pa se ni zmanjšala finan�na obveznost same skupnosti. Prehajanje

posesti iz posvetne v cerkveno sfero je bilo vedno bolj oteženo, saj bi to pomenilo manj

davkov za posvetno oblast. Tako je Senat leta 1609, 2. marca, sprejel zakon, na osnovi

katerega bilo ni možno prenašati nepremi�nin (sem sodijo tudi zemljiš�a), oziroma, kot pravi

dikcija zakona, 'po katerem jih ni možno odtujiti'. Na ta zakon se sklicuje tudi avtor

dokumenta. Tiste nepremi�nine, ki so bile po zakonu iz dne 2. marca, leta 1609, niso mogle

biti prepuš�ene Cerkvi (oziroma za Pias causas) ali kako druga�e odtujene državi brez

dovoljenja najodli�nejšega Senata. (CJ, 120) Kon�ni izrek sodbe je torej bil, da morajo

pla�evati desetino za tisto posest, ki so jo pridobili po privilegiju, ki jim je omogo�al

financiranje šole.

Izogibanje pla�evanju davkov je bilo precej razširjeno. Pula, ki je bila v

obravnavanem �asu zelo majhno, kaoti�no in revno mestece, je ravno na tej osnovi poskušal

dose�i privilegij. Tako so poslali "odposlance, da bi dosegli odpravo naše revne desetine".

(CJ, 120)69 Davku se je upiral, ker ni bila spoštovana pravica komune, da sodeluje pri

sprejemanju davkov s štirimi meš�ani. Dokument pravi, da "gospod poslanec velja kot enak z

glasovi štirih meš�anov".(CJ, 120)70

69 »Della speditione della loro causa concernanti l'esattione delle loro povere decime.« 70 »Monsignore Reppresetatore giudicano con parita de voto quarto di quei Cittadini.«

Zato so škof in celoten kler (tako vsaj piše v dokumentu) s podporo meš�anstva pri

gospodu poslanecu poskušali dose�i osvoboditev od tega davka. (CJ, 120) Ta dokument iz

leta 1655 kaže, da je tak davek v najrevnejših cerkvenih skupnostih lahko predstavljal težko

obveznost. Kljub temu pa je verjetno, da je situacija prikazana bolj �rno kot je v resnici bila.

Odgovor na prošnjo je bil potrditev pravice komune, ki so jo, zanimivo, branili iz ve�

razlogov. "Menimo, da ni samo v nasprotju z interesom klera ali laikov, temve� tudi politike,

zaradi katere je to mesto z grenkobo poslalo poslanca, da bi se pritožil zaradi teh razlogov."

Da bi pomirili mesto, so pritožbo sprejeli in dovolili, da se še naprej sodi s sodelovanjem

meš�anov. (CJ, 120) Kljub razmeroma poznemu datumu gre za lep primer trdnosti politi�ne

ureditve posesti Republike. Tekst pokaže, da je pravica skupnosti tista, ki je klju�na za

nezadovoljstvo z dajatvijo, in ne pravica Cerkve ali laikov. Centralizem oziroma absolutizem

Republike, ki je v �asu druge polovice 16. in za�etka 17. stoletja uspel do dolo�ene mere

poenotiti imperij, je tu jasno pokazal svoje meje.

Problemi pri pobiranju desetine so bili bolj prisotni v revnejših škofijah, med katere

prav gotovo spada Pula. Dokument iz leta 1657, 18. maja, kaže, da je ta dajatev predstavljala

dolo�en problem. �eprav je bilo v interesu podpisanih, da se predstavijo kot �im bolj revni, je

Pula prav gotovo bila ekonomsko šibko mesto.

Primer je precej pomemben iz vidika jurisdikcije. Klju�no je dejstvo, da se je škof

obrnil na posvetno oblast in ne na cerkveno. V 16. stoletju je pobiranje desetine še vedno

nadzorovala Cerkev, kar se je v 17. stoletju o�itno spremenilo. Ta sprememba, ki je bila

posledica druga�ne ureditve z Rimom, je prenesla pobiranje davka v roke posvetne oblasti,

kar je bilo v osnovi v nasprotju z avtonomijo Cerkve. Zato je o�itno, da je tudi na tem

podro�ju prišlo do premika v korist države. Sredi 17. stoletja je tudi Cerkev novo nastalo

stanje, v katerem so Benetke pobirale davke z njihovih posesti, sprejela kot pravno

neproblemati�no.

Odgovor na pismo, poslano iz Pule, je bil zelo hiter. Dokument, pod katerega je

podpisan Alvise Valle Dott. Consullor, je nastal 25. maja 1657. Škof Pule se je skupaj s

svojimi kleriki pritožil, ker je imel pri pobiranju desetine besedo izklju�no podesta mesta. Ta

situacija pa je bila v nasprotju s tradicijo, po kateri so v postopku sodelovali še štirje

predstavniki meš�anov. Tekst dokumenta, ki odgovarja na pritožbo, sledi vzorcu, po katerem

se je škof Pule skupaj s svojimi predstavniki pritožil. Osrednja pritožba je letela na podestovo

samovoljo, ki dolo�a desetino brez sodelovanja štirih meš�anov. (CJ, 120) Ta dokument pa

prikaže še en vidik, ki je v prvem zelo nejasen, problem dolo�anja višine desetine. Ker gre šlo

za sredstva, ki so se uporabljala za prehrano klerikov, kar je bila tudi osnovna naloga desetine,

je nastal problem, kadar je bil del davka, ki je šel državi, prevelik. Ker je ta del davka dolo�al

nekdo, ki ni bil lastnik, in ker je šlo za kršitev stare tradicije, je bil škof mnenja, da takšno

stanje ne oškoduje samo klerikov in laikov, temve� tudi politiko. (CJ, 120) Torej je bil

problem v pobiranju davka, ki je šel za prehrano ali za preživljanje klerikov. To kaže, da je

bilo pobiranje davkov, ki so bili namenjeni klerikom, o�itno v rokah podestata. O�itno je

prišlo do enotnega pobiranja davka, ki se je potem delil na del, ki je ostal kleru, in del, ki je

pripadal državi. Verjetno je podesta skušal zagotoviti državi (ali sebi) ve�ji del kot se je zdelo

primerno klerikom. Ta nepravilnost je bila dovolj velika, da je ustvarila ogor�enost

(amaritudine) in nezadovoljstvo (dispiacevoli) v mestu, in podesta je uspel proti sebi ustvariti

celo fronto. Kler je bil ogor�en zaradi samega davka, meš�ani pa zato, kar so bili izrinjeni iz

procesa odlo�anja. V tem se verjetno skriva tudi razlog, zakaj problem ni bil dojet zgolj kot

kršitev zakonov, temve� kot potencialno nevaren za sam mir v Republiki.

Tako ne presene�a sklep, ki ga je izdal Consultor in iure. Ta je namre� odlo�il, da bo

ugodil prošnji škofa in ostalih, in ukazal, naj podesta preneha s poljubnimi ocenami. Namesto

tega naj se stanje vrne v predhodno, ko so pri dolo�anju davkov sodelovali tudi imenovani

meš�ani. (CJ, 120) Sklep se opira na posvetno pravo in kaže, da je tudi na tem podro�ju le-to

postalo pomembnejše od cerkvenega. Kljub temu, da sta omenjena oba, ostaja dejstvo, da je

bila rešitev problema v rokah posvetne in ne cerkvene oblasti.

Da takšni problemi niso bili tako osamljeni, po svoje pri�a tudi ustanovitev novega

organa, ki je skrbel za pobiranje tega davka in se je imenoval Sopraintendenti alle Decime del

Clero.

12. Upravljanje cerkvenih posesti

Skozi dolgo zgodovino krš�anstva je prišlo do številnih sprememb v odnosu do

cerkvene lastnine. Za obravnavano obdobje so klju�ni sklepi tridentinskega koncila, ki so bili

osnova urejanja te problematike. Na koncilu v Trentu je bilo sprejeto naslednje: “Ko je škofija

prazna, zbor kanonikov ne bo nikomur zagotavljal ‘�astitljivih naslovov’, razen �e ni v

težavah zaradi nadarbine, ki jim je bila ali naj bi jim bila podeljena. �e bi cerkveni kanoniki,

ko je škofija prazna, izdali – po predpisih splošnega prava s pomo�jo posebne pravice ali

kakega obi�aja – dovoljenje za verski obred v �asu enega leta od nezasedenosti komurkoli, ki

ni v to prisiljen zaradi cerkvenih nadarbin, ki jih je ali naj bi jih bil deležen, to dovoljenje ne

bo veljavno. Sicer bo škofija, ki bo to kršila, podvržena uradni prepovedi, in osebe, ki bodo

tako posve�ene v duhovniški stan, ne bodo uživale nobenih cerkvenih privilegijev, še posebej

ne v kazenskih zadevah, medtem ko bodo tisti, ki so bili posve�eni v višji cerkveni red, po

zakonu suspendirani iz božje službe.” (Waterworth, 1848, 63–5)

Pravno gledano je bilo pri zemljiških posestih klju�no vprašanje, kdo jih upravlja. Pri

dolo�anju zakonitega upravitelja je prihajalo do številnih sporo. Zemljiška posest je bila v

Benetkah v �asu razcveta sicer manj pomembna kod drugod po Evropi, vendar je ravno v

obravnavanem �asu pridobila na veljavi. Ta proces, ki je v nasprotju s trendi v zahodni Evropi

tega �asa (torej v 16. in 17. stoletju), je temeljil na vedno ve�jem riziku in manjših dobi�kih v

trgovini. Zato je elitam postala zemljiška posest bolj pomembna. Dragocen dokument iz julija,

leta 1708 predstavlja sinteti�no obdelavo številnih problemov, do katerih je prihajalo pri

upravljanju cerkvenih posestev. Tako podesta kot kapetan Kopra sta na Senat naslovila

prošnjo, v kateri sta naštela probleme »nella materia de Beneficii ecclesiastici«. Teh je bilo

pet in so v naslednjem vrstnem redu našteti v dokumentu:

1. Ne obstajajo dokumenti števila beneficijev in njihovih dajatev, kakor tudi ne

njihovih prihodkov.

2. Nekateri državljani jih imajo v posesti brez dovoljenja Senata.

3. Obstajajo nekateri tujci, ki so postali državljani samo v lokalnih skupnostih in so

tam postali tudi lastniki beneficijev.

4. Nekateri lastniki kapel so trajni oziroma ve�ni in ne nameravajo pridobili za�asnega

lastništva.

5. Obstjajajo nekateri primeri, ko so ljudje, ki niso pravega poklica, dajali za�asno

lastništvo, kar ni v skladu z zakoni. (CJ, 164)

Ta seznam problemov je nazoren primer razli�nih tipov nasprotij med cerkvenimi

posestmi in posvetno oblastjo. To, zaradi ekonomije izredno nevralgi�no podro�je, je eno

najpogostejših sporov med dvema ‘me�ema’. Ta primer tudi lepo ponazarja, s �im so se

ukvarjali Consultori in iure, je namre� eden redkih dokumentov, kjer se sploh omenjajo. V

njem je zapisano, da so pod poveljstvom Republike, ter da so pripravljeni, da kateremukoli od

njenih voditeljev razložijo zakone. (CJ, 164)71

Prvi problem z neto�nim številom beneficijev je povezan s katastrom. Kataster ali

inventar, ki so ga imeli, ni bil dovolj natan�en. Poleg tega so se pojavili problemi okoli

razli�nih tipov beneficijev. Da bi rešili ta problem, so Consultori in iure svetovali da naj bi

najboljše 'zdravilo' (rimmedio) bil novi kataster, ki bi popravil starega. Tako naj bi

odgovornost za to nalogo prevzel podesta. (CJ, 164) Za to delo so predlagli, da namesti

sposobno osebo.

Eden od problemov za vzdrževanje natan�ne evidence je bila tudi široka paleta tipov

beneficijev. Zato je bilo toliko težje imeti natan�en pregled, o �emer pri�a tudi naslednji

71 „Rassegnati noi Consultori al commando di V. Sr.ta: esporremo sopra ogn’ uno di questi capi con cio che e

disposto dalle leggi li nostri umilissimi sentimenti.“

stavek. "In zato bi bilo lažje, �e bi na svetlo dali vse beneficije, oskrbovane ali enostavne,

voljene, s patronom, kanonske ali osebne, beneficije oltarjev, kapel, patronete in druge, kot

tudi njihove prihodke." (CJ, 164)72

Nekoliko begajo�e je dejstvo, da je Senat z dekretom že leta 1627 in potem ponovno

leta 1652 od retorjev tako na podro�ju Terraferme kot tudi Teritorio di Mar zahteval, da

izdelajo kataster. Ta naj bi upošteval tudi prej navedeno zahtevo o dolo�anju tipov

beneficijev. Natan�ni katastri so bili v rokah vlade izredno mo�no in u�inkovito orodje za

kontroliranje prehajanja posesti iz ene sfere v drugo. Kot kaže ta in drugi dokumenti, je

Cerkev upoštevala to metodo dokazovanja. Vidi se tudi, da so bila posestniška razmerja precej

fluidna, saj se druga�e ne da pojasniti ponavljanja dekretov, ki so zahtevali nove ali vsaj

popravljene katastre.

Poleg tega pa je tudi sama Cerkev imela svoje vire, kar je bilo znano tudi piscem tega

dokumenta. Škof v Trstu, kateremu je pripadala ’spirituale giurisdizion’ (CJ, 164), je

objavljal razli�ne bule (bolle), katere naj bi sedaj zbrali, kot tudi ostale dokumente, ki bodo

pomagali pravno raz�istiti situacijo. Možnost potencialnih goljufij naj bi s tem �im bolj

zmanjšali.

V nadaljevanju, kjer se je avtor za�el ukvarjati z drugo in tretjo to�ko, se je oprl na

mns. Paola, ki po vsej verjetnosti ni nih�e drug kot Paolo Sarpi. Tako pravi, da je v razlagi

gospoda Paola jasno re�eno, da so vsi prihodki beneficijev, ki so v posesti Republike, legalni.

Poleg tega vsakdo, ki ima v lastništvu prej omenjene beneficije, potrebuje potrditev teh

posesti od države. (CJ, 164) Takšno stališ�a je Paolo Sarpi zavzel ob obisku kanonikov iz

Ogleja leta 1612.

72 “Et accio si renda tanto piu facile il modo di venir in lume di tutti li Beneficij sian curati o semplici, elletivi, o

collattivi, cononicati, o personate, Altari, Capellanie, Patronati e altro, come pure delle pensioni.”

Beneficiji, ki so bili podeljeni tujcem v Istri, so pogosto omenjani, a v drugih

dokumentih ni razloženo, zakaj je bila ta prepoved. Tudi v tem primeru se argumenti

navezujejo na Sarpija, ki ima zanimiv pogled na to problematiko. Republika je pravico do

izlo�anja tujcev pridobila od Siksta IV., ker naj bi bili druga�e njeni državljani brez prihodkov

za študij in za služenje Bogu. (CJ, 164) Sikst IV. naj bi se s tem strinjal in dekret iz leta 1472

je predpisoval, da mora vsako izjemo odobriti Senat. Poleg tega izvemo tudi, da je bila kazen

za to 'gallotazione', torej obsodba na galejo. Avtor je prav tako opozoril, da je ta odredba v

skladu z znanim jezuitskim kanonikom Azoriom, kot je razvidno iz knjige, ki je bila tiskana v

Rimu. Uporaba kanonskega prava za dokazovanje je bila razmeroma redka, kar kaže na

posebno razgledanost tega avtorja. Pri podobnih problemih v ostalih dokumentih sre�amo

zgolj navajanje dekretov Senata.

Vendar vrata tujcem niso bila popolnoma zaprta. Poleg dovoljenja Senata je obstajala

še ena možnost, namre�, da so si pridobili beneško državljanstvo. Ta možnost sicer ni bila

ravno dobrodošla, temve� se jo je toleriralo (sia tolerabile), prav tako je moral morebitni

kandidat pokazati željo, da sprejme državljanstvo. (CJ, 164)

Kot kaže, je problem povzro�ila napa�no razložena odredba, do �esar pa naj bi prišlo

zaradi “errore di una buono fede”. Senat je namre� izdal dve odlo�bi glede podeljevanja

beneficijev. Gre za odredbo iz dne 6. novembra, 1688, po kateri je bil predstavnikom

Republike v Istri in Dalmaciji dan poseben privilegij. Po njej so lahko sami dajali v posest

beneficije, ki niso presegali 40 dukatov letnega prihodka. (CJ, 164)73 Zanimivo je, da je

dekret iz dne 6. oktobra, 1627 dovoljeval podobno v Terrafermi, vendar le do vrednosti 20

dukatov letno.

73 “Che per Decreto precitato 1688 6. Novembre non e dubbio che ai Rappresentanti Publici della Dalmozia e

dell Istria resta riservata la facolta di dar possesso dei Benefizi che non eccedono la rendita di ducati 40 l’anno.”

Do sporov ni prišlo zaradi samega dekreta, temve� zaradi napa�ne interpretacije. Samo

državljani, ki so bili rojeni v Republiki, ali tisti, ki so po 'milosti' Senata državljanstvo

pridobili, so imeli privilegij prevzemanja beneficijev. (CJ, 164) Tukaj se zopet pokaže

veljava, ki so jo dajali državljanstvu, ki je v o�eh zakona predstavljalo poseben privilegij.

Pri obravnavi naslednje to�ke, podeljevanju trajnih kapel, se je avtor oprl na dekret iz

dne 5. julija, 1675, ki ga izjemoma celo citira. Z njim naj bi se kon�ale vse javne razprave

glede za�asnih posesti, pod katere spadajo tiste, ki so ustanovljene iz prihodkov nepremi�nin,

kot tudi tiste, ki pla�ujejo desetino. Vsi morajo prevzeti obligacije, ki izhajajo iz lastništva,

druga�e jim je zagrožena kazen. (CJ, 164)

Zadnja to�ka se dotika problema, da so se nekateri imeli za izvzete iz zakonov, ki so

urejali za�asno posest. Takšno videnje naj bi bilo razširjeno tudi na podro�ju Terraferme.

Seveda se je pisec zavzal za striktno spoštovanje zakonov. (CJ, 164) Avtor trdi, da je

pregledal zakone za dvesto let nazaj, in da to podro�je ureja predvsem dekret iz dne 6.

oktobra, 1688. Po njegovem mnenju naj bi za njegovo izvajanje skrbeli javni uslužbenci, ki

naj bi sledili volji države. Poleg tega, je tudi zakon iz dne 4. marca, 1581 retorjem nalagal, da

naj dajo pooblastila svojim tajnikom, da zaplenijo vsakršen beneficij, ki nima pravih

dovoljenj, skupaj s prihodki. Izvzeti so bili le tisti, ki so lahko z dokumenti dokazali pravico

do posesti. Za kršitelje je bila zagrožena kazen prepovedi vstopa v kapelo. (CJ, 164)

S tem se tudi kon�a ta izredno izdelan dokument, pod katerim je podpisan S. Mario,

Consultor in iure. Na�rten in sistemati�en pristop daje lep vpogled tako v same pravne

probleme kot tudi razloge zanje. Treba je izpostaviti, da do primerov, ko so beneficije

posedovali tujci, ni prišlo samo zaradi koristi vpletenih, temve� tudi zaradi napa�nega

tolma�enja zakonov na lokalni ravni. Hkrati je tudi jasno, da je bila ta oblika kršitve precej

razširjena, kar je bila prav gotovo posledica mejnega zna�aja Istre.

Zelo pomenljiva je tudi vloga Cerkve in cerkvenega prava. Kljub temu, da imamo

opravka s sporom, ki je neposredno povezan z njo, je njena vloga v dokumentu prakti�no

neobstoje�a. �eprav je navedenih kar nekaj zakonov, so ti izklju�no beneški. Zato pa toliko

bolj izstopa na prvi pogled obrobno navajanje suverenosti Benetk in imperialne simbolike.

Jasno se vidi, da je država, �eprav ne v popolni meri, uspela pod svojo jurisdikcijo

pridobiti podeljevanje nekaterih in dolo�eno stopnjo kontrole vseh beneficijev. Dekreti jasno

govorijo o pravici retorjev, da podeljujejo cerkvene beneficije.

Še ena vrsta sporov je v na�in imenovanja upravitelja. Tu sre�amo navado, ki je bila

splošno razširjena v �asu zgodnjega krš�anstva, med srednjim vekom pa je postajala vedno

bolj redka, namre� volitve. Te so se ohranile le pri izboru papeža ter na bolj odmaknjenih in

predvsem revnejših podro�jih. Starost te navade je bila eden izmed klju�nih opornikov

njenega obstoja, o �emer pri�a tudi naslednji dokument. V Bujah in v vaseh okoli njih naj bi

obstajala starodavna navada, da svoje kurate volijo farani, in da se ne odlo�ajo po nobenem

drugem na�elu, o �emer je že leta 1580 pisal tudi apostolski vizitator. Volitve so se dogajale

enkrat letno in tudi v tem so sledili starodavni tradiciji. (CJ, 23)

Pri argumentiranju je zanimiva sama uporaba vizitacije, ki jo je vizitator opravil

trideset let pred nastankom dokumenta, saj to dokazuje, da so imeli dostop do nje. Manj

presenetljivo je sklicevanje na starost obi�aja, to je bilo takrat namre� še vedno uveljavljeno

po vsej Evropi.

V to starodavno in z dokumenti podprto tradicijo se je torej vmešal tržaški škof. Leta

1603 je z grožnjo ekskomunikacije to tradicijo prepovedal. S strani Cerkve je bila ta pravna

uzanca prepovedana zaradi vmešavanja lokalne posvetne oblasti. S izvolitvijo župnika so

kršili pravno avtonomijo Cerkve. Problem je bil tudi v tem, da so se volitve dogajale vsako

leto. �e bi izvolili župnika doživljenjsko, bi ta obi�aj doživel precej manj nasprotovanja. Tako

pogoste volitve so pomenile, da je imela lokalna oblast župnika popolnoma v rokah, saj je

možnost izgube podpore pri naslednjih volitvah, ki so bile na tako kratki rok, pomenila

popolno podrejenost župnika posvetnim interesom.

Spor se je nadaljeval z naslednjim legatom, ki ga je poslal škof. To je bil mns. Rehner,

ki je bil mnenja, da nadaljevanje prakse volitev ni ve� koristno (utile). (CJ, 23) Prav tako je

vsem duhovnikom naro�il, naj ne spovedujejo nobenega svetovalca, s �emur so bili ti

ekskomunicirani.

Poleg problemov s posestjo sre�amo še z njimi povezan fenomen kršitev celibata. V

tem primeru ni šlo za posami�en primer, temve� za bolj razširjen pojav, ki je opisan takole:

»Nekateri duhovniki so imeli konkubine in nekateri so zaplodili tudi otroke, javno so se

ukvarjali s trgovino ter ohranili še nekatere neprimerne navade, saj jim ni dovoljeno, da bi

imeli potomce.« (CJ, 23) Ne presene�a, da so ti kleriki hoteli oditi, kar jim je omogo�al

dokument, imenovan Arciducale, torej, posvetna oblast. To pa ni bilo po godu tržaškemu

škofu, ki je zahteval, da se vsi, ki so odšli pod zaš�ito dokumenta Arciducale, vrnejo, druga�e

jim bo vzeta posest. (CJ, 23)74 To pa je bilo sprejeto kot vmešavanje v interese Republike.

O�itki Republike Cerkvi so bili, da no�e potrjevati duhovnikov, ki so bili izvoljeni. Tako je

stopila v ospredje tudi širša politi�na situacija, saj je bila škofija razdeljena med Benetke in

Habsburžane. Zato naj bi jurisdikcija za�asno prešla na koprskega škofa. Ta se je izkazal kot

bistveno bolj kooperativen in razumevajo� do posvetnih interesov. Kon�ni cilj, ki so ga tudi

dosegli, je bil dukal, ki je potrdil pravice, dane mestu Buzet. Ta dukal naj bi bil povsem

identi�en tistemu, ki je veljal v mestu Buje, samo da naj bi veljal tudi za okoliške vasi in

zaselke. (CJ, 23)

V njem je prišlo do kompromisa v zvezi z volitvami, te se ne bodo ve� odvijale vsako

leto, temve� le ob koncu službe. S tem so do dolo�ene mere zmanjšali vpliv posvetnih oblasti,

74 “Chi tutti Preti, chi sono partiti da questo stato sopra l'Arciducali debbo ritornar sotto pena di confiscatione

delli suoi beni.”

oziroma pove�ali avtonomijo župnika. Prepovedano pa je bilo, da bi duhovnik odšel v

samostan ali kam drugam, preden bi kon�al svoj mandat, �e bi bilo to v nasprotju z voljo

meš�anov ali mesta. (CJ, 23) Dokument v nadaljno obrambo volitev navaja tudi primer

škofije Trent, kjer so bila te prav tako uveljavljena tradicija. V nasprotju s tržaškim škofom

naj se kardinal ne bi nikoli pritožil zaradi tega. Rešili so tudi problem ekskomunikacije, ki jo

je tržaški škof naprtil svetovalcem. Te je v naro�je Cerkve ponovno sprejel oglejski patriarh,

ki je preklical ekskomunikacijo. S tem se pokaže, na kakšen na�in so pristopili k reševanju

problemov. Beneški pravniki so bili ob�utljivi glede cerkvene hierarhije. �eprav bi svoje

interese verjetno lažje dosegli prek tržaškega škofa, se jim je s pravnega stališ�a zdelo bolje

prenesti primer eno instanco višje v cerkveni hierarhiji. Ker je oglejski patriarh živel na

ozemlju Republike, ni bilo naklju�je, da so primer prenesli nanj.

Toda s tem primera še ni konec. Naslednji dokument da nekoliko ve� informacij, ki

nam omogo�ijo bolje razumeti situacijo. Prvi dokument mol�i o osrednjem problemu, kaj je

sploh obsegala funkcija, okoli katere je potekal spor. Gre za prastar patronat (ius patronato),

ki ga je od nekdaj imel zbor prej imenovane cerkve, in ta je izvolil tri varuhe (custodi di

Chiesa). Naloga teh treh varuhov je bila slede�a. Eden se je imenoval zakladnik, in je imel

službo, da skrbi za vse križe, kelihe in najrazli�nejšo srebrnino. Drugi je skrbel za mašna

obla�ila ter za oltarje in duhovnike. Tretji pa je bil klju�ar, ki je vedno skrbel za to, da je bila

cerkev odprta oziroma zaprta, imel je klju�e od cerkve, skladiš�a, oltarjev in vsega ostalega.

Nih�e, razen duhovnika, ki je hotel vstopiti v cerkev, bodisi �ez dan bodisi pono�i, tega ni

mogel storiti brez njega. (CJ, 23) Dokaj jasno je, da so bili ti trije varuhi zadolženi izklju�no

za materialni del obstoja cerkve. Te funkcije so bile manj pomembne od zadnje, ki je bila bolj

zanimiva. Oskrbnik cerkve (castaldo) je imel za nalogo skrb nad vsemi dnevnimi stroški, ki so

bili namenjeni bogoslužju. (CJ, 23) Ta funkcija je bila dale� najpomembnejša, ker so bili

farani in duhovniki pla�ani s �etrtino vsega, kar je dobil kapetan iz Buj v pridelkih, žitu, vinu,

ki so bili pobrani v Bujah, gradovih in vaseh, ki so mu bile podložne. (CJ, 23)

Pri zadnji službi je šlo za upravljanje z denarjem, tako za vsakodnevno uporabo kot

tudi za pla�evanje davka. Kontroliranje takšne pozicije je prineslo s seboj dolo�ene koristi.

Zato je šlo pri sporu prav gotovo tudi za zasedbo same funkcije, ki je bila pri lokalnih veljakih

tako �astna kot tudi bogu vše�na. Ta funkcija je poleg vsega ponujala še precej možnosti za

malverzacije, ki jih v tem �asu in prostoru sre�amo v velikem številu. Tu je šlo za pobiranje

davkov s cerkvenih posesti, od katerih je šle del posvetni oblasti, so se tu križali interesi obeh

skupin.

Nadaljni dokument, ki se ti�e tega primera, pa pokaže, da so bili nekateri podatki iz

prejšnjih dokumentov napa�ni. Tako naj bi svetovalec iz Buzeta pravico do volitve svojih

duhovnikov dobil že leta 1463. Vizitacija iz leta 1580 potrjuje obstoj te pravice. Leta 1603 je

prišlo do osnovnega zapleta. Do takrat je tržaški škof potrjeval kandidate, ki jih je predlagal

svetovalec. V tem letu naj bi izvolili osebo z imenom G. Piero po starem obi�aju, ki ga je pred

23 leti sicer napadel vizitator, a mu do sedaj niso sledili. (CJ, 23) V tej vizitaciji se niso

problematizirale toliko same volitve, ampak bolj to, da na funkcije duhovniki ne bi smeli biti

postavljeni za eno leto, temve� za vedno. Mesec kasneje je škof poslal vizitatorja, ki je pod

grožnjo ekskomunikacije prepovedal volitve. Leta 1606 je ponovna vizitacija odkrila, da so v

tem �asu bile volitve, najprej leta 1605, ko sta bila izvoljena dva duhovnika, in nato še leta

1606, ko jima je bil podaljšan 'mandat'. To so storili kljub svojemu strahu pred Boga. (CJ, 23)

Napadi zaradi nedostojnega življenja, omenjeni v predhodnih dokumentih, so sicer priznani,

toda 'zlorabe ne bi smele biti dopustne nikomur'.75 Poleg tega ni bilo nobene potrebe za

75 »Che li abusi non debbono lecite ragioni d'alcuno.«

ukinitev tega obi�aja, saj, "ne zavra�ajo vere in svetih kanonov, (opravljanja funkcije) so

zmožni tudi laiki, kot so tisti o katerih smo govorili." (CJ, 23)76

Tu se dokon�no pokaže prava identiteta teh duhovnikov. Ni šlo za klerike, temve� za

laike, ki so bili postavljeni na cerkveno funkcijo. Kot eden od razlogov spora se tako pokaže

problem lo�evanja dveh teoreti�no lo�enih skupin, laikov in klerikov. Vloga laikov znotraj

Cerkve je bila vedno dvoumna; Cerkev je imela interes po �im tesnejšemu aktivnemu

sodelovanju, vendar je shemati�no delitev na 'dva me�a' poskušala na vsak na�in obraniti.

Lokalna zgodovina katolištva kaže na številne primere, ko so imeli laiki pomembne cerkvene

funkcije ali vsaj naloge. Na te primere in tudi na kanonsko pravo, se sklicuje tudi avtor

zadnjega dokumenta.

Avtor je navedel, da je informacije o nekaterih primerih dobil od fra Paola, in ker v

ostalih dokumentih ne najdemo drugih imen, se lahko sklepa, da gre zopet za Sarpija. Za

primer je navedel katoliške kantone v Švici, ki so bili del škofije v Konstanci. Tam naj bi že

od davnih �asov volili duhovnike izmed italijanskih meš�anov. To situacijo je avtor primerjal

s situacijo, v Furlaniji, saj je šlo za podobno pravico. Pri obeh je šlo tudi za starodavno

tradicijo, kar je še posebej poudarjeno. (CJ, 23)

Avtor je prav tako spodbijal veljavnost škofovih dejanj, �eš da vizitacija, na katero se

sklicuje škof, ni veljavna oziroma legitimna. Problem je namre� v tem, da se dekret vizitatorja

ni nanašal na volitve, pri katerih gre za �asovno omejeno opravljanje funkcije. Župnik in kurat

sta v omenjenem mestu nameravala poiskati zgolj nekakšno pomo�, saj naj ti voljeni kleriki

nikoli ne bi smeli opravljati funkcije sami. Vedno naj bi bili zgolj v pomo�. (CJ, 23)

Dokument, ki potrjuje pravico do volitev izdan s strani beneškega Senata, zadnji

dokument nekoliko dopolni. Temu dokumentu naj ne bi bilo mogo�e oporekati, saj tudi

76 »Che non ripugnano alla religione et alli sacri Canoni et di queli sono capaci anco li laici, come sono quelli, di

chi si tratta.«

napaka, ki naj bi jo škof zagrešil, v resnici ne obstaja, problem je nastal zaradi napa�nih

podatkov, ki jih je vsebovala prošnja. V resnici je bilo vse v skladu z veljavnimi zakoni. (CJ,

23)77 Ta dokument na osnovi dokazanih resnic izpelje razsodbo, ki se glasi: "Mesto ima

pravico, da lahko izvoli štiri duhovnike za svoj kraj, ne pa tudi župnika, v �igar izvolitev se ne

sme nih�e vmešavati." (CJ, 23) Svetovalcu je tako prepuš�eno, da imenuje štiri duhovnike, ki

pa ne smejo imeti funkcij, povezanih s skrbjo za duše.

�asovni potek tega procesa je pou�na ilustracija napredovanja oziroma vpeljevanja

tridentinskega koncila v prakso. Od informacije o dogajanju je pretekla cela generacija, da se

je situacija za�ela problematizirati. Leto 1603 je v resnici tisto leto, ko se je problem prvi�

pojavil, vendar je trajalo kar tri leta, da je škof odreagiral na popolno zanemarjanje njegovih

ukazov. Že to, da tako dolgo �asa ni preverjal stanja v svoji škofiji, ki nikoli ni bila ena od

najve�jih, kaže na še vedno razmeroma površno kontrolo stanja na terenu.

77 »Alla lettera del senato in favore della Chita, non si puo oppore difetto perche non sij stato supplicato il vero,

anzi delle scrittore consta et tutte li cose esposte sono provate et fondate sopra leg. Ragioni.«

12. Vprašanje upravljanja

Pogosti darovi so pove�ali posest nepremi�nin, ki se je tako postopoma kopi�ila. V 15.

stoletju naj bi cerkvena posest na podro�ju Terraferme obsegala že �etrtino vseh posesti. Da bi

Benetke ustavile to ve�anje, je bil zakon, ki prepoveduje prehajanje posesti, nujen, saj bi bil

edini drugi na�in zaplenitev že obstoje�ih, kar pa bi bilo politi�no nemogo�e.

Sam zakon se zdi zelo strog, a nekateri primeri kažejo, da se ga je dalo obiti. Samo

obstoj zakona namre� ne zaprl vseh vrat, prehajanje posesti je bilo še vedno možno s

privolitvijo Senata. S tem zakonom je bilo onemogo�eno, da bi se proces kopi�enja

nadaljeval, kljub temu pa je v posami�nih primerih dopuš�al manjše spremembe.

Leta 1703 so nune iz samostana Sv. Klara iz Kopra zaprosile za dodatno hišo. Prošnjo

so utemeljile s pove�anjem svojega števila in z varnostjo. Hiša, ki bi jo rade dobile, je mejila

na njihovo, in prav mogo�e je, da so prek nje prihajali nezaželeni gosti ob neprimernih urah.

Zato so bile pripravljene tudi na menjavo. Hotele so pridobiti dovoljenje (licentia), za

pridobitev hiše, ki se je dotikala njihove. (CJ, 88)78 Na prvi pogled gre za povsem enostavno

prošnjo, ki se ne zdi sporna.

S pravnega stališ�a je v odgovoru poduk, da je prej omenjeni zakon veljal. V

dokumentu je jasno zapisano, kaj ni bilo dovoljeno, ne šlo zgolj za prepoved gradnje novih

stavb, temve� tudi za prepoved pove�anja in celo spreminjanja že obstoje�ih. Vse to je bilo

dovoljeno izklju�no z uradnim dovoljenjem (Beneplacito) beneškega Senata. (CJ, 88)79

78 »La licentia di poter aquistar una Caso conigua al loro lecinto colla permutarione d'altro stabile.« 79 »Che la materia non sia di samplice gratia per il tener delle leggi, che non acconsentono non solo erezioni, ma

ne meno ampliarioni di luoghi pij ne simili contrati di permuta senza il precedente Beneplacito di V. Serenita.«

Kaj se je zgodilo s prošnjo, se ne ve. Ostaja pa dejstvo, da se je zakon spoštoval, in da

je samostan moral iti preko potrebnih instanc, da je, �e sploh je, pridobil novo posest. Tudi

opis problemov, s katerimi se je soo�al samostan, kaže, da je bilo treba prošnjo podkrepiti, in

da podeljevanje posebnih dovoljenj ni bil rutinsko. Zanimiv je tudi eden od argumantov za

pridobitev dovoljenja, ki opozarja na probleme vzdrževanja discipline, kar je v dokumentu

izpostavljeno. Gre za vlogo, ki naj bi jo disciplina imela v družbi, saj naj bi šlo v službi bogu

predvsem za asketsko in vzorno življenje. (CJ, 88)

Precej bolj kompleksen primer sre�amo v Piranu. Tudi tu je šlo za pravico do volitev,

pri katerih se je Cerkev zopet po�utila izrinjeno. Obi�ajen postopek je bil, da so izvoli

kanonike, ki jih je potem potrdil škof. Kapitelj kanonikov je za ta kolegij na izpraznjena mesta

vse mesece v letu volil nove kanonike in jih nato prezentiral koprskemu škofu. (CJ, 115)80

Zanimivo je nadaljevanje, kjer izvemo, da je bila taka investitura opravljena brez vsakršnega

vmešavanja Rima (Corte di Roma). (CJ, 115) O�itno je tu nevmešavanje Rima prikazano kot

pozitivno, kar kaže težnjo po avtonomiji tudi v tem primeru. V nekaterih primerih pa škof ni

hotel potrditi izvoljenih kanditatov oziroma jih investirati.

Primer kaže na hierarhi�no ureditev Cerkve. Ker je šlo za vrsto spora, kakršne je sicer

reševal škof, je v primeru sedis vacance bila naslednja instanca sodiš�e patriarha, v tem

primeru oglejskega (Tribunalo del Metropolitano d'Aquilea). (CJ, 115) V tem primeru pa

tožilci nameravali, �e bi bilo to potrebno, iti tudi do naslednje instance. Po Ogleju naj bi šli

vse do Rima, �e bi bilo to v okviru finan�nih zmožnosti. (CJ, 115)81 Tu se pokaže problem

takratnega prava, saj so prizivi na višje instance pomenili kar velik finan�ni podvig, kar je še

toliko bolj veljalo za Rim. Lahko predvidevamo, da revnejši pravni subjekti niso imeli

možnosti za prizive, kar je pomenilo, da so lokalne elite imele do njih ve�jo mo�, kot jo je

80 »Il Capitolo de Canonici per quella Collegiata faceva li elettioni de Canonici vacanti in tutti mesi dell'anno

quali presentava al vescovo di Capodistria.« 81 »Dovendo litigar a quel foro (Aquilea) et anco a Roma con spese eccedanti le loro facolta.«

kazala zgolj pravna podlaga. V konkretnem primeru imamo opravka z revnim litigantom,

kateremu so bili ti stroški problem, kar je tudi jasno zapisano.

Osnovni zaplet se je dotikal imenovanja opata kapitlja (Capitolo de Canonici).

Pomembni meš�ani so se leta 1692 združili proti vikarju, ki ni hotel investirati predlaganih

kandidatov. Oboji so se pritožili na sodiš�e v Ogleju. Poleg tega pa so hoteli dose�i še

potrditev posseso temporale s strani Senata kot so predpisovali zakoni. (CJ, 115) Problem je

bil tudi v cerkvenih sodiš�ih, saj so litiganti menili, da ne bodo dosegli tistega, kar si želijo –

ne na sodiš�u v Ogleju, ne na sodiš�u v samem Rimu - kar se jasno pokaže v naslednjem

stavku: "Duhovniki in prelati so prepri�ani, da ne bodo dosegli svojega pravi�nega cilja kot so

ga drugi kapitlji v Dalmaciji in drugje v Italiji, kjer imajo kljub prej imenovanemu pravilu

volitve njihovih kanonikov pravo izvedbo po starih kanonih, ki se uporabljajo od vedno." (CJ,

115)

Jedro problema je predstavlja denar. Pri tem se je avtor opiral na njemu znan primer

bratovš�ine Sv. Sebastjana. V primeru je tožnike stalo 100 skudov zgolj, da so prišli do

sodiš�a, poleg tega pa so morali pla�ati še dodatnih 29 skudov za advokata. Avtor je še dodal,

da so bili takšni stroški previsoki (eccessive spese). (CJ, 115)

Takšni so bili torej stroški, ki so v teh težkih �asih predstavljali prevelik zalogaj za

skupnost. Brez denarja torej niso mogli izkoristiti pravic, ki so jih imeli po beneški in

cerkveni zakonodaji. To je bil tudi osnovni razlog, zakaj so se pritožili na posvetno sodiš�e.

S pritožbo so hoteli dose�i, da bi zmanjšali tako visoke stroške sojenja. Pridobiti pa so

hoteli tudi možnost, da sodiš�e pove svojo tarifo. Na sodiš�e se je pritožil že nek gospod

Horacio, ki je dobil obljubo, da bodo stroški ostali v razumnih merah in ne bodo postali neke

vrste izsiljevanje (estortioni) s strani sodiš�a. (CJ, 115) Nato je svoj primer poslal še drugim

visokim cerkvenim dostojanstvenikom. Zaradi stroškov je bila njegova pozicija mnogo boljša,

kot bi bila v primeru previsokih tarif. (CJ, 115) To je revne državljane (poveri sudditi)

postavljalo v neenakopraven položaj, kar je veljalo tako za prelate kot tudi za tiste, ki so bili

odvisni od njih. Da bi se rešili te situacije, so se preselili na posvetno sodiš�e. Ta sprememba

sodiš�a je barvito opisana kot beg, ki je imel zelo dober razlog (con gran raggione). (CJ, 115)

Avtorju se je zdelo izredno pomembno (particolere molte importante) postaviti jasne

okvire pristojnosti. Glede na ustaljeno prakso naj bi tisti, ki je v za�asno lastništvo pridobil

kakršenkoli beneficij, ne iskal pravice oziroma šel na katerokoli drugo instanco in ne na

kolegij. (CJ, 115) Kljub temu je šlo za posesti, ki so bile v lasti Cerkve, oziroma v

konkretnem primeru, duhovnikov iz piranskega kapitlja, njihovim upraviteljem niso mogla

soditi cerkvena sodiš�a. To je veljalo tudi za vse ostale podobne primere. Osnova za pravica

posvetnega sodiš�a, da je sodilo v takšnih primerih, je dejstvo, da so kanoniki pravico do

lastništva pridobili od samega Senata. Zato je moral kolegij v tem in v vseh podobnih

primerih tožiti na posvetnem in se odpovedati pravici do apelacije na cerkvenih sodiš�ih. (CJ,

115) S tem je potegnjena ostra lo�nica med obema pravosodnima sistemoma. Prejšnje stanje

je o�itno dopuš�alo dokaj nejasno lo�evanje, saj so se tu mešale pristojnosti cerkvenih sodiš�,

ki so sodila na osnovi tega, da gre za cerkvene osebe, in posvetnih sodiš�, ki so svojo

jurisdikcijo utemeljevala na pravici do sporov zaradi lastnine.

Senat je na koncu odlo�il in podelil za�asno lastništvo. Ostal je zgolj problem, kdaj naj

bi prišlo do prevzema tega lastništva. Senat je odlo�il, da po preteku šestih mesecev beneficij

prevzame sam, ter da se temu ne sme nih�e ve� upirati. Na koncu sledi še formalni zaklju�ek,

ki pravi, da mora posest prevzeti kanonik Bonifacij po ukazu samega Senata iz avgusta, leta

1692. (CJ, 115)

V �asu sedivakance koprskega škofa so kanoniki imenovali Honoratiusa, ki naj bi

vodil prej omenjeni kapitelj. Ker je bila škofija ve� kot šest mesecev brez škofa, so kanoniki

sami imenovali Honoratiusa.

Po šestih mesecih je imel Senat torej pravico podeliti posseso temporale. Tega pa ne

smemo razumeti, da je imel Senat pravico podeljevati cerkvene posesti. Gre zgolj za dokaj

redko situacijo, ki pa se je v primeru Pirana zgodila dvakrat. Prvi primer je iz leta 1634, ko je

bil izvoljen Ranalico. Oba primera sta imela isti zaklju�ek, s strani patriarha sta pridobila

pozitivno razsodbo. (CJ, 115)82

Pravno gledano imamo tu situacijo, ki nekoliko spominja na kompromis iz Wormsa.

Podeljevanje posesti je bil prerogativ Cerkve, ki ga je v obi�ajnih okoliš�inah izvajala sama.

Problem se je pojavil v �asu sedivakance koprske škofije, kar pa ni bil tako zelo redek primer.

Politika, ki ji lahko sledimo v konkretnem sporu, kaže težnjo Beneške republike po

razširitvi polja svoje jurisdikcije. Osnovna napetost med lokalno cerkvijo in samo škofijo je

bila na prvi pogled strogo cerkvena zadeva. Vsi vpleteni so namre� bili del Cerkve, kar na

prvi pogled posvetni oblasti ni dalo nikakršnega razloga za vmešavanje. Prvi razlog, namre�

da previsoki stroški omejujejo možnost pravi�nega sojenja oziroma priziva, so se le delno

dotikali interesov Republike, saj je šlo tukaj za problem, ki je še vedno sodil v cerkveno sfero.

Tudi neizvajanje ali pomanjkljivo izvajanje pravice je bilo stvar Cerkve in ne posvetne

oblasti.

Zato pa je toliko bolj pomenljiv pomislek, ki se je dotikal posesti. Te so bile podeljene

s strani Senata, kar je bila osnova za pravno vmešavanje. Primer je bil še toliko bolj

pomemben, saj je predstavljal precedens. Kljub omenjanju drugih primerov je o�itno, da

dotedanja praksa ni imela popolnoma ute�ene oblike. Odlo�itev v tem primeru je jasno

za�rtala bodo�e ravnanje. Vsi bodo�i spori istega tipa naj bi se od takrat dalje izvajali tako kot

v tem primeru, torej, vsi spori zaradi possesso temporale so padli pod posvetno jurisdikcijo.

Na�in dokazovanja pravic posvetne oblasti je temeljil na odloku Senata iz leta 1639, ki

je položil tudi pravne temelje tega primera. V primeru vakance kanonika iz leta 1634 je bil

82 »Ma questi dall'istesso Metropolitano hebbero la Sentenza in favore.«

nastavljen Nicolo Ravalico v nasprotju z voljo škofa, zato je odšel v Benetke s tožbo kapitlja.

Škof se je pritožil nad prispevki tega kapitlja, ta pa je poslal odposlance v Benetke. Po

nekajletnem sojenju so njihovi predstavniki dosegli, da je jurisdikcija nad kapitljem ostala

posvetnemu sodiš�u. To je namre� odlo�ilo, da je kanonik Ravalico ostal na svojem mestu,

senat pa mu je leta 1639 potrdil za�asno posest, ki jo je od takrat naprej dobil v uživanje. (CJ,

115)

13. Financiranje šol

Koncil v Trentu je izobraževanje laikov kot tudi klerikov izpostavil kot eno klju�nih

nalog za reformo katolištva. Izredno nizek nivo znanja, ki ga sre�amo v �asu pred omenjenim

koncilom, je posledica dejstva, da so zgolj pomembnejši centri premogli šole. Zato je posebno

poglavje sklepov tridentinskega koncila posve�eno ravno tej problematiki.

Cerkev bi si s šolanjem mladih zmanjšala možnost, da bi ti 'podlegli užitkom tega

sveta'. Zato je sveta sinoda naro�ila, da bodo katedrale, metropolitske in druge velike cerkve

jam�ile, vsaka po svojih zmožnostih in glede na razsežnost škofije, religiozno vzgojo, in bodo

vzgajale v cerkveni disciplini dolo�eno število mladih iz njihovega kraja in škofije. �e pa

števil�no to ne bo mogo�e, bo škof v ta namen izbral semeniš�e v bližini cerkva ali na drugem

primernem mestu. Vse, ki so bili potrebni za ta namen, so škofi s pomo�jo nasvetov dveh

starejših, najbolj izkušenih kanonikov izbrali sami.

Rešitev vprašanje financiranja je bilo klju�no za uspeh. »In v kolikor bodo potrebna

sredstva za gradnjo semeniš�a, za pla�ilo pla� u�iteljev in služabnikov, za vzdrževanje

mladine in za druge izdatke, bodo poleg sredstev, ki so v nekaterih cerkvah in ustanovah

rezervirana za usposabljanje in vzdrževanje mladine, škofi s pomo�jo nasvetov škofije vzeli

delež sadežev celotnega škofovskega dohodka in škofije in od drugih vzvišenosti, osebnosti,

služb, nadarbin, dediš�in, opatij, samostanov, od kateregakoli reda, pa �etudi rednega,

kakršnekoli kvalitete; pa od bolnišnic, v skladu s predpisi ustroja Dunajskega sveta, in od

vseh drugih nadarbin, celo od tistih, ki so pod patronatom, celo od tistih, ki so izvzete, ki ne

pripadajo škofiji ali so priklju�ene drugim cerkvam, samostanom, bolnišnicam ali drugim

hvalevrednim mestom, tudi izvzetim. Vzeli bodo tudi prihodke cerkvenih zgradb in prav tako

vse druge cerkvene prihodke in kakršnekoli druge iztržke, celo tiste iz drugih šol, v katerih pa

ni seminarjev u�enjakov in u�iteljev za promoviranje skupnega dobrega za cerkev. Vzame se

tudi od teles, bratovš�in, ki se ponekod imenujejo šole, prav tako od samostanov z izjemo

redovnikov, od desetine laikov, od katere je navada pla�ati cerkveno podporo. Dalje

prispevajo tudi vojaki kateregakoli vojaškega telesa ali reda, bratovš�ina Sv. Janeza

jeruzalemskega; tudi oni se bodo pridružili omenjeni šoli in tudi oni priložili svoj delež, kakor

tudi dolo�eno število preprostih nadarbin kakršnekoli kvalitete, celo iz njihovih fondov, še

preden se izpraznijo, brez predsodkov do bogoslužja. In to bo imelo u�inek, �eprav so

nadarbine rezervirane ali namenjene za drugo rabo.« (Waterworth, 1848, 189–90)

Pripravljanost uporabiti 'namenska' sredstva namenjena za druge naloge Cerkve, kažejo kako

velik pomen so dajali šolanju.

Tridentinski koncil se je vsaj pri dolo�enih problemih resni�no odkrito lotil

dotedanjih napak. Nizka stopnja izobrazbe je bila velikega pomena, saj je pomenila, da so bili

krš�anski nauki slabo poznani in s tem samo krš�anstvo slabo zasidrano med obi�ajnimi

ljudmi. Z vzgajanjem mladine naj bi dosegli dva cilja. Prvi je bil samo razširjanje naukov in

discipline, medtem ko je bil drugi, da s šolanjem prepre�ijo, da bi mladina postala žrtev

posvetnih užitkov in bila s tem najverjetneje izgubljena za Cerkev.

Posebna pozornost je bila namenjena problemom, ki jih je s seboj prinašalo

financiranje šol. Osnovni stroški so bili povezani s stavbo, v kateri je potekal pouk, s pla�ilom

u�iteljev in z vzdrževanjem u�encev. Temu naj bi bil namenjen poseben del prihodkov

škofije, ki mora zagotoviti dovolj denarja za normalno financiranje. Na pravnem nivoju je to

urejeno tudi s tem, da onemogo�a skrivanje za številnimi privilegiji. To velja celo za tiste

beneficije, ki niso pla�evali davkov na podlagi starodavne tradicije, kar je druga�e pomenilo,

da so bili tako reko� ‘nedotakljivi’.

Izpostavila se je tudi vloga samega škofa, ki je bil odgovoren za to, da se ti sklepi tudi

uresni�ijo. V njegovi presoji je bilo, da sam zagotovi potrebno pomo�, nujno za ustrezno

financiranje. To je vklju�evalo tudi pomo� s strani posvetne oblasti, ki sicer ni bila dolžna

tega narediti. V roke mu je bila dana pravica, da za to uporablja tudi osebno prepri�evanje, �e

se mu je to zdelo nujno.

Šole so bile le del t. i. 'luoghi pii', mednje so spadale tudi cerkve, ki so jih upravljali

laiki, cerkvene bratovš�ine ipd. Kljub temu, da so bile to primarno verske zadeve, pa je tudi

posvetna oblast videla v njih pomemben del družbe. Vsled tega videnja je bila politika

usmerjena k vzpodbudam takšnih dejavnosti, kot tudi k njihovi regulaciji. Duh tega odnosa

lepo povzema za�etni del zbirke zakonov, ki jo je izdal Valerio da Riva.

V svojem prvem stavku je upravljanje skupnosti, žitnih skladiš�, posvetnih dobrin

Cerkve, šol in bratovš�in v provinci izpostavil kot klju�no za osnovno preživetje kot tudi

zaradi drugih razlogov. Da bi bilo upravljanje v interesu ljudstva, je nujno poznavanje

zakonov, ki so jih zapustili njihovi predhodniki. Ti naj bi bili spoštovani zelo natan�no

oziroma do �rke zakona (con la dimenticata pontualita). (Riva, 1683, 66–7 )

Klju�na sta dva poudarka: te dejavnosti so v interesu skupnosti in njihova regulacija je

natan�no dolo�ena. Prepoznan pa je tudi klju�ni pogoj za normalno delovanje teh ustanov,

denar. Denar pa je s seboj prinesel probleme, ki se je dotikali posesti, iz katerih se je �rpalo

finance za delovanje.

Da bi bil pregled �im bolj natan�en, so obstajali natan�ni predpisi, ki so dolo�ali na�in

delovanja. Vsaka takšna ustanova je tako morala imeti svojega vodjo (gastaldo, camerar,

sindico, reggento). Poleg njega pa je potrebovala še dva sobrata (confrattelli), ki naj bi bila

starejša. Vloga starosti je bila v Republiki videna podobno kot v številnih drugih družbah kot

zagotovilo za manjšo podložnost strastem. Sama organizacija je morala notarju predložiti

knjigo, v kateri je bil med drugim naveden inventar s katastrom vseh posesti.83 Kot se vidi iz

83 Glede pravil glej Riva, 1683, 70-1.

dokumentov, to zadnje ni bilo vedno dejansko upoštevano, saj so bili katastri posesti pogosto

nenatan�ni ali zastareli in s tem le delno uporabni.

Pravni vidik upravljanja posesti šol in drugih izobraževalnih ustanov je bil izredno

pomemben, saj je zagotavljal, da so klju�ne funkcije ostale v rokah laikov. V nobenem

primeru niso za glavnega upravitelja, kot tudi ne na podobne lai�ne položaje, v nikakršni

vlogi in na noben na�in smeli nastaviti nikogar, ki je duhovnik, retor, kurat ali kaka druga

oseba, ki ni bil laik. (Riva, 1683, 73) To je bil del takratnega prilaš�anja položajev, ki bi sicer

lahko pripadli klerikom, a so tudi zaradi z njimi povezanih prihodkov bili zanimivi za lai�ne

višje ali srednje sloje.

Da bi zagotovili normalno financiranje, kar je bilo ponekod izredno težko zaradi

slabega ekonomskega položaja, posestim, ki so služile financiranju šol, ni bilo treba pla�evati

davka lokalni skupnosti.84 To pa je odpiralo možnosti za izigravanje pla�evanja davka, �e je

bila zemlja smatrana kot del šole, je to pomenilo, da zanjo ni bilo potrebno pla�evati davkov.

Ob hkratnem izogibanju financiranja same šole je to pomenilo, da je tisti, ki jo je upravljal,

denar spravil v lasten žep.

Sama akumulacija posesti, ki so pripadale 'svetim mestom', je bila pomemben del

odnosa med posvetno in cerkveno oblastjo. Dotikala se je namre� pravic Cerkve glede

upravljanja njenih posesti in tudi kršitev zakonov, povezanih z njimi. Te kršitve, ki se ti�ejo

predvsem alienacije posesti, namenjenih za financiranje šol in drugih podobnih dejavnosti, so

zaradi vrednosti posesti pomembne.

Ker za obmo�je Istre še ni bila narejena študija, ki bi se natan�neje ukvarjala z

vprašanjem posesti svetih krajev (luoghi pii), je smiselno pogledati primer iz bližnje okolice.

84 Doveranno pero dalli Capitoli delle Scuole, o da Reggenti delli Comuni per le Chiese, per quei beni, Reggenti

delli Comuni per le Chiese, per quei beni, che a miglior ventaggio di detti Luochi Pii sogliono lavararsi senza

pagamento dai Comuni, essere a suoi tempi fatti far li raccolti de' frutti d'ogni sorte.« Riva, 1683, 73, ravno ta

provizija je povzro�ila precej nepravilnosti.

Študija ve� avtorjev o bolnici v Vidmu med 14. in 18. stoletjem tako nudi vpogled tudi v

problematiko financiranja, ki je predstavljalo jedro sporov. Financiranja se loti kot enega

osrednjih problemov alienacije posesti. Posest, ki so jo imeli 'sveti kraji' v lasti, je bila

darovana, predvsem s strani bogatejših slojev, ki so si s tem hoteli pridobiti zasluge na 'onem

svetu'. Pri�akovali bi torej, da je to pomenilo postopno rast fonda zemljiš�, darovanih za

financiranje prej omenjenih institucij. Vendar je v praksi potekal tudi obraten proces, ki je te

posesti spreminjal nazaj v privatno last.

Benetke so se proti temu za�ele boriti leta 1482, 23. januarja, ko je Consiglio segreto

sklenil, da morajo biti vsi darovi posesti vpisani v testamentih. S tem naj bi dosegli pregled

nad stanjem in onemogo�ili prehajanje posesti nazaj v posvetno sfero. Vendar s tem dekretom

niso dosegli želenega in tri leta kasneje so prvi ukrep dopolnili. Ta dopolnitev je bolj natan�no

definirala, katere posesti morajo biti vpisane. To je pomenilo, da je moral obstajati natan�en

inventar sestave patrimonija. V praksi pa je ta ukrep tr�il ob probleme, ki so zopet

onemogo�ili, da bi država dosegla svoj cilj. Natan�en popis z natan�no dolo�enimi mejami je

presegal zmožnosti takratnih bratovš�in in drugih organizacij, ki so vodile šole, bolnice in

druge ustanove. (Morassi, 1989, 229)

Risanje meja je bilo še posebej naporno delo, kar se vidi tudi iz dekreta iz dne 11.

januarja, leta 1489, v katerem piše, da morajo biti na papirju narisane vse meje okoliških

posesti, katerim je dodan tudi opis, kakšne so lastnosti zemlje. (Morassi, 1989, 229) Primer

bolnice v Vidmu kaže, da je to še vedno predstavljalo precejšen problem. Kataster, katerega

so za�eli pisati leta 1485 in kon�ali leta 1578, kaže, da so problemi nastajali že pri samem

vpisovanju posesti. Nekatere posesti so brez sprememb vpisovali skozi celotno obdobje,

nekatere pa so vpisali zgolj enkrat in so nato izginile. Pri vpisanih posestih se pojavljajo

problemi z natan�nostjo opisa samega obsega konkretne posesti. Pri opisu meja je pogosta

dikcija 'un campo circa', kar kaže na nespoštovanje predpisov.

Zanimivo je videti, kako obseg posesti niha skozi �as. Tako je konec 14. stoletja, torej

ob pri�etku delovanja bolnice, zemljiš�a za 242,47 hektarjev. Velikost se drasti�no zviša v

naslednjem stoletju, ko naraste na 845,61 hektarjev. Še stoletje kasneje, torej konec 16.

stoletja, še nekoliko naraste, na 1068,65 hektarjev, nakar bolj ali manj ostane v tem obsegu do

konca Republike (konec 17. stoletja 1116,62 in konec 18. stoletja 1066,35 hektarjev).

(Morassi, 1989, 234) Po za�etnem dvigu se je obseg posesti ustalil, to pa pomeni, da je poleg

prilivov obstajal tudi konstanten odliv posesti. Ta se je ustavil šele proti koncu obstoja

Republike.

Hkrati se je drasti�no zmanjšal obseg darov. Ta je v 14. stoletju obsegal 42,67

hektarjev in dosegel višek v naslednjem stoletju z 90,29 hektarji. V 16. stoletju je dosegel le

še 13,06 hektarjev in v 17. stoletju borih 1,7 hektarja. K razumevanju dinamike obsega posesti

je pomembno vplival zakon, sprejet s strani Senata leta 1605, ki je prepovedoval prehajanje

lai�ne posesti v cerkveno sfero. Glede na to, da za 18. stoletje ni podatkov o prehajanju

posesti, je ukrep o�itno dosegel svoj namen.

Te številke tudi podpirajo splošno sliko naraš�anja mo�i osrednje oblasti, ki se je

kazala v �edalje ve�jem spoštovanju zakonov. �e je bilo za�etno obdobje zaznamovano s

kršitvami, so bile te v kasnejših stoletjih �edalje redkejše. To je tudi ugotovitev avtorja zgoraj

omenjene študije. Ta namre� pravi, da je bila odlo�itev o natan�nem omejevanju posesti

oziroma natan�nem zapisu njenih meja razmeroma pozna. Hkrati pa je bil ravno to tisti

klju�ni inštrument, ki je omogo�al obrambo posesti. Tako se problem za�ne resni�no reševati

šele konec 18. stoletja. Po mnenju Morrasi so vsi ukrepi potrebovali �as, da so 'dozoreli', tako

da zelo pozen datum ne presene�a. (Morassi, 1989, 229) Iz dokumentov, ki se ti�ejo beneške

Istre, je razvidno, da je tudi v kasnejšem obdobju prihajalo do problemov, povezanih s

patrimoniji.

Tudi na podro�ju Istre so se posledice te odlo�itve v stoletju po koncilu videle v

številnih šolah. Izobraževanje je tako doseglo mnogo širše sloje kot do tedaj, kar pa je s seboj

prineslo nove stroške. Šole namre� niso mogle funkcionirati brez dohodkov, in ravno ti

dohodki so bili osrednji kamen spotike.

Šole v Istri so bile namenjene zgolj osnovnemu šolanju. Ne presene�a, da je bila

glavna pozornost posve�ena verski vzgoji, saj je ta bila tudi osnovni razlog za njihovo

ustanovitev. Interes za šole je obstajal na posvetni in cerkveni strani, tako da sam obstoj nikoli

ni bil jabolko spora. Ukrepi, ki so funkcionirali kot današnje dav�ne olajšave, pa so bili še

dodatna spodbuda za financiranje šol. Pomemben prelom je predstavljal izgon jezuitov iz

Beneške republike leta 1606; kot drugod so tudi v Kopru imeli svoj seminar, ki pa je po

njihovem izgonu zamrl.

Lep primer spora zaradi vodenja posesti in iz tega izhajajo�ega dohodka je bil spor

med nunami reda Svete Klare iz Kopra na eni strani in kanoniki bratovš�ine Sv. Mavricija iz

Izole na drugi. Tu so se slednji pritoževali, da so po krivdi prvih tudi oni prisiljeni v

pla�evanje dodatnega davka. (CJ, 93) Ta se je iz 119 lir in 9 soldov zvišal za dodatne 3 lire in

pol, v beneškem denarju.

Rešitev spora je zanimiv primer, kako lahko ime dajatve zavaja. Njen avtor je najprej

definiral samo dajatev. Ta je imenovana requisitoria, vendar je to bila le po formi, sicer pa je

veljala za obi�ajno dajatev in tako ni bila v nasprotju s t. i. javnim interesom. Zato je lahko in

je moral zanjo skrbeti lokalni uradnik, ki je bil zadolžen za podro�je obi�ajnih nalog (cose

ordinarie). (CJ, 93)

Primer iz nekoliko kasnejšega obdobja kaže, kako globoko je padel Koper od svojega

viška v prvi polovici 16. stoletja, ko je bil eden izmed centrov humanizma. V primeru, ki se je

dogajal leta 1742, so imeli opravka s pomanjkanjem doma�ih izobražencev. Zaradi tega so na

položaj u�itelja postavili tujca. Prav tako pa iz teksta dokumenta (CJ, 211) dobimo podatek,

kdaj je bila ustanovljena šola. Ta naj bi bila tedaj stara tri leta, toliko je namre� minilo, odkar

je bil ‘habilitiran’ u�itelj, o�e Aurelio di Santa Francesca Romana. Bil je doma�in, medtem ko

je bil na mesto retorja kolegija (Retore del Collegio) zaradi pomanjkanja kadrov med

državljani (dificienza de sudditi) postavljen tujec, to pa je bilo stanje, ki je bilo dve stoletji

pred tem nepredstavljivo. (CJ, 211)85 Poleg tega izvemo, da sta bila na ozemlju Kopra

(verjetno je mišljeno širše mestno obmo�je) še dva kolegija oziroma šoli. Ker je bil omenjeni

tujec ponovno izvoljen na to pozicijo s strani svojega »Padre Generale«, je bilo o�itno treba

ponovno dobiti dovoljenje posvetne oblasti. Zanimivo je, na kakšen na�in so utemeljevali

prošnjo za zaposlitev tujca, ki ni bil tako zelo druga�en od današnjega. Da bi pridobil

pozitivno mnenje, je avtor naštel razloge, zakaj naj bi si u�itelj zaslužil državljanstvo. Za�el je

s tem, da je njegovo delo v javnem interesu, ter nadaljeval, da je že dolga leta (16 let) u�itelj v

mestu, kar naj bi bilo treba vzeti v obzir. Zato pri�akujejo, da bo Senat pozitivno odgovoril na

prošnjo in omogo�il ponovno izvolitev, ki bo skladna z zakoni. (CJ, 211)86 To, da kljub 16.

letom bivanja v Kopru ni pridobil državljanstva, kaže, da so znale tudi Benetke biti precej

zaprta skupnost.

V tem primeru imamo opravka s funkcijo u�itelja, ki je bila sicer zaupana kleriku, a jo

je Beneška republika videla kot tako pomembno, da hotela imeti nad njo dolo�eno kontrolo.

Imenovanje tujca se je v tem �asu zdi vprašljivo tudi zaradi vloge, ki so jo imeli jezuiti v

šolstvu. Ti so bili v �asu interdikta izgnani in so se vrnili šele v �asu kandijske vojne. Ker so

po vsej Evropi veljali za glavne izvrševalce volje Rima, so Bene�ani verjetno hoteli prepre�iti,

85 »Piaque a V. Ser.ta gia tre anni sono di abilitare il Padre Aurelio di Santa Francesca Romana de Chierici

Regolari delle Scole Pie seben forastiero al carico di Retore del Collegio di Capodistria per la dificienza de

sudditi.« 86 »… la qual supplica risoluendosi in una continuazione della publica graziosa condescendenza, ere devessimo

che anche in riguardo della di lui longa abitazione di anni diecisette in quella Citta potessero l'E.E.V.V. quando

cosi le aggrada senz' alcuna publico pregiudizio essaudirla nel qual caso ricordaremo col solito della nostra

riverenza che dovra presentare nell' Ecc.mo Collegio la Patente della sua rielezione per la solita revisione e

licenza a tenor delle Leggi.«

da bi jezuiti na podro�ju Beneške republike prevzeli kontrolo nad šolstvom. O�e Aurelijo ni

bil jezuit in je že bil imenovan na položaj u�itelja, kar kaže, da tokrat ni šlo gre za pravi spor,

vseeno pa gre za ob�utljivo podro�je, kjer je lahko prihajalo do nasprotujo�ih si interesov

države in Cerkve.

Pozna letnica tega primera kaže na �edalje ve�je zaostajanje Benetk za ostalo Evropo.

Na drugi strani meje je že vladala Marija Terezija (1740–1780), katere reforma šolstva je

postavila temelje sodobnemu šolstvu. Situacija je bila popolnoma druga�na kot npr. v 14.

stoletju, ko je bila Padova center politi�ne misli takratne Evrope. Vloga Padove se sicer ni

spremenila tako drasti�no, toda še vedno je ponujala izobrazbo predvsem za višje sloje,

medtem ko so bile reforme 18. stoletja namenjene najširšim slojem.

Kljub temu Padova kaže na pomen, ki so ga Benetke pripisovale šolstvu. V 16. stoletju

je reformacija zajela dele beneških posesti. Vendar pa je bila med obravnavanjem

protestantov v Kopru ali v Padovi velika razlika. Medtem ko je v Kopru inkvizicija to gibanje

brutalno zatrla, so kljub številnim pritožbam s strani papeža v Padovi obdržali razmeroma

visoko stopnjo tolerance.

Naslednjih devet dokumentov nazorno kaže, s kakšnimi problemi se je bila prisiljena

soo�iti lokalna skupnost pri vzpostavitvi šole oziroma semeniš�a.87 Temeljni dokument

predstavlja sklep senata iz dne 15. junija, 1610. V njem so po prošnji D. Ottonella sklenili, naj

se v mestu ( ki ga imenuje Justinopolis), in ne drugje, odpre semeniš�e kot nalaga tudi dekret

svetega koncila v Trentu, ki pravi, da je treba v vsakem mestu, ki ima škofa, odpreti

semeniš�e. To naj bi se odprlo v primernem �asu kot presodi Senat.88 K temu je dal pristanek

87 To je najve�ja serija med seboj povezanih dokumetov, ki pa so urejeni ravno nasprotno od �asa nastanka. 88 »Che in essa Citta (Justinopolis) et non in altro luogo sia instituto un seminario, per virtu del decreto del sacro

Consilio di Trento si deve errigere in ogni Citta Metropolitana per conservanda Capo, et Metropoli di quella

Provincia, et per altri considerabili rispetti vi comettemo con l'autorita del perd.to Senato che a tempo oportuno,

quando ne sarete ricevato di quelli Mag.ri Deputati, dobbiate far ufficio conveniente con quel R.mo Vescovo.«

tudi oglejski patriarh. Ustanavljanje šole v Kopru se s tem pokaže kot del širše akcije

Republike, s ciljem vzpostaviti mrežo šol po celotnem teritoriju.

Za širjenje šolstva po Beneški republiki je bil v veliki meri zaslužen tridentinski

koncil. Številni dokumenti se sklicujejo nanj kot na razlog za odprtje novih šol. Želja mesta

Koper naj bi bila, da v skladu z sklepi tridentinskega koncila odpre semeniš�e za dobro

vzgojo svojih otrok. (CJ, 13) Senat je dne 9. julija, 1620 tako sklenil, da morajo v tem mestu

odpreti semeniš�e. Pri tej odlo�itvi so sledili željam, ki sta jih izrazila takratni podesta mesta

Koper kot tudi njen škof. K temu je svoj glas pristavil tudi oglejski patriarh, ki je v ta namen

poslal tudi pismo. (CJ, 13) Šlo je torej za skupni projekt obeh strani. Problem pa je nastal

zaradi na�ina izvedbe. Patriarh je podaril simboli�no vsoto enega dukata na leto in ukinil vse

že obstoje�e šole. To je bilo zapisano kot obligacija in je veljalo tako za šole javnega zna�aja

kot tudi za šole bratovš�in, tako na teritoriju mesta kot tudi njegove okolice. (CJ, 13)

Dokument kaže tudi na�in, kako se je skupnost lotila tega projekta. Izvolili so

nadzornike in koncil, ki so ga sestavljali rektor in drugi u�itelji humanizma in slovnice. (CJ,

13) Toda kljub temu, da sta projekt podprli obe oblasti, jim v treh letih ni uspelo vzpostaviti

šole, februarja, 1622 je po zapisih namre� še vedno ni bilo, in to predvsem zaradi

pomanjkanja denarja, a to ni bil edini razlog.

Ustanovljena je bila tudi komisija, ki pa je prišla do informacij povezanih s preteklim

interdiktom. Po teh informacijah naj bi se v mesto Trst v za�etku stoletja vrnili jezuiti, ki niso

bili sovražni samo do Kopra, temve� do celotne beneške države, z namenom, da pridobijo,

zgradijo in pove�ajo šolo ter jo ponovno odprejo. (CJ, 13) V drugem dokumentu je bila

njihova vloga še bolj natan�no opisana. Ko so jezuiti prišli v Trst, so si poskušali izposlovati,

da šola ne bi bila v Kopru, �eprav je imela ta podporo oglejskega patriarha, katero so

poskušali izni�iti. (CJ, 13)89 Leta 1613 je bil problem šole skorajda rešen, vendar sta vojna in

pomanjkanje sredstev to prepre�ila. To je dalo zagon delovanju jezuitov, ki so poleg tega

dobili še dolo�eno podporo s strani Cerkve. Jezuiti so bili leta 1614 še bolj zagrizeni, kot so

bili pred letom, kljub temu da niso pridobili nobenega dovoljenja. Hkrati pa so v Kopru uspeli

podporniki ustanovitve šole na svojo stran pridobiti škofa Contarinija, ki jim je brez oklevanja

predal svoje bivališ�e z namenom, da v njem uredijo seminar. Ustanovitev šole se je zdela

pomembena tudi širše, saj naj bi pri tej odlo�itvi škofa pomagala tudi podpora iz samih

Benetk. (CJ, 13)90 Ta obetavni za�etek pa je padel v vodo zaradi škofove smrti naslednje leto.

Jezuiti so zopet dobili krila, a so tudi oni o�itno naleteli na dolo�ene probleme. Razvpiti

(notorio) jezuiti so v mestu Trst pregradili cerkev, s �imer so pridobili prostor za seminar,

vendar so imeli tako velikopotezne na�rte, da jim to ni zadostovalo, tako do jih je to nekoliko

upo�asnilo. Na žalost dokument njihovega dela in problemov ne opiše bolj natan�no. (CJ, 13)

Ta pravni spor, ki se je vrtel okoli vprašanja, kje bo sedež glavne šole za celotno

provinco, je bil vsaj delno posledica mnogo širšega spora med Republiko in jezuiti. Ti so bili

v �asu interdikta izgnani zaradi podpore papežu, kar kaže na posebno vlogo njihovega reda.

Ta spor, ki se je dogajal petnajst let po izgonu, kaže na napetosti, ki so se nadaljevale tudi

precej po sporu. Pomenljiva je tudi vloga, ki jo je igra oglejski patriarh, ki se je nedvoumno

postavil na stran Benetk. Nasprotniki so bili izklju�no jezuiti, ki pa imeli najverjetneje vsaj

nekaj podpore iz Rima. Spor je bil tako odsev širšega dogajanja v �asu po interdiktu.

89 »Poiche havendoli Triese levato il negotio poro meno di tutte le cose ne essendo rimasto a Capod.a alora si

puo dire, che la preminanza del solo nomi di Metrop.i anco questa tenta di usurparli col messo di questa Coll.o

promosso da Padri Gesuiti.« 90 »Hora li Gesuiti piu ardenti chie mai l'anno pross.o passato sono venuti a Trieste, hanno ottenuti il noto et dato

alcun principio al loto Coll.o.. Onde subitam.te con tre dell m.mo Malipiero suo precessori fu inviata una nostra

supplichenole scritt.a in questa materia a S. Ser.ta dalla quali e setanto consideratop il negotio di tanta

imporatanza che di subito fu commesso all M.mo Vescovo Contarini, accio senza alcuna dilatione havesse

transferirsi alla sua residanza per la fondationi di questo samo.

Glavni argument za ustanovitev šole v Kopru so bili dekreti iz tridentinskega koncila

in njihova interpretacija v Senatu. Vprašanje, kakšne argumente so uporabili jezuiti, na žalost

ostaja odprto. V dokumentih se informacije nanašajo zgolj na stališ�a ene strani, kar je bil

druga�e razmeroma redek pojav.

Delovanje jezuitov, ki so ostali povsem blizu meje Republike, je, kot kaže,

zmanjševalo širši interes, saj so njihove šole, �e so jih pove�evali, morale sprejeti tudi dolo�en

del u�encev, ki so pred tem hodili v šole v beneški Istri. Da bi rešili probleme s financiranjem,

bi bilo po mnenju avtorja potrebnih 600 dukatov, kar pa je bila za to skupnost takrat

nedosegljiva vsota. Tako je kapitan iz Rašporja (avtor tega dokumenta) prosil Senat, da jim

zagotovi denar, ki bo omogo�il normalno delovanje, ker meš�ani in prebivalci Kopra zaradi

svoje revš�ine niso imeli zmožnosti, da bi zagotovili denar, potreben za normalno delovanje

seminarja. (CJ, 13)91

Dokument razkriva razmere v šolstvu po odhodu jezuitov, ki so do tedaj imeli v rokah

šolstvo. Svoji vlogi se kljub izgonu niso hoteli odpovedati, �eprav ni povsem jasno, kako je

njihovo delovanje onemogo�alo postavitev nove šole. V tem primeru se tudi jasno kaže, da je

po odhodu jezuitov država pridobila precej ve�ji vpliv v šolstvu, kot ga je imela prej. Patriarh

je sicer podprl projekt, a zgolj simbolno. Na posvetni strani je bilo, da v resnici omogo�i

materialno podlago za delovanje šole. Zaradi težavne situacije, v katero je bila v tem �asu

potisnjena skupnost, pa je le-ta pri�akovala pomo� centra.

91 “Ma perche questi Cittadini et habitanti per la poverta loro et nel publico et nel particolare non hano al sicuro

modo di far la spesa della Casa ordinaria et neccessarij da per il seminario sento ancora che in questo siano dalla

soma ma benegnita gratiati per una volta tanto giusta la supp.ne presentata a suoi Piedi.”

13.1 Bratovš�ine in seminarji

V prej omenjenem primeru se kaže tudi vloga cerkvenih bratovš�in. Te so bile

pomemben dejavnik v vsakdanjem življenju celotne skupnosti. Njihova dejavnost je bila v 16.

in 17. stoletju že zelo razvejana in uveljavljena. Podro�je Istre glede tega specifi�no, saj

bratovš�in v takšnem številu drugje v Sloveniji ne sre�amo.

Same cerkvene bratovš�ine so za�ele nastajati v �asu od 13. stoletja, ko so jih

spodbudile nove oblike religioznosti, ki so jih širili predvsem fran�iškani in dominikanci.

Svoj vzpon so dolgovale tudi krizi 14. stoletja, še posebej kugi, ki je vzpodbudila številne

izraze religioznosti. Ekstrem, ki so ga predstavljali bi�arji, kaže, kako dale� so bili

pripravljeni iti ljudje v �asu negotovosti.

Bratovš�ine so bile fenomen, ki je bil sprva tesno povezan z mesti. Mesta so skupinam

omogo�ala javno delovanje, in številne bratovš�ine so bile tesno povezane s posameznimi

poklici ali dejavnostmi. Za prvo obdobje je bilo tudi zna�ilno, da so imele vse izrazito javni

zna�aj, in da so pomemben del njihovega razloga za obstoj predstavljale razli�ne oblike

karitativnega delovanja. Pri�akovanje, da bodo bratovš�ine prisko�ile na pomo�, se vidi tudi

iz dela predhodnega dokumenta.

V 16. stoletju se je v nekaterih primerih za�ela spreminjati sestava bratovš�in.

Nekatere so postale izrazito aristokratskega zna�aja in zaprte za obi�ajne meš�ane. �eprav je

šlo uradno za strogo verske organizacije, kjer so bili vsaj v teoriji pred bogom vsi enaki, se je

tudi v njih kazala razslojenost prebivalstva. Poleg aristokratskih pa so se razširile tudi

bratovš�ine slabše stoje�ih kristjanov, ki so postale v 16. stoletju izredno številne.

Tako ta problematika ni bila izpuš�ena iz razprav na tridentinskem koncilu. �eprav so

se sklepi koncila dotikali številnih vidikov bratovš�in, je bila klju�na težnja po ve�ji kontroli

nad njimi s strani cerkvene hierarhije, predvsem škofov. Naslednji sklepi so imeli pomemben

vpliv na pravne odnose. “Škofi bodo poskrbeli za pobožno držo vseh ljudi; obiskali bodo vse

vrste pobožnih krajev, �e ti ne bodo pod neposredno zaš�ito kraljev. Škofi, tudi kot delegati

svete stolice, bodo v primerih, ko to zakon dopuš�a, izvajalci pobožne volje, izražene z

oporoko ali za �asa življenja: imeli bodo pravico obiskati vse vrste bolnišnic, visokih šol in

bratovš�in laikov, celo tiste, ki se imenujejo šole ali nosijo kakšno drugo ime; ne pa tistih

krajev, ki so pod varstvom kraljev, razen �e imajo njihovo dovoljenje; prav tako lahko

obiš�ejo ustanove, imenovane Monte di Pieta ali dobrodelne in vse pobožne kraje, pa naj se

ustanove imenujejo kakorkoli, in �etudi zanje skrbijo laiki in so zaš�itene s privilegijem

oprostitve; preiskali jih bodo in videli, kako delujejo – v skladu s predpisi svetih kanonov –

vse re�i, ki so bile osnovane za �aš�enje boga, za zveli�anje duš ali za podporo revnim;

katerikoli obi�aj, pa �etudi prastar ali privilegij, ali kakršenkoli predpis. Uradniki katerihkoli

pobožnih krajev bodo dali svoja poro�ila ordinariju, razen �e ne bo druga�e dolo�eno.

Uradniki, cerkveni ali laiki, pripadajo�i katerikoli cerkvi, pa tudi �e je to katedrala, kakor tudi

katerikoli bolnišnici, bratovš�ini, dobrodelni ustanovi, imenovani Monte di Pieta, ali

kateremukoli drugemu pobožnemu kraju, bodo enkrat letno morali ordinariju dati finan�no

poro�ilo; pri tem je treba odmisliti vse nasprotne navade in privilegije, razen �e je bilo v

regulativah cerkva in drugih ustanov eksplicitno druga�e zapisano. Toda �e iz obi�ajev in

privilegijev ali kakšnih krajevnih regulativ sledi, da mora biti to poro�ilo izro�eno drugim

pooblaš�enim, se bo v takem primeru ordinarij skupaj z njimi ukvarjal s tem, in vsakršna

poznanstva omenjenim uradnikom ne bodo ni� koristila.” (Waterworth, 1848, 167–8)

Na ta na�in so bile lai�ne organizacije podrejene cerkveni hierarhiji predvsem glede

administrativnih zadev. Primera, ko je bila laik, z izjemo pravovernosti, podrejen cerkveni

jurisdikciji, druga�e ne sre�amo. Po tridentinskem koncilu pa je bila za bratovš�ine potrebna

tudi škofova potrditev njihovih pravil, ki so bila na�in za ve�jo kontrolo s strani Cerkve. Pri

tem je izredno pomembno vlogo odigral milanski škof Carlo Borromeo.92

Njegove reforme so postale vzor nadaljnjim reformam po vsej katoliški Evropi. Sam je

v bratovš�inah videl mo�no orodje v boju proti protestantizmu.

Same reforme so bile del širšega procesa v katolicizmu, ki se je v 15. in 16. stoletju

izrazito centraliziral. Poleg dobro znanega papeževega boja za ve�jo centralizacijo in proti

koncilijarnemu gibanju je hkrati potekal tudi podoben boj škofov v škofijah. Njihovim

položajem edinega ‚pastirja’ je nasprotovala dejavnost ubožnih redov in bratovš�in. Njihovo

delovanje ni bilo pod kontrolo škofa in je tako predstavljalo izziv njegovi avtoriteti znotraj

podro�ja škofije.

Poleg mo�nih mestih bratovš�in se je fenomen združenj za�el širiti tudi na podeželju.

Tu je tesno povezan s kultom Marije, ki je imela izredno pomembno vlogo ravno med

ruralnim prebivalstvom. Te bratovš�ine so se tudi nekoliko manj uspešno integrirale v novo

vlogo, ki so jo združenjem v posttridentinskem �asu hoteli vsiliti škofi.

Valieri je posvetil bratovš�inam kar nekaj pozornosti. Njegov opis kaže na njihovo

razširjenost v koprski škofiji. Bratovš�ina Sv. Janeza Evangelista iz Piaggija je opisana

takole: »Obstajata dva uradnika, ki se menjata vsako leto. Vodita ra�une brez prisotnosti

župnikov, prav tako sta trgovala z blagom in uzurpirala nekatere posesti.« (Valier, Lavri�,

1986, 129) Iz tega opisa je jasno, da so bili problemi s posestjo razmeroma pogosti. Kontrola

njihovih posesti je bil eden od problemov, ki jih sre�amo v takratni Istri. Zgovoren pa je tudi

poudarek na ekonomskem vidiku bratovš�in.

Posesti šol so spadale v kategorijo cerkvenih posesti, zato se jih je dotikal tudi razvpiti

zakon, ki je prepovedoval prehajanje posvetne zemlje v cerkveno. To vprašanje je bilo

92 Ta je bil tudi prijatelj Paola Sarpija.

primarno finan�ne narave, ker je šlo predvsem za pla�evanje posebnega davka, desetine, ki jo

v dokumentu iz Buj imenujejo tudi Vigetima.

8. avgusta leta 1699, je do kapetana v Kopru prišel primer, v katerem je šlo za

vprašanje, ali morajo pla�evati ta davek tudi s posesti, s katerimi financirajo delovanje šole.

Na prvi pogled izgleda primer enostaven, vendar se kle� skriva v problemu prehajanja posesti

iz zasebne v cerkveno posest. Avtor slede�ega dokumenta je na koncu lepo povzel primer in

tudi jasno izrazil svoje mnenje. Hkrati pa je pokazal tako na probleme kot tudi na zakone in

uzance, na osnovi katerih jih je oblast reševala. Tako je napisal, da verjame, da imajo šole

zakonski privilegij za nepla�evanje desetine od zemljiš�, ki jih posedujejo. Vendar naj bi za

šole, ki so mlajše od 40 let in za katere se ni nikoli pla�evalo davkov, veljalo, da je tradicija

prekinjena in tudi niso dolžne pla�evati. Tudi za zemljiš�a, ki so bila pridobljena pred ve� kot

40 leti, in za katera so prvotni lastniki pla�evali desetino, je veljalo, da je bila dolžnost

pla�evanja davka prekinjena in s tem neveljavna. V skladu z zakonom iz dne 2. marca, 1609,

po katerem ni bilo dovoljeno zapustiti nepremi�nin verskih zavodov (Pias causas) ali jih kako

druga�e odvzeti brez dovoljenja Senata, je bilo dovoljeno pobirati davke s posesti, ki so jih

šole pridobile pred manj kot 40 leti. (CJ, 120)93

Zaplet v konkretnem primeru je izhajal iz zakona, ki je prepovedoval prehajanje

posesti, in ne iz samega principa, po katerem so bile posesti, s katerimi so se financirale šole,

93 »Crediamo, che la Scuole come Scuole habbino Privi leggio di non pagar le Decime Prediali dalli fondi chi

esse possedono: ma ben Crediamo che ad esse chi sono Scuole di denotione giovi la pie scrittori da anni 40 in su

quando mai habbino pagato ni la prescrittioni sia statta legitamam.e interrotta; nostra opinione e chi non siano

tenute pagato. Ma per li Tereni che haver seco? aquistato da anni 40 in quo se li primi Padroni pagavano e di

doves? chi per essi Tereni pagino la decima o la Vigetima, come la pagavano li primi possessori passando li beni

con onero et honore, et li istesso deciamo se la Prescrittione fosse legitimam.e interrotto. Aggiongiamo ancora,

chi essendo per la legge 1609 2. marto comandato chi non li posano lasciar beni stabili ad Pias causas o in altro

modo alienar in tutto lostato senza licentia dell ec.mo Senato, saria bene nelle sentenza chi in questo proposito de

beni aquistati delle Scole da anni 40 in qua seguir potesse si aggiungerre la clausula senza preguidicio delle

leggi.«

izvzete iz pla�evanja desetine. Zanimivo pa je, da kot �asovna meja ni bil postavljen datum,

ko je za�el veljati zakon o prepovedi prehajanja posesti, temve� na prvi pogled povsem

arbitrarno obdobje 40 let. Razlog za tako dolgo obdobje se mogo�e skriva v dikciji 'fosse

ligitam.e interrotto'. Mo� tradicije je, kot kaže, ob�asno premagala zakone, saj je šlo na nek

na�in za legitimacijo prejšnjih kršitev zakona. Poleg tega pa je bila ta norma sprejeta v

kanonskem pravu in zapisna v sklepih tridentinskega koncila.

“Kakšne zveze nadarbin bodo pravno veljavne:

Zveze v trajni lasti, ustanovljene v štiridesetih letih, sme preiskati Ordinarij kot

delegat Svete stolice, in takšne, ki so prišle v veljavo z goljufijo, bodo razglašene za ni�ne.

Predpostavlja se, da so bile na nedovoljen na�in pridobljene tiste, ki so bile dodeljene v prej

imenovanem obdobju, pa še niso bile v celoti uresni�ene, kakor tudi tiste, ki bodo v prihodnje

narejene na zahtevo katerekoli osebe, razen �e bi bilo gotovo, da so jih naredili zaradi

zakonitih ali druga�e upravi�enih vzrokov, ki pa jih je treba preveriti na obmo�nem

Ordinariju s pozivom oseb, katerih pravice zadeva: in potemtakem (taka združenja) ne bodo

veljavna, �e Sveta stolica ne bo odlo�ila druga�e.” (Waterworth, 1848, 61)

Podoben primer sre�amo v Bujah, v dokumentu iz dne 2. oktobra, leta 1663. Po njem

ima šola v Izoli privilegij, da ne pla�uje desetine za posesti, ki jih poseduje. Torej je šlo za

podobno razlago zakona kot v prejšnjem primeru, ko poskušajo izkoristiti zakon, da bi se

izognili pla�evanju davkov. Razlaga Consultorja in iure ostaja ista. "Toda za posesti, ki so jih

pridobili pred manj kot 40 leti, morajo pla�evati desetino kot so jo pla�evali prvi lastniki."

(CJ, 12) Gre torej za skoraj identi�no dikcijo in ne samo vsebino. Dekret, na katerega se je

opiral, je prav tako isti, zakon iz dne 2. marca, 1609. Kljub 36 letom �asovne oddaljenosti

med primeroma gre torej za identi�no pravno utemeljevanje, kar kaže na enotno prakso skozi

daljši �as.

�eprav so imele šole pomembno vlogo za državo, pa je pomen pobiranja davkov

presegal njihov pomen. Ta primer kaže, da kljub zakonom sre�amo poskuse, ko so jo skušali

izigrati.

14. Inkvizicija

Inkvizicija se je v Benetkah pojavila leta 1249, ko je bil sklenjen sporazum med

papežem Nikolajem IV. in Beneško republiko. Do pojava protestantizma je bila razmeroma

nepomembna, kar pa se je sredi 16. stoletja drasti�no spremenilo. Zaradi svoje pozicije in

trgovskih poti so Benetke predstavljale pomembno podro�je, prek katerega bi lahko

protestantizem našel mesto v Italiji. Takrat se je vzpostavilo tudi stanje, ki ga najdemo v

kasnejših obdobjih. V knjigi L'Inquisizione a Venezia Calimani povzel klju�ni dogovor, ki je

dokon�no opredelil njeno vlogo v Republiki. Po tem dogovoru iz dne 22. aprila, 1547 je bila z

dekretom doža in njegovih šestih svetovalcev vzpostavljena nova služba, imenovana 'Trije

modreci zadolženi za herezijo' (Tre Savi all'Eresia). Ti so bili izbrani glede na pravi�nost,

diskretnost in pripadnost pravi katoliški veri, ter zaradi moralne trdnosti. Njihova naloga je

bila sodelovanje s papeškim legatom, beneškim patriarhom in fran�iškanskim inkvizitorjem, s

ciljem kaznovanja heretikov. Ta novi tribunal, oziroma Sveti oficij je bil enakovredno

sestavljen iz Svetega sedeža v Rimu in sveta sodnikov. Ti sodniki pa so bili imenovani s strani

Sveta deseterice, Senata in beneškega Kolegija. (Calimani, 2003, 64)

Sporazumi med Benetkami in Rimom so bili bilateralni in se niso mogli spremeniti

brez soglasja obeh strani. Paolo Sarpi je tako imel Sveti oficij za avtonomen beneški in ne za

cerkveni organ kot je veljalo drugje (�eprav se teza, da je bila inkvizicija predvsem cerkveni

organ, izgublja v prid bolj uravnoteženemu pogledu, saj so bili tudi drugod inkvizitorji

prisiljeni sodelovati s posvetno oblastjo).

Inkvizicija je bila cerkveni organ, ki pa je imel v Beneški republiki nekoliko druga�no

sestavo in vlogo. Ni naklju�je, da za�ne Bolognetti poglavje o Svetem oficiju s problemi, ki

jih je s seboj prinašala prisotnost ve�jega števila Nemcev v Padovi. Mnogi med njimi so bili

protestanti in tega tudi niso skrivali. Situacija je bila drugje za protestante precej manj

ugodna, saj primer Padove je predstavljal izjemo in ne pravilo. Zgodba o uni�enju

protestantov v Kopru je mnogo bližje obi�ajnemu odnosu do njih znotraj meja Beneške

republike.

Svetem oficiju so pomagali trije najvidnejši senatorji, ki jih je v ta namen izvolil dož

in njegovi svetovalci. (Stela, 1964, 290–1) Ta ureditev je veljala za samo mesto, torej za

Benetke. Drugje po Republiki so bili predstavniki posvetne oblasti lokalni dostojanstveniki.

Tako so to vlogo prevzeli podestati in kapetani v dogovoru z lokalnim škofom. Nekateri naj bi

to vlogo prevzeli ve�krat, tako vsaj Bollogneti. (Stela, 1964, 291)

Prisotnost posvetne oblasti pri sojenju je omogo�ala, da država ni bila popolnoma

izrinjena iz postopka odlo�anja. Sam princip, da so laikom sodili kleriki, je pomenil, da bi

lahko prišlo do nasprotij. Kljub temu pa kaže, da v teh primerih ni bilo izrazitih sporov, ki bi

predstavljali pomembno zgodovinsko dogajanje. Sama sestava je dajala državi možnost

vpliva, ne da bi bil pri tem pod vprašaj postavljen cerkveni zna�aj sodiš�a.

Razlog za preganjanje protestantov je bil med drugim njihova sovražnost do katoliške

cerkve. Ker je bila ta tesno povezana in prepletena z državo, je to posredno ogrožalo tudi

državo. Nasprotovanje Cerkvi pa je prihajalo v ve� oblikah, saj je bilo tudi nekrš�ansko

življenje grožnja. Valieri je navedel celo spisek tipov zlo�incev, ki jih je v precej slikovitem

jeziku takole definiral: heretiki, shizmatiki, vedeževalci, blasfemiki, javni prešuštniki in

priležniki. Škof po njegovih informacijah zadnjih nekaj let ni slišal za nobenega, ki bi

pripadal prej naštetim grešnikom, kot tudi ni našel nikogar v mestu, ki bi imel o Cerkvi slabo

mnenje. (Valier, Lavri�, 1986, 44–5)

Inkvizicija po uni�enju protestantov kot kaže ni imela prav dosti dela, kar se vidi tudi

po skoraj popolnem molku v dokumentih. Edini spor, na katerega sem naletel, je vezan na

imenovanje inkvizitorja v Kopru leta 1612. Imenovan naj bi bil opat iz reda gregorijancev.

Pisec prvega dokumenta (ki je tu uporabil celo besedo jaz) je takole opisal bistvo spora.

Kandidat za funkcijo inkvizitorja je bil tujec, kar naj bi bilo v nasprotju z željami Senata kot

so bile definirane na zasedanju dne 13. oktobra, 1612. Na njem je bilo spoznano, da je za

inkvizitorja zelo dobro (auspicio) imeti katerega od svojih državljanov. (CJ, 12)

Pomanjkanje informacij o osebnosti novoimenovanega inkvizitorja ni bilo toliko

pomembno kot njegovo državljanjstvo. Samo lo�evanje �lanov inkvizicije glede na to, od kod

so izvirali, je bil pomemben podatek. Lo�nica je bila potegnjena po pripadnosti državi, ki je v

tem primeru ostajala pomembna kljub temu, da je šlo za klerike. To potrjuje, da so Benetke od

svojih podložnikov pri�akovale, da bodo ne glede na status zastopali interese Republike.

Opiranje na Senat kaže, da pogled avtorja dokumenta ni bil osamljen, temve� je šlo za

na�rtovano politiko. Postavljanje 'svojih' ljudi na položaje je bilo zelo pomembno, saj so ti, še

posebej v primeru inkvizitorja, imeli precejšen manevrski prostor. Inkvizitor, ki je bil

pripravljen prisluhniti interesom posvetne oblasti, je bil resni�no dobra novica. Avtor je

uporabil izraz 'opportuno', ki kaže na možnost manipuliranja sodiš�, ki so tako sledila

interesom in ne pravici. Kljub temu, da ima simbol sodstva zavezane o�i, je pravica ostajala

ideal oziroma 'virtu', ki v praksi ni bil vedno udejanjen.

Iz teksta se da izluš�iti tudi pri�akovanje avtorja, da bo novi inkvizitor sledil volji

rimskega dvora. Poleg tega izvemo, da so bili imenovani mnogi novi inkvizitorji, ki so bili

tujci. Na�in, s katerim bi na najenostavnejši na�in uspeli rešiti problem je bil pismo poslano v

Rim. (CJ, 12)94 To naj bi bilo namenjeno tako samemu papežu kot tudi nekaterim kardinalom,

po vsej verjetnosti tistim, ki so bili beneškega rodu, ter nunciju. Namen pisma je bil, da bi

94 »di superar la difficulta in modo facile«

kardinali uspeli izposlovati, da bi na mesto inkvizitorja postavili državljana Benetk. (CJ,

12)95 Avtor je nato ponižno dodal, da gre le za predlog, saj si �esa drugega ne bi upal poslati.

Ta predlog kaže, da so tudi na lokalni ravni dobro razumeli, kako potekajo stvari.

Maksimalna in minimalna pri�akovanja prav tako dajejo slutiti, da je šlo pri avtorju

dokumenta za �loveka, kateremu umetnost diplomacije in lobiranja ni bila tuja. Strogo

gledano tu niti ni šlo gre toliko za spor kot za nesporazum, kar se pokaže v naslednjem

dokumentu. �eprav je besedilo skoraj identi�no, prinaša nekaj novih podatkov. Tu izvemo, da

je šlo za staro pravico imenovanja, torej za nadaljevanje ustaljene prakse, ki ni bila v ni�emer

nova ali spremenjena. Problem torej ni bil v samem imenovanju, temve� v vprašanju, kdo bo

imenovan.

Tu se dokumenti, ki so se ukvarjali s tem problemom, kon�ajo. Ker je šlo za edini

primer, ki ga kasneje ne sre�amo ve�, lahko predvidevamo, da je bil omenjeni problem ena od

posledic zaostrenega odnosa med Benetkami in Rimom. Glede na normalizacijo odnosov v

kasnejšem obdobju kaže, da se problemi takšne vrste kasneje niso ve� pojavljali. To je še

toliko bolj verjetno tudi zaradi vse manjše vloge inkvizicije. Ta je imela v Istri sredi 16.

stoletja mnogo dela z izkoreninjenjem protestantizma. V 17. stoletju je njena vloga po�asi

postajala �edalje bolj obrobna in s tem tudi manj pomembna in zanimiva.

Politi�en problem, ki so ga predstavljali tuji inkvizitorji, pa je bil vseeno dovolj velik,

da so ga uvrstili na dnevni red Senata, in da se je z njim ukvarjal tudi Kolegij.

Eden od problemov obeh pisem je skoraj identi�no besedilo, kar napeljuje na misel, da

je šlo za istega avtorja. Podpis najdemo le pri drugem pismu (Paulo di Venetia). (CJ, 14) Kar

to premiso postavlja pod vprašaj, je razmeroma nepomemben podatek, kdaj je bilo napisano

95 »Che egli scriverebbe a Roma e tla Santita del sommo Pontefice overo alcuno delli Cardinali ne parlerebbero

coll' ecell Amb preso?il R.ono Noncio ne parlarebbe nell' Ecellmo Collegio e tla cosa si metterebbe in negocio et

si ottenerebbe al sicuro almeno questo che prometterebbeno alla p. vacanza fare uno sudditi di V. Seren.«

pismo za Cremono, ki je bilo v prvem natan�no datirano, pri drugem pa manjka datum, �eprav

je bil narejen prostor zanj.

15. Postopno širjenje lai�ne jurisdikcije

Proti koncu republike so se pojavijo primeri, ki jih v predhodnem obdobju ne sre�amo.

Glede na postopno rast vpliva države ne presene�a, da je ta vedno bolj zoževala svoje

dojemanje avtonomnosti Cerkve. Ta razvoj lahko vidimo v naslednjih sodnih procesih, ki

dokazujejo to tendenco tudi v sodstvu.

Naslednji primer se ti�e problemov, ki so verjetno nastali zaradi razli�nih interpretacij

dekretov, ki so prepovedovali prehajanje posvetne posesti v cerkveno. Kapetan Rašporja je

najprej poslal informacije o primeru, na osnovi katerih je nastal sam dokument, datiran s 27.

novembrom, 1742. Župnik Buzeta je s petimi kleriki želel zgraditi farno cerkev. Financiranje

je bilo zagotovljeno z dvesto dukati letno, ki naj bi jih prispeval Svet skupnosti (Consiglio

della Comunita). S tem naj bi se število klerikov dvignilo na osem. Ti bi bili razdeljeni na

skupino petih, ki bi bivala v gradu, ostali trije pa bi bili razvrš�eni po vaseh Svi sveti, Strana

in �ernica. To naj bi bilo v skladu z glasom javnosti, ki je bil izražen v dekretu Senata iz dne

31. avgusta, 1737. (CJ, 211)96 Osnovni problem je bil v tem, da je bilo treba privoljenje

Senata pridobiti za vsako novo cerkev, kar pa naj za ta primer ne bi veljalo, saj ta cerkev

pravno gledano ne bi bila nova, temve� zgolj razširjena. Omenjeni sklep Senata naj, po

mnenju avtorja, ne bi govoril o povezanih oziroma združenih cerkvah. Duhovniki so v

sodelovanju s skupnostjo ustanovili cerkev že leta 1656. Problem pa se je pojavil, ker je sedaj

ta cerkev po mnenju skupnosti uzurpirala posest, ki se je pred tem uporabljala za financiranje

kapele, za katero pa po novem zakonu niso imeli dovoljenja. Zato je bila skupnost

96 »A tenore della publica volonta espressa in Decreto dell Ecc.mo Senato 31 Agosto 1737.«

oškodovana, saj so ji bili odvzeti stari privilegiji, po katerih so lahko volili duhovnike in jim

dodeljevali beneficije. (CJ, 211)97

Prehajanje posesti iz posvetne v cerkveno se je, kot kaže ta dokument, dogajalo tudi

precej po prepovedi. Lai�ne kapele, ki so se financirale iz donacij, so lahko v nekem trenutku

postale last Cerkve. S tem pa so lokalne skupnosti ali posamezniki izgubili prakti�no vsakršen

vpliv na njihovo delovanje. Pravno gledano to ne bi bil problem, �e bi se takšen prehod zgodil

v roku, krajšem od 40 let. Ker pa je šlo tu za dvakrat daljše obdobje, tega ni bilo možno

storiti. Zato je avtor teksta predlagal, da bi se preklical prej omenjeni dekret oziroma tisti del

dekreta, ki je bil kriv za takšno stanje. Predlog je bil precej radikalen, saj v ostalih primerih

nimamo opravka z nasprotovanjem samim zakonom. (CJ, 211)98

Pozen datum nastanka tega dokumenta kaže na situacijo proti koncu Republike. Še

vedno ji ni uspelo v praksi uveljaviti vseh svojih zakonov, o �emer pri�a sprememba statusa

kapel. Vendar tu ni šlo toliko za spor s Cerkvijo kot za nezmožnost nadzorovanja ozemlja v

izrazito lokalnih zadevah.

Vseeno pa ta in naslednji primer kažeta na �edalje ve�jo vlogo države. Primer iz istega

leta (10. januar, 1741) kaže, da se je država vmešavala v zadeve, ki se zdijo popolnoma

neodvisne od države. Šlo je za pravico podeljevanja posebne dispenzacije glede posta. Ker je

šlo za povsem cerkveno vprašanje, je na prvi pogled presenetljivo, da bi imela država kakršno

koli besedo pri tem. Benedikt XIV. je izdal dve pismi, s katerimi je hotel obuditi bolj strogo

držanje posta. Sode� po vsebini, je bilo podeljevanje pravice do prehranjevanja z mesom in

97 »V. Ser.ta con il sovraccennato Decreto 31 Agosto 1737 dichiaro nulla et insussistante la Colleginlita di essa

Chiesa introdotta sin l'anno 1656 da quei Preti coll'assenso della Communita; le ragioni fra le altre di questa

publica di chiarazione furono, perche non ni era intervenuta la licenza dell Ecc.mo Senato voluta dalle leggi, le

quali vietano eriggere Chiesa in Colegiate senza la permissione sua, e perche con questa erezione le Capellanie

laiche delli sudati cinque Preti Cooperatori erano convertite in tanti Canonicati, cioe in tanti Benefizj

ecclesiastici, e conseguente la Communita rimenva spogliata delli suoi antichimi privilegj e dritti di eleggerli

approvarli, confermarli e cassarli di anno in anno.« 98 »V.ra Ser.ta ad accordarla con ritratiazone in questa parte del prelodato Decreta 31. Agosto.«

ostalimi prepovedanimi jedmi v �asu posta precej brez kontrole. Zato je papež predpisal bolj

natan�no dolo�itev, kdo lahko pridobi to pravico.

Odgovor na vprašanje, kaj je imela s tem država, se pokaže šele v zadnjem stavku

dokumenta. "To je vsebovano v pri�ujo�ih štirih natisih, kaj je brez škode javnosti lahko

prepoznano za izjemo." (CJ, 211)99 S tem se pokaže, da si je država vzela pravico do kontrole,

katere papeške dokumente lahko dobijo v roke kleriki, delujo�i na njihovem ozemlju. �eprav

sre�amo kontrolo nad komunikacijami z Rimom že v �asu interdikta, je to vseeno lep primer,

kako je država širila svojo jurisdikcijo na ra�un svobodnega delovanja Cerkve.

Še en specifi�en primer spora je povezan s pravno normo, starejšo od samega

krš�anstva, s pravico do azila v svetih prostorih. Krš�anstvo je v tem sledilo tradiciji, ki pa je

bila pogosto kršena. V Kopru se je leta 1742 zgodil pobeg zapornikov. Ve�ina je presodila, da

bodo težko pobegnili, in so se raje zanesli na starodavno pravico do azila v cerkvi. Tako so

štirje od šestih pribežali v samostan malih bratov Sv. Fran�iška. Tam pa so jih ponovno

aretirali uradniki ministrstva za sodstvo (Ministro della Giustitia). (CJ, 211)

Pravica do azila je bila v tem primeru v direktnem nasprotju z interesi države. Ti štirje

zaporniki so bili zato prikazani v najslabši lu�i in njihovi zlo�ini so dokaj natan�no opisani.

Prvi, Marco Grobenich, je bil tako obtožen krutega umora, kraje javnega denarja iz blagajne

za sol in druženja z dolo�enimi osebami z namenom, da bi zažgali obmejne postojanke za

kontrolo bolezni. (CJ, 211) Ti delikti naj bi bili razlog, da se mu je odvzela pravica do azila.

To pa po mnenju avtorja ni veljalo za težke zlo�ine in blasfemije, ampak zgolj za manjše

zlo�ine. (CJ, 211)100 Poleg tega naj bi kanonsko pravo predpisovalo, kateri sakralni prostori

veljajo za azil. In po mnenju avtorja samostani niso bili vklju�eni. Na žalost ni dokumentov,

99 »Questo e il contanuto delle presenti quatro Stampe, che senza alcun publico pregiudizio posso essere

licentiate per l'esenzione.« 100 »Di furti semplici non pero gravi, enormi e sacrilegi.«

ki bi omogo�ili poznavanje konca tega spora. Vseeno pa lahko zopet vidimo, kako je država

poskušala uveljavljati svoje pravice.

Poleg tega je zelo zanimiva primerjava s Sarpijevim opisom, zakaj naj Benetke sodijo

dvema klerikoma, ki sta bila obtožena zlo�inov. V primeru kanonika Scipioneja Saracena se

je uporabila identi�na pravna utemeljitev. �eprav je imel škof pravico do zahteve, naj se

klerikom sodi pred cerkvenim sodiš�em, temu ni bilo tako v primeru težkih zlo�inov (caso

atroce). (Sarpi, Pozzo, 1974, 176) Izjemnost zlo�ina naj bi torej omogo�ala izjemo tudi na

pravnem nivoju.

Za današnji �as neobi�ajni dogodki so leta 1742 sprožili spor, ki se je vrti okoli

relikvij. Podesta iz Milj je odšel v Trst, da bi dobil nazaj nekatere relikvije. Te je tržaški škof

odnesel s seboj z obiska v Miljah ter jih spravil v cerkvi Sv. Antonija v Trstu. (CJ, 211) Prva

stvar, ki izstopa, je zopet vmešavanje posvetne oblasti v cerkvene podro�je. Zadeve, ki so se

dotikale relikvij, niso bile v pristojnosti države, temve� Cerkve.

To je bilo znano tudi avtorju, saj se je v celotnem dokumentu opiral izklju�no na

cerkvene zakone. Ti naj bi že davno poskušali zaustaviti težke prevare, ki so jih zli ljudje že v

prastarih �asih uporabljali v zvezi z relikvijami. Zato je Cerkev na koncilih, kot tudi sam

papež, sprejela mnoge zakone, ki so poskušali te zlo�ine omejiti. Eden izmed teh zakonov je

prepovedoval transport relikvij in ostankov svetnikov brez dovoljenja vladarja. Te so bile v

enaki meri v skrbi Cerkve kot tudi vladarjev. (CJ, 211)101 Ker škof ni imel potrebnih

dovoljenj, je bil njegov odvzem relikvije po cerkvenih zakonih nezakonit.

101 »Per li gravi inganni ed imposture, che li mali Uomini negli antichi tempi e moderni sianno usato con li

semplici per Umani interesi in materia di Reliquie, la Santa Chiesa nei Concilj e li Sommi Pontefici sono stati

astretti a far in tal materia molte provvisioni, ordinando, che non si potessero transportar Reliquie e corpi Santi

da un luogo ad un' altro sanza saputa consiglio e beneplacito del Pencipe, oltra la cognipione pertinente agli

Ecclesiastici, e cio' con ottimo fondamento per esser commune la cura della Religione e sua purita tanto de

Prencipi, quanto de Preliati, che hanno da render conto alla Maesta divina dei loro Popoli.«

Kon�no navodilo tako ne presene�a. Škof je bil dolžan vrniti relikvije cerkvi Sv.

Antonija. Ponje naj bi šli skupaj kanoniki lokalne cerkve in podesta iz Milj, ki je uradno

sprožil primer. Ni pa znano, ali so se relikvije tudi v resnici vrnile prej omenjeni cerkvi ali so

ostale v Trstu.

Bolj pomemben kot sam izid spora je na�in njegovega reševanja. Kljub temu je šlo za

gre za strogo cerkveno zadevo, s katero se posvetno pravo ni ukvarjalo (tu pa� ni šlo za

enostavno krajo, saj je bil tržaški škof kljub vsemu do dolo�ene stopnje njihov varuh), je spor

reševala država. Glede na to, da je bil primer sprožen s strani lokalnega podestata, se zdi

verjetno, da so se nanj obrnili lokalni kanoniki in ga zaprosili za pomo�. Razlog, zakaj so

zaprosili njega in ne koga drugega, se najbrž dotika dveh problemov. �e bi obrnili na

cerkveno sodiš�e, bi si s tem nakopali precejšnje stroške, ker bi bilo pristojno cerkveno

sodiš�e v Ogleju ali v Rimu, oba pa sta bila razmeroma oddaljena. Drug razlog pa se je

mogo�e skrival v �edalje ve�jem vmešavanju države, ki je sredi 17. stoletja postalo že precej

obi�ajno.

Naslednji primer iz istega leta se je prav tako dotikal podro�ja, ki na�eloma ni bil v

skrbi države, problema cerkvene discipline oziroma cerkvenih pravil. O�e Tagliapietra

Agostiniano, ki je prebival v samostanu v Puli, je izrabljal to, da je sin redovnice, in je

obiskoval svojo mater z izgovorom, da ji pomaga v drugem samostanu. To je bilo v nasprotju

z ukazi njegovih nadrejenih, pa tudi v nasprotju z dekretom iz dne 7. januarja, 1729, po

katerem so morali vsi kleriki v državi ubogati svoje nadrejene tudi v primerih, ko so bili ti v

enem samostanu, ostali �lani družine pa v drugem. (CJ, 211) Bolj kot sam razlog za proces

izstopa sklep Senata, ki je zapovedoval poslušnost klerikom. Tu imamo s pravnega stališ�a

opravka z zelo problemati�nim dekretom, ki bi bil stoletje in pol prej prav gotovo ostro

napaden. Poslušnost nadrejenim znotraj cerkvene hierarhije je bila prav gotovo stvar

cerkvenega prava, in uveljavljanje pravil stvar cerkvenih sodiš�.

V nadaljevanju poleg opisa 'grehov' o�eta Tagliapietra izvemo, da so proti njemu

sprožili tudi proces, ki je, kot kaže, potekal na cerkvenem sodiš�u. Vanj pa se je vmešala še

ena beneška institucija, Nadzorniki nad samostani (Tra Provveditori Sopra Monasteri). Ta je

bila zadolžena za nadzor menihov in posesti samostanov. Kon�en sklep, ki so ga podali, je bil,

da se mora o�e Tagliapietra Agostiniano premestiti nazaj v samostan v Puli. V primeru, da

tega ne bi storil, ga bi �akala javna sramota. Po dekretu iz dne 7. januarja, 1729 je bil dolžan

bolj spoštovati svoje predstojnike (piu ubbidienza de suoi Superiori) kot pa svojo mater. (CJ,

211)

Kar bi se v predhodnih �asih prav gotovo zdelo sporno, je pravica, ki so si jo

nadzorniki vzeli, namre�, da so kleriku zagrozili s kaznijo. Kljub temu, da je posvetno sodstvo

nastopalo kot pomo� cerkvenemu, je jasno, da je šlo za primer postopnega širjenja sfere, v

katero se je vmešavalo posvetno pravo. �eprav je bila pomo� države cerkvenim sodiš�em že

stara (lep primer je inkvizicija, kjer je kazen izvrševala država), je šlo tu za pomo� v primeru,

ko so kleriku sodili kleriki, kar je pomembna razlika.

Zadnjim trem obravnavanim primerom je skupno, da imajo opravka s temami, s

katerimi se država do takrat (torej do 18. stoletja) ni ukvarjala, oziroma, lahko to z dokajšnjo

verjetnostjo sklepamo. Res je, da je šlo za primere, ki niso bili klju�ni v odnosih med

posvetnim in cerkvenim pravosodjem, temve� so bili precej obrobni znotraj obravnavane

problematike.

�edalje ve�je vmešavanje države v lokalne razmere je opazno od za�etka 17. stoletja,

kar je osvetlila prelomna študija Povola. (Povolo, 1997) �eprav se je proces, okoli katerega je

Povolo zgradil svojo tezo, dogaja v Furlaniji, je enak proces opazen tudi na podro�ju Istre.102

V okviru tega lahko tudi ustanovitev apelacijskega sodiš�a v Kopru vidimo kot korak v tej

102 Glej peto poglavje.

smeri. Kar pa presene�a, so spremembe v 18. stoletju, ki kažejo na dolgotrajno tendenco

širjenja vloge države.

Z današnjega vidika bi bilo pri�akovano vprašanje, ali igrala nacionalnost

protagonistov kakršnokoli vlogo. Slovanska imena pri sporih sre�amo razmeroma redko, kar

je bilo pri�akovati. �eprav v tistem �asu ne moremo govoriti o nacionalizmu, je bilo

slovansko prebivalstvo v Istri razširjeno predvsem na podeželju, medtem ko so v mestih

prevladovali Italijani. Obstajale so seveda tudi izjeme, a v grobem delitev drži.

V povpre�ju so bili meš�ani bogatejši in predvsem vplivnejši od kmetov, kar je imelo

za posledico, da so pridobili tudi precejšen delež položajev. Omemb slovanskih in italijanskih

imen, ki jih sre�amo v sporih, tako ne moremo uporabiti za dolo�anje števila enega ali

drugega naroda.

Pogled na Slovane je bil v tem �asu dokaj pejorativen, a ne tudi rasisti�en. Videnje

Slovanov kot bolj barbarskega ljudstva, še posebej v primerjavi z Italijani, ni pomenilo, da se

posamezniki niso mogli prebiti tudi na bolj pomembna mesta, saj tudi v istrskih škofijah

sre�amo nekaj nosilcev škofovske funkcije, ki imajo slovanska imena.

16. Odnosi med Cerkvijo in Beneško republiko v Istri

Položaja Cerkve v Istri ne moremo izvzeti iz širšega konteksta, razumemo ga lahko

samo prek vpetosti tako v samo Beneško republiko kot tudi v širši evropski prostor. Na

pravnem nivoju je Istra kot del Benetk prevzela beneško zakonodajo, ki je urejala to podro�je.

Pravila, ki so bila zapisana v Benetkah, so veljala tudi v Istri in lokalne uzance niso bile toliko

relevantne za širši pravni okvir, temve� zgolj pri posami�nih situacijah.

To razmerje med beneškim in lokalnim pravom se je v teku obravnavanega obdobja

spremenilo. Skozi obravnavano obdobje lahko spremljamo �edalje ve�jo mo� centralnih

organov, ki se je kazal na dveh nivojih. Na pravnem nivoju se je postopoma gradil pravni

okvir, ki je �edalje natan�neje dolo�al vlogo tako same Cerkve kot tudi klerikov. Poleg tega

pa je naraš�alo tudi polje, v katerega ti zakoni niso posegajo. Na konkretnem nivoju je

centralna oblast torej �edalje globlje posegala v pravice lokalne skupnosti. Pri širjenju

jurisdikcije državnih organov se kaže uveljavljanje novi zakonov kot njen osnovni

mehanizem.

V primerih sporov, ki so izhajali iz uveljavljanja starodavnih pravic in prekinitev

tradicij, nikoli ni prišlo od ostrega preloma. Jasno pa je vidna �edalje ve�ja regulacija v

državnem pravu, ki je postopoma prinašalo spremembe tudi na lokalnem nivoju. �eprav je

stališ�e, da se ne vmešava v lokalno pravo, spadalo v samo osr�je beneške politike do njenih

posesti, pa so omenjeni premiki vseeno pripeljali dolo�ene spremembe. Z vsakim novim

pravilom se je zmanjševal pomen lokalnih uzanc. S tem pa se je v praksi zmanjševala tudi

sama veljavnost lokalnega prava. Kljub temu da ne najdemo odmevnih sporov, Istra ni bila

oto�ek miru, kar se ti�e sporov med cerkvenim in posvetnim pravom.

Poleg sprememb v sami posvetni beneški oblasti so se v obravnavanem obdobju

dogajale tudi velike spremembe v Cerkvi. Cerkev 14. stoletja se v presenetljivo velikem

obsegu lastnosti razlikuje od Cerkve iz koneca 17. stoletja. Pri samih spremembah je najbolj

opazen vpliv tridentinskega koncila. �eprav so vsi dotedanji cerkveni koncili vpeljevali ali

vsaj kanonizirali novo prakso, so bili ravno sklepi tridentinskega koncila še toliko bolj

vplivni, saj so bili prvi� resni�no sistemati�no objavljeni in izvajani. K temu je pripomogla

tudi ob�utno natan�nejša kontrola lokalnih skupnosti, ki so bile do takrat razmeroma

izolirane. Pri tem so igrale vizitacije klju�no vlogo, saj so te segle do najmanjših far in s tem

resni�no do vsake pore cerkvenega življenja. Sam proces je uporabil pravo, oziroma

uveljavljanje pravnih norm kot osnovni inštrument spremembe.

Cerkev je bila v �asu 16. in 17. stoletja tudi izredno velik aparat, ki je za svoje

delovanje potreboval veliko sredstev, ker se kaže v dejstvu, da je na Terrafermi kar �etrtina

posesti cerkevnih. Sama vloga Cerkve kot institucije, ki skrbi za duhovni blagor tako

državljanov kot tudi same države, ni nikoli bila postavljena pod vprašanj. A ravno odvisnost

Cerkve od financ je predstavljala ozadje ve�ine sporov. K temu je treba dodati še v�asih

dvoumno dolžnost države, da skrbi za Cerkev.

V centru sporov je bila desetina, ki je bila glavni cerkveni davek. Osrednje je bilo

seveda vprašanje, v �igavem žepu bo kon�ala. Obravnavana stoletja jasno kažejo, da si je

posvetna oblast postopoma uzurpirala precejšen delež prihodkov s cerkvenih posesti ravno

prek kontrole desetine. Obseg cerkvene posesti je bil resni�no prevelik, da bi ga lahko država,

ki je bila sama v �edalje bolj akutni finan�ni stiski, prepustila zgolj Cerkvi.

Problem predmodernega �asa je bil tudi financiranje posameznih služb. Zaradi nižje

ekonomske razvitosti je bilo nemogo�e, da bi država, tako kot danes, direktno pla�evala

celoten aparat, kar je prav tako veljalo tudi za Cerkev. Iz tega je izhajal osnovni problem

izrabljanja pridobljenih pozicije – ne v skupno dobro, temve� v lastne interese. To samo po

sebi ni bilo sporno, dokler ni škodilo širšim interesom. Nezaupanje do ljudi se kaže že v

zakonodaji, saj je le-to v samih Benetkah doseglo težko predstavljivo raven.

Spori glede imenovanja so imeli torej globoke korenine. Nastavitev svojega �loveka

na dolo�eno mesto je s seboj prinesla celo vrsto ugodnosti. �lovek, ki je bil imenovan, je

pridobil ugled in denar, tisti, ki ga je imenoval, pa (vsaj dolo�eno) kontrolo nad funkcijo.

Druga�e re�eno, tisti, ki je imel pravico do imenovanja, je imel tudi korist od tega položaja,

na katerega je imenoval.

Tu se Istra pokaže kot nekoliko posebna pokrajina. Ker je bila osvojena, preden so se

Benetke za�ele širiti na Terrafermo, je bil za prvo obdobje zna�ilen ve�ji interes za položaje v

Istri. Za to obdobje je zna�ilno, da so skoraj vsi škofi izhajali iz vrst beneškega meš�anstva.

Od srede 15. stoletja se je stanje spremenilo; �eprav je bilo še vedno precej škofov iz Benetk,

se je za�elo pove�evati število škofov, ki so izhajali iz podro�ja Terraferme. Takšno stanje se

je nadaljevalo vse do konca Republike. Skozi celotno obdobje pa so bili vedno števil�no

najšibkejša skupina škofje, ki so izhajali iz Istre. To kaže na politi�no ozadnje imenovanj, saj

gre pravno gledano za cerkven prerogativ.

En del odgovora, zakaj je prišlo do takšnih sprememb, se skriva tudi v samem

položaju tega polotoka. Od druge polovice 15. pa do srede 17. stoletja je obrambno gledano

bila Istra branik, in to tako pred vpadi Turkov kot tudi pred vpadi Uskokov. �eprav nobeden

od škofijskih sedežev v tem �asu ni padel, takšno stanje ni ravno dvignilo interesa za funkcijo

na tem podro�ju. Ob�asna opustošenja so zmanjševala tudi prihodke Cerkve, kar se vidi tudi

pri problemu z Morlaki.

Poleg teh dveh tendenc je treba omeniti še tretjo, ki pa je delovala ravno v nasprotni

smeri. �edalje ve�ja kriza trgovine v 16. stoletju in še bolj v 17. stoletju je prinesla precejšen

ekonomski preobrat v Benetkah. Vlaganje v trgovino je bilo na eni strani �edalje bolj rizi�no

zaradi mo�i turškega ladjevja, na drugi strani pa je trgovina Portugalcev in Špancev direktno z

daljnim vzhodom drasti�no zmanjšala tudi dobi�ek. Tako je prvi� v zgodovini Benetk postalo

precej bolj zanimivo in zanesljivo vlagati v zemljiško posest. Ker so bili prihodki Cerkve

ve�inoma vezani na zemljiške posesti, se je s tem pove�al interes družin, da svojim �lanom

zagotovijo pozicije, ki jim bodo omogo�ale njihovo izrabo. Vseeno pa ta zadnji faktor ni

odtehtal prvih dveh; znani podatki kažejo na dolo�eno zmanjšanje interesa za trgovino in

pove�anje za prihodke, ki so prihajali iz lastništva ali upravljanja zemljiških posesti. Vendar

trenutno stanje raziskav še ne omogo�a rekonstrukcije lastništva beneficijev tudi na drugih

položajih in ne zgolj na škofovskem.

Na strogo pravno-formalnem nivoju kanonskega prava je bilo imenovanje škofov

povsem cerkvena zadeva. V praksi pa se je v teku 14. in 15. stoletja pojavila cela vrsta

sporazumov in konkordatov, ki so državi omogo�ali, da sama postavlja škofe ali pa ima vsaj

pomemben delež pri odlo�anju, kdo bo imenovan na pozicije. Tudi v Benetkah ni bilo ni�

druga�e. Izjemno epizodo je predstavljal �as cambraiške lige, ko so se bile Benetke prisiljene

odpovedati nekaterim že pridobljenim pravicam.

Imenovanja na nižje položaje pa so bila urejena znotraj posameznih institucij. Tu je

imel pogosto odlo�ilno vlogo škof, ki je lahko imenoval opate, upravnike itn. Ta del je bil v

mnogo ve�jem obsegu prepuš�en lokalnim uzancam, ki se jih je ljubosumno varovalo. Na

žalost viri ne dajejo prav natan�nih podatkov o izvoru klerikov na teh položajih, a italijanska

imena dajejo slutiti, da je šlo za prebivalce mest, najverjetneje za lokalno elito.

Kontrolo nad položaji se je dalo poleg imenovanja dose�i tudi z jurisdikcijo nad

osebo, ki je ta položaj zaseda. Klju�nega pomena je bila instanca, na katero se je bilo treba

obrniti v primeru sporov, saj je bil ravno to klju�, po katerem so prišli spori pod jurisdikcijo

cerkvenega ali posvetnega sodiš�a. Pogosto neomajnega stališ�a Benetk ne moremo razumeti

druga�e kot obrambo same družbene ureditve, torej kot obrambo suverenosti Republike.

V beneškem pravnem sistemu, ki je sicer slovel kot pravi�en, je obstajal sistemski

problem, zaradi katerega je imela država le omejene možnosti za spremembe. Pritožbe

oziroma apelacije na sodbe, izre�ene na nižjih sodiš�ih, so namre� za ve�ino prebivalcev

predstavljale nepremostljivo oviro. To ni veljalo le za posvetna sodiš�a, temve� v enaki meri

tudi za cerkvena. �eprav sta imela oba pravna sistema povsem enak problem, pa so bile

posledice za vsakega druga�ne.

V primeru, ko se je stranka odlo�ila za pritožbo na obsodbo ali prakso lokalne škofije,

je pogosto ni apelirala na oddaljeno sodiš�e v Ogleju, temve� je to storila na lokalnem

posvetnem sodiš�u. To sicer ni veljalo za vse primere. Toda primerov, ko bi zaradi tega prišlo

do sojenja klerikom, ne sre�amo (oziroma jih sam nisem našel). V primerih sporov okrog

materialnih dobrin pa to o�itno ni bila redka praksa.

Tu se kaže interes Republike zagotoviti pravico za vse, tudi v primerih, ko je šlo za

probleme, ki so se primarno tikali Cerkve. Današnje gledanje, po katerem je Cerkev

popolnoma lo�ena od države (vsaj v teoriji), v takratnih Benetkah seveda ni bilo prisotno.

Namesto tega je bila živa teorija, ki je nasprotovala vmešavanju Cerkve v državo. Vzporedno

je ravno ta država pridobivala vse bolj sakralen zna�aj, ki se je kazal v naraš�ajo�em številu

‘civilnih ritualov’. Ti so vzpostavili vzporedno vero v ve�ne Benetke, zemeljski Jeruzalem.

Najpogostejši so bili spori glede posesti, predvsem glede postavljanja ljudi na funkcijo

upravnika posesti in s tem dolo�anja, �igav bo potem njen prihodek, in pa glede vprašanj,

vezanih na obdav�itve. Pri obeh primerih ne gre toliko za teoreti�ne spore kot za lokalne

pravde, ki pa niso nikoli prerasle v pravi boj med obema sferama oblasti. Niti eden od

primerov ni pritegnil širše pozornosti, kar kaže na razmeroma majhno ali vsaj obi�ajno

stopnjo nasprotij.

Tipi�no polje sporov predstavlja problematika iuspatronata in s tem povezanih

davkov. Sama pravica Republike, da podeljuje iuspatronat, je bila sprejeta v njenem centru,

Benetkah, v dogovoru z drugim centrom, torej Rimom. Lokalni veljaki niso imeli mo�i

kakorkoli spreminjati te dogovore, tako da ne sre�amo sporov, kjer bi prišlo do drasti�no

nasprotujo�ih si pravnih stališ�. Seveda pa je bila njihova implementacija vedno težavna in

ravno v njej najdemo prave vzroke za spore.

Velik interes vsega povezanega s posestjo se kaže v številnih zakonih, ki govorijo o

cerkveni posesti. Prehajanje nepremi�nin v roke Cerkve je bilo vedno bolj težavno.

Bratovš�ine so obravnavane predvsem glede vprašanj zemljiš� in s tem povezanih davkov.

Podobna situacija velja tudi za nove prostore samostanov, oziroma cerkvenih redov, kateri so

morali imeli od 17. stoletja dalje posebna dovoljenja s strani posvetne oblasti.

Spori torej niso izvirali iz tega, ker ena ali druga stran ne bi priznavali jurisdikcije

druge, temve� bolj iz na�ina njenega izvajanja. Primer tujcev, ki so brez potrditve Senata

imeli v posesti beneficije, je tipi�en primer. Cerkvena stran se nad zakonom ni pritoževala, v

praksi pa ga je na lokalnem nivoju pogosto kršila.

Pri kon�ni oceni odnosa med cerkvenim in posvetnim pravom ne smemo pozabiti tudi

na podro�ja, ki glede na dokumente, niso bila sporna. Samo delovanje cerkve kot inštitucije in

njena notranja organiziranost ni bilo zajeto v posvetem pravu. Tudi sama poraba sredstev in

potencialne kršitve znotraj Cerkve niso zadevala posvetnega prava. Prav tako je Cerkev v

obravnavanem obdobju ohranila mo� pregona vseh tistih, ki so zapustili 'pravo vero'.

Inkvizicija je kljub sodelovanju države ostala primarno cerkveni inštrument za preganjanja

herezij.

Ena temeljnih razlik, ki jih lahko opazimo na državnem nivoju med Rimom in

Benetkami, obenem pa tudi na lokalnem nivoju, je bila razlika med najvišjimi kleriki in

lokalnim klerom. V zgodovinopisju se daje mnogo ve�ji pomen prvemu, medtem ko lokalno

stanje ni deležno takšne pozornosti. Povezanost lokalnega klera z njihovim okoljem,

predvsem prek družinskih vezi, statusa klerikov ni lo�evala od laikov v tako absolutnem

smislu. Dilema, ali zastopati družinske ali cerkvene interese, ni bila lahka.

Povezanost vpletenih strani na lokalnem nivoju je služila kot dodaten element, ki je

zmanjševal intenzivnost nasprotij. Tako se iz dokumentov zdi, da je v nekaterih primerih

prihajalo do sporov predvsem zaradi vmešavanja Rima. Na�eloma so lokalni kleriki bili

pripravljeni slediti navodilom svoje države in niso bili pripravljeni aktivno nasprotovati

njenim odlokom. Nekaj ve� te pripravljenosti sre�amo v primeru klerikov, ki niso prebivali na

beneškem ozemlju kot v primeru tržaškega škofa. Pri vprašanju jurisdikcije je v praksi

potrebno upoštevati tudi povsem osebna stališ�a, saj je razhajanje zakonodaje in stanja na

terenu precejšnje.

�eprav ostaja še odprto vprašanje, koliko sporov je šlo tako dale�, da so prišli pred

sodiš�e oziroma do organa Consultori in iure, je o�itno, da je bil takšnih primerov malo. To še

najbolj potrjujejo primeri, kjer je bil vpleten tržaški škof. Na�in reševanja sporov je temeljil

na manj formalnem na�inu svetovanja lokalnim oblastem, po katerih zakonih naj presojajo.

Pregledani dokumenti in literatura ne odkrivajo nobenega primera, ki bi vzbudil širšo

pozornost, kar kaže, da ti konflikti niso prerasli v resni�en problem. Bolj kot to kažejo sliko

tesnega partnerstva, ki je bilo ob�asno prekinjeno s prepiri, ki pa nikoli niso bili tako resni, da

bi ogrozili samo zvezo.

Pojmovno kazalo

absolutizem, 61, 65, 168

apelacija, 19, 20, 73-5, 185, 215, 221

avtonomija,39,56-7, 60, 63, 66, 68, 73, 80,

86, 88, 99, 114, 117-21, 123, 134, 168,

176, 178, 183

beneficij, 58, 64, 74, 102-3, 105, 115-7,

136-7, 143, 146-7, 149, 150, 152, 154-5,

157-65, 171-6, 185, 189, 211, 220, 222

cerkvene posesti, 10, 46, 64, 110, 112, 115,

144, 152, 161, 182, 186, 218

cezaropapizem, 46, 53

Consultori in iure, 12-4, 20, 33, 72, 105,

111, 113, 142, 164, 172, 223

darovnica, 13, 54-6

denuncija, 82-4

desetina, 20-1, 29, 30, 32, 46, 112, 115-7,

127-8, 141-5, 149-53, 156, 159, 162,

164-9, 175, 189, 202-4, 218

državljanstvo, 83, 169, 170, 192

teorija dveh me�ev, 42, 43, 48, 167

ekskomunikacija, 31, 36, 38, 42, 50, 90,

103, 109, 110, 172, 173, 175

ideologija, 26, 35, 43

imenovanje, 37, 39, 64, 67, 88-9, 99, 100,

103, 126, 130, 135-7, 146-9, 156-8, 161,

176, 184, 195, 207-8, 219, 220

imuniteta, 9, 45, 80, 106

inkvizicija, 20, 29, 45, 72, 80-1, 98, 116,

127, 131-2, 196, 205-8, 215, 222

iuspatronat, 32, 115-7, 134, 146-50, 222

jurisdikcija, 9-10, 34, 43, 58, 62, 64, 75-6,

88, 93, 123, 168, 176-7, 185-7, 201, 211,

213, 218, 221, 223-4

kanonsko pravo, 9, 11-2, 30, 63, 66, 75,

77, 88, 90, 111, 114, 121, 135, 142, 144,

146, 149-50, 152-3, 163, 173-4, 180,

204, 213, 221

kazensko pravo, 6

koncil, 7, 28, 29, 31, 62, 66, 79, 94, 101,

109, 142, 166, 190, 197, 198

konkordat, 67

križarske vojne, 18, 30, 31, 45, 146

lokalno pravo, 19, 73, 80, 90, 212

nasilje, 18, 44, 78, 80, 81, 118

patrimonij, 21, 58, 88, 162, 192-3

precedens, 86, 183

pristojnost posvetnih sodiš�, 113

privilegij, 7, 108, 198

priziv, 49, 85, 109, 183, 180

protestantizem, 6, 14, 29, 33, 45, 50, 77,

125, 126, 12, 1937, 199, 203, 204, 205,

206

Senat, 6, 19, 29, 42, 75, 76, 83, 84, 95, 99,

102, 133, 149, 151, 154, 155, 159, 162,

167, 168, 169, 178, 179, 180, 181, 182,

183, 190, 192, 193, 194, 196, 200, 203,

205, 207, 208, 212, 214

suverenost, 6, 23, 47, 48, 49, 50, 53, 57,

60, 87, 89, 103, 108, 153, 171, 208

Svet deseterice, 72, 73, 74, 75, 76, 80, 99,

112

svetost oblasti, 61

šole, 14, 18, 25, 26, 27, 126, 162, 184, 185,

188, 189, 190, 191, 193, 194, 195, 196,

198, 201, 200, 202

tridentinski koncil, 9-10, 16, 22, 28, 46, 64,

90, 100, 107-8, 110, 115, 117, 150, 171,

188-9, 197, 199, 200-2, 204, 219

uzance, 19, 83, 84, 94, 137, 159, 172, 200,

213

volitve, 50, 67,88, 133, 147, 163, 176-7,

179, 180, 182, 184

zemljiška posest, 12, 40, 97, 129, 207

Literatura

Alexander, R. A. (1894): Fra Paolo Sarpi: The Greatest of the Venetians, London

Antonielli, L., Capra C., Infelise M. Torre. G (2000): Per Marino Berengo. Studii degli allievi,

Milano, Franco Angeli

Baiutti, A. (1983): Un aspeto della Politica Veneziana secentesca: La vendita dei feudi

(1646–1720), neobjavljena doktorska teza

Basso, W. (1998): Dizionario Veneto, Avallardi

Benzoni, G, Cozzi G., (1998): Storia di Venezia. VII. La Venezia barocca, a cura di Gino

Benzoni e Gaetano Cozzi

Benzoni, G. (1973): Venezia nell'eta della controriforma, Problemi di storia, Milano, Mursia

Benzoni, G: (1992): Stato, Società e Giustizia nella repubblica Veneta, Il Cardo

Bertelli, S. (1995): Il Corpo del Re, Sacralita del potere nell'Europa medievale e moderna,

Firence, Ponte alle Grazie

Bertoli, B. (1992): La chiesa di Venezia nel Seicento, Venezia, Studium cattolico veneziano

Bertoša, M. (1995): Istra. Doba Venecije : (XVI.-XVIII. stolje�e), "Žakan Juri"

Bertoša, M. (2003): Istra, Jadran, Sredozemlje: Identiteti i imaginariji (feljtoni, elzeviri,

kolumne), Dubrovnik University Press – Durieux

Bianco, F. (2002): Le comunità di villaggio in Friuli, (Alcune indicazioni di carattere generale

e uno studio), Este

Black, F. C. (2004): Church, Religion and Society in early modern Italy, Palgrave

Bodin, J. (2002): Šest knjiga o republici, Zagreb, Politi�ka kultura

Bonin, Z. (2002): Inventar zbirke listin v pokrajinskem arhivu Koper (1348 - 1776), Koper,

Pokrajinski muzej

Bouwsma, J. (1967): Venice and the Defense of Republican Liberty: Renaissance Values in

the Age of the Counter Reformation, University of California

Branca, V., Graciotti S. (1983): L’umanismo in Istria, Firenze, San Giorgio maggiore

Bratož, R. (1986) Krš�anstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem obmo�ju oglejske cerkve od

za�etkov do nastopa verske svobode, Ljubljana, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 8

Bratož, R. (2001): Koprska škofija od prve omembe (599) do srede 8. Stoletja. Acta Histriae

Braudel, F. (1996): The Mediterranean and the Mediterranean World in the Age of Philip II,

Berkely, University of California Press

Braudel, F.(1989): Igre menjave : materialna civilizacija,ekonomija in kapitalizem, XV.-

XVIII. Stoletje, Ljubljana,ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete

Burns, J. H. (1997): Medieval Political Thought c.350 – c.1450, Cambridge University Press

Cappelletti, G. (1992): Relazione storica sulle Magistrature Venete, Venezia, Filippi editore

Chittolini, G. (1994): Orgini dello Stato, Processi di formazione statale in Italia fra medioevo

ed eta moderna, Bologna, Mulino

Chittolini, G., Miccoli G. (1986): Storia d’Italia, La Chiesa e il potere politico dal Medioevo

all’eta contemporanea, Torino, Giulio Einaudi

Cozzi, G, Prodi, P. ( 1994): Storia di Venezia. VI. Dal Rinascimento al Barocco, a cura di

Gaetano Cozzi e Paolo Prodi, 1994

Cozzi, G. (1990): La Chiesa di Venezia tra riforma protestante e riforma cattolica, Venezia,

Studium cattolico veneziano

Cozzi, G., Knapton M. (1992): Dal 1517 alla fine della Repubblica, Torino, Utet

Cozzi, G., Knapton M. (1992): La Republica di Venezia nell'eta moderna, Torino, Utet

�orali�, L. (2001): Hrvati u procesima mleta�ke inkvizicije, Zagreb, Hrvatski institut za

povjest

�orali�, L. (2001): U gradu svetoga Marka : povijest hrvatske zajednice u Mlecima, Zagreb,

Golden marketing

�orali�, L. (2003): Šiben�ani u Mlecima, Gradska knjižnica »Juraj Šižgori�«

Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre, Primorske novice

Darovec, D. (1993): Koprski komun, Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta

1668, Koper, Pokrajinski arhiv Koper

Darovec, D. (1994): Notarjeva javna vera, Knjižnica Annales 7, Koper

Darovec, D. (2004): Davki nam pijejo kri, (Knjižnica Annales Majora), Koper, Zgodovinsko

društvo za južno Primorsko, Koper, Znanstveno-raziskovalno središ�e Republike Slovenije

Dean, T., Lowe, K. (1994): Crime, Society and the Law in Renaissance Italy, Cambridge

University Press

Dushan’s Code (1989): Beograd, Vajat

Ferrarese, A. (2004): Aspetti e problemi economici del diritto di decima in Terraferma Veneta

in eta moderna, Verona, Accademia di Agricoltura Sienza e Lettere di Verona

Finlay, R. (1982): La vita politica nella Venezia del Rinascimento, Jaca Book

Foucault, M. (1984): Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Ljubljana, Delavska

enotnost

Foucault, M. (1991): Vednost - oblast – subjekt, Ljubljana, Krt

Frajese, V. (1994): Sarpi scettico. Stato e Chiesa a Venezia tra Cinque e Seicento, Bologna, Il

Mulino

Gallagher, C. (1978): Canon Law and tha Christian Community, Roma, Universita

Gregoriana editrice

Gianesini, R. (2001): Forme di diffusione e publicità dei proclami veneziani e delle

terminazioni fascicolate a stampa fra XVII e XVIII secolo, analogie e riscontri fra le

procedure in essere nella terra ferma veneto-friulana e nell´Istria. Acta Histriae 9, 2, str. 415-

432

Giannini, M. C. (2003) L’oro e la triara, La construzione dello spazio fiscale Italiano della

Santa Sede (1560–1620)

Giles of Rome’s (2004): On Ecclesiastical Power, New York, Columbia University Press

Goff J. (1991): Intelektualci v srednjem veku, Ljubljana, Claritas

Goillou, A., Burgarella, F. (1988): L’Italia Bizantina, Torino, Utet Libreria

Harding A. (2001): Medieval Law and the Foundations of the State, Oxford University Press

Horden, P., Purcell, N., (2001): The Corrupting Sea, A Study of Mediterranean History,

Blackwell Publishers

Innes M. (2007): An Introduction To Early Medieval Western Europe, 300-900, Taylor &

Francis Ltd

Jonathan P. (2005): The fourth Crusade, London, Pilmico

Kantorowitcz, E. (1997): Kraljevi dve telesi: študija o srednjeveški politi�ni teologiji,

Ljubljana, Krtina

Kilcullen, J. (1999): The Cambridge Companion of Ockham, Ockham’s Political Writings,

Cambridge University Press

Lane, F. (1978): Storia di Venezia, Torino, Einaudi

Lavri�, A. (1989): Podoba Kopra v vizitacijskem poro�ilu veronskega škofa Agostina Valiera.

V: Guštin M.: Prispevki k zgodovini Kopra. Pokrajinski muzej, Koper, str. 65-72

Lavri�, A. (1996): Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino. Rajšp V. et al.: Grafenauerjev

zbornik. Slovenska akademija znanosti in umetnosti : Znanstvenoraziskovalni center SAZU,

Ljubljana, str. 483-491.

Lavri�, A. (1998): L' immagine religiosa dell'Istra prima della caduta della Serenissima.

Agostini, Filiberto A.: L' area alto-adriatica dal riformismo veneziano all'età napoleonica.

Marsilio, Venezia, str. 473-491

Loyola, I. (1990): Na�ela jezuita, Mladost

Machiavelli, N. (1990): Politika in morala, Ljubljana, Slovenska matica

Maranini, G. (1927): La costituzione di Venezia dalle origini alla Serrata del Maggior

Consiglio, Venezia

Maranini, G. (1931): La costituzione di Venezia dopo la Serrata del Maggior Consiglio,

Venezia

Marino, R. (1994): L'istituzione del Magistrato di Capodistria nel 1584. contributo allo studio

dei rapporti tra l'Istria e La Repubblica di Venezia nei secoli XVI e XVII. Acta Histriae, 3, str.

117-122

Marino, R. (1996): Razvoj novoveške sodne ustanove: koprsko prizivno sodiš�e med 16. in

18. stoletjem. Acta Histriae 4, str. 49-64.

Miculian, A. (1999): La controriforma in Istria. Acta Histriae 7, 2, str. 215-230

Miheli�, D. (2001): Piransko olje in koprska škofija : (za�etek 13. stoletja). Acta Histriae 9,

2, str. 311-320

Miheli�, D. (2001): Piranska notarska knjiga. Zv. 3. (1289 – 1292), Ljubljana, Založba ZRC,

ZRC SAZU

Miheli�, D. (2005), Revizija kronologije cerkvenih dostojanstvenikov na Primorskem,

Zgodovinski �aspopis, 1-2, str. 23–44

Morassi, L: (1989): Ospitalita sanitaria in Udine, dalle origini all’ospedale della citta secoli

XIV-XVIII, Udine, Casamassima

Mosto, A. (1937):; L'Archivio di Stato di Venezia, Roma, Biblioteca d'arte editrice

Muir, E. (1981): Civic Ritual in renaissance Venice, Princeton University Press

Muir, E. (1993): Mad Blood Stirring: Vendetta and Factions in Friuli during the Renaissance,

Baltimore, Johns Hopkins University Press

Naldini, P., Darovec, D. (2001): Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis,

ljudsko Koper, (Knjižnica Annales Majora), Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko,

Koper, Znanstveno-raziskovalno središ�e Republike Slovenije

Norwich, J. J. (1989): History of Venice, Knopf Publishing Group

Nubola, C. (1999): Giuspatronati popolari e comunità rurali(secc. XV-XVIII). Acta Histriae

7, str. 391-412

Paolin, G. (2001): La riforma del clero a Capodistria nel Cinquecento. Acta Histriae

Peters, E. (1971): First Crusade; The Chronicle of Fulcher of Chartres and Other Source

Materials, University of Pennsylvania Press

Povolo, C. (1993): Il romanziere e l'archivista, Da un processo veneziano del Seicento

all'anonimo manoscritto dei Promessi Sposi, Venezia

Povolo, C. (1996): Proces Guarnieri (Buje - Koper 1771), Koper, Knjižnica Annales 13

Povolo, C. (1997): Intrigo di Onore, Verona, Cierre edizioni

Preto, P. (2003), Persona per hora secreta; Accusa e delazione nella Repubblica di Venezia,

Milano, Il Saggiatore

Queller, D. (1986): The Venetian Patriciate, Reality versus Myth, University of Illinois Press

Riva V., (1683): Leggi, Decteri e Terminazioni del Ser.mo Magg.r Cons.o ect., Concernenti il

buon governo dell'Istria

Rubini, E. (2003): Giustizia Veneta, Venezia, Filippi Editore

Runciman, S. (2003): The Byzantine Theocracy, Cambridge University Press, Cambridge

Sarpi P. (1974): l'Istoria del Concilio tridentino, Torino Einaudi

Sarpi, P., ur. Pozzo G. (1974): Scriti scelti di Paolo Sarpi, Torino, Utet

Schmit J. C. (2000): Geste v srednjem veku, Ljubljana, Studia Humanitatis

Shaw, J. (2006): The Justice of Venice, Oxford University Press

Simoniti P. (1979): Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja,

Ljubljana,Slovenska matica

Stark, R. (2004): For the Glory of God: How Monotheism Led to Reformations, Science,

Witch-Hunts, and the End of Slavery, Princeton University Press

Stela, A. (1964): Chiesa e Stato nelle relazioni dei nunzi pontifici a Venezia, Citta del

Vaticano

Štih, P. (1994): Goriški gorfje ter njihovi ministeriali in militi v Istir in na Kranjskem,

Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete

Tafuri, M. (1992): Benetke in renesansa, Ljubljana, Krt

Tenenti, A., Tucci, U. (1996): Storia di Venezia, IV. Il Rinascimento. Politica e Cultura, a

cura di Alberto e Ugo Tucci,

Tenenti, A., Tucci, U. (1996): Storia di Venezia. V. Il Rinascimento. Società ed Economia, a

cura di Alberto Tenenti e Ugo Tucci, 1996

Toynbee A. (1995): A Study of History, Thames and Hudson

Tüchle, H. (1994): Zgodovina Cerkve III, Ljubljana, Družina

Valier, A. (1986): Vizitacijsko poro�ilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579,

Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti:

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta

Viggiano, A. (2004): Osservazioni su una statistica criminale del primo seciento

Vilfan S. (1961): Pravna zgodovina Slovencev : od naselitve do zloma stare Jugoslavije,

Ljubljana, Slovenska matica

Villehardouin, J. (1985): Chronicles of the Crusades, Dorset Press

Waterworth, J. (1848): The Council of Trent, London, Dolman

http://istrianet.org/istria/religion/history/index.htm, 31. 3. 2005

http://www.geocities.com/CapitolHill/Senate/3616/Romanlawtext.html 22. 12. 2007

http://www.newadvent.org/cathen/07717c.htm, 23. 4. 2006

Seznam okrajšav

CJ – Consultori in iure

CLC - Collegio, Lettere di Cardinali ed altri ecclesiastici

Priloga: seznam istrskih škofov

Koprska škofija

524 San Nazario

557 Massimiano

667 Agatone

719 Antonio

745 Giovanni

776 Senatore

803 Teodoro

851 Nazario

900 Lorenzo

932 Giovanni

963 Tommaso

1177 anonymus

1179 Ulrik Trevižan

1186 sin Štefana iz Devina

1193/4 Aldigerij (Aldegario)

1216 Alderik

1220 Beato Assalone

1245 Corrado canonico di Aquileia

1268 Bonaccorso

1270 Azzone

1275 Papone

1279 Buono Azzone

1291 Vitale

1295 Simone

1301 Pietro Manolesso

1317 Tommaso Contarini veneziano

l320 Ugone

1335 Marco Semitecolo canonico di Venezia

1347 Orso Delfino di Venezia

1364 Lodovido Morosini di Venezia

1390 Giovanni Loredan di Venezia

1411 Cristoforo Zeno di Venezia

1420 Geremia Pola di Capodistria

1424 Martino de Bemardi

1428 Francesco Biondi

1448 Paolo

1448 Gabriele de Gabrielli veneziano

1471 Pietro Bagnacavallo

1474 Simone Vosichdi Montona

1482 Giacomo Valaresso veneziano

1503 Bartolomeo Assonica da Bergamo

1529 Defendo Valvassori di Capodistria

1536 Pier PaoloVergerio

1549 Tommaso Stella

1566 Adriano Beretti Valentico

1572 Antonio Elio di Capodistria

1576 Giovanni Ingenerio di Venezia

1600 Girolamo Contarini di Venezia

1620 Girolamo Rusca di Padova

1630 Pietro Morari di Chioggia

1653 Baldassare Bonifacio Corneani

1660 Francesco Zeno veneziano

1684 Pietro Antonio Delfin

1686 Paolo Naldini

1713 Antonio Maria conte de Borromeo di Padova

1733 Agostino Conte Brutti di Capodistria

1747 Giovanni Battista Sandi

1756 Carlo conte Camozzo

1776 Bonifacio da Ponte

Pore�

III sec. San Mauro

ca. 530-ca.

560

Eufrasio

ca. 560-579 Elia

579 Giovanni I

586 Catelino o Ratelino

1590 Angelo

590-595 Raschivo

595-610 Agnello

668 Stefano

679 Aureliano

ca. 800 Staurazio

820 Lorenzo

84? Giuliano

ca. 860 Domenico

ca. 880 Antonio I

885-895 Pasino

912 Flandemiano

ca. 930 Eripeto

1946 Andrea

961-990 Adamo

991-ca.

1010

Andrea II

1015 dopo il

1017

Sigimaldo

1028-1040 Engelmaro

1045-1050 Arpo

1050-1060 Orso

1060-1075 Adelmano o Adelmaro

1075-1082 Cadolo

1082-1104 Pagano I

1104-1120 Bertoldo

1120-1131 Ferongo

1131.1146 Rodemondo

1146-1158 Vincenzo I

1158-1174 Uberto I

1174-1194 Pietro I

1196-1200 Giovanni II

1200-ca.

1216

Fulcherio

1219-1243 Adalberto

1243-1246 Pagano II

1249-1254 Giovanni III

1256-1282 Ottone parentino

1283-1305 Bonifacio parentino

1306-1309 Natale Giuliano

1309-1327 Graziadio

1328-1367 Giovanni IV Gottoli de Sordello, da Bologna

1367-1388 Giorgio Gilberti (o Gilberto Zorzi) veneziano

1388-1415 Giovanni V Lombardo

1415-1425 Fantino Valaresso veneziano

1426-1433 Daniele Scotto de Rampi da Treviso

1433-1440 AngeloIi Cavazza

1440.1457 Giovanni VI parentino

1457-1464 Placido Pavanello

1464-1471 Francesco I Morosini veneziano

1471-1475 Bartolomeo Barbarigo veneziano

1476 Silvestro Querini

1477-1485 Nicola I Franco da Padova

1485 Tommaso Cattanei da Bergamo

1481 Orso Calergi

1485 Francesco de Brevio

1487-1500 Giovanni VII Antonio Pavaro da Brescia

1500-1516 Alvise Tasso da Bergamo

1516-1533 Gerolamo Campegio da Bologna

1533-1537 Lorenzo Campegio da Bologna (amministratore)

1537 -1553 Giovanni VIII Campegio da Bologna

1553-1573 Pietro II Gritti da Brescia

1573-1597 Cesare de Nores da Cipro

1598-1608 Giovanni IX Lippomano veneziano

1609-1631 Leonardo Tritonioda Udine

1632.1644 Ruggero Tritonio da Udine

1644-1666 Giovanni X Battista Del Giudice da Brescia

1667-1670 Nicolo' II Petronio Caldana da Pirano

1671-1711 Alessandro Adelasio da Bergarno

1712.1717 Antonio II Vaira veneziano

1718-1731 Pietro III Grassi da Chioggia

1731-1741 Vincenzo Maria Mazzoleni

1742-l778 Gaspare Negri veneziano

l778-1819 Francesco II Polesini (gia vesc. di Pola) da Montona

1827-1828 Antonio III Peteani da Gorizia

Pulska škofija

502 Venerio

510-547 Antonio Isacio (Isazio)

547-576 Isacio (Isazio)

576-590 Adriano

590 Massimo

596-613 Pietro I

613-649 Cipriano

649-680 Potenzio (o Potentino)

680-688 Ciriaco

688-698 Pietro II

723-725 Pietro III

804-806 Emiliano

806-810 Fortunato

813-857 Giovanni I

857-862 Endegiso

862-870 Gerboldo I

870-898 Vernerio I

898-907 Bertoldo

907-933 Giovanni II

961-966 Gaspaldo

967-997 Gerboldo II

997 -1015 Bertoldo (o Bertaldo)

1031-1060 Giovanni III

1060-1075 Megingoldo

1075-1106 Adamante

1106-1130 Eberardo

1118-1130 Ellenardo

1130-1149 Pietro IV

1149-1150 Anfredo

1152-1154 Venerio II

1154-1166 Rodolfo I

1166-1180 Filippo

1180-1194 Pietro V

1194-1196 Prodano

1196-1199 Giovanni IV

1199-1204 Ubaldo

1204-1210 Federico

1210-1218 Fulcherio

1218-1220 Giovanni V

1220 Roberto

1220-1237 Enrico

1238-1266 Guglielmo

1266-1282 Giulio I

1282 Giovanni VI

1285-1302 Matteo I de Castropola

1303-1308 (Oddo) Ottone I de Sala da Pisa

1308-1325 Ottone II (Ugo)

1325-1328 Antonio II

1328-1331 Guido I da Fano

1331-1342 Sergio da Cattaro

1342-1348 Grazia (Bonagrazia)

1348-1353 Lorenzo de Cagnoli veneziano

1353-1360 Benedetto

1360-1382 Nicola de Finolis Foscarini

1383-1409 Guido II Memo

1409-1410 Bartolomeo de Ricovrati

1410-1420 Biagio de Molino

1420-1423 Tommaso Tommasini Paruta veneziano

1422-1426 Francesco I de Franceschi

1426-1451 Domenico de Luschi da Pola

1451-1465 Mose' de Ruffaroli (o Buffonelli, Buffarelli)

1456-1475 Giovanni VII Dremano

1475-1497 Michele Orsini

1497-1531 Altobello Averoldo da Brescia

1532-1548 Giovanni V Battista Vergerio giustinopolitano

1548-1566 Antonio III Elio giustinopolitano

1567-1582 Matteo II Barbabianca da Capodistria

1583-1605 Candiano (Claudio) Sozomeno da Nicosia

1605-1618 Cornelio Sozomeno da Nicosia

1618-1623 Umberto Testa veneziano

1624 Innocenzo Serpa

1625-1626 Rodolfo II Rodolfi Sforza da Padova

1627-1640 Giulio II Saraceno da Vicenza

1641-1648 Marino Badoer

1653-1661 Alvise Marcello

1661-1663 Gaspare Cattaneo

1663 Ambrogio Fracassini

1664-1689 Bernardino Corneani veneziano

1689-1695 Eleonoro Pagello da Vicenza

1695-1729 Giuseppe Mattia Bottari

1729-1732 Lelio Valentino Ettoreo Contesini da Isola

1732-1771 Giovanni Andrea Balbi da Veglia

1772-1778 Franceso II Polesini da Montona

1778-1802 Giovanni Domenico Juras da Arbe

Novigradska škofija

381 Massimo

524 Beato Florio (o Fiore)

547-579 Germano

579-590 Patrizio

600 Giovanni

ca. 776 Maurizio

779 Eustachio

804 Stefano

850 Osvaldo

932 Firmino

961-991 Giovanni

1015-1031 Azzone

1038-1050 Giovanni

1058 Candiano

1089 Nicolo'

1100 Alessandro

1118 Andrea

1140 Adamo

1158-1161 Giovanni

1161 Vido o Guido Margone

1175 Artuico

1176 Giovanni

1194 Volrico (Ulderico, Odorlico)

1212-1224 Leonardo

1222-1228 Canziano

1228-1237 Gerardo

1237-1261 Bonaccorso

prima del

1269

Nicolo'

1279 Egidio

1284 Simone

ca. 1301-

1308

Naticherio

1308 Giroldo

1313-1330 Canziano

1331-1346 Natale da Bonafide, veneto

1346 Giovanni Morosini

1357 Simone Pancani (non confermato dal papa)

1359-1363 Giuglielmo Conti

1363-1365 Giovanni de Grandi padovano

1366-1375 Marino Michiel

1376 Nicolo' di Agrigento

1377 Ambrogio di Panna

1376-1385 Pietro da Fano (non confermato da1 papa)

1380 Francesco Bollani

1383-1400 Paolo da Montefeltro

1400 Giovanni Bon

1402-1408 Leonardo Dolfin (amministratore)

1408 Giovanni Morosini

1409-1420 Tommaso Paruta

1426 Antonio Coffer (amministratore)

1421-1426 Daniele Gario

1426 Filippo Paruta

1426 Giovanni Contarini (amministratore)

1426 Giovanni Morosini (o Marcello)

1451 Domenico Michiel (amministratore)

1451-1455 Lorenzo Gioustiniani

1455-1460 Maffeo Contarini

1460-1464 Andrea Bondulmier

1464 Gregorio Coffer

1466 Giovanni Barozzi

1466 Maffeo (Matteo) Gerardi

1466-1495 Francesco Contarini

1495-1521 Marco Antonio Foscarini

1521-1526 Antonio Marcello de Petris da Cherso

1526-1535 Francesco Pisani (amministratore)

1535-1536 Giacomo Benedetti

1536-1559 Alessandro Orsi

1559 Bemardo Suian

1561 Matteo Priuli

155 Luigi Pisani

1560-1582 Francesco Girolamo Vielmi

1582-1606 Antonio Saraceno vicentino

1606-1619 Francesco Manin udinese

1619-1640 Eusebio Caimo

1641-1655 Giacomo Filippo Tommasini

1655-1670 Giorgio d'Arminio

1671-1680 Giacomo Brutti di Capodistria

1680-1684 (sede vacante)

1684-1717 Nicolo Gabrielli udinese

1717-1725 Daniele Sansoni veneziano

1725-1732 Francesco Vittorio Mazzocca veneziano

1732-1742 Gasparo de Negri veneziano

1742-1754 Marino Bozzatini

1754-1776 Stefano Leoni di Cattaro

1776-1784 Giandomenico Stratico di Zara

1784-1795 Antonio Lucovich di Perzagno (Bocche di Cattaro)

(1795-1831) Teodoro Loredano conte Balbi

Tabela je nekoliko spremenjenja verzija strani:

http://istrianet.org/istria/religion/history/index.htm