UNIVERZA V LJUBLJANI · 2011. 9. 17. · IZJAVA Študentka Barbara Mencej izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Andreja Kumarja,

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SODOBNA TEORIJA IN ANALIZA UČINKOV EKONOMSKEGA

INTEGRIRANJA – PRIMER EU

Ljubljana, junij 2011 BARBARA MENCEJ

IZJAVA

Študentka Barbara Mencej izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga

napisala pod mentorstvom dr. Andreja Kumarja, in da v skladu s 1. odstavkom 21. člena

Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovolim njegovo objavo na fakultetnih spletnih straneh.

V Ljubljani, dne____________________ Podpis: _______________________________

i

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................................. 1

1 OPREDELITEV EKONOMSKIH INTEGRACIJ ................................................................. 2

1.1 Razvoj in opredelitev pojma ekonomske integracije ............................................................ 2

1.2 Oblike ekonomskega integriranja in njihove značilnosti ...................................................... 3

2 ZGODOVINA EKONOMSKEGA INTEGRIRANJA EVROPSKE UNIJE ....................... 5

3 UČINKI EKONOMSKE INTEGRACIJE............................................................................... 6

3.1 Možni učinki ekonomskega integriranja ............................................................................... 7

4 ANALIZA UČINKOV EKONOMSKEGA INTEGRANJA .................................................. 8

4.1 Carinska unija in pogledi nanjo ............................................................................................. 8

4.1.1 Cooper-Massellova kritika ........................................................................................... 10

4.2 Analiza s pomočjo splošnega ravnotežja ............................................................................ 11

4.3 Analiza dinamičnih učinkov ................................................................................................ 12

4.3.1 Ekonomije obsega ........................................................................................................ 12

4.3.2 Deformacije trga ........................................................................................................... 13

4.3.3 Vpliv na pogoje menjave.............................................................................................. 14

4.4 Odstranjevanje necarinskih ovir in notranji trg ................................................................... 18

4.4.1 Razširitev teorije carinske unije ................................................................................... 19

4.5 Monetarna integracija .......................................................................................................... 21

4.5.1 Koristi in stroški monetarne integracije ....................................................................... 23

4.5.2 Teorija optimalnega valutnega območja ...................................................................... 24

4.5.3 Analiza monetarne integracije ...................................................................................... 25

5 MERJENJE UČINKOV EKONOMSKE INTEGRACIJE V EU ....................................... 30

5.1 Merjenje učinkov nastanka carinske unije .......................................................................... 31

5.2 Značilnosti evropske specializacije ..................................................................................... 33

5.3 Merjenje učinkov nastanka notranjega trga ........................................................................ 34

5.4 Merjenje učinkov nastanka EMU ........................................................................................ 36

SKLEP .......................................................................................................................................... 39

LITERATURA IN VIRI ............................................................................................................. 41

ii

KAZALO SLIK

Slika 1: Ustvarjanje in preusmerjanje trgovine ............................................................................... 9

Slika 2: Splošno ravnotežje Cooper-Masselovega teorema .......................................................... 12

Slika 3: Carinska unija in ekonomije obsega ................................................................................ 13

Slika 4: Tržne deformacije in ekonomije obsega; (a) je domača država, (b) je partnerka država 14

Slika 5: Carinska unija in pogoji menjave .................................................................................... 15

Slika 6: Enostransko oz. unilateralno znižanje carine v primerjavi s carinsko unijo.................... 17

Slika 7: Ekonomska vključitev proste gibljivosti kapitala v domači in partnerski državi ............ 20

Slika 8: Fleming-Cordenova analiza monetarne integracije ......................................................... 27

Slika 9: Phillipsova krivulja z vključitvijo pričakovanj ................................................................ 28

Slika 10: Monetarna integracija s Phillipsovo krivuljo, ki vključuje pričakovanja ...................... 28

KAZALO TABEL

Tabela 1: Osnovne oblike ekonomskih integracij med državami in njihove značilnosti ................ 4

1

UVOD

Teorija in analiza ekonomskih integracij se je oblikovala skupaj z razvojem gospodarskega

povezovanja med državami. Predvsem v Evropi se je neposredno po drugi svetovni vojni

oblikovalo prepričanje ekonomistov, da je oblikovanje ekonomskih integracij zaradi

regionalnega sproščanja trgovinskega sodelovanja gospodarstev koristno za pospešeno rast

blaginje vključenih držav. Do sredine sedemdesetih let dvajsetega stoletja so ekonomski teoretiki

ekonomske integracije označevali kot drugo najboljšo možno rešitev v primerjavi s splošno

liberalizacijo mednarodne trgovino. Začetnika teorije ekonomskih integracij sta bila Viner

(1950) in Byé (1950), ki sta razvila teorijo carinske unije, katero so nato razvijali in izpodbijali

mnogi kasnejši avtorji, kot so Meade (1955), Lipsey (1960), Balassa (1961), Cooper in Massell

(1965), Johnson (1965) ter Bhagwati (1971).

Sodobna teorija mednarodne ekonomske integracije dominira zadnja tri desetletja. Z

raziskovanjem razvoja znotrajpanožne trgovine se je razvil nov pogled na koristnost regionalne

trgovinske liberalizacije. V novejše modele so se začele vključevati ekonomije obsega in velikost

trga. Pomembna pa je bila tudi ugotovitev, da so pozitivni razvojni učinki ekonomskih integracij

večji, kadar so le te pretežno odprte za sprejem novih članic. Sodelovanje članic je privedlo tudi

do spoznanja o okrepljeni moči za izboljšanje odnosov menjave do tretjih držav. Poleg večje

moči, ki je pozitivno vplivala na dvigovanje odnosov menjave držav članic ekonomske

integracije, so te tudi izboljšale svojo pogajalsko moč v različnih mednarodnih integracijah.

Namen diplomske naloge je predstavitev teorije in analize učinkov ekonomskih integracij ter

študij in meritev vplivov ekonomskega integriranja v Evropski uniji. Pri tem je potrebna razlaga

zgodnjih del, kjer avtorji menijo, da je proces ekonomskega integriranja druga najboljša rešitev

in je torej sprejemljiva, vendar ni najbolj optimalna. V diplomskem delu bodo predstavljeni

novejši pogledi avtorjev, kot so Arndt, Corden, El-Agraa, Fidrmuc, Fleming, Frankel, Friedman,

Glick, Grauwe, Jones, Krugman, Phelps, Rose, brata Wonnacot ter nekaterih ostalih, ki gledajo

na ekonomsko integracijo samostojno ter je ne opisujejo kot drugo najboljšo rešitev.

Cilj diplomskega dela je podati kritičen pregled razvoja teorije in analize ekonomskih integracij

od zgodnjih petdesetih let dvajsetega stoletja dalje ter ob podanih argumentih in kritikah avtorjev

ter meritvah ekonomskih integracijskih učinkov v Evropski uniji prikazati njihovo primernost ali

neustreznost.

Raziskovalni pristop, ki je uporabljen v diplomski nalogi, temelji na preučevanju zbrane

literature in virov v slovenskem in tujih jezikih s področja ekonomskega integriranja. Pri tem so

uporabljena monografska dela avtorjev, strokovni in znanstveni članki ter podatki in članki iz

spletnih publikacij. Diplomsko delo raziskuje področje na temelju analize teoretskih prispevkov

z metodo dedukcije in indukcije ter z uporabo kvalitativne in kvantitativne metode.

2

1 OPREDELITEV EKONOMSKIH INTEGRACIJ

1.1 Razvoj in opredelitev pojma ekonomske integracije

Pojem integracija se je v ekonomiji prvič uporabil za povezovanje podjetij v kartele, koncerne,

spojitve in truste (Machlup, 1977, str. 3). V smislu povezovanja posameznih gospodarstev v

večja gospodarska področja pa ima beseda integracija zelo kratko zgodovino. Začetek sega v

obdobje med 1930-1942, ko se je pojavil nasprotni pojem ekonomske dezintegracije. V tem

obdobju se je pojavil tudi pojem proizvodno ekonomske in izvozne integracije, ki je označeval

medsebojno povezanost evropskih držav na področju izvoza in uvoza surovin ter polizdelkov.

Vlade v Londonu, Parizu, Washingtonu in drugih prestolnicah gospodarsko pomembnejših

držav, so šele leta 1947 pričele uporabljati pojem integracija. Leto kasneje se je pojem

integracije začel pojavljati v uradnih dokumentih in javnih govorih. Vse do tedaj se je vedno

govorilo o ekonomskih carinskih unijah, kooperacijah, liberalizacijah ter unifikacijah in ne o

integracijah (Machlup, 1977, str. 4-7). Ekonomska integracija je v ekonomiji in mednarodnem

poslovanju postala kot pojem aktualna v petdesetih letih prejšnjega stoletja z deli Vinerja (1950)

in Balasse (1961).

Ekonomski teoretiki so imeli do sredine sedemdesetih let dvajsetega stoletja dokaj nejasne

poglede na to, kakšne so značilnosti in posledice delovanja ekonomskih integracij. S pojmom

ekonomske integracije so označevali drugo najboljšo rešitev v primerjavi idealom popolnoma

proste mednarodne trgovine. Z razvojem teorije znotrajpanožne trgovine v drugi polovici

sedemdesetih let dvajsetega stoletja pa so se pojavila nova spoznanja o prednostih, ki jih lahko

prinesejo oblike trgovinske liberalizacije omejene le na nekaj držav. Pojem regionalnega

gospodarskega integriranja držav se je pojavil, ker so se omenjene liberalizacije mednarodne

trgovine pojavljale predvsem med geografsko bližnjimi oz. povezanimi državami (Kumar,

2004/2005, str. 1). Ekonomska integracija je torej gospodarska povezava držav, ki po

medsebojnem dogovoru oblikujejo skupni ekonomski prostor (Kumar, 1999, str. 23).

Ekonomske integracije so se po obsegu sodelovanja med članicami skozi čas spreminjale in zato

omenjene spremembe zaznamo tudi skozi njihove definicije, ki so nastajale v različnih časovnih

obdobjih. Ekonomsko integracijo dandanes razumemo kot spekter organizacijskih oblik, kjer en

ekstrem predstavlja globalna ekonomija s prostim pretokom blaga, storitev in proizvodnih

faktorjev ter skupno valuto, drugo skrajnost pa številna zaprta gospodarstva, ki so neodvisna in

samozadostna. Ekonomsko integracijo lahko opredelimo tudi kot pogodbo med državami, s

katero države opredelijo področja gospodarskega sodelovanja z namenom odprave različnih

ekonomskih in političnih ovir za razvoj medsebojnega sodelovanja. (Czinkota, 1994, str. 156).

Zadnjih trideset let dominira sodobna teorija ekonomske integracije. Njeno bistvo predstavlja

pojmovanje, da mora integracija omogočiti čimbolj ugodne pogoje za prosto gibanje proizvodnih

faktorjev, blaga in storitev, kar naj bi posledično privedlo do prerazporeditve dohodka tako na

nivoju posamezne države, kakor tudi na mednarodnem nivoju (Kenda & Bobek, 2003, str. 175).

3

1.2 Oblike ekonomskega integriranja in njihove značilnosti

Ekonomske integracije med državami ugodno vplivajo na internacionaliziranje poslovanja,

olajšujejo in vzpodbujajo trgovino znotraj integracije, prav tako pa države članice integracije

skupaj določajo pogoje za mednarodno poslovanje z drugimi državami ali celo integracijami. Od

vrste ekonomske integracije so odvisne tudi trgovinske ovire med članicami integracije in tistimi

državami, ki vanjo niso vključene. V integrirani skupini je smiselna odprava ovir za proizvodne

faktorje, saj se s prostim gibanjem proizvodnih faktorjev izrabljajo možnosti za specializacijo,

medtem ko so gospodarstva izven regije diskriminirana, poleg tega pa je namen integracije tudi

usmerjanje zunanje trgovine (Dubrovski, 2005, str. 87).

Ekonomska integracija pomeni odstranitev trgovinskih omejitev med vsaj dvema državama ter

oblikovanje njunega sodelovanja in koordinacije. Ekonomsko sodelovanje in koordinacija

ekonomskih politik sta v celoti odvisna od oblike ekonomske integracije med državami

članicami integracijskega sporazuma (El-Agraa, 1997, str. 1). V teoriji ekonomskega integriranja

predstavlja klasifikacija Balasse (1961) eno izmed temeljnih razdelitev stopenj ekonomskega

integriranja, ki so naslednje (Alendar, 1985, str. 13):

Prostotrgovinsko območje (v nadaljevanju PTO): pomeni odstranitev carinskih in

količinskih omejitev pri menjavi med državami članicami.

Carinska unija (v nadaljevanju CU): poleg odstranitve medsebojnih omejitev pri menjavi se

za to obliko integracije predpostavlja tudi oblikovanje skupne carinske stopnje nasproti

tretjim državam in oblikovanje skupnih institucij.

Skupen notranji trg: je ustvarjen takrat, ko pride do odprave ovir prostega gibanja

proizvodnih faktorjev (delovna sila in kapital) med državami članicami.

Ekonomska in monetarna unija (v nadaljevanju EMU): v tej integracijski obliki pride tudi

do harmonizacije fiskalnih in monetarnih politik držav članic.

Popolna ekonomska integracija: je unija z enotno ekonomsko politiko in nadnacionalno

oblastjo. Vlade držav članic v celoti prenesejo svojo suverenost s področja ekonomske

politike. Nadnacionalne odločitve imajo zato za članice obvezujoč značaj.

Balassa (1961, str. 36) torej loči pet temeljnih stopenj ekonomskega integriranja, od katerih je

vsaka naslednja bolj zapletena in težje uresničljiva. Bukša (2004, str. 504) meni, da gre pri

popolni ekonomski uniji za najvišjo stopnjo ekonomske integracije držav. Za ta tip integracije so

značilni skupna monetarna in fiskalna politika, skupna zunanja politika, vzpostavitev skupne

valute ter skupna centralna banka. Ne gre več le za ekonomsko povezavo, temveč tudi za jasno

oblikovano politično integracijo, na katero se prenesejo nacionalna pooblastila držav članic.

Jovanović (1998, str. 10) že omenjenim petim stopnjam integracije dodaja še prednostni carinski

sporazum ter delno CU in tako loči sedem stopenj integracij. Pri prednostnem carinskem

sporazum so carinske stopnje med državami podpisnicami nižje v primerjavi s carinskimi

stopnjami do tretjih držav. Za delno carinsko unijo pa je značilno, da države članice v

medsebojni trgovini obdržijo svojo prvotno carinsko stopnjo, pri trgovanju s tretjimi državami pa

uporabljajo skupno zunanjo carinsko stopnjo.

4

Liberalizacija sodobne mednarodne menjave in širšega mednarodnega ekonomskega sodelovanja

poteka na dveh vsebinsko povezanih nivojih. Prvi je pretežno multilateralen, saj uveljavlja

liberalizacijo, torej postopno odpravo in usklajeno rabo delujočih ukrepov zunanje ekonomske

zaščite, za države članice Svetovne trgovinske organizacije (angl. World Trade Organization -

WTO), ki vsebuje 153 članic (WTO, 2010). Drugi nivo liberalizacije mednarodne menjave pa je

pogosto regionalen oz. omejen na manjše število držav, saj poteka med državami ali njihovimi

skupinami, ki so geografsko ali razvojno tesneje povezane. Mednarodna liberalizacija

gospodarskega sodelovanja na drugem nivoju poteka v obliki različnih meddržavnih

integracijskih dogovorov, države članice integracije pa so dokaj svobodne. Sistematizacija

različnih integracijskih dogovorov je zato dokaj težka, možno pa je opredeliti tipične oz.

najpogostejše ekonomske oblike integracij med državami, kot prikazuje Tabela 1 (Kumar,

2004/2005, str. 16).

Tabela 1: Osnovne oblike ekonomskih integracij med državami in njihove značilnosti

Oblika integracije

Značilnosti

Sporazum o

prosti

trgovini

Carinska

unija

Skupen

notranji trg

Ekonomska

unija

Monetarna

in politična

unija

Prosta medsebojna trgovina

(menjava blaga)

Prosta medsebojna menjava

(menjava blaga in storitev)

()

()

Skupna carinska tarifa

Skupna zunanjeekonomska

zaščita

()

Prosta gibljivost proizvodnih

faktorjev (odprava fizičnih

in fiskalnih ovir)

Usklajevanje vseh delov

ekonomske politike (razen

monetarne)

Enotna ekonomska in

monetarna politika

Opomba: znak pomeni, da posamezna značilnost v integracijski obliki velja, znak () pa, da lahko velja. V

praksi so zaradi vsebine dogovorov in postopnosti uresničitve posameznega integracijskega dogovora lahko opazna

občutna odstopanja od nakazanih osnovnih integracijskih oblik.

Vir: Kumar, Ekonomika Evrope in poslovanje z Evropsko unijo, 2004/2005, str. 16, tabela 2.

Poudariti je treba, da zgoraj navedene oblike ekonomskih integracij med državami v stvarnosti

ponavadi ne predstavljajo čistih oblik navedenih stopenj ekonomskega integriranja, saj so v

posameznih integracijskih shemah velikokrat že prisotni elementi višje stopnje integracije

(Alendar, 1985, str. 15). Navedeni tipi ekonomskih integracij so zgolj teoretične tvorbe in

integracijski proces ne poteka nujno postopno iz enega tipa integracije v drugega. Nastanek

katere koli oblike integracije je odvisen od medsebojnega sporazuma sodelujočih držav

(Jovanović, 1998, str. 11). Vsaka izmed navedenih oblik ekonomskega integriranja služi svojemu

5

namenu in zato oblik ne gre zamenjevati s fazami v nekem procesu. Zato ni nujno, da posamezne

stopnje pripeljejo do popolne ekonomske integracije (El-Agraa, 1997, str. 2). Kot navaja

Pelkmans, velja za prve tri stopnje ekonomske integracije domneva, da se vlade vmešavajo v

svoja gospodarstva samo z zunanjetrgovinsko politiko. Na ravni ekonomske unije in popolne

ekonomske integracije pa vlade držav članic za potrebe ekonomske integracije aktivneje

posegajo v gospodarstva svojih držav. Na tej ravni integriranja naj bi namreč prišlo tudi do

usklajevanja monetarnih, fiskalnih in deviznotečajnih politik med državami članicami (Genberg

& Nadal De Simone, 1993, str. 167).

Pelkmans meni, da lahko države članice znotraj institucionalnega okvira integracijske sheme

posledično vplivajo tudi na nacionalne ekonomske politike držav partneric (Genberg & Nadal De

Simone, 1993, str. 169). Tinbergen je omenjene integracijske oblike opredelil tudi s pojmoma

negativne in pozitivne integracije. Pojem negativne integracije se nanaša zgolj na odstranitev

trgovinskih ovir med udeleženimi državami ali na odstranitev katerih koli omejitev procesa

trgovinske liberalizacije (npr. sektorska integracija in PTO). Pojem pozitivne integracije, ki

zajema carinsko unijo, skupni notranji trg, ekonomsko in monetarno unijo ter popolno

ekonomsko integracijo, se navezuje na preoblikovanje obstoječih instrumentov in institucij držav

članic ter na ustanovitev novih, kar omogoča pravilno in učinkovitejše delovanje integriranega

trga ter pospešuje uresničevanje širših ciljev integracijske sheme (El-Agraa, 1997, str. 3).

2 ZGODOVINA EKONOMSKEGA INTEGRIRANJA EVROPSKE UNIJE

Vključevanje v ekonomske integracije je naraven proces, za katerega so se evropske države

odločile z namenom, da bi povečale konkurenčne sposobnosti nacionalnih gospodarstev na

svetovnem trgu, razvile in obdržale načela demokracije, ustvarile skupni trg in obnovile

evropske inovativne sposobnosti (Sergi, 2003, str. 1). Evropsko združevanje je dokaz, da ima

skupno sodelovanje večje učinke kot delovanje posameznikov. Evropska unija (v nadaljevanju

EU) ima kot celota znatno večji vpliv na gospodarskem, socialnem, tehnološkem, trgovinskem in

političnem področju (Fontaine, 2003, str. 10-13).

Evropska unija je nenehno razvijajoča se povezava držav, ki jo določajo pravno obvezujoče

pogodbe. Glavni mejniki v razvoju EU so kronološko nanizani v Tabeli 1 v Prilogi 2. Področja

skupnega delovanja so številna, zato se pri uresničevanju ciljev EU uporabljajo različni

instrumenti, in sicer: obsežen pravni red, skupne politike, skupni proračun, skupne akcije in

programi od raziskovalnih do socialnih (SVEZ, 2003, str. 4). Evropska unija je tako cilj, za

katerega si prizadevajo vse države članice. Simbolični začetek evropskega združevanja označuje

predlog zunanjega ministra Roberta Schumana za oblikovanje skupnega trga v industriji

premoga in jekla, ki je bil predstavljen 9. maja 1950 (UVI, 2005, str. 7).

Pravno podlago delovanja Evropske unije predstavljajo Pogodba o ustanovitvi Evropske

gospodarske skupnosti iz Rima ter spremembe in dopolnila vsebovana v Enotnem evropskem

aktu ter pogodbe sklenjene v Maastrichtu, Amsterdamu, Nici in Lizboni. Z vsako novo pogodbo

so se razvejali deli prejšnjih pogodb, se delno spremenili in dopolnili z novimi vsebinami.

6

Večkrat so se ustanovili novi organi, uvedli novi postopki, spreminjala se je sestava institucij in

veljavna pravila njihovega delovanja, določala so se nova razmerja glasovalne moči v Svetu

ministrov in število mandatov v Evropskem parlamentu (Bebler, 2007, str. 118). Na podlagi teh

temeljnih pogodb se je ekonomska integracija v Evropski skupnosti in EU poglabljala. Evropska

skupnost oz. kasneje Evropska unija je nastala leta 1951 kot pogodba med ustanovnimi državami

članicami, leta 1961 je bilo ustanovljeno Evropsko območje proste trgovine, od leta 1968 do

1992 je bila carinska unija, v obdobju od 1993 do 1999 notranji trg ter od leta 1999 dalje tudi

ekonomska in monetarna unija (Manzocchi, 2003, str. 265). EU ima danes 27 članic, od katerih

jih je 17 vstopilo v EMU in prevzelo skupno valuto evro.

Način izgradnje pravnega sistema Evropske gospodarske skupnosti in Evropske unije je z novimi

pogodbami, ki so z nekajletnimi zamudami vključevale tudi prvine običajnega prava iz prakse

delovanja institucij, ustvaril dokaj nepregledno ter delno protislovno pravno podlago in

institucionalno zgradbo integracije. Pravila, ki so nastala v maloštevilni in dokaj homogeni

skupini šestih ustanovnih članic, je bilo zato nujno potrebno revidirati. Leta 2001 so se zato

članice na sklicani Evropski konvenciji odločile za poenotenje pravne podlage EU. Nova

pogodba, ki bi nadomestila vse predhodne pogodbe, naj bi bila Pogodba o Ustavi. Konvencija o

prihodnosti Evropske unije je junija 2003 v osnutku pogodbe predlagala spremembe v strukturi

in načinu delovanja dosedanjih institucij EU ter dvig Evropskega sveta na raven najvišje

institucije (SVEZ, 2009). Pogodba o Ustavi bi Evropski uniji omogočila pridobitev mednarodne

pravne osebnosti, vendar pa nikoli ni stopila v veljavnost in junija 2007 je Evropski svet opustil

idejo o nadomestitvi vseh prejšnjih pogodb z eno samo novejšo. Trinajstega decembra 2007 zato

države članice EU podpišejo Lizbonsko pogodbo, prvotno znano tudi kot Pogodba o reformi, ki

je z decembrom 2009 stopila v veljavo in spreminja sedanji pogodbi o Evropski skupnosti

(podpisani v Rimu 1957) in Evropski uniji (podpisani v Maastrichtu 1992), vendar ju ne

nadomešča (Europa, 2010a).

3 UČINKI EKONOMSKE INTEGRACIJE

Analize in teorije učinkov ekonomskih integracij navadno razlikujejo med statičnimi in

dinamičnimi učinki. V politiki in strokovni literaturi se pozornost od statičnih učinkov premika k

dinamičnim dolgoročnim učinkom ekonomskih integracij. To se dogaja predvsem zato, ker je bil

v razvitejših zahodnih državah velik del statičnih učinkov realiziran že v času združevanja,

Evropska unija pa se spreminja v vse globljo obliko ekonomske integracije. Največji problem, s

katerim se srečujejo ekonomisti, ko poizkušajo odgovoriti na zastavljena vprašanja, je problem

odsotnosti primerljivih podatkov. Preprosto ni mogoče vedeti, kakšen bi bil razvoj Evrope in

preostalega sveta, če do evropske integracije ne bi prišlo. To pomeni, da ne moremo nikoli

natančno določiti čistega vpliva ekonomskega integriranja. Vse poizkuse ocenjevanja teh vplivov

je zato potrebno obravnavati z veliko previdnostjo. Možni učinki ekonomskega integriranja so

namreč različni tako za države članice kot za preostali svet. V obzir je potrebno vzeti predvsem

obsežnost teoretičnih pričakovanj, ki so nastala na integracijskih izkušnjah v Evropi.

7

3.1 Možni učinki ekonomskega integriranja

V prvih delih povezanih s preučevanjem vplivov ekonomskega integriranja so se učinki

ekonomskih integracij proučevati v okviru teorije carinske unije, katere začetnik je Jacob Viner

(1950). Teorijo carinske unije so nadgrajevali Lipsey, Meade in drugi. Ti avtorji so uvrščeni med

pripadnike klasične teorije mednarodnih ekonomskih integracij in se posvečajo predvsem

statičnim učinkom ekonomskega integriranja. Sodobnejši avtorji pa se pri mednarodnih

ekonomskih integracijah bolj osredotočajo na dinamične učinke.

Statična učinka ekonomskega integriranja po Vinerju (Kumar, 2004/2005, str. 4) sta:

učinek ustvarjanja trgovine (angl. trade creation - TC), ki lahko povzroči zamenjavo dražjih

domačih proizvodov s cenejšimi uvoženimi iz partnerske države v integraciji in

učinek preusmerjanja trgovine (angl. trade diversion - TD), ki naj bi povzročil zamenjavo

cenejših proizvodov prvotno uvoženih iz držav nečlanic z dražjimi proizvod držav partnerk.

Pričakovani dinamični učinki ekonomskega integriranja so naslednji (El-Agraa, 2004, str. 105;

Kumar, 2004/2005, str. 33):

boljša izraba učinkov ekonomij obsega (angl. economies of scale), katere se lahko realizirajo

za določene izvozne proizvode, ki so se pred nastankom integracije proizvajali pod

optimalnim obsegom, z ekonomsko integracijo pa se je trg povečal,

boljše izrabljanje učinkov sinergije (angl. economies of scope) v izvoznih ali uvoznih

proizvodnjah zaradi boljših povezav podjetij med državami članicami,

zunanje ekonomije (angl. external economies), ki pomenijo vsako zniževanje stroškov v

določeni dejavnosti zaradi širjenja ekonomskega prostora, izboljšanja organizacije, boljše

transportne mreže, sistema komunikacij itd.,

učinek polarizacije (angl. polarization effect), ki pomeni pojemanje relativne ali absolutne

gospodarske pozicije določene regije zaradi koncentracije koristi ustvarjanja trgovine v eni

regiji ali zaradi večje privlačnosti posamezne regije za določen proizvodni dejavnik,

spremembe v strukturi proizvodnje zaradi sprememb na strani potrošnje, ki jih povzroča

prosto pretakanje proizvodov,

povečanje proizvodne specializacije in s tem večja učinkovitost proizvodnje zaradi rasti

konkurence na trgu,

povečane investicije in večji pretok kapitala tako med partnericami kot med tretjimi

državami. Investicije dodatno pospešijo spremembe v proizvodni strukturi skupaj s hitrejšo

rastjo dohodka in ob tem tudi večjo rastjo potrošnje,

vpliv na ekonomsko učinkovitost, ki nastane zaradi večjega prostora trgovanja in povečane

konkurence.

8

Učinki bodo za udeleženke tem večji in bolj pozitivni, kadar (Kumar, 2004/2005, str. 33):

je v integraciji več držav,

je ekonomska moč integriranih držav velika in postanejo glede na tretje države »velika

ekonomija«,

je struktura proizvodnje takšna, da omogoča učinkovito delovanje ekonomij obsega in

sinergij,

se struktura proizvodnje spreminja sorazmerno enostavno, kar pomeni zamenjavo

proizvodov iz tretjih držav za cenejše iz partnerskih držav,

je razlika v cenah pred integracijo in po integraciji čim večja,

so države v integraciji geografsko blizu, kar pomeni nižje transportne stroške.

4 ANALIZA UČINKOV EKONOMSKEGA INTEGRANJA

Nekatere obstoječe sheme ekonomskih integracij, še posebej tiste, ki se nanašajo na EU, so bile

predlagane ali oblikovane zaradi političnih razlogov, kljub splošnemu poudarjanju možnih

pozitivnih ekonomskih učinkov, ki jih ekonomske integracije prinašajo. Ne glede na to, kakšni

so razlogi za ekonomsko integracijo, pa je potrebno analizirati njene ekonomske posledice.

4.1 Carinska unija in pogledi nanjo

Pred nastankom teorije druge najboljše rešitve je bila sprejeta tradicija spodbujanja nastanka

carinske unije. Razlog za to je bilo spoznanje, da prosta trgovina maksimira svetovno blaginjo.

Tvorba CU je korak v smeri proste trgovine in zato povečuje blaginjo, kljub temu da je ne

maksimira. Osnovni temelj leži na priporočilih XXIV. člena GATT – WTO, ki dovoljujejo

oblikovanje carinske unije in območja proste trgovine kot izredne izjeme glede na načela ne-

diskriminacije (Bobek, 2002, str. 107). Člen XXIV namreč definira izjemo glede načela največje

ugodnosti (angl. most favored nation principle - MFN), ki določa, da lahko skupine držav, ki bi

želele uvesti medsebojne trgovinske sporazume, to storijo, če se dogovorijo o ustanovitvi

prostotrgovinskih območij in v skladu s XXIV. členom sledijo težnjam po zmanjševanju

gospodarskim ovir nasproti tretjim. Carinske unije in članice območij proste trgovine morajo

poročati Svetu za trgovino z blagom in ne smejo ogrožati svetovne trgovine (Ray, 1998, str.

713).

Viner (1950) in Byé (1950) sta poudarjala, da nastanek CU nikakor ne more biti premik v smeri

k prosti trgovini. Posledica oblikovanja carinske unije je namreč, da se prosta trgovina pojavi le

med državami članicami, medtem ko proti ostalemu svetu nastane vis-à-vis zaščita. Takšna

kombinacija proste trgovine in protekcionizma oz. sistema zaščitne carine povzroči dva učinka,

in sicer že omenjeno ustvarjanje in/ali preusmerjanje trgovine. Viner je poudarjal, da je

ustvarjanje trgovine koristno, kadar ne vpliva na preostali svet, preusmerjanje trgovine pa je

vedno škodljivo (Spies & Marques, 2006, str. 4). Razumevanje pomena obeh učinkov je zelo

pomembno, saj je na podlagi njune relativne moči možno ugotoviti, ali je nastanek CU smiseln.

9

Za lažje proučevanje obeh učinkov je potrebno uvesti nekaj predpostavk. Na trgu proizvodov in

trgu proizvodnih faktorjev predpostavimo popolno konkurenco. Predpostavimo tudi, da so vsa

sredstva avtomatično polno zaposlena, da ni stroškov prilagajanja, da obstaja popolna mobilnost

faktorjev znotraj meja in popolna nemobilnost prek meja, ter da stroški določajo cene.

Predpostavimo tri države, in sicer državo H, ki predstavlja domačo državo (angl. the home

country), državo P, ki predstavlja potencialno partnerko carinske unije (angl. the potential CU

partner) ter W (angl. the outside world) oz. preostali svet. Na podlagi omenjenih predpostavk je

mogoče učinek ustvarjanja in preusmerjanja trgovine prikazati na preprostem diagramu (Slika 1).

Na Sliki 1 je uporabljen diagram parcialnega ravnotežja. El-Agraa in Jones (1981) sta namreč

dokazala, da sta parcialno in splošno ravnotežje pod določenimi pogoji enakovredna. Na Sliki 1

SW predstavlja popolnoma elastično krivuljo ponudbe preostalega sveta W za določen proizvod

brez carine, SH je krivulja ponudbe države H, medtem ko SH+P predstavlja združeni krivulji

ponudbe držav H in P brez carine. Razdalja AD označuje nediskriminatorno carino (t), ki jo

postavlja država H (tH), zato torej velja tH=AD. BREFQT je krivulja dejanske ponudbe za državo

H in se torej vzpenja do točke E, nato pa je vzporedna krivulji W, pri čemer je podvržena carini v

višini SW(1+tH). Razdalja 0D predstavlja ceno domačega proizvoda, ki ji ustrezata domača

proizvodnja v višini 0q2 in domača poraba v višini 30q ter uvoz v višini q2q3. Država H plača za

uvoz aLMqq 32, medtem ko domači potrošnik plača )(32 cbaEFqq , kjer razlika v

višini )( cbLEFM predstavlja carinski prihodek države H (El-Agraa, 2004, str. 100).

Slika 1: Ustvarjanje in preusmerjanje trgovine

Vir: El-Agraa, The European Union, 2004, str. 100, slika 6.1.

V primeru, da carinsko unijo oblikujeta država H in preostali svet W, se ponovno pojavi stanje

proste trgovine, kjer je količina porabe države H enaka 0q5 in je v celoti uvožena iz W. Iz tega

sledi, da prosta trgovina predstavlja najboljši položaj. V primeru, ko tvorita CU državi H in P, se

v odnosu do W pojavi obdavčitev v obliki uvozne carine, medtem ko je odpravljeno

obdavčevanje do države P. Krivulja dejanske ponudbe je v tem primeru enaka BRGQT. Cena v

(SW(1+tH))

10

uniji pade na 0C in se kaže v padcu domače proizvodnje na 0q1 in v porastu potrošnje na 0q4 ter

s tem v povečanju uvoza za q1q4, ki prihaja iz države P.

Posledice omenjenih sprememb na blaginjo je mogoče preučevati tudi s pomočjo vključitve

koncepta potrošnikovega in ponudnikovega presežka. Posledica povečanja potrošnje je

povečanje potrošnikovega presežka za ).( fcedCDFG Del d predstavlja znižanje

ponudnikovega presežka, ki ustreza padcu domače proizvodnje, del c pa predstavlja delež

prihodka od carine, ki se prevali nazaj k potrošnikom. Na podlagi tega sta e in f koristi, ki

nastanejo zaradi oblikovanja carinske unije. Preden pa lahko zaključimo, da ta dva trikotnika

predstavljata neto korist, moramo bolj pozorno preučiti celotne vplive.

Padec domače proizvodnje iz 0q2 na 0q1 vodi do porasta uvoza v višini q1q2. Uvoz iz države P

stane q1JIq2, medtem ko bi bila cena iste količine proizvedene doma enaka q1JEq2. Zato nastane

prihranek v višini e. Povečanje porabe iz 0q3 na 0q4 vodi do dodatnega uvoza iz države P v višini

q3q4, ki stane q3HGq4. V tem primeru je zadovoljstvo potrošnikov enako q3FGq4 in območje f

kaže povečanje koristi. Prvoten uvoz v višini q2q3 stane državo a, vendar pa sedaj uvoz prihaja iz

države P in stane (a+b), kar vodi do državne izgube prihodka od obdavčitve v višini b, c pa se

prevali nazaj k potrošnikom. Preden torej sklepamo o koristih, ki naj bi jih prinesel nastanek

carinske unije, moramo primerjati koristi v višini (e+f) z izgubo prihodka od uvozne carine v

višini b.

Iz Slike 1 je razvidno, da q2q3 v navedenih pogojih definicije predstavlja preusmerjanje trgovine,

velikost (q1q2+q3q4) pa predstavlja ustvarjanje trgovine. Johnson (1974) ugotavlja, da območji e

in f predstavljata ustvarjanje trgovine oz. korist, območje b pa ponazarja preusmerjanje trgovine

in s tem izgubo. Do enakih zaključkov glede preusmerjanja in ustvarjanja trgovine ter

izboljševanja blaginje v primeru CU so prišli tudi Gehrels (1956, 1957), Lipsey (1960) in

Bhagwati (1971). Ustvarjanje trgovine je torej ekonomsko zaželeno, preusmerjanje trgovine pa

nezaželeno. Vinerjev in Byéjev končni sklep je, da je z relativno močjo obeh učinkov določeno

ali so posledice oblikovanja carinske unije izguba ali korist. Vsota obeh učinkov torej odloči, ali

je vpliv carinske unije pozitiven ali ne (El-Agraa, 2004, str. 101).

Potrebno je še dodati, da carinska unija odraža čisto ustvarjanje trgovine le v primeru, ko je

prvotna cena podana s križanjem krivulj DH in SH pri višji stopnji carine, saj je carinska stopnja

prohibitivna. Kadar je prvotna cena enaka 0C in ustreza nižji stopnji carine, bo rezultat carinske

unije čisto preusmerjanje trgovine. Opaziti je tudi, da je velikost koristi in izgub odvisna od

cenovne elastičnosti SH, SH+P ter DH in od razmika med SW in SH+P oz. od razlike v ceni.

4.1.1 Cooper-Massellova kritika

Zaključku Vinerja in Byéja o carinski uniji sta oporekala Cooper in Massell (1965). Trdila sta, da

je znižanje cene z 0D na 0C na Sliki 1 potrebno pretehtati v dveh delih. V prvem delu je znižanje

nediskriminatorne stopnje carine na AC, torej znižanje tako za državo P kot za W, ki daje enako

potrošnjo, porabo in spremembe uvoza unije. V drugem delu pa je potrebno preučiti nastanek

11

carinske unije pri začetni ceni 0C. Posledica obeh omenjenih korakov je, da se koristi ustvarjanja

trgovine (e+f) še vedno povečujejo, medtem ko se škode preusmerjanja trgovine b ne pojavljajo

več, ko je nova krivulja ponudbe enaka BJGU in gre skozi H ter zagotavlja, da uvoz še vedno

prihaja iz W po ceni a. Poleg tega dodatni uvoz vezan na količino ustvarjanja trgovine

(q1q2+q3q4) stane manj, kar vodi do nadaljnjih koristi v velikosti KJIL in MHGN. Cooper in

Massell (1965, str. 246) sta torej sklepala, da je enostransko zniževanje carine (angl. unilateral

tariff reduction - UTR) bolj učinkovito od oblikovanja carinske unije. Temu sklepu sta oporekala

Wonnacott in Wonnacot (1981), vendar pa El-Agraa in Jones (2000, str. 301-304) zaradi

nepravilnosti v modelu, njuno mnenje označujeta kot neupravičeno.

Potrebno si je zastaviti vprašanje, kaj bi se zgodilo s Cooper-Massellovo kritiko, če bi vključili

zahteve o usklajevanju oz. harmonizaciji carin, kot to predvideva XXIV. člen WTO. Za brata

Wonnacott je bistvena njuna predpostavka, da carinska unija potrebuje skupno zunanjo

prohibitivno zaščitno carinsko stopnjo, ki jima omogoča zanikanje Cooper-Massellove kritike

(Wonnacott & Wonnacott, 1981, str. 711-714). Vendar pa ta predpostavka ni le zelo zapletena,

ampak predstavlja tudi neposredno oženje pravil XXIV. člena WTO o harmonizaciji carin, ki

jasno določajo, da skupna zunanja carina ne sme presegati tehtanega povprečja carin pred

nastankom carinske unije (El-Agraa, 2004, str. 20). V primeru doslednega upoštevanja pravil

WTO, bi vsaj ena od partnerk CU nadaljevala s trgovanjem z W, saj bi bila skupna zunanja

carinska stopnja za to državo nižja kot njena carinska stopnja pred nastankom carinske unije.

Posledica omenjenega je, da bo potrditev Cooper-Massellove kritike odvisna predvsem od

predpostavke o enakosti carin države H ter P in ne od tega ali je skupna zunanja carinska stopnja

prohibitivna (El-Agraa, 1999, str. 66-68). Ugotovitev ni skladna le z mnogimi literarnimi deli,

ampak tudi s praktičnimi znanji, saj oblikovanje carinske unije v resničnem svetu ni nikoli

popolnoma odstranilo trgovine z nečlanicami oz. z W. El-Agraa (2002) z vključitvijo pravila

XXIV. člena WTO v primerno prilagojen ortodoksni okvir potrdi ugotovitev bratov Wonnacott,

da enostransko znižanje carin ni nujno boljše od carinske unije (El-Agraa, 2002, str. 623).

4.2 Analiza s pomočjo splošnega ravnotežja

Zaključke analize parcialnega ravnotežja lahko brez zapletov preslikamo v pogoje splošnega

ravnotežja. Analizo poenostavimo tako, da H predstavlja malo državo, s P in W pa označimo

velike države. Država H se torej skozi analizo sooča s konstantnimi pogoji menjave (tp in tw) oz.

s konstantnim razmerjem t/t. Analiza nadaljuje potek od Cooper-Massellovega teorema dalje. Na

Sliki 2 HH označuje mejo proizvodnih možnosti za državo H, krivulje CICi pa prikazujejo

indiferenčne krivulje potrošnje. Prvotno uporablja država H nediskriminatorno zaščitno

prohibitivno carino, ki se kaže v P1 kot točki proizvodnje in potrošnje, ko tw predstavlja najbolj

ugodne pogoje menjave (v nadaljevanju t/t) in je W torej najbolj učinkovita država pri

proizvodnji oblek (C). Oblikovanje carinske unije privede do proste trgovine s partnersko državo

P in proizvodnja se premakne v točko P2 , kjer je tp tangenta na HH, potrošnja pa se premakne v

točko C3, kjer je tp tangenta na CIC5. Potrebno je še omeniti, da C4 predstavlja le trgovino z W.

Enostransko znižanje carine se v P2 kaže kot točka proizvodnje in v C4 kot točka potrošnje na

12

CIC6, kadar se prihodek od carine v celoti povrne k potrošnikom ali v C3 na CIC5, kadar carino

zadrži država (El-Agraa, 2004, str. 103).

Slika 2: Splošno ravnotežje Cooper-Masselovega teorema

Vir: El-Agraa, The European Union, 2004, str. 104, slika 6.3

Iz podane analize je razvidno, da se razmere enostranskega znižanja carine in trgovine z W

odražajo v izvozu enakem AP2, ki se zamenja za uvoz v velikosti AC4, kjer prihodki od carine

znašajo C3C4. Pri Johnsonu, ki razlikuje med koristmi potrošnje in koristmi proizvodnje, bi bili

lahko omenjeni učinki izraženi le v povezavi s hrano (F). Na tak način je možno ponazoriti, da je

F1F2 pozitivni učinek potrošnje, F2F3 učinek proizvodnje, ki je pozitiven zaradi zmanjšanja

proizvodnje zaščitenega proizvoda in F3F4 učinek prihodka od carine. Razlika med carinsko

unijo in enostranskim znižanjem carine, kjer se prihodek od carine vrne nazaj k potrošnikom, je

torej v izgubi prihodka od carine v višini F3F4 in pomeni torej odločanje med C4 in C3 (El-Agraa,

2004, str. 104). Učinki na potrošnjo F1F2 so sicer pozitivni in nastanejo v obeh primerih, vendar

pa so v Cooper-Massellovi analizi učinki na proizvodnjo sestavljeni iz dveh delov, in sicer iz

čistega učinka ustvarjanja trgovine, ki je enak F2F4 in iz čistega učinka preusmerjanja trgovine,

ki je enak F3F4. Lahko rečemo, da je F2F3 razlika med obema učinkoma in je zato neto učinek

ustvarjanja trgovine.

4.3 Analiza dinamičnih učinkov

Dinamični učinki so povezani z mnogimi načini, s katerimi lahko ekonomska integracija vpliva

na stopnjo rasti bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP) in blaginje v sodelujočih

državah. Za razliko od ekonomij obsega je večina možnih koristi zelo dolgoročne narave in jih je

v običajnih ekonomskih pogojih težko ugotoviti (El-Agraa, 2004, str. 105).

4.3.1 Ekonomije obsega

Ekonomije obsega je možno analizirati v preprostem modelu, ki je prikazan na Sliki 3, kjer se

ekonomije obsega pojavljajo znotraj proizvodne dejavnosti. Na Sliki 3 predstavlja DH,P krivuljo

povpraševanja po proizvodu v državi H in P, DH+P je skupna krivulja povpraševanja, SW

predstavlja krivuljo svetovne ponudbe, ACP in ACH pa sta krivulji povprečnih stroškov za

proizvod v državi P in H. W ima konstantne povprečne stroške in je najbolj učinkovit ponudnik

13

proizvoda. Prosta trgovina je torej najboljša možnost, ki se kaže v ceni 0A s potrošnjo, ki je v

celoti zadovoljena z uvozom 0q4 v državi P in H in skupno znaša 0q6.

V primeru, da državi P in H uvedeta carinsko unijo, je edini možni zagovor za tak ukrep, da v

obeh državah obstajajo deformacije na trgu, kar sovpada tudi z deli Jonesa (1979) ter El-Agraa in

Jonesa (1981). Najboljše možno postavljene carinske stopnje so Cordenove (1972) carine

prilagojene po meri (angl. made-to-measure tariffs), ki spodbujajo domačo proizvodnjo do točke

zadovoljitve domače potrošnje brez povzročanja monopolnih dobičkov (Corden, 1972, str. 469-

471). Omenjene carine so enake AD in AC posamično za državo H in P s proizvodnjo 0q1 in 0q2

za vsako od držav.

Slika 3: Carinska unija in ekonomije obsega


Ko državi H in P vstopita v CU in je država P cenejši proizvajalec, bo država P proizvajala

celotno količino proizvoda carinske unije 0q5 po ceni 0B. Posledica je povečanje potrošnje v

vsaki državi za 0q3, kar povzroči koristi v velikosti BDEG in BCFG posamično za državo H in P.

Del teh koristi je posledica znižanja stroškov in sicer BDEI za državo H in BCFL za državo P. V

državi P pride do povečanja proizvodnje, v državi H pa do izgube proizvodnje zaradi njenega

opuščanja (El-Agraa, 2004, str. 106). Ali je oblikovanje carinske unije v pogojih obstoja

ekonomij obsega opravičljivo, je odvisno od tega ali je neto učinek carinske unije korist ali

izguba. Država P ima v tem primeru koristi, država H pa ima izgubo.

4.3.2 Deformacije trga

Sodobna teorija poizkuša odgovoriti na pomembno vprašanje, ali je oblikovanje ekonomskega

integriranja oz. carinske unije ekonomsko zaželeno, kadar na trgu obstajajo deformacije. Tržne

deformacije so npr. lahko povezane s prisotnostjo plač, ki presegajo ravnotežne stopnje ali

zakonsko postavljene minimalne plače. Predpostavlja se, da se deformacije trga kažejo v

družbeni krivulji povprečnih stroškov, ki poteka pod zasebno krivuljo. Na Sliki 4 El-Agraa

(2004, str. 106) vključi krivulji s

HAC in s

PAC kot družbeni krivulji povprečnih stroškov v

povezavi z ekonomijami obsega za državo H in državo P.

ACp

Sw

DH+P

DH,P

FG

HL

I

JCBA

0 q1 q2 q3 q4 q5 q6 q

EACH

Količina

Cen

a/e

not

a D

14

s

HAC je zmeraj nad krivuljo ACW, medtem ko je s

PAC pod njo z večjimi količinami proizvodnje.

Pred nastankom carinske unije je lahko imela država H za zaščito svoje proizvodnje carine

prilagojene po meri, vendar pa bi bila prosta trgovina najboljša rešitev. Oblikovanje CU bo

vodilo do enakih posledic, kot so bile že navedene z razliko v nižjem učinku znižanja stroškov,

ki bo nižji za DD' pomnožen z 0q1 v delu (a) na Sliki 4. V državi P se bodo pojavili učinki koristi

potrošnje v velikosti površine c, koristi od prodaje državi H v velikosti d1 in d2, kjer je d1 prenos

dohodka iz države H v P in d2 razlika med domačimi družbenimi stroški v državi P in svetovno

ceno PW, pojavil se bo tudi učinek znižanja stroškov v velikosti e, carinska unija pa zaradi

dodatne proizvodnje omogoča nastanek družbenih koristi v velikosti površine f, ki je merjena z

dodatno potrošnjo pomnoženo z razliko med PW in domačimi družbenimi stroški (El-Agraa,

2004, str. 107).

Slika 4: Tržne deformacije in ekonomije obsega; (a) je domača država, (b) je partnerka država


Navedena analiza pa vseeno ne vodi do popolne ekonomske utemeljitve za oblikovanje carinske

unije, saj bi se lahko država P odločila za prosto trgovino in odstranitev razlik med zasebnimi in

družbenimi stroški, kar bi krivuljo s

PAC spremenilo v učinkovito stroškovno krivuljo in, če

predpostavljamo, da je WPHD krivulja svetovnega povpraševanja, bi bila svetovna cena enaka

0F, izvozi posamezno za H in W pa bi bili enaki q3q5 in q5q6, kar bi prinašalo večje koristi kot jih

ponuja CU. Gospodarska utemeljitev za oblikovanje carinske unije bo torej odvisna od vzrokov,

zaradi katerih ni bilo možno že na začetku uporabiti prvih najboljših rešitev. Zgornja analiza

torej ni dokončni dokaz za razloge v prid nastanku carinske unije.

4.3.3 Vpliv na pogoje menjave

Spremembe menjalnih razmerij ne moremo uvrstiti niti med popolnoma statične niti med

popolnoma dinamične učinke ekonomskega integriranja. Analiza je do te točke temeljila na

predpostavki, da oblikovanje carinske unije nima vpliva na pogoje menjave oz. menjalna

razmerja (t/t), kar namiguje na dejstvo, da nobena od vključenih držav ni imela pomembnega

vpliva na mednarodno gospodarstvo. V primeru Evropske unije in podobnih integracij pa je

takšna predpostavka zelo nerealna. Analiza vplivov oblikovanja CU na pogoje menjave ni le zelo

(a) (b)

15

zapletena, ampak tudi dokaj nezadovoljiva, kar menijo tudi Mundell (1964), Arndt (1968, 1969)

ter Wonnacott in Wonnacott (1981). Za pojasnitev navedenega lahko za preučevanje vzamemo

Arndtovo analizo, ki je s temo povezana direktno ter analizo bratov Wonnacott, ki daje poudarek

na Cooper-Massellovi kritiki in je s temo smiselno povezana.

Na Sliki 5 je prikazana CU in pogoji menjave. OH, OP in OW predstavljajo individualne

ponudbene krivulje držav H, P in W. Na delu (a) na Sliki 5 je predpostavljeno, da je država H

najbolj učinkovit proizvajalec proizvoda Y, medtem ko je na delu (b) predpostavljeno, da sta H

in P enako učinkovita proizvajalca. Predpostavljamo tudi, da so pogoji menjave v pogojih proste

trgovine enaki 0T0, kjer bo država H v W izvažala q6h1 proizvoda Y za zamenjavo za proizvod X

v višini uvoza 0q6, država P pa bo izvažala q1p1 proizvoda Y za zamenjavo za uvoz proizvoda X

v višini 0q1. Vsota izvoza države H in P je zato enaka 0X3 (El-Agraa, 2004, str. 108).

V primeru, ko država H uvede ad valorem carino oz. carino po vrednosti blaga, se njena

ponudbena krivulja premakne na O'H in novi t/t so enaki 0T1. Trgovina med H in W se zmanjša,

sočasno pa se poveča trgovina med P in W. Na Sliki 5 je v delu (a) predpostavljeno, da se neto

učinek sprememb v državah H in P, torej znižanja izvoza H in povečanja izvoza P, odraža v

znižanju svetovne trgovine. S stališča države H konkurenca države P na izvoznem trgu

zmanjšala primernost Cooper-Masselove možnosti nediskriminatornega unilateralnega znižanja

carine. Kljub neugodnim okoliščinam pa je povečanje blaginje v državi H vseeno možno, pod

pogojem, da premik iz h1 na h2 spremljata določeni dve okoliščini, saj je razvidno, da večja kot

je država P relativno glede na državo H in bolj elastični sta ponudbeni krivulji obeh držav, večja

bo verjetnost, da bo imela država H zaradi uvedbe carine izgubo.

Slika 5: Carinska unija in pogoji menjave


V zgornji ponazoritvi država H na Sliki 5 v primeru (a) utrpi izgubo, v primeru (b) pa se njena

blaginja poveča, medtem ko se blaginja države P poveča v obeh primerih. V interesu države H je

torej, da državo P prepriča v sprejetje restriktivnih trgovinskih omejitev. Na primer, da država P

uvede carino na vrednost blaga, državi H in P pa sta v delu (b) v vseh pogledih enaki do te meje,

da njuni ponudbeni krivulji popolnoma sovpadata. V obeh delih Slike 5 se zato t/t premaknejo v

(b) (a)

16

0Tt, kjer so h3, p3 in W2 ravnotežne točke menjave. V obeh primerih carina države P izboljša

blaginjo države H, vendar pa ima P koristi le v primeru (b) in bi bila v primeru (a) v boljšem

položaju, če ob prisotnosti carine uvedene s strani države H ne bi omejevala trgovine. Država H

se zavzema za koristi pridobljene od restriktivnih trgovinskih omejitev sprejetih v državi P,

vendar je za slednjo bolje, če omejitev ne uporablja in H ohranja svojo carino. Precep, v katerem

se nahaja država H, ko poskuša izboljšati svoje pogoje menjave, se pojavlja zaradi nezadostnega

nadzora države H nad trgom njenega izvoznega proizvoda. V primeru, ko ostali sporazumi niso

uspešni, je lahko učinkovita carinska unija s skupno carinsko tarifo in primernimi spodbudami

(Arndt, 1968, str. 978).

Zgornja analiza je povezana s potencialnimi partnerkami, ki imajo podobna gospodarstva in

trgujejo z W ter med njimi ne obstajajo trgovinske povezave. Analiza se ne ukvarja s statičnimi

učinki ustvarjanja in preusmerjanja trgovine, ampak se v celoti zanima za pogoje menjave t/t in

zaradi tega je skupna trgovinska politika v tem pogledu v celoti uvrščena v področje

mednarodnih ekonomskih integracij. Tudi brata Wonnacott sta se ukvarjala z analiziranjem

pogojev menjave t/t in vprašanjem, kaj se z njimi zgodi po nastanku carinske unije ter postavila

pod vprašaj Cooper-Massellovo kritiko. Glavni poudarek analize bratov Wonnacott (1981) je na

spodbijanju trditve, da je enostransko znižanje carine primernejše od oblikovanja carinske unije

in je torej razpravljanje o pogojih menjave nekoliko bolj stranskega pomena. Dokazati sta želela,

da ta trditev v splošnem ne drži, kadar ne držijo naslednje predpostavke (Wonnacott &

Wonnacott, 1981, str. 704-708) :

da se carine uvedene v partnerski državi P lahko prezrejo,

da W nima carin,

da ni transportnih stroškov med članicami carinske unije (P in H) ter W.

Pristop bratov Wonnacott ne temelji na pogojih menjave ali ekonomijah obsega in njuna

razprava je, razen v zavrnitvi zgornjih treh predpostavk, v celoti zasnovana v okviru teorije

carinske unije za dva proizvoda ter tri države. Osnovni okvir njune analize prikazuje Slika 6, kjer

OH in OP predstavljata ponudbeni krivulji potencialnih partnerk v razmerah proste trgovine,

medtem ko sta t

HO in t

PO njuni ponudbeni krivulji, ki vključujeta carino. 1

WO in 2

WO sta

ponudbeni krivulji W glede na to ali želijo predvidene partnerke proizvod X uvažati ( 1

WO ) ali

izvažati ( 2

WO ). Na Sliki 5 so k ponudbenim krivuljam dodane različne indiferenčne krivulje za

državi H in P (TH… in TP…) in domači pogoji menjave t/t za državo H (Ot) pred nastankom

carinske unije. /2

WO od točke c dalje, kjer se sekata OP in Ot, poteka vzporedno z 2

WO . Shema

prikazuje okoliščine, kjer se med državama H in P oblikuje carinska unija s skupno zunanjo

carinsko stopnjo (angl. common external tariff rate - CET), ki je enaka prvotni stopnji carine

države H za uvoz proizvoda X, poleg tega pogoji menjave za državo H ostanejo nespremenjeni

in se zato tudi trgovina države H z W po nastanku carinske unije ne spremeni (El-Agraa, 2004,

str. 110).

17

Država H bo na začetku s svojo nediskriminatorno carino trgovala vzdolž krivulje 2

WO in sicer s

P (0a) ter z W (ab). Oblikovanje carinske unije pomeni, da je trgovina države H in države P

določena s presečiščem OP in Ot (točka c) ter da bo država H trgovala z W vzdolž krivulje c/2

WO ,

ki je vzporedna 0 2

WO . Končni posledice za H bodo odvisne od tega, kaj se zgodi prihodkom od

carine, ki nastane s preostalo zunanjo trgovino. Če v državi H ni nobene prerazporeditve

prihodka od carine, bodo trgovci v državi ostali v točki d. Izkaže se, da se prihodek od carine

ustvarja preko zunanje trgovine carinske unije z W in je enak ed ter merjen z enotami proizvoda

X. Razmik be predstavlja znižanje v primerjavi s prihodkom od carine pred nastankom carinske

unije (El-Agraa, 2004, str. 111). Če bi privzeli postopke podobne tistim v Evropski uniji, bi bil

prihodek ed uporabljen kot lastni vir (angl. own resource) za potrošnjo ali redistribucijo koristi v

obeh članicah CU, medtem ko bi bili carinski prihodki pred nastankom unije (bd) zadržani v

državi H.

Slika 6: Enostransko oz. unilateralno znižanje carine v primerjavi s carinsko unijo

Vir: Wonnacott & Wonnacott, Is Unilateral Tariff Reduction Preferable to a Customs Union? The Curious Case of

the Missing Foreing Tariffs, 1981, str. 715.

Opaziti je, da bo država P od oblikovanja carinske unije imela koristi tudi, če ne bo prejemala

omenjenih prihodkov, država H pa bo nedvomno imela izgubo tudi, če bo po nastanku CU

obdržala prihodek od carine. To je primer čistega preusmerjanja trgovine in v odsotnosti

dodatnih transferjev iz P je očitno, da država H ne bo vstopila v carinsko unijo, tudi če smatra, da

je to edina alternativa njeni prvotni carinski politiki. Enostransko znižanje carine pa je nedvomno

primernejše od prvotne carinske politike tako za H kot P in je, v primerjavi z nediskriminatorno

politiko proste trgovine, dostopno obema državama. Nediskriminatorna prostotrgovinska politika

privede državo H do /

HT v točki f in državo P do /

PT v točki g. V tem pogledu ne obstaja nobena

možna metoda, ki bi za obe državi naredila oblikovanje carinske unije Pareto optimalen ukrep v

primerjavi s prosto trgovino. Še vedno pa ostaja dejstvo, da bo država P kot članica carinske

unije s H pridobila več, kot bi lahko dosegla z enostranskim znižanjem carine. Država H pa

zasleduje svojo optimalno strategijo enostranskega znižanja carine in državi P ne preostane

18

drugega, kot da se prilagodi optimalnemu izidu za obe državi, torej multilateralni oz. večstranski

svobodni trgovini (angl. multilateral free trade - MFT).

Kljub temu pa ni utemeljenega razloga, da je ob nastanku carinske unije potrebno skupno

zunanjo carino postaviti na raven prvotne carine države H. Dejansko je glede na posledice

primernejše oblikovanje CU z nižjo skupno zunanjo carino. Vključitev tega dejstva je možno

ponazoriti z obračanjem Ot proti 2

WO v nasprotni smeri urinega kazalca. Skladno s tem bo

premikanje Ot predstavljalo pogoje menjave v državah H in P po nastanku carinske unije.

Znižanje skupne zunanje carine bo izboljšalo pogoje menjave za državo H v primerjavi z izvirno

obliko carinske unije in bo imelo učinek ustvarjanja trgovine, ko se bo zunanja trgovina CU

povečevala hitreje kot bo padala trgovina znotraj unije. V primerjavi s prvotno obliko carinske

unije bo država H pridobila in P izgubila. Nižja kot bo raven skupne zunanje carine, večja bo

verjetnost, da bo imela država H, v primeru oblikovanja CU s skupno zunanjo carino, koristi v

primerjavi z izvirno nediskriminatorno carinsko politiko (El-Agraa, 2004, str. 112).

Dokler bo skupna zunanja carinska stopnja pozitivna, bo H v primeru članstva v carinski uniji

nedvomno na slabšem kot v primeru enostranskega znižanja carine. Kljub temu da ima država P

od takšne CU koristi v primerjavi s katero koli prvotno carinsko politiko, ni nobenega možnega

sistema transferja prihodka povezanega z oblikovanjem carinske unije, ki bi hkrati omogočil

boljši položaj za H in P, če si po enostranskem znižanju carine države H, tudi P prizadeva za

optimalno razpoložljivo enostransko dejanje in sicer premik v prosto trgovino. V primeru, ko je

skupna zunanja carina enaka nič in zato rotirajoča krivulja Ot sovpada z /2

WO , je izid enak kot v

primeru enostranskega sprejetja proste trgovine v obeh državah.

Opisovanje takšne politike kot oblikovanje carinske unije, bi torej lahko bilo zavajajoče, saj se

CU s skupno zunanjo carino enako nič ne razlikuje od politike proste trgovine sprejete s strani

obeh držav. Naveden pristop sta El-Agraa (1989) in Berglas (1983) še bolj razširila, vendar pa to

ne spremeni glavnih zaključkov. Potrebno je poudariti, da analiza pojasnjuje, da predpostavka o

nespremenljivih pogojih menjave za članice carinske unije, kljub majhnosti obeh držav, pušča

veliko odprtega in ni zadovoljiva. Poleg tega pa je potrebno omeniti tudi, da analiza bratov

Wonnacott ne obravnava carin držav H in P v trgovanju z W in se ne ukvarja z resničnim

modelom treh držav, če je predpostavljeno, da je W velika država in ima nespremenjene pogoje

menjave (El-Agraa & Jones, 2000, str. 302).

4.4 Odstranjevanje necarinskih ovir in notranji trg

Predhodnik zamisli o notranjem oz. enotnem trgu je bil skupni trg, ki je bil ustanovljen z rimsko

pogodbo leta 1958. Namen vzpostavitve skupnega trga je bil odpraviti trgovinske ovire med

državami članicami ter s tem povečati gospodarsko blaginjo in prispevati k oblikovanju vse

tesnejših povezav med državami Evrope. Njegova vloga je bila v čim večji meri povezati

gospodarstva držav s carinsko unijo, ki bi imela skupno carinsko tarifo, prost pretok blaga, oseb,

19

zlasti zaposlenih, storitev in do neke mere kapitala, odpravljene pa bi bile količinske omejitve

(kvote) in ukrepi z enakovrednim učinkom (Evropski parlament, 2006).

Z Enotnim evropskim aktom iz leta 1985, ki je začel veljati 1. julija 1987, je bil v Pogodbo o

ustanovitvi EGS vključen cilj vzpostavitve notranjega trga, opredeljenega kot območje brez

notranjih meja s prostim pretokom blaga, oseb, storitev in kapitala. Evropski svet je marca 1985

v Bruslju sklenil, da mora biti notranji trg dokončno vzpostavljen do konca leta 1992, dejansko

pa je bil vzpostavljen 1. januarja 1993. Notranji trg stremi k trajnostnemu razvoj, uravnoteženi

gospodarski rasti in stabilnost cen, visoko konkurenčnemu tržnemu gospodarstvu, visoki ravni

varstva in izboljšanja kakovosti okolja ter znanstvenemu in tehnološkemu napredku. Glavni cilji

ob vzpostavitvi notranjega trga so bili opustitev fizičnih meja, odprava kontrole blaga in oseb na

notranjih mejah, opustitev tehničnih meja, odprava nacionalnih ovir za prosti pretok blaga in

storitev s harmonizacijo ali vzajemnim priznavanjem ter opustitev davčnih meja, premagovanje

ovir zaradi razlik pri neposrednih davkih z usklajevanjem ali približevanjem davčnih stopenj in

trošarin (Evropski parlament, 2006).

Opredelitev notranjega trga EU je naslednja (Rant, 2010, str. 3):

notranji trg (angl. internal market) je trg med državami določenega območja, razmejen od

preostalega sveta (npr. notranji trg EU, notranji trg ZDA),

skupni trg (angl. common market) je carinska unija, ki si med državami članicami prizadeva

odpraviti vse omejitve za prost pretok blaga, storitev in proizvodnih dejavnikov,

enotni trg (angl. single market) je carinska unija, v kateri je med državami članicami v polni

meri uveljavljena svoboda gibanja blaga, storitev in proizvodnih dejavnikov.

Štiri svobode notranjega trga EU (Rant, 2010, str. 4):

prost pretok blaga (neovirana trgovina med državami članicami),

prost pretok ljudi (pravica do prebivanja, dela, študija in upokojitve v kateri koli državi

članici),

prost pretok storitev (pravica do ustanavljanja in opravljanja storitev v drugih državah

članicah),

prost pretok kapitala (pravica investiranja in financiranja v katerikoli državi članici).

Prednosti štirih svobod notranjega trga so nižje cene, širša in boljša izbira za potrošnike,

spodbuda konkurenčnosti, lažje in cenejše čezmejno poslovanje podjetij, višja zaposlenost, večje

investiranje in gospodarska rast. Poleg prednosti, pa lahko štiri svobode notranjega trga prinašajo

tudi nekatere slabosti, kot so npr. strukturna brezposelnost, izguba konkurenčnosti, koncentracija

gospodarske moči v centru EU ter nižja fiskalna kapaciteta perifernih držav (Rant, 2010, str. 4).

4.4.1 Razširitev teorije carinske unije

Analiza carinske unije potrebuje izrazito razširitev, kadar se nanaša na notranji trg in ekonomsko

unijo. Kot prvo lahko prosta gibljivost proizvodnih faktorjev preko racionalnejše realokacije

resursov poveča učinkovitost, vendar pa lahko tudi povzroči pasivna območja ter regionalne

20

probleme in neravnotežja, o čemer sta razpravljala predvsem Mayers (1983) in Robson (1984).

Drugič, harmonizacija fiskalne politike lahko z odstranjevanjem necarinskih trgovinskih ovir

(angl. non-tariff trade barriers - NTBs) in z izenačevanjem efektivnih prohibitivnih stopenj prav

tako izboljša učinkovitost. Kot tretje pa lahko usklajevanje monetarnih in fiskalnih politik, ki je

prisotno pri oblikovanju monetarne integracije, v prihodnje blaži nepotrebna neravnotežja, saj

formiranje monetarne integracije povzroča ustvarjanje pogojev, ki omogočajo stabilnost

gospodarstev držav članic (El-Agraa, 2004, str. 113).

Prvine notranjega trga in ekonomske unije morajo biti obravnavane sočasno z ustvarjanjem in

preusmerjanjem trgovine ter ekonomijami obsega in tržnimi deformacijami. Takšne interakcije

pa so zelo zapletene, zato bo nadaljevanje tega poglavja posvečeno kratki razpravi o gibljivosti

proizvodnih faktorjev in usklajevanju davkov. Odstranitev ali uskladitev vseh ovir za delovno

silo (v nadaljevanju L) in kapital (v nadaljevanju K) spodbudi gibanje dela in kapitala oz.

omogoči večjo gibljivost proizvodnih faktorjev. Delovna sila se bo pomaknila na območja, kjer

so plačila višja in so neto koristi večje. Ta vzpodbuda pa ne vodi nujno do dejanskega povečanja

gibljivosti delovne sile, saj obstajajo socialno-politični dejavniki, ki vplivajo na ostajanje

prebivalcev blizu svojega rojstnega kraja. Socialna bližina je namreč prevladujoč razlog, da se

prebivalstvo ne seli, kot bi bilo pričakovano. Kadar mejni faktorski prihodki za kapital niso

izenačeno oz. obstaja razlika med mejnimi proizvodi (MP) pred nastankom ekonomske unije, se

bo kapital gibal, dokler se mejni proizvodi ne izenačijo (El-Agraa, 2004, str. 114). Posledica

bodo koristi, ki jih lahko prikažemo s Sliko 7, kjer so prikazane proizvodne značilnosti za državi

H in P. MH in MP sta funkciji, ki povezujeta količino kapitala z njegovim mejnim proizvodom

posamično za državo H in P, medtem ko je količina dela dana in torej predpostavljamo le dva

faktorja proizvodnje.

Slika 7: Ekonomska vključitev proste gibljivosti kapitala v domači in partnerski državi


Pred nastankom ekonomske unije je bila količina K, za katero predpostavljamo, da se skozi

celotno analizo ne spreminja, enaka 0q2 v državi H ter *

10q v državi P. Predpostavljamo, da je K

nemobilen med državami in je torej vsa količina kapitala državna ter bo v pogojih popolne

konkurence, z neupoštevanjem obdavčevanja, dohodek na enoto kapitala enak njegovemu

mejnemu proizvodu. Celoten dohodek v državi H bo torej enak (b+e), v državi P pa (i+k).

Količina kapitala Količina kapitala

MP

j

i

k

hg

f

0q1 q1q2 q2* *

a

d

b

c

e

MH

0

a. Domača država b. Partnerska država

Mejna produktivnost kapitala

21

Celotni proizvod bo območje pod krivuljama MH in MP, vendar znotraj 0q2 za državo H ter *

10q

za državo P in bo torej enak (a+b+c+d+e) za H ter (j+i+k) za državo P. Delež dela znaša v državi

H (a+c+d), v državi P pa je enak j. Kadar je mejni proizvod kapitala v državi P višji kot v H, bo

odstranitev ali uskladitev ovir za gibanje kapitala sprožila premik kapitala iz države H v P.

Gibanje se bo nadaljevalo, vse dokler se mejna proizvoda kapitala v državi H in P ne bosta

izenačila. Premik kapitala iz države H v P bo zato povzročil izenačenje q1q2 s *

2

*

1 qq . Proizvod v

državi H se bo znižal na (a+b+d), medtem ko se bo njen nacionalni proizvod, ki vključuje

dohodek od kapitala v državi P enak (g+f), povišal za (g-c). V državi P se bo domači proizvod

povečal za (f+g+h), medtem ko se bo nacionalni proizvod, ki vključuje povrnitev dohodka v

državo H, povečal le za površino h. Razmerje med K in L v nacionalnem proizvodu se bo

spremenilo v obeh državah, spremembe pa bodo za lastnike kapitala v državi H neugodne ter

ugodene za lastnike kapitala v P.

McManus (1972), Buckley in Casson (1976) ter Dunning (1978) opozarjajo, da je opisana

analiza zelo posplošena, saj K in L nista mednarodno nikoli popolnoma negibljiva. Analiza ne

upošteva dejstva, da se lahko K po nastanku ekonomske unije premakne na območje z nižjimi

plačili. Če naj bi se kapital večinoma gibal samo v eno smer, lahko nekatere države ali območja

postanejo pasivna in je zato potrebno socialne stroške ter koristi takšnega dogajanja vzeti v obzir

posebno, če ekonomska unija meni, da morata biti gospodarstvi države H in P uravnoteženi (El-

Agraa, 2004, str. 115). Zaradi omenjenega morajo biti zgornje ugotovitve dopolnjene s takšnimi

stroški ter koristmi in zato je finančna harmonizacija bistven del fiskalne politike.

Glavni namen oblikovanja notranjega trga in ekonomske unije je torej v pospeševanju prostega

in neoviranega pretoka dobrin, storitev in proizvodnih faktorjev med državami članicami. Ker

carine niso edini moteči dejavnik, je za vzpostavitev notranjega trga ali ekonomske unije

potrebno odstraniti tudi necarinske deformacije, ki imajo enak učinek kot carine. Iz tega sledi, da

lahko odstranitev carin sicer lahko sprosti trgovino v ekonomski integraciji, vendar pa lahko

svobodo ovirajo tudi drugi ukrepi, kot so npr. prometni davki, trošarine, davki od dobička in

ostali. Poleg carin je torej potrebno odstraniti ali uskladiti tudi vse ostale enakovredne necarinske

ovire. V zgodnejših letih je bila harmonizacija davkov v Evropski uniji označena kot

koordinacija davkov, v popolnoma integrirani EU pa jo lahko definiramo kot poenotenje osnov

in stopenj, ki dajejo enoten davčni sistem.

4.5 Monetarna integracija

Evropska unija vodi skupno monetarno politiko, ki zahteva tesno usklajene ekonomske politike

držav članic in temelji na skupnem trgu. Ključen pogoj je spoštovanje meril na področju zdravih

javnih financ, stabilnost cen ter gospodarske rasti. V Evropski uniji EMU predstavlja zadnjo fazo

ekonomskega povezovanja. V zvezi z oblikovanjem EMU so bile določbe zapisane v

Maastrichtski Pogodbi o Evropski uniji, danes pa so ta določila vsebovana v VII. poglavju

Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki je bila spremenjena z določili Lizbonske pogodbe

(Banka Slovenije, 2011a). Proces oblikovanja EMU je potekal v treh fazah, ki so opisane v

Prilogi 3.

22

Države članice EU, ki želijo prevzeti evro, morajo doseči visoko stopnjo ekonomske

konvergence, katera se ocenjuje na podlagi izpolnjevanja maastrichtskih konvergenčnih

kriterijev, ki so opredeljeni v Pogodbi o delovanju Evropske unije in Protokolu o konvergenčnih

merilih. Maastrichtski konvergenčni kriteriji so štirje (Banka Slovenije, 2011b):

Doseganje visoke stopnje stabilnosti cen.

Stopnja inflacije ne sme presegati povprečja stopenj inflacij treh držav članic, ki so dosegle

najboljše rezultate glede stabilnosti cen, za več kot 1,5 odstotnih točk.

Vzdržnost položaja javnih financ.

- Javno-finančni primanjkljaj ne sme presegati 3 % BDP, razen če je to razmerje

neprestano upadalo ter doseglo raven blizu referenčne vrednosti, ali če je prekoračitev

referenčne vrednosti le izjemna in začasna ter razmerje ostaja blizu referenčne vrednosti.

- Javni dolg ne sme presegati 60 % BDP, razen če se to razmerje zadostno zmanjšuje in z

zadovoljivo hitrostjo dosega referenčno vrednost.

Trajnost konvergence.

Dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja obrestnih mer treh držav članic z

najnižjo stopnjo inflacije za več kakor 2 odstotni točki.

Upoštevanje normalnih mej nihanja.

Meje nihanja so predvidene s stabilnostjo tečaja v mehanizmu deviznih tečajev ERM II.

Članstvo v ERM II pomeni vezavo domače valute na evro, menjalno razmerje med evrom in

nacionalno valuto pa mora biti stabilno vsaj dve leti pred vstopom.

Monetarna unija ima dve ključni komponenti, in sicer skupni menjalni tečaj ter integriran trg

kapitala. Skupni menjalni tečaj se vzpostavi, kadar imajo države članice eno skupno valuto.

Dejanski obstoj ene valute ni nujen, saj je rezultat enak tudi, kadar imajo države članice med

seboj stalni in nepreklicno fiksni devizni tečaj ter menjavo valut brez dodatnih stroškov. Enotna

valuta pa še dodatno poveča verjetnost stabilnosti in nepreklicnosti. Odločilna sestavina takšnega

fiksnega deviznega sistema je prav vtis stalnosti. V praksi mora monetarna integracija vsebovati

eksplicitno harmonizacijo monetarnih politik, skupne rezerve tuje valute, eno centralno banko in

skupno valuto (El Agraa, 2007, str. 194-195).

Evropska centralna banka (v nadaljevanju ECB) deluje na trgu tako, da se menjalne paritete med

valutami unije trajno ohranjajo in istočasno dovoljuje, da tečaj referenčne valute niha ali se

občasno spreminja glede na rezerve tuje valute. Kadar na primer rezerve tuje valute v skupnem

skladu padajo, lahko ECB odobri depreciacijo referenčne valute in s tem tudi vseh valut držav

članic. To dejanje bo imelo prednost pred varčevanjem pri porabi rezerv tuje valute, saj države

članice ne bodo hkrati imele primanjkljaja in presežka (El Agraa, 2007, str. 195). Presežek v

nekaterih državah v območju menjalnega tečaja bo tako avtomatično pomagal državam s

primanjkljajem.

23

4.5.1 Koristi in stroški monetarne integracije

Vključitev v monetarno unijo prinaša državi večjo gospodarsko učinkovitost in koristi, ki lahko

izhajajo iz naslednjih naštetih virov (De Grauwe, 2005, str. 65-82; El Agraa, 2007, str. 196-197):

skupni sklad rezerv tuje valute,

odsotnost transakcijskih stroškov,

večja transparentnost cen,

znižanje stroškov finančnega upravljanja,

odprava tečajnega tveganja,

prednosti proste trgovine in lažje gibanje proizvodnih faktorjev,

sprejetje valute, ki je svetovni posrednik,

skupna monetarna politika.

Koristi članstva v monetarni uniji, ki izhajajo iz naštetih virov so tako bolj varčna poraba rezerv

tuje valute, saj države članice najverjetneje istočasno ne bodo v primanjkljaju ter bo presežek v

eni državi lahko nadomestil primanjkljaj v drugi in potreba po tuji valuti se bo zmanjšala. Zaradi

skupne valute znotraj monetarne unije ni več transakcijskih stroškov povezanih z menjavo

različnih valut, cene pa postanejo bolj transparentne, kar povečuje konkurenco in s tem

posledično nižanje cen. Monetarna integracija omogočala bolj prostrano širjenje režijskih

stroškov finančnega poslovanja, zato je nekatere dejavnosti ustanov, ki poslujejo v tuji valuti,

možno opustiti, kar vodi k varčevanju s sredstvi. Manjše tečajno tveganje v monetarni uniji pa

znižuje obrestne mere in privablja investicije.

Monetarni unija omogoča prosto trgovino med državami članicami in boljši pretok proizvodnih

faktorjev. Stabilnost menjalnih tečajev povečuje obseg trgovine, spodbuja premik kapitala na

območja, kjer je najbolj produktiven in nagrajen ter zagotavlja gibanje dela na območja z

najvišjimi plačili (El-Agraa, 2004, str. 147). V primeru oblike monetarne integracije kot je EMU,

uvedba skupne valute (evra) spremeni to valuto v svetovni posrednik, ki lahko konkuriral

ameriškemu dolarju in japonskemu jenu. Skupna monetarna politika državam članicam narekuje

večjo zunanjo disciplino in s tem državam, ki so bile nagnjene k višjim inflacijskim stopnjam

omogoča večjo kredibilnost. Kadar ima država članica primanjkljaj, si lahko izposoja

neposredno na trgu unije. Integracija monetarne politike znotraj unije pa zagotavlja, da pod

pokroviteljstvom skupne centralne banke do takšne pomoči prihaja avtomatično.

Poleg koristi vstop v monetarno unijo s seboj prinaša tudi določene stroške in izgube, ki jih je

mogoče ločiti v dve skupini (De Grauwe, 2005, str. 5; Mrak, 2002, str. 392):

izguba monetarne suverenosti države,

izguba politike deviznega tečaja.

Država se z vključitvijo v monetarno unijo odpove samostojnemu upravljanju svoje nacionalne

monetarne politike (De Grauwe, 2005, str. 5). Ob sprejetju skupne valute država izgubi

instrumente za vodenje neodvisne monetarne politike in nima več možnosti regulacije obrestne

24

mere, s katero bi pospeševala ali zavirala gospodarsko rast in/ali zaposlenost, glede na svoj

gospodarski položaj. Z izgubo monetarne politike pa je tesno povezana tudi izguba politike

deviznega tečaja. Menjalni tečaj predstavlja pomemben instrument plačilnobilančnega

prilagajanja oz. vzdrževanja mednarodne konkurenčnosti domačega gospodarstva. Kolikšen bo

zaradi tega strošek ali izguba države, bo odvisno od tega, v kolikšni meri lahko politiko

deviznega tečaja nadomestijo alternativni mehanizmi plačilnobilančnega prilagajanja, predvsem

skupna in nacionalna fiskalna politika ter fleksibilnost delovne sile (Mrak, 2002, str. 392).

4.5.2 Teorija optimalnega valutnega območja

Teorija optimalnega valutnega območja (v nadaljevanju OCA teorija) se ukvarja z vprašanjem o

prednostih in slabostih fiksnega menjalnega tečaja in poizkuša odgovoriti na vprašanje, v katerih

razmerah so za ohranjanje notranjega in zunanjega ravnotežja fiksni menjalni tečaji bolj primerni

od fleksibilnih menjalnih tečajev. Začetniki teorije o optimalnem valutnem območju (angl.

optimum currency area - OCA) so bili Mundell (1961), McKinnon (1963) in Kenen (1969).

Optimalno valutno območje je definirano kot optimalno geografsko področje z eno ali več

valutami, ki pa morajo imeti med sabo nepreklicno fiksirane menjalne tečaje. Optimalnost

območja je definirana s kriteriji OCA teorije (Mongelli, 2005, str. 608). Osnovni kriteriji

optimalnega valutnega območja so mobilnost produkcijskih faktorjev, gospodarska odprtost,

fleksibilnost plač in cen, proizvodna in izvozna diverzifikacija, simetričnost poslovnih ciklov,

podobnost ravni inflacijskih stopenj ter monetarna, fiskalna in politična integracija. Novejša

kriterija pa sta še simetričnost šokov ter korelacija dohodkov med državami (Mongelli, 2005, str.

621). Teorija OCA se pogosto uporablja za ugotavljanje ali je določena regija pripravljena na

ustanovitev monetarne integracije in za odločanje o primernosti novih članic za vstop v

monetarno unijo.

Teorija OCA je v osemdesetih letih zaradi svoje nekonsistentnosti izgubila začetni zagon, v

devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je zanimanje zanjo ponovno obudilo zaradi priprav na

oblikovanje monetarne unije v EU. Monetarna unija je po teoriji OCA primerna predvsem za

majhna gospodarstva, ki so odprta ter so proizvodno in izvozno diverzificirana in vključena v

fiskalne in politične integracije. Takšna gospodarstva so namreč manj izpostavljena asimetričnim

šokom, saj lahko uporabijo alternativne mehanizme plačilnobilančnega prilagajanja, ki kljub

odsotnosti lastnega menjalnega tečaja, ublažijo posledice šokov. Za delovanje teh mehanizmov

pa je potrebna fleksibilnost trga delovne sile, torej plač in delavcev, potrebna pa je tudi

učinkovita uporaba lastne fiskalne politike in fiskalne politike monetarne unije (Lavrač v Mrak,

2002, str. 393-394). Za skupno valutno območje predstavljajo problem predvsem asimetrični

šoki, na simetrične šoke, ki enako prizadenejo vse države članice pa ima monetarna unija na

voljo enake instrumente kot bi jih imela posamezna država.

Frankel in Rose (1996) sta postavila izhodišče o endogenosti optimalnega valutnega območja in

predpostavila, da ima monetarna integracija pozitiven vpliv na intenzivnost trgovine ta pa bo

imela neposreden vpliv na večjo korelacijo poslovnih ciklov. Za države, ki so gospodarsko

odprte in imajo večjo bilateralno trgovino ali imajo večjo simetričnost poslovnih ciklov, ali pa

25

celo oboje, se pričakuje, da bodo imele od vključitve v monetarno unijo večje neto koristi.

Frankel in Rose (1996) zaključita, da se bodo poslovni cikli med bodočimi članicami, če niso bili

simetrični že pred tem, sinhronizirali šele po vstopu v monetarno unijo. S takim pristopom sta

zavrgla rezultate vseh prejšnjih študij, ki so ocenjevale kriterije in pripravljenost držav za vstop v

monetarno unijo (Fidrmuc, 2002, str. 4-7). Ricci (1995) ugotovi, da fiksni menjalni tečaj

povečuje diverzifikacijo in simetričnost poslovnih ciklov ter neto koristi monetarne integracije,

režim fleksibilnega menjalnega tečaja pa povzroča specializacijo in asimetričnost poslovnih

ciklov. Rose in Engel (2002) sta povezavo med simetričnostjo poslovnih ciklov in diverzifikacijo

empirično testirala in ugotovila, da je učinek monetarne integracije na diverzifikacijo negativen

(Živkovič, 2006, str. 25).

Krugman (1993) napoveduje, da se bo z večanjem stopnje trgovinske in ekonomske integracije,

povečevala stopnja specializacije, kar posledično povečuje asimetričnost poslovnih ciklov. V

primeru, da se bodo stroški zaradi rasti asimetričnih šokov povečevali počasneje kot koristi

monetarne integracije, bo monetarna unija še vedno ustrezala OCA, če pa bodo stroški rasli

hitreje od koristi, monetarna unija ne bo več ustrezala OCA in za države članice monetarna

integracija ne bo več predstavljala neto koristi ampak neto strošek (Živkovič, 2006, str. 101-

102). Teoretično lahko ima trgovinska integracija torej dva nasprotujoča si učinka. Večja

integracija lahko vodi v večjo sinhronizacijo poslovnih ciklov ali v specializacijo in posledično v

bolj asimetrične poslovne cikle. Fidrmuc (2001) je ugotovil, da obseg celotne bilateralne

trgovine nima nobenega učinka in je povezava med trgovino ter simetričnostjo poslovnih ciklov

odvisna le od obsega znotrajpanožne trgovine. V njegovi študiji ima znotrajpanožna trgovina

dominanten in pozitiven učinek na korelacijo poslovnih ciklov (Fidrmuc, 2002, str. 16-17).

Znotrajpanožna trgovina oz. simetrična struktura gospodarstev ima najmočnejši učinek na

simetričnost poslovnih ciklov razvitih držav. Za primer držav članic EMU se intenzivnost

znotrajpanožne trgovine povečuje, intenzivnost medpanožne trgovine pa se zmanjšuje.

Tranzicijskim državam se poslovni cikli z razvitimi državami EMU sinhronizirajo z

intenzivnostjo celotne in medpanožne trgovine ter s stopnjo diverzifikacije, razvitim državam pa

se poslovni cikli sinhronizirajo z intenzivnostjo znotrajpanožne trgovine, diverzifikacija pa ima

negativen učinek (Živkovič, 2006, str. 101-102).

4.5.3 Analiza monetarne integracije

Corden je med prvimi, ki je razlikoval med preprosto valutno unijo in dejansko monetarno unijo.

Corden (1972) meni, da če se državi odrečeta menjalnim tečajem kot instrumentu politike, se

izpostavita izgubam, ki izvirajo iz odmika od notranjega ravnotežja. Rešitev je v predpostavki,

da je namen vlad dosegati tako notranje kot zunanje ravnotežje. Tinbergen (1952) je dokazal, da

je za sočasno doseganje ravnotežij potrebno najmanj enako število instrumentov kot ciljev (El-

Agraa, 2004, str. 148). Navedeno lahko razložimo na način, kjer vzamemo splošno

predpostavko, da obstajata dva makroekonomska politična cilja in dva politična instrumenta.

Notranje ravnotežje se vzpostavi s pomočjo finančnih instrumentov, ki imajo največji vpliv na

raven agregatnega povpraševanja, za doseganje zunanjega ravnotežja pa se uporablja menjalni

tečaj. Finančni instrumenti so lahko aktivirani tako prek monetarne kot prek fiskalne politike in

26

lahko imajo različen vpliv na notranje in zunanje ravnotežje. Izguba enega od dveh političnih

instrumentov je torej v nasprotju z doseganjem notranjega in zunanjega ravnotežja.

V nadaljevanju lahko sledimo Corden-Flemingovi razlagi odmikanja od notranjega ravnotežja.

Predpostavimo, da je država na začetku v notranjem ravnotežju, vendar pa ima deficit na

nerezidenčnem kontu. Če bo lahko država neomejeno spreminjala menjalni tečaj, bo primerna

politika za dosego splošnega ravnotežja kombinacija devalvacije in zmanjšanja izdatkov. Kadar

pa menjalni tečaj ni na voljo kot instrument politike, je potrebno večje znižanje izdatkov kot v

optimalni situaciji, kar povzroči tudi dodatno nezaposlenost. Prekoračena nezaposlenost je torej

strošek države, kadar menjalnega tečaja ne uporablja kot politični instrument. Velikost izgube je

ceteris paribus določena z mejno nagnjenostjo uvoza ter potrošniških izvoznih dobrin ali bolj

splošno, z mejno nagnjenostjo tržnih in netržnih dobrin (El-Agraa, 2004, str. 149).

Učinek zmanjšanja izdatkov, ki ga zahteva začetni deficit na nerezidenčnem kontu, se bo z

naraščanjem mejne nagnjenosti uvoza manjšal. Večja kot bo mejna nagnjenost uvoza, manjši bo

vpliv znižanja izdatkov na povpraševanje po domačih proizvodih. Domača nezaposlenost, ki je

posledica opustitve devalvacije menjalnega tečaja kot političnega instrumenta, bo torej ob

večanju mejne nagnjenosti uvoza vedno nižja. Zaradi fiksiranja menjalnega tečaja bodo v

primeru mejne nagnjenosti potrošnje domačih dobrin večje od nič nastali določeni stroški.

Podobno je z državo v notranjem ravnotežju, ki ima na nerezidenčnem kontu presežek in

menjalnega tečaja ne more uporabljati kot politični instrument. Povečanje izdatkov bo, če bo

mejna nagnjenost uvoza visoka, imelo na povpraševanje po domačih dobrinah majhen vpliv in

bo zato povzročilo le majhen inflacijski pritisk.

Zgornja analiza temelji na predpostavki, da obstaja kompenzacija med stopnjo spremembe

stroškov in ravnijo nezaposlenosti oz. Phillipsova krivulja. Ob predpostavki, da Phillipsova

krivulja (1958) predstavlja negativen odziv rasti denarnih plačil (angl. money wages) (.

W ) in

stopnjo nezaposlenosti (U), je Flemingovo (1971) in Cordenovo (1972) analizo možno pojasniti

z uporabo preprostega diagrama, katerega avtor je Grauwe (1975). Na Sliki 8 na naslednji strani

zgornja polovica grafa opisuje položaj v državi H, spodnja polovica pa opisuje položaj v državi

P. V zgornjem desnem in spodnjem desnem kvadrantu sta prikazani Philipsovi krivulji za obe

državi, leva kvadranta pa prikazujeta stopnje inflacije, ki ustrezajo stopnjam rasti plač (angl.

rates of change in wages) (.

P ). WIH in WIP predstavljata spremembe stopenj plač in ustrezajoče

inflacije v državi H in P. Diagram je narisan na podlagi predpostavke, da so spremembe

produktivnosti dela pozitivne. Sečišče krivulj WI z navpično osjo bo določeno s stopnjo

spremembe deleža dela v celotnem BDP in spremembo njegove stopnje produktivnosti.

27

Slika 8: Fleming-Cordenova analiza monetarne integracije


V diagramu se državi H in P razlikujeta glede položaja njune Phillipsove krivulje, glede

preferenc v izbiri med višino .

W in .

P ter glede njunih stopenj rasti produktivnosti. Država H

ima nižjo stopnjo inflacije (x) kot država P (x*), ravnotežji držav H in P pa sta enaki z in z

*.

Valuta države P bi zato, če ne bi bilo monetarne integracije, depreciirala glede na valuto države

H, poleg tega pa je potrebno dodati, da je verjetnost sovpadanja stopenj inflacije obeh držav

neznatna. Spreminjanje menjalnih tečajev bi vsaki od držav omogočilo doseganje njenega

zaželenega notranjega ravnotežja, torej z in z*. Ko državi H in P vstopita v monetarno unijo,

imata torej nepreklicno fiksne menjalne tečaje, se njuni stopnji inflacije ne moreta razlikovati, če

v modelu ni tržnih dobrin. Vsaka od držav se bo zato odločila za določeno kombinacijo U in .

P ,

ki pa bo drugačna od zaželene. Na ta način je Fleming-Cordenov sklep potrjen.

Vendar pa zgornja analiza v celoti temelji na sprejetju Phillipsove krivulje. Predstavljena oblika

Phillipsove krivulje je namreč pregroba. Če med nezaposlenostjo in inflacijo obstaja kakršnakoli

povezava, je ta kvečjemu kratkoročna. Stopnja nezaposlenosti je dolgoročno neodvisna od

stopnje inflacije, saj obstaja naravna stopnja nezaposlenosti, ki jo določajo pogoji na trgu dela.

Alternativno torej ob kateremkoli določenem času obstaja stopnja nezaposlenosti, ki je v skladu s

konstantno inflacijo (El-Agraa, 2004, str. 149). Preprosta različica Phillipsove krivulje je bila

nadomeščena s krivuljo prilagojeno pričakovanjem, kakršno sta predlagala Phelps (1968) in

Friedman (1975). Phillipsova krivulja torej na dolgi rok postane navpična.

Trditev je možno razložiti na način, kot ga predstavlja Slika 9, kjer so narisane tri Phillipsove

krivulje za eno od obravnavanih držav. Predpostavimo, da je na začetku nezaposlenost v točki

2U in stopnja inflacije enaka nič, kratkoročna Phillipsova krivulja pa je označena z ST1.

Phillipsova krivulja dopolnjena s pričakovanji napeljuje na to, da bo kratkoročna posledica

premik v točko a, kjer bo inflacija višja in nezaposlenost manjša, če bo vlada z monetarno

UP

UH

z*

WH

WIH

xx*

zz´

z*´

WIP

WP

.

.

.

.PH

PP

28

politiko poizkušala zmanjšati nezaposlenost. Prebivalstvo bo na dolgi rok prilagodilo svoja

pričakovanja, kar bo povzročilo premik Phillipsove krivulje navzgor v ST2, ki vodi do ravnotežja

v točki b. Stopnja nezaposlenosti se na tak način vrne na prvotno raven ob višji stopnji inflacije.

Ponavljanje tega procesa povzroči nastanek navpične dolgoročne Phillipsove krivulje označene z

LT.

Slika 9: Phillipsova krivulja z vključitvijo pričakovanj


V primeru, da imata obe partnerski državi H in P navpični Phillipsovi krivulji LT, se Slika 8

preoblikuje v Sliko 10. Posledice tega so naslednje (El-Agraa, 2004, str. 150):

monetarna integracija ne bo imela nobenega dolgoročnega vpliva na stopnjo

nezaposlenosti, saj se bo ta ustalila v UH in UP,

kadar je namen monetarne integracije, da bi se dosegla tako ravnotežna rast kot naravna

stopnja nezaposlenosti, se to lahko doseže, če so uvedeni tudi ostali politični instrumenti

za doseganje poenotenja obeh trgov dela.

Slika 10: Monetarna integracija s Phillipsovo krivuljo, ki vključuje pričakovanja


H

P

29

Omenjena alternativna razlaga Phillipsove krivulje napravi Fleming-Cordenev sklep nepravilen.

V Flming-Cordenovem povzetku pa obstajajo še nekatere omejitve. Monetarna unija se po

definiciji dejansko ne odreka spremembam menjalnega tečaja glede na zunanji svet. V korektni

monetarni uniji lahko pride do deficita ene regije le zaradi revalvacije valute unije, ko ima unija

kot celota zunanji presežek glede na preostali svet. Skupna centralna banka in integrirana

monetarna politika bosta zagotovili ublažitev dodatnega bremena regije tako, da se bodo skupni

dodatni prihodki uporabili za pomoč regiji z dodatnim deficitom. Devalvacija lahko deluje

učinkovito le, kadar obstaja denarna iluzija (angl. money illusion), drugače ne bi imela učinka.

Postavlja pa se vprašanje, ali je dopustno predvidevati, da so trgovinske unije bile pod vplivom

denarne iluzije. Mnogi avtorji so proti takšni predpostavki. V realnih okoliščinah unija

menjalnega oz. deviznega tečaja in integracija trga kapitala dejansko nista nikoli ločeni. Kadar se

za transakcije kapitala upošteva funkcija konvertibilnosti, bo kapital vedno omogočal pomoč,

Corden pa temu nasprotuje. Kot pa so pokazale raziskave, je devalvacija le začasen mehanizem

prilagajanja in torej ni razloga, da bi bila bolj zaželena od prilagoditve kapitala. Za regijo, ki je

neprestano v deficitu, devalvacija torej ni panaceja. Nastanek monetarne integracije je možno

pričakovati, kadar se države zavzemajo za ekonomsko unijo. V takih pogojih bo pri procesu

prilagajanja pomagala tudi mobilnost dela. Cordenov sklep pa je, da regija s problemi trajno

ostane gospodarsko šibka oz. prizadeta. V uniji je dejansko malo verjetno, da se bodo regije

srečevale z dolgotrajnimi neprilagojenostmi. Popačene okoliščine, kot so na primer v Južni

Italiji, pa so nastale zaradi posledic, ki so se razvile neodvisno od obstoja EMU (El-Agraa, 2004,

str. 151).

Fleming-Cordenovem povzetku pa manjka tudi odločilen element. Njuna analiza je povezana z

državo, ki ima notranje ravnotežje in zunanji deficit. Takšna država lahko devalvira svojo valuto,

kadar ni v monetarni uniji. Če predpostavimo, da obstajajo potrebni pogoji za učinkovito

devalvacijo, bo devalvacija ali povečala narodni dohodek države ali povišala raven cen, ali pa se

bo odražala v kombinaciji obeh. Za vzpostavitev notranjega ravnotežja bo zato potrebna

deflacijska politika. V primeru, ko država izgubi svojo neodvisnost spreminjanja menjalnega

tečaja, pa bo morala delovati protiinflacijsko, da bo lahko znižala svoj uvoz ter s tem vzpostavila

notranje ravnotežje. Po Fleming-Cordenovi analizi bi takšna alternativa sprožila nezaposlenost,

ki bi presegala tisto v začetnem položaju. Manjkajoči element te trditve je možno najti v razlagi

dejanskega delovanja devalvacije.

Devalvacija državne valute se kaže v višini relativnih cen in je cenovno inflacijska (angl. price

inflationary) tako za uvoženo kot izvoženo blago. Takšne spremembe relativnih cen bodo znižale

uvoz in morda povečale izvoz. Deflacijska politika, ki spremlja devalvacijo, je potrebna za

vzpostavljanje notranjega ravnotežja in mora zato odstraniti na novo nastalo inflacijo ter dodaten

narodni dohodek. Z neupoštevanjem inflacijskih posledic sta Fleming in Corden prišla do

neopravičenega deduktivnega zaključka, da bo članstvo v monetarni uniji zahtevalo dodatni upad

zaposlenosti zato, da bi se lahko dosegel enak cilj. Primerjava med obema položajema kaže, da

ni možno podati nobenega takšnega deduktivnega zaključka, potrebno je namreč primerjati

podobno s podobnim (El-Agraa, 2004, str. 152).

30

Obstaja meja, do katere je trditev o stroških odsotnosti lastnega menjalnega tečaja in monetarne

politike v ekonomskem kontekstu možna. V obzir je potrebno vzeti celotno neto korist povečane

integracije. Tudi, če se stopnje inflacije in nezaposlenosti razlikujejo od tistih, ki bi bile zaželene

brez nastanka unije, se v kombinaciji z ostalimi koristmi pojavijo povečanja realnih dohodkov in

blaginje. Podobno tudi sporazumi z deli preostalega sveta (W) morda niso politično superiorni

kljub temu, da so ekonomsko najboljši. Tako lahko tudi monetarna integracija obnovi ovire in

vodi do manj zaželenega gospodarskega položaja, kar je točka, ki jo poudarjajo nekatere

pristopne države. Nadaljnji zagovor je, da monetarna neodvisnost omogoča krizno načrtovanje.

Države EU, ki niso sprejele skupne valute navajajo, da ne želijo očrniti EMU, vendar jim

ohranjanje ločene valute omogoča, da bolje reagirajo na škodljive šoke. Na ta način lahko s

previdnostjo ohranjajo koristi, ki jih prinaša monetarna unija in poleg tega tudi sestavine

fleksibilnosti.

Na Tinbergenov kriterij, da mora biti število političnih instrumentov enako številu ciljev, lahko

morda gledamo z nekaterimi zadržki. Kljub temu da država lahko izgubi posamezni instrument,

pridobi druge instrumente iz ostalih ekonomskih vidikov. Unija kot celota namreč ne izgubi

svoje smeri uravnavanja menjalnega tečaja (El-Agraa, 2004, str. 152). V primeru prostovoljnega

vstopa držav v integracijo, bo ekonomska integracija na takšni globini lahko nudila zadostno

stopnjo politične integracije, ki omogoča prepoznavanje nesprejemljivih škodljivih vplivov na

določeno državo ali njen del ter nanje reagira. Države, ki so v unijo vstopile prostovoljno, bodo

pripravljene ravnati v korist ostalim članicam tudi, kadar to ne bo v njihovem neposrednem

ekonomskem interesu, saj bodo morda naslednjič same odvisne od prostovoljne pomoči ostalih.

5 MERJENJE UČINKOV EKONOMSKE INTEGRACIJE V EU

Začetna točka kateregakoli poizkusa merjenja učinkov ekonomske integracije se prične pri

ocenjevanju trgovinskih učinkov. To preučevanje se lahko izpelje kot ex-ante ali kot ex-post

študija. Ex-ante študije so v splošnem bolj problematične, saj poizkušajo vnaprej ugotoviti,

kakšni bi lahko bili učinki integracije. Vendar pa je to zelo problematično narediti, saj nihče ne

more točno napovedati, kaj bi se dogajalo v prihodnosti, če do integracije ne bi prišlo. Ex-post

ocenjevanje je nekoliko manj tvegano, saj proučuje za nazaj, kar se je dejansko zgodilo. Večje

število študij je narejenih po postopku ex-post, ex-ante študije pa se uporabljajo predvsem, kadar

želijo ekonomisti izdelati napovedi učinkov integracije za posamezno državo, ki se želi pridružiti

EU. Največji problem različnih načinov merjenja vplivov ekonomskega integriranja pa je

dejstvo, da ni možno vedeti, kaj bi se zgodilo, če do nastanka evropske integracije ne bi prišlo,

Avtorji meritev so zato na podlagi različnih predpostavk in uporabljenih metod izračunov, načina

zajema podatkov in obdobij zajetih v raziskovanju poizkušali čimbolj natančno določiti dejanski

vpliv ekonomskega integriranja.

31

5.1 Merjenje učinkov nastanka carinske unije

Prvi poizkus ocene učinkov evropske ekonomske integracije predstavlja Verdoornova ex-ante

študija (1954). Napove splošno izboljšanje plačilne bilance držav, ki so vstopile v ekonomsko

integracijo, na račun zunanjih držav, saj ugotavlja večje preusmerjanje od ustvarjanja trgovine.

Kratkoročni učinki ustanovitve carinske unije naj bi bili ugodni za vse udeležene članice, vendar

pa Verdoorn ne izključuje dolgoročnih slabosti za nekatere od njih (Verdoorn, 1954, str. 489-

493). Balassa (1974) je uporabil metodo, ki jo je imenoval izračun ex-post dohodkovne

elastičnosti povpraševanja po uvozu (angl. ex-post income elasticity of import demand – YEM).

Spremembe dohodkovnih elastičnosti povpraševanja po uvozu je opredelil kot povprečne letne

stopnje rasti uvoza deljene s povprečnimi letnimi stopnjami rasti BDP. Primerjal je rezultate pred

nastankom ES (od 1953 do 1959) z rezultati približno prvega desetletja obstoja ES (od 1959 do

1970). Ustvarjanje trgovine je ocenil v višini 21 % trgovine in preusmerjanje trgovine v višini

1 % trgovine (Balassa, 1974, str. 102-105). Pomanjkljivost študije se pojavlja zaradi dejstva, da

dohodkovna elastičnost povpraševanja po uvozu ne bo ostala enaka v primeru odsotnosti

integracije. Poleg tega so rezultati močno odvisni od izbranih let za obdobje pred integracijo.

Pionir gravitacijskih modelov, ki spadajo med ekonometrične modele, je bil Tinbergen (1952,

1962), kasneje pa so jih razvili Pöyhönen (1963), Pulliainen (1963) in Linnemann (1966).

Gravitacijski modeli so bili pogosto kritizirani kot modeli, ki jim manjka močna teoretična

podlaga. Slabost je tudi v tem, da je cena v celoti izključena iz modela (Földvári, 2006, str. 21).

Bergstrand (1985) je pokazal, da so v primeru vključitve cen in menjalnih tečajev, gravitacijski

modeli skladni s trgovinsko teorijo. Verdoorn in Schwartz (1972) sta ustvarjanje trgovine ocenila

v višini 10,1 milijard ameriških dolarjev (10,4 milijard ameriških dolarjev vključno z EFTA) ter

preusmerjanje trgovine v višini 1,1 milijard ameriških dolarjev (10,9 milijard ameriških dolarjev

vključno z EFTA). Aitken (1973) je z navadnim gravitacijskim modelom ocenil ustvarjanje

trgovine v Evropski skupnosti v višini 1,4 % trgovine v letu 1967, preusmerjanja trgovine

Evropske skupnosti proti državam EFTA pa v višini 2 % trgovine (Grimwade, 2007, str. 174).

Prewo (1974) je uporabil input-output okvir. Ugotovil je, da nastanek Evropske skupnosti

povzroča ustvarjanje trgovine v vseh skupinah proizvodov predelovalnih dejavnosti,

preusmerjanje trgovine pa se pojavlja le v primerih tekstila, obutve in oblačil. Ustvarjanje

trgovine pa je največje pri kemikalijah, kovinskih proizvodih, strojih in transportni opremi

(Elliott & Ikemoto, 2004, str. 14). Frankel (1997) je za obdobje od leta 1965 do leta 1992 v

enačbo vključil pet ločenih trgovinskih blokov – EU15, NAFTA, Mercosur, Pakt Andean,

ASEAN in AUS-NZ. Z ozirom na evropsko integracijo je Frankel ugotovil, da ima evropska

ekonomska integracija pozitiven vpliv na trgovinske tokove med državami članicami. Leta 1990

je trgovina med državami članicami EU znašala 35 % več kot trgovina med podobnima

državama, kjer so vsi ostali dejavniki enaki. Rezultati študije so pokazali, da je bila leta 1992

bilateralna trgovina med katerimakoli članicama Evropske skupnosti 65 % večja kot bi bila, če

Evropska skupnost ne bi obstajala (Frankel, 1997, str. 226-227).

32

Kot alternativa gravitacijskim modelom se uporabljajo analitični modeli. Resnick in Truman

(1973) sta za merjenje vpliva evropske integracije na trgovino industrijskih proizvodov uporabila

analitični regresijski model za obdobje od 1953 do 1968. Ustvarjanje trgovine je bilo ocenjeno

na 1,2 milijard ameriških dolarjev (1,4 milijard ameriških dolarjev vključno z EFTA),

preusmerjanje trgovine pa na 2,7 milijard ameriških dolarjev (3,6 milijard ameriških dolarjev

vključno z EFTA). Ocene so bile veliko nižje kot večina pridobljenih iz ostalih študij, poleg tega

pa preusmerjanje presega ustvarjanje trgovine. Za takšne rezultate je možnih več razlogov.

Možno je, da je bila ocenjena cenovna elastičnost povpraševanja pristranska navzdol, kar je

povzročilo podcenjenost ustvarjanja trgovine. Kritizirana pa je bila tudi uporaba navadnih

najmanjših kvadratov v enačbah ustvarjanja trgovine, ki lahko podajajo nižje izračune. Poleg

tega pa je možen razlog tudi neupoštevanje tako imenovanih promocijskih učinkov integracije

(Grimwade, 2007, str. 177-178).

Balassa (1974) je ocenil povečanje blaginje zaradi ustvarjanja trgovine proizvodov predelovalnih

dejavnosti v višini 0,7 milijard ameriških dolarjev v letu 1970 tako, da je pomnožil porast

trgovine proizvodov predelovalnih dejavnosti v višini 11,4 milijard ameriških dolarjev s

povprečno carino 12 % (polovica je 6 %). Izguba zaradi preusmerjanja trgovine je malenkostna

in pridobitev blaginje je znašala 0,15 % BDP. Preusmerjanje trgovine v kmetijstvu je znašalo 1,3

milijard ameriških dolarjev, povprečna stopnja zunanje zaščite pa je bila 47 %, zato je izguba za

zaradi preusmerjanja trgovine znašala 0,3 milijard ameriških dolarjev. Balassa je tudi ocenil

koristi zaradi pridobljene učinkovitosti ob povečanem obsegu proizvodnje proizvodov

predelovalnih dejavnosti v letu 1970 na nekoliko več kot 0,5 %, kar zadostuje za 0,1 % dodatek

k dejanski stopnji rasti Evropske skupnosti. Kasnejši poizkus ocenjevanja teh učinkov integracije

je izvedel Owen (1983). Meni, da so z nižanjem carinskih ovir, podjetja prisiljena k

racionaliziranju svojega delovanja ter zapirajo majhne obrate z visokimi stroški in koncentrirajo

proizvodnjo v velikih obratih z nizkimi stroški. Tem koristim iz povečanega obsega proizvodnje

so bili dodani tudi stroškovni prihranki zaradi odstranitve proizvajalcev z visokimi mejnimi

stroški v državah uvoznicah. Skupno je bil porast blaginje prvotnih šestih članic Evropske

skupnosti zaradi dinamičnih učinkov ocenjen med 3 % in 6 % skupnega BDP. Za primerjavo so

bile statične pridobitve blaginje ocenjene le na 0,7 % (Grimwade, 2007, str. 183-185). Kritike pa

so Owenu očitale sklepanje o zelo velikih pridobitvah blaginje na podlagi ozko osredotočene

primerjalne študije.

Povečanje realnega dohodka kot posledica statičnih in dinamičnih učinkov integracije ni enako

kot povečanje stopnje gospodarske rasti. Povečanje stopnje rasti je posledica porasta potenciala

države, da bo proizvajala vsako leto več. Balassa (1974) je ocenil, da oblikovanje Evropske

skupnosti doda 1 % povečanja BDP kot posledico povečanega varčevanja in investiranja. To je

povišalo gospodarsko rast za 0,05 %, kar se je zgodilo preko višjih dohodkov, ki so vodili do

večjega varčevanja in investiranja. Poleg tega pa je možno pričakovati, da bosta izrabljanje

ekonomij obsega in racionalizacija proizvodnje vodila do nadaljnjih novih investicij. Delež

investicij v osnovna sredstva v BNP šesterice Evropske skupnosti je od leta 1958 do 1970

porasel za 21 %. Ob domnevi, da bi bil ta delež za približno 1 % manjši, če do integracije ne bi

33

prišlo, je Balassa ocenil, da se je stopnja gospodarske rasti zaradi integracije povečala za 0,2 %

(Grimwade, 2007, str. 186).

Marques Mendes (1986) je za analiziranje učinkov integracije na gospodarsko rast predlagal

preprost model plačilnobilančno omejene rasti (angl. balance of payments constrained growth

model) osnovan na delu Thirlwalla (1979, 1982). V modelu uporablja pojem

zunanjetrgovinskega multiplikatorja, kjer povečanje obsega izvoza povzroči povečanje

proizvodnje ne le v državi izvoznici, ampak preko povečanega uvoza tudi v trgovinskih

partnerkah. Nekatera povečanja proizvodnje v trgovinskih partnerkah se vrnejo v državo, ki je

bila deležna prvotnega povišanja. Velikost zunanjetrgovinskega multiplikatorja je odvisna od

mejne nagnjenosti k uvozu in mejne nagnjenosti k varčevanju v obeh državah. Vendar pa je

obseg do katerega lahko proizvodnja raste omejen s potrebo po doseganju ravnotežja plačilne

bilance (Thirlwall, 1997, str. 378). Integracija pa bo imela negativen vpliv na rast države, če vodi

do večje nagnjenosti k uvozu. Drugi negativni učinki vključujejo potrebo neto proračunskih

izplačil Evropski skupnosti in/ali neto nakazil ostalim državam v skupni kmetijski politiki. Neto

tuje investicije oz. NTI (angl. foreign direct investment - FDI) in emigracije delovne sile iz tujine

pa imajo na stopnjo gospodarske rasti pozitiven vpliv. Marques Mendes je ocenil, da je bil BDP

Evropske skupnosti leta 1972 za 2,2 % višji kot, če integracije ne bi bilo, leta 1981 pa je bil višji

za 5,9 % (Marques Mendes, 1986, str. 271-274).

5.2 Značilnosti evropske specializacije

Velik pomen za preučevanje učinkov integracije ima povečevanje trgovine znotraj evropskega

območja, še posebej preko znotrajpanožne specializacije. Integracija namreč vpliva na

prestrukturiranje proizvodnje podjetij, ki želijo izkoristiti ugodnosti, nastale zaradi večjega trga,

in se uspešno meriti z novo nastalo konkurenco. Podjetja zato postajajo vedno bolj specializirana

v ozkem razponu proizvodov znotraj dane proizvodnje. S tem se pomen znotrajpanožne trgovine

vedno bolj povečuje. Blaginja potrošnikov se poveča zaradi večje izbire, ki je lahko bližje

njihovim preferencam ter zaradi možnosti maksimiziranja njihove koristnosti s potrošnjo več

različic iste dobrine. Znotrajpanožna specializacija pa lahko privede tudi do dolgoročnejših

koristi potrošnikov, ki jih običajne meritve povečanja blaginje zaradi znižanja carin ne morejo

zajeti. Kjer se proizvajalci specializirajo za določen proizvod ali postopek, se povprečni stroški s

povečevanjem obsega proizvodnje pogosto nižajo. S povečevanjem števila razpoložljivih različic

znotrajpanožna trgovina povečuje konkurenco, ki lahko v prihodnosti privede do ugodnosti

zaradi odstranjevanja X-tehnične neučinkovitosti, katera pomeni nezmožnost, da bi se dosegla

določena raven porabe virov za dani rezultat. Dinamične koristi niso omejene le na proizvodnjo,

v kateri se pojavlja znotrajpanožna specializacija. Lahko se pojavijo tudi v predelovalnih

dejavnostih z medpanožno specializacijo.

Učinek ustvarjanja trgovine se je v večini pojavil na podlagi znotrajpanožne in ne toliko

medpanožne specializacije. Lahko bi tudi rekli, da so bile države članice bolj nagnjene k

povečanju svoje specializacije v ozkem razponu proizvodov znotraj dane proizvodnje in ne

toliko k povečanju specializacije proizvodnje kot take. Balassa (1974) je za merjenje velikosti

34

znotrajpanožne trgovine uporabil razmerje trgovinskih neravnotežij za posamezne skupine

proizvodov deljenih z vsoto izvoza in uvoza proizvodov, ki pripadajo določeni skupini.

Razmerja so bila izračunana za 91 ločenih skupin proizvodov in za bilateralne trgovinske tokove

proizvodov predelovalnih dejavnosti med šestimi državami članicami v obdobju od 1958 do

1970. Balassa je prišel do rezultatov, da je delež znotrajpanožne trgovine v vseh opazovanih

državah visok in se je s časom še povečeval (Grimwade, 2007, str. 181-182).

Grubel in Lloyd (1975) sta za preučevanje evropske specializacije uporabila enačbo, v kateri se

trgovinsko neravnotežje za posamezno skupino proizvodov odšteje od celotnega izvoza in uvoza

preden se s skupnim uvozom in izvozom deli. Grubel-Lloydov indeks (v nadaljevanju GL

indeks) se pogosto uporablja kot kazalec za merjenje obsega znotrajpanožne trgovine, kot

nasprotja medpanožni trgovini. To je agregatni kazalec, ki vključuje vse pare držav za vso blago,

s katerimi se trguje. Kadar država izvaža in uvaža enako količino različic proizvoda hkrati, je

prisotna le znotrajpanožna trgovina in GL indeks bo enak 1. V nasprotju, ko država izvaža in

uvaža vsak proizvod posebej, se znotrajpanožna trgovina ne pojavi in GL indeks znaša 0 (Lee,

2004, str. 3). Ocene Grubela in Lloyda so pokazale, da imajo članice Evropske skupnosti med

vsemi državami OECD najvišje ravni znotrajpanožne trgovine. Razmerje znotrajpanožne

trgovine se je v obdobju od 1964 do 1974 povečalo v vseh državah članicah, razen na

Nizozemskem. Greenaway in Hine (1991, str. 620) sta uporabila GL indeks za dokaz, da je

znotrajpanožna trgovina od leta 1970 naraščala.

Evropska komisija (1997) je dokazala, da se pomembnost znotrajpanožne trgovine po

vzpostavitvi notranjega trga še povečuje. Z uporabo GL indeksa so izmerili tako vertikalno kot

tudi horizontalno znotrajpanožno trgovino ter medpanožno trgovino za bilateralne trgovinske

tokove za 10.000 različnih proizvodov v obdobju od 1980 do 1994. GL indeks je pokazal

naraščanje znotrajpanožne trgovine skozi obdobje. Medpanožna trgovina je v ES 12 padla za

5,1 %, horizontalna znotrajpanožna trgovina se je povečala za 2 %, vertikalna znotrajpanožna

trgovina pa za 3,1 % (Grimwade, 2007, str. 183). Razlike med proučevanimi državami so bile

očitne, saj imajo manj razvite države višje deleže medpanožne trgovine kot razvite. Leta 2007 pa

je Evropska komisija v svojem poročilu navedla, da kljub temu da notranji trg sproža bolj

učinkovito realokacijo sredstev, ni prišlo do zadostne specializacije v smeri bolj tehnološko

intenzivnih panog v proizvodnem sektorju, kjer bi lahko bila konkurenčnost EU bolj dolgoročna

(Evropska komisija, 2007, str. 52).

5.3 Merjenje učinkov nastanka notranjega trga

Izčrpen poskus ocenjevanja možnih učinkov zaradi nastanka notranjega trga za Evropsko

skupnost predstavlja ex-ante študija, ki jo je v imenu Evropske komisije pripravil Paolo Cecchini

v Cecchinijevem poročilu (1988). Študija je vključila tako statične pridobitve blaginje zaradi

ustvarjanja trgovine, ko se necarinske ovire odstranijo, kot tudi dolgoročnejše dinamične koristi,

ki so pričakovane zaradi povečanja konkurence in črpanja ekonomij obsega. Koristi so bile

ocenjene med 70 in 190 milijard ECU oz. med 2,5 % in 6,5 % BDP Evropske skupnosti s

koristmi razporejenimi na obdobje petih let ali več. Ob predpostavki pasivne makroekonomske

35

politike je napovedano povečanje realnega BDP v petih ali šestih letih enako 4,5 %. Ob bolj

aktivni makroekonomski politiki pa je predvideno povečanje realnega BDP znašalo približno

7 %. Pozneje je Evropska komisija (1997) z uporabo modela splošnega ravnotežja ocenila

dejanske vplive porasta blaginje zaradi notranjega trga v obdobju od 1991 do 1994. Če je

vključeno tako znižanje stroškov za trgovino zunaj kot znotraj območja Ekonomske skupnosti, je

porast blaginje med 2 % in 10 % BDP (Grimwade, 2007, str. 186).

Baldwin (1989) je glede na nastanek notranjega trga v svoji ex-ante študiji pokazal, da se

povečana integracija v državah članicah ne odraža le v višji ravni proizvodnje, ampak tudi v višji

stopnji gospodarske rasti. Menil je, da običajne ocene vpliva notranjega trga podcenjujejo

potencialno korist zaradi integracije, saj so bile osnovane na podlagi koristi, ki so dokončne in

nastanejo le enkrat. Baldwin je ločil med dvema vplivoma na gospodarsko rast. Prvi vpliv je

srednjeročna akceleracija, kjer višji dohodki povečujejo varčevanje in investicije. Drugi pa je

dolgoročni vpliv, kjer povečana stopnja investiranja sproži še nadaljnje povečanje investiranja v

ostalih delih gospodarstva. Zaloga kapitala se poveča in povzroči nadaljnje povečanje

proizvodnje ter nadaljnji porast varčevanja in investiranja in tako je sklenjen krog gospodarske

rasti. Vendar pa ob uporabi neoklasičnega modela rasti ta rast sčasoma preneha.

Pridobitev srednjeročnega vpliva je Baldwin ocenil med 3,5 % in 9 % BDP, kar je podobno

ocenam Cecchinijevega poročila, ki so med 3,2 % in 5,7 %. Namesto neoklasičnega modela rasti

pa se lahko uporabi model endogene rasti. V primeru uporabe tega modela je možno, da se bo

gospodarska rast nadaljevala na trajno višji stopnji kot prej. V novi teoriji rasti, je akumulacija

znanja obravnavana kot endogena in ne eksogena spremenljivka. Hitrejša rast ustvari povezavo

med zasebno in javno stopnjo donosnosti kapitala. Namesto, da bi se rast vračala v umirjeno

stanje, se pojavi proces nenehne akumulacije, kjer večje investiranje posameznih podjetij poveča

donosnost investiranja za podjetja v celoti. Z uporabo endogenega modela rasti je Baldwin

(1989) ocenil potencialne pridobitve zaradi notranjega trga od 11 % do 35 % BDP, kar je znatno

več od Cecchinijeve ocene (Freeman, 2003, str. 2).

Evropska komisija (1996) je ocenila, da se je trgovina od začetka programa notranjega trga leta

1985, med državami članicami povečala za 20 % do 30 %. Leta 1997 pa je Evropska komisija z

uporabo modela splošnega ravnotežja opravila ex-ante in ex-post simulacijo učinkov nastanka

notranjega trga. Ex-ante študija je z uporabo sektorskih ocen vzetih iz zgodnejše študije

Buiguesa, Ilzkovitza in Lebruna (1990) simulirala verjetne vplive notranjega trga na trgovino

znotraj EU. Rezultati so pokazali, da je delež domačih proizvajalcev v domači potrošnji padel za

nekoliko več kot 2 %, medtem ko se je delež proizvajalcev EU povečal za približno 3 %, delež

preostalega sveta pa se je povečal za 1 %. Približno dve tretjini vpliva notranjega trga na

trgovino znotraj EU je predstavljalo ustvarjanje trgovine, približno eno tretjino pa je

predstavljalo preusmerjanje trgovine. V Ex-post simulaciji je bilo predpostavljeno, da so imeli

proizvajalci v tem obdobju čas le za omejeno prilagajanje na spremembe, ki so se zgodile,

dolgoročno pa se bodo pojavile popolne prilagoditve. Učinek notranjega trga je bil določen s

primerjavo dejanskih sprememb v deležih trgovine s tistimi, ki so bile rezultat simulacije. Za

celotno proizvodnjo se je izkazalo, da se je zaradi nastanka notranjega trga delež domačih

36

proizvajalcev znižal za približno 1,5 %, medtem ko se je delež proizvajalcev EU povečal za 2 %,

delež preostalega sveta pa za 0,5 % (Grimwade, 2007, str. 180).

Deset let po sklenitvi programa leta 1992 je Evropska komisija podala nove ocene vpliva

notranjega trga, ki kažejo, da je nastanek notranjega trga povečal BDP EU v letu 2002 za 1,8 %

ali 164,5 milijard evrov, zaposlenost se je povečala za 1,46 % oz. za približno 2,5 milijona

dodatnih delovnih mest. EU je z notranjim trgom poskušala čimbolj odpreti trg storitev, vendar

zaradi nacionalnih regulativnih sistemov, ki so zelo različni in zapleteni, še vedno ostajajo visoke

ovire za čezmejno trgovino v nefinančnih storitvah. V sektorjih, kot so računovodstvo, prodaja

na drobno, trgovina na debelo in storitve informacijske tehnologije, so ovire še vedno visoke,

zato bi bile koristi od njihove odprave zelo pomembne. Trgovina v komercialnih storitvah bi se

lahko povečala za 30 % do 60 % in vrednost NTI za 20 % do 35 % (Kok, Lejour & Montizaan,

2004, str. 66), kar bi lahko povečalo potrošnjo EU za 0,6 % ter zaposlovanje za 600.000 delovnih

mest (Copenhagen Economics, 2005, str. 13).

Leta 2007 je Evropska komisija v svojem poročilu analizirala učinke notranjega trga. V obdobju

od 1992 do 2006 so bili učinki notranjega trga 25 držav ocenjeni na 2,2 % povečanje BDP EU in

ustvarjanje 2,75 milijonov dodatnih delovnih mest oz. 1,4 % vseh zaposlenih (Evropska

komisija, 2007, str. 8). Kljub temu, da je učinek notranjega trga težko popolnoma ločiti od

ostalih dejavnikov, Evropska komisija meni, da je imel pomembno vlogo pri povečanju deleža

neto tujih investicij znotraj EU. Leta 1995 je v EU15 namreč 50 % celotnih odlivov NTI in 53 %

celotnih prilivov NTI izviralo iz ostalih članic EU15, deleža pa sta se v letu 2005 dvignila na

66 % in 78 %. Znotraj EU25 sta v letu 2005 deleža odlivov in prilivov NTI iz drugih članic

EU25 znašala 70 % in 82 % skupnih odlivov in prilivov (Evropska komisija, 2007, str. 33).

5.4 Merjenje učinkov nastanka EMU

Rose (2000) je v svoji študiji ocenjeval neposredni vpliv skupne valute na trgovino, v katero je

vključil 186 držav za petletna obdobja od 1970 do 1990. Državi, ki imata skupno valuto naj bi

med seboj trgovali trikrat več kot državi, ki imata različni valuti. Trgovina naj bi se torej

povečala za 235 %, zmanjšanje tečajne volatilnosti za en standardni odklon pa naj bi povečalo

trgovino za 13 % (Rose, 2000, str. 17). Visoki rezultati so sprožili veliko debat in kritik tudi

avtorja samega. Velik delež držav, ki jih je Rose (2000) vzel v vzorec je bilo držav v razvoji, ki

se precej razlikujejo od držav v EU in EMU, zato ta študija za preučevanje vpliva EMU ni

ustrezna. V študiji iz leta 2000 je Rose poskušal odgovoriti na neustrezno vprašanje ali države s

skupno valuto medsebojno trgujejo več kot države z različnimi valutami.

Glick in Rose (2001) sta zato v svoji študiji poskušala najti odgovor na pomembnejše vprašanje,

in sicer, kako skupna valuta vpliva na države, ki jo uvedejo. V obdobju od 1948 do 1997 sta

preučevala trgovino med državami pred in po tem, ko sta državi imeli skupno valuto. Ugotovila

sta, da se bilateralna trgovina med državami, ki so sprejele skupno valuto, skoraj podvoji oz. se

poveča za 90 % (Glick & Rose, 2001, str. 7). Kljub temu, da sta Glick in Rose (2001)

odgovarjala na pravilno zastavljeno vprašanje, pa se njun vzorec nanaša na majhne in/ali revne

37

države ter se konča leta 1997, torej pred nastankom EMU (Micco, Stein & Ordoñez, 2003, str. 8-

9). Potencialni vpliv evra na trgovino v evroobmočju oz. EMU kot prva omenjata Rose in Van

Wincoop (2001) in ocenita, da naj bi se trgovina med dvanajstimi državami EMU zaradi enotne

valute povečala za 59 %, blaginja v državah pa naj bi se povečala za 11,1 % (Rose & Van

Wincoop, 2001, str. 389).

Od uvedbe evra leta 1999 je bilo narejenih kar nekaj študij, v katerih so avtorji poizkušali oceniti

učinek evra na bilateralno trgovino v evroobmočju. Micco, Stein in Ordoñez (2003) so za

obdobje od 1992 do 2002 ocenili povečanje trgovine v evroobmočju med 8 % in 15 % in

ugotovili, da evro povečuje tudi trgovino z nečlanicami za približno 9 %, Barr, Breedon in Miles

(2003) so izračunali trgovinski učinek evra za obdobje od 1978 do 2002 v višini 29 %, Bun in

Klaassen (2002) pa povišanje za 38 % v obdobju od 1965 do 2001 (Bun & Klaassen, 2006, str.

2). Faruqee (2004) nadgradi študijo Micco, Stein in Ordoñez (2003) in oceni tudi vplive za

posamezne države. Uvedba evra naj bi povečala trgovino znotraj evroobmočja med 7 % in 14 %.

Najbolj je evro vplival na trgovino na Nizozemskem in v Španiji, najmanj pa na Irskem, Finskem

ter Portugalskem, za Grčijo pa je bil celo negativen (Farugee, 2004, str. 10-11). Faruqee (2004)

je ugotovil, da do preusmerjanja trgovine ni prišlo, saj se je trgovina z državami zunaj

evroobmočja v povprečju povečala za 8 % (Faruqee, 2004, str. 14).

Flam in Nordström (2006a) ločita vpliv evra na izvoz nečlanic v evroobmočje ter na izvoz članic

v nečlanice. V študiji uporabita letne podatke za 20 OECD držav za obdobje od leta 1989 do

2002. Uvedba evra naj bi trgovino med državami EMU v povprečju povečala za 15 %,

zmanjšanje povprečne tečajne volatilnosti za en standardni odklon pa naj bi zmanjšanje povečalo

trgovino za 1,5 %. Izvoz nečlanic v članice EMU se je povečal za 7,5 %, izvoz članic v nečlanice

pa za 8 %. Ko pa avtorja iz vzorca odstranita neevropske države, je vpliv evra na izvoz med

članicami EMU 12 %, na izvoz članic v nečlanice 6,6 % in 7,3 % na izvoz nečlanic v članice

(Flam in Nordström, 2006a, str. 10). V novejši analizi Flam in Nordström (2006b) ponovno

uporabita vzorec 20 OECD držav, v katerem je 10 članic EMU, za obdobje od leta 1995 do

2005. Obdobje od 1999 do 2001 označita kot tranzicijsko, obdobje od 2002 do 2005 pa kot

temeljno obdobje delovanja vplivov evra. Evro je v temeljnem obdobju glede na tranzicijsko

povečal izvoz za 26 % relativno na 10 OECD držav, ki niso članice EMU. Izvoz članic v države

nečlanice se je v povprečju povečal za 12 % ter izvoz nečlanic v članice za 13 % (Flam &

Nordström, 2006b, str. 27).

De Nardis in Vicarelli (2003) poskušata oceniti vpliv evra z dinamičnim gravitacijskim modelom

za 30 držav, med katerimi je 11 držav izvoznic evroobmočja, v obdobju od 1980 do 2000.

Ocenita, da naj bi hipotetično zmanjšanje tečajne volatilnosti med državami EMU in njihovimi

partnericami za en standardni odklon povečalo celotno trgovino držav EMU za 4 %, evro pa naj

bi povzročil 6,3 % povečanje trgovine držav EMU (De Nardis & Vicarelli, 2003, str. 8). De

Nardis, De Santis in Vicarelli (2007) v svoji študiji za obdobje od 1988 do 2003 za 23 OECD

držav ocenijo bilateralni izvoz. Uvedba evra naj bi izvoz med državami evroobmočja povečala

za 4 % do 5 % (De Nardis et al., 2007, str. 15). Ugotovijo tudi značilno negativno povezavo med

38

trgovino in tečajno volatilnostjo, katere zmanjšanje za en standardni odklon okoli povprečja

poveča trgovino med državami EU in partnerkami za 2,2 % (De Nardis et al., 2007, str. 23).

Baldwin, Di Nino, Fontagné, De Santis in Taglion (2008) vpliv evra za obdobje od 1999 do 2006

ocenjuje na približno 5 % povečanje trgovine znotraj evroobmočja (Baldwin et al., 2008, str.

128). Flam et al. (2009) pa ocenjujejo, da je evro z odpravo tečajnega tveganja, zmanjšanjem

transakcijskih stroškov, večjo preglednostjo cen in povečano konkurenco znotraj evroobmočja,

vplival na povečanje trgovine v povprečju za 24 % od leta 1999, medtem ko se je trgovina med

evroobmočjem in državam zunaj njega povečala za 12 % (Flam et al., 2009, str. 91). Flam et al.

(2009) ugotavljajo, da je odprava nominalnih menjalnih tečajev znotraj monetarne unije vplivala

na občutno povečano trgovino znotraj evroobmočja in manjše, vendar še vedno znatno povečanje

trgovine med evroobmočjem in državami zunaj njega (Flam et al., 2009, str. 13), veliko težje pa

je oceniti vpliv, ki ga je imel evro na neto tuje investicije. Sklepajo, da je evro vplival na NTI

pozitivno, vendar pa je njegov učinek zelo težko ločiti od učinka, ki ga je imel notrnji trg. Veliko

NTI naj bi se kazalo v obliki združitev in prevzemov (angl. mergers and acquisitions), na katere

pa je imel evro velik vpliv. Učinek evra naj bi povečal predvsem horizontalne združitve in

prevzeme (Flam et al., 2009, str. 92), kar pomeni, da gre za podjetja iz iste panoge, ki si

konkurirajo pri določenem tipu poslovne aktivnost (Lahovnik, 1998, str. 15).

Flam in Nordström (2008) v svoji študiji upoštevata postopen vpliv notranjega trga v

posameznih državah in preučita, kakšen vpliv je imela EMU na NTI, saj so nekatere študije pred

njuno ugotavljale znatne pozitivne učinke. De Sousa in Lochard (2006), Brouwer, Paap in

Viaene (2007), Petroulas (2007) ter Schiavo (2007) so ocenili, da je evro povečal NTI znotraj

evroobmočja od 16 % do 300 %. V vseh treh študijah iz leta 2007 pa so našli tudi pomembne

pozitivne učinke na NTI med državami v euroobmočju in državami zunaj njega, in sicer od 4 %

do 200 %. Coeurdacier, De Santis in Aviat (2009) pa na podlagi podatkov na ravni sektorjev

uporablja ugotovijo vpliv evra na bilateralne združitve in prevzeme v višini 200 % v

evroobmočju in 70 % med državami evroobmočja in državami zunaj njega. Omenjene študije

uporabijo podatke do konca leta 2001 (Petroulas (2007), Schiavo (2007)) ali do 2004 (De Sousa

in Lochard (2006), Brouwer et al. (2007) in Coeurdacier et al. (2009)), Flam in Nordström

(2008) pa se odločita za uporabo podatkov do konca leta 2006 (Flam & Nordström, 2008, str. 1).

V nasprotju s predhodnimi študijami nista našla nobenega vpliva evra na NTI med državami v

evroobmočju ter na NTI iz držav evroobmočja v države izven njega, ugotovila pa sta, da ima

evro negativen vpliv na NTI iz držav izven evroobmočja v države v njem.

V evroobmočju je povprečna inflacija v prvi dekadi od uvedbe evra znašala blizu, vendar manj

kot 2 %. Poleg opaznega izboljšanja inflacije v primerjavi s prejšnjimi desetletji pred uvedbo

evra, pa je opaziti tudi veliko znižanje cenovne volatilnosti, splošna stabilnost pa se odraža tudi v

nižjih in manj spremenljivimi dolgoročnih obrestnih merah (Regling, Deroose, Felke & Kutos,

2010, str. 3). Velik dosežek EMU v prvem desetletju je tudi ustvarjanje 16 milijonov delovnih

mest v euroobmočju, kar je več kot v drugih razvitih gospodarstvih (Regling et al., 2010, str. 5).

Evro je s podporo in utrditvijo evropskega notranjega trga pripomogel k izboljšanju blaginje

potrošnikov ter preko povečane konkurence, tržne likvidnosti in transparentnosti ter ekonomij

39

obsega in učinkov sinergij spodbudil konvergenco denarnih in kapitalskih trgov. Medtem ko je

učinek evra težko ločiti od vpliva drugih faz integriranja, tudi najbolj konzervativne ocene

nakazujejo na njegov pozitiven učinek na trgovino v višini približno 2 % BDP. Seveda pa je

govoriti o splošnem vplivu evra na trgovino zelo poenostavljeno, saj mnoge ocene kažejo, da je

se učinek evra precej razlikuje med posameznimi sektorji ter tudi med državami članicami,

vendar pa ni dovolj podatkov za natančno in verodostojno določitev teh. (Baldwin et al., 2008,

str. 42).

Raziskav o vplivu evra na NTI je precej manj tistih o učinku evra na trgovino. To ni posledica

pomanjkanja interesa, ampak tega, da so čezmejne investicije sestavni del mednarodnih strategij

podjetji, zlasti ko gre za velika podjetja. Poleg tega je splošno znano, da NTI s seboj prinašajo

dragoceno tuje znanje in izkušnje, ki ne prihajajo s samo trgovino. Problem pa je, da so podatki

in metodologija veliko manj razviti. Z uporabo najboljših razpoložljivih podatkov, teorije in

ekonometričnih tehnik Baldwin et al. (2008) v svojem poročilu ugotavljajo, da tako vključevanje

v notranji trg kot tudi članstvo v evroobmočju, pozitivno vplivata na NTI. Ugotovili so tudi, da je

bil pozitivni učinek evra na NTI večji v predelovalnih dejavnostih v primerjavi s storitvami.

Evro je imel večji pozitivni vpliv na NTI pri poslovanjih znotraj posameznih sektorjev, kot na

NTI pri poslovanju med različnimi sektorji. Evro spodbuja domače in čezmejne aktivnosti

združitev in prevzemov v euroobmočju pri velikih in majhnih podjetjih, ne vpliva pa na

povečanje nastanka holdingov med sektorji. V svojem poročilu Baldwin et al. (2008) navajajo

tudi, da evro sicer spodbuja NTI iz držav zunaj evroobmočja, vendar pa je ta učinek približno pol

manjši kot je vpliv na NTI v evroobmočju. Splošni učinek evra na NTI torej ni povsem jasen,

večina avtorjev pa vseeno ugotavlja njegov pozitivni vpliv z ocenami v razponu od 15 % do

200 % na NTI za države znotraj evroobmočja in od 7,5 % do 100 % za NTI iz držav zunaj

evroobmočja v države v območju evra (Baldwin et al., 2008, str. 129-130).

SKLEP

Ekonomska integracija pomeni odstranitev trgovinskih omejitev med vsaj dvema državama ter

oblikovanje njunega sodelovanja in koordinacije, prav tako pa države članice integracije skupaj

določajo pogoje za mednarodno poslovanje z drugimi državami ali celo integracijami. Od vrste

ekonomske integracije so odvisne trgovinske ovire med članicami integracije in tistimi državami,

ki v njo niso vključene. Evropska skupnost oz. Evropska unija je bila po najvišji obliki

ekonomskega integriranja od leta 1968 do 1992 carinska unija, v obdobju od 1993 do 1999

notranji ter od leta 1999 dalje tudi ekonomska in monetarna unija (Manzocchi, 2003, str. 265).

EU ima danes 27 članic, od katerih jih je 17 vstopilo v EMU in prevzelo skupno valuto evro.

Na države vključene v ekonomsko integracijo vplivajo učinki ekonomskega integriranja, ki jih

lahko ločimo na statične in dinamične. Statične učinke obravnava predvsem teorija carinske

unije in pojasnjuje, da ekonomska integracija povzroča ustvarjanje in preusmerjanje trgovine ter

specializacijo in realokacijo nespremenjene količine proizvodnih faktorjev. Prav statičnost in

predpostavka o negibljivosti proizvodnih faktorjev pa sta bistveni omejitvi teorije carinske unije.

40

Kljub temu, da sprememb menjalnih razmerij ne moremo uvrstiti med popolnoma statične ali

popolnoma dinamične učinke, pa so pomembni učinek, ki ga povzroča ekonomska integracija. V

sodobni teoriji mednarodnega ekonomskega integriranja se poudarja predvsem pomembnost

dinamičnih učinkov. Ekonomska integracija namreč poveča konkurenco na trgu, z boljšo

organizacijo in racionalizacijo proizvodnje omogoča izkoriščanje ekonomij obsega, olajša pretok

proizvodnih faktorjev in poveča obseg realnih investicij. Integracija torej vpliva tudi na

prestrukturiranje proizvodnje podjetij, ki želijo izkoristiti ugodnosti, nastale zaradi večjega trga,

in se uspešno meriti z novo nastalo konkurenco. Podjetja zato postajajo vedno bolj specializirana

v ozkem razponu proizvodov znotraj dane proizvodnje.

Iz ocen različnih avtorjev je mogoče sklepati, da je imel nastanek carinske unije v EU v

splošnem pozitiven vpliv, saj je bilo v večini ustvarjanje trgovine večje od preusmerjanja

trgovine, blaginja v državah članicah pa se je povečala. Notranji trg je glede na različne ocene

prav tako vplival na večje ustvarjanje kot preusmerjanje trgovine ter na večji BDP in blaginjo

držav članic, poleg tega pa je notranji trg vplival tudi na povečanje zaposlenosti in večji obseg

NTI. Meritve učinkov ekonomskega integriranja kažejo tudi na značilnosti evropske

specializacije, kjer ima znotrajpanožna trgovina vedno večji obseg in pomen.

Ocene avtorjev se med seboj razlikujejo tudi pri meritvah učinkov monetarne integracije.

Nastanek EMU, s skupno valuto evro, naj bi imel v splošnem pozitiven vpliv na trgovino v

evroobmočju in tudi na trgovino med evroobmočjem in državami zunaj njega, BDP članic,

zaposlenost ter blaginja pa so zaradi nastanka EMU večji. Pozitivne učinke EMU je opaziti v

nižji povprečni inflaciji, nižji cenovni volatilnosti, splošna stabilnost pa se odraža tudi v nižjih in

manj spremenljivimi dolgoročnih obrestnih merah. Meritve avtorjev se med seboj zelo

razlikujejo predvsem pri ocenjevanju vpliva EMU na NTI. Precejšnji delež NTI se kaže v obliki

združitev in prevzemov, na katere je imel evro velik vpliv. Evro naj bi povečal predvsem

horizontalne združitve in prevzeme. Veliko avtorjev navaja, da je učinek pozitiven, kljub temu

pa nekateri s svojimi izračuni niso našli vpliva, ali pa je bil ta celo negativen. Splošni učinek evra

na NTI torej ni povsem jasen, veliko avtorjev pa vseeno ugotavlja njegov pozitivni vpliv.

Rezultati meritev učinkov ekonomskega integriranja v EU kažejo na pozitiven vpliv

ekonomskega integriranja. Ocene meritev pa se med seboj razlikujejo zaradi različnih

predpostavk in uporabljenih metod izračunov, drugačnega načina zajema podatkov ter njihove

baze in neenakih obdobij zajetih v raziskovanju. Največji problem različnih načinov merjenja

vplivov ekonomskega integriranja je dejstvo, da ni možno vedeti, kaj bi se zgodilo, če do

nastanka evropske integracije ne bi prišlo. Iz tega lahko sklepamo, da nobena od navedenih teorij

in analiz ekonomskega integriranja ni popolna in tudi meritve ne dajejo enotnih ocen. Zaradi

velike količine dejavnikov, ki vplivajo na procese integriranja, je učinke ekonomskega

integriranja zelo težko izolirati in oblikovati zaključen model. Strinjamo se torej lahko, da je

potrebno na ekonomsko integracijo gledati samostojno in je ne opisovati kot drugo najboljšo

rešitev, saj je popolna globalna liberalizacija malo verjetna, ekonomska integracija pa ima

pozitivne učinke in v splošnem pripomore k izboljšanju blaginje.

41

LITERATURA IN VIRI

1. Aitken, N. D. (1973). The Effect of the EEC and EFTA on European Trade: A Temporal

Cross-Section Analysis. The American Economic Review, 63(5), 881-892.

2. Alendar, B. (1985). Regionalna ekonomska integracija u Latinskoj Americi. Beograd: Institut

za medjunarodnu politiku i privredu.

3. Arndt, S. W. (1968). On Discriminatory versus Non-Preferential Tarif Policies. Economic

Review, 78(312), 971-979.

4. Balassa, B. (1961). The Theory of Economic Integration. London: Allen & Unwin.

5. Balassa, B. (1974). Trade Creation and Trade Diversion in the European Common Market:

An Appraisal of the Evidence. The Manchester School, 42(2), 93-135.

6. Baldwin, R. E., Di Nino, V., Fontagné, L., De Santis, R. A., & Taglioni, D. (2008). Study on

the Impact of the Euro on Trade and Foreign Direct Investment. European Economic and

Monetary Union Working Paper, No. 321. Najdeno 14. septembra 2010 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/publication12590_en.pdf

7. Banka Slovenije - Zgodovina ekonomske in monetarne unije. Najdeno 6. januarja 2011a na

spletnem naslovu http://www.bsi.si/ekonomska-in-monetarna-unija.asp?MapaId=1271

8. Banka Slovenije – Kaj so konvergenčni kriteriji? Najdeno 14. januarja 2011b na spletnem

naslovu http://www.bsi.si/ekonomska-in-monetarna-unija.asp?MapaId=195

9. Barr, D., Breedon, F., & Miles, D. (2003). Life on the Outside: Economic Conditions and

Prospects Outside Euroland. Economic Policy, 18(37), 574-613.

10. Bergstrand, J. D. (1985). The Gravity Equation in International Trade: Some Microeconomic

Foundations and Empirical Evidence. Review of Economics and Statistics, 67(3), 474-481.

11. Bhagwati, J. (1971). Trade Diverting Customs Unions and Welfare Improvement: A

Clarification. The Economic Journal, 81(323), 580-587.

12. Bebler, A. (2007). Uvod v evropske integracije. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

13. Bobek, V. (2002). Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

14. Boršič, D. (2000). Dejavniki znotrajpanožne trgovine v Sloveniji. Bilten EDP, 23(2), 57-74.

15. Brouwer, J., Paap, R., & Viaene, J. (2007). The Trade and FDI Effects of EMU Enlargement.

Tinbergen Institute Discussion Papers, No. 07-077/2. Najdeno 3. marca 2011 na spletnem

naslovu http://www.tinbergen.nl/discussionpapers/07077.pdf

16. Buckley, P. J., & Casson, M. (1976). The Future of the Multinational Enterprise.

Basingstoke: Macmillan.

17. Bukša, D. (2004). Integracijski procesi u svjetskom gospodarstvu i današnja pozicija

Republike Hrvatske. Zadar: HAZU.

18. Bun, M. J. G., & Klaassen, F. J. G. M. (2006, 21. februar). The Euro Effect on Trade is not as

Large as Commonly Thought. Neobjavljen izvod. Najdeno 16. oktobra 2010 na spletnem

naslovu http://www1.fee.uva.nl/pp/klaassen/index_files/trend27_forthcoming.pdf

19. Byé, M. (1950). Unions Douanières et Données Nationales. Économie Appliquée, 3(1), 121-157.

20. Cecchini, P. (1988). The European Challenge 1992: The Benefits of a Single Market.

Aldershot: Gower.

21. Copenhagen Economics (2005). Economic Assessment of the Barriers to the Internal Market

for Services. Copenhagen Economics No. 25262441. Najdeno 24. januarja 2011 na spletnem

naslovu http://ec.europa.eu/internal_market/services/docs/services-dir/studies/2005-01-cph-

study_en.pdf

22. Corden, W. M. (1972). Economics of Scale and Custom Union Theory. The Journal of

Political Economy, 80(3), 465-475.

42

23. Cooper, C. A., & Massell, B. F. (1965). A New Look at Customs Union Theory. The

Economic Journal, 75(300), 742-747.

24. Coeurdacier, N., De Santis, R. A., & Aviat, A. (2009). Cross-Border Mergers and Acquisitions:

Financial and Institutional Forces. ECB Working Paper Series, No. 1018. Najdeno 2. marca

2011 na spletnem naslovu http://www.ecb.int/pub/pdf/scpwps/ecbwp1018.pdf

25. Czinkota, M. R. (1994). International Business. Orlando: Harcourt Brace College Publisher.

26. De Grauwe, P. (2005). Economics of Monetary Union (6th

ed.). New York: Oxford

University Press Inc.

27. De Nardis S., & Vicarelli, C. (2003). The Impact of the Euro on Trade: The (Early) Effect is

not so Large. Economics Working Papers, No. 017. Najdeno 11. decembra 2010 na spletnem

naslovu http://aei.pitt.edu/1851/01/ENEPRI_WP17.pdf

28. De Nardis, S., De Santis, R., & Vicarelli, C. (2007). The Euro’s Effect on Trade on a Dynamic

Setting. ISAE Working Papers, No. 80. Najdeno 13. decembra 2010 na spletnem naslovu

http://www.isae.it/Working_Papers/WP_80_2007_de%20Nardis_De%20Santis_Vicarelli.pdf

29. De Sousa, J., & Lochard, J. (2006). Does the Single Currency affect Foreign Direct

Investment? A Gravity-Like Approach. Paris: University of Paris.

30. Dosser, D. (1973). British Taxation and the Common Market. London: Knight.

31. Dubrovski, D. (2005). Mednarodno poslovanje in finance. Piran: GEA College.

32. El-Agraa, A. M. (1997). Economic Integration Worldwide. Basingstoke: Macmillan.

33. El-Agraa, A. M. (1999). Regional Integration: Experience, Theory and Measurement.

Basingstoke: Macmillan.

34. El-Agraa, A. M. (2002). The UTR versus CU Formation Analysis and Article XXIV. Applied

Economics Letters, 9(9), 621-624.

35. El-Agraa, A. M. (2004). The European Union: Economics and Policies (7th

ed.). London:

Pearson Educatin.

36. El-Agraa, A. M. (2007). The European Union: Economics and Policies (8th

ed.). Cambridge:

Cambridge University Press.

37. El-Agraa, A. M., & Jones, A. J. (1981). The Theory of Customs Unions. Oxford: Philip Allan.

38. El-Agraa, A. M., & Jones, A. J. (2000). On 'CU Can Dominate UTR'. Applied Economics

Letters, 7(5), 301-304.

39. Elliott, R. J. R., & Ikemoto, K. (2004, 18. januar). AFTA and the Asian Crisis: Help or

Hindrance to ASEAN Intra-Regional Trade? Asian Economic Journal, str. 1-35.

40. Europa - Lizbonska pogodba. Najdeno 20. januarja 2010a na spletnem naslovu

http://europa.eu/lisbon_treaty/index_sl.htm

41. Europa - Zgodovina EU. Najdeno 4. aprila 2010b na spletnem naslovu http://europa.eu/

abc/history/2000_today/index_en.htm

42. Evropski parlament. (2006). Načela in splošna vzpostavitev notranjega trga. Najdeno 27.

januarja 2011 na spletnem naslovu http://circa.europa.eu/irc/opoce/fact_sheets/info/data/

market/ principles/article_7187_sl.htm

43. Faruqee, H. (2004). Measuring the Trade Effects of EMU. IMF Working Papers, No. 04/154.

Najdeno 23. novembra 2010 na spletnem naslovu http://www.imf.org/external/pubs/

ft/wp/2004/wp04154.pdf

44. Fidrmuc, J. (2002). The Endogeneity of the Optimum Currency Area Criteria, Intra-Industry

Trade, and EMU Enlargement. Vienna: Oesterreichische Nationalbank.

45. Flam, H., & Nordström, H. (2006a). Trade Volume Effects of the Euro: Aggregate and

Sector Estimates. Seminar Papers, No. 746. Najdeno 15. decembra 2009 na spletnem naslovu

http://www.iies.su.se/publications/seminarpapers/746.pdf

43

46. Flam, H., & Nordström, H. (2006b). Euro Effects on the Intensive and Extensive Margins of

Trade. CESifo Working Paper, No. 1881. Najdeno 12. novembra 2010 na spletnem naslovu

http://www.kommers.se/upload/Analysarkiv/Arbetsomr%C3%A5den/EUs_inre_marknad/Eu

roeffects.pdf

47. Flam, H., & Nordström, H. (2008, 20. november). The Euro Impact on FDI Revisited and

Revised. Institute for International Economic Studies. Najdeno 9. februarja 2011 na spletnem

naslovu http://people.su.se/~flam/Euro%20FDI%20Revisited%20Revised%20081212.pdf

48. Flam, H., Fatás, A., Holden, S., Jappelli, T., Mihov, I., Pagano, M., & Wyplosz, C. (2009).

EMU at Ten: Should Denmark, Sweden and the UK Join? SNS Economic Policy Group.

Najdeno 3. februarja 2011 na spletnem naslovu http://sns.se/document/kr_2009_rapport

_eng.pdf

49. Fleming, J. M. (1971). On Exchange Rate Unification. Economic Journal, 81(323), 467-488.

50. Fontaine, P. (2003). Evropa v 12 poglavjih. Bruselj: Evropska komisija.

51. Földvári, P. (2006). The Economic Impact of the European Integration on the Netherlands: A

Quantitative Analysis of Foreign Trade and Foreign Direct Investments. Utrecht: Utrecht

University.

52. Frankel, A. J. (1997). Regional Trading Blocs in the World Economic System. Washington

DC: Institute for International Economics.

53. Frankel, A. J. (2003). The UK Decision re EMU: Implications of Currency Blocs for Trade

and Business Cycle Correlations. Submissions on EMU from Leading Academics (str. 99-

109). London: H. M. Harvard University.

54. Frankel, A. J., & Rose, A. K. (1996). The Endogeneity of the Optimum Currency Area

Criteria. Cambridge: National Bureau of Economic Research.

55. Freeman, R. B. (2003). Trade Wars: The Exaggerated Impact of Trade in Economic Debate.

NBER Working Paper, No. 10000. Najdeno 26. februarja 2011 na spletnem naslovu

http://www.nber.org/papers/w10000.pdf

56. Friedman, M. (1975). Unemployment versus Inflation? An Evaluation of the Phillips Curve.

London: Institute of International Affairs.

57. Genberg, H., & Nadal De Simone, F. (1993). Regional Integration Agreements and

Macroeconomic Discipline. V K. Anderson & R. Blackhurst (ur.), Regional Integration and

the Global Trading System (str. 167-195). New York: Harvester - Wheatsheaf.

58. Evropska komisija (2007, januar). Steps towards a deeper Economic Integration: The

Internal Market in the 21st Century. A Contribution to the Single Market Review. Bruselj:

Evropska komisija.

59. Glick, R., & Rose A. K. (2001, 21 november). Does a Currency Union affect Trade? The

Time Series Evidence. Najdeno 27. februarja 2011 na spletnem naslovu http://

faculty.haas.berkeley.edu/arose/cuts.pdf

60. Greenaway, D., & Hine, R. C. (1991). Intra-Industry Specialization, Trade Expansion and

Adjustment in the European Economic Space. Journal of Common Market Studies, 29(6),

603-622.

61. Grimwade, N. (2007). Measuring the Impact of Economic Integration. V S. El-Agraa, A. M.

(ur.), The European Union: Economics and Policies (8th

ed.) (str. 165-189). Cambridge:


62. Grubel, H. G., & Lloyd, P. (1975). Intra-Industry Trade: The Theory and Measurement of

International Trade in Differentiated Products. Basingstoke: Macmillan.

63. Hill, C. (2001). International Business, Competing in the Global Marketplace (3th

ed.).

Boston: McGraw Hill.

44

64. Johnson, H. G. (1974). Trade Diverting Customs Unions: A Comment. The Economic

Journal, 84(335), 618-621.

65. Jovanović, M. N. (1998). International Economic Integration: Limits and Prospects.

London: Routledge.

66. Kenda, V., & Bobek, V. (2003). Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

67. Kok, H., Lejour, A., & Montizaan, R. (2004). The The Free Movement of Services within the

EU. CPB Document 69. Najdeno 27. avgusta 2010 na spletnem naslovu

http://www.cpb.nl/eng/pub/ cpbreeksen/document/

68. Krugman, P. (1993). Lessons of Massachusetts for EMU. V F. Torres & F. Giavazzi (ur.),

Adjustment and Growth in the European Monetary Union (str. 241-269). Cambridge:


69. Kumar, A. (1989). Mednarodni ekonomski odnosi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa

Kidriča.

70. Kumar, A. (1999). Mednarodna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

71. Kumar, A. (2004/2005). Ekonomika Evrope in poslovanje z Evropsko unijo. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

72. Lahovnik, M. (1998). Proučevanje strategije priključitve podjetja (magistrsko delo).

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

73. Lee, H. (2004). Regime Selection as an Alternative to the Grubel-Lloyd Index. Seoul:

Konkuk University.

74. Machlup, F. (1977). A History of Thought on Economic Integration. New York: Columbia

University Press.

75. Manzocchi, S. (2003). The Economics of Enlargement. Roma: Rivista di Politica Economica.

76. Marques Mendes, A. J. (1986). The Contribution of the European Community to Economic

Growth: An Assessment of the First 25 Years. Journal of Common Market Studies, 24(4),

261–277.

77. McManus, J. G. (1972). The Theory of the International Firm. V G. Paquet (ur.), The

Multinational Firm and the National State (66-93). New York: Collier Macmillan.

78. Micco, A., Stein, E., & Ordoñez, G. (2003, julij). The Currency Union Effect on Trade: Early

Evidence from EMU. Research Department Working Paper, No. 4339. Najdeno 28.

septembra 2010 na spletnem naslovu http://idbdocs.iadb.org/wsdocs/getdocument.aspx?

docnum=788311

79. Mongelli, F. P. (2005). What is European Economic and Monetary Union Telling us about the

Properties of Optimum Currency Areas? Journal of Common Market Studies, 43(3), 607-635.

80. Mrak, M. (2002). Mednarodne finance. Ljubljana: GV Založba.

81. Owen, N. (1983). Economies of Scale, Competitiveness and Trade Patterns within the

European Community. Oxford: Oxford University Press.

82. Petroulas, P. (2007). The Effect of the Euro on Foreign Direct Investment. European

Economic Review, 51(6), 1468-1491.

83. Phelps, E. S. (1968). Money-Wage Dynamics and Labour Market Equilibrium. Journal of

Political Economy, 76(4), 678-711.

84. Prest, A. R. (1979). Fiscal policy. V P. Coffey (ur.), Economic Policies of the Common

Market (str. 69-97). Basingstoke: Macmillian.

85. Prewo, W. E. (1974). A Multinational Interindustry Gravity Model for the European

Common Market (doktorska disertacija). Baltimore: Johns Hopkins University.

45

86. Rant, V. (2010, 9. november). Ekonomika EU: Notranji trg in dinamični učinki (učno

gradivo). Najdeno 26. februarja 2011 na spletnem naslovu http://miha.ef.uni-lj.si/_

dokumenti3plus2/196038/Notranji_trg_in_dinamicni_ucinki.pdf

87. Ray, D. (1998). Development Economics. New Jersey: Princeton University Press.

88. Regling, K., Deroose, S., Felke, R., & Kutos, P. (2010). The Euro After Its First Decade:

Weathering the Financial Storm and Enlarging the Euro Area. ADBI Working Paper Series,

No. 205. Najdeno 29. oktobra 2010 na spletnem naslovu http://www.adbi.org/files/

2010.03.15.wp205.euro.after.first.decade.pdf

89. Resnick, S. A., & Truman, E. M. (1973). An Empirical Examination of Bilateral Trade in

Western Europe. Journal of International Economics, 3(4), 305-335.

90. Rose, A. K. (2000). One Money, One Market: The Effect of Common Currencies on Trade.

Economic Policy, 15(30), 7-45.

91. Rose, A. K., & Engel, C. (2002). Currency Unions and International Integration. Journal of

Money, 34(3), 804-826.

92. Rose, A. K., & Van Wincoop, E. (2001). National Money as a Barrier to International Trade:

The Real Case for Currency Union. The American Economic Review, 91(2), 386-390.

93. Schiavo, S. (2007). Common Currencies and FDI Flows. Oxford Economic Papers, 59(3),

536-560.

94. Sergi, S. B. (2003). Economic Dynamics in Transitional Economies: The Four–P Governments,

the EU Enlargement and the Bruxelles Consensus. New York: The Haworth Press.

95. Spies, J., & Marques, H. (2006). Trade Effects of the Europe Agreements. Hohenheim

Diskussionbeiträge, No. 274/2006. Najdeno 5. marca 2010 na spletnem naslovu http://

opus.ub.uni-hohenheim.de/volltexte/2008/250/pdf/274.pdf

96. SVEZ - Služba Vlade RS za evropske zadeve. (2003). Slovenija in Evropska unija, o

pogajanjih in njihovih posledicah. Ljubljana: Urad Vlade RS za informiranje.

97. SVEZ - Služba vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve - Pogodba o Ustavi

Evropske unije. Najdeno 27. novembra 2009 na spletnem naslovu http://

www.svrez.gov.si/si/aktualne_teme/lizbonska_pogodba/pogodba_o_ustavi_za_evropo/

98. Thirlwall, A. P. (1997). Reflections on the Concept of Balance-of-Payments-Constrained

Growth. Journal of Post Keynesian Economics, 19(3), 377-385.

99. Tinbergen, J. (1952). On the Theory of Economic Policy. Amsterdam: North-Holland.

100. UVI - Urad Vlade RS za informiranje. (2005). Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana: Urad

Vlade RS za informiranje.

101. Verdoorn, P. J. (1954). A Customs Union for Western Europe: Advantages and

Feasibility. World Politics, 6(4), 482-500.

102. Viner, J. (1950). The Customs Union Issue. New York: Carnegie Endowment for

International Peace.

103. Wonnacott, G. P., & Wonnacott, R. J. (1981). Is Unilateral Tariff Reduction Preferable to

a Customs Union? The Curious Case of the Missing Foreing Tariffs. American Economic

Review, 71(4), 704-714.

104. WTO - Države članice WTO. Najdeno 5. februarja 2010 na spletnem naslovu http://

www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org6_e.htm

105. Živkovič, R. (2006). Endogenost teorije optimalnega območja in Kenenov kriterij

diverzifikacije (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta

PRILOGE

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Seznam in prevod kratic ................................................................................................. 1

Priloga 2: Kronološko nanizani glavni mejniki v razvoju EU ........................................................ 2

Priloga 3: Tri faze procesa oblikovanja EMU ................................................................................ 3

1

Priloga 1: Seznam in prevod kratic

ASEAN (Association of Southeast Asian Nations ) Zveza držav Jugovzhodne Azije

BDP Bruto domači proizvod

BNP Bruto nacionalni proizvod

CET (Common External Tariff Rate) Skupna zunanja carinska stopnja

CU (Customs Union) Carinska unija

EC (European Community) Evropska skupnost

ECB Evropska centralna banka

ECSC (European Coal and Steel Community) Evropska skupnost za premog in jeklo

ECU (european currency unit) Skupna evropska denarna enota

EEA (European Economic Area) Evropski ekonomski prostor

EEC (European Economic Community) Evropska gospodarska skupnost

EGS Evropska gospodarska skupnost

EFTA (European Free Trade Area) Evropsko območje proste trgovine

EMI Evropski monetarni institut

EMS (European Monetary System) Evropski monetarni sistem

EMU (Economic and Monetary Union) Ekonomska in monetarna unija

EU (European Union) Evropska unija

EURATOM (European Atomic Energy Community) Evropska skupnost za atomsko

energijo

FDI (foreign direct investment) Neto tuje investicije

FTA (Free Trade Agreement) Sporazum o prosti trgovini

GATT(General Agreement on Tafiffs and Trade) Splošni sporazum o carinah in

trgovini

MFN (most favoured nation clause) Načelo največje ugodnosti

NAFTA (North American Free Trade Agreement) Severnoameriško območje proste

trgovine

NTB (non-tariff trade barrier) Necarinska trgovinska ovira

PTO Prostotrgovinsko območje

SEA (Single European Act) Enotni evropski akt

OCA (optimum currency area) Optimalno valutno območje

OECD(Organisation for Economic Cooperation Organizacija za gospodarsko

and Development) sodelovanje in razvoj

TC (trade creation) Ustvarjanje trgovine

TD (trade diversion) Preusmerjanje trgovine

UTR (unilateral tariff reduction) Unilateralno (enostransko) znižanje

carin

WTO (World Trade Organisation) Svetovna trgovinska organizacija

ZDA Združene države Amerike

2

Priloga 2: Kronološko nanizani glavni mejniki v razvoju EU

Tabela 1: Kronološko nanizani glavni mejniki v razvoju EU

1951 ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (angl. European Coal and Steel Community - ECSC)

v Parizu, ustanovne članice so bile: Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg

1957 ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (angl. European Economic Community - EEC) in Evropske

skupnosti za atomsko energijo (EURATOM) v Rimu, obe skupnosti sta pričeli delovati leta 1958

1960 v Stockholmu je podpisana pogodba o ustanovitvi EFTE oz. Evropskega območja proste trgovine (angl.

European Free Trade Association - EFTA)

1965 podpisana je Pogodba o združitvi, s katero so tri skupnosti dobile enotno Komisijo in Svet

1966 odprava carin med državami EFTA

1967 združitev organov treh skupnosti na podlagi Spojitvene pogodbe iz leta 1965

1968 odprava notranjih carin v Evropski skupnosti (angl. European Community - EC) in poenotenje zunanjih

carin

1970 odbor EEC predstavi načrt uvedbe monetarne unije za šest članic Evropske skupnosti znan kot »Werner

Plan«

1973 prva razširitev Evropske skupnosti z Dansko, Irsko in Veliko Britanijo

1975 prvo zasedanje Evropskega sveta

1977 začetek delovanja Računskega sodišča

1979 prve neposredne volitve v Evropski parlament, začetek delovanja evropskega monetarnega sistema

(EMS)

1981 Grčija postane polnopravna članica Evropske skupnosti

1985 Evropska komisija objavi Belo knjigo o potrebnih prilagoditvah nacionalnih zakonodaj zahtevam

notranjega trga do leta 1992

1986 Španija in Portugalska postaneta polnopravni članici Evropske skupnosti

1987 veljati začne Enotni evropski akt (angl. Single European Act - SEA)

1991 sklenjena je Pogodba o Evropski uniji (angl. Treaty on European Union)

1992 podpis Pogodbe o Evropski uniji v Maastrictu, članice EU in EFTA sklenejo sporazum o Evropskem

ekonomskem prostoru (angl. European Economic Area - EEA)

1993 1. novembra stopi v veljavo Pogodba o Evropski uniji oz. Maastrichtska pogodba

1994 veljati začne Evropski ekonomski prostor s članicami EFTA

1995 v veljavo stopi pogodba o skupnem režimu nadzora na zunanjih mejah (Schengen), v EU so sprejete

Avstrija, Finska in Švedska

1997 podpisan je sporazum v Amsterdamu (angl. Treaty of Amsterdam) , sklenjen je Pakt stabilnosti in rasti

1998 ustanovitev Centralne evropske banke, Komisija sprejme dokument Partnerstvo za pristop

1999 začne se tretja faza Ekonomske in monetarne unije (EMU) z uvedbo evra, prvi odstop Evropske

komisije, veljati prične sporazum iz Amsterdama

2001 sklenitev pogodbe v Nici

2002 uvedba bankovcev in kovancev evra v 12 državah EMU

2003 podpis Pogodbe o Ustavi za novo Evropo v Rimu, v veljavo stopi pogodba iz Nice

2004 največja razširitev integracije s hkratnim sprejemom desetih novih članic: Cipra, Češke republike,

Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovaške in Slovenije

2007 razširitev EU z Romunijo in Bolgarijo, Slovenija sprejme evro, 13. decembra države članice EU

podpišejo Lizbonsko pogodbo

2008 Malta in Ciper sprejmeta evro

2009 Slovaška sprejme evro, 1. decembra stopi v veljavo Lizbonska pogodba

2010 Estonija sprejme evro

Vir: Bebler, Uvod v evropske integracije, 2007, str. 113; Europa - portal Evropske unije, 2010b.

3

Priloga 3: Tri faze procesa oblikovanja EMU

Proces oblikovanja EMU poteka v treh fazah (Banka Slovenije, 2011a):

Prva faza z začetkom 1. julija 1990 in koncem 31. decembra 1993.

Države članice EU so morale v tej fazi odstraniti vse ovire prostega pretoka kapitala ter

tako zagotoviti popolno liberalizacijo kapitalskih tokov. Sprejeti so morale ustrezne

ukrepe, ki zahtevajo ravnanje v skladu s prepovedjo financiranja javnega sektorja s

strani centralne banke ter prepovedjo privilegiranega dostopa javnega sektorja do

finančnih institucij.

Druga faza z začetkom 1. januarja 1994 in koncem 31. decembra 1998.

Ustanovljen je bil predhodnik Evropske centralne banke (v nadaljevanju ECB) Evropski

monetarni institut (v nadaljevanju EMI) z nalogo okrepiti sodelovanje med nacionalnimi

centralnimi bankami, koordinirati monetarne politike držav članic in izpeljati potrebne

priprave za uvedbo nove skupne valute. V tej fazi so si morale države članice

prizadevati za izpolnitev konvergenčnih kriterijev.

Tretja faza se je začela 1. januarja 1999.

Uvedena je bila nova skupna valuta evro, pristojnosti vodenja monetarne politike pa je

bila prenesena na Evrosistem, ki ga tvorijo ECB in nacionalne centralne banke držav

članic EU s skupno valuto evro. Delovati je začela Evropska centralna banka

(ustanovljena 1. junija 1998) in prevzela naloge EMI. Z Lizbonsko pogodbo je ECB

postala institucija EU. Sprejeta je bila tudi odločitev, katere države članice izpolnjujejo

zahtevane konvergenčne kriterije za uvedbo evra in bodo sodelovale v tretji fazi EMU.

Valute teh držav so postale podenote evra in tečaji njihovih valut so bili nepreklicno

določeni. Evro je uveden kot knjižni denar, s 1. januarjem 2002 pa so bili uvedeni evrski

bankovci in kovanci, ki so zamenjali bankovce in kovance držav, ki so uvedle evro.

Documents

UNIVERZA V LJUBLJANI · 2011. 9. 17. · IZJAVA Študentka Barbara Mencej izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Andreja Kumarja,