UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

GLORIA ANA BELOPAVLOVIČ

GRAFIKA V ZINU

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Likovna pedagogika

GLORIA ANA BELOPAVLOIČ

Mentorica: doc. mag. Zora Stančič

GRAFIKA V ZINU

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2018

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. mag. Zori Stančič za vse nasvete, pomoč in spodbude

pri pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se red. prof. mag. Črtomirju Frelihu za podporo in usmeritve pri grafičnem

delu diplomskega dela.

Zahvala gre tudi moji družini, še posebej sestri Luni, za brezpogojno podporo in

ljubezen.

Hvala Jan in prijatelji, ker mi stojite ob strani.

Hvala Miha za preživeto zgodbo, ki je pripeljala do tega diplomskega dela.

Hvala tudi tebi Ringo, moj najboljši štirinožni prijatelj, ki si redno skrbel za aktivne pavze

v času pisanja.

POVZETEK

V diplomskem delu obravnavam grafiko in njeno transformacijo v zinu. Zanima me, v

kakšnem odnosu sta grafika in zin, kaj se zgodi z grafiko, ko jo postavimo v kontekst

zina, in kako se pojavlja v praksi. Poleg načinov produkcije in raziskovanja zinov kot

samostojnega medija se ukvarjam s problematiko originalnosti in predstavim pogled

na zin skozi prizmo multioriginalnosti. V pomoč pri iskanju odgovorov na zgoraj

zastavljena vprašanja so mi bili intervjuji z izbranimi avtoricami, ki so aktivne na

sodobni zinarski sceni.

V praktičnem delu diplomskega dela izhajam iz grafične tehnike globokega tiska

reservage in raziskujem likovno-izrazne možnosti, ki jih tehnika ponuja, ter nastale

odtise prenesem v zin. Kočni izdelek je umetniški zin, ki prikazuje razvijanje likovnega

jezika v tehniki reservage, vsebinsko pa z deljenjem osebne izkušnje s splavom

odpiram vrata dialoga v to še vedno tabuizirano temo.

KLJUČNE BESEDE: grafika, globoki tisk, reservage, zin, produkcija, reproduciranje,

splav.

ABSTRACT

In my degree paper I am talking about printmaking and its transformation into zines. I

am interested in the relationship between printmaking and zine, what happens with

print when we put it in the context of zine and what zines actually are in their practice.

Along with ways of productions and exploring zines as an independent medium I am

also asking myself about the issue of originality and strive to present zine as multi -

original. I found answers on given questions in interviews I conducted with artists that

are active in the contemporary zine scene.

In the practical part my foundation is reservage, printmaking intaglio print technique

and exploring its expressive possibilities by making a zine of these prints. The final

product of this paper is an art zine that shows a development of my artistic language

in reservage technique while the content has a deeper meaning. I give the reader a

slight insight into my experience of having an abortion and am therefore opening the

doors of dialog about this still a taboo topic.

KEY WORDS: Printmaking, intaglio print, reservage, zine, production, reproducing,

abortion.

Kazalo

1 Uvod 1

2 Teoretični del 2

2.1 Grafika 2

2.1.1 Opredelitev 2

2.1.2 Umetniška in industrijska grafika 3

2.1.3 Reservage 6

2.2 Zini 11

2.2.1 Opredelitev 11

2.2.2 Umetniški zin 15

2.2.3 Grafika v zinu 21

3 Praktični del 29

3.1 Ideja 29

3.2 Grafika 34

3.3 Od grafike do zina 41

3.4 Zin kot multioriginal 45

4 Sklep 47

5 Viri in literatura 48

5.1 Viri slik 50

6 Priloge 52

6.1 Reprodukcije grafičnih del 52

6.2 Vprašanja za intervju 54

6.3 Intervjuji 55

6.3.1 Nez Pez 55

6.3.2 Mina Fina 58

6.3.3 Sonja Vulpes 62

6.3.4 Klavdija Jeršinovec 64

1

1 Uvod

V diplomski nalogi združujem dve področji: grafiko in zine. Najprej bom predstavila

teoretično izhodišče, torej kaj je grafika, in se dotaknila nekaj konceptov razumevanja

originalnosti grafičnega lista, ki jih bom kasneje poskušala aplicirati na zine. Podrobno

bom predstavila reservage, grafično tehniko globokega tiska, ki je izhodišče mojega

dela.

V nadaljevanju bom pojasnila, kaj so zini, od kod izhajajo, kaj je njihov namen in kakšna

je njihova vloga v družbi. V zinih pogosto srečamo risbo, strip, fotografijo, redkeje

grafiko. Zanima me, kaj se zgodi z grafiko, ko jo postavimo v kontekst zina, v kakšnem

odnosu sta eden do drugega. Odpira se vprašanje originalnosti grafičnega lista

samega in originalnosti zina. Odgovore na zastavljena vprašanja bom iskala s pomočjo

intervjujev izbranih umetnic, ki so aktivne na sodobni zinovski sceni in v svojih zinih

med drugim izhajajo tudi iz grafike.

Zin zahteva celostno konceptualizacijo – proces od ideje, zasnove do produkcije, ki je

ključna pri izdelavi zina. V praktičnem delu bom naredila grafike v tehniki reservage in

nato grafične odtise prenesla v zin, ki ga bom oblikovala s pomočjo računalnika. V

procesu bom preizkusila različne načine produkcije. Svoboda medija omogoča

večplastno vlogo, kjer sem poleg avtorice tudi urednica, kar mi omogoči prosto

odločanje o vsebini in produkciji zina.

Zin lahko beremo na dveh nivojih. Likovno prikazuje produkcijo grafične tehnike, kjer

razvijam likovni izraz, vsebinsko pa predstavi drobec intimne zgodbe o izkušnji splava,

ki sem ga imela leto dni nazaj.

2

2 Teoretični del

2.1 Grafika

2.1.1 Opredelitev

Grafika v širšem pomenu besede zajema vse, kar je narisano ali napisano in

razmnoženo s pomočjo matrice, ki jo odtisnemo ročno ali s pomočjo tiskarskega stroja.

V ožjem pomenu pa se nanaša na likovno panogo, v kateri so grafične tehnike

uporabljene za doseganje likovno-umetniških ciljev in da matrico odtisnemo na grafični

papir (Muhovič, 2015).

Muhovič v svojem leksikonu opredeli tudi področje računalniške grafike:

»Načini računalniške artikulacije sintetičnih vidnih podob, ki temeljijo na računalniških

primitivih, pogosto pa tudi na transformaciji in nadgrajevanju iz realnega sveta

vzorčenih vizualno-prostorskih podatkov.« (Muhovič, 2015, str. 262)

Glede na način tiskanja in nanosa barve ločimo različne skupine tiska: visoki tisk, ploski

tisk in globoki tisk (Jesih, 2000). V svojem delu sem se osredotočila na področje

globokega tiska.

Pri globokem tisku risbo prenesemo na kovinsko matrico (baker, cink, jeklo) in jo

poglobimo s pomočjo mehaničnih (graviranje, brušenje, struženje) in kemičnih

postopkov (jedkanje s kislino) ali s kombinacijo obojih. Pri nanašanju barve ta prodre

v globino matrice, površino, »visoki« del pa barve očistimo. Tiska se na vlažen grafični

papir in z valjnim grafičnim strojem, ki mu nastavimo visok pritisk tiska. V procesu tiska

papir vsrka barvo iz poglobljenih delov matrice. Tehnike globokega tiska so jedkanica,

bakrorez, suha igla, akvatinta, struženka ali mezzotinta, vernis-mou ali tehnika mehke

prevleke, reservaš ali izkrušenka in druge (Muhovič, 2015).

Z razvojem sodobne umetnosti in tehnologije so se v grafiki pojavili novi tehnični

postopki, ki med drugim temeljijo na uporabi ink-jet (črnilnik) in termičnih tiskalnikov

(Muhovič, 2015).

3

2.1.2 Umetniška in industrijska grafika

Po namenu in uporabi delimo grafiko na dve različni področji: na umetniško (originalno,

kreativno) grafiko in industrijsko ali reproduktivno grafiko.

Reproduktivna grafika spada na tehnično področje tiska. Namenjena je različnim

vrstam tiska: na papir, plastiko in druge materiale. Najpomembnejša načina tiska sta

offset tisk in sitotisk. Matrice so izdelane z različnimi fotoreproduktivnimi postopki.

Ključni sta hitra izdelava in visoka naklada. Povezana je s področjem grafičnega

oblikovanja, saj je pomembna tudi kakovost tiska, slikovnega materiala in papirja

(Jesih, 2000).

Umetniška grafika se od industrijske razlikuje po izdelavi matrice, ki jo avtor izdela sam

in je original, ki ga lahko večkrat reproduciramo s postopkom tiskanja. Matrico

obdelamo z različnimi mehanskimi ali kemičnimi postopki ter nanjo nanesemo barvo z

valjčkom ali vtiranjem. Razmnožene odtise obravnavamo kot originale šele takrat, ko

so pravilno podpisani. Označeni morajo biti številka odtisa, celotna naklada, podpis

avtorja in letnica (Jesih, 2000). Bistvo umetniške grafike danes je v produciranju njenih

kakovosti, ki jih je vredno velikokrat odtisniti, saj je, v reproduktibilnem smislu, zaradi

novodobne strojne tehnike nekonkurenčna (Muhovič, 2015).

4

Koncept multioriginala

Dževad Hozo v knjigi Umjetnost multioriginala, kultura grafičkog lista na podlagi

definicij in konvencij oblikuje kriterij grafičnega lista – originala:

1. Za original štejemo vsak grafični list, odtisnjen v črno-beli ali barvni izvedbi s

pomočjo ene ali več matric, izdelanih pretežno s strani umetnika samega ali po

njegovih originalnih risbah. Umetnik sam določi višino naklade (izvedene tudi v

drugih grafičnih tehnikah, na primer bakrorez, litografija).

2. Vsak grafični list mora poleg umetnikovega podpisa vsebovati oznako o celotni

nakladi in serijsko številko posameznega lista. Omejeno naklado določi umetnik

sam, posebnost so kontrolni odtisi ali poskusni odtisi, ki ne smejo presegati 10 %

končne naklade in jih je treba posebej označiti ter se ne štejejo v skupno naklado.

3. Po zaključenem tisku naklade je priporočljivo matrico onesposobiti za nadaljnji tisk

ali pa jo posebej označimo, da je načrtovana naklada odtisnjena.

4. Koncept se nanaša na grafične odtise, za katere je umetnik pripravil originalne

plošče, matrice. Ostalo se smatra kot reprodukcija.

V nadaljevanju podrobno navede, v katerih primerih se dela ne more smatrati kot

originalni grafični list. List ni original v primeru, da gre za kopijo originala umetniškega

dela, reprodukcijo, čeprav vsebuje polno signaturo (podatki o nakladi in podpis). Prav

tako se kot original ne šteje grafični list, ki je približna kopija originalnega dela, a

vseeno priporoča, da se reprodukcije posebej označi in oštevilči , s čimer se jih jasno

loči od originala in pripiše potrebno avtorstvo ustvarjalcu (Hozo, 1988).

5

Originalni list v sodobnem kontekstu

Vseprisotnost množičnosti reklame in televizije, ki je še posebej fascinirala umetnike v

času pop arta v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ni bila več prepoznana kot banalna

in nesmiselna, temveč so v njej prepoznali orodje moči, družbene kontrole in način za

izražanje individualne determinacije. Umetniki so tako začeli uporabljati medije

industrijske vizualne produkcije (offset tisk, fotografija itd.) za lastno likovno izražanje .

Na prelomu tisočletja je grafika tesno integrirana v umetniški svet. Stare metode

produkcije so dosegle nove nivoje tehnološke prefinjenosti, istočasno pa so digitalne

tehnologije postale dostopne umetnikom (Tallman, 1996). S tem se širi polje

računalniški umetnosti, ki omogoča vedno nove načine produciranja podobe, tiska, na

primer ink-jet tisk, in distribucije ter poudarja, da bi morali muzeji posebej ustvariti

sekcijo za »dela na papirju, ki so nastala z elektronskimi mediji« (prav tam, str. 214).

Zabrisana meja med umetniško in industrijsko grafiko, njuna vedno pogostejša

hibridnost in naraščajoča fleksibilnost umetniške grafike z novimi mediji sodobnih

tehnologij odpirajo polja raziskovanja in eksperimentiranja. Zato se vedno znova

pojavljajo vprašanje originalnosti in poskusi njenega definiranja. Prav zato je

poimenovanje originala zgolj na podlagi medija in produkcije pomanjkljivo. V času, ko

je Hozo pisal teorijo o multioriginalu, je bil ta koncept ključen in nam še vedno ponuja

temeljne smernice za postavljanje kriterija originalnosti, čeprav bi bilo treba kriterije

določiti glede na sodoben čas. Ker je, kot opozori Tallman, originalnost fluidni pojem,

ki ga s težavo eksaktno opredelimo. Po njenem mnenju ta opredelitev niti ni tako nujna.

Na področju grafike gresta tradicionalna in računalniška grafika z roko v roki, se

medsebojno podpirata in dopolnjujeta ter omogočata nove rešitve likovnih problemov.

6

2.1.3 Reservage

Izkrušenka ali rezervaš (fr. reservage oziroma reserve au sucre – zaščiteno oziroma

»rezervirano« s sladkorjem; angl. lift ground etching – jedkanica z odstopajočim

temeljnikom) (Muhovič, 2015, str. 264–265).

Je priljubljena grafična tehnika, pri kateri sta glavni likovno-izrazni sredstvi linija in

točka. Rišemo s slikarskim čopičem, pomočenim v posebej pripravljeno zmes iz vode,

raztopljenega sladkorja in kapljice tuša. Rišemo na predhodno razmaščeno kovinsko

ploščo. Risbo pustimo, da se posuši, in jo prevlečemo s tekočim asfaltnim lakom ter

ponovno čakamo, da se posuši. Nato ploščo potopimo v mlačno vodno kopel, v kateri

začne asfaltni lak odstopati na mestih, kjer je spodaj narisana risba, in pokaže se

površina kovine. V pomoč nam je lahko mehka gobica, s katero lahko nežno drgnemo

po asfaltnem laku na potrebnih mestih. Ko imamo izrisano celo risbo, lahko matrico

jedkamo s kislino. Tiskamo enako kot ostale tehnike globokega tiska (Hozo, 1988).

»Klasična sestavina zmesi:

Sladkor 5 delov

Gumiarabika 4 deli

Terra siena 1 del

Saje s svetike 2 dela

Sestavine se raztopijo v vroči vodi do kremne konsistence. V času risanja se zmes

lahko razredči z vodo do željene gostote za lažje nanašanje s peresom.

Dr. Leo Bergmann:

Saje 1 del

Cinober 2 dela

Gumiarabika po želji

Zmes dobro premešamo. Raztopina gumiarabike služi za doseganje potrebne

konsistence.

Krizman priporoča uporabo kitajskega tuša nasičenega s sladkorjem. Falilejev precej

enostavni recept je sestavljen iz jedkanih delov sladkorja in gumiarabike, pazljivo

zmešanih s sajami.« (Hozo, 1988, str. 353)

7

Primeri iz umetnostne zgodovine

V zgodovini se je reservage pojavljal v kombinaciji z drugimi vrstami globokega tiska,

najpogosteje jedkanica in akvatinta (sugar-lift aquatint). S tovrstno akvatinto, ki kot

rezervirno sredstvo uporabi zmes sladkorja s tušem, gvašom ali gumiarabiko, se je

ukvarjal tudi Pablo Picasso.

Slika 1: Pablo Picasso, Arbredans la tempête, avecfuiteversuneéglise, 1968, reservage, akvatinta in

suha igla, 20 cm x 32,5 cm

8

Slika 2: Pablo Picasso: Vieil Homme Songeant À Sa Vie: Jeunesse Galante, Age Mar de Peintre

Célèbre, De Uvre Creie Dans Un Taudis et Trônant Maintenant Sousin Dais, 1968, reservage in

akvatinta, 49,5 cm x 33,5 cm

Slika 2 je primer reservage in akvatinte, pri kateri je prednost v različnih tonskih

kakovostih in slikarskem načinu izražanja. Akvatinta s svojo točkovno teksturo

omogoča iluzijo širšega tonskega razpona. Odtis je del grafične serije 347, ki je nastala

v sodelovanju z bratoma Crommelynck leta 1968 v mestu Mougins. Serija vsebuje 347

grafičnih listov, omenjen odtis je 123. po vrsti (Picasso, 1968).Vsebinsko se pojavijo

različni liki, akrobati, klovni, modeli, slikarji, otroci, starejši, kot jih srečamo že v

Picassovih zgodnjih delih (Rafart, 2015).

9

Alja Košar (1990) v svojih grafikah s ponavljanjem temeljne likovne prvine – točka in

linija, njenim zgoščevanjem in plastenjem postopno ustvarja globino, ki sega v

neskončnost (Bučan, 2018). Njeni motivi so abstraktni, ustvarjeni intuitivno in grafični

listi pogosto označeni »brez naslova«, ker ne želi posegati v vsebino in interpretacijo

s sugestijami (Košar, 2018). Z razmerjem manjših in večjih točk ter njihovim

medsebojnim razmikom ustvarja dinamično kompozicijo, ki fluidno vodi naše oko po

celotnem formatu in nas vleče v globino. Z uporabo različnih smeri lahko na prvi pogled

deluje delo razpršeno, a ima urejen notranji ritem, ki pa ni predvidljiv do te mere, da bi

bila pot pogleda jasno utrjena. Košar spretno izrabi reservage za artikulacijo likovnih

problemov in mu s tem da popolno veljavo samostojne tehnike, ki omogoča svojevrsten

likovni izraz.

Slika 3: Alja Košar: ''Untitled'', 2014, reservage, 19,5 cm x 15 cm

10

Slika 4: Alja Košar: ''Untitled'', 2013, reservage, 19,5 cm x 15 cm

11

2.2 Zini

2.2.1 Opredelitev

Fanzin (krajše Zin) izhaja iz angleških besed »fan« (ljubitelj) in »magazine« (revija)

(Plavčak, Zrinski, 2017). Fanzini so samozaložniške knjižice, publikacije, za katere je

značilen »naredi sam« (angl. Do It Yourself) način izdelave, ki izhajajo v omejeni,

maloštevilčni nakladi in ekonomsko dostopni produkciji (Plavčak, 2017). Besedo je

skoval Američan Louis Russell Chauvenet, navdušenec nad znanstveno fantastiko ,

leta 1940 v svojem fanzinu Detours. Skrajšava »zin« se je pojavila v sedemdesetih

letih in je označevala fotokopirano, s spenjačem speto, nekomercialno, amatersko

publikacijo z nizko naklado (Triggs, 2010).

Zinar, izdelovalec zina, je v univerzalni vlogi. Je avtor, urednik, založnik in grafični

oblikovalec v enem. Pomemben je celosten izgled in sestavni del zina je njegova

produkcija. Lahko so izdelani na konvencionalen način s škarjami in lepilom ali s

pomočjo računalniške grafike ter razmnoženi s fotokopiranjem ali tiskanjem.

Samozaložniška narava se odraža v spremenljivi produkciji in variaciji naklade,

običajno do 50 izvodov, zine na spletu pa lahko digitalno prenesemo in natisnemo

sami. Distribucija poteka na zinovskih sejmih, v neodvisnih glasbenih trgovinah in

knjigarnah ter prek pošte (Triggs, 2010). O'hara kot edini zahtevi, da postaneš avtor

zina, navaja željo po izražanju lastnega mnenja in dostop do fotokopirnega stroja ter

poudarja pomen komunikacije, ki ga omogoča zin znotraj izbrane scene in jo s tem

povezuje v celoto (Kolmančič, 2001).

Duncombe predstavi taksonomijo zinov in jo razdeli v več kategorij:

znanstvenofantastični zini, glasbeni zini, športni, televizijski in filmski zini, seks zini,

popotni zini, striparski in literarni zini ter zini, ki ne spadajo v nobeno izmed omenjenih

kategorij (Duncombe, 1997). Podrobneje bom opisala politične, osebne in umetniške

zine, ker sem v praktičnem delu izdelala zin, ki odraža segmente izpostavljenih zvrsti .

Zini so v svoji naravi zelo fluidni in jih je težko točno kategorizirati, ker to niti ni njihov

namen, zato so se v preteklosti temu želeli tudi izogniti, saj je kategoriziranje pogosto

lahko v konfliktu s svobodnim individualnim duhom in izražanjem avtorjevega

osebnega mnenja v izdanem zinu.

12

Politični zini: razdelimo jih v dve podkategoriji. Prva vrsta so klasične politične smeri

(anarhizem, socializem, liberalizem, fašizem) – v to kategorijo spadajo tudi identitetni

zini, na primer feministični in LGBTQ+ fanzini. Druga vrsta političnih zinov pa so

nespecifično politično opredeljeni in pogosto kritizirajo obstoječo družbo.

Osebni zini (personal zine – perzine): vsebujejo dnevniške zapise, vsakodnevne misli

in osebne izkušnje.

Umetniški zini (art zine): običajno sestojijo iz risb, kolažev in fotografij. Pogosto so

distribuirani prek pošte, prek katere ustvarjalci ostajajo povezani (Duncombe, 1997).

Prvi fanzini so začeli izhajati v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Navdušenci (angl.

fans) znanstvene fantastike so uporabljali medij zina za deljenje zgodb in kritike ter kot

način komunikacije z enako mislečimi člani skupine (Duncombe, 1997).

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zini ponovno vzniknili na alternativni sceni

punk glasbe. Ker so bili odrinjeni od »mainstream« glasbe, so začeli s pisanjem o

njihovi lastni glasbi in kulturi. Med najbolj znane spadata FactsheetFive in

Maximumrocknroll (Duncombe, 1997). Izhajali so zini o psihedelični, klasični, jazz in

pop glasbi ali pa so bili osredotočeni na določeno skupino ali izvajalca, na primer The

Beatles, David Bowie, Elvis idr. (Triggs, 2010).

Konec prejšnjega stoletja se je v Ameriki pojavilo feministično punk gibanje Riot grrl.

Kolektiv sta ustanovili Kathleen Hanna in Tobi Vail. Glavni cilj skupine je bil ustvariti

prostor ženskam na moško dominirani punk glasbeni sceni. Ženske so začele

ustvarjati svoje glasbene skupine in kreirati lastno subkulturo. Gibanje so širile z

uporabo zinov, ki so poleg tekstov, manifestov, reportaž in napovedi dogodkov

vsebovali tudi kolaže in fotografije. Zin je v svoji samostojnosti omogočil avtoricam

popoln nadzor nad tem, kako so prezentirale sebe, svojo idejo ali stališče do

izpostavljenega problema. Zato je bil zin kot medij za feminizem tako pomemben, ker

so lahko razbijale stereotipe in družbeno postavljene standarde z lastnimi besedami,

brez cenzure, dodatne korekcije ali morebitne olepšave (Ingram, 2015).

13

A zini niso večno ostali stvar subkultur, temveč so prodrli tudi na površje in se pojavili

v popularni kulturi. Pagan Kennedy, novinarka in pisateljica, je bila med prvimi, ki je

prešla z alternativne scene s svojo knjigo Zine: How I spent six years of my life in the

underground and finally found myself… I think (1995), ki temelji na njenih zapisih iz

perzina Pagan's Head (1988-94). Fanzini so prišli tudi na televizijo. Televizijska serija

Our hero (2000–2002) je bila uspešnica na kanadski televiziji. Glavni lik Kale izdaja

fanzin, ki govori o njenih izkušnjah in življenju.

Nekateri uporabijo zine kot »testno območje«, preden se podajo v profesionalne vode

novinarstva, fotografiranja ali dizajna. Na primer zin Bam balam je objavljal članke še

neuveljavljenih novinarjev o londonski glasbeni sceni, fanzin Bust, ki so ga leta 1993

začele Debbie Stoller, Laurie Hanzel in Marcelle Karp, pa je z nekaj sto izvodi na

številko predstavljal nov val feminističnih publikacij kot reakcijo na ustaljene ženske

revije, recimo Cosmopolitan in Glamour. V petih letih je Bust postala priljubljena revija

z naklado več tisoč izvodov na izdajo (Triggs, 2010).

Zini so med najvztrajnejšimi pojavi alternativnega tiska. So dokumenti socialne

zgodovine v danem političnem in ekonomskem ter kulturnem kontekstu (Triggs v

Plavčak, 2017). Bartel navaja, da je jedro zinovske kulture v prepričanju, da ima

posameznik moč v svojih rokah, s čimer lahko doseže spremembe, in da popolnoma

vsaka posamezna izkušnja šteje (Beškovnik, 2017). Cari Goldberg pa dodaja, da je

največja atrakcija zina prav to, da ga lahko objavi, kdorkoli želi (Triggs, 2010).

Zin sam po sebi ni periodična publikacija, a tovrstna fluidnost ne vpliva na predanost

bralca, ki sledi ustvarjalcu in njegovi javni podobi. S tem se bralec vedno bolj pomika

v polje zbiratelja, zin pa v »ekshibistionistični maniri postaja dokument ustvarjalčevega

izkustvenega/časovnega obdobja« (Beškovnik, 2017, str. 92). Osredotoča se na

kultivacijo in okrepitev manjših ciljnih skupin. Njihova identiteta je najpogosteje

artikulirana skozi ustvarjalnost, glasbo, aktivizem, političnost in DIY maniro, prek katere

predstavijo svoje mnenje in izkušnje ter jim s tem omogočajo vstop v javni prostor in

odpirajo dialog v izbranih razpravah (Beškovnik, 2017).

14

Sodobni zini

Z razmahom sodobnih informacijskih tehnologij so zini doživeli korenito preobrazbo v

funkciji in vsebini ter tudi izdelavi in videzu. Zini, primarno namenjeni informiranju, so

prešli na splet ali poniknili, velik razvoj pa je doživel umetniški zin, za katerega velja,

da je izrazito individualizirano avtorsko likovno delo (Plavčak, 2017).

Obdržali so način do-it-yourself ali do-it-with-others, čeprav se je ta postopno

profesionaliziral. Poleg ustaljenega načina cut and paste je pogosta tudi uporaba

laserskega in offset tiska ter eksperimentiranja z različnimi drugimi tehnikami (sitotisk,

barvni duplikatorji). Ohranili so duh neodvisnosti, svobode, povezovanja in

komunikacije. S tem ohranjajo individualno in kolektivno identiteto, značilnost, ki je

ključna za fanzine že od samega začetka njihovega pojava (Plavčak, 2017).

Veliko vsebin je našlo svojo pot na splet v obliki raznih blogov in forumov, ki nudijo

hitrejšo in cenejšo distribucijo objav ter dosežejo večji krog bralcev (Repnik, 2017).

Primer je prvi slovenski metal web-zine: http://www.paranoid-zine.com/novice.

Vedno več je tudi zinovskih knjižnic, založb in knjigarn, sejmov in festivalov ter različnih

delavnic in dogodkov (Plavčak, 2017). V Sloveniji je zinovska knjižnica Zinko Tiček v

hiši kulture v Pivki, v Ljubljani je galerija Dobra vaga prodajno mesto s čitalnico, ki

pogosto organizira različne delavnice in pogovore z umetniki. Caffeine hours pa je

sejem, kjer se zinarji predstavijo s svojimi zini in si jih medsebojno izmenjujejo.

15

2.2.2. Umetniški zin

Zin je umetniško delo, če upošteva nekaj izmed naslednjih kriterijev: avtor zina je

umetnik, oblikovalec ali arhitekt, vidna je avtorizacija zina s podpisom, ilustracijo ali

štampiljko, naklada je omejena in oštevilčena, nima kode ISSN ali ISBN, knjižica je

nekonvencionalnih oblik in velikost, a ni kiparski ali tridimenzionalni objekt, producirana

je samozaložniško ali pri neodvisni založbi oziroma galeriji, je cenovno ugoden ter

dostopen neposredno pri avtorju in zinovskih distributerjih (distro). Ključnega pomena

pa je umetnikovo poimenovanje publikacije zin. Za umetniški zin načeloma velja tudi,

da ni na voljo za zamenjavo, kot to velja za tradicionalne zine (Thomas, 2009).

Jackie Batey, kustosinja Zinepolis, art zine zbirke na univerzi v Portsmouthu v Angliji,

poudarja tudi nekomercialnost publikacije. Naklada se običajno giblje pod 1000 izvodi,

čeprav povprečno v ne več kot 100 izvodih. Zini so pogosto razmnoženi s pomočjo

fotokopirnega stroja ali tiskalnika za domačo uporabo, redkeje s komercialnim načinom

tiskanja. Veliko umetniških zinov je narejenih z namenom, da bi naklada izhajala redno,

a v praksi večinoma izideta le dve do tri številke. Večino prostora zasede vizualna

vsebina (slikovno gradivo), teksta je manj, lahko pa ga tudi ni. Za razliko od Thomas,

Batey navaja, da se veliko umetniških zinov medsebojno izmenja ali deli brezplačno in

da so nekateri namenjeni samopromociji (Batey, 2014).

Zini kot umetniška praksa omogočajo eksperimentiranje in spontanost. Nekateri so

zgolj poskusi, ki kasneje vodijo do umetniških del v drugačni formi, spet drugi pa so že

celostno zaključena umetniška dela (Lubliner v Thomas, 2009). Tako zini v zbirkah in

knjižnicah postajajo zgodovinski dokumenti in primarni viri dokumentiranja umetnikovih

interesov, aktivnosti in likovne prakse (Thomas, 2009).

Pojavljajo se različne vrste umetniških zinov: zin kot razstavni katalog, skupinski zini ,

pri katerih kolektiv umetnikov skupaj producira enega ali več zinov, zini, vezani na

vizualno umetnost, ki se predstavljajo kot alternativa kritičnemu diskurzu, posebej na

področju arhitekture in urbanizma, striparski zini in elektronski zini ali e-zini, ki so

dostopni na spletu, navadno v PDF-obliki z možnostjo tiskanja. Thomas poudarja, da

gre pri e-zinih pravzaprav za simulaker zina, ker nima pravega originala (Thomas,

2009).

16

Nekaj primerov:

Zin kot razstavni katalog

Avanti Grafika (2017), risoprint. Sodelujoče umetnice in umetniki: Boris Beja, Mina

Fina, Črtomir Frelih, Samuel Grajfoner, Alja Košar, Nina Koželj, Svetlana Jakimovska

Rodić, Zora Stančič in Mojca Zlokarnik.

Slika 5: Beja, B. idr., Avanti Grafika, 2017, risoprint, 15 cm x 21 cm

Vsebuje barvne reprodukcije del sodelujočih, a ni klasični razstavni katalog, ker ne

vključuje lastnosti industrijskega tiska. Izbira, da razstavo pospremijo z zinom,

poudarja povezovanje umetnikov in skupnosti, ki nastane v procesu. Dodan je tudi

spremljevalni tekst.

17

Skupinski zini

Beli Sladoled: Ena Ena (2016), 100 str., 100 izvodov, risoprint

Slika 6: Beli Sladoled, Ena Ena, 2016

Slika 7 Beli Sladoled, Ena Ena, 2016

18

LeaLudvik: I would go poof zine, 2017, 16 strani, risoprint, 15 izvodov

Slika 8: LeaLudvik, I would go poof, 2017

19

Zin z enim avtorjem

Klavdija Jeršinovec: Period, digitalni tisk, izvod 8/16

Predstavi temo menstruacije na humoren način. Želi izpostaviti, da ni treba vsake teme

jemati strogo resno, temveč se lahko soočamo s tabuji in odpiramo teme prek humorja.

Gre za njen prvi zin, ki je skoraj popolnoma izdelan v DIY duhu. Vezan je ročno, za

vsako sponko posebej je naredila luknjice z žebljičkom, rob papirja ni obrezan, kar

poudarja karakter svobodne forme, ki jo zin omogoča (Klavdija Jeršinovec, intervju,

30. 1. 2018).

Slika 9: Klavdija Jeršinovec, Period, 15 cm x 21 cm

20

Umetniški zin in knjiga umetnika

Knjiga umetnika (tudi revija umetnika) se je pojavila v avantgardi začetka dvajsetega

stoletja in kasneje v konceptualni umetnosti (Plavčak, 2017). Gre za umetniško delo,

izvedeno v obliki knjige. Pri nas so ta sodobni pristop prvi uporabili člani skupine OHO,

širši razmah pa je medij doživel šele proti koncu stoletja (Knjiga umetnika, b. d.).

Martha Wilson definira knjigo umetnika kot objekt, čigar primarni medij je ideja sama

(Thomas, 2009). Pogosto kritizira obstoječi umetnostni in družbeni sistem ter z njima

tesno povezan tržni mehanizem (Knjiga umetnika, b. d.).

Glavna razlika med knjigo umetnika in umetniškim zinom je v cenovni dostopnosti,

knjiga umetnika je namreč precej dražja od zina, ter v tem, kako umetnik oziroma avtor

sam označi knjižico – ali jo označi kot knjigo umetnika ali zin. Za zine so značilni

efemernost, neodvisnost in lastna produkcija zunaj uveljavljenih umetniških ustanov

(Thomas, 2009). Razlika je tudi v oblikovanju in produkciji. Knjiga umetnika zahteva

več grafičnega oblikovanja, na primer natančnejšo postavitev strani, pripravo na tisk,

potreben je založnik, medtem ko pri zinih vse te vloge in odločitve sprejme umetnik

sam.

Kot navaja Plavčak (2017): »Ravno avtorsko poimenovanje publikacije za zin je

velikokrat ključnega pomena, saj je zin kot »intimni taktilni grafični objekt« nekje med

umetniškim delom, dnevniškim projektom in socialnim fenomenom.«

21

2.2.3 Grafika v zinu

Zini izhajajo iz različnih medijev, najpogosteje iz risbe in fotografije ter njune morebitne

digitalne modifikacije. Redkeje se pojavi grafika. Med najpogostejšimi grafičnimi

tehnikami, ki se pojavijo v zinu, sta linorez in sitotisk.

Slika 10: Simon Kocjančič: Finally, 2017, 29/30

Za potrebe podrobnega raziskovanja tovrstne teme sem naredila intervju s tremi

umetnicami: Nez Pez (Neža Jurman), Sonjo Vulpes (Sonja Grdina) in Mino Fino (Mina

Žabnikar). Zanimalo me je predvsem to, kako se izdela zin v praksi, v kakšnem odnosu

sta grafika in zin ter njune morebitne medsebojne podobnosti in razlike ter kakšen je

pogled na morebitno transformacijo originalnega grafičnega lista v polje industrijske

umetnosti.

Sonja Vulpes in Nez Pez zedinjeno opredelita zine kot svojevrsten, svoboden medij

izražanja, ki se začne z idejo, konceptom, približno predstavo o končni produkciji zina,

ki pa se skozi proces lahko večkrat spremeni. Medtem Mina Fina v prvi vrsti izpostavi

pomembno vlogo skupnosti, ki se formira, in namen zinov kot vir ustvarjanja svojega

notranjega sveta, ločenega od zunanjega kapitalistično usmerjenega razmišljanja.

22

Glavni fokus pri ustvarjanju zina se razlikuje od umetnice do umetnice. Eni so

pomembni vsebina, kompozicija in celota, druga se osredotoča na proces izdelave, ki

mora predstavljati užitek in izgled zina kot umetniškega izdelka, tretji pa je najbolj

pomembna tehnika, v kateri je zin izdelan. Enako je z vsebino. Ta variira od zina do

zina iste avtorice, na kar je opozorila že Beškovnik. Sonja Vulpes črpa vsebino iz

vsakdanjega življenja, enkrat je lahkotna in humorna, spet drugič nosi sporočilnost, ki

je zanjo pomembna, a ta mogoče gledalcu ne tako jasna. Iz osebnega izhaja tudi Mina

Fina, ki se ukvarja s svojimi čustvi, zanimata jo seksualnost in pogled sveta na žensko,

Nez Pez pa se vsebinsko osredotoča na procesualnost in distorzijo slike in risbe ter

vedno bolj tudi grafike.

To potrjuje najpomembnejšo lastnost zinov, individualni pristop posameznika, ki sam

odloča o prioritetah in vsebini izdanega zina. Čeprav lahko znotraj vsebine najdemo

podobne teme, na primer izhajanje iz osebnega sveta ali nekega notranjega vzgona ,

se ti zini lahko produkcijsko zelo razlikujejo.

V noto osebnega mnenja in posledično izdelave zina spada tudi odnos umetnic do

umetniške grafike in njene morebitne transformacije. Sonja Vulpes, ki za zdaj v svojem

ustvarjanju ločuje grafiko in zine, o grafiki pravi, da ji je vedno predstavljala večji izziv

kot ostali mediji, ker terja večplastno razmišljanje v svojem procesu. Hkrati pa rada

eksperimentira z likovnim jezikom, ki ga nudijo različne grafične tehnike. Risbo dojema

v tesni povezavi z grafiko, saj meni, da je risba ključna, da grafika sploh nastane. Zine

produkcijsko izdela enako, fotokopira in spne s kovinskim spenjačem (Sonja Vulpes,

Facebook, 11. 2. 2018).

Nasprotno od tega Nez Pez pretežno dela z originalnimi grafikami. V svoje zine vključi

originalne linoreze in sitotiske. Izdala je zin, v katerem je želela prikazati proces

izdelovanja linorezov. Izbrala je originalne linoreze iz leta prej in jih skupaj sestavila v

knjigo. Naredila jih je samo šest, ker je imela le šest enakih linorezov iste produkcije.

Trenutno pa nastaja nov zin, ki bo produkcija sitotiska, pri katerem bo v ospredju prikaz

grafične produkcije kot surovega medija. Preizkusila je tudi različne načine vezave.

Trenutno najraje šiva, ker ji že samo to ponuja vrsto možnosti, od vrst šivanja do barve

sukanca, potem pa je še klasično spenjanje s spenjačem, lepljenje z lepilnim trakom,

vstavljanje listov, izdelava hrbta knjige idr. Refleksivno razmišlja, da bolj kot je začela

23

izdelovati zine, več možnosti se ji je s tem sproti odpiralo (Nez Pez, intervju, 30. 1.

2018).

Enako vedno več vključuje grafiko v svoje delo tudi Mina Fina, ki eksperimentira z

različnimi grafičnimi tehnikami. Originalne liste skenira in jih s programom Adobe

Indesign razporedi po straneh knjižice. Zanjo je element grafičnega oblikovanja

ključnega pomena, saj vključuje konsistentnost in matematično strogost ter ga

združuje z bolj svobodnim izražanjem v risbi in ostalih tehnikah. Skeniranih del

drastično računalniško ne obdeluje, modificira jih le toliko, kot zahteva vizija končnega

izdela (Mina Fina, intervju, 6. 3. 2018)

Ob tem se odpira vprašanje originala, ker je grafika vzeta iz polja priznane, visoke

umetnosti in je umeščena v drugačen, morda celo industrijski kontekst. Sonja Vulpes

sicer o tem ne razmišlja kot o transformaciji umetniške grafike na drugo področje in

predstavi argument, da se s kopiranjem izgubi likovna vsebina dela, a istočasno

opomni, da pri zinih ni pravil in da je z njimi vseeno mogoče poskusiti najti tudi nove

likovne izraznosti (Sonja Vulpes, Facebook, 11. 2. 2018). Vsekakor se strinjam z

razliko med gledanjem originalnega umetniškega dela in njegovo reprodukcijo. Izgubi

se že sama materialnost, na primer drugi papir, niansa barve, tudi format. A ko

govorimo o zinih, če ne gre ravno za tip zina, ki je razstavni katalog in so reprodukcije

kot rdeča nit, informacije o razstavi, temveč gre za svojevrsten umetniški zin s svojo

zgodbo, so lahko tovrstne transformacije celo zaželene. Sama likovna kakovost, ki

naredi neko likovno delo dobro, se z reprodukcijo ne izgubi. Zato najdemo toliko

reprodukcij kvalitetnih likovnih del prav z namenom širjenja informacij o izbranih

likovnih problemih in njihovih rešitvah.

Tako se likovna vsebina grafike v zinu ohrani. A ker je zin svojevrsten medij izražanja,

grafika (ali risba) nikoli ni postavljena sama, kot na primer v galeriji v okviru, kjer je

fizično ločena od preostalih del. Zin je sinteza procesa. Ob listanju sledimo dogajanju,

ki je včasih bolj jasno, včasih manj. Kopirane ali skenirane grafike s svojo likovno

vsebino dodajo vrednost, zgodbo celotnemu zinu in je individualna likovna kakovost

posameznega odtisa sekundarnega pomena, kar pa ne pomeni, da je ni, le da je

primarno pomembna celostnost zina – njegova produkcija, kako in na kakšen način

24

zin natisnemo ali izdelamo, kakšen papir uporabimo, kako ga skupaj vežemo, vsebina,

ki jo nosi, in karakter, ki ga izraža.

Mislim, da je prav ta povezava ključna. Nez Pez z vključevanjem originalnih odtisov

uveljavljenih postopkov (linorez, sitotisk) širi obzorje produkcije, vnaša svoj individualni

pečat, torej pomen procesualnosti, katere originalni odtisi so največji dokaz. Nez Pez

kritično razmišlja, da je edina razlika med grafiko in zinom v ceni in formatu papirja,

čeprav gre za praktično enak proces dela. Razlikujeta se po nižji kakovosti papirja,

večji nakladi, na enem papirju so odtisnjene štiri grafike namesto ena, tukaj pa se stvar

že zaključi. Poudari, da zin ni industrijski tisk, ker gre redko več kot 100 izvodov. Sama

jih običajno izdela nekje do 50 (Nez Pez, intervju, 30. 1. 2018).

Vedno bolj uporabljen način produkcije je tudi risoprint. Proizvede se ga z risografskim

strojem, ki ima lastnosti fotokopiranja in skeniranja s posebnostjo, da je po načinu

tiskanja podoben sitotisku. Uporabljajo se voluminozni papirji z več teksture, ker se

barva v papir vpije. S tem da bolj umetniški pečat za razliko od običajnega

fotokopirnega stroja, ki barvo na papir zapeče, za kar so potrebni glajeni papirji. Sam

stroj omogoča tudi različne funkcije in učinke, ki jih skozi uporabo umetniki sami

raziskujejo. V Sloveniji ima v lasti risograf skupina Riso Paradiso, ki jo sestavlja pet

članov: Mina Fina, Zoran Pungerčar, Jure Šajn, Urška Alič in Nejc Korenič (Mina Fina,

intervju, 6. 3. 2018). Risoprint uporabljajo Mina Fina, Nez Pez in številni zinarji sodobne

produkcije.

Kljub veliki produkcijski razliki umetnic in njihovemu pogledu na vključitev grafike v zine

jih druži skupna temeljna ideja zina. Medij uporabljajo za izražaje lastne ideje, želja, ki

pride iz notranje potrebe. Produkcija kot ključni element zina se neprestano razvija z

novimi načini tiskanja, kot je na primer risoprint, do načina vezenja. Kovinske sponke

so globo ukoreninjene v zinovsko kulturo in odražajo primarni duh alternativne scene

in načina DIY, zato so še vedno zelo prisotne, vzporedno pa se razvijajo novi stili

vezave, od šivanja, lepljenja do prepogibanja papirja, in še mnogi drugi načini, ki jih

umetnice preizkušajo v svoji zinarski praksi.

25

Analize primerov

Nez Pez: Lino zine

Slika 11: Nez Pez, Lino zine

Kot že omenjeno, je Nez Pez naredila zin, ki prikazuje proces izdelovanja linorezov.

Večinoma gre za sodobne linoreze, čeprav zasledimo tudi primer obreznega linoreza.

Sestavljen je iz originalnih odtisov, na fotografiji lahko opazimo, da sta dva papirja rahlo

rumenkaste barve, kar še dodatno podpre namen izdelave zina, prikaz procesa, ki je

istočasno dokument časa.

26

Sitotica (2015), Mina Fina, Tanja Milharčič, Neža Jurman, Leon Zuodar, Miha Perne,

Zoran Pungerčar, 50 izvodov

Slika 12: Mina Fina, Tanja Milharčič, Neža Jurman, Leon Zuodar, Miha Perne, Zoran Pungerčar,

Sitotica, 2015

Junija 2015 so v hiši kulture v Pivki izvedli tridnevno delavnico sitotiska, kjer so tiskali

na lesene plošče. Ob koncu je sledila razstava nastalih likovnih del sodelujočih

umetnikov in umetnic s spremljevalnim programom za otroke. Zin vsebuje

spremljevalni tekst Mojce Grmek, celosten zin pa je zasnoval Leon Zuodar (Sitotica,

2017).

27

Zin Vojna in Mi(r) (2016), Leon Zuodar, Vesna Bukovec, Simon Kocjančič, Nika

Rupnik, Neža Jurman, Erik Mavrič, 30 izvodov

Slika 13: Leon Zuodar, Vesna Bukovec, Simon Kocjančič, Nika Rupnik, Neža Jurman, Erik Mavrič,

Vojna in Mi(r), 2016

Gre za projekt Hiše kulture Pivka, pri katerem so pod vodstvom Leona Zuodarja

sodelujoče avtorice in avtorji predstavili roman Tolstoja, Vojna in mir v grafiki. Nastalo

je devet lesorezov, odtisnjenih na papir v dvanajstih izvodih in zloženih v grafično

mapo. Vsa dela, skupaj s skicami in matricami, so bila razstavljena na istoimenski

razstavi. Zin na začetku vsebuje tekst z omenjeno vsebino, zanimiva pri tem zinu pa

je tudi njegova velikost. Je formata A4, kar ni najbolj pogost pojav, saj so zini običajno

manjših dimenzij, formata A5 in manjši.

28

Mina Fina: Private View (2017)

Slika 14: Mina Fina, Private view, 2017

Slika 15: Mina Fina, Private view zin, 2017

Mina Fina je na Hrvaškem dobila v uporabo atelje za dva tedna in ob koncu

tamkajšnjega bivanja prestavila ustvarjeno. Med risbami, grafikami in skicami je nastal

tudi zin, v katerem kombinira risbo in grafiko. Na fotografiji lahko opazujemo originalno

grafiko in njeno transformacijo v zin. Grafično odtis računalniško ni pretirano obdelan,

transformira ga v inverzijo, črne linije na beli podlagi so sedaj bele linije na temnejši

podlagi, kar skupaj z barvo naredi doživljanje nekoliko intenzivnejše.

29

3 Paktični del

3.1 Ideja

Journal

Journal je moj osebni rokovnik, v katerem beležim in dokumentiram dogodke, misli in

trenutke iz vsakdanjega življenja. Deluje po principu dva v ena. Prihodnji tedni so urnik

in koledar, pretekli zbirka zapisov v različnih oblikah, od pisanega teksta, lepljenja,

kolaža, risanja. Tedensko polnim različne, osebno izpovedne drobce in jih povežem v

celoto. Je zbirka mojih idej in inspiracij ter arhiv dogajanja notranjega in zunanjega

sveta. Tako sem dokumentirala tudi celoten proces, ki je bil glavna inspiracija za nastali

zin – nepričakovana nosečnost in odločitev za splav.

Slika 16: Journal, zunanjost

Slika 17: Journal, notranjost

30

Splav ali umetna prekinitev nosečnosti je v Sloveniji določena z Zakonom o zdravstvenih

ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (1977)

III. UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI

17. člen

Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.

Čeprav je splav legalno dostopen, pa je v družbi še vedno tabu. Že sama opredelitev splava

v Slovarju slovenskega knjižnega jezika implicira na nezaželenost tovrstne prakse:

Spláv: 3. prekinitev nosečnosti: preprečevanje splavov; vzrok za splav; splav zaradi bolezni /

imela je že več splavov; naredili so ji splav.

31

Ženske smo skozi zgodovino stežka in z veliko boja prišle do pravic, ki jih imamo

danes. Včasih se tega niti ne zavedamo, dokler se ne znajdemo v situaciji, ko je

dostopnost do teh pravic lahko ključna.

Ker je splav še vedno precej tabuizirana tema v družbi, sem se odločila, da ga s

pomočjo zina, ki s svojo avtonomnostjo omogoča, da delim svojo izkušnjo in odprem

vrata dialogu, približam javnosti. Nudi možnost, da lahko natisnem svoje misli brez

dodatne recenzije ali cenzure. Zato so moje besede: »You're allowed to feel pain when

you're making the right decision. You're allowed to grieve.« V prevodu: »Lahko čutiš

bolečino ob sprejemanju pravilne odločitve. Lahko žaluješ.« Želim dati glas temu, da

se lahko odločamo in se odločimo pravilno ter istočasno čutimo bolečino in si vzamemo

čas za žalovanje. Lahko žalujemo izgubo, smrt, idejo tega, kar bi si želele, da bi bilo,

realnosti, ki je, lahko žalujemo za delom sebe, ki je v procesu odmrl ali se izgubil, za

vsem. Vsi razlogi in konteksti so dovoljeni in sprejemljivi.

Slika 18: Tekst »ona« – slovenski Slika 19: Tekst »ona« – angleški

32

Prekinitev nosečnosti je že med ženskami neprijetna tema, moški pa so še toliko bolj

zapostavljeni. Prav zato sem posebej namenila prostor tudi njim in njihovemu glasu,

ker so prav tako vključeni v proces, čeprav neposredno. Partnerja sem prosila, naj

napiše nekaj besed, misli o omenjenem dogodku. Njegov zapis sem v celoti objavila:

»Ko te preplavi otopeli šok, razloge zanikaš, glava postane težka, vzklijejo občutki

nemoči, nevrednosti, začutiš bolečino. Izgubo. Preživel si.« Še prevod v angleščino:

»When the sorrow overwhelms you, you deny the reasons. The head gets heavy.

Feelings of powerlessness and unworthiness emerce. You feel the pain. The loss. You

survived.«

Slika 20: Tekst »on« – slovenski Slika 21: Tekst »on« – angleški

33

Na spletu je precej spletnih strani namenjenih propagandi preprečevanja splava. Na

primer: www.zavod-živim.si, www.ženskaodločitev.si in www.splav.info so strani ki

sicer vsebujejo informacije o poteku splava, a so te pristranske. Vsako leto nas na

krhkost naših pravic opomni organizacija Božji otroci, ki v času krščanskega posta

protestirajo pred Ginekološko kliniko v Ljubljani, kjer je opravljen poseg umetne

prekinitve nosečnosti, in izvajajo močan psihični pritisk na izbrano skupino žensk.

Šele ob taki izkušnji ugotoviš, kako »tiha« tema je pravzaprav umetna prekinitev

nosečnosti. Splav je skoraj vsakodnevni pojav, a ženske kljub temu o tem ne želijo

govoriti, prav tako ne širša javnost. Tovrstni molk najbolj občutiš, ko si sam v situaciji

in si želiš in iščeš podporo, skupnost, ženske s podobno izkušnjo, a težko prideš do

njih. Zato je glavni namen mojega zina, ki nosi naslov 6 tednov, 2 dni (angl. 6 weeks,

2 days), spodbujati dialog o splavu. Naslov zina se nanaša na dan potrditve

nosečnosti. V nadaljevanju bom predstavila serijo grafik, ki sem jih izdelala v tistem

času, in kako je iz grafik nastal zin.

34

3.2 Grafika

Grafika s svojimi tehnikami in postopki tiskanja ponuja širok spekter različnih izraznih

možnosti in razvijanje likovnega jezika glede na izbrano tehniko. Pri grafiki me

privlačita njena tehnična plat, ki nudi polno eksperimentalnih možnosti, ki se

posledično lahko izkažejo za nove likovne kakovosti grafičnega odtisa, in možnost

raziskovanja likovnih problemov, ki jih ponuja izbrana tehnika. Osredotočila sem se na

področje globokega tiska, na tehniko reservage, ker karakter tehnike omogoča

raziskovanje temeljne likovne prvine, linije in točke. Izdelala sem devet matric dimenzi j

10 cm x 15 cm. V nadaljevanju bom podrobno opisala tehnični postopek priprave

matrice in tiskanja ter analizirala izbrana likovna dela.

Postopek tehnike reservage

Matrica je izdelana iz cinkove plošče, ki sem jo predhodno spolirala s pomočjo

vodobrusnega papirja z nizko granulacijo (P1200) in s Purol pasto za poliranje. Zadnjo

stran plošče sem zaščitila s samolepilno plastično folijo. Razmastitev površine je

ključna za učinkovito nanašanje mešanice reservage, zato se ploščo razmasti z

bencinom, detergentom za mastne površine in po potrebi še s smukcem.

Na ploščo rišem s čopiči različnih debelin in počakam, da se zmes posuši. Čas sušenja

je od 20 min do nekaj ur, odvisno od debeline nanosa in gostote mešanice. Nato

matrico premažem z mešanico asfaltnega laka in bencina ter ponovno pustim. Sledi

mlačna kopel, ki odpre matrico na mestih za jedkanje.

Jedkala sem v dušikovi kislini HNOɜ. V času jedkanja je treba površino matrice nežno

gladiti s kurjim peresom, da sproti odmikamo nastale mehurčke (sprošča se dušikov

dioksid – NO2), ki preprečujejo jedkanje. Pomembna je zaščita z rokavicami in očali.

Priporočljivo je tudi merjenje časa jedkanja, ker ta določa globino izjedkane površine

matrice glede na moč kisline. Matrico vzamem iz kisline s pomočjo igle in jo sperem

pod tekočo vodo, da se kislina nevtralizira. Asfaltni lak pobrišem z matrice z bencinom,

odstranim folijo z zadnje strani in zbrusim robove s pilo. S tem je matrica pripravljena

za tisk.

35

Pred tiskanjem narišem masko (predloga, na kateri je označen položaj matrice in

grafičnega lista, kamor ju bom položila) in pripravim prešo: prvo položim masko, nato

tršo plastično folijo (skrbi, da se maska med tiskanjem ne umaže z barvo) in filc ter

nastavim primeren pritisk. Tiskam na vlažen papir (fabriano rosaspina, 285 g, namočen

v vodo 5–7 min, osušen med rjuhami).

Uporabim grafično barvo za globoki tisk na oljni osnovi Charbonell lux C. Ker je barva

trša, jo nanašam na segreti pečici, kjer se zmehča in lažje prodre v globine matrice.

Barvo nanašam s krožnimi gibi s tkanino organtin, zvito v tampon. Preostanek barve

zbrišem z novim, razprtim organtinom, zbrišem na tri četrtine, dokončno pa ali s

časopisnim papirjem ali z roko in kartonom. Pri brisanju je potreben nežen pritisk na

površino. S suho krpo očistim barvo še z robov matrice. Površina je očiščena barve ,

ko se kovina sveti. Matrico odtisnem na papir s pomočjo grafične preše in odtis shranim

med kartone, kjer se v treh do štirih dneh posuši in izravna.

36

Grafični listi

Z vertikalnim in horizontalnim nizanjem linij gradim ploskoviti prostor, v fazi tehničnega

postopka priprave matrice pa so točkovna naključja in slučaji kompozicijo še dodatno

razgibali. V času tiskanja sem eksperimentirala s kombiniranjem dveh matric in

postavljanjem več matric znotraj enega grafičnega lista.

Slika 22: ''I'', 2016, reservage, 10 cm x 15 cm

Kompozicijo gradim s pomočjo temeljne likovne prvine linije. Uporabljeni sta dve glavni

smeri, vertikalna in horizontalna, ki ponazarjate dva pola dinamike: aktivno in pasivno.

S križanjem gradim ploskoviti likovni prostor. Poleg smeri je ključna likovna

spremenljivka velikost. Na desni strani je velika točka, ki privlači naš pogled in ga

ustavi. Ker je točka na zgornji desni strani kompozicije, ki drži najmanj likovne teže ,

sem kompozicijo uravnovesila s tremi močnejšimi vzporednimi linijami spodaj desno in

z zgoščeno točkovno strukturo, ki prekriva večino površine in je posledica prekinjenih

linij.

37

Slika 23: ''IV'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm

Pri naslednji grafiki v seriji sem se osredotočila samo na vertikalno smer. Linija

ponekod sega do roba in s tem poudari občutek pretočnosti in aktivnosti. Karakter

tehnike mi omogoča, da določim, v kolikšni meri želim prekiniti linijo. Skozi proces

izdelave je prišlo tudi do nekaj točkovnih naključij, ki kompozicijo dodatno obogatijo.

38

Slika 24: ''VIII'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm

Osredotočila sem se na linijo in njeno prekinitev ter ohranila navpično in vodoravno

smer. Z gostim križanjem se ustvari močno razmerje med črnino in belino papirja, kar

je lahko za oko zavajajoče. Na začetku gledamo črno linijsko strukturo, potem pa nas

pogled vabi globlje, v svoje beline, ki imajo svojevrsten značaj. Prekinitev linij in

posledično večja točkovna razdrobljenost uravnoveša polnost linije in dviguje

dinamičnost kompozicije. Na določenih delih lahko točke beremo v obe smeri – kot niz

horizontalnih linij ali svojevrstno prekinjeno vertikalo.

39

Slika 25: ''II/IX'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm

Odtis s prekrivanjem dveh matric. Prekrivanje linij stopnjuje globino prostora, globino

potencira tudi razmerje tanjše temnejše linije v prvem planu proti svetlejši širši liniji v

drugem planu.

40

Slika 26: '' pt. 1 ''', 2017, reservage, 50 cm x 35 cm

V tem primeru sem odtisnila štiri matrice na en grafični list. Odtis lahko beremo kot

celoto, ki jo razbija beli križ papirja. Razmik med posameznimi odtisi je dovolj velik, da

so ti jasno ločeni, a še vedno dovolj majhen, da deluje kot celota.

41

3.3 Od grafike do zina

Grafike sem poskenirala z aplikacijo Camscan in jih v obliki PDF prenesla na

računalnik. Celoten zin sem oblikovala v programu Corel Draw. Format zina je enak

originalnim matricam, grafične liste, ki so v originalu večji, pa sem računalniško

pomanjšala.

Zin se začne z devetimi zaporednimi originalnimi grafikami, nakar sledijo različne

kombinacije. Njegovo zgradbo lahko apliciramo na zgradbo dramskega trikotnika.

Zasnova s posamičnimi matricami vrh doseže z najbolj očitnim kombiniranjem dveh

matric, ki se pravokotno sekata, in nato razplete v različne variacije in postopne

umestitve več matric znotraj enega formata. Na zadnji strani sta zajeta citata, ki

nakazujeta vsebino naslova 6 tednov, 2 dni (angl. 6 weeks, 2 days). Odločila sem se

za ohranitev rokopisa, ker nosi svoj karakter in odpira polje intimnosti.

Velik del zina je njegova produkcija. Preizkusila sem različne načine tiskanja, od ink-

jet tiskalnika HP za domačo uporabo do digitalnega tiska, različne vrste papirje,

pisarniški papir 80 g, papir za digitalni tisk 200 g, in se na koncu odločila za digitalni

tisk na rahlo teksturiran papir gramature 300 g. Papir s svojo rahlo teksturo in nežnim

barvnim tonom doda mehkobo in trdnost zinu.

Del produkcije je tudi način vezave. Prva vezava je bila šivana, a je po nekaj mesecih

premetavanja po torbi začela popuščati in se trgati. Zato sem se odločila za spenjanje

s spenjačem. Zin je spet z dvema kovinskima sponkama na sredini. Za spenjanje zina

ob strani se nisem odločila, ker želim, da se zin nemoteno lista, ko ga držimo v rokah,

in s tovrstnim spenjanjem bi se izgubil sredinski vrh zina. V fazi izdelovanja sem

razmišljala o vključitvi originalne male grafike v zin, a je končna verzija zina zadostna

sama po sebi. Je celostno in zaključeno umetniško delo.

42

Slika 27: Zin 6 tednov, 2 dni

Slika 28: Zin 6 tednov, 2 dni

43

Slika 29: Zin 6 weeks, 2 days

Slika 30: Zini

44

Odločila sem se za zin v dveh jezikih, angleškem in slovenskem. Ker veliko pišem in

razmišljam v angleškem jeziku sem želela ohraniti svoj primarni način izražanja.

Istočasno pa sem v želji po ohranjanju slovenske kulture in umetnosti izdelala zin še v

slovenskem jeziku. Določila sem naklado 30 izvodov za vsako jezikovno verzijo zina.

Podpisala sem ga s celotno signaturo, kot je značilno za avtorizacijo grafičnega lista.

S tem sem želela poudariti, da lahko tudi zin razumemo kot multioriginal, torej je vsak

zin znotraj naklade svoj original, ne kopija. Zato ga tudi podpišem kot originalni zin,

navedem verzijo in naklado, ker so vsi zini iz serije izdelani po isti »matrici«. K podpisu

sem dodala še kontakt, ker je eden izmed glavnih ciljev zinov prav medsebojna

komunikacija.

Slika 31: Signatura zina

Slika 32: zini

45

3.4 Zin kot multioriginal

Zine v določenih pogledih dojemam podobno kot grafiko. Kot medij omogoča veliko

različnih možnosti eksperimentiranja in raziskovanja. Podobno kot grafika z grafičnimi

tehnikami ponuja svoje likovno-izrazne možnosti, zin s svojo produkcijsko širino

omogoča različne načine oblikovanja glede na njegovo vsebino in koncept. Pri obeh

me privlačita tudi njuna reproduktibilnost in omejena nizka naklada. V polju grafike je

Hozo predstavil koncept multioriginala, na področju zinov pa se pojavlja konstantno

vprašanje, kje je meja med zinom in knjigo umetnika ter moč umetnikove opredelitve

pri tem. Skozi proces izdelave sem začela razmišljati o zinu kot o multioriginalu in o

tem, kako bi ga lahko postavila znotraj tega koncepta. Analizirala sem posamezne

kriterije, vezane na multioriginal grafike, upoštevala sodobni kontekst časa ter razvoj

tehnologije in novih medijev ter jih poskušala aplicirati na polje zina.

1. Kot originalno matrico lahko jemljemo prvi izdelani zin ali originalno digitalno

datoteko, v kateri je na primer zin izdelan. Nekateri zinarji uporabljajo originalne

grafike v svojih zinih, zato bi lahko govorili tudi o prvem zinu serije kot o prvem med

multioriginali. Umetnik sam določi naklado, ki je pogosto nižja od 100, povprečno

pa se giblje med 30–60 izvodov.

2. Tako kot originalna grafika zahteva svojo signaturo, jo tudi zin. Označena sta

celotna naklada in posamezni izvod, letnica nastanka in podpis avtorja. Razlika je

le v tem, da zini navadno niso podpisani na konvencionalen grafični način, kjer je

vse napisno v isti liniji na eni strani, temveč so informacije lahko na različnih mestih

v zinu. Pogosto je dodan tudi stik avtorja.

3. Čeprav ne moremo uničiti »matrice« zina, lahko arhivni zin označimo, da je dana

naklada dosežena. V primeru, da gre za računalniško datoteko, lahko to izbrišemo.

4. Zin mora biti ali umetnikovo originalno delo ali izdelan po njegovih navodilih, skicah,

predlogah.

5. Posebna kategorija so e-zini.

46

Zin kot multioriginal lahko obstaja v polju originalne umetnosti, čeprav se med drugim

poslužuje tudi medijev, ki so značilni predvsem za industrijsko umetnost, na primer

različne vrste tiska (sitotisk, offset tisk, digitalni tisk), fotokopirni stroj ipd., le da jih ne

uporablja za komercialne namene množične reprodukcije, temveč jih izrablja zaradi

njihovih tehničnih značilnosti in možnosti eksperimentiranja. S tem širi prostor uporabi

novih medijev in odpira nove načine likovnega izražanja.

47

4 Sklep

Zin je medij, ki mi kot avtorici omogoča svobodno odločanje o njegovi vsebini, formi in

produkciji. Izbrala sem ga zato, ker sem želela raziskati umetniško plat zina in

predstaviti svojo izkušnjo splava na način, ki ga določim z besedami, ki jih izberem

sama.

Grafika se z zini srečuje na različne načine. Lahko je skenirana, predelana, lahko pa

je zin sestavljen iz originalnih odtisov. Mislim, da grafika z vstopom v zin ne izgubi

svoje kakovosti, ker se prenese v medij, pri katerem je pomembno sosledje, kjer gre

za sintezo več elementov v celoto. S transformacijo grafika ne postane industrijski

izdelek, ker zini sami po sebi niso množični izdelek, temveč so alternativni medij

sporočanja in komuniciranja z enako mislečimi. O njih lahko razmišljamo kot o

multioriginalih. V tem sta si z grafiko najbliže, saj pri obeh gre za manjšo, omejeno

naklado, izvodi so enaki in posebej oštevilčeni ter so avtorsko delo, kar potrjujejo s

signaturo. Največji razkorak med grafiko in zini je v družbenem statusu in cenovni

dostopnosti, vendar to ni kriterij, da zin ni umetniško delo oziroma da ne more biti

kvalitetno umetniško delo. Šele ko ga začnemo dojemati kot svojevrsten medij, lahko

spoznamo, kako širok je in kakšne vsebinske in likovne izrazne možnosti nam

omogoča.

48

5 Viri in literatura

Batey, J. (2014). Art-zines, the self-publishing revolution: The zinepolis art-zine

collection. Pridobljeno s https://www.academia.edu/11327760/Art-Zines_The_Self-

Publishing_Revolution_The_Zineopolis_Art-Zine_Collection

Beškovnik, B. (2017). Identiteta zin scene. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska

produkcija (str. 90–93). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center.

Bučan, S. (2018). Točke v gibanju. Kamnik: Galerija pogled.

Castleman, R. (1988). Prints of the 20th Century – a history. London: Thames and

Hudson.

Hiša Kulture Pivka. (1. 4. 2018). Vabimo vas na otvoritev razstave Sonje Vulpes, ki bo

v petek, 6. aprila 2018, ob 19. uri v galeriji Hiše kulture v Pivki. Vljudno vabljeni! Sonja

Vulpes: Memento mori [Facebook status update]. Pridobljeno s

https://www.facebook.com/hisakulture.pivka/posts/2492717617620806

Hozo, D. (1988). Umjetnost multioriginala. Kultura grafičkog lista. Mostar: Prva

književna komuna.

Jesih, B. (2000). Grafika. Visoki tisk, ploski tisk. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Pedagoška fakulteta.

Ingram, S. (2015). Riot Girrrl zines and online magazines: a study of the self-publishing

used by feminists 1990-2015. The journal of publishing culture, vol. 4, 1–9.

Kempson, M. (2015). 'My Version of Feminism': Subjectivity, DIY and the Feminist

Zine. Social movment studies, vol. 14(4), 459-472.

Kolmančič, P. (2001). Fanzini: komunikacijski medij subkultur. Ceršar: Subkulturni azil.

Košar, A. (2018). Alja Košar. Pridobljeno s https://www.aljakosar.com/

Knjiga umetnika. (b. d.). Pridobljeno s http://www.medianox.org/knjiga-umetnika/

Muhovič, J. (2015). Leksikon Likovne Teorije. Celje–Ljubljana: Celjska Mohorjeva

družba.

Mina Fina. (b. d.). Pridobljeno shttps://dobravaga.si/mina-fina/

Nez Pez. (b. d.). Pridobljeno s https://dobravaga.si/nez-pez/

Picasso, P. (1968). Vieil Homme Songeant À SaVie: Jeunesse Galante, Age Mar de

Peintre Célèbre, De Uvre Creie Dans Un Taudis et Trônant Maintenant Sousin Dais.

Pridobljeno s http://www.sapergalleries.com/PicassoBloch1604Detail.html

49

Plavčak, L. (2017). Sodobni umetniški zini. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska

produkcija (str. 82–85). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center.

Plavčak, L., Zrinski, B. (2017). Uvod. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska

produkcija (str. 4–5). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center.

Rafart, C. (2015). Sugar-lift aquatintby Pablo Picasso. The delicacy of the etching of

pictorial effects. Pridobljen s http://www.blogmuseupicassobcn.org/2015/07/sugar-li f t-

aquatint-by-pablo-picasso-the-delicacy-of-the-etching-of-pictorial-effects/?lang=en

Repnik, D. (2017). Zini in elektronsko okolje. V B. Zrinski (ur.), Zini! sodobna zinovska

produkcija (str. 98–103). Ljubljana: Mednarodni grafični likovni center

Sitotica. (2017). Pridobljeno s https://www.behance.net/gallery/53153815/SITOTICA

Splav. (b. d.). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pridobljeno s http://bos.zrc-

sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=splav&hs=1

Tallman, S. (1996). The contemporary print: from Pre-pop to Postmodern. London:

Thames and Hudson.

Thomas, S. (2009). Value and validity of artzines as an art form. Art documentation,

vol. 28(2), 27–29.

Triggs, T. (2010). Fanzines. London: Thames& Hudson.

Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o

rojstvu otrok/ZZUUP/(1977). Uradni list SRS, št. 11/77 (1. 7. 1977). Pridobljeno s

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO408#

50

5.1 Viri slik

Slika 1: Picasso, P. (1968). Arbredans la tempête, avecfuiteversuneéglise.

Pridobljeno s http://www.blogmuseupicassobcn.org/2015/07/sugar-lift-aquatint-by-

pablo-picasso-the-delicacy-of-the-etching-of-pictorial-effects/?lang=en

Slika 2: Picasso, P. (1968). VieilHommeSongeant À SaVie: JeunesseGalante, Age

Mar de PeintreCélèbre, De UvreCreieDansUnTaudis et

TrônantMaintenantSousinDais. Pridobljeno s

http://www.sapergalleries.com/PicassoBloch1604Detail.html

Slika 3: Košar, A. (2014). ''Untitled''. Pridobljeno s

https://www.aljakosar.com/reservage?lightbox=i09ni

Slika 4: Košar, A. (2013). ''Untitled''. Pridobljeno s

https://www.aljakosar.com/reservage?lightbox=i31lih

Slika 5: Beja, B. idr. (2017). Avanti Grafika zin. Osebni arhiv.

Slika 6: Beli Sladoled. (2016). Ena Ena. Pridobljeno s

http://payload501.cargocollective.com/1/14/455202/12338334/DP2M2051_1250.jpg

Slika 7: Beli Sladoled. (2016). Ena Ena. Pridobljeno s

http://payload501.cargocollective.com/1/14/455202/12338334/DP2M2054_1250.jpg

Slika 8: LeaLudvik. (2017). I would go poof. Pridobljeno s

http://i.imgur.com/0VTjgRq.png

Slika 9: Jeršinovec, K. (b. d.). Period. Osebni arhiv.

Slika 10: Kocjančič, S. (2017). Finally. Osebni arhiv.

Slika 11: Nez Pez. (b. d.). Lino zine. Pridobljeno s

https://www.behance.net/gallery/53575101/LINO-ZINE

Slika 12: Mina Fina, Milharčič, T., Jurman, N., Zuodar,L., Perne, M., Pungerčar, Z.

(2015). Sitotica. Pridobljeno s https://www.behance.net/gallery/53153815/SITOTICA

Slika 13: Zuodar, L., Bukovec, V., Kocjančič, S., Rupnik, N., Jurman, N., Mavrič, E.

(2016). Vojna in Mi(r). Pridobljeno s

https://www.behance.net/gallery/53153899/Vojna-in-mi(r)

Slika 14: Mina Fina (2017). Private view. Doris Kedžo. Pridobljeno s

https://www.facebook.com/pg/SKALINADAAIR/photos/?tab=album&album_id=13489

5157124681

Slika 15: Mina Fina 2017) Private view zin. Doris Kedžo. Arhiv Mina Fina.

Slika 16: Journal, zunanjost. Osebni arhiv.

51

Slika 17: Journal, notranjost. Osebni arhiv.

Slika 18: Tekst »ona« – slovenski. Osebni arhiv.

Slika 19: Tekst »ona« – angleški. Osebni arhiv.

Slika 20: Tekst »on« – slovenski. Osebni arhiv.

Slika 21: Tekst »on« – angleški. Osebni arhiv.

Slika 22: Gloria Anna. (2016). ''I''. Osebni arhiv.

Slika 23: Gloria Anna. (2017). ''IV''. Osebni arhiv.

Slika 24: Gloria Anna. (2017). ''VIII''. Osebni arhiv.

Slika 25: Gloria Anna. (2017). ''II, IX''. Osebni arhiv.

Slika 26: Gloria Anna. (2017). '' pt. 1 ''. Osebni arhiv.

Slika 27: Gloria Anna. (2017). Zin 6 tednov, 2 dni. Osebni arhiv.

Slika 28: Gloria Anna. (2017). Zin 6 tednov, 2 dni. Osebni arhiv.

Slika 29: Gloria Anna. (2017). Zine 6 weeks, 2 days. Osebni arhiv.

Slika 30: Gloria Anna. (2017). Zini. Osebni arhiv.

Slika 31: Gloria Anna. (2019). signatura zina. Osebni arhiv.

Slika 32: Gloria Anna. (2017). Zini. Osebni arhiv.

52

6 Priloge

6.1 Reprodukcije grafičnih del

''II'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv) ''VI'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm

(osebni arhiv)

''III'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv) ''IV'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv)

53

''IX'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv) ''VII'', 2017, reservage, 10 x 15 cm

(osebni arhiv)

''+'', 2017, reservage, 10 cm x 15 cm (osebni arhiv)

54

6.2 Vprašanja za intervju

Izvedla sem polstrukturirani intervju z vnaprej pripravljenimi vprašanji. Ob izvedbi

posameznega intervjuja sem po potrebi zastavila še dodatna podvprašanja.

Izhodiščna vprašanja so bila naslednja:

1. Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?

2. Kako izdelate zin? Ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti (vezava, vrsta

papirja, način tiska)?

3. Na kaj ste kot ustvarjalka zina pozorni?

4. Kakšna je največkrat njihova vsebina, sporočilnost?

5. Kje vidite prednosti pri izdelavi zina in kako dojemate svobodo, ki jo ponuja?

6. Zakaj ste si za izhodišče izbrali ravno grafiko? Kaj vam ponuja, kar na primer

risba/fotografija ne?

7. Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafika in

odnos do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan z izdajo zina?

8. Kaj naredite z originalno grafiko? Jo razstavite?

55

6.3 Intervjuji

6.3.1 Nez Pez

Nez Pez (Neža Jurman), rojena 1985, je zaključila študij kiparstva na Akademiji za

likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2010 je prejela priznanje ALUO za

posebne umetniške dosežke in univerzitetno Prešernovo nagrado. Zanimajo jo različni

mediji. Ukvarja se z materiali, poleg kiparstva ustvarja še na področju grafike, risbe,

ilustracije, zvočne in video umetnosti ter ulične umetnosti. Predstavila se je ne več

skupinskih (MGLC, UGM Studio) in samostojnih (Zine Vitrine) razstavah. Živi in

ustvarja v Ljubljani (Nez Pez, b. d.).

Atelje Nez Pez, 30. 1. 2018

G: Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?

N: Zini so zelo odprta platforma za ustvarjanje, ki ima vsebinsko in izdelovalsko zelo

malo pravil. V srednji šoli sem bila zelo povezana s stripi, a nikoli nisem popolnoma

osvojila narativnosti, ki jo strip potrebuje. Zato je zin boljši za mojo produkcijo, ker je

zgodba lahko popolnoma prosta in ker je ekonomsko bliže mojim zmožnostim in smeri

produkcije ter zanimanju za materiale.

G: Kako izdelate zin? Ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti – vezava, vrsta

papirja, način tiska, naklada?

N: Običajno se odločim za koncept oziroma idejo, zakaj bi zin naredila, in potem

pretehtam najboljše možnosti. Odločim se tudi, ali uporabiti fotokopirni stroj ali risoprint

ali sitotisk, in enako za način vezave. Trenutno najraje šivam, ker mi je zin tako najbolj

estetski in mi omogoča različne možnosti izbire. Bolj ko se ukvarjam z ustvarjanjem

zinov, več možnosti se mi odpira. Nikoli se nisem želela zapreti v en kalup, kako

izdelovati zine.

G: Ko delate zin, preizkusite različne vezave in vrste tiska ali se naenkrat odločite?

N: Ko se odločim, potem pri tem vztrajam. Sem pa preizkusila vse vrste vezav: od

spenjanja s spenjačem, šivanja, lepljenja z lepilnim trakom do tega, da vstaviš papir z

mekolom, brez pregibanja, in s tem narediš hrbet knjige, ki se ga lahko obleče v blago.

56

G: Na kaj ste najbolj pozorni pri ustvarjanju zina?

N: Najbolj sem pozorna na proces in na to, da uživam v tem in pripeljem neko idejo do

trenutka, ko bi to rada nekomu pokazala. Vedno bolj sem pozorna tudi na zin kot

izdelek. Ne ravno profesionalno, ker zin to niti ni v svoji strukturi, ampak kot umetniški

izdelek.

G: Kakšna je največkrat njihova vsebina oziroma sporočilnost?

N: Najbolj so mi pomembne procesualnost, distorzija slike in risbe nasploh ter v

zadnjem času tudi grafika. Pri enem zinu sem se odločila, da bi prikazala proces

izdelovanja linorezov, in sem zbrala skupaj originalne linoreze, ki sem jih delala eno

leto, in jih sestavila v knjigo. Letos sem si v ateljeju naredila stroj za sitotisk in nov zin,

ki ga delam, bo produkcija sitotiska, kjer bo rdeča nit prikaz grafične produkcije kot

surovega medija.

G: Kje vidite prednost pri izdelavi zina in kako dojemate to svobodo, ki jo ponuja?

N: Zin je zelo svoboden medij in jaz rada delam na stvareh, ki nimajo rigidnih pravil.

Že sam format pri zinu je zelo odprt, prav tako tehnika, tudi način, kako bom stvar

predstavila, je zelo odprt in to je to, kar jaz najbolj želim uporabljati, ker mogoče me

niti ne zanimata začetna ideja in končni izdelek kot pot, ki jo narediš. Tudi grafična

tehnika kot taka je zanimiva. V procesu ustvarjanja je najbolj zanimiv trenutek

presenečenja, ki je neopisljiv.

G: Ali je to razlog, da uporabite ravno grafiko kot izhodišče? Iz tega elementa

presenečenja?

N: Da, zagotovo. Na fakulteti sem se v zaljubila v grafiko, ker mi jo je profesor Lojze

Logar tako predstavil. Kot medij, iz katerega se izhaja iz presenečenj, ne iz točno

določene skice. Torej že od začetka poskušaš delati z neznanim dejavnikom, kako bo

stvar izpadla, in med procesom, ko odkriješ napako, kako nadaljevati naprej iz nje. To

mi je zelo všeč.

G: Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafike in

odnos do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan z izdajo zina?

N: V svojem delu bolj uporabljam originale, ne kopije. Tudi če naredim sitotisk, ga

pustim v zinu kot sitotisk, ga ne tiskam, oziroma poskusim oboje in potem vidim, kaj mi

57

je ljubše. Ko sem nekoč delala sitotiske in sem čistila sito, sem odtisnila še zanje

papirje brez barve, tako da se je zelo malo poznalo na papirju, kar že samo po sebi da

zanimiv rezultat. Potem sem pa to še skozi stroj spustila z različnimi nastavitvami –

lahko določiš, ali želiš bolj zrnasto sliko, manj črnine, več kontrasta, dokler nisem že

skoraj uničila originalne risbe, potem pa sem vse to dala v zin. Ta proces me bolj

zanima kot recimo začetna risba.

G: Torej vse originale pustite v zinu?

N: Tako je. Trenutno delam zin s sitotiskom in bom imela notri večino strani sitotiska.

Predstavljam si, da je edina razlika umetniške grafike in zina v formatu papirja in ceni.

Včasih mi je malo čudno na ta način razmišljati, ker na primer narediš čestitke, jih

prodaš, a jih ne moreš prodati kot umetniško grafiko, čeprav so sestavljeni iz

popolnoma istega procesa. In v tem smislu je tudi zin: mogoče slabši papir, večja

naklada, na enem papirju so štiri grafike, ne ena, ampak to je to. Tudi bistvo pri zinih

je to, da ni velikih naklad, to pravzaprav ni industrijski tisk. Sicer imaš zine z več kot

sto izdelki, ampak ne pri meni. Običajno delam nekje do petdeset, kar je, glede na to,

da delam z originali, zelo primerno.

58

6.3.2 Mina Fina

Mina Fina (Mina Žabnikar), rojena 1978, je leta 2002 zaključila študij vizualnih

komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Za svoje

diplomsko delo je prejela nagrado za odličnost na akademiji in Brumnovo priznanje.

Izdala je več avtorskih publikacij, zinov in knjig umetnika ter tudi dve grafični seriji v

sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom (MGLC). Predstavila se je tudi

na več samostojnih (Včasih nič, včasih kaplja čez rob/This mess we’re in, Zine Vitrine)

in skupinskih razstavah (UGM studio, Galerija Vodnikove domačije, MGLC). Je članica

oblikovalske skupine Ee, avdio-vizualnega kolektiva YGT in skupine Riso paradiso

(Mina Fina, b. d.).

Bar Idealist, 6. 3. 2018

G: Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?

M: Na eni strani je to druženje z ljudmi, kar se je pokazalo z našo skupnostjo, ki jo

imamo v krogu Riso Paradiso. Tudi Caffein hours sejem, ki je enkrat na leto, je

skupnost ljudi, s katerimi se vidiš, izmenjuješ zine, vidiš, kaj oni delajo, kaj ti … Mislim,

da si moraš na nek način narediti svoj svet znotraj hitrega življenja. Komercialne revije

večinoma spodbujajo k potrošnji. Zini so že od vsega začetka, že od njihovega

nastanka v sedemdesetih in še prej, upor proti kapitalističnemu načinu razmišljanja .

Tudi to, da vse odločitve sprejemaš sam – od produkcijskih sredstev do tega, kakšen

bo na koncu izdelek. Imaš svoj glas, čeprav čisto majhen, ampak je. Zmeraj mi je bil

všeč, zato ker ne zahteva perfektnosti. Omogoča način spontanega nastajanja. Tudi

če bo končni izdelek čisto drugačen kot si si najprej zamislil ali če narediš napako, jo

lahko v naslednjem zinu popraviš. Dobro je tudi imeti izdelek, ki ti omogoča, da lahko

napreduješ v svojem delu. Da ni vse samo doma v predalih.

G: Ko izdelate zin ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti, torej vezavo, vrsto

papirja, način tiska, ali je to odvisno od zina do zina?

M: Odvisno. Fotokopiran zin je omejen na določene papirje. Ker se ukvarjam s tehniko

in vrsto risbe, mi je pomembno, da čim več stvari naredim ročno. Na začetku, ob večjih

razstavah so bile večje naklade, je bil uporabljan offset tisk, kjer je vse narejeno s

strojem. Risograf, ki ga imamo s skupino Riso Paradiso, pa je bolj umetniški. Na zunaj

je podoben fotokopirnemu stroju, notranjost pa deluje na podoben princip kot sitotisk.

59

Razlika je v tem, da fotokopirni stroj barvo zapeče na papir, zato se potrebni glajeni

papirji, ki dajo lesk, plastičnost. Pri risoprintu pa se barva v papir vpije, ker se

uporabljajo bolj voluminozni, teksturirani papirji. Skozi proces se naučiš ravnati s

strojem, spoznaš, kakšne učinke ima. V zadnjem času so v skupini Riso Paradiso

poleg mene še Zoran Pungerčar, Jure Šajn, Urška Alič in Nejc Korenič. Veliko

eksperimentiramo s papirji, vezavami, hočemo čim več stvari narediti sami, ker so

večinoma vsi začeli z zini tako, da si šel v kopirnico, zdaj pa stremimo k temu, da

delamo sami.

G: Na kaj ste kot ustvarjalka zina pozorni? Prej ste omenili, da preizkušate nove

tehnike, ampak celostno gledano, kaj je tisto, na kar se najbolj osredotočate pri

ustvarjanju zina?

M: Verjetno na tehniko. Ko začnem delati zin, nimam popolnoma izdelane vizije, kaj

točno hočem, ampak to sproti nastaja. Tudi ko se usedem k risanju, se dostikrat

prepustim in ne sodim, kaj nastane. Na začetku mi mogoče celo ni všeč. Zelo imam

rada hitre tehnike, ker nisem tako dobra v detajlih. V času procesa vmes kaj preberem,

kakšno poezijo, poslušam glasbo, gledam revije. Iz vsakega vzamem neke drobce in

jih skušam vplesti v svojo zgodbo. Zato tudi hodim k Zori (Stančič, op. a.) na tečaj

grafike. Ugotoviš, da te je računalnik do določene mere omejeval, in sem imela

občutek, da delam prepodobne stvari, ki mi ne omogočajo narediti dovolj napak. Všeč

mi je snovnost, vidiš sledi, ki ostanejo, dosti bolj se lahko tudi čustveno navežem na

stvari, ki jih delam. Ne vem, zakaj. Zato mi je dobro, da hodim na grafiko, si vzamem

čas. Vedno spoznavamo grafične tehnike, ki so dostopne, lahko bi jih imenovali

kuhinjske. Delamo kuhinjsko litografijo, monotipijo, suho iglo na plastiko ali CD

namesto na cink ploščo … Uporabiš stvari, ki jih imaš, ki so dostopne. Ker nimam

svojega studia, delam večinoma doma v dnevni sobi, kuhinji. To mi je to zelo olajšalo

in omogočilo, da vseskozi napredujem, iščem nove izraze, kako lahko nadgradim svojo

linijo.

G: Kakšna je največkrat vsebina, sporočilnost vaših zinov?

M: Večinoma vse moje ustvarjanje izhaja iz osebnega, dnevniškega zornega kota.

Ukvarjam se s svojimi čustvi, seksualnostjo, zanimajo me arhetipi, kako je telo

postavljeno na fotografijah, še posebej žensko telo. Zanima me pogled sveta na

60

žensko. Za en projekt sem risala antične kipe in ženske iz pornografske revije, jih

postavljala skupaj in iskala posebnosti.

G: Kje vidite prednosti pri izdelavi zina in kako dojemate svobodo, ki jo ponuja?

M: Najbolj mi je všeč, da so zelo demokratični, dostopni. In skupnost. Recimo Caffeine

hours sejem.

G: Zakaj ste si za izhodišče izbrali ravno grafiko? Kaj vam ponuja, kar na primer risba,

fotografija ne?

M: Mislim, da je risba enako pomembna kot grafična tehnika. Prek risbe sem prišla v

grafiko, s katero se zdaj veliko ukvarjam. Je kombinacija risbe in grafike. Tudi če imam

podobne motive ali iste vsebine, mi je fino, da so ti motivi predstavljeni v različnih

tehnikah. Recimo risba s svinčnikom ima drugačno čustveno nabitost, kot jo ima črnina

grafike. Všeč mi je, da imam na izbiro različne tehnike, ki mi omogočajo različne

karakterje linije, različna izražanja, ki jih želim doseči.

G: Kako dojemate transformacijo grafike v zin? Ali uporabite originalno grafiko ali jo

prej kako računalniško transformirate, kopirate?

M: Odvisno. Običajno jih samo poskeniram in prilagodim. Če delam z risografom, lahko

vse direktno naredim, ker je stroj tudi skener. Ampak to so bolj poskusne variante.

Večinoma izhajam iz svojega grafičnega oblikovanja, si zelo rada vse postavim vnaprej

in potem premikam. Torej jih ne modificiram v smislu, da jih zelo spreminjam, ampak

samo toliko, kot je potrebno za končni izdelek.

G: Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafike,

recimo prav s tem kopiranjem? In odnos do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan

z izdajo zina?

M: Vse razstave, ki jih delam, začnem s tem, da si v programu Adobe Indesign naredim

prelom knjige in potem iz knjige izhajam v prostor. Mi je lažje, da si natisnem in listam.

Mislim, da je moje ozadje v grafičnem oblikovanju ključnega pomena za vse moje

ustvarjanje, ker je potrebna konsistenca, kar mi je dalo trdnost. Matematično si moraš

vse predstavljati in ta del grafičnega oblikovanja mi veliko pomeni. Tu sem stroga. Pri

ustvarjanju, risanju, grafiki je popolnoma drugi spekter čustev in ta združitev mi je všeč.

Nimam pa problema s tem, da neka umetniška grafika postane industrijski izdelek.

61

Zato delam zin. Lahko pa narediš tak zin, ki ima samo en izvod, oziroma potem je to

že bolj »artist book«.

G: Kaj naredite z grafikami, ki so v zinu? Jih razstavite kot samostojne grafike, gredo

v arhiv?

M: Večina zinov nastaja tako, da je na koncu tudi razstava. Zato je del tega sigurno

razstavljen. Potem pa je verjetno v arhivu ali pa v kakšni galeriji za odkup.

62

6.3.3 Sonja Vulpes

Sonja Vulpes (Sonja Grdina), rojena 1986, je zaključila študij na Pedagoški fakulteti v

Ljubljani, na oddelku za likovno pedagogiko. Ukvarja se z risbo, umetniško grafiko in

tetoviranjem. Leta 2014 je začela sodelovati z založbo 585 ZINES, ki izdaja zine v

manjših nakladah. Atelje ima na Krasu, živi pa v Ljubljani (Hiša Kulture Pivka, 2018).

Facebook, 11. 2. 2018

Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?

Zini se mi zdijo odličen medij, kjer lahko suvereno uporabim risbo in dobro sredstvo za

predstavitev svojega dela zunaj galerij, na bolj oseben in lahkoten način.

Kako izdelate zin? Ali se vedno odločite za enake tehnične lastnosti – vezava, vrsta

papirja, način tiska?

Začne se z osnovno idejo, kjer se v bistvu najbolj osredotočim na risbo. Je pa od

začetka vedno prisotna tudi neka vizualna predstava o končnem izgledu zina, ki se

med samim procesom večkrat spremeni. Tehnične lastnosti so bolj ali manj podobne,

vsaj pri zinih, ki sem jih izdala, fotokopija in navadno spenjanje s kovinskimi sponkami.

Na kaj ste kot ustvarjalka zina pozorni?

Na vsebino, na kompozicijo te, da deluje kot celota, format in število kopij zina, ki se

navadno giblje okrog trideset.

Kakšna je največkrat njihova vsebina, sporočilnost?

Vsebine večkrat črpam iz vsakdanjega življenja. Enkrat je lahkotna in nekoliko

humorna, spet drugič nosi sporočilnost, ki je zame pomembna, ampak ta mogoče ni

tako jasna gledalcu.

Kje vidite prednosti pri izdelavi zina in kako dojemate svobodo, ki jo ponuja?

Zin dojemam kot svojevrsten medij izražanja, zatorej tu ne iščem prednosti. Svobodo

nam ponujajo tudi umetniška grafika, fotografija, slikarstvo, kiparstvo itd.

63

Zakaj ste si za izhodišče izbrali ravno grafiko? Kaj vam ponuja, kar na primer

risba/fotografija ne?

Grafika mi je vedno predstavlja večji izziv kot ostali mediji, ker zahteva večplastno

razmišljanje pri ustvarjalnem procesu, ki ni direkten, kot na primer pri sliki. Hkrati pri

ustvarjanju rada eksperimentiram z likovnim jezikom, ki ga nudijo različne grafične

tehnike. Risbo pa dojemam kot sestavni del grafike, saj je zaslužna za to, da grafika

sploh nastane.

Kako dojemate transformacijo umetniške grafike v polje reproduktivne grafike in odnos

do grafičnega oblikovanja, ki je tesno povezan z izdajo zina?

Ne zdi se mi, da se umetniška grafika transformira v drugo polje. To, da izrablja

reproduktibilnost, je ključno za doseganje cilja, da grafični list sploh nastane. Mogoče

jo je le poplava grafičnega oblikovanja, računalniških grafik in naklade teh nekoliko

postavila v ozadje.

Pri lastnem ustvarjanju sta zin in umetniška grafika zaenkrat ločena, kar jima je

skupnega, sta risba in včasih motivika. Sama umetniške grafike ne transformiram v

zin, na primer s fotokopijo. Sem pa že zasledila tovrstne zine, ki se poslužujejo ravno

tega, a ob tem ne razmišljam o transformaciji umetniške grafike na drugo področje,

ampak jih dojemam kot kopijo, kjer se na žalost izgubi likovna vsebina grafike. Vendar

pri zinih ni pravil, vsak se odloči, na kakšen način ga bo izdelal, ali mu bo pomembna

zgolj naklada, zgodba, ali pa bo ta posameznik poskusil z njim najti nove likovne

izraznosti.

Kaj naredite potem z originalno grafiko? Jo razstavite?

Včasih jo razstavim, včasih le prodam brez razstavljanja. Nekatere grafike ostanejo v

ateljeju v predalniku ali pa služijo kot eksperiment pri nadaljnjem grafičnem ustvarjanju.

64

6.3.4 Klavdija Jeršinovec

Klavdija Jeršinovec, rojena 1987 v Ljubljani, je leta 2011 diplomirala na Naravoslovno-

tehniški fakulteti, na oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil. Trenutno zaključuje

magistrski študij kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo

(AGRFT). Sodelovala je na več skupinskih modnih revijah in predstavah ter filmih. Leta

2014 je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado za kostumografsko delo pri operi

Orfej, prejela je tudi tri nagrade na slikarskih ex-temporih (Piran, Obalne galerije Piran,

Idrija). Od leta 2016 dalje deluje kot asistentka kostumografije pri reklamah (Toyota,

Haribo, Mercator itd.).

Bar Magda, 30. 1. 2018

G: Kaj vam pomenijo zini in zakaj jih izdelujete?

K: Zin je zelo svobodna umetniška forma za izražanje sebe. Je sredstvo za izražanje

malih in velikih idej, s katerim lahko na najcenejši možni način poveš največ. Lahko

imaš tiskalnik doma, si ga izposodiš ali ga izkoristiš v službi. Zini so dober medij za

začetek neke umetniške zgodbe, predvsem na področju ilustraci je ali fotografije.

G: Ali je Period vaš prvi zin?

K: Da, je moj prvi zin. Dolgo sem želela narediti nekaj na temo menstruacije. Najprej

sem razmišljala o performansih, a ni prišlo do izvedbe. Potem so pa ponovno na sceni

vzniknili zini, še posebej z razstavo v MGLC, in sem se odločila narediti zin. Začela

sem delati skice, vložke sem že imela skenirane …

G: Zakaj ravno tema menstruacije?

K: Ker me je motilo, da se menstruacija zmeraj predstavlja kot vsiljena, feministična

tema, kot feministični simbol. Želela sem zaiti stran od tega. Zagotovo je v nekaterih

segmentih menstruacija še vedno tabuizirana tema v Evropi, a zagotovo ne toliko kot

drugje. Ampak mislim, da je lahko marsikatera tema povedana na humoren način. S

tem se prav tako rušijo tabuji, odpirajo tematike in mislim, da ni vedno potrebno lažno

uporništvo zato, da bi se poglobili v določeno tematiko.

65

G: Na kaj ste bili pri ustvarjanju zina najbolj pozorni?

K: Verjetno sem bila najbolj pozorna na sledljivost zina, ker ima, čeprav je svoboden,

svoje zakonitosti. Imela sem polno skic in idej, zato sem bila pozorna na sosledje, pa

tudi na to, kako bo gledalec zin razumel.

G: Kaj vam pomeni svoboda, ki jo ponuja zin?

K: Na mnogih področjih je svoboda želena, a hkrati omejitev. Več kot je imaš, manj se

znajdeš v njej. Ampak je dobro, da se porajajo mediji, ki nam res dopuščajo popolnoma

odprte roke – zin je ena taka forma.

G: Kako ste se odločili za tehnične lastnosti izdelave zina? Recimo vezava zina, vrsta

papirja, način tiska itd.

K: Ker je bil Period moj prvi zin, je bilo vse eksperiment. Malo sem spraševala prijatelje

in se potem odločila, da bom luknjice za vezavo naredila na roke s kladivom in

žebljičkom. Za vsako sponko vsako luknjico posebej. Drugi zin SUP sem nesla že

obrezat, prvega pa nisem. Tudi pri postavitvi strani je potrebne malo logike. Tako da

je bil zin narejen res v prvi verziji, »home made«, DIY.