UNIVERZA V MARIBORU - core.ac.uk · Senzorna plat bolečine – »aparat za zaznavo« Kako pride do bolečine? Kot pri vseh drugih oblikah zaznave gre tudi tukaj za receptorje, ki

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

BOLEČINA PRI OTROCIH

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Drago Ačko

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: predav. Barbara Kegl

Drago Ačko: Bolečina pri otrocih

I

POVZETEK

V diplomskem delu smo predstavili bolečino pri otrocih in kot pomemben element

zagotavljanja kakovostne zdravstvene nege tudi lestvice za merjenje bolečine pri otrocih. Od

pravočasnega prepoznavanja in merjenja bolečine pri otrocih je odvisen rezultat zdravljenja in

zadovoljstvo otrok. V diplomskem delu smo opisali fiziologijo bolečine ter predstavili

farmakološke in nefarmakološke metode lajšanja bolečine pri otrocih. Predstavili smo

zdravstveno nego otroka z bolečino v vseh štirih faza procesa zdravstvene nege. Predstavili

smo moţne negovalne diagnoze pri otroku z bolečino in načrt zdravstvene nege.

Metodologija raziskovanja. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke

smo pridobili s pomočjo delno strukturiranega anketnega vprašalnika. Z raziskavo smo ţeleli

ugotoviti, ali imajo člani negovalnega tima znanje in izkušnje za prepoznavanje in

ocenjevanje jakosti bolečine pri otrocih, ter katero lestvico člani negovalnega tima za oceno

jakosti bolečine pri otrocih najpogosteje uporabljajo. Anketo smo izvedli med člani

negovalnega tima, ki so zaposlenih na otroškem oddelku.

Rezultati. Ugotovili smo, da imajo člani negovalnega tima zadovoljivo znanje in izkušnje za

prepoznavanje in ocenjevanje bolečine pri otrocih in da za ocenjevanje jakosti bolečine

najpogosteje uporabljajo enodimenzionalno lestvico VAS.

Sklep. Otroci zelo pogosto trpijo za akutno ali kronično bolečino ter bolečino med samim

izvajanjem diagnostično terapevtskega programa. Dobro sodelovanje med zdravstvenimi

delavci, otroki in starši je ključnega pomena za čim boljše obvladovanje bolečine pri otrocih.

Člani negovalnega tima morajo imeti za obravnavanje bolečine pri otrocih znanje in izkušnje.

To znanje in izkušnje pa bi morali le ti kontinuirano nadgrajevati s strokovnimi izobraţevanji.

Ključne besede: bolečina, otrok, vrednotenje in lajšanje bolečine, zdravstvena nega, merjenje

bolečine.


II

ABSTRACT

The thesis presents pain with children and the scales for measuring pain with children as an

important element in ensuring the quality of nursing care. Treatment effects and satisfaction

of children, being health care quality indicators, depend upon timely identification and

measurement of pain with children. In the thesis we also describe the physiology of pain, and

pharmacological and non-pharmacological methods of pain relief with children in pain are

presented. Further more all four phases of nursing care process as well as possible nursing

diagnosis with child in pain are included. We present a potential nursing diagnoses in a child

with pain and health care plan. The methodology of the survey. The survey was based on a

quantitative methodology. The data were obtained using partially structured questionnaire.

The survey was to determine whether the nursing team members have knowledge and

experience to identify and assess the severity of pain in children, and what scale of the nursing

team members to assess the severity of pain in children most commonly used. The survey was

conducted among nursing team members who are employed at the children's section.

The results. We found that the nursing team members have sufficient knowledge and

experience to identify and assess pain in children and for assessing the severity of pain most

commonly used one-dimensional scale VAS. Conclusion. Children often suffer from acute or

chronic pain and pain during diagnostic therapeutic exercise program. Good cooperation

between health professionals, children and parents is essential to optimize the management of

pain in children. Members of the nursing team should have to deal with pain in children the

knowledge and experience. This knowledge and experience you should only upgrade to

continuous professional education.

Key words: pain, child, evaluation and treatment, health care, measurement of pain


III

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

1.1 Namen diplomskega dela ........................................................................................... 2

1.2 Cilji diplomskega dela: ............................................................................................... 2

2 BOLEČINA PRI OTROCIH .......................................................................................... 3

2.1 Fiziologija bolečine pri otroku ................................................................................... 3

2.2 Vrste bolečine pri otroku ............................................................................................ 7

3 LAJŠANJE BOLEČINE PRI OTROCIH ..................................................................... 9

3.1 Farmakološke in nefarmakološke metode .................................................................. 9

4 ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z BOLEČINO .................................................. 14

4.1 Ocenjevanje bolečine pri otrocih .............................................................................. 16

4.1.1 Lestvice za ocenjevanje bolečine ..................................................................... 17

4.2 Proces zdravstvene nege ........................................................................................... 23

4.2.1 Prva faza procesa zdravstvene nege ................................................................. 25

4.2.2 Druga faza procesa zdravstvene nege .............................................................. 27

4.2.3 Tretja faza procesa zdravstvene nege ............................................................... 30

4.2.4 Četrta faza procesa zdravstvene nege ............................................................... 31

4.2.5 Primer načrta zdravstvene nege pri otroku z bolečino ..................................... 32

5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ....................................................................... 33

5.1 Raziskovalni vprašanji ............................................................................................. 33

5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela ............................................................... 33

5.3 Raziskovalni vzorec ................................................................................................. 33

5.4 Raziskovalno okolje ................................................................................................. 34

5.5 Etični vidik ............................................................................................................... 34

6 REZULTATI .................................................................................................................. 35

7 RAZPRAVA ................................................................................................................... 44

8 SKLEP ............................................................................................................................. 47

ZAHVALA .............................................................................................................................. 49

LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 50


IV

PRILOGE

PRILOGA 1 – Anketni vprašalnik ............................................................................................. 1

PRILOGA 2 – Soglasje za izvedbo raziskovalnega dela ........................................................... 5

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Izobrazba. ..................................................................................................................... 35

Graf 2: Delovna doba. .............................................................................................................. 35

Graf 3: Poznavanje lestvic. ....................................................................................................... 36

Graf 4: Najpogostejša starostna obdobja ocenjevanja bolečine pri otroku. ............................. 37

Graf 5: Pogostost ocenjevanja jakosti bolečine pri otroku v eni delovni izmeni. .................... 37

Graf 6: Pogostost uporabe lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine pri otroku. ........................ 38

Graf 7: Najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otroku. .................... 39

Graf 8: Prisotnost lestvic za oceno jakosti bolečine pri otroku v sprejemni pisarni ali na

oddelku. .................................................................................................................................... 40

Graf 9: Ocena znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih............................................. 40

Graf 10: Ocena izkušenj za svetovanje staršem, kako se omili bolečina pri otrocih. .............. 41

Graf 11: Udeleţba negovalnega tima na predavanjih o ocenjevanju jakosti bolečine pri

otrocih. ...................................................................................................................................... 42

Graf 12: Najpogosteje po pomoč in nasvete. ........................................................................... 42

Graf 13: Ţelja po pridobitvi dodatnih znanj o ocenjevanju bolečine pri otroku. ..................... 43

KAZALO TABEL

Tabela 1: 4, 5, 6 besedne lestvice ............................................................................................. 20

Tabela 2: Vrednotenje lestvice NIPS ...................................................................................... 22


1

1 UVOD

Bolečina je subjektivna izkušnja, ki jo posebej pri otrocih teţko ocenimo. Otroci po navadi

nimajo verbalne ali kognitivne sposobnosti za izraţanje občutkov bolečine, zato imajo pri

ocenjevanju in premagovanju bolečine medicinske sestre teţave. V procesu zdravstvene nege

je posebno pri novorojenčkih in majhnih otrocih pomembno vrednotenje bolečine, ki zahteva

od medicinske sestre multidisciplinaren in integriran pristop. Pri ocenjevanju bolečine otrok

imajo pomembno vlogo starši in v proces vrednotenja in lajšanja bolečine vključen otrok

(Pajnkihar, 2005, str. 179).

V zadnjih dvajsetih letih se bolečina pri otrocih intenzivno raziskuje. Zaradi tega se je izredno

izboljšalo razumevanje bolečine pri otrocih, predvsem so to spoznanja o funkciji ţivčnega

sistema za zaznavanje bolečine in škodljivosti bolečine pri novorojencu in nedonošencu.

Izboljšano je znanje o farmakodinamiki in farmakokinetiki večine učinkovin, ki jih

uporabljamo za lajšanje bolečine pri otrocih. O farmakologiji nekaterih zdravil za lajšanje

kronične bolečine še vedno ne vemo zadosti, predvsem ne o njihovi presnovi v različnih

otroških starostnih skupinah (Krčevski Škvarč, 2005, str. 69).

Medicinska sestra deluje v skupini (timu) za obravnavo bolečine in je v soodvisni vlogi.

Znanje o bolečini, ki ga ima medicinska sestra, pomen bolečine za pacienta ter celostna

obravnava bolečine, so elementi, od katerih je odvisna kakovost obravnave pacienta, ki trpi

bolečino. Čeprav medicinska sestra nudi zelo veliko, pa vseeno, ko pacient zaradi bolečine

zelo trpi, se to kombinira s farmakološkimi ali nefarmakološkimi sredstvi, ki jih predpiše

zdravnik. Tudi odnos med pacientom in medicinsko sestro je oblika pomoči, ki ga medicinska

sestra razvija prek komuniciranja. Odnos je po svoji naravi partnerski in terapevtski ter ga je

treba razvijati od začetka. V medsebojnem odnosu se tako razvija zaupanje v sposobnosti

medicinske sestre (Ščavničar, 2004, str. 105).


2

1.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti zdravstveno nego otroka z bolečino, predstaviti

lestvice za ocenjevanje bolečine ter ugotoviti znanje in izkušnje, ter uporabo le-teh v

negovalnem timu.

1.2 Cilji diplomskega dela:

– Opisati fiziologijo bolečine pri otrocih.

– Opisati vrste bolečin in njihovo zdravljenje.

– Predstaviti farmakološke in nefarmakološke metode lajšanja bolečine pri otrocih.

– Predstaviti zdravstveno nego otroka z bolečino v vseh štirih faza procesa zdravstvene

nege.

– Ugotoviti, koliko člani negovalnega tima v praksi dejansko uporabljajo in poznajo lestvice

za oceno jakosti bolečine pri otrocih.


3

2 BOLEČINA PRI OTROCIH

Otroci obolevajo pogosteje kot odrasli. Novice, da otrok potrebuje več kot le domačo nego in

da je potrebno zdravljenje v bolnišnici, se nedvomno boji prav vsak izmed staršev. Otroci

potrebujejo svoje starše in starši potrebujejo svoje otroke. Bojazni so pri otroku v času bolezni

odvisne od preteklih izkušenj, ki jih je pridobil v odnosu z ljudmi. Otroci, ki so izkusili veliko

razočaranj in hitro občutijo svojo ogroţenost, se bolezni bojijo veliko bolj kot tisti, ki zaupajo

svojim staršem in širšemu okolju. Strah in bojazen sta tudi v različnih starostnih obdobjih

različno intenzivna in pogosta (Harih et al., 2011, str. 35).

Kateri so najpogostejši vzroki za bolečine pri otrocih?

Huda je bolečina pri zobobolu, pri vnetju srednjega ušesa, bolijo zlomi, zvini, izpahi,

najrazličnejše rane, udarnine, opekline, ozebline. V vseh teh primerih lahko in sme seči po

zdravilu proti lajšanju bolečine eden od staršev. Običajno naj se posluţi paracetamola (Calpol,

Lekadol, Daleron …), acetilsalicilne kisline (Aspirin) le po 15. letu starosti, saj v niţjem

starostnem obdobju to zdravilo lahko sproţi resno bolezensko stanje pri otroku (t. i. Reyev

sindrom). Tudi s fizikalnimi sredstvi pogosto dosegamo dobre učinke. Preprosta toplota pri

bolečini v ušesu lahko zelo pomaga (Kos, 2007).

2.1 Fiziologija bolečine pri otroku

Bolečina je kompleksno dogajanje, prepletajo se zaznavanje, doţivljanje bolečine in

reagiranje nanje. Je zelo osebno doţivetje in le posameznik lahko oceni svojo bolečino.

Vsakdo jo oceni drugače in je ni mogoče primerjati. Isti bolečinski draţljaj lahko nekdo

občuti kot blago, drugi kot hudo bolečino. Bolečina je preprosto to, kar nam bolnik pove o

sebi in mu verjamemo (Pirc, 2005, str. 174).


4

Senzorna plat bolečine – »aparat za zaznavo«

Kako pride do bolečine? Kot pri vseh drugih oblikah zaznave gre tudi tukaj za receptorje, ki

se vzburijo v odziv na bolečinske draţljaje, in poti, po katerih se vzburjenje prenaša v

osrednje ţivčevje. Tam se oblikujejo končno doţivetje bolečine ter vrsta različnih odzivov

nanjo (Bresjanac in Repovš, 2005, str. 66).

Receptorji

Zaznavo bolečine večinoma sproţijo draţljaji, ki vzburijo t. i. »proste ţivčne končiče«,

periferne receptorje tankih vlaken Ad in C. Skupno ime za periferne receptorje, ki pretvarjajo

energijo bolečinskih draţljajev v električno vzburjenje, je »nociceptorji«. Ime izhaja iz grške

besede »noxa«, kar pomeni poškodbo, okvaro. Nociceptorji se glede na specifične draţljaje,

ki jih lahko vzburijo, delijo na mehanoreceptorje, termoreceptorje in t. i. polimodalne

nociceptorje, ki se odzivajo na mehanske, toplotne in tudi kemijske draţljaje. Ne glede na

vrsto draţljajev, na katere se odzivajo, imajo nociceptorji nekaj skupnih značilnosti:

– Visok prag vzdraţnosti: to pomeni, da jih vzdraţijo le močni draţljaji, z veliko energije, ki

so zmoţni okvarjati tkiva.

– Slaba adaptacija: ob trajajočem draţljaju se nanj ne »privadijo«, temveč vztrajno proţijo

akcijske potenciale. Slikovito ponazorimo ta pojav takole: mehkega copata na mirujoči

nogi se kmalu ne zavedamo več, če pa imamo obuvalo, ki nas ţulji, se zavedanju tega

teţko izognemo.

– Senzitizacija: dalj trajajoči draţljaji, ki vzburijo nociceptorje, zniţajo njihov prag

vzdraţenosti, ki povzroči proţenje akcijskih potencialov v nociceptorjih ţe ob šibkejših

draţljajih kot normalno. Primer: vroča voda, praska ali celo ţe neškodljiv dotik, lahko na

opečeni koţi povzročijo hude bolečine, kar je izkusil vsakdo, ki je ob prihodu na morje

prve dni pretiraval s sončenjem (prav tam, str. 66).

Pot informacije o bolečinskih draţljajih od receptorjev do moţganov

Nociceptorji imajo, tako kot vsi drugi receptorji, pripadajoče receptivno polje, tj. področje

organizma, v katerem ustrezen draţljaj povzroči odziv istega nevrona. Velikost receptivnega

polja posameznega koţnega nociceptorja je več kvadratnih milimetrov. Posamezna polja se

med seboj večinoma delno prekrivajo. Zaradi stekanja aferentnega priliva iz velikega števila


5

perifernih nociceptorjev k manj številnim nevronom v osrednjem ţivčevju (načelo

konvergence) je receptivno polje sekundarnega nevrona dosti večji kot pri primarnem. Isto

načelo velja na nadaljnjih, višjih sinapsah na aferentni poti. Ta podatek razloţi, zakaj pri

nenormalnem delovanju osrednjih nociceptivnih nevronov bolnik lahko zaznava bolečino v

obseţnem področju telesa, tem večjem, čim višja je okvara v osrednjem ţivčevju (prav tam,

str. 66-67) .

Kdor si je ţe uščipnil prst med zapirajoča se vrata, ve, da okvaro spremlja najprej hitra, dobro

umeščena, ostra, a kratka (tudi t. i. prva ali epikritična) bolečina, ki ji sledi daljša, bolj

difuzna, ţgoča in po navadi še bolj neprijetna (druga ali protopatična) bolečina. Za ta pojav je

več razlogov. Pomembno je:

– Katera vrsta ţivčnih prenašalcev se izloča v sinapsah primarnih nociceptivnih nevronov z

naslednjimi nevroni na »bolečinskih« poteh.

– Kakšne so značilnosti osrednjih povezav (če so na poti številne sinapse, lahko le-te

zakasnijo prenos informacij).

– Pomembni pa sta tudi debelina in izolacija ţivčnih vlaken, po katerih se prenašajo

informacije o bolečini. Aksoni primarnih nociceptorjev so po premeru debeline mielinske

ovojnice dveh tipov: A in C. Vlakna A so tanka, a imajo tanko mielinsko ovojnico,

medtem ko so vlakna C še desetkrat tanjša, a nemielinizirana. Pomembna posledica razlik

v mieliniziranosti in debelini je razlika v hitrosti prevajanja po teh aksonih, ki je pri

tanjših vlaknih desetkrat manjša (prav tam, str. 67).

Bolečinska vlakna po različnih poteh vodijo do osrednjega ţivčevja, kjer tvorijo pomembne

povezave:

– Povezave z retikularno formacijo bolečinskim draţljajem omogočajo neposreden vpliv na

stanje budnosti in usmerjanje pozornosti, zaradi česar so najučinkovitejši pri vzdramljanju

in usmerjanju pozornosti k izvoru draţljaja.

– Povezave z limbičnim sistemom preko periakveduktalne sivine so osrednjega pomena v

oblikovanju čustvenega odziva na bolečino.

– Povezave s somatskimi motoričnimi nevroni omogočajo hiter motorični odziv na

bolečino. Tipični primer je polisinaptični refleks umika, pri katerem bolečinski draţljaj

povzroči sočasno kontrakcijo mišic upogibalk in inhibicijo krčenja iztegovalk, zato

prizadeti ud umaknemo od vira bolečinskega draţljaja.


6

– Povezava med nociceptivnimi potmi in eferentnimi potmi vegetativnega ţivčevja je

odgovorna za vegetativne pojave, ki spremljajo bolečino: pospešen srčni utrip, spremembe

krvnega tlaka, slabost itd. Površinsko somatsko bolečino ponavadi spremlja aktiviranje

simpatikusa, globoka, viscelarna bolečina pa največkrat nastopa skupaj z vagalnimi znaki,

s slabostjo, z bradikardijo, včasih celo z vazovagalno sinkopo.

– Povezave z različnimi predeli moţganske skorje pa so predvsem pomembne za umestitev

bolečine, diskriminacijo draţljajev, evalvacijo draţljaja v kontekstu trenutnega dogajanja

ter za bolnikov čustveni odnos do bolečine. Ker v moţganski skorji nimamo »centra za

bolečino«, kot ga imamo denimo za vid ali sluh, nobena od omenjenih povezav ni

nepogrešljiva za samo doţivetje bolečine. Tudi obseţne odstranitve skorje ne odpravijo

zaznave bolečine. Precej raziskav s funkcijskimi slikovnimi metodami pri ljudeh poskuša

opredeliti vloge posameznih predelov skorje v občutenju in doţivljanju bolečine.

Udeleţeni so predvsem primarna in sekundarna somatosenzorna skorja, sosednji parietalni

operkulum, inzula, sprednji del cingularne vijuge, ter predfrontalna moţganska skorja. Ta

področja so verjetno deli nevronskega »matriksa«, ki vzporedno procesira različne plati

bolečinskega aferentnega priliva (prav tam, str. 67–68).

Descendentni sistem za modulacijo bolečine – sestavni del oblikovanja doţivetja bolečine

»Bolečinski sistem« ne obsega zgolj vlaken, ki informacije iz periferije prenašajo v osrednji

ţivčni sistem, temveč tudi vlakna in mehanizme, ki omogočajo povratni vpliv na signal iz

periferije. Z njegovim »dušenjem« zmanjšujejo občutek bolečine. Pomembno vlogo v tem

mehanizmu imajo inhibicijski internevroni v hrbtenjači, ki z povezavami s sekundarnimi

nociceptivnimi nevroni zmanjšujejo njihovo vzdraţnost ter na ta način slabijo prenos signala s

primarnih nociceptivnih nevronov. Inhibicijske internevrone aktivirajo tako primarni

nociceptivni nevroni kot tudi druga aferentna vlakna (npr. vlakna iz receptorjev za dotik),

terdescendentne povezave iz osrednjega ţivčevja (prav tam, str. 68).

Ţivčnih prenašalcev, ki delujejo v omenjenih povezavah, je več, zdruţujemo pa jih v dve

glavni skupini: opioidne peptide (endorfin, enkefalini, dinorfin) in biogene amine (serotonin

in noradrenalin). Poti, preko katerih lahko pride do endogene analgazije, je torej več, kar nam

hkrati omogoča tudi razvoj različnih vrst zdravil in postopkov za lajšanje bolečine, recimo

akupunktura. Obstoj endogenih mehanizmov analgezije je predpostavila ţe teorija vrat, ki je

spodbudila tudi način, kako bi s transkutano električno stimulacijo (angl. Transcutaneous


7

nerve stimulation – TENS), lahko lajšali bolečino. Metoda je danes v široki uporabi v

medicini (prav tam, str. 68).

2.2 Vrste bolečine pri otroku

Otroci lahko trpijo zaradi akutne ali kronične, trajne in ponavljajoče se bolečine.

Nedonošenčki, ki potrebujejo intenzivno zdravljenje, so lahko izpostavljeni akutni bolečini. V

prvih tednih ţivljenja lahko utrpijo do 300 bolečih posegov. Še danes se pri nedonošenčkih

takšni posegi pogosto izvajajo brez primernega lajšanja bolečine (vstavljanje venskih in

arterijskih kanil, ţelodčne sonde, torakalnih drenaţ in lumbalne punkcije). Vsak dan otroci

doţivljajo bolečino povprečno vsake tri ure med igro, doma in v šoli ter pri športu (Krčevski

Škvarč, 2005, str. 69).

Akutna bolečina je fiziološka bolečina, je znak bolezni ali poškodbe, opozarja, da je v telesu

nekaj narobe in da je treba ukrepati. Ima nenaden začetek in omejen čas trajanja, mine, ko je

vzrok zanjo odstranjen. Zdravljenje je enostavno, predpisujemo standardne odmerke

analgetikov po potrebi (Pirc, 2005, str. 173).

Kronična bolečina je patološka bolečina, ki traja dlje časa, kot traja pričakovano zdravljenje

bolezni ali poškodbe. Bolečina ostaja še potem, ko je osnovni vzrok odstranjen ali kadar

vzroka ni mogoče odstraniti. Ne pomeni samo enostavnega trajanja ali ponavljanja akutne

bolečine, temveč sama postaja bolezen s svojimi značilnostmi. Časovno o kronični bolečini

govorimo po 3–6 mesecih stalne bolečine. Ločimo dve veliki skupini kroničnih bolečin –

bolečine pri malignih boleznih in kronične nemaligne bolečine (prav tam, str. 173).

Huda akutna in vsaka kronična bolečina je medicinski problem, saj se ne glede na primarni

vzrok pri dolgotrajnih bolečinah spremenita odzivnost in delovanje nociceptivnih povezav.

Tako kronična bolečina pogosto postane neodvisna od perifernih draţljajev. Povzroča in

vzdrţuje jo nenormalna aktivacija povezav v samem osrednjem ţivčevju. Tedaj govorimo o

»nevropatski« bolečini. Da bi preprečili nevropatske bolečine, je zato nujno, da smo pozorni

na teţave bolnikov in da hude akutne in kronične bolečine ustrezno lajšamo. Razvoj

raziskovalnih spoznanj o temeljnih mehanizmih nastanka bolečine in njenih zakonitostih v


8

zdravju in bolezni bodo podlaga za razvoj učinkovitejših postopkov za odpravljanje bolečin

(Bresjanac in Repovš, 2005, str. 68).

Ena od moţnih delitev bolečine temelji na mesto nastanka bolečine. Tukaj ločimo somatično

bolečino, ki je lahko površinska ali globoka, in viscelarno bolečino.

Somatična bolečina

Pri površinski poškodbi draţenje nociceptorjev v koţi sproţi bolečino, ki pa ima dve

komponenti, hitro in počasno. Hitro (ostro) bolečino zaznamo takoj po poškodbi in jo lahko

hkrati dobro umestimo. Po nekaj sekundah se pojavi počasna (topa) bolečina, ki je prostorsko

ne moremo več dobro umestiti. Globoka bolečina ima predvsem počasno komponentno in

izvira iz zelo različnih delov telesa, predvsem nociceptorjev v globini gibalnega aparata

(mišice, sklepi, kosti, vezivno tkivo). Sem uvrščamo tudi zobobol in glavobol (Rupnik, 2008,

str. 19).

Viscelarna bolečina

Vzroki viscelarne bolečine so vnetja, močne kontrakcije gladke muskulature, razteg votlih

organov in ishemija. Velik del viscelarnih organov, npr. jetra in ledvice, je v fizioloških

razmerah popolnoma neobčutljiv na vse oblike draţenja. Votli viscelarni organi, npr. sečni

mehur, debelo črevo, so močno občutljivi na raztezanje svetline ali vnetja mukoze, skoraj v

celoti pa neobčutljivi na mehanske poškodbe (vreznina) in vročino. Pri seroznih ovojnicah je

parietalni peritonej značilno bolj občutljiv kot viscelarni peritonej. Zato se pri vnetju jeter

bolečine pojavijo šele, ko obseg vnetja prične neposredno draţiti parietalni peritonej (prav

tam, str. 19).


9

3 LAJŠANJE BOLEČINE PRI OTROCIH

Ocenjevanje bolečine, ugotavljanje kakovosti bolečine in njene jakosti pri otrocih, je zelo

pomembno za primerno lajšanje bolečine. Otroci nam sami teţko razloţijo, kako jih boli, tisti,

ki še ne govorijo, pa tega sploh niso zmoţni. Najbolj ogroţene skupine otrok, pri katerih je

visoko tveganje za nezadostno in nepravilno lajšanje bolečine, so novorojenčki, majhni otroci,

otroci s kognitivnimi okvarami, problematični adolescenti in umirajoči otroci (Krčevski

Škvarč, 2005, str. 69).

3.1 Farmakološke in nefarmakološke metode

Obravnava in lajšanje bolečine je osnovna človekova pravica. Bolečino lahko lajšamo s

farmakološkimi metodami, pri čemer mora medicinska sestra pri dajanju zdravil imeti znanje

in spretnosti. Pri otrocih so prav tako pomembne nefarmakološke metode, kot so: interaktivne

igre in igrače, masaţa, aromaterapija, dotik, relaksacija itd. (Pajnkihar, 2005, str. 181).

Učinkovito lajšanje bolečine zdruţuje metode nefarmakološkega in farmakološkega lajšanja

bolečine, ker se tako zdravljenje dopolnjuje ali izboljša. Farmakološki pristopi so glavna

metoda za lajšanje srednje močne do hude bolečine. Diagnostični in terapevtski postopki so

pogosto povezani z zmerno bolečino, zato pri njih najpogosteje uporabljajo nefarmakološke

metode lajšanja bolečine. Uporabljamo lahko kognitivno vedenjske ukrepe in okoljsko

prilagajanje. Vsekakor moramo pri diagnostičnih in terapevtskih postopkih bolečino oceniti in

glede na jakost bolečine uporabiti tudi farmakološke metode zdravljenja. Pri farmakološkem

lajšanju bolečine beleţimo velik napredek zaradi raziskav o varnosti, učinkovitosti,

farmakokinetiki in faramkodinamiki številnih analgetikov, ki jih uporabljamo pri otrocih.

Izdelane so smernice za odmerjanje analgetikov pri otrocih, ki se morajo prilagajati stanju

vsakega posameznega otroka in se spreminjajo na osnovi novih raziskovalnih dognanj.

Najbolj uporabljen analgetik v otroški dobi je paracetamol. Novejše raziskave so pokazale, da

so varni in učinkoviti tudi večji odmerki od tistih, ki jih še vedno pogosto uporabljamo. Med

nesteroidnim protivnetnimi analgetiki se prednost daje ibubrufenu. Pri otrocih, pri katerih

obstaja tveganje za uporabo nesteroidnih antirevmatikov (NSAR), se ţe uporabljajo koksibi,

čeprav ni študij, ki bi zagotovile pravilno odmerjanje, učinkovitost in varnost teh zdravil pri


10

otrocih. Opioidi so pri otrocih najbolj raziskani pri lajšanju pooperativne bolečine, v

intenzivnih enotah in pri bolečini zaradi raka. Zdravilo se odmerja količinsko in glede na

starost in dozorelost otroškega organizma. Opioidi povzročajo pogoste neţelene učinke, ki jih

moramo preprečevati in zdraviti. Moramo vedeti, da se pri otrocih antiemetiki ne uporabljajo

po istem vzorcu kot pri odraslih. Pri otrocih je zelo razširjena površinska uporaba lokalnih

anestetikov. V sklopu multimodalne analgezije se uveljavljajo druge tehnike z lokalnimi

anestetiki, kot so dovajanje teh učinkovin v področje perifernega ţivca ali pleteţa v spinalne

prostore ali v kirurško rano. Za uporabo se priporočajo novejši, ki imajo varnejši profil, kot

sta ropivakain in levobupivakain. Kot aditivi za izboljšanje analgetičnega učinka se

uporabljajo klonidin in opiodi. Antikonvulzivi, predvsem gabapentin, se uporabljajo za

lajšanje nevropatske bolečine tudi pri otrocih. Ni še dosti raziskav o primernem in pravilnem

odmerjanju topiramata, pregabalina in lamotrigina, tako da se ta zdravila uporabljajo po

navodilih za uporabo pri odraslih in pri zdravljenju epilepsije. Uporaba valproata in

karbamazepima temelji na načelih zdravljenja epilepsije in motenj razpoloţenja pri otrocih.

Antidepresivi se uporabljajo za lajšanje nevropatske bolečine in za preprečevanje migrenskih

glavobolov pri otrocih (Krčevski Škvarč, 2005, str. 70).

Razkorak med raziskovanjem bolečine pri otrocih in klinično prakso je širok in se v zadnjih

letih ni bistveno zmanjšal. Na voljo imamo standarde, strokovne smernice in priporočila, ki

pomagajo pri preprečevanju in lajšanju bolečine pri otrocih. Še danes terapevtske odločitve

številnih zdravnikov in njihovih sodelavcev, ki sodelujejo pri lajšanju bolečine pri otrocih,

ovira nezadostno znanje iz bolečinske medicine. Največ zmotnih prepričanj gre za najbolj

občutljivo populacijo, za nedonošenčke in majhne otroke. Pomemben je tudi odnos staršev do

bolečine pri otroku. Starši podcenjujejo bolečino pri otrocih in se bojijo učinka zdravil za

bolečine. Tudi na tem področju še ni zadovoljive poučenosti (prav tam, str. 71).

Pri manjših bolečih posegih so se nefarmakološki ukrepi izkazali kot učinkovita in varnejša

alternativa farmakološkim, saj nimajo stranskih učinkov oziroma so ti zanemarljivi. Številne

študije so pokazale, da oralno dane raztopine naravnih sladkorjev, kot sta saharoza in glukoza,

zmanjšujejo odziv na bolečino pri manjših invazivnih posegih. Sistematični pregled in meta-

analiza raziskav o učinkovitosti saharoze pri zmanjševanju bolečine pri novorojenčkih sta

pokazala, da oralno dana raztopina saharoze zmanjšuje odziv na bolečino (predvsem trajanje

joka, zabeleţeni pa so tudi učinki na spremembe obrazne mimike, motorično aktivnost ter

srčno frekvenco) pri manjših posegih (kapilarni odvzem, odvzem venske krvi) tako pri


11

donošenih kot pri nedonošenih novorojenčkih. Največji učinek je bil doseţen z odmerkom 0,5

g saharoze, vendar so imeli primerljiv učinek ţe manjši odmerki (0,24 g). Primerjava učinkov

različnih koncentracij saharoze ob različnih časovnih intervalih pa je pokazala, da doseţemo

največji analgetični učinek, kadar damo saharozo pribliţno dve minuti pred bolečim posegom.

Druge študije so pokazale, da imata primerljiv analgetični učinek tudi raztopina 30 % glukoze

in umetnih sladil iz hidrogenizirane glukoze. Glukoza ima v primerjavi s saharozo celo

določene prednosti – raztopina glukoze se uporablja tudi v druge namene in je zato na

neonatalnih in pediatričnih oddelkih vedno na voljo. Mehanizem delovanja raztopin

sladkorjev in drugih raztopin sladkega okusa še ni popolnoma pojasnjen, vendar številne

študije kaţejo, da je protibolečinski učinek posledica sproščanja endogenih endorfinov prek

orotaktilne in orogustatorne stimulacije okuševalnih končičev. Raziskava mehanizma, preko

katerega saharoza zmanjšuje bolečinski odziv pri nedonošenčkih, je pokazala, da ima

raztopina saharoze protibolečinski učinek le, kadar pride v stik z ustno sluznico, ne pa, kadar

jo apliciramo z nazogastrično sondo, kar kaţe na to, da je za protibolečinski učinek bistveno

zaznavanje okusa, ne pa postabsorptivni mehanizmi, s čimer je pojasnjen tudi učinek

nenutritivnih umetnih sladil. Poskusi na deset dni starih podganah so dokazali protibolečinski

učinek saharoze, ki pa je bil povsem izničen, kadar so podganam aplicirali naltrekson,

endorfinski antagonist. Dvominutni interval, potreben za dosego največjega protibolečinskega

učinka, naj bi sovpadal s časom, potrebnim za sprostitev endogenih opiodov (Javh in Rutar,

2003, str. 121–122).

Osnovne značilnosti in bolečinski odziv pri otrocih po starostnih obdobjih opisani v

Bolečina pri otroku (2011) so:

Dojenčki:

– Odvisni od drugih pri vseh osnovnih ţivljenjskih aktivnostih.

– Razvije se zaupanje do staršev in medicinske sestre, če so zadovoljene osnovne

potrebe dojenčka.

– Razvije se nezaupanje, če osnovne potrebe dojenčka niso zadovoljene.

– Strah do neznanih oseb se kaţe okrog 8. meseca starosti dojenčka.

– Stimulacija in zadovoljitev preko ust.


12

Bolečinski odziv pri dojenčkih se lahko kaţe z:

– Motoričnim nemirom.

– Spremembami pri dihanju.

– Izgubo apetita, odklanjanju hrane in tekočine.

– Spremembami ritma spanja in budnosti.

– Razdraţljivostjo.

– Obraznimi grimasami.

– Togostjo, usločenostjo telesa.

– Jokom (močan, boleč, ječeč, stokajoč, slaboten, cvileč).

– Cmeravostjo.

Mali otrok:

– Delno (ne)odvisen v osnovnih ţivljenjskih aktivnostih.

– Egocentričen, samoljuben.

– Močno navezan na starše.

– Ima strah pred ločitvijo od staršev.

– Je nepredvidljiv.

– Raziskuje sebe in okolico.

Bolečinski odziv pri malih otrocih se lahko kaţe z:

– Jokom (cmeravost-kričanje).

– Odklanjanjem hrane.

– Mlatenjem z rokami in nogami.

– Togo drţa.

– Dotikanjem bolečega dela.

– Strahom.

– Zakrivanjem obraza.

– Pasivnostjo.

– Umikom.

– Regresijo v obnašanju.

– Opisovanjem bolečine: »Boli, boli!«, »Av, av!«


13

Predšolski otrok:

– Je ţe bolj samostojen.

– Obvlada igro in gibanje.

– Kontrolira uriniranje in defekacijo.

– Potrpeţljiv pri daljših ločitvah.

– Potrebuje druţbo vrstnikov.

– Loči domišljijo od realnosti.

– Uči se delati.

Bolečinski odziv se lahko kaţe:

– Je sposoben opisati in lokalizirati bolečino.

– Na bolečino se odzove podobno kot mali otrok.

– Pojavi strah pred negovalnimi ukrepi »Kaj delaš?«, »Zakaj delaš?«

Šolski otrok

– Razvije delavnost.

– Preko obvladovanja novih spretnosti se razvije samospoštovanje ali manjvrednost, če

ni pohval s strani drugih.

– Postane tekmovalen.

– Sposoben je logičnega mišljenja.

Bolečinski odziv se lahko kaţe z:

– Hiperaktivnost, pasivnost.

– Nestabilnim razpoloţenjem.

– Zahtevnostjo.

– Agresijo, jezo.

– Na obrazu je izraţen strah.

– Umikom, mirnostjo (leţijo z zaprtimi očmi).

– Stokanjem, kričanjem.

– Ob prisotnosti vrstnikov bolečino zanikajo.


14

– Zadrţevanjem solz.

– Zahtevo razlago postopkov zdravstvene nege in zdravljenja.

– Opredelitvijo oz. znajo opisati bolečino.

– Prošnjo za zdravila (ne injekcije).

– Prisoten je strah pred pohabljenjem, smrtjo.

Adolescent:

– Niha med odvisnostjo in neodvisnostjo.

– Logično mišljenje in deduktivno sklepanje.

– Pomembno je mnenje in sprejemanje s strani vrstnikov.

– Zna se samokontrolirati.

– Velike telesne spremembe.

– Spolne vloge, seksualnost.

Bolečinski odziv se lahko kaţe:

– Sposoben opisati bolečino (lokalizacijo, intenzivnost, trajanje).

– Sam izrazi ţeljo po zdravilih proti bolečini.

– Prisoten je strah pred telesnimi spremembami.

– Strah pred izgubo neodvisnosti.

– Zaskrbljen zaradi prihodnosti.

– Včasih odkloni postopke pri zdravljenju in zdravstveni negi.

4 ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z BOLEČINO

Pediatrična zdravstvena nega se razlikuje od zdravstvene nege odraslega v dveh pomembnih

pogledih:

V spretnostih (in znanju), zahtevanih za negovanje otroka, tako v tehnikah opazovanja

in psihične pomoči.

Vključevanje staršev v nego zahteva specialna znanja v učenju in pomoči (Pajnkihar in

Harih, 2011, str. 9).


15

Značilnosti pediatrične zdravstvene nege so:

Dovoljevanje svobode otroku, da prosto izraţa svoje poglede.

Spodbujanje staršev ali druţine, da ostajajo z otrokom.

Zagotavljanje otroku prijazne atmosfere in okolja, ki poudarja in promovira

spoštovanje in neodvisnost.

Pomoč in spodbujanje otroka in druţine za sodelovanje v celotnem procesu

zdravstvene nege.

Zagotavljanje kontinuirane zdravstvene nege.

Učinkovita zdravstvena nega na domu (prav tam, str. 10).

Negovalni načrt zdravstvene nege za otroka mora vključevati 24-urno kompleksno obravnavo.

Po temeljiti oceni stanja bolečine medicinska sestra postavi negovalno diagnozo. Pojav

bolečine je lahko vključen v diagnostično stanje kot simptom, vzrok ali kot problem. Bolečina

je lahko vzrok spremembam, ki so povezane z zadovoljevanjem potreb pri posameznih

ţivljenjskih aktivnostih (Ščavničar, 2004, str. 11).

Pri zdravstveni negi moramo upoštevati okolje, v katerem ţivita otrok in njegova druţina,

zato nikoli ne obravnavamo samo otroka, temveč tudi njegove svojce. Otroka obravnavamo

celostno (holistično), ne le njegovih posameznih organskih sistemov, saj je otrok zaradi svojih

bioloških lastnosti skoraj popolnoma odvisen od oseb, ki zanj skrbijo in ga negujejo (Zorec,

2005, str. 89).

Od različnih okoliščin je odvisno, kdaj začno starši ali skrbniki iskati strokovno pomoč za

trpečega otroka. Praviloma jih najbolj skrbi, da bi bila vzrok bolečine huda telesna bolezen,

kot na primer rak. Tudi zdravnikova naloga je, da čim prej skuša ugotoviti, če je telesni vzrok

kriv za bolnikove teţave. Zgodnje etiopatogenetsko zdravljenje telesnih bolezenskih dogajanj

pogosto odpravi ali vsaj omili bolečino. Čeprav telesnega dogajanja ne prepoznamo (ne

ugotovimo pa resne bolezni), otrok še vedno potrebuje pomoč. Praviloma je pomoč dovolj

uspešna le, če je kompleksna in upošteva vse dejavnike, iz katerih bolečina izvira ali nanjo

vplivajo (Anţič in Avčin, 2000, str. 249).


16

Medicinske sestre in ostali zdravstveni delavci, pogosto napačno izraţajo bolečino, kot na

primer: bolečina ni boleča izkušnja, otroci ne morejo opisati in/ali umestiti bolečine,

novorojenec ne more čutiti bolečine zaradi nezrelega nevrološkega sistema, otroci ne morejo

čutiti bolečine kot odrasli. Določiti raven bolečine, ko otrok trpi, je za medicinsko sestro

zahtevna, celovita in teţka naloga. Od nje zahteva dobro znanje, izkušnje in je odvisna tudi od

osebnega vedenja in vrednot (Pajnkihar, 2005, str. 179).

Cilj zdravstvene nege otroka je skrb za njegov zdrav razvoj kot fizičnega, intelektualnega in

čustveno socialnega ter duhovnega bitja znotraj druţine in skupnosti. Ta skrb je namenjena

posamezniku in celotni otroški populaciji od spočetja do adolescence, v obdobju zdravja in

bolezni. Skrb za zdravje v najobčutljivejši ţivljenjski dobi, dobi otroštva, je močan dejavnik,

od katerega je odvisno zdravje bodoče generacije (Bizjak, 2011).

Otrok ni pomanjšana odrasla oseba, temveč bitje s svojimi fizičnimi, psihološkimi, socialnimi

in duhovnimi potrebami, ki jih moramo zadovoljiti, če ţelimo, da bo odrasel in se razvil v

svobodno ustvarjalno bitje (prav tam, 2011).

4.1 Ocenjevanje bolečine pri otrocih

Otroci so zmoţni lastnega poročila o bolečini, kakor hitro začnejo uporabljati besede. Izbira

lestvice za otrokovo lastno oceno bolečine je odvisna od namena ocenjevanja, vrste bolečine

in razvojne faze otroka. Otroci med osemnajstimi meseci in dvema letoma starosti lahko

uporabijo enostavne besede, ki so specifične za njihov lastni besedni zaklad. Kognitivne

sposobnosti za oceno in opis bolečine se razvijajo med tretjim in četrtim letom starosti.

Enostavno razlikovanje bolečine je moţno med drugim in tretjim letom. Otrok, star tri do štiri

leta, lahko razlikuje med tremi ali štirimi izrazi obraza v bolečinski lestvici. Majhni otroci ne

znajo uporabljati vizualne analogne lestvice in kategoričnih lestvic ter se nagibajo k izbiri

končnih ocen. Šolski otroci in adolescenti, ki razumejo koncept niza in lahko opredelijo svoje

prejšnje bolečinske izkušnje, zmorejo uporabo kategoričnih lestvic. Za ocenjevanje akutne

bolečine se uporabljajo enostavne lestvice. Za ocenjevanje kronične bolečine pri otrocih

imamo manj primernih pripomočkov. V glavnem se uporabljata otroški bolečinski vprašalnik

in modifikacija McGillovega vprašalnika za adolescente. Za ocenjevanje bolečine na osnovi

vedenja so potrebni izkušeni opazovalci. Prednosti takšnega ocenjevanja so v tem, da na


17

ocenjevanje ne vplivajo komunikacijske in razvojne sposobnosti otroka. Ocenjevanje temelji

na specifičnem, diskretnem vedenju prej kot na opazovalčevi splošni oceni bolečine. Načinov

vedenjskega izraţanja je veliko in noben ni posebej povezan s posamezno bolečinsko

izkušnjo. Ob tem številni vedenjski odgovori niso značilni samo za bolečinsko izkušnjo in so

prisotni tudi pri drugih vrstah razburjenja. Vsekakor je opazovanje vedenja ob bolečini

pomembno, ko lastna ocena bolečine ni moţna ter lahko dopolni lastno poročilo o bolečini in

fiziološke meritve (Krčevski Škvarč, 2005, str. 70).

Ovrednotena bolečina je pogoj za pravilno obravnavo in obvladovanje bolečine. S primernimi

metodami za kvantitativno vrednotenje bolečine so omogočeni pravilna izbira in načrtovanje

ukrepov ter njihova učinkovitost. Z ukrepi na osnovi ovrednotene bolečine se bolečina lahko

nadzoruje in obvladuje. V ocenjevanju bolečine pri otroku je pomembno, da se določijo

otrokove pretekle dobre in slabe izkušnje. Otroci uporabljajo za opis bolečine različne besede,

ki morajo biti prepoznane. Razen razvoja verbalnih spretnosti in kognitivnih sposobnosti se

morajo pri otrocih upoštevati tudi socialno-kulturni dejavniki in dejavniki okolja. Opis

otrokovega vedenja, ki kaţe na prisotnost bolečine, se pridobi od staršev, ki imajo pomembno

vlogo pri prepoznavanju primerne lestvice za vrednotenje bolečine (Pajnkihar, 2005, str. 179).

4.1.1 Lestvice za ocenjevanje bolečine

Za merjenje in ocenjevanje bolečine je v uporabi veliko različnih lestvic in vprašalnikov.

Enodimenzionalne lestvice prikazujejo intenziteto bolečine, določanje je enostavno, hitro in

jasno. Najpogosteje uporabljamo vizualne analogne skale (VAS), besedne opisne in številčne

točkovne lestvice (Pirc, 2005, str. 174).

Taylor (1998) opisuje kot orodje za vrednotenje bolečine metodo QUESTT:

Q – Vprašaj otroka: razišči dotedanje izkušnje z bolečino; in/ali otrok uporablja specifične

besede za opis bolečine; ugotovi otrokovo dojemanje bolečine; znanje staršev o bolečini in

način vključevanja otroka v obvladovanje bolečine.

U – Uporabljaj bolečinsko lestvico: vsaka bolnišnica mora imeti dve ali tri lestvice za

vrednotenje bolečine; otrok si izbere primerno lestvico, ki mu jo razloţimo.


18

E – Ovrednoti vedenje in fiziološke spremembe: pomembno je opazovati otrokove neverbalne

znake, ker otroci ne povedo vedno resnice o bolečini; fiziološke spremembe v utripu in

krvnem tlaku pri akutni bolečini so kazalci otrokove bolečine.

S – Zagotavljaj vključevanje staršev: ugotoviti je treba, koliko starši ţelijo biti vključeni v

vrednotenje otrokove bolečine; medicinske sestre pogosto zmotno mislijo, da starši najboljše

vrednotijo bolečine, toda ti so v stresu, ko vidijo otroka v bolečini in pričakujejo od

medicinske sestre, da bo ona vrednotila otrokovo bolečino.

T – Upoštevaj vzrok bolečine: akutna bolečina mora biti ovrednotena hitro; za vrednotenje

kronične bolečine si medicinska sestra za komunikacijo lahko vzame več časa.

T – Ukrepaj in ovrednoti rezultate: dajanje analgetika in ovrednotenje učinka analgetika z

uporabo lestvice za vrednotenje bolečine.

Vizualna lestvica VAS

Je najbolj pogosto uporabljena lestvica za merjenje bolečine in za merjenje lajšanja bolečine.

Predstavlja jo ravna črta, ki je po navadi dolga 10 cm, na enem je oznaka »ni bolečine», na

drugem »neznosna bolečina». Bolnik na črti sam označi stopnjo bolečine. Lahko je tudi

barvno prikazana od zelo svetle barve, ki pomeni stanje brez bolečine do zelo temne barve, ki

pomeni neznosno bolečino (Brloţnik, 2002, str. 29).

Prednosti VAS:

– Lahka za uporabo.

– Dobro merjenje jakosti bolečine.

– Izenačena razporeditev ocenjevanja.

– Merjenje se lahko izvaja periodično.

– Primerna je za ocenjevanje uspešnosti zdravljenja bolečin.

– Primerna za otroke nad 5 let starosti (prav tam, str. 30).


19

Slabosti VAS:

– Bolnik lahko postavlja znake naključno.

– Označbo je treba prevesti v oceno bolečine.

– Starejši bolniki jo teţko uporabljajo zaradi slabših ročnih spretnosti (prav tam, str. 30).

Tako lestvico lahko razume ţe petletni otrok. Moţna mesta na premici:

– ni bolečine.

– 1–3 blaga bolečina.

– 4–7 srednje močna bolečina.

– 8–10 močna bolečina (Pirc, 2005, str. 174).

Besedna opisna lestvica (VRS - Verbal rating scales)

Je sestavljena iz besed, ki opisujejo intenziteto bolečine, kot je na primer 4 ali 5 stopenjska

lestvica. Bolnik označi besedo, ki najbolj ustrezna opisu njegove bolečine. Poznamo tudi 4, 5,

6, besedne lestvice. Primer 5-stopenjske lestvice:

0 ni bolečine.

1 blaga bolečina.

2 zmerna bolečina.

3 huda bolečina.

4 nevzdrţna bolečina (Pirc, 2005, str. 175).


20

Tabela 1: Primer 4, 5, 6, besedne lestvice

4 besedna lestvica 5 besedna lestvica 6 besedna lestvica

1-ni bolečine 1-ni bolečine 1-ni bolečine

2-blaga bolečina 2-blaga bolečina 2-blaga bolečina

3-zmerna bolečina 3-zmerna bolečina 3-zmerna bolečina

4-huda bolečina 4-huda bolečina 4-huda bolečina

5-zelo huda bolečina 5-zelo huda bolečina

6-nevzdrţna bolečina

Vir: Brloţnik (2002).

Prednosti VRS:

– Lahke za uporabo.

– Enostavne so za ocenjevanje.

– So kolikor toliko zanesljive (Brloţnik, 2002, str. 29).

Slabosti VRS:

– Niso primerne za periodično ocenjevanje bolečine.

– Besede so razvrščene po jakosti bolečine in bolniki, ki trpijo zaradi akutne bolečine ali pa

so brez predhodne izkušnje, teţko izberejo pravo besedo – lestvica ni natančna (prav tam,

str. 29).

Številčna točkovna skala (NRS - Number rating scales)

Ima razpon številk od 0 do 10. Te so najpogostejše in najbolj enostavne, lahko pa se uporabijo

tudi druge. So razumljive bolnikom in so kot takšne zelo uporabne. Imajo večji razpon kot

VRS. Jakost bolečine se lahko meri v ustni ali pisni obliki. 0 je brez bolečine in 10 je

neznosna bolečina (prav tam, str.29).


21

Razpon števil je lahko tudi od 0–100. Bolnik napiše številko, ki najbolj ustreza njegovi

bolečini.

Naštete lestvice so primerne za merjenje akutne in pooperativne bolečine ter povsod tam, kjer

je pomembno, da bolnik hitro oceni intenziteto bolečine in stopnjo olajšanja po analgetiku

(Pirc, 2005, str. 174–175).

Pri nekaterih skupinah (npr. otroci in odrasli, ki niso popolnoma razsodni) zgoraj omenjene

metode merjenja bolečine ne pridejo v poštev. V takih primerih si lahko pomagamo z

opazovanjem vedenja in obraznih sprememb ob bolečini. Vedenje opazujemo daljši čas in ga

točkujemo glede na frekvenco pojavljanja, hkrati to merjenje bolečine ni primerno za

neposredno pooperativno obdobje. Opazovanje vedenja ob bolečini uvrščamo med objektivne

metode merjenja bolečine, ki velikokrat ne dajo dobrih rezultatov, zato jih uporabljamo le v

primeru, da uporaba subjektivnih metod ni mogoča (Obran, 2000, str. 217).

McGillov vprašalnik

V njem so napisane različne besede, ki opisujejo bolečino. Razporejene so v 20 stolpcev,

bolnik izbere tiste, ki ustrezajo njegovemu občutenju, na shemi telesa nariše boleče področje

in oceni jakost bolečine po petstopenjski besedni opisni lestvici (Pirc, 2005, str. 175).

V literaturi je zastopano in izkustveno potrjeno stališče: če je nekaj boleče za odrasle, potem

je to boleče tudi za otroka. Treba je upoštevati vse, kar je povedal otrok. Z jasno oceno

otrokove izkušnje z bolečino medicinska sestra lahko prepozna in zanesljivo oceni otrokovo

bolečino (Pajnkihar, 2005, str. 180).

Vrednotenje mora biti kontinuiran proces in metode za vrednotenje bolečine morajo

zagotavljati zanesljive rezultate o učinkovitosti ukrepov zdravstvene nege (prav tam, str. 180).

Za področje pediatrične zdravstvene nege obstaja več mednarodnih lestvic za vrednotenje

bolečine pri otrocih različnih starosti, na primer:

– Neonatal-Infant Pain Scale (NIPS) - primerna za dojenčke in do treh let starosti otroka;

– Faces Rating Scales – primerna za otroke od treh let naprej;

– Poker Chips – primerna za starost otrok od 4–8 let;


22

– Eland Color Scale – primerna za starost otrok od 4–10 let;

– Numerical Rating Scales – primerna za starost otrok od 9–10 let;

– Verbal graphic rating Scale – primerna za starost otrok 9–15 let (Pajnkihar, 2005, str.

180).

Tabela 2: Vrednotenje lestvice NIPS

MIMIKA

OBRAZA

sproščena – miren obraz, nevtralen obraz

pačenje –napete obrazne mišice, namrščene obrvi, brada, čeljust

0

1

JOK

odsotnost joka – tih

stokanje – tiho stokanje, prekinjen jok

glasen jok – glasen, naraščajoč, kričeč, neprekinjen

0

1

2

DIHANJE sproščeno – normalno

spremenjeno – plitvo, nepravilno, hitrejše kot običajno, zadrţevanje sape

0

1

ROKE sproščeno – brez mišične otrdelosti, občasni spontani gibi

skrčene/iztegnjene – napete, iztegnjene, togo in/ali iztezanje, krčenje

0

1

NOGE sproščene – brez mišične otrdelosti, občasni spontani gibi

skrčene/iztegnjene – napete, iztegnjene, togo in/ali iztezanje, krčenje

0

1

STANJE

BUDNOSTI

speč/zbujen – tih, miren, speč ali zbujen in umirjen

nemiren – buden

0

1

Vir: Lawrence et al. (1993).

Pri izbiri primerne lestvice za merjenje bolečine pri otroku mora medicinska sestra upoštevati:

– Uporabo ustrezne lestvice.

– Čas, ki je na razpolago za učenje otroka in kako uporabljati lestvico.

– Otrokovo sposobnost razumevanje funkcije lestvice.

– Ţeljo otroka pri izbiri lestvice.

Pomembno je, da medicinska sestra dobro pozna uporabo lestvice za merjenje bolečine in

upošteva tudi dejavnike, ki so pomembni pri otrocih različnih starostnih skupin (Pajnkihar,

2005, str. 180).


23

4.2 Proces zdravstvene nege

Gre za sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga odlikuje visoka stopnja

organiziranosti, in za najboljši način, da doseţemo zaţelene cilje, omogoča pa nam

sistematično delo. Proces zdravstvene nege temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih

in socialnih potreb posameznika, druţine ali druţbene skupnosti. Vključuje uporabo

znanstvenih metod za ugotavljanje potreb varovancev, načrtovanje dela in načrtovanje dela in

zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje doseţkov, določa prednosti glede na

njihovo pomembnost za ţivljenje, ozdravitev ali kvaliteto ţivljenja in obliko nege ter skrbi za

materialne pogoje (Pajnkihar, 1999, str. 165).

Proces zdravstvene nege je sodobni metodološki pristop v zdravstveni negi, ki temelji na

sistematični, logični in racionalni metodi dela za ugotavljanje in reševanje teţav in problemov

posameznikov in skupin, za katere je pristojna in odgovorna medicinska sestra. Pod problemi

in teţavami so razumljene enkratne reakcije posameznika ali skupine na aktualne (obstoječe)

in potencialne (grozeče) probleme, povezane z zdravjem. Ta metodološki pristop narekuje in

obvezuje način delovanja ter omogoča individualno in celovito obravnavo posameznika in

skupine (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 61).

Zajema vrsto logičnih, sistematičnih in premišljenih, med seboj odvisnih aktivnosti.

Predstavljen je lahko tudi kot dinamičen krogotok ravnanj, ki se odvijajo preko posameznih

faz procesa zdravstvene nege. Delovanje po procesni metodi dela je moţno le ob sočasnem

vključevanju modela ali teorije zdravstvene nege. Šele ta vključitev omogoči, da postane

proces zdravstvene nege inštrument, pripomoček delovanja. Pristop v smislu reševanja

problemov ni lasten samo zdravstveni negi, uporabljajo ga tudi na drugih področjih, n.p.r.:

zdravstveni politiki, pri načrtovanju druţbenih sprememb, prav tako je uveljavljen v medicini

(prav tam, str. 61).

Proces zdravstvene nege in teorija morata odsevati spoštovanje in prepoznavanje celostnih

potreb otroka. Je v osnovi kognitivni ali intelektualni proces, ki zahteva kritično razmišljanje

in spretnosti ter psihomotorne sposobnosti v kliničnih odločitvah. Pomembne so vrednote

medicinske sestre, ki vplivajo na proces zdravstvene nege in se kaţejo v interakciji s

pacientom, v zbiranju podatkov in v izvajanju odločitev (Pajnkihar in Harih, 2011, str. 14).


24

Prednosti procesa zdravstvene nege:

– Promocija kolaborativnega in interdisciplinarnega sodelovanja.

– Dinamična, fleksibilna in ciklična metoda dela.

– Strokovno znanje in kontinuirano izobraţevanje.

– Uporaba teorij zdravstvene nege.

– Profesionalni medsebojni odnosi (prav tam, str. 14).

Prednosti procesa zdravstvene nege za otroka:

– Skrb za otroka.

– Promocija zdravja in samooskrbe.

– Individualni in holistični pristop.

– Priznavanje specifičnosti in spoštovanje osebnosti otroka.

– Aktivna in avtonomna vloga otroka in staršev.

– Zadovoljstvo otroka in staršev (prav tam, str. 14).

Prednosti procesa zdravstvene nege za medicinsko sestro:

– Samostojno delovanje medicinske sestre.

– Dobra organiziranost negovalnega tima.

– Promocija zdravstvene nege pri otroku in starših.

– Zadovoljstvo pri delu.

– Iskanje in aplikacija najboljših raziskovalnih dokazov v obravnavo otroka in druţine.

– Kritično in kreativno razmišljanje ter delovanje (prav tam, str. 15).

Sistematično postopno delo vsebuje štiri glavne faze:

1. Faza procesa zdravstvene nege je ugotavljanje potreb po zdravstveni negi in dejanske

moţnosti za izvajanje zdravstvene nege.

2. Faza procesa zdravstvene nege je načrtovanje dela.

3. Faza procesa zdravstvene nege je izvajanje načrta zdravstvene nege.


25

4. Faza procesa zdravstvene nege je vrednotenje doseţkov in povratne informacije

(Pajnkihar, 1999, str. 166).

4.2.1 Prva faza procesa zdravstvene nege – ugotavljanje potreb po

zdravstveni negi in dejanske moţnosti za izvajanje zdravstvene nege

Ocenjevanje bolečine pri otroku je oteţeno, saj nam dojenček in majhen otrok ne povesta, kje

in kako ju boli. Pri vrednotenju bolečine se opiramo na njuno obnašanje in fiziološke

pokazatelje. Otrok joka tudi zaradi strahu pred neznanim okoljem, zaradi lakote, ţeje. Povišan

srčni utrip spremlja bolečino, pa tudi hipovolemijo, hipoksemijo, povišano telesno

temperaturo. Pri ocenjevanju bolečine pri otroku se posluţujemo tudi različnih skal izraza

obraza (Krčevski Škvarč, 2000, str. 230).

Vsebina prve faze procesa zdravstvene nege:

– Zbiranje in strukturiranje podatkov glede na model, teorijo, klasifikacijski sistem.

– Prepoznavanje splošnih problemov na posameznih področjih, zbiranje dodatnih informacij

(znaki, simptomi, moţni vzroki), analiza, preverjanje, interpretacija, potrditev, identifikacija

specifičnih problemov.

– Oblikovanje diagnostičnih hipotez (opis specifičnih problemov, poznanih vzrokov, znakov,

simptomov).

– Preizkus diagnostičnih hipotez (ponovna analiza zbranih podatkov in če je treba, zbiranje

novih podatkov) (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 95).

Diagnostični proces se začne z ocenjevanjem stanja pacienta, to pa zajema zbiranje,

strukturiranje in grupiranje podatkov, identificiranje splošnih in specifičnih problemov ter

oblikovanje in preizkus diagnostičnih hipotez in se zaključi z oblikovanjem točnih negovalnih

diagnoz. Ocenjevanje je dinamičen trajen proces. Ki se začne ob prvem stiku s pacientom in

se nadaljuje skozi vse faze. Ocenjevanje je bistvenega pomena za učinkovito delo v vseh

preostalih fazah. Sistematičen in urejen pristop omogoča medicinski sestri zbrati vse potrebne

informacije (količino in vrsto). Začne se s sistematičnim in urejenim zbiranjem in

strukturiranjem podatkov, s ciljem ugotoviti probleme in teţave posameznika, druţine ali

skupine, povezane z zdravjem ali ţivljenjskimi procesi. Zajema zbiranje informacij iz


26

različnih virov in z različnimi tehnikami. Pomembno je razlikovati med subjektivnimi in

objektivnimi podatki, ki se pridobijo v fazi ocenjevanja, in upoštevati različne notranje in

zunanje dejavnike, ki vplivajo na uspešnost ocenjevanja. Tem vplivom sta izpostavljena tako

medicinska sestra kot pacient (prav tam, str. 95–96).

Zbiranje in strukturiranje podatkov

Podatke, ki jih medicinska sestra zbere iz različnih virov in z različnimi tehnikami, strukturira

in grupira glede na model ali teorijo oziroma klasifikacijski sitem, ki ga uporabi. Pri tem so ji

v veliko pomoč ţe izdelane sheme in obrazci, to pa ji olajša delo in preprečuje, da bi kak

pomemben podatek izpustila. Ti obrazci so del dokumentacije zdravstvene nege (prav tam,

str. 96).

Kaj zajema negovalna anamneza?

Osnovni podatki o pacientu so: ime in priimek, starost, rojstni podatki, spol, naslov,

stanovanjske razmere, stan, sestava druţine, svojci, poklic, zaposlitev, hobiji, ekonomske

razmere, ţivljenjske navade, kulturne in verske navade, priznavanje jezika, izobraţevanje in

intelektualne sposobnosti, bolnikovo prizadevanje diagnostično-terapevtskega programa,

pretekle izkušnje z boleznimi, hospitalizacija, sedanja pričakovanja, način kako se pacient

spoprime s stresom, ostalo (Pajnkihar, 1999, str. 167).

Podatki o funkicionalnem stanju zajemajo pacientovo: dihanje, cirkulacijo, centralno

regulacijo temperature, prebavo, prehrano, izločanje, odvajanje, koţo, lase, nohte, sekrecijo,

drenaţo, čutila, vid, sluh, vonj, otip, okus, spanje, počitek, biološki ritem, gibanje telesa in

ustrezna nega, spolnost, reprodukcijo, komuniciranje, mentalno funkcijo, duševno stanje,

emotivnost, čustva, vero (verovanje), prepričanja, kulturo, prilagajanje, ustvarjalnost,

čustveno izrazitost, pretiranost,… (prav tam, str. 168).

Prepoznavanje (identificiranje) splošnih problemov

Na osnovi zbranih in strukturiranih podatkov medicinska sestra prepozna splošne probleme na

posameznih področjih (fiziološke, psihološke, socialne, kulturne). Ti podatki opozarjajo na


27

problem, ki ga medicinska sestra lahko opazi oziroma predvideva ali pa ga izpove pacient sam

(Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 96).

Analiza podatkov

Z analizo zbranih informacij in podatkov medicinska sestra ugotavlja, ali zbrani podatki

nakazujejo na tiste teţave in probleme pacienta, za katere je pristojna in odgovorna, da jih

rešuje. Z analizo tudi ugotavlja, če so podatki zanesljivi, usklajeni in če se ne izključujejo.

(Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 96).

4.2.2 Druga faza procesa zdravstvene nege – načrtovanje dela

Analiza podatkov omogoča identifikacijo specifičnih problemov. Gre za premik od

identifikacije splošnega problema, s katerim je le nakazano področje, kjer se problem

pojavlja, k specifičnemu problemu, za katerega so ţe poznani moţni vzroki, znaki in

simptomi. Na osnovi teh ugotovitev medicinska sestra oblikuje diagnostične hipoteze, ki

vsebujejo naslov, vzroke, ter pri aktualnih problemih tudi znake in simptome. Medicinska

sestra oblikuje moţne diagnostične razlage za svoje ugotovitve. To so prehodne negovalne

diagnoze ali diagnostične hipoteze. V posameznih primerih so lahko znaki, simptomi in

vzroki problemov tako jasni, da ni treba postaviti diagnostičnih hipotez, ampak lahko na

njihovi podlagi oblikuje točno negovalno diagnozo. Če pa niso jasni, mora diagnostične

hipoteze preizkusiti. To je proces, s katerim vsako diagnostično hipotezo oceni in nejasne

izloči (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 98).

Pri tem so ji v pomoč klasifikacijski sistemi zdravstvene nege, v katerih so ţe opisane

standardizirane negovalne diagnoze z definicijo, naslovi, moţnimi vzroki, znaki, simptomi.

Podatke, ki jih je individualno zbrala pri pacientu o problemu, poznanih vzrokih, znakih in

simptomih, primerja z ţe oblikovano standardizirano negovalno diagnozo. Lahko se posvetuje

tudi s člani tima ali pa uporabi strokovno literaturo (prav tam, str. 98–99).

Če se izkaţe, da diagnostična hipoteza ni primerna, ni točna, je potrebna ponovna analiza

zbranih podatkov, da bi ugotovili napake. Lahko da je treba zbrati nove podatke in ponovno

preizkusiti diagnostično hipotezo. Če proces preizkusa diagnostične hipoteze pokaţe, da ni


28

nasprotujočih si in neusklajenih podatkov, je diagnostična hipoteza potrjena in je negovalna

diagnoza točna (prav tam, str. 99).

S pomočjo zbranih podatkov in njihove analize ugotovimo otrokove potrebe oziroma

formuliramo negovalno diagnozo, ki vsebuje tri komponente:

– Negovalni problem.

– Vzrok problema.

– Znake in simptome problema (Bizjak, 2011).

Negovalna diagnoza je identifikacija obstoječega ali potencialnega negovalnega problema.

Pomembno je, da negovalna diagnoza ustreza ugotovljenemu stanju otroka. Negovalne

diagnoze pri otroku z bolečino smo povzeli po priročniku Marjory Gordon (2006).

Moţne negovalne diagnoze pri otroku z bolečino so:

– Bolečina.

– Samo nega, zmanjšana zmoţnost za samostojno osebno higieno.

– Spanje, motnje spanja.

– Strah.

– Povezava med starši in dojenčkom/otrokom, nevarnost za slabo povezavo.

– Posttravmatski sindrom (prav tam, 151, 186, 195, 214, 263, 299).

Načrt zdravstvene nege zagotavlja neprekinjeno zdravstveno nego, zato mora biti vsem

razumljiv. Podrobni načrt zdravstvene nege je osnova za neprekinjeno vrednotenje dela in

doseţkov zdravstvene nege. Za vrednotenje potrebujemo negovalno dokumentacijo in načrt

zdravstvene nege, ki mora biti razumljiva negovalnemu timu in tudi pacientu. Dobro

pripravljen negovalni načrt omogoča laţje usklajevanje dela v celotnem zdravstvenem timu

(Pajnihar, 1999, str. 174).

Postavljanje ciljev zdravstvene nege

Cilj zdravstvene nege je skrb, ki je najboljša za otroka in je v njegovem interesu. Prav tako je

pomembno, da vzdrţujemo integriteto druţine, promoviramo sodelovanje druţine pri negi in

ji omogočamo neodvisnost in kontroliranje njihovega ţivljenja. Osnovna komponenta tega je,


29

da v času bolezni vzdrţujemo otrokove običajne rutine, kolikor je mogoče, če je otrok v

zdravstveni negi v bolnišnici ali doma (Pajnkihar in Harih, 2011, str. 9-10).

K vsakemu negovalnemu problemu sodi tudi negovalni cilj. Ta opisuje stanje, ki ga

poskušamo doseči z zdravstveno nego. Postavi ga medicinska sestra skupaj z otrokom in

druţino. Cilje delimo na kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročni opisujejo posamezne stopnje

oziroma korake zdravstvene nege. Ti morajo biti usmerjeni k dolgoročnim ciljem. Prednost

formuliranja kratkoročnih ciljev za posamezni negovalni problem je v tem, da lahko ţe v

krajšem časovnem obdobju vidimo uspeh, kar motivira otroka, druţino in negovalni tim

(Bizjak, 2011).

Pri reševanju negovalnih problemov v zdravstveni negi moramo upoštevati negovalne cilje, ki

usmerjajo načrtovanje naše pomoči in ponujajo moţnosti za spremembo negativnih razmer.

Negovalni cilji so merilo za ugotavljanje uspešnosti zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999, str.

175).

Načrtovanje zdravstvene nege

Negovalne ukrepe načrtujemo glede na individualne potrebe in cilje, ki smo jih zastavili

skupaj s starši in otrokom. Pri individualiziranem načrtovanju zdravstvene nege morajo biti

dane moţnosti, da upoštevamo ţelje otroka in njegove druţine. Pri načrtovanju zdravstvene

nege upoštevamo vse zbrane podatke o otroku in druţini, standardni načrt nege zdravega

otroka in standard nege otroka z motenimi ţivljenjskimi aktivnostmi. V načrtu naj bo

opredeljeno kaj bo narejeno, kdaj, kje, kako in kdo bo to napravil. Pri načrtovanju zdravstvene

nege otroka moramo upoštevati, da morajo biti najprej zadovoljene fiziološke potrebe:

potreba po kisiku, vodi, hrani, izločanju, spanju, gibanju in temperaturi. Prav tako morajo biti

zadovoljene potrebe po varnosti, ljubezni, pripadnosti, priznanju in osebni rasti. Ugotovimo

lahko, da za naštete potrebe najlaţje poskrbijo starši. Ravno tako lahko starši sodelujejo še pri

hranjenju otroka, skrbi za osebno higieno, pestovanju in igranju z njim, lajšanju bolečin,

spremljanju otrok na razne diagnostične preiskave, ... V primeru sodelovanja staršev moramo

načrtovati tudi nadzor nad njimi in zdravstvenovzgojno delo z njimi (Bizjak, 2011).


30

4.2.3 Tretja faza procesa zdravstvene nege – izvajanje načrta zdravstvene

nege

Izvajanje zdravstvene nege pomeni torej uresničitev prvih dveh faz procesa zdravstvene nege

za doseganje individualno zastavljenih ciljev pri varovancu, zato je zelo pomembno, da sta

ugotavljanje potreb po zdravstveni negi načrtovanje natančna in kakovostna (Pajnkihar, 1999,

str. 181).

Pred dejansko izvedbo načrta zdravstvene nege ga moramo predelati z otrokom in starši. Če

tega ne storimo, lahko to privede do zaključka, da njihovo sodelovanje ni potrebno, da v dani

situaciji nimajo nikakršne kontrole, ne moţnosti sodelovanja in ne pravic. Taka diskusija nudi

medicinski sestri zagotovilo, da so zastavljeni cilji in načrt zdravstvene nege skladni z

otrokovim in druţinskim pričakovanjem. Če se o ciljih in načrtih nismo pogovorili z otrokom

ali druţino, je zelo malo moţnosti, da bomo z načrtovano strategijo uspeli. Idealno bi bilo, da

bi načrt zdravstvene nege predstaviti druţini ţe v prvih urah otrokovega sprejema, pri čemer

ni nujno, da je ta načrt ţe dokončen, saj dodatno zbiranje informacij vodi do ustreznih

sprememb načrta. Predstavitev načrta nam navadno vzame samo nekaj minut, vodi pa do

boljšega sodelovanja med medicinsko sestro in druţino. Izvedba dobro zamišljenega načrta

zdravstvene nege predstavlja za medicinsko sestro osebno zadovoljstvo. V tej fazi delovnega

procesa lahko medicinska sestra doseţe največjo nagrado za svoje delo: otrokov objem,

otrokov nasmeh po prenehanju bolečine, olajšanje na obrazih staršev, zadovoljstvo ob

uspešno doseţenem cilju. Vsaka medicinska sestra mora vedeti, da izvajanje zdravstvene nege

brez ustreznega načrtovanja vodi kvečjemu k povprečnim rezultatom, če ne kar k drugo

razrednosti (Bizjak, 2011).


31

4.2.4 Četrta faza procesa zdravstvene nege – vrednotenje doseţkov in

povratne informacije

Prav je, da je vrednotenje vedno pridruţeno izvajanju. Vrednotenje ne predstavlja linearnega

poteka v procesu zdravstvene nege, ampak se izvaja v obliki povratnih zank, v katerih

stopimo korak nazaj, da boljše ocenimo in analiziramo dano situacijo, morda spremenimo

oziroma prilagodimo načrt, uvedemo dodatne modifikacije in nove strategije za dosego cilja.

Vrednotenje bo najbolj uspešno takrat, kadar bo otrokovo mnenje in mnenje druţine osnova

za spremembe izvajanja načrta. Pri vrednotenju se moramo zavedati, da otroci nimajo enakih

vzorcev obnašanja in reagiranja kakor odrasli. Ravno to nam narekuje, da moramo merila

vrednotenja oblikovati skupaj z otroki in njihovo druţino. Recimo, medicinska sestra, ki je

dala otroku zdravilo zoper bolečino pred 30 minutami in najde otroka mirnega (pri gledanju

televizije), lahko sklepa, da je bilo zdravilo učinkovito. Po pogovoru z otrokom pa lahko izve,

da je bolečina še prisotna, toda otroku koristi, da mirno leţi in nanjo ne misli. Seveda se

nadaljnje akcije medicinske sestre v takem primeru razlikujejo od tistih, ki bi jih sicer izvedla

na osnovi prvotnega sklepanja. Pri vrednotenju zdravstvene nege otroka, ki sam ne more

oziroma ne zna vrednotiti rezultatov zdravstvene nege, hkrati pa njegovi starši niso stalno

prisotni, je etičnost medicinske sestre izrednega pomena (Bizjak, 2011).

Pri vrednotenju bolečine pri otroku je pomembno:

– Da se določijo otrokove pretekle dobre in slabe izkušnje.

– Da se upošteva razvoj otrokovih verbalnih spretnosti in kognitivnih sposobnosti.

– Da se upoštevajo socialno-kulturni dejavniki in dejavniki okolja.

– Vključevanje staršev, ki imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju primerne lestvice za

vrednotenje bolečine (Pajnkihar in Harih, 2011, str. 25).


32

4.2.5 Primer načrta zdravstvene nege pri otroku z bolečino

Negovalni načrt zdravstvene nege za otroka mora vključevati 24-urno kompleksno obravnavo.

Negovalna diagnoza: bolečina kot posledica bolezni, operativnega posega ali poškodbe.

Cilji: bolečina bo zmanjšana, to bo otrok pokazal z nebesednimi znaki in govorom.

Načrtovanje ukrepov zdravstvene nege: ocenjevati in beleţiti subjektivne in objektivne

znake bolečine, uporabiti nefarmakološke metode za obvladovanje bolečine, dajati zdravila

pred bolečimi ukrepi, beleţiti vitalne znake najmanj na 4 ure.

Izvajanje zdravstvene nege: po načrtu zdravstvene nege.

Vrednotenje zdravstvene nege: upoštevanje dokumentacije za konstantno in konsistentno

vrednotenje (Pajnkihar, 2005, str. 181).

Negovalna diagnoza: tesnobnost kot posledica bolečine.

Cilji: tesnobnosti bo zmanjšana, to otrok izraţa z besednim poročanjem, zmanjšanim jokom,

sodelovanjem z osebjem in sodelovanjem pri zdravstveni negi.

Načrtovanje ukrepov zdravstvene nege: določiti stalne medicinske sestre, vključiti starše v

nego otroka in razlagati ukrepe otroku; če je mogoče izvajati enake rutine, kot jo ima otrok

doma; lajšati bolečino in pomiriti otroka.

Vrednotenje zdravstvene nege: vrednotenje stopnje zmanjšane tesnobnosti, ugotavljanje, kaj

pomaga otroku zmanjšati anksioznost, vrednotenje obvladovanja tesnobnosti in ocena

moţnosti, da se otrok sooči z boleznijo (prav tam, str. 181).


33

5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

5.1 Raziskovalni vprašanji

V diplomskem delu smo si zastavili naslednji raziskovalni vprašanji:

– Ali imajo člani negovalnega tima znanje in izkušnje za prepoznavanje in ocenjevanje

bolečine pri otroku?

– Katero lestvico člani negovalnega tima za oceno jakosti bolečine najpogosteje uporabljajo

pri otrocih?

5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela

Analiza domače in tuje literature nam je omogočila opredelitev teoretičnih izhodišč.

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo delno

strukturiranega anketnega vprašalnika, ki je vseboval 16 vprašanj. Vprašalnik je bil sestavljen

iz vprašanj zaprtega in odprtega tipa, ki so razumljivo sestavljena. Anketo smo izvedli med

člani negovalnega tima.

Dobljene kvantitativne podatke smo analizirali, jih statistično obdelali s pomočjo

računalniškega programa Microsoft Excel ter rezultate ponazorili v obliki grafov.

Ker na Kliničnem oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Univerzitetnega

kliničnega centra Ljubljana nisem dobil pozitivnega odgovora za izvedbo raziskave, sem le-to

opravil na Otroškem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota.

5.3 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec je zajemal 30 članov negovalnega tima zaposlenih na Otroškem oddelku.


34

5.4 Raziskovalno okolje

Raziskava je bila izvedena na Otroškem oddelku v Splošni bolnišnici Murska Sobota. Za

izvedbo raziskave smo pridobili soglasje omenjene zdravstvene ustanove.

5.5 Etični vidik

Člani negovalnega tima, ki so sodelovali v raziskavi, so bili informirani o moţnostih zavrnitve

sodelovanja v raziskavi, o namenu in vsebini raziskave, zagotovljena pa jim je bila tudi

popolna anonimnost.


35

6 REZULTATI

V raziskavi je bilo razdeljenih 30 anket, ki so bile vse vrnjene in pravilno izpolnjene.

Graf 1: Izobrazba

V raziskavi je sodelovalo 20 tehnikov oziroma tehnic zdravstvene nege in 10 diplomiranih

medicinskih sester oziroma diplomiranih zdravstvenikov.

Graf 2: Delovna doba

Izobrazba

66,67%

33,33% Tehnik/ca zdravstvene nege

Diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik

Delovna doba

20,0%

43,4%

20,0%

10,0% 6,6%

0 do 5 let 6 do 15 let 16 do 25 let 26 do 30 let 31 ali več let


36

Od 30 anketiranih jih je 6 (20 %) zaposlenih do 5 let. 13 (43,4 %) jih je zaposlenih 6–15 let. 6

(20 %) jih je zaposlenih 16–25 let. 3 (10 %) so zaposleni med 26–30 let in 2 (6,6 %) sta

zaposlena nad 31 let.

Graf 3: Poznavanje lestvic

Eno lestvico za oceno jakosti bolečine pri otrocih pozna 8 (26,6 %) anketiranih. 9 (30 %)

anketiranih pozna dve lestvici za oceno jakosti bolečine pri otrocih in 1 (3,4 %) anketiran

pozna tri lestvice za oceno bolečine pri otrocih. 8 (26,6 %) anketiranih pozna več kot tri

lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih. 4 (13,4 %) anketirani pa ne poznajo nobene

lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih.

Poznavanje lestvic

26,6%

30,0% 3,4%

26,6%

13,4%

1 2 3 Več kot 3 Ne poznam nobene


37

Graf 4: Najpogostejša starostna obdobja ocenjevanja bolečine pri otroku

Člani negovalnega tima so imeli na voljo več moţnih odgovorov. Najpogosteje člani

negovalnega tima ocenjujejo jakost bolečine pri majhnih in predšolskih otrocih, in sicer v 20

(40 %) primerih, pri šolskih otrocih ocenjujejo bolečino v 17 (34 %) primerih, pri dojenčkih le

v 8 (16 %) primerih in najredkeje ocenjujejo bolečino pri novorojenčkih, in sicer v 5 (10 %)

primerih.

Graf 5: Pogostost ocenjevanja jakosti bolečine pri otroku v eni delovni izmeni

Pogostost ocenjevanja jakosti bolečine pri otroku v eni delovni izmeni

3,3% 13,3%

26,7% 56,7%

1-2 krat 3-5 krat Več kot 8 krat Ne ocenjujem jakosti bolečine

Najpogostejša starostna obdobja ocenjevanja bolečine pri otroku

10%

16%

40%

34% Novorojenček Dojenček Mali in predšolski otrok Šolski otrok


38

17 (56,7 %) članov negovalnega tima ocenjuje jakost bolečine pri otrocih 1- do 2-krat v eni

delovni izmeni. 8 (26,7 %) anketiranih ocenjuje jakost bolečine pri otrocih 3- do 5-krat v

delovni izmeni. 1 (3,3 %) anketiran ocenjuje jakost bolečine pri otrocih več kot 8-krat v

delovni izmeni in 4 (13,3 %) anketirani sploh ne ocenjujejo jakosti bolečine pri otrocih.

Graf 6: Pogostost uporabe lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine pri otroku

2 (6,67 %) člana negovalnega tima si vedno pomagata z lestvico za oceno jakosti bolečine pri

otrocih. 9 (30 %) članov negovalnega tima si v 25 % pomaga z lestvico za oceno jakosti

bolečine pri otrocih. 10 (33,34 %) članov negovalnega tima si pomaga z lestvico za oceno

jakosti bolečine pri otrocih v 50 %. 5 (16,66 %) članov negovalnega tima si ne pomaga z

lestvicami za oceno jakosti bolečine, ker menijo, da znajo oceniti jakost bolečine brez uporabe

le-teh. 4 (13,34 %) pa so takšni, ki sploh ne ocenjujejo jakosti bolečine pri otrocih.

Pogostost uporabe lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine pri otroku

6,67%

30,00%

33,34%

16,66%

13,33% Da, vedno

Da, v 25 %

Da, v 50 %

Si ne pomagam, ker znam

Si ne pomagam, ker ne ocenjujem bolečine


39

Graf 7: Najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otroku

Pri vprašanju 9 so člani negovalnega tima morali sami napisati ime lestvice, ki jo v praksi

najpogosteje uporabljajo. Največkrat v praksi uporabljena enodimenzionalna lestvica za

oceno jakosti bolečine pri otrocih je skala VAS - v 17 (56,67 %) primerih. Največkrat v

praksi uporabljena večdimenzionalna lestvica je po njihovem mnenju skala GKS v 7 (23,33

%) primerih. Vendar GKS skala ne spada med večdimenzionalne lestvice za oceno jakosti

bolečine. Ostalih 20 % članov negovalnega tima lestvic za oceno jakosti bolečine sploh ne

uporablja.

Najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otroku

56,67% 23,33%

20,00%

Enodimenzionalna lestvica VAS Večdimenzionalna lestvica GKS Jih ne uporabljajo


40

Graf 8: Prisotnost lestvic za oceno jakosti bolečine pri otroku v sprejemni pisarni ali na

oddelku

22 (73,43 %) članov negovalnega tima ima na svojem oddelku ali sprejemni ambulanti

lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih vedno pri roki, 8 (26,57 %) članov negovalnega

tima pa le tega nima.

Graf 9: Ocena znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih

Ocena znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih

60%

40%

Dovolj Ne dovolj

Prisotnost lestvic za oceno jakosti bolečine pri otroku v sprejemni pisarni ali na oddelku

73,43%

26,57% Da

Ne


41

18 (60 %) anketiranih meni, da imajo dovolj znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih.

12 (40 %) pa jih meni, da le tega nimajo dovolj.

Graf 10: Ocena izkušenj za svetovanje staršem, kako se omili bolečina pri otrocih

24 (80 %) članov negovalnega tima meni, da imajo toliko izkušenj z bolečino pri otrocih, da

lahko svetujejo staršem, kako se jo omili. 6 (20 %) pa jih meni, da teh izkušenj nimajo dovolj.

Ocena izkušenj za svetovanje staršem, kako se omili bolečina pri otrocih

80%

20%

Dovolj izkušenj Ne dovolj izkušenj


42

Graf 11: Udeleţba negovalnega tima na predavanjih o ocenjevanju jakosti bolečine pri

otrocih

Samo 4 (13,33 %) anketirani so se ţe udeleţili katerega od predavanj o ocenjevanju jakosti

bolečine pri otrocih. 26 (86,67 %) anketiranih pa se predavanj o ocenjevanju jakosti bolečine

pri otrocih še ni udeleţilo.

Graf 12: Najpogosteje po pomoč in nasvete

Udeležba negovalnega tima na predavanjih o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih

13,33%

86,67%

Da Ne

Najpogosteje po pomoč in nasvete

43,33%

40,00%

13,33% 3,34%

K zdravniku K medicinski sestri Na internet K alternativni medicini


43

13 (43,33 %) anketiranih jih je mnenja, da se starši po pomoč in nasvete, kako bi otroku

omilili bolečino, največkrat obrnejo k zdravniku. 12 (40 %) jih meni, da se po pomoč in

nasvete starši največkrat obrnejo k medicinski sestri. 4 (13,3 %) anketirani menijo, da pomoč

in nasvete starši poiščejo na internetu. 1 (3,34 %) anketiran pa, da starši pomoč in nasvete

poiščejo v alternativni medicini.

Graf 13: Ţelja po pridobitvi dodatnih znanj o ocenjevanju bolečine pri otroku

23 (76,67 %) anketiranih si ţeli pridobiti dodatna znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri

otrocih. 7 (23,33 %) pa je takšnih, ki si ne ţelijo pridobiti dodatnih znanj na to temo.

Na vprašanje zakaj si ţelite dodatnega izobraţevanja, so anketirani najpogosteje

odgovorili:

– Zaradi tega, ker je bolečina zelo pogost pojav pri otrocih.

– Zaradi pomanjkanja znanja.

– Da bi znali še bolje pomagati.

– Zaradi boljšega znanja uporabljanja lestvic.

Želja po pridobitvi dodatnih znanj o ocenjevanju bolečine pri otroku

76,67%

23,33%

Da Ne


44

7 RAZPRAVA

Bolečina je med najpogostejšimi vzroki, da otroki in njihovi starši obiščejo zdravnika.

Medicinska sestra je tista, ki sodeluje v procesu zdravljenja od začetka do konca, zato

potrebuje veliko znanja in izkušenj tudi na področju bolečine.

Z anketnim vprašalnikom in izbrano literaturo smo dobili odgovore na zastavljena

raziskovalna vprašanja. Ugotovili smo, da imajo člani negovalnega tima zadovoljivo znanje in

izkušnje pri ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih in da za ocenjevaje le teh najpogosteje

uporabljajo enodimenzionalno lestvico VAS. Pribliţno 60% članov negovalnega tima pozna

več kot le eno lestvico za oceno jakost bolečine pri otrocih, je pa 13,4 % takih, ki ne poznajo

nobene lestvice. Menim, da je to glede na standarde, strokovne smernice in priporočila,

osnova dobre klinične prakse in vsak član negovalnega tima mora poznati vsaj eno lestvico za

oceno jakosti bolečine pri otrocih. Člani negovalnega tima se vsakodnevno srečujejo z

ocenjevanjem jakosti bolečine pri otrocih in si pogosto tudi pomagajo z različnimi lestvicami

za oceni jakosti bolečine pri otrocih. Poleg lestvice VAS, zelo radi uporabljajo

večdimenzionalno lestvico GKS. GKS nam pove za kako hudo okvaro moţganske funkcije

gre pri otroku in ne spada med lestvice za oceno jakosti bolečine pri otrocih. Iz tega lahko

sklepamo, da člani negovalnega tima ne poznajo večdimenzionalnih lestvic za oceno jakosti

bolečine. VAS in GKS lestvici sta stalnica na otroškem oddelku ali njihovih sprejemnih

ambulantah. Večina anketiranih ima več kot pet let delovnih izkušenj in le 60 % jih meni, da

imajo dovolj znanja in izkušenj o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih. Glede na to, da jih

je le 20 % zaposlenih manj kot pet let, menim da bi moral biti odstotek pri ocenjevanju znanja

o oceni jakosti bolečine pri otrocih večji. Člani negovalnega tima imajo veliko izkušenj z

bolečino pri otrocih, zato ni presenetljivo, da jih večina meni, da imajo dovolj znanja in

izkušenj, da lahko svetujejo staršem kako se lahko omili bolečina pri otrocih (predvsem v

smislu nefarmakoloških metod). Medicinska sestra je tudi oseba, ki izvaja zdravstveno

vzgojno delo staršev in otrok ter jih poučuje in podaja ustrezne informacije. Zato člani

negovalnega tima upravičeno menijo, da se starši po pomoč in nasvete, kako otroku omiliti

bolečino, obrnejo na njih skoraj tako pogosto kot k zdravniku. Zanimivo je dejstvo, da si člani

negovalnega tima ţelijo pridobiti dodatna znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih, da

pa so se do sedaj le štirje anketirani udeleţili katerega od strokovnih izobraţevanj na


45

omenjeno temo. Dodatnih izobraţevanj si ţelijo predvsem zaradi pomanjkanja znanja na to

temo ter izkušenj, kako še bolje pomagati otrokom z bolečino in njihovim staršem.

Raziskovalno vprašanje 1: Ali imajo člani negovalnega tima znanje in izkušnje za

prepoznavanje in ocenjevanje bolečine pri otrocih?

86,6% anketiranih članov negovalnega tima pozna vsaj eno lestvico za oceno jakosti bolečine

pri otrocih. 80% je zaposlenih več kot šest let in se v njihovi delovni izmeni dnevno srečujejo

z oceno jakosti bolečine pri otrocih. Prav tako 80 % anketiranih meni, da so si s svojimi

dolgoletnimi delovnimi izkušnjami, pridobili dovolj znanja o bolečini pri otrocih, da lahko

svetujejo staršem kako se jo omili. Iz tega lahko sklepamo, da imajo člani negovalnega tima

zadosti znanja in izkušenj za kakovostno oceno jakosti bolečine pri otrocih. Le 6,67 %

anketiranih si vedno pomaga z lestvicami za oceno jakosti bolečine. Pajnkihar (2005, str. 181-

182) navaja, da je za obravnavo otroka z bolečino pomembno, da medicinska sestra

obravnava otroka individualno s telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega vidika. Pri

prepoznavanju in vrednotenju bolečine pri otroku se mora upoštevati holistični pristop.

Individualni pristop omogoča medicinski sestri razvijanje medsebojnega odnosa na osnovi

vzpostavljanja zaupanja in ohranjanja dostojanstva, spoštovanja otroka ter njegovih staršev.

Poznavanje lestvic za ocenjevanje jakosti bolečine sodi v celostno obravnavo otroka na

primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvena varstva. Kos (2007, str. 32) navaja, da se

dogaja, da otrok, ki je pogosto izpostavljen bolečinskim posegom, neha protestirati, niti joka

ne več. Potrebno je vedeti, da ne gre za prenehanje doţivljanja bolečine, ampak za obup in v

tem primeru je otrok resno zdravstveno, lahko celo ţivljenjsko ogroţen. Otroka v

predverbalnem obdobju ţivljenja poskušamo čim bolj obvarovati pred bolečinami, saj pogosti

bolečinski draţljaji iz okolja otroka navdajajo s strahom in nezaupanjem, ki se globoko

vtisnejo v njegovo osebnost.

Raziskovalno vprašanje 2: Katero lestvico člani negovalnega tima za oceno jakosti bolečine

najpogosteje uporabljajo pri otrocih?

Najpogosteje člani negovalnega tima uporabljajo enodimenzionalne lestvice za oceno jakosti

bolečine pri otrocih, ne poznajo pa večdimenzionalne lestvice za oceno jakosti bolečine pri

otrocih. Najpogosteje uporabljajo lestvici VAS in GKS. Enodimenzionalna lestvica VAS, je

najpogosteje uporabljena lestvica za oceno jakosti bolečine pri otrocih in sicer v 56,67 %.


46

73,43 % članov negovalnega tima, ima te lestvice na oddelku ali v sprejemni ambulanti vedno

pri roki. V anketnem vprašalniku, je bilo potrebno napisati ime večdimenzionalne lestvice za

oceno jakosti bolečine pri otrocih, kjer je 23,33 % anketiranih napisali GKS skalo. GKS skala

se uporablja za oceno okvare moţganske funkcije in ne spada med večdimenzionalne lestvice

za oceno jakosti bolečine pri otrocih . Zanimivo je, da si kar 76,67% članov negovalnega tima

ţeli dodatnih strokovnih izobraţevanj na področju uporabe omenjenih lestvic ter samega

ocenjevanja jakosti bolečine pri otrocih. Škvarč (2005, str. 70) navaja, da je zaradi zapletene

narave bolečine boljše uporabljati več različnih načinov za ocenjevanje bolečine pri

novorojenčkih in malih otrocih. Običajno se skupaj uporabljajo ocenjevanje vedenja, izraza

obraza in poloţaja telesa, ob tem pa še fiziološki znaki, ki kaţejo na doţivljanje bolečine

(srčni utrip, krvni tlak, frekvenca dihanja, mišični tonus, potenje, vagalni tonus, intrakranialni

tlak, pulzna oksimetrija, kapnometrija). Pajnkihar in Harih (2011, str. 25) navaja, da sta ocena

in lajšanje bolečine kazalca kakovostne obravnave otrok in predstavljata integralni del

zdravstvene nege ter učinkovitost njenega izvajanja. Določitev ravni bolečine, ko otrok trpi,

je za medicinsko sestro zahtevna, celovita in teţka naloga. Od nje zahteva dobro znanje,

izkušnje in je odvisna tudi od osebnega vedenja in vrednot.

Ocenjevanje s pomočjo lestvice VAS nam omogoča, da s pomočjo vizualne analogne skale

ocenimo jakost bolečine pri otrocih starih nad 5 let. Pri otrocih si prav tako velikokrat

pomagamo z grafičnim prikazom, kjer lahko imamo narisane obraze od ţalostnega do

veselega obraza.


47

8 SKLEP

Kljub temu, da je bolečina neprijetno doţivetje in bi bili najraje brez nje, je ena ključnih

prilagoditvenih in preţivetvenih funkcij našega telesa. Fiziološka naloga bolečine je, da nas

opozarja na vse tiste draţljaje, ki lahko vodijo do poškodbe organizma. Pod izrazom otrok si

ne smemo predstavljati univerzalnega otroka, saj je razlika med nedonošenčkom in kakim

desetletnikom zelo velika. Bolečina je ena od najpogostejših vzrokov za obisk zdravnika, zato

se člani negovalnega tima z njo srečujejo zelo pogosto. Osnova za uspešno prepoznavanje,

ocenjevanje in lajšanje bolečine, je znanje o bolečini vseh, ki so vključeni v proces

zdravljenja, zdravstveno obravnavo otrok in njihovih staršev.

Za ocenjevanje bolečine pri otrocih imamo na voljo številne lestvice in vprašalnike za

ocenjevanje jakosti bolečine, ki so prilagojeni stopnji razvoja otroka. Te lestvice nam lahko

ob pravilni in redni uporabi, bistveno olajšajo, katero metodo za lajšanje bolečine pri otroku

bomo izbrali. V diplomskem delu smo ţeleli pokazati, koliko se v klinični praksi člani

negovalnega tima dejansko posluţujejo raznih lestvic za oceno jakosti bolečine pri otrocih in

ali jih sploh poznajo ter v klinični praksi dejansko uporabljajo. Dobljeni rezultati so pokazali,

da člani negovalnega tima poznajo le enodimenzionalne lestvice in da jih tudi zadovoljivo

uporabljajo. Zanimivo je tudi dejstvo, da si člani negovalnega tima ţelijo še dodatnih

strokovnih izobraţevanj na tem področju. Menim, da bo v prihodnje, na področju bolečine pri

otrocih, potreben večji poudarek na izobraţevanju članov negovalnega tima, kakor tudi

staršev, da bo tudi otrokom z bolečino zagotovljena holistična obravnava.

Pri otrocih, ki trpijo za kakršnokoli bolečino, je medicinska sestra tista, kateri pripisujemo v

procesu zdravljenja največjo vlogo. Medicinska sestra je največkrat prva, ki stopi v stik z

obolelim otrokom in njegovimi starši in tudi zadnja. Medicinska sestra mora imeti širok

spekter znanj o njihovih teţavah, poznati mora najnovejše standarde in smernice zdravstvene

nege, delovati mora prijazno, biti jim mora na voljo za pogovor, pri otrocih ne sme vzbujati

strahu in neprijetnega občutka, znati mora svetovati staršem kako se lahko bolečina omili in

še bi lahko naštevali.

Torej je medicinska sestra tista, ki mora vzpostaviti zaupen in profesionalen odnos z otrokom

in njegovimi starši. Medicinska sestra spremlja otrokov razvoj in rast, skrbi za promocijo


48

zdravja, preprečuje bolezni in skrbi za zdravstveno nego bolnega otroka kamor spada tudi

zdravstvena nega otroka z bolečino. Pri svojem delu mora upoštevati etična, moralna in

osnovna načela otrokovih in človekovih pravic. S preverjenim teoretičnim in praktičnim

znanjem je medicinska sestra strokovnjakinja na svojem področju. S svojo samopodobo,

predstavo, ki jo ima o sebi, z vseţivljenjskim učenjem, podkrepljenim z znanstvenimi in

pedagoškimi osnovami, predstavlja svojo poklicno skupino.


49

ZAHVALA

Kot verjetno za vse, ki so uspešno zaključili študij, je tudi zame to nekaj posebnega. Ljudi, ki

so mi tako ali drugače pomagali do uspešnega zaključka, je veliko.

Posebna zahvala gre moji mentorici, predavateljici Barbari Kegl, ki mi je bila vedno na

razpolago s konkretnimi mnenji in predlogi.

Zahvalil bi se tudi svojim domačim, še posebej mami, ki je s finančno in še s kakšno drugo

pomočjo veliko pripomogla k uspešnemu zaključku mojega študija.

Prav tako bi se rad zahvalil lektorici Alenki Valh Lopert.

Hvala!


50

LITERATURA IN VIRI

Anţič, J, Avčin, T. Kronična bolečina pri otroku. V: Zbornik predavanj. 4. Seminar o

bolečini. Krčevski Škvarč, N. (ur). Maribor: Splošna bolnišnica, 2000, str. 241–251.

Bizjak, M. Posebnosti zdravstvene nege otroka. 2011. Dosegljivo na:

www.shrani.si/f/j/Da/1l0ajSLb/1/posebnostizdravstvene-ne.doc (8. 11. 2011).

Brattberg, G. Do pain problems in young school children persist into early adulthood? A 13-

year follow-up. EJP 2004; 8: 187–99.

Bresjanac, M, Repovš, G. Bolečina: kaj in zakaj boli? V: Gregorič, A. (ur). XV. srečanje

pediatrov v Mariboru z mednarodno udeleţbo in II. Srečanje medicinskih sester z

mednarodno udeleţbo. Maribor: Splošna bolnišnica, 2005. 65–68.

Brloţnik, M. Zdravstvena nega bolnika s kronična bolečino. 9. November 2002. Dosegljivo

na:http://www.drustvo-

msztnovagorica.si/index.php?vie=cnt&gr1=djd&gr2=zlz&gr3=&id=2005011709272641&lng

=slo (8. 12. 2011).

Chen, CN, A. New perspektives in EEG/MEG brain mapping and PET/fmri neuroimaging of

human pain. International Journal of Psychophysiology 2001; 42: 147–159.

Cohen, LL, Lemanek, K, Blount, LR, Dahlquist, ML, Lim, SC, Palermo, MT, McKenna DK,

Weiss, EK. Evidence-based Assessment of Pediatric Pain. Journal of Pediatric Psychology

2008; 33: 939–955.

Gordon, M. Negovalne diagnoze: priročnik. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca,

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2006.

Hajdinjak, A, Meglič, R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo,

2006.

http://www.shrani.si/f/j/Da/1l0ajSLb/1/posebnostizdravstvene-ne.doc%20(8


51

Harih, M, Kegl, B, Pajnkihar, M. Prilagajanje predšolskih otrok na zdravljenje v bolnišnici,

njihove pravice in pomen bolnišničnega vrtca. V: Pevec, M. (ur). VIII. Srečanje medicinskih

sester v pediatriji. Maribor: Univerzitetni klinični center, 2011, str. 35–41.

Javh, T, Rutar, V. Prepoznava, obravnava in preprečevanje bolečine pri novorojenčkih in

dojenčkih. 2003: 119–131. Dosegljivo na: www.medrazgl.si/e107_files/public/

datoteke/mr03_2_01.pdf (8. 12. 2011).

Kos, M. Tudi otroka lahko boli. Julij-avgust 2007. Dosegljivo na:

http://www.abczdravja.si/pdf/07julij32.pdf (8. 12. 2011).

Krčevski Škvarč, N. Farmakološko zdravljenje bolečine pri otrocih in mladostnikih.

Slovenska Pediatrija: revija Zdruţenja pediatrov Slovenije in Zdruţenja specialistov šolske in

visokošolske medicine Slovenije. Ljubljana: Pediatrična klinika, 2002; 9: 12–19.

Krčevski Škvarč, N. Lajšanje in zdravljenje bolečine pri otrocih. V: Gregorič, A. (ur). XV.

srečanje pediatrov v Mariboru z mednarodno udeleţbo in II. Srečanje medicinskih sester z

mednarodno udeleţbo. Maribor: Splošna bolnišnica, 2005, str. 69–71.

Lawrence, J, Alcock, D, et al. The development of a tool to assess neonatal pain. Neonatal

Network. 1993; 12: 59-66.

Neubauer, D, Rutar, V, Javh Dobernik, T. Prepoznavanje, obravnavanje in preprečevanje

bolečine pri novorojenčkih in dojenčkih. Rehabilitacija. Ljubljana: Inštitut Republike

Slovenije za rehabilitacijo, 2006: 135–140.

Nilofer, S, Sinha, S. Pain in neonates. The Lancet 2000; 355: 932–933.

Obran, S. Ocenjevanje in merjenje akutne pooperativne bolečine. Obzor Zdrav Neg 2000;

34: 173-256.

O' Rourke, D. The Measurement of Pain in Infants,Children, and Adolescents: From Policy to

Practice. Physical Therapy. 6. June 2004. Dostopno na:

http://ptjournal.apta.org/content/84/6/560.full (27. 10. 2011).

http://www.medrazgl.si/e107_files/public/%20datoteke/mr03_2_01.pdf%20(8

http://www.medrazgl.si/e107_files/public/%20datoteke/mr03_2_01.pdf%20(8

http://www.abczdravja.si/pdf/07julij32.pdf

http://ptjournal.apta.org/content/84/6/560.full%20(27


52

Pajnkihar, M, Harih, M. Zdravstvena nega otroka in mladostnika: (zbrano interno učno

gradivo). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, 2011.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

Pajnkihar, M. Bolečina pri otroku. V: Gregorič, A. (ur). XV. srečanje pediatrov v Mariboru z

mednarodno udeleţbo in II. Srečanje medicinskih sester z mednarodno udeleţbo. Maribor:

Splošna bolnišnica, 2005, str. 179–182.

Pirc, J. Prepoznavanje, ocenjevanje in merjenje bolečine. V: Krčevski Škvarč, N. (ur). 9.

Seminar o bolečini. Maribor: Splošna bolnišnica 2005, str. 173–177.

Rupnik, M. Fiziologija bolečine. V: Gregorič, A. (ur). XVIII. srečanje pediatrov v Mariboru

in V. srečanje medicinskih sester. Maribor: Univerzitetni klinični center, 2008, str. 17–21.

Schiavenato, M, Byers, J, Scovanner, P, Windyga, P, Shah, M. Is there a Primal Face of Pain?

A methodology answer. August, 2007. Dosegljivo na:

http://www.cs.ucf.edu/vision/public_html/papers/EMBSPaperPFP.pdf (27. 10. 2011).

Schulte, EB, Price, DL, Gwin JF. Thompson's Pediatric Nursing an Introductory Text. 8 th

Edition. Pennsylvania: W. B. Saunders Company, 2001.

Ščavničar, E. Celostna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Obzor Zdrav Neg 2004;

38: 101–111.

Taylor, A. Pain assessment in children. In: Twycross A, Moriarty A, Betts T, eds. Pediatric

Pain Management. A multi-disciplinary approach. Abingdon, Oxon: Radcliffe Medical Press,

1998.

Zorec, J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka: učbenik za srednje zdravstvene šole

za program tehnik zdravstvene nege pri predmetu zdravstvena nega in prva pomoč –

zdravstvena nega otroka v 2. in 3. letniku. Maribor: Obzorja, 2005.

http://www.cs.ucf.edu/vision/public_html/papers/EMBSPaperPFP.pdf


53

VIRI:

Bolečina pri otroku. 2011. Dosegljivo na: www.shrani.si/f/33/xB/3OO5ieDS/bolecina-pri-

otroku.doc (8. 12. 2011).

http://www.shrani.si/f/33/xB/3OO5ieDS/bolecina-pri-otroku.doc%20(8

http://www.shrani.si/f/33/xB/3OO5ieDS/bolecina-pri-otroku.doc%20(8


1

PRILOGE

PRILOGA 1 – Anketni vprašalnik

Spoštovani,

sem Drago Ačko, absolvent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Pripravljam

diplomsko nalogo z naslovom »Bolečina pri otrocih«.

Namen diplomskega dela je predstaviti bolečino pri otrocih in predstaviti lestvice, ki jih

uporabljajo medicinske sestre v praksi za ocenjevanje jakosti bolečine pri otrocih.

Vprašalnik je anonimen in rezultati mi bodo v pomoč pri izdelavi raziskovalnega dela

diplomskega dela. Rezultati bodo uporabljeni le v študijske namene in predstavljeni v

diplomskem delu. Na vprašanja odgovarjajte tako, da obkroţite črko pred pravilnim

odgovorom ali podatek vpišete na črto.

Za Vaše sodelovanje se Vam vnaprej iskreno zahvaljujem!

Drago Ačko

1. SPOL: M Ţ

2. STAROST: _________let.

3. VAŠA IZOBRAZBA:

a) Tehnik/tehnica zdravstvene nege.

b) Diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik.

4. Koliko let ste ţe zaposleni?

a) 0 do 5 let.

b) 5 do 15 let.

c) 15 do 25 let.


2

d) 25 do 30 let.

e) 30 ali več let.

5. Koliko lestvic za oceno bolečine pri otroku poznate?

a) 1.

b) 2.

c) 3.

č) Več kot 3.

d) Ne poznam nobene.

6. V katerem starostnem obdobju najpogosteje ocenjujete bolečino pri otroku? (Moţnih več

odgovorov.)

a) Novorojenček.

b) Dojenček.

c) Majhen in predšolski otrok.

d) Šolski otrok.

7. Kolikokrat ocenjujete jakost bolečine pri otroku v svoji delovni izmeni?

a) 1- do 2-krat.

b) 3- do 5-krat.

c) 6- do 8-krat.

d) Več kot 8-krat.

e) Ne ocenjujem jakosti bolečine.

8. Ali si pomagate s katero koli lestvico za oceno bolečine, ko le-to ocenjujete pri otroku?

a) Da, vedno.

b) Da, v 25 %.

c) Da, v 50 %.

č) Si ne pomagam, ker znam.

d) Si ne pomagam, ker ne ocenjujem bolečine.

9. Napišite ime lestvice, ki jo v praksi najpogosteje uporabljate:

a) Enodimenzionalna lestvica _________________.


3

b) Večdimenzionalna lestvica _________________.

c) Jih ne uporabljamo.

10. Ali imate na oddelku ali v sprejemni ambulanti lestvice za oceno bolečine vedno pri

roki?

a) Da.

b) Ne.

11. Ali menite, da imate dovolj znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih?

a) Da.

b) Ne.

12. Ali imate dovolj izkušenj z bolečino pri otrocih, da lahko svetujete staršem, kako se jo

lahko omili?

a) Da.

b) Ne.

13. Ali ste se ţe udeleţili katerega predavanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih?

a) Da, kje in kdaj:_____________________________________.

b) Ne.

14. Kam se po Vašem mnenju starši najpogosteje obrnejo po pomoč in nasvete, da bi otroku

omilili bolečino?

a) K zdravniku.

b) K medicinski sestri.

c) Na internet.

č) K alternativni medicini.

d) Drugo: _________________.

15. Ali si ţelite pridobiti dodatna znanja o ocenjevanju jakosti bolečine pri otrocih?

a) Da.

b) Ne.

c) Ne vem.


4

16. Če ste pri prejšnjem vprašanju odgovorili z »DA«, napišite. zakaj si ţelite dodatnega

izobraţevanja?

___________________________________________________________________________

______________________________________________________________________.

Hvala!


5

PRILOGA 2 – Soglasje za izvedbo raziskovalnega dela

Documents

UNIVERZA V MARIBORU - core.ac.uk · Senzorna plat bolečine – »aparat za zaznavo« Kako pride do bolečine? Kot pri vseh drugih oblikah zaznave gre tudi tukaj za receptorje, ki