UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

BIODIESEL V SLOVENIJI NA PRIMERU PODJETJA PETROL D. D.

Študent: Dejan Udovič Izredni študij Številka indeksa: 81589162 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: marketing Mentor: mag. Vladimir Gabrijan Somentor: dr. Vojko Musil

Novo mesto, september 2006

2

PREDGOVOR Biodiesel še zdaleč ni novo gorivo. Med tako imenovanimi alternativnimi gorivi, ali bolje rečeno, gorivi iz obnovljivih virov, je verjetno še najbolj preizkušen energent, saj ga ponekod v Evropi in svetu uporabljajo že več kot desetletje. Strah pred neznanim pri njegovi uporabi je zato kar nekako odveč. Res pa je, da tudi danes še vedno prihajamo do nekaterih novih spoznanj. Vpeljujemo predvsem nekatere nove metode preskušanja, vendar pa je pretežen del težav, ki se pojavljajo v začetni fazi uvajanja tega goriva, v glavnem odpravljen. Ko govorimo o uporabi biodiesla, moramo vedeti, ali gre za uporabo čistega – 100% biodiesla ali le za mešanico običajnega diesla in biodiesla. Na trgu se namreč pojavljata in uporabljata obe možnosti. Nekatere države imajo tako v prodaji čisti biodiesel (na primer Nemčija in Avstrija), druge pa so se raje odločile za mešanico obeh goriv (na primer Francija, kjer uporabljajo 20-30 % mešanico). Obstaja pa še tretja možnost, ki je v bistvu podobna drugi – to je uporaba mešanice obeh goriv, kjer pa vsebnost biodiesla ne presega 5 %. In prav za to možnost so se odločili pri Petrolu, ker to možnost dopušča najnovejši standard za dieselsko gorivo (EN 590) oziroma njemu identični slovenski standard (SIST EN 590). To pa pomeni, da jim takega goriva ni potrebno posebej deklarirati kot biodiesel, saj bi ga sicer morali prodajati ločeno (v drugih rezervoarjih, na posebnih točilnih mestih in podobno). S tem je podjetje Petrol dejansko pričelo izvajati direktivo Evropske unije, sočasno pa trgu ponujajo inačico, ki ne zahteva nikakršnih dodatnih ukrepov oziroma opozoril za same uporabnike. Gorivo je namreč uporabno za vse imetnike vozil z dieselskim motorjem brez vsakršnih omejitev, prinaša pa celo nekaj prednosti.

3

1 UVOD ........................................................................................................................... 4 1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................. 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................. 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ...................................................................... 5 1.4 Metode raziskave................................................................................................... 5

2 TEORETIČNI DEL .................................................................................................... 7 2.1 Tržno okolje........................................................................................................... 7

2.1.1 Naravno okolje .............................................................................................. 8 2.2 Razvijanje, testiranje in uvajanje novih izdelkov.................................................. 9

2.2.1 Razvijanje novih izdelkov ............................................................................. 9 2.2.2 Testiranje novega izdelka ............................................................................ 12 2.2.3 Uvajanje novih izdelkov.............................................................................. 12

2.3 Različni koncepti okoljskega trženja................................................................... 13 2.4 Marketinško komuniciranje................................................................................. 16

2.4.1 Vloga marketinškega komuniciranja ........................................................... 17 2.5 Zadovoljstvo in zvestoba porabnikov.................................................................. 18

3 PRAKTIČNI DEL ..................................................................................................... 20 3.1 Biodiesel .............................................................................................................. 20

3.1.1 Zakonski okvir............................................................................................. 21 3.1.2 Vsebnost biogoriv v gorivih za pogon motornih vozil ................................ 22 3.1.3 Delež biogoriv v dieselskih gorivih............................................................. 22 3.1.4 Možnosti proizvodnje biodiesla v Sloveniji ................................................ 23 3.1.5 Proizvodnja biodiesla v Evropi.................................................................... 25 3.1.6 Avtomobilska industrija in biodiesel........................................................... 28 3.1.7 Vprašljiva prihodnost biodiesla ................................................................... 28

3.2 Podjetje Petrol d. d. in biodieselska goriva ......................................................... 30 3.2.1 Od distribucijskega do tržno usmerjenega podjetja..................................... 30 3.2.2 Sistem kontrole kakovosti goriv.................................................................. 31 3.2.3 Transport in shranjevanje biodiesla............................................................. 32 3.2.4 Uporabnost biodiesla v zimskem času ........................................................ 32 3.2.5 Neustrezna kakovost biodiesla .................................................................... 33 3.2.6 Uporaba biodiesla v vozilih......................................................................... 35 3.2.7 Uporaba surovega, nepredelanega rastlinskega olja.................................... 36 3.2.8 Stroškovna primerjava biodiesla z dieslom................................................. 38

4 PRIPOROČILA IN PREDLOGI............................................................................. 42

5 SKLEP ........................................................................................................................ 43

6 POVZETEK............................................................................................................... 44

7 SUMMARY................................................................................................................ 45

8 VIRI IN LITERATURA .......................................................................................... 46

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Želja po čim večjem standardu in hiter tehnološki razvoj pogojujeta tudi vse večjo potrošnjo fosilnih goriv. Tradicija manipuliranja s ceno nafte in naraščajoča ozaveščenost ljudi, da so nafta in njeni derivati eden od največjih ekoloških problemov, so pripeljali do tega, da razvite države vse bolj uporabljajo obnovljive vire energije, se pravi biogorivo. Biogoriva so se pokazala kot najboljši nadomestek za nafto. Lahko se koristijo v različnih oblikah in tehnoloških postopkih, energijska vrednost je enaka vrednosti gorivom, ki so proizvedena iz mineralnih surovin. Najvažnejše pa je to, da so biogoriva popolnoma neškodljiva za naravno okolje. V svetu se uporabljata dve vrsti biogoriv, in sicer alkoholna biogoriva, ki se dodajajo ali celo popolnoma zamenjajo bencin v bencinskih motorjih ter biodiesel, ki je namenjen dieselskim motorjem. Biodiesel je motorno gorivo, ki ga pridobivajo s kemičnim postopkom iz oljne repe, soje, palme in drugih oljčnic ter žitaric. Lahko se pridobiva tudi z reciklažo odpadnih jedilnih olj in iz živalskih maščob. Razen tega, da je energetsko popolnoma enak kot navadni diesel, ima boljšo mazivno lastnost, kar pripomore k podaljšani življenjski dobi motorja. Njegove najvažnejše lastnosti pa so vezane na zmanjšanje onesnaženosti v okolju. Pri delovanju motorja, ko biodiesel izgoreva, prihaja celo do tega, da na izpušni cevi prihaja iz motorja celo 10 % kisika. Biodieselska goriva ne vsebujejo žvepla in težkih kovin. Količina ogljikovega dioksida je enaka količini, ki jo je rastlina absorbirala med rastjo. Tudi transport biodiesla je nenevaren za okolico, saj se v zemlji razgradi v osemindvajsetih dneh, v vodi pa v nekaj dneh. Zaradi številnih pozitivnih lastnosti je biodiesel našel svojo mesto ravno v ekološkem poljedelstvu, kjer je po mednarodnih kriterijih tudi edino sprejemljivo gorivo. V državah EU lahko kmetje dobijo certifikat o pridelavi biohrane le, če uporabljajo biodiesel. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Z diplomskim delom nameravamo preučiti stanje proizvodnje, predelave in ponudbe biopogonskega goriva biodiesel v Sloveniji. Na osnovi spoznanj nameravamo izdelati predloge za izboljšanje stanja na proučevanem področju v podjetju Petrol. Namen diplomskega dela je nakazati tudi praktične rešitve z vidika okoljskega trženja v podjetju Petrol na podlagi spoznanj, ki bodo prikazana v teoretičnemu delu diplomske naloge. Cilji:

Temeljni cilj je analizirati faze procesa uvajanja novega izdelka v podjetju ter ugotovitve primerjati s teoretičnimi izhodišči. Pri tem bomo podali svoje ugotovitve in predloge za izboljšanje.

5

Predstavili bomo zakonske okvire uporabe, proizvodnje in povezanost biodiesla z

avtomobilsko industrijo in njegove morebitne slabosti. Predstavili bomo podjetje Petrol d. d., njegove dejavnosti in organizacije, sistem

kontrole kakovosti goriv, transport in shranjevanje. Predstavili bomo uporabo biodiesla v zimskem času, vplive temperature na

kakovost biodiesla in uporabo biodiesla v vozilih. Prikazali in preučili bomo stroškovno simulacijo primerjave diesla z biodieslom na

primeru prevoznih podjetij, kot primer možnega povečevanja tržnega deleža biogoriv.

Osnovne trditve: Večja raba biogoriv v prometu je eden od načinov, s katerim lahko zmanjšamo

odvisnost od uvožene energije in vpliva na trg goriv za promet in s tem tudi na varnost srednjeročne in dolgoročne oskrbe z gorivi.

Uporaba biodiesla je tržno zanimiva za transportna podjetja, ki bodo tako manj odvisna od uporabe fosilnih goriv.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Dejavnost podjetja Petrol ima poseben družbeni pomen. Posebnosti se kažejo v ustrezni organiziranosti za uspešno izpolnjevanje velikega števila z zakoni in predpisi določenih zahtev, predvsem za izvajanje varne, zanesljive in neprekinjene oskrbe odjemalcev naftnih derivatov. Oskrba z naftnimi derivati mora biti za uporabnike tudi ekonomsko sprejemljiva tako v končni ceni kot kakovosti ponujenega blaga. Naftna dejavnost zaseda v gospodarstvu družbe posebno mesto. Vpliva na inflacijo, naravno okolje in kakovost življenja, zato bo ozaveščenost naftnih podjetij in držav z ustrezno regulativo odločilno vplivala na prihodnje razmere. Širša uporaba biogoriv v prometu je del paketa ukrepov, ki so nujni za izpolnitev Kjotskega protokola. Predvidena dinamika proizvodnje biodesla se bo v naslednjih letih povečevala kot rezultat evropskih regulativ, tehnološkega napredka in naravovarstvenih zahtev. Sedanja rast sektorja prevoza, kateremu pripada več kot 30 % delež v končni porabi energije, se bo gotovo še povečala, s čimer se bodo povečale emisije ogljikovega dioksida. Pri izdelavi diplomskega dela smo upoštevali splošne omejitve, ki jih narekuje politika podjetja glede dostopa podatkov, ki so poslovna skrivnost podjetja. 1.4 Metode raziskave Glede na to, da bo naša raziskava v diplomskem delu usmerjena na problematiko proizvodnje, predelave, nabave, prodaje in distribucije biodiesla ter povezave podjetja z okoljem, je primerno uporabiti mikroekeonomsko, poslovno in statično raziskavo z deskriptivnim pristopom.

6

V diplomskem delu bomo koristili standardne interne informacije iz evidenc, poročil, navodil, pregledov in bilanc podjetja Petrol, kot tudi sekundarne vire standardnih informacij iz okolja. Uporabili bomo tudi nekatere nestandardne informacije na osnovi marketinškega obveščanja ob nastopu na proizvajalni trg biogoriv.

7

2 TEORETIČNI DEL 2.1 Tržno okolje Uspešna podjetja se zavedajo, da v trženjskem1 okolju nenehoma nastajajo nove priložnosti in nevarnosti. Največjo odgovornost za odkrivanje pomembnih sprememb v makrookolju nosijo tržniki. Bolj kot katera druga skupina v podjetju morajo trženjski managerji spremljati trende in iskati priložnosti. Veliko priložnosti najdemo s prepoznavanjem (Kotler 2004, 158 - 178):

trendov: smeri ali zaporedja dogodkov, ki ima določeno vztrajnost in trajnost, megatrendov: velike družbene, ekonomske, politične in tehnološke spremembe, ki

imajo dolgoročni učinek. Znotraj hitro spreminjajoče se globalne slike morajo tržniki spremljati šest glavnih silnic v okolju: Demografsko okolje: tržniki morajo biti pozorni na naraščanje prebivalstva po svetu, spremembe njegove starostne, etične sestave in izobrazbene ravni, vzpon novih tipov gospodinjstev, večje geografske premike ter drobljenje množičnih trgov na mikrotrge. Gospodarsko okolje: tržniki se morajo osredotočiti na porazdelitev dohodka ter ravni prihrankov, dolgov in razpoložljivosti posojil. Tehnološko okolje: tržniki morajo upoštevati čedalje večjo hitrost sprememb, inovacijske možnosti, razlike v obsegu sredstev za raziskave in razvoj ter povečan vladni nadzor, kar je posledica tehnološkega razvoja. Družbeno-kulturno okolje: tržniki morajo razumeti gledanje ljudi na same sebe, na druge, na organizacije, na družbo, na naravo in na vesolje. Tržiti morajo izdelke, ki so v skladu s temeljnimi in sekundarnimi vrednotami, in nasloviti potrebe različnih subkultur znotraj družbe. Naravno okolje: tržniki se morajo zavedati pomanjkanja surovin, povečanih stroškov za energijo, povečanje stopnje onesnaženosti in spreminjajoče se vloge vlade pri varstvu okolja. V podpoglavju 2.1.1 bomo podrobneje teoretično opredelili naravno okolje kot enega izmed pomembnih dejavnikov opisa problematike, ki se je lotevamo v diplomski nalogi. 1 O izrazu marketing Snoj in Gabrijan (2004, 16) pravita: »Nekateri slovenski avtorji uporabljajo izraz, »marketing« drugi pa »trženje«. Mnenja smo, da sta izraza vsebinsko enakovredna in ju je možno uporabljati kot sinonima. Zaradi poenostavitve uporabljamo v nadaljnjem besedilu izraz trženje.« Odločili smo se za uporabo izraza trženje in njegovih izpeljank (npr. trženjski …). Kadar pa citiramo druge avtorje, uporabljamo njihovo terminologijo.

8

2.1.1 Naravno okolje Poslabšanje naravnega okolja je pomembna globalna skrb. V številnih mestih po svetu je onesnaženost zraka in vode dosegla nevarno raven. Veliko skrb povzročajo učinek tople grede v ozračju zaradi sežiganja fosilnih goriv, tanjšanje ozonske plasti zaradi določenih kemikalij in naraščajoče pomanjkanje vode. V Evropski uniji »zelene« politične stranke vztrajno vzpodbujajo javna gibanja za zmanjševanje industrijskega onesnaževanja. Novi predpisi so močno prizadeli nekatere panoge. Jeklarska in komunalna industrija sta morali vložiti milijarde dolarjev v opremo za kontrolo onesnaževanja in v okolju bolj prijazna goriva. Avtomobilska panoga je morala uvesti drage načine kontrole izpušnih plinov v avtomobilih. Izdelovalci pralnih sredstev so morali povečati biološko razgradljivost izdelkov (Kotler 2004, 169). Preseganje kratkoročnih ekonomskih koristi družbe, zavest o neobnovljivosti in omejenosti naravnih bogastev in spreminjanje družbenih vrednot so temeljni dejavniki, ki so vplivali na zahteve po varstvu okolja in na razvoj ekologije. Ekološko okolje postaja pomemben vir vstopnih omejitev na zahtevna tržišča za tiste ponudnike, ki ne upoštevajo strogih predpisov držav oziroma gospodarskih grupacij glede varstva okolja. Ekološko okolje in naraščanje zavesti o pomenu čistega okolja za zdravje in blagostanje človeka pa je tudi vir idej za nove izdelke in s tem obetavno področje novih tržnih priložnosti na posameznih tržnih segmentih, npr. tržišče opreme za varstvo okolja in opreme za predelavo sekundarnih surovin, tržišče bioprehranskih izdelkov (Jurše 2003, 21 - 22). Za zadovoljevanje potreb so nujni naravni viri, ki jih nikakor ni v neomejenih količinah. Človek je neločljivo povezan z naravo in to bi organizacije morale upoštevati pri zadovoljevanju potreb. Možno je ločiti tri vrste naravnih virov (Schewe in Smith 1983, 45):

Viri, ki so v relativno neomejenih količinah. Primera takšnih dobrin sta voda in zrak. V primerih onesnaževanja pa postaneta omenjeni dobrini ekonomski in ne prosti dobrini, zato je potrebno z njima gospodarno (smotrno) ravnati.

Viri, ki so v naravi v omejenih količinah, vendar jih je možno obnavljati. Primeri takšnih virov so gozdovi, rodovitna zemlja, hrana. Čeprav jih je moč obnavljati, se je potrebno zavedati, da ima nespametno ravnanje s temi viri dolgoročne in težke posledice za človeštvo.

Viri, ki so v omejenih in neobnovljivih količinah. Izvajalci trženja bodo imeli pravilen odnos do naravnega okolja tedaj, ko bodo upravljali svoje tržne aktivnosti na osnovi podružbljene koncepcije marketinga – naravnanost na potrebe ciljnih skupin z upoštevanjem potreb družbe kot celote (Snoj in Gabrijan 2004, 118 - 120). Obnovljivi viri energije so pomemben vir primarne energije v Sloveniji, povečevanje njihovega deleža pa je ena od prioritet energetske in okoljske politike države. Ob upoštevanju, da se okoli 70 % celotne primarne energije za potrebe Slovenije uvozi, se obnovljive vire energije, poleg njihovih ugodnih socialnih in okoljskih učinkov, šteje tudi kot pomembno nacionalno strateško zalogo energije.

9

2.2 Razvijanje, testiranje in uvajanje novih izdelkov Podjetja, ki jim ne uspe razviti novih izdelkov, veliko tvegajo. Njihovi obstoječi izdelki so ranljivi zaradi nenehno spreminjajočih se potreb in okusa kupcev, novih tehnologij, kratkega življenjskega cikla izdelkov ter naraščajoče domače in tuje konkurence. Nove tehnologije so še posebej nevarne. Večina uveljavljenih podjetij se osredotoča na prilagoditvene inovacije. Novejša podjetja ustvarjajo prebojne tehnologije,2 ki so cenejše in bodo verjetno spremenile konkurenčni prostor. Uveljavljena podjetja se počasi odzivajo ali vlagajo v prebojne tehnologije, ker ogrožajo njihove naložbe. Nato se nenadoma soočijo z mogočnimi novimi konkurenti in veliko jih doživi polom (Kotler 2004, 349). Ustrezni novi izdelki so za izvajalca trženja ena najpomembnejših možnosti dolgoročne uspešnosti in učinkovitosti. Nedvomno pa predstavlja management novih izdelkov za vsako organizacijo usodno in izjemno zahtevno nalogo. Že od zgodnjih 60. let namreč velja, da je velik odstotek novih izdelkov obsojen na neuspeh (Turner, povzeto po Snoj in Gabrijan 2004, 136). 2.2.1 Razvijanje novih izdelkov Vsako podjetje mora vzpodbujati razvoj novih izdelkov, ki bodo nadomestili obstoječe in tako zagotovili prodajo tudi v prihodnosti. Podjetje lahko pride do novega izdelka na dva načina: z nakupom licence ali z lastnim razvijanjem izdelka. Razvijanje novega izdelka lahko poteka v samem podjetju, ali pa podjetje naroči razvoj izdelka za svoje potrebe pri raziskovalni instituciji. Pod pojmom novi izdelek lahko razumemo (Potočnik 2000, 65):

tehnično popolnoma nove izdelke, ki ustvarjajo popolnoma novi trg, nove izdelke, s katerimi se podjetje pojavijo na že obstoječem trgu, nove izdelke, ki dopolnjujejo že na trgu uveljavljeno skupino izdelkov podjetja, izboljšane izdelke, ki nadomestijo obstoječe izdelke, preusmeritev obstoječih izdelkov na nove trge, kjer postanejo novi izdelki z vidika

trga, čeprav so z vidika podjetja že stari izdelki.

Bradley navaja šest ključnih dejavnikov uspešnosti razvijanja novega izdelka in jih glede na njihov pomen razvršča takole (Snoj in Gabrijan 2004, 137):

izrazite koristi (uporabne vrednosti) za odjemalce, usklajenost z obstoječimi tržnimi sposobnostmi organizacije, usklajenost z obstoječimi tehnološkimi sposobnostmi organizacije, visoka kakovost novega izdelka, primerno izbiranje ciljnih trgov in njim ustrezne cenovne strategije novega izdelka, podpora udeležencev na nabavnih in prodajnih poteh.

2 Prebojne tehnologije se običajno pojavijo nenačrtovano in v nekem trenutku razvoja povzročijo, da se pojavijo novi izdelki. Zmogljivosti le-teh so običajno manjše kakor zmogljivosti izdelkov, ki temeljijo na obstoječi nosilni tehnologiji (Kotler 2004, 350).

10

Bradley omenja tudi sedem najpogostejših vzrokov neuspešnosti razvijanja novega izdelka (ibidem):

neprimerne raziskave za potrebe trženja, visoki stroški razvijanja novega izdelka, pomanjkljive tržne sposobnosti organizacije, visoki stroški proizvodnje, odsotnost konkurenčnih prednosti, neustrezna kultura organizacije.

Proces razvoja novih izdelkov sestavlja osem stopenj (Kotler 2004, 354-378):

iskanje zamisli, ocenjevanje zamisli, razvijanje in preverjanje koncepta izdelka, razvoj trženjske strategije, poslovna analiza, razvoj izdelka, preverjanje na trgu, uvedba izdelka na trgu.

Namen vsake stopnje je določiti, ali naj zamisel o izdelku razvijamo naprej ali naj jo opustimo.

11

Slika 1: Potek na tehnološko-proizvodni stopnji razvijanja novega izdelka Vir: Potočnik 2000, 75.

Ideja za novi izdelek

Ali je ideja v skladu s proizvodnimi

možnostmi podjetja

Zadovoljuje potrebe

Dohodkovno zanimiva

Stalnost prodaje

Angažira obstoječe zmogljivosti

Ali je ideja v skladu s tržno usmeritvijo

podjetja

Ima podjetje dovolj sredstev

Ali jih lahko dobi

Ima podjetje potreben kader

Ima podjetje potrebno tehnologijo

Možno je nadaljevati z razvojem

Ali ga lahko dobi

Ali jo lahko uporabi

Prekiniti z razvojem ideje

ne

ne

ne

ne

da

ne

ne

ne

ne

ne ne

da

da

12

2.2.2 Testiranje novega izdelka Testiranje novega izdelka predstavlja varovalko, da ne bi lansirali napačnih novih izdelkov. Poznamo dve fazi testiranja (Dovžan 1993, 43):

Tehnološko testiranje je postopek, kjer ugotavljamo konstrukcijske in tehnološke pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji. Preden se nov izdelek pojavi na trgu, mora proizvajalec ugotoviti in preveriti njegovo ustreznost pogojem in zahtevam, ki so določeni s predpisi, standardi, tehničnimi normativi in normami kakovosti po zakonu o standardizaciji. Na ta način zagotavljamo varstvo življenja in varstvo okolja. S tehnološkim testiranjem izdelka ugotavljamo tudi optimalni proizvodni postopek. Za proizvajalca je potreben vstop na trg s popolnoma dozorelim in preverjenim izdelkom. Tudi najmanjša napaka na vzorcu lahko pri redni proizvodnji privede podjetje v katastrofo.

Tržno testiranje je pomembna izbira čim bolj reprezentativnega vzorca oseb iz

različnih segmentov, ki jih imamo za bodoče kupce, uporabnike, distributerje oziroma za osebe v postopku plasmaja novega izdelka.

Tržno testiranje ali poskusno trženje naj da odgovor na vprašanje, kako bodo sprejeli nov izdelek trgovci in uporabniki.3 V času tržnega testa poskuša podjetje odkriti tiste pomanjkljivosti izdelka, ki so mu ušle na prejšnjih stopnjah, od ocenjevanja ideje do tehnološko-proizvodnega razvijanja (Potočnik 2000, 77). Obseg preverjanja na trgu je odvisen na eni strani od vrednosti naložbe in tveganja, na drugi strani pa od časovne omejitve in stroškov raziskave. Za izdelke z velikim tveganjem, ki zahtevajo visoka vlaganja in pri katerih je verjetnost neuspeha velika, je preverjanje na trgu nujno. Strošek preverjanja na trgu je v tem primeru zanemarljiv odstotek stroškov celotnega projekta. Izdelki z velikim tveganjem – tisti, ki ustvarjajo novo vrsto izdelkov ali pa izdelki s popolnoma novimi značilnostmi – zahtevajo obsežnejše preverjanje na trgu kot spremenjeni izdelki (Kotler 2004, 369). 2.2.3 Uvajanje novih izdelkov Proces sprejemanja novosti pri porabnikih je proces, v katerem porabniki dobijo informacije o novih izdelkih, jih poskusijo ter jih sprejmejo ali zavrnejo. Danes številni tržniki ciljajo na močne porabnike in zgodnje kupce novih izdelkov, saj lahko obe skupini dosežejo z določenimi mediji in oboji veljajo za mnenjske vodje. Na proces sprejemanja vplivajo številni dejavniki, na katere tržniki ne vplivajo, kot so dovzetnost posameznikov in organizacij za novosti, osebni vpliv in značilnosti novega izdelka oziroma novosti (Kotler 2004, 378). 3 O izrazu uporabnik Snoj in Gabrijan (2004, 10) pravita: »V besedilu se ogibamo rabi izrazov »potrošnik«, »porabnik«, »poraba« in njihovih izvedenk, saj menimo, da je bistvo proizvajanja izdelkov v različnih pojavnih oblikah njihova uporabna vrednost (koristnost) ne pa njihova potrošna ali porabna vrednost.« Odločili smo se za uporabo izraza uporabnik in njegovih izpeljank. Kadar pa citiramo druge avtorje, uporabljamo njihovo terminologijo.

13

2.3 Različni koncepti okoljskega trženja Zadnje čase se nekateri sprašujejo, če je trženjski koncept prava filozofija v času, ko okolje propada, ko primanjkuje virov, ko se srečujemo z eksplozijo rasti prebivalstva. Trženjski koncept se izogne možnim nesoglasjem med željami uporabnikov, njihovimi interesi in dolgoročno blaginjo družbe. Nov koncept, ki bo razširil trženjski koncept pojmujemo kot ekološko osveščen koncept, human koncept ali koncept smotrne porabe (Kotler 1998, 29). V nadaljevanju poglavja bomo predstavili nekatere vidike okoljsko usmerjenega trženja različnih avtorjev, ki za omenjeni pojem uporabljajo različne termine. Welford uporablja termin okoljsko trženje in mu le-ta pomeni etičen, okolju prijazen in združljiv z načeli trajnostnega razvoja. Predstavlja temeljno spremembo, ki daje večji poudarek sodelovanju, kot tekmovalnemu konkurenčnemu boju. Izloča agresivno oglaševanje in vzpodbuja zagotavljanje verodostojnih informacij za potrošnike (Welford 1995, 150). Danes je tržno gospodarstvo na poti, da se preoblikuje v okoljsko tržno gospodarstvo. Vse bolj se uveljavlja področje okoljskega trženja, ki s svojim delovanjem narekuje usmeritve varovanja okolja kot tržni in konkurenčni dejavnik. Integriranje varstva okolja v celostno filozofijo trženja je postalo strateškega pomena. Koncept trajnostnega razvoja je spremenil temeljni trženjski pristop in skrb za varstvo okolja je postala pomemben del trženjske strategije. Osnovna zamisel okoljskega trženja, kot nepogrešljive sestavine okoljskega managementa temelji na spoznanju, da je uspešno trženje pogojeno tudi z okoljsko komponento (Vuk 2000, 106). Okoljsko odgovorna podjetja postavljajo dimenzijo naravnega okolja kot osnovo za sprejemanje vseh strateških odločitev. Ne glede na specifičnost predmeta, ki zahteva odločitev, naj bo to načrtovanje in razvoj izdelka, označevanje izdelka, oglaševanje ali pa ostali instrumenti trženja, bo okoljsko usmerjeno podjetje imelo vedno pred očmi okoljevarstvene zahteve. Nekatera podjetja pa se na pritisk zakonodaje in drugih interesnih skupin odzivajo z minimalnimi ukrepi, ki zadostijo zakonskim zahtevam. Takšni ukrepi so sicer v skladu z zakonodajo, vendar z vidika strateškega trženja pomenijo na dolgi rok nazadovanje organizacije. Tisti managerji, katerih razmišljanje je daljnosežnejše, pa odkrivajo in izkoriščajo nove poslovne priložnosti. Te, varovanju okolja usmerjene priložnosti, segajo od preprečevanja onesnaževanja in uporabe okolju primernejših tehnologij do okoljevarstvenega izobraževanja in promocije okolju primernejših izdelkov (Peattie 1995, 20-30). Okoljsko trženje mora upoštevati dvoje temeljnih načel (Peattie 1995, 30):

načelo celovitosti: organizacija naj deluje kot celoten sistem in ne kot sistem posameznih enot,

načelo trajnostnega razvoja: aktivnosti organizacije morajo biti sposobne zadovoljiti potrebe sedanjih in bodočih generacij.

14

Ti dve načeli sta za managerja izziv, kako jih vpeljati v organizacijo, da bosta uresničljivi tako z okoljskega vidika in vidika zadovoljevanja potreb, kot tudi z ekonomskega in tehnološkega vidika. Kotler pojem okoljsko trženje nadomesti z družbeno odgovornim konceptom. Družbeno odgovoren trženjski koncept zahteva od tržnikov, da pri oblikovanju trženjske politike upoštevajo tri stvari: dobiček podjetja, želeno zadovoljstvo uporabnikov in interese javnosti. Prvotno so podjetja svoje trženjske odločitve vezala na najvišjo stopnjo kratkoročnega dobička podjetja. Potem so ugotovila, kako izredno pomembno je dolgoročno zadovoljstvo uporabnikov, kar je pripeljalo do trženjskega koncepta. Zdaj pa se začenjajo podjetja ob sprejemanju svojih odločitev ozirati tudi na interese družbe. Veliko podjetij je doseglo zavidljivo prodajo in dobičke, potem ko so sprejeli in začeli izvajati družbeno odgovoren trženjski koncept (Kotler 1998, 29 - 30). Avtorja Snoj in Gabrijan nadalje razvijata družbeno odgovoren koncept trženja. Družbena enota bo tem bolj uspešna, čim bolje bo zadovoljevala potrebe svojih ciljnih skupin in pri tem ohranjala ter povečevala njihovo blaginjo in blaginjo družbe kot celote. Težnja po dolgoročni blaginji posameznih družbenih enot in celotne družbe je nujno povezana z določeno stopnjo omejevanja zadovoljevanja potreb. Dejstvo je namreč, da so naravna bogastva na razpolago v omejenih količinah, zato je potrebno upoštevati objektivne možnosti zadovoljevanja potreb. Potrebno je torej najti smotrno ravnotežje med zadovoljevanjem različnih potreb posamezne družbene enote, obenem pa še ravnotežje med zadovoljevanjem njenih potreb in potreb celotne družbe. Ciljne skupine bodo vse bolj naklonjene tistim tržnikom, ki zadovoljujejo njihove potrebe in so usmerjeni k ohranjanju in povečevanju dolgoročne blaginje celotne družbe. Osnovna naloga trženja določene družbene enote je odkrivanje in zadovoljevanje tistih humanih potreb ciljnih skupin ter razvijanje takšnih načinov zadovoljevanja teh potreb, ki so v skladu z dolgoročno blaginjo celotne družbe. Podružbljena zasnova trženja se zdi precej nerealna, vendar smo mnenja, da bi jo družbene enote morale obravnavati kot osnovo, po kateri se je smiselno ravnati. Zato je nujno čimbolj razviti oziroma oblikovati konkretne načine uresničevanja te zasnove. Eden izmed osnovnih pogojev uresničevanja te zasnove je uveljavljanje bistveno drugačnih kriterijev merjenja uspešnosti delovanja družbenih enot na vseh ravneh (posamezniki, narodna gospodarstva, človeška družba) v primerjavi z današnjimi. Sedaj veljavni kriteriji (kazalci) uspešnosti družbenih enot so večinoma količinski in materialni: dobiček, količina proizvodnje, količina izvoza, narodni dohodek … Te kazalce bi bilo potrebno dopolniti tako, da bi lahko na njihovi osnovi ugotavljali in seveda motivirali usmerjenost družbenih enot k dolgoročni blaginji družbe. Vsebovati bi torej morali vidike varstva okolja, omejenosti naravnih virov, človekovih temeljnih svoboščin, skrbi za bodoče rodove in drugo (Snoj in Gabrijan 1996, 35 - 38). Nadalje Potočnik uveljavlja pojem ekološkega trženja, ki se je pričelo razvijati v zgodnjih 70-tih letih 20. stoletja v razvitem svetu, ko se je pojavilo gibanje zelenih, ki je na vseh področjih družbenega in gospodarskega delovanja vplivalo na spreminjanje odnosov do varovanja naravnega okolja. Ekološko trženje temelji na spoznanju, da nobena proizvodnja in prodaja nimata varne prihodnosti, če nista okoljevarstveno sprejemljivi (Potočnik 2000, 159).

15

Varovanje okolja zahteva spremembo celotne poslovne miselnosti podjetja, zlasti pa so potrebne (Potočnik 2000, 159-162): Dopolnitve podjetniške kulture, ki se nanašajo na spremembe poslovne usmerjenosti, miselnosti in sistema vrednot zaposlenih do varovanja okolja. To se kaže pri nabavi ustreznih surovin, materialov in embalaže, porabe energije, okolju prijaznem tehnološkem procesu, pri ravnanju z odpadki itd.. Dopolnitve poslanstva s sprejemom aktivnega odnosa do varovanja naravnega okolja, ki ga morajo sprejeti zaposleni v nabavi, proizvodnji in prodaji in pri tem upoštevati, da se merila in zahteve glede varovanja naravnega okolja vse bolj zaostrujejo. Dopolnitve poslanstva podjetja se nanašajo predvsem na vprašanji, kakšni naj bodo izdelki podjetja glede varovanja okolja čez nekaj let in kako bo družba (porabniki) ocenjevala dejavnost podjetja glede njegovega odnosa do okolja. Z večjo osveščenostjo porabnikov bo narasla tudi njihova motiviranost za nakup in porabo okolju prijaznejših izdelkov. Dopolnitev ciljev in razvojnih strategij z okoljevarstvenimi elementi je mogoče izdelati na podlagi predstave o tem, kaj podjetje želi, hoče ali mora doseči z varovanjem naravnega okolja. Pri uresničevanju okoljevarstvenih ciljev se v podjetju ne bodo mogli izogniti nasprotju med dvema možnostima, in sicer med povečevanjem dobička, če ne naredi za varstvo okolja ničesar ter med zmanjšanjem dobička, če vlaga v varovanje okolja in s tem povečuje svoje stroške. Na splošno bi rahlo rekli, da gre za nasprotje med kratkoročnimi gospodarskimi in dolgoročnimi okoljevarstvenimi cilji. Uresničevanje strategij poteka v poslovnih funkcijah, od katerih so najpomembnejše:

Razvojnoraziskovalna funkcija, ki bistveno prispeva k varovanju okolja, če uvede okolju primernejšo tehnologijo, razvija manj obremenjujoče izdelke, zagotovi reciklaža proizvodnih odpadkov, uporabljenih izdelkov in embalaže.

Proizvodna funkcija prispeva k varovanju okolja z uvajanjem izdelavnih postopkov, ki zmanjšujejo porabo surovin, materiala in energije na enoto izdelka. Podjetje ne more na kratek rok opustiti proizvodnje, ki obremenjuje okolje, vendar lahko s pomočjo ukrepov okoljevarstvene politike države in njenih programov pomoči v relativno kratkem času doseže bistveno izboljšanje.

Tržna funkcija prispeva k zmanjševanju oz. odpravljanju negativnih učinkov na okolje z izvajanjem naslednjih štirih trženjskih strategij:

izločanje izdelkov iz proizvodnega in prodajnega programa, ki ne ustrezajo

okoljevarstvenim standardom, izboljšanje sedanjih izdelkov ob upoštevanju okoljevarstvenih ukrepov in

standardov, podaljševanje življenjskega cikla izdelkov, ki ne obremenjujejo naravnega

okolja, razvijanje novih izdelkov, ki v celoti ustrezajo zahtevam okolja.

Poseben prispevek k varovanju naravnega okolja pomeni odkupovanje in zbiranje koristnih odpadkov za predelavo, kar pojmujemo tudi kot trženje v obratni smeri.

16

2.4 Trženjsko komuniciranje Marketinško komuniciranje4 je sestavni del splošnega komuniciranja. Njegova posebnost je v tem, da je tržno komuniciranje ciljna aktivnost, ki izvajalcu marketinga skupaj z drugimi marketinškimi aktivnostmi omogoča zadovoljevanje potreb ciljnih skupin, tako da ustvarja, stimulira, olajšuje, vrednoti in usklajuje (menjalne) odnose izvajalca marketinga z okoljem (Snoj in Gabrijan 2004, 145). Marketinško komuniciranje obsega vse komunikacijske aktivnosti, s katerimi podjetje obvešča, prepričuje in opominja kupce na ciljnem trgu na svoje izdelke in dejavnosti in tako neposredno olajšuje menjavo dobrin. Posredno olajšuje menjavo sporočanja informacij o podjetju in izdelkih zainteresiranim skupinam (npr. okoljevarstvenikom). Podjetje lahko oblikuje eno sporočilo za določen ciljni trg ali več sporočil, ki jih istočasno posreduje na različne trge (Potočnik 2002, 126 - 127). Sodobno trženje zahteva od podjetja več kot le dober izdelek, privlačno ceno in dostopnost izdelka. Podjetje mora komunicirati tudi s sedanjimi in možnimi deležniki in splošno javnostjo. Splet trženjskega komuniciranja sestavlja pet poglavitnih oblik komuniciranja (Kotler 2004, 585):

oglaševanje, pospeševanje prodaje, odnosi z javnostmi in publiciteta, osebna prodaja, neposredno trženje.

V nadaljevanju predstavljamo splet marketinškega komuniciranja, ki je celota, sestavljena iz različnih podcelot oziroma posebnih aktivnosti, s katerimi izvajalec marketinga v odnosih z okoljem dosega različne cilje in s tem zadovoljuje različne potrebe (Snoj in Gabrijan 2004, 145).

4 Izraz marketinško komuniciranje je v tem besedilu uporabljen kot sopomenka izraza trženjsko komuniciranje.

17

Slika 2: Splet marketinškega komuniciranja: Vir: Fill povzeto po: Snoj in Gabrijan 2004, 146. 2.4.1 Vloga marketinškega komuniciranja Pomembno vlogo pri uresničevanju okoljevarstvenih ciljev podjetja ima tržno komuniciranje, če obvešča in opozarja porabnike na nove izdelke, ki manj ali pa sploh ne obremenjujejo okolja, in če vpliva na oblikovanje zavesti porabnikov o negativnih učinkih nakupa in porabe okolju škodljivih izdelkov ter na spreminjanje porabniških navad. Podjetja v razvitem svetu že nekaj desetletij upoštevajo okoljevarstvene standarde v svojih trženjskih programih in prav v varovanju okolja vidijo svoje tržne priložnosti in konkurenčne prednosti. Število porabnikov, ki zahtevajo okolju neškodljive izdelke, nenehno narašča, zato morajo podjetja svojo okoljevarstveno zavest spremeniti v odgovorno ravnanje do okolja s proizvodnjo in prodajo »zelenih« izdelkov, ki vsebujejo

Marketinški cilji in strategije

Marketinški načrti

Odnosi z javnostjo na ravni organizacije

Pospeševanje Prodaja, usmerjena prodaje preko medijev neposredno na odjemalce Oglaševanje

Odnosi z javnostjo Osebna prodaja na ravni marketinga

18

»zeleno« embalažo, »zeleno« tržno komuniciranje, »zeleno« logistiko (Potočnik 2000, 162). Naravovarstveno trženje ali zeleni marketing je ena številnih možnosti za oblikovanje konkurenčne prednosti. To, kar morajo podjetja spoznati, je dejstvo, da proizvodnja in trženje, ki sta usklajena z okoljevarstvenimi zahtevami, zagotavljata pomembno tržno prednost (Potočnik 2002, 180). Poleg dobrega izdelka, privlačne cene in dostopnosti izdelka porabnikom mora podjetje komunicirati tudi s sedanjimi in možnimi bodočimi kupci. Oblikovanje sporočil ne sme prepustiti naključju, ampak mora zaposliti strokovnjake za tržno komuniciranje ali najeti oglaševalske institucije, ki pripravijo programe tržnega komuniciranja, skrbijo za publiciteto izdelkov in ustvarjajo pozitivno podobo o podjetju (Potočnik 2000, 111). Po Hopfenbecku si podjetje s politiko okoljskega komuniciranja prizadeva predstaviti svoje okoljevarstveno delovanje in rezultat delovanja izdelkov ter na ta način pritegniti porabnike. Pri okoljskem komuniciranju je potrebno paziti, da ne povzročimo nezaupanja med porabniki. Strah pred tem, da bi si porabniki napačno razlagali okoljska sporočila, je možen vzrok, zakaj nekatere organizacije tako dolgo oklevajo s svojimi naravovarstvenimi aktivnostmi. Hopfenbeck razlikuje dve obliki tržnega komuniciranja (Hopfenbeck 1993, 187):

defenzivna politika komuniciranja, ki si prizadeva, da bi preprečila slab image organizacije,

aktivna politika komuniciranja, ki vidi ekološki izziv kot priložnost, da si organizacija zagotovi dolgoročni uspeh in obstoj na trgu. Poskuša se povečati ozaveščenost o okolju in dolgoročno vplivati na vedenje porabnikov.

2.5 Zadovoljstvo in zvestoba porabnikov Podjetja se morajo ves čas truditi, da bodo njihovi kupci ne samo zadovoljni pač pa izredno zadovoljni oziroma navdušeni, kajti le na ta način lahko pridobijo kupčevo zvestobo. Po Kotlerju stane pridobiti novega kupca petkrat več kot obdržati starega. Ofenzivno trženje je dražje kot defenzivno, ker je potrebno več napora in stroškov, da pripravimo zadovoljne kupce do tega, da zamenjajo svojega dobavitelja (Kotler 1996, 47). Samo zadovoljen kupec še ne pomeni zvestega kupca, zato se je potrebno truditi, da bodo kupci več kot zadovoljni. Za navdušene kupce je šestkrat bolj verjetno, da bodo ponovno nakupovali kot zadovoljni kupci (Blackwell et al. 2001, 175). Zvestoba uporabnika je pojem, ki je z zadovoljstvom neločljivo povezan, čeprav pojma nista povezana simetrično. Zadovoljstvo uporabnika je pogoj, ki je potreben, če želimo pridobiti zvestega kupca, vendar pa se zvestoba gradi tudi z drugimi dejavniki, na katere lahko podjetje bolj ali manj vpliva. Najpomembnejši elementi, ki vplivajo na zvestobo uporabnika po Oliverju (1999, 63) so:

19

zaznana dodana vrednost izdelka5 ali storitve, osebna trdnost uporabnika, socialna determiniranost uporabnika na institucionalni ravni, socialna determiniranost uporabnika na osebni ravni.

Zvestoba uporabnika je rezultat sinergije zgoraj naštetih dejavnikov, ki skupaj z zadovoljstvom uporabnika vplivajo na to, ali bo določen kupec ostal zvest podjetju ali ne. Ugotovimo lahko, da je zadovoljstvo poleg večvrednosti izdelka ali storitve edini dejavnik, na katerega podjetje lahko vpliva. Pri iskanju povezav med zadovoljstvom uporabnika in njegovo zvestobo je dobro upoštevati tudi naravo in vrsto zadovoljstva, ki ga uporabnik občuti. Na zvestobo uporabnika veliko bolj vpliva splošno zadovoljstvo z določenim izdelkom ali storitvijo, kot pa zadovoljstvo uporabnika samo z določeno transakcijo. Pričakovati je tudi, da bo uporabnik zelo verjetno ostal zvest tistemu podjetju, kjer je bil večkrat zaporedoma zadovoljen (Možina et al. 2002, 211). Zvesti kupci so tudi bolj dobičkonosni, ker (Lovelock, Wright 1999, 190):

pogosteje kupujejo in/ali se osredotočijo le na enega uporabnika, ki zagotavlja visoko kakovost storitev,

se stroški poslovanja s stalnimi odjemalci praviloma znižujejo (kupci potrebujejo manj informacij in pomoči),

stalni kupci delujejo kot neplačani prodajalci (dajejo priporočila), zaupanje povečuje pripravljenost za plačilo običajne cene-ne privabi jih ponudnik z

akcijsko ceno. 5 O izrazu izdelek Snoj in Gabrijan pravita (2004, 79): »Izraz izdelek uporabljamo v tem besedilu kot splošen izraz, ki zajema katerekoli izide človeškega dela v pojavnih oblikah bitij stvari, procesov ali njihovih kombinacij.« Glede pojavnih oblik izdelkov Snoj in Gabrijan pravita (povzeto po Huston in Gassenheimer 1987,16): »V marketinški literaturi je pogosto navajana naslednja razlaga pojavnih oblik izdelkov kot objekt menjave: proizvodi, storitve, ideje, prostori oz. kraji, osebnosti, organizacije, mediji menjave, izkušnje iz menjave, izidi menjave. K tem oblikam izdelkov lahko dodamo še pravice kamor sodijo: franšize, patenti, licence, leasing, garancije …).«

20

3 PRAKTIČNI DEL 3.1 Biodiesel Biodiesel je gorivo proizvedeno iz naravnih t.i. obnovljivih virov. Surovine, ki se danes najpogosteje uporabljajo za proizvodnjo biodiesla, so (Simčič 2005, 4-7):

sveža rastlinska olja (repično, sončnično, sojino, palmino olje idr.), rabljena (odpadna) rastlinska olja, živalske maščobe.

Vsebnost olja v semenih je odvisna od vrste, sorte, načina pridelovanja rastline in ekoloških razmer. Večina oljnic ima v semenih od 20 do 60 % maščob, medtem ko imajo odpadna olja specifične lastnosti zaradi namena uporabe. Biodiesel se lahko uporablja kot:

pogonsko sredstvo v transportu – kot gorivo za motorje, energent za ogrevanje (ekvivalent kurilnemu olju).

Biodiesel kot pogonsko sredstvo za motorje, lahko uporabljamo:

kot čisti biodiesel (100 %), v mešanici z običajnim dieslom (B20, B25, B30) – 20, 25 oziroma 30 % biodiesla v

mešanici diesla (za uporabo je potrebna odobritev proizvajalca motorja), v mešanici z običajnim dieslom B5 – maksimalno 5 % biodiesla v mešanici diesla –

tako vsebnost biodiesla dovoljuje standard za diesel (EN 590), zato take mešanice ni potrebno posebej deklarirati kot biodiesel. Uporabniki jo lahko uporabljajo pod enakimi pogoji kot običajen diesel.

Med vsemi biogorivi je biodiesel v našem okolju najbolj razširjeno in preizkušeno gorivo. V primerjavi s klasičnimi naftnimi gorivi ima vrsto prednosti:

omogoča do 35 % nižje emisije ogljikovega monoksida (CO) in do 20 % nižje emisije nezgorelih ogljikovodikov (CH) v ozračje,

znižuje stopnjo dimljenja izpušnih sistemov (tudi do 70 %), ne vsebuje škodljivih aromatskih spojin (benzen, toluen ipd.), v primeru izlitja ne predstavlja nevarnosti za okolje, ima visoko cetansko število, je netoksičen in biorazgradljiv, meša se v vseh razmerjih z mineralnim dieselskim gorivom, izboljšuje mazalne sposobnosti dieselskega goriva (učinek že pri 1 % biodiesla).

Slabosti biodiesla so:

nekompatibilnost določenih gumijastih tesnil in vodov na motorju, slabše nizkotemperaturne lastnosti (možnost dodatka aditivov), problem skladiščenja na visokih temperaturah, minimalno povečevanje dušikovih oksidov (NOx).

21

3.1.1 Zakonski okvir Za izvedbo ukrepov spodbujanja rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv zaradi nadomeščanja uporabe dieselskih goriv in bencina v prometu s temi gorivi je Slovenija sprejela naslednje zakonodajne akte:

Operativni program zmanjševanja toplogrednih plinov, ki je izhodiščni programski dokument uvajanja ukrepov spodbujanja rabe biogoriv v prometu. Z operativnim programom zmanjševanja emisij toplogrednih plinov je določeno, da je cilj uvajanja biogoriv v prometu v prvem ciljnem petletnem obdobju od 2008 do 2012 Kjotskega protokola zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 120.000 t CO2 letno, kar pomeni letno nadomestitev dieselskih goriv in bencinov za okoli 35.000 t goriva (Gregorc 2006, 9).

Zakon o trošarinah (Ur. list št. 84/98, zadnja sprememba 42/04), ki določa, da so

biogoriva kot pogonska goriva izključena iz sistema trošarinskega nadzora in plačila trošarinskih dajatev, če so uporabljana kot pogonska goriva v čisti obliki. Če gre za mešanje biogoriv s fosilnimi gorivi, je oprostitev plačila trošarine možno uveljavljati do največ 25 %.

Pravilnik o vsebnosti biogoriv je od leta 2003 predpisan z direktivo Evropske unije

(Direktiva 2003/30/EC), ki predpisuje dinamiko uvajanja biogoriv na trge vseh svojih članic. Spoštovanje zahtev direktive 2003/30/CE pomeni za vse ponudnike goriv v državah članicah obveznost. Ciljne vrednosti, ki jih določa direktiva, so:

vsaj 2 % biogoriv do konca leta 2005 in 5,75 % biogoriv do konca leta 2010.

Predpisani odstotki se nanašajo na delež v celotni prodaji goriv v tekočem letu, obračunani glede na energetsko vrednost goriv (Simčič 2005, 8). Nove vrste goriva bi morale ustrezati sprejetim tehničnim standardom, da bi jih stranke in proizvajalci vozil v večji meri sprejeli in da bi se le-te lahko uveljavile na trgu. Tehnični standardi so temelj za zahteve v zvezi z emisijami6 in njihovim spremljanjem ter nadzorovanjem. Pri zagotavljanju skladnosti novih vrst goriva z veljavnimi tehničnimi standardi, ki so bili predvsem predvideni za konvencionalna fosilna goriva, lahko pride do težav. Komisija in organi za standarde bi morali spremljati in nadzorovati razvoj ter aktivno prilagajati in razvijati standarde, zlasti parametre hlapnosti, da bi omogočili uvedbo novih vrst goriv in hkrati ohranitev zahtev glede okoljevarstvene učinkovitosti (Ur. list EU št. L 123). 6 Emisije pojmujemo kot celoto izločkov, ki prehajajo v plinasti ali tekoči obliki.

22

3.1.2 Vsebnost biogoriv v gorivih za pogon motornih vozil Na podlagi statističnih podatkov o gorivih, ki so bila dana v promet v Republiki Sloveniji za pogon cestnih motornih vozil v obdobju 2001-2003, je v naslednji tabeli prikazana ocena rabe goriv v prometu za vsa nadaljnja leta v obdobju, ki ga ureja v zvezi z rabo biogoriv ureja Direktiva 2003/30/ES (Ministrstvo za okolje in prostor 2005,11): Tabela 1: Ocena rabe goriv v cestnem prometu

Gorivo (v t) / Leto 2001 2002 2003 2005 - 2010Diesel 479.000 535.000 575.000 630.000

Bencin - 95 719.000 720.000 708.000 660.000Bencin - 98 55.000 47.000 40.000 40.000

Med tem ko so podatki iz tabele 1 do leta 2003 pridobljeni iz statističnih podatkov, so za obdobje od leta 2005 do 2010 ocena predvidene porabe goriv v cestnem prometu. Letna povprečna vsebnost biogoriv v vseh gorivih, ki so dana na območju Republike Slovenije v promet za pogon motornih vozil, bo (Ministrstvo za okolje in prostor 2005, 9):

v letu 2006 najmanj 1,2 %, v letu 2007 najmanj 2 %, v letu 2008 najmanj 3 %, v letu 2009 najmanj 4 % in v letu 2010 najmanj 5 %.

Ker bo monitoring vsebnosti biogoriv v gorivih pomemben za uresničevanje zastavljenih ciljev glede vsebnosti dodanih biogoriv do leta 2010, v nadaljevanju podrobneje pojasnjujemo postopek monitoringa. Monitoring vsebnosti biogoriv v gorivu so postopki ugotavljanja vsebnosti biogoriv v gorivu, ki vključujejo neposredno preverjanje tehnoloških procesov dodajanja biogoriv gorivom, preverjanje certifikatov, na podlagi katerih proizvajalci goriv jamčijo za vsebnost biogoriv v gorivih, in merjenje vsebnosti biogoriv v gorivih v posameznih pošiljkah goriv oziroma preverjanja dokumentacije, ki pošiljko goriva spremlja, po postopku, ki je določen v programu monitoringa vsebnosti biogoriv v gorivu (Ur. list RS št. 83/05). 3.1.3 Delež biogoriv v dieselskih gorivih Biogoriva so se v Sloveniji poskusno vmešavala v dieselsko gorivo, namenjeno pogonu motornih vozil v cestnem prometu, že v letu 2004. Primešani biodiesel v dieselska goriva je bil delno uvožen iz tretjih držav oziroma pridobljen v drugih državah članicah EU, delno pa proizveden v slovenskih obratih za proizvodnjo rastlinskih olj. Ciljna vrednost deleža biogoriv v gorivih v Sloveniji je bila v poskusnem obdobju 2005 10.000 t, kar je enako 0,65 % energijske vrednosti predvidene letne količine 1.330.000 t prodanih goriv v tem obdobju.

23

Na podlagi podatkov o oprostitvah plačila trošarine za prodane količine biogoriv v gorivih za pogon cestnih motornih vozil za leto 2004 in 2005 so v tabeli 2 prikazane predvidene količine rabe biogoriv v dieselskih gorivih v Sloveniji za leto 2005 in uresničene količine rabe biogoriv v dieselskih gorivih v Sloveniji za leto 2004 (Ministrstvo za okolje in prostor 2005,12). Tabela 2: Predvidene količine rabe biogoriv v dieselskih gorivih v Sloveniji

Mesec Leto Količina (v l) Količina (v kg)julij 2004 7.353

avgust 2004 64.950september 2004 502.245

oktober 2004november 2004 21.027december 2004 239.057

januar 2005 601.975 211.067februar 2005 945.096 531.543marec 2005 1.039.920 834.519april 2005 1.484.757 916.249maj 2005 1.100.000 1.311.040junij 2005 1.100.000 971.300julij 2005 1.100.000 971.300

avgust 2005 1.100.000 971.300september 2005 1.100.000 971.300

oktober 2005 1.100.000 971.300november 2005 1.100.000 971.300december 2005 1.100.000 971.300

SKUPAJ 2005 10.105.538

0,66%Predvideni dejanski delež v 2005

3.1.4 Možnosti proizvodnje biodiesla v Sloveniji V Sloveniji je največ tehnoloških možnosti za proizvodnjo biodiesla ali pa čistega (surovega) rastlinskega olja kot alternativnega pogonskega goriva. Osnovna surovina za proizvodnjo je olje, ki se pridobiva s hladnim stiskanjem oljne ogrščice ali pa tudi sončnic. Za končno pridobitev biodiesla je potrebna še nadaljnja tehnološko-kemična predelava, za katero se predvideva, da se bodo v Sloveniji prilagodili predvsem obstoječi obrati za proizvodnjo jedilnih olj. V Sloveniji so pogoji za pridelovanje oljne ogrščice razmeroma dobri. V obdobju od leta 1980 do leta 1990 je Slovenija pridelovala oljno ogrščico na 2.000 do 2.500 ha. V letu 2004 je bilo z oljno ogrščico posejanih 2.500 ha; po ocenah Ministrstva za kmetijstvo pa je v Sloveniji na voljo največ 6.000 do 7.000 ha površin, primernih za pridelavo oljne ogrščice (Ministrstvo za okolje in prostor 2005, 9). V tabeli 3 predstavljamo predvideno dinamiko proizvodnje surovin za biodiesel v Sloveniji. Predvidena je porast pridelovalnih površin za pridelavo surovin (Ministrstvo za okolje in prostor 2005, 10).

24

Tabela 3: Predvidena dinamika lastne proizvodnje surovin za biodiesel

Leto 2006 2007 2008 2009 2010Površine (ha) 2500 2500 3000 3000 3500Maščobe (t) 1485 1485 1782 1782 2080

Pri izračunu lastne proizvodnje surovin je upoštevana ekološka pridelava oljne ogrščice s povprečnim pridelkom 1500 kg na ha in z vsebnostjo 33 % maščob v semenih. Leta 2005 je biodiesel začela proizvajati tudi Slovenija. Uradni podatki o proizvodnih količinah še niso znani, po ocenah European Board in na podlagi ankete, izvedene v okviru EurObser´ER projekta, pa se proizvodnjo ocenjuje na 8 - 9 tisoč t (Energija v Evropi 2006, 7). Na ministrstvu za kmetijstvo pojasnjujejo, da lahko pridelovalci energetski rastlin (oljne ogrščice, soje in sončnic) poleg neposrednega plačila na površino, ki znaša 314,31 EUR/ha zemlje, pridobijo še pomoč za energetske rastline v višini 29,25 EUR/ha. Po podatkih kmetijskega resorja so v Sloveniji trenutno zasajene na 1.500 ha, strokovnjaki pa ocenjujejo, da bi te površine lahko povečali kvečjemu na 7.000 ha. Kmetje se bodo za določene pridelke odločali zaradi ekonomskih razlogov, saj morajo preživeti. Pričakujemo lahko, da se bodo te površine povečevale tudi zaradi zahtev po spoštovanju sistema kolobarjenja, precej pa bodo na odločitev kmetov vplivale razmere na trgu, predvsem poznavanje pogojev odkupa in cene že ob setvi sami. Tudi če bi državi uspelo povečati obdelovalne površine na 7.000 ha, bi po ocenah strokovnjakov še vedno pridelali odločno premalo energetskih rastlin, da bi lahko zadostili zahtevam slovenskih podjetij, ki načrtujejo proizvodnjo biogoriv. Jasno je, da bo treba surovine uvažati (Jager 2006, 5). Za oceno vrednosti deleža biogoriv v dieselskih gorivih do 31. decembra 2010 je Republika Slovenija prevzela referenčne vrednosti biogoriv iz Direktive 2003/30/ES, kar je razvidno iz tabele 4 (Ministrstvo za okolje in prostor 2005, 13). Tabela 4: Predvidene vrednosti rabe biogoriv v dieselskih gorivih

Biodiesel / Leto 2006 2007 2008 2009 2010Delež ( v %) 1,2 2 3 4 5Količina (v t) 18.340 14.480 21.720 28.960 36.200

Podatki, ki smo jih pridobili iz Zavoda za obvezne rezerve Republike Slovenije ne odstopajo od podatkov predstavljenih v tabeli 4, zato lahko na podlagi podatkov dveh institucij realneje predvidevamo bodoče tržne potrebe po teh derivatih. Zasebno podjetje Intercorn trading iz Gančanov pri Beltincih je leta 2004 kot prvo v Sloveniji začelo s proizvodnjo biodiesla iz semen oljne ogrščice. Za investicijo postavitve tovarne biodiesla je bilo treba odšteti okoli 700.000 EUR. Za projekt pridelave biodiesla iz oljne ogrščice, ki sega v leto 2000, so se z Zadružno kmetijsko družbo iz Ljubljane dogovorili o organizirani pridelavi oljne ogrščice. Poleg biodiesla pridobivajo tudi kurilno olje in olje kot samostojno pogonsko gorivo, v postopku pa je tudi pridobivanje glicerola

25

kot energenta. Količine biodiesla je doslej v celoti prevzemalo podjetje Petrol in ga mešalo z dieselskim gorivom mineralnega izvora (Grabar 2005, 32). Po prekinitvi sodelovanja s Petrolom je bilo podjetje Intercorn primorano razvijati trg čistega biodiesla, tako da ga sedaj proizvajajo 350 t letno. Kapaciteta obrata je bistveno višja in lahko proizvede 4.500 t biodiesla letno. Dobavitelji surovin so domača posestva in kmetijske zadruge, ki proizvodnjo organizirajo na osnovi prednaročila. Njihovi kupci so prevozniki, veliki kmetje in delno tudi fizične osebe, ki gorivo kupujejo za svoje avtomobile. Projekt biodiesla so v podjetju Intercorn poimenovali od njive do avtomobila. Torej organizirajo odbiranje - poizkuse hibridov in sort oljne ogrščice, organizirajo proizvodnjo zrna, poteka odkup in skladiščenje ter predelava oljne ogrščice v olje in nato v biodiesel. Predelujejo tudi vse stranske proizvode iz surovega glicerola, in sicer: kurilno olje, glicerol, kalijeve soli (Jerič 2006). Ostali glavni proizvajalci biodiesla v Sloveniji so: Gea – Kranj, Pinus Rače, Nafta Lendava in ljubljanski TEOL (Kemična industrija, Ljubljana), ki je v lasti Save. V Nafti Lendava naj bi skupaj z investitorjem iz Avstrije letno proizvedli okoli 60.000 t biodiesla, vrednost investicije pa je ocenjena na 22 milijonov EUR. V TEOL-u se srečujejo s temeljnimi vprašanji v najzgodnejšemu stadiju, saj še vedno čakajo na soinvestitorja za projekt, v katerem naj bi po načrtih dobili do 20.000 t biodieselskega goriva. Težava je, da samo za količino, ki bi jo po načrtih proizvedlo ljubljansko podjetje, v vsej Sloveniji ni zadosti oljne ogrščice. Če temu prištejemo še 60.000 t, načrtovanih v Ormožu in po desetine tisočev v ostalih omenjenih podjetjih, je jasno, da bo treba surovine uvažati. Drugo in verjetno še bolj ključno vprašanje v celotni zgodbi pa je zagotavljanje primernega makroekonomskega okolja, ki bi spodbujalo proizvodnjo in potrošnjo biogoriva ter privabljalo potencialne vlagatelje (Jager 2006, 5). Marko Verbič iz podjetja Gea – Kranj odgovarja, da je njihova letna kapaciteta za proizvodnjo biodiesla 5.000 t, večino surovin uvozijo iz tujine, 95 % proizvodnje izvozijo v Avstrijo, doma pa njihov biodiesel odkupuje samo nekaj prevoznikov. 3.1.5 Proizvodnja biodiesla v Evropi Leta 2005 je bilo na področju biogoriv zaznati veliko rast proizvodnje biodiesla. Glavni razlog za tolikšen razmah biodiesla je gotovo sprejem Direktive o pospeševanju rabe goriv in drugih obnovljivih virov v sektorju prevoza (2003/30/ES), ki od članic EU zahteva, da zagotovijo določen delež biogoriv v prometu in določijo ciljne vrednosti deležev goriv. Proizvodnja biodiesla v EU-25 je tako z leta 2004 z 1,9 milijona t zrasla na 3,2 milijona t. 65-odstotna rast proizvodnje biodiesla je bila precej večja kot leto poprej, ko je bila 35 %. 90% proizvodnje še vedno poteka v državah EU-15, število držav EU, ki so leta 2005 proizvajale biodiesel, pa se je skoraj podvojilo. V letu 2006 biodiesel proizvaja že 20 držav, 9 držav več kot leta 2004. V tabeli 5 predstavljamo proizvodnjo biodiesla v državah Evropske unije v obdobju od leta 2004 do leta 2006.

26

Tabela 5: Proizvodnja biodiesla v Evropski uniji

Država / Leto 2004 2005 2006* Država / Leto 2004 2005 2006*Nemčija 1035 1669 2681 Slovenija 0 8 17Francija 348 492 775 Estonija 0 7 20Italija 320 396 857 Litva 5 7 10Češka 60 133 203 Latvija 0 5 8Poljska 0 100 150 Grčija 0 3 75Avstrija 57 85 134 Malta 0 2 3Slovaška 15 78 89 Belgija 0 1 85Španija 13 73 224 Ciper 0 1 2Danska 70 71 81 Portugalska 0 1 146UK 9 51 445 Švedska 1 1 52

Proizvodnja (1000 t)

7 Vir: European Biodiesel Board - EBB. 2006. Leta 2006 se za EU-25 pričakuje še večja rast proizvodnje: napoveduje se proizvodnja do 6 milijonov t biodiesla oziroma 100 % rast proizvodnje (Energija v Evropi 2006, 7). Kot navaja interni časopis družbe Petrol maja 2006, trg biodiesla močno raste. V letu 2005 so kapacitete nemških naprav za biodiesel iz oljne repice porasle z 1,32 na 2 milijona t. Panoga pričakuje v letu 2006 nov skok do treh milijonov t. A če bi vse teklo tako, kakor načrtujejo v Evropski uniji, taka rast še ne bi zadoščala. Delež biodiesla v porabi tekočih goriv naj bi do leta 2010 dosegel 5,75 %. Raziskava managementskega svetovalca A. T. Kearneya je pokazala, da naj bi poraba biogoriva v okviru današnje Evropske unije, ki znaša 2 milijona t, do leta 2010 porasla na 12 milijonov t in do leta 2020 na 21 milijonov t. Ob tem bo potrebno velik del potreb kriti iz uvoza (Simčič 2006a, 24). Poljska namerava postati središče za proizvodnjo biopogonskih goriv v Evropi. Po podatkih deželne zbornice za biogoriva načrtuje devet podjetij vložiti 259 milijonov EUR v proizvodne naprave. S tem bi bile proizvodne kapacitete na Poljskem do konca leta 2007 desetkrat večje in bi dosegle milijon t na leto. Obstaja pa problem, in sicer v tem, da doslej niso imeli dovolj surovin – oljne repice. Čeprav so poljski kmetje lani pridelali več kot 1 milijon t oljne repice, je ponudba še vedno preskromna. Do leta 2010 naj bi površine za gojenje oljne repice dosegle 1 milijon ha. V tem času naj bi količina biogoriv na Poljskem glede na direktivo EU dosegla 5,75 % prodanih pogonskih goriv. Večino proizvedenih biogoriv Poljaki izvozijo, med tem ko so doma zelo nepopularna. Vlada namerava to spremeniti s pomočjo paketa zakonov, ki je začel veljati junija 2006. Na njegovi osnovi naj bi vsi proizvajalci goriva svojemu proizvodu dodajali vsaj del biokomponente. Davčne olajšave in investicijske spodbude pa naj bi pripomogle k temu, da bi postala proizvodnja bolj privlačna. Leta 2005 je proizvajala biogorivo ena sama poljska rafinerija in sicer Orlenova v Trebinju, leta 2006 že štiri, proizvodnja pa se bo trikrat povečala in dosegla 200.000 t. Največ biogoriva pa po podatkih poljskega * Predvidena poraba v letu 2006.

27

ministrstva za kmetijstvo proizvedejo za Nemčijo – 2,3 milijona ton (Bedenk 2005, 21 - 23). Nemčija je država, ki velja za vodilno pri uvajanju biodiesla v vsakdanjo uporabo. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) so se svetovne zmogljivosti za proizvodnjo biodiesla med letoma 1999 in 2003 potrojile. Tega leta so ga v svetu proizvedli dobro milijardo l, od tega 44 % v Nemčiji. Ves svet porabi približno bilijon (tisoč milijard) l dieselskega goriva na leto, zato sedanja proizvodnja še ne pomeni bistvenega dejavnika na trgu derivatov. Zaradi visokih cen naftnih derivatov se tudi v Franciji zavzemajo za gradnjo kapacitet za proizvodnjo biogoriv. Industrijska podjetja načrtujejo gradnjo desetih novih tovarn, investicija naj bi znašala milijardo EUR. Vlada v Parizu pa namerava do konca leta 2006 izdati dodatna dovoljenja za proizvodnjo 1,1 milijona t biogoriv. Obenem predvideva, da se bo delež dvignil na 5,75 % že do leta 2008 in ne šele do leta 2010, kakor predvidevajo za celotno EU. Lani so v Franciji porabili 500.000 t biogoriva. Celotna poraba tekočih goriv je dosegla 40 milijon t (Simčič 2006b, 24). Avstrija je na osnovi zakona o davkih s 1. oktobrom 2005 uvedla 2,5 % dodatek biodiesla k dieselskemu gorivu. To sicer ni obveza, vendar so s povečanjem davka za 2,3 centa na liter čistega mineralnega dieselskega goriva in 0,5 % nižjim davkom, če je biodiesel primešan, dejansko izsilili dodajanje biodiesla. 2,5 %, kolikor ga dodajajo po 1. oktobru 2005, v Avstriji z lahkoto dosegajo. Ker je država ekološko zelo zavedna, nočejo čakati do leta 2010, ampak postavljajo zahtevo, naj bo leta 2007 primešanega 4,3 %, leta 2008 – torej dve leti prej, kot priporoča direktiva EU – pa priporočenih 5,75 %. Avstrija potrebuje za izpolnitev zahtev direktive EU okoli 300.000 t biodiesla letno. Idealna kapaciteta proizvodnje je med 100 in 150 tisoč t letno (Peternel 2005, 17). Visoke cene nafte in iz nje pridobljenih pogonskih goriv skupaj z davčno politiko razvitih držav odločilno prispevajo k temu, da postaja tržna proizvodnja biogoriv vse bolj privlačna. Biodiesel iz rastlinskih olj in etanol iz sladkorja sta že uveljavljena dodatka dieslu in bencinu, naftna podjetja pospešeno vlagajo tudi v tehnologije za predelavo celuloze v etanol, načrte za predelavo kmetijskih odpadkov in drugih organskih snovi v dieselsko gorivo pa je v Nemčiji predstavil mednarodni naftni koncern Shell. Shell namerava v partnerstvu z nemškim podjetjem Choren vložiti 50 milijonov EUR v gradnjo obrata z letno zmogljivostjo 15.000 t dieselskega goriva, ki naj bi biološke surovine začel predelovati leta 2007. V naslednjih letih naj bi partnerja odprla vsaj še tri podobne obrate s skupno zmogljivostjo proizvodnje 200.000 t biogoriva na leto, vsak od njih pa naj bi zaposlil 150 delavcev. Če domnevamo, da bo cena nafte ostala podobna kot danes in da se davčna politika v Nemčiji in Evropski Uniji (po kateri so bioderivati oproščeni trošarine na pogonska goriva) ne bo spremenila, bi utegnilo samo gorivo iz Shell-Chorenovega partnerstva potrebe po nemškem uvozu nafte zmanjšati za 100 milijonov EUR na leto. »Sočasno lahko zmanjšamo odvisnost od uvoza nafte, izboljšamo plačilno bilanco, prispevamo k povečanju dodane vrednosti v domačem gospodarstvu in odpremo možnosti za razvoj povsem novega industrijskega grozda,« je prednosti projekta optimistično naštel

28

Stephan Schüller, predsednik nadzornega sveta družbe Choren. Glavna prednost nove tehnologije pridobivanja biogoriv – razvil jo je Choren je, da v nasprotju s pridobivanjem biodiesla iz maščob uporabi celotno rastlino. Tako je pridobljena količina dieselskega goriva s ha njive, zasejane z oljno ogrščico, tudi do štirikrat večja. Po ugotovitvah podjetja Choren bi lahko samo na njivah, ki zdaj v Nemčiji ležijo v prahi, na leto pridobili 4 milijone t biodiesla (Gregorc 2006, 9). 3.1.6 Avtomobilska industrija in biodiesel Tudi v avtomobilski industriji prihaja do pomembnih prilagoditev. V Daimler Chryslerju so se odločili za ukrepe, ki bodo pomagali potencial biogoriv bolj dosledno uporabljati, s čimer bi pripomogli k trajni mobilnosti. Daimler Chrysler se obvezuje, da bo dosegel tehnične pogoje, ki bodo dovoljevali, da bo gorivu primešanih 10 % biodiesla oziroma bioetanola. Doslej je veljalo, da je možno dodati 5 % biogoriva. Skupaj z drugimi avtomobilskimi proizvajalci in naftno industrijo bo Daimler Chrysler poskrbel, da bodo pripravljene potrebne norme, kakor tudi primerne spodbude za uporabo biogoriv (Peternel 2006, 22). Avtomobilski izdelovalci bi morali po vseh napovedih brezpogojno podpirati uporabo biodiesla (in tehnično prilagoditi svoje avtomobile), saj bi si na ta način lahko razširili krog kupcev (z ekološko bolj osveščenimi novimi kupci avtomobilov) in izrazili svojo skrb za okolje. Drugo plat svoje opreznosti sta pokazala koncerna Daimler Chrysler in Volkswagen. Predstavila sta namreč skupni projekt razvoja in izdelave sintetičnega dieselskega goriva z oznakama biotrol oziroma sunfuel, ki sicer temelji na pridobivanju goriva iz biomase, vendar ne gre za biodiesel iz oljne ogrščice. Sintetično dieselsko gorivo pridobivajo iz katerekoli biomase (les, odpadne biosurovine), ne le iz rastlinskih plodov. Sistem pridobivanja sintetičnega goriva so sodelujoči pri projektu patentirali, ustanovili novo podjetje za pridobivanje goriva (Choren Industries) in tako očitno pripravili temelje za srednjeročno trgovanje z biogorivi, ki bo - tudi zaradi direktive EU – v prihodnosti zelo dobičkonosno. Patent bodo lahko recimo prodali naftni industriji, ki bo novo gorivo sama mešala v fosilna goriva in točila na svojih bencinskih servisih. Novo gorivo je po svojih lastnostih še čistejše in učinkovitejše od klasičnega biodiesla, kar predstavniki obeh avtomobilskih izdelovalcev ob vsaki priložnosti tudi poudarijo, s tem pa prikrito onemogočajo proizvajalce in uporabnike biodiesla. Če bo recimo Volkswagen umaknil splošno dovoljenje za točenje biodiesla v svoje avtomobile, bo to skoraj zagotovo zapečatilo usodo biodiesla – vsaj v Nemčiji, ki je v evropskem prostoru največji porabnik biodiesla. 3.1.7 Vprašljiva prihodnost biodiesla Kakor navaja Avto fokus v članku Vprašljiva prihodnost biodiesla, 28.1. 2006, da je vodilni britanski biolog George Montibiot je v svojem prispevku v časniku Guardian povedal, da biodiesel ni prava alternativa rešitve energetske krize, saj rastline, iz katerih ga pridobivajo, celovito gledano bolj škodujejo naravi kot nafta. Najprimernejša rastlina za pridobivanje biodiesla ni oljna repica, temveč palma oljarica, ki raste le v tropskem podnebju, kar povzroča vse obsežnejše krčenje gozdih prostranstev. V zadnjih petnajstih letih se je v Maleziji ker 85 % vseh posekov gozdov zgodilo zaradi ustvarjanja novih plantaž. Na Sumatri in Borneu so odobrili sečnjo 4 milijonov ha gozda za plantaže palme

29

oljarice, v Maleziji 6 milijonov, v Indoneziji pa kar 16,5 milijonov ha. Kot je povedal Montibiot, pridobivanje biodiesla iz palme oljarice poleg krčenja pragozdov pomeni tudi zmanjšanje zmogljivosti za pridelavo hrane in prihod predelovalne industrije v bližino plantaž – vse skupaj bo spremenilo naravno ravnovesje in povzročilo izumrtje številnih vrst opic ter drugih sesalcev. V Maleziji je 6 rafinerij za biodiesel, 1 pa v Singapurju. Evropska unija je zaskrbljena zaradi zemeljske energetske bilance, povečevanja porabe fosilnih goriv, onesnaževanja okolja in podobnih energetsko-ekoloških težav, ki pestijo naš planet, zato predlagajo določene rešitve. Kot pa je pri tovrstnih uradniških reševanjih aktualnih težav že kar običaj, se za predlaganimi rešitvami skriva vrsta novih problemov, sporov, kupčij in interesov. Že v direktivi zapisani deleži alternativnih goriv v fosilnih gorivih so dovolj nizki, da vzbujajo dvom v učinkovitost; ob primerjavi energetskih bilanc posameznih vrst goriv in njihovih prednosti ter slabosti se izkaže, da željeni deleži v predlaganem času ne bo prinesel bistvenih ekoloških in energetskih prihrankov – vsaj ne z zaenkrat dobavljivimi alternativnimi gorivi. Biodiesel, ki velja za najbolj obetavno alternativno gorivo, vsekakor ni dokončna ekološka rešitev, poleg tega pa za njegovo izdelavo potrebujemo metanol, ki ga pridobivajo predvsem iz zemeljskega plina, torej fosilnega goriva. Druga težava biodiesla je dovolj velika količina biomase; sedaj je posajeno bistveno premalo oljne ogrščice (oljne repice), glavne surovine za pridobivanje biodiesla, da bi lahko pokrili potrebe, ki jih predvideva omenjena EU direktiva. S sajenjem ogrščice na novih kmetijskih površinah pa se bodo lahko ukvarjali le tam, kjer imajo za to prostor; pri nas ga je kar precej, v svetovnem merilu pa je kmetijskih zemljišč vedno manj. K temu velja prišteti še moralno-etično vprašanje, ali je namesto hrane, ki jo primanjkuje nekaj milijonom ljudi, sploh opravičljivo saditi industrijsko rastlino, namenjeno zgolj povečevanju že tako velikih prometnih težav. Po besedah Lidije Živčič iz društva za sonaraven razvoj Fokus je okoljski vidik biogoriv sporen. Sicer naj bi bila biogoriva čistejša, vendar so lahko za okolje velika grožnja. Ker je EU vpeljala direktivo o biogorivih, se cela Evropa čudi, od kod dobiti zadostne količine biogoriv. Ker jih ni dovolj v Evropi, jih dovažajo od drugod (že prevoz povzroča emisije). Precej aktualno je trenutno sekanje amazonskega gozda za sajenje različnih rastlin za proizvajanje biogoriv in izvoz biogoriv v Evropo. Okoljske in družbene posledice teh dejanj so velike.

30

3.2 Podjetje Petrol d. d. in biodieselska goriva Poslanstvo Petrol je vodilna slovenska energetska družba, ki Sloveniji zagotavlja strateško oskrbo z naftnimi proizvodi in drugimi energenti. Prek razvejane mreže bencinskih servisov voznikom ponuja vse, kar potrebujejo na poti, hkrati pa gospodinjstvom omogoča tudi celodnevno preskrbo z živili in ostalim trgovskim blagom. Konkurenčna umestitev Družbo odlikujejo zlasti kakovost blaga in storitev, visoka raven ugleda, uveljavljene blagovne znamke ter trden finančni položaj. Skupaj z zaposlenimi na franšiznih bencinskih servisih je bilo konec leta 2005 v Skupini Petrol 2.693 zaposlenih. S 420 milijardami SIT čistih prihodkov od prodaje, 8,1 milijarde SIT čistega poslovnega izida ter 204 milijardami SIT bilančne vsote se uvršča med največje gospodarske subjekte v Sloveniji. 12,6 milijarde SIT, ki jih je v letu 2005 namenila naložbam v stalna sredstva, pa odraža tudi njeno izrazito razvojno naravnanost. Temeljna dejavnost Primarno področje poslovanja Skupine Petrol je opravljanje naftno-trgovske dejavnosti, njena osrednja konkurenčna prednost je pa sodobna in razvejana mreža 348 bencinskih servisov v Sloveniji in zunaj nje. V letu 2005 je skupina prodala 2 milijona t naftnih proizvodov in za 45 milijard SIT nenaftnega blaga. Razvojne usmeritve Osrednje razvojno področje Skupine Petrol predstavlja uvajanje novih energetskih dejavnosti, ki vključuje zlasti trženje plinske, toplotne in električne energije ter vodenje večjih ekoloških projektov, dolgoročno pa tudi trženje obnovljivih virov energije. V letu 2004 je Skupina prodala 37 tisoč t utekočinjenega naftnega plina, 23 tisoč t zemeljskega plina, 292 tisoč MWh električne in 58 tisoč MWh toplotne energije. Upravljala je z 19 koncesijami za plin in z dvema koncesijama za čiščenje odpadnih voda. Način poslovanja Način celotnega poslovanja Skupine Petrol temelji na spodbujanju poslovne odličnosti oziroma na spremljanju in spoštovanju sodobnih tržnih zahtev s področja storitev, informacijske tehnologije in varovanja okolja. Poslovna prihodnost Skupina Petrol iz slovenskega naftnega trgovca prerašča v celovitega ponudnika energetskih in ekoloških storitev. Z jasnimi strateškimi usmeritvami in razvojnimi prioritetami pomembno sooblikuje ne le slovenski energetski prostor, pač pa postaja pomemben igralec tudi na širšem energetskem trgu jugovzhodne Evrope (Letno poročilo Petrol 2005, 6). 3.2.1 Od distribucijskega do tržno usmerjenega podjetja Petrol se je v letih od 1997 do 2004 iz klasičnega distribucijskega podjetja za naftne derivate prelevil v tržno usmerjeno družbo. Petrol je 45 let živel v razmerah planskega gospodarstva, ko je bila njegova funkcija zgolj distribucijska, saj je nabavo, kvote, cene in

31

podobno narekovala takratna državna oblast. V obdobju slovenskega osamosvajanja je Petrol odigral pomembno vlogo, saj je še pred osamosvojitvijo moral vzpostaviti svoje nabavne poti. V tem času se je v podjetju razvila prodajna usmerjenost, ko je družba ugotovila, da lahko proda več, da mora prodati več in je poleg naftnih derivatov začela prodajati še vrsto drugih izdelkov. Intenzivno je začela vlagati v prenovo svojih bencinskih servisov, razvijati trgovsko funkcijo in svoje izdelke, predvsem olja in maziva ter pozneje še kartice. Ko so bile po letu 2000 te možnosti izčrpane, ko se je pojavila večja konkurenca, zasičenost trga in podobno, je postalo jasno, da lahko Petrol raste le s precej bolj dovršenim pristopom k trgu. Treba je bilo bolje spoznati trg, tako tekmece kot potrošnike, in svoje delovanje podrediti slednjim. Skozi te tri faze je Petrol prešel zelo hitro (Petrov 2004, 18). 3.2.2 Sistem kontrole kakovosti goriv Za proizvajalce in distributerje tekočih goriv, ki morajo znotraj celotnega distribucijskega procesa zagotavljati, da so goriva skladna s standardi in predpisi, je celovit nadzor nad kakovostjo goriv ključnega pomena. Prav učinkoviti mehanizmi kontrole namreč zagotavljajo dosledno spoštovanje zakonodaje ter standardov s področja kakovosti in varovanja okolja. Skupina Petrol nadzor kakovosti goriv izvaja sistematično, in sicer od nabavnega vira, prek procesa manipulacije in vmesnega skladiščenja pa vse do prodajnega mesta oziroma do končnega kupca. Vsa goriva, ki jih ponuja, so tako izpostavljena vsaj trem popolnim kontrolam ter najmanj dvema naključnima preverjanjema. Tako imenovani državni monitoring, ki ga na prodajnih mestih v Sloveniji že od leta 2001 izvaja s strani države pooblaščena kontrolna hiša, Petrol namreč dopolnjuje še z lastno kontrolo goriv, ki jo izvaja Laboratorij Petrol. Vloga te sicer neodvisne in strokovno visoko usposobljene institucije je pomembna zlasti zato, ker s svojimi ažurnimi analizami v primeru morebitnih negativnih odstopanj omogoča takojšnje ukrepanje. Skupina Petrol dosledno pazi na to, da goriva, ki jih ponuja, dosegajo ustrezno raven kakovosti. Vsebovane količine žvepla, ki predstavljajo pomemben okoljski parameter, se zato zadnjih nekaj let intenzivno znižujejo in so v povprečju tudi občutno nižje od zakonsko dopustnih meja. Enako velja za vsebnosti policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), ki so prisotni v dieselskem gorivu in jih Skupina Petrol sistematično spremlja od leta 2001 dalje. V celotnem proučevanem obdobju so bile tudi vsebnosti teh spojin nižje od zakonsko dopustnih meja. Glede na to, da v Laboratoriju Petrol preskušanje tekočih goriv zajema vhodno kontrolo goriv pri uvozu, kontrolo rezervoarskih vzorcev iz vseh skladišč ter kontrolo kakovosti na naključnih vzorcih goriv, odvzetih na bencinskih servisih, rezultati preskušanja kažejo povsem realno in zanesljivo sliko o dejanskem stanju kakovosti tekočih goriv v Sloveniji (Okoljsko poročilo Petrol 2004, 16 - 20).

32

3.2.3 Transport in shranjevanje biodiesla Transport 100 % biodiesla se izvaja na enak način kot transport rastlinskih olj, transport mešanic pa na enak način kot transport običajnega dieselskega goriva. Izvaja se v suhih, čistih in nevlažnih rezervoarjih, da ne pride do razgradnje goriva. Biodiesel se shranjuje v čistem, suhem in temnem okolju, zaščitenem pred vplivi vremena in izpostavljenosti direktni sončni svetlobi. Sprejemljivi materiali za shranjevanje biodiesla so nerjavno jeklo ter fluorirana polietilen in polipropilen. Pri nizkih temperaturah okolja se mora zaradi slabših nizkotemperaturnih lastnosti gorivo hraniti v ogrevanih prostorih ali ogrevanih rezervoarjih z ustreznim sistemom ventilov, filtrov in cevovodov. Zaradi slabše termične in oksidacijske stabilnosti (kemijska reaktivnost – reakcije polimerizacije, kondenzacije) lahko prihaja do oksidacije goriva, zato morajo biti rezervoarji čim bolj polni, predvsem v vlažnem, deževnem ali zimskem vremenu (Simčič 2005, 7). Potrebna je stalna kontrola prisotnosti vode v rezervoarjih z gorivom (posledica kondenziranja ali manipulacije z gorivom), saj voda pospešuje nastanek in rast bakterij ter alg. Biodiesel je že sam po sebi izvrsten medij za rast alg, ki nastajajo v obliki tankega filma na stenah rezervoarjev in v daljšem časovnem obdobju v obliki sedimentov na dnu rezervoarjev. Zaradi čistilnega učinka biodiesla se nastali film in sedimenti prenesejo v sistem, kjer povzročajo mašenje filtrov pri prečrpavanju goriva ali delovanju motorja. Najdaljši priporočeni rok shranjevanja je šest mesecev, po preteku šestih mesecev pa je potrebna ponovna kontrola in ugotavljanje skladnosti lastnosti s specifikacijami in standardi za biodiesel (Krbavčič 2006, 14). V Sloveniji primanjkuje rezervoarskega prostora, ki ga bo potrebno na novo zgraditi. Obstoječe rezervoarske kapacitete se uporabljajo predvsem za komercialne namene (komercialne zaloge), zato bo skladiščni prostor za hrambo večinskega dela 90-dnevnih obveznih rezerv potrebno dodatno zgraditi oziroma na določenih lokacijah rekonstruirati obstoječe rezervoarske kapacitete. V Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana so za hrambo obveznih rezerv predvidena že obstoječa skladišča naftnih derivatov, in sicer na lokacijah: Lendava, Rače, Celje, Ljubljana, Ortnek in Sermin. Kapacitete v omenjenih skladiščih bo potrebno nadgraditi z novogradnjami tako, da bi lahko zagotovili hrambo obveznih rezerv doma. Potencial zemljišč omenjenih skladišč zadošča za izgradnjo potrebnega rezervoarskega prostora. Trenutno se gradijo nove kapacitete na lokaciji v Serminu pri Kopru in na lokaciji Ortnek (Klofutar 2006). 3.2.4 Uporabnost biodiesla v zimskem času Nizkotemperaturne lastnosti biodieselskega goriva v evropskem standardu za biodiesel EN 14 214 so, podobno kot pri dieselskem gorivu določene le okvirno z razredi. Vsaka država, glede na svoje klimatske pogoje izbere razred, ki ustreza tem pogojem. V zimskem času je na uporabnost dieselskega goriva mogoče sklepati na osnovi izmerjene temperature filtrirnosti (CFPP). Gre za laboratorijsko izmerjen podatek (Simčič 2005, 8 - 10).

33

Na sliki 3 predstavljamo lastnosti biodieselskih goriv. Slika 3: Motnišče, filtrirnost in strdišče biodieselskega goriva Filtrirnost je temperaturno stanje, pri katerem se parafin še ne izloča v ovirajoče velike delce. Motnost je treba upoštevati skupaj s filtrirnostjo. Sprejeti standard SIST EN 14 214 predpisuje naslednje filtrirnosti (CFPP) goriva:

od 1. oktobra do 15. novembra: min. - 10 ˚C, od 16. novembra do 15. decembra: min. - 15 ˚C, od 16. novembra do 28. februarja: min. - 20 ˚C, od 1. marca do 15. aprila: min. - 10 ˚C.

3.2.5 Neustrezna kakovost biodiesla V letu 2005 je imel Petrol med drugim dve veliki težavi. V zimskem času (začetek marca 2005) – izredno nizke temperature (pod - 15 ˚C) in dieselsko gorivo, ki je komaj ustrezalo tedanjim zahtevam standarda SIST EN 590. Zaradi slabih nizkotemperaturnih lastnosti biogoriva je bilo v prometu veliko težav, saj se je zaradi hudega mraza iz goriva izločal parafin, ki je preprečil pretok goriva skozi filter na avtomobilskih črpalkah za gorivo. V naslednjem letu je ZORD (Zavod Republike Slovenije za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov) skupaj z Ministrstvom za gospodarstvo in javno podporo doseglo spremembo standarda SIST EN 590, ki določa novo vrednost filtrirnosti za zimsko obdobje (Klofutar 2006). Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) je potem, ko je v prvih marčevskih dneh leta 2005 prejela precej pritožb potrošnikov, ki so imeli težave z vozili z dieselskim motorjem, pregledala veljavno zakonodajo in ugotovila, da je za te težave odgovorna država oziroma

Območje strjevanja goriva Temperatura STRDIŠČA (Točka tečenja) 0 ˚C + 30 ˚C - 30 ˚C Temperatura Temperatura Temperatura MOTNIŠČA FILTRIRNOSTI

34

Ministrstvo za okolje in prostor. To namreč ni pravočasno in pravilno uvedlo evropske zakonodaje. V Sloveniji leta 2005 še ni bilo ustrezno sprejete zakonodaje, ki bi predpisovala vrednosti za filtrirnost, eno izmed lastnosti dieselskega goriva, ki je pri temperaturah, nižjih od 20˚C pod ničlo, poglavitni vzrok težav z dieselskimi avtomobili. Pri ohlajevanju dieselskega goriva se namreč tvorijo kristali parafina, ki prekrijejo pore filtra v črpalki, zamašijo dovodne cevi ali šobe za vbrizganje goriva in tako onemogočijo delovanje agregata. Ministrstvo za okolje in prostor se ob odsotnosti ustrezne zakonodaje ni odzvalo pravočasno. Tako so se trgovci z naftnimi derivati sklicevali na standard, ki je za zimsko obdobje predpisoval vrednost za filtrirnost 15 ˚C pod ničlo. Evropski standard EN 590, ki ga je bila Slovenija do julija 2004 dolžna povzeti kot nacionalni standard, pa poleg filtrirnosti jasno določa tudi, da mora vsaka država v nacionalnem dodatku evropskega standarda določiti zahteve za poletno in zimsko kakovostno gradacijo dizelskega goriva. Te morajo biti prilagojene nacionalnim meteorološkim podatkom. Glede na to, da pozimi temperatura nekajkrat pade pod - 20 ˚C, bi bila določitev vrednosti filtrirnosti za tako nizke temperature potrebna. Če bi Ministrstvo za okolje in prostor v lanskem letu ustrezno določilo zahteve glede temperature filtrirnosti za zimski čas, bi bile naftne družbe že lani primorane zagotoviti ustrezno dieselsko gorivo in potrošniki tudi pri nizkih temperaturah ne bi imeli težav. Petrol in OMV Slovenija sta ravnala potrošnikom neprijazno, saj pri tem, kot izpostavljajo v Zvezi potrošnikov Slovenije, seveda ni določila, ki bi naftnim družbam prepovedoval, da bi že leta 2005 ali kadarkoli prej prodajale dieselsko gorivo z ustrezno filtrirnostjo. Vendar pa bi to zanje pomenilo višje stroške, zato očitno ni bilo pričakovati prostovoljnih odločitev v korist potrošnikom. Agip in Mol sta se sicer odzvala potrošnikom prijazno in prodajala dieselsko gorivo s temperaturo filtrirnosti - 20 ˚C, Petrol in OMV Slovenija pa sta se tudi v najhujši zimi držala priporočenih - 15 ˚C in voznikom svetovala uporabo aditivov, pojasnjujejo v ZPS in dodajajo, da odločitve torej ne gre prepuščati posameznim naftnim družbam (Portal 24ur.com 2005). V poletnem obdobju pa je prišlo do izločanja nekaterih komponent, ki naj bi bile posledica vprašljive kakovosti dodanega biodiesla mineralnemu dieselskemu gorivu. Primer se je pojavil na bencinskih servisih na Dolenjskem, najizrazitejše težave pa so se pojavile pri lastnikih vozil znamke renault. Omenjena vozila naj bi imela najbolj gosto mrežico pred avtomobilsko črpalko, ki se je zaradi izločenih komponent zamašila, posledično so odpovedale črpalke in v agregat avtomobila so prišli kovinski delci, ki so botrovali poškodbam agregata (Klofutar 2006). Podjetje Petrol d. d. se je konec maja l. 2005 znašlo v hudi zagati, ko so okvare avtomobilov na dolenjskih bencinskih črpalkah povzročili mikroorganizmi, ki so spremenili kemično sestavo goriva. Voda in temperature so ustvarile primerne razmere za razvoj mikroorganizmov in ti so spremenili kemično sestavo petodstotne mešanice diesla z biogorivom iz rastlinskih olj (Gazvoda, 2005, 15). Znano je, da se na dnu posod za gorivo, kjer so voda in usedline, a ni svetlobe ter kisika, idealne razmere za nastanek bakterij, ki se preživljajo s priložnostnimi hranili. Ta pojav

35

pomeni precej resno težavo v naftni industriji in lahko celo ovira promet z gorivi. Kontaminacijo povzroča nastanek bakterijske flore in posledični razvoj glivic, kvasovk ter plesni, ki lahko umažejo in celo zamašijo filtre ter dovode goriva do motorjev. Mikroorganizmi najbolje uspevajo med 25 in 35 ˚C. Težave z mikroorganizmi bodo vedno resnejše zaradi manjše vsebnosti žvepla, ki nad določeno količino zavira razmnoževanje mikroorganizmov, po drugi strani pa je biodiesel odlična hrana za mikroorganizme. Ni nemogoče, da se celo v avtomobilih razmnožijo do kritične mere, posebno poleti in v nevzdrževanih posodah za gorivo. Težave pa se pričakujejo tudi v hišnih posodah za kurilno olje (Krbavčič 2006, 14). 3.2.6 Uporaba biodiesla v vozilih Pred uporabo biodiesla v določenem vozilu je najprej potrebno preveriti ali je vozilo prirejeno za uporabo tega goriva. Podatek vedno poda proizvajalec vozila oziroma motorja – gre za »odobritev proizvajalca vozila«. Ta podatek pogosto najdemo v navodilih za uporabo vozila. V kolikor ga v navodilih ni, se priporoča, da se imetnik vozila posvetuje z uradnim zastopnikom proizvajalca oziroma ustrezno servisno delavnico. Odobritev proizvajalca vozila se nanaša na uporabo čistega biodiesla (B 100) in mešanic diesla in biodiesla, kjer vsebnost biodiesla presega 5 % (B20, B25 ali B30). Pri mešanicah, kjer vsebnost biodiesla ne presega 5 % (B5), taka odobritev ni potrebna, ker vsebnost do 5 % biodiesla v dieselskem gorivu dovoljuje standard za dieselsko gorivo (EN 590). Taka mešanica se še vedno šteje kot dieselsko gorivo, zato dodatni ukrepi in opozorila kupcem niso potrebna. Prodajna mesta za biodiesel morajo biti posebej označena. To ni potrebno, če gre za prodajo mešanice, kjer vsebnost biodiesla v dieslu ne presega 5 %. Tovorna vozila Veliko pomembnejših proizvajalcev vozil (Hanomag-Komatsu, Iveco Magirus, Man AG, Mercedes) danes dovoljuje uporabo biodiesla, vendar le pogojno in le v vozilih, ki so za to že prirejena ali za njih obstaja možnost naknadne prilagoditve (z odobritvijo proizvajalca). Eden glavnih pogojev je uporaba kakovostnega biodiesla (skladno s standardom EN 14 214). Vsako neupoštevanje pogojev proizvajalca ima praviloma za posledico izgubo garancije. Pred odločitvijo o uporabi biodiesla mora lastnik vozila vsekakor predhodno preveriti, ali je to vozilo prirejeno oziroma pod kakšnimi pogoji proizvajalec dovoljuje uporabo biodiesla. Osebna vozila Veliko proizvajalcev danes žal še vedno ne kaže posebne naklonjenosti uporabi biodiesla. Kljub temu na trgu že obstajajo modeli vozila, ki so za uporabo biodiesla že povsem prirejeni (Audi, BMW, Citroen, Ford, Mercedes, Peugeot, Seat, Škoda, Volvo, Volkswagen), oziroma je tako prilagoditev mogoče opraviti naknadno ali pa je tak paket mogoče naročiti ob nabavi novega vozila. Tudi pri osebnih vozilih je eden glavnih pogojev uporaba kakovostnega biodiesla (skladno s standardom EN 14 214). Največ pomislekov za uporabo biodiesla se pri proizvajalcih pojavlja, ko gre za motorje s tako imenovanim skupnim vodom (common rail).

36

Traktorji in kmetijski stroji Večina proizvajalcev (predvsem nemških: Butcher PT, Case IH, Deutz Fahr, Fiatagri, Ford, Hürlimann, John Deere, Massey-Ferguson, Same, Steyr, Zetor) danes že dovoljujejo uporabo biodiesla. Pred njegovo uporabo pa je vsekakor potrebno preveriti, ali je posamezen tip traktorja že prirejen za uporabo biodiesla ter pod kakšnimi pogoji (odobritev proizvajalca). Glavni pogoj je uporaba kakovostnega biodiesla (skladno s standardom EN 14 214). V nadaljevanju predstavljamo možnost izkoristka surovega nepredelanega rastlinskega olja, ki bi se ga lahko v prihodnosti posluževali manjši in večji kmetijski obrati v Sloveniji. 3.2.7 Uporaba surovega, nepredelanega rastlinskega olja Kdor kot pogonsko gorivo v traktorjih in kmetijskih strojih želi uporabljati nepredelano (surovo) rastlinsko olje, mora predhodno prilagoditi motor. Za razliko od biodiesla so nekatere lastnosti surovega rastlinskega olja (viskoznost, točka vžiga, obnašanje pri nizkih temperaturah) precej drugačne od plinskega olja. Zlasti visoka viskoznost povzroča težave, zato je potrebno motorjem v sistem za dovajanje goriva vgraditi dodatni grelec, s katerim izboljšamo pretočnost goriva. Je pa energijska vrednost surovega olja višja kot pri biodieslu in je primerljiva s plinskim oljem (Kmetovalec 2005, 4). Za prilagoditev motorja sta na voljo dva glavna postopka: dvojni zalogovnik ali trajna preureditev na surovo rastlinsko olje. Pri vseh sistemih je v zalogovnik z rastlinskim oljem dodatno vgrajen izmenjevalnik toplote ali grelec, s katerim ohranjamo olje tekoče tudi pri nizkih temperaturah.

37

Slika 4: Primerjava prednosti in slabosti obeh sistemov

Pri dvojnem zalogovniku imamo na traktorju ločen del s plinskim oljem, ki ga uporabljamo za zagon motorja, in zalogovnik z rastlinskim oljem, na katerega preklopimo, ko se je motor že ogrel. Pri enostavnih sistemih preklop izvedemo ročno, dražji pa delajo avtomatsko. Nekateri sistemi omogočajo tudi mešanje obeh goriv v različnih razmerjih. Pri enojnih zalogovnikih, kjer za pogon uporabljamo samo rastlinsko olje, so običajno potrebni večji posegi na motorju. Potrebno je zamenjati vbrizgalne šobe, ki so običajno tudi ogrevane, vgraditi dodatne filtre ali celo črpalke. Običajno ponudniki storitev predelave motorja na rastlinsko olje dodajo tudi garancijo (Kmetovalec 2005, 5).

ENOJNI ZALOGOVNIK DVOJNI ZALOGOVNIK

Samo en zalogovnik Nizki stroški predelave (okoli 2000 EUR) Uporablja samo rastlinsko olje. Ni potreben večji poseg v motor.

Sistem lahko enostavno odstranimo. Ni potreben dodaten tehnični

pregled oz. homologacija.

Visoki stroški (5000 EUR Potrebna dva zalogovnika. in več). Na začetku in koncu delovanja Običajno potreben dodaten motorja uporaba klasičnega tehnični pregled zaradi dieselskega goriva. večjih posegov v motor. Voznik ne sme pozabiti preklopiti Stroški s prilagoditvijo nazaj med obema gorivoma, preden na pogon s plinskim oljem. ugasne motor.

P R E D N O S T I

S L A B O S T I

38

3.2.8 Stroškovna primerjava biodiesla z dieslom Pogoji za uporabo biodiesla v vozilih so dani s strani proizvajalca. V nadaljevanju predstavljamo pogoje, ki jih postavlja proizvajalec vozil MAN. Vsi motorji so od septembra 1998 dalje prirejeni tudi za uporabo biodiesla. Pri uporabi tega goriva pa je potrebno upoštevati nekatere posebne zahteve proizvajalca:

dovoljena je le uporaba biodiesla na osnovi čistega repičnega olja, ki ustreza standardu EN 14 214,

po prvi uporabi biodiesla lahko pride do pojava povečanega razkroja nečistoč v sistemu, zato se lahko v tej fazi pojavi potreba po pogostejši menjavi filtrov goriva,

zaradi močne agresivnosti biodiesla je potrebno paziti na dotik z barvo in le to kar se da hitro očistiti, če pride do razlitja goriva po pokrovu motorja ali drugih delih motorja,

ustrezno skrajšanje intervalov menjave motornega olja (pri prevoženih 45.000 km/leto – menjava olja na 20.000 km, pri prevoženih nad 45.000 km/leto – menjava na 30.000 km), kar je tudi pogoj za priznavanje garancije,

dodatno je potrebno preveriti ustreznost naprav za dodatno ogrevanje v vozilu, zaradi nižje energetske vrednosti biodiesla se poraba goriva poveča (10 %).

Če se kot gorivo uporablja čisti biodiesel, je potrebno na motorjih opraviti nekatere spremembe zaradi agresivnosti biodiesla. Spremembe se nanašajo na zamenjavo vodov in tesnil iz gume na motorju. Nekatere vrste gumijastih delov – tesnil pri starejših dieselskih motorjih niso obstojne na biodiesel. Zaradi tega lahko prihaja do nabrekanja teh delov. Izpostavljene dele je potrebno zamenjati s kovinskimi ali gumijastimi deli iz fluoriranega kavčuka oziroma elastomeri iz poliamida ali poliesteruretana. Pri novejših dieselskih motorjih so tesnila oziroma vodi iz omenjenih snovi že standardni. Pri določenih pogojih obratovanja dieselskega motorja lahko pride pri uporabi dieselskega goriva do razredčitve motornega olja z gorivom. Razredčitev motornega olja je odvisna v prvi vrsti od obremenjenosti motorja. V primeru daljše slabše obremenitve motorja lahko večja količina neizgorelega goriva prodre v motorno olje, ki se na ta način razredči. V tem primeru je potrebno motorno olje zamenjati. Priporočajo se »High-Tech« motorna olja. Pri prehodu z uporabe navadnega dieselskega goriva na biodiesel je potrebno po drugi napolnitvi rezervoarja za gorivo zamenjati filter za gorivo. Biodiesel raztaplja snovi (odlične topilne lastnosti), ki so se v rezervoarju in dovodnih ceveh nabirale z dieselskim gorivom. Te raztopljene snovi lahko zamašijo filter za gorivo, zato ga je smotrno preventivno zamenjati. V tabeli 4 predstavljamo stroškovni model uporabe dveh mešanic biodiesla.

39

Tabela 4: Stroškovna primerjava med dieslom in biodieslom

17.7.2006 Vozilo: MERCEDES, MAN SIMULACIJA SLOVENIJA B100 SIMULACIJA SLOVENIJA B25 PODATKI ZA IZRAČUN MAN REALNA8 LPP9 MAN REALNA LPP Število vozil 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 kom Letno št. km / vozilo 120.000,00 120.000,00 40.000,00 120.000,00 120.000,00 40.000,00 km/ voziloMin. poraba diesla 27,00 32,00 35,00 27,00 32,00 35,00 l/ 100 km Cena diesla (30.000 l) 234,000 234,000 234,000 234,000 234,000 234,000 SIT /l Stopnja biodiesla 100% 100% 100% 25% 25% 25% Cena B100 (30.000 l) 199,000 199,000 199,000 199,000 199,000 199,000 SIT /l Zamenjava olja na št. km (normalno) 100.000,00 60.000,00 30.000,00 100.000,00 60.000,00 30.000,00 km Zamenjava olja na št. km (skrajšana) 30.000,00 30.000,00 20.000,00 30.000,00 30.000,00 20.000,00 km Količina olja za zamenjavo 32,00 32,00 32,00 32,00 32,00 32,00 l Cena olja (Petrol TDS) 950,00 950,00 560,00 950,00 950,00 560,00 SIT / l Cena filtra olja 3.306,00 3.306,00 3.306,00 3.306,00 3.306,00 3.306,00 SIT / komŠt. del. ur za menjavo oljnega filtra 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 1,00 ur / kom Zamenjava fil. gor. na št. Km (normalno) 100.000,00 60.000,00 30.000,00 100.000,00 60.000,00 30.000,00 km Zamenjava fil. gor. na št. km (skrajšano) 30.000,00 30.000,00 20.000,00 30.000,00 30.000,00 20.000,00 km Cena filtra goriva 5.079,00 5.079,00 5.079,00 5.079,00 5.079,00 5.079,00 SIT / komŠt. del. ur za zamenjavo filtra goriva 0,50 0,50 0,50 0,50 0,50 0,50 ur / kom Cena del. ure 5.950,00 5.950,00 5.950,00 5.950,00 5.950,00 5.950,00 SIT/ uro Večja poraba goriva v primeru B100 6% 6% 6% 6% 6% 6% VMESNI IZRAČUNI B100 Skupno št. kilometrov 120.000,00 120.000,00 40.000,00 120.000,00 120.000,00 40.000,00 km / leto Skupna kol. porabljenega diesla 32.400,00 38.400,00 14.000,00 32.400,00 38.400,00 14.000,00 l / leto Št. dodatnih zamenjav olja, filtra (min) 2,80 2,00 0,67 2,80 2,00 0,67 krat / leto Št. dodatnih zamenjav filtra goriva 2,80 2,00 0,67 2,80 2,00 0,67 krat / leto Skupna kol. porabljenega B100 34.344,00 40.704,00 14.840,00 34.344,00 40.704,00 14.840,00 l / leto Razlika v ceni B100 - D -35,00 -35,00 -35,00 -35,00 -35,00 -35,00 SIT/ l

8 REALNA – ocenjeni podatki podjetja Petrol 9 LPP – Ljubljanski potniški promet

40

VMESNI IZRAČUNI mix BD SIMULACIJA SLOVENIJA B100 SIMULACIJA SLOVENIJA B25 MAN REALNA LPP MAN REALNA LPP Skupno št. kilometrov 120.000,00 120.000,00 40.000,00 120.000,00 120.000,00 40.000,00 km / leto Skupna kol. porabljenega diesla 32.400,00 38.400,00 14.000,00 32.400,00 38.400,00 14.000,00 l / leto Št. dodatnih zamenjav olja, filtra (min) 2,80 2,00 0,67 2,80 2,00 0,67 krat / leto Št. dodatnih zamenjav filtra goriva 2,80 2,00 0,67 2,80 2,00 0,67 krat / leto Dodatna poraba goriva v primeru mix BD 6,00% 6,00% 6,00% 1,50% 1,50% 1,50% Skupna kol. porabljenega mix BD 34.344,00 40.704,00 14.840,00 32.886,00 38.976,00 14.210,00 l / leto Cena mix BD 199,00 199,00 199,00 225,25 225,25 225,25 sit / l Razlika v ceni BD - D -35,00 -35,00 -35,00 -8,75 -8,75 -8,75 sit / l FINANČNI REZULTAT UPORABE BD Strošek Diesel 7.581.600 SIT 8.985.600 SIT 3.276.000 SIT 7.581.600 SIT 8.985.600 SIT 3.276.000 SIT Dodatna poraba olja in filtra -94.377 SIT -67.412 SIT -14.151 SIT -94.377 SIT -67.412 SIT -14.151 SIT Dodatni stroški filtra goriva -14.221 SIT -10.158 SIT -3.386 SIT -14.221 SIT -10.158 SIT -3.386 SIT Dodatni stroški dela -24.990 SIT -17.850 SIT -5.950 SIT -24.990 SIT -17.850 SIT -5.950 SIT Stroški BD z večjo porabo -6.834.456 SIT -8.100.096 SIT -2.953.160 SIT -7.407.572 SIT -8.779.344 SIT -3.200.803 SIT Privarčevani / višji stroški 613.556 SIT 790.084 SIT 299.353 SIT 40.441 SIT 110.836 SIT 51.711 SIT Točka preloma glede na razliko v ceni D - BD Potrebna razlika v ceni mix BD -17,1350 SIT -15,5895 SIT -14,8279 SIT -7,5203 SIT -5,9063 SIT -5,1110 SIT Potrebna cena mix BD 216,8650 SIT 218,4105 SIT 219,1721 SIT 226,4797 SIT 228,0937 SIT 228,8890 SIT Potrebna razlika v ceni B100 -17,1350 SIT -15,5895 SIT - 14,8279 SIT -30,0811 SIT -23,6252 SIT -20,4438 SIT Potrebna cena B100 216,8650 SIT 218,4105 SIT 219,1721 SIT 203,9189 SIT 210,3748 SIT 213,5562 SIT

Vir: www.biodiesel.de, Uradni priročnik MAN, Petrol d. d., ZORD.

41

Višino maloprodajne cene za liter dieselskega goriva smo vzeli na dan 4. julija 2006, po odredbi Zavoda Republike Slovenije za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov – ZORD. Ceno za liter biodiesla, ki se v nasprotju z dieselskim gorivom določa na trgu ponudbe in povpraševanja, smo izračunali kot povprečno vrednost med večjimi ponudniki na slovenskem trgu. Ljubljanski potniški promet (LPP) je podal podatke glede splošnega predvidevanja in izkušnje, ki jih imajo v podjetju. Zastopnik MAN ima tovarniško opredeljene intervale servisiranja vozil. Te podatke smo pri simulaciji tudi upoštevali. Stroškovni model pa ne upošteva stroškov morebitne potrebne uporabe dodatkov za uničenje mikroorganizmov v rezervoarjih. Stroškovna primerjava nam pokaže, da je že pri 25 % vsebnosti biodiesla v dieselskem gorivu stroškovno upravičeno poseči po tem gorivu, kljub nižji energetski vrednosti biodiesla, pogostejši menjavi motornega olja, oljnega filtra in filtra za gorivo. Stroškovni primerjavi je dodan tudi strošek dela uradnega serviserja vozil. Odločitev za prehod na uporabo čistega biodiesla (potrebne prilagoditve smo že opisali v tem podpoglavju) pa pokaže še večje pozitivne stroškovne učinke. S točko preloma glede na razliko v ceni med dieslom in biodieslom pa smo oblikovali potrebne nabavne cene upoštevajoč oprostitev plačila trošarine glede na delež primešanega biodiesla v dieslu. O zakonskih okvirih smo pisali v poglavju 3.1.1. Finančni rezultat uporabe mešanic biodiesla pokaže, da je višina privarčevanih stroškov odvisna od prevoženih kilometrov na leto in povečanih servisnih intervalov vozila. V našem primeru, kjer smo kot obravnavani subjekt vzeli potniški in transportni promet, kjer je veliko število prevoženih kilometrov običajno, servisi pa se opravljajo v lastni režiji, je biodiesel stroškovno primernejši kot fosilna goriva.

42

4 PRIPOROČILA IN PREDLOGI Petrolovo mešanje običajnega diesla z biodieslom je v obljubljenem razmerju 95 : 5 dovolj majhno, da lastniki dieselskih avtomobilov (tudi tistih z Boschevimi črpalkami) zaradi tega verjetno ne bodo imeli težav. A povsem jasnega zagotovila lastniki dieselskih avtomobilov vseeno ne bodo imeli; že pogled v knjižice z navodili ne daje natančnega odgovora, ali lahko točimo biodiesel ali ne. Eni proizvajalci zagotavljajo, da ga lahko, če je vozilo posebej prilagojeno biodieslu, drugi proizvajalci pa, da se biodiesla ne sme uporabljati, zopet tretji pa, da se lahko uporablja dieselsko gorivo, če ustreza standardu EN 590. Ta standard dovoljuje do 5 % dodatek biodiesla fosilnemu gorivu. A vseeno nikjer ni podatka o dovoljenem razmerju mešanja obeh vrst goriv, tako da končnega priporočila ne more dati nihče. Vsekakor med uporabniki in zagovorniki biodiesla velja, da ga lahko točijo le v avtomobile, kjer je to izrecno dovoljeno. Zato smo prepričani, da utegnejo imeti lastnikih dieselskih avtomobilov ob morebitnih tehničnih okvarah težave z uveljavljanjem jamstva, saj so avtomobilski trgovci pri jamstvenih zahtevkih nadvse natančni. Petrolova odločitev, da mešanice goriva ne bo posebej označeval (in tudi ne objavil, na katerih bencinskih servisih ga bo točil), se zato zdi vprašljiva; bolje bi bilo, da se vsak voznik odloči sam po svoji vesti ali ustreznem dovoljenju avtomobilskega izdelovalca oziroma serviserja. Uvesti bi bilo treba ukrepe za hitro razvijanje standardov kakovosti za biogoriva, ki se bodo uporabljala v avtomobilskem sektorju kot čista goriva ali kot sestavni del mešanice s konvencionalnimi gorivi. Čeprav je biološko razgradljivi del odpadkov potencialno uporaben vir za proizvodnjo biogoriv, je treba pri standardu kakovosti upoštevati možnost kontaminacije odpadkov in s tem preprečiti, da bi določene sestavine vozilo poškodovale ali povzročile hujše emisije. Na podlagi stroškovne primerjave med dieslom in biodieslom, ki smo jo predstavili v zadnjem delu diplomskega dela, smo prišli do ugotovitev, da je biodiesel bolj stroškovno učinkovit v primerjavi z dieslom, ki ga podjetje Petrol trenutno prodaja v Sloveniji. Podjetje Petrol naj bi po načrtih za leto 2006 prodajal 5 % mešanico biodiesla na 50 bencinskih servisih, za prihodnje leto pa se načrtuje oskrbovanje praktično vseh Petrolovih bencinskih servisov v Sloveniji. Podjetje Petrol naj v naslednjih letih tako postopoma povečuje prodajo biodiesla in širino asortimana biodiesla (različne odstotne mešanice) na svojih bencinskih servisih in s tem naj ima za zgled nekatere evropske države, kjer je biodiesel že povsem uveljavljen na trgu (npr. v Nemčiji). Za uvajanje 100 % biodiesla pa mora podjetje Petrol pridobiti ključne odjemalce po vzoru evropskih mest, kjer se potniški promet odvija z motorizacijo prirejeno na 100 % biodiesel. Predlagamo, da se veleprodajne aktivnosti podjetja Petrol usmerijo na že obstoječe odjemalce, ki so zvesti in zadovoljni uporabniki ter jih je tako lažje pritegniti k uporabi novih izdelkov. Biodiesel je v primerjavi z dieslom bolj ekološko sprejemljiv, torej bolj prijazen okolju, kar je močan argument za nadaljnjo usmeritev podjetja Petrol, ki si želi biti bolj ekološko usmerjeno podjetje, kajti zaveda se, da brez upoštevanj komponente okolja ni več mogoče govoriti o podjetju, ki se ukvarja z energetiko.

43

5 SKLEP Uvajanje novih izdelkov je izredno pomembno in široko področje v vsakem podjetju. Pri tem je pomembno, da se podjetje na uvajanje izdelkov kar najbolje pripravi. To pomeni, da lahko v največji meri zadovoljuje potrebe in želje trga, na drugi strani pa izkoristi prednosti podjetja samega. Pomembna je skladnost z vizijo, poslanstvom in strategijo podjetja – njeno politiko in strateškim managementom. Alternativna goriva se bodo lahko uveljavila na trgu le, če bodo splošno dosegljiva in konkurenčna. Pospeševanje proizvodnje in rabe biogoriv bi lahko prispevalo k manjši odvisnosti od uvoza energije in k manjši emisiji toplogrednih plinov. Poleg tega je biogoriva bodisi v čisti obliki bodisi kot mešanico načeloma mogoče uporabiti v obstoječih motornih vozilih in pri tem uporabiti sedanji sistem za distribucijo goriva pri motornih vozilih. Mešanje biogoriva s fosilnimi gorivi bi lahko pripomoglo k potencialnemu znižanju stroškov distribucijskega sistema.

44

6 POVZETEK Čisti biodiesel in višje mešanice biodiesla lahko povzročijo različne okvare na motorju vozila kot na primer mašenje filtrov, mašenje naftne črpalke, mašenje in lepljenje obročkov ventilov, nabrekanje, strjevanje in pokanje tesnil ter resno zmanjšanje mazivinih sposobnosti motorja. Zato je potrebno ob uporabi biodiesla redno pregledovati stanje tesnil, ventilov in vodov. Ob nižjih temperaturah se biodiesel zgosti hitreje kot običajni biodiesel, kar lahko povzroči omejeno uporabo na določenih geografskih področjih. Cena biodiesla je odvisna od dejavnikov, kot so: osnovna surovina, geografska lokacija, količine in kakovosti surovin pridelane od sezone do sezone. Ceno biodiesla je mogoče še dodatno znižati z uporabo in predelavo odpadnih olj in živalskih maščob namesto soje, koruze in oljne ogrščice ter še vedno dosegati nižje cene od fosilnih goriv. Porabniki bodo tako lahko spoznali, da je prehod na biodiesel najenostavnejši in najcenejši način uporabe alternativnih goriv, saj ne predvideva večjih posegov pri prilagoditvi vozil. Mešanica biodiesla do 5 % - B5 naj ne bi vplivala na delovanje motorja. Za uporabo višjih mešanic je potreben posvet s proizvajalcem. Ob uporabi biodiesla se moč motorja zmanjšuje odvisno od uporabljene mešanice, ob uporabi čistega biodiesla – B100 pa se moč motorja zmanjša za 5-7%. Kot smo prikazali v diplomski nalogi, da več dejavnikov določa ceno pri uporabi biodiesla, pa v povprečju uporaba biodiesla ne presega stroškov uporabe fosilnih goriv. Stroški, povezani z ustrezno prilagoditvijo motorja za uporabo mešanic biodiesla, so ugodnejši kot pri prilagoditvi za ostala alternativna goriva. KLJUČNE BESEDE: okolje // okoljski marketing // porabnik // izdelek // okolju primernejši izdelki // uvajanje novega izdelka // Petrol d. d.

45

7 SUMMARY Neat biodiesel and higher percentage biodiesel blends can cause a variety of engine performance problems, including filter plugging, injector coking, piston ring sticking and breaking, elastomer seal swelling and hardening/cracking, and severe engine lubricant degradation. When biodiesel fuels are used, the condition of seals, hoses, gaskets, and wire coatings should be monitored regularly. At low ambient temperatures biodiesel is thicker than conventional diesel fuel, which would limit its use in certain geographic areas. The cost of biodiesel fuels varies depending on the basestock, geographic area, variability in crop production from season to season, and other factors. Although the cost may be reduced if relatively inexpensive feedstock, such as waste oils or rendered animal fat is used instead of soybean, corn or plant oil, the average cost of biodiesel fuel nevertheless exceeds that of petroleum-based diesel fuel. That said, users considering conversion to an alternative fuel should recognize that the relative cost of converting an existing fleet to biodiesel blends is much lower than the cost of converting to any other alternative fuel because no major engine, vehicle or dispensing system changes are required. Biodiesel blends up to a maximum of B5 should not cause engine or fuel system problems. Engine manufacturers should be consulted if higher percentage blends are desired. Although the actual loss will vary depending on the percentage of biodiesel blended in the fuel, the net effect of using B100 fuel is a loss of approximately 5 - 7% in maximum power output. Although several factors affect the cost of biodiesel fuel, its average cost exceeds that of petroleum-based diesel fuel. The relative cost of converting an existing fleet to biodiesel blends, however, is much lower than the cost of converting to other alternative fuel. KEY WORDS: environment // environmental marketing // consumer // product // green products // initiating a new product // Petrol d. d.

46

8 VIRI IN LITERATURA

1. Bedenk, Janez. 2005. Biogoriva v svetu. Časopis družbe Petrol št. 7 julij, 21-23.

2. Bidiesel.de. 2006. [on line]. Dostopno na: [http://www.biodiesel.de/index.php3?hid=00291]. [16.7.2006].

3. Blackwell D. Roger, Miniard W. Paul, Engel F. James. 2001. Consumer Behaviour, Ninth Edition. Forth Worth: Harcourt College Publishers.

4. Dovžan, Henrik. 1993. Razvoj in trženje novega izdelka. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

5. Evropska Unija. 2003. Ur. List št. L 123. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/30/ES o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v sektorju prevoza.

6. European Biodiesel Board - EBB. 2006. Press release – EU biodiesel production growth hits record high in 2005. 25 april, 2006.

7. Gazvoda Jakše, Tanja. 2005. Mikroorganizmi krivi za pokvarjen dizel. Dolenjski list 28. julija, 15.

8. Grabar, Geza. 2005. Proizvodnjo biodiesla narekuje Evropa. Kmečki glas 29. junija, 32.

9. Gregorc, Andreja. 2006. Kratke novice, Biodiesel v praksi: dieselsko gorivo z dodatkom biodiesla. Časopis družbe Petrol št. 6 junij, 9.

10. Jager, Vasja. 2006. Prekmurski kmetje bodo z oljaricami morda postali šejki. Večer 14. julija, 5.

11. Hopfenbeck, Waldemar. 1993. The green management revolution: lesson in environmental excellence. New York: Prentice Hall.

12. Jerič, Jože. 2006. Intercorn Trading Jožef Jerič s.p. 13. Jurše, Milan. 2003. Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta. 14. Jurše, Milan. 2004. Izvozni marketing: Izbrane teme in povzetek predavanj.

Dopolnilno gradivo za programirani študij predmeta za izredne študente. Maribor.

15. Klofutar, Boštjan. 2006. Zavod Republike Slovenije za obvezne rezerve nafte in njenih derivatov – ZORD.

16. Kmetovalec. 2005. Ogrščično olje za pogon traktorjev. Kmetovalec 31. 6., 4. 17. Kotler, Philip. 1998. Marketing management – trženjsko upravljanje: analiza,

načrtovanje, izvajanje in nadzor. Ljubljana: Slovenska knjiga. 18. Kotler, Philip. 2004. Management trženja. Ljubljana: GV Založba. 19. Krbavčič, Andrej. 2006. Neodločni predpisi, moten nadzor – zamrzne pa ne!?

Delo 18. februarja, 14. 20. Lovelock H. Christopher, Wright K. Lauren. 1999. Principles of Service

Marketing and Management. Upper Saddle River (N. J): Prentice Hall. 21. Marenče, Jurij. 2003. Obnovljivi in čistejši viri energije – tudi v gozdarski

rabi? [on line]. Dostopno na:[http://www.bf.uni-lj.si/gozdarstvo/oddelek/katedre/gte/katedra/predmeti/pridobivanje/biod.pdf]. [16. 7. 2006].

22. Ministrstvo RS za Okolje in Prostor. 2005. Poročilo: Raba biogoriv v gorivih v transportnem sektorju v Republiki Sloveniji. Ljubljana.

23. Ministrstvo RS za Okolje in Prostor. Sektor za aktivnosti učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. 2006. Učinkovito z energijo - junij 2006. Ljubljana.

47

24. Ministrstvo RS za Okolje in Prostor. 2006. Bilten ministrstva za okolje in prostor: Učinkovito z energijo. Energija v Evropi. Junij 2006, letnik 11, št.4.

25. Možina, Stane, Vinko, Zupančič in Štefančič Pavlovič, Tadeja. 2002. Vedenje potrošnikov. Portorož: Visoka šola za podjetništvo.

26. Oliver Richard L. 1999. When Consumer Loyalty?. Journal of Marketing, New York, 63.

27. Peattie, Ken. 1995. Environmental marketing management. London: Pitman Publishing.

28. Peternel, Aleš. 2005. Bodo biogoriva nadomestila tekoča mineralna goriva? Časopis družbe Petrol št. 12, december, 17.

29. Peternel, Aleš. 2006. Ko njiva postane vrtina. Časopis družbe Petrol št. 1 januar, 22.

30. Petrol d. d. 2005. Okoljsko poročilo 2004. Ljubljana: Petrol, d. d. [on line]. Dostopno na: [http://www.petrol.si/www.nsf/petrol+media]. [12. 7. 2006].

31. Petrol d. d. 2006. Letno poročilo 2005. Ljubljana: Petrol, d. d. [on line]. Dostopno na: [http://www.petrol.si/www.nsf/petrol+media]. [12. 7. 2006].

32. Petrov, Sabina. 2004. V Petrolu trženje in prodaja dobro sodelujeta. Poslovni dnevnik Finance. Št. 202/181, 18.

33. Portal 24 ur. (18. 3. 2005). Za pokvarjen dizel kriva država [on line]. Dostopno na: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=2053933 [12.7.2006].

34. Potočnik, Vekoslav. 2000. Komercialno poslovanje z osnovami trženja 2. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

35. Potočnik, Vekoslav. 2002. Trženje. Novo mesto: Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto.

36. Republika Slovenija. 2005. Ur. list št. 83/05. Pravilnik o vsebnosti biogoriv v gorivih za pogon motornih vozil.

37. Schewe, C. D., Smith, R. M. 1983. Marketing Concepts and Applications. New York: McGraw-Hill.

38. Simčič, Silvan. 2005. Skripta: Biodiesel. Ljubljana: Petrol; Sektor kakovost, okolje in varnost.

39. Simčič, Silvan. 2006a. EU novice: Pričakujejo pomanjkanje biodiesla. Časopis družbe Petrol št. 5, maj, 24.

40. Simčič, Silvan. 2006b. EU novice: Poljska odkriva biogoriva. Časopis družbe Petrol št. 5, maj, 24.

41. Snoj, Boris in Gabrijan, Vladimir. 1996. Trženje: Splošno veljavne osnove. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

42. Snoj, Boris in Gabrijan, Vladimir. 2004. Zbrano gradivo za predmet Osnove marketinga. Maribor: Kopija.

43. Verbič, Marko. 2006. Tovarna olja Gea d. d. 44. Welford, Richard. 1995. Enviromental management and business strategy.

London: Pitman Publishing. 45. Vuk, Drago. 2000. Okolju prijazno podjetje. Ljubljana: Založba Moderna.