UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE - … · Janja Kukovec: Obolenja š čitnice in zdravstvena nega 2 odvzem krvi za dolo čitev š čitni čnih hormonov, kri odvzame

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBOLENJA ŠČITNICE IN ZDRAVSTVENA

NEGA

(diplomsko delo)

Maribor, 2011 Janja Kukovec

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: prim. asist. Ludvik Puklavec, dr.med.

Somentor: predav. mag. Mateja Lorber, univ.dipl.org.

Janja Kukovec: Obolenja ščitnice in zdravstvena nega

I

POVZETEK

Zadnja leta se pojavlja vse več bolnikov z motnjami delovanja ščitnice. Incidenca bolezni

je zelo visoka, vendar natančnih epidemioloških podatkov za Slovenijo o prevalenci in

incidenci ni.

Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. V teoretičnem delu smo opisali ščitnico,

bolezni ščitnice, njihove simptome, vlogo joda pri delovanju ščitnice, diagnostične metode

ugotavljanja, zdravljenje ter vlogo medicinske sestre pri bolnikih z obolenjem ščitnice in

zdravstveno nego. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave. Raziskava je

temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo strukturiranega vprašalnika. Raziskava je

potekala v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, na oddelku za nuklearno medicino, v

ambulanti za bolezni ščitnice. V raziskavo je bilo vključenih 50 bolnikov z obolenjem

ščitnice, ki obiskujejo ambulanto za bolezni ščitnice na oddelku za nuklearno medicino, v

Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

Z raziskavo smo želeli ugotoviti seznanjenost bolnikov z obolenjem ščitnice ter kje so

dobili največ informacij o obolenju ščitnice. Zanimalo nas je tudi, če obolenje ščitnice

vpliva na odnose v družini in s prijatelji ter kakšne težave so se pojavile pri obolenju

ščitnice.

Ugotovili smo, da je 96% bolnikov dobro seznanjeno o obolenju ščitnice, večina bolnikov

(70%) je največ informacij dobilo od zdravnika, ostali pa iz strokovne literature, interneta,

časopisa ali revij in prijateljev. Obolenje ščitnice ne vpliva na odnose v družini pri 86%-ih

bolnikov, na odnose med prijatelji pa obolenje ščitnice ne vpliva pri 92%-ih bolnikov.

Manj kot polovica (44%) bolnikov težav pri obolenju ščitnice ne navaja, ostali pa navajajo

utrujenost, splošno slabost, potenje, aritmija, navale vročine, nervozo, povečanje telesne

teže.

Ključne besede: ščitnica, jod, bolnik, medicinska sestra, zdravstvena nega.


II

ABSTRACT

The thesis deals with thyroid diseases. In the recent years, there have been an increased

number of patients with thyroid dysfunctions. The incidence of disease is very high, but

accurate epidemiological data for Slovenia on the prevalence and incidence is missing.

The thesis consists of two parts. The theoretical part describes the thyroid gland, thyroid

diseases, symptoms, the role of iodine in the function of the thyroid gland, the diagnostic

methods, treatment, the role of the nurse advising patients with thyroid disorders, and the

nursing care. The empirical part provides the results of the research. The research was

based on the quantitative methodology where a structured questionnaire was used. It took

place at the University Medical Centre Maribor in the nuclear medicine department in the

unit for thyroid diseases.

The research included 50 patients with a thyroid disease who visited the unit for thyroid

diseases in the nuclear medicine department at the University Medical Centre Maribor.

With the aid of the questionnaire, we have managed to obtain the answers to the previously

asked questions.

The purpose of the research was to determine the patients’ familiarity with thyroid diseases

and where they have obtained the majority of information about the particular thyroid

disease. We also wanted to know if the disease affects the relationships within the family

and with friends, as well as what kind of difficulties accompanied the disease.

It was determined that 96% patients were well familiarized with thyroid diseases, where

the majority of patients (70%) gained most of the information from their doctor while

others gained theirs from professional literary sources, internet, newspapers or magazines,

and friends. 86% patients reported that the disease had not affected their family

relationships, and 92% patients reported that the relationships with their friends had not

been affected by the disease. Less than half (44%) of the patients have not reported any

difficulties with the disease while others reported weariness, malaise, sweating,

arrhythmia, sudden fever, nervousness, and increased body weight.

Key words: thyroid, iodine, patient, nurse, nursing care.


III

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

1.1 Namen diplomskega dela…………………………………………………………...2

1.2 Cilji diplomskega dela...……………………………………………………………2

2 ŠČITNICA ......................................................................................................................... 3

2.1 Anatomija ščitnice .................................................................................................... 3

2.2 Fiziološki oris ........................................................................................................... 3

2.2 Patološki oris ............................................................................................................ 4

2.3.1 Hipertiroza ....................................................................................................... 4

2.3.1 Hipotiroza ........................................................................................................ 5

2.4 Avtoimunska obolenja ščitnice ................................................................................ 6

2.4.1 Avtoimunska hipertiroza ................................................................................. 6

2.4.2 Kronični avtoimunski tiroiditis ........................................................................ 7

2.4.3 Endokrina oftalmopatijja ................................................................................. 9

2.4.4 Neavtoimunska vnetja ščitnice ...................................................................... 10

2.4.5 Evtirotična golša ............................................................................................ 12

2.4.6 Avtonomno ščitnično tkivo ........................................................................... 15

2.4.7 Maligni ščitnični tumorji ............................................................................... 16

2.4.8 Nujna stanja v tirologiji ................................................................................. 21

2.4.9 Motnje delovanja ščitnice zaradi obremenitve z jodom ................................ 22

3 VLOGA JODA PRI URAVNAVANJU VELIKOSTI IN DELOVANJA ŠČITNICE

............................................................................................................................................. 23

3.1 Metabolizem joda ................................................................................................... 24

3.2 Sinteza ščitničnih hormonov .................................................................................. 24

3.3 Uravnavanje delovanja ščitnice.............................................................................. 24

3.4 Pomanjkanje joda ................................................................................................... 25

3.5 Preskrba z jodom v Sloveniji ................................................................................. 25

4 DIAGNOSTIKA ŠČITNIČNIH BOLEZNI ................................................................. 26

4.1. Morfološke preiskave ščitnice............................................................................... 26


IV

4.2. Laboratorijske preiskave ščitnice .......................................................................... 27

4.3 Biopsija s tanko iglo in citološka analiza punktata................................................. 28

5 ZDRAVLJENJE ŠČITNIČNIH OBOLENJ ................................................................ 30

5.1. Hormonsko zdravljenje ......................................................................................... 31

5.1.1 Nadomestno (substitucijsko) zdravljenje ...................................................... 31

5.1.2 Zavorno ( supresijsko) zdravljenje ................................................................ 31

5.2 Zdravljenje z radiojodom ....................................................................................... 31

5.2.1 Indikacije in kontraindikacije za radiojod ..................................................... 32

5.2.2 Stranski učinki radiojoda ............................................................................... 32

5.2.3 Varstvo pred sevanjem .................................................................................. 32

5.3 Kirurško (operativno) zdravljenje .......................................................................... 33

5.4 Obsevanje in kemoterapija ..................................................................................... 33

6 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI BOLNIKA S ŠČITNIČNIM

OBOLENJEM INZDRAVSTVENA NEGA ................................................................... 34

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ....................................................................... 40

7.1 Raziskovalna vprašanja .......................................................................................... 40

7.2 Raziskovalno okolje ............................................................................................... 40

7.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................... 40

7.4 Etični vidik ............................................................................................................. 40

8 REZULTATI ................................................................................................................... 41

9 RAZPRAVA .................................................................................................................... 52

10 SKLEP ........................................................................................................................... 55

LITERATURA .................................................................................................................. 57

ZAHVALA ......................................................................................................................... 61

PRILOGE ............................................................................................................................. 1


V

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol ankentirancev ............................................................................................... 41

Graf 2: Starost ankentirancev .......................................................................................... 41

Graf 3: Težavnost dela ...................................................................................................... 42

Graf 4: Kajenje ankentirancev ......................................................................................... 42

Graf 5: Trajanje obolenja ................................................................................................. 43

Graf 6: Znaki v začetku obolenja ščitnice ....................................................................... 43

Graf 7: Sum na obolenje ščitnice ..................................................................................... 44

Graf 8: Vrsta obolenja ščitnice ......................................................................................... 45

Graf 9: Seznanjenost z zdravljenjem obolenja ščitnice ................................................. 45

Graf 10: Informiranost o bolezni ščitnice........................................................................ 46

Graf 11: Zadovoljstvo s potekom zdravljenja ................................................................ 47

Graf 12: Jemanje zdravil za obolenje ščitnice ................................................................ 47

Graf 13: Stranski učinki zdravil ...................................................................................... 48

Graf 14: Vpliv obolenja ščitnice na odnos do partnerja oziroma družine ................... 48

Graf 15: Vpliv obolenja ščitnice na odnos do prijateljev in znancev ............................ 49

Graf 16: Zdravljenje sorodnikov zaradi obolenja ščitnice ............................................ 50

Graf 17: Pojav težav zaradi obolenja ščitnice, ki jih ovirajo v vsakdanjem življenju 51


1

1 UVOD

Ščitnični hormoni so najpomembnejši pri uravnavanju celične presnove in posredno pri

proizvajanju toplote. Vplivajo na rast in zorenje tkiv, potrošnjo energije in presnovo skoraj

vseh snovi, vključno z vitamini (Čokolič, 2000).

Pomemben sestavni element ščitničnih hormonov je jod, ki sodeluje pri uravnavanju

velikosti in delovanja ščitnice. Odrasel človek potrebuje dnevno vsaj 150 µg joda,

nosečnica in doječa mati pa vsaj 200 µg. Na področjih, kjer je v prehrani premalo joda, so

ščitnice večje kot na področjih z ustrezno jodno preskrbo (Gaberšček et al., 2008).

Ščitnična obolenja lahko razdelimo na funkcijske motnje, kadar ščitnica deluje preveč ali

premalo ter spremembe velikosti ščitnice oziroma golšavost. Narašča pa tudi pojavnost

avtoimunskih bolezni ščitnice, pri katerih gre za moteno delovanje imunskega sistema, ki

ščitnice ne prepozna kot telesu lastno tkivo. Med ščitnična obolenja sodijo tudi maligni

tumorji ščitnice, ki so relativno redka bolezen (Pirnat, 2006).

Pri odkrivanju ščitničnih bolezni se uporabljajo morfološke preiskave ščitnice kot so:

inspekcija, palpacija, ultrazvok ščitnice, scintigrafija ščitnice ter laboratorijske preiskave, s

katerimi opredelimo funkcijo ščitnice in ugotavljamo vzrok bolezni. Uporablja pa se tudi

biopsija s tanko iglo oziroma punkcija in citološka analiza punktata (Pirnat, 2006).

V zdravstveni negi bolnika z obolenjem ščitnice sodeluje medicinska sestra od sprejema do

odpusta. Medicinska sestra je tista, ki organizira, načrtuje ter izvaja zdravstveno nego.

Bolnika obravnava individualno ter mu poleg fizične pomoči nudi tudi psihično pomoč.

Naloge medicinske sestre pri bolniku z obolenjem ščitnice so zelo raznolike. Na začetku

mora bolnika spoznati in sicer s pridobitvijo izčrpne negovalne anamneze ter opazovanjem

bolnika (izgled, stanje zavesti, obnašanje, stanje in barvo kože, sluznic in ustnic, mimiko

obraza, oči, vrat, dihanje, govor, prisotnost strahu in sram zaradi spremenjene telesne

podobe). Prav tako medicinska sestra meri vitalne funkcije (krvni tlak, otipavanje

perifernega arterijskega pulza, merjenje telesne temperature), opravi rutinsko diagnostične

preiskave po naročilu zdravnika (odvzem krvi za preiskave). Če se zdravnik odloči za


2

odvzem krvi za določitev ščitničnih hormonov, kri odvzame medicinska sestra in naredi

test na tiroliberin ter ob tem bolniku razloži, kako bo test potekal in koliko časa bo trajal.

Kadar ima bolnik predpisano nadomeščanje ščitničnih hormonov, medicinska sestra

bolniku razloži, kako naj zdravila jemlje in da je redno jemanje zdravil nujno potrebno za

njegovo pravilno delovanje ščitnice. Medicinska sestra bolnika pouči tudi o pravilni

prehrani, pravilnem dihanju v primeru dušenja, ter da si pri motnjah delovanja srca sam

nadzira in beleži vitalne funkcije (krvni tlak, pulz, dihanje). Prav tako ga medicinska sestra

pouči o pomenu sodelovanja pri zdravljenju.

Medicinska sestra sodeluje tudi pri ultrazvočnem pregledu ščitnice in drugih preiskavah, ki

so potrebne pri ugotavljanju bolezni ščitnice. V primeru operacije pa ima pomembno vlogo

pri pripravi bolnika nanjo. Bolnika je navadno strah operativnega posega, zato je zelo

pomembna tudi psihična priprava bolnika. Medicinska sestra nudi bolniku z obolenjem

ščitnice tudi psihično podporo, saj mora biti ob bolniku, kadar jo le-ta potrebuje, se z njim

pogovarjati, mu prisluhniti in ga pomiriti. Prav tako pa pri svojem delu sodeluje tudi s

svojci bolnika, katerim posreduje podatke o bolniku ali njegovem zdravljenju, se z njimi

pogovarja, jih pomiri saj si le tako pridobi zaupanje svojcev ter tudi bolnikov.

Medicinska sestra ima s tem, ko opravlja zdravstveno nego in zdravstveno vzgojno delo,

pomemben vpliv pri uspešnem zdravljenju bolnika z obolenjem ščitnice. Zato je še kako

pomembno, da se medicinska sestra na tem področju stalno izpopolnjuje in si pridobiva

nova znanja.

1.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti obolenja ščitnice in zdravljenje ter z raziskavo

ugotoviti ali bolezen vpliva na odnose v družini ter med prijatelji.

1.2 Cilji diplomskega dela

- predstaviti obolenja ščitnice (simptomi, način zdravljenja),

- predstaviti diagnostične preiskave pri obolenjih ščitnice,

- ugotoviti seznanjenost bolnikov z obolenji ščitnice,

- ugotoviti, kje so bolniki dobili največ informacij o obolenjih ščitnice,


3

- ugotoviti katere težave se pojavijo pri bolnikih z obolenjem ščitnice.

2 ŠČITNICA

2.1 Anatomija ščitnice

Ščitnica leži v spodnjem delu vratu pred sapnikom. Nastane v 3. tednu embrionalnega

razvoja iz ektodermalnega izrastka v dnu ustne votline in iz 5. škržnega žepa (celice C) in

se nato spusti do svojega običajnega mesta na vratu. Pri odraslem tehta od 15 do 25

gramov.

Sestavljena je iz dveh režnjev, ki sta med seboj povezana z istmusom. Fibrozni septumi

delijo ščitnico v psevdolobuse, ki so sestavljeni iz mešičkov (foliklov), med njimi pa so

živčna vlakna in krvne ter limfne žile. Steno folikla sestavljajo folikularne celice (tirociti),

svetlino izpolnjuje koloid, ki vsebuje pretežno tireoglobulin (Tg) in nanj vezane ščitnične

hormone (Hojker in Gaberšček, 2005).

Če je ščitnica normalna, je ne tipljemo, ker je mehka in skrita pod vratnimi mišicami .

2.2 Fiziološki oris

Tirociti tvorijo in izločajo ščitnična hormona tetrajodtironin oziroma tiroksin (T4) in

trijodtironin (T3) ( Hojker in Gaberšček, 2005).

Ključni element v sintezi ščitničnih hormonov je jod v obliki jodida. Jodid prihaja v telo

običajno s hrano, iz črevesa prehaja z absorbcijo v kri, iz krvi pa se izloča z urinom, slino

in mlekom, predvsem pa se glede na fiziološke potrebe organizma kopiči v ščitnici.

Potrebe po jodidu so večje v puberteti, med nosečnostjo, v menopavzi, med hormonsko

kontracepcijo itd.

Odrasel človek naj bi po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) dnevno

zaužil približno 150 do 200 µg joda.

V ščitnici se jodid oksidira v elementarni jod in nato vgradi v ščitnična hormona tiroksin

(T4) in trijodtironin (T3). Oba hormona se vežeta na beljakovino v obliki tireoglobulina


4

(Tg), ki je v koloidu ščitnice. Hormon hipofize, tireotropin (TSH) vzpodbuja kopičenje

joda v ščitnici in nastajanje ščitničnih hormonov ter njihovo prehajanje v kri. Izločanje

TSH iz hipofize nadzira hipotalamus z izločanjem hormona, ki sprošča tireotropin

(thyrotropinreleasing hormone, TRH). Če je v krvi premalo T4 in T3, se poveča izločanje

tireotropnega hormona iz hipofize, kar vzpodbuja ščitnico k rasti in izločanju tiroksina.

Ščitnična hormona pospešujeta presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob,

pomembna sta za prenos energije, za rast, za razvoj organizma ter za diferenciacijo tkiv

(Šuštarič,1999).

2.3 Patološki oris

Najpomembnejši funkcijski motnji ščitnice sta hipertiroza in hipotiroza.

2.3.1 HIPERTIROZA

Hipertiroza je sklop kliničnih, patofizioloških in biokemičnih ugotovitev, ki so posledica

izpostavljenosti tkiv prekomernim količinam ščitničnih hormonov in sposobnosti tkiv, da

na to odgovorijo (Čokolič, 2000).

Najpogostejši vzroki za hipertirozo so:

- bazedovka (avtoimunska hipertiroza)

- toksična nodozna golša

- prehodne oblike hipertiroz: subakutni tiroiditis, Hashimotov tiroiditis in poporodni

tiroiditis

- z jodom povzročena (amiodarone, rtg kontrastna sredstva)

- redke oblike: TSH secernirajoči tumorji, nekateri karcinomi ščitnice, strumaovarii.

Najpogostejši simptomi in znaki hipertiroze so nemir, napetost, utrujenost, hujšanje ob

normalnem ali celo povečanem apetitu, tresenje, zvišana temperatura, slabo prenašanje

vročine. Koža postane tanka, mehka, topla in vlažna, pogosto se pojavi izpadanje las.

Najpogosteje sta prizadeta srce in ožilje. Pojavijo se palpitacije, pospešen utrip v

mirovanju, motnje srčnega ritma, kot so fibrilacija atrijev, nadprekatne tahikardije, pri

starejših je pogosto srčno popuščanje. Zniža se diastolni krvni tlak. Pogosta je psihična

labilnost, agitiranost, motena je koncentracija, posebno pri starejših je pogosta apatija,


5

oslabljena je mišična moč, lahko se pojavi zadihanost že pri manjših naporih. Prebava je

pospešena, pogoste so diareje. Moten je menstrualni ciklus, menstruacija lahko popolnoma

preneha, zmanjšana je sposobnost zanositve (Pirnat, 2006).

Hipertirozo zdravimo s tirostatiki, blokatorji beta, redkeje z radiojodom (Čokolič, 2000).

2.3.2 HIPOTIROZA

Hipotiroza je posledica pomanjkanja ščitničnih hormonov in upočasnjene presnove.

Hipotiroza je najpogostejša motnja v delovanju ščitnice (Čokolič, 2000).

Pirnat (2006) navaja, da so najpogostejši vzroki za hipotirozo:

- Kronični tiroiditis (Hashimoto)

- Odsotnost ali zmanjšanje ščitnice: prirojene razvojne nepravilnosti, ablacija ščitnice

ali strumektomija (operativna, radiojod), postradiacijska atrofija ( npr. limfomi itd.)

- Prehodne (tirostatska terapija, suakutnitiroiditis)

- Sekundarne: hipofiza (panhipopituitarizem, tumorji, hipotalamus (prirojene okvare,

encefalitisi, ishemija, tumorji).

Simptomi in bolezenski znaki hipotiroze so odvisni od stopnje pomanjkanja ščitničnih

hormonov, trajanja hipotiroze pa tudi od subjektivnega zaznavanja težav. Pri napredovali

ali manifestni hipotirozi je pomanjkanje ščitničnih hormonov hujše, kar se izraža z

utrujenostjo, slabšo zmogljivostjo in zaspanostjo, pogoste so vrtoglavice, motnje

koncentracije, glavoboli in depresije. Nekateri navajajo upočasnjeno prebavo in porast

telesne teže, bolečine v mišicah in sklepih, krče ali občutljivost za mraz. Ženske imajo

včasih moten menstruacijski cikel ali močnejše menstruacije, lahko je zmanjšana zmožnost

zanositve. Zelo huda hipotiroza pogosto povzroča izrazito upočasnjenost, otekanje,

mravljinčenje, suho in luščečo se kožo, naglušnost, izpadanje las, hripavost in upočasnjeno

bitje srca. Včasih se pojavi tudi slabokrvnost ali porast jetrnih in mišičnih encimov.

Hipotirozo zdravimo z nadomeščanjem ščitničnih hormonov (Čokolič, 2000).


6

2.4 Avtoimunska obolenja ščitnice

Avtoimunska bolezen ščitnice vključuje več bolezenskih stanj, za katera je značilna

limfocitna infiltracija ščitnice in imunska reaktivnost proti specifičnim ščitničnim

antigenom (Zaletel et al., 2005).

Osnovni vrsti avtoimunskih obolenj ščitnice sta avtoimunska hipertiroza in kronični

avtoimunski tiroiditis. V ščitnici sta lahko prisotni obe bolezni hkrati. Osnovni vzrok naj bi

bila genetično pogojena antigensko specifična okvara celic zaviralk limfocitov T (Čokolič,

2000).

Genetski dejavniki naj bi prispevali kar do 80 odstotkov k celotni nagnjenosti za

avtoimunsko bolezen ščitnice. Ta se pogosteje pojavlja pri sorodnikih obolelih.

Pomembni dejavniki okolja so dolgotrajen vnos čezmernih količin joda, okužbe in toksini,

predvsem kajenje in zdravila. Tudi terapija z litijem je lahko povezana z nastankom

avtoimunske bolezni ščitnice (Zaletel in Hojker, 2005).

Med endogenimi dejavniki omenjajo poporodno obdobje, ženski spol, nizko poporodno

težo in odziv na stres (Zaletel et al., 2005).

2.4.1 Avtoimunska hipertiroza ( bazedovka, Gravesova bolezen)

Za bazedovko so značilna protitelesa TSI, ki s stimulacijo receptorja za TSH spodbujajo

ščitnične celice k čezmerni tvorbi ščitničnih hormonov in povzročajo hipertirozo. Za

klinično sliko so značilni simptomi in znaki hipertiroze ter difuzno povečana ščitnica s

hipoehogenim ultrazvočnim vzorcem (Battelino, 1999).

Pojavijo se hiperaktivnost, iritativnost, intoleranca za vročino, prekomerno znojenje,

palpitacije, hujšanje ob povečanem apetitu, driska, poliurija, oligomenoreja, izguba libida,

tahikardija, atrijska fibrilacija, tremor, topla, vlažna koža, mišična oslabelost, nespečnost,

motena koncentracija (Topalovič, 2002). Pogosto imajo tudi znake očesne prizadetosti ali

tako imenovano endokrino oftalmopatijo. Redkejša zunajščitnična manifestacija bazedovke


7

je prizadetost kože ali tiroidna dermopatija, za katero je značilna odebelitev kože,

predvsem pretibialno. Pogosto so poleg kardiovaskularnih izraženi nevromuskolarni znaki,

ki so lahko prisotni še več mesecev po tem, ko z zdravljenjem dosežemo evtirotično stanje

in drugi znaki hipertiroze izginejo. Ščitnica je običajno difuzno povečana, lahko tudi

lobulirana, trše konsistence. Dokaj zanesljiv znak avtoimunske hipertiroze je brnenje

(palpacija) ali šumenje (avskultacija) nad ščitnico, pogosti so živčno-mišični znaki.

Občasno se pojavi močnejše izpadanje las in pretibialni miksedem.

Pri ženskah se pojavlja 5 do 10 krat pogosteje kot pri moških. Izrazi se lahko v vsaki

starosti z vrhom okrog 40. leta starosti, redko v času nosečnosti in pogosteje v poporodnem

obdobju. Čeprav se bolezen lahko pojavi v vseh življenjskih obdobjih, najpogosteje zbolijo

mlajše ženske (Zaletel et al., 2005).

Diagnostika največkrat le potrdi klinično sliko, ki je pogosto značilna in jo potrdimo z

laboratorijskimi izvidi: koncentracija TSH je znižana, koncentracija pT4 in pT3 pa sta

zvišani. Ultrazvočno je ščitnica najpogosteje difuzno povečana, struktura pa je

hipoehogena in lisasta (Zaletel et al., 2005). Bolezen pričnemo zdraviti s tirostatiki, glede

na klinično sliko lahko dodamo betablokator. Morebitni jatrogeni hipotirozi se izognemo z

dodatkom L- tiroksina. Če se bolezen ponovi in se poslabša endokrina oftalmopatija, se

odločimo za zdravljenje z radioaktivnim jodom ali za operacijo (Topalovič, 2005).

2.4.2 Kronični avtoimunski tiroiditis ( Hashimotov tiroiditis, avtoimunski tiroiditis)

Hashimotov tiroiditis je avtoimunska bolezen ščitnice, pri kateri je delovanje ščitnice

pogosto najprej normalno in je bolnik brez težav. Sledi postopno zmanjševanje delovanja

ščitnice z začetno latentno hipotirozo, ki z napredovanje vodi v manifestno hipotirozo.

Bolniki imajo zvišano koncentracijo protiteles antiTPO in antiTg. Kljub zvišani

koncentraciji protiteles je delovanje ščitnice lahko vrsto let normalno, kar imenujemo

evtirotična faza bolezni (Zaletel in Gaberšček, 2005).

Poznamo več podvrst kroničnega avtoimunskega tiroiditisa. Pri Hashimotovem tiroiditisu

opažamo hitro rast golše, ki duši bolnika in ga ovira pri požiranju. Limfocitni tiroiditis v


8

otroštvu in mladosti se razlikuje v histološki obliki. Poporodni ali tihi tiroiditis se pojavi 6

tednov do 12 mesecev po porodu, kjer kratkotrajnemu obdobju hipertiroze sledi prehodno

obdobje hipotiroze. V enem letu se pri večini ponovno vzpostavi evtirotično stanje, v 25

do 30 odstotkih pa je hipotiroza trajna. Pri kronični fibrozni obliki je ščitnica trda, pri

atrofični pa je ne otipljemo (Čokolič, 2000).

Klinična slika je pestra in odvisna od funkcijskega stanja oziroma od faze bolezni. Obdobje

hipertiroze je običajno kratko, simptomi pa so blažji kot pri bazedovki. Bolezen napreduje

počasi in jo zaradi tega pogosto prepoznamo pozno, simptome in znake pa pripisujemo

staranju. V ospredju so huda utrujenost, povečanje telesne teže in značilne spremembe

kože. Ne glede na funkcijsko stanje ščitnice bolniki pogosto navajajo občutek tiščanja v

vratu.

Ščitnica je lahko palpatorno normalna ali majhna (atrofična oblika), lahko pa je tudi

povečana (hiperplastična oblika). Običajno je čvrste, trše konsistence (Zaletel in

Gaberšček, 2005).

Bolezen se pojavlja pri ženskah 15-20 krat pogosteje kot pri moških, vrh obolevanja pa je

okrog 50. leta starosti.

Bolniki s Hashimotovim tiroiditisom imajo zvišano koncentracijo protiteles antiTPO in/

ali antiTg. Ultrazvočno je ščitnica majhna, normalno velika ali povečana, struktura pa je

hipoehogena, robovi so pogosto neravni, prisotni so grobi odboji zaradi razraščanja

vezivnega tkiva. Kadar se v poteku bolezni ščitnica nenadoma poveča, je potreben ponovni

ultrazvočni pregled s tankoigelno biopsijo morebitnega sumljivega mesta, saj je znano, da

se pri teh bolnikih pogosteje pojavljajo limfomi (Zaletel, 2005).

Za Hashimotov tiroiditis ni specifičnega zdravljenja. Večina obolelih sčasoma razvije

hipotiroidizem (Gaberšček, b.d.).

Zdravljenje v evtirotični fazi ni potrebno. Splošni zdravnik določi TSH enkrat letno in se v

primeru patoloških izvidov posvetuje s tirologom. V hipertirotični fazi včasih uvedemo

tirostatik. Bolnika vodi tirolog do vzpostavitve evtiroze in ukinitve tirostatika, nato bolnika

spremlja splošni zdravnik. Hipotirozo zdravimo s preparatom L-tiroksina v nizkem


9

začetnem odmerku in ga postopno zvišujemo. Zdravljenje z L-tiroksinomje doživljenjsko

(Zaletel, 2005).

2.4.3 Endokrina oftalmopatija (Gravesova oftalmopatija, tiroidna orbitopatija)

Endokrina oftalmopatija je zunajščitnična manifestacija bazedovke. Za endokrino

oftalmopatijo so značilne zadebeljene zunanje očesne mišice in kopičenje maščobnega in

vezivnega tkiva v orbiti (Molnar Novak, 2005a).

Avtoimunsko obolenje retrobulbarnega tkiva se običajno pojavi skupaj z avtoimunsko

hipertirozo, lahko tudi pred ali po njej. Redko se pojavi skupaj z avtoimunskim

tiroiditisom, izjemoma kot samostojna bolezen. Mehanizem bolezni še vedno ni povsem

pojasnjen. V akutnem obdobju bolezni ugotavljamo mononuklerano infiltracijo orbitalnega

tkiva, edem intersticija in kopičenja glukozaminoglikana (GAG), ki je higroskopična

molekula. Vnetje in kopičenje GAG povzroči edem orbitalnih tkiv, zaradi tega se lahko

zrklo premakne naprej. Prizadeto je tudi vezivno tkivo zunanjih očesnih mišic (Čokolič,

2000).

Vnetna, aktivna faza bolezni lahko traja nekaj mesecev do nekaj let, nato se vnetje

spontano umiri in postopno preide v fibrozo.

Pri blagi obliki endokrine oftalmopatije opažajo bolniki fotofobijo, občutek tujka v očesu

in povečano solzenje. Prisotna je lahko retrakcija zgornje veke, ki je dvignjena nad

roženični rob, očesna reža je širša. Pri pogledu navzdol zgornja veka zaostaja. Pri bolj

izraženih znakih pride do vnetja zunanjih delov očesa, povečanje volumna orbite pa iztisne

zrklo navzven in oči se izbulijo. Pojavijo se lahko dvojne slike in omejena gibljivost zrkla,

zaradi izsušitve pride do poškodb roženice. Prizadetost vidnega živca poslabša ostrino

vida, vid postane nejasen, pojavijo se spremembe v razlikovanju barv in izpadi v vidnem

polju, v najhujšem primeru lahko bolnik celo oslepi.

Približno polovica bolnikov z bazedovko ima klinično prepoznavne znake in simptome

endokrine oftalmopatije. Z uporabo natančnejših diagnostičnih metod pa ugotavljamo, da

je prisotna pri več kot 90 odstotkih bolnikov. Vnetna, aktivna faza bolezni lahko traja nekaj


10

mesecev do nekaj let, običajno poteka blago, nato se vnetje spontano umiri in postopno

preide v fibrozo. Le pri 3 do 5 odstotkih bolnikov ima težji potek.

Diagnoza ni težavna, če se pojavita endokrina oftalmopatija in avtoimunska hipertiroza

sočasno. Diagnoza je težja, če se endokrina oftalmopatija pojavi brez avtoimunske

hipertiroze ali samo na enem očesu (Čokolič, 2000). S kompletnim okulističnim

pregledom, ki vključuje ultrazvok mišic, opredelimo stopnjo endokrine oftalmopatije

oziroma prizadetost mišic, roženice in vidnega živca ter stopnjo eksoftalmusa. Bolezen

lahko opredelimo kot blago, zmerno ali hudo. Prvi korak v zdravljenju endokrine

oftalmopatije je zdravljenje ščitnične bolezni. Čim prej moramo vzpostaviti in vzdrževati

evtirotično stanje, saj je znano, da se endokrina oftalmopatija lahko poslabša ob neurejeni

hipertirozi ali neustrezno substituirani hipotirozi. Pri napredujoči endokrini oftalmopatiji se

odločimo za radiojodno zdravljenje ali za subtotalno strumektomijo. Zdravljenje endokrine

oftalmopatije same je odvisno od faze bolezni. V aktivni fazi zdravimo z

imunosupresijskimi zdravili in z obsevanjem orbit, v neaktivni fazi pa včasih zdravimo

operativno. Vrsta in trajanje zdravljenja sta odvisna tudi od stopnje izraženosti bolezni

(Molnar Novak, 2005a).

2.4.4 Neavtoimunska vnetja ščitnice (tiroiditisi)

Tiroiditisi so poleg golše najpogostejša in zelo heterogena skupina ščitničnih bolezni. Klub

zelo različnim vzrokom potekajo klinično pogosto podobno. Razlikovati jih moramo zaradi

različnega zdravljenja in prognoze (Molnar Novak, 2005b).

V to skupino bolezni prištevamo akutni (bakterijski, radiacijski posttravmatski), subakutni

(virusni, de Quervainov), Riedlov (fibrozno invazivni) in specifični (tuberkuloza-TBC,

sifilis, sarkoidoza) tiroiditis. Podrobneje obravnavamo subakutni in akutni tiroiditis, ostali

tiroiditisi pa so zelo redki (Čokolič, 2000).


11

SUBAKUTNI TIROIDITIS ( virusni, de Quervainov)

Subakutni tiroiditis je virusno ali postvirusno vnetje ščitnice, ki se pojavlja po virusnih

okužbah zgornjih dihal in traja nekaj tednov ali mesecev in spontano izgine, lahko pa se

ponavlja.

Prizadeta je lahko cela ali le en reženj ščitnice. Bolezen poteka različno od skoraj

asimptomatske do izrazito simptomatske s splošnim slabim počutjem, visoko temperaturo

in bolečino v ščitnici. Bolniki tožijo, da imajo cmok v grlu in težave pri požiranju.

Prizadeti predel je otekel, trd in boleč. Zaradi zvišanih ščitničnih hormonov so lahko

prisotni simptomi in znaki blage hipertiroze, kot so palpitacije, potenje, tremor in hujšanje.

Nezdravljena bolezen lahko traja več tednov ali mesecev.

Diagnozo postavimo na osnovi klinične slike, laboratorijskih in značilnih ultrazvočnih

izvidov. Pri netipičnem poteku sta za dokončno diagnozo potrebni še scintigrafija ščitnice

in tankoigelna biopsija. Lažje oblike bolezni zdravimo s salicilati ali z nesteroidnimi

antirevmatiki, težje potekajoče pa s kortikosteroidi. Če so ščitnični hormoni v začetku

bolezni izrazito zvišani, lahko zdravimo simptomatsko z blokatorji receptorjev beta,

medtem ko zdravljenje z tirostatiki ni indicirano. Prehodno ali trajno hipotirozo zdravimo z

L-tiroksinom (Molnar Novak, 2005b).

AKUTNI TIROIDITIS (gnojni, bakterijski)

Akutni tiroiditis je bakterijsko vnetje ščitnice. Bolezen je zelo redka. Ščitnica je sicer

izrazito rezistentna na bakterijske infekte, verjetno zaradi dobre prekrvavljenosti, visoke

koncentracije joda in kapsule, ki jo ločuje od preostalih struktur na vratu.

Povzročitelji vnetja so lahko številne bakterije, kot so streptokoki, stafilokoki,

pnevmokoki, E.coli. Povzročitelji se lahko na ščitnico razširijo iz vnetnega procesa na

vratu ali hematogeno iz oddaljenega žarišča ob sepsi (Molnar Novak, 2005b).

Pri imunokompromitiranih pacientih so med povzročitelji še kandida, aspergilus, nokardia

in pneumocistis (Topalovič, 2002).


12

Ščitnica je na prizadetem področju povečana, trda in palpatorno izredno boleča. Boleče je

tudi požiranje. Koža nad prizadetim področjem je pordela. Bolnik je splošno prizadet in

ima septične temperature.

Diagnozo postavimo na osnovi klinične slike, laboratorijskih izvidov, ultrazvočne slike in

tankoigelne biopsije prizadetega področja. Zdravljenje začnemo z antibiotiki in analgetiki,

terapijo pozneje prilagodimo izvidu antibiograma. Pogosto je potrebna tudi kirurška

terapija – incizija in drenaža abscesa (Molnar Novak, 2005b).

RIEDLOV TIROIDITIS (fibrozno invazivni)

To je izredno redka bolezen, za katero je značilna fibrozirajoča, sklerozirajoča rast z

razrastjo veziva v okolico. Palpatorno so ščitnica in prizadeta tkiva trda. Specifične terapije

ni, opisani so primeri ugodnega odziva na glukokortikoide. Indicirana je strumektomija, in

sicer ne glede na ultrazvok, scintigrafski in citološki izvid (Topalovič, 2002).

SPECIFIČNI TIROIDITISI (tuberkuloza (TBC), siflis, sarkoidoza)

Specifični tiroiditisi pri TBC, sifilisu in sarkoidozi so izredno redki. Diagnozo potrdimo

citološko in z bakterijsko kulturo. Zdravljenje je vzročno (Čokolič, 2000).

2.4.5 Evtirotična golša

Evtirotična golša je še vedno zelo pogosta ščitnična bolezen. Evtirotična golša je vidno,

tipno in ultrazvočno povečana ščitnica, ki deluje normalno.

Oblike evtirotične golše (Gaberšček, 2005):

- Difuzna golša – je zmerno povečana, srednje trda in gladka ščitnica, kadar je

določen čas pod vplivom zvišanih količin TSH.

- Koloidna golša – je v primerjavi z difuzno enako velika ali večja, mehkejša in na

površini ne povsem gladka. V njej so lahko majhni nodusi. Razvije se iz difuzne

golše, če je ta daljši čas pod vplivom velikih količin TSH.

- Nodozna golša – ščitnica je močno povečana, neravna, vozlaste površine. Nekateri

nodusi so trši, drugi mehkejši od okolnega tkiva. Nastane iz koloidne golše, če je ta

večkrat zapored dalj časa pod vplivom visokega TSH.

- Recidivna golša po operaciji – recidiv otipamo kot čvrsto trdo tvorbo na tipičnem


13

mestu ali levo ob larinksu. Recidivna golša povzroča kompresijske znake pogosteje

kot druge oblike golše. Preprečujemo jo s supresijskim zdravljenjem s ščitničnimi

hormoni.

- Solitarninodus v veliki ščitnici – nodus zraste kjerkoli v ščitnici, nima tipičnih

značilnosti pri otipu, lahko je trd, mehak, velik ali majhen. Potrebna je celotna

diagnostična obdelava, vključno z citološko analizo aspirata iz nodusa, da ne bi

prezrli vnetja, krvavitve ali novotvorbe.

- Juvenilna golša – poimenovanje označuje golšo, ki zraste mladostnikom med

puberteto. Ima enake značilnosti kot difuzna golša.

- Medikamentozna golša – njeno rast povzroči največkrat čezmerno tirostatično

zdravljenje. Pri otipu je lahko enaka kot difuzna ali koloidna ali nodozna. Stopnja

povečanja je odvisna od trajanja povečane aktivnosti tirotropina. Za difuzno

medikamentozno golšo je značilno, da izgine po prenehanju zdravljenja.

- Strumacibaria– nastane zaradi čezmerne količine strumogenih substanc v hrani.

- Golša zaradi encimskih motenj – ta oblika ima morfološke značilnosti koloidne

ali nodozne golše. Pojavi se pri bolnikih, ki imajo tudi druge, navadno psihične

motnje. Značilno je, da ščitnica ne zmore trajno tvoriti dovolj svojih hormonov.

Bolniki pridejo na pregled v stanju latentne hipotiroze ali zaradi kompresijskih

pojavov, ki jih povzroča golša.

Za evtirotično difuzno ali nodozno golšo je značilno difuzno (enakomerno) ali nodozno

(neenakomerno, vozličasto) povečanje ščitnice brez avtoimunskega ali vnetnega procesa in

brez funkcijske motnje. Pri difuzni golši (pri mlajših) je povečana ščitnica v celoti, pri

nodozni (pri starejših) se povečajo omejeni predeli. Na velikost ščitnice vplivajo številni

dejavniki, poleg zunanjih in endogenih zlasti genetski. Najpomembnejši zunanji dejavnik

je vnos joda. Na področjih z ustrezno jodno preskrbo so ščitnice manjše kot na področjih s

premajhnim vnosom joda. Kajenje zvišuje serumsko koncentracijo tiocianata, ta pa

zmanjšuje vstop jodida v ščitnično celico. Nekatera zdravila, na primer litij, ter goitrogeni

v hrani in vodi, na primer nitrati, prav tako povzročajo rast ščitnice. Običajno se ščitnica

poveča najprej difuzno. Ščitnične celice v isti ščitnici in celo v istem foliklu so različno

občutljive na rastne dejavnike in imajo različen rastni potencial. Ker celice z različnim


14

rastnim potencialom v ščitnici niso razporejene enakomerno, njihove hčerinske celice pa

ostanejo v skupinah, sčasoma golša postane nodozna.

Golša običajno raste navzven, lahko tudi navzdol v sprednji mediastium. Simptomi in

znaki se pojavijo relativno pozno, ko golša že precej zraste, in so posledica pritiska na

strukture na vratu. Če pa golša raste v mediastum, se simptomi običajno pokažejo prej.

Bolniki pri katerih golša ne stiska sapnika, ali pa ga stiska le rahlo, so običajno brez težav,

ali pa imajo občutek tujka, pritiska, motijo jih tesni ovratniki. Večji pritisk na sapnik

povzroči dispnejo, občutek dušenja, lahko kašelj. Če se sapnik še bolj zoži, se pojavi

stridor, najprej le pri naporu, nato pa tudi v mirovanju. Disfagija je zaradi lege požiralnika

redka. Pritisk na vene povzroči zastoj v venah, lahko pa tudi sindrom zgornje vene kave.

Redko pride zaradi kompresije ali raztezanja povratnega živca do pareze ali paralize glasilk

ter hripavosti.

Golša je na področjih s pomanjkanjem joda v prehrani, kamor je desetletja sodila tudi

Slovenija, najpogostejša ščitnična bolezen. Epidemiološka raziskava na populaciji

slovenskih osmošolcev je v letih 1991 in 1994 pokazala, da je imelo več kot 10 odstotkov

otrok vidno in tipno povečano ščitnico. Zaradi tega se je jodiranje kuhinjske soli v

Sloveniji v začetku leta 1999 povečalo iz 10 mg Kl (kalijevega jodida)/kg soli na 25 mg

Kl/kg soli. Na področjih, kjer je preskrba z jodom ustrezna opažajo golšo pri 10 odstotkih

ljudi, starih med 30 in 59 let. Incidenca bolezni je visoka.

Gaberšček (2005) navaja, da lahko klinično opredelimo po stopnjah glede na velikost

ščitnice:

- Stopnja 0 – je ne tipamo in ne vidimo,

- Stopnja I – ščitnice ne vidimo pri normalnem položaju vratu, jo pa tipamo,

- Stopnja II – vidimo jo pri normalnem položaju vratu in tipamo,

- Stopnja III – velika, dobro vidna golša,

- Stopnja IV – zelo velika golša, ki povzroča kompresijske simptome.

Opišemo tudi konsistenco žleze, velikost nodusov, morebitne zastojne vene, bezgavke.

Sledi ultrazvočna preiskava ščitnice. Pri nekaterih golšah se opravi tudi scintigram ščitnice


15

za oceno funkcije posameznih delov ščitnice. Če je potrebno izvedemo ultrazvočno vodeno

tankoigelno biopsijo. Če sumimo, da golša oži sapnik, je potrebno še rentgensko slikanje

sapnika. Pri sumu na retrosternalno golšo se odločimo za CT mediastinuma.

Golše, ki ne povzroča težav in je nesuspektna, ni potrebno zdraviti. Za zdravljenje se

odločimo, kadar golša raste, kadar povzroča težave na vratu, kadar je citološki izvid

punktata suspekten ali diagnostičen za rak ščitnice. Za zdravljenje se odločimo tudi na

željo bolnika (če ga na primer golša estetsko moti) (Gaberšček et al., 2008). Če se

odločimo za zdravljenje, imamo na voljo tri možnosti: zdravila, strumektomijo in radiojod.

Najbolj fiziološki način zdravljenja golše je dodajanje joda v obliki KI. Druga možnost je

zdravljenje z L-tiroksinom, ki zniža koncentracijo TSH in njegov vpliv na rast. Za

strumektomijo se odločimo, kadar je citologija suspektna, pri stenozi traheje, kadar golša

povzroča kompresijske simptome in bolnika moti, pri zelo velikih golšah. Možni

komplikaciji operacije sta predvsem dve: hripavost zaradi pareze glasilk (okvara

povratnega živca) in hipoparatiroidizem ( odstranitev paratiroidnih žlez, ki uravnavajo nivo

kalcija).

2.4.6 Avtonomno ščitnično tkivo (Plummerjeva bolezen, toksični adenom)

O avtonomnem tkivu ščitnice govorimo, kadar del ščitnice ali cela ščitnica deluje

neodvisno od regulacijskih mehanizmov. Sinteza in izločanje ščitničnih hormonov

potekata neodvisno od TSH, motena pa je tudi avtoregulacija. Če imamo v ščitnici eno

omejeno področje, ki deluje samostojno, govorimo o solitarnem avtonomnem nodusu

(solitarni toksični adenom), kadar je teh področij več, gre za multifokalno avtonomijo, če

pa cela ščitnica deluje avtonomno, gre za diseminirano obliko avtonomnega tkiva. Bolezen

se razvija zelo počasi, v ospredju so znaki prizadetosti kardiovaskularnega sistema,

pogosta je atrijska fibrilacija. Bolniki z avtonomnim tkivom imajo povečano ščitnico,

lahko v obliki solitarnega nodusa, multinodozne ali difuzne golše. Delovanje ščitnice je

lahko normalno, lahko je prisotna latentna hipertiroza ali pa manifestna hipertiroza. Razvoj

avtonomnega tkiva je običajno počasen, zato lahko traja nekaj let, preden se izrazi

hipertiroza. Funkcijsko stanje ščitnice je odvisno od volumna avtonomnega tkiva, preskrbe

z jodom in starosti bolnika. Pri bolnikih z avtonomnim tkivom ščitnice lahko vnos večje


16

količine joda v organizem sproži ali močno poslabša hipertirozo. Simptomi in znaki

hipertiroze se lahko izrazijo v celoti, posebno pri starejših bolnikih pa se pojavijo samo

posamezni simptomi ali znaki prekomernega delovanja ščitnice. Najpogostejši znaki so:

izguba telesne teže, motnje srčnega ritma ali srčno popuščanje, nemir, čustvena labilnost.

Bolezen je pogosta na področjih s pomanjkanjem joda. Najpogostejša je multifokalna

oblika, ki se pojavi v približno 50 odstotkih, solitarni avtonomni nodus v 30 odstotkih in

diseminirana oblika v 20 odstotkih (Pirnat, 2005).

Najpomembnejša preiskava je scintigrafija ščitnice. Določitev TSH in ščitničnih hormonov

je pomembna za oceno funkcijskega stanja. Spremembe, ki jih najdemo z ultrazvokom niso

specifične. Bolnike zdravimo le ob manifestni hipertirozi, starejše kardiopate in mlajše od

21 let pa ne glede na izraženost hipertiroze. Profilaktično zdravimo bolnike starejše od 50

let in tiste z nodusom večjim od 2,5 cm. Najprimernejše je zdravljenje z radioaktivnim

jodom, ki ga moramo včasih ponoviti.

2.4.7 Maligni ščitnični tumorji

Ščitnica je tudi tarča rakavih obolenj, vendar rak ščitnice ni ravno pogost (približno 1%

vseh rakov). Rakava tvorba v ščitnici zraste kot majhen vozlič, le redko se poveča cela

ščitnica. Večina ščitničnih vozličev ni karcinomskih in ščitnični rak je načeloma

ozdravljiv. Na karcinom posumimo, če je vozlič en sam, če ni delujoč oziroma ne tvori

hormonov, če je čvrst, trd in hitro raste (Fiala, 2005).

Večina malignih ščitničnih tumorjev je epitelijskega izvora. Po morfologiji in biološki

naravi so maligni tumorji ščitnice zelo heterogena skupina, ki se močno razlikujejo po

stopnji agresivnosti. Najbolj benigni potek kažejo papilarni karcinomi, ki so v manj kot 10

odstotkih vzrok smrti. Na drugi strani prognostične lestvice je anaplastični karcinom, ki je

eno najbolj malignih obolenj. Večina bolnikov umre že nekaj mesecev po diagnozi.

Prognoza folikularnega in medularnega karcinoma je slabša od papilarnega in boljša kot

pri anaplastičnem karcinomu (Auersperg et al., 2005).


17

Čokolič (2000) navaja, da so najpogostejši dejavniki tveganja za rak ščitnice:

- izpostavljenost povišanemu ionizirajočemu sevanju iz okolja,

- predhodno obsevanje v področju glave in vratu,

- rak ščitnice pri krvnih sorodnikih in redke dedne bolezni.

Najpogosteje se pojavi pri ljudeh, ki so jim obsevali glavo, vrat, prsni koš (Besić, 2009a).

Papilarni karcinom predstavlja 60 odstotkov vseh malignomov ščitnice pri odraslih, pri

otrocih je odstotek večji. Lahko je solitaren ali multicentričen, zaseva v vratne bezgavke

(50 odstotkov), v 5 do 7 odstotkih pa v pljuča, kosti in kožo. V podvrste sodijo folikularna

ali difuzna sklerozirajoča različica ter različica visokih celic.

Folikularni karcinom obsega 20 odstotkov vseh malignomov ščitnice, v krajih z malo joda

do 40 odstotkov. Pogosto vrašča v žile in hematogeno zaseva v pljuča, kosti, jetra in

možgane, v bezgavke redko. Podvrsta je karcinom Hürthlovih celic (onkocitni, oksifilni),

malignih je približno 20 odstotkov.

Inzularni karcinom je zelo agresiven, slabo diferenciran, 5-letno preživetje je okrog 20

odstotkov. Je slabo diferenciran folikularni ali papilarni karcinom s tipično histološko

zgradbo in po agresivnosti sodi med folikularni in anaplastični karcinom.

Nediferencirani anaplastični karcinom predstavlja 5 do 10 odstotkov vseh malignomov

ščitnice in je izredno agresiven. Največkrat nastane iz predhodnega diferenciranega

karcinoma, hitro raste, večina bolnikov umre nekaj mesecev po diagnozi. V nekaj tednih

lahko preraste ščitnico in okolno tkivo ter povzroči kompresijo sapnika in požiralnika s

parezorekurentnega živca.

Medularni karcinom sodi med nevroendokrine tumorje, nastane iz parafolikularnih celic

(ali celic C) in se pojavlja v družini. Izloča kalcitonin, serotonin, histamin in somatostatin.

Od vrste izločene snovi je odvisna klinična slika. Najboljša prognoza je v sklopu MEN II

a.


18

Maligni limfomi predstavljajo samo 3 odstotke vseh malignomov ščitnice. V ščitnici lahko

vzniknejo ali pa so v sklopu drugega limfoma. Pojavlja se pri starejših osebah, prognoza

lokaliziranega limfoma je dobra. S kombinacijo kemoterapije in obsevanja je pri 50

odstotkih bolnikov preživetje 10 let.

Sarkomiso zelo redki. Edina vrsta sarkoma, za katerega je dokazano, da se pojavlja v

ščitnici, je angiosarkom. Klinična slika je podobna kot pri anaplastičnem karcinomu.

Najpogosteje se pojavlja v alpskih predelih Evrope.

Zasevki V ščitnico lahko zasevajo različni malignomi. Najpogosteje najdemo zasevke

ledvičnega karcinoma, karcinoma širokega črevesa, dojke in melanoma.

Poleg vrste tumorja, stopnje diferenciacije tumorja in načina zasevanja je klinična slika

odvisna tudi od stopnje razvitosti dežele in zdravstvene osveščenosti prebivalcev. Odvisna

je tudi od težav bolnika, velikosti, konsistence in občutljivosti nodusa ali celotne ščitnice,

bezgavk ali zasevkov. Včasih je prisotna infiltracija vratu z bolečinami, ki sevajo v uho,

kar je značilno za agresivne tumorje. Diagnozo postavimo s citološko punkcijo.

Zaradi možnosti primerjave rezultatov različnih načinov zdravljenja med različnimi

onkološkimi centri uporabljamo ocenjevanje razsežnosti tumorja in delitev v stadije.

Najbolj je razširjena klasifikacija TNM (Tumor, Nodes, Metastases). Najnovejša

klasifikacija TNM upošteva najpomembnejše prognostične dejavnike: starost, velikost

tumorja, oddaljene metastaze in histološko vrsto ter stopnjo diferenciacije tumorja. Na

osnovi klasifikacije TNM razdelimo bolezen v stadije (Auersperg et al., 2005)

Auersperg in sodelavci (2005) navajajo naslednjo TNM klasifikacijo:

Tumor

Tx – primarnega tumorja ni mogoče oceniti

T0 – ni znakov primarnega tumorja

T1 – tumor, velik 2 cm ali manj, omejen na ščitnico

T2 – tumor, velikosti od 2 do 4 cm, omejen na ščitnico


19

T3 – tumor, večji od 4 cm, omejen na ščitnico ali katerikoli tumor z minimalno rastjo v

okolico (sternotiroidna mišica, okolno maščevje)

T4a – tumor, ki raste prek ščitnične kapsule in se vrašča v naslednje organe: podkožna

mehka tkiva, sapnik, požiralnik, povratni živec

T4b – tumor, ki vrašča prevertebralnofascijomediastinalno žilje ali obrašča arterijo karotis

T4a*- anaplastični rak katerekoli velikosti, omejen na ščitnico

T4b* - anaplastični rak katerekoli velikosti, ki prerašča ščitnično ovojnico.

Področne bezgavke

Nx – bezgavk ni mogoče oceniti

N0 – ni zasevkov v področnih bezgavkah

N1 – področne bezgavke so zajete z zasevki

N1a – zasevki v nivoju VI (obsapnične bezgavke)

N1b – zasevki v skupini nasprotne strani vratu, obojestransko na vratu ali v zgornjem

mediastinumu

Oddaljeni zasevki

Mx – prisotnosti oddaljenih zasevkov ni mogoče oceniti

M0 – ni oddaljenih zasevkov

M1 – ugotovljeni so oddaljeni zasevki

Razporeditev ščitničnih rakov v stadije

Papilarni in folikularni rak (starost manj kot 45 let)

Stadij I katerikoli T katerikoli N M0

Stadij II katerikoli T katerikoli N M1

Papilarni, folikularni in medularni rak ščitnice (starost 45 let in več)

Stadij I T1 N0 M0

Stadij II T2 N0 M0

Stadij III T3

T1,T2, T3

N0

N1a

M0

M0

Stadij IVA T1,T2, T3 N1b M0


20

T4a N0,N1 M0

Stadij IVB T4b katerikoli N M0

Stadij IVC katerikoli T katerikoli N M1

Anaplastični rak ščitnice

Stadij IVA T4a katerikoli N M0

Stadij IVB T4b katerikoli N M0

Stadij IVC katerikoli T katerikoli N M1

Med diagnostičnimi postopki sta najpomembnejši klinična preiskava in aspiracijjska

biopsija nodusa s tanko iglo. Pri manjših tumorjih si lahko pomagamo z ultrazvočno

vodeno citološko punkcijo, scintigrafijo s tehnecijem, vrednost tiroglobulina (Tg) in

meritve DNK.

Zdravljenje je najuspešnejše z operacijo, vendar ni enotnega mnenja o potrebnem obsegu

operacije. Najmanj recidivov je pri totalni ali subtotalni teroidektomiji, če je potrebno se

odstranijo tudi bezgavke z zasevki. Pri inoperabilnih karcinomih uporabljamo za

zmanjšanje tumorja kemoterapijo, obsevanje in aplikacijo radioaktivnega joda. Po operaciji

opravimo scintigrafijo celega telesa z jodom, ob rezidualnem kopičenju pa sledi ablacija z

radioaktivnim jodom, nato pa bolnik jemlje L-tiroksin. Ščitnični karcinom je precej

neobčutljiv na kemoterapijo, zunanje obsevanje uporabimo pri recidivih in metastazah. Pri

bolnikih sledimo tiroglobulin, kalcitonin, CEA, po potrebi opravimo rentgen pljuč,

ultrazvok vratu, scintigrafijo skeleta in rentgen vratu in/ali pljuč (Hojker, 2005).

Pri pooperativnem zdravljenju z radioaktivnim jodom odsvetujemo zanositev vsaj eno leto

po končanem zdravljenju. Doživljenjsko je pri vseh bolnikih s karcinomom ščitnice po

končanem zdravljenju potrebno nadomeščati ščitnične hormone. Prav tako je pri vseh teh

bolnikih po končanem zdravljenju potrebno doživljenjsko sledenje. Pogostost kontrol je

večja v prvih dveh letih, ker je takrat večja tudi verjetnost ponovitve bolezni (Gaberšček et

al., 2008).


21

2.4.8 Nujna stanja v tirologiji

Hipertirotična kriza

Hipertirotična kriza lahko nastopi pri vseh oblikah hipertiroze, vendar je na srečo zelo

redka. Smrtnost se giblje od 20 do 50 odstotkov. Praviloma jo srečujemo pri nezdravljenih

bolnikih. V preteklosti je bil pri teh bolnikih najpogostejši sprožilni dejavnik nepripravljen

operativni poseg, danes pa obremenitev z jodom ali infekt.

Značilni simptomi so motnje srčnega ritma (fibrilacija atrijev s tahikardnim odgovorom

ventriklov, ventrikularne ekstrasistole), psihomotorni nemir, ki lahko preide v somnolenco

in komo, izsušenost (bruhanje, driske), čezmerno potenje in hipertermija (41°C). Na

hipertirotično krizo pomislimo pri nemirnem bolniku s tahikardijo, vročo, potno, izsušeno

kožo in povečano ščitnico. Če je ob tem prisotna tudi endokrina oftalmopatija, potem

diagnoza že na prvi pogled ni težavna, bistveno težavnejša pa je pri oligosimptomatični

klinični sliki. Prisotni so tudi vsi laboratorijski znaki hipertiroze.

Zdravljenje sestavljajo osnovni ukrepi, s katerimi poskušamo, kar se da hitro znižati

koncentracije ščitničnih hormonov v serumu s plazmaferezo in velikimi odmerki

tirostatikov. Nadomeščati moramo izgubljeno tekočino in urejati elektrolitsko ravnotežje,

znižati telesno temperaturo, zaradi zmanjšane adrenokortikalne rezerve dodajamo

glukokortikoide, glede na stanje srca in krvni tlak se odločimo tudi za betablokatorje in

preparate digitalisa. Pri obremenitvi z jodom pride v poštev zgodnja strumektomija, ker s

konzervativnim zdravljenjem ne moremo izplaviti joda iz organizma (Hojker, 2005).

Hipoterotična kriza

Hipoterotična kriza je redka, pojavlja se pri nezdravljenih bolnikih z manifestno obliko

hipotiroze. Nastopi, ko se pridruži kot sprožilni dejavnik hujši infekt, podhladitev in

zdravila za dihanje. Bolnik je močno prizadet, smrtnost je velika. Značilni znaki so izguba

zavesti do kome, neizzivni refleksi, bradikardija in hipotenzija, podhlajenost,

hipoventilacija in hipoksemija. Prisotni so laboratorijski znaki primarne hipotiroze z

običajno izredno nizkimi koncentracijami tiroksina.


22

Zdraviti pričnemo z velikimi odmerki L-tiroksina nekaj dni, nato preidemo na vzdrževalni

odmerek, dodamo tudi glukokortikoide zaradi izčrpanosti nadledvičnih žlez. Glede na

klinično sliko je potrebno dodatno zdravljenje (Hojker, 2005).

2.4.9 Motnje delovanja ščitnice zaradi obremenitve z jodom

Motnje delovanja ščitnice zaradi obremenitve z jodom vključujejo nastanek ali poslabšanje

hipotiroze ali hipertiroze ob vnosu prekomerne količine joda v telo, običajno ob predhodno

bolezensko spremenjeni ščitnici. Zadnja leta se pojavlja vse več bolnikov z motnjami

delovanja ščitnice zaradi uporabe z jodom bogatih snovi v zdravstvu, predvsem

amiodarona ter rentgenskih kontrastnih sredstev. Slovenija je bila vrsto let področje blage

endemske golšavosti z višjo incidenco avtonomnega tkiva, zato obremenitev z jodom pri

nas še sedaj največkrat povzroči hipertirozo. Incidenca bolezni je visoka. Hipotiroza zaradi

obremenitve z jodom je redka. Pri večini bolnikov je vzrok obremenitve amiodaron, redko

rentgenska kontrastna sredstva.

Avtonomno tkivo v ščitnici ni sposobno avtoregulacije, zato vnos prevelike količine joda

povzroči nenadzorovano čezmerno tvorbo in sproščanje ščitničnih hormonov in

hipertirozo. Avtoimunska bolezen ščitnice je pogostejša na področjih z zadostno preskrbo z

jodom, ob obremenitvi z jodom pa se bolezen lahko poslabša. Kritična meja za nastanek ali

poslabšanje bolezni je po podatkih 200µg joda dnevno. Glavna vira joda v medicini sta

amiodaron in rentgenska sredstva. Ločimo dve vrsti hipertiroze, ki ju povzroča amiodaron.

Hipertiroza tipa I nastane zaradi čezmerne tvorbe ščitničnih hormonov ob obremenitvi z

jodom, kadar je ščitnica bolezensko spremenjena. Pri hipertirozi tipa II je ščitnica lahko

normalna. Hipertiroza nastane zaradi neposrednega toksičnega učinka amiodarona na

ščitnične celice s posledičnim tiroiditisom in izplavljanjem ščitničnih hormonov v krvni

obtok. Rentgenska kontrastna sredstva imajo zelo visoko vsebnost joda, med 140 in

400mg/ml. Apliciranega rentgenskega kontrastnega sredstva znaša glede na vrsto

preiskavne metode od nekaj ml do nekaj 100 ml, vendar se vodotopni kontrast ob

normalnem delovanju ledvic v kratkem času izloči z urinom. Zaradi kratkotrajne

obremenitve z jodom rentgenska kontrastna sredstva ne povzročajo hipotiroze. Pri

hipertirozi je klinična diagnoza pogosto težka, ker se klinična slika lahko razvije


23

postopoma, bolnikove težave pa zmotno pripišemo kronični bolezni ali staranju. Bolniki

imajo običajno palpatorno povečano in nodozno spremenjeno ščitnico. Hipotiroza zaradi

obremenitve z jodom je lahko latentna ali manifestna, lahko je trajna, ali pa po zmanjšanju

vnosa izzveni.

Ob sumu na hipertirozo zaradi obremenitve z jodom je pomembna natančna anamneza o

zdravilih, ki jih je bolnik prejel in o morebitnih rentgenskih kontrastnih preiskavah. V

laboratorijski sliki ugotavljamo znižan TSH ob zvišanih prostih ščitničnih hormonih, pT4

je relativno višji od pT3. Na obremenitev z jodom kaže tudi zvišana koncentracija joda v

urinu. Pri ločevanju med tipom I in tipom II hipertiroze zaradi amiodarona si pomagamo z

barvnim Dopplerjem. Pri tipu I je ščitnica močno prekrvavljena, pri tipu II pa je

prekrvavljenost močno zmanjšana ali celo odsotna. Pri hipotirozi zaradi obremenitve z

jodom ugotavljamo zvišan TSH ob še normalnih ali že znižanih prostih ščitničnih

hormonih. Ščitnična protitelesa antiTPO in antiTg so lahko zvišana ali negativna. Pri

hipertirozi zaradi obremenitve z jodom je nujna prekinitev vnosa snovi, ki vsebuje jod.

Zdravimo jo z tirostatiki ter s perkloratom, ki zavira vstop joda v ščitnico. Zdravljenje je

največkrat težavno, evtirozo dosežemo šele po nekaj mesecih. Kadar je klinični potek

bolezni zapleten in konzervativni ukrepi ne pripomorejo k izboljšanju, je indicirana

zgodnja strumektomija. Bolnika s hipotirozo zaradi obremenitve z jodom zdravimo s

preparati L- tiroksina (Zaletel, 2005).

3 VLOGA JODA PRI URAVNAVANJU VELIKOSTI IN DELOVANJA ŠČITNICE

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije potrebuje odrasel človek dnevno vsaj

150µg joda, nosečnica in doječa mati pa vsaj 200µg. Jod sodeluje pri uravnavanju velikosti

in delovanja ščitnice in je sestavni del ščitničnih hormonov. Jodirana kuhinjska sol je

najpomembnejši vir joda v naši prehrani. Dodaten vnos joda pa občasno še vedno

svetujemo nekaterim skupinam ljudi, zlasti nosečnicam in doječim materam z zmanjšanim

vnosom joda (uživanje manj slane hrane). Še vedno skoraj petina človeštva živi na

področjih s pomanjkanjem joda. Za vsakdanje potrebe ga je namreč v sadju, zelenjavi in

mesu premalo, nekoliko več ga je le v morskih ribah in morskih sadežih (Gaberšček et al.,

2008).


24

3.1 Metabolizem joda

Po zaužitju se jod v obliki jodida (I) hitro absorbira iz prebavil in prehaja v krvni obtok.

Zdrava ščitnica ga nakopiči približno 10 odstotkov. Preostali jodid (90 odstotkov) se izloči

z urinom. Z merjenjem koncentracije joda v urinu lahko ocenimo, kolikšen je bil vnos joda

v organizem. Po priporočilih ICCIDD naj bi z urinom dnevno izločali več kot 100µg joda

(Gaberšček et al., 2008).

3.2 Sinteza ščitničnih hormonov

Jodid prehaja v ščitnično celico (tirocit) proti električnemu in proti koncentracijskemu

gradientu s pomočjo aktivnega transporta. Za transport jodida je zadolžena membranska

beljakovina, imenovana NIS. NIS leži na bazolateralni membrani tirocita oziroma na

membrani, ki je v stiku z zunajceličnim prostorom. NIS sočasno prenaša jodid in natrij

(kotransport). Jodid po vstopu v tirocit prehaja do apikalne membrane, torej membrane, ki

meji na lumen oziroma je v stiku s koloidom. Tukaj poteka sinteza ščitničnih hormonov.

Jodid se pod vplivom encima ščitnična peroksidaza (TPO) in ob prisotnosti H2O2

(vodikovega peroksida) oksidira, nato pa se pod vplivom TPO veže na tirozilne ostanke na

tiroglobulinu (Tg). Nastaneta 3- monojodtirozin (MIT) in 3,5- dijodtirozin (DIT). Če se

povežeta dve molekuli DIT, dobimo tetrajodtironin (T4), če pa molekula MIT in DIT,

dobimo trijodtironin (T3). T4 in T3 sta vezana na Tg. Sproščanje T4 in T3 v krvni obtok

poteka tako, da delci koloida najprej z endocitozo preidejo v tirocit kot koloidne kapljice,

ki se nato povežejo z lizosomi v fagolizosome. Proteolitični encimi sprostijo s

tiroglobulina T4 in T3, ki nato kot prosta hormona prehajata v kri skozi bazalno membrano.

V ščitnici nastane dnevno približno 100µg T4 in le 10µg T3. V tkiva lahko prehajata samo

prosta hormona. Sicer pa je večina ščitničnih hormonov (več kot 99 odstotkov) v serumu

vezanih na prenašalne beljakovine (Gaberšček et al., 2008).

3.3 Uravnavanje delovanja ščitnice

Pri uravnavanju delovanja ščitnice sodelujeta dva mehanizma. Prvi je klasična negativna

povratna zanka. Vanjo so vključeni hipotalamus, hipofiza in ščitnica. Prosta T4 in T3


25

prehajata v celice hipofize. T3 se veže na jedrne receptorje. Na ta način hipofiza zazna

koncentracijo ščitničnih hormonov. Če je koncentracija zvišana ali v zgornjem območju

normalnih vrednosti, se izločanje TSH zmanjša, če pa je znižana ali v spodnjem območju,

se izločanje TSH poveča. Hipotalamus izloča TRH (tiroliberin), ki stimulira sproščanje

TSH. Drugi mehanizem je avtoregulacija, s katero je ščitnica prilagojena zelo različnemu

vnosu joda, ne da bi se zaradi tega spremenila serumska koncentracija ščitničnih

hormonov. Zdrava ščitnica brez posledic tolerira vnos joda od 30 µg do nekaj miligramov.

Če je vnos joda majhen, se poveča količina proteina NIS na membrani, kar poveča vstop

jodida v ščitnico. Če je vnos joda velik, se zmanjša količina proteina NIS na membrani,

zato se vstop jodida v ščitnično celico zmanjša (Gaberšček et al., 2008).

3.4 Pomanjkanje joda

Na področjih, kjer je v prehrani premalo joda, so ščitnice večje kot na področjih z ustrezno

jodno preskrbo. Pojavnost golše je večja. Na področjih endemske golšavosti ima več kot 5

odstotkov otrok v starosti 6 do 12 let golšo. Poleg tega je za endemska področja značilno

zmanjšano izločanje joda z urinom. Na področjih s pomanjkanjem joda, kjer je več

povečanih ščitnic, se pri starejših v žlezi pogosteje pojavi avtonomno tkivo, to je tkivo, ki

deluje neodvisno od regulacijskih mehanizmov in je pogost vzrok za hipertirozo.

Pomanjkanje joda postane še pomembnejše v času nosečnosti in dojenja. Materini ščitnični

hormoni so nujno potrebni za razvoj ploda v prvem trimesečju, ko plodova ščitnica še ne

deluje. V drugem trimesečju nosečnosti pa postane zelo pomemben prehod jodida iz

materinega krvnega obtoka v plodovega, saj takrat prične delovati plodova ščitnica.

Ustrezna preskrba z jodom je zelo pomembna tudi v času dojenja, saj je jod iz materinega

mleka edini vir joda za dojenčka (Gaberšček et al., 2008).

3.5 Preskrba z jodom v Sloveniji

Od leta 1953 je bila na področju Slovenije kuhinjska sol obvezno jodirana z 10 mg Kl

(kalijevega jodida na kg). Rezultati več raziskav so pokazali, da je bil takrat vnos joda

premajhen. Zaradi tega so se v začetku leta 1999 predpisi spremenili tako, da se je

koncentracija joda v kuhinjski soli povečala na 25 mg Kl/kg. Jodiranje kuhinjske soli je


26

urejeno z odredbo, objavljeno v Uradnem listu RS 29.1.1999 in s Pravilnikom o kakovosti

soli, objavljeno v Uradnem listu RS 18.7.2003. Posledice zvečane jodne preskrbe smo

raziskali v letih 2002 in 2003. V epidemiološko raziskavo smo vključili 676

trinajstletnikov iz 34 slovenskih osnovnih šol. Ugotovili smo, da izločajo z urinom

povprečno 148µg joda/L, to je precej več kot v prejšnjih letih, ko smo ugotovili, da

izločajo 82,9 µg joda/gram kreatinina. Zmanjšala se je tudi pojavnost golše. Povprečni

volumen ščitnic, izmerjen z ultrazvokom, se je v tem času zmanjšal s 7,2 mL na 5,8 mL.

Slovenija je torej postala država z ustrezno jodno preskrbo. Dodaten vnos joda v obliki

različnih vitaminskih preparatov zato ni potreben. Dodaten vnos joda svetujejo le

nosečnicam in doječim materam z zdravo ščitnico, ki uživajo manj slano hrano (Gaberšček

et al., 2008).

4 DIAGNOSTIKA ŠČITNIČNIH BOLEZNI

4.1 Morfološke preiskave ščitnice

Pirnat in Zupanc (2005) navajata, da klinični pregled ščitnice začnemo z inspekcijo

prednje vratne regije pri normalnem položaju glave, pri retrofleksiji in požiranju.

Normalno velike ščitnice, razen pri zelo suhih ljudeh, ne vidimo. Kadar je ščitnica vidno

povečana govorimo o golši. Oceniti želimo, ali je ščitnica difuzno ali nodozno

spremenjena.

Palpacijo opravimo tako, da stojimo za bolnikom in ščitnico tipamo z obema kazalcema in

sredincema. S palpacijo želimo opredeliti velikost, konsistenco, občutljivost, premakljivost

ščitnice in morebitno prisotnost, velikost in položaj nodusov. Ocenimo tudi, ali ščitnica

sega za prsnico. Vedno palpiramo tudi obe stranski regiji in nadključnični kotanji, kjer

iščemo morebitne povečane bezgavke. Pri avskultaciji lahko slišimo šum nad ščitnico, če

gre za bazedovko.

Ultrazvok ščitnice je postal sestavni del kliničnega pregleda ščitnice. Vedno ga opravimo

pri prvem pregledu bolnika v tirološki ambulanti. Ščitnico vedno pregledamo v prečnih in

vzdolžnih prerezih v celoti. Ocenimo velikost ščitnice, z meritvijo premerov in z uporabo

formul pa lahko izračunamo volumen ščitnice. O normalno veliki ščitnici govorimo, kadar


27

volumen obeh režnjev ne presega 18 ml pri ženskah in 25 ml pri moških. Nato ocenimo

odbojnost (ehogenost), ki je odvisna od zgradbe ščitnice in debeline podkožnega tkiva, in

enakomernost zgradbe (homogenost). Opredelimo prisotnost in lego morebitnih nodusov,

cist ali kalcinacij v ščitnici. Dodatno informacijo nam nudi barvni Doppler, ki prikaže

prekrvavljenost ščitnice. Z ultrazvokom lahko ocenimo tudi okolne strukture na vratu

(obščitnične žleze, bezgavke, sapniki).

Scintigrafija ščitnice je preiskava, ki nam daje informacijo o funkcijskem stanju celotne

ščitnice ali posameznih področij v njej. Preiskava temelji na sposobnosti aktivnih

ščitničnih celic, da kopičijo jodid in podobne anione s pomočjo NIS. Za scintigrafijo lahko

uporabljamo 99mTc- pertehnetat (tehnecijev pertehnetat), 123 I in 131I (obliki radiojoda).

Žarke gama, ki jih oddajajo, zazna posebna kamera in jih s pomočjo računalnika pretvori v

sliko. Pri opisu scintigrama ocenimo velikost in lego ščitnice ter intenzivnost in

homogenost kopičenja izotopa. Scintigram ščitnice z 131I opravimo v sklopu meritev

kopičenja izotopa pred zdravljenjem s terapevtsko dozo 131I, pri iskanju ektopičnega

ščitničnega tkiva in pri odkrivanju morebitnih metastaz diferenciranih ščitničnih

karcinomov. Sevalna obremenitev bolnika in osebja je zaradi tega dokaj visoka, zato

njegovo uporabo zmanjšujemo. 123I, ki ciklotronski produkt, ga pri naš rutinsko še ne

uporabljamo.

CT in MRI (megnetna resonanca) vratu in zgornjega mediastinuma uporabljamo pri

diagnostiki retrosternalne golše in oceni razširjenosti ščitničnih karcinomov.

4.2 Laboratorijske preiskave ščitnice

Pirnat in Zupanc (2005) navajata, da lahko klinično oceno funkcijskega stanja ščitnice

potrdimo z laboratorijskimi rezultati. Kakovostna laboratorijska diagnostika pripomore k

uspešni obravnavi bolnika s sumom na ščitnično bolezen in pogosto s svojo kvaliteto zniža

tudi stroške obravnave. Danes merimo v medicinskih laboratorijih koncentracije različnih

ščitničnih parametrov: tirotropin (TSH), tiroksin (T4), trijodtironin (T3), tiroglobulin (Tg),

prtitelesa proti tirotropinskim receptorjem (TSI), protitelesa proti ščitnični peroksidazi

(antiTPO), protitelesa proti tiroglobulinu (antiTg), jod v urinu in TSH pri novorojenčkih.

Osnovni parameter, ki ga določamo, je serumska koncentracija TSH. Uporabljamo teste

III. generacije, pri katerih je analitična občutljivost zelo visoka, kar nam omogoča, da z


28

veliko verjetnostjo razlikujemo med evtirozo, hipertirozo ali hipotirozo. Normalna

koncentracija TSH pomeni normalno funkcijsko stanje ščitnice – evtirozo.

Kadar so vrednosti TSH izven normalnih okvirov, v laboratorijih z dobro laboratorijsko

prakso vedno določijo še koncentracije prostega T4 (pT4) in prostega T3 (pT3). Nekatera

stanja (nosečnost), bolezni (jetrne bolezni, nefrotski sindrom) in zdravila (oralni

kontraceptivi, steroidi, opiati) zvišajo koncentracije vezalnih beljakovin za ščitnične

hormone in s tem koncentracije celokupnih (vezanih in prostih) ščitničnih hormonov.

V diagnostiki avtoimunske bolezni ščitnice določamo koncentracije protiteles proti

ščitničnim antigenom: protiteles proti tiroidni peroksidazi (antiTPO), proti Tg (antiTg) in

proti receptorju za TSH. Bolnikom z nodozno golšo določamo serumsko koncentracijo Tg,

ki je običajno nizka. Zvečane vrednosti lahko najdemo pri različnih ščitničnih boleznih

(golša, bazedovka, ciste, folikularni karcinom). Tg je pomemben tumorski marker pri

obravnavi bolnikov z diferenciranim ščitničnim karcinomom. Pri bolnikih z medularnim

karcinomom ščitnice pa so zvečane serumske koncentracije kalcitonina.

4.3 Biopsija s tanko iglo (punkcija) in citološka analiza punktata

Biopsija s tanko iglo je sorazmerno neinvazivna metoda za ugotavljanje narave ščitnične

bolezni. Omogoča zgodnje odkrivanje malignih tumorjev in diagnostiko vnetij ščitnice. S

pomočjo citologije ločimo bolezni, ki potrebujejo kirurško zdravljenje, od tistih, kjer imajo

prednost drugi načini zdravljenja. Indikacijo za biopsijo postavimo na osnovi anamneze,

palpacije, ultrazvočnega in scintigrafskega pregleda ščitnice. Citolog, usmerjen v

patologijo ščitnice, mora biti seznanjen z osnovnimi podatki o bolniku in z diagnostičnim

problemom, da lahko oceni vzorec in poda mnenje. Če je vzorec dovolj obilen, lahko

pogosto že s samo citološko analizo postavimo končno diagnozo.

Biopsija s tanko iglo je aspiracijska biopsija z iglo z zunanjim premerom od 0,6 do 0,8

mm. Optimalen odvzem vzorca je ultrazvočno vodena biopsija. Vzorec je kapljica tkiva, iz

katerega pripravimo citološki preparat in ga pobarvamo po Giemsi. Citološka analiza

poteka v več stopnjah. V preparatu ocenjujemo ozadje, številčnost celic, kohezijo, obliko


29

skupin, morfologijo celic in prisotnost primesi, kot so limfociti, fagociti, koloid, celice

velikanke itd.

Kot ozadje so v večini vzorcev prisotne različno številne sestavine krvi. Pogosta sestavina

ozadja je različno obarvan proteinski precipitat, ki ga običajno najdemo v cistični tekočini.

Pri vnetjih najdemo celični drobir, ki pa lahko nastane tudi zaradi propada tumorskih celic.

Pri koloidni strumi je v ozadju preparata lahko difuzen ščitnični koloid. Številčnost celic v

vzorcu je lahko odvisno od proliferacije tkiva in od načina odvzema vzorca, zato je le

posredno merilo proliferacije. Pri proliferirajočem tkivu bomo pri enakem podpritisku

aspirirali obilnejši vzorec celic, ker je kohezija v takem tkivu manjša.

Iz razporeditve celic sklepamo o zgradbi tkiva. Večje in manjše enoslojne skupine celic

ustrezajo normofoliklom in makrofoliklom, kjer so celice pri pripravi brisa razvlečene.

Skupine s krožno ležečimi jedri (folikularne formacije), ustrezajo mikrofolikularnemu ali

trabekularnemu razraščanju. Pomembno merilo je najdba papilarnih formacij. Porazdelitev

celic in oblika skupin je pomemben podatek, ki je včasih pomembnejši od morfoloških

značilnosti celic.

Pri morfološki oceni celic je pomembna njihova oblika, polimorfizem celic in jeder,

struktura citoplazme, anizonukleoza, struktura kromatina, prisotnost in velikost nukleolov.

Pri citološki oceni malignosti so najpomembnejše spremembe v jedrih. Merila zanje so:

višje razmerje jedro/citoplazma, jedrni polimorfizem, nepravilnosti v kromatinski strukturi,

povečani ali multipli nukleoli, atipične mitoze. Naštetih meril ne moremo uporabljati

absolutno, ker so nepravilnosti celic pogoste tudi pri benignih okvarah, posebno kot

posledica različnih terapevtskih sredstev (radiojod). Upoštevati moramo pravilo, da

posamezna atipična jedra še ne pomenijo, da gre za maligni proces. Atipijo moramo

ocenjevati glede na število, organizacijo in obliko celic, diferenciacijo citoplazme in

značilnosti ozadja. Zaradi kompleksnosti atipičnih sprememb v citoloških slikah ščitnice je

primernejši natančen opis in mnenje, ki naj pove, kakšne vrste obolenje lahko na osnovi

citološke slike pričakujemo. Pri tem je pomembno, da upoštevamo domet citologije in

mnenje citologa vrednotimo skupaj z drugimi rezultati (Pirnat in Zupanc, 2005).


30

5 ZDRAVLJENJE ŠČITNIČNIH OBOLENJ

Za način zdravljenja pri obolenju ščitnice se odločimo, ko postavimo diagnozo. Program in

način zdravljenja je odvisen od rezultatov preiskav, ki smo jih dobili po pregledu ščitnice.

Vsa obolenja ščitnice, ki ne zahtevajo takojšnje kirurško zdravljenje, poskusimo najprej

pozdraviti z ustreznimi zdravili. V kolikor ugotovimo pomanjkanje ščitničnih hormonov,

sledi zdravljenje z njihovimi nadomestki. Rezultat takšnega zdravljenja nam pokaže

klinična in laboratorijska slika, ki jo naredimo po točno določenem času. Vsa vnetja

ščitnice poskušamo pozdraviti s konservativnimi metodami kot so antibiotiki, nadomestna

hormonska zdravila in sredstva za zmanjšanje povečane ščitnice, včasih tudi

kortikosteroide.

Posamezne – solitarne spremembe v ščitnici v smislu raznih gomoljev, v kolikor ne kažejo

klinično in citološke znake malignoma, lahko zdravimo konservativno (z zdravili) toliko

časa dokler ne delajo raznih kompresijskih znakov (sapnik, traheja). Zelo redko se

odločamo za operacije ščitnice (samo pri raku in pri tistih golšah, ki so velike in pritiskajo

na vratne oragane). Pri raku ščitnice je potrebno odstraniti vso bolno tkivo in pustiti le tisto

tkivo, ki kaže znake zdravega tkiva (subtotalna resekcija ščitnice). V kolikor pa

intraoperativna kontrola ščitničnega tkiva (zaledeneli rez) pokaže, da robovi ščitnice niso

izrezani v zdravo, napravimo tudi kompletno (totalno) odstranitev ščitničnega tkiva.

Posebno poglavje so vsekakor malignomi ščitnice.

Vse tumorje ščitnice, razen anaplastičnega karcinoma, zdravimo izključno operativno. Pri

papilarnem in folikularnem karcinomu odstranimo vso ščitnico, tkivo in bezgavke v

kolikor so zajete z zasevki. Po takšnih operacijah je nujna doživljenjska nadomestna

terapija s ščitničnimi hormoni. Eventuelne oddaljene zasevke papilarnega in folikularnega

karcinoma zdravimo z radioaktivnim jodom po totalni tiroidektomiji in radioaktivni jodni

ablaciji ostanka ščitnice.

Anaplastični karcinom, ki je še omejen na samo ščitnico, radikalno odstranimo s

tiroidektomijo. Pri tumorjih, kipa so prerasli ščitnico in vraščajo v okolico, odstranimo

toliko tumorske gmote, kolikor je mogoče brez večjega tveganja, in nato zdravimo z


31

obsevanjem in kemoterapijo. Pogosto moramo pri operaciji, ki je paliativna obenem

narediti še traheostomo zaradi vraščanja tumorja v sapnik.

Recidive (ponovno nastajanje tumorjev) diferenciranih karcinomov na vratu, lahko

ponovno radikalno operiramo v kolikor je to tehnično izvedljivo. V nasprotnem primeru pa

lahko pri papilarnem in folikolarnem karcinomu dosežemo skoraj enake rezultate tudi z

radioaktivno jodno terapijo – ablacijo. Ponovitev obolenja modularnega karcinoma in

njegove zasevke, pa največkrat zdravimo le z obsevanjem in kemoterapijo (Smrkolj, 1995).

5.1 Hormonsko zdravljenje

Gaberšček s sodelavci (2008) navaja naslednje vrste hormonskega zdravljenja:

5.1.1 Nadomestno (substitucijsko) zdravljenje

Po vsaki operaciji ščitnice je potrebno vse življenje jemati ščitnični hormon tiroksin. Z

njim nadomestimo manjkajoče hormone, preprečimo rast preostanka ščitnice in se

izognemo diagnostičnim preiskavam in ponovnemu kirurškemu posegu.

5.1.2 Zavorno (supresijsko) zdravljenje

Hormon TSH stimulira (vzpodbuja) rast folikularnega, papilarnega in Hürthlejevega raka

ščitnice. Zato želimo imeti pri teh bolnikih čim nižjo koncentracijo TSH. Seveda pa morajo

biti v mejah normale vrednosti hormona.

5.2 Zdravljenje z radiojodom

Radiojod (131I) že približno šestdeset let uporabljamo za zdravljenje bolezni ščitnice.

Uporaba povsod po svetu in tudi pri nas narašča. Radiojod uporabljamo za zdravljenje

avtonomnega tkiva ščitnice, bazedovke, nodozne golše in diferenciranih karcinomov

ščitnice po kirurški resekciji. Radiojod apliciramo per os v obliki kapsul. Po zaužitju se

naglo in popolnoma resorbira iz prebavil in se aktivno nakopiči v folikularnih celicah

ščitnice, tam se oksidira in organificira. Radioaktivno sevanje povzroči propad ščitničnih

celic. Pred aplikacijo terapevtskega odmerka radiojoda vedno opravimo test kopičenja


32

majhne testne aktivnosti radiojoda, s katerim opredelimo, kolikšen delež zaužitega izotopa

se nakopiči v ščitnici po določenem času, običajno po 2 ali 24 urah. Učinek zdravljenja z

radiojodom se pokaže po 6 do 8 tednih. Zdravljenje z radiojodom je učinkovito in varno.

Po aplikaciji radiojoda postane bolnik vir sevalne obremenitve, zato prejme pisna navodila

obnašanja, ki jih je dolžan upoštevati.

5.2.1 Indikacije in kontraindikacije za radiojod

Absolutni kontraindikaciji za zdravljenje z radiojodom sta nosečnost in dojenje. Radiojod

prehaja skozi placento in v materino mleko, lahko je teratogen ali povzroči hipotirozo pri

plodu oziroma otroku. Starost bolnika danes ni več zadržek za zdravljenje z radiojodom,

tako da radiojod včasih apliciramo tudi starejšim otrokom. V nekaterih centrih

izračunavajo aplicirano aktivnost radiojoda po posebnih formulah, ki upoštevajo volumen

ščitnice, delež kopičenja radiojoda po določenem času in želeno prejeto dozo radiojoda, v

drugih pa aplicirajo fiksne aktivnosti.

5.2.2 Stranski učinki radiojoda

Možna zgodnja stranska učinka aplikacije radiojoda, sta radiacijski tiroiditis in poslabšanje

hipertiroze. V prvih 14 dneh po aplikaciji se pri približno 5 do 10 odstotkih bolnikov zaradi

nekroze pojavi radiacijski tiroiditis, ki se kaže kot tiščanje oziroma bolečina v vratu.

Zdravimo ga z analgetiki ali nesteroidnimi antirevmatiki, redko so potrebni kortikosteroidi.

Ravni ščitničnih hormonov se običajno normalizirajo že po nekaj tednih. Hipotiroza po

radiojodu ni stranski učinek, ampak pričakovan izid zdravljenja in se pojavi pogosto. Vsem

bolnikom, ki so kadarkoli v življenju prejeli terapevtsko dozo radiojoda, je potrebno

kontrolirati TSH enkrat letno. Obsežne epidemiološke raziskave, ki so zajele več desettisoč

bolnikov, zdravljenih z radiojodom, niso pokazale povečane incidence karcinomov

ščitnice, drugih rakavih bolezni ali škodljivosti na potomstvo.

5.2.3 Varstvo pred sevanjem

Pri razpadu radiojoda je 10 odstotkov sevanja gama (γ), ki je prodorno in predstavlja

glavni vir sevalne obremenitve bolnika in okolice, zato mora tako zdravstveno osebje kot

tudi bolnik upoštevati zakonske predpise o varstvu pred ionizirajočem sevanjem. Po


33

aplikaciji radiojoda mora bolnik prejeti pisna navodila in opozorila o nevarnostih sevanja

in postopkih za varstvo pred sevanjem, kakor tudi navodila obnašanja, ki jih je dolžan

upoštevati. V teh navodilih je posebej poudarjeno, naj se bolniki ne zadržujejo v bližini

majhnih otrok, naj jih ne pestujejo in zlasti, naj ne spijo z njimi v isti postelji. Tudi

bolnikovi svojci, posebej partnerji, naj se ne zadržujejo predolgo v neposredni bližini

bolnika. Intimne kontakte s partnerjem naj bolnik omeji na 30 minut dnevno. Svetujemo

spanje v ločenih posteljah. Bolnik naj tudi omeji potovanje z javnimi prometnimi sredstvi.

Trajanje opisanih ukrepov je odvisno od aplicirane aktivnosti, posebej pomembno je

upoštevati navodila prvih 14 do 30 dni po aplikaciji radiojoda. Prvih šest mesecev po

aplikaciji radiojoda odsvetujemo nosečnost. Bolnikom, ki delajo z otroki, pri pripravi

hrane, ali imajo pri delu pogoste stike z ljudmi, po aplikaciji radiojoda priporočamo

bolniški stalež v trajanju, ki je odvisen od prejete aktivnosti radiojoda.

5.3 Kirurško (operativno) zdravljenje

Na obseg operacije raka ščitnice vplivajo: tip tumorja, napovedni dejavniki, starost bolnika

in ohromelost glasilke.

Besić (2009b) predstavi naslednje vrste operativnih posegov:

- Odstranitev celotne ščitnice (totalna tiroidektomija)

- Skoraj totalna tiroidektomija – pri tej operaciji kirurg ohrani do 2 ml zdrave

ščitnice

- Manj obsežen kirurški poseg ščitnice – napravimo ga pri bolnikih s prognostično

zelo ugodnimi dejavniki

- Odstranitev enega režnja ščitnice (lobektomija) – najmanjši dovoljen kirurški poseg

pri teh bolnikih

5.4 Obsevanje in kemoterapija

Zdravljenje z obsevanjem in citostatiki pride v poštev pri bolnikih, katerim raka ščitnice

nismo uspeli odstraniti v celoti ali če se je vraščal v grlo, sapnik, požiralnik ali povratni

živec in včasih pri bolnikih z zasevki v oddaljene organe (kosti, pljuča, možgani).

Uporabljamo nizke odmerke citostatikov v dolgotrajnih infuzijah, zato so stranski učinki

zdravljenja blagi in nastanejo zelo redko.


34

6 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI BOLNIKA Z ŠČITNIČNIMI

OBOLENJI IN ZDRAVSTVENA NEGA

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije določa, da je

zdravstvena vzgoja ena temeljnih nalog medicinskih sester. Medicinske sestre smo

soodgovorne v skrbi za zdravje in življenje ljudi, zato smo dolžne delovati zdravstveno-

vzgojno (Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2006).

Največ stikov z bolnikom ima prav medicinska sestra, ki s tem zagotavlja največ podatkov

o bolniku zdravstvenemu timu. Medicinska sestra mora biti usposobljena za načrtovanje in

izvajanje zdravstvene nege ter za nadzor zdravstvenega stanja bolnika. Imeti mora znanje o

epidemiologiji, etiologiji, patofiziologiji, o znamenjih in simptomih bolezni, o zdravljenju

in zdravilih, saj lahko le tako ugotavlja bolnikove potrebe in tako lažje izvaja zdravstveno

nego (Ivanuša in Železnik, 2000).

Dela in naloge medicinske sestre po dokumentu ˝Razmejitev zdravstvene nege˝ so

opredeljene kot:

- preventivne,

- negovalne, spremljajoče,

- svetovalne,

- poučevalne,

- diagnostične,

- terapevtske,

- administrativne,

- sporočilne,

- koordinirajoče,

- oskrbne.

Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in

osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do varovanca in družbene

skupnosti. Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno


35

reševanje problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma so pogoj za uspešno

opravljanje zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999).

Medicinska sestra v zdravstveni negi bolnika z obolenjem ščitnice deluje od sprejema do

odpusta. Bolnika obravnava individualno ter mu poleg fizične pomoči nudi tudi psihično

pomoč.

Medicinska sestra je tista, ki organizira, načrtuje ter izvaja zdravstveno nego. Naloge

medicinske sestre pri bolniku z obolenjem ščitnice so zelo raznolike. Na začetku mora

bolnika spoznati in sicer s pridobitvijo izčrpne negovalne anamneze ter opazovanjem

bolnika (izgled, stanje zavesti, obnašanje, stanje in barvo kože, sluznic in ustnic, mimiko

obraza, oči, vrat, dihanje, govor, prisotnost strahu in sram zaradi spremenjene telesne

podobe). Prav tako medicinska sestra meri vitalne funkcije (krvni tlak, otipavanje

perifernega arterijskega pulza, merjenje telesne temperature), opravi rutinsko diagnostične

preiskave po naročilu zdravnika (odvzem krvi za preiskave), pomaga pri ultrazvočnem

pregledu in punkcijah ščitnice.

Naloge medicinske sestre v zdravstveni negi takšnega bolnika so da (Šifrar, 1999):

- Opravi izčrpno negovalno anamnezo (v pogovoru z bolnikom – avtoanamneza in

njegovimi svojci – heteroanamneza, dobi podatke o bolnikovem trenutnem

zdravstvenem stanju in težavah, ki ga spremljajo). Vsi zbrani podatki pomenijo

podlago za ugotavljanje zdravstvenih potreb bolnika.

- Opazuje izgled bolnika (sam izgled bolnika nam lahko pove veliko o težavah, ki

ga pestijo: opazujemo stanje zavesti, dihanje, obnašanje, stanje in barvo kože,

sluznic in ustnic, mimiko obraza, prisotnost strahu in sramu zaradi spremenjene

telesne podobe).

- Meri vitalne funkcije (merjenje krvnega tlaka, saj je ta pri večini bolnikov z

evtirotično golšo in hipertirozo povečan, otipavanje perifernega arterijskega pulza –

medicinska sestra ugotavlja njegovo navzočnost, hitrost, ritem in kakovost,

merjenje telesne temperature vsaj trikrat dnevno, merimo aksilarno).

- Skrbi za hranjenje, higiensko oskrbo in preoblačenje bolnika (ker bolnik ni

popolnoma samostojen, medicinska sestra poskrbi za pomoč in tako pomaga


36

bolniku zadovoljiti njegove potrebe po hranjenju, pitju, negi telesa in po oblačenju).

- Opazuje spremembe v elektrokardiogramu (EKG monitoring) – ker je pri

hipertireoznem bolniku razbijanje srca pogosta težava, ga po navodilu zdravnika

priključimo na EKG monitor, ki je glavna preiskovalna metoda za ugotavljanje in

razpoznavanje aritmij. Medicinska sestra kontinuirano opazuje EKG krivulje, da

lahko pravočasno prepozna nevarne nepravilnosti srca in o tem takoj obvesti

zdravnika.

- Opravi rutinske diagnostične preiskave – po navodilu zdravnika (odvzem krvi za

preiskave, saj je pri bolniku z hipertirozo pomembno, da se določa vsebnost T3, T4

in TSH v krvi, zaradi predpisovanja natančne doze zdravila, ki potem vpliva na rast

golše in delovanje ščitnice).

- Nudi psihično podporo bolniku (bolnik z hipertirozo je nemiren, spremlja ga

občutek strahu, zaradi razbijanja srca se pojavi tudi zelo neprijeten občutek in vse

to vpliva na njegovo psihično stanje. V takem primeru je naloga medicinske sestre

biti ob bolniku, se z njim pogovarjati, mu prisluhniti in ga pomiriti).

- Sodeluje s svojci (medicinska sestra svojcem posreduje podatke o bolniku, se z

njimi pogovori in jih tudi pomiri ter s tem ustvari zaupanje svojcev; gre za

izmenjavo informacij n zdravstveno vzgojo svojcev).

Medicinska sestra sodeluje tudi pri ultrazvočnem pregledu ščitnice in drugih preiskavah, ki

so potrebne pri ugotavljanju bolezni ščitnice. Medicinska sestra nudi bolniku z obolenjem

ščitnice tudi psihično podporo, saj mora biti ob bolniku, kadar jo le-ta potrebuje, se z njim

pogovarjati, mu prisluhniti in ga pomiriti. Prav tako pa pri svojem delu sodeluje tudi s

svojci bolnika, katerim posreduje podatke o bolniku ali njegovem zdravljenju, se z njimi

pogovarja, jih pomiri saj si le tako pridobi zaupanje svojcev ter tudi bolnikov.

Odvzem krvi in testiranje:

Če se zdravnik odloči za odvzem krvi za določitev ščitničnih hormonov, medicinska sestra

kri vzame v epruveto brez antikoagulansa. Včasih je potrebno narediti test na tiroliberin

(TRH test). Medicinska sestra bolniku razloži, kako bo test potekal in koliko časa bo trajal.

Seznani ga, da bo vstavila i.v. kanilo, mu iz nje vzela kri, ter vanjo dala tiroliberin

raztopino. Bolnik med preiskavo leži. Razloži mu, da mu je zaradi tiroliberin raztopine

lahko slabo, da mu hitreje razbija srce, ga tišči v prsih ter da je možnost, da bo bruhal.


37

Prosi ga, naj ji pove če se bo slabo počutil. V tem primeru upočasni dajanje tiroliberin

raztopine.

Izvedba TRH testa:

Medicinska sestra najprej vstavi i.v. kanilo. Vzame kri za določitev koncentracije TSH in v

posebnih primerih tudi prolaktin (PRL). Ob 0´ da predpisano količino TRH raztopine.

Razredči jo z 20 mililitri fiziološke raztopine. Trideset minut po aplikaciji TRH raztopine

ponovno vzame kri iz i.v. kanile za določitev koncentracije TSH in PRL. Kri za TSH in

PRL vzame v epruveto brez antikoagulansa. Za oba hormona zadostujeta dva mililitra krvi.

Paziti mora , da po nepotrebnem ne vzame preveč krvi.

Zdravstveno vzgojno delo:

Kadar ima bolnik predpisano nadomeščanje ščitničnih hormonov, medicinska sestra

bolniku razloži, kako naj zdravila jemlje in da je redno jemanje zdravil nujno potrebno za

njegovo pravilno delovanje ščitnice. Medicinska sestra bolnika pouči tudi o pravilni

prehrani, svetuje, naj je hrano, ki je bogata z jodom: morski sadeži, sol. Lahko uživa tudi

multivitaminske preparate, ki vsebujejo jod. Prav tako ga pouči o pravilnem dihanju v

primeru dušenja, ter da si pri motnjah delovanja srca sam nadzira in beleži vitalne funkcije

(krvni tlak, pulz, dihanje). Prav tako ga medicinska sestra pouči o pomenu sodelovanja pri

zdravljenju.

Bolnik z evtirotično golšo, pri katerem gre tudi za hipertirozo, ima spremenjeno telesno

podobo (zaradi golše, ki je lahko majhna ali zelo velika), kar vpliva na življenjske

aktivnosti bolnika in v veliki meri tudi na bolnikovo psihično stanje. Takšen bolnik je

nemiren, prestrašen, ima težave z dihanjem, hiter pulz, srce mu razbija ter močno hujša.

Priprava bolnika na operacijo:

Medicinska sestra ima tudi pomembno vlogo pri pripravi bolnika na operacijo. Bolnika je

navadno strah operativnega posega. Pove mu, da je operacija zanj pomembna, ker bo le

tako spet zdrav. Na njemu razumljiv način mu opiše potek operacije. Zvečer, dan pred

operacijo, dobi bolnik pomirjevalo. Od polnoči naprej je tešč. Zjutraj je premeščen na

kirurški oddelek, kjer izvedejo operativni poseg.


38

Pooperativna zdravstvena nega:

Bolnik se drugi ali tretji dan po operaciji vrne nazaj na oddelek. Potrebno je spremljanje

nivoja ščitničnih hormonov, da se uvede nadomestno zdravljenje. Zato mu takoj po vrnitvi

na oddelek vzamemo kri. Medicinska sestra skrbi tudi za bolnikovo operativno rano.

Enkrat dnevno jo očisti s sterilnimi tamponi, ki so prepojeni s sterilno fiziološko raztopino,

jo osuši in pokrije s sterilno gazo. Pozorna je tudi na to, če bi se rana ognojila. Sedmi dan

po operaciji sodeluje pri odstranitvi šivov. Bolniku pove, naj prvi teden po operaciji

previdno dviguje glavo, ko gre iz ležečega v sedeči položaj in obratno. Opazuje tudi možne

stranske učinke operacije, kot so: kvaliteta glasu, znaki hipokalcemije – tetanični krči.

Sodelovanje pri raziskavah:

Medicinska sestra sodeluje pri raziskavah, ki so potrebne pri ugotavljanju bolezni ščitnice.

Spremlja potek raziskav, ga tudi nadzira, koordinira in usmerja. Njena skrb sta ustreznost

in vsebina raziskovalne dokumentacije. Pove bolnikom o pomembnosti raziskav in zbira

podpise tistih, ki se strinjajo z raziskovalnim delom.

Navodila pri zdravljenju z radioaktivnim jodom:

Medicinska sestra pouči pacienta o zdravljenju z radioaktivnim jodom. Poda mu

informacije, ki se nanašajo na čas pred, med in po posegu:

Pred posegom:

Pacientu razloži, da je po navadi potrebnih več preiskav, da lahko določimo natančen

odmerek radioaktivnega joda, da je včasih treba dajati zdravila že pred terapijo z jodom in

da zdravil, ki vsebujejo jod (npr. Cordarone), ne sme vzeti in tudi ne opraviti rentgenskih

preiskav s kontrastnimi sredstvi v zadnjih šestih mesecih.

Med posegom:

Pacientu svetuje, da naj upošteva navodila zdravnika in negovalnega osebja ter ga prosi,

naj takoj obvesti zdravnika, če bi imel močne bolečine ali težave pri dihanju.


39

Po posegu:

Pacientu pove, da se lahko pojavijo bolečine v vratu, da o aplikaciji radioaktivnega joda,

naj obvesti lečečega zdravnika in mu svetuje naj pride na kontrolo kot je navedeno na

ambulantnem kartonu. Medicinska sestra razloži pacientu, da zdravilo za njega in okolico

ne predstavlja nevarnosti, kljub vsemu pa je potrebno minimizirati prejeto dozo sevanja za

njega, kakor okolico. Pove mu tudi da, bo zdravilo v prvih dneh po zaužitju v višjih

koncentracijah v telesu in ker se bo del tega izločil z urinom, majhen del pa z blatom, mora

upoštevati sledeče: pije naj veliko tekočin, še posebej vodo, uporablja naj svoj jedilni

pribor ali skodelice, ki ga naj pred ponovno uporabo obvezno opere, stranišče po uporabi

naj dvakrat splakne, morebitne kapljice urina po tleh naj obriše s papirjem, ki ga nato

odvrže v stranišče, po vsaki uporabi stranišča naj si skrbno umije roke, če se poreže, naj

odstrani ostanke krvi iz kože, perila in predmetov, če se zelo močno znoji, recimo po

telovadbi, je perilo potrebno posebej oprati, pri prehodu državne meje o tem, da je prejel

radioaktivni jod naj obvesti mejne organe (na mejnih prehodih so postavljeni merilniki

radioaktivnosti, ki bodo zaznale njegovo sevanje), o prejetem radioaktivnem jodu prav

tako naj obvesti delodajalca, če v podjetju uporabljajo merilnike sevanja ali morebiti

dozimetre, zadržuje naj se na čim večji razdalji od ostalih ljudi (predvsem v domačem

gospodinjstvu), pomembno je, da se izogne telesnemu kontaktu z drugimi osebami,

predvsem z otroci in nosečnicami, omeji naj potovanje z javnimi prometnimi sredstvi in

prvih šest mesecev odsvetujemo nosečnost. Poleg navedenih navodil, mu pove, da je

pomembno, da upošteva število dni šteto od aplikacije, saj je sevanje najbolj izrazito prve

dni po aplikaciji.

Medicinska sestra ima s tem, ko opravlja zdravstveno nego in zdravstveno vzgojo, velik

delež pri uspešnem zdravljenju bolnika z obolelo ščitnico. Zato se mora na tem področju

stalno izpopolnjevati in si pridobivati nova znanja.

Medicinska sestra mora svoje delo opravljati humano, strokovno in odgovorno, saj ima

njeno delo močan vpliv na zdravje in življenje ljudi.


40

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

7.1 Raziskovalna vprašanja

- Kakšne znake opažajo bolniki v začetku obolenja ščitnice?

- Ali obolenje ščitnice vpliva na odnose v družini in s prijatelji?

- Katere težave so se pojavile pri bolnikih pri obolenju ščitnice?

7.2 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli v Univerzitetnem kliničnem centru, na Oddelku za nuklearno

medicino, v ambulanti za bolezni ščitnice. Pred izvedbo raziskave smo pridobili pisno

soglasje vodstva Univerzitetnega kliničnega centra Maribor ter Komisije za medicinsko

etična vprašanja.

7.3 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec je bilo vključenih 50 bolnikov med 25.-im in 60.-im letom starosti,

ki se zdravijo na oddelku za nuklearno medicino v Univerzitetnem kliničnem centru

Maribor. Skupaj je bilo razdeljenih 50 anketnih vprašalnikov in toliko jih je bilo vrnjenih

nazaj. Raziskava je potekala v mesecu maju 2011.

7.4 Etični vidik

Vsakega anketiranca smo posebej seznanili, da je sodelovanje v raziskavi prostovoljno in

ga ima pravico odkloniti. Seznanili smo jih tudi z namenom in cilji raziskave, jim

predstavili vprašalnik in jim pojasnili načelo zaupnosti in varovanja podatkov, katere smo

uporabili izključno v namen diplomskega dela. Anketirancem, ki so sodelovali v raziskavi

smo zagotovili anonimnost in individualnost. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali vsa

načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


8 REZULTATI

Graf 1: SPOL ANKENTIRANCEV

Od 50 bolnikov so bili 3 (6%) moški in 47 (94%) žensk.

Graf 2: STAROST ANKENTIRANCEV

V raziskavi ni sodeloval noben (0%) bolnik

21-30 let, 6 (12%) bolnikov med 31

bolnikov je bilo starih nad 50 let.

70%

itnice in zdravstvena nega

1: SPOL ANKENTIRANCEV

3 (6%) moški in 47 (94%) žensk.

2: STAROST ANKENTIRANCEV

V raziskavi ni sodeloval noben (0%) bolnik mlajši od 20 let, 1 (2%) bolnik

6 (12%) bolnikov med 31-40 let, 8 (16%) bolnikov med 41-

nad 50 let.

6%

94%

0%2% 12%

16%

41

1 (2%) bolnik je bil star med

-50 let in 35 (70%)

moški

ženski

do 20 let

21 - 30 let

31 - 40 let

41 -50 let

nad 50 let


Graf 3: TEŽAVNOST DELA

Od 50 bolnikov jih 23 (46%) opravlja

delo in 9 (18%) težko fizično delo.

Graf 4: KAJENJE ANKETIRANCEV

Od 50 bolnikov jih 21 (42%) kadi, 29 (58

cigaret/5 let, 2 (4%) kadita

kadita 20 cigaret/10 let, 3 (6%) kadijo 20 cigaret/15 let in 6 (12%) kadi 25 cigaret/30

36%

58%


3: TEŽAVNOST DELA

jih 23 (46%) opravlja lažje fizično delo, 18 (36%) srednje težko

delo in 9 (18%) težko fizično delo.

4: KAJENJE ANKETIRANCEV

v jih 21 (42%) kadi, 29 (58%) jih ne kadi. Med kadilci:

cigaret/5 let, 2 (4%) kadita 10 cigaret/10 let, 5 (10%) jih kadi 10 cigaret/20 let, 2 (4%)

let, 3 (6%) kadijo 20 cigaret/15 let in 6 (12%) kadi 25 cigaret/30

46%

18%

42%

58%

42

no delo, 18 (36%) srednje težko fizično

kadilci: 3 (6%) kadijo 5

10 cigaret/20 let, 2 (4%)

let, 3 (6%) kadijo 20 cigaret/15 let in 6 (12%) kadi 25 cigaret/30 let.

lažje fizično

srednje težko fizično

težko fizično

da

ne


Graf 5: TRAJANJE OBOLENJA

Od 50 bolnikov ima 6 (12%) bolnikov obolenj

obolenje od 1 do 5 let, 8 (16%) bolnikov ima obol

obolenje od 10 do 15 let, 4 (8%) bolniki imajo obolenje od 16 do 20 let, noben bolnik nima

obolenja od 20 do 25 let, 2 (4%) bolnika pa imata obolenje od 26 do 30 let.

Graf 6: ZNAKI V ZAČETKU OBOLENJA Š

Od 50 bolnikov jih 15 (30%) bolnikov ni opazilo nobenih znakov bolezni, 6 (12%)

bolnikov je opazilo utrujenost, 5 (10%) bolnikov je opazilo potenje, 5 (10%) bolnikov je

16%

4%

10%

8%

8%

6%4%

4%


5: TRAJANJE OBOLENJA

ima 6 (12%) bolnikov obolenje manj kot 1 leto, 28 (56%)

obolenje od 1 do 5 let, 8 (16%) bolnikov ima obolenje od 6 do 10 let, 2 (4%) bolnika imata



ČETKU OBOLENJA ŠČITNICE

15 (30%) bolnikov ni opazilo nobenih znakov bolezni, 6 (12%)


12%

56%

8% 0%4%

30%

12%

10%10%

4%2%2%Nobenih

utrujenost

potenje

pospešeno bitje srca

tresenje rok

splošna slabost

hujšanje

povišan krvni tlak

povišanje telesne teže

aritmija srca

bolečine v vratu

izpadanje las

43

, 28 (56%) bolnikov ima

2 (4%) bolnika imata



15 (30%) bolnikov ni opazilo nobenih znakov bolezni, 6 (12%)


do 1 leta

od 1 - 5 let

od 6 -10 let

od 10 -15 let

od 16 -20 let

od 21 - 25 let

od 26 - 30let

Nobenih

utrujenost

potenje


tresenje rok

splošna slabost

hujšanje

povišan krvni tlak


aritmija srca

bolečine v vratu

izpadanje las


opazilo pospešeno bitje srca, 4 (8%) bolnik

opazili splošno slabost, 3 (6%) bolniki so opazili hujšanje, 2 (4%) bolnika sta opazila

povišan krvni tlak, 2 (4%) bolnika sta opazila povišanje telesne teže, 2 (4%) bolnika sta

opazila aritmijo srca, 1 (2%) bolnik je opazil bole

izpadanje las.

Graf 7: SUM NA OBOLENJE Š

Od 50 bolnikov je pri 46 (92%) bolnikih na obolenje š

bolniku je na obolenje ščitnice posumil prijatelj,

posumili sami pri nobenem (0%) na obolenje š


pospešeno bitje srca, 4 (8%) bolniki so opazili tresenje rok, 4 (8%) bolnik

splošno slabost, 3 (6%) bolniki so opazili hujšanje, 2 (4%) bolnika sta opazila


, 1 (2%) bolnik je opazil bolečine v vratu in 1 (2%) bolni

7: SUM NA OBOLENJE ŠČITNICE

50 bolnikov je pri 46 (92%) bolnikih na obolenje ščitnice posumil zdravnik, pri 1 (2%)

čitnice posumil prijatelj, 3 (6 %) bolniki so na obolenje š

pri nobenem (0%) na obolenje ščitnice ni posumil sorodnik

92%

2%0% 6%

44

tresenje rok, 4 (8%) bolniki so

splošno slabost, 3 (6%) bolniki so opazili hujšanje, 2 (4%) bolnika sta opazila


ine v vratu in 1 (2%) bolnik je opazil

itnice posumil zdravnik, pri 1 (2%)

so na obolenje ščitnice

itnice ni posumil sorodnik.

zdravnik

prijatelj

sorodniki

drugo: sam


Graf 8: VRSTA OBOLENJA Š

Od 50 bolnikov ima 16 (32%) bolnikov hipertirozo, 19 (38%) bolnikov ima hipotirozo,

(10%) bolnikov ima povečano

bolnikov ima avtoimunsko obolenje in

Graf 9: SEZNANJENOST Z ZDRAVLJENJEM OBOLENJA Š

10%

2%

12%


8: VRSTA OBOLENJA ŠČITNICE

Od 50 bolnikov ima 16 (32%) bolnikov hipertirozo, 19 (38%) bolnikov ima hipotirozo,

(10%) bolnikov ima povečano ščitnico – golšo, 1 (2%) bolnik ima raka š

lnikov ima avtoimunsko obolenje in 3 (6%) bolniki imajo bazedovko.

9: SEZNANJENOST Z ZDRAVLJENJEM OBOLENJA ŠČITNICE

32%

38%

12%6%

96%

4%

45

Od 50 bolnikov ima 16 (32%) bolnikov hipertirozo, 19 (38%) bolnikov ima hipotirozo, 5

golšo, 1 (2%) bolnik ima raka ščitnice, 6 (12%)

.

ČITNICE

hipertiroza

hipotiroza

povečana ščitnica - golša

rak ščitnice

avtoimunska bolezen

bazedovka

da

ne


Od 50 bolnikov je 48 (96%) bolnikov seznanjeno z zdravljenjem obolenja

(4%) bolnika nista seznanjena z zdravljenjem obolenja š

Graf 10: INFORMIRANOST O BOLEZNI Š

Od 50 bolnikov je 35 (70%) bolnikov dobilo najve

zdravnika, noben (0%) bolnik ni dobil informacij

dobil največ informacij od prijateljev, 2 (4%) bolnika sta dobila najve

časopisa ali revij, 7 (14%) bolnikov je dobilo najve

noben (0%) bolnik ni dobil informacij iz

dobilo drugod in sicer iz interneta.

0%2%4%

14%0%


Od 50 bolnikov je 48 (96%) bolnikov seznanjeno z zdravljenjem obolenja

(4%) bolnika nista seznanjena z zdravljenjem obolenja ščitnice.

10: INFORMIRANOST O BOLEZNI ŠČITNICE

Od 50 bolnikov je 35 (70%) bolnikov dobilo največ informacij o bolezni š

zdravnika, noben (0%) bolnik ni dobil informacij od medicinske sestre,

informacij od prijateljev, 2 (4%) bolnika sta dobila najve

asopisa ali revij, 7 (14%) bolnikov je dobilo največ informacij iz strokovne literature,

noben (0%) bolnik ni dobil informacij iz TV-ja in 5 (10%) bolnikov je najve

dobilo drugod in sicer iz interneta.

70%

10%od zdravnika

od medicinske sestre

od prijateljev

iz časopisa ali revij

iz strokovne literature

iz TV

drugo: internet

46

Od 50 bolnikov je 48 (96%) bolnikov seznanjeno z zdravljenjem obolenja ščitnice in 2

informacij o bolezni ščitnice od

od medicinske sestre, 1 (2%) bolnik je

informacij od prijateljev, 2 (4%) bolnika sta dobila največ informacij iz

informacij iz strokovne literature,

ja in 5 (10%) bolnikov je največ informacij

od zdravnika

od medicinske sestre

od prijateljev

iz časopisa ali revij

iz strokovne literature

iz TV-ja

drugo: internet


Graf 11: ZADOVOLJSTVO S POTEKOM ZDRAVLJENJA

Od 50 bolnikov je 43 (86%) bolnikov zadovoljnih s potekom zdravljenja,

(14%) bolnikov s potekom

Graf 12: JEMANJE ZDRAVIL ZA OBOLENJE Š

Od 50 bolnikov jih 40 (80%) jemlje zdravila za obolenje š

obolenje ščitnice ne jemlje.


11: ZADOVOLJSTVO S POTEKOM ZDRAVLJENJA

86%) bolnikov zadovoljnih s potekom zdravljenja,

otekom zdravljenja ni zadovoljnih.

12: JEMANJE ZDRAVIL ZA OBOLENJE ŠČITNICE

Od 50 bolnikov jih 40 (80%) jemlje zdravila za obolenje ščitnice, 10 (20%) pa zdravil za

itnice ne jemlje.

86%

3,2

80%

20%

47

86%) bolnikov zadovoljnih s potekom zdravljenja, medtem ko 7

10 (20%) pa zdravil za

da

ne

da

ne


Graf 13: STRANSKI UČINKI ZDRAVIL

Od 50 bolnikov, 45 (90%)

bolnika imata povišano telesno težo, 1 (2%) bolnik ima pospešeno bitje srca, 1 (2%) bolnik

ima hripavost in 1 (2%) bolnik ima navale vro

Graf 14: VPLIV OBOLENJA Š

OZIROMA DRUŽINE

4%


ČINKI ZDRAVIL

45 (90%) bolnikov nima nobenih stranskih učinkov zdravil, 2 (4%)


ima hripavost in 1 (2%) bolnik ima navale vročine.

14: VPLIV OBOLENJA ŠČITNICE NA ODNOS DO PARTNERJA

90%

4%2%2%2%

nobenih



hripavost

navali vročine

14%

86%

48

činkov zdravil, 2 (4%)


ITNICE NA ODNOS DO PARTNERJA

nobenih



hripavost

navali vročine

da

ne


Od 50 bolnikov pri 7 (14%) bolnikov obolenje š

oziroma družine, pri 43 (86%) bolnikih pa obolenje š

partnerja oziroma družine.

Graf 15: VPLIV OBOLENJA Š

ZNANCEV

Od 50 bolnikov pri 4 (8%) bolnikih obolenje š

znancev, pri 46 (92%) bolnikih pa obolenje š

znancev.


Od 50 bolnikov pri 7 (14%) bolnikov obolenje ščitnice vpliva na odnose do partnerja

oziroma družine, pri 43 (86%) bolnikih pa obolenje ščitnice ne vpliva na odnose do

15: VPLIV OBOLENJA ŠČITNICE NA ODNOS DO PRIJATELJEV IN

pri 4 (8%) bolnikih obolenje ščitnice vpliva na odnos do prijateljev in

znancev, pri 46 (92%) bolnikih pa obolenje ščitnice ne vpliva na odnose do prijateljev in

8%

92%

49

itnice vpliva na odnose do partnerja

itnice ne vpliva na odnose do

PRIJATELJEV IN

itnice vpliva na odnos do prijateljev in

itnice ne vpliva na odnose do prijateljev in

da

ne


Graf 16: ZDRAVLJENJE SORODNIKOV ZARADI OBOLENJA Š

Od 50 bolnikov, se pri 10 (20%) bolnikih sorodniki zdravijo za obolenje

(80%) bolnikov pa se sorodniki ne zdravijo za obolenjem š

bolnikih od sorodnikov zdravi za obolenjem š

sorodnikov zdravi mama, pri 2 (4%) bolnikih se od sorodnikov zdravi sestra, pri 1 (2%)

bolniku se od sorodnikov zdravi babica, pri 1 (2%) bolniku se od sorodnikov zdravi h

in pri 1 (2%) bolniku se od sorodnikov zdravi sestri


16: ZDRAVLJENJE SORODNIKOV ZARADI OBOLENJA ŠČ

Od 50 bolnikov, se pri 10 (20%) bolnikih sorodniki zdravijo za obolenje

(80%) bolnikov pa se sorodniki ne zdravijo za obolenjem ščitnice. Od

zdravi za obolenjem ščitnice teta, pri 2 (4%) bolnikih se od


bolniku se od sorodnikov zdravi babica, pri 1 (2%) bolniku se od sorodnikov zdravi h

iku se od sorodnikov zdravi sestrična.

20%

80%

50

16: ZDRAVLJENJE SORODNIKOV ZARADI OBOLENJA ŠČITNICE

Od 50 bolnikov, se pri 10 (20%) bolnikih sorodniki zdravijo za obolenjem ščitnice, pri 40

itnice. Od tega se pri 3 (6%)

itnice teta, pri 2 (4%) bolnikih se od


bolniku se od sorodnikov zdravi babica, pri 1 (2%) bolniku se od sorodnikov zdravi hčerka

da

ne


Graf 17: POJAV TEŽAV ZARADI OBOLENJA Š

VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

Od 50 bolnikov, se pri 22 (44%) bolnikih niso pojavile težave, ki jih ovirajo v vsakdanjem

življenju, pri 4 (8%) bolnikih se je pojavila utrujenost, pri 3 (6%) bolnikih se je pojavila

splošna slabost, pri 3 (6%) bolnikih se je pojavila nervoza, pri 3 (6%) bolnikih se je

pojavilo potenje, pri 3 (6%) bolnikih se je pojavilo pove

bolnikih se je pojavila aritmija, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavilo zatekanje okon

(4%) bolnikih so se pojavili navali vro

tiščanja v grlu, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavilo težko dihanje in pri 2 (4%) bolnikih

pojavila nespečnost.

6%6%

6%4%

4%4%

4% 4%


17: POJAV TEŽAV ZARADI OBOLENJA ŠČITNICE, KI JIH OVIRAJO V

VSAKDANJEM ŽIVLJENJU


nikih se je pojavila utrujenost, pri 3 (6%) bolnikih se je pojavila


pojavilo potenje, pri 3 (6%) bolnikih se je pojavilo povečanje telesne teže, pri 2 (4%)

e pojavila aritmija, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavilo zatekanje okon

e pojavili navali vročine, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavil ob

anja v grlu, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavilo težko dihanje in pri 2 (4%) bolnikih

44%

8%6%

4% 4% nobenih

utrujenost

splošna slabost

nervoza

potenje

povečanje telesne teže

aritmija

zatekanje okončin

navali vročine

občutek tiščanja v grlu

težko dihanje

nespečnost 4%

51

ITNICE, KI JIH OVIRAJO V


nikih se je pojavila utrujenost, pri 3 (6%) bolnikih se je pojavila


anje telesne teže, pri 2 (4%)

e pojavila aritmija, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavilo zatekanje okončin, pri 2

ine, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavil občutek

anja v grlu, pri 2 (4%) bolnikih se je pojavilo težko dihanje in pri 2 (4%) bolnikih se je

nobenih

utrujenost

splošna slabost

nervoza

potenje

povečanje telesne teže

aritmija

zatekanje okončin

navali vročine

občutek tiščanja v grlu

težko dihanje

nespečnost 4%


52

9 RAZPRAVA

Zdrava ščitnica oziroma njeno normalno delovanje je zelo pomembno, saj vpliva na rast in

zorenje tkiv, potrošnjo energije in presnovo skoraj vseh snovi, vključno z vitamini

(Čokolič, 2000).

V raziskavi, ki je potekala v ambulanti za bolezni ščitnice na oddelku za nuklearno

medicino Univerzitetnega kliničnega centra je sodelovalo 50 bolnikov z obolenjem

ščitnice, 3 (6%) moški in 47 (94%) žensk. Od tega je bil 1 (2%) star med 21-30 let, 6

(12%) je bilo starih med 31-40 let, 8 (16%) je bilo starih med 41-50 let in 35 (70%) je bilo

starih nad 50 let.

Od 50 bolnikov jih lažje fizično delo opravlja 23 (46%) bolnikov, 18 (36 %) jih opravlja

srednje težko fizično delo in 9 (18 %) jih opravlja težko fizično delo. Do zdaj je kadilo

oziroma še kadi 21 (42 %) bolnikov medtem, ko jih 29 (58%) ne kadi. Od kadilcev 3 (6%)

kadijo 5 cigaret/5 let, 2(4%) kadita 10 cigaret/10 let, 5(10%) jih kadi 10 cigaret/20 let,

2(4%) kadita 20 cigaret/10 let, 3 (6%) kadijo 20 cigaret/15 let in 6 (12%) jih kadi 25

cigaret/30 let.

Obolenje ščitnice traja 1 leto pri 6 (12%) bolnikih, 1-5 let pri 28 (56%) bolnikih, 6-10 let

pri 8 (16%) bolnikih, 10-15 let pri 2 (4%) bolnikih, 16-20 let pri 4 (8%) bolnikov in 26-30

let pri 2 (4%) bolnikih.

Pirnat in Zupanc (2005) navajata, da lahko klinično oceno funkcijskega stanja ščitnice

potrdimo z laboratorijskimi rezultati. Kakovostna laboratorijska diagnostika pripomore k

uspešni obravnavi bolnika s sumom na ščitnično bolezen. Znaki bolezni so zelo splošni in

jih nekateri na začetku bolezni sploh ne opazijo. V začetku bolezni 15 (30%) bolnikov ni

opazilo nobenih znakov bolezni, 6 (12%) jih je opazilo utrujenost, 5 (10%) jih je opazilo

potenje, 5 (10%) jih je opazilo pospešeno bitje srca, 4 (8%) so opazili tresenje rok, 4 (8%)

so opazili splošno slabost, 3 (6%) so opazili hujšanje, 2 (4%) sta opazila povišan krvni tlak,

2 (4%) sta opazila povečanje telesne teže, 2 (4%) sta opazila aritmijo srca, 1 (2%) je opazil

bolečine v vratu in 1 (2%) je opazil izpadanje las. Zaradi splošnih znakov v začetku


53

obolenja ščitnice je bolezen odkrita naključno. Pri 46 (92%) bolnikih je tako na obolenje

ščitnice posumil zdravnik, pri 1 (2%) je posumil prijatelj, in pri 3 (6%) so na obolenje

ščitnice posumili sami.

Pirnat (2006) navaja, da narašča pojavnost avtoimunskih bolezni ščitnice, pri katerih gre za

moteno delovanje imunskega sistema, ki ščitnice ne prepozna kot telesu lastno tkivo.

Čokolič (2000) navaja, da je hipotiroza je najpogostejša motnja v delovanju ščitnice.

Tudi mi smo v raziskavi ugotovili, da ima največ - 19 (38%) anketiranih hipotirozo, 16

(32%) ima hipertirozo, 5 (10%) jih ima povečano ščitnico-golšo, 1 (2%) ima rak ščitnice, 6

(12%) jih ima avtoimunsko obolenje in 3 (6%) imajo bazedovko.

Z zdravljenjem obolenja ščitnice je seznanjeno 48 (96%) bolnikov. Največ informacij o

bolezni ščitnice je 35 (70%) bolnikov dobilo od zdravnika, 1(2%) je dobil največ

informacij od prijateljev, 2 (4%) sta dobila informacije iz časopisov in revij, 7 (14%) je

dobilo informacije iz strokovne literature in 5 (10%) je dobilo informacije od drugod in

sicer z interneta. S potekom zdravljenja je 43 (86%) bolnikov zadovoljnih, 7 (14%)

bolnikov pa ni zadovoljno.

Molnar Novak (2005a) navaja, da lažje oblike ščitničnih bolezni zdravimo s salicilati ali z

nesteroidnimi antirevmatiki, težje potekajoče pa s kortikosteroidi. Če so ščitnični hormoni

v začetku bolezni izrazito zvišani, lahko zdravimo simptomatsko z blokatorji receptorjev

beta, medtem ko zdravljenje z tirostatiki ni indicirano

Za obolenje ščitnice jemlje zdravila 40 (80%) bolnikov, 10 (20%) pa zdravil ne jemlje. Vsa

zdravila pa lahko imajo stranske učinke, vendar pri 45 (90%) bolnikov stranskih učinkov

zdravil nima, 2 (4%) imata povišano telesno težo, 1 (2%) ima pospešeno bitje srca, 1 (2%)

ima hripavost in 1 (2%) ima stranski učinek navale vročine.

Na odnose do partnerja oziroma družine vpliva obolenje ščitnice pri 7 (14%) bolnikih, pri

43 (86%) pa obolenje ščitnice ne vpliva na odnose. Tudi pri odnosih do prijateljev in

znancev ima vpliv obolenja ščitnice le pri 4 (8%) bolnikih, pri 46 (92%) bolnikih pa

obolenje ne vpliva na odnose.

Obolenje ščitnice je lahko tudi dedno. Pri 10 (20%) bolnikih se sorodniki zdravijo za

obolenjem ščitnice, pri 40 (80%) pa se sorodniki ne zdravijo za obolenjem ščitnice. Od

sorodnikov se za obolenjem ščitnice pri 3 (6%) zdravi teta, pri 2 (4%) se zdravi mama, pri


54

2 (4%) se zdravi sestra, pri 1 (2%) se zdravi babica, pri 1 (2%) se zdravi hčerka in pri 1

(2%) se za obolenjem ščitnice zdravi sestrična. Zaletel in Hojker (2005) navajata, da naj bi

genetski dejavniki prispevali kar do 80 odstotkov k celotni nagnjenosti za avtoimunsko

bolezen ščitnice. Ta se pogosteje pojavlja pri sorodnikih obolelih.

Pri obolenju ščitnice se lahko pojavijo različne težave, ki bolnike lahko ovirajo v

vsakdanjem življenju. 22 (44%) bolnikov težav zaradi obolenja ščitnice nima, pri 4 (8%) se

je pojavila utrujenost, pri 3 (6%) se je pojavila splošna slabost, pri 3 (6%) se je pojavila

nervoza, pri 3 (6%) se je pojavilo potenje, pri 3 (6%) se je pojavila povečana telesna teža,

pri 2 (4%) se je pojavila aritmija srca, pri 2 (4%) se je pojavilo zatekanje okončin, pri 2

(4%) so se pojavili navali vročine, pri 2 (4%) se je pojavil občutek tiščanja v grlu, pri 2

(4%) se je pojavilo težko dihanje in pri 2 (4 %) se je pojavila nespečnost.


55

10 SKLEP

Zadnja leta se pojavlja vse več bolnikov z motnjami delovanja ščitnice. Incidenca bolezni

je zelo visoka, vendar natančnih epidemioloških podatkov za Slovenijo o prevalenci in

incidenci ni. Ženske zbolevajo za obolenjem ščitnice pogosteje kot moški. Obolenje

ščitnice pa je običajno naključno odkrito, saj bolniki ne opazijo znakov bolezni, če pa jih

pa na obolenje ščitnice tudi zdravniki velikokrat ne pomislijo in te znake pripišejo drugim

boleznim ali pri starejših ljudeh posledicam staranja.

V diplomskem delu smo si zastavili tri raziskovalna vprašanja:

1. raziskovalno vprašanje: Kakšne znake opažajo bolniki v začetku obolenja ščitnice?

Večina bolnikov znakov bolezni v začetku obolenja ne opazi in so velikokrat naključno

odkriti. Bolniki, ki pa znake bolezni opazijo, pa niti ne pomislijo na obolenje ščitnice, saj

so ti običajno zelo splošni: tresenje rok, pospešeno bitje srca, utrujenost, potenje, hujšanje,

splošna slabost, povišan krvni tlak, povečanje telesne teže in drugi znaki. Ker so znaki v

začetku bolezni tako splošni tudi zdravnik ne pomisli na obolenje ščitnice in postavi

velikokrat napačno diagnozo ali pa pri starejših ljudeh pripišejo znake posledicam staranja.

2. raziskovalno vprašanje: Ali obolenje ščitnice vpliva na odnose v družini in s prijatelji?

Raziskava je pokazala, da pri večini bolnikov obolenje ščitnice ne vpliva na odnose v

družini in na odnose s prijatelji. Na odnose v družini in s prijatelji vpliva obolenje ščitnice

pri tistih bolnikih, pri katerih so močno izraženi znaki bolezni in zaradi teh znakov ne

funkcionirajo kot so pred boleznijo.

3. raziskovalno vprašanje: Katere težave so se pojavile pri bolnikih pri obolenju ščitnice?

Pri nekaterih bolnikih se težave zaradi obolenja ščitnice niso pojavile in zaradi tega

normalno funkcionirajo in jih nič ne ovira v vsakdanjem življenju. Pri drugih bolnikih, kjer

se težave zaradi obolenja ščitnice pojavijo, se kažejo kot: utrujenost, splošna slabost,

nervoza, potenje, zatekanje okončin, navali vročine, težko dihanje, povečanje telesne teže,

aritmija srca in druge. Zaradi teh težav bolniki ne morejo normalno funkcionirati in jih

ovirajo v vsakdanjem življenju.


56

Ugotovili smo, da je obolenje ščitnice pogosto, vendar je pri večini bolnikov bolezen

odkrita naključno. Da bi izboljšali informiranost ljudi o boleznih in znakih obolenja

ščitnice, bi morali delati veliko več na preventivi. Z različnimi predavanji, predstavitvami

v tiskanih in elektronskih medijih bi ljudi informirali o obolenjih ščitnice in bi tako

nekatera obolenja ščitnice bila pravočasno ugotovljena in zdravljena.


57

LITERATURA

Auersperg, M, Bergant, D, Pompe, F. Maligni ščitnični tumorji. V: Kocijančič, A, Mrevlje,

F, Štajer, D. Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 843-850.

Battelino, T. Pogostejše pridobljene bolezni ščitnice pri otrocih, mladostnicah in

mladostnikih. V: Zbornik predavanj: strokovni seminar, Otočec, 14. In 15. Maja 1999.

Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege, Endokrinološka sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, 1999: 50-59.

Bešić, N. Kirurško zdravljenje raka ščitnice in nadaljevanje zdravljenja v sodelovanju z

izbranim zdravnikom. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine, 2009a.

Bešić, N. Rak ščitnice-vodnik za bolnike/bolnice na poti okrevanja. Ljubljana:Društvo

onkoloških bolnikov Slovenije, 2009b.

Čokolič, M. Bolezni žlez z notranjim izločanjem in presnove. V: Krajnc I, Pečovnik Balon

B. Interna medicina za Visoko zdravstveno šolo. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

2000:237-253.

Gaberšček, S. Evtirotična difuzna in nodozna golša. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer,

D. Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 837-839.

Gaberšček, S, Hojker, S, Hočevar, M, Pirnat, E, Molnar, N, Krhin, B, Zaletel, K. Bolezni

ščitnice – podiplomska šola za zdravnike. Ljubljana: Slovensko združenje za nuklearno

medicino, 2008.

Hojker, S. Nujna stanja v tirologiji. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D. Interna

medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 842-843.

Hojker, S, Gaberšček, S. Ščitnica. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D. Interna

medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 824- 828.


58

Ivanuša, A., Železnik, D. osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Maribor: Visoka

zdravstvena šola, 2000.

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2006.

Molnar Novak, H. Endokrina oftalmopatija. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D.

Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005a: 833-834.

Molnar Novak, H. Subakutnitiroiditis in akutni tiroiditis. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F,

Štajer, D. Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005b: 836-837.

Pajnkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999.

Pfannenstiel, P, Hotze, LA, Saller, B. Schilddrüsenkrankenheiten: Diagnose und Therapie.

Berlin: Berliner Medizinische Verlagsanstalt, 1997.

Pirnat, E. Avtonomno tkivo ščitnice. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D. Interna

medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 841-842.

Pirnat, E, Zupanc, D. Diagnostika ščitničnih bolezni. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer,


Smrkolj, V. Kirurgija. Ljubljana: Sledi, 1995.

Šifrar, M. Zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja otroka s pridobljenim obolenjem

ščitnice. V: Zbornik predavanj: strokovni seminar, Otočec, 14. In 15. Maja 1999.

Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege, Endokrinološka sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, 1999: 60-62.

Šuštaršič, J. Nuklearna medicina. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1999.


59

Topalovič, M. Vnetne bolezni ščitnice. V: Hojs R. Zbornik predavanj in praktikum- iz

prakse za prakso. Maribor: Splošna bolnišnica, 2002: 37-44.

Topalovič, M. Avtoimunska hipertiroza ali bazedovka - primer hipotetične bolnice. V:

Hojs R. Zbornik predavanj in praktikum - iz prakse za prakso. Maribor: Splošna

bolnišnica, 2005: 213-220.

Zaletel, K. Motnje delovanja ščitnice zaradi obremenitve z jodom. V: Kocijančič, A,

Mrevlje, F, Štajer, D. Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 839-841.

Zaletel, K, Gaberšček, S. Hashimotov tiroiditis. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D.

Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 835-836.

Zaletel, K, Gaberšček, S, Hojker, S. Bazedovka. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer, D.

Interna medicina. Ljubljana: Litterapicta, 2005: 832.

Zaletel, K, Hojker, S. Avtoimunska bolezen ščitnice. V: Kocijančič, A, Mrevlje, F, Štajer,



60

PREDVIDENI VIRI

Fiala P. Motnje v delovanju ščitnice. November, 2005. Dosegljivo na:

http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1815(18.12.2010).

Gaberšček S. Majhna žleza v obliki metuljčka. Ljubljana, b.d.: Univerzitetni klinični

center. Dosegljivo na:

http://www.revija-vita.com/Vita_68_-_Majhna_zleza_v_obliiki_metuljcka.pdf

(18.1.2011).

Metuljčica - društvo za pomoč pri obolenjih ščitnice.

http://metuljčica.medianos.tv/index.php (14.2.2011).

Pirnat E. Majhna, a zelo pomembna ščitnica. 2006. Dosegljivo na:

http://www.abczdravja.si/pdf/06junij(14.2.2011).


61

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju prim. asist. Ludviku Puklavec, dr. med., ki me je vodil pri

strokovni izdelavi naloge.

Predvsem se zahvaljujem somentorici, predav. mag. Mateji Lorber, univ. dipl. org., ki je

pokazala veliko razumevanja in potrpežljivosti ter me vodila in usmerjala skozi izdelavo

diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi strokovnemu vodju Stanislavu Verniku, dipl. zn na oddelku za

nuklearno medicino, ki mi je z veseljem pomagal in omogočil pridobiti podatke za anketni

vprašalnik.

Zahvala gre tudi partnerju Borisu in sinu Aneju za podporo, potrpežljivost in pomoč.

Velika zahvala tudi moji družini, ki mi je bila podpora skozi šolanje in me vzpodbujala v

času izdelave diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi vsem prijateljem in vsem ostalim, ki so mi na kakršen koli način

pomagali pri izdelavi diplomske naloge.


1

PRILOGE

Sem Kukovec Janja, absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Pripravljam diplomsko nalogo z naslovom: »Obolenja ščitnice in zdravstvena nega«.

Prosim Vas, da pazljivo preberete naslednja zastavljena vprašanja in nanje odgovorite tako,

da obkrožite črko pred odgovorom oz. dopolnite manjkajoče. Anketa je anonimna, podatke

bom uporabila samo za potrebe diplomskega dela. Hvala!

ANKETA

1. SPOL M Ž

2. VAŠA STAROST?

a) do 20 let

b) 21-30 let

c) 31-40 let

d) 41-50 let

e) nad 50 let

3. KAKŠNO DELO OPRAVLJATE ALI STE OPRAVLJALI?

a) lažje fizično

b) srednje težko fizično

c) težko fizično

4. ALI KADITE OZIROMA STE KADILI?

a) da

b) ne

ČE » DA«, KOLIKO CIGARET DNEVNO IN KOLIKO LET?

_________________________________________________________________________

5. KAKO DOLGO IMATE OBOLENJE ŠČITNICE?

_________________________________________________________________________


2

6. KAKŠNE ZNAKE STE OPAŽALI V ZAČETKU OBOLENJA ŠČITNICE? Naštejte

prosim:

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

7. KDO JE POSUMIL NA OBOLENJE ŠČITNICE?

a) zdravnik

b) prijatelj

c) sorodniki

d) drugo______________

8. ZA KATERO VRSTO BOLEZNI ŠČITNICE STE ZBOLELI?

a) hipertirozo d) rak ščitnice

b) hipotirozo e) avtoimunsko bolezen: a) bazedovka

c) povečano ščitnico-golšo

9. STE SEZNANJENI Z ZDRAVLJENJEM VAŠEGA OBOLENJA ŠČITNICE?

a) da

b) ne

10. KJE STE DOBILI NAJVEČ INFORMACIJ O BOLEZNI?

a) od zdravnika e) iz strokovne literature

b) od medicinske sestre f) iz TV-ja

c) od prijateljev h) drugo____________

d) iz časopisa ali revij

11. STE ZADOVOLJNI S POTEKOM ZDRAVLJENJA?

a) da

b) ne


3

12. JEMLJETE KAKŠNA ZDRAVILA ZA OBOLENJE ŠČITNICE?

a) da

b) ne

13. ALI OPAŽATE STRANSKE UČINKE ZDRAVIL? KAKŠNE?

Prosim naštejte: ___________________________________________________________

14. ALI VAŠA BOLEZEN ŠČITNICE VPLIVA NA ODNOS DO VAŠEGA

PARTNERJA OZ. DRUŽINE?

a) da

b) ne

15. ALI VAŠA BOLEZEN ŠČITNICE VPLIVA NA ODNOS DO VAŠIH

PRIJATELJEV IN ZNANCEV?

a) da

b) ne

16. ALI SE KDO OD SORODNIKOV ZDRAVI ZARADI ŠČITNICE?

a) da

b) ne

ČE »DA« KDO JE TO?___________________________________________________

17. KATERE TEŽAVE SO SE POJAVILE ZARADI OBOLENJA ŠČITNICE IN VAS

OVIRAJO V SAKDANJEM ŽIVLJENJU?

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

Hvala za razumevanje!

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE - … · Janja Kukovec: Obolenja š čitnice in zdravstvena nega 2 odvzem krvi za dolo čitev š čitni čnih hormonov, kri odvzame