Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Univerzitetni enopredmetni program slovenski jezik s
knjiţevnostjo
DIPLOMSKO DELO
BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA PRAZNIKI,
OBIČAJI IN DRUŢINA V LESKOVŠKEM IN
BEDNJANSKEM GOVORU
Maja Glaser Bedenik
MARIBOR, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Univerzitetni enopredmetni program
slovenski jezik s knjiţevnostjo
DIPLOMSKO DELO
BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA
PRAZNIKI, OBIČAJI IN DRUŢINA V
LESKOVŠKEM IN BEDNJANSKEM
GOVORU
GDRADUATION THESIS
LEXEMES FROM THE SEMANTIC
FILDS HOLIDAYS, TRADITIONIS AND
FAMILY IN LESKOVŠKI AND
BEDNJANSKI DIALECT
Mentorica: Kandidatka:
redna profesorica Maja Glaser Bedenik
dr. Mihaela Koletnik
Maribor, 2016
Lektorica:
Milena Furek, profesorica slovenšĉine in diplomirana etnologinja
Prevajalka:
Sanja Selinšek, univerzitetna diplomirana prevajalka in tolmaĉka za
angleški jezik
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici, redni profesorici dr. Mihaeli Koletnik, za vso
podporo in pomoĉ pri pripravi ter izdelavi diplomskega dela.
Zahvalila bi se svoji druţini za pomoĉ, razumevanje in podporo v vseh letih
študija in priprave diplomskega dela. Hvala vsem informatorjem in vsem tistim, ki
so mi na kakršnkoli naĉin pomagali pri izdelavi tega diplomskega dela.
POVZETEK
V diplomskem delu je predstavljeno besedje leskovškega in bednjanskega govora.
Ob geografsko-zgodovinski predstavitvi obmoĉij, katerih govor je obravnavan, je
predstavljeno teoretiĉno izhodišĉe za analizo besed ter povzetek poglavij dela dr.
Marka Zajca: Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne, s poudarkom na kajkavsko
slovenski govorni meji. Osrednji del naloge zajema popis besedja pomenskih polj
prazniki, obiĉaji in druţina v leskovškem in bednjanskem govoru ter opravljeno
primerjavo in analizo na podlagi podobnosti oz. razliĉnosti pomena in izvora
besedja.
Kljuĉne besede: »panonska nareĉna skupina«, »haloško nareĉje«, »leskovški
govor«, »kajkavski dialekt«, »bednjanski govor«, »pomensko polje druţina«,
»pomensko polje obiĉaji«, »pomensko polje prazniki« .
SUMMARY
In my diploma paper I presented the vocabulary of Leskovec and Bednje region.
With geographical and historical description of this regions, I presented the
theoretical basis for the vocabulary research and additional excerpts of dr. Marko
Zajc‟s work titled: Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne (Where Slovene
territory ends and the Croatian begins) with its emphasis on Slovene-Croatian
border with Kajkavian dialect. I researched the vocabulary and classified groups
of words for holidays, customs and family in dialects of Leskovec and Bednje
region with an analysis of similarities and dissimilarities in language and the
origin of words.
KEY WORDS: “Pannonian dialect group”, “dialect from Haloze region”,
“Leskovec dialect”, “Kajkavian dialect”, “Bednje dialect”, “semantic field
family”, “ semantic field customs”, “ semantic field holidays”.
i
Kazalo
1 Uvod ...................................................................................................................... 1
2 Zgodovinski in geografski oris Krajevne skupnosti Leskovec in obĉine Bednja . 3
2.1 Zgodovinski oris Krajevne skupnosti Leskovec .................................... 3
2.2 Geografska in prostorska umestitev Krajevne skupnosti Leskovec ....... 6
2.3 Krajevna skupnost Leskovec danes ........................................................ 8
2.4 Zgodovinski oris obĉine Bednja ............................................................. 8
2.5 Geografska in prostorska umestitev obĉine Bednja ............................. 10
2.6 Obĉina Bednja danes ............................................................................ 11
3 Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne ........................................................... 12
4 Nareĉna umestitev haloškega nareĉja ................................................................. 17
4.1 Glasoslovna in oblikoslovna podoba leskovškega govora ................... 18
4.1.1 Glasoslovna podoba leskovškega govora .............................. 19
4.1.2 Oblikoslovna podoba leskovškega govora ........................... 21
4.2 Nareĉna umestitev bednjanskega govora v Hrvaškem Zagorju ........... 25
4.2.1 Glasoslovna podoba bednjanskega govora ............................ 29
5 Besedje iz pomenskega polja „druţina, prazniki in običaji“ po vprašalnici za
SLA v leskovškem govoru ..................................................................................... 32
5.1 Pomenskega polje druţina ................................................................... 32
5.2 Pomenskega polje prazniki in običaji .................................................. 44
5.2.1 Prazniki ....................................................................................... 44
5.2.2 Obiĉaji ......................................................................................... 55
6 Besedje iz pomenskega polja „druţina, prazniki in običaji“ po vprašalnici za
SLA v bednjanskem govoru ................................................................................... 60
6.1 Pomensko polje druţina ....................................................................... 60
6.2 Pomenskega polje prazniki in običaji .................................................. 69
6.2.1 Prazniki ............................................................................... 69
6.2.2 Obiĉaji ................................................................................ 77
7 Primerjava besed pomenskega polja v leskovškem bednjanskem govoru .......... 81
7.1 Analiza pomenskih polj druţina, prazniki in obiĉaji ............................ 81
7.1.1 Leskovški govor ........................................................................... 81
7.1.2 Bednjanski govor .......................................................................... 83
7.1.3 Primerjava izvora besedja v obravnavanem govoru .................... 84
8 Zakljuĉek ............................................................................................................. 87
9 Viri in literatura ................................................................................................... 91
1
1 UVOD
Haloze, moja deţela, ki me vsakodnevno na novo preseneĉa in popolnoma
prevzame. Spoznavanje skritih kotiĉkov lepot te vinorodno gozdnate hribovite
pokrajine me je pripeljalo do spoznavanja razliĉnih ljudi in njihove kulture. Veĉ
kot pet let sem vsak petek preţivela med posameznimi kraji in ljudmi v Halozah,
pot me je vodila od vinorodnih preko osrednjih do gozdnatih Haloz. Moj hobi,
predstavljanje in ohranjanje ljudskega izroĉila, petja in plesa v folklornih
skupinah mi je omogoĉil, da sem se sreĉevala z avtohtonim prebivalstvom in
poslediĉno z njihovim govorom. Predvsem me je zanimalo vsakodnevno ţivljenje
ljudi, povezano s plesom in petjem, ter šege in navade Haloţanov. Kmalu me je
pritegnila govorica, saj so Haloze nareĉno izredno pestre. Ĉe v Zavrĉu,
Cirkulanah in Leskovcu v vinorodnih in osrednjih Halozah z mano »güĉijo«, se v
Vidmu in vse do Majšperka ob povezovalni poti in dolini ter hribih osrednjih proti
gozdnatim Halozam »menijo«, v Stopercah in pod Donaĉko goro ţe globoko v
gozdnatih Halozah uporabljajo oboje, ali se »menijo« ali »govorijo«.
Ob prebiranju Faric avtorja Antona Griĉnika, ki je popisal haloške folklorne
pripovedi po veĉjem obmoĉju Haloz, sem se nasmejala vsem prigodam in
peripetijam Haloţanov, hkrati pa vse bolj spoznavala, »da tak kak güĉijo, se
menijo ali govorijo z mano, taki so«. Vse bolj sem bila odloĉena, da se bolj
poglobljeno posvetim izgovoru in temu, kaj dejansko besede pomenijo, saj je
vĉasih naneslo tako, da nisem ravno razumela, kaj mi ţelijo povedati.
Nakljuĉje me je popeljalo v Hrvaško Zagorje, na obisk dvorca Trakošĉan.
Navdušilo me je vse, posebej govor domaĉinov. Prviĉ sem se z bednjanskim
nareĉjem sreĉala pri tamburaški zasedbi Kavaliri iz Bednje, ki vsa svoja besedila
izvajajo v domaĉem nareĉju. S prijateljem folklornikom s Hrvaškega sva iskala
skupne in podobne znaĉilnosti obmejnih krajev v plesu in pesmi ter prišla do
Bednje oz. bednjanske svatbe. Z veseljem sem pogledala posnetek. Prijatelj je
takrat komentiral, da jih on niĉ ne razume in da je to nareĉje zelo nerazumljivo za
prebivalce Hrvaške. Meni se je seveda vse skupaj zdelo nenavadno, saj sem veliko
besed razumela, ker so me spominjale na domaĉo govorico v Halozah. Ob moji
2
radovednosti sem hitro pobrskala po spletu in našla veĉ o bednjanskem nareĉju
oziroma dialektu kot posebnosti hrvaške dialektologije. Vse bolj me je privlaĉila
misel, da kaj veĉ izvem o povezavi med kraji ob meji. Tako sem se podala v
Krajevno skupnost Leskovec, katere naselja mejijo s Hrvaško, Bednja pa se
prikaţe kaj kmalu po prestopu mejnega prehoda v Veliki Varnici in Cvetlinu na
hrvaški strani.
O odloĉitvi, da se posvetim v diplomskem delu govorni raznolikosti in pestrosti
dveh obmejnih krajev v Sloveniji in na Hrvaškem, seveda nisem popolnoma niĉ
veĉ razmišljala, ampak se podala na prelepo popotovanje po ĉudovitih krajih v
Sloveniji in Hrvaški ter zapisala zanimive izreke besed.
Vesela sem bila, da nareĉje tako na slovenski kot na hrvaški strani uporabljajo v
svojem vsakodnevnem sporazumevanju domaĉini vseh starosti, od najstarejših do
najmlajših.
Haloţani in Zagorci so bili vedno sosedje, posebej v obmejnem pasu, kamor
sodita tudi Leskovec in Bednja. Njihova ţivljenja so se skozi zgodovino
prepletala, a vseskozi se je med njimi pojavljala geografska pregrada visokih
vinorodno-gozdnatih hribov, ki so pomembno vplivali na oblikovanje govorov.
Ĉeprav so se in se še vedno njihova ţivljenja in poti medsebojno prepletajo,
vsekakor ohranjajo nareĉne posebnosti na obeh straneh meje, kar je izredno
pomembno, saj jih ravno jezik in izraţanje v lokalnem govoru ide.ntificirata ter
zaznamujeta. Pa je govor iz obeh strani meje resniĉno tako drugaĉen ali se najdejo
podobnosti, ki oba nareĉna govora medsebojno povezujejo? Medsebojno se
povezujeta in navezujeta kajkavsko nareĉje, znaĉilno za hrvaško Zagorje, in
slovenska nareĉja, predvsem panonsko in štajersko, obe namreĉ z govori mejita
na kajkavsko nareĉje ter se prelivata z njim.
V diplomskem delu je predstavljeno haloško nareĉje v Krajevni skupnosti
Leskovec, v obĉini Vide.m pri Ptuju, v Sloveniji in bednjansko nareĉje v obĉini
Bednja na Hrvaškem. Kot izhodišĉe za delo je predstavljen kratek povzetek dela
dr. Marka Zajca „Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne“, prav zaradi
razmišljanja, kaj je slovensko in kaj kajkavsko oz. kako so to zabeleţili
jezikoslovci v 19. stoletju ter postavili zanimiva izhodišĉa za prihodnja
3
raziskovanja jezika kot izredno ţivega priĉevalca o ljudeh, ki ţivijo na teh
podroĉjih.
Po vzoru zapisov v Slovenskem lingvistiĉnem atlasu (v nadaljevanju SLA) so
zapisane besede in njihov pomen v pomenskih poljih prazniki, obiĉaji in druţina v
leskovškem in bednjanskem govoru ter primerjava med njimi.
Cilj naloge je popisati pomensko izrazje za besedje „prazniki, obiĉaji in druţina“
ter opraviti primerjavo na podlagi podobnosti oz. razliĉnosti pomena in izvora
besedja.
2 ZGODOVINSKI IN GEOGRAFSKI ORIS KRAJEVNE
SKUPNOSTI LESKOVEC
2.1 ZGODOVINSKI ORIS KRAJEVNE SKUPNOSTI
LESKOVEC
Haloze – griĉevnato hribovita pokrajina, prepredena z zelenimi gozdovi in
bogatimi vinogradi ţe tisoĉletja v svojem jedru skriva bogato tradicijo kulturnega,
gastronomskega in raznovrstnega okolja, ki vseskozi privablja ljudi, da se ne le
ustavijo, temveĉ zavestno ostanejo v tej prelepi pokrajini. Poimenovanje Haloz
izvira iz latinskega poimenovanja Colles, v srednjem veku nemško poimenovanje
Kollos, kar je v obeh jezikih pomenilo mnoţinsko poimenovanje za hrib, griĉ. O
izvoru imena govorita dve razlagi. Prva zagovarja izvor iz latinske besede
Collines, kar pomeni griĉevje, obstaja pa tudi teza ţupnika in narodnega buditelja
pri Sv. Barbari v Halozah (Cirkulane) Boţidarja Raiĉa, da beseda oz. ime Haloze
izhaja iz staroslovanske besede halonga, kar pomeni kraj, porasel z griĉevjem in
podrastjo (Hernja Masten 2011: 56).
Haloze so bile poseljene v prazgodovini, o ĉemer priĉajo razliĉne najdbe, prav
tako v obdobju antike, rimskega imperija, ko je bliţnja Poetoviona bila veliko
središĉe takratne province Panonije. Haloze so v ĉasu kneza Koclja v 9. stoletju
spadale v Spodnjo Panonijo. V letu 1265 najdemo sicer v listinah zapisane in
omenjene Haloze in vasi v štajerskem deţelnokneţjem urbarju, a poseljenost je
4
ravno zaradi razliĉnih najdb datirana v mnogo zgodnejše obdobje (Hernja Masten
2011: 56).
Najdeni predmeti v Zgornjem Leskovcu priĉajo o poselitvi ţe v obdobju antike.
Najdenih je bilo pet kovancev (Ţiţek 2011: 45). Bogatejši zapisi o samem kraju in
okoliških naseljih segajo v pozni srednji vek, ko sta prviĉ omenjena kraja
Leskovec in Trdobojci. Prva omemba kraja sega vse v leto 1440 kot
LEZZKOWICZ, prav tako se v tem letu omenja tudi naselje Trdobojci – Rattay
von Terwayecy. V arhivskih zapisih najdemo tudi omembe kraja Strmec pri
Leskovcu (Hernja Masten 2011: 57).
Ţupnija svetega Andraţa v Halozah je inkorporirana k završki dekaniji. Cerkev je
bila zgrajena leta 1545. Pozneje je bila veĉkrat obnovljena in prezidana. Sprva je
bila podruţnica hoške praţupnije, nato pa ţupnije Sv. Barbara v Halozah. Leta
1751 je postala samostojna ţupnija. Patronatske pravice nad cerkvijo je imela
gospošĉina Borl. Opis iz leta 1763 na vojaškem zemljevidu za Zg. Leskovec je
skop, saj navaja kot zidani stavbi le cerkev in dvorec. Potok Psiĉina je bil 1–2
seţnja širok, plitev, ima ilovnato pešĉeno dno, obĉasno poplavi dolino, a hitro spet
upade. Celotno obmoĉje obdajajo enaki hribi; pri cerkvi stoji pravokotno zidano
gospodarsko poslopje, enonadstropno, na nepomembni vzpetini, s katere bi lahko
obstreljeval bliţnje poti, a jo obvladujejo okoliške vzpetine. Poboĉja in vznoţja
hribov so porasla s srednjimi, veĉinoma grmiĉastimi gozdovi (Hernja Masten
2011: 69)
Simon Povoden (ptujski kurat) v svojem opisu ţupnije navaja, da je 20. 11. 1680
lastnik Borla grof Jurij Fride.rik Sauer pri ptujskem minoritskem provincialu
zaprosil, naj zaradi kuge, ki mori prebivalce v Halozah, v Leskovec pošlje kakega
patra, duhovnika, ki bo umirajoĉim Leskovĉanom stal ob strani v njihovi zadnji
uri in jim dal duhovnega upanja. Minoriti so prošnji ugodili in tukaj je bil
duhovnik ves ĉas trajanja kuge. Šele 8. 7. 1751 so dobili krajani stalnega
duhovnega pastirja. Cerkev je bila 1780 obnovljena in poslikana, leta 1804 jo je
sekavski knez škof Janez Fride.rik slovesno blagoslovil. Simon Povoden je iz
cerkvene matrike izpisal vse znane kurate in duhovnike v Leskovcu. V 19. stoletju
so obnovili ţupnišĉe, ki je sluţilo za stanovanje vsakokratnega duhovnika.
5
Obnovo so opravili krajani sami s pomoĉjo patronatske gospošĉine Borl.
Duhovnik se je vzdrţeval iz nabirke pri podloţnikih. Ţupnija je štela 1.657
ţupljanov. K cerkvi spadata dve podruţnici, cerkvici sv. Avguština in sv.
Magdalene, dve nasproti stojeĉi kapelici ob hrvaško-štajerski meji. Ob ţegnanjih
se tukaj opravljajo maše, cerkev pa obišĉe veliko število romarjev, ki prinesejo
veliko darov. Leta 1803 je pri cerkvi sv. Avguština škof opravil „visitationis
causa“, da se je prepriĉal o slikovitem razgledu s cerkve in njenem pomenu za
romarje.
Leskovec, obdan z griĉevjem in ujet v globoko urezani dolini, je podoben dolini
samote, saj nima, razen cerkve, ţupnije in šole, uradne patronatske in pravniške
stavbe drugih hiš. Vse druge hiše so raztresene v okolici. Tukaj naseljeni Slovenci
nosijo posebno nošo »koschaversko obleko« in govorijo neko ĉisto posebno
nareĉje. Upravna hiša gospošĉine Borl ima letnico 1721 in je za uradovanje veĉ
kakor prostorna. Simon Povoden je zapisal, da bi bilo zelo primerno, da bi v njej
odobrili stanovanje vsakokratnemu kaplanu, saj je njegovo bivališĉe v majhni
sobici veĉ kakor bedno. Sicer je od srednjega veka naprej veĉina podloţnikov iz
vasi Belavšek, Skorišnjak, Sp. Leskovec, Strmec, Trdobojci, Velika Varnica,
Veliki Okiĉ in Zg. Leskovec spadalo v urad Leskovec gospošĉine Borl (Hernja
Masten 2011: 69–70).
Z ustanovitvijo leskovške ţupnije se je zaĉel organiziran razvoj šolstva v
Leskovcu. Po podatkih iz šolske kronike je bila šola v Leskovcu ustanovljena leta
1769. Prvi uĉitelji so bili cerkovniki in organisti. Do leta 1872 je bila šola
enorazredna, od takrat naprej dvorazredna. Na zaĉetku je bil obisk pouka
prostovoljen, kasneje so sodni sluţabniki otroke prisilili v obisk šole. Leta1894 so
šolo razširili v trirazredno, 1902 pa v petrazredno. Moĉno je narašĉalo število
uĉencev, saj je en razred povpreĉno obiskovalo 60 uĉencev, uĉni jezik je bil v
glavnem slovenšĉina, pouĉevali pa so tudi nemšĉino. Leta 1912 so v Leskovcu
zgradili novo šolsko poslopje, kar je bil najveĉji gradbeni projekt v 20. stoletju v
Leskovcu. Napis na šoli je bil po posredovanju lokalnega ţupnika le v slovenšĉini,
ki je to opraviĉeval z dejstvom, da bodo šolo obiskovali le slovenski otroci, za kar
je bil zelo okaran, saj je veĉino sredstev za gradnjo šole prispevala prav nemška
manjšina. Uĉitelji so med vojnama bili pravo bitko z alkoholizmom, ki je bil
6
vsakdanji spremljevalec lokalnega prebivalstva, prav tako pa so organizirali
kmetijski pouk in uprizarjali gledališke igre. Šola je bila po izgradnji
šestrazrednica, pridobila pa je tudi moţnost uvajanja paralelk zaradi velikega
števila otrok. Po okupaciji 1941 so bili slovenski uĉitelji izgnani, nadomestili so
jih nemški, ki so pouĉevali v nemškem jeziku. Veliko otrok ni prihajalo v šolo, do
konca leta 1944 je pouk potekal redno, spomladi leta1945 je popolnoma prenehal.
Šola je bila med okupacijo obnovljena. Po drugi svetovni vojni je pouk potekal v
slovenšĉini, leta 1953 pa je bil sprejet odlok o obveznem osemletnem šolanju
otrok med 7. in 15. letom, po letu 1968 je osnovna šola v Leskovcu postala
samostojna popolna osemletka. V letih 2003/2004 je šola zaĉela izvajati devetletni
osnovnošolski program (Srdinšek 2012: 8–40).
V letih 1933/34 je nastala politiĉna Obĉina Sveti Andraţ v Halozah s sedeţem v
Leskovcu. Obĉina je veljala za raztreseno vinogradniško ozemlje, med vinogradi
poseljene koĉarske bajte in viniĉarije, pogled pa so pritegovali gosposki hrami po
slemenih, ki so se strmo spušĉali v grape. Vinogradniki so od tod še prodajali belo
vino po banovini, ljudje pa so ţiveli skrajno revno. Skoraj polovica viniĉarjev v
srednjih in spodnjih Halozah je bila odvisna od zemljiških lastnikov, predvsem
tujcev (Šuligoj 2011: 113).
2.2 GEOGRAFSKA IN PROSTORSKA UMESTITEV
KRAJEVNE SKUPNOSTI LESKOVEC
Pokrajina, ki se vije ob meji s Hrvaško, je preţeta z raznoliko kulturo, ki je
posledica razliĉnih migracij in priselitev v to okolje, prav tako pa so na celoten
vsakodnevni razvoj prebivalcev, na njihove navade, obiĉaje in tudi govor vplivali
razliĉni lastniki zemljišĉ, ki so skozi stoletja obvladovali ta prelepi del zelenih
griĉev. Danes v Halozah najdemo izredno raznolikost v kulturni dedišĉini, ki sega
vse od Zavrĉa do Donaĉke gore, kjer se zakljuĉuje geografska omejitev prostora.
Haloze sestavlja na stotine strmih griĉkov in ozkih dolinic. Griĉevje sega od Borla
do Donaĉke gore ali od Makol do Goriĉaka. Celotno griĉevje je dolgo pribliţno
7
31 km, široko pa od 6 do 10 kilometrov. Natanĉneje potekajo meje takole: na
severu jih omejujeta Dravinja in Drava, na zahodu in jugozahodu Boĉko in
Maceljsko pogorje, na jugo pa meja proti Hrvaški. Zemljepisci jih delijo na
Spodnje in Zgornje Haloze, strokovnjaki za kmetijstvo pa na spodnje, srednje in
zgornje (Griĉnik 1998: 7).
V. Braĉiĉ deli Haloze na vinorodne Haloze z vinorodnim griĉevjem in gozdnate
Haloze z gozdnatim nizkim hribovjem. Meja je reka Peklaĉa (Zorko 1998: 12)
Haloze so danes upravno razdeljene med sedem obĉin, in sicer: Makole,
Majšperk, Vide.m, Ţetale, Podlehnik, Cirkulane in Zavrĉ.
Ljudje, ki ţivijo v Halozah, se odpravljajo na delo preteţno v bliţnje Kidriĉevo in
Ptuj, veliko je vsakodnevnih delovnih migracij tudi v Maribor ter v sosednjo
Avstrijo. V Halozah se pojavlja vse veĉ samostojnih podjetnikov, kmetov in
vinogradnikov, ki pomembno vplivajo na razvoj Haloz kot pokrajine, kamor se
vraĉajo ljudje, prav tako je zmanjšano preseljevanje na bliţnji Ptuj in v ostala
slovenska mesta. Mladi se po zakljuĉenem študiju vraĉajo v domaĉe kraje in si
tam ustvarijo ţivljenje.
Obĉina Vide.m leţi na juţnem delu Dravskega polja, na obeh straneh Dravinje,
kjer se Haloze pribliţujejo rokavom reke Drave. Upravno je razdeljena na osem
krajevnih skupnosti: Vide.m pri Ptuju, Trţec, Pobreţje, Soviĉe-Vareja-Dravci,
Leskovec, Lancova vas, Sela in Dolena, vanje pa spadajo naselja in vasi:
Barislovci, Belavšek, Berinjak, Dolena, Dravci, Dravinjski Vrh, Gradišĉe,
Jurovci, Lancova vas, Ljubstava, Majski Vrh, Mala Varnica, Pobreţje, Popovci,
Repišĉe, Sela, Skorišnjak, Strmec pri Leskovcu, Spodnji Leskovec, Soviĉe,
Šturmovci, Trdobojci, Trnovec, Trţec, Vareja, Velika Varnica, Veliki Okiĉ,
Vide.m pri Ptuju, Zgornja Pristava in Zgornji Leskovec (Ratajc 2011: 19).
Krajevna skupnost Leskovec sodi v Obĉino Vide.m pri Ptuju in predstavlja
haloški del obĉine. Krajevno skupnost sestavljajo naslednja naselja: Belavšek,
Berinjak, Gradišĉe, Mala Varnica, Repišĉe, Skorišnjak, Spodnji Leskovec, Strmec
pri Leskovcu, Trdobojci, Velika Varnica, Veliki Okiĉ in Zgornji Leskovec (Ratajc
2011: 36).
Naselja se razprostirajo po ravninskem in hribovitem predelu vinorodnih Haloz ter
mejijo na sosednjo Hrvaško. V ravninskem predelu naselje Spodnji Leskovec
8
obvladuje pokrajino okrog sebe, saj vse poti vodijo v ta kraj, kjer je sedeţ
krajevne skupnosti in vsa pomembnejša infrastruktura za delovanje kraja.
2.3 KRAJEVNA SKUPNOST LESKOVEC DANES
Krajevno skupnost danes sestavlja dvanajst naselij, ki so del Obĉine Vide.m pri
Ptuju, ki šteje 1.200 prebivalcev. Središĉe je Zgornji Leskovec (Obĉina Vide.m).
Prepoznavni znaki krajevne skupnosti so vinogradništvo in bogata ter odliĉna
vina, bogata sakralna in kulturna dedišĉina, obmejna romarska cerkvica sv.
Avguština, tradicionalne prireditve in posebni ljudje. Krajevna skupnost je
predvsem bogata z naravnimi lepotami in ponuja obiskovalcem neverjetna
doţivetja v rekreaciji, predvsem v pohodništvu, sprehodih in kolesarjenju ter teku
na prostem. Vinogradniki, ki so še danes pomemben del skupnosti, so iz teh
krajev znani ţe v preteklosti, svoje znanje so ohranjali in nadgradili, tako da danes
pride.lujejo odliĉna vina, prav tako pa ponudijo odliĉna domaĉa gastronomska
razvajanja (Ratajc 2011: 36–37).
V Svetem Andraţu v Zgornjem Leskovcu je vredno obiskati ţupnijsko cerkev sv.
Andreja, sezidano pred letom 1545, staro in lepo obnovljeno šolsko zgradbo,
središĉe kraja pa popotniku odpre vrata v širni svet haloške pokrajine, le nekaj
kilometrov odmaknjene od meje z Republiko Hrvaško. Skozi krajevno skupnost
poteka Vinsko turistiĉna cesta 11, prav tako je veliko romarskih in planinskih poti,
muzej v Veliki Varnici, kapele po haloških griĉih in dolinah, romarski cerkvici sv.
Avguština in sv. Magdalene in na eni najlepših razglednih toĉk v srednjih Halozah
v Veliki Varnici idiliĉni vinorodni Berinjak (Ratajc 2011: 37).
2.4 ZGODOVINSKI ORIS OBČINE BEDNJA
Sledi civilizacije na podroĉju današnje obĉine Bednja segajo v neolitik – mlajšo
kameno dobo, o naselitvi priĉajo najdbe kamnitih sekir na Brezovi gori, Cvetlinu
in Jazbini. Na hribu Ţelimor je dobro ohranjeno naselje s še vidnimi ostanki iz
bronaste dobe, še danes lahko vidimo najdbe, ki priĉajo o kulturi tega obdobja –
keramiko, fragmente bronaste sekire in keltskega roĉnega rotacijskega brusa.
Sekire se bile najdene tudi na podroĉju Bednje in Jamnega. O prisotnosti ţivljenja
9
na tem obmoĉju v rimski dobi pa priĉa najdba kovancev iz 2. stoletja. O nastanku
imena Bednja je podanih veĉ razliĉnih teorij. Beseda Bednja naj bi nastala iz
kajkavske besede »bedenj«, kar pomeni komplet lesene posode. Druga teorija
govori, da je beseda Bednja slovanski prevod oblike imena Bathinus, latinskega
poimenovanja reke Bednje. Reka Bednja je bila prviĉ omenjena leta 1321, od leta
1440 pa se omenja ţupnija Bednja, ki je kot naselje in ţupnija predhodno imela
drugo ime, saj je v arhivskih dokumentih to podroĉje omenjeno kot ţupnija
Trakošĉan, zato se predvide.va, da se je geografsko obmoĉje današnje Bednje v
srednjem veku imenovalo Trakošĉan. Sĉasoma se je kraj poimenoval po reki
Bednji. Podroĉje današnje Obĉine Bednja je bil del trakošĉanskega posestva, ki je
prviĉ v dokumentih omenjeno v sredini 14. stoletja. V 15. stoletju je bil grad
Kamenica uniĉen, posestvo tega gradu se prikljuĉi trakošĉanski gospošĉini. Obe
zemljišĉi sta del zagorske grofije, ki je v 16. stoletju razpadla na samostojna
posestva. Po ohranjeni arhivski dokumentaciji o popisu davka in dajatev je bilo
trakošĉansko posestvo med najveĉjimi na Hrvaškem. Prvi zabeleţeni podatki o
gospodarskih priloţnostih segajo v leto 1487 in govorijo o tem, da je na posestvih
Trakošĉan in Kamenica okrog 380 gospodarstev/kmetij, ampak da je veliko
število posestev opušĉenih in zapušĉenih. Vzroki za opušĉanje gospodarjenja niso
popolnoma jasni, verjetno pa temu botrujejo turški vpadi in mnoţiĉna migracija
kmeĉkega prebivalstva v druge kraje, medtem ko se v 16. in 17. stoletju spremeni
migracija in se ljudje vraĉajo oz. poseljujejo obmoĉje na trakošĉanskem posestvu.
Gozdnati in zarašĉeni predeli se krĉijo, poslediĉno se vzpostavljajo kmeĉka
posestva. Prav tako se v 15. stoletju omenjata dve mesti in dva trga, katerih
prebivalci so bili mešĉani, ki pa v 16. stoletju poniknejo. Leta 1569 postane
lastnik trakošĉanskega posestva druţina Draškoviĉ. Njihovo kontinuirano
gospodarjenje vtisne moĉno sled v Bednji. Pod njihovim vplivom sta ugled in
moĉ bednjanskega okraja porasla, so pa bili tudi zaviralci razvoja sosednjih
posestev. Zraven vseh pravic so imeli Draškoviĉi tudi patronat nad vsemi
cerkvami na posestvu, ki so jih skrbno varovali in oskrbovali. Pomembno vlogo v
gospodarstvu je imelo vinogradništvo, katerega razvoj je bil ugodno pogojen z
ugodnimi naravnimi razmerami, raznovrstno hribovito pokrajino, »goricami«,
primernimi za vzgojo vinske trte. Ker je imel skoraj vsak kmet svoj vinograd, so v
16. stoletju dajatve bile v vinu. Leta 1848 je bilo ukinjeno tlaĉanstvo in s tem so
10
bili kmetje osvobojeni tlake. Zaĉeli so odkupovati svoja kmeĉka posestva in v
ĉasu agrarne reforme so med kmete in drţavna posestva razdelili tudi plemiško
posestvo. Ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil bednjanski okoliš prenapolnjen,
vladala je vsesplošna revšĉina, ki je v 20. stoletju botrovala splošnemu
izseljevanju in migraciji prebivalstva. Najveĉje preseljevanje se je zgodilo po
drugi svetovni vojni, ko je bil sprejet Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji.
Mnoge veĉĉlanske druţine so zapustile svoja prebivališĉa in se preselile v
Podravino, Slavonijo in Baranjo. Bednjanski kraj tako ni veĉ izrazito poljedelsko-
ţivinorejsko podroĉje. Prebivalci so izkoristili razliĉne poslovne moţnosti
gospodarstva in zaposlovanja ter dvignili svoj osebni in socialni status. Bednja je
danes obĉinsko središĉe, ki predstavlja znaĉilno moderno urbano središĉe
sodobnih naselij (http://www.bednja.hr, prevod: Maja B. Glaser).
2.5 GEOGRAFSKO-PROSTORSKA UMESTITEV OBČINE
BEDNJA
Obĉina Bednja je na skrajnem severozahodu Hrvaškega Zagorja in severozahodu
Hrvaške, v Varaţdinski ţupaniji. To obmoĉje je z vseh strani obdano s hribi in z
gorami: Ivanĉico, Strahinjaĉico, Maceljsko goro in Ravno goro. Nahaja se ob
povezovalni cesti proti vzhodu z Lepoglavo in Varaţdinom, proti jugozahodu
preko Jesenja s Krapino in z Zagrebom, proti severozahodu z mejnim prehodom
Macelj na avtocesti Zagreb – Maribor, preko njega dalje s Ptujem in z Mariborom
v Sloveniji. Povezovalna cesta s sosednjo Slovenijo vodi v smeri Leskovca,
Vidma pri Ptuju, Ptuja, preko mejnega prehoda Cvetlin na severu obĉine
(http://www.bednja.hr; prevod: Maja B. Glaser).
11
2.6 OBČINA BEDNJA DANES
Obĉina Bednja je del Varaţdinske ţupanije. Obĉino sestavljajo naslednja naselja,
ki se raztezajo na 75,58 km2, predvsem na izrazito griĉevnatem terenu: Bednja,
Benkovec, Brezova Gora, Cvetlin, Jamno, Jazbina Cvetlinska, Jeţovec, Mali
Gorenec, Meljan, Osonjak, Pašnik, Pleš, Podgorje Bednjansko, Prebukovje, Purga
Bednjanska, Rinkovec, Sveti Josip, Šaša, Šinkovica Bednjanska, Šinkovica Šaška,
Trakošćan, Veliki Gorenec, Vranojelje, Vrbno in Vrhovec Bednjanski.
Obĉina Bednja po zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2001 šteje 4.765
prebivalcev, kar pomeni upad v zadnjih 40 letih skoraj za 50 odstotkov, saj je v
Bednji leta 1961 ţivelo 9.320 ljudi. Zmanjšanje števila prebivalstva se pripisuje
predvsem ekonomskim migrantom, v zadnjih letih se stanje izboljšuje predvsem
na raĉun izboljšane prometne in ostale infrastrukture, ki omogoĉa laţje
vsakodnevne delovne migracije.
Leto 1837 je leto zaĉetka organiziranega šolstva v Obĉini Bednja, 1879 so
postavili novo šolo na trgu svete Marije v Bednji. Prvi uĉbeniki so bili pisani v
nemškem in hrvaškem jeziku. Danes pouk poteka v hrvaškem jeziku. V obĉini
Bednja sta še dve podruţniĉni šoli, v Cvetlinu in Vrbnem.
Obĉina Bednja je turistiĉno razvita obĉina, saj ponuja izredno bogato naravno
dedišĉino: lepo urejene pohodne in kolesarske poti na Ravno goro, ob reki Bednji,
ob Trakošĉanskem jezeru, v parku Trakošĉan ter stare lipe po Bednji. Moţno je
obiskati in si ogledati bogato ruralno dedišĉino starih kmeĉkih in viniĉarskih hiš,
ki so še zelo arhaiĉno ohranjene. Prav tako jih odlikuje sakralna dedišĉina, ki ji
namenjajo posebno pozornost, saj dolino in hribe krasi veliko kapelic in cerkva,
posveĉenih razliĉnim zavetnikom: cerkev Marijinega vnebovzetja, cerkev
Blagoslovljenega presvetega srca Jezusovega, cerkev Sv. Petra in Pavla, cerkvi
Sv. Avguština in Magdalene in kapele Svetega Josipa, Svetih treh kraljev in
Svetega kriţa. Bednjanci so izredno ponosni na svojo belo narodno nošo, ki je
izredno cenjena zaradi njenih detajlov in njene beline, prav poseben ponos pa je
njihovo nareĉje – bednjanski govor ali po njihovo »noša bedljuinska rieĉ«.
(http://www.bednja.hr)
12
3 KJER SE SLOVENSKO NEHA IN HRVAŠKO ZAČNE
V tretjem poglavju povzemamo temeljne ugotovitve iz knjige dr. Marka Zajca
»Kjer se slovensko neha in hrvaško zaĉne« (Zajc 2006: 21–30, 44–47, 120–121).
Dr. Marko Zajc je izredno zanimivo opisal bistvo problematike delitve predvsem
Slovencev in Hrvatov v preteklosti, a aktualnost je doseţena ravno v našem ĉasu,
v ĉasu, ko arbitraţa doloĉa, kdo je kdo in kje je kdo, kako naj se obnašamo, kdo je
komu sosed in kdo govori po »slovenski« in kdo po »hervaški«. Stoletja so ti
ljudje medsebojno sodelovali in si tako ali drugaĉe delili vsakodnevne dogodke.
Njihovo sporazumevanje ni poznalo mejá in meja, ki je bila postavljena, je bila le
na zemljevidih, kulturno prepletanje pa ţe stoletja pušĉa odkrit znaĉaj ljudi. V
nalogi smo si zadali dokazati povezanost med obmejnimi prebivalci predvsem na
govornem podroĉju, saj je zelo zanimivo, da se dejansko medsebojno odliĉno
sporazumevajo v svojih domaĉih nareĉjih. Med prebiranjem knjige dr. Marka
Zajca smo se odloĉili izpostaviti nekaj besed o tem, kje se slovensko neha in
hrvaško zaĉne. Osredotoĉili smo se predvsem na poglavja o slovenskem in
kajkavskem nareĉju, kar kaţe na izrazito zanimive poglede v 19. stoletju. V
njegovem delu lahko ves ĉas sledimo predvsem dejstvu, da so se iskre
razdeljevanja, umešĉanja v prostor in pripadnostne teorije kresale predvsem preko
jezikovnih pogledov velikih jezikoslovcev v 19. stoletju. Tako na slovenski kot
hrvaški strani so bili tisti, ki so brezkompromisno ustvarjali napeto ozraĉje z
izrednimi pogledi in teorijami o juţnoslovanskih jezikih. Jezik so pojmovali kot
omiko in osnovni kazalnik pripadnosti narodu.
Vsekakor izstopata dve tezi moĉnih slavistiĉnih avtoritet.
Josef Dobrovsky in Jernej Kopitar o razmerju med Slovenci in Hrvati
Vse se je zaĉelo z Jozefom Gotfridom Herderjem, ki je v Ide.en zur Philosophie
der Geschichte der menschenkeit prviĉ napisal nekaj pohvalnih odstavkov o
Slovanih. Vplivne so bile njegove ide.je o jeziku kot socialnem fenomenu, ki jih
je zvito povezoval z narodom kot posebnim posameznikom. Herder je prepriĉan,
da se genij naroda najbolj zrcali skozi pojav skupnega jezika. Pojmovanje
13
uĉenjakov o meji med slovenskim in hrvaškim elementom v drugi polovici 18. in
na zaĉetku 19. stoletja, torej v dobi, ki je napovedovala razvoj modernih
nacionalnih zavesti, lahko razumemo samo v širšem kontekstu razprav o
slovenstvu in slovanskih jezikih oziroma nareĉjih. Slavistika se je kot mlada veda
naslanjala na prepriĉanje o enem slovanskem jeziku, ki je razpadel na številna
nareĉja. Oĉe slovanske filologije Josef Dobrovsky je v zborniku Slavin leta1806
postavil trditev, da je slovenski jezik samo razliĉica hrvaškega. To pomeni, da je
zdruţil slovenski in hrvaški kajkavski jezik pod posebno etiĉno celoto pod
hrvaškim imenom. Trditve Dobrovskega o slovenskem jeziku kot o delu
hrvaškega so pravzaprav šele razvnele debato, v katero se je leta 1808 dejavno
vkljuĉil Jernej Kopitar. Kopitarjevi nazori o juţnoslovanskih jezikih so izjemno
pomembni za razvoj predstav o razliki med slovenskim in hrvaškim etosom«. V
svoji slovnici iz leta 1808 »Gramatik der slavischen Sprache in Krain, Kärantan
und Steyermark« je Kopitar sicer upošteval razdelitev juţnoslovanskih nareĉij po
Dobrovskem na dve jezikovni veji, ilirsko in hrvaško, vendar z opombo, da bi se
ob podrobni raziskavi pokazalo kaj drugega. Tudi pri razpravi o pravopisu je
Kopitar dvomil, da bi se lahko številnejši slovenski govorci podredili manj
številnim kajkavskim Hrvatom. Njegovi dvomi so se razvnemali ĉedalje bolj,
pridobivali teţo in postavljali obratno teorijo od Dobrovskega. Kopitar je
zagovarjal tezo »o dveh glavnih nareĉjih na slovanskem jugu, ki ju delita Sava in
Kolpa« … »juţno, ki ga govore Istriani, Dalmatinci, graniĉarski Hrvati, Bošnjaki,
Srbi obenem ţ njihovimi v Slavonijo in na Ogrsko (Baĉka in Banat se izselivšimi
kolonijami … in na panonsko, h kateremu spadajo notranje avstrijski, provincialni
Hrvati in pa Slovani v ogrskih ţupanijah Ţelezno, Zala, Šomod«. Prisvojitev
kajkavskih Hrvatov je Kopitar opraviĉil s tem, da je trditve Dobrovskega obrnil na
glavo. Po njegovem mnenju kranjsko nareĉje ni bilo tisto, ki se je oddaljilo od
hrvaškega, ampak si je »hrvatsko prisvojilo mnogo besed srbskega brata« in se
oddaljilo na ta naĉin, toda ne v slovnici, od Krajnskega. Hrvaškemu jeziku je
Kopitar brez slabe vesti odrekel vsako posebnost, saj je menil, da »kar ni v njem
slovenskega, je srbsko«. Valentin Vodnik, ki je Francozom pomagal pri
poslovanju v slovenskem jeziku, je ilirske province glede na njihov obseg razdelil
na srbsko in slovensko govoreĉe, hrvaškega nareĉja ni omenjal. Po Vodnikovem
mnenju se ti govorci razumejo med sabo. Kopitar pa je v svoj juţnoslovanski
14
program vĉlenil dve temeljni misli: jezikovna in kulturna loĉitev Srbov od Rusov
in jezikovna zdruţitev Srbov in Hrvatov. Kopitarjeva vizija treh etniĉnih jeder
med juţnimi Slovani – slovensko, srbsko, bolgarsko – je naletela na
nepremagljivo oviro v ilirskem gibanju na Hrvaškem, ki je s sprejemom
štokavskega standarda razbijalo zamišljeno slovensko jedro v okviru karantansko-
panonske zamisli. Kopitar je ob pomoĉi Ignatija Kristjanoviĉa, avtorja slovnice
kajkavskega nareĉja, poskusil ohraniti kajkavsko jezikovno kulturno skupnost.
Spodbujal ga je k vzpostavljanju zvez s slovenskim vzhodnoštajerskim okoljem
in opozarjal na razlike med štokavskim in kajkavskim standardom ter poudarjal
starost kajkavskega nareĉja s sklicevanjem na karantansko-panonsko teorijo. Spor
med Dobrovskim in Kopitarjem je postajal vedno zanimivejši, saj sta vsak po
svoje zagovarjala svoje prepriĉanje. Kopitar je bil prepriĉan, da so se pravi Hrvati
naselili v sodobni Dalmaciji, del jih je ostal v Slavoniji, provincialni Hrvati pa naj
bi nosili po Kopitarjevem mnenju hrvaško ime zgolj dve stoletji. Svoje
prepriĉanje je podkrepil s Trubarjevimi delitvami, ki je provincialne Hrvate
imenoval »unteren« Winden, Krajnce, Korošce in Štajerce pa oberen Winden.
Pravi Hrvati naj ne bi bili povezani z obema plemenoma. Dobrovsky ni vedel, kje
je meja hrvaškega nareĉja, vendar je priznal naklonjenost Hrvatom, Slovenci pa
so bili zanj zgolj postranska veja Hrvatov. Prav tako se ni na podlagi dejstev, da
Panonci in Veneti niso bili Slovani, strinjal s panonskim in vindskim imenom kot
oznaĉevalcem za Slovence. Kopitar je neutrudno vztrajal pri teoriji, da so
geografsko pravi Hrvati onkraj reke Kolpe v zgornji Dalmaciji, Dobrovsky pa je
po izidu Kopitarjeve slovnice, kjer so podane pripombe o Hrvatih, podal
pripombo, da bi si morali Kranjci šteti v ĉast imenovati se Hrvati in ne se
sramovati svojega porekla, temveĉ tega, da so sprejeli nemške obiĉaje in besede.
Kopitar je vztrajal pri svoji delitvi, da so Hrvati severno od Kolpe Vindi, torej
Slovenci. V osnovnih potezah sta se oba slavista strinjala, oba sta bila prepriĉana,
da provincialni Hrvati in Slovenci spadajo k eni jezikovni skupini, razhajala pa sta
se v poimenovanju. Kopitar je nastavil karantansko-panonsko teorijo in razdelil
juţne Slovane na dva jezika: slovensko-srbskega oz. ilirskega in slovenskega.
Menil je, da so najstarejši prebivalci juţnoslovanskega prostora karantanski
Slovani v zgornjem Podonavju in Bolgari v spodnjem Podonavju. Za jezik
karantansko-slovenskega dela pa pravi, da se odlikuje po ĉistosti in je od vseh
15
slovanskih nareĉij najbolj ĉist in najbliţji starocerkveni slovanšĉini. »Jezik
slovenskega kmeta je ĉist, ĉe pa se temu oddajo še provincialni Hrvati, je to
nareĉje najĉistejše od vseh slovanskih nareĉij. Bistvo karantansko-panonske
teorije je v trditvi, da je okoli leta 863 eno slovansko nareĉje postalo splošni jezik
vseh Slovanov. Starocerkvenoslovanšĉina je za Kopitarja nareĉje prostora juţno
od Donave, ki sta ga brata Ciril in Metod izmed vseh slovanskih nareĉij
povzdignila v knjiţnega. Prepriĉan je bil, da je prav vindišĉina neposredni
potomec tistega nareĉja, ki je bilo osnova starocerkvenoslovanšĉine. Panonska
teorija je bila kasneje zavrţena, se pa novejše raziskave v doloĉenem smislu
vraĉajo na Kopitarjeva izhodišĉa. Karantansko-panonska teorija si je zaradi
Kopitarjevega slovesa pridobila velik vpliv. V jedru te teorije je prepriĉanje o
kajkavskih Hrvatih kot etnografskih Slovencih.
Ilirizem na Hrvaškem: Ljudevit Gaj je imel poseben dar za pojmovanje
zgodovine, ki je izrednega pomena za dostojno integracijsko ide.ologijo. Gaj je
skonstruiral nenavadno teorijo o avtohtonosti juţnih Slovanov, tako imenovano
teorijo o dvojni selitvi. Po tej hipotezi so bili antiĉni Iliri Slovani, ki so se v ĉasu
bojevanja z Rimljani preselili za Karpate, kjer so dobili ime Krpati – Hrvati, v 7.
stoletju pa so se vrnili v pradomovino. Stari ilirski jezik je bil po njegovem
mnenju bolj ali manj homogen ţe pred zadnjo priselitvijo. Gaj je juţnim
Slovanom pripisoval ilirsko skupno preteklost, njihove jezikovne variante pa kot
eno ilirsko nareĉje. Spoznanje o prepriĉanosti Srbov, da so nosilci prvotnega
imena za vse Slovane, ga je prepriĉalo, da za juţnoslovansko enoto uporabi
nevtralno ilirsko poimenovanje. Na zaĉetku je Slovencem še priznaval
individualnost, kmalu pa jih je prikljuĉil Hrvaški in zagovarjal misel o hrvaški
celoti, kamor naj bi spadale tudi slovenske deţele. Leta 1830 je delil
juţnoslovansko pleme na tri podplemena: slovensko, hrvaško in srbsko, po istem
kljuĉu pa je razdelil podnareĉja. Poĉasi je razvil teorijo, da je bil na zaĉetku
enoten hrvaški jezik, ki se je kasneje razvil v štiri razliĉne variante, temeljna
oblika jezika pa se je najbolj ohranila pri kajkavskih Hrvatih. Glavne lastnosti
hrvaškega jezika je poskušal definirati v opoziciji s slovenskim, o katerem je
menil, da je v njem preveĉ nemških besed in ga je to »deslaviziralo«, v nasprotju s
hrvaškim, ki naj bi zadrţal slovniĉno in leksikalno ĉistost. V kasnejšem obdobju
16
je slovenski jezik popolnoma prikljuĉil hrvaškemu in vztrajal pri ide.ntiĉnosti
njune podlage pod hrvaškim imenom. Razlike med slovenskim in hrvaškim
jezikom je pripisoval nemškemu vplivu nad Slovenci. Ponovno so bili zdruţeni
Slovenci in kajkavski Hrvati v eno skupino, kar spominja na ţe pretekle zasnove
jezikoslovcev. Prav tako je opustil trojno strukturo ilirskega naroda (Hrvati,
Slovenci in Srbi) ter prevzel dvojno – Hrvati in Srbi.
Vpliv teze o slovenskem izvoru kajkavskih Hrvatov na slovensko-hrvaške
odnose v neoabsulutizmu: Slovenci so s prisvajanjem kajkavskih Hrvatov na
ravni narodne propagande sicer zagovarjali tezo o slovenstvu kajkavskih Hrvatov,
vendar niso uveljavljali politiĉnih zahtev po tem ozemlju, prav tako pa niso
zanikali obstoja hrvaškega naroda. S strani zagovornikov sprejema eklektiĉnega
jugoslovanskega jezika je bila pomembna ide.ja kajkavskih Hrvatov kot
Slovencev, saj bi ravno zaradi slovenskega izvora provincialnih Hrvatov slovenski
element imel pomembno vlogo v prihodnji jugoslovanski skupnosti.
Ob prebiranju takšnih in drugaĉnih teorij, zarot, konstruktov in teţenj po tem, kdo
je kdo in kam naj spada, ki so odliĉno zapisane ter strokovno podprte v
navedenem knjiţnem delu, saj imajo znanstveno podporo v razliĉnih dokumentih
in ostalem arhivskem gradivu, nas je izredno presenetil ravno koncept
juţnoslovanstva, ki napeljuje na kasnejšo zdruţitev treh narodov, preseneĉa pa, da
glede koncepta jezika kljub moĉnemu vplivu slovenskih jezikoslovcev ni prišlo do
konkretnejše integracije slovenskega jezika v kasnejši Jugoslaviji. Obveljala je
zasnova srbohrvaškega jezika.
Slovenšĉina in kajkavski del hrvaškega jezika, na katerega se naslanja uradni
hrvaški knjiţni jezik, sta izredno sorodna in povezana jezika. Kajkavska nareĉja
ob meji s Slovenijo se moĉno navezujejo na osrednještajerska in panonska
nareĉja. To je teorija, ki se v lokalnem obmejnem obmoĉju in na dotiĉnih toĉkah
izvaja v praksi.
17
4 NAREČNA UMESTITEV HALOŠKEGA NAREČJA
Po Logar-Riglerjevi karti slovenskih nareĉij (1983) spadajo v panonsko nareĉno
skupino: prekmursko, goriĉansko (danes slovenskogoriško), prleško in haloško
nareĉje.
O haloškem nareĉju imamo poroĉila iz leta 1875 (Jakob Gomilšek v Zori):
»V neĉem je naš Haloţan ĉuden posebneţ, da gotovo nima para na Slovenskem.
To je njegov govor. Ţe od daleĉ ga spoznaš na ptujskem trgu, kamor rad donaša
sadje na prodajo. Ĉlovek urnega jezika je Haloţan. Poskakuje namreĉ pri vsakej
tretjej ali ĉetrtej besedi z glasom na visoko in potem zopet nazaj, proti koncu
stavka pa besede neprijetno zateza.«
To priĉa o stavĉno in tonemsko zloţeni intonaciji, ki je bila nekoĉ še oĉitna, danes
jo zasledimo le na haloškem vzhodu. Tudi diftongiranje je znaĉilno. Fran Ramovš
v Dialektih 1935 prišteva to nareĉje k severnovzhodni štajerski nareĉni skupini,
Rudolf Kolariĉ v Haloškem govoru k štajerskemu nareĉju med srednještajerskim
in pohorskim, Tine Logar pa haloško nareĉje uvršĉa spet v panonsko nareĉno
skupino (Zorko 1998: 13).
Haloško nareĉje spada v jugovzhodno polovico slovenskega nareĉnega prostora, v
katerem se je iz zoţenega dolgega jata razvil dvoglasnik e:i, ki se lahko kaţe v
podobi monoftonga – širokega ali ozkega e, akutirani jat pa se v panonski nareĉni
skupini ni podaljšal in je dal ozki e, na zahodu ţe i:ẹ, vzporedno z jatom sta se
razvijala etimološki o in nosni ǫ v diftong o:ṷ/a:ṷ. Ta je veĉinoma ohranjen.
V nadaljnjem razvoju so Haloze doţivele enake pojave kot štajerska in panonska
skupina: akut se je ali podaljšal pozno ali pa se ni podaljšal.
Dolgi polglasnik se je razvil tako kot v severovzhodni Sloveniji v ẹ:, kratki celo
ţe v i:ẹ, dolgi a je zaĉel zaokroţevati v å:/o:, u se je pomaknil naprej na mesto i
→ ü, samoglasniški l je ostal dalj ĉasa nespremenjen, nato se je prek ou: razvil v
u. Ta pojav je tipiĉen za celotno panonsko nareĉno skupino. Samoglasniški
izgovor r-ja haloško nareĉje uvršĉa med panonska nareĉja. Zobnoustniĉni v z
nezveneĉo varianto f je znaĉilen za panonska nareĉja. Haloško nareĉje se je torej
razvijalo samostojno iz skupnih severovzhodnih zasnov, moţni pa so mlajši vplivi
18
severnega prleškega monoftongiĉnega nareĉja in na zahodu štajerskega
juţnopohorskega nareĉja, zlasti ko se zaĉne izgubljati kolikostna opozicija, na
vzhodu pa imamo tonemsko opozicijo za ostanek splošnega slovenskega
tonemskega naglaševanja. Tudi v besedišĉu najdemo veĉ vzporednic s panonsko
kot štajersko nareĉno skupino (Zorko 1998: 48–49).
Zorkova haloško nareĉje deli na vzhodne in zahodne govore. Med vzhodnimi loĉi
tiste z monoftongiĉnim vokalnim sistemom in tiste z monoftongiĉno-diftongiĉnim
vokalnim sistemom. Vzhodni haloški govori z monoftongiĉnim vokalnim
sistemom se govorijo v najvzhodnejšem delu Haloz, kjer so v samoglasniškem
sistemu sami enoglasniki in je slišati še razliko med visoko in nizko intonacijo.
Monoftongiĉni sistem poznajo v haloških govorih, ki se govorijo v Zavrĉu, v
Turškem Vrhu, Velikem Vrhu, Belskem Vrhu in v Cirkulanah (Zorko 1998:14)
Vzhodni haloški govor z monoftongiĉno-diftongiĉni samoglasniški sistemom se
govori v Spodnjem Leskovcu, Zgornjem Leskovcu, Repišĉih, Trdobojcih, Mali
Varnici, Veliki Varnici, Gradišĉah, Skorišnjaku, Belavšeku in Velikem Okiĉu
(Zorko 1998: 17).
4.1 GLASOSLOVNA IN OBLIKOSLOVNA PODOBA
LESKOVŠKEGA GOVORA
Vzhodni haloški govori z monoftongiĉno-diftongiĉnimi samoglasniškimi sistemi
obsegajo podroĉje v srednjih Halozah in šolski okoliš Spodnji Leskovec, Zgornji
Leskovec, Repišĉe, Trdobojci, Mala Varnica, Velika Varnica, Gradišĉe,
Skorišnjak, Belavšek in Veliki Okiĉ (Zorko 1998: 17).
Ta naselja so del Krajevne skupnosti Leskovec v obĉini Vide.m pri Ptuju.
Krajevna skupnost meji na sosednjo Hrvaško, konkretneje na Varaţdinsko
ţupanijo, na manjšo Obĉino Bednja. Vzhodni haloški govori z monoftongiĉno-
diftongiĉnimi samoglasniškimi sistemi poznajo dolge naglašene, kratko naglašene
in naglašene samoglasnike. Naglašeni vokali so lahko dolgi ali kratki, dolgi so
nastali iz stalno dolgih, kratki pa iz akutiranih samoglasnikov. Naglasno mesto v
19
besedi je svobodno, doloĉili pa so ga naslednji naglasni pomiki: umik akcenta s
konĉnega kratkega zloga na predzadnji zlog: 'kọto, 'kọza, 'ţena, 'nesen, 'mẹgla.
Naglasni tip o'ko:u je ohranjen. Za kratko naglašene samoglasnike je znaĉilna
nizka intonacija, v trizloţnicah s kratko naglašenim prvim zlogom je drugi zlog
više intoniran kot prvi (Zorko 1998: 17).
Kot primer za vzhodne haloške govore z monoftongiĉno-diftongiĉnim vokalnim
sistemom predstavljamo leskovški govor.
4.1.1 GLASOSLOVNA PODOBA LESKOVŠKEGA GOVORA1
Samoglasniški sistem leskovškega govora sestavljajo dolgi in kratki naglašeni
samoglasniki in kratki nenaglašeni samoglasniki, soglasniški sistem sestavljajo
zvoĉniki in nezvoĉniki.
Samoglasniški sistem
Dolgi naglašeni samoglasniki:
i:i ü:i u:u
ẹ:
e:i o:u
/a:u/ + r
å:
Izvor dolgih samoglasnikov:
i:i ← i: 'li:ist; s'vi:ija;
ü:i ← ü: 'lü:ič;
u:u ← ł 'pu:uš;
u:u ← o:u (ob n, m) 'nu:uxet;
ẹ: ← ę: 'pẹ:t;
ẹ:← ē: 'pẹ:č;
ẹ:← ǝ: 'vẹ:s;
e:i ← ĕ: z've:izda;
o: u ← ō: 'bo:uk;
o: u ← ǭ: 'bo:u; 1Povzeto po Zorko 1998:17-20
20
o: u ← a: (+n) gi'bo:unce;
o: u ← a: (+m) f x'ro:umi;
/a: ṷ/ ← a: mos'ta:uči;
å: ← a: g'ra:t.
Kratki naglašeni samoglasniki:
i ü u
ẹ ọ
e
å
Izvor kratkih samoglasnikov:
i ← i (staroakutirani): 'lipa;
i ← í : 'miš;
i ← i (prej nenaglašeni) p'rišli;
i ← u (nenaglašeni) 'enemi;
ü ← u staroakutirani 'vüxa;
u ← ł 'buxa;
ẹ ← ǝ 'pẹs;
akutirani e st'rẹxa;
e ← ai 'pečevina;
e ← ǝ 'meša;
e ← ę 'zet;
e ← e 'nesla,
ọ ← ǫ 'gọba;
ọ ← o 'vọla;
ọ ← o- 'kọto;
å ← á, a: b'råt;
n in m oţita o v u 'nu:uga.
Tudi v ospredju je ohranjeno nepodaljšanje vseh akutov, vendar se kratki vokali
zaĉnejo daljšati, bolj kot gredo proti zahodu. Za jat je refleks diftong e:i, za o in ǫ
pa o:u, nosni ę, e, ǝ so dali ẹ:.
21
Soglasniški sistem
Zvoĉniki: v, l, r, m, n, j, i
ǀvǀ alternira z nezvoĉnikom f, vendar ga lahko prištevamo med zvoĉnike, ker pred
njim lahko nastopijo zveneĉi in nezveneĉi nezvoĉniki.
Nezvoĉniki: p, b, f, t, d, c, s, z, č, š, ţ, k, g, x.
Soglasniške premene:
- r' na koncu besede otrdeva: 'rẹ:para;
- skupini čre- in ţre- sta ohranjeni: č're:išja, ţre'bẹ:;
- samoglasniški ł preide. v u: 'v:uk;
- l' je otrdel: ne'dẹla, k'rål;
- konĉni l je skupaj z vokalom pred seboj prešel v -o: 'sẹdo, 'kunčo;
- samoglasniški l se pojavlja v prevzetih besedah: d'ritl;
- v pred samoglasniki in v vzglasju pred zvoĉniki se izgovarja kot zobno
ustniĉni glas, na koncu besede ali pred nezvoĉnikom pa izgubi zveneĉnost
in preide. v f: ta'vün, f š'tålo;
- v se pojavlja kot proteza pred ü←u: vü:ixa;
- sklop ht se premejuje v ft: f'tẹti ←hteti;
- sklop mn se preimenuje v fn: f'nu:go;
- vm → xm: xm'rẹti;
- predlog z pred j preide. v ţ: ţ 'ji:in;
- šč se olajša v š: 'piše, 'išen;
- konĉni -m se zamenjuje z- n: s ko'våčon.
4.1.2 OBLIKOSLOVNA PODOBA LESKOVŠKEGA GOVORA2
Samostalniška beseda
Samostalniki moškega spola:
I. moška sklanjatev, nepremiĉni naglasni tip:
ko'våč -a -i -a -i –on,
ko'våč -i -of -on│an -e -ax -ami,
ko'våč -a -of -an │on│-ama -a -ax -ama. 2 Povzeto po Zorko 1998: 20–25
22
Premiĉni naglas ima samostalnik pr. 'jezik je'zika, č'lọvek, člọ'veka, konĉniški
naglas ima samostalnik 'pes: ednina: 'pẹs 'pẹsa │p'så 'pẹsi│ p'sọvi, 'pẹsa, │p'så
'pẹsi │p'sọvi s'pẹson, p'so:un. V imenovalniku mnoţine nekateri samostalniki
podaljšani osnovi z -ov dodajo konĉnico -je: k'metovje.
I. ţenska sklanjatev, nepremiĉni naglasni tip:
ed. 'lipa -a -e -i -o -i -on;
mn.'lip -e -ø -an -e -ax -ami;
dv. 'lip -e -ø - ama -e -ax –ama.
Konĉniškega tipa zaradi naglasa ne slišimo: 'mẹgla 'mẹgle. Konĉniški naglas v
mešanem tipu najdemo le v orodniku vseh treh števil: z no'goi, z no'ga:mi, z
no'ga:ma. Tako se pojavljata v orodniku ednine dve konĉnici: nenaglašena -on in
naglašena -oj. Tip 'no:uga je analogiĉen po 'ro:uka ali pa je osnova prevzeta iz
rodilnika mnoţine. Nekaj samostalnikov srednjega spola se feminizira, pr. 'jåbuka
'jåbuke. Samostalnik uho ima ţenske in srednje oblike.
Samostalniki na - ev: 'cẹrkef, b'rẹskef imajo v rodilniku ednine konĉnico - i:
'cẹrkvi, b'rẹskvi. Posebnost: samostalnik maša se pogosto uporablja v mnoţini:
'Bo:uk 'de: 'tå:l s'vẹ:tih 'meš.
II. ţenska sklanjatev, nepremiĉni naglasni tip:
ed. 'miš -i, -i, - ø, -i,-jon,
mn. 'miš -i, -i, - an, -i, -ax, -ami,
dv. 'miš - i, -i, -an, -ama, -i, -ax, -ama.
Mešani naglasni tip: 'ko:ust, 'kos'ti:i, 'kos'ti:i, 'ko:ust, ko:usti, kos'jo:uj.
Tako imajo naglas še k'ri, kr'vi:i, s krv'jo:uj… V orodniku ednine sta nenaglašena
konĉnica -jon in naglašena 'jo:uj. V mešanem naglasnem tipu so ohranjene
prvotne konĉnice.
I. srednja sklanjatev: samostalniki srednjega spola prehajajo med ţenske ali
moške zaradi prevladujoĉih a-jevskih konĉnic: -an, -ax, -ami. Ĉetudi se ohranja v
imenovalniku mnoţine konĉnica -a, se ujema s pride.vnikom ţenskega spola'duge
'le:ita. Tudi mnoţinski samostalnik ţenskega spola imajo konĉnico -a: di:ila,
k'le:iša. Vzorec za sklanjatev samostalnikov srednjega spola: 'lẹto, -a, -i, -o, -i,
-on. Podaljševanje osnove z -es ne poznajo: 'tẹlo, 'tẹla … Podaljšana osnova z -n
23
se prenese tudi v imenovalnik: v're:imen, v're:imena … v dvojini in mnoţini
se'mẹni, torej so v mnoţini moškega spola. Podaljševanje s -t 'tele, te'lẹ:ta.
Med moškim in ţenskim spolom nihata samostalnika 'oko in 'uho.
Samostalniški zaimki
Osebni zaimki: 'jås, 'mene, z 'menoj ǀ me'no:uj ǀ z'mẹ:non; 'ti:i, 'tebe, s 'to:ubon;
'un 'jenga ǀ 'jega, 'una je, 'jo:uj, o'no:u, 'jega; 'mija 'mije, 'vija 'vije, o'nija o'nije,
mi:i 'mije ǀ mẹ:, vi:i, vẹ: ọ'ni:i ǀ 'ọni ǀ 'ọvi 'ọne ǀ 'ọve. Naglas se umakne na predlog
v predloţni zvezi: 'zåte, 'zanås.
Vprašalna zaimka: g'do:u, 'kuga, 'ko:umi, p'rikun, s 'kun ǀ 'ko:un, 'kå, 'čẹsa, 'čẹmi,
'kå, p'ričen, s 'či:in.
Drugi samostalniški zaimki: v pomenu oziralnosti uporabljajo vprašalni zaimek in
ĉlenico ţe g'do:u ţe, 'kå ţe; 'nẹgdo, 'nẹke, 'niše, 'nikuga, 'nič, 'ničeš.a,
'marsig'do:u, 'målo'kå.
Pridevniška beseda
Pridevnik
Pridevniška doloĉnost ali nedoloĉnost se izraţa s ĉleni tisti in en, zato konĉnica -i
v I. sklanjatvi ednine moškega spola ni veĉ razloĉevalna, je pa pogosta tudi v
povedkovem doloĉilu: je 've:iki, 'måli.
Sklanjatev za moški spol
'Le:ipi-ega-emi-IǀR-en-in.
Sklanjatev za ţenski spol
'Le:ip -a -e -i -o -i -on.
Stopnjevanje pride.vnika
Pridevnike stopnjujejo z obrazili: -ši, -ji in -ejši /-eši ali pa opisno: 'le:ipi, 'le:ipši,
'nå le:ipši …
Števniki
Glavni števniki:'edenǀen 'ena 'eno, d'vå:ǀd've:i …
Drugi števniki: 'pr:vi, d'rü:igi, t'rẹ:tji, š'tr:ti, 'pẹti, s'to:uti, 'ta:uţnti …
24
Pridevniški zaimki
Svojilni zaimki: 'muj, 'muja, 'mujo, t'vuj –a,-o,' jegof ǀ 'jengof, 'je:jni, 'nå:jini,
'vå:jini, 'ji:ijini, 'nåš, 'våš, 'jixof, s'vuj.
Vprašalni zaimki: 'kå:ki, 'ke:jki,'keri, 'či:ini,'ke:jkoǀ'keliko.
Kazalni zaimki: 'toti,' ti:isti, 'ovi, 'tå:ki, 'te:jko ǀ'teliko.
Drugi zaimki: 'ne:iki, 'nikaki, no'beni, 'såki, 'ves, f'si:i, 'mårsi'kẹ:ri …
Glagol
Neosebne glagolske oblike
Nedoloĉniki imajo obrazilo -ti ali -čti: 'delati, 'pečti …
Namenilnik na -t ali -čt se veţe z rodilnikom.
Deleţniki na -l za moški spol v ednini: 'neso, 'på:so, 'sẹdo, 'sẹ:go, 'peko, 'vr:go …
Ta deleţnik se konĉuje na -o, -al se razvije v å:, -il v üo, -rl v r.
Deleţnik na -n ǀ t: te'såti – 'tesani, 'crknati,'crkjeni …
Deleţnik na -ĉ: tr'pẹči, le'ţẹči, ne'sọči, …
Deleţje: gre'do:uč, sto'je:čki,…
Glagolske spregatve
Sedanjik: sun, si, je, sma, sta, smo, ste, sọ
Velelnik: 'dẹla 'dẹlate, 'mẹ 'mẹte.
V velelniku se -aj obrusi v -a, naglašeni -aj pa v -e. Naglas v edninski obliki se
prenaša tudi v ednino in mnoţino.
Pogojnik ima dva ĉasa: bi 'dẹlo, bi 'büo 'delo.
Trpnik je redek: je 'büo,'bit.
Posebnosti: glagoli, ki imajo v knjiţnem jeziku pripono -ni, imajo v nareĉju
nenaglašeno pripono -na in naglašeno -no:u-: s'ti:isnati s 'tisno, 'cr:knati …
Nenaglašeno osebilo za tretjo osebo mnoţine je -do: 'je:ido …
Deleţnik na -l za ţenski spol v dvojini ima konĉnico e iz jata: sma 'de:ilale ...
Nepregibne besede:
Prislovi so veĉinoma enaki knjiţnim, le s haloško fonološko podobo. Starejše
oblike so še ohranjene: 'nidri, 'kigodi, 'ọndi … Pri predlogih je potrebno omeniti
25
naslednje: prez ‘brez‟; od se uporablja tudi v pomenu o: govo'ri:iti od ţ'vi:izdeka.
Posebne oblike veznikov so: za'ke, se, ka, či …
Ĉlenki: 'kåpa, 'tepa, 'båren, pre, 'ne:ine.
Med medmeti bi omenili pozdrave: 'dọbro ve'čer, 'leko 'no:uč, 'bo:ugde s'rečo,
h'vålen 'Jẹzos …
Upovedne posebnosti
Naslonski niz se razporeja drugaĉe kot v knjiţnem jeziku: Še je s'reča, kå je fk're:
s'kọčo.
Zanikanje: Š'tirnest d'ni:i smo je 'ne:i 'vidali.
Polstavĉne tvorbe: Ot 'xiše gre'do:uč …
Povratni osebni zaimek si: Smo si 'målo po'pi:ili, 'ke:ri je f'teo.
Zamenjava glagolskega vida: 'xọtte 'nọter, 'kå 'tå:kega pa ne s'me:iš po've:idati.
Ţenska uporablja moško glagolsko obliko (Velika Varnica): 'Pọtli sun o'di:išo v
B'reţice. Tån sun 'delo, k'råve sun fọitro, m'le:iko na 'kunto 'vọzo, ob'leko p'rå.
4.2 NAREČNA UMESTITEV BEDNJANSKEGA GOVORA V
HRVAŠKEM ZAGORJU
Bednjanski govor je dialektološko uvršĉen v kajkavsko nareĉje. Kajkavsko
nareĉje je najbolj severozahodno nareĉje od treh glavnih nareĉij na Hrvaškem.
Govor uporablja pribliţno tretjina hrvaških prebivalcev v Zagrebu in na širšem
delu severozahodne Hrvaške od Ĉabra in Fuţina do Sunje in Pitomaĉe, kakor tudi
v naseljih v Avstriji, na Madţarskem in Slovaškem ter v ameriškem Kansasu.
Mednarodno je kajkavsko nareĉje od leta 2015 registrirano kot slovanski
mikrojezik, v katerem se je govorilo in knjiţevno ustvarjalo vsaj pet stoletij,
vsakodnevno pa ga govori veĉ kakor milijon govorcev. Dialektološko prouĉevanje
kajkavšĉine se je zaĉelo v 19. stoletju. Prvo monografijo je zapisal v ruskem
jeziku ukrajinski jezikoslovec A. M. Lukjanenko, Kajkavsko nareĉje (1905).
Kajkavske govore so dialektologi razvršĉali razliĉno. Z vidika preuĉevanja
kajkavskega cirkumfleksa in na temelju razvoja vokalizma je natanĉno razdelitev
26
naredil dr. Mijo Lorenĉiĉ v monografiji Kajkavsko nareĉje
(http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica).
Kajkavšĉina kot slovansko nareĉje, ki ima sistem nareĉja, ima vseslovansko
leksiko s pribliţno 1.500 leksemi. Kot v vsakem dialektološkem sistemu kakor na
drugih ravninah (fonološki, morfološki, v delu, ki je enak vsem kajkavskim
govorom) obstajajo razlike v leksiki (kontinuiteta delnih podobnosti in razlik).
Kajkavsko nareĉje je opredeljeno v slovanskem jeziĉnem kontinuumu, samo v
juţnoslovanskem, ker je splošnoslovanski prekinjen, s tem da zavzema mejno
podroĉje jezika – hrvaškega na prehodu v drugi jezik – slovenski. V preteklosti se
je kajkavšĉina nadaljevala na prehodno podroĉje – tam, kjer je kasneje prišlo do
prekinitve vseslovanskega jeziĉnega kontinuuma s prihodom Madţarov v 10.
stoletju – proti drugi zahodnoslovanski jeziĉni skupini, le k praslovaškemu jeziku,
isto velja za praslovaški jezik, (posebej za srednjeslovaške govore, za katere lahko
reĉemo, da so v osnovi juţnoslovanski). V kajkavšĉini so se razvili nekateri
specifiĉni leksikalni pojavi, ki temeljijo na zgodnjem in kasnejšem stiku z
neslovanskim nemškim in madţarskim jezikom in prevzemanjem iz njih
(Lonĉarić 1996: 138–139).
Dr. Mijo Lonĉariĉ deli kajkavsko nareĉje na 15 dialektov na podlagi naglasa in
vokalizma (Lonĉarić 1996: 146):
1. osrednjezagorski,
2. samoborski,
3. varaţdinsko-lidbreški,
4. medţimurski,
5. gornjesoteljski,
6. plješiviĉko-prigorski,
7. turopoljski,
8. vukomeriĉko-pokupski,
9. donjolonjski (juţnomoslavaĉki),
10. sjeverno moslavaĉki,
11. gornjolonski,
12. glogovniĉko-bilogorski,
13. (virovsko) podravski,
27
14. goranski (gorskokotarski),
15. donjosutlanski.
V kajkavšĉini se je od 16. stoletja dalje razvijala literatura v razliĉnih tematskih
poljih: pravna dela, kronologije, verska in sakralna literatura ter v knjiţevnosti
pesniška in dramska dela. Prvo kajkavsko slovnico v nemškem jeziku je leta 1783
napisal Ignacije Szent Martony: Einleitung zur kroatischen Sprachlehre für
Deutsche. Prvi slovar kajkavskega govora je zapisal Jurij Habdelić Dictionar ili
reĉi slovenske iz leta 1670. Kajkavšĉina je tudi osnova za hrvaški knjiţni jezik
(http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica).
Danes kajkavsko nareĉje govori veĉji del severozahodne Hrvaške in doloĉeni
Hrvati v tujini. Doloĉena glasila, kot je ĉasopis Kaj – ĉasopis za knjiţevnost
umetnost in kulturo, izhajajo v okviru društva Kajkavsko spravišĉe v Zagrebu vse
od leta 1967.
Pomembne ĉlen v ohranjanju tega jezika je radio KAJ iz Krapine, saj program
izvaja v kajkavskem dialektu (http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica).
Bednjanski govor sodi med najzanimivejše, najbolj melodiĉne in najbolj zapletene
govore kajkavskega nareĉja zaradi bogastva vokalov, dvoglasnikov, naglasnih
sprememb, naglaševanja in ostalih znaĉilnosti. Posebnost bednjanskega govora
oz. »verbljuinskega gyevera« je kot dialektološko posebnost odkril jezikoslovec
Stjepan Ivšiĉ, v šestdesetih letih 20. stoletja je o njem zelo obseţno in natanĉno
pisal profesor Josip Jedvaj. Govor domaĉega kmeĉkega prebivalstva se je zelo
razlikoval od »gespoeckego« (Grobenski 2007 : 6). Skozi stoletja se je ohranil
prav zaradi zaprtosti in izoliranosti majhnega bednjanskega obmoĉja, kar pomeni,
da v te kraje ni bilo veliko priseljevanja in migracij iz sosednjih govornih
podroĉij. Ta posebnost se je ohranila tudi zaradi tega, ker so bili vsi govorci, tako
kmetje kot vašĉani, nepismeni in nanje ni bilo vpliva hrvaškega knjiţnega jezika
ali pa je bil izredno majhen. Struktura tega govora je s svojimi številnimi
vokalnimi niansami vplivala na to, da vsaka nova beseda, ne ozirajoĉ se na
jezikovni izvor, takoj dobi bednjansko obliko in naglas. Prav prilagodljivost tega
govora, da vsako besedo »udomaĉi« oz. jo prevzame in prilagodi sebi, je
prispevala k velikemu besednemu vplivu z razliĉnih strani: v ĉasu Avstro-Ogrske
28
je bil moĉan vpliv nemškega in madţarskega jezika, danes svoj vpliv v govor
domaĉinov vnaša hrvaški knjiţni jezik.
Današnji govor se od prejšnjega, ki se je govoril pred 50 do 100 leti, najbolj
razlikuje prav na podroĉju besednega blaga – leksemov. Zamenjavo besed oz.
leksemov je prinesel spremenjen naĉin ţivljenja, predvsem prehod iz popolnoma
poljedelsko-ţivinorejske panoge na ukvarjanje z razliĉnimi obrtmi, industrijo, s
storitvenimi in z intelektualnimi dejavnostmi. To je prineslo opušĉanje besed in
izrazov iz poljedelsko-ţivinorejskega in gospodarstvenega besednjaka, so se pa
pojavile nove besede.
V zadnjem obdobju se opaţa, posebej med mladimi generacijami, trend, da se
namesto izvornih bednjanskih besed, ki še niso zastarele, uporabljajo besede iz
knjiţnega jezika in jim dodajo bednjanski naglas. Vsi, ki govorijo bednjanski
jezik, se morajo zavedati pomembnosti nareĉnega govora in se upreti nevarnosti
trenda prilagoditve izgovora knjiţnega jezika, saj se bo s tem zmanjšalo bogastvo
nareĉnih leksemov. Bednjanski govor govorijo prebivalci obĉine Bednja v
naseljih: Pleš, Šaša, Vrbno, Trakošćan, Benkovec, Rinkovec, Prebukovje itd.
Govor je vsepovsod skoraj enak, samo v naseljih Rinkovec in Cvetlin, ki sta mejni
naselji, se razlikuje od osrednjega nareĉja. V Rinkovcu, ki meji z Lepoglavo, se
razlikuje v naglasu. Namesto bednjanskega "keküoš, nuogo, vûodo" Rinkovĉani
govorijo "käkeš, nägo, vädo". V Cvetlinu pa reĉejo »mujzika«, namesto
»muzika«. Bednjanski govor ni popolnoma osamljen. Glavne znaĉilnosti so tudi v
sosednjih krajih: v Lepoglavi, Kamenici in posebej v Jesenju. Bednjanski govor
je v znanstvenih krogih rahlo zanemarjen, zato je zelo pomembno govoriti o tistih,
ki jih navdihuje in so mu posvetili svoje delo. Profesor in dialektolog Josip Jedvaj,
domaĉin iz Šaše, je v Hrvaškem dialektološkem zborniku objavil obširno in
natanĉno študijo o bednjanskem govoru. Po njem se imenuje osnovna šola v
Vrbnu in ulica v Bednji. Za ohranjanje bednjanskega govora kot kajkavskega
pradialekta je veliko naredila profesorica Barica Pahorić-Grobenski, ki je
poskrbela za izdajo zbornika »Nošo bedljuinsko rieĉ« in zvoĉni zapis besedil iz
njega. Prejela je priznanje obĉine Bednja za ţivljenjsko delo. Na obĉinski ravni se
zavedajo, kako pomembno je njihovo nareĉje in kakšnega pomena je njegova
29
ohranitev, zato bodo financirali izdajo slovarja bednjanskega govora, da ga
ohranijo prihodnjim generacijam. Projekt vodi dr. Mijo Lonĉarić, znanstveni
svetnik na Institutu za hrvatski jezik in jezikoslovje. Zbranih je pribliţno 20.000
besed, ki bodo strokovno podprte, tako kot dialektološka študija profesorja Josipa
Jedvaja iz leta 1956 (http://www.bednja.hr).
Od leta 2007 je bednjanski govor uvršĉen na seznam nesnovne kulturne dedišĉine
Ministrstva za kulturo Hrvaške z moţnostjo kandidiranja za uvrstitev na seznam
UNESCO-ve nesnovne kulturne dedišĉine ( http://www.min-kulture.hr/).
4.2.1 GLASOSLOVNA PODOBA BEDNJANSKEGA
GOVORA
Bednjanski govor je v Hrvaškem dialektološkem zborniku leta 1956 zelo natanĉno
in celovito predstavil Josip Jedvaj. O bednjanskem govoru in njegovih
posebnostih je v uvodnem sestavku pisala tudi Barica Pahiĉ Grobenski v Noši
bedljuinsko reić. Zanimivo je zaznati nekatere razlike v pojmovanju analize
samega govora, saj avtorja popisujeta in opisujeta govor in njegove posebnosti s
skoraj petdesetletno razliko.
Josip Jedvaj je zapisal o glasoslovni podobi takole: Razen osnovnih vokalov a, e,
i, o, u se v bednjanskem govoru nahajajo še naslednji vokali, polvokali in diftongi:
y – predjeziĉno zaobljeni i z naglasom na u; i, ie, ei, ey, ye, ao, au, ou, ai, oi, ui.
Pri izgovoru vokala e je treba upoštevati, da se kot štokavski e izgovarja v zapisu,
ki stoji na mestu staroslovanskega Ƃ, ki stoji na mestu staroslovanskega
polvokala, a nosi naglas, ki se nahaja v diftongu ie.
Odprto se izgovarja etimološki e, za njim e, ki je zamenjava za staroslovanski ę,
ki prihaja na mesto štokavskega o, ki v er zamenjuje štokavski vokal r in e v
dvoglasnikih ey, ye, ei in ei. Kratki e brez jasne glasovne kakovosti prihaja v
sufiksni (preponski) nenaglašeni ĉrki na mesto staroslovanskega polvokala ali pa
je sekundaren. Izgovarjava palatalnih soglasnikov ni tako izrazita kot v
štokavskem nareĉju, zato ni posebne razlike med č in ć, dţ in Ď, kar vpliva na
depalatalizacijo glasu lj. Poznajo tri naglase: ¨ kratkega, ^ dolgega padajoĉega in
30
~ akut, dolgi narašĉajoĉi. Dolgi zlogi izven naglasa, oznaĉeni s -, so samo
prednaglašenimi zlogi. Kratko naglašeni so vedno pred drugimi ĉrkami
ekspiratoriĉni. Tako je na primer razlika v izgovoru naglašenega i v besedah
kuriti, izgovor je zelo kratek in odsekan, in šilo, izgovor je daljši in nagiba se na
akut. Na dvoglasnikih padajoĉi se naglas izgovarja, kot da je prvi del diftonga
naglašen s hitrim naglasom. Iz njega sila izgovora vpade na drugi del, ki mnogo
slabše pride. do izraza. Dolţina ni enoliĉna, ampak je padajoĉa pri vokalu in
dvoglasniku, to se bere kot dvoglasnik. Ko bomo hoteli jakost moĉi, s katero se
izgovarjajo posamiĉni vokali, na primer glavo, predstaviti s številkami, potem bi
te številke bile 2, 1, 3 (glaovo). Kakovost vokala je odvisna od velikosti in
naglasa. Jasni so samo dolgi vokali pred akcentom in vokali z akcentom. Bolj kot
je kratek vokal od naglasa, bolj nejasen je in manj pomemben v izgovoru besede.
Tako je na primer v besedi rospeznaovoti (razpoznavati) o v besedi ros tako
nejasen, da bi nekdo, ki ne pozna tega govora, bil neprepriĉan, ali ga hoĉe napisati
z o, e ali a. Druga beseda pa je bolj jasna, dvoglasnik ao je povsem jasen, a glavna
izgovarjava je na akcentuirani besedi vo. Konĉnica je dovolj jasna, ampak manj
od vo. Praslovanski naglas je ohranjen v mnogo veĉ besedah kot kjerkoli v
kajkavskem nareĉju, pa se vendarle v mnogih primerih poudarja z naglasom
ĉakavskega nareĉja in ruskega jezika. Navajamo samo nekaj potrditev, da bi se
lahko prepriĉali o tem: rouko, sastro, zeimo, braodo, lipo, istinjo, šeirek …
Besede se zaradi laţjega razumevanja pišejo v knjiţnem jeziku, brez oziranja na
naglašeni in nenaglašeni izgovor. Zakon asimilacije zveneĉih in nezveneĉih
soglasnikov je v popolni premoĉi. Konzonant h se redno piše, tudi ĉe se v
konĉnici besede ali splošno ne izgovarja ali se izgovarja samo z dahom. V sredini
in na zaĉetku besede se izgovarja grleno. Ne sliši se samo v prezentu glagola šteti
„hoteti‟. Tako se govori: gro „grah‟, pesty, ljydi „ljudi‟, ečam „hoĉem‟. Glas 'd se
izgovarja kot ruski in ĉeški palatalizirani konzonant d. Ni razlike v izgovoru med
nj in palataliziranim n. Kjer je potrebno nj in lj izgovarjati loĉeno, je oznaĉeno s
ĉrtico (n-j in l-j).
Vokal a: zamenjuje v bednjanskem govoru vokala o in u in diftonga ao in au:
brot, slumo.
Vokal e: prehaja v a, ĉe je naglašen ali ĉe je dolgi ţano „ţena‟.
31
Vokal i: pod dolgim in padajoĉim naglasom preide ta vokal v ei: ţeivet „ţiveti‟,
drugaĉe ostane nespremenjen: priliko „prilika‟. Pred konzuonantom r prehaja i v
ie v besedah popier „papir‟, kyrier „kurir‟. Namesto i se v besedah lesico „lisica‟
nahaja e.
Vokal o: v bednjanskem govoru ni primarnega vokala o. Namesto njega stoji v
dolgih zlogih ye, v kratkih pa odprti e ali y: dyem „dom‟, evco „ovca‟, gyeli „gol‟,
yebroz „obraz‟.
Vokal u: ta vokal prehaja v y, ĉe ni naglašen in ĉe je pod kratkim ali narašĉajoĉim
naglasom ali v ey, ĉe je pod dolgim ali pod padajoĉim naglasom: myho (muha),
veyjec „ujec, beykvo „bukev.
Refleks s staroslovanskim polvokalom je najpogostejša zamenjava za
staroslovanske polvokale e v kratkih zlogih, ie pa v dolgih zlogih. Ko pride
namesto polvokala glas y, in to je najveĉkrat v besedah, ki se zaĉnejo v
konzonantu v ter so naglašene s kratkim in narašĉajoĉim naglasom. Pod
padajoĉim dolgim naglasom preide y v ey: vyn „ven‟, vynješnji „zunanji‟, vyleča
„pomlad‟. V nekaterih besedah imamo diftong ao namesto staroslovanskega
polvokala (štokavski a) taosto, laov, čaost „ĉast‟.
Sekunadarni e pozna v štokavskem nareĉju zaradi laţjega izgovora nekaterih
konzonantskih skupin neobstojeĉi sekundarni a, tam, kjer v staroslovanskem
jeziku ni bilo polglasa.
Refleks glasu ѣ je tam, kjer se je staroslovanski ѣ razvil v juţnoštokavskem
nareĉju v ije ali v dolgi je, je v Bednji ie, tam, kjer se pri štokavcih nahaja kratki
je, e ali i namesto ѣ, tam je v Bednji e: snieg „sneg‟, rieč „beseda‟, gniezde
„gnezdo‟, vero „vera‟.
Zamenjana nazalni e in o: nazalni e se v Bednji redno zamenjuje z vokaloma e in
a, e je v kratkih nenaglašenih zlogih, v ostalih primerih (pod naglasom in dolţino)
se uporablja a. Iz tega a se sliši pri nekaterih besedah glas i, ampak ne prav
pogosto.
Sonanti r in l: v bednjanskem govoru ni primarnega r in l. Na mestu r prihaja er:
čern „ĉrn‟, germ „grm‟, serkoti „srkati‟, kerzne „krzno‟. Refleks starega sonanta l v
Bednji je v dolgih naglašenih zlogih in v zlogih s padajoĉim naglasom ou, a
drugaĉe v u: vouno „volna‟, sounce „sonce‟.
32
Kontrakcija: mahem „takoj‟, govori se mam. Oblika jyekoti „jokati‟ je nastala po
veĉ kontrahiranih oblikah jokati proti jaukati.
Izginjanje vokala a: vokal a v bednjanskem govoru izginja: Meriko (Amerika).
Vokal i odpade vedno pred predlogom iz: zgevaorjoti „izgovarjati‟, spresiti
„izprositi‟. Izginja vokal o in njegova zamenjava e: nego čoso „od nekdaj‟, vy ve
vriema‘v tem ĉasu‟, no ne zamle „na tej zemlji‟.
U se izgubi kot predlog, ko je zloţen z glagolom zdehnu: zdehnuti „vzdihniti‟.
Proteza: znaĉilnost kajkavskega nareĉja je, da se pred vokale, ko se z njimi
zaĉenjajo besede, vstavljata v ali j. V bednjanskem govoru se vstavlja
najpogosteje pred tiste besed, ki so se v staroslovanskem jeziku zaĉele z o ali u, j
pa se postavi pred besede, ki so se zaĉenjale z o ali a: vouzel „vzel‟, veyhe „uho‟,
jyeke(oko). Protetiĉni h se nahaja v besedah: herţ (rţ)… ( Jedvaj 1956 : 283–290).
5 BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA „DRUŢINA,
PRAZNIKI IN OBIČAJI“ PO VPRAŠALNICI ZA SLA V
LESKOVŠKEM GOVORU
5.1 POMENSKO POLJE DRUŢINA
Leksemi iz pomenskega polja druţina v slovenskih nareĉjih so predstavljeni v
SLA 1 (Slovenski lingvistiĉni atlas 1, ZRC SAZU, 2011). Leskovški govor ni
toĉka v mreţi za SLA. Informatorji prihajajo iz vasi Zg. in Spodnji Leskovec ter
Trdobojci, zapisan je tudi pomen leksema v Krajevni skupnosti Leskovec.
Informatorji na terenu so bili: Gerĉka Kozel (roj. 1946) iz Trdobojcev, Gerĉka
Potoĉnik (roj. 1942) Sp. Leskovec, Ana Zavec (roj. 1958) iz Zg. Leskoveca in
Alen Pernek, (roj. 2000) Trdobojci.
1. SLA V604 OĈE
'ọĉa; 'ata
Za pomen „moški v odnosu do svojega otroka , knjiţ. ôče, áta, se v Leskovcu
uporabljata leksema oča in ata. Leksem oča, praslovansko *otьcь je manjšalnica
od *otъ, kar se je razvilo iz *ata „oĉe, ata‟ (SES: 486). Leksem ata s pomenom
33
oĉe se pojavlja v veĉ jezikih, lat. atta, gr. átta, got. atta, alb. atë, het. atta-,
vendar ni mogoĉe domnevati, da so se besede razvile iz iste praoblike, saj gre
izvorno za otroško besedo (SES: 53).
2. SLA V605 MATI
'måma, 'måti, 'måmika
Za pomen „ţenska v odnosu do svojega otroka‟, knjiţ. máti, se v Leskovcu uporabljajo
leksemi mama, mati in mamika. Leksem mati, praslovansko *mati, se je preko
*mah2te(r) razvil iz ide.. máh2to(r) (SES: 410). Leksem mama, praslovansko *mama, se
je razvila iz ide.. *mamah2, ide.. *mamah2 in *mamah2, prvotno otroški besedi, nastali s
podvojitvijo lahko izgovorljivega zloga *ma oz. *ma, kar je tudi pomenilo mama (SES:
402). Leksem mamika je izpeljanka iz leksema mama.
3. SLA V606 SIN
'pü:bec, 'de:ite, 'sin
Za pomen „moški, deĉek, fant v odnosu do svoje matere in oĉeta‟, knjiţ. sin, se v
leskovškem govoru uporabljajo leksemi pubec, dete in sin. Leksem sin,
praslovansko *synъ, se je razvil iz ide.. *suHnu „sin‟. Beseda prvotno pomeni
*„rojeni‟ in je izpeljanka it ide..*seuH- roditi (SES: 677). Leksem pubec je
prevzet in prilagojen iz bav. srvnem.. poube „fant‟ (SES: 614). Leksem dete,
praslovansko *detę „dojenĉek, otrok‟ je izpeljanka, sorodna s kolektivom *de tь
„otroci, dojenĉki‟, in se je razvila iz starejšega pomena besede *sesanje. Dete
izhodišĉno torej pomeni *„kdor sesa, sesajoĉ‟(SES: 134).
4. SLA V607 HĈI
dek'li:na, x'ĉẹ:r
Za pomen „ţenska v odnosu do svojih staršev, knjiţ. hči, se v leskovškem govoru
uporabljata leksema deklina in hčer. Leksem hčer, izpeljan iz leksema hči,
praslovansko *dъt'i, „hĉi‟, se je razvil iz ide..*dhugh2te r. Etimologija
indoevropske besede ni znana (SES: 228). Leksem deklina je izpeljan iz leksema
dẹ kla, ki je sorodna z dẹte˃*detę, vendar tvorba ni dokonĉno pojasnjena. Ĉe je
izhodišĉe *de -k-(ъ)la je to morda tvorjeno iz de -ka, hipokoristiĉne tvorbe *detę
„otrok, dete‟. (SES: 129).
34
5. SLA V620 BRAT
b'råt
Za pomen „moški, fant v odnosu do drugih otrok svojih staršev‟, knjiţ. brat, se v
leskovškem govoru uporablja leksem brat. Leksem brat, praslovansko *bratъ,
*bratrъ, izvira iz ide.. *bhrath2ter v pomenu „brat‟(SES: 84).
6. SLA V621 SESTRA
'sestra
Za pomen „ţenska v odnosu do drugih otrok svojih staršev , knjiţ. sestra, se v
leskovškem govoru uporablja leksem sestra. Leksem sestra, praslovansko *sestra,
je izpeljan iz ide..*suesor, zloţenke iz ide.. *sue- „svoj‟ in *sor- „ţena‟, kar je
prvotno pomenilo *„ţenska lastnega rodu‟ (SES: 673).
7. SLA V608 VNUK
v'nuk
Za pomen „sin sina ali hĉere, knjiţ. vnùk, se v leskovškem govoru uporablja
leksem vnuk. Leksem vnuk, praslovansko *vъnukъ, je nastal iz ide..*uno u-ko-,
manjšalnice bedede *uno u-, kar se po posplošitvi šibkosklonskega korenskega
vokalizma razvilo iz ide..*h2ano u, ded. Beseda je prvotno pomeni „mali ded‟ in je
pomensko enako motivirana kot slovenska dẹdič. (SES: 850).
8. SLA V609 STARI OĈE
'dẹdek, s'tåri 'u:ọĉa
Za pomen „stari oĉe, oĉe oĉeta ali mame‟, knjiţ. stari ôče, ded, dedek se v
leskovškem govoru uporablja leksem dedek in dvobesedni leksem stari oča.
Leksem dedek je izpeljan iz leksema dẹd, praslovansko *de dъ „ded, poglavar
velike druţine‟. To je stara otroška reduplikacija (tipa: mama, tata, papa), ki je
nastala iz ide.. *dhed
ho/ah2 starejši ĉlan druţine, ded (SES: 128). Dvobesedni
leksem stari oča je sestavljen iz doloĉila stari, praslovansko *star, s prvotnim
pomenom*„trdno postavljen, izkušen, ĉvrst‟. Leksem se je razvil iz ide.. *stáh2-
ro-, izpeljanke iz korena *stah2- v pomenu „stopiti, stati‟ (SES: 716). Za izvor
jedra besedne zveze oča glej leksem oče (str. 32).
35
9. SLA V610 STARA MATI
'bå:bica, s'tåra 'måti
Za pomen „mati oĉeta ali mame , knjiţ. bábica, se v leskovškem govoru
uporabljata leksem babica in dvobesedni leksem stara mati. Leksem babica je
izpeljan iz leksema baba, praslovansko *baba „stara ţenska , iz ide.. otroške
besede *ba ba , ki je nastal s podvojitvijo lahko izgovorljivega zloga ba- (SES:
57/58.) Dvobesedni leksem stara mati je sestavljen iz doloĉila stara in jedra mati.
Doloĉilo dvobesednega leksema stara, glej dvobesedni leksem stari oče (str. 34),
za jedro dvobesednega leksema mati glej leksem mati (str. 33).
10. SLA V611 TAST
'tåst
Za pomen „ţenin ali moţev oĉe , knjiţ. tást, se v leskovškem govoru uporablja
leksem tast. Leksem tast, praslovansko *tьstь, etimološko ni dokonĉno pojasnjena
beseda. Morda je sorodna s praslovanskim *teta, slovenskim teta in dalje z grškim
tetta „ata, oĉe‟. Druga moţnost razlage izvora besede je navezava na ide. koren
*tek „roditi, zaploditi‟ (SES: 774).
11. SLA V612 TAŠĈA
'tåšĉa, 'måmika
Za pomen „ţenina ali moţeva mati‟, knjiţ. tášča , se v leskovškem govoru
uporabljata leksema tašča in mamika. Za pojasnitev izvora leksema tašča glej
leksem tast (str. 35), za leksem mamika pa leksem mati (str. 33).
12. SLA V613 ZET
'zet
Za pomen „hĉerin moţ v odnosu do njenih staršev‟, knjiţ. zet, se v leskovškem
govoru uporablja leksem zet. Leksem zet, praslovansko *zętь, je domnevno
izpeljan iz ide. korena*g'emH- poroĉiti. Vendar se zdi verjetneje, da je vsaj del
besede tvorjen iz korena *g'enh1, „zaploditi‟. Prvotni pomen leksema je torej kdor
zaplodi (SES: 876).
36
13. SLA V614 SNAHA
s'nexa
Za pomen „sinova ţena v odnosu do njegovih staršev , knjiţ. snáha, se v
leskovškem govoru uporablja leksem snaha. Leksem snaha, praslovansko *snъxa,
se je razvil iz indoevropskega *snu-sah2, izvorno *shuso – in je verjetno izpeljan
iz ide.. baze *sneu v pomenu „vezati‟. Ĉe je razlaga pravilna, leksem snaha
prvotno pomeni *„tista, ki veţe, povezuje dve druţini‟. Druga moţnost razlage
pomena je navezava na ide.. koren *neu „prikimati, privoliti‟. Ĉe je pravilna ta
domneva, je beseda prvotno pomenila „privolitev (v poroko in pridruţitev moţevi
druţini) (SES: 698).
14. SLA V615 STRIC
st'ri:c
Za pomen oĉetov ali materin brat , knjiţ. stric, se v leskovškem govoru uporablja
leksem stric. Leksem stric, praslovansko *strьjь, v pomenu „oĉetov brat‟
etimološko ni dokonĉno pojasnjen. Beseda je lahko v zvezi z indoevropsko
*ph2truio- oĉetov , pride.vnikom od *ph2ter oĉe. Druga moţnost pojasnitve izvora
je primerjava praslovanske besede z lit. strujus ded, starec, strùjus stric, in stir.
sruith star, ĉastitljiv (SES: 726).
15. SLA V616 UJEC
'vüjec
Za pomen „materin brat, stric (po materini strani ), knjiţ. ujec, se v leskovškem
govoru uporablja leksem vujec. Leksem ujec, praslovansko *ujьcь, je izpeljan iz
leksema *ujь „uje‟, ki se je razvil iz indoevropskega *h2áuh2io-. Beseda je prvotno
pomenila *„pripadajoĉ materinemu oĉetu, dedu in je izpeljana iz indoevropskega
*h2auh2o, „materin oĉe, ded (SES: 819).
16. SLA V617 TETA
tẹ:tica, 'tẹ:ta
Za pomen oĉetova ali materina sestra , knjiţ. teta , se v leskovškem govoru
uporablja leksem teta v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem teta, pslovan.*teta
je prvotno otroška beseda (SES: 785).
37
17. SLA V618 UJNA
'vüjna, 'vüna
Za pomen „materina sestra, teta (po materini strani ), knjiţ. ujna, se v leskovškem
govoru uporabljata leksem ujna v dveh glasoslovnih razliĉicah. Sorodno ali enako
cslovan. ujka „teta, slovansko *ujьna, je v ţenskem spolu posamostaljen
pride.vnik *ujьnъ, ujĉev, ki je izpeljan iz *ujь ujec (SES: 819). Izvor besede ujec
(str. 36).
18. SLA V619 SVAK
s'vak
Za pomen „sestrin moţ ali brat zakonskega partnerja‟, knjiţ. svák , se v
leskovškem govoru uporablja leksem svak. Leksem svak je nastal po kontrakciji iz
besede *svojakъ, pslovan. *svojakъ „sorodnik in je izpeljanka iz leksema *svojь
v pomenu svoj (SES: 734).
19. SLA V622 PO POLI BRAT
'po:ṷb'rat
Za pomen „moški v odnosu do otrok, s katerimi ima skupnega enega od staršev ,
knjiţ. polbrat, se v leskovškem govoru uporablja leksem polbrat. Leksem polbrat
je zloţen iz predloga pol in jedra brat. Leksem pol, pslovan. *polъ „polovica‟, se
je razvil iz ide..*polHu-, tvorbe iz korena *(s)pelh- v pomenu „tolĉi, biti, cepiti,
loĉevati. Beseda prvotno pomeni *„kar je razcepljeno, en del neĉeš.a
razcepljenega (SES: 562). Izvor besede brat je pojasnjen pri besedi brat (str. 35).
.
20. SLA V624 MAĈEHA
'måĉixa, 'måĉẹxa
Za pomen „oĉetova ţena v razmerju do njegovih otrok pred njunim zakonom ,
knjiţ. máčeha, se v leskovškem govoru uporablja leksem mačeha v dveh
glasoslovnih razliĉicah. Leksem maĉeha, pslovan. mat'exa je izpeljanka iz
leksema *mati v pomenu „neprava mati‟(SES: 396).
38
21. SLA V625 SVAT
gosto'vejnec, gosto've:inĉar, s'våt
Za pomen „kdor se udeleţi praznovanja ob poroki‟, knjiţ. svat, se v leskovškem
govoru uporablja leksem gostovanjec v dveh glasoslovnih razliĉicah in leksem
svat. Leksem svat, pslovan. *svatъ, se je razvil iz ide.. *suo to-, izpeljanke iz
osnove *s(e)uo- v pomenu „svoj‟. Prvotni pomen je verjetno *„tisti, ki pripada
ĉloveku svojega roda‟(SES: 735). Leksema gostovenjec in gostovenčar sta
izpeljana iz leksema gost, pslovan.*gostь „gost‟ je enakega pomena z lat. hostis
„tujec‟, kar se je razvilo iz ide..*ghos- „jesti‟. Beseda je prvotno oznaĉevala
*„tistega tujca, ki mu gospodar ponudi jesti‟ (SES: 212).
22. SLA V626 BRATRANEC
pet'rånec, sest'rånec, brat'rånec, bet'rẹ:nec;
Za pomen „sin strica ali tete‟, knjiţ. brátranec, se v leskovškem govoru
uporabljata leksema bratranec v treh izgovornih razliĉicah (petranec, bratranec,
betrenec) in sestranec. Leksem bratranec, pslovan. *bratranъ, je prvotno pomenil
*„bratov sin, neĉak‟. Današnji pomen „striĉev ali tetin sin‟ je nastal tako, da so to
sorodstveno oznako otroci prevzeli od svojih staršev. Enako je iz leksema sestra
tvorjeno sestranec v pomenu „bratranec (prvotno po oĉetovi ali mamini sestri)
(SES: 85). Psl. adj.*sestrinъ utegne biti ide.ntiĉen z lit. seserynas sestrin sin , lat.
sobrinus bratranec ˂* sestrin sin (ESSJ: 230). V leskovškem govoru uporabljajo
leksem sestarnec za poimenovanje bratranca, ki je rojen sestri po materini ali
oĉetovi strani.
23. SLA V627 SESTRIĈNA
sest'rånka, sest'riĉna, brat'rånka, bret'rẹ:jnka
Za pomen „hĉi strica ali tete‟, knjiţ. sestrična, se v leskovškem govoru
uporabljajo razliĉni leksemi: sestranka, sestrična in bratranka. Slednji se
pojavljata v dveh glasoslovnih razliĉicah. Leksem sestrična, katerega prvotni v
star. sloven. še znani pomen je „sestrina hĉi‟, je enak s cslovan. sestričьna,
„sestrina hĉi, neĉakinja‟ in je v ţenskem spolu posamostaljeni pride.vnik od
sestrica, manjšalnica od sestra. Današnji pomen „strićeva ali tetina hĉi‟ je nastal
tako, da so to sorodstveno oznako otroci prevzeli od svojih staršev in pri tem niso
39
upoštevali spremembe sorodstvenega razmerja (SES: 673). Leksem bratranka je
izpeljan iz leksema bratranec, pslovn. bratranъ, kot na primeru bratana, s
pomenom „bratova hĉi, neĉakinja‟ (SES: 85).
24. SLA V628 DRUŢINA
dru'ţina
Za pomen „(zakonski) par z otroki ali brez njih‟, knjiţ. druţina, se v leskovškem
govoru uporablja leksem druţina. Leksem druţina, praslovansko *druţina, je
kolektiv od*drugъ, „sopotnik, tovariš, prijatel‟, kar je domnevno vse izpeljano iz
indoevropske baze *dherug
h – (skupaj) drţati. Prvotni pomen pslovan. *drugъ je
*„kdor skupaj (z mano) drţi‟, pomen leksema *druţina pa „skupina ljudi, ki drţijo
skupaj (SES: 156).
25. SLA V629 ŢLAHTA
ţ'låxta
Za pomen „sorodstvo, sorodniki‟, knjiţ. ţláhta, se v leskovškem govoru uporablja
leksem ţlahta, prevzet iz stvnem. slahta v pomenu „pokolenje, pleme, rod, izvor,
in je prvotno pomenilo *„mladike, poganjki (SES: 894).
26. SLA V631 VDOVA
v'do:uva
Za pomen „ţena, katere moţ je umrl in se ponovno ne poroĉi , knjiţ. vdova, se v
leskovškem govoru uporablja leksem vdova. Leksem vdova, pslovan. *vьdova se
je verjetno razvilo iz ide.. *h2uidheuah2 v pomenu „vdova‟. Etimološka razlaga
ide.. besede s pomenom vdova je odvisna od njene rekonstrukcije. Ĉe je izvor v
ide.. *h2uidheuah2, kar se zdi najbolj verjetno, je to tvorba iz baze *h2uid
h-
„zadeti, raniti, ubiti in s prvotnim pomenom *„pripadajoĉa smrtno zadetemu‟. Ĉe
pa je izvor v *uidhh1eua, gre za tvorbo iz baze *ui-d
heh1 „loĉevati, nastale iz
ide..*ui „narazen in dheh1 „postaviti je beseda prvotno pomenila *„loĉena (od
umrlega moţa) (SES: 831).
40
27. SLA V632 OMOŢITI SE
oţe'niti se.
Za pomen „v zvezi z osebo ţenskega spola poroĉiti se‟, omoţiti se, se v
leskovškem govoru uporablja leksem oţeniti (se). Leksem oţeniti pomensko
predstavlja poročiti (se); izhodišĉno predhodno poročiti dati za moţ , s prvotnim
pomenom *zaupati (v varstvo), izroĉiti. Leksem se je razvil iz pslovan. porǫčiti,
izroĉiti, predati (SES: 570). Leksem ţeniti iz leksema ţena (str. 41).
28. SLA V233 PASTOREK
'pa:stork
Za pomen „sin iz prejšnjega zakona v odnosu do materinega drugega moţa ali
oĉetove druge ţene , knjiţ. pástorek, se v leskovškem govoru uporablja leksem
pastorek, prvotno pslovn. *pastorъka, s prvotnim pomenom „neprava hĉi‟. Druga
moţnost razlage izvora leksema je izhajanje iz ide.. *pa-ph2tor-+ *-uko-/ah2 , kar
je pomenilo *„pripadajoĉ nepravemu oĉetu (SES: 521–522).
29. SLA V235 OTROK
'de:ite, ot'rọk, 'de:ica
Za pomen deĉek ali deklica v prvih letih ţivljenja in ĉloveški potomec v odnosu
do staršev, knjiţ. otròk, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi dete, otrok
in deca. Leksem dete, izvor pojasnjen pod leksemom sin (str. 35). Leksem otrok,
praslovansko *otrokъ, je izpeljan iz besede *otret'i, sestavljenke iz pslovan.*ot –
„od, proĉ‟ in *ret'i „reĉi‟ in prvotno pomeni *„tisti, ki (še) ne govori, ki nima
govora, ker še ne zna ali nima pravice govoriti (SES: 507). Leksem deca, beseda
je danes znana v vzhodnih nareĉjih, pslovan.*detьca je kolektiv od
*detьce detece , kar je manjšalnica od *de tь, v pomenu „otroci, dojenĉki (SES:
127).
30. SLA V636 FANT
'pübec
Za pomen dorasel mlad moški, ki še ni poroĉen, in dorašĉajoĉa oseba moškega
spola , knjiţ. fant, se v leskovškem govoru uporablja leksem pubec. Izvor leksema
razloţen pod leksemom sin (str. 33).
41
31. SLA V244 DEKLE
'de:ite, dek'li:na
Za pomen „dorasla mlada ţenska, ki še ni poroĉena, in dorašĉajoĉa oseba
ţenskega spola‟, knjiţ. deklè, se v leskovškem govoru uporabljata leksema dete in
deklina. Izvor leksema dete je pojasnjen pod leksemom sin (str. 35). Leksem
deklina izhaja iz leksema dekle, ki je sorodna beseda leksema dẹ te˂*detę, vendar
tvorba ni dokonĉno pojasnjena (SES: 129).
32. SLA V245 MOŢ
'mo:uš
Za pomen „poroĉen moški v odnosu do svoje ţene in dorasel ĉlovek moškega
spola‟, knjiţ. moţ, se v leskovškem govoru uporablja leksem moţ. Leksem moţ,
pslovan. *mo ţь, se je razvil iz ide.*mangio'-*, izpeljanke, sorodne z leksemom
*manu'. Ide. *mangio in *manu v pomenu „moţ‟ sta izpeljanki iz korena *man,
kar pomeni modo. Prvotni pomen leksema mọţ je *„tisti, ki ima moda (SES: 443).
33. SLA V246 ŢENA
'ţena
Za pomen „poroĉena ţenska v odnosu do svojega moţa‟ pa tudi „dorasla oseba
ţenskega spola, zlasti starejša‟, knjiţ. ţena, se v leskovškem govoru uporablja
leksem ţena. Leksem ţena, pslovan. *ţena, izvorno izhaja iz ide. *guenǝ2, v
pomenu ţena (SES: 890).
34. SLA V247 PRIJATELJ
pri'jatl, ko'lẹ:ga.
Za pomen „kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temeljeĉem na sorodnosti
mišljenja, ĉustvovanja, knjiţ. prijátelj, se v leskovškem govoru uporabljata
leksema prijatelj in kolega. Leksem prijatelj, pslovan. *prijatel'e, je izpeljan iz
leksema *prijati v pomenu dobro ţeleti, ugajati, ljubiti, rad imeti . Leksem je
tvorjen iz ide.korena *preiH- v pomenu *„razveseljevati, izkazovati ljubezen, rad
imeti (SES: 598). Leksem kolega pomeni „kdor ima s kom enak poklic ali je
zaposlen v isti ustanovi in je eventualno prevzet preko nemškega leksema kolege,
iz latinskega collega v pomenu „sodelavec, tovariš‟ (SES: 318).
42
35. SLA V247 POSEL
Besede ne prepoznajo v pomenu „nekdo, ki opravlja razliĉna opravila na grašĉini,
posestvu, sluţabnik‟.
36. SLA V248 HLAPEC
x'låpec
Za pomen stalno najet moški na kmetiji za pomoĉ pri kmeĉkih delih , knjiţ.
hlapec, se v leskovškem govoru uporablja leksem hlapec. Leksem hlapec,
pslovan. *xolpьcь, je manjšalnica leksema *xolpъ v pomenu „sluga, suţenj, fant‟.
V enakem pomenu kot nareĉno je še ohranjeno npr.: v stcslovan. xlapъ, rusko
xolop, nesvobodnjak, hlapec, kar pa je sorodno z nar. rus. páxsolok, v pomenu
„fant‟ in ĉeš. pachole „deĉek‟. Besedna druţina etimološko ni zadovoljivo
pojasnjena, morda je izpeljana iz pslovan.*xolitiv v pomenu negovati, skrbeti, s
prvotnim domnevnim pomenom * striĉi, kar se ohranja npr. v ruskem nareĉju
xolitь, na kratko striĉi . Ĉe je domneva pravilna, je hlapec prvotno pomenilo
* ostriţen mladeniĉ (SES: 234).
37. SLA V249 DEKLA
'de:ikla
Za pomen „stalno najeta ţenska na kmetiji za pomoĉ pri gospodinjskih in kmeĉkih
delih, knjiţ. dekla, se v leskovškem govoru uporablja leksem dekla. Leksem
dekla, pslov. det-ьk-ъl-a, izpeljano iz det-ьk-a, v pomenu deklica, ki je izpeljana
iz pslovan. leksema *det-ę v pomenu „otrok‟ (SLA 1.2:301).
38. SLA V250 GOSPODAR
'virt, gospo'dar,'gåzda
Za pomen „lastnik posestva, materialnih dobrin , glavni na posestvu , knjiţ.
gospodár, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi gospodar, gazda in virt.
Leksem gospodar, pslovan. *gospodь, je dalje enak z lat. hospes „gostitelj, mlajše
tudi gost, tujec. Slovan. in lat. beseda sta se lahko razvili iz ide.*ghos-pot-,
zloţenke s prvotnim pomenom * gospod(ar) obeda, gospod(ar) gostije, v kateri je
prvi ĉlen iz indoevropskega korena *ghos v pomenu „jesti, obed, gostija, drugi pa
ide. *pot- v pomenu „gospod. Ĉe je pravilna ta domneva, je beseda prvotno
43
pomenila * gospodar gostov (SES: 212). Leksem gazda je prevzet (eventuelno
preko hrv. gazda, gazdarica) iz madţ. gazda v pomenu gospodar (SES: 197).
Leksem virt, pslovan. *(virt)-ъ, je prevzet iz nemškega Wirt v pomenu gospodar,
zakonski moţ (SLA 1.2.: 298).
39. SLA V251 GOSPODINJA
'gazdarica, gospo'dija, gospo'dinja
Za pomen „ţenska, ki opravlja ali vodi domaĉa hišna dela oz. gospodarjeva ţena ,
knjiţ. gospodinja, se v leskovškem govoru uporabljata leksema gazdarica in
gospodinja v dveh izgovornih razliĉicah. Leksem gospodinja, gospodarjeva ţena,
hišna upraviteljica , csl. gospodyni ‘domina‟, je izpeljana iz leksema gospodь, s
sufiksom yni. „boginja, keginja (ESSJ:164). Leksem gazdarica je izpeljanka iz
leksema gazda.
40. SLA V252 STARŠI
s'tåreši, s'ta:rši, s'tåreša
Za pomen „moški in ţenska v odnosu do svojega otroka , knjiţ. stárši, se v
leskovškem govoru uporablja leksem starši v treh glasoslovnih razliĉicah. Leksem
starši je nastal iz leksema *starejьši, kar je v mnoţini posamostaljeni primernik
pride.vnika pslovan.*starъ, sloven. star. Prvotni pomen je torej * starejši, najbliţji
sorodniki‟ (SES: 716).
41. SLA V253 LJUDJE
lid'jẹ:, 'lüdi
Za pomen „bitja, ki so sposobna misliti in govoriti , knjiţ. ljudje, se v leskovškem
govoru uporablja leksem ljudje v dveh naglasnih razliĉicah. Leksem ljudje,
pslovan. *l'udьje, v pomenu „ljudje‟ se je razvil iz indoevropskega *leudheies,
narašĉaj, svobodni ljudje (SES: 386).
44
5.2 ZAPIS BESEDJA ZA POMENSKO POLJE PRAZNIKI IN
OBIČAJI
Leksemi iz pomenskega polja prazniki so zajeti v vprašalnici za SLA. Leskovški
govor ni toĉka v mreţi za SLA. Informatorji prihajajo iz vasi Zg. in Spodnji
Leskovec ter Trdobojci. Informatorji na terenu so bili: Gerĉka Kozel (roj. 1946) iz
Trdobojcev, Gerĉka Potoĉnik (roj. 1942) iz Sp. Leskovca, Ana Zavec (roj. 1958)
iz Zg. Leskovc in Alen Pernek (roj. 2000) iz Trdobojcev.
5.2.1 PRAZNIKI
1. SLA V212 BOŢIĈ
'bọţiĉ
Za pomen „v kršĉanstvu praznik Kristusovega rojstva , knjiţ. bôţič, se v
leskovškem govoru uporablja leksem boţič. Leksem boţič, slovansko *boţit'ь, je
prvotno manjšalnica od *bogъ in pomeni „majhen bog‟ → „boţji sin. V jslov. se je
dalje razvil v praznik rojstva boţjega sina, ki je nasledil poganski praznik
zimskega obrata (SES: 83).
2. SLA V216 POTICA
po'ga:ĉa
Za pomen „pecivo iz kvašenega, razvaljanega in zvitega testa z razliĉnimi nadevi
knjiţ. potica, se v leskovškem govoru uporablja leksem pogača. Leksem pogača
je prevzet iz neke romanske predloge, sorodne s trţaško it. fogaza, „vrsta
plošĉatega, nekvašenega kruha . Prvotni pomen leksema pogaĉa je „na ognjišĉu
peĉen kruh‟ (SES: 558).
3. SLA V217 TRIJE KRALJI
t'ri:je k'råli
Za pomen „trije moţje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa, praznik v
spomin na ta dogodek 6. januarja, knjiţ. trije kralji, se v leskovškem govoru
uporablja leksem trije kralji. Leksem trije, pslovan.*trьje, se je razvil iz
45
ide.*treies (SES: 805). Leksem kralj, slovan.*korl'ь, je prevzet iz imena
frankovskega vladarja Karla Velikega, ki je bil prvi kralj, s katerim so prišli
Slovani v stik (SES: 343).
4. SLA V218 SVEĈNICA
s've:iĉnca
Za pomen „praznik Jezusovega darovanja 2. februarja, knjiţ. svečnica, se v
leskovškem govoru uporablja leksem svečnica. Leksem svečnica je izpeljan iz
leksema svẹča, ker se na svečnico pri maši blagoslovijo sveĉe. Pomensko
podobno je motivirano nemško Lichtmesse (sveĉnica), kar je zloţeno iz nemškega
Licht (luĉ) in Messe v pomenu maša (SES: 735). Enako je starocerkveno
slovansko svešta s pomenom „luĉ, sveĉa, bakla, hrv. svijeća, praslovansko *svet'a
v pomenu „luĉ, svetloba, s ĉimer se naredi svetloba (SES: 735).
5. SLA V221 VELIKA NOĈ
'vẹ:jka 'no:uĉ; 'velika 'no:uĉ; 'velka 'no:uĉ; 'vüzen
Za pomen „kršĉanskega praznika Kristusovega vstajenja‟, knjiţ. vuzem, nar.
vzhodno velika noč, se v leskovškem govoru uporabljata besedna zveza velika noč
v treh glaslovnih razliĉicah in leksem vuzem. Poimenovanje velika noč je
sestavljeno iz doloĉila besedne zveze velika in jedra besedne zveze noč. Latinsko
pascha, slovan. *velika not'ь, je zamenjalo starejše *velikъ dьnь „velika noĉ‟,
dobesedno velik dan, kar je bilo vĉasih glavno velikonoĉno bogosluţje v noĉi od
velike sobote na nedeljo. Izhodišĉe *velikъ dьnь, kar se ohranja v bolgarskem
velikden, staroruskem velikden, ukrajinskem velykdene, je dobesedni prevod
grškega megalehemare, „velika noĉ‟ – dobesedno „velik dan‟ (SES: 834). Leksem
vüzem, pslovan. *vьzьmъ, je izpeljan iz leksema *vьzęti, pslovan.*ęti, v pomenu
„zaĉeti‟, in torej pomeni „poĉeti – zaĉeti‟ (HER: 655).
6. SLA V222 GNJAT
'šünka, p'lẹĉe
Za pomen „prekajeno svinjsko stegno , knjiţ. gnját, se v leskovškem govoru
uporabljata leksema šunka in pleče. Leksem šunka je prevzet iz bav. nem.
Schunken v pomenu ‘gnjat, kar je nareĉna razliĉica od nem. Schinken v enakem
46
pomenu (SES: 767). Leksem pleče, pslovan. *plet'e, se je razvil iz ide..*pletio v
pomenu „rama, pleĉe (SES: 548).
7. SLA V223 HREN
x'rẹn, x'rẹ:jn, x'rin
Za pomen „zaĉimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega, pekoĉega
okusa, knjiţ. hrèn, se v leskovškem govoru uporablja leksem hren v treh
glasoslovnih razliĉicah: hren, hrejn in hrin. Leksem hren, pslovan. *xre nъ,
etimološko ni pojasnjen. Podobno poimenovanje je le enkrat pri Threofrastu
zapisano gr. keráin (toţ.), divji hren , kar je sicer lahko sorodno, vendar se zdi
verjetneje, da sta gr. in slovan. besedi izposojeni iz istega neznanega vira (SES:
239).
8. SLA V224 PIRHI
'jå:jce, 'pisanke, 'pirxi
Za pomen v kršĉanskem okolju pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko
noĉ, knjiţ. pirh, se v leskovškem govoru uporabljajo leksemi jajce, pisanke in
pirhi. Leksem jajce, pslovan.*ajьce, je manjšalnica od pslovan*aje v pomenu
„jajce, kar se je razvilo iz ide. *oh2uio- v enakem pomenu. Prvotni pomen je torej
*„nahajajoĉe se pri ptiĉu (SES: 261). Leksem pisanke je izpeljava iz leksema
pisan, ki je prvotni trpni deleţnik glagola pisát, ki se tu izkazuje v starejšem
pomenu ‘slikati, risati. Prvotni pomen je torej naslikan, narisan (SES: 540). V
starinskem jeziku in nareĉju je znan tudi pride.vnik pirhast v pomenu „rdeĉe
pobarvan, lisast. Prvotni pomen leksema pirh je * rdeĉe obarvan, obarvan z barvo
ognja, saj je beseda tvorjena iz praslovanskega *pyre ti v pomenu „goreti, tleti,
rdeti, neprehodnega para od *pyriti v pomenu „kuriti‟(SES: 540).
9. SLA V225 BINKOŠTI
'binkošti, 'finkošti
Za pomen „v kršĉanstvu praznik, petdeseti dan po veliki noĉi‟, knjiţ. binkošti, se v
leskovškem govoru uporablja leksem binkošti v dveh glasoslovnih razliĉicah:
binkošti in finkošti. Leksem binkošti je prevzet iz stvnem. Fimfchusti v pomenu
„binkošti‟, kar je po ljudski etimološki naslonitvi na stvnem. fimf „pet‟ (eventualno
47
preko gotskega paintekusten (binkošti)) prvotno pomenilo „petdeseti (dan po
veliki noĉi) (SES: 72).
10. SLA V226 BIRMA
'birma
Za pomen drugi od sedmih zakramentov katoliške cerkve , knjiţ. birma, se v
leskovškem govoru uporablja leksem birma. Prevzeto preko stvnem. firmon
„birmati, iz srlat. confirmare. V klasiĉni latinšĉini je znan leksem le v pomenu
„utrditi, okrepiti, potrditi. Birma namreĉ mladega kristjana utrdi v veri, hkrati pa
birmanec potrdi to, k ĉemur se je v njegovem imenu ob krstu zavezal boter (SES:
72).
11. SLA V227 ŠKOF
š'kọf
Za pomen „predstojnik škofije , knjiţ. škòf, se v leskovškem govoru uporablja
leksem škof. Leksem škof je prevzet in je nastal iz leksema *pškof, kar je
izposojeno iz stvnem. biskof, iz ĉeš.ar se je razvil iz srvnem.. bisckof, nemško
Bischof, v pomenu „škof . Beseda škof je izpeljanka iz grške episkopeo, gledam,
pregledujem, preiskujem, skrbim, sestavljenka iz grških besed epi na, nad in
skopeo gledam (SES: 751).
12. SLA V228 VELIKI ŠMAREN
'velka 'mẹ:še, 'vẹ:jka 'mẹ:še, š'mårn
Za pomen veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta, knjiţ.
šmáren, se v leskovškem govoru uporabljata besedna zveza velika maša v dveh
glasoslovnih razliĉicah in leksem šmaren. Leksem šmaren, nanašajoĉ se na sveto
Marijo, latinsko „Sanctae Mariae‟, star. šentmaren, je posamostaljen v veliki
šmaren, praznik, mali šmaren, praznik, nastal iz šmarjin, kar je sklopljeno iz
*š(ent)Marijin v pomenu od svete Marije (SES: 755). Dvobesedni leksem velika
maša je sestavljen iz besede velika, ki je doloĉilo besedne zveze, izpeljane iz
leksema velik, pslovan *velikъ in je tvorjen iz osnove *velь s prvotnim pomenom
moĉan, mogoĉen (SES: 834) in jedra besedene zveze besede maša (str. 49).
48
13. SLA V230 VERNE DUŠE
'dü:šno, 'vẹrne 'dü:še
Za pomen v kršĉanskem okolju na praznik spomina na duše v vicah, 2.
novembra‟, knjiţ. na verne duše, se v leskovškem govoru uporabljata leksem
dušno in dvobesedni leksem verne duše, kjer je verne doloĉilo in duše jedro
leksema. Leksem dušno je izpeljan iz leksema duša, pslovan. *duša, v
pomenu dih, sapa in iz leksema duša, sorodno s pslovan. *duxъ, sloven. duh,
pslovan. *duxati, dihati. Prvotni pomen leksema je * dihanje, pomenski prehod v
leksem duša pa temelji na dejstvu, da je dihanje najoĉitnejši znak ţivljenja in
prisotnosti duše v telesu (SES: 159). Leksem veren je izpeljan iz leksema vera,
pslovan.*ve ra, podobno je poimenovanje v stvnem. wara, v enakem pomenu
„zvestoba, pogodba, zašĉita, ki izhaja iz ide. *uera- v pomenu „resniĉen, pravi
(SES: 836).
14. SLA V231 ADVENT
ad'vẹ:nt
Za pomen „štirje tedni pred boţiĉem , knjiţ. advènt, se v leskovškem govoru
uporablja leksem advent. Leksem advent je prevzet preko nem. Advent, iz lat.
adventus, kar pomeni (Kristusov) prihod, in je izpeljanka iz glagola advenire
„priti‟(SES: 35).
15. SLA V232 ŠMARNICE
š'mårnce, š'mårnice
Za pomen „poboţnost v ĉast Mariji meseca maja , knjiţ. šmárnica, se v
leskovškem govoru uporablja leksem šmarnice v dveh glasoslovnih razliĉicah.
Leksem šmarnica cvetlica Convallaria maialis, je izpeljan iz besede šma ren,
nanašajoĉ se na sv. Marijo. Ker šmarnice cvetijo v mesecu maju, ki je Mariji
posveĉen mesec, so v cerkvi vsakodnevne poboţnosti v ĉast Mariji, imenovane
šmarnice (SES: 755).
49
16. SLA V233 MAŠA
sv'ẹta 'meša, 'meša
Za pomen „glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju, knjiţ. máša, se
v leskovškem govoru uporabljata leksema maša in sveta maša. Leksem maša,
slovan *mьša, je (eventualno preko staronemško misa) prevzeto iz lat. missa
Beseda missa v novem pomeni „daritev, posplošilo za oznaĉevanje celotnega
obreda (SES: 409). Leksem sveta je izpeljan iz leksma svet, pslovan. sve ъ v
pomenu „svet in izhaja iz ide.*k'uen – v pomenu „praznovati, slaviti (SES: 734).
17. SLA V234 PRIDIGA
p'ridiga
Za pomen „govorno podajanje vsebinsko zaokroţene verske snovi , knjiţ. pridiga
se v leskovškem govoru uporablja leksem pridiga. Leksem pridiga je prevzet prek
stvnem. predige, bredige (iz ĉeš.ar se je razvilo nem. Predigt (pridiga)), bav.
srvnem. Pridige, iz poznolat. praedica v pomenu „pridiga‟, kar dobesedno
pomeni govor pred obĉinstvom in je izpeljanka iz glagola praedicare „razglašati,
javno govoriti, govoriti pred obĉinstvom, sestavljenega iz leksema prae- „pred‟ in
osnove, sorodne z dicere, „govoriti (SES: 598).
18. SLA V235 BLAGOSLOV
b'lågoslou, 'ţẹ:jgn
Za pomen „prošnja za boţjo naklonjenost, vĉasih z obredno kretnjo , knjiţ.
blagoslòv , se v leskovškem govoru uporabljata leksema blagoslov in ţegen.
Leksem blagoslov je izpeljan iz leksema blagosloviti, verjetno prevzetega iz
stcslovan. blagosloviti, blagoslavljati, kar je prevod lat. benedicere, „blagosloviti,
dobesedno pomeni pa dobro govoriti . Stcslovan. beseda je sklopljena iz blago
dobro in sloviti govoriti (SES: 75). Beseda ţegen je prevzeta iz
starovisokonemškega sëgen ali staroviskonemškega sëgen v pomenu „blagoslov,
znamenja kriţa , kar je izpeljano iz starovisokega nemškega seganon „narediti
znamenje kriţa (SES: 888).
50
19. SLA V236 PROCESIJA
pra'cẹ:sija, pro'cẹ:sija
Za pomen „verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet , kip,
knjiţ. procesija, se v leskovškem govoru uporablja leksem procesija v dveh
glasoslovnih razliĉicah. Leksem procesija je prevzet in prilagojen preko nem.
Prozession, ki je prevzet iz lat. processio, kar v clat. pomeni „procesija, sprevod‟
(SES: 605).
20. SLA V239 CVETNA NEDELJA
c've:itna ne'dẹla
Za pomen zadnja nedelja pred veliko noĉjo ; cvetna nedelja , knjiţ. oljčnica, se v
leskovškem govoru uporablja besedna zveza cvetna nedelja. Leksem nedelja,
jedro besedne zveze, slovan. *nede l'a, je sestavljeno iz nikalnice *ne in izpeljanke
iz *de lo delo. Nedelja je torej „dan, ko se ne dela, ko se poĉiva, kakor je po
svetopisemskem izroĉilu Bog, potem ko je šest dni ustvarjal svetlobo, svet ţivali
in ĉloveka, sedmi dan poĉival‟ (SES: 465). Doloĉilo besedne zveze cvetna je
izpeljano iz leksema cvet, pslovan. *kve tъ, ki se je razvil iz ide..*kṷoito-, kar je
prvotno pomenilo * sveleĉi, beli (SES: 107).
21. SLA V241 OBHAJILO
opxa'jilo
Za pomen „del maše, ko duhovnik obhaja‟, knjiţ. obhajilo, se v leskovškem
govoru uporablja leksem obhajilo. Leksem obhajilo je izpeljan iz leksema
obhajati s pomenom deliti posveĉene hostije. Izhodišĉni pomen besede obhajati je
obiskovati, hoditi okrog. Pomen „deliti posveĉene hostije‟ se je razvil iz pomena
„praznovati, lahko pa je motiviran tudi neposredno iz prvotnega pomena „hoditi
okrog, saj duhovnik pri obhajilu hodi okrog in deli hostije. Izhodišĉno *obьxad'ati
je ponavljalni glagol od *obьxoditi, obhoditi, iti okrog , sestavljenke iz *obь ob,
okrog in *xoditi hoditi. Pomen praznovati se je razvil iz „hoditi okrog , pogosto
obiskovati, tako kot v lat. celebrare, obiskovati in slovesno obhajati . Praznovalo
se je namreĉ nekdaj tako, da ljudje niso delali in so obiskovali cerkve in boţje poti
(SES: 481).
51
22. SLA V242 SVETO OLJE
s'vẹ:to mazi'ljẹ:nje
Za pomen „blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti
bolnikov, knjiţ. sveto olje, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza
sveto maziljenje. Doloĉilo besedne zveze, leksem sveto, je izpeljano iz leksema
svet, pslovan. *sve tъ v pomenu „svet in izhaja iz ide.*k'uen – v pomenu
„praznovati, slaviti (SES: 734) in iz jedra besedne zveze leksema maziljenje,
izpeljanke iz besede mazati, pslovan.*mazati, ki je intenziv iz korena *mag- v
pomenu „mazati, gnesti, stiskati (SES: 412).
23. SLA V248 OLTAR
ol'tår
Za pomen „veĉji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje
kršĉanskega bogosluţja , knjiţ. oltár, se v leskovškem govoru uporablja leksem
oltar. Leksem oltar, izposojen iz poznolat.. poimenovaja altare, kar je edninska
oblika od klas. lat. altaria, v pomenu oltar, ţrtvenik. Latinska beseda, ki je
izpeljana iz lat. altus „visok‟, s prvotnim pomenom „vzvišen prostor , je v vse
slovanske jezike prišla s pokristjanjevanjem proti koncu prvega tisoĉletja (SES:
495).
24. SLA V249 PRIŢNICA
p'redešnica, p'ride.šnica
Za pomen ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika , knjiţ. priţnica, se v
leskovškem govoru uporablja leksem pridiţnica v dveh glasoslovnih razliĉicah.
Leksem priţnica je nastal v nareĉnem razvoju iz pridiţnica in je izpeljano iz
leksema pridiga (SES: 604).
25. SLA V250 SPOVEDNICA
s'pọvednica
Za pomen „omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca , knjiţ.
spovednica, se v leskovškem govoru uporablja leksem spovednica. Leksem
spovednica je izpeljanka iz leksema spoved, ki je izpeljan iz besedne zveze
spovedati se (SES: 710).
52
26. SLA V251 SPOVEDATI SE
spọ'vẹdati se
Za pomen „povedati duhovniku svoje grehe in jih obţalovati z namenom dobiti
odvezo‟, knjiţ. spovedati, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza
spovedati se. Iz dvobesednega leksema spovedati se oz. izpovedati se je izpeljan
leksem spoved. Razliĉica spoved ima vzporednico v starejši in nar. hrv. spovid in
ĉeš. zapoved' in je tvorjena po zgledu lat. confessio „spoved‟ in confiteor, „spovem
se, izpeljano iz con- „skupaj‟ in fateor „povem, priznam‟(SES: 710).
27. SLA V252 KOR
'kọr
Za pomen dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce , knjiţ. kor, se v
leskovškem govoru uporablja leksem kor. Leksem kor je prevzet preko srvnem..
leksema kor in stvnem. leksema chor iz lat. chorus v pomenu „zbor, mnoţica,
ples, veĉ plesalcev, kar je izposojeno iz grškega khoros, „mnoţica, zbor, prvotno
„ples veĉ plesalcev v ĉast bogovom, plesišĉe (SES: 334).
28. SLA V253 ORGLE
'ọrgle
Za pomen glasbilo iz pišĉali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno- ali veĉroĉnimi
in enonoţno klaviaturo , knjiţ. orgle, se v leskovškem govoru uporablja leksem
orgle. Leksem orgle je prevzet iz nem. orgel, kar se je razvilo iz srvnem.. organe,
stvnem. organa, izposojenka iz srlat. organa orgle. To je prvotno mnoţinska
oblika od lat. organum v pomenu pišĉal, glasbilo (SES: 502).
29. SLA V254 MEŢNAR
'mi:ẹţnar
Za pomen „kdor oskrbuje cerkev, cerkovnik‟, knjiţ. meţnar, se v leskovškem
govoru uporablja leksem meţnar. Leksem meţnar je prevzet iz srvnem.. mesnǽre,
„cerkovnik‟, kar se je razvilo iz stvnem. mesinari, to pa je izposojeno iz srlat.
mansionarius v pomenu „ĉuvaj cerkvene stavbe‟ (SES: 424).
53
30. SLA V255 HOSTIJA
'xu:ọstja
Za pomen „okrogla plošĉica iz nekvašenega pšeniĉnega testa za obhajanje‟, knjiţ.
hostija, se v leskovškem govoru uporablja leksem hostija. Leksem je prevzet iz
clat. hostia „hostija‟ v pomenu „posveĉen oblat, ki predstavlja Kristusovo telo‟,
kar se je razvilo iz klas. lat. hostia v pomenu „ţrtev, ţrtvena ţival‟. Kristus se
namreĉ zaradi svoje smrti na kriţu v kršĉanstvu pojmuje kot ţrtveno jagnje (SES:
237).
31. SLA V256 KRIŢEV POT
k'ri:ţef 'po:ṷt, k'ri:ţni 'po:ṷt
Za pomen „v zvezi kriţev pot, upodobitev Kristusove poti na Golgoto‟, knjiţ.
kriţev, se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza kriţev pot v dveh
glasoslovnih razliĉicah. Doloĉilo besedne zveze, kriţev, je izpeljano iz leksema
kriţ. Beseda je znana tudi v drugih slovanskih jezikih in je bila v 7. ali 8. stoletju
prevzeta iz neke rom., verjetno starofurlanske predloge *krọ(d)ţe, ki se je razvila
iz vlat.*crọcem. Lat. crux v pomenu „kriţ (za kriţanje), muĉenje, muka‟ je
prvotno pomenilo *„upognjeno bruno‟ (SES: 351). Leksem pot, v pomenu „cesta,
steza‟, pslovan. *pǫtъ, je izpeljana iz baze *pent, „stopiti, iti in najti pot‟ (SES:
575).
32. SLA V257 KADILO
ka'di:lnica
Za pomen „smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeĉ
dim‟, knjiţ. kadilo, se v leskovškem govoru uporablja leksem kadilnica. Beseda je
izpeljana iz leksema kadilo, kaditi, pslovan. *kaditi, kar je pomenilo „dimiti (z
aromatiĉno snovjo)‟. Beseda je izpeljana iz ide.. korena *ked „kaditi, dimiti‟ (SES:
275).
33. SLA V258 BLAGOSLOVLJENA VODA
'ţẹgnana 'vọda, blagos'lọvlena vọda
Za pomen „blagoslovljena voda‟, knjiţ. blagoslovljena, se v leskovškem govoru
uporabljata besedni zvezi ţegnana voda in blagoslovljena voda. Doloĉili besedne
54
zveze sta blagoslovljena, izpeljanka iz besede blagoslov, in ţegnana, izpeljanka iz
besede ţegen. Jedro besedne zveze je leksem voda. Leksem blagoslov je verjetno
prevzet iz stcslovan. blagosloviti, blagoslavljati, kar je prevod lat. benedicere
„blagosloviti‟, v dobesednem pomenu „dobro govoriti‟. Stcslovan. beseda je
sklopljena iz blago „dobro‟ in sloviti, „govoriti‟ (SES: 75). Leksem ţegen je
prevzet iz starovisokonemškega leksema sëgen v pomenu „blagoslov, znamenja
kriţa‟, kar je izpeljano iz starovisokega nemškega leksema seganon, „narediti
znamenje kriţa‟ (SES: 888). Leksem voda, pslovan. *voda, se je razvil iz ide..
kolektiva *uedor v pomenu „vodovje‟ (SES: 850).
34. SLA V260 STEBER
s'teber
Za pomen ‘podolgovat, pokonĉen, navadno veĉji gradbeni element, ki kaj nosi‟,
knjiţ. stebèr, se v leskovškem govoru uporablja leksem steber. Leksem steber,
pslovan.*stъbъrЪ, je enak z lit. poimenovanjem stùburas v pomenu „hrbtenica,
steber, drog za sušenje pri peĉi‟ in lat. leksemom stuburus v pomenu‘visok
parobek, steber‟ (SES: 718).
35. SLA V261 LESTENEC
'lüĉ, 'lüster
Za pomen „okrasna priprava z veĉ luĉmi, navadno viseĉa s stropa‟, knjiţ.
lestenec, se v leskovškem govoru uporabljata leksema luč in luster. Leksem luč,
pslovan. *lučь, se je razvil iz ide. korenskega samostalnika *leuk v pomenu
„svetiti‟, iz katerega je izpeljano latinsko poimenovanje lux- v pomenu „luĉ,
svetloba‟ (SES: 392). Leksem luster je prevzet preko nem. lüster, iz fra. lustere v
enakem pomenu, kar je izposojeno iz it. lustro „blesk, lesk, sijaj‟ (SES: 394).
36. SLA V262 SVEĈNIK
s've:iĉnik, 'lẹxter
Za pomen „drţalo, stojalo za sveĉe‟, knjiţ. svečnik, se v leskovškem govoru
uporabljata leksema svečnik in lehter. Leksem svečnik je izpeljan iz besede sveča,
praslovansko*svet'a, „luĉ, svetloba, s ĉimer se naredi svetloba‟, in je sorodno s
55
praslovansko *svetiti, „svetiti‟ in *sve tъ, „svetloba‟ (SES: 735). Leksem lehtar je
prevzet iz nemškega leuchter v pomenu „sveĉnik‟.
37. SLA V263 MAŠNI PLAŠĈ
'mẹ:šni p'la:šĉ; 'ma:ntl
Za pomen „mašni plašĉ‟, knjiţ. kázula, se v leskovškem govoru uporabljata
besedna zveza mašni plašč, doloĉilo mašni je izpeljanka iz leksema maša, in
leksem mantl. Leksem mantl je prevzet iz nemškega Mäntel, v pomenu „plašĉ‟.
Leksem mašni je izpeljan iz leksema maša, slovan. *mьša je (eventualno preko
staronemško misa) prevzeto iz lat. missa „maša‟. Beseda missa, v novem pomenu
„daritev‟, je posplošena za oznaĉevanje celotnega obreda (SES: 409). Leksem
plašč, pslovan.*plast'ь ali plaščь, etimološko ni dokonĉno pojasnjen. Beseda je
lahko izpeljana iz pslovan. *platъ, „kos blaga‟, ali *plaskъ, „plosk, plošĉat’. Ĉe je
pravilna druga razlaga, je poimenovanje za plašĉ prvotno pomenilo *„kos oblaĉila,
ki se prilega na plosko, to je tako, da se ne vidijo obline‟ (SES: 546).
38. SLA V264 BANDERO
ban'dera
Za pomen „cerkvena zastava na preĉnem drogu z verskimi simboli‟, knjiţ.
bandero, se v leskovškem govoru uporablja leksem bandera. Leksem bandera je
prevzet iz it. bandiera, „zastava, prapor‟, kar je kakor francosko banniere, „prapor,
bandero‟, prvotno pomenilo „simbol bande, skupine vojakov‟. To je izpeljanka iz
poznolat.inske bandum – „znak‟, kar je izposojeno iz neke germanske besede,
sorodne z gotsko bandwa v pomenu „znak‟ (SES: 61).
5.2.2 OBIČAJI
1. SLA V213 POLNOĈNICA
'po:u'nọ:ĉka, 'po:u'nọ:ĉnica
Za pomen „maša opolnoĉi v noĉi pred boţiĉem , knjiţ. polnočnica, se v
leskovškem govoru uporabljata leksema polnočnica in polnočka. Leksem
polnočnica, zloţenka iz besede pol in izpeljanke iz besede noč, nočka. Leksem
56
pol, pslovan.*polъ, „polovica‟ se je razvilo iz ide..*polHu v prvotnem pomenu
*„kar je razcepljeno, en del neĉeš.a razcepljenega‟ (SES: 562). Leksem noč,
pslovan.*not'ь v pomenu „veĉer, noĉ‟. Ide.. beseda je izpeljanka iz korena *negu,
„temniti se, veĉeriti se‟. Iz prvotnega pomena *„veĉerjenje‟ sta se vzporedno
razvila pomena večer, „to je ĉas, ko se veĉeri‟, in noč, „to je ĉas, ko se neha
veĉeriti‟ (SES: 474).
2. SLA V214 KOLINE
ko'line
Za pomen „pripravljanje zaklanega prašiĉa za hrano‟, knjiţ. kolina, se v
leskovškem govoru uporablja leksem koline. Leksem koline v pomenu
„pripravljanje zaklanega prašiĉa za hrano‟ je izpeljan iz leksema kláti, ker so
koline meso in zlasti sveţe klobase, ki se jedo ali podarijo ob zakolu domaĉe
ţivali, navadno prašiĉa. Pripona -ina se v slovan. kakor tudi v nekaterih drugih
ide.. jezikih uporablja za oznaĉevanje vrste mesa. Sorodno je nareĉno hrvaško,
kolinje (SES: 319). Beseda klati, psloven. *kolti v pomenu „klati, tolĉi‟, je
izpeljana iz indoevropske baze *kelh2, *„tolĉi, lomiti, bosti, klati, kovati‟ (SES:
303).
3. SLA V PUST
'fašenk
Za pomen dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam , knjiţ. pust, se v leskovškem
govoru uporablja leksem fašenk, kar je prevzeto iz nemškega Fasching
˂Vaschang; v etimološkem smislu naj bi leksem pomenil zadnje toĉenje
alkoholne pijaĉe . Drugaĉe povedano je beseda tesno povezana s postom (das
Fasten/die Fastenzeit), ki sledi norĉavim pustnim dnevom, in sicer na pepelnico
(http://www.delingua.si/blog/splosno/fasenk).
4. SLA V220 POST
'po:ṷst
Za pomen „delna ali popolna omejitev uţivanja hrane v doloĉenem ĉasu, zlasti
mesa‟, knjiţ. pòst, se v leskovškem govoru uporablja leksem post. Leksem post,
kakor starocerkveno slovasnko postъ, je prevzet iz stvnem. fasta, „post‟, kar je
57
izpeljano iz stvnem. fasten, „postiti se‟, to pa sorodno z got. fastan, „drţati‟ in v
prevojnem razmerju s stvnem. festi, nemško fest v pomenu „trden, vzdrţljiv‟.
Prvotni pomen besede post v germ. je torej „vzdrţnost in trdnost‟ (SES: 573).
5. SLA V237 ROMAR
'rọmar
Za pomen „vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj‟, knjiţ. romar, se v
leskovškem govoru uporablja leksem romar. Leksem romar, prevzet iz stare
italijanšĉine romero v pomenu „romar‟, je izpeljan iz lat. predloge romaerus v
pomenu „romar‟, posamostaljenega pride.vnika romaeus, v pomenu „rimski, ki
hodi v Rim‟. Prvotni pomen leksema romar je „tisti, ki gre v Rim‟ (SES: 652).
6. SLA V238 BOŢJA POT
'bo:uţa 'po:ut, 'bo:uţjo 'po:ut
Za pomen „ki izhaja od boga, bogu lasten‟, knjiţ. bôţji, se v leskovškem govoru
uporablja besedna zveza boţja pot v dveh izgovornih razliĉicah. Leksem boţji je
izpeljan iz leksema Bog, pslovan.*Bogъ. Za slovan. poimenovanje Boga je
potrebno izhajati iz pomena „deleţ, boga deleţa, usode‟, to je „iz po boţje
ĉašĉenega, poosebljenega deleţa‟ (SES:79) in leksema pot (str. 55).
7. SLA V240 KAJ NESEJO NA CVETNO NEDELJO K ŢEGNU
p're:ismẹc
Za pomen „snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo‟ knjiţ. presmec, se v
leskovškem govoru uporablja leksem presmec v pomenu „cvetnonedeljska butara‟.
Pomen „cvetnonedeljska butara‟ se je razvil zato, ker so na te butare nekdaj
privezovali pecivo. Leksem presmec je nastal v štajerskem nareĉnem razvoju iz
besede prẹsnec, v enakih pomenih tvorjenke iz prẹsen, „sveţ, nekvašen‟. Beseda
je prvotno pomenila „kruh iz nekvašenega testa‟ (SES: 592).
8. SLA V243 POROKA
gos'ti:ja, po'rọ:ka
Za pomen „obred, s katerim moški in ţenska postaneta pred druţbo, javnostjo
priznana kot moţ in ţena‟, knjiţ. poroka, se v leskovškem govoru uporabljata
58
leksema poroka in gostija. Leksem poroka je tvorjen iz leksema poročiti v
pomenu „dati za moţ‟, prvotno pomen „zaupati (v varstvo), izroĉiti‟ in se je razvil
iz pslovan. *porǫčiti, „izroĉiti, predati‟, kar je tvorjeno iz predloţne zveze *po
rǫce „po roki, prek roke‟ (SES: 570). Leksem gostija je izpeljan iz leksema gost,
pslovan.*gostь, „gost‟ in je pomensko enak z lat. leksemom hostis „tujec‟. Oba
sta se razvila iz ide..*ghos- „jesti‟ s prvotnim pomenom ou. oznako „tistega tujca,
ki mu gospodar ponudi jesti‟ (SES: 212).
9. SLA V244 ŢENIN
'ţẹnix
Za pomen „moški ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, knjiţ. ţenin, se v leskovškem
govoru uporablja leksem ţenih, psl. *ţenichъ, kar pomeni „snubec, ţenin‟ (ESSJ:
447).
10. SLA V245 NEVESTA
ne'vẹsta
Za pomen „ţenska ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, knjiţ. nevesta, se v
leskovškem govoru uporablja leksem nevesta. Leksem nevesta, pslovansko
*neve sta, etimološko ni zadovoljivo pojasnjen. Izhodišĉe je morda indoevropski
*ne-uedh-tah2, „neodvedena, neodpeljana‟, kar je lahko z nikalnico *ne-
opremljeno prvotno *uedh-tah2 „odpeljana, odvedena (iz oĉetove hiše v moţevo)‟.
Izpeljanka iz ide.. korena *uedh-, „vesti, peljati, domov pripeljati ţeno, oţeniti se‟.
Ĉe je domneva pravilna, je nikalnica uporabljena zaradi tabuja, da demoni ne bi
vedeli za mlado ţeno v hiši in ji ne bi mogli škodovati (SES: 469).
11. SLA V246 KRST
'krst
Za pomen „v kršĉanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane ,
knjiţ. kŕst, se v leskovškem govoru uporablja leksem krst. Leksem krst je izpeljan
iz leksema krstiti, slovan. *krьstiti, in je prevzet iz stnem. * kristjan, srvnem..
kristen, pokristjaniti. To je kakor razliĉica kristenen z enakim pomenom,
izpeljano iz starovisoke nemšĉine kristani, srvnem.. kristen, „kristjan‟ in prvotno
pomeni *„narediti kristjana (SES: 356).
59
12. SLA V247 BOTER
'bu:ọter
Za pomen „zastopnik otroka pri krstu ali priĉa pri birmi , knjiţ. boter, se v
leskovškem govoru uporablja leksem boter. Leksem boter je prevzet iz stvnem.
leksema (gi)fatera „boter, tvorbe iz fater „oĉe‟, ki je prevod clat. strokovnega
izraza compater, sestavljenega iz latinskega poimenovanja com „z‟ in pater oĉe .
Prvotni pomen je *„tisti, ki skupaj z oĉetom skrbi za otroka (SES: 83).
13. SLA V247 A BOTRA
'bọtra; 'bu:ọtra
Za pomen „zastopnica otroka pri krstu ali priĉa pri birmi , knjiţ. botra, se v
leskovškem govoru uporablja leksem botra v dveh glasoslovnih razliĉicah.
Leksem botra je izpeljanka ţenskega spola iz leksema boter.
14. SLA V259 KRSTNI KAMEN
'krstni 'kåmen
Za pomen kamnita posoda s krstno vodo za kršĉevanje , knjiţ. krstilnik, se v
leskovškem govoru uporablja dvobesedni leksem krstni kamen, sestavljen iz
doloĉila krstni, izpeljanke iz leksema krst in jedra besede kamen, pslovan.*kamy,
s prvotnim pomenom *„kar je ostro, oster kamen (SES: 279).
15. SLA V265 CERKVENI KLJUĈAR – CEHMOŠTER
cerk'veni klu'ĉår
Za pomen cerkveni kljuĉar , se v leskovškem govoru uporablja besedna zveza
cerkveni ključar. Leksem cerkveni, levi ujemalni prilastek, je izpeljan iz leksema
cẹ rkev, stcslovan. crъky, ki je v ĉasu pokristjanjevanja prevzet iz nekega germ.
jezika, verjetno iz starosrednjenemško *kirka v pomenu cerkev (SES: 101).
Leksem ključar, jedro besedne zveze, je izpeljan iz leksema ključ, pslovan.
*kl'učƄ, kar je prvotno pomenilo * ukrivljen kos lesa . Beseda je ozko sorodna s
pslovan. *kl'uka v pomenu zapreti, zakleniti (SES: 308).
60
6 BESEDJE IZ POMENSKEGA POLJA „DRUŢINA,
PRAZNIKI IN OBIČAJI“ PO VPRAŠALNICI ZA SLA V
BEDNJANSKEM GOVORU
6.1 POMENSKO POLJE DRUŢINA
Informator: Josip Podseĉki, (roj.1948) iz Rinkovca, Bednja.
1. SLA V604 OĈE
'eĉa
Za pomen „moški v odnosu do svojega otroka‟, hkj. tata, otac, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem oče. Leksm oče, vok. oče, pslovan.*otьcь, je izpeljan iz
ide.*att-iko-s, s prvotnim pomenom „prednik na ravni oĉeta‟ (HER: 460)
2. SLA V605 MATI
moti/moma
Za pomen „ţenska v odnosu do svojega otroka‟, hkj. majka, se v bednjanskem govoru
uporablja leksma mati in mama. Leksem mati, pslovan.*mati, je izpeljana iz
ide..*mate r, ki je nastal s sufiksom -ter- iz otroške besede *ma (HER: 400).
3. SLA V606 SIN
sein
Za pomen „moški, deĉek, fant v odnosu do svoje matere in oĉeta‟, hkj. sin, se v
bednjanskem govoru uporablja leksm sin. Leksem sin, pslovan. *synъ, je izpeljan
iz ide.*sun-u-s, ki je izpeljanka ide.. Leksema *suju ter korena besede *seu- st v
pomenu „roditi‟ (HER: 547).
4. SLA V607 HĈI
kĉar
Za pomen „ţenska v odnosu do svojih staršev‟, hkj. kći, kće rka, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem hčer, pslovan.*dъkt'i, izpeljan iz ide.*dhug(h)ǝter, iz
61
korena besede *dheug(h) v pomenu „davati mleko, dojiti‟. Prvotni pomen leksema
bi toraj bil *„dojena, hranjena z dojenjem‟(HER: 315).
5. SLA V620 BRAT
brot
Za pomen „moški, fant v odnosu do drugih otrok svojih staršev‟, hkj. brat, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem brat, pslovan.*bratъ,*bratrъ, je izpeljanka
iz ide.*bhrater v pomenu ‘brat‟(HES: 146).
6. SLA V621 SESTRA
sāstro
Za pomen „ţenska v odnosu do drugih otrok svojih staršev‟, hkj. sèstra, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem sestra, pslovan.*sestra, je izpeljano iz ide..
sesra , ki izhaja ide. swesor, kar je prvotno oznaĉevalo katerokoli sorodnico v
generaciji, sestavljena iz *swe „svoj‟ in *sor- „ţena‟ (HES: 545).
7. SLA V608 VNUK
vnyk
Za pomen „sin sina ali hĉere‟, hkj. ùnuk, se v bednjanskem govoru uporablja
leksm vnuk, pslovan.*vъnukъ. Protetiĉni v pred ъ je odraz ide. ъn, iz ide. *an, v
pomenu „prednik, prednica‟ in je otroška beseda (HES: 653).
8. SLA V609 STARI OĈE
deda
Za pomen „stari oĉe, oĉe oĉeta ali mame‟, hkj. djed, se v bednjanskem govoru
uporablja leksem ded, psl.dedъ, dvojnik od *dhe -dh-o-s, s preobrazbo v moški
spol in podaljšanim e (HES: 199).
9. SLA V610 STARA MATI
bobica, boba
Za pomen „mati oĉeta ali mame‟, hkj. báka, se v bednjanskem govoru uporabljata
leksema baba in izpeljanka babica. Leksem baba je izpeljan iz leksema baba,
62
pslovan.*baba , v pomenu „dedova ţena‟. Hipokoristnik od baba je báka (HES:
120)
10. SLA V611 TAST
taost, svaker
Za pomen „ţenin oĉe‟, hkj.tast, se v bednjanskem govoru uporablja leksm tast,
pslovan.*tьstь v pomenu „ţenin oĉe‟. Prvotni pomen besede *tьstь je oznaĉeval
ţenino mater in oĉeta, kasneje se je po deklinaciji a razvila beseda tašta v pomenu
„ţenina mati‟. Prvotni pomen besede tast je „sorodnik‟ (HES: 620. Za pomen
„moţev oĉe‟, knjiţ. hrvaško svekar, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
sveker, pslovan. svekrъ,„moţev oĉe‟, iz ide.. *swekr-o-s, s prvotnim pomenom
„krvni sorodnik‟ (HER: 597).
11. SLA V612 TAŠĈA
svakrvo
Za pomen „moţeva mati‟, hkj. svekrva, se v bednjanskem govoru uporablja
leksem svekrva, pslovan.*svekry v pomenu „moţeva mama‟. Nareĉno: svekry,
svekrova. Poimenovanje je izpeljano iz ide.:*swekru s (HER: 597).
12. SLA V613 ZET
zāt
Za pomen „hĉerin moţ v odnosu do njenih staršev‟, hkj. zet, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem zet, pslovan.*ze tь, v pomenu „hĉerin moţ, sestrin moţ‟
(HES: 694).
13. SLA V614 SNAHA
snīēho,sneha
Za pomen „sinova ţena v odnosu do njegovih staršev‟, hkj. snaha, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem snaha v dveh glasoslovnih razliĉicah.
Leksem snaha, pslovan.*snъxa, v pomenu „bratova ţena, sinova ţena‟, je izpeljan
iz ide.*snuso „sneha‟ s prvotnim pomenom „sorodstvena, druţinska vez‟, izpeljana
iz ide.. korena sneu – v pomenu „vezati, povezovati‟ (HER: 568).
63
14. SLA V615 STRIC
strēīc
Za pomen ῾oĉetov brat‟, hkj. stric, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
stric, pslovan. stryjьcь, izpeljan iz pslovan. *stryjь v pomenu ῾oĉetov brat‟
(HER: 588).
15. SLA V616 UJEC
veyjec
Za pomen ῾materin brat, stric‟, hkj. ujak, se v bednjanskem govoru uporablja
leksem ujec, izpeljan iz leksema ujak, pslovan.*ujakъ, prvotni pomen
pslovan.*ujь je ῾materin brat‟ (HER: 651) V hrvaškem kajkavskem nareĉju je
poimenovanje vujec za pomen ῾materin brat‟ (ERHSIII:540).
16. SLA V617 TETA
taco
Za pomen ῾oĉetova ali materina sestra‟, hkj. teta, se v bednjanskem govoru
uporablja leksem teco. Leksem teco je izpeljanka iz leksema teta, pslovan.*teta,
usp.*tetъka, izpeljano iz *tetъkъ,*tetьcь, na hr. tetak, gen. tetka, tetac, gen. teca.
V hrvaškem kajkaskem nareĉju se uporabljajo razliĉna poimenovanja za leksem
teta – tetec, teček, tečec (HER: 624).
17. SLA V618 UJNA
veyjno
Za pomen „materina sestra, teta (po materini strani)‟, hkj. ujna, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem ujna. Leksem ujna je izpeljan iz leksema ujak,
pslovan.*ujakъ, ţenski spol *ujьna. Prvotni pomen pslovan.*ujь je „materin brat,
materina sestara‟ (HER: 651).
18. SLA V619 SVAK
svok
Za pomen „sestrin moţ ali brat zakonskega partnerja‟, hkj. svak, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem svak. Leksem svak je nastal s kontrakcijo -oja- od
64
svojak, stcslovan. svojakъ. Osnovni pomen svak – svojak – svojak izhaja iz nomin.
pride.vnika „svoj’ s pomoĉjo sufiksa -ako (ERHSIII:367).
19.SLA V622 PO POLI BRAT
pyelbrot
Za pomen „moški v odnosu do otrok, s katerimi ima skupnega enega od staršev‟,
hkj. polubrat, se v bednjanskem govoru uporablja leksem polbrat. Leksem
polbrat je zloţenka iz leksemov pôl in brat. Leksem pol, gen. leksema pôl,
pslovan.*polъ s starodavno osnovo –u , kar tvori leksem polu, ki potrjuje pomen
besede polovica, polu v soleţnicah nap. poluglas (EHR:493). Leksem brat,
pslovan.*bratъ, *bratrъ, izpeljano iz ide.*bhrater v pomenu brat (HES:146).
20. SLA V624 MAĈEHA
mauĉaha
Za pomen „oĉetova ţena v razmerju do njegovih otroki izpred njunega zakona‟
hkj. maćeha, se v bednjanskem govoru uporablja leksem mačeha. Leksem
maćeha, pslovan.*matjexa, je izpeljano iz ide.*mat(r)-jes -, s pomenom „podoben
materi‟ (HER: 393).
21.SLA V625 SVAT
svot, gyejst
Za pomen „kdor se udeleţi praznovanja ob poroki‟, hkj svat, se v bednjanskem
govoru uporabljata leksema svat in gost. Leksem svat, pslovan. svatъ, je
izpeljanka iz ide.. *swo-t-, korena besede *ewe – „svoj‟, *swe-t- v pomenu
„sorodnik‟ (HER: 597). Leksem gost pri besedi svat (str. 39).
22.SLA V626 BRATRANEC
brotić
Za pomen „sin strica ali tete‟, hkj. bratić, se v bednjanskem govoru uporablja
leksem bratič. Leksem brotić je izpeljanka leksema brat, pslovan.*bratъ, *bratrъ,
s pripono -ić, bratič s pomenom „krvnega sorodstva, bratov sin‟(ERHSI:199/200).
65
23. SLA V627 SESTRIĈNA
sastriĉno
Za pomen „hĉi strica ali tete‟, hkj. sestrična, se v bednjanskem govoru uporablja
leksem sestrična, izpeljanka iz leksema sestra, v vseslovanskem pomenu „krvnega
sorodstva‟, sestrična, sestrinica v pomenu „hĉi sestre‟ (ERHSIII:226).
24. SLA V628 DRUŢINA
dryţina
Za pomen „(zakonski) par z otroki ali brez njih‟, hkj. obitelj, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem druţina. Leksem druţina, pslovan. *druţina, je kolektiv
od leksema *drugъ v pomenu „sopotnik, tovariš, prijatel‟, kar je domnevno
izpeljano iz indoevropske baze *dherug
h – v pomenu „(skupaj) drţati‟. Prvotni
pomen pslovan. *drugъ „tovariš, sopotnik‟ je tako *„kdor skupaj (z mano) drţi‟,
pomen besede *druţina pa „skupina ljudi, ki drţijo skupaj‟ (SES: 156).
25.SLA V629 ŢLAHTA
ryedbinja
Za pomen „sorodstvo, sorodniki‟, hkj. rodbina, se v bednjanskem govoru
uporablja leksem rodbina. Leksem rodbina je izpeljan iz leksema rod, pslovan.
*rod (ERHSIII: 151).
26. SLA V631 VDOVA
vudovica
Za pomen „ţena, katere moţ je umrl in se ponovno ne poroĉi‟, hkj. udòva, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem vdova. Leksem vdova, pslovan. *vъdova,
je izpeljan iz ide. *widhewa, iz korena *weidh v pomenu „zapustiti, loĉiti‟(HER:
650).
27. SLA V632 OMOŢITI SE
ţenjiti sa
Za pomen „v zvezi z osebo ţenskega spola poroĉiti se‟, hkj. ţe nim se , se v
bednjanskem govoru uporablja leksem ţenim se. Leksem ţanjiti sa je izpeljan iz
66
leksema ţena, denominal na -iti, ţeniti se v pomenu „moški se je poroĉil‟
(ERHSIII: 677).
28. SLA V233 PASTOREK
posterk
Za pomen „otrok v odnosu do maĉehe/oĉima‟ oz. „(posvojeni) ţenin/moţev otrok
izpred skupnega zakona‟, hkj. pastorak, se v bednjanskem govoru uporablja
leksem pastorek. Leksem pastorek je zloţenka iz leksema pa v pomenu „nepravi‟
in *dъkter v pomenu „hĉi‟, toraj „neprava hĉi‟ (ERHSII: 616).
29. SLA V235 OTROK
djato
Za pomen „deĉek ali deklica v prvih letih ţivljenja in ĉloveški potomec v odnosu
do staršev‟, hkj. dijete, se v bednjanskem govoru uporablja leksem dete, pslovan.
*detę, je slovanska izpeljanka od *de-t-, s sufiksom -t-, ki kaţe na to, da je *det
nastalo iz glagola *deti, ki se proti leksemu *dojiti pomensko izraţa kot
*„peti/*piti‟, proti *„pojiti‟. Leksem je izpeljan iz ide. korena *dhe(i) v pomenu
„sesati, dojiti‟ (HER:195).
30. SLA V636 FANT
deĉok
Za pomen „dorasel mlad moški, ki še ni poroĉen in dorašĉajoĉa oseba moškega
spola‟, hkj. dječak, dečko, momak, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
deček. Leksem deček je izpeljanka leksema detec, pslovan. *detьc. V kajkavskem
nareĉju se govori tudi dečec (HER: 195).
31. SLA V644 DEKLE
pyco
Za pomen „dorasla mlada ţenska, ki še ni poroĉena in dorašĉajoĉa oseba ţenskega
spola‟, hkj.djevojka, se v bednjanskem govoru uporablja leksem puco. Izvora
leksema v nam dostopnih slovarjih nismo našli.
67
32. SLA V645 MOŢ
mouţ
Za pomen „poroĉen moški v odnosu do svoje ţene in dorasel ĉlovek moškega
spola‟, hkj. muţ, se v bednjanskem govoru uporablja leksem moţ, pslovan.*mo ţь,
je nastal iz ide.besede *mon-g-jo-s, kjer koren *mon- doloĉa pomen „moški‟
(HRE: 430).
33. SLA V646 ŢENA
ţano
Za pomen „poroĉena ţenska v odnosu do svojega moţa in dorasla oseba ţenskega
spola‟, hkj. ţena, se v bednjanskem govoru uporablja leksem ţena. Leksem ţena,
pslovan.*ţena , je izpeljan iz ide.. *gwena (HRE: 708). Leksem ţena pomeni
„druţica moţa‟, izpeljana iz ide.. korena *guena „ţena‟, ki je v povezavi z ide..
korenom *gen- v pomenu ‘rojevati’ in ţena v pomenu *‘porodnica’
(ERHSIII:677).
34. SLA V247 PRIJATELJ
prijotel
Za pomen „kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temeljeĉem na sorodnosti
mišljenja, ĉustvovanja‟, hkj. prijatelj, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
prijatelj. Leksem prijatelj je izpeljan iz leksema prijati; pslovan. *prijatelь, ki je
izpeljan iz ide. korena *prei v pomenu „ljubiti, biti drag‟(HER: 502).
35. SLA 248 HLAPEC
slēygo
Za pomen „stalno najet moški na kmetiji za pomoĉ pri kmeĉkih delih‟, hkj. sluga,
se v bednjanskem govoru uporablja leksem sluga, pslovan.*sluga, izpeljan iz ide..
*sloug, vzporednice za pslovan. *sluga v pomenu „podpreti, pomagati‟ (HER:
564).
68
36. SLA V649 DEKLA
deklo
Za pomen „stalno najeta ţenska na kmetiji za pomoĉ pri gospodinjskih in kmeĉkih
delih‟, hkj. slùţavka, se v bednjanskem govoru uporablja leksem dekla. Leksem
dekla se je naverjetneje razvil tako kot slovenski. Leksem dekla, pslov. det-ьk-ъl-
a, izpeljano iz det-ьk-a, v pomenu deklica, ki je izpeljana iz pslovan. leksema
*det-ę v pomenu „otrok‟ (SLA 1.2:301).
37. SLA V250 GOSPODAR
gozda, gespedāōro, gespodor
Za pomen „lastnik posestva, materialnih dobrin, glavni na posestvu‟, hkj. gazda,
se v bednjanskem govoru uporabljajo leksem gospodar v dveh glasoslovnih
razliĉicah in leksem gazda. Leksem gazda je prevzet iz madţarskega
poimenovanja za pomen ‘gospodar’, gazda (HER: 227). Leksem gospodar je
izpeljanka iz psl.*gospodь, *gospodárь. Leksem je izpeljan iz ide..*ghost v
pomenu „gost‟ in *pot v pomenu „gospodar‟ (HER: 239, 240).
38. SLA V651 GOSPODINJA
gozdarica
Za pomen „ţenska, ki opravlja ali vodi domaĉa hišna dela oziroma gospodarjeva
ţena‟ hkj. gospodarica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem gazdarica.
Leksem gazdarica je izpeljan iz leksema gazda, prevzet iz madţarskega gazda v
pomenu „gospodar‟ (HER: 227).
39. SLA V652 STARŠI
ryeditelji
Za pomen „moški in ţenska v odnosu do svojega otroka‟, hkj. ròditelji, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem roditelji. Leksem roditelji je zloţenka iz
leksema rôd + vseslovanska konĉnica -telj/ -teljica (roditelj, roditeljica) v
pomenu „starši, oĉe in mama‟ (ERHS: 151,152).
69
40. SLA V653 LJUDJE
ljydi
Za pomen „bitja, ki so sposobna misliti in govoriti‟, hkj. ljudi, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem ljudje. Leksem ljudje, mnoţinsko poimenovanje za
leksem člobvek, pslovan.*ljudь, v pomenu „ljudinъ, svobodnjak‟, izpeljan iz ide..
korena *leudh v pomenu ‘rasti’, kar pomeni „rasti: rod: narod‟, v pomenu „naziv
za svobodne ljudi’ (HER: 392).
6.2 POMENSKO POLJE PRAZNIKI IN OBIČAJI
6.2.1 PRAZNIKI
1. SLA V212 BOŢIĈ
byēţić
Za pomen „v kršĉanstvu praznik Kristusovega rojstva‟, hkj. bòţić, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem boţič, pslovan. *boţitjь, v prvotnem
pomenu „mali bog‟ (HER: 142).
2. SLA V216 POTICA
pegaoĉa
Za pomen „pecivo iz kvašenega razvaljanega in zvitega testa z razliĉnimi nadevi,
orehovim nadevom‟, hkj. orahnjača, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
pogača. Leksem pogača pomeni „nekvašen kruh‟ (ERHSII: 694).
3. SLA V217 TRIJE KRALJI
trei krolji
Za pomen „trije moţje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v
spomin na ta dogodek 6. januarja‟, hkj. svijeti trije kralji, se v bednjanskem
govoru uporablja besedna zveza trije kralji. Besedna zveza je sestavljena iz
doloĉila tri ter jedra besede kralji. Leksem trije, pslovan. trьje, izpeljano iz ide..
trei- v pomenu „tri‟(HER: 638). Leksem kralji, mnoţinska oblika leksema kralj,
pslovan. korlь (HER: 342).
70
4. SLA V218 SVEĈNICA
svīēĉnica
Za pomen „praznik Jezusovega darovanja, 2. februar‟, hkj. svijećnica, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem svečnica. Leksem svečnica je izpeljan iz
leksema svẹča, ker se na sveĉnico pri maši blagoslovijo sveĉe. Pomensko
podobno je motivirano nemško Lichtmesse, sveĉnica‟, kar je zloţeno iz nemškega
Licht „luĉ‟ in Messe v pomenu „maša‟ (SES: 735).
5. SLA V221 VELIKA NOĈ
Vēyzem
Za pomen „v kršĉanstvu praznik Kristusovega vstajenja‟, hkj. uskrs, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem vuzem, pslovan. *vьzьmъ, kar je izpeljano
iz *vьzęti v pomenu „zaĉeti‟, pslovan.*ęti, kar pomeni „zaĉeti‟ (HER: 655).
6. SLA V223 HREN
hranj
Za pomen „zaĉimbna rastlina z velikimi listi ali njena korenika ostrega, pekoĉega
okusa‟, hkj. hren, se v bednjanskem govoru uporablja leksem hren, pslovan.
*xrenъ, ki je v slovanske jezike prišel z nekim drugim jezikom in je prevzeta
beseda, morda iz turškega jezika (HER: 266).
7. SLA V224 PIRHI
pisynjka
Za pomen „v kršĉanskem okolju pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za
veliko noĉ‟, hkj. pisanica, ùskršnje jaje , se v bednjanskem govoru uporablja
leksem pisanka. Leksem pisanka je izpeljanka leksema pisati, pslovan. *pьsati, z
osnovnim pomenom „narediti vzorce‟, v kajkavskem nareĉju leksem pisan pomeni
„barvit, pester‟ in pisanice „velikonoĉna jajca‟ (HER: 478).
71
8. SLA V225 BINKOŠTI
dyhovi
Za pomen „v kršĉanstvu praznik, petdeseti dan po veliki noĉi‟, hkj. Dùhovi, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem duhovi, izpeljan iz leksema duh,
pslovan.*duxъ (HER: 211).
9. SLA V226 BIRMA
fierma
Za pomen „drugi od sedmih zakramentov katoliške cerkve‟, hkj. krizma, krisma
firma, se v bednjanskem govoru uporablja leksem firma, izpeljan iz leksema
birmati, izposojeno iz srvnem.. firmen, stvnem. firmon pa je izpeljan iz latinskega
firmare (ESSJ: 22).
10. SLA V227 ŠKOF
biškup
Za pomen „predstojnik škofije‟, hkj. biskup, se v bednjanskem govoru uporablja
leksem biškup. Leksem biškup, lat. episcoupus v pomenu ‘nadzornik, preglednik‟,
je izpeljanka iz stvnem. biscof (ERHSI: 157).
11. SLA V228 VELIKI ŠMAREN
valiku miešo
Za pomen „veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta‟, hkj.
Marijanski blagdan/Velika gospa, se v bednjanskem govoru uporablja besedna
zveze velika maša. Doloĉilo besedne zveze velika je izpeljano iz leksema velik,
pslovan. velikъ, ki je izpeljan iz pslovan. *velъ(jь)(HER: 665); jedro besedne
zveze je leksem maša (str. 72).
12. SLA V230 VERNE DUŠE
dēyšnei dien
Za pomen „v kršĉanskem okolju praznik spomina na duše v vicah, 2. november‟,
hkj. dušni dan, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza dušni dan.
Leksem dušni je izpeljanka iz leksema duh, leksem dan iz leksema dan,
pslovan.*dьnь (HER:187).
72
13. SLA V231 ADVENT
adventsko ĉos/vrieme
Za pomen „štirje tedni pred boţiĉem‟, hkj. advent, se v bednjanskem govoru
uporabljajo besedna zveza adventski čas. Leksem adventski je izpeljanka leksema
advenat, iz cerkvenega latinskega poimenovanja adventus, individualni pomen
od leksema advenire v pomenu „gospodov prihod‟ (ERHSI:10).
14. SLA V232 ŠMARNICE
veĉārnico
Za pomen „poboţnost v ĉast Mariji meseca maja‟, hkj. svibanjska svetkovina, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem večernica. Leksem večernica je izpeljan iz
leksema veče, s konĉnico -ica ‘večernica’ s pomenom ‘sacra pomerdiana/ sveto
popoldan’( ERHSIII: 570).
15. SLA V233 MAŠA
miešo
Za pomen „glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju‟, hkj. misa, se
v bednjanskem govoru uporablja leksem maša. Leksem maša je glasoslovna
razliĉica leksema misa, ki je prevzeta iz latinske besede missa v pomenu
„bogosluţje‟. Pozno pslovan.*mьša – iz tega v hrv. maša, v govorih, kjer ь>e -
meša (HER: 411).
16.SLA V234 PRIDIGA
prādaštvē
Za pomen „govorno podajanje vsebinsko zaokroţene verske snovi‟, hkj.
propovijed, se v bednjanskem govoru uporablja leksem predeštve. Izvora leksema
v nam dostopnih slovarjih nismo našli.
17. SLA V235 BLAGOSLOV
blogyēslev byēţji
Za pomen „prošnja za boţjo naklonjenost, vĉasih z obredno kretnjo‟, hkj.
blagoslov, se v bednjanskem govoru uporablja leksem blagoslov boţji. Leksem
73
blagoslov je izpeljan iz leksema blag, s kršĉansko liturgijo blagoslov, izpeljano
iz lat. benedicto (ERHSI:166–168). Leksem boţji je izpeljan iz leksema bog.
18. SLA V236 PROCESIJA
prašyencija
Za pomen „verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet‟, hkj.
procèsij, se v bednjanskem govoru uporablja leksem prašencija. Leksem
prašencija iz leksema prošte nje v pomenu ‘ţegnanje‟. Prvotni pomen besede je
„odpušĉanje grehov‟(SES: 610).
19. SLA V239 CVETNA NEDELJA
cveitno nādeljo
Za pomen „zadnja nedelja pred veliko noĉjo‟, hkj. Cvjètnica, se v bednjanskem
govoru uporablja besedna zveza cveitna nedelja. Leksem cveitna je izpeljanka iz
leksema cvijet, pslovan. *kvetъ, v pomenu „cvet‟ in „barva cvetenja‟ (HER: 169).
Leksem nedelja je izpeljanka iz besede *nedelati. Poimenovanje nedelja je
najverjetneje kršĉansko, saj je Bog sedmi dan stvarjenja poĉival (HER: 436).
20. SLA V241 OBHAJILO
prēiĉast
Za pomen „del maše, ko duhovnik obhaja‟, hkj. pričeš.t, se v bednjanskem govoru
uporablja leksem pričeš.t. Izvora leksema v nam dostopnih slovarjih nismo našli.
21. SLA V242 SVETO OLJE
pyemozonjo
Za pomen „blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti
bolnikov‟, hkj. pomast, se v bednjanskem govoru uporablja leksem mazati.
Leksem mazati, pslovan. mazati, *maţǫ, kar je izpeljano iz ide.. *mag- v pomenu
„mesiti, gnesti, stiskati, mazati‟ (HER: 401).
74
22. SLA V248 OLTAR
eltor
Za pomen „veĉji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje
kršĉanskega bogosluţja‟, hkj. oltar, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
oltar. Leksem oltar, pslovan.*olъtarь, je v slovanske jezike prišel iz stvnem.
altari, altar(e), kar je iz clat. altare v pomenu „ţrtvenik/oltar‟ (HER: 453).
23. SLA V249 PRIŢNICA
prādjaţnico
Za pomen „ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika‟, hkj. propovjedaonica, se
v bednjanskem govoru uporablja leksem pride.ţnica.
24. SLA V250 SPOVEDNICA
spovādyeynica
Za pomen „omari podoben pregrajen prostor za spovednika in spovedanca‟, hkj.
ispovjedaonica, se v bednjanskem govoru uporablja leksem spovednica. Leksem
spovednica je izpeljanka iz leksema spoved, ki je izpeljan iz besedne zveze
spovedati se (SES: 710).
25. SLA V251 SPOVEDATI SE
spāvadoti sa
Za pomen „povedati duhovniku svoje grehe in jih obţalovati z namenom dobiti
odvezo‟, hkj. ispòvjedati se, se v bednjanskem govoru uporablja leksem spovedati
se, iz katerega je izpeljan leksema spoved, tvorjenem po zgledu lat. confessio
„spoved‟, confiteor, „spovem se , iz con- skupaj in fateor „povem, priznam‟(SES:
710).
26. SLA V252 KOR
kyeryš
Za pomen „dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce‟, hkj. kôr, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem koruš, prevzet preko srvnem.. kor, stvnem.
chor iz lat. chorus v pomenu zbor, mnoţica, ples veĉ plesalcev, kar je izposojeno
75
iz grškega khoros, mnoţica, zbor, prvotno ples veĉ plesalcev v ĉast bogovom ,
plesišĉe (SES: 334).
27. SLA V253 ORGLE
hargyljo
Za pomen „glasbilo iz pišĉali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali veĉ
roĉnimi in eno noţno klaviaturo‟, hkj. òrgulje, se v bednjanskem nareĉju
uporablja leksem orgulje, kar je prevzeto iz nem. orgel, kar se je razvilo iz
srvnem.. organe, stvnem. organa, izposojenka iz stlat. organa orgle. To je
prvotno mnoţinska oblika od lat. organum v pomenu pišĉal, glasbilo (SES: 502).
28. SLA V254 MEŢNAR
šokytar/meţnor
Za pomen „kdor oskrbuje cerkev, hkj. crkvènjak, se v bednjanskem govoru
uporabljata leksema meţnar in šokutar. Leksem meţnar je prevzet iz stvnem.
Messner, v pomenu „ tisti, ki pomaga v samostanu in ni duhovni brat‟ (ERHS:
419). Izvora leksema šokutar v nam dostopnih slovarjih nismo našli.
29. SLA V255 HOSTIJA
tjalye krištašave
Za pomen „okrogla plošĉica iz nekvašenega pšeniĉnega testa za obhajanje‟, hkj.
hòstja, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza kristusovo telo. Leksem
telo, psl. *te lo, etimologija besede ni popolnoma pojasnjena. Izpeljana iz ide..
*twe-/*teu-/*tu- v pomenu „debel, jak‟ (HER: 626) in leksema Kristusovo iz
poimenovanja Jezus Kristus.
30. SLA V256 KRIŢEV POT
kriţni pyet
Za pomen „v zvezi kriţev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto‟, hkj: kriţni
put, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kriţni pot. Leksem pot, pslovan.
*po tЬ, izhaja iz korena *pent v pomenu „stopiti, iti‟ (HER: 513). Leksem kriţni,
izpeljan iz leksema kriţ in je prevzeta beseda iz romanske, starofurlanske oblike
krọţe v pomenu „kriţ, krst, muka, nesreĉa‟ (HER: 350).
76
31. SLA V257 KADILO
kodlnico
Za pomen „smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeĉ
dim‟ hkj. tamjan, se v bednjanskem govoru uporablja leksem kadilnica. Leksem
kadilnica je izpeljan iz leksema kadilo, pslovan. *kaditi, v pomenu „dimiti‟ (z
aromatiĉno snovjo). Beseda je izpeljana iz ide.. korena *ked v pomenu „kaditi,
dimiti‟ (SES:275).
32. SLA V258 BLAGOSLOVLJENA VODA
svato vyedo
Za pomen „blagoslovljena voda‟, hkj. sveta voda, se v bednjanskem govoru
uporablja dvobesedni leksem sveta voda. Leksem sveta, izpeljan iz leksema svet,
pslovan. svętъ, „sanctus‟ v pomenu „sakramenat, ţrtva, hostija‟ (ERHS III: 419).
Praslovanska oblika leksema voda se glasi *voda (HER: 676).
33.SLA V260 STEBER
pyedpyrni styb
Za pomen „podolgovat, pokonĉen, navadno veĉji gradbeni element, ki kaj nosi‟,
hkj. stup, se v bednjanskem govoru uporablja besedna zveza podporni stub.
34. SLA V261 LESTENEC
lystar
Za pomen „okrasna priprava z veĉ luĉmi, navadno viseĉa s stropa‟, hkj. lùster, se
v bednjanskem govoru uporablja leksem luster. Leksem luster je prevzet preko
nem. lüster, iz fra. lustere v enakem pomenu, kar je izposojeno iz it. lustro, „blesk,
lesk, sijaj‟ (SES: 394).
35. SLA V262 SVEĈNIK
svaĉnjok
Za pomen „drţalo, stojalo za sveĉe,‟ hkj. svèćnik, se v bednjanskem govoru
uporablja leksem svečnik. Leksem svečnik je izpeljan iz leksema svijeća, pslovan.
*svetja, ki ima osnovo v ide.. *kwoit-ja v pomenu „svetiti, svetel‟ (HER: 599).
77
36. SLA V263 MAŠNI PLAŠĈ
mijašney ebljako
Za pomen „mašni plašĉ‟, hkj. misnica, se v bednjanskem govoru uporablja
besedna zveza mašna obleka. Leksem mašna izpeljan iz leksema misa (str. 72).
Leksem obleka je izpeljan iz leksema obleči, pslovsan.*ob(v)Ьlt'i, v prvotnem
pomenu *„gor zvleĉi, navleĉi‟ (SES:482).
37. SLA V264 BANDERO
bondare
Za pomen „cerkvena zastava na preĉnem drogu z verskimi simboli‟, hkj. bandiera,
se v bednjanskem govoru uporablja leksem bandiera, izpeljan iz leksema band,
got. Bandwa v pomenu ‘znak, zastava‟, it. bandiera, prevzet iz bandijera v
enakem pomenu (ERHSI: 106).
6.2.2 OBIČAJI
1.SLA V213 POLNOĈNICA
pylnyeĉko.
Za pomen „maša opolnoĉi v noĉi pred boţiĉem‟, hkj. ponoćka, se v bednjanskem
govoru uporablja zloţenka pulnočka iz leksemov pol in noč. Leksem pol,
pslovan.*polъ, „polovica‟ se je razvilo iz ide..*polHu v prvotnem pomenu *„kar je
razcepljeno, en del neĉeš.a razcepljenega‟ (SES: 562). Leksem noč,
pslovan.*not'ь v pomenu „veĉer, noĉ‟; ide.. beseda je izpeljanka iz korena *negu,
„temniti se, veĉeriti se‟. Iz prvotnega pomena *„veĉerjenje‟ sta se vzporedno
razvila pomena večer, „to je ĉas, ko se veĉeri‟, in noč, „to je ĉas, ko se neha
veĉeriti‟ (SES: 474).
2.SLA V214 KOLINE
kalēinjo
78
Za pomen „pripravljanje zaklanega prašiĉa za hrano in ubiti (domaĉo) ţival za
hrano, navadno z noţem‟, hkj. kolinje, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
kalinje. Leksem kolinja iz leksem klati, pslovan.*kolti, koljo, beseda *kolъ v
pslovan. pomenu ‘s sekiro odsekana veja’, s postverbum v kolac, od tam v
prokola, zákolj, s strukturo /konĉnico -ina: koljina, v hrvaško kajkavskem: kolinje
v pomenu ‘svijokolja/koline’(ERHSII: 91).
3. SLA V219 PUST
fošnik
Za pomen „pred pustnim torkom in ta dan sam‟, hkj: pust, pòklade, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem fašenk, kar je prevzeto iz nemškega
Fasching ˂Vaschang; v etimološkem smislu naj bi leksem pomenil zadnje
toĉenje alkoholne pijaĉe . Drugaĉe povedano je beseda tesno povezana s postom
(das Fasten/die Fastenzeit), ki sledi norĉavim pustnim dnevom, in sicer na
pepelnico ( http://www.delingua.si/blog/splosno/fasenk).
4. SLA V220 POST
pest
Za pomen „delna ali popolna omejitev uţivanja hrane v doloĉenem ĉasu, zlasti
mesa zapovedati post / strogi, štiride.setdnevni post‟, hkj. pôst, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem post. Leksem post kot kršĉanski religiozni termin ni
praslovanski. Post je izpeljan iz got. fastan, stvnem. fasta, izraz nemških
misjonarjev. Beseda post je slovansko germanski leksem. Za poreklo slovanskega
izvora govori prevoj o- a , ki se v izposojenkah ne pojavlja (ERHSIII: 14).
5. SLA V237 ROMAR
lyemorji
Za pomen „vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj‟, hkj. hodočasnik, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem romar. Leksem romar, prevzet iz stare
italijanšĉine romero v pomenu „romar‟, je izpeljan iz lat. predloge romaerus v
pomenu „romar‟, posamostaljenega pride.vnika romaeus, v pomenu „rimski, ki
hodi v Rim‟. Prvotni pomen leksema romar je „tisti, ki gre v Rim‟ (SES: 652).
79
6. SLA V238 BOŢJA POT
byeţji pēyt
Za pomen „romanje in iti k romarski cerkvi, v sveti kraj‟, hkj. hodočašće, se v
bednjanskem govoru uporablja besedna zveza boţja pot. Leksem boţja je izpeljan
iz leksema Bog, pslovan. *Bogъ (HER: 137). Leksem put, pslovan. *po tЬ, izhaja
iz korena *pent v pomenu „stopiti, iti‟ (HER: 513).
7. SLA V240 KAJ NESEJO NA CVETNO NEDELJO K ŢEGNU
pyškico
Za pomen „snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo‟, hkj /, se v bednjanskem
govoru uporablja leksem puškica. Leksem puškica je izpeljanka iz leksema puška,
ki je prevzeta iz starovisoke nem. puhse, srvnem.. bühse v pomenu „škatljica,
skrinjica iz pušpanovega lesa‟. Beseda izhaja iz gr. pyksos v pomenu „pušpan‟
SES: 618).
8. SLA V243 POROKA
ţenjeitvo/vanĉyenje
Za pomen „obred, s katerim moški in ţenska postaneta pred druţbo, javnostjo
priznana kot moţ in ţena‟, hkj.vjenča nje, se v bednjanskem govoru uporabljata
leksema ţenitva in venčanje. Leksem ţenitva je izpeljan iz leksema ţena s pripono
iti → ţeniti se v hrv. kaj. pretvori v ţenidba v pomenu ‘ţeniti se, za oba spola‟
(ERHS: 677). Za leksem venčanje ni najdenega izvora v nam razpoloţljivih
slovarjih.
9. SLA V244 ŢENIN
mlodānjiec
Za pomen „moški ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, hkj. ţenik, mladoţenja, se v
bednjanskem govoru uporablja leksme mladonjec, izpeljan iz leksema
mladoţenja, mladenec, ki je izpeljan iz starocslovan. malъţena, izpeljan iz
leksema ţena (ERHS: 677).
80
10. SLA V245 NEVESTA
mlodenka
Za pomen „ţenska ob poroki in nekaj ĉasa pred njo‟, hkj. nevjesta. se v
bednjanskem govoru uporablja leksem mladenka, izpeljan iz leksema mlad,
pslovan. môldъ, izpeljan iz ide. *mol-d- v pomenu „mehak, neţen‟(HER: 415).
11. SLA V246 KRST
keršĉenje
Za pomen „v kršĉanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane‟,
hkj. kršte nje, se v bednjanskem govoru uporablja leksem krščenje in je izpeljan iz
leksema krst, pslovan.*krьstъ, ki izhaja iz stvnem. oblike imena Krista, Christus.
Iz te besede je izpeljan glagol *krьstiti v pomenu „krstiti‟ (HER: 353).
12. SLA V247 BOTER
keym
Za pomen „zastopnik otroka pri krstu ali priĉa pri birmi‟, hkj. kum, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem kum, pslovan. kumъ, je izposojenka iz
romanske skrĉene besede iz lat. compater, commater – *cum(m) (HER: 358).
13. SLA V247 A BOTRA
keymico
Za pomen „zastopnica otroka pri krstu ali priĉa pri birmi‟, hkj. kumica, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem kumica, dalje glej leksem kum, str.82.
14. SLA V259 KRSTNI KAMEN
krstiyenico
Za pomen „kamnita posoda s krstno vodo za kršĉevanje‟, hkj. krstionica, se v
bednjanskem govoru uporablja leksem krstilnica. Leksem krstilnica je izpeljan iz
leksema krst, pslovan.*krьstъ, ki izhaja iz stvnem. ali got. oblike imena Krista,
Christus. Iz te besede je izpeljan glagol *krьstiti v pomenu „krstiti‟ (HER: 353).
81
15. SLA V265 CERKVENI KLJUĈAR – CEHMOŠTER
meţnor
Za pomen „kdor pomaga cerkvenemu predstojniku pri upravljanju, vodenju
gospodarskih zadev,‟ hkj. crkvenjak, se v bednjanskem govoru uporablja leksem
meţnar. Leksem meţnar je izpeljan iz stvnem. Messner, v pomenu „tisti, ki
pomaga v samostanu in ni duhovni brat‟ (ERHS: 419).
7 PRIMERJAVA BESED POMENSKEGA POLJA V
LESKOVŠKEM IN BEDNJANSKEM GOVORU
7.1 ANALIZA BESEDJA POMENSKIH POLJ DRUŢINA,
PRAZNIKI IN OBIČAJI
Leksemi so obravnavani v Krajevni skupnosti Leskovec (v nadaljevanju KS
Leskovec) v Obĉini Vide.m pri Ptuju v Halozah in v obĉini Bednja v Varaţdinski
ţupanji v hrvaškem Zagorju.
V KS Leskovec so sodelovali 4 informatorji razliĉnih starosti, ki so v leskovškem
govoru predstavili raznolika in razliĉna poimenovanja za pomene doloĉenih
leksemov.
7.1.1 ANALIZA LESKOVŠKEGA GOVORA
Analiza pomenskega polja „druţina“
Iz gradiva za SLA za pomenski polje „druţina“ je bilo v leskovškem govoru
postavljenih 41 vprašanj, na katera je bilo podanih 55 razliĉnih odgovorov. V
uporabi je 55 razliĉnih leksemov ali besednih zvez, nekateri med njimi v
glasoslovnih (teta, ujna, mačeha, bratranka, starši), izgovornih (gostovenjec,
bratranec, gospodinja) in naglasnih razliĉicah (ljudje) ter izpeljanke (mamika iz
mama, deklina iz dekle in gazdarica iz gazda). V veĉini so v uporabi enobesedna
poimenovanja – 52 leksemov, v treh primerih je dvobesedno poimenovanje, z
domaĉim jedrom in doloĉilom (stari oče, stara mati in oţeniti se). Z vidika
82
izvornosti je najveĉ slovanskih poimenovanj – 49, (oča, ata, mama, mati, dete,
sin, deklina, hčer, brat, sestra, vnuk, dedek, stari oča, babica, stara mati, tast,
tašča, zet, snaha, stric, ujec, teta, ujna, svak, polbrat, mačeha, svat, gostovenjec,
sestranec, bratranec, sestranka, sestrična, bratranka, druţina, vdova, oţeniti se,
pastork, otrok, deca, deklina, moţ, ţena, prijatl, hlapec, dekla, gospodar,
gospodinja, starši, ljudje). Prevzeti leksemi so izvorno iz nemškega jezika,
(pubec, ţlahta, kolega, virt) in madţarskega jezika (gazda, gazdarica).
Analiza pomenskega polja „prazniki“
Iz gradiva za SLA za pomenski polje „prazniki“ je bilo v leskovškem govoru
postavljenih 38 vprašanj, na katera je bilo podanih 49 razliĉnih odgovorov. V
uporabi je 49 razliĉnih leksemov ali besednih zvez, nekateri med njimi v
glasoslovnih razliĉicah (hren, binkošti, velika maša, šmarnice, procesija,
priţnica). Prevladujejo enoleksemska poimenovanja – 37 besed, v dvanajstih
primerih besedne zveze, vse povezane z religiozno tematiko. Besedne zveze z
domaĉim doloĉilom in jedrom so (trije kralji, velika noč, verne duše, cvetna
nedelja, sveto maziljenje, spovedati se, kriţev pot, ţegnana voda, blagoslovljena
voda in mašni plašč); besedne zveze z domaĉim doloĉilom in prevzetim jedrom
(velike maše, sveta maša). Leksemi so v veĉini slovanskega izvora – 29
poimenovanj ( boţič, pogača, trije kralji, svečnica, velika noč, vuzen, pleče, hren,
jajce, pisanke, pirhi, velike maše, šmaren, dušno, verne duše, šmarnice, sveta,
blagoslov, ţegnana voda, cvetna nedelja, obhajilo, sveto maziljenje, spovednica,
spovedati se, kriţev pot, kadilo, blagoslovljena voda, steber, luč, svečnik in mašni
plašč). Prevzeta poimenovanja so nemškega oz. germanskega izvora (šunka,
binkošti, birma, škof, advent, maša, pridiga, ţegen, procesija, priţnica, kor, orgle,
meţnar, luster, lehter in mantl,) dve poimenovanji sta cerkveno latinskega izvora
(oltar, hostija) in ena beseda italjanskega izvora (bandera).
Analiza pomenskega polja „obiĉaji“
Iz gradiva za SLA za pomensko polje „obiĉaji“ je bilo v leskovškem govoru
postavljenih 15 vprašanj, na katera je bilo podanih 16 razliĉnih odgovorov. V
uporabi je 16 razliĉnih poimenovanj, 13 enobesednih leksemov in tri besedne
83
zveze z domaĉi doloĉilom in jedrom (boţja pot, krstni kamen in cerkveni ključar).
Enajst leksemov je slovanskega izvora (polnočnica, koline, boţja pot, presmec,
gostija, poroka, ţenin, nevesta, krst, krstni kamen, cerkveni ključar). Prevzeti
leksemi so izvorno iz nemškega (fašenk, post, boter, botra,) in italjankega jezika
(romar).
7.1.2 ANALIZA BEDNAJNSKEGA GOVORA
V Bednji je sodeloval en informator in predstavil poimenovanja za pomene
doloĉenih leksemov. Informator gospod Josip Podseĉki je v sodelovanju s
profesorico dr.sc.Anito Celinć iz Inštituta za hrvaški jezik in jezikoslovje
pripravil zapis veĉ kot 14.000 besed za slovar bednjanskega govora, ki se
pripravlja na Inštitutu za hrvaški jezik in jezikoslovje. Pripravlja se popolnoma
nov sistem naglaševanja in fonetiĉne obravnave tega govora, saj da je Jedvajev
sistem obravnave leksemov netoĉen (informator: Josip Podseĉki).
Analiza pomenskega polja „druţina“
Iz gradiva za SLA za pomensko polje druţina je bilo v bednjanskem govoru
postavljenih 40 vprašanj, na katera je bilo podanih 43 razliĉnih odgovorov. V
uporabi je 43 razliĉnih enobesednih leksemov, nekateri med njimi v glasoslovnih
razliĉicah (babica in gospodar). Leksemi so izvorno v veĉini slovanski – 41
leksemov (oča, mati, mama, sin, hčer, brat, sestra, vnuk, deda, babic, tast,
sveker, svekrva, zet, snaha, stric, ujec, taco(teta), ujna, svak, polbrat, mačeha,
gost, svat, brotič(bratranec), sestrična, druţina, rodbina, vdova, pastorek, dete,
deček, puco(dekle), moţ, ţena, prijatelj, sluga, dekla, gospodar, roditelji(starši)
in ljudje), dve poimenovanji sta madţarskega izvora (gazda, gazdarica).
Analiza pomenskega polja „prazniki“
Iz gradiva za SLA za pomenski polje „prazniki“ je bilo v bednajnskem govoru
postavljenih 37 vprašanj, na katera je bilo podanih 38 razliĉnih odgovorov. V
uporabi je 38 razliĉnih poimenovanj, 27 enobesednih leksemov in 11 besednih
zvez, vse v zvezi z religioznim poimenovanjem, deset besednih zvez z domaĉim
doloĉilom in domaĉim jedrm (trije kralji, dušni dan, adventsko vrjeme, blagoslov
84
boţji, cvetna nedelja, spovedati se, telo krištošovo, kriţni pot, sveta voda in
podporni stub) ter ena besedna zveza z domaĉim doloĉilom in tujim jedrom
(velika maša) Izvorno slovanski so leksemi (boţič, pogača, sveti trije kralji,
svečnica, vuzem, hren, pisanka, duhovi(binkošti), velika maša, večernica, maša,
blagoslov, cvetna nedelja, mašna obleka, svečnik, kadilnica, kriţni pot, telo
krstosovo, sveta voda, podpori stub, spovedati se, spovednica, pomazenje).
Prevzeti leksemi so germanskega oz. nemškega izvora (firma, biškup, adventsko,
praščencija, oltar, luster, meţnar, horgulje, kyreš), latinskega izvora
(pridiga,priţnica) in italjanskega izvora (bandera). Nepojasnjenega izvora sta
ostala leksema: pričeš.t in šokotar.
Analiza pomenskega polja „obiĉaji“
Iz gradiva za SLA za pomensko polje „obiĉaji“ je bilo v bednjanskem govoru
postavljenih 15 vprašanj, na katera je bilo podanih 16 razliĉnih odgovorov.V
uporabi je 16 razliĉnih poimenovanj, 15 enobesednih in eno dvobesedno z
domaĉim doloĉilom in jedrom leksema (boţja pot). Slovanskega izvora je enajst
leksemov (polnočka, koline, boţja pot, mladonjec(ţenin), mladenka(nevesta), krst,
kum(boter), kumica(botra), krstionica(krstilnica), ţenitva(poroka)). Prevzete
besede so izvorno iz nemškega jezika (meţnar, post, fašenk in puškica).
7.1.3 PRIMERJAVA BESEDJA V OBRAVNAVANEM
GOVORU
Po natanĉnejši analizi leskovškega in bednjanskega govora na primerih
poimenovanj pomenskih polj druţina, prazniki in obiĉaji smo prišli do naslednjih
ugotovitev:
V leskovškem govoru je zastavljenih 94 vprašanj iz pomenskih polj druţina,
prazniki in obiĉaji ter zapisanih 120 razliĉnih poimenovanj. V govoru se
uporabljata 102 enobesedna leksema in 18 besednih zvez. Izvorno je besedje
najveĉ slovanskega izvora – 91 leksemov in besednih zvez (oča, ata, mama, mati,
dete, sin, deklina, hčer, brat, sestra, vnuk, dedek, stari oča, babica, stara mati,
tast, tašča, zet, snaha, stric, ujec, teta, ujna, svak, polbrat, mačeha, svat,
gostovenjec, sestranec, bratranec, sestranka, sestrična, bratranka, druţina,
85
vdova, oţeniti se, pastork, otrok, deca, deklina, moţ, ţena, prijatlj, hlapec, dekla,
gospodar, gospodinja, starši, ljudje, boţič, pogača, trije kralji, svečnica, velika
noč, vuzem, pleče, hren, jajce, pisanke, pirhi, velike maše, šmaren, dušno, verne
duše, šmarnice, sveta, blagoslov, ţegnana voda, cvetna nedelja, obhajilo, sveto
maziljenje, spovednica, spovedati se, kriţev pot, kadilo, blagoslovljena voda,
steber, luč, svečnik, mašni plašč, polnočnica, koline, boţja pot, presmec, gostija,
poroka, ţenin, nevesta, krst, krstni kamen, cerkveni ključar) in 31 prevzetih
leksemov, od tega izvorno iz germanskega oziroma prevzetih iz nemškega jezika
je 24 leksemov in besednih zvez, (pubec, ţlahta, kolega, virt, šunka, binkošti,
birma, škof, advent, maša, pridiga, ţegen, procesija, priţnica, kor, orgle, meţnar,
luster, lehter, mantl, fašenk, post, boter, botra); preostalo besedje je prevzeto še iz
romanske predloge - italjankega jezika ( bandera in romar) in cerkvene latinšĉine
( oltar in hostija) ter madţarskega izvora, oz. preko hrvaškega jezika prevzeti v
leskovški govor (gazda in gazdarica).
V bednjanskem govoru je zastavljenih 92 vprašanj iz pomenskih polj druţina,
prazniki in obiĉaji in zapisanih 97 razliĉnih poimenovanj. V govoru je
uporabljenih 85 enobesednih leksemov in 12 besednih zvez. Izvorno je besedje
najveĉ slovanskega izvora, 75 leksemov in besednih zvez (oča, mati, mama, sin,
hčer, brat, sestra, vnuk, deda, babica, tast, sveker, svekrva, zet, snaha, stric, ujec,
taco(teta), ujna, svak, polbrat, mačeha, gost, svat, brotič(bratranec), sestrična,
druţina, rodbina, vdova, pastorek, dete, deček, puco(dekle), moţ, ţena, prijatelj,
sluga, dekla, gospodar, roditelji(starši), ljudje, boţič, pogača, sveti trije kralji,
svečnica, vuzem, hren, pisanka, duhovi(binkošti), velika maša, večernica, maša,
blagoslov, cvetna nedelja, mašna obleka, svečnik, kadilnica, kriţni pot, telo
kristusovo, sveta voda, podpori stub, spovedati se, spovednica, pomazenje,
polnočka, koline, boţja pot, mladonjec(ţenin), mladenka(nevesta), krst,
kum(boter), kumica(botra), krstionica(krstilnica), ţenitva(poroka)). Prevzetih je
22 leksemov, od tega je prevzetih iz nemškega jezika oz. je germanskega izvora
12 leksemov (firma, biškup, adventsko, praščencija, oltar, luster, meţnar, orgulje,
kyreš, post, fašenk in puškica,) ostali leksemi so prevzeti iz italjanskega jezika
(bandera, romar), iz madţarskega jezika (gazda, gazdarica) in z osnovo oz.
izvorom v latinšĉini (pridiga , priţnica). Za doloĉene besede ni bilo najdenega
86
izvora v nam dostopnih slovarjih: (puco(dekle), šokotar(meţnar),
pričeš.t(obhajilo)).
Veĉina leksemov iz obeh govorov je slovanskega izvora, ogromno je prevzetih
besed, predvsem iz nemškega jezika.
Enaki leksemi slovanskega izvora, fonetiĉno razliĉno realizirani, ki jih
uporabljajo v obeh govorih: ujec, ujna, sin, sestra, oča, mati, mama, brat, vnuk,
babica, tast, zet, snaha, stric, svak, polbrat, mačeha, svat, druţina, ţeniti se, moţ,
ţena, prijatelj, dekla, gospodar, ljudje, boţič, pogača, sveti trije kralji, sveičnica,
vuzem, hren, pisanka, velika maša, cvetna nedelja, spovednjica, spovedati se,
kriţni pot, kodilnica,polnočka, koline in post.
Prevzete besede iz nemškega jezika, ki jih uporabljajo v obeh govorih in so
fonetiĉno razliĉno realizirane: meţnar, fašenk, luster, advent, birma,orgle.
Prevzete besede iz madţarskega jezika, ki jih uporabljajo v obeh govorih in so
fonetiĉno razliĉno realizirane: gazda, gazdarica.
Iz italjanskega jezika je v obeh govorih v uporabi leksem bandero in romar.
Hrvaški in slovenski jezik sta sosednja jezika v juţnoslovanski skupini, zato je v
besednem zakladu vsakega knjiţnega jezika najdenih veliko enakih poimenovanj
za lekseme istega pomena. Pr.: sin, brat, sestra, stric, prijatelj, boţič, oltar,
hostija, advent, procesija, hren, post. Zapisani leksemi imajo v nareĉnem
poimenovanju v leskovškem in bednjanskem govoru enak pomen kot v knjiţnem
jeziku, v leskovškem govoru enako poimenovanje, nekateri med njimi imajo
drugaĉno poimenovanje v bednjanskem govoru: hostija – tjalye krištašave;
procesija – prašyencija.
Pri poimenovanju pomena z enakimi leksemi in razliĉno izgovarjavo se leskovški
in bednjanski govor sreĉujeta predvsem pri poimenovanju obiĉajev (Leskovec:
kọ'li:ine, fåše:ink.; Bednja: kaleinjo, fošnik), kršĉanskih praznikov (Leskovec:
bọţič, vüzem; ve:ikẹ meše, c‘ve:itna ne‘dela ; Bednja: byeţić. veyzem, valiku
miešo, cveitno nadeljo ), sorodnikov (Leskovec: vü:ina, vü:iec; Bednja: veyjno,
veyjec), hrane (Leskovec: po:ṷgača, piså'nke; Bednja: pegaoča, pisynjka) in
ĉlanov druţine (Leskovec: v‘nuk ; Bednja: vnyk).
87
8 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu Pomensko polje prazniki, obiĉaji in druţina v leskovškem in
bednjanskem govoru sta predstavljena dva govora, dve nareĉji in dva jezika. V
juţnoslovanski jezikovni skupini so se razvijali jeziki in »nareĉja« glede na vplive
okolja, ki je izredno zaznamovalo govorno raznolikost. Slovenski in kajkavski
jezik sta se vzporedno razvijala in na mejnih podroĉjih sovpadala. Geografsko je
bilo ozemlje, ki sta ga in ga še zavzemata, izredno pestro z razliĉnimi govori, kar
je spodbudilo jezikoslovce, da so ju zdruţili v eno skupino tako ali drugaĉe. Jernej
Kopitar je zagovarjal teorijo kajkavstva kot slovenskega govora, Ljudevit Gaj pa
je nasprotno spodbujal miselnost o juţnoslovanskem nareĉju, ki je vsebovala
predvsem zasnovo hrvaško-srbskega dialekta, slovenskega pa prikljuĉil
hrvaškemu. Ob spoznanju, da kajkavski jezik še danes ni enakovredno raziskan
proti ostalima dvema nareĉjema na hrvaškem govornem podroĉju, štokavskemu in
ĉakovskemu, bi lahko dejali, da morda teorija Jerneja Kopitarja ni brez osnove.
Slovenska nareĉja so izredno dobro raziskana in zapisana, prav tako pa se
Slovenci kitimo z nazivom enega najbolj nareĉno razĉlenjenih jezikov glede na
število uporabnikov. Slovenska nareĉja se delijo na sedem nareĉnih skupin, v tej
nalogi je predstavljena panonska nareĉna skupina, v katero ob prekmurskem,
slovenskogoriškem in prleškem nareĉju sodijo haloško nareĉje in govori. V obĉini
Vide.m pri Ptuju, v kateri se geografsko sreĉujeta Dravsko polje in Haloze, je
izredno pestra nareĉna ĉlenjenost, saj lahko slišimo razliĉne govore panonske
nareĉne skupine, na mejah pa se govori sreĉujejo z osrednještajerskimi govori in
prleškim nareĉjem. Leskovec v Halozah, v Obĉini Vide.m, je krajevna skupnost,
ki je danes znana predvsem po vinorodnem okolišu, prelepi naravi in geografski
legi ob meji s sosednjo Hrvaško. V nalogi je predstavljen leskovški govor, ki je
del haloškega nareĉja in njegove glasoslovne ter oblikoslovne znaĉilnosti.
Krajevna skupnost Leskovec meji na obĉino Bednja v hrvaškem Zagorju.
Bednjanski govor, ki je del kajkavskega nareĉja, je hrvaška dialektološka
posebnost ravno zaradi svoje izoliranosti, zaradi katere se je ohranil edinstveni
govorni sistem. Popis besedja v obeh govorih je zanimiva izkušnja, ki kaţe na to,
kako bogato je jezikovno blago obeh narodov in da meja ne pozna meja.
88
Leskovĉani in Bednjanĉani ohranjajo medsebojno povezavo, ki je prisotna tudi v
nekaterih posebnostih na jezikovni ravnini. Ob zakljuĉku naloge sem vesela, da
sem se je lotila. Spoznanja so zanimiva, ob enem pa se mi postavljajo popolnoma
nove misli in vprašanja. Izsledki naloge so pokazali, da lahko z gotovostjo trdimo,
da so nareĉja na eni in drugi strani meje medsebojno povezana tako kot ljudje, saj
je v haloškem nareĉju mogoĉe zaslediti kajkavske prvine, kajkavsko nareĉje v
svoji vsebini nosi sledi prleškega in štajerskih govorov, v obmejnih krajih pa so
prepletanja na jezikovni ravni še toliko bolj vsakdanja in izmenjujejo znaĉilnosti
lokalnih govorcev. Oba govora sta se razvijala po svoji naravni poti, vendar ţe iz
samih pogojev v okolju, v katerem sta se govorila, in vplivov nanj se opazi v
nekaterih besedah izgovor in pomen. V omejenih pomenskih poljih druţina,
prazniki in obiĉaji se v tej analizi lahko opredelijo tuji vplivi. Iz zapisov
zgodovinsko-geografskih pogojev je jasno, da so bili glede na lastništva
veleposestev v vinorodnih Halozah in okolici lastniki predvsem bogati nemški
prebivalci mesta Ptuja, tukaj ţiveĉi ljudje pa predvsem kmeĉki prebivalci in da je
nemški jezik pustil sled v govoru, saj se uporablja veliko prevzetih besed. Kot
zelo agresivno za govor lahko vzamemo drugo svetovno vojno, ko je v šoli in vse
vsakodnevno javno ţivljenje kar 4 leta potekalo v nemškem jeziku Po ljudskem
izroĉilu velja, da je resniĉna meja na Velikem Okiĉu, kjer se loĉijo Belanĉani
(Cirkulanĉani ) od Leskovĉanov. Veĉje vsakodnevne migracije in poti so bile med
Leskovcem in Trakošĉanom, Bednjo, kakor pa s Cirkulanami. Mogoĉe kot
govorna zanimivost: tako v Leskovcu kot v Bednji je diftongniĉni vokalni sistem,
medtem ko je v Cirkulanah in njeni okolici monoftongiĉni. Pomemben peĉat v
govorih na obeh straneh meje je zapustilo tudi cerkveno latiniĉno poimenovanje,
saj kar nekaj leksemov prevzame domaĉi naglas ter se infiltrira v govor
domaĉinov kot prevzeta beseda.
Obojestranski vpliv v govoru se opazi tudi v slovensko-hrvaški leksiki oz.
bogastvu besed v obeh jezikih, saj je na vseh podroĉjih prisotna izmenjava. Kot
primer besede, ki je prešla iz hrvaškega v slovenski jezik, je beseda gazda
(gospodar), ki jo uporabljajo v leskovškem in bednjanskem govoru, ter koline, ki
jih prav tako uporabljajo v obeh govorih. Izvor besed v leskovškem govoru
najdemo v slovanšĉini, nemšĉini, italijanšĉini in hrvašĉini. Leksemi, povezani s
cerkveno vsebino, imajo predhodni izvor leksema v latinšĉini in so predvsem
89
preko germanskega vpliva, preko pokristjanjevanja, prešli v slovanski besednjak.
Germanski izvor najdemo v kar nekaj besedah, kar kaţe na prisotnost nemško
govoreĉe populacije, ki je ţivela v tem okolju in bistveno vplivala nanj. Preko
besedja, ki je povezano s cerkvenim besedjem, najdemo izvor predvsem preko
latinšĉine tudi v italijanšĉini. Vpliv hrvaškega jezika najdemo v posameznih
besedah, primer: gazda, vüzem. Upoštevati je treba, da se kajkavsko nareĉje
preliva in predvsem v obmejnem pasu zliva s slovenskim jezikom, zato ne ĉudi,
da je v bednjanskem govoru, ki naj bi bil naĉistejše nareĉje kajkavšĉine in je
izvorno slovanski, kakor slovenski in imata skupne korenine, veliko podobnih ali
enakih poimenovanj z istim izvornim leksemom. Cerkveni pojmi oz. leksemi, ki
so prešli v govor preko vere, so prav tako izvorno iz italijanskega in latinskega
jezika, prav tako se ĉutiti vpliv germanskega, nemškega jezika ter slovenšĉine.
Bednajnski govor je sestavljen iz besedja iz vseh vetrov, saj domaĉini veliko
besed prevzamejo in jih pobednjanijo.
Ko sem se vozila tako po Halozah kakor Zagorju, sem vse bolj obĉutila, kako zelo
so prebivalci medsebojno povezani. Tako je zanimiva tudi zgodba, da je meja med
Leskovcem in Cirkulanami na Velikem Okiĉu in je stroţja, kakor meja na
Cvetlinu. Vsakodnevne migracije in izmenjave na vseh ravneh, predvsem
kulturnih, potekajo ţe stoletja. Prav tako jezikovni izzivi. Kot se ravno tukaj
sreĉujeta jezika, je zanimivo tudi prilašĉanje dveh cerkvic na hribu: sv. Avguština
in sv. Magdalene. A na tem hribĉku se vsako leto sreĉajo romarji z obeh strani z
enakimi ţeljami, mislimi in nameni. Meja je vsak dan bolj brezpomenska, prav
tako pa ni veĉ velikih jezikovnih pregrad. Veseli me, da v Leskovcu v domaĉem
okolju in nareĉju delujejo kulturna društva in da v lokalni gostilni slišimo domaĉ
jezik. Ker sem doma iz bolj zahodnega dela Haloz, so takoj ugotovili, da nisem
domaĉinka. Ker ne znam »zatejgnuti po lejskovški«, prav tako pa me je prevzela
»bednjanšĉina«. Kako to, da jo bolje razumem kot prijatelj iz Varaţdina? Ĉe
govorijo zelo poĉasi, jih razumem zelo dobro. Prav tako sem na svojih
popotovanjih opazila, da veĉ hrvaških prebivalcev ob meji govori slovensko, kot
pa na slovenski strani hrvaško. Pa še eno globoko vprašanje se mi je porodilo.
Raziskovanje o bednjanskem govoru me je pripeljalo na spletno stran Ministrstva
za kulturo Hrvaške, kjer sem opazila, da so hrvaška nareĉja vpisana na seznam
nesnovne kulturne dedišĉine in da so nekateri govori, med njimi bednjanski, v
90
vrsti, da jih Hrvati predlagajo za vpis na seznam Unescove nesnovne kulturne
dedišĉine. Ker sem aktivno pomagala pri vpisih kurentovih obhodov v register
nesnovne kulturne dedišĉine, ki je prvi pogoj za nominacijo za vpis na Unescov
seznam nesnovne kulturne dedišĉine, sem takoj pobrskala, ali imamo tudi v
Sloveniji podobne tendence in ţelimo, da smo eden najmanjših slovanskih
narodov z malo govorci, po dialektološki razĉlenjenosti pa eden najbogatejših
narodov, saj zares velja pravilo, da ima »vsaka vas svoj glas«. Ugotovitev, da
nimamo v register nesnovne kulturne dedišĉine vpisanega nobenega dialekta, kaj
šele, da bi pomislili, da bi jih vpisali na Unescov seznam, je bilo zame kar veliko
preseneĉenje. Vse teţnje, da predstavljamo dialektološko in nareĉno ĉlenjenost,
bogata zbirka nareĉnih zapisov in predstavitev leksemov nas uvršĉajo v sam vrh
jezikovno izredno zanimivih narodov in nas dvojina naredi še bolj posebne, zato
je vprašanje, zakaj tega ne zašĉitimo in ne poudarimo posebnosti, ki nas
vsakodnevno zaznamuje. Svoje razmišljanje ob koncu povzemam z mislijo, da
glede razumevanja obmejnih govorov ni za v staro šaro teorija Jerneja Kopitarja o
slovenskem izvoru kajkavskih govorov.
91
9 VIRI IN LITERATURA
1. France BEZLAJ, 1977. Etimološki slovar slovenskega jezika A–J. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik.
2. France BEZLAJ, 1982. Etimološki slovar slovenskega jezika K–O.
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski
jezik.
3. France BEZLAJ, 1995. Etimološki slovar slovenskega jezika P–S. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center.
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
4. France BEZLAJ, 2005. Etimološki slovar slovenskega jezika Š–Ţ. Ljubljana:
Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center.
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
5. Alemko GLUHAK, 1993. Hrvatski etimološki riječnik. Zagreb: Avgust
Cesarac.
6. Marija HRNJA MASTEN, 2011. Vide.m in kraji vide.mske obĉine v
arhivskih virih. Zbornik občine Videm. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina
Vide.m. 52–86.
7. http://www.bednja.hr. Ogled
8. http://hr.metapedia.org/wiki/Bednjanska_prakajkavica. Ogled
9. http/hr.metapedia.org/wiki/kajkavica. Ogled
10. http://www.min-kulture.hr/. Ogled
11. http://www.delingua.si/blog/splosno/fasenk.Ogled
12. Josip JEDVAJ, 1956. Bednjanski govor. Hrvatski dijalektološki zbornik.
Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti. 279–330.
13. Mihaela KOLETNIK, 2013. Besedje iz pomenskega polja »kmetija –
prostori in oprema v hiši, gospodarska poslopja« v slovenskogoriškem
nareĉju. Jezikoslovni zapiski 19/2. Ljubljana: ZRC SAZU.
14. Tine LOGAR, 1996. Dialektološke in jezikoslovne razprave. Ljubljana: ZRC
SAZU.
15. Mijo LONĈARIĆ, 1996. Kajkavsko narečje. Zagreb: Školska knjiga.
16. Anita PETI-STANTIĆ, 2014. Veliki suvremeni slovensko-hrvatski i
hrvatsko-slovenski rječnik. Zagreb:Mozaik knjiga.
92
17. Darinka RATAJC, 2011. Obĉina v znamenju lokalne samouprave. Zbornik
Občine Videm. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina Videm. 16–42.
18. Petar SKOK, 1971-1973. Etimoligijski rijeĉnik hrvatskoga ili srpskoga
jezika 1–3. Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti.
19. Slovar slovenskega knjiţnega jezika. Ljubljana: SAZU-ZRC SAZU(izd.)-
DZS(zal.),1995.
20. Marko SNOJ, 2015. Slovenski etimološki slovar. Tretja izdaja. Ljubljana:
Zaloţba ZRC.
21. Marjana SRDINŠEK (ur.), 2012. Zbornik ob 100-letnici šolske zgradbe v
Leskovcu. Zgornji Leskovec: Osnovna šola Videm, podruţnica Leskovec. 7–
67.
22. Joţica ŠKOFIĈ, 2011. Slovenski lingvistični atlas 1. Človek, bolezni in
druţina. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Fran Ramovš.
23. Joţica ŠKOFIĈ, 2011. Slovenski lingvistični atlas 1.2. Komentarji.
Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Fran Ramovš.
24. Ljubica ŠULIGOJ, 2011. Zemljiško-posestniški odnosi med svetovnima
vojnama. Zbornik Občine Videm. Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina
Videm. 102–122.
25. Vprašalnica za Slovenski lingvistiĉni atlas.
26. Marko ZAJC, 2006. Kjer se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-
hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan.
27. Zinka ZORKO,1998. Haloška narečja in ostale študije. Maribor: ZORA.
28. Ivan ŢIŢEK, 2011. Videm v arheološkem obdobju. Zbornik Občine Vide.m.
Ur. Tatjana Mohorko. Videm: Obĉina Videm. 42–52.
SEZNAM OKRAJŠANO NAVEDENE LITERATURE
ESSJ Etimološki slovar slovenskega jezika 1-4
ERHS I-III Etimoligijski rijeĉnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1-3.
HER Hrvatski etimološki rijeĉnik
SES Slovenski etimološki slovar
SLA Slovenski lingvistiĉni atlas 1
SLA 1.2 Slovenski lingvistiĉni atlas 1.2. Komentarji.
93
PRILOGE
A SEZNAM KRAJŠAV
clat. cerkvenolatinsko
ĉeš. ĉeško
ĉak. ĉakavsko
furl. furlansko
germ. germansko
got. gotsko
gr. starogrško
hkj. hrvaški knjiţni jezik
hrv. hrvaško
ide. (pra)indoevropsko
it. italjansko
knjiţ. (slovensko) knjiţno
kajk. kajkavsko
lat. latinsko
pslovan. praslovansko
poznolat. poznolat
rus. rusko
94
sloven. slovensko
slovan. slovansko
stvnem. starovisokonemško
srvnem. srednjevisokonemško
stcslovan. starocerkvenoslovansko
srb. srbsko
* beseda, njen del ali pomen ni izpriĉan, temveĉ rekunstruiran s
primerjalno jezikoslovno metodo
B ZVOĈNI ZAPIS
Priloga diplomskega dela je zvoĉni zapis informatorjev na zgošĉenki.
