DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj

September, 2016

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varstvoslovje

Uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj

September, 2016 Janja Radić

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

Zahvala

Rada bi se zahvalila mentorju izr. prof. dr. Igorju Arehu za strokovno

svetovanje, prijaznost, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega

dela.

Iskrena hvala dragima staršema, ker sta mi omogočila študij in me skozi vsa

leta podpirala.

Zahvaljujem se sestri, ker mi je v vseh lepih in slabih trenutkih stala ob

strani in me bodrila.

Hvala tudi partnerju, ki je verjel vame, me optimistično spodbujal ter mi

nesebično pomagal.

Posebno zahvalo namenjam svojemu otroku za neizmerno energijo in moč, ki

mi jo daje, in ker je bil v času pisanja diplomskega dela pripravljen potrpeti

in me deliti s knjigami.

Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani.

3

Kazalo

1 Uvod ............................................................................................. 6

2 Zgodovina hipnoze ............................................................................ 8

3 Opredelitev hipnoze ......................................................................... 12

3.1 Tehnike hipnoze ......................................................................... 15

3.2 Posebne vrste hipnoze.................................................................. 17

4 Uporaba hipnoze ............................................................................. 20

4.1 Prednosti in slabosti uporabe hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj ........ 20

4.2 Preiskovalna hipnoza ................................................................... 22

4.3 Hipnoza v medicini ...................................................................... 24

4.4 Hipnoza v športu ........................................................................ 26

5 Hipnotiziranje ................................................................................ 27

5.1 Potek hipnotiziranja ..................................................................... 27

5.1.1 Hipnotibilnost ...................................................................... 29

5.1.2 Priprava osebe na hipnotiziranje ................................................ 30

5.1.3 Hipnotiziranje ...................................................................... 32

6 Hipnotizer ..................................................................................... 34

7 Hipnoza in spominjanje ..................................................................... 36

7.1 Sugestibilnost ............................................................................ 38

7.2 Potlačitev spominov in amnezija ..................................................... 41

8 Procesno pravni vidik hipnoze .............................................................. 42

9 Zaključek ...................................................................................... 45

10 Literatura in viri ............................................................................ 49

4

Povzetek

V svojem diplomskem delu predstavljam tehniko hipnoze kot metodo za izboljšanje

spomina pri pričah in žrtvah kaznivih dejanj. Posvetim se pojmovanju in uporabi

hipnoze skozi zgodovino, nato pa podam še njeno definicijo in tehnike. Poleg načina

uporabe hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj, predstavim tudi njene prednosti in

slabosti, opišem potek hipnotiziranja ter vlogo in funkcijo hipnotizerja. V zadnjih

dveh poglavjih pojasnim vpliv spomina na hipnotične informacije ter predstavim

pravne dileme hipnoze.

Osredotočam se na predstavitev hipnoze in njeno uporabnost pri preiskovanju

kaznivih dejanj. Namen hipnotiziranja je dobiti podatke o dejanju, ki se jih priča ali

žrtev v budnem stanju zaradi jeze, razburjenja, travme, strahu, amnezije in drugih

dejavnikov ne spominja.

Mnenja strokovnjakov so različna že pri samem pojmovanju hipnoze, nasprotovanja

pa so tudi glede opredelitve njenih značilnosti, učinkovitosti in uporabne vrednosti.

Vrednost informacij pridobljenih s hipnozo je odvisna od pravne zakonodaje

posamezne države. Zaradi dejavnikov tveganja, kot so možnosti popačenja spomina,

izkrivljanje sugestij, neposrednega vpliva hipnotizerja na zavest hipnotiziranega

itd.,v večini primerov pridobljene hipnotične informacije ne morejo biti uporabljene

kot dokaz na sodišču.

Pomembno vlogo pri preiskovalni hipnozi ima hipnotizer, ki mora postopek

hipnotiziranja izvesti strokovno ter spoštovati moralne, etične in druge standarde.

Strokovnjak za izvedbo preiskovalne hipnoze mora biti klinični psiholog ali psihiater,

ki obvlada osnove kriminalistične taktike.

Ključne besede: hipnoza, preiskovanje kaznivih dejanj, spomin, uporabnost,

hipnotizer

5

Summary

Use of hypnosis in criminal investigation

In my thesis I present the technique of hypnosis as a method to improve memory in

witnesses and victims of crime. Sanctify the conception and application of hypnosis

throughout history, and then me give its definition and techniques. In addition to the

usage of hypnosis in criminal investigations, introduce its advantages and

disadvantages, description of the course hypnotisation and the role and function of

hypnotists. In the last two chapters explain the impact of the memory of the

hypnotic information and introduce legal dilemmas hypnosis.

I focus on the presentation of hypnosis and its usefulness in investigating crime.

Hypnotisation purpose is to obtain data on the action to be a witness or a victim

awake from anger, excitement, trauma, anxiety, amnesia and other factors not

remember.

Experts have different opinions even at the conception of hypnosis opposition but

also as regards the definition of its characteristics, efficiency and utility value. The

value of information obtained through hypnosis depends on the rule of law of each

country. Because of the risk, such as the potential for distortions of memory

distortion suggestions, hypnotists direct impact on the consciousness hypnotized,

etc., in the majority of cases they acquired hypnotic information can not be used as

evidence in court.

An important role in investigating hypnosis is a hypnotist who must process of

hypnotism carried out professionally and respect the moral, ethical and other

standards. Expert to carry out investigative hypnosis should be a clinical psychologist

or psychiatrist who has mastered the basics of criminal tactics.

Keywords: hypnosis, investigate crimes, memory, usability, hypnotist

6

1 Uvod

Hipnoza je v današnji družbi našla in dodobra učvrstila svoje mesto. Je uporabna

tehnika, ki je zastopana in cenjena na različnih mestih in v različnih situacijah.

Enotna teorija, ki bi pojasnjevala hipnotično stanje, ne obstaja. Za kriminalistične

namene lahko hipnozo opredelimo kot spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno

pozornostjo, poveča se koncentracija in dojemljivost za sugestije. Tako se osebe v

hipnotičnem stanju lažje spomnijo preteklih dogodkov, ki so jih pozabile ali

potlačile. Med preiskovalno in medicinsko hipnozo obstajajo bistvene razlike. Za

slednjo se oseba odloči, ker želi pri sebi nekaj spremeniti. Bistvo preiskovalne

hipnoze pa je v tem, da se v spominu osebe ne spremeni nič. Hipnoza v športu

športnikom omogoča, da so med tekmovanjem bolj zbrani, saj lahko le tako

popolnoma izkoristijo svoje potenciale. Običajno posameznik v hipnotičnem stanju

krepi svojo samozavest in notranjo mirnost.

Uporaba preiskovalne hipnoze ima tako pozitivne kot negativne lastnosti. Že od

samega začetka so mnenja strokovnjakov različna. Medtem ko zagovorniki omenjajo

uspešno zaključene preiskave s pomočjo uporabe hipnoze, nasprotniki opozarjajo na

njeno neobjektivnost, nezanesljivost, pravno nedopustnost in neznanstveno vrednost

tehnik. Prednost preiskovalne hipnoze je predvsem v pridobivanju informacij, ki jih

hipnotizirana priča ali žrtev pove, in s tem pomaga kriminalistom k nadaljnji

preiskavi.

Kriminalisti hipnozo uporabljajo pri različnih kaznivih dejanjih, kot so umori,

posilstva, ugrabitve, tatvine itd., z namenom pridobivanja podatkov o kaznivem

dejanju, ki se jih oseba v budnem stanju ne spominja. Preiskovalni hipnotizer

pomaga priči ali žrtvi v hipnozi obuditi opis storilcev, številke registrskih tablic, kraj

in potek kaznivega dejanja ter druge podrobnosti o dogodku. Za izvajanje

hipnotičnega intervjuja sledijo posebnim fazam in postopkom.

Med samim postopkom hipnoze osebe ne morejo izgubiti nadzora nad lastnim

vedenjem. Vendar pa zahteve v kontekstu, v katerem so izvedeni hipnotični postopki,

lahko pritiskajo na posameznika tako, da začne upoštevati navodila hipnotizerja.

Zgornjo trditev dokazujejo tudi različne raziskave o prisilni naravi psihološkega

eksperimenta. Vsaka obtožba, ki pravi, da oseba zaradi hipnoze deluje proti svoji

volji, mora biti skrbno preučena (The British Psychological Society, 2001).

Priče so zelo pomembne pri policijskih preiskavah, vendar se le redko spominjajo

toliko, kot bi želela policija. Posledično so forenzični psihologi vložili veliko napora in

7

časa v izboljšanje spomina prič. V zadnjih tridesetih letih se je pokazalo veliko

zanimanje za uporabo hipnotičnih tehnik, kot pomoč pri izboljšanju spomina. Številni

raziskovalci so trdili, da so se izkazale za uporabne pri policijskih preiskavah.

Nekatere eksperimentalne raziskave so pokazale, da lahko hipnoza privede pričo do

tega, da zniža svoj kriterij, po katerem se odloča, kaj bo povedala. To lahko privede

do povečanega priklica napačnih informacij. Kadar so uporabljeni hipnotični

postopki, lahko pride tudi do povečane prepričanosti priče v informacije, čeprav so

lahko slednje pravilne ali nepravilne. Večje število informacij, ki jih priča pove,

četudi nepomembne, in njeno prepričanje v te informacije pomaga opazujočim, da

ocenijo, kako dobra in natančna je priča. Posledično se lahko preiskovalcem zdi, da

je hipnoza izboljšala njeno učinkovitost. Ravno zaradi teh razlogov so lahko priče v

hipnozi bolj nagnjene k povečanju sugestibilnosti pri vodečih vprašanjih in

zavajajočih informacijah kot pa pri klasičnih postopkih. Zato so odgovori v takšnih

zaslišanjih bolj usklajeni s tem, kar se od priče pričakuje, kot pa podatki pridobljeni

s standardnim postopkom. Na podlagi tega so lahko preiskovalci oblikovali dober vtis

o hipnotičnem intervjuju. Način uporabe hipnoze v policijskih preiskavah večinoma

skrije te pomanjkljivosti. Običajno se hipnoza uporablja v izjemnih primerih, ko so

izključene vse druge možnosti zbiranja informacij. Le redko je lahko pričevanje

pridobljeno s hipnozo objektivno potrjeno (Kebbell in Wagstaff, 1998). Najboljši

argumenti za uporabo hipnoze kot tehnike za izboljšanje spomina so uspešno rešeni

praktični primeri. To je predvsem vidno v primerih, ko je priča ali žrtev doživela

hudo travmatično izkušnjo in v primerih amnezije.

Namen mojega diplomskega dela je ugotoviti, zakaj in kdaj kriminalisti pri svojem

delu uporabljajo hipnozo. Pri pisanju sem si pomagala s tujo in z domačo literaturo, z

internetnimi viri in s strokovnimi članki.

V diplomskem delu bom preverjala sledeče hipoteze:

• Hipnoza in spanje se med seboj razlikujeta.

• Hipnoza je uporabna tehnika za ugotavljanje storilcev kaznivih dejanj.

• Oseba se pod vplivom hipnoze spomni stvari, ki se jih drugače ne bi spomnila.

• Hipnotizirana oseba se točneje spomni dogodka, ki ga je videla ali doživela

kot oseba v budnem stanju.

• Ljudje med hipnozo lahko lažejo.

8

2 Zgodovina hipnoze

Hipnozi lahko sledimo kar precej nazaj v zgodovino. Uporabljali in poznali so jo

Sumerci že v četrtem tisočletju pred našim štetjem, kar potrjujejo ohranjeni

klinopisni zapisi iz dežele ob Evfratu in Tigrisu. Ti zapisi vsebujejo dokaze, da so

svečeniki – zdravniki s hipnozo zdravili ljudi v snu. Podobni zapisi v sanskrtu so se

ohranili v Indiji, v Manuovem zakoniku (Tepperwein, 1984).

S hipnozo so se ukvarjali tudi v starem Egiptu. Na tri tisoč let starem dokumentu,

imenovanem Ebersov papirus, so opisane metode hipnoze, ki so zelo podobne

današnjim metodam. Opisan je postopek, ki ga danes poznamo kot metodo fiksiranja.

Pred obrazom človeka so držali svetlečo, vrtečo kovinsko ploščico, ki je zamotila

njihov zavestni del uma in jih popeljala v hipnotično stanje. Prav tako je znana tudi

metoda polaganja rok ob izrekih svečenikov. Uporabljali so jo za odpravo bolečin.

Opisuje postopek oz. napotek ob izvedbi hipnoze, in sicer svetuje, da je treba

položiti svoje dlani na bolnikove, da bolečina zamre, nato bolniku rečeš, da bolečine

ni več, da je šla. Egipčanski svečeniki so izvajali hipnozo v posebnih prostorih

templjev, kamor so prihajali bolniki spat, moliti k bogovom, in kjer so zapadali v

hipnotična stanja (Tepperwein, 1984).

V antiki so Grki prav tako uporabljali hipnozo v obliki tempeljskega sna. Bolniki, ki so

prihajali v takšna svetišča, pa niso kar vstopili v tempelj in začeli z zdravljenjem.

Potrebna je bila priprava, očiščenje. Najprej so se morali nekaj časa držati določene

diete, sledilo je umivanje, nato pa še pogovor s svečeniki. Bolniki so potem zaspali.

Medtem ko so bolniki spali, so svečeniki s pomočjo sugestij aktivirali človekove

notranje moči, ki so privedle do ozdravitve (Tepperwein, 1984).

Rimljani so veliko prevzeli od Grkov. Tudi oni so uporabljali sugestivno moč hipnoze.

Celo nekateri njihovi filozofi in pesniki so jo uporabljali v besednih dvobojih. Znanje

o uporabi hipnoze, v obliki tempeljskega sna, se je ohranilo tudi stoletja kasneje.

Njihovo dediščino in znanje so prevzeli krščanski redovniki, ki so s pomočjo molitve,

blagoslovljene vode in polaganja rok, dosegali čudežne ozdravitve. O uporabi

avtohipnoze kot načinu zdravljenja je poročal tudi Theophrastus Bombastus von

Hohenheim imenovan Paracelsus (1493-1541). Ta oblika zdravniške spretnosti se je

ohranila vse do nastopa inkvizicije, ko so jo ljudje zaradi nevarnosti, da jih bodo

obtožili čarovništva in posledično zažgali na grmadi, začeli opuščati (Tepperwein,

1984).

Začetnik moderne hipnoze je bil avstrijski zdravnik Franz Anton Mesmer (1734–1815),

saj je obudil ponovno zanimanje za hipnozo in hipnotične tehnike. Po njem se

imenuje metoda mesmerizem. Uporabljal je teorijo o živalskem magnetizmu. Bolnike

9

je najprej zdravil z magnetnimi ploščami, kasneje pa samo še s sugestijo. Svojo

metodo je razlagal kot delovanje magnetnega fluida, s katerim človek izžareva svojo

voljo, pri tem pa vpliva na telesa in voljo drugih ljudi. Med samim postopkom, ki ga

je izvajal Mesmer, so se dogajale številne ozdravitve in izboljšanja zdravja. Zaradi

odmevnih ozdravitev je bila ustanovljena komisija z nalogo, da razišče Mesmerjeve

metode in nauke. Njegovo dejavnost so razglasili za neznanstveno, njegove uspehe

pa pripisali domišljiji bolnikov. Nekateri njegovi sodobniki, kot na primer Benjamin

Franklin, so že takrat ugotovili, da hipnotičen sen, ki ga je izzval Mesmer nima

nobene veze z magneti. Trdili so, da ljudje zaradi pričakovanja delovanja sugestij

padajo v hipnotični sen (Chapman, 2006).

Mesmerjevo delo je kasneje nadaljeval angleški očesni zdravnik James Braid (1795–

1860), ki je leta 1841 storil odločilen korak v razvoju hipnoze, ko je na skrivaj

opazoval poskuse hipnotizerja Lafontaina in se začel s tem bolj natančno in

podrobneje ukvarjati. Braid je poskuse opravljal na svoji ženi, prijatelju in domačem

slugi. Vse tri mu je uspelo spraviti v hipnotičen sen, torej hipnotizirati. To je dosegel

tako, da je hipnotiziranec strmel v bleščeč predmet. Sugestij ni bilo. Iz praktičnih

izkušenj, ki si jih je pridobil kot očesni zdravnik, je vedel, da neprestano gledanje v

bleščeč predmet utruja oči (Tepperwein, 1984). Prišel je do zaključka, da gre za

vrsto spanja, zato je začel uporabljati grško besedo hypnos, ki pomeni spanje (Bryan,

1998). Iz tega se je kasneje razvila izpeljanka hypnosis oz. hipnoza po slovensko

(Tepperwein, 1984). Kasneje je hotel vso zadevo preimenovati v monoidealizem, saj

je spoznal, da ne gre za spanje, ker so se ljudje popolnoma zavedali svoje okolice.

Osebe so slišale vse, kar se je dogajalo okoli njih v času hipnotičnega stanja. Kljub

temu da je pozneje ugotovil, da v hipnozi ne gre za spanje, se je ime obdržalo

(Chapman, 2006).

Tu je potrebno omeniti tudi britanskega kirurga v Indiji, Jamesa Esdaila, ki je

prinesel veliko novega v svet hipnoze. Po njem se imenuje eno od globokih stanj

hipnoze. Bil je glavni kirurg v zaporu v Kalkuti. Kljub slabim življenjskim in

higienskim pogojem je izvedel več kot tisoč kirurških operacij z izredno majhno

stopnjo umrljivosti. Za anestezijo je takrat uporabljal izključno hipnozo. Svoja

dogajanja je kasneje predstavil tudi Angleški kraljevi zdravniški zbornici. Poskušal jih

je prepričati o prednostih hipnoze, vendar ga je zbornica enoglasno zavrnila. Kljub

temu je Braidovo in Esdailovo delo premaknilo hipnozo proti znanstvenim sprejetjem

(Bryan, 1998).

August Ambroise Liebeault (1823–1904) in Hypolite Bernheim (1840–1919) sta bila

prva v Franciji, ki sta hipnozo izpostavila kot normalni fenomen. Močno sta

10

popularizirala uporabo hipnoze v terapevtske namene in poudarjala moč sugestije.

Tako kot Liebeault, ki je leta 1866 objavil knjigo Umetni sen in podobna stanja, je

tudi sam Bernheim leta 1896 napisal knjigo o sugestiji in njenem pomenu. Sugestijo

kot metodo zdravljenja je Bernheim vpeljal na medicinski kliniki v Nancyju. Z

Liebealtom sta ustanovila nancyjsko šolo zdravljenja. Ta šola je učila, da hipnoza

temelji na avtohipnozi in da se bolniki lahko pozdravijo le sami (Tepperwein, 1984).

Eden od učencev te šole je bil Sigmund Freud, oče sodobne psihoanalize. V svojih

zgodnjih letih je prakticiral hipnozo, ki mu je služila kot sredstvo za odkrivanje

globoko v podzavest odrinjenih spominov in dogodkov. Kasneje je hipnozo v svoji

praksi opustil, saj je menil, da ljudje, ki jih ni mogoče hipnotizirati, ne morejo

doživeti hipnotične regresije. Razvil je tehniko svobodnih asociacij in strukture, ki jo

je poimenoval psihoanaliza. Ta naj bi odpravila problem splošnega pomanjkanja

hipnotibilnosti, tako da bi omogočila zdravljenje brez hipnoze. Malo pred svojo

smrtjo je izjavil, da če bi prej vedel toliko o hipnozi kot ve danes, ne bi nikoli izumil

psihoanalize (Chapman, 2006).

Francoski terapevt in farmacevt Emile Coue (1857–1926) je znan kot začetnik uporabe

avtosugestije. Menil je, da je hipnoza v bistvu vedno avtohipnoza. Pacientom je

govoril, da sam ni še nikogar ozdravil, ampak je le pripomogel k samozdravljenju. Je

avtor zelo znane afirmacije: »Iz dneva v dan mi je v vsakem pogledu čedalje bolje.«

Njegov znan zaključek je bil, da je domišljija vedno močnejša od volje.

Nevrolog Jean Martin Charcot (1825–1894) je prvi uporabil hipnozo v medicinske

namene. V pariški bolnišnici »La Salpetriere« je raziskoval hipnozo kot obliko

histerije. Bil je velik nasprotnik nancyjske šole. Menil je, da sta hipnoza in histerija

znak nevrološke šibkosti, in da je zato mogoče hipnotizirati le histeričnega

posameznika. Zastopal je stališče, da je hipnoza umetno izzvana histerija. To je

potrdil s poskusi na pacientih, ki so bili duševni bolniki. Hipolyte Bernheim je

nasprotoval tej ideji in trdil, da je hipnoza posledica delovanja sugestij in da je lahko

hipnotiziran vsak človek (Tepperwein, 1984).

Po prvi svetovni vojni je eno vplivnejših imen na področju hipnoze ruski fiziolog I. P.

Pavlov (1849–1936). Trdil je, da je hipnoza pogojni refleks. Poskuse je opravljal na

živalih, predvsem na psih. Svoja spoznanja je strnil v trditvi, da »sleherni trajni

dražljaj ali dražljaj, ki se sistematično ponavlja in po živčnih kanalih doseže

določeno točko na možganski skorji, prej ali slej pripelje do prisilne zaspanosti in

nato do spanja oziroma hipnoze (Tepperwein, 1984).«

11

Berlinski psihiater I. H. Schultz je izdelal posebno verzijo avtohipnoze imenovano

avtogeni trening. Avtogeni trening je tehnika sproščanja in vplivanja na samega sebe.

Medtem ko napreduje s treningom, oseba uspeva, da v vedno večji meri vpliva na

procese, ki drugače niso dostopni naši volji. Sestavljen je iz šestih osnovnih vaj, ki

osebo naučijo vplivati na zmanjševanje napetosti v mišicah (težnostna vaja), na

uravnavanje krvnega pritiska (toplotna vaja), na umirjanje srca (vaja srca) in na

umirjanje dihanja (vaja dihanja), na uravnavanje delovanja trebušnih organov (vaja

sončnega spleta) ter doseganja razbremenitev od množice misli in skrbi

(koncentrativna vaja glave). Za učinkovitost vadbe je prav tako pomemben pravilen

položaj telesa.

K popularizaciji in uveljavitvi hipnoze je pripomogel ameriški psiholog Leslie M. Le

Cron. Na svojih tečajih je hipnozo predstavljal številnim zdravnikom in psihologom,

za širšo javnost pa je napisal knjige, ki predstavljajo enostavne, toda učinkovite

metode hipnoze (Tepperwein, 1984).

Med prvo in drugo svetovno vojno je potreba po hitrem zdravljenju vojnih nevroz

ustvarila veliko zanimanje za hipnoterapijo (James, 2010). Sredi leta 1955 je

britansko zdravniško združenje vpeljalo učenje hipnoze in uradno priznalo

uporabnost in koristnost hipnoze kot obliko medicinske terapije. Sledilo mu je

ameriško zdravniško združenje, ki je leta 1958 sprejelo hipnozo za medicinsko

metodo zdravljenja, nato pa je še leta 1962 ameriško združenje psihiatrov priznalo

hipnozo kot medicinsko vedo. Američani so jo kasneje najpogosteje razvijali in

uporabljali v terapevtske namene (Krmelj in Pajntar, 2010). Dave Elman in Milton H.

Erickson bosta za vedno zapisana v zgodovino hipnoze, saj sta prispevala pomembna

znanja na področju hipnoze in hipnoterapije. Erickson je uporabljal hipnozo na

ustvarjalen način. Namesto sugestij, ki so značilne za klasično hipnozo, je razvil

poseben komunikacijski stil. Hipnotično stanje je namreč povzročil z različnimi

pripovedmi, z obujanjem spominov ter s pripovedovanjem čudnih in presenetljivih

zgodb, ki se na prvi pogled sploh niso navezovale na pacientov problem. Tako se je

razvila nova, indirektna oblika hipnoze, danes znana kot »Ericksonova hipnoza.« Za

razliko od klasične hipnoze, je Ericksonova hipnoza bolj fleksibilna in včasih tudi

presenetljiva (Zaghet, 2008). Kljub številnim oviram, s katerimi se je soočala, je

hipnoza danes bolj ali manj uveljavljeno terapevtsko sredstvo in jo uporabljajo

mnogi strokovnjaki (Bras, 1977).

12

3 Opredelitev hipnoze

Od najzgodnejše zgodovine Keltov, Afričanov, Kitajcev ter drugih narodov in kultur

pa vse do danes, hipnozo pripisujejo delovanju bogov, kozmičnim vplivom, višjim

silam. Skozi vso zgodovino je nosila v sebi veliko mističnega in nekaj od tega je

ohranila še danes (Kojič, 1984).

Beseda hipnoza izvira iz grške besede hypnos, kar pomeni spanje. V hipnozi res

zgleda, kot da bi hipnotizirana oseba spala. Vendar hipnotično stanje in spanje nista

isto, med njima so pomembne razlike, zato se ju ne more enačiti. Kljub temu da so

pozneje ugotovili, da v hipnozi ne gre za spanje, se je ime obdržalo.

S teoretičnega vidika bi morali opredelitev hipnoze razložiti na način, ki bi bil najbolj

sprejemljiv za večino strokovnjakov. Čeprav so to poskušali več stoletij, še posebej v

zadnjih desetletjih tega stoletja, in čeprav se je zelo intenzivno ustvarjalo na

definiranju hipnoze, to še danes ni v celoti storjeno. Vzrok temu je, da od trenutka,

ko se je začelo teoretizirati o hipnozi ni bila ustvarjena nobena teorija, ki bi bila

povsem zadovoljiva (Kojič, 1984). Poskusov opredelitve hipnoze je toliko, kolikor je

strokovnjakov, ki se ukvarjajo z njo (Feješ, 2002). Enotna teorija, ki bi pojasnjevala

celovito in izčrpno razlago hipnotičnega stanja, ne obstaja. Obstaja več različnih

teorij, ki spremljajo razvoj tega psihičnega pojava. Te teorije danes nimajo več

podpore.

Bras navaja najbolj znane teorije (Izbrana poglavja psihoterapije, 1977):

Patološka teorija hipnoze ali teorija histerije meni, da je hipnoza posebna oblika

histerije in da so lahko hipnotizirane le histerične osebnosti. Hipnotično stanje naj bi

bilo umetno povzročeno patološko stanje histerije.

Teorija spanja opisuje hipnozo kot stanje spanja, ki je posledica izčrpanosti oči

zaradi fiksacije med hipnotično indukcijo. I. P. Pavlov je enačil hipnozo in spanje.

Teorija igranja (prevzemanja vloge) opisuje, da oseba v hipnozi prevzame neko vlogo

in se vede tako, kot misli oziroma verjame, da bi se vedla hipnotizirana oseba. Oseba

se tega nauči iz različnih opisov in ustreznih navodil hipnotizerja.

Teorija hipersugestibilnosti pojasnjuje hipnozo kot posebno stanje potencirane

sugestibilnosti. Ta teorija pripisuje veliko vlogo terapevtu, ki s svojo pojavo,

govorom, izkušenostjo in nastopom naredi tako velik vtis na hipnotizirano osebo, da

ta postane bolj sprejemljiva za sugestije.

13

Teorija disociacije opisuje, da oseba v hipnotičnem stanju reagira, kot bi bila v

disociiranem stanju, kjer sta področja vedenja in doživljanja psihološko in fiziološko

ločeni od celotne osebnosti.

Teorija kondicioniranja ugotavlja, da lahko v pogojih kondicioniranja z besednimi

dražljaji med hipnozo povzročimo organske spremembe v telesu hipnotiziranega.

Psihoanalitična teorija hipnoze poudarja poseben odnos med hipnotizirano osebo in

hipnotizerjem, kjer hipnotizer poskuša prevzeti nadzor hipnotizirane osebe nad

njenim hotenjem in ravnanjem (Bras, 1977).

Glede na globino hipnoze Tepperwein (1984) razlikuje tri stopnje hipnoze:

Lahka hipnoza: omogoča lažjo sprostitev, pri tem pa ostaja zavest povsem aktivna.

Poskusna oseba sprejema in izpolnjuje določene sugestije.

Srednja hipnoza: na tej stopnji je sproščenost večja, zavest pa komajda aktivna.

Poskusna oseba lahko izpolnjuje vse ukaze in navodila hipnotizerja, ki niso v

nasprotju z njeno osebnostno strukturo, možne pa so tudi posthipnotične sugestije.

Globoka hipnoza: v tem primeru je sproščenost popolna, zato se tudi zavest

popolnoma izključi. Poskusna oseba izpolnjuje hipnotizerjeve tudi nelogične ukaze in

se, ko hipnozo ukine, ničesar ne spominja.

Takšna razdelitev hipnoze je znana že iz pradavnih časov in je tudi danes v večini

primerov povsem primerna, še posebej, ker ta stanja nenehno prehajajo iz ene v

drugo, zato jih med seboj ni mogoče ostro ločiti (Tepperwein, 1984).

Hipnozo je zelo težko natančno definirati. Prava narava hipnoze, v smislu

polnovredne teorije, je še danes neznana. Vendar so jo nekateri strokovnjaki

definirali kot polovično zavest, stanje med budnostjo in spanjem, v katerem se

telesne aktivnosti zmanjšajo in duhovne postanejo bolj aktivne. Britansko zdravniško

združenje je hipnozo definiralo: »Hipnoza je prehodno stanje zmanjšane pozornosti

pri pacientih, stanje, v katerem lahko pride do različnih pojavov samo od sebe ali kot

reakcija na verbalne in druge dražljaje. Ti pojavi obsegajo zamenjavo zavesti ali

pomnjenja, povečujejo občutljivost na sugestije, odgovore in misli, ki pacientom v

običajnem duševnem stanju niso blizu. V hipnotičnem stanju je, med drugim, mogoče

izzvati ali potlačiti pojave, kot so: anestezija, paraliza, odrevenelost mišic in

vazomotorične spremembe (Tepperwein, 1984).«

Obstajajo različne definicije hipnoze, od najpreprostejših do najbolj zapletenih.

14

Eno izmed prvih definicij hipnoze najdemo sredi 19. stoletja. Litrre, leta 1863,

definira hipnozo kot fiziološki pojem, vrsto magnetnega stanja, ki nastane, ko osebo

prisilimo da gleda luč v višini oči (Kojič, 1984).

V sodobnem času je za razvoj hipnoze in psihoterapije veliko naredil ameriški

psihiater in psiholog Milton H. Erickson. Veliko njegovih izjav je navedenih kot

definicija hipnoze. Ena izmed njih je, da je hipnoza posebno stanje zavesti, katere

značilnost je pripravljenost sprejemanja novih idej. Poudarja, da um postane

dovzeten za nove ideje, ki jih hipnotizer predstavlja. To pomeni, da oseba v

hipnotičnem stanju postane bolj dovzetna za sugestije ali bolj odprta za ideje, ki so

ji predstavljene. Poudarek, ki ga daje Erickson na zavest namesto na nezavest,

nepazljivost in nepoznavanje nečesa, je prav tako zelo pomemben. Ericksona ni

zanimal pogovor z zavestnim umom, njegov cilj je bila vedno neposredna

komunikacija s podzavestjo pacienta. Verjel je, da imajo ljudje v sebi vse potrebne

vire, s katerimi razrešijo svoje težave (Hawkins, 2006).

»Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti, ki obsega usmerjeno pozornost, povečano

sposobnost zaznavanja in koncentracije ter ga je mogoče doseči pri večini subjektov,

ki imajo za to primerno motivacijo in odnos. Hipnotično stanje se lahko doseže s

procesom sproščanja, s preusmeritvijo pozornosti, z zaupanjem, s pričakovanji, s

čimer koli, kar lahko vpliva na subjektovo domišljijo (Reiser, 1980).«

Kmet in Špernjak (2009) definirata hipnozo kot »celovito spremembo posameznikove

zavesti, ki jo lahko označimo kot stanje pozorne in dovzetne zbranosti v enem od

vzporednih kanalov čuječnosti.«

Po definiciji Waxmana je hipnoza spremenjeno stanje zavesti, ki ga hipnotizirana

oseba doseže s celotno osredotočenostjo na hipnotizerjev glas. Spanos je nasprotoval

prepričanju, da je hipnoza spremenjeno stanje zavesti. Sam jo je definiral kot ciljno

usmerjeno dejanje, ki je lahko razumljeno glede na to, kako oseba razlaga svojo

situacijo ter kakšne so njene predstave o svojih dejanjih (Gudjonsson, 1992).

Philippe Kerforne meni, da je hipnoza »naraven pojav, ki lahko vsakomur pomaga, da

išče v sebi moč, ki jo potrebuje za telesni, kulturni ali duhovni razvoj, ter tako

izboljša svoje življenjske pogoje (Kerforne, 2000).«

Martin je obširneje definiral hipnozo kot stanje zavesti, kjer je pozornost usmerjena

na posebno predstavo ali podobo, pri tem pa je pri posamezniku znižana zavednost

zunanjega okolja (Martin, 2004). Hawkins je prav tako opredelil hipnozo kot

15

usmerjeno pozornost na čustva, misli in občutke. Zaradi pozornosti je zanimanje

posameznika za okolico zmanjšana (Hawkins, 2006).

Zaghet opredeli hipnozo kot »terapevtski pripomoček, ki v bolniku krepi

sugestibilnost in koncentracijo na omejeno število informacij (npr. na terapevtov

glas).« Dr. Anton Trstenjak opisuje hipnozo kot »stanje umetnega spanja, ki se

razlikuje od naravnega spanja v tem, da ga ne izzovejo hipnogeni (fiziološki in

psihološki) dejavniki utrujenosti, ampak umetni vpliv s pomočjo asociativne sugestije

(Zaghet, 2008).«

Najnovejšo definicijo o hipnozi je leta 1995 izdelala Ameriška psihološka asociacija

(American Psychological Association) ki meni, da je hipnoza duševno oziroma

mentalno stanje ali udejanjanje vloge domišljije. Usmerjena je predvsem na

postopek in namen hipnoze (Pajntar, 2016).

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira hipnozo kot spanju podobno stanje, v

katerem se umetno uspavani vdaja vplivom uspavajočega.

3.1 Tehnike hipnoze

Povzročanje hipnotičnega stanja oziroma indukcija hipnoze vključuje na stotine

različnih postopkov in tehnik. Pri vseh tehnikah hipnotiziranja gre za postopno

zoženje zavesti z omejevanjem čutnih vtisov. To se doseže s fiksiranjem pozornosti

na neki predmet ali z omejevanjem skupine misli in predstav (Bras, 1977). Vsak

hipnotizer daje prednost tistim tehnikam, s katerimi dosega najboljše rezultate,

medtem ko ostale uporablja redkeje ali jih sploh ne.

Psiholog Bras (Izbrana poglavja iz psihoterapije, 1977) je navedel pet najpogosteje

uporabljenih tehnik za povzročanje hipnoze. Te so:

Tehnika s pomočjo dviganja roke je ena izmed najboljših, a tudi najtežavnejših

postopkov za povzročanje hipnoze, saj zahteva od hipnotizerja več vztrajnosti kot

drugi postopki. Hipnotiziranemu omogoča udeležbo v indukcijskem procesu. Po

navodilu hipnotizerja hipnotizirana oseba najprej sede na stol in položi obrnjene

dlani na stegna. Nato se ji sugerira, naj usmeri pozornost na svoje roke in na

premikajoče se prste na rokah, ki se počasi dvigajo, dokler se ne dvigneta obe roki.

Ko se dotakneta obraza, naj bi oseba padla v globok spanec.

16

Tehnika fiksiranja predmeta se najpogosteje uporablja. Je enostavna, nekoliko

hitrejša alternativna tehnika in daje takojšnje rezultate. Hipnotizer naroči osebi, ki

jo hipnotizira, da se osredotoči na določen predmet pred seboj. Vrsta predmeta ni

pomembna. Ko oseba intenzivno fiksira predmet, hipnotizer nadaljuje s sugestijami.

Ob tem se mora hipnotizirana oseba počutiti prijetno, umirjeno in sproščeno. Pri

mnogih osebah ponavljanje sugestij povzroči zapiranje oči. Takrat se lahko hipnotizer

dotakne s prsti posameznikovih vek in tako še poudari zapiranje oči. Če je oseba

zaprla oči, se hipnotizer osredotoči na sugestije, ki inducirajo spanje. Če pa se

posameznikove oči ne zaprejo spontano, lahko uporabi tehniko štetja.

Pri tehniki povzročanja hipnoze s sugeriranjem spanja mora hipnotizirana oseba

ležati na divanu in imeti zaprte oči. Hipnotizer jo s sugestijo sprosti, umiri, osvobodi

telesne napetosti in jo popelje v prijetno okolje.

Hipnozo lahko povzroči tudi tehnika z osredotočanjem pogleda. Za dobro uporabo te

tehnike, mora hipnotizer vaditi čvrst, umirjen in osredotočen pogled. Hipnotizer stoji

neposredno pred hipnotizirano osebo in ima usmerjen pogled v njene oči, v njen

nosni koren ali v namišljeno točko za njeno glavo. Hipnotiziranemu sugerira, da ga

gleda naravnost v oči. Oseba postaja vse bolj sproščena in vse bolj zaspana. Nato ji

pove, da se bodo oči zaprle in ostale zaprte, dokler ji ne bo dovolil, da jih odpre.

Indirektna tehnika hipnoze je še posebej primerna za vplivanje na osebe, ki jih je

sicer težko hipnotizirati. Je metoda, pri kateri osebo v budnem stanju neposredno

povežemo z neko hipnotizirano osebo. Oseba v budnem stanju natančno opazuje

postopek povzročanja hipnotičnega stanja hipnotizirane osebe. Hipnotizer svoje

sugestije usmerja samo k hipnotizirani osebi, vendar s ponavljanjem sugestij lahko

doseže, da vsaka sugestija, ki jo izreče hipnotizirani osebi, deluje tudi na osebo v

budnem stanju.

Tudi Tepperwein (Visoka šola hipnoze, 1984) je opisal nekaj primernih tehnik

hipnotiziranja. Navedla bom le nekatere:

Mesmerjevo gladenje je tehnika, kjer hipnotizer hipnotizirano osebo gladi, tako da

počasi premika roko od glave do pet, nato pa roke s stopal v velikem loku vrne nazaj

h glavi. Brez posebne sugestije bo hipnotizirana oseba začutila utrujenost in zaprla

oči.

Tehnika fiksiranja kazalca je stara, preizkušena metoda hipnotiziranja, ki je skoraj

vedno uspešna. Hipnotizer osebi, ki jo hipnotizira, nekoliko nad očmi uperi kazalec, v

17

katerega hipnotizirani strmi, ne da bi trenil z očesom. Kmalu se mu oči utrudijo in

zaprejo. Če hipnotizer opazi, da je začela oseba mežikati, mu lahko ukaže, da

nemudoma zapre oči.

Tehnika štetja se sestoji v tem, da hipnotizirani sedi ali leži in ima zaprte oči.

Hipnotizer mu sugerira, da bo začel šteti do deset, oseba pa bo pri vsakem številu

odprla in počasi ter mirno zaprla oči nazaj. Prav tako mu pove, da bo pri vsaki

naslednji izgovorjeni številki globlje v hipnotičnem stanju. Če hipnotizirani pri številu

deset še vedno lahko odpre oči, mora hipnotizer celotni postopek ponoviti. Njegov

cilj je doseči čim večjo sproščenost in umirjenost, ki bo omogočala čim globlje

hipnotično stanje hipnotiziranega.

Tablete za hipnozo je tehnika, ki je primerna v kombinaciji z drugimi tehnikami.

Pred postopkom povzročanja hipnotičnega stanja da hipnotizer hipnotizirani osebi

eno ali dve tako imenovani tableti za hipnozo. Ti tableti seveda nimata nobenega

učinka. Hipnotiziranemu sugerira, da bo že čez nekaj minut začutil pomirjujoče

delovanje tablet, dihanje se bo umirilo, imel bo vedno težje roke in noge, oči pa se

mu bodo zaprle.

3.2 Posebne vrste hipnoze

Tepperwein (Visoka šola hipnoze, 1984) kot posebne vrste hipnoze navaja naslednje:

Hipnoza po telefonu poteka enako kot neposredna hipnoza. Za indukcijo hipnoze po

telefonu je pomembno, da je bila oseba že kdaj prej hipnotizirana in da je bila v

njeno podzavest vsajena beseda, ki v določenem trenutku znova sproži hipnozo. Prav

tako je pomembno, da je med postopkom ob hipnotiziranem vedno prisotna še

kakšna druga oseba. Tovrstna hipnoza je le za odtenek slabša od neposredne hipnoze.

Hipnozo s pomočjo magnetofonskega traku ali gramofonske plošče je priporočljivo

uporabiti tudi za osebe, ki so manj voljne hipnoze. Oseba se najprej uleže na kavč in

mirno diha, saj mora biti čim bolj sproščena, nato se popolnoma osredotoči na

hipnotizerjev glas, ki je posnet na magnetofonskem traku ali plošči. S posnetkom

hipnoze na magnetofonskem traku omogočimo osebi, da lahko vsak dan doma posluša

ta posnetek oziroma sugestije, dokler hipnoza ne začne delovati. Magnetofonski trak

oziroma plošča je zelo dragocena tudi pri avtohipnozi. S to vrsto hipnoze je mogoče

izgubiti odvečno težo, opustiti kajenje in izboljšati uspeh v šoli.

18

Skupinska hipnoza je postopek, v katerem hipnotizer sočasno hipnotizira več oseb.

Prostor, v katerem poteka hipnotiziranje, naj bi bil zamračen in tih. Pri tej metodi je

potrebno biti pozoren na sestavo skupine, saj ima vsak posameznik svoj tempo, zato

tiste, ki izstopajo iz povprečja hipnotiziramo ločeno. Skupina mora biti sestavljena

tako, da lahko hipnotizer vsem udeležencem daje iste sugestije. Idealno velikost

skupine sestavlja od tri do dvanajst oseb, kar še omogoča lahko nadziranje in

vodenje. Sugestibilnost oseb v skupini je večja zaradi vzajemnega oponašanja in

duševnega niveliranja pa tudi zaradi »skupinskega duha«, ki prevzame posameznike

in jih motivira. Poleg povečane sugestibilnosti posameznika v skupini je prednost tudi

v tem, da je postopek časovno ugoden in manj naporen. Slaba stran skupinske

hipnoze je, da lahko en sam udeleženec predstavlja negativen zgled in zmoti potek

celotnega postopka, ter s tem prekine postopek za vse člane skupine.

Hipnozo v budnem stanju lahko izvajamo le v primeru, če hipnotizer sugestije

izgovarja dovolj zanesljivo in določno osebam, ki so izrazito sugestibilne. Po

avtorjevem mnenju je takšnih oseb približno 15 odstotkov. Hipnotizer posreduje le

sugestije za doseganje hipnotičnega stanja. Prav tako ni razpoznati postopka

uvajanja v hipnozo.

Medikamentozna hipnoza – pri tovrstni hipnozi hipnotizer ne uporablja običajnega

uvajanja v hipnozo, ampak primeren narkotik, ki ga v manjši dozi vbrizga osebi, tako

da ne povzroči narkoze, temveč le sprostitev. Vbrizganje poteka počasi in

enakomerno, da oseba ne bi omedlela, kajti hipnotizerjev cilj je samo zoženje njene

zavesti.

Hipnoza v snu je edini način, s katerim lahko hipnotiziramo osebo proti njeni volji.

Predpogoj za to vrsto hipnoze je, da oseba zaspi. Najprimernejši trenutek za

izvajanje naj bi bil dve uri po tistem, ko je oseba zaspala oziroma eno uro preden bi

se prebudila. Po približno dveh urah hipnotizer položi roko osebi na čelo in govori

tiho s prijaznim, a odločnim glasom, s katerim vpliva na podzavest spečega. S tihim

govorjenjem začne že ob vstopu v prostor, da se ga oseba, ko bi prišel bližje, ne bi

prestrašila. Oseba se na noben način ne sme zbuditi, zato ji hipnotizer ne govori v

smeri obraza in je ne kliče po imenu, saj se zaradi tega večina ljudi prebudi. Vse

sugestije so pozitivno naravnane, zato hipnotizer med hipnotiziranjem ne ukazuje. S

to vrsto hipnoze lahko pomagamo bolnikom pri številnih motnjah in težavah. Dr.

Alfred Brauchle je navedel, da je s to metodo mogoče uspešno zdraviti tudi otroke, ki

močijo posteljo, jecljajo, nenehno sesajo prst ali imajo kakšne druge težave. Zaradi

delovanja hipnoze v snu so številni dosegli presenetljive uspehe na raznih področjih.

19

Mnogi so zmanjšali telesno težo, se naučili tujih jezikov, opustili kajenje, popravili

uspeh v šoli ali pri športu.

Hipnoza s šepetanjem je še posebej primerna za živčne ljudi, ki niso dovolj mirni, da

bi reagirali na hipnozo. Pri tem postopku se oseba, ki bo hipnotizirana, udobno uleže

in ima odprte oči. Hipnotizer najprej začne govoriti običajne besede z normalnim

glasom, kar deluje pomirjevalno. Po nekaj stavkih utiša glas, nato samo šepeta. Zelo

pogosto se zgodi, da hipnotizirana oseba že po nekaj minutah šepetanja sama od

sebe zapre oči. Nato hipnotizer šepeta običajno besedilo, vse dokler ne nastopi

hipnoza.

Pretrgana hipnoza je postopek, ki je zelo učinkovita pri osebah odpornih na hipnozo.

Hipnotizer nekajkrat prekine hipnotično stanje z namenom, da bi hipnotizirano osebo

vprašal, kako se počuti. Tako dobi neposredno od hipnotizirane osebe bistvene

podatke o tem, kaj mu prija in kaj ga moti. Pri tej metodi se hipnotizer prilagaja

posameznim reakcijam hipnotiziranih oseb.

Hipnoza po televiziji – v Združenih državah Amerike so opravili poskus, kjer je

hipnotizer skušal hipnotizirati gledalce preko televizijskega ekrana. Hipnotizer je

svoje sugestije posredoval gledalcem, ker pa ni mogel videti njihove odzive, je kmalu

za tem izrekel sugestijo za prekinitev hipnotičnega stanja. Odziv gledalcev je bil

različen. Nekateri posamezniki so bili navdušeni, spet drugi pa so se pritoževali.

Hipnoza živali - Danes je tako imenovana živalska hipnoza »instinktivno-refleksno

stanje imobiliziranosti (odrevenelosti zaradi strahu), s katerim živali najpogosteje

reagirajo na nevarnost.« Pri različnih živalih lahko izzovemo hipnotično stanje tako,

da se živali nepremično zagledamo v oči, da jo prestrašimo ali, da ji preprečimo

svobodno gibanje. I. P. Pavlov je poudarjal, da je potrebno pri hipnotiziranju živali in

pri poskusih s »pogojnim refleksom« računati z različnimi posameznimi reakcijami

živali, saj te ne reagirajo enako na isto tehniko.

Avtor poleg teh vrst hipnoze omenja tudi hipnozo po pismih, posredno hipnozo,

množično hipnozo, hipnozo na daljavo, posthipnozo, verižno hipnozo, globoko

hipnozo, hipnozo z magnetiziranjem in prazno hipnozo.

20

4 Uporaba hipnoze

V zgodovini se je hipnoza začela razvijati oziroma uporabljati v zdravstvene namene

kot sredstvo za lajšanje bolečin, danes pa je uporabna na mnogih področjih

delovanja ljudi, kot na primer v športu, analitični psihoterapiji, šolstvu in ne

nazadnje tudi za preiskovanje kaznivih dejanj.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so hipnozo v nekaterih državah v preiskovalne

namene začeli uporabljati tako kriminalisti, z namenom pridobivanja novih

informacij, kot tudi zasebni preiskovalci v civilnih zadevah.

Večina strokovnjakov, ki se ukvarja s hipnozo, nasprotuje uporabi preiskovalne

hipnoze. Zagovorniki hipnoze v preiskovalne namene pa trdijo, da jo je mogoče

uporabljati le pod natančno določenimi pogoji (Areh, 2011):

• potrebno se je držati predpisanega postopka;

• hipnozo lahko izvaja le za to usposobljen kriminalist;

• hipnoza se lahko uporablja samo pri psihogeni amneziji.

Medicinska hipnoza se poleg psihoterapije najpogosteje uporablja v zobozdravstvu in

v ginekologiji, pri porodih brez ali za zmanjšanje bolečin. Leta 1962 je v Sloveniji

prvi uporabil hipnozo pri porodu ginekolog in porodničar profesor Marjan Pajntar.

Hipnoza v športu je s športnim hipnotizerjem mešanica klasične in Ericksonove

hipnoze. Športniku hipnoza pomaga, da se osvobodi negativnega stresa in napetosti,

ki blokira njegovo znanje in spretnosti. Z njeno uporabo se pri športniku odpravijo

tako stres kot negativne misli, ki jih nadomesti z občutkom sproščenosti in zaupanja,

da bi dosegel največjo učinkovitost in rezultate.

4.1 Prednosti in slabosti uporabe hipnoze pri preiskovanju

kaznivih dejanj

Uporaba hipnoze ima tako pozitivne kot negativne lastnosti. Že od samega začetka so

mnenja v literaturi in praksi različna. Nasprotniki hipnoze opozarjajo predvsem na

njeno neobjektivnost in pravno nedopustnost (Maver, 1982). Kljub togosti zakonodaje

in nakazanim nevarnostim, zagovorniki hipnoze omenjajo tista stališča, po katerih je

hipnoza koristna tehnika pri nekaterih procesnih dejanjih v kazenskem postopku,

predvsem pri priklicu dejstev, ki se jih oseba v budnem stanju ne more spomniti.

21

Uspešni primeri uporabe hipnoze so eden glavnih razlogov zagovornikov njene

vključitve v kazenski postopek (Kmet in Špernjak, 2009).

Peter Umek je predstavil ključni problem hipnoze: »Menim, da je hipnoza v

kriminalistični preiskavi uporabna, čeprav z mnogimi omejitvami in tudi pričakovanja

ne smejo biti prevelika. Zavedati se moramo dejstva, da podatki, pridobljeni v

hipnozi, pa naj bodo na videz morda odločilni za rešitev primera, niso nikakršni

dokazi o storilcu, so samo indici, katerih dokazno moč je treba šele potrditi. Drugače

pa so ti podatki lahko le osnova za domneve, ki usmerjajo kriminalistično preiskavo.

Hipnoza ni bližnjica ali nadomestilo za klasične preiskovalne metode (Umek, 2005).«

Pojavljala so se številna vprašanja o primernosti hipnoze pri preiskovanju kaznivih

dejanj, saj so številni strokovnjaki v svojih študijah in raziskavah prišli do različnih,

včasih celo nasprotujočih si ugotovitev. Nekatere eksperimentalne študije so trdile,

da uporaba hipnoze ne vpliva na izboljšanje spomina in da si oseba v hipnotičnem

stanju lahko izmišlja podrobnosti ter podaja več napačnih informacij. Obstajajo tudi

študije, v katerih so ugotovili povečanje spomina o kriminalnih dogajanjih z uporabo

hipnoze. Reiser (1980) je bil mnenja, da se priče spomnijo več podatkov v

hipnotičnem stanju kot v budnem. Hipnoza pri preiskovanju kaznivih dejanj se

uporablja predvsem pri pričah kaznivih dejanj, čeprav je zelo uspešna tudi pri žrtvah

z amnezijo. Bil je prepričan, da je hipnoza uspešna pri osebah z ogromno motivacijo

in željo po sodelovanju v hipnozi.

Ježek (2006) se strinja z mnenji nekaterih slovenskih teoretikov, da problem v

hipnozi predstavlja kontaminacija spomina. Kriminalisti, ki želijo pridobiti

informacije o storilcu oziroma dogodku, naj z vprašanji ne silijo v žrtev, saj lahko te

zaradi vpliva hipnoze in prevelikih pričakovanj lažejo oziroma dodajajo stvari svoji

prvotni zgodbi.

V hipnotičnem stanju se iz dolgoročnega spomina prikliče bistveno več informacij kot

v zavestnem stanju. Raziskave so pokazale, da motivacija vpliva na boljši spominski

priklic. Z uporabo hipnoze se prikliče bistveno več podrobnosti, vendar je med njimi

velik delež izmišljenih podrobnosti. Hipnotizirane osebe velikokrat pripovedujejo o

tem, kar mislijo, da se je zgodilo ali da bi se moralo zgoditi, in ne o tem, kar se je v

resnici zgodilo. Napak se ne zavedajo, lahko celo izjavijo, da je vse, kar so doživele

in videle v hipnotičnem stanju, resnično (Areh, 2011).

Izkušnje hipnotizerja Pajntarja, ki se je na našem področju ukvarjal s preiskovalno

hipnozo, so pozitivne. Povedal je, da se je pri kaznivih dejanjih priča z uporabo

22

hipnoze lažje kot v zavestnem stanju spomnila dogodkov in storilcev. Pajntar je

mnenja, da je s pravilno uporabo hipnoze volja osebe neomejena (Murko, 2007).

Praktična vrednost hipnoze pride do izraza pri težjih kaznivih dejanjih in v primerih,

ko preiskava zaide v slepo ulico in so izčrpane vse druge možnosti, ki bi omogočile

njeno napredovanje (Maver in soavtorji, 2004). Uporabno vrednost hipnoze opazimo

tudi pri pričah ali žrtvah, ki so doživele psihični šok oziroma travmo. Ta travmatična

izkušnja lahko osebo pod vplivom hipnoze pripelje do ponovnega doživljanja

dogodka. Priča ali žrtev kaznivega dejanja zaradi duševne travme pozabi podrobnosti

dogodka, v hipnotičnem stanju pa se teh dogodkov lahko ponovno spomni (Kmet in

Špernjak, 2009).

4.2 Preiskovalna hipnoza

Hipnoza se v sodnih postopkih pojavlja že krepko več kakor stoletje. Prvi zapisi

poročajo o francoskih razpravah, in sicer glede vprašanja, če je mogoče osebo pod

vplivom hipnoze prepričati, da stori kriminalno dejanje. Sčasoma so se vedno bolj

zanimali za uporabo hipnoze kot tehniko pridobivanja informacij od udeležencev

kaznivih dejanj (Kmet in Špernjak, 2009).

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je bolj vidno začela pojavljati hipnoza v

kriminalistiki. Leta 1976 je dr. Reiser pri losangeleški policiji ustanovil Inštitut za

preiskovalno hipnozo (Maver in soavtorji, 2004). Bil je prepričan, da pri žrtvi oziroma

priči s hipnozo pridobimo 90 odstotkov zanesljivih informacij o dogodku (Riordan,

2016). V Združenih državah Amerike so v tistih časih hipnozo uporabljali vsi večji

policijski oddelki, tudi FBI (Zvezni preiskovalni urad). Za uporabo hipnoze je bilo v

osemdesetih letih izšolanih več tisoč policistov. Hipnozo sta takrat v večjem številu

uporabljali tudi policiji Velike Britanije in Izraela (Maver in soavtorji, 2004). Kasneje

so številne države sprejele prepoved nekaterih organov, ki določa, da so

hipnotizirane osebe v postopku izločene kot priče na sodišču (Wagstaff, 2009).

Preiskovalna hipnoza je poimenovana z različnimi izrazi. Nekateri tuji pisci

uporabljajo namesto izraza preiskovalna izraz forenzična hipnoza. Opisujejo jo kot

tehniko za raziskovanje spomina žrtev in prič hujših kaznivih dejanj. Z njo vplivajo na

spomin dogodkov, okoliščin in poteka kaznivega dejanja (Waxman, 1983). Hibbard in

Worring (Forenzična hipnoza, 1981) sta jo definirala kot preiskovalno metodo, ki jo je

mogoče uporabiti pri žrtvah in pričah kaznivih dejanj, ki prostovoljno privolijo v to,

23

da bodo hipnotizirane. Njen namen je izboljšanje spomina. Wagstaff uporablja izraz

forenzična hipnoza in je namenjena zbiranju dokazov za pravne namene

(Gudjonsson, 1992). Eden izmed največjih zagovornikov preiskovalne hipnoze Reiser

(1980) navaja, da gre za posebno metodo znotraj kazenskega prava, pri kateri

sodelujejo usposobljeni kriminalistični delavci in pravniki s kazenskopravnega

področja, njen namen pa je predvsem zbiranje podatkov in ne zdravljenje

posameznikov. Prav tako meni, da spomin z uporabo hipnoze ne postane popačen.

Kriminalisti uporabljajo preiskovalno hipnozo pri različnih kaznivih dejanjih, kot so:

posilstva, umori, ropi, tatvine, avtomobilske nesreče s smrtnim izidom, hujše telesne

poškodbe, teroristična dejanja, itd. Informacije, ki bi jih preiskovalni organi dobili od

hipnotiziranih oseb, ne bi imele dokazne vrednosti, pač pa bi bile orientacija za

nadaljnji postopek. Preiskovalno hipnozo uporabljajo predvsem v predkazenskem

postopku z namenom pridobivanja podatkov o dejanjih, ki se jih oseba v budnem

stanju ne spominja. Vse pridobljene podatke je potrebno preveriti z materialnimi

dokazi, saj si lahko hipnotizirana oseba nezavedno izmišljuje in poda napačne

informacije (Maver, 1982).

Pri razgovoru uporabljajo strokovnjaki različne tehnike hipnoze. Najpogosteje se

uporablja tako imenovana TV-tehnika. Hipnotizirana oseba si predstavlja, da sedi

pred televizijskim zaslonom in gleda film o kritičnem dogodku, pri tem pa opazovano

dogajanje oziroma sliko lahko upočasni, zavrti naprej ali nazaj, zaustavi in poveča

kakšno podrobnost. Če poveča obraz, ki ga je videla z razdalje parih metrov, lahko

povečava nastane le tako, da ji, ne da bi se zavedala, doda podrobnosti, ki jih v

resnici ni mogla zaznati. Pojavi se učinek polnjenja spominskih vrzeli, ker hipnotizer

od hipnotizirane osebe pričakuje odgovor (Areh, 2011). Uporaba te tehnika je zelo

koristna pri ugrabitvah in pri prometnih nesrečah s pobegi (Reiser, 1980).

Kriminalistične izkušnje so pokazale uspešno uporabo hipnoze. J. R. Jaffe je z

raziskavo ugotovil, da so v New Yorku z uporabo hipnoze v 70 odstotkih, pri FBI v 50

odstotkih, v Los Angelesu pa v 79 odstotkih prišli do za preiskovalne namene dobrih in

uporabnih informacij. Čeprav je hipnoza uporabna pri preiskovanju kaznivih dejanj,

nekateri še vedno dvomijo v njeno uspešnost. Sodišča in sodniki niso pretirano

naklonjeni uporabi preiskovalne hipnoze, saj menijo, da uporaba hipnoze ni primerna

niti v dokaznem postopku niti v predkazenskem postopku. V nekaterih primerih so

ameriška in britanska sodišča dokazovanje s hipnozo sicer priznala, v nekaterih pa so

ga zavrnila (Maver in soavtorji, 2004). Največji razlog za nesprejemljivost izjav in

24

podatkov pridobljenih v hipnozi je v nezanesljivosti hipnotičnih informacij, ki so

lahko posledica nepravilnega in napačnega spominjanja.

Nekateri strokovnjaki namesto hipnoze priporočajo uporabo kognitivnega intervjuja.

S tovrstnim intervjujem, v primerjavi s klasičnim policijskim intervjujem, dobimo

skoraj enako število dodatnih podrobnosti. Med temi podrobnostmi pa je delež

izmišljenih podatkov bistveno manjši kot pri uporabi hipnoze (Areh, 2011).

V preteklosti so v Sloveniji preiskovalno hipnozo uporabljali pri hujših kaznivih

dejanjih, kadar so preiskovalni organi izčrpali vse smernice za preiskovanje. Danes

uporabo hipnoze v kazenskem postopku naši pravni teoretiki odločno odklanjajo,

glede njene uporabe v predkazenskem postopku pa so dokaj skeptični (Maver in

soavtorji, 2004).

4.3 Hipnoza v medicini

Medicinska hipnoza sega v začetek prejšnjega stoletja, ko je škotski kirurg James

Esdaile v Indiji napravil preko 300 velikih in nešteto majhnih operacij v hipnozi kot

edini anesteziji. Tako Angleži kot Američani so v 60. letih prejšnjega stoletja sprejeli

hipnozo kot medicinsko vedo. Vsa svetovna medicinska in psihološka združenja so v

zadnjih petnajstih letih sprejela hipnozo kot učinkovito in sodobno terapevtsko

metodo zdravljenja v medicini (Urankar, 2008). Hipnoza v medicini je preizkušena,

kompleksna in uporabna psihološka tehnika, s katero se neposredno dostopa do

podzavestnega uma. Zanjo je značilno stanje telesne in duševne sproščenosti,

usmerjene pozornosti ter povečane dojemljivosti za sugestije. Izraz medicinska

pomeni, da se hipnoza uporablja v zdravstvene namene, za zdravljenje psihičnih in

psihofizičnih težav.

Bras (1977) navaja, da so v preteklosti »s hipnozo uspešno zdravili razne oblike

histerije, histerično paralizo, letargijo, konverzijo, mutizem, slepoto, disociacijo,

amnezijo, psihogene govorne motnje, astmo, enurezo, fotofobijo, različna kožna

obolenja, lišaje, ekceme, psoriazo, bradavice, alergijo, motnje spanja, bruhanja

nosečnic, menstrualne motnje, anoreksijo, morbidne bojazni, kleptomanijo,

perverznosti, alkoholizem, celo psihoze, depresijo, zgodnjo shizofrenijo, uporabili so

jo tudi v ortopediji, zobozdravstvu, pri obolenjih vegetativnega živčnega sistema, za

ustavitev krvavenja pri hemoragični diatezi in pri drugih organskih obolenjih.«

25

Hipnoza v medicini se uporablja zlasti v zobozdravstvu in v porodništvu kot pomoč za

neboleč porod. Prepričanje, da mora mati pri porodu trpeti, da je porod boleča

izkušnja, je posledica predsodkov in religijskih ter kulturoloških izročil. Prvi neboleč

porod pod vplivom hipnoze omenjajo v 50. letih 19. stoletja. Leta 1870 je neki

porodničar v dveh letih opravil 400 porodov s hipnozo. Z uporabo hipnoze pri

nosečnicah in porodnicah lahko zmanjšajo ali odpravijo jutranjo slabost, bolečine v

križu, zaprtje, bruhanje, zmanjšanje popadkov in utrujenosti ter popolnoma

preprečijo ali zmanjšajo bolečine pri porodu. Za neboleč porod s hipnozo so na voljo

tri metode (Bras, 1977):

Direktna metoda: porodnico hipnotizirajo tik pred ali med porodom, rodi v hipnozi.

Indirektna metoda: nosečnico hipnotizirajo nekaj dni pred porodom, rodi pri zavesti

pod vplivom hipnotičnih sugestij.

Kombinirana metoda: nosečnico predhodno pripravijo na porod s hipnozo, hipnotizer

želi doseči čim globlje hipnotično stanje.

Slabost uporabe hipnoze v porodništvu je, da ni možno oziroma se ne da hipnotizirati

vseh porodnic in da so priprave na uporabo hipnoze pri porodu zamudne, saj naj bi

vsaka nosečnica imela svojega hipnotizerja oziroma ginekologa (Bras, 1977).

Hipnoza se v zobozdravniški praksi uporablja že več kot 80 let. Leta 1837 so poročali

o prvem poskusu direktne sugestije oziroma hipnoze. Od takrat se je njena uporaba

pričela močno razvijati po vsem svetu, nekateri celo menijo, da se najpogosteje

uporablja ravno na tem področju zdravniške prakse. Z direktno sugestijo je mogoče

odpraviti psihogene bolečine, vendar je olajšanje v veliki meri samo začasno, če pri

tem ne odkrijejo oziroma ne odstranijo delovanje duševnega konflikta. Pri

operativnih posegih s hipnozo lahko sprostijo pacientove facialne mišice, zmanjšajo

in preprečijo krvavitve, preprečijo refleksno zapiranje ust ter nadzorujejo slinjenje

pacienta. Hipnoza sama po sebi predstavlja vzpostavitev pozitivnega odnosa z

zobozdravnikom. Z uporabo hipnoze lahko zmanjšamo tudi uporabo kemičnih

anestetikov, saj hipnoza lahko prepreči, odstrani ali zmanjša bolečino pri pacientu.

Zobozdravniki poročajo, da so z uporabo hipnoze dosegli uspeh v 90 odstotkih

primerov (Bras, 1977).

26

V Sloveniji se je od leta 1962, ko je v medicini hipnozo z namenom zmanjševanja

porodnih bolečin prvič uporabil prof. Marjan Pajntar, njena uporaba že precej

razmahnila. Kmalu zatem se je zanimanje o porodu s hipnozo pri nosečnicah zelo

povečalo in kar nekaj slovenskih porodnišnic je ponudilo hipnozo pri porodu. Leta

1972 je 20 odstotkov vseh porodnic v porodnišnici Kranj rodilo s pomočjo hipnoze.

Sekcija za klinično in eksperimentalno hipnozo, v katero je bilo včlanjenih okoli 120

članov, zdravnikov in psihologov, je bila ustanovljena v okviru Slovenskega

zdravniškega društva leta 1979. Člani sekcije so leta 1980 aktivno sodelovali pri

organizaciji 2. Evropskega kongresa hipnoze v Dubrovniku. Leta 2007 so ustanovili

Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS), ki je sprejelo in povzelo kodeks

etike Evropskega združenja za hipnozo (EHS). Člani društva so zdravniki, psihologi in

nekateri drugi medicinski izobraženci, ki lahko hipnozo izvajajo le pod nadzorom

zdravnika (Pajntar, Areh in Možina, 2013).

4.4 Hipnoza v športu

Hipnoza v športu ima dolgo in bogato zgodovino uspehov. Športni hipnotizerji oziroma

psihologi dobro vedo, da je le malo vrhunskih športnikov, katerih trening ne bi

vseboval tudi psihološke priprave. V njo dostikrat vključujejo hipnozo ali avtohipnozo

vsaj v obliki progresivne relaksacije, kreativne vizualizacije ali avtogenega treninga

(Šport in hipnoza, 2016).

Psihologinja Eva Kovač (2016) navaja:

V zadnjih petdesetih letih se hipnoza v športu uporablja kot ena od učinkovitih metod

za intenzivno sproščanje, izboljšanje koncentracije in pozornosti ter za psihično

pripravo na tekme. Lahko se uporablja kot mentalni trening, za dviganje

samozavesti, odpravljanje bolečin in strahov, pri utrjevanju tehnične in taktične

izvedbe nastopa na tekmi ter pri korekciji misli. Ko sta sproščena tako telo kot um,

poskuša športni hipnotizer s pozitivnimi hipnotičnimi sugestijami krepiti športnikovo

samozaupanje in samozavest pred tekmami, saj je športnik v tem stanju zelo

dovzeten za njegova navodila in sugestije. Hipnoza v športu se uporablja tudi pri

krepitvi pozitivnega razmišljanja oziroma pri premagovanju negativnih misli,

predvsem v smislu spominjanja preteklih napak in s tem povezanih slabih občutkov,

dvomov in zaskrbljenosti. Poleg tega je hipnoza tudi dober trening za vzdrževanje

koncentracije, predvsem pa dobra tehnika za kontroliranje misli, saj so eden od

27

najpogostejših distraktorjev, ki rušijo športnikovo osredotočenost na tekmo, njegove

misli. Pri športniku poskušamo v hipnotičnem stanju izzvati spomine na pretekle

dobre tekme, treninge in nastope, ter s posthipnotičnimi sugestijami te pozitivne

misli in čustva sidrati v spomin.

Zaradi velike zbranosti in izločenosti zunanjih dražljajev je v hipnotičnem stanju

močno povečana športnikova predstavljivost, zato jo pogosto uporabljamo za

mentalni trening. Športnik v teh sproščenih stanjih najpogosteje vizualizira določene

tehnične in taktične zamisli, se pripravi na stresni dogodek oziroma tekmo,

vizualizira prihod na tekmo ter občutke in misli, ki se pojavljajo. Kot posledica misli

na tekmo se pri športniku večinoma poveča napetost, ki jo lahko sproti zmanjšuje.

Poleg vizualizacije, ki športniku dviga verjetnost dobrega nastopa na tekmi, športni

hipnotizerji zmanjšajo tudi previsoko napetost, ki bi se lahko pojavila pred tekmo

(Kovač, 2016).

Uporaba hipnoze je sprva smiselna v mentalnem treningu, kjer športni hipnotizer

športnika vodi skozi različne vaje in mu podaja pozitivne sugestije, čez čas pa

športnike spodbuja, da začnejo samostojno uporabljati avtohipnozo (Kovač, 2016).

Od uporabe hipnoze kot sestavnega dela mentalnega treninga ima športnik veliko

korist, še posebej če jo izvaja skupaj s športnim hipnotizerjem oziroma psihologom,

ki ima primerno znanje o hipnotiziranju. Za uspeh hipnoze je pomemben dober odnos

in zaupanje med športnikom in športnim hipnotizerjem, saj se bo le tako lahko

športnik prepustil hipnotizerju in njegovim sugestijam. Vendar hipnoza ni edina

tehnika, ki jo uporabljajo v psihologiji športa. Bistveno je, da športni hipnotizer in

športnik preko skupnega sodelovanja izbereta ustrezno psihološko metodo in tehniko

ter se na ta način približata fenomenu optimalnega nastopa na tekmi (Kovač, 2016).

5 Hipnotiziranje

5.1 Potek hipnotiziranja

Obstajajo številne tehnike, ki jih hipnotični preiskovalci uporabljajo v forenzičnih

preiskavah in ki lahko prinašajo boljše rezultate kot rutinsko policijsko zaslišanje. Te

tehnike vključujejo razumevajoče neavtoritarne zasliševalce, ki vzpostavijo zaupanje

in odnos, ter ponovna testiranja in tehnike, ki omogočajo vračanje spomina, kot so

igranje vlog, risanje slik, priklic spomina v različnem vrstnem redu in vračanje

28

konteksta. Hipnotični preiskovalci se izogibajo problemom, ki so povezani s

policijskim zasliševanjem in lahko ovirajo očividčevo pričanje (Wagstaff, 2008).

Fisher, Geiselman in Raymond (1987) so preverili enajst posnetih intervjujev floridske

policije. Našli so veliko število problemov, ki so bili kasneje prepoznani tudi s strani

drugih preiskovalcev. Policijski zasliševalci pogosto prekinjajo očividca, saj poskušajo

odgovarjati na njegova vprašanja. Take prekinitve pogosto zmotijo koncentracijo

očividca, kar ovira njegovo zmožnost spomniti se informacij, in s tem posledično

skrajšajo svoje odgovore. Pri tem je velika možnost izpusta pomembnih podrobnosti.

Večina policijskih zasliševalcev se raje zanaša na uporabo zaprtih vprašanj, kot na

primer »Kakšne barve je bila njegova majica?« kot na odprta vprašanja, na primer

»Opišite vašega napadalca«. Zaprta vprašanja zahtevajo le omejen odgovor, kar pa

očividcu ne daje možnosti natančnejše razlage. To pomeni, da so edine informacije,

ki jih dobijo tiste, ki jih zahtevajo. Če torej zasliševalec pozabi vprašati določeno

vprašanje, ali pa misli, da slednje ni pomembno, potem te informacije ne bodo

zabeležene (Kebbell in Wagstaff, 1998). Hipnotični preiskovalci navadno ravnajo v

nasprotju s tem, saj le redko prekinjajo in dajo očividcem možnost do prostega

govora (Wagstaff, 2008). Ob tem imajo pogosto klinično ozadje, dobre medosebne

spretnosti in so občutljivi na psihološke potrebe očividca. Posledično bodo manj

verjetno uporabljene neprimerne zasliševalske strategije. Poleg tega lahko

karakteristike rituala hipnoze in načina, v katerem je očividec zaslišan, spremenijo

zasliševalcev slog, tako da je bolj skladen z optimalnim priklicem spomina (Kebbell in

Wagstaff, 1998).

Pri hipnotičnem intervjuju za forenzične namene je običajno uporabljen splošni

postopek. Najprej hipnotizer vzpostavi odnos s pričo, opiše ter pojasni sam proces, ki

mu sledijo postopki uvajanja. Navadno pričo prosi, da se osredotoči na fizično ali

duševno aktivnost (na primer: naj strmi v določeno točko na steni), nato ji sugerira

(na primer: »vaše veke postajajo težke«). Začetni fazi sledi poglabljanje doseženega

hipnotičnega stanja. Hipnotizer lahko to doseže na več načinov. Najpogosteje sta

uporabljeni tehniki štetja in predstavljanja. Pri prvi tehniki hipnotizer priči sugerira,

da bo pri vsaki naslednji izgovorjeni številki bolj sproščena in v globljem hipnotičnem

stanju. Pri predstavljanju pričo s sugestijo popelje v zelo sproščeno in prijetno okolje

(Kebbell in Wagstaff, 1998). S temi načini lahko hipnotizer doseže globoko

sproščenost in koncentracijo. Tepperwein (1984) navaja, da je učinkovit način za

poglabljanje hipnoze tudi ponavljanje sugestij.

29

Ko so opravljeni začetni postopki, hipnotizer oceni, koliko se priča spominja

določenega dogodka in presodi, katero tehniko, namenjeno izboljšanju spomina, bo

uporabil. Najpogosteje sta uporabljeni tehniki »starostna regresija« in »učinek

televizije«. Po končanju priklica spomina, hipnotizer priči sugerira, da se bo njen

spomin izboljšal s časom in do prihodnje seje. Potem pričo prebudi. Za prebujanje

običajno uporabi postopek štetja (Kebbell in Wagstaff, 1998). Na koncu sledi še

intervju po hipnozi.

Postopek preiskovalne hipnoze je sestavljen iz naslednjih faz:

• intervju pred hipnozo,

• indukcija,

• pridobivanje informacij,

• dehipnotizacija,

• intervju po hipnozi.

5.1.1 Hipnotibilnost

Izraz hipnotibilnost pomeni sposobnost razviti hipnotično stanje in je odvisna od

prevladovanja pozitivnih motivov nad negativnimi (Bras, 1977). Staro pravilo se glasi,

da je vsak človek sugestibilen, ne pa tudi hipnotibilen. Tepperwein meni, da je

mogoče hipnotizirati vsakega človeka ob predpostavki, da si to želi tudi sam in da je

duševno zdrav, kljub temu pa je potrebno ustvariti tudi ugodne pogoje (Tepperwein,

1984).

Na hipnotibilnost vplivajo različni dejavniki. Eden izmed pomembnih dejavnikov je

izbira najugodnejšega dela dneva. Prvo hipnozo je priporočljivo časovno izpeljati v

eni izmed naravnih faz, saj to močno vpliva na sugestijo utrujenosti in teže. Pri

ponovljeni hipnozi pa čas dneva ni več tako pomemben (Tepperwein, 1984). Krmelj

in Pajntar poudarjata, da je za uspeh hipnoze pomembna usposobljenost

hipnotizerja, želja po sodelovanju, stopnja raporta in zaupanja med hipnotiziranim

in hipnotizerjem (Krmelj in Pajntar, 2010). Bras kot pomemben dejavnik navaja tudi

izbiro prave tehnike, saj lahko posameznik z določeno tehniko izredno hitro doseže

hipnotično stanje, medtem ko z neko drugo ne. Dodaja, da je prav tako pomembna

starost hipnotiziranega, osebna naravnanost do hipnoze in motivacija (Bras, 1977).

Hipnotibilnost je v veliki meri odvisna od hipnotiziranega, nekoliko pa tudi od

hipnotizerja (Kojič, 1984).

30

Laboratorijske in klinične raziskave so dokazale, da je hipnotibilnost stabilna in

merljiva osebnostna lastnost (Kmet in Špernjak, 2009). Podatki o stopnji

hipnotibilnosti so različni. Nekateri anglosaksonski avtorji menijo, da je mogoče

hipnotizirati vsako osebo, vendar je za to včasih potrebno tudi več kot štiristo

terapij. Angleški avtor Bramwell je mnenja, da so vse osebe sugestibilne do določene

točke in da le od 10 do 20 odstotkov ljudi lahko doseže stanje globoke hipnoze

(Kojič, 1984). Po Reiserju (1980) naj le 5 odstotkov ljudi ne bi bilo mogoče

hipnotizirati, 45 odstotkov naj bi jih doseglo lažje hipnotično stanje, 35 odstotkov

ljudi naj bi doseglo stanje srednje globoke hipnoze in 15 odstotkov ljudi naj bi

doseglo globoko hipnotično stanje. V nasprotju s splošnim prepričanjem, naj ne bi

bilo mogoče hipnotizirati kar četrtino ljudi, 5 do 10 odstotkov ljudi bi naj doseglo

visoko hipnotibilnost, pri nobeni osebi pa ni mogoče povzročiti hipnotičnega stanja

proti njegovi volji (Kmet in Špernjak, 2009).

Matjanova (1997) meni, da so inteligentnejše osebe bolj dovzetne za hipnozo kot

tiste, ki so manj inteligentne. Poudarja, da je pri tem potrebno posameznikovo

strinjanje s hipnozo. Oseba mora hoteti biti hipnotizirana. Če ni pripravljena zanjo in

če jo absolutno odklanja, je inteligentnost dejavnik, ki otežuje hipnozo.

Inteligentnejša oseba se lažje upira. Če pa oseba pristane na hipnozo in se ji ne želi

upirati, je večja inteligentnost faktor, da posameznik lažje sledi navodilom. Večina

avtorjev je enakega mnenja, da so inteligentnejše osebe z večjo sposobnostjo

koncentracije in močno voljo boljši kandidati za hipnozo kot duševno nenormalne

osebe. Te naj bi težje dosegle hipnotično stanje zaradi nezadostne miselne

koncentracije in pomanjkanja fantazije (Bras, 1977).

Otroci lažje dosežejo hipnotično stanje kot odrasli. Avtor navaja, da so otroci

praviloma zelo hipnotibilni, vendar je njihova občutljivost v veliki meri odvisna od

njihove starosti in cerebralne zrelosti. Brez večjih težav je mogoče hipnotizirati

otroke stare devet let in več. Občutljivost za hipnozo se v obdobju pubertete začasno

zmanjša, nato pa se spet izrazito poveča (Tepperwein, 1984).

5.1.2 Priprava osebe na hipnotiziranje

INTERVJU PRED HIPNOZO

Splošna priprava na hipnozo zahteva doseganje določenih optimalnih oziroma

fizikalnih pogojev, kot so položaj, temperatura, svetloba, prav tako pa zahteva tudi

31

duševne pogoje, kot so motivacija za hipnozo, razprava o hipnozi in sprejemanje

hipnoze (Kojič, 1984).

Uvodni del se začne s predstavitvijo priče oziroma žrtve preiskovalnemu hipnotizerju.

Vsi kontakti med pričo ali žrtvijo in hipnotizerjem morajo biti skozi celoten postopek

hipnoze zvočno ali video posneti ter ustrezno dokumentirani. Najprej je potrebno

dokumentirati dan, datum, čas in kraj hipnotičnega intervjuja ter imena vseh

prisotnih. Poleg tega je zaželeno, da si preiskovalni hipnotizer posname lastni

posnetek intervjuja. Ta posnetek celotnega intervjuja bo predložil tožilcem,

odvetnikom, sodnikom in poroti ter s tem dokazal, da so bile uporabljene

sprejemljive tehnike in da je bil intervju ustrezno izpeljan (Howell, 2016). Kopijo

posnetka mora zavarovati pred izgubo ali poškodbo. Preiskovalna hipnoza mora

potekati v mirnem in udobnem prostoru (Howell, 2016).

V pripravljalnem pogovoru s hipnotizirano osebo mora hipnotizer vzpostaviti in

vzdrževati odnos, ki bo ustvaril vzdušje zaupanja in naklonjenosti v hipnotizerja in

sam proces (Howell, 2016). Oseba mora biti prepričana, da ji želi samo najboljše.

Hipnotizer osebo skuša čim bolj motivirati za možnost, da bi bila hipnotizirana, hkrati

pa poskuša izločiti njena napačna in moteča pojmovanja, bojazni in odpore (Bras,

1977).

Hipnotizirani osebi mora hipnotizer pojasniti, da je bila v življenju že večkrat

hipnotizirana, le da se tega ni zavedala. Zato ni nikakršnih razlogov za vznemirjenje,

saj se samo zavestno uvaja že znano stanje (Tepperwein, 1984). Prav tako osebi

razloži postopek hipnoze, kaj se bo govorilo ter kaj se od nje pričakuje (Howell,

2016). Povedati ji mora, kakšna vprašanja ji bo zastavil in katerim temam se bo

izogibal. Vprašanja se namreč morajo nanašati le na zadeve povezane s kaznivim

dejanjem. Priči ali žrtvi je potrebno razjasniti napačne predstave o hipnozi, saj jih

ima večina napačno predstavo. Potrebno jih je pomiriti in jim povedati, da

hipnotizirana oseba med hipnozo ne spi oziroma ni v nezavesti, da v hipnozi ne izgubi

nadzora nad samim seboj, da ne bo razkrila svojih skrivnosti ali naredila neumnosti.

Osebi se seznani, da se bo po hipnozi spomnila vsega, kar se je odvijalo v

hipnotičnem stanju, opozoriti pa jo je potrebno, da med hipnozo lahko laže ali si

izmišlja podatke, če je motivirana za to. Ob koncu se osebo vpraša, če ima kakšno

vprašanje oziroma se jo spodbudi, da vpraša vse, kar jo zanima o hipnozi (Howell,

2016).

32

Navadno osebe, ki bodo hipnotizirane vprašujejo (Bras, 1977):

• Ali je nevarno biti hipnotiziran in ali jim hipnoza lahko škoduje?

• Ali mora imeti posameznik res »slabotno voljo«, če hoče biti hipnotiziran?

• Če so lahko vsi ljudje hipnotizirani?

• Ali lahko ostane v hipnozi in se nikoli ne zbudi?

Pred pričetkom hipnotiziranja mora preiskovalni hipnotizer pridobiti pisno privoljenje

priče ali žrtve. V primeru, da je priča ali žrtev mladoletna, se mora pridobiti soglasje

staršev ali zakonitih skrbnikov. Nato mora iti skozi standardni kontrolni seznam in

poskrbeti, da so vse postavke v zvezi s pričo ali žrtvijo opravljene. Z ustreznim

kontrolnim seznamom ugotovi, če je oseba na zdravljenju, če ima kakšne fobije in če

uporablja kontaktne leče. Oseba, ki je na zdravljenju zaradi hudih zdravstvenih

težav, za hipnotiziranje potrebuje soglasje zdravnika. Preiskovalni hipnotizer mora

voditi zapiske ali uporabiti obrazec agencije, da dokumentira vse specifične podatke,

bistvene za hipnotični postopek (Howell, 2016).

Po končanem intervjuju pred hipnozo običajno hipnotizer uporablja tako imenovane

preizkuse sugestibilnosti, s katerimi želi ugotoviti, če je oseba sposobna slediti

njegovim sugestijam. Ti preizkusi hipnotizerju pomagajo pripraviti osebo za hipnozo

in odpraviti njen odpor do hipnoze (Bras, 1977).

5.1.3 Hipnotiziranje

INDUKCIJA

Hipnoza se običajno začne s hipnotično indukcijo. Ta se navadno sestoji iz niza

sugestij, ki usmerjajo pričo ali žrtev v to, da se duševno in telesno sprosti ter se

zatopi v notranje izkušnje, kot so čustva, misli in predstave (The British Psychological

Society, 2001). Te sugestije omogočajo priči ali žrtvi, da zapre oči, da se začne

zavedati svojega dihanja itd. (Howell, 2016). Med avtohipnozo se v tem procesu

osebe usmerjajo same (The British Psychological Society, 2001).

Obstaja veliko različnih tehnik za povzročanje hipnotičnega stanja. Preiskovalni

hipnotizerji pri induciranju hipnoze najpogosteje uporabljajo progresivno sproščanje,

tehnike poglabljanja hipnotičnega stanja, kamor sodi tehnika štetja in tehnika

predstavljanja, tehnike zmedenosti ali pa več različnih tehnik (Howell, 2016).

Postopek hipnotične indukcije je za mnoge hipnotizerje pomemben, saj pravijo, da

33

je prisotnost tega postopka tisto, kar resnično definira kontekst, ki vključuje

hipnotično sugestijo, v nasprotju s sugestijo brez hipnoze (The British Psychological

Society, 2001).

PRIDOBIVANJE INFORMACIJ

Različne informacijsko izzvane tehnike, kot so učinek televizije, starostna regresija,

ideomotorični odziv, so oblikovane tako, da omogočajo priči ali žrtvi, da se spomni

pozabljenih ali potlačenih informacij, prav tako pa jim omogoča mentalni pregled

zaporedja dogodkov. Hipnotizer osebo vodi v čas nazadovanja, da opiše dogodke,

osumljence ali da zagotovi ustrezne informacije o kaznivem dejanju. Tehnika, ki se

običajno uporablja za doseganje hipermnezije je učinek televizije. Ta tehnika

omogoča, da si žrtev ali priča predstavlja vstop v teater, kjer si bo ogledala poseben

dokumentarni film z zaporedjem dogodkov, kot so se pojavili na dan kaznivega

dejanja (Howell, 2016). Ko oseba prikliče spomin na dogodek, začne opisovati

prizore. Hipnotizer osebi predlaga, da lahko film zaustavi, prevrti naprej ali nazaj,

predvaja v počasnem posnetku ali zamrzne sliko in poveča kakšno podrobnost. V

mislih osebe se mogoče dogodki odvijajo travmatično, vendar so sposobne opazovati

proces sproščeno in na miren način (Echaore M. in McDavid, 2008). Priče ali žrtve

dobro vedo, da med hipnozo ali po njej niso v resničnem teatru. Namen tovrstne

tehnike je distanciranje priče ali žrtve od stresnega dogodka (Howell, 2016).

DEHIPNOTIZACIJA

Ko hipnotizer želi prekiniti hipnotično stanje, je najboljši postopek za prebujanje

štetje. Preiskovalni hipnotizer priči ali žrtvi pove, da v trenutku, ko bo začel šteti od

ena do deset in ko bo dosegel številko deset, bo oseba odprla oči ter se počutila

sveže in sproščeno. Hipnotizirano osebo nato usmeri na počasno prebujanje s štetjem

od ena do deset. Ena pomeni, da se oseba začenja prebujati, pri številki dve je vedno

bolj budna, tako se stopnjuje do osem, pri številki devet postaja oseba skoraj čisto

budna in pri številki deset je popolnoma prebujena in sproščena. Preden začne z

intervjujem po hipnozi, se mora hipnotizer prepričati, da je oseba popolnoma

prebujena, še posebej pri osebah, ki dosežejo globoko stopnjo hipnoze (Howell,

2016).

Hipnotizirane osebe zelo različno reagirajo na hipnozo. Lahko so zadovoljne,

začudene, razočarane ali potrte. Nekatere hipnotizirane osebe po prebujanju čutijo

različne psihosomatske simptome, kot so bolečina v glavi, potenje, bruhanje,

34

tresenje itd. (Bras, 1977). V takšnih primerih hipnotizer preveri in presodi, če oseba

potrebuje medicinsko pomoč ter ji jo po potrebi poskuša zagotoviti.

Zelo redko se zgodi, da se oseba ne zbudi iz hipnoze, ker se v hipnotičnem stanju

počuti zelo prijetno in ga ne želi prekiniti. Takrat hipnotizer osebo vpraša, zakaj se

ne more prebuditi in kaj naj naredi, da se bo prebudila (Bras, 1977). Če posameznik

ne reagira na dane sugestije za prebujanje, ga hipnotizer prepusti samemu sebi, tako

se bo čez nekaj ur zbudil sam od sebe (Kojič, 1984).

INTERVJU PO HIPNOZI

Po prebujanju sledi intervju s hipnotizirano osebo. Ta intervju lahko vsebuje

komentarje, vprašanja ali dodatne informacije. Preiskovalni hipnotizer priči ali žrtvi

pojasni, da v primeru, če se kasneje spomni novih podatkov glede kaznivega dejanja,

lahko vzpostavi kontakt s preiskovalcem, ki mu je bil primer dodeljen. Zvočno ali

video snemanje celotnega kontakta med preiskovalnim hipnotizerjem in pričo ali

žrtvijo se prekine, ko se poslovita (Howell, 2016). Posnetek celotnega procesa se

lahko uporabi na sodišču le v primerih, če oseba v to privoli, če so vse pridobljene

hipnotične informacije preverljive z nadaljnjimi materialnimi dokazi in če so

izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Neutemeljene informacije pridobljene s

hipnozo so za sodišče neuporabne. Posnetka ni potrebno več shranjevati v primerih,

ko je storilec kaznivega dejanja aretiran in obsojen, ko so izčrpane vse možnosti

pritožb ali ko primer zastara (Howell, 2016).

6 Hipnotizer

V postopku hipnotiziranja je zelo pomembna vloga hipnotizerja. Ta mora biti

ustrezno usposobljen in odgovoren, ne sme kršiti pravil, upoštevati mora moralne in

etične norme, poznati zakone v zvezi s hipnozo ter ne sme dovoliti, da bi bil

postopek hipnotiziranja izpeljan nepravilno in površno. Postopka ne bi smeli izvajati

neetični in nestrokovni ljudje.

Stik med hipnotizerjem in hipnotiziranim imenujemo »odnos«. Iz zunanjega okolja se

umaknejo vsi ostali vplivi in vtisi, zavest hipnotiziranega pa se povsem osredotoči na

hipnotizerjev glas. Dober hipnotizer ne potrebuje nič drugega kot lasten glas in

delovanje lastne osebnosti (Tepperwein, 1984).

35

Hipnozo lahko povzročimo pri mnogih osebah. Eden izmed odločilnih dejavnikov

uspeha hipnoze je prvi vtis, ki ga na osebo, ki jo želi hipnotizirati naredi hipnotizer.

Zato mora nastopiti trdno in prepričljivo, njegova osebnost in sposobnost pa morata

vzbuditi zaupanje in vero. Če je njegov glas neodločen in zatikajoč ter dvomi o

uspehu hipnoze, verjetno ne bo sposoben povzročiti hipnotičnega stanja.

Hipnotizerjeva zgovornost in prijazna odločnost pri osebi spodbudita željo po hipnozi,

lahko pa jo tudi toliko motivirata, da se ne bo upirala njegovim sugestijam. Na osebo

naredi močan vtis tudi hipnotizerjev ugled, spoštovanje in uspeh pri hipnotiziranju

drugih (Bras, 1977). Dober hipnotizer mora biti vsekakor zelo samozavesten, kajti

kdor ne verjame vase, ne more v nobenem primeru pričakovati, da mu bodo drugi

zaupali. Za uspešen potek hipnoze je namreč potrebno, da hipnotizirana oseba

priznava hipnotizerja in je pripravljena na to, da bo nekdo nanjo vplival. Njena

naklonjenost in zaupanje v hipnotizerja je najpomembnejši predpogoj za uspeh

hipnoze (Tepperwein, 1984). Oseba, ki ne dvomi v hipnotizerjevo sposobnost,

spretnost, znanje in moč, ustrezno reagira tudi na sugestije, za katere ni logične

osnove (Bras, 1977).

Lastnosti, ki jih mora imeti hipnotizer, da bi lahko bil uspešen tudi pri težjih

primerih, so: izrazita osebnost, dobra sposobnost opažanja, prisotnost duha, popolna

gotovost, negovana zunanjost in potrpežljivost (Tepperwein, 1984). Za uspeh pri tem

delu potrebuje organizacijske veščine, sposobnost govora in medosebnega odnosa.

Biti mora pošten, vreden zaupanja, vesten, nepristranski in miren.

Če je hipnotizer uniformiran policist, je zaželeno, da je med celotnim postopkom

hipnoze oblečen v civilna oblačila (Howel, 2016). Od hipnotizerjeve zunanjosti je v

veliki meri odvisna njegova zmožnost vplivanja na druge ljudi. Povprečna oseba je

razmeroma bolj sprejemljiva za sugestije nekoga, ki zna narediti nanjo močan vtis s

svojim nastopom, z govorom, s postavo, z obleko, z gibi, s starostjo, z izkušenostjo, z

izobrazbo ali, kot so rekli v preteklosti, z »magnetno osebnostjo« (Bras, 1977).

Pomembno je tudi, da hipnotizer svoj besednjak prilagodi stopnji hipnotizirančeve

izobrazbe. Dober hipnotizer si bo vselej prizadeval, da bi se kar najbolj vživel v

osebo, ki jo namerava hipnotizirati in se prilagodil njeni intelektualni ravni, kar pa

seveda zahteva veliko koncentracije. Brez takšnega vživljanja noben človek ne more

delovati na drugega (Tepperwein, 1984). Neprimeren jezik se pojavlja takrat, ko

hipnotizer uporablja preveč formalne povedi ali besede, ki jih priča ne razume.

Takšen jezik preprečuje priči, da bi razumela vprašanje, in tako se ustvari pregrada

36

med hipnotizerjem in pričo, ki ni ugodna za izvedbo intervjuja (Kebbell in Wagstaff,

1998).

Preiskovalni hipnotizer se mora izogibati postavljanju sugestivnih vprašanj, saj to

lahko privede do netočnih informacij hipnotizirane osebe. Prav tako mora biti

previden, da z vprašanji ne pritiska na hipnotizirane osebe, saj bi lahko začele lagati

in dodajati podrobnosti svoji prvotni zgodbi (Ježek, 2006). Lažno pričanje priče ali

žrtve lahko privede do tožbe vložene proti njemu, zato je pomembno, da se celoten

postopek hipnotiziranja posname.

Če je uporaba hipnoze nestrokovna, neetična ali nepravilna, lahko nastanejo

škodljive posledice za hipnotizirano osebo. V hipnotičnem stanju lahko hipnotizer od

hipnotizirane osebe pridobi osebne podatke in izkušnje, ki niso povezane s kaznivim

dejanjem (Maver, 1982). Strokovnjaki zahtevajo, da mora biti preiskovalni hipnotizer

ustrezno usposobljen, poznati mora preiskovalne metode in zakone v zvezi s hipnozo.

Najprimernejši za preiskovalno hipnozo naj bi bil klinični psiholog ali psihiater,

čeprav nekateri strokovnjaki menijo, da je najustreznejši za preiskovalno

hipnotiziranje kriminalist. Pomembno je, da ima preiskovalni hipnotizer pri uporabi

hipnoze v kriminalistične namene izkušnje in znanje na področju kriminalistične

taktike (Maver, 1982).

Veliki raziskovalec hipnoze A. Forel navaja: »Ni dvoma, da je najboljši hipnotizer

tisti, ki zna ljudi najbolj prepričati o svoji sposobnosti, da jih hipnotizira in jih za to

bolj ali manj navduši. Navdušenje je namreč pomemben dejavnik pri hipnozi, kajti če

hoče človek prepričati druge, mora biti tudi sam prepričan oziroma mora biti

nadarjen za ustvarjanje posebnega vzdušja dramatičnosti. Sicer pa je tisto, kar lahko

najbolj prepriča obe vrsti ljudi, tako aktivne kot pasivne, dejanski uspeh –

doživljanje dejstev. Na tem psihičnem procesu temeljijo hipnotične epidemije,

množične sugestije in okužbe s hipnozo, o katerih je toliko govora, a jih ljudje

navadno narobe razumejo. Vse tisto, kar nas navdušuje, nas osvaja in zlahka zaduši

nasprotne predstave v nas (Tepperwein, 1984).«

7 Hipnoza in spominjanje

Spomin je miselna aktivnost, ki omogoča priklic podatkov, ki se jih je oseba v

življenju naučila oziroma jih je doživela. Je sposobnost človeka, da lahko vse svoje

predstave, misli in informacije v zavesti ohrani ter obnovi. Pomeni sistem, v katerem

37

se ohranja naučeno gradivo, količina ohranjenega gradiva, proces obnavljanja pa tudi

posamezne spominske sledi (Pečjak, 2001).

Hipnoza se je povezovala s spominom na dva načina, in sicer na način ustvarjanja

amnezije, ki pomeni izgubo spomina, in na način hipermnezije, ki pomeni povečanje

spomina. Zaradi hipermnezijske značilnosti, ki bi jih naj imela hipnoza, so slednjo

začeli uporabljati v policiji za izboljšanje spomina prič kaznivega dejanja. Navadno

hipnotični intervju vsebuje različne tehnike, ki bi lahko brez hipnoze pomagale

pričam, da se spomnijo podrobnosti. Te vključujejo vzpostavljanje konteksta ter

omogočanje svobodnega, neprekinjenega pripovedovanja o dogodku. Pomembno

vprašanje je »Zakaj se hipnotični postopki dodajajo k tehnikam za izboljšanje

spomina?« (The British Psychological Society, 2001).

Še vedno obstajajo velika razhajanja med eksperimentalnimi rezultati in med

zagovorniki hipnoze z izkušnjami na terenu. Da bi lahko razložili ta razhajanja, bi

bilo uporabno raziskati dva dejavnika. Prvi je, da so pri uporabi hipnoze prisotni

številni elementi, ki lahko vplivajo na lažno izboljšanje spomina, in drugi, nekatera

izboljšanja spomina so pristna, saj lahko določeni hipnotični postopki učinkovito

izboljšajo spomin priče (Kebbell in Wagstaff, 1998).

Eksperimentalne raziskave kažejo, da hipnoza pogosto nima učinka na spomin. Zaradi

določenih okoliščin, kot na primer posneta kazniva dejanja ali uprizorjeni incidenti,

pa se lahko pojavijo nekateri učinki. V takšnih primerih so glavni učinki (The British

Psychological Society, 2001):

• s povečanjem pravilnih informacij enakomerno narašča tudi povečanje

nepravilnih priklicanih informacij iz spomina;

• samozavest se lahko poveča kljub netočnosti spomina.

Hipnoza ne poveča zanesljivosti spomina, saj lahko pride do vplivanja sugestij s

strani hipnotizerja. Hipnotizirana oseba lahko podzavestno olepšuje dogodke, si

izmišlja podatke, včasih pa to stori zato, da bi ustregla zahtevam hipnotizerja (Kmet

in Špernjak, 2009). Spanos, Lynn, McLean in Weekes menijo, da do različnih

spominov pride zaradi sugestivnih vplivov hipnotizerja in da različnost spominskih

pričanj ni odvisna od tega, če je oseba v hipnotičnem stanju ali ne (McConkey in

Sheehan, 1995).

38

Zaradi problematičnosti teh učinkov so nekatere zvezne države v Združenih državah

Amerike prepovedale pričanje osebam, ki so predhodno bile intervjuvane s hipnozo.

V Združenem kraljestvu takšne prepovedi ne poznajo, je pa leta 1987 Notranje

ministrstvo predstavilo sklop osnutkov s smernicami o uporabi hipnoze v policijskih

intervjujih. V teh smernicah je zapisano, da je potrebno točnost informacij

pridobljenih s hipnozo jemati z rezervo. Hipnoza se naj uporablja le v izjemnih

primerih, kot zadnja možnost, kadar drugih sledi ni več na voljo. Pod nobenim

pogojem se ne sme hipnotizirati osumljenca kaznivega dejanja in tudi ne priče, ki bi

lahko pričale na sodišču. Hipnozo mora izvesti psihiater ali klinični psiholog, celoten

postopek pa mora biti posnet. Posledično so leta 1988 izdali dokončno okrožnico, ki

poziva k izogibanju uporabe hipnoze, kot orodja v policijski preiskavi, zaradi tveganj

povezanih z njo (The British Psychological Society, 2001).

Pri nekaterih žrtvah in pričah se včasih pojavi motivirano pozabljanje, saj določeno

kaznivo dejanje lahko povzroči pri osebah travmo, zaradi česar se spomin blokira ali

popači. Oseba želi travmatičen dogodek pozabiti, zato iz zavesti izrine neprijetne

spomine (Maver, 1982). V takšnih primerih je priporočljiva tehnika regresije.

Tovrstna tehnika omogoča, da se oseba pod vplivom hipnoze s spominom vrne v

preteklost in celotni travmatični dogodek podoživi (Kebbell in Wagstaff, 1998).

Zaznavanje in spominjanje poteka tako na zavestni kot na podzavestni ravni. Iskrena

izjava priče, da se podrobnosti kaznivega dejanja ne spominja, še ne pomeni, da le

teh zares ni zaznala (Maver in soavtorji, 2004). Z uporabo hipnoze se lažje pride do

človekove podzavesti in do podrobnosti dejanja oziroma informacij, ki jih oseba ima,

ne da bi se tega zavedala.

Če vse skupaj povzamemo, ne obstajajo trdni dokazi, da bi hipnoza lahko izboljšala

spomin prič. Namesto tega je lahko posledica hipnoze netočen spomin in izguba

prepričanosti v informacije. Z dokazi, ki so bili pridobljeni s hipnozo, je potrebno

ravnati skrajno previdno (The British Psychological Society, 2001).

7.1 Sugestibilnost

Hipnoza pomeni interakcijo med hipnotizerjem in drugo osebo ali ljudmi. V tej

interakciji hipnotizer skuša vplivati na subjektovo dojemanje, občutja, mišljenje in

obnašanje s pomočjo osredotočanja na predstave in podobe, ki bi lahko sprožile

hoten učinek. Za dosego teh učinkov, hipnotizer uporablja verbalne komunikacije, ki

se imenujejo sugestije. Sugestije se razlikujejo od navodil, ki se uporabljajo v

39

vsakodnevnem življenju, v tem, da je uspešen odziv, ki ga izkusi oseba, vezan na

neprostovoljnost in enostavnost postopka (The British Psychological Society, 2001).

Hipnotična sugestija je na splošno ukaz, ki ga hipnotizirana oseba izpolni v hipnozi in

je petdesetkrat prepričljivejši od tistega, ki ga prejme v stanju zavesti. Tako lahko

ima preoster ukaz, ki ga hipnotizer vnese v hipnotizirančevo podzavest, katastrofalne

posledice na njegovo običajno zavestno stanje in na njegove odnose z okolico

(Kerforne, 2000).

Slovar slovenskega knjižnega jezika opisuje sugestijo kot posredno, prikrito vplivanje

na čustva, mišljenje in ravnanje določene osebe. Sugestibilnost pa kot dovzetnost

osebe za sugestijo.

Vrste sugestij (The British Psychological Society, 2001):

Ideomotorična sugestija

S tovrstno sugestijo lahko dosežemo preprosto, avtomatsko gibanje telesa, kot na

primer prsta ali roke, prav tako pa je možno tudi zavirati gibanje, kot na primer

negibnost rok.

Sugestije za zaznavna občutenja

Te sugestije lahko vzbudijo občutek mraza, otopelosti ali težke okončine, na primer

roke. Osebi so lahko sugerirana tudi vizualna občutenja, kot na primer »Vaš prijatelj

sedi pred vami«. V literaturi takšne sugestije imenujejo halucinacije.

Sugestije za kompleksna občutenja

Te vključujejo podoživetja starejšega spomina (starostna regresija) ter predstavo na

bližnji dogodek v prihodnosti. Prav tako vključujejo amnezijo za vse ali za določene

dogodke med hipnotičnim postopkom ter časovno motnjo (izgubljen občutek za čas).

Posthipnotične sugestije

S katero koli izmed zgoraj naštetih sugestij je možno določiti, da se bo odziv zgodil

po koncu hipnoze.

Rezultati hipnotiziranih oseb so se spreminjali glede njihove povečane dovzetnosti za

sugestije do zavajajočih informacij, ki so jih podali hipnotizirani. Nekatere študije so

pokazale, da so osebe pod vplivom hipnoze bolj dovzetne za odgovarjanje na

sugestivna vprašanja, spet drugi preiskovalci pa se s takšnimi rezultati niso strinjali.

Tudi Spanos, Gwynn, Comer, Baltruweit in de Groh (1989) so ugotovili, da so tako kot

hipnotični tudi nehipnotični postopki enako dovzetni za popačenje spomina.

Udeleženci, ki so bolj dovzetni za sugestije, so večinoma bolj pogosto popačili

40

spomine, tako v hipnotičnem kot tudi v nehipnotičnem stanju (Kebbell in Wagstaff,

1998).

Za okrepitev sugestije je najzanesljivejše sredstvo njeno ponavljanje. Vsaka sugestija

mora biti jasno formulirana. Hipnotizer ne sme dopustiti, da hipnotizirane osebe

napačno razumejo določeno sugestijo, ker jo običajno izpolnjujejo skoraj dobesedno

(Tepperwein, 1984). Načini, kako se hipnotizirane osebe odzovejo na sugestije ter

kako doživljajo svoje odzive, so zelo odvisni od pričakovanj hipnotizerja in konteksta,

v katerem so sugestije podane (The British Psychological Society, 2001).

Hipnotizer mora biti pri sugestijah izredno previden. Pozitivne sugestije so

učinkovitejše kot negativne. Pomembno je, da daje hipnotizer pozitivno naravnane

sugestije, ki bodo hipnotizirano osebo prijazno spodbujale k spremembi (Kerforne,

2000). Reiser (1980) meni, da pri preiskovanju kaznivih dejanj lahko negativne

sugestije, kot so »ne moreš« in »nikakor«, negativno vplivajo na osebo pod vplivom

hipnoze. Najustreznejše so permisivne sugestije, kot na primer »ali boš«, »ali želiš«.

Freud deli sugestije na neposredne in posredne. Neposredna sugestija je delovanje

ene osebe na drugo. Posredna sugestija pa deluje kot »neki dejavnik, ki je odvisen od

duševnega razpoloženja bolnika in brez našega posredovanja vpliva na uspeh

celotnega zdravniškega zdravljenja. Večinoma ugodno vpliva na uspešen potek, zgodi

pa se tudi, da ga zavira (Kerforne, 2000).« Pri posredni obliki sugestije hipnotizirana

oseba običajno ne ve, da mu hipnotizer sugerira. Takšne sugestije oseba prej

sprejme in jim prisluhne (Tepperwein, 1984).

Na splošno je veljalo, da hipnotična indukcija povzroči pri osebi spremenjeno stanje

zavesti ali trans, v katerem se poveča odzivnost na sugestije. Sodobne raziskave se

sprašujejo o veljavnosti takšnega načina mišljenja o hipnozi. Čeprav so študije

pokazale prepričljive psihološke in fizične spremembe, kot posledici hipnoze in

odziva na sugestije, mnogi ugovarjajo, da ni bilo prepričljivo dokazano, da so te

spremembe značilne izključno za hipnozo ali hipnotično sugestijo. To področje je

trenutno tema eksperimentalnih raziskav (The British Psychological Society, 2001).

Kljub temu je koncept transa možno uporabiti za označevanje stanja notranje

zamaknjenosti in odmaknjenosti od trenutnih realnosti, kar je navadno spodbujeno s

hipnotično indukcijo. V tem smislu je lahko zelo podoben vsakodnevnemu transu, kot

na primer zatopljenost v glasbo itd. To stanje zatopljenosti lahko poveča

sugestibilnost, vendar bo to potrebno še empirično dokazati. V nasprotju s tem

obstajajo trdni dokazi, da pričakovanje in povečana motivacija povzročata povečanje

41

sugestibilnosti. V vsakem primeru, čeprav so osebe lahko zatopljene v predlagane

predstave ali podobe, se zavedajo svojega okolja in se odzivajo temu primerno (The

British Psychological Society, 2001).

Sugestija je jedro vsakega hipnotičnega delovanja in ji je potrebno posvetiti največjo

skrb in pozornost. Čeprav je sugestija dokaj pogost pojav v vsakdanjem življenju, je

hipnoza izkušnja, s katero se je srečalo le nekaj ljudi (Kerforne, 2000).

7.2 Potlačitev spominov in amnezija

Potlačitev spominov in amnezija sta si podobni. Pri obeh gre za obrambni proces, pri

katerem ima oseba neprijetne spomine spravljene globoko v sebi in jih lahko prikliče

le v določenih okoliščinah.

Amnezija in potlačitev spomina povzročata veliko polemik. Nekateri trdijo, da je

hipnoza lahko zelo uporabna pri priklicu pristnih oziroma pravih spominov, ki so bili

zaradi travme potlačeni ali pa sploh niso imeli dostopa do zavesti (Kebbell in

Wagstaff, 1998).

Potlačitev spominov je lahko zavedna ali nezavedna. Po Freudovi teoriji je potlačitev

spominov obrambni proces, pri katerem oseba neprijetne dogodke in konflikte potlači

globoko vase in jih na videz pozabi. Iz zavesti izrine neprijetne ali boleče spomine, ki

jih ne želi podoživljati, in tako zmanjšuje občutke nelagodja. Potlačitev v nezavedno

ne pomeni, da neprijetni spomini in občutki izginejo, ampak jim oseba le onemogoči

vstop v zavest. Na osebo nezavedno delujejo in usmerjajo njeno vedenje (Areh,

2004). Znanstveno je dokazano, da osebe, ki so potlačile spomine na spolno ali

psihično zlorabo, lahko imajo težave pri navezovanju tesnih osebnih odnosov. Torej

pri potlačitvi spominov gre za namerno izogibanje spominom na neprijetne dogodke

in konflikte (Reiser, 1980).

Amnezija je stanje, ki lahko povzroči popolno ali delno nezmožnost spominjanja na

določene pretekle dogodke. Gre za nesposobnost pomnjenja podatkov ali priklica

dogodkov iz spomina. Bolj pogosto prizadene dolgoročni spomin, v katerem so

podatki shranjeni za vedno, kot kratkoročnega, ki traja le nekaj sekund (Britansko

zdravniško združenje, 1990).

Obstajajo različne oblike amnezije. Najpogostejša opredelitev amnezije je na

retrogradno in anterogradno amnezijo. Pri retrogradni se oseba ne more spomniti

42

dogodkov pred nesrečo oziroma pred nastopom amnezije, medtem ko sposobnost za

izdelovanje novih spominov ostane (Britansko zdravniško združenje, 1990).

Anterogradna amnezija pa je, ko se oseba ne more spomniti dogodkov, ki so se

zgodili po nesreči (Britansko zdravniško združenje, 1990). Oseba si po nastopu

amnezije ni sposobna zapomniti novih dogodkov, medtem ko spomini pred nastopom

amnezije ostanejo nepoškodovani.

Posthipnotična amnezija je posledica hipnotizerjevih sugestij. Hipnotizirana oseba se

po končani hipnozi ne bo spomnila ničesar, kar se je zgodilo ali kar je počela v

hipnotičnem stanju (Kihlstrom, 1997). Dosežemo jo lahko pri približno četrtini

hipnotiziranih oseb. To vrsto amnezije je prvi opisal Marquis Puysegur leta 1784

(Kojič, 1984).

V nekaterih primerih je lahko hipnotična amnezija zelo koristna. Na primer, kadar

priče trdijo, da se ne morejo spomniti podrobnosti kaznivega dejanja, čeprav se zelo

dobro zavedajo, kaj se je zgodilo. Priča ali žrtev hipnotizerju informacij ne zaupa

zaradi strahu pred ukrepi policije, ker ne želi govoriti o neprijetnih dejanjih, in

zaradi delne odgovornosti priče ali žrtve za kaznivo dejanje, ki je storjeno proti njej.

Če preiskava napreduje, se lahko zgodi, da priče spremenijo mnenje in želijo

povedati podrobnosti o kaznivem dejanju. V takšnih primerih to pomeni, da priznajo,

da so prej lagale o tem, da se ne morejo spomniti določenega dogodka (Kebbell in

Wagstaff, 1998).

8 Procesno pravni vidik hipnoze

V Sloveniji kazensko procesna teorija navaja, da je hipnoza »posebno stanje sna, v

katerem je izključena voljna dejavnost in v katerem prihaja do izraza samodejno

ravnanje hipnotiziranca zaradi njegove na tak način ustvarjene sugestibilnosti ter

psihične odvisnosti od hipnotizerja med hipnotičnim transom (Dežman in Erbežnik,

2003).«

Zakon o kazenskem postopku prepoveduje uporabo hipnoze kot načina zasliševanja

obdolženca ali priče. V osnutku novega slovenskega Zakona o kazenskem postopku

(ZKP-1) drugi odstavek 232. člena določa, da zakonske določbe o nedovoljenih

načinih zaslišanja obdolženca veljajo tudi za zaslišanje priče. Čeprav v slovenski

kazensko procesni zakonodaji izrecno o hipnozi ni govora na nobenem mestu, je po

Zakonu o kazenskem postopku hipnotično zaslišanje obdolženca vseeno prepovedano.

43

Osmi odstavek 227. člena določa, da se proti obdolžencu ne smejo uporabiti sila,

grožnja ali druga podobna sredstva, zato da bi se dosegla njegova izjava ali

priznanje. Hipnoza je kot prepovedani način zasliševanja obdolženca zajeta v pojmu

»druga podobna sredstva«. Zasliševanje priče kaznivega dejanja s pomočjo uporabe

hipnoze je prav tako nesprejemljivo. Zakon o kazenskem postopku uporablja 266/3

člen, ki pravi »Ni dovoljeno, da bi se pri obdolžencu ali priči uporabili zdravniški

posegi ali da bi se jima dala takšna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njuno voljo

pri izpovedovanju.« Sama hipnoza torej nikjer ni prepovedana, saj zakon izrecno

prepoveduje le t.i. narkoanalizo, ki pa je precej nevarnejša od hipnoze in lahko

povzroči večjo zlorabo procesnih jamstev obdolženca. Nedopustnost uporabe hipnoze

v slovenskem kazenskem postopku lahko izpeljemo samo iz splošnega načela

kazenskega procesnega prava, v skladu s katerim je prepovedano vse, kar ni izrecno

dovoljeno. To pomeni, da je hipnoza prepovedana, ker v kazenski zakonodaji ni

omenjena (Kmet in Špernjak, 2009).

Tako kot večina zakonodaj po svetu, tudi slovenska ureditev ne dopušča zasliševanja

pod vplivom hipnoze kot dokaznega sredstva. Kmet in Špernjak (2009) se s takšno

naravnanostjo zakonodajalcev povsem strinjata z upoštevanjem nedokazane

zanesljivosti hipnoze in velike sugestivnosti oseb pod njenim vplivom. Osebe pod

vplivom hipnoze so lahko bolj dovzetne za sugestije hipnotizerja ter pripovedujejo in

opisujejo stvari, za katere ni nujno, da so se zgodile, ampak jih navajajo zato, da

ustrežejo pričakovanjem hipnotizerja. Izjava osebe v hipnotičnem stanju ni nujno

resnična, zato te informacije nimajo dokazne vrednosti v kazenskem postopku

(Maver, 1982). Kljub temu bi bilo morda uporabno odpreti razpravo o možnosti

uvedbe zaslišanja pod vplivom hipnoze v predkazenskem postopku, pri čemer bi bile

hipnotične informacije predvsem orientacija za nadaljnjo usmerjanje kriminalistične

preiskave (Feješ, 2002).

V primeru, če bi obdolženec privolil v zaslišanje ali razgovor v hipnotičnem stanju in

bi bila uporaba hipnoze izključno v njegovo korist, bi se bilo s hipnozo koristno

dokopati do razlogov ter motivov, ki so ga napeljali h kaznivemu dejanju, prav tako

pa bi mu lahko bile v korist tudi dotlej neznane podrobnosti. V takšnih primerih si ni

težko predstavljati položaja, v katerem bi prišlo do obrambne potlačitve in drugih

obrambnih mehanizmov pri storilcu kaznivega dejanja. Podatki, ki bi jih preiskovalci

pridobili tekom hipnoze od obdolženca, sicer ne bi smeli imeti dokazne vrednosti, bi

pa lahko imeli orientacijski pomen za nadaljnjo preiskavo. Vse navedeno velja tudi za

pričo kaznivega dejanja in za žrtev, ki želi sodelovati v preiskavi travmatičnega

44

dogodka. V Združenih državah Amerike je uporaba hipnoze na zahtevo obdolženega

dovoljena, samo če se ugotavlja njegova nedolžnost in se preiskujejo težja kazniva

dejanja (Kmet in Špernjak, 2009).

Tako kot uporabo hipnoze, so zavrnili tudi uporabo poligrafa v kazenskem postopku.

Čeprav je v kazenskem postopku prepovedan, je vendarle našel pot v kriminalistično

prakso. Dežman in Eberžnik (2003) se strinjata z uporabo poligrafa kot pomožnega

preiskovalnega sredstva, vendar pod pogojem, da obdolženec prostovoljno privoli na

testiranje in da je seznanjen z načinom njegovega delovanja. Izidi pridobljeni s

poligrafom nimajo dokazne vrednosti zaradi njegove nedokazane zanesljivosti. Prav

tako se z njegovo pomočjo pride do podatkov, ki jih obdolženec ne želi dati, na

podlagi podzavestnih reakcij, tako pa se kršijo njegove pravice do prostovoljne in

svobodne obrambe. Tukaj se jasno vidi podobnost med poligrafom in hipnozo, saj

nobeden od teh fenomenov ni primeren kot dokazno sredstvo, lahko pa sta koristna

kot pomožno preiskovalno sredstvo. To pomeni, da ni razloga, da se ne bi dopustila

uporaba hipnoze v predkazenskem postopku na podlagi podobnih utemeljitev kakor

pri poligrafu (Kmet in Špernjak, 2009).

45

9 Zaključek

V prvi hipotezi sem predpostavila, da se hipnoza in spanje med seboj razlikujeta.

Hipnozo lahko opišemo kot globoko fizično in mentalno sproščenost. Je spremenjeno

stanje zavesti, osredotočenosti, s povečano koncentracijo in sugestibilnostjo. Do

pred kratkim so menili, da sta hipnoza in spanje podobni in da je um v hipnotičnem

stanju nezavesten. Vendar pri hipnozi ne gre za obliko spanja. Med njima so

pomembne razlike, zato ju ne moremo enačiti. Med spanjem se oseba ne zaveda, kaj

se dogaja okoli nje, medtem ko v hipnotičnem stanju lahko enostavno sledimo

dogajanju okoli sebe. Oseba v hipnozi doživlja stanje med budnostjo in spanjem.

Hipnotično stanje je naravno stanje uma, ki ga doživljamo vsak dan, ne da bi se tega

zavedali. Na osnovi prebrane literature in sklepov, postavljeno hipotezo sprejmem.

Z drugo hipotezo sem predpostavila, da je hipnoza uporabna tehnika za ugotavljanje

storilcev kaznivih dejanj. Na osnovi prebrane literature sem ugotovila, da se osebe v

hipnotičnem stanju zaradi povečane usmerjene pozornosti lahko lažje spomnijo

informacij, kot se jih spomnijo v budnem stanju. To so predvsem informacije o opisu

storilca: barva las, višina, oblačila, podatki o vozilu in registrskih tablicah, opisu

kraja, poteku kaznivega dejanja ter druge informacije, ki pomagajo pri nadaljnji

preiskavi. Znani so številni praktični primeri, ko je oseba pod vplivom hipnoze

podrobno opisala okoliščine in storilca kaznivega dejanja, in s tem pripomogla k

uspešno zaključeni preiskavi. Vendar pravilnosti spominjanja oseb pri preiskovanju

kaznivih dejanj v hipnozi ne moremo potrditi, saj ne obstajajo zanesljivi dokazi.

Dejavniki, ki lahko vplivajo na napačno identifikacijo so rasa in vera storilca, starost

priče ali žrtve, stopnja stresa v času kaznivega dejanja, prisotnost orožja med

kaznivim dejanjem itd. Na podlagi teh sklepov postavljeno hipotezo delno sprejmem.

V tretji hipotezi sem predpostavila, da se oseba pod vplivom hipnoze spomni stvari,

ki se jih drugače ne bi spomnila. Čeprav nekatere laboratorijske raziskave kažejo, da

včasih hipnotične tehnike nimajo vpliva na izboljšanje spomina, pa praktični primeri

navajajo drugačno zgodbo. V praktični preiskavi številni dejavniki povezani s hipnozo

lahko pomagajo, da se izboljša spomin oseb in se bistveno povečajo količine

pridobljenih informacij o kaznivem dejanju, v primerjavi s preostalimi klasičnimi

tehnikami zaslišanja. Hipnoza kot tehnika za izboljšanje spomina je še posebej

primerna, kadar je oseba doživela kakšen travmatičen dogodek ali pri primerih

amnezije. Na podlagi preučene literature in sklepov, postavljeno hipotezo sprejmem.

46

S četrto hipotezo sem predpostavila, da se hipnotizirana oseba točneje spomni

dogodka, ki ga je videla ali doživela, kot oseba v budnem stanju. Na osnovi prebrane

literature sem ugotovila, da se s hipnozo sicer poveča količina priklicanih informacij

iz spomina, toda točnost teh informacij je zelo nezanesljiva in vprašljiva. Včasih so

lahko povečanja v pravilnih priklicih spomina povezana s povečanjem nepravilnih

priklicev spomina. Prav tako so lahko med hipnozo osebe zelo prepričane v pravilnost

napačnih informacij. Nezmožnost razlikovati med realnim spominom od spomina v

hipnozi in sugestivni vplivi hipnotizerja na osebo so pomanjkljivosti hipnotičnega

postopka, ki prispevajo k netočnosti spomina. Ker so dobljene informacije v hipnozi

lahko napačne in pomanjkljive, postavljeno hipotezo zavračam.

Pri peti hipotezi sem predpostavila, da osebe med hipnozo lahko lažejo. Ker gre pri

uporabi hipnoze za izboljšanje spomina osebe večinoma samo za pomoč, da se

spomni preteklih dogodkov, zato lahko oseba, če želi, laže tudi v hipnozi. Osebe

zaradi pretirane vneme, da bi pomagale pri preiskavi in se spomnile določenih

dogodkov o kaznivem dejanju dobronamerno lažejo. Prav tako lahko lažejo zaradi

lastne koristi in si namerno izmišljujejo dogodke, posredujejo podatke, ki so jih

slišale od drugih oseb ali pa se izgovarjajo, da se ničesar ne spomnijo. V hipnozi

lahko zavestno lažejo tudi globoko hipnotizirane osebe. Na podlagi preučene

literature in sklepov, postavljeno hipotezo sprejmem.

Hipnoza v preiskovalne namene ni nova metoda. V Združenih državah Amerike se je

pojavila že okoli leta 1950. Njen namen je bil izboljšanje spomina prič in žrtev, ki se

niso mogle spomniti poteka in okoliščin kaznivega dejanja. Zaradi njenih hipnotičnih

lastnosti, kot so: usmerjena pozornost, velika dovzetnost za sugestije, možnost

osredotočanja, povečana koncentracija in možnost povečanega spominjanja oseb, so

jo kriminalistični delavci začeli uporabljati pri reševanju kaznivih dejanj z namenom

pridobivanja informacij oziroma materialnih dokazov za sodne procese.

Pri uporabi preiskovalne hipnoze se postavlja pomembno vprašanje za kriminaliste,

če se oseba v hipnozi lahko spomni dogodkov bolj podrobno in bolj zanesljivo kot v

običajnem stanju. Na splošno je veljalo, da lahko hipnotične tehnike izboljšajo

spomin prič, vendar laboratorijske raziskave kažejo drugače. Študije so pokazale, da

tehnike hipnoze ne vplivajo vedno na izboljšanje spomina. Ena izmed večjih

pomanjkljivosti in slabosti hipnoze je, da se lahko priče ali žrtve spomnijo več

pravilnih informacij, ampak te niso nujno bolj točne, saj lahko ima včasih hipnoza

škodljiv učinek na točnost (upad natančnosti). Naslednja pomanjkljivost je povečana

prepričanost prič ali žrtev v točnost svojih izjav, čeprav so lahko te netočne. Slabost

47

hipnoze je tudi, da so priče v hipnozi lahko bolj dovzetne za sugestivna vprašanja in

zavajajoče informacije, kot v budnem stanju. Te pomanjkljivosti omejujejo njeno

uporabnost v postopku zasliševanja, vendar v praktični preiskavi številni dejavniki

povezani s hipnozo lahko omogočijo pridobivanje večjega števila pomembnih

informacij v primerjavi s klasičnimi policijskimi intervjuji. Od slednjih so lahko

hipnotični intervjuji boljši že zaradi njihovega kliničnega, psihološkega in

medosebnega ozadja, kljub temu pa zasliševalci manj nasprotujejo uporabi

kognitivnega intervjuja. To je postopek, ki lahko izboljša spomin priče ali žrtve brez

nevarnosti izkrivljanja spomina, kot se zgodi pri hipnozi. Zaradi teh ugotovitev so

zaključili, da je kognitivni intervju primernejši kot hipnoza (Kebbell in Wagstaff,

1998). Z vidika pridobivanja verodostojnih podatkov in spoštovanja človekovih pravic

je razumljivo, da je kognitivni intervju uporabnejši oziroma primernejši od hipnoze.

Vendar, kadar gre za primere, ko je oseba doživela hudo travmo ali v primerih

psihogene amnezije, dajem prednost hipnozi.

Uporaba hipnoze pri zaslišanju obdolžencev ali prič pod nobenim pogojem ne sme

imeti dokazne vrednosti. Hipnotiziranje obdolžencev lahko pomeni kršitev temeljnih

človekovih pravic, zato se strinjam, da so pri nas takšna zaslišanja nesprejemljiva.

Hipnoza se naj ne bi uporabljala pri pričah, razen če je potreba po dodatnih

informacijah in bi bila uporaba hipnoze koristno sredstvo, na primer kot pomoč priči,

da se spomni pomembnih informacij. Vendar priča ne sme biti hipnotizirana brez

pisne privolitve. Prav tako je potrebno pred pričetim hipnotiziranjem priči pojasniti

vse o naravi hipnoze. Hipnotizirati bi jo moral klinični psiholog ali psihiater

usposobljen za preiskovalno hipnozo. Med zaslišanjem se mora hipnotizer izogibati

neprimernim sugestivnim vprašanjem, in s tem preprečiti možnost nepravilnih

sugestivnih odgovorov priče. Celoten postopek hipnotiziranja mora biti zvočno in

video posnet ter dokumentiran. Kopijo posnetka je potrebno zavarovati pred izgubo

ali poškodbo.

Uporaba preiskovalne hipnoze je lahko predmet resnih kršitev, zato jo je potrebno

uporabljati le v določenih primerih. Ker informacije pridobljene od hipnotizirane

osebe niso vedno točne in resnične, jih je potrebno jemati z rezervo. Iz tega razloga

je tudi priporočljivo, da se najprej posvetuje s forenzičnim psihologom ali

psihiatrom, da ugotovi, če je vprašljivi primer ustrezen za uporabo preiskovalne

hipnoze. Pridobljene hipnotične informacije je treba temeljito preveriti in potrditi z

nadaljnjimi materialnimi dokazi, v nasprotnem primeru so neuporabne. Sodišče

48

tovrstne informacije v večini primerov zavrača, saj niso dovolj zanesljive in

verodostojne.

Tožilstvo mora biti pripravljeno postaviti na pričanje sodnega izvedenca, dobro

seznanjenega o preiskovalni hipnozi, ki lahko pojasni poroti naravo hipnoze, in kako

deluje postopek zaslišanja. Pričevanje sodnega izvedenca je pomembno, saj lahko pri

poroti odpravi morebitne napačne predstave in dvome, ki jih imajo v zvezi s hipnozo.

Naši pravni strokovnjaki zavračajo uporabo hipnoze v kazenskem postopku. Vsekakor

pa bi bilo vredno razmisliti o njeni uporabi v predkazenskem postopku, vendar samo v

izjemnih primerih, kot zadnja možnost, ki bi lahko premaknila preiskavo naprej.

Pridobljene informacije bi lahko služile kot smernice kriminalistom za nadaljnjo

razreševanje kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno poudariti, da bi za uporabo

hipnoze morali uvesti vsa zahtevana strokovna in postopkovna jamstva.

Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, zakaj in kdaj kriminalisti pri svojem delu

uporabljajo preiskovalno hipnozo. Na podlagi preučene literature lahko odgovorim,

da kriminalisti pri svojem delu uporabljajo hipnozo z namenom pridobivanja za

preiskavo pomembnih informacij od prič ali žrtev, ki se dogodka oziroma kaznivega

dejanja ne morejo spomniti v budnem stanju.

49

10 Literatura in viri

Areh, I. (2004). Kratek pregled raziskav spomina. Psihološka obzorja, 13(3), 107–118.

Areh, I. (2011). Forenzična psihologija, skripta predavanj. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede. Pridobljeno 8.6.2016 na

http://arehpsihologija.edublogs.org/files/2008/09/13-Psiholing.-hipnoza-

pogajanja-2013-14-2dgm6j4.pdf.

Bras, S. (1977). Izbrana poglavja iz psihoterapije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Britansko zdravniško združenje. (1990). Družinska zdravstvena enciklopedija

(Complete family health encyclopedia). Ljubljana: DZS.

Bryan, W.J. (1998). History of hypnosis. Aspentree counseling & hypnotherapy.

Pridobljeno na http://www.aspenhypnotherapy.com/HypnoHistory.html.

Chapman, R. A. (2006). The Clinical Use of Hypnosis in Cognitive Behavior Therapy:

A Practitioner’s Casebook. New York: Springer Publishing Company.

Dežman, Z. in Eberžnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije.

Ljubljana: GV Založba.

Echaore, S. M. in McDavid R. A. (2008). Career Opportunities in Forensic Science.

Pridobljeno 21.7.2016 na

https://books.google.si/books?id=6NADwphGDuwC&pg=PA211&lpg=PA211&dq

=PROFILE+OF+AN+FORENSIC+/+INVESTIGATIVE+HYPNOSIS+INTERVIEW&source=

bl&ots=m12rHWJFVh&sig=zZo8c6k9QiQWUyzdgiE0W54ZYIo&hl=sl&sa=X&ved=0

ahUKEwjhoa2uo8jOAhXIWxQKHTBAD-

cQ6AEIODAE#v=onepage&q=PROFILE%20OF%20AN%20FORENSIC%20%2F%20INVES

TIGATIVE%20HYPNOSIS%20INTERVIEW&f=false

Feješ, I. (2002). Savremeni kriminalitet i dokazno pravo. Novi Sad: samozaložba.

Gudjonsson, G. H. (1992). The Psychology of Interrogations, Confessions and

Testimony. Psychological Techniques for Enhancing Memory Retrieval.

Chichester: John Wiley and Sons.

Hawkins, P. J. (2006). Hypnosis and stress: A guide for clinicians. Chichester: John

Wiley and Sons, Ltd.

50

Hibbard, W. S. in Hibbard, R. W. (1981). Forensic hypnosis: The practical application

of hypnosis in criminal investigation. Springfield, IL: Charles C Thomas.

Howell, M. (2016). Profile of an forensic/ Investigative hypnosis interview. Marx

Howell & Associates. Pridobljeno 21.7.2016 na

http://www.marxhowell.com/ewExternalFiles/wEB%202%20PROFILE.pdf.

James, U. (2010). Clinical Hypnosis Textbook. Abingdon: Radcliffe Publishing.

Ježek, F. (2006). Hipnoza in pregon kaznivih dejanj. Pravna praksa, 2006(28), 30–31.

Kebbell, M. R. in Wagstaff, G. F. (1998). Hypnotic Interviewing: The Best Way to

Interview Eyewitnesses? Behavioral Sciences and the Law, 16(1), 115–129.

Kerforne, P. (2000). Hipnoza in avtohipnoza: uvajanje v vsakodnevno rabo.

Ljubljana: Tomark.

Kihlstrom, J. F. (1997). Hypnosis, memory and amnesia. Biological and Psychological

Perspectives on Memory and Memory Disorders. Philosophical Transactions of

the Royal Society: Biological Sciences as part of a special issue, 352, 1727–

1732.

Kmet, S. in Špernjak, D. (2009). Hipnoza v sodni psihologiji in (slovenskem)

kazenskem postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(2), 106–

117.

Kojič,T. (1984). Hipnoza, teorija i praksa. Beograd: Nolit.

Kovač, E. (15. 6. 2016). Uporaba hipnoze v športu. Epsihologija. Pridobljeno 15. 6.

2016 na http://www.epsihologija.si/novica/uporaba-hipnoze-v-sportu.

Krmelj, J. T. in Pajntar, M. (2010). Začetni tečaj za študente: Osnove medicinske

hipnoze. Kranj: Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije.

Martin, E. F. (2004). A Daubert Testing of Hypnotically Refreshed Testimony in the

Criminal Courts. O' Donohue, W. in Levensky, E. (ur.), Handbook of Forensic

Psychology, 579–600. San Diego: Elsevier Academic press.

Matjan, P. (1997). Hipnoza je kot kirurški nož – lahko zdravi, lahko pa tudi rani.

Panika, (1), 9–15.

Maver, D. (1982). Hipnoza v kriminalistiki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

33(2), 83–91.

51

Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike

Slovenije.

McConkey, M. K. in Sheehan, P. W. (1995). Hypnosis, Memory and Behavior in

Criminal Investigation. New York: The Guilford Press.

Murko, E. (2007). Tečaj hipnoze. ISIS, Glasilo zdravniške zbornice Slovenije, leto XVI,

št. 1., str. 126.

Pajntar, M. (2016). Hipnoza – metoda zdravljenja. Hipnoza-Pajntar.si. Pridobljeno

6.6.2016 na http://www.hipnoza-pajntar.si/splosno-o-hipnozi.html.

Pajntar, M., Areh, I. in Možina, M. (2013). Ali je hipnoza učinkovita pri zdravljenju

telesnih in duševnih težav?. Slovenska revija za psihoterapijo Kairos, 7(1/2),

19–31.

Pečjak, V. (2001). Učenje, spomin, mišljenje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede

(Knjižna zbirka Profesija).

Reiser, M. (1980). Handbook of Investigative Hypnosis. Los Angeles: LEHI Pub.Co.

Riordan, M. (2016). Forensic Hypnosis. JMarkInc.com. Pridobljeno 7.6.2016 na

http://www.markriordan.com/default.aspx/MenuItemID/73/MenuGroup/Hom

e.htm.

Tepperwein, K. (1984). Visoka šola hipnoze. Zagreb: Prosvjeta.

The British Psychological Society. (2001). The Nature of Hypnosis. Pridobljeno na

http://bscw.rediris.es/pub/bscw.cgi/d4420923/BPS-Nature_hypnosis.pdf.

Umek, P. (2005). Hipnoza v preiskovanju kaznivih dejanja. V B. Lobnikar (ur.), 6.

slovenski dnevi varstvoslovja (1). Ljubljana: fakulteta za policijsko-varnostne

vede.

Urankar, A. (2008). Hipnoza bo v medicini vse pogostejša. Dnevnik.si. Pridobljeno

3.6.2016 na https://www.dnevnik.si/32042.

Wagstaff, G. F. (2008). Hypnosis and the Law: Examining the Stereotypes. Criminal

Justice and Behaviour, 35(10), 1277–1295.

Wagstaff, G. F. (2009). Is There a Future for Investigative Hypnosis?. Journal of

Investigative Psychology and Offender Profiling, (6), 43–57.

52

Waxman, D. (1983). Use of Hypnosis in Criminology: discussion paper. Journal of the

Royal Society of Medicine, (76), 480-484.

Zaghet, A. (2008). Regresivna hipnoza v psihoterapiji. Trst: Mladika.