V znamenju orla : po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

7/25/2019 V znamenju orla : po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

1/80

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTINE TUDIJE

JAN COTI

V ZNAMENJU ORLA :PO SLEDEH RIMSKIH VOJAKOV V SLOVENIJI OD USTANOVITVE

AKVILEJE DO VDORA MARKOMANOV IN KVADOV

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2014


2/80

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTINE TUDIJE

JAN COTI

V znamenju orla :po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora

Markomanov in Kvadov

Magistrsko delo

tudijski program: Arheoloka dediina Sredozemlja

Mentorica: izr. prof. dr. Irena Lazar

Koper, 2014


3/80

ZAHVALA

Rad bi se zahvalil svoji mentorici Izr. prof. dr. Ireni Lazar za strokovno svetovanje,

potrpeljivost in spodbudo pri nastajanju magistrskega dela. Posebna zahvala gre druini in

prijateljem, ki so me vselej podpirali, ter po potrebi tudi pomagali in svetovali. Ne smem pa

pozabiti tudi na Andreja Prelonika, ki mi je pomagal pri iskanju potrebne in dodatne

literature.


4/80

Povzetek

V znamenju orla:po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do

vdora Markomanov in Kvadov

Magistrsko delo temelji na metodi teoretinega preuevanja oziroma na analizi vsebine pisnih

virov. Analiza temelji na preuevanju izsledkov arheolokih raziskav ter zgodovinskih in

vojakih tudij, ki se nanaajo na prostor dananje Slovenije v asu Rima. Naloga je teoretine

narave, njen namen pa je predstaviti s pomojo antinih virov in strokovne literature

prisotnost in sestavo rimske vojske od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

na obmoje dananje Slovenije. Na osnovi predelane literature so zajeti objavljeni rimski

vojaki napisi, ki so zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede na vojake

funkcije in enote izpriane na napisih.

Kljune besede: antika, antini Rim, rimska vojska, vojake enote, vojake funkcije,vojaka

zgodovina

Abstract

In the sign of the eagle: following the traces of roman soldiers in Slovenia between thefoundation of Aquileia and the invasion of the Marcomanni and the Quadi

This master's thesis is based on the theoretical study i.e. analysis of the content of written

sources. The analysis model describes the examined results of archaeological, historical and

military studies relating to the territory of today's Slovenia during the Roman period. The

thesis is of theoretical nature. Its aim is to explain the presence and the structure of the roman

army in present-day Slovenia between the foundation of Aquileia and the invasion of the

Marcomanni and the Quadi. On the basis of examined literature the thesis also includes

already published Roman military inscriptions which are collected in a catalog and accurately

analyzed according to military functions and units mentioned on inscriptions.

Key words: antiquity, ancient Rome, roman army, military units, military functions, military

history


5/80

IZJAVA O AVTORSTVU

tudent/-ka JAN COTI, z vpisno tevilko 92102020,

vpisan/-a na tudijski program Arheoloka dediina Sredozemlja, 2. stopnja,

rojen/-a 16. 6. 1987 v kraju Koper, sem avtor/-ica

(ustrezno oznai)

zakljunega seminarskega dela

diplomskega dela

magistrskega dela

doktorske disertacije

z naslovom: V ZNAMENJU ORLA : Po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve

Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloeno delo izkljuno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloeno delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloenem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS t. 16/07 UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloeno delo

in za moj status na UP FH;

- je elektronska oblika identina s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________


6/80

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................ 1

1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOJE DANANJEGA

SLOVENSKEGA PROSTORA ......................................................................................... 3

1.1 OBDOBJE POZNE REPUBLIKE ............................................................................... 3

1.2 VOJAKI POLOAJI (DOLNOSTI, ODGOVORNOST IN PRAVICE) RIMSKIHVOJAKOV V POZNOREPUBLIKANSKEM OBDOBJU ............................................... 7

2 PRVI VOJAKI POSEGI NA DANANJEM SLOVENSKEM PROSTORU............. 8

2.1 USTANOVITEV AKVILEJE ...................................................................................... 8

2.2 OBALNI PAS .............................................................................................................. 9

3 PRIHOD LEGIONARJEV NA OBMOJE SLOVENSKEGA KRASA INNOTRANJSKE ................................................................................................................ 11

3.1 GRAD PRI MIHELU ............................................................................................... 12

4 RIMSKA VOJSKA V ASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA......................... 14

4.1 OPREMA RIMSKIH LEGIONARJEV ..................................................................... 15

4.2 PROSTOR DANANJE SLOVENIJE V ASU CEZARJEVIH OSVAJALNIHPOHODOV ...................................................................................................................... 16

5 POLITINI VZPON OKTAVIJANA.......................................................................... 17

5.1 VOJAKE REFORME GAJA OKTAVIJANA AVGUSTA.................................... 18

5.2 OPREMA LEGIONARJEV ....................................................................................... 20

5.3 PROSTOR DANANJE SLOVENIJE V ASU OKTAVIJANOVE

INTERVENCIJE V ILIRIKU IN DELMATSKO-PANONSKEGA UPORA ................ 21

5.3.1 GRAD PRI REKI .................................................................................................... 22

5.3.2 NASELBINA DOLGE NJIVE ................................................................................ 23

5.3.2.1 UPOR RIMSKIH MANIPLOV V NAVPORTU................................................. 24

5.3.3 VOJAKE NAJDBE IZ REKE LJUBLJANICE.................................................... 25

6 LEGIJSKI TABORI ...................................................................................................... 26

6.1 KRATKOTRAJNI TABORI NA OBMOJU LJUBLJANSKE KOTLINE............ 26


7/80

6.1.1 STAREJI VOJAKI TABOR (KONEC 1. st. pr. n. t.)....................................... 29

6.1.2 MLAJI VOJAKI TABOR (POZNO AVGUSTEJSKO OBDOBJE/ZAETEK1. st. n. t.) ........................................................................................................................ 30

6.1.3 EMONO SO POMAGALI GRADITI LEGIONARJI ............................................ 30

6.2 VIA MILITARIS NAUPORTUSSISCIA .............................................................. 31

6.3 TABOR OSME AVGUSTOVE IN TRINAJSTE DVOJNE LEGIJE ....................... 33

6.4 TABOR DRUGE ITALSKE LEGIJE ........................................................................ 35

6.4.1 OPEKARNA DRUGE ITALSKE LEGIJE............................................................. 37

7 ARHEOLOKI SLEDOVI POVEZOVANJA STAROSELSKEGA PREBIVALSTVAZ RIMSKO VOJSKO....................................................................................................... 38

8 RAZISKOVALNI DEL MAGISTRSKEGA DELA .................................................... 40

8.1 RAZISKOVALNI PROBLEM .................................................................................. 40

8.2 RAZISKOVALNO VPRAANJE............................................................................. 40

8.3 METODA RAZISKOVANJA ................................................................................... 41

8.4 REZULTATI RAZISKOVANJA .............................................................................. 42

SKLEP .............................................................................................................................. 65

LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 67


8/80

1

UVOD

V magistrskem delu smo se oprli na temeljno metodo teoretinega preuevanja

oziroma na analizo vsebine pisnih virov. Z njo smo preuili znanstveno-teoretina,

raziskovalna in strokovna dela. Analiza je temeljila na preuevanju izsledkov arheolokih

raziskav ter zgodovinskih in vojakih tudij, ki se nanaajo na prostor dananje Slovenije v

asu Rima. Za opisovanje in prikazovanje dejstev v zvezi z obravnavanim problemom smo

uporabili deskriptivno metodo. Z njo smo opisali rimsko vojsko, njeno zapuino in razmere,

ki so kljune za prodor na prostor dananje Slovenije. Kot eno od izhodi magistrskega dela

smo uporabili knjiico Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji In the Footsteps of Roman

Soldiers in Slovenia, ki je nastala leta 1993 pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za

varstvo kulturne in naravne dediine.

Magistrsko delo je strukturirano v tri dele. V prvem delu bomo predstavili sestavo

rimske vojske in asovni okvir prvih prodorov na obmoja dananje Slovenije. Tu bo glavni

poudarek na ustanovitvi Akvileje in histrskih vojnah ter prihodu rimske vojske v krako regijo

dananjega slovenskega prostora. V drugem delu bo sledil opis reformirane vojske, ki je

delovala v asu Cezarjevih osvajanj in soasno dogajanje na naem prostoru. Politini vzpon

Oktavijana in vzpostavitev principata je as, ko lahko govorimo o konkretnejih materialnih

vojakih ostankih na obmoju dananje Slovenije. Med te sodijo kosi legionarske opreme inoroja z obmoij kot so: Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki in reka Ljubljanica, ki

izpriujejo razlina zgodovinska dogajanja v povezavi z rimsko vojsko. Prav tako je potrebno

omeniti tudi poznolatenske grobove z rimsko vojako opremo z idrijsko-cerkljanskega

obmoja in Verduna pri Stopiah, ki priajo o procesu romanizacije.

Glavni vir za preuevanje rimske vojske so poleg oroja in vojake opreme, tudi

antini pisni viri, ki dokazujejo prisotnost posameznih legij ter navajajo postavljanje legijskih

taborov. Slednji so posebej pomembni, ker so na obmoju nekaterih od njih ali v neposrednibliini kasneje zrasla mesta. Bogat doprinos k poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh

predstavljajo tudi vojaki napisi, ki so hranjeni v lapidarijih muzejev po Sloveniji.

V tretjem delu sledi raziskovalni del naloge, ki zajema raziskovalni problem,

raziskovalno metodo, raziskovalna vpraanja ter rezultate raziskovanja, ki se nanaajo na

sestavo podrobneje slike o prisotnosti in delovanju rimskih legij na slovenskem ozemlju.

Raziskava se osredotoa na objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in

vojake enote, ki so jim pripadali. Tudi tu se omejujemo na obmoje dananjega dananjega


9/80

2

slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st. n. t. Za tovrstni raziskovalni problem smo se

odloili med pregledom stanja raziskav in literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje

na rimsko vojsko na slovenskem prostoru od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in

Kvadov. Napisi s svojimi podatki pomembeno dopolnjujeo arheoloke najdbe tega obdobja in

pripomorejo k bolji in bolj celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na naem

obmoju.

Latinska imena, ki so navedena v magistrski nalogi, so slovenjena po leksikonih

Antina imena po slovensko (1997) in Leksikon Antika (1998).


10/80

3

1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOJE DANANJEGA

SLOVENSKEGA PROSTORA

1.1Obdobje pozne republike

Na prostor dananje Slovenije je rimska vojska zaela prodirati nekje v 2. st. pr. n. t.

V tem asu govorimo predvsem o naborni in nestalni vojski. Obliko so ji doloile punske

vojne in osvajanje Sredozemlja (Curk, 1999, 33). Podatke o rimski vojski iz tega obdobja je

podrobneje opisal grki zgodovinar Polibij (Polybios), ki navaja, da je bila sestavljena iz

estnajstih legij (Campbell, 1994, 4). Vsako leto je bil organiziran nabor1 (lat. legio, mn.

legiones), ki je bil osredotoen predvsem na moke, stare od 17 do 46 let (lat.juniores)in od

46 do 60 let (lat. seniores) z dovolj premoenja. Ukinitev gmotnega cenzusa je po vsejverjetnosti zasluna tudi za nastanek lahko oboroenih vojakih enot, ki si niso mogli

privoiti oklepa (Campbell, 1994, 5). Pred odpravo cenzusa so si morali naborniki oroje

oskrbeti in plaati sami. Posamezen nabornik je lahko opravljal vojako dolnost najve

estnajst let, oziroma se je moral udeleiti vsaj estnajstih vojakih pohodov. Najve

nabornikov je prihajalo iz vrst svobodnih kmetov. Rimska republikanska vojska je imela

obiajno tiri legije, ki jih je senat vpoklical vsako leto. Po novaenju so vojaki prisegli

pokorino (Goldsworthy 2004, 26). Standardna velikost legije je tela priblino 4200pripadnikov pehote in 300 konjenikov. V primeru, da so bile potrebe veje, je bilo

vpoklicanih veje tevilo vojakih novincev. tevilo vojakov se je tako lahko povealo do

6000. Pehota je bila sestavljena iz trideset taktinih vojakih enot imenovanih manipel 2(lat.

manipulus, mn. manipuli), vsaka enota pa iz dveh centurij (lat. centuria, mn. centuriae).

Konjenica je bila razdeljena na deset eskadronov (lat. turma, mn. turmae) po trideset

konjenikov, ki so bili e nadalje razdeljeni v tri desetnije ali dekurije (lat. decurio, mn.

decuriones). Pripadniki konjenice so bili najbogateji rimski dravljani, saj so imeli le oni

dovolj denarja za konja in potrebno opremo. Konjenik je moral imeti prihodek v viini

najmanj 100.000 asov (lat. assis, mn. asses). Na bojiu so bili zaiteni s elado podobno

korintskemu tipu, verino srajco (lat. lorica hamata) in manjim okroglim itom

prevleenim z volovsko koo (lat. parma equestris), kot napadalno oroje pa so uporabljali

me in sulico, ki je imela poleg elezne glave tudi zailjen elezen spodnji del (Bishop,

1Vsi dravljani, ki so bili vojni obvezniki so stopali mimo tribunov, ki so jih razvrali po njihovi vojaki vrednosti

(novinci, vojaki, prekaljeni ter veterani).2Manipulus izven vojakega konteksta pomeni peica.


11/80

4

Coulston, 1993, 58-61; Feugre, 2002, 83; Goldsworthy, 2003, 30-31). Slednji je sluil

predvsem udarjanju. Ker je bil pogoj za lanstvo v konjenici premoenje in ne sposobnosti

in izurjenost, ni bila rimska konjenica nikoli pretirano uinkovita. Rimljani kot tudi veina

latinskih plemen niso nikoli imeli mone tradicije konjenitva. Zaradi navedenih razlogov

so Rimljani v svoje vrste pogosto vkljuevali bolj izkueno konjenico zaveznikov (Feugre,

2002, 83).

Pehoto so sestavljale tiri vrste vojakih enot. Med seboj so se loili po starosti,

izkuenosti, oboroitvi, premoenju in bojnem razporedu. Hastati oziroma suliarji (lat.

hastatus, mn. hastatii) so bili po starosti najmlaji (pozna najstnika in zgodnja dvajseta

leta) in so bili v boju razporejeni v prvo vrsto, zato je bilo med njimi po navadi tudi najve

rtev. Nosili so elado, it ovalne oblike (lat. scutum,mn. scuta), manji prsni oklep (lat.

pectorale), kot oroje pa dve dolgi kopiji in kratek me gladij (lat. gladius hispaniensis),

katerega obliko so povzeli od Keltiberov na Iberskem polotoku (Goldsworthy, 2003, 26). Tak

tip mea je pomenil tudi uporabo specifine taktike meevanja, saj je bil v prvi vrsti

uporabljen za zabadanje in ne sekanje, eprav se je lahko uporabljal tudi za slednje.

Vojake enote iz starostne skupine prvakov, plemenitih oziroma princepsov (lat.

princeps, mn. principes) so sestavljali moje poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let in so

predstavljali glavno mo legije. Bili so enako oboroeni in opremljeni kot hastati. Med bitko

so bili postavljeni za hastati in pred vojaki tretje bojne vrste triariji (lat. triarius, mn.

triarii).Slednji so bili najstareji in najizkueneji. Zaiteni so bili podobno kot prva dva

oddelka, razlikovali pa so se v oboroitvi. Namesto dveh kopij so nosili dolgo sulico

imenovano hasta, ki je sluila pri spopadu tipa mo na moa in ne kot daljnoseno oroje.

Triariji so se med bitko iz stratekega vidika nahajali v zadnji vrsti. V boj so se vmeali le,

e sta bili prvi dve vrsti odbiti. Obiajno so bili v kleeem poloaju za svojimi iti z

namenom izogniti se morebitnim pokodbam. Ker so bili spoiti, so pogosto odloali o izidu

bitke.

Lahko oboroeni veliti (lat. veles, mn. velites) so bili najrevneji sloj, ki je tvoril lahko

pehotno enoto. Za obrambo so imeli okrogel it (lat. parma), kot napadalno oroje pa so

uporabljali me, ve kratkih kopij (lat. hastae velitares) in prao. Nekateri so imeli usnjeno

elado (lat. galea, mn. galeae), medtem ko naj bi veina nosila pokrivala iz ivalske koe

(Goldsworthy, 2003, 26-28).

Revneji moje so imeli oklep pleten iz gostih usnjenih jermenov, ki je bil na

osrednjem prsnem predelu dodatno okrepljen z elezno ploo v obliki kvadrata (lat.


12/80

5

pectorale) s stranicami dolgimi 20 cm (Cagniart, 2007, 90). V Numanciji (Numantia; dananji

Cerro de la Muela, panija) je bilo odkritih nekaj podobnih kovinskih plo krone oblike s

premerom 17 cm, ki so jih morda tudi uporabljali za zaito prsnega koa (Bishop, Coulston,

1993, 59). Najuinkovitejo in hkrati tudi najdrajo zaitno obleko je v asu rimske republike

predstavljala e omenjena lorica hamata.Njeno celoto sestavljajo med seboj povezani elezni

obroki. Tak oklep je vojaku zagotavljal zaito in okretnost, njegova slabost pa je bila velika

tea. elezne srajce so Rimljani prevzeli od Keltov (Bishop, Coulston, 1993, 58;

Goldsworthy, 2003, 31). Soasno, vendar redkeje, je bil v uporabi tudi luskinast oklep (lat.

lorica squamata) (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz

med seboj povezanih kovinskih ploic, ki so bile pritrjene na podlago. Tak oklep je bil manj

fleksibilen kot elezna srajca, vendar enostavneji za izdelavo in lepi na pogled, e je bil lepo

zloen. Nekateri vojaki so uporabljali tudi golenice, s katerimi so si zavarovali golenini

predel noge. Bolj pogosto so jih uporabljali na levi nogi, ker je bila ta v boju s kratkim meem

postavljena naprej in s tem tudi bolj izpostavljena nasprotnikovim napadom.

Za zaito glave so vojaki uporabljali razline tipe bronastih elad. Najbolj pogosti

izmed teh so bili trije. Prva je bila elada tipa Montefortino, ki je bila kupolaste oblike z

majhnim itnikom za vrat in dvema nalinicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy,

2003, 31). Na vrhu je imela izboklino, kamor so pritrdili okrasno perje. Druga elada je bila

etruansko-korintskega tipa, ki po svoji obliki spominja na elado grkih hoplitov (Bishop,

Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Pokrivala je celoten obraz in imela dve za oi

oblikovani odprtini, obenem pa je oteevala sluh. Vojaki so jih zato nosili potisnjene nazaj na

vrh glave. Dodatno so jim pritrdili e dve nalinici. Tretja je bila polkrona elada atikega

tipa z ojima nalinicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31).

Glavna zaitna oprema poznorepublikanskega vojaka je bil izboen ovalen it (lat.

scutum, mn. scuta), ki je meril priblino 120 cm v dolino in 75 cm v irino (Bishop,

Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz dveh plasti lesa, ki sta bili

zlepljeni pravokotno ena na drugo, celotna zunanja povrina pa je bila pokrita s telejo koo.

Zgornji in spodnji rob sta bila okrepljena z elezom, da bi ojaala it pred udarci in drugimi

pokodbami. Na sredini je imel pritrjeno elezno grbo (lat. umbo), ki je na notranji strani

sluila kot roaj. Celoten it je tehtal priblino 10 kg. Uporabljali so ga princepsi, hastati in

triariji (Bishop, Coulston, 1993, 58-61; Goldsworthy, 2003, 30-31).

Rimljani so kot ofenzivno oroje uporabljali tudi posebej oblikovano, 2 m dolgo kopje

(lat.pilum, mn. pila), ki so ga nosili hastati in princepsi. Obstajali sta dve razliici tega oroja,


13/80

6

ki sta se razlikovali po tei (Bishop, Coulston, 1993, 48; Goldsworthy, 2003, 28). Sestavljeno

je bilo iz lesenega kopjia in elezne osti, na vrhu katere je bila piramidasta konica. Zaradi

svoje tee in posebno oblikovane konice je imel veliko prebojno mo. Pilum je lahko prebil

ve centimetrov lesa in tudi kovinski oklep. V primeru, da je konica prebila sovranikov it,

je bila tanka elezna ost dovolj dolga, da je zadela nasprotnikovo telo. V nasprotnem primeru

pa je bilo pilum teko izvlei iz zadetega ita, ker se je v leseni del globoko zarila ostra

konica kopja. Pod teo se je vrat piluma zvil in tako vise na itu oviral nosilca pri gibanju in

nadaljnjem bojevanju. Teko kopje je imelo najveji domet okoli 30 m. To oroje je bilo

izjemno uinkovito, zato se je tudi dolgo ohranilo v uporabi. Poleg tekih so Rimljani poznali

tudi lahka kopja, ki so bila skoraj za polovico kraja od njihovih tejih razliic, uporabljali pa

so jih veliti (Bishop, Coulston, 1993, 48-54; Goldsworthy, 2003, 28-30).

Poleg oroja je bilo za vojake pomembno, da ohranjajo stik z enoto in se z njo tudi

identificirajo. Zato so rimske vojake enote nosile svoje prapore in znake (lat. aquila3, signa4,

imago5 in vexilla6), ohranilo pa se je malo najdb oz. odlomkov, ki bi lahko bili del takih

predmetov oz. oznak (Curk, 1999, 35). Podobno velja za odlikovanja, ki prav tako

predstavljajo malotevilne najdbe. Najpogosteje so bila izdelana v obliki vencev (lat. corona,

mn. coronae) ali okroglih ploevinastih ploic faler (lat.phalera, mn.phalerae) (Curk,

1999, 35). Falere se sicer splono tipoloko delijo na dekorativne in funkcionalne. Prve so

krasili cvetlini, ivalski in mitoloki motivi ter portreti izdelani v niello tehniki. Funkcionalni

tip faler predstavljajo neokraene ali manj okraene ploice, ki so namenjene zgolj spenjanju

usnjenih trakov (Radman-Livaja, 2004, 105). V prvi polovici 1. st. pr. n. t. imajo centurioni

falere in druga okrasja (npr. torkves) simetrino pripete na verini srajci, ki pokrivajo gornji

in spodnji del trupa ter predel mednoja (Goldsworthy, 2003, 54).

Ob oroju in vojaki opremi je potrebno vsaj omeniti, da je uspeh pohoda pogojevala

tudi konjska oziroma tovorna oprema. Omenjena se od tiste, ki je bila v civilni rabi, bolj malo

razlikuje. Vojaka konjska oprema je verjetno morala vsebovati znake legije, da so jo vojakiprepoznali. Le posamezni bogato okraeni obeski za vprego, okovi za sedlo in voz neposredno

priajo, da so bili brez dvoma del vojake opreme (Curk, 1999, 35).

3 Orel kot znamenje legije se pojavi z ustanovitvijo/oblikovanjem stalne vojske. V Ceza rjevem asu je bil iz

srebra in zlata, v asu imperija v celoti iz zlata.4Znamenje za vsako centurijo.

5Cesarjev portret in simbol (za vsako legijo drugaen), po navadi upodobitev kaknega znamenja iz ivalskega

kroga.6Zastavice za oddelke s posebno nalogo, poslane dale od glavnine legije.


14/80

7

1.2Vojaki poloaji (dolnosti, odgovornost in pravice) rimskih vojakov v

poznorepublikanskem obdobju

Vojsko, ki je bila lahko sestavljena iz ve legij, je vodil konzul (lat. consul, mn.

consules). Med najbolj izkuenimi astniki je izbral est tribunov (lat. tribunus militum, mn.

tribuni militum), ki so poveljevali legijam. Legiji je izmenino poveljeval par tribunov, njima

pa so bili podrejeni centurioni (Goldsworthy, 2003, 27). Vsak manipel je vodil izvoljeni

centurion (lat. primus pilus, mn. primi pili), ki je imenoval e enega centuriona, da je

poveljeval levi centuriji v maniplu. Oba sta imela e enega podrejenega astnika (lat. optio,

mn.optii), ki je znal brati in pisati. Vsaka centurija je imela e zastavonoo, vodjo strae (lat.

tesserarius, mn.tesserarii) in trobentaa (lat. cornicen, mn.cornicines). V konjenici je vsaki

turmi poveljeval prefekt (lat. praefectus, mn.praefecti), njemu pa so bili podrejeni dekurioni

in njihovi optiji.

Rimske vojske pa niso sestavljali samo rimski vojaki, temve tudi enote zaveznikov,

ki so bili dolni prispevati svoje vojake. Za vsako rimsko legijo so zavezniki prispevali

tevilno podoben vojaki kontingent, imenovan ala (lat. mn. alae), ki je bil razdeljen na

kohorte (lat. cohors, mn. cohortes). Ala je imela priblino toliko pripadnikov pehote kot

legija, vendar pa jo je obenem sestavljalo e trideset turm konjenice, kar je bilo trikrat tolikno

tevilo konjenikov, kot so jih zbrali Rimljani (Goldsworthy, 2003, 27). Petino pehote intretjino konjenice zaveznikih enot so pridrali za posebne naloge (lat. extraodinarius, mn.

extraordinarii) in so ostale na razpolago konzulu. Zaveznikim enotam so poveljevali trije

prefekti (lat.praefectus sociorum, mn.praefecti sociorum), ki jih je imenoval konzul. V bitki

so rimske legije oblikovale center, ale so bile razvrene na bokih, konjenica pa je bila na

obeh krilih (Goldsworthy 2003, 28).

Za uspeen izid bitke je bila izbira bojnega polja iz taktinega vidika zelo pomemben

dejavnik. e je obstajala monost, so rimski poveljniki zasedli vije leei poloaj odnasprotnika, ker je ta omogoal vejo mo in prebojnost puic in kopij, obenem pa upoasnil

morebitni napad sovranika, ki je moral premagovati viinsko razliko. Izbira zemljia je bila

odvisna od znailnosti in moi lastne in nasprotnikove vojske. V primeru, da so imeli

Rimljani manjo vojsko od nasprotnika, so velikokrat zavzeli poloaj, ki jim je s pomojo

naravne ovire (npr. planina, reka, jezero ali movirje) zaitil bok in tako postal nedostopen za

nasprotnika. Najmoneje enote in konjenico so razvrstili na nasprotno krilo, od koder so

lahko uinkovito napadle. V primeru, da jebila nasprotnikova vojska bolj gibljiva in je imela


15/80

8

tevilnejo konjenico, so rimski poveljniki izbrali neraven, hribovit, gozdnat ali zamovirjen

teren, ki je konjenici onemogoil manever. V obratnem primeru pa so izbrali ravno in odprto

zemljie7.

2

PRVI VOJAKI POSEGI NA DANANJEM SLOVENSKEM

PROSTORU

2.1Ustanovitev Akvileje

Leta 186 pr. n. t. so Rimljani navezali diplomatske stike s keltskimi plemeni v zaledju

Julijskih Alp. Kljub diplomatskim odnosom, pa so Rimljani kmalu prepoznali strategijo

oziroma tenjo keltskih sosedov po gradnji utrjene naselbine (lat. oppidum) v severovzhodniItaliji (Horvat, 2008, 135). Leta 183 pr. n. t. je Rimljanom gradnjo te naselbine uspelo

prepreiti in ob tem razoroiti 12.000 keltskih vojakov brez prelivanja krvi. Mirni razoroitvi

je botrovala naslednja obljuba s strani rimskih senatorjev: e se Kelti mirno razoroijo ter

vrnejo v domovino, jim bo jabolko sporazemlja, brezpogojno vrnjena. Keltski povratek sta

spremljala vija rimska senatorja, ki sta z diplomatskimi predstavniki Cisalpinskih Keltov

podpisala mirovno pogodbo. To dejanje je Rimljanom omogoilo prosto pot pri nadaljnjemu

prodiranju na ozemlje Karnov (Carni) in posledino postavitev temeljev nove latinske

kolonije (Horvat, 2010, 135) oziroma kasneje Akvileje (Aquileia; dananji Oglej, Italija) leta

181 pr. n. t. Od tu so Rimljani v naslednjih letih organizirali tudi vojake pohode proti

Histrom (Wilkes, 1995, 185). e na zaetku je imela Akvileja vlogo emporija, ki je povezoval

trgovske poti med Sredozemskim morjem, severno italsko niino, zahodnim Balkanom in

vzhodnimi Alpami. Akvileja je predstavljala izhodino toko romanizacije, ki se je

naslednjih dvesto let postopoma irila na jugovzhodni alpski predel (Horvat, 2009, 355).

Dolgo asa je prevladovalo preprianje, da prvih napadov rimske vojske na svet

eleznodobne civilizacije Histrov, ni mogoe razbrati iz arheolokih oziroma materialnih

sledov (Curk, 1999, 11). Kljub skopim pisnim virom za obmoje dananje Slovenije, so ti

povzeti po podatkih pri antinih piscih razkrili, da so Rimljani v asu pred osvojitvijo

prebivalstvo na obmoju zahodne Slovenije, predvsem Notranjske, pritevali med Karne

(Horvat, ael Kos, 1999, 203; Mikec, 2003, 378). Po drugi vojni s Histri (178/177 pr. n. t.)

so zaradi ekspanzije Karnov Histri izgubili del svojega ozemlja na raun Cisalpinske Galije

7Vegetius, Epitoma rei militaris, 155-157.


16/80

9

(Gallia Cisalpina) (Mikec, 2003, 378). Rimljani so v tem asu nadzorovali glavne poti in si

ob njih postavili utrjene trgovske postojanke. Ves as pa je potekala trgov ina med tem

prostorom in rimskimi trgovci (verjetno iz Akvileje), kajti romanizacija je predstavlja

postopen proces, v katerem so kulturni in ekonomski dejavniki pred vojakimi in

administrativnimi (Mikec, 2003, 378). Pomemben je tudi podatek, da poloaj nekdanje

domovine Karnov ni bil vedno jasno definiran in spremembe le-tega so bile odvisne od

vsakokratne spreminjajoe se geopolitinega poloaja (Mikec, 2003, 378). Tako po eni strani

rimske najdbe iz sredine 2. st. pr. n. t. lahko kaejo na prijateljske odnose, po drugi strani pa

je iz pisnih virov poznano, da je leta 115. pr. n. t. Konzul Mark Emilij Skaver (Marcus

Aemilius Scaurus) slavil zmago nad Karni (Mikec, 2003, 378). Potrebno je upotevati tudi

dejstvo, da natanno ni doreeno proti kateremuplemenu Karnov se je konzul tedaj bojeval.

Poloaji obmejnih regij, ki so jih naseljevali Karni niso bili vedno jasno definirani in so se v

skladu z vsakokratno spreminjajoo se geopolitino situacijo spreminjali (Mikec, 2003, 378).

Proti Noriku so se Karni naselili vse do dananjega Zuglia (Iulium Carnicum) (Mikec, 2003,

378). V notranjost slovenskega prostora so se vojaki pohodi ponavljali vse do konca 2. st. pr.

n. t. in rimski vojaki so dosegli morda kdaj celo Savo (Curk, 1976, 18).

2.2Obalni pas

Oblikovanje prvih municipalnih teritorijev na obmorskem ozemlju dananje Slovenije

ni potekalo brez teav. Po italskem pravu je municipij predstavljal naselje dravljanov z

doloenimi, nekoliko omejenimi dravljanskimi pravicami (Curk, 1976, 18-20; Horvat,

1999a, 251). Naselje z vsemi nalogami pravega mesta in ozemljem z dovolj poljedelskih

povrin, je moglo iveti in dajati tudi dravi vse, kar je od njega priakovala. Marsikateri

podatek o dejanskem dogajanju je mogoe slutiti iz natevanja rimskih piscev, zlasti Plinija

starejega (Gaius Plinius Secundus Maior), ki omenjajo tevilna domaa plemenska imena.

Obmorski svet ter rodovitni dolini Riane in Dragonje pa so bili sode po rimskih stavbnih

sledovih najverjetneje e zgodaj polja v lasti rimskega municipija Tergeste (dananji Trst,

Italija), prav tako Kras in tevilni kraki prehodi (Curk, 1976, 18-20; Horvat, 1999a, 251).

Med bolje ohranjenimi arheolokimi najdbami, ki so sestavni del opreme rimskega

vojaka, sta iz priobalnega obmoja dananje Slovenije poznani le dve vojaki eladi tipa

Montefortino. Nobena od elad ni bila delena ire obravnave oziroma tudije. Ena se nahaja

v arheoloki zbirki grakega muzeja v gradu Eggenberg (Universalmuseum Joanneum Graz:

Karl et al., 2009, 74, K: 391), druga pa v berlinskem Antikenmuseum (Bottini, 1988, 525,


17/80

10

K: 109). Njun izvor verjetno lahko pripiemo eni od tevilnih vojakih intervencij, ki jih je

Rim sproil proti Histrom v asu histrskih vojn. Na podlagi bogatih arheolokih najdb, ki

izvirajo iz italskega okolja, je mono sklepati, da je bil obalni pas v 2. st. pr. n. t. verjetno e

poseljen z italskimi naseljenci, vsekakor pa je bil vkljuen v italsko gospodarstvo.

Najpomembneja naselbina na priobalnem obmoju dananje Slovenije pred prihodom rimske

vojske je bila po dananjem vedenju in stanju raziskav Sermin pri Kopru. Marko Stokin je

Sermin opredelil kot staro obalno naselbino s pomembno strateko lego v severni Istri

(Stokin, 1997, 11; Mikec, 2003, 376).

Po letu 177 pr. n. t. je med Rimljani in Histri e prihajalo do manjih spopadov. Prvi

tovrstni primer je datiran v leto 171 pr. n. t. in ga predstavlja pohod konzula Gaja Kasija

Longina (Gaius Cassius Longinus). Ta je brez vednosti senata krenil z mono oboroeno

vojsko proti Makedoniji (ael Kos, 2005, 321). Leto zatem so se odposlanci Histrov, Karnov

in Japodov (Iapodes) pritoili rimskemu senatu, da je konzul najprej zahteval vodie za pot

preko njihovega ozemlja, kasneje sredi poti pa se je spremenil v sovranika omenjenih

plemen. Senat je na pritobo odgovoril s ciljem raziskati celotno ozadje tega dogodka in reiti

nastali spor. Potek raziskave pa ostaja e vedno neznanka. Pisni vir, ki najbolj podrobno

opisuje dogodke druge histrske vojne je nedvomno 41. knjiga Livijeve (Titus Livius) Rimske

zgodovine. Leta 129 pr. n. t je prilo do vnovinega konflikta med Histri in Rimljani. Slednji

so se na vojakem pohodu proti sosednjemu ljudstvu Japodov spopadli s Histri iz odronih

delov Istre, ki so do takrat iveli preteno samostojno. Dokonna pokoritev Histrov je

zaslueno pripisana konzulu Gaju Semproniju Tuditanu (Gaius Sempronius Tuditanus) v

sodelovanju z dvema rimskima legatoma (ael Kos, 2005, 321 322).

Grki zgodovinar Apijan (Appianos) v svojemu delu Rimska zgodovina (gr.

Rhomaika, lat. Historia Romana) ni omenjal drugih premaganih ljudstev na tem pohodu.

Tuditanov vojaki pohod je omenjen tudi na dveh delno ohranjenih napisih: na podstavku za

kip, ki je bil najden v ruevinah gradu v Devinu nedale od izliva Timava, ter na napisu v

verzih iz Akvileje (ael Kos, 2010, 176). Slednji navaja, da je Tuditan prisilil Karne,

Tavriske (Taurisci) in Liburne (Liburni), da so zapustili viavja (ael Kos, 2005, 323).

Pomemben podatek prav tako predstavlja zapis Plinija Starejega, ki se glasi: Tuditan, ki je

premagal Histre, je na svoj kip zapisal - razdalja med Akvilejo in reko Titus je tiso stadijev

(ael Kos, 2005, 323; 2010, 175). Dodatno teo, ki se nanaa na vojno med Tuditanom in

Histri predstavlja e epsko delo Histrska vojna (lat.Bellum Histricum). Delo je napisal pesnik

Hostij (Hostius), ki je konzula Tuditana kot varovanec spremljal na vojnem pohodu. Cilj


18/80

11

vojnega pohoda proti Histrom je bilo utrjevanje rimske oblasti nad polotokom, kjer so

doloeni deli prebivalstva iz teje dostopnih obmoij iveli samostojno in neodvisno od

rimske nadvlade. Rimski pohod preko Istre je tako predstavljal zgolj poseg preventivne

narave, saj je bil njegov osnovni namen zaita vojakega napredovanja do ozemlja Japodov

(ael Kos, 2005, 323).

Leto po zmagoslavju Tuditana nad Histri je Tergestes svojim obmojem dobil status

kolonije. Njegovo ozemlje je segalo tudi na nekatera dela krakih pokrajin, ki so bile do

Oktavijanovih vojn proti Japodom leta 35 pr. n. t. edini kos dananje Slovenije pod rimsko

upravno ureditvijo (Plesniar Gec, 1974, 70). Konec 2. st. pr. n. t. so moan rimski peat

dobile e druge stare naselbine v Trakem zalivu, na primer Devin, tramar in Elerji (Horvat,

1999b, 189, 191). Nastala pa so tudi nova naselja blizu katerih so se razvile tudi tevilne

obmorske vile. Obalni pas je bil na zaetku 1. st. pr. n. t. e mono romaniziran (Horvat,

1999b, 189, 191). Zgodovinsko gledano je bil prostor med rekama Riano in Dragonjo kot del

istrskega polotoka v 1. st. pr. n. t. mejno podroje, saj je od leta 42 pr. n. t. meja s

Cisalpinsko Galijo potekala po reiciFormio(Riana), med letoma 18 in 12 pr. n. t. pa je bil

velik del Istre prikljuen Deseti italski regiji (X. Regio Italiae Venetia et Histriae) in je bila

meja prestavljena na rekoArsio(Raa) (Stokin, 1989, 21).

3

PRIHOD RIMSKIH VOJAKOV NA OBMOJE SLOVENSKEGAKRASA IN NOTRANJSKE

Rimljanom je dananji slovenski prostor predstavljal pomemben prehod iz severno

italske ravnice v Panonijo in Podonavje, na obali Jadranskega morja pa zaetek kopne poti v

Istro, Kvarner in dalje v Dalmacijo (Mikl Curk et al., 1993, 8). Kraka regija je le nekaj

kilometrov oddaljena od dananjega slovenskega priobalnega pasu. Na podlagi dogodkov, ki

so se kopiili skozi zgodovino, velja za obmoje izjemne dinamike. To dogajanje izhaja izstrateke pomembnosti regije, saj so na tem obmoju potekale ezevropske komunikacije,

kljune tako z gospodarskega kot kasneje vojako-stratekega vidika (Slapak, 2003, 246). Na

obmoju Krasa in Notranjske v asu mlaje elezne dobe ivi samostojna Notranjska kulturna

skupina, ki je po arheolokih najdbah dokaj blizu severno leei idrijski skupini (Horvat,

2002, 159). Po literarnih virih je prostor Notranjske tik pred rimsko zasedbo predstavljal

mejno obmoje Histrov, Karnov in Japodov (Horvat, 2002, 159). Akvileja je bila povezana z

osrednjim Podonavjem in severnim Balkanom z jantarjevo potjo. Najlaji prehod iz Akvileje


19/80

12

proti vzhodu je potekal ez prelaz Razdrto in Postojnsko kotlino, na stiku med Alpami in

Dinarskim gorstvom. Postojnska kotlina je bila stiie poti, ki so vodile iz Akvileje,

Tergesta, Aegide in iz Kvarnerskega zaliva (Horvat, 2002, 159).

Na prelazu Razdrto je od konca 2. st. pr. n. t. do sredine 1. st. n. t. stala rimska

obcestna postojanka (Horvat, 1999a, 251). Grad pri mihelu, ki je bil najveje

prazgodovinsko naselje na Notranjskem, je obvladoval Postojnsko kotlino in tudi 7 km

oddaljeni prelaz Razdrto (Horvat, 2002, 159). Na Notranjskem se mnoga utrjena viinska

naselja iz prazgodovine nadaljujejo v zgodnjo rimsko dobo. Kontinuiteta je izpriana za

Ambroevo gradie pri Slavini, Gradie na epni, verjetno tudi za Gradie nad Gornjo

Koano, Stari grad nad Uncem, Trie pri Cerknici in erovinek (Horvat, 1999a, 251).

Razdrto se z imenom Okra (Ocra) in kot najniji prehod ez gorovje pojavlja v Strabonovem

(Strabo) opisu poti iz Akvileje proti Sisciji (Siscia; dananji Sisak, Hrvaka) (ael, 1974,

14). Enako ime Okra je nosila tudi gora Nanos nad Razdrtim, ki je znailna in od dale vidna

(tudi z ravnine pri Akvileji) (ael, 1974, 14). Nadzor nad dvema stratekima tokama,

prelazom Okro in utrjenim naseljem na Gradu pri mihelu, je pomenil hkrati e tudi nadzor

nad skoraj vsem prometom in premiki med Italijo in jugovzhodnoalpskim prostorom (Horvat,

2002, 159). Sledovi zgodnjih utrdb, posamezni napisi in najdbe vojake opreme nakazujejo,

da so Rimljani na prva oporia nameali predvsem manje oddelke, ki so lahko zadovoljivo

opravljali svojo nalogo (Curk, 1999, 33).

3.1Grad pri mihelu

Velika prazgodovinska naselbina Grad, od katere so ohranjeni mogoni okopi, lei tik

nad vasjo mihel, na severnih obronkih Postojnske kotline. Z naselbine je odlien razgled po

ravnini, za hrbtom pa se strmo dvigajo poboja visokih krakih planot, ki vodijo od obmoja

Padske niine in Alp v jugovzhodnoalpski prostor (Horvat, 2002, 150). Leta 1890 je arheolog

Alfons Mllner na obmoju mihela pod Nanosom odkril depo oziroma t. i. zaklad

rimskodobnega oroja. Nadaljnje raziskave na tem obmoju je v asu prve svetovne vojne

opravljal Walter Schmid (Mikl Curk et al., 1993, 28). V depoju je prevladovalo oroje za boj

na daljavo; teki in lahki pilumi, zaigalni pilumi, kopja, izstrelki mehaninega oroja,

svineni izstrelki za prao ter puine osti. Veliko kosov je deformiranih oziroma so vidne

sledi uporabe v boju. Poleg oroja na daljavo, so med najdbami se nahajale tudi 1 elada, 4

mei, 39 pilumov s ploatim nasadiem, 50 pilumov s tulastim nasadiem, 17 zaigalnih

pilumov, 2 sulici, 13 kopij, 13 tekih katapultnih izstrelkov, 37 izstrelkov mehaninega oroja


20/80

13

lajega kalibra, 8 kopit sulic ali kopij, 265 preprostih osti, 11 orodij ter 13 drugih predmetov

(Horvat, 2002, 153-154). Posebno skupino pa tvori 49 pilumov s tulastim nasadiem in

konico v obliki igle. Od orodij so bili najdeni; motika z enostranskimi plavutmi in koniastim

rezilom, dvapredmeta ki spominjata na kramp ali koniasto motiko, podobnih oblik pa so tudi

ozki lemei ter kladiva z ovalno odprtino na sredini in simetrinima udarnima povrinama. V

ruevini nasipa, v kateri je leal mihelski zaklad, je bilo veliko preganega in zalindranega

kamenja, kar verjetno nakazuje na ostanke metalurke delavnice. Depo je bil s pomojo

pilumov s ploatim nasadiem datiran v konec 3. in v prvo polovico 2. stoletja pr. n. t.

(Horvat, 2002, 153-154).

Predmeti so leali skupaj v ruevini obzidja naselbine, v kateri so nastali prazni

prostori, tako da se je na nekatere kose lahko nabirala siga. V ruevini je bilo veliko ganine,

saj so prisigani na predmete tudi odlomki oglja. Ni pa poznan podatek, ali je res gorelo ob

ruenju obzidja. Na enemu od pilumov je vidno, da je bil v stiku z visokimi temperaturami

(Horvat, 2002, 158). Veina najdenega oroja ja bila uporabljena v boju, razen enega mea in

dveh puic, ki izvirajo s keltskega obmoja. Preostali del oroja je rimskega porekla (Horvat,

2002, 158).

Najdbo lahko interpretiramo na tri naine (Horvat, 2002, 158):

Oroje je bilo uporabljeno v boju, v katerem se je razruilo in pogorelo

obzidje ter ga pokopalo pod seboj.

Votivni zaklad.

Ostanek skladia oroja oziroma zbirka starega eleza, namenjenega za

predelavo.

Vzrok zakopa mihelskega zaklada, glede na nejasne okoliine najdbe in brez

pravega primerjalnega gradiva ostaja e vedno nepojasnjen. V vsakem primeru pa je moralo

biti oroje uporabljeno v bojih med rimskimi vojaki in domaimi bojevniki na obmoju

dananje Slovenije konec 3. ali zaetek 2. st. pr. n. t. (Horvat, 2002, 159).

Konec 2. st. pr. n. t. je na Razdrtem e obstajala postojanka rimskih trgovcev z

veinsko rimsko materialno kulturo. Najverjetneje je najpozneje takrat Okra prela pod rimski

nadzor. Konec 2. in v 1. st. pr. n. t., ko cveti rimsko naselje na Razdrtem, pa je poselitev

Gradu pri mihelu e komaj opazna. Tako so se v 2. st. pr. n. t. morali zgoditi premiki, ki so

odsek jantarjeve poti na obmoju dananje Notranjske prestavili v rimsko vplivno obmoje,

zmanjali mo naselbine na Gradu pri mihelu ter vzpostavili pogoje za razvoj rimske

postojanke na Razdrtem (Horvat, 2002, 159). Vse kae, da je najdba rimskega oroja na


21/80

14

Gradu pri mihelu povezana z rimskimi akcijami za zagotovitev nadzora nad jantarjevo potjo

(Horvat, 2002, 159).

4 RIMSKA VOJSKA V ASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA

Ozemlje dananje Slovenije je rimska vojska v pravem pomenu besede zavzela na

zaetku principata. To je bila poklicna armada legij, ki jo je leta 107 pr. n. t. reformiral

rimski vojskovodja Gaj Marij (Gaius Marius) in desetletja kasneje vodil Gaj Julij Cezar

(Gaius Iulius Caesar) (Curk, 1999, 33).

Mariju je ob podpori ljudstva in vitezov uspelo, da je leta 107 pr. n. t. postal konzul.

Na podlagi sklepa plebejskega zbora (lat. plebiscitum) je dobil poveljstvo v Numidiji

(Numidia; dananja severna Alirija). V asu svojega poveljevanja v vojni protinumidijskemu kralju Jugurti (Iughurta) si je pridobil veliko privrencev (Brato, 2007, 119).

Senat je zavrnil njegovi pronji po ustanovitvi novih legij in dovolil novaenje prostovoljcev

(Goldsworthy, 2003, 46). Marij je uvedel pomembno reformo, s katero je zael spreminjati

strukturo rimske vojske; vanjo je vkljuil veliko revnih dravljanov (lat. capite censi), ki so se

javili kot prostovoljci (Brato, 2007, 119). Marij je najrevneje prebivalce opremil na stroke

drave. Vez med premoenjem in poloajem v vojski je poasi, a vztrajno izginjala, saj je bilo

od rekrutov zahtevano le, da so rimski dravljani (Goldsworthy, 2003, 46). S tako okrepljenovojsko je zael uspeno ofenzivo proti Jugurti in prodrl do zahodne meje Numidije, vendar ni

dosegel odloilne zmage. Vojna je bila zakljuena leta 105 pr. n. t. ob pomoi kralja Boha

(Bocchus) iz sosednje Mavretanije (Mauretania; dananji Maroko) (Brato, 2007, 119).

Z Marijevimi reformami se je poenotila rimska vojaka oprema, ki je spremenila

dotedanji manipelski nain vojskovanja. Rimska vojska je v Cezarjevem asu e dosegla

enega svojih vrhuncev in je bila zavidanja vredna bojna sila (Cowan, 2003, 7). Zaradi vse bolj

dolgotrajnejih vojakih pohodov in veletnega sluenja vojakov v istih enotah, so okoli leta

88 pr. n. t. prieli otevilevati vojake enote. Vsaka enota je dobila svojo tevilko (II, VIII,

X, XIII, XV itd.) (De Blois, 2007, 167). Vojsko so v tem asu sestavljali rimski dravljani, ne

glede na premoenjski status, za doloeno tevilo let. Udarna mo Rimljanov je leala v

legijah, ki so bile glavne administrativne enote rimske vojske. Legije so sestavljali teko

oboroeni peci imenovani legionarji, ki jih je plaevala in opremljala rimska republika.

Konjenica v tem obdobju ni ve predstavljala sestavnega dela legije, saj so konjenike novaili iz

vrst zaveznikov na podroju, kjer je rimska vojska delovala (Cowan, 2003, 7). Najmanja

neformalna enota legije je postal kontubernij (lat. contubernium, mn. contubernia), ki ga je


22/80

15

sestavljalo osem mo. Med seboj so stkali najpomembneje vezi tovaritva, ki so se odraale tudi

v boju. Deset kontubernijev je sestavljalo centurijo, enoto osemdesetih mo, ki jim je poveljeval

centurion. Pomembneji podastniki centurije so bili zastavonoa, namestnik centurije, trobenta

in vodja strae (Cowan, 2003, 7). Naslednja enota je bila manipel, ki je izgubil pomen v bitki,

obdral pa se je kot nain poimenovanja centurionov in centurij ali kot razpored nastanitve v

taboru ali utrdbah. Kohorta je predstavljala glavno taktino enoto rimske vojske, ki so jo

sestavljali trije manipli oziroma est centurij, kar je pomenilo 480 mo, poveljevalo pa ji je est

centurionov. Kohorte so v Cezarjevem asu sluile kot posadka ogroenega mesta, pri varovanju

tabora ali pri izvidnikih in obkoljevalnih nalogah. Nadzorovale in branile so tudi strateko

pomembne toke. Med bitko pa so sodelovale pri obkoljevanju. Celotno legijo je sestavljajo

deset kohort, vendar je bila realna mo zaradi delitev, dezerterstva, bolezni in smrti mnogo

manja. Mo legije se je lahko zmanjala tudi do 2500 mo. V Cezarjevem asu je legija tela do

3600 mo (Cowan, 2003, 8).

4.1Oprema legionarjev

Legionarji Cezarjevega asa so bili enako obleeni, pri emer je osnovo predstavljala

volnena tunika, ki je segala do kolen in je prekrivala zgornji del rok. Okoli pasu so imeli pritrjen

usnjen pas, ki je imel spredaj z elezom ojaene usnjene trakove (lat. balteus/cingulum militare,

mn. baltei/cingula militari). Vsak izmed vojakov je imel tudi pla (lat.sagum, mn. saga), ki se

je s spel s fibulo na prednjem delu desnega ramena. Njegova funkcija je bila oblailo in odeja, ki

je itila pred mrazom (Campbell, 1994, 6-7). Caliga je bila iz trakov sestavljena sandalom

podobna obutev, katere viina je segala do glenjev. Njen podplat je bil narejen iz grobega usnja,

okovanega z eblji.

Vsak legionar je bil e vedno oboroen s tekim kopjem.Na novo zasnovan pilum pa je

iz vojako-stratekega vidika spremenil svojo primarno funkcijo. Pilum je bil namenjen

metanju in ne suvanju, saj je njegova tea znaala od 2,5 do 6 kg. Postal je oroje na daljavo s

primarnim namenom onesposobiti it oziroma obrambne elemente nasprotnika, pa tudi ovira

za nadaljnje gibanje. Sestavljala ga je tanka palica iz mehkega lesa na vrhu katere je bila

nasajena ostra jeklena konica (Campbell, 1994, 6-7).

Gladij je vojak nosil na desnem boku, zaradi monega in ostrega rezila je bil odlino

oroje za sunek, prav tako pa je bil zelo primeren za udarjanje. Viji astniki so gladij nosili na

levem boku. Njegovo rezilo je bilo dolgo okoli 50 cm, v irino pa je meril okoli 10 cm. it je bil

e vedno teak od 8 do 10 kg. V asu vojakih pohodov so ga hranili v usnjenih prevlekah,


23/80

16

za zaito pred vremenskimi vplivi. Na notranji strani ita je bi lo napisano ime vojaka.

Barve in oznake na njegovi zunanjosti so po vsej verjetnosti loevale oz. oznaevale razline

kohorte.

Legionarjev oklep se je v Cezarjevem asu precej razlikoval, njegova kakovost pa je bila

e vedno odvisna od premoenjskega statusa posameznika. Najpogosteji je bil oklep iz usnja

(lat. corio crudo), ki so ga prekrivale mone gibljive/fleksibilne kovinske ploe in trakovi, da

bi varovali vse vitalne dele. Moje vijega ina oziroma statusa so pogosto nosili verino srajco

ali oklep s prekrivajoimi jeklenimi, koenimi ali bronastimi luskami. Legionarji so e vedno

nosili elado tipa Monteforino, ki so jo sedaj proizvajali v velikih koliinah in je bila zato slabe

kakovosti (Cagniart, 2007, 89). Poleg ita, oroja in opreme je vsak legionar nosil e orodje

(ago, kramp, srp, koaro, vedro, verigo, usnjen jermen) za gradnjo8 in hrane za tri dni

(Cagniart, 2007, 86). Vasih so prenaali ive na petnajst dni, ves tovor pa so pritrdili na palico

imenovanofurcain ga nosili na ramah (Cagniart, 2007, 86).

Kljub Marijevim reformam so rimsko vojsko v asu Cezarjevega prokonzulata e vedno

sestavljali dravljani. Slednji so v sestavi legije predstavljali teko pehoto, tujci pa so bili

vkljueni v pomone enote (lat. auxilia, mn.auxiliae), kot so konjenica, lokostrelci, praarji itd.

(Campbell, 1994, 7).

V desetih letih je Cezar kot prokonzul Galije poveal svojo vojsko s tirih na dvanajst

legij in leta 49 pr. n. t. podvojil plao svojih legionarjev v pripravah na vojno s Pompejem. Po

Cezarjevem umoru leta 44 pr. n. t. je bil Rim razdeljen na nasprotujoe si frakcije, kar se je

konalo leta 31 pr. n. t., ko je Oktavijan v pomorski bitki pri Akciju (Actium; rt pokrajine

Akarnanije, Grija) premagal Marka Antonija. Rim je v tem asu e obvladoval veji del

Sredozemlja (Campbell, 1994, 7).

4.2Prostor dananje Slovenije v asu Cezarjevih osvajalnih pohodov

V zadnjih stoletjih pred zaetkom n. t. so se na prostoru dananje Slovenije

izoblikovale plemenske povezave, prvi zametki vejih med seboj povezanih oziroma urejenih

skupnosti. Med temi je najbolj izstopala plemenska zveza s srediem na Korokem,

imenovana Noriko kraljestvo (Regnum Noricum) (Curk, 1976, 20). Ugodna lega v rodovitni

kotlini ob vznoju Karavank in Savinjskih Alp je botrovala razvoju poselitve tudi na

dananjem obmoju ire Savinjske doline in Celjske kotline. Po tem obmoju je potekala s

8Opravljali so dela kopaev, drvarjev, tesarjev, gradili so ceste, mostove in druge zgradbe.


24/80

17

severa na jug tudi jantarna cesta, kar je k poselitvi pritegnilo e prazgodovinska ljudstva.

Prednosti izjemno ugodnega geografskega poloaja na obmoju dananje Celjske kotline so v

mlaji elezni dobi prepriale tudi Tavriske, ki so svojo naselbino postavili na spodnji terasi

Miklavkega hriba. V Noriko kraljestvo je v 2. in 1. st. pr. n. t. kot najbolj juno mesto

zveze sodila tudi predantina Kleia (rimska Celeia, dananje Celje). Slednja je neposredno

pred rimsko zasedbo predstavljala eno najpomembnejih norikih obrtnih in trgovskih sredi

(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71; 2011, 30). Tavriski so v 2. in 1. st. pr. n. t. kot sestavni del

Norikega kraljestva doivljali razcvet in si verjetno prizadevali za im vejo samostojnost

(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71).

Zgodovina Norikov in Tavriskov je nejasna in ni izkljueno, da je bil keltski kralj

Cincibil (Cincibulus) kralj Tavriskov na sonni strani Alp in ne Norikov na dananjem

avstrijskem Korokem. Noriko kraljestvo je gojilo prijateljske odnose z Rimom, medtem ko

so Tavriski, kot izhaja iz antinih virov, vodili proti rimski dravi sovrano politiko (ael

Kos, 2010, 244). Cincibil je z Rimljani e leta 170 pr. n. t. sklenil dravno zaveznitvo, leta

15 pr. n. t. pa je bilo Noriko kraljestvo prikljueno rimski dravi (Lazar, 2001, 11; 2002,

71).

e Cezar je sredi 1. st. pr. n. t. v podpiranju posameznih plemenskih zvez uvidel

koristi za Rim, saj je nekatera izmed plemen podpiral, zlasti med vojno z germanskimi

plemeni. Njegovo naklonjenost do posameznih zvez dokazuje njegova vse pogosteja

prisotnost na vzhodnoalpskem prostoru kjer je uveljavil tudi municipalno ureditev. Tako je v

dananjem edadu leta 49 pr. n. t. ustanovil Forum Iulii (Curk, 1976, 20). Z ustanovitvijo

Foruma je Cezar prebivalstvu Cisalpinske Galije podelil rimsko dravljanstvo (lat. civitas

Romana) in ga s tem izenail s prebivalstvom italskega polotoka. Kljub temu, da je usmeril

svoje narte na evropski zahod, ni nartoval osvajanja panonskega in podonavskega prostora

(Brato, 2007, 155).

5 POLITINI VZPON OKTAVIJANA

Po Cezarjevem umoru je politino iniciativo v dravi prevzel Mark Antonij (Marcus

Antonius), Cezarjev glavni sodelavec in konzul leta 44 pr. n. t. Naklonjenost rimske javnosti

si je pridobil z odmevnim govorom na Cezarjevem pogrebu. Antonijev vzpon in eleni

prevzem Cezarjeve politine dediine pa je kmalu zasenil takrat devetnajstletni Oktavijan

(Gaius Octavius), ki ga je Cezar v oporoki postavil za svojega dedia ter ga obenem v oporoki

posinovil. Kot mladeni je vzdreval s Cezarjem stike politine narave od leta 47 pr. n. t., ko


25/80

18

naj bi se udeleil afrikega pohoda, esar pa ga je Cezar zaradi mladosti in fizine ibkosti

oprostil. e naslednje leto je nastopil na Cezarjevih triumfih, leta 45 pr. n. t. pa se je udeleil

pohoda na Iberski polotok, kjer je dobil prve vojake izkunje. Maja l. 44 pr. n. t. naj bi odel

s Cezarjem na pohod proti Partom.

Z izvritvijo oporoke in posmrtnim posinovljenjem je Oktavijan dobil ime Gaius

Iulius Caesar. V primerjavi z Antonijem je bil Oktavijan v boju za javno naklonjenost

uspeneji. Prav tako si je z bogatimi donacijami hitro pridobival naklonjenost vojske, ki je ob

atentatu na Cezarja ostala pasivna (Brato, 2007, 159). Oktavijan je do leta 28 pr. n. t. uredil

razmere v dravi in pridobil naziv princeps senatus. Ta naslov, ki je oznaeval najvijega

senatorja, je nosil neprekinjeno do svoje smrti. Tako se je zaelo prvo obdobje rimskega

cesarstva oz. principat, trajalo pa je do leta 284 n. t. (Brato, 2007, 176).

5.1Vojake reforme Gaja Oktavijana Avgusta

Z zaetkom principata so poleg cesarske pravne dravne ureditve stopile v veljavo tudi

nove vojake reforme, za katere je zasluen prvi rimski cesar Gaj Oktavijan Avgust

(Imperator Caesar Divi F. Augustus). V principatu je cesar sam naeloval celotni vojski

(Gilliver, 2007, 187). Vsaki legiji je poveljeval legat (lat. legatus, mn. legati), v pomo mu je

bilo est vojakih tribunov, mladih aristokratov, ki so pred senatorsko kariero dve do tri leta

sluili v vojski. Vsaki legiji je poveljeval legijski poveljnik9 (lat. legatus legionis), v pomo

mu je bil predstavnik plemikega rodu, ki je bil odgovoren za splono organizacijo in urjenje

vojakov (lat. praefectus castrorum). Njemu so bile podrejene tako specialne slube, kot

primer trobentaev, pa tudi vsi legionarji in pomone enote, ki so bile legiji dodeljene za

posebne bojne naloge (Gilliver, 2007, 190). Legija je imela tudi veje tevilo oficirjev, tako

imenovanih beneficiarijev (lat. beneficiarius, mn. beneficiarii), ki so bili tudi na razpolago

provincialnim namestnikom za raznovrstne administrativne zadolitve in za opravljanje

zaupnih nalog v provincialni upravi (obveanje, preskrba, nadzor prometnih povezav in

druge infrastrukture). Ti so bili nastanjeni v beneficiarskih postojankah (Brato, 2007, 402).

Ena od vojakih reform je predstavljala plaevanje vpoklicanih vojakov, zato je vojska

postala poklicna in sluenje v vojaki poklic. Avgust je spremenil pogoje sluenja in politiko

plaevanja, kar je razdelilo vojsko na legionarje rimskih dravljanov, pomone enote

nerimskih prebivalcev in pretorijance (lat. praetoriani, cohors praetoria) (Campbell, 1994,

9

Naziv legijskega poveljnika je predstavljal poloaj vrhovnega vojakega po veljnika, ki so ga predOktavijanovimi reformami opravljali vojaki tribuni.


26/80

19

20). Avgust je leta 27 pr. n. t. za obrambo Italije, kjer ni bilo nobene legije, ustanovil stalne

oddelke devetih kohort (vsaka naj bi tela tiso vojakov) sestavljali pa so jih njegova telesna

straa in veterani; tri so bile nastanjene okoli mesta, druge pa nameene po okolikih italskih

krajih. Avgust jih je imel neposredno pod svojim poveljstvom, ele leta 2 pr. n. t. so

imenovali dva poveljnika prefekta pretorijancev (lat. praefectus praetorio, mn. praefecti

praetoriae). Od tod izhaja pretorijanska straa, ki je imela v doloenih trenutkih pomembno

vlogo v zgodovini cesarstva (Howatson, 1989, 452).

Leta 13 pr. n. t. je bilo uvedeno dvanajstletno sluenje vojakega roka za pretorijance

in estnajstletno (z dodatnimi tirimi leti rezerve) za legionarje. Leta 5 pr. n. t. se je sluenje

pretorijancev povealo za dodatna tiri leta, sluenje legionarjev pa se je povealo za kar

devet let, s petimi leti rezerve. Sredi 1. st. n. t. je poklicni vojak sluil e petindvajset let, v

nekaterih primerih tudi ve. Cesar Avgust je legionarje ob upokojitvi nagrajeval z denarjem

ali obdelovalno zemljo (Campbell, 1994, 20).

Novosti, ki jih je uvedel Avgust, je mogoe opaziti tudi v sestavi legij. Na zaetku

principata se legije niso bistveno razlikovale od Cezarjevih, s katerimi si je pokoril Galijo.

Legija je bila sestavljena iz devetih kohort po petsto mo. Novost je predstavljalo

poimenovanje vojakih oddelkov. Vsaka kohorta je imela poleg svoje tevila dobila tudi ime

(Augusta, Apolinaris, Gemina itd.) in vzdevek (pia, felix itd.).V primeru, da je bila katera od

legij zdesetkana ali uniena, se imena le-teh niso nikoli ve uporabila. Nove enote, ki so

nastale v asu Avgustove vladavine, je predstavlja pomona pehota nerimskih vojakov, ki je

tela od 500 do 1000 mo. Pehota tujcev je bila organizirana v pomone kohorte (lat. cohors

auxiliaria, mn. cohortes auxuliariae) in razdeljena na centurije. Vojake preureditve je bila

delena tudi konjenica, ki je bila v asu Avgustove vladavine razdeljena na tiri loene

oddelke: meane kohorte (14konjenikov in pehotnih enot), legionarsko konjenico (od 120

do 300 rimskih dravljanov, ki so bili izvidniki ali kuriji) in krilno konjenico, ki so jo

sestavljali dravljani, svobodnjaki in prebivalci iz provinc. etrti konjeniki oddelek sosestavljali pripadniki ljudstev, ki so iveli izven meja Rimskega cesarstva (Goldsworthy,

2004, 56-58).

V asu svoje vladavine je Avgust poveal tevilo pretorijancev na devet kohort. Tri

izmed teh so bile nastanjene v Rimu, ostale pa je odposlal v druga mesta po Apeninskem

polotoku. Funkcijo poveljnika pretorijanskih kohort sta opravljala dva pretorska prefekta (lat.

praefectus praetorio, mn. praefecti praetoria) (Goldsworthy, 2004, 56-58). Poleg

pretorijancev je Avgust zasluen tudi za ustanovitev mestnih kohort, ki so bile nastanjene po


27/80

20

mestih irom cesarstva. Slednjim je poveljeval eden od senatorjev mestnega prefekta (lat.

praefectus urbi, mn. praefecti urbi). Oddelek, katerega dolnost je bila braniti mesto pred

poarom, so sestavljale kohorte uvajev (lat. cohors vigilum, mn.cohortes vigilum). Tem je

poveljeval prefekt uvajev (lat. praefectus vigilum). Poleg vloge gasilcev, so kohorte uvajev

opravljane tudi none obhode in imele vlogo policije (Goldsworthy, 2004, 56-58).

5.2Oprema legionarjev

V asu 1. st. se je spremenila tudi legionarska oprema. elezne srajce, ki so jih

legionarji nosili e osemdeset let po Cezarjevi smrti, je v asu vladavine cesarja Tiberija (14

37 n. t.) zamenjal tip lenastega oklepa (lat. lorica segmentata)10. Oklep so sestavljali

kovinski trakovi/ploe, ki so pokrivali zgornji del trupa. Prsni in zgornji del hrbta sta bilapritrjena na spodnji del oklepa na dva naina; prvi se je pripenjal z zaponkami, drugi pa je bil

privezan z jermeni, ki so bili spredaj zunanji, zadaj pa notranji. Kovinski trakovi so bili

povezani z jermeni, prsni in naramni pa z okrasnimi teaji. Ozki kovinski trakovi na ramenih,

v pasu in na hrbtu so bili pritrjeni s pribitimi usnjenimi trakovi. Po pokoritvi Galije so

dotedanje elade (Montefortino in etruansko-korintski tip) zamenjala dva nova tipa, katerih

obliki sta prevzeti po eladah premaganih keltskih plemenih; prva spominja na jahalno epico,

druga pa je bolje varovala vrat in zatilje. Konec 1. st. se je pojavila elada s krinim motivom

na zgornjem delu (Goldsworthy, 2004, 54-55).

Na zaetku 1. st. se je spremenila tudi oblika ita. Dotedanjo ovalno obliko ita je

zamenjala nova, s pravokotnimi stranicami. Pravokotni scutum je bil narejen iz treh tankih

plasti (debelina do 2 mm) in zlepljenih deic, ki so omogoale nastanek ukrivljene vezane

ploe. Spodnji del je bil okrepljen s prilepljenimi manjimi kosi lesa. Na mestu kjer je roka

drala it, je na zunanji strani izstopal okrogel elezen ali bronast stoec, ki je bil okraen.

iti so bili po novem tudi obrobljeni z bronom in okraeni oziroma oznaeni s simboli

posamezne legije (Goldsworthy, 2004, 54).

Soasno se je spremenil tudi nain noenja oroja. Me in kraje bodalo (lat. pugio,

mn. pugiones) sta bila pritrjena na dveh loenih pasovih, spredaj pa je e vedno visel

predpasnik, cingulum. V drugi polovici 1. st. so legionarji imeli samo e pas za bodalo in

predpasnik, me je visel na hrbtu s ezramnim jermenom. Pasovi so bili obloeni s

pravokotnimiploicami iz posrebrenega brona (Goldsworthy, 2004, 54).

10

Latinsko poimenovanje lenastega oklepa se pojavi ele v 16. st. Rimskodobno ime je danes nepoznano.Obstajajo domneve, da so Rimljani za ta oklep uporabljali naziv lorica laminata.


28/80

21

Oroje na daljavo ni doivelo vejih sprememb. V rabi so ostali loki in pilumi. Ti so

bili e vedno podobni tistim, ki so jih uporabljali v republikanskem obdobju. Pilumi so imeli v

obdobju principata plosko rezilo in leseno kopjie, vendar so bili laji od starejih oblik

(Goldsworthy, 2004, 54-55). Spremenila se je tudi oblika meev. Dotedanje panske gladije,

ki so bili v rabi od leta 200 pr. n. t. do l. 20. pr. n. t., je nadomestil nov tip z vzporednimi

robovi in tanjo konico. Trije primeri takega tip gladija so bili odkriti v Pompejih, zato imajo

naziv Pompeii, Pompei ali Pompeianus (Bishop, Coulston, 1993, 78).Nonice so bile

ponavadi lesene ali bakrene ter obdane z bronastimi obroi (Goldsworthy, 2004, 54-55).

5.3Prostor dananje Slovenije v asu Oktavijanovega posega v Iliriku in delmatsko-

panonskega upora

V asu Oktavijanovega politinega vzpona so ozemlja poznejih provinc Panonije

(njej je pripadel tudi veji del dananje Slovenije in Dalmacije) in Dalmacije naseljevala

avtohtona plemena (Delmati, Liburni in Japodi). Ta so e od nekdaj Rimu povzroala

nevenosti. Izognili so se skupnemu plaevanju dajatev in pogosto napadali ter pustoili

sosednja ozemlja. Nazadnje pa so se ob Oktavijanovi odsotnosti (pripravljal se je za odhod v

Afriko), odkrito uprli (ael Kos, 1986, 129). Zato se je obrnil proti njim in zael s pripravami

na vojako posredovanje (ael Kos, 1986, 129). Z namenom, da bi jih dokonno podredil, v

prvi vrsti uporne Delmate in druga plemena, ki e vedno niso hotela priznati rimske

nadoblasti, je Oktavijan sklenil sam voditi natanno nartovan vojaki pohod proti njim

(Stipevi, 1986, 48). Plemena, ki so bila naseljena na tej strani Alp, nedale od morja, je brez

teav podvrgel, med tem ko so mu tista na vrhovih in onstran pogorja povzroala precej teav

(ael Kos, 1986, 129). Glavni del vojakega pohoda se je priel v velikem slogu leta 35 pr. n.

t. s prodorom s severa na ozemlje Japodov. Oktavijan je bliskovito eno za drugim osvajal

japodska mesta in postojanke kot so Monetium, Avendo, Arupium in Terponus (Stipevi,

1986, 48). Po teh zaetnih zmagah je svojo pozornost usmeril na Metulum, ki je predstavljal

kulturno in gospodarsko sredie Japodov (Stipevi, 1986, 48). Pred Oktavijanovim

prihodom so prebivalci mesto utrdili, zaporedoma odbili rimske napade, zagali ve

oblegovalnih naprav; kasneje je bil v teku spopadov ranjen celo Oktavijan. Vseeno to ni

vplivalo na potek bitke, saj je Rimljanom uspelo dosei notranje obzidje in po boju mo na

moa zavzeti Metulum (ael Kos, 1986, 129; Brato, 2007, 166).

Od humanizma do zaetka 20. st. so Metulum iskali na slovenskem ozemlju, med

drugimi zlasti Janez Ludvik Schnleben (nem. Johan Ludwig Schnlebeni), Janez Vajkard


29/80

22

Valvasor (nem. Johann Weichard Valvasor), Anton Toma Linhart, Walter Schmid in

Balduin Saria. France Preeren je v sonetu Oetov naih imenitna dela sledil Linhartu (kako

Metulum se Avgusta brani). Metulum so iskali v krajih s sorodnimi toponimi, npr. Metliki,

Metnaju, na Trojanah (Valvasor), na Ulaki blizu Loa (Balduin Saria), znanstveno utemeljeno

pa na gradiu mihel pod Nanosom (Schmid). Iskanje Metuluma na slovenskem ozemlju je

imelo v domaem zgodovinopisju precejnjo vlogo (t.i. kranjska hipoteza). Dokonno

lokacijo Metuluma je skoraj z gotovostjo postavil avstrijski stotnik Georg Veith. Po njegovem

se je Metulum nahajal v Liki na gradiu Viniica blizu Munjave v iri okolici Ogulina. To

tezo je izpeljal na podlagi precej podrobnega poroila grkega zgodovinarja Apijana v njegovi

Rimski zgodovini o obleganju tega gradia in o vojni Rimljanov proti Japodom (Boi,

1999a, 181-183). Po novejih raziskavah je veina raziskovalcev enotnega mnenja, da se je

Metulum nahajal na vzpetinah Velike in Male Viniice pri Josipdolu (Oluji, 2007, 54).

5.3.1 Grad pri Reki

Odmaknjeni hriboviti deli na zahodu ter jugovzhodno in vzhodno obmoje dananje

Slovenije so bili prikljueni rimski dravi v zadnji tretjini 1. st. pr. n. t., verjetno med vojno v

Iliriku (Illyricum) (35-32 pr. n. t.) ter med oz. po panonski vojni (lat. Bellum Pannonicum;

149 pr. n. t.). Iz tega asa izvirajo ostaline, ki jasno kaejo, da je rimska vojska oblegala

oporia bojevitih staroselcev, verjetno Karnov, na Gradu pri Reki in Gradiu v Cerknem

(Isteni, 2005, 84). Podobnost najdb na obeh najdiih ne dopua dvoma o tem, da sta bili

obe obleganji del iste, ire vojake akcije, verjetno izvedene na zaetku vojn v Iliriku. Obe

najdii sta stali na strateko pomembnih krajih. Boljeje raziskan Grad pri Reki, ki lei na

grebenu, okoli katerega mora ozka dolina reke Idrijce narediti ovinek (Isteni, 2005, 77).

Osrednje naselje je lealo na sotoju Soe in Idrijce, kjer so bile odkrite stavbe iz latenskega

in zgodnjerimskega obdobja. Ohranilo se je nekaj teras, vendar ni znano, ali se je tu nahajala

naselbina ali kaken drug tip naselja (npr. opazovalnica ali kraj namenjen rtvovanju). Odkrita

je bila velika koliina predmetov iz mlaje elezne dobe (predvsem poznega latena), kar

dokazuje prisotnost staroselskega prebivalstva in kontinuiteto bivanja (Horvat, 2009, 364). Na

strmih pobojih in na vrhovih nad Gradom so bili najdeni odlomki oroja, ki so pripadali

rimskim vojakom, med drugim 33 podolgovatih izstrelkov za prae. Od teh izpada 22

elodov, ki so bili nepokodovani in imajo podobno patino ter teo (Laharnar, 2011, 362).

Med vojake najdbe sodijo e tirje katapultni vijaki piramidalne oblike, 13 eleznih puic za

lok s tremi krili, dva piluma tipa Harpunenpilum in tirje eblji vojakih obuval (Boi,


30/80

23

1999b, 73; Isteni, 2005, 77-81; Horvat, 2009, 364).

Oroje lahko datiramo najkasneje v zgodnje avgustejsko obdobje ter je oitna sled

rimskega obleganja utrdbe staroselskega prebivalstva (Horvat, 1999a, 252). Na robu naselbine

je bilo odkrito in raziskano grobie s 149 grobovi. Med temi se je nahajal tudi nagrobnik

vojaka petnajste legije (t. 112), datiran med l. 53 in 31 pr. n. t. (Svoljak, bona -Trkman,

1986, 390, t. 6; ael, 1992, 469; Horvat, 1999a, 252). Najdbe so dragocene zaradi velike

redkosti in izpovednosti ostalin, ki kaejo na rimsko vojako obleganje in so bile verjetno

najdene na mestu, kjer je spopad potekal (Isteni, 2005, 84).

5.3.2 Naselbina Dolge njive

Ena najpomembnejih poti, ki je povezovala italski polotok z osrednjim Podonavjem,je potekala preko prehodov na stinem obmoju Alp in Dinarskega gorstva in se je pri Vrhniki

spustila v Ljubljansko kotlino. Na izvirih reke Ljubljanice se je priela plovna pot na vzhod,

po Ljubljanici, Savi in Donavi (Mui, Horvat, 2007, 271). V bliini renih izvirov, na

obmoju dananje Vrhnike, je stalo obzidano skladie s stebrii (lat. horreum, mn. horrea),

taberne in trg s svetiem obhodnega tipa; naselbina je bila pravno gledano vikus (lat. vicus,

mn. vici) rimskih dravljanov imenovan Navport (Nauportus) (Curk, 1999, 50; Mui,

Horvat, 2007, 219). Zaetek poselitve datira v zgodnjeavgustejsko obdobje in se kona sredi

1. st. n. t. Navport je v prvi vrsti predstavljal kljuno toko za promet (Mui, Horvat, 2007,

271). V 1. st. pr. n. t. je vikus e sodil pod rimsko oziroma natanneje akvilejsko upravo

(Mui, Horvat, 2007, 271).

ez Navport so, poleg navadnega trgovskega prometa, potekali tudi vojaki premiki in

oskrba vojske. V enem od skladinih prostorov je bil odkrit depo svinenih elodov za prao

(lat. glande, mn. glandes) (Mui, Horvat, 2007, 283). Svinene elode so najverjetneje

odkrili domaini, ki so kopali pod vodstvom Gabrijela Jelovka v letih 1885 in 1886 ali leta

1900, ko je obmoja stavb in prostorov raziskoval arheolog Samuel Jenny (Mui, Horvat,

2007, 271). Odkritih je bilo ve kot 600 svinenih izstrelkov za prao. Gre za skupinsko

najdbo oziroma za zalogo, saj so bili elodi veinoma najdeni na kupu, drugi pa v bliini.

Tudi pozneje so bili v okolici e najdeni svineni elodi, ki zelo verjetno sodijo v isti sklop.

Narodni muzej Slovenije hrani 433 elodov iz tega sklopa. Izstrelki so enotne

vretenaste oblike, imajo veinoma gladko povrino in priostrene konice, pri nekaterih je viden

livni iv (Isteni 2009c, 254, kat. 51). Tee elodov so zelo enotne in se gibljejo med 58,49 in

76,82 g, s povpreno teo 70,23 g (Laharnar, 2011, 367).


31/80

24

Stavbni kompleks na Dolgih njivah je verjetno imel pomembno vlogo v oskrbi legij na

prostoru srednjega Podonavja in severnega Balkana (Mui, Horvat, 2007, 283). Dokaz o tem

predstavlja veji skladini prostor, ki je bil s prehodi razdeljen na tri manje dele z

dvignjenimi tlemi (Mui, Horvat, 2007, 280). Tloris te arhitekturne ostaline je mogoe

primerjati z vojako oskrbovalno postojanko v Melunu ob Seini (dananja Francija) iz

obdobja dvajsetih let 1. st. n. t. Izkopani sta bili dve vrsti lesenih stavb in bili interpretirani

kot skladia (Mui, Horvat, 2007,280-281).

5.3.2.1Upor rimskih maniplov v Navportu

Rimski zgodovinar Tacit (Publius Cornelius (ali Gaius) Tacitus) je v prvi knjigi

Analov omenjal, da je 9. septembra leta 14. n. t. izbruhnil upor rimskih legij nameenih vvojakih taborih v Panoniji. Uprle so se osma Avgustova legija VIII Augusta, petnajsta

Apolonova legija XV Apollinaris in deveta Hispanska legija IX Hispana. Legije so se

enotno zbrale v skupnem poletnem taboru v Sisciji, kjer je prilo do uporov. Razlog za upor je

bilo nezadovoljstvo zaradi dolgoletne vojake slube (20 inve let), stroge discipline, nizkih

pla in nezadostne odpravnine (lat. missio agraria), ki v movirnatih in gorskih predelih ni

bila posebno rodovitna in primerna za naselitev11. Posebno uporni so bili manipli v Navportu,

kjer so gradili cesto in mostove ob robu movirnatih tal (dananje Ljubljansko barje)(Brato,

2007, 227).

Tacit je v Analih poroal, da so uporni manipli iz Navporta po smrti cesarja Avgusta

izvedeli za nemire v glavnem taboru v Sisciji, raztrgali so svoje prapore, Navport in sosednja

naselja zagali ter izropali. Stotnike enot, ki so jih mirili, pa so zasramovali, se iz njih

norevali in jih biali. Najbolj so bili jezni na prefekta tabora Aufidija Rufa (Aufidius Rufus),

ki so ga vpregli v voz, mu natovorili legionarsko opremo na hrbet in ga gnali po taboru, ter

spraevali, e se dobro pouti z vso to teo na sebi. Zahteve vojakov, ki so se uprli, so bile

skrajan vojaki rok na estnajst let, en denarij plae na dan in takojnja razdelitev vojnega

plena v taboru12.

Novo izvoljeni cesar Tiberij je nad upornike poslal svojega sina Druza (Nero Claudius

Drusus) z elitno konjenico pretorjancev, ki ji je poveljeval prefekt Sejan (Lucius Aelius

Seianus). Druz je upornike sprva pomiril z obljubami, nato pa je njihovo razpoloenje mono

upadlo, saj je v noi na 27. september leta 14 n. t. nastal lunin mrk, ki so ga legionarji

11

Tacit, Annales I, 16-30.12Tacit, Annales I, 16-30.


32/80

25

razlagali kot slab znak. Druz se je po tem dogodku odlono zoperstavil upornikom in dal

pobiti nekatere vodje upora. Nadaljnje upiranje nezadovoljnih legionarjev je pomiril tudi

jesenski de z nevihtami, ki so si ga uporniki razlagali kot boji srd. Legije so se nato razle

vsaka v svoj tabor (Brato, 2007, 227).

5.3.3 Vojake najdbe iz reke Ljubljanice

Poleg arhitekturnih ostankov, prisotnost rimskih legionarjev na obmoju Ljubljanske

kotline izpriujejo tudi materialni sledovi vojakih transportov, ki so prepoznavni v najdbah

oroja in posameznih delov vojake opreme iz reke Ljubljanice. Najdbe sodijo v as med 1.

st. pr. n. t. in 1. st. n. t. (Mui, Horvat, 2007, 283). Najdbe oroja iz tega asa so

razmeroma redke, saj je oroje predstavljalo tvarno vrednost in kovino je mogoe vekratpretopiti ter preoblikovati. Zaplenjeno oroje je imelo poleg materialne tudi simbolno

vrednost, saj je pomenilo dokaz zmage nad sovraniki. Tako je bilo v reki Ljubljanici odkritih

nekaj predmetov; okraena nonica bodala, gladij, deli elade in ita. Oroje, ki se je

ohranilo, zgovorno pria, da je tudi te kraje osvojilo znailno oroje, kot ga predstavljajo viri

in najdbe v drugih delih rimske drave (Curk, 1999, 35).

Na razlinih lokacijah reke Ljubljanice so bili odkriti vojaki predmeti, ki datirajo v

obdobje med 1. st. pr. n. t. in 1. st. n. t. Ti predmeti so sestavni del vrhnikega zaklada kot

ga je poimenoval France Stele. Steletov zaklad je zbirka predmetov, ki so bili odkriti v reki

Ljubljanici, deloma ali morda v celoti z odseka pri Bevkah (Isteni, 2003, 296). Gladij in

nonica s pozlaenimi srebrnimi okovi, okraenimi z reliefnim okrasom, ki sodita v sestavo

vrhnikega zaklada, ter v Ljubljanici najdeni okovi vojakega pasu iz enakega materiala,

okraenega v enakem stilu in s podobnimi motivi, tvorijo garnituro. Visoko kvaliteto izdelave

vojakih predmetov potrjuje pozlata in uporaba kvalitetne srebrove zlitine z majhnim deleem

bakra, ki je bil dodan namenoma, da je poveal trdnost zlitine. Prestinost garniture navaja k

domnevi, da je bila last rimskega vojakega oficirja. Grafit na podobni luksuzni garnituri iz

Kalkrieseja (severna Nemija) nakazuje, da je pripadala centurionu (Isteni, 2003, 296).


33/80

26

6 LEGIJSKI TABORI

Vojaki tabor je predstavljal nepogreljiv del bivanja in premikov rimske vojske na

tujem ozemlju. Tabor je bil pogosto postavljen na povrini 800 m v bliini vode z zanesljivimin lahkim dostopom ter travniki za konjsko krmo13. Tabor so navadno postavili na vije

leeih predelih, da so se laje branili sovranikovih napadov in imeli pregled nad okolico14

Za nartovanje legijskega tabora je bil zadolen tribun, ki si je pomagal z gromo (mn.

gromas). Zarisan kvadrat s 60 m dolgo stranico z dvema irokima potema, ki se med seboj

kriata, so predstavljali osnovni gradbeni nart za izgradnjo legijskega tabora. Za izgradnjo

objekta je bila zadolena glavnina vojske (Hanel, 2007, 402). Gradnja se je priela s

kopanjem jarkov (lat.fossa, mn.fossae), zemljo pa so metali na zunanjo stran in tako je nastal

nasip (lat.ager, mn. agri), ki je bil dopolnjen z ruo, nanj pa je bila postavljena lesena ograja

(lat. vallum, mn. valla). Poznane so tri vrste okopov: navaden okop, kamnit okop in poseben

okop z globjim jarkom. V nasipu taborov so bili narejeni prehodi, in sicer: clavicula, agricola

in tutulus (Hanel, 2007, 402).

Znotraj tabora je vsa vojska prenoevala v otorih (Cagniart, 2007, 86). Vsaka stran

tabora je imela vrata, ki so bila sestavljena iz dveh kvadratnih stolpov, med katerima je tekla

cesta oz. pot v tabor in iz njega, ki je bila vasih tudi dvosmerna. Skozi obojna nasprotnavrata ob dalji strani tabora je bila po sredini speljana iroka glavna cesta (via principalis), ki

je delila tabor na dva neenaka dela. Ponavadi je ob tej cesti stal pretorij (lat. praetorium, mn.

praetoria) - poveljnikov otor. Tukaj je vio principalis pravokotno kriala pretorijanska cesta

(via praetoria), ki je bila speljana od sprednje strani tabora skozi pretorijanska vrata (porta

praetoria). Na drugi strani pretorija se je pretorijanska cesta nadaljevala v dekuman (via

decumana), kije zapualtabor skozi glavna vrata. Sprednji del tabora (pred pretorijem), ki je

bil manji, se je imenovalpraetentura, zadnji veji del pa retentura. Obe polovici pa sta bili

e razdeljeni po pretorijanski cesti in dekumanu (Breeze, 1994, 7-8; Shirley, 2001, 16-18).

6.1Kratkotrajni tabori na obmoju Ljubljanske kotline

Rimska zasedba irega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem

Balkana (upanek, 2010, 9). Dolgo asa je prevladovalo mnenje, da je bila Emona tabor

13

Vegetius, Epitoma rei militaris, 158-159.14Vegetius, Epitoma rei militaris, 128-129.


34/80

27

petnajste Apolonove legije, preden se je le-ta preselila v Karnunt (Carnuntum; dananji

arheoloki park Carnuntum - v bliini vasi Petronell-Carnuntum in Bad Deutsch-Altenburg,

Avstrija). Obstoj legijskega tabora v Emoni bi v tem primeru predstavljal dokaz, da mesto

pred odhodom legije ne bi moglo postati kolonija (ael Kos, 2012, 100). Zelo dolgo je

prevladovalo mnenje, da se je to zgodilo pod cesarjem Tiberijem, po uporu panonskih legij,

ko naj bi se petnajsta Apolonova legija preselila v Karnunt. To tezo je v lanku napisal in

kasneje zagovarjal Balduin Saria. Slednji je dokazoval, da je bila Emona vojaki tabor

petnajste Apolonove legije (ael Kos, 2012, 100).Z nastankom Emone se je ukvarjal tudi

Jaroslav ael. V nasprotju s Sario, je ael zavraal teorijo, da je Emona bila na zaetku

stalni legijski tabor kot tudi veteranska kolonija.Tako Saria kot ael sta v svojih prispevkih

menila, da je bila Emona kot kolonija ustanovljena po odloitvi Avgusta in Tiberija leta 14. n.

t. (ael, 1992, 572-573; ael Kos, 2012, 100). Kasneje je svoje mnenje spremenil in

ustanovitev kolonije postavil v as Oktavijanovega vzpona na oblast (ael, 1992, 708, 710;

ael Kos, 2012, 100).

Glavni dokaz, ki je preprieval Sario, da se je v Emoni nahajal legijski tabor preden je

mesto postalo kolonija, je bil nagrobnik ali morda kenotaf Tita Junija Montana (Titus Iunius

Montanus) (t. 1) (ael Kos, 2012, 100). Kasneje tudije in raziskave so dodatno potrdile, da

Sarievi zakljuki niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatino in arheoloko

gradivo (Gaspari, 2010, 113; ael Kos, 2012, 100).Noveje ugotovitve so prav tako tudi

dokazale, da je bila petnajsta Apolonova legija prestavljena v Karnunt ele za vlado Kaligule

(Gaius Julius Caesar Augustus Germanicus) ali Klavdija (Tiberius Claudius Caesar Augustus

Germanicus) (ael Kos, 2012, 100).

Dejstvo, da Emona zelo verjetno nikdar ni bila dalj asa legijski tabor, ne pomeni, da v

mestu ali njegovi neposredni bliini v asu vojn niso bili utaborjeni v pohodnih oz.

kratkotrajnih vojakih taborih vojaki iz petnajste Apolonove legije, osme Avgustove legije in

devete Hispanske legije (ael, 1992, 571; Gaspari, 2010, 121; ael Kos, 2012, 101, 103).tevilnejo prisotnost rimskih legionarjev v okolici Emone datiramo za as Ilirskihvojn (35-

33 pr. n. t.), Panonskih vojn (14-9 pr. n. t.) in delmatsko-panonskega upora (lat. Bellum

Batonianum; 6-9 n. t.) (ael Kos, 2012, 101).

Nastanitev rimskih legionarjev v Ljubljanski kotlini v drugi polovici 1. st. pr. n. t. in

zaetku 1. st. n. t. do sedaj ni bila potrjena z arheolokimi lokacijami. Iz asa sredine in

druge polovice 1. st. pr. n. t., ko so Rimljani osvajali Ljubljansko kotlino in se irili proti

Balkanu, je bilo na obmoju Ljubljane znano le staroselsko naselje na obmoju Starega in


35/80

28

Gornjega trga(Vojakovi et al., 2011, 88).V Ljubljansko kotlino so se v tem asu priseljevali

rimski dravljani in Italiki iz severne Italije (Vojakovi et al., 2011, 88).V asu Oktavijanove

intervencije v Iliriku in panonskih vojn, so vojaki pohodi in trgovski interesi predstavljali

povod k ustanovitvi kolonije na obmoju dananje Ljubljane z uradnim imenom Colonia Iulia

Emona. Kolonija je bila zgrajena v obliki pravokotnega mesta s pravilno ulino mreo v

neposredni bliini renega prehoda (Mikl Curk et al., 1993, 38). Na zaetku gradnje kolonije

Emone na levem bregu Ljubljanice je bilo na tem razpotju prisotnega precej vojatva (Gaspari

2010, 113125). Posadke v utrdbi na Nadlekem hribu in morebitnih postojankah na

Ambroevem gradiu, erovniku in Ulaki pa so varovale odseke pomembnih poti ez

Notranjsko proti Dolenjski in Kvarnerskem zalivu (Laharnar, 2010, 372). V Emoni odkriti

napisi omenjajo vojne veterane osme Avgustove (t. 9) in petnajste Apolonove legije (t. 4, 5,

8 in 10) in zgodnje novaenje pretorijancev (Gaspari, 2010, 144). Monost, da gre za

veteransko kolonijo, potrjuje tudi datacija nagrobnikov vojakih veteranov Lukija Oklatija

(Lucius Oclatius) iz Tarkvinije (Tarquinii) (t. 8) in Tita Varija (Tito Vario) iz Narbone

(dananji Narbonne, Francija) (t. 5) (ael Kos, 1995, 239), ki je na podlagi stilistinih

kriterijev za prvega zamejena v tiberijsko, za drugega pa v poznoavgustejsko-

zgodnjetiberijsko obdobje (Gaspari, 2010, 144). Analiza virov opozarja, da je mesto z okolico

kmalu sodilo k obrambnemu pasu p

Documents

V znamenju orla : po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov