VAROVANJE POSLOVNIH SKRIVNOSTI V GOSPODARSKIH …diplome.fov.uni-mb.si/spec/12291Spaninger.pdf · POVZETEK Poslovna skrivnost je podatek o dejavnosti ali položaju gospodarske družbe,

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Specialistično delo

Smer: Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih sistemov

VAROVANJE POSLOVNIH SKRIVNOSTI V GOSPODARSKIH DRUŽBAH

Mentor: izred. prof. dr. Iztok PODBREGAR Kandidat: Vili ŠPANINGER

Kranj, november 2006

ZAHVALA : Za usmerjanje, pomoč in nasvete pri izdelavi specialističnega dela se iskreno zahvaljujem mentorju izred. prof. dr. Iztoku Podbregarju . ........ in seveda mojima dvema dekletoma, za razumevanje in podporo v času študija.

POVZETEK Poslovna skrivnost je podatek o dejavnosti ali položaju gospodarske družbe, ki je zaradi njene vrednosti lahko znan le določenemu krogu ljudi. Uporablja jo lahko izključno njen nosilec, torej gospodarska družba, zato je strogo določen režim njenega varovanja, katerega namen je preprečiti škodo, ki bi lahko nastala v primeru njenega razkritja oziroma zlorabe. S poslovnimi skrivnostmi torej gospodarske družbe ščitijo proizvodne postopke, podatke o trženju, najrazličnejše podatke o svojem gospodarskem položaju, skratka vse, kar gospodarski družbi zagotavlja konkurenčne prednosti, te so namreč stalno ogrožene s strani konkurentov. Kljub temu, da sicer splošno veljajo zakonski predpisi, ki prepovedujejo posege v tuje poslovne skrivnosti in določajo dolžnosti njihovega varovanja, morajo gospodarske družbe tudi same ukreniti vse, kar je v njihovi moči, da do zlorab ne bi prišlo. Bistvenega pomena pri varovanju poslovnih skrivnosti je sprejetje ustreznih internih aktov, s katerimi se določijo različni ukrepi njihovega varovanja in obravnavanja ter sankcije v primeru zlorab. KLJUČNE BESEDE: poslovna skrivnost, gospodarska družba, tajnost, tajni podatki, stopnje tajnosti, pravni predpisi, pravilnik, pogodba, varovanje. SUMMARY Business secret is information about activites or position of company, which is due to its value known only to certain group of people. It can be used exclusively by its holder, which is company, so there is a strictly defined mode of its protecting. The purpose of protecting is in preventing the possible damage in case of its disclosure or misuse. With bisiness secret companies protect procedures of production, information about marketing, different information about their economic position, in short everything what ensures company its competitive priorities. These are namely constantly threatened by the competitors. In spite of that, there are generally legal regulations that prohibit encroachment into others business secrets and that they define duty of their protection; companies ought to do their utmost to prevent misuse. KEY WORDS: business secret, company, secret, secret information, degree of secrecy, legal regulation, regulation, contract, protection

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................... 3

2 O RAZISKAVI .............................................................................. 6 2.1 Cilji..................................................................................................... 6 2.2 Hipoteze............................................................................................. 6 2.3 Metode dela ....................................................................................... 7

3 TAJNOST IN TAJNI PODATKI...................................................... 8 3.1 Pojem tajnosti ................................................................................... 8 3.2 Tajni podatki...................................................................................... 9

3.2.1 Stopnje tajnosti podatkov.............................................................................10 3.2.2 Določanje, prenehanje in sprememba stopnje tajnosti podatkov ...................... 11 3.2.3 Označevanje podatkov in dokumentov s stopnjami tajnosti ............................. 13 3.2.4 Preklic in sprememba stopnje tajnosti podatkov ............................................. 14 3.2.5 Prenehanje tajnosti......................................................................................15

3.3 Dostop do tajnih podatkov .............................................................. 16 3.4 Varovanje tajnih podatkov .............................................................. 16 3.5 Nadzor .............................................................................................18

4 NOTRANJE INFORMACIJE ........................................................ 20 4.1 Kaj so notranje informacije ? .......................................................... 20 4.2 Poslovanje na podlagi notranjih informacij kot Kaznivo dejanje ... 21

4.2.1 Notranja informacija – poslovna tajnost ......................................................... 22 4.2.2 Pomembnost notranje informacije kot poslovne skrivnosti ............................... 22 4.2.3 Razmerje med kaznivim dejanjem zlorabe notranje informacije ter KD izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti................................................................. 23

4.3 Kdo je notranja oseba? ...................................................................23 4.3.1 Delitev insiderjev po direktivi o trgovanju z notranjimi informacijami ................ 24 4.3.2 Delitev insiderjev po skupinah....................................................................... 25 4.3.3 Delitev insiderjev po tipih .............................................................................25

4.4 Zloraba notranjih informacij ........................................................... 26

5 POSLOVNA SKRIVNOST............................................................ 28 5.1 Pojem poslovne skrivnosti .............................................................. 28 5.2 Ogrožanje poslovnih skrivnosti ....................................................... 31

5.2.1 Načini ogrožanja poslovnih skrivnosti............................................................. 31 5.3 Motivi za zlorabo in/ali izdajo poslovnih skrivnosti........................ 32

5.3.1 Motivi za zlorabo..........................................................................................32 5.3.2 Motivi za izdajo............................................................................................32

5.4 Varovanje poslovnih skrivnosti ....................................................... 34

6 EKONOMSKI POMEN POSLOVNIH SKRIVNOSTI....................... 37

7 PRAVNA UREDITEV POSLOVNIH SKRIVNOSTI......................... 40 7.1 Statusno pravo ................................................................................40

7.1.1 Poslovna skrivnost .......................................................................................41 7.1.2 Prepoved konkurence...................................................................................42

7.2 Konkurenčno pravo .........................................................................42 7.3 Delovno pravo..................................................................................43

7.3.1 Prepoved škodljivega ravnanja...................................................................... 44 7.3.2 Varovanje poslovnih skrivnosti ...................................................................... 44 7.3.3 Prepoved konkurence...................................................................................45

7.4 Pogodbeno pravo.............................................................................46 7.5 Finančno pravo ................................................................................48

7.5.1 Bančna tajnost ............................................................................................49 7.6 Kazensko pravo ...............................................................................50

8 PREDLOG POPISA IN KLASIFIKACIJE PODATKOVNIH ZBIRK.. 53 8.1 Popis zbirk podatkov .......................................................................53

8.1.1 Ocena posledic ............................................................................................54 8.2 Zbirka podatkov...............................................................................55 8.3 Klasifikacija – določanje stopenj tajnosti ....................................... 58

8.3.1 Primerjava klasifikacij...................................................................................58 8.4 Možna oblika klasifikacije v gospodarski družbi ............................. 61 8.5 Hramba in obravnavanje poslovnih skrivnosti................................ 65

8.5.1 Varnostno dovoljenje ...................................................................................65 8.5.2 Predpis o postopkih in ukrepih za varovanje tajnih podatkov ........................... 67 8.5.3 Varnostna območja ......................................................................................69 8.5.4 Hramba dokumentov s tajnimi podatki.......................................................... 72

9 MODEL PRAVIL ZA OBRAVNAVANJE POSLOVNIH SKRIVNOSTI IN MODEL PRAVIL POGODBE O ZAPOSLITVI ................................. 75 9.1 Model pravil o obravnavanju poslovnih skrivnosti ......................... 75 9.2 Pravilnik o obravnavanju poslovnih skrivnosti .............................. 78 9.3 Model pravil za sestavo pogodbe o zaposlitvi ................................. 87 9.4 Pogodba o zaposlitvi v gospodarski družbi ..................................... 88

10 ZAKLJUČEK ............................................................................... 93 10.1 Ocena ugotovitev.............................................................................94

11 LITERATURA............................................................................. 97

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Specialistično delo

1 Uvod Vsakodnevno se gospodarske družbe pri svojem poslovanju soočajo z različnimi vplivi iz okolja, npr. z zahtevami potrošnikov po novih proizvodih, grožnjami konkurentov, pojavom novih tehnologij in podobno. Pomembno je, da se podjetja na izzive pravočasno in pravilno odzovejo ter s tem utrdijo, ali vsaj ohranijo svoj konkurenčni položaj. Ob iskanju novih rešitev, pa naj bodo le-te v zvezi z razvojem novih proizvodov oziroma storitev, z načrtovanjem trženjskih akcij, ali pa le z informatizacijo kataloga strank, se gospodarske družbe soočajo s potrebo po varovanju poslovnih skrivnosti. Usmeritev k tržnemu gospodarstvu je zaostrila zadeve v zvezi z varovanjem in zaščito poslovnih skrivnosti. Znanje in izkušnje dobivajo, sicer počasi, a vendarle, spet tisto vrednost, ki jim gre. Pomenijo denar in večji kos kruha, ali pa celo zagotavljajo obstoj. Nihče ni do tega ravnodušen, zato je vsakdo pripravljen tudi kaj storiti za to, da ne bi razdajal svojega znanja in izkušenj kar tako in si s tem delal škodo. Dokumenti, ki predstavljajo poslovno skrivnost imajo zelo pomembno vlogo v gospodarski družbi, saj so rezultat znanja, pridnosti, kreativnosti in prizadevnosti vseh nekdanjih in sedanjih delavcev. Poslovne skrivnosti varujejo določene podatke, znanja in vednosti kot podjetniško sredstvo v konkurenčni tekmi na trgu. S poslovno skrivnostjo so zavarovana znanja o načinu in postopku organiziranja določenega dela, tehnologije, informacije o poslovnih partnerjih, zaposlenih, finančnih podatkih in vrste drugih informacij, ki so se zbirale in nastajale več let. Z varovanjem podatkov o poslovnih skrivnostih gospodarska družba varuje svojo prednost na trgu, zaradi tega imajo poslovni podatki pomembno ekonomsko vrednost na sodobni stopnji gospodarskega razvoja. Poslovne skrivnosti so obrambno in napadalno sredstvo gospodarske družbe v tržni tekmi, zaradi česar zakonodajalec posveča tej problematiki posebno pozornost. Marsikateri uspeh lahko posamezna gospodarska družba pripiše varovanju poslovne skrivnosti. Hkrati pa je tudi njen propad lahko posledica neskrbnega ravnanja s poslovno skrivnostjo. V začetku specialističnega dela so pojasnjeni cilji in namen raziskave, ki je bila izvedena skozi nastanek naloge. Pri tem so bila povezana s študijem pridobljena znanja iz organizacije in managementa s praktičnimi iskušnjami na področju varovanja tajnih podatkov. Prav tako so bile v tem poglavju predstavljene hipoteze, ki sem jih želel skozi nalogo zavreči oziroma potrditi. V tretjem poglavju specialističnega dela je pojasnjen pomen tajnosti in dan poudarek na tajnih podatkih ter pojasnjena razlika med pojmoma tajnost in skrivnost. V tem sklopu so opisani postopki o določitvi, označevanju, varovanju in preklicu ter spremembi stopnje tajnosti tajnim podatkom.

Vili Španinger: Varovanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah stran 3 od 100


Četrto poglavje govori o notranjih informacijah in njihovih zlorabah. V poglavju je pojasnjen pojem notranja informacija in notranja oseba ter opisani različni tipi oseb, ki pred drugimi prejemajo informacije, s katerimi nato javno trgujejo (insiderji). V petem poglavju govorimo o poslovni skrivnosti. Poudarek je dan na pojasnitvi pojma in samemu varovanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah. V tem poglavju so opisani tudi načini ogrožanja poslovnih skrivnosti in nakazani motivi za izdajo poslovnih skrivnosti. V šestem poglavju je beseda o ekonomskem pomenu poslovnih skrivnosti, in sicer tako z vidika tujih, kot tudi z vidika lastnih poslovnih skrivnosti. Podjetja se pri načrtovanju svojih aktivnosti namreč vsakodnevno soočajo s tujimi poslovnimi skrivnostmi, obenem pa morajo lastne poslovne skrivnosti ščititi pred morebitnimi zlorabami. Podatki, ki so varovani kot poslovna skrivnost, podjetju že sami po sebi predstavljajo vrednost, kakršnakoli oblika njihove zlorabe pa ima lahko za posledico škodo. Sedmo poglavje govori o pravni ureditvi poslovnih skrivnosti, ki je pojasnjena skozi statusno, konkurečno, delovno, pogodbeno, finančno in kazensko pravo. Zakonodajalec ščiti interes nosilcev poslovnih skrivnosti, in sicer tako nasproti drugim podjetjem, državnim organom in posameznikom, kot tudi v odnosu do samih zaposlenih in lastnikov podjetja. Osmo poglavje je najobširnejše in predstavlja jedro specialističnega dela. V tem poglavju sem najprej prestavil svoj predlog, kako naj gospodarske družbe poskušajo rešiti problem, ki ga imajo z evidentiranjem dokumentov. Predlog sem podal v smeri, da morajo gospodarske družbe najprej izvesti popis vseh podatkovnih zbirk, s katerimi razpolagajo. V nadaljevanju pa morajo te podatkovne zbirke razvrstiti glede na njihovo pomembnost oziroma škodo, ki jo lahko njihovo razkritje povzroči gospodarski družbi. Prav tako sem v tem poglavju pripravil predlog modela, kako naj gospodarske družbe hranijo in obravnavajo tajne podatke državnih organov, ki jih prejemajo zaradi izvrševanja naročil organa in kako naj hranijo in obravnavajo svoje podatkovne zbirke, ki predstavljajo njihovo poslovno skrivnost. V osmem poglavju je dan poudarek poenotenju kriterijev, ki jih za varovanje tajnih podatkov predpisuje Zakon o tajnih podatkih in kriterijev, ki naj bi jih gospodarske družbe upoštevale pri obravnavanju in hrambi lastnih poslovnih skrivnosti. V kolikor bodo gospodarske družbe upoštevale predlog, ki je podan v tem poglavju, bodo njihove poslovne skrivnosti varovane tudi skladno z zahtevami NATA in EU. V devetem poglavju specialističnega dela pa je prikazan model za pripravo dveh pravnih aktov, ki jih morajo pripraviti in sprejeti v gospodarski družbi, da bodo kar najbolje poskrbeli za varovanje tako svojih poslovnih skrivnosti kot tudi za varovanje državnih dokumentov s stopnjo tajnosti, in sicer:

Model pravilnika o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah, v katerem je dan poudarek na določitvi, varovanju, hranjenju in uničevanju poslovnih skrivnosti;



Model pogodbe o zaposlitvi, kjer je dan poudarek na določbah, ki se nanašajo na konkurenčno klavzulo.

V zaključku specialističnega dela pa sem podal nekaj lastnih ramišljan o varovanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah in izdelal oceno ugotovitev raziskave, ki je potrdila, da vse hipoteze, ki so bile postavljene v uvodu specialističnega dela, držijo.



2 O raziskavi

2.1 Cilji V specialističnem delu se bom ukvarjal z varovanjem poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah. Z varovanjem skrivnosti o svojem poslovanju gospodarske družbe varujejo svojo prednost na trgu. Zaradi tega imajo poslovne skrivnosti pomembno ekonomsko vrednost. Cilj in namen raziskave je:

opredeliti in pojasniti pojme tajnost, skrivnost, tajni podatki, notranja informacija in poslovna skrivnost;

raziskati vlogo poslovne skrivnosti in njen pomen pri poslovanju in organiziranosti gospodarske družbe;

na podlagi uveljavljenih standardov pripraviti predlog za določitev nivoja stopnje zaupnosti za zbirko podatkov, s katerimi razpolaga gospodarska družba;

izdelati model pravilnika o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah, ki bo vseboval varnostne ukrepe pomembne za varovanje in hranjenje poslovnih skrivnosti gospodarskih družb, kot tudi tajnih podatkov državnih organov;

izdelati model pogodbe o zaposlitvi, kjer bo dan poudarek na členih, ki se nanašajo na konkurenčno klavzulo.

Pri realizaciji zgoraj navedenih ciljev nameravam povezati s študijem pridobljena teoretična znanja iz organizacije in managementa s praktičnimi izkušnjami na področju varovanja podatkov, ki so varovana skladno z zahtevami Zakona o tajnih podatkih. V nalogi bom poskušal nakazati rešitve, ki bi v praksi pomembno vplivale tako na varovanje kot tudi na samo obravnavanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah.

2.2 Hipoteze

1. Pravna ureditev varovanja poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah v Republiki Sloveniji je ustrezna.

2. Ni določenih kriterijev, na podlagi katerih bi v gospodarskih družbah

poslovne skrivnosti delili na tiste, ki so bolj ali manj pomembne oziroma tiste, katerih razkritje bi gospodarski družbi povzročilo večjo ali manjšo škodo.



3. Obravnavanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah ni primerljivo in usklajeno s standardi in zahtevami Zakona o tajnih podatkih in direktivami NATA in EU.

2.3 Metode dela Uporabil bom metodo zbiranja virov in v nadaljevanju opravil analizo zbranih primarnih in sekundarnih virov. Deskriptivno metodo bom uporabil za pojmovne in praktične opise obravnavane teme. Ker se zavedam, da ta metoda sama po sebi ne vodi do analize, bom v nadaljevanju z metodo opazovanja z neposredno udeležbo analiziral vzročno posledične povezave ter tako ustvaril pogoje za izdelavo predloga rešitev, ki bodo osnova za izboljšanje stanja na področju varovanja poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah. V specialističnem delu bom uporabil tudi lastne izkušnje, saj tudi sam opravljam dela in naloge, ki so tesno povezane z varovanjem tajnih podatkov skladno z zahtevami Zakona o tajnih podatkih. Skozi usmerjeni intervju sem pridobil tudi mnenje strokovnjakinje z gospodarskega prava mag. Cvetke Žirovnik, ki mi je predstavila predvsem pravno prakso na področju varovanja poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah.



3 Tajnost in tajni podatki

3.1 Pojem tajnosti Tajnost kot pojem je mogoče z najširšega zornega kota opredeliti kot nekaj, kar je nekomu znano, drugemu pa ni in ne sme biti znano. Vendar pa je ta definicija, čeprav dokaj točna, tudi zelo posplošena. Zelo hitro lahko namreč ugotovimo, da se mora tudi pojem tajnosti glede na vrsto tajnosti prilagajati posledici, ki bi nastala, če bi prišli tajni podatki v roke neupravičeni osebi. Po nekaterih teorijah med pojmoma tajnost in skrivnost ni nobene razlike. Takšne trditve izhajajo tudi iz jezikovne razlage in vpliva srbskega oziroma hrvaškega jezika na zakonodajo Republike Slovenije še v času skupne države. V kazenskih zakonih sta bila enakovredno uporabljena oba izraza. Beseda skrivnost naj bi bila namreč prevod iz hrvaške besede "TAJNO", kar pomeni skrivnost (Bele, 1989, str 23). Temu mnenju ne gre oporekati, čeprav je možna tudi drugačna razlaga, po kateri je skrivnost nekaj, kar ni znano nikomur1, pri tajnosti pa naj bi šlo za to, da je podatek nekomu znan, drugemu pa ni in mu tudi ne sme biti. V zvezi z razumevanjem pojma tajnosti je treba ločevati tudi med pojmoma TAJNO in neznano. Neznano je tisto, kar je omejeno s človekovimi zaznavnimi sposobnostmi na določeni točki njegovega in družbenega razvoja, TAJNO pa nekaj, kar pred posameznikoma ali skupino ljudi zavestno ali organizirano skriva drug posameznik ali skupina ljudi. V prvem primeru gre za dejstva, ki ljudem sploh še niso znana, v drugem pa za dejstva, ki se določenemu posamezniku ali skupini ljudi kažejo kot neznano, vendar le zato, ker so skrita pred njimi. V pravni državi, kjer je med drugim uveljavljeno tudi načelo javnosti dela, ustavnosti in zakonitosti, je razumljivo, da morajo biti interesi, ki se na določen način varujejo, vnaprej pravno opredeljeni. Določene podatke in informacije je treba podrediti določenemu pravnemu režimu, s katerim se zaradi opredeljenih, legitimnih interesov in koristi omejuje njihova splošna dostopnost in uporaba. Tajnost torej ni nekaj neznanega, temveč prav obratno, to so znani podatki, informacije in dejstva, ki zaradi različnih razlogov ne smejo postati javni, ampak so lahko znani oziroma dostopni le določenemu krogu ljudi2. Ta krog mora biti kar se da natančno določen, hkrati pa zavezan k spoštovanju pravnega režima, ki je glede tega predpisan. Morebitne kršitve predpisanih pravil ravnanja vedno zahtevajo uveljavitev različnih vrst odgovornosti, in sicer kazenske, disciplinske, materialne in politične, ki so prav tako na ustrezen način pravno predvidene (Žirovnik, 2005, str. 18). Tajnost kot oblika skrivanja znanega ne bi smela biti politizirana. V demokratični državi obstoj tajnosti opravičujejo predvsem obstoj nasprotujočih si interesov in izrecni pravno opredeljeni interesi, ki so predmet varovanja tajnosti. Kršitev tajnosti

1 Kot na primer odgovor na vprašanje: Ali bo kdaj nogometna reprezentanca Slovenije svetovni prvak? 2 Skrivnosti naj bi ljudem omogočale, da si pridobivajo ali ohranijo koristi, zaradi katerih je motiv drugih, da bi si te koristi tudi pridobili



mora za posameznika ali družbo pomeniti nevarno in škodljivo ravnanje, tajnost pa mora biti namenjena varovanju, obrambi ter zaščiti obstoja države, njene ustavne ureditve ali posebnim interesom pri varovanju človekovih pravic. S pravno normo morajo biti določeni podatki označeni z ustrezno stopnjo zaupnosti in vrsto tajnosti, imenovani pa morajo biti tudi upravljavci tajnosti. Določeni morajo biti ukrepi za varovanje tajnih podatkov, s katerimi se preprečuje njihovo prilaščanje, neopravičeno odstopanje, spreminjanje in pridobivanje (Anžič, 2001, str. 34). Tajnost oz. skrivnost moramo deliti na dve temeljni vrsti, na osebne in skupinske (kolektivne). Ni pomembno, kdo skrivnost varuje, marveč je odločilno, čigave koristi so s skrivnostjo varovane (Bele, 1989, str. 25). Temu mnenju moram vsekakor pritrditi. Tudi iz časovne razdalje je namreč povsem jasno, da mora biti temeljni cilj varovanja poslovnih skrivnosti zavarovati interese (osebne ali skupinske) ter pri tem upoštevati načelo sorazmernosti med posegom v temeljne človekove pravice in zaščito varovanega interesa (npr.: gospodarske družbe, interesov države…).

3.2 Tajni podatki Pomen, določanje, označevanje in hrambo poslovnih skrivnosti bom skušal predstaviti skozi podrobno pojasnitev posameznih določb Zakona o tajnih podatkih, katerega novela je bila sprejeta v letu 2006. V Zakonu o tajnih podatkih so določene skupne osnove enotnega sistema določanja, varovanja in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije. Po tem zakonu morajo ravnati državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter drugi organi, gospodarske družbe in organizacije, ki pri izvajanju zakonsko določenih nalog pridobijo ali razpolagajo s tajnimi podatki, ter posamezniki v teh organih. Tajni podatek je po definiciji Zakona o tajnih podatkih3 (ZTP) dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu zakonom določeno in označeno za tajno. Po določbah 5. člena ZTP se lahko določi za tajnega le podatek, ki je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali njene politične ali gospodarske koristi, in se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali na obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije.

3 V letošnjem letu so bile sprejete spremembe in dopolnitve Zakona o tajnih podatkih (ZTP-B) Ur. l. RS, št. 28/2006



Iz navedenega izhaja, da v gospodarskih družbah ločimo dve vrsti tajnih podatkov, in sicer:

tajni podatki državnih organov Republike Slovenije do katerih gospodarske družbe dostopajo zaradi izvajanja zakonsko določenih nalog;

tajni podatki gospodarske družbe, ki so proizvod in last nje same. Tajni podatki gospodarske družbe so podatki, ki predstavljajo njeno poslovno skrivnost. To so podatki v katere je gospodarska družba vložila lasten trud ali stroške in ti podatki gospodarski družbi predstavljajo oziroma zagotavljajo tekmovalno prednost v isti panogi. Zaradi ohranjanja določene prednosti pred drugo gospodarsko družbo, pa jih je potrebno zavarovati pred nepooblaščenim razkritjem, saj bi rakritje družbi lahko povzročilo škodo. Nadalje se lahko določi za tajnega podatek, katerega razkritje bi lahko ogrozilo sisteme, naprave, projekte in načrte, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije, ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, pomembne za javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ter obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov Republike Slovenije. 3.2.1 Stopnje tajnosti podatkov Tajni podatki imajo po Zakonu o tajnih podatkih glede na možne škodljive posledice za varnost države ali njene politične ali gospodarske koristi, ki utegnejo nastati, če bi bili razkriti nepoklicani osebi, štiri stopnje tajnosti. Stopnja tajnega podatka z oznako STROGO TAJNO se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi ogrozilo vitalne interese Republike Slovenije ali jim nepopravljivo škodovalo. Stopnja tajnega podatka z oznako TAJNO se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije. Stopnja tajnega podatka z oznako ZAUPNO se določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije. Če bi razkritje tajnega podatka nepoklicani osebi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa, se ti podatki označijo s stopnjo tajnosti INTERNO. Prav tako je skupščina Evropske unije leta 2001 sprejela varnostne predpise, v katerih je klasifikacijo tajnih podatkov razvrstila v štiri nivoje:

EU Top secret Secret UE Confidential



Restreint Leta 2005 je komisija Evropske unije sprejela odločitev, da se tovrstna klasifikacija zaupnih podatkov uporablja v vseh članicah EU. Prav tako klasifikacija po sistemu NATA predvideva stopnje v štirih nivojih tajnosti in sicer:

Cosmic top secret Nato secret Nato confidential Nato restricted

Lahko govorimo o poenoteni stopnjah tajnosti, kar omogoča lažjo in hitrejšo izmenjavo tajnih podatkov in hkrati enako stopnjo varnostnega obravnavanja, ne glede v katero državo je bil podatek posredovan. Menim, da bi lahko podoben model klasifikacije tajnih podatkov uporabili tudi v gospodarski družbi. Na ta način ne izumljamo novih stvari, ampak le prilagodimo že obstoječe stopnje tajnosti, ki jih predpisuje tudi Zakon o tajnih podatkih. Po mojem mnenju, lahko tudi v gospodarski družbi klasifikacijo naravnamo na štiri nivoje tajnosti, in sicer, da se stopnje tajnosti med seboj ločijo le glede na velikost škode, ki bi jo lahko razkritje podatkov povzročilo gospodarski družbi. 3.2.2 Določanje, prenehanje in sprememba stopnje tajnosti podatkov Z Zakonom o tajnih podatkih (ZTP) se določajo skupne podlage za enoten sistem določanja4, varovanja in dostopa5 do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ter prenehanja tajnosti takšnih podatkov. Zakon o tajnih podatkih določa tudi obseg obvezne uporabe in jo širi na državne organe, organe lokalnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil ter druge organe, gospodarske družbe in organizacije, ki pri izvajanju zakonsko določenih nalog pridobijo ali razpolagajo s tajnimi podatki, ter za posameznike v teh organih. Prav tako je uporaba zakona obvezna za dobavitelje, izvajalce gradenj ali izvajalce storitev, ki se jim podatki iz prvega odstavka 1. člena ZTP posredujejo zaradi izvršitve naročil organa. V skladu z določbami Zakona o tajnih podatkih, pa podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen. Dostop do tajnih podatkov je omejen in je mogoč na način in ob pogojih, določenih z Zakonom o tajnih podatkih in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ter na način in

4 »Določanje tajnih podatkov je dejanje ali postopek, s katerim se podatek v skladu s tem zakonom oceni za tajnega in določi stopnja in rok tajnosti« (peta alineja 2. člena ZTP) 5 »Dostop je seznanitev osebe s tajnim podatkom ali možnost osebe pridobiti tajni podatek na podlagi dovoljenja za dostop do tajnih podatkov« (sedma alineja 2. člena ZTP)



ob pogojih, določenih z drugimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija. Pooblaščena oseba določi podatek za tajnega ob pogojih in na način, določen z Zakonom o tajnih podatkih. Ta v 10. členu določa, da so pooblaščene osebe za določanje tajnih podatkov predstojniki organa, izvoljeni ali imenovani funkcionarji organa, ki so za določanje in posredovanje tajnih podatkov pooblaščeni z zakonom oziroma s predpisom, izdanim na podlagi zakona, ali jih je za to pisno pooblastil predstojnik in osebe zaposlene v organu6. Stopnjo tajnosti podatka določi pooblaščena oseba ob njegovem nastanku oz. ob začetku izvajanja naloge organa, katere rezultat bo tajen podatek. Pri določanju stopnje tajnosti mora pooblaščena oseba oceniti možne škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, če bi bil podatek razkrit nepoklicani osebi. Na podlagi te ocene se podatku določi stopnja tajnosti in način prenehanja, nato pa se ga označi z oznakami, ki jih določa zakon. Ocena, na podlagi katere se podatku določi stopnja tajnosti, mora biti v pisni obliki. Podatek z oznako STROGO TAJNO lahko določijo le predsednik republike, predsednik državnega zbora, predsednik komisije državnega zbora Republike Slovenije za nadzor nad delom varnostnih in obvešečevalnih služb, predsedniki preiskovalnih komisij, ki jih ustanovi Državni zbor, predsednik vlade, ministri in predstojniki organov v sestavi ministrstev, določeni vojaški poveljniki, določeni vodje diplomatsko – konzularnih predstavništev Republike Slovenije, predstojniki vladnih služb, ki so neposredno odgovorni predsedniku vlade, oz. osebe, ki jih nadomeščajo7. Določanje stopenj tajnosti podatkov po Zakonu o tajnih podatkih, je v Sloveniji odvisno od možnih škodljivih posledic za varnost države ali njene politične ali gospodarske koristi, ki utegnejo nastati, če bi bili razkriti nepoklicani osebi. Zato Zakon o tajnih podatkih predpisuje, da se v zvezi s tem določi ena naslednjih stopenj tajnosti8:

STROGO TAJNO TAJNO ZAUPNO INTERNO.

Pooblaščena oseba mora pri določanju tajnosti podatka določiti najnižjo stopnjo tajnosti, ki še zagotavlja varovanje podatka, potrebno za varstvo interesov ali varnosti države. Dokumentu, ki je sestavljen iz podatkov, ki so že bili določeni za

6 Na podlagi pisnega pooblastila predstojnika 7 Zaradi inflacije dokumentov s tajnimi podatki, predvsem tistih z najvišo stopnjo tajnosti DRŽAVNA TAJNOST, se je zakonodajalec odločil, da omeji krog ljudi, ki lahko določijo najvišjo stopnjo tajnosti 8 Zaradi različnega označevanja tajnosti podatkov (tajnost, skrivnost…) je zakon izrecno določil, da se smejo v organih za določanje stopenj tajnosti podatkov uporabljati samo stopnje, ki jih taksativno našteva zakon



tajne, se mora določiti najmanj taka stopnja in rok tajnosti, kot jo ima uporabljen podatek najvišje stopnje oziroma najdaljšega roka tajnosti. V primeru, ko posamezni podatki sami po sebi sicer niso tajni, pač pa z združevanjem ali povezovanjem podatkov postanejo tajni, mora pooblaščena oseba določiti za tajne tudi take podatke. Kadar samo manjši del dokumenta ali posamezen dokument zadeve vsebuje tajne podatke, ga je treba izločiti ter obravnavati in varovati skladno z oznakami stopnje tajnosti. V gospodarski družbi so tajni podatki njene poslovne skrivnosti. Za poslovno skrivnost gospodarske družbe štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to ali so določeni podatki za poslovno skrivnost določeni s sklepom, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ter podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Predlog, kako poslovnim skrivnostim gospodarske družbe določiti različne stopnje tajnosti, je podan v 8. poglavju specialističnega dela. Kot kriterij za določitev stopnje tajnosti, pa naj bi bila višina škode, ki bi bila gospodarski družbi z rakritjem podatkov povzročena. 3.2.3 Označevanje podatkov in dokumentov s stopnjami tajnosti Načine in oblike označevanja tajnosti podatkov oz. dokumentov je predpisala vlada z Uredbo o varovanju tajnih podatkov. V njej so podrobneje določeni načini in oblike označevanja zapisov tajnih podatkov. Poleg tega so v uredbi določeni tudi najnujnejši fizični, organizacijski in tehnični ukrepi ter obvezne sestavine postopkov za varovanje tajnih podatkov, ki jih morajo pri vzpostavitvi sistema ukrepov in postopkov varovanja tajnih podatkov upoštevati in zagotoviti vsi organi in organizacije. Zakon o tajnih podatkih v 17. členu posebej predpisuje oznake, s katerimi mora biti označen posamezen tajni podatek oz. dokument, ki vsebuje tajne podatke. Vsak tajni podatek oziroma vsak dokument, ki vsebuje tajne podatke mora biti označen s stopnjo tajnosti9. Zakon našteva štiri oznake, in sicer stopnjo tajnosti, način prenehanja tajnosti, podatke o pooblaščeni osebi, ki je stopnjo tajnosti določila, in organu, če že sicer ni razvidno. Naštete oznake se lahko uporabijo na način, ki ustreza vrsti in lastnostim medija. Ne glede na predpisane obvezne sestavine pa je

9 V skladu z uredbo o ravnanju državnih organov z dokumentarnim gradivom ter navodilom, ki je bilo izdano v tej zvezi, imajo državni organi za korespodenco predpisan obrazec, na katerem je med rugim tudi glava organa, naslov in telefonska številka, pa tudi naslova spletne strani in elektronske pošte, če ju organ ima.



treba z dokumentom, ki vsebuje tajne podatke, ustrezno ravnati tudi v primeru, ko je označen le s stopnjo tajnosti. Tajni podatki tuje države ali mednarodne organizacije praviloma ohranijo oznake, ki so v rabi v tuji državi ali mednarodni organizaciji, ali pa se označijo na način, določen z Zakonom o tajnih podatkih, pri čemer morajo biti stopnje tajnosti primerljive ter zagotavljati enakovredno varovanje. Zakon o gospodaskih družbah ne pozna različnih stopenj tajnosti poslovnih skrivnosti. Prav iz tega razloga menim, da bi bilo smotrno tudi v gospodarskih družbah obravnavati štiri stopnje tajnosti, ki bi bile primerljive s stopnjami, ki jih uporabljajo v EU in NATU. Predlog klasifikacije poslovnih skrivnosti glede na škodo, ki jo lahko njihovo rakritje povzroči gospodarski družbi je podan v 8. poglavju specialističnega dela. 3.2.4 Preklic in sprememba stopnje tajnosti podatkov Ko ni več pogojev, ki so za status tajnega podatka določeni z zakonom, mora pooblaščena oseba tajnost podatka preklicati in v pisni obrazložitvi navesti razloge za to. Stopnja tajnosti se lahko prekliče na več načinov, tudi na zahtevo posameznika, ki sicer nima dovoljenja za dostop do tajnih podatkov določene oziroma zahtevane stopnje, pa mu je bila zahteva za dostop do podatka zaradi njegove tajnosti zavrnjena. O tovrstnih zahtevah odloča predstojnik organa. Poleg naštetih načinov prenehanja tajnosti bo včasih tudi iz narave stvari ali vsebine podatka izhajalo, da ni mogoče določiti načina prenehanja tajnosti. V teh primerih tajnost preneha s potekom časa, določenega v zakonu, ki ureja arhivsko gradivo in arhive. Stopnjo tajnosti podatka pa je mogoče tudi spremeniti, ko se spremenijo pogoji, ki so za uporabo posamezne stopnje določeni z zakonom. Stopnjo tajnosti lahko spremeni pooblaščena oseba, ki je stopnjo določila. Predlog za preklic ali spremembo tajnosti podatka pa lahko poda tudi upravičeni uporabnik tajnega podatka, ki je podatek prejel na zakonit način. Predlog za spremembo bo upravičeni pridobitelj podal, če bo menil, da tajnost podatka ni utemeljena ali ustrezno določena. V takšnem primeru je pooblaščena oseba dolžna predlog za spremembo stopnje tajnosti obravnavati in o svoji odločitvi obvestiti predlagatelja. Če predstojnik organa v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, oceni, da je treba v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na podatek, ki je določen kot tajen, presoditi o upravičenosti prevladujočega javnega interesa za razkritje, posreduje predlog vladi. O upravičenosti dostopa do podatka iz prejšnjega odstavka odloča vlada na podlagi predhodnega mnenja komisije. Komisijo sestavljajo predstavniki ministrstva, pristojnega za obrambo, ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in



nacionalnega varnostnega organa. V komisiji ne more sodelovati predstavnik organa, ki je določil tajnost podatku. Komisija pozove organ, ki je določil podatek za tajnega, da ji posreduje oceno škodljivih posledic, na podlagi katere je bila podatku določena tajnost, ter vse prejemnike tajnega podatka, da dajo mnenje o upravičenosti razkritja podatka oziroma razlogih za ohranitev tajnosti. Komisija je dolžna v 30 dneh od vložitve zahteve za dostop do informacij javnega značaja pripraviti mnenje o upravičenosti zahteve in ga predložiti vladi. Če vlada odloči, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do podatka zaradi njegove tajnosti, odredi organu, ki je določil stopnjo tajnosti, da tajnost podatku prekliče. Organ mora preklic tajnosti opraviti najkasneje v 15 dneh od dneva, ko je prejel odločitev vlade iz tega odstavka, ter z informacijo seznaniti prosilca. 3.2.5 Prenehanje tajnosti V dosedanji ureditvi, ki je bila, kot rečeno, precej pomanjkljiva, ni bilo določb o prenehanju tajnosti podatkov. To je popravil Zakon o tajnih podatkih, ki je določil kar nekaj načinov prenehanja tajnosti. Tajnost podatka preneha na določen datum, če lahko pooblaščena oseba, ki tajni podatek določi, predvidi, kdaj bo tajnost prenehala10. Tajnost lahko preneha tudi z nastopom določenega dogodka, ali s potekom določenega časa. V vseh treh primerih pa bo morala pooblaščena oseba že ob določitvi ali spremembi stopnje tajnosti vedeti za okoliščine, na podlagi katerih naj bi tajnemu podatku ob nastopu ali poteku določenega datuma ali nastopu dogodka tajnost prenehala. Največkrat pa ob določitvi stopnje tajnosti podatka ali dokumenta ne bo mogoče predvideti prenehanja tajnosti dokumenta. Tedaj bo pooblaščena oseba uporabila institut preklica, ob tem pa velja opozoriti, da določitev prenehanja tajnega podatka s preklicem še ne pomeni, da je s tem tajnost določena in da bo odvisno od preklicatelja, kdaj bo prenehala. Delno je to seveda res, vendar pa mora pooblaščena oseba v skladu z zakonom paziti na to, ali še obstajajo razlogi za določitev stopnje tajnosti, zato se morajo tajni podatki stopnje tajnosti STROGO TAJNO pregledati enkrat letno, ostale stopnje tajnosti pa vsaka tri leta in oceniti ali še obstaja potreba po njihovi tajnosti. Če ne, mora pooblaščena oseba stopnjo tajnosti nemudoma preklicati. Kot velja za spremembo stopnje tajnosti, lahko pooblaščena oseba spremeni tudi način, ki je določen za prenehanje tajnosti, če so za to podani utemeljeni razlogi. Pooblaščena oseba mora v tem primeru o spremembi takoj obvestiti vse, ki so tajen podatek prejeli ali imajo dostop do njega.

10 Najpogosteje bo tajnost prenehala veljati na določen datum tedaj, ko bo že iz podatka samega razvidno, da daljše trajanje tajnosti ni upravičeno. Npr. ko je za TAJNO določeno nekaj, za kar je predvideno, da na določen datum postane JAVNO



3.3 Dostop do tajnih podatkov Glede dostopa do tajnih podatkov Zakon o tajnih podatkih določa, da je dostop do tajnih podatkov omejen in mogoč na način ter ob pogojih, določenih z zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ter na način in ob pogojih, določenih z drugimi sistemsko postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija. Pravico dostopa do tajnih podatkov imajo samo tiste osebe, ki imajo dovoljenje in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog. Dostop imajo samo do tajnih podatkov stopnje tajnosti, določene v dovoljenju. Vse osebe, ki opravljajo funkcijo ali delajo v organu imajo dostop do tajnih podatkov stopnje INTERNO, če podpišejo izjavo, da so seznanjene z Zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi, ki urejajo varovanje tajnih podatkov. Zakon določa, da so pristojni organi za izdajo dovoljenja za dostop posameznika do tajnih podatkov stopenj ZAUPNO, TAJNO ali STROGO TAJNO ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ministrstvo, pristojno za obrambo ter Slovenska obveščevalno-varnostna agencija in policija. V okviru pristojnosti posameznih organov za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zakon določa, kdo lahko v skladu z zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, izda dovoljenje osebam, ki bodo dostop do tajnih podatkov potrebovale zaradi opravljanja funkcij ali delovnih dolžnosti v ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, ministrstvu, pristojnem za obrambo, Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji ali policiji. Tem osebam izda dovoljenje minister, pristojen za notranje zadeve, oz. minister, pristojen za obrambo, direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, oziroma generalni director policije, ki o izdaji dovoljenja obvestijo Nacionalni varnostni organ. Osebam, ki bodo potrebovale dostop do tajnih podatkov zaradi opravljanja nalog ali funkcije v drugem organu, na predlog predstojnika tega organa dovoljenje izda minister, pristojen za notranje zadeve, oz. minister, pristojen za obrambo, kadar gre za opravljanje obrambnih dolžnosti ali vojaške službe. O izdaji dovoljenja prav tako obvestita Nacionalni varnostni organ. Če je zoper osebo, ki ima dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, sprožen disciplinski postopek zaradi kršitve pravil obravnavanja tajnih podatkov ali kazenski postopek zaradi suma storitve naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali drugega kaznivega dejanja, ji mora predstojnik organa začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, onemogočiti dostop do tajnih podatkov.

3.4 Varovanje tajnih podatkov Varovanje tajnih podatkov je omenjeno v kar nekaj predpisih v Republiki Sloveniji, nazadnje so bile te določbe umeščene tudi v Zakon o tajnih podatkih. Seveda pa se postavlja vprašanje, kaj sploh mislimo s pojmom varovanje tajnih podatkov. Logičen



zaključek je, da naj bi varovanje tajnih podatkov obsegalo tiste dejavnosti in ukrepe, ki nepoklicanim osebam onemogočajo dostop do tajnih podatkov. Govorimo o t. i. preventivnem varovanju tajnih podatkov. Zakon o tajnih podatkih je pri določanju obveznosti varovanja tajnih podatkov zelo neposreden, saj določa, da se mora v vsakem organu vzpostaviti sistem postopkov in ukrepov varovanja tajnih podatkov11, ki ustreza določeni stopnji tajnosti in onemogoča njihovo razkritje nepoklicanim osebam. Da je temu res tako, nas prepričajo določbe Zakona o tajnih podatkih, ki določajo, da morajo organi tajne podatke hraniti na način, ki zagotavlja, da imajo dostop do teh podatkov le osebe, ki imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, in tisti, ki podatke potrebujejo za izvajanje svojih delovnih nalog ali funkcij. Skratka, da s fizičnimi in tehničnimi ukrepi (preventivnega) varovanja tajnih podatkov zagotovijo, da se z njimi ne bo seznanil nihče, ki za to nima ustreznega dovoljenja, in četudi ga ima, da nima dostopa do tajnih podatkov, če jih ne potrebuje za izvajanje delovnih nalog. Nadaljnji varstveni ukrep se kaže tudi v tem, da po določilih zakona nihče ne sme dobiti tajnega podatka prej in v večjem obsegu, kot je to potrebno za opravljanje njegovih delovnih nalog ali funkcije. Oseba, ki se je v okviru svojega dela seznanila s tajnimi podatki, teh ne sme uporabljati za druge namene, razen za izvajanje delovnih nalog ali funkcije. Dolžnost varovanja tajnih podatkov je absolutna, saj je vsak, ki mu je bil zaupan tajni podatek ali se je seznanil z njegovo vsebino, odgovoren za njegovo varovanje in ohranitev njegove tajnosti. Poleg tega pa so osebe, ki opravljajo funkcijo ali delajo v organih, dolžne varovati tajne podatke ne glede na to, kako so zanje izvedele. Njihova dolžnost varovati tajne podatke pa ne preneha tudi po tem, ko ne opravljajo več funkcije ali dela v organu. Izjemoma pa lahko predstojnik organa na zahtevo pristojnih organov osebo razreši dolžnosti varovanja tajnosti podatka, vendar samo za namen in obseg, ki ga vsebuje ta zahteva. Predstojnika organa pa lahko na zahtevo pristojnih organov razreši dolžnosti varovanja tajnosti podatka organ, ki ga je imenoval. Eden ukrepov varovanja tajnosti podatkov je tudi ta, da v določenih primerih, ko je organu postavljena zahteva za posredovanje podatkov, organ ni dolžan niti potrditi niti zanikati obstoja zahtevanega podatka, če bi imela potrditev obstoja tajnega podatka škodljive posledice za interese ali varnost države.

11 Postopki in ukrepi morajo obsegati splošne varnostne ukrepe, varovanje oseb, ki imajo dostop do tajnih podatkov, varovanje prostorov, dokumentov in medijev, ki vsebujejo tajne podatke in varovanje komunikacij, po katerih se prenašajo tajni podatki. Med postopke in ukrepe varovanja tajnih podatkov sodijo tudi način označevanja stopenj tajnosti, varovanje opreme, s katero se obravnavajo tajni podatki, način seznanitve uporabnikov z ukrepi in postopki varovanja tajnih podatkov, kontrola in evidentiranje dostopov do tajnih podatkov in evidentiranje pošiljanja ter distribucije tajnih podatkov



3.5 Nadzor Za notranji nadzor nad izvajanjem Zakona o tajnih podatkih in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi, so odgovorni predstojniki organov in organizacij. V organih in organizacijah, ki obravnavajo tajne podatke stopnje tajnosti ZAUPNO ali višje stopnje tajnosti, se za notranji nadzor in druge strokovne naloge v zvezi z obravnavanjem in varovanjem tajnih podatkov sistemizira delovno mesto ali se za izvajanje teh nalog posebej zadolži obstoječo organizacijsko enoto organa ali organizacije. Z notranjim nadzorom se mora v vseh organih zagotoviti redno spremljanje in ocenjevanje posameznih dejavnosti in dejavnost organa v celoti glede izvajanja tega zakona ter predpisov in ukrepov, sprejetih na njegovi podlagi. Vlada podrobneje predpiše način in vsebino izvajanja notranjega nadzora nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi12. Inšpekcijski nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi ter na podlagi mednarodnih pogodb, ki jih je s tujo državo ali mednarodno organizacijo sklenila Republika Slovenija, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno, opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve, razen na obrambnem področju, kjer ta nadzor izvaja Inšpektorat Republike Slovenije za obrambo13.

Če ni z Zakonom o tajnih podatkih drugače določeno, se za inšpektorja in za opravljanje inšpekcijskega nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor in zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Inšpektor mora imeti dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti STROGO TAJNO. Inšpektor opravlja inšpekcijski nadzor v organih in organizacijah tako da preverja sistem določanja, označevanja, varovanja in dostopa do tajnih podatkov. Inšpektor pri izvajanju svojih pooblastil ne sme zahtevati vpogleda v vsebino tajnega podatka, razen v interne pravne akte organa oziroma organizacije, ki urejajo način izvajanja tega zakona. Inšpekcijski nadzor se v organih in organizacijah izvaja v navzočnosti predstojnika oziroma osebe, ki jo predstojnik pooblasti.

12 Vlada Republike Slovenije je 29.8.2006 izdala Uredbo o izvajanju inšpekcijskega nadzora na področju varovanja tajnih podatkov in o vsebini posebnega dela strokovnega izpita za inšpektorja 13 S spremembo in dopolnitvijo Zakona o tajnih podatkih, ki ga je sprejel državni zbor RS na seji 3.3. 2006, so bile podane vidne spremembe zakona prav na področju nadzora, ki je bil pred spremembo zakona precej nedorečen



Inšpektor ima poleg splošnih pooblastil, določenih v zakonu, ki ureja inšpekcijski nadzor, pravico in dolžnost:

odrediti rok za odpravo pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti pri izvajanju predpisov o tajnih podatkih;

zahtevati od odgovorne osebe pisna pojasnila v zvezi s področjem nadzora, ki se ne smejo nanašati na vsebino tajnega podatka;

izvesti postopke v skladu z zakonom, ki ureja prekrške; podati ovadbo pristojnim organom za kazniva dejanja, ki se preganjajo po

uradni dolžnosti; predlagati uvedbo disciplinskega postopka zoper kršitelje predpisov o tajnih

podatkih; prepovedati dostop in posredovanje tajnih podatkov, če je varnost tajnih

podatkov ogrožena, ker niso izpolnjeni vsi ukrepi za njihovo varovanje; odrediti nujne ukrepe za zagotovitev varovanja tajnih podatkov in po potrebi

tudi njihov prenos na območje ali v organ, ki ga določi nacionalni varnostni organ.

Zoper odločbo inšpektorja je v 15. dneh od njene vročitve dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, oziroma ministrstvo, pristojno za obrambo. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Pristojno ministrstvo mora o pritožbi odločiti v 30 dneh od dneva njene vložitve. Pristojni inšpektorat letno poroča nacionalnemu varnostnemu organu o ugotovitvah inšpekcijskih nadzorov na področju tajnih podatkov. Kadar opravi pristojni inšpekcijski organ inšpekcijski nadzor na podlagi zahteve nacionalnega varnostnega organa (sedma alinea tretjega odstavka 43. b člena Zakona o tajnih podatkih), mu po opravljenem inšpekcijskem nadzoru posreduje izvod zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru.

Vlada je podrobneje predpisala način opravljanja inšpekcijskega nadzora na področju tajnih podatkov in vsebino posebnega dela strokovnega izpita za inšpektorja v Uredbi o izvajanju išpekcijskega nadzora na področju varovanja tajnih podatkov in o vsebini posebnega dela strokovnega izpita za inšpektorja14.

14 Uredba je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 94/2006 dne 8.9.2006



4 Notranje informacije Zloraba notranjih informacij je ena najpogostejših kršitev poštenega poslovanja na organiziranem trgu z vrednostnimi papirji, označujejo jo kriminal prihodnosti. S tržnim gospodarstvom in borzo vrednostnih papirjev je to vprašanje aktualno tudi v Sloveniji. O zlorabi notranjih informacij govorimo, ko posameznik prejme informacijo pred drugimi udeleženci trga vrednostnih papirjev ter jo uporabi pri odločitvi o vlaganju v vrednostne papirje, na katere se informacija nanaša, ali jo posreduje nekomu drugemu in si s tem ustvari dobiček ali prepreči izgubo.

4.1 Kaj so notranje informacije ? Notranje informacije so vse tiste cenovno občutljive informacije, ki jih pridobijo določene osebe o določenem podjetju in katerih poznavanje pomeni ključno vedenje o določenem podjetju. Bistvo je, da so to tiste informacije, s katerimi javnost še ni bila uradno seznanjena. Nasprotje notranje informacije je uradna javna in pomembna informacija o podjetju, ki jo podjetje samo oziroma njegova pooblaščena oseba na v naprej predpisan in določen način sporoči javnosti tako, da jo vsi dobijo na vsem dostopen način in hkrati (Veselinovič, 2000, str. 16). Pri notranji informaciji gre torej za neobjavljeno, nerazkrito informacijo, informacijo natančne, cenovno občutljive narave, ki utegne imeti vpliv na sestavo in višino cene vrednostnega papirja. Terminologija ni enotna in tako se uporabljajo tudi pojmi privilegirana informacija, vnaprejšnja informacija in cenovno občutljiva informacija. Te informacije imajo v posesti primarni insiderji oziroma pridejo z njimi v stik sekundarni insiderji, izvirajo pa iz družbe, katere vrednostni papirji so zajeti s transakcijo. V praksi so notranje informacije predvsem informacije o spremembah politike dividend, o poslovnih rezultatih, o stanju v podjetju, o spremembi lastniške strukture, investicijah, morebitnih prevzemih, združitvah podjetij in druge informacije, ki na temelju porazdelitve kapitala družbe utegnejo vplivati na poslovno politiko podjetja (Grilc, 1994, str. 558). V Sloveniji se za notranjo informacijo po Zakonu o trgu vrednostnih papirjev (ZVTP)15, 275. člen šteje vsaka natančna informacija, ki se nanaša posredno ali nepostredno na enega ali več izdajateljev finančnih instrumentov16, ali na enega ali več finančnih instrumentov, ki še ni postala dostopna javnosti, oziroma, ki še ni bila javno objavljena, in ki bi, če bi postala znana javnosti, verjetno imela pomembnejši vpliv na cene teh finančnih instrumentov oziroma na ceno iz njih izvedenih finančnih instrumentov.

15 Zadnja sprememba Zakona o trgu vrednostnih je bila narejena letos, objava v Uradnem listu RS 28-1127/2006 z dne 17.3.2006, vendar se spremembe ne nanašajo 15. poglavje, ki govori o prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij 16 Termin finančni instrumenti se nanaša predvsem na vrednostne papirje



Za učinkovitejši pregon kršiteljev prepovedi trgovanja z notranjimi informacijami bi bilo potrebno razširiti pojmovanje notranje informacije. Zdajšnja zakonodaja določa, da so notranje informacije samo natančne informacije, čeprav ima prenos nenatančnih, nejavnih, cenovno občutljivih informacij prav tako škodljive posledice. Po sedanji zakonodaji bi zaradi sedanje ozko definirane določbe notranje informacije osebi, ki bi prodala delnice podjetja na podlagi nejavne informacije, da na primer to podjetje posluje bistveno slabše od javno objavljenih napovedi, ne mogli dokazati poskusa neopravičeno pridobljene koristi. Toda tudi takšna nenatančna informacija ima za vlagatelja dovolj visoko cenovno občutljivost in ima lahko zanj prav toliko uporabne vrednosti kot natančna informacija, da bi jo lahko imeli za notranjo informacijo, zato bi morali oznako »natančna« izpustiti iz pojmovanja notranje informacije (Usenik, 2001, str. 27).

4.2 Poslovanje na podlagi notranjih informacij kot kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti

Primere poslovanja na podlagi notranjih informacij je mogoče presojati tudi kot kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti17. Primer zlorabe notranje informacije, pri katerem insider notranjo informacijo sporoči nepoklicani osebi, bi lahko presojali tudi kot kaznivo dejanje izdaje poslovne tajnosti, seveda pod pogojem, da je notranja informacija poslovna tajnost. Prvi odstavek 241. člena Kazenskega zakonika(KZ) RS določa naslednjo osnovno obliko kaznivega dejanja izdaje poslovne tajnosti, ki se nanaša na osebe, povezane z gospodarskim subjektom: »Kdor v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.« V drugem odstavku 241. člena KZ pa je urejena neupravičena pridobitev poslovne tajnosti, in sicer za osebe, ki pridejo do podatkov, varovanih kot poslovna tajnost, protipravno, da bi jih neupravičeno uporabili. Pod to določbo bi lahko uvrstili primere, pri katerih oseba zaposlena v gospodarski družbi posreduje notranjo informacijo drugi osebi. Ta druga oseba se mora zavedati, da je poslovno tajnost pridobila protipravno, saj je protipravnost zakonski znak kaznivega dejanja. Hkrati pa mora storilec imeti še poseben namen neupravičene uporabe (Deisinger, str. 510).

17 V petem poglavju Zakona o gospodarskih družbah so določbe o poslovni skrivnosti. Po tem zakonu se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani uprav in druge osebe, ki so zavezane varovati poslovno skrivnost. Družba določi tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornosti oseb, ki so jo zavezane varovati



Ni torej dovolj samo neposredni naklep storilca. Za neupravičeno uporabo lahko štejemo poslovanje na podlagi notranje informacije, ki je last podjetja, in njeno uporabo za posle na borzi. Kazenski zakonik v tretjem odstavku 241. člena določa kvalificirano obliko kaznivega dejanja za primere, pri katerih je kaznivo dejanje iz 1. ali 2. odstavka istega člena (med drugim) storjeno iz koristoljubnosti (zakon uporablja alternativno naštevanje). Glede na to določbo bi lahko presojali ravnanje osebe zaposlene v gospodarski družbi, ki podatke izda nepoklicani osebi v zameno za določeno (premoženjsko ali nepremoženjsko) korist, oziroma ravnanje osebe, ki bi tako pridobila poslovno tajnost (notranjo informacijo) in jo izrabila za poslovanje na borzi. Zagrožena kazen za tako obliko storitve kaznivega dejanja je pet let. 4.2.1 Notranja informacija – poslovna tajnost Bistveno vprašanje, ki izhaja iz omenjenega člena je, ali po 241. členu Kazenskega zakonika notranja informacija velja za poslovno tajnost. V 5. odstavku 241. člena je poslovna tajnost določena takole: »Za poslovno tajnost se štejejo listine in podatki, ki so z zakonom, s statutom, pravili ali z drugim splošnim aktom ali odredbo pristojnega organa ali druge upravičene osebe razglašene za industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice.« Iz določbe izhajajo tri merila za presojanje tega, ali notranja informacija spada med poslovne skrivnosti, ki morajo biti kumulativno izpolnjena:

notranja informacija mora biti v obliki listine ali podatka (formalni pogoj); zakon, statut, pravilo ali drugi splošni akt oziroma odredba pristojnega

organa ali druge upravičene osebe mora šteti za notranjo informacijo industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost;

notranja informacija (poslovna skrivnost) mora biti tako pomembna, da bi z njeno izdajo nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice (materialni pogoj).

Veliko notranjih informacij ne izpolnjuje na primer formalnega pogoja, saj so samo ustne informacije. 4.2.2 Pomembnost notranje informacije kot poslovne skrivnosti Od vsakega posameznega primera je odvisno, ali bo notranja informacija taka, da so zaradi njene izdaje očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice. Iz drugega dela (... ali bi lahko nastale ...) izhaja, da je za obstoj poslovne tajnosti dovolj, če je notranja informacija taka, da zaradi njene vsebine obstajajo pogoji, ki omogočajo nastanek hujše škodljive posledice, ki se kažejo v hujši premoženjski škodi, ni pa treba, da bi take posledice dejansko nastale.



Pri presoji, ali je v konkretnem primeru nastala hujša premoženjska škoda, si lahko pomagamo z avtentično razlago pojma večje premoženjske škode, ki je v Kazenskem zakoniku v 13. odstavku 126. člena. Za večjo premoženjsko škodo velja znesek, ki presega pet povprečnih plač na zaposleno osebo. 4.2.3 Razmerje med kaznivim dejanjem zlorabe notranje informacije ter kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti Pravna ureditev kaznivega dejanja izdaje ali neupravičene pridobitve poslovne tajnosti v kazenskem zakoniku omogoča tudi sankcioniranje ravnanj, ki pomenijo poslovanje na podlagi notranjih informacij. To velja predvsem takrat, ko je zaposleni v podjetju notranjo informacijo, ki izpolnjuje pogoje za poslovno tajnost, posredoval drugi osebi, v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja poslovne tajnosti. Zato je vprašljivo razmerje med kaznivim dejanjem izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti in zlorabe notranje informacije, ki deloma obravnavata enaka ravnanja. Z enim samim ravnanjem bo namreč insider lahko izdal poslovno tajnost in hkrati sporočil notranjo informacijo tudi nepoklicani osebi in tako izpolnil zakonske znake obeh kaznivih dejanj. Naj na koncu omenim še možnost, da dejanska stanja, ki so podobna poslovanju na podlagi notranjih informacij, lahko presojamo tudi kot kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic (244. člen KZ) ali zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 261. člena KZ, oboje le takrat, ko niso podani zakonski znaki drugega kaznivega dejanja (torej če ne gre za zlorabo notranjih informacij).

4.3 Kdo je notranja oseba? Za osebe, ki pred drugimi prejemajo informacije, pomembne za tečaj vrednostnega papirja, s katerim javno trgujejo (notranje informacije), se je uveljavil izraz »insiderji18«. Angleški izraz »insider« je v uporabi tudi v nekaterih drugih državah, saj se prevodi te besede povsod niso uveljavili. V Sloveniji je namesto »insiderja« v uporabi tudi izraz »notranja oseba«, označuje se ga tudi opisno, na primer »tisti, ki je z notranjo informacijo seznanjen« in podobno, v uporabi je tudi poslovenjena različica »insider«. Za insiderje je značilna informacijska prednost. Sam status insiderja, dejstvo, da oseba pozna nejavno informacijo, ni pravni problem. Problem nastane, ko nekdo, ki ima status insiderja, notranjo informacijo, za katero je izvedel pred drugimi, uporabi za nakup ali prodajo vrednostnega papirja, ali jo neupravičeno sporoči nekomu drugemu. Tedaj govorimo o zlorabi notranje informacije. Nasproten pomen izraza »insider« je »outsizer« ali »zunanja oseba« (Špec, 1996, str. 36).

18 Beseda tujega izvora, ki se uporablja v slovenskem jeziku kot strokovni izraz za katerega nimamo ustreznega poimenovanja



Po Zakonu o trgu vrednostnih papirjev19, 276. člen nihče ne sme pridobiti vrednostnih papirjev ali z njimi razpolagati na podlagi notranjih informacij. Prav tako tudi oseba, ki so ji neposredno dostopne notranje informacije, teh informacij ne sme razkrivati tretjim osebam ali na njihovi podlagi priporočati tretjim osebam pridobitve ali razpolaganja z vrednostnimi papirji. 4.3.1 Delitev insiderjev po direktivi o trgovanju z notranjimi

informacijami Po direktivi Sveta Evrope o trgovanju z notranjimi informacijami (direktiva 89/592/EEC) insiderje delimo na dve skupini (Juhart, 1994, str. 183):

primarni oziroma direktni insiderji so tisti, ki pridobijo informacije zaradi položaja, ki ga imajo v razmerju do izdajatelja vrednostnega papirja. To so osebe, ki imajo informacije, ker so člani v upravnem, poslovodnem ali nadzornem organu izdajatelja vrednostnega papirja ali imajo kapitalsko udeležbo pri izdajanju vrednostnega papirja ali pa imajo dostop do informacij zaradi zaposlitve, poklica ali dolžnosti;

sekundarni oziroma indirektni insiderji (imenovani tudi prejemniki informacije) so tisti, ki se do informacije dokopljejo bodisi v stiku s primarnimi insiderji bodisi kako drugače zunaj okvirov njihovega rednega delovanja. V to skupino razvrščamo osebe, ki imajo notranje informacije, katerih neposredni ali posredni vir je lahko samo primarni insider in ki se tega dejstva zavedajo. Značilnost sekundarnega insiderja je predvsem, da pridobi informacijo in se hkrati zaveda njenega pomena. Okoliščina, da je informacija pridobljena preko posrednika ni pomembna.

Primarni insiderji imajo tako notranje informacije v posesti neizogibno, kar je posledica njihovega položaja, poklica ali druge aktivnosti. Sekundarni insiderji pridobijo informacijo od primarnega in jo uporabijo ali pa ne. Delitev je pomembna, ker so prepovedi ravnanja za prvo skupino bistveno strožje. Primarnim insiderjem so po direktivi Sveta Evrope trgovanje z notranjimi informacijami prepovedane tri skupine ravnanj (Juhart, 1994, str. 184):

trgovanje (to je pridobivanje ali odtujevanje) z vrednostnim papirjem na lasten račun ali na tuj račun;

razkritje notranje informacije ne glede na učinkovanje na trgovanje z vrednostnim papirjem;

zastopanje in svetovanje.

Prepoved trgovanja z vrednostnim papirjem na lasten ali na tuj račun je ostra sankcija, katere namen je preprečiti izkoriščanje prednosti, ki jih prinaša informacija. Direktiva z drugo prepovedano skupino ravnanj meri na razkritje informacije brez

19 »Nihče ne sme pridobiti finančnih instrumentov ali z njimi razpolagati, za svoj račun ali za račun tretje osebe, na podlagi notranjih informacij«. Navedena prepoved velja tudi za poskus pridobitve ali razpolaganja s finančnim instrumentom



ustrezne pravne podlage oziroma na način, ki investitorjem ne zagotavlja enakih pogojev. Večino primarnih insiderjev kumulativno zavezujejo še pravila o varovanju poslovnih skrivnosti. Svetovanje je prepovedano neodvisno od tega ali se kasneje na podlagi nasveta transakcija izpelje ali ne. Za sekundarne insiderje so prepovedi manj stroge. Zanje velja zgolj prepoved trgovanja z vrednostnim papirjem, na katerega se informacije nanašajo. Druge prepovedi niso obvezne, vendar direktiva prepušča državam članicam, da se same odločijo ali bodo tudi za sekundarne insiderje razširile krog prepovedanih dejanj. 4.3.2 Delitev ins derjev po skupinah i

i

Pri osebah, ki opravljajo določene poklice, dejavnosti ali aktivnosti v podjetjih, na trgu vrednostnih papirjev, ali naloge, ki so povezane z vrednostnimi papirji nasploh, je možnost zlorabe notranje informacije precej velika. Te osebe je moč razporediti v pet relativno konsistentno zaključenih skupin (Grilc, 1994, str. 559):

v prvo skupino spadajo osebe, ki so poglaviten vir notranjih informacij. To so izdajatelji vrednostnih papirjev, predvsem njihovi direktorji, uslužbenci ali funkcionarji izdajateljev, pretežni ali kontrolni delničarji oziroma družbeniki, ponekod tudi pravne osebe in družba, ki trguje z lastnimi vrednostnimi papirji;

v drugi skupini so osebe, ki so pogodbeno povezane z izdajatelji. V tej skupini so na primer svetovalci, odvetniki, računovodje, revizorji, arhitekti, banke, pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev in njihovi zaposleni;

tretja skupina so institucionalni investitorji iz krogov, ki so blizu bankam; v četrti skupini so državni uradniki; v zadnji skupini pa so druge osebe, predvsem novinarji, ki notranje

informacije pridobijo na tiskovnih konferencah ali pa jih ustvarijo sami ter osebe, ki imajo informacije o prevzemu drugega podjetja v prihodnosti.

4.3.3 Delitev ins derjev po tipih Osebe, ki pridejo do cenovno občutljivih informacij, dokler še niso bile javno objavljene, lahko razdelimo v dva oziroma tri tipe (Veselinovič, 2000, str. 17):

prvi tip so osebe z notranjimi informacijami po definiciji (primarne osebe z notranjimi informacijami), ki notranje informacije dobijo avtomatično zaradi svojega položaja, strokovnosti, kapitalske povezanosti in podobno;

drugi tip so osebe, ki so tako imenovane potencialne osebe z notranjimi informacijami (sekundarne osebe z notranjimi informacijami). To smo vsi, ki lahko kakorkoli, kadarkoli in kjerkoli pridemo do cenovno občutljivih informacij, preden zanje izve širša javnost;



zadnji tip so dejanske osebe z notranjimi informacijami. To so vse osebe z notranjimi informacijami po definiciji in potencialne osebe z notranjimi informacijami, ki so naključno ali pa namerno pridobile notranjo informacijo.

4.4 Zloraba notranjih informacij

Zlorabe notranjih informacij so verjetno eden največjih problemov organiziranega trgovanja z vrednostnimi papirji na svetu nasploh in »so poleg pranja denarja največje zlo finančnega sveta 20. stoletja«. Kriminalistična stroka govori o »kriminalu belih ovratnikov«, imenujejo pa ga tudi kriminal prihodnosti (Pinterič, Nidorfer, 2002, str. 23). Pri zlorabi notranjih informacij se ustvarjajo razlike med udeleženci borznega poslovanja, saj posamezniki pridejo v položaj, ko lahko z uporabo zaupnih podatkov dosežejo izjemne dobičke. Za borzo tako kot za druge vrste trga velja, da mora imeti vsak vlagatelj vsaj enako možnost dostopa do informacij, na podlagi katerih se bo lahko odločal. Pomembna pa ni samo možnost dostopa do informacij, ampak predvsem hitrost prejema informacij. Če nekdo prejme informacijo prej kot drugi vlagatelji in jo uporabi za svojo odločitev o vlaganju v vrednostne papirje, na katere se informacija nanaša, ali jo posreduje nekomu drugemu, pravimo, da zlorabi notranjo informacijo in si ustvari dobiček (Špec, 1996, str.35). Pri trgovanju na borzi so informacije ključnega pomena za odločanje, so denar. Tisti, ki ima notranje informacije lahko svoje odločitve sprejema hitreje in varneje kot drugi, ki takih informacij nimajo. Kazenski zakonih Republike Slovenije (KZ)20, v 243. členu določa, da se z zaporom treh let kaznuje, kdor notranjo informacijo, ki bi lahko pomembno vplivala na ceno vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta, uvrščenega na organiziran trg v Republiki Sloveniji ali v vsaj eni državi članici Evropske unije, oziroma za katerega je bil vložen predlog za uvrstitev na tak trg, ne glede na to, ali se z njim trguje na tem trgu ali ne, pridobi v zvezi s svojim položajem pri izdajatelju vrednostnega papirja, z lastniškim deležem v kapitalu izdajatelja vrednostnega papirja, s svojo zaposlitvijo ali pri opravljanju dejavnosti, in jo izkoristi z nakupom ali prodajo tega vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega, posredno ali neposredno. Enako se kaznuje oseba, ki notranjo informacijo sporoči nepoklicani osebi ali na podlagi notranje informacije priporoči tretji osebi nakup ali prodajo vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta. Prav tako se z zaporom treh let kaznuje oseba, ki nepooblaščeno pride do notranje informacije in jo izkoristi z nakupom ali prodajo tega vrednostnega papirja ali

20 Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ) – Trenutno veljaven čistopis zakona, Uradni list RS, št. 40-1662/2004 z dne 20.4.2004



izvedenega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega, posredno ali neposredno. Če je bila s kaznivim dejanjem, ki je omenjen v zgornjih odstavkih pridobljena velika premoženska korist, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.



5 Poslovna skrivnost S poslovnimi skrivnostmi ima človek opravka vse od takrat, ko je moral skrbeti za preživetje. Ko je bil še lovec je bila njegova poslovna skrivnost, npr. to, kako najzanesljiveje in najhitreje ujeti eno ali drugo vrsto živali. Zakaj je torej moral človek že od nekdaj skrivati svoje dosežke pred drugimi? Zakaj je hkrati s poslovnimi skrivnostmi nastala tudi potreba po njihovem varovanju in zaščiti? Odgovora na vprašanje ni težko najti. Vzrok namreč tiči v naravi človeka, kajti človek je praviloma poskušal priti do določenih prednosti s čim manj truda ali pa, če le mogoče brez njega. Za vse primere to seveda ne drži, v splošnem pa. Če si je skušal pridobiti prednosti z uporabo vedno novih odkritij o zakonitosti v naravi je njegova lastnost zelo pozitivna, saj je temelj celotnemu napredku človeštva. Temu njegovemu prizadevanju pa so postavljene meje tam, kjer začenja dobivati prednosti na račun sočloveka oziroma drugih ljudi. Tisti, ki je ustvarjal, je moral varovati in ščititi svoje dosežke pred drugimi, če je hotel preprečiti, da bi se z njimi okoristili tisti, ki k njim niso ničesar prispevali. Njegov trud bi bil sicer izničen, saj bi bil na istem kot tisti, ki so počivali, ko je on sam trdo delal (Kop, 1995, str. 51). V sedanjem času poslovne skrivnosti varujejo določene podatke, znanja in vednosti pred konkurenco na trgu. S poslovno skrivnostjo so zavarovana znanja o načinu in postopku organiziranja določenega dela, tehnologije, informacije o poslovnih partnerjih, zaposlenih, finančnih podatkih in vrste drugih informacij, ki so se v gospodarskih družbah zbirale in nastajale več let. Z varovanjem podatkov o poslovnih skrivnostih gospodarska družba varuje svojo prednost na trgu in zaradi tega imajo poslovni podatki pomembno ekonomsko vrednost na sodobni stopnji gospodarskega razvoja. Poslovne skrivnosti so obrambno in napadalno sredstvo gospodarskega subjekta v tržni tekmi, zaradi česar zakonodajalec posveča tej problematiki posebno pozornost. Marsikateri uspeh lahko posamezna gospodarska družba pripiše varovanju poslovne skrivnosti. Hkrati pa je lahko tudi propad podjetja posledica neskrbnega ravnanja s poslovno skrivnostjo (Ivanjko, 2003, str.2).

5.1 Pojem poslovne skrivnosti Pri opredeljevanju pojma poslovna skrivnost obstajata v teoriji dva pristopa. Po eni strani gre za zakonsko opredelitev poslovnih skrivnosti, po katerih se štejejo za poslovno skrivnost vsi podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Ne glede na to, ali so določeni podatki opredeljeni kot poslovna skrivnost, pa se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Za poslovno skrivnost je nujno, da gre za podatke. za katere ve omejen krog ljudi. Podatki morajo biti pridobljeni legalno. Predmet poslovne skrivnosti je lahko le neko dejstvo, ne pa domneva.



Drugi pristop se nanaša na notranjo opredelitev in pravi, da je poslovno skrivnost možno opredeliti kot materialne in nematerialne stvaritve, katere ni treba poznani tistim, ki teh stvari pri svojem delu ne potrebujejo. Krog ljudi, na katere se nanaša zakonska dolžnost varovanja poslovne skrivnosti, lahko delimo na dve skupini. V prvo skupino sodijo družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so znotraj družbe in za družbo opravljajo delo na podlagi civilno pravnih pogodb. Prav tako pa so dolžne varovati poslovno skrivnost osebe zunaj družbe, ki na kakršen koli način zvejo za podatek, ki je predmet poslovne skrivnosti in vejo, ali pa bi po naravi podatka morali vedeti, da gre za poslovno skrivnost. Prav z razširitvijo dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti na osebe zunaj družbe se preprečuje gospodarsko vohunstvo (Podbregar, Žirovnik, 2006, str.52). Kadar govorimo o poslovni skrivnosti v korporacijskih razmerjih, imamo težave z opredeljevanjem omenjenega pojma. Poslovna skrivnost se praviloma obravnava kot skrivnost v poslovnih razmerjih na trgu, pri čemer pa se ob poslovni skrivnosti, ki je vezana na tržna razmerja, pojavlja tudi poslovna skrivnost v korporacijskih razmerjih v odnosih med družbeniki oziroma delničarji ter med družbo in podjetjem. Zaradi tega bi bilo primerneje uporabiti pojem gospodarska skrivnost, ki bi obsegala tako poslovno skrivnost, vezano za tržna razmerja oziroma poslovanje gospodarskih subjektov na trgu in razmerja med družbeniki oziroma delničarji v gospodarskih družbah (Ivanjko, 2003, str. 4). V zakonskih določilih, ki so jih v zadnjih letih zamenjala nova, je bil uporabljen izraz »poslovna tajnost«, zdaj pa ta določila uporabljajo izraz »poslovna skrivnost«. Pri tej spremembi ne gre za drug pomen, temveč za lepši slovenski izraz v skladu s Slovenskim pravopisom. Bilo bi prav, če ob spremembi ne bi bili zamenjali le besede »tajnost« z lepšo slovensko besedo »skrivnost«, ampak tudi besedo »poslovna« z besedo, ki je z ozirom na vsebino pravilnejša; ta beseda je »gospodarska«. Uporabljati bi torej morali izraz »gospodarska skrivnost« (Kop, 1995, str. 21). Gre torej za to, da se skrivnosti podjetja ne pojavljajo le na poslovnem področju, temveč tudi na drugih področjih njegovega delovanja (npr. raziskave, razvoj, proizvodnja). Temu dejstvu pa mnogo bolj ustreza pojem »gospodarska skrivnost«, ki seveda zajema tudi to, kar zajema preozek pojem »poslovna skrivnost«. Poslovna skrivnost je pojmovno opredeljena v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah21 (ZGD), ki opredeljuje kot poslovno skrivnost tiste podatke, za katere družba oziroma drugi gospodarski subjekt določi s pisnim sklepom. Zakon govori o podatku kot pojmu za vsebino, ki je v vednosti in znanju fizične osebe. Omenjeni podatki oziroma vednost vsebine in znanje se lahko tudi materializira v obliki zapisane vsebine, računske operacije, skice, formule in podobno. Lahko je tudi preprosta informacija o zapisnikih sej posameznih organov. To je lahko tudi sklep posameznega organa v družbi.

21 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1),trenutno veljaven čistopis zakona, Uradni list RS, št. 42-1799/2006 z dne 19.4.2006



Razen omenjene sestavine pojma poslovne skrivnosti pa Zakon o gospodarskih družbah v 40. členu določa kot drugo vsebino pojma poslovne skrivnosti dejstvo, da so s sklepom o opredelitvi posameznega podatka kot poslovne skrivnosti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov ter druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. To pa pomeni, da je s poslovno skrivnostjo lahko seznanjen le določen krog ljudi. Za poslovno skrivnost ne more veljati podatek, ki je splošno znan ali pa je dostopen nedoločenemu številu ljudi. Poslovna skrivnost je lahko podatek, s katerim je seznanjeno večje število ljudi, vendar le s posameznim delom podatka in ga je mogoče združiti v enotno vedenje z medsebojnim komuniciranjem ali s poročanjem posamezne sestavine zaščitenega podatka. Poslovna skrivnost se nanaša tudi na podatek, ki je lahko vsem znan, vendar pa se skrivnost nanaša na dejstva, kdo ta podatek ve oziroma ga koristi ali ga lahko koristi v gospodarske namene. Tretja značilnost poslovne skrivnosti je, da je vsebina podatka lznana le določenemu in omejenemu krogu ljudi. Omenjena omejenost mora biti znana tistim, ki poznajo ta podatek in prav tako mora omejitev izhajati iz določenega sklepa oziroma odločitve organa ali posameznika, ki je pristojen za določanje kroga ljudi, ki se lahko seznani z vsebino zaščitenega podatka. V zvezi z omejenostjo kroga ljudi, ki lahko izvedo za vsebino podatka, je potrebno omeniti, da so tisti, ki imajo znanje o tem podatku seznanjeni z dejstvom, da ne smejo razpolagati z vsebino tega podatka. Glede trajanja varstva posameznega podatka kot poslovne skrivnosti je potrebno ločiti, ali je poslovna skrivnost opredeljena s pisnim sklepom organa gospodarske družbe; v tem primeru bo podatek varovan tako dolgo, dokler ne bo s pisnim sklepom preklicana poslovna skrivnost, ali pa je s pisnim sklepom določeno obdobje varovanja poslovne skrivnosti. V drugem primeru, kadar gre za zakonsko opredelitev poslovne skrivnosti, pa je potrebno trajanje varstva določenega podatka presojati po enakih kriterijih, kot samo dejstvo, da gre za poslovno skrivnost22. Gospodarske družbe opredelijo poslovne skrivnosti v splošnem aktu23, pri čemer so le-te taksativno naštete, ali pa splošno opredeljene, pri čemer je pomembno, da je možno razlikovanje poslovnih skrivnosti od tistih dejstev, ki to niso. V pravilniku gospodarske družbe tudi časovno opredelijo dolžnost varovanja24 poslovnih skrivnosti, krog oseb, ki jih veže dolžnost varovanja ter njihove pravice, obveznosti in odgovornosti. Ker nekatera poslovna razmerja niso možna, če poslovna partnerja ne razkrijeta tudi informacij, ki so sicer poslovna skrivnost, je smiselno v pravilnik vključiti tudi dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti poslovnih patnerjev, za katere bi lahko izvedeli zaposleni.

22 To je možnost nastanka škode gospodarskemu subjektu, če bi za ta podatek izvedela nepooblaščena oseba. 23 Model Pravilnika o poslovni skrivnosti je predstavljen v poglavju 9.1 24 Dolžnost varovanja pomeni prepoved zlorabe in izdaje



5.2 Ogrožanje poslovnih skrivnosti Poslovne skrivnosti ogrožajo vsi tisti, ki si od njih obetajo korist. Njihova pravnoorganizacijska oblika pri tem ne igra nobene vloge, saj je z našega stališča res vseeno ali je tisti, ki jih ogroža, samostojni podjetnik, delniška družba ali pa družba z omejeno odgovornostjo. Stopnja ogroženosti ni nič manjša, če eno ali drugo podjetje sploh ne obstaja, ampak se šele pripravlja na ustanovitev. Obstoječa ali prihodnja podjetja ogrožajo poslovne skrivnosti bodisi posredno ali neposredno. O neposrednem ogrožanju govorimo takrat, ko si podjetje samo, brez pomoči posrednikov prizadeva, da bi se dokopalo do poslovnih skrivnosti. Na podlagi znanih primerov lahko sklepamo, da gre v večini primerov za neposredno ogrožanje (Kop, 1995, str. 51). Najbrž z domnevo, da posredno ogrožanje dobiva vedno večji pomen, nismo daleč od resnice. Bistvo tega posrednega ogrožanja je v tem, da se interesent za neko poslovno skrivnost dogovori s posrednikom, da mu za dobro plačilo priskrbi skrivnost sedanjega ali prihodnjega tekmeca na trgu. Ti posredniki so največkrat zasebna svetovalna podjetja, ki se poleg drugega ukvarjajo tudi z gospodarskim vohunstvom in prodajajo poslovne skrivnosti. S stališča varovanja in zaščite poslovnih skrivnosti je prav, da vemo, kdo in na kakšen način jih lahko ogroža. V okviru smiselnosti in možnosti, pa jih moramo tako dobro varovati in ščititi, da nam je vseeno kdo jih ogroža. 5.2.1 Načini ogrožanja poslovnih skrivnosti Tisti, ki hoče izvedeti naše poslovne skrivnosti in jih uporabiti v svojo korist oziroma našo škodo, ima na razpolago več možnosti. Izbira najustreznejše možnosti oziroma kombinacije je odvisna od konkretnega primera. Včasih je uporaben en sam način, v drugih primerih vodi do uspeha kombinacija (Kop, 1995, str. 55). Zloraba O zlorabi govorimo, kadar nekdo, ki zaradi svojega dela ali siceršnjega razloga, upravičeno pozna poslovno skrivnost, to zlorabi v svoj prid in v škodo imetnika skrivnosti. Do zlorab večjega obsega pride predvsem kadar se nekdo pripravlja, da bi z uporabo poslovnih skrivnosti svojega delodajalca zagotovil uspeh svojemu prihodnjemu podjetju oziroma si zagotovil dober izhodiščni položaj pri prihodnjem delodajalcu. Izdaja Pri izdaji gre za to, da nekdo, ki pozna poslovno skrivnost, to da na razpolago zainteresirani tretji osebi. Motivi za takšno dejanje so zelo različni in niso vedno povezani z materialnimi koristmi, vsaj na prvi pogled ne.



Gospodarsko vohunstvo Gospodarsko vohunstvo imenujemo uporabo prikritih metod za spoznanje poslovnih skrivnosti. Le redko se uporablja v čisti obliki, saj je v večini primerov kombinirano z izdajo.

5.3 Motivi za zlorabo in/ali izdajo poslovnih skrivnosti Pomembno je, da poznamo čim več motivov za zlorabo ali izdajo poslovnih skrivnosti, saj imamo s tem več možnosti, da zavarujemo svoje poslovne skrivnosti. Motive za zlorabo ali izdajo poslovnih skrivnosti delimo v dve večji skupini (Kop, 1995, str.64):

motivi za zlorabo; motivi za izdajo.

5.3.1 Motivi za zlorabo Omenili smo že, da govorimo o zlorabi, kadar nekdo upravičeno pozna poslovno skrivnost in jo zlorabi za svoje namene. Interes pri tej zlorabi ima oseba sama ne pa nekdo drug. Možnih motivov za zlorabo je več, najpomembnejša pa sta želja po uspehu in prihranek pri stroških. Željo po uspehu ima vsakdo, toda pri nekaterih je tako močna, da premaga številne moralne ovire. Če ima tak človek pri svojem delu dostop do poslovnih skrivnosti in če meni, da mu to poznavanje lahko pomaga do uspeha na trgu, so poslovne skrivnosti že obsojene na zlorabo. Prihranek pri stroških je vsekakor eden izmed osnovnih motivov za zlorabo. O njem govorimo, kadar se nekdo pripravlja, da bo šel na svoje in pri tem uporabi skrivno znanje svojega delodajalca. Uspeh pri tem mu je tako rekoč zagotovljen, saj nima nobenih stroškov z razvojem in lahko konkurira sedanjemu delodajalcu z veliko nižjo ceno in enako kakovostjo. Ta motiv je vsekakor tesno povezan z željo po uspehu. 5.3.2 Motivi za izdajo Izdaje poslovnih skrivnosti so v splošnem številnejše od zlorab in zato pomenijo za nas tudi večje tveganje. Dejstvo, da smo spoznali tudi obdobje velikih gospodarskih pretresov, v katerem je bilo zlorab poslovnih skrivnosti mnogo več kot izdaj in so imele tudi bistveno večji pomen, ne spreminjati naše usmeritve. V zvezi z izdajo imamo opravka vsaj z dvema osebama, ki imata vsaka svojo vlogo. Zato gre v zvezi s tem tudi za dve skupini motivov (Kop, 1995, str. 65):

motivi interesenta; motivi izvajalca.



Motivi interesenta Pobudo za izdajo da nekdo, ki bi rad izvedel poslovne skrivnosti kakšnega podjetja. Njegovi motivi so lahko zelo različni, bistveni pa so naslednji:

želja po uspehu; prihranek pri stroških; časovna stiska; boj za tržne deleže; boj za preživetje.

Pri motivu časovna stiska gre za to, da interesent ali pobudnik pride pri svojem delu v časovno stisko. Izhod vidi le v sadovih razvojnega dela nekoga drugega in meni, da bi si z njimi znatno skrajšal čas, ki je potreben, da bi uspešno končal razvojno delo. Z motivom boj za tržne deleže imamo opravka, ko je tekmec že navzoč na trgu in bi si rad na tuj račun povečal svoj tržni delež. V škodo imetnika poslovne skrivnosti bi rad dosegel boljšo kakovost oziroma bi rad proizvajal ceneje. Pri motivu boj za preživetje je potrebno poudariti, da ko človeku grozi nevarnost se oprijemlje vsega, kar mu je dosegljivo. To velja tudi za podjetja, ki vidijo rešitev pred grozečim polomom v poslovnih skrivnostih svojega tekmeca na trgu. Motivi izvajalca Interesent, ki bi rad izvedel tujo poslovno skrivnost, ne more priti do cilja, če mu pri tem ne pomaga nekdo, ki poslovno skrivnost pozna. Potrebuje torej nekoga, ki mu je pripravljen želeno poslovno skrivnost izdati. Možnih motivov za izdajo je kar nekaj, naštel bom le nekaj najznačilnejših:

obeti v poklicu; nezadovoljstvo pri delu; denarne težave; želja po denarju.

Motiv obeti v poklicu je morda najpomembnejši v zvezi z izdajo. Interesent za poslovno skrivnost si izbere človeka, za katerega ve, da jo dobro pozna in da pri svojem sedanjem delodajalcu nima pravih možnosti napredovanja. Obljuba, da bo pri njem takoj zasedel zelo dobro plačano delovno mesto, če bo prinesel s seboj določeno poslovno skrivnost, naredi svoje. Tisti, ki pri svojem delu ni zadovoljen, je za ponudbo interesenta za poznavanje poslovne skrivnosti razmeroma zelo dovzeten, vzrok za nezadovoljstvo pri tem ne igra bistvene vloge.



Glede denarnih težav je potrebno povedati, da človek, ki bolj ali manj živi nad svojimi denarnimi zmožnostmi, je za interesenta za poslovno skrivnost zelo zanimiv, za imetnika poslovne skrivnosti pa stalno tveganje. Pri ljudeh z izrazito željo po denarju interesent računa, da bo s svojimi predlogi razmeroma lahko uspel.

5.4 Varovanje poslovnih skrivnosti Vsakdo, ki se v okviru svojega dela ali na druge načine seznani s poslovnimi skrivnostmi je slednje dolžan varovati. Še posebna skrbnost se zahteva od vseh, ki poklicno opravljajo določena dela, npr. svetovalci za odnose z javnostmi, svetovalci na področju trženjskih aktivnosti ter drugi, ki se zaradi narave svojega dela srečujejo s številnimi poslovnimi skrivnostmi. Naloga varovanja poslovne skrivnosti je še posebej zahtevna pri izvajanju odnosov z javnostmi, kjer izvajalec v imenu naročnika pogosto v javnost posreduje številne podatke o družbi. Vsakdo, ki komunicira v imenu družbe mora biti seznanjen s tem, kaj se šteje za poslovno skrivnost in kako s poslovno skrivnostjo ravnati, ko se z njo seznani (Zajc, Abreht, 2004, str. 203). O varovanju poslovne skrivnosti govorimo, ko si nekdo, ki to poslovno skrivnost upravičeno pozna prizadeva, da je ne bi izvedela tretja oseba, oziroma ko je tudi sam ne zlorabi. Varovanje predpostavlja torej upravičeno poznavanje poslovne skrivnosti. Kdo pa upravičeno pozna naše poslovne skrivnosti? Poznajo jih vsi tisti, ki sicer svojega dela ne bi mogli opravljati. To niso samo posamezni delavci našega podjetja, temveč tudi zunanji strokovnjaki posameznih delovnih področij, ki prevzemajo pogodbeno obveznost, da za nas v našem podjetju v določenem času opravijo določeno strokovno delo. Pri tem pa gre predvsem za svetovalce na posameznih področjih. V to skupino upravičenih poznavalcev pa spadajo tudi tisti sodelavci kooperanta, ki morajo poznati določeno poslovno skrivnost, saj sicer ne bi mogli izdelovati za nas določenih delov ali sklopov oziroma opravljati določenih storitev (Kop, 1995, str. 57). Za vse upravičene poznavalce poslovnih skrivnosti velja čisto načelna obveznost, da jih varujejo. Te obveznosti so zasidrane v pogodbah ali pa le v ustreznih izjavah ob začetku in koncu dela. Pri določanju podatka, ki šteje za poslovno skrivnost, mora s pisnim sklepom organ gospodarske družbe določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in določiti odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. Način varovanja poslovne skrivnosti bo praktično opredeljen zlasti z natančnim določanjem, katere vsebina določenega podatka je poslovna skrivnost in na kakšen način se ta podatek označuje kot poslovna skrivnost in z določitvijo kroga oseb, ki so lahko seznanjene z vsebino.



S pisnim sklepom iz prvega odstavka 39. člena ZGD določi družba način varovanja poslovnih skrivnosti in odgovornosti oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD). V način varovanja poslovne skrivnosti spada tudi podatek o trajanju varovanja podatka kot poslovne skrivnosti. V sklepu bo praviloma določena oseba, ki je odgovorna za posredovanje omenjenih informacij tretjim osebam in oseba, ki nadzoruje oziroma sproža postopke v primeru kršitve poslovne skrivnosti. K načinu varovanja poslovne skrivnosti spadajo tudi določila o pogodbi o zaposlitvi ali pa drugih pogodbah, ki urejajo razmerje gospodarskega nosilca do oseb z osebami, ki so zaradi svojega položaja oziroma dela seznanjena s poslovno skrivnostjo z zaščitenim podatkom oziroma lahko izvedo vsebino zaščitenega podatka. Pisni sklep bo tudi vseboval postopek poročanja o vsebini podatka tretjim osebam, npr. celovito poročanje, pisno poročanje, prepoved poročanja po telefonu in podobno. Kadar gre za zaposlene v gospodarskih družbah, je potrebno v pogodbi o zaposlitvi25 posebej opredeliti način varovanja poslovnih skrivnosti s strani delavcev. Glede kroga oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost, je pomembna določba, ki določa, da so poslovno skrivnost družbe dolžne varovati tudi osebe izven družbe, če zanjo vedo ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost (drugi odstavek 40. člena). To pa pomeni, da pri kršiteljih mora obstajati zavest, da se z razkritjem tega podatka povzroči občutna škoda gospodarski družbi. Posebna zakonska prepoved se nanaša na tiste, ki se ukvarjajo s tako imenovanim gospodarskim vohunjenjem. Z zakonom je namreč, osebam izven družbe prepovedano ravnanje, s katerim bi osebe izven družbe poskušale v nasprotju z zakonom in voljo družbe pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost družbe (tretji odstavek 40. člena ZGD). Podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost, lahko pridobi zainteresirana oseba le v skladu z voljo družbe, ki jo izrazijo pristojni organi družbe. Prepovedana so vsa tista ravnanja, s katerimi bi se nekdo, mimo volje družbe in v nasprotju z zakonom, poskušal dokopati do vsebine podatka, ki je poslovno varovan. Zakon za kršitve omenjenih določb ne predpisuje nobene sankcije, vendar pa je ta določba varovana s predpisi kazenskega prava, ki daje pravico prizadeti družbi, da zahteva prenehanje ravnanja oseb, ki bi skušale nezakonito pridobiti podatke, ki so

25 Model Pogodbe o zaposlitvi je podan v poglavju 9.2. V pogodbi je dan poudarek na konkurenčni klavzuli in konkurenčni prepovedi



poslovna skrivnost družbe oziroma zahtevati odškodnino za povzročeno škodo ter tudi zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja. Če pa omenjena dejanja pomenijo tudi nelojalno konkurenco, kar pa bo vedno pravilo, pa se lahko uveljavljajo tudi sankcije za dejanja nelojalne konkurence, tako na kazenskem kot tudi na civilnem področju.



6 Ekonomski pomen poslovnih skrivnosti Uspešnost in učinkovitost, ki ju s svojim delovanjem zasledujejo podjetja, terjata od njih stalno spremljanje svojega okolja, ter na tej osnovi predvidevanja, kakšna bodo v prihodnosti razmere poslovanja. Iz okolja podjetja prejemajo vire za delovanje, jih opredeljujejo, jim dodajajo vrednost in jih spreminjajo v proizvode in storitve, te pa kot proizvodnje učinke vračajo nazaj v okolje. Pri tem svojem delovanju morajo biti podjetja selektivna pri izbiri virov in proizvodnih učinkov26, predvsem pri dajanju informacij o lastnem delovanju (Tavčar, 1994, str. 85). Gospodarske družbe so torej odvisne od okolja – svojih odjemalcev, dobaviteljev in konkurentov, obenem pa tudi sama vplivajo nanj. Poleg opisanih odnosov v t.i. tržnem okolju, so pomembni tudi vplivi širšega okolja in delovanje podjetja. Monetarna in fiskalna podjetja, pravni predpisi, razvitost gospodarstva in obeti za njegovo prihodnjo rast, socialno okolje in tehnologija27 so pomembne določljivke uspešnosti podjetja. Ob analizah širšega okolja morajo podjetja skrbno proučiti predvsem elemente, ki imajo vpliv na njihovo ožje poslovno okolje in poslovanje. Pomembno je namreč, da podjetja poznajo svojo panogo, ter trenutne in verjetne prihodnje razmere v njej. Panožna konkurenca, tako obstoječa kot potencialna, pogajalska moč kupcev in dobaviteljev, ter nenazadnje tudi sodelovanje med podjetji, vplivajo na prihodnje priložnosti, ki se ponujajo podjetju ter na nevarnosti, na katere mora biti pozorno. Pridobivanje informacij o stanju v okolju, možnosti razvoja panoge in samega podjetja, predvsem pa pridobivanje informacij o delovanju konkurentov, pa je nemalokrat težavno. Bolj, ko podjetje prehaja na analiziranje stanja v svojem ožjem poslovnem okolju, bolj se mora upirati na predvidevanja, saj so podatki, ki jih potrebuje, vedno bolj zaupni in kot taki vedno manj dostopni. Z namenom ohranjanja konkurenčnih prednosti in preprečitve gospodarske škode, podjetja namreč ščitijo svoje poslovne skrivnosti, dostopne pa so nekatere informacije javnega značaja (Pretnar, 2002, str. 132). Gospodarske družbe torej potrebujejo informacije za analize in predvidevanja, obenem pa so tudi samo konkurenca, ki vpliva na odzive in poslovanje drugih družb v panogi. Informacije o njihovem poslovanju in nastopanju na trgu, predvsem tiste, ki se nanašajo na prihodnje delovanje, so zato zanimive za konkurente. Gospodarske družbe se tako soočajo z nedostopnostjo določenih informacij o konkurentih, obenem pa morajo ščititi lastne zaupne podatke. Iz navedenega torej izhaja, da morajo gospodarske družbe za zagotavljanje svoje uspešnosti pazljivo spremljati spremembe v okolju, predvsem v panogi. Enako pomembno, kot je spoznanje panoge in širšega okolja delovanja gospodarske družbe, je pomembno tudi poznavanje njene osrednje sposobnosti ter celovito ocenjevanje njenih prednosti in slabosti. Šele na osnovi celovitih analiz lahko gospodarske družbe namreč oblikujejo razvojne strategije in razvijajo konkurenčne prednosti.

26 Viri in proizvodni učinki so tako materialni, kot nematerialni (informacije) 27 V širšem pomenu veda o učinkovitem delovanju na kateremkoli področju



Veliko gospodarsko koristnih informacij, povezanih s konkurenti, je mogoče dobiti iz javnih registrov pravic industrijske lastnine. Prav tako so ti vir novih tehničnih informacij ter podatkov o stanju in razvojnih smereh znanja na tehničnem področju. Podatki odražajo aktivnosti posameznih subjektov na trgu. Povedo, kaj konkurenti na trgu proizvajajo oziroma prodajajo, na katerih trgih so že prisotni, katere trge šele osvajajo, in na katere trge se usmerjajo. Informacije kažejo tudi na možne nove konkurente, ki se lahko pojavijo na določenem trgu ali na področju določenega proizvoda (Puharič, 2003, str. 69). Ko podjetja dobijo okvirno sliko o dejavnosti konkurence, ocenijo svoje prednosti in slabosti ter analizirajo osrednje sposobnosti. Pri tem podjetja ugotavljajo, kdo je sploh lastnik njihovih osrednjih sposobnosti (podjetja ali zaposleni), kako trajne so te, kako prenosljive in kako hitro jih posnema konkurenca. Na tej osnovi lahko podjetja ocenijo prednosti in slabosti s stališča varnosti prenosa informacij in znanj iz podjetja. V storitvenih podjetjih je namreč osnovno znanje navadno v posesti zaposlenih, zato je selitev tega znanja v konkurenčno podjetje relativno lahka. Prav tako so nekateri viri, ki jih je mogoče kupiti na trgu, dosegljivi tudi konkurentom, težje prenosljiv pa je sloves ali blagovna znamka (Jaklič, 2002, str. 326). Na osnovi opravljenih analiz, gospodarske družbe torej lažje opredelijo področja dela, ki največ prispevajo k prednostmi pred drugimi. Navadno so to raziskave in razvoj, proizvodnja ali komercialno področje. Tako opredeljene konkurenčne prednosti predstavljajo tudi dobro izhodišče za ugotavljanje potreb po zaščiti proizvodnih postopkov, proizvodov, načrtov, znanja ali podatkov. Učinkovito zaščito lahko podjetja dosežejo s katero od pravic intelektualne lastnine, z opredelitvijo poslovnih skrivnosti, s konkurenčnimi klavzulami v pogodbah o zaposlitvi ali pa z zaposlitvijo le zelo zanesljivih in strokovno usposobljenih ljudi za delo na tistih področjih, kjer morajo delavci poznati pomembne poslovne skrivnosti. Patentno varstvo je potrebno vselej, kadar je izum razkrit z izdelkom samim. Če pa izum omogoča le učinkovitejšo proizvodnjo izdelka, ki ostane nespremenjen, je zaščita z institutom poslovne skrivnosti boljša izbira (Pretnar, 2002, str. 185). Z institutom poslovne skrivnosti se lahko zaščiti sam proizvodnji postopek, podatki o nastopanju na trgu, podatki o finančnem, materialnem in kadrovskem položaju podjetja (Berden, 1981, str. 37). Varstvo podatkov je izjemno pomembno predvsem v razvojnih in raziskovalno intenzivnih obratih, saj največje dobičke danes omogočajo prav proizvodi visoko razvite tehnologije. Manj strogo varstvo, bi sicer omogočilo hitrejši pretok informacij in zato hitrejši gospodarski in tehnični razvoj, vendar nasprotno monopoliziranje podatkov vzpodbuja podjetja k iskanju vedno novih, izvirnih rešitev in s tem k doseganju novih konkurenčnih prednosti. Če ne bi bilo patentnega varstva, bi bilo namreč dovoljeno kopirati vsak nov izum, s tem pa bi se občutno zmanjšale investicije v raziskave in razvoj (Pretnar, 2002, str. 121). Konkurenčna prednost podjetja je torej osrednji dejavnik njegovega uspešnega poslovanja rasti in razvoja. Vendar konkurenčna prednost ni nekaj stalnega. Občasno sicer lahko določeno podjetje uživa prednost pred svojimi tekmeci vendar



bodo ti skušali kar najhitreje odgovoriti s svojo ponudbo in prevzeti vodilni položaj, vendar vodilno podjetje svoj položaj lažje ohrani, v kolikor njegova konkurenčna prednost izvira iz tehnološke prednosti, ki je patentirana ali varovana kot poslovna skrivnost (Pretnar, 2002, str. 33). Stroškovno prednost lahko podjetje doseže z uvedbo novih postopkov proizvodnje ali z uporabo novih materialov, s spremembami v načinu prodaje in podobno. Za to so navadno potrebna velika vlaganja v raziskave in razvoj, v izobraževanje kadra, potrebne so posodobitve proizvodnih zmogljivosti in podobno. Vendar kljub kakovostni kontroli stroškov raziskovalno-razvojnega oddelka ni mogoče z gotovostjo pričakovati stroškovno sprejemljivih in učinkovitih rešitev. Zato in zaradi časa potrebnega za razvoj novih proizvodov ali proizvodnih postopkov se lahko podjetje, ki stopa na trg odloči za pridobitev licence, namesto, da vlaga v lastne raziskave in razvoj, ali pa se, sicer neetično, odloči za katerega od načinov nelojalne konkurence (Pretnar, 2002, str. 136). Nelojalna konkurenca je lahko posnemanje značilnosti, ki so osnova konkurenčne prednosti drugega podjetja in zloraba njegovih poslovnih skrivnosti ali pa širjenje neresničnih informacij o konkurentu in s tem škodovanje njegovemu položaju na trgu (Pretnar, 2002, str. 98). Podjetja lahko torej posnemajo proizvode in storitve, ki se pojavljajo na trgu ali pa celo skušajo z lažnimi pogajanji o nameravanem poslovnem sodelovanju priti do poslovnih skrivnosti konkurentov in tako prihraniti pri stroških. Tveganje za zlorabo poslovnih skrivnosti je tem večje, čim večje prednosti na trgu zagotavlja imetniku določena poslovna skrivnost. Učinkovita zaščita in varstvo podatkov sta zato izjemno pomembna, predvsem zato, ker zlorabo poslovne skrivnosti v podjetju ponavadi odkrijejo šele, ko se na trgu pojavi skoraj enak, vendar občutno cenejši proizvod. To podjetju, ki je izdelek razvilo, pomeni veliko gospodarsko škodo, v skrajnem primeru pa celo njegov propad. Konkurenčne grožnje s strani konkurentov pa niso edino, s čimer se soočajo podjetja pri svojem poslovanju. Porajajo se jim tudi številne priložnosti za skupno sodelovanje, kar povečuje možnost doseganja konkurenčnih prednosti sodelujočih podjetij oziroma izboljšuje njihovo koevolucijo. Gre za različne oblike partnerstev, v katerih podjetja hkrati konkurirajo in sodelujejo (Jaklič, 2002, str. 148). Tudi v primeru strateških povezav med podjetji pa je potrebno poskrbeti za zaščito poslovnih skrivnosti in v pogodbe o medsebojnem sodelovanju vključiti ustrezne klavzule. Kljub temu, da takšne povezave pomenijo povečanje učinkovitosti sodelujočih podjetij, obenem predstavljajo tudi določeno tveganje. Partnerji se v okviru sodelovanja namreč nujno seznanijo s pomembnimi podatki, celo s poslovnimi skrivnostmi drugega.



7 Pravna ureditev poslovnih skrivnosti Tako med gospodarskimi družbami kot tudi znotraj njih se vzpostavljajo najrazličnejša razmerja. Ta lahko temeljijo na medsebojnem zaupanju, ali pa je njihov temelj konkurenčen odnos med udeleženci. Prva nalagajo, da se udeleženci vzdržijo ravnanj, ki bi škodila drugim udeležencem, čeprav bi bila sama po sebi dopustna. Druga terjajo od udeležencev, da se na primer vzdržijo dejanj nelojalne konkurence. V Ustavi Republike Slovenije, natančneje v 49. in 74. členu, država ta razmerja ureja in obenem ščiti svoj pravni red ter njegova temeljna načela. Tako je na primer gospodarska pobuda sicer svobodna, a so obenem prepovedana dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco in dejanja nelojalne konkurence. Gospodarske dejavnosti prav tako ni dovoljeno izvajati v nasprotju z javno koristjo. Pod nekaterimi, z zakonom določenimi pogoji, se lahko omeji tudi sicer vsakomur zagotovljena prosta izbira zaposlitve. Navedena temeljna načela in izjeme veljajo tudi v povezavi z normiranjem varovanja poslovnih skrivnosti. Zakonodajalec ščiti interes nosilca poslovnih skrivnosti, in sicer tako nasproti drugim podjetjem, državnim organom in posameznikom, kot tudi v odnosu do samih zaposlenih in lastnikov podjetja. Varovanje koristi nosilcev poslovnih skrivnosti je v določenih primerih celo pred varovanjem javnega interesa. Navedeno velja na primer v primeru omejitve načela javnosti v postopkih oddaje javnih naročil, kjer ponudniki razkrijejo tudi svoje poslovne skrivnosti (Žvan, 2003, str. 10). Dejanja, ki pomenijo kršitev poslovne skrivnosti, so lahko vsebinsko zelo različna. Pomenijo lahko dejanje nelojalne konkurence, kršitev delovne dolžnosti ali kaznivo dejanje. Posledica kršitve je lahko odškodninska odgovornost kršitelja. Zaradi različnih pojavnih oblik, ki jih ima lahko kršitev poslovne skrivnosti, je ta varovana z različnimi zakonskimi predpisi. Pomembne določbe v zvezi s poslovnimi skrivnostmi je tako moč najti v okviru gospodarskega, delovnega, finančnega ter kazenskega prava.

7.1 Statusno pravo Osnovni predpis, ki ureja pravo gospodarskih družb, je Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). Ta določa pogoje za ustanovitev gospodarskih družb, ureja različne oblike gospodarskih družb in pravna razmerja med udeleženci v teh družbah. Zakon o gospodarskih družbah dopolnjujejo številni, vsebinsko povezani predpisi, ki urejajo določena vprašanja, ki s tem zakonom niso urejena in veljajo za posamezne vrste gospodarskih subjektov28, ali pa določena vprašanja urejajo drugače in bolj

28 Npr. določbe Obligacijskega zakonika o družbi zasebnega prava (člen. 990 - 2002).



natančno29. Tipična zaupna razmerja, ki nastajajo zaradi udeležbe v podjetju, so razmerja med samimi družbeniki, razmerja družbenikov do tretjih oseb, ter razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma delničarji. Ta razmerja nalagajo udeležencem, da se vzdržijo ravnanj, ki bi lahko škodila drugim udeležencem (Zabel, 1999, str. 211). Med ta nedvomno spadajo razkritje poslovne skrivnosti, pridobivanje podatkov, ki so poslovna skrivnost in sodelovanje v konkurenčni družbi. Zakon o gospodarskih družbah ureja tako institut poslovne skrivnosti, kot institut prepovedi konkurence, ki je s prej navedenim v tesni povezavi. 7.1.1 Poslovna skrivnost Poslovna skrivnost je varovana v razmerjih med družbo in njenimi lastniki, med družbo in njenimi organi ter delavci, ter med družbo in osebami izven družbe. Poslovno skrivnost ZGD v 39. členu definira na subjektiven in objektiven način. Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, ne glede na to pa tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Pri subjektivnem načinu določitve je torej odvisno od družbe, kateri podatki bodo opredeljeni kot poslovna skrivnost, pri objektivnem načinu pa je potreba po varstvu očitna in izhaja že iz same narave podatkov. V nobenem primeru se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (Žvan, 2003, str. 11). Družba s sklepom (ali pravilnikom) o poslovni skrivnosti opredeli tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, zavezanih k njenemu varovanju, ter z njim seznani družbenike, delavce, člane organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. Osebe, odgovorne za kršitev poslovne skrivnosti, morajo biti neodvisne od nosilca poslovne skrivnosti, nikakor pa to niso le osebe, ki so del organizacijske strukture družbe, pač pa tudi bivši družbeniki ali zaposleni, poslovni partnerji ali pa osebe, ki z družbo še niso vzpostavile poslovnega razmerja, se pa z njo dogovarjajo za sodelovanje. Zakon o gospodarskih družbah v 40. členu obvezuje k varovanju poslovne skrivnosti družbe tudi osebe izven družbe, pod pogojem, da so vedele ali bi, glede na naravo podatka, morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost. Poleg obveze varovanja poslovnih skrivnosti navedeni člen vsebuje tudi prepoved ravnanja, s katerim bi osebe izven družbe skušale pridobiti podatke, ki so poslovna skrivnost družbe. Takšno ravnanje mora biti v nasprotju z zakonom ali voljo družbe.

29 Npr. določbe Zakona o bančništvu o osnovnem kapitalu banke (člen. 15)



7.1.2 Prepoved konkurence Prepoved konkurence se nanaša na družbenike, poslovodje, člane uprave in nadzornega sveta ter prokuriste. Ti v bistvu predstavljajo gospodarsko družbo, ki je nosilka poslovnih skrivnosti in so tako na nek način sami nosilci teh poslovnih skrivnosti. Glede na to bi bilo torej možno, da njihovo razpolaganje s poslovnimi skrivnostmi družbe sploh ne bi bilo protipravno. Protipravno razpolaganje s poslovno skrivnostjo je namreč le razpolaganje brez pooblastila nosilca poslovne skrivnosti. Gre za tako specifičen odnos, da že sam Zakon o gospodarskih družbah sankcionira prepoved konkurenčnih aktivnosti. Zgoraj navedene osebe, ne le predstavljajo družbo, temveč se tudi seznanjajo s ključnimi podatki v zvezi s poslovanjem družbe. Zato ne smejo sodelovati ne v vlogi lastnikov ali oseb s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne kot delavci v katerikoli konkurenčni družbi. Zakon o gospodarskih družbah v 41. členu dopušča možnost, da se z aktom o ustanovitvi družbe konkurenčna prepoved razširi tudi na druge osebe30, možno pa je tudi določiti pogoje, pod katerimi lahko osebe, za katere bi sicer veljala konkurenčna prepoved, sodelujejo v konkurenčni družbi. Posledica kršitve konkurenčne prepovedi je odškodninska odgovornost, od družbenikov pa lahko družba zahteva tudi prepustitev poslov, ki so jih sklenili za svoj račun, ali prenos koristi iz teh poslov na družbo, oziroma odstop pravice do odškodnine družbi. Praksa v gospodarskih družbah

V skladu z načelom, da sme biti konkurenca omejena le v tolikšni meri in v takem času, kolikor je to nujno potrebno zaradi vzdrževanja zaupnega razmerja in zaradi doseganja cilja pogodbe, Zakon o gospodarskih družbah določa tudi najdaljšo možno dobo trajanja konkurenčne prepovedi po tem, ko je oseba izgubila lastnost, zaradi katere ji je bila konkurečna prepoved določena31.

7.2 Konkurenčno pravo Konkurenčna zakonodaja naj bi zagotavljala konkurenco, ki podjetja spodbuja k večji učinkovitosti in uspešnosti poslovanja. Po Zakonu o varstvu konkurence32 (ZVK) so tako prepovedana dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco na trgu ali nasprotujejo dobrim poslovnim običajem pri nastopanju na trgu, za kršitve pa so predpisane kazni.

30 Npr. na delničarje delniške družbe 31 Dve leti oziroma šest mesecev v primeru odpoklica člana uprave delniške družbe z omejeno odgovornostjo 32 Zakon o varstvu konkurence (ZVK), trenutno veljaven čistopis zakona, Uradni list RS, št. 110-5391/2002 z dne 18.12.2002



Zakon o varstvu konkurence v 13. členu opredeljuje nelojalno konkurenco kot dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, in s katerim se povzroči, ali zgolj utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Dejanja nelojalne konkurence se lahko nanašajo na reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga in storitev, na razdiranje pogodb in poslovnih razmerij, na neupravičeno uporabo kakšne oznake drugega podjetja, dajanje ali obljubljanje daril. Za dejanje nelojalne konkurence se šteje tudi protipravno pridobivanje poslovne skrivnosti drugega podjetja, ali pa neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne skrivnosti drugega podjetja. Velja torej prepoved poseganja v poslovno skrivnost in prepoved njene zlorabe. Zakon o varstvu konkurence v 2. členu pravi, da v konkurenčnem pravu lahko kršijo poslovno skrivnost le pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost33. Praksa v gospodarskih družbah

V gospodarskih družbah se pogosto dogaja, da delavec, ki preneha z delom in se zaposli v drugem gospodarskem subjektu izkorišča poslovne stike, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu. Vse to pa lahko za prejšnje podjetje pomeni določeno izgubo oziroma škodo. Vendar v tem primeru, kljub temu, da je delavec izkoriščal zaupne poslovne skrivnosti bivšega delodajalca, ne gre za dejanje nelojalne konkurence, saj niso izpolnjene predpostavke po Zakonu o varstvu konkurence. Po tem zakonu prepoved nelojalne konkurence namreč velja le za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, torej za gospodarske subjekte, ne pa tudi za osebe, ki so tam zaposlene. Bi pa odškodninska odgovornost lahko obstajala, če bi bile dogovorjene pogodbene obveznosti zajete v pogodbi o delu. Primer takšne pogodbe, ki vsebuje člene, ki govorijo o konkurenčni klavzuli sem obdelal v 9. poglavju specialističnega dela34.

7.3 Delovno pravo Delovno razmerje je oblika udeležbe v podjetju, v katerem lahko delavec spozna pomembne konkurenčne podatke, ki bi jih lahko uporabil v primeru opravljanja lastne gospodarske dejavnosti ali v primeru zaposlitve v konkurenčnem podjetju. Delovno razmerje je torej zaupen odnos med delodajalcem in delavcem, za katerega je bistvena delavčeva zvestoba delodajalcu v osebnem in etičnem pogledu, pripadnost delodajalcu ter zaščita njegovega dobrega imena. Obveznost lojalnega ravnanja delavca in konkurenčna prepoved sta tudi zakonsko predpisani.

33 Vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu 34 Prakso na področju konkurenčnega in delovnega prava mi je predstavila strokovnjakinja

na tem področju, mag. Cvetka Žirovnik



Delovna razmerja splošno ureja Zakon o delovnih razmerjih35 (ZDR), poleg tega pa veljajo tudi drugi zakoni. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) je na primer tak, v razmerju do Zakona o delovnih razmerjih, specialen predpis. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi se med delavcem in delodajalcem vzpostavi razmerje, z natančno opredeljenimi obveznostmi in pravicami obeh pogodbenih strank. Te opredeljuje že sam Zakon o delovnih razmerjih, ki v členih 31.- 40. kot obveznosti delavca med drugim določa vestno opravljanje dela, upoštevanje delodajalčevih navodil, prepoved škodljivega ravnanja, varovanje poslovnih skrivnosti in prepoved konkurence. Vse navedene dolžnosti izhajajo neposredno iz položaja delavca. 7.3.1 Prepoved škodljivega ravnanja Prepoved škodljivega ravnanja, opredeljena v 35. členu Zakona o delovnih razmerjih, nalaga delavcu, da se, ne glede na vrsto dela, ki ga opravlja, vzdrži vsakega ravnanja, ki bi lahko kakorkoli prizadelo ugled in interese delodajalca. Pri tem ni nujno, da zaradi delavčevega škodljivega ravnanja, škoda dejansko nastane, dovolj je že sama verjetnost nastanka škode. Ta je lahko materialna ali nematerialna. Prva je lahko posledica opravljanja konkurenčne dejavnosti, druga pa posledica okrnitve ugleda ali dobrega imena delodajalca. Za kršitev prepovedi škodljivega ravnanja delavec odgovarja disciplinsko in odškodninsko. 7.3.2 Varovanje poslovnih skrivnosti Dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti po 36. členu Zakona o delovnih razmerjih pomeni, da delavec poslovnih skrivnosti delodajalca ne sme izkoriščati za svojo uporabo ali jih posredovati tretjim. Poslovno skrivnost so dolžni varovati vsi zaposleni, tudi tisti, ki delajo po pogodbi o delu, študenti in dijaki na praksi, in sicer ne glede na to, kako so zanjo izvedeli. Poleg podatkov, ki jih je kot poslovno skrivnost opredelil delodajalec s pisnim sklepom, kot to določa Zakon o gospodarskih družbah, ki vsebuje splošno definicijo poslovne skrivnosti, šteje Zakon o delovnih razmerjih za poslovno skrivnost tudi druge podatke, ki so bili delavcu zaupani oziroma je bil z njimi na kakršenkoli način seznanjen. Za kršitev varovanja podatkov, ki se štejejo za poslovno skrivnost po objektivnem merilu, torej podatkov, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pa je delavec po Zakonu o delovnih razmerjih odgovoren le, če je vedel, ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. Presoja, ali je delavec vedel, ali moral vedeti, da gre za zaupen podatek, bo v vsakem konkretnem primeru kršitve odvisna od delavčevega znanja in zmožnosti, njegovega položaja v podjetju, ter od vrste dela, ki ga opravlja. Za posamezne zaposlene ali druge osebe z določenimi pooblastili dolžnost varovanja poslovne skrivnosti dodatno urejajo posebni, navadno strožji zakoni. V skladu z

35 Zakon o delavnih razmerjih (ZDR), Uradni list RS št. 42-2006/2002, z dne 1.1.2003



načelom zaupnosti po 12. členu Zakona o javnih uslužbencih, so tako javni uslužbenci zavezani k varovanju tajnih podatkov tudi po prenehanju delovnega razmerja. Kljub temu, da je dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti določena že z Zakonom o delovnih razmerjih, pa se lahko podjetja tudi dodatno zaščitijo. Ob sklepanju pogodb o zaposlitvi za delovna mesta, na katerih imajo zaposleni dostop do zelo pomembnih poslovnih skrivnosti, se lahko dogovorijo za daljši odpovedni rok. V primeru odpovedi takšnega delavca, ga lahko podjetje za čas trajanja odpovednega roka razbremeni dotedanjega dela in mu s tem prepreči dostop do novih poslovnih skrivnosti (Kop, 1991, str. 50). 7.3.3 Prepoved konkurence Tudi prepoved konkurence po Zakonu o delovnih razmerjih temelji na načelu varovanja poslovnih skrivnosti. V 37. členu zakon vsebuje splošno veljavno prepoved konkurenčne dejavnosti v času trajanja delovnega razmerja36, obenem pa v 38. členu dopušča možnost, da se za čas po prenehanju delovnega razmerja prepoved konkurence pogodbeno dogovori37. Namen konkurenčne prepovedi je varstvo delodajalca pred kršitvami lojalnosti delavca v času trajanja delovnega razmerja. Delavec brez pisnega soglasja delodajalca tako ne sme opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost delodajalca in bi zanj lahko pomenili konkurenco. Prepoved velja ves čas trajanja delovnega razmerja in za vse zaposlene, za njeno spoštovanje ni določena odmena, ker gre za zakonsko prepoved pa je tudi ni treba posebej določati v pogodbi o zaposlitvi. Za kršitev konkurenčne prepovedi je delavec disciplinsko in odškodninsko odgovoren, kršitev pa lahko pomeni tudi osnovo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Splošne izkušnje, ki jih delavci pridobijo ob opravljanju svojega dela, sicer niso predmet poslovnih skrivnosti, vendar lahko ob opravljanju dela posamezniki pridobivajo tudi tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Po prenehanju delovnega razmerja lahko ta znanja uporabijo pri delu za drugega delodajalca, ali pa svoje delo le prilagodijo glede na predvidene aktivnosti bivšega podjetja in tako ogrozijo njegovo poslovanje, čeprav sploh ne pride do izdaje poslovne skrivnosti. Zakon o delovnih razmerjih, zato dopušča možnost, da se s pogodbo o zaposlitvi dogovori konkurenčna klavzula. Z njo se delavec in delodajalec dogovorita, da delavec določeno obdobje po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal za delodajalca konkurenčne dejavnosti. Takšna pogodbena prepoved se lahko dogovori najdlje za dobo dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primer, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi po njegovi volji ali krivdi.

36 Konkurenčna prepoved 37 Konkurenčna klavzula



Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mora delodajalec delavcu za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo. Tako dogovorjena odmena predstavlja pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule, njen namen pa je zagotoviti enakovredno obremenitev obeh pogodbenih strank. Nasproti prepovedi konkurenčnega ravnanja delavca je delodajalčeva obveznost plačila denarnega nadomestila zaradi omejitve pravice do svobode dela. Splošna prepoved konkurence po Zakonu o delovnih razmerjih velja tudi za javne uslužbence, kljub temu pa tudi Zakon o javnih uslužbencih vsebuje določbe o prepovedi konkurence. Javnim uslužbencem je tako po 100. členu navedenega zakona med drugim prepovedano opravljanje dejavnosti, če bi pri tem zlorabili informacije, do katerih imajo dostop pri opravljanju nalog v službi, in ki sicer niso javno dostopne. Praksa v gospodarskih družbah

Gospodarske družbe navadno že ob zaposlovanju delavcev predvidijo možne zlorabe svojih poslovnih skrivnosti in v pogodbe o zaposlitvi uvrstijo ustrezne klavzule, npr. klavzulo o prepovedi konkurence, konkurenčno klavzulo, dolžnost varovanja zaupnih podatkov in podobno. Prepoved konkurence v času trajanja delovnega razmerja je zakonska prepoved, zato podjetja s pogodbo o zaposlitvi le natančneje določijo in opredelijo, kaj pomeni njena kršitev. Poslovne skrivnosti so največkrat ogrožene šele po prenehanju delovnega razmerja, kar je razlog, da podjetja z zaposlenimi dogovorijo konkurenčne klavzule in jih vključijo v pogodbe o zaposlitvi. Natančna opredelitev konkurenčne klavzule je pomembna tudi zato, ker morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, če naj takšna klavzula sploh velja. Podjetja navadno tudi druge obveznosti v zvezi z varovanjem poslovnih skrivnosti izrecno opredelijo v pogodbi o zaposlitvi, kljub temu, da te delavcem predpisuje že sam zakon. V 9. poglavju specialističnega dela je naveden del konkretne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer tisti, v katerem je urejena konkurenčna prepoved, konkurenčna klavzula in delavčeva dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti delodajalca.

7.4 Pogodbeno pravo Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Hitre spremembe in razvoj terjajo vedno nove pravne posle, v praksi se uveljavljajo novi tipi pogodb (leasing, franšizing ...). Splošno jih ureja Obligacijski zakonik38 (OZ). V 12. členu Obligacijskega zakonika je navedeno, da za gospodarske pogodbe sicer veljajo enaka pravila kot za pogodbe v civilnopravnem prometu, vendar zakonik vsebuje tudi nekaj določb, kjer je za gospodarske pogodbe predviden poseben

38 Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS št. 28 - 1137/2006, z dne 18.3.2006



režim. Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov v razmerjih med gospodarskimi subjekti se tako upoštevajo tudi poslovni običaji, uzance39 in praksa, vzpostavljena med strankama. Kljub temu, da zakonik izrecno ne ureja vseh tipov pogodb, ki jih sklepajo gospodarske družbe, pa tudi za te veljajo temeljna načela. Eno od temeljnih načel Obligacijskega zakonika, vsebovano v 10. členu, je tudi prepoved povzročanja škode, ki je opredeljena kot kršitev pravno varovanih dobrin oziroma interesov. Škoda je lahko zmanjšanje premoženja, izgubljeni dobiček, ali pa nepremoženjska škoda, kamor sodi tudi škoda zaradi okrnitve ugleda pravne osebe. Zloraba poslovnih skrivnosti je nedvomno ravnanje, s katerim se lahko drugemu povzroči škoda in je torej prepovedano ter sankcionirano že v okviru splošnih načel. Obligacijski zakonik pa poleg te splošne prepovedi povzročanja škode, vsebuje tudi nekaj izrecnih določb glede varovanja zaupnih podatkov. Gre za določbe v okviru urejanja licenčne pogodbe (členi 704-728), pogodbe o trgovskem zastopanju (členi 807-836) in posredniške pogodbe (členi 837-850). Z licenčno pogodbo dajalec licence, v zameno za določeno plačilo, pridobitelju licence v celoti ali delno odstopi pravico izkoriščanja patentiranega izuma, tehničnega znanja in izkušenj, znamke, vzorca ali modela. Poleg tega se z licenčno pogodbo lahko prenesejo tudi tehnična znanja in izkušnje, ki niso patentirane. Če predstavlja predmet licence nepatentiran izum ali tajno tehnično znanje in izkušnje, je dolžan pridobitelj licence te varovati kot zaupne. Obveza varovanja velja po samem zakonu, torej tudi v primeru, ko s pogodbo ni izrecno dogovorjena in to za ves čas, dokler tajnost obstaja, lahko tudi po prenehanju trajanja pogodbe. Pogodba o trgovskem zastopanju je pogodba, s katero se zastopnik obveže, da bo, v zameno za provizijo, skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem. Da lahko trgovski zastopnik izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti, mora poznati interese svojega naročitelja, pri tem pa se seznani tudi s podatki in dokumenti, ki predstavljajo poslovno skrivnost. K varovanju poslovnih skrivnosti zastopnika obvezuje že sam Obligacijski zakonik v 817. členu. Dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti velja tudi po prenehanju pogodbe o trgovskem zastopanju, zastopnik pa odgovarja tako za njihovo zlorabo kot tudi za razkritje. Posredniška pogodba pa je pogodba, s katero se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa mu bo v primeru, da bo pogodba sklenjena, plačal provizijo. S posredovanjem je mogoče skleniti katerokoli gospodarsko pogodbo. Posrednik ni odgovoren za uspeh svojega posredovanja, je pa dolžan ravnati pošteno in strokovno. Da lahko ustrezno ščiti interese naročitelja, mora poznati podatke o poslovanju naročitelja, ti pa predstavljajo naročiteljevo poslovno skrivnost. Tudi podatki o vsebini prejetega naročila so poslovna skrivnost. Teh podatkov naročitelj ne sme posredovati tretjim, prav tako pa tudi ne podatkov o pogajanjih ali o pogojih sklenjene pogodbe. Sporočanje poslovnih skrivnosti tretjim,

39 Zbrani in sistemizirani trgovinski običaji



tudi po prenehanju posredniške pogodbe, pomeni kršitev dolžnosti njihovega varovanja. Kljub skromnemu številu izrecnih določb glede varovanja zaupnih podatkov, pa lahko pogodbeniki svoje interese dodatno zaščitijo z vključitvijo ustreznih pogodbenih klavzul. Urejanje obligacijskih razmerij je po 3. členu Obligacijskega zakonika namreč prosto, če ni v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Zakonik torej dopušča možnost, da subjekti samostojno uredijo razmerja, v katerih so udeleženi. Praksa v gospodarskih družbah

Gospodarske družbe vsakodnevno sklepajo različne pogodbe, s katerimi urejajo medsebojno poslovanje, pri čemer v mnogih primerih sploh ne gre za osnovne tipe pogodb. Bolj kot vrsta pogodbe je namreč pomembno, da se v njej natančno opredelijo pravice in obveznosti pogodbenih strank, dogovorijo ustrezne pogodbene klavzule, ter predvidijo sankcije v primeru kršitev. V pogodbah o sodelovanju, pa naj gre za pogodbo o trgovskem zastopanju, posredniško pogodbo, ali pa kakšno drugo, so pogosto vključene klavzule o konkurenčni prepovedi. Te še posebej poudarjajo obveznost varovanja poslovnih skrivnosti in zagotavljajo ekskluziven odnos med pogodbenima partnerjema. Tudi ob sklepanju pogodb, ki jih izrecno ureja že sam Obligacijski zakonik, je potrebno natančno opredeliti vsa vprašanja, pomembna za konkreten posel, vključno z dolžnostmi in ukrepi glede varovanja poslovnih skrivnosti. Še bolj to velja za druge pogodbe, saj v primeru teh ni izrecnih zakonskih obveznosti glede varovanja poslovnih skrivnosti.

7.5 Finančno pravo Finančno-pravna razmerja ureja več zakonov, vsak od njih pa se osredotoča na ožje, specializirano področje. Poslovanje finančnih gospodarskih subjektov je s temi zakoni natančneje urejeno. Tudi zanje sicer velja Zakon o gospodarskih družbah in s tem dolžnost varovanja ter prepoved poseganja v poslovne skrivnosti, vendar je njihovo poslovanje tako specifično, da so posebej urejena tudi vprašanja v zvezi z varovanjem zaupnih podatkov. Vsakodnevno se ti subjekti namreč seznanjajo z najrazličnejšimi, tudi osebnimi podatki drugih, ti pa nedvomno niso opredeljeni kot poslovna skrivnost. Zakon o zavarovalništvu40 (ZZavar) tako v 152. členu zavezuje zavarovalnice k varovanju vseh podatkov, dejstev in okoliščin, za katere izvedo pri poslovanju s posameznim zavarovalcem, zavarovancem oziroma drugim upravičencem iz zavarovanja. Dolžnost varovanja velja za vse člane organov zavarovalnice, delničarje, delavce in druge osebe, ki so jim v zvezi z njihovim delom v zavarovalnici, oziroma pri opravljanju storitev za zavarovalnico, na kakršenkoli način dostopni zaupni podatki. Za kršitve v zvezi z varovanjem zaupnih podatkov zakon

40 Zakon o zavarovalništvu (ZZavar), Uradni list RS, št. 8-297/2006 z dne 26.1.2006



predpisuje globe. Podobno določbo vsebuje v 177. členu tudi Zakon o trgu vrednostnih papirjev, ter v 109. členu Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. Oba predpisujeta dolžnost varovanja zaupnih podatkov ter ukrepe za njihovo varovanje. Dolžnost varovanja zaupnih podatkov po navedenih dveh zakonih velja za vse člane organov, za vse zaposlene in druge osebe, ki po pogodbi opravljajo določene storitve za borzno posredniško družbo, za družbo za upravljanje, oziroma za skrbnika. Dolžnost varovanja velja tudi po prenehanju funkcije, delovnega oziroma drugega pravnega razmerja, za kršitve pa zakona predpisujeta globe. 7.5.1 Bančna tajnost Tudi Zakon o bančništvu41 (ZBan) ureja varovanje zaupnih podatkov, in sicer v 103. členu. Banka mora kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedela v zvezi z opravljanjem storitev za stranko ali pri poslovanju s posamezno stranko. Zaupni so tudi podatki o stanju hranilnih vlog, bančnih denarnih depozitov ter stanju in prometu na transakcijskih računih. Zakon v 104. členu določa osebe, za katere velja dolžnost varovanja in predpisuje globe za kršitve. Za vse banke v Sloveniji so obvezne tudi določbe Bančnega kodeksa, ne glede na to, ali so dale izrecno soglasje nanj, ali ne. Bančni kodeks, vsebuje načela in pravila, po katerih se morajo ravnati banke, njihovi organi, delavci in druge osebe pri opravljanju svoje dejavnosti in svojih nalog. Banke morajo s kodeksom seznaniti vse delavce in skrbeti, da vsi opravljajo delo s komitenti v skladu z njim. Bančni kodeks med drugim podrobneje ureja tudi varovanje bančne tajnosti, in sicer v V. poglavju. Kot bančno tajnost šteje vse podatke, dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz poslovnega odnosa banke s komitentom, ali so z njim kakorkoli povezani, pri čemer se kot komitent šteje tudi stranka, kateri se dajejo prve informacije ali se z njo vzpostavljajo prvi stiki, ne glede na to, ali kasneje pride do poslovnega odnosa ali ne. Bančni kodeks nalaga bankam tudi dolžnost zavarovanja računalniških sistemov. S tem se prepreči možnost vdora v bazo podatkov in nepooblaščeno poseganje v bančne tajnosti. Bančna tajnost je v bistvu tajnost komitenta, torej tuja tajnost. Določila Zakona o bančništvu in Bančnega kodeksa, ki se nanašajo na njeno varovanje, veljajo za vse banke enako. V nasprotju s tem pa vsaka banka sama opredeli svoje lastne poslovne skrivnosti, torej lastne tajnosti. Pravica do zaščite te skrivnosti je vezana na banko. Gre za podatke o sami banki in njenem poslovanju, ki so, kot to določa Zakon o gospodarskih družbah z internimi akti opredeljeni kot poslovna skrivnost. Enako kot drugi gospodarski subjekti torej tudi banke, zavarovalnice, družbe za upravljanje, opredelijo svoje poslovne skrivnosti, določijo način njihovega varovanja in odgovornost oseb, zavezanih k njihovemu varovanju.

41 Zakon o bančništvu (ZBan) Uradni list RS, št. 42-1857/2004 z dne 23.4.2004



7.6 Kazensko pravo Zaščita poslovnih (in drugih) skrivnosti v okviru kazenskega prava je dopolnilna. Druge pravne panoge zavezujejo k njihovem varovanju in prepovedujejo nepooblaščene posege v tuje poslovne skrivnosti, kazenske sankcije pa pridejo v poštev šele po tem, ko je bilo prepovedano ravnanje že izvršeno. Kazenski zakonik42 (KZ) po določbah sicer razlikuje med zlorabo, izdajo in neupravičeno pridobitvijo tajnosti, ne glede na vrsto kršitve, pa gre v vseh primerih za kaznivo dejanje. Razlika je le v možnih storilcih in v višini zagrožene kazni. Kazniva dejanja, ki pomenijo poseg v tuje skrivnosti, večinoma spadajo med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, lahko pa pomenijo tudi kaznivo dejanje zoper premoženje, zoper človekove pravice in svoboščine, zoper vojaško dolžnost, zoper pravosodje ali celo zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev. Za kakšno opredelitev kaznivega dejanja gre, je odvisno od vrste zlorabljene skrivnosti. Najenostavnejše kaznivo dejanje je kaznivo dejanje neupravičenega vstopa v zaščiteno računalniško bazo podatkov po 225. členu Kazenskega zakonika. Namen storilca je seznanitev s kakšnim podatkom. Eden od bistvenih elementov tega kaznivega dejanja je, da je računalniška baza, v katero je storilec vstopil, zaščitena. Pri tem ni pomembno, kako je storilec prišel do gesla za vstop - ali ga je odkril sam z različnimi poskusi, ali mu ga je kdo izdal, ali ga je celo našel. Kaznivo dejanje lahko stori kdorkoli, pri čemer mora imeti seznanitveni namen, ni pa pomemben motiv. Ta je lahko le osebna ambicija oziroma zadovoljstvo ob vdoru, lahko pa gre tudi za druge motive. V kolikor je v ozadju finančni, gospodarski ali vohunski motiv, to lahko vpliva na drugačno opredelitev kaznivega dejanja. V kolikor storilec ob vstopu v zaščiteno računalniško bazo kakšen podatek uporabi, spremeni, kopira, uniči, ali v bazo vnese kakšen svoj podatek, gre za hujšo obliko kaznivega dejanja (Deisinger, 2002, str. 449-452). Specialno dejanje je kaznivo dejanje vdora v računalniški sistem po 242. členu Kazenskega zakonika, ki je že eno od kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Storilec je lahko le oseba, ki sodeluje pri gospodarskem poslovanju, in ki pri tem neupravičeno vnese, spremeni, skrije, izbriše ali uniči računalniške podatke ali programe, ali kako drugače vdre v računalniški sistem. Gre za gospodarsko špijonažo. Namen storilca je pridobitev protipravne premoženjske koristi ali povzročitev premoženjske škode. Korist lahko predstavljajo na primer pridobljeni podatki o strankah ali trženju prizadetega podjetja, škoda pa je povzročena že s tem, ko se oteži gospodarsko poslovanje prizadetega podjetja. To je predvsem v primerih, ko je poslovanje podjetja v celoti informatizirano in zato vezano na računalniški sistem. Storilec je lahko pri izvršitvi kaznivega dejanja neposredno v zgradbi, kjer deluje računalniški sistem, lahko pa vanj vdre preko različnih komunikacijskih sistemov. Zaposlen je lahko v prizadeti gospodarski družbi ali pa v drugi gospodarski družbi, ki ima interes za vdor (Deisinger, 2002, str. 509-511).

42 Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ), Uradni list RS, št. 40-1662/2004 z dne 20.4.2004



Pri obeh citiranih kaznivih dejanjih ni potrebno, da so podatki, do katerih se neupravičeno dostopa, opredeljeni kot poslovna skrivnost. Nasprotno pa se kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 241. členu Kazenskega zakonika nanaša izrecno na poslovne skrivnosti (Deisinger, 2002, str. 505). Kaznivo dejanje po 241. členu Kazenskega zakonika stori, kdor v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali pa take podatke zbira z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi. Sporočanje podatkov je lahko pisno ali ustno, z neposredno ali posredno izročitvijo dokumentov s takšnimi podatki. Za omogočanje se štejejo tako storitvena kot opustitvena dejanja, s katerimi se ustvarijo pogoji, v katerih se lahko druga oseba seznani s tajnostjo. Storilec je tudi vsakdo, ki z namenom, da jih neupravičeno uporabi, na protipraven način pride do podatkov, ki se varujejo kot poslovna skrivnost. Način, kako storilec pride do podatkov, ni pomemben, protipravnost pa je izražena s tem, da nima pravic in dolžnosti glede varovanja poslovnih skrivnosti. Storilec je tako pri izdaji poslovne skrivnosti tisti, ki v okviru svojega dela in nalog razpolaga s takšno skrivnostjo, medtem ko je storilec pri protipravnem pridobivanju poslovne skrivnosti lahko vsakdo. Sporočanje podatkov, ki so bančna ali poslovna skrivnost, pa ni kaznivo v primerih, ko to zahteva preiskovalni sodnik, sodišče v civilnih ali upravnih zadevah, davčni ali drug državni organ, vendar tudi v teh primerih dolžnost varovanja skrivnosti ne preneha. Kazenski zakonik tudi opredeljuje, kaj se šteje za poslovno skrivnost, in sicer so to listine in podatki, ki so z zakonom, statutom, pravili ali drugim aktom ali odredbo razglašeni za industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost. Skratka, gre za tako pomembne podatke, da z njihovo izdajo nastanejo ali bi očitno lahko nastale hujše škodljive posledice. Eno od kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, pri katerem gre za kršitev dolžnosti varovanja zaupnih podatkov, je tudi kaznivo dejanje zlorabe notranje informacije po 243. členu Kazenskega zakonika. V razmerju do kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti je to specialno dejanje, torej posebna oblika kaznivega dejanja. Notranjo informacijo zlorabi, kdor v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja notranjih informacij takšno informacijo sporoči nepoklicani osebi, ali jo kako drugače izkoristi na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Da je kaznivo dejanje izvršeno, je dovolj že izdaja informacije in ni potrebno, da je ta dejansko uporabljena. Storilec kaznivega dejanja je tudi vsakdo, ki nepooblaščeno pride do notranje informacije in jo uporabi, ali kako drugače izkoristi na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.



V prvem primeru je torej storilec lahko le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost in je pri tem pooblaščena za varovanje notranjih informacij, ki so ji dostopne v zvezi z njenim delom, ali v zvezi z njenim položajem, v drugem primeru pa kdorkoli.



8 Predlog popisa in klasifikacije podatkovnih zbirk Vsaka gospodarska družba ima občutljive podatke oziroma poslovne skrivnosti, za katere ne bi bilo dobro, da se za njih razve, saj bi družba tako lahko izgubila posle, dobiček, predmet na tržišču ali pa zaupanje uporabnikov. Prav tako bi razkritje poslovnih skrivnosti nepooblaščenim lahko pomembno vplivalo na nemoteno poslovanje gospodarske družbe, izgubo ali celo njen propad. V tem poglavju specialističnega dela želim predstaviti lasten predlog, kako naj gospodarske družbe skozi pregled svojih občutljivih podatkov, s katerimi razpolagajo oz. popis le-teh in njihovo razvrstitev glede na stopnjo škode, ki bi lahko njihovo razkritje povzročilo gospodarski družbi, obravnavajo in razvrščajo te podatke. Smotrno je, da se v gospodarski družbi pregleda in popiše vse občutljive podatke ter tako ugotovi, s kakšnimi podatki in zbirkami sploh razpolaga. To je osnova za izdelavo razvrstitve podatkovnih zbirk, s katero se bo tem podatkom oz. poslovnim skrivnostim določila stopnja tajnosti. Bistveno je, da se stopnja tajnosti določa po že vnaprej izdelanih kriterijih, in da se ne določa večja stopnja tajnosti kot je nujno potrebno, saj lahko s tem otežimo poslovanje gospodarske družbe. Pri popisu in klasifikaciji naj bi vsaka gospodarska družba upoštevala nekaj osnovnih standardov, predvsem BS ISO/IEC 1779943 in obstoječo veljavno zakonodajo. Le tako bodo podatkovne zbirke skladne med posameznimi gospodarskimi družbami in deležne enake obravnave, kar je za sodobno poslovanje pomembno. Pri tem se lahko zgledujemo po NATO in EU standardih zaupnosti, ki so med seboj usklajeni in se vsi zaupni podatki v vseh članicah NATO in EU obravnavajo na popolnoma enak način. S tem je zmanjšana bojazen, da bi zaradi neenotnega načina hranjenja in rokovanja s podatki, ti začeli uhajati izpod nadzora. Gospodarske družbe se med seboj bistveno ne razlikujejo, zato bodo lahko tudi predpisani standardi za varovanje občutljivih podatkov oz. poslovnih skrivnosti zelo podobni za vsako družbo. Predpisani standardi bodo morali opredeljevati le najpomembnejše varnostne elemente, ki jih bi gospodarska družba upoštevala ter jih prilagodila svojim potrebam tako, da bodo ti še vedno usklajeni s sistemom druge gospodarske družbe, ki bo svoje podatkovne baze prav tako varovala po enakih standardih. V nadaljevanju podajam možen model popisa občutljivih podatkov, s katerimi razpolaga gospodarska družba, ki je zastavljen glede na škodljive posledice, ki bi jih lahko razkritje podatkov imelo za gospodarsko družbo.

8.1 Popis zbirk podatkov V gospodarskih družbah mnogo oseb že leta operira z zbirkami podatkov pri obračunu plač, pri plačevanju surovin in pomožnih materialov, pri izplačevanju 43 Ta britanski standard je ponatis ISO/IEC 1779:2005 ter ga dopolnjuje kot državni standard Združenega kraljestva. Ta britanski standard je pripravil Tehnični odbor IST/33



pogodb in nenazadnje tudi pri pošiljanju čestitk ob praznikih poslovnim partnerjem. Nihče pa se ne zaveda pomembnosti podatkov, ki so v neurejenih zbirkah. S popisom, ki ga predlagam v tem poglavju specialističnega dela, naj bi vzpostavili nekakšen red na področju zbirk, evidenc in razdrobljenih podatkov. Popisi podatkov pomagajo zagotoviti učinkovito zaščito le-teh in se lahko zahteva tudi za druge poslovne namene, kot so zdravstveni in varnostni, zavarovalni ali finančni (upravljanje podatkov) razlogi. Postopek popisovanja podatkov je pomemben predpogoj za upravljanje tveganja (BS ISO/IEC 17799, 2005, str. 25). Potrebno je izdelati popis vseh pomembnejših sredstev, povezanih s posameznim informacijskim sistemom. Vsako sredstvo je potrebno jasno opredeliti in se dogovoriti o njegovem lastništvu in varnostni razvrstitvi ter to tudi dokumentirati. Primeri sredstev, ki so povezava z informacijskim sistemom so (BS ISO/IEC 17799, 2005, str. 24):

informacijska sredstva: baze podatkov in datoteke, dokumentacija sistema, uporabniški priročniki, gradivo za usposabljanje, obratovalni postopki in strokovna pomoč, načrti za neprekinjeno delovanje, rešitve v primeru prekinitve;

sredstva programske opreme: uporabniške rešitve, temeljna programska oprema razvojna orodja in podporni programi;

fizična sredstva: računalniška in komunikacijska oprema, magnetni nosilci podatkov (trakovi in diski), druga tehnična oprema (napajalniki, hladilne naprave) pohištvo, prostori;

storitve: storitve računalniškega obdelovanja in komunikacijske storitve, druge tehnične storitve (ogrevanje, razsvetljava, elektrika, klimatizacija);

ljudje in njihove kvalifikacije, sposobnosti in izkušnje; neosnovni sredstvi kot sta ugled in podoba organizacije.

Kot je razvidno govori standard o popisu sredstev. Ker ne govori izrecno o popisu podatkov, zbirk in evidenc podatkov (razen v računalniški obliki), je potrebno smiselno upoštevati generalno navodilo tega standarda, ki pravi, da si prilagodimo in razvijemo lastne smernice v sistemu zagotavljanja varnosti. V procesu popisa je potrebno ugotoviti ali ima gospodarska družba urejene popise zbirk podatkov, ki bi jih bilo potrebno pravno formalno zaščititi in kateri so to. Jasno je, da je potrebno to narediti na podlagi vnaprej točno določenih kriterijev, ki ne dopuščajo samovolje posameznika. 8.1.1 Ocena posledic V prvem delu popisa je potrebno opraviti (verjetno) najtežji del celotnega procesa – oceno posledic. Ocena posledic, kaj se lahko pripeti in kakšna škoda lahko nastane ob razkritju nekega podatka, je ena izmed najzahtevnejših nalog v celotnem procesu zagotavljanja varnosti nekega sistema. Zadeva je zelo zahtevna in ima nešteto spremenljivk, ki jih je skorajda nemogoče upoštevati (vsaj ne vseh). Že



samo razvoj tehnologije nam lahko drastično spremeni napoved – oceno posledic, in to v relativno kratkem času. Pri izdelavi ocene posledic je potrebno odgovoriti na nekaj pomembnih vprašanj, in sicer:

kaj se nam lahko pripeti (ocena nevarnosti); če se bo zgodilo, kakšno škodo lahko povzroči (ocena škode):

- finančna izguba, - izguba ali uničenje podatkov, - izguba zaupanja strank, - izguba ugleda podjetja,

kako pogosto se lahko kaj pripeti (frekvenca); kako točne odgovore lahko ponudimo na prva tri vprašanja (poznavanje

nepredvidenega – napoved). Ta osnovna vprašanja so lahko dobro vodilo za izdelavo relativno dobre napovedi – ocene posledic. V fazi popisa občutljivih podatkov, s katerimi razpolaga gospodarska družba je potrebno upoštevati tudi stroškovno plat. Generalno gledano je nujno potrebno ugotoviti, ali gospodarska družba sploh ima podatke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati in ali so takšne vrednosti, da se mu takšno dejanje izplača.

8.2 Zbirka podatkov Vsaka gospodarska družba ima najmanj eno zbirko občutljivih podatkov. To je zbirka zaposlenih, ki ji ponavadi rečemo evidenca zaposlenih ali kadrovska evidenca. Pri poslovanju je pomembna vrsta evidenc, ki zagotavljajo pravno formalno poslovanje gospodarske družbe. Te evidence so:

knjigovodska evidenca, evidenca nabave možnih materialov in surovin, evidence inventarja.

Ni pomembno, kako bomo evidence sami poimenovali, pomembno je, da si ustvarimo lasten katalog podatkov, ki bo ustrezal spletu potreb, težav in prednosti v gospodarski družbi. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP–1)44v svojem 26. členu govori o katalogu podatkov in o tem, kaj mora ta vsebovati.

44 Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), Uradni list RS 113-5005/2005, z dne 31.12.2004



Upravljalec osebnih podatkov za vsako zbirko osebnih podatkov vzpostavi katalog zbirke osebnih podatkov, ki vsebuje:

1. naziv zbirke osebnih podatkov; 2. podatki o upravljavcu osebnih podatkov (za fizično osebo: osebno ime,

naslov opravljanja dejavnosti ali naslov stalnega ali začasnega prebivališča; za samostojnega podjetnika posameznika pa še firmo, sedež in matično številko; za pravno osebo: naziv oziroma firmo in naslov oziroma sedež upravljavca osebnih podatkov in matično številko);

3. pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov; 4. kategorije posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki; 5. vrste osebnih podatkov v zbirki osebnih podatkov; 6. namen obdelave; 7. rok hrambe osebnih podatkov; 8. omejitve pravic posameznikov glede osebnih podatkov zbirki osebnih

podatkov in pravno podlago omejitev; 9. uporabnike ali kategorijo uporabnikov osebnih podatkov vsebovanih v zbirki

osebnih podatkov; 10. dejstvo, ali se osebni podatki iznašajo v tretjo državo, kam, komu in pravno

podlago iznosa 11. splošen opis zavarovanja osebnih podatkov 12. podatke o povezanih zbirkah osebnih podatkov iz uradnih evidenc ter

javnih knjig 13. podatke o zastopniku iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona (za fizično

osebo: osebno ime, naslov upravljanja dejavnosti ali naslov stalnega ali začasnega prebivališča, za samostojnega podjetnika posameznika pa še firmo sedež in matično številko; za pravno osebo: naziv oziroma firmo in naslov oziroma sedež upravljavca osebnih podatkov in matično številko).

Zakon izrecno govori o osebnih podatkih, tako, da je potrebno v procesu katalogizacije vsebino prilagoditi potrebam podjetja. O tem govori tudi BS ISO/IEC 17799. Vsaka vrsta uporabnikov ima v svojem okolju drugačen splet potreb, problemov in prednosti, odvisno od posamezne funkcije, organizacije in poslovnega okolja. Mnoge organizacije so rešile ta problem tako, da so izdelale niz posebnih navodil za posamezne skupine zaposlenih, v želji, da bi se s tem zagotovilo učinkovitejše širjenje varnostnih smernic. Poplava raznih navodil pa navadno doseže prav obraten učinek, saj zaposleni po seznanitvi z množico navodil in usmeritev na te hitro pozabijo. Navodila morajo biti kratka, jasna in se morajo nanašati na konkretno opravilo oz. dejanje. Zaradi tega je potrebno najti nekakšno optimalno sredino in iz obstoječih predpisov in standardov za gospodarsko družbo povzeti tisto najboljše, kar ji ustreza oz. tisto, kar bo gospodarski družbi zagotavljajo varovanje njenih poslovnih skrivnosti na eni strani in na drugi omogočalo njeno normalno poslovanje. V nadaljevanju si poglejmo možen model popisa podatkov (Po Dvoršak, Radulj, 2005, str.5):



Evidenca razvoja produkta »A«

Evidenca zaposlenih »B«

Upravljalec zbirke

Tehnološki oddelek Kadrovska služba

Pravna podlaga vzpostavitve zbirke

Zakon o gospodarkih družbah Zakon o delovnih razmerjih Zakon o dohodnini, …

Vrste shranjenih podatkov

- tehnološki proces izdelave produkta;

- razvojna dokumentacija; - pridobitve licenc in

standardov; - spremljajoča dokumentacija

…

- osebni podatki (ime priimek, naslov);

- podatki o izobrazbi; - podatki o delovnem mestu

in delu, ki ga oseba opravlja;

- karierni podatki … Namen zbiranja, obdelovanja, shranjevanja, uporabe

- zavarovanje podatkov lastnega tehnološkega razvoja;

- onemogočanje prilaščanja lastnega proizvoda konkurenci ….

- spremljanje, analiziranje in ocenjevanje kariere zaposlenega….

- disciplinske kršitve, nagrade ...

Čas hranjenja podatkov

- trajno; - dokler obstaja prednost na

trgu pred konkurenčnimi podjetji

- osebni podatki, dokler je zaposlen;

- podatki o kršitvah dve leti

Omejitev pravic dostopa in posredovanja

- evidenca se nahaja v računalniški in pisni obliki v direktorjevi pisarni zavarovani s protivlomnimi vrati, strežnik je zavarovan programsko s sistemom uporabniških gesel …

- evidenca se nahaja v kadrovski službi, je v računalniški in pisni obliki. Prostor je zavarovan s protivlomnimi vrati in programsko s sistemom uporabniških gesel

Stopnja tajnosti

- se določi ob klasifikaciji - se določi ob klasifikaciji

Preglednica 1: Popis podatkov Prikazani model v preglednici 1 navaja le eno izmed možnih zbirk podatkov. Na tem mestu bi lahko bila zbirka strateških poslovnih partnerjev, zbirka tehnološkega razvoja nekega procesa, zbirka načrtov, …… karkoli, kar je mogoče postaviti v neko obliko zbirke in je za gospodarsko družbo pomembno, da jo vodi. Ko izvedemo popis zbirk podatkov bomo dobili prvi vpogled v urejeno stanje na področju evidenc, ki jih vodi gospodarska družba. Šele ob popolni sliki in predstavi, ki jo bomo dobili, je mogoče ocenjevati, kateri podatki bodo pridobili stopnjo poslovne skrivnosti, in kateri ne. Kakorkoli že, popis zbirk podatkov je prvi korak v procesu označevanja podatkov gospodarske družbe, ki mu sledi klasifikacija – določanje stopenj tajnosti.



8.3 Klasifikacija – določanje stopenj tajnosti Klasifikacija je naslednji logistični korak, kjer zbirkam podatkov ali katalogu določimo varnostne atribute – stopnjo tajnosti. Pri izvajanju klasifikacije moramo biti zelo pozorni, da podatkom ne določimo previsoke stopnje tajnosti, saj lahko s tem onemogočimo normalno in kontinuirano poslovanje gospodarske družbe. Z razvrstitvijo informacij se določi potrebo, prednosti in pričakovano stopnjo zaščite pri ravnanju z informacijami. Informacije imajo različne stopnje občutljivosti in kritičnosti. Nekatere zahtevajo dodatno zaščito oziroma posebno obravnavo. Z uporabo sheme za klasifikacijo informacij se določi ustrezna stopnja zaščite, obenem pa tudi sporoči potrebo po posebnih ukrepih za ravnanje (BS ISO/IEC 17799, 2005, str. 26). Varnostna razvstitev naj se uporablja za označevanje potreb in prednosti pri varnostni zaščiti. Podatki imajo različne stopnje občutljivosti in pomembnosti. Nekateri zahtevajo dodatno raven varnostne zaščite ali posebna ravnanja. Pri razvrčanju podatkov bi morali upoštevati dva zelo pomebna kriterija, ki sta si zelo nasprotna, in sicer:

tajnost, razpoložljivost.

Pri tem moramo biti zelo pazljivi, da podatkom ne določimo previsoke stopnje tajnosti in s tem omejimo razpoložljivost, kar lahko zelo ovira proizvodni proces v gospodarski družbi. Pri klasifikaciji zbirk podatkov je treba upoštevati dejstvo, kateremu že v osnovi pritrjuje omenjeni standard, in sicer, da ni mogoče uporabiti vsa priporočila v vseh gospodarskih družbah enako. Uporabljati jih je potrebno premišljeno in glede na konkretne okoliščine v gospodarski družbi. 8.3.1 Primerjava klasifikacij Zakon o tajnih podatkih (ZTP) v svojem 13. členu določa kategorije oziroma stopnje tajnosti in jih razvršča na štiri nivoje:

INTERNO, kot najnižji ZAUPNO TAJNO STROGO TAJNO, kot najvišji nivo zaščite.

Poudariti je potrebno, da se z navedenimi oznakami stopnje tajnosti označujejo podatki, ki bi lahko imeli škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, ki utegnejo nastati, če bi bili razkriti nepoklicani osebi:



STOPNJA TAJNOSTI OBRAZLOŽITEV

STROGO TAJNO Za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi ogrozilo vitalne interese Republike Slovenije ali jim nepopravljivo škodovalo

TAJNO

Za tajne podatke, katerih razkritje nepklicani osebi bi lahko hudo škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije

ZAUPNO

Za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo varnosti ali interesom Republike Slovenije

INTERNO Za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa

Preglednica 2: Klasifikaci a po Zakonu o tajnih podatkih j Članice NATO zavezništva, kamor spada tudi Slovenija, uporabljajo za označevanje tajnosti podatkov naslednje oznake (NATO security briefing):


COSMIC TOP SECRET (CTS)Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi povzročilo izjemno hudo škodo za NATO (oznaka COSMIC je dodana stopnji TOP SECRET zaradi dokazovanja, da gre za označbo v lasti NATO)

NATO SECRET (NS) Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi povzročilo resno škodo za NATO

NATO CONFIDENTIAL (NC) Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi škodovalo interesom NATO

ATOMAL Gre za oznako za podatke, ki jih določa »Atomic Energy Act« (zakon o atomski energiji) iz leta 1954 in je enaka oznakam Združenih držav Amerike »U.S. Restricted Data« in Velike Britanije »United Kingdom ATOMIC«. Uporablja se v kombinaciji z drugimi stopnjami tajnosti: COSMIC TOP SECRET ATOMAL (CTSA), NATO SECRET ATOMAL (NSA), NATO CONFIDENTIAL ATOMAL (NCA)

NATO UNCLASSIFIED (NU) Za uradne informacije v lasti NATO, ki ne zadostujejo kriteriju klasifikacije. Dostop do informacij s strani nečlanic je dovoljen pod pogojem, da ne bo odločilen za NATO.

Preglednica 3: Klasifikaci a po NATO Classification standard j Skupščina Evropske unije je leta 2001 sprejela Varnostne predpise Skupščine evropske unije (Security regulations of the Council of the Eurpoean Union), v katerih je opredelila klasifikacijo podatkov, ki so v rabi med članicami Evropske unije. Leta 2005 je komisija Evropske unije sprejela odločitev, da se tovrstna klasifikacija zaupnih podatkov uporablja v vseh članicah (tudi v Sloveniji). Tako so države članice



do 1. februarja 2005 morale prilagoditi svoje stopnje zaupnosti stopnjam, ki so v veljavi v EU.


EU TOP SECRET Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi povzročilo izjemno hudo poškodbo bistvenim interesom Evropske Unije ali kateri izmed njenih članic

SECRET UE

Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi lahko huje škodovalo bistvenim interesom Evropske Unije ali kateri izmed njenih članic

CONFIDENTIEL

Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi lahko škodovalo bistvenim interesom Evropske Unije ali kateri izmed njenih članic

RESTREINT

Za informacije, katerih neupravičeno odkritje bi lahko pomenilo neugodnosti interesom Evropske Unije ali kateri izmed njenih članic

Preglednica 4: Klasifikaci a po NATO Classification standard j Kot vidimo iz primerjalnih tabel temelji klasifikacija v vseh primerih v štirih nivojih – stopnjah tajnosti, ki se med seboj po vsebini ujemajo. Evropska Unija, kakor tudi Slovenija sta povzeli klasifikacijo po sistemu NATO.

STOPNJA Slovenija NATO Evropska unija Visoka + STROGO TAJNO COSMIC TOP

SECRET (CTS) EU TOP SECRET

Visoka TAJNO NATO SECRET (NS) SECRET UE

Srednja ZAUPNO NATO CONFIDENTIAL

(NC)

CONFIDENTIAL

Nizka INTERNO NATO RESTRICTED (NR)

RESTREINT

Brez

NI

NATO UNCLASIFIED (NU)

NI

Posebne oblike NI ATOMAL NI

Preglednica 5: Stopnje ajnosti in primerjava po subjektih t Stopnje »štirih nivojev« zaupnosti so si po primerjanih subjektih enake. Tako je mogoče govoriti o poenotenju klasifikacije zaradi lažjega in hitrejšega izmenjavanja podatkov med članicami (ali NATO, ali EU, ali znotraj obeh). Poenotenje pomeni, da bo imel podatek, ki v državi Sloveniji nosi oznako »STROGO TAJNO«, tudi v NATO enako stopnjo tajnosti vendar z oznako »TOP SECRET« ali »COSMIC TOP SECRET« enako stopnjo bo užival tudi v Evropski uniji, ali v katerikoli njeni članici. Podatek bo ravno tako obravnavan glede varovanja in zaščite, kakor bi ga obravnavali v lastni državi.



Poenotenje je vsekakor dobrodošlo za vse članice, tako zavezništva NATO, kakor Evropske Unije, ker so s tem postavljeni temelji standarda, kateremu danes pravimo NATO standard. Kdo ve, mogoče ga bo prevzelo še več držav in se bo razvil v kakšen vseobsegajoč varnostni standard. Tudi standard BS 7799 ni takoj bil, sprejet pri vseh subjektih enako. Za polno uveljavitev je potreboval svoj čas, tako da je dozorel v mednarodni standard ISO (ISO/IEC 17799). Vsi opisani primeri temeljijo na obveznosti označevanja podatkov v državnih organih, organih lokalnih skupnosti, nosilcih javnih pooblastil ter drugih organih, gospodarskih družbah in organizacijah in tistih organizacijah, ki imajo podatke, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost v državi. Delno se obveznosti iz Zakona o tajnih podatkih nanašajo na gospodarske družbe kot poslovne subjekte, kadar s svojim delom prehajajo v določeno področje dela organa, ki imajo podatke s stopnjo zaupnosti in je poznavanje teh podatkov nujno za uspešno izvedbo nekega dela. Tako morajo spoštovati in upoštevati zaupnost podatkov tudi »dobavitelji, izvajalci gradenj ali izvajalci storitev, ki se jim podatki iz prvega odstavka tega člena posredujejo zaradi izvršitve naročil organa«, kot je določeno v tretjem odstavku 1. člena Zakona o tajnih podatkih.

8.4 Možna oblika klasifikacije v gospodarski družbi V splošnem naj bi bili podatki, ki jih bo gospodarska družba določila kot poslovne skrivnosti, proizvod nje same, saj mora v podatke vložiti lastni trud ali stroške in ti podatki bi morali družbi zagotavljati tekmovalno prednost v isti panogi. Zaradi ohranjanja določene prednosti pred drugo gospodarsko družbo, pa jih je potrebno zavarovati pred neupravičenim razkritjem. Kot sem v specialističnem delu že omenil, ni potrebno izumljati novih stvari, ampak le prilagoditi obstoječe. Tako je primerno, da tudi v gospodarski družbi klasifikacijo naravnamo na štiri nivoje tajnosti. Predlagam, da tudi v modernem poslovanju poslovnih subjektov uveljavimo štiri kategorije tajnosti, ki pa so za eno stopnjo nižje od tistih, ki so v veljavi v državnih organih.



STOPNJA

OZNAČBA

PRIMERJAVA

OBRAZLOŽITEV

Visoka +

NI

STROGO TAJNO

NI

Visoka

TAJNO

TAJNO

Za podatke, katerih neupravičeno razkritje bi povzročilo hudo škodo gospodarski družbi

Srednja

ZAUPNO

ZAUPNO

Za podatke, katerih neupravičeno razkritje bi povzročilo škodo gospodarski družbi

Nizka

INTERNO

INTERNO

Za podatke, ki ne ustrezajo kriterijem višje stopnje varovanja, pa vendar potrebujejo osnovno stopnjo varnosti

Nizka

JAVNO

Za podatke, ki glede na svojo splošno rabo ne potrebujejo določene stopnje varnosti

Preglednica 6: Stopnje tajnosti v gospodarskih družbah Obstajajo štirje generalni napotki, kako določiti ali je podatke potrebno zavarovati ali ne:

1. Podatek mora imeti določeno vrednost za podjetje in za konkurenco tako, da lahko zagotavlja vidno prednost pred konkurenčnimi podjetji (tekmovalna prednost);

2. Podatek mora biti ustvarjen z določenimi stroški ali investicijami podjetja (lasten proizvod);

3. Podatek je v določeni meri unikaten in ni splošno znan v branži ali javnosti in ga ni mogoče preprosto ugotoviti (unikatnost podatka);

4. S podatkom je mogoče upravljati kot z relativno tajnostjo v podjetju, kakor zunaj njega (relativna tajnost).

Na podlagi napotkov sta se izoblikovali dve klasifikaciji, in sicer klasifikacija A in klasifikacija B, ki ju je mogoče uporabiti na vsakem tipu poslovnega subjekta (Po Dvoršak, Radulj, 2005, str. 11):



STOPNJA

OBRAZLOŽITEV

PRIMER

TAJNO

- podatek zagotavlja gospodarski družbi odločno konkurenčno prednost;

- podatek vsebuje specifične poslovne strategije in bodoči razvoj poslovnega subjekta;

- neupravičeno razkritje podatka bi lahko povzročilo hudo škodo gospodarski družbi;

- podatek je bistven za tehnični ali finančni uspeh nekega produkta.

- obratovalni načrti, tržne strategije;

- specifični opisi unikatnih delov ali materialov, tehnoloških namer, nove tehnologije in razvoj;

- specifične poslovne strategije in smeri razvoja gospodarske družbe.

ZAUPNO

- podatek zagotavlja gospodarski družbi konkurenčno prednost;

- neupravičeno razkritje podatka bi lahko povzročilo škodo gospodarski družbi;

- podatek vsebuje obratovalni načrt podjetja skozi dajše časovno obdobje;

- podatek je zelo pomemben za tehničen ali finančen uspeh nekega produkta.

- stalni dohodki, stroški, dobiček in drugi finančni rezultati;

- obratovalni načrti, tržne strategije;

- opisi delov ali materialov tehnoloških namer (načrtov), nove tehnologije in razvoj;

- tržne zahteve, tehnologije, načrti izdelkov …

INTERNO

- vsi poslovni podatki, ki zahtevajo osnovno stopnjo varovanja pa jih ni mogoče razvrstiti v kategorijo z višjo stopnjo tajnosti;

- podatki, ki so namenjeni za uporabo zaposlenih pri opravljanju del za gospodarsko družbo.

- razne poslovne informacije;

- politika poslovnega subjekta, standardi, procedure;

- notranje organizacijske sheme …

JAVNO

- podatki, ki glede na vsebino in skladnost ne potrebujejo posebne varnosti;

- podatki, ki so namenjeni javni distribuciji z odobritvijo vodstva gospodarske družbe.

- javne informacije, internetne informacije;

- notranja korespodenca, memorandumi in dokumentacija, ki ne zahteva posebne varnosti;

- javna obvestila gospodarski družbi.

Preglednica 7: Primer klasifikacije v gospodarski družbi A



STOPNJA

OBRAZLOŽITEV

PRIMER

ZAUPNO

- podatki, katerih neupravičeno razkritje bi kršilo zasebnost posameznikov;

- podatki, katerih neupravičeno razkritje bi imelo za posledico zmanjšanje konkurenčnosti gospodarske družbe;

- podatki, katerih neupravičeno razkritje bi povzročilo škodo gospodarski družbi

- osebne kartoteke; - podatki o strankah; - podatki o distributerjih - zdravstveni osebni

podatki; - obratovalni načrti; - specifični opisi unikatnih

delov; - specifične strokovne

strategije; - stalni dohodki, stroški

dobiček in drugi finančni rezultati;

- podatki, katerih razumevanje potrebuje posebne spretnosti ali vaje za pravilno razumevanje kot so oblikovalski ali specifični podatki …

INTERNO

- podatki, ki so namenjeni za porabo znotraj gospodarske družbe s strani uslužbencev, ki opravljajo naloge znotraj nje.

- operativne poslovne informacije in poročila;

- podatki, ki niso v lasti gospodarske družbe, pa izhajajo iz pogodb z drugo gospodarsko družbo;

- interni telefonski imeniki; - politika gospodarske

družbe; - interna obvestila in

oznanila …

JAVNO

- podatki, ki glede na vsebino in skladnost ne potrebujejo posebne varnosti;

- podatki, ki so namenjeni javni distribuciji z odobritvijo vodstva gospodarske družbe.

- letna poročila gospodarske družbe;

- podatki, posebej izdelani za obveščanje javnosti;

- tržne brušure, reklame, oznanila, …

Preglednica 8: Primer klasifikacije v gospodarski družbi B Klasifikacija A uporablja štiri nivoje zaščite s stopnjami TAJNO, ZAUPNO, INTERNO in JAVNO. Iz samega opisa je razvidno, da so upoštevani samo podatki, ki se dotikajo gospodarske družbe, predvsem v tehnološkem smislu. Gre za ozko polje varovanja podatkov, ki jih poseduje gospodarska družba. Praznino je zapolnila



klasifikacija B, ki obravnava tudi druge podatke, predvsem osebne narave. Tako uporablja stopnjo ZAUPNO, INTERNO in JAVNO. Najboljšo rešitev bi prinesla kombinacija obeh modelov klasifikacije, tako da bi dobili enotno klasifikacijo s štirimi stopnjami zaupnosti.

8.5 Hramba in obravnavanje poslovnih skrivnosti Poslovne skrivnosti oziroma podatke gospodarske družbe, ki smo jim s popisom in s klasifikacijo določili stopnjo tajnosti je potrebno v nadaljevanju ustrezno varovati oziroma hraniti in obravnavati v zato ustrezno tehnično varnostno opremljenih območjih (varnostnih območjih). Varnostna območja se med seboj razlikujejo glede na vgrajeno varnostno tehnično opremo oziroma glede na stopnjo tajnosti poslovnih skrivnosti, ki se v območju hranijo in obravnavajo. Prav iz tega razloga je naslednja faza pri varovanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah ustvarjanje ustreznih varnostno tehničnih pogojev. Predlagam, da se tudi gospodarske družbe pri določitvi varnostno tehničnih pogojev za posamezna varnostna območja poslužujejo zahtev oziroma kriterijev, ki jih za hranjenje tajnih podatkov predpisuje Zakon o tajnih podatkih. Tako bodo hkrati izpolnjevale pogoje za pridobitev in obravnavo tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države. Prav tako pa bodo gospodarske družbe hkrati ustvarile tudi ustrezno varnostno tehnično opremljenost varnostnih območij, skladno z zahtevami, ki jih za hranjenje tajnih podatkov predpisuje NATO in EU. V nadaljevanju bom predstavil pogoje, ki jih morajo za varovanje tajnih podatkov izpolnjevati državni organi ter organizacije, ki so jim tajni podatki posredovani zaradi izvršitve naročil državnega organa. 8.5.1 Varnostno dovoljenje V letu 2006 je bila sprejeta novela Zakona o tajnih podatkih, ki je precej sprememb prinesla ravno v delu, ki se nanaša na področje posredovanja tajnih podatkov državnim organom, organizacijam in določitvi pogojev, ki jih le-te morajo izpolniti za njihovo varno obravnavo in hrambo. Zakon o tajnih podatkih tako v svojem 35. členu določa, da se lahko tajni podatki posredujejo le dobaviteljem, izvajalcem gradenj ali izvajalcem storitev oziroma organizacijam, ki se jim podatki, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države posredujejo zaradi izvršitve naročil organa, ki imajo varnostno dovoljenje, da izpolnjuje pogoje za varno obravnavanje tajnih podatkov.



Iz navedenega izhaja, da bodo morale gospodarske družbe, ki bodo hranile in obravnavale tajne podatke zaradi izvedbe del in naročil državnih organov pred izvedbo del pridobiti dovoljenje, da izpolnjujejo vse zahtevane pogoje za njihovo varno obravnavanje in hrambo.

Varnostno dovoljenje za naročila na obrambnem področju izda ministrstvo, pristojno za obrambo, za naročila, povezana z delom Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, v vseh ostalih primerih pa Policija. O izdaji varnostnega dovoljenja morajo organi, ki so dovoljenje izdali obvezno obvestiti nacionalni varnostni organ, ki hkrati vodi evidenco izdanih dovoljenj. Varnostno dovoljenje se izda z veljavnostjo petih let ali za dobo, določeno v pogodbi o naročilu, vendar ne več kot za pet let. Pristojni organ izda organizaciji varnostno dovoljenje, če:

organizacija izpolnjuje fizične, organizacijske in tehnične pogoje za varovanje tajnih podatkov v skladu z Zakonom o tajnih podatkih in predpisi, sprejetimi na njegovi podlagi;

so osebe, ki bodo v organizaciji po službeni dolžnosti imele dostop do tajnih podatkov, varnostno preverjene in imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov;

organizacija zagotovi, da bo dostop do tajnih podatkov dovoljen samo tistim osebam, ki morajo imeti vpogled v te podatke po svoji službeni dolžnosti zaradi uresničevanja naročila organa;

imenuje osebo, pristojno za nadzor in usmerjanje varnostnih ukrepov v zvezi z izvajanjem naročila, usposabljanje oseb, ki imajo dostop do tajnih podatkov, poročanje pristojnemu organu o okoliščinah, ki vplivajo na izdajo varnostnega dovoljenja in izvajanje drugih predpisanih ukrepov za varno obravnavanje tajnih podatkov.

Oseba, ki bo v organizaciji po službeni dolžnosti imela dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti INTERNO, mora podpisati izjavo, da je seznanjena z Zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi, ki urejajo varovanje tajnih podatkov, in da se zavezujejo s tajnimi podatki ravnati v skladu z Zakonom o tajnih podatkih. Izjava se nanaša na tajne podatke, ki jih bodo osebe obravnavale v okviru izvajanja funkcije oziroma delovnih nalog. Poleg zgoraj omenjenih pogojev, pa mora oseba, ki bo v organizaciji imela po službeni dolžnosti dostop do tajnih podatkov stopnje INTERNO, izpolnjevati še naslednje pogoje, in sicer:

da ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in da ni bila obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev;

da ni v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja iz prejšnje alinee.



V vsaki gospodarski družbi, ki bo hranila in obravnavala tajne podatke državnih organov, se mora tako v skladu z Zakonom o tajnih podatkih in v skladu s predpisi, sprejetimi na njegovi podlagi, vzpostaviti sistem postopkov in ukrepov varovanja tajnih podatkov, ki ustreza določeni stopnji tajnosti in onemogoča njihovo razkritje nepoklicanim osebam. Postopki in ukrepi, ki jih bo morala sprejeti in upoštevati gospodarska družba morajo zajemati:

splošne varnostne ukrepe; varovanje oseb, ki imajo dostop do tajnih podatkov; varovanje prostorov; varovanje dokumentov in medijev, ki vsebujejo tajne podatke; varovanje komunikacij, po katerih se prenašajo tajni podatki; način označevanja stopenj tajnosti; varovanje opreme, s katero se obravnavajo tajni podatki; način seznanitve uporabnikov z ukrepi in postopki varovanja tajnih podatkov; kontrolo in evidentiranje dostopov do tajnih podatkov; kontrolo in evidentiranje pošiljanja in distribucije tajnih podatkov.

8.5.2 Predpis o postopkih in ukrepih za varovanje tajnih podatkov V 38. členu Zakona o tajnih podatkih je določeno, da morajo predstojniki dobaviteljev, izvajalcev gradenj ali izvajalcev storitev oziroma organizacij, ki so jim tajni podatki posredovani zaradi izvršitve del, izdelati akt, s katerim zagotovijo izvajanje ukrepov za varno obravnavanje in hranjenje tajnih podatkov. Iz 39. člena Zakona o tajnih podatkih izhaja, da je potrebno tajne podatke v organih hraniti na način, ki zagotavlja, da imajo dostop do teh podatkov samo osebe, ki imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, in ki podatke potrebujejo za izvajanje svojih delovnih nalog ali funkcij. Prav tako je v omenjenem členu določeno, da se lahko tajni podatki pošljejo izven prostorov organa samo ob upoštevanju predpisanih varnostnih ukrepov in postopkov, ki morajo zagotoviti, da jih prejme oseba, ki ima dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in je do teh podatkov upravičena. Pooblaščena oseba organa in organizacije mora vzpostaviti ažuren pregled in nadzor nad distribucijo tajnih podatkov zunaj organa. Iz pregleda mora biti razvidno, kdaj in komu so bili tajni podatki posredovani. Postopki in ukrepi varovanja pošiljanja tajnih podatkov izven prostorov organa se predpišejo glede na stopnjo tajnosti teh podatkov. Iz zgoraj omenjenega, je moč povzeti, da bodo gospodarske družbe, ki bodo zaradi izpolnjevanja naročil državnih organov obravnavala in hranila tajne podatke obvezne izdelati, pripraviti in sprejeti akt oziroma predpis, ki se bo nanašal na hranjenje in obravnavanje tajnih podatkov.



V tem predpisu, katerega izdelavo zahteva 38. člen Zakona o tajnih podatkih45 bodo morala biti jasno določena in obdelana predvsem naslednja področja, ki se nanašajo na varovanje tajnih podatkov:

označevanje tajnih podatkov; označevanje kopij; sprememba stopnje tajnosti; hramba tajnih podatkov; obravnavanje tajnih podatkov; prenos tajnih podatkov; razmnoževanje tajnih pdatkov; uničevanje tajnih podatkov; postopek ob zlorabi tajnega podatka.

V nadaljevanju bom pripravil in v naslednjem, 9. poglavju specialističnega dela predstavil model Pravilnika o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah, ki bo prilagojen zahtevam Zakona o tajnih podatkih in bo zagotavljal varno obravnavanje in hranjenje poslovnih skrivnosti gospodarske družbe. Model pravilnika bo uporaben za vse gospodarske družbe, ki bodo do tajnih podatkov državnih organov prihajale zaradi izpolnjevanja naročil organa in hkrati uporaben za vse gospodarske družbe, ki bodo svojim poslovnim skrivnostim določile določeno stopnjo tajnosti in jih skladno s tem tudi obravnavale. Tudi v tem primeru je za varovanje poslovnih skrivnosti smotrno uporabiti predlagan model pravilnika, saj se bodo na ta način način poenotili kriteriji za varovanje tajnih podatkov tako državnih organov kot gospodarskih družb. Na ta način se bodo gospodarske družbe izognile podvajanju stroškov za zagotovitev varnega hranjenja in obravnavanja svojih poslovnih skrivnosti, saj bodo veljali za njihovo obravnavanje enaki kriteriji kot za obravnavanje tajnih podatkov gospodarskih družb. Kar pomeni, da se bodo tako poslovne skrivnosti gospodarske družbe kot tajni dokumneti državnih organov hranili in obravnavali v enakih varnostnih območjih, enakih blagajnah in pod enakimi postopki. Skratka tako za obravnavanje poslovnih skrivnosti gospodarskih družb, kot za obravnavanje državnih dokumentov z določeno stopnjo tajnosti bodo v gospodarski družbi veljali enaki pogoji za njihovo varovanje in obravnavanje, ki bodo določeni v Pravilniku o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah.

45 S spremembo in dopolnitvijo Zakona o tajnih podatkih, ki ga je sprejel državni zbor RS na seji 3.3. 2006, so bile podane vidne spremembe zakona prav na področju, ki se nanaša na posredovanje tajnih podatkov, ki jih državni organi posredujejo organizacijam zaradi izvrševanja njihovih nalog oziroma na področju pogojev in zahtev, ki jih slednje morajo izpolnjevati za njihovo varno hrambo in obravnavo



8.5.3 Varnostna območja Pri klasifikacijah v državnih organih govorimo o štirih nivojih tajnosti. Slednje stopnje tajnosti pridejo do izraza, ko je v nadaljevanju potrebno zagotoviti fizično in organizacijsko varstvo podatkov po stopnjah tajnosti. Kot primer, ki se lahko uporabi kot model rešitve za gospodarsko družbo si oglejmo obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe o varovanju tajnih podatkov46. Uredba deli prostore za obravnavanje in hranjenje tajnih podatkov na I. in II. varnostno območje ter upravno območje. Vsako območje ima glede na stopnjo tajnosti dokumentov, ki se lahko tam hranijo oziroma obravnavajo določen režim dostopanja, obdelovanja in hranjenja podatkov. Varnostna območja I. stopnje in varnostna območja, v katerih se pogosto ustno razpravlja o tajnih podatkih stopnje TAJNO ali višje stopnje, se morajo zaščititi pred pasivnimi ali aktivnimi poskusi prisluškovanja, zato je zelo pomembno to območje redno protiprislušno pregledovati. Protiprisluškovalni pregled teh varnostnih območij se opravi:

ob določitvi varnostnega območja; vsakem posegu v območju; spremembi zaposlenih v območju; najmanj vsakih dvanajst mesecev.

Vsi vstopi v varnostna območja morajo biti jasno označeni z nalepko, iz katere je razvidno, v katero varnostno območje vstopamo. Tako bo oseba, ki bo vstopila v varnostno območje o tem nedvoumno obveščena, še preden vstopi v to območje. Označba varnostnega območja mora vsebovati dobro vidne napise: »naziv organa – VARNOSTNO OBMOČJE – II. oziroma I. stopnje«, ki so jim lahko dodana še druga obvestila, povezana z varnostnimi postopki in ukrepi, ki se izvajajo v varnostnem območju. Za označitev upravnega območja ni potrebna posebna označba, ampak zadošča, da je območje oziroma stavba ali okoliš, v katerem je območje, označena s tablami o imenu organa ter obvestilo o nadzoru vstopa in gibanja, če se izvaja. Pred vstopom oseb v varnostno in upravno območje mora oseba, ki nadzira vstop v varnostno območje, preveriti identiteto oseb in namen obiska, ter izpolnjevanje pogojev za vstop v varnostno območje. Na tej točki se preveri ali imajo obiskovalci veljavno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov za varnostno območje, v katerega vstopajo in po potrebi se odvzamejo elektronska sredstva, s katerimi bi bilo moč nepooblaščeno posneti, odnesti ali prenesti tajne podatke. V nadaljevanju bom prikazal model kriterijev, ki jih mora izpolnjevati posamezno varnostno območje:

46 Uredba o varovanju tajnih podatkov, Uradni list RS št. 74/2005



VARNOSTNO OBMOČJE

STOPNJA TAJNOSTI

KRITERIJI

Varnostno območje I. Stopnje

ZAUPNO ali višje stopnje tajnosti. Že sam vstop v to varnostno območje pomeni dostop do teh podatkov

Varnostno območje I. stopnje je označen prostor, v katerem se lahko obravnavajo tajni podatki stopnje ZAUPNO ali višje stopnje tajnosti tako, da že sam vstop v varnostno območje pomeni dostop do teh podatkov. V varnostnem območju I. stopnje se izvajajo najmanj ti varnostni postopki in ukrepi: – sistem vhodnega nadzora, ki zagotavlja popoln nadzor nad vstopom oziroma izstopom oseb in vozil v to območje, dovoljuje vstop samo osebam, ki imajo ustrezno dovoljenje za dostop do tajnih podatkov in so v tem območju zaposlene oziroma imajo posebno dovoljenje za vstop v to območje; – vodenje razvida tajnih podatkov, s katerimi se oseba seznani že ob samem vstopu v varnostno območje; – prepoved vnosa kakršnihkoli mehanskih, elektronskih in magnetno optičnih sestavnih delov, s katerimi bi bilo mogoče nepooblaščeno posneti, odnesti ali prenesti tajne podatke; – neposredno in neprekinjeno fizično varovanje varnostnega območja, ki se lahko na podlagi ocene ogroženosti dopolni ali nadomesti z elektronskim sistemom za protivlomno varovanje varnostnega območja, katerega alarmni signal je vezan na enoto, odgovorno za ukrepanje ob alarmu (nadzorni center); intervencijski čas mora biti krajši od sedmih minut; – ob nadomestitvi fizičnega varovanja s sistemom tehničnega varovanja mora ta sistem zagotavljati celovit nadzor varnostnega območja, ki mora biti nadzorovano iz nadzornega centra, sistem pa mora imeti zagotovljeno rezervno napajanje; – po končanem delovnem času se prostori pregledajo.

Preglednica 9: Varnostno območje I. Stopnje



VARNOSTNO OBMOČJE

STOPNJA TAJNOSTI

KRITERIJI

Varnostno območje II. Stopnje

ZAUPNO ali višje stopnje tajnosti.

Sam vstop in gibanje v tem območju še ne

omogoča dostopa do teh podatkov

V varnostnem območju II. stopnje se izvajajo najmanj ti varnostni postopki in ukrepi: – sistem vhodnega nadzora, ki vstop v to območje dovoljuje samo osebam, ki imajo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov ustrezne stopnje tajnosti in morajo v območje vstopiti zaradi opravljanja delovnih nalog; – taka organizacija dela, ki zagotavlja, da bodo imele osebe, ki delajo v varnostnem območju, dostop le do tistih tajnih podatkov, ki jih potrebujejo za opravljanje delovnih nalog, in sicer do tiste stopnje tajnosti, za katero imajo dovoljenje; – sistem nadzora gibanja, ki zagotavlja, da druge osebe vstopajo v varnostno območje samo v spremstvu v varnostnem območju zaposlene osebe ali ob izvajanju druge enakovredne oblike nadzora, ki zagotavlja, da bo oseba vstopila samo v dele območja, povezane z namenom obiska, in če je to potrebno, se bo seznanila le s tistimi tajnimi podatki, ki so povezani z namenom obiska, in sicer do tiste stopnje tajnosti, za katero ima dovoljenje; – vnos kakršnihkoli mehanskih, elektronskih in magnetno optičnih sestavnih delov, s katerimi bi bilo mogoče tajne podatke nepooblaščeno posneti, odnesti ali prenesti, je dovoljen, vendar mora biti vsa oprema izključena. Vsakokratno njeno uporabo odobri oseba, odgovorna za varnost varnostnega območja; – po končanem delovnem času se varnostno območje varuje s sistemom fizičnega ali protivlomnega varovanja oziroma z občasnimi fizičnimi pregledi prostorov, določenimi v načrtu varovanja.

Preglednica 10: Varnostno območje II. Stopnje Vse osebe, ki se gibljejo v varnostnem območju I. ali II. stopnje, morajo imeti na vidnem mestu pripeto identifikacijsko izkaznico za vstop in gibanje v varnostnem območju I. ali II. stopnje.



Kriteriji, ki jih morajo izpolnjevati gospodarske družbe pri vspostavitvi lastnih varnostnih območij bodo zajeti in določeni v Pravilniku o hranjenju in obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarski družbi, ki bo kot model prikazan v 9. poglavju specialističnega dela. Upravno območje Okoli varnostnega območja I. ali II. Stopnje, ali na poti, ki vodi v tako varnostno območje, se vzpostavi upravno območje, ki lahko obsega vse poslovne prostore organa. Za tako območje je potreben vidno določen obseg prostora, v katerem lahko organ nadzira vstopanje oziroma gibanje oseb in vozil. V upravnih območjih se lahko shranjujejo in obdelujejo samo tajni podatki stopnje INTERNO, z varnostnimi postopki in ukrepi pa morajo zagotavljati, da imajo dostop do teh podatkov samo osebe, ki so s pisno izjavo potrdile, da so seznanjene s predpisi, ki urejajo obravnavanje tajnih podatkov, in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja delovnih nalog. Kot vidimo je za podatke, ki imajo najvišjo stopnjo tajnosti in kateri se hranijo v varnostnem območju, kjer že sam vstop v to območje pomeni dostop do teh podatkov, potrebno storiti veliko na področju fizičnega varovanja. Ker gospodarske družbe ponavadi nimajo na razpolago toliko sredstev, ali pa jih za varovanje ne namenjajo, je smotrno, da se v gospodarski družbi poslužujemo predvsem ureditve varnostnih območij II. stopnje, saj je izvedba bistveno cenejša. Kot smo v specialističnem delu že omenili, s popisom zbirk podatkov ter določitvijo tajnosti poslovnim skrivnostim gospodarske družbe ne bodo imele večjih stroškov, če zanemarimo stroške dela. Sedaj, ko je ta faza mimo, se pričenja naslednja, v kateri je potrebno opraviti vrsto dejavnosti za fizično zagotovitev varnosti podatkov, katerim bomo določili stopnjo tajnosti. V tem delu oziroma fazi pa se za vsako gospodarsko družbo prične neljubo dogajanje, ki mu pravimo povzročanje stroškov. Generalno navodilo, ki ga nudi Mednarodni standard BS ISO/IEC 17799.200547 je prilagodimo varnost svojim potrebam. Menim, da je tudi tukaj potrebno upoštevati pravilo izplačljivosti – cost/benefit. 8.5.4 Hramba dokumentov s tajnimi podatki Kot sem že omenil želim skozi specialistično delo poenotiti kriterije, ki veljajo v državnih ustanovah za hrambo tajnih dokumnetov s kriteriji, ki bi jih naj imele gaspodarske družbe za hranjenje svojih poslovnih skrivnosti glede na stopnjo tajnosti, ki so jim jo določile.

47 Britanske standarde, ki dopolnjujejo mednarodne publikacije, na katere se sklicuje ta standard, najdemo v BSI katalogu standardov (BSI Standards Catalogue) in v delu z naslovom »international Standards Correspodance Index« ali v BSI elektronskem katalogu standardov (BSI Standards Electronic Catalogue) ali na spletni strani britanskih standardov (British Standards Online)



V 19. členu Uredbe o varovanju tajnih podatkov so jasno določeni kriteriji za hranjenje tajnih podatkov, in sicer se tajni podatki:

stopnje tajnosti INTERNO hranijo v pisarniških ali kovinskih omarah; stopnje tajnosti ZAUPNO in TAJNO se hranijo v blagajnah, ki morajo

ustrezati najmanj protivlomni stopnji II, določeni s standardi, ki v Republiki Sloveniji urejajo to področje;

stopnje tajnosti STROGO TAJNO se hranijo v blagajnah, ki morajo ustrezati najmanj protivlomni stopnji III, določeni s standardi, ki v Republiki Sloveniji urejajo to področje.

Blagajne za hranjenje tajnih podatkov morajo biti tudi jasno označene. V zgornji levi kot vrat blagajne se na zunanji strani glede na stopnjo tajnosti podatkov, ki se hranijo v njej, prilepi nalepka primerne velikosti z veliko tiskano črko oziroma črkama:

Z za stopnjo tajnosti ZAUPNO T za stopnjo tajnosti TAJNO ST za stopnjo tajnosti STROGO TAJNO

V kolikor pa se v blagajni hranijo dokumenti različnih stopenj tajnosti, mora vrsta blagajne ustrezati najvišji stopnji tajnosti podatkov, ki se hranijo v njej, in se s tako stopnjo tajnosti tudi označiti. Posamezno nastavitev kombinacije elektronskih ali mehanskih ključavnic na varnostnih omarah oziroma blagajnah lahko poznajo samo osebe, ki jih določi predstojnik organa. Predstojnik organa mora delovne naloge v organu razporediti tako, da je število oseb, ki so seznanjene s posameznimi kombinacijami, čim manjše. Nastavitve kombinacij elektronskih in mehanskih ključavnic na varnostnih omarah se zamenjajo:

po namestitvi; vsakih šest mesecev; potem, ko osebe, ki so z nastavitvijo ključavnice seznanjene, prenehajo

opravljati naloge v organu; kadar tako določi predstojnik organa.

O vseh menjavah varnostnih šifer in servisih, ki so bili opravljeni na blagajnah, je potrebno voditi evidenco, ki se hrani v blagajni. Predlagam, da se tudi gospodarske družbe pri hrambi svojih poslovnih skrivnosti, ki jim bodo določile stopnjo tajnosti poslužujejo enakih kriterij kot jih za tajne dokumente državnih ustanov predpisuje Uredba o varovanju tajnih podatkov. Ker je zagotovitev enakih pogojev povezana s finančnimi sredstvi, ki jih gospodarske družbe namenjajo varovanju svojih poslovnih skrivnosti, sem v tem poglavju specialističnega dela že predlagal, da se poslovnim skrivnostim stopnja tajnosti



STROGO TAJNO ne določa. Prav tako menim, da naj gospodarske družbe ne določajo varnostnih območij I. stopnje, saj lahko le-te kasneje vzpostavljajo začasno in tam, kjer se za to pokaže potreba. Na ta način se bo občutno pocenila zagotovitev pogojev za varno hranjenje poslovnih skrivnosti z določeno stopnjo tajnosti. Varnostna območja I. stopnje namreč morajo poleg izpolnjevanja kriterijev, ki veljajo za varnostno območje II. stopnje upoštevati še sledeče kriterije:

vzpostavljen mora biti sistem vhodnega nadzora nad vstopom oziroma izstopom oseb in vozil v to območje (videonadzor);

vspostavljeno mora biti neposredno in neprekinjeno fizično varovanje varnostnega območja, ki se lahko na podlagi ocene ogroženosti dopolni oziroma nadomesti z elektronskim sistemom za varovanje;

ob nadomestitvi fizičnega varovanja z elektronskim mora ta sistem zagotavljati celovit nadzor varnostnega območja, ki mora biti nadzorovano iz nadzornega centra, sistem pa mora imeti zagotovljeno rezervno napajanje;

voditi se mora razvid tajnih podatkov, s katerim se je oseba seznanila že ob samem vstopo v to varnostno območje;

zagotoviti je potrebno, da se v to območje ne vnašajo mehanske, optične ali magnetne naprave, s katerimi bi bilo moč nepooblaščeno posneti, odnesti ali prenesti tajne podatke;

po končanem delovnem času je potrebno zagotoviti, da se območje varnostno pregleda.

Zgoraj našteti ukrepi, ki jih je potrebno izvesti pri vzpostavitvi varnostnega območja I. stopnje so vsekakor povezani z velikimi dodatnimi stroški, zato predlagam, da gospodarske družbe teh območij ne vzpostavljajo. V kolikor pa bi se v gospodarski družbi pojavila potreba po vzpostavitvi varnostnega območja pa se lahko le-to začasno tudi vzpostavi, to izjemo predpisuje tudi Zakon o tajnih podatkih. V kolikor se v gospodarski družbi vzpostavi začasno varnostno območje I. stopnje mora le-to izpolnjevati sledeča pogoja:

da je območje ves čas ustrezno označeno; da je območje fizično varovano.

Na ta način bi lahko znatno zmanjšali stroške za zagotovitev pogojev za varno hranjenje in obravnavanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah. Že sama nabava ustrezne varnostne blgajne za poslovne skrivnosti s stopnjo STROGO TAJNO predstvaljala velik strošek za gospodarsko družbo. Dokumenti s takšno stopnjo tajnosti se lahko hranijo le v varnostnih blagajnah protivlomne stopnje III, določene s standardi, ki v Republiki Sloveniji urejajo to področje. Skratka tajni podatki stopnje tajnosti STROGO TAJNO se lahko hranijo le v blagajniških trezorjih. Hkrati pa bi v primeru, da bi gospodarske družbe rapolagale z dokumenti stopnje tajnosti STROGO TAJNO bi bilo potrebno tudi drugače organizirati tudi njihov prevoz in prenos, saj takšni dokumenti zahtevajo oboroženega kurirja, za varen prenos pa morata vedno skrbeti dve osebi. Vse to pa je spet povezano s stroški.



9 Model pravil za obravnavanje poslovnih skrivnosti in model pravil pogodbe o zaposlitvi

V tem poglavju sem pripravil model pravil o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah, ki jih je potrebno upoštevati pri sestavi Pravilnika o obravnavanju poslovnih skrivnosti. Model bo podlaga za izdelavo pravilnika, ki ga bom ravno tako predstavil v tem poglavju. V drugem delu tega poglavja pa sem priravil model pravil, ki jih je potrebno upoštevati pri sestavi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem modelu bo dan poudarek na upoštevanju konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule. Na podlagi modela sem v nadaljevanju izdelal predlog Pogodbe o zaposlitvi, ki zajema vse bistvene elemente opisane v modelu. Oba, v specialističnem delu prestavljena modela bosta lahko gospodarski družbi v pomoč pri pripravi lastnih internih predpisov, ki ji bodo zagotavljali, da bo imela svoje poslovne skrivnosti kar najbolje varovane in ustrezno zaščitene. Modela za sestavo internih predpisov sta pripravljena na način, da zajemata vse zahteve in določila, ki bi jih lahko v svoje interne pravne akte vključile gospodarske družbe in tako posledično zavarovale svoje poslovne skrivnosti.

9.1 Model pravil o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarski družbi

Pravna podlaga za oblikovanje modela pravil, ki se nanašajo na obravnavanje poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah je 39. in 40. člen Zakona o gospodarskih družbah. V nadaljevanju sem skozi opis posameznih področij, predstavil model pravil, na podlagi katerih bodo lahko gospodarske družbe izdelale interne predpise, ki bodo zajemali obravnavo in hrambo njenih poslovnih skrivnosti. Področja, ki morajo biti obdelana v teh predpisih so:

splošne določbe; stopnje tajnosti poslovnih skrivnosti; pooblaščene osebe za določanje poslovnih skrivnosti; kriteriji za določanje stopenj tajnosti; označevanje poslovnih skrivnosti; obdelovanje in dostop do tajnih podatkov; hramba poslovnih skrivnosti; razmnoževanje poslovnih skrivnosti; tiskanje poslovnih skrivnosti; uničevanje poslovnih skrivnosti; prehodne in končne določbe.



a) Splošne določbe V splošnih določbah se določijo pravila, ki določajo podatke in informacije za poslovno skrivnost ter njihovo obravnavanje in hranjenje. Določiti je potrebno omejitve seznanjanja s poslovno skrivnostjo, saj se z njo ne smejo seznaniti osebe zunaj družbe in ne zaposleni, ki tega ne potrebujejo pri svojem delu. Prav tako mora biti v tem delu obdelano, kaj šteje za poslovno skrivnost; to so predvsem konkretni podatki gospodarske družbe in podatki, katerih razkritje bi družbi povzročilo občutno škodo, in kdo jih je dolžan varovati. Splošne določbe zajemajo opis, kdaj gre za kršitev poslovne skrivnosti in dolžnosti zaposlenega, ki je za kršitev izvedel. b) Stopnje tajnosti poslovnih skrivnosti V tem poglavju so opisane stopnje tajnosti, ki so v uporabi v gospodarski družbi za določanje stopenj tajnosti poslovnim skrivnostim. c) Pooblaščene osebe za določanje poslovnih skrivnosti V tem delu je pojasnjeno, katere osebe so v gospodarski družbi pooblaščene za določanje stopenj tajnosti, ter kdo lahko določi najvišjo stopnjo tajnosti TAJNO. d) Kriteriji za določanje stopenj tajnosti To poglavje zajema obrazložitev o tem, s kakšno stopnjo tajnosti označiti podatke in informacije, ki štejejo za poslovno skrivnost gospodarske družbe, glede na posledice, ki bi jih za družbo imelo njihovo razkritje. V poglavju je podan tudi konkreten opis informacij in podatkov družbe, glede na stopnjo tajnosti, ki naj se jim določi. e) Označevanje poslovnih skrivnosti V tem delu je potrebno podrobno opisati, kako se zapis poslovne skrivnosti označi, predvsem je potrebno dati poudarek kopiranju in razmnoževanju. V tem poglavju je tudi opisano, kako morajo zaposleni, ki so se seznanili s poslovnimi skrivnostmi druge gospodarske družbe le-te varovati in posredovati naprej. f) Obdelovanje in dostop do tajnih podatkov To poglavje zajema kriterije, ki jih morajo izpolnjevati prostori, v katerih se nahajajo dokumenti ali mediji, ki vsebujejo poslovne skrivnosti. Prav tako so v tem delu opisana varnostna območja, v katerih se lahko obdelujejo poslovne skrivnosti in določeni kriteriji, ki jih mora izpolnjevati posamezno varnostno območje ter določeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati zaposleni, da lahko v ta območja vstopajo.



g) Hramba poslovnih skrivnosti V tem poglavju so podani pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ognjevarne blagajne, v katerih se hranijo poslovne skrivnosti glede na njihovo stopnjo tajnosti ter opisan način, kako morajo biti slednje označene. h) Razmnoževanje poslovnih skrivnosti V tem delu so opisani pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko določena oseba kopira poslovne skrivnosti. V nadaljevanju je podano, kako morajo biti kopije označene ter določeno, v katerem varnostnem območju se lahko kopije sploh izdelujejo. Prav tako je v tem delu opisano, kako mora biti označen dokument oz. poslovna skrivnost, ki se ne sme kopirati ter kdo so osebe, ki lahko kopirajo dokumente označene kot poslovna skrivnost. i) Tiskanje poslovnih skrivnosti Poglavje govori o tem, kje se sploh lahko tiskajo dokumenti, ki predstavljajo poslovno skrivnost gospodarske družbe, in kdo ta prostor določi. Določeno je tudi katere stopnje poslovnih skrivnosti se ne sme tiskati. V tem delu je tudi določeno, da se mora o tiskanju voditi evidenca in predpisano kaj mora biti iz nje razvidno. j) Uničevanje poslovnih skrivnosti To poglavje zajema kriterije za uničevanje dokumentov, ki so določeni za poslovne skrivnosti. Govori o komisiji, ki mora biti za to določena in kdo jo določi ter kaj mora biti razvidno iz zapisnika o uničenih dokumentih. V poglavju je opisan celoten postopek uničenja dokumentov in določeni pogoji, ki morajo biti pri tem izpolnjeni. k) Prehodne in končne določbe V teh določbah mora biti opredeljeno, kakšno kršitev pomeni kršenje določb predpisa, ki obravnava poslovne skrivnosti ter kdaj začne ta predpis veljati.



9.2 Pravilnik o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbi

V nadaljevanju sem na podlagi modela prikazanega v prejšnjem poglavju specialistične naloge izdelal predlog Pravilnika o obravnavanju poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah, ki lahko gospodarskim družbam služi kot vzorec, po katerem naj uredijo svoje interne predpise, da bodo imele poslovne skrivnosti kar najbolje varovane.

Na podlagi 39. in 40. členom Zakona o gospodarskih družbah sprejemam naslednji:

PRAVILNIK O OBRAVNAVANJU POSLOVNIH SKRIVNOSTI V

GOSPODARSKI DRUŽBI (predlog)

I. Splošne določbe

1. člen Ta pravilnik določa podatke in informacije, ki štejejo za poslovno skrivnost in določa njihovo obravnavanje in varovanje. Ta pravilnik ne velja za obravnavanje tistih podatkov, ki so označeni kot tajni podatki v skladu z Zakonom o tajnih podatkih, ki ureja tajne podatke in so to podatki z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, in ki jih to podjetje pridobi, ali z njimi razpolaga pri izvajanju zakonsko določenih nalog.

2. člen S poslovno skrivnostjo se ne smejo seznaniti osebe zunaj družbe in tudi ne zaposleni v družbi, ki teh podatkov oz. listin ali predmetov ne potrebujejo pri svojem delu oz. v zvezi z opravljanjem svojih funkcij (v nadaljnjem besedilu nepooblaščene osebe).

3. člen

Za poslovno skrivnost družbe se štejejo predvsem konkretni podatki družbe, podatki o projektih, ki se izvajajo znotraj družbe in o projektih z družbo kapitalsko in poslovno povezanih subjektov, zlasti pa:



finančni položaj in aktivnosti družbe, finančne transakcije; osebni status zaposlenih v družbi in njihovih družin, njihovo socialno in

zdravstveno stanje, personalne evidence, pogodbe o zaposlitvi, plače in drugi podatki, ki jih zbirajo pristojne službe v družbi;

računalniške uporabniške aplikacije in sistemski produkti družbe; podatki, ki jih kot zaupne določajo predpisi s področja javnih naročil oz.

interni akti družbe; osnutki določenih informacij, analiz, elaboratov in drugi pisni izdelki ter

predlogi služb, dokler jih s podpisom za javne ne odobri generalni direktor družbe ali z njegove strani pooblaščena oseba;

lokacije, kjer se hranijo listine oz. predmeti z zaupnimi podatki.

Predmet poslovne skrivnosti so tudi vsi podatki, ki so ali bi lahko bili v neposredni ali posredni zvezi s 1. odstavkom tega člena, v kakršnikoli materialni ali elektronski obliki (listine, avdio in video mediji, računalniške diskete, CD - romi, trdi diski, RAM, streamer-ji, e -pošta, elektronski spomin fotokopirnih strojev, faksov, tiskalnikov ipd.) ali v nematreializirani obliki (vsako očitno seznanjanje s podatki, razgovori o le-teh ipd.). Ne glede na to, ali so določeni s tem pravilnikom oz. ali so ustrezno označeni, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Predstavniki ali pooblaščene osebe družbenikov, zaposleni, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov.

4. člen Poslovna skrivnost niso tisti podatki in informacije gospodarske družbe, ki so javni v skladu z zakonom ali pa se jih predstavlja kot poslovna skrivnost z namenom, da se s tem prikrije storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje.

5. člen

Poslovno skrivnost morajo varovati vsi zaposleni v tej gospodarski družbi ter druge osebe, ki so za poslovno skrivnost te družbe izvedele v zvezi z opravljanjem dela oziroma v okviru sodelovanja s to družbo in so vedele oziroma bi morale vedeti, da gre za poslovno skrivnost. Vse osebe iz prejšnjega odstavka tega člena morajo poslovno skrivnost varovati tudi po prenehanju opravljanja dela v tej družbi oziroma po prenehanju sodelovanja s to gospodarsko družbo. Vse osebe iz prvega in drugega odstavka tega člena so dolžne varovati poslovno skrivnost ne glede na to, kako so zanjo izvedele.



6. člen

S poslovno skrivnostjo so lahko seznanjene samo tiste osebe in v takem obsegu, ki kot je to potrebno za opravljanje njihovega dela, obveznosti ali za izvrševanje njihovih pooblastil.

7. člen

Kršitev dolžnosti varovanja poslovne skrivnosti je podana, če oseba, ki je bila seznanjena s poslovno skrivnostjo, nepoklicani osebi sporoči podatek ali informacijo, ki je poslovna skrivnost, osebno ali pa ji posreduje kakršnokoli sredstvo, ki vsebuje podatke ali informacije, ki so poslovna skrivnost ali pa ji omogoči dostop do teh podatkov oziroma informacij.

8. člen

V primeru, da je delavec seznanjen s kršitvijo varovanja poslovne skrivnosti, vključno z nepooblaščenim uničevanjem zapisov poslovne skrivnosti, zlorabo ali nepooblaščeno uporabo, prilaščanjem, spreminjanjem, poškodovanjem, je dolžan takoj obvestiti svojega nadrejenega in hkrati mora sam narediti vse, da se tako dejanje prepreči.

II. Stopnje tajnosti poslovnih skrivnosti

9. člen

Za določanje stopenj tajnosti, se v gospodarski družbi uporabljajo naslednje stopnje tajnosti:

TAJNO, ZAUPNO, INTERNO, JAVNO.

III. Pooblaščene osebe za določanje poslovnih skrivnosti

10. člen

V gospodarski družbi so za določanje tajnih podatkov pooblaščene naslednje osebe (v nadaljnjem besedilu pooblaščena oseba):

Direktor ali predsednik uprave; namestnik direktorja ali člani uprave; druga oseba, če jo za to pisno pooblasti direktor ali predsednik uprave.



Stopnjo TAJNO lahko določi le direktor ali predsednik uprave.

III. Kriteriji za določanje stopenj tajnosti

11. člen

Pooblaščena oseba podatke in informacije, ki štejejo za poslovno skrivnost gospodarske družbe, glede na posledice, ki bi jih za gospodarsko družbo imelo njihovo razkritje, lahko označi z eno od naslednjih stopenj tajnosti:

TAJNO - se določi za podatke in informacije, katerih neupravičeno razkritje bi povzročilo hudo škodo gospodarski družbi;

ZAUPNO - se določi za podatke in informacije, katerih neupravičeno razkritje

bi povzročilo škodo gospodarski družbi;

INTERNO - se določi za podatke in informacije, ki ne ustrezajo kriterijem višje stopnje varovanja, pa vendar potrebujejo osnovno stopnjo varnosti;

JAVNO - se določijo podatki in informacije, ki glede na svojo splošno rabo ne

potrebujejo določene stopnje varnosti.

12. člen

Stopnja tajnosti TAJNO, se določi za podatke in informacije, katerih neupravičeno razkritje bi povzročilo hudo škodo gospodarski družbi, in sicer kadar:

podatek zagotavlja gospodarski družbi odločno konkurenčno prednost; podatek vsebuje specifične poslovne strategije in bodoči razvoj poslovnega

subjekta; bi neupravičeno razkritje podatka lahko povzročilo hudo škodo gospodarski

družbi; je podatek bistven za tehnični ali finančni uspeh nekega produkta.

13. člen

Stopnja tajnosti ZAUPNO, se določi za podatke in informacije, katerih neupravičeno razkritje bi povzročilo škodo gospodarski družbi, in sicer kadar:

podatek zagotavlja gospodarski družbi konkurenčno prednost; bi neupravičeno razkritje podatka lahko povzročilo škodo gospodarski

družbi; podatek vsebuje obratovalni načrt podjetja skozi dajše časovno obdobje; je podatek zelo pomemben za tehničen ali finančen uspeh nekega

produkta; bi neupravičeno razkritje podatkov kršilo zasebnost posameznikov;



bi neupravičeno razkritje podatkov imelo za posledico zmanjšanje konkurenčnosti gospodarske družbe.

14. člen

Stopnja tajnosti INTERNO, se določi za podatke in informacije, ki ne ustrezajo kriterijem višje stopnje varovanja, pa vendar potrebujejo osnovno stopnjo varnosti, in sicer:

vsi poslovni podatki, ki zahtevajo osnovno stopnjo varovanja, pa jih ni mogoče razvrstiti v kategorijo z višjo stopnjo tajnosti;

podatki, ki so namenjeni za uporabo zaposlenih pri opravljanju del za gospodarsko družbo;

podatki, ki so namenjeni za porabo znotraj gospodarske družbe s strani uslužbencev, ki opravljajo naloge znotraj nje.

15. člen Pooblaščena oseba določi dokument zaupne narave oziroma morebitno drugo sredstvo, ki vsebuje tovrstne podatke in informacije, za poslovno skrivnost ob njegovem nastanku oziroma ob začetku izvajanja naloge, katere rezultat bo tajen podatek. Pooblaščena oseba iz prvega odstavka tega člena je oseba, ki je odgovorna za uspešno izvedeno delo oziroma naloge, v okviru katere je nastal dokument ali sredstvo iz prejšnjega odstavka tega člena. Pooblaščene osebe za določanje poslovnih skrivnosti so navedene in razvidne iz 10. člena tega pravilnika. Pooblaščena oseba določi za poslovno skrivnost tudi podatek, ki je nastal z združevanjem ali povezovanjem podatkov, ki sami po sebi sicer niso poslovna skrivnost, če tako združeni ali povezani pomenijo podatek oziroma dokument, ki ga je treba zavarovati iz razlogov, določenih s tem pravilnikom. Vsak delavec je dolžan v okviru svojih pristojnosti, delovnih obveznosti presojati pomen podatkov in ukrepov in predlagati, ali se podatek določi kot poslovna skrivnost.

16. člen

Pooblaščena oseba iz prvega odstavka 10. člena tega pravilnika tudi določi, kdaj posameznemu podatku oziroma informaciji, ki je označena kot poslovna skrivnost ta status preneha.



IV. Označevanje poslovnih skrivnosti

17. člen

Zapis poslovne skrivnosti se na vidnem mestu označi z žigom ali zapisom POSLOVNA SKRIVNOST in stopnjo tajnosti. V originalu zapisa poslovne skrivnosti se označi, v koliko izvodih je bil zapis poslovne skrivnosti izdelan in komu so bili izvodi posredovani. Vsako nadaljnje kopiranje in razmnoževanje zapisa poslovne skrivnosti je prepovedano brez soglasja pooblaščene osebe, ki je podatku določila stopnjo tajnosti.

18. člen

Vsakdo, ki razpolaga s poslovno skrivnostjo te gospodarske družbe, je le-to dolžan varovati tako, da ni dostopna nepooblaščeni osebi. Vsakdo, ki se je seznanil s poslovnimi skrivnostmi drugih gospodarskih družb, je dolžan le-te varovati tako, da niso dostopne nepooblaščeni osebi, ne glede na to, kako je zanje izvedel.

19. člen

Posredovanje poslovnih skrivnosti gospodarske družbe tretjim osebam ni dovoljeno, razen v primeru, ko tako določi direktor gospodarske družbe in je v skladu z zakonskimi predpisi. Vsako posredovanje poslovne skrivnosti tretjim osebam, ki je v nasprotju s prejšnjim odstavkom tega člena, se obravnava kot izdaja poslovne skrivnosti.

V. Obdelovanje in dostop do tajnih podatkov

20. člen Prostori, v katerih se nahajajo dokumenti ali mediji, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, morajo biti varovani z organizacijskimi, tehničnimi, fizičnimi ukrepi, ki onemogočajo dostop do teh dokumentov ali medijev nepoklicanim osebam. Kakršnikoli posegi v prostore ali objekte, kjer se nahajajo poslovne skrivnosti morajo biti izvedeni le ob nadzorstvu pooblaščene osebe gospodarske družbe.



21. člen

Glede na stopnjo tajnosti poslovnih skrivnosti, se lahko le-te obdelujejo in hranijo samo v določenih varnostnih območjih, ki so vidno označena, prostori pa ustrezno zaščiteni, in sicer:

v upravnem območju se obdelujejo in hranijo tajni podatki stopnje INTERNO;

v varnostnem območju I. in II. stopnje se obdelujejo in hranijo tajni podatki stopnje ZAUPNO ali višje.

Direktor ali predsednik uprave določi kateri prostori sodijo v posamezno varnostno območje. Direktor ali predsednik uprave predpiše tudi ukrepe ter postopke za varovanje tajnih podatkov.

22. člen

Vsak vstop v varnostno območje se evidentira in je nadzorovan. V upravno območje lahko vstopajo uslužbenci gospodarske družbe, druge osebe pa le ob navzočnosti uslužbenca gospodarske družbe. V varnostno območje II. stopnje lahko vstopajo uslužbenci gospodarske družbe, ki imajo upravičen interes za vstop. Vnos mehanskih, elektronskih in magnetno optičnih sestavnih delov, s katerimi bi bilo moč poslovne skrivnosti tajno posneti je dovoljen vendar mora biti oprema izključena. Osebe lahko vstopajo v varnostno območje le ob spremstvu v varnostnem območju zaposlene osebe, ki zagotavlja, da bo oseba vstopila samo v dele območja povezane z namenom obiska. Po končanem delovnem času se varnostno območje varuje s sistemom fizičnega ali protivlomnega varovanja.

VI. Hramba poslovnih skrivnosti

23. člen

Poslovne skrivnosti stopnje tajnosti INTERNO se hranijo v pisarniških in kovinskih omarah, stopnje ZAUPNO v ognjevarnih omarah, stopnje tajnosti TAJNO v ognjevarnih blagajnah z vgrajeno elektronsko ključavnico in protivlomnim sistemom javljanja.



V zgornjem levem kotu zunanje strani omare oziroma blagajne se nalepi etiketa z veliko tiskano črko:

T za stopnjo TAJNO; Z za stopnjo ZAUPNO; I za stopnjo INTERNO.

VII. Razmnoževanje poslovnih skrivnosti

24. člen

Zapisi poslovne skrivnosti stopnje INTERNO, ZAUPNO in TAJNO se lahko kopirajo le na podlagi pisarniške odredbe direktorja ali predsednika uprave ali pooblaščene osebe, ki jo pooblasti direktor ali predsednik uprave. Na vsaki kopiji zapisa ali dela zapisa dokumenta iz prejšnjega odstavka tega člena, mora biti označba izvirnega dokumenta, dodatno pa se označi zaporedna številka kopije, na koncu označbe pa se dopišejo šifra in datum dokumenta, s katerim je pooblaščena oseba odobrila izdelavo kopije, ter datum in podpis pooblaščene osebe, ki je izdelala kopijo. Kopija se izdela v ustreznem varnostnem območju na podlagi pisarniške odredbe. Poslovna skrivnost, ki ji je gospodarska družba določila stopnjo tajnosti INTERNO, ZAUPNO in TAJNO in se ne sme kopirati, mora imeti to jasno označeno na dokumentu. Zaposleni lahko sami razmnožujejo le gradivo brez stopnje tajnosti. Direktor ali predesdnik uprave določi osebe, zadolžene za razmnoževanje poslovnih skrivnosti z določeno stopnjo tajnosti in odgovorne za vodenje evidence o fotokopiranem, razmnoženem, tiskanem in uničenem gradivu.

VIII. Tiskanje poslovnih skrivnosti

25. člen

Poslovne skrivnosti z določeno stopnjo tajnosti se v potrebnem številu izvodov natisnejo v organizacijski enoti, ki jo določi direktor ali predsednik uprave. Uslužbenec gospodarske družbe lahko delovna gradiva, ki jih nujno potrebuje pri svojem delu, tiska na tiskalniku, če delovno gradivo ne vsebuje zapisov stopnje tajnosti TAJNO. O tiskanju dokumentov, ki so označeni za poslovno skrivnost, se mora voditi evidenca, iz katere mora biti razvidno:



datum tiskanja, številka dokumenta, pooblaščena oseba za tiskanje, stopnja tajnosti dokumenta.

IX. Uničevanje poslovnih skrivnosti

26. člen

Uničevanje dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti določene stopnje tajnosti, opravlja najmanj tričlanska komisija v posebnem varovanem prostoru, v katerem so nameščene rezalne naprave. Rezalne naprave morajo dokumente uničiti tako, da ni mogoča njihova rekonstrukcija oziroma kasnejša prepoznava. Papirni ostanki se redno odvažajo v zunanjo predelavo oziroma uničenje. V zapisnik o uničenju poslovnih skrivnosti se vpiše šifra, datum in stopnja tajnosti uničenega dokumenta. Zaposleni morajo dokumente, ki so bili razmnoženi ali tiskani in jih želijo uničiti, vrniti pooblaščeni osebi, ki jih je razmnožila, oziroma pri kateri so bili tiskani. Pooblaščena oseba zbrane dokumente redno odstopa komisiji iz prvega odstavka tega člena.

X. Prehodne in končne določbe

27. člen

Kršitve določb tega pravilnika pomenijo hujšo kršitev delovnih obveznosti. Delavec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči s kršitvijo določb tega pravilnika.

Ta pravilnik začne veljati 8. dan po objavi v informacijskem sistemu gospodarske družbe.

Direktor, Predsednik uprave XX Šifra: Datum:



9.3 Model pravil za sestavo pogodbe o zaposlitvi V tem poglavju sem pripravil model pravil, ki jih morajo upoštevati gospodarske družbe pri pripravi pogodbe o zaposlitvi. Model pravil je pripravljen na podlagi zahtev Zakona o gospodarskih družbah oziroma zahtev, ki se nanašajo na konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo. V nadaljevanju specialističnega dela sem skozi opis dveh ključnih področij (konkurenčna prepoved, konkurenčna klavzula) predstavil model pravil, na podlagi katerih bodo lahko v gospodarski družbi pripravili pogodbo o zaposlitvi, ki bo kar najbolj zavarovala njene poslovne skrivnosti. a) Konkurenčna prepoved Namen konkurenčne prepovedi je varstvo delodajalca pred kršitvami lojalnosti delavca v času trajanja delovnega razmerja. Delavec brez pisnega soglasja delodajalca tako ne sme opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost delodajalca in bi zanj lahko pomenili konkurenco. Prepoved velja ves čas trajanja delovnega razmerja in za vse zaposlene, za njeno spoštovanje ni določena odmena. Za kršitev konkurenčne prepovedi je delavec disciplinsko in odškodninsko odgovoren, kršitev pa lahko pomeni tudi osnovo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. V pogodbi o zaposlitvi mora biti v poglavju, ki govori o konkurenčni prepovedi jasno navedeno, da zaposleni v času trajanja pogodbe ne bo sprejel oziroma opravljal del ali sklepal poslov opredeljenih v pogodbi in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Prav tako mora biti navedeno, da v primeru kršitve te določbe lahko delodajalec poda odpoved pogodbe in zahteva povrnitev nastale škode. b) Konkurečna klavzula Splošne izkušnje, ki jih delavci pridobijo ob opravljanju svojega dela, sicer niso predmet poslovnih skrivnosti, vendar lahko ob opravljanju dela posamezniki pridobivajo tudi tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Po prenehanju delovnega razmerja lahko ta znanja uporabijo pri delu za drugega delodajalca, ali pa svoje delo le prilagodijo glede na predvidene aktivnosti bivšega podjetja in tako ogrozijo njegovo poslovanje, čeprav sploh ne pride do izdaje poslovne skrivnosti. Zakon o delovnih razmerjih zato dopušča možnost, da se s pogodbo o zaposlitvi dogovori konkurenčna klavzula. Z njo se delavec in delodajalec dogovorita, da delavec določeno obdobje po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal za delodajalca konkurenčne dejavnosti. Takšna pogodbena prepoved se lahko dogovori najdlje za dobo dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primer, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi po njegovi volji ali krivdi. V pogodbi o zaposlitvi mora biti v poglavju, ki govori o konkurenčni klavzuli jasno opredeljeno, da konkurenčna prepoved velja za delovno mesto, ki ga zaseda



delavec in opredeljeno obdobje trajanja konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Prav tako morajo biti v pogodbi o zaposlitvi opisane obveznosti delavca v primeru zaposlitve pri drugem delodajalcu, ki dejansko ne opravlja konkurenčne dejavnosti delodajalcu po tej pogodbi o zaposlitvi. V tem delu pogodbe morajo biti tudi jasno navedene obveznosti delodajalca v primeru, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, ki je primerljiv delavčevi prejšnji plači. Prav tako mora pogodba v tem delu vsebovati obveznosti delavca v primeru odpovedi pogodbe, ker je delodajalec huje kršil določila pogodbe o zaposlitvi.

9.4 Pogodba o zaposlitvi v gospodarski družbi V nadaljevanju sem na podlagi modela prikazanega v prejšnjem poglavju specialistične naloge izdelal predlog Pogodbe o zaposlitvi v gospodarski družbi, ki lahko slednjim služi kot vzorec, po katerem naj pripravijo svoje pogodbe o zaposlitvi, da bo v njih kar najbolj obdelano področje konkurenčne klavzule in konkurenčne prepovedi.

POGODBA O ZAPOSLITVI (predlog)

1. člen

Delavec in delodajalec ugotavljata, da delavec izpolnjuje splošne in posebne pogoje za zasedbo delovnega mesta ......... v gospodarski družbi ….... in ima strokovni naziv ……., kar dokazuje z overjeno fotokopijo diplome, št. .... z dne ........ 2. člen

Delavec sklene delovno razmerje v gospodarski družbi ...... s 1.1.2007, za nedoločen čas s polnim delovnim časom.

3. člen Delavec bo opravljal sledeče naloge na delovnem mestu .... , v sektorju .....:

postavitev in razvoj sistema varovanja poslovnih skrivnosti; priprava internih pravnih aktov v zvezi z varovanjem poslovnih skrivnosti; spremljanje zakonov in drugih predpisov, ki se nanašajo na delovno področje

gospodarske družbe ....; pripravljanje pravnih mnenj z delovnega področja gospodarske družbe; opravljanje drugih nalog, ki jih odredi nadrejeni.



Podroben opis del in nalog za opravljanje dela na del. mestu …... je razviden iz opisa delovnih mest v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v gospodarski družbi ....., šifra ….., z dne ..... .

4. člen

Delavec in delodajalec sta soglasna, da se za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, Kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter internih aktov gospodarske družbe .... . Delavec s podpisom te pogodbe potrjuje, da se je seznanil z akti iz prejšnjega odstavka tega člena ter z izjavo o varnosti z oceno tveganja pri delodajalcu.

5. člen

Delavec se zavezuje, da bo delo po tej pogodbi opravljal vestno in strokovno, v skladu z navodili delodajalca in organizacijo dela ter poslovanja in pri tem upošteval predpise in navodila o varnosti in zdravju pri delu. Delodajalec se zavezuje, da bo delavcu zagotavljal varne delovne razmere in druge pravice v skladu s to pogodbo, Zakonom o delovnih razmerjih, drugimi predpisi, ki urejajo delovna razmerja in internimi predpisi delodajalca.

6. člen Delavec bo delo opravljal v poslovnih prostorih delodajalca.

7. člen

Delovni čas delavca pri delodajalcu traja 40 ur tedensko. Razpored delovnega časa določi delodajalec.

8. člen

Osnovna plača delavca znaša na dan sklenitve ..... Dogovorjena višina osnovne plače se lahko spreminja v okviru zahtevnostne skupine. Plača delavca na delovnem mestu .... je določena z zahtevnostno skupino …., katere tarifni razred je …., s plačilnim razredom … z osnovnim številom točk …. in z vrednostjo točke, ki je odvisna od poslovne uspešnosti delodajalca.



9. člen - KONKURENČNA PREPOVED Delavec se zavezuje, da brez izrecnega predhodnega pisnega soglasja delodajalca ne bo med trajanjem pogodbe o zaposlitvi sprejel oziroma opravljal del ali sklepov poslov za svoj ali tuj račun, kot so opredeljeni v pogodbi o zaposlitvi, zakonskih določilih, v registraciji delodajalca ter drugih aktih delodajalca, ki sodijo v dejavnost delodajalca in ki jih ta dejansko opravlja in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Če delavec ravna v nasprotju s prejšnjim odstavkom mu lahko delodajalec skladno z zakonskimi določili in določili internih pravnih aktov poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primerih kršitve konkurečne prepovedi oziroma obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti, je delavec dolžan povrniti delodajalcu vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se, če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti, ali bi ugotavljanje višine škode pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določi pavšalni znesek v višini dvanajst bruto plač delavca, ki jo je imel delavec v zadnjem mesecu pred nastankom škode. Delodajalec lahko zahteva povrnitev nastale škode v roku treh mesecev, ko je izvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

10. člen - KONKUREČNA KLAVZULA Ker delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodnja in poslovna znanja ter poslovne zveze, sta delavec in delodajalec v tej pogodbi o zaposlitvi dogovorila prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti tudi po prenehanju delovnega razmerja. Konkurenčna klavzula velja za delovno mesto, ki ga zaseda delavec in velja za dobo treh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in to le v primeru, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi po njegovi krivdi ali volji. Konkurenčna klavzula ne izključuje možnosti primerne zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu, ki dejansko ne opravlja konkurenčne dejavnosti delodajalcu po tej pogodbi o zaposlitvi, o čemer pa s sklepom odloča delodajalec po svoji presoji. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, ki je primerljiv delavčevi prejšnji plači, mu je delodajalec dolžan za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule izplačevati denarno nadomestilo, ki znaša mesečno najmanj 1/3 delavčeve povprečne neto plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Nadomestilo za konkurenčno klavzulo ne velja, če se delavec in delodajalec sporazumno dogovorita o prenehanju konkurenčne klavzule. Če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker je delodajalec huje kršil določila pogodbe o zaposlitvi, konkurenčna klavzula preneha veljati, če delavec v roku enega



meseca od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi delodajalcu pisno izjavi, da ni vezan s konkurenčno klavzulo.

11. člen Delavec se je dolžan brzdati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane in s katerim je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.

12. člen Delavec je upravičen do:

dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa in posebnih obremenitev pri delu;

del plače iz naslova delovne uspešnosti; dodatek na delovno dobo, ki znaša 0,5% za vsako izpolnjeno leto delovne

dobe.

Delodajalec bo delavcu izplačeval plačo osmi delovni dan v mesecu za pretekli mesec na njegov osebni račun. Plačilno obdobje je en mesec.

13. člen Delavec ima pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela, pravico do regresa za letni dopust, jubilejne nagrade, solidarnostne pomoči, nagrade ob upokojitvi in do morebitnih drugih prejemkov ter pravico do nadomestil in povračil materialnih stroškov v višini in pod pogoji kot te pravice ureja vsakokratni zakon, drug predpis, ki ureja delovna razmerja ali splošni akt delodajalca.

14. člen

Delavcu pripadajo najmanj štirje tedni letnega dopusta. Delavec izkoristi letni dopust v skladu z načrtom letnih dopustov oziroma na podlagi odobritve neposredno nadrejenega.



Delavcu delodajalec določi dolžino letnega dopusta s sklepom v skladu z zakonom, ali drugim predpisom, ki ureja delovna razmerja ter splošnim aktom delodajalca.

15. člen Glede pravic, obveznosti in odgovornosti delavca in delodajalca, ki niso urejene s to pogodbo, se uporablja Zakon o delovnih razmerjih, drugi predpisi, ki urejajo delovno razmerje, in drugi splošni akti delodajalca.

16. člen

Ta pogodba se lahko spremeni ali preneha na podlagi pisnega sporazuma delavca in delodajalca ali v primerih in pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih ali drug predpis, ki ureja delovna razmerja.

17. člen

Delavec se zavezuje, da te pogodbe ne bo posredoval tretjim osebam, razen v primeru uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja na podlagi te pogodbe.

18. člen Ta pogodba je sestavljena v treh enakih izvodih, od katerih prejme delavec en izvod, delodajalec pa dva. Pogodba začne veljati, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki, uporablja pa se od …… dalje. Šifra: Datum: Delavec: Direktor, Predsednik uprave: XX XX



10 Zaključek Da lahko poslujejo uspešno in učinkovito, se morajo gospodarske družbe neprestano prilagajati vplivom iz okolja, še več, predvideti morajo kateri elementi bodo v prihodnosti imeli odločilen vpliv na njihovo poslovanje. Z analizami, ki jih v ta namen opravljajo gospodarske družbe postopoma prehajajo od proučevanj širšega okolja, preko proučevanj panoge v kateri poslujejo, do svojih ožjih poslovnih okolij. Bolj ko se oži področje analize, težje dostopni so podatki, ki jih podjetja potrebujejo. Vzrok so poslovne skrivnosti. Poslovna skrivnost je podatek o dejavnosti ali položaju gospodarske družbe, ki je zaradi njene vrednosti znan le določenemu krogu ljudi. Uporablja jo izključno njen nosilec, torej gospodarska družba, zato je strogo določen režim njenega varovanja, katerega namen je preprečiti škodo, ki bi lahko nastala v primeru njenega razkritja oziroma zlorabe. S poslovnimi skrivnostmi torej gospodarske družbe ščitijo proizvodne postopke, podatke o trženju, najrazličnejše podatke o svojem gospodarskem položaju, skratka vse, kar gospodarski družbi zagotavlja konkurenčne prednosti; te so namreč stalno ogrožene s strani konkurentov. Vendar poslovnih skrivnosti gospodarske družbe ne ogrožajo le neposredni konkurenti, temveč tudi drugi subjekti. Partnersko podjetje, ki se seznani s poslovnimi skrivnostmi, lahko na primer le-te izkoristi v primeru prenehanja sodelovanja, prav tako bivši zaposleni ali celo družbeniki. Velja pa tudi nasprotno – gospodarske družbe se v okviru svojega poslovanja soočajo ali celo seznanjajo s tujimi poslovnimi skrivnostmi, katerih zloraba bi pomenila škodo njihovemu nosilcu. Zaradi množice najrazličnejših odnosov, ki se vzpostavljajo, tako znotraj same gospodarske družbe kot tudi med posameznimi družbami, je potrebno, da se v največji možni meri zaščitijo interesi nosilca poslovnih skrivnosti. Z različnimi ukrepi sicer že podjetja sama poskrbijo za aktivno zaščito poslovnih skrivnosti, poleg tega pa tudi država s svojimi pravnimi predpisi zagotavlja dodatno varstvo. Kršitve poslovnih skrivnosti imajo različne pojavne oblike in različne posledice. To je tudi vzrok, da je varstvo poslovnih skrivnosti zagotovljeno v okviru različnih pravnih panog. Različne pravne panoge s svojimi predpisi torej zavezujejo k varovanju poslovnih skrivnosti in prepovedujejo nepooblaščene posege vanje, dopolnilno pa je to varstvo zagotovljeno v okviru kazenskega prava. Ravnanja, ki pomenijo poseg v tuje poslovne skrivnosti niso le prepovedana, temveč tudi kazniva. Podatki, ki jih gospodarske družbe ščitijo kot poslovno skrivnost so torej izjemno pomembni in imajo za njihovega nosilca tržno vrednost, vendar le dokler ostanejo tajni. Poslovne skrivnosti v gospodarskih družbah so ogrožene, tako s strani konkurence, kot s strani tam zaposlenih posameznikov. Kljub temu, da sicer splošno veljajo zakonski predpisi, ki prepovedujejo posege v tuje poslovne skrivnosti in določajo dolžnosti njihovega varovanja, morajo



gospodarske družbe tudi same ukreniti vse, kar je v njihovi moči, da do zlorab sploh ne bi prišlo. S tem namenom morajo sprejeti ustrezne splošne akte in z njimi določiti različne ukrepe varovanja poslovnih skrivnosti ter sankcije v primeru zlorab. Le z ustrezno zakonodajo in z aktivnim ravnanjem samih gospodarskih družb se torej lahko zniža tveganje izgub konkurenčnih prednosti in nastanka škode zaradi zlorab njihovih poslovnih skrivnosti.

10.1 Ocena ugotovitev V širšem, je poslovna skrivnost vsak podatek, ki gospodarski družbi omogoča biti korak pred konkurenco. Poslovne skrivnosti obsegajo proizvodne in trgovske koristi. Kakršnakoli neupravičena uporaba teh podatkov s strani tretjih oseb se smatra za kršenje poslovnih skrivnosti. Zakonsko je pravna ureditev poslovnih skrivnosti urejena v petem poglavju Zakona o gospodarskih družbah. V tem poglavju je določeno, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere s sklepom določi družba, hkrati in ne glede na to ali so določeni s sklepom, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Za poslovno skrivnost pa se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni. S sklepom družba določi tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so jo dolžne varovati. Predvsem je dan poudarek na kršitvi prepovedi konkurence, zaradi česar lahko družba zahteva odškodnino oziroma od kršitelja zahteva, da nanjo prenese koristi iz poslov. Imamo torej že veljavno zakonodajo, ki nam omogoča, da določene podatke ovrednotimo, kot podatke zaupne narave za gospodarsko družbo. Gre za pravilo, ki smo ga dolžni upoštevati, vse to nas vodi do ocene, da je prva zastavljena hipoteza: »Pravna ureditev varovanja poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbahv Republiki Sloveni i je ustrezna«, potrjena.

j

i i

j

Kljub dokaj dorečenim pravnim zahtevam na področju varovanja poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah, pa je varovanje le-teh še vedno nenačrtno in neusklajeno. Četudi se pojavi nekakšna oblika »standardizacije« je ta takoj obsojena na propad, saj je gotovo neusklajena (nekompatibilna) s standardom druge gospodarske družbe. Kaj hitro se lahko zgodi, da bo v neki gospodarski družbi podatek »A« zavarovanj s stopnjo poslovne skrivnosti, v drugi gospodarski družbi pa ravno ta podatek »A« ne bo imel stopnje skrivnosti. Obstaja zelo velika verjetnost, da si podatki, ki jih posamezne gospodarske družbe označijo s stopnjo tajnosti, ne zaslužijo tako visoke stopnje tajnosti kot jo imajo, saj je določanje stopnje poslovne skrivnosti marsikje prepuščeno samovolji posameznika in ne vnaprej določenim strokovnim kriterijem. Vse to nas vodi do ocene, da je druga zastavljena hipoteza: »Ni določenih kriter jev, na podlag katerih bi v gospodarskih družbah poslovne skrivnosti delili na tiste, ki sobolj ali manj pomembne oziroma tiste, katerih razkrit e bi družbi povzročilo večjo ali manjšo škodo«, potrjena.



Vsaka gospodarska družba ima vrsto občutljivih podatkov, katerih razkritje nepooblaščenim bi lahko pomembno vplivalo na nemoteno poslovanje, izgubo ali celo propad družbe. Zato je smotrno, da se znotraj družbe vse podatke popiše ter tako ugotovi, s kakšnimi podatki sploh razpolaga. To je osnova za izdelavo razvrstitve podatkovnih zbirk, s katero se določi stopnja tajnosti posameznega podatka. Zakon o tajnih podatkih določa kategorije, oziroma stopnje tajnosti in jih razvršča na štiri nivoje: INTERNO, kot najnižji, ZAUPNO, TAJNO in STROGO TAJNO, kot najvišji nivo zaščite. Poudariti je potrebno, da se z navedenimi oznakami stopnje tajnosti označujejo podatki, ki bi lahko imeli škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi, ki utegnejo nastati, če bi bili razkriti nepoklicani osebi. Večja je stopnja tajnosti, bolj mora biti podatek varovan. Članice NATO zavezništva, kamor spada tudi Slovenija, uporabljajo za označevanje tajnosti podatkov naslednje oznake: NATO RESTRICTED, kot najnižji, NATO CONFIDENTIAL, NATO SECRET in NATO TOP SECRET, kot najvišji nivo zaščite. Skupščina Evropske unije je leta 2001 sprejela Varnostne predpise Skupščine Evropske unije, v katerih je opredelila klasifikacijo podatkov, ki so v uporabi med članicami Evropske unije. Določila je štiri stopnje zaupnosti, in sicer: RESTREINT, kot najnižja, CONFIDENTIEL, SECRET EU in EU TOP SECRET, kot najvišji nivo. Kot vidimo temelji razvrstitev pomembnosti podatkov v vseh primerih na štirih nivojih – stopnjah zaupnosti, ki se med seboj po vsebini ujemajo. Vse opisane stopnje zaupnosti so obvezne za označevanje podatkov v državnih organih, organih lokalnih skupnosti, nosilcih javnih pooblastil ter drugih organih, gospodarskih družbah in organizacijah in tistih organizacijah, ki imajo podatke, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države. Ker v ta sklop podatki gospodarskih družb, ki se nanašajo na njene poslovne skrivnosti, ne spadajo oziroma niso zajeti, nas to vodi do ocene, da je tudi zadnja hipoteza: »Obravnavanje poslovnih skrivnosti v gospodarsk h družbah ni primerljivo in uskla eno s s andardi n zahtevami Zakona o tajnih podatkih in direktivami NATA in EU«, potrjena.

ij t i

Na področju določanja tajnosti poslovnim skrivnostim v gospodarskih družbah je precej nejasnosti in nedorečenih kriterijev. Mnenja sem, da ni potrebno izumljati novih stvari, ampak je potrebno le prilagoditi obstoječe, zato sem na podlagi kriterijev, ki jih za določanje tajnih podatkov zahteva Zakon o tajnih podatkih in direktive NATA in Evropske unije, izdelal model, kako naj gospodarske družbe obravnavajo in hranijo svoje poslovne skrivnosti. Praktičen primer obravnavanja poslovnih skrivnosti v gospodarskih družbah sem zajel v modelu pravilnika o varovanju poslovnih skrivnosti in v modelu pogodbe o zaposlitvi, ki sem ju v ta namen pripravil in kot model predstavil v specialističnem delu. Predvidevam, da bo tako model pravilnika kot model pogodbe o zaposlitvi lahko gospodarskim družbam v precejšnjo pomoč, ko bodo pripravljale in sprejemale



interne predpise, na podlagi katerih bodo ustvarjale pogoje za varno obravnavo in hrambo svojih poslovnih skrivnosti.



11 Literatura

1. Amon, S. (1997) Čuvajte znanje, da ne boste propadli, Gospodarski vestnik, Ljubljana.

2. Anžič, A. (2001) Tajnost kot družbeni fenomen – varnostni vidiki, Dnevi

Varstvoslovja, Ljubljana.

3. Bele, I. (1989) Varstvo skupinskih skrivnosti v jugoslovanskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, Ljubljana.

4. Berden, A. (1981) Poslovna tajnost, Obveščanje in odločanje, Ljubljana.

t

t

5. Brozič, L., Trbovšek F. (2002) Tajni podatki in NATO, Dnevi varstvoslovja,

Ljubljana.

6. Dvoršak, A., Radulj, B. (2005) Katalogizacija in klasifikacija, Dnevi varstvoslovja, Ljubljana.

7. Ivanjko, Š. (2003) Varstvo poslovne skrivnosti v korporacijskih razmerjih,

Seminar: Zasebno, javno in poslovna skrivnost, Ljubljana.

8. Juhart, M. (1994) Trgovanje z notranjimi informacijami po direktivi 89/592/EEC, Podjetje in delo, Ljubljana.

9. Jaklič, M. (2002) Poslovno okolje podjetja, Ekonomska fakulteta, Ljubljana.

10. Grilc, P. (1994) Pravnoteoretični pogledi na trgovanje z notranjimi

informacijami oziroma na podlagi notranjih informacij, Podjetje in delo, Ljubljana.

11. Pretnar, B. (2002) Intelektualna lastnina v sodobnimi konkurenci in

poslovanju, GV založba, Ljubljana.

12. Podbregar, I., Žirovnik, J. (2006) Obveščevalno – varnostni vidiki ogrožanj pomembnih gospodarsko poslovnih subjektov, Kriminalni napadi na premoženje gospodarskih subjektov, Univerza v Mariboru.

13. Puharič, K. (2003) Zakon o industrijski lastnini s komen arjem, GV založba,

Ljubljana.

14. Prevod bri anskega standarda BS ISO/IEC 17799, Tehnični odbor, Ljubljana, 2005

15. Radulj, B. (2003) Intelektualna lastnina, Socialni inženiring – vpliv na

informacijsko varnost, diplomsko delo VPVŠ, Ljubljana.



16. Špec, B. (1996) Poslovanje na podlagi notranjih informacij, Gospodarski

vestnik, Ljubljana.

17. Tavčar, M. (1994) Management in okolja, Možina Stane et al., Management, Radovljica.

18. Usenik, B. (2001) Za neučinkovitost trga je kriva tudi zakonodajo, Finance,

Ljubljana.

19. Veselinovič, D. (1995) Informacija je gibalo tega trga, Manager, Ljubljana.

20. Veselinovič, D. (2000) Trgovanje z notranjimi informacijami, Bančni vestnik, Ljubljana.

21. Zajc, B., Avbreht, A. (2004) Pravni vidiki komuniciranja, Finance, Ljubljana.

22. Žabelj, B. (1987) Uvod v gospodarsko pogodbeno pravo, ČGP – Delo,

Ljubljana.

23. Žirovnik, J. (2005) Pridobitev dovoljenja za dostop do tajnih podatkov kot pogoj za sklenitev pogodba o zaposlitvi, Magistrsko delo, Maribor.

24. Žvan, A. (2003) Varovanje poslovni skrivnosti – omejitev načela javnosti v

postopkih oddaje javnih naročil, Pravna praksa, Ljubljana. Tuja literatura:

1. Broder, J. (2000) Risk Analysis and the Security Survey, Butterworth-Heinemann, Boston, Oxford.

2. Fischer, R. (1998) Int oduction to Security (Sixty Edition), Butterworth-

Heinemann, Boston, Oxford. r

3. Hearnden, K. (1999) The Handbook of Business Security: A Practical Guide

to Managing the Security Risk (Second Edition), Kogan Page, London.

4. Roper, C. A. (1999) Risk Management for Security Professionalls, Butterworth-Heinemann, New York, London.

5. Roland, H. (1990) System Safety Engineering and Management, New York.

6. Tsoumas, V. (2004) From risk analysis to effective security management:

towards an automated aproach, Information management.



Pravni viri:

1. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-UPB1), Uradni list RS, št. 40/2004, z dne 20.04.2004

2. Zakon o bančništvu (ZBan-UPB2), Uradni list RS, št. 104/2004, z dne

23.04.2004

3. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), Uradni list RS, št. 42/2002, z dne 27.07.2006

4. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), Uradni list RS, št. 60-/2006, z dne

09.06.2006

5. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU), Uradni list RS, št. 68/2006, z dne 30.06.2006

6. Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 101/2005, z dne

11.11.2005

7. Zakon o parlamentarni preiskavi (ZPPre), Uradni list RS, št. 63/1994, z dne 13.10.2006

8. Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 43/2006, z dne

21.04.2006

9. Zakon o prekrških (ZP-1), Uradni list RS, št. 51/2006, z dne 18.05.2006

10. Zakon o preprečevanju pranja denarja (ZPPDen-1), Uradni list RS, št. 110/2002, z dne 18.12.2002

11. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2), Uradni list RS, št.

24/2006, z dne 28.12.2005

12. Zakon o tajnih podatkih (ZTP-UPB2), Uradni list RS, št. 50/2006, z dne 17.03.2006

13. Zakon o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1-UPB2) , Uradni list RS, št.

51/2006, z dne 17.03.2006

14. Zakon o varstvu konkurence (ZVK), Uradni list RS, 110/2002, z dne 18.12.2002

15. Zakon o zavarovalništvu (ZZavar), Uradni list, št. 79/2006, z dne 27.07.2006

16. Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list št. RS 28/2006, z dne 17.03.2006



Elektronski viri:

1. http://www.e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodki 2. http://www.ip-rs.si/index.php?id=418 3. http://www.stat.si/radenci/2005 4. http://www.ius-software.si/baze/regi/zakoni/index.htm 5. http://www.uvtp.gov.si/si/informacijejavnegaznacaja 6. http://www.i-usp.si/slo/viri/management-znanje 7. http://www.iwar.org.uk/infocon 8. http://www.loc.gov/catdir/toc/fy044/2003002450.html

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Popis podatkov ........................................................................... 57 Preglednica 2: Klasifikacija po Zakonu o tajnih podatkih ...................................... 59 Preglednica 3: Klasifikacija po NATO Classification standard ................................ 59 Preglednica 4: Klasifikacija po NATO Classification standard ................................ 60 Preglednica 5: Stopnje tajnosti in primerjava po subjektih ................................... 60 Preglednica 6: Stopnje tajnosti v gospodarskih družbah ...................................... 62 Preglednica 7: Primer klasifikacije v gospodarski družbi A .................................... 63 Preglednica 8: Primer klasifikacije v gospodarski družbi B .................................... 64 Preglednica 9: Varnostno območje I. Stopnje...................................................... 70 Preglednica 10: Varnostno območje II. Stopnje .................................................. 71


http://www.e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodki

http://www.ip-rs.si/index.php?id=418

http://www.stat.si/radenci/2005

http://www.ius-software.si/baze/regi/zakoni/index.htm

http://www.uvtp.gov.si/si/informacijejavnegaznacaja

http://www.i-usp.si/slo/viri/management-znanje

http://www.iwar.org.uk/infocon

http://www.loc.gov/catdir/toc/fy044/2003002450.html

Documents

VAROVANJE POSLOVNIH SKRIVNOSTI V GOSPODARSKIH …diplome.fov.uni-mb.si/spec/12291Spaninger.pdf · POVZETEK Poslovna skrivnost je podatek o dejavnosti ali položaju gospodarske družbe,