Vsakdanje skrivnosti

David Feldman

Vsakdanjeskrivnosti

Vsakdanje

Vs a

kda n

j e s

k riv

nos

ti

Reader’s DigestZakaj

so imeli

radigusarji

papige?Poglejte okoli sebe – svet jepoln osupljivih, skrivnostnihin cudaskih vprasanj,

ki cakajo na razlago. Knjiga Vsakdanjeskrivnosti vam ponuja

odgovore nanje. Ponuja vam vpogled v znanost,

naravo, zgodovino in vsakdanje ziv ljenje na zabaven in poucen nacin.

skrivnosti

ˇ

ˇ

ˇˇ ˇ

ˇ ˇ

Zakajso imeli

radigusarji

papige?

IMPO-COVER-SLO-TISK:Layout 1 17/4/09 13:47 Page 1

Vsakdanje skriv_001-007_uvod.qxd 20.4.2009 8:57 Page 1



Vseb

Iskanje razlag za vsakdanje skrivnosti se nikoli ne neha. . . . . . . . . . 6

Ljudje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8Zakaj imamo u{esne me~ice? Modrostne zobe? Moker nos?

Kurjo polt? @lebi~ na gornji ustnici? Odgovori na {tevilna

vpra{anja o nas samih.

@ivali . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82Zakaj imajo psi ~rne ustnice? Ali severnoameri{ki dihurji zase

mislijo, da smrdijo? Zakaj papige opona{ajo govorjenje ljudi?

Razkrite skrivnosti ìvalskega sveta!

Hrana in pija~a . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 146Zakaj ima kisla smetana rok uporabnosti? Kdo je za~el podarjati

~okoladne velikono~ne zaj~ke? Zakaj se jokamo zaradi ~ebule?

Preberite odgovore na ta vpra{anja in spremenite svojo prehrano.

Obi~aji in navade . . . . . . . . . . . . . . . . . 192Kdo dolo~a meje med oceani? Zakaj je pri topovskem pozdravu ravno

21 topov? Kako so v angle{~ini za~eli uporabljati okraj{avo Xmas za

boì~? Odgovori na vznemirljiva vpra{anja iz vsakdanjega ìvljenja.

Stroji in naprave . . . . . . . . . . . . . . . . . . 264Zakaj so na semaforjih rde~a, zelena in rumena lu~? Zakaj ima klavir

ravno 88 tipk? Kak{na je razlika med mo{kimi in ènskimi britvami?

Slabo znane lastnosti opreme, ki jo uporabljamo v sodobnem ìvljenju.

1

2

3

4

5


bina

Vsakdanje zanimivosti . . . . . . . . 324Zakaj ~iste steklene stvari zvenijo? Zakaj volna tako smrdi,

ko se zmo~i? Zakaj se na stropnem ventilatorju nabira prah?

Odgovori na ta in {tevilna druga naklju~na zanimiva vpra{anja.

Znanost in narava . . . . . . . . . . . . . . . 364Kako aspirin »najde« glavobol? Kako teflon prilepijo

na ponev? Zakaj strela poteka cikcakasto?

Znanost, pridi na pomo~!

[port . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 404Zakaj so teni{ke ògice puhaste? Kako upravljajo tekmovalne

sanke? Kako je nastal delfinov slog plavanja? Vpra{anja bodo

presenetila tudi najbistrej{ega {portnega navija~a.

Stvarno kazalo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 446

O avtorju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 463

6

7

8


U v

6 Vsakdanje skrivnosti

Ste se è kdaj ~udili in spra{evali, zakaj psi jedo stoje, ma~ke pa sede? In zakajdaljnovodi {umijo? In kje leì Stara Zelandija?

Nekateri ljudje preìvijo vse ìvljenje povsem sre~no, ne da bi spoznali odgo-vore na te skrivnosti. Jaz àl nisem tak{en. @e od zgodnje mladosti sem vsa-kogar, ki mi je prekriàl pot, mu~il z vpra{anji, ki so se za~enjala z zakaj.

Nekega sobotnega popoldneva pred dvajsetimi leti sem stal na oddelku s ko-smi~i v krajevnem supermarketu. Ravno tedaj sem huj{al, tako da sem èlelnajti kosmi~e z malo kilojouli, toda med iskanjem me je nemalo presenetilodejstvo, da skoraj vsaka vrsta ìta vsebuje natanko 480 kJ na 30 g. ûdil semse, kako je lahko na Kellogovih koruznih kosmi~ih in Kellogovih sladkornihkosmi~ih navedena enaka vrednost kilojoulov.

Ko sem se vra~al proti domu, mi je pri{lo na misel, da je to eno od tistihpomembnih vpra{anj, ki nam jih zastavlja vsakodnevno ìvljenje in nas z njimivedno znova spravlja ob ìvce. Odgovorov na ta vpra{anja nikoli ne najdemo,ker ne vemo, kje bi jih lahko poiskali, ali pa nas premotijo druge podobnozoprne stvari, kot je obiskovanje {ole ali slu`be. Tedaj sem si prisegel, da bomzbral vse te zelo pomembne vsakdanje skrivnosti, ki jih standardni priro~nikine obravnavajo, in poiskal odgovore nanje pri strokovnjakih za ustreznapodro~ja. Odlo~il sem se torej, da bom odlo~no in dokon~no dvignil tan~icoz vseh teh skrivnosti.

Pri iskanju odgovora na uganko o hranilni vrednosti ìt sem ugotovil, da soodgovori na tak{na vpra{anja pogosto preprostej{i, kot si mislimo, pa tudizanimivej{i, kot bi pri~akovali. V primeru ìt je bil odgovor tako preprost, dame je skoraj spravil v zadrego. (Pravi odgovor se namre~ glasi: enako te`kiogljikovi hidrati in beljakovine vsebujejo natan~no enako koli~ino kilojoulov:16 kJ na gram. Ni pomembno, ali gre za preproste ogljikove hidrate, kot je pre-~i{~eni sladkor, ali pa za najbolj zdravo vrsto polnozrnatih ìtnih izdelkov nasvetu – hranilna vrednost, izraèna v kilojoulih, je pri obeh enaka.)

Ko sem izdal prvo knjigo, sem jo kon~al s stranjo, na kateri sem bralce spod-budil, naj mi tudi sami po{ljejo podobna vpra{anja. Bralci so moje priporo~ilovzeli zelo zares, saj od takrat {e nisem nehal odgovarjati na skrivnosti, ki mijih zastavljajo. Ljudje, ki kupujejo moje knjige, spadajo nekako v dva tabora:

Iskanje razlag za vsakdanjeskrivnosti se nikoli ne neha


o d

Uvod 7

tisti iz prvega tabora ne morejo spati, dokler ne razre{ijo svojih zelo pomemb-nih skrivnosti; ljudje iz drugega tabora pa upajo, da se bodo s pomo~jo knjigeubranili obsedenosti bli`njih s podobnimi vpra{anji. (ê spadate v prvo skupi-no in imate kak{no skrivnostno vpra{anje, ki bi ga radi razre{ili, ga po{ljite naelektronski naslov [email protected]. ê nam boste prvi zastavilizelo pomembno vpra{anje, ki ga bomo uporabili v naslednji izdaji te knjige,vam bomo poslali obvestilo s ~estitko, hkrati pa se vam bomo za vpra{anje zah-valili tudi v knjigi.)

Zabavni del mojega dela je spra{evanje strokovnjakov z razli~nih podro~ij –od policistov do oblikovalcev pli{astih medvedkov, od nevrologov do svetovnopriznanih strokovnjakov za gusarje. Ti ljudje, ki so mi velikodu{no posvetiliveliko svojega ~asa, so hrbtenica mojega dela.

@e davno sem opustil misel, da bi lahko dvignil tan~ico s prav vseh tak{nihvpra{anj. Takoj ko razkrijem eno skrivnost, se pojavita dve novi, {e bolj zahrbt-ni. Vendar sem trdno odlo~en, da se bom sr~no boril do konca. Vsaka novaskrivnost je zato zame nov izziv.

Po ve~ kot dveh desetletjih iskanja odgovorov na zelopomembne skrivnosti vsakdanjega ìvljenja sem se pre-pri~al, da se nekaterih vpra{anj ni mogo~e znebiti pravzlahka – rezultati raziskav in mnenja strokovnjakov jihlahko prikaèjo v povsem novi lu~i. V svoji zadnji knjigiz naslovom Zakaj so imeli gusarji radi papige? sem nave-del nove in dodatne razlage ve~ pomembnih skrivnosti,ki sem jih obravnaval v prej{njih izdajah Vsakdanjihskrivnosti.

ê si mo~no èlite najti re{itve tudi na vpra{anja, ki semjih zastavil v tem uvodu (na vsa odgovarjam v knjigi, kijo berete), boste najbr` ugotovili nekaj podobnega, kotsem ugotovil tudi sam: dokler bomo radovedni, se pravgotovo ne bomo dolgo~asili.

David Feldman


LjuV~asih nas to, da smo ljudje, zelo bega.

Zakaj majhni urezi s papirjem tako

bolijo? Zakaj ne dobimo kurje polti tudi

po obrazu? Zakaj nas koà srbi? Zakaj

postanemo zaspani, ko je ~ez dan vro~e,

ko pa je vro~e pono~i, te`ko zaspimo?

Pripravite se – odgovori so pogosto

{e veliko bolj ~udni kot vpra{anja.

Vsakdanje skriv_008-081.qxd 20.4.2009 9:03 Page 8

udjeLjudje


Zakaj veliko slepih ljudi nosi temna o~ala?

Braillov in{titut vsako leto objavi seznam desetih najbolj nenavadnih vpra{anj,

ki mu jih zastavijo. Ponosni smo, da lahko objavimo to pomembno vpra{anje;

bilo je deveto po vrsti na seznamu iz leta 1993 (deseto se je glasilo: »Ali se

dojen~ki, predno spregledajo, smejejo?«).

Odgovor Braillovega in{tituta na to vpra{anje poudarja, da ve~ina ljudi, ki jih

zakon uvr{~a med slepe, vsaj nekoliko vidi:

»Vsak, ki je po zakonu opredeljen kot slep, ni tudi popolnomaslep. Ve~ kot 75 odstotkov ljudi, ki so po zakonu slepi, vsajnekoliko vidi. Slepota je odsotnost vida, kar pa {e ne pomeni,da je odstotna tudi svetloba.«

Alberta Orr iz Ameri{ke fundacije za slepe dodaja: »Veliko ljudi z okvarjenim

vidom je zelo ob~utljivih za mo~no svetlobo in ble{~anje, zato nosijo temna

o~ala, da zmanj{ajo koli~ino svetlobe, ki pada na mre`nico.«

Nekateri slepi ljudje nosijo temna o~ala iz lepotnih razlogov, ker se zaveda-

jo videza svojih o~i. Slepi ljudje se dandanes temnim o~alom vse bolj odreka-

jo, vendar ta o~ala {e vedno povezujemo z njimi, ker jih nosi veliko slavnih

osebnosti, kot je denimo Stevie Wonder. Tudi ta navada pa se za~enja spre-

minjati – ko smo zadnji~ gledali, kako José Feliciano nastopa na televiziji, je

bil popolnoma izpostavljen slepe~im reflektorjem.

Kaj pomeni, da imamo ostrino vida 6–6 ali 6–12?

Prvo {tevilo v oznaki ostrine vida je vedno 6. Nana{a se na razdaljo 6 metrov,

na kateri pri preizkusu vida sede ali stoje opazujete sliko na steni. Ta razda-

lja ni naklju~na. @arki svetlobe so skoraj vzporedni okoli 6 metrov od slike na

steni, tako da je mi{ica, ki nadzira obliko le~ v normalnem o~esu, med opa-

zovanjem slike spro{~ena. V idealnem primeru bi morale med preizkusom vida

o~i delovati v najbolj{ih pogojih.

Drugo {tevilo ozna~uje razdaljo, na kateri bi moralo normalno oko videti ~rke

na tisti vrsti. Na ve~ini slik za preizkus vida je tretja vrsta od spodaj navzgor

~rta 6–6. ê vidite ~rke na tej ~rti, imate vid 6–6 oziroma normalen vid. Ve~-

je drugo {tevilo pomeni, da je vid slab{i od normalnega. ê imate vid 6–15,

Kdo? Zakaj? Kaj? Kdaj? Kateri? Kako? Kdo? Zakaj? Kaj? Kdaj?



lahko razlo~ite ~rke, ki jih ljudje z normalnim vidom razlo~ijo z ve~ kot dva-

krat ve~je razdalje 15 m. ê doseète najvi{ji mogo~i rezultat, 6–3, lahko raz-

lo~ite ~rke, ki bi jih ljudje z normalnim vidom razlo~ili le tedaj, ko bi bili za

polovico bli`je.

Med raziskovanjem te vsakdanje skrivnosti smo na{li odgovor na {e eno vpra-

{anje, povezano s preizkusom vida: ali pri preizkusu lahko narobe preberete

eno ~rko na ~rti, pa ga vseeno opravite? Odgovor na to vpra{anje je pritrdi-

len: da opravite preizkus za dolo~eno ~rto, zadostuje, ~e pravilno preberete

ve~ino ~rk na njej. Lepo bi bilo, ~e bi nam tudi u~itelji v {oli na podoben na~in

dajali ocene, kajne?

Kdo je na vrh table za preizkus vida uvrstil~rko E in zakaj?

To je leta 1862 naredil nizozemski profesor oftalmologije Hermann Snellen.

êprav je bil na njegovi prvi tabli v gornji vrsti zapisan A, je Snellen kmalu

sestavil novo tablo, v kateri je na vrhu nastopal E.

Snellen je na mestu direktorja Nizozemske bolni{nice za slepe nasledil dr. Fransa

Cornelisa Dondersa, ki je bil najve~ja svetovna avtoriteta v geometrijski optiki.

Snellen je posku{al standardizirati preizkus za dolo~itev ostrine vida, s kate-

rim bi ugotavljal, na kako majhni sliki oko {e lahko razlo~i podrobnosti.

Zapletena Dondersova formula je bila zasnovana na treh vzporednih ~rtah;

od vseh ~rk abecede je bila ~rtam, ki jih je tako temeljito preu~eval, {e najbolj

podobna velika ~rka E. Ker je Donders ̀ e prej ugotovil, kako oko vidi E, je Snel-

len veliko svojega matemati~nega dela zasnoval prav na {esti ~rki abecede.

Tri vodoravne ~rte ~rke E lo~ita enako veliki beli praznini. Na izvirni Snelle-

novi tabli je bilo razmerje med vi{ino in {irino ~rk 1 : 1 in presledki ter ~rte so

bili enako dolgi (na nekaterih sodobnih tablah za preizkus vida je srednja ~rta

kraj{a).

Louanne Gould iz podjetja Cambridge Instruments pravi, da ~rka E v nas-

protju s ~rkami, kot sta L in U, opazovalca prisili, da razlikuje med belo in ~rno

podlago, kar je pomembna lastnost vida. Brez te sposobnosti bi bila ~rka E vide-

ti podobno kot ~rke B, F, P ali {e veliko drugih podobnih ~rk.

Snellen table seveda ni mogel sestaviti le iz ~rk E, saj bi morali imeti v tem

primeru vsi njegovi pacienti vid 6–6. Vseeno pa se je zavedal pomembnosti

tega, da je na tabli ista ~rka ve~krat uporabljena, saj je bil tako lahko prepri~an,

Ljudje 11

Kateri? Kako? Kdo? Zakaj? Kaj? Kdaj? Kateri? Kako? Kdo? Zakaj?


da opazovalec ~rke ni mogel razlo~iti zaradi teàv z vidom, in ne zaradi rela-

tivne teàvnosti katere od skupin ~rk. Ian Bailey, profesor optometrije in direk-

tor Klinike za slab vid na kalifornijski univerzi Berkeley, pa pravi, da ni tako

pomembno, ali tabla za preizkus vida uporablja najla`je ali najte`je ~rke. Ve~i-

na teh tabel vsebuje le deset razli~nih ~rk, ki povzro~ajo najmanj teàv.

Danes se veliko tabel za preizkus vida ne za~ne z E, saj za to ni tehni~nega

razloga. Vseeno pa se jih ve~ina {e vedno za~ne z E; dr. Stephen C. Miller iz

Ameri{kega zdruènja za optometriko meni, da opti~na podjetja table za preiz-

kus vida verjetno èlijo izdelovati na standardiziran na~in.

Mi smo seveda s tak{nim stanjem zelo zadovoljni. Lepo je namre~ vedeti, da

bomo tudi takrat, ko nam bo vid zelo ope{al, pravilno uganili prvo vrstico na

tabli.

Kaj povzro~a plavajo~e pike v o~eh?

Notranji del o~esa je velik prostor, napolnjen z zdrizasto teko~ino, ki ji pravijo

steklovina. Plavajo~e pike so majhni beljakovinski madeì, pigment ali zarodni

ostanki (ki so se ujeli v prostor o~esa, ko se je to v zarodku {ele razvijalo), ki

plavajo v steklovini.

Majhne pike dajejo videz, kot da so na prednji strani o~esa, saj te pol-

prozorne madeè vidimo le tedaj, ko pre~kajo smer pogleda. Ve~ina lju-

di ima od ~asa do ~asa v steklovini tak{ne pike, vendar jih ne opazijo.

O~i se namre~ znajo prilagajati nepopolnostim, kar lahko potrdi vsak-

do, ki gleda skozi zamazana o~ala. Tak{ne pike zato najverjetneje

opazimo le, ko gledamo enobarvno ozadje, kot je {olska tabla, gol

zid ali nebo.

Bi morali zaradi tak{nih plavajo~ih pik kaj ukreniti? Ob~asne pla-

vajo~e pike so po navadi ne{kodljive, ~eprav lahko napovedujejo tudi

okvaro mre`nice. Pogosto u~inkovito pomaga doma~e zdravilo, ki ga

priporo~a Ameri{ka akademija za oftalmologijo:

»ê se v smeri pogleda pojavi plavajo~a pika,je najbolje, da oko nekoliko premikamo, zaradi~esar se teko~ina v zrklu preme{a in piko odpla-vi iz smeri pogleda. Pogled navzgor in navzdol




povzro~i druga~ne tokove v o~esu in je zato lahko u~inkovit priodplavljanju plavajo~ih pik.«

êprav se plavajo~ih pik zavedamo, je nanje pogosto presenetljivo te`ko

usmeriti pogled. Ker so v o~esu, se premikajo skupaj z njim, tako da se zdi, da

se odmaknejo vsaki~, ko jih sku{amo pogledati.

Zakaj nas bolijo o~i, ko smo utrujeni?

Ljudje, ki poleàvajo na kav~ih, so bolj zaposleni, kot se vam morda zdi. Ko

listajo po stripu ali pa z gledanjem risank o zaj~ku Bugs Bunnyju preu~uje-

jo u~inke televizijskega nasilja na otroke, po zagotovilih oftalmologa Jame-

sa P. McCulleyja razgibavajo o~esne mi{ice, ki so med najbolj dejavnimi

v telesu.

V o~esu so tri skupine mi{ic:

• Vsako oko ima {est ekstraokularnih mi{ic, ki so pritrjene na zunanjo stran

zrkla in oko premikajo v vse smeri. Te mi{ice morajo usklajevati giba-

nje, tako da obe o~esi v vsakem trenutku gledata v isto smer.

• Mi{ice zapiralke in dilatorne mi{ice odpirajo in zapirajo zenice ter dolo-

~ajo, koliko svetlobe pride v oko.

• Ciliarne mi{ice, ki so pritrjene na le~e znotraj o~esa, s kr~enjem ali spro{-

~anjem spreminjajo obliko le~, s tem pa tudi njihovo gori{~no razdaljo.

Napeto branje ali kako natan~no delo zahteva tako naporno delo teh mi{ic,

da bi bila tak{ne vadbe vesela tudi in{truktorica aerobike. Tako kot pri aerob-

nih programih pa tudi tu velja: »Brez muje se {e ~evelj ne obuje.« Optometrik

Steven Mintz pojasnjuje:

»^love{ko oko je zasnovano tako, da takrat, ko ima povsempravilno obliko, na mre`nici (na zadnji strani o~esa) obli-kuje jasno sliko kateregakoli oddaljenega predmeta, ne dabi mu bilo treba uporabiti mi{ice. Da lahko jasno vidimo tudipredmet, ki je bli`je, pa morajo delati vse skupine mi{ic.Ekstraokularne mi{ice morajo oko obrniti navznoter, mi{icezapiralke morajo zmanj{ati zenico in ciliarne mi{ice se mora-jo skr~iti, da le~e spremenijo obliko in je slika jasnej{a.

Ljudje 13



Ta mi{i~ni napor, ki je potreben za dobro delovanje in semu ne moremo izogniti, je ̀ e sam po sebi znaten. [e dodatnopa ga pove~ujejo pomanjkljivosti o~esa – nobeno ~love{kooko namre~ ni popolno. Pri ljudeh, ki so daljnovidni, mora-jo na primer naporneje delati ciliarne mi{ice. Pri {tevilnihljudeh se pojavljajo neravnote`ja ekstraokularnih mi{ic,zaradi katerih so te mi{ice prav tako bolj obremenjene. Priskoraj vsakem ~loveku po 40. letu starosti postajajo le~ev o~esu bolj toge, zaradi ~esar imajo ve~ dela ciliarne mi{ice.Branje pri neprimerni svetlobi (premo~ni ali preslabi) zeloobremeni mi{ice zapiralke in dilatorne mi{ice.

Tako kot nas po 100 sklecah za~nejo boleti mi{ice v ro-kah, nas lahko zaradi zgoraj opisanega mi{i~nega naporaza~nejo boleti o~i. ̂ e dodamo {e nekaj ur natan~nega drob-nega dela, se utrudijo vse mi{ice v telesu. Zaradi tega je nivoodpornosti ali prag bole~ine za bole~e o~i ni`ji kot takrat,ko smo spo~iti.«

Oftalmologi, s katerimi smo se posvetovali, so bili mnenja, da bole~ine v o~eh

povzro~a tudi izsu{enost. Dr. Ronald Schachar iz Zdruènja za napredek oftal-

mologije opozarja, da se takrat, ko smo utrujeni, meìkanje upo~asni, tako da

so o~i slab{e podmazane. Natan~no drobno delo prav tako upo~asni meìka-

nje. Strokovnjaki za o~i ugotavljajo, da do tega pride tudi pri ljudeh, ki delajo

z ra~unalnikom; zato svetujejo, da si pri delu z ra~unalnikom vsako uro vza-

memo nekaj odmora. Potem ko naredimo nekaj sklec, smo po navadi zelo zado-

voljni, da se lahko nekoliko spo~ijemo. Ko pa podobno obremenjujemo o~i, se

skoraj vsak dan odlo~amo za prave o~esne maratone.

Kaj povzro~a podo~njake?

Vzroke zanje na{tejmo v padajo~em zaporedju pogostosti:

1. Dednost. Res. Jutranjih podo~njakov, zaradi katerih ste videti kot rakun,

vam ni povzro~ilo naporno no~no popivanje. Za vse so krivi star{i in stari

star{i. Nekateri ljudje se ̀ e rodijo z ve~ ma{~obnega tkiva in teko~in okoli o~i.

2. Zastajanje teko~ine. Veke so najtanj{i in najmehkej{i del koè v vsem

telesu. So {tirikrat tanj{e kot povpre~na koà. V tankih delih koè pa se




pogosto zbirajo teko~ine. Kaj povzro~a zastajanje vode? Med vzroki so

zdravila, teàve z ledvicami ali jetri, uìvanje soli, zelo pogosto pa tudi

alergije. Kozmetika dermatologom in specialistom za alergije priskrbi ve~

posla kot vse druge teàve. Po navadi sta glavna krivca alergiji na maska-

ro in teko~o obrobo za o~i.

3. Staranje. Koà na obrazu, zlasti okoli o~i, postaja zaradi staranja manj

napeta. Starost je pogostej{i vzrok za podo~njake kot pa zaspanost ali

utrujenost.

4. Preve~ smehljanja in mr{~enja. Zaradi tega lahko nastanejo gubice v ko-

ti~ku o~i, pa tudi me{i~ki pod o~mi.

Manj zanimivo razlago za podo~njake je v ~asopisu The New York Times

ponudil dr. Tom Meek z Ameri{ke akademije za dermatologijo: »Podo~njake ver-

jetno povzro~ajo sence, ki jih me~ejo lu~i nad glavami.«

Zakaj vidimo zvezde, ko z glavo butnemo obkak{no oviro?

@elite videti zvezde? Potem vam toplo priporo~amo, da greste na deèlo, kjer je

le malo lu~i, in se v jasni no~i zazrete v nebo. Gerry Goffin in Carole King sta

to lepo opisala v pesmi Na strehi: »Pono~i se nam zvezde razkazujejo zastonj.«

ê opazovanje neba ni dovolj napeto, pa si lahko poskusite razbiti glavo. To

vas sicer prav tako ni~ ne stane (morda boste morali od{teti nekaj denarja le

za ra~un za zdravnika), vendar pa udarec ob zid ni tako zanesljiv kot opazo-

vanje no~nega neba ali obisk krajevnega astronomskega observatorija – v~asih

zvezde vidimo, v~asih pa tudi ne. Tu je tudi glavobol, ki ga povzro~i udarec. Ker

nismo bili prepri~ani, ali zvezde vidimo zaradi po{kodbe o~i ali pa zaradi po{-

kodbe mo`ganov, smo o tem povpra{ali nevrooftalmologe. Izkazalo se je, da je

ta zadeva sporna, vendar se ve~ina strokovnjakov strinja, da gre za pojav v o~eh.


Ljudje 15

Po navadi navzgor. Ko spimo, se o~esne mi{ice sprostijo. Delujenaravna te`nja o~i (pravijo ji tudi Bellov pojav), da se zavrtijonazaj nad svoj navadni poloàj. Ko pa med globokim spanjempride do hitrih premikov o~i, se o~i obra~ajo naprej in nazaj.

V katero smer gledajo o~i, ko spimo?


Lenworth Johnson, nevrooftalmolog v ustanovi Mason Eye Institute pri

dràvni univerzi v kraju Columbia v Missouriju, nam je odpisal, da se pri udarcu

z glavo pretrese prozorna zdrizasta steklovina v o~esnih zrklih. Steklovina, ki

se dotika mre`nice, slednjo zatrese. Mre`nica vsebuje ~utnice, ki v mo`gane

po{iljajo informacije o svetlobi, barvi in osvetljenosti; tresenje po{lje v mo`-

gane informacijo o zvezdah. Johnson pravi. »To je podobno ob~utkom in bole-

~inam, ki jih povzro~i stiskanje koè, pri ~emer ìvci v mo`ganih zaznajo

bole~ino.«

Tresenje mre`nice pa ne povzro~a bole~ine. Tako vsaj pojasnjuje Scott Forman,

izredni profesor oftalmologije, nevrologije in nevrokirurgije na medicinskem

kolidù v New Yorku:

»Zvezde, ki jih vidimo pri udarcu, so verjetno pojav, ki mustrokovnjaki pravijo Moorove strele. Gospod s tem imenomje izraz skoval, da bi poimenoval motnje, ki nastanejo v zr-klu ob hitrem pospe{evanju ali zaviranju (do tega pride tudipri udarcu v glavo), pri katerem na steklovino deluje vztraj-nostna sila.

Ko na steklovino deluje nenadna sila, ki povle~e mre`nico,se ta rahlo naguba. Pri njenem mehanskem preoblikovanjane ob~utimo bole~ine, ker v njej ni ìvcev za bole~ino. Vse-eno pa to verjetno povzro~i depolarizacijski val oziroma spre-membo elektri~nega naboja ali elektri~ne dejavnosti plastividnih ~utnic, ki zaznavajo svetlobo iz okolja. Mehanskadeformacija ima enak u~inek, kot nastane, ko na mre`nicopade svetloba. Mre`nica zato v vidni ìvec in v del mo`ga-nov, ki obdeluje vidne informacije (primarno vidno skorjoin z njo povezane dele mo`ganov), odpo{lje signal, ki garazloìmo kot svetlobne pike, iskre ali bliske.«ê ̀ elite opazovati, kako kdo drug vidi zvezde, je najbolje, da si ogle-

date kak{no risanko podjetja Warner Brothers – v risankah so razbili

è kar nekaj glav. Zvezde pa vidijo tudi {portniki ter `rtve naklju~nih

nesre~ in zlo~inskih napadov, ki doìvijo pretres mo`ganov (ko meh-

ki mo`gani zadenejo ob trdo kost lobanje). Neka {tudija poro~a, da

skoraj 30 odstotkov {portnikov, ki so se po{kodovali pri tak{nem

udarcu, vidi zvezde ali nenavadne barve. Tudi bo`jastniki med napadi

ali po njih v~asih vidijo zvezde.




Torej zvezde lahko vidite tudi tako, da sproìte motnjo v samih mo`ganih,

ne da bi se kaj dogajalo v o~eh. Zavedati pa se morate, da so udarci v glavo,

pri katerih vidite zvezde, v nasprotju z udarci po glavah zaj~kov v risankah

dovolj mo~ni, da vas spravijo na oddelek za nujno pomo~ v bolni{nici.

Kaj so ko`ne jamice? Zakaj jih imajo le nekateri ljudje?

Ko`ne jamice so udrtine na koì. Nastanejo tam, kjer so mi{i~na vlakna pritr-

jena na globljo plast koè, denimo na licu ali na bradi, ali tam, kjer je koà

pritrjena na kosti z vlaknastimi trakovi, kot na komolcu, ramah ali hrbtu.

Jamice se najpogosteje pojavijo tam, kjer je koà mo~no pritrjena na spo-

daj leè~e kosti. Dr. William Jollie, profesor in predsednik oddelka za anato-

mijo na medicinskem kolidù v Virginiji, pravi: »Jamice v koì so verjetno

posledica razvojne napake v povezovalnem tkivu, s katerim je koà pritrjena

na kost.« Torej so jamice v koì, ki smo jih nekaterim tako dolgo zavidali, prav-

zaprav razvojna napaka! Zdi se tudi, da je nagnjenost h ko`nim jamicam ded-

na. Michael Douglas, kriv je bil o~e.

Kak{no vlogo imajo modrostni zobje?

Pomembni so zlasti za zobozdravnike, ki jim pla~ujemo, da jih pulijo. Sicer pa

prevladuje prepri~anje, da so modrostni zobje za sodobnega ~loveka brez koristi.

Ker pa narava le redko poskrbi za nepotrebne telesne dele, smo z nekoliko raz-

iskovanja poiskali bolj zadovoljiv odgovor.

Praljudje so jedli tako trdo meso, da bi bila v primerjavi z njim dana{nja

slanina pravi pire. Dodatni ko~niki v zadnjem delu ust, ki jim danes pravimo

modrostni zobje, so na{im prednikom brez dvoma pomagali pri pre`vekovanju

tak{nega mesa.

Ko so se ljudje razvijali, so se mo`gani pove~evali, tako da se je obraz premikal

navzdol in navznoter. Ko je pra~lovek za~el hoditi pokonci, so se zgodile tudi

druge spremembe v sestavi obraza. êljustnica, ki je do tedaj {trlela naprej,

se je postopoma pomaknila nazaj, tako da je bila ~eljust kraj{a in za modrost-

ne zobe ni bilo ve~ prostora. Pri ve~ini ljudi v ~eljusti tako ni ve~ prostora za

te zdaj odve~ne zobe.


Ljudje 17


Kak{no vlogo ima `lebi~ na sredini gornjeustnice?

Lahko ste ponosni, da imamo na sredini zgornje ustnice brazdo, ki nima nika-

kr{ne vloge. Tako vsaj pojasnjuje William P. Jollie z medicinskega kolidà Vir-

ginije:

»@lebi~ v sredini gornje ustnice je brazda ali rafa, ki se obliku-je v zarodku, ko se stakneta desni in levi proces, v katerihnastaja gornja ~eljust.

Nima nobene funkcije – tako kot {tevilni drugi podobni sti-ki ali rafe. Na telesu jih imamo namre~ kar nekaj: rafo vzdol`gornje povr{ine jezika, brazdo pod konico brade, rafo na sre-di{~nici neba. Nekaj jih je tudi na predelu spolnih organov,tako mo{kih kot ènskih.

Anatomsko se rafa na gornji ustnici imenuje filtrum. Izrazizvira iz gr{ke besede philter, ki v angle{~ini pomeni ljube-zenski napoj. Priznam, da ne vidim nobene zveze, vendarima veliko anatomskih izrazov zelo nenavaden ali celo sme-{en izvor.«

Zakaj veliko starej{ih ljudi, zlasti tak{nih, ki jimmanjkajo zobje, vzbuja videz, da `ve~ijo?

Dr. John Rutkauskas iz Ameri{kega dru{tva za geriatri~no zobozdravstvo se je

posvetoval z dvema sodelavcema, dr. Saulom Kamenom in dr. Barryjem Cerida-

nom, in nato ekipi Vsakdanjih skrivnosti povedal, da je tak{no ̀ ve~enje mogo~e

sre~ati skoraj izklju~no pri ljudeh, ki so izgubili zobe. Le redko nekatera pomir-

jevala in antidepresivi (iz druìne fenotiazinov) povzro~ijo stranski u~inek, tako

imenovano tardivno diskinezijo. To je nesposobnost nadzorovanja nekaterih

gibov, ki so po navadi hotne narave. Pri teh gibih pogosto sodelujejo nos, usta

in ~eljust.

Rutkauskas meni, da je tak{no ̀ ve~enje v ve~ini primerov nevromi{i~ni odziv

na izgubo zob: poskus, da bi ustna votlina na{la primerno ravnote`je. Prizade-

ti ljudje ne morejo najti prave lege zgornje in spodnje ~eljusti. Pri popolnem

zobovju zobje delujejo kot pregrada, ki ~eljusti ohranja v pravi legi.




Ve~ina ljudi, ki izgubijo zobe, posku{a teàve popraviti tako, da nosijo zobno

protezo, in ve~inoma se nanjo dobro privadijo. Ike House, zobozdravnik in bra-

lec Vsakdanjih skrivnosti (prepri~ani smo, da je bolj ponosen na prvo ozna~bo),

pa nam je povedal, da precej{nje {tevilo starej{ih ljudi ne more ve~ uporab-

ljati zobne proteze zaradi prevelike izgube kostne mase:

»Usta lahko zaprejo veliko tesneje kot takrat, ko so imeli {evse zobe. To povzro~i videz, da se koà na ustih prekriva,kar je zna~ilno za veliko starih ljudi. Ker ne morejo najti nor-malne lege med gornjimi in spodnjimi naravnimi ali umet-nimi zobmi, jo vseskozi i{~ejo.«

Veliko starej{ih ljudi, ki uporabljajo zobno protezo, ima tudi ob~utek, da pro-

teza ni povsem »normalna«, zaradi ~esar so nagnjeni k `ve~enju. House pojas-

njuje:

»ê imamo v roki dva predmeta, na primer dva kovanca, sez njima tako ali druga~e igramo. Ko na primer ne uporab-ljamo svin~nika ali nalivnega peresa, ampak ga zgolj drì-mo, ga po navadi premikamo v roki. Morda ljudje, ki nosijoprotezo, oba dela proteze premikajo preprosto zato, ker ljud-je podzavestno premikamo predmete, ki jih drìmo, a jih neuporabljamo.

Imam starega strica, ki pu{~a, da mu med govorjenjemgornji zobje padejo navzdol, tako da jih mora ponovno poti-sniti ob nebo. To je razvada, ki gre na ìvce vsej druìni!

Poznam tudi nekaj starej{ih pacientov, ki prenesejo zobnoprotezo v ustih le tedaj, ko jedo, ker je druga~e ne morejopustiti pri miru.«

Barnet B. Orenstein, izredni klini~ni profesor zobozdravstva na zobozdravs-

tvenem kolidù newyor{ke univerze, je ekipi Vsakdanjih skrivnosti povedal, da

je za tak{no `ve~enje pogosto kriv jezik:

»Starej{i ljudje pogosto neprestano `ve~ijo, ker jezik ni ve~omejen na prostor v zobnem loku. Zato se raztegne in se de-jansko pove~a. Kar je videti kot ̀ ve~enje, je pravzaprav pod-zavesten napor, da bi na{li prostor za jezik.«


Ljudje 19


Zadnji~, ko smo se oglasili pri Philu Kleinu, uradnem zobozdravniku Vsak-

danjih skrivnosti, smo ga prosili, naj sku{a razvozlati to skrivnost, ko je obdelo-

val na{e ko~nike (pri tem smo razmi{ljali, ali bi lahko obisk ordinacije upo{tevali

v dav~ni napovedi kot raziskavo in zdravstveni stro{ek). Zelo smo si oddah-

nili, ko se je dr. Klein strinjal z gornjimi teorijami, vendar jim je dodal {e nekaj

novih, med njimi tudi nevrolo{ka stanja in {krtanje z zobmi do to~ke, ko se

gornja in spodnja ~eljust ne moreta udobno stakniti.

Klein je omenil tudi teàve z izlo~anjem sline in zlasti izsu{itev, ki povzro~a

teàve {tevilnim starej{im ljudem. Veliko ljudi s to teàvo se nanjo odziva s pre-

mikanjem ust in ~eljusti.

Nato nam je povedal, da lukenj v zobeh nimamo.

Ali moramo pri merjenju temperature termometerres dati pod jezik? Bi ga lahko poloìli na jezik inpreprosto zaprli usta?

Vsakdo, ki je ̀ e kdaj opazoval otroka, kako se nemirno preseda in obupno posku{a

dràti termometer pod jezikom, se je najbr` spra{eval: »Zakaj zdravniki vztra-

jajo, da si temperaturo merimo na najbolj neprimernih mestih?«

Temperatura pod jezikom ali v zadnji~ni odprtini ni ni~ posebnega. Gre

za to, da je cilj merjenja temperature dolo~itev temperature v notranjosti

telesa, in zadnji~na odprtina ter jezik sta najbolj dostopni mesti, ki imata

temperaturo notranjosti telesa. Ob~asno se uporablja tudi pazduha, vendar

je ta bolj izpostavljena okoli{kemu zraku, tako da je v njej temperatura

navadno nekoliko ni`ja. Veliko {olarjev je seveda ugotovilo, da pitje vro~ih

napitkov po navadi pove~a temperaturo, ~e jo merimo v ustih. ê zanema-

rimo prevare, je obmo~je pod jezikom, ki je gosto prepleteno z ìlami, sko-

raj natan~no tak{no kot zadnji~na odprtina, pri tem pa je veliko prijetnej{e

za uporabo.

Kak{ne so torej prednosti polaganja termometra pod jezik namesto nanj?

Na{tejmo jih nekaj:

1. Natan~nost. ê poloìmo termometer pod jezik, to obmo~je za{~itimo

pred zunanjimi vplivi, kot sta zrak in hrana. Ekipi Vsakdanjih skrivnosti

je dr. E. Wilson Griffin II povedal tole: »Zaradi premikanja zraka vlaga

v ustih in na termometru izhlapeva, kar znià temperaturo. @ivosrebrni




termometer najbolj natan~no prikaè temperaturo teko~ine ali trdne

snovi, ~e je v stiku z njo. Zato je pomembno, da je termometer pod

jezikom, namesto da bi prosto bingljal v ustih.«

2. Hitrost. Mehko tkivo in ̀ ile jezika so idealno mesto za termometer.

Dr. Frank Davidoff, izredni izvr{ni podpredsednik Ameri{kega

zdruènja zdravnikov, pravi, da se v nasprotju s koò pod

pazduho, ki je debela in brez ìl, mehko in nezavarovano

tkivo pod jezikom tesno ovije okoli termometra, kar izbolj{a

in pospe{i prenos toplote.

3. Udobje. êprav morda ne verjamete, drànje termometra na

jeziku v resnici ne bi bilo udobno. Namesto da bi trdi ter-

mometer obdajalo mehko tkivo pod jezikom, bi se le

te`ko izognili drgnjenju termometra ob veliko tr{e tkivo na nebu ustne

votline. Na ne~em bi se to moralo poznati – in najbr` se ne bi na ter-

mometru.

Davidoff sicer priznava, da bi si v sili lahko pomagali tudi s termometrom

na jeziku:

»Na~eloma bi tudi termometer na jeziku kar natan~no izme-ril telesno temperaturo, ~e ne bi tik pred tem dihali skozi ustaali jedli in pili, ~e bi ga trdno dràli med jezikom in nebomter ~e bi ga imeli v ustih dovolj dolgo.«

Zakaj imamo vi{ji in ~uden glas, ko vdihnemohelij?

Otro{ka razli~ica pijanega udeleènca zabave, ki si na glavo natakne sen~nik

svetilke, je vdihavanje helija, po ~emer se ljudje ogla{ajo kot veverice s ko-

feinskimi teàvami. Veliko bralcev Vsakdanjih skrivnosti je ̀ elelo dobiti odgovor

na to vpra{anje, zato smo o tem povpra{ali ve~ kemikov in zdravnikov. Odgo-

vorili so zelo enotno, morda najtemeljitej{i pa je bil odgovor, ki nam ga je poslal

George B. Kauffman:

»Zvok je zaznava, ki nastane ob vzdraènju slu{nih organovz nihanjem, ki se prena{a skozi zrak ali druge snovi. Niz-


Ljudje 21


kofrekven~ni zvok sli{imo kot globok zvok, vi{je frekvencepa kot visoke zvoke. Frekvenca zvoka je odvisna od gosto-te snovi, skozi katero se nihanja prena{ajo; redkej{a ko jeta snov, vi{ja je frekvenca, s tem pa tudi vi{ina zvoka.

Gostota plinov je premo sorazmerna z njihovo molekulskomaso. Ker je gostota helija, ki ima molekulsko maso 4, veli-ko manj{a od zraka – ta je me{anica 78 odstotkov du{ika(z molekulsko maso 28) in okoli 20 odstotkov kisika (z mo-lekulsko maso 32) – glasilke v heliju nihajo veliko hitreje(z ve~jo frekvenco) kot v zraku, zato sli{imo vi{ji zvok.

U~inek je opaznej{i pri mo{kih glasovih, ki so globlji kotènski. Vi{ino glasu je mogo~e tudi zniàti, tako da vdih-nemo katerega od `lahtnih (inertnih) plinov (mednje sicerspada tudi helij), ki je te`ji od zraka.«

Brian Bigley, kemik v podjetju Systech Environmental Corporation, je Vsak-

danjim skrivnostim povedal, da helijeve me{anice uporabljajo za zdravljenje

astme in drugih vrst dihalnih obolenj. Pacienti, ki imajo teàve z dihanjem, laè

vdihavajo helij kot navaden zrak, saj plju~a pri vdihavanju enake koli~ine kisika

porabijo ve~ mo~i.

Zakaj se zaradi las v ustih davimo?

Na{a dopisnica Ilona Savastano si je mo~no zaèlela, da bi pojasnila to `go~o

vsakdanjo skrivnost:

»Kako to, da lahko brez teàv pogoltnemo skoraj vsako vrstohrane, v~asih tudi velike gri`ljaje, ko pa nam zaide v ustamajhen las, se skoraj zadavimo? Tudi ko{~ek koùha v ustihne povzro~i enako neprijetnega odziva!«

Vpra{anje smo zastavili tudi na{im strokovnjakom za zobozdravstvo, ki so

navajeni, da se pacienti davijo (v~asih celo {e preden odkrijejo, koliko jih bo

stal obisk pri zobozdravniku). Najprej so nas opozorili, da so usta zelo ob~ut-

ljiva. Zobozdravnik Ike House zatrjuje:




»Usta so najob~utljivej{i del telesa, zlasti v otro{tvu. Otrociuporabljajo usta za hranjenje (dojenje), tola`bo (sesanje pal-ca ali dude), uìtek (z rokami radi naklju~no raziskujejo ust-no votlino) in raziskovanje (neznane predmete radi vtikajov usta, da bi ugotovili, kak{ni so). Zaradi tak{nega vzorcaspodbujanja in uporabe è od najrosnej{e mladosti so ustazelo ob~utljiva.«

Potem ko smo ugotovili, kako ob~utljiva so usta, si je smiselno zastaviti vpra-

{anje, ali je tudi na laseh kaj tak{nega, kar bi lahko povzro~ilo teàve v ustni

votlini. Strokovnjaki zatrjujejo, da je v resnici tako. Zobozdravnik Barnet Oren-

stein iz Zobozdravstvenega centra David B. Kriser pri newyor{ki univerzi pojas-

njuje:

» Las ima dva ostra konca, ki lahko vzdraìta zelo ob~utljivosluzasto membrano, s katero je prekrita ustna votlina. Zara-di majhnega premera in zavite oblike se las pogosto prilepina sluznico, tako da se ga z jezikom skoraj ne moremo zne-biti.«

Refleks davljenja ni pri polnih ustih ni~ bolj verjeten kot takrat, ko je v ustih

le en sam las. Tudi lahen dotik peresa na vratu nas pogosto bolj `ge~ka kot

mo~no drgnjenje z ve~jimi predmeti.


Ljudje 23

Daniel Boone, profesor na arizonski univerzi in strokovnjakza volkalni mehanizem, ima naslednjo razlago: »Osnovnafrekvenca glasu je neposredno povezana z dolìno in debelinoglasilk.« Povpre~na dolìna glasilk pri mo{kih je okoli 18 mm,pri ènskah pa 10 mm. Pri visokih ljudeh obeh spolov jeverjetnost, da imajo dalj{e glasilke, ve~ja kot pri ljudehnizke rasti.

Zakaj imajo ènske pogosto vi{je glasove kot mo{ki?

Zakaj imajo ni`ji ljudje pogosto vi{je glasove kot vi{ji

ljudje?


Vendar se glavni krivec za davljenje skriva precej nad grlom. Vsi zobozdravs-

tveni strokovnjaki so namre~ prepri~ani, da je glavni vzrok za davljenje zaradi

lasu pravzaprav psiholo{ki.

Dr. House poro~a, da mu je pacientov refleks davljenja pogosto uspelo zmanj-

{ati ali odpraviti tako, da se je z osebo preprosto pogovoril o tej teàvi. Po nje-

govem mnenju na na{ odziv vpliva tudi narava tujka:

»[pageti na primer v ustih ne bi povzro~ili bistveno druga~-nega ob~utka kot ~rvi (ob predpostavki, da so za{li v oku-sno omako in da so ̀ e mrtvi, tako da se ne plazijo po ustih),vendar se ve~ina ljudi za~ne daviti takoj, ko pomislijo na to.Ve~ina ljudi ima lase za umazane. O tem pri~a veliko neza-dovoljstvo ljudi, ko najdejo kak{en las v hrani. Med ljub-ljenjem pa je dotikanje partnerjevih las z usti lahko tudiprijetno.«

Ilona, lahko ste veseli. ̂ eprav morda ne morete nadzorovati davljenja zaradi

tankega lasu, morate upo{tevati, da je davljenje pravzaprav koristno. Dr. Oren-

stein pojasnjuje:

»Refleks davljenja je eden od {tevilnih obrambnih mehaniz-mov, s katerimi nas je tako ~ude`no obdarila narava. Celodojen~ki se silovito odzovejo na ̀ ge~kanje neba. ̂ e ne bi bilotega mehanizma, bi se {tevilni med nami zadu{ili, ker bi senam v grlu zataknil kak{en tujek.«

Zakaj ne dobimo kurje polti tudipo obrazu?

Bodite ponosni na to, da ne dobite kurje polti tudi po obrazu.

To je ena od redkih lastnosti, po katerih se razlikujemo od

{impanzov. Kurjo polt namre~ dobimo le na tistih delih

telesa, ki so prekriti z dla~icami. Namen dla~ic je varovanje

telesa pred mrazom. Ko dla~ice ne zagotavljajo dovolj izolacije, se mi{i-

ce na dnu vsake od dla~ic skr~ijo, tako da se dla~ice postavijo v navpi~no

lego.




Pri ìvalih, prekritih z dlako, to pomeni, da se oblikuje za{~itna plast dlake,

ki prestreè hladen zrak, tako da se ta ne dotakne ob~utljive koè. Dlaka tako

ìvali za{~iti pred mrazom.

êprav smo ljudje ve~ino dlake izgubili, se na mraz {e vedno odzivamo s kr~e-

njem mi{ic. Namesto s plastjo dlak pa se z neprijaznimi vremenskimi razme-

rami soo~amo le z nekaj {opastimi dla~icami in velikim {tevilom ko`nih izboklin.

Ko kurja polt oblije levjega samca, mu griva stoji pokonci, tako da vzbuja divji

videz; mi pa smo zaradi kurje polti videti le bolj ranljivi.

Zakaj nam v mrzlem vremenu te~e iz nosu?

Otorinolaringolog dr. Steven C. Marks v imenu Ameri{kega rinolo{kega zdru-

ènja pojasnjuje s tem pojavom povezano fiziologijo:

»Nos in sinusi so prekriti s sluzasto membrano, tako imeno-vano sluznico; ta vsebuje `leze, ki izlo~ajo sluz, in majhneceli~ne ̀ leze, ki prav tako izlo~ajo sestavino sluzi. Sluz nasta-ja v normalni, pa tudi okuèni ali vneti sluznici.«

Moker nos lahko povzro~ijo {tevilne zdravstvene teàve, kot so virusne in

bakterijske oku`be ter alergije. Marks pojasnjuje, da je odziv samega nosu na

mraz druga~en:

»Sluznico v nosu in sinusih prepredajo ̀ ivci, ki do neke merenadzorujejo stopnjo izlo~anja sluzi. Odgovor nosu na hla-den zrak je deloma refleks, ki ga sproìjo ti ìvci. Sluznica,ki zazna hladen zrak, po{lje signal v mo`gane, ti pa odpo{-ljejo povratni signal, zaradi katerega se za~ne izlo~anje slu-zi.«

Pa je moker nos koristen tudi sicer, ne le za podjetja, kot sta Kleenex in

Paloma? Keith Holmes, strokovnjak za u{esa, nos in grlo, meni, da je to nara-

ven fiziolo{ki pojav, s katerim ta organ sku{a za{~ititi toplo oblogo v notra-

njosti, saj mraz draì sluznico. Marks domneva, da je »pove~ano izlo~anje

sluzi nujno za izbolj{anje vla`nosti in ~i{~enja zraka znotraj nosu v hladnem

okolju.«


Ljudje 25


Kaj povzro~a {umenje v u{esih?

ê sli{ite {umenje v u{esih, ki ga ne povzro~a kak zunanji {um, kot je denimo

zvonjenje zvonca, potem vas mu~i tinitus. To je kroni~na teàva, ki mu~i na

milijone ljudi.

Tinitus v resnici ni bolezen, ampak simptom. Povzro~i ga lahko skoraj vsaka

stvar, ki lahko moti slu{ni ìvec. Ker je funkcija slu{nega ìvca prenos zvoka,

si mo`gani vsako motnjo tega ìvca razlagajo kot {um.

Najpogostej{i vzroki za~asnega tinitusa so:

1. odziv na glasen hrup,

2. odziv ìl na fizi~no ali psihi~no travmo,

3. alergijski odziv na zdravilo (napade tinitusa doìvlja veliko ljudi, ki za-

uìjejo ve~ kot 20 aspirinov na dan); k sre~i simptomi po navadi izginejo,

potem ko prenehamo jemati zdravilo.

Vzrokov za bolj kroni~no obliko tinitusa je zelo veliko. Najpogostej{i so: u{esno

maslo, ki zama{i zunanje uho, prevelik odmerek zdravila, pretirana raba tele-

fona, napad vrtoglavice, pomanjkljiva prehrana (zlasti pomanjkanje mineral-

nih snovi, ki jih potrebujemo v manj{ih koli~inah), mi{i~ni kr~i v u{esu, oku`be

in alergije.

Ljudi s kroni~nim tinitusom ne mu~i le neprijetno {umenje, ampak tudi

spremljajo~a izguba sluha. @al za to stanje ni preprostega zdravila. Veliko raz-

iskav se ukvarja z vlogo prehrane pri zdravljenju tinitusa, vendar je trenutno

poudarek na u~enju prizadetih oseb, kako lahko s to teàvo ìvijo.

Zakaj nas drugi ljudje sli{ijo druga~e, kot sesli{imo sami?

Vsi smo najbr` ̀ e imeli naslednjo izku{njo. Poslu{amo zvo~ni posnetek svojega

pogovora s prijatelji in sku{amo druge prepri~ati, da je s posnetkom na{ega

glasu nekaj narobe, medtem ko so glasovi drugih dobro posneti. Prijatelj pa

nam odgovori: »Nasprotno. Tvoj glas se sli{i v redu, slabo pa je posnet moj glas.«

Govorni terapevt dr. Mike D'Asaro pravi, da obstaja univerzalni vzorec zavra-

~anja lastnega glasu. Je za to kak{na medicinska razlaga?

Da. Govor se za~ne v grlu, od koder se {iri nihanje. Del tega nihanja se pre-

vaja skozi zrak – to je tisto, kar sli{ijo prijatelji (in snemalna naprava), ko govo-

rite. Drugi del nihanja se prena{a prek teko~ih in trdnih delov glave. Notranje




in srednje uho sta dela votlin v kosti, ki je najtr{i del lobanje. Notranje uho

vsebuje teko~ino, srednje uho vsebuje zrak, obe pa se ti{~ita drugo drugega.

Grlo obdaja mehko tkivo, polno teko~in. Zvok se skozi zrak prena{a druga~e

kot skozi trdne snovi in teko~ine, in ta razlika povzro~a razlike v tonih, ki jih

sli{imo na posnetku lastnega glasu.

Ko govorimo, svojega glasu ne sli{imo samo z u{esi, ampak tudi z notranjim

sluhom; ta ve~idel zaznava zvoke, ki do njega prihajajo skozi zaporedje tele-

snih delov, napolnjenih s teko~ino. Kdo med solom elektri~ne kitare sli{i pravi

zvok? Ob~instvo, ki poslu{a okrepljen in popa~en zvok? Kitarist, ki sli{i kom-

binacijo popa~enega in nepopa~enega zvoka? Ali pa bi ga sli{ala snemalna

naprava, name{~ena v sami kitari? Vpra{anje je sporno. Kitarist hkrati povzro-

~a tri razli~ne zvoke – in podobno velja za ~love{ki govor. Zato ne moremo

re~i, ali pravi glas sli{i snemalna naprava ali tisti, ki govori, re~emo lahko le,

da se oba med seboj razlikujeta.

Dr. D'Asaro pojasnjuje, da imamo v mo`ganih notranji spomin svojega glasu,

ki je veliko bogatej{i kot posnetek snemalne naprave. Poslu{anje lastnega glasu

je podobno poslu{anju simfonije na slabem tranzistorskem radiu – zvoke sicer

prepoznavamo, vendar so le bleda senca prave glasbe.

Imajo u{esne me~ice kak{no funkcijo?

Na{i strokovnjaki so v en glas odgovorili: da, u{esne me~ice so idealno

mesto za obe{anje uhanov.

Seveda obstajajo tudi druga~ne teorije. Dr. Ben Jenkins, strokov-

njak za u{esa, nos in grlo, omenja domnevo, po kateri so bile u{e-

sne me~ice, ko smo {e hodili po vseh {tirih, ve~je in so prekrivale

u{esno odprtino, da bi zavarovale slu{ni kanal. Biolog John F. Hert-

ner z dràvnega kolidà Kearney pa poro~a o drugi antropolo{ki te-

oriji: me~ice naj bi bile zanimiv okras pri izbiri spolnega partnerja.

Zdravniki in biologi, ki jim zastavimo vpra{anje o tej na videz nepo-

membni anatomski lastnosti, hitro skomignejo z rameni. Kaè, da jih misel,

da vsi organi za na{e dobro po~utje niso bistveni in da zastarele lastnosti

na{e anatomije ne izginejo, takoj ko postanejo nepotrebne, prav ni~ ne

moti.

Dejansko se dogaja ravno nasprotno. Anatomske lastnosti davnih

prednikov ostajajo, razen ~e niso povsem o~itna ovira. Profesor Hertner


Ljudje 27


pravi: »Narava sku{a po navadi obdràti genetsko informacijo, razen ~e proces

naravne izbire ne deluje proti dani lastnosti. Na{a telesa so pravzaprav muzej

na{e evolucijske dedi{~ine.«

Zakaj so prsti razli~no dolgi?

Jezna pisma dobivamo le zaradi odgovorov na vpra{anja, pri katerih predpo-

stavimo, da je teorija evolucije pravilna. ê to vpra{anje zastavite avtoriteti,

kot je dr. William P. Jollie, predsednik oddelka za anatomijo na virginijskem

medicinskem kolidù, seveda ne morete pri~akovati drugega kot razlago, ki je

skladna s teorijo evolucije:

»V anatomskem pogledu imajo ljudje – tako kot vsi {tirino`-ni vreten~arji – prste, zna~ilne za ve~jo skupino oziroma raz-red, ki mu pripadajo (dvoìvke, plazilci, sesalci), in za manj{oskupino oziroma red v okviru razreda, ki mu pripadajo (glo-davci, mesojedci, primati). Imamo torej pet prstov, katerihdolìne so zna~ilne za primate.«

Obstajajo pa seveda tudi razlike med razli~nimi vrstami in celo nihanja med

pripadniki iste vrste. Nekateri ljudje imajo prstanec bistveno dalj{i kot mezi-

nec, pri drugih pa so prsti enako dolgi. Poznali smo ènsko, katere kazalec na

nogi je bil precej dalj{i od palca.

Obstaja za velikostna razmerja med prsti tudi kak{en poseben vzrok? Oglasili

smo se pri dr. Duanu Andersonu iz naravoslovnega muzeja v Daytonu, ki je po-

udaril vlogo prstov (in rok) pri prijemanju predmetov:

»Primite teni{ko ògico, pa boste videli, da so vsi prsti ena-ko dolgi. Dolìna prstov se je sprva prilagodila plezanju podrevju, pozneje pa prijemanju predmetov. Roka z enako dol-gimi prsti bi bila manj spretna. Dolg mezinec bi si na primerpogosteje po{kodovali.«

Biolog John Hertner pravi, da mogo~i vzrok za razli~no dolìno prstov pri

vi{jih vreten~arjih odraàta dve zna~ilnosti prstov: prvi~, obstajajo dokazi, da

se lahko u~inkoviteje gibljemo, ker imamo manj{e zunanje prste na nogah. In




drugi~, pri {tevilnih vi{jih vreten~arjih obstaja te`nja po izginotju dolo~enih

struktur (konji so npr. izgubili vse prste na nogah razen enega).

Bodo torej ljudje v naslednjih nekaj sto milijonih let izgubili prst ali dva? Na

àlost tega ne bodo doìveli niti prista{i evolucije niti prista{i stvarjenja.

Imajo bele lunice na dnu na{ih nohtov kak{nofunkcijo? Zakaj ne rastejo skupaj z nohti?

Tem belim lunicam po latinsko pravijo lunule. Lunula je edini vidni del nohtne

matrice, iz katere raste noht. Matrica in lunula se nikoli ne premikata, le nohti

neprestano rastejo v smeri stran od njiju.

Zakaj je lunula bela? Dermatolog Harry Arnold pojasnjuje:

»Posteljica nohta, ki je dale~ od lunule, je ro`nata, ker so tikpod njo kapilare s krvjo. Lunula pa je bela, ker je tanka spre-menjena povrhnjica posteljice nohta na tem mestu trikrat ali{tirikrat debelej{a, saj je to mesto, na katerem nastaja noht.Ker v sami lunuli ni ìl, je bela.«

Zakaj nohti na rokah rastejo hitreje kot nanogah?

To sicer ni ravno vpra{anje, zaradi katerega bi dobili Nobelovo nagrado za

znanstvenike ali pa ugledno podporo za raziskovalno bolni{nico, vendar odgo-

vor vseeno ni povsem o~iten. ê odpade noht na prstu na roki, potrebuje za

to, da spet zraste do normalne dolìne, {tiri do {est mesecev, povpre~en noht

na prstu na nogi pa devet do dvanajst mesecev.

Dermatolog dr. Fred Feldman pravi, da sicer nih~e povsem zanesljivo ne ve,

zakaj nohti na rokah rastejo po~asneje kot na nogah, vendar obstaja veliko

mogo~ih razlag:

1. Zaradi po{kodb lahko nohti rastejo hitreje. Dermatologi so ugotovili, da

noht, ki ga pacient grize ali pa ga v celoti izgubi, raste hitreje kot tisti, ki

ga pacient pusti povsem pri miru. Nohti na prstih na rokah, ki so neprestano


Ljudje 29


v stiku s trdimi ali ostrimi predmeti, so v vsakdanjem ̀ ivljenju pogosteje

po{kodovani kot nohti na nogah. Po{kodujejo jih lahko ̀ e nebole~i stiki.

Ker prste na rokah uporabljamo pogosteje kot prste na nogah, nohti na

nogah nimajo tak{ne spodbude kot nohti na rokah.

2. Vsi nohti poleti rastejo hitreje kot pozimi, kar pomeni, da sonce spod-

buja njihovo rast. Celo poleti pa ve~ina ljudi nohte na nogah prekriva

z nogavicami in ~evlji.

3. V nogah je prekrvljenost veliko slab{a kot v rokah.

Zakaj se zdi, da so ljudje imuni za lastni vonj?

Kako lahko sicer rahlo~utni ljudje izpostavljajo druge lastnemu vonju? Najbr`

ne vedo, da imajo sami ali njihova obla~ila neprijeten vonj, saj bi druga~e gle-

de tega prav gotovo kaj storili, ali ne?

Tako je. V nasprotju z ìvalmi voh ljudi ni prav dobro razvit. Dr. Pat Barelli,

tajnica Ameri{kega rinolo{kega zdruènja, pravi: »Vohalni ìvec se na obmo~-

ju, kjer je veliko vonjev, zlahka utrudi.« Ob preobremenjenosti z informacija-

mi se ìv~ni sistem preprosto odlo~i, da ga vonj lastnega telesa ne bo motil,

razen ~e se res dramati~no ne spremeni. Zato ne boste opazili, ali di{ite kot

spomladanski {opek ali pa kot ostanki ve~erje od prej{njega dne, ~eprav ste

morda sicer za vonje drugih ljudi zelo ob~utljivi.

Dr. Morley Kare, direktor in{tituta Monell pri pensilvanski univerzi, dodaja,

da omenjeno na~elo utrujenosti velja tudi za druge ~ute. Tako se morajo na

primer delavci v tovarni z avtomobili nau~iti, da ne sli{ijo ve~ hrupa strojev,

saj bi se jim sicer lahko zme{alo.

Tudi {tudenti pogosto ne morejo lo~iti okusov jedi, s katerimi jim streèjo

v {olski okrep~evalnici. Ta pojav seveda lahko povzro~a tudi dejstvo, da imajo

vse jedi teh okrep~evalnic podoben okus, vendar bi preverjanje te domneve zah-

tevalo ustrezno vladno podporo.

Zakaj si ènske odi{avljajo zapestja?

Ko se v veleblagovnicah sprehajamo mimo prodajnih pultov s kozmeti~nimi

izdelki, lahko pogosto opazimo ̀ enske, ki si parfum nanesejo na zapestje, nato




pa pazljivo preverjajo, kako di{i. Zakaj si ne odi{avijo prstov? Hrbtne strani rok?

Nadlakti ali lakti? Ali ènske vedo kaj, ~esar mo{ki ne?

Be`no poizvedovanje pri nekaj ̀ enskah je pokazalo, da jih ve~ina ne ve, zakaj si

s parfumom odi{avljajo zapestja. Vendar je v tej navadi tudi nekaj metodi~nosti.

Irene L. Malbin iz Zdruènja za kozmetiko, osebno nego in parfume pojasnjuje:

»@enske si s parfumom odi{avljajo zapestja, ker je to to~kaza merjenje sr~nega utripa, te to~ke pa so tam, kjer so ìlein kri tik pod koò. Toplota, ki jo kri prina{a do tak{ne to~ke,pove~a u~inek parfuma.«

Malbinova na{teje {e druge to~ke za merjenje sr~nega utripa: mesto za u{esi,

vrat, prsi, pregib komolca, za kolenom in na gle`njih. Nedvomno je laè odi{a-

viti zapestje kot pa hrbtno stran kolena.

Vse to je popolnoma razumljivo. Vendar se nato zastavi vpra{anje: zakaj si

potem tudi mo{ki ne odi{avljajo zapestij s kolonjsko vodo?

Zakaj imajo mo{ki na starih fotografijah desnoroko v suknji~u?

Ve~ina fotografskih zgodovinarjev, ki smo jih povpra{ali o tem, se ni strinjala

z razlago, ki se je nam sprva zdela najbolj verjetna: ti ljudje

so le posnemali Napoleona in drò, ki je pozneje postala

znana kot napoleonska.

Namesto tega so strokovnjaki pojasnjevali, da je bilo

zaradi dolgih osvetlitvenih ~asov v tistih ~asih med foto-

grafiranjem te`ko zadràti iskren smehljaj, podobno pa naj

bi veljalo tudi za drànje rok pri miru. Frank Calandra, taj-

nik in blagajnik ameri{kega Zdruènja za fotografsko zgodo-

vino, je Vsakdanjim skrivnostim v pismu pojasnil:

»Eno roko so vtaknili v suknji~ ali èp ali pa jodràli na mirujo~em predmetu, tako da je med fotogra-firanjem ne bi premaknili in s tem zabrisali slike. Posku-site roke dràti pri miru ob bokih petnajst minut ali ve~in videli boste, da je to zelo te`ko.«


Ljudje 31


Grant Romer, direktor za izobraèvanje v Mednarodnem muzeju fotografije

pri ustanovi George Eastman House, dodaja, da tak{na drà roke ni re{ila le

teàv z zabrisanostjo slike in vpra{anja, kaj narediti z rokami, ampak je ljudi

tudi prisilila, da so se bolj elegantno dràli.

Vendar se ob teh tehni~nih razmislekih zastavlja vpra{anje, zakaj potem niso

vtikali v suknji~ obeh rok ali pa jih prekriàli.

John Husinak, profesor umetnostne zgodovine na kolidù Middlebury, nam

je zagotovil, da pri tak{ni govorici telesa ni {lo le za posnemanje Napoleonove

drè.

Prvi portretni fotografi so posameznim dràm pripisovali tolik{en pomen, da

so bili njihovi opisi del revij in priro~nikov za fotografiranje. Nekaj zna~ilnih

primerov je navedenih v ~lanku o fotografiji, ki ga je v reviji Po sliki (angl. After

Image) objavil William E. Parker. ^lanek preu~uje dela Everetta A. Scholfiel-

da, enega prvih fotografov. Parker pojasnjuje nekaj primerov dr`: dva mo{ka,

ki se rokujeta ali pa drìta drug drugega za rame, izraàta druìnski odnos ali

tesno tovari{tvo; ~e je imel fotografirani ~lovek nagnjeno glavo in odprte o~i

ali pa sklonjeno glavo in zaprte o~i, je to izraàlo razmi{ljujo~e in globoko-

miselno razpoloènje.

Harry Amdur iz Ameri{kega zdruènja za fotografsko zgodovino nam je povedal,

da so sku{ali biti prvi fotografi enakovredni slikarjem, ker so èleli, da bi jih

spo{tovali kot prave umetnike. Pregled portretnih fotografij iz za~etka in sre-

dine 19. stoletja pokaè, da je bila roka v suknji~u pogosta drà {tevilnih ljudi,

ne samo Napoleona.

Napoleonska drà je postala priljubljena tudi zaradi iznajdbe carte de visite,

nekak{ne fotografske posetnice. Razvili so jo v Franciji v petdesetih letih 19. sto-

letja. Bila je pribli`no enako velika kot dana{nje poslovne posetnice in na njej

je bila tudi majhna fotografija lastnika. Na teh posetnicah so se dali oveko-

ve~iti pripadniki plemstva in tudi {tevilni ugledni navadni dràvljani. V Franci-

ji so ugledne osebnosti te posetnice tudi prodajale – navadni dràvljani so jih

namre~ zbirali.

Te fotografije niso bile zgolj povr{ni posnetki. Roy McJunkin, oskrbnik kali-

fornijskega muzeja fotografije pri kalifornijski univerzi v Berkeleyju, je Vsak-

danjim skrivnostim povedal, da so imeli ameri{ki studii, kjer so izdelovali carte

de visite, pravo gledali{ko opremo. Za fotografiranje so se ljudje oblekli v naj-

bolj{a, prazni~na obla~ila. Roka v suknji~u je bila le ena od {tevilnih nareje-

nih dr`; med njimi so bile tudi drànje pisma ali biblije v roki, drànje pi{tole,

kot da bi bil fotografirani ravnokar streljal, ali pa kazanje na kak{no (po navadi

neobstoje~o) to~ko ali predmet.




Zakaj se ljudje na starih fotografijah ne smehljajo?

V~asih velja: bolj ko preu~ujete vsakdanjo skrivnost, bolj skrivnostna postaja.

O tej vsakdanji skrivnosti smo povpra{ali 20 strokovnjakov za fotografijo in

fotografsko zgodovino in prvi odgovori so bili precej enotni: ljudje na fotogra-

fijah niso bili slabe volje; krivec je bilo dolgo osvetljevanje. V nekaterih pri-

merih je osvetljevanje pri dagerotipiji trajalo do 10 minut. Frank Calandra iz

Zdruènja za fotografsko zgodovino pravi:

»Materiali v 19. stoletju niso bili niti pribli`no tako ob~utljiviza svetlobo kot dana{nji filmi. Danes smo navajeni na osvet-ljevanje, ki traja le del~ek sekunde. Prvi fotografi pa so slikona ob~utljivi plo{~i pripravljali ve~ minut. To je brez ve~jihteàv potekalo pri fotografiranju pokrajin in tihoìtij, prifotografiranju portretov pa je zahtevalo veliko prijemov, daso ljudje, ki so se fotografirali, ostali povsem mirni, ko je bilazaslonka odprta. (Prve kamere niso imele zaslonke. Le~o sopokrivali s pokrov~kom, ki ga je fotograf na za~etku osvetlje-vanja odstranil, na koncu pa ga ponovno nataknil nanjo.)

Dalj{e zadrèvanje nasmeha je precej neprijetno: zato jena prvih fotografijah mogo~e videti v glavnem le resne obra-ze. Vidimo pravzaprav spro{~ene obraze.«

ê je to res, Frank, bomo vsaki~ videti ìv~ni!

Seveda pa teàva z nasmehom ni le v tem, da ga je te`ko dolgo ohraniti. ê

ga sku{amo zadràti za dalj ~asa, postane tudi prisiljen. Fotograf Wilton Wong

je Vsakdanjim skrivnostim povedal, da ima s tem teàve tudi danes:

»Dober portretist ljudi, ki jih fotografira, ne bo prosil, naj senasmehnejo za dlje kot za nekaj sekund, saj potem nasmehpostane prisiljen. Ob nekdanjih dolgih ~asih osvetljevanja bibili nasmehi prisiljeni in bi odvra~ali pozornost od fotogra-fije. To najlaè preverite tako, da se gledate v zrcalo, med-tem ko se 30 sekund nasmihate!«

Med predmeti, ki so razstavljeni v Zdruènju za fotografsko zgodovino, je tudi

objemka za glavo, ki je sicer videti kot mu~ilno orodje, vendar so jo v prvem

obdobju fotografije uporabljali, da so prepre~ili premikanje glave med osvet-


Ljudje 33


David Feldman

Vsakdanjeskrivnosti

Vsakdanje

Vs a

kda n

j e s

k riv

nos

ti

Reader’s DigestZakaj

so imeli

radigusarji

papige?Poglejte okoli sebe – svet jepoln osupljivih, skrivnostnihin cudaskih vprasanj,

ki cakajo na razlago. Knjiga Vsakdanjeskrivnosti vam ponuja

odgovore nanje. Ponuja vam vpogled v znanost,

naravo, zgodovino in vsakdanje ziv ljenje na zabaven in poucen nacin.

skrivnosti

ˇ

ˇ

ˇˇ ˇ

ˇ ˇ

Zakajso imeli

radigusarji

papige?

IMPO-COVER-SLO-TISK:Layout 1 17/4/09 13:47 Page 1

Documents

Vsakdanje skrivnosti