DIPLOMSKO DELO

VLOGA MEDNARODNIH INSTITUCIJ V GLOBALIZACIJI (IZZIVI REFORM)

Študent: Rajko Prelog Naslov: Bevkova ulica 11, 2250 Ptuj Številka indeksa: 80001663 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: doc. dr. Žan Jan OPLOTNIK

Maribor, januar 2005

2

PREDGOVOR Mednarodne organizacije lahko najširše opredelimo kot ustanove, ki jih ustvarjajo organizacije, institucije in posamezniki, da bi uresničili skupne interese na mednarodni ravni. V najširšem pomenu pojem mednarodne organizacije vključuje tiste, ki jih ustanavljajo privatna združenja in institucije iz več držav na področju socialne dejavnosti, kulture, ekonomije, humanizma, vere, torej nevladne organizacije. Za mednarodno sodelovanje so potrebni naslednji elementi: več držav, mednarodna pogodba, stalni organi, opredeljeno področje delovanja in poseben status. Brez teh konstitutivnih elementov ni mednarodne organizacije. Mednarodni denarni sklad je specializirana agencija OZN in centralna institucija mednarodnega denarnega sistema, ustanovljena z namenom olajšati mednarodna plačila, izboljšati sistem mednarodnih razmerij (tečajev), spodbujati stabilnost, promovirati zdravo trgovanje med deželami in zdravo svetovno gospodarstvo. Svetovna banka je institucija z različnimi nalogami pri financiranju gospodarskega razvoja. Ena od zelo pomembnih svetovnih institucij je Evropska unija, kateri se je Slovenija priključila 1 .maja 2004. Evropska Unija je nenehno razvijajoča se povezava držav, ki je zasnovana na pravno obvezujočih pogodbah. Države članice so se združile, da bi skupaj učinkoviteje uresničevale prednostne razvojne cilje. Področja skupnega delovanja so številna, za uresničevanje ciljev EU pa se uporabljajo različni instrumenti: obsežen skupni pravni red, skupne politike, skupen proračun, skupne akcije in programi (od raziskovalnih do socialnih). Cilj EU je predvsem gospodarski napredek in razvoj, ki temelji na velikem skupnem trgu, kjer se prosto trguje z blagom, storitvami in kapitalom, pomemben pa je tudi prost pretok delavcev. Slovenija je članica kar nekaj mednarodnih organizacij, kjer naj omenim predvsem najpomembnejše: Evropska Unija, Mednarodni denarni sklad ter Svetovna trgovinska organizacija (WTO). V današnjem svetu je prav gotovo ena najbolj aktualnih tem globalizacija. Prisotna je v našem vsakdanjem življenju, čeprav se tega niti ne zavedamo: ko se odpravimo kupovat v velike trgovinske centre, ko potujemo z letalom, ko si elektronsko dopisujemo z ljudmi z drugega konca sveta…Vse to nam je omogočil proces globalizacije. Politiki in gospodarstveniki se zavzemajo za politično in gospodarsko globalizacijo, ki sta tesno povezani med seboj. Gre za željo, da bi se ustvarila pravila, ki bi bila enotna za vse države. Te naj bi bile združene v nekako ekonomsko-politično celoto. S tem namenom so bile ustvarjene različne institucije in organizacije, ki urejajo svoja določena področja. Globalizacijo povezujejo s človekovim hotenjem, da premaga negotovost in poveča svoje bogastvo, kar je mogoče uresničiti le z naraščajočim povezovanjem in sodelovanjem. Globalizacija pomeni, da ima nekdo dostop do vseh vnosov in vseh iznosov na svetu. Z drugimi besedami, da so mu prvič, dosegljivi vsi viri in dobrine, ter drugič, da lahko svoje dobrine pošilja, izvaža in prodaja kamorkoli.

3

KAZALO PREDGOVOR 2 1 UVOD 4 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja 4 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja 5 2. MEDNARODNE ORGANIZACIJE 6 2.1 Pojem mednarodnih organizacij 6 2.2 Najpomembnejše mednarodne organizacije in njihov pomen 7

2.2.1 Evropske institucije in Evropska unija (EU) 7 2.2.2 Organizacija združenih narodov (OZN) 10 2.2.3 Svetovna trgovinska organizacija (WTO) 11 2.2.4 Mednarodni denarni sklad (MDS) 11 2.2.5 Svetovna banka (SB) 13 2.3 Mednarodne organizacije in njihovo sodelovanje s Slovenijo 15 2.3.1 Odnosi Republike Slovenije z integracijami 15 2.3.2 Multilateralni odnosi Republike Slovenije 17 2.3.2.1 Slovenija in Svetovna trgovinska organizacija 17 2.3.2.2 Članstvo Republike Slovenije v ostalih multilateralnih

institucijah 18 2.4 Razvojne tendence mednarodnih organizacij 20 3. VLOGA MEDNARODNIH ORGANIZACIJ V GLOBALIZACIJI 21 3.1 Globalizacija 21 3.2 Vloga Evropske Unije v globalizaciji 23 3.3 Vloga Svetovne banke v globalizaciji 26 3.4 Vloga Mednarodnega denarnega sklada v globalizaciji 27 3.5 Vloga Svetovne trgovinske organizacije v globalizaciji 30 4. PROJEKCIJE, TRENDI IN ANALIZE 32 5. SKLEP 38 6. POVZETEK/ABSTRACT 39 UPORABLJENI VIRI 40 SEZNAM SLIK IN TABEL 41

4

1 UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja V mednarodnih ekonomskih odnosih igrajo mednarodne organizacije kot institucionalizirane oblike sodelovanja med državami ključno vlogo. Mednarodne institucije se v prvi vrsti ukvarjajo z ustvarjanjem pogojev in okvirov za mednarodne ekonomske odnose. Sem sodi ustvarjanje pravil, priporočil in funkcija mednarodne organizacije kot foruma za meddržavno koordinacijo, konzultacijo in podporo. Nekatere mednarodne institucije se ukvarjajo tudi s podjetniško dejavnostjo, npr. z nakupom in s prodajo surovin, da bi zagotovile stabilne cene. Procesi globalizacije zadevajo cel svet, zato se tudi Evropska Unija in male države morajo odzivati, če želijo na te procese kakorkoli sovplivati in jih sooblikovati. Združeni narodi so se zavezali, da bodo zmanjšali število ljudi, ki živijo v revščini za polovico do leta 2015. 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela Namen. Namen diplomske naloge je analizirati, kakšna je vloga mednarodnih institucij v globalizaciji. Cilji. Cilj naloge je prikazati najpomembnejše mednarodne institucije, kot so Evropska unija (EU), Organizacija Združenih Narodov (OZN), Mednarodni denarni sklad (MDS), Svetovno banko (SB) in Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) ter opredeliti njihovo vlogo v praksi, v okviru procesov globalizacije, prikazati njihove razvojne tendence in povezave s Slovenijo. Glede na to je diplomska naloga je razdeljena na naslednja temeljna poglavja:

• poglavje o mednarodnih institucijah, kjer bomo opredelili pojem mednarodnih institucij in predstavili mednarodne institucije: EU, OZN, WTO, MDS in SB. Opredelili bomo mednarodne organizacije in njihovo sodelovanje s Slovenijo. Na koncu poglavja bomo spregovorili še o razvojnih tendencah teh institucij.

• poglavje o vlogi mednarodnih institucij v procesih globalizacije. Spregovorili bomo o globalizaciji ter vlogi EU, SB, MDS ter STO v globalizaciji.

• poglavje o projekcijah, trendih in analizah.

Osnovne trditve V svetu je v zadnjih 50. letih nastalo precej mednarodnih institucij, med katerimi so pomembnejše: OZN, EU, WTO, MDS in SB. Obravnavane mednarodne institucije igrajo pomembno vlogo v današnjem globaliziranem svetu in pripomorejo k razvoju in urejanju področja, ki ga pokrivajo.

5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da se je vloga obravnavanih organizacij skozi desetletja počasi spreminjala in strukturirala (modernizirala), vendar lahko njihov pomen zaznamo še danes. Poleg tega predpostavljamo, da je v tem času prišlo do nekaterih novih procesov, ki jih v času nastanka obravnavanih institucij še ni bilo (npr. globalizacija, razvoj IT tehnologije, razpad sistemov, ipd). Ob tem se nam kot eden pomembnejših zdi proces globalizacije. Pojem globalizacije danes zasledimo vedno pogosteje. Prav tako smo veliko slišali o mednarodnih institucijah. Pri pisanju diplomske naloge smo imeli na razpolago veliko domače in tuje literature, veliko koristnih podatkov pa smo zasledili tudi na internetu. V diplomski nalogi smo se omejili na vlogo mednarodnih institucij v globalizaciji. Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu, EU, OZN, WTO, MDS, SB ter njihova vloga so pojmi, ki jih najpogosteje zasledimo. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Gre za makroekonomsko raziskavo, saj obravnavam vlogo mednarodnih institucij v globalizaciji ter gre za gospodarski proces. Raziskava bo dinamična, saj gre za analizo proučevanja procesa nastajanja in širjenja sprememb (mednarodne institucije v procesu globalizacije). V diplomskem delu bo uporabljen deskriptivni pristop k raziskovanju, saj temelji na opisu delovanja in razvoja določenega gospodarskega procesa. Od deskriptivnih metod bomo uporabili:

• Metodo deskripcije za opis pojmov • Metodo klasifikacije, kjer gre za definiranje določenega pojma v sistemu • Metodo kompilacije, saj bomo povzeli opazovanja, spoznanja in stališča drugih

avtorjev.

Uporabili bomo tudi metodo indukcije in dedukcije.

6

2 MEDNARODNE ORGANIZACIJE 2.1 Pojem mednarodnih organizacij Mednarodne organizacije v ožjem smislu, meddržavne organizacije (angl. governmental international organizations) so ustanovljene z mednarodnimi pogodbami in jim mednarodno javno pravo priznava mednarodnopravno osebnost. Prav tako jim praviloma pravno osebnost priznava notranji pravni red države, v kateri imajo svoj sedež. V pravnem prometu se mednarodne organizacije obnašajo kot zasebna podjetja (delniške družbe). Pravni problemi se pojavijo, ko mednarodna organizacija nima sredstev, da bi plačala svoje dolgove. Mednarodne organizacije so samostojne pravne osebe, tako da njihove članice niso direktno odgovorne za njihove dolgove. Glede na to, da je pri kapitalskih družbah pod določenimi pogoji možen spregled pravne osebnosti pa se pojavlja vprašanje ali in pod kakšnimi pogoji so države članice odgovorne za dolgove mednarodne organizacije. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da so države članice lahko samo izjemoma odgovorne in sicer v primeru da: • članice v organizacijo ne vložijo dovolj sredstev za nemoteno normalno poslovanje, • članice ne ukrepajo v primeru očitnih napak organov te organizacije, • pomeni sklicevanje na pravno osebnost organizacije zlorabo pravic s strani države

članice. Mednarodne organizacije lahko delimo na univerzalne in omejene. V univerzalne se načeloma lahko včlani vsaka država, medtem ko so omejene rezervirane za določen ožji krog držav, ki izpolnjujejo pogoje za vstop. Univerzalne mednarodne organizacije, ki so za mednarodno gospodarsko pravo najpomembnejše, so praviloma kot »specializirane organizacije« preko pogodb o sodelovanju povezane z OZN. Te pogodbe je sklenil Ekonomski in socialni svet (ECOSOC). V to skupino prištevamo: • UNCTAD (United Nations Conference on Trade and Development), ki se ukvarja s

pospeševanjem gospodarskega sodelovanja v okviru ZN; • UNCITRAL (United Nations Commossion on International Trade Law) Komisija za

mednarodno trgovinsko pravo, ki se ukvarja s pripravo mednarodnih konvencij na tem področju;

• MDS, Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fond, IMF), ki je bil ustanovljen v Bretton Woodsu leta 1944. Njegov prvotni namen je bil kontrola tečajev na osnovi zlatega standarda. Danes pa je osnovni namen nadzor nad spremembami tečajev in dodelitev kreditov članicam;

• Svetovna banka, IBRD (International Bank for Reconstructions and Development, Word Bank), ki se ukvarja s krediti in ekonomskim svetovanjem državam v razvoju.

Omeniti velja še: FAO (Food and Agriculture Organization), UNIDO (UN Industrial Development Organization), ILO (International Labour Organization), IPU (International Postal Union), ITU (International Telecommunication Union) in WIPO (World Intellectedual Property Organization).

7

Najpomembnejše mednarodne organizacije za mednarodne ekonomske odnose so: • OECD (Organization for Economic Co-operation and Development), ki ima 24

članic, ki producirajo čez polovico svetovne proizvodnje in imajo v rokah 70% trgovine. OECD ne ustvarja pravnih pravil, ampak je forum za usklajevanje gospodarske in monetarne politike;

• Razne organizacije za surovine (npr. OPEC); • Prostotrgovinske cone (EFTA, CEFTA, NAFTA) in • Gospodarsko-politične integracije (ES, Andski pakt, Afriška gospodarska skupnost). Poleg zgoraj omenjenih »vladnih« (meddržavnih) organizacij pa obstajajo tudi nevladne mednarodne organizacije (angl: non-governmental organizations–NGO). Te praviloma niso pravne osebe mednarodnega javnega prava in so ustanovljene po notranjem pravu države, kjer imajo sedež. Omeniti velja: Mednarodno trgovinsko zbornico, MTZ (International Chamber of Commerce, ICC), Mednarodna organizacija za zračni prevoz (International Air Transport Association, IATA) in Mednarodne sindikate in mednarodne organizacije delodajalcev (Tratnik in Ferčič 2002, 54-55). 2.1 Najpomembnejše mednarodne organizacije in njihov pomen 2.2.1 Evropske institucije in Evropska unija (EU) Države članice EU odločitve sprejemajo v skupnih institucijah. Te so Evropska komisija, Svet EU, Evropski parlament, Evropsko sodišče in Računsko sodišče. Najvišje politično telo EU pa je Evropski svet. Institucionalna zasnova EU je zasnovana tako, da omogoča predstavljanje interesov vseh držav članic, državljanov EU in nadnacionalni interes EU, sam proces sprejemanja odločitev pa teži k usklajevanju različnih interesov, torej k iskanju rešitev, sprejemljivih za vse. Evropska komisija Evropska komisija skrbi za uresničevanje nadnacionalnega interesa Unije kot celote in je varuh pogodb. V okviru svojih nalog ima izključno pravico pripravljanja predlogov zakonodajnih aktov, skrbi za izvajanje zakonodaje, za izvajanje proračunske politike in tudi za predstavljanje EU navzven. Delo komisije vodijo komisarji, predseduje pa ji predsednik. Trenutno je v komisiji po en komisar iz vsake države, pri čemer iz petih največjih držav (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija in Španija) prihajata po dva. Komisar ne zastopa svoje države, ne sme biti vezan na navodila s strani vlade svoje matične države, temveč mora kot neodvisen delovati v splošnem interesu EU.

8

SLIKA 1: EVROPSKA KOMISIJA/SESTAVA IN NALOGE

Vir: GZS (2003, 30) Svet EU Interesi držav članic so zastopani v Svetu EU, kjer vsaki državi pripada določeno število glasov. Razdelitev glasov je pomembna, kadar članice odločitev ne sprejemajo s soglasjem, temveč s kvalificirano večino. Število glasov posamezne članice načeloma odraža število prebivalstva države, zaradi splošne uravnoteženosti moči članic pa so pomembni tudi demografski, gospodarski in politični dejavniki. Za sprejetje večine zakonodajnih aktov, je potrebna posebna kvalificirana večina (približno dve tretjini glasov), za politično občutljiva področja, pa se še vedno uporablja soglasje. Svet potrjuje tudi mednarodne pogodbe in dogovore, ki jih v imenu Evropskih skupnosti sklepa Komisija. Evropski parlament Evropski parlament je zakonodajni organ, ki skupaj s Svetom EU sprejema zakonodajo in potrjuje proračun EU, ki ga pripravi Komisija. Parlamentarci so od leta 1979 voljeni na neposrednih volitvah v Evropski parlament, v parlamentu pa se poslanci povezujejo po političnih skupinah in ne pa nacionalnosti.

ZGRADBA 20 članov-od teh 1

predsednik in 2 podpredsednika

ZNAČAJ neodvisni znanstveni odgovorni

ORGANIZACIJA uradnikov

generalnih direktorjev uradnih jezikov

SESTAVA ______________

POOBLASTILA

Priporočila in menjava

Moč zakonodaje inciative

Pristojnost pogajanja

Izvršovanje odločb sveta

Moč odločanja

Varuh pogodb

Pooblastilo upravljanja

9

SLIKA 2: EVROPSKI PARLAMENT/SESTAVA IN PRISTOJNOSTI

Vir: GZS (2003, 60). Evropsko sodišče, računsko sodišče, odbor regij ter Ekonomski-socialni odbor Države imajo svoje predstavnike tudi v Evropskem sodišču, Računskem sodišču ter v dveh posvetovalnih telesih: Odboru regij in Ekonomsko-socialnem odboru. Evropsko sodišče bdi nad pravom EU in skrbi za pravilno in dosledno izvajanje evropske zakonodaje v državah članicah EU. Računsko sodišče pa izvaja zunanji finančni nadzor nad porabo proračuna EU. Evropski svet Evropski svet je najvišje politično telo, ki je sicer izven institucionalnega okvira EU, vendar je izjemnega pomena, saj oblikuje splošna priporočila in smernice razvoja EU. V njegovem okviru se redno sestajajo šefi držav oz. vlad držav članic EU in predsednik Komisije. Politično najtežja in najpomembnejša vprašanja se tako rešujejo na teh vrhunskih sestankih in se zapišejo v obliki tako imenovanih predsedniških zaključkov, ki so podlaga za nadaljnje delo institucij EU (UV 2003, 137).

POLITIČNE SKUPINE - 7 skupin - 32 neopredeljenih članov

URAD - 1 predsednik - 14 podpredsednikov

UPRAVA - 1 generalni skretariat - 8 generalnih direktorjev

POOBLASTILA

SESTAVA

Proračunski postopek

Postopek obveznega soglasja pri sprejemanju

novih članic v Unijo

Postopki posvetovanja, sodelovanja in

soodločanja

Pravica do zastavljanja

vprašanj

17 ODBOROV - 1 predsednik - 3 podpredsedniki

Pravica do nezaupnice komisiji

10

Reforma institucij Institucije so bile zasnovane ob začetku integracijskega procesa in jih poznamo že od Pariške pogodbe leta 1951 oziroma Rimskih pogodb iz leta 1957. Ker se kljub poglabljanju integracije in številnim širitvam, ki so iz izvorne šesterice držav prerasle v petnajsterico, institucije niso bistveno spremenile, je bilo treba pred širitvijo EU izvesti institucionalno reformo. To je prinesla pogodba iz Nice. Pogodba omejuje število mest poslancev v Evropskem parlamentu – število poslancev v prihodnje ne sme preseči 732. Spremenilo se bo tudi število komisarjev in povečala vloga predsednika Evropske komisije. Velika Britanija, Francija, Nemčija, Italija in Španija so v dosedanjem sistemu kot velike države, imele v Komisiji dva komisarja, od tod je trenutno število komisarjev 20. V skladu s Pogodbo iz Nice bo naslednjo komisijo s petletnim mandatom, ki bo formirana v razširjeni EU, sestavljal po en komisar oz. komisarka iz vsake države članice, tudi iz Slovenije. Pogodba iz Nice prinaša tudi prerazporeditev glasov v svetu EU. Slovenija bo v Svetu EU odločala s štirimi od 321 glasov, kolikor jih skupno pripada predvidoma 25 državam razširjene Unije (UV 2003, 138-139). 2.2.2 Organizacija združenih narodov (OZN) Organizacija združenih narodov je najpomembnejša mednarodna vladna organizacija. Ustanovljena je bila 24. oktobra 1945, hkrati z ratifikacijo Ustavne listine združenih narodov. Zamisli o takšni organizaciji segajo v II. Svetovno vojno, temeljni namen ustanovitve je bil urejanje povojnega mednarodnega sistema. Delovanje OZN posega na različna področja kot so varnost, socialno-ekonomski razvoj, človekove pravice, humanitarne dejavnosti, razvoj mednarodnega prava. Reševanje varnostnih problemov pa sodi med njene primarne dejavnosti. Ta njena vloga temelji na načelu kolektivne varnosti, ki naj zagotovi, da bo vsaka država, ki bi ogrožala mir ali izvajala agresivno dejanja izpostavljena različnim kolektivnim ukrepom in tudi vojaškim akcijam vseh ostalih držav. Vendar pa se je v praksi uporabnost takšnega načela pokazala kot zelo vprašljiva. Obdobje obstoja OZN tako zaznamujejo tudi številni vojaški konflikti v svetu. Doslej pa se je OZN uveljavljala na področju mirovnih operacij. Številne mirovne operacije OZN so v preteklih 50 letih predstavljale pomemben instrument reševanja mednarodnih sporov. OZN kljub svojemu velikemu pomenu danes bolj odraža kot oblikuje procese v mednarodni politiki, v kateri delujejo suverene države, možnosti nadnacionalnih struktur, da vplivajo na njihove odločitve, pa so omejene. Kljub številnim pozitivnim dosežkom, ta organizacija državam ne more nuditi varnostnih zagotovil. Slovenija je bila v OZN sprejeta maja 1992. V letih 1998 in 1999 je bila Slovenija članica Varnostnega sveta ZN. V svoji zunanji politiki Slovenija delovanju OZN pripisuje znatno pozornost. OZN zagotavljajo možnosti za aktivni prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti, vendar pa je stopnja varnosti, ki jo članstvo v OZN zagotavlja državi, odvisna od širših procesov v mednarodni skupnosti in od tega, koliko je OZN dejansko lahko učinkovita v ohranjanju varnosti in miru. (Organizacija združenih narodov 2004).

11

2.2.3 Svetovna trgovinska organizacija (WTO) Svetovna trgovinska organizacija (angl. World Trade Organization-WTO) je bila ustanovljena 1. januarja 1995 in je s 148 članicami največja mednarodna gospodarska organizacija. Vanjo so včlanjene skoraj vse gospodarsko pomembne države. S 1. julijem 1995 je postala polnopravna članica tudi Slovenija. WTO ima pet konkretneje opredeljenih nalog:

• Omogočati implementacijo in delovanja WTO-sporazuma ter multilateralnih in plurilateralnih sporazumov iz aneksov,

• Zagotavljati stalen forum za multilateralna trgovinska pogajanja med članicami. Pogajanja o nadaljnji liberalizaciji trgovine so postala stalen, neprekinjen proces,

• Upravljati z mehanizmom za reševanje sporov, • Nadzorovati trgovinsko politiko držav članic, • Sodelovati z MDS in s Svetovno banko.

Sporazumi v okviru WTO so obsežni in zapleteni, ker pokrivajo zelo širok spekter mednarodnih odnosov. Med drugim se ukvarjajo s kmetijstvom, tekstilom, bančništvom, telekomunikacijami, javnimi naročili, industrijskimi standardi, sanitarnimi predpisi in intelektualno lastnino. Kljub temu obstaja omejeno število enostavnih načel, ki prevevajo vse te sporazume. Ta načela so temelj svetovnega trgovinskega sistema. Osnovna načela WTO so:

• sistem največjih ugodnosti, • nacionalni tretma, • prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino, • predvidljivost (načelo zaupanja), prizadevanje za čim svobodnejšo konkurenco

(Tratnik in Ferčič 2002, 67-76).

2.2.4 Mednarodni denarni sklad (MDS) Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fond) je daleč najbolj pomembna mednarodna finančna institucija in pomemben element mednarodnega denarnega sistema v celotnem obdobju po 2. svetovni vojni. MDS je bil ustanovljen kot del brettonwoodskega denarnega sistema leta 1944 z nalogo, da kontrolira stabilnost deviznih tečajev valut držav članic in da tem državam zagotavlja sredstva, potrebna za financiranje plačilnobilančnih primanjkljajev. MDS, ki ima sedež v Washingtonu, je začel z aktivnim delovanjem maja 1946. leta. Institucija je imela takrat 39 članic, saj nekatere od držav, ki so sodelovale na brettonwoodski konferenci, sprejetega statuta niso ratificirale. To velja tudi za Sovjetsko zvezo, ki ni bila pripravljena sprejeti obveznosti, ki jih je nalagalo članstvu v MDS. Nekatere druge vzhodnoevropske države, na primer Češkoslovaška in Poljska, so sicer vstopile v organizacijo, vendar pa so pod vplivom hladne vojne v obdobju petdesetih let iz nje izstopile. V letu 1953 sta se MDS pridružili Nemčija in Japonska, v

12

drugi polovici petdesetih in šestdesetih letih pa se je članstvo v organizaciji močno povečalo predvsem zaradi množične včlanitve politično osamosvojenih držav v razvoju. Drugi velik val včlanjevanja v MDS je bil zabeležen v zgodnjih devetdesetih letih, ko se je v to institucijo vključila tudi velika večina današnjih držav v tranziciji. Leta 1992 je po uspešno izvedenem referendumu in kot zadnja industrijsko razvita država postala članica MDS še Švica. Sredi leta 2001 je organizacija tako imela skupno 182 članic (Mrak 2002, 417-418). V postopku včlanjevanja države v MDS je ena od ključnih dejavnosti izračun kvote, ki jo bo država imela v tej organizaciji. Kvota se izračuna po posebni formuli – le ta vključuje ključne ekonomsko finančne kazalce o državi, kot so višina domačega bruto proizvoda, višina deviznih rezerv in podatki o tekočem računu plačilne bilance – izražala naj bi ekonomsko moč države. Čim bolj je država gospodarsko močna, tem višja naj bi bila njena kvota. Kvota je za državo članico pomembna zaradi dveh osnovnih razlogov. Po eni strani je od višine kvote države odvisna njena glasovalna moč države v instituciji, po drugi strani pa obseg kvote določa tudi potencialni obseg sredstev, ki si jih država lahko izposodi od MDS. Kolikšna je glasovalna pravica države oziroma kolikšno je število glasov, ki jih ima posamezna država v MDS, je določeno po formuli, ki je po formalni plati kompromis dveh načel: načela enakosti med vsemi državami članicami in načela gospodarske moči. V MDS velja naslednji mehanizem za izračun glasovalne pravice vsake od držav članic:

• načelo enakosti držav: na osnovi tega načela dobi vsaka od držav članic 250 glasov, ki se imenujejo »bazični glasovi«.

• načelo gospodarske moči: na osnovi tega načela dobi vsaka država za vsakih 100.000 SDR svoje kvote še po en glas.

Vzemimo primer Slovenije, katere kvota je po enajsti popolnitvi kvot, ki je začela veljati januarja 1999, povišala na 231,7 mio SDR. Število glasov, ki jih ima trenutno Slovenija, je 2.567, od tega 250 »bazičnih glasov« - na osnovi načela enakosti držav in 2.317 dodatnih glasov – na osnovi načela gospodarske moči. Že primer Slovenije kot izrazito majhne države pokaže, da je načelo gospodarske moči tisto, ki odločilno vpliva na skupno število glasov, ki jih ima posamezna država v MDS. Z omejenimi 2.567 glasovi znaša delež Slovenije v vsoti vseh glasov, s katerimi razpolagajo države članice MDS, vsega 0,12%. Tabela 1 prikazuje kvote in število glasov, ki jih ima pet največjih držav člani v MDS, ob čemer velja opozoriti, da imajo ZDA še vedno skoraj dvakrat več glasov kot Japonska, ki se je prebila na drugo mesto. ZDA so vse od ustanovitve MDS imele v njem odločilno vlogo in so tudi vse od tedaj edina posamezna država, ki ima možnost veta na nekatere najbolj pomembne odločitve.

13

TABELA 1 : KVOTE IN GLASOVALNA MOČ 5 NAJVEČJIH DRŽAV MDS država/kategorija Kvote (v mio SDR) Število glasov Delež v vsoti vseh glasov ZDA 37.149,3 371.743 17,53 Japonska 13.312,8 133.378 6,29 Nemčija 13.008,2 130.332 6,15 Francija 10.738,5 107.635 5,08 Velika Britanija 10.738,5 107.635 5,08 Skupaj MDS 207.982,9 2.118,076 100,00 Vir: IMF Annual Report 1999 (161-162 in 194-195). Drugi razlog, zaradi katerega je kvota pomembna za državo članico, pa je v tem, da njena višina opredeljuje tako višino finančnega prispevka, ki ga mora država vplačati v MDS, kakor tudi višino sredstev, ki jih država lahko dobi od te institucije, če se znajde v plačilnobilančnih težavah (Mrak 2002, 420-422). 2.2.5 Svetovna banka (SB) Svetovna banka je v bistvu konglomerat vrste institucij z različnimi nalogami pri financiranju gospodarskega razvoja. Skupina SB vključuje pet institucij in sicer:1

• Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD) • Mednarodno finančno korporacijo (IFC) • Mednarodno združenje za razvoj (IDA) • Mednarodno agencijo za zavarovanje investicij (MIGA) • Mednarodni center za reševanje naložbenih sporov (ICSID)

Za razliko od Mednarodnega denarnega sklada, katerega temeljno poslanstvo je zagotavljanje mednarodne finančne stabilnosti in s tem ugodnega razvoja mednarodnega trgovanja, je temeljno poslanstvo Svetovne banke spodbuda mednarodnega investiranja in s tem pospeševanja razvoja. Vsaka od institucij ima pri tem posebno nalogo. Mednarodno banko za obnovo in razvoj (IBRD) so ustanovili decembra 1945, ko je v Bretton Woodsu 28 dežel podpisalo sporazum. Do konca leta 1949 se je članstvo povečalo na 48 dežel (socialistične dežele k sporazumu niso pristopile) in do leta 2001 na 180 dežel. Gre za neke vrste globalno kooperativo, kajti člani banke so hkrati njeni lastniki. Začetni namen je bila povojna obnova Evrope, skoraj izključno pa je banka poslovala le z razvitimi deželami, od poznih 60. let 20. stoletja dalje pa se je preusmerila na pomoč nerazvitim deželam. Zlasti podpira projekte, kot so oskrba s pitno vodo, zdravstvo, načrtovanje družine, prehrana, vzgoja in svetovanje pri vodenju makroekonomske politike. V načelu s financiranjem podpira temeljno infrastrukturo, posluje pod natančno določenimi pogoji, večinoma nastopa kot garant, le izjemoma z lastno udeležbo. 1 V angleščini pomenijo kratice: IBRD (International Bank for Reconstruction and Development, IFC- International Finance Corporation, ODA- International Development Association, MIGA-Multilaterale Investment Guarantee Agency, ICSID-International Centre for Settlement of Investment Disputes.

14

Mednarodna finančna korporacija (IFC), ustanovljena leta 1956 na ameriško pobudo, služi predvsem kot katalizator za privatni rizični kapital. Za razliko od IBRD, ki promovira gradnjo infrastrukture v najširšem smislu, se IFC osredotoči na podporo zasebnega podjetništva na strani dajalcev in na strani prejemnikov. Mednarodno združenje za razvoj (IDA) je bilo ustanovljeno leta 1960 z namenom omogočiti posojila najrevnejšim deželam, ki bi jih sicer ne bi bile sposobne najemati po komercialnih pogojih. Ker dajejo svoje prispevke v združenje bogati (kakih 40 držav), so posojila brezobrestna. Mednarodna agencija za zavarovanje investicij (MIGA) je bila ustanovljena v letu 1988 z namenom spodbujati direktne investicije in ustanavljanje podjetij v tujini, zlasti v »vzhajajočih« deželah. Agencija v ta namen ponuja jamstvo za politična tveganja investitorjem in posojilo dajalcem, s tem pa povečuje privlačnost dežel v razvoju za tuje naložbe. Mednarodni center za reševanje naložbenih sporov (ICSID), ustanovljen leta 1966, je sicer avtonomna mednarodna institucija, vendar deluje v tesni povezanosti s Svetovno banko. Namen je reševanje sporov med vladnimi in tujimi naložbeniki pri pospeševanju mednarodnih naložb. Vse organizacije skupine Svetovne banke imajo enake cilje: dodeljevanje finančne in druge pomoči za spodbujanje gospodarskega razvoja v manj razvitih deželah članicah. V okviru teh temeljnih ciljev imajo posamezne organizacije različne funkcije in so zato tudi pravno in finančno ločene. Po drugi strani pa imajo skupno vodstvo, kar pomeni, da so v veliki meri tudi povezane. Svetovna banka je bila v zadnjih letih izpostavljena kritiki, češ da premalo stori za revne dežele, katerim je namenjena. Res je namreč, da se je njen delež relativno zmanjšal v primerjavi z dotokom zasebnega kapitala v dežele v razvoju. Vendar velja to relativno, bistveno se je namreč povečalo prav zasebno investiranje. V ta namen so v letu 1997 pripravili strategijo decentralizacije bančnih operacij. Realne osnove ima kritika nesposobnih režimov, ki so zaprosili za posojila, z njimi pa ogrozili mednarodno finančno stabilnost. Takih režimov je izgleda vse več, vprašljivo pa je, ali bi bilo dobro zmanjšati vlogo institucije, ki v osnovi skrbi za financiranje vitalnih projektov zdravja, izobraževanja, bivanja ipd. v revnem delu sveta (Bobe in Kenda 2003, 316-319).

15

2.3 Mednarodne organizacije in njihovo sodelovanje s Slovenijo 2.3.1 Odnosi Republike Slovenije z integracijami Slovenija in Evropska Unija (EU) Lahko bi rekli, da začetki razvoja EU segajo v leto 1950, ko je povojna Evropa iskala izhode iz politične in gospodarske nestabilnosti. Evropsko gospodarsko sodelovanje se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega gospodarskega trga, po podpisu Maastrichtske pogodbe 7. februarja 1992 pa se je razširilo še na druga področja in dobilo sedanje ime: Evropska unija. Glavni cilji združevanja članic v unijo so svobodno gibanje ljudi, blaga, kapitala in storitev. Evropska unija nadaljuje svoj integracijski proces s širjenjem in poglabljanjem. EU financira programe na področju skupnih interesov držav članic. Slovenija je maja 2004 postala članica EU. Vključitev v EU pomeni za Slovenijo tudi aktivno sodelovanje in soodločanje pri skupnih evropskih pobudah in ciljih, več gospodarskih priložnosti, ki jih zagotavlja dinamika odprtega enotnega trga ter udeležbo v obstoječih politikah EU, seveda pa tudi večjo politično in vojaško stabilnost (Ministrstvo za gospodarstvo, mednarodno sodelovanje 2004). Kmalu po padcu berlinskega zidu leta 1989 je Evropska skupnost vzpostavila diplomatske odnose z državami srednje Evrope. Umaknila je dolgoletne uvozne omejitve za številne izdelke, razširila splošni sistem preferenc (GSP) in v naslednjih letih podpisala sporazume o trgovini in sodelovanju z Bolgarijo, nekdanjo Češkoslovaško, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Romunijo in Slovenijo. V tem času je Skupnost oblikovala program Phare (1989), ki državam srednje in vzhodne Evrope zagotavlja finančno pomoč pri preoblikovanju nacionalnih gospodarstev. Na srečanju Evropskega sveta v Kopenhagnu leta 1993 so nastali t.i. Kopenhagenski kriteriji za članstvo v EU (Vlada RS 2000):

• Stabilnost družbenih in državnih institucij, ki zagotavljajo demokratičen razvoj, načela pravne države, človekove pravice ter spoštovanje in zaščito manjšin (t..i. politični kriteriji).

• Delovanje tržnega gospodarstva kot tudi to, da se je sposobno spoprijeti s konkurenčnimi pritiski in tržnimi silami na enotnem trgu (t.i. gospodarski kriterij)

• Sposobnost prevzeti obveznosti, ki izhajajo iz članstva, vključno z zavezanostjo ciljem politične, gospodarske in denarne unije (t.i. kriterij prevzema aquis communataire).

16

SLIKA 3: PREGLED PROCESA VKLJUČEVANJA V EU

Vir: Dresner Bank (2001, 9) Na zasedanju Evropskega sveta v Essnu konec leta 1994 so postavili temelje pred pristopne strategije za pripravo srednjeevropskih držav na članstvo v EU. Strategija temelji na treh glavnih elementih:

• Izvajanju evropskih sporazumov • Programu finančne pomoči Phare ter • »strukturiranem dialogu«, ki v razprave o vprašanjih skupnih interesov združuje

vse države članice in kandidatke.

Prošnja države kandidatke

Proces ratifikacije

Država - Parlament - referendum

Države članice - Parlament - referendum

EU - svet - parlament

Prošnja države kandidatke

Predpristopna pogajanja PR

ED

PRIST

OPN

A ST

RA

TE

GIJA

S C R E E N I N G

Uresničevanje vstopa

Podpisovanje držav kandidatki in članic

- Svet: sprejeta v vednost - Komisija: zavzetje stališča - Svet: upoštevanje in odločitve o

nadaljnem postopku - Svet: končni osnutek - Komisija: zavzetje stališča - Parlament: sprejetje z absolutno

večino - Svet: soglasni sklep

17

Po predlogih Evropske komisije v Agendi 2000 je Evropski svet v Luksemburgu konec leta 1997 sprejel odločitev o okrepljeni predpristopni strategiji za deset držav kandidatk iz srednje in vzhodne Evrope ter posebno strategijo za Ciper. Poglobljena predpristopna strategija EU za države kandidatke iz srednje iz vzhodne Evrope temelji na:

• Evropskih sporazumih • Pristopnih partnerstvih in državnih programih za prevzem evropskega pravnega

reda • Predpristopni pomoči, ki vključuje:

- financiranje programa Phare - podporo naložbam v okolje in infrastrukturo (program ISPA) - podporo razvoja kmetijstva in podeželja (Program SAPARD) - sofinanciranje mednarodnih denarnih ustanov

• Odpiranju programov in agencij EU za države kandidatke Države članice EU so priznale Slovenijo kot samostojno državo januarja 1992. Prvi medsebojno odnosi pa izvirajo iz časa Jugoslavije, ki je lata 1970 z Evropsko skupnostjo sklenila sporazum in trgovini in sodelovanju. Ta sporazum je nehal veljati leta 1991 iz političnih razlogov. Slovenska vlada je že leta 1992 takrat dvanajst držav članic Evropske skupnosti obvestila, da je njen cilj članstvo v EU. Leta 1993 je bil podpisan sporazum o sodelovanju med Slovenijo in Evropsko skupnostjo, ki je pomenil formalni začetek medsebojnega sodelovanja. Evropska komisija je Slovenijo dodelila v prvo skupino držav kandidatk in se konec marca 1998 uradno začela pogajati za članstvo. Aprila so stekli postopki pregledovanja s pravnim redom EU. Novembra 1998 so se začela dejanska, vsebinska pogajanja za članstvo, sicer za področja, za katera je bil pregled usklajenosti že opravljen ter pripravljena ter oddana pogajalska izhodišča. Glavni pogajalec za Slovenijo je zunanji minister, njegov namestnik pa je vodja ožje pogajalske skupine. (Bobek 2002, 270-275). 2.3.2 Multilateralni odnosi Republike Slovenije 2.3.2.1 Slovenija in Svetovna trgovinska organizacija Ukrepi države za pospeševanje izvoza temeljijo na načelu dovoljenega glede Svetovne trgovinske organizacije (STO) in EU, na načelu ustvarjanja ugodnih pogojev za izvozni prodor za vsa podjetja skladno z njihovimi konkurenčnimi prednostmi in sposobnostmi ter na načelu kombiniranja različnih ukrepov za promocijo izvoza, od sklepanja sporazumov do iskanja sinergije med različnimi ustanovami in organizacijami na nacionalni in mednarodni ravni. Ukrepi in aktivnosti v Sektorju za multilateralne odnose so med drugim usmerjeni tudi v sodelovanje z STO. (Ministrstvo za gospodarstvo, mednarodno sodelovanje 2004). Slovenija je postala polnopravna pogodbena članica GATT 30.10.1994 z uveljavitvijo Protokola o pristopu h GATT in njemu priložene liste carinskih koncesij. Po pristopu je nadaljevala pogajanja za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji ter jih 23.12.1994 uspešno končala s podpisom Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske

18

organizacije. To ji je omogočilo priznanje statusa izvirne članice STO. Formalno pa je postala Slovenija članica STO 30.07.1995, ko je bil uveljavljen sprejem Marakeškega sporazuma. S članstvom v STO pa mora sprejeti določene obveznosti, ki zadevajo tudi njeno politiko ekonomskih odnosov s tujino. Sestavni del Protokola o pristopu Republike Slovenije h GATT je Lista carinskih koncesij. Na njej so carinske obveznosti, ki jih je sprejela v okviru dvostranskih pogajanj. Splošna carinska stopnja ne sme biti višja od 27 %. Izjema so primeri, kjer so dovoljene nižje stopnje in sicer tam, kjer ni domače proizvodnje. Na zahtevo nekaterih držav je morala Slovenija sprejeti tudi jugoslovansko listo carinskih koncesij. Vendar so na tej listi za industrijske in kmetijske proizvode večinoma ohranjene obstoječe slovenske carinske stopnje, povečane za 2%, v kolikor so znašale posebne uvozne dajatve v Republiki Sloveniji. Pri kmetijskih proizvodih so bile sprejete obveznosti, da carinska stopnja za neobčutljive proizvode ne bo višja kot 27%. Za proizvode, ki so ključnega pomena za slovensko kmetijstvo, pa je bila sprejeta dvojna oblika zaščite. To sta carinska stopnja in posebna dajatev. Obe naj bi bile v šestih letih znižane za 36 %. Za večino predelanih in osnovnih zaščitenih proizvodov pa je bila sprejeta navzgor omejena carinska stopnja 70 %, ki se je v šestih letih znižala za 45 %. Zaščita na področju živinoreje je pri večini občutljivih proizvodov ostala na veljavnem nivoju. Le pri dveh skupinah proizvodov se je morala v šestih letih postopno zniževati. Gre za perutnino in nekatere mlečne izdelke, pri katerih je zaščita sedaj prohibitivnega značaja, ter ohranitev sedanjega nivoja zaščite pri prašičih. Izjema je le govedo, kjer bo mogoče zaščito občutneje dvigniti. Z vstopom v GATT je veljalo za slovenijo v glavnem vse, kar velja za razvite države. Znižati je bilo treba carine (do leta 2000 za 36 %, subvencije proizvajalcem za 20% in izvozne spodbude vrednostno za 36% in količinsko za 21%). (Bobek 2002, 286, 287). 2.3.2.2.Članstvo Republike Slovenije v ostalih multilateralnih institucijah V sektorju za multilateralne odnose so ukrepi in aktivnosti usmerjeni tudi v sodelovanje z agencijami Združenih narodov na področju tehnične pomoči državam v razvoju in državam v tranziciji v zvezi z vprašanji trgovinske politike in mednarodne ekonomske integracije, kot so:

• UNECE (Teh United Nations Economic Commossion for Evrope), ena od petih regionalnih komisij OZN, ki zagotavlja, da so regionalni problemi naslovljeni na konference OZN in omogoča sledenje zadevam na regionalnih ravneh;

• UNCTAD (United Nations Conference on Trade and Development), katere cilji so razvojno prijazna integracija držav v razvoju v svetovno gospodarstvo;

• ITC (Teh International Trade Centre), agencija za tehnično sodelovanje, ki podpira razvoj in tranzicijo v gospodarstvih, še posebej v njihovih poslovnih delih, pri njihovih naporih za uresničitev njihovih potencialov za razvoj izvoznih in izboljšanje uvoznih postopkov (Ministrstvo za gospodarstvo, mednarodno sodelovanje 2004).

Ekonomsko uveljavljanje je tesno povezano s političnim. Slednje za Slovenijo ni bilo lahko iz različnih razlogov:

19

• močan položaj nekdanje Jugoslavije v svetu, ki so ga mnoge države, med njimi

ZDA in njeni partnerji NATO na eni strani ter celotna skupina neuvrščenih držav na drugi strani, želele ohraniti;

• Slovenija je veljala v očeh nekaterih kot začetnica razpada nekdanje Jugoslavije; • nerešeni »zapuščinski« problemi nekdanje Jugoslavije, ki so onemogočali

obravnavanje slovenskega »deželnega tveganja« ločeno od drugih držav na ozemlju nekdanje Jugoslavije;

• bojazen pred precedenčno obravnavo Slovenije, ki bi jo lahko kasneje zahtevala tudi druge države na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Med formalne indikatorje mednarodne uveljavitve države spadajo: priznanje države, vzpostavitev diplomatskih stikov, ukinitev viz, sprejem v mednarodne organizacije, podpis mednarodnih sporazumov, bilateralni sporazumi. Slovenija je dosegla ob prenovi notranjega političnega in gospodarskega sistema v relativno kratkem času široko mednarodno priznanje in postala upoštevanja vreden subjekt mednarodnih odnosov. S polnopravnim članstvom v najpomembnejših vladnih in nevladnih mednarodnih organizacijah (OZN, UNCTAD, UNIDO, Svet Evrope, IMF, IBRD…) si je pridobila status soodgovorne in enakopravne članice mednarodne skupnosti ter sooblikovalke mednarodnih odnosov. Pri uresničevanju temeljnih vrednot (mir in varnost državljanov, ozemeljska in politična samostojnost in neodvisnost države, blaginja posameznika in družbe, ohranjanje in razvijanje narodnostne identitete, pravna in demokratična urejenost države, varstvo človekovih pravic, zdravo, varno in kultivirano okolje) je treba upoštevati zlasti te strateške interese RS: dobro sosedstvo, vključevanje v evropske povezovalne procese, varnost v okviru evropskega varnostnega sistema, prodor slovenskega gospodarstva v evropski in svetovni gospodarski prostor, uveljavitev dosežkov slovenskega duha v umetnosti, kulturi in znanosti kot tudi slovenskega športa, ohranjanje ter utrjevanje slovenske narodne in državne identitete. V teh okvirih je temeljni strateški interes RS razvoj uravnoteženih političnih, gospodarskih in drugih odnosov z evropskimi in pomembnejšimi neevropskimi državami. Temeljne vrednote in dolgoročni interesi so temeljni cilji zunanje politike RS, zlasti (Poročevalec DZ RS 1995,39):

• Utrjevanje mednarodnega položaja naše države, • Stabilni in dobri sosedski odnosi z vsemi državami, ki nas neposredno

obkrožajo, • Polnopravno članstvo v razvijajoči se EU, • Polnopravno članstvo v NATU in ZEU (Zahodnoevropska unija), • Dejavna vloga v OZN, OVSE, WTO in CEFTI, • Izvajanje proste trgovine z EFTO, • Tesnejše sodelovanje z državami srednje Evrope v okviru SEP itn.

Slovenija je torej članica velikega števila mednarodnih vladnih organizacij, vse od članstva v OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi- marec 1992) do Sveta Evrope (maj 1993). Tudi drugi mednarodni subjekti, kot so : MDS, EU (Programi

20

PHARE, COST, ACE in drugi) nudijo tehnično pomoč (MDS je določil slovenski delež 16,39 % v jugoslovanski kvoti) in finančno ter tehnološko pomagajo pri preobrazbi slovenskega gospodarstva (bank in podjetij). Družbe za zavarovanje izvoza in investicij v nekaterih razvitih državah so odobrile garancijske zneske za poslovanje s Slovenijo. (Bobek 2002, 300-302). 2.4 Razvojne tendence mednarodnih organizacij Trgovinski sistem pod okriljem WTO do leta 2006 Trgovina z blagom bo imela tudi v prihodnosti pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije pomembno vlogo, predvsem kar zadeva uresničevanje dogovorov o njeni liberalizaciji iz »Urogvajskega kroga« pogajanj. Zelo pomembna bodo pravila igre ter določanje kompetenc WTO pri ureditvi njene vloge na področju trgovine z blagom. Značilnost pogajanj o zaščitnem sistemu v »Urugvajskem krogu« je bila aktivna udeležba držav v razvoju. Tako prehaja to področje pod okrilje WTO z udeležbo vseh, ne le razvitih držav. Nič manj pomemben kot zniževanje carin ni tudi naraščajoči proces carinskega sodelovanja in povezovanja med državami. Države v razvoju pod okriljem STO ne bodo smele enostransko povečati 72% njihovih uvoznih carin za industrijske izdelke preko določene meje. Pred začetkom »Urogvajskega kroga« je znašala tudi ta meja 22%. Sedaj znaša uvozni kontingent z omejenimi carinami okoli 60% (prej 14%). Ti kontingenti so v razvitih državah še vedno zdaleč pod odgovarjajočo procentualno mejo. Države v razvoju so znatno povečale svoje kontingente, bolj odprle svoje trge in bistveno izboljšale možnosti dostopa nanje ter si pridobile tudi večje zaupanje izvoznikov. Na sploh je STO začela delovati s sledečim zaščitnim sistemom:

• Zaščitne carine razvitih držav za industrijske izdelke so se do leta 1999 povprečno znižale od 6,3% na 3,9% (za nekatera področja, kot je npr. tekstil, bo postopek zniževanja carin trajal dlje);

• Delež prostocarinskega uvoza v sklopu celotnega uvoza je v teh državah narasel od 20% na 43%, medtem ko proizvodi z najvišjimi carinskimi stopnjami (carine preko 15%) predstavljajo samo 5% celotnega uvoza (prej 7%).

Prostovoljne izvozne omejitve (VER), razni tržni sporazumi (OMA) oziroma podobna izvozna ali uvozna določila so nepreklicno prepovedani. Tekstilna industrija bo tudi v WTO v prihodnosti predstavljala pomembno izjemo pri liberalizaciji svetovne trgovine. Uvozni kontingent, za katerega veljajo razmeroma visoke carine v višini 28% (prej 35%), ostaja na tej ravni zaščite tudi v prihodnje. Na sploh gre za zelo rahlo znižanje zaščite na področju tekstila in oblačil, kar je mogoče pojasniti z dejstvom, da bodo pod okriljem WTO carine prevzele zaščitne klavzule, ki je do sedaj delovala na osnovi uvoznih kvot. Za države v razvoju je bilo znižanje bilateralno dogovorjenih kvot, ki ga je uvedel sporazum MFA, prvi pogoj, da so sploh lahko sodelovale v urugvajskem pogajalskem krogu. Pravila WTO na področju tekstila in oblačil so naslednja:

21

• od 1.1.1995 so uveljavili pravila WTO za najmanj 16% delež uvoza tekstilnih proizvodov (osnova l.1990), za katere so do tedaj še veljala pravila MFA. Prav tako pa je za tisto količino uvoza, za katero so še veljale uvozne kvote, začel veljati predpis postopne ukinitve le-teh, najprej največ 16% uvozni kontingent,

• od začetka leta 1998 oziroma 2002 so sprostili nadaljnjih 17% oziroma 18 % uvoza tekstila ter nadaljevali postopno ukinitev kvot za 25% oziroma 27%.

• s 1.1.2005 so začela veljati pravila WTO še za preostale kategorije tekstilnih proizvodov (49%).

Področje kmetijstva tudi pod okriljem WTO še ni urejeno. Do leta 2005 je bila načrtovana delna liberalizacija za države v razvoju, medtem ko to za najmanj razvite države ne velja. Na področju trgovine z blagom so se z urugvajskimi pogajanji prvič pojavili tudi predpisi in določila, ki zadevajo področje porekla blaga. V prihodnosti jih bodo morale spoštovati vse države članice WTO (Bobek 2002, 128-134). 3 VLOGA MEDNARODNIH ORGANIZACIJ V GLOBALIZACIJI 3.1 Globalizacija Pojem in pojav globalizacije Globalizacija je svetovni pojav, ki ga povezujejo s človeškim hotenjem, da premaga negotovost in poveča svoje bogastvo, kar je mogoče uresničiti le z naraščajočim povezovanjem in sodelovanjem. Hkrati je proces, ki poteka na različne organizirane in kontrolirane ter nekontrolirane načine in skozi različne formalne in neformalne kanale, ki ima ogromen vpliv na življenje in delo množic ljudi, na njihovo zdravje in blagostanje. Globalizacija pa hkrati vpliva na človekove vrednote in identitete v smislu pripadnosti različnim sredinam. S pojmom globalizacije lahko najbolje opišemo vrsto globalnih tveganj (rizikov), od okoljevarstvenih problemov do zaposlovanja, varnosti, preseljevanja in drugih (Brezovšek in Maček 2003, 6). Globalizacija pomeni, da ima nekdo dostop do vseh vnosov in vseh iznosov na svetu. Z drugimi besedami, da so mu prvič, dosegljivi vsi viri in dobrine, ter drugič, da lahko svoje dobrine pošilja, izvaža in prodaja kamorkoli. Globalizacija zajema veliko vidikov, in sicer se nanaša na sledeča področja: ekonomija, okolje, tehnologija, komunikacija, prostor in čas, kultura, identiteta in etika. Začetek ekonomske globalizacije leži v ideji prostega trga. To pomeni, da lahko vsakdo prodaja in kupuje kjerkoli po svetu. Globalizacija je tesno povezana z okoljem. Določena država lahko bolj ali manj zavestno žrtvuje del svojega okolja za razvoj gospodarstva in s tem za blaginjo svojih prebivalcev. Dejstvo pa je, da v popolnoma uničenem in izrabljenem okolju ni mogoče živeti, zato je nujno potrebno doseči ravnotežje med skrbjo za okolje in skrbjo za ekonomsko blaginjo naroda. Z napredkom tehnologije so se zelo povečale možnosti za mobilnost in komunikacijo. To pa je povzročilo razpad prostora in časa. Preko svetovnega spleta lahko v trenutku pošljemo sporočilo komurkoli od koderkoli. Pogoj za to pa je, seveda, da ima človek, ki mu želimo poslati sporočilo, dostop do ustrezne tehnične opreme. Globalizacija zajema tudi področje etike. Najbrž ni nobenega dvoma, da je povečanje razlik med bogatimi in revnimi etično nesprejemeljivo. Svet bi moral biti urejen kot svet enakih možnosti za vse ljudi. (Černetič 2002).

22

Globalizacija v vseh svojih vidikih (npr. kulturna, tehnološka, gospodarska, vojaška, politična, informacijska) prinaša številne pozitivne spremembe, saj bo preprečila gospodarske, ekološke, geopolitične, etnične in druge konflikte. Vendar hkrati prinaša tudi veliko število nasprotij, odpira nove probleme in ustvarja nove grožnje. Globalizacija je mantra sodobnega sveta. Podjetnike in politike, politologe in ekonomiste, novinarska peresa internetne guruje druži podoben pogled, da globalizacija obstaja, da je realnost in da s sabo prinaša posledice. Mike Moore (Moore 2000), generalni direktor WTO, v govoru na Novi Zelandiji dejal: 'Prišel sem slavit prihodnost. Nikoli v zgodovini naše vrste ni bilo boljše priložnosti za gradnjo višjih življenjskih standardov in bolj varnega sveta za vse. Globalizacija je del te priložnosti' (citirano v: Pikalo 2003, 25). Janez Drnovšek (Drnovšek 2002) na seji Sveta za varnostna vprašanja, je dejal: 'Globalizacija je dejstvo, s katerim živimo. Procesi globalizacije v svetu se odvijajo naprej in postavlja se vprašanje, kako se v takšnih procesih najbolje znajde posameznik in kar nas bo danes predvsem zanimalo, država, nacionalna država, kot je Slovenija. Sami ne moremo aktivno vplivati na te procese. V večji meri ti procesi vplivajo na nas oziroma ustvarjajo okolje, v katerem poskušamo vzpostaviti čim boljšo eksistenco' (citirano v: Pikalo 2003, 26). Ibrahim Boubacar (Keita, 1999), ministrski predsednik Malija, je dejal: 'Globalizacija prinaša težave in skrbi, pa tudi večje priložnosti kot kdajkoli prej. Nihče od nas ne nasprotuje globalizaciji, kot tudi nihče v tem trenutku, ko se skoraj sami borimo, da bi politike strukturnega prilagajanja upoštevale tudi socialno dimenzijo razvoja, ne razmišlja o predlaganju politik, ki bi se razlikovale od trdega makroekonomskega ravnotežja' (citirano v: Pikalo 2003, 26). Tony Blair (Blair, 1999), je dejal: 'Globalizacija je spremenila naša gospodarstva in način, na katerega delamo. Ne moremo odkloniti sodelovanja na svetovnih trgih, če hočemo uspevati. Katerakoli vlada, ki misli, da lahko sama pelje zadeve, misli napačno. Če trgi nimajo radi tvojih politik, te bodo kaznovali' (citirano v: Pikalo 2003, 26). Opredelitev procesa globalizacije Sedanji procesi globalizacije silijo evropske države (tako članice EU kot države, ki čakajo na sprejem), da se globalizirajo v smislu evropskega povezovanja in sodelovanja, vključno s poenotenjem nekaterih politik. EU je torej produkt in dejavnik v procesih globalizacije. Pogodba v Maastrichtu je samo rezultat teh sprememb. Namen politološke obravnave procesa globalizacije in njenih učinkov je dejansko pregledati razloge in posledice vsesplošnega mednarodnega povezovanja in sodelovanja, vključno z njegovimi negativnimi učinki, ki prinašajo posebne socialne in kulturne stroške, nova tveganja na področju varnosti. (Slovenski politološki dnevi 2003). Z globalizacijo razumemo vključevanje gospodarstev v mednarodno menjavo in v mednarodno delitev dela, torej proces mednarodne integracije, ki traja že stoletja in se v različnih časovnih obdobjih odvija z različno intenzivnostjo. Izraz se je začenjal uporabljati koncem 80. let, danes pa je prisoten povsod, kakor da bi šlo za nov proces mednarodne integracije. Pojavil se je neznano kje in to z zelo kontraverznimi ocenami procesa samega: za ene

23

pomeni priložnost brez primere, za druge nehumano razslojevanje ter ogrožanje miru in stabilnosti. V osnovi je globalizacija posledica delovanja zakona trga, ki promovira učinkovitost prek konkurence in delitve dela, le da gre v tem primeru za globalni trg, za delitev dela na globalni ravni, s čimer nastajajo nove priložnosti (pa tudi nove pasti) za ponudnike in povpraševalce. Globalizacija je tako zgodovinski proces pospešene integracije svetovnega gospodarstva, ki vključuje v ožjem smislu trgovinske in finančne tokove, v širšem pa tudi gibanje ljudi in znanja (Bobek in Kenda 2003, 277). Globalizacija in prihodnost Kaj se bo v prihodnosti dogajalo z globalizacijo? In kaj se bo posledično, dogajalo z nami? Tako imenovana teza Fukuyaminega konca zgodovine pravi, da se je na svetu vzpostavil gospodarski red, ki se ne bo več spremenil. Toda vsi se s tem ne strinjajo. Prof. dr. Jože Menciger pravi, da se bo globalizacija prej ali slej ustavila, saj to, da nekdo dela za dolar na dan, dolgoročno ne more vzdržati. Drugi razlog, ki utegne zavreti globalizacijo, je okoljski. Okolje utegne postati bodisi preveč izrabljeno in onesnaženo bodisi ga bodo tudi revnejše države v tolikšni meri zaščitile, da bo to vplivalo na proizvodnjo mednarodnih korporacij. Obstajajo še drugi razlogi, ki utegnejo vsaj delno zavreti globalizacijo. Eden takih je nestrinjanje mnogih s cepitvijo sveta na bogate in revne, ki jo povzroča globalizacija. Svet, ki je razdeljen na petino bogatih in štiri petine revnih, kjer denimo 20% ljudi potroši 80% vseh dobrin, je vsekakor etično vprašljiv. Globalna vas nikakor ne bi smela pomeniti vasi, v kateri nekateri živijo v odličnih vilah, drugi pa v bornih šotorih. Tedaj je veliko boljša vsakršna tradicionalna »lokalna« vas. V njej ima vendarle vsak svojo kočo, pa četudi ne največje. (Černetič 2002). 3.2 Vloga Evropske Unije v globalizaciji Silovit razvoj proizvajalnih sil je v našem stoletju privedel ne samo do velikega porasta proizvodnje in potrošnje, temveč je povzročil, da je človeško življenje na kateremkoli delu našega planeta dobilo splošne značilnosti civilizacije. Ljudje vseh delež se danes poslužujejo vseh razpoložljivih dosežkov tehnologije, znanja in idej, ki prihajajo iz drugih dežel tako, da njihovo življenje postaja vse bolj podobno, izgublja svojevrstna in dobiva globalna obeležja. Globalizem se je razvijal stoletja in je svoje celovito obeležje in moč delovanja dobil šele v dvajsetem stoletju, ko so bili z razvojem tehnike in tehnologije, zlasti na področju prometa, telekomunikacij in informatike ustvarjeni pogoji, da se svet povezuje in združuje. To je omogočilo. Da so prišli do izraza naslednji elementi:

• splošna informiranost o dogodkih in dosežkih po svetu, ki jo dnevno uporabljajo vsi ljudje in ki povečuje njihovo medsebojno poznavanje;

• povezovanje ljudi in skupnosti po svetu; • vsestransko sodelovanje z izmenjavo blaga, storitev, dela, kapitala in znanja

tako, da danes vsi ljudje ne glede na to kje živijo, uporabljajo enake proizvode od aspirina in pesticidov, elektronike in kibernetike do avtomobila in letala;

24

• poenotenje pogojev življenja in gospodarjenja, tehničnih standardov, meril in vrednot, kar ustvarja enotno civilizacijo;

Ti interesi so pripeljali do tega, da danes noben človek, narod, država ali skupnost ne more živeti sama zase, ločeno od drugih in da se vsi najvažnejši življenjski problemi morajo reševati skupno. Na ta način globalizacija postaja vse pomembnejši dejavnik sodobnih mednarodnih odnosov, ki ga je treba upoštevati (Vrhunec 1997, 5-6). Globalizacija najpogosteje označuje prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev. Notranji trg je pravzaprav celovit gospodarski prostor Evropske Unije. Razvijal se je postopoma. Najprej so države članice leta 1968 odpravile carine in oblikovale carinsko unijo. Skupni trg, uveljavljen leta 1992, je zalo pomembna stopnja evropskega povezovanja, njegov temelj pa predstavljajo štiri svoboščine – prost pretok blaga, oseb, kapitala in storitev. Za vzpostavitev skupnega trga je bilo potrebno najprej odpraviti vse uvozne in izvozne dajatve, torej vse ovire v trgovanju med državami članicami, da bi se njihovi nacionalni trgi lahko združili v enotni trg. Ta ustvarja razmere za čim temeljitejše približevanje pravemu notranjemu trgu in ker enotni trg resnično postane notranji šele s skupno valuto, so se države članice leta 1992 v Maastrichtu podale na pot gospodarske in denarne unije. Oblikovanje notranjega trga je proces, tako da njegovega konca ne moremo določiti, njegovo vzpostavljanje pa je prineslo velik napredek za večino politik skupnosti. Deset let notranjega trga je prineslo občutne prednosti, med drugim tudi dva milijona in pol novih delovnih mest. Krepitev delovanja notranjega trga je ključnega pomena za nadaljnji uspešen razvoj Unije. Doslej je bil največji napredek dosežen na področju:

• Usklajevanja regionalnega razvoja, na katerem je pomoč manj razvitim regijam gonilo gospodarskega razvoja;

• Zaposlovalne in izobraževalne politike, ki vodi EU v trdno gospodarsko rast in bo omogočila, da bo leta 2010 EU postala najuspešnejše gospodarstvo sveta;

• Razvojne politike, ki spodbuja delovanje malih in srednje velikih podjetij ter za raziskave namenjena približno 4% letnega proračuna;

• Prometa, na katerem se institucije Unije pojavljajo kot glavni kreditodajalci • Postopne liberalizacije storitvenega sektorja (telekomunikacije, energetika itd.),

ki obsega več kot 70% BDP v EU. • Standardizacije, certifikacije ter usklajevanja varnostnih in okoljevarstvenih

standardov; • Vodenja učinkovite in nepristranske konkurenčne politike.

Notranji trg ob skupnih politikah tvori t.i prvi steber EU, v katerem imajo veliko vlogo nadnacionalne ustanove (evropska komisija, evropski parlament, evropsko sodišče). (Center Evropa, Evropska Unija na kratko 2003). Osrednji cilj EU je predvsem gospodarski napredek in razvoj, ki temelji na velikem skupnem trgu, kjer se prosto trguje z blagom, storitvami in kapitalom, pomemben pa je tudi prost pretok delavcev (UV 2003, 4).

25

Prost pretok blaga Prost pretok blaga je ob prostem pretoku oseb, storitev in kapitala ena od svoboščin, ki so temelj za delovanje notranjega trga EU. Svoboda prostega pretoka blaga temelji na načelu, da nobena država članica ne sme postavljati ovir za nek proizvod, ki je legalno na trgu katerokoli druge države EU. Vsi predpisi, prostovoljni standardi, spremljajoča tehnična infrastruktura, nadzor varnosti proizvodov na trgu in ukrepi v zvezi s prometom blaga so torej usmerjeni k temu, da bi bil pretok blaga znotraj držav članic EU čim bolj neoviran. Predpisi morajo biti usklajeni, tako z evropskimi pravnimi akti kot tudi s prakso, uveljavljeno in usklajeno med državami članicami EU. Za zagotovitev izpolnjevanja zahtevanih tehničnih lastnosti proizvodov in s tem prostega pretoka blaga je bilo treba v EU uskladiti številne postopke, tehnične predpise in standarde, kar je pogosto zahtevalo prilagoditve obstoječih proizvodnih procesov v podjetjih in posledično velike naložbe. Predpisi urejajo oziroma zahtevajo prilagoditev lastnosti, pa tudi ravnanja s številnimi proizvodi, kot so motorna vozila, živila, kemikalije (nevarne snovi, nevarni pripravki, detergenti, mineralna gnojila, eksplozivi), zdravila za uporabo v humani in veterinarski medicini, kozmetika, elektrotehnični proizvodi, proizvodi, ki povzročajo elektromagnetne motnje, telekomunikacijska oprema, igrače, stroji, dvigala, medicinski pripomočki za uporabo v humani in veterinarski medicini, plinske naprave, tlačne posode, gradbeni proizvodi, rekreacijska plovila, kristalno steklo, tekstil, obutev, les, predmeti kulturne dediščine in orožje za civilno uporabo. Za nekatere od navedenih proizvodov obstajajo predpisi, ki določajo pogoje za označevanje teh proizvodov z znakom CE. Znak CE je pravzaprav potni list za blago iz Slovenije na trg EU, saj z njim proizvajalec potrjuje skladnost proizvoda z evropsko zakonodajo, kar je pogoj za umestitev proizvoda na skupni trg (UV 2003 , 11). Prost pretok oseb Prost pretok oseb je ena od štirih temeljnih svoboščin skupnega notranjega trga EU. Ob ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti je bil prost pretok oseb omogočen samo posameznikom, ki so se v drugi državi članici zaposlili in tam opravljali samostojen poklic. Danes gibanje oseb med državami EU predstavlja temeljno državljansko pravico, ki je ključno zaznamovala zadnje desetletje evropskega združevanja. Ko govorimo o prostem pretoku oseb znotraj EU, govorimo o izvajanju pravice do vstopa, bivanja in dela v drugi državi članici. Splošnega prostega gibanja oseb pa v EU ni, saj lahko posameznik v drugi državi biva le, če tam dela, študira, je upokojen ali ima dovolj lastnih sredstev za preživljanje. (UV 2003 ,18). Prost pretok storitev Za storitve znotraj EU ni več meja, niso več podvržene carinskemu nadzoru in drugim oblikam zaščit, ampak je storitvena menjave med članicami EU povsem neovirana. V praksi to pomeni, da lahko podjetje ali samozaposleni posameznik, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje neke dejavnosti v domači državi, opravlja enako dejavnost kjerkoli znotraj EU. Oseba lahko pri tem potuje v drugo državo, da bi storitev nudila tam ali pa storitev nudi kar doma, kar bi lahko na primer veljalo za svetovalne dejavnosti preko telefona. Storitve zajemajo širok obseg dejavnosti – od bank in zavarovalnic do prevoza in turizma in drugih dejavnosti. Še posebej pomembne so finančne storitve, ki predstavljajo zelo obsežen trg in so potrebne za učinkovito delovanje drugih gospodarskih sektorjev. Prost pretok storitev v okviru EU prinaša različne koristi. Ponudnikom storitev je omogočeno neovirano poslovanje na območju vseh držav članic

26

EU, kar bistveno poveča njihov domači trg, potrošniki pa si lahko obetajo široko izbiro ponudnikov, ki jih mednarodna konkurenca neprestano sili v izboljšanje kakovosti in zniževanje cen ponudbe. Temeljni načeli prostega pretoka storitev sta svoboda opravljanja storitev in pravica do ustanavljanja. Pravica do ustanavljanja ureja dejavnosti, ki se opravljajo stalno in neprekinjeno, zato zagotavlja pravico stalne nastanitve v državi članici z namenom opravljanja gospodarske dejavnosti. Svoboda opravljanja storitev pa ureja dejavnosti, ki se opravljajo zgolj začasno, zajema torej opravljanje gospodarske dejavnosti v drugi državi članici, v kateri oseba nima poslovnega sedeža. Obe načeli pomenita za slehernega državljana možnost neovirane ponudbe storitev na celotnem območju EU (UV 2003 ,24). Prost pretok kapitala Zajema vse transakcije s finančnim in realnim premoženjem (npr. nepremičnine) med pravnimi in fizičnimi osebami na območju držav članic EU in vse tovrstne transakcije med navedenimi osebami z območja držav članic EU (rezident EU) s pravnimi in fizičnimi osebami tretjih držav (nerezidenti EU). Izjemoma so izvzete transakcije, povezane z javno varnostjo (financiranje trgovine z orožjem in mamili, pranje denarja), dovoljeni pa so začasni kratkoročni posegi v prostost pretoka kapitala zaradi plačilno bilančnih težav posamezne države članice. Terminologijo in klasifikacijo kapitalskih tokov določa posebna evropska direktiva. Po njej so kapitalske transakcije opredeljene kot: neposredne naložbe, nepremičninske naložbe, kreditni posli, posli z vrednostnimi papirji, depozitni posli, osebni kapitalski prenosi, fizični prenosi denarja preko mej… Prost pretok kapitala omogoča gospodarstvu širše naložbeno povezovanje, vključevanje v mednarodne trgovinske tokove in predvsem širši in cenejši dostop do finančnih virov za gospodarsko aktivnost. To omogoča gospodarstvu večjo učinkovitost. Prost pretok kapitala za državljane pomeni možnost odpiranja računov v tujih bankah, trgovanje z vrednostnimi papirji tujih izdajateljev na tujih borzah, ustanavljanje lastnih podjetij v tujini, naložbe v tuja podjetja in finančne institucije, prav tako pa tudi najemanje posojil v tujini in možnost prenosa gotovine preko meje v skladu s pravili o preprečevanju pranja denarja (UV 2003 ,28). 3.3 Vloga Svetovne banke v globalizaciji Svetovna banka je bila ustanovljena kot sestrska institucija MDS. Njena prvotna naloga je bilo zagotavljanje dolgoročnega kapitala državam, katerih infrastruktura je bila opustošena v drugi svetovni vojni in to v času, ko je bilo na razpolago zelo malo ali nič zasebnega kapitala. Postopoma je preusmerila svojo osrednjo pozornost k manj razvitim državam. Regionalne razvojne banke so bile ustanovljene po modelu Svetovne banke. Svetovna banka je prispevala kapital predvsem v obliki jamstev industrijskih držav, od katerih si je Svetovna banka lahko izposodila na kapitalskih trgih z oceno AAA. To je bila bistroumna finančna domislica, ki je podelila koristi revnim državam ob skoraj ničnih stroških bogatih držav. Jamstva niso bila nikoli uveljavljena. Dogovor trpi zaradi pomembnih slabih strani: posojanje Svetovne banke je zaklenil v medvladni prisilni jopič. Ustanovna listina svetovne banke zahteva, da imajo njena

27

posojila jamstvo vlad držav, ki si od nje izposojajo. Jamstva postanejo instrument nadzora v rokah države prejemnice. Leta 1960 je bilo Svetovni banki dodano Mednarodno združenje za razvoj (IDA), katerega namen je bil zagotavljanje posojil z zelo nizkimi obrestnimi merami in dolgoročnimi zapadlostmi najrevnejšim državam članicam. Prvotno se je Svetovna banka ukvarjala predvsem z infrastrukturnimi projekti. Ko se je njena osredotočenost preusmerila na države v razvoju, se je njeno delo postopoma premaknilo k ustvarjanju človeškega ter družbenega kapitala ter ublažitvi revščine. Odkar je prevzel nadzor James Wolensohn, se je Svetovna banka lotila močno potrebnih socialnih pobud, vse od posojanja v manjšem obsegu do učenja na daljavo, boja proti aidsu in drugim nalezljivim boleznim. Busheva administracija je nedavno tega predlagala zmanjšanje obsega posojil Svetovne banke in povečanje njene dejavnosti oblikovanja subvencij. To je poziv, da se polovica IDA odlivov izrazi v obliki subvencij. Nadomestitev posojil s subvencijami je pomenil korak v pravo smer. Ena izmed koristi posojanja je, da svetovni banki zagotavlja del dohodka za porabo po prosti izbiri. Z njenim preoblikovanjem v Svetovno razvojno agencijo bi postala odvisnejša od vlad darovalk, kar bi jo podvrglo vsem slabostim, za katerimi trpijo bilateralne agencije za pomoč. Obstaja nujna potreba za zagotovitev javnih dobrin, ki naj bi jih plačale bogate države. Razporeditev bogastva je potekala na nacionalni ravni, dokler ni globalizacija ožigosala progresivne obdavčitve za kontraproduktivno; zdaj pa naj bi jo izvajali na globalni ravni. En način uveljavitve tega načela bi bila dejavnejša uporaba kapitalskega jamstva Svetovne banke z vključevanjem v bolj tvegane dejavnosti. Tako bi npr. Svetovna banka lahko jamčila za komercialne zapise, izdane pri »Microcredit Finance Corporation«. To bi bila lahko velika usluga svetu, saj so se krediti v manjšem obsegu in financiranje majhnih in srednje velikih podjetij pokazali kot učinkoviti in koristni pri zmanjševanju revščine. Zdaj ni pravi trenutek, da se Svetovna banka loti pomembne reforme, saj je vsako prestrukturiranje nagnjeno k ustvarjanju rezultatov, kot je zmanjševanje njenih sredstev. Bolje kot poskusiti aktivneje uporabiti kapitalska jamstva Svetovne banke bi bilo uporabiti shemo SDR. Pravi trenutek reforme Svetovne banke bo prišel po tem, ko se bo shema SDR pokazala kot učinkovita. Do takrat bo MFI imela čas uresničiti novo paradigmo in samo ozračje bo postalo bolj naklonjeno konstruktivnim reformam (Soros 2003 , 95-105). 3.4 Vloga Mednarodnega denarnega sklada v globalizaciji Primer globalnega finančnega trga ni tako jasen kot primer mednarodne trgovine. Obstaja temeljna razlika med finančnimi trgi in trgi za materialne dobrine in storitve. Medtem ko se slednji ukvarjajo z znanimi količinami, se prvi s količinami, ki niso le neznane, ampak tudi nespoznavne. Kadar imamo opraviti z znanimi količinami, je pri trgih mogoče zaznati težnjo k ravnotežju, kar pa za finančne trge ne velja. Le ti zmanjšujejo vrednost prihodnosti. Namesto predvidljivega izida je prihodnost po naravi nepredvidljiva in malo verjetno je, da bo ustrezala pričakovanjem.

28

Zgodovino finančnih tokov prekinjajo krize. Vsaka kriza je privedla bliže k urejevalnem okvirju. Tako so se skozi čas razvili centralno bančništvo in predpisi finančnih trgov. Monetarne oblasti so v naprednih industrijskih državah dobro razvite, vendar razvoj mednarodnega urejevalnega okvirja ni sledil temu globalizacije finančnih trgov. To lahko vidimo, če pogledamo bližnjo preteklost. Zadnjih dvajset let so zaznamovale finančne krize: velika mednarodna dolžniška kriza, ki se je začela v Mehiki leta 1982 in nadaljevala pot do najbolj zadolženih držav; druga mehiška kriza leta 1994, ki se je razširila po vsej Latinski Ameriki in leta 1997 kriza razvijajočih se trgov, ki je začela pot v Aziji, nadaljevala po svetu, sprožila rusko neizpolnitev obveznosti in končala pot z devalvacijo brazilskega reala januarja 1999. Značilnost teh kriz je, da so vplivale na obrobje mednarodnega finančnega sistema. Države v središču so ostale neprizadete, saj so v primeru njihove ogroženosti monetarne oblasti nemudoma vzele vajeti v svoje roke in tako preprečile propad mednarodnega finančnega sistema. To je povzročilo veliko neenakost v gospodarski in finančni uspešnosti središča in obrobja. Medtem ko se je obrobje prebijalo iz ene krize v drugo, je središče ostalo neverjetno stabilno in obetavno. Odgovornost za delovanje sistema je centru dala pomembno prednost. Dejstvo je, da so globalni finančni trgi ustvarili zelo neenakomerno igralno polje, ki se ne ujema z doktrino tržnih fundamentalistov. Ta trdi, da trgi zagotavljajo optimalno dodelitev sredstev. Ob ustanovitvi julija 1944 je bil MDS oblikovan za svetovno situacijo, v kateri sta vladala fiksna obrestna mera in kapitalski nadzor. Njegova naloga je bila ustvariti možnosti za uresničitev rasti mednarodnega trgovanja in to s pomočjo vpeljave pravil za drseči devizni tečaj in mednarodni plačilni promet ter s pomočjo zagotavljanja začasnega financiranja prilagoditev v plačilni bilanci. Kapitalski nadzor je bil postopoma dvignjen na višjo raven in sistem fiksnega deviznega tečaja se je zrušil leta 1971. prva naftna kriza leta 1973 je ustvarila globoko neravnovesje v trgovini, ki so ga morale financirati komercialne banke. Prišlo je do neverjetne ekspanzije suverenih posojil, ki so vodila v krizo leta 1982. Ohranitev mednarodnega bančnega sistema je postala prednostna naloga. MDS je bila vodilna agencija pri sestavljanju rešilnih paketov, ki so državam dolžnicam omogočili servisiranje njihovega dolga. Centralne banke so pritiskale na komercialne banke za »prostovoljno« podaljšanje zapadlosti njihovih posojil in ustvarjanje »novega« denarja, s katerim bo mogoče odplačati obresti. MDS je bil uspešen pri opravljanju svoje naloge, saj se je izognil glavnim napakam. To je bil izvor tega, kar je bilo pozneje prepoznano kot osebna odgovornost: v primeru krize so se države, ki so posodile sredstva, lahko obrnile na MDS. Kriza v obdobju 1997-1999 je odkrila temeljno napako v strukturi mednarodnega finančnega sistema. Države uvrščene v središče sistema imajo možnost izvajati ekonomsko politiko, ki bo kljubovala gospodarskim ciklom.

29

V preteklosti so se bile države s programi MDS zmožne opomoči, saj so finančni trgi zaupali MDS in so bili pripravljeni slediti njegovi smeri. Ustanovitelji institucij Bretton Woodsu so nameravali enakovredno obravnavati države s primanjkljajem in države s presežkom. Obe skupini držav sta bili enako zavezani k prilagoditvam za ohranitev ravnovesja. Vpliv MDS nad državami s presežkom v praksi skoraj ne obstaja. Breme prilagajanja mednarodnih neuravnovešenih plačilnih bilanc je padlo skoraj izključno na države, ki si sredstva izposojajo. Težave je lažje prepoznati kot odpraviti. Čarobna formula, ki bi lahko spremenila to zakonitost, ne obstaja. Finančni sistem ponuja nekaj odličnih primerov nerešljivih težav. Prva nerešljiva težava je valutni sistem. Vsak sistem je pomanjkljiv in napake bo razkril čas. Fiksni devizni tečaji so togi. Drseči devizni tečaji so nagnjeni k razvoju samokrepitvenih teženj, ki jih naposled pripeljejo daleč stran od ravnovesne točke. Druga nerešljiva težava je odsotnost globalne centralne banke, ki refinancira posojila, saj ne nadzoruje notranjih finančnih sistemov. Politika Evropske centralne banke temelji na gospodarskih razmerah v evro območju kot celoti in Nemčija zelo hitro postaja bolnik Evrope. Ta primer nam kaže, da odgovornost za sistem podeljuje določene prednosti popolnoma neodvisno od tega, ali imamo opraviti z bogato ali revno državo, vendar te dejstvo, da si bogat in vpliven, prej privede do odgovornosti. Pomembno izboljšavo v delovanju MDS bi dosegli z uporabo SDR za zagotavljanje mednarodne pomoči. Ta bi lahko zmanjšala razkorak me središčem in obrobjem. Kot spodbudo za sprejemljivo politiko in zmanjšanje neravnotežja med središčem in obrobjem bi lahko uporabili še druge ukrepe. Razmislimo lahko še o več možnostih:

• MDS lahko razvrsti države v razrede. Država v najvišjem razredu bi bila država z nizkimi ali skoraj ničnimi stroški, avtomatično primerna za RKL. Ta razred bi imetnikom obveznic zagotovil, da bi bile v primeru programa MDS njihove terjatve v celoti upoštevane. To bi zagotovilo močno povečanje državnega kredita države. Državam najnižjega razreda pa bi MDS že vnaprej jasno pokazal, da jih ne bi bil pripravljen sprejeti v program brez delitve bremena zasebnega sektorja. Posojilodajalec se tako razbremeni odgovornosti.

• Baselski sporazum, ki postavlja mednarodno dogovorjene kapitalske standarde komercialnih bank, bi lahko prevedel razrede MDS v odstopanja v kapitalskih zahtevah po komercialnih bančnih kreditih.

• Centralni bančni sistem Združenih držav; Evropska centralna banka, Centralna banka Anglije in Centralna banka Japonske bi lahko akceptirale blagajniške zapise izbranih držav pri svojih diskontih oknih. Ta privilegij bi lahko bil pridržan za specifične države ali posebno tvegane situacije.

• Če gremo še dlje iste centralne banke bi pri svojih diskontnih oknih lahko akceptirale dolgoročne obveznice izbranih držav s pomočjo uvedbe diskontov, ki se od časa do časa spreminjajo. To bi skrčilo premije tveganja in pomagalo obrobnim državam pri podaljšanju zapadlosti njihovega dolga. Še pomembneje je, da bi jim to omogočilo uresničevanje ciklične gospodarske politike, pod pogojem, da bi centralne banke zagotovile diskonte po primerni stopnji.

30

• Naslednja možnost je, da se centralni bančni sistem Združenih držav, Evropska centralna banka, Centralna banka Anglije in Centralna banka Japonske strinjajo z vodenjem odprtih tržnih poslov, kjer bi uporabljali najvarnejše tranše državnih obveznic, izdanih v obrobnih državah z najvišjo oceno MDS (Soros 2003).

3.5 Vloga Svetovne trgovinske organizacije v globalizaciji Ekonomska teorija je pokazala, da ob nespremenjenih okoliščinah mednarodna menjava prinaša koristi vsem stranem. Zmagovalcev mednarodne trgovine v konkretnem primeru je malokdaj več kot poražencev. Na koncu bo vedno nekaj ljudi dvomilo o koristih mednarodne trgovine. Zelo pomembno je oblikovanje splošnih načel, ki jih bodo spoštovale vse strani, in prav to je dosegla WTO. To jo uvršča med zelo cenjene institucije. Če ne bi obstajala, bi jo nujno morali ustvariti. WTO je v mnogih pogledih popolno razvita in najnaprednejša od vseh naših mednarodnih institucij. Bila je uspešna ne samo pri oblikovanju mednarodnega prava, ampak tudi pri izvajanju sodne funkcije. Poleg tega je našla način uveljavljanja svojih sklepov. Naloga WTO je liberalizacija, ki temelji na pravilih mednarodne trgovine, kar izpolnjuje brezhibno. Glede na dejstvo, da organizacija WTO zahteva soglasno privolitev ustanovnih članic, jo moramo obravnavati kot pomemben podvig pravniške bistroumnosti. Navsezadnje imajo kritiki prav, ko trdijo, da je WTO pristranska v korist bogatih držav in multinacionalnih korporacij. Pristranska ni zaradi svojega mehanizma, ampak zaradi načina njegove uporabe in pomanjkanja podobnih učinkovitih struktur, ki bi si prizadevale za druge socialne cilje, kot so varstvo okolja, delovne pravice in človekove pravice. Kar se tiče napačne uporabe mehanizma WTO, moramo opozoriti na dve stvari. Prva in najpomembnejša glede na velikost razpona je razlika v razmerju do izdelkov razvitih država in tistih v razvoju. Odstranitev tarifnih in ne tarifnih ovir za kmetijske izdelke, tekstil in obutev je razdeljena na faze v daljšem obdobju kot pri zahtevnejših industrijskih izdelkih. Naprednejše industrijske države trenutno letno porabijo približno 360 mrd USD za subvencioniranje svojega kmetijstva. V nasprotju porabijo le 54 milijard USD za zunanjo pomoč. Druga stvar zadeva pristranskost v prid korporativnih interesov. Pomanjkanje mednarodnih predpisov in ovire nacionalnim predpisom skupaj tvorijo podporo korporativnim interesom. V odsotnosti enakovredno zavezujočih predpisov na drugih področjih, kot so človekove pravice, delovne razmere, zdravstvo in varstvo okolja, WTO daje mednarodni trgovini premoč nad preostalimi socialnimi cilji. V določenem pogledu je bila WTO preveč uspešna. Praktično gledano, je edina mednarodna institucija, kateri so se Združene države pripravljene podrediti. To ji daje ogromno moč. Prosta trgovina in prosti trgi se uporabljajo samo za ustvarjanje bogastva, medtem ko družba za svoje preživetje in prihodnost potrebuje tudi druge javne dobrine. V današnji svetovni situaciji ne obstaja ravnovesje med zasebnim dobičkom in javno blaginjo, kar je osnovni razlog, zakaj se je STO znašla na udaru. Pomislimo na socialne težave, ki jih povzroča kreativna destrukcija globalnega kapitalizma. Te ustvarjajo potrebo po kompenzacijah, dodatnem usposabljanju in socialni varnostni mreži. To so domače naloge, ki so zunaj obsega mednarodnih trgovinskih pravil WTO. Nekatere države so prerevne, da bi lahko financirale potrebne

31

ukrepe in potrebujejo mednarodno pomoč. To je manjkajoči del v naših globalnih institucionalnih dogovorih. V dopolnitvi novega ogrodja pomoči, bi moralo priti do določenih sprememb v ogrodju trgovine. Kar nekaj področij se tako postavlja v ospredje: pravice iz delovnega razmerja, zaščita okolja, pravice intelektualne lastnine, konkurenca, boj proti korupciji in davčna politika in organizacija WTO. Pravice iz delovnega razmerja Razlika v obravnavanju dela in kapitala je bistvena značilnost globalnega kapitalističnega sistema, kot je trenutno organiziran. Kapital se pomika v države, kjer najde poceni delovno silo in druge zaželene pogoje. To pomaga tem državam pri razvoju. Razvite države izgubljajo delovna mesta, vendar pridobitev trgovine obenem omogoča ustvarjanje novih delovnih mest, ki imajo večinoma večjo dodano vrednost. Pojavi se tudi določena stopnja migracije, v bogate države, z namenom zapolnitve delovnih mest, ki lokalno ni mogoča. Obstaja mednarodna institucija, ki se posveča zaščiti dela, to je ILO. Okolje, zdravje in varstvo pri delu Okoljevarstveni predpisi in predpisi o varstvu pri delu postavljajo nekaj perečih težav. Zdaj države svobodno uvajajo katerokoli predpise, ki jih želijo znotraj svojih meja. Okoljevarstveni aktivisti se v razvitem svetu na ves glas zavzemajo za univerzalne okoljevarstvene standarde. Težava se pojavi, ker jih revne države ne morejo dosegati. Uvajanje standardov z uporabo prisilnega mehanizma bi očitno diskriminiralo manj razviti svet. Zaščita okolja je plemenit cilj. Tisti, ki verjamejo vanj, morajo biti pripravljeni zanj tudi plačati. Splošen sporazum o okoljevarstvenih težavah ne obstaja. Predlagali so, da je potrebno ustanoviti nekaj podobnega Svetovni okoljevarstveni organizaciji. Na žalost pa obstaja takšen odpor do mednarodnih institucij, da na omenjeni klic po vsej verjetnosti ne bo odziva. Zaščita vlaganj in protikorupcijski ukrepi Sporazum o trgovinskih vidikih naložbenih ukrepov je oblikovan, da bi zagotavljal enakopravno igralno polje med tujimi in domačimi podjetji. Ostaja pa dejstvo, da je v svetu, kjer je kapital svoboden pri gibanju, igralno polje močno usmerjeno v korist mednarodnih vlagateljev in meddržavnih korporacij. Države velikokrat ponujajo davčne spodbude in druge subvencije transnacionalnim korporacijam, saj morajo med sabo tekmovati, da pritegnejo zunanje naložbe. Pri izkoriščanju naravnih virov se dovoljenja pogosto pridobivajo s podkupovanjem. Rudarska in naftna podjetja si goreče prizadevajo v boju proti korupciji. Organizacijske težave V WTO vsa pogajanja potekajo med državami in manj razvite države pogosto nimajo možnosti zaščititi lastnih interesov. Prav tako manj razvite države niso imele veliko vpliva pri ustvarjanju predpisov za Urugvajski krog, obenem pa so jih morale upoštevati, saj mora biti po pravilih WTO vsaka država članica vseh pogajalskih sporazumov kot samostojnih sklopov. Britanska Bela knjiga o mednarodnem razvoju ter poročilo iz Zedilla predlagata zakonito pomoč državam v razvoju pri krmarjenju z obstoječimi pravili trgovanja, tehnično pomoč pri ustvarjanju trgovinske pogajalske moči revnejših članic WTO, bolj

32

razjasnjeno posebno in raznoliko obravnavanje držav na različnih stopnjah razvoja in možne reforme pogajalskega procesa. Razvojni krog bi lahko pripomogel k zdravljenju bolezni globalizacije z zagotavljanjem sklopa finančnih spodbud za prostovoljno privolitev v mednarodna pravila in standarde (Soros 2003 , 29-53). 4 PROJEKCIJE, TRENDI IN ANALIZE Analiza in trendi razvoja Evropske unije Širitev je ena najpomembnejših priložnosti, ki jih ima Evropska unija na začetku 21. stoletja. Njena zgodovinska naloga je, da pospeši miroljubne procese povezovanja evropske celine in razširi območje miru ter stabilnosti na nove članice. Proces, ki je ustvaril razmere za širitev, se je začel na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu decembra 1997. Junija 2001 je na zasedanju v Goeteborhu Evropski svet potrdil svoj cilj, da bo do konca leta 2002 zaključil pogajanja s tistimi državami, ki bodo pripravljene na članstvo v EU. Napovedi so se uresničile in decembra 2002 so bila zaključena pristopna pogajanja z desetimi državami. Pristopna pogodba med EU in desetimi državami pristopnicami, podpisana 16.04.2003 v Atenah, je najobsežnejša mednarodna pogodba v zgodovini. Leta 2003 smo praznovali 10. obletnico Maastrichtske pogodbe oziroma Pogodbe o Evropski uniji, ki je v zgodovini evropskega povezovanja zaznamovala novo fazo vse tesnejšega sodelovanja med evropskimi državami. Nizozemsko mesto Maastricht je kraj rojstva EU, saj je takrat evropska skupnost, v kateri je sodelovalo 12 držav, postala Evropska unija. Gospodarska unija je prerasla v politično, hkrati pa z zagotavljanjem državljanskih in človekovih pravic EU v zavesti njenih prebivalcev vse bolj postaja unija državljanov. V tem času je na evropsko prizorišče pogumno zakorakala tudi Slovenija. Leto 1993 je EU razglasila za evropsko leto starejših ljudi in solidarnosti med generacijami. Prvo polovico leta je Svetu EU predsedovala Danska, drugo polovico pa Belgija. Januarja je začel veljati skupni evropski trg, februarja so se za vstop v unijo začela pogajanja z Avstrijo, Finsko in Švedsko, aprila pa z Norveško. S 1. novembrom je začela veljati Maastrichtska pogodba in pogodba o Evropski uniji je določila nove skupne politike in oblike sodelovanja. S to pogodbo je bil vpeljan tudi naziv Evropska unija, ki je gospodarskemu sodelovanju med državami članicami dodala še politično razsežnost. S pogodbo iz Maastrichta EU ustanovi svojo zunanjo in varnostno politiko ter vpelje sodelovanje na področjih pravosodja in notranjih zadev. Leto 1994 je bilo razglašeno za evropsko leto prehranjevanja. Januarja je vodenje Evropske unije prevzela Grčija. Še isti mesec se je začela druga faza oblikovanja gospodarske in denarne unije in ustanovljen je bil Evropski denarni inštitut, predhodnik evropske centralne banke. Veljati je začela pogodba o evropskem gospodarskem prostoru, ki ne jamči le proste trgovine, ampak tudi temeljne svoboščine skupnega trga. Marca so se končala pristopna pogajanja z Avstrijo, Švedsko, Finsko in Norveško; ustanovljen je bil Odbor regij, posvetovalno telo EU. Pred poletjem so potekale četrte neposredne volitve v evropski parlament, Avstrija pa je izvedla referendum o vstopu v EU. Julija je krmilo Unije prevzela Nemčija. Jesenski referendum na Norveškem je pokazal, da se je 4,5 milijona Norvežanov ne bo vključilo v EU.

33

Leto 1995 je kot evropsko leto minilo v znamenju cestne varnosti in mladih voznikov. Pod francoskim predsedovanjem Uniji so se dvanajsterici januarja priključile Avstrija, Finska in Švedska; za obdobje prihodnjih petih let je bila imenovana evropska komisija. Februarja je zaživela Europa, spletni portal evropske unije. Marca je bil v Parizu sprejet in podpisan Pakt stabilnosti za srednjo in vzhodno Evropo, sedmerica članic (Belgija, Francija, Nemčija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija) pa je isti mesec začela uresničevati določila Schengenskega sporazuma. Mesec kasneje je Liechtenstein potrdil svoj vstop v evropski gospodarski prostor. Julija je predsedovanje Sveta EU prevzela Španija. Poleti so države članice podpisale konvencijo o Europolu, uradu evropske policije. Jeseni je Unija določila skupni seznam 101 države in ozemelj, katerih državljani za vstop v EU potrebujejo vizum. Leto 1996 je bilo evropsko leto vseživljenjskega učenja. Svet EU sta vodili Italija in Irska. Slovenija in Evropska unija sta 10. junija podpisali sporazum o pridružitvi. V preambuli sporazuma je članstvo v EU opredeljeno kot končni cilj. Decembra je evropski svet dosegel sporazum o vseh zadevah, potrebnih za uvedbo nove skupne valute. Danska, Finska in Švedska pa so podpisale Schengenski sporazum. Leto 1997 je Unija zaznamovala kot evropsko leto boja proti rasizmu in ksenofobiji. Krmilo Unije je iz irskih rok prevzela Nizozemska. Petnajsterica 25. marca praznuje 40. obletnico Rimske pogodbe. Junija Svet EU potrdi ustanovitev evropskega centra za nadzor nad rasizmom in ksenofobijo, julija pa polletno predsedovanje Sveta EU začne Luksemburg. Isti mesec evropska komisija predstavi dokument, imenovan Agenda 2000, ki določa okvir prihodnjega razvoja EU, prinaša finančni paket za obdobje 2000-2006, rešil pa naj bi tudi vprašanja o širitvi Unije. Oktobra so zunanji ministri držav članic podpisali Amsterdamsko pogodbo, ki močno poudarja spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel. Evropski svet je decembra na zasedanju v Luksemburgu prižgal zeleno luč za začetek pristopnih pogajanj s t.i. luksemburško skupino kandidatk- Slovenijo, Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Ciprom. Leta 1998. Prvo polovico leta je Svetu EU predsedovala Velika Britanija, drugo polovico pa Avstrija. 2. aprila je slovenska vlada imenovala ožjo pogajalsko skupino za pristop Slovenije k EU in njenega vodjo. Evropsko sodišče je konec aprila določilo, da državljani članic EU lahko uveljavijo zdravstvene storitve v kateri koli državi članici, stroške zdravljenja pa poravna zdravstvena zavarovalnica, pri kateri je zavarovan posameznik. Maja je postalo jasno, da 11 držav članic že izpolnjuje zahteve za sprejem skupne evropske valute, mesec pozneje pa je bila ustanovljena evropska centralna banka. Konec leta so bila določena menjalna razmerja med 11 nacionalnimi valutami in evrom, ki so fiksna in se ne spreminjajo. Leto 1999. pod nemškim predsedovanjem Uniji se je 1. januarja začela tretja faza gospodarske in denarne unije, ki je vpeljala skupno denarno politiko. To upravlja evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu, kot knjižni denar pa v obtok pride evro. S 1 majem stopi v veljavo Amsterdamska pogodba in v okviru Sveta EU začne delovati visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko. Mesec kasneje države članice na neposrednih volitvah izvolijo poslance v evropski parlament. Finska julija prevzame predsedovanje Sveta EU, ki jeseni prvič izda letno poročilo o

34

človekovih pravicah. Decembra v Helsinkih zaseda Evropski svet. Takrat je k pristopnim pogajanjem povabljena t.i. helsinška skupina kandidatk-Bolgarija, Litva, Latvija, Malta, Romunija in Slovaška. Leto 2000. Šestmesečno predsedovanje Unije prevzame Portugalska. Sredi februarja se v Bruslju začne medvladna konferenca o institucionalnih reformah, mesec kasneje pa je EU na vrhunskem zasedanju v Lizboni začrtala gospodarsko strategijo do leta 2010 ter v tem okviru določila strategijo krepitve zaposlovanja, gospodarskih reform in socialne kohezije. Junija je bila sprejeta odločitev, da bo Grčija postala dvanajsta članica evroobmočja, mesec kasneje pa začne svetu predsedovati Francija. Konec septembra se Danci na referendumu izrečejo proti pridružitvi skupni evropski valuti. S sporazumom o pogodbi iz Nice se konča medvladna konferenca, ki odpira pot doslej največji širitvi. Leta 2001 je minilo v znamenju evropskega leta jezikov. Prvo polovico leta je Uniji predsedovala Švedska, drugo Belgija. 26. februarja je bila podpisana pogodba iz Nice, ki vsebuje spremene delovanja institucij, določa sedeže in glasove, ki jih bodo v Uniji imele prihodnje članice ter prinaša izboljšave na določenih področjih, predvsem glede odločanja in novih pristojnosti. Leto 2002. pod španskim predsedovanjem Uniji 1. januarja 12 članic Gospodarske in denarne unije svoje bankovce in kovance zamenja z evri, kar je največja menjava v svetovni trgovini. V večini držav evroobmočja se 28. februarja konča dvovalutno obdobje, isti dan pa prvič zaseda Konvencija o prihodnosti Evropske unije. Julija, ko krmilo EU prevzame Danska, po 50 letih preneha veljati časovno omejena pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Konec oktobra Evropski svet uradno potrdi pripravljenost Slovenije in še 9 kandidatk za vstop v Unijo, 13 decembra pa se na zasedanju Evropskega sveta v Kobenhavnu končajo pogajanja s Slovenijo, Ciprom, Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Malto, Madžarsko, Poljsko in Slovaško. Določen je tudi datum širitve z 10 pristopnicami – 1.maj 2004. Bolgarija in Romunija naj bi se Uniji pridružili leta 2007. Leto 2003. Unija je to leto razglasila za evropsko leto ljudi s posebnimi potrebami. Svetu EU je prvo polovico leta predseduje Grčija, januarja pa je bila 10. obletnica skupnega evropskega trga. Prva pomladna nedelja (23.marec) je pokazala prepričljivo voljo slovenskih volivcev, da se Slovenija pridruži EU. Za vstop je glasovalo 90% državljanov. 16 aprila so v Atenah predstavniki držav in vlad 25 držav podpisali eno najpomembnejših pogodb v nekaj več kot polstoletni zgodovini današnje Evropske unije: pogodbe o pristopu desetih novih držav k EU (Sever in Sankovič 2004, 10-14).

35

SLIKA 4: STOPNJA BREZPOSELNOSTI V DRŽAVAH EU

Največjo stopnjo brezposelnosti ima Poljska, sledijo ji Slovaška, Litva, Španija, Latvija…Slovenija je po stopnji brezposelnosti med državami EU na 15 mestu. SLIKA 5: STOPNJA INFLACIJE V DRŽAVAH EU

36

SLIKA 6: DELEŽ VLAGANJ V RAZISKAVE IN RAZVOJ V DRŽAVAH EU

Največ vlaga v raziskave in razvoj Švedska, sledi ji Finska, Nemčija, Danska, Francija, Belgija, Avstrija, Nizozemska, in Anglija, Luksemburg. Slovenija je na 11. mestu. Reforma Mednarodnega denarnega sklada Kot rečeno, se je do danes izoblikovalo soglasje, da bo MDS tudi v prihodnje igral pomembno vlogo pri reševanju finančnih kriz. Nadalje se ocenjuje, da bi MDS moral dosedanjo vlogo, ki je bila še najbolj podobna vlogi »gasilca« finančnih kriz, zamenjati z vlogo nekakšnega glavnega upravljavca teh kriz. To pomeni, da bo MDS na eni strani prek sistema »pogojevanja« omogočal dostop prizadete države do paketa tuje finančne pomoči – sveža sredstva in prestrukturiranje dolga – na drugi strani pa bo koordiniral sodelovanje s privatnim sektorjem in z vsemi mednarodnimi telesi, ki so zadolžena za oblikovanje pravil in standardov na različnih področjih. Reforma MDS mora odgovoriti na dve ključni vprašanji. Prvič, kakšno bo »pogojevanje« za koriščenje sredstev, ki jih MDS odobri državi v finančni krizi, in drugič, ali bo MDS dobil na razpolago bistveno več sredstev in prevzel vlogo nekakšnega mednarodnega posojilodajalca v skrajni sili, ali pa bo zaradi pomanjkanja lastnih finančnih sredstev tudi v prihodnje predvsem organizator paketov mednarodne finančne pomoči. Spremembe v uporabi načela »pogojevanja«. Gre za princip, ki ga je MDS uvedel v svojo prakso že v začetku petdesetih let. V obdobju devetdesetih let je bilo »pogojevanje« kot sestavni del programov za ekonomsko stabilizacijo, ki jih morajo države izvajati kot pogoj za dostop do finančnih sredstev MDS predmet stalnih in raznovrstnih politik.

37

Tem programom se je očitalo zlasti: da ne dosegajo svojih osnovnih ciljev, da povzročajo nesorazmerno visoke nacionalno-gospodarske stroške in da delujejo prociklično. Na temelju izkušenj s programi za ekonomsko stabilizacijo v preteklem desetletju so bile izoblikovane nekatere smernice za njihove značilnosti v prihodnje: • Upravičenost uporabe načela »pogojevanja«: upravičeno naj bi bilo samo v

primerih, ko je država zašla v plačilnobilančne probleme zaradi nepravilnosti v makroekonomski politiki, ali pa v primerih, ko država za reševanje od zunaj povzročenih problemov v tekočem ali kapitalskem računu plačilne bilance potrebuje več sredstev, kot jih MDS lahko zagotovi iz aranžmajev.

• Osredotočenost »pogojevanja« na makroekonomsko stabilizacijo: v prihodnje naj bi bili programi za ekonomsko stabilizacijo osredotočeni predvsem na ponovno vzpostavitev makroekonomskega ravnotežja. To pomeni, da se »pogojevanje« ne bi smelo uporabljati na področjih, za katera so zadolžene druge mednarodne institucije, na primer Svetovna banka in WTO.

• Večja stopnja individualnosti programov za ekonomsko stabilizacijo: programi za ekonomsko stabilizacijo naj bi bili v večji meri kot doslej prilagojeni specifičnim razmeram v posamezni državi. Vsiljevanje posplošenih rešitev, ki niso primerne položaju, v katerem se nahaja posamezna država, lahko privede do gospodarske, socialne in politične destabilizacije države.

• »Pogojevanje« in kapitalsko-finančni račun plačilne bilance: glede na to, da MDS nima pooblastil za odločanje o konvertibilnosti na kapitalsko-finančnem računu plačilne bilance, se konvertibilnosti na tem delu plačilne bilance tudi ne bi smelo uporabljati kot pogoj za dostop do sredstev MDS.

• »Pogojevanje« na področju politike deviznega tečaja: izkušnje manj razvitih držav v zadnjem desetletju so pokazale, da je bilo vztrajanje MDS pri različnih režimih fiksnega deviznega tečaja v pogojih, ko so države odpirale svoje kapitalsko-finančne račune in imele slabo razvite finančne sisteme, preprosto rečeno napačno. Danes prevladuje mnenje, da naj država uporablja tisti režim deviznega tečaja, ki je najbolj primeren za specifično situacijo. Več pozornosti kot sami izbiri režima deviznega tečaja bi morale države namenjati skladnosti med izbranim režimom ter fiskalno in monetarno politiko.

• »pogojevanje« in njegov vpliv na revščino: programi ekonomske stabilizacije in torej uporaba načela »pogojevanja« bi morala biti oblikovana tako, da ne bi še dodatno povečevali že tako močno negativnega vpliva finančnih kriz na najbolj revne dele prebivalstva. V tem kontekstu je treba zagotoviti, da proces makroekonomske stabilizacije države na fiskalnem področju, konkretno zmanjševanje proračunskih odhodkov, ne bo izveden prav na škodo tega dela prebivalstva. To je nedvomno tudi področje, ki omogoča tesno sodelovanje MDS s Svetovno banko in regionalnimi razvojnimi bankami. Za te mednarodne institucije, katerih cilj je podpirati družbenogospodarski razvoj držav članic, je zmanjševanje razdiralnega učinka finančnih kriz na socialni položaj prebivalstva v sedanjem položaju ena od osrednjih prioritet njihovega delovanja.

Glede ključnega vprašanja novega MDS so mnenja še danes različna. Na eni strani so zagovorniki koncepta, po katerem bi se MDS moral čim bolj približati vlogi mednarodnega posojilodajalca v skrajni sili, druga stran pa zagovarja stališče, da je treba vlogo MDS znatno omejiti (Mrak 2002, 651-652).

38

5 SKLEP Svetovna trgovina je v zadnjih letih v nekakšnem zastoju, čeprav je mednarodna delitev tako nepovratno daleč, da ne more iti nazaj. A dinamika rasti svetovne trgovine je bistveno manjša kot v prejšnjih obdobjih. Gospodarska rast se je v veliki meri ustavila, veliko globalnih podjetij je naletelo na težave, veliko multinacionalk je manj uspešnih, kot je bilo pričakovati. Svetovna distribucija dobrin gre v smeri povečevanja razlik; razlike med bogatimi in revnimi so mnogo večje kot pred pol stoletja. Globalizacija prinaša tudi številne druge probleme, kot so vprašanja varovanja okolja in ozračja pred številnimi neugodnimi vplivi gospodarskega razvoja. Svetovna gibanja, ki se imenujejo protiglobalistična, ves čas opozarjajo na vprašaje svetovne revščine, na razlike med bogatimi in revnimi, na vprašanja okolja in na civilizacijske konflikte, ki nastajajo v vse bolj globaliziranem svetu. Učinki globalizacije so različni. Kazalci kažejo, da so tiste države, ki so se bolj odpirale, dosegle večjo rast kot zaprte države. Podatki v 90. letih kažejo, da so najbolj razvite države rasle po stopnji 2%. V skupini držav, kot so Kitajska, Mehika, Brazilija, Indija, so beležili 5% stopnjo rasti nad ravnijo razvitih držav in to zaradi njihove politike vključevanja v svetovno trgovino. Ta podatek kaže, da ima odpiranje svetovni trgovini pozitivne učinke, da pa v celoti gospodarski razvoj v svetu in svetovne krize zadnjih štirih, petih let morda kažejo, da multilateralna akcija in sodelovanje držav na svetovni ravni nista bila dovolj učinkovita, da bi zajezila negativne učinke globalizacije. Kakšna je vloga manjših držav v takšnem svetu? Vključujmo se v evropski model, ki je za nas bolj sprejemljiv, EU daje večji poudarek trajnostnemu razvoju, vendar težave obstajajo. Skupna kmetijska politika, denimo, povzroča silne težave tretjemu svetu. Slovenija kot manjša države se vključuje v multinacionalne institucije, ki so relevantne, sem sodijo tako OZN, EU in NATO. Znotraj takšnega sveta je pomembno delovanje Slovenije tudi v okviru regionalnih povezav. Manjša država s vključevanjem v integracije maksimira svoje interese in se v mednarodnih institucijah uveljavlja nesorazmerno glede na svojo moč ter ima lahko večji vpliv. Živimo v kapitalističnem sistemu, ki se vedno bolj globalizira. V svetu je v zadnjih 50 letih nastalo ogromno mednarodnih institucij, kamor spadajo: STO, SB, MDS, NATO ter EU. Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad ter Svetovna trgovinska organizacija skrbijo za ekonomsko ureditev sveta. Globalizacija poteka različno hitro na različnih ravneh in na različnih geografskih področjih. Tudi razlogi povezovanja in sodelovanja držav niso vedno povsem enaki – evropske države so npr. že pred časom spoznale, da se lahko bolje uveljavijo in da jih svetovne sile bolj upoštevajo, če nastopajo skupaj. Procesi globalizacije so mnogodimenzionalni in zadevajo ves svet, zato se tudi EU in male države morajo odzivati, če želijo na te procese kakorkoli sovplivati in jih sooblikovati. Globalizacija najpogosteje označuje prost pretok ljudi, blaga, kapitala in storitev.

39

6 POVZETEK Mednarodne organizacije v ožjem smislu, meddržavne organizacije (governmental international organizations) so ustanovljene z mednarodnimi pogodbami in jim mednarodno javno pravo priznava mednarodnopravno osebnost. Slovenija je 1. maja 2004 postala članica EU. Vključitev v EU pomeni za Slovenijo tudi aktivno sodelovanje in soodločanje pri skupnih evropskih pobudah in ciljih, več gospodarskih priložnosti, ki jih zagotavlja dinamika odprtega enotnega trga ter udeležbo v obstoječih politikah EU, seveda pa tudi večjo politično in vojaško stabilnost. Polnopravna pogodbena članica GATT je postala 30.10.1994 z uveljavitvijo Protokola o pristopu h GATT in njemu priložene liste carinskih koncesij. Po pristopu je nadaljevala pogajanja za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji ter jih 23.12.1994 uspešno končala s podpisom Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije. To ji je omogočilo priznanje statusa izvirne članice STO. Formalno pa je postala Slovenija članica STO 30.07.1995, ko je bil uveljavljen sprejem Marakeškega sporazuma. S članstvom v STO pa mora sprejeti določene obveznosti, ki zadevajo tudi njeno politiko ekonomskih odnosov s tujino. Globalizacija je svetovni pojav, ki ga povezujejo s človeškim hotenjem, da premaga negotovost in poveča svoje bogastvo, kar je mogoče uresničiti le z naraščajočim povezovanjem in sodelovanjem. Ključne besede: Mednarodne organizacije, Evropska Unija, Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, globalizacija. ABSTRACT International organizations, especially governmental international organizations are established with international contracts and are treated as international legal bodies by the international public law. Slovenia became the member of the EU with 1st of May 2004. Joining EU gives Slovenia opportunity to be actively involved and to make decisions about common european initiatives and goals, it brings more economic opportunities, assured by the dynamics of the open common market and gives opportunity to participate in the existing EU policies and of course also greater political and military stability. Slovenia became a full GATT member on 30.10.1994 with the enforcement of Protocol of joining GATT and attached custom concession papers. After joining GATT, Slovenia continued with negotiations for membership in World Trade Organization which was successfully finished on 23.12.1994 with the signing of Agreement about establishment of WTO. This allowed Slovenia to recognize the status of originally formed WTO. Formally Slovenia joined WTO on 20.7.1995 after signing Marakesh agreement. With the WTO membership came also some obligations, concerning Slovenia's policy of economic relations with foreign countries.. Globalizacija je svetovni pojav, ki ga povezujejo s človeškim hotenjem, da premaga negotovost in poveča svoje bogastvo, kar je mogoče uresničiti le z naraščujočim povezovanjem in sodelovanjem.Globalisation is worldwide phenomenum, connected with human desire to overcome uncertainty and to increase his wealth. This can be done only with the constantly growing connections and cooperation. Key words: international organizations, European Union, World Trade Organization , International Monetary Fund, World Bank, globalisation.

40

7. UPORABLJENI VIRI 1. Blair, Tony. (1999). Doctrine of the International Community.

[Online]Available:htpp:// Globalpolicy.org/globaliz/politics/blair.htm [25.09.2004]

2. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

3. Bobek, Vito in Kenda Vladimir 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

4. Brezovšek, Marjan in Haček Miran. 2003. Globalizacija in državna uprava. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

5. Center Evropa. (2003).Evropska unija na kratko.[Online]Available:htpp://www.evropska-unija.si/pages/publikacije/pdf/eu_na_kratko.pdf [25.09.2004]

6. Černetič. 2002. Obrazi globalizacije. [Online]. Available: htpp:// www.utrip.net/arhiv/html/apr02/10.htm [25.09.2004]

7. Dresner Bank. 2001. Herausforderungen EU-Erweiterung. 8. Drnovšek, Janez. (2002). Uvod predsednika vlade na seji Strateškega sveta za

varnostna vprašanja »Iskanje identitete globalizirani družbi«. [Online] Available:htpp://sigov.si/pv/ si/elementi/novica. [25.09.2004]

9. Gospodarska zbornica Slovenije. 2003. Poslovni vodnik po evropskih institucijah. 10. IMF. 1999. Anual Report. Washington: IMF 11. Keita, Ibrahim Boubacar (1999). Setting the global agenda for Africa. [Online]

Available:htpp://socialistinternational.org/9SocAffairs/1_V48/eKeita.html [25.09.2004]

12. Kenda, Vladimir in Vito Bobek. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta.

13. Ministrstvo za gospodarstvo. Mednarodno sodelovanje. [Online]. Available: htpp:// www.mg-rs.si/mednarodno_sodelovanje/index.php

14. Ministrstvo za zunanje zadeve. Organizacija združenih narodov. [Online]. Available: htpp://nato.gov.si/slo/slovenija-nato/nacionalna-varnost/mednarodne-organizacije/ozn/ [19.09.2004]

15. Moore, Mike. (2000). In Paris of the Future. [Online]. Available: htpp://wto/org/english/news_e/spmm_e/spmm34_e.html [25.09.2004]

16. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: Založba GV 17. Pikalo, Jernej. 2003. Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Založba

Sophia. 18. Tratnik, Matjaž in Aleš Ferčič. 2002. Mednarosno gospodarsko pravo. Maribor:

Pravna fakulteta. 19. Sever, Mojca, Sever, Vital in Nina Sankovič. 2004. Almanah EU s spletnimi

povezavami. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

41

20. Slovenski politološki dnevi 2003. .[Online]Available:htpp://www.diploma/dnevi_2003_ priceli.htm [04.11.2004]

21. Soros, George. 2003. Globalizacija. Tržič: Učila International. 22. Urad vlade RS za informiranje. 2003. Slovenija in EU o pogajanjih in njihovih

posledicah. 23. Vlada RS (2000). Evropska unija v Sloveniji.

.[Online]Available:htpp://www.evropska-unija.si. 24. Vrhunec, Marko. 1997. Svet na razpotju. Ljubljana: Taj d.o.o. UPORABLJENE SLIKE IN TABELE SLIKA 1: EVROPSKA KOMISIJA/SESTAVA IN NALOGE SLIKA 2: EVROPSKI PARLAMENT/SESTAVA IN PRISTOJNOSTI SLIKA 3: PREGLED PROCESA VKLJUČEVANJA V EU SLIKA 4: STOPNJA BREZPOSELNOSTI V DRŽAVAH EU SLIKA 5: STOPNJA INFLACIJE V DRŽAVAH EU SLIKA 6: DELEŽ VLAGANJ V RAZISKAVE IN RAZVOJ V DRŽAVAH EU TABELA 1: KVOTE IN GLASOVALNA MOČ 5. NAJVEČJIH DRŽAV MDS, STANJE 03.04.1999