volcji totem 01.indd 1 4.9.2009 10:35:05

32,96 €

Volčji totem je panoramski roman o življenju v mongolskih

stepah med kitajsko kulturno revolucijo. To mojstrsko delo

pa je hkrati tudi strasten prikaz večplastnih odnosov med

nomadi in priseljenci, živalmi in ljudmi ter naravo in civili-

zacijo.

Pripovedovalec zgodbe Chen Zhen z opisom stepskega

življenja primerja prvobitne mongolske nomadske prebi-

valce in kitajske kmete, ki počasi izpodrivajo njihov način

življenja in neusmiljeno uničujejo stepo.

Roman je na Kitajskem zrušil vse rekorde prodaje in postal

druga najbolj brana knjiga, takoj za Mao Cetungovo rdečo

knjižico. Volčji totem je deloma epski oris preteklosti in

hkrati prispodoba sodobnosti ter zbadljiv prikaz kitajske

kulture in nevarnosti kitajskega ekonomskega buma.

ROMAN 2009K. Hosseini TISOČ VELIČASTNIH SONCA. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIKM. Ramsland PASJEGLAVECM. Chabon ŽIDOVSKI POLICIJSKI SINDIKATC. Ruiz Zafón IGRA ANGELA

Kitajski pisatelj Lü Jiamin je knjigo napisal pod psevdonimom Jiang Rong in

dovolil objavo pravega imena šele nekaj let po izidu knjige, v kateri ostro kritizira

samovoljni in ‘ovčji’ značaj kitajskega ljudstva. Volčji totem je napol avtobiograf-

ski roman, saj so oblasti avtorja v mladih letih resnično poslale v notranjo Mon-

golijo. Navdih za roman pa je dobil, ko je po naključju naletel na volčje krdelo in

prestrašen opazoval, kako je napadlo trop ovac in zvleklo njihova trupla v votli-

no. Volkovi so ga povsem očarali in začel jih je podrobneje proučevati ter enega

celo poskušal udomačiti.

VOLCJI TOTEM oprema.indd 1 9/8/09 8:30:04 AM

5

1

Chen Zhen je pogledal skozi daljnogled in iz svojega skrivališča v snegu uzrl hladnokrvne oči ogromnega mongolskega stepske-ga volka. Naježile so se mu vse dlake na telesu in njegova srajca je skoraj izgubila stik s kožo. Ob njem je bil stari Bilgee, zato to-krat ni imel občutka, da mu je duša zapustila telo, vendar ga je kljub temu oblil znoj. Čeprav je bil že dve leti v stepi, so mu ve-likanski mongolski volkovi še vedno vzbujali strah, sploh če je naletel na krdelo. In zdaj, ko se je daleč od tabora v oddaljenem gorovju spet znašel iz oči v oči z večjim krdelom, so megličasti oblački njegove sape vnovič zatrepetali v zraku. Ne on ne Bilgee nista bila oborožena. Nista imela niti pušk, niti nožev, niti palic z lasom, niti preprostih kovinskih stremen – vse, kar sta imela pri roki, sta bili pastirski palici. Če bi ju volkovi zavohali, bi ju čakal le še prezgodnji nebesni pogreb.

Chen je prestrašeno izdihnil in se počasi obrnil k starcu, ki je živali opazoval skozi daljnogled. »Več korajže boš moral zbrati,« je pritajeno pripomnil Bilgee. »Kot bojazljivo jagnje si – vsak volk požene strah v tvoje kitajske kosti. Nič čudnega, da na tem koncu še nikdar niste dobili nobene bitke.« Ker odgovora ni do-

6

čakal, se je sklonil k mlademu sopotniku in zašepetal: »Spravi se že k sebi! Če zaznajo kakršnekoli premike, nama bo trda pre-dla.« Chen je vendarle pokimal, nato pa pograbil pest snega in ga stisnil v ledeno kepo.

Čredi mongolskih gazel, ki so se pasle na bližnjem pobočju, se ni niti sanjalo, da krdelo volkov okrog njih počasi zateguje zanko in se približuje snežni jami, v kateri sta se potuhnila moška. Chen Zhen je otrpnil in se, kot bi zmrznil v ledeni kip, zlil z okolico.

To je bilo njegovo drugo srečanje s krdelom volkov, odkar je prišel v Olonbulag.1 Ob misli na prvo srečanje mu je od groze zaledenela kri v žilah.

Ko je pred dvema letoma kot član proizvodne skupine iz Pekinga prispel na obmejne stepske pašnike, je bil pozni novem-ber in do kamor je segalo oko, je pokrajino pokrival beli sneg. Ker pekinški študenti, takrat so jim rekli ‘izobražena mladina’, še niso dobili svojih jurt, so Chena poslali k staremu Bilgeeju in njegovi družini, kjer so ga vzeli za pastirja. Nekega dne, pri-bližno mesec po Chenovem prihodu, sta se morala s starcem odpraviti v skoraj osemdeset lijev2 oddaljeni glavni štab po študijsko gradivo in po nakupih. Toda tik preden bi se morala vrniti domov, so starca poklicali na sestanek revolucionarnega komiteja. Ker gradivo za brigado ni smelo zamujati, se je moral Chen na pot v domačo jurto podati sam. Bilgee mu je posodil svojega mogočnega jezdnega vranca, saj je bil hiter in je dobro

1 Olonbulag (kit. Elun) leži jugozahodno od gorovja Da Xing’an, severno od Pekinga. Nekoč je bil tu južni prehod med Mandžurijo in mongolskimi stepami in zato tudi prizorišče številnih bitk med različnimi ljudstvi in nomadskimi plemeni. (Op. prev.)2 En li je petsto metrov. (Op. prev.)

7

poznal pot domov. Starec ga je večkrat opozoril, naj ne ubira bližnjic in naj se brez izjeme drži kolovoza, ob katerem vsakih dvajset ali trideset lijev stoji kakšna jurta in bo tako pot preme-ril brez neželenih zapletov.

Takoj ko se je Chen znašel v sedlu, je začutil moč mongol-skega žrebca. Najraje bi ga pognal v galop! Ko sta dosegla gre-ben, s katerega je uzrl vrh gore Chaganuul, kjer je bila nasta-njena brigada, je pozabil na starčevo svarilo in skrenil s ceste, ki se je vila okrog gore. Da bi si pot skrajšal za dvajset lijev, se je spustil po bližnjici in jo ubral naravnost proti taboru.

Postajalo je vse hladneje. Na pol poti je sonce še zadnjič zadrhtelo v ostrem mrazu, izginilo za obzorjem in ledeni zrak se je neovirano dvignil z zasneženih tal. Chenova usnjena oblačila so otrdela, žrebčevo kožo pa je prekrila tenka plast pomrznjene-ga znoja. V čedalje globljem snegu na kotanjasti poti sta napre-dovala počasneje. Znašla sta se v divjini, daleč od naselij. Ker je konj enakomerno hitel naravnost naprej, je Chen nekoliko spro-stil vajeti in živali prepustil, da sama izbere tempo, smer in na-por, ki ga želi vložiti v pot. Ni vedel zakaj, a nenadoma se ga je polastila napetost. Streslo ga je od strahu, ko je pomislil, da bi se konj lahko izgubil, da bi se poslabšalo vreme, da bi ga ujel snežni metež ali da bi zmrznil v zaledeneli stepi. Le na strah pred volkovi je pozabil.

Tik preden sta dosegla globel, je konj otrpnil in se zazrl v da-ljavo. Obrnil je glavo in zahrzal, njegov korak je postal nemiren. Chen Zhen še nikdar prej ni sam jezdil po zasneženi stepi, zato se mu ni niti sanjalo o nevarnosti, ki jima je grozila. Vznemirje-ni žrebec ga je prhajoč in široko odprtih oči poskušal odvrniti

8

od začrtane poti, vendar ga ni razumel. Trdno je poprijel za uzdo in žival v drncu gnal naprej. Konjev korak je postajal vse sunkovitejši – drnec se je menjaval s hojo, hoja z galopom. Vi-deti je bilo, kot da se bo žival vsak hip pognala v beg. Toda Chen je vztrajno vlekel za uzdo.

Nazadnje je konj iz samega obupa, ker jezdec ni razbral nje-govih opozoril, obrnil glavo in ga z zobmi zagrabil za čevelj. Šele tedaj je Chen uzrl strah v njegovih očeh in se zavedel nevarnosti, ki ju je čakala. Toda bilo je prepozno, saj ga je drhteča žival že prinesla do temačne globeli.

Ko se je Chen ozrl po globeli, se je tako ustrašil, da je skoraj cepnil s konja. Na zasneženem pobočju, manj kot petdeset metrov stran, je zagledal krdelo zlato obarvanih morilskih mon-golskih volkov. Zrli so naravnost vanj in ga prebadali s pogledi, ostrimi kot bodice ježevca. Najbližje živali so bile tudi največje, zlahka bi jih primerjali z leopardi, zagotovo so bile vsaj dvakrat večje od primerkov, ki jih je videl v pekinškem živalskem vrtu. Ducat največjih volkov, ki so do tedaj sedeli na snegu, se je zdaj v sekundi dvignilo na noge. Repe so iztegnili kot sabljo, preden jo potegneš iz nožnice, ali kot puščico, napeto na loku. Pripra-vljeni so bili na napad. Med njimi je uzrl glavnega samca – sivo žival, katere belkasti vrat, prsi in trebuh so se svetili kot belo zla-to. V krdelu je bilo trideset ali štirideset volkov.

Ko sta Chen in Bilgee pozneje premlevala to srečanje, si je starec s prsti otrl pot z obrvi in dejal: »Gotovo so imeli posvet. Vodja tropa jim je dajal navodila za napad na čredo konj na drugi strani vzpetine. Srečo si imel, saj se njihovi kožuhi tako svetijo, samo kadar niso sestradani.«

9

V resnici so Chena v tistem trenutku zapustile vse misli. Spo-minjal se je le, da je zaslišal oddaljen, toda grozljiv zvok, podo-ben žvižgu, ki se razleže, ko pihneš ob rob kovanca. Najverjetne-je je bil to pisk njegove duše, ko mu je švignila iz telesa. Zazdelo se mu je, da se mu je za minuto ali celo več ustavilo živ-ljenje.

Kadarkoli se je pozneje spomnil srečanja s krdelom, se je po-tihem zahvalil Bilgeeju in njegovemu vrancu. Na konjevem hrb-tu se je obdržal samo po zaslugi živali, ki je od malega živela med volkovi, vajena spopadov in pripravljena na boj. Ko sta njuni življenji viseli na nitki, je vranec ohranil mirno kri. Kot da ne bi niti opazil krdela in kot da nikakor ne želi zmotiti njiho-vega posveta, je lagodno kopitljal mimo. Stopal je s pogumnim in zanesljivim korakom, lahkotno, brez posebnega truda. Ni se pognal v brezglavi galop. Jezdeca je nosil umirjeno, da je vzrav-nano obsedel v sedlu.

Morda je prav vrančev izjemni pogum spet priklical Cheno-vo dušo, ki je še trenutek pred tem lebdela v ledenem zraku nad njima. Zdaj ko se je vrnila v jezdečevo telo, se je čutil prerojene-ga in spokojnega.

Prisilil se je, da je ostal trdno v sedlu. Oponašal je konja in se pretvarjal, da krdela sploh ne vidi, četudi ga je neprestano opa-zoval s kotičkom očesa. Vedel je, kako hitri so volkovi mongol-ske stepe – v nekaj sekundah bi se lahko znašli ob njem. Vedel je, da nikakor ne sme pokazati strahu – samo tako se bo izognil napadu teh divjih stepskih morilcev.

Zaznal je, da glavni samec zre v pobočje za njima. Tudi drugi v krdelu so prišilili ušesa in se obrnili v isto smer, kot bi družno

10

začutili in določili novo tarčo. V tišini so čakali navodila, med-tem ko sta neoborožen moški in njegov konj drzno stopala mimo njih. Ne glavni samec ne člani njegovega tropa niso vede-li, kaj bi si mislili.

Sonce je polagoma bledelo, moški in konj pa sta se še bolj približala živalim. Ti koraki so bili najdaljši v Chen Zhenovem življenju. Opazil je, da je eden od volkov stekel po pobočju za njim, in nagonsko vedel, da ga je glavni samec poslal v izvidni-co, da bi preveril, ali se za pobočjem ne skriva še več ljudi. Che-novi duši se je spet zahotelo pobegniti.

Konju je za hip zastal korak. Chenove noge in žrebčevi boki so drhteli. Konj je napel ušesa in budno sledil volkovim premi-kom. Chen si je predstavljal, da se je znašel v volčjem žrelu, z vseh strani obdan s kot britev ostrimi zobmi, in že je videl, kako se je gobec nenadoma sklenil. Žrebec je pokrčil zadnje noge in se pripravil na spopad. Breme na hrbtu ga je spravilo v silno ne-ugoden položaj.

Na lepem se je Chen Zhen kot vsak pravi mongolski pastir obrnil na Tenggerja in ga v smrtni nevarnosti, v kateri se je zna-šel, zaprosil: »Modri in mogočni Tengger, podaj mi roko in mi pomagaj!« Nato je tiho poklical še ata Bilgeeja, katerega ime v mongolščini pomeni modrec, in si zaželel, da bi mu starec kar na daljavo prenesel svoje poznavanje stepe! Toda tišina Olonbu-laga je ostala neprekinjena. Na robu obupa je Chen dvignil po-gled in si zaželel, da bi bila zadnja stvar, ki bi jo uzrl v življenju, ledeno modro nebo.

Tedaj so mu kot nenaden grom v ušesih zadonele Bilgeejeve besede: »Volkovi se bojijo pušk, palic z lasom ali česarkoli ko-

11

vinskega.« Puške ali palice z lasom ni imel – kaj pa karkoli ko-vinskega? Stegna mu je oblila toplota. Tako je! Pod stopali je za-čutil velika kovinska stremena. Nogi sta mu razburjeno trznili.

Stari Bilgee mu je posodil le konja, svoje sedlo pa je zadržal in za Chena izbral največja stremena, kar jih je lahko našel. Kot bi vedel, da mu bodo nekega dne rešila življenje. Ko ga je učil jahati, mu je razložil, da se je z majhnimi stremeni težje obdrža-ti v sedlu, pa tudi če bi ga konj vrgel s hrbta, bi mu v njih lahko obtičala noga. Konj bi ga vlekel za sabo in lahko bi se hudo poškodoval ali celo umrl. Stremena, ki mu jih je namenil, so imela obroče ovalne oblike, poleg tega pa so bila vsaj dvakrat večja in težja od običajnih.

Krdelo je pričakovalo izvidnikovo poročilo. Vranec in jezdec sta jim stala nasproti. Chen je urno izvlekel noge iz stremen, po-tegnil za usnjeni jermen in zgrabil kovinske obroče. S stremeni v rokah je zbral vse moči, se obrnil in zarjovel proti volkovom. Stremena je dvignil v višino prsi in udaril drugo ob drugo. Kling, kling.

Rezek in visok kovinski zven je kot udarec kladiva ob nako-valo zarezal v tišino stepe in odmeval v ušesih vsake živali v kr-delu. Nenaravni kovinski zvoki prestrašijo volkove bolj kot gr-menje, celo bolj kot tlesk sprožene pasti.

Ko so v zraku zadoneli prvi kovinski udarci Chenovih stre-men, so volkovi zadrhteli. Ko so jih dosegli drugič, so se obr-nili in z glavnim samcem na čelu kot nevihtni oblak – z ušesi, prilepljenimi ob glavo, in vratovi, potisnjenimi v zavetje ra-men – zbežali v gore. Celo izvidnik se je umaknil in stekel za tovariši.

12

Chen ni mogel verjeti očem, ko je s pogledom sledil krdelu, ki ga je preplašilo cingljanje kovinskih obročev. Pogum mu je narasel in znova je divje udaril s stremeni, nato pa vihral z roka-mi in zavpil: »Greva! Hitro! Vsepovsod so volkovi!«

Niti sanjalo se mu ni, ali volkovi morda razumejo mongol-ščino in ali znajo razbrati pomen človeških kretenj. Morda so se umaknili le, ker so se ustrašili, da so jim lovci nastavili past.

Kljub temu so se razšli urejeno, upoštevajoč prastari red in pravila gibanja, značilna za stepske volkove. Najbolj popadljivi člani tropa z glavnim samcem na čelu so bili predhodnica, ki so ji sledile največje živali. Med njimi nikdar ne zavlada zmeda, tako kot med pticami ali katerimi drugimi divjimi živalmi. Chen jih je osuplo opazoval.

V naslednjem hipu je krdelo izginilo in v globeli so ostale le snežne meglice in vrtinci snežink.

Na zemljo se je spustila noč. Še preden je Chen lahko spet vtaknil noge v stremena, se je vranec pognal v dir proti taboru. Skozi Chenov ovratnik in rokave je prodiral ledeni zrak. Znoj na njegovem telesu je pomrznil.

Uspešni pobeg pred volkovi ga je spreobrnil v privrženca Tenggerja. Kot njegovi mongolski gostitelji je zdaj tudi on do živali, ki jim je ubežal, gojil mešanico strahospoštovanja in ob-čudovanja. Mongolski volkovi so mu segli v srce. Le zakaj so ga tako močno, a hkrati nedoumljivo privlačili?

Naslednji dve leti ni naletel na nobeno večje krdelo. Ko je čez dan pasel ovce, je tu in tam v daljavi opazil volka ali dva. Tudi ko je bil daleč od tabora, jih ni videl več kot štiri ali pet. Pogosto pa je našel ostanke ovac, goveda ali konjev, ki so jih raz-

13

mesarili posamezni volkovi ali krdela: včasih sta bili to ena ali dve ovci, drugič dve ali tri krave, tretjič trije ali štirje konji; vča-sih pa so trupla živali ležala razmetana po širni poljani. Ko je koga obiskal, je pred jurtami redno videval volčje kožuhe, obe-šene na visokih palicah, ki so kot zastave plapolali v vetru.

Zdaj je Bilgee ležal na tleh snežne jame in nepremično opazoval gazele, ki so se pasle po pobočju, in volkove, ki so se jim počasi približevali. »Mirno kri,« je zašepetal Chen Zhenu. »Lovec se mora naučiti potrpežljivosti.«

Bilgeejeva bližina je Chena pomirjala. Pomel si je oči, si jih otrl in spet pogledal starca. Nato je dvignil daljnogled in se zazrl v gazele, ki še vedno niso opazile krdela.

Odkar se je prvič srečal z volkovi, je doumel, da so prebival-ci stepe, nomadi, vedno obdani z njimi. Skoraj vsako noč je za-znal njihove grozljive obrise, največkrat pozimi, ko je manj kot sto metrov stran, na robu pašnika, pogosto zagledal dva ali tri, včasih pa kar pet ali šest parov bleščečih zelenih oči. Nekoč sta jih z Bilgeejevo snaho Gasmai v soju svetilk naštela celo petin-dvajset.

Podobno kot gverilski bojevniki tudi nomadi zagovarjajo preprostost. Pozimi so ovce ograjene z vozovi in premičnimi ogradami, obloženimi z odejami iz polsti, ki dušijo veter, ne morejo pa zadržati volkov. Široke vhode na jugu stražijo psi in stražarke, ki delajo v izmenah. Občasno volkovi vdrejo v ograde in se spopadejo s psi. Naskočijo jurte in prebudijo njihove speče prebivalce. Dvakrat je bil med njimi tudi Chen Zhen – vse, kar je preprečevalo volku, da ni pristal v njegovi postelji, je bila pol-

14

stena stena jurte. Ko so volkovi ponoči prišli na lov, Chen ni mogel spati. Gasmai je celo naročil, naj ga pri priči zbudi, če se bo na njeni straži kakšen prebil v ogrado. Obljubil ji je, da ji ga bo pomagal pregnati, pa četudi bo to zahtevalo neposreden spo-pad. Bilgee se je takrat popraskal po bradi, se nasmehnil in za-dovoljno pripomnil, da še nikdar ni spoznal Kitajca, ki bi ga volkovi tako obsedli.

Na zasneženo noč med svojo prvo stepsko zimo je Chen s svetilko v roki prvič od blizu doživel bitko med volkom, psom in žensko.

»Chenchen! Chenchen!«Zbudili so ga Gasmaijini razburjeni klici in divji lajež psov.

Obul si je škornje, zapel mongolski plašč in klecajočih nog, s svetilko in pastirsko palico v rokah, stekel iz jurte. Svetloba je zarezala v sneg in razkrila Gasmai, ki je držala za rep volka, vsaj tako velikega kot odrasel človek, in ga skušala odvleči od gruče nagnetenih ovac. Medtem ko se je volk z vso močjo naprezal, da bi svoje čekane zasadil vanjo, so se trapaste, zavaljene, prestra-šene in prezeble ovce tako stiskale druga k drugi, da so se sne-žinke med njihovimi telesi spreminjale v paro. Volk je obtičal. Med spopadom z Gasmai je lahko le s tacami kopal po snegu in hlastal za ovcami pred seboj. Chen Zhen se je opotekel k žen-ski, vendar ni vedel, kako bi ji pomagal. Psa, stisnjena med ovce in ogrado, sta nemočno divje lajala. Hkrati se je Bilgeejevih pet ali šest psov skupaj s sosedovimi bojevalo z volkovi na vzhod-nem delu ograde. Njihovo lajanje, zavijanje in rjovenje je stre-salo nebo in zemljo. Chen je hotel pomagati Gasmai, a je imel noge tako telečje, da se je komaj premikal. Njegova velika želja,

15

da bi se dotaknil živega volka, je zbledela. Od groze je odreve-nel.

Gasmai je panično zakričala: »Ostani, kjer si! Ne približuj se! Volk te bo ugriznil! Premakni ovce, da bodo lahko prišli psi!«

Volka je tako močno vlekla za rep, da je skoraj padla vznak. Oblival jo je znoj. Njen prijem je bil očitno boleč, saj je volk z okrvavljenim gobcem divje hlastal za zrakom in se na vsak način skušal obrniti, da bi napadalko raztrgal na kose. Ko se je zave-del, da ne more naprej, se je zavrtel in ji pokazal zobe. Zaslišal se je predirljiv zvok paranja in Gasmai je ostala brez spodnjega roba usnjene obleke. V njenih mongolskih očeh se je jezno zabliskalo. Še odločneje je prijela volkov rep, odskočila in ga začela vleči proti psom.

Panični Chen je dvignil svetilko in posvetil h Gasmai, da bi se lažje izmaknila nadaljnjim napadom, nato pa s pastirsko pa-lico zamahnil po glavi najbližje ovce. Zavladala je zmeda. Na-mesto da bi se ovce premaknile, se je prestrašena čreda nagnetla ob edinem viru svetlobe – Chenu. Ta je hkrati opazil, da Gas-mai izgublja bitko z volkom. Žival jo je vlekla za seboj.

»Mama, mama!« so jim v ušesa udarili otroški kriki.Iz jurte je planil Gasmaijin devetletni sin Bayar. Ko je videl,

kaj se dogaja, se je njegov glas v hipu spremenil. Pognal se je k materi, preskočil ovce med njima in bliskovito zgrabil volka za rep. »Primi ga za taco!« je zavpila. Deček je spustil rep in prijel eno od zadnjih nog. Žival sta najprej le upočasnila, kmalu pa popolnoma ustavila. Mati in sin sta vztrajno preprečevala volku, da bi čredo nagnal skozi ogrado.

Tedaj je k čredi pridirjal Bilgee. Odrival je ovce in klical svo-

16

jega psa: »Bar, Bar!« V mongolščini bar pomeni tiger – to je bil največji in najbolj popadljiv lovski pes v taboru. Od gobca do repa ni bil tako dolg kot največji volkovi, vendar pa je bil višji in je imel širši prsni koš kot katerikoli od njih, saj je bil mešanec s tibetanskimi pasmami. Takoj ko je slišal svoje ime, se je uma-knil iz bitke pred ogrado in se kmalu prikazal ob gospodarju. Iz gobca mu je zaudarjalo po volčji krvi. Bilgee je vzel Chen Zhe-novo svetilko in posvetil na Gasmaijinega volka, ki je še vedno silil v čredo. Bar se je zagnal med ovce, jih preskakoval, se odga-njal od njihovih teles in se prerival proti volku.

»Ovce morava nagnati k volku!« je vpil Bilgee. »Zaprla mu bova pot!« Nato je prijel Chen Zhena za roko in skupaj sta gna-la ovce proti volku in Gasmai.

Končno je Bar dosegel Gasmai. Zver je bila še vedno trdno zasidrana med ovcami. Ker so mongolski lovski psi naučeni, da volka nikdar ne ugriznejo v hrbet ali drugje po trupu, saj bi tako poškodovali kožuh, je Bar ponorelo iskal del telesa, v katerega bi zasadil zobe. Gasmai se je zasukala vstran, dvignila nogo, z obe-ma rokama rep potegnila čeznjo in ga krikoma prelomila. Huda bolečina je za sekundo oslabila oprijem volkovih krempljev, tako da sta ga mati in sin lahko potegnila korak od ovac. Mogočni volk se je zvijal v bolečinah. Obrnil se je, da bi pogledal ranjeni rep, takrat pa se je Bar končno lahko zagnal v njegov vrat. Pes se ni oziral na poškodbe: s prednjimi tacami se je uprl ob volkovo glavo in prsi in zagrizel. Iz vratnih žil sta mu brizgnila curka krvi. Napadalec se je še kakšno minuto besno upiral, nato pa postajal vse bolj mlahav, dokler mu krvavi jezik ni obvisel iz gobca. Gasmai si je med sopihanjem otrla okrvavljeni obraz.

17

Chen Zhenu se je zdela, kot bi se naličila z rdečilom iz volčje krvi. Videti je bila kot kakšna pramati – pogumna, močna in lepa.

Okrog mrtvega volka se je širil ostuden vonj po krvi. Pasje renčanje na vzhodu je ponehalo, medtem ko so preostali volko-vi beže izginjali v temni noči. Kmalu zatem se je iz močvirja na severozahodu razleglo žalostno zavijanje krdela, ki je žalovalo za umrlim članom.

»Čisto nekoristen sem!« je globoko osramočen zavzdihnil Chen Zhen. »Plašen kot ovca! Še psi so več vredni kot jaz, da ne govorim o ženskah … Še devetletnik me prekaša!«

Z nasmeškom na licu je Gasmai odkimala in odvrnila: »Ne. Če nam ne bi pomagal, bi volkovi prišli do ovac.« Tudi Bilgee se je nasmehnil: »Še nikdar nisem videl kitajskega študenta, ki bi gnal ovce in nam svetil s svetilko.«

Chen Zhen se je sklonil in potipal še vedno toplo telo mrtve-ga volka. Očital si je, da ni zbral dovolj poguma, da bi pomagal Gasmai, ko ga je držala za rep. Zamudil je edinstveno priložnost v življenju kitajskega študenta, da bi spoznal, kako se z golimi rokami spopadeš z volkom. Še mrtev mu je nagnal strah v kosti. Potrepljal je Bara po glavi, nato pa si je celo drznil s palcem in kazalcem premeriti dolžino ubite živali, od gobca do konca repa. Meril je več kot on sam v višino. Nejeverno je zmajal z glavo in vdihnil mrzli zrak.

Stari Bilgee je s svetilko posvetil med ovce. Trem ali štirim je volk odgriznil rep, a je kri na njihovih telesih že pomrznila. »Ne-kaj ovčjih repov v zameno za tako veliko trofejo sploh ni slaba kupčija,« je rekel, preden sta s Chenom truplo odvlekla v jurto,

18

da se nad njim ne bi znesli sosedovi psi in uničili krzna. Chen je opazil, da so volčje tace večje od pasjih, velike skoraj kot člove-ška dlan. Zdaj je razumel, kako lahko tako lahkotno pretečejo zasnežena in s skalami posuta pobočja. Starec je dejal: »Jutri ti bom pokazal, kako se odre volka!«

Gasmai je pred jurte postavila velikansko skledo mesa, s ka-terim je nagradila Bara in druge pse. Chen Zhen jo je spremljal. Popraskal je Bara po glavi in ga pobožal po hrbtu, ki bi ga zlah-ka primerjali z manjšo mizo. Pes je hvaležno pomahal z repom. Nato se je Chen obrnil h Gasmai: »Si se kaj bala?« Zasmejala se je in odvrnila: »Jasno! Bala sem se, da bo volk spodil ovce iz ograde. Izgubila bi vse delovne točke! Vodja proizvodne enote sem in lahko si predstavljaš, kako ponižana bi bila, če bi ostala brez ovac.« Sklonila se je, pobožala psa in večkrat ponovila: »Priden, Bar.« Ta je izpustil kost, ki jo je žvečil, se z glavo stisnil ob gospodaričino roko, se s smrčkom podrgnil ob njen rokav, veselo mahal z repom in enakomerno sopel. »Chenchen, po novem letu ti bom dala mladička!« je rekla Gasmai. »Psa lahko vzgojiš tako ali drugače. Če boš svoje delo dobro opravil, bo tak kot Bar.« Večkrat se je zahvalil.

V jurti je Chen priznal, da se je na smrt ustrašil. Starec se je smejal: »Vem. Ko sem te prijel za roko, si kar drhtel. Misliš, da bi tako prestrašen preživel spopad z noži? Če misliš ostati v ste-pi, boš moral postati hudobnejši od volkov! Enkrat jih bova šla lovit. Ko je Džingiskan zbiral svoje vojake, je vedno najprej po-iskal najboljše lovce na volkove.«

Chen je pokimal. »Verjamem! Če bi se Gasmai odpravila v boj, bi bila strašnejša od generalke Hua Mulan!«

19

»Kitajci nimate veliko žensk, kakršna je Hua Mulan, Mon-golci pa imamo veliko takih, kakršna je Gasmai. Vsaj eno v vsaki družini.« Starca je popadel smeh, kakršen popade le vodjo krdela.

Po nočnem spopadu si je Chen Zhen želel pobliže spoznati volkove. Hotel jih je opazovati in proučevati. Zdelo se mu je, da bo le tako razumel tudi mongolsko stepo in njene prebivalce. Razmišljal je celo, da bi poiskal volčje leglo, ukradel mladiča in ga vzgojil.

Čeprav je bil Bilgee najbolj priznan olonbulaški lovec, ni lo-vil pogosto. Ko se je odpravil na lov, pa je večinoma lovil lisice, ne volkov. V zadnjih letih je ljudi obsedla kulturna revolucija3 in tradicionalno življenje v stepi – paša ovac in lov na divje živa-li – se je obrnilo na glavo, kot čreda ovac, izgubljena v viharju. Ko pa so tiste zime črede mongolskih gazel prečkale mejo in se znašle v Olonbulagu, je starec vendarle sklenil, da je prišel čas, da izpolni obljubo in Chenu od blizu predstavi volkove – le tako bo postal pogumnejši in izkušenejši. Končno se jim bo lah-ko približal, pa četudi med lovom.

Chen Zhen je začutil starčev komolec in videl, da ga opozarja na zasneženo pobočje pred njima. Hitro je preusmeril daljno-gled. Gazele so hlastno mulile travo. Zagledal je volka, ki je zapustil krdelo in stekel po pobočju zahodno od njiju. Razoča-rano je zašepetal: »Očitno ne nameravajo napasti. Zaman zmr-zujeva.«

3 Veliko proletarsko kulturno revolucijo je sprožil Mao Zedong leta 1966. Uradno se je zaključila 1969, ven-dar danes v to obdobje štejemo čas vse do leta 1976. (Op. prev.)

20

»Tej priložnosti se ne bodo odrekli,« je odvrnil Bilgee. »Vod-ja krdela je zaznal, da je gazel preveč, in je poslal kurirja po druge volkove. Tako priložnost dobijo le vsakih pet ali šest let. Videti je, da so lačni. Pripravljajo se na hud boj. Boš videl, da nisva zaman čakala. Kot sem ti že povedal, je potrpežljivost klju-čen del lova.«

21

2

Šest ali sedem volkov se je tiho pridružilo zasedi, ki je s treh strani obkrožala čredo. Chen Zhen si je z rokavom težkega krz-nenega plašča zakril usta in zašepetal: »Bodo zdaj zategnili zanko?«

»Ne še,« je prav tako tiho odvrnil Bilgee. »Vodja krdela čaka na pravi trenutek. Volkovi veliko pazljivejše obkrožijo svoj plen kot mi. Poskusi ugotoviti, zakaj čaka.« Vsakič ko so starčeve košate obrvi trznile, so se od njih odlepili koščki ledu in padli na tla. Zmrzal mu je prekrivala kučmo iz lisičjega kožuha z na-ušniki, ki so mu segali do ramen, čelo in obraz. Le njegove svetlo rjave oči, bleščeče kot tleča žerjavica, niso pomrznile.

Še vedno potuhnjena v snežnem zavetju sta se spet posvetila gazelam, ki so se pasle na pobočju. Bilo jih je okrog tisoč, med njimi nekaj večjih samcev z dolgimi črnimi rogovi, ki so med pašo nenehno ovohavali zrak in stražili čredo. Preostale živali so v naglici smukale rastje pod snegom.

To območje je pripadalo Drugi proizvodni brigadi; uporab-ljali so ga kot pomožni pašnik v primeru naravnih nesreč. Pro-strana gorska planjava je obsegala dvajset ali trideset lijev. Stala

22

je v zavetrju in bila ponavadi manj zasnežena, zato je tu rasla vi-soka in gosta trava.

»Pozorno opazuj, le tako boš razumel,« je zašepetal starec. »Na tem koncu piha severozahodnik, zaradi katerega se nikoli ne nabere veliko snega. Ko sem bil star osem let, nas je v Olon-bulagu prizadel najhujši snežni vihar, kar jih pomnimo. Sneg nam je prekril jurte. K sreči nas je nekaj starcev povedlo na var-no, preden je bilo prepozno. Ko je bilo snega do kolen, so zbra-li večtisočglavo čredo konj, ki je pred nami teptala sneg. Sledilo jim je več deset glav goveda, ki je utrdilo pot, po kateri smo ga-zili ljudje, vozovi in ovčja čreda. Tri dni in tri noči je trajalo, preden smo varno prispeli do pašnika. Tu je bilo za kakšna dva čevlja snega, skozi katerega so kukale travne bilke. Krave, ovce in konji so se na pol mrtvi od mraza in lakote zagnali v travo, takoj ko so jo zagledali. Ljudje pa so se vrgli v sneg, jokali in v zahvalo Tenggerju z glavo udarjali ob tla, dokler jim obrazov ni prekril sneg. Ovce in konji znajo odriniti sneg, da lahko pridejo do paše, krave pa so ravnodušno capljale za njimi in mulile, kar je ostalo. Trave je bilo dovolj, da je do pomladi preživela dobra polovica živali. Tisti, ki živali niso pravočasno gnali na pot, so jih izgubili. Sebe so rešili, njihovo živino pa je pogoltnil vihar. Brez tega pašnika bi umrli vsi prebivalci Olonbulaga, ljudje in živali. Od takrat se nič več ne bojimo bele nadloge, saj vemo, da ji lahko vedno ubežimo sem.«

Starec je zavzdihnil. »Ta kraj, to življenje, nam je poklonil sam Tengger! Nekdaj so pastirji vsako leto romali na vrh gore, da bi se poklonili njemu in Božanstvu gore. No, v današnjih političnih razmerah si že nekaj let nihče ni drznil na goro, toda

23

še vedno ju častimo v svojih srcih! To je naša sveta gora. Četudi vlada suša in v stepi ni trave, pastirji med pomladjo in jesenjo ne smejo sem. Hočemo jo obvarovati, čeprav je to za mnoge tež-ko, sploh za konjske pastirje. Ohranjajo jo tudi volkovi, ki vsa-kih pet ali šest let zdesetkajo gazele in tako po svoje žrtvujejo Tenggerju in Božanstvu gore. Gora ne pomaga le ljudem in nji-hovi živini, pač pa tudi volkovom, ki so pametnejši od obojih. Nekdaj so se sem zatekli še pred ljudmi in živino in se podnevi skrivali v skalovju pri vrhu ali na drugi strani gore, kjer sneg zmrzne, ponoči pa so se zbrali na pašniku in odkopali krave in ovce, ki so obtičale v snegu. Siti volkovi pustijo ljudi in živino pri miru.«

Nad njima so lebdeli raztrgani oblaki. Starec se je pobožno zazrl v ledeno modrino Tenggerja.

Tistega leta je sneg prišel zgodaj. Vztrajno je prekrival travne bilke, še preden so porjavele; še zelene so otrpnile v ledu. Skozi razpoke v snegu se je zdaj dvignil komaj zaznaven vonj slastnega zelenja. Zaplate trave so privabile sestradane mongolske gazele, da so prečkale mejo in ubežale snežnim viharjem na severu. Ta kraj je bil zanje zimska oaza: jedle so, dokler njihovi okrogli tre-buhi niso bili videti kot bobni. Še teči niso mogle več.

Le glavni samec v krdelu in Bilgee sta vedela, da so naredile usodno napako.

Čreda ni bila med največjimi. Že svoje prvo leto v stepi je Chen videl deset- in večtisočglave. V štabu brigade so mu pove-dali, da so se v najtežjih časih v šestdesetih letih sem pripeljali vojaki in z brzostrelkami pokosili številne gazele, da bi z njimi nahranili čete. Živali, ki so preživele, so zato zapustile to ob-

24

močje. Toda v zadnjem času zaradi napetih razmer ob meji niso več toliko lovili in Olonbulažani so opazili, da so se gazele začele vračati. Chen je med pašo pogosto naletel na velikanske črede – rumeno morje živali je brezskrbno pljusknilo mimo njegove čredice, da so se ovce panično nagnetle ob njem in začudeno in zavistno zrle v svoje divje sorodnice, ki so svobodne kot veter vršele mimo njih.

Mongolske gazele se ne menijo za neoborožene ljudi. Nekoč je Chen Zhen jahal sredi goste črede in nameraval eno ujeti, da bi prvič poskusil gazelje meso, a mu ni uspelo. Najhitrejša štiri-nožna stepska žival prehiti vsakega lovskega psa in celo volkove. Chen je zamahnil z bičem in na konju sledil čredi, toda živali so ga prehitevale po obeh straneh. Le za kakšnih deset metrov so ga obšle, nato pa se spet znašle pred njim in nadaljevale začrtano pot. Vzbujale so mu strahospoštovanje.

Čreda, ki sta jo opazovala zdaj, je bila sicer srednje velika, vendar je bil Chen prepričan, da je kljub temu preštevilna za ne-kaj deset volkov v krdelu. Večkrat je slišal koga pripovedovati, da je volk odločna žival, zato je željno pričakoval prikaz njiho-vega nenasitnega teka in lovskih sposobnosti.

Volkovi te priložnosti niso mogli zamuditi. Premikali so se počasi in komaj opazno. Ko so gazelji samci dvignili pogled, so otrpnili in celo njihova sapa je postala bolj plitka in prikrita.

Čreda se je pasla, opazovalca pa sta še naprej budno sprem-ljala dogajanje.

»Gazele so prava nadloga,« je zašepetal starec. »Tečejo kot veter in ves čas jedo. Kar poglej, koliko trave so že pospravile! Brigada se trudi zaščititi ta pašnik, a ga bodo v nekaj dneh ogu-

25

lile vsaj polovico. Če pride še kakšna čreda, bo trave hitro zmanj-kalo. Letos je bilo veliko snega in tudi kakšen vihar nam ne uide. Brez tega pašnika najbrž ne bomo preživeli zime! Ne mi ne naša živina. K sreči je tu krdelo. Tiste, ki jih ne bodo pobili, bodo pregnali.«

Chen se je presenečeno zazrl v starca in pripomnil: »Nič čudnega, da ne lovite volkov!«

»Saj jih lovim,« je odvrnil starec, »samo bolj poredko. Če bi jih iztrebili, bi trpela stepa. Kako bi potem preživeli mi? Kitajci tega ne razumete.«

»Vse bolj jasno mi je,« je rekel Chen, medtem ko ga je pre-vevalo neznano vznemirjenje. Pred očmi je zagledal podobo volč-jega totema. Preden je pred dvema letoma odšel iz Pekinga, je prebral mnogo knjig o prebivalcih stepe. Naučil se je, da častijo volčji totem, vendar je šele zdaj začenjal razumeti, zakaj so si za totem, za svojega živalskega prednika, izbrali volka, žival, ki jo prezirajo vsi Kitajci in poljedelci.

Starec ga je pogledal in z nasmehom do ušes pripomnil: »Pe-kinški študentje ste si pred enim letom postavili lastno jurto, a kaj ko je niste dobro obložili s polstjo. Domov bova odnesla kakšno gazelo več, da jo bomo v zadrugi zamenjali za polst. Tako vas to zimo ne bo tako hudo zeblo kot prejšnjo.«

»Odlično,« se je strinjal Chen. »Jurta je zdaj obložena samo z dvema plastema, tako da nam v njej zmrzne še črnilo!«

Starec se je nasmehnil: »Natančno opazuj! Krdelo ti bo dalo čudovito darilo.«

Cena mesa in kože zmrznjene odrasle gazele v Olonbulagu je bila dvajset juanov, kolikor zasluži pastir za dva tedna paše.

26

Gazelja koža je bila izjemno cenjena, iz nje so izdelovali pilotske jopiče. Kljub temu kitajskim pilotom ni bila dostopna, saj je bilo usnje, proizvedeno v Notranji Mongoliji, namenjeno izvo-zu. S kožami so trgovali in jih s Sovjetsko zvezo in vzhodno-evropskimi državami menjali za jeklo, avtomobile in strelivo. Najboljše meso so konzervirali in izvažali, slabše kose in kosti pa namenili domači rabi, občasno tudi mesnicam po mongolskih okrožjih, kjer so meso kupovali z boni.

Tisto zimo je mejo prečkalo zelo veliko gazel. Vodje okrožij so bili navdušeni, nakupne postaje pa so hitele pripravljati pro-store za skladiščenje njihovih trupel. Uradniki, lovci in pastirji so bili kot ribiči, ko jim poveš, da se ribe drstijo. Skoraj vsi lovci in pastirji so osedlali najhitrejše konje in se z lovskimi psi in pu-škami namenili ujeti kar največ živali. Chen Zhena ni bilo med njimi, saj je bil prezaposlen z ovcami, pa tudi puške in streliva ni imel. Poleg tega so imeli ovčji pastirji le po štiri konje, med-tem ko so jih imeli konjski pastirji na razpolago po sedem, osem ali celo ducat. Študentje so lahko le zavistno opazovali njihov odhod. Dve noči prej je Chen obiskal jurto lovca Lamjava. Ga-zele so komaj prišle, toda Lamjav jih je pospravil že enajst, en-krat je z enim strelom ubil kar dve. V nekaj dneh lova je zaslužil toliko kot konjski pastir v treh mesecih. Pokal je od ponosa, ko je Chenu povedal, da je zbral dovolj denarja za celoletno zalogo pijače in cigaret. Po naslednjem lovu je nameraval kupiti tranzi-stor znamke Rdeča laterna in svoj stari radio odnesti v pastirsko jurto. Tisto noč je Chen prvič v življenju okusil divjino stepe: gazelje meso je pusto, podobno divjačini, kar pripisujejo njiho-vi večni bitki z volkovi.

27

Ko so gazele prispele v Olonbulag, so pekinški študentje ne-nadoma postali drugorazredni prebivalci. Po dveh letih v stepi so se priučili skrbi za govedo in ovce, toda loviti še niso znali. Za nomade v osrednji in vzhodni Notranji Mongoliji pa je lov po-membnejši od živinoreje. Predniki Mongolov so sprva lovili v gozdovih zgornjega toka reke Heilong, potem pa so se počasi preselili v stepo, kjer so zaživeli kot lovci in živinorejci. Lov je bil pomemben, pogosto celo glavni vir družinskih dohodkov. V Olonbulagu so imeli konjski pastirji največjo veljavo in večina lovcev je prišla iz njihovih vrst. Le redki pekinški študentje so se jim smeli pridružiti, pa še tisti, ki jim je uspelo, so lahko upali zgolj na položaj vajenca. Čeprav so mnogi med njimi že čutili, da spadajo med konjske pastirje, so pred velikim lovom nanje pozabili.

Potem ko se je Chen najedel, je vzel gazeljo nogo, ki mu jo je postregel Lamjav, in se nekoliko pobit odpravil k Bilgeeju.

Četudi so imeli študentje svojo jurto, je Chen starca pogosto obiskoval, saj je bila njegova jurta prostornejša, bolj domačna in veliko toplejša. Zidove so krasile mongolsko-tibetanske verske tapiserije, tla pa je prekrivala preproga z vzorcem belih jelenov. Pladenj in srebrne sklede na nizki mizici kot tudi bronaste skle-de in aluminijasti čajnik v omarici so bili bleščavo zloščeni. V teh daljnih krajih, kjer je ‘nebo visoko in cesar daleč stran’, boj-ni klic Rdeče garde ‘uničimo štiri zastarela načela’4 – stare ideje, staro kulturo, stare običaje in stare navade – Bilgeeja še ni stal tapiserij in preproge.

Štirje študenti, ki so si delili jurto, so bili sošolci s srednje 4 Eden glavnih ciljev kulturne revolucije. (Op. prev.)

28

šole v Pekingu. Trije so bili sinovi ‘kapitalističnih živin’ ali ‘reak-cionarnih akademskih elementov’. Znašli so se v podobnih oko-liščinah, družile so jih podobne ideje in prezir do skrajne in brezumne Rdeče garde. Tako so se zgodaj pozimi leta 1967 po-slovili od pekinškega trušča in v želji po mirnejšem življenju od-potovali v stepo.

Bilgeejeva jurta se je Chenu zdela kot stan plemenskega po-glavarja, saj je bil tam deležen vse potrebne skrbi in nasvetov. Jurta mu je pomenila varno in domače zavetje, v njej so z njim ravnali kot s članom družine. Dve škatli kitajskih in angleških knjig, ki jih je prinesel iz Pekinga, posebno tistih, posvečenih mongolski zgodovini, sta tesno povezali Kitajca, pripadnika Hanov5, in njegovega mongolskega gostitelja. Bilgeeja so pogo-sto obiskovali glasbeniki, katerih pesmi so bile prepletene z mongolsko zgodovino in legendami, zato so ga Chenove knjige, sploh tiste z zemljevidi in slikami, navdušile nad zgodovino Mongolije, kot so jo opisali kitajski, ruski, perzijski in drugi učenjaki. Ker ni znal dobro kitajsko, je Chena učil mongolšči-ne, saj mu je le tako lahko razlagal podrobnosti iz knjig. In tudi sam je Chenu rad pripovedoval mongolske zgodbe. V dveh letih so pogovori v mongolščini in kitajščini med starcem in mlade-ničem postali vse bolj tekoči.

Chen se ni hotel preseliti iz Bilgeejeve jurte, vendar se je šte-vilo živali na bogatih pašnikih hitro množilo. V njegovi čredi je bilo po zadnji jagnjitvi nad tri tisoč glav, več, kot jih je lahko obvladal en pastir. Zato so jih razdelili v manjše skupine in

5 Hani so večinska narodnost na Kitajskem. Predstavljajo več kot devetdeset odstotkov kitajskega prebivalstva. (Op. prev.)

29

Chen je moral zapustiti jurto svojega zaščitnika in skrbeti za lastno čredo. S sošolci so si postavili jurto in zaživeli samostoj-no. K sreči sta bili taborišči dovolj blizu, da so slišali celo bleja-nje sosedovih ovac in lajež njihovih psov ter se srečevali ob jutrih in večerih, ko so zapuščali svoja bivališča ali se vračali domov. Pri sosedu si se znašel, še preden se je ogrelo sedlo. Chen je po-gosto obiskoval Bilgeeja, da bi nadaljevala pogovore, toda tokrat se je hotel pogovarjati o gazelah in volkovih.

Odgrnil je zaveso iz debele polsti, v katero so bili uvezeni vzorci, ki prinašajo srečo, in se Bilgeeju pridružil ob skodelici maslenega čaja.

»Ne zavidaj ljudem samo zato, ker so ustrelili gazelo. Jutri te vzamem na lov in lahko jih naloviš za cel voz. Ravno sem se vr-nil z gora in vem, kje jih najti. To bo tudi odlična priložnost, da od blizu spoznaš krdelo volkov. To si že ves čas želiš, ne? Ki-tajci ste pogumni kot ovce, ki živijo od smukanja trave. Mon-goli pa smo mesojedi volkovi. Našega poguma bi se morali navzeti!«

Zgodaj zjutraj sta se odpravila na jugozahodno pobočje paš-nika, se skrila in začela opazovati. Starec ni imel niti puške niti psa. Le daljnogled je prinesel. Chen je z Bilgeejem sicer že lovil, vendar samo lisice, toda tokrat se je prvič odpravil na lov brez orožja. »Saj ne bova lovila gazel z daljnogledom?« je vprašal. Sta-rec se je nasmehnil in molčal. Rad je dražil svoje vajence in jim vzbujal radovednost.

Šele ko je Chen z daljnogledom zaznal volčjo zasedo, se je razkril tudi starčev načrt. Chen je bil navdušen, Bilgee pa se je premeteno zasmejal. Ko je mladi vajenec opazil volkove, je

30

pozabil na mraz. Kri mu je pognalo po žilah in izpuhtela je celo groza, ki jo je preživljal, ko se je prvič srečal z velikimi vol-kovi.

V gorah je vladalo brezvetrje, zrak je bil mrzel in suh. Chen Zhenu so skoraj zmrznile noge. Sunki ledenega zraka so bili vse močnejši. Kaj bi dal za volčji kožuh, na katerega bi se lahko zle-knil! Obrnil se je k starcu. »Pravijo, da je volčji kožuh najtoplej-ša postelja, kar jih je,« je zašepetal. »Tukajšnji lovci in konjski pastirji polovijo precej volkov. Zakaj volčjih kož še nikdar nisem videl po njihovih domovih? Doslej sem opazil le pregrinjalo pri Dorjiju in povrhnje hlače, ki jih njegov oče nosi čez navadne iz ovčjega usnja.«

»Dorji prihaja iz severovzhodne Mongolije, kjer imajo kme-tijo z nekaj kravami in ovcami,« je odgovoril starec. »Tako dol-go se že sukajo okrog Kitajcev, da so prevzeli njihove navade. Tisti, ki so k nam prišli od drugod, so pozabili na mongolske bogove in na svoje korenine. Ko jim kdo umre, ga zaprejo v zaboj in pokopljejo v zemljo, namesto da bi z njim nahranili volkove. Zato se jim tudi ne zdi napak, da si nadenejo volčji kožuh. Kožuh stepskega volka je najdebelejši in najgostejši, zato te odlično varuje pred mrazom. Niti dva ovčja kožuha te ne pogrejeta tako kot en sam volčji, pa jih vseeno ne uporablja-mo za spanje. Preveč jih spoštujemo. Mongoli, ki jih ne spoštu-jejo, niso pravi Mongoli. Pravi Mongol raje zmrzne, kot da bi spal na volčjem kožuhu, saj bi to užalilo mongolske bogove in mu preprečilo pot k Tenggerju. Zakaj misliš, da Tengger varuje volkove?«

31

»Niste rekli, da so volkovi zaščitniki stepe?« je naprej spraše-val Chen Zhen.

»Tako je,« je zadovoljno pritrdil starec. »Točno tako! Tengger je oče, stepa je mati, volkovi pa pobijajo le živali, ki ji škodujejo. Tengger jih kratko malo mora varovati, kajne?«

V volčjem krdelu se je spet nekaj zganilo. Moška sta usmeri-la daljnogleda v volkove, ki so za hip dvignili glave, nato pa se spet potuhnili. Chen se je pozorno zazrl v travo, a novega giba-nja med njimi ni zaznal.

Starec mu je pomolil svoj daljnogled, da bi si lov lahko ogle-dal z obema očesoma. Daljnogled je bil sovjetske izdelave. Bil-gee ga je pred dvajsetimi leti našel v Olonbulagu, na bojišču iz obdobja sovjetsko-japonske vojne. V drugi svetovni vojni je med Rusi in Japonci nekoliko severneje potekala ena večjih bitk, ob koncu vojne pa je bil Olonbulag glavna pot, po kateri so rusko-mongolske čete vstopale v Mandžurijo. Za tanki so ostali globoki kolovozi, tu in tam pa si naletel celo na ostanke tankov-skih ogrodij in drugih oklepnikov.

Skoraj vsi starejši pastirji so imeli ruske ali japonske bajonete, čutare, lopate, čelade in drugo vojaško opremo. Dolga veriga, s katero je Gasmai privezovala teleta, je bila nekoč del ruskega vojaškega tovornjaka. Daleč najbolj priljubljena vojaška opre-ma, ki so jo za seboj pustili Rusi in Japonci, pa so bili daljno-gledi. Najraje so jih imeli pastirji.

Pastirji, ki so cenili vse, česar niso mogli izdelati sami, so daljnoglede običajno razstavili v dve kukali, saj so jih tako lažje nosili, pa tudi podvojili so njihovo uporabnost. »Z njimi lažje lovimo,« je povedal Bilgee, »prav tako hitreje najdemo izgublje-

32

ne konje.« Nato je dodal: »Ampak očitno tudi volkovi zdaj vi-dijo bolje. Ko jih opazuješ z daljnogledom, se ti včasih zazrejo naravnost v oči.«

Po šestih mesecih, ki jih je Chen preživel v starčevi jurti, je Bilgee nekega dne pobrskal po zaboju, poiskal daljnogled in ga podaril Chenu. Ruska naprava je bila stara, nekdaj hrapavo bakreno ogrodje, ki je omogočalo boljši oprijem, je bilo tu in tam zlizano, toda njena močna leča je bila vrhunske kakovosti. Chen je bil darila vesel. Zavil ga je v rdečo svilo in ga uporabljal le, ko je moral pomagati pastirjem najti izgubljene krave in konje ali ko se je z Bilgeejem odpravil na lov.

Z daljnogledom je pregledoval teren. Ko je na okolico zrl z očmi lovca, se je v njem prebudil lovski nagon. A kaj ko se je prebudil prepozno, je ugotavljal in obžaloval, da se je rodil v kmečki družini. Kmetje so postali bojazljivi kot ovčke, saj se je na ducate, če ne na stotine rodov prehranjevalo le z žitom in ze-lenjavo, ki so ju pridelovali v poljedelskih skupnostih. Izgubili so neuklonljivost svojih nomadskih prednikov, ki je izvirala še iz časa Rumenega cesarja. Plenilci so postali plen.

Volčje krdelo še vedno ni napadlo in Chen je počasi izgubljal potrpljenje. »Bodo danes sploh končali zasedo? Morda pa čaka-jo na temo?« se je pridušal, sit njihovega izjemnega samoobvla-dovanja.

»Vojna zahteva potrpežljivost,« je umirjeno odvrnil starec. »Samo potrpežljivim se ponudijo dobre priložnosti in samo po-trpežljivi, najsi bodo ljudje ali živali, jih tudi izkoristijo. Kako pa misliš, da je Džingiskanu uspelo premagati horde vojščakov dinastije Jin, ko pa je imel tako malo konjenikov? In kako si je

33

podredil vse tiste narode? Kazanje moči ni dovolj! Pokazati mo-raš tudi potrpežljivost. Celo največji in najmogočnejši vojski lahko spodleti. Ko se spotakne, je tudi najkrepkejši konj na milost in nemilost prepuščen najšibkejšemu volku. Brez potrpe-žljivosti nisi volk, nisi lovec in nisi Džingiskan. Velikokrat si re-kel, da bi rad bolje razumel volkove in Džingiskana. No, potem potrpežljivo čakaj še naprej.«

Starčev odgovor je zvenel jezno, zato je Chen obležal na svo-jem mestu in se trudil pokazati potrpežljivost. Daljnogled je usmeril proti volku, ki ga je opazoval že dlje časa: ležal je čisto mirno, kot bi bil mrtev. Čez čas je starec spravljivo vprašal: »Si medtem že ugotovil, na kaj čakajo volkovi?« Chen je odkimal, starec pa odgovoril na svoje vprašanje: »Čakajo, da gazele po-jedo in zadremajo.«

»So res tako premeteni?« je občudujoče vprašal Chen.»Vam Kitajcem se niti ne sanja o volkovih! Niti ljudje niso

tako pametni kot oni! Ti dokažem? Misliš, da lahko en sam volk – recimo največji med njimi – ujame gazelo?«

Chen je pomislil. »Ne, trije morajo biti. Dva jo preganjata, tretji pa čaka v zasedi. Enemu samemu ne bi uspelo.«

Starec je odkimal. »Ne boš verjel, a že enemu samemu bi uspelo!«

»Res?« je podvomil Chen. »Kako?«»Volkovi imajo posebne sposobnosti. Vsak si izbere eno ga-

zelo in jo čez dan opazuje, vendar do večera miruje. Tudi ko pade noč in gazele poiščejo visoko travo, v katere zavetju zaspijo, še ni pravi čas za napad, saj tudi v spanju budno vohajo okrog sebe in prisluškujejo okolici. Brž ko začutijo nevarnost, skočijo

34

pokonci in tako urno zbežijo, da jih noben volk ne ujame. Zato volk raje počaka. Vso noč leži v bližini. Šele ko se ob sončnem vzhodu gazela zbudi s polnim mehurjem, je pripravljen na na-pad. Gazela se med tekom ne more olajšati, in še preden po-begne daleč, ji mehur raznese, v zadnje noge jo prime krč in mora se ustaviti. Veš, gazela je sicer hitra kot blisk, a izkušeni volkovi vedo, kdaj lahko napadejo sami. Le najbolj zvite gazele so dovolj premetene, da se odrečejo toplemu spancu in se olajša-jo tudi ponoči – takim ni treba skrbeti, ali jih bo ujel volk. Olonbulaški lovci pa vstanejo ob rani uri, da bi si prilastili gaze-le, ki jih pomorijo volkovi. Ko jim razparajo trebuhe, so polne urina.«

Chen se je tiho zasmejal. »Česa takega se ne bi domislil niti v smrtni nevarnosti! Neverjetno! No, tudi mongolski lovci so premeteni.«

»Volčji vajenci so, zato morajo biti!«Gazele so nenadoma dvignile glave. Trebuščke so imele na-

pete kot boben, še bolj kot zjutraj s polnim mehurjem. Nekate-re so se tako napokale, da niti stati niso mogle vzravnano. Starec je pogledal skozi daljnogled in rekel: »Prenajedle so se, ne bodo mogle teči. Volkovi lahko napadejo.«

Chen se je napel kakor struna. Volkovi so počasi zategovali polkrog. Prihajali so z vzhoda, severa in zahoda. Na jugu so bile gore. Chen je domneval, da volkovi na drugi strani gore čakajo, da njihovi tovariši gazele naženejo proti njim. Takrat se bo začel pokol. Pastirji so mu velikokrat razlagali, da je to običajna volčja taktika. »Ata,« je rekel, »koliko volkov je za goro? Dovolj, da za-tegnejo zanko okoli toliko gazel?«

35

»Za goro ni nobenih volkov,« se je skrivnostno nasmehnil starec. »Glavni samec jih ne bi nikdar poslal tja.«

»Kako bodo potem zaprli krog?« je negotovo vprašal Chen.»Tukaj in zdaj bodo dosegli več s tristransko zasedo.«»Ne razumem …«»Na drugi strani gore je eno največjih in najbolj znanih za-

sneženih pobočij Olonbulaga. Pašniki nasproti naju ležijo na pobočju, ki je obrnjeno proti vetru. Vihar zato odnese sneg na drugo stran gore, kjer se ga nagrmadi toliko, da ti sega vsaj do pasu, nemalokrat pa celo tako visoko kot zastavni drog. Volkovi bodo kmalu nagnali čredo na drugo stran gore. Dlje ko jo bodo gnali, bolj bodo zategovali svojo zanko. Kaj misliš, da se bo po-tem zgodilo?«

Chenu se je stemnilo pred očmi. Dobil je občutek, da je zašel v snežni zamet, ki mu je zastrl svetlobo dneva. Četudi bi bil voj-ščak iz davnih časov dinastije Han, je pomislil, ne bi spregledal te prebrisane strategije. Šele zdaj je razumel, zakaj je slavni ge-neral Xu Da iz dinastije Ming , ki je Mongole pregnal nazaj v stepo, zmagal v vsaki bitki, ki jo je vodil južno od Velikega zidu, medtem ko je v stepi doživljal poraz za porazom. Doumel je tudi, zakaj je Qiu Fu, prav tako general iz obdobja dinastije Ming, s svojimi sto tisoč možmi Mongole pregnal vse do reke Kerulen v Zunanji Mongoliji, kjer je padel v zasedo. Ko so ga ubili, je morala njegove vojske tako padla, da je večina vojšča-kov končala v ujetništvu.

»Med vojno so volkovi pametnejši od ljudi,« je pripomnil starec. »Mi Mongoli smo se od njih naučili loviti, napadati iz zasede in se bojevati. Kjer živite Kitajci, ni volčjih krdel, zato se

36

ne znate vojskovati. V vojni zmaga ni odvisna samo od velikosti ozemlja in števila vojakov. Šteje samo, ali si volk ali ovca.«

Volkovi so prešli v napad. Vodilni s sivim vratom in prsmi je povedel dva večja samca na zahodni bok, kjer so kot blisk na-skočili del črede ob nižji vzpetini. Tam je bila tudi zadnja vrzel v tristranski zasedi. Zdaj so vzpetinico zavzeli in zaseda je bila sklenjena. Nenadni premik je bil hkrati znak za napad s preosta-lih strani. Volkovi, ki so še hip pred tem potrpežljivo ležali v travi in čakali, so skočili na noge in napadli z vzhoda, zahoda in severa. Chen Zhen še nikdar ni videl tako grozljivega prizora. Ko se za napad odločijo ljudje, običajno zakričijo »V napad!« ali »Smrt sovražniku!«. Ko napadejo psi, divje lajajo, da bi prestra-šili nasprotnika. Toda ko napadejo volkovi, vlada smrtna tišina, ni ne bojnih klicev ne zavijanja. Volčji bojevniki!

Volkovi, oboroženi z ostrimi zobmi in grozečimi pogledi, so se izstrelili iz visoke trave in se zagnali naravnost med gazele. Preobjedeno čredo je zajela panika. Prikrajšane za svoje najmoč-nejše orožje, hitrost, so bile kot ovce, kot kosi mesa na kopitih. Chen si je predstavljal njihovo grozo. Najbrž so jih duše že za-pustile in odšle k Tenggerju. Mnoge so kratko malo obstale na mestu in se tresle od strahu, druge so se sesedle na tla, poklekni-le, iztegnile jezike in trzale z repki.

Chen je na lastne oči spoznal, kako pametni, potrpežljivi, organizirani in samoobvladani so lahko volkovi. Čeprav so do-bili priložnost, kakršna se je ponudila le enkrat v dolgih letih, so potrpeli, krotili lakoto in požrešnost in zlahka razorožili so-vražnika – čredo gazel.

Zdaj je razumel, kako so veliki, a neizobraženi vojaški genij

37

Džingiskan in nepismeni ali polpismeni vojaški voditelji Quan-rongov, Hunov, Tungujcev, Turkov, Mongolov in Jurčenov spra-vili na kolena celo Kitajce, katerih vojaški prerok Sunzi je napi-sal znamenito razpravo Umetnost vojne. Doumel je, kako jim je uspelo brezobzirno zavzeti kitajsko ozemlje in zrušiti njihove dinastije, saj se je zavedel, da so se učili od največjih mojstrov vojaške strategije. Bili so priče odličnim in nazornim primerom volčjih spopadov in so se desetletja bojevali z vrhunskimi volčji-mi četami. Chen se je v nekaj urah naučil več o bojni taktiki kot prej v dolgih letih prebiranja Sunzija in Clausewitza. Zgodovina ga je privlačila že od mladih nog. Na vsak način je hotel razvo-zlati eno največjih skrivnosti svetovne zgodovine: kje se je svojih vojaških skrivnosti naučila mala rasa, ki se je razlila po Aziji in Evropi in ustanovila Veliki mongolski imperij, največje ozemlje v svetovni zgodovini? To vprašanje je večkrat zastavil Bilgeeju in starec brez izobrazbe, vendar z veliko znanja, mu je odgovoril s postopnim prikazom volčjih taktik. V Chenu se je znova utrdi-lo globoko spoštovanje do stepskih volkov in ljudi, ki so častili volčji totem.

Končno je prišel trenutek, ko se je čreda gazel zganila. Le njeni najstarejši člani, izkušeni bojevniki, in vodje črede so se znali upreti skušnjavi dišeče trave sredi zime in je niso pojedli toliko, da bi jih to upočasnilo. V hipu so se pognali v gore in hkrati pri-ganjali preostanek gazel v čredi, naj zbežijo in si rešijo življenje. Toda s polnimi želodci, v debelem snegu in na strmem pobočju niso imele veliko možnosti. Pokol, ki je sledil, je bil kazen, ki so jo pametni namenili neumnim in neprevidnim. Bilgeeju se je

38

zdelo, kot bi plemeniti in dobrohotni volkovi obredno očistili stepo.

Volčje krdelo se ni menilo za gazele, ki so zaradi pretirane požrešnosti popadale po tleh. Raje se je zagnalo v gruče bežečih živali. Večji volkovi so svoje žrtve hitro podrli na tla in jim pre-griznili vratove, iz katerih so se ulili škrlatni potočki krvi in obarvali beli sneg. Mrzli zrak je bil v hipu prežet s težkim vo-njem gazelje krvi. Volkovi so pobijali ‘piščančke’, da bi prestra-šili ‘opice’ – premetena strategija je občutljive gazele navdala z grozo in pognale so se v gore. Nekaj večjih samcev je gazelje družine vodilo na vrh pobočja, kjer so obstali. Ker se niso hote-li spustiti po pobočju, so nemočno krožili na mestu. Očitno so se živali zavedale nevarnosti, ki je na njih prežala iz beline snež-nega zameta, iz katerega ni gledala niti ena samcata bilka trave. Starejše gazele, ki so poznale tamkajšnjo pokrajino, so spregle-dale namere volčjega krdela.

Nenadoma se je skupina gazel, nagnetena na grebenu, obrni-la in se kot snežni plaz spustila nazaj po pobočju. Ducat večjih samcev je pretehtal nevarnost, ki jim je grozila, in se odločil za najmanj tvegano izbiro – obrnili so se, da bi se prebili skozi zasedo. Gazelji samci so dobro vedeli, da jim gre za nohte. V skupinah po štiri ali pet so drug ob drugem sklonili glave, obli-kovali falango smrtonosnih rogov in se zagnali proti volkovom. Samice, ki so še lahko tekle, so jim sledile.

Chen je vedel, da so gazelji rogovi smrtno nevarni. Stepski pastirji so jih uporabljali namesto igel za šivanje usnja. Dovolj ostri so bili, da so predrli kravjo kožo, zato jim tudi volčja ne bi povzročala težav. Protinapad je uspel, zaseda je bila prebita in

39

mimo volkov se je širila rumenorjava reka živali. Chen Zhen se je zdrznil. Ustrašil se je, da bo prekinjeni krog volkovom prekri-žal načrte.

Toda kmalu je opazil, da glavni samec brezskrbno stoji ob mestu pobega kot upravnik jeza, ki dvigne zapornico, da bi osvobodil poplavne vode. Takoj ko so se gazelji vodje, ki so z ne-spremenjeno hitrostjo in nizko spuščenimi rogovi vodili pobeg, rešili iz zasede, so člani volčjega krdela znova sklenili zanko. Zdaj so bile ujete samo še počasne in neizkušene gazele. Brez vodij in močnejših samcev so panično stekle navkreber in se spustile v debelo odejo snežnega zameta za grebenom. Chen je v trenutku vedel, kakšna usoda je doletela preganjane rogatce s polnimi trebuščki hrane.

Gazele in volkovi so izginili za obzorjem. Medtem ko je tisoč gazel teklo za življenje, je na s krvjo prepojenem območju zase-de zavladala tišina. V travi je ležalo sedem ali osem trupel, nekaj ranjenih živali se je šibko upiralo smrti. Od začetka napada do konca bitke ni minilo niti deset minut. Chen se je počutil, kot da je ves ta čas zadrževal dih. Srce mu je divje razbijalo.

Starec je vstal in se pretegnil, nato pa s prekrižanimi nogami sedel v travo na robu snežne jame in iz polstenega škornja po-tegnil pipo z žadastim ustnikom. Napolnil jo je z guangdon-škim tobakom, jo prižgal, pokril s pokrovčkom iz starega srebrnika in globoko povlekel. Chen je vedel, da je Bilgee, ko je bil še mladenič, kitajskemu trgovcu iz Zhangjiakouja za pipo plačal dvajset lisičjih kožuhov. Študenti so menili, da je naredil slabo kupčijo, toda pipa je bila med starčevimi najljubšimi pred-meti, pa tudi trgovec, ki je moral za zaslužek potovati vse do

40

Mongolije in tvegati srečanje s cestnimi razbojniki, se mu je zasmilil.

Kadil je naprej, nato pa rekel: »Še tole pokadim, pa greva.«Toda po Chenu se je še vedno pretakala kri lovca. »Ne bova

šla pogledat na drugo stran?« je željno vprašal. »Rad bi videl, ko-liko gazel so ujeli!«

»Prenevarno. Sicer pa mi ni treba iti pogledat, da bi vedel – na stotine jih je! Razen mlajših, mršavih in tistih z veliko sreče so bile vse predebele in se zdaj lahko odpravijo k Tenggerju. Brez skrbi, volkovi ne bodo mogli pojesti vseh. Tudi ko jih bomo zase pobrali, kolikor jih lahko, jih bo cel kup ostalo v sne-gu.«

»Kako mladičem in mršavim živalim uspe pobegniti?« je vprašal Chen.

Starec je s priprtimi očmi razložil: »Mladiči so vitki, njihova telesa lahka, zato ne zabredejo globoko v sneg. Običajno se iz-vlečejo, volkovi pa si ne upajo za njimi.« Kar žarel je, ko je do-dal: »Fant moj, danes si spoznal volčje vrline: varujejo in ohra-njajo stepo, pa še novoletne darove nam namenijo. Zaradi njih bo dobro leto. V stepi velja pravilo, da ulov pripada tistemu, ki ga zagleda prvi. Ker sva priči dogodka, bova pošteno poskrbela za vašo jurto. Mongoli se vedno oddolžimo za prejete darove. Pa še to: Kitajcem in drugim raje ne govori o današnjem lovu.«

Chen Zhen je komaj čakal, da bo lahko na voz naložil gazelja trupla in jih pripeljal v jurto. »Odkar sem tukaj, so mi bili vol-kovi le v breme,« je rekel. »Nikdar nisem pričakoval, da bom imel od njihovega truda kakršnokoli korist.«

volcji totem 01.indd 1 4.9.2009 10:35:05

32,96 €

Volčji totem je panoramski roman o življenju v mongolskih

stepah med kitajsko kulturno revolucijo. To mojstrsko delo

pa je hkrati tudi strasten prikaz večplastnih odnosov med

nomadi in priseljenci, živalmi in ljudmi ter naravo in civili-

zacijo.

Pripovedovalec zgodbe Chen Zhen z opisom stepskega

življenja primerja prvobitne mongolske nomadske prebi-

valce in kitajske kmete, ki počasi izpodrivajo njihov način

življenja in neusmiljeno uničujejo stepo.

Roman je na Kitajskem zrušil vse rekorde prodaje in postal

druga najbolj brana knjiga, takoj za Mao Cetungovo rdečo

knjižico. Volčji totem je deloma epski oris preteklosti in

hkrati prispodoba sodobnosti ter zbadljiv prikaz kitajske

kulture in nevarnosti kitajskega ekonomskega buma.

ROMAN 2009K. Hosseini TISOČ VELIČASTNIH SONCA. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIKM. Ramsland PASJEGLAVECM. Chabon ŽIDOVSKI POLICIJSKI SINDIKATC. Ruiz Zafón IGRA ANGELA

Kitajski pisatelj Lü Jiamin je knjigo napisal pod psevdonimom Jiang Rong in

dovolil objavo pravega imena šele nekaj let po izidu knjige, v kateri ostro kritizira

samovoljni in ‘ovčji’ značaj kitajskega ljudstva. Volčji totem je napol avtobiograf-

ski roman, saj so oblasti avtorja v mladih letih resnično poslale v notranjo Mon-

golijo. Navdih za roman pa je dobil, ko je po naključju naletel na volčje krdelo in

prestrašen opazoval, kako je napadlo trop ovac in zvleklo njihova trupla v votli-

no. Volkovi so ga povsem očarali in začel jih je podrobneje proučevati ter enega

celo poskušal udomačiti.

VOLCJI TOTEM oprema.indd 1 9/8/09 8:30:04 AM