UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Šporna vzgoja

Izbirni predmet - fitnes

VPLIV RAZLIČNEGA OGREVANJA NA PONOVLJIVOST IN

KAKOVOST RAVNOTEŽNE NALOGE

DIPLOMSKA NALOGA

MENTORICA

izr. prof. dr. Katja Tomažin

Avtorica

KATJA ČOP

RECENZENT

prof. dr. Vojko Strojnik

Ljubljana, 2016

i

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, prof. dr. Katji Tomažin, za usmerjanje, razlage, spodbudo,

razumevanje in zaupanje. Bila mi je v veliko pomoč.

Posebna zahvala gre tudi merjencem, ki so korektno in vestno prihajali na meritve ter vaje

izvajali s precejšnjo mero potrpežljivosti, celotno raziskavo pa spremljali z velikim

zanimanjem.

Svoji družini bi se zahvalila za spodbudo pri študiju, svojemu partnerju pa za podporo in

potrpljenje.

ii

Ključne besede: ravnotežje, dinamično ogrevanje, statično ogrevanje, oprijemališče sile

reakcije podlage, tandemska stoja

VPLIV RAZLIČNEGA OGREVANJA NA PONOVLJIVOST IN KAKOVOST

RAVNOTEŽNE NALOGE

Povzetek

Cilj diplomske naloge je bil ugotoviti ali ogrevanje vpliva na ravnotežje. Ugotavljali smo

kakšne so razlike med statičnim in dinamičnim tipom ogrevanja na: (1) hitrost gibanja OS

reakcije podlage, (2) povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage, (3) integral funkcije

poti OS reakcije podlage v času in (4) frekvenca gibanja OS reakcije podlage med tandemsko

stojo z zaprtimi očmi (30 sekund). Proučevali smo tudi ponovljivost izbranih spremenljivk

pred in po ogrevanju.

V raziskavo je bilo vključenih 16 aktivnih športnikov. Izvajali so ogrevanje s statičnimi

razteznimi vajami in ogrevanje z dinamičnimi razteznimi vajami. Odmor med ogrevanji je

bil najmanj sedem dni. Vrstni red ogrevanja pa je bil naključen.

Rezultati so pokazali, da dinamično ogrevanje zniža hitrost gibanja OS reakcije podlage,

zmanjša njegovo povprečno amplitudo ter zniža njegovo frekvenco gibanja med tandemsko

stojo. Na drugi strani statično ogrevanje ni povzročilo sprememb v opazovanih

spremenljivkah. Na podlagi rezultatov lahko ugotovimo, da je pred vadbo ravnotežja

primernejše izvajati dinamično ogrevanje.

iii

Key words: balance, static stretching, dynamic stretching, COP sway, tandem stance

EFFECT OF DIFFERENT TYPES OF WARM-UPS ON REPETITION AND

QUALITY OF BALANCE EXERCISE

Summary

The purpose of this thesis was to examine the effect of warm-up on balance. In details, we

searched for differences in static and dynamic types of stretching on tandem stance

performance with closed eyes. Pre and post-both warm up routines following parameters

were measured: (1) centre of pressure (COP) sway velocity, (2) COP sway average

amplitude, (3) COP sway area and (4) COP mean frequency of total spectrum during tandem

stance with closed eyes (30 s). Reliability of COP sway parameters were calculated pre and

post both warm up routines.

The research included 16 participants, all active athletes. They all performed two warm-up

routines; the first one with static stretching and the second one with dynamic stretching

interspersed with minimum of seven days in random order.

Results showed that dynamic stretching reduced COP total sway velocity, shortened COP

sway average amplitude and lowered COP mean frequency of total spectrum during tandem

stance. On the other hand, static stretching did not cause any changes in examined variables.

Results therefore suggested that prior to balance exercise it is more appropriate to use

dynamic warm-up opposed to static warm-up.

iv

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................... 1

1.1 Ravnotežje ................................................................................................................. 1

1.2 Vadba ravnotežja ....................................................................................................... 2

1.2.1. Funkcionalne adaptacije po vadbi ravnotežja ................................................. 2

1.2.2 Adaptacije živčnega sistema ......................................................................... 3

1.3 Ogrevanje .................................................................................................................. 4

1.4 Namen diplomske naloge .......................................................................................... 6

1.5 Cilji diplomske naloge ............................................................................................... 6

1.6 Hipoteze ..................................................................................................................... 6

2 METODE DELA ............................................................................................................. 8

2.1 Vzorec........................................................................................................................ 8

2.2 Metode dela ............................................................................................................... 8

2.2.1 Ravnotežna naloga ........................................................................................ 8

2.2.2 Statično ogrevanje ......................................................................................... 9

2.2.3 Dinamično ogrevanje .................................................................................. 11

2.3 Obdelava podatkov .................................................................................................. 14

3 REZULTATI IN RAZPRAVA .................................................................................... 15

3.1 Ponovljivost gibanja oprijemališča sile reakcije podlage med tandemsko stojo po

statičnem in dinamičnem ogrevanju ................................................................................ 15

3.2 Primerjava gibanja oprijemališča sile reakcije podlage po izvedbi statičnega in

dinamičnega ogrevanja .................................................................................................... 17

3.2.1 Hitrost gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage ............................ 17

3.2.2 Amplituda gibanja oprijemališča sile (OS)reakcije podlage ....................... 19

3.2.3 Integral funkcije poti gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage v

času .............................................................................................................. 20

3.2.4 Frekvenca gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage ...................... 21

3.3 Povzetek sprememb gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage med tandemsko

stojo 22

4 SKLEP ............................................................................................................................ 26

5 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................... 28

KAZALO TABEL

Tabela 1: Opis statičnih razteznih gimnastičnih vaj .............................................................. 9

Tabela 2: Opis dinamičnih razteznih gimnastičnih vaj ....................................................... 11

Tabela 3: Koeficient Cronbach alfa za posamezne spremenljivke ..................................... 15

v

Tabela 4: Spremembe gibanja oprijemališča sile reakcije podlage za posamezne

spremenljivke ...................................................................................................................... 23

KAZALO SLIK

Slika 1. Sprememba skupne hitrosti gibanja OS reakcije podlage po statičnem in

dinamičnem ogrevanju (**P<0,01). .................................................................................... 17

Slika 2. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po izvedbi statičnega

in dinamičnega ogrevanja (*P<0,05). .................................................................................. 18

Slika 3. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po izvedbi statičnega

in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01). ................................................................................ 18

Slika 4. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po

izvedbi statičnega in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01). .................................................. 19

Slika 5. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po

statičnem in dinamičnem ogrevanju (*P<0,05). .................................................................. 20

Slika 6. Sprememba integrala funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času, po

ogrevanju (***P<0,001). ..................................................................................................... 20

Slika 7. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri AP po

ogrevanju. ............................................................................................................................ 21

Slika 8. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri ML po

ogrevanju. ............................................................................................................................ 21

Slika 9. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po ogrevanju. .... 22

Slika 10. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po ogrevanju. . 22

1

1 UVOD

1.1 Ravnotežje

Ravnotežje je stanje, ko so vse sile, ki delujejo na telo, v ravnovesju, tako da je masno

središče telesa znotraj meja podporne ploskve v mirovanju ali pa gre rezultanta vseh sil, ki

delujejo na teko skozi podporno površino (Horak, 1987). Dve osnovni pojavni obliki

ravnotežja sta statično in dinamično. Za statično ravnotežje je značilno, da telo počiva v

hotenem položaju. Za dinamično ravnotežje pa je značilno, da vodimo telo skozi hoteno

gibanje brez izgube ravnotežja.

Na sposobnost ohranjanja ravnotežja vplivajo številni mehanizmi in dejavniki.

Pomembnejša mehanizma sta (1) priliv iz senzornih sistemov (vidnega, vestibularnega in

somatosenzoričnega) in (2) njihova integracija v osrednjem živčnem sistemu. Pomemben

dejavnik pa je tudi stanje gibalnega sistema (mišični tonus, mišična moč in vzdržljivost).

Vsi mehanizmi so pomembni med ohranjanjem položaja, pripravo na gibanje in med izvedbo

gibanja. Med ohranjanjem položaja, pripravo na gibanje in med izvedbo gibanja lahko

opazimo tri skupine reakcij, ki posamezniku omogočijo ohranjanje masnega središča znotraj

meja podporne ploskve (Rugelj, 2014). Te reakcije imenujemo (1) vzravnalne, (2)

ravnotežne in (3) zaščitne reakcije. Vzravnalne reakcije so gibi, ki zagotavljajo postavitev

oči v horizontali, vertikalni položaj glave in ustrezen položaj telesa glede na glavo.

Ravnotežne reakcije so gibi, ki skušajo ohraniti masno središče znotraj meja podporne

površine. Zaščitne ali prestrezne reakcije so gibi udov, ki podporno ploskev premaknejo pod

telesno težišče. To so korak, poskok in zaščitna akcija rok.

Vse navedeno uporabimo takrat, ko se v okolju pojavi motnja, ki ruši stabilni položaj telesa.

To lahko definiramo kot reaktivno ravnotežje (»vzpostavljanje ravnotežja za nazaj«)

(Rugelj, 2014). Vzravnalne, ravnotežne in zaščitne reakcije uporabimo tudi pri

hotenem/namernem gibanju, ki ga oseba sama začne, pri čemer motnja izhaja iz njenega

gibanja. Da bi preprečili, da motnja povzroči nestabilnost in/ali padec, so potrebne

vnaprejšnje prilagoditve drže, to pa lahko definiramo kot proaktivno (»vzpostavljanje

ravnotežja v naprej) ravnotežje.

Za vračanje v stabilni položaj po zunanji ali notranji motnji ravnotežja ljudje uporabljajo tri

tipe gibalnih strategij: (1) strategijo gležnja, (2) strategijo kolka in (3) strategijo koraka.

Strategijo gležnja nadzorni sistem uravnavanja ravnotežja uporablja pri kontroli nihanja

masnega središča telesa med stojo in kadar na masno središče telesa delujejo manjše motnje

(Horak idr, 1997). Pri večjih motnjah ravnotežja nadzorni sistem uporabi strategijo kolka.

Če je motnja ravnotežja tako velika, da sta strategiji kolka in gležnja neučinkoviti, pride do

uporabe strategije koraka.

2

Na uporabo naštetih gibalnih strategij poleg drugih dejavnikov (npr. starost, okolje) vplivajo

tudi gibalne izkušnje oz. razvitost nadzornega sistema za uravnavanje ravnotežja in stanje

živčno-mišičnega sistema. Predvsem na zadnja dva lahko vplivamo tudi z vadbo. Vadba

ravnotežja ima širok spekter učinkov, ki se odrazijo v različnih funkcionalnih adaptacijah,

ki so opisane v nadaljevanju. Poleg izboljšanega zavedanja gibanja ter boljše kontrole giba,

pa vadba ravnotežja deluje tudi preventivno in kurativno, saj se v veliki meri uporablja tudi

v rehabilitaciji (Taube, Gruber in Gollhofer, 2008). Vadba ravnotežja je tako pomemben del

športnega in rehabilitacijskega treninga.

1.2 Vadba ravnotežja

Vadba ravnotežja je vadba, ki vključuje naloge, pri katerih je izzvano posameznikovo

ravnotežje z namenom njegovega izboljšanja. Takšna vadba povzroči adaptacijo senzornih

sistemov (t.j. vidnega, vestibularnega in somatosenzoričnega) in gibalnega sistema. Za

vadbo ravnotežja uporabljamo različne metode, ki jih Šarabon (2007, v Škof, 2007) deli

glede na način izvajanja. Loči statično, poldinamično in dinamično metodo. Pri statični

metodi je podporna površina stabilna. Pri poldinamični metodi se podporna površina

premika, torej je nestabilna. Pri dinamični metodi stopala niso več na istem mestu, podporna

površina pa je majhna ali nestabilna. Težavnost in intenzivnost izvedbe posameznih nalog

še vedno ni določena. Pogosto nalogo otežimo tako, da zmanjšamo podporno površino,

zmanjšamo njeno stabilnost ali pa spreminjamo kvaliteto in količino senzornih prilivov, s

čimer zmanjšamo pritok senzornih informacij v center za ravnotežje. Primanjkljaj v

kateremkoli senzoričnem sistemu povzroči spremembo v načinu procesiranja senzoričnih

informacij in tudi v obliki gibalnega odziva, ki ohranja držo in ravnotežje (Rugelj, 2014).

Ohranjanje drže in ravnotežja je kompleksna naloga, ki je odvisna od različnih dejavnikov,

zato tudi vadba ravnotežnih nalog povzroči različne adaptacije na nivoju živčno-mišičnega

sistema.

1.2.1. Funkcionalne adaptacije po vadbi ravnotežja

1.2.1.1 Adaptacije gibalnega sistema

Vadba ravnotežja ne pripomore samo k razvoju nadzornega sistema za upravljanje

ravnotežja, temveč tudi izboljša mišično silo in višino skoka Heitkamp idr. (2001). Predvsem

so raziskave pokazale, da vadba ravnotežja poveča največji prirastek sile (Gruber in

Gollhofer, 2004). Pri netreniranih posameznikih vadba ravnotežja celo povzroči povečanje

največje hotene mišične sile (Hirsch, Toole, Maitland, in Rider, 2003). Med zanimivejšimi

je tudi ugotovitev, da vadba ravnotežja celo izboljša višino vertikalnega skoka (Kean, Behm,

in Young, 2006).

3

1.2.1.2 Preventiva pred poškodbami in rehabilitacija

Vadba ravnotežja se kot preventiva pred poškodbami pogosto uporablja v športih, kjer je

izguba ravnotežja kritični dejavnik (Taube, Gruber, in Gollhofer, 2008). Prav tako je vadba

ravnotežja primerna za starejše osebe, ki imajo zaradi slabše senzorične in motorične

odzivnosti večje tveganje padcev (Campbell, Borrie in Spears, 1989). Poleg tega lahko vadba

ravnotežja vpliva tudi na regeneracijo živčno-mišičnih struktur (Freeman, Dean in Hanham,

1965), ki nastanejo zaradi športnih poškodb, in s tem preprečuje njihovo ponavljanje (Holme

idr., 1999).

1.2.2 Adaptacije živčnega sistema

Vadba ravnotežja povzroči adaptacije na različnih nivojih centralnega živčnega sistema

(CŽS).

1.2.2.1 Adaptacije spinalnih mehanizmov

Centralni živčni sistem se takoj odzove na zmanjšanje podporne površine ali spremembe v

senzornem prilivu. Na primer hoja po ozki gredi povzroči znižanje amplitude refleksa H v

primerjavi z njegovo amplitudo pri normalni hoji. Znižanje amplitude refleksa H tako pokaže

na plastičnost spinalnih mehanizmov, ki se zgodi, ko je podporna površina zmanjšana. Do

zmanjšanja amplitude refleksa H pa pride tudi, ko v mirni stoji odstranimo vidni priliv

(zapremo oči) (Hoffman, in Koceja, 1995). Povzamemo lahko, da večja zahtevnost

ravnotežne naloge povzroči upad amplitude refleksa H. Ravno obratno pa se zgodi, ko se

zahtevnost ravnotežne naloge zmanjša. Dodaten senzorni priliv (dotik z roko) zmanjša

zahtevnost ravnotežne naloge, to pa posledično privede do povečanja amplitude refleksa H.

Raziskave so pokazale, da je adaptacija amplitude refleksa H pogojena z zahtevnostjo

ravnotežne naloge in tudi trajanjem vadbe ravnotežja. Gruber idr. (2007) so pokazali, da je

pri baletnikih prišlo do znižanja amplitude refleksa H v mirovanju, kar nakazuje tudi na

trajnost adaptacije spinalnih mehanizmov. Vendar pa večina študij kaže na to, da je znižanje

amplitude refleksa H odvisno od vrste naloge oz. specifično glede na nalogo, ki jo izvajamo

(Taube, Gruber, in Gollhofer, 2008). Prednost zmanjšanja amplitude refleksa H je v

preprečevanju nenadnih oscilacij v sklepu in/ali premiku motorične kontrole k višjim

centrom centralnega živčnega sistema (Kawaishi in Domen, 2015).

1.2.2.2 Adaptacije supraspinalnih mehanizmov

Nadzorni sistem za uravnavanje ravnotežja poleg spinalnih zank vključuje tudi

supraspinalne zanke CŽS. Predvsem bazalni gangliji, mali možgani in možgansko deblo so

nosilci pomembnih funkcij nadzornega sistema. Vadba ravnotežja prav tako povzroči akutne

4

in kronične adaptacije na področju korteksa. Med stojo na nestabilni površini se

kortikospinalna vzdražnost poveča (Schubert, Curt, Colombo, Berger, in Dietz, 1999) zaradi

zmanjšanja intrakortikalne inhibicije (Soto, Valls-Sole, Shanahan, in Rothwell, 2006).

Zaključimo lahko, da plastičnost CŽS omogoči akutne in kronične adaptacije nadzornega

sistema za uravnavanje ravnotežja. Te adaptacije pa niso odvisno samo od zahtevnosti

ravnotežne naloge, temveč tudi od stanja živčno-mišičnega sistema. Glede na to, da vadbo

ravnotežja lahko izvajamo v uvodnem, glavnem ali zaključnem delu vadbene enote, bo

stanje živčno-mišičnega sistema različno. Najpomembnejša dejavnik, ki izboljša delovanje

živčno-mišičnega sistema je ogrevanje. Drugi najpomembnejši dejavnik, ki pa lahko

poslabša delovanje živčno-mišičnega sistema je utrujanje. Vadbo ravnotežja najpogosteje

izvajamo po ogrevanju, ki pa je lahko izvedeno na različne načine. Način izvedbe ogrevanja

vpliva na stanje živčno-mišičnega sistema takoj po njem in s tem na učinkovitost izvedbe

gibalnih nalog.

1.3 Ogrevanje

Ogrevanje v telesu povzroči številne spremembe, med pomembnejšimi je dvig temperature,

kar povzroči fiziološke spremembe v mišicah, kot so večji pretok krvi, večjo občutljivost

živčnih receptorjev, hitrejše prevajanje akcijskih potencialov, manjšo viskoznost mišic,

učinkovitejše izvajanje kemijskih procesov v mišici, ki so odgovorni za obnovo ATP-ja ipd.

(Coburn in Malek, 2012). Vse to močno izboljša mišično učinkovitost,

Ogrevanje je sestavljeno iz uvodne aerobne aktivnosti submaksimalne intenzivnosti, čemur

sledijo dinamične ali statične raztezne gimnastične vaje. V nadaljevanju dinamično ali

statično ogrevanje. Ogrevanje se zaključi s specifičnimi dinamičnimi ali statičnimi vajami,

ki vplivajo na razteg in pripravo tistih mišičnih skupin, ki bodo med glavnim delom vadbene

enote najbolj obremenjene. Izbor statičnih ali dinamičnih razteznih vaj je odvisen od namena

in vrste gibanja, ki sledi v glavnem delu vadbene enote (Behm in Chaouachi, 2011).

Za statično raztezanje je značilno, da mišico raztegnemo do njenega maksimalnega razpona

ter nato razteg zadržimo od 15 – 60s. Takšen način raztezanja naj bi pripomogel k izboljšanju

gibljivosti posameznih sklepov, vendar pa so raziskave pokazale, da ni najbolj primerno za

ogrevanje, saj ne vpliva na zmanjšanje poškodb ali izboljšanje izvedbe (Behm in Chaouachi,

2011). Uporaba tovrstnega raztezanja se še vedno priporoča v zdravstvene namene, kjer

želimo povečati razpon giba v določenem sklepu ali pa za specifične športne aktivnosti, kjer

je gibljivost bistvenega pomena.

Pri dinamičnem raztezanju gre za tekoče in kontrolirano gibanje telesnega segmenta od

naravne pozicije do končnega položaja in nazaj. Mišice ne dosegajo maksimalnih razponov,

gre za razteg mišice, kjer se mišični pripoji oddaljujejo, vendar ne pridejo do maksimalnega

5

razpona, ampak se ob občutku napetosti mišica sprosti, tako da se mišični pripoji zopet

približujejo. Gibi se izvajajo v velikih amplitudah z veliko ponovitvami. Tovrsten način

raztezanja nima vpliva na mišico oz. po dolgotrajnejšem izvajanju vpliva na živčno mišični

sistem, kar izboljša izvedbo gibalne naloge v glavnem delu vadbene enote. Dinamično

raztezanje se uporablja pri ogrevanjih, ko se v glavnem delu pojavljajo aktivnosti z visoko

intenzivnostjo, eksplozivni gibi, visoke hitrosti, hitre spremembe smeri, ipd. (Behm in

Chaouachi, 2011).

Znano je, da imata statično in dinamično ogrevanje različen vpliv na izvedbo gibalnih

aktivnosti in prilagoditev živčno-mišičnega sistema. Veliko raziskav govori o tem, da

statično raztezanje zmanjša učinkovitost živčno-mišičnega sistema. Bacurau idr. (2009) so

pokazali, da statično raztezanje (6 vaj, 3 serije, 30 s) znižajo največje breme iztegovalk nog,

ki ga posameznik lahko dvigne za 19%. Prav tako so raziskave pokazala, da je statično

raztezanje povzročilo znižanje izometričnega, koncentričnega in ekscentričnega navora

(Cramer idr. 2004).

Na drugi strani raziskave ne pokažejo negativnih učinkov statičnega raztezanja. Bandy, Irion

in Briggler (1997) so pokazali, da je statično raztezanje učinkovito sredstvo za povečanje

razpona giba. Pozitivni učinki statičnega ogrevanja vplivajo tudi na zmanjšanje poškodb

(Safran, Seaber in Garrett, 1989), upad kasnejše mišične bolečine (High, Howley, in Franks,

1989) in izboljšanje izvedbe (Young in Behm, 2002).

Po in med statičnim raztezanjem pride tudi do akutnih prilagoditve živčnega sistema.

Statično raztezanje lahko povzroči manjšo sposobnost živčno-mišične aktivacije. Avela,

Kyröläinen, in Komi (1999) so pokazali, da je eno uro po statičnem raztezanju največje

hoteno izometrično naprezanje upadlo za 23%, amplituda elektromiografskega signala za

20% in H-refleks za 44%. Do znižanja refleksa H med in po izvedbi statičnega raztezanja

lahko pride zaradi zmanjšanja ekscitatornega priliva Ia na alfa motorični nevron, ki nastane

zaradi manjše frekvence proženja mišičnega vretena (Avela, Kyröläinen in Komi, 1999).

Mišično vreteno je eden izmed pomembnejših proprioceptorjev, ki CŽS poročajo o

spremembi in hitrosti spremembe dolžine mišičnih vlaken. Njegova manjša odzivnost ima

lahko za posledico slabše zaznavanje dolžine mišice oz. sprememb dolžine mišice (tudi

položaja telesa) in s tem slabše ravnotežje oz. nadzor ravnotežja med izvedbo različnih

gibalnih nalog.

Na drugi strani dinamične raztezne vaje povzročijo izboljšanje. Galen (2010) je pokazal, da

se je nogometašem po dinamičnem ogrevanju (12 vaj, 2 ponovitvi) za 4% izboljšal šprint,

za 5% slalomsko vodenje žoge in za 3% strel iz 11 metrov. Sekir idr. (2009) so pokazali, da

se je po šestih minutah balističnega dinamičnega ogrevanja povečal koncentrični navor

sprednje stegenske mišice (8,4%) in zadnje stegenske mišice (6,8%) ter ekscentrični navor

omenjenih sprednjih (14,5%) in zadnjih (14,1%) stegenskih mišic.

6

Mehanizmi prek katerih dinamično raztezanje vpliva na mišično delovanje, so povezani

predvsem z dvigom temperature telesa in mišice, post-aktivacijsko potenciacijo ter večjo

sposobnost mišične aktivacije zaradi večje vzdražnosti živčnega sistema (Fletcher in Jones,

2004).

1.4 Namen diplomske naloge

Glede na to, da statične in dinamične raztezne vaje povzročijo različne spremembe gibalnih

nalog (višino skoka, največjo hoteno kontrakcijo itd.) in spremembe spinalnih mehanizmov

(akutne prilagoditve amplitude refleksa H, vdražnost alfa motoričnega nevrona, odzivnost

mišičnega vretena) lahko pričakujemo, da bo njun vpliv na ponovljivost in kakovost izvedbe

ravnotežne naloge različen. Zato želimo ugotoviti, ali različna zvrst ogrevanja povzroči

razlike v ponovljivosti in kakovosti izvedbe ravnotežne naloge. Prvo ogrevanje je bilo

sestavljeno iz nizko-intenzivne dinamične aktivnosti (5 min) in statičnih razteznih vaj – v

nadaljevanju statično ogrevanje. Drugo ogrevanje pa iz enake nizko-intenzivne dinamične

aktivnosti (5 min) in dinamičnih razteznih vaj – v nadaljevanju opredeljeno kot dinamično

ogrevanje.

1.5 Cilji diplomske naloge

1. Ugotoviti ali ogrevanje izboljša izvedbo tandemske stoje z zaprtimi oči.

2. Ugotoviti ali je izboljšanje izvedbe tandemske stoje odvisen od vrste ogrevanja.

3. Ugotoviti ali ogrevanje izboljša ponovljivost izbranih spremenljivk gibanja OS

reakcije podlage v tandemski stoji.

4. Ugotoviti ali je ponovljivost hitrosti gibanja OS reakcije podlage v tandemski stoji v

različnih pogojih odvisna od vrste ogrevanja.

1.6 Hipoteze

V diplomskem delu bom preverjala naslednje hipoteze:

H1: Ogrevanje izboljša ponovljivost izmerjenih spremenljivk gibanja OS reakcije podlage

med tandemsko stojo.

7

H2: Izboljšanje ponovljivosti spremenljivk gibanja OS reakcije podlage med tandemsko

stojo bo odvisno od ogrevanja.

H3: Ogrevanje zmanjša skupno hitrost gibanja OS reakcije podlage ter hitrost gibanja OS v

AP in ML smeri med tandemsko stojo.

H4: Zmanjšanje skupne hitrosti gibanja OS reakcije podlage, hitrosti gibanja OS v AP in

ML smeri med tandemsko stojo bo odvisno od vrste ogrevanja.

H5: Ogrevanje zmanjša povprečno amplitudo gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko

stojo.

H6: Zmanjšanje povprečne amplitude gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko stojo

bo odvisno od vrste ogrevanja.

H7: Ogrevanje zmanjša integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času ter integral

funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v AP in ML smeri med tandemsko stojo.

H8: Zmanjšanje integrala funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času ter integrala

funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v AP in ML smeri med tandemsko stojo bo

odvisno od vrste ogrevanja.

H9: Ogrevanje zmanjša povprečno frekvenco gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko

stojo.

H10: Zmanjšanje povprečne frekvence gibanja OS v AP in ML smeri med tandemsko stojo

bo odvisno od vrste ogrevanja.

8

2 METODE DELA

2.1 Vzorec

V vzorec je bilo vključenih 16 zdravih športnikov in športnic (prostovoljcev), ki so bili

gibalno aktivni vsaj trikrat tedensko (6Ž + 10M). Povprečna starost merjencev je bila 24 ±

4 let, njihova povprečna višina je bila 174,8 ± 9 cm in povprečna telesna masa 69,1 ± 10 kg.

2.2 Metode dela

Raziskava je bila izvedena v Kineziološkem laboratoriju Fakultete za šport. Merjenci so v

laboratorij prišli dvakrat trikrat, odmor med meritvami je bil 7 dni. Vrsta ogrevanja, ki so ga

izvajali najprej je bila naključno določena. Pred in po ogrevanju so izvedli ravnotežno

nalogo, in sicer tandemsko stojo z zaprtimi očmi. Čas merjenja gibanja oprijemališča sile

reakcije podlage (SP) tandemske stoje je trajal 30 sekund, odmori med ponovitvami pa 2

minuti in pol. Petim uvodnim meritvam je sledilo ogrevanje, ki je vključevalo 6 minut

standardiziranega aerobnega ogrevanja ter statične (30 sekund vztrajanja v največji

amplitudi giba, 2 ponovitvi) ali dinamične raztezne vaje (10-krat izvedba giba do največje

amplitude, 2 seriji) za iste mišične skupine.

2.2.1 Ravnotežna naloga

Gibanje oprijemališče sile (OS) reakcije podlage med tandemsko stojo smo izvedli s

tenziometrijsko ploščo, dimenzije 1200 x 600 x 100 mm, tipa 9287 (Kistler, Winterthur,

Švica). Podatki so bili zajeti in analizirani s programom za zajemanje in analizo podatkov

ARS (Ljubljana, Slovenija). Merjenec se je brez obutve postavil na tenziometrijsko ploščo

tako, da je imel desno nogo zadaj, levo spredaj, prsti desne noge in peta leve noge so se

dotikali. Roke je imel prekrižane na prsih. Oči so bile zaprte. Pred in po ogrevanju je izvedel

5 ponovitev z vmesnimi odmori dolgimi 2,5 min. Povprečne vrednosti petih ponovitev pred

in po ogrevanju so bile analizirane v nadaljevanju. Izračunali smo:

(1) Hitrost gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih (mm/s)

(2) Povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih (mm)

(3) Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času pred in po obeh ogrevanjih

(mm*s)

(4) Frekvenca gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih (Hz)

Za nadaljnjo obdelavo smo izračunali povprečne vrednosti izbranih spremenljivk vseh petih

ponovitev pred in po ogrevanju,

9

2.2.2 Statično ogrevanje

Statično ogrevanje je bilo sestavljeno iz uvodne nizko-intenzivne aerobne aktivnosti in

sedmih statičnih razteznih vaj. Uvodna aktivnost je bila sestopanje na klopco in je trajala 6

minut, frekvenca stopanja je bila 0,5 Hz, vsako minuto pa so preiskovanci zamenjali nogo s

katero so stopali na klopco). Sledile so statične gimnastične vaje, ki so se izvajale po vrstnem

redu, kot je prikazano v tabeli 1. Vaje so se izvajale dvakrat za desni segment telesa in

dvakrat za levi segment telesa. Vsaka ponovitev je trajala 30 sekund, čemur je sledilo 30

sekund odmora.

Tabela 1: Opis statičnih razteznih gimnastičnih vaj

1. Zasuk trupa

Pri vaji gre za razteg trebušnih mišic. Vaja se izvaja iz razkoračne stoje. Trup zasukamo

v D/L smer, pri tem smo pozorni, da boki ostanejo v isti ravnini. Pri vaji si pomagamo z

rokami, tako da si nudimo oporo pri zadržanem gibu.

2. Izpadni korak

Pri vaji raztezamo m. iliopsoas. Vaja se izvaja iz kleka predkoračno z L/D. Bok

potisnemo naprej in navzdol, pri tem smo pozorni, da trup ostane vzravnan.

3. Odnoženje skrčeno v leži

Pri vaji raztezamo m. adduktorjev kolka. Vaja se izvaja iz leže, D/L odnožena in pokrčena,

dlan iztegnjene noge na kolki, druga roka na kolenu. Z roko potisnemo koleno proti tlom,

pozorni smo, da z drugo roko zadržimo kolk.

10

4. Predklon v sedu

Pri vaji raztezamo m. biceps femoris. Vaja se izvaja iz seda na klopci, D/L noga iztegnjena,

nasprotna noga pokrčena in sproščena, trup zravnan in roki prekrižani, dlani na ramenih.

Sledi predklon, pri čemer ohranjamo raven hrbet.

5. Upogib kolena v stoji

Pri vaji raztezamo m. quadriceps. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je

pokrčena nazaj, z roko stojne noge se držimo v opori, z drugo roko držimo stopalo. Peto

pokrčene noge potisnemo proti zadnjici, pozorni smo, da je koleno pokrčene noge

vzporeden s kolenom iztegnjene noge.

6. Dorzalni upogib stopala v stoji

Pri vaji raztezamo m. soleus in m. gastrocnemius. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi,

druga noga je prednožena, stopalo je v dorzalni fleksiji z blaznicami uprto v steno, z

rokama se držimo v opori. S potiskom bokov proti steni povečamo razteg.

11

7. Plantarni upogib stopala v stoji

Pri vaji raztezamo m. tibialis. Vaja se izvaja v razkoračni stoji, stojna noga je spredaj rahlo

pokrčena, D/L noga je zanožena, stopalo je v plantarni fleksiji, nart je v stiku s tlemi, z

rokami se držimo v opori. Zanoženo nogo pritisnemo proti tlom in jo potegnemo proti

stojni nogi.

2.2.3 Dinamično ogrevanje

Dinamično ogrevanje je bilo sestavljeno iz enake nizko-intenzivne uvodne aerobne

aktivnosti, ter sedmih dinamičnih razteznih vaj. Uvodna aktivnost je bila sestopanje na

klopco in je trajala 6 minut. Sledile so dinamične gimnastične vaje, ki so se izvajale po

vrstnem redu, kot je prikazano v tabeli 2. Vaje so se izvajale v dveh serijah za desni segment

in dveh serijah za levi segment telesa. Vsaka serija je bila sestavljena iz 10 ponovitev, ki so

se izvajale v tempu 1, 2, nazaj, zato je serija trajala 30 sekund, čemur je sledilo 30 sekund

odmora pred naslednjo serijo.

Tabela 2: Opis dinamičnih razteznih gimnastičnih vaj

1. Zasuki trupa

Pri vaji gre za razteg trebušnih mišic. Vaja se izvaja iz razkoračne stoje, roki sta prekrižani,

dlani na ramenih. Trup zasukamo v D/L smer, do točke ko še lahko ohranjamo boke v isti

ravnini, nato sledi zasuk nazaj do začetnega položaja.

12

2. Zamahi z nogo nazaj

Pri vaji raztezamo m. iliopsoas. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo za

oporo. Z D/L nogo zamahnemo nazaj, do točke ko še lahko ohranjamo vzravnan trup,

nato nogo vrnemo v začetni položaj.

3. Zamahi z nogo v stran

Pri vaji raztezamo adduktorje kolka. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo

za oporo. Z D/L nogo zamahnemo v stran, do točke ko še lahko ohranjamo vzravnan trup,

nato nogo vrnemo v začetni položaj.

4. Zamahi z nogo nazaj

Pri vaji raztezamo m. biceps femoris. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo

za oporo. Z D/L nogo zamahnemo naprej, do točke ko še lahko ohranjamo vzravnan trup,

nato nogo vrnemo v začetni položaj.

13

5. Upogibi kolena

Pri vaji raztezamo m. quadriceps. Vaja se izvaja iz stoje na eni nogi, z rokami se držimo

za oporo. D/L noge pokrčimo, do točke s peto čim bližje zadnjici, pri tem ohranjamo

vzravnano držo, nato sledi izteg kolena v začetni položaj.

6. Dorzalno upogibanje stopala

Pri vaji raztezamo m. soleus in m. gastrocnemius. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi,

druga noga je prednožena, stopalo sproščeno, z rokama se držimo v opori. Stopalo

povlečemo proti golenici, do točke, da so prsti čim bližje golenici, nato stopalo zopet

sprostimo.

7. Plantarno upogibanje stopala

Pri vaji raztezamo m. tibialis. Vaja se izvaja iz stoje na D/L nogi, druga noga je

prednožena, stopalo sproščeno, z rokama se držimo v opori. Stopalo potisnemo proti tlom,

do točke, da so prsti čim bližje tlom, nato stopalo zopet sprostimo.

14

2.3 Obdelava podatkov

Za vse spremenljivke je bila izračunana osnovna statistika in preverjena normalnost

porazdelitve. Za ugotavljanje razlik v izbranih spremenljivkah je bila uporabljena analiza

variance za ponavljajoče meritve z dvema faktorjema (čas x ogrevanje). V primeru značilne

medsebojne interakcije smo uporabili Tuckey post-hoc test. V primeru, da spremenljivka ni

bila normalno porazdeljena, pa smo uporabili Friedmanov test. Če je bila vrednost značilna,

pa smo analizo nadaljevali z Wilcoxonovim testom. Za merjene spremenljivke gibanja

oprijemališča sile reakcije podlage smo izračunali koeficient Cronbach alfa. Za vse

uporabljene statistične teste je bila značilnost sprejeta pri stopnji p < 0,05. Za obdelavo

podatkov smo uporabili statistični program Statistica 6.0 (StatSoft, Inc., Tulsa, ZDA).

15

3 REZULTATI IN RAZPRAVA

Rezultati in razprava so prikazani v dveh delih. Prvi del zajema prikaz ponovljivosti izbranih

spremenljivk gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage med tandemsko stojo pred in

po ogrevanju (statičnem in dinamičnem). V drugem delu pa je prikazana sprememba v

gibanju oprijemališča sile (OS) reakcije podlage med izvedbo tandemske stoje pred in po

ogrevanju.

3.1 Ponovljivost gibanja oprijemališča sile reakcije podlage med

tandemsko stojo po statičnem in dinamičnem ogrevanju

V nadaljevanju je predstavljena ponovljivost za posamezne spremenljivke, ki določajo

gibanje oprijemališča sile reakcije podlage med tandemsko stojo. Zanesljivost izbranih

spremenljivk je predstavljena s koeficientom Cronbach alfa. Vrednosti so predstavljene pred

in po ogrevanju (statičnem in dinamičnem ogrevanju).

Tabela 3: Koeficient Cronbach alfa za posamezne spremenljivke

SPREMENLJIVKA

STATIČNO

OGREVANJE

DINAMIČNO

OGREVANJE

PRED PO PRED PO

Skupna hitrost OS reakcije podlage 0,832 0,825 0,859 0,892

Hitrost gibanja OS reakcije podlage v

smeri AP 0,843 0,821 0,812 0,896

Hitrost gibanja OS reakcije podlage v

smeri ML 0,846 0,867 0,911 0,919

Povprečna amplituda gibanja OS

reakcije podlage v smeri AP 0,812 0,881 0,813 0,923

Povprečna amplituda gibanja OS

reakcije podlage v smeri ML 0,857 0,885 0,927 0,942

Integral funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v času 0,662 0,584 0,576 0,556

Integral funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v smeri AP 0,742 0,822 0,385 0,642

Integral funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v smeri ML 0,666 0,866 0,803 0,892

Frekvenca gibanja OS reakcije podlage

v smeri AP 0,828 0,847 0,609 0,744

16

Frekvenca gibanja OS reakcije podlage

v smeri ML 0,767 0,836 0,818 0,864

Smeri: OS – oprijemališče sile, AP - anterior-posterior pomeni naprej-nazaj, ML -

medialno-lateralno pomeni levo-desno

Ferligoj, Leskovšek in Kogovšek (1995) definirajo naslednje kriterije vrednosti koeficienta

alfa, in sicer: > 0,8 pomeni zgledno ponovljivost; 0,7 < > 0,8 pomeni zelo dobro

ponovljivost, 0,6 < > 0,7 pomeni zmerno in < 0,60 pomeni komaj sprejemljivo

ponovljivost.

Zgledno ponovljivost pred statičnim in dinamičnim raztezanjem so imele vse spremenljivke

hitrosti gibanja OS reakcije podlage in povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage ter

frekvenca gibanja OS reakcije podlage v AP smeri (Tabela 1). Ponovljivost je bila pri vseh

tudi po izvedbi ogrevanja zgledna.

Pred statičnim ogrevanjem sta imela integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v AP

smeri in frekvenca gibanja OS reakcije podlage v ML smeri zelo dobro ponovljivost. Po

statičnem raztezanju pa sta tudi ti dve spremenljivki dosegli zgledno ponovljivost (Tabela

1). Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času in integral funkcije poti gibanja

OS reakcije podlage v času v ML smeri sta imela zmerno ponovljivost (Tabela 1). Integral

funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času je po statičnem raztezanju ponovljivost

poslabšal, saj je dosegel vrednost intervala komaj sprejemljive ponovljivosti.

Zgledno ponovljivost pred in po dinamičnem ogrevanju je imela poleg zgoraj naštetih tudi

spremenljivka frekvence gibanja OS reakcije podlage v ML smeri (Tabela 1). Pred

dinamičnim ogrevanjem sta spremenljivki integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage

v času dosegli in integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v smeri AP

dosegali komaj sprejemljivo ponovljivost, medtem ko je bila po ogrevanju ponovljivost

zmerna samo pri integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v AP smeri.

Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času pa se po dinamičnem ogrevanju ni

povečal.

Spremenljivke: (1) integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času, (2) integral

funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v smeri AP in (3) integral funkcije poti

gibanja OS reakcije podlage v času v ML smeri so pred in po ogrevanju dosegle najnižje

vrednosti koeficienta Cronbach alfa, in so se pokazale kot najmanj zanesljive oz. ponovljive

mere gibanja OS reakcije podlage med izvedbo tandemske stoje.

17

3.2 Primerjava gibanja oprijemališča sile reakcije podlage po izvedbi

statičnega in dinamičnega ogrevanja

Za vse spremenljivke je bila izračunana osnovna statistika in preverjena normalnost

porazdelitve. Za ugotavljanje razlik v izbranih spremenljivkah je bila uporabljena analiza

variance za ponavljajoče meritve z dvema faktorjema (čas x ogrevanje). V primeru značilne

medsebojne interakcije je bil uporabljen Tuckey post-hoc test. V nadaljevanju so

predstavljene spremembe posameznih spremenljivk po dinamičnem in statičnem ogrevanju.

3.2.1 Hitrost gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage

Skupna hitrost gibanja OS reakcije podlage med tandemsko stojo je bila pred izvedbo

statičnega ogrevanja 67,15 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 66,72 mm/s. Med njima ni

bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost gibanja OS

60,92 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 55,84 mm/s. Med tem, ko statično

ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja hitrosti gibanja OS, pa je dinamično ogrevanje

značilno znižalo njegovo hitrost (P<0.05; Slika 1). Kljub temu pa ANOVA za ponavljajoče

meritve ni pokazala značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja OS

(F1,15=1,21; P>0,05). Prav tako faktor ogrevanja ni bil statistično značilno različen

(F1,15=1,98; P>0,05). Na drugi strani je bil faktor časa statistično značilno različen

(F1,15=9,18; P<0,01).

Slika 1. Sprememba skupne hitrosti gibanja OS reakcije podlage po statičnem in dinamičnem

ogrevanju (**P<0,01).

Hitrost gibanja OS reakcije podlage v smeri AP (naprej-nazaj) med tandemsko stoje je bila

pred izvedbo statičnega ogrevanja 38,73 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 37,57 mm/s.

Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost

gibanja OS v smeri AP 33,80 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 30,67 mm/s.

Rezultati so podobni skupni hitrosti gibanja OS. Pri statičnem ogrevanju ni prišlo do

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

H

itro

st O

S (%

)

Statično ogrevanje

Dinamično ogrevanje **

18

značilnega znižanja hitrosti gibanja OS, pri dinamičnem ogrevanju pa se je hitrost značilno

znižala (P<0,05; slika 2). Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil značilno

različen (F1,15=2,12; P>0,05), med tem ko je bil faktor časa značilno različen (F1,15=8,31;

P<0,05). Prav tako ni bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja

OS v smeri AP (F1,15=0,4; P>0,05). Torej spremembe v hitrosti gibanja OS v AP smeri niso

bile različne.

Slika 2. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po izvedbi statičnega

in dinamičnega ogrevanja (*P<0,05).

Hitrost gibanja OS reakcije podlage v smeri levo-desno (ML) med tandemsko stojo je bila

pred izvedbo statičnega ogrevanja 46,69 mm/s, pred izvedbo dinamičnega pa 47,41 mm/s.

Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bila skupna hitrost

gibanja OS reakcije podlage v smeri ML 43,75 mm/s, po dinamičnem pa je ta vrednost

znašala 40,36 mm/s. Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil značilno

različen (F1,15=1,00; P>0,05), med tem ko je bil faktor časa značilno različen (F1,15=10,02;

P<0,01). Prav tako ni bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja

SP v smeri ML (F1,15=2,58; P>0,05).

Slika 3. Sprememba hitrosti gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po izvedbi statičnega

in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01).

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

H

itro

st O

S v

sme

ri A

P (

%)

Statično ogrevanje

dinamično ogrevanje *

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

H

itro

st O

S v

sme

ri M

L (%

)

Statično ogrevanje

Dinamično ogrevanje**

19

3.2.2 Amplituda gibanja oprijemališča sile (OS)reakcije podlage

Povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage v smeri naprej-nazaj (AP) med tandemsko

stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 7,55 mm, pred izvedbo dinamičnega pa 6,86

mm. Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila povprečna

amplituda gibanja OS 6,54 mm, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 5,33 mm. Statistika

je pokazala, da je v smeri AP dinamično ogrevanje bolj zmanjšalo povprečno amplitudo

gibanja OS (λ=14,1; P<0,05; slika 4), kot pa statično ogrevanje.

Slika 4. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po

izvedbi statičnega in dinamičnega ogrevanja (**P<0,01).

Povprečna amplituda gibanja OS reakcije podlage v smeri levo-desno (ML) med tandemsko

stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 11,62 mm, pred izvedbo dinamičnega pa

11,53 mm. Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila

povprečna amplituda gibanja OS v smeri ML 10,87 mm, po dinamičnem pa je ta vrednost

znašala 9,89 mm. Pri statičnem ogrevanju ni prišlo do značilnega znižanja amplitude gibanja

OS, pri dinamičnem ogrevanju pa se je povprečna amplituda značilno znižala (P<0,05; slika

5). Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil značilno različen (F1,15=2,44;

P>0,05), med tem ko je bil faktor časa statistično značilen (F1,15=5,84; P<0,05). Prav tako ni

bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja OS v smeri ML

(F1,15=2,11; P>0,05).

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

P

ovp

rečn

a am

plit

ud

a O

S v

sme

ri A

P (

%)

Statično ogrevanje

Dinamično ogrevanje**

**

20

Slika 5. Sprememba povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po

statičnem in dinamičnem ogrevanju (*P<0,05).

3.2.3 Integral funkcije poti gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage v času

Integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času med tandemsko stojo je bil pred

izvedbo statičnega ogrevanja 8968,30 mm2, pred izvedbo dinamičnega pa 8163,60 mm2.

Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bil integral funkcije

poti gibanja OS reakcije podlage v času 8325,73 mm2, po dinamičnem pa 6321,41 mm2.

Med tem, ko statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja integrala funkcije poti

gibanja OS reakcije podlage v času, pa je dinamično ogrevanje značilno znižalo integral

(P<0.05; slika 6). Kljub temu pa ANOVA za ponavljajoče meritve ni pokazala značilne

interakcije časa × vrste ogrevanja na spremembo gibanja OS (F1,15=2,76; P>0,05). Prav tako

faktor ogrevanja ni bil statistično značilno različen (F1,15=0,29; P>0,05). Na drugi strani je

bil faktor časa statistično značilno različen (F1,15=25,88; P<0,001).

Slika 6. Sprememba integrala funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času, po ogrevanju

(***P<0,001).

Integral funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri naprej-nazaj (AP) med tandemsko

stojo je bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 191,69 mm*s, pred izvedbo dinamičnega pa

182,50 mm*s. Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bil

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

P

ovp

rečn

a am

plit

ud

a O

S v

sme

ri M

L (%

)

Statično ogrevanje

dinamično ogrevanje *

-65

-45

-25

-5

15

35

Pred Po

In

tegr

al f

un

kcije

po

ti

gib

anja

OS

(%)

Statično ogrevanje

Dinamično ogrevanje ***

21

integral funkcije poti OS v smeri AP 192,45 mm*s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala

157,56 mm*s. Tudi tukaj med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05).

Slika 7. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri AP po

ogrevanju.

Integral funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri levo-desno (ML) je bila pred

izvedbo statičnega ogrevanja 265,16 mm*s, pred izvedbo dinamičnega pa 253,37 mm*s.

Med njima ni bilo značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bil integral funkcije

poti OS v smeri ML 262,43 mm*s, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 245,88 mm*s.

Tudi tukaj med njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05).

Slika 8. Sprememba integrala funkcije poti OS reakcije podlage v času v smeri ML po

ogrevanju.

3.2.4 Frekvenca gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage

Frekvenca gibanja OS reakcije podlage v smeri naprej-nazaj (AP) med tandemsko stojo je

bila pred izvedbo statičnega ogrevanja 0,71 Hz, pred izvedbo dinamičnega pa 0,74 Hz. Med

njima ni bilo značilnih razlik (P>0,05). Po statičnem ogrevanju je bila frekvenca gibanja OS

v smeri AP 0,66 Hz, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 0,67 Hz. Spremembe po

ogrevanju niso bile značilne, saj faktor interakcije čas ogrevanje ni bil značilen (P>0,05).

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

In

tegr

al f

un

kcije

po

ti

OS

v sm

eri

AP

(%

)

Statično ogrevanje

Dinamično ogrevanje

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

In

tegr

al f

un

kcije

po

ti O

Sv

sme

ri M

L (%

)

Statično ogrevanje

Dinamično ogrevanje

22

Slika 9. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri AP po ogrevanju.

Frekvenca gibanja OS reakcije podlage v smeri levo-desno (ML) je bila pred izvedbo

statičnega ogrevanja 0,62 Hz, pred izvedbo dinamičnega pa 0,66 Hz. Med njima ni bilo

značilnih razlik (P>0.05). Po statičnem ogrevanju je bila frekvenca gibanja OS v smeri ML

0,59 Hz, po dinamičnem pa je ta vrednost znašala 0,57 Hz. Pri statičnem ogrevanju ni prišlo

do značilnega znižanja frekvence gibanja OS, pri dinamičnem ogrevanju pa se je frekvenca

značilno znižala (P<0,05; slika 12). Statistična analiza je pokazala, da faktor ogrevanja ni bil

značilno različen (F1,15=0,29; P>0,05), med tem ko je bil faktor časa značilno različen

(F1,15=25,88; P<0,001). Prav tako ni bilo značilne interakcije časa × vrste ogrevanja na

spremembo gibanja OS (F1,15=2,76; P>0,05).

Slika 10. Sprememba frekvence gibanja OS reakcije podlage v smeri ML po ogrevanju.

3.3 Povzetek sprememb gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage

med tandemsko stojo

Povzetek sprememb gibanja oprijemališča sile (OS) reakcije podlage je prikazan v tabeli 2.

Dinamično ogrevanje zniža hitrost gibanja OS reakcije podlage, zmanjša njegovo povprečno

amplitudo ter zniža njegovo frekvenco gibanja med tandemsko stojo, medtem, ko statično

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

Fr

ekv

en

ca O

S v

sme

ri A

P

(%)

Statično ogrevanje

dinamično ogrevanje

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

Pred Po

Fr

ekv

en

ca O

S v

sme

ri M

L (%

)

Statično ogrevanje

dinamično ogrevanje***

23

ni povzročilo sprememb. Pred vadbo ravnotežja je primernejše izvajati dinamično kot

statično ogrevanje.

Tabela 4: Spremembe gibanja oprijemališča sile reakcije podlage za posamezne

spremenljivke

SPREMENLJIVKA STATIČNO

OGREVANJE

DINAMIČNO

OGREVANJE

čas

ogrevanje

Skupna hitrost gibanja OS reakcije

podlage N.S. -14 %** N.S.

Hitrost gibanja OS reakcije podlage v

smeri AP N.S. -16 %* N.S.

Hitrost gibanja OS reakcije podlage v

smeri ML N.S. -13 %* N.S.

Povprečna amplituda gibanja OS

reakcije podlage v smeri AP N.S. -16 %** **

Povprečna amplituda gibanja OS

reakcije podlage v smeri ML N.S. -12 %* N.S.

Integral funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v času N.S. -14%*** N.S.

Integral funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v času v smeri AP N.S. N.S. N.S.

Integral funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v času v smeri ML N.S. N.S. N.S.

Frekvenca gibanja OS reakcije podlage

v smeri AP N.S. N.S. N.S.

Frekvenca gibanja OS reakcije podlage

v smeri ML N.S. -13%*** N.S.

Legenda: OS – oprijemališče sile, AP – gibanje v smeri naprej nazaj, ML – gibanje v smeri

levo-desno (N.S. – sprememba ni statistično značilna, ***P<0,001; **P<0.01; *P<0,05).

Rezultati so pokazali, da se je pri dinamičnem ogrevanju znižala večina parametrov gibanja

OS reakcije podlage, iz česar lahko sklepamo, da je dinamično ogrevanje izboljšalo rezultate

ravnotežja pri tandemski stoji, med tem ko spremembe po statičnem ogrevanju (raztezanju)

niso bile značilne. Predvsem želimo poudariti, da je dinamično raztezanje povzročilo

znižanje povprečne amplitude gibanja oprijemališča sile reakcije podlage v AP za 16%,

medtem ko statično raztezanje ni povzročilo značilnih sprememb. Razlike v spremembah

povprečne amplitude gibanja OS reakcije podlage v AP smeri med tandemsko stojo so bile

značilne.

24

Podobne ugotovitve navajata tudi Behm in Chaouachi (2011), ki sta raziskovala negativne

in pozitivne učinke različnih tipov ogrevanja na izvedbo različnih gibalnih nalog. Njuna

raziskava je temeljila na primerjavi rezultatov znanstvenih raziskav drugih avtorjev, ki so

proučevale vpliv statičnega in dinamičnega ogrevanja na različne vrste naprezanj in gibalnih

nalog. Avtorja sta ugotovila, da je pri ogrevanju, ki je izvedeno neposredno pred aktivnostjo,

dinamično raztezanje bolj učinkovito, kot statično raztezanje. Razloge za to lahko pripišemo

prirastku sile oz. hitri moči, na katera dinamika vpliva pozitivno. To pa je pomembno tudi

pri vzpostavljanju ravnotežja, saj zahteva hitre prilagoditve in velik prirastek sile.

Dinamično ogrevanje ob zadostni dolžini in intenzivnosti daje boljše učinke na kasnejšo

izvedbo gibanja zaradi višje telesne in mišične temperature ter boljšega delovanja živčno-

mišičnega sistema (Fletcher in Jones, 2014). Višja temperatura vpliva na delovanje encimov,

s čimer se hitrost kemijskih reakcij poveča. Posledično se zviša post-aktivacijska

potenciacija in zveča vzdraženost alfa motoričnega nevrona, kar omogoča večji prirastek

sile. Post-aktivacijska potenciacija omogoča večjo silo posameznega prečnega mostička,

poveča pa se tudi koncentracija Ca2+ v sarkomeri, kar omogoča razvoj večje sile. Ob

dinamičnem ogrevanju se tudi zniža inhibicija antagonista, kar omogoča večjo koaktivacijo,

ta pa večjo togost oz. stabilnost sklepa in s tem boljše vzpostavljanje ravnotežja (Hough,

2009).

Kljub temu, da so nekatere raziskave pokazale negativne učinke statičnega raztezanja na

izvedbo gibanja, pa takšnega vpliva na ravnotežje nismo zaznali (Behm in Chaouachi, 2011).

Izvedba ravnotežne naloge pred ogrevanjem je bila enaka kot po ogrevanju, kar bi lahko bil

razlog slabšega vpliva statičnega ogrevanja na tandemsko stojo.

Behm in Chaouachi (2011) navajata, da bi moralo biti optimalno ogrevanje sestavljeno iz

uvodne submaksimalne aerobne aktivnosti, ki ji sledi dinamično raztezanje z velikimi

amplitudami gibov. Vsako ogrevanje naj bi se nato zaključilo s specifično dinamično

aktivnostjo (prilagojeno vrsti gibanja, ki sledi v glavnem delu), kjer se vključujejo mišične

skupine, ki jih bo športnik med svojim gibanjem najbolj obremenjeval. Avtorja ločita izraza

dinamično raztezanje in dinamična aktivnost. Prvo zajema raztezne gimnastične vaje, s

katerimi mišico raztegnemo, drugo pa je sestavljeno iz različnih gibalnih nalog, prilagojenih

specifični športni aktivnosti.

Statično ogrevanje povzroči inhibicijo skoka, največje moči in eksplozivne moči.

Eksplozivne kontrakcije (t.j. hiter prirastek sile) so pomembne tudi z vidika ohranjanja

ravnotežja. Statično ogrevanje lahko tudi negativno vpliva na izvedbo gibanja, za katerega

je značilna visoka hitrost, visoka eksplozivnost, velika sila, ponavljajoča se ekscentrično-

koncentrična kontrakcija. Razlog za to je lahko trajanje statičnega ogrevanja. Avtorja

navajata, da daljše vztrajanje pri statičnem ogrevanju (več kot 90 sekund na isti mišični

segment) pripomore k slabši kasnejši izvedbi gibanja, med tem ko krajše (manj kot 90

sekund na isti mišični segment) vztrajanje pri statičnem ogrevanju nima vpliva na končno

25

izvedbo gibanja. Pomembna je tudi intenzivnost statičnega raztega, pri kateri avtorja

navajata, da maksimalno raztezanje (do točke neugodja in čez) povzroči večje neugodne

vplive na izvedbo gibanja.

Kljub navedenim negativnim učinkom pa s statičnim ogrevanjem vplivamo na razvoj večje

gibljivosti posameznika, zaradi česar ta vrsta raztezanja iz športa ni izključena (Behm in

Chaouachi, 2011). Poleg povsem zdravstvenih učinkov večje gibljivosti sklepov, je ta pri

nekaterih športih ključni dejavnik uspešne izvedbe. Avtorja sta mnenja, da bi morali zato

statično raztezanje v svojo vadbo vključiti vsi športniki, vendar ne kot del ogrevanja pred

izvajanjem glavne aktivnosti, temveč kot samostojno vadbeno enoto.

Avtorja Behm in Chaouachi (2011) navajata, da so nekatere raziskave pokazale, da so

nekateri trenirani športniki manj dovzetni na učinke raztezanja. Predvsem športniki z večjo

gibljivostjo se hitreje prilagodijo na spremembe, ki jih povzroča raztezanje. V vzorcu, ki

smo ga uporabili, so sodelovali športniki, kar pomeni, da bi pri ne-športni populaciji lahko

dobili drugačne rezultate, saj bi bili odzivi na razteg večji. Prav tako bi na rezultate lahko

vplivala tudi starost merjencev, saj avtorja navajata, da so starejši nagnjeni k daljšemu

kontaktnemu času pri ekscentrično-koncentričnih gibih, med tem ko lahko mlajši shranijo

elastično energijo za daljši čas.

Na rezultate bi lahko vplivala težavnost ravnotežne naloge. V originalu smo poskušali

namesto ravnotežne naloge tandemska stoja uporabiti stojo na eni nogi, vendar se je

pokazalo, da je 30 sekund stoje na eni nogi z zaprtimi očmi pretežka naloga, saj so merjenci

med meritvijo izgubljali ravnotežje. Prav tako se težavnost občutno poveča z odvzemom

vida, zato so imeli nekateri merjenci težave ravnotežje ohranjati celotnih 30 sekund, kolikor

je trajala meritev.

Tekom meritev se je pokazalo, da bi lahko bil odmor med posameznimi meritvami daljši od

2,5 minute, kakor je predvidel protokol meritev. Vpliv odmora bi lahko pripeljal do

drugačnih rezultatov, saj bi se v daljšem času center za ravnotežje sprostil in tako z naslednjo

meritvijo lažje ohranjal oprijemališče sile reakcije podlage. Z daljšanjem odmora pa bi se

podaljšala celotna meritev, ki je sicer trajala 60 min. Za merjence je že to zahtevalo veliko

koncentracije, kar je tudi vplivalo predvsem na meritve po ogrevanju.

26

4 SKLEP

Ravnotežje je pomembna gibalna sposobnost, ki človeku omogoča pokončno držo in

gibanje. Vadba ravnotežja, ima ključno vlogo v športu in rehabilitaciji. Pred vsako vadbo se

je potrebno primerno ogreti, zato smo želeli v diplomskem delu ugotoviti, ali ogrevanje

vpliva na vadbo ravnotežja. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kakšne so razlike med dvema

vrstama ogrevanja, statičnega in dinamičnega. Zanimala nas je ponovljivost izbranih

parametrov, kot so: (1) hitrost gibanja OS reakcije podlage, (2) povprečna amplituda gibanja

OS reakcije podlage, (3) integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času in

frekvenca gibanja OS reakcije podlage pred in po obeh ogrevanjih.

V vzorec je bilo vključenih 16 merjencev (6Ž + 10M), s povprečno starostjo 24 let,

povprečno višino 174,8 cm ter povprečno telesno maso 69,1 kg. Merjenci so opravili dve

meritvi, njun vrstni red pa je bil izbran naključno za vsakega merjenca posebej. Protokola

sta bila sestavljena iz uvodnih meritev ravnotežne naloge – tandemska stoja z zaprtimi očmi,

ki ji je sledila dinamična aerobna aktivnost – sestopi na klopci. Nato so merjenci nadaljevali

z ogrevanjem tipa 1 – statično raztezanje ali tipa 2 – dinamično raztezanje. Oba tipa

ogrevanja sta vključevala vaje za enake mišične skupine, ki so bile obremenjene tudi med

izvajanjem tandemske stoje. Po ogrevanju je sledilo ponovno merjenje enake ravnotežne

naloge.

Zanesljivost izbranih spremenljivk je predstavljena s koeficientom Cronbach alfa. Rezultati

so pokazali, da ogrevanje izboljša ponovljivost skoraj vseh izbranih spremenljivk gibanja

OS reakcije podlage med tandemsko stojo. Manjša ponovljivost po statičnem ogrevanju se

je pokazala pri integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času in skupni hitrosti

gibanja OS reakcije podlage ter po dinamičnem ogrevanju samo pri integralu funkcije poti

gibanja OS reakcije podlage v času. Po dinamičnem ogrevanje je Cronbach alfa skoraj pri

vseh spremenljivkah dosegal višje, vendar zgledne vrednosti, razen pri spremenljivkah:

skupni integral funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času (vrednost dosegla komaj

sprejemljivo ponovljivost), integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v

smeri AP (vrednost dosegla zmerno ponovljivost) in frekvenca gibanja oprijemališča sile

reakcije podlage v smeri AP (po ogrevanju dosežena zelo dobra ponovljivost), ki imajo

boljšo ponovljivost po statičnem ogrevanju. Glede na dobljene rezultate smo lahko hipotezi

H1 in H2 le delno potrdili.

Statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja hitrosti gibanja OS, med tem ko je

dinamično ogrevanje značilno znižalo njegovo hitrost. Podobne rezultate smo dobili tudi za

hitrost gibanja OS v AP in ML smeri. Iz danih rezultatov smo lahko hipotezo H3 zato le

delno potrdili. Hipoteza H4 smo lahko potrdili, saj so rezultati pokazali, da dinamično

ogrevanje vpliva na znižanje hitrosti gibanja OS, statično pa ne.

27

Raziskava je pokazala, da je v smeri AP dinamično ogrevanje bolj zmanjšalo povprečno

amplitudo gibanja OS, kot pa statično ogrevanje. V smeri ML pa pri statičnem ogrevanju ni

prišlo do značilnega znižanja amplitude gibanja OS. Pri dinamičnem ogrevanju se je

povprečna amplituda značilno znižala. Iz danih rezultatov smo lahko hipotezo H5 le delno

potrdili. Hipotezo H6 smo lahko potrdili, saj so rezultati pokazali, da dinamično ogrevanje

bolje vpliva na znižanje amplitude gibanja OS, kot statično.

Pri integralu funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času je raziskava pokazala, da

statično ogrevanje ni povzročilo značilnega znižanja integrala funkcije poti gibanja OS

reakcije podlage v času, medtem ko je dinamično ogrevanje značilno znižalo integral. Med

integralom funkcije poti gibanja OS reakcije podlage v času v smeri AP in ML pred in po

ogrevanju ni bilo značilnih razlik pri nobeni vrsti ogrevanja. Hipotezi H7 in H8 smo lahko

zato le delno potrdili.

Pri spremenljivki frekvenca gibanja OS reakcije podlage v smeri AP spremembe po

ogrevanju niso bile statistično značilne, saj faktor interakcije čas ogrevanje ni bil

statistično značilen. Pri frekvenci gibanja OS reakcije podlage v smeri ML pri statičnem

ogrevanju ni prišlo do značilnega znižanja frekvence gibanja SP, pri dinamičnem ogrevanju

pa se je le-ta značilno znižala. Glede na pridobljene rezultate smo lahko hipotezi H9 in H10

le delno potrdili.

Dobljeni rezultati so pokazali, da je dinamično ogrevanje izboljšalo izvedbo tandemske

stoje, medtem ko spremembe po statičnem ogrevanju niso bile značilne.

28

5 LITERATURA IN VIRI

Avela, J., Kyröläinen, H. in Komi, P.V. (1999). Altered reflexsensitivity after repeated and

prolonged passive muscle stretching. Journal of applied Physiology, 86(4), 1283-

1291. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10194214#

Behm, D.G. in Chaouachi, A. (2011). A review of the acut eeffects of static and dynamic

stretching on performance. European journal of applied Physiology, 111(11), 2633-

2651. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21373870

Clark, L., O’leary, C. B., Hong, J. in Lockard, M. (2014). The acut eeffects of stretching on

presynaptic inhibition and peak power. The Journal of Sports Medicine and

Physical Fitness, 54(5), 605-610. Pridobljeno iz:

http://www.minervamedica.it/en/journals/sports-med-physical-

fitness/article.php?cod=R40Y2014N05A0605&acquista=1

Coburn, W.J. in Malek, H.M. (2012). NSCA's essentials of personal training. US: National

Strength and Conditioning Association.

Ferligoj, A., Leskovšek, K. in Kogovšek, T. (1995). Zanesljivost in veljavnost merjenja.

Ljubljana : Fakulteta za družbene vede.

Heitkamp, H.C., Horstmann, T., Mayer, F., Weller, J. in Dickhuth, H.H. 2001. Gain in

strength and muscular balance after balance training. International journal of sports

medicine, 22(4), 285-290. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11414672#

Kawaishi, Y. in Domen, K. (2015). The relationship between dynamic balancing ability

and posture-related modulation of the soleus H-reflex. Journal of

Electromyography an dKinesiology, 26, 120-124. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=H-reflex+2016+domen+k

Šarabon, N. (2007). Vadba ravnotežja in sklepne stabilizacije. V B. Škof (ur). Šport po

meri otrok in mladostnikov. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Taube, W., Gruber, M. in Gollhofer A. (2008). Spinal and supraspinal adaptations associated

with balance training and their functional relevance. Acta physiologica, 193(2), 101-

116. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18346210

Yapicioglu, B., Colakoglu, M., Colakoglu, Z., Gulluoglu, H., Bademkiran, F. in Ozkaya,

O. (2013). Effects of a dynamic warm-up, static stretching or static stretchingwith

tendon vibration on vertical jump performance and emg responses. Journa lof

Human Kinetics, 39, 49-57. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=dynamic+warm+up+H+reflex

29

Zehr, E.P. (2002). Considerations for use of the Hoffmann reflex in exercise studies.

European journal of applied Physiology, 86(6), 455-468. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=Zehr%2C+2002+H-reflex

Gruber, M., in Gollhofer, A. (2004). Impact of sensorimotor training on the rate of force

development and neural activation. European journal of applied physiology, 92(1-

2), 98–105. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15024669

Hirsch, M.A., Toole, T., Maitland, C.G. in Rider, R.A. (2003). The effects of balance

training and high-intensity resistance training on persons with idiopathic

Parkinson’s disease. Archives of physical medicine and rehabilitation, 84(8), 1109–

1117. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12917847

Kean, C.O., Behm, D.G. in Young, W.B. (2006). Fixed foot balance training increases

rectus femoris activation during landing and jump height in recreationally active

women. Journal of sports science & medicine, 5(1), 138–148. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24198691

Gruber, M., Taube, W., Gollhofer, A., Beck, S., Amtage, F. in Schubert, M. (2007).

Training-specific adaptations of H- and stretch reflexes in human soleus muscle.

Journal of motor behavior, 39(1), 68–78. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17251172

Soto, O., Valls-Sole, J., Shanahan, P. in Rothwell, J. (2006). Reduction of intracortical

inhibition in soleus muscle during postural activity. Journal of neurophysiology,

96(4), 1711–1717. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16790603

Schubert, M., Curt, A., Colombo, G., Berger, W. in Dietz, V. (1999). Voluntary control of

human gait: conditioning of magnetically evoked motor responses in a precision

stepping task. Experimental brain research, 126(4), 583–588. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10422722

Cramer, J.T., Housh, T.J., Johnson, G.O., Miller, J.M., Coburn, J.W. in Beck, T.W. (2004).

Acute effects of static stretching on peak torque in women. Journal of strength and

conditioning research / National Strength & Conditioning Association, 18(2), 236–

241. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15142021

Bacurau, R.F., Monteiro, G.A., Ugrinowitsch, C., Tricoli, V., Cabral, L.F. in Aoki, M.S.

(2009). Acute effect of a ballistic and a static stretching exercise bout on flexibility

and maximal strength. Journal of strength and conditioning research / National

Strength & Conditioning Association, 23(1), 304–308. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19057408

Bandy, W.D., Irion, J.M. in Briggler, M. (1997). The effect of time and frequency of static

stretching on flexibility of the hamstring muscles. Physical therapy, 77(10), 1090–

1096. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9327823

Safran, M., Seaber, A. in Garrett, W. (1989). Warm-up and muscular injury prevention: an

update. Sports medicine, 8(4), 239–249. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2692118

30

High, D.M., Howley, E.T. in Franks, B.D. (1989). The effects of static stretching and

warm-up on prevention of delayed-onset muscle soreness. Research quarterly for

exercise and sport, 60(4), 357–361. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2489863

Young, W. in Behm, D. (2002). Should static stretching be used during a warm-up for

strength and power activities? Strength and Conditioning Journal, 24(6), 33–37.

Pridobljeno iz:

https://www.researchgate.net/publication/229071265_Should_Static_Stretching_Be

_Used_During_a_Warm-Up_for_Strength_and_Power_Activities

Fletcher, I.M. in Jones, B. (2004). The effect of different warm-up stretch protocols on 20

meter sprint performance in trained rugby union players. Journal of strength and

conditioning research, 18(4), 885–888, Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15574098

Campbell, A.J., Borrie, M.J. in Spears, G.F. (1989). Risk factors for falls in a community-

based prospective study of people 70 years and older. Journal of gerontology,

44(4), M112–M117. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/2738307

Freeman, M.A., Dean, M.R. in Hanham, I.W. (1965). The etiology and prevention of

functional instability of the foot. The Journal of bone and joint surgery. British

volume 47(4), 678–685. Pridobljeno iz:

http://www.boneandjoint.org.uk/content/jbjsbr/47-B/4/678.full.pdf

Holme, E., Magnusson, S.P., Becher, K., Bieler, T., Aagaard, P. in Kjaer, M. (1999). The

effect of supervised rehabilitation on strength, postural sway, position sense and re-

injury risk after acute ankle ligament sprain. Scandinavian journal of medicine and

science in sports 9(4),104–109. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10220845

Hoffman, M.A. in Koceja, D.M. (1995). The effects of vision and task complexity on

Hoffmann reflex gain. Brain research. 700(1-2), 303–307. Pridobljeno iz:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/8624727

Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja. Ljubljana:

Zdravstvena fakulteta

Horak, F.B. (1987). Clinical measurement of postural control in adults. Physical therapy,

67(12), 1881-1885. Pridobljeno iz: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/3685116