ZDRAVSTVENA OSKRBA V VOJAŠKI LOGISTIKIVojaška logistika je zelo razvejana in k eni veji prištevamo zdravstveno oskrbo. Nobena vojska ne more biti uspešna brez dobro organizirane

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Mateja Baznik

ZDRAVSTVENA OSKRBA V

VOJAŠKI LOGISTIKI

diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Cerklje ob Krki, september 2014

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Mateja Baznik

ZDRAVSTVENA OSKRBA V

VOJAŠKI LOGISTIKI

diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Mentor:

Red. prof. dr. Iztok Podbregar

Cerklje ob Krki, september 2014

IZJAVA O AVTORSTVU

diplomskega dela

Spodaj popisana ______________________________________________, študentka

_____________________________________________________________ (študija), z

vpisno številko ________________________________, sem avtorica zaključnega dela:

______________________________________________________________________

______________________________________________________________________

_____________________________________________________________________ .

S svojim podpisom zagotavljam:

da je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

zaključnem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko

Univerze v Mariboru;

sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v

seznamu virov, ki je sestavni del zaključnega dela in je zapisan v skladu z navodili

Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

zaključno delo in sem to tudi jasno zapisala v zaključnem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata

bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim

so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o

avtorskih in sorodnih pravicah), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za

logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

je zaključno delo jezikovno korektno in da je delo lektoriral David Križman, prof.

slovenskega jezika in književnosti.

V Celju, dne ________________ Podpis avtorice:___________________

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Iztoku Podbregarju za sodelovanje, ažurnost in

strokovno pomoč.

Za pomoč in nasvete se zahvaljujem majorki Zlatki Knez ter vsem intervjuvancem.

Posebna zahvala gre fantu Jerneju Majzlju, ki mi je potrpežljivo stal ob strani ter me

bodril in spodbujal skozi celoten čas pisanja diplomske naloge. Iskrena hvala tudi

celotni družini za moralno podporo in Davidu Križmanu za lektoriranje diplomske

naloge.

Zdravstvena oskrba v vojaški logistiki

Vojaška logistika je zelo razvejana in k eni veji prištevamo zdravstveno oskrbo. Nobena

vojska ne more biti uspešna brez dobro organizirane zdravstvene oskrbe.

V diplomski nalogi smo poskušali skozi napisano gradivo izluščiti, kako poteka

zdravstvena oskrba na misijah, ter kakšno logistično podporo potrebuje za čim

učinkovitejše delovanje. Skušali smo izluščiti tudi, kateri so največji problemi na

misijah. Skozi intervjuje pa smo pridobili različna mnenja pripadnikov Slovenske

vojske. Prav tako smo skozi njihove odgovore poskušali izluščiti ter primerjati dejansko

stanje na misijah ter organizacijo zdravstva s preučenim gradivom.

Da bi zdravstvena oskrba lahko potekala nemoteno, mora imeti zagotovljeno

organizirano oskrbo materiala in zalog. Nekatere lokacije misij so težje dosegljive ali pa

je pot nevarna, zato so potrebne predhodne priprave, po kakšnih poteh oskrbovati te

lokacije. Prav tako je pomembna organizacija zdravstvene oskrbe na sami lokaciji

misije, kajti nobena pripadnica nima popolnoma svoje zdravstvene oskrbe, ampak

vedno sodeluje z zaveznicami.

Ključne besede: logistika, vojaška logistika, zdravstvena oskrba

Medical care in military logistics

Military logistics is very much diversified. One of its branch is medical care. No army

can be successful without a well-organized health care.

In this thesis we have tried to discern through written material, how the health care is

organized on missions and what logistical support is needed for the most efficient

operation. We tried to discern where the biggest problems on missions are. Through

interviews, we obtained different opinions of members of the Slovenian Armed Forces.

Through their answers we also have tried to discern and compare the actual situation on

the missions and organization of healthcare with the material being examined.

For healthcare to work smooth, it must have organized supply of materials and supplies.

Some locations of the missions are harder to reach, or the path is dangerous, therefore

pre preparations are needed, by what routes it is best to supply these locations. It is also

important organization of medical care on-site missions, because no member of allied

forces has entirely its own health care, but the health care is organized in cooperation

with the Allies.

Keywords: logistics, military logistics, medical care

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Visokošolski strokovni študijski program

Mateja Baznik: Zdravstvena oskrba v vojaški logistiki

v

KAZALO

UVOD ......................................................................................................................................................... 1

PREDSTAVITEV OKOLJA ........................................................................................................................... 1

PREDSTAVITEV PROBLEMATIKE ............................................................................................................... 1

PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ................................................................................................................... 1

METODE DELA ......................................................................................................................................... 2

1 OBSTOJEČE STANJE .......................................................................................................................... 3

1.1 POSNETEK STANJA ............................................................................................................................. 3

2 VOJAŠKA LOGISTIKA ....................................................................................................................... 6

3 ZDRAVSTVENA OSKRBA IN ZDRAVSTVENA LOGISTIKA ...................................................... 8

3.1 RAVNI ZDRAVSTVENE OSKRBE ......................................................................................................... 10

3.1.1 1. raven zdravstvene oskrbe (ROLE 1) .................................................................................... 12


3.1.3 2. raven premične zdravstvene oskrbe (ROLE 2, LM) ............................................................. 14

3.1.4 2. raven povečane zdravstvene oskrbe (ROLE 2 E) ............... Napaka! Zaznamek ni definiran.


3.1.6 4. raven povečane zdravstvene oskrbe (ROLE 4) .................................................................... 20

3.2 MEDICINSKA TRIAŽA ....................................................................................................................... 20

3.2.1 Triaža v prvi medicinski pomoči .............................................................................................. 23

3.3 VOJAŠKA ZDRAVSTVENA ENOTA ...................................................................................................... 23

3.4 OSKRBA S KRVJO .............................................................................................................................. 25

4 OSKRBOVANJE .................................................................................................................................. 28

4.1 MATERIALNO OSKRBOVANJE ........................................................................................................... 29

4.1.1 Razredi oskrbe v NATU in ameriški vojski .............................................................................. 30

4.2 OPERATIVNO-TEHNIČNA MERILA ..................................................................................................... 32

4. 3 STORITVE ........................................................................................................................................ 33

4.4 ZAGOTAVLJANJE ZALOG .................................................................................................................. 34

4.5 ORGANIZACIJA OSKRBOVANJA IN ORGANIZACIJSKA STRUKTURA ZDRAVSTVENE LOGISTIKE ........... 35

5 PREMIKI IN TRANSPORT ............................................................................................................... 38

5.1 STRATEŠKI, OPERATIVNI IN TAKTIČNI PREMIKI ................................................................................ 38

5.2 NAČRTOVANJE PREMIKOV IN ORGANIZACIJE TRANSPORTOV ............................................................ 39

5.4 ZAGOTAVLJANJE TRANSPORTNIH ZMOGLJIVOSTI ............................................................................. 39

6 ZNAČILNOSTI ZDRAVSTVENE OSKRBE V VOJAŠKEM OKOLJU ....................................... 41

6.1 ORGANIZIRANJE ZDRAVSTVENE OSKRBE .......................................................................................... 41

6.2 PRINCIPI REŠEVANJA ........................................................................................................................ 43

6.3 IZVAJANJE TRANSPORTA PACIENTOV ............................................................................................... 44



vi

7 RAZISKAVA ........................................................................................................................................ 47

7.1 PREDSTAVITEV RAZISKAVE .............................................................................................................. 47

7.2 RAZPRAVA ....................................................................................................................................... 47

7.2.1 Zdravstveni del intervjuja ........................................................................................................ 47

7.2.2 Logistični del intervjuja ........................................................................................................... 50

ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................... 53

LITERATURA IN VIRI ......................................................................................................................... 55

KAZALO SLIK

SLIKA 1: DEJAVNOSTI OSKRBOVANJA ............................................................................................................ 34

KAZALO TABEL

TABELA 1: PRIMERJAVA MED 2. RAVNJO MOBILNE ZDRAVSTVENE OSKRBE TER 2. RAVNJO POVEČANE

ZDRAVSTVENE OSKRBE ........................................................................................................................ 17

TABELA 2: ZAHTEVE ZA SKLADIŠČENJE KRVI ................................................................................................. 27



vii

KRATICE

2LM MTF – Light ManeuverMedical Treatment Facility

EUROF – European Union Force

ISAF – International Security Assistance Force

LMT – Liasion Monitoring Team

LAB JRKBO – laboratorij za jedrsko, radiološko, kemično, biološko obrambo

MEDEVAC – medicinska evakuacija

MO – Ministrstvo za obrambo

NATO – North Atlentic Treaty Organization

NMP – Nujna medicinska pomoč

JRKB – Jedrska radiološka kemična biološka

ROLE 1 – 1. raven zdravstvene oskrbe, stopnja zdravstvene oskrbe enot velikosti

bataljona (zgolj primarna zdravstvena oskrba)


brigade (primarna in sekundarna zdravstvena oskrba)

ROLE 2 LM – 2. raven premične zdravstvene oskrbe, stopnja zdravstvene oskrbe enot

velikosti brigade, lahka manevrska

ROLE 2 E – 2. raven povečane zdravstvene oskrbe, stopnja zdravstvene oskrbe enot

velikosti brigade, razširjena (Extended)


divizije (sekundarna in terciarna zdravstvena oskrba)

ROLE 4 – 4. raven povečane zdravstvene oskrbe, stopnja zdravstvene oskrbe enot

velikosti armade (sekundarna, terciarna zdravstvena oskrba z rehabilitacijo)

SFOR – Stabilization Force

SV – Slovenska vojska

VZE – Vojaško zdravstvena enota



1

UVOD

Predstavitev okolja

Bojevanje v današnjem času je precej drugačno od načina bojevanja v preteklosti.

Bojišča se lahko nahajajo daleč od domovine. Kraji, kjer se vojaška sila nahaja, pa se

lahko med seboj zelo razlikujejo. K tem razlikam prispevajo različni dejavniki, kot so:

geografske značilnosti, podnebne značilnosti ter etnične značilnosti. Da pa je lahko neka

vojaška sila uspešna, potrebuje dobro pripravo in organizacijo, ki ji pomaga obvladati

vse zgoraj naštete dejavnike.

Predstavitev problematike

Temelj za uspešnost vojaške sile je dobro fizično in psihično zdravje vojakov. Zato

morajo imeti vedno na voljo dobro zdravniško podporo. Raznolikost lokacij ter

raznolikost misij pa ne omogočajo vedno imeti veliko zalogo vseh zdravniških

potrebščin. Zato je potrebno načrtovati oskrbovanje baze s potrebščinami. Še posebej

problematična so vojna žarišča, kjer si nasprotnik prizadeva oslabiti vojaške sile na vse

možne načine, tudi z napadi na oskrbovalne konvoje s hrano in zdravstvenimi

pripomočki. Zato se pojavlja nov način oskrbe, ki skuša te grožnje eliminirati. Dostavna

vozila so v ta namen brez posebnih oznak ter zastražena. Same dostave na lokacijo pa so

bolj pogoste, krajše in čim bolj neopazne.

Predpostavke in omejitve

Predpostavljati moramo, da lahko v bodoče uporabljamo izkušnje iz preteklih misij.

Prav tako se moramo zanašati, da poznamo okolje in kulturne značilnosti lokacije

misije. Hkrati se moramo zavedati, za kakšno misijo pravzaprav sploh gre. Zato

predpostavljamo, da lahko mirovne misije tipsko razvrstimo, tako da so različni tipi

misij opredeljeni z določenim vzorcem organizacije.

Pri pisanju diplomske naloge nas omejujejo dostopnost ter pridobivanje realnih

podatkov. Predvsem pa nas omejujejo znanje in izkušnje na tem področju. Prav tako ne



2

moremo predvideti vseh novih okoliščin, ki nastajajo z razvojem novih orožjih ter novih

vojaških taktik.

Za opravljanje intervjujev smo potrebovali dovoljenje; da smo ga lahko pridobili, smo

morali konkretno preurediti vprašanja in intervjuje ločiti na 2 dela. Časovno oviro nam

je predstavljalo tudi iskanje primernih intervjuvancev.

Metode dela

Pisanje celotne diplomske naloge je potekalo na podlagi zbiranja in iskanja literature,

preučitve le-te, povzemanja gradiva ter pisanja sklepov. Dostopnost podatkov je

omejena, ker je veliko dokumentov zaupnih in niso namenjeni javnosti. Osredotočili

smo se na gradivo, ki smo ga lahko dobili in preučili. Za raziskovanje smo opravili

vodene intervjuje v 2 delih, v logističnem in zdravstvenem. Vsebino intervjujev smo

preučili in nanje napisali razpravo.



3

1 OBSTOJEČE STANJE

1.1 Posnetek stanja

Poleg vsesplošnih in posebnih vojaških znanj usposabljanje zajema tudi dojemanje

zemljepisnih, nacionalnih, etničnih, verskih in kulturnih značilnosti ter razmer na coni

operacije (Žurman et al., 2008, str. 79).

Žurman et al. (2008, str. 15) pravijo takole: »Logistična podpora je dejavnost, s katero

se zagotovijo sposobnosti za delovanje in ohranjanje vzdržljivosti sil za vse načine in

vrste delovanja. Obsega dejavnosti, ki se nanašajo na pridobivanje, skladiščenje,

razdelitev, vzdrževanje in evakuacijo materialnih sredstev, premikov moštva in

sredstev, pridobivanje, vzdrževanje in upravljanje vojaške infrastrukture, zagotavljanje

storitev in zdravstveno oskrbo. Izvaja se znotraj šestih medsebojno povezljivih in

soodvisnih funkcionalnih področij. To so oskrbovanje, premiki in transport,

vzdrževanje, zdravstvena oskrba, vojaška infrastruktura ter finančna zagotovitev.«

Strahovnik (2012, str. 11) pravi: »Zdravstvena logistika je precej kompleksen pojem in

zajema veliko več dejavnikov, kot si sprva predstavljamo. Prvi akt zdravstvene logistike

na misijah je zbiranje podatkov in preučevanje stanja na lokaciji same misije. Hkrati pa

je treba organizirati psihofizične zdravniške preglede, kajti na primer v afganistanskem

grobem okolju so klimatski pogoji povsem drugačni kot doma, zraven pa še vojne

razmere zahtevajo od vojakov dobro psihofizično pripravljenost.«

Strahovnik (2012, str. 11) pravi: »Na podlagi rezultatov analiz klimatskih razmer,

lokacije misije ter rezultatov študije družbenih ter vojnih razmer je potrebno čim bolj

optimalno predvideti ter načrtovati vsebino in količino potrebne opreme in zdravil. Ta

nam zagotavlja optimalno delovanje zdravniške ekipe. Pri načrtovanju zdravstvene

oskrbe misij je še kako pomembno zavedati se, da je zaradi sovražne dejavnosti

nasprotnika pogosto motena oskrba s sanitetnim materialom in zdravili, v najhujših

primerih pa celo prekinjena.«



4

Žurman et al. (2008, str. 40) pravijo takole: »Naloga logističnih in vojaških

zdravstvenih enot je zadostna logistična podpora vsem enotam Slovenske vojske v

najzahtevnejšem mogočnem scenariju. Iz tega izhajajo minimalne zahteve kot izhodišče

za oblikovanje logističnih in vojaških zdravstvenih enot vseh vrst, materialna

opremljenost po vrsti in količinah ter kadrovska popolnjenost in izurjenost.

Enote za oskrbovanje vseh razredov morajo zagotavljati:

ustrezno skladiščenje in hranjene zahtevanih ali predpisanih enotovnih zalog na vseh

ravneh, opredeljenih z bojnimi kompleti ali dnevi oskrbe;

številčno in kakovostno ustrezno strukturo transportnih sredstev ter sredstev za

ravnanje z materialnimi sredstvi, ki zagotavljajo pravočasno in kakovostno

obnavljanje porabljenih zalog;

ustrezne rezerve zaradi upoštevanja morebitnih izgub.«

»Enote za opravljanje storitev morajo vedno zagotavljati določeno raven teh storitev za

različne okoliščine. Transportne enote morajo zagotavljati oskrbo in zmogljivosti za

premik enot« (Žurman et al., 2008, str. 40).

»Poudarek zdravstvene oskrbe je na prvi in drugi ravni zdravstvene oskrbe ter predvsem

na reševanju življenj, takojšnji nujni medicinski pomoči, medicinskih evakuacijah in

preventivni dejavnosti. Izhodišče za oblikovanje vojaških zdravstvenih enot je čas

dostopa do zagotovitve primarne kirurgije, ki sme trajati največ eno uro. Če to zaradi

operativnega okolja ni uresničljivo, se ta čas lahko poveča največ do dve uri za

zagotovitev nujnih kirurških posegov omejevanja škode in največ do štiri ure za

primarno kirurgijo.

Enote za vzdrževanje morajo zagotavljati redne servise ter tehnične in kontrolne

preglede v daljšem obdobju. Zagotavljati morajo popravila materialnih sredstev za

pričakovanje izgube, in sicer najpozneje v štiriindvajsetih urah za prvo stopnjo in

dvainsedemdesetih urah za drugo stopnjo popravil« (Žurman et al., 2008, str. 40).

Pred odhodom na misijo se morajo pripadniki temeljito pripraviti na samo misijo. Same

priprave se začnejo že s psihofizičnimi testi. Vojake pripravijo na stresne situacije in jih

učijo, kako reagirati, ko pride do njih. Do potankosti morajo preučiti okolje, v katerem

bodo postavili bazo. Tako morajo preučiti, kakšno je vojno stanje, podnebje oziroma



5

klimatske razmere, teren … Če je vojna situacija kritična, je logično predvidevati, da bo

motena oskrba bojnega in zdravstvenega materiala. Verjetno v takšnih primerih okrepijo

varnost konvoja. Tudi pri postavitvi bolnišničnega okolja je potrebno načrtovanje,

predvsem katerega materiala bodo potrebovali največ, so to kakšna posebna zdravila,

oprema za kirurgijo. Preučiti je potrebno tudi kakšne so možnosti skladiščenja. V

kolikšnih količinah lahko shranjujejo določeni material ali je potreben kakšen poseben

način shranjevanja.

V tem poglavju smo na kratko predstavili posnetek stanja. V naslednjem poglavju bomo

začeli z obrazložitvijo pojma logistika in vojaška logistika. V nekaj odstavkih bomo

predstavili glavne pojme, ki so potrebni za splošno razumevanje celotne diplomske

naloge.



6

2 VOJAŠKA LOGISTIKA

»Obseg pojma logistika, njegova percepcija in s tem povezana definicija so se v

zgodovini bistveno spreminjali. Logistika je bila vse do temeljnih del na področju

vojaške teorije bodisi del strategije bodisi del taktike vojskovanja. Enačenje oziroma

opredeljevanje logistike kot dela omenjenih veščin vojskovanja je bil razlog za dolgo

nerazpoznavnost logistike kot samostojne veščine v vojskovanju. Ločeno analiziranje

katere koli od temeljnih vojaških veščin danes ni smotrno, saj celovitost sodobnega

vojskovanja narekuje izjemno usklajenost vseh veščin v vseh sekvencah bojevanja. S

tem se sodobna logistika ponovno približuje strategiji in taktiki vojskovanja. Pri tem je

posebnega pomena razmerje med »temeljno« strategijo in logistiko. Številni vojaški

zgodovinarji in analitiki so postavili in dokazali hipotezo (Foxton, 1994; Kane, 2001 in

Lambert, 1993), da med logistiko in strategijo ni mogoče povsem preprosto potegniti

ločnice« (v Prebilič, 2006, str. 27, 28).

Ena izmed definicij vojaške logistike je, da zagotavlja projektiranje, razvoj in

proizvodnje ter oskrbovanje vojaških potreb z materialnimi sredstvi, energijo, gradbeno

infrastrukturo, prehrano in vodo, zdravstvom, informatiko, telekomunikacijami,

administracijo, financami idr., tako v miru kot tudi v vojni (Kolenc, 2010/2011, str. 3).

Vojaška logistika so procesi, sredstva in sistemi, vključeni v proizvodnjo, transport,

vzdrževanje in prerazporeditev materiala in osebja. Sposobnost naroda za opravljanje

teh funkcij se neposredno nanaša na njeno vojaško moč. Njihova uspešna izvedba

zagotavlja državi strateško fleksibilnost in ima potencial za uporabljanje pozicije sebi v

prid. Zaporedje funkcij na seznamu sledijo splošnim nivojem vojne od strateške do

taktične, čeprav ne sodijo direktno v noben nivo. Njihova izvedba zahteva sodelovanje

na medagencijski, medkrajevni in meddržavni ravni (»Logistics, Maneuver Self Study

Program«, b.d.).

Logistika je znanost planiranja, pripravljanja, izvrševanja in ocenjevanja premikov in

vzdrževanja sil. Logistika bojne linije je sestavljena iz (Morrow, 2009, str. 1 - 1):

oskrbe;

storitve na terenu;



7

vzdrževanja;

transporta;

in splošne inženirske podpore.

»Logistika je znanost o načrtovanju, izvajanju premikov in vzdrževanju sil. Izraz

logistika se nanaša na vidike vojaških operacij, ki se ukvarjajo s/z.:

načrtovanjem in razvojem, pridobivanjem, shranjevanjem, transportiranjem,

distribucijo, vzdrževanjem, evakuacijo in razporeditvijo materiala;

prevozom osebja;

nakupom, gradnjo, vzdrževanjem, delovanjem in razporeditvijo pripomočkov;

pridobivanjem ali opravljanjem storitev;

medicinsko in zdravstveno podporo« (NATO, 2006, str. 319).

Elementarno poslanstvo vojaške logistike je zagotovitev materialnih sredstev in storitev,

da lahko oborožene sile izvajajo vojaške operacije. Cilj vojaške logistike je vzdrževati

planirane zmogljivosti s pravočasno, natančno in neprekinjeno logistično podporo.

Izpolnjene morajo biti zahteve oboroženih sil, logistični načrti narejeni, logistika pa

mora biti pripravljena za hitro in sprotno mobilizacijo rezerv, kar pomeni, da sodobna

situacija zahteva učinkovito aktiviranje zalog materialnih sredstev in pripravljenost

nacionalnega gospodarstva na spremembe proizvodnje (Žurman et al., 2008, str. 14).

Logistika je del vojskovanja in je vedno bila del strategije ali del taktike. Mislim, da je

uspešnost vojskovanja odvisna od logistike. Če ta ne poteka po načrtih, tekoče in

organizirano, tudi bojevanje, premiki, oskrba in ostale funkcije ne morejo biti uspešne.

Logistika kot sama pogosto ni opažena, dokler ne gre nekaj narobe. Takrat pa se hitro

opazi, kako pomembno je imeti dobro organizirano logistično podporo.

V naslednjem poglavju se bomo posvetili eni izmed glavnih tematik diplomske naloge,

to je zdravstvena oskrba in zdravstvena logistika. Omenimo, da zdravstvo ne zajema

samo zdravljenje pacientov, ampak tudi oskrbovanje bolnišničnih zalog z zdravstvenim

materialom.



8

3 ZDRAVSTVENA OSKRBA IN ZDRAVSTVENA

LOGISTIKA

Zdravstvena logistika se razlikuje od logistike bojne linije v tem, da se njeni produkti in

storitve uporabljajo izključno v zdravstvenem sistemu in so kritični za uspeh misije. Ti

produkti in storitve zagotavljajo zdravstveno podporo in so predmet strogih standardov

in doktrin, ki narekujejo zdravstveno industrijo. Zdravstvena logistika je osredotočena

na specifične potrebe multifunkcijskega vojaškega zdravstvenega sistema, zato da

zmanjša obolelost in smrtnost. Medtem ko je logistika bojne linije osredotočena na

vzdrževanje pomembnih bojnih sredstev in splošno vzdrževanje enot, ki omogoča bojno

moč na najvišji možni ravni (Morrow, 2009, str. 1 – 2).

Zdravstvena logistika je splošna zdravstvena in logistična odgovornost. Z namenom

efektivne zdravstvene podpore in omogočanja planiranja ter implementacije samega

procesa, zdravstvena podpora vključuje naročanje, shrambo, premike, razdelitev,

vzdrževanje in reciklažo medicinskih in farmacevtskih pripomočkov vključno s krvjo,

krvnimi komponentami in medicinskimi plini. Medicinsko osebje je odgovorno za popis

potrebnih količin, vrst in prioritet dostave medicinskih in farmacevtskih sredstev.

Logistično osebje je odgovorno za koordinacijo obvladovanja medicinskega in

farmacevtskega materiala znotraj celotnega logističnega plana. Medicinsko in logistično

osebje si deli odgovornost spremljanja materiala od nabave do opustitve (NATO, 2008a,

str. 1 – 34).

Unikatne karakteristike medicinskega in farmacevtskega materiala so povzročile, da jih

organizacijsko ločimo od ostalega blaga. Posledica tega je ločena vojaška zdravstvena

oskrba in logistika mnogih držav. Karakteristike medicinskega materiala, ki se

razlikujejo od ostalega, so sledeče (NATO, 2008a, str. 1 – 34):

v kolikor je zdravstveni material skladiščen in razdeljen ločeno, je zaščiten z

Ženevsko konvencijo;

so ključnega pomena pri zdravstveni negi pacientov, zato morajo biti sposobne se

hitro odzvati na potrebe zdravstvenega materiala zaradi komplicirane soodvisnosti



9

med sposobnostjo zdravljenja pacientov ter dostopnostjo medicinskega in

farmacevtskega materiala;

zahtevajo oster nadzor in posebno pozornost zaradi tehnične narave medicinskega in

farmacevtskega materiala, njihove življenjske dobe, in visoko občutljivost na

hrambene in transportne vplive okolice;

urejene so z obsežnimi nacionalnimi in internacionalnimi regulativami.

Tip misije določa velikost in usmerjenost sistema zdravstvene logistike. Omogočati

mora državnim kontingentom samovzdrževanje skozi celotno trajanje misije, v skladu s

predpisi ter predvidevanji logistične ekipe. Sistem mora biti direkten in zanesljiv in

mora omogočati naglo dostavo zdravstvene opreme na celotno območje misije.

Vzpostavljen mora biti sistem presoje, ki mora biti stroškovno učinkovit, preprost in ne

omejuje potreb ali oskrbe (NATO, 2008a, str. 1 – 34).

Zavezniško poveljstvo za transformacijo (Allied command transformation ACT) je

zadolženo za usmerjanje planiranja zalog v dogovoru z državami članicami. Planiranje

zalog kot tudi planiranje proizvodnje zdravstvenega materiala je usmerjeno v

zagotavljanje minimalnih zalog in kapacitet za podporo sil držav članic NATA.

Navodila za planiranje zaloge vsebujejo usmeritve za kreiranje zalog (NATO, 2008a,

str. 1 – 34).

K zdravstveni oskrbi prištevamo preventivno zdravstveno varstvo, kurativno dejavnost

in veterinarsko oskrbo. Celota procesov in ukrepov za varovanje zdravja ljudi

predstavlja preventivno zdravstveno varstvo, ki preprečuje nastanek poškodb ter pojava

in širjenja bolezni. Prav tako je tudi kurativna dejavnost celota procesov in ukrepov za

zagotovitev zdravja ranjenih ali obolelih. Kurativna dejavnost zajema še prvo pomoč in

nujno medicinsko pomoč, ki se opravlja skozi ponavljajoče in medsebojno odvisne

procese triaže, prve pomoči, medicinske oskrbe in medicinske evakuacije. Veterinarska

oskrba zajema procese in ukrepe za zagotavljanje veterinarsko-preventivnega varstva,

zdravstvenega varstva živali in zdravstvene primernosti živil in pitne vode (Podbregar

& Bosotina, 2007, str. 92, 93).

»Zdravstvena oskrba se izvaja kot zdravstvena samozaščita, dajanje prve pomoči v

obliki samopomoči, medsebojne pomoči ter pomoči, ki jo dajejo bolničarji in bojiščni



10

reševalci, ter splošno medicinska, specialistična in visoko specialistična pomoč ter

medicinska rehabilitacija, ki jo izvajajo različni profili zdravstvenih delavcev«

(Podbregar & Bosotina, 2007, str. 93).

Zakon o službi v SV (Ur.l. RS, št.001-22-101/07, 68/2007, v nadaljevanju ZSSloV) v

77. členu opisuje zdravstveno oskrbo. V 1. odstavku je kratek opis obsega zdravstvene

oskrbe. Sem prištevamo brezplačno nujno medicinsko pomoč med vojaško službo,

preventivne zdravstvene ukrepe in zagotovitev zdravljenja ob poškodbah ali boleznih.

Omenimo še 4. odstavek, ki pravi, da nujno medicinsko pomoč organizira poveljnik, ki

izvaja streljanje in druge nevarne dejavnosti. Na kraju izvajanja naloge mora zagotoviti

zadostno število ekip nujne medicinske pomoči. Koliko ekip nujne medicinske pomoči

je potrebno, določi načelnik generalštaba.

Zakon o službi v SV (Ur.l. RS, št.001-22-101/07, 68/2007, v nadaljevanju ZSSloV) v

78. členu govori o organizaciji zdravstvene oskrbe, ki pravi, da si brezplačno nujno

zdravstveno pomoč zagotavljajo enote same oziroma jim jo zagotavlja organizacija, s

katero ima ministrstvo sklenjeno ustrezno pogodbo. Zaposleni imajo med opravljanjem

vojaške službe pravico do prednostnega zdravljenja, ki zajema tudi rehabilitacijo.

3.1 Ravni zdravstvene oskrbe

»Zdravstvena oskrba od kraja poškodbe do dokončne oskrbe poteka kot zdravstvena

samozaščita, dajanje prve pomoči v obliki samopomoči, medsebojne pomoči ter

pomoči, ki jo dajejo bolničarji in bojiščni reševalci, kot splošna medicinska,

specialistična in visoko specialistična pomoč ter medicinska rehabilitacija, ki jo izvajajo

zdravstveni delavci različnih smeri« (Žurman et al., 2008, str. 60).

»Vsi viri in sredstva zdravstvene oskrbe se razporedijo na štiri ravni zdravstvene oskrbe,

in sicer na progresivni podlagi za izvajanje zdravljenja in zdravstvene evakuacije,

ponovne oskrbe ter drugih funkcij, ki so bistvene za ohranjanje zdravja sil. Posamezno

raven zdravstvene oskrbe določajo minimalne klinične sposobnosti, ki so na voljo, ne pa

velikost, razporeditev ali manevrske zmožnosti. Vsaka višja raven vsebuje vse

minimalne sposobnosti nižje z dodatkom za višjo raven. S povečevanjem ravni



11

zdravstvene oskrbe se navadno zmanjšuje premičnost in povečuje sposobnost strokovne

medicinske oskrbe ter zdravstvene nege. Temeljno načelo neprekinjenosti zdravstvene

oskrbe med ravnmi je zdravstvena evakuacija, ki poteka kot evakuacija ranjencev in

medicinska evakuacija. Ravni zdravstvene oskrbe so vključene v ravni logistične

podpore. Slovenska vojska samostojno zagotavlja prvo in drugo raven zdravstvene

oskrbe. Tretja in četrta raven se zagotavljata prek sistema javnega zdravstva ali

zdravstvenih sistemov drugih držav in vojsk« (Žurman et al., 2008, str. 60).

»Cilj organiziranja zdravstvenih zmogljivosti po ravneh je pravočasna, ustrezna,

uspešna, neprestana in racionalna zdravstvena oskrba pripadnikov Slovenske vojske ali

zavezniških sil, in sicer z nenehnim ponavljanjem postopkov triaže, medicinske oskrbe

in evakuacije ter v vseh situacijah. Celotna zdravstvena oskrba, vključno z medicinsko

evakuacijo, je načrtovana in organizirana tako, da je vsem pripadnikom enot vedno

dostopna nujna medicinska pomoč, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi in preskrbo

z nujnimi zdravili ter zdravstvenimi sredstvi. Pomoč mora biti dosegljiva čim hitreje in

čim bliže nastanku zahteve in med transportom. Poleg tega mora biti primarna kirurška

oskrba zagotovljena znotraj ene ure od nastanka poškodbe, kadar je to le mogoče, če

situacija tega ne dovoljuje, pa najpozneje v štirih urah« (Žurman et al., 2008, str. 61).

»Obseg, način in vrsta zdravstvene oskrbe se določijo z usklajenim procesom

medicinskega načrtovanja, ob upoštevanju vseh operativnih in medicinskih načel ter

standardov. Pomembni elementi in dejavniki načrtovanja so ovrednoteni medicinski

obveščevalni podatki, ocena ogroženosti, izračun predvidenih izgub, čas, ki je potreben

za evakuacijo s kraja poškodbe ali obolelosti, na kraj, kjer bo omogočeno potrebno

zdravljenje itn. Pred napotitvijo sil na operacije, mora biti jasno, kako bo potekala

zdravstvena oskrba na vseh ravneh, vključno z medicinsko evakuacijo, kar mora biti

razvidno iz ukaza za delovanje oziroma njegovih prilog in dodatkov« (Žurman et al.,

2008, str. 61).

Mobilnost zdravstvenih enot in njihovo robustnost bi morale določati potrebe enot, ki

jih podpirajo, in sicer znotraj časovnih omejitev za zdravstveno oskrbo in

evakuacijskimi zmožnostmi. Bistven del pri definiciji zmožnosti je določljivost njenega

doprinosa k zdravstveni oskrbi. Zdravstveno oskrbo na vsaki ravni nadzira ustrezno

kvalificiran zdravnik (NATO, 2008a, str. 1 - 9).



12

Pri opravljanju zdravstvene oskrbe na različnih ravneh je pomembno, da jo opravlja za

to ustrezno usposobljeno osebje. Oseba, ki ni za to usposobljena in izkušena, ne more

opravljati težkih primerov, kot so operacije. Prav tako usposobljeni zdravniki in kirurgi

ne morejo opravljati svojega dela, če ob sebi nimajo potrebnih pripomočkov in ustrezno

opremljenega delovnega okolja. Zato so po mojem mnenju razvili različne ravni oskrbe,

kjer je vsaka raven (ROLE) opremljena za določeno vrsto pomoči.

3.1.1 1. raven zdravstvene oskrbe (ROLE 1)

1. raven zdravstvene oskrbe omogoča osnovno zdravstveno oskrbo, prvo pomoč, triažo,

oživljanje in stabilizacijo pacientov. Običajno je 1. raven medicinske podpore dolžnost

posamezne države in mora biti v pripravljenosti in dosegljiva celotnemu vojaškemu

osebju. V osnovne zmogljivosti 1. ravni sodijo: temeljni delovni in preventivni

medicinski nasveti liniji poveljevanja, izdaja rutinskih bolniških dovoljenj ter oskrba

lažje poškodovanih ter obolelih, da se lahko vrnejo na dolžnost. Prav tako skrbi za

reševanje z mesta nesreče in pripravo na medicinsko evakuacijo v medicinski objekt z

višjo ravnjo zdravstvene oskrbe. Kadar državni kontingent ni zmožen zadovoljiti teh

kriterijev, je potrebno doseči dogovor za povečanje te zmožnosti ali za medicinsko

podporo iz kontingentov drugih držav (NATO, 2008a, str. 1 – 9).

Odvisno od narave misije lahko 1. raven zdravstvene oskrbe omogoča tudi (NATO,

2008a, str. 1 – 9):

namestitev za minimalno število pacientov;

osnovno zobozdravstveno oskrbo;

temeljno laboratorijsko dejavnost;

začetno pomoč pri obvladovanju stresa.

»Sposobnosti prve ravni zdravstvene oskrbe vključujejo osnovne preventivne ukrepe,

splošne zdravniške preglede in oskrbo lažje poškodovanih in obolelih za takojšnjo

vrnitev na dolžnost ter reševanje s kraja poškodbe in medicinsko evakuacijo.

Sposobnosti prve ravni zdravstvene oskrbe se skladno s predvideno nalogo navadno

zagotavljajo na bataljonski ravni« (Žurman et al., 2008, str. 62).



13

»Zdravstvene enote prve ravni zdravstvene oskrbe s svojimi premičnimi elementi

zagotavljajo reševanje s kraja poškodbe, triažo, prvo pomoč, nujno medicinsko pomoč

in medicinsko evakuacijo z osnovno nalogo stabilizacije zdravstvenega stanja

poškodovanega ali obolelega« (Žurman et al., 2008, str. 62).

»Sposobnosti prve ravni zdravstvene oskrbe lahko vsebujejo tudi minimalne

zmogljivosti za namestitev pacientov, osnovno zobozdravstveno oskrbo, laboratorijsko

dejavnost in program obvladovanja bojnega stresa« (Žurman et al., 2008, str. 62).


2. raven zdravstvene oskrbe predstavlja strukturo, ki omogoča sprejem in triažo,

oživljanje ter medicinsko oskrbo na višjem medicinsko-strokovnem nivoju, kot so

sposobnosti 1. ravni. Vključuje nujne kirurške posege ter ustrezno nego do vrnitve na

dolžnost ali do medicinske evakuacije. Zmogljivostim 2. ravni se lahko dodajo tudi

osnovne operacije, intenzivne terapije ter enote z negovalno oskrbo. Dodelitev

medicinskih enot 2. ravni zdravstvene oskrbe je odvisna od misije, še posebej v

primerih(NATO, 2008a, str. 1 – 9, 1 – 10):

velikega števila vojaškega osebja ali ob možnosti velikega števila žrtev;

geografski, topografski, klimatski faktorji ali lastnosti vojaške operacije lahko

omejujejo zmožnosti medicinske evakuacije na 3. raven zdravstvene oskrbe v okviru

časovnega okvirja zdravljenja, še posebej ko so linije komunikacije daljše;

velikost in/ali razporeditev vojaških sil ne zagotavlja izvršitev celotnih zmožnosti 3.

ravni zdravstvene oskrbe.

Zaradi pogojenosti od misije in potrebe po zagotavljanju kvalitetne zdravstvene oskrbe

na čim bolj učinkovit in efektiven način so države članice NATA potrebovale povečano

klinično zmogljivost svojih medicinskih enot na 2. ravni. Posledično je 2. raven

zdravstvene oskrbe sedaj klasificirana v raven mobilne zdravstvene oskrbe in raven

povečane zdravstvene oskrbe (NATO, 2008a, str. 1 – 10).

»Sposobnosti druge ravni zdravstvene oskrbe omogočajo sprejem in triažo, oživljanje

ter medicinsko oskrbo na višji strokovni ravni, kot so sposobnosti prve. Na tej ravni se



14

izvajajo nujna kirurgija omejevanja škode ter ustrezno zadrževanje in nega do vrnitve na

dolžnost ali do medicinske evakuacije. Sposobnosti druge ravni se lahko še povečajo,

tako da zagotavljajo sekundarno zdravstveno varstvo, vključno s primarno kirurgijo in

intenzivno terapijo in nego.« (Žurman et al., 2008, str. 62)

»Odločitev o razporeditvi zmožnosti druge ravni je odvisna od naloge in števila

pripadnikov v sestavi sil (bataljonska bojna skupina ali višje), števila pričakovanih

izgub, geografskih, topografskih ali operativnih dejavnikov, ki časovno omejujejo

evakuacijske sposobnosti na tretji ravni ali če so evakuacijske poti podaljšane od

pristnosti zdravstvene enote tretje ravni, če gre za operacijo kriznega odzivanja nizke

intenzivnosti, ko razporejanje enote tretje ravni ni upravičeno in se ta raven zdravstvene

oskrbe zagotavlja s povečano drugo ravnijo zdravstvene oskrbe« (Žurman et al., 2008,

str. 62).

»Zdravstvene enote, ki zagotavljajo drugo raven zdravstvene oskrbe, se lahko oblikujejo

v enote druge ravni premične zdravstvene oskrbe in druge ravni povečane zdravstvene

oskrbe ter delujejo na ravni bataljonske bojne skupine ali brigade« (Žurman et al., 2008,

str. 62).

3.1.3 2. raven premične zdravstvene oskrbe (ROLE 2, LM)

2. raven mobilne zdravstvene oskrbe predstavlja visoko mobilne medicinske enote za

zdravstveno oskrbo (mobilnost je primerljiva z mobilnostjo brigad). Običajno so v

uporabi le ob začetnih krizah ali ob bojnih posegih. Tovrstne medicinske enote delujejo

v formaciji na 1. ravni zdravstvene oskrbe, vendar se jim lahko izogne, v kolikor

situacija in sredstva to dopuščajo. Medicinska enota 2. ravni mobilne zdravstvene

oskrbe lahko izvaja triažo in zahtevnejše postopke oživljanja, do vključno kirurgije

omejevanja škode (t. i. damage control surgery). Po navadi evakuira svoje pooperativne

paciente na 3. raven (ali na 2. raven s povečano zdravstveno oskrbo), kjer se

stabilizirajo in opravijo morebitne operacije pred evakuacijo na 4. raven (NATO, 2008a,

str. 1 – 10).



15

Poleg kapacitet 1. ravni, 2. raven mobilne zdravstvene oskrbe vključuje(NATO, 2008a,

str. 1 – 10):

izvajanje oživljanja, ki je vodeno s strani vojaškega zdravnika specialista;

operativni postopki, ki ohranjajo pacienta pri življenju s pooperativno nego;

terenske laboratorijske zmožnosti;

osnovne diagnostične pripomočke;

sprejemanje, reguliranje in evakuacija pacientov;

posteljne kapacitete, ki pa so omejene.

»Sposobnosti druge ravni premične zdravstvene oskrbe poleg sposobnosti prve ravni

vključujejo dodatne postopke oskrbe travme na višji strokovni ravni, vključno z nujno

kirurgijo omejevanja škode ter pred- in pooperativno nego. Ta raven ima omejene

posteljne, laboratorijske in druge diagnostično-terapevtske zmogljivosti. Koncept nujne

kirurgije omejevanja škode temelji na spoznanju, da poškodovanec, ki urgentno

potrebuje operativno zdravljenje in ima istočasno hude motnje nekaterih življenjskih

parametrov, v zgodnjem obdobju težkih poškodb prenese le omejene kirurške postopke.

Zato se primarna nujna operacija skrajša na minimum, pri čemer se v kratkem času reši

stanje, ki ogroža življenje. Bolniku se nato v intenzivni oskrbi uredi fiziološko

neravnovesje, bolnik se pripravi za medicinsko evakuacijo in nadaljnjo oziroma

kirurško oskrbo. Poškodovanci ali oboleli se z druge ravni premične zdravstvene oskrbe

pred evakuacijo na četrto raven navadno evakuirajo na povečano drugo ali tretjo raven«

(Žurman et al., 2008, str. 63).

»Druga raven premične zdravstvene oskrbe lahko predstavlja visoko premične

zmogljivosti, ki so navadno uporabljene na začetku nastajanja kriz in v bojnih

operacijah. Zmogljivosti druge ravni premične zdravstvene oskrbe so naslednja faza

oskrbe po prvi ravni, če pa razmere in razpoložljivi viri to omogočajo, je lahko tudi

preskočena in se poškodovani s prve ravni evakuirajo neposredno na višje ravni«




16

3.1.4 2. raven povečane zdravstvene oskrbe (ROLE 2 E)

Medicinske enote na 2. ravni povečane zdravstvene oskrbe predstavljajo male premične

terenske bolnišnice, v katerih se zagotavlja primarna in sekundarna zdravstvena oskrba,

ki vključuje osnovne operacijske posege, intenzivno nego in negovalno oskrbo. Naloga

te ravni je stabilizacija pooperativnih pacientov za evakuacijo na 4. raven, ne da bi pri

tem potrebovali evakuacijo na 3. raven. Ima dve glavni namembnosti (NATO, 2008a,

str. 1 –11):

kot premična manevrska bolnišnica pred 3. ravnjo;

kot operacijska dvorana ali regijska sekundarna baza za zdravstveno nego na

stabilnejših vojaških misijah, ki niso upravičene do polnih zdravstvenih kapacitet. 2.

raven povečane zdravstvene oskrbe običajno nadomesti 2. raven mobilne

zdravstvene oskrbe in celotno 3. raven, ko se misija umiri.

Poleg kapacitet 2. ravni mobilne zdravstvene oskrbe, 2. raven povečane zdravstvene

oskrbe zajema (NATO, 2008a, str. 1 – 11):

osnovno kirurgijo;

kapacitete za intenzivno operativno in medicinsko nego;

enote z negovalno oskrbo;

napredne terenske laboratorije in oskrba s krvjo;

oprema za dekontaminacijo žrtev kemičnih in bioloških orožij je odvisna od stopnje

tveganja za tovrstna orožja na misiji.

2. raven ima lahko tudi sledeče dodatne zmožnosti (NATO, 2008a, str. 1 – 11):

preventivna zdravstvena oskrba in ekološka dejavnost;

stomatologija z osnovnimi posegi;

programi za obvladovanje stresa, psihiatrijo in psihologijo;

oprema za telemedicino (izvajanje zdravstvene oskrbe na daljavo);

kapacitete za koordinacijo medicinske evakuacije.

Iz tabele spodaj je razvidna primerjava med 2. ravnjo mobilne zdravstvene oskrbe ter 2.

ravnjo povečane zdravstvene oskrbe (glej Tabelo 1).



17

Tabela 1: Primerjava med 2. ravnjo mobilne zdravstvene oskrbe ter 2. ravnjo

povečane zdravstvene oskrbe

Tip misije –

primeri

Taktična

premičnost

Klinične

zmožnosti

Položaj v

namestitvenem

sistemu

2. raven

mobilne

zdravstvene

oskrbe

Možnost

intenzivnega

spopada, podpora

manevrom.

Predvsem za

posredovanje na

kopnem in

amfibijsko

posredovanje.

Visoka

mobilnost,

hitra postavitev

in premeščanje.

Razvita oskrba

travm, postopki

oživljanja

vodeni s strani

vojaškega

zdravnika,

specialista,

izvajanje

kirurgije,

omejevanja

škode.

Običajna je

evakuacija

pooperativnih

pacientov na 3.

raven (ali 2.

raven povečane

zdravstvene

oskrbe).

2. raven

povečane

zdravstvene

oskrbe

Možnost manj

intenzivnega

spopada:

a.) Manevrsko

premična

bolnišnica.

b.) Omejena na

nevojne manevre.

Primerne za

operacije, ki

podpirajo

ohranjanje miru.

c.) Operacije na

kopnem in ob

obali.

Srednje do

malo mobilna,

lahko je

postavljena kot

nepremična

enota.

Osnovni

posegi,

intenzivna

nega, enota z

negovalno

oskrbo.

Lahko je

zadnja

medicinska

enota pred

zračno

medicinsko

evakuacijo za

pooperativne

paciente.



18

Vir: NATO, 2008a, str. 1–12

»V primerjavi z drugo ravnijo premične zdravstvene oskrbe druga raven povečane

zdravstvene oskrbe vključuje še primarno kirurgijo ter intenzivno nego in terapijo z

neprekinjenim terapevtsko-negovalnim nadzorom. Naloga te ravni je stabilizacija pred-

in pooperatvnih pacientov za medicinsko evakuacijo na četrto raven brez predhodne

medicinske oskrbe na tretji ravni« (Žurman et al., 2008, str. 63).

»Druga raven povečane zdravstvene oskrbe lahko vsebuje tudi dodatne zmogljivosti,

kot so veterinarsko-epidemiološka dejavnost, oprema za dekontaminacijo ter oskrbo

poškodovanih in obolelih, kontaminiranih z jedrskimi, kemičnimi ali biološkimi agensi,

preventivno zdravstveno varstvo in ekološko dejavnost, primarno stomatologijo,

programe stresnega menedžmenta, psihiatrijo ali psihologijo, telemedicinske

sposobnosti, sposobnosti nadzora in usklajevanja medicinske evakuacije« (Žurman et

al., 2008, str. 63).

»Zmogljivosti druge ravni povečane zdravstvene oskrbe pravzaprav omogoča mala

terenska bolnišnica. Za uporabo veljata dve temeljni načeli:

je lahka, premična bolnišnica, zmožna premikanja, v sistemu je pred tretjo ravnijo;

na območju operacij ali v regiji deluje kot center sekundarne medicinske

zmogljivosti, večinoma pri manevrsko stabilnih operacijah in kjer ni razvitih

zdravstvenih enot tretje ravni. V obdobju umirjanja razmer na območju operacij

lahko zmogljivosti druge ravni povečane zdravstvene oskrbe opravljajo naloge tako

druge ravni premične zdravstvene oskrbe kot tudi tretje ravni zdravstvene oskrbe«



Medicinske enote 3. ravni zdravstvene oskrbe nudijo sekundarno zdravstveno oskrbo v

operacijski dvoranah v obsegu določil Theatre Holding Policy. 3. raven omogoča

hospitalizacijo in obsega vse potrebno za njeno izvedbo. Omogoča osnovne operacijske

posege, intenzivno nego, enote z negovalno oskrbo in diagnostične zmožnosti. Odvisno

od značilnosti misije lahko ponuja tudi misijam prilagojene specializirane klinike, s



19

poudarkom na nujni medicinski pomoči. Pri tem se ne izključuje možnosti, da države

dodajo enotam te ravni še druge zmogljivosti (NATO, 2008a, str. 1 – 12).

Poleg večje posteljne kapacitete in večje kapacitete na področju operacij ter intenzivne

nege, ki jo potrebujejo resni bolniki in pacienti s hudimi poškodbami, zdravstvena

oskrba na tej ravni omogoča tudi postavljanje diagnoz ter nudenje zdravljenja in lahko

obdrži na svojih enotah tiste paciente, ki se jim lahko nudi ustrezno zdravljenje in so se

kasneje zmožni vrniti na dolžnost v skladu z združenim območjem delovanja. Ima tudi

zmožnost minimalnih kapacitet 2. ravni, njihov nadzor ter evakuacijo pacientov.

Potrebno se je zavedati, da je organiziranost enot na 3. ravni zdravstvene nege močno

odvisna od značilnosti same misije. Pri številnih zadostuje že odprava na samo lokacijo

misije in posledično ne potrebujejo nadaljnje prerazporeditve. V hitro spreminjajočih

konfliktnih situacijah pa bo potrebna prerazporeditev, ki bo lahko nadaljevala s

podpiranjem manevrskih formacij (NATO, 2008a, str. 1 – 12).

Medicinske enote na 3. ravni lahko vključujejo tudi specialistične klinike, ki so

prilagojene sami misiji. Enotam so dodani medicinski/klinični pripomočkih za

omogočanje nujne medicinske nege in omejujejo reparticijo pacientov na 4. raven

zdravstvene oskrbe in omogočajo ustrezno stopnjo preživetja med transportom med 3.

in 4. ravnjo zdravstvene nege. Zmogljivosti lahko vključujejo (NATO, 2008a, str. 1 –

12, 1 – 13):

specialistična kirurgija (nevrokirurgija, maksilofacialna kirurgija, opekline itn.);

dopolnilne in specialistične diagnostične zmogljivosti, ki podpirajo klinične

specialiste (globinsko slikanje, artroskopija, kompleksni laboratorijski testi itn.);

specializacija za obsežnejša medicinska in negovalna področja (interna medicina,

nevrologija, intenzivna oskrba, oftalmologija).

»Tretja raven zdravstvene oskrbe zagotavlja sekundarno zdravstveno oskrbo. Poleg

sposobnosti nižjih ravni lahko vključuje specialistično kirurgijo, dodatne in

specialistične diagnostične zmožnosti, glavne medicinske specialnosti (interno

medicino, nevrologijo, oftalmologijo, patologijo, veterinarsko medicino itn.)« (Žurman

et al., 2008, str. 64).



20

»Ta raven ima vse elemente hospitalizacije, skladno z omejitvami, politiko zadrževanja,

hospitalizacijo pacientov in zahtevami po kliničnih sposobnostih. Je sorazmerno težko

premična, navadno v zidanih objektih, lahko pa tudi pod šotori ali v zabojnikih ter na

ladji. Načrtovana je tako, da se je – v visoko premičnih operativnih potekih – sposobna

premakniti in prerazporediti, in sicer z zahtevo, da neprekinjeno podpira operacijo.

Slovenska vojska to raven zagotavlja prek večnacionalnih vojaških zdravstvenih enot ali

zdravstvenih sistemov drugih držav in vojsk ter sistema javnega zdravstva v Republiki

Sloveniji« (Žurman et al., 2008, str. 64).

3.1.6 4. raven povečane zdravstvene oskrbe (ROLE 4)

Zmogljivosti zdravstvene oskrbe na 4. ravni zagotavljajo dokončno oskrbo pacientov, ki

se ne morejo vrniti na misijo ali pa zdravljenje zahteva preveč časa, da bi rehabilitacija

lahko potekala tam. 4. raven normalno zajema specialistične posege, rekonstrukcijsko

kirurgijo in rehabilitacijo. Ta raven nege je običajno visoko specializirana in

dolgotrajna. Zagotavlja se v domači državi poškodovanca ali v kateri drugi državi

članici Zavezništva. V številnih državah članicah poskrbijo za 4. raven zdravstvene

oskrbe vojaške bolnišnice, za tovrstno oskrbo pa obstajajo tudi modeli znotraj sistema

javnega zdravstva (NATO, 2008a, str. 1–13).

»Sposobnosti zdravstvene oskrbe 4. ravni vključujejo postopke dokončne specialistične

in subspecialistične zdravstvene oskrbe, vključno z obnovitveno kirurgijo in

rehabilitacijo. Zmogljivosti te ravni zagotavljajo vse elemente končne zdravstvene

oskrbe, ki jih ni mogoče razporediti na vojskovališču ali pa končno zdravljenje zahteva

preveč časa, saj so postopki te ravni navadno visoko subspecializirani in dolgotrajni.

Slovenska vojska to raven ureja in zagotavlja prek sistema javnega zdravstva v

Sloveniji ali zdravstvenih sistemov drugih držav in vojsk« (Žurman et al., 2008, str. 64).

3.2 Medicinska triaža

»Sprejem pacienta v ambulanti nujne medicinske pomoči (NMP) se bistveno razlikuje

od sprejema v redni ambulanti. V določenem trenutku se v ambulanti NMP lahko pojavi



21

bistveno več pacientov, kot jih osebje naenkrat lahko obravnava. Vse našteto je razlog,

da sprejem pacientov v ambulanti NMP lahko postane kritična točka v procesu

obravnave urgentnih pacientov. Da bi to kritično točko spravili pod kontrolo, moramo

takoj ob sprejemu uporabiti sistematičen pristop, ki bo razločil nujne od nenujnih

pacientov in določil vrstni red obravnave pacientov glede na stopnjo nujnosti. Gre za

sortiranje, razvrščanje glede na pacientovo potrebo po hitrosti oskrbe. Uveljavljen izraz

triaža so najprej uporabili v vojaški medicini, kjer se je zaradi velikega števila hkrati

poškodovanih ob omejenih medicinskih virih izkazala izrazita potreba po določitvi

vrstnega reda za oskrbo« (»Program usposabljanja za izvajanje službe nujne medicinske

pomoči – triaža«, b.d.).

»Triža je postopek, v katerem razvrstimo paciente glede na potrebo po začetku

zdravstvene obravnave. Triaža ne temelji na predvideni diagnozi, pač pa na nujnosti

stanja oz. potencialni ogroženosti. Triaža v ambulantah NMP je tudi postopek

zmanjševanja kliničnega tveganja za paciente v primerih, ko zaradi velikega števila

pacientov zdravstveno osebje ne zmore sprotne obravnave vseh pacientov. Namen triaže

je, da zagotovi pravilno in pravočasno oskrbo pacientov glede na težave, zaradi katerih

prihajajo. Triaža ni namenjena postavljanju diagnoz in predvidena diagnoza tudi ni

temelj za razvrščanje pacientov. Namen triaže je ocena ogroženosti in prizadetosti ter na

podlagi tega določitev vrstnega reda obravnave« (»Program usposabljanja za izvajanje

službe nujne medicinske pomoči – triaža«, b.d.).

Kadar je poškodovanih veliko število ljudi, ni omogočena takojšna zdravstvena pomoč

vsem poškodovanim. Nudenje pomoči enakomerno vsem poškodovanim ni mogoče tudi

zato, ker nimajo vsi enakih poškodb, prednost imajo tisti s hujšimi poškodbami.

Razvrščanje pomoči mora biti organizirano tako, da vsi ali vsaj večina poškodovanih

dobi pravočasno pomoč (Opačić, 1988, str. 36).

Opačić, (1988, str. 36) pravi: »Postopek, s katerim zagotavljamo smotrno in učinkovito

delo, se imenuje triaža. Triaža je razvrščanje poškodovancev in bolnikov v posamezne

skupine glede na vrsto poškodbe, težo poškodbe ali bolezni, način, mesto in nujnost

dajanja pomoči ter vrsto in način evakuacije. Namen, kriterij in vsebina triaže so odvisni

od določenih razmer, kraja in časa, števila poškodovancev in bolnikov, dejanskih

možnosti – kadrovskih in materialnih – ter strokovnosti osebe, ki opravlja triažo.«



22

»Temeljne zahteve za triažo so:

strokovnost; triažno naj opravlja najbolj strokovno usposobljena oseba z največ

strokovnih, praktičnih izkušenj glede na kraj in čas izvajanja triaže;

neprekinjenost; triaža se mora izvajati nenehno, ker se nenehno spreminjajo

razmere, ki vplivajo na vrsto in kriterije triaže, na posameznih etapah zdravljenja so

drugačne zahteve, potrebe in možnosti, spreminja se število in stanje poškodb in

bolezni oziroma splošno stanje posameznikov;

elastičnost; prilagajati se mora konkretnim razmeram in potrebam kraja in časa, v

katerem se opravlja« (Opačić, 1988, str. 36, 37).

»Vrste triaže glede na namen:

diagnostična triaža: poškodovani in oboleli se razvrščajo v skupine glede na vrsto

poškodbe, način poškodbe, povzročitelja oziroma po posameznih diagnostičnih

skupinah;

terapevtska triaža: določamo stopnjo nujnosti in vrsto medicinske pomoči;

prognostična triaža: poskušamo določiti izid in čas zdravljenja ter na osnovi tega

določimo kraj in ustanovo za zdravljenje;

evakuacijsko-transportna triaža določa:

o kraj evakuacije;

o stopnjo nujnosti evakuacije;

o vrsto transportnega sredstva;

o položaj v času transporta;

o vrsto in vsebino pomoči med transportom (spremstvo);

poleg naštetih oblik triaže poznamo še en način razvrščanja poškodovancev in

bolnikov z ozirom na nevarnost in posledice za okolje. Poškodovanci – bolniki, ki

sodijo v skupino »nevarni za okolje«:

o bolniki z nalezljivo boleznijo;

o psihotravmatizirani bolniki – poškodovanci;

o kontaminirani poškodovanci in bolniki (RKB kontaminacija).

Triaža mora v prvi vrsti razrešiti dajanje medicinske pomoči na kraju, kjer se opravlja

posamezna raven strokovne triaže.« (Opačić, 1988, str. 37)



23

3.2.1 Triaža v prvi medicinski pomoči

Med mnogimi različnimi poškodbami so tudi tiste, ki ogrožajo življenje ranjenca, če jim

ne nudimo takojšne zdravstvene pomoči, lahko umrejo. Ranjence, katerih življenje je

direktno ogroženo, moramo takoj poiskati. Ranjenci, ki so hudo poškodovani – oboleli

nemočno ležijo, nezavestni, šokirani in so tiho. Tisti, ki so le lažje poškodovani, so v

večini primerov najglasnejši v zahtevah. Ob prihodu k ranjencu se najprej izvrši triaža,

obenem pa se daje neodložljiva prva medicinska pomoč, šele nato se poškodbe

dokončno oskrbijo (Opačić, 1988, str. 37).

»Neodložljiva prva medicinska pomoč je nujna predvsem:

poškodovancem, ki hudo krvavijo, tistim, ki se dušijo, ki so v globoki nezavesti,

zastrupljeni z bojnimi strupi (brez zaščitne maske) ali pa je prišlo do zastoja

delovanja srca.

Neodložljiva prva pomoč je nujen ukrep, ki rešuje življenje poškodovanca na kraju

nesreče ali kasneje med prevozom v zdravstveno ustanovo. Po izvršeni neodložljivi prvi

pomoči določimo vrstni red dajanja dokončne prve medicinske pomoči vsem

poškodovancem – bolnikom. Nato sledi določanje vrstnega reda, načina in položaja

evakuacije – transporta poškodovancev – bolnikov. Triažo v prvi pomoči praviloma

opravi vodja enote – ekipe prve medicinske pomoči ali namestnik« (Opačić, 1988, str.

37).

3.3 Vojaška zdravstvena enota

V Slovenski vojski (SV) za zdravstvo skrbi Vojaška zdravstvena enota (VZE). V SV

izvajajo samo 1. in 2. raven zdravstvene oskrbe. S pomočjo zaveznikov ali v okviru

zdravstvenih ustanov pa lahko izvajajo še 3. in 4. raven zdravstvene oskrbe. Pripadnike

SV zdravstveno oskrbujejo na nalogah doma in v tujini. VZE zagotavlja logistično

podporo, vendar se predvsem osredotoča na vzdrževanje in zagotavljanje medicinskih

sredstev. Vojake usposabljajo in izobražujejo o vojaškem zdravstvu (»Vojaška

zdravstvena enota« [Postani vojak], b.d.).



24

»Vojaška zdravstvena enota (VZE) deluje po načelih, principih in standardih vojaške

medicine in veterine. Vojaška medicina predstavlja sistem znanstvenih spoznanj in

praktičnih aktivnosti za krepitev zdravja ter preprečevanje in zdravljenje poškodb in

bolezni v vojaškem okolju. Teoretično je vojaška medicina posebna veja medicine, ki

temelji na znanstvenih izsledkih medicine na splošno in podatkih vojaške znanosti.

Praktični vidik vojaške medicine pa se izraža skozi sisteme organiziranosti, metod in

taktike vojaškega zdravstva za podporo oboroženim silam ter civilni družbi v vojni,

izrednih razmerah in miru« (Vobič, 2013, str. 13).

»Sestava:

poveljstvo VZE poveljuje in nadzira celotno VZE ter zagotavlja štabne funkcije za

doseganje poslanstva vojaškega zdravstva;

medicinsko logistični vod zagotavlja medicinska sredstva;

zdravstveni center zagotavlja preventivno zdravstveno varstvo delavcev MO in

pripadnikov SV; opravlja tudi zdravstvene preglede kandidatov za vojake,

prostovoljce in pogodbene rezerviste;

zdravstveni četi zahod in vzhod zagotavljata prvo raven zdravstvene oskrbe

(osnovno zdravstveno oskrbo, specializirano prvo pomoč, triažo, oživljanje,

stabilizacijo in medicinsko evakuacijo);

zdravstvena enota ROLE 2LM MTF (Light ManeuverMedical Treatment Facility);

veterinarska enota z oddelkom veterinarske ambulante in Enoto za vzrejo in šolanje

vojaških psov zagotavlja aktivnost in ukrepe Epidemiološkega centra, zdravstvene

ustreznosti živil, surovin in vode, preventivne veterinarske medicine, zdravstvenega

varstva živali ter vzreje in šolanje vojaških psov;

enota LAB JRKBO izvaja detekcijo, identifikacijo, zbiranje in transport vzorcev ter

analizo sumljivih JRKB (jedrska radiološka kemična biološka) materialov. V svoji

sestavi ima mobilni radiološki in kemijski laboratorij ter oddelek za JRKB zaščito«

(»Vojaška zdravstvena enota« [Slovenska vojska], b.d.).

»Oprema:

lahka premična bolnišnica ROLE 2 LM (sekundarna zdravstvena oskrba drugega

nivoja);

nujno reševalno vozilo;



25

reševalno vozilo;

specialno osebno vozilo za zveze;

sanitetni komplet bolničarja;

sanitetni komplet zdravstvenega tehnika;

sanitetni komplet zdravnika;

nosila;

imunološki analizator;

premični veterinarski laboratorij;

stacionarni veterinarski laboratorij;

lahka oklepna kolesna vozila;

premični laboratorij – radiološki;

premični laboratorij – biološki;

premični laboratorij – kemični« (»Vojaška zdravstvena enota« [Slovenska vojska],

2014).

3.4 Oskrba s krvjo

Oskrba s krvjo in krvnimi produkti se smatra kot kritična funkcija zdravstvene logistike.

Oskrba krvi in krvnih produktov je obvezna na vseh nivojih zdravstvene oskrbe, kjer je

zagotovljena operativna oskrba. Minimalne zahteve znotraj prizorišča so (NATO,

2008a, str. 1–34):

prejemanje krvi in krvnih komponent po standardu sprejemljivem za vse sodelujoče

nacionalne kontingente;

premikanje, skladiščenje in distribucija krvi in krvnih komponent ter pravilno

odstranjevanje kliničnih predmetov uporabljenih pri manipulaciji s krvjo;

vzdrževanje sledljivosti od darovalcev do prejemnikov;

zbiranje, procesiranje in testiranje krvi na nujni bazi.

Čeprav so nacionalni kontingenti zadolženi za oskrbo svojih pacientov s krvjo, to ni

vedno najbolj praktično in izvedljivo. V ta namen se lahko ustanovijo mednarodne

podpore za oskrbo s krvjo in krvnimi produkti, vendar pa morajo le-te zadostiti

državnim in mednarodnim standardom (NATO, 2008a, str. 1–34).



26

Kri in krvne komponente so več kot le še eno blago oskrbe. Kri je živo tkivo in kot tako

zahteva posebno ravnanje. Primarni način za distribucijo krvi poteka preko zračnega

transporta. (Hudson, 2001, str. 7–1, 7–2)

Krvna podpora na aktivnem bojnem območju je zelo dinamičen in vedno razvijajoč

proces, na katerega vplivajo:

o stroge zahteve za skladiščenje in ravnanje;

o omejitve za upravljanje inventarja;

o omejena efektivna količina uporabe;

o inovativne tehnologije.

Uspešna krvna podpora mora biti zelo dobro organizirana in mora sodelovati z:

o medicinsko-logističnim osebjem;

o poslovnim in načrtovalnim osebjem;

o osebjem krvnih bank;

o laboratorijskim osebjem;

o transportnim osebjem in z

o izvajalci osnovne zdravstvene oskrbe.

Oskrba s krvjo na prizorišču je sestavljena iz ponovne oskrbe krvnih komponent.

Krvna podpora vztraja na konstantnem oskrbovanju krvnih komponent. Zahteve po

takojšni oskrbi so velike, v nujnih primerih se uporabijo zamrznjene komponente

krvi. Te zaloge so namenjene začetnim zahtevam krvi, dokler logistični sistemi ne

dostavijo komponent krvi na mesto operacije.

Krvne storitve so sestavljene iz kombinacije misij. Primarnega pomena so naslednji:

o sprejemanje komponent krvi;

o shranjevanje, izdaja in distribucija krvnih komponent zdravstvenim ustanovam;

o zbiranje in predelava/pregled krvi za trombocite in druge krvne komponente;

o skladiščenje, predelava, izdaja in distribucija zmrznjenih krvnih komponent na

vnaprej določnih prizoriščih.

Krvne komponente na voljo na bojiščih (Hudson, 2001, str. 7–2, 7–3):

Kri je upravljana z delnimi porcijami, ki jih imenujemo komponente in se

uporabljajo v precej specifični količini, ki temeljijo na pacientovih poškodbah in

stanju. Komponente krvi, ki bi lahko bile prisotne na prizoriščih, vključujejo rdeče

krvničke, sveže zmrznjene plazme in trombocite/polne krvi.



27

Enote rdečih krvničk se odvzamejo iz polne krvi s centrifugiranjem in odstranitvijo

večine plazme. Rdeče krvničke se lahko shranijo v bodisi tekoči ali zmrznjeni

obliki. Glavne razlike so v zahtevah shranjevanja, roku trajanja in potrebne dodatne

obdelave za zamrznitev in odtaljevanje zamrznjenih celic. Plazma, odstranjena pri

procesu rdečih krvničk, nemudoma zamrzne.

Zahteve za shranjevanje krvi so izredno pomembne in predstavljajo velik izziv za

skladiščne prostore na bojišču. Zahtevani pogoji za skladiščenje različnih

komponent imajo zelo malo strpnosti. Celotne zaloge krvi se lahko izgubi, če pogoji

niso primerni.

Tabela 2: Zahteve za skladiščenje krvi

Krvne komponente Temperatura skladiščenja Shranjevalni rok

Tekoča kri Od 1°C do 6°C Od 35 do 42 dni

Zmrznjena kri ≤-65°C 10 let

Sveža zamrznjena plazma ≤-18°C 12 mesecev

Trombociti Od 20°C do 24°C 5 dni

Vir: Hudson, 2001, str. 7–2

Pogoji za prevoz krvnih komponent so v bistvu enaki kot pri daljšem skladiščenju.

Med transportom rdečih krvničk je sprejemljiva temperatura med 1°C in 10°C.

Zgrajene so posebne posode, kontejnerji in predpisane posebne metode pakiranja.

Kri predstavlja zelo pomemben element v zdravstveni oskrbi. Na bojnih območjih so

potrebe po krvi in krvnih komponentah zelo velike. Zato je pomembno, da jo pravilno

in primerno skladiščimo. V tabeli zgoraj so opisane zahteve za skladiščenje krvi (glej

Tabelo 2). Z zadostno količino primerno shranjene krvi in krvnih komponent lahko

rešimo veliko življenj.



28

4 OSKRBOVANJE

»Oskrbovanje so dejavnosti, ukrepi in postopki, s katerimi z načrtno uporabo

materialnih virov ter zalog pravočasno in neprekinjeno zagotavljamo materialna

sredstva ter storitve, nujne za delovanje poveljstev in enot Slovenske vojske.

Oskrbovanje delimo na materialno oskrbovanje in storitve« (Žurman et al., 2008, str.

43).

Zagotavljati pravočasno in učinkovito logistično podporo vojski je pomembneje kot

kadarkoli prej. Vojska mora imeti optimalno logistično podporo za povečanje bojne

moči na maksimalno raven. Zagotavljanje bojne moči pa potegne zraven še celoten

spekter zdravstvene oskrbe, finančne podpore in storitvene podpore, kot so tradicionalna

oskrba s potrebščinami, vzdrževanje, storitve na terenu in transport. Oskrba je proces, ki

zagotavlja vse potrebne predmete za opremljanje, vzdrževanje in operativnost vojske.

Operacije oskrbe vključujejo zasnovo, razvoj, nabavo, skladiščenje, premikanje,

opremljanje, distribucijo in evakuacijo. Lahko se zgodi, da potrebščine ne bodo na voljo

na pravem mestu ob pravem času in v pravih količinah. Primanjkljaji (še posebej

streliva, goriva in rezervnih delov) lahko povzročijo umik napadalcev, še preden je

zastavljeni cilj dosežen. Zato je najboljša možna oskrba ključnega pomena za uspeh

vojaških sil. Prav tako kot morajo taktiki posvetiti vso svojo pozornost na taktiko

bojevanja, morajo logisti usmeriti vso svojo pozornost pravočasni, pravilno veliki

oskrbi vojakov. Vodilni morajo vedeti vse o sredstvih; tip, količina, lokacija, stanje in

dostopnost. Poznati morajo trenutno porabo in morajo biti sposobni napovedati porabo

v bodoče v različnih taktičnih situacijah. Status oskrbe pa je v interesu tako vojakov kot

tudi medijev in politikov (Hudson, 2000, str. 1 – 1).

Oskrbovanje je potrebno načrtovati do potankosti. Oskrbovanje vključuje več različnih

dejavnosti in za vsako izmed teh dejavnosti moramo ob vsakem trenutku poznati njene

zmogljivosti in potrebe. V primerih, ko nekatere baze nimajo samooskrbe z vodo, je

potrebno naročiti zadostno količine vode. Na območjih, za katere so značilne določene

bolezni, pa je potrebno zagotoviti zadostno količino zdravil ali opraviti cepljenje

vojakov pred odhodom na misijo. Nekatere vrste blaga je potrebno konstantno



29

dobavljati, saj imajo kratko življenjsko dobo, so podvržene hitremu staranju ali pa so

občutljive na grobe razmere skladiščenja.

4.1 Materialno oskrbovanje

V materialnem sistemu so ugotovili, da določeno blago vsebuje posebnosti oziroma

karakteristike, kar jih dela zadostno drugačne, glede na to, da jih bo uporabljalo posebno

trenirano osebje. Razred III. in V. sta tipična primera kot tudi razred VIII. Zaradi tega

razloga so se odločili, da bo medicinski material odstranjen iz razreda III. in IV. in mu

določili ločen razred oskrbe, razred VIII. (Morrow, 2009, str. 1 – 3).

Načela pričakovanih uporabnikovih potreb in nenehna podpora so temelji katerih koli

logističnih načrtov. Oskrbovanje baz je planirano tako, da se dodobra preuči, kje se

dostavljen material potrebuje in kje ne. Zdravstvena logistika ne more načrtovati samo

na podlagi podatkov iz preteklosti. Mnogo drugih dejavnikov vpliva na potrebe po

dostavljenih predmetih in ti so zdravniška presoja, dejavniki okolja, kot tudi posebnosti

pacientovega zdravstvenega stanja. Nedostopnost določenih delov opreme oziroma

zaloge predmetov lahko povzroči motnje v oskrbi (Morrow, 2009, str. 1 – 3).

Značilne posebnosti blaga so (Morrow, 2009, str. 1 – 3):

predmeti s kratko življenjsko dobo (podvrženi poškodbi zaradi zmrzali ali visokih

temperatur ali podvrženi poškodbam nepravilnega shranjevanja);

vnetljivi in korozivni predmeti;

nadzorovani medicinski pripomočki, ki vsebujejo alkohol, narkotike in žlahtne

kovine;

radioaktivni materiali;

krhki materiali, ki potrebujejo posebno shranjevanje, rokovanje in pakiranje;

medicinski plini.

»Materialno oskrbovanje vključuje nabavo, razdelitev, skladiščenje, ohranjanje zalog in

rezerv ter izločitev. Nabava: načrten nakup ali pridobitev materialnih sredstev. Navadno

se zagotavlja centralizirano in je v pristojnosti strateške odgovornosti, čeprav lahko

poteka tudi decentralizirano na operativni in taktični ravni, in sicer z nakupi iz



30

dovoljenih razpoložljivih finančnih virov. Razdelitev: načrtna delitev, organizirano

razpošiljanje in razdeljevanje materialnih sredstev. Skladiščenje: sprejemanje, hranjenje

in izdajanje materialnih sredstev v skladišču. Ohranjanje zalog in rezerv: vzdrževanje

načrtovane količine materialnih sredstev v skladiščih, kjer se hranijo za uporabo v

določenem časovnem obdobju oziroma za uporabo v kriznem ali vojnem delovanju.

Izločitev: začasna ali trajna odstranitev materialnih sredstev iz operativne uporabe.

Začasna izločitev je odstranitev materialnih sredstev, ki so uporabna pogojno oziroma

njihova uporaba pomeni tveganje za varnost in zdravje ljudi ter varnost okolja, a jih

Slovenska vojska potrebuje. Trajna izločitev je odstranitev materialnih sredstev, ki so

ocenjena kot višek in jih Slovenska vojska ne potrebuje, ter odstranitev sredstev, za

katera je ugotovljeno, da so neuporabna ali tako poškodovana, da bi bilo njihovo

nadaljnje vzdrževanje ali obnova nesmotrno oziroma nerentabilno. Za trajno izločitev so

po sprejemu materialnih sredstev odgovorni nosilci proizvodne logistike« (Žurman et

al., 2008, str. 43, 44).

4.1.1 Razredi oskrbe v NATU in ameriški vojski

NATO razredi oskrbe so določeni v 5. razredih identifikacijskega sistema. To so

(NATO, 2013, C - 1):

I. razred – predmeti potrebni za preživetje, ki jih povprečno potrebujejo ljudje in

živali dnevno ne glede na okolico boja ali terenske vplive;

II. razred – predmeti katerih razdelitev in dovoljenja določa organigram ter

pripadajoča oprema. Mednje spadajo oblačila, orožje, orodje, rezervni deli, vozila;

III. razred – goriva, olja in maziva za vse namene, razen za upravljanje letal ali za

uporabo z orožjem, kot so plamenometalci (bencin, kurilno olje, premog in koks);

III. a – letalsko gorivo in maziva;

IV. razred – predmeti kateri niso predpisani z organigramom ter pripadajočo

opremo. Mednje spadajo gradbeni materiali in materiali za utrjevanje kot tudi

dodatne količine predpisane z organigramom ter pripadajočo opremo, kot so

dodatna vozila;

V. razred – strelivo, eksploziv in kemična sredstva vseh vrst.

Drugi predmeti oskrbe (NATO, 2013, C - 1):



31

Farmacevtski in medicinski materiali. Farmacevtski izdelki in kateri koli material, ki je

potreben, da se zagotovi medicinska pomoč (zdravljenje, zdravljenje zob, protetične

laboratorijske storitve, zdravstvena nega, veterinarske storitve, medicinske

laboratorijske storitve, evakuacija pacientov, preventivna medicina, psihični pregledi in

dietetika.

Razredi oskrbe v ameriški vojski (Hudson, 2000, str. 1–4):

razred I: voda;

razred II: oblačila, individualna oprema, orodje, kompleti orodij, šotori, pisarniške

potrebščine in potrebščine za gospodinjstvo kakor tudi neuvrščeni zemljevidi;

razred III: petrolej, olje in maziva, sredstvo proti zmrzovanju, stisnjeni plini …

Vključuje goriva v razsutem stanju in embaliranih proizvodov (sredstva proti

zmrzovanju);

razred IV: konstrukcijski oz. gradbeni material;

razred V: strelivo vseh vrst;

razred VI: predmeti za osebno uporabo (zdravstveni in higienski izdelki, milo,

zobna pasta, pripomočki za pisanje, prigrizki, pijača, cigareti, alkohol, baterije,

kamere);

razred VII: glavni končni izdelki, kot so raketometalci, tanki, mobilne enote za

popravila in vozila;

razred VIII: medicinska oprema, vključno z deli za popravila medicinske opreme;

razred IX: deli in komponente za popravila, med njimi tudi komplete, sestave in

polsestave opreme, tako popravljive in nepopravljive komponente, ki so potrebne za

vzdrževanje celotne opreme;

razred X: material za podporo nevojaških programov, kot so kmetijstvo in

gospodarski razvoj, ki niso vključeni v razrede oskrbe od I do IX;

razno – reševanje, pakirana voda in potrebščine zajete sovražnikom.

Razredi oskrbe med NATO-om in ameriško vojsko se nekoliko razlikujejo. NATO ima

5 razredov oskrbe, medtem ko ima ameriška vojska 10 razredov oskrbe. Ameriška

vojska ima drugačno razporeditev in več razredov ter drugačno razvrstitev. V glavnem

pa v obeh vojskah z naštetimi razredi pokrivajo vse, kar je potrebno na misijah,



32

vključno z obleko, živili, vozili, tehnično opremo, zdravstvenimi pripomočki, vojaško

opremo …

4.2 Operativno-tehnična merila

»Za oblikovanje in vzdrževanje zalog in rezerv se uporabljajo operativno-tehnična

merila, ki so podlaga za načrtovanje oskrbe enot. Merila so: bojni komplet, enotovne

zaloge, dan oskrbe, bojni dan oskrbe, odobrena poraba in dnevne izgube.

Bojni komplet: merilo, s katerim izkazujemo količino in vrsto streliva,

minskoeksplozivnih sredstev in raket, ki glede na tehnične značilnosti pripadajo

posamezniku, orožju ali bojnemu sredstvu.

Enotovna zaloga: merilo, s katerim izkazujemo količino in vrsto materialnih sredstev, ki

jih ima enota pri sebi. Za strelivo, minskoeksplozivna sredstva in rakete se enotovne

zaloge praviloma izražajo v bojnih kompletih.

Dan oskrbe: merilo, namenjeno načrtovanju oskrbovanja, s katerim izkazujemo

minimalno količino materialnih sredstev za zagotovitev enodnevnega delovanja.

Bojni dan oskrbe: merilo, namenjeno načrtovanju oskrbovanja pri bojnih delovanjih.

Uporablja se za načrtovanje oskrbovanja v resničnih bojnih situacijah. Bojni dan oskrbe

se izračunava tako, da se na dan oskrbe dodajo dodatni kakovostni in količinski

koeficienti, ki izhajajo iz izkušenj ali predvidevanj.

Odobrena poraba: merilo, s katerim izkazujemo dovoljeno porabo materialnih sredstev

enote ali posameznika za izvedbo naloge. Lahko se določi za izvedbo celotne naloge

oziroma po stopnjah ali etapah. Navadno se izraža v bojnih kompletih.

Dnevna izguba: merilo, s katerim izkazujemo izgube posameznih vrst ali skupin

materialnih sredstev pri enodnevnem delovanju« (Žurman et al., 2008, str. 45).



33

4. 3 Storitve

»Storitev je načrtovano in naročeno delo, ki se opravi za naročnika, navadno za plačilo.

Storitve so gostinske, komunalne, obrtne, poštne, prevozniške, zdravstvene in

intelektualne. V Slovenski vojski uporabljamo storitve, kot so priprava hrane, oskrba z

vodo, kopanje, pranje, kemično čiščenje, zamenjava in popravilo oblačil, obutve in

osebne opreme, frizerske, gostinske, trgovske, poštne in komunalne storitve ter storitve,

povezane s preminulimi pripadniki oboroženih sil. Storitve so lahko tudi nenačrtovane,

skladno z nastalim položajem. Storitve zagotavljamo s svojimi zmogljivostmi in prek

zunanjih izvajalcev na podlagi sporazumov in pogodb. Nosilci organiziranja in

zagotavljanja storitev v Sloveniji so poveljstva in enote Slovenske vojske. Nosilec

organiziranja in usklajevanja storitev za enote v tujini je nacionalni podporni element.

Nepremestljive sile navadno s svojimi viri zagotavljajo pripravo hrane, oskrbo z vodo,

pranje perila in delno poštne storitve. Kemično čiščenje, frizerske, komunalne,

gostinske in trgovske storitve ter storitve, povezane s preminulimi pripadniki

oboroženih sil, se za premestljive sile zagotavljajo s sporazumi in pogodbami.

Premestljive sile s svojimi viri zagotavljajo pripravo hrane, oskrbo z vodo, kopanje in

del poštnih storitev. Del dejavnosti lahko opravijo prek sporazumov in pogodb«

(Žurman et al., 2008, str. 45, 46).

»Priprava hrane: priprava ter razdelitev toplih in suhih obrokov potekata v

stacionarnih ali terenskih kuhinjah ter prek zunanjih izvajalcev na podlagi

sporazumov in pogodb. Stacionarne kuhinje so navadno v sestavi enot prostorske

logistike.

Oskrbovanje z vodo: priprava, testiranje in analiziranje vode, uporaba naprav za

vodo ter skladiščenje in razdeljevanje vode. Poteka v logističnih enotah ali prek

zunanjih izvajalcev.

Kopanje: poteka v logističnih enotah ali pri zunanjih izvajalcih.

Pranje in kemično čiščenje: pranje in kemično čiščenje oblačil ter druge osebne in

skupne opreme potekata v logističnih enotah ali prek zunanjih izvajalcev.

Zamenjava in popravilo oblačil, obutve in druge osebne opreme: nadomestitev ali

popravilo poškodovanih in izrabljenih oblačil, obutve ter druge osebne opreme.



34

Potekata v centru za oskrbo z uniformami, intendantskih servisih ali prek zunanjih

izvajalcev.

Frizerske storitve: striženje in britje opravljajo zunanji izvajalci.

Gostinske storitve: opravljajo jih zunanji izvajalci v okrepčevalnicah in klubih.

Trgovinske storitve: v okviru vojaške trgovine ali pogodbenih izvajalcev.

Komunalne storitve: odvoz smeti, odpadnih vod, fekalij ter drugih okolju

neprijaznih snovi in substanc poteka prek logističnih enot in zunanjih izvajalcev.

Poštne storitve: opravljajo jih pogodbeni izvajalci« (Žurman et al., 2008, str. 46,

47).

Storitve, ki so povezane s preminulimi vojaki, se opravijo po zakonih. Sem prištevamo

dejavnosti, kot so čiščenje bojišča in povrnitev v prvotno stanje, prevoz posmrtnih

ostankov in pokop preminulih vojakov SV. Zunaj Slovenije so za ureditev potrebne

dokumentacije ter organizacijo prevoza posmrtnih ostankov nazaj v domovino,

odgovorni nacionalni podporni elementi. V ukazih za delovanje se določijo naloge in

nosilci, če v operaciji nacionalni podporni element ne sodeluje. Na sliki spodaj so

prikazane dejavnosti oskrbovanja (glej Sliko 1) (Žurman et al., 2008, str. 47).

Slika 1: Dejavnosti oskrbovanja

Vir: Žurman et al., 2008, str. 47

4.4 Zagotavljanje zalog

»Zagotavljanje zalog predstavlja organizirano in načrtno porabo materialnih sredstev, s

katerimi zagotavljamo optimalno, pravočasno in neprekinjeno oskrbo poveljstev in enot.



35

Zaloge z uporabo operativno-tehničnih meril razvrščamo po ravneh logistične podpore.

Za vzdrževanje potrebnih zalog mora biti vzpostavljeno načrtno dopolnjevanje, da bi se

tako izognili nepotrebnim obremenitvam in preprečili prekinitev oskrbe« (Žurman et al.,

2008, str. 47, 48).

»Ekonomičnost in zadostnost zalog zagotovimo s pravilnim načrtovanjem, razumnimi

nakupi, pravočasnimi popolnitvami, načrtnim obnavljanjem, gospodarnim prevozom,

pravilnimi odločitvami o razvrščanju in natančnim vodenjem podatkov o stanju zalog«


4.5 Organizacija oskrbovanja in organizacijska struktura zdravstvene

logistike

»Organiziranje oskrbovanja mora potekati tako, da je vzpostavljen učinkovit in

neprekinjen pretok dopolnjevanja zalog, da bi se tako izognili obremenitvam enot in

nevarnostim izgub« (Žurman et al., 2008, str. 48).

»V Slovenski vojski je oskrbovanje organizirano na tri načine:

po načrtu;

po zahtevkih;

neposredno« (Žurman et al., 2008, str. 48).

Poznamo 3 načine za doseganje učinkovitega in pravočasnega dopolnjevanja enot.

Oskrbovanje po načrtu poteka tako, da ni pomembno, koliko porabimo, ampak se

vnaprej načrtuje po pričakovanjih. Oskrbovanje po zahtevkih poteka na osnovi

zahtevkov, ki se izdajo po načrtu uporabnika. Neposredno oskrbovanje pa direktno do

končnega uporabnika. Vsi 3 načini se za večjo učinkovitost lahko dopolnjujejo in

prekrivajo (Žurman et al., 2008, str. 48).

»Oskrbovanje poteka po vnaprej določenem načrtu, v katerem so točno določene

prioritete za določene posamezne ustanove ter čas in način dostave materiala.



36

Osnova za izračun porabe materiala je predvideno število žrtev – izgub – ter realne

možnosti glede na zaloge in proizvodnjo. Poraba mora biti racionalna, material moramo

zavarovati pred uničenjem in kontaminacijo. Material, ki ga lahko regeneriramo,

moramo regenerirati. Povsod, kjer je to mogoče, organiziramo zbiranje in proizvodnjo v

improviziranih pogojih« (Opačić, 1988, str. 56).

»Oskrbovanje poteka po dveh razdelitvenih načinih:

prevzem – razdelitev na oskrbni točki,

dostava – razdelitev do enot.

S »prevzemom« uporabnik prevzema materialna sredstva na vnaprej določeni oskrbni

točki. Za prevoz je odgovoren uporabnik, za »dostavo« pa razdelitelj ali pa logistične

enote dostavljajo materialna sredstva neposredno uporabniku. Za prevoz do enote je

odgovoren razdelitelj ali logistične enote, ki izvajajo oskrbovanje. Za doseganje večje

učinkovitosti oskrbe je mogoče tudi kombiniranje obeh razdelitvenih načinov« (Žurman

et al., 2008, str. 48).

Organizacijska struktura zdravstvene logistike se spreminja zelo naglo. Oskrba

zdravstvene logistike se tudi mora naglo spreminjati, da lahko zagotovi kvalitetno

oskrbo zdravstvenega materiala v vseh operativnih okoljih. Revizija doktrine za

odražanje sprememb v procesu je ključnega pomena. Ključni faktor v tem procesu pa je

čas od razvoja koncepta sprememb do uporabe sprememb samih. Za oskrbo zdravstvene

ekipe morajo biti podane tehnike in procesi. Struktura zdravstvene enote je sestavljena

iz organizacijskih enot, ki so združene v celoto. Za planerje zdravstvene oskrbe je

pomembno, da poznajo organizacijske enote in prepoznajo združbo enot na bojišču, kjer

se lahko hitro spremeni organizacijska struktura (Morrow, 2009, str. 1 – 5).

Enote zdravstvene logistike so organizirane tako, da kar se da zmanjšajo število nivojev

inventarja zaloge in upravljanja materialov. Zdravstvena oskrba ranjencev na bojišču v

1. bojnih linijah je odvisna od celotne organizacijske verige oskrbe, ki sloni na hitri in

direktni dostopnosti civilnega zdravstvenega inventarja na nacionalni ravni in

sposobnosti transportiranja in distribucije zdravstvenega materiala dovolj hitro glede na

novo nastale potrebe na prizorišču. Aktivnosti oskrbe razreda VIII omogočajo možnost

vzpostavitve dostavnih operacij na prizorišče in prirejanja zaloge različnim vrstam



37

misije. Zdravstvena enota ima vgrajene logistične sposobnosti organiziranja distribucije

zdravstvenih pripomočkov v 1. bojni liniji in prav tako zmožnost dostave zaloge, ki

omogočajo zdravstveno oskrbo za določen čas (načeloma 3 dni) (Morrow, 2009, str. 1 –

5, 1 – 6).

Poveljnik izbere kombinacijo sil glede na časovni plan ter podatke o pohodu. Časovno

planiranje sil na bojišču mora vključevati podrobno planiranje zdravstvene logistike. S

tem zagotovimo ustrezno uskladitev vojaških ter zdravstvenih sil ter ostalega inventarja

glede na potrebe zgodnje in zrele faze na bojišču. Aktivno in nenehno poveljevanje v

vseh fazah uvajanja sil na bojišče zagotavlja pravilno razporeditev sil in podpore

(Morrow, 2009, str. 1 – 6).

Zdravstvena logistika s predvidevanji kreira ekipo, ki je pripravljena ukrepati v

trenutku. Zdravstvena oskrba je zagotovljena s kombinacijo sledečih organizacij

(Morrow, 2009, str. 1 – 6):

enota zdravstvene oskrbe;

oskrba s krvjo;

optometrične oskrbe;

organizacije zdravstvene logistike;

organizacija za podporo z zdravstvenim materialom.

»Zagotovitev velikih količin materiala za potrebe zdravstva v vojni ni samo finančni

problem, temveč tudi problem primernega skladiščenja, da ne pride do uničenja,

kvarjenja zdravstvenega materiala. Večina materiala ima strogo določen čas

uporabnosti« (Opačić, 1988, str. 58).



38

5 PREMIKI IN TRANSPORT

»Premiki in transport so dejavnosti, ukrepi, postopki in način za načrtno spreminjanje

lokacij osebja in materialnih sredstev, s katerimi se zagotavlja urejen premik ter

gospodarna uporaba razpoložljivih prevoznih zmogljivosti. Premiki in transport

obsegajo:

načrtovanje premikov;

organizacijo prevozov;

zagotavljanje prevoznih zmogljivosti« (Žurman et al., 2008, str. 48, 49).

5.1 Strateški, operativni in taktični premiki

Premiki se delijo glede na vrsto, lokacijo in namen. Kadar govorimo o začetku in koncu

misij ter premeščanju vojakov ter poveljstva na in z območja misij, govorimo o

strateških premikih. S strateškimi premiki usklajujemo več transportnih možnosti, tako

da je izkrcanje kar se da kratko in usklajeno znotraj vseh pripadnikov. Ob izkrcanju se

dodeli odgovornosti ter pristojnosti.

Pri premikih sil na območju delovanja je namen spreminjanje lokacije baz, zalog in sil

na novo, učinkovitejšo ali taktično ugodnejšo lokacijo. Premiki se lahko odvijajo na

območju delovanja združenih sil, zaradi tega je odgovornost za premike lahko dodeljena

poveljniku operativne ravni poveljevanja Slovenske vojske ali pa poveljniku združenih

sil. Tej vrsti premikov pravimo operativni premiki.

V vojnem stanju se večkrat pojavi potreba po obrambi ali napadu, zato je potrebno

organizirati čim hitrejšo koncentracijo sil na območju obrambe ali napada. Takšnim

premikom pravimo taktični premiki. Organizacija in izvajanje takšnih premikov mora

biti varovana, saj njihovo poznavanje lahko daje sovražniku pomembno prednost.

Taktični premiki so v pristojnosti poveljnikov taktične ravni (Žurman et al., 2008, str.

49).



39

5.2 Načrtovanje premikov in organizacije transportov

»V pripravah na premeščanje sil je bistvenega pomena učinkovito in usklajeno

načrtovanje. Za usklajevanje ter ustrezno načrtovanje premeščanja sil se lahko

organizirajo načrtovalne konference premikov in transporta. Te se delijo glede na

situacijo, razpoložljiv čas in raven informacij na začetne, glavne ter končne načrtovalne

konference premikov in transporta« (Žurman et al., 2008, str. 50).

»Premeščanje sil poteka na podlagi načrtov za premik, ki morajo ustrezati stopnji

pripravljenosti enot. Vsi stroški premiki se usklajujejo z zavezniškim centrom za

usklajevanje premikov, nacionalnimi centri za usklajevanje premikov tranzitnih držav in

nacionalnim centrom za usklajevanje premikov« (Žurman et al., 2008, str. 50).

»Organizacija transportov vključuje:

načrtovanje in zagotavljanje zadostnih prevoznih zmogljivosti za strateške,

operativne in taktične premike;

načrtovanje in zagotavljanje sredstev za ravnanje s tvorom;

organizacijo in postopke za delo na nakladalnih in razkladalnih mestih ter pretvornih

točkah;

zagotavljanje usposobljenosti za izvajanje prevozov« (Žurman et al., 2008, str. 50).

Zmogljivostim za izvajanje prevoza osebja in materialnih sredstev pravimo prevozne

zmogljivosti. Da je učinkovitost čim večja, je potrebno združiti prevozne zmogljivosti v

točno določenem kraju in času. To poteka tako, da se prevozne zmogljivosti razdelijo po

celotnem območju delovanja in istočasno zadovoljijo zahteve več enot ter drugih

uporabnikov (Žurman et al., 2008, str. 50, 51).

5.4 Zagotavljanje transportnih zmogljivosti

»Sestavni del enot na taktični ravni predstavljajo lastne prevozne zmogljivosti. Enote so

formacijsko sestavljene tako, da lahko same izvajajo cestne premike. Transportne enote



40

logistične podpore zagotavljajo potrebne zmogljivosti za vse logistične prevoze. Prevozi

enot na strateški in operativni ravni se zagotavljajo na več načinov:

z lastnimi zmogljivostmi strateške in operativne ravni;

v sodelovanju z zavezniki po načelih zavezniških logističnih doktrinarnih rešitev;

v sodelovanju v večnacionalnih pobudah in sporazumih o zagotavljanju strateških

prevoznih zmogljivosti;

z najetjem civilnih prevoznih zmogljivosti.

Izbira primerne oblike oziroma kombinacije med različnimi načini transporta je odvisna

od situacije« (Žurman et al., 2008, str. 47).



41

6 ZNAČILNOSTI ZDRAVSTVENE OSKRBE V

VOJAŠKEM OKOLJU

»Izvajanje zdravstvene pomoči in prevozov pacientov v vojnih razmerah zahteva

zagotovitev vseh nujnih pogojev za varno in strokovno opravljanje danih nalog. Ob

vseh danih pogojih je potrebno stalno prilagajanje in koordinacija dela za doseganje

strokovnih standardov ob izvajanju vojaške taktike. Izvajanje le tega je drugačno kot v

miru in predstavlja veliko nevarnost tako za paciente kot za reševalce. Izbiranje načina

oskrbe in vrste prevoznega sredstva se izvaja glede na dane pogoje in »case by case«.

Na prvem mestu pa ostane zagotavljanje varnosti« (Marot, 2009, str. 535).

»Izvajanje reševanja in prevoza pacientov iz mesta dogodka do ustrezne zdravstvene

institucije je velikega pomena v območjih kriznega odzivanja in vojnih razmerah

delovanja. Strokovno in hitro izvajanje le tega vpliva tako na motivacijo, psihološko

kondicijo, splošno stanje in uspešnost delovanja neke enote« (Marot, 2009, str. 535).

6.1 Organiziranje zdravstvene oskrbe

Organizacija dela oskrbe je odvisna od bojne in zdravstvene situacije. Za uspešno

organizacijo dela je potrebno oceniti (NATO, 2008b, b.d.):

bojno in zdravstveno situacijo;

število zdravstvenih izgub;

odrediti mesto in naloge zdravstvenih enot;

neprestano izvajati triažo in evakuacijo poškodovanih ali obolelih v toku triaže,

evakuacije in zdravljenja;

izvajati načela vojne medicinske doktrine;

priskrbeti sanitetna materialna sredstva;

voditi predpisano medicinsko dokumentacijo;

organizirati sodelovanje z javno zdravstveno službo

»Ob izvajanju reševanja in transporta na območju vojnih razmer se srečujemo s

posebnimi pogoji, ki so sicer v določenih točkah identični stanju ob naravnih



42

katastrofah, vendar so bistveno bolj nevarne in zahtevne. Specifičnost delovnih pogojev

dajejo:

tako posamezniki kot tudi celotna enota mora imeti stalno pripravljeno vso svojo

opremo, ki jo potrebuje za delovanje. To se nanaša tako na medicinsko opremo za

izvajanje postopkov nujne medicinske pomoči in evakuacije kot tudi vso vojaško

opremo. Ob vsaki vrnitvi nazaj v enoto je potrebno takojšnje kompletiranje vseh

delov opreme. To pa predstavlja dodatne obremenitve, saj namesto na počitek

morajo pripadniki izvesti še to nalogo, ob vseh operativnih in logističnih preprekah.;

na izvajanju nalog reševanja in transporta stalno preži na reševalce nevarnost, da

bodo vpleteni v bojne aktivnosti oz. bodo direktno oni napadeni. Za preprečevanje

morebitnih lastnih izgub morajo stalno skrbeti za lastno varnost z ognjeno podporo,

izvidovanjem in po potrebi tudi z odpiranjem povratnega ognja. Zato morajo s seboj

vedno imeti predpisano količino streliva, zaloge vode in hrane, sistem zvez ter na

sebi nositi zaščitno opremo.;

za razliko od reševanja v miru morajo reševalci v vojnih razmerah nositi ob vsej

medicinski opremi, potrebni za reševanje (npr. sanitetni podčastnik nosi 20 kg

medicinski nahrbtnik), še vojaško zaščitno opremo, ki je sestavljena iz zaščitnega

fragmentacijskega jopiča, zaščitne čelade, zaščitne maske, zaščitnih očal, sistemov

zvez, nosilne opreme vojaka (oprtnik z ledvenim pasom), na kateri je nameščen

sanitetni komplet SK1A, plastenke z vodo, lopatke, bojnega nahrbtnika, noža ter

osebnega orožja s strelivom. Vse to pa predstavlja določeno obremenitev, ki zahteva

dobro fizično kondicijo, saj je ob nošnji vse te opreme potrebno še izvajati postopke

reševanja in evakuacije.;

posebno pozornost predstavljajo nevarnosti prežečih min. Te so skrite in se lahko

nahajajo povsod. Postopki delovanja na takem območju upočasnijo gibanje na

območju, kar pa predstavlja izgubljanje dragocenega časa, ki ga pacienti žal nimajo.

Tudi pri pristopu k poškodovancu (ali mrtvemu) je potrebno pristopati pravilno, saj

so lahko okrog postavljena eksplozivna telesa. Celo pod telo poškodovanca so že

bile postavljene ročne bombe in eksploziv, ki se aktivira ob obračanju

poškodovanca.;

osebje zdravstvenih enot je sicer označeno s predpisanimi oznakami rdečega križa

po Ženevskih konvencijah, vendar pa izkušnje v zadnjih vojnah kažejo, da se vedno

manj upoštevajo pravila omenjenih konvencij. Še več, celo namenoma se napadajo



43

zdravstvene enote, saj predstavljajo lahko tarčo z malo ognjene moči. Prav tako

znak rdečega križa predstavlja humanitarni znak predvsem na področju, kjer

prevladuje krščanska vera. Na področju, kjer prevladuje muslimanska vera, je ta

znak rdeči polmesec. Zaradi tega npr. v Afganistanu brez pomislekov napadajo

zdravstvene enote, saj zaradi rdečega križa vedo, da to niso njihove enote, Ženevske

konvencije pa nimajo nobene vrednote v njihovem boju. Zaradi tega morajo biti vsi

pripadniki zdravstvenih enot usposobljeni, opremljeni in pripravljeni za takojšnje

»odpiranje ognja« in samoobrambo. Prav tako ne smejo zapustiti varnega območja

brez težko oboroženega spremstva in odobritve nadrejenega poveljstva.

Dodatno nevarnost v zadnjem času predstavlja izpostavljenost »prijateljskemu ognju«.

Pripadniki zdravstvenih enot, ki izvajajo reševanje neposredno na bojišču, so v

direktnem kontaktu z nasprotnikovim območjem. Tako se dogaja, da lastne sile z

namenom ognjene podpore ali napada spregledajo oz. napačno identificirajo lastne

zdravstvene enote, ki nato postanejo žrtve lastnih sil« (Marot, 2009, str. 536, 537).

Preden se odgovorni odloči kakšen način reševanja in evakuacije se bo uporabil, mora

upoštevati zgoraj opisane nevarnosti. Pri odločitvi imajo pomembno vlogo vremenske

razmere, razdalja, vrsta enot in razpoložljivost reševalnih vozil. Na osnovi teh

spremenljivk pripravijo delovne pogoje za izvajanje zdravstvene oskrbe (Marot, 2009,

str. 537).

6.2 Principi reševanja

»Vojaško zdravstveno osebje je sicer primarno zadolženo za podporo enot v področjih

delovanja. Ker pa še v nobeni vojni ni bilo samo vojaških izgub in ker zaradi vojnih

razmer civilni zdravstveni sistem ne more vsega sam izvesti, tudi vojaško zdravstvo

prevzema dodatno skrb za civilno prebivalstvo skladno z zmožnostmi.

Sami postopki in načini izvajanja reševanja so odvisni od »Pravil spopadov«, ki jih

imajo enote, in predstavljajo vodila, kako lahko in mora enota delovati na vojnem

območju, da zagotovi največ možne varnosti ob izvajanju reševalnih akcij ter ob tem ne

ovira lastnih enot. Glavna vodila pri reševanju na območju vojnih razmer so:

angažiranje samo nujno potrebnega števila zdravstvenega osebja in opreme za

določeno nalogo;



44

spremstvo in podpora zadostno velike enote, ki lahko zagotovi ognjeno premoč;

stalno vzdrževanje komunikacijskih zvez enot med seboj in nadrejenimi;

reševanje poškodovancev po principu »pick up and go« ter čim krajše zadrževanje

na območju;

stalno nadziranje dogajanja v okolici, budnost nad minskimi bojnimi sredstvi;

nadzorovan in ognjeno podprt umik nazaj na varno območje« (Marot, 2009, str.

538).

6.3 Izvajanje transporta pacientov

Ustrezna in hitra izvedba medicinske evakuacije je ključni dejavnik, ki vpliva na izid

reševanja zdravja in življenje pacientov na območju vojaškega delovanja. Načini

evakuacije in vrsta prevoznega sredstva je v večini primerov že dodeljenih. V

nenačrtovanih situacijah pa odločitve za hitro ukrepanje in prilagajanje sprejema

odgovorna zdravstvena oseba (Marot, 2009, str. 538).

Pred začetkom reševalne akcije se določi, ali bo medicinski prevoz pacientov potekal po

tleh ali po zraku, ter tudi s katerimi sredstvi in osebjem. Preučiti je potrebno vse

dejavnike, ki bi lahko vplivali na transport pacienta, od vremenskih pogojev, varnostne

situacije, vse do potreb in zmožnosti in razpoložljivosti medicinskih enot. Pomemben

podatek je tudi sposobnost enote in balistična zaščita vozil. Za prevoz pacientov po tleh

uporabljamo različna reševalna vozila. Sam prevoz je lahko za ranjenca zelo naporen in

z njim lahko še poslabšamo njegovo bolezensko stanje. Zato se lahko ranjenca premika

samo v neposredni nevarnosti. Ker pa je transport poškodovanega lahko v nevarnosti, se

ga dodatno varnostno pospremi z oklepnim vozilom ali enoto, ki zagotavlja ognjeno

podporo. Ena izmed možnosti je premik na varno mesto, kjer se lahko ranjenca varno

oskrbi brez ogrožanja drugih dejavnikov. Da pa se odločimo, na kakšen način bomo

pacienta lažje oskrbeli in transportirali, moramo upoštevati vrsto poškodbe, splošno

stanje (stanje zavesti, dihanje, šok, krvavitve), število reševalcev, razpoložljiva

transportna sredstva, razdaljo do varnega mesta, ter prostor in pot za prenos (Marot,

2009, str. 538, 539).



45

Procesi transporta ranjencev se izvajajo neprestano od mesta poškodbe do mesta

dokončne oskrbe. Transport ranjencev se izvaja na samem bojišču kot tudi v njegovi

direktni bližini, in sicer po izpeljanih postopkih neodložljive prve medicinske pomoči z

(Marot, 2009, str. 539):

izvlečenjem;

prenosom na rokah, preko ramen, improviziranih sredstvih, ipd.;

na nosilih;

oklepnih reševalnih vozilih in drugih vozilih;

do varnega mesta oziroma zbirnega mesta, kjer se izvajajo dodatni postopki

zdravstvene oskrbe.

»Nadalje se poškodovance transportira z reševalnimi vozili različnega tipa ali celo s

plovili, ki so ustrezno opremljeni za izvajanje medicinske evakuacije.

Vojaško zdravstvo Slovenske vojske uporablja sledeča vozila za izvajanje prevoza

poškodovancev in obolelih:

reševalno vozilo Puch GE;

nujno reševalno vozilo s kontejnersko nadgradnjo Puch 230 GEK in 270 CDI;

lahko kolesno oklepno reševalno vozilo Valuk 6x6« (Marot, 2009, str. 539).

Za transport pacientov se poleg zgoraj naštetih uporabljajo še druga transportna

sredstva. To so: reševalna tovorna vozila, kombinirana vozila za prevoz sedečih

pacientov in predelani avtobusi za prevoze večjega števila pacientov (Marot, 2009, str.

539).

Transporta pacientov po zraku se poslužujemo v primerih, ko nam to narekujejo

razmere. Za to opremljene helikopterje uporabljamo, kadar hočemo transportirati

pacienta od mesta poškodbe do zdravstvene enote ali za transport pacientov med 2

zdravstvenima enotama v območju delovanja. V primerih, ko je potreben transport

pacientov na daljših razdaljah, se uporabijo letala, ki so primerno opremljena v ta

namen (Marot, 2009, str. 539).

»Pri samem izvajanju reševanja in transporta pacientov v vojnih razmerah sledimo

principu, da pacienta, ki leži na nosilih (po NATO standardu), oskrbujemo in

transportiramo na njih do dokončnega mesta oskrbe. Zato so vsa vozila, plovila in



46

zdravstvene enote opremljene tako, da sprejmejo ta tip nosil. Ob tem izvajamo dve

nalogi istočasno. V eno smer transportiramo paciente, v drugo pa sanitetni material in

ostalo medicinsko opremo. Tako izkoristimo čas in možnost za izvajanje medicinske

logistike in se izogibamo dodatnemu izpostavljanju nevarnih situacij« (Marot, 2009, str.

539).



47

7 RAZISKAVA

7.1 Predstavitev raziskave

Raziskovalni del diplomskega dela sem opravila z vodenimi intervjuji. Primerne

intervjuvance in dovoljenje za objavo vodenih intervjujev sem lahko pridobila le tako,

da sem vodene intervjuje ločila na 2 dela. To sta zdravstveni in logistični del intervjuja.

Zahteve za primerne intervjuvance so bile izkušnje iz misije v zdravstvu za zdravstveni

del vodenega intervjuja in izkušnje iz misije v logistiki za logističen del vodenega

intervjuja. V zdravstvenem delu vodenega intervjuja so sodelovali 4 intervjuvanci

(Andrej Likar, Sonja Turnšek, Andrej Strahovnik in Zlatko Kvržič), v logističnem delu

pa 2 intervjuvanca (Darko Peče in Boštjan Pikon).

Na podlagi opravljenih intervjujev sem napisala razpravo, ki sledi v nadaljevanju. Vsi

intervjuvanci so bili udeleženi na mirovnih misijah, saj Slovenija na kakšnih drugih

vrstah misije ni sodelovala. Z intervjuji sem pridobila kar nekaj informacij, ki jih v

literaturi nisem zaznala in jih nato uporabila v razpravi.

7.2 Razprava

7.2.1 Zdravstveni del intervjuja

Vsi intervjuvanci so že bili na misijah. Njihova vloga je bila različna in s tega stališča so

različne tudi njihove pridobljene izkušnje in znanja. Čeprav so vse misije, ki jih opravlja

SV, mirovne misije, so intervjuvanci imeli različne pogoje dela. V intervjujih so

sodelovali naslednji kadri: 2 poveljnika ROLE 1. 1 izmed njiju je imel vlogo tudi

vodečega zdravnika, 2. pa je sodeloval še kot vojaški kirurg v zavezniških bazah. Med

intervjuvanci je bila tudi diplomirana medicinska sestra, delujoča v ROLE 1. Zadnji

intervjuvanec je bil prisoten na misiji v vlogi podčastnika v Nacionalnem podpornem



48

elementu, v vlogi podčastnika v poveljstvu večnacionalne brigade ter kot vodja skupine

LMT (Liasion Monitoring Team).

Za sodelovanje na misijah je potrebna temeljita priprava. Poznati je potrebno veliko

podatkov o lokaciji misije in njenih pogojih dela, dostopnosti, dostopnosti medicinskih

pripomočkov in tudi organiziranosti javnega zdravstva. Potrebna so znanja od kulture

pa do vere. Preučevanje vseh teh dejavnikov in znanja je delo medicinske obveščevalne

dejavnosti. Sodelujoči na misijah so oskrbovali tako enote slovenskega kontingenta

ISAF XIV na misiji ISAF, slovenskega bataljona na misijah v Sarajevu, kot tudi enote

zavezniških vojaških sil, kot so SFOR (stabilization force), EUFOR (european union

force) in večnacionalne brigade. Sodelovali so v poljski bolnišnici FST v bazi v

Shindadu ter v vojaški bolnišnici v bazi v Heratu – Camp Stone. Tako da je bil spekter

sodelovanja intervjuvancev na misijah zelo različen.

Vsaka mirovna misija ima lahko več faz: postavljanje miru, vzdrževanje miru,

vsiljevanje miru in gradnja miru. Vsiljevanje miru poteka prisilno z oboroženo silo, ki je

na primer potekala v Afganistanu. Ker v tistem času Slovenija še ni bila članica Nato

pakta, pri vsiljevanju miru ni sodelovala, ampak je sodelovala samo pri vzdrževanju

miru. Razlika med fazama je, da vsiljevanje miru poteka tako, da nasprotnika prisilimo

v nebojno stanje. Vzdrževanje miru pa poteka tako, da preprečimo, da bojno stanje

zopet nastane.

2 intervjuvanca sta sodelovala na misiji SFOR v Bosni in Hercegovini. Ta misija je bila

prav tako misija za vzdrževanje miru. Ker je bilo to neposredno obdobje po vojni, je

bilo zdravstveno stanje državljanov kritično. Na njih so se odražale posledice vojne.

Stanje v državi je bilo kaotično. Ker je bilo gospodarstvo na dnu, ni bilo bruto

družbenega proizvoda. Posledično so bili država in državljani obubožani. S tem, ko je

bila državna infrastruktura skoraj uničena, je bilo zdravstvo na zelo nizkem nivoju.

Imeli so pomanjkanje kadra, finančnih in materialnih sredstev. Vse to pomanjkanje je

privedlo do tega, da so bile še tiste zdravstvene storitve, ki so jih imeli na voljo, zelo

drage. Civilisti, ki so bili ob vojni oropani, si zdravstvenih storitev niso mogli privoščiti,

zato je bilo njihovo zdravstveno stanje porazno (Likar, Strahovnik, osebna

komunikacija, 23 .maj 2014, 30. julij 2014).



49

Andrej Strahovnik ima izkušnje tudi z misije ISAF v Afganistanu, kjer je potekala

misija za podporo varnosti. Ker je bilo to vojno območje, je bila nevarnost še večja. Vsi

pripadniki so morali biti posebej previdni, saj so jih ogrožali improvizirana eksplozivna

telesa, raketni napadi na bazo ter zasede patruljam. Sonja Turnšek je s svojim znanjem

kot medicinska sestra na mirovnih misijah pripomogla k boljšemu stanju oskrbovancev

oziroma pripadnikov SV.

SV na mirovnih misijah ne izvaja vseh nivojev zdravstvene oskrbe, izvaja samo

primarni (ROLE 1) in sekundarni nivo (ROLE 2LM) zdravstvene oskrbe. Vsi

intervjuvanci so zelo podobno odgovorili na to vprašanje. Ker se v SV izvaja samo

primarni in sekundarni nivo zdravstvene oskrbe, drugačnega odgovora tudi ne moremo

pričakovati. Po besedah Andreja Likarja: »Zdravstvena oskrba, ki jo izvajajo pripadniki

SV v tujini, naj bo na istem ali podobnem nivoju kot v Sloveniji. Nivo ne sme biti

bistveno nižji, kot je v Sloveniji« ter ob dejstvu, da 3. in 4. nivo v domovini

zagotavljajo bolnišnice in klinični centri, je v tujini oziroma na misijah 3. in 4. nivo

pretežno v rokah zaveznikov. Že pred misijo se pripadniki SV pripravijo in odločijo, do

katerega nivoja zdravstvene oskrbe bodo oskrbovali zaveznike in svoje enote. Za višje

nivoje zdravstvene oskrbe, ki jih SV na misijah ne zagotavlja, sklenejo sporazum z

zavezniki.

Naj omenimo, da SV ne potrebuje višjih nivojev zdravstvene oskrbe, kot sta ROLE 3 in

ROLE 4, saj imamo kot država dovolj bolnišnic na površino in postavitev dodatnih

nivojev samo zaradi SV ne bi bila smiselna. Število pripadnikov SV, ki sodelujejo na

misijah, ni veliko in tudi tukaj ni smiselna postavitev višjih nivojev. Večje države, kot

sta Italija in Nemčija, imata posledično več pripadnikov, ki sodelujejo na misijah. Iz

tega lahko logično sklepamo, da takšne velesile postavijo vse potrebne nivoje

zdravstvene oskrbe. Manjše države članice, kot je Slovenija, pa pripomorejo k

zdravstveni oskrbi po svojih močeh tako, da okrepijo kader, kjer so največje potrebe.

Odgovornost za organizacijo zdravstvenih enot prevzema poveljnik VZE. Za izvedbo

nalog je odgovoren poveljujoči v enoti, v kolikor ima enota zdravnika, je on v vlogi

poveljujočega (Likar, Strahovnik, osebna komunikacija, 23 .maj 2014, 30. julij 2014).



50

Splošno lahko rečemo, da se poškodovance z lažjimi poškodbami oskrbuje v ROLE 1,

tiste s težjimi poškodbami pa v ROLE 2. Če se poglobimo, pa se oskrba začne že pri

samem vojaku. Vsak vojak ima pri sebi komplet prve pomoči SK1 za samopomoč in

nudenje vzajemne pomoči. Bolničar ima komplete prve pomoči SK2 in odvisno od

enote tudi nosila in zaščito pred bojnimi strupi. Bolničar pa mora imeti poleg vse

zdravstvene opreme za nudenje pomoči tudi bojno opremo. Kar pomeni, da mora biti še

posebno dobro fizično pripravljen, saj nosi dodatno breme. Za nivojem bolničarja sledi

ROLE 1, ki primarno oskrbi in stabilizira poškodovanca. Vsi nivoji zdravstvene oskrbe

so že opisani v 1. delu diplomske naloge.

Zelo pomembno pravilo v NATU je 10-1-2, ki ga morajo poznati vsi udeleženci na

misijah. Andrej Likar je omenil, da so ga upoštevali na misiji u Afganistanu. In sicer 10

pomeni, da je potrebno poškodovanca v 10 minutah stabilizirati. Bolničarji mu morajo

takoj nuditi prvo pomoč, zaustaviti krvavitev in nastaviti infuzijo, v kolikor je to

potrebno. 1 pomeni 1 ura. V 1 uri je potrebno poškodovanca pripeljati s helikopterjem

do mesta kirurške oskrbe. Temu postopku se reče MEDEVAC (medicinska evakuacija).

2 pa pomeni, da mora biti ranjenec v 2 urah kirurško oskrbljen in stabiliziran.

Opravljeni morajo biti vsi kirurški posegi, ki omogočajo preživetje. Zaradi upoštevanja

tega pravila rešijo veliko življenj, seveda pa lahko sklepamo, da to pravilo ne drži čisto

pri vseh primerih. Hiter in premišljen odziv je bistvenega pomena za oskrbovanje in

preživetje poškodovancev na vojnem območju.

7.2.2 Logistični del intervjuja

V logističnem delu sta svoje izkušnje delila in sodelovala v intervjuju major Darko Peče

in poveljnik Boštjan Pikon. Oba sta bila na misiji KFOR na Kosovu, Boštjan Pikon pa

je v intervjuju sodeloval kar med sodelovanjem v misiji EUFOR v Bosni. Darko Peče je

na misiji KFOR na Kosovu deloval v poveljstvu operacije, v oddelku logistike,

združenem koordinacijskem sektorju za premike in transport kot vodja za ceste.

Dodatno nalogo pa je opravljal še kot namestnik poveljnika kontingenta (SICON 14).

Trenutne razmere na območju misije EUFOR v Bosni so dokaj mirne. Imeli so vajo s

120 udeleženci. Usposabljali so se za primere nemirov v Bosni. V mesecu maju so



51

Bosno prizadele katastrofalne poplave. Še vedno se trudijo in jim pomagajo pri odpravi

posledic. (Pikon, osebna komunikacija, 14. avgust 2014)

Na območjih, kjer se enote nahajajo, poskušajo čim bolj izkoristiti resurse. S tem

privarčujejo na nepotrebnem transportu iz domačih krajev. Pri transportu od doma se

lahko določene stvari naloži med potjo. Veliko ekonomičnosti in usklajevanja lahko

najdemo v sodelovanju z drugimi državami.

Na območjih, kjer nisi dobrodošel, je varovanje pomemben element. Pred sovražniki je

potrebno zavarovati transporte in preučiti poti, po katerih bodo potovali. Vedno morajo

imeti pripravljenih več poti, ker se nikoli ne ve, kaj se lahko zalomi. Na osovraženem

ozemlju morajo biti 100 % pozorni na kakršno koli spremembo, ki jo opazijo na poti,

saj lahko predstavlja nevarnost in ogroženost za konvoj.

Enota mora oditi na operacijo 100 % popolnjenja z 10% rezervo. Za misijo mora biti

vse pripravljeno za enomesečno delovanje zalog, najbolje je za trimesečno delovanje. V

primeru, ko je lokacija zelo oddaljena, se zaloge pripravijo za 3 mesece. Bližje lokacije,

kot je Kosovo, pa se osvežujejo na 1 mesec.

Oskrbovanje poteka po principih »push« in »pull«. Seveda je vse odvisno od vrste in

lokacije misije. Pri »push« principu oskrbujejo po nekem predhodno dogovorjenem

vzorcu. Ti vzorci predstavljajo ponavljajoče se časovne intervale, v katerih se izvede

dostava. Pri »pull« principu pa po predhodnem naročilu. Ta se zgodi, kadar se pokažejo

potrebe po obnovitvi zalog. Vsak izmed principov ima svoje prednosti in slabosti. Pri

»push« principu so mogoča nepotrebna kopičenja zaloge, pri »pull« principu pa

nepravočasna dobava zaradi poznega naročanja. Ekipa, ki se ukvarja s tem, verjetno

predčasno preuči vse možnosti in ubere najbolj ugodno za trenutno situacijo.

Za transport zdravstvene opreme uporabijo vse vrste transportov, med drugim tudi

helikopterje, letala in železnice. Izbira transporta je odvisna od lokacije, če je to blizu

morja, letališč … Da letalske lete čimbolj izkoristijo, se poslužujejo povratnega

transporta, kar je zelo ekonomično. Če na primer s Kosova s helikopterjem pripeljejo

poškodovanca, bodo na povratni let natovorili kakšno potrebno dobrino ter tako



52

obnovili zalogo, ki jo potrebujejo. S takšnim principom leti niso »jalovi«, ampak se

popolnoma izkoristijo.

Varovanje materiala, transporta in ostalih potrebnih stvari za vojsko ne predstavlja

problema, saj je to njihovo področje. Odvisno od narave misije, a povsod ni potrebno

dodatno varovanje. Seveda se to verjetno presodi po predhodni preučitvi terena.



53

ZAKLJUČEK

Del vojaške logistike predstavlja zdravstvena oskrba. Zdravstvena oskrba je še kako

pomembna v vojski, saj so poškodbe v vojski del vsakdana, predvsem na kakšnem

vojnem območju. Skozi diplomsko nalogo smo se sicer osredotočili na mirovne misije,

vendar zdravstvena oskrba zato ni nič manj pomembna. V SV ji namenjajo veliko

pozornosti, v ta namen so ustanovili VZE, ki je zadolžena za zdravstveno oskrbo

vojakov. Vojaška zdravstvena oskrba je organizirana na več ravneh. Zdravstvena oskrba

se začne s samopomočjo vojaka, nadaljuje z vzajemno pomočjo sovojaka ter

bolničarjem, nato se zdravstvena oskrba nadaljuje z ROLE 1, ROLE 2, ROLE 3 in

ROLE 4. Kadar je potreba po zdravstveni oskrbi prevelika za kapacitete, se

poslužujemo medicinske triaže, ki razvršča bolnike na bolj nujne in manj nujne primere.

Izpostaviti gre, da ima kri veliko vlogo za zdravstveno oskrbo, saj so vojaki običajno

izpostavljeni poškodbam, katere povzročajo veliko izgubo krvi.

Da na misijah poteka vse tekoče, potrebujemo dobro organizirano oskrbovanje.

Potrebno je pravočasno obnavljati zaloge s potrebnim materialom. Prav tako moramo

biti pozorni na pravilno skladiščenje, saj je nekateri material ob nepravilnem

skladiščenju hitro neuporaben. Na misijah morajo biti zaloge dobro preučene, saj lahko

povzročajo težave tako prevelike kot premajhne zaloge. Pri obnavljanju zalog se

poslužujemo vse vrste transportov. Katerega izberemo, je odvisno od dane situacije. Na

misijah izbiramo transport glede na dostopnost, hitrost, diskretnost in tudi glede na

nevarnost oziroma varnost transporta. Ker je ta transport znotraj vojaške organizacije,

organiziranje varnosti ni težko, vseeno pa je potrebno preučiti možnosti poti tako, da se

izognemo incidentom kar v največji meri.

Sodelovanje Slovenije na misijah je precej drugačno od sodelovanja večjih držav članic

NATO pakta. Ker je Slovenija majhna, je njenih pripadnikov malo. Zato je do sedaj

Slovenija vedno sodelovala le na mirovnih misijah. Na misijah samih je Slovenija

premajhna, da bi v celoti organizirala svoje zdravstvo, pa tudi to ni najbolj učinkovito,

saj so prisotne zaveznice, ki prav tako potrebujejo zdravstveno oskrbo. Zato se

slovenske enote vedno povežejo z zavezniki in si delijo organizacijo zdravstvene

oskrbe. Potrebno je poudariti, da je Slovenija zagotavljala ROLE 1 in ROLE 2, kajti



54

organizacijo teh nivojev zagotavlja SV tudi doma, višje nivoje pa prevzame civilno

zdravstvo. Na misijah je situacija podobna, vendar pa je razlika v tem, da višje nivoje

zdravstvene oskrbe zagotavljajo zavezniške sile v sodelovanju s slovenskimi enotami. V

kolikor je možno, se tudi na misijah uporabi javno zdravstvo, vendar pa je pomembno,

da je nivo kvalitete zdravstvene oskrbe primerljiv z nivojem kvalitete zdravstvene

oskrbe doma. Na mirovnih misijah kadri zdravstvene oskrbe Slovenske vojske

sodelujejo tudi v enotah zavezniških sil. S tem je potrebno vsem zaveznicam vložiti

manjši trud za organizacijo vseh potrebnih kadrov na misijah.

Vzeti moramo v zakup, da, kadar gre za mirovne misije, je okolje v vojnem stanju ali

takoj po vojnem stanju. To pomeni, da je najverjetneje državna infrastruktura, med

njimi tudi zdravstvo ter prevoz, v zelo slabem stanju. Zato je potrebno pomagati po

najboljših močeh tudi civilistom na vojnih območjih. Še več, v večini primerov je prav

to naloga mirovne misije. Pretekli primeri mirovnih misij so nam pokazali, da so

civilisti z zdravstvenega vidika v zelo slabem stanju. S tem imamo v mislih tako fizični

kot psihični vidik zdravja. V času misije je potrebno civilistom zagotavljati zdravstveno

oskrbo, prav tako pa je pomembno, da se ob istem času vzpostavlja oblast v državi

oziroma na vojnem območju in obnavlja državna infrastruktura. Najprej je potrebno

obnoviti možnost transporta, ki je najpomembnejši dejavnik za obnovo, nato pa je

potrebno zagotoviti socialno stabilnost ljudi. Med izvajanjem teh dejavnosti pa se lahko

pripetijo incidenti, kot so raketni napadi, diverzije, na transportnih poteh nastavljena

improvizirana eksplozivna telesa in podobno. V ta namen je potrebno imeti ekipo

oziroma ljudi, ki so odgovorni za preučevanje tveganj transportov ter napadov na

transport oziroma bazo. Organizirati je potrebno obrambo, tako da je največja varnost

maksimalno zagotovljena.



55

LITERATURA IN VIRI

Hudson, J. B. (2000). Organizational supply and services for unit leaders. Washington:

United States Army.

Hudson, J. B. (2001). Combat health logistics. Washington: United State Army.

Kolenc, J. (2010/2011). Vojaška logistika (ne recenzirano in ne lektorirano gradivo od

št. 1 2010/2011). Fakulteta za pomorstvo in promet.

Logistics, Maneuver Self Study Program. Najdeno 21. marca 2014 na spletnem naslovu

http://www.benning.army.mil/mssp/Logistics/.

Marot, C. (2009). Specifika zdravstvene oskrbe v vojaškem okolju. Zbornik 6.

študentske konference Fakultete za management Koper (str. 535–540).

Morrow, E. J. (2009). Army medical logistics. Washington: United States Army.

NATO (2006). NATO Handbook. Bruselj: Pubilc Diplomacy Division.

NATO (2013). Bi-SC Allied Joint Operational Guidelines for Logistics. NATO

standardization agency.

NATO (2008a). SVS STANAG 2228(2): Allied joint medical support doctrine. NATO

standardization agency.

NATO (2008b). AJP 4.10.2: Allied joint doctorine for medical evacuation. NATO

standradization agency.

Opačić, S., (1988). Zdravstveno varstvo v hudih naravnih nesrečah in drugih nesrečah

ter vojni (SLO). Ljubljana: Partizanska knjiga.

Podbregar, I. & Bosotina, V., (2007). Skripta za predmet vojaška logistika. Celje:

Fakulteta za logistiko.

Prebilič, V., (2006). Vojaška logistika: Teorija in zgodovina. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Program usposabljanja za izvajanje službe nujne medicinske pomoči – triaža. Najdeno

15. marca 2014 na spletnem naslovu

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravstveno_varstvo/kakovost_in_varn

ost_sistema_zdravstvenega_varstva/sistem_nujne_medicinske_pomoci_v_republi

ki_sloveniji/izobrazevanje/program_usposabljanja_za_izvajanje_sluzbe_nujne_me

dicinske_pomocitriaza/.

Strahovnik, A. (2012). Zdravnik kirurg na vojaški misiji. Medicina na misiji, 78, str.11.

Vobič, Z. (2013, avgust). Vojaška zdravstvena enota. Logistična brigada, str. 13.



56

Vojaška zdravstvena enota [Slovenska vojska]. Najdeno 26. februar 2014 na spletnem

naslovu http://www.slovenskavojska.si/struktura/logisticna-brigada/vojasko-

zdravstvena-enota.

Vojaška zdravstvena enota. [Postani vojak]. Najdeno 26. febraur 2014 na spletnem

naslovu http://www.postanivojak.si/index.php?id=507.

Zakon o službi v Slovenski vojski. Uradni list RS št.001-22-101/07, 68/2007.

Žurman, M., Jazbec, D., Turnšek, I., Prinčič, A., Ovčar, A., Knez, Z., Čebokli, I., Frol,

J., Šter, T., Vrečar, D., Bukovec, M. & Rotar, J. (2008). Doktrina vojaške

logistike. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in

usposabljanje.

PRILOGE

KAZALO PRILOG:

PRILOGA 1: INTERVJU Z ANDREJEM LIKARJEM ............................................................................................. 1

PRILOGA 2: INTERVJU Z ANDREJEM STRAHOVNIKOM ................................................................................... 4

PRILOGA 3: INTERVJU S SONJO TURNŠEK ..................................................................................................... 6

PRILOGA 4: INTERVJU Z ZLATKOM KVRŽIČEM ............................................................................................. 8

PRILOGA 5: INTERVJU Z DARKOM PEČETOM ............................................................................................... 10

PRILOGA 6: INTERVJU Z BOŠTJANOM PIKONOM .......................................................................................... 12

1

Priloga 1: Intervju z Andrejem Likarjem

Intervju Zdravstvena oskrba v vojaški logistiki

(zdravstveni del)

Pozdravljeni!

Sem Mateja Baznik in pišem diplomsko nalogo z naslovom Zdravstvena oskrba v

vojaški logistiki na Fakulteti za logistiko. V sklopu diplomske naloge sem se odločila

opraviti vodene intervjuje v 2 delih: logističnem in zdravstvenem.

Pred vami je nekaj vprašanj in vaši odgovori so tisti, s katerimi bom lahko opravila

raziskovalni del in dokončala diplomsko nalogo.

Iskreno se vam zahvaljujem za vaš čas in trud, ki ste ga potrebovali za sodelovanje pri

intervjuju.

1. Ste že kdaj sodelovali na misiji in v kakšni vlogi?

Da, kot poveljnik ROLE 1 v bazi Butmir Sarajevo, kjer je bilo poveljstvo operacije

SFOR (Stabilization Force) in kasneje EUFOR (European Union Force). EUFOR zato,

ker je Evropska unija prevzela mandat za delovanje te mirovne operacije. Torej bil sem

poveljnik te enote in vodeči zdravnik v tej operaciji. Ta enota je bila vodeča enota pri

operaciji, vodeča pri oskrbi neke operacije neke enote v tujini in najvišja do sedaj.

Skoraj 3 leta sem sodeloval v operaciji SFOR, EUFOR v Bosni in Hercegovini (BiH).

Naloga je bila zelo enostavna. Izvajanje primarnega zdravstvenega varstva, primarne

splošne zdravstvene podpore poveljstvu operacije v BiH. Torej zelo odgovorna naloga.

Tam smo oskrbovali pripadnike 34 držav. Tukaj pa nastane problem, saj moramo

poznati veliko različnih podatkov. Od kulture do vere. Vse to so pomembni podatki, ki

jih moraš poznati, ko odhajaš na neko operacijo. Za preučitev vseh teh podatkov skrbi

medicinska obveščevalna dejavnost.

2. Kje in kakšne so bile razmere na tej misiji? Prosim na kratko opišite, kakšno je

bilo stanje (mirovna misija, vojno območje …).

Na tej operaciji sem bil konec leta 1999/2000 pod okriljem sil SFOR. Bili smo pod

okriljem Združenih narodov (ZN). To so tiste sile, ki vzdržujejo in stabilizirajo mir.

2

Potrebno pa je nekaj ločiti. Leta 2000 seveda še nismo bili člani NATO pakta, bili smo

pridružena članica NATO pakta in smo seveda sodelovali v mirovni operaciji, kjer smo

vzdrževali mir. Mirovni proces ima tudi fazo vsiljevanja miru. Vsiljevanje miru pa

poteka z orožjem, z oboroženo silo oz. prisilno. SV na srečo ni bila v fazi vsiljevanja

miru. Vsiljevanje miru so spopadi (npr. Afganistan). Pojavili smo se v fazi, ko je

potrebno mir vzdrževati. To je bila naša naloga.

V tej regiji, v tej državi so bile razmere, kar se tiče zdravstva, izredno slabe. Zdravje

civilnega prebivalstva je bilo izredno slabo. Praktično je bilo zdravstveno stanje

pripadnikov v BiH … Vojna jih je izčrpala. V času vojne so bili približno 5 let brez

adekvatne zdravstvene oskrbe. Pa tudi po vojni ni bilo zdravstvo razvito, urejeno (ni

bilo denarja). Država je bila razrušena. Posebej po vojnem času, čeravno ni bilo hudo,

niso dosti skrbeli za zdravje. Ko so prihajali na pregled, lahko povem, da smo jih našli v

mizernem stanju. Ogromno kroničnih bolezni, ogromno in več kot je običajno rakavih

bolnikov. Da ne govorimo o psihičnem stanju teh pripadnikov, ki ni bilo čisto

optimalno. Država je bila razdeljena na kantone, na Republiko Srbsko in Federacijo.

Republika Srbska je s srbsko govorečim narodom, medtem ko je Federacija sestavljena

iz muslimanov in Hrvatov. Država je bila politično neusklajena, nacionalizem je bil

prisoten, standard ljudi izredno nizek, plače in penzije mizerne, zdravstvo izredno slabo

razvito. Če tam nimaš denarja, si po domače povedano, mrtev, saj si zdravstva ne moreš

privoščiti. Fond zdravstvene blagajne, ki se s tem ukvarja, je bil samo 10 % popolnjen.

10 % denarja so imeli na razpolago za zdravstvo. Tam praktično ne moremo govoriti o

brezplačni zdravstveni oskrbi. Ekonomska kriza, brezposelnost, veliko samomorov,

ogromno rakavih bolnikov, ogromno mladih ljudi je zapustilo to državo itn. To državo

lahko v takratnem stanju opišem z državo duhov.

3. Ali lahko opišete potek organizacije zdravstvene podpore pri različnih oblikah

delovanja SV?

Kdo je odgovoren: – za organizacijo zdravstvene ekipe,

- na kakšen način se izvaja zdravstvo (role ali javno zdravstvo ali

zavezništvo),

- kakšen nivo kvalitete zdravstvene oskrbe se izvaja?

Enota, ki sem ji poveljeval, je bila zadolžena za zdravstveno podporo oz. zdravstveno

oskrbo pripadnikov SFOR. To so bili vsi uniformirani pripadniki v bazi in civilni

prebivalci, ki so delali za potrebe SFOR-ja. Ta oskrba je vsebovala zdravstvene

3

preglede, zdravniške na primarnem nivoju, laboratorijsko diagnostiko, male kirurške

posege, NMP, reševalne prevoze, oskrbo z zdravili in sanitetnim materialom,

usposabljanja, terenske zagotovitve zunaj baze. Sodeloval sem tudi kot zdravnik pri

lovljenju vojnih zločincev.

Ta oskrba je prvenstveno potekala znotraj baze v Sarajevu, pa tudi izven. Odvisno od

gibanja enot.

Zdravstvena oskrba, ki jo izvajajo pripadniki SV v tujini, naj bo na istem ali podobnem

nivoju kot v Sloveniji. Nivo ne sme biti bistveno nižji, kot je v Republiki Sloveniji.

4. Kako in kje se oskrbuje lažje in težje poškodovane?

V vsaki enoti različne velikosti SV imamo oddelek, vod, četo. V vsaki enoti glede na

nalogo, ki jo izvaja, ne samo v napadu, lahko je v obrambi, pridodamo zdravstveni

element. Recimo, da je četa v napadu, kar je zelo redko, mi nismo vojska, ki bi izvajala

napade. Mi se bomo branili, ne mislimo napadati. In zakaj bi koga napadali?

Zdravstvena podpora je prilagojena delovanju, obliki delovanja SV (obramba, napad,

desant, podnevi, ponoči). Lahko je ta enota v bazi zaprta. Ta zdravstvena podpora je

prilagojena tej aktivnosti. Če smo v obrambi, dodamo četi vozilo, tehnika, bolničarja. Ti

elementi zdravstvene podpore ne bodo v prvi linij takoj z borci. Npr. če bi potekal

napad. Pri napadu bodo vojaki najprej koristili elemente samopomoči, vzajemne

pomoči, šale, nato se bo pojavil bolničar itn. To se pravi od bolničarja navzdol. Tisti

elementi se ne pojavljajo v prvih linijah, ker jih je škoda. Bodo blizu, ampak ne čisto v

prvi liniji.

Druga pomembna stvar po izkušnji iz Afganistana, mi to osebje, ki je nekako bližje 1.

linijam spopada ali obrambe, učimo pravilo 10-1-2. To je NATO pravilo, ki je najbolj

pomembno in ga morajo poznati. 10 pomeni, da moramo v desetih minutah

poškodovanca stabilizirati (zaustaviti krvavitev, nastaviti infuzije; to morajo bojiščni

reševalci in bolničarji znati. Ne smejo čakati zdravnika, ker je lahko že prepozno.). 1

pomeni ena ura, v eni uri mora biti s helikopterjem transportiran do mesta oskrbe, do

kirurške oskrbe (MEDEVAC – medicinska evakuacija). Izkušnje iz Afganistana so

pokazale, da tudi če je bil ta čas transporta max. 1,45 ure, izhod ni bil bistveno slabši.

To je dobro, ker imamo malo več časa na razpolago. 2 pa pomeni, da mora biti v dveh

urah ranjenec kirurško oskrbljen in stabiliziran (noga amputirana, če je potrebno

amputirati). Vsi kirurški posegi, ki omogočajo preživetje, morajo biti narejeni.

4

Priloga 2: Intervju z Andrejem Strahovnikom


(zdravstveni del)

Pozdravljeni!







intervjuju.


Sodeloval sem na misiji SFOR v vlogi poveljnika ROLE 1 v Sarajevu, kjer smo z

zdravstveno enoto skrbeli za zdravstveno varstvo slovenskih pripadnikov SFOR in za

zdravstveno varstvo vojakov v bazi Butmir.

Sodeloval sem tudi na misiji ISAF v Afganistanu v vlogi poveljnika zdravstvene enote

slovenskega kontingenta ISAF XIV. Poleg tega sem deloval kot kirurg v poljski

bolnišnici FST v bazi v Shindandu, kot kirurg sem obiskoval tudi vojaško bolnišnico v

bazi v Heratu – Camp Stone.



Misija SFOR je bila mirovna misija za podporo miru. Bilo je obdobje neposredno po

vojni, dogodili so se posamezni incidenti, iskani so bili vojni zločinci.

Misija ISAF je bila misija za podporo varnosti, naloga kontingenta usposabljanje oz.

mentorstvo pripadnikov afganistanske vojske in policije. Bilo je vojno območje z več

tveganji, kot so nastavljeni IED – improvizirana eksplozivna telesa, raketni napadi na

bazo, zasede patruljam, diverzije.

5


delovanja SV?

V SV je zdravstvena oskrba organizirana na 2 nivojih: primarni nivo ali ROLE 1 in

sekundarni nivo ROLE 2 LM. Zdravstvena enota oz. vodi zdravstvene enote sodelujejo

na več ravneh delovanja SV kot podporne enote pri zagotavljanju logistične podpore pri

izvedbi vseh dejavnosti SV.



zavezništvo),


Za organizacijo zdravstvenih enot je odgovoren poveljnik vojaške zdravstvene

enote in strokovni vodja zdravstvene službe. Neposredno je za izvedbo nalog

odgovoren poveljujoči v enoti ali vodu, v kolikor je enoti pridružen zdravnik, je

po navadi v vlogi poveljujočega.

Zdravstveno varstvo v SV izvaja kot del javnega zdravstvenega sistema. Za

neposredno izvajanje so odgovorne zdravstvene enote na nivoju ROLE 1 – četne

enote in enota ROLE 2 – bataljonska enota, na višjem nivoju pa je vojaško

zdravstvo del mreže javnega zdravstvenega sistema.

Kot že rečeno, se v SV izvajata primarni (ROLE1) in sekundarni (ROLE2 LM)

nivo zdravstvene oskrbe.


Poškodovani v vojaškem zdravstvu se oskrbujejo stopenjsko:

1. nivo: bolničar na bojišču

2. nivo: primarna zdravstvena enota – Role 1: primarna oskrba, stabilizacija, priprava za

evakuacijo, evakuacija (medevac, casevac)

3. nivo: FST (forward surgical team) /Role 2 LM: stabilizacija, postopki ATLS,

postopki DCS – damage control surgery, evakuacija, nevni hospital

4. nivo: ROLE 2: pridružen hospital, psihološka pomoč, zobozdravstvena oskrba

5. nivo: ROLE 3: stacionarni hospital z vsemi subspecialnostmi

6. nivo: ROLE 4: dokončna oskrba z rehabilitacijo – nacionalni klinični centri.

6

Priloga 3: Intervju s Sonjo Turnšek


(zdravstveni del)

Pozdravljeni!







intervjuju.


Da, kot diplomirana medicinska sestra v Role 1 (v zdravstveni postaji bataljona).



Bila sem na mirovni misiji.


delovanja SV?



zavezništvo),


V SV je VZE odgovorna za zdravstveno oskrbo. VZE izvaja zdravstveno oskrbo na

nivoju ROLE 1 in ROLE 2 LM. Tretji in četrti nivo zdravstvene oskrbe v Republiki

Sloveniji zagotavljajo civilne zdravstvene ustanove (bolnišnice in klinična centra), v

tujini na podlagi tehničnih sporazumov zavezniške vojaško zdravstvene enote (na

misijah) in civilne bolnišnice (na usposabljanjih v tujini).

7

V Sloveniji se na podlagi izkazanih potreb (zahtevki enot SV) določi zdravstvene ekipe

za podporo enot SV. Nosilec načrtovanja zdravstvenih zagotovitev je VZE.

Ko je določeno, na katero območje gredo enote SV, se začnejo priprave na misijo.

Eno od zelo zahtevnih področij za načrtovanje je tudi zdravstvena oskrba. V samem

procesu načrtovanja zdravstvene oskrbe je potrebno ugotoviti, do katerega nivoja bomo

z lastnimi zmogljivostmi sami zagotavljali zdravstveno oskrbo na določenem območju

delovanja enot SV in od katerega nivoja naprej nam bodo zdravstveno oskrbo na

podlagi tehničnih sporazumov zagotavljale zavezniške vojaško zdravstvene enote.

V proces načrtovanja se vključi tudi Vojaško zdravstveno enoto.


Lažje poškodovani/oboleli se oskrbujejo na 1. nivoju zdravstvene oskrbe, težje

poškodovani pa na 2. nivoju in višje. Vse je odvisno od narave poškodbe/obolenja in

predvidenih nadaljnjih postopkov obravnave in oskrbe ter morebitne rehabilitacije

poškodovanega/obolelega.

Poškodovani/oboleli se oskrbujejo po strokovnih smernicah, postopkih, posegih in

intervencijah, ki so primerljivi z javnim zdravstvom, saj so zdravstveni delavci v

vojaškem zdravstvu dobro usposobljeni, se izobražujejo in izpopolnjujejo tako kot

zdravstveni delavci v civilnem zdravstvu.

8

Priloga 4: Intervju z Zlatkom Kvržičem


(zdravstveni del)

Pozdravljeni!







intervjuju.


2004 – podčastnik za oskrbo v Nacionalnem podpornem elementu (NPE)

2009 – podčastnik v poveljstvu večnacionalne Brigade

2012 – vodja skupine LMT (Liasion Monitoring Team)



2004 – sodeloval v BiH, stanje mirovna misija

2009 in 2012 – sodeloval na Kosovu, mirovna misija


delovanja SV?



zavezništvo),


9

2004 je imela Slovenija v bazi Butmir v Sarajevu nivo oskrbe ROLE 1 za vse

pripadnike SFOR v bazi. Višji nivo ROLE 2 (bolnica) pa je bil v Rajlovcu pri Sarajevu.

Imela ga je nemška vojska.

2009 je imela SV v bazi Villago Italia pri Peči Role 1. Nemci pa v Prizrenu ROLE 2.

2012 je imela SV v bazi Villago Italia pri Peči samo 4 pripadnike zdravstvene stroke za

lažje primere, za težje so vozili paciente v italijanski ROLE 1 v isti bazi ali pa v Prizren

v nemški ROLE 2. Pripadniki v bazi Novo selo so lahko koristili usluge francoskega

ROLA 1.


Lažje primere se oskrbuje v ROLE 1, težje pa v ROLE 2.

10

Priloga 5: Intervju z Darkom Pečetom


(logistični del)

Pozdravljeni!







intervjuju.


Da, na področju prometa. V misiji KFOR na Kosovu, in sicer poveljstvu operacije, v

oddelku logistike (J4), združenem koordinacijskem sektorju za premike in transport kot

vodja za ceste (Road desk chief). Dodatna vloga pa je bila namestnik poveljnika

slovenskega kontingenta (SICON 14).



Razmere so bile zanimive, takrat še politično precej negotove. Na eni strani so bile zelo

aktivne in močne ekstremne nacionalistične stranke tako na Kosovu kot tudi v Srbiji.

Pod zastavo NATA se ni dalo prečkati srbskega ozemlja, saj so takrat skušali čim več

iztržiti pri podpisovanju sporazuma, ki še dolgo po tem ni bil podpisan. Uspelo se nam

je dogovoriti za maloštevilno NATO predstavništvo v obrambnem ministrstvu. Na drugi

strani pa so Kosovci precej agresivno izvajali albanski ekstremizem in na nasilnih

protestih v Prištini je KFOR tedaj ubil tudi 2 protestnika. Stanje se je po tem zelo

umirilo, razen napadov na srbska naselja, ki pa so bili že stalna navada.

3. Kakšne so specifične raznolikosti prevoza zdravstvenih sredstev v specifičnih

okoljih, kot so: gorsko okolje, puščavsko okolje …

11

Kakšni so časovni intervali oskrbovanja zdravstvene opreme oz. sanitetnega

materiala na območju misije? Ali se časovni intervali oskrbovanja razlikujejo po

dostopnosti območja in okolja misije in kako se razlikujejo?

Organizacija logistike se razlikuje predvsem glede na zmogljivosti (resurse)

posameznega območja in ne geografskih značilnostih direktno, je pa jasno, da je slednji

tudi velik dejavnik, kaj se tam sploh da dobiti. Običajno NATO logistika temelji na

podpori države gostiteljice (HNS), kar pomeni, da čim več stvari išče na območju, kjer

se sile nahajajo. Pri tem je potrebno oceniti, ali čisto vse pripeljemo od doma ali lahko

kaj dobimo med potjo, še najbolje je kaj dobiti kar tam, zelo pomembno je tudi

sodelovanje med državami (logistika sodelovanja).

Seveda če si na območju sovražnik, je potrebno precej pozornosti (tudi stroškov)

nameniti varovanju, je pa transporte potrebno že tako varovati, kar za vojsko sicer

običajno ni problem. Transport je obsežno poglavje, ki bi zahteval posebno obravnavo,

je pa običajno vedno potrebno stremeti k multimodalnosti, saj je po navadi to ceneje in

tudi hitreje. Seveda pa je pri vsem spet potrebno vedeti, kakšno operacijo se bomo šli,

saj dolgoročne omogočajo tudi koriščenje tradicionalnih komercialnih, ki so relativno

poceni in tudi učinkovite. V zvezi s transportom obstaja v NATU več delovnih teles,

celo poseben odbor in tudi številni civilni strokovnjaki in veliko tega se lahko najde na

spletnih straneh NATA.

Skladiščenje je običajno na območju operacije minimalno, glavnina oskrbe je nekje na

poti oziroma izven območja operacije (AOR), dostikrat so skladišča v kakšni bližnji

varnejši ali zavezniški državi.

4. Kako poteka oskrbovanje, transport zdravstvene opreme in zalog? Je potrebno

dodatno varovanje vozil, ki oskrbujejo območje misije in kako se jih varuje?

Principi oskrbovanja so podobni kot pri splošni logistiki. Večinoma je to seveda »pull«

varianta, razen če so boji bolj intenzivni ali pa premiki podpiranih enot zelo hitri, se

lahko poslužujemo »push« principa. So tudi izjeme za kakšno redno blago, ki ga

potrebujemo ciklično (recimo kontrolni reagenti za laboratorijske naprave), kjer je po

navadi tudi »push« princip.

12

Priloga 6: Intervju z Boštjanom Pikonom


(logistični del)

Pozdravljeni!







intervjuju.


Dvakrat – 1. kot namestnik poveljnika NPE (nacionalni podporni element) v KFOR

(Kosovo), 2. kot poveljnik NPE v EUFOR (Bosna), kjer sem do novembra 2014.



Razmere na tej misiji, na kateri sem sedaj, so dokaj mirne. V juniju smo imeli na vaji

četo RRS, ki je štela cca. 120 pripadnikov. Četa se je usposabljala za primere nemirov v

Bosni, večji del časa pa je nudila pomoč pri odpravi posledic katastrofalnih poplav, ki

so v maju prizadele Bosno.

3. Kakšne so specifične raznolikosti prevoza zdravstvenih sredstev v specifičnih

okoljih, kot so: gorsko okolje, puščavsko okolje …

Kakšni so časovni intervali oskrbovanja zdravstvene opreme oz. sanitetnega

materiala na območju misije? Ali se časovni intervali oskrbovanja razlikujejo po

dostopnosti območja in okolja misije in kako se razlikujejo?

Na žalost se na obeh misijah, na katerih sem do sedaj sodeloval, zdravstveno SV

naslanja na pripadnike tujih vojsk. V Bosni je to makedonski ROLE 1, na Kosovu pa

italijanski ROLE 1.

13

Časovni intervali oskrbovanja zdravstvene opreme na misijah se izvajajo skupaj z

menjavo kontingentov, v primeru večjih potreb pa na zahtevo. Dostopnost območja

nima velikega vpliva, saj imajo enote na območjih delovanja preko NPE (nacionalnega

podpornega elementa) zagotovljeno redno oskrbovanje z vsemi sredstvi, ki so potrebna

na območju delovanja.

4. Kako poteka oskrbovanje, transport zdravstvene opreme in zalog? Je potrebno

dodatno varovanje vozil, ki oskrbujejo območje misije in kako se jih varuje?

Z lastnim prevozi po zraku, vodi ali cesti ter s najemom raznih zunanjih podjetij, ki se

ukvarjajo s prevozi. Varovanje na misijah, kjer sem deloval jaz, ni bilo potrebno.

Documents

ZDRAVSTVENA OSKRBA V VOJAŠKI LOGISTIKIVojaška logistika je zelo razvejana in k eni veji prištevamo zdravstveno oskrbo. Nobena vojska ne more biti uspešna brez dobro organizirane