VIČ
KOPI
S - G
LASI
LO O
SNO
VNE
ŠOLE
VIČ
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ2
Nuša Drinovec Sever,urednica ter mentorica učencev izbirnega predmeta šolsko novinarstvo
Ob zaključku šolskega leta je predvsem, tako kot tudi
sicer ob pomembnih postajah v življenju, po mojem
mnenju premalo časa za refleksijo, analizo ali zgolj
razmislek. Šolski vlak drvi po šolskem koledarju, vrstijo se
zaključni nastopi številnih šolskih in obšolskih dejavnosti,
proslave itd., kot da si ne bi želeli postati, se preprosto
ozreti nazaj v šolsko leto, se pogovoriti z učenci in kolegi, s
pomočjo katerih se je to obarvalo, dobilo patino …
Ampak čas si krojimo tudi sami, zato si ga le vzemimo.
Vsak zase in za druge. V svojem razredu sem učence
POLETNI REFLEKSIJI NAPROTI …povprašala po mnenju, kaj je bilo pri pouku slovenščine
dobro in kaj bi se dalo spremeniti na bolje. Zelo sem bila
vesela njihovih iskrenih mnenj, kritike, tako pozitivne kot
negativne. Nenazadnje jim skozi vse šolsko leto učitelji
dajemo povratne informacije o znanju, pogosto tudi o
vedenju.
Otroci to zelo radi počno, zato naj bo poletje čas za
refleksijo, pa naj bo to refleksija odnosov med sošolci, do
učiteljev ali in nenazadnje, najpomembnejših - odnosov
med družinskimi člani.
UVODNIK
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 3
MI ZMOREMO VEČ
Sodeluje namreč pri projektu ECHILDART - VSAK
OTROK JE UMETNIK. Projekt se izvaja v partnerstvu šestih
šol iz Bolgarije (Sofia), Madžarske (Vezto), Francije (Ste-
Marie-aux-Mines), Poljske (Byalistock), Slovenije
(Ljubljana) in Turčije (Tarsus) z otroki, starimi od šest do
petnajst let.
Namen mednarodnega projekta ECHILDART je dovoliti
otroku, učencu, da goji, razvija in izraža umetniško plat
svoje osebnosti.
V šolskih sistemih izražanje in razvoj umetniške
senzibilnosti vedno bolj bledi. S strategijami učenja in
poučevanja ter promocijskimi aktivnostmi želimo
pozitivno razvijati pogled učencev, učiteljev in staršev na
vizualno umetnost.
V sklopu projekta Erazmus + smo ob zaključku
letošnjega šolskega leta na Osnovni šoli Vič ter z veliko
pomočjo staršev naših učencev gostili 57 gostov -
učencev in učiteljev omenjenih petih šol. Zadnji teden
maja so bili učenci gostitelji ter gostje deležni poučevanja
o arhitekturi in urbani umetnosti, ki ga je izvedla vodja
VSAK OTROK JE UMETNIK Povzela in zapisala Nuša Drinovec Sever
Osnovna šola Vič od novembra 2014 do septembra 2017 sodeluje v evropskem programu sodelovanja Erasmus + (strateška partnerstva).
projekta Erazmus +, učiteljica Marja Panker. Učenci so se v
spremstvu predstavnikov Univerze za tretje življenjsko
obdobje sprehodili po Plečnikovi Ljubljani ter si ogledali,
kje vse je ta svetovno znani slovenski arhitekt v naši
prestolnici pustil svoj pečat. Po dopoldanskih delavnicah
ali opazovanju rednega pouka so sodelujoči pri projektu
goste peljali tudi na izlet na Dolenjsko, natančneje v
Kostanjevico na Krki in Pleterje, organizirali zanje delavnico
s Centrom arhitekture, ter ob zaključku gostovanja
pripravili pregledno razstavo del.
Zadnji dan gostovanja so učenci začeli z madžarsko
učno uro. Poljski in francoski otroci pa so še bolje spoznali
Plečnika pod vodstvom učiteljice Slađane Mitrović ter
izdelali velike hiše iz kartona.
Vsi učenci so se nato pod vodstvom učiteljic Nade
Bambič in Maje Rožanec naučili plesa, ki so ga zaplesali na
zaključni prireditvi. Tudi himno našega projekta so pod
vodstvom učiteljice Alenke Kovačič Divjak hitro usvojili.
Arhitektki Meta Kutin in Nataša Jesenšek Koder sta z
učenci dokončali 3D grafit, ki prikazuje zastave vseh
partnerskih držav ter njihove pomembne zgradbe.
Z razstavo vseh del, ki so nastala v tem tednu in tudi prej
pri pouku, se je gostovanje naše šole počasi zaključevalo.
V jedilnici je sledila zaključna prireditev, kjer so vsi
učenci zapeli našo himno. Učenci vsake posamezne
države so pogumno nastopili s točko, ki so jo pripravili. Z
zaključnim plesom se je naše gostovanje sklenilo.
Skupaj z gosti so naši učenci in učitelji mentorji ter
drugi preživeli nepozaben teden, postali prijatelji in skupaj
ustvarjali. In kot pravi naša himna - naredili smo ta svet
prijazen, toleranten in lep, kjer lahko skupaj živimo v miru.
VSEBINAź Mi zmoremo več 3
ź Nam vedno nekaj dogaja 13
ź Naše pero 19
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ4
MI ZMOREMO VEČ
Pia Sivec, 7. b in Eva Figelj, 7. c
IZLET NA DOLENJSKO (ERAZMUS+)
Dne, 1. 6. 2016, smo se odpravili na Dolenjsko v sklopu projekta
Erasmus+.
Naš prvi postanek je bil v Kostanjevici pri Krki. Odpravili smo se v
tamkajšnjo Ljudsko šolo, kjer se nahaja tudi Muzej kulturne
dediščine.
Z zanimanjem smo poslušali vodičko, ki nam je predavala o
njihovi bogati zgodovini in umetnosti.
To je njihova
najznamenitejša
umetnina. Imenujejo jo
Ženska z otrokom.
Z velikim zanimanjem smo opazovali dela tamkajšnjih
umetnikov.
Po ogledu notranjosti smo si ogledali še zunanjost. Pokazali so
nam najdaljši mozaik v Sloveniji, ki meri 185 m.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 5
MI ZMOREMO VEČ
Pot nas je vodila skozi bližnji park pri Krki, kjer je bilo moč videti
veliko naravnih lepot.
Naša tretja postaja so bile Pleterje. Tam smo si ogledali kmetijo s
tradicionalnim kozolcem, ki spada med ene izmed največjih.
V kozolcu so nam prav tako pripravili likovne delavnice, na
katerih smo izdelali svoj lastni kozolec.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ6
Družbo so nam delale tamkajšnje živali, kot so kokoši, koze, petelin, svinja in pes.
Ko sva raziskovali okolico samostana, sva naleteli na priložnost za razvijanje najinih fotografskih in umetniških sposobnosti ter
posneli nekaj fotografij narave.
Po končanih delavnicah smo se odpravili do bližnjega
kartuzijanskega samostana v Pleterjah.
MI ZMOREMO VEČ
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 7
Iz samostana nas je pot vodila nazaj v okrožje panonskih hiš, kjer smo si lahko vzeli malo odmora.
Po dolgem dnevu raziskovanja smo varno prispeli nazaj na dvorišče naše šole.
In tako se je končal nepozaben dan z učenci gosti.
MI ZMOREMO VEČ
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ8
V petek 3. junija so se v šolski telovadnici tretjo šolsko
uro zbrali vsi gostujoči učenci ter učenci, ki so pri projektu
sodelovali in se skupaj naučili plesa. Ples na pesem
ameriškega pevca Bruna Marsa in angleškega producenta
Tu je nekaj začetnih korakov…
Pia Sivec, 7. b in Eva Figelj, 7. c
ZAPLEŠIMO SKUPAJMarka Ronsona - Uptown funk so se pod vodstvom
učiteljice Nade Bambič hitro naučili.
Ples so le nekaj ur kasneje zaplesali na zaključni
prireditvi.
MI ZMOREMO VEČ
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 9
Na zaključni prireditvi. Goste smo popeljali tudi v mestno središče.
MI ZMOREMO VEČ
Ajda Justin, 7. b
V sredo, 20. aprila, smo se učenke, ki smo aktivne na
literarnem področju pod vodstvom profesorice za
slovenščino in ruščino, Petre Jesenovec, odpravile na
podelitev nagrad za literarno-likovni natečaj Slovenski
dnevi knjige. Na njem je bila nagrajena naša učenka 9. b
razreda Nina Gajser, ki je s svojim odličnim spisom z
naslovom Odgovor angleške kraljice postala ena od
nagrajenk.
Natečaj je bil razdeljen na pet starostnih stopenj za
vsako pa je bila določena druga knjiga. Za zadnjo stopnjo,
v kateri je tekmovala Nina, je bila izbrana knjiga Pismo
angleški kraljici katalonskega pisatelja Vicença Pag?sa
Jord?ja, ki govori o dosmrtnem zaporniku Joanu Ferreru,
ironija pa se skriva v tem, da je Joan nesmrten. Zato piše
kraljici, da mu ta pomaga uresničiti njegovo željo po
minljivem življenju. Sodelujoči na literarnem natečaju so
morali napisati odgovor kraljice nesmrtnemu ujetniku. Ker
se je Nina dobro uživela v vlogo kraljice, je bila zato
nagrajena.
Tri učenke in učiteljica smo v sredo posedle pred oder
na Mestnem trgu v Ljubljani ter si ogledale podelitev, na
kateri smo slišale odlične in zanimive zgodbe drugih
nagrajencev. Po prireditvi smo se odpravili v prostore
Društva slovenskih pisateljev, kjer smo imeli zanimiv
pogovor z gospodom Petrom Svetino, pisateljem ter
pesnikom za mladino in odrasle. G. Peter je nagrajencem
podpisal njihova priznanja. Podelitev smo zaključili z
manjšo pogostitvijo.
UČENKA NAŠE ŠOLE NINA GAJSERNAGRAJENKA NATEČAJASLOVENSKI DNEVI KNJIGE
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ10
Angleška kraljica,
Elizabeta II. Britanska
Buckinghamska palača SWI London
London, konec 20. stoletja
Zapornik John Smith (rojen Joan Ferrer)
Zapor *****
Anglija
Dragi John Smith!
Vaša zgodba me je prevzela. Priznam, da sem se v
zgodbo Vašega življenja zelo vživela in niti za trenutek
nisem pomislila, da lažete. Vaši opisi so bili zelo natančni.
Zaznala sem Vaš upor glede prelivanja krvi v imenu vere
oziroma, da se vam zdi, da je potrebno složno živeti -
različni in enakopravni. Mislim in upam, da se je danes svet
spremenil. Še vedno je veliko rasnih diskriminacij, toda
upam, da jih bo vedno manj, da jih kmalu ne bo več. Vaša
opredelitev nesmrtnosti je omembe vredna. Kakor ste
opisali, ko ste hodili med križarskimi vojnami in med kugo
po svetu, da je nesmrtnost prej hudičeva kazen kot pa
božji dar. Ne morem si predstavljati, kako je hoditi mimo
ranjenih in mrtvih, nedolžnih ljudi. Oprostite, toda Vaša
želja po smrtnosti se mi je sprva zdela vse prej kot
razumna. Toda tega, kar se je zgodilo, ne moremo
spremeniti. Vseeno, kakor se za kraljico spodobi, sem
morala o Vas izvedeti več, če sem vam želela pomagati.
Moji uslužbenci so o Vaši preteklosti oz. pod vsemi imeni,
za katera ste se izdajali, preverili, če so jih kdaj v zgodovini
zapisali. Pisnih dokazov smo našli bolj malo, toda dobili
smo potrdilo o Vas od Vaših še živečih prijateljev. Tudi o
legendi Vašega meča spatho igneo nismo izvedeli prav
veliko. Kakor da bi ga vzel sam hudič. Kljub temu so moji
MI ZMOREMO VEČ
zvesti uslužbenci pregledali vse muzeje, grajske kleti … in
naleteli smo na star meč, ki naj bi nastal v 11. ali 12. stoletju.
Če se ne motim, ste se Vi rodili v 11. stoletju in pri
triindvajsetih letih izdelali meč spatho igneo ter naredili
nespametno (oprostite izrazu) kupčijo s hudičem. Torej bi
po mojih izračunih to moral biti Vaš meč, spatho igneo!
Moji uslužbenci so mi še istega dne izročili Vaš meč, za
katerega sem jih prosila. Toda brez skrbi, nihče ne ve, da so
ves čas iskali podatke in meč iste osebe. Ne vedo za Vaše
pismo in nesmrtnost. Vaša skrivnost je pri meni na varnem.
Torej, ko so mi izročili meč, sem ravno igrala šah s svojim
vnukom Williamom. Naredil je zadnjo potezo, šah mat.
Takrat sem se spomnila na Vaše zgodbe o šahu in o tem,
kako je ta meč Vaša zadnja poteza. Šah mat. Ugotovila sem,
da lahko uničiva Vaše prekletstvo. V pismu ste me prosili,
naj Vas usmrtim, a ste mi tudi natančno opisali, da je
vsakdo, ki Vas je poskušal raniti ali celo ubiti, na koncu sam
umrl. Torej bi rabin, ki bi Vas usmrtil, umrl, Vi pa ne … To
pomeni, da je usmrtitev nemogoča. Vseeno vam bom
pomagala in vas izpustila iz zapora*****. Mislim namreč, da
obstaja možnost, da hudiča prelisičiva. Vašega premoženja
ne potrebujem, potrebujem pa svetovalca, ki bi s tako
dragocenimi izkušnjami, kot jih imate le Vi, pripomogel k
izboljšanju odnosov v svetu, k boljšemu načrtovanju
izobraževanja in razumevanja zgodovine. In z velikim
veseljem bi si ogledala Vaše zbirke dragocenih predmetov,
ki jih ni v naših muzejih, saj je očitno, da imate izbran okus
za umetnost … To pa takoj, ko Vam vrnemo svobodo -
smrtnost.
V Vašem pismu ste zapisali, da nikoli niste zares živeli
oziroma okusili življenja. Res pa je, da ste spoznali veliko
pomembnih oseb in morda tudi malce pripomogli k
razvoju umetnosti oz. šaha. V pismu sem začutila, da je
Vaše celo življenje kakor velika igra šaha. Dokler niste
spoznali individualnosti in ekonomskega sveta. Tako niste
več mogli samo spremeniti imena in živeti dalje. Država je
od Vas zahtevala dokumente in dokaze o viru dohodkov, za
katere ste porabili drugo in tretjo željo.
Kot kraljica tudi sama nisem življenja resnično živela:
vzravnana drža, nasmešek, pravilna govorica, izbrana
družba, dogovorjene poroke … Vem, kako se počutite, saj
sva "oba" nesmrtna. Jaz, ker življenja ne živim, Vi pa, ker ne
morete umreti oziroma zato, ker so vaši ljubljeni, kakor so
Emma, vaš oče in vaši prijatelji, kot je Marx ter Miss Grbo,
umrli. Tisoč let ste življenje opazovali in niste smeli
izstopati, da nihče ne bi izvedel za Vašo nesmrtnost.
Zagotovo ste v dvomih, češ da ste napravili vse, kar ste
lahko, in se ne da storiti ničesar več.
Brez skrbi, hudiča lahko resnično prelisičiva. Moj stari
prijatelj je eden izmed redkih pravih alkimistov v tem času.
Z njim sem se o Vašem meču pogovorila še isti dan. Rekel
je, da mu moram o lastniku in njegovi zgodbi povedati vse,
kar vem, če me zanima, zakaj si je hudič tako zelo želel ta
meč. Tako sem alkimistu vse povedala, saj se spozna na
čarodejstvo, kemijo, kozmične sile … Zaupam mu in Vaše
skrivnosti ne bo izdal nikomur.
Torej, kot sem Vam povedala, sem o Vaši nesmrtnosti in
kupčiji s hudičem obvestila prijatelja alkimista. Ime mu je
Val Paul Cobelo. Paul je svoje življenje potoval in naletel na
veliko nadnaravnih bitij in napisal kar nekaj knjig. Na poti je
preučeval taka bitja ter zbiral knjige o njihovem obstoju in
urokih. To me je vedno zelo zanimalo, toda, če Vam povem
resnico, se mi je Paul vedno zdel malo nor in nisem mogla
verjeti, da kaj takega obstaja. Ko sem bila mlada, sem
Napisala: Nina Gajser, 9. B
Mentorica:prof. slovenščine Petra Jesenovec
MI ZMOREMO VEČ
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 11
verjela v čarovnijo in s Paulom sem želela pobegniti iz
Anglije. Toda kmalu so me vsi graščaki in uslužbenci
spravila na trdna (kraljevska) tla. Tedaj sem nehala verjeti v
čarovnijo, a prijateljstvo s Paulom sem obdržala. Na to sem
ponosna, še posebej zdaj, ko je on Vaša edina možnost, da
se osvobodite tega prekletstva.
Naj se vrnem k Val Paulu in Vaši smrtnosti. Val Paul je
našel knjigo o hudiču. Piše, da hudič spreminja podobe
(Kot npr. takrat, ko vas je obiskal na Portugalskem v celici,
oblečen v suknjič in kravato ...) in je prav tako nesmrten.
Hudič je zaradi slabih dejanj postal nesmrtna sila, ki naj bi
bila nasprotna Bogu. Vaš meč je želel, ker si je z njim
nameraval vzeti življenje. To pa ni mogoče, saj je nesmrten.
Paul je našel knjigo, v kateri je zapisano, da je nesmrtnost
lahko odpravljena, če je oseba, ki jo je "zagrešila", tudi
smrtna. Kajti samo nesmrtna bitja lahko napravijo
nesmrtnost drugim bitjem. Zato ti je tudi hudič lahko
izpolnil želje, ker je nesmrten. Razumete John? Vaša edina
možnost do staranja je, da se stara tudi hudič sam. Ampak
ker vemo, da si hudič to sam želi - saj si je nameraval vzeti
življenje z Vašim mečem - bomo lahko izničili prekletstvo.
Vaše in hudičevo.
Ko se je Paul poglobil v knjigo, je v zadnjih 100 straneh
videl luknjo. V njej je našel zvitek. Glasil se je Prerokba,
zapisano je bilo tudi tole:
"Izučeni šahist, lačen življenja,
bo premagal hudiča,
ko se bo le-ta naučil dobro živeti."
Čudno, kajne? Zvitek je v metaforah opisal Vašo in
hudičevo usodo. S Paulom misliva, da ta zapleteni zapis želi
povedati, da boste premagali hudiča, ko bo ta postal
navaden smrtnik. Kajti tako boste izničili svojo prvo željo in
postali smrtnik tudi Vi sami. Mislim, da so Vam višje sile
vseeno načrtovale srečen konec, morda so le čakale, da
dozorite in doumete bistvo življenja - ljubezen. Ne pa
denar. Čutim, da to, da ste mi pisali, ni naključje niti to, da
ima moj stari prijatelj alkimist Val Paul Cobel prav to knjigo,
ki jo potrebujete. Vendar pazite, v zvitku piše, da
prekletstvo lahko izniči le Vaš mogočen meč. Izročiti ga
morate hudiču, medtem pa morata skupaj izgovarjati
uroke, ki so zapisane na zvitku.
Vem, da so bile Vaše tri želje bolj plod strahu in lenobe.
Toda v življenju ste vlagali v arhitekturo, umetnost, kulturo
in igrali neverjetne partije šaha. Res neverjetno življenje,
kakor igra sama. Če se vrnem k Vašemu srečnemu koncu.
Sedaj boste lahko okusili ljubezen in življenje samo. Vse
skupaj pomeni, da morate meč (ki je pri meni na varnem) le
izročiti hudiču, izreči naslednje besede in svobodni boste
oziroma spet se boste starali in lahko živeli:
"Bog premika igralca, in ta figure.
Kateri bog, za Bogom, mota votek
prahu in časa, sanj in smrtne ure?"
To je res neverjetno! V času, ko boste pismo že prebrali,
Vam bom uredila papirje in tudi vir dohodkov - zaposleni
boste kot moj osebni svetovalec. Toda brez skrbi, lahko
boste uživali v življenju in ga končno izkusili do konca.
Takoj, ko napišem Vašo odpustitev iz zapora, Vas pridem
osebno iskat. Nato se bomo z mečem in Val Paulom
odpravili na miren kraj, kjer bomo poklicali hudiča, in Vaših
in hudičevh nesmrtnih dni bo konec.
Rada bi se Vam zahvalila, ker ste me spomnili, kako
pomembno je razmišljati o tem, kako lahko pomagamo
drugim in ne le sebi. Veselim se najinega skupnega
sodelovanja. Življenje je polno vzponov in padcev in vem,
da prihajajo boljši časi …
S kraljevskimi pozdravi,
Elizabeta II. Britanska, rojena Elizabeth Alexandra Mary
MI ZMOREMO VEČ
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ12
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 13
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
V četrtek, 17. 12. 2015, sem skupaj s snemalcem in
voditeljico Ano iz oddaje Infodrom obiskala poštni center
v Murglah, kjer smo si ogledali potek pošiljanja pisem.
Poleg ogleda pa sem skupaj z gospodom Benčičem,
zaposlenim pri Pošti Slovenije, naredila tudi intervju, ki
smo si ga lahko ogledali v oddaji infodrom, in sicer še isti
dan ob 18.00.
Ker sem kot mlada novinarka prvič stala pred
televizijskimi kamerami, me je nekoliko dajala trema, a ko
sem spoznala, da se, če se bom zmotila, ne bo zgodilo nič
hudega, sem kaj hitro tremo pustila za sabo. V uvodnem
delu snemanja ali kot sem se naučila od strokovnjakov -
Manca Kos, 8. a
SNEMANJE PRISPEVKAPOŠTA ZA ODDAJO INFODROM
reporterju, sem nagovorila gledalce, nato pa sem svoje
pismo oddala v nabiralnik. Pismonoša je moje pismo
skupaj s pismi, ki so bila v nabiralniku, odnesel v notranjost
poštnega centra. V njem poteka sortiranje, stapljanje,
pošiljanje pisem in drugi zanimivi postopki, ki smo jih
lahko videli v oddaji. V samem jedru poštnega centra smo
lahko v oddaji spremljali pot mojega pisma in ostalih
pošiljk. Snemanje oddaje je trajalo dobri dve uri. Na koncu
snemanja pa sem dobila v spomin na snemanje tudi
Infodromovo majico, Poštni center Slovenije pa je meni in
zaposlenima pri RTV Slovenije podaril tudi darilce.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ14
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
Pia Sivec
Sprehod po parku, vožnja z javnimi prevoznimi
sredstvi, večerja v restavraciji, ipd. vedno večje število ljudi
svoj prosti čas namenja elektronskim napravam, ki nam
omogočajo komunikacijo z ljudmi s celega sveta, igranje
igric, brskanje po spletu, poslušanje glasbe, itd. Želela sem
izvedeti, kako uporabljajo mobilnike učenci predmetne
stopnje na naši šoli. Ta anketa je zgolj informativna. Za
statistične rezultate bi jo morali izvesti v vseh razredih
predmetne stopnje.
V anketi je sodelovalo 117 učencev.
Že iz prvega vprašanja je bilo razvidno, da le majhen
odstotek (5,4%) učencev nima telefona, kar za današnji čas
ni tako presenetljivo. Od teh ga večina uporablja za
osnovni namen - za komunikacijo prek sporočil in za
telefonske pogovore.
Veliko učencev pa uporablja telefon tudi za
preganjanje dolgčasa. Poleg sporočanja je najbolj
popularno opravilo na telefonu poslušanje glasbe, pri
katerem večina učencev pogosto uporablja slušalke, kar
ima lahko dolgotrajno slab vpliv na naš sluh. Poleg tega pa
je mobilni telefon uporaben tudi za brskanje po spletu,
igranje igric in nenazadnje vedno bolj popularno
komunikacijo prek socialnih omrežij. Največje število
uporabnikov ima mail, ki je ena najbolj uporabljenih
internetnih funkcij v tem času, takoj za njim pa sledi veliko
mlajši Facebook, ki je nastal leta 2004. Nevarno pa se bliža
še mlajši Snapchat, ki ga je moč uporabljati šele od leta
2011. Druga priljubljena omrežja so še Twitter, Instagram in
Vine. Zelo malo učencev je takih, ki ne uporabljajo
nobenega od zgoraj naštetih omrežij. Najmanj učencev je
pri vprašanju V katerih primerih posežeš po telefonu?
označilo odgovor "ko si v zadregi", ki je bilo po mojem
mnenju zavajajoče in nejasno zastavljeno, saj zadnje čase
opažam, da veliko ljudi uporablja telefon na javnih
ANKETA O ELEKTRONIKI
prevoznih sredstvih, pri pogovoru iz oči v oči, ko ne
poznamo ljudi okoli sebe, ipd. Rezultati so pokazali, da
večina učencev v svojem prostem času uporablja telefon
od 10 do 30 minut na dan, le redki pa ga uporabljajo pod
10 min. Dejstvo, ki bode v oči, je, da kar 27 učencev
uporablja telefon več kot 2 uri na dan, s čimer krepko
prekoračijo meje priporočljivega. Anketa je tudi zelo jasno
pokazala, da jih veliko med obroki ne uporablja
elektronike, kar je zelo spodbudno. Kot vedno pa je bilo
nekaj učencev, ki odstopajo in redno uporabljajo svoje
mobilne naprave med prehranjevanjem. Največ učencev
ima v lasti dve elektronski napravi, kar nekaj pa je takih, ki
jih imajo več kot tri. Odgovori na zadnje vprašanje so
pokazali, da jih kljub prepovedi rabe mobilnih telefonov v
šoli 7 odstotkov učencev v času pouka redno uporablja in
da mobilnega telefona le 70 % učencev med poukom ne
uporablja.
Rezultati ankete so pokazali, da veliko mladih pretirano
uporabl ja svoje mobi lne naprave, k i postaja jo
popularnejše tudi pri mlajših generacijah, kar lahko vodi
tudi do težav pri učenju in branju, nenazadnje pa tudi k
depresiji in drugim zdravstvenim težavam.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 15
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
Ajda Justin, 7. b
Obisk 31. Slovenskega knjižnega sejma
V Cankarjevem domu smo v petek, 27.11.2015, učenci
izbirnega predmeta šolsko novinarstvo ter nekateri učenci
dodatnega pouka slovenščine pod vodstvom učiteljice
Nuše Drinovec Sever obiskali 31. Slovenski knjižni sejem.
Vsako leto v treh nadstropjih Cankarjevega doma
poteka Slovenski knjižni sejem. Na njem se predstavi več
kot 100 slovenskih založnikov, ki razstavljajo vso aktualno
ponudbo slovenske in tuje literature.
Po prvi šolski uri smo se nasmejanih obrazov odpravili
na knjižni sejem. Preden smo se razkropili po sejmu, smo si
ogledali Veselo šolo s Pižamo, zabaven kviz z nagradami, ki
ga je vodil slovenski raper, igralec, komik in prevajalec
Boštjan Gorenc. Nato smo si ogledali sejem in si kupili še
nekaj zase. Ob 10.30 smo se zbrali in poslušali debato z
Vinkom Möderendorferjem ter dijaki srednjih šol z
naslovom Fejstbukerji, na kateri je predstavil svoj novi
mladinski roman Kit na plaži.
SKOK MED KNJIGE
Založba z najbolj izvirnimi Slovenskimi knjigami je
postala Mladinska knjiga, ki je imela tudi največjo stojnico.
Ob koncu našega obiska smo lahko glasovali za knjigo
leta, veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma. To je
postala Kuhinja v dvoje avtorjev Andreja Valene in Anje
Maležič.
V šolo smo se vrnili ob koncu pete ure.
Na predstavitvi romana Kit na plaži
Ajda Justin, 7. b
OGLED RTV SLOVENIJA
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ14
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
Ogled oddaje Dober dan
V petek, 8. 1. 2016, smo se učenci šolskega novinarstva
udeležili ogleda Radija in Televizije Slovenija. Najprej smo si
v zakulisju ogledali oddajo z naslovim Dober dan. Tema
oddaje je bila Lepota ali slepota. Zelo zanimivo je bilo, saj je
oddaja potekala v živo .Voditeljici je bilo ime Ana Tavčar.
Njena gosta pa sta bila plastični kirurg Uroš Ahčan ter
psihologinja Eva Kovač. Pogovarjali so se, ali je lepota res
tako pomembna v življenju? Večini ljudi to je. Med
pogovorom so ugotavljali,da zunanja lepota še ne
pomeni,da bomo zaradi nje uspešni v življenju, saj je razlog
uspeha tudi v notranji lepoti. Med občinstvom pa so bili
tudi Erik Ferfolja in še mnogi drugi nekdanji manekeni.
Oddaja je potekala v studiu št. 2, ki je tudi drugi največji
studio na Televiziji Slovenija.
Ogled oddaje Vem!
Zatem smo si ogledali studio 1, ki je največji studio na
RTV Slovenija. Tam nas je pričakal športni novinar in
simpatični voditelj oddaje Vem! Saša Jerkovič . Pred
snemanjem se je še malo pošalil,tako da je svoje mesto
voditelja prepustil zadržanemu Janu Kovaču. Mesto
tekmovalcev so prevzele Manca Kos, Pia Sivec in Eva Figelj.
Voditelj Saša Jerkovič kali novega voditelja Jana.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 15
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
UČENCI ŠOLSKEGA NOVINARSTVA:
Ajda Justin 7. b Alina L. F. 7. c Jan Kovač 7. c Ajda Penuš 7. d
Pia Sivec 7. b Eva Figelj 7. c Neža Osredkar 7. c Manca Kos 8. a
Arhiv in garderoba
Po ogledu studia 1 smo spoznali, kam odhajajo različni
organizatorji oddaj po pripomočke. Med njimi so bili
najrazličnejši predmeti od pisalnega stroja do čelad iz 2.
svetovne vojne. Nato smo si ogledali tudi moško in žensko
garderobo, ki je od tal do stropa napolnjena z različnimi
oblačili. Med njimi so se znašle tudi obleke iz srednjega
veka in kostumi živali. Če pa za določeno osebo ne najdejo
pravega kostuma, jih v skrajnem primeru sešijejo šivilje,
sicer pa jih poiščejo na spletni trgovini Bolha ali pa
pokličejo različne trgovine z oblačili. Takšno garderobo bi
si želela vsaka ženska, saj je bilo v njej najmanj deset polic
različnih čevljev. Pred odhodom na radio smo si ogledali
še, kako naličijo voditelje ali igralce. Make up in ličila so zelo
močna, saj televizijske kamere posnamejo drugačno sliko,
kot je tista v resnici.
Ogled radia
Po ogledu Televizije Slovenije smo obiskali prostore
nacionalnega radia, kjer nas je sprejela predstavnica za
odnose z javnostmi, gospa Špela. Popeljala nas je po
prostorih radijske hiše.
Na začetku našega ogleda smo se seznanili s kratko
zgodovino o delovanju radia ter o postajah, ki še delujejo v
sklopu RTV (Radio SI, Prvi program, Val 202 ter ARS) .
Spoznali smo se tudi z vrstami glasbe, ki jih predvajajo.
Nato smo odšli v prostore Vala 202, v katerih smo se
pogovorili z znanim radijskim voditeljem Andrejem
Karolijem , ki nas je seznanil z za nas novo zvrstjo glasbe.
Etno glasba je ljudska glasba, spremenjena v moderno.
Imeli smo tudi prijeten pregled o zvrsteh glasbe, ki jo
danes poslušamo mladi (Pop, Rock, kpop, Elektro). Da pa je
bil ogled še zanimivejši, so nam zaposleni na radiu pokazali
snemanje in montažo zvočnih posnetkov, ki so jih kasneje
predvajali po radiu. V vlogi radijskih voditeljic sta se
preizkusili Neža O. in Alina L. F., ki sta se med seboj
intervjuvali in izvedeli nekaj novega druga o drugi. Naš
ogled radia smo zaključili z odgovori na vprašanja, nato pa
smo se na žalost vseh morali raziti, saj smo se morali učenci
šolskega novinarstva vrniti v šolo.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ16
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
Manca Kos, 8. a
Obisk mladinskega pisatelja, pesnika in dramatika
Andreja Rozmana Roze ob zaključku bralne značke
V ponedeljek, 11. 4. 2016, je končno prišel dan, ko nas je,
vse mlade bralce, ki smo opravili bralno značko, obiskal
vsestranski umetnik in dobitnik Prešernove nagrade -
Andrej Rozman Roza. Andrej Rozman Roza je priljubljen
mladinski pisatelj, prevajalec, dramatik, igralec in pesnik, ki
piše za vse generacije. V začetku dneva se je najprej
predstavil mlajšim bralcem razredne stopnje Osnovne
šole Vič, ki jih je razveselil s svojimi izbranimi pesniškimi
deli. Popeljal jih je v svet domišljije in fantazije z
interpretacijo in dramatizacijo svojih najbolj znanih pesmi
ROZIN DAN - DAN ZA KNJIŽNO ZABAVO
za otroke. Tako so učenci prisluhnili recitaciji pesmi Mleko.
Kot že naslov pove, je tema pesmi mleko, ki ne želi postati
kakav, saj bi se s tem odreklo svoji belini. Ker se boji za svojo
identiteto, vzkipi in ponori ter se za svoj obstoj bori.
Da bi spodbudil delovanje sivih celic mlajših učencev,
jim je zastavil tudi nekaj svojih avtorskih ugank, na katere
so malčki s skupno močjo uspešno odgovorili. Kot pravi
zvezdnik je učencem od 1. do 5. razreda ob koncu svojega
nastopa delil svoje avtograme.
Po končanem nastopu za mlajše učence smo bili na
vrsti starejši. Nam je Rozman Roza recitiral in nam z živim
nastopom pričaral živ vpogled v sodobnega Povodnega
moža, ki ga je napisal po zgledu balade našega največjega
pesnika, Franceta Prešerna. Kmalu smo ugotovili, da vse
več pesnikov modernizira klasične slovenske pesnike, da
bi staro slovensko literaturo v podobi nove približali
mladim bralcem. To je storil tudi naš gost Andrej Rozman
Roza s svojo Urško, ki je na nastopih na osnovnih šolah ena
najbolj priljubljenih točk.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 17
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ18
NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA
Pozdravljeni. Povedal vam bom nekaj o glasbenih
dogodkih, ki se dogajajo na Osnovni šoli Vič.
Na naši šoli smo na glasbenem področju zelo dejavni.
Nekaj glasbenih dogodkov bom naštel in jih opisal. Prvi, ki
ga bom opisal, je Letni koncert učencev OŠ Vič. Vodi ga
gospa Alenka Kovačič Divjak, učiteljica glasbene
umetnosti. Na njem nastopa kar 250 učencev in učenk.
Pevska sobota je drugi dogodek. Vodi ga prav tako
učiteljica Alenka K. Divjak. Ustanovljena je bila, ker šolski
urnik ne dopušča, da bi mladinski pevski zbor imel skupne
vaje. Dopoldne ima zbor vajo po glasovih, popoldne pa
skupno vajo. Učenci doma sami spečejo sladice, za kosilo
imajo pice, po vajah pa gredo na sprehod. Pevske sobote
se po navadi udeleži od 40 do 50 učencev. Sledi Novoletni
dobrodelni koncert. Tudi tega vodi učiteljica glasbene
umetnosti. Zbrani denar iz koncerta gre v Vičkov sklad, ki
pomaga otrokom z nižjim socialnim statusom. Proslave
imamo tudi ob Prešernovem dnevu, ob dnevu državnosti
ter božiču. Te prireditve vodijo učiteljice slovenščine. Petka,
13. 5. 2016, smo na šoli imeli posebno prireditev, na kateri
OŠ VIČ IMA DOBER POSLUHJan Kovač, 7. c
so učenci peli, igrali in plesali v zahvalo za darila
organizacije ŠKIS v sodelovanju pri projektu 20 za 20.
Ustanovitelj tega projekta je bobnar skupine Elvis Jackson
Marko Soršak. Podarili so nam set bobnov in akustično
kitaro. To šolsko leto so na našo šolo na izmenjavo prišli
učenci šol iz drugih držav v sklopu projekta Erasmus +.
Učenci OŠ Vič so imeli nastop ob njihovem prihodu. Tudi ta
nastop je vodila učiteljica glasbene umetnosti Alenka K.
Divjak. OŠ Vič nastopa tudi za upokojence. Nastope za njih
tudi organizira gospa Alenka K. Divjak. Na naši šoli je veliko
glasbeno nadarjenih učencev. Naj jih nekaj naštejem: Tina
Torkar, Ana Grčar, Jana Gorjan, ki igra na violino, ter Tadej
Pance, ki je zelo perspektiven mladi saksofonist. Vsi se
inštrumentov učijo v Konservatoriju za glasbo in balet v
Ljubljani.
Učenci in učitelji OŠ Vič se veliko posvečamo glasbi in
zagotovo bodo v prihodnosti nekateri učenci odlični
glasbeniki.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 19
NAŠE PERO
NAJA MAVRIČ, TAJA KOŠAK, ZARJA SLEJKO:
O VESELJU
Rožice cveto,
drevo se ima lepo.
Ptički se veselijo,
mladičke si želijo.
Otroci se igrajo,
radi se imajo.
NELI VEDENIK TODOROVIĆ:
MAMICA MOJA
Mamica, kako te imam rada,
sama grem spat.
Mamica, kako te imam rada,
v posteljo grem knjigo brat.
Potem zaspim in
lahko noč mamica ti zaželim.
ADNAN ŠABIĆ:
SVINČNIK IN RADIRKA
Svinčnik mi nagaja,
pade mi na tla,
pa pisati še ne zna.
Radirka priskoči na pomoč
in zradira črke proč.
ALINA ŽIBERNA, ANŽE ŠOLAR, JAKA TRILLER:
ČEZ POTOK
Fantič je preplaval potok
in zagledal prelep je otok.
Skočil je iz potoka
in zagledal čoln.
Stekel je v čoln
in odveslal
kot veseli klovn.
Prispevki 2. a oddelka,
mentorica: Petra Peljhan
NIKITA CERINŠEK:
PO POTI
Rada grem po poti,
prijateljem nasproti.
Tam, kjer potok žubori,
tam, kjer rožica cveti.
Rada vidim srnico,
tako, kot mojo mamico.
Rada grem nazaj po poti,
staršema nasproti.
NAJA MAVRIČ, TAJA KOŠAK, NIKITA CERINŠEK:
ZOBEK
Zobek mi je izpadel,
padel mi je na tla.
Zobna miška je prišla,
vzela zobek in odšla.
JAKA TRILLER, ALINA ŽIBERNA, ANŽE ŠOLAR:
LETNI ČASI
Pozimi rad delam snežaka,
potem me čaka dobra omaka.
Spomladi rad delam na vrtu,
na kmetiji pri črnem krtu.
Poleti grem na morje,
med tem pa traktor orje.
Jeseni delam kompot,
in ga shranim v sod.
DINO RAVMANOVSKI:
ROŽICE
Zunaj je toplo,
rožice cveto,
rade se smejijo,
ptički žvrgolijo.
Matej Žuber
KAJ BOM KO BOM ODRASEL/A?
-Veterinarka,ker imam rada živali. Gaja Jakupec
-Frizerka zato, ker rada delam lepe frizure. Ela Olja
Malnar Kobal
-Kuharica zato, ker rada pečem peciva. Aleša Kovačič
-Ker rada učim otroke, bi bila učiteljica. Ula Krištofelc
-Ko bom velik, bom nogometaš, da bom zaslužil veliko
denarja. Ali Čehajić
-Rad bi bil arheolog, ker me zanima, kako so živeli
včasih.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ20
NAŠE PERO
Učenci 2. e Učenci 3. a,
mentorica: Maja Rožanec
Po obisku Andreja Rozmana Roze ob zaključku bralne
značke so učenci 3. A oddelka napisali svoje pesmice po
zgledu pesmi Andreja Rozmana Roze Mleko (Mleko ni
želelo postati kakav.).
Zarja Krašovec
PARADIŽNIK
Ko iz vrečke na mizo priteče,
paradižnik reče:
"Le kaj bo z menoj?"
"Stoj!" zakriči.
"Saj bi me skoraj sploščili.
Res srečo imam,
da skotalil sem se stran.
Naj vas je sram!"
"Pica bo kmalu narejena",
reče gospa.
Paradižnik pa teče,
kar se hitro da.
"Do konca življenja,
paradižnik ostanem.
Pica nikoli ne nastanem."
To reče in spet naprej teče.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 21
NAŠE PERO
Nina Jereb
KROMPIR
Ko iz trgovine na pult pade,
krompir zasliši nekoga, ki reče:
"Še malo, pa Andrej bo vstal,
zato mu zdajle spečem krompir."
Krompir od groze se skoraj olupi:
"To pri moji veri, ni mogoče!
Da ob lepoto bom in dober okus,
to je velik gnus!"
A bolj, ko se jezi,
kaj bo z njim,
od spodaj ga žge
vroč plin.
"Jaz krompir za vedno bom ostal
in nič drugega."
Iz ponve ven je vstal
in v svet se podal.
"Za vedno bom krompir
in nikoli pečen."
je vpil še,
ko je na tleh ležal.
Lina Primc
PAPIR
Ko iz omare na mizo pridrvi,
zasliši majhno bitje, ki govori:
"Še malo pa Anin rojstni dan bo,
zato ji narišem risbico."
Papir se od groze skoraj zmečka:
"Saj to ni mogoče,
z mize bom skočil."
Dirjal je in dirjal po sobi.
Mala postava ga ni ujela.
Papir prišel je do okna in rekel:
"Prosim veter, odpelji me!"
Odletel je v širni svet,
ostal je bel.
Vpil je: "Bel bom ostal!"
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ22
NAŠE PERO
Neža Petelin
GROZDJE
Ko iz vinske trte grozdje nastane,
sliši nekoga šepetaje reči:
"Takole, še malo, pa bo prišel Tine,
zato mu že zdajle naredim rozine!"
Grozdje od groze skoraj zgnije:
"To ni mogoče!" glasno zavpije.
"Jaz da rozina bom?! Nikdar, nikoli!
Preveč sem ponosno,
da to si dovolim!"
Grozdje začelo še bolj je vpiti.
Zaradi vpitja je padlo na tla.
Zadnja beseda, ki jo je izreklo je bila ta:
"Nikoli ne bom shujšal toliko,
da bom postal rozina!"
je vpil, ko so ga pobirali s tal.
Aljaž Kostevc Redek
POMARANČA
Pomaranča sliši nekoga, ki reče:
"Kako že pomaranča sploh teče?"
"Seveda lahko,
le poglej dobro!"
Pomaranča od groze
se skoraj pokvari.
"Le kaj bom postala?!"
od groze kriči.
"Lahko, da bom sok,
to bo grozno!
Za vedno bom pomaranča,
nikoli pa sok."
"Te lepe oranžne ne zmore ta sok.
To bo pa res grozno. Le kaj pa mislim?
Umrla bom, pri moji veri."
In dere se še,
ko sok je že.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 23
NAŠE PERO
Mark Celestina
OSTRŽEK (prirejeno po Carlo Collodi: Ostržek)
Za devetimi gorami je živel Pepe. Imel je zelo skromno
hišico. V njej je imel samo polomljen stol in razmajano
posteljo. Lotil se je izdelovanja lesene lutke. Ko ji je izrezal
oči, so te strmele vanj. Ko ji je izrezljal noge, je lutka
pobegnila. Ko so ljudje na cesti opazili lutko, ki je dirkala kot
dirkalni konj, so kar zijali vanjo. Ni si bilo mogoče
predstavljati, kako so se krohotali. Potem se je na cesti
pojavil orožnik. Lutki je rekel: "Stop!" A lutka se ni ustrašila.
Hotel je preprečiti hujšo nesrečo. Lutko je povlekel za nos
in jo izročil Pepetu. Pepe je lutki želel naviti ušesa, a je
ugotovil, da jih lutka sploh nima. Ko je prišel domov, se je
lotil dela. Lutki je pričel izrezovati ušesa. Ko je izrezal prvo
uho, se je uho spremenilo v pomarančo. Pomaranča je
padla na tla in iz nje je zraslo sadno drevo. Lutki so zrasla
nova prava ušesa. Od veselja je lutka skočila Pepetu v
objem. Pepe je lutko pobožal, objel in ji šepnil na uho: "Ti si
moj Ostržek." Od veselja je zacvetela tudi pomaranča.
Julija Batagelj
JELKA IN MUCA COPATARICA (dve pravljici v eni)
Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon in Muca Copatarice
Nekoč pred davnimi časi je živela Jelka. Šla je na tabor
in s seboj je vzela dežnik. Tam je zelo pihalo. Jelkin dežnik se
je razpel in Jelka je poletela. Pristala je pred čedno hišico.
Tok, tok, tok, je potrkala Jelka. Vrata ji je odprla muca
Copatarica. "O, Jelka, kar vstopi, nekaj imam zate". Jelka je
vstopila. Videla je toliko copat. "Pridi, Jelka! Glej, tvoje
copate imam". "O, hvala, muca Copatarica!" "Ni zakaj, lahko
prideš še kdaj." "Ja, z veseljem bi prišla." "Jelka, te bom že jaz
odpeljala nazaj, kjer si bila." "O, jeee! Bila sem na taboru v
Rožni dolini." "V redu, greva". Ko sta prišli na tabor, so bili vsi
veseli. In ni več pihalo. "Adijo, muca Copatarica!" "Adijo
Jelka, pridi še kdaj." "Ja, bom prišla!"
Mark Sever
JABOLKO
Ko iz vreče v lonec se strese,
jabolko zasliši nekoga, ki reče:
"Takole, še malo, pa Tine bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kompot."
Jabolko od groze se skoraj posuši:
"To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!"
A bolj, ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin.
"Do smrti bom jabolko, nikoli kompot!"
je vpilo še, ko so ga odstranjevali s tal.
Ela Hržič
JAGODA
Ko iz posodice pade jagoda,
zasliši nekoga, ki reče:
"Takole, še malo, pa Maj bo vstal,
zato že kar zdaj mu naredim jagodni sok."
Jagoda od groze skoraj umre:
"To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob obliko bom, to ni mogoče!
Jaz da bom sok? Nikoli, nikoli!"
In se je zakotalila na tla
in lepa in čista se v svet
je podala.
"Jaz da sok bom?"
"Nikoli!" je vpila še, ko so jo
pobirali s tal.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ24
NAŠE PERO
Učenci 4. d,
mentorica: Tina Klopčič Dobrić
Učenci 5. a,
mentorica: Tjaša Štular
TAJA VODIČAR
POČITNICE
Kdaj bo zazvonil zvonec,
da bomo šli na konec?
Morje čaka nas lepo,
kaj ni to res hudo?
Očka bi še malo spal,
ko na trobento sem igral.
Jaz že v avto hitim,
in se počitnic veselim.
Končno so počitnice,
morje kliče prav vse.
Ela Horvat
DEDI
Dedi stoji,
se veseli in
vedno njemu se dobro godi!
Dedi je prijazen,
vedno moj bo ostal,
vedno je pri meni
in ne vzame ga bav-bav!
Jaz in dedi,
skupaj bova ostala,
skupaj se igrala,
skupaj bova plesala.
Zala Gregorič
FRIZERKA LJERKA
V naši ulici ja frizerski salon,
v katerem diši, kot bi se polil najboljši šampon.
V njem dela frizerka,
ki ime ji je Ljerkal.
Ponavadi ureja ženske lase,
z veseljem pa striže tudi može.
Najraje pa frizira otroke,
ki jim ob koncu da bombone v roke.
Lan Sraka
UČITELJ DEBELINA
Učitelj Debelina, tak si kot mašina.
Veliko govoriš, nič nas ne naučiš.
"Učitelj, mi bi rad kaj znali" ,
oglasi se nadebudnež mali-
"Mi ne znamo nič,
nauč nas že kaj stric-"
Vzemi enciklopedijo,
preberi teorijo,
nauči nas že kaj,
do vsakdanjih mej.
Kristina Rous
PRODAJALKA
Dobila sem novo službo.
Postala sem prodajalka,
ki služi zlahka.
Po tekočem traku vse se vozi,
za ljudi in norčijo.
Bomboni, lizike in čokolada,
ta stvar je zdaj popularna.
Mnogi mulci tu kupujejo,
da vse stvari izginejo.
Jaz pa tam sedim
in skoraj nič ne dobim.
Sinoči sem se prikradla
in vse stvari ukradla.
Naslednje jutro je šef znorel in prekipel.
Marš tisti, ki je to storil.
Takoj sem zapustila trgovino
in za seboj pustila le drobtino.
Ana Lucija Imperl
ČISTILKA MILKA
Naša čistilka Milka je več kot čistilka.
Vedno prijazna je in nič ne vpije,
če se kaj polije.
Potem se vsi skupaj smejimo, če kaj nasmetimo.
Vedno je dobre volje, tudi če čisti nismo najbolje.
Tudi, če slab dan ima,
nas vseeno rada ima.
Ula Skvarča
ZIDAR
Opeke polaga, zaliva jih z malto.
Stene sestavlja, okna vgrajuje,
vrata postavi, a nebo je še vedno globoko nad nami.
Postavi še streho in delo konča.
Ja, ni še konec!
Da res se konča, mora priti še kakšen obrtnik ali dva!
Dan Kozjak
113 NA DELU
Za policiste je1+1=3,
ker se še učijo šteti.
Smejejo se jim še špageti,
ko punce gledajo kot magneti.
Zjutraj pištolo da za pas
in se postavi za prvo vas.
Za grm se postavi,
nam radar nastavi.
Nas v slabo voljo spravi,
on pa denar pospravi.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 25
NAŠE PERO
Dan Kozjak
BANKIR
Ko posojam mu denar,
on misli da je car.
Medtem ko si deli dobiček,
meni ostane le za drobtine.
Njemu je bolj za BMW5,
jaz pa nimam za trolo 6.
Njemu hot-dog po glavi leti,
meni pa do solate več ni.
Ko on nakopava si dolgove,
meni daje hudičeve rogove.
A konec koncev vse ni tako slabo,
lahko bi bilo še bolj hudo.
GIB
Vse črke se gibljejo po prostoru,
tako iz njih nastanejo besede.
Premikajo se kot po velikem dvoru,
da jim med pravljico prav vsak bralec nasede.
Tudi ljudje imamo svoj gib.
Človek, ki ga nima,
ga na svetu ni.
Vsak ima svoj drugačen lik,
ki je lahko hladen kakor zima.
Če pa bi združili gib ljudi in besed,
dobili bi igro kot v gledališču.
Čeprav bila bi zmeda za na Bled,
bi bilo kot na otroškem igrišču.
Zdaj ste izvedeli, kaj je gib,
mehak, lep, nežen ali trd.
Da veliko jih je kot zelenih lip
in da včasih je gib lahko tudi grd.
Saj ko trda roka pade,
je naš srček vedno strt.
Lana Štravs, 6. c
mentorica: Petra Jesenovec
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ26
NAŠE PERO
Ajda Justin, 7. b Manca Kos, 8. b
Stopam po odru in se smehljam, saj mi je to naročila
moja menedžerka. Ne vem, kaj bi brez nje, povedala mi je,
kako naj se spoprimem s tremo. Če njene vaje ne bi
pomagale, sva imeli plan B - bebasto smehljanje,
recitiranje naučenega govora in smešna, a prav tako
naučena šala, da bi se zdela gledalcem zanimiva. V istem
trenutku so me gledalci lahko videli v popolni obleki, kako
se bebasto smehljam in maham. Njene vaje očitno niso
pomagale. Videla sem občinstvo, ki ploska in kriči, ter
ogromno deklet, ki jokajo od sreče, da me vidijo, ter več sto
rok, ki se stegujejo proti odru. Občutek je bil čuden, nisem
vedela, da imam toliko oboževalcev, in šele sedaj sem se
zavedala, kaj to pomeni. Nič več zasebnosti, o vsakem
mojem koraku bodo pisali v revijah, nadlegovali bodo tudi
mojo družino in prijatelje. Tisti trenutek sem razmišljala
samo o tem, da si slave ne želim. Upala sem, da nihče ne
opazi moje živčnosti in zaskrbljenosti. Ko mi je voditelj
izločil glasbeno nagrado, sem jo sprejela in bila vesela, a
moja želja po tem, da ne bi bila slavna, je ostajala. Namesto,
da bi zrecitirala pripravljeni govor, sem začela svoj zadnji
govor pred oboževalci in novinarji. Da bom to storila, sem
se odločila na odru. Vem, da to ni dobra ideja in da jo bom
morda kasneje obžalovala, saj sem sedaj polna adrenalina,
ampak govor, ki sem ga sestavila v glavi, je bil dober. Začela
sem govoriti, in ko sem prišla do dela, da bom zaključila
svojo glasbeno kariero, je v dvorani nastala smrtna tišina, ki
mi ni bila všeč, zato sem nadaljevala. Po kakšnih desetih
sekundah pa so se po dvorani razlegli žvižgi in buuu-ji, z
nekaterih strani se je slišal tudi jok. Končala sem in odšla z
odra. Vedela sem, da bodo vsi zelo razočarani in da bom
tarča nesramnih člankov še kakšen mesec. A to je bolje, kot
da mi paparaci uničijo mladost.
Med dodatnim poukom slovenščine smo se ob
letošnjih dosežkih slovenskega smučarskega
skakalca Petra Prevca pogovarjali o tem, kako bi
opisali svoje občutke, če bi bili zvezdniki. Takole se je v
to vlogo vživela učenka Ajda Justin iz 7. B oddelka.
ZDRAVILKA
Bil je večer kresne noči in luna je bila visoko na nebu.
Svetlo je bilo kot podnevi. Živali, krave, konji, psi in mački so
bili nekam čudno tiho, kot bi se poskrili pred prihajajočo
hudo uro. Kljub spokojnosti, ki je vladala, so moje misli
divjale. Vsako kresno noč, je moj sošolec Nik priredil veliko
kresno zabavo, na kateri smo se zbrali vsi mladostniki, željni
oddiha. Za dobro voljo je do sedaj vedno poskrbel velik
taborni ogenj, na katerem smo pekli hrenovke, kot pravi
taborniki, čeprav nobeden izmed nas v gozdu ne bi zdržal
več kot en dan. Težava je vedno nastala, ko so na zabavo
vdrli starejši študentje, z litri alkoholne pijače. Seveda so vsi
predstavniki moškega spola pograbili pijačo, kot da niso
pili že leta in tako so po nekaj požirkih tekli okoli ognja ter
oponašali divje živali, ki so se oglašale iz gozda, ob katerem
smo praznovali. Vsako leto je naše razgrajanje prestopilo
mejo, zato smo bili že dobri znanci s policaji, ki so naše
rajanje prekinili zaradi anonimnega klica o kaljenju miru ter
uživanju alkoholnih pijač mladoletnih oseb. Dogodki na
naši zabavi so se do sedaj vedno ponavljali kot, da bi bili del
začaranega kroga. Na naših praznovanjih je bil že nekaj let
običajen tek v gozd, v katerem smo se skrili pred policisti,
med tem pa smo se tudi vedno zabavali. Na lanskem
praznovanju pa ni potekalo vse tako, kot sem želela, saj
Moj navdih so bili filmi serije Star Wars ter pogled
na naš planet, ki ga ljudje košček za koščkom
uničujemo z naglimi, nepremišljenimi dejanji, ki so
nam lahko v sramoto.
Z zgodbo sem želela ljudem sporočiti, naj ne
ravnajo sebično, temveč naj pomagajo svojemu
prijatelju, sosedu, sošolcu tudi sovražniku, saj nas
dejanja, ki so narejena iz srca, oblikujejo v boljše
osebe.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 27
NAŠE PERO
sem se kot hlod na dveh nogah spotaknila ob korenino
bližnjega drevesa in se prevrnila na tla. Moja učiteljica
športa bi bila verjetno navdušena nad eleganco mojega
premeta, a žal nad mojim športnim dosežkom ni bil
navdušen policaj, ki me je odpeljal na policijsko postajo,
kjer sem počakala v družbi prijaznega brezdomca. Ko so
varuhi miru naše države poklicali mojega očeta, ta ni nič kaj
vesel, zgodaj zjutraj prišel po svojo hčer, ki so jo
obravnavali kot mladoletno prestopnico. V trenutku, ko je
prišel, sem vedela, da bom imela prepoved obiskati kresno
noč naslednje leto.
Minilo je že leto po tem nezaželenem pripetljaju in moj
oče je še vedno vztrajal pri svojem, ter me ni spustil na
zabavo. Vsaka najstnica, ki jo vsaj malo mika svet izven
svojega domovanja, bi se odločila za nočni pobeg od
doma in tudi jaz sem se. Nad idejo še vedno nisem bila
navdušena, kajti če bi me zasačili, bi mi trda predla.
Odločila sem se, da pobegne s pomočjo mojih prijateljev. V
mislih sem sklenila, da bom optimistična in se sama pri
sebi že stotič vprašala eno in isto vprašanje. Le kaj je
najhuje, kar se mi lahko zgodi? Vendar sem se motila, česar
se takrat še nisem zavedala.
Ura je odbila polnoč, ko sem pod oknom zaslišala
žvižganje, kar je pomenilo, da je zrak čist. Z obešalnika sem
vzela jakno in se napotila proti stopnicam, ki so mi
predstavljale največjo oviro ter izziv. Ob spuščanju po
starih prašnih stopnicah, ki so škripale in bi škripale tudi
pod težo lažjega človeka od mene, mi je srce skoraj padlo v
hlače. Ob zadnji stopnici mi je zastal dih, saj sem zaslišala
korake. Pot mi je tekel po čelu in v želodcu me je močno
stiskalo ob čakanju, da bom zasačena. Nenadoma je zvok
utihnil in pred sabo sem zagledala par oranžnih oči, ki so z
zanimanjem zrle vame. Od strahu mi je skoraj ušlo v moje
nove bele hlače. Pred mano je bila sestrina mačka Viktorija.
Oddahnila sem si in kakor hitro mi je trenutna situacija
dopuščala, sem zapustila svoj dom. Namenila sem pogled
svojima prijateljema in skupaj smo stekli proti gozdu na
zabavo. Kresna noč se je približevala vrhuncu, ko so se
nenadoma priplazili temni oblaki in se spustili nad vas.
Zapihalo je in zapadel je droben dež. Veter je postajal
čedalje močnejši, zahrumelo je okoli vogalov, bliskalo se je
kot še nikoli doslej. Glasba na zabavi se je izgubila v zvokih
vetra. Jana in Rapko, ki sta mi pomagala pobegniti, sta se
zazrla v nebo in začela teči proti gozdu, kot da bi ju vlekla
nevidna sila. Pustila sta me samo v zavetju stare hiše, kjer
smo si malo pred tem našli zavetje. Minute so tekle kot ure
in bila sem premražena do kosti, ko je do mene zapeljal
črni avto znamke Audi. Sovoznikovo okno se je spustilo in s
sedeža me je nagovorila ženska odeta v rumeno svilo:
"Vstopi." Zagrabila me je panika, nisem želela vstopiti v
avto, ki se je kakor na poziv prikazal pred mano. V
nevednosti kaj storiti sem le stala tam in strmela v nebeško
modre oči neznanke. Čeprav sem bila jaz zmedena,
skrivnostna človeka gotovo nista bila. Ženska je pogledala
voznika ter mu s čudno visokim glasom ukazala, naj me
pospremi v avto. Voznikova vrata so se odprla in predem
sem se zavedala, sem že bila v naročju voznika, ki je bil v
nasprotju s svojo prijateljico odet v črno. Vrgel me je na
zadnje sedeže, kjer nisem nič kaj prijetno pristala na zadnji
plati. Zajela me je jeza in postavljalo se mi je le eno
vprašanje. Kako se me drzneta ta neolikanca ugrabiti in
kdo za vraga sta? Kljub razburjenju je bilo v avtu prijetno
toplo, kar mi je prijetno ogrelo moje telo ter me tudi
nekoliko sprostilo.. Ženska, ki sem jo zdaj videla od blizu, je
bila še bolj skrivnostnejša in lepa kot se je sprva zdelo.
Kolikor sem lahko videla z zadnjih sedežev avta, je bilo le to,
da je imela lep profil in črno vranje lase v katerih se je nekaj
svetlikalo. Premaknila sem se bližje ugrabiteljici in
opazovala lesk njenih las. Po nekaj minutah zrenja sem
ugotovila, da je lesket sestavljal sliko, ki je spominjala na
bujno rastlino. Preden bi lahko ugotovila za katero vrsto
rastline gre, se je avto ustavil in grobe roke so me potegnila
na prostost. Stali smo sredi polj, ki so se na prvi pogled
raztezala v neskončnost. Neznanka me je ponovno
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ28
NAŠE PERO
pogledala in me ogovorila: " Moje ime je Lejla in prihajam iz
dežele sonca." podala mi je roko v katero sem začuda segla.
Njenega govora očitno ni bilo konec, saj je nadaljevala: " Na
Zemljo smo prišli samo z enim razlogom, ki je pomemben
za nas in bo krojil tudi tvojo prihodnost. Najprej mi oprosti
za svojo neolikanost in naglico v kateri ti govorim ter tudi
za moj govor, ki je na hitro naučen. Časa je malo in moja
zmedenost povzroča nezaželene naravne pojave, ki niso
nič kaj dobrodošli ob taki hudi uri." Nisem več sledila
njenemu zmedenemu govorjenju, zato sem jo ustavila ter
jo nagovorila sama. "Moje ime je Zoja. Kot verjetno že veste
prihajam z Zemlje in se mi trenutno niti ne sanja, kaj želite
od mene, niti ne vem kako bi mi lahko vaš razlog, ki ste mi
ga pozabili povedati krojil prihodnost." Zmanjkalo mi je
sape, da bi nadaljevala, kar je izkoristila Lejla in mi skozi
njene oči pokazala svet, ki ga nisem poznala ter svet, ki je
umiral. Njegova umrljivost je povzročala žalost ljudi odetih
v rumeno tako kot Lejla, žalost pa je povzročala še hujše
rane planetu. Lahko sem občutila skrb in bolečino, ki sem
jo želela končati. Prenos slike se je tako hitro kot se je začel
tudi končal. Zazrla sem se v nebo s solznimi očmi in si
zaželela, da bi lahko pomagala. Pomagala bi lahko planetu
in ljudem, a nisem vedela na kakšen način. Jasno mi je bilo,
da želim pomagati svetu, ki mi ga je pokazala Lejla in me je
od trenutka pogleda vezalo srce. Pogledala sem Lejlo, ki je
razumela moje misli in mi z kislim nasmehom dejala "hvala
ti Zdravilka, naj bo mir s teboj. Za tvojega očeta bo dobro
poskrbljeno." oblaki, ki so pokrivali močno žareče Sonce so
se razprli. Jaz, Lejla in voznik smo poleteli v nebo proti
svetu, ki me je potreboval. Mene. Zdravilko.
NJEGOVA VILA
Zakaj njegova vila v očeh je nežna?
In zakaj ravno ona je bežna?
Njena zadnja rana me ubije.
Kri povsod se razlije.
Takrat bom jaz le nihče.
Nihče, ki v trugi čakala bom.
Zakaj bom čakala?
Čakala bom, da ti odideš.
Zakaj ravno ti?
Zakaj ne ona?
Odgovor je moja odločitev.
Težka stvar je vrnitev.
Ubiti še težja.
Najtežja pa pozabiti.
VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 30
NAŠE PERO
Trina Zajc, 9. b
Osnovna šola Vič, Abramova 26, Ljubljana
Nuša Drinovec Sever
Manca Kos, Ajda Pernuš, Ajda Justin, Neža Osredkar, Jan
Kovač, Pia Sivec, Alina Lubej Fink, Eva Figelj
Eva Palčič
Nuša Drinovec Sever
Žarko Jelesijevič, STUDIO P3
Izdajateljica:
Mentorica:
Uredniški odbor:
Avtorica naslovnice:
Jezikovno svetovanje učencem:
Grafična podoba :
GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ
Manca Kos
Jan Kovač
Ajda Pernuš
Pia Sivec
Ajda Justin
Alina Lubej Fink
Neža Osredkar
Eva Figelj