VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČdobro in kaj bi se dalo spremeniti na bolje. Zelo sem bila vesela njihovih iskrenih mnenj, kritike, tako pozitivne kot negativne. Nenazadnje jim

VIČ

KOPI

S - G

LASI

LO O

SNO

VNE

ŠOLE

VIČ

VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ2

Nuša Drinovec Sever,urednica ter mentorica učencev izbirnega predmeta šolsko novinarstvo

Ob zaključku šolskega leta je predvsem, tako kot tudi

sicer ob pomembnih postajah v življenju, po mojem

mnenju premalo časa za refleksijo, analizo ali zgolj

razmislek. Šolski vlak drvi po šolskem koledarju, vrstijo se

zaključni nastopi številnih šolskih in obšolskih dejavnosti,

proslave itd., kot da si ne bi želeli postati, se preprosto

ozreti nazaj v šolsko leto, se pogovoriti z učenci in kolegi, s

pomočjo katerih se je to obarvalo, dobilo patino …

Ampak čas si krojimo tudi sami, zato si ga le vzemimo.

Vsak zase in za druge. V svojem razredu sem učence

POLETNI REFLEKSIJI NAPROTI …povprašala po mnenju, kaj je bilo pri pouku slovenščine

dobro in kaj bi se dalo spremeniti na bolje. Zelo sem bila

vesela njihovih iskrenih mnenj, kritike, tako pozitivne kot

negativne. Nenazadnje jim skozi vse šolsko leto učitelji

dajemo povratne informacije o znanju, pogosto tudi o

vedenju.

Otroci to zelo radi počno, zato naj bo poletje čas za

refleksijo, pa naj bo to refleksija odnosov med sošolci, do

učiteljev ali in nenazadnje, najpomembnejših - odnosov

med družinskimi člani.

UVODNIK

VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ 3

MI ZMOREMO VEČ

Sodeluje namreč pri projektu ECHILDART - VSAK

OTROK JE UMETNIK. Projekt se izvaja v partnerstvu šestih

šol iz Bolgarije (Sofia), Madžarske (Vezto), Francije (Ste-

Marie-aux-Mines), Poljske (Byalistock), Slovenije

(Ljubljana) in Turčije (Tarsus) z otroki, starimi od šest do

petnajst let.

Namen mednarodnega projekta ECHILDART je dovoliti

otroku, učencu, da goji, razvija in izraža umetniško plat

svoje osebnosti.

V šolskih sistemih izražanje in razvoj umetniške

senzibilnosti vedno bolj bledi. S strategijami učenja in

poučevanja ter promocijskimi aktivnostmi želimo

pozitivno razvijati pogled učencev, učiteljev in staršev na

vizualno umetnost.

V sklopu projekta Erazmus + smo ob zaključku

letošnjega šolskega leta na Osnovni šoli Vič ter z veliko

pomočjo staršev naših učencev gostili 57 gostov -

učencev in učiteljev omenjenih petih šol. Zadnji teden

maja so bili učenci gostitelji ter gostje deležni poučevanja

o arhitekturi in urbani umetnosti, ki ga je izvedla vodja

VSAK OTROK JE UMETNIK Povzela in zapisala Nuša Drinovec Sever

Osnovna šola Vič od novembra 2014 do septembra 2017 sodeluje v evropskem programu sodelovanja Erasmus + (strateška partnerstva).

projekta Erazmus +, učiteljica Marja Panker. Učenci so se v

spremstvu predstavnikov Univerze za tretje življenjsko

obdobje sprehodili po Plečnikovi Ljubljani ter si ogledali,

kje vse je ta svetovno znani slovenski arhitekt v naši

prestolnici pustil svoj pečat. Po dopoldanskih delavnicah

ali opazovanju rednega pouka so sodelujoči pri projektu

goste peljali tudi na izlet na Dolenjsko, natančneje v

Kostanjevico na Krki in Pleterje, organizirali zanje delavnico

s Centrom arhitekture, ter ob zaključku gostovanja

pripravili pregledno razstavo del.

Zadnji dan gostovanja so učenci začeli z madžarsko

učno uro. Poljski in francoski otroci pa so še bolje spoznali

Plečnika pod vodstvom učiteljice Slađane Mitrović ter

izdelali velike hiše iz kartona.

Vsi učenci so se nato pod vodstvom učiteljic Nade

Bambič in Maje Rožanec naučili plesa, ki so ga zaplesali na

zaključni prireditvi. Tudi himno našega projekta so pod

vodstvom učiteljice Alenke Kovačič Divjak hitro usvojili.

Arhitektki Meta Kutin in Nataša Jesenšek Koder sta z

učenci dokončali 3D grafit, ki prikazuje zastave vseh

partnerskih držav ter njihove pomembne zgradbe.

Z razstavo vseh del, ki so nastala v tem tednu in tudi prej

pri pouku, se je gostovanje naše šole počasi zaključevalo.

V jedilnici je sledila zaključna prireditev, kjer so vsi

učenci zapeli našo himno. Učenci vsake posamezne

države so pogumno nastopili s točko, ki so jo pripravili. Z

zaključnim plesom se je naše gostovanje sklenilo.

Skupaj z gosti so naši učenci in učitelji mentorji ter

drugi preživeli nepozaben teden, postali prijatelji in skupaj

ustvarjali. In kot pravi naša himna - naredili smo ta svet

prijazen, toleranten in lep, kjer lahko skupaj živimo v miru.

VSEBINAź Mi zmoremo več 3

ź Nam vedno nekaj dogaja 13

ź Naše pero 19


MI ZMOREMO VEČ

Pia Sivec, 7. b in Eva Figelj, 7. c

IZLET NA DOLENJSKO (ERAZMUS+)

Dne, 1. 6. 2016, smo se odpravili na Dolenjsko v sklopu projekta

Erasmus+.

Naš prvi postanek je bil v Kostanjevici pri Krki. Odpravili smo se v

tamkajšnjo Ljudsko šolo, kjer se nahaja tudi Muzej kulturne

dediščine.

Z zanimanjem smo poslušali vodičko, ki nam je predavala o

njihovi bogati zgodovini in umetnosti.

To je njihova

najznamenitejša

umetnina. Imenujejo jo

Ženska z otrokom.

Z velikim zanimanjem smo opazovali dela tamkajšnjih

umetnikov.

Po ogledu notranjosti smo si ogledali še zunanjost. Pokazali so

nam najdaljši mozaik v Sloveniji, ki meri 185 m.


MI ZMOREMO VEČ

Pot nas je vodila skozi bližnji park pri Krki, kjer je bilo moč videti

veliko naravnih lepot.

Naša tretja postaja so bile Pleterje. Tam smo si ogledali kmetijo s

tradicionalnim kozolcem, ki spada med ene izmed največjih.

V kozolcu so nam prav tako pripravili likovne delavnice, na

katerih smo izdelali svoj lastni kozolec.


Družbo so nam delale tamkajšnje živali, kot so kokoši, koze, petelin, svinja in pes.

Ko sva raziskovali okolico samostana, sva naleteli na priložnost za razvijanje najinih fotografskih in umetniških sposobnosti ter

posneli nekaj fotografij narave.

Po končanih delavnicah smo se odpravili do bližnjega

kartuzijanskega samostana v Pleterjah.

MI ZMOREMO VEČ


Iz samostana nas je pot vodila nazaj v okrožje panonskih hiš, kjer smo si lahko vzeli malo odmora.

Po dolgem dnevu raziskovanja smo varno prispeli nazaj na dvorišče naše šole.

In tako se je končal nepozaben dan z učenci gosti.

MI ZMOREMO VEČ


V petek 3. junija so se v šolski telovadnici tretjo šolsko

uro zbrali vsi gostujoči učenci ter učenci, ki so pri projektu

sodelovali in se skupaj naučili plesa. Ples na pesem

ameriškega pevca Bruna Marsa in angleškega producenta

Tu je nekaj začetnih korakov…

Pia Sivec, 7. b in Eva Figelj, 7. c

ZAPLEŠIMO SKUPAJMarka Ronsona - Uptown funk so se pod vodstvom

učiteljice Nade Bambič hitro naučili.

Ples so le nekaj ur kasneje zaplesali na zaključni

prireditvi.

MI ZMOREMO VEČ


Na zaključni prireditvi. Goste smo popeljali tudi v mestno središče.

MI ZMOREMO VEČ

Ajda Justin, 7. b

V sredo, 20. aprila, smo se učenke, ki smo aktivne na

literarnem področju pod vodstvom profesorice za

slovenščino in ruščino, Petre Jesenovec, odpravile na

podelitev nagrad za literarno-likovni natečaj Slovenski

dnevi knjige. Na njem je bila nagrajena naša učenka 9. b

razreda Nina Gajser, ki je s svojim odličnim spisom z

naslovom Odgovor angleške kraljice postala ena od

nagrajenk.

Natečaj je bil razdeljen na pet starostnih stopenj za

vsako pa je bila določena druga knjiga. Za zadnjo stopnjo,

v kateri je tekmovala Nina, je bila izbrana knjiga Pismo

angleški kraljici katalonskega pisatelja Vicença Pag?sa

Jord?ja, ki govori o dosmrtnem zaporniku Joanu Ferreru,

ironija pa se skriva v tem, da je Joan nesmrten. Zato piše

kraljici, da mu ta pomaga uresničiti njegovo željo po

minljivem življenju. Sodelujoči na literarnem natečaju so

morali napisati odgovor kraljice nesmrtnemu ujetniku. Ker

se je Nina dobro uživela v vlogo kraljice, je bila zato

nagrajena.

Tri učenke in učiteljica smo v sredo posedle pred oder

na Mestnem trgu v Ljubljani ter si ogledale podelitev, na

kateri smo slišale odlične in zanimive zgodbe drugih

nagrajencev. Po prireditvi smo se odpravili v prostore

Društva slovenskih pisateljev, kjer smo imeli zanimiv

pogovor z gospodom Petrom Svetino, pisateljem ter

pesnikom za mladino in odrasle. G. Peter je nagrajencem

podpisal njihova priznanja. Podelitev smo zaključili z

manjšo pogostitvijo.

UČENKA NAŠE ŠOLE NINA GAJSERNAGRAJENKA NATEČAJASLOVENSKI DNEVI KNJIGE


Angleška kraljica,

Elizabeta II. Britanska

Buckinghamska palača SWI London

London, konec 20. stoletja

Zapornik John Smith (rojen Joan Ferrer)

Zapor *****

Anglija

Dragi John Smith!

Vaša zgodba me je prevzela. Priznam, da sem se v

zgodbo Vašega življenja zelo vživela in niti za trenutek

nisem pomislila, da lažete. Vaši opisi so bili zelo natančni.

Zaznala sem Vaš upor glede prelivanja krvi v imenu vere

oziroma, da se vam zdi, da je potrebno složno živeti -

različni in enakopravni. Mislim in upam, da se je danes svet

spremenil. Še vedno je veliko rasnih diskriminacij, toda

upam, da jih bo vedno manj, da jih kmalu ne bo več. Vaša

opredelitev nesmrtnosti je omembe vredna. Kakor ste

opisali, ko ste hodili med križarskimi vojnami in med kugo

po svetu, da je nesmrtnost prej hudičeva kazen kot pa

božji dar. Ne morem si predstavljati, kako je hoditi mimo

ranjenih in mrtvih, nedolžnih ljudi. Oprostite, toda Vaša

želja po smrtnosti se mi je sprva zdela vse prej kot

razumna. Toda tega, kar se je zgodilo, ne moremo

spremeniti. Vseeno, kakor se za kraljico spodobi, sem

morala o Vas izvedeti več, če sem vam želela pomagati.

Moji uslužbenci so o Vaši preteklosti oz. pod vsemi imeni,

za katera ste se izdajali, preverili, če so jih kdaj v zgodovini

zapisali. Pisnih dokazov smo našli bolj malo, toda dobili

smo potrdilo o Vas od Vaših še živečih prijateljev. Tudi o

legendi Vašega meča spatho igneo nismo izvedeli prav

veliko. Kakor da bi ga vzel sam hudič. Kljub temu so moji

MI ZMOREMO VEČ

zvesti uslužbenci pregledali vse muzeje, grajske kleti … in

naleteli smo na star meč, ki naj bi nastal v 11. ali 12. stoletju.

Če se ne motim, ste se Vi rodili v 11. stoletju in pri

triindvajsetih letih izdelali meč spatho igneo ter naredili

nespametno (oprostite izrazu) kupčijo s hudičem. Torej bi

po mojih izračunih to moral biti Vaš meč, spatho igneo!

Moji uslužbenci so mi še istega dne izročili Vaš meč, za

katerega sem jih prosila. Toda brez skrbi, nihče ne ve, da so

ves čas iskali podatke in meč iste osebe. Ne vedo za Vaše

pismo in nesmrtnost. Vaša skrivnost je pri meni na varnem.

Torej, ko so mi izročili meč, sem ravno igrala šah s svojim

vnukom Williamom. Naredil je zadnjo potezo, šah mat.

Takrat sem se spomnila na Vaše zgodbe o šahu in o tem,

kako je ta meč Vaša zadnja poteza. Šah mat. Ugotovila sem,

da lahko uničiva Vaše prekletstvo. V pismu ste me prosili,

naj Vas usmrtim, a ste mi tudi natančno opisali, da je

vsakdo, ki Vas je poskušal raniti ali celo ubiti, na koncu sam

umrl. Torej bi rabin, ki bi Vas usmrtil, umrl, Vi pa ne … To

pomeni, da je usmrtitev nemogoča. Vseeno vam bom

pomagala in vas izpustila iz zapora*****. Mislim namreč, da

obstaja možnost, da hudiča prelisičiva. Vašega premoženja

ne potrebujem, potrebujem pa svetovalca, ki bi s tako

dragocenimi izkušnjami, kot jih imate le Vi, pripomogel k

izboljšanju odnosov v svetu, k boljšemu načrtovanju

izobraževanja in razumevanja zgodovine. In z velikim

veseljem bi si ogledala Vaše zbirke dragocenih predmetov,

ki jih ni v naših muzejih, saj je očitno, da imate izbran okus

za umetnost … To pa takoj, ko Vam vrnemo svobodo -

smrtnost.

V Vašem pismu ste zapisali, da nikoli niste zares živeli

oziroma okusili življenja. Res pa je, da ste spoznali veliko

pomembnih oseb in morda tudi malce pripomogli k

razvoju umetnosti oz. šaha. V pismu sem začutila, da je

Vaše celo življenje kakor velika igra šaha. Dokler niste

spoznali individualnosti in ekonomskega sveta. Tako niste

več mogli samo spremeniti imena in živeti dalje. Država je

od Vas zahtevala dokumente in dokaze o viru dohodkov, za

katere ste porabili drugo in tretjo željo.

Kot kraljica tudi sama nisem življenja resnično živela:

vzravnana drža, nasmešek, pravilna govorica, izbrana

družba, dogovorjene poroke … Vem, kako se počutite, saj

sva "oba" nesmrtna. Jaz, ker življenja ne živim, Vi pa, ker ne

morete umreti oziroma zato, ker so vaši ljubljeni, kakor so

Emma, vaš oče in vaši prijatelji, kot je Marx ter Miss Grbo,

umrli. Tisoč let ste življenje opazovali in niste smeli

izstopati, da nihče ne bi izvedel za Vašo nesmrtnost.

Zagotovo ste v dvomih, češ da ste napravili vse, kar ste

lahko, in se ne da storiti ničesar več.

Brez skrbi, hudiča lahko resnično prelisičiva. Moj stari

prijatelj je eden izmed redkih pravih alkimistov v tem času.

Z njim sem se o Vašem meču pogovorila še isti dan. Rekel

je, da mu moram o lastniku in njegovi zgodbi povedati vse,

kar vem, če me zanima, zakaj si je hudič tako zelo želel ta

meč. Tako sem alkimistu vse povedala, saj se spozna na

čarodejstvo, kemijo, kozmične sile … Zaupam mu in Vaše

skrivnosti ne bo izdal nikomur.

Torej, kot sem Vam povedala, sem o Vaši nesmrtnosti in

kupčiji s hudičem obvestila prijatelja alkimista. Ime mu je

Val Paul Cobelo. Paul je svoje življenje potoval in naletel na

veliko nadnaravnih bitij in napisal kar nekaj knjig. Na poti je

preučeval taka bitja ter zbiral knjige o njihovem obstoju in

urokih. To me je vedno zelo zanimalo, toda, če Vam povem

resnico, se mi je Paul vedno zdel malo nor in nisem mogla

verjeti, da kaj takega obstaja. Ko sem bila mlada, sem

Napisala: Nina Gajser, 9. B

Mentorica:prof. slovenščine Petra Jesenovec

MI ZMOREMO VEČ


verjela v čarovnijo in s Paulom sem želela pobegniti iz

Anglije. Toda kmalu so me vsi graščaki in uslužbenci

spravila na trdna (kraljevska) tla. Tedaj sem nehala verjeti v

čarovnijo, a prijateljstvo s Paulom sem obdržala. Na to sem

ponosna, še posebej zdaj, ko je on Vaša edina možnost, da

se osvobodite tega prekletstva.

Naj se vrnem k Val Paulu in Vaši smrtnosti. Val Paul je

našel knjigo o hudiču. Piše, da hudič spreminja podobe

(Kot npr. takrat, ko vas je obiskal na Portugalskem v celici,

oblečen v suknjič in kravato ...) in je prav tako nesmrten.

Hudič je zaradi slabih dejanj postal nesmrtna sila, ki naj bi

bila nasprotna Bogu. Vaš meč je želel, ker si je z njim

nameraval vzeti življenje. To pa ni mogoče, saj je nesmrten.

Paul je našel knjigo, v kateri je zapisano, da je nesmrtnost

lahko odpravljena, če je oseba, ki jo je "zagrešila", tudi

smrtna. Kajti samo nesmrtna bitja lahko napravijo

nesmrtnost drugim bitjem. Zato ti je tudi hudič lahko

izpolnil želje, ker je nesmrten. Razumete John? Vaša edina

možnost do staranja je, da se stara tudi hudič sam. Ampak

ker vemo, da si hudič to sam želi - saj si je nameraval vzeti

življenje z Vašim mečem - bomo lahko izničili prekletstvo.

Vaše in hudičevo.

Ko se je Paul poglobil v knjigo, je v zadnjih 100 straneh

videl luknjo. V njej je našel zvitek. Glasil se je Prerokba,

zapisano je bilo tudi tole:

"Izučeni šahist, lačen življenja,

bo premagal hudiča,

ko se bo le-ta naučil dobro živeti."

Čudno, kajne? Zvitek je v metaforah opisal Vašo in

hudičevo usodo. S Paulom misliva, da ta zapleteni zapis želi

povedati, da boste premagali hudiča, ko bo ta postal

navaden smrtnik. Kajti tako boste izničili svojo prvo željo in

postali smrtnik tudi Vi sami. Mislim, da so Vam višje sile

vseeno načrtovale srečen konec, morda so le čakale, da

dozorite in doumete bistvo življenja - ljubezen. Ne pa

denar. Čutim, da to, da ste mi pisali, ni naključje niti to, da

ima moj stari prijatelj alkimist Val Paul Cobel prav to knjigo,

ki jo potrebujete. Vendar pazite, v zvitku piše, da

prekletstvo lahko izniči le Vaš mogočen meč. Izročiti ga

morate hudiču, medtem pa morata skupaj izgovarjati

uroke, ki so zapisane na zvitku.

Vem, da so bile Vaše tri želje bolj plod strahu in lenobe.

Toda v življenju ste vlagali v arhitekturo, umetnost, kulturo

in igrali neverjetne partije šaha. Res neverjetno življenje,

kakor igra sama. Če se vrnem k Vašemu srečnemu koncu.

Sedaj boste lahko okusili ljubezen in življenje samo. Vse

skupaj pomeni, da morate meč (ki je pri meni na varnem) le

izročiti hudiču, izreči naslednje besede in svobodni boste

oziroma spet se boste starali in lahko živeli:

"Bog premika igralca, in ta figure.

Kateri bog, za Bogom, mota votek

prahu in časa, sanj in smrtne ure?"

To je res neverjetno! V času, ko boste pismo že prebrali,

Vam bom uredila papirje in tudi vir dohodkov - zaposleni

boste kot moj osebni svetovalec. Toda brez skrbi, lahko

boste uživali v življenju in ga končno izkusili do konca.

Takoj, ko napišem Vašo odpustitev iz zapora, Vas pridem

osebno iskat. Nato se bomo z mečem in Val Paulom

odpravili na miren kraj, kjer bomo poklicali hudiča, in Vaših

in hudičevh nesmrtnih dni bo konec.

Rada bi se Vam zahvalila, ker ste me spomnili, kako

pomembno je razmišljati o tem, kako lahko pomagamo

drugim in ne le sebi. Veselim se najinega skupnega

sodelovanja. Življenje je polno vzponov in padcev in vem,

da prihajajo boljši časi …

S kraljevskimi pozdravi,

Elizabeta II. Britanska, rojena Elizabeth Alexandra Mary

MI ZMOREMO VEČ



NAM VEDNO NEKAJ DOGAJA

V četrtek, 17. 12. 2015, sem skupaj s snemalcem in

voditeljico Ano iz oddaje Infodrom obiskala poštni center

v Murglah, kjer smo si ogledali potek pošiljanja pisem.

Poleg ogleda pa sem skupaj z gospodom Benčičem,

zaposlenim pri Pošti Slovenije, naredila tudi intervju, ki

smo si ga lahko ogledali v oddaji infodrom, in sicer še isti

dan ob 18.00.

Ker sem kot mlada novinarka prvič stala pred

televizijskimi kamerami, me je nekoliko dajala trema, a ko

sem spoznala, da se, če se bom zmotila, ne bo zgodilo nič

hudega, sem kaj hitro tremo pustila za sabo. V uvodnem

delu snemanja ali kot sem se naučila od strokovnjakov -

Manca Kos, 8. a

SNEMANJE PRISPEVKAPOŠTA ZA ODDAJO INFODROM

reporterju, sem nagovorila gledalce, nato pa sem svoje

pismo oddala v nabiralnik. Pismonoša je moje pismo

skupaj s pismi, ki so bila v nabiralniku, odnesel v notranjost

poštnega centra. V njem poteka sortiranje, stapljanje,

pošiljanje pisem in drugi zanimivi postopki, ki smo jih

lahko videli v oddaji. V samem jedru poštnega centra smo

lahko v oddaji spremljali pot mojega pisma in ostalih

pošiljk. Snemanje oddaje je trajalo dobri dve uri. Na koncu

snemanja pa sem dobila v spomin na snemanje tudi

Infodromovo majico, Poštni center Slovenije pa je meni in

zaposlenima pri RTV Slovenije podaril tudi darilce.



Pia Sivec

Sprehod po parku, vožnja z javnimi prevoznimi

sredstvi, večerja v restavraciji, ipd. vedno večje število ljudi

svoj prosti čas namenja elektronskim napravam, ki nam

omogočajo komunikacijo z ljudmi s celega sveta, igranje

igric, brskanje po spletu, poslušanje glasbe, itd. Želela sem

izvedeti, kako uporabljajo mobilnike učenci predmetne

stopnje na naši šoli. Ta anketa je zgolj informativna. Za

statistične rezultate bi jo morali izvesti v vseh razredih

predmetne stopnje.

V anketi je sodelovalo 117 učencev.

Že iz prvega vprašanja je bilo razvidno, da le majhen

odstotek (5,4%) učencev nima telefona, kar za današnji čas

ni tako presenetljivo. Od teh ga večina uporablja za

osnovni namen - za komunikacijo prek sporočil in za

telefonske pogovore.

Veliko učencev pa uporablja telefon tudi za

preganjanje dolgčasa. Poleg sporočanja je najbolj

popularno opravilo na telefonu poslušanje glasbe, pri

katerem večina učencev pogosto uporablja slušalke, kar

ima lahko dolgotrajno slab vpliv na naš sluh. Poleg tega pa

je mobilni telefon uporaben tudi za brskanje po spletu,

igranje igric in nenazadnje vedno bolj popularno

komunikacijo prek socialnih omrežij. Največje število

uporabnikov ima mail, ki je ena najbolj uporabljenih

internetnih funkcij v tem času, takoj za njim pa sledi veliko

mlajši Facebook, ki je nastal leta 2004. Nevarno pa se bliža

še mlajši Snapchat, ki ga je moč uporabljati šele od leta

2011. Druga priljubljena omrežja so še Twitter, Instagram in

Vine. Zelo malo učencev je takih, ki ne uporabljajo

nobenega od zgoraj naštetih omrežij. Najmanj učencev je

pri vprašanju V katerih primerih posežeš po telefonu?

označilo odgovor "ko si v zadregi", ki je bilo po mojem

mnenju zavajajoče in nejasno zastavljeno, saj zadnje čase

opažam, da veliko ljudi uporablja telefon na javnih

ANKETA O ELEKTRONIKI

prevoznih sredstvih, pri pogovoru iz oči v oči, ko ne

poznamo ljudi okoli sebe, ipd. Rezultati so pokazali, da

večina učencev v svojem prostem času uporablja telefon

od 10 do 30 minut na dan, le redki pa ga uporabljajo pod

10 min. Dejstvo, ki bode v oči, je, da kar 27 učencev

uporablja telefon več kot 2 uri na dan, s čimer krepko

prekoračijo meje priporočljivega. Anketa je tudi zelo jasno

pokazala, da jih veliko med obroki ne uporablja

elektronike, kar je zelo spodbudno. Kot vedno pa je bilo

nekaj učencev, ki odstopajo in redno uporabljajo svoje

mobilne naprave med prehranjevanjem. Največ učencev

ima v lasti dve elektronski napravi, kar nekaj pa je takih, ki

jih imajo več kot tri. Odgovori na zadnje vprašanje so

pokazali, da jih kljub prepovedi rabe mobilnih telefonov v

šoli 7 odstotkov učencev v času pouka redno uporablja in

da mobilnega telefona le 70 % učencev med poukom ne

uporablja.

Rezultati ankete so pokazali, da veliko mladih pretirano

uporabl ja svoje mobi lne naprave, k i postaja jo

popularnejše tudi pri mlajših generacijah, kar lahko vodi

tudi do težav pri učenju in branju, nenazadnje pa tudi k

depresiji in drugim zdravstvenim težavam.



Ajda Justin, 7. b

Obisk 31. Slovenskega knjižnega sejma

V Cankarjevem domu smo v petek, 27.11.2015, učenci

izbirnega predmeta šolsko novinarstvo ter nekateri učenci

dodatnega pouka slovenščine pod vodstvom učiteljice

Nuše Drinovec Sever obiskali 31. Slovenski knjižni sejem.

Vsako leto v treh nadstropjih Cankarjevega doma

poteka Slovenski knjižni sejem. Na njem se predstavi več

kot 100 slovenskih založnikov, ki razstavljajo vso aktualno

ponudbo slovenske in tuje literature.

Po prvi šolski uri smo se nasmejanih obrazov odpravili

na knjižni sejem. Preden smo se razkropili po sejmu, smo si

ogledali Veselo šolo s Pižamo, zabaven kviz z nagradami, ki

ga je vodil slovenski raper, igralec, komik in prevajalec

Boštjan Gorenc. Nato smo si ogledali sejem in si kupili še

nekaj zase. Ob 10.30 smo se zbrali in poslušali debato z

Vinkom Möderendorferjem ter dijaki srednjih šol z

naslovom Fejstbukerji, na kateri je predstavil svoj novi

mladinski roman Kit na plaži.

SKOK MED KNJIGE

Založba z najbolj izvirnimi Slovenskimi knjigami je

postala Mladinska knjiga, ki je imela tudi največjo stojnico.

Ob koncu našega obiska smo lahko glasovali za knjigo

leta, veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma. To je

postala Kuhinja v dvoje avtorjev Andreja Valene in Anje

Maležič.

V šolo smo se vrnili ob koncu pete ure.

Na predstavitvi romana Kit na plaži

Ajda Justin, 7. b

OGLED RTV SLOVENIJA



Ogled oddaje Dober dan

V petek, 8. 1. 2016, smo se učenci šolskega novinarstva

udeležili ogleda Radija in Televizije Slovenija. Najprej smo si

v zakulisju ogledali oddajo z naslovim Dober dan. Tema

oddaje je bila Lepota ali slepota. Zelo zanimivo je bilo, saj je

oddaja potekala v živo .Voditeljici je bilo ime Ana Tavčar.

Njena gosta pa sta bila plastični kirurg Uroš Ahčan ter

psihologinja Eva Kovač. Pogovarjali so se, ali je lepota res

tako pomembna v življenju? Večini ljudi to je. Med

pogovorom so ugotavljali,da zunanja lepota še ne

pomeni,da bomo zaradi nje uspešni v življenju, saj je razlog

uspeha tudi v notranji lepoti. Med občinstvom pa so bili

tudi Erik Ferfolja in še mnogi drugi nekdanji manekeni.

Oddaja je potekala v studiu št. 2, ki je tudi drugi največji

studio na Televiziji Slovenija.

Ogled oddaje Vem!

Zatem smo si ogledali studio 1, ki je največji studio na

RTV Slovenija. Tam nas je pričakal športni novinar in

simpatični voditelj oddaje Vem! Saša Jerkovič . Pred

snemanjem se je še malo pošalil,tako da je svoje mesto

voditelja prepustil zadržanemu Janu Kovaču. Mesto

tekmovalcev so prevzele Manca Kos, Pia Sivec in Eva Figelj.

Voditelj Saša Jerkovič kali novega voditelja Jana.



UČENCI ŠOLSKEGA NOVINARSTVA:

Ajda Justin 7. b Alina L. F. 7. c Jan Kovač 7. c Ajda Penuš 7. d

Pia Sivec 7. b Eva Figelj 7. c Neža Osredkar 7. c Manca Kos 8. a

Arhiv in garderoba

Po ogledu studia 1 smo spoznali, kam odhajajo različni

organizatorji oddaj po pripomočke. Med njimi so bili

najrazličnejši predmeti od pisalnega stroja do čelad iz 2.

svetovne vojne. Nato smo si ogledali tudi moško in žensko

garderobo, ki je od tal do stropa napolnjena z različnimi

oblačili. Med njimi so se znašle tudi obleke iz srednjega

veka in kostumi živali. Če pa za določeno osebo ne najdejo

pravega kostuma, jih v skrajnem primeru sešijejo šivilje,

sicer pa jih poiščejo na spletni trgovini Bolha ali pa

pokličejo različne trgovine z oblačili. Takšno garderobo bi

si želela vsaka ženska, saj je bilo v njej najmanj deset polic

različnih čevljev. Pred odhodom na radio smo si ogledali

še, kako naličijo voditelje ali igralce. Make up in ličila so zelo

močna, saj televizijske kamere posnamejo drugačno sliko,

kot je tista v resnici.

Ogled radia

Po ogledu Televizije Slovenije smo obiskali prostore

nacionalnega radia, kjer nas je sprejela predstavnica za

odnose z javnostmi, gospa Špela. Popeljala nas je po

prostorih radijske hiše.

Na začetku našega ogleda smo se seznanili s kratko

zgodovino o delovanju radia ter o postajah, ki še delujejo v

sklopu RTV (Radio SI, Prvi program, Val 202 ter ARS) .

Spoznali smo se tudi z vrstami glasbe, ki jih predvajajo.

Nato smo odšli v prostore Vala 202, v katerih smo se

pogovorili z znanim radijskim voditeljem Andrejem

Karolijem , ki nas je seznanil z za nas novo zvrstjo glasbe.

Etno glasba je ljudska glasba, spremenjena v moderno.

Imeli smo tudi prijeten pregled o zvrsteh glasbe, ki jo

danes poslušamo mladi (Pop, Rock, kpop, Elektro). Da pa je

bil ogled še zanimivejši, so nam zaposleni na radiu pokazali

snemanje in montažo zvočnih posnetkov, ki so jih kasneje

predvajali po radiu. V vlogi radijskih voditeljic sta se

preizkusili Neža O. in Alina L. F., ki sta se med seboj

intervjuvali in izvedeli nekaj novega druga o drugi. Naš

ogled radia smo zaključili z odgovori na vprašanja, nato pa

smo se na žalost vseh morali raziti, saj smo se morali učenci

šolskega novinarstva vrniti v šolo.



Manca Kos, 8. a

Obisk mladinskega pisatelja, pesnika in dramatika

Andreja Rozmana Roze ob zaključku bralne značke

V ponedeljek, 11. 4. 2016, je končno prišel dan, ko nas je,

vse mlade bralce, ki smo opravili bralno značko, obiskal

vsestranski umetnik in dobitnik Prešernove nagrade -

Andrej Rozman Roza. Andrej Rozman Roza je priljubljen

mladinski pisatelj, prevajalec, dramatik, igralec in pesnik, ki

piše za vse generacije. V začetku dneva se je najprej

predstavil mlajšim bralcem razredne stopnje Osnovne

šole Vič, ki jih je razveselil s svojimi izbranimi pesniškimi

deli. Popeljal jih je v svet domišljije in fantazije z

interpretacijo in dramatizacijo svojih najbolj znanih pesmi

ROZIN DAN - DAN ZA KNJIŽNO ZABAVO

za otroke. Tako so učenci prisluhnili recitaciji pesmi Mleko.

Kot že naslov pove, je tema pesmi mleko, ki ne želi postati

kakav, saj bi se s tem odreklo svoji belini. Ker se boji za svojo

identiteto, vzkipi in ponori ter se za svoj obstoj bori.

Da bi spodbudil delovanje sivih celic mlajših učencev,

jim je zastavil tudi nekaj svojih avtorskih ugank, na katere

so malčki s skupno močjo uspešno odgovorili. Kot pravi

zvezdnik je učencem od 1. do 5. razreda ob koncu svojega

nastopa delil svoje avtograme.

Po končanem nastopu za mlajše učence smo bili na

vrsti starejši. Nam je Rozman Roza recitiral in nam z živim

nastopom pričaral živ vpogled v sodobnega Povodnega

moža, ki ga je napisal po zgledu balade našega največjega

pesnika, Franceta Prešerna. Kmalu smo ugotovili, da vse

več pesnikov modernizira klasične slovenske pesnike, da

bi staro slovensko literaturo v podobi nove približali

mladim bralcem. To je storil tudi naš gost Andrej Rozman

Roza s svojo Urško, ki je na nastopih na osnovnih šolah ena

najbolj priljubljenih točk.





Pozdravljeni. Povedal vam bom nekaj o glasbenih

dogodkih, ki se dogajajo na Osnovni šoli Vič.

Na naši šoli smo na glasbenem področju zelo dejavni.

Nekaj glasbenih dogodkov bom naštel in jih opisal. Prvi, ki

ga bom opisal, je Letni koncert učencev OŠ Vič. Vodi ga

gospa Alenka Kovačič Divjak, učiteljica glasbene

umetnosti. Na njem nastopa kar 250 učencev in učenk.

Pevska sobota je drugi dogodek. Vodi ga prav tako

učiteljica Alenka K. Divjak. Ustanovljena je bila, ker šolski

urnik ne dopušča, da bi mladinski pevski zbor imel skupne

vaje. Dopoldne ima zbor vajo po glasovih, popoldne pa

skupno vajo. Učenci doma sami spečejo sladice, za kosilo

imajo pice, po vajah pa gredo na sprehod. Pevske sobote

se po navadi udeleži od 40 do 50 učencev. Sledi Novoletni

dobrodelni koncert. Tudi tega vodi učiteljica glasbene

umetnosti. Zbrani denar iz koncerta gre v Vičkov sklad, ki

pomaga otrokom z nižjim socialnim statusom. Proslave

imamo tudi ob Prešernovem dnevu, ob dnevu državnosti

ter božiču. Te prireditve vodijo učiteljice slovenščine. Petka,

13. 5. 2016, smo na šoli imeli posebno prireditev, na kateri

OŠ VIČ IMA DOBER POSLUHJan Kovač, 7. c

so učenci peli, igrali in plesali v zahvalo za darila

organizacije ŠKIS v sodelovanju pri projektu 20 za 20.

Ustanovitelj tega projekta je bobnar skupine Elvis Jackson

Marko Soršak. Podarili so nam set bobnov in akustično

kitaro. To šolsko leto so na našo šolo na izmenjavo prišli

učenci šol iz drugih držav v sklopu projekta Erasmus +.

Učenci OŠ Vič so imeli nastop ob njihovem prihodu. Tudi ta

nastop je vodila učiteljica glasbene umetnosti Alenka K.

Divjak. OŠ Vič nastopa tudi za upokojence. Nastope za njih

tudi organizira gospa Alenka K. Divjak. Na naši šoli je veliko

glasbeno nadarjenih učencev. Naj jih nekaj naštejem: Tina

Torkar, Ana Grčar, Jana Gorjan, ki igra na violino, ter Tadej

Pance, ki je zelo perspektiven mladi saksofonist. Vsi se

inštrumentov učijo v Konservatoriju za glasbo in balet v

Ljubljani.

Učenci in učitelji OŠ Vič se veliko posvečamo glasbi in

zagotovo bodo v prihodnosti nekateri učenci odlični

glasbeniki.


NAŠE PERO

NAJA MAVRIČ, TAJA KOŠAK, ZARJA SLEJKO:

O VESELJU

Rožice cveto,

drevo se ima lepo.

Ptički se veselijo,

mladičke si želijo.

Otroci se igrajo,

radi se imajo.

NELI VEDENIK TODOROVIĆ:

MAMICA MOJA

Mamica, kako te imam rada,

sama grem spat.

Mamica, kako te imam rada,

v posteljo grem knjigo brat.

Potem zaspim in

lahko noč mamica ti zaželim.

ADNAN ŠABIĆ:

SVINČNIK IN RADIRKA

Svinčnik mi nagaja,

pade mi na tla,

pa pisati še ne zna.

Radirka priskoči na pomoč

in zradira črke proč.

ALINA ŽIBERNA, ANŽE ŠOLAR, JAKA TRILLER:

ČEZ POTOK

Fantič je preplaval potok

in zagledal prelep je otok.

Skočil je iz potoka

in zagledal čoln.

Stekel je v čoln

in odveslal

kot veseli klovn.

Prispevki 2. a oddelka,

mentorica: Petra Peljhan

NIKITA CERINŠEK:

PO POTI

Rada grem po poti,

prijateljem nasproti.

Tam, kjer potok žubori,

tam, kjer rožica cveti.

Rada vidim srnico,

tako, kot mojo mamico.

Rada grem nazaj po poti,

staršema nasproti.

NAJA MAVRIČ, TAJA KOŠAK, NIKITA CERINŠEK:

ZOBEK

Zobek mi je izpadel,

padel mi je na tla.

Zobna miška je prišla,

vzela zobek in odšla.

JAKA TRILLER, ALINA ŽIBERNA, ANŽE ŠOLAR:

LETNI ČASI

Pozimi rad delam snežaka,

potem me čaka dobra omaka.

Spomladi rad delam na vrtu,

na kmetiji pri črnem krtu.

Poleti grem na morje,

med tem pa traktor orje.

Jeseni delam kompot,

in ga shranim v sod.

DINO RAVMANOVSKI:

ROŽICE

Zunaj je toplo,

rožice cveto,

rade se smejijo,

ptički žvrgolijo.

Matej Žuber

KAJ BOM KO BOM ODRASEL/A?

-Veterinarka,ker imam rada živali. Gaja Jakupec

-Frizerka zato, ker rada delam lepe frizure. Ela Olja

Malnar Kobal

-Kuharica zato, ker rada pečem peciva. Aleša Kovačič

-Ker rada učim otroke, bi bila učiteljica. Ula Krištofelc

-Ko bom velik, bom nogometaš, da bom zaslužil veliko

denarja. Ali Čehajić

-Rad bi bil arheolog, ker me zanima, kako so živeli

včasih.


NAŠE PERO

Učenci 2. e Učenci 3. a,

mentorica: Maja Rožanec

Po obisku Andreja Rozmana Roze ob zaključku bralne

značke so učenci 3. A oddelka napisali svoje pesmice po

zgledu pesmi Andreja Rozmana Roze Mleko (Mleko ni

želelo postati kakav.).

Zarja Krašovec

PARADIŽNIK

Ko iz vrečke na mizo priteče,

paradižnik reče:

"Le kaj bo z menoj?"

"Stoj!" zakriči.

"Saj bi me skoraj sploščili.

Res srečo imam,

da skotalil sem se stran.

Naj vas je sram!"

"Pica bo kmalu narejena",

reče gospa.

Paradižnik pa teče,

kar se hitro da.

"Do konca življenja,

paradižnik ostanem.

Pica nikoli ne nastanem."

To reče in spet naprej teče.


NAŠE PERO

Nina Jereb

KROMPIR

Ko iz trgovine na pult pade,

krompir zasliši nekoga, ki reče:

"Še malo, pa Andrej bo vstal,

zato mu zdajle spečem krompir."

Krompir od groze se skoraj olupi:

"To pri moji veri, ni mogoče!

Da ob lepoto bom in dober okus,

to je velik gnus!"

A bolj, ko se jezi,

kaj bo z njim,

od spodaj ga žge

vroč plin.

"Jaz krompir za vedno bom ostal

in nič drugega."

Iz ponve ven je vstal

in v svet se podal.

"Za vedno bom krompir

in nikoli pečen."

je vpil še,

ko je na tleh ležal.

Lina Primc

PAPIR

Ko iz omare na mizo pridrvi,

zasliši majhno bitje, ki govori:

"Še malo pa Anin rojstni dan bo,

zato ji narišem risbico."

Papir se od groze skoraj zmečka:

"Saj to ni mogoče,

z mize bom skočil."

Dirjal je in dirjal po sobi.

Mala postava ga ni ujela.

Papir prišel je do okna in rekel:

"Prosim veter, odpelji me!"

Odletel je v širni svet,

ostal je bel.

Vpil je: "Bel bom ostal!"


NAŠE PERO

Neža Petelin

GROZDJE

Ko iz vinske trte grozdje nastane,

sliši nekoga šepetaje reči:

"Takole, še malo, pa bo prišel Tine,

zato mu že zdajle naredim rozine!"

Grozdje od groze skoraj zgnije:

"To ni mogoče!" glasno zavpije.

"Jaz da rozina bom?! Nikdar, nikoli!

Preveč sem ponosno,

da to si dovolim!"

Grozdje začelo še bolj je vpiti.

Zaradi vpitja je padlo na tla.

Zadnja beseda, ki jo je izreklo je bila ta:

"Nikoli ne bom shujšal toliko,

da bom postal rozina!"

je vpil, ko so ga pobirali s tal.

Aljaž Kostevc Redek

POMARANČA

Pomaranča sliši nekoga, ki reče:

"Kako že pomaranča sploh teče?"

"Seveda lahko,

le poglej dobro!"

Pomaranča od groze

se skoraj pokvari.

"Le kaj bom postala?!"

od groze kriči.

"Lahko, da bom sok,

to bo grozno!

Za vedno bom pomaranča,

nikoli pa sok."

"Te lepe oranžne ne zmore ta sok.

To bo pa res grozno. Le kaj pa mislim?

Umrla bom, pri moji veri."

In dere se še,

ko sok je že.


NAŠE PERO

Mark Celestina

OSTRŽEK (prirejeno po Carlo Collodi: Ostržek)

Za devetimi gorami je živel Pepe. Imel je zelo skromno

hišico. V njej je imel samo polomljen stol in razmajano

posteljo. Lotil se je izdelovanja lesene lutke. Ko ji je izrezal

oči, so te strmele vanj. Ko ji je izrezljal noge, je lutka

pobegnila. Ko so ljudje na cesti opazili lutko, ki je dirkala kot

dirkalni konj, so kar zijali vanjo. Ni si bilo mogoče

predstavljati, kako so se krohotali. Potem se je na cesti

pojavil orožnik. Lutki je rekel: "Stop!" A lutka se ni ustrašila.

Hotel je preprečiti hujšo nesrečo. Lutko je povlekel za nos

in jo izročil Pepetu. Pepe je lutki želel naviti ušesa, a je

ugotovil, da jih lutka sploh nima. Ko je prišel domov, se je

lotil dela. Lutki je pričel izrezovati ušesa. Ko je izrezal prvo

uho, se je uho spremenilo v pomarančo. Pomaranča je

padla na tla in iz nje je zraslo sadno drevo. Lutki so zrasla

nova prava ušesa. Od veselja je lutka skočila Pepetu v

objem. Pepe je lutko pobožal, objel in ji šepnil na uho: "Ti si

moj Ostržek." Od veselja je zacvetela tudi pomaranča.

Julija Batagelj

JELKA IN MUCA COPATARICA (dve pravljici v eni)

Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon in Muca Copatarice

Nekoč pred davnimi časi je živela Jelka. Šla je na tabor

in s seboj je vzela dežnik. Tam je zelo pihalo. Jelkin dežnik se

je razpel in Jelka je poletela. Pristala je pred čedno hišico.

Tok, tok, tok, je potrkala Jelka. Vrata ji je odprla muca

Copatarica. "O, Jelka, kar vstopi, nekaj imam zate". Jelka je

vstopila. Videla je toliko copat. "Pridi, Jelka! Glej, tvoje

copate imam". "O, hvala, muca Copatarica!" "Ni zakaj, lahko

prideš še kdaj." "Ja, z veseljem bi prišla." "Jelka, te bom že jaz

odpeljala nazaj, kjer si bila." "O, jeee! Bila sem na taboru v

Rožni dolini." "V redu, greva". Ko sta prišli na tabor, so bili vsi

veseli. In ni več pihalo. "Adijo, muca Copatarica!" "Adijo

Jelka, pridi še kdaj." "Ja, bom prišla!"

Mark Sever

JABOLKO

Ko iz vreče v lonec se strese,

jabolko zasliši nekoga, ki reče:

"Takole, še malo, pa Tine bo vstal,

zato že kar zdajle mu skuham kompot."

Jabolko od groze se skoraj posuši:

"To ni mogoče, pri moji veri!

Da ob belino bom in ob okus,

to, primojduš, je ostuda in gnus!"

A bolj, ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,

močneje od spodaj ga greje vroč plin.

"Do smrti bom jabolko, nikoli kompot!"

je vpilo še, ko so ga odstranjevali s tal.

Ela Hržič

JAGODA

Ko iz posodice pade jagoda,

zasliši nekoga, ki reče:

"Takole, še malo, pa Maj bo vstal,

zato že kar zdaj mu naredim jagodni sok."

Jagoda od groze skoraj umre:

"To ni mogoče, pri moji veri!

Da ob obliko bom, to ni mogoče!

Jaz da bom sok? Nikoli, nikoli!"

In se je zakotalila na tla

in lepa in čista se v svet

je podala.

"Jaz da sok bom?"

"Nikoli!" je vpila še, ko so jo

pobirali s tal.


NAŠE PERO

Učenci 4. d,

mentorica: Tina Klopčič Dobrić

Učenci 5. a,

mentorica: Tjaša Štular

TAJA VODIČAR

POČITNICE

Kdaj bo zazvonil zvonec,

da bomo šli na konec?

Morje čaka nas lepo,

kaj ni to res hudo?

Očka bi še malo spal,

ko na trobento sem igral.

Jaz že v avto hitim,

in se počitnic veselim.

Končno so počitnice,

morje kliče prav vse.

Ela Horvat

DEDI

Dedi stoji,

se veseli in

vedno njemu se dobro godi!

Dedi je prijazen,

vedno moj bo ostal,

vedno je pri meni

in ne vzame ga bav-bav!

Jaz in dedi,

skupaj bova ostala,

skupaj se igrala,

skupaj bova plesala.

Zala Gregorič

FRIZERKA LJERKA

V naši ulici ja frizerski salon,

v katerem diši, kot bi se polil najboljši šampon.

V njem dela frizerka,

ki ime ji je Ljerkal.

Ponavadi ureja ženske lase,

z veseljem pa striže tudi može.

Najraje pa frizira otroke,

ki jim ob koncu da bombone v roke.

Lan Sraka

UČITELJ DEBELINA

Učitelj Debelina, tak si kot mašina.

Veliko govoriš, nič nas ne naučiš.

"Učitelj, mi bi rad kaj znali" ,

oglasi se nadebudnež mali-

"Mi ne znamo nič,

nauč nas že kaj stric-"

Vzemi enciklopedijo,

preberi teorijo,

nauči nas že kaj,

do vsakdanjih mej.

Kristina Rous

PRODAJALKA

Dobila sem novo službo.

Postala sem prodajalka,

ki služi zlahka.

Po tekočem traku vse se vozi,

za ljudi in norčijo.

Bomboni, lizike in čokolada,

ta stvar je zdaj popularna.

Mnogi mulci tu kupujejo,

da vse stvari izginejo.

Jaz pa tam sedim

in skoraj nič ne dobim.

Sinoči sem se prikradla

in vse stvari ukradla.

Naslednje jutro je šef znorel in prekipel.

Marš tisti, ki je to storil.

Takoj sem zapustila trgovino

in za seboj pustila le drobtino.

Ana Lucija Imperl

ČISTILKA MILKA

Naša čistilka Milka je več kot čistilka.

Vedno prijazna je in nič ne vpije,

če se kaj polije.

Potem se vsi skupaj smejimo, če kaj nasmetimo.

Vedno je dobre volje, tudi če čisti nismo najbolje.

Tudi, če slab dan ima,

nas vseeno rada ima.

Ula Skvarča

ZIDAR

Opeke polaga, zaliva jih z malto.

Stene sestavlja, okna vgrajuje,

vrata postavi, a nebo je še vedno globoko nad nami.

Postavi še streho in delo konča.

Ja, ni še konec!

Da res se konča, mora priti še kakšen obrtnik ali dva!

Dan Kozjak

113 NA DELU

Za policiste je1+1=3,

ker se še učijo šteti.

Smejejo se jim še špageti,

ko punce gledajo kot magneti.

Zjutraj pištolo da za pas

in se postavi za prvo vas.

Za grm se postavi,

nam radar nastavi.

Nas v slabo voljo spravi,

on pa denar pospravi.


NAŠE PERO

Dan Kozjak

BANKIR

Ko posojam mu denar,

on misli da je car.

Medtem ko si deli dobiček,

meni ostane le za drobtine.

Njemu je bolj za BMW5,

jaz pa nimam za trolo 6.

Njemu hot-dog po glavi leti,

meni pa do solate več ni.

Ko on nakopava si dolgove,

meni daje hudičeve rogove.

A konec koncev vse ni tako slabo,

lahko bi bilo še bolj hudo.

GIB

Vse črke se gibljejo po prostoru,

tako iz njih nastanejo besede.

Premikajo se kot po velikem dvoru,

da jim med pravljico prav vsak bralec nasede.

Tudi ljudje imamo svoj gib.

Človek, ki ga nima,

ga na svetu ni.

Vsak ima svoj drugačen lik,

ki je lahko hladen kakor zima.

Če pa bi združili gib ljudi in besed,

dobili bi igro kot v gledališču.

Čeprav bila bi zmeda za na Bled,

bi bilo kot na otroškem igrišču.

Zdaj ste izvedeli, kaj je gib,

mehak, lep, nežen ali trd.

Da veliko jih je kot zelenih lip

in da včasih je gib lahko tudi grd.

Saj ko trda roka pade,

je naš srček vedno strt.

Lana Štravs, 6. c

mentorica: Petra Jesenovec


NAŠE PERO

Ajda Justin, 7. b Manca Kos, 8. b

Stopam po odru in se smehljam, saj mi je to naročila

moja menedžerka. Ne vem, kaj bi brez nje, povedala mi je,

kako naj se spoprimem s tremo. Če njene vaje ne bi

pomagale, sva imeli plan B - bebasto smehljanje,

recitiranje naučenega govora in smešna, a prav tako

naučena šala, da bi se zdela gledalcem zanimiva. V istem

trenutku so me gledalci lahko videli v popolni obleki, kako

se bebasto smehljam in maham. Njene vaje očitno niso

pomagale. Videla sem občinstvo, ki ploska in kriči, ter

ogromno deklet, ki jokajo od sreče, da me vidijo, ter več sto

rok, ki se stegujejo proti odru. Občutek je bil čuden, nisem

vedela, da imam toliko oboževalcev, in šele sedaj sem se

zavedala, kaj to pomeni. Nič več zasebnosti, o vsakem

mojem koraku bodo pisali v revijah, nadlegovali bodo tudi

mojo družino in prijatelje. Tisti trenutek sem razmišljala

samo o tem, da si slave ne želim. Upala sem, da nihče ne

opazi moje živčnosti in zaskrbljenosti. Ko mi je voditelj

izločil glasbeno nagrado, sem jo sprejela in bila vesela, a

moja želja po tem, da ne bi bila slavna, je ostajala. Namesto,

da bi zrecitirala pripravljeni govor, sem začela svoj zadnji

govor pred oboževalci in novinarji. Da bom to storila, sem

se odločila na odru. Vem, da to ni dobra ideja in da jo bom

morda kasneje obžalovala, saj sem sedaj polna adrenalina,

ampak govor, ki sem ga sestavila v glavi, je bil dober. Začela

sem govoriti, in ko sem prišla do dela, da bom zaključila

svojo glasbeno kariero, je v dvorani nastala smrtna tišina, ki

mi ni bila všeč, zato sem nadaljevala. Po kakšnih desetih

sekundah pa so se po dvorani razlegli žvižgi in buuu-ji, z

nekaterih strani se je slišal tudi jok. Končala sem in odšla z

odra. Vedela sem, da bodo vsi zelo razočarani in da bom

tarča nesramnih člankov še kakšen mesec. A to je bolje, kot

da mi paparaci uničijo mladost.

Med dodatnim poukom slovenščine smo se ob

letošnjih dosežkih slovenskega smučarskega

skakalca Petra Prevca pogovarjali o tem, kako bi

opisali svoje občutke, če bi bili zvezdniki. Takole se je v

to vlogo vživela učenka Ajda Justin iz 7. B oddelka.

ZDRAVILKA

Bil je večer kresne noči in luna je bila visoko na nebu.

Svetlo je bilo kot podnevi. Živali, krave, konji, psi in mački so

bili nekam čudno tiho, kot bi se poskrili pred prihajajočo

hudo uro. Kljub spokojnosti, ki je vladala, so moje misli

divjale. Vsako kresno noč, je moj sošolec Nik priredil veliko

kresno zabavo, na kateri smo se zbrali vsi mladostniki, željni

oddiha. Za dobro voljo je do sedaj vedno poskrbel velik

taborni ogenj, na katerem smo pekli hrenovke, kot pravi

taborniki, čeprav nobeden izmed nas v gozdu ne bi zdržal

več kot en dan. Težava je vedno nastala, ko so na zabavo

vdrli starejši študentje, z litri alkoholne pijače. Seveda so vsi

predstavniki moškega spola pograbili pijačo, kot da niso

pili že leta in tako so po nekaj požirkih tekli okoli ognja ter

oponašali divje živali, ki so se oglašale iz gozda, ob katerem

smo praznovali. Vsako leto je naše razgrajanje prestopilo

mejo, zato smo bili že dobri znanci s policaji, ki so naše

rajanje prekinili zaradi anonimnega klica o kaljenju miru ter

uživanju alkoholnih pijač mladoletnih oseb. Dogodki na

naši zabavi so se do sedaj vedno ponavljali kot, da bi bili del

začaranega kroga. Na naših praznovanjih je bil že nekaj let

običajen tek v gozd, v katerem smo se skrili pred policisti,

med tem pa smo se tudi vedno zabavali. Na lanskem

praznovanju pa ni potekalo vse tako, kot sem želela, saj

Moj navdih so bili filmi serije Star Wars ter pogled

na naš planet, ki ga ljudje košček za koščkom

uničujemo z naglimi, nepremišljenimi dejanji, ki so

nam lahko v sramoto.

Z zgodbo sem želela ljudem sporočiti, naj ne

ravnajo sebično, temveč naj pomagajo svojemu

prijatelju, sosedu, sošolcu tudi sovražniku, saj nas

dejanja, ki so narejena iz srca, oblikujejo v boljše

osebe.


NAŠE PERO

sem se kot hlod na dveh nogah spotaknila ob korenino

bližnjega drevesa in se prevrnila na tla. Moja učiteljica

športa bi bila verjetno navdušena nad eleganco mojega

premeta, a žal nad mojim športnim dosežkom ni bil

navdušen policaj, ki me je odpeljal na policijsko postajo,

kjer sem počakala v družbi prijaznega brezdomca. Ko so

varuhi miru naše države poklicali mojega očeta, ta ni nič kaj

vesel, zgodaj zjutraj prišel po svojo hčer, ki so jo

obravnavali kot mladoletno prestopnico. V trenutku, ko je

prišel, sem vedela, da bom imela prepoved obiskati kresno

noč naslednje leto.

Minilo je že leto po tem nezaželenem pripetljaju in moj

oče je še vedno vztrajal pri svojem, ter me ni spustil na

zabavo. Vsaka najstnica, ki jo vsaj malo mika svet izven

svojega domovanja, bi se odločila za nočni pobeg od

doma in tudi jaz sem se. Nad idejo še vedno nisem bila

navdušena, kajti če bi me zasačili, bi mi trda predla.

Odločila sem se, da pobegne s pomočjo mojih prijateljev. V

mislih sem sklenila, da bom optimistična in se sama pri

sebi že stotič vprašala eno in isto vprašanje. Le kaj je

najhuje, kar se mi lahko zgodi? Vendar sem se motila, česar

se takrat še nisem zavedala.

Ura je odbila polnoč, ko sem pod oknom zaslišala

žvižganje, kar je pomenilo, da je zrak čist. Z obešalnika sem

vzela jakno in se napotila proti stopnicam, ki so mi

predstavljale največjo oviro ter izziv. Ob spuščanju po

starih prašnih stopnicah, ki so škripale in bi škripale tudi

pod težo lažjega človeka od mene, mi je srce skoraj padlo v

hlače. Ob zadnji stopnici mi je zastal dih, saj sem zaslišala

korake. Pot mi je tekel po čelu in v želodcu me je močno

stiskalo ob čakanju, da bom zasačena. Nenadoma je zvok

utihnil in pred sabo sem zagledala par oranžnih oči, ki so z

zanimanjem zrle vame. Od strahu mi je skoraj ušlo v moje

nove bele hlače. Pred mano je bila sestrina mačka Viktorija.

Oddahnila sem si in kakor hitro mi je trenutna situacija

dopuščala, sem zapustila svoj dom. Namenila sem pogled

svojima prijateljema in skupaj smo stekli proti gozdu na

zabavo. Kresna noč se je približevala vrhuncu, ko so se

nenadoma priplazili temni oblaki in se spustili nad vas.

Zapihalo je in zapadel je droben dež. Veter je postajal

čedalje močnejši, zahrumelo je okoli vogalov, bliskalo se je

kot še nikoli doslej. Glasba na zabavi se je izgubila v zvokih

vetra. Jana in Rapko, ki sta mi pomagala pobegniti, sta se

zazrla v nebo in začela teči proti gozdu, kot da bi ju vlekla

nevidna sila. Pustila sta me samo v zavetju stare hiše, kjer

smo si malo pred tem našli zavetje. Minute so tekle kot ure

in bila sem premražena do kosti, ko je do mene zapeljal

črni avto znamke Audi. Sovoznikovo okno se je spustilo in s

sedeža me je nagovorila ženska odeta v rumeno svilo:

"Vstopi." Zagrabila me je panika, nisem želela vstopiti v

avto, ki se je kakor na poziv prikazal pred mano. V

nevednosti kaj storiti sem le stala tam in strmela v nebeško

modre oči neznanke. Čeprav sem bila jaz zmedena,

skrivnostna človeka gotovo nista bila. Ženska je pogledala

voznika ter mu s čudno visokim glasom ukazala, naj me

pospremi v avto. Voznikova vrata so se odprla in predem

sem se zavedala, sem že bila v naročju voznika, ki je bil v

nasprotju s svojo prijateljico odet v črno. Vrgel me je na

zadnje sedeže, kjer nisem nič kaj prijetno pristala na zadnji

plati. Zajela me je jeza in postavljalo se mi je le eno

vprašanje. Kako se me drzneta ta neolikanca ugrabiti in

kdo za vraga sta? Kljub razburjenju je bilo v avtu prijetno

toplo, kar mi je prijetno ogrelo moje telo ter me tudi

nekoliko sprostilo.. Ženska, ki sem jo zdaj videla od blizu, je

bila še bolj skrivnostnejša in lepa kot se je sprva zdelo.

Kolikor sem lahko videla z zadnjih sedežev avta, je bilo le to,

da je imela lep profil in črno vranje lase v katerih se je nekaj

svetlikalo. Premaknila sem se bližje ugrabiteljici in

opazovala lesk njenih las. Po nekaj minutah zrenja sem

ugotovila, da je lesket sestavljal sliko, ki je spominjala na

bujno rastlino. Preden bi lahko ugotovila za katero vrsto

rastline gre, se je avto ustavil in grobe roke so me potegnila

na prostost. Stali smo sredi polj, ki so se na prvi pogled

raztezala v neskončnost. Neznanka me je ponovno


NAŠE PERO

pogledala in me ogovorila: " Moje ime je Lejla in prihajam iz

dežele sonca." podala mi je roko v katero sem začuda segla.

Njenega govora očitno ni bilo konec, saj je nadaljevala: " Na

Zemljo smo prišli samo z enim razlogom, ki je pomemben

za nas in bo krojil tudi tvojo prihodnost. Najprej mi oprosti

za svojo neolikanost in naglico v kateri ti govorim ter tudi

za moj govor, ki je na hitro naučen. Časa je malo in moja

zmedenost povzroča nezaželene naravne pojave, ki niso

nič kaj dobrodošli ob taki hudi uri." Nisem več sledila

njenemu zmedenemu govorjenju, zato sem jo ustavila ter

jo nagovorila sama. "Moje ime je Zoja. Kot verjetno že veste

prihajam z Zemlje in se mi trenutno niti ne sanja, kaj želite

od mene, niti ne vem kako bi mi lahko vaš razlog, ki ste mi

ga pozabili povedati krojil prihodnost." Zmanjkalo mi je

sape, da bi nadaljevala, kar je izkoristila Lejla in mi skozi

njene oči pokazala svet, ki ga nisem poznala ter svet, ki je

umiral. Njegova umrljivost je povzročala žalost ljudi odetih

v rumeno tako kot Lejla, žalost pa je povzročala še hujše

rane planetu. Lahko sem občutila skrb in bolečino, ki sem

jo želela končati. Prenos slike se je tako hitro kot se je začel

tudi končal. Zazrla sem se v nebo s solznimi očmi in si

zaželela, da bi lahko pomagala. Pomagala bi lahko planetu

in ljudem, a nisem vedela na kakšen način. Jasno mi je bilo,

da želim pomagati svetu, ki mi ga je pokazala Lejla in me je

od trenutka pogleda vezalo srce. Pogledala sem Lejlo, ki je

razumela moje misli in mi z kislim nasmehom dejala "hvala

ti Zdravilka, naj bo mir s teboj. Za tvojega očeta bo dobro

poskrbljeno." oblaki, ki so pokrivali močno žareče Sonce so

se razprli. Jaz, Lejla in voznik smo poleteli v nebo proti

svetu, ki me je potreboval. Mene. Zdravilko.

NJEGOVA VILA

Zakaj njegova vila v očeh je nežna?

In zakaj ravno ona je bežna?

Njena zadnja rana me ubije.

Kri povsod se razlije.

Takrat bom jaz le nihče.

Nihče, ki v trugi čakala bom.

Zakaj bom čakala?

Čakala bom, da ti odideš.

Zakaj ravno ti?

Zakaj ne ona?

Odgovor je moja odločitev.

Težka stvar je vrnitev.

Ubiti še težja.

Najtežja pa pozabiti.


NAŠE PERO

Trina Zajc, 9. b

Osnovna šola Vič, Abramova 26, Ljubljana

Nuša Drinovec Sever

Manca Kos, Ajda Pernuš, Ajda Justin, Neža Osredkar, Jan

Kovač, Pia Sivec, Alina Lubej Fink, Eva Figelj

Eva Palčič

Nuša Drinovec Sever

Žarko Jelesijevič, STUDIO P3

Izdajateljica:

Mentorica:

Uredniški odbor:

Avtorica naslovnice:

Jezikovno svetovanje učencem:

Grafična podoba :

GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČ

Manca Kos

Jan Kovač

Ajda Pernuš

Pia Sivec

Ajda Justin

Alina Lubej Fink

Neža Osredkar

Eva Figelj

Documents

VIČKOPIS - GLASILO OSNOVNE ŠOLE VIČdobro in kaj bi se dalo spremeniti na bolje. Zelo sem bila vesela njihovih iskrenih mnenj, kritike, tako pozitivne kot negativne. Nenazadnje jim