Kako je nastal LaibachIn kako je preprečilfasizacijo Slovenije

Piše: Marcel Štefančičjr.

Leta 1979 se je v Sloveniji - ob»šestdesetletnici ustanovitve Zve-ze komunistov Jugoslavije, združe-nih sindikatov in SKOJ« - odvrte-la velika, pompozna, masivna sa-mozaščitna akcija »Nič nas ne sme presene-titi«. Tovrstne samozaščitne akcije - simu-lacije izrednih razmer (nesreča, katastrofa,vojna, invazija ipd.) - so imele, kot so tedajrekli, »množičen, politično-mobilizacijski po-men«, preverjale so »obrambno-varnostno pri-pravljenost« in krepile »poglabljanje podruž-bljenih odnosov na področju ljudske obrambe indružbene samozaščite«. Te akcije, ki so prever-jale budnost najširših ljudskih množic, so ve-dno znova potrdile, daje ljudstvo budno inpripravljeno, da ga torej ne more nič presene-titi. Niti zunanji niti notranji sovražnik.

Leto kasneje, septembra, naj bi imelsvoj prvi nastop Laibach. V Trbovljah. Na pri-reditvi, imenovani Alternativa slovenski kultu-ri, naj bi nastopili še trije bendi (Kaos, Pro-test, Berlinski zid), vrteli naj bi avantgardnefilme itd., toda lokalne oblasti so prireditevhisterično, patriotsko, junaško prepovedale.Iz plakatov - črna barva, moški, ki kolje žen-sko, grški metafizični križ - so namreč skle-pale, da se bo »na prireditvi razvijala aktivnostiz s- člena zakona o javnih shodih in javnih prire-ditvah« (motenje javnega reda in miru, vzne-mirjanje občanov, žalitev javne morale, celo»nasprotovanje socialistični humanosti«) .

V trenutku so se družbeno samozašči-tno aktivirali občinski aparat, uprava javnevarnosti in mladinska organizacija - nič jihni moglo presenetiti. Demonstrirali so bu-dnost. Nobenih odstopanj od začrtane sme-ri razvoja političnega sistema. Laibach je lah-ko sporočil le, da je bila prepoved utemeljenain daje prireditev v celoti uspela: »S tem na-stopom smo uspešno preizkusili budnost orga-nov državne varnosti in zatrli prodor subkultu-re v Rdeče revirje.«

Laibach, ki je preveril budnost in var-nost sistema, je ob koncu aprila 1983 to po-novil na zagrebškem Bienalu sodobne glas-be, kjerje med koncertiranjem ritmično vr-tel filma Documents ofOppressions in Revoluci-ja još troje, to pa tako, da so se prizori Titovihin Kardeljevih govorov ter povojne izgradnjeJugoslavije prekrili s porno prizori. Organi-zatorji so se od Laibacha takoj samozaščitnoogradili, češ dajim je podtaknil »nesprejemlji-ve« in »sovražne« vsebine, daje zlorabil nji-hovo zaupanje in tako dalje. Mediji so bili šo-kirani. Samoupravna javnost je bila zgrože-na. Test budnosti in samoupravne zrelosti jespet uspel, tako da bi lahko Laibach še enkratponovil: »S tem nastopom smo uspešno preizku-sili budnost ...« In to bi lahko ponovil vsakič,ko so mu kje prepovedali nastopiti - ali pa kosi kdo kje ni upal prirediti njihovega nastopa.

Laibach je tedaj, v času, ko kapitalizmaše ni bilo in ko socializma ni bilo več, nastopilkot teatralizacija vseh tistih retro totalitar-nih fragmentov, ki v novi dobi - na začetkuosemdesetih, v času »združevanj s sovražni-mi nameni«, »notranjih in zunanjih sovražni-kov«, »diferenciacij«, etničnih incidentov, kri-zologije in megalomanije, ki seje začela s Ti-tovim pogrebom (1980) in končala z zimsko

olimpiado v Sarajevu (1984) - niso več sta-li skupaj, vseh tistih fraz in sloganov, ki sovse bolj puščali, tiste slovite parole o »pri-dobitvah revolucije« (»Laibach Kunst ohranjatrajne vrednote«), kulta dela in neposredne-ga proizvajalca, organske »pridnosti«, doma-čijske samoraslosti in podrejanja delovni di-sciplini (»Laibach v svojem delu prevzema or-ganizacijski sistem dela industrijske produkci-je«), udarniške, brigadirske ideologije, ki najbi slepi egoizem vse bolj atomizirane socia-listične družbe vrnila v okvire odrešilnega,graditelj skega, povojnega delovnega kolek-tivizma ter bratstva in enotnosti (»Ne govoriposameznik, ampak organizacija«), pozivov kvečji centralizaciji, ki naj bi odrešila Jugosla-vijo (»Laibach Kunst je krepitev akcije v imenuIdeje, je princip zavestnega odrekanja osebnemuokusu, razsojanju, prepričanju«) , vsega tistegakičastega patosa in vse tiste navidez monoli-tne, dogmatične retorike, kije ni bilo več mo-goče totalitarizirati in preleviti v socialističniGesamtkunshverk, in vseh tistih ritualnih glo-rifikacij, parad in proslav, s katerimi so sku-šali pokazati, da center še vedno drži skupaj:»Zabava do nezavesti! Ples do nezavesti!«

Za rockerje in umetnike pravijo, da de-lajo vse, da bi pritegnili pozornost. Laibach -»masa zvoka tovarne v pogonu«, »srhljiva ide-ja«, »zvok telefonske zveze s Kafkovim Gradom«,»škripanje peska v ustih, zla slutnja žrtve v kr-vi, vrisk komande, pok zastav v vetru«, »terori-zem«, »naša najuspešnejša pop skupina«, »zgleddelovanja civilne družbe« - je pozornost de-finitivno pritegnil, toda glasbene želje je iz-polnjeval družbi spektakla, ki svojim spekta-klom ni več verjela.

Miruje konec!Slovenijo in Jugoslavijo je na začetku osem-desetih let udarila huda finančno-gospodar-ska kriza: visoka zadolženost, hud trgovin-ski primankljaj, strašna inflacija, ki je bila leta1980 že 20-odstotna, kmalu zatem že 45-od-stotna, sredi osemdesetih pa že 800-odsto-tna, rekordna brezposelnost, stagnacija, ni-žanje standarda, devalviranje dinarja, re-dukcije elektrike. TV-program so nekaj ča-sa predvajali le do 22. ure. Uvedli so racioni-rani način preskrbe, kije predstavljal vrhu-nec »varčevalnih ukrepov« in »zategovanja pa-su«, te sta vsiljevala Svetovna banka in Med-narodni denarni sklad, tedaj na začetku svo-je neoliberalne revolucije. Ker je nekaterihosnovnih življenjskih potrebščin primanjko-valo (nafta, sladkor, olje, kava, pralni prašek,toaletni papir, ženski higienski vložki, bana-ne ipd.), so uvedli količinske omejitve naku-pa (npr. pri enem nakupu si lahko kupil le enliter olja), plačevanje depozita za prehod dr-žavne meje, bone za nakup bencina ter ome-jevanje vožnje z avtomobili po načelu sodihin lihih registrskih številk. Kako je ta veselidan ubesedil Laibach, ni skrivnost: »Obdobjemiruje mimo.«

Laibach je tedaj, v času, kokapitalizma še ni bilo inko socializma ni bilo več,nastopil kot teatralizacijavseh tistih retrototalitarnih fragmentov,ki v novi dobi niso več staliskupaj.

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Mladina 24.03.2017

PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 54

Površina: 1.721 cm2 1 / 4

Problem je bil v tem, da so oblasti eko-nomske probleme reševale ideološko. Naekonomska vprašanja so namesto ekonom-skih odgovorov ponujale ideološke odgovo-re. Logika je bila preprosta: če bomo okrepi-li socializem in ideologijo, bomo premagaliekonomsko krizo I Odgovor na finančno-go-spodarsko krizo je bil: več ideologije! Kar po-meni, da so najboljši program izhoda iz go-spodarske krize videli v jekleni, totalni, abso-lutni identifikaciji z ideologijo.

Laibach je počel natanko to: za razli-ko od tedanjih disidentov (Nova revija ipd.),ki se jim je zdela socialistična ideologija takogrozljiva in neznosna, da se z njo niso mogliidentificirati, seje totalno in absolutno iden-tificiral prav s socialistično ideologijo, z ritu-ali vladajoče ideologije, totalitarnimi simbo-li, zlajnanimi režimskimi slogani, razoseblje-nimi frazami in dehidriranim žargonom. Čekdo, potem je prav Laibach lahko rekel: »Tu-jega nočemo, svojega ne damo!«

Še več: s to ideologijo seje tako iden-tificiral, daje prevzel njeno vlogo. Zlezel je v

kožo ideologije. Dobro veste, kaj pravijo zanekatere umetnine: da avtorji v njih vse pre-puščajo naši domišljiji. Laibach je vse pre-pustil ideologiji. In ko je ideologija v krizi, tidaje možnost, da spregledaš. Mar ni Laibach

vedno kazal, kako je videti popolna, totalna,kompletna in absolutna identifikacija z Re-žimom in njegovo ideologijo? Mar ni Reži-mu vedno kazal, kako je videti ta, ki mu zve-sto, fanatično in dobesedno sledi? Mar ga niRežim potreboval, da bi sploh videl, kako jedejansko videti Režim, ki funkcionira? »Ume-tnost in totalitarizem se ne izključujeta.« Lai-bach je bil videti kot režim, ki verjame, dajerežim. Kot režim z izpranimi možgani.

Disidentom pa je Laibach sporočal:Premalo verjamete v Režim, da bi bili lah-ko res radikalni! Ne jemljete ga dovolj resno,da bi bili od njega umetniško prepričljivejši!» Umetnik je vojak ideologije.«

Laibach je bil tedaj, na začetku osem-desetih, edini sistem, kije funkcioniral. To jetedaj zelo lepo povzela britanska glasbena re-vija New Musical Express: »Ste utrujeni od ne-gotovosti življenja? Ste zatolčeni od množice tve-ganj? Trudni od prenašanja odgovornosti? Iz-črpani od izobilja izbire? Ne obupajte, kajti tujeskupina za vas!« Laibach vas bo »osvobodil ne-odločnosti, našel bo mesto za vas v svoji grandio-zni shemi stvari, našel bo stroj za vas kot zobatokolesce, zatrl bo vašo vznemirjaj očo zavest in vasoskrbel s toliko zadovoljstva, kolikor ga potrebu-jete pri mehaničnem izpolnjevanju dolžnosti. Odsedaj dalje bo vaša glavna funkcija ta, da služite.Služite dobro in Laibach bo poskrbel, da vam ni-koli več ne bo treba misliti s svojo glavo.«

Ko je Tito umrl, so se mu vsi patetič-no zaobljubljali: »Po Titu Tito!« No, Laibachje nastopil kot Tito po Titu. Tito je umrl ma-ja 1980 - Laibach je nastal takoj zatem, avgu-sta. Vsi so se zaobljubljali, da ne bodo nikoliskrenili s Titove poti. Laibach je nastopil kotpot, s katere se ne sme skreniti. Ali kot je spo-ročil: »Laibach se zavzema za brezobzirno kriti-ko vsega, kar odstopa od začrtane smeri razvo-ja političnega sistema in ideološke linije države.«Ideja, linija, pravovernost, Tito - nobenih od-stopanj.

In ko so Laibach vprašali, če bo zdaj, koseje znašel v nemilosti in ko so mu prepove-dali nastopati pod imenom Laibach, češ danima uradnega dovoljenja za uporabo tegaimena (kot da ga imajo Ljubljanske mlekar-ne, je pripomnil nekdo), nastopal le še v tu-jini, je odvrnil, da bo še naprej deloval v Ju-goslaviji ter s tem »pripomogel k stabilizacijidružbe in države«, navsezadnje: »Država Lai-bach potrebuje!«

Laibach je bil državni bend, ki je pre-glasil državo - partijski bend, ki si ga partijanebi mogla izmisliti.

Na vprašanje, od kod mu - v tej jebenikrizi, v tej racionirani družbi - denar za delo-vanje, paje itak odvrnil: »Laibach nimapotre-be, da bi se posebej financiral, ker družbena situ-acija ustvarja klimo, v kateri se Laibach organ-sko ohranja in razvija po inerciji, brez velikih na-porov.«

Toda Laibach ni bil le popolna teatra-lizacija dežele, v kateri so se vsi preživljali z

Toda Laibach je storilše nekaj : v času hudegospodarske krize, kijezačela v ljudeh prebujatifašistoidne impulze,je s svojim nastopomsamo fašizacijo družbenevtraliziral in omejil.Tam je bil zato, da fašizmane bi bilo. Da ne bi bilpotreben.

' ~~~t^KmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmM_____________________

HHH||(i^^&j^^ ______ \>

M ' ~^^B~ 3 ..»•r Al T I^^^^Hm^UmL* ________________.^^wr^ ____^_i 1 •% ■■''■' . ' f ; m^UmmmMmm&smmmML*~ ~W^^ f Jj\x» l L_W^_^_^MmKm^K~~~~~~~~~m._Smmm- ~i~ 3 - asi,

ideologijo, temveč tudi popolna teatralizaci-ja vse hujšega in travmatičnejšega kratkegastika v sami ideologiji, kije imel mnoge simp-tomalne obraze, recimo bitko na Kosovu,burne reakcije na vsiljevanje skupnih šolskihjeder (skupnih ideoloških programov), deba-to o novi ustavi ter napetost med centralistiin federalisti. Eden izmed stranskih učinkovtega kratkega stika je bila tudi fraza, da »drugdrugega ne razumemo več« .

Ker pa je deželo trgala vse hujša kriza,je vse hujši šum v ideološkem kanalu nagloprešel v množično histerijo. Slovenski in ju-goslovanski mediji, politiki in javnost so naj-prej v punku in potem v Laibachu na lepem»prepoznali« nacizem in fašizem, nacifaši-zem, v oficirski kapi JLA, ki jo je nosil front-men Laibacha, so videli nacistično kapo, v gr-škem križu so videli kljukasti križ, v imitacijijugoslovanske vojaške uniforme so videli na-cistično uniformo, v mrtvaških glavah so vi-deli spogledovanje z nacističnimi simboli, vdveh bedžih, protinacističnem bedžu bendaDead Kennedvs (prečrtani kljukasti križ) inbedžu britanske protiatomske organizacijeCND (spoj srpa, kladiva in kljukastega križa),ki ju je nosil Igor Vidmar, so videli afirmacijonacizma in kljukastega križa, v štiklu Das Li-ed der Deutschen, levičarski, kritični, ironič-ni, parodični reinterpretaciji stare nemškehimne, ki jo je Radio Študent zavrtel v tednudržavne varnosti, so videli nacistično himno,v razvpitem intervjujskem nastopu Laibacha

v oddaji Tednik, ki seje končala z novinarje-vim družbeno-samozaščitnim pozivom k ob-računu z Laibachom ( ja, še en test budnostije uspel!), pa so videli že kar nastop neonaci-stične organizacije, nacifašizem v najbolj či-sti in najbolj direktni obliki.

Javnost je lažje sprejela ponižujočevarčevalne ukrepe kot pa Laibach. Tako kotdanes lažje sprejema kapitalistična poniže-vanja kot istospolno usmerjene, samske žen-ske in begunce.

Kdor je punker, ni fašist!Toda gonja proti Laibachu je potekala v kon-tekstu velike gonje proti punku. Aretacijitreh »naci-punkerjev«, menda članov skupi-ne Četrti rajh (4R), ki naj bi ustanavljali ne-onacistično stranko in ki so jih potem obto-žili po 133. členu kazenskega zakonika (pozi-vanje k protiustavni spremembi socialistič-ne samoupravne družbene ureditve, sovra-žna propaganda, rušenje bratstva in enotno-sti ipd.), so sledili medijski pozivi k obraču-nu s punkom in punkerji, bombastični čla-nek Kdo riše kljukaste križe? (objavljen v Nede-ljcu), ki je punk povezal z nacizmom, enače-nje punkerjev s »hitlerjevsko ideologijo«, »uni-čevanjem demokracije«, »razraščanjem tujih insovražnih idej«, »nasprotovanjem stabilizacij-skim prizadevanjem« in »nacionalističnim izži-vljanjem«, celo s parolami o »čisti Sloveniji«,»novo križarsko vojno« in »kontrarevolucijo naKosovu«, racije v javnih lokalih in policijsko

legitimiranje oseb punkerskega videza, pa-nično iskanje avtorjev grafitov in kljukastihkrižev, preiskave in zasliševanja punkerjev napoliciji in domu (v zgodnjih jutranjih urah),šikaniranje v šolah in policijsko izsiljevanje(priznaj, da rišeš kljukaste križe!, priznaj, dasi član nacistične stranke!), pretepanje pun-kerjev, 30-dnevna internacija Igorja Vidmar-ja zaradi nošenja »sumljivih« bedžev, medij-sko rožljanje s frazami a la carte »naci-punkšoping« in »naci-socrealistično-sado-mazo-ho-mo-ponio ikonografija«, odganjanje punker-jev z javnih površin (Johnnv Rotten Squa-re), taktično zapiranje in preurejanje lokalov,v katerih so se zbirali punkerji (Pod skalco,Rio, Medex, Union itd.), prelaganja, onemo-gočanja in odjavljanja koncertov, cenzurira-nje plošč, Punk Problemov, radijskih preno-sov Novega ročka in britanskega punk filmaDivji fant (Rude Boy), brisanje štiklov s kon-certnih playlist in nepredvajanje že posne-tih TV-nastopov, kriminalizacija plakatov zasimpozij Kaj je alternativa?, izselitev diska FViz kleti četrtega bloka v Študentskem naseljuin tako dalje.

Laibachi - lepo pristriženi, gladkoobriti, s kravatami, konservativno oblečeni,v škornjih, mojstri kinetičnega performansa,alpinistične vzvišenosti, mistične propagan-de, sofistične agitacije, himničnega pozira-nja, psihologije množic, antizabavanja, disci-pliniranja zrevoltiranega občinstva in pasje-ga laježa - bi rekli: test budnosti je uspel!

Toda prav iz te bombastične, tekton-ske, pretirane reakcije je bilo mogoče razbra-ti, kako huda in kako globoka je bila dejanskogospodarska kriza. Bila je tako globoka, šumv ideologiji pa je bil tako hud, da so ljudje vantinacizmu videli nacizem, v laibachovskipopolni identifikaciji z ideologijo pa »sadi-stično, pornografsko uveljavljanje simbolov naj-bolj mračnih ideologij« in »izsiljevanje spominana Hitlerjeve čase in SS«. Toda prav ta histerič-na, pretirana reakcija na Laibach - in punk -je bila resnica reševanja ekonomske krize zideologijo.

Patriotsko odkritje »notranjega« so-vražnika, čigar ritualna odstranitev naj bipoenotila skrhano, zmedeno, vse bolj labil-no ljudstvo, seje lepo ujelo s politično potre-bo po preusmerjanju pozornosti, s patosompripadnosti in klicanja junaških duhov pre-teklosti (NOB, revolucija, Tito), ki naj bi re-šili »nakopičene probleme« in »družbena proti-slovja«, z zaostritvijo ideološkega boja, ki najbi prečistil nacijo in premagal ekonomskokrizo, in z družbeno-samozaščitnimi apetitimedijev, ki so v »naci-punk aferi« končno na-šli pravo senzacijo, odlično pretvezo za škan-daliziranje javnosti.

In medtem ko je druga stran opozarjala,da punkerji niso nacifašisti (»Kdor je fašist, nipunker - kdor jepunker, ni fašist«, so rekli DeadKennedvs), so se mediji - pač v slogu ideolo-gije, ki se tako ponotranji, da ne verjame več,

M F^B^I^^^____. I~~~~~~~~~^^~~~~~~~~~~" —^^ ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~■VI1Ww > II_w_W________________________^____________________________W_1_.WWP____BBB_B

Člani skupine Laibach leta 1983 pred plakati, ki jih je zanje ustvarilaoblikovalska skupina Novi kolektivizem. / Foto: Du * an Geriica

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Mladina 24.03.2017

PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 54

Površina: 1.721 cm2 3 / 4

daje ideologija, in ki potem v imenu »objek-tivnosti« moralizira, da bi samo sebe prepri-čala o resnosti svojega početja - sklicevali na-se in na »odkritja« drugih medijev, verjeli svo-jim Akcijam in fabrikacijam ter poljubljali je-zo, zgroženost in ogorčenje malega človeka,kije vse to videl zunaj konteksta, v sfrizirani,populistični, dramatizirani obliki.

Čas »naci-punk afere« je bil čas, ko jepraktično vsa Slovenija delovala kot budnisamozaščitni refleks in delala za Udbo. Čas,ko se je praktično vsa Slovenija prelevila všpiclja in ovajala punkerje, »sumljive« tipe.Da pa v tej sliki vendarle nekaj škripa, je opa-zil celo Vlatko Fras v zagrebški reviji Danas:če bi bilo vse to res, če bi torej ljudje res verje-li, da so Laibachi in punkerji nacisti, potem bijih že zdavnaj zaprli! Od prvega do zadnjega.

Toda vprašanje ni le, ali so ljudje resverjeli, da so Laibachi nacisti, ampak: ali sosploh še verjeli v ideologijo, kije govorilaskozi njih? Ali so sploh še verjeli ideologiji, vimenu katere so nastopali? Ali pa so le ščitiliideologijo, v katero itak niso več verjeli in dokatere so imeli tedaj že ironično, posmehlji-vo, cinično distanco? V resnici je bilo še huje:na Laibache so tako burno, histerično in pre-tirano reagirali prav zato, da bi prikrili, da sosami izgubili vero v ideologijo (v socialistič-ne fraze, socializem ipd.) . Navsezadnje: ko sobili najbolj ideološki (najbolj patriotski, naj-bolj družbeno-samozaščitni), ko so se torejnajbolj identificirali z ideologijo, kiji niso večverjeli, so najbolj zašli - v antinacizmu so vi-deli nacizem, v grškem križu kljukasti križ, voficirski kapi JLA pa nacistično kapo. Rečenos Slavojcm Žižkom: vedeli so, da vse to ni res,ravnali pa so tako, kot da njihovo ravnanjevključuje verovanje v to, česar niso verjeli.

Zdelo seje, kot da ljudje, ki so izgubilivero v Oblast, zavidajo Laibachu, kije utele-šal totalno nadidentifikacijo z Oblastjo. Kotda so se nad Laibachom znašali zato, ker seniso mogli znašati nad Oblastjo. Toda ko soenkrat izgubili vero v ideologijo, ki jih je dr-žala skupaj, so bili pripravljeni verjeti vse -karkoli, tudi najbolj absurdne reči. V punkuso videli nacizem. In ko so v tistem TV-inter-vjuju videli Laibach, so dahnili: no, vidite, dasmo imeli prav! Pa četudi niso imeli nič boljprav kot prej. Le kriza je bila vse hujša. In vMedugorje, kjer seje začela leta 1981 prikazo-vati Marija, je drlo vse več Slovencev.

Bodimo strašni!Tomaž Mastnak je tedaj opozoril, da ni pro-blem Laibach, temveč prav »družbeno reagi-ranje na Laibach«, ki da kaže na »vdor laten-tne družbene fašistoidnosti«, medtem ko je Jo-že Vogrinc poudaril, daje »totalitarizem Lai-bacha potlačeni totalitarizem tistih, ki vidijo to-talitarizem v Laibachu«. Kar je bilo še kakores. Ne pozabite: Oblast je fašistoidnost vi-dela v Laibachu, ne pa v svojih lastnih pozi-vih k ljubezni do domovine, zakonu in redu,

uboganju, disciplini, domačijski pridnosti,žrtvovanju in pripravljenosti na boj.

Toda še večji trušč je zganjalo ljud-stvo, saj je bilo slišati: »Odločno zahtevamo,da odgovorni onemogočijo delovanje in polemi-ko s skupino Laibach« ... »Nekaj je treba nare-diti okoli te skupine« ... »Sramota je, da jih nih-če ne ustavi pri tem, kar delajo« ... »Takšne poja-ve je treba na vsak način prepovedati« ... »Temu

je treba narediti konec z organizirano akcijo« ...»Vso drhal bi morali potolči« ... »Upal sem, da sebo kdo zganil in kaj rekel, a se ni« ... »Bo kdo kajukrenil« ... »Ogorčeni smo, razjarjeni« ... »Od-

prite oči, odmašite si ušesa« ... »Je to mogoče« ...»Čakam in čakam, da bo kdo reagiral« ... in ta-ko dalje.

Ljudstvo je torej terjalo, da Oblast ne-usmiljeno in kruto obračuna z Laibachom -terjala je represijo, nasilje, cenzuro, aretacije,linč, teror. Ljudstvo je dobilo fašistoidne po-padke. Laibach, ki gaje glas ljudstva obtože-val poveličevanja fašizma, je iz glasu ljudstvapotegnil latentno fašistoidnost. Glas ljudstvaje tako fašizem odkril tam, kjer gaje najmanjpričakoval - v sebi, v svojem lastnem srcu.

Ljudstvo čistega srca je od Oblasti ter-jalo, da se obnaša fašistoidno. Toda: mar nitudi Laibach od Oblasti terjal nekaj take-ga? Mar ni od Oblasti terjal, da se obnaša kotOblast? Mar ni Oblasti vseskozi očital, dajepreveč neodločna in mlahava, da ni dovoljstroga in ideološka, daje preveč popustlji-va in premalo totalitarna? Mar ni od Oblastiterjal, da fanatično vztraja na začrtani, Tito-vi poti? Mar ni od Režima terjal, da ravna kotRežim? In mar ni Režim, ki po Titovi smrti nitoleriral nobenih odstopanj od začrtane po-ti, potem na drugi strani namesto na pošastvedno naletel nase, na Laibach, na grozljive-ga genija Režima, kije Režim utelesil in pono-tranjil bolje od samega Režima?

Laibach je bil hujši od Režima (»Ritualoblasti ponovi resno, kar je neznosno za pozicijooblasti,« kot je rekel Žižek), zato samemu Re-žimu ni preostalo drugega, kot da seje prele-vil v interpreta Laibacha - v interpreta ume-tnosti. Laibach je bil tako birokratsko do-sleden, pedanten, monoliten in totalen, daje Režim prisilil v to, da se je obnašal le kotumetniška verzija Laibacha. Politika je bila vprimerjavi z Laibachom res videti le kot ume-tnost.

Režim je Laibach naredil, ni pa ga mo-gel več odnarediti - lahko gaje le še interpre-tiral. Ali pa ga imitiral. »Politika je najbolj vzvi-šena umetnost,« je mantral Laibach. In politi-ko seje poslej, kot je pripomnil Pavle Gantar,sodilo, merilo in ocenjavalo le še po tem, »ko-liko laibachovskih elementov ima v sebi«.

Spet je tu!Toda Laibach je storil še nekaj: v času hudegospodarske krize, kije začela v ljudeh pre-bujati fašistoidne impulze, je s svojim na-stopom samo fašizacijo družbe nevtralizi-ral in omejil. Laibach je bil tam zato, da fašiz-ma ne bi bilo. Da fašizem ne bi bil potreben.S svojo teatralizacijo strukturne pozicije, kijo v krizni arhitekturi družbe drži fašizem, jesam fašizem blokiral in onemogočil. Prišel jezato, da bi preprečil fašizacijo družbe. In ja,bilje strašen, da Režimu ne bi bilo treba bi-ti strašen.

Če bi lahko rekli, daje vloga ideologi-je v tem, da misli namesto ljudi (in da se tu-di odloča namesto njih), potem bi lahko re-kli, daje Laibach tedaj mislil namesto Reži-ma, namesto ljudstva in tudi namesto svoje-ga občinstva.

In zdaj, leta 2017, je Laibach spet tu.Spet je tu zato, da bi preprečil fašizem. Spetje tu v času, ko se krizna družba, ki je ne mo-reš več držati za besedo, marveč le še za že-ljo, vse bolj fašizira, ko vstajajo karizmatič-ni avtokrati, despoti in diktatorji in ko vsta-ja karizmatično ljudstvo, kijih ljubi, občudu-je, obožuje in ki od njih terja represijo, red inzakon, linč, nasilje, obračun z »drugačnimi«,»tujimi«, »neznosnimi«, ko hočejo biti to-rej spet vsi fašisti in ko vsi pustijo, da name-sto njih misli in odloča paranoidna, ksenofo-bična, rasistična, etnonacionalistična, nativi-stična ideologija.

Laibach je bil po Titovi smrti odgo-vor, toda odgovor na vprašanje, ki ne obsta-ja - odgovor na vprašanje, ki bo šele zasta-vljeno. Odgovor na vprašanje, ki prihaja izprihodnosti. Če naj parafraziram Edo Čufer:čas je tekel, Laibachu pa ob vseh tistih velikihtransformacijah, katastrofah in tragedijah,recimo ob razpadu Jugoslavije, vojnah, geno-cidu, razmahu turbo kapitalizma, terorizmu,gospodarski krizi ipd., ni preostalo drugega,kot da je prikimaval - vidite, kaj smo vam re-kli! Laibach nam je pomagal razumeti priho-dnost. Vedno bolj je imel prav. Leta 2017 imabolj prav, kot je imel leta 1983. Šele iz svojeprihodnosti je postal odgovor na sedanjost.

Ko je Jure Pengov v tistem TV-inter-vjuju Laibache spraševal o samomoru enegaizmed članov benda, Tomaža Hostnika ali-as »Iva Salingerja«, so mu odgovorili: »Ume-tnost je vzinšeno poslanstvo, ki zavezuje k fana-tizmu. Laibach pa je organizem, katerega cilji,življenje in sredstva delovanja so višji - po močiin trajanju - od ciljev, življenja in sredstev posa-meznikov, ki ga sestavljajo.« x

In zdaj, leta 2017, je Laibachspet tu. Spet je tu zato, da bipreprečil fašizem. Spet je tuv času, ko se krizna družbavse bolj fašizira.

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Mladina 24.03.2017

PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 54

Površina: 1.721 cm2 4 / 4