.. .. . · - · . :,:: : ::::··

pelinosemdesel · lel

lo varne lesovine in

lepenke ceršak

UVOD

Zbrana zgodovina krajev ob Muri v Slovenskih goricah, ži vljenje ljudi, njihova borba za obstanek, prizadevanje da si ustvarijo boljši jutrišnji dan, dokazuje nei,zčrpno moč,

solidarnost in vera v lastne sile. Na življenje kraja in njegov razvoj je znatno vplivala

pred 85 leti zgrajena tovarna. Njen prispevek k razvoju kra­ja je bil vse bolj pomemben. Nastanek in večanje števila industrijskih delavcev njihov vpliv in prispevek k razvoju, pa ustvarja popolnoma novo obdobje hitrejšega in po­membnejšega napredka.

Osvoboditev, oživljanje vseh naprednih sil, narodnostna zavest in revolucionarna pripadnost, dajeta času poseben pečat v razvoju. Delavsko samoupravljanje, široka aktivnost in delovna vnema ter velika ljubezen do domovine, pišeta in ustvarjata novo zgodovino - to je zadnje strani te knjige. Želimo, da bi delavci in prebivalstvo s ponosom, veseljem in spoštovanjem ohranili svoje tradicije, jih prenašali. na mlajši rod, posebno ponosni, da so v socialističnem razvoju naše družbe z njeno pomočjo in pozornostjo z lastnimi sil ami napredku dali vso svojo vsebino.

Zaključena rekonstrukcija v letu 1973, postavitev vrste novih tehnoloških obratov in drugega avtomatskega stroja, nas uvršča v najmodernejše opremljen obrat te vrste v Evropi. Povečana proizvodnja. specializacija proizvodnje, sodobni postopki za predelavo mase in lastna predelava lepenke nam omogoča hitrejši napredek in uspešno vklju­čevanje na domačem in tujem trgu .

Nadaljevanje modernizacije, racionalizacije in ekono­mičnega dela mora biti podlaga za dalnjo širitev tovarne, njeno sodelovanje z drugimi podjetji papirne in predelo­valne industrije, samoupravljalcem in prebivalstvu pa po­trebna trdna opora napredka kraja. Tako ustvarjeni pogoji so najboljša podlaga za razvoj samoupravljanja, ki z novo ustavo dobiva resni.čno odločujoč pomen.

V zahvalo vsem, ki so ustvarili pogoje rasti in trdno podlago napredku in socialni si,gurnosti prebivalstva lahko izrečemo vso priznanje. Oddolžimo se jim lahko le z novimi uspehi in delovnimi zmagami, hitrejšim in uspešnejšim raz­vojem tovarne in kraja.

od nekdaj do danes

TIHA V ASI CA -se razvija v industrijsko naselje

1

Iz najstarejših časov

Kjer se danes razprostirajo ljubki griči naših s soncem obžarjenih Slovenskih goric pa tudi preko drugih dežel da­leč okrog nas je v sivi davnini pred neštetimi milijoni let valovilo morje, ki ga sedaj učenjaki imenujejo Panonsko morje. V njem je živelo na milijarde živali , polžev, školjk in drugih, ki so jih obdajali oklepi iz apnenca. Ko jih je dole­tela smrt, se je v neizmerni vrsti let nakopičilo apnenčastih oklepov na dnu morja dobesedno za cele gore. Vsled teže so se ti oklepi sprijeli v kamenino-apnenec in tega najdemo tudi v naših krajih obilo. Spomnimo se samo Plača, Brloge, Belega brega ter laporja in opoke, ki ju je pri nas tudi na pretek in jim je osnova apnenec. Po mnogih tisočletjih je začelo Panonsko morje odtekati proti vzhodu in preko naših krajev je začela valiti svoje vode reka, ki so ji učenjaki dali ime Karintijska reka, in je nekaka predhodnica današnje Drave. Vse te valujoče vodne mase so odlagale na dno raz­ne kamenine, prod in pesek. ln spet je minilo neizmerno časa, da so te množine vode odtekle. Dogajale so se tudi najrazličnejše spremembe v notranjosti zemlje, na njeni površini in tudi v ozračju, kar je vse vplivalo na dokončno izoblikovanje zemeljskega površja. Pri nas je nastalo več verig podolgovatih gričev kot podaljški visokih gora zahod­no od naših krajev in vsi ti grebeni naših gričev se razpro­stirajo v glavnem v smeri severozahod - jugovzhod. To smer so dobile tudi vse večje vode, med njimi glavna reka naše pokrajine Drava. Ker je zgradba naših najbližjih gričev v glavnem v smeri zahod -vzhod, so zato zaprli v davnini pot naši Muri , ki je lagodno pritekla od severa in baš tu, kjer se je srečala z današnjimi Slovenskimi goricami, bila prisiljena nadaljevati svojo pot ob njihovem vznožju proti vzhodu . Ni imeli moči , da bi predrla oviro in tekla še naprej na jug ter se nekje pri. današnjem Mariboru združila z Dravo.

Spremembe v podnebju so povzročale tudi spremembe na površini naših gričev. Mraz, vročina , sneg, led in voda so povzročali rahljanje in razpadanje vrhnjih plasti in kma­lu so se pojavile prve rastline, ki so nato s svojim gnitjer11 pomagale debeliti rahlo plast površine, da je ta nudila ved­no ugodnejše pogoje za novo rast iz semena propadajočih. To se je dogajalo po prenehanju tako imenovane ledene

8 dobe pred dobrimi desetimi tisočletji in čim debelejša je

postajala rodovitna plast zemlje tem bujnejše je postajalo rastlinstvo in se razvijalo na naših tleh in to trave, grmičevje in tudi drevje.

Ni dolgo trajalo, pa so se med rastlinje naselile naj­raznovrstnejše živali, v glavnem podobne današnjim. ln spet je poteklo za opisana dogajanja okroglih pet tisoč let, ko se je pojavil v tej živi prirodi kot del nje same človek. Prvot­no je bil ribič in lovec. Mura in gozdovi okrog nje so mu nudili včasih bolj včasih manj bogato pogrnjena mizo. Pred mrazom, snegom in dežjem so ga čuvale kože ubitih živali in votline v gozdovih naših gričev. Množil se je kot vse, kar živi in mnogo rodov se je poslovilo od tega sveta, pred­no je človek toliko napredoval, da je spremenil način svo­jega življenja. Iz ribiča in !ovca se je, razvil v poljedelca in živinorejca, kar ga je prisililo, da je vsaj za daljšo dobo živel na enem mestu. S preprostim kamenitim orodjem je krčil šume in si ustvarjal borne travnike ob Muri in njivice nekoliko višje, da mu narasle vode ne bi uničile "žetve<<. Poteči je moralo spet lepo število stoletij, da je preprosto kamenito orodje zamenjal za bronasto in nato še železno in da se je v stopnji civilizacije povzpel spet višje. Da so ljudje na taki stopnji civilizacije res živeli tudi blizu Mure in v da­našnjih Slovenskih goricah, dokazuje nekaj kamenitega orodja, ki so ga našli pri Svečini , v štrihovcu, v Jarenini in v Jakobskem dolu, kjer so našli tudi bronasto bodalo. Prvot­no so ljudje živeli posamezno oziroma kot družine, ki se niso družile in o kakem plemenu ali celo narodu ni govora.

Znana ljudstva

Prva enotnejša velika skupina ljudi, ki nos1 1me in jo lahko primerjamo z današnjim narodom, so bili na naših tleh lliri. :Živeli so tu pred več kot tri tisoč leti. Bavili so se s poljedelstvom in živinorejo. Da so to prvi znani prebivalci tudi na območju današnjega Ceršaka, dokazuje zgodovin­sko gradišče odkrito v gozdu nad ceršaško tovarno.

:že pred prvo svetovno vojno je takratni upravitelj šen­tiljske slovenske šole Fortunat Sadu v svojem gozdu, ki je bil de r. velikega graščinskega gozda med Muro in Novinami, opazil majhne gričke , sicer porastle, a vendar zbujajoče po­zornost. Zaslutil je v njih gomile ali grobišča davnih prebi­valcev tega kraja. Posebno en >>griček<< na t.i. >>Bubenber­gu«, ki je podaljšek Novin in danes že v Avstriji, ga je posebej zamikal. Sestavljen je iz dveh prisekanih stožcev. Na manjšem zgornjem je stal žrtvenik, na večjem pod njim pa so verniki v krogu kleče, stoje ali celo plesoč častili

bogove. Tako je mož tolmačil nalogo tega čudnega griča . Nekaj gomil je v svojem gozdu celo razkopal, a ni našel v njih ničesar. Po končani vojni leta 1918 se je F. Sadu odselil v Gradec, preko >>bolda« pa je bila leta 1919 za­črtana državna meja in omenjene gomile pozabljene.

Okrog leta 1935 pa je za vse to zvedel znani razisko­valec in ravnatelj muzeja prof. F. Baš iz Maribora. Lotil se je z vso vnemo raziskav na terenu. Odkril je tudi >>sumljivo« mesto sredi gozda na vzpetini nad Muro nad ceršaško to­varno. Ker pa poteka baš preko tega >>sumljivega« pod­ročja državna meja, je o vsem obvestil graškega znanstve­nika zgodovinarja profesorja Schmieda in po ureditvi vseh meddržavnih zadev v zvezi z izkopavanji sta se znanstve­nika poleti leta 1936 lotila izkopavanja in ga nadaljevala leta 1937. Delo je bilo kronano z uspehom. Odkrili so te­melje utrjenega gradišča, sestoječega iz hiše, svetišča in celo kopalnice na naši strani ter štirih hiš na avstrijski strani. Tudi nekaj posode in dva kamenita drobilca za žito so našli. Vse gradišče je zavarovano proti jugu z nasipom, proti vzhodu in zahodu s strmima gričema, medtem ko ga proti severu varuje strmina, ki se spušča k Muri. Gradišče so zgradili lliri, ki so se umakni·li sem pred sovražniki. Po­soda in >>Žrmlje« izvirajo iz ilirskih časov. Da so pa pozneje živeli tu Kelti kot nasledniki Ilirov, dokazuje keltski denar, ki so ga tudi, našli med izkopaninami. :žal je nadaljevanje razi -

skovalnega dela prekinila priključitev Avstrije k Nemčiji ,

pa 11. svetovna vojna in njej sledeči ostri režim na meji.

To gradišče jasno dokazuje, da so živela tu že znana ljudstva lliri in Kelti, ki so se delili celo v plemena in so že poznali državno skupnost. Med Muro in Dravo je živelo keltsko pleme, Serapilov in so bili v državi ali provinci Norik. Meja te province je potekala v smeri od Donave na jug in nekje pri današnjem Cmureku prečkala Muro. Onkraj te meje je bila keltska provinca Panonija. Kelti so dali med drugimi tudi imena našim rekam Muri, Dravi in Savi. Kako11 so Kelti pred najmanj 3 tisočletji pregnali llire, tako so Kelte v zadnjih stoletjih pred našim štetjem vsrkali vase Rimljani , ki so si podvrgli tudi naše kraje. Provinci Norik in Panonija sta ostali tudi v rimski državi in celo meja v naši bližini med njima je ostala, ustanovili so pa nekaj mest v naši deželi. Nam najbližja rimska naselbina je bila Flavia Solva ali današnja Lipnica. Ta je bila povezana s Celeo ali Celjem s cesto preko Plača, ki še danes po 2000 letih služi svojemu namenu. Ta cesta in pa vinska trta, ki so jo prinesli k nam, nas v naših krajih še danes spominjajo nekoč mo­gočnih Rimljanov.

Ljudstva se selijo

Nekako pred 1600 leti so začela s severa in vzhoda vdirati v takrat najmogočnejšo državo, v rimski imperij, raz­na ljudstva, ki so silila v sončne in bogate dežele na jugu, predvsem v osrčje rimske države, v Italijo. Začela se je doba preseljevanja narodov, ki je nazadnje uničila rimski imperij. Gotovo so se skupine raznih ljudstev premikale tudi preko naših krajev in to po stari rimski cesti med da­našnjo Lipnico in Celjem pa morda tudi po Muri ali ob njej, a ničesar ni ohranjenega, kar bi pri nas spominjalo na te čase. Nasprotno, uničeno je bilo še to, kar je že ob­stojalo. Propadlo je tudi gradišče nad Muro v ceršaškem gozdu. Nazadnje sta ga prekrili zemlja in rastlinje in po­teklo je lepo število stoletij, da so ga pred nekaj leti odkrili in delno raziskali. 9

10

Naši predniki prihajajo

Ko je bila najhujša povodenj ljudstev, ki so valovila preko naših dežel, mimo, so se začeli nekako pred 1300 leti iz današnje Panonske nižine seliti v novo domovino naši predniki po rodu in jeziku , Stari Sloveni. Pomikali so se v glavnem ob Savi , Dravi in Muri v alpske dežele. Takral so spoznali tudi griče in ravnino ob Muri ter se polagoma naseljevali ob njej, nato pa tudi prodirali ob pritokih v po­krajino . Ker so bili mirno ljudstvo živinorejcev in poljedel­cev, ki se je hotelo za stalno naseliti v teh krajih , so si najprej s krčenjem in čiščenjem nižin ob vodah ustvarili pašnike za črede ovac, koz in govedi. Istočasno so si na; enak način pripravili na nekoliko višjih legah polja, kjer so gojili pšenico, lan in konoplje. Oboje, živina in posevki, so jim zadostovali, da so se preskrbovali z živežem in si iz lanu, konoplje, ovčje volne in živalskih kož izdelovali ob­leko in obutev. Bivališča so si zgradili na višje ležečih po­sekah in jasah v glavnem iz lesa, ki ga je bilo na gričih ob Muri na pretek. ln tako so ostali potomci prvih naseljenih Starih Slovenov za stalno v teh krajih , s svojim delom in znojem preoblikovali pokrajino valovitih gričev današnjih Slovenskih goric v slikovit šopek v spletu pokrajin slovenske domovine. Da je bilo naše ljudstvo prvo stalno naseljeno v teh krajih, pričajo nešteta krajevna imena tod okrog , ki jih bomo še spoznali in so tako naša, .da jih tudi viharni časi poznejših stoletij niso mogli zatreti in izkoreniniti. Pač pa so ti viharni časi zatrli naše prednike dalje na severu in se je naša domovina tekom tisoč let skrčila tako, da so postal i naši kraji pravi obmejni kraji v mnogih pogledih in so naši bližnji predniki bili dolgo na mrtvi straži slovenskega rodu in jezika.

Naseljevanje našega ožjega področja je potekalo so­razmerno počasi in je zavzelo okrog leta 1000 tak obseg , da že lahko domnevamo posamezne kraje z lastnimi imeni. Rimska cesta na zahodu, Mura na vzhodu in deloma tudi Pesnica na jugu niso bile le prometne žile, ampak tudi ne­kake baze, odkoder se je vršilo naseljevanje našega pod­ročja . Od rimske ceste sem so se naseljevali proti vzhodu in nazadnje naselili griče, ugodne za gojitev vinske trte , ki so jo prinesli Rimljani v te kraje in najbrž je to najstarejše naselje našega področja , kar sicer ni dokazano, a ime Stara gora da to slutiti. Obrežje Mure ni bilo preveč ugodno za

naselitev zato je nudila dolina Selniškega potoka več pri l ike za to in tako, najdemo tu že zgodaj naselje, ki se je razpro­stirala okrog leta 1000 že globoko v notranjost gričevja .

Kraj, ki je dobil lepo slovensko ime Selnica, je prvič uradno imenovan že leta 1289 v urbarju samostana št. Pavel na Koroškem in se je že delil v Spodnjo in Zgornjo Selnico.

V isti dobi so naseljevali tudi južne predele današnjega šentiljskega področja. Tu tečeta dva potoka, Cirkniški in Dobrenjski , proti jugu v Pesnica. Ker je Pesniška dolina širša in odprta, je bila gotovo kmalu naseljena in od tu so novi rodovi šli ob obeh prej omenjenih potokih proti severu ter si tu ustanavljali domove. Nastalo je naselje Dobrenje, ki je dobilo ime po svobodnem kmetu Dobrjenj, in naselje Cirknica, imenovano po staroslovenski besedi cerkniti, kar pomeni, da voda prodira na površje. Obe naselji sta prvič imenovani že leta 1130 v urbarjih mariborske graščine.

Dve sto let pozneje sta prvič uradno omenjena kraja šentilj in Ceršak, in to leta 1329 oziroma 1330. šentilj je dobil ime po svetniku Gilgenu, ki so mu tega leta postavili tu prvo cerkvica. Naselje, sicer neznatno, je pa že obsto­jala in je bilo najbrž nekak podaljšek Kresnice, ki je sicer prvič imenovano tudi leta 1329, a je blizu rimske ceste, že znane pospešiteljice naseljevanja in zato gotovo starejša.

ln kako je nastal Ceršak?! V tistih časih je tekla Mura tik vznožja gričev, tako da obrežje ni nudilo mesta za se­lišče. Potok, ki se izliva blizu današnje tovarne v Muro, je tekel po mnogo ožji dolini kot n.pr. Selniški potok, zato ob njem ni moglo nastajati naselje in vendar so se ljudje usta­lili ob njegovem izlivu. Sosednje griče je pokrival gost hra­stov gozd, ki je nudil obilo trdega lesa za gradnjo koč. Za-

. čeli so krčiti ta gozd in si na krčevini postavljati domove ter obdelovati njive in pašnike. Nastalo je majhno naselje hra­stovih koč , ki je dobilo tudi svoje ime. Hrastu pravijo še da­nes slovanski rodovi dob in ponekod cer. Vsa tri imena naj­demo tudi na Slovenskem, kjer so se mnoga naselja poime­novala po njih . Ustanovitelj naselja nad Muro so v tistih časih hrastu gotovo pravili cer in zato po njem imenovali svoje naselje Ceršak. Ke1' se pa v govoru še danes e pred r spremeni v i, so kraju rekli Ciršak. Nemci , ki so v nasled­njih stoletjih postali naši sosedje, pomena besede Ceršak niso doumeli , razlagali so si pa prvi zlog imena po svoje. Beseda - cir - še danes pomeni okras - Zier - in ker je naselje na hribu ali >> bregu<< so naš Ceršak preimenovali v cirberg - Zierberg - okrasni hrib, a prevod ni v nobeni zvezi s siovenskim originalom. To ime kraja se je v obeh jezikih obdržalo do današnjega dne.

Naši kraji v raznih državah

Kot je že omenjeno, so naša naselja začela nastajati okrog leta 1000 in se počasi razvijala ter so spadala v razne države in družbene ureditve. Prvi naseljeni Stari Sloveni so prinesli iz pradomovine svojo staro družbeno ureditev. Delili so se še v družine, zadruge, župe, plemena in narod.

V novi domovini so si ustanovili dve samostojni državi z lastnimi vojvodi. Bili sta to Karantanija s središčem na Gosposvetskem polju in Panonija s središčem ob Blatnem jezeru. Naši kraji so bili v Karantaniji , ker je meja s Pano­nijo potekala nekje pri današnjem Cmureku v smeri od severa na jug . To je bilo pred 1300 leti. Takrat je češki kralj Samo združil večino slovanskih rodov in ustanovil mo­gočno državo od današnje Nemčije do Jadrana. Njej so pri­padali tudi naši kraji , ki so bili pa zelo redko naseljeni. Toda po Samovi smrti je država razpadla in pri nas je bila spet Karantanija z vojvodi Borutom, Gorazdom, Hotimirom idr. A kmalu.cso naši kraji prišli pod nadvlado nemških Ba­varcev in nato 788. leta z njimi vred pod nadoblast nemških Frankov pod cesarjem Karlom Velikim . Odslej so naši pred­niki živeli 1130 let pod nemško nadoblastjo v raznih državah vse do leta 1918, ko so Slovenci postali spet svoboden na­rod v jugoslovanski državi.

Frankovski cesar Karel Veliki je uvedel nov družbeni red - fevdalizem, ki je nato pri nas obstojal nad tisoč let, do leta 1848. Lastnik vse zemlje je bil cesar kot najvišji zemljiški gospod, ki je to zemljo dajal v nekak najem raz­nim osebam, a vedno le iz rodu Nemcev, ki jih je povzdi­goval v plemeniti stan in pa višji duhovščini, predvsem sa­mostanom. Kmet je postal nesvoboden , podložnik brez last­ne zemlje.

Spočetka je bila država razdeljena na okraje, pozneje pa na grofije. Našim krajem najbližji okraj je bil Hengist -Wildon, segajoč preko Lipnice, a meja ni znana. Pozneje so nastajale grofije z združitvijo večih okrajev in njihovi lastniki so bili iz plemiških rodov Epenštajn , Andeks, Baben­berg, šponhajm, Traungau itd. Za naš okoliš je važen grof Bernard šponhajn , živeč na gradu v Mariboru, ki je bil okrog leta 1100 lastnik zemlje tudi med Muro in Dravo, torej naših krajev.

Grofije med Donavo in Jadranom so imele nalogo va­rovati mejo države proti Madžarom, ki so od vzhoda iz Pa-

nonske nižine vdirali v te kraje. Ker so bile te grofije ali marke na meji, so dobile ime mejne grofije ali marke. Vsled sorodstvenih zvez, porok ali izumrtja grofovskih rodov, se je tekom let več mejnih mark združilo.

Ob reki Traun je grof iz rodu Traungau leta 980 ustanovil mesto Steyer in v njem živel. Sčasoma so združili več mej­nih grofij in so tej zvezi nato rekli štajerska marka. Grof Otokar V. Traungauski je leta 1148 podedoval po stricu Bernardu šponhajmu tudi »Mariborsko grofijo« ter dobil od cesarja častni naslov vojvoda in to leta 1180. Od takrat dalje je nosila zveza večih mejnih grofij ime vojvodina šta­jerska, ki so ji pripadale tudi naše Slovenske gorice. Tej vojvodini so vladali vojvodi iz rodu Traungau, pozneje pa !z rodu Babenberg . Iz vsega opisanega izvemo, zakaj se je del slovenske domovine imenoval štajerska, njeni pre­bivalci pa štajerski Slovenci in to uradno do leta 1918, med­tem ko, so v pogovornem jeziku ti izrazi še danes živi.

Severno od štajerske je bila v teh časih zveza grofij z imenom Vzhodna marka ali Ostarihija, ki je leta 1156 postala vojvodina in so v njej vladali plemiči iz rodu Ba­benberg .

štajerski vojvoda Otokar VI. Traungauski je leta 1192 umrl brez naslednikov in štajersko vojvodino je podedoval sorodnik Leopold V. Babenberg ter združil obe vojvodini v celoto, ki je postala osnova državi Avstriji , kateri so pripa­dali 826 let tudi naši kraji .

Leta 1·246 je umrl zadnji iz rodu Babenberg . Takrat so se vneli prepiri za lastništvo Avstrije med raznimi plemiči.

Zmagal je češki kralj Otokar Pšemysl in naši predniki so imeli spet češkega vladarja kot pred 600 leti za časa kralja Sama. Ko so si pa v Nemčiji po smrti najvišjega fevdalca cesarja iz rodu Hohenstaufen leta 1254 izvolili za cesarja Rudolfa i-z rodu Habsburg, je zahteval zase tudi Avstrijo. Toda Otokar Pšemysl se mu je uprl in bil nato v bitki blizu BraHslave leta 1278 premagan. Rudolf Habsburški si je nato podvrgel Avstrijo , kjer je potem rod Habsburžanov vladal 640 let tudi našim krajem.

11

12

V graščinskem jarmu

Spoznali smo že cesarja Karla Velikega, ki je leta 788 zavladal tudi krajem, kjer živimo danes. Uvedel je nov druž­beni red - fevdalizem, kjer je bil cesar lastnik zemlje in tako najvišji zemljiški gospod. Zemljo je delil raznim ose­bam , ki so se n. pr. v boju al i drugih akcijah posebno odli­kovale. Dobile so jo v nekak dosmrtni in tudi dedni najem ali fevd. Površine teh fevdov so bile ogromne in fevdalci so jih dajali v najem sicer po kosih , a še vseeno obsežnih, drugim tudi na vsak način zaslužnim osebam. Tako so se končno fevdalci nekako po zaslugah in lastništvu zemlje delili v fevdalce ali plemstvo višje in nižje stopnje ali kratko višje in nižje plemstvo . Od vseh omenjenih vrst fevdalcev pa je postal kmet odvisen, njihov podložnik in ob svojo zemljo.

Naši kraji so bili takrat še zelo redko naseljeni , a po­tomci prvih podložnikov so se s stoletji množili, delili usodo svojih dedov in živeli v fevdalizmu do pred 125 leti, ko je bil le-ta leta 1848 odpravljen.

Ko je fevdalec dobil zemljo, se je na njej naselil in si zgradil dvor ali grad , odvisno od obsežnosti ogromnega zemljišča. Tako so na našem področju nastali gradovi v Mariboru in na Piramidi , v Zg . Kungoti, v Svečini, Eulenburg v Spiefeldu, v štrasu , Susvaser na Sladkem vrhu in dvori na Dobrenju, Kovača pri Svečini (poznejši Strasenhof), Lepi dol, Pesniški, Jareninski in Murski dvor. Seveda niso nastali vsi istočasno , ampak v velikih časovnih presledkih . Več od njih je že davno propadlo. Zanimivo pa je, da so vsi kraji šentiljskega področja spadali pod fevdalne postojanke izven področja, kar je pripisovati dejstvu, da so se tudi fevdalci , čeprav nižji, najraje ustalili blizu pomembnejših prometnih poti, torej pri nas ob Muri, Dravi in rimski cesti.

Posestvo okrog dvora je fevdalec obdeloval v lastni režiji s hlapci in deklami, potomci svojih podložnikov, ki so bili popolnoma brezpravni. Tako posestvo je bilo pridvorno posestvo in fevdalec ni od njega plačeval davka višjemu gospodu. Preostalo zeml jo je razkosal in dal v najem kme­tom. Taka posestva so bila hubna posestva, hube ali hojbe in so merila v povprečju 12-15 ha. Kmet najemnik hojbe je plačal določeno vrednost najemnine prvotno s pridelki, od cesarja Rudolfa Habsburškega nekako od leta 1280 dalje pa tudi v denarju. Poleg te glavne dajatve je moral določeno

število dni v letu opravljati tlako na pridvornem posestvu in dajati še deseti del pridelka s hojbe v dvor ali grad. Med­sebojne pravice in obveznosti so bile točno vpisane v graj­ski knjigi ali urbarju .

Da so tudi v zahodnih Slovenskih goricah ugodna pod­ročja za gojitev vinske trte, so vedeli že Rimljani, zato so jo tudi prinesli v naše kraje. še bolj vneto pa so to žlahtno kulturno rastline kakih tisoč let pozneje, ko so bili naši kraji že bolj obljudeni , širili fevdalci. Dali so krčiti gozdove po primernih južnih ali zahodnih pobočjih gričev in krčevine zasajali z vinsko trto. Nastajali so dvoji vinogradi in troji uživalci. Vinogradi na pridvorskem posestvu so bili pridvorni vinogradi, na hubah pa hubni, dejanski lastnik vseh je bil pa fevdalec ali garni gospod. Pridvorne vinograde je garni gospod obdeloval v lastni režiji, hubne je dajal v najem pod­lažnim kmetom najemnikom hub. Ti so te vinograde obde­lovali zase in morali oddajati določeno količino mošta gor­nemu gospodu. Temu moštu so pravili gornina. Poleg od­daje gornine so pa morali opravljati tlako tudi v pridvornih vinogradih. Pozneje so mnoge hubne vinograde dobivali v najem tudi ljudje drugih poklicev kot n.pr. trgovci , obrtniki in slični iz mest. Ti niso bi!i vezani na gornega gospoda z ničemer drugim kot z oddajo gornine. Takim najemnikom so rekli sogorniki ali Bergholdi. Odnosi med gornim gospo­dom in najemniki vinogradov so bili urejeni v gorskem pravu in vpisani v gorskih bukvah.

Da so podložni kmetje v redu izvrševali svoje obvezno­sti do zemljiškega gospoda, so morali skrbeti t.i. župani. To so bili podložni kmetje, ki so imeli določeno število kmetov in bili zato oproščeni nekaterih obveznosti do zem­ljiškega gospoda. V tej organizaciji vidimo začetke poznej­ših občin . V vinorodnih področjih so skrbeli za redno op­ravljanje obveznosti sogornikov do gornega gospoda t. im. gorniki. Imeni za izvrševalca funkcije župan ali gornik, sta v Xlii. stoletju, ko so se začela uveljavljati rodbinska imena ali priimki, postali ti dve besedi tudi priimka. Od takrat dalje srečujemo med priimki pri nas tudi Gornika, župana, Zu­pana, Zupaniča, 2upanca in Supana.

Vinogradi so na našem področju pred 800 leti že ob­stajali . To dokazuje urbar graščine v Mariboru iz leta 1182, kjer je vpisano, koliko vinskega mošta je moralo oddati 57 kmetov iŽ Cirknice in Jelenč . Tudi v Selnici., ki je bila podložna samostanu št. Pavel na Koroškem, so bili že tak­rat vinogradi , saj predpisuje samostanski urbar iz leta 1289 oddajo mošta 32 selniškim podložnikom. Kdaj so nastajali vinogradi v Ceršaku in na Kozjaku, ni mogoče dognati.

Da so naši predniki tja do sredine Xlii. stoletja nosili ime brez priimka, vidimo spet v urbarju za Cirknico, kjer je še leta 1250 našteta cela vrsta podložnikov z lepimi staro­slovanskimi imeni, a tudi že s krščanskimi imeni.

Gorniki iz mest in drugih stanov so navadno postavljali nad vinogradi lesene koče s prešo in kletjo ter v njih živeli le v času glavnih del v vinogradih, drugače so bile pa praz­ne. Da podložni kmet ni smel menjati gospodarja in so mu morali biti podložni tudi potomci, je znano. Včasih so bile

dajatve in druge obveznosti podložnikov tako neznosne, da je kmet sam zapustil hubo in se zatekel v prazno kočo so­gornika, · a to navadno v območje drugega zemljiškega go­spoda. Kmet nekdanji najemnik hube je tako postal ose­benjek, gostač ali ofer, človek brez imetja, ki je živel le »iz rok v usta«, predhodnik viničarja in kmetskega prole­tarca.

Razne nevšečnosti so včasih teple tudi zemljiško go­spodo. Ta je sicer bremena kolikor je le bilo mogoče zva­lila na rame podložnikov, a je vso trdoto časov često mo­rala okusiti tudi sama, kar je privedlo do odprodaje delov graščinskih posestev drugim zemljiškim gospodom. Spre­membo lastninske pravice so povzročale tudi poroke, izu­mrtja rodu ali celo vojne. Zato najdemo v naših krajih te­kom stoletij najrazličnejše bolj ali manj mogočne in premož­ne rodove zemljiške gospode. Imena nekaterih smo že spo­znali. Bili so pa tudi drugi kot n.pr. štubenbergi , in Traut­mansdorfi v Selnici , Attemsi v Ceršaku in šentilju , Inzaghi, Kunsty na Kresnici, Luchesi - Paly, Bourboni , Parma v štrihovcu in še vrsta drugih v raznih krajih in časih .

Marsikje se je zemljiški gospod rešil gospodarske pro­pasti tako, da je odprodal majhne kose zemlje raznim obrt­nikom iz mest ali pa tudi tako, da je novim rodovom kmet­skih podložnikov, ki bi drugače morali iti na dvor za hlapce in dekle, dal v najem dele pridvornega posestva, ki se je na tak način sicer močno drobilo, a je gospod z najemni­nami bolje izhajal kot če bi pridvorno zemljo obdeloval v lastni režiji. Najeto zemljo so obdelovali najemniki sami in s pomočjo že znanih osebenjkov. Najemniki pridvorne zem­lje so bili vezani na zemljiškega gospoda le z dajatvami v denarju in pridelkih, tlake jim pa ni bilo treba delati. Tako je nastal spet nov stan. Takim, ki so imeli v najemu le kočo in nekaj zemlje, so rekli kočarji ali kajšlarji, kdor je imel pa še košček vinograda, je bil pa perkhold ali perkkočlar ,

a vsi skupaj so bili le najemniki graščinske zemlje, ki so jo lahko vsak čas zgubili. Perkholdov in kočarjev je bilo na šentiljskem področju precej, a največ v Selnici , Ceršaku in na Kozjaku. Kmetje najemniki hub so pa morali še nadalje opravljati tlako in izpolnjevati druge obveznosti. Zemljiški gospod ga je lahko pregnal s posestva, če ni zadostil vsem obveznostim in število osebenjkov se je zvečalo , ker je enako usodo kakor kmet doživljal lahko tudi kočar ali perk­hold .

V XVIII. stoletju se je položaj kmetskega človkea začel polagoma boljšati. Leta 1748 je cesarica Marija Terezija dala popisati velikost in donosnost vseh posestev, pridvor­nih in hubnih, tako da so odslej vsi brez izjeme plačevali državi davke in ne samo kmetje preko zemlj . gospoda. Z robotnim patentom je točno določila, koliko dni tlake mora kmet opraviti za zemljiškega gospoda. Obveznost je bila 156 dni letno. Važna je bila odredba, da zemljiški gospod ni imel več pravice kmeta pregnati s hubnega posestva. To je vplivalo na kmete zelo ugodno, saj so se odslej z večjim veseljem in voljo oprijeli vseh del , ker so se čutili na po­sestvih trdne. Marija Terezija je ustanovila tudi katastralne

»:Ž:rmlje•< iz keltskega gradišča v Ceršaku.

občine in uvedla oštevilčenje hiš v njih . V tem času je bila določena točna meja med Ceršakom in Kozjakom na eni strani in teh dveh enot nasproti Selnici, šentilju in Spielfeldu na drugi strani. Ustanovljena je bila nova katastralna ob­čina štrihovec na našem področju .

Pod Marijo Terezijo je bila leta 1765 ustanovljena >>Kme­tijska družba« z nalogo, da širi nove dosežke na področju kmetijskega gospodarstva. Kmetje so se vseh novotarij zelo branili , saj je v njih po izkušnjah že bilo zakoreninjeno mišljenje, da je vse, kar pride od gospode, za nje slabo. Okrog leta 1750 so v naših krajih začeli uvajati krompir in koruzo. Do koruze naši kmetje niso kazali odpora, ker jim je pri desetini ni bilo treba oddajati in so žganci bili kmalu vsakodnevna jed kmeta in osebenjka. Silno so pa nasproto­vali krompirju in potrebna je bila včasih celo telesna ka­zen, da so ga začeli saditi. šele lakota, ki je zavladala po letih 1767, 1772 in 1782 kot posledica skrajno slabih vre­menskih prilik, je strla odpor. Kmetijska družba je seznanila kmeta tudi z deteljo in s tem dosegla dvig živinoreje.

Naslednik Marije Terezije cesar Jožef 11. je leta 1782 z nevoljniškim patentom odpravil osebno odvisnost kmeta od zemljiškega gospoda. Dajatve in tlaka so sicer ostali, a kme-tovim potomcem ni bilo več treba ostati na domu kot pod- 13

ložniki zemljiškega gospoda, lahko so se odselili pod oblast drugega zemljiškega gospoda, izbrati so si smel i celo ne­kmetski poklic, lahko so odšli v mestne šole ipd. Jožef 11. je uvedel kataster ter zemljiško in davčno knjigo, seveda vse ob silnem nasprotovanju gospode, ki ji te novotarije ni­kako r niso bile pogodu. Dosegla je celo preprečitev uvedbe in šele po končanih francoskih vojnah skoraj 30 let pozneje, ko so bili časi že precej spremenjeni, so bile te Jožefove refo rme končno uveljavljene. Takrat je nastala tudi v Mari­boru katastralna mapa, kjer lahko razberemo, kateri kmetje so imeli takrat posestva tudi na šentiljskem področju. Vse področje je spadalo pod graščino v Spielfeldu , kjer je bil sedež okraja in so tja spadali tudi Ceršak s Kozjakom, Sel­nica s Srbotjem in šentilj s Kresn ice in Staro goro in Cirk­ni.ca, medtem ko je Dobrenje spadalo pod okraj Zg . Kun­gota, Kaniža pa pod okraj Jarenina, ker so bi'l i tam sedeži zemljiškega gospoda.

Iz časov med leti 1750 in 1800 je znanih že precej kme­tov iz Ceršaka. Navajam posetnike Jla 20 posestvih, kolikor jih je bilo takrat v samem Ceršaku . Hišne številke se ne krijejo z današnjimi, ker so gotovo od takrat bile že več­krat zamenjane z novim. Tekom omenjenih 50 let so se menjal i večkrat tudi lastniki ali pa so prevzeli dom mladi , zato najdemo ponekod pod isto hišno številko več imen.

1. Muhič Ignac 2. Pauman Jož, Rep Boštjan , Majhenič Miha 3. Reiter Peter, Vid 4. Peitler Martin , Enčič Jakob

5. Majhenič Matija, šoper Matija, Fakič Miha 6. Mikiš Franc, Pec Janez

7. Lamp Matija, Majhenič Jurij 8. Očkerl Matija, Jožef 9. Pfifer Miha, Andrej

1 O. Hauc Simon, Urban

11. Dobernik Eva, Samec Martin 12. čepek Peter 13. Lo rber Urban

14. čepek Pavel, šnetl Simon, Fluher Jurij 15. Samec Matija, štraus Matija, čepek Janez 16. Ferk Jakob 17. Ferk Jurij

19. Gefard Katari na, Alojz, brodnik 20. Marko Franc, mlinar

Leta 1798 je izšel zakon, po katerem je lahko najemnik hu be ali posestva po medsebojnem dogovoru z ?-emljiškim gospodom to odkupil in se tako rešil podložn ištva. Toda te pravice se je poslužilo le malo podložnikov kmetov, ker jim je primanjkovalo sredstev in ker so nekateri upali , da se bodo zakoni francoske revolucije iz leta 1789 uveljavil i

14 tudi v naših krajih in bodo najeto zemljo dobili brezplačno

v svojo last. Toda to se ni zgodilo. Pač pa je precej manjših posestev prešlo v last onih, ki so na podlagi nevoljniškega patenta iz leta 1782 postali obrtniki in slično. V teh letih so tudi zemljiški gospodje cmureški iz rodu štubenberg in Trautmansdorf zabred li v težave ter prodajali zemljo in to zlasti v Selnici , ki jim je bila podložna. Enak pojav srečamo tudi drugod na šentiljskem območju in pri drugih zemlj iških gospodih. Tako najdemo v teh letih tu 216 kočarjev in perk­holdov in sicer 80 v Selnici , 55 v Ceršaku in na Kozjaku, 45 v šentilju, 6 na Kresnici , 4 na Stari gori , 16 v Cirknici in štrihovcu ter 10 na Dobrenju. Veliko kočarjev je zabredlo posebno po letu 1850 tudi v gospodarske težave in so pro­dajali tudi svojo lastnino. Taka posestva z vinogradi so kaj radi kupovali ljudje s krajev onkraj Mure in prvotni kočarji oziroma perkoldi so ostali v teh kočah kot nov stan - vini­čarji. Ta pojav je bil pogost zlasti na Kozjaku, pa tudi v drugih predelih šentiljske okolice.

Mnogo gorja so našemu kmetu povzročile tudi t.i. fran­coske vojne od leta 1797 do 1815. Naših krajev naravnost z vojnimi dogodki niso prizadele, a povzročile so neznosne vojne dajatve. Te so zemlj iški gospodje v veliki meri naprtili podložnemu kmetu , ki je zelo obubožal. Pridružilo se je tej nevolji tudi par slabih letin , da je bilo breme še neznosnejše. Posebno leta 1816 in 1817 sta bili vsled obilnega dežja letini tako pičli, da je nastala lakota. Iz tega časa najbrž izvirajo imena »Župnice« v Ceršaku ter >> Gibačnik« v Sp. Selnici in Cirknici za njive in travnike, ki so jih kmetje daH za skledo >>župe« oz. za gibanico. Ustno izročilo pravi, da so bile razkosane in razdane v Ceršaku takrat tud i Oblane za peko gibanic.

Kot že omenjeno, je večina krajev šentiljskega območja v zadnjih desetletjih fevdalizma spadalo pod graščino v špilfeldu , kjer je bil sedež sodne, davčne, vojaške in drugih oblasti, ki jo je združeval zemljiški gospod. Vendar so se po gospodarski plati območja raznih zemljiških gospostev prepletala. Tako so razne kmetije na šentiljskem območju kar se tlake, desetine in drugih obveznosti tiče spadale pod najrazličnejše zemljiške gospode n.pr. v Spielfeld , štras, Brunnsee, Weitersfeld, Cmurek, Jareninski dvor, Kungoto, Maribor, Sp. Poljskavo, Lučane, Ernovž, Gomilico in morda še kam. Vsak podložnik je imel točno predpisane svoje pra­vice in obveznosti v t. im. varstveni listini ali >> Schutzbriefu <<.

Cerkvena organizacija

Do osmega stoletja se je krščanstvo razširilo že po vsej južni in srednji Evropi. Tu sta bili dve središči, odkoder se je širilo in tudi organizacijsko utrjevalo. Bili sta to sre­dišči Oglej blizu Trsta in Solnograd na današnji avstrijsko­nemški meji. Cesar Karel Veliki je okrog leta 800 določil Dravo za mejo med obema ogromnima enotama. Kraji se­verno od Drave, torej tudi naše zahodne Slovenske gorice, so spadale pod škofijo v Solnograd.

Do leta 1000 so bili ti naši kraji že toliko obljudeni, da se je tudi tu ustanovila manjša enota t.i. pražupnija. Ta je segala na jugu in zahodu do Pesnice, na severu do Mure od Ernovža do Cmureka in na vzhodu nekako od črte emu­rek ob potoku Drvanji do današnjih Vitomarcev ob potoku Pesnici. Središče je bilo v Jarenini.

Nekako do leta 1400 sta se na vzhodu odcepila Lenart, na zahodu pa Svečina, dočim je v sredini ostala župnija Jarenina kot vodilna, nekako do leta 1780. Sicer so se na njenem področju že od leta 1350 dalje razvijale podružnice šentilj, Jakob, Marjeta in Kungota, ki so nato okrog leta 1780 postale samostojne župnije.

šentilj je postal samostojna župnija leta 1784 v približno istem obsegu kot je danes in je štela okrog 2500 prebival­cev. Ves čas do danes je Ceršak vključen v šentiljsko enoto.

Od leta 1859 so vsi doslej omenjeni kraji Slovenskih goric spadali v graško škofijo, dokler niso po zaslugi slo­venskega škofa A. Slomška pripadli kraji ob severni slo­venski jezikovni meji leta 1859 k lavantinski škofiji s sede­žem v Mariboru. Pri glasovanju so se župljani šentiljske župnije izrekli· za lavantinsko škofijo enako prebi.valci so­sednje Velke in Svečine , dočim so se špilfeldčani izrekli za graško škofijo, kar kaže na narodno zavest takratnih pre­bivalcev. šentiljski farani so zbrali celo 379 gld kot prispe­vek za stroške priključitve.

Od leta 1859 dalje ni bilo v cerkvenoorganizatoričnem pogledu nobenih sprememb več , le 14 hiš v severnem delu šentilja in Kresnice je z državno razmejitvijo leta 1919 pri­padlo špilfeldski župniji in s tem graški škofiji.

Kužno znamenje na Ferkovi njivi v Ceršaku.

15

Turška nevarnost

V srednjem in tudi še v novem veku so slovenskemu ljudstvu prizadeli obilo gorja napadi Turkov, ki so zdaj z močnejšimi zdaj spet s šibkejšimi silami vdirali na naše ozemlje ali pa preko njega gnali svoje bojne trume v dežele severno od naših krajev ali pa se iz njih spet vračali. Vsem je znano, da so te pohode spremljali rop, ogenj, kri , suženj­stvo in smrt. Skoraj tristo let je udarjal ta bič groze po slo­venski zemlji in ljudstvu in tudi našim krajem tu ob Muri in v zahodni Slovenskih goricah ni bilo prizanešeno. Sicer naselja na desnem bregu Mure niso bila prizadeta, vendar je neposredna bližina napadov, požigov in ropanja turških čet povzročala našim prednikom dovolj skrbi in strahu.

Iz zgodovinskih zapisov je razvidno, da so Turki kakih petnajstkrat napadali kraje v naši neposredni bližini in to, ko so oblegali Ljutomer, Radgono, Cmurek, štraden, Kloch, Halbenrain , torej kraje na levem bregu Mure. Leta 1532 pa je bilo vseka:<Or za sam šentilj in okolico najhujše. Takrat je namreč turški sultan Sulejman prispel preko Ogrske pred sam Gradec in ga oblegal. Ker ga ni mogel zavzeti , je nato gnal del svoje vojske proti Mariboru in to v glavnem po stari rimski cesti čez Plač . Od glavnine so se odcepljale manjše skupine Turkov in plenile po okoliških krajih . Ena teh skupin je najprej oropala in sežgala grad v Svečini ter se nato priklatila v šentilj, kjer se je lotila cerkve, ki je tu omenjena že leta 1329. To je pravtako oropala, ni je pa zažgala. Gotovo tudi ni prizanesla redkim domačijam v oko­lici cerkve. Slične usode so takrat bili deležni tudi Jarenina, Jakob, Lenart. V spomin na dogodek, ko je šentilj z okolico okusil turško krutost na lastnih tleh , se še danes blesti na cerkvenem stolpu med jabolkom in križem turf>ki polmesec. Vzhodni predeli šentiljskega področ;o. ob Muri Turkov na svojih tleh sicer niso ime:i » V gosteh«, a goreča naselja in bojni hrup z ravnin onkrcj Mure je gotovo vlival strah, grozo in skrb v duše vseh , ki so bivali tostran reke in videli z gričev grozečo nevarnost na lastne oči .

Prebivalci teh predelov Slovenskih goric so turške vdo­re čutili še na drug način. Ti nemirni časi so vladajoče fev­dalce v državi, deželi in po gradovih silili na vsakodnevno pripravljenost, da se postavijo napadalcem v bran . Sklice­vali so razne zbore in sprejemali na njih primerne sklepe,

16 ki so vedno še posebno prizadejali široke množice podlož-

nega kmetskega ljudstva. Tako so na primer na zborih v Mariboru leta 1461 in 1494 ter leta 1463 v Lipnici za oboro­žitev grajskih in ostalih čet nalagali vedno nove davke pod­lažnim kmetom. Vsak je moral plačati letno od zemlje 60 denarjev, od koče pa 15 denarjev izrednega vojnega davka. Leta 1530 je bil sprejet sklep o utrditvi Maribora, Cmureka in Radgone na našem področju in spet so našim prednikom bile naložene nove dajatve v denarju in še razne delovne obveznosti , zlasti prevozi gradbenega materiala.

Strašno leto za naše prednike tod okoli je bilo vse­kakor leto 1603. Tokrat so Turki rogovilili po sosednji Ogrski in je pridrla močna skupina jezdecev tudi do Cmureka. Ho­tela je čez Muro vdreti v Slovenske gorice. Vse prebivalstvo tod okrog se je razbežalo v gozdove, vsak peti moški pa je moral v graščinsko vojsko. Vse prehode ob Muri in poti v notranjosti so zagradili z ovirami in zasedli z močnimi stražami . Tako pripravljeni so čakali najhujšega. Toda do boja ni prišlo , kajti Turki so onkraj Mure naropali toliko plena, da so se vrnili nazaj na Ogrsko.

Na te čase spominjata v Ceršaku dva strelskim jarkom podobna rova, sicer že močno zapuščena, ki jima domačini pravijo »turške šance« oziroma >>šancgrabe«. Prvi je blizu današnje glavne ceste za hišo Pfifer Alojza, drugi pa v Hamrovem gozdu na Pouhnicah. Gotovo je bilo takih >>šanc« še več, a so že davno pozabljene in tudi o omenjenih dveh ni mogoče trditi , da bi bili prav iz tega leta. Saj je preteklo zatem še skoraj sto let, ko so se jih morali tukajšnji prebi­valci spet in spet posluževati. Turki , ki so se jim pozneje pridružili še ogrski uporniki Kruci, so namreč še večkrat počenjali svoja grozodejstva onkraj Mure, dokler niso bili proti koncu XVII. stoletja za vedno pregnani .

Tudi v času odločilnih bojev pri Monoštru ob Rabi leta 1664 so bili naši predniki v velikih skrbeh . Vsak peti moški je bil uvrščen v vojsko štajerskih deželnih stanov. Možje in fantje iz krajev med Muro in Dravo so se zbirali v Lipnici in nato pomnožili vrste branilcev v Radgoni , Halbereinu, Cmureku, Klochu , Gleichbergu in Feldbachu . Kam so bili dodeljeni bojevniki s šentiljskega področja , ni mogoče do­gnati. Bili so pa takrat podložniki graščine v špilfeldu, ki je imela tudi opravka s Turki, saj še danes krasi grajski sto lp turški polmesec kot spomin na tiste dni. Pri Monoštru so bili Turki poraženi in naši kraji rešeni najhujšega.

Odtlej so naši predniki imeli pred turško nevarnostjo mir in na te hude čase spominjajo le še turške šance v Ceršaku, polmesec na stolpu farne cerkve pri šentilju in ljudski vzkl iki kot »Kru ci so Turki «, »kruci buci !« ipd ..

Kuga in druge epidemije

Znano je, da so se v minulih stoletjih tudi v naših de­želah pojavljale nalezljive bolezni , ki so terjale obilo člo­veških življenj . Vzrokov za izbruhe epidemij je bilo več. Med nje štejemo vojne, kjer je trohnelo mnogo nepokopanih trupel, dalje naleti milijonov kobilic , ki so končno nekje poginile in okužile okolje in še več sličnih grozot. Velik vzrok širjenju raznih bolezni je pa treba iskati tudi v splošni nepoučenosti ljudskih množic in v nerazvitosti zdravstva sploh.

Sodeč po starih zapisih, je razsajala od nastanka na­selij v našem ožjem okolišu , od okrog leta 1300 dalje pa do leta 1680 kuga enajstkrat, kobilice pa so do leta 1782 pustošile tod okoli sedemkrat, kar je imelo ~edno za po­sledico lakoto in razne bolezni. Najhuje je naše kraje pri­zadela kuga leta 1680, saj je morila od Gradca pa do Ma­ribora in še dalje. Na te hude čase spominjajo poleg po­drobnejših zapisov tudi kužna znamenja v Gradcu, Lipnici, Cmureku in Mariboru, ki so bila postavljena v letih 1680 in 1681. V Mariboru so sicer prvotno kužno znamenje čez ne­kaj let zamenjali z večjo skupino kipov, ki še danes stoji na Glavnem trgu, a tudi to umetniško kiparsko delo je po­svečeno spominu na kugo leta 1680. Da je črna smrt, kakor so kugo imenovali takrat, zlovešče gospodarila tudi v Cer­šaku, dokazuje kužno znamenje na današnji Ferkovi njivi nad vasjo. Ta skupni grob žrtev črne kuge kaže, kakšnih ukrepov so se takratne oblasti posluževale, da bi prepre­či le širjenje bolezni. Svoje rajne so v tistih časih Ceršačani pokopavali na farnem pokopališču pri šentilju, ki je bilo okr. cerkve. Teh žrtev kuge pa niso smeli tako daleč prenašati , ker bi s tem lahko okužili tudi n.pr. Selnico, Novine in šen­til j . Pa tudi zdravim je bilo prepovedano hoditi iz kraja v kraj. O tej prepovedi lahko beremo v šentiljski cerkveni kro­niki. Kot gorivo za večno luč so uporabljali oljčno olje, ki se je dobilo le v Mariboru. Ko je olja zmanjkalo, so morali uporabljati za gorivo svinjsko mast, ker v mesto niso smeli po oljčno olje. Drugega olja niso imeli, saj takrat buč ali repice še niso poznali. Da je tega leta razsajala kuga tudi po vaseh >> na Nemškem« pričajo pravtako kužna znamenja marsikje kot n.pr. v današnjem Gabersdorfu, posebno pa v

Livoči vasi - Lichendorfu. O zadnji so stari Ceršačani pri­povedovali, da se je ta vas prej sploh imenovala >>Leichen­dorf« - >>vas mrliških trupel «, ker je tam leta 1680 vse pre­bivalstvo kuga pokončala . Po tem letu na našem področju kuge ne zasledimo več, vkljub temu, da so kobiHce leta 1782 še pustošile po naših krajih in to zadnjič .

Zdravstvene prilike so se gotovo izboljšale, čeprav za­sledimo v naslednjih desetletjih še epidemije, predvsem grižo, ki je parkrat prav okrutno gospodovala v našem oko­lišu. Tako sta leta 1811 umrla v šentiljski župniji 102 prebi­valca, od teh jih je umrlo od griže 66 ali 65 %, iz občine Ceršak je bilo 12 žrtev te bolezni. Prav požrtvovalno je obo­lelim pomagal v duševni in telesni stiski takratni šentiljski kaplan Jernej Soko, ki je pri tem delu tvegal lastno življe­nje. Bil je zato pohvaljen od okrožnega urada v Mariboru in okraja v špilfeldski graščini. Zdravnikov v današnjem po­menu še takrat ni bilo. V šentilju je nastopil službo prvi pa­dar ali ranocelnik - Wundarzt - leta 1818 in sicer Alojz Grimm. V času njegovega službovanja v šentilju je bila leta 1826 ponovno hujša epidemija griže. Ta je terjala 48 življenj ali 50% v tem letu od 96 umrlih faranov. V Ceršaku je griža terjala 5 življenj. Po teh dveh epidemijah so se še pojav­ljale, toda ne v takem obsegu, saj je bilo vsakikrat število žrtev neznatno. To dokazuje tudi, da so se izboljšale zdrav­stvena služba in tudi higienske prilike prebivalstva. Vendar ne smemo mimo dveh epidemij, ki sta pred dobrimi petde­setimi leti na našem področju terjali sorazmerno mnogo žrtev.

Ko se je leta 1918 prva svetovna vojna bližala h koncu in je pomanjkanje vsega doseglo višek, se je vsem ne­voljam pridružila še do takrat neznana bolezen in kmalu dosegla epidemičen obseg. Ljudje so ji rekli >>špansko bo­lenje« ali kratko >>španska«. Kmalu je zajela ves kraj in ni bilo hiše, kjer ne bi imeli bolnikov. Pomanjkanje zdravil je bilo občutno in so se bolniki posluževali raznih alkoholnih pijač , kar je pa često stanje bolnika še poslabšalo. Da bo mera neprilik polna, je umrl še šentiljski zdravnik dr. Hans Wenigerholz in je poteklo precej časa , predno je šentilj dobil spet zdravnika in to dr. Camila Morocuttija. Prevratni časi so k splošni neurejenosti prispevali svoje. V letih 1918 - 1919 je epidemija gripe, kot bolezni pravimo danes, ter­jala na šentiljskem območju 23 življenj, od tega v ceršaški občini 1. Komaj je gripa pojenjala, že je jeseni leta 1919 izbruhnila epidemija griže. Ugodnejše zdravstvene razmere so jo kmalu zajezile, vendar je terjala 14 življenj, od tega v Cešaku 2.

Od te dobe v naših krajih ni bilo več hujših epidemij, ki bi terjale življenja, kar je vse posled ica urejene zd ravst­vene službe in višja izobraženost prebivaltfva tudi v zdrav­stvenem pogledu.

17

----------------- -

Graditev cest in železnic

še do začetka XIX. so naša naselja in kraje povezovali navadni kolovozi. Važnejši kolovoz v naših krajih je vodil iz Jarenine v šentilj. Ta se je nadaljeval po dolini Bubenber­škega potoka do špilfelda, kjer je pod gradom končal pri brodu na Muri in je bila edina povezava z levim bregom Mure. Od šentilja je vodil drugi važni kolovoz preko Kres­nice k znani rimski cesti . Ta je bila takrat edina zveza ma­riborskega okraja z graškim.

V šentilju se je na razvodju med Muro in Dravo odcepil kolovoz proti vzhodu, ki je vodil v Ceršak in Selnico. V glav­nem služi ta kolovoz še danes svojemu namenu in tvori po grebenu Novin mejo med Ceršakom in šentiljem. V južnem delu Novin je potekal ta kolovoz ob ostrem zavoju okrog strmega griča proti vzhodu nekoliko nižje od današnje ceste in se vil nato do razcepa pri današnji Kranjčevi kapeli v glavnem blizu sedanje ceste. Pri kapeli je en krak kolovoza krenil proti Selnici, drugi pa proti vasi v Ceršak. Tam se je vil skozi vas in nato zavil v dolino do Mure, kjer je bil brod čez Muro edina povezava z levim bregom v tem predelu. Kdaj je bil brod zgrajen , ni mogoče dognati , toda že leta 1770 je imenovan brodnik Gefart, ki je tega leta pokopal 90-letno mater Marijo, leta 1789 pa 53-letno ženo Katarino in pri obeh je pripis >> OberfUhrerin« - brodnica. Brod je bil prvotno graščinski. Od tega kolovoza se je v severnem delu Novin na začetku trase po grebenu odcepil gozdni kolovoz proti severovzhodu kot bližnjica skozi >>bold«, ki so ga svojčas pešci in tud i lastniki gozdov pridno uporabljali , kar so pa pozneje zaradi bližine meje skoraj popolnoma opustili Ta gozdni kolovoz se je pridružil glavnemu v Ceršaku blizu kužnega znamenja. Vsi omenjeni kolovozi so zlasti v dežev­nih dobah povzročali voznikom in pešcem obilo preglavic, saj so vsi sp~;Ljani po smolnato-ilovnatem terenu.

Ugodnejšo zvezo s svetom so Ceršak, Selnica in ostali kraji dobili leta 1824 z zgraditvijo glavne ceste Dunaj -Trst, ki poteka skozi šentilj , a zveza z njo so še sto let bili blatni kolovozi. Važna povezava s svetom tudi za te kraje je postala železniška proga Dunaj - Trst, ki so jo

18 gradili skozi šentilj v letih 1844-46. Takrat, pa tudi v poz-

nejših letih , je marsikateri osebenjek, kočarski ali pa VIni­

čarski fant našel svoj kruh kot progovni delavec na želez­nici.

Zelo se je izboljšala zveza Ceršaka s šentiljem in osta­limi prometnimi žilami po letu 1924, ko je bila zgrajena iz šentilja proti Velki in še dalje za tiste čase moderna in trdna cesta. Ta je povezovala te kraje, ki so bili vsled na­stanka državne meje na Muri prometno popolnoma odrezani od svojega upravnega gospodarskega in kulturnega sredi­šča Maribora. čeprav je sama vas Ceršak bila še vedno nekoliko odmaknjena od te >> nove steze«, kot so jo doma­čini. imenovali , in jo je vezal z njo še vedno vaški kolovoz, je bila vendar velika pridobitev za kraj.

V avstrijskih časih so se prebivalci Ceršaka posebno v slabem vremenu posluževali broda čez Muro, da so po dokaj trdni cesti po levem bregu reke prispeli na glavno državno cesto ali k železnici v Spielfeldu z vozovi, po des­nem bregu je vodila pa le navadna pešpot.

Trdne ceste po levem bregu Mure se je ves čas od raz­mejitve leta 1919 do leta 1938 posluževala tudi tovarna za prevoz surovin in izdelkov preko avstrijskega ozemlja na postajo v šentilju, kjer si je leta 1924 zgradila primerno skladišče . Toda s priključitvijo Avstrije k Nemčiji leta 1938 so glede uporabe broda in ceste onkraj Mure nastajale razne nevšečnosti. Takrat sta tovarna in banovina zgradili trdno cesto od tovarne pod vasjo do križišča k že obstoječi cesti in tovarna ni bila več vezana na ceste onkraj Mure.

Ob asfaltiranju ceste od Sladkogorske tovarne do šen­tilja leta 1964, ki sta ga izvedl i v glavnem obe tovarni , je bila modernizirana tudi omenjena cesta in nato še del vaške magistrale tako, da so Ceršačani rešeni blatnih ko lovozov, ki so dolga stoletja mučili nje in njihove prednike.

Pomlad narodov leta 1848

Nad tisoč let so rodovi naših prednikov prenašali kru­tost graščinskega jarma in poleg tega so jih teple v teh stoletjih nadloge kot so: kužne bolezni, lakota, vojne vihre in slično. Težki so bili ti »zlati časi« in hrepenenje po svo­bodnem življenju je bilo vedno močnejše. Nezadovoljstvo ljudstva z razmerami po francoskih vojnah v prvi polovici XIX. stoletja je zamajalo fevdalni red tako silno, da se je leta 1848 zrušil. Revolucijo, ki je tega leta prinesla svobodo zatiranim, imenujemo tudi pomlad narodov, kajti njen cilj ni bil samo odstranitev fevdalizma, ampak priznanje po­polne enakopravnosti vsem ljudem, torej tudi malemu slo­venskemu narodu. Tega je pa takrat v ogromni večini se­stavljal kmetski človek, ki je tega leta doživel najlepše -popolno oprostitev vseh obveznosti do graščaka in postal je tudi lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. Temu dejanju pra­vimo tud i kmetska odveza.

l<akšne so bile razmere v teh č.asih na našem pod­ro čju? Kot je bilo že omenjeno, je skoraj celotno šentiljsko področje spadalo pod graščino ali okraj Spielfeld, ki je bila last grofovskega rodu Attemsov. Po zlomu fevdalizma so bi le osnovne upravne občine, sestavljene iz ene ali več ka­tastrskih občin, več upravnih občin je pa sestavljalo okraj. Nekdanji okraji na gradovih so bili odpravljeni.

Na šentiljskem področju so nastale občine šentilj, Cirk­nica, Dobrenje, Ceršak in Selnica, vse pa poleg mnogih drugih vključene v okraj Maribor. Sem so bili z graščin in dvorov premeščeni tudi vsi uradi kot sodnija, davkarija, kataster itd. S to novo ureditvijo sta občini Ceršak in šentilj postali obmejni občini do novega okraja Lipnica.

Posebej je pa treba poudariti, da so ob priliki ustano­vitve omenjenih občin prvič uradno rabili tudi slovenska imena. Ustanovitev občin je bila proglašena v avstrijskem državnem uradnem listu 17. 3. 1849, nato pa 7. 10. 1850 v uradnem listu dežele štajerske v nemščini in 16. 3. 1854 v sl ovenščini.

Pog lejmo, kako so uradno prvič zapisali slovenska imena občin in krajev našega področja! Ta so: Sv. 11, Curk­nica, Dobrenja, Ciršak, Selnica ter Kršnica, Stara gora, Kozjek in Srebotje. Iz teh imen in celotnega besedila je

razvidno, da so uradniki, čeprav so bili našega rodu , slabo obvladali slovenščino , ker so se šolali le v nemščini. Kako so kmetje sprejeli kmetsko odvezo? Sprva so bili navdu­šeni, a so kmalu spoznali, da se njihove želje niso docela uresničile . Vlada na Dunaju je namreč odločila, da dobi zemljiški gospod za razlaščeno zemljo odškodnino in sicer tretjino vrednosti mu je moral plačati kmet, tretjino država, tretjino pa je izgubil. Kmet je moral odplačevati zemljo 5-20 let, odvisno od velikosti, poleg tega pa še pripadajoče obresti in predpisane davke, a vse to četrtletno na davkariji. Za vse te obveznosti je zvedel iz takoimenovane razbreme­nilne listine ali »Grund - Entlastungs - Ausspruch<<, ki jo je dobi l od komisije, določene za urejevanje vprašanj v zvezi s kmetsko odvezo.

Mnoge kmete so nove dajatve, ki jih je sedaj terjala država preko davkarij od njega, spravile v težak položaj . Pridružile so se še slabe letine. Iz zapiskov je razvidno, da je bilo v zahodnih Slovenskih goricah v 30 letih in to od leta 1850 do 1880 le 8 dobrih letin, 11 jih je bilo srednjih in 11 izredno slabih. Marsikdo se v novih razmerah ni zna­šel , posebno še, če ga je doletela kaka elementarna ne­sreča, požar, povodenj, živinska kuga ali slično. Prej mu je zemljiški gospod v lastnem interesu pomagal , a sedaj je kmet bil nave zan le na sebe. Sicer je država ustanovi la za naše kraje v Gradcu denarni zavod , ki je kmetu dajal po­sojila, toda ta je bilo treba vračati.

Pozne'je je bila taka posojilnica ustanovljena tud i v bližnjem štrasu, ki je imela dolžnike tudi z območja šentilj­skih občin . Iz težke zagate se mnogi niso izvlekli in so posestva prodali.

Nekdanji zemljiški gospodje so določene površine zem­lje z različnimi kulturami obdržali še naprej, a brez sleher­nih ugodnosti s strani države. Tak primer srečamo prav v Ceršaku, ko je lastnik graščine v Spielfeldu nadalje obdržal nad 200 ha veliki gozd t.i. >>bold<<. V tem času je n.pr. na Dobrenju in na Stari gori pokupil zdravnik dr. Alojz Draž, do­mačin iz Dobrenja in zdravnik v Bukarešti, sedem posestev od propadajočih kmetov in jih prodal neki Rozi pi. Ambrosy na Ranci, ta pa spet drugim kupcem.

Marsikje so takratne plemiške družine od posestnikov, ki niso zmogli obveznosti , dele teh ali pa cela posestva spet odkupovale. To so bila predvsem vinog radniška posestva. Tak slučaj najdemo tudi v štrihovcu, kjer so plemiči z gradu v Brunnseeu iz rodu Luchesi - Paly in pa Bourbon -Parma postali lastniki vinogradov po letu 1860.

V tem času je tud i več kmetov z ravnin onkraj Mure kupilo od kočarjev z vinogradi t.i. bergholdov ali po domače perkkočlarjev njihovo zemljo zlasti na Kozjaku in v Selnici in so ti nato ostali pri hiši kot viničarji, nov socialni stan, ki se je v tej dobi razvil tudi v drugih predelih tega vino­gradniškega območja.

Ce je v teh za osvobojenega kmeta težkih letih bilo v Ceršaku kako posestvo prisilno prodano, iz zapisov ni raz- 19

vidno, izgleda pa da ne in so se menjavali lastniki iz drugih vzrokov kot n.pr. dedovanje, ženitev ipd. Več kmetskih ro­dov je prav na tem področju že dolgo na istem domu ali pa je krvna vez še danes z njimi po moškem ali ženskem rodu živa.

Življenjske prilike do l. svetovne vojne

Ogromna večina prebivalcev Ceršaka in okolice je tudi po spremenjenih oblikah, torej po letu 1848, živela od ob­delovanja zemlje. Nekaj je bilo obrtnikov, a še ti so imeli po večini vsaj bajto in krpo zemlje. Zemljo so obdelovali na star podedovani način in gojili tudi še rastline, ki jih danes ne gojijo več kot n.pr. lan, konoplje , žito, proso, ajdo, mak. Kruh so pekli povsod doma in mnogi kmetje so imeli ob potoku, ki teče pod vasjo in se blizu tovarne izliva v Muro, svoje lastne preproste mline. Zato nosi še danes ta predel Ceršaka lepo domače ime Mlinišče ali Mliniže. Ponekod so imeli v teh »mlincah« tudi stope, da so phali ajdo aJi, proso za kašo, ki je bila čislana kmetska jed. žita niso sejali le za pridobivanje krušnega zrnja, ampak so zelo cenil i tudi dolgostebelno slamo. Snope so na posebnih česalnikih če­sali v škope in z njimi pokrivali strehe. Za to opravilo so bili v kraju posebno izurjeni obrtniki krovci ali pokrivači, ki so ta posel opravljali. Zadnji krovec je biil Simon Pilh s Pouhn ic še v začetku tega stoletja. žitne in rženo slamo so rabili tudi za vezanje trte h kolom v vinogradih, ki jih je bilo pred nastopom trsne uši okrog leta 1895 na šentiljskem območju še 480 ha, od tega samo na Kozjaku in na Grajtah v Cer­šaku okrog 25 ha. Lan in konoplja sta rastla na sleherni ceršaški njivi, da so gospodinje lahko oskrbovale družino s perilom in da je bilo dovolj vrvi domačega izdelka vedno pri hiši. Kolovrat je imela sleherna kmetska hiša in brnenje teh lesenih strojev je ob zimskih večerih oživljaJo vaško idilo . Kolovratom so delale družbo v tem zboru lesene mehaniza­cije tudi statve. Da so živeli v teh krajih tkalci , dokazujejo še danes nekatera rodbinska imena, kot Tkavc, Tekavc, Kauc, Weber, Leinweber in slična v obeh jezikih , čeprav statev in tkalcev že davno ni več.

V zvezi z lanom in konoplje je bilo izurjenih mnogo 20 pridnih ženskih rok, ki so prav spretno trle na posebni lese-

nih pripravah ali trlicah posušena lanena ali konopljina stebla. Sušili so jih v posebnih preprostih pečeh ali sušil­nicah, grajenih v bližini domov navadno v hrib. Služile so tudi za sušenje sliv, hrušk in jabolčnih rezin, ki so jim po­sušenim pravili klojci. Suho sadje je v raznih oblikah in vrstah jedil sestavljalo dobršen del prehrane.

Kot že omenjeno so konoplje gojili prvenstveno za­voljo vrvi . Te so izdelovali izučeni vrvarji - »žalarji «, ki so svoj posel opravljali navadno na domovih, kamor so pri­hajali s svojim lesenim vretenom in predelali vso zalogo ko­nopljevine v vrvi. Takemu delu na domu so pravili štera. Zadnja vrvarja na našem področju sta bila Miha Cimperc­»Žalarov Miha« - na Novinah in Jožef Vajkart v Selnici in to še okrog leta 1900. Na štero so hodili tudi čevljarji, delno tudi krojači in šivilje in to predvsem tako dolgo, dokler niso bili iznajdeni šivalni stroji in bi njihovo prenašanje od hiše do hiše bilo bolj nerodno. Najdalje so hodili na štero čev­ljarji in to do l. svet. vojne še redno, po njej pa vedno redkeje.

Nekako po letu 1850 so naši kmetje začeli gojiti tudi buče, ki so jih dobili od severnih sosedov. Raznim zimskim opravilom se je pridružilo še luščenje bučnic . V zgodnjih pomladnih tednih , navadno februarja, so nato hodili v mline delat olje. Ti mlini , ki so imeli primerne priprave, so bili ob Muri. V tem stoletju pa si je tudi lastnik mlina ob Cirkni­škem potoku Anton Klajžar v štrihovcu omislil preprosto oljarno, ki so se je posluževali tudi kmetje z vzhodnih pre­delov šentiljskega okoliša posebno po nastanku državne meje. Pri tem opravilu si je navadno več sosedov drug dru­gemu pomagalo in so take skupine oljarjev bile od doma tudi po dva in več dni, odvisno od množine bučnic, ki so jih imeli. To opravilo je bil nekak kmečki praznik za dotično skupino in so se morale kuharice posebej izkazati in seveda tudi •• kletarji«. Toda, ko je kmalu po l. svetovni vojni ta posel prevzela živilska industrija in so trgovci zamenjavali bučnice za olje, je to zgodnjepomladansko kmetsko opra­vilo začelo zamirati. Sploh je čas po kmetski odvezi , prav posebno pa še z nastopom XX. stoletja prinašal v življenje, delo in mišljenje kmetskega človeka vedno večje spremem­be tudi na našem področju . Ročno delo so vedno bolj za­menjevali stroji , prvotno enostavnejši na ročni pogon kot mlatilnice, sadni mlini, slamoreznica itd . pozneje pa vedno bolj izpopolnjeni na živalski , bencinski in končno električni pogon. Prve mlatilnice na ročni pogon so imeli v Ceršaku okrog leta 1895 kmetje: Hauc, Hamer in Hernah. Pred uved­bo sadnih mlinov nekako na prelomu stoletja so vse sadje na krnicah z bati ali »pehi« tolkli in po jesenskih večerih je bilo pozno v noč slišati od vseh strani značilno nabijanje po podih krnic. Ta pesem je v tem letnem času zamenjala ono značilno »V vsakem koti snop napoti« , če so mlatili štirje ali pa »krumpast pes« če so mlatili trije par tednov prej, ki je javljala, da je nastopil čas mlatitve. Eno in drugo

»leseno pesem<< je pa povezovalo klopotanje klopotcev, ki so se od Jakobovega pa do trgatve oglašali z vseh gričev Slovenskih goric ter dajali pokrajini njeno značilnost. Meha­nizacija in elektrifikacija je v prvi polovici tega stoletja zatrla to idilično ; ~sensko pesem lesa in jo zamenjala z drugo.

ln kako je v prej opisani dobi živel v teh krajih naš človek, ki ni imel zemlje ali pa le krpico? Mišljeni so tu ofri ali gostači, dalje kočarji in viničarji. Na najslabšem so bil i gostači. Porevali so se po slučajno praznih sobah ali s ličnih prostorih ter hodili h kmetom na dnino. žalostno usodo pa so doživljali na starost, ko so morali vzeti beraško palico v roko in hoditi od hiše do hiše, da so dobili kaj za pod zob in nazadnje jih je v kakem hlevu rešila smrt vsega gorja. Enako usodo so delili z njimi hlapci in dekle, mnogo­krat pa tudi ostareli kocarji in viničarji. Mnogo teh ljudi je v mladih letih odhajalo v kraje onkraj Mure, na Nemško, kot so pravili , za hlapce, dekle ali pa sezonske delavce. Navadno so ostarele služinčad občine »Z Nemškega•• vra­čale v breme domačim , ki so to pereče socialno vprašanje rešile tako , da so ti onemogli romali od kmeta do kmeta in t i so jih morali preživljati določeno število dni , odvisno od velikosti posestva. Značilno pa je pri žalostni usodi ljudi to, da so mnogi dosegli visoko starost. Iz mrlišče matične

knjige šentiljske župnij f1 je razvidno, da je n.pr. v letih od 1750 - 1825 skoraj vsako leto umrl kak devetdesetletnik. Vsega je v 75 letih dočakalo starost 90 in več let 65 oseb, med njimi 12 sto let in čez, najstarejša pa je dočakala celo 116 let. Tudi prebivalci Ceršaka in Kozjaka so bili med njimi. Sicer ne pri vseh, a pri mnogih je pa kot poklic na­vedno Betler - berač.

Ko še ni bilo mlatilnic in pa tovarne, so mlad i moški iz vrst kočarjev , viničarjev in sličnih zlasti s Kozjaka in Sel­ni ce sestavljali skupine mlatičev, navadno po štirje, ki so pri kmetih prevzemali celotno mlačev. Ti mlatiči so odhajali tudi v druge kraje, še prav posebno na Nemško, kjer je bilo obilo žita. Poleg celotne oskrbe so dobivali za plač i lo

denar in zrnje, kakor so se pač domenili. Mlatilnice so odvzele delo in zaslužek tudi tem delovnim skupinam. te­leznica in začetek obratovanja tovarne na Sladkem vrhu in nato tudi v Ceršaku so vsaj del te kmečke delovne sile zaposlile. Ko so pa leta 1898 propadli vsi vinogradi vsled trsne uši, so začeli te propadle vinograde skoraj povsod obnavljati. Obnova je terjala nov način dela, med drugim predvsem globoko rigolanje . To so opravljali v zimskem času in tako so viničarji in kočarji imeli odslej tudi v tem letnem času delo.

Omenjeno je že bilo, da je proti koncu XVIII. stoletja, posebno pa po letu 1848 začel nastajati v Slovenskih gori­cah nov stan - viničarji. To je bil kmetski proletariat brez lastnega doma in zemlje. Lastniki vinogradov so na šen­til jskem območju bili predvsem meščani iz Maribora, še več pa iz Lipnice, Gradca, Cmureka ali pa trgovc i, gostilničarji

in drugi pridobitni sloji s podeželja, predvsem z ravnin on-

kraj Mure. Med njimi so bili tudi mnogi premožnejši kmetje •• z Nemškega<< ali >>vom deutsche Soden<<, kot so običajno rekli , ki so imeli pri nas «drunten im Windischen « svoje vi­nograde. Te so si nabavljali po letu 1782 po izidu nevelj­niškega patenta, še več pa po letu 1798 po izidu zakona o odkupu podložništva. Takih lastnikov vinogradov je bilo precej na Kozjaku, na Kresnici, Stari gori in Dobrenju ter nekaj v štrihovcu, na Novinah in v Selnici. V ostalih krajih so bili vinogradi povečini v lasti domačinov , ki so pa neka­teri od njih tudi imeli viničarje. Ceršaški kmetje so imeli svoje vinograde večinoma na Grajtah in so jih obdelovali brez viničarjev, dočim so skoraj vsi vinogradi na Kozjaku bili last tujcev. Vinogradnik od drugod je imel ob vinogradu bajto, marsikje nekdanji dom kočarja ali perkkočarja , s kletjo in prešo . Kuhinjo in eno ali dve sobi je imel viničar, eno, >> gospojdno hišo << pa lastnik, da se je v njej zadrževal , če je dalj časa ostal pri vinogradu . Stanovanjske prilike v viničariji so bile odvisne od venkosti stavbe in zemljišča . Ob i čajno so bile te viničarije, zlasti starejše, lesene, krite s slamo, z navadno >> dimanco '' • marsikje pa še s prešo in hlevom združeno pod eno streho. Stanovanja v takih vini­čarijah so bila navadno borna, odvisna pač od socialnega čuta gospodarja . Ob vinogradu sta bila tudi njiva in travn ik. To je navadpo hasnoval viničar, da je redil kravo in par svinj, pa še morda par koz, vse pač odvisno od velikosti zemljišča .

Delovno leto viničarja je trajalo nekako od 1. novembra enega leta do 1. novembra naslednjega leta. Za to dobo sta se gospodar in viničar dogovorila o medsebojnih obvezno­stih. Ti dogovori so bili prvotno le ustni , v tem stoletju pa po večini že pismeni in so jim rekli tudi viničarska pogodba. Viničar je moral imeti določeno število delovne sile in opra­viti vsa dela v vinogradu . Za to je imel prosto stanovanje in je hasnoval zemljo. Ponekod je moral rediti tudi gospodar­jevc živino, da je pridelal dovolj gnoja. V takem slučaju je dobil tudi steljo. Poleg tega je dobival dogovorjeno letno plačo , ki so ji pravili tudi »štant« ali >> štunt«, prejemniku pa •• štuntar«. Ta plača je znašala pred l. svetovno vojno 2Q-30 gold. letno. Dogovor je obsegal vsa dela, ki j ih je v i ničar moral opraviti za »štunt« in dela, za katera je dobil malen­konstno plačilo . Ta je med obema vojnama znašala okrog 2 din , medtem, ko je dobival dn inar neviničar za isto delo 8-10 din dnevno. Vse je bilo odvisno od gospodarjeve uvidevnosti. Pri t. i. nemških kočah , kjer je bilo malo njiv, je viničar dobil dogovorjeno količino zrnja. V slučaju neza­dovoljstva je gospodar ali pa viničar odpovedal dogovor in po 1. novembru je bilo preseljevanje viničarjev. V tem času je bilo opaziti na slovenjegoriških kolovozih vozove, nalo­žene z bornim pohištvom , ki so se premikali z griča na grič od ene viničarije k drugi. Bilo je pa tudi več slučajev, da je ostal isti viničar vse življenje pri istem gospodarju ali pa celo več rodov.

Na splošno je bil viničarski stan zapostavljen in boren stan po socialnem položaju pa tudi po vlogi, ki jo je imel v družbi. Ker je bil brez premoženja, ni do leta 1907 imel 21

volilne pravice in je bil na splošno preziran in manjvreden. Pri tem pa je le malokdo pomislil , da je bil viničar tisti , ki je s svojim težaškim delom ustvarjal bogastvo in lepoto naših tolikanj opevanih Slovenskih goric. Za šentiljski okoliš je pa treba poudariti še to, da so viničarji , ki so bili vse­skozi slovenskega rodu , bili kot socialno najšibkejši v času narodnostnih bojev najbolj izpostavljeni pritisku nemških gospodarjev predvsem glede pošiljanja otrok v nemško oziroma slovensko šolo, a so le nekateri klonili, večina je pa ostala svojemu rodu in jeziku zvesta. Med temi so bili tudi viničarji s Kozjaka, ki so tako bridko razočarali ljudi okrog šulferajnske šole v Ceršaku.

Malenkostno se je socialni položaj vsaj nekaterim vi­ničarjem na Kozjaku in v Selnici začel popravljati proti koncu min. stoletja, ko sta začeli delati obe papirni ci na Muri. Večje breme je v takem slučaju padlo na rame ma­tere - viničarke in na doraščajočo deco, ki je morala še krepkeje pljuniti v roke in nadomestiti očeta- tovarniškega delavca. Zlasti spomladi so otroci viničarjev bili več tednov dnevno zaposleni, ko so v košarah na glavi nosili gnoj k trsom, v jeseni je vsa paša pri premožnih kmetih bila nji­hovo opravilo, kajti za zimo je bilo treba obleko in obutev, ki so si jo ti otroci morali sami prislužiti.

Po letu 1848 je ostal še nadalje v lasti špilfeldske gra­ščine ogromen gozd, še danes znan pod imenom >> bold«. Iz njega so v dobi fevdalizma ceršaški kmetje dobivali ku­rivo in steljo, če ni spadal k njihovemu posestvu kak drugi gozd. Po letu 1848 so posestniki brez gozdov pravtako do­bili kurivo in steljo iz graščinskega gozda, toda proti pla­čilu ali kakšni protiuslugi . Okrog leta 1900 je graščina, ki je bila last družine grofa Attemsa, ta 216 ha obsegajoči gozd prodala za 216 000 goldinarjev. Kupec je gozd razparceliral in prodal. Kupili so posamezne dele najraz­ličnejši kupci , prvenstveno s celotnega šentiljskega in špil­feldskega območja , pa tudi iz vasi onkraj Mure, zlasti mno­gi kmetje iz Livoče vasi - Lichendorfa. Leta 1919 je bila potegnjena skozi gozd državna meja in gozdovi Avstrijcev so bili dvolastni.ki v stari Jugoslaviji, ki so danes večinoma v skladu GG Maribor.

Zanimivost iz tega graščinskega gozda je ta , da so v t. i. Bolski grabi leta 1915 v Hamrovem in Hercogovem goz­du naleteli na plast premoga. Začeli so ga kopati, a so morali delo opustiti , ker premog še ni bil »zrel «, kar bo baje okrog leta 2000.

V prvih stoletjih fevdalizma je bilo tudi pri nas kmetsko življenje tako urejeno, da so ves živež, obleko, orodje in druge potrebščine izdelovali doma. Polagoma sta se začeli načrtno razvijati obrt in trgovina, kar je bila pa v glavnem domena meščanov in pod nadzorstvom fevdalne gospode. Kmet je tržne viške, v naših krajih v glavnem vino in živino, prodajal na posebnih sejmih . Ti so bili ob določenih dne­vih, navadno ob cerkvenih praznikih, pri cerkvah, kjer so za

22 to trgovanje zemljiški gospodje pobirali t. i. mitnino . Taki

semanji dnevi, povezani s proščenjem -versko svečanost­jo, - so bili tudi pri farni cerkvi v šentilju, kjer je pobiral mitnino grajski gospod lastnik gradu Maribor. Kateri so bili prvotno ti semanji dnevi, ni znano. Ko je kmet živel že bolj sproščeno, so bili v šentilju letno štirje semanji dnevi in to za Cvetno nedeljo, za Telovo, za šentiljsko nedeljo in za 8. december. Po letu 1848 je mitnino pobirala občina. Nekako do l. svetovne vojne so bili ti semenji dnevi ali jar­meki zelo živahni in svoje izdelke so ponujali obrtniki vseh vrst, kovači , krojači, čevljarji , klobučarji , vrvarji, lončarji ,

rešetarji in še mnogi drugi . Ker sta bili v šentilju le dve majhni trgovini prva od leta 1842, druga pa od leta 1882, si je naš kmetski človek vse, kar je rabil , nabavljal ob teh semanjih dnevih . Pred glavnim semanjim dnem je bil na­vadno tudi živinski sejem, kamor so se zgrinjali kupci in prodajalci iz ožje in širše okolice kakor tudi na sam se­manji dan. Naši ljudje so prav pridno obiskovali slične

sejme tudi drugod, predvsem »na Nemškem«, kamor so bili v trgovanju sploh mnogo bolj navezani kot na Maribor. Tako so zlasti kmetje Ceršaka, Selnice in Kozjaka pa tudi šentilja in okol ice bili redni obiskovalci sejmov v štrasu, šentvidu , Ernovžu, Gomilici , Lipnici in Cmureku . Posebno Ceršačani so radi hodili na romanje ali kirfanje v Frauen­berg pri Lipnici ali pa v Helfbrunn pri Brunnseeu in se oko­ristili tudi s sejmi , ki so bili ob takih prilikah tam.

S spreminjanjem načina življenja in razvijanjem trgovin na podeželju je pomen sejmov vedno bolj plahnel, dokler ni s l. svetovno vojno, še bolj pa z 11 . svetovno vojno po­polnoma prenehal.

Za Ceršak, Kozjak in Selnica je z nastankom državne meje leta 1919 na Muri nastala velika sprememba, kar se trgovanja tiče, in se je prebivalstvo le polagoma navadila na nove razmere.

Da zadostuje vsakodnevnim potrebam po različnih

manjših količinah špecerijskega blaga, so nastajale na šen­tiljskem področju že v prejšnjem stoletju manjše trgovine. Dve, Genzerjevo iz leta 1842 in iz leta 1882 Lorberjevo smo že spoznali. To sta bili nazadnje Swatyjeva oziroma šefova trgovina. Tudi Ceršak je imel že leta 1886 svojo trgovino, ki jo je ustanovil Alojz Hamer in je obstojala v isti hiši in v istem rodu do leta 1945. Od leta 1895 do 1910 je bila še ena trgovina v Reiterjevi hiši, ki jo je vodila Marija Hauc - Reiterjeva Mica. O gostilnah je pa znano, da jih je bila večina na robu občine npr. na Novinah t. i. Sandvirt, pozneje Kreuzvirt, kar so pa le domača imena. Nazadnje je bila tam od leta 1908 do 1945 gostilna Vau­potič. Gostilna škaluder pozneje šmid in nazadnje Rifel je bila v bližini Ceršaka oziroma Kozjaka, a že v Selnici. V Ceršaku je imel gostilno od leta 1895 do 1915 Jožef Samec v hiši blizu tovarne, ki je takrat že obstojala. Od leta 1905 do 1914 je bila gostilna tudi v Reiterjevi hiši sredi vasi , ki jo je vodila Marija Hauc. Le kratko časa je bila gostilna tudi v Hamrovi hiši, pač pa so bili marsikje občasni vi­notoči.

Pogled v stare listine pove, da je bilo okrog !eta 1750 v Ceršaku na okrog 530 ha, dvajset kmetskih gospodarstev in domov, kjer pa so živeli tudi gostači in slični. kmetsk! proletarci. Listine iz časov pred pr~o. svetovn~ VOJn?, toreJ približno 160 let pozneje, pa pokazeJo . drugac~? ~l1ko. N~ isti površini je bilo že 59 lastnikov zen:'IJe s svoJ~m.1 d_?m~vl , ker je bilo leta 1910 v občini brez KozJ:=:ka :'~ h1sn1h stev11~ . K tem lastnikom zemlje moramo pa pnstet1 se 32 posestni­kov gozdov iz Livoče vasi ali Lichendorfa ter. _gozdove _ob­čin e Lichendorfa, Ceršaka in cerkve v šentilJU. Iz opisa­nega spoznamo, kako se je v teh nekako 16~ letih ol<rog 530 ha zemlje razdrobilo na okroglo 160 lastnikov. 21. last­nik iz leta 1750 je bila graščina v špilfeldu , ki ji je pripadalo takrat 216 ha gozda v Ceršaku , a je bil leta 1910 že raz­parceliran in razprodan . Poglejmo še 14 posestnikov iz leta 191 0 in velikost teh posestev.

1. Fi.irth V. (27,35 ha) 8. Gornik U. (29,25 ha) 2. Reiter J. (17,80 ha) 9. Grof Attems (9,10 ha) 3. Hauc A. (15,25 ha) 10. Gornik J. (8,65 ha) 4. š mirmaul F. (13 ha) 11. Lene P. (8,55 ha) 5. Ham er A. (11 ,50 ha) 12. Pahernik J. (5,65 ha) 6. Hi ršman J. (11,15 ha) 13. Cehner F. (4,75 ha) 7. Samec M. (10 ha) 14. Fakič J. (4 ha)

32 kmetov iz Lichendorfa je imelo 76 ha, javne ustanove pa 3,75 ha gozdov. V tistem času sta imela največ zemlje na Kozjaku šoper M. (7,50 ha) in Janiš A. (5 ha). Poleg ome­njenih dveh kmetov je na Kozjaku na 72 ha leta 1910 bilo še 45 posesn ikov zemlje in to 24 živeč ih izven Kozjaka in 8 posestnikov iz današnje Avstrije ter 13 posestnikov do­mačinov. Od 24 posestnikov zemlje živečih izven Kozjaka je mišljenih precej posestnikov iz Ceršaka, ki so imeli zem­ljo tudi na Kozjaku . Tako je leta 1910 na področju upravne občine Ceršak na okroglo 600 ha zemlje bilo 73 posestni­kov domačinov , 40 posestnikov izven občine , vendar na Slovenskem, in 67 posestnikov iz današnje Avstrije. Od zadn jih 107 posestnikov je imela večina le gozdove in vino­grade. Teh je bilo tega leta na Kozjaku 8,75 ha, v Ceršaku pa 5,25 ha, gozdov pa 228 ha, dočim je bilo hišnih številk v Ceršaku 59, na Kozjaku pa 30, skupaj torej 89.

Vloga Ceršaka v narodnostnih bojih

Neznaten in neznan je bil šentilj tja do XIX. stoletja, dokler takratni popotniki, ki so potovali po novi cesti ali železnici niso vsaj njegovega imena slišali. Prav tako svet ni vedel za obstoj drugih krajev šentiljskega področja , med njimi tudi ne za Ceršak. Proti koncu stoletja so pa temu lepemu koščku slovenske zemlje začeli posvečat i vedno več pozornosti tudi v širši okolici in nazadnje še v raznih deželah daleč okrog nas. Kaj je bilo temu vzrok? Na tem koncu slovenske domovine se je bil boj za obstanek ma­lega slovenskega naroda proti veliko večjemu in močnej ­

šemu nasprotniku, proti nemškemu narodu, ki mu je naše ljudstvo bilo napoti pri njegovem glavnem načrtu , ponem­čiti vse kraje od Mure in Drave do Jadrana. Ta doba, ki je trajala skoraj 40 let, je najtežja pa tudi najslavnej ša v življenju obmejnih Slovencev v tem predelu slovenske do­movine in je znana pod imenom doba narodnostnih bojev

Dogodki minulih stoletij so bili vzrok, da se je sloven­ska zemlja vedno bolj krčila in so posebej še kraji severno od nas izginjali v tujem morju, se pravi , da so slovenski prebivalci bili ponemčeni . Tako pridemo do časov, ko se je nekako pred 200 leti slovensko-nemška narodnostna meja vedno bolj bližala Muri in našim krajem. še ob zlomu fev­dalizma leta 1848 je bil slovenski živelj onkraj Mure števi­len , kar dokazujejo tudi slovenska krajevna imena, ki so bila še tja do l. svetovne vojne med našimi ljudmi tu v Slovenskih goricah, živa. Da imenujem le nekatera kot črnišine (Schwarza) , Gabrovka (Gabersdorf),. Livoča ves (Lichendorf) Ernovž (Eh rehausen) Gomil ica (Gamlitz) , Lu­čane (Leutschach) , Rečje (Reitznei) , Rakiše (Rakitsch) itd. , ki so danes že povečini pozabljena. Ker ni bi lo na Muri meje, so ljudje živeli v nemotenih stikih, v gospodarskih , družabnih in drugih in spletla se je nešteto družinskih vezi. Dokaz temu so še danes slovenski priimki na Nemškem in nemški pri nas, kar pa danes ne more biti več merilo za narodno pripadnost. Enako tudi znanje nemškega jezi ka med našimi predniki ni moglo biti merilo za narodno pri­padnost. Uradni jezik fevdalcev in pozneje v demokraciji, šola in še mnogo faktorjev je vpliva lo , da so mnogi naši ljudje ta jezik obvladali, čeprav so bili Slovenci. Sicer so 23

24

bile pa pri nas tja do 70 let razmere še take, da vprašanju narodnosti ni nihče posvečal posebne pozornosti in so živeli tako v šentilju kot v ostalih krajih področja v složnem sožitju pripadniki obeh narodnosti, čeprav so se te zavedali. To dokazuje odločitev faranov celotne šentiljske župnije ob priliki glasovanja za priključitev k Slomškovi slovenski škofiji. Da ne bi svojih nemških vernikov prikrajšal za božjo besedo, je n. pr. takratni šentiljski župnik Franc Osojnik leta 1852 uvedel tudi nemške pridige, a jih je moral kmalu ukinit i, ker ni imel poslušalcev. To spet dokazuje, da so tud i nemški farani znali ali pa vsaj dobro razumeli slovensko govorico, kar je vsekakor koristilo mirnemu sožitju vseh .

Nemška zmaga nad Francozi leta 1870 in pa ustano­vitev združene Nemčije pod Bismarkom je razmere v Evropi precej spremenilo. Nemce je silno prevzela samozavest in začeli so načrtno zapostavljati in omalovaževati druge na­rode, predvsem Slovane. še več! Na njihov račun so začeli širiti svoj življenjski prostor na vzhod in na jug , ne z orož­jem, pač pa s ponemčevanjem. Ker so hoteli ustvariti skle­njeno nemško ozemlje od Severnega pa do Jadranskega morja, jim je pri tem načrtu bil mali slovenski narod napoti. Z vso silo so se zagnali vanj in prvi, so prišli pod njihoV udar kraji med Muro in Dravo ob progi med špilfeldom in Mariborom, da bi tu ustvarili prvo sklenjeno nemško ozem­lje, prvi steber mostu na Jadran.

Mirno sožitje obeh narodnosti se je na tem področju sicer še nadaljevalo tja nekako preko leta 1880, a vendar je bilo opaziti neko omalovaževanje slovenskih ljudi s strani nekaterih mlajših Nemcev v kraju , ki so se že navduševali za novo nemško miselnost. Za kak organiziran nastop jim je manjkal sposoben vodja, ki se je prav kmalu našel.

Poglejmo obljudenost šentiljskega področja ob prvem popisu prebivalstva sploh . To je bilo leta 1869 in še niso upoštevali narodnostne pripadnosti . Na vsem področju je bilo takrat 2723 prebivalcev, od teh v Ceršaku 262, na Koz­jaku pa 127, skupaj v tej občini 389 oseb. Naslednji popis leta 1880 je že upošteval narodnost in številke kažejo raz­merje med obema narodnostima v letih začetka narodnost­nih bojev pri nas. Našteli so 3222 prebivalcev, od teh 2654 Slovencev, 550 Nemcev in 18 drugih . V Ceršaku je takrat živelo 278 Slovencev in 14 Nemcev, na Kozjaku pa 132 Slo­vencev in nobeden Nemec. Po tem uradnem štetju je bilo razmerje 5 :1 v prid Slovencem. Popis je vršila oseba, ki je vsakega, kdor je odgovarjal v nemščini , vpisala za Nemca, če ni izrecno poudaril , da je Slovenec. Popisovlec je bil seveda Nemec in sicer Avgust Krunholz s Kresnice. Zato so slovenski odborniki vseh petih občin izvedli ponovno štetje, sicer zasebno, in našteli 3035 Slovencev, 169 Nem­cev in 18 drugih . Razmerje je bilo 18:1 za Slovence.

Leta 1883 se je na Kresnici naselil Egon pi. Pistor, go­reč pripadnik nove nemške miselnosti. Takoj se je lotil organiziranega dela med rojaki in še istega leta dosegel , da $1ovenc:;i niso smel i n!} žel~zniški postaji pozdnwiti ce-

sarja Franca Jožefa, ki se je peljal v Maribor tu skozi , s slovenskimi zastavam i in govorom, kar bi naj pričalo , da je prišel na slovenska tla . To je Slovence močno razburilo in složnega sožitja je bilo konec. Leta 1886 so na obči nskih volitvah Nemci z dvema glasoma večine zmagali in župan je postal sam Pistor.

V tistem času in to že od leta 1881 je bil na če l u

ceršaške obč i ne Anton Hauc, narodno zaveden mož kre­menitega značaja , ki je s svojim pametnim in taktnim na­stopanjem znal skovati trdno vaško skupnost, da je Ceršak postal prava narodna trdnjava in zvesta opora šentilju v vseh letih težkih preizkušenj v boju za obstoj Slovenstva na severni meji narodnostnega ozemlja in je tak tud i ostal do končne zmage leta 1918. Pred Haucem je vodil obč i n o

Jože Samec, za njim pa od leta 1915 dalje Jožef Reiter, oba zavedna slovenska kmeta.

Pistor, ki mu je bila šola v šentilju pod vodstvom za­vednega Slovenca nadučitelja Karla Zorka trn v peti, se je zaganjal tudi v njo. Dosegel je, da je privatno šolsko društvo »Deutscher Schulverein « ustanovilo v šentilju nemško šolo in tako napeti položaj še zaostrilo . Začel se je lov za deco. Nemci so zlasti pritiskali na svoje slovenske viničarje , da vpišejo svoje otroke v nemško šolo. Razne materialne do­brine so bile zapeljiva vaba za ta soci al no najšibkejši stan in marsikdo je klonil. Vin i čarji in kočarji Kozjaka pa niso klonili , čeprav so se lotevali tudi njih .

Pop:s prebivalstva leta 1890 je spet povdarja! narod­

nost. V vseh petih občinah šentilj skega območja so našteli

3461 (+ 239 oseb), od teh 2638 (-16) Slovencev, 807

( + 257) Nemcev in 16 (- 2) drugih. V občini Ceršak so

našteli 529 (+ 105) oseb in to 454 ( + 44) Slovencev in 75

(+ 61) Nemcev. številke v oklepaju povedo porast (+ ) ali

padec (-) v primerih s popisom leta 1880. Uradno razmerje

je bilo 3,2:1 za Slovence.

Greben je Nemcem rastel. Po občini in šoli so se leta

1890 lotili cerkve. Zahtevali so uvedbo nemških pridig in

dokazovali, kako je drugod poskrbljeno za slovenske pri­

dige n. pr. v špilfeldu, Cmureku , Gomilici itd . :Lupnik Kele­

mina je pa s točnimi uradnimi števil čnimi dokazi to trditev

ovrgel. Ostalo je pri 4 nemških pridigah letno in nedeljskem či tanju evangelija tudi v nemškem jeziku . Pod vodstvom

župana Hauca so protestirali tudi vsi slovenski odborniki občin Ceršak, Selnica, Cirknica in Dobrenje, ker je Pistor

vložil zahtevo v imenu vseh občin , kar pa ni bilo res in je

torej nemški poraz bil popoln.

V organiziranju odpora proti nemškim napadom tudi

Slovenci niso držali rok križem. :Le leta 1892 so slovenski rodoljubi z župnikom Keleminam na čelu ustanovili Kmečko

bralno društvo z nalogo, da zbira mladi rod, ga s čitanjem

kn jig, dramatiko in petjem izobražuje v materinščini in mu tako utrjuje narodno zavest. Posrečilo se je društvu večino mladine zbrati pod svoje okrilje, kjer se je tudi mladina Ceršaka in okolice pridno udejstvovala in bila ves čas

društvu trdna opora. Ko sta se nato v letu 1902 in 1904 ustanovila v okviru bralnega društva mladeniški in dekliški odsek, ki sta služila politični vzgoj i mladih , je bila v njih spet ceršaška mladina številčno zastopana ter se marljivo udejstvovala pri raznem izrazito političnem delu kot pri vol ilnih shodih in agitacijah in sličnem . Starejši občani so bil i v lepem številu vključeni v » Političnem in gospodarskem društvu « v Jarenini , ki je bilo leta 1898 ustanovljeno za vse Slovenske gorice. V odboru so zastopali šentilj Franjo Thaler, Ceršak Anton Hauc, Selnico Alojz Re is­man itd. Tudi to društvo je ime!o nalogo politično vzgajati naše ljudi v narodnem duhu. Kako je delo omenjenih orga­nizac ij vplivalo na slovensko zavest naših ljudi, je pokazalo več dogodkov v zadnjih dvajsetih letih pred l. svetovno voj no.

Ker je Egon pi. Pistor bil že od leta 1892 član okraj­nega šolskega sveta v Mariboru, je z vsemi silami delal na to, da se šentiljska javna slovenska šola združi z zasebno šu lferajnsko in nastane tako iz obeh javna nemška šola, vzd rževana od všolanih občin. Za tak postopek pa je zakon zahteval obvezno glasovanje staršev vseh ušolanih otrok. Tako glasovanje je bilo izvedeno leta 1896 pod vodstvom samega okrajnega glavarja pi. Kankovskega. Velika večina staršev, med njimi vsi Ceršačani, so se izrekli proti zdru­žitvi in s tem proti ukinitvi slovenske šole v šentilju.

Za voli tve v štajerski deželni zbor leta 1896, ki so se vrši le po razredih in po delegatskem sistemu, so bile v Ceršaku , Selnici , Ci rknici in Dobrenju samo slovenske liste, le v šentilju slovenska in nemška. Zmagale so v vseh petih slovenske liste. V Ceršaku sta bila izvoljena Anton Hauc in J. Reiter. Delegati iz mariborskega okraja so izvolili slo­venskega kandidata J . Roškerja. Ko že teče beseda o vo­litvah , je treba poudariti prav za občino Ceršak, da so njeni vol ilci postavljali in volili vedno le slovenske kandidate in to za državne, deželne in občinske volitve. Na čelu občine je bi l od leta 1881 do 1915 Slovenec Anton Hauc in tudi odborniki so bili le slovenski možje. To pa za tiste čase,

ko so bili na čelu vseh ostalih občin šentiljskega območja nemški župani ali pa je bila večina odbornikov Nemcev ali renegatov, mnogo pove.

Zelo važno, če ne celo odločujočo vlogo za ohranitev slovenske šole pri šentilju je ves čas imela prav občina Ceršak. Ko je leta 1901 šulferajnska šola pri šentilju dobila pravico javnosti, je edino ceršaška občina temu naspro­tovala kot celota, v ostalih so bili pa slovenski odborniki v manjšini, zato protest ni n i č zalegel. Po smrti nadučitelja Zorka leta 1899 je postal nadučitelj na slovenski šoli od­padnik Fortunat Sadu, ki je slovenski stvari v kraju mnogo škodoval. Z vsemi sredstvi je deloval na to, da bi se slo­venska šola odpravila in združila z nemško. Silil je n. pr.

med ostalim tudi v to, da bi se razne proslave državnih praznikov vršile za obe šoli skupaj in to na nemški šoli in samo v nemškem jeziku. Tako je bila leta 1908 ob 50-let­nici vladanja cesarja Franca Jožefa l. organizirana velika šolska proslava na navidezno nevtralnih tleh, na pristavi bivšega nem. župana Fišerederja v šentilju, seveda samo v nemščini. Toda ta proslava, ki bi se naj prelevila v nem­ško manifestacija, je klavrno propadla. Tik pred začetkom proslave sta prišla župan Ceršaka Hauc in župan šentilja Thaler ter s slovenskimi obč i nskimi odborniki odpeljala vso slovensko šolsko mladino v Ceršak oziroma na Kresnica , kjer sta bili nato slovenski proslavi. Kako je Ceršak reagiral na ustanovitev nemške šole v Ceršaku, teče beseda v po­sebnem poglavju .

Da so Nemci za dosego svojega cilja uporabljali tudi najrazličnejši gospodarski pritisk, je razumljivo. Posebno agresivna je bila glede pridobivanja slovenskih posestev Si.idmarka, organizacija, ki jo je podpiral kapital velikega nemškega naroda. Posebno hudo je v letih od 1906 pa do 1914 bilo pri šentilju , kjer je prešlo nad 850 ha slovenske zemlje v nemško last in bilo naseljenih nad 360 nemških protestantov. Da slovenskega kmeta in kočarja vsaj neko­liko obvaruj~jo pred grabežljivim tujci , so župnik Kelemina in še par rodoljubov s celega področja ustanovili pri šen­tilju leta 1898 »Kmetsko hraniln ico in posoj i lnico <<. Ceršak sta v odboru zastopala Anton Hauc in J. Reiter. čeprav mali slovenski David ni imel kapitala kot nemški Goljat, je ustanova le omogočila, da je prav v Ceršaku, še bolj pa na Kozjaku i:-~ v Selnici prešlo 40 sicer manjših posestev v slovenske roke. Nemci so ustanovili istega leta svojo po­sojilnico v Selnici pri županu šmidu , a ta je le životarila, ker je imela neznatno število članov in se je leta 1903 združila z nemško posojilnico v šentilju v Si.idmarkhofu . Iz Ceršaka ni bil nihče član te posojilnice. Zelo značilno pri vsem nakupovanju posestev po Si.idmarki je to , da se ni mogla vsidrati ne v ceršaški in ne v selniški občini, kar je zasluga slov. posojilnice, še bolj pa narodna zavest pre­bivalstva.

V času , ki je tu opisan, sta bila dva popisa prebival­stva, leta 1900 in 1910. Poglejmo si ju! Leta 1900 so v vseh peti h občinah našteli 3439 oseb (- 22). Od teh je bilo 2812 Slovencev (+ 164), Nemcev 608 (-199) in 14 drugih ( + 3) . V Ceršaku je živelo takrat 495 Slovencev ( + 41) in 31 Nemcev (- 44), skupaj torej 526 (- 3) oseb. Razmerje je bilo 4,6:1 za Slovence. :...eta 1910 so našteli na vsem ob­močju 3670 oseb (+ 231). Od teh je bilo 2963 Slovencev (+ 151), Nemcev 588 (- 20) in 119 (+ 100) drugih. Zani­mivo je število oseb po verski pripadnosti . 3529 ( + 92) je bilo katoličanov, 141 (+ 139) pa protestantov. Pod >>druge<< so tu šteli si.idmarkovski kolonisti, ki so bili državljani Nem­č i:je in protestanti. Zato je bilo Nemcev gotovo nad 690. Razmerje med obema narodnostima !e bilo 4,3:1 za Slo­vence. V Ceršaku je živelo 451 (- 44) Slovencev in 57 (+ 26) Nemcev. Vseh 508 (-18) prebivalcev je bilo kato- 25

ličanov. Porast števila nemških prebivalcev v ceršaški ob­č i ni je treba iskati na Novinah in pri povečanju števila uslužbencev v tovarni.

Leto 191 O je posebno za Ceršak bilo v političnem

pogledu zelo razgibano. Najprej so bile občinske volitve, kjer je spet dosegla slov. lista z Antonom Haucem na čelu absolutno večino in dobila župana Hauca in vse odbornike. Ceršačani so se skupno s šentiljčani in vsemi zavednimi Slo­venci obmejnih krajev pridno pripravljali z raznimi nabi­ralnimi in drugimi akcijami za izgradnjo »Slovenskega do­ma<< pri. šentilju , bodočemu žar i šču polit., gospod. in kul­turnega življenja Slovencev teh krajev. 8. septembra 191 O je bilo slavnostno odprtje >> Slovenskega doma<<, ki so se ga poleg ogromne množice obmejnih Slovencev v častnem šte­vilu udeležili tudi Ceršačani in okoličani. Mnogi so čutili

na lastni koži divjanje nemških >> kulturtregerjev<<, zbranih pri njihovem >> Slidmarkhofu <<. župana Hauca so n. pr. skriti za grmovjem ob poti polili z golido stranišnice. 80 zbranih orožnikov jasno dokazuje pomembnost tega slavja. Kmalu zn to slovensko prireditvijo so Nemci 30. oktobra 1910 od­prli z velikim pompom šulferajnsko šolo v Ceršaku ob asistenci 30 orožnikov, ki pa niso imel i dela, ker je Ceršak prireditev prezi ral. Odnos Ceršačanov do te šole je po­drobneje opisan v posebnem poglavju .

Borba za vsako ped slov. zemlje, za vsako dušo, je divjala z nezmanjšano silo dalje. Narodna trdnjava Ceršak je stala trdno in bila močna opora težko preizkušenemu šentilju . Izkazala se je spet leta 1913, ko si je ponovno priborila na občinskih volitvah zmago slov. l iste in župan je spet postal dolgoletni borec za slovensko stvar Anton Hauc.

Z izbruhom vojne leta 1914 je politično in društveno delo zamrlo tudi v naših krajih , Ceršak, šentilj in vse ob­mejne Slovence je težko prizadel udarec, ko se je 30. ma­ja 1915 smrtno ponesreč i l Anton Hauc, steber Slovenstva v teh krajih . Narod ga je v ogromnem številu spremljal na njegovi zadnji poti.

Ko je leta 1916 bilo nekoliko sproščeno društveno in politično delo, je oživelo >> Kmečko bralno društvo << pri šen­tilju in tudi mladenke Ceršaka so se spet marljivo udejstvo­vale v njem. V dobi znane majniške deklaracije je postalo tudi v obmejnih krajih živahno. Tudi oni so se vključili v to gibanje, čeprav so spričo napadov sudmarkovcev bili pogoji težavni. Prvi se je s primerno izjavo za načela dekla­racijo izrekel 9. decembra 1917 občinski odbor v Ceršaku pod vodstvom župana Jožefa Reiterja. Spomladi nasled­njega leta so bila po vsej Sloveniji deklaracijska zborova­nja. Tako zborovanje je bilo tudi v >> Slov. domu<< pri šen­tilju. Na njem je govoril med drugimi stotnik mariborskega polka Rudolf Maister in nihče ni slutil , da bo par mesecev pozneje prav on imel odločujoče vlogo pri usod i naših kra­jev. žene in dekleta so organizirale nato zbiranje podpisov za maj niško deklaracijo in to posebej v šentilju !in posebej

26 v Ceršaku. Akcija je povsod odlično uspela in ceršaška

dekleta so zbirala podpise pri slovenskih ljudeh celo v nem­ških vaseh onkraj Mure, kar je bilo še posebej tvegano delo .

Ko je jeseni leta 1918 postajalo vedno bolj jasno, da do konca vojne in z njo do odločilnih političnih sprememb ni več daleč , so se povsod po Slovenskem ustanavljali >> Narodni sveti << z nalogo, da ob danem trenutku prevza­mejo oblast. Tak NS je bil ustanovljen tudi v šentilju za vse njegovo območje. Predsednik mu je bil župnik Evald Vračko . Ceršak sta pa v njem zastopala Jožef Reiter in Franc Ferk.

Po dolgih letih težkih borb proti sovražniku našega na­roda in jezika, ki ga je za vsako ceno hotel zriniti z rodne grude, po dolgih letih zapostavljanja, zaničevanja in zati­ranja vsega, kar je čutilo slovensko, je napočil dan, ko je z zlomom stare države zasijala sonce svobode tudi krajem ob severni meji. Pozdravili so ta dan srečni in navdušeni skupno z vsem i obmejnimi Slovenci tudi narodu zvesti stra­žarji meje ob Muri, prekaljeni borci Ceršaka. Pa ne le z besedo navdušenja, tudi z dejanjem. Ko je klical general Maister na obrambo severne meje z orožjem , se mu je odzvalo nad 30 fantov iz šentiljskega območja , med nj imi tudi osem iz Ceršaka. - Eden, Ferk Jožef iz Ceršaka, se je že 1916. leta pridružil legiji jugoslovanskih dobrovoljcev v Rusiji.

Seme, vsejano po bralnem društvu in drugih organ i­zacijah v kraju, je obrodilo lepe sadove. Ljudstvo je sicer z navdušenjem pozdravilo svobodo na dveh veličastnih zbo­rovanjih 24. novembra pri šentilju in 15. decembra v Ma­riboru, a je živelo še precej mesecev v negotovosti glede svoje usode, dokler ni bila dokončno določena državna meja. Pri določevanju te so igrali zelo važno vlogo izid ljud­skega štetja leta 1910 v obmejnih krajih , kjer je Ceršak zavzel častno mesto, in izidi občinskih volitev iz leta 1906 in 1910.

Z določitvijo meje je bila zaključena težka a slavna doba narodnostnih bojev.

C eršak in šolstvo

Kmalu po nastanku samostojne župnije v šentliju leta 1784 je bila v kraju ustanovljena tudi šola in sicer leta 1787. Všolani so bili vsi kraji s področja župnije kakor danes, le Kaniža je spadala pod Jarenino. Spodnja Selnica je bila všolana tudi v šentilj, dokler ni bila leta 1882 ustanovljena šo la na Sladkem vrhu. Pouk je bil v mežnariji, ki ji je bila prizidana na južni strani stavbe učilnica. šolskim namenom je ta prostor služil okrog 130 let. Nad 80 let sta poučevala na šoli t. i. šolmastra, ki sta istočasno opravljala posle cerkovnika in organista ter prejemala plačilo od cerkve in od faranov v naravi v obliki »Zbirce«. Prvi, ki je učil na tej šol i, je bil Rajmund Lipuš, po rodu iz Slov. Bistrice. Imel je v najemu posestvo na Kresnici 6, ki je spadalo pod gra­ščino v Spodnjo Polskavo in je danes Thalerjeva last. Od leta 1810 do 1871 je pa učil na šoli Franc Nepl. Bil je doma sicer v Špilfeldu, a tik ob šentiljski meji. Danes živi tam kmet Ivan Tišler in je posestvo s hišo vred v Jugoslaviji . Pouk je bil pod nadzorstvom cerkve in v glavnem v nem­škem jeziku. Slovenščini so v šoli začeli posvečati vedno več skrbi po sklenitvi konkordata leta 1855 in pa po priklju­čitvi k lavantinski škofiji leta 1859. Niso pa ohranjeni za­pisi, iz katerih bi bil razviden šolski obisk v časih do leta 1869, ko je bila uvedena splošna 8-letna šolska obveznost. Izgleda pa, da so se prebivalci všolanih občin za šolo zelo zanimali , saj je bila že okrog leta 1860 sprožena akcija za zgraditev nove šole z večimi razredi , kar je bilo nato leta 1869 tudi izvršeno. Ob uvedbi splošne šolske obveznosti istega leta je obiskovalo šentiljsko šolo 211 otrok, ki so jih poučevali v dveh razredih . Tega leta je nastopil učiteljsko

službo tudi Karl Zorko, kmetski sin iz Kaniže, ki je bil pa že redno šolan učitelj in ni več opravljal mežnarskih poslov. Bil pa je še vedno organist, a to po lastni volji in od leta 187.1.' pa do leta 1899 nadučitelj na slovenski šoli. Od leta 1869. dalje šola ni bila več podrejena cerkvi, ampak je po­staJE! državna ustanova. Pripominjam, da so ves čas , o ka­terern je tekla doslej beseda, otroci iz Ceršaka in Kozjaka obiSkovali šolo v šentilju . Leta 1872 je pa nastala spre­memba. Iz zapisov v šolski kroniki je sicer razvidno, da so bili tega leta Ceršak, Kozjak in del Selnice izšolani iz šen­tiljskega okoliša in nato leta 1879 isti kraji spet všolani v šehti ljsko šolo. Nejasno je, kam so otroci omenjenih kra-

jev hodili teh 7 let v šolo, ker o tem ni nikjer n1cesar na­pisano. Držala bo domneva, ki sloni na že silno zbledelem ustnem izročilu domačinov, da je bila nekaj časa šola v kmetski hiši v Selnici, ki je danes last družine Goznik. Stavba, ki je sedaj sicer že prezidana, bi pa po obliki od­govarjala za šolo, še bolj pa lega, saj je nekako v sredini tega okoliša in so tudi razni merodajni krogi v preteklosti že imeli to točko v evidenci za bodočo šolo . šola v šentilju se je naslednja leta precej naglo razvijala , saj je do leta 1904 štela že skoraj 350 otrok in je tega leta postala šti­rirazrednica.

Po letu 1880 so se začeli za prebivalstvo obmejnih krajev težki časi, časi narodnostnih bojev, ki so se v na­slednjih štirih desetletjih razplamteli na vseh področjih

narodnostnega življenja in tudi na šolskem. Tu pa še prav posebno. Saj je prav na šolstvo bila vržena ena od prvih bakelj sporov, nasprotovanj in zatiranja. ln prav Ceršak, ki je bil velika tarča napadov, se je v tej borbi vitežko obnašal in končno slavno zmagal.

Prebivalci Ceršaka, Kozjaka in Selnice, ki so morali svoj mladi rod pošiljati v oddaljeni šentilj v šolo, kar je ob stanju takratnih potit in kolovozov posebno v slabem vremenu bi l~ res pravi križev pot, so dolga leta gojili veliko željo , da bi dobili kje bližje svojo šolo. To željo sta jim hoteli okrog leta 1900 uresničiti dve takratni ustanovi, na­rodnoobrqmbna »Cirii-Metodova družba« in ,,zavod šolskih sester« v Mariboru. Obe sta se ukvarjali z načrtom usta­noviti na ceršaško-selniškem območju slovensko šolo, šol­ske sestre pa še posebej dekliško šolo v šentilju. Kakor sta bili obe zamisli hvalevredni , so vendar narodni krogi šentilja in Ceršaka in obe omenjeni ustanovi kmalu uvideli, da bi bila taka odločitev za te kraje v narodnostnem po­gledu škodljiva. število otrok na slovenski šoli pri šentilju bi namreč tako padlo, da bi morala prenehati z delom in ta­ko bi bil odstranjen ta trn,. ki je že dolgo tičal v peti nasprot­nikov. Delo s ceršaško privatno Cirii-Metodovo šolo ali pa s šolo šolskih sester bi nato bilo lahko in cilj - uničenje

slovenske šole na šentiljskem območju bi bil dosežen. Z razumevanjem so Slovenci v Ceršaku in okolici to odločitev sprejeli, še več, izkazali so se kmalu še posebno. Da uniči slovensko šolo v šentilju , je najvišja deželna šolska usta­nova v Gradcu začela Ceršaku naravnost vsiljevati slo­vensko šolo . čeprav je bila ponudba silno vabljiva, so jo Ceršačani s svojim zavednim županom Haucem na čelu

odločno odklonili , ker so dobro vedeli, kam pes taco moli. Da Nemci te klofute niso mirno vtaknili v žep, si lahko mislimo. Nemška šolska družba »Schulverein «, ki ji je bila glavna naloga z nemškimi šolami ponemčevati slovenske kraje, se je odločila ustanoviti v Ceršaku svojo šolo in je to tudi storila. Od nemškega posestnika Zechnerja je dobila v najem prostor sredi vasi, kjer je njegovi hiši prizidala sobo za razred. Ceršačani te zamisli niso mogli preprečiti, ker je bila nemška šola privatna društvena ustanova, a so svoje razpoloženje do nje odločno pokazali ob večih pri-likah. čeprav so kron bili potrebni, ni nihče od domačinov 27

Stavba nemške šole iz leta 191 O

pri gradnji prevzel kakega dela. Ko so enega pa le prema­mile krone, je naletel pri vaški skupnosti , ki jo je župan Hauc s svojim prikupnim, odločnim nastopom in pametnim ravnanjem znal tako imenitna skovati, na tak odpor in pre­zir, da so ga kmalu minile skomine po srebrnih kronah. 30. oktobra 1910 je bila otvoritev šole, na katero so zbobnali Nemci svoje somišljenike od Maribora do Gradca in emu­reka ob asistenci 30 orožn ikov. Vsa prireditev pa je potekla mirno in domačinov sploh ni bilo blizu. Takoj so se začele težave z delovanjem šole. Vp isalo se je samo 7 otrok in še ti so bili povečini iz okolice. Da je delo lahko sploh steklo, in da se izognejo propasti svoje >> Festenburg «, so Nemci privedli otroke iz raznih najdenišnic iz Gradca in z Dunaja.

28 Te so nameravali razdeliti proti primerni odškodnini kme-

tom v Ceršaku , a ti so je odločno odklonili . Usmilili so se jih kočarji in viničarji na Kozjaku , ki so si na tak način

želeli izboljšati svoj socialni položaj . Bili pa so kmalu razo­čarani, ker za učence niso prejemali odškodnine v višini , kot so jim prvotno obljubljali . Tudi »uvoženi •• otroci so bili razočarani , kajti njihov socialni položaj se je znatno poslab­šal na novih »domovih <<, zato so se drug za drugim vračali nazaj v zavode. Tako je ceršaška šola ves čas obstoja le životarila z 12-15 učenci, ker so vsi slovenski otroci tega predela še nadalje obiskovali slovensko šolo v 3-4 km oddaljenem šentilju in ji tako omogočili obstoj. O kvaliteti dela ceršaške nemške šole pa dovolj zgovorno priča dej­stvo, da so tudi nekateri nemški otroci obiskovali raje nem­ško šolo v šentilju in ne domače. žalostnega životarjenja

oz. hiranja je ceršaško nemško šolo rešil prevrat leta 1918, da je kar sama od sebe prenehala delovati in ni čakala ka­kega uradnega odloka. Konec te ustanove, ki so jo sma­trali Ceršačani ves čas kot največji gnojni tur na svojem vaškem telesu, so ti z navdušenjem pozdravili, saj jim je bilo to najlepše plačilo za zvestobo svojemu narodu in jeziku . Stavbo so nato dediči lastnika šulferajnske šole dali v najem, končno jo je kup il nek trgovec, ki je kot kultur­bundovec leta 1945 zbežal in je stavba prešla v last skup­nosti.

Davna želja prebivalcev Ceršaka in okolice po lastni šoli je tudi v novih razmerah po prvi vojni ostala živa, če­prav jo je pomanjkanje denarnih sredstev in to še prav posebno v letih pošastne gospodarske krize neusmiljeno pritiskala k tlom. Tudi okupator se je ogrel za to misel, a je ni imel časa uresničiti .

Današnja šola v Ceršaku.

Po osvoboditvi je z rastjo tovarne naraščalo število pre­bivalstva še hitreje in z njim tudi število šoloobveznih otrok. šentiljska šola, ki je razpolagala z istim številom učilnic kot v času Franca Jožefa pred l. svetovno vojno, je prihajala glede prostorov v vedno hujše škripce. Iz zagate se je iz­vlekla z uvedbo druge izmene, kar je bila pa spet le za­časna rešitev. Ko je leta 1958 trkala že tretja izmena na vrata, je bil spet Ceršak tisti, ki je rešil položaj, sicer v po­polnoma drugačnem smislu kot nekoč . Z velikim razumeva­njem in z vso denarno pomočjo je kolektiv tovarne s pod­jetnim direktorjem Leonom Poglejem na čelu podvzel ob­novo stavbe nekdanje šulferanjske šole, jo na svoje stroške opremi l in usposobil tako, da je tega leta že lahko v njej: začel delati elementarni razred, ki ga je prevzela učiteljica Matilda Baukovac. S tem je bila razbremenjena šentiljska šola v korist vse šolske mladine. Dolgoletni sen ljudi teh 29

krajev se je začel uresničevati . A kaj , ko je postala učilnica v Ceršaku kmalu pretesna in je tretja izmena tudi za 3. in 4. oddelek že trkala na vrata. Spet je tovarna uspešno po­magala. Nekaj let pred tem je postavila krajevnim prilikam primeren kulturni dom, ki ga je nato leta 1960 dala na vo­ljo šoli. S prezidave dvorane in ureditvijo stranskih pro­storov so bili ustvarjeni pogoji za' delo štirih nižjih razredov, ki so sedaj podružnica šentiljske šole. Tako je šele sociali­stična domovina uresničila stare želje ljudi teh krajev. Zla­sti tovarna je pomagala, kjer je bilo treba tudi v dobro. otrok ostalih predelov šolskega okoliša. Tako je med dru­gim postavila pri matični šoli v šentilju leta 1956 obsežnO! montažno stavbo za šolsko kuhinjo. Oprt na vzglede svojih prednikov, posveča današnji rod, zbran v kolektivu tovarne in v krajevni skupnosti, vso skrb za razvoj mladega rodu, za kar mu je treba izreči vse priznanje in zahvalo.

Tekom let se je v tovarni zaposlovalo vedno več mladih ljudi. Ko so si ti ustvarjali družine, sta nastajala tudi v Ceršaku dva pereča problema in to stanovanjski problem ter važno vprašanje, kam z otroki, ko so matere v službi. Prvega je pomagala dokaj uspešno reševati tovarna, o čemer bo še tekla beseda. Drugi problem pa rešuje vsaka družina, kakor ve in zna. V glavnem so marsikje pri reše­vanju tega vprašanja mladim glavna opora babice ali druge starejše osebe, ki lajšajo veliko skrb za njihov naraščaj

mladim materam, dasiravno bi bile že same potrebne miru. na stara leta. Temu velikemu in važnemu vprašanju posveča :že vrsto let tudi družba vso skrb z ustanavljanjem prepo­trebnih vzgojnovarstvenih ustanov ali otroških vrtcev. Tako je bil že leta 1966 zgrajen pri šentilju vrtec s pomočjo ob­čine in gospodarskih organizacij, med drugimi tudi cer­šaške tovarne. V Ceršaku samem je potreba in želja po taki ustanovi rastla iz dneva v dan. Zato sta delavski svet tovarne in svet krajevne skupnosti na eni svojih skupnih sej leta 1969 sprejeli sklep o gradnji vrtca v Ceršaku in izvolili iniciativni odbor. Tega so setavljali Jože Strnad, Rudi Lah, Jakob Brglez in Franjo Duh. Izbrali so tipizirani

model Marlesove montažne stavbe za 40 otrok in določili

stavbišče v novem naselju nad vsaja . Z deli, ki ga je izvajalo

podjetje Marles, so pričeli poleti leta 1972 in so dela trajala

okrog 6 mesecev. že na prvi seji iniciativnega odbora leta

1969 se je tovarna obvezala prispevati 20 milijonov dinarjev

in s tem ustvarila temelje za nadaljnje akcije. V letu 1972

je bil razpisan tudi občinski referendum za samoprispevek

za gradnjo šol in vrtcev ter objavljen tudi vrstni red gra­

denj . Ceršaški vrtec je bil med prvimi. Referendum, ki je

bil 19. junija 1972, je uspel, zato je odpadla nadaljnja skrb

za financiranje izgradnje tega vrtca1 ker je občina Mari­

bor že lahko črpala sredstva iz tega fonda. Vrtec, ki je stal

116 milijonov starih dinarjev, je začel z rednim delom marca

leta 1973. Tako je bila uresničena velika želja mladih rodi­teljev Ceršaka in zagotovljena dobra vzgoja in lepa mladost

30 najmlaj.šemu rodu kraja.

Prva svetovna vojna

V štiri leta trajajoči vojni od 1914 do 1918 se ni dogo­dila v Ceršaku in okolici nič izrednega. S tem pa seveda ni rečeno , da bi se splošne tegobe, ki jih je prinašala vojna, teh krajev izognile. Vsi možje in fantje od 18. do 50. leta starosti so morali obleči vojaško suknjo in skrbi za obde­lovanje zemlje in dom so ležale na ženskih ramenih. Tem težavam so se pridružile vedno pogostejše rekvizicije zrnja, živine in drugega živeža. Te rekvizicije so prvotno morali opravljati občinski možje, od leta 1916 dalje pa vojaška oblast. Omenjenim rekvizicijam so se pridružile na­biralne akcije najrazličnejših vrst, tako denarne kot mate­rialne. Razpisanih je bilo tudi osem vojn ih posojil, kjer je bilo prizadetih mnogo zlasti iz nižjih slojev, ki so imeli pri­hranke v hranilnicah in so jih morali avtomat i čno dati državi za vojno posojilo, ki je nazadnje propadlo z državo vred . Pomanjkanje vsega je rastlo iz meseca v mesec. Rasle so cene in cvetela je verižništvo in dobičkarstvo . Delovno silo pri kmetih in pa tudi v tovarni so deloma nadomestili z vojnimi ujetniki , predvsem Rusi, ki so bili dobri delavci in so se vsled sorodnosti jezika z domačini prav dobro ra­zumeli.

Kakor ni bilo Ceršaku v vojni od splošnih težav ničesar prizanešeno, tako se je imel ob koncu vojne jeseni leta 1918 zahvaliti svoji takrat odročni legi, da je bil prebival­stvu prihranjen strah pred morebitnimi nevšečnostmi po­vodnji vojaških trum, vračajočih se z bojišč. Veliko bol pa je mnogim družinam prizadelo dejstvo, da se 32 mož in fantov ni več vrnilo in jih krije tuja zemlja po raznih de­želah Evrope. Občina Ceršak je tako v l. svetovni vojni plačala od vseh petih občin šentiljskega območja najvišji krvni davek. Tako udarjen in izmučen je kraj vstopil v novo življenje, v nove čase v novi, svobodni domovini.

čeprav vojnih grozot naši kraji niso poznali , vendar so tudi pri nas ljudje lahko slutili, kako grozno je bilo na bojiščih. Do jeseni leta 1917 se je ob vsaki soški ofenzivi slišal grom topov v naše kraje in ob prodoru pri Kobaridu je bilo streljanje tri dni tako silno, da so se po naših gričih tresle šipe na oknih . Trepetala so pa tudi srca naših ljudi v strahu za usodo svojcev, ki so bili tam ob Soči v bojih.

Življenje med obema vojnama

Prvi koraki v nove razmere so bili vseskozi težavni in nesigurni. Spremljalo jih je splošno pomanjkanje, pridružili sta se že omenjeni dve epidemiji in pa nesigurnost glede meje, ki je lebdela zlovešče nad pokrajino . Začasna meja ali demarkacijska črta je potekala po Muri in nekako v sredini med špiljem in Ernovžem krenila proti zahodu. Ob njej so stražile čete gen. Maistra, vendar se je ljudstvo počutila nekam nesigurno, saj je mnoge noči lahko slišalo strele onkraj Mure, kjer so se zbirale nemške skupine in se pripravljale na vdor preko Mure. Propaganda nasprot­nikov novih razmer je tudi dodala svoje. Ljudstvo se je končno pomirila, ko je bila 10. septembra 1919 v Parizu na mirovni konferenci določena stalna meja tam, kjer je še danes. Ceršak je čutil mejo do 1. avgusta 1920 le na Muri. Omenjenega dne so se namreč umaknile Maistrove čete iz špilja na črto, ki tvori državno mejo še danes in tako je od tega dne obdan kraj z mejo od dveh strani, od severa in od vzhoda.

Stalno določena meja je ugodno vplivala na prebivalstvo tostran Mure, ki se je sedaj končno počutila varno v svoji novi domovini Jugoslaviji. Vendar je meja prinašala mnoge nevšečnosti ne v narodnostnem, pač pa prvenstveno v go­spodarskem in marsikje tudi v družinskem pogledu. Pre­trgane so bile trgovske vezi, marsikje tudi sorodstvene. Težko so se zlasti starejši na obeh bregovih Mure privadili na vse to. Vendar sta obe državi nastale težave kmalu ure­dili z organiziranjem maloobmejnega prometa in z določ­bami o pravicah dvolastnikov. To je bilo izvršena leta 1921 in kmalu so se vsi na te »najhujše novosti« privadili.

Leta 1920 sta obe državi zamenjali stari avstrijski de­nar. Ta zamenjava je povzročila mnogo negodovanja pri nas, ker je bila stara krona zamenjana za dinar v razmerju 1 :4 in cene so se silno dvignile.

Tudi politično življenje se je kmalu organiziralo. Ob prevratu so bili zamenjani vsi župani z gerenti, le v Cer­šaku, ki ni imel nemških občinskih odbornikov oziroma župana, je ostal dotedanji župan, Jože Reiter, ki je pa vršil nalogo gerenta.

že jeseni leta 1920 so bile prve volitve v ustavodajno skupščino. Po vsej državi je nastopilo kup strank s svojimi poslanskimi kandidati in tudi v Sloveniji se je za poslanska mesta potegovalo 7 strank. Ceršak in Selnica sta bili ena volilna enota z 241 udeleženci, ki so oddali svoj glas tako : za konzervativno slov. ljudsko stranko (SLS) 165 glasov, za narodne socialiste (NS) 7 glasov za demokrata (JOS) 5 gla­sov, za socialiste 46 glasov, za komuniste (JKP) 7 glasov irn za kmetsko stranko (SKS) 11 glasov. Zmagala je z 68,5 Ofo SLS in izvoljen je bil Franjo žebot, domačin iz Selnice ob Muri.

Naslednje leto leta 1921 je bil prvi popis prebivalstva v novi državi. Na vsem območju so našteli 3027 (-148) pre­bivalcev in to 2533 (- 430) Slovencev, 440 (-148) Nem­cev in 44 (-75) drugih. Po veri so se delili 2846 (- 683) katoličanov, 178 ( + 37) protestantov in 3 (-O) pravoslavne. V občini Ceršak je živelo 488 (- 20) oseb, ki so bile vse katoliške vere, od teh 443 (- 8) Slovencev, 44 (-13) Nem­cev in 1 (-O) drugi. Tako občuten padec števila prebival­stva v primerjavi z letom 1910 je pripisati vojnim letom in odseljevanju nemških družin. Mišljena je tu celotno šen­tiljsko območje, kjer se je tja do leta 1925 narodnostni sestav prebivalstva precej spremenil. OmenjElno je že bilo, da se Sudma'rka v Ceršaku in Selnici ni mogla vsidrati ka­kor n. pr. v šentilju in Cirknici. Zato se s tega področja po letu 1918 tudi ni toliko ljudi odselila in v Ceršaku ne zasle­dimo med .. obema vojnama priseljencev s Primorske in Hrvatske, ki so drugod zamenjali izseljene Nemce.

Istega leta so bile tudi občinske volitve. Ker so se v ceršaški občini sporazumno dogovorili za župana in odbor­nike, volitev ni bilo in župan je ostal Jožef Reiter, ki je z vsemi odborniki pripadal SLS.

Meja je poleg že omenjenega prinesla za te kraje nekaj povsem novega in doslej neznanega. To je bila or­ganizirana obmejna stražarska služba. in tihotap$tvo.

Kmalu po začrtanju stalne meje med »Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev« in republiko »Nemško AvstrijO<<, kot sta se državi takrat imenovali , je bila postavljena redna stražarska služba na meji in organizirani določeni mejni prehodi. Stražarsko službo so opravljali pripadniki finančne kontr@.le, na določenih mejnih prehodih so se jim pridružili še cariniki in orožniki. Na našem področju je bil glavni mejn1 prehod v šentilju, drugi pa na brodu v Ceršaku. Kakor marsikje ob meji, je leta 1920 bil ustanovljen finančni od­delek tudi v Ceršaku. štel je 12 članov s starešino Francem Taurerjem na čelu in imel svoje prostore v Zechnerjevi hiši sredi vasi in deloma v nekdanji Reiterjevi hiši, ki je pozneje postala last tovarne.

že leta 1921 pa so stražarsko službo na meji prevzeli Rusi pripadniki protirevolucionarne Wranglove armade, ki je po zlomu kontrarevolucije zbežala v Jugoslavijo. Del teh čet je Jugoslavija zaposlila kot stražarje na meji. Toda že čez dobro leto so bili ti samostojni ruski stražarski oddelki razpuščeni in večina teh Rusov si je poiskala službo v dru- 31

gih ustanovah, nekateri tudi v ceršaški, še več pa v sladko­gorski tovarni. Po večini so si pozneje ustvarili tu svoje družine in zato naletimo v teh predelih na lepa ruska rod­binska imena.

Stražo na meji so pa spet prevzeli financi. Oddelek na Ceršaku so vodili starešine Karl Kranjc, Jožef Rudolf in Ivan Hočevar. Pri brodu je opravljal svojo službo tudi cari­nik v majhni na novo zgrajeni carinarnici , kjer je imel po­slovne prostore tudi finančni. oddelek. Obmejno stražarsko službo so pripadniki ceršaškega finančnega oddelka oprav­ljali od Murskega dvora pa do Bubenberga nad šentiljem.

Leta 1932 pa so stražo na meji prevzeli vojaki grani­čarji in člani fin. oddelka so bili premeščeni v notranjost države. Za oddelek graničarjev , ki je stražil na istem odseku kot pred njimi financi, so postavili posebno kasarnico ali karavlo. Za graničarje v tej Jugoslaviji so leta 1968 posta­vili novo, sodobnejša karavlo. Po odhodu financev z meje leta 1932 je pri brodu ostala samo carinarnica kot podruž­nica šentiljske, a se po osvoboditvi leta 1945 ni več ob­novila, ker ni v Ceršaku obmejnega prehoda.

Druga novost, ki jo je prinesla med prebivalce teh kra­jev meja, je bilo tihotapstvo. Ker sta v stari Avstriji bili deželna, še bolj pa državna meja od teh krajev silno od­daljeni , naši ljudje te dejavnosti niso poznali ali pa kveč­jemu iz knjig. Pač pa so jo začeli spoznavati po letu 1919. Nad štiri leta trajajoča vojna je povzročila veliko pomanj­kanje vsega. To so čutili prebivalci obeh strani meje. Novi državi sta bili v gospodarski osnovi različni in sta se tako tudi razvijali v različni smeri. V Jugoslaviji kot pretežno agrarni državi so bile prehrambene zadeve kmalu urejene, dočim je v Avstriji bilo hitreje urejeno vprašanje industrij­ske produkcije. To dejstvo so izkoristili mnogi ljudje z obeh strani meje in kmalu se je razvilo tihotapstvo živil v Avstrijo, industrijskih izdelkov pa v Jugoslavijo. Lotili so se ga pred­vsem socialno šibki sloji, pa razni delomrzneži in taki, ki bi radi čez noč in na lahek način obogateli .

Ena velikih ovir za pohode prek meje pri nas je bila reka Mura, zato se je pa našlo v obsežnem »boldu« dovolj zarastlih globač , primernih za skrivne prehode. Ti za tiho­tapstvo ugodni tereni niso privlačevali samo domačinov,

ampak še mnogo bolj ljudi iz zaledja, ki so se z domačini povezovali. Prve čase so tihotapili predvsem meso, mast, moko in tobak v Avstrijo , v Jugoslavijo pa saharin , vžigalice in vžigalnike ter razno industrijsko drobnarijo. Pozneje pa, ko je bil ugodno urejen blagovni maloobmejni promet in so se cene na obeh straneh precej izenačile, so bili za tiho­tapce v Avstrijo interesantni tobačni izdelki, v Jugoslavijo pa monopolsko blago kot saharin, vžigalniki in slično .

Tihotapstvo je nekaterim tudi pri nas prešlo že tako v navado, da je postalo že strast in jih tudi razne denarne kazni ali celo zapor ni spametoval. Ponekod so bile orga­nizirane cele skupine, ki so bile zelo prefrigane in tudi

32 predrzne. Budno in s pomočjo zaupnikov so uspešno delo-

vali tudi obmejni organi 1n tako marsikomu prekrižali na­črte . Dogajale so se pa tudi razne tragedije tako za ene kot za druge. Ena od teh se je dogodila prav na področju

Ceršaka 8. septembra 1926. leta. Obmejni organi so bili opozorjeni, da se skupina tihotapcev iz notranjosti Sloven­skih goric pripravlja na pohod čez mejo. Stražarji so budno pazili in član fin . oddelka v Ceršaku Janko Resnik se je celo izven službenega časa podal na prežo, kar je bilo zanj usodno. 8. septembra ponoči ga je v takratnem Vav­potičevem gozdu napadla omenjena skupina tihotapcev in ga zverinsko umorila. Varnostni organi so kmalu zatem vso skupino polovili in zaprli . Na sodni obravnavi so bili vsi štirje oproščeni, čeprav je bilo njihovo dejanje dokazano. Obravnava je bila namreč pred porotnim sodiščem in po­rotniki so bili ali sami aktivni tihotapci ali pa vsaj nj ihovi simpatizerji zato tak čuden izid obravnave. Ko je bila pa kmalu nato leta 1928 z novim zakonom porota odpravljena, je pristojna oblast zahtevala obnovo procesa, kar se je tudi zgodilo. Takrat so bili pa morilci obsojeni na 12 let stro­gega zapora.

Z leti je tihotapstvo v malem vedno bolj pojemalo, dokler ni s priključitvijo Avstrije k Nemčiji leta 1938 po­polnoma prenehalo. Opisani dogodki še žive v spominu najstarejših prebivalcev, na tragično Resnikovo smrt pa spominja nagrobnik na šentiljskem pokopališču in primerno znamenje na kraju umora v ceršaškem gozdu.

Z nastankom meje na Muri ni bil odrezan od krajev onkraj Mure le Ceršak, še mnogo bolj so bili odrezani od sveta kraji vzdolž Mure skoraj do Radgone. Da dobijo ti kraji povezavo s svojim novim političnim, gospodarskim in kulturnim središčem Mariborom so začeli leta 1924 graditi novo cesto iz šentilja preko Velke proti Cmureku. Zelo se je zavzemal za gradnjo te ceste poslanec Franjo Zebot, domačin iz Selnice ob Muri , zato so tej ••novi stezi<< v teh predelih pravili tudi >> Frančekova steza«. Ceršak leži sicer nekoliko odmaknjen od nje, a je vendar tudi kraj mnogo pridobil z njo. V času gradnje je nudila tudi mnogim pre­bivalcem Ceršaka in Kozjaka zaslužek.

Prvim volitvam v narodno skupščino leta 1920 so kmalu sledile v kratkih časovnih presledkih naslednje in nobena skupščina ni dosegla predpisane 4-letne mandatne dobe, temveč je bila vedno predčasno razpuščena , kar je bila verna slika takratnih razrvanih političnih razmer v državi. Nastopale je vedno več strank in leta 1925 jih je bilo že nad 30, od teh v Sloveniji 14. Poglejmo si izide volitev na ceršaško-selniškem volišču! Na volitvah v narodno skup­ščino v Beogradu 18. marca 1923, nastopale je 7 strank, je glasovalo 269 volilcev in sicer 244 za SLS, 7 za JDS, 1 za SKS, 6 za socialiste, 2 za Nemce, O za NSS in 9 za Novačana. Zmagala je SLS z 90,6 % in izvoljen je bil Franjo žebot. že čez 2 leti so bile spet državnozborske volitve, in sicer 9. septembra 1925. Takrat je bil narod razcepljen v več kot 30 strank in v Sloveniji se je potegovalo za poslan­ska mesta 14 strank. Na selniškem volišču je glasovalo 291

volilcev in sicer 228 za SLS, 35 za HSS (hrv. kmet. str.), za JOS 21, za social. 3, za SKS in KPJ O, za str. Nemcev 2 in za druge 2. Zmagala je spet SLS in kandidat žebot z 78,3 % glasov. Skoraj točno čez dve leti so državljani spet morali izbirati zastopnike v razpuščeno nar. skupščino in to 11. septembra 1927. V Sloveniji je nastopilo 7 strank in na selniško-ceršaškem volišču je volilo 323 državljanov. Glaso­vali so tako : 257 za SLS, 41 za JOS, 16 za str. Nemcev, 8 za social., O za KPJ, 1 za HSS in O za radi kale. S 79,5 ·Ofo glasov je zmagala SLS s kandidatom Franjem žebotom na čelu.

To so bile zadnje volitve pred uvedbo t. i. šestoja­nuarske diktature, ko je bila po tragičnih dogodkih junija leta 1928 ob umoru voditelja hrvatske kmetske stranke

Brod na mejni črti

Stjepana Radica razpuščena narodna skupščina ter vse po­litične stranke in sestavljena vlada generala Petra živko­vica. To je bilo 6. jan. 1929, zato se ta diktatura imenuje tudi šestojanuarska. Začasno je zamrlo vse politično živ­ljenje in sčasoma je vlada pripravila novo ustavo, ustano­vila enotno vsedržavno jugoslovansko nacionalno stranko (JNS) in razpisala volitve v novo skupščino. čeprav se je ljudstvo strinjalo z ukinitvijo stare strankarske politike in si oddahnila ob prenehanju brezplodnih strastnih prepirov, je vendar kmalu spoznalo neprijetnosti in nepravilnosti, ki jih je prinesla diktatura. To se je videlo že ob volitvah 11. no­vembra 1931 . Postavljen je bil le en kandidat za vsak okraj . Pri nas je kandidiral dr. Ljudevit Pivko iz Maribora in bil seveda tudi izvoljen . Za vse področje petih šentiljskih občin 33

je bilo le eno volišče z 850 volilci. Glasovalo je 465 volilcev ali 55 % . Vzdržali so se predvsem kmetje in drugi nevezani poklici.

že jeseni leta 1929 je bila spremenjena notranja razde­litev države. Prejšnja razdelitev po zgodovinskih deželah je bila odpravljena in nadomeščena z 9 banovinami . Slo­venski kre.ji so sestavljali Dravsko banovino. Okraji ali srezi in občine so še ostale iste. Toda že leta 1933 je bila izvrše­na reorganizacija občin. Iz večih manjših so nastale velike občine . Tako so združili občine š entilj , Cirknico, Dobrenje, Kanižo, Ceršak, Selnico, Sladki vrh in Svečane v veliko občino šentilj s sedežem v šentilju. 15. oktobra 1933 so bile volitve. Postavljeni sta bili dve listi , nosi lec prve je bil šentiljski župan Karl Swaty, nosilec druge pa posestnik Melhij or Supan iz šentilja. Vendar je drugi bila v zadnjem trenutku onemogočena prijava nastopa na volitvah in tako je ostala le ena lista, ki je seveda zmagala in župan JNS liste je postal Karl Swaty. Tako je po 84 letih delovanja prenehala obstojati samostojna upravna občina Ceršak. Le­ta 1934 sta se na odločno zahtevo občanov nekdanjih ob­čin Sladki vrh in Svečane ti odcepili in priključili veliki ob­č i ni Velka.

Nezadovoljstvo s polit i čnim položajem v državi , ki je postajal ved no bolj napet, in sp ričo gospodarske krize, je raslo med vsemi sloji prebivalstva. V takem vzdušju so se 5. maja 1935 vršile spet volitve v narodno skupščino . Dovo­ljeno je bilo več list, a vse so morale biti vezane na JNS listo. Tako sta bili v mariborskem okraju dve listi z no­silcema pos. J. Janžekovičem iz Košakov in delavcem K. Frasom iz Maribora. Razpoloženje ljudstva je pokazala ude­ležba, ki je znašala v celotni šentiljski obč i ni 27 % . S temi petomajskimi voli tvami je padla vlada in režim JNS.

Splošno nezadovoljstvo z dogajanji na političnem pod­ročju v državi je nekako od leta 1930 spremljal pojav, ki je boleče prizadel skoraj slehernega državlj ana, če se je za­nimal za politične dogodke ali ne. To je bila pošastna go­spodarska kriza, ki je po finančnem polomu ameriških bank leta 1929 razpredla svoje mreže po vsem svetu in ga več ali manj kruto držala v svojih krempljih tja do 11. svet. vojne. Tudi našemu ljudstvu in domovini to gorje ni bilo priza­nešeno.

Prvi udarec je čutil kmet, ker so cene kmetijskim pri­delkom občutno padle in kupna moč tega stanu, ki je se­stavljal takrat še okrog 80 % prebivalstva, je tudi zdrknila zelo nizko. To je takoj občutila trgovina pri svojem pro­metu , v zvezi z njo pa industrija, kjer je pa najhujši udarec zadel delavca. Sicer ni mogoče točneje določiti , koga bolj in koga manj . Vsi so bili na nek način pri,zadeti. Par slik iz življenja v t istih čas i h naj pokaže, kako se je bila borba za obstanek tudi v naših krajih.

Kmet se je od nekdaj na našem področju preživljal s prodajo vina, sadja in živine. Cena sadja, ki se je leta 1930 vrtela okrog 5-7 din za kg , je padla na bora 2 din ali pa še nižje. Ker je padel promet v gostilnah, so se kopičile v

34 kmetskih kleteh zaloge neprodanega vina. Teh se je kmet

skušal rešit i tako, da je odprl vinotoč al i »pušenšank«, kjer je točil vino po 6-8 din liter, ali pa ga na domu prodajal na drobno po 5 din . Vinotoči so rastli kot gobe po dežju in ob poletnih nedeljskih popoldnevih je bilo vriskanja in petja po naših gričih nič koliko. ln zvečer so se zibale cele pro­cesije »veselih ljudi« iz mesta ali iz Avstrije na večerni vlak ali preko meje in ti smšeni prizori niso kazali prave slike razigranih ljudi , temveč sliko obupancev, ki so v poceni vinu začasno utapljali svoje skrbi. Velike težave je imel kmet tudi pri prodaji živine. Ker ji je cena obupno padla al i pa je sploh ni mogel prodati , je začel klati doma zlasti pozimi in hoditi nato s košem polnim mesa od hiše do hiše in ga kakor krošnjar ponujal ter prodajal po 5 din kg govedine, ali 8 din kg svinjine. Srečen je bil, če je vse iztržil. Na sejmih so ponujali za lepe krave okrog 700 din, za par volov do 1800 din . Ni bilo redko, da pri kmetskih hišah včasih po teden dni ali še dalje ni bilo dinarja denarja. če­sto si lahko srečal kmeta, ki je nesel peš koš zelenjave, sadja ali sličnega v Maribor na trg in se pravtako peš vra­čal , da si je prihranil 20 din , kolikor je stal vlak. Trgovci so plačevali 1 din za 4 jajca in v bolj odročnih krajih so iz škatlje šibic, ki je stala 1 din napravili po dva snopa, ker so jih večkrat bili kupci prisiljeni kupiti le po en snop. Le nekaj primerov kaže, kako je gospodarska kriza tepla kmet­skega človeka in ni čudno , če je bil skoraj sleherni kmet zadolžen . Nazadnje je država uvedla t. i. moratorij, to je zakon , ki je onemogočil prodajo zadolženih kmetij, kar je kmetu korist ilo v toliko, ker je bilo plačilo dolgov odloženo.

še huje kot kmete je gospodarska kriza prizadela de­lavstvo. Mnoge tovarne so bile prisiljene delno ali pa po­polnoma ustaviti proizvodnjo in brezposelnost je dobivala vedno hujši razmah. Razne socialne podpore in akcije so bile le kaplja v morje bede. Posamezniki ali pa cele dru­žine so iz mesta prihajale na podeželje in prosile živeža in obleke. Ker je kriza gospodarila tudi v drugih državah, so se je te otepale tudi tako, da so vračale priseljence v njihovo domovino. V šentiljsko občino je prišlo par takih družin in posameznikov, ki so živeli že dolga leta v tujini , a so seveda povečale število brezposelnih pri nas. Med razne socialne akcije za omiljenje posledic so bile n. pr. božičnice v šoli z obdaritvi,jo najrevnejših z obleko itd. Par let je nekaj več jih kmetov sprejelo na počitnice šolsko deco iz zasavskih revirj ev, da je te tedne imela vsaj zadostno prehrano. Hrastniška steklarna je dala dve jeseni na razpolago po vagon drugorazredne steklovine, ki so jo njeni odposlanci razde ljeval i našim kmetom na žel. postaji za krompir, fižol in sadje za prehrano brezposelnih steklarjev in njihovih družin.

Kriza je hudo prizadela tudi odraslo mladino, ki je izučena ali doštudirana meoece in mesece, včasih celo več let čakala na delo oz. namestitev. Nad vsemi uslužbenimi je pa vsa leta visela kot grozeč meč zavest, da se j im itak že skromni dohodki lahko še zmanjšajo, kar se je v letih krize itak večkrat zgodilo. Kako so delovale državna, bano­vinska ali obč i nske blagajne, kažejo primeri , da so bili mnogokrat prejemki izplačani namesto 1. v mesecu šele

Stražarji meje

sredi meseca ali pa še pozneje, kar je prejemnikom življe­nje še bolj otežilo.

Le s par slikami sem želel pokazati življenje naših ljudi v t istih letih gospodarske krize, ki ni pestila le naših krajev, temveč ves svet.

Ce je kdo še iz prejšnjih gospodarsko ugodnih časov imel v hranilnicah prihranke, jih sedaj ni mogel dvigniti, ker je bila uvedena zapora dviganja hranilnih vlog. Da ob takih razmerah kmet ni bil v stanju plačevati svojih vini­ča rjev ali dninarjev, je bilo razumljivo. Dogovorjena dnina vi ni čarjev je bila 2 din , drugih dninarjev pa 8 din dnevno, ki so jo pa mnogokrat prejemali tudi le v naturalijah.

V začetku med obema vojnama so naši kraji doživeli zi mo, kot je niso pomnili najstarejši prebivalci in kakršne od takrat še tudi ni bilo. Jesen leta 1928 je bila suha in topla in prvi sneg je padal šele 6. januarja 1929. Zapadlo ga je v naših krajih čez pol metra in pritisnil je mraz tja do -20° C. Vse to bi bilo še nekam normalno, a mraz ni popustil , nasprotno, padec temperature se je stopnjeval in meseca februarja dosegel -34° C. V drug i polovici febru­arja je ponovno več dni močno snežilo in je snežna odeja prekoračila višino enega metra. Ljudje in živina so bili zelo prizadeti in življenje je precej zamrlo. Drevje je pokalo od

mraza in trta je bila zelo prizadeta. Mura je bila več tednov zamrznjena in tovarna je obratovala v zmanjšanem obsegu. Šele marca je mraz začel popuščati , a sneg je ležal tja do aprila. Zima ni povzročila le trpljenja, temveč tudi obilo škode v sadovnjakih, gozdovih , na posevkih in zlasti v vino­gradih, kjer si trta precej časa ni opomogla. Le zima leta 1941-42 se je tej po krutosti deloma približala, a je zdaleč ni dosegla.

Dve revolti v sosednji Avstriji leta 1934 se v naših ob­mejnih krajih nista v ničemer odražali , le po nacističnem

uporu meseca julija je skozi Ceršaški gozd pribežala par hitlerjancev, ki so jih naše oblasti začasno internirale. V naslednjih letih je bilo mnogo takih prebegov skozi •• bold «. Te so jugoslovanske oblasti zbirale v taborišču pri Varaž­dinu in j ih po morju pošiljale v Nemčijo , kjer so vstopali v t. i. avstrijsko leg ijo.

Omenjeno je že bilo , da je po volitvah v nar. skup­ščino 5. maja 1935 bila odstranjena šestojanuarska dikta­tura in uveden nov režim t. i. JRZ režim pod vlado Stoja­dinovica. V naših krajih so bile obnovljene spet vse raz­puščene organ izacije, ki so delovale v smislu bivše SLS.

Najprej so bile izvršene občinske volitve in to 28. ja-nuarja 1936. V šentiljski občini sta bili postavljeni dve listi 35

in sicer režimska »JRZ lista<< z nosilcem Karlom Swatyjem in »gospodarska lista << z nosilcem Rudolfom Hamrom. Zma­gala je JRZ lista s 76 <.!/ o glasov, medtem ko je druga lista dobila 14 % glasov.

Dve leti pozneje in sicer 11. decembra 1938 so bile vo­litve v nar. skupšč i no. Pri nas so se potegovale za poslan­ska mesta 3 stranke in sicer režimska JRZ z nosilcem Sto­jadinovičem, dalje Mačkova in Ljotičeva . V šentiljski ob­čini je bilo le eno volišče , kjer je od 824 upravičencev volilo 554 ali 67 % volilcev. Za JRZ je bilo oddanih 523, za Mačka 30 in za Ljotica 1 glas. Izvoljena sta bila Franjo žebot in Jože špindler, oba na lista JRZ, prvi za mesto, drugi za podeželje.

Dve stvari sta v letih med 1930 in 1940 zelo zaposlovali naše ljudi zlasti v obmejnih predelih, in to gospodarska kriza in naraščanje nacistične propagande. Zadnja je do­bivala vedno večji obseg po prevzemu oblasti nacistov v Nemčiji leta 1933, dalje pa leta 1935, ko je režim v Jugo­slaviji dopuščal vedno več prostosti jugoslovanskim Nem­cem in končno po zasedbi Avstrije leta 1938, ko je pro­paganda dosegla višek. Pri gospodarsko šibkih in narodno mlačnih je dosegla največ uspeha in dolga leta gospo­darske krize so dodala svoje. Po zasedbi Avstri je so se začeli prebegi tudi iz naših krajev. Mnogi so odhajali tudi legalno na delo in se vračali kot propagandisti. Doma so našli več ali manj ugodna ušesa za nove nauke, čeprav vsi propagandi niso nasedali in se resno bali za usodo na­šega naroda.

S priključitvijo Avstrije k Nemčiji je začel hirati malo­obmejni promet, dokler ni z racionalizacijo življenjskih potrebščin v Avstriji popolnoma prenehal.

Ceršaška tovarna je vsa leta po l. svet. vojni prevažala surovine in izdelke preko avstrijskega ozemlja na želez­niško postajo v šentilj in obratno . Ob nastalem položaju ni bila več sigurna, če bo to lahko tudi v bodoče , zato je sklenila zgraditi primerno zvezno cesto na obstoječo cesto šentilj - Velka. Za potrebno zemljišče , ki bi ga po znosni ceni odkupila, je ponudila brezplačno elektrifikacijo vasi in preskrbo s tokom iz lastne centrale po primerni ceni. Ker je večina lastnikov zemljišč zahtevala pretirane cene za zemljo, je načrt kmalu propadel in tovarna bi najbrž morala prenehati z delom. V spor je posegla oblast in kmetom razlastila zemljo. Tovarna je s pomočjo banovine zgradila to cesto, ki je postala banovinska, in tovarna ni bila več odvisna od prevozov preko sosednje države ter nemoteno obratovala dalje.

Nemčija je postajala iz dneva v dan bolj predrzna in oblastna, ostale ve lesile pa neodločne in brezbrižne. Oboje je privedlo do druge svetovne vojne, ki je izbruhn ila 1. sep­tembra 1939 z nemškim napadom na Poljsko.

Jugoslavija, ki je sicer prihajala vedno bolj pod nem­ški vpliv, je 3. septembra izvršila delno mobilizacijo. čez par tednov je demobilizirala, a od tega časa dalje je klicala nepretrgano razne letnike rezervistov na daljše ali krajše

36 orožne vaje, ki so pa bile vse le zapravljanje časa. Pri vsem

je trpelo gospodarstvo vsled nenehnega izpada delovne sile. že s temi orožnimi vajami se je kazala vsa slabost režima in zarodki sabotaže. Nekateri obvezniki n. pr. so bili po dva, trikrat na leto klicani na orožne vaje, spet drugi pa 11iti ob mobilizaciji ne. Začeli so utrjevati mejo z gradnjo t. i. ••Rupnikove linije << . Toda kako! Na šentiljskem območju so utrjevali le par sto metrov desno in levo od glavne ceste ob meji in še ožji pas dobra 2 km v not ranjosti kot drugo linijo. Vsa meja na Kresnici ter ves Ceršaški gozd in vsa Mura na našem območju so bili popolnoma nezavarovani .

Januarja leta 1941 so tudi v naši državi racionalizirali glavna živila kot moko, olje, mast, meso in sladkor. Uve­deno je bilo nadzorstvo nad prometom živine in izdaja na­kaznic za preskrbo. Tega sta v šentiljski občini vodila Martin Rozman in Matko Bohinc.

Nemške zmage na vseh bojiščih , utrjevalna dela na meji, vpoklici na orožne vaje, racionalizacija živil in še mnogi drugi ukrepi oblasti so kazali , da tudi za naše kraje vojna vihra ni več daleč . Ustanovitev Kulturbunda in vedno predrznejša propaganda hitlerjancev, je naše ljudi popol­noma zmedla in malodušje je bilo vedno očitnejše . Pone­kod, predvsem v Selnici, so klali živino in prirejali po do­movih cele gostije češ: »Jejmo in pijmo, bogve, kako dolgo bomo še na tem svetu <<. Pozivi k streznjenju in proti- malo­dušju , ki jih je parkrat naslovil s prižnice svojim faranom župnik Ravši , niso mnogo zalegli. Po podpisu pakta 25. marca 1941 in dogodkih nato sta nad pokrajino zavla­dala mir in tišina prav kot pred nevihto. Odhodi večine

vojnih obveznikov na zborna mesta in vedno glasnejši ropot vojaških strojev onkraj meje so jasno kazali na bližajočo se »hudo uro <<. Z izjemo nekaj graničarjev in dveh finančnih stražnikov na naši meji na tem odseku ni bilo nikogar, kar se je, vsem zelo čudno zdelo in tudi tovarna je v glavnem redno obratovala. Vkljub temu je nad pokrajino in ljudmi ležala težka mora.

Leta okupacije 1941 - 1945

6. april 1941. Cvetna nedelja. Grozljiva tišina je ležala povsod, ko se je budilo usodno pomladansko jutro. Rahla sapica je od šentiljske strani prinašala glas zvona, ki je s farne cerkve vabil k rani maši. V ceršaški vasi so se kazali prvi znaki življenja, v tovarni so pritajeno ropotali stroji in Mura je mirno valila svoje valove v urejeni strugi. Kar švignejo ob meji v zrak rakete raznih barv in naznanjajo pričetek vojne. Kmalu nato preparajo ozračje rafali strojnic, streli pušk, od vzhoda zabobni votlo. Topovi govore tam okrog Radgone. Pri vseh hišah v vasi in v okolici je na mah živo. Vse bega semtertja in v vasi je kot na mravljišču, ko dregne paglavec s palico vanj. Vsak pograbi kako nujno malenkost in se hoče nekje skriti. Toda kam? Skozi gozd se že bližajo prve skupine nemške vojske, ki besno stre­ljajo. Maloštevilni graničarji in dva finančna stražnika beže, z njimi hiti rezervist domačin z vojaškim kovčkom, ker je šele prejšnji večer dobil poziv. A niso prišli daleč, ker so bili kmalu zajeti. Delavstvo nočne izmene se je ob prvih strelih razbežalo proti domovom. Brodnik Ferk Anton iz Ceršaka je pravtako hitel proti vasi, a ga je podrla nemška krogla ter mu uničila roko za vedno. V Puhičevi hiši pod vasjo je ležala mati na mrtvaškem odru in ob njej sta begali hčerkici. Nemški rafali so sekali po hiši in tako skozi okna ubili obe deklici. To so bile prve direktne žrtve nemškega napada na naše kraje v tem odseku, ki je bil popolnoma nezavarovan. šele ko so prve skupine nemških vojakov bile že v vasi, so se nekateri vojaki podali k nedotaknjenemu brodu na desnem bregu Mure in začeli prevažati čete z levega brega. Te čete so hitele mimo vasi nekam v no­tranjost, ker so imele nalogo skupaj z onimi, ki so preko­račile nezavarovano in nezasedena mejo na Kresnici, pasti šentiljski posadki za hrbet in jo ujeti. Toda maloštevilni branilci meje pri šentilju so se pravočasno umaknili, ven­dar so nazadnje bili vsi nekje v notranjosti zajeti. Posadne čete v Ceršaku ni bilo. Le neznatna skupina nemških vo­jakov je ostala prvega dne v vasi in po temeljitem pre­gledu vseh hiš naslednjega dne še ona zapustila kraj. Kmalu po prihodu prvih vojakov je puškarjenje prenehalo in le oddaljeno streljanje in nenehni preleti nemških letal so

razburjeno prebivalstvo spominjali na resnost dogodkov, na vojno. Odročnosti lege se ima Ceršak zahvaliti, da ni bil deležen ropota in drugih neprijetnosti, ki so jih bili deležni kraji ob cesti v šentilju, ko so se noč in dan skoraj 14 dni valile vojaške kolone od severa proti jugu. Polagoma se je življenje umirilo in ljudje so bili srečni, da so jim ostali domovi celi in kot se je pozneje ugotovilo, tudi človeških žrtev ni bilo z izjemo Puhičevih deklet, ne med civilisti in ne med vpoklicanimi. Da bo zavladal nov red, so vsi pri­čakovali, a ko so pa prav kmalu spoznali, da so kot Slo­venci postali manjvredni in zaničevani, se je pa veliki večini stožilo za minulim. Prve dni je mnoge mučila skrb za svoje, ki so bili vpoklicani. Toda mnogim se je v splošni zmedi posrečilo se prebiti in se preko najrazličnejših ovir srečno vrniti domov in to vračanje je trajalo dobrih 10-14 dni. Vsem pa sreča ni bila mila in so bili odpeljani v vojno ujetništvo daleč v severno Nemčijo, od koder so se vračali šele čez 6 do 12 mesecev ali pa še ponzeje. Takih je bilo v šentiljski občini 45, od teh iz Ceršaka 7.

Ko so se razmere za silo uredile, je nova oblast, ki so jo v šentiljski občini prevzeli člani Kulturbunda s Petrom Kleinom na čelu, začela organizirati javno in politično živ­ljenje. še pre h e bil zamenjan denar v razmerju 1 :20, racio­naliziran ves živež, tekstil in usnje, uvedena obvezna od­daja in izdane karte oz. nakaznice za živila in druge živ­ljenjske potr~bščine. Sporedno s temi spremembami so no­vi oblastniki zapirali in izseljevali zavedne slovenske ljudi. Iz Ceršaka je bila izseljena družina Karla Hercoga, njegovo imetje pa zaplenjeno. V njegov dom in na posestvo se je vselil Karl šrok, znani kulturbundovec iz Selnice, ki je imel v času okupacije v Ceršaku veliko besedo.

Okupator je uvajal za zasedene kraje novo politično

organizacijo ••štajersko domovinsko zvezo<< ali Steirischer Hieimafbund (SHS). Propagando so vršili celo z ozvočenimi avtomobili in v obeh jezikih. Tudi v Ceršak so se parkrat pripeljali. Pristop k organizaciji je bil prostovoljen s pri­pombo, da bo vsak kdor ne pristopi, izseljen. Odločitev pre­bivalstva je bila na dlani. Pred sprejemom, ki je bil odvisen od odločitve posebne komisije, kjer so pri nas imeli razni Kleini, šroki in slični odločujoče besedo, si je moral vsak prijavljenec preskrbeti rojstne liste za tri rodove nazaj in z njimi dokazati, da ni židovskega rodu. Sprejete so delili v tri skupine. V prvi so bili »državljani<< z rdečo legitimacije in vsemi pravicami, v drugi so bili »pripadniki države<<, državljani na poskušnjo, le z nekaj pravicami in z "zeleno legitimacije, v tretjo so prišli ••državni varovanci«, ki so bili popolnoma brezpravni in dobili belo legitimacije. Ogromna večina prebivalcev Ceršaka je dobila zelene legitimacije in pri teh tudi ostala do konca.

V šoli je bil takoj uveden pouk samo v nemščini in se­stavljen velikopotezen načrt za graditev štirih šolskih po­slopij v občini, med njimi tudi v Ceršaku, in ustanovitev štirih vrtcev. Razen vrtca v šentilju je ostalo vse le prt načrtih. Prvo leto je sicer začel delati v Ceršaku sezonski 37

ali >>žetveni vrtec<< - >>Erntekindergarten<<, ki pa nasleednja leta ni bil več obnovljen.

:Le junija 1941 je bila ustanovljena vojaška organizacija >>Wehrmannschaft<< in so obvezniki iz Ceršaka bili vključeni v šentiljski četi, ki sta jima poveljevala Karl Hack in Robert Krautberger. A že leto nato so bili klicani prvi novinci iz naših zasedenih pokrajin v redno nemško vojsko. Bili so to rojstni letniki 1921-23, tem so postopoma sledili rojstni letniki do 1905 odnosno 1926. Za tujo stvar so morali naši možje in fantje v boj in iz celotne občine jih je padlo 89. Spet je Ceršak plačal najobčutnejši krvni davek, saj krije tuja zemlja 21 njegovih sinov širom cele Evrope, kar je v primeri z ostalimi zaselki največ . Mnogi so med vojno, še več pa ob koncu vojne bili ujeti od raznih zavezniških ar­mad, a so se kot jugoslovanski državljani tja do jeseni leta 1945 že vrnili v domovino. Le 1 je nasedel sovražni propa­gandi in ostal v tujini.

Na splošno so se prebivalci Ceršaka in okolice ubadali s težavami , ki jih je prinašala vojna in posebno še nemška okupacija, slično kot povsod na Slovenskem in v drugih deželah. Tovarna je sicer redno obratovala, a večina de­lovne sile so bile ženske.

Vojnih grozot naši kraji s Ceršakom vred z izjemo nekaj strahu okrog 6. aprila 1941 niso okusili. Posebno prvi dve leti se tu ni dogajalo nič, kar bi vzbujalo strah in grozo. V letu 1943 so se pa že začele dogajati stvari , ki so povzro­čale tudi našemu prebivalstvu skrb in strah. To so bili vedno pogostejši letalski napadi . Prvič so naši ljudje videli in slišali jate ameriških bombnikov nad našimi kraji 13. av­gusta 1943. leta, ko so se okrog 14. ure vračale z napada na Dunaj proti jugu v Italijo. Od tega dne so postajali ti preleti pogostejši, dokler niso 7. januarja 1944 prvič bom­bardirali Maribor. čeprav podeželje naravnost nT"bilo pri­zadeto, je marsikdo spoznal grozote pri opravkih v mestu. Prvič so orale ameriške bombe šentiljsko zemljo na pustni torek leta 1944, ko so z obstreljenih letal padale po štri­hovcu, da se je tresla vsa ožja in širša okolica. Takih zasil­nih odmetov je bilo v tem letu še več, ki pa razen dveh hiš niso poškodovali nikogar. Enkrat so padale bombe tudi po >> boldu<<, kjer so izrule nekaj dreves, hujšega pa ni bilo. Spet se ima Ceršak zahvaliti svoji odročni legi, da so mu bile prihranjene neprijetnosti, ki so jih zlasti v letu 1945 povzročila krajem ob železnici nizko leteča lovska letala in so postajala vedno bolj >>Sitna<<. Pripomniti pa je treba, da niso letalski napadi na našem območju med domačini ter­jali človeških življenj . Najhujši letalski napad, ki je pa bil istočasno zadnji, so Maribor in kraji proti šentilju doživeli za veliko noč 1. aprila 1945 .Takrat so bombe močno poško­dovale tudi ceršaško tovarniško skladišče na šentiljski že­lezniški postaji.

Skrb in strah, ki je prebivalce krajev ob Muri pa tudi drugod, prevzemal ob raznih letalskih napadih, so sedaj, ko so ti prenehali, nadomestili drugi dogodki. Od vzhoda se je preko madžarskih ravnin vedno bolj bližala fronta. Grom topov in drugi vojni hrup je bil iz dneva v dan glasnejši in

38 :>ližji. Prebivalcev obmurskih krajev se je polaščala zmeda.

Kot leta 1941 so tudi sedaj zakopavali živež in druge pred­mete ter si v ceršaškem gozdu kopali najrazličnejša zaklo­nišča. Posebno srditi in trdovratni boji so v bližini naših krajev bili pri avstrijskem trgu štraden, kjer so se Nemci precej časa zagrizeno zoperstavljali sovjetskim četam. Te borbe so bile posebno ponoči dobro vidne pri nas. ln slično kot v časih turških navalov so jih naši ljudje s strahom in grozo opazovali z vzpetin tako s Kozjaka, Novin , Brloge in drugod. Okrog 1. maja so se bliskovito nizali odločilni

dogodki. Padec Berlina - Hitlerjeva smrt - priprave in nato postopna kapitulacija Nemčije - to je bil signal za konec. Rdeča armada se je bližala Muri, a v Ceršak in okolico ni prifrčala nobena granata, nobena krogla. Pač pa so se zadnje dneve pomikale ob Muri, deloma skozi Cer­šak, največ pa po cesti Velka - šentilj najrazličnejše sku­pine nemške vojske na zahod . čete, ki so 8. maja hitele po teh poteh, so· v gozdu blizu Pfiferjeve hiše v neposredni bližini ceste odlagale municijo in je nagrmadile kakih šest vagonov. Proti večeru so morali prebivalci okoliških hiš te z živino vred zapustiti in se oddaljiti. Ob 23. uri je minerska skupina municijo razstrelila. Silna detonacijo je pretresla ozračje. človeških žrtev ni bilo, pač pa mnogo odkritih streh , razbite opeke in počenih šip. Najhuje je eksplozija zdelala najbližjo hišo posestnika in cestarja F. Pfiferja, kjer je bilo uničeno vse ostrešje, iz zidov iztrgani podboji itd . Iz >>gorečega pekla<< so frčale na vse strani eksplodirajoče protitankovske granate ter zanetile med drugimi razkrit Pfiferjev hlev, da je do tal pogorel. Ti minerji so bili zadnji nemški vojaki, ki so zapustili te kraje.

Ker so že v tistih časih imeli v mnogih hišah radijske sprejemnike tudi v Ceršaku, je bilo ljudstvo dobro sezna­njeno z dogodki in prve dni maja 1945 so s hrepenenjem čakali poročil o kapitulaciji Nemčije in s tem o koncu bojnih grozot, ki so bile te dni že dobesedno na domačem pragu. Dogodki okrog 8. maja so potrjevali , da se bo njih vroča želja zdaj, zdaj uresničila.

Po razburljivi in strahu polni noči je napočilo krasno sončno jutro 9. maja 1945 .. prvo jutro, ko ni počil noben strel več in ko so slehernega našega človeka prešinile tri nadvse osrečujoče misli - svoboda, mir, nerazrušen dom! ln s temi besedami v duši in na jeziku so hiteli vaščani

drug h drugemu in na najrazličnejše načine izražali svojo srečo nad doživetim. Da, 9. maj 1945 je imel tudi za Ceršak velik, zgodovinski pomen, saj je bil vstopni dan v novo, lepšo bodočnost.

Z narodnoosvobodilno borbo so prebivalci Ceršaka in okolice bili sicer po najrazličnejših tajnih virih še kar precej seznanjeni, vendar se narodnoosvobodilno gibanje v teh krajih še ni razmahnilo in razni terenci in aktivisti še tu niso zaorali ledine. Tako tudi v Ceršaku in okolici ni bilo OF odbora, ki bi popeljal kraj v nove čase. To nalogo je opravil OF odbor iz šentilja, ki je takoj prve dni po osvo­boditvi pomagal ustanoviti narodnoosvobodilni odbor tudi za Ceršak. Ta je začasno prevzel posle nove oblasti. Sestav­ljen je bil iz zastopnikov vseh slojev prebivalstva in njegov prvi predsednik je bil Rudolf Hamer.

v socialistični

Jugoslaviji

Ceršak v raznih upravnih enotah

Po prvih časih veselja in navdušenja je bilo treba preiti k resnemu in odgovornemu delu - izgradnji nove oblasti in novega družbenega reda. To nalogo so prevzeli že ome­njeni narodnoosvobodilni odbori, ki so opravljali naloge v političnem in upravnem pogledu. Nekdanja velika občina šentilj iz leta 1933 je bila v novi državi razdeljena na pet manjsih upravnih enot ali NOO, med njimi je tudi Ceršak s Kozjakom sestavljal eno takih enot. Vse naše upravne enote so z neštetim i drugimi z našega širšega območja bile podrejene Okrožnemu odboru OF za mariborsko ok­rožje in so delovale po njegovih navodilih. Taka razdelitev in podreditev je bila za tiste čase nujna. Saj so obvezno oddajo, preskrbo, agrarno reformo, kolonizacijo in še mno­go drugega lahko po navodilih od zgoraj uspešno izvrševala le manjše upravne enote.

:Le nekaj tednov po osvoboditvi so bile prve volitve v novi Jugoslaviji in sicer 12. avgusta 1945 in to prav v ome­njene NOO. Novo pri teh volitvah je bilo to, da so volile tudi ženske. Za predsednika NOO v Ceršaku je bil izvoljen Rudolf Hamer, ki so mu sledili nato še Anton čepek, Jože Tekavc in Karl Tominc v reorganiziranih najnižjih upravnih enotah.

Važni dogodki so se v naslednjih mesecih izvršili tudi v upravnem pogledu v celotni državi. To so bile volitve v ustavodajno skupščino 11 . novembra 1945. Na podlagi izida teh volitev je postala Jugoslavija republika in sicer zvezna, saj je združila 6 republik in 2 avtonomni pokrajini. Slovenija je postala samostojna republika in 27. oktobra 1946 so bile prve volitve v slovensko skupščino . Ceršak je obakrat volil 96 % . Ti dve osnovi , zveza in republika, sta ostali nespre-

40 menjeni do danes.

Mnogo sprememb je pa doživela organizacija osnovnih enot in to tako, kakor so dovoljevale splošne politične , go­spodarske in tudi kadrovske razmere.

:Le leta 1947 so bili ukinjeni NOO in okrožja. Ustanov­ljeni so bili krajevni ljudski odbori - KLO, ki so se združili v višjo enoto, v okrajni ljudski odbor - OLO. Iz petih NOO na šentiljskem področju so se formirali trij e KLO. Ceršak. Kozjak, Selnica in Srebotje so bili združeni v KLO Ceršak, ki mu je predsedoval Drago Trifunovi 6. Vsi naši KLO so bili povezani v OLO - Maribor-okolica in so delovali še nadalje po navodilih višje enote in še tudi niso imeli last­nega proračuna , ampak so gospodaril i z dotacijam i OLO. KLO so v OLO predstavljali delegati. Cerša!< je v OLO pred­stavljal odbornik Karl Hercog.

Naslednja reorganizacija osnovnih enot uprc.ve jo b ~ l a

leta 1952, ko so združili več KLO v večje KLO. Tako so n. pr. bili na našem območju združeni takratni KLO š entilj, Cirknica in Ceršak v nov KLO šentilj, ki je dobil obseg nekdanje velike občine istega imena in je imel sedež v »Občinskem domu« v šentilju, kjer je sedaj Zdravstven i dom. Predsedoval mu je Janez Raket. Tudi ta enota še ni imela samostojnega proračuna in je bila v glavnem še vedno le izvrševalec direktiv OLO. Ceršak je v njem za­stopalo več odbornikov z Leonom Poglejem na čelu , ki je bil tudi član OLO.

Leta 1955 je izšel zakon o splošni spremembi upravne ureditve po načelu samoupravnega zbora proizvajalcev. Z združevanjem dosedanjih velikih KLO so nastajale velike obč i ne ali komune. Tako je tega leta nastala komuna šentilj , ki je zd ruževala štiri KLO oz. 36 naselij. Svoj sedež je dobila v Zadružnem domu v šentilju . To je bila sedaj osnovna upravna enota, ki je delovala na temelju samo­upravljanja in imela lasten statut in lasten proračun. Pre­vzela je večino nalog dotedanjega okrajnega LO, ki je bil do leta 1965 postopoma ukinjen. Upravo komune sta sestavljala občinski odbor in zbor proizvajacev. Prvotno je vsak KLO določil v občinski odbor svojega zastopnika. KLO Ceršak je zastopal Leon Poglej. 20. oktobra 1957 so bile prve volitve v nov ObLO, ki ga je sestavljalo 21 od­bornikov občinskega zbora in 17 odbornikov zbora proiz­vajalcev. Volilo je 97 % vseh volilcev, v Ceršaku je bila udeležba 100 % . Predsednik je postal Janez Raket iz šen­tilja, namestnik pa Leon Poglej iz Ceršaka.

Pri upravljanju komune je zakon upošteval samoupravo za posamezne kraje, kjer so doslej delovali NOO oz. KLO, sedaj povezani v ObLO. .To samoupravo so izvajali kra­jevni odbori - KO. Te so sestavljali člani ObLO iz tega kraja in drugi člani iz kraja, ki so si jih izvolili prebivalci kraja na svojem zboru volilcev. Na območju bivše velike občine (KLO iz leta 19o2) šentilj je bilo sedaj pet KO. Ceršak in Kozjak sta sestavljala samostojen KO s pred­sednikom Leonom Poglejem na čelu .

Kmalu za tem so se KO začeli združevati tako, da so bili na šentiljskem območju le trije . Ceršaški in selniški sta se združila v en KO pod predsedstvom Leona Pogleja.

Sledile so še nadaljnje spremembe v organizaciJI os­novnih upravnih enot. Tako je bil leta 1958 ObLO šentilj združen z ObLO Košaki v ObLO Maribor-Košaki, leta 1960 pa priključen novonastalemu ObLO Maribor-Center in s tem vred pa leta 1962 še večji novi osnovi upravni enoti ObLO Maribor. Z večanjem obsega obč i n se je zmanjšalo število zastopnikov posameznih krajev v novih ObLO. Tako so ceršaški KO v košaški komuni zastopali Leon Poglej, Muster Karl in Rožanc Franc, v ObLO Maribor-Center -Leon Poglej, v ObLO Maribo r - Alojz Antončič od leta 1963-67 in Mirko Pestiček od leta 1967 dalje.

S povečanjem obsega obč i n so dobivali KO vedno več nalog na svojem področju in so se na podlagi samouprav­ljanja zelo osamosvojili. Dobili so tudi novo ime »krajevna skupnost<< - KS, ki jo vodi svet krajevne skupnosti, izvo­ljen na zboru krajanov. KS je organizator družbene dejav­nosti krajanov na podlagi dohodkov, samoprispevkov, pri­spevka gospodarskih organizacij, dotacije občine itd .

Krajevno skupnost Ceršak sestavljajo kraji: Ceršak, Kozjak, Selnica in Srebotje. Prvi predsednik KS Ceršak je leta 1962 postal Ivan Poš, tega je pa leta 1966 zamenjal Jožef Strnad.

Te opisane spremembe je glede organizacije osnovnih upravno-političnih enot v času izgradnje nove samoupravne družbene ureditve doživljal Ceršak z okolico skupno z vsemi kraji naše domovine nekako v času od leta 1945 tja do leta 1962.

Meje

Takoj po osvoboditvi leta 1945 ni bilo čutiti bližino meje. Ljudje itak niso hodili čez Muro, v kraje okrog špil­felda je zaneslo le kakega radovedneža. Nad krajem je potekala demarkacijska črta, kjer so se srečevali naši pri­padniki NOV in ruski stražarji. V Ceršak je sicer prišla neznatna posadna četa in patruljirala ob Muri. Ker je stara g raničarska karavla, ki je bila med okupacijo prazna, mo­rala biti za bivanje šele usposobljena, so omenjeni vojaki stanovafi po vaških domovih in se nato po očiščenju na­selili v karavl i. 29. julija 1945 so angleške čete zasedle štajersko v Avstriji in tako zamenjale sovjetsko zasedbeno oblast ter se pojavile na stari jugoslovansko-avstrijski meji, se pravi v ceršaškem gozdu in ob Muri. Tedaj so tudi

omenjeni vojaki na naši strani začeli izvrševati stražarsko službo. Ker so se tekom časa začeli pojavljati na meji tudi elementi , ki z novim redom v naši državi niso soglašali in hoteli z raznimi diverzantskimi akcijami motiti našo izgrad­njo, je bil uveden na meji, ki je bila hermetično zaprta, zelo strog in neizprosen režim. šele po t.i . >>Gieichenber­škem sporazumu « leta 1953, ko je bil uveden spet malo­obmejni promet, je začela strogost polagoma popuščati.

Strogost na meji so med drugim zlasti čutili Ceršačani, ki imajo večinoma gozdove ob meji. Leta 1947 so bila v 1 OO-metrskem pasu ob meji vsa drevesa posekana in od­stranjena in brez izrednega dovoljenja ni smel nihče v ta pas ali njegovo bližino. Toda kot rečeno se je ta strogost z leti ublažila. Glede maloobmejnega prometa je neprijetno to, da je najbližji prehod v 4 km oddaljenem šentilju. Z gleichenberškim sporazumom je dobilo tudi več avstrijskih kmetov iz 15 km obmejnega pasu svoja posestva, predvsem gozdove, nazaj .

Prebegi preko meje

Kakor se je kmalu po koncu prve svetovne vojne v predelih blizu meje razvilo tihotapstvo in povzročalo po­štenim prebivalcem teh obmejnih predelov precej nepri­jetnosti, tako so se po drugi vojni začeli prebegi raznih ljudi iz notranjosti države v tujino in pravtako povzročili

marsikomu od domačinov razne neprilike s strani izvajal­cev strogega režima na meji, čeprav ogromna večina pre­bivalstva s tem ni imela nobenega opravka. Med prebeglimi so bili v glavnem taki, ki so si v tujini obetali boljši zaslužek, gotovo so pa bili med njimi tudi taki , ki so prebegli iz političnih razlogov. To dokazuje dogodek, ki je v noči od 26. na 27. marec 1948 silno razburil prebivalstvo Ceršaka, Selnice in okoliških krajev. V hiši Ruperta Hitlerja v Selnici se je v tej noči zbrala skupina nasprotnikov novega reda pri nas, ki so jo podpirali razni emigranti iz tujine in jo pod imenom >>Matjaževa vojska« tud i oborožili in organi­zirali ter se nekateri sestanka tudi udeležili. Za vso zadevo je zvedela naša oblast. Z milico in vojaštvom je obkolila hišo in vnela se je borba. Več i na upornikov je bila likvi­dirana ali ujeta, hiša pa požgana in razrušena do tal. Pre­živeli udeleženci sestanka so bili nato obsojen i na zaporne kazni. Ta dogodek ni povzročil le razburjenja in strahu v omenjeni noči . Razumljivo je, da je oblast uvedla stroge 41

preiskave med prebivalstvom, da odkrije morebitne po­vezave z uporniki. Toda izkazalo se je, da domačini z iz­

jemo likvidiranih s to zadevo niso imeli nikakršnih zvez.

Do leta 1951 ni bilo s strani domačinov nikakih pre­

begav čez mejo, a s tem letom so se začeli stopnjevati.

Tvegali so beg zlasti mladi in se nato razgubili po širnem svetu. Nekako po letu 1965 so se lahko naši ljudje s pri­

stankom oblasti zaposlili v tujini. Popis prebivalstva iz leta

1971 je pokazal, da je s področja krajevnih skupnosti

Ceršak in šentilj od 4576 prebivalcev bilo na delu v ino­

zemstvu 108 ljudi ali 2,4 %. Iz Ceršaka jih je bilo 5, s

Kozjaka 4. Pri popisu pa niso bili upoštevani tisti, ki so že

več kot 10 let v tujini in teh je mnogo, ki so žal za naš rod

izgubljeni.

A.grarna reforma

že na zasedanju AVNOJ-a v Jajcu 29. 11. 1943 je bil

sprejet načelni sklep o agrarni reformi in kolonizaciji. Po­

drobno organizacijo in izvedbo tega sklepa je izvršila ljud­

ska oblast po osvobojenju leta 1945. Na podlagi teh skle­

pov je bila leta 1946 izvršena v občini Ceršak najprej izse­

litev dveh kulturbundovskih družin. Nato se je pristopilo

k izvedbi agrarne reforme, ki je prizadela 2 kmeta v Cer­šaku, 1 dvolastnika na Kozjaku in vse avstrijske lastnike

gozdov v tej občini, ki jih je bilo okrog 40. Vsi gozdovi so

prešli v last države oz. v sklad gozdnega gospodarstva GG Maribor, ostalo zemljo pa sta dobila en agrarni inte­

resent v vasi in en viničar na Kozjaku. Vinograd izven občine je pozneje prešel v last >>Agrokombinata Maribor«

- AKM, eno posestvo na Novinah pa v last kolonista -

borca z Dravskega polja. Po uveljavljanju >>Gieichenber­

škega sporazuma« leta 1953 je 38 Avstrijcev dobilo svoje

gozdove spet nazaj. Po zakonu o zemljiškem maksimumu,

ki je znašal 10 ha obdelovalne zemlje, ni bil prizadet nihče,

kar spet dokazuje, kako so se posestva nekdanjih kmetov

42 do leta 1945 še nadalje drobila.

Zadružništvo

Značilno za Ceršak je to, da ni bila organizirana kme­tijska obdelovalna zadruga, pač pa so se skoraj vsi lastniki zemlje vključili v kmetijsko zadrugo - KZ - v šentilju. Ta KZ, ki se je prvotno imenovala >>Nabavno-prodajna zad­ruga•• ali NAPROZA, je bila ustanovljena 4. 11 . 1945. Njen soustanovitelj in prvi predsednik je bil Janez Rakef, v od­boru so pa Ceršak zastopali Karl Hercog, Jaže Kalher in Rudolf Lilek. Prvotno se je ukvarjala tudi s splošno trgovino in imela sedež v štrihovcu, kjer je bila nekoč trgovina Harig. V Ceršaku je v bivši Pestičkovi trgovini delovala v letih 1947 in 1948 njena podružnica. Ker so se razmere v pre­skrbi spreminjale, je postajala vedno bolj posredovalec le med kmetom - producentom in kmetom - potrošnikom. zato se je leta 1948 reorganizirala in preimenovala v KZ. Postala je ustanova prvenstveno za kmete in po večih or­ganizacijskih spremembah deluje še danes. Njena glavna vloga, da oskrbuje z vsem potrebnim zlasti kmeta, je bila jasno razvidna v prvih letih po vojni v času obvezne od­daje. Kmet je za oddane pridelke dobival poleg denarja še bone, s katerimi si je lahko nabavljal razno industrijsko blago kot oblačila, obutev, posodo itd. To robo je lahko nabavljal le pri KZ. Ostali prebivalci so prejemali živilske nakaznice in nakaznice za tekstil itd., a si z njimi niso mogli predvidenega oskrbeti pri KZ, temveč v ostalih trgovinah.

Zadružni dom

Po organ1z1ranju socialističnega družbenega reda je bila leta 1947-1950 po vsej Sloveniji in tudi v drugih krajih Jugoslavije akcija za gradnjo t.i. zadružnih domov. Ti naj bi postali središče vsega javnega življenja na svojih področjih . Akcijo je v glavnem vodila OF in snujoče se zadruge vseh vrst. Misel o gradnji zadružnega doma je tudi v šentilju naletela na ugoden odmev. Prva se je te zamislili oprijela NAPROZA in pod vodstvom predsednika Grahek Slavka, kmeta-kolonista, o tej zadevi razpravljala

na svoji decembrski seji leta 1947. Nato je predsednik kraj . odbora OF. šentilj kmet-kolonist Anton Krevk z Novin 4. 1. 1948 sklical zastopnike vseh množičnih organizacij s področja nekdanje velike občine šentilj na širši sestanek, kjer so zbrani sklenili zgraditi tudi v šentilju primeren zad­ružni dom za vse šentiljsko območje. Izvoljen je bil odbor, ki je poskrbel vse potrebno za začetek gradnje. Prvi pred­sednik je bil Anton Toplikar, kolonist iz šentilja, za tehnično stran je pa skrbel ves čas gradnje Vlado Pipan, geodet iz šentilja, ki je priredil tudi tipizirani načrt , medtem ko so se predsedniki odbora tekom gradnje menjavali. Kmalu po začetnih pripravljalnih delih so se v Selnici in Cirknici od­ločili za gradnjo lastnih domov in začeli z deli. Ceršačani so se pa odločili za skupen zadružni dom s šentiljem in prevzeli tudi vse obveznosti. Prva zastopnika Ceršaka v gradbenem odboru sta bila Karl Hercog in Ignac Kristovič .

Z deli so pričeli 8. 2. 1948, ko je po Prešernovi pro­slavi v šoli kot prva zasadila lopata v zemljo darovalka zemljišča kmetica Marija Flucher iz šentilja. Vsi občani so se obvezali, da opravijo po 50 ur prostovoljnega dela ali pa 3 dni prevoza gradiva. Obvezo so tudi izvršili in stavba je bila do leta 1950 v glavnem gotova. Prvotno je bil v načrtu tudi industrijski tir do doma, ki naj bi služil trgo­vanju s kmetijskimi pridelki. Ta tir bi nato podaljšali ob šentiljskem potoku, zvrtali pod severnim koncem Novin predor in progo nato ob Ceršaškem potoku speljal i do tovarne v Ceršaku, nato pa ob Muri do tovarne na Sladkem vrhu. Obstojal je še drugi načrt, Po njem bi se proga od­cepila že pri šentiljski postaji, tekla skozi Vrbovo vas, kjer bi v njenem gornjem kotu prebili s predorom Novine ter progo speljali ob Selniškem potoku do Murskega dvora. Tam bi en krak krenil ob Muri do sladkogorske tovarne, drugi pa do ceršaške tovarne. Toda uresničitev teh ne preveč realnih načrtov je postala z reorganizacijo papirne industrije in s tem tudi obeh tovarn ob Muri kmalu brez­predmetna in celo kratki tir od železniške postaje do po­rajajočega se zadružnega doma pri šentilju ni prišel več v poštev. Ker v Selnici in Cirknici niso prišli pri gradnji svojih zadružnih domov dalje od začetnih del , zato je konč­no prevzel funkcijo, kateri je bil namenjen, šentiljski zad­ružni dom za vse območje nekdanje velike občine iz l. 1933.

Elektrifikacijo

že leta 1926 je bila v šentilju ustanovljena •• Zadruga za elektrifikacijo šentilja << in začela takoj z izvrševanjem za­dane naloge. Ker je pa takrat najbližje elektrificirano na­selje bilo v Košakih, se je šentiljsko omrežje priključila avstrijskemu, ki je segalo pri špilju do državne meje. Ja­nuarja leta 1927 je prvič zasvetila električna luč v šentilju, edinem elektrificiranem kraju v velikem de!u Slovenskih goric. Nadaljnjo elektrifikacijo krajev okrog šentilja je v naslednjih letih zavrla gospodarska kriza in tako je tudi Ceršačanom želja po boljši luči in pogonski sili splavala po Muri. Enkrat in to leta 1939 se jim je nudila prilika, da zasveti električna luč tudi v njihovih domovih, a je vsled nesložnosti niso znali izkoristiti. Vojna in prva povojna leta so pa itak vsak napredek iz najrazličnejših razlogov močno otežkočala . Ko so bile pa največje težave prema­gane in je tudi gospodarstvo na splošno krenilo na nova pota, so državne elektrarne SRS - DES - začele graditi poseben daljnovod s Fale preko Svečine, šentilja in Velke proti Radgoni. To je bilo leta 1952. Ker poteka ta vod tudi v bližini Ceršaka, so se prebivalci odločil i , da izkoristijo takoj ugodno priliko in uresničijo davne želje. Ustanovili so odbor za elektrifikacijo, ki je pokrenil vse potrebno za začetek del. Ta odbor so sestavljali Karl Hercog, Jože Strnad in Franc Toplak. Vaščani so z dovoljenjem »Gozd­nega gospodarstva Maribor<< prispevali in pripravili drogo­ve, izvršili izkop jam in postavili drogove. Največje zadrege jih je rešila tovarna, ki je prispevala žico, material , ki se ga je težko dobilo. Stroške napeljave, ki so jo izvršile DES, so poravnal i naročniki sami in tako so od leta 1952 vse hiše v Ceršaku deležne te blagodati moderne dobe.

Cestna razsvetljava

Ker se je vas širila in lepšala in so hiše rastle kot gobe po dežju, je krajevna skupnost leta 1968 sklenila zgraditi cestno razsvetljavo po vasi in ob cesti do kri­žišča pri Kranjčevi kapeli, kar je istega leta tudi napravila. Prav tako je opremila leta 1971 sklenjeno naselje Novine, ki spadajo do polovice pod KS Ceršak, z moderno cestno razsvetljavo. 43

Vodovod

Dve želji sta v sodobnem prebivalcu Ceršaka in okolice dolgo tleli v njegovem srcu in to želja po udobnosti, ki jo nudi človeku električna sila in pa želja po preskrbi z za­dostno količino zdrave pitne vode. Prva se jim je uresničila, kot smo spoznali, že leta 1952, druga pa nekaj let pozneje. Isto željo so že dolga leta gojili v središču okoliša pri šen­tilju, kjer so mesnica, pekarna, zdravstveni dom, žganjarna in več drugih ustanov. Vse omenjene ustanove so skupno s prebivalstvom imele stalne skrbi s preskrbo z vodo . Ob­čina se je že dalje časa ubadala s tem problemom zlasti še, ker je potreba po gradnji novih stanovanjskih hiš po­stajala tudi vse večja. Razne raziskave strokovnjakov so pa žal dognale, da so izviri, ki bi prišli v poštev za zajetje, daleč prešibki. Položaj je rešilo vodstvo ceršaške tovarne z opozorilom na močan izvir vode blizu tovarne v Ceršaku. Strokovnjaki, ki so omenjeno mesto raziskali, so ugotovili, da so >>Zaloge<< primerne vode tolikšne, da bi zadostovale za preskrbo širokega področja ne samo do šentilja, temveč celo do Jarenine, Sladkega vrha in Jakobskega dola. Tak­ratna komuna je položaj takoj izkoristila in začela z deli za izgradnjo vodovoda. Ob tej priliki se je tudi prebivalstvo Ceršaka odločilo, da si napelje vodovod v svoje hiše. Pripravljalna dela so trajala tri leta. Občina je sicer dala 6 milijonov din za vaški vodovod v Ceršaku , a to je bilo mnogo premalo. Tu je priskočila na pomoč tovarna, ki je z odkupom lesa rešila denarne zadrege tiste, ki bi drugače ne zmogli potrebnega zneska. Pri izkopu za glavni vod so z udarniškim delom pomagali vsi prebivalci kraja. Blizu cestnega odcepa so na Poševem zemljišču s pomočjo to­varne zgradili bazen tega povezali z glavnim vodom proti šentilju, kamor teče voda do bazena na Novinah s pomočjo tlačnih črpalk. V tistih letih je tovarna gradila stanovanjske bloke na začetku vasi in napeljala vod z bazena na Paše­vem, ki teče po ceveh po naravnem zakonu brez strojnega pritiska. S tem vodom do teh blokov je tovarna ustvarila osnovo za izgradnjo celotnega vodovodnega omrežja po Ceršaku, ki je dolgo skoraj 3000 m. V glavnem je izgradnja vodovoda, ki jo je vodil gradbeni odbor sestoječ iz vašča­nov Strnad Jožefa, Hercog Karla in Hamer Rudolfa ob krepki podpori tovarne in sodelovanju vseh vaščanov bila leta 1963 končana . ln tako se je tudi ta velika želja Cerša­čanov, posebej pa še mladih gospodinj, zaposlenih v to­varni, uresničila in jim lajša težave vsakodnevnega pred­vsem gospodinjskega dela po >>šihtu<<, kraju samem pa je

44 v ponos in korist.

Asfaltiranje ceste

Produkcija je v obeh tovarnah stalno naraščala , z njo pa seveda tudi tovorni promet z obeh tovarn v njuna skla­dišča v šentilju ali pa naravnost do naročnikov . Jasno, da z modernimi tovornjaki pod katerih težo so vedno huje trpele glavna >>nova steza<< iz leta 1924 in obe priključni cesti od ceršaške tovarne iz leta 1939 in od sladkogorske tovarne iz leta 1948. Vsi merodajni faktorji so uvideli , da te maka­damske ceste tega prometa dolgo ne bodo več vzdržale in temeljita modern izacija je postajala vedno nujnejša. Ta mo­dernizacija je bila izvršena leta 1966. Skupno z mariborsko cestno upravo sta ceršaška in sladkogorska tovarna omo­gočili to delo tako , da sta prispevali 150 milijonov dinarjev k celotnim stroškom rekonstrukcije. Ta izboljšava pa ne koristi le obema tovarnama, temveč vsem uporabn ikom ceste, v prvi vrsti domačinom, pa tudi drugim. Saj motori­zacija stalno narašča na splošno, pa tud i v samm~l Ceršaku . kar kaže naslednji odstavek.

Motorizacija

V času pred 11. svetovno vojno je imela tovarna od leta 1940 en kamion in njen ravnatelj svoj osebni avto. Po kon­čani vojni si, je tovarna nabavila do leta 1954 3 tovornjake. Leta 1957 je kupila tudii 24-sedežni avtobus za prevoz svojih uslužbencev iz Maribora in nazaj ter si pridobila dovoljenje za sočasni prevoz ostal ih potnikov. To dovoljenje je lahko koristila do leta 1963, ko je mariborsko avtobusno podjetje začelo uvajati redne proge tudi na podeželje. V teh letih pa se je začel razvijati tudi na podeželju avtomobilizem. Prvi osebni avto si je v Ceršaku omislil leta 1962 domačin Dominik Rajzman . Leta 1965 je bilo na območju Ceršaka in Kozjaka že 13 + 2 = 15 osebnih avtomobilov, dočim je to število do leta 1970 narastlo že na 53+4= 57 vozil in stalno narašča. Tovarna kot podjete ima v tem času 5

tovornjakov in 2 osebna avtomobila. Tudi maloštevilni kmet­je, kolikor jih je še ostalo , si prizadevajo modernizirati tako, da si nabavljajo razne stroje na bencinski pogon. Tako ima 15 kmetijskih gospodarstev v kraju 1 traktor in 1 O kosilnic ter večje število strojev na električni pogon.

Trgovina in gostinstvo

O nekdanjih gostilnah in trgovinah v Ceršaku v času Avstroogrske in predaprilske Jugoslavije smo zvedeli že v enc::-:1 izmed prejšnj ih poglavij . Tu je treba dodati še to, da je ne : : ~ j časa obstojala v vasi tudi pekarna. Od leta 1925 je imel manjšo preprosto pekarno Alojz Vajngerl , a jo je leta 1928 opustil, ker si je istega leta postavil v nekdanji šulferjanski šoli peč Hubert Lilek iz štrihovca in izvrševal pekarsko obrt. Gospodarska kriza ga je prisilila, da je že leta 1930 pekarno opustil. Leta 1938 je trgovec Rudolf Pestiček s Sladkega vrha :-::·curedil del gospodar­skega poslopja posestnika Antona šroka ob cestnem od­cepu v trgovino. Leta 1941 je ta lokal opustil in si ured il trgovino sredi vasi v opuščeni Lilekovi pekarni. V njego­vem bivšem lokalu ob cestnem odcepu je bil pa leta 1941 sezonski otroški vrtec t.i . žetveni ali Erntekindergarten, ki je obstojal le eno sezono. Leta 1945 je Pestiček kot kultur­bundovec zbežal, z delom sta prenehali tudi Hamrova in Vaupotičeva gostilna in tako je bil Ceršak nekaj let brez trgovine in gostilne. Toda že leta 1946 je odprla šentiljska »Naproza« v bivši šulferjanski šoli svojo podružnico, ki je tu poslovala dve leti. Leta 1948 je začela obratovati v bivši Pestičkovi trgovini pri cestnem odcepu podružnica Okraj­nega magazina iz šentilja. V času najrazličnejših reorgani­zacij tudi trgovini ni bilo prizanešeno. V šentilju je bilo leta 1957 ustanovljeno trgovsko podjetje »Gorice« in pre­vzemalo podružnice nekaterih likvidiranih podjetij ter usta­navijalo tudi nove podružnice. Tako je postala nekdanja podružnica Okraj . magazina v Ceršaku leta 1958 podruž­nica »Goric«. To podjetje je trgovske prostore te podruž­nice temeljito prenovila. Pod okriljem tovarne je leta 1948 začela delovati točilnica in trgovina raznih prehrambenih predmetov. Leta 1966 je to trgovino prevzelo trg . podjetje >> Povrtnina« iz Maribora kot svojo podružnico. Ko so v šest­desetih letih spet lahko zasebniki odprli gostilne, so na področju Ceršaka začele delovati te gostilne: leta 1964 pri Hercogu sredi vasi , leta 1968 pri Jagru na začetku vasi in leta 1971 pri Rajzmanu na Novinah.

Naraščanje števila prebivalcev

Kako je rastlo število prebivalstva v Ceršaku in na Kozjaku od prvega popisa leta 1869 v Avstroorgrski in nato v stari Jugoslaviji , smo spoznali v prejšnjih poglavjih.

Naraščanje števila prebivalstva v novi Jugoslaviji pa kažejo podatki iz petih popisov, ki so bili izvršeni po drugi vojni. Osnova za primerjavo je iz zadnjega popisa med obema vojnama leta 1931 .

Leto : Ceršak Kozjak Skupaj

1931 366 138 504 1948 377 ( + 11) 144 (+ 6) 521 (+ 7) 1952 384 (+ 7) 154 (+10) 538 (+ 17) 1957 418 (+34) 205 (+ 51) 623 ( +85) 1961 524 (+ 106) 174 (-31) 698 (+ 75) 1971 581 (+ 57) 176 (+ 2) 757 (+ 59)

Tekom 40 let se je dvignilo število prebivalstva v Cer­šaku za 215 oseb, na Kozjaku pa za 38 oseb, skupaj v nekdanji občini za 253 oseb ali za 50%. če pa primer­jamo pora$t števila prebivalstva od prvega popisa leta 1869 vidimo, da je v dobrih 100 letih narastlo število prebivalcev v Ceršaku od 262 na 581, kar je za 319 oseb ali za 122%, na Kozjaku pa od 127 na 176, kar je za 49 oseb ali za 38,5 %. Skupaj znaša porast 368 oseb ali 94,6 %.

Širjenje naselja

Rast naselja je na zunaj opaziti v izgradnji hiš. Poglej­mo, kako se je večalo število hiš v Ceršaku in na Kozjaku! V enem izmed prejšnjih poglavij smo spoznali, da je bilo leta 1750 v Ceršaku 20 posestev, torej gotovo tudi toliko oštevilčenih hiš. Po uvedbi rednega popisa prebivalstva leta 1869 zasledimo štetje stanovanjskih hiš, te so namreč ošte- 45

vilčene, ob popisu leta 1880. To število služi tukaj kot os­nova za primerjavo porasta od takrat do leta 1970, torej za dobo 90 let.

Leto

1880 1890

1900 1910

1931

1945

1955 1970

Ceršak

47 55( + 8)

59 ( +4)

59 ( O)

65 (+ 6) 70 (+ 5)

86 ( + 16)

120 (+34)

Kozjak

26

28 (+2)

30 (+ 2)

30 ( O)

31 ( + 1)

32 (+ 1)

36 (+ 4) 43 (+7)

Skupaj

73 83( + 10)

89 (+ 6)

89 ( O)

96 (+ 7)

102 ( + 6)

122( + 20)

163 (+ 41}

V 90 letih je narastlo število hiš v Ceršaku za 73 hiš

ali za 155%, na Kozjaku pa za 17 hiš ali za 65%, skupno torej za 90 hiš ali 123%.

že bežen pogled na gornjo sliko rasti obeh krajev pokaže, da sta obe naselji doživeli doslej najbujnejšo rast v času po drugi svetovni vojni, v dobi socializma, ko de­lavec sam odloča in vodi. Ta pregled pa tudi napredek na ostalih področjih jasno kaže, kako se je v dobrih 200 'letih dvignila življenjska raven našega delovnega človeka. Pri razcvetu kraja pa ne igra le dvig življenjske ravn i posamez­nika važne vloge, ampak tudi tovarna kot taka zlasti pri iz­gradnji tolikih hiš. Poleg izgradnje vseh stanovanjskih blo­kov in nekoliko enodružinskih hiš je vsem svoj im članom kolektiva, ki so si postavili lastne domove, to omogoč i la

s pomočjo dodelitve kreditov. ln spet vidimo, da izraz >> to­varna je srce Ceršaka« ni fraza, ampak stvarnost in da je lahko vsak, kdor je poznal nekdanjo skromno vasico, po­nosen na današnjo lepo, obsežno naselje Ceršak, ki krasi kot ogromen pisani pušeljc vzpetino nad šumečo Muro, prav kot pisani šopek na prešernem fantovskem klobuku, kar je znak radosti in upanja v še lepšo bodočnost.

Da se je Ceršak z okolico razvil po vojn i v samostojno

enoto skupnosti vaščanov iz že stare pol i tično-upravne

enote tudi na družbenem in družabnem področju, jasno

kaže nekaj naslednjih zapisov.

že kmalu po osvoboditvi leta 1945 so v kraju posto­poma ustanavljali samostojne enote razn ih množičn i h or­ganizacij kot krajevne odbore OF oz. poznejše SZDL, ZKJ , sindikata, LMS, RKS itd ., potom katerih se še danes od­vija vse politično delo. Razen omenjen ih organ izac ij je bilo ustanovljenih tudi nekaj društev. Vse družbeno in dru­štveno delo v kraju ima od vseh začetkov v ko lektivu to­varne trdno oporo in marsikje tudi vodstvo v duhovnem in

46 materialnem pogledu. Le par primerov to jasno dokazuje.

Delavsko prosvetno društvo "Svoboda" DPDS

že pri ustanovitvi kmet. bralnega društva pri šentilju leta 1892 so sodelovali tudi vidni možje iz Ceršaka. Med nj imi je bil tudi župan Anton Hauc. Mladina pa se je vsa leta obstoja društva marljivo udejstvovala v raznih odsekih in je tako slovensko prosvetno delovanje pognalo z leti tudi v tem predelu Slovenskih goric močne korenine. To se je lepo odražalo že takoj prve tedne po osvoboditvi leta 1945, ko so se razmere vsaj nekoliko uredile. Prva se je v Cer­šaku prosvetnega dela oprijela mladina, zbrana v svoji mla­dinski organ izaciji . Nadoknad it i je želela čimprej vse to, za kar jo je v letih vojne prikrajšal okupator. Organizacijsko se ni več vezala na šentilj, ampak je delovala samostojno. Delo je potekalo v glavnem v dramskem, recitacijskem in folklornem odseku , ki je sodeloval že začetkom avgusta 1945 na mitingu v šentilju. 5. septembra 1945 pa so vsi odseki sodelovali na slični prireditvi v Ceršaku . Zaigrali so Klop­čičevo »Mater« ter nastopili s primernimi recitacijami in zaplesali par narodnih plesov. Prireditev je bila na prostem.

Ta prvi nastop na domačih tleh je bil vel ika vzpodbuda za nadaljnje prosvetno delo v Ceršaku . Glavni voditeljici Milki Lupševi so se pridružili še drugi sodelavci in ko je v tovarn i steklo urejeno delo, je bilo za prireditve vseh vrst preurejene in opremljeno nekdanje skladišče . Na majhnem odru so se odslej odvijale dramske predstave, ki so se jim pozneje pridružile tudi kino predstave. čeprav tja do leta 1950 prosvetno delo organizacijsko ni bilo urejeno, se je to odvijalo v okrilju raznih organizacij kot v mladinski , v OF, sindikatu itd. Glavno, delalo se je!

Od leta 1950, ko so začeli ustanavljati prosvetna dru­štva, se je delo zače l o odvijati po urejenih tirnicah. ln tako se je leta 1951 tudi v Ceršaku ustanovilo DPD >>Svoboda« s predsednikom Leonom Poglejem in tajnikom Jožetom Ko­rošcem na čelu . Delo dosedanjih skupin se je sedaj nada­ljevalo pod okriljem tega društva. Navajam nekaj iger, ki so jih Ceršačani zaigrali pod enim ali drugim okriljem: Mati, Dve nevesti, Miklova Zala, Sumljiva oseba, Vdova Rošlinka, Navaden človek, Skapinove zvijače in še vrsto

Godba PGD Ceršak

skečev . Dramsko skupino je v glavnem vodil J. Korošec, medtem ko so občasno folklorna skupino vodile razne ose­be, predvsem tov. Kočarjeva . Knjižnico, ki je začela delo z zbirko 200 knjig in še deluje danes s 500 knjigami, so up­ravljale med drugimi Vilma Kobale, Marija Napast in štefka Furman.

Kmalu po osvoboditvi je bila na okrožju v Mariboru formirana ekipa, ki je s prevoznim kinoprojektorjem obi­skovala razne kraje, tudi Ceršak in predvaja la najrazlič­

nejše filmske predstvae. Kmalu po svoji ustanovitvi leta 1951 pa si je ceršaška >>Svoboda << s pomočjo tovarne nabavila lastno prevozno kinoaparaturo in uved la red ne filmske predstave v Ceršaku. Organizirala je tudi redne predstave v šentilju , Jarenini , v Jakobu in na Pesnici. Toda prevoz s tovornjakom in slabe makadamske ceste niso prija le apa­raturi in predstave so omejili le na Ceršak, a stara aparatura je že čez nekaj let popolnoma odpovedala in predstav je bilo konec. V kino-sekciji sta bila najbolj delavna Jože Korošec in Kranjc Silvo.

Ko se je tovarna začela širiti, je rabila prostore, zato je za prosvetno delovanje zgradila leta 1956 izven tovarniš­kih stavb razmeram primeren >> Prosvetni dom << , kjer se je odslej odvijalo vse prosvetno delo. Toda ne dolgo. Kmalu je postalo vprašanje šolskih prostorov na šolah v Ceršaku

in v šentilju tako pereče , da je tovarna odstopila leta 1960 prosvetni dom šoli in uredila v njem dve učilnici. Kot nado­mestilo je odslej služila za prosvetno delo in prireditve zasilna dvorana v tovarni sami.

Delo DPD »Svoboda« je začelo hirati deloma zaradi pomanjkanja prostorov, še bolj pa zavoljo odhoda večih vodilnih oseb, za katere ni nadomestila. Trenutno delujeta le knjižn ica in godba. Slednja se je po večletnem tavanju iz okrilja ene pod okrilje druge ustanove ali društva v šen­t i lju , leta 1960 vključila v DPD >> Svoboda<< v Ceršaku . Vod­stvo je prevzel Franc Janžek, tehnično vodstvo pa Jože Matj ašič iz Maribora in z rednim delom dvignil na tako višino, da godba sodeluje na občinskih tekmovanjih , na­stopa v Radiu Maribor in na raznih prireditvah v ožji in širš i okolici. Tovarna je že leta 1960 godbenikom nabavila nove uniforme. S prispevki godbenikov, prebivalstva, zlasti pa tovarne je godba leta 1970 dobila tudi nova glasbila. Ustanovljen jE:J bil mladinski odsek, ki bo polagoma zamašil vrzel i nastale ob odhodu ostarelih . Nekaj let je deloval har­monikarski zbor, ki se je pa razšet Leta 1970 je zapustil mesto kapelnika J . Matjašič, njegovo mesto pa je prevzel kapelnik Lovec Viktor iz Maribora.

Da niso prebivalci Ceršaka in okolice že od nekdaj radi sodelovali množično pri prosvetnih društvih , ampak so 47

48

tudi dobrine časa sprejemali ali spremljali kot posamezniki, pokaže naslednjih nekaj primerov.

:Z:e v časih pred l. svetovno vojno so tod okrog radi po­segali po knjigah takrat edine slovenske knjižne družbe za preprosto ljudstvo, po knjigah Mohorjeve družbe. Iz njih so v zimskih večerih črpali znanje in zabavo v toliko zapo­stavljenem materinem jeziku. Pri pregledu seznama mohor­janov tistih let iz šentiljske župnije vidimo, da jih je od ok­rog 150 naročnikov bila vedno dobra tretjina iz občine Cer­šak, kar daje kraju lepo spričevalo v mnogih pogledih, posebej še v narodnostnem, saj so te knjige bile istočasno tudi nekaka izkaznica narodne zavesti. Ta tradicija se de­loma nadaljuje še danes, čeprav v popolnoma drugačnih razmerah.

V kraju so bili v omenjenih letih tudi naročniki na ta­krat najbolj razširjeni tednik ••Slovenski gospodar« . Med obema vojnama je zanimanje za časopise vseh smeri rast­lo, medtem ko danes menda ni hiše brez njega, saj je v kraju okrog 160 naročnikov dnevni,kov in tednikov. Prebi­ranje listov je v času, ki ga imajo ljudje vedno manj, vpli­valo negativno na branje knjig . To dokazuje padanje števila izposojevalcev knjig v knjižnici ••Svobode« in nazadovanje naročnikov edicij Prešernove in Mohorjeve družbe.

Ne smemo pa prezreti dejstva, da je moderna doba ustvarila ustanovi, ki sicer tudi služita izobraževanju , še več pa zabavi in terjata od naročnikov mnogo časa, ki so ga nekoč posvečali knjigi. To sta radio in televizija, ki tako nehote konkurirata knjigi in drugi kulturni dejavnosti . Istočasno je pa število radijskih in televizijskih sprejemnikov v kraju tudi slika življenjske ravni prebivalstva, tako tudi v Ceršaku in na Kozjaku, kjer je trenutno 127 + 38 = 165 radijskih in 105 + 20 = 125 televizijskih sprejemnikov.

Gasilsko društvo

Za vzvišeno idejo in nalogo : pomagati sočloveku v ne­sreči, kf jo goji gasilstvo, so se Ceršačani ogreli, že leta 1930, ko so pri šentilju ustanovili gasilsko društvo kot prvo v zahodnih Slovenskih goricah. Vkljub precejšnji oddaljenosti se jih je nekaj vključilo v vrste delujočega članstva, še več pa je bilo podpornih članov. Nekaj časa je opravljal odgo­vorno nalogo poveljnika celo občan Ceršaka Rudolf Hamer. :Z:e takrat je društvo od časa do časa gmotno podprla tudi ceršaška tovarna.

Po vojni in to v času administrativnega socializma so začeli ustanavljati gasilske enote v vseh večjih gospodar-

skih ustanovah posebno pa v tovarnah, če jih do takrat še morda ni bilo. Te enote so se imenovale industrijske gasil­ske čete oz. društva in so delovale prvenstveno na pod­ročju tovarne. Nudile so seveda pomoč v slučaju požara ali druge nesreče tudi prebivalstvu na terenu izven tovarne, če tam ni bilo gasilskega društva. V bistvu se delovanje industrijskih gasilskih društev pravzaprav v ničemer ni raz­likovalo od t.i . prostovoljnih gasilskih društev PGD, le de­lovna področja požarnovarnostne službe so bila načelno točno določena in v večjih krajih kot n.pr. v mestih so sestavljali članstvo ind . gas. društva le pripadniki tovarniš­kega kolektiva.

V Ceršaku so v tovarni leta 1947 tudi ustanovili indu­strijsko društvo - IGO - a se tu niso mogli glede članstva in delovnega področja točno držati splošnih predpisov o IGO. Sicer so res večino delujočega članstva sestavljali pripadniki tovarniškega kolektiva, vendar je v društvu de­lovalo tudi nekaj mož in fantov iz vasi in gasilska enota je sodelovala pri akcijah tudi izven tovarne v ožji in širši okolici. :Z:e leta 1952 se je IGO preimenovalo v prostovoljno gasilsko društvo PGD -, kar pa kot že rečeno na področju požarno-varstvenega delovanja ni prineslo sprememb, zato je v tem sestavku delovanje obeh vrst enot opisano kot celota.

Ob ustanovitvi leta 1947 je društvo imelo 12 delujočih članov , ki sta jih vodila Anton čepek kot prvi predsednik in Matija Poler kot prvi poveljnik. Prvo gasilsko orodje - briz­galno - je enota dobila od tovarne. To je bila preprosta brizgalna oz. črpalka na ročni pogon, ki jo je tovarna rabila istočasno za izpiranje kotlov. To res »zgodovinsko« orodje je danes v gasilskem muzeju v Metliki. Za uspešno delo­vanje je enota nujno potrebovala modernejše priprave in prevozno sredstvo. To si je PGD leta 1953 s pomočjo

tovarne tudi nabavilo. Bila sta to tovornjak ruske znamke, predelan za gasilske namene in motorna brizgalna. Delo gasilcev je bilo olajšano in učinkovitost pri raznih akcijah povečana. Toda že leta 1959 si je društvo pridobilo nov modernejši avto znamke Pionir in je starega prodalo. To sicer tudi iz tovornjaka predelano vozilo služi kot orodni voz še danes. Leta 1970 si je društvo nabavilo še kombi za prevoz moštva, ki je tudi za gasilske namene predelan to­varniški kombi in pa moderno motorno črpalko. Tako je PGD v Ceršaku za svoje vzvišene naloge opremljeno z dvemi vozili, z dvema večjima in dvema manjšima črpal­

kama ter z vsem pripadajočim manjšim orodjem.

Za shranjevanje vozil , črpalk in vsega ostalega so ga­silci z udarniškim delom in vsestransko podporo tovarniš­kega kolektiva zgradili primerne prostore že leta 1948. Te so nato leta 1952 še znatno razširili in izpopolnili ter zgra­dili tudi stolp za sušenje cevi, tako da se danes lahko po­našajo z res lepim gasilskim domom.

Društvo se je tekom let tudi po številu delujočih članov lepo razvijalo , saj šteje trenutno 40 aktivnih gasilcev, ki jih vodita predsednik Franjo Duh in poveljnik Otmar Lerš. Leta

PGD Ceršak

1956 je bila pod vodstvom Mihe Ferka organizirana ženska skupina, ki deluje še danes in se od časa elo časa po­mlaja. Pravtako obstoja tudi pionirska skupina žo od leta 1958 in jo vsa leta uspešno vodi Rudi Bruher.

Svojo tehnično usposobljenost so ceršaški gasilci več­krat dokazali pri gašenju večjih in manjših požarov v kraju in izven njega. često so se morali spopasti z razbesnelimi silami Mure, ki je prestopala bregove in zalivala tovarniške objekte. Posebno težaven je bil položaj v deževnih letih 1956, 1965 in zlasti 1972.

Poleg akcije, kjer je šlo ••za res«, so člani PGD Ceršak svojo izurjenost pokazali tudi na mnogih tekmovanjih, kjer so se pomerili z drugimi gasilskimi skupinami na raznih tekmah okrajne ali občinske gasilske zveze in tudi na vsa­koletnih papirniških igrah. Vedno so dosegali zadovoljive rezultate. Tako so na vsakoletnih okrajnih oz. občinskih

tekmovanjih dosegali med 30 društvi 8. - 12. mesto , dočim so se na papirniških igrah med 6 društvi uvrščali na 3. ali 4. mesto. Na teh tekmah so se prav pohvalno izkazali mladi gasilci iz pionirske skupine, saj so često odnašali prva mesta.

Svesti si svojega truda in uspehov lahko ponosno korakajo ob raznih svečanih prilikih v domačem kraju, v sosednjih in tudi oddaljenejših krajih za svojim prapo­rom, ki jim ga je leta 1954 poklonil tovarniški kolektiv. Prazničnost prireditev in pohodov bo pa odslej povečala tudi godba, ki je leta 1972 izpod okrilja DPD Svobode prešla pod okrilje domačega gasilskega društva.

Ves čas obstoja in delovanja ima PGD v Ceršaku glavno in vsestransko izclatno podporo v vseh pogledih v tovarniškem kolektivu in njenem direktorju Leonu Pogleju, ki je za svoje prizadevanje za razvoj in napredek društva bil tudi doslej kot prvi in edini imenovan njegovim častnim članom . Za svoje izredno in po::rtvovalno delo v društvu so pa prejeli gasilska odlikovanja Rudi Bruher, černec

Jože, čepek Anton, Ferk Miha, Hauc Ludvik, Kranjc lij,

Krebs Franc, Poglej Leon , šiker Angela in Urbanč Vlado, dočim je društvo kot celota bilo odlikovano z republiškim

gasilskim odlikovanjem in tekom let prejelo tudi vrsto priznanj in diplom. 49

Kegljaški klub Ceršak- KKC

Kegljanje je bila priljubljena zabava mlad ih ljudi v naših krajih že od nekdaj. To potrjuje dejstvo, da je v času pred l. svetovno vojno bilo skoraj pri vsaki gostilni kegljišče , pa tudi pri mnogih domovih so si fantje s soseske zgradili pre­prosta kegljišča , kjer je bilo ob poletnih nedeljskih popol­dnevih vedno prav živahno. Zanimanje za tovrstno izživlja­nje je sicer v letih med obema vojnama nekoliko splahnelo, a zamrlo ni . Zaživelo je po vojni zlasti v Ceršaku, kjer so se na pobudo tov. Leona Pogleja, Adija Breznika, Jožeta Korošca in Ivana Friša začeli zbirati člani kolektiva ter se za to vrsto zabave in telesnih vaj je privedlo leta 1953 ob vaditi v veščini te športne panoge. To delo navdušencev priliki prvomajske proslave do ustanovitve kegljaškega kluba, ki je nato organizirano in sistematično vadil to ve­ščino. Ob ustanovitvi je klub štel 12 delujočih in 25 pod­pornih članov, ki so si izvolili Ivana Friša za predsednika, Adija Breznika za tajnika in Marico lgnatijev za blagajnika. Sporedno z rednim tren ingom so člani kluba, med katerimi je bila kopica obrtnikov vseh strok, s prostovoljnim delom pri tovarni zgradili enostezno kegljišče . Ves material je dala tovarno brezplačno na razpo lago, aktivno članstvo pa si je oskrbelo drese, keglje in santos krogle. Tako oprem­ljeni so začeli nastopati v javnosti , še prej pa so se leta 1954 včlanili v >>Kegljaško zvezo v Mariboru ••. Med svoje prve nastope šteje KKC prijateljsko tekmo s kegljač i MTT v Mariboru , prvo klubsko tekmo z društvom >> Pohorc•• iz Maribora doma, nato pa prvi moštveni nastop ob otvoritvi kegljišča pri »Konstruktorju << v Mariboru .

Led je bil prebit in rednim treningom je sledila nepre­gledna vrsta bolj al i manj uspešnih nastopov in tekmovanj doma, še več pa drugod, kjer so se v plemenitem merjenju spretnosti spoprijemali z najrazličnejšimi tekmeci. Le nekaj krajev tekmovanj naj potrdi aktivnost č l anov KKC. Ti so : Maribor, Zagreb, Karlovac, dalje Sladki vrh , Vevče, Krško, Ruše Ljutomer, Ravne, Velenje in še marsikje drugod. Kegljači so sodelovali na vseh t.i. papirniških igrah in do­segali 1. - 5. mesto. Na taki prireditvi na Sladkem vrhu leta 1957 je trojica : Kermauc, Ribič , Vake odnesla cel6

50 prvenstvo . Redno so se udeleževali letnih sindikalnih keg-

!jaških tekem Slovenije, kjer so med okrog 50 ekipami do­segali 10. - 15. mesto. Več let so bili tudi udeleženci kegljaških tekem ob krajevn ih praznikih v Rušah in Lju­tomeru. Tu so se celo spoprijeli s poznejšim svetovnim prvakom Stržajem, ki jim je bil pa takrat še enakovreden tekmec.

Po enkrat letno so se udeleževali tudi tekem posa­meznikov za 200 lučajev, kjer so se tudi zadovoljivo odre­zali, kakor tudi na rednih trobojih Maribor (MEPA) , Sladki vrh, Ceršak in na raznih prijateljskih tekmah z raznimi po­slovnimi partnerji. Petkrat je KKC priredil doma nagradna tekmovanja in so praktične dobitke vedno izdelali član i sami.

Na tekme so se tekmovalci vozili prva leta z vlakom, nato s tovarniškim avtobusom, potem z lastnimi motorji, sedaj pa z lastnimi avtomobili. Letno priredi KKC društveni izlet za vse člane , ki ga zaključijo s prijetno zabavo, kot se spodobi za konec uspešnega kegljaškega poslovnega leta.

Delni pregled oz. uspešnega dela potrjuje, da je KKC marljiv kolektiv in zasluži podporo, ki jo v najrazličnejših oblikah dobiva od svoje matice - tovarne.

Naša krajevna imena

O nastanku krajevnega imena Ceršak in o njegovem prvem zapisu najdemo podrobneje v poglavju >>Naši pred­niki prihajajo•<. Poglejmo še, kako so v raznih dobah to krajevno ime pisali!

1330 - Zirberck 1460 - Zyirberkch in Pucheln 1464 - Zierenberg 1590 - Ziernverg 1850 - Zierberg 1854 - Zierberg - Ciršak 1900 - Ceršak- Zierberg

Mariborski zgodovinar Rudolf Puff omenja leta 1845 za Ceršak ime Waldl ob der Mur - Gozdič nad Muro -, a le enkrat, in se najbrž to ime ni uporabljalo.

Tekmovalci KKC

Kozjak. To ime je naselje jugovzhodno od Ceršaka dobilo po kozah, ki so jih prebivalci tod gojili že v davnih letih, ko so bile vzpetine še gosteje porastle z gozdovi. Te so krčili in pridobivali rodovitna tla kot na sosednjih Novinah. Ker so imeli najbrž malo travnikov, so se zado­voljevali z rejo koz. Svet je na južnih pobočjih bil primeren za vinograde, zato so ga zasadili z vinsko trto. Po odpravi fevdalizma leta 1848 in deloma tudi že prej so ti vinogradi polagoma prehajali v last premožnih ljudi z ravnin onkraj Mure, naši ljudje so pa bili njihovi viničarji, reven in izko­riščan stan, ki je še naprej gojil koze, ker za nakup govedi največkrat ni imel sredstev. Do današnjih dni je Kozjak del nekoč samostojne občine Ceršak, ima lastno oštevil­čenje hiš in torej ime uradno rabljeno. Nemci so kraj ime­novali in pisali Koiseg, Koisjeg ali Goissegg in je v imenu očitna slovenska označba kraja, čeprav popačena .

Kot marsikje na Slovenskem so se zlasti na področju Ceršaka ohranila do današnjih dni domača imena posa­meznih gričev, skupin njiv ali travnikov ipd. in živijo v ljudski govorici še danes. Vsa so po veliki večini pristno slovenska in dokazujejo, da živi naš rod že od davnih let tu. Le malenkostno število imen ima nemško osnovo, a ta so nastala mnogo pozneje in pod vplivom delovanja fevdalizma in v zvezi z nastankom tovarne v XIX. stoletju.

Oglejmo si jih!

Vodnice je ime zemljišč vzhodno od cestnega križišča pa do začetka vasi. Na tej površini je več izvirov in je svet tod bolj mokroten. To je tudi vzrok, da so v davnih letih ljudje temu kosu Ceršaka začeli praviti Vodnice.

župnice je ime dela doline med Ceršakom in Kozjakom. Po ljudskem izročilu je tu živel kmet, ki je dal v času

lakote eno svojih njiv za skledo juhe ali župe in od takrat ima ta njiva z okolico ime župnice - župn'ce. Kdaj bi to bilo, ni mogoče natančno dognati. Iz starih zapisov pa je razvidno, da so v letih 1710, 1740 in 1757 bile tako neugodne vremenske prilike, da ni zrastlo skoraj nič, posledica tega je bila seveda lakota. Leta 1782 so na naše kraje navalile na srečo zadnjič kobilice v taki množici, da so uničile vse zelenje. V letih od 1797 do 1813 so v času Napoleonskih vojn zavoljo rekvizicij ljudje v naših krajih silno obubožali in stradali. Tem hudim časom se je leta 1816 pridružilo še tako deževje, da so vsi pridelki segnili. Jasno je, da je bila posledica vsega tega spet lakota in tako imajo ta krajevna imena dovolj podlage za nastanek, le časa jim ni mogoče določiti . Iz teh hudih let izvirajo podobna imena oziroma zgodbe za njihov nastanek za travnik >>Gibančnik<<, ki ga nosi Niklov travnik v Spodnji Selnici in nekdanji 51

Lamežnikov travnik v Zgornji Cirknici. Podobno pripove­dujejo tudi o Oblanah v Ceršaku in o gradnji današnje Majcenove hiše v štrihovcu.

Polhnice ali Pouhn 'ce je ime podolgovatega gri ča med Ceršakom in Kozjakom proti Selnici. Ta sicer naseljeni hrib je še danes delno porastel z gozdom, vendar je bil v preteklosti obsežnejši in je dajal s svojim želodom in buk­vico dovolj hrane polhom. Ti so tu živeli v velikih tropih in dali g riču tudi ime, ki živi še danes.

Oblane so grič severozahodno od vasi z njivami, sa­donosniki, nekaj gozda in svojčas tudi z lehami vinogradov. Grič ima kopasto obliko brez kakih izrazitih robov ali ost­rega vrha, je torej zaoblen na vse strani , in ta oblika mu je dala tudi ime. Po ustnem izročilu je ohranjena vest, da je bil nekoč le en lastnik Oblan, ki je pa ta grič razdal v letih lakote za peko gibanic.

Mliniže. V bližini tovarne se izliva v Muro potok, ki priteče iz Ceršaškega gozda. Ob tem potoku je imelo v minulih časih več kmetov iz vasi svoje preproste domače mline in je bila ta dolinica nekako mlinišče . Primerjajmo današnje besede igr i šče , telovadišče , zbirališče kot ime kraja, kjer ljudje igrajo, telovadijo , se zbirajo itd . . . Mli­nišče je potemtakem prostor, kjer so se vrsti li ob potoku mlini . Ker v narečju še danes ljudje tod okrog družijo >>ŠČ«

v >> Š«, je nastala beseda mliniše ali celo mliniže, in to do­mače ime Mliniše al i Mliniže še danes živi in spominja na čase klopotajočih mlinov.

Gris je skupno ime njiv in travnikov ob Muri od tovarne do vznožja gričev Kozjaka. Tod je nekoč tekla Mura in ko je pod vplivom naravnih sil spremenila svoj tok ter si za­rezala v prodnato tlo novo korito vzhodneje od stare struge, se je ta polagoma osušila. Na staro strugo Mure še spo­minjata dva ribnika na današnjem Grisu. Murino korito je vsebovalo obilo peščenega proda, stranski potočki so pa po tem produ odlagali rodovitno prst, ki so jo ob nalivih trgali z njiv in travnikov. Tako je polagoma nastajala plast plodne zemlje s prevladajočim peskom in ceršaški kmet si je tu ustvaril njive. Za vso to rodovitno ravnico je začel uporabljati nemški izraz gris - Griess - kar pomeni prod in ne zdrob - pšeni čni , koruzni - je pa oboje nastalo vsled drobljenja. To ime za zemljišča ob vodi najdemo na nemškem jezikovnem pod ročju marsikje. Morda je ceršaš­kemu Grisu botroval Griess v Lipnici ali pa Griessplatz odnosno Griesskai v Gradcu, kdo ve!? Kdaj se je vse opi­sano dogajalo, ni mogoče dognati , nekaj sprememb je vsekakor nastalo tud i z zemeljskimi deli po nastanku to­varne.

Bold. Velikemu gozdu med Novinami , Ceršakom. Muro in špilfeldom pravi ljudstvo tod okrog boid in ga uporablja kot nekako krajevno ime. Ves obširni gozd, ki ga pa danes deli državna meja, je še do začetka našega stoletja bil last grofovske družine Attems, ki je imela tudi špilfeldski grad ,

52 kamor je ta gozd tudi upravno spadal. Imenovali so ga

Burgwald ali Schlosswald , rekli so mu kratko Wald, kar pomeni gozd. Nemški sosed onkraj Mure in meje še danes v narečju v neštetih besedah spreminja glas >> a« v >> O« in rabi za glas >>V« navadno glas >> b« posebno na začetku be­sede in tako je nemško književne besedo Wald spremenil v narečno besedo bold. Ta beseda se je udomačila med slovenskim prebivalstvom ob tem gozdu, ker je najbrž smatraJo to nemško besedo kot nekako krajevno ime. Be­seda gozd pa v domačem govoru sploh ni uporabljena, saj še danes rabi namesto nje besedo les. V zvezi z besedo bold je tudi Belska graba za dolino ob potoku , ki teče skozi >>bold«. Ime je slab prevod nemškega izraza »Waldgraben « in se je prelevila iz boldske grabe v krajšo »boldsko grabo«, obdržala pa je prvotni pomen .

železne dveri je ime sicer že zelo zarastle votline ob ilirsko-keltskem gradbišču nad tovarno v »boldu << , ki so ga odkrili in razkopavali leta 1936. Okrog te votline je narod v preteklosti spletel več zgodb in matere so z »železnimi dverami << grozile neposlušnim otrokom. Po odkritju grad­bišča in uspešnem raziskovanju je pravljični mit te votline ugasnil, a ime železne dveri še živi. žal teče prek gradbišča in votline državna meja, kar zavira nadaljnje raziskovanje in oglede.

Grajte. Da si ljudje, ki hodijo iz Ceršaka proti šentilju in obratno, skrajšajo pot in se ognejo ovinku preko križišča ob odcepu ceršaške ceste od glavne, krenejo pri Ferkovem odnosno škofovem domu po bližnjici. Temu predelu Cer­šaka pravijo Grajte. Kako je nastalo to čudno ime? To bližnjica so predniki današnjih Ceršačanov uporabljali že v davnih letih , ko sta te kraje povezovala še blatna kolo­voza, speljana v glavnem tam, kjer tečeta današnji moderni cesti. Uporabljali pa so ju tudi mnogi iz krajev onkraj Mure, ki so imeli na tej strani vinograde, gozdove ipd . Niso hodili preko daljšega ovinka, ampak po bližnjici, naravnost, ali v nj ihovi govorici gerade her. Ker pa imajo tudi onkraj Mure v vsaki vasi drugo narečje, se je ta njihov gerade her spreminjal v grad he, grod he, grot he in kdo ve kako še, kar se menda niti napisati ne bi dalo. Naši ljudje so se tega izraza oprijel i in skovali besedo grajt he oziroma grajte za ime tega dela Ceršaka, čeprav pomena niso razumeli. Je pa ime staro in še vedno v rab i.

Strmec je ime gozda na severnem pobočju Kozjaka in to pobočje je strmo. Tik ob vznožju Strmca je nekoč tekla Mura. Nedaleč od vznožja je na Strmcu polica in na njej precejšnja mlaka. Tej pravijo črna mlaka, ker je voda v njej vsled sence dreves in pa gnijočega listja v njej temna. V tej mlaki je svojčas živel povodni mož, ki je pomagal materam krotiti njihove poredne male »cirbeške aufbiksar­je << in tako je ljudska domišlj ija spletla okrog njega in nje­gove » črne mlake << razne zgodbe, ki so pa že pozabljene. Lepo slovensko ime Strmec je pa še živo in v rabi , pravtako » Črna mlaka <<.

od . preprostega

mlina do

moderne , tovarne

Panorama naselja

L

Tovarniški objekti s kotlovnico

·-

Nastanek in razvoj tovarne

PRVIH 30 LET- (1888- 1918)

Na majhn i obmurski ravnici pod vasjo Ceršak se je tekom zadnjih osem desetletij razvila mogočna tovarna. Ta daje večini prebivalstva iz naselij , raztresenih po zadnjih vzpetinah severozahodnih Slovenskih goric, ki se tu spu­ščajo k Muri, zaslužek, se pravi možnost preživljanja mno­gim ljudem in s tem tudi razvoju kraja in pokrajine. Ne pravijo tej ustanovi zastonj tudi krušna mati , kar v prene­šenem pomenu tudi je. Zanimivo pa je, da je v davn ih letih bila na istem mestu ustanova, ki je tudi oskrbovala prebivalce teh krajev z vsakdanjim kruhom. Kjer danes brnijo noč in dan moderni st roj i tovarne, je namreč do pred manj kot sto leti klopotal mlin, ki mu je kolesa poganjala šumeča Mura in tako se tu skoraj res zgodovina ponavlja.

Omenjeni mlin je moral biti že dolgo na tem mestu. Neznano je, kdo ga je postavil in kdaj, najbrž je bil grajski mlin grašč i ne Spielfeld, kamor so ti kraji nekoč spadali. Iz mrliških matičnih knjig pri šentilju je razvidno, da je živel in deloval v tem mlinu v Ceršaku štev. 20 rod Marko, saj so vpisani kar štirje rodovi mlinarjev s tem priimkom. Prvi znani mlinar Marko z imenom Franc je tu umrl leta 1753, drug i Franc leta 1789, tretji Franc pa leta 1846. Temu se je v zakonu z Marijo Flucher leta 1824 rodil med drugimi sin Ignac, ki je kot zadnji mlinar iz Markovega rodu tega prevzel leta 1846. Leta 1857 je poročil Julijano, hči kmeta in krovca Hamer Vincenca in Marije roj. Niki iz Selnice ob Muri št. 78. Ko mu je ta leta 1879 umrla, je leto nato poročil njeno 20-letno sestro Marijo in je med njima bilo 36 let starostne razlike. Po zapisih in ustnem i zročilu je Ignac Marko vsled družinskih razmer in obubožanja začel domačinom razprodajati zemljo ob Muri in leta 1887 tudi mlin ter se odselil na ženin dom v Selnico, kjer je leta 1898 umrl. Spomin na njegovega brata Janeza, pravili so mu mlinarjev Hanza, je pri najstarejših vaščanih še danes živ. Hodi l je kot berač po Ceršaku od hiše do hiše sebi v

56 trpljenje, vaškim otročajem pa v radost, dokler ga smrt

neke zimske noči leta 1897 ni v Krebsovem hlevu kot ob­činskega reveža rešila vseh nadlog.

Mlin s preostalo zemljo je Ignac Marko 12. 12 1887 prodal Danijelu Feuerloscherju, tovarnarju iz Gradca. Ta je nato 19. 3. 1888. leta odstopil polovico neprem i čnin Vi­ljemu Furthu, tovarnarju iz češke. Skupno sta lastnika od leta 1888 dalje na mestu, kjer je bil prej mlin , gradila prve objekte današnje tovarne, ki je nosila ime »Tovarna lesovine in lepenke D. J. Feuerloscher in V. Furth«. Družabn ika sta leta 1888 in 1889 odkupila ali pa zamenjala za izgradnjo podaljšane struge, ob kateri je bil prej mlin, sedaj pa je nastajala tovarna, od kmetov J. Fakič , A. Hauc, F. Huber, J. Muster, Fr. Enčič, J. Reiter, P. Lene, J. Ferk, F. Krebs in J . Krebs iz Ceršaka dele njihovega zem ljišča v izmeri nad 1 ha, ki so ga prej kupili od Ignaca Marko, ko je raz­prodajal svoje imetje. Skupno sta nato od leta 1888 do 1894 zgradila sledeče objekte: leta 1888 turbinsko dvorano, glav­no tovarniško stavbo, čistilnica lesa, skladišče in stano­vanjsko hišo za ravnatelja, leta 1889 drugo skladišče, go­stilno in stanovanjsko hišo za obratovodje, leta 1890 pisar­niški objekt, grablje in brvi čez strugo, hlev in senik ter leta 1892 še en hlev. To so osnovne zgradbe tovarne. Te so bile pa tekom let večkrat s prezidavami in razširitvami sp remenjene.

K Markovemu mlinu je spadal tudi brod čez Muro. Kdo ga je zgrad il in kdaj , ni mogoče ugotoviti . Znano je le, da so dolga desetletja brodaril i tu člani družine Gefard, živeč i

v hiši št. 19, to rej ob mlinu . Leta 1770 je tu umrla v 90. letu starosti Marija Gefard , leta 1798 pa 53-letna Katarina Ge­fard, obema je pripisan poklic »OberfUhrerin« - brodnica.

O gostilni velja omeniti, da je bila sicer last tovarne, a jo je ta oddajala v najem. Obratovala pa je le do leta 1895, ko je v bližini tovarne odprl gostilno posestnik J. Samec.

Do leta 1894 sta bila lastn ika tovarne že imenovana D. J . Feuerloscher in V. Furth . Po kupni pogodbi z dne 15. 12. 1894 pa si je Vil jem Furth pridobil lastninsko pravico tudi do Feuerloscherjeve polovice in bil nato nad 25 let sam lastn ik tovarne, ki je odslej nosila ime: >>Tovarna lesovine in lepenke v. Furth<<. D. J. Feuerloscher je nato leta 1897 kupil sorodno tovarno na Sladkem vrhu in je bila v lasti tega rodu do leta 1920.

Malo pred omenjeno delno lastninsko spremembo je bila cen itev vseh neprem i čnin podjetja. Te so bile takrat vredne 78.000 goldinarjev avst rijske veljave.

V prv ih letih obratovanja je v tovarni delalo okrog 40 moških in 20 žensk - 60 oseb. Te so bile iz Ceršaka, s Kozjaka in iz Selnice, prihajale pa so tudi iz obeh črnišin (švarca), Lichendorfa in Gerstdorfa iz današnje Avstri je. Tovarna je izdelovala navadno rjavo lepenko razne debe­losti ter jo je pošiljala na razna tržišča v takratn i avstrijski državi, dalje v Italijo, Grčijo, Tu rčijo , na Bližnji vzhod in celo v Ameriko. Surovino so tovarni dobavljala razna lesna podjetja z Zgornje štajerske. Večino tega lesa so splavljali po Muri splavarji domačini pa tudi splavarji dobaviteljev. Lepenko so naročnikom pošiljali po železnici z najbližje železniške postaje v Spielfeldu, oddaljene od tovarne 2 km.

Iz tovarne so lepenko vozili s konjskimi vpregami čez brod in nato po cesti na levem bregu, danes avstrijskem bregu Mure. Tovarna je sama imela več parov konj, prevoze so pa opravljali tudi stalni kmetski vozniki iz Ceršaka kot Reiter, Lene, šmirmaul i.dr. ter tudi kmetje iz vasi >>na Nemškem«. Tako stanje je bilo v glavnem do leta 1918, do zloma Avstroogrske.

Tekom let so izvršili razne razširitve in izboljšave v ob­ratih. S tem se je zvišala produkcija in rastlo je tudi število zaposlenih. čeprva je bila okolica tovarne izrazito kmetij­ska, ti v svoji konzervativnosti niso bili sovražno razpolo­ženi do nje. Saj je tovarna sama plačevala skoraj toliko

Ko se mlin poslavlja, se rojeva tovarna

občinskega davka kot ostali občani skupaj . Kot smo že spoznali, so mnogi kmetje našli stranski zaslužek s prevozi za tovarno. Kar je bilo pa najbolj pozitivno, je bilo dejstvo, da je mnoge gostaške, viničarske in kočarske mlade ljudi tovarna vsrkala vase kot delovno silo ter tako rešila nje in skupnost skrbi za življenje zlasti na stare dni.

Res je, da tudi delavcem v tovarni ni bilo nič daro­vano. Morali so trdo delati, saj je delovni dan trajal po 12 ur in to od 6. do 18. ure z enournim odmorom opoldne ali pa od 18. ure zvečer do 6. ure zjutraj v nočni izmeni. Pla­čani niso bili od ure temveč od delovnega dne. Plača je okrog leta 1910 znašala pri nekvalificiranih delavcih od 57

Tovarna raste.

45-60 krajcarjev ali 90 do 120 vinarjev dnevno, pri kvali­ficiranih pa okrog 1 gold~narja ali 2 kron dnevno. Mesečni prejemki so torej pri prvih znašali med 12 in 16 goldinarji odnosno 23 in 32 kronami, pri drugih pa okrog 30 goldi­narjev ali 60 kron . Bili so pa zdravstveno in pokojninsko zavarovani. Dopusti, rednih po večini ni bilo, niso bili pla­čani in neplačani porodniški dopust je trajal le 42 dni brez slehernih olajšav ob povratku na delo. Zanimivo je to , da je zdravstvene storitve za kolektiv tovarne v Ceršaku op­ravljal vsakokratni zdravnik iz šentvida na Vogavi - Sankt Veit am Vogau - pri štrasu in to do konca l. svetovne vojne .

V 25 letih , kolikor je bil V. Fi.irth sam lastnik tovarne, 58 je bilo zgrajenih več novi·h zgradb poleg razširitve in pre-

delave že obstoječih. Največ sprememb je vsekakor na­stalo leta 1904. Leta 1903 je namreč v turbinski dvorani izbruhnil požar in uničil ali poškodoval precej objektov. Tako so v letu 1904. zgradili ali obnovili turbinsko dvorano, glavno tovarniško stavbo, pakirnico, čistilnico lesa, prvo zračno sušilnico, leta 1905 kotlarno in holandsko dvorano, leta 1910 pa še drugo zračno sušilnico . V teh letih je to­varnar Fi.irth odkupil tudi 2 stanovanjski hiši v vasi. Ob cenitvi leta 1905 je bilo vseh 22 zgradb ocenjenih na 186.240 avstr. kron. Vrednost strojev pa, ki so bili ocenjeni leto pozneje, je znašala 270.530 kron tako, da je bila tovarna v t istih letih vredna 456.000 kron. Tovarna je bila tudi naj­premožnejši zemljiški lastnik v Ceršaku, saj je imela pred i. svetovno vojno samo v tej občini nad 27 ha zemlje, ve­činoma gozdov.

Pri novogradnjah oz. obnovah je treba omeniti po­novno obnovo glavne tovarniške dvorane, ker je bila močno poškodovana leta 1908, ko je v strojnici izbruhnil požar, drugi v tistem desetletju.

Lastniki tovarne niso prebivali pri tovarni, ampak v mestih. Tako sta živela prva lastnika Feuerloscher in Fi.irth v Gradcu, nasledniki delničarjev med obema vojnama pa v Mariboru, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in drugod. V Cer­šaku so živeli njihovi vodilni direktorji, za katere je bila že leta 1888 zgrajena stanovanjska hiša pri tovarni. V času stare Avstrije sta upravljala tovarno direktor Lovrenc Brell, nato pa Alojz Schmiedl, medtem ko jo je v letih med 1920 in 1945 vodil Rihard Peer. Slednji je bil sicer solastnik, a ga je žreb določil za upravnika podjetja, ki je moral stalno živeti v Ceršaku.

Dograjena tovarna.

Tovarna deluje pravzaprav brez daljših prekinitev od nastanka leta 1888 pa do današnjih dni. Nekaj zastojev sta povzročila požara leta 1903 in 1908, a je delavstvo bilo v glavnem zaposleno pri obnovitvenih delih. Nekaj časa to­varna ni obratovala ob izbruhu l. svetovne vojne leta 1914. Najprej je mobilizacija pobrala može in fante od 21. do 42. leta starosti, jedro delovnega kadra, nato pa še postopoma mlajše in starejše, kar je povzročalo občuten izpad delovne sile. Težave so nastale tudi pri dobavi surovin in odpoši­ljanju izdelkov. Večina vagonov je služila prevozu vojaštva in vojnega materiala. Nekako leta 1915 so se razmere ne­koliko uredile in produkcija, čeprav v skrčenem obsegu, je spet stekla do naslednjih težav ob koncu vojne v letu 1918-1919. Mobilizirano delovno silo so nadomestili z ženskami in nekaj tudi z vojnimi ujetniki. 59

Tovarna med obema vojnama

60 (1918 - 1941)

Prvi lepenčni stroji

Precej sprememb je v delovanju tovarne po razpadu Avstroogrske in nastanku nove države, kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Te spremembe so predvsem vplivale na lastništvo, prometne poti in tržišča . Dotedanji lastnik Viljem Furth je 30. 6. 1920 vse svoje imetje v Ceršaku prodal novoustanovljeni delniški družbi s sedežem v Mari­boru. Delničarji so bili Franc Bonač iz Ljubljane, Mirko Auš iz Maribora, Juraj Bezuk in Pavla Auš por. Bezuk iz Zag­reba, Mirko Punčuh iz Beograda ter Jurij Furth in Rihard Peer iz Gradca ozir. Ceršaka. Podjetje se je odslej ime­novalo »Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke, prej. V. Furth , d.d. z o. Z.«

Delo v tovarni je po kratki prekinitvi v prevratnih dneh spet steklo. Delovne sile je bilo dovolj. Vračali so se mo­biliziranci in doraščal je nov rod . Težje je bilo z nakupom in zlasti dovozom surovin. Te težave je povzročala predvsem državna meja, ki je nastala na Muri in pretrgala za nekaj časa zvezo tovarne z ostalim svetom. Težave so bile tudi glede valut. Toda tekom leto 1920 je bila vsa zadeva ure­jena. Ker je že leta 1912 v šentilju bilo železniško posta­jališče razširjeno v tovorno postajo , jo je sedaj začela upo-

Na pogorišču leta 1903

rabljati tudi ceršaška tovarna. Preskrbela si je od sosednje Nemške Avstrije dovoljenje za prevoz preko njenega ozem­lja po cesti v šentilj. Surovine iz zgornje-štajerskih gozdov je zamenjal les iz pohorskih in ostalih jugoslovanskih goz­dov. Prevoze s šentiljske postaje v tovarno in obratno so opravljali tudi sedaj poleg tovarniških kmetski vozniki iz Ceršaka in šentilja. (Reiter, šmirmaul, Jurgec, Mulec, šar­man, Eberle i.dr.) včasih pa tudi iz avstrijskih vasi. Pola­goma je bilo urejeno tudi vprašanje trgovanja z nekdanjimi državami in tudi z novimi, nastalimi po vojni. Posebno u­godno se je razvilo trgovanje z južnimi in vzhodnimi pokra­jinami naše države.

Nove razmere so bile vzrok, da je tovarna leta 1922 postavila ob brodu na naši in avstrijski strani manjši stavbi za carinske preglede, eno svojih stanovanjskih hiš v vasi pa je odstopila za uporabo novoustanovljenemu finančnemu oddelku, ki je vršil tudi obmejno stražarsko službo.

Da zadosti naraščajočemu prometu surovin in izdelkov, je leta 1923 začela južno od železniške postaje v šentilju graditi lastno skladišče , ki povečano in po dveh požarih obnovljeno služi svojemu namenu še danes. Zanimivo za

tiste čase je to, da so zemeljska dela opravili ruski oficirji, pripadniki premagane protirevolucionarne Wranglove ar­made.

Po prebroditvi vseh omenjenih neprilik je tovarna kmalu obratovala s polno zmogljivostjo. Vojna in razni so­cialni pretresi po svetu, predvsem pa Oktobrska revolucija so povzročili, da so se delavci v ceršaški tovarni začeli za­vedati svoje moči in pravic, sicer bolj medlo, a vendar. V letih pred vojno o razredni zavesti ali misli na organi­zacijo ni bilo govora. Novi časi po vojni so sicer prinesli nekaj izboljšav, med njimi osemurni delavnik, vendar so bile plače zelo nizke, kar je povzročalo nezadovoljstvo in delavci so tudi v Ceršaku začeli počasi spoznavati , da si lahko položaj izboljšajo le z organizirano borbo. Pojavili so se posamezniki, ki so želeli zbuditi pri članih kolektiva zavest skupnosti in jih povezati v močno organizacijo . V tem smislu so delovali delavci Ferk Alojz, Hare Jožef, Ferk Franc, :Lunko Franc in morda še kdo. Naleteli so pa pri svojem delu na občutne težave. Lastniki tovarne organizi­ranja svojih delavcev sicer niso mogli prepovedati , jasno so pa na najrazličnejše načine pokazali , kako je taka de- 61

62

javnost nezaželjena. Vse to so prav kmalu spoznali tudi delavci , kar je močno vplivalo na njihovo solidarnost in zato nikdar ni prišlo do trdne organiziranosti.

Eno so Ferk in tovariši pa le dosegli . Delavstvo ceršaš­ke tovarne je leta 1922 prvič praznovalo 1. maj, sicer idejno prilagojeno mišljenju večine, a vendar solidarno. V povorki in z domačo godbo na čelu so se podajali k tari v šentilj, kjer je bilo ob 9. uri t.i. delavska maša, po njej pa v Stili­gojevi gostilni prosta zabava. Praznovanje je bilo organi­zirano po spontanem medsebojnem dogovoru vsega delav­stva. Razen omenjenega ni bilo drugega programa. Taka praznovanja so bila nato vsako leto do splošne prepovedi leta 1929. Vedno pa je vodstvo tovarne iskalo najrazličnejše prijeme, da je delovanje posameznih organizatorjev oviralo ali celo onemogočilo . Iz tega vzroka je n.pr. Ferk Alojz tovarno zapustil in se odselil, enako žunko Franc, dočim je bil Ferk Franc celo odpuščen . Tako ravnanje vodstva je vcepljalo v delavstvu strah pred izgubo zaslužka, kar je bilo posebno pereče v letih gospodarske krize, hromilo je pa tudi čut solidarnosti . Veliko vlogo je pri mišljenju de­lavstva imela tudi privzgojena konzervativnost in politični

vpliv okolja, ki je bilo v veliki večini organizirano v konzer­vativni stranki SLS.

To so jasno pokazali tudi izidi splošnih volitev v razne državne, oblastne in druge forume. Tudi volitve v delavsko zbornico leta 1933 so pokazale podobno sliko. Za delavce ceršaške tovarne ni bilo obratnega volišča kot n.pr. na Sladkem vrhu, ampak so volili skupno z ostalimi delavci šentiljskega področja v t.i. krajevnem volišču v šentilju, zato ni mogoče točno dognati, kako je volilo delavstvo ceršaške tovarne. Na šentiljskem volišču je bilo oddanih 78 glasov za socialistično (rdečo) listo, 63 glasov za nacio­nalno (modro) listo in 89 glasov za klerikalno (belo) listo. Po spremembi političnega položaja v državi , ko je leta 1935 za t.i. JNS režimom nastopil JRZ režim, so poskušali tudi v Ceršaku ustanoviti delavsko organizacijo na osnovi krš­čanskega socializma. Dr. Jančič je sklical sestanek v bivši šoli v vasi , ki se ga je udeležilo skoraj vse delavstvo. Glavna naloga organizacije - JSZ - bi bila solidarna borba za boljši zaslužek. Izvoljeno je bilo 6 zaupnikov in sicer F. Gaube, K. Tominc, J. Ferk, J. Hauc, J. Drajzibner in J. Bauman. Kakšni sta bili zavest in solidarnost delavstva, so pa jasno pokazali naslednji dnevi. Ko sta ravnatelj in ob­ratovodja spraševala kdo se je udeležil sestanka in se or­ganiziral, so zatajili vsi razen šestih zaupnikov. Ti sicer niso bili odpuščeni, pač pa premeščeni na slabše plačana de­lovna mesta. Razume se, da je s tem solidarnosti in borbe­nosti bil zadan občuten udarec. - Kmalu nato so nastale v sosednji državi sprememb in od časa do časa so se pojavljali kljukasti križi po zidovih ali pa lepaki po poteh, toda kdo je to počenjal , ni bilo ugotovljeno, dačim očitnejše propagande ni bilo.

Okrog leta 1930 je splošna gospodarska kriza postajala vedno občutnejša. Takrat je bilo v tovarni okrog 80 moških in 40 žensk - 120 zaposlenih . Z izjemo nekaj pisarniških

moči so bili vsi domačini iz Ceršaka in okolice. Vsa leta gospodarskih težav ni bil zavoljo krize naravnost nihče od­puščen , pač pa se je vodstvo tovarne posluževala drugih oblik ravnanja z delavci. Za vsak najmanjši prekršek ali ne­pravilnost je sledil brezpogojni odpust. Ce je n.pr. mraz ali kaj sličnega oviralo produkcijo, je bilo določeno število mlajših delavcev poslano na neplačan dopust. Na mesta odpuščenih ali upokojenih delavcev niso sprejemali no­vincev in prav mladi so bili vsled krize v najtežjem polo­žaju, saj so po več let čakali na stalno zaposlitev. Te mlade je tovarna začasno zaposlila v letu 1931-32 pri gradnji no­vega jezu čez Muro in leta 1934 pri gradnji novih prosto­rov za izdelovanje bele in kovčeg lepenke. Seveda so t i mladi opravljali težaška dela kot nekvalificirana delovna moč. Na splošno je bil zaslužek delavstva pičel. Tako se je sukal mesečni zaslužek delavca pri lepenčnem stroju okrog 400 din , odjemalci lepenke in ženske v sušilnicah so do­bivali okrog 520 din, preddelavci pa okrog 1200 din me­sečno . Delavci niso bili organizirani , saj nihče v teh čas i h

ni tvegal službe, ki bi jo prav gotovo izgubil, če bi se lotil takega posla. Ker so bili prejemki obupno nizki, so delavci parkrat brez sleherne organizacije določili par tovarišev v deputacijo, ki je šla k ravnatelju moledovat za zboljšanje prejemkov, a je bila vedno odpravljena, ne da bi kaj do­segla. Le enkrat in to leta 1935 je uspelo doseči zvišanje prejemkov za 25 par na uro ali okrog 50 din mseečno in to za vse kategorije enako.

Omeniti velja pojav, ki je med obema vojnama vplival tudi na delo v tovarni. To je bila izredna zima leta 1928-29. Suho in prijetno vreme je trajalo do konca leta 1928 in prvi sneg je začel padati šele 6. 1. 1929. Sledi 1 je nato več tednov trajajoč hud mraz, ki je dosegal tudi -34° C. Mura je bila dolgo v februar popolnoma zamrznjena in so tovar­niški vozniki vozili tovore s sanmi neovirano čez njo. Sredi februarja je ponovno par dni snežilo in snežna odeja, ki je ponekod ležala do aprila, je presegla višino 1 metra. Da so vsi, ljudje in živino, hudo trpeli , je jasno. Take hude zime ni pomnil nihče ne prej ne pozneje.

Poleg raznih popravil in izboljšav je bila tovarna v letih 1930-40 obogatena za dva važna objekta. Najprej so v letu 1931-32 zgradili jez čez Muro ob začetku struge. S tem je bil zagotovljen redni dotok vode in to največ do 1.100 m3 na sekundo na Muri in ob vhodu v strugo pa do 28m3 na sekundo. Delo je izvršilo podjetje >>Bratje Redich in Berger« z Dunaja. Leta 1934 je tovarna začela izdelo­vati belo lepenko za škatle in kovčeg-lepenko. še prej pa so zgradili posebne prostore za nove stroje, ki so to pro­dukcijo omogočili. S tem je tovarna popestrila vrsto izdel­kov in povečala produkcijo .

V precejšnje škripce je zašlo podjetje leta 1938 po priključitvi Avstrije k Nemčiji. Polagoma je bil ukinjen maloobmejni promet in tovarna je imela težave s prevozom preko nemškega ozemlja. Odločila se je zgraditi zvezno cesto od tovarne do banovinske ceste pri Lorberjevi kapeli . Ko so bile s pomočno banovine odstranjene ovire, ki so

ji jih stavili nekateri lastniki zemljišč , je leta 1938 zgradila to cesto in zveza s skladiščem in železniško postajo v šentilju je omogočila nadaljnje nemoteno obratovanje to­varne in zvezo s svetom.

Leta 1939 ,je izbruhnila 11. svetovna vojna in njene gro­zote so se polagoma bližale tudi naši domovini . Tovarna je sicer obratovala ves čas, le izpadi delovne sile so po­stajali vsled vpoklicev na orožne vaje vedno občutnejši. ln tako se je v splošni napetosti bližal usodni 6. april 1941

Stroji za glajenje lepenke

in z njim leta okupacije. Do 6. aprila zjutraj je nočna izmena še delala in obratovanje ustavila ob svitu, ko so se začele sovražnosti, ter se razkropila na vse strani proti domovom. čez par dni , ko je bilo najhujše mimo, so delo v tovarni spet nadaljevali.

S temi dogodki sta bili zaključeni dve važni obdobji v delovanju in razvoju tovarne in sicer nastanek in delo­vanje v času Avstroogrske in nato v času kraljevine Jugo­slavije. 63

Leta okupacije 1941 - 1945

Kmalu po zasedbi naših krajev po okupatorju je ta po svojih izvedencih ocenil vrednost vseh nepremičnin v tovarni . Ta je znašala 65.500 RM ali 1,310.000 din, dočim je bila leta 1932 njena vrednost 4,275.000 din. Okupator pa ni ocenil vrednosti raznih zemljišč, ki jih je tovarna imela že nekaj nad 48 ha. Pravno so ostali lastniki še na­dalje razni delničarji iz časa Jugoslavije. Tovarno sta vodila vsa leta okupacije Rihard Peer kot ravnatelj in Robert Krautberger kot obratovodja. število delavstva se je vrtelo okrog 70 moških in 30 žensk - 1 OO zaposlenih in ni bilo vedno enako. Zlasti je bilo nestalno število moške delovne sile. Mlajši so odhajali k vojakom, nekaj jih je pa od časa do časa po potrebi razporejal urad za delo - Arbeitsamt -Vse delavstvo je tudi med okupacijo bilo iz slovenskih na­selij tostran Mure. Zaslužek je znašal pri nekvalificiranih delavcih med 25 in 35 RM mesečno , kvalificirani pa so pre­jemali na mesec od 45 do 50 RM. Tudi produkcija se po vrsti izdelkov ni spremeni.la, pač pa je količinsko nihala. Leta 1941 je še znašala 1.307 t, leta 1942 le 856 t, leta 1943 se je dvignila na 1.120 t in leta 1944 padla celo na 765 t, do­čim je znašala leta 1945 le 220 t. Surovine je tovarna dobi­vala iz raznih predelov rajha in okupiranih dežel , izdelke je pa pošiljala v nemške dežele in v Italijo, dokler je bilo to mogoče.

Na storilnost so predvsem zadnje vojno leto vplivali vedno pogostejši letalski napadi na naše kraje in prometne žile. Tovarne naravnost sicer niso bombardir<:l li , vendar je ob alarmih in preletih delavstvo ustavilo obratovanje ter zbežalo v direktorjev bunker v gozd nad tovarno ali pa se drugače razkropiJo na vse stran i. Večkrat so leta 1945 nizko leteči lovci obstreljevali tovarno, a žrtev ni bilo. Ob enem takem obstreljevanju so uničili brod, ki ni bil več obnovljen. Precej je bilo pa poškodovano tovarniško skla­dišče na žel. postaji pri šentilju in to 1. 4. 1945. leta ob zadnjem letalskem napadu na naše kraje. L:e prej omenjeni lovci so napadli kolone bežeče madžarske vojske ter od-

64 vrgli kito bomb tudi na skladišče . Le hladnokrvnosti de-

!avcev in okoličanov, ki so ogenj pogasili , velja priznanje, da ni skladišče do tal pogorelo . Ko se je meseca aprila fronta od vzhoda vedno bolj bližala našim krajem, je to­varna v zadnjem tednu aprila ustavila obratovanje. Vsem, tovarni, prebivalstvu in našim lepim slovenjegoriškim kra­jem, je bilo najhujše prizanešeno. Nemčija je premagana kapitulirala, predno se je borba in vse ostalo gorje preneslo v tem koncu naše domovine neposredno na naša tla.

Kmalu po osvoboditvi nekako okrog 15. maja je to­varna začela spet obratovati , kakor je pač v danih prilikah bilo mogoče. Napočila je za njo ter za vse v njej in okrog nje nova doba razcveta in napredka .

'

v SOCIALISTIČNI

JUGOSLAVIJI

Ljudska oblast prevzame tovarno

Kmalu po osvoboditvi naših krajev 9. maja 1945 so za­čeli delovati že v času okupacije ilegalno ustanovljeni od­bori OF in po nalogu višjih forumov prevzemati oblast ter organizirati predvsem politično in gospodarsko življenje. Za Maribor in širše zaledje je bil višji organ Okrajni odbor OF (OOOF). Njegov član je bil tudi šentiljski domačin Stan­ko Purg, soustanovitelj OF odbora pri šentilju med okupa­cijo in po osvoboditvi ustanovitelj OF odbora v Ceršaku . Prinesel je 15. maja 1945 inž. Edvardu Baumanu iz šentilja, ki je bil pred okupacijo inženir v tovarni na Sladkem vrhu nalog OOOF - Maribor o prevzemu tovarne v Ceršaku . Član OOOF Stanko Purg, inž. Edvard Bauman in predsed­nik krajevnega odbora OF v Ceršaku Rudolf Hamer so nato istega dne prevzeli od Riharda Peera, direktorja tovarne, to v ljudsko last. Rihard Peer jo je kot delničar upravljal od leta 1920 dalje. Med vojno je bila pod komisariatom urada za utrjevanje nemštva (Amt fur die Festigung des Deutsch­tums), ki mu je za naše kraje načeloval sl.idmarkovski ko­lonist iz šentilja Gustav Eberle. Pravno je bila med oku­pacijo in tudi v novi Jugoslaviji še nekaj časa last delni ­čarjev iz časa stare Jugoslavije in to petih Jugoslovanov in dveh Nemcev. Ti so bili lastniki kakor kaže % delnic in sicer Franc Bonač 20%, Mirko Auš 20%, Juraj Bezuk 15%, Pavla Bezuk r. Auš 15 % in Mirko Punčuh 8 % ter Juri'J Furth 15 % in Rihard Peer 7 %. Peerov, Furthov in Bonačev delež so bili takoj zaplenili po zaplembni komisiji , medtem ko so bili deleži ostalih štirih pozneje po zakonu o naciona­lizaciji podržavljeni. Tovarna je prešla pod kompetence mi­nistrstva za industrijo, obdelovalna zemlja pa pod okrajno komisijo za agrarno reformo, gozdovi pa pod okrajno gozd­no upravo.

štiriletna vojna vihra je povzročila, da se je vsako podjetje, vsaka ustanova, da, ves narod in vsak posameznik prva povojna leta srečeval z mnogimi težavami najrazlič­nejših vrst in je bilo potrebno ogromno truda, dela in od­povedi , predno so bile vsaj najhujše posledice težkih vojnih časov odstranjene. Razumljivo, da tudi Ceršaku in njegovi

66 tovarni ni bilo prizanešeno.

Leta administrativnega socializma

Kot je znano , je bilo kmalu po osvoboditvi uvedeno osrednje vodeno administrativno gospodarstvo za vso drža­vo, ki je trajalo tja do leta 1950, in tovarne so bile podre­jene ministrstvu za industrijo kot najvišjemu forumu . Zdru­ževale so se po strokah in bile povezane v t. i. generalne direkcije. Tako je tovarna v Ceršaku bila povezana s to­varnami na Sladkem vrhu, v Podvelki , na Prevaljah in v Mislinji v skupino z imenom >>Severpapir« ter je delala po navodilih višjih forumov. V teh letih so se pogosto menja­vale tudi vodilne osebe in tako je bil direktor ali delegat v ceršaški tovarni od leta 1945 do leta 1947 inž. Edvard Bauman. Sledil mu je leta 1947 Vladimir Stupar, temu pa leta 1949 strojni tehnik Leon Poglej . Vsa navedena leta pa je bil tehnični vodja ceršaške tovarne tehnik Franc Kovačič, medtem ko je vsem 5 tovarnam " severpapira« načeloval Peter Grandovec. To združeno podjetje je imelo svoj sedež in glavne uradne prostore v Mariboru na oglu Gosposke in Slovenske ulice, kjer so danes trgovski prostori " Jugo­plastike«.

Po prevzemu tovarne po predstavnikih ljudske oblasti so delavci 16. maja spet začeli z delom kolikor in kakor se je v tistih dneh sploh dalo delati . število zaposlenih se je vrtelo okrog 70 + 30 - 100 oseb iz leta okupacije in je v letih osrednje vodenega gospodarstva ali administrativ­nega socializma, kakor tej dobi pravimo, nekako do leta 1950-51 narastlo na okrog 140 + 60- 200 zaposlenih . Med prvimi deli so se leta 1945 lotili raznih najnujnejših popra­vil v tovarni in okol i nje. Največ truda je terjala usposo­bitev jezu na Muri , ki so ga 8. maja 1945 umikajoče se nemške čete na večih mestih močno poškodovale. Veliko pažnje so morali posvetiti tudi vzdrževanju strojev, za ka­terih popravila se vsled dotrajanosti že okupacijske oblasti niso več brigale, saj so nameravale tovarno itak opustiti . Ko je produkcija prilikam primerno tekla, je tovarna leta 1948 dobila dodeljen se en stroj za izdelovanje lepenke iz sladkogorske tovarne, ki je bil pa tudi že precej izrabljen . Težave je prve čase povzročala nabava surovin in prevozi , saj je mnogo prometnih poti bilo uničenih . Tudi prodaja iz-

delkov je vodilne spočetka skrbela. Toda trdna volja, po­žrtvovalnost in zavednost vseh delovnih ljudi širom domo­vine in tudi v ceršaški tovarni je kmalu prebrodila najtežje in delo je zadovoljivo teklo. Izdelovali so še nadalje rjaVa, sivo in kovček-lepenko. Surovine - prvenstveno les je tovarna dobivala najprej s Pohorja, pozneje pa tudi iz drugih naših gozdov. Iz niza nabiralnih akcij za nabiranje najrazličnejšega odpadnega materiala, ki jih je organizirala mladina, še več pa pionirji , je prispelo precej odpadlega pa­pi rja tudi v ceršaško tovarno. Kako je naraščala produkcija v letih administrativnega socializma, povedo naslednje šte­vil ke:

1945 1946 1947

219 t 996 t

1564 t

1948 1949 1950

1909 t 2983 t 2193 t

Ker v teh letih splošne izgradnje ni bilo izvoza, je bila tovarna s prodajo svojih izdelkov vezana izključno na do­mači trg. Prodaja ji ni delala preglavic, kot se je prvotno bala, saj je bila na domačem trgu dovolj povpraševanja po njenih izdelkih in to po vsej državi, največ pa na Hrvatskem, posebno še v Zagrebu. Naraščanje produkcije in ugodne prodajne prilike so vplivale tudi na osebne dohodke zapo­slenih, ki so se v teh letih sukali okrog 1200 - 2600 din mesečno. V tem času in to leta 1947 je tovarna dala zgra­diti prvi stanovanjski blok za svoje člane. Danes so v njem vodstvene pisarne.

Panorama tovarne - po drugi svetovni vojni

Sindikat krepko po prime

Komunistična partija Jugoslavije - KPJ - in na Slo­venskem OF nista vodili v letih okupacije le borbe za osvo­boditev domovine, ampak sta gradili novo, ljudsko oblast najprej že na osvobojenih ozemljih, po osvoboditvi celotne Jugoslavije maja 1945 pa na vsem ozemlju države. Važni dejavniki pri obnovi porušene domovine ter izgradnji ljud­ske oblasti in novega družbenega reda so bile množične organizacije, kakor tudi sindikati. Ti so bili že ves čas de­lavskega gibanja organizacijsko orožje v borbi za pravice delavskega razreda. :že januarja 1945. leta, ko so divjali v obsežnih predelih Evrope in tudi Jugoslavije še boji, so se v osvobojenem Beogradu zbrali zastopniki delavcev in nameščencev in ustanovili »Enotno strokovno zvezo de­lavcev in nameščencev Jugoslavije«. Po pravilih zveze so se nato organizirali del. in. nam. vseh vrst v svoje strokov­ne organizacije po poklicih ali strokah, ki so se nato dru-žile v enotne strokovne zveze. S tem je bila postavljena 67

Avtomatski stroj 1 Kotlovnica - mazutni kotel 11

Komandna plošča avtomatskega stroja 11 Fina priprava snovi

Mokra skupina obeh avtomatskih strojev -s stiskalnico AS 11

organizacijska osnova nove " zveze sindikatov Jugoslavije<<. Papirničarji so se združili v »Sindikat delavcev kemične industrije << , kamor so se vključ i l i tudi delavci in name­ščenci ceršaške tovarne.

Kako je delavstvo ceršaške tovarne živelo v letih med obema vojnama in kaj je doživljale, ko se je poskušalo or­ganizirati za borbo za izboljšanje svojega gmotnega polo­žaja, smo zvedeli v enem prejšnjih poglavij. L:e kmalu po osvoboditvi , ko so se razmere začele urejati, se je tudi de­lavstvo ceršaške tovarne organiziralo v svojem sindikatu . Največ truda sta za to žrtvovala Franc Krebs in Karl Hamer, ki je postal tudi prvi predsednik sindikata delavcev ceršaške tovarne. Ko je sindikat oz. sindikalna podružnica organi­zac ijsko zaživela, je krepko soodločala pri vsem dejanj u in nehanju podjetja v pol itičnem , gospodarskem in kultur­nem pogledu. Odločnemu in požrtvovalnemu prvemu pred­sedniku Karlu Hamru so tekom let med drugimi sledili Stanko Sever, Franc Rožanc, Anton Ferk, Anton Fras, Karl Germ, Jožef šarfer, Lah Rudolf, šenveter Karel , dočim je v jubilejnem letu na čelu podružnice Franc Ribarovič.

Za politično vzgojo članstva je sindikat skrbel s prire­janjem raznih tečajev in predavanj ter organiziranjem pro­slav v kraju in udeležbo pri manifestacijah izven kraja. Tako je med drugim organiziral množično sodelovanje na večih masovnih volilnih in drugih shodih v Mariboru. Prav števil­na je bila udeležba članov sindikalne podružnice na vseslo­venskih manifestacijah v Dolenjskih Toplicah leta 1952, na Okroglici leta 1953 in na Ostrožnem leta 1954, kamor se jih je podalo do 70 članov. Poleg politične vzgoje posveča sin­dikalna podružnica skupno s podjetjem še danes vso po­zornost splošnemu izobraževanju predvsem takih, ki niso dovršili osemletke in tudi drugih z raznimi tečaji, večernimi

šolami i.d.

Prva leta po vojni je sindikat krepko zagrabil tudi pri izgradnji z organiziranjem akcij prostovoljnega dela kjer­koli je bilo to potrebno bodisi v tovarni ali zunaj nje. Tako so člani sindikalne podružnice s prostovoljnim delom gradili n.pr. prvo prosvetno dvorano, kegljišče, zadružni dom pri šentilju, urejevali okolje tovarne podirali les za kurjavo, pripravljali drogove za elektrifikacijo itd.. ženske so se poleg drugega posebno i zkazale s prostovoljnim delom na tovarniški ekonomiji , pri splošni pregledih krompirišč i. sl.. Pri prostovoljnem in tudi rednem delu so se mnogi po­sebno izkazali in bili zato proglašeni udarn ikom. Takih udarnikov je bilo v prvih letih v ceršaški tovarni 85 iz vseh slojev in strok. Tu je všteto tudi par novatorjev. Ti so iznašli ali izboljšali razna orodja, dele strojev ali iztuhtali kak nov, boljši način dela in s tem kolektivu prihranili razne izdatke. Mladina iz tovarne in vasi se je poleg prostovoljnega dela v domačem kraju pod vodstvom svoje organizacije in sin­dikata udeležila tudi vsedržavnih delovnih akcij v mladin­skih delovnih brigadah. Tako so od 15 udeležencev iz šentiljskega področja 3 ceršaški mladinci gradili prvo mla­dinsko železniško progo Brčko-Banovici leta 1946 medtem

70 ko je naslednje leto od 40 mladincev iz šentiljskega okoliša

12 mladincev iz Ceršaka sodelovalo pri gradnji proge ša­mac - Sarajevo. Parkrat so bili mladinci tu v brigadah, ko so v tistih letih sekali les na Pohorju. Iz teh akcij se je precej udeležencev vrnilo odlikovanih z značko •• Udar­nik<< .

Vojno upostošenje je povzročilo občutno pomanjkanje živeža in industrijskih izdelkov za ši roko potrošnjo, kar je bilo nekaj let po vojni še strogo racionalizirano in je bila splošna preskrba urejena z živilskimi kartami in nakazni­cami za tekstil, obutev i. sl. Nadzor in skrb za redno in pravilno dodeljevanje nakaznic in kart vseh vrst za člane tovarniških kolektivov so vodile sindikalne podružnice v podjetjih. Zlasti pereče je bilo dodeljevanje tekstila . L:e prej omenjeni udarniki so navadno bili nagrajeni tako, da so poleg rednih nakazil dobivali nagrado v tekstilu ali obutvi , kar vse je imel na skrbi sindikat.

Za preskrbovanje industr. delavstva z vsemi živilskimi potrebščinami je bila leta 1946 v Beogradu ustanovljena »Služba radničkog snabdevanja« - SRS - za vso državo, ki je nato zalagala trgovine za preskrbo delavcev. Take trgovine, rekli so jim •• Industrijski magacin <<, so bile usta­novljene pri vseh tovarnah in tudi v Ceršaku . Za že znano združenje petih papirnic »Severpapirja << je bila centrala industrijskega magacina v Mariboru in jo je vod il šentiljski trgovec Stanko Purg. Ker je bilo v prvih letih po vojni na vseh področjih nešteto reorganizacij, so te doletele tudi trgovino. Tako je kmalu po razdruženju Severpapirja tudi industrijski magacin skupno z drugimi trgovinami na našem območju prešel v snujoči se »Okrajni magazin<<. Ta je obnovil trgovino na kr ižišču pri Kranjčev i kapeli , v prostorih ceršaškega industrijskega magacina pri tovarni pa je na­stal leta 1950 bife, leta 1966 pa pod ružnica mariborske »Povrtnine <<.

Ko je ljudska oblast leta 1945 prevzela tovarno, je ob­delovalne zemljo, ki je bila last tovarne, prevzela okrajna komisija za agrarno reformo. Tej je načeloval viničar in zidar iz šentilja Ignac Maček. Ob priliki delitve zemlje po zakonu o agrarni reformi je februarja 1946 bila omenjena tovarniška obdelovalna zemlja po agrarni komisiji dode­ljena spet tovarni. Takrat je namreč več tovarn iz Maribora dobilo tudi na šentiljskem območju razna zaplenjena posest­va (Šolovo, Esterlovo, Gordonovo itd .), da so si na nj i uredile svoje obratne ekonomije za zalaganje obratn ih ku­hinj s pridelki teh ekonomij. Tudi ceršaška tovarna si je uredila na njej dodeljeni obdelovalni zemlji na Grisu malo ekonomijo. Obdelovali so jo člani kolektiva večinoma s prostovoljnim delom. Pridelke so uporabljali v obratni men­zi , ustanovljeni leta 1947 predvsem za pisarniške osebje, ki je prihajalo od drugod, od leta 1949 dalje pa za vse člane kolektiva, ki se še danes poslužujejo predvsem topli h malic. Ekonomija je obsegala 3 ha in jo je vodil Jože Tišler iz šentilja. Leta 1951 je bila opuščena in so večino površin zasadili s hitro rastočimi topoli.

še neka posebnost je obstojala v času administrativ­nega socializma. Ker so obstajali med ljudstvom elementi, ki z novim družbenim redom niso soglašali in poskušali

Groba priprava snovi - komandna plošča Papirni odpadki - poslužuje »Volvo cc

Kotlovnica - parna turbina Groba priprava snovi -mlevni in gnetilni stroji

72

izgradnjo motiti - primer imamo v Selnici iz leta 1948 -se je ljudska oblast zlasti pred neprijetnostmi v tovarnah zavarovala tako, da je ustanovila posebno stražarsko službo t.i. industrijsko milico, ki je uniformirana in oborožena nad­zorovala vsa dogajanja v tovarni in okrog nje. Ta služba je tekla nepretrgano in nihče izven kolektiva nenajavljen ni imel dostopa v obrat. V ceršaški tovarni je opravljalo službo industrijske milice 9 mož. Z ureditvijo splošnih raz­mer, posebno pa z uvedbo samoupravljanja je bila indu­strijska milica razpuščena .

Tovarni grozi konec

čeprav je tovarna vkljub mnogim splošnim in special­nim težavam še kar ugodno delala, so se leta 1949 začeli nad njo in tako tudi neposredno nad vso njeno okolico zgri­njati temni oblaki. Njena lega tik ob državni meji na Muri ter zastarelost in izrabljenost strojev in drugih naprav so bili vzrok, da so v Ljubljani sklenili obe tovarni ob Muri, ceršaško in sladkogorsko, ki je delala v enakih razmerah, ukiniti . Poznejši dolgoletni direktor ceršaške tovarne Leon Poglej je bil določen, da obe tovarni likvidira ali kakor so pozneje šaljivo govoriH -»porine v Muro«. S to nalogo je poleti leta 1949 tudi prispel v Ceršak. Te za ves predel Slovenskih goric tu ob Muri, ki črpa svoje življenjske sokove v obeh tovarnah, tako porazne in uničujoče naloge pa ni mogel izvršiti, ker je baš v tistem času bil sprejet zakon o samoupravljanju in so vse tovarne prešle v last in up­ravljanje delavstva ter se osamosvojile. Tako tudi obe tovarni ob Muri in začela se je nova doba v delovanju obeh in v razvoju krajev v tem koncu Slovenskih goric.

S svojim vplivom na vseh področjih življenja, zlasti pa še na političnem in gospodarskem področju je v doma­čem kraju postala ceršaška tovarna prava gonilna sila in ne pravijo ji zastonj >>srce Ceršaka« . Da to tudi zasluži, spoznavamo v mnogih primerih iz raznih poglavij v novejši kroniki kraja.

Tovarna postane last delavcev

Administrativni socializem, ki je bil v prvih povojnih letih v času izgradnje vsekakor potreben iz najrazličnejših vzrokov, je bil z začetkom petdesetih let postopoma uki­njen. Osnova novim razmeram predvsem v delovanju go­spodarskih ustanov je bil zakon o delavskem samouprav­ljanju, ki je bil sprejet leta 1949. Njegovo glavno načelo je bil izrek >>Tovarne delavcem!<< Kmalu po sprejemu so ga začeli uveljavljati po vsej Jugoslaviji, kjer so delavci s slav­nostnimi zbori prevzemali tovarne in druge ustanove v svojo last in upravljanje, kar je trajalo vse leto 1950 in še čez. Z uvajanjem samoupravljanja je bila izvršena tudi de­centralizacija v velikem in malem.

Vse omenjeno je bilo leta 1950 uresničeno tudi na našem območju . Najprej je bilo razformirano skupno pod­jetje >>Severpapir<< in je vseh pet vanj vključenih tovarn začelo delovati samostojno, tako tudi ceršaška. 10. oktobra 1950. so bile volitve v prvi delavski svet - DS. Vsi člani

kolektiva so iz svoje sredine izbrali 25 članov, ki so se­stavljali prvi DS. Ta si je nato izvolil prvega predsednika sveta in sicer dolgoletnega borca za delavske pravice Hare Franca. DS je nato izvolil iz svojih vrst še sedemčlanski upravni odbor - UO. Temu je pa predsedoval kot prvi predsednik Ferk Rupert starejši, tudi dolgoletni čl;m kolek­tiva. 15. oktobra 1950 je nato delavstvo ceršaške tovarne pod vodstvom svojega DS in UO na slavnostnem zboro­vanju prevzelo v svojo last in upravljanje tovarno ter jo popeljalo ob skrbni pomoči partijske organizacije v pod­jetju in ob splošni podpori sindikalne podružnice lepši bo­dočnosti naproti.

Ena prvih odločitev DS je bila ovreči zamisel o pred­videni likvidaciji podjetja in Leon Poglej, ki je bil določen ,

da to bolečo nalogo izvede, je postal iz likvidatorja zavzet sodelavec in graditelj tovarne, ki njen razvoj in vzpon uspešno vodi že dolga leta kot njen direktor še danes.

Odhod po opravljenem delu

Prva važnejša dela po uvedbi samoupravljanja

74 (1950 - 1963)

Nov težki gladilni stroj Ramisch - menjava valjev

Del za izboljšanje pogojev pri povečanju produkcije v že na smrt obsojeni a v zadnjem trenutku rešeni tovarni so se člani kolektiva lotili z vso vnemo, saj so se vsi pre­dobro zavedali, kaj bi bilo, ko jim tovarna, ta dobra krušna mati , ne bi mogla več dajati zaslužka v domačem kraju . Z voljo so popravljali , obnavljali in tudi na novo gradil i razne prostore, kjer naj se odslej odvija povečana proiz­vodnja in vrsti udarnikov iz časov splošne izgradnje so se priključil i še novi Temeljito so popravili turbine, obnovili mostove, popravili jezovne naprave, izboljšali ali zgradili prostore za pripravo snovi, pariln ico ter čistilnica lesa in dodelave. Postavili ali modernizirali so tudi več različnih

delavnic ter izvršili cel niz raznih manjših obnov in drugih del. Uspeh ni izostal, kar kaže pregled količine letne pro­izvodnje, ki se je od uvedbe samoupravljanja leta 1950 pa do prve večje rekonstrukcije tovarne leta 1963 dvignila za več kot 180 %. O podrobnostih naj govore številke!

1950 1051 1952 1953 1954 1955 1956 1957 1958 1959 1960 1961 1962 1963

2.193 t 2.201 t 1.459 t 2.139 t 2.252 t 3.357 t 3.474 t 3.917 t 4.200 t 5.205 t 6.672 t 6.361 t 5.878 t 8.957 t

število zaposlenih se je v teh letih gibalo kot kaže pregled:

1950 1955 1960 1962 1963

21 9 236 281 305 371

Zdravstvo in rekreacija

Otroški vrtec v Ceršaku

V času Avstroogrske tja do leta 1918 je bilo delavstvo ceršaške tovarne uradno zd ravstveno vezano na zdravstve­no pomoč vsakokratnega zdravnika pri št. Vidu bl izu štrasa v današnji Avstriji. Z nastankom stare Jugoslavije in držav­ne meje na Muri pa je to skrb prevzel vsakokratni zdravnik pri šentilju, kakor je to še danes, vendar z določen i mi olaj­šavami za koristnike uslug. Vse tja do leta 1955, ko so delovali pri šentilju zdravniki dr. Camilo Morocuti, dr. Just Bačar, dr. Maksim Sevšek, dr. Lojze Pirnat in dr. Stojan Franc, so morali zdravniške pomoči potrebn i člani ceršaš­kega tovarniškega kolektiva hoditi v šentilj k zdravniku . Ko je bila leta 1955 izvršena reorganizac ija zdravstvene službe in ustanovljen pri šenWju zdravstveni dom, je bil tudi v ceršaški tovarni urejen prostor, kjer odtlej ob do­l očenih dnevih in urah redno ordin ira zdravnik, ki prihaja iz šentilja. Doslej so to službo opravlja li redni zdravniki dr. Stojan Frank, dr. Vinko Weiland, dr. Miro Kristofič , dr. Anton Supe, dr. Andrej Aleš, dr. Marjan Količ iz šentilja, 75

Otroški vrtec v Ceršaku

včasih pa razni namestniki tudi od drugod. Zobozdravstvene usluge pa še do danes nudi zobozdravnik le pri šentilju, kjer je od leta 1945 dalje delal Marjan Fortič, od leta 1954 pa Jože Fekonja. Zobozdravstveno ambulanto je pa opre­mila ceršaška tovarna.

že z zakonom narave je v življenju vseh živih bitij urejeno tako, da delu in trudu sledi počitek v obliki spanja. Zelo dobrodejen je pa tudi daljši odmor, ko se človek lahko otrese vsakodnevnih skrbi in tegob, skratka, da se za nekaj časa sprosti in izogne vsemu, kar ga dolge mesece vklepa in drži v določeni napetosti. Dokler je bil človek le kmet, je za tako sprostitev poskrbela narava z zimo, ko sta počivala oba. A ko so nastajali drugi poklici , zlasti pa v moderni dobi industrializacije, ki daje s svojimi stroji vedno hitrejši in zahtevnejši tempo življenju človeka, ki ga je vkle­nila, je pa tak daljši odmor v vsakdanjem delovnem tempu še bolj potreben. To so spoznali že pred mnogimi leti in ponekod uvedli letne dopuste za delavce in uslužbence tovarn. Toda kako so ti ta čas lahko prijetno in koristno izrabili, za to se ni brigal nihče, posebej ne pri nas. To skrb je prevzela nase šele ljudska oblast, ki je skušala že kmalu po vojni organizirati razne počitniške kolonije, kjer je delovni človek lahko preživel svoj letni dopust čim pri­jetneje kakor je pač bilo v tistih prvih povojnih letih mo­goče. Glavno brigo za vse to so vodili sindikati. Z leti so se razmere zboljševale na splošno in tudi skrbi za rekrea­cijo delavcev v dopustn iškem času je po uvedbi samouprav­ljanja bila posvečena še večja pažnja.

Temu vprašanju je tudi ceršaška tovarna posvetila vso pozornost in skrb. Ker je rastlo med delavstvom zanimanje za letovanje ob morju, je leta 1957 vzela v najem od po-

76 državljenega hotela >>Mojmir« v Savudriji v Hrvatski Istri

dobrega pol hektara zemljišča in postavila tam 12 mon­tažnih počitniških hišic lastne izdelave ter montažno ku­hinjo in jedilnico. Vse je tudi primerno opremila in tako ustvarila vse pogoje za prijetno preživljanje letnega dopusta svojih ljudi. Od tega leta dalje preživljajo člani kolektiva in njihove družine svoj letni dopust navadno v šestih izme­nah s povprečno 40 osebami v eni izmeni. Stroški so za koristnike znosni, saj tovarna prispeva za kritje teh pre­cejšen delež. Po poteku najemninske pogodbe je tovarna kupila v bližini enako veliko zemljišče ter prenesla tja vse počitniške hišice, kuhinjo in ostalo tako, da je sedaj popoln lastnik vse počitniške ustanove. Ob dotrajanosti hišic so te zamenjali v letu 1970 in 1972 z novimi Marlesovimi in od takrat je stanje v Savudriji nespremenjeno.

Ker pa vsem ne prija podnebje ob morju, je tovarna ustanovila na Pohorju za take člane kolektiva majhno po­čitniško postojanko pri domu >>Zarje« , kjer je postavila dve montažni hišici. Dopustniki so imeli vso oskrbo v domu >>Zarja«. Zanimanje za preživljanje dopusta na Pohorju pa je kmalu usahnilo in po par letih obstoja je tovarna to okrevališče opustila, počitniški hišici pa prepeljala v Sa­vudrijo.

Obratne in druge nesreče

Slovenski pregovor, da nesreča nikoli ne počiva , se je žal uveljavil v starejši pa tudi v novejši dobi obstoja to­varne. Poleg običajnih manjših obratnih nezgod so se pri­petile tudi tri hujše, ki so terjale tri življenja delavcev. Leta 1950 je pri delih na kanalu utonil Hribar Filip, prak­tikant, leta 1954 pa je zgubil življenje pri zabijalu za pilote

Stanovanjski bloki

med montažo Ferk Rupert, mlajši, iz Ceršaka, dočim se je leta 1957 smrtno ponesrečil pri vodovodnem rezervoarju Hanžič Rupert, prav tako iz Ceršaka.

Tudi več naravnih katastrof je prizadejalo tovarn i zad­nja leta precej škode. Tako je povodenj leta 1956 močno izpodjedla temelje zračnih sušilnic na otoku, leta 1972 je pa štirikrat zalivala tovarno in povzročila škodo na na­pravah in blagu. Požari so tudi parkrat izbruhn ili v manj­šem ali večjem obsegu. Leta 1956 je večji požar precej poškodoval upravno poslopje, kjer je un i čil tudi del sta­rejšega arhiva, kar je neprecen ljiva škoda. Največ škode pa je ogenj napravil maja leta 1968 pri skladišču na želez­niški postaji pri šentilju. Tega leta je bila izredno topla in suha pomlad. 3. maja popoldne, ko je vlak premikal ob skladišču, je iskra iz lokomotive zanetila ogenj v velikih skladovnicah starega papi.rja naloženega južno od skladi­šča na prostem. Tri dni in tri noč i gasilci niso ukrotili pla­menov, ki so uniči.li za 18 milijonov din blaga.

Prva rekonstrukcija

Stanovanjsko naselje

Ceprav so se vsi trud ili ustvariti čim več in čimboljše izdelke, jim to vkljub marljivosti in prizadevanju ni uspevalo, kakor so želeli in kakor bi po vloženem trudu moralo . Stroj i in nekatere druge naprave so namreč res že dotrajale. Trg pa je terjal vedno pestrejšo izbiro in vedno boljšo kako­vost izdelkov. Zato se je kolektiv odloč i l za temelji.to ob­novo ali rekonstrukcijo vsaj glavnih delov tovarne in je to v letu 1963 tudi izvedel. 77

78

Delo v kartonažnem oddelku dodelave

Najprej so gradbinci podjetja Gradis iz Maribora in Djuro Djakovic iz Slavonskega Broda zgradili kalorično

centralo, nove prostore za pripravo grobe in tine snovi ter dvorano za glavni avtomatični stroj. Tega je izdelalo in do­bavilo zahodnonemško podjetje ER-WE-Pa iz Dusseldorfa. Vso montažo in druga pripadajoča dela je pa opravil ko­lektiv sam.

Celotni stroški tega prvega dela predvidene večje re­konstrukcije oz. modernizacije tovarne so znašali milijardo sto milijonov dinarjev, seveda starih, ker takrat novih ni bilo in delno kriti s krediti. ·

Kaj je kolektiv dosegel s to izboljšavo? Proizvodnja je bila povečana tja do leta 1972, ko je bil začetek druge važne rekonstrukcije in modernizacije, za nad 100% v pri­meri z doseženo količino 5878 t v letu 1962. Tudi kakovost izdelkov je bila znatno izboljšana. Procesna tehnologija je bila avtomatizirana in delno tudi odpravljeno ročno delo. Začeli so izdelovati vrsto novih industrijskih lepenk. Od-

Viličar pri prenosu skladov

pravljena je bila raba plemenitih surovin, zlasti lesa, in uveden postopek za predelavo starega papirja.

Kako je vplivala modernizacija na dvig produkcije, na zaposlenost in na zaslužek, pokažejo naslednje številke:

Rast proizvodnje : 1962 5878 t 1968 9731 t 1963 9083 t 1969 11794 t 1964 10596 t 1970 11893 t 1965 10656 t 1971 11524 t 1966 9201 t 1972 10309 t 1967 10207 t 1973 9882 t

število zaposlenih : 1960 281 1965 396 1970 333 1972 334 1973 352

r

Specialne lepenke -uporabne za raznovrstno uporabo in predelavo

Povprečni zaslužek članov kolektiva : 1955 1960 1965 1970 1972 1973

109,42 din 231 ,67 din 517,56 din

1.131 ,05 din 1.488,95 din 1.880,00 din

Po ureditvi splošnih, posebej pa še gospodarskih prilik v državi po letu 1950,. tovarna nima težav z nabavo surovin, to je lesa, starega papirja, celuloze, kemikalij in barv. Dobiva jih na domačem trgu, le del kemikalij mora uvažati . Tudi s prodajo izdelkov nima sitnosti. Proda jih lahko na domačem tržišču po vsej državi in leta 1952 jih je začela tudi izvažati. Trenutno izvozi 38% ali okroglo 4000 ton svojih izdelkov letno in to v Avstrijo , Italijo, Grčijo , Bolga­rijo, Romunijo, Anglijo, Skandinavija, Libanon; Irak in Iran ter včasih še kam drugam.

Skrb

Novi moderni kartonažni proizvodi -novost naše tovarne

za stanovanja in kadre

lzboljšani delovni pogoji in s tem dvig proizvodnje so omogočili, da je vodstvo tovarne lahko posvetilo večjo po­zornost dobrobitu posameznika in celoti in to zlasti pri odpravljanju stanovanjskih problemov in šolanju kadrov.

že v enem prejšnjih poglavij je bilo statistično prikazano, da se je Ceršak z okolico najbujneje razvijal prav po let ih, ko je delavstvo samo vzelo usodo tovarne v svoje roke. 79

Naslednje številke povedo, kako je tovarna pospeševala gradnjo stanovanj. V letih 1947, 1949 in 1965 je zgradila 5 stanovanjskih blokov s 26 stanovanji, leta 1971 pa še tri enodružinske hiše, kar je vse ostalo njena pravna last in je v teh stavbah dobilo stanovanja okrog 30 družin članov kolektiva. Mnogim, predvsem mladim je pa omogočilo zgra­ditev lastnih hiš z dodelitvijo kreditov. Tako je v tak namen tekom let dobilo kredite 32 članov kolektiva v različnih zneskih na dvajsetletno odplačevanje, kar vse je pripo­moglo k tako lepemu razvoju in zunanjemu videzu kraja.

Vodstvo tovarne pa ni skrbelo le za telesno dobro svo­jih ljudi, posvetilo je tudi vso pažnjo izobraževanju mladih s prirejanjem ali pa pošiljanjem teh na razne tečaje i.sl. Da si zagotovi dovolj primerno šolanega kadra za svoj obrat, je doslej podelilo štipendije za šolanje na srednjih in višjih šolah 50 mladim obojega spola. štipendiraJo je pa tudi take, ki izvršujejo poklic izven tovarne v drugih stro­kah in tako tudi na tak način pomagalo skupnosti. Organi­zirani so bili tudi tečaji za zaposlene delavce, da si poleg praktičnega znanja pridobijo še tudi teoretično znanje, teh je bilo za polkvalifikacijo papirničarjev osem, za pridobitev osnovnošolske izobrazbe in pripravljalnih tečajev za na­daljno izobraževanje štiri, za pridobitev kvalifikacije papir­ničarjev trije ter pridobitev visoke kvalifikacije eden.

Na čelu kolektiva

Mnogo truda in skrbi so za dosego ciljev postavljenih ob prevzemu tovarne leta 1950 do danes vložili v napredek sicer vsi člani kolektirva, vendar je treba omeniti najvaž­nejše funkcionarje, ki so v vseh teh letih do druge rekon­strukcije bi.li na čelu raznih organov, predvsem kot pred­sedni,ki. Tako so vodili obratno organizacijo ZKJ kot sekretarji : Petauer Ivan, Rot Jože, Friš Ivan, Poglej Leon, Urbanč Vlado, Grm Karel in Potočki Alojz. Predsed­niki DS so bili Hare Franc, Rožanc Franc, črnčič Franc, Muster Karl, Ribarovič Franc, Lah Rudolf, Ferk Anton, Lupša Leon, Urbanč Vlado. Na čelu UO so bili Ferk Rupert, črnčič Franc, Cvilak Ivan, Ferk Anton, Rožanc Franc, Muster Karl, Urbanč Vlado, Krebs Franc, Duh Franjo. Sindikalno podružnico so vodili: Hamer Karl, Sever Stanko, Rožanc Franc, Ferk Anton, šenveter Karl, Grm Karl, šarfer Jože, Muster Karl, Fras Anton. V letu novejše rekonstrukcije in 85-letnice podjetja pa vodijo ZKJ Potočki Alojz, DS Lah Rudolf, PO Muster Karl in osnovno sindikalno organizacijo

80 Ribarovič Franc.

Vrednost tovarne

Na večih mestih smo bili v poglavju o razvoju tovarne seznanjeni ob priliki raznih važnih sprememb z denarno vrednostjo. Kolikšna je bila ta vrednost ob važnejših prelom­nicah v dobi soci.alizma, nam pa pokažejo sledeče ocenitve : 1945 - 15.717,98 din, 1950 - 120.415,07 din, 1973 15.200.036.- din, 1972 - 47,313.160 N din.

Druga rekonstrukcija

Prvi temeljiti obnovi podjetja leta 1963 je čez deset let sledila druga, še velikopoteznejša. že leta 1972 sta DS in UO na večih sejah sklepala o tem in končno je bi,l izvršen proti jeseni leta 1972 prehod k uresničenju zamisli s pri­pravljalnimi i,n tudi glavnimi deli. Glavni cilj vseh obsežnih del je bil doseči popolno avtomaHzirano proizvodnjo spe­cialnih lepenk z dopolnitvijo priprave snovi za predelavo najslabših vrst starega papirja in uvedbo predelave lepenke.

Glavna gradbena dela so bila poverjena gradbenima podjetjema Konstruktor iz Maribora in Djuro Djakovič iz Slavonskega Broda. Kakor prvi avtomatični stroj leta 1963 je tudi pri teh preureditvenih delih drugi avtomatični stroj dobavilo zahodnonemško podjetje ER-WE-PA iz Dussel­dorfa. Sodelovali sta tudi domači podjetji Elektro Maribor in Tovarna stikalnih naprav iz Maribora. Vsa obsežna ob­novitvena dela so trajala v glavnem devet mesecev, od oktobra 1972 do junija 1973.

Celotni stroški so znašali 56 milijonov novih ali 5 mi­lijard i·n 600 milijonov starih dinarjev. Ceršaška tovarna se je med prvimi še redkimi jugoslovanskimi podjetji poslužila novega modernega načina sodelovanja in medsebojne po-

moči po t.i . leasing sistemu in je dobila v najem vse nove proizvodne stroje v vrednosti 7.473.842 OM z garancijo Jugobanke iz Ljubljane. Dinarska sredstva za domača dela in domačo opremo je imela tovarna sama z garancijo Kre­ditne banke Maribor. Kot krediterja za domačo opremo sta nastopala še mariborski Konstruktor in ljubljanska Agro­tehnika.

Glavne velike naloge, ki si jih je kolektiv s to drugo rekonstrukcijo tovarne postavil , so dosežene. Uvedena je popolna avtomatizacija osnovne proizvodnje in ukinjeno ročno delo. Podana je možnost predelave v domačem obratu in prehod na izdelavo specialnih lepenk najvišje kvalitete. Vse to je pa pogoj za dvig proizvodnje, za pove­čan izvoz v vse dele sveta in s tem tudi za boljši zaslužek, za večji kos kruha.

Ko je tako ves kolektiv, vsak delavec in delavka na svojem delovnem mestu kjerkoli pod vodstvom svoje PO, OS, UO, sindikata ter požrtvovalnih vodilnih delavcev do­segel vel iko delovno zmago, se istočasno zaveda, da se začne za vse v tovarni nova doba razcveta podjetja in tudi vsega kraja tu ob šumeči Muri na skrajnem severu slovenske domovine in jugoslovanske države. S to zavestjo skromno a ponosno praznuje to delovno zmago ob 85-letnici delovanja tovarne z željo , da bi naslednje generacije svestne si žuljev, znanja in truda sedanjega in prejšnjih rodov zavestno prevzele dediščino v svoje roke po besedah slovenskega pesnika:

Na mesta njih, ki so živeli za nas, čutili in trpeli in pa umrli so za nas, zdaj kliče nas usode čas.

81

VIRI:

Gruden- Mal: Zgodovina slovenskega naroda.

Lapajne: Zgodovina štajerskih Slovencev

Zupančič: Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric

Zahn : Ortsnamenbuch der Steiermark

Kronika šentiljske šole l.

Kronika šentiljske župnije

Razni predvojni letniki listov »Slovenski gospodar« in »Delavska pravica«.

žetev Svobode, Sladki vrh - brošura

Tovarniški arhiv, Ceršak

Mlinski kamen posnet v Pokrajinskem muzeju Maribor

Izdala: Tovarna lesovi ne in lepenke Ceršak, ob 85-letnici tovarne

Zbral in zapisal: Anton šeško - upo k. učitelj, šentilj v Slov. gor.

Tisk : ZGP »Pomurski tisk«, TOZD tiskarna, Murska Sobota, 1974