2 3

Fran čiš kov pri ja telj • XVII/2 (160) • 2006 Iz ha ja šti ri krat na leto med šol skim le tom • iz da ja jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured nik: br. Vla do Ko len ko ured niš ki so de lav ci: Jana Pod ja voršek, Fani Pe čar, Helena Globokar, br. Jaro Kneževič, • na slov ured niš tva: Frančiš kov pri ja telj, Me kin če va 3, 1119 Ljub lja na • elek tron ska pošta: fran ci skov.pri ja telj @rkc.si • list se vzdržu je s pro sto volj ni mi pris pev ki.Gra fi č na pri pra va: Sal ve, d.o.o., Ljub lja na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub lja na

OdvisnostNeka zgodba pravi, da se je Andrejček s

svojim vrstnikom na domačih stopnicah igral duhovnika. Vse je bilo v redu, dokler se mlajši, Marko, ni naveličal biti samo ministrant; pov-zpel se je eno stopnico višje in začel pridigati. Andrejček ga je seveda ostro oštel. »Pridigati smem samo jaz! Ti ne moreš pridigati! To ni tvoje delo! Pokvaril boš igro, hudoben si!« Mama, ki so jo ti glasovi privabili v bližino, je posegla vmes. Andrejčku je razložila, da je prav, če iz gostoljubnosti dovoli Marku, da pridiga on. Otrok se je za trenutek namrdnil, potem pa se je povzpel še eno stopnico višje in rekel: »Dobro, naj on pridiga naprej, ampak v tem primeru bom jaz Bog.«

Ko pogledamo skozi okno in opazujemo čudež življenja, ki se razodeva v naravi, hitro opazimo, kako smo ljudje odvisni od vsega okrog nas. Med opazovanjem zazvoni tele-fon in samoumevno se takoj oglasim. Pridi dol, da bova skupaj popila kavo. In med tem pride poštar. Potrebno je podpisati priporo-čeno pošiljko. Prinese tudi časopis, kjer piše, da je bil v Ameriki električni mrk. Smo res tako odvisni od tehnike, smo odvisni drug od drugega? Kam vodi vse to, vsa tehnika, kompliciranost odnosov? Smo vedno samo v začaranem krogu?

Kristjani ne verjamemo v usodo, ampak v Božjo previdnost in ljubezen, ki nas vedno spremlja. Zato na prvo mesto ne postavljamo

vere v človeka, naravo, znanost, ampak v Boga. Nekaj najlepšega je, da Gospodu odpremo svo-je srce in mu dovolimo, da prebiva v nas. Po-slušamo Svetega Duha, ki nas navdihuje, nam govori in vodi naša ravnanja. Smo zaslepljeni in odvisni od Boga? Če se tako ravnamo, smo na pravi poti. Potem v nas sploh ni prostora za tisto odvisnost v slabem pomenu, ki je v našem svetu in v svojih krempljih drži toliko ljudi, ki se je nikoli ne morejo osvoboditi. Odvisnosti se ne moremo osvoboditi sami. Potrebujemo pomoč, zdravila, drugačen način življenja. Naj-prej pa potrebujemo Boga, njegovo ljubezen, ki nam ozdravlja srce. Če bomo tako živeli, potem bo naše življenje neskončno lepo.

Je bil sv. Frančišek odvisen? V svoji zgo-dnji mladosti prav gotovo, od slave in časti, od denarja in vojne. Pa je prišel čas, ko je njegovo življenje bilo na preizkušnji in je spoznal, komu mora služiti in od koga je res odvisen. Naj pomaga tudi nam, da spoznamo pravega Gospoda, ki mu bomo služili.

Če misliš, da je svet postavljen na stopni-cah, ti življenje odteka, medtem ko se ti na posamezni stopnici prerivaš, ker hočeš priti višje. Pri takem ravnanju si gotovo odvisen od pohlepa, ki te ne vodi do sreče. In otrok iz zgodbe je v svoji preprostosti pokazal, kako težko je sprejeti odvisnost od drugega, ga poslušati in biti pod njim.

Če boš pozorno prebiral/a to številko Frančiškovega prijatelja ne boš odvisen/a od slabih stvari ampak te bo zapisano bogatilo in vabilo, da svoja doživetja opišeš tudi ti.

br. Vlado Kolenko

UvodnikProstranstvo…odprtost svobode, milina, preprostost……svetost poti življenja, ki začrtavajo podobo razpela…v križišču največjega Viharja upanja – kjer zemljo blagoslavljajokaplje presvete krvi prelite v tihih solzahmajhnosti, nemoči in hkrati zaupanja – se ustavi deček.Sam.Le tvoja skrita navzočnost ga obdaja z vseh prostranstev – združena…Kasneje se tam ustavi fant. Spet sam. Le ti…Nato se ustavi mož… Le vidva…Tudi dekle se ustavi tam. Pretresena, raztresena, blagoslovljena…Stoji… zre… Njen pogled je uprt v večno daljavo, v daljavo večnosti…Tvoja milost ji odkriva žarke, spet drug trenutek gosto meglo…nato pa…v moči Duha dekle razprostre roke… - z mirom, gotovostjo, radostjo steče… - po poti načrta Tvoje previdnosti.Dekle steče v srečo…v večnost…v Tvoje naročje…Pomen njene poti je darovanje…Njena pot je evharistija…Zato ker si Ti to dekle poklical po imenu - Tadeja

4 5

Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence

(Mt 28,19)

V človeka je položena želja, da ob dožive-tju nekaj lepega to pove tudi drugim v upanju, da bi tudi oni bili srečni z njim. To še posebno velja za dar duhovnega izkustva, saj s tem, ko ga podarimo, postanemo Gospodove priče, ki govorijo, da je Jezus pot, resnica in življenje za vse ljudi. Toda kje naj najdemo pravi način komuniciranja, ki bi opisal dotik dobrega Gospoda pri sv. obhajilu, da je srce zastalo v pekoči bolečini tam v mali in temni kapelici? Na kakšen način naj povemo, da smo srečali Stvarnika nebes in zemlje v zanemarjenem in za našo družbo odvečnem človeku, ki nam je podaril ljubeč pogled? Nam lahko kdo pokaže kraj, kjer bi našli besedo s katero bi zaklicali celemu svetu, kako nam je prečudoviti Bog vlil novega poguma v trenutku naše bede in si je za to dejanje izposodil nasmeh na obrazu izmučene starke?

Gospod kliče in vabi na to pot tudi mene in tebe, dragi brat, draga sestra. Vendar bi se jaz najraje izmikal z Mojzesovimi besedami ko pravi: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi sedaj ne, odkar govoriš s svojim služab-nikom; kajti imam okorna usta in okoren jezik« (2 Mz 3,10). Lahko bi tudi zbežal kakor Jona v Taršiš, da bi s skril. Pred oči pa mi stopajo besede apostola Pavla, ki pravi v pismu Hebrejcem takole: »Zato – kakor

govori Sveti Duh: če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu, kakor na dan preizkušnje v puščavi, kjer so me vaši očetje preizkušali, me prevarali, čeprav so štirideset let gledali moja dela« (Heb 3,7). Zato bom ostal! Ne bom se izmikal in ne bom bežal. Čeprav grešen, slaboten in nevreden želim biti Tvoj ljubeči glas povsod, kjerkoli bom hodil. Preveč si mi že dal, da bi molčal. Moje življenje naj postane Tvoja beseda. Naj spoznajo, da je to tvoja roka, ti, Gospod si to storil (Ps 109,27). Če pa bi me strl strah pred ljudmi in bi moja usta ostala nema, bi zapravil Tebe, ki si duša moje duše, srce mojega srca in bitje mojega bitja. Umrl bi od žeje zraven studenca večnega življenja.

Stopam na pot in zraven vabim tudi tebe. Skupaj bova zmogla! Za korajžo pa si vzemi-va besede vstalega Gospoda: »Ne bojte se« in: »Glejte, jaz sem z vami do konca sveta« (Mt 28,20).

Ob izviru

6 7

Pa še iz zakladnice cerkvenih očetov:

Blaženost je ... neizrekljivo in nedoumljivo dobro ... tisto Edino, kar je vredno hrepene-nja, vselej enako, nepre� ana radost, večna sreča, o kateri lahko izrečemo vse, kar mo-remo, a nismo o njej povedali nič vrednega. (Gregor iz Nise)

Skušnjava/preizkušnja (gr. peirasmós) ima dvojni smisel: ena se skriva v nasladi, druga v bolečini. Za prvo se sami odločimo in poraja grešne strasti, druga pa je neprostovoljna in strasti uničuje. Prvi se moramo izogibati, za drugo, neprostovoljno, pa si moramo sicer želeti, da nas zaradi naše slabosti ne doleti - če pa nas doleti, jo moramo plemenito prenesti, saj nas očiščuje. (Maksim Spoznavalec)

Ko bi bila sreča, imeti zlato, bi ga Kri-stus dal svojim učencem, ko jim je dal one neizrekljive dobrine. Pa jim ga ni ne samo ne dal, ampak jim je tudi prepovedal imeti. Zategadelj ni le Peter živel v uboštvu, ampak je nanj tudi ponosen ko pravi: »Srebra in zla-ta nimam, dam ti pa, kar imam« (Apd 3,6). (Janez Zlatousti)

Matejev evangelijMatejev evangelij sledi Markovi pripovedi,

jo razširi, uredi in dopolni. Evangelij je na-pisan kot kateheza za kristjane iz judovstva, da bi poglobili in utrdili vero v obljubljenega Mesijo. Ta evangelistov namen je izpostavljen v napovedi Jezusovega rojstva (Mt 1,23), kjer izpostavi svojo središčno teološko trditev, da je Jezus Bog z nami (Emanuel). Osrednji namen Matejevega evangelija je razložiti Jezusovo osebo v kontekstu odrešenjske zgo-dovine. Mateju se zdi pomembno dokazati, da je Jezus obljubljeni Mesija Izraela in da se je z Njim izpolnilo Sveto pismo in Božje obljube (zato toliko navedkov iz Stare zaveze). Izhaja iz predpostavke, da je Jezus Božji Sin. Osre-dnja prerokba v Mt 1,23 pa zagotavlja, da se Jezusova zgodba ne more končati s smrtjo.

S simbolično uporabo števil Matej pou-darja tesno povezanost med staro- in novo-zaveznimi dogodki. Osnovna zgradba Mate-jevega evangelija kot jedro izpostavi število 5: pet velikih govorov, poudari podobnost Mojzesovi postavi, ki jo tvori 5 knjig. Temelj-na novost in revolucionarnost Jezusovega nauka nasproti Stari zavezi je podana ravno v Mt 5, v t.i. antitezah Jaz pa vam pravim (Mt 5,22.28.32.34.39.44). Matej navaja pet hlebov pri čudežni pomnožitvi kruha (Mt 14,17), in pet tisoč navzočih mož; v priliki nastopa pet pametnih in pet nespametnih devic (Mt 25,1-13), gospodar izroči služabniku pet talentov (Mt 25,14) … Število 7 velja v bibličnem izročilu za sveto število in izraža celovitost, dovršenost, popolnost, ki ima lahko svoj izvor

le v Bogu. V zavest prikliče sedem dni stvarje-nja in je zato simbol zgodovine sveta. Matej v zgradbi evangelija število 7 poveže s številom 5: pet delov evangelija tvori s prologom in zaključkom sedem enot. Očenaš pri Mateju ima sedem prošenj (Mt 6,9-13), sedem prilik sestavlja govor o nebeškem kraljestvu (Mt 13), sedemkrat izgovori Jezus »gorje« pismoukom in farizejem (Mt 23,1-29), tudi v Jezusovem rodovniku je prisotno število 7 (3-krat po 14 (2x7) imen). Število 3 označuje kar je Božje in ima simbolično vrednost popolnosti, ki jo Matej pogosto uporablja: 3-krat po 14 imen prednikov v Jezusovem rodovniku (Mt 1,1-17), tri skušnjave (Mt 4,1-11), troje del pravičnosti (Mt 6,1-18: miloščina, molitev, post), trikrat moli Jezus v vrtu Getsemani (Mt 26,36-46), Peter trikrat zataji Jezusa (Mt 26,69-75).

Jezusovo otroštvo (Mt 1-2)Temeljno sporočilo prvih dveh poglavij

je, da je bil Jezus človek (Jud) in hkrati Božji Sin. Rodovnik potrjuje Jezusov zgodovinski izvor, v vrstici Mt 1,18 pa pove, da je bila

»čestitka« nekomu, ki je ali bo srečen, dobi v Jezusovih besedah presežni pomen.

Matejev evangelij je evangelij Božjega pogleda – Očeta, ki vidi na skrivnem in pova-bilo k iskanju Božjega pogleda: »Iščite najprej Božje kraljestvo« (Mt 6,33). V Božjem načrtu smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, svet in greh nam uničuje Božjo podobo v nas. Naše človeško je odpirati se, Bog pa že daje.

Javno delovanje s čudeži (Mt 8-9)Osmo poglavje prvič navaja izraz »Sin

človekov«, v kontekstu trpljenja. Po starodav-ni tradiciji se Sin človekov lahko pojavi šele takrat, ko so okoliščine za to primerne.

Marija noseča od Svetega Duha in s tem reši vprašanje Božjega izvora. Izraelova zgodovina se je začela z Abrahamom in ima svoj cilj v Kristusu, ki je vrh te zgodovine. Modri dobijo na svojem strokovnem področju znamenje rojstva Mesije in spodbudo, da se podajo na pot. Ker se ne upirajo in ker se ne bojijo naporov, dosežejo cilj z velikim veseljem. (Mt 2,1-12)

Začetek javnega delovanja (Mt 3-4)Jezusovo javno delovanje se začne s sku-

šnjavami. Namen skušnjav pa ni samo v tem, da me od nečesa odvrnejo, ampak, da me v nečem utrdijo. Jezusovim skušnjavam sledi pogled v izvor (Mt 4,12-17), da bi se zavedali sedanjega trenutka in pogledali v prihodnost. Jezus se je umaknil v Galilejo, v kraj, ki v zgodovini Izraela ni priznan kot Božji kraj. Problem Izraelcev je tudi v tem, kako sprejeti Jezusa, ki prihaja iz kraja, ki je »Bogu za hrbtom«. Kraljestvu teme je z Jezu-sovim prihodom zadan udarec: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17). Evangelist nas tu povabi, da vstopimo, pridemo k Jezusu in stopimo na pot za Njim. K spreobrnjenju nas vabi Nekdo, ki je najprej brat. In ko se nam začenjajo odpirati oči za brata, postajamo apostoli za druge. Kliče nas v vsakdanjem življenju (kot Simona in An-dreja), ne pričakuje, da spremenimo poklic, ampak da mu damo novo vsebino »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« (Mt 4,19). S tem kar sem, s talenti, ki jih imam – skozi vse to mora sijati evangelij.

Govor na gori (Mt 5-7)Govor na gori je srčika evangelija, srčika

govora pa so izreki blagrov (Mt 5,3-12), ki predstavljajo javni razglas Božjega kraljestva, ki ga oznanja Jezus. Blagor, ki je v Stari zavezi

le v Bogu. V zavest prikliče sedem dni stvarje-

Evangelij

8 9

OdvisnostTako je bilo. Malo prej sva se z Metko

dobili na skypu. Pregledali sva dan, se dogovorili za neke termine, in potem se je pogovoru pridružil še eden in potem še eden (oba fanta). Po tistih obveznih začetnih pozdravih je s strani obeh fantov zavladala tišina. Po nekaj medklicih sva izvedeli, da tipa medtem igrata tarok preko spleta in da res ne gre, da bi se vmes pogovarjala. Pustili sva ju pri miru, meni pa je bilo zanimivo, da sem nekaj minut zatem na stricu Goo-glu dobila med zadetki pod odvisnost tudi odvisnost od igranja iger na internetu (to le kot zanimivost, ne, da bi mislila, da fanta spadata v krog zasvojenih). Priznajte, da na to ne pomislite pod tem naslovom – ali pa vsaj ne na začetku.

Ampak gremo lepo po vrsti. Kaj odvisnost sploh je? Nekateri boste imeli pred očmi takoj narkomane, alkoholike, kadilce ... Vendar je to le en vidik. Po teoriji Sanje Rozman1 se odvisnost deli: - na telesno (kemično) odvisnost: to pov-

zročajo kemična sredstva, ki se na poseben način vključijo v presnovo in zasvojencu postanejo nujno potrebna (odvisnost od alkohola, mamil, cigaret ...).

- ter na psihično (nekemično) odvisnost: zasvojeni z omamljanjem obvladujejo svo-je čustveno življenje in odnose z drugimi,

vedejo se drugače, kot bi se, če zasvojeni ne bi bili. Sem spadajo med drugim odvi-snost od hrane, zasvojenost s spolnostjo, zasvojenost z delom, odvisnost od iger na srečo, odvisnost od nakupovanja, zadolže-vanja in kraje, zasvojenost s sanjarjenjem, televizijo in osladnimi romani, zasvoje-nost z duhovnostjo, odvisnost od odnosov ali soodvisnost.Gre torej za kompleksno vedenje zasvo-

jenega človeka, ki sicer ve, da je določeno ravnanje škodljivo, vendar ga ponavlja in ne more opustiti, ker bi sicer doživel abstinenčno reakcijo. Povzroči lahko telesne spremembe in motnje v vedenju. Prizadene tako člove-

kovo telo (ni samo razvada, ampak gre za bolezen, saj se spremeni struktura in delova-nje možganov), njegovo duševnost, odnose med ljudmi in sposobnost za produktivno življenje.

Probleme odvisnosti (zlasti, kadar govo-rimo o odvisnosti med mladimi) srečamo tako med mladimi, ki jih v odraščanju ovira, utesnjuje in omejuje pretrdo, nasilno, omeje-valno okolje družine, kot tudi med mladimi, ki odraščajo v okolju razvajanja. Odgovora na vprašanje, zakaj nekdo postane zavojen, ni mogoče dobiti. Drži pa, da so vrste odvisnosti samo različni odrazi nesposobnosti soočanja z bolečino življenja. Zdi se, da postaja to že skoraj način življenja. Samopodoba teh ljudi je zelo slaba. »Če bi imel kdo možnost, da bi me pogledal v dno duše, bi se zgrozil, ker sem tako nemogoč!« je tipična ideja zasvojenih. Prepričani so namreč, da so slabi ljudje.

In ukrepanje – potrebna je strokovna pomoč, dokler se zasvojenec sam ne odloči za zdravljenje, dajanje nasvetov ne koristi pre-več. Najboljše ga je v tem primeru poslušati in ga napotiti na primeren naslov.

Fani Pečar

10 – 30 % ljudi je v Sloveniji na poti, da postane ali pa so že zasvojeni.

Odvisnost od alkohola in tobaka je v Sloveniji najpogostejša vrsta odvisnosti. Po alkoholizmu smo prvi v Evropi.

Na Danskem že od leta 2000 zdravijo odvisnike od SMS sporočil. Italijani pa so v študiji iz leta 2004 ugotovili, da je 37% mladostnikov zasvojenih s telefonom in SMS sporočili.

Na Finskem je mogoče kot vojaški na-bornik biti oproščen opravljanje redne vojaške obveznosti zaradi odvisnosti od interneta.

Ciljna skupina preprodajalcev mamil so prvi štirje razredi osnovne šole.

Prejšnji papež je o odvisnosti izdal Cer-kveni dokument z naslovom Cerkev, mamila in odvisnost.

»Jaz ne morem živeti brez tebe!« - Izjava odvisnika.

»Jaz lahko živim brez tebe, pa nočem, ker mi je s tabo lepše!« - Ljubezenska izjava.

1 Sanja Rozman se pri nas dokaj znano ime. Že več kot 20 let je zaposlena na Inštitutu za rehabilitacijo, kjer se posveča zdravljenju nekemične zavojenosti. O tej temi je napisala tri knjige: Sanje o rdečem oblaku, Zaljubljeni v sanje ter Peklenska gugalnica.

Mt 8,18-22 nam pove, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Prvi pogoj je, da sprejmem Jezusa kot tistega, ki lahko v meni tudi kaj spremeni. Postati Jezusov učenec pomeni postati samostojna osebnost, ki sprejema odgovornost. Odločitev, da želim postati učenec, postati osebnost, je prvi korak na poti za Jezusom. Čeprav smo na vijugasti in valoviti poti (Mt 8,23-27), je gotovost, da je Jezus vedno z nami.

Oznanjevanje kraljestva (Mt 10-20)Prihod Božjega kraljestva naznanjajo ču-

deži, prihod kraljestva pa zahteva odločitev: potrebno se je spreobrniti, sprejeti miselnost kraljestva in postati Jezusov učenec. Božje kraljestvo je v bistvu oseben odnos med Bo-gom in posameznikom.

Od Jezusovega spremenjenja naprej je evangeljska pripoved podrejena gibanju proti križu.

Trpljenje in vstajenje (Mt 21-28).Matej teološko poglobi Jezusovo trpljenje:

Jezus trpi kot napovedani Mesija in Božji Sin za spravo človeka z Bogom - tako Judov kot poganov. S svojim trpljenjem Jezus potrjuje resničnost svojih besed, z obuditvijo od mr-tvih pa Oče potrjuje zvestobo svojemu Sinu.

Evangelist sklene evangelij z Jezusovo zapovedjo dvanajsterim, da naj oznanjajo evangelij in naredijo vse narode za njegove učence.

Kdor išče cilj bo ostal prazen, ko ga bo našel. Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi (Nejc Zaplotnik). Povabljeni smo na pot v osebnem odnosu z Njim, ki želi biti tudi s tabo in z mano,saj je Bog z nami. K živemu pa Bogu se ne pride po poti razuma, kot pravi Miguel de Unamuno, marveč po poti ljubezni in trpljenja.

Jana Podjavoršek

Tema: Odvisnost

10 11

viteštvu. Podali smo se namreč na lov za sre-brniki, ki smo si jih za nagrado lahko pridobili v čisto ta pravih viteških igrah. Frančiškovi otroci in mladina smo tekali, razmišljali, navijali, iskali, metali žoge, prižigali sveče, vzdihovali in polnili mošnjičke z denarci.

Medtem ko smo mi bogateli in hiteli slavi naproti, so si naši starši odpočili in si nabrali novih moči skupaj z br. Štefanom Kožuhom, naši mlajši bratci in sestrice pa so imeli polne roke dela s sestro Polonco Majcen.

Po igrah in viteškem obedu je sledil strašni dvoboj med Asižani in Peružani. Neustra-šnega Frančiška Asiškega je na naše veliko razočaranje premagal Andrej Peružanski in ga nato zaprl v ječo. Ker se nismo strinjali z izidom boja, nam je dal na izbiro: Frančiška smo lahko odkupili iz ječe. Vendar nam je to uspelo samo s skupnimi močmi, saj smo imeli le skupaj dovolj srebrnikov, da smo lahko rešili našega svetnika.

Tako smo skupaj z njim ugotovili, da si nismo prizadevali za pravo slavo in pleme-nitost. Vir plemenitosti in bogastva lahko

izvira le iz Boga, zato smo naporen in razburljiv dan zaključili, kot se spodobi za prave viteze, s sveto mašo, ki jo je vodil koprski škof Metod Pirih.

Veseli, novo-postali vi-tezi smo se tako po maši poslovili od srednjega veka in s tem tudi od Vipavskega Križa, domov pa smo odne-sli misel, da smo lahko vsak dan vitezi, vendar le v svojih srcih in v službi Gospoda.

Urška Purg

Sta bila Frančišek in Klara odvisnika?

To je bilo prvo, in moram priznati, dokaj čudno vprašanje, na katerega sem pomislila. Hkrati pa mi je razum neutrudno prigovarjal, da sem na napačni poti razmišljanja. Le kako bi bila lahko Frančišek in Klara odvisna v sodobnem pomenu besede?

Ko danes govorimo o odvisnosti takoj pomislimo na nekoga, ki je odvisen od droge, alkohola, cigaret. Ta pojem razširjamo tudi na odvisnost od hrane, televizije, računalnika, denarja, ugleda, celo na odvisnost od neke osebe. Če pomislim na vse to, potem na hitro pritrdim mojemu razumu. Frančišek in Klara nista bila takšna odvisnika. Toda moj razum kljuje naprej. Postajam vse bolj radovedna. Obhajati me začno različni pomisleki: saj sta Frančišek in Klara bila iz premožnejših dru-žin. Sta bila odvisna od družbenega ugleda, denarja, javnega mnenja?

Frančišek in Klara! Na majavih tleh zdaj stoji lepa podoba o vaju, moja svetnika, če priznam, da sta tudi vidva bila odvisnika. Od-visna od denarja, odvisna od ugleda v visoki družbi, odvisna od ljudi. Bosta še ostala na prvem mestu mojih priljubljenih svetnikov, če nadaljujem svoje razmišljanje, ali naj raje kar končam? Toda Jezus pravi, da resnica osvobaja, da si je zanjo treba prizadevati!

Pred sodiščem mojega razuma se postavim na mesto zagovornika. »Mar nismo vsi odvisni-ki?«, se začne moj zagovor brez prič. Le vpraša-nje od česa ali koga smo odvisni? Biti odvisen, biti v položaju, ko moram drugemu dovoliti, da poskrbi zame. Ko ne zmorem brez njega, ko je moj obstoj zagotovo zapisan propadu, če ne sprejmem pomoči. Že ko se dogaja čudež življenja, je bitje, ki raste v telesu matere, odvisno od nje. Ko se otrok rodi, je njegova odvisnost še

Postani vitez – festival FO in FRAME

Bilo je dne 10. maja, leta Gospodovega 2006, ko smo se v Vipavskem Križu zbrali sami nadobudni, vzneseni in novih dogo-divščin željni mladci in mladenke, stari od nič do sto let. Ta dan smo torej odtavali v daljni srednji vek, saj nas je že ob prihodu, ko smo se nabirali iz vseh vetrov naše male Slovenije, pozdravila pristna srednjeveška glasba, ki je odmevala po ulicah, poklon pa sta nam namenila tudi čisto prava princ in dvorna dama.

Zakaj smo se zbrali? Torej nadobudni, vsi kot smo bili, smo sledili življenjski poti sv. Frančiška, vse od njegove odločitve za vite-štvo in slavo, do njegove spremembe načrta. Po skupni molitvi, pozdravu ter nagovoru sa-mega sv. Frančiška, smo se ob zvoku trobente iz grajskega obzidja celo sami preizkusili v

Frančišek in Klara vabita FO in Frama

vedno popolna. Le kako bi preživel, če ob njem ne bi bilo ves čas njegove ljubeče matere in očeta? In ta otrok počasi odrašča in postaja samosto-jen. Na poti k svoji samostojnosti, pa tolikokrat zapade v odvisnost - ali bolje bi bilo reči v krog medsebojne pomoči in sodelovanja. Tu je vedno nekdo odvisen - vedno je nekdo, ki potrebuje pomoč in vedno je nekdo, ki jo lahko daje.

In vse to sta Frančišek in Klara dobro poznala. Na poti samostojnosti sta našla tudi svojo pot do ljudi in do Boga. Ta njuna pot, pa je daleč presegala okvire takratnega poj-movanja in življenja. Frančišek in Klara sta po dotiku božje ljubezni postala »odvisnika« od Jezusa Kristusa. Hote in zavestno sta se podala v odvisno razmerje, kjer sta svobodno preje-mala in dajala to kar sta v življenju odkrila za svojo življenjsko pot. Dovoliti si biti odvisen od Božje ljubezni je pogumen korak, ki zahteva, da se predaš v polnosti. Frančišek in Klara sta to storila brez pridržkov. Odpovedala sta se odvisnosti od ugleda, odvisnosti od denarja, odvisnosti od tega, kar nas danes velikokrat vleče nazaj: »Ja, kaj bodo pa drugi rekli?« Znala sta reči »ne« odvisnosti takratnega sveta in poiskati novo, višjo obliko odvisnosti, h kateri nas je hotel in vedno znova hoče popeljati tudi Jezus sam. Da s svojo svobodno privolitvijo postanemo »odvisniki« božje ljubezni.

Zagovor pred sodiščem razuma je uspel. Gre za uspeh ali resnico? Ta večni dvom, ki nas velikokrat popelje v odvisnost. A srce čuti, ljubi in ne razmišlja. Moja svetnika, naj vsaj sledim vajinim stopinjam, če že ne znam iti po njih.

Andreja Štunf

12 13

evangelizacije osvobodil. Ne vem, kako naj se vam zahvalim. Čutim, da moram narediti nekaj za številne alkoholike.’ ‘Pričujte o tem, kar vam je storil Bog’, sem mu odgovoril.

…Ko sem leta 1988 na seminarju v Ljubljani

govoril, da vera v Jezusa Kristusa osvobaja od vseh odvisnosti, tudi od odvisnosti od cigaret, se je iz publike dvignila štiridese-tletna gospa, prišla do mikrofona, položila

cigarete in vžigalice na mizo voditelja seminarja in rekla: ‘Odrekam se odvisnosti od cigaret in vas prosim, da vsi molite zame.’ Sledilo je nekaj minut tišine prepojene z molitvijo. In od takrat se mi ta gospa oglasi vsako leto s ponosnim: ‘ Še vedno ne kadim!’

…Lahko bi naštel še mno-

go primerov, v katerih so kadilci po seminarju za evangelizacijo nehali kaditi.

Prav tako pa bi lahko naštel številne ljudi, ki so prenehali biti odvisniki od alkohola.

Med različnimi drugimi metodami osvo-bajanja od odvisnosti in eksistencialno-du-hovno metodo (op. v kateri je zdravnik Jezus Kristus) je v tem, da po slednji ljudje resnično postanejo zdravi, svobodni od odvisnosti in ne samo abstinenti, ki se morajo neprestano paziti. To pa zato, ker sta odvisnost in svoboda »izraza« duhovne ravni človeka.«

Ne verjameš? Ti pomagam?Kaj si pozabil, da ime Jezus pravzaprav

pomeni »Bog rešuje«?!!Po knjigi Ovisnost i sloboda priredil br. Jaro K.

dolgo, kolikor je bilo mogoče. Ko sta bila soo-čena, da je njuna hči narkomanka, nista vedela, kam se obrniti in kako reagirati. »Narkomani smo najboljši manipulatorji in lažnivci,« pravi Silvana in pove, da je starša prinesla naokrog, češ da bo šla na metadon in bo potem vse v redu. Sama je vedela, da je to nadomestna droga, onadva pa ne. Kmalu je mama videla, da tudi z metadonom ne bo nič. Ker ni mogla gledati hčerke, ki je pred njo umirala, jo je v svoji nemoči postavila na cesto.

Droga je Silvani dajala občutek svobode, ki jo je razumela tako, da lahko počne kar hoče,

da ji nihče nič ne more. Pozneje je seveda spoznala, da se je zmotila. Opazila je,

da se od realnosti začela odmikati že zelo majhna. »Zelo hitro sem začela bežati. Droga mi je ponudila odmik, s tem da sem lahko občutila lažen občutek svobode. Najbolje mi je bilo, ko nisem ničesar čutila. Toda potem

se naenkrat ujameš v svoj svet, v svojo lastno iluzijo. To je svet, kjer se čutiš

varnega, saj se te nič ne more dotakniti. Toda resnica, ki vam jo bo povedalo zelo

malo ljudi, je, da ko si sam, te prevzamejo grozni občutki. Takrat sem bila soočena z neko realnostjo, ki sem jo hotela čim prej pozabiti. Zato sem jemala vedno več droge in trenutki zavedanja so bili bolj redki. Toda resnica je, da sem bila vedno sama.«

Kaj je predstavljajo mejnik v njeni odlo-čitvi, da je rekla drogam ne. Silvana pravi, da se je v občutkih samote spomnila na Boga in takrat se je rodilo tudi upanje. Pravi, da je eden takih močnejših trenutkov prišel po Božji volji in vedela je, da je življenje nekaj več in da je prav, da ga še enkrat občuti, zato se je odločila za vstop v komuno.

Odločitev, da boš stopil na eno pot, ki se ti zdi tisti trenutek nemogoča, je težka, pravi

V imenu Jezusa…Odvisnost, zasvojenost je bolezen, bolezen

človekovega duha: pomanjkanje življenjske-ga smisla, zasužnjenost z grehom, izguba svobode in dostojanstva. Kdor se hoče rešiti iz njenih pogubnih spon, se mora obrniti na »pravi naslov«: samo moč Jezusa Kristusa lahko popolnoma osvobodi človeka in ga usposobi za ži-vljenje v ljubezni – vse ostalo so samo bolj ali manj uspešni približki.

Pa sploh verujemo, da nas Jezus Kristus po Svetem Duhu lahko ozdravi?!

Te dve preprosti pričeva-nji vzeti iz knjige Tomislava Ivančića Ovisnost i sloboda (Teovizija 2000) naj bosta pomoč naši neveri.

»Po nekem seminarju v Splitu me je poklical gospod petdesetih let. Povedal mi je, da je že dolgo alkoholik in je bil povsem obupan, ker ni videl izhoda. Takrat pa so mu plakati, ki so napo-vedovali seminar za evangelizacijo Cerkve, posvetili v življenje kot možnost za rešitev. Udeležil se je seminarja. Poslušal je in v sebi doživljal, kako ga nekaj hrabri in mu daje upanje, da tudi on lahko postane svoboden. ‘Začel sem moliti in verjel sem to, kar sem molil’, je rekel po telefonu. ‘Prišel sem domov in prvič opazil, da me steklenica z alkoholom sploh ne privlači. Nisem mogel verjeti. Misel, da bi posegel po alkoholu, mi je vzbujala gnus. Takrat sem doumel, da me je Bog s pomočjo

Znamenje časa

Zaradi droge sem pozabila, kdo sem

Po vsem svetu uživa droge 200 milijonov ljudi, med njimi je 40 milijonov odvisnikov. Tudi v Sloveniji številka narašča. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja sta v Sloveniji 2902 odvisnika, kar je 142 več kot leto poprej. Zastrašujoč pa je tudi podatek, da ima najmlaj-ši med odvisniki le 12 let. Pekel, ki ga prinašajo droge, lahko najbolje predstavijo tisti, ki so ga preživeli. Trenutki omame so kratki, povratek v realni svet pa boleč in težak. Silvana nam je predstavila svojo pot v novo življenje.

Že v osmem razredu je začela uživati alkohol, cigarete, marihuano in v srednji šoli je uporaba teh sub-stanc samo naraščala. Je bila kriva le družba, v katero je Silvana zahajala? »Po eni strani te družba res pritegne, toda jemanje drog izvira iz nezadovoljstva življenja. Moje nezadovoljstvo se je izkazala tako, da sem sama iskala takšno družbo. Družbo enako mislečih ljudi, tako da sem bila delček, ki je pripomogel tej družbi, da obstaja.«

Dolgo časa ji je svojo zasvojenost uspelo skrivati pred starši. Droge so bile takrat tabu, v družbi niso veliko govorili o njih. Mama je za njeno odvisnost izvedela od prijatelja. Neko noč je bila Silvana presenečena, zakaj ob enih zjutraj gorijo luči v hiši. Ob vstopu v stanova-nje sta jo starša zasula z vprašanji češ, kaj sva storila, da imava sedaj narkomanko. Nista ji dala možnosti, da bi se pogovorili. Tak način je bil zanjo le potrditev, da doma res nimam kaj početi. Sedaj mame in očeta ne obsoja, nič nista kriva, pravi. Toda oči sta si zatiskala tako

V svetlobo

da ji nihče nič ne more. Pozneje je seveda spoznala, da se je zmotila. Opazila je,

da se od realnosti začela odmikati že

lastno iluzijo. To je svet, kjer se čutiš varnega, saj se te nič ne more dotakniti.

Toda resnica, ki vam jo bo povedalo zelo

droge, lahko najbolje predstavijo tisti, ki so ga preživeli. Trenutki omame so kratki, povratek v realni svet pa boleč

stanc samo naraščala. Je bila kriva le družba, v katero je Silvana zahajala? »Po eni strani te družba res pritegne,

nadaljevanje na str. 17

14 15

NaravaKdo ne pozna pesmi sv. Fran-

čiška, v kateri se na naravo in kar je v njej obrača z besedami brat in sestra. Kako globoko spoštovanje Božjega stvarstva.

Kakšen pa je naš odnos do vsega kar nas obdaja. Žal zelo daleč od Frančiškovega! Name-sto da bi v naravi videli božje stvarstvo, jo izkoriščamo preko vseh razumnih meja, ob tem pa pozabljamo na to, da bi tudi zanamci radi živeli na »zelenem« planetu. Odvisni smo od narav-nih bogastev, ki so nam bila dana tudi zato, da lahko preživimo.

Bolj kot takšen splošni pogled, pa je pomemben naš osebni od-nos do narave. Kako žalostno je opazovati v naravi, kako malo-maren je naš odnos do nje. Samo malce s poti stopimo v gozdu ali v planinah, pa že ležijo povsod ostanki civilizacije in neciviliziranih ljudi (polivinil vrečke, prazne plastične steklenice, prazne pločevinke, …). Žal ne razumem tega, kako lahko nekdo nosi s seboj pijačo in ko jo spije, odvrže prazno plastenko, ki stisnjena ne zavzame v nahrbtniku skoraj nič prostora in praktično nikakršne teže. Kakšen »ljubitelj« narave pa je to.

A to lepo in čisto naravo potrebujemo, da si tam spočijemo, da si ob njenih lepotah napol-nimo notranje baterije, da se lažje spoprimemo s težavami vsakdana.

Začnimo pri sebi in poskrbimo, da mi ne bomo tisti brezvestneži, ki pozabljamo, kako pomembno je čisto okolje za naše življenje, na konec koncev za naš obstoj.

Potem bomo lahko s sv. Frančiškom peli: »Čudovita si sestra narava in vse kar je s teboj povezano«.

Matjaž Maležič

Pomembno je, da sem povezan s Kristusom, ker sem njegov oznanjevalecV pogovoru vam predstavljam br. Marjana Potočnika, letošnjega novomašnika, ki s svojim življenjem že pričuje o Frančiškovi preprostosti. Doma je iz Ško� e Loke, iz župnije sv. Jakoba …

Če se ozreva nazaj, ostaja kakšen spomin iz otroštva?

Izhajam iz verne družine. Ostaja mi v spo-minu, da smo skupaj hodili k maši, ob večerih molili in skupaj delali. To so takšni lepi spomi-ni, ki so me gotovo zaznamovali.

Postal si Frančiškov manjši brat. Kdaj, kje in kako si se srečal s kapucini ter s sv. Frančiškom?

Najprej sem se srečeval s kapucini, ki živijo in delujejo v Ško� i Loki, v naši župniji. Brate sem srečeval, ko so hodili na pastoralno pomoč v našo cerkev in sem bil kdaj tudi pri njih pri maši. S Frančiškom pa sem se srečal v srednji šoli in kasneje, ko sem začel odkrivati svoje življenjsko poslanstvo.

Končal si srednjo živilsko šolo …Zatem sem naredil pripravništvo, nato pa

opravil civilno služenje vojaškega roka v bol-niški župniji, kjer sem pogosto dobil potrditev svoje poklicanosti.

Se malo ustaviva pri služenju vojaškega roka?To je bilo zelo lepo obdobje v mojem

življenju, ki me je duhovno bogatilo. Bolnica je kraj, kjer lahko doživiš marsikaj: na eni strani veliko zaupanje v Boga, po drugi pa razočaranje, stisko, zakrknjenost. To je tudi kraj soočenja s smrtjo.

Verjetno je k tvoji odločitvi, da postaneš Frančiškov brat pripomoglo še kaj?

Nagovarja me življenje v skupnosti in v preprostosti. Moja poklicanost se je postopo-ma potrjevala v bratskem življenju.

Nagovarja me Frančiškova radikalnost in odločnost. Ko je spoznal, kaj Bog pravzaprav hoče od njega, je zapustil svet in se ga močno oklenil.

Kako si izbiral svojo življenjsko pot in se odločal?Trikrat sem se udeležil ignacijanskih

duhovnih vajah pri sestrah uršulinkah. To je bila pot, ki sem jo prehodil in na njej odkrival svoje poslanstvo. Bilo je tudi težko, ko se je bilo treba soočiti s konkretno odločitvijo in reči da.

Zakaj se ti zdi, da je odločitev težka?Ker ima vsak človek svoje predstave o

življenju, pravzaprav eno ozko zagledanost, ko pa zaslišiš Božji klic se moraš osvoboditi tega in mu slediti.

Intervju: br. Marjan PotočnikBožje stvarstvo okrog nas

16 17

Imaš kakšno življensko vodilo?Ob diakonskem posvečenju sem si izbral

besede: Kar koli vam reče, storite (Jn 2,5). Te Marijine besede se mi zdijo pomenljive. Ona je z Jezusom najbolj povezana in ve kaj je za nas dobro.

V jeseni si imel večne zaobljube …To je bil močan trenutek, ki sem ga doživel

kot umiranje samemu sebi nato pa sem začutil sproščenost in mir. Imeli smo dobro enome-sečno pripravo s frančiškani in minoriti.

Kako doživljaš povezovanje med minoriti, frančiškani in kapucini?

Mislim, da je zelo lepo, če se razumemo. Povezovanje gradi edinost med nami. Smo ena velika, raznolika Frančiškova družina.

In kaj te nagovarja v evangeliju, da ga želiš živeti po zgledu sv. Frančiška?

Preko evangelija nam na poseben način govori Bog. Mislim, da smo poklicani, da vedno znova odkrivamo Božjo voljo in mu sledimo.

Pripravljaš diplomsko nalogo iz oznanjevalnega dela Štefana Balažica. Kaj te nagovarja v njegovem delu?

Štefan Balažic je bil dolgoletni kapucinski provincialni predstojnik. Bil je zelo dejaven na raznih področjih oznanjevalnega dela. Moč za svoje delovanje je črpal v molitvi.

Si v veliki družini svetih iz vrst kapucinov izbral kakšnega priprošnjika pri Bogu?

P. Pij je bil mož molitve, vztrajnosti v molitvi; veliko je spovedoval in tudi veliko trpel. Vse njegovo življenje je bilo ena velika daritev.

Še misel za konec…Zaupajmo v Gospoda in vse gradimo v

odnosu z Njim. Potem tudi odločitev ne bo težka in življenje bo postalo lepo.

Marjan, na poti duhovništva ti želim veliko lepega. Naj te varuje in blagoslavlja dobri Oče!

Pogovarjala se je Jana Podjavoršek

Naredil si odločitev in se odločil za življenje v skupnosti. Kaj te je pri samem Frančišku tako nagovorilo, da si vse zapustil in šel na pot za Njim po njegovem zgledu?

Frančišek je imel zelo globok odnos z Go-spodom. To je temelj na katerem je gradil. Nato so prišli tudi drugi in želeli živeti tako kot on.

Kako pa so doma sprejeli tvojo odločitev?Mojo odločitev so lepo sprejeli, brez večjih

problemov. Mislim, da je tu vedno potreben tudi nek proces sprejemanja Božje volje.

Končal si srednjo živilsko šolo in si tako na nek način skrb za telesno hrano zamenjal s skrbjo za duhovno hrano? Na katerem področju pa misliš, da manjka duhovna hrana današnjemu človeku?

Mislim, da so pomembni majhni koraki. Molitev, zvestoba molitvi, kakor tudi zakra-mentalno življenje je za vsakega človeka zelo pomembno.

Mladi danes velikokrat zaidejo na pot odvisnosti …Odvisnost je navzoča v različnih oblikah.

Rešitev vidim v karitativnem delu, da se človek obrne k sočloveku.

Ti si že naredil svojo življenjsko odločitev. Pri mladih pa vidim, da tako težko naredijo kakšno odločitev. Kako jih vzpodbuditi k življenjskim odločitvam?

Mi, ki smo naredili odločitev, nagovarjamo najprej s svojim zgledom, šele nato z besedo. Odločitev zagotavlja Božji blagoslov in varstvo.

Večkrat si bil na romanju v Assisiju. Kaj ostaja?Veselje, pesem, sproščenost, skupen cilj,

povezanost med seboj in z Bogom.

Na romanjih v Assisiju se veliko poje. Te katera pesem posebej nagovraja?

Nagovarja me pesem »Nihče ne ljubi te kot jaz«. Jezus nas popolnoma pozna, mi pa moramo vseeno prihajati k Njemu, da mu povemo, kaj se dogaja z nami. Pomembno je, da gojimo odkrit odnos z Njim.

Nova maša je pred vrati. Izbral si si novomašno geslo. Nam ga lahko zaupaš?

Izbral sem si besede, ki jih je zapisal apo-stol Pavel Filipljanom: Živeti je zame Kristus.

(Flp 1,21) Geslo je že samo po sebi zgovorno in sem si ga izbral kot vodilo na poti mojega duhovniškega poklica. Zelo pomembno je, da sem povezan s Kristusom, ker sem pravzaprav njegov oznanjevalec. Ta povezanost z Njim je pomembna tako zame, kakor tudi za vsakega kristjana.

Si v neposredni pripravi na prejem zakramenta svetega reda. V čem vidiš smisel tega zakramenta?

Ta zakrament nas še bolj okrepi in tesneje poveže s Kristusom.

Je morda prisoten tudi strah, ko stopaš na pot duhovništva?

Strah je prisoten. Mislim pa, da smo po-klicani, da zaupamo v Gospoda, ki nas kliče na to pot.

Si si v osemletnem obdobju spoznavanja življenja bratov kapucinov in Frančiškove duhovnosti začrtal smernice, kako boš to uresničeval?

Nagovarja me delo z bolnimi in trpečimi. Mislim, da če živim redovniški poklic v pol-nosti oz. si za to prizadevam, potem lahko kjerkoli sem in kamorkoli grem prinašam tudi tega duha.

Silvana. Prvi mesec v komuni je zelo zanimivo, vse je novo, vse se prebuja. »Življenje ti pokaže nek okus zato, da se boš boril za te trenutke. Kajti ko pride drugi mesec, se vse šele začne,« se spominja. In kateri koraki so bili na poti najbolj naporni? »Najtežje sem sprejela to, da je droga iz mene naredila osebo, ki nisem. V bistvu sem bila že tako daleč, da sem sebe pozabila, nisem več vedela, da sem dobra, da rada pomagam drugim.« Najbolj grozno je torej odkrivanje lasnega jaza in soočanje s samim seboj.

»V komuni v šoli življenja sem se morala soočiti z vsem, kar človeka naredi človeka. Droga me je naredila nečloveka,« razlaga Silvana. Njena osebna rast je vključevala tudi rast njene družine. Starši so imeli možnost obiska in od začetka je bila bolj zaprta, starša sta se ji zdela tujca. Začeti so morali znova, kot da bi bili le znanci, ki zače-njajo skupno pot. V komuni je prišlo obdobje, ko se je spomnila vsega, kar jima je storila, zbudila se je slaba vest in jo razžirala. Najprej je morala odpustiti sebi, to je bilo najbolj boleče obdobje v komuni. »Čutila sem, kar so čutili starši, ko so me gledali doma. Ob naslednjem obisku sem se jima opravičila in ju prosila odpuščanja. Tisti trenutek se je začel graditi odnos, ki je danes zasnovan na vrednotah in razlika je sto odstotna,« pripoveduje Silvana, ki sedaj živi resnično svobodno in neodvisno življenje. Sedaj je ozdravljena in srečna. Njena zgodba je zgodba s prigaranim srečnim koncem.

Droge so del sodobne družbe, tudi sloven-ske. Silvanina zgodba je ena od mnogih, le sre-čen konec ni tako zanesljiv. Iz nje se moremo veliko naučiti, zato se ji zahvaljujem za iskreno izpoved in ji, tako ko vsem ozdravljenim, z velikim občudovanjem do njene moči, ki jo je potrebovala, želim vse dobro. Beg v omamo ni nikoli rešitev, je le strašanski zaplet, ki ga rešijo le najmočnejši posamezniki.

Mateja Feltrin Novljan

nadaljevanje iz str. 12

18 19

in usmerijo proti cilju. Če le teh ni, se voda v njej razlije in nastane močvirje – ki zato, ker stoji, prej ko slej postane nič kaj prijetno dišeča mešanica blata, odmirajočega rastlinja in postane vode. Meje, bregovi so za reko življenjskega pomena – le znotraj njih lahko priteče do morja. In še eno skrivnost nosi reka v sebi: ko pride v sotesko, kjer se njena bregova močno približata drug drugemu, voda v tej navidezni utesnjenosti najde tretjo pot – začne poglabljati strugo.

Naj ti pojasnim, zakaj mi je ta primerjava z reko tako dragocena. Vedno trdneje sem namreč prepričan, da bomo otroke in mla-de, ki jih spremljamo na poti za Jezusom, najlažje obvarovali pred različnimi oblikami zasvojenosti, če jih bomo učili odpovedi, če jim bomo postavljali meje, če si bomo upali biti do njih tudi zahtevni. Pot do ljubezni na-mreč vodi preko svobode. Svoboden pa lahko človek (p)ostane le, če zmore reči »ne« vsemu tistemu, kar ga ovira na poti do cilja.

Da ta moja misel niti ni povsem zgrešena mi potrjuje tudi gospod Bogdan Žorž, ki piše, da so mnogi vstopili v svet odvisnosti od drog prav zaradi razvajenosti. Otrok, mladostnik, ki se mu nikdar ni bilo potrebno ničemur odpovedati, ki je dobil vse, kar si je zaželel, ki je vedno na lahko šel skozi življenje, ni usposobljen, da bi se uprl ponudbam smrti, ki ga mamijo »zavite v pisan, prijetno dišeč ovoj«. In ko seže po njih…

Animator/ka, programi, ki jih sooblikuješ, naj bodo zahtevni. Od udeležencev zahtevaj veliko, še več pa jim daj! Ker imaš otroke in mlade rad/a, jim omogoči tudi rast v svobodi: postavljaj jim meje in vztrajaj pri tem, da se jih držijo. Ljubezen namreč ni našminkana beseda, ki bi v dimu trave lebdela med nami – je odločitev, garanje, odpoved … in seveda nepopisna sreča. Skupaj z Njim, ki ga hočemo oznanjati!

br. Jaro Knežević

Odvisnost in svobodaAnimator v boju za svobodo

Kaj ti najprej pride na misel, ko slišiš besedo »odvisnost«? Odvisnost od prepovedanih drog, alkohola, interneta, okoliščin življenja, staršev, Boga, …?

Ja, dejstvo je – naj ti bo všeč ali ne – da sva odvisna. Stvar na prvi pogled niti ni ne vem kako spodbudna, a vendar se v besedi »odvi-snost« skriva veliko več kot zgolj zasvojenost z različnimi drogami. Odvisnost v svojem bistvu ni zgolj nekaj negativnega. Lahko gre namreč za stanje, v katerem nekdo drug skrbi za del mojih življenjskih potreb: odvisen je otrok od staršev, bolnik od osebe, ki skrbi zanj, prijatelj od prijatelja, … In končno je tu tista temeljna odvisnost, ki jo v veri vsak dan z veseljem izpovedujeva: odvisni smo od Boga, ki sleherni trenutek skrbi za nas in nas vzdržuje pri življenju. Naj te v potrditev le-pote te »božje odvisnosti« spomnim na nekaj utrinkov iz pesmi, ki mu jih prepevava: »čas življenja, je v tvojih rokah…«, »ve za vse moje potrebe, sleherni trenutek svojega življenja njemu le rad bom sledil…«, »prepuščam se ti, tako varen sem s teboj«…

Obstaja torej velika razlika med odvisno-stjo in odvisnostjo! Ena je z ljubeznijo vtkana v naše življenje in nam prinaša svobodo, razvoj in rast, druga pa je uničujoči ples teme, ki podira, lomi, uničuje. V to temno plat odvisnosti ne sodijo samo droge, ampak se na »črni listi« lahko znajdejo tudi odnosi med nami, v kolikor jih začne voditi egoizem: materialna odvisnost žene od moža, odvi-snost delavcev od delodajalcev, siromakov od bogatih…

Kot kristjana se najprej še malce zadrživa pri odvisnosti od Boga. Človek je bitje, ki

nima sam v sebi lastne trdnosti. Pravzaprav je vsak trenutek, ki ga živiva ena sama ne-gotovost – če se seveda zanašava nase. Naša usoda in hkrati naša sreča je, da smo – tako kot vse drugo ustvarjeno – odvisni od Boga. On je naš temelj, izvir in garant, da se bo vse dobro izteklo! Zato je vera vedno najprej ponižno priznanje, da sem »božji odvisnik«. Pa ta odvisnost ni nič zastrašujoča ali zasu-žnjujoča. Izročamo se namreč v roke Boga, katerega edina želja je, da bi bili svobodni, ljubljeni in srečni.

Gospod pa nam hkrati, ko skrbi za vse naše potrebe, pušča svobodo, da na to njegovo ljubečo skrb odgovarjamo ali pa ne. Imamo možnost, da od njega samo prejemamo in ničesar ne dajemo. Toda, takoj, ko se človek odloči, da ljubezni ne bo vračal, da svojega srca ne bo odpiral velikemu Darovalcu, se zanj zgodi usoden »edenski« preobrat. Pre-šernov »ne vedel bi, kako se v strup prevrača, vse, kar srce si dobrega obeta …« postane tudi naša grenka izkušnja. Takoj, ko se odločim končati z odvisnostjo od Gospoda Boga, zač-nem hlastati po drugih »sidrih«, ki bi lahko umirila moj krhki čolnič na razburkanem morju življenja. In tukaj vstopijo v življenje maliki – lažne gotovosti, ki povzročajo temno odvisnost, suženjstvo, zasvojenost. Toliko različnih imen nosijo: denar, uspeh, spolnost, heroin, zabava, alkohol, uživanje, moč …

Dovolj »teorije«! Preden pa se ozreva na konkretne izzive s področja odvisnosti, naj na kratko povzamem prvi del tega dana-šnjega zapisa: Odnos z Bogom je edina pot do prave svobode! On je edini resnični ščit pred odvisnostjo v pomenu zasvojenosti, zasužnjenosti!

Upam, da se boš strinjal/a, da so vsi otroci in mladi, s katerimi se srečujeva na tak ali drugačen način izpostavljeni skušnjavi, da

bi svoje življenje odprli ponudbam, ki ne prinašajo nič dobrega. Misel našega brata, papeškega pridigarja Rainera Cantalamesse, da je televizija kakor trojanski konj, ki prihaja kakor darilo, v sebi pa skriva sovražnika, ki se ponoči prikrade v naše življenje in ga začne uničevati, bi rad posplošil tudi na mnoge druge ponudbe modernega sveta. Prebivalci našega ljubega planeta smo večinoma že od malih nog bombardirani s ponudbami, ki ne izboljšujejo kakovosti našega življenja, ampak nas delajo vse bolj odvisne, zasvojene. Naj gre za agresivne jumbo plakate ob cestah, duha ubijajoče vsebine na TV in radiu, kilograme natisnjenih reklam v poštnem nabiralniku, vabljive izložbe ali polne hladilnike, spam na medmrežju ali zgolj prenatrpan urnik dan za dnem. Znotraj vse te moderne džungle se hi-tro zgodi, da pozabimo, kam smo pravzaprav usmerili svoje življenje in kaj je tisto, kar si globoko v srcu zares želimo.

Morda ti bo pri animatorskem delu lahko kdaj koristila tudi podoba, ki sem jo pred petnajstimi leti srečal na tečaju o temeljnih človeških vrednotah. Govorili smo o svobodi in o mejah, ki jih moramo postavljati najprej sebi, potem pa tudi tistim, ki jih vzgajamo, da bi lahko (p)ostali svobodni.

Naše življenje je podobno reki. Vse od iz-vira do izliva potrebuje bregove, da jo omejijo

Naveza velikodušnosti

20 21

V Tvojo hišo Marija, naša mati M. KnezM. Knez

22 23

Duhovne vaje na Brinjevi gori, 31. marec – 2. april 2006

FRAMA, mladina, ki sledi zgledu svetega Frančiška Asiškega, se je zbrala na duhovnih vajah na Brinjevi gori, ki jih je vodil p. Andrej Feguš.

30 nadebudnih framašev se nas je od petka do nedelje ubadalo s pogledom na odnose. Odnose, ki so bili tema minulih duhovnih vaj, smo razčlenili na odnose s stvarstvom, odnose med seboj, s svojimi prijatelji, znanci, z dru-žinskimi člani …, na odnos s samim seboj in na odnos z Bogom. Na osnovi fi lma Reševanje vojaka Ryana, smo razmišljali o značilnostih odnosov v ekstremnih trenutkih življenja in jih primerjali z odnosi, ki jih živimo dan za dnem, v utečenem vsakdanu.

Del sobotnega popoldneva smo name-nili spoznavanju čudovite okolice, ki nas je s pomočjo svežega spomladanskega sonca utrudila, da smo zvečer lažje zaspali. Tisti, ki neradi prespimo jutra, smo se v nedeljo zjutraj prepustili še jutranjemu prebujanju narave in se tako še bolj zbližali s prijatelji in Bogom ter Njegovim stvarstvom.

Čas, ki smo ga skušali zanemariti, nas je kljub vsemu pregnal nazaj v naše šole, fakul-tete, službe. Vendar nič ne de, čas hitro teče in

svet je tako majhen (sploh ta naša ljuba Slove-nija), da se gotovo spet kmalu srečamo.

Nada Pernek

Romanje v Assisi (25. – 29. april 2006)

Sredi marca nas je veselo presenetila novi-ca, da smo ravno mi tista srečna družina, ki je bila izbrana za romanje v Assisi, v spremstvu bratov kapucinov.

Otroci so lani z veseljem poslušali šmar-nice o sv. Frančišku, zato so bili še toliko bolj navdušeni nad tem, da si bomo ogledali kraje, kjer je ta svetnik hodil.

Končno je prišel 25. april, ko smo krenili na pot. Takoj na začetku nas je prijazno pozdravil br. Stane. Pot smo začeli z jutranjo molitvijo in predstavitvijo vseh romarjev. Sledila je ne-kajurna tišina, da bi nadomestili prezgodnje vstajanje. Po postanku v Pomposi se je veselo razpoloženje na avtobusu začelo dvigati in pesem ob zvokih kitare nas je napolnila s Frančiškovim duhom.

Preden smo prišli v Assisi, smo se ustavili na Monte Casale, kjer so bili otroci posebej z bratom Milanom in s Fani, ki sta jim za vseh pet dni pripravila prijeten programček, da so bili ves čas zaposleni in jim ni bilo dolgčas.

Zvečer smo se nastanili v centru Tau, ne-daleč od Assisija.

Naslednji dan smo se odpravili na kraj, kjer je bil sv. Frančišek rojen. Ob zgodbah o sv. Frančišku so se nam pojavljala mnoga vpra-šanja in br. Stane nam je z veseljem pomagal pri iskanju odgovorov. V cerkvi sv. Rufi na smo si ogledali krstni kamen, pri katerem sta sv. Frančišek in sv. Klara postala Božja otroka in ob njem obnovili krstne obljube. Na trgu ob cerkvi Marije Velike smo se spomnili dogodka iz Frančiškovega življenja, ko je vse, kar je imel - tudi obleko – vrnil očetu in se odločil, da bo odslej za očeta klical samo še nebeškega Očeta: Oče naš, ki si v nebesih... Postavilo se nam je vprašanje četrte Božje zapovedi: Je Frančišek ravnal v skladu s to zapovedjo? Tu smo zapeli

Mladi iz župnije Ptuj – sv. Ožbalt

Mladi v naši župniji se srečujemo v različnih skupinah. V župniji sta dve mladinski skupini. Srednješolci od sv. Ožbalta se dobivamo ob torkih zvečer. Če se zberemo vsi nas je kakšnih deset. Večina mladih iz te skupine smo anima-torji in večkrat pomagamo na duhovnih vajah, oratoriju in še kje. V letošnjem veroučnem letu smo pripravili Miklavževo igrico za otroke, s katero smo razveselili kakšnih dvesto otrok in njihovih staršev. Marsikdaj v skupini pade ka-kšna resna debata ob različnih temah. Navadno si enkrat na mesec ogledamo kakšen zanimiv fi lm. Zaščitni znak skupine pa je vroča čokolada, na katero radi gremo po srečanjih. Mladinska skupina na naši podružnici sv. Leopolda pa se srečuje vsako sredo zvečer. Poleg veroučnih tem, ki jih obravnavamo na srečanjih, se tudi potrudimo, da kdaj naredimo še kakšno dobro delo za Leopoldovo cerkev. Letos smo tako izdelovali darilca za materinski dan.

Ko govorimo o mladih v naši župniji bi bil hud prekršek, če ne bi omenili skavtov. V skavtskih vrstah je namreč kar lepo število mladih iz naše župnije. Popotniki in popotni-ce, se navadno srečujemo ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa kadar smo doma, pri deveti maši igramo kitaro in pojemo. Novembra smo bili na jesenovanju, še v istem mesecu smo kuhali na vseslovenskem vikend srečanju skavtskih voditeljev naše starostne skupine. Sredi decembra smo skupaj z drugimi skavti ponesli luč miru na Kredarico. Konec febru-arja smo se odpravili na zimovanje v Leskovec v Haloze, ob koncu marca smo na Škofl jici pri

Ljubljani pomagali pri organizaciji vsesloven-skega orientacijskega tekmovanja z imenom Bolfenk. Na cvetno nedeljo smo pred cerkvijo prodajali presmece (butare), ki smo jih izdela-li sami. S tem smo zbirali sredstva za poletni potovalni tabor. V prvi polovici avgusta se namreč odpravljamo na Kreto.

Zelo živa je tudi skupnost skavtskih vodi-teljev (SKVO), ki trenutno šteje osemnajst čla-nov. Dobivamo se dvakrat na mesec ob petkih zvečer. Na vsakem srečanju imamo duhovno misel, kot potnico za domov pa vedno dobimo še odlomek Božje besede in kakšno molitev. Na srečanjih večino časa posvetimo načrtovanju in refl eksiji o delu po različnih skavtskih sku-pinah. Seveda pa se najde tudi čas za »neobve-zno skupno bivanje« Jeseni smo se odpravili na načrtovalni SKVO vikend, februarja smo bil skupaj z mariborskimi in celjskim skavti na zimovanju na Pohorju, čez vikend ob beli nedelji smo pri sv. Ani v Halozah organizirali dvodnevno srečanje za vse skavte iz našega stega. Večina od nas pa se bo v začetku avgusta odpravila na »Glej daleč« tj. na vseslovenski tabor skavtskih voditeljev.

Prek kratkim je v naši župniji začela de-lovati tudi predzakonska skupina, v katero je trenutno vključenih sedem parov, ki se pripra-vljajo na poroko. Nekaj mladih v naši župniji vodi tudi skupino Frančiškovih otrok, ki se ob sobotah srečujejo v Novi vasi. Vsako leto sodelujemo na ptujskem oratoriju, ki ga sku-paj organizirajo vse tri ptujske župnije. Radi se udeležujemo tudi pevskih koncev tedna v Kančevcih, v letošnjem letu smo se udeležili tudi obeh vikendov Naveze velikodušnosti.

Vsi skupaj si želimo, da bi bila župnija še naprej naš drugi dom in da bi nam Božja ljubezen pomagala, da bi bila naša življenja bolj polna, bolj sijoča.

mladi iz Ptuja

To smo mi Mozaik

24 25

Drava in tam zraven je bil kar precej blaten gozd. Odrasli volčiči smo se razdelili v dve skupini in se odpravili na dve točki v tem gozdu. Naših pet novincev je seveda pred obljubami moralo pokazati, če znajo volčičje zakone, molitev, obljubo in mojstrske besede. Vsi so se odlično izkazali. Tam smo bili še nekaj časa, nato pa so pričele prihajati skupine starejših skavtov. Bile so štiri skupine in vsaki so se na poligonu, ki so ga pripravili stari volki, pridružili po trije volčiči. Nove skupine so se odpravile naprej po poti izziva, na kateri smo se izjemno zabavali.

Naenkrat smo v daljavi zagledali oranžne majice, in glej, bili so voditelji. Šli smo do njih. Prišli smo do potoka, iz brega na breg so bile napeljane vrvi in vsakem bregu so stali vodi-telji. To je bil res velik izziv. Nadeli smo si neki pas, voditelji so nas pripeli s karabini na tiste vrvi, mi pa smo morali po vrvi prečkati reko. Ko smo vsi iz skupine prišli čez, smo strumno odkorakali naprej.

Dolgo časa smo hodili, preden smo našli Baluja, ki nas je pričakal s slabo novico. Jaz sem bila v zadnji skupini, ki se na srečo ni iz-gubila. Vse ostale skupine pred nami pa so, saj je neki domačin prestavil znamenja. Voditelji so odšli po njih z avtomobili in vsi smo bili spet skupaj.

Prišli smo do naslednje točke, kjer smo se volčiči spet ločili in z našimi voditelji odšli proti cilju, sv. Ani. Ta teren smo že poznali, saj smo tukaj lani imeli poletni tabor. Na cilj so prišli še ostali skavti. Imeli smo kosilo. Sledil je prosti čas. Nato smo imeli preverbo plenov in Skalo posveta, kjer so stari volki podelili ujete plene.

pesem Nek trgovec je sina imel, ki se je lepo ujemala z vsebino tega dne. Zopet smo do-bili evangeljski odlomek, ob katerem smo se poskušali osredotočiti na svoje življenje in na Boga. Tema tega dne je bila: Znova se lahko rodiš, kar smo poudarili tudi z večkrat zapeto pesmijo s to vsebino.

Prepevali smo vsepovsod. Brat Stane je imel ob sebi ves čas kitaro in tako smo v duhu Frančiška od same sreče in veselja, da živimo v Božjem varstvu, peli pred cerkvami, na ulicah, na avtobusu, v cerkvah ...

Obiski različnih krajev našega romanja so potekali glede na Frančiškovo življenjsko pot. Potem, ko smo spoznali, kje in kako je preživel otroštvo in mladost, smo tretji dan govorili o njegovem spreobrnjenju. Frančišek je pri cer-kvici sv. Damjana zaslišal Božji glas: »Popravi mojo cerkev!«. Tam smo skupaj z njim pona-vljali molitev: Moj Bog in moje vse!

Bratje kapucini imajo po svetem Frančišku to lastnost, da so povezani z naravo, saj so nam dali, kakor da bi slutili, da se bo nekaj zgodilo, preden smo šli v cerkev Marije Angelske, nekaj časa za kavo, ravno v tem času pa se je »utrgal oblak« in petnajst minut je lilo kot iz škafa. Cesta se je za nekaj časa spremenila v deroč potok. V cerkvi Marije Angelske stoji Porcjun-kula (kar pomeni majhen delček), kjer so živeli Frančiškovi bratje, ki naj bi nikoli ne zapustili tega svetega kraja (hic locus sanctus est).

Pri cerkvi Rivo Torto je Frančišek doumel, da ljubezen premaga strah, ko se je po dolgem izogibanju gobavcem približal enemu izmed njih, mu izmil rane in ga poljubil.

Četrti dan smo obiskali najpomembnejšo cerkev v Assisiju, cerkev svetega Frančiška. kljub prepovedi fotografiranja in stalnim

opozorilom »Silenzio!«, na tem svetem kraju ni bilo mogoče moliti v zbranosti in tišini, saj nobena prepoved ne more preprečiti bliskanja fotoaparatov in šepetanja.

V cerkvi svete Klare smo se zamislili nad Jezusovimi spodbudnimi besedami »Mir vam bodi!«. Ta dan smo sveto mašo obhajali v cerkvi svetega Štefana skupaj z romarji z Viča. Ker nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, smo opustili svojo namero, da bi se povzpeli do samostana Carceri in tako so nam bile na razpolago tri ure za molitev, obiske cerkva in kupovanje spominkov.

Zadnji dan smo se povzpeli na goro La Ver-na, sveti kraj, kjer je Frančišek, tako kot Jezus smrtno obsodbo (o tem smo razmišljali ob svetopisemskem odlomku) sprejel Kristusove rane. Besede »Da, oče!« naj bi bile za vedno zapisane v naših srcih, saj nas skupaj s svetim Frančiškom vodijo do Gospoda.

Romanju v Assisi sta poseben pečat dala brata kapucina Stane in Milan, ki sta nam predvsem s svojim zgledom pokazala in predstavila Frančiška. Vedno dobre volje, nasmejana in polna navdušenja sta govorila o njem, nas vodila od enega svetega kraja do drugega, nas spodbujala k molitvi in petju, ter bila skrajno potrpežljiva z nami, čeprav smo se skoraj na vsako pot odpravili s kakšno minuto zamude.

Andreja Šuštar

Slovesnost v KančevihV nedeljo, 14. maja, smo v Kančevcih

obhajali lepo slovesnost. Poleg navzočih se je zbralo tudi nekaj vernikov evagneličanske veroizpovedi, pet škofi jskih duhovnikov in domači bratje. Slovesno mašo z govorom »Jaz sem vinska trta, vi mladike«, je vodil provini-cal, br. Primož Kovač. To nedeljo smo namreč obhajali slovesnost praznika sv. Leopolda Mandića, kateremu je posvečena kapelica Doma in s tem tudi Dom duhovnosti. Hkrati je br. Primož blagoslovil kip Brezmadežne in kip sv. Frančiška Asiškega.

Vemo, da je bil pater Leopold »ekumenski človek« že pred 2. vatikanskim koncilom. Sno-val je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.

Po maši smo zapeli litanije Matere božje z odgovarjajočimi pesmimi. Sledila je napoved blagoslova novega kipa Brezmadežne, ki je postavljen pred Domom duhovnosti. Odslej naprej se bo lahko vsak ustavil pred kipom in trenutek časa posvetil Njej, ki je vsa lepa, čista, vredna našega posnemanja. Kip je velik 170 cm, težak 150 kg in je zlit iz brona, pripeljan pa iz Vicenzec

V gozdu poleg Doma, v bujni naravi, smo lepo uredili prostor in postavili kip sv. Franči-ška Asiškega. Že v cerkvi smo ga blagoslovili. Mladinka Simona je z velikim občutkom do na-rave prebrala Frančiškovo Hvalnico stvarstva.

Tako se bodo lahko predvsem mladi nav-dihovali ob Frančišku za lepoto narave in ob-čudovali Božjo stvariteljsko moč in modrost. Kip je velik 95 cm in je prav tako zlit iz brona. Največ zaslug za nabavo obeh kipov, postavitev in urejanja prostorov imata gotovo zakonca Roman in Pavla Zrim. Zato zaslužita veliko priznanje in zahvalo.

br. Gabrijel Recek

V Haloze k Sveti AniV soboto, 22. aprila, smo se skupaj z osta-

limi skavti iz stega odpravili peš do sv. Ane v Halozah.

Volčiči smo se zbrali ob 10.30 v Dravcih na neki kmetiji. Mimo te kmetije je tekla reka

26 27

jo obogatili z velikimi lampijončki, ki smo jih naredili s pomočjo spretne Kaje, in z adven-tnimi pesmimi. Kmalu pa je sledil tudi težko pričakovan novoletni ples, na katerem smo volčiči zasijali in dokazali, da znamo plesati. Hitro je minil januar in že je bil pred vrati februar! Komaj smo čakali na zimovanje, ki smo ga imeli v Leskovcu. Bili smo v čudežni deželi Narniji! Skupaj z bobri in Aslanom smo premagali ledeno čarovnico!

Po zimovanju smo prisluhnili drugi džun-gelski zgodbi z imenom Kajin lov. Ves čas pa smo lovili plene, da bi postali vse boljši vočiči. Veliko smo ustvarjali, se igrali, peli, včasih smo bili celo preveč vihravi. Vsak mesec smo tudi praznovali rojstne dneve.

Ves ta čas pa se je potihoma bližal trenutek, ko so novinci morali pokazati, kaj so se naučili v džungli. Prišel je pomemben aprilski izhod! V soboto smo imeli izpite in se podali na izziv, v nedeljo pa so dali obljubo Lucija, Niko, Tomi, Matic R. in Matic B. To je bil za vse nas izjemno vesel dogodek.

Niko Drevenšek in Mara Muhič

Na poti v EmavsJe kdo od vas že bil v Kančevcih?Verjamete, da lahko fantje zaspijo prej kot

dekleta?˝Se vam je že zgodilo, da bi dekleta zmagala pri nogometu? Ste že pekli kruh? Veste, da pri maši resnično lahko srečate Jezusa?

S takimi in podobnimi vprašanji so v ne-deljo, 24. maja 2006, spraševali prvoobhajanci pri nedeljski maši tiste, ki so prišli k njej, da bi jim vsaj na kratko predstavili glavne stvari, ki so jih sami odkrili na duhovni obnovi, ki se je s to mašo zaključevala. Od petka (22. maja) do nedelje (24. maja) je bilo namreč 12 prvo-obhajancev iz župnije sv. Jožefa v Mariboru v Kančevcih. Skupaj z animatorji so se odpravili na pot iz Jeruzalema v Emavs in ob njej spo-znavali dele svete maše. Preko dneva so tako iskali skrit zaklad in ga našli v Svetem pismu, oblekli novega človeka in si izdelali svoje ma-

jice, pekli kruh in odkrivali kaj vse je potrebno za mašo. Vmes pa je bilo še vedno dovolj časa za igro, pesem in seveda za nogomet. Čeprav roko na srce, kljub zmagi deklet, tudi fantje niso bili slabi. Daleč od tega! Animatorji smo presenečeno odkrivali, kako je, če otroci po pravljici ob desetih zvečer res zaspijo in jih ni potrebno podit v posteljo. Pa tudi sicer se lahko sodelovanje vseh samo pohvali. Tako da ni čisto iz trte izvito, da tisti, ki pomaga, na koncu sam največ dobi. Krasno bi bilo, če bi se navdušenje tako pri prvoobhajancih kot pri animatorjih ohranilo.

Animatorka

Na križ si šel… Letošnji marec (posebej pa še prvi konec

tedna v aprilu) je bilo v župnišču na Studencih zelo živo. Okrog 30 mladih iz župnije (bi kdo verjel, da jih je toliko, ki so lahko aktivni?) je namreč pripravljalo muzikal o zadnjem tednu Jezusovega življenja z naslovom Na križ si šel. Pri tem so porabili vse svoje talente – pevske, igralske, računalniške .... ter tudi malo tehnič-nega znanja svojih mam in očetov. Muzikal, ki je bil predstavljen na cvetno nedeljo, 9. aprila 2006, zvečer, glede na ves trud, ki je bil vložen vanj, sploh ni mogel drugače kot uspeti (tako glede na navdušenje gledalcev, ki so se zbrali v cerkvi svetega Jožefa, kot po vzdušju, ki je bilo po enourni predstavi med igralci). Težko je koga posebej izpostaviti, saj so se vsi

maksimalno potrudili, vsekakor pa je Gregor Škafar blestel v vlogi Jezusa tako kot tudi vsi solisti in solistke iz župnijskega mladinskega in otroškega zborčka Studenček pod vodstvom Jelke Vrečko. Pesmi, ki so bile sicer zbrane iz raznih virov (iz raznih muzikalov – Jesus Christ Superstar, Kaj pa vi pravite, kdo sem ...; in od različnih izvajalcev), so lepo barvale svetopisemsko besedilo o Jezusovem trpljenju, s katerim so se mladi ukvarjali.

Proti večeru je bil sklican kvadrat. Dvignili smo zastave. Nato smo zakurili ogenj, se malo okrepčali, veliko smo tudi peli in potem je bil čas za spanje. Mi smo spali v hiši, starejši pa zunaj. Poslušali smo pravljico in počasi zaspali. Ni bilo pretiranega hrupa.

Zjutraj smo se zbudili, imeli telovadbo in pozajtrkovali. Sledile so priprave na obljube in Akela je bila kar malce nervozna. Na vrsto je prišla maša z obljubami in navzoči so bili tudi naši starši. Po maši pa je bilo skupno kosilo-golaž! Bilo je še veliko prostega časa in tudi veliko igric smo se igrali in to kar cel steg!

Ko se je podrl jambor, smo se odpravili domov. No, pa je minili še en lep skavtski vikend. Upam, da bo tudi naslednje leto kaj podobnega.

Mara Muhič, volkuljica

Ptujska džunglaSeptembra so se nekateri dobri stari volki

poslovili, prišli pa so novi! Dobili smo novo kačo Kajo, novega Baluja, ježek Iki se nam je pridružil za vse leto, v krdelo je prišla tudi nova Akela, Bagira pa je kmalu odletela v daljno Španijo. Oktobra so prišli v krdelo tudi novi mladiči in pet od njih jih je ostalo v našem krogu vse do danes. Postali so pravi volčiči z rutkami. Naša džungla je bila letos zelo živahna! Na začetku skavtskega leta smo vsi skupaj prisluhnili zgodbi Mavglijevi bratje in nato smo na Skali posveta dali dobre besede za naše človeške mladičke, saj so se v treh mesecih izkazali za vredne zaupanja, in jih tako sprejeli v krdelo. Odpravili smo se tudi na jesenski izhod. Osvojili smo Boč. Pot je bila zelo lepa, saj je zapadel prvi sneg. V mesecu decembru pa smo ustvarili Božičnico za otroke, ki smo

Glavni pokazatelj, da je pasijon imel svoj učinek, pa je bilo dejstvo, da so nastopajoči bili aktivno navzoči ves veliki teden, da bi se skupaj z vso župnijo veselili velikonočnega jutra.

Fani Pečar

Klarin dan mladihS sestrami klarisami se nisem srečala še

nikoli, a sem si to neizmerno želela. Veliko sem slišala o njih, pa vendar nekako nisem prišla zraven. Potem pa, ko sem izvedela za Klarin dan mladih, se mi je ponudila čudovita priložnost, da se s temi sestrami srečam.

Ko smo prispeli tja, se mi je zdelo vse skriv-nostno in neznano, a sem se kmalu privadila. Ko smo vstopili, so nas sestre velikodušno sprejele in veselo pozdravile. Nagovoru opati-nje je sledilo pričevanje eksorcista g. Marjana Veternika, pri katerem smo zvedeli veliko za-nimivega in se ob njegovih duhovitih besedah prav imenitno zabavali. Po koncu pričevanja smo se zbrali v kapeli, kjer smo skupaj s sestra-mi, ob spremstvu kitar, z molitvijo in prepeva-njem psalmov počastili Jezusa v Najsvetejšem

28 29

Kristus, veliki Duhovnik, pa v skrbi za Cerkev v vsaki generaciji kliče osebe, ki bodo prevzele skrb za njegovo ljudstvo; posebej kliče v duhovniško službo može, ki bodo izvrševali očetovsko vlogo, ki izvira v samem Božjem očetovstvu (prim. Ef. 3,14). poslan-stvo duhovnika v cerkvi je nenadomestljivo. Potemtakem, čeprav v nekaterih deželah primanjkuje duhovnikov, ne smemo nikoli izgubiti gotovosti, da Kristus še naprej zbuja može, ki kakor apostoli zapustijo vse drugo delo, se popolnoma posvetijo obhajanju svetih skrivnosti, oznanjevanju Evangelija in pastoralnemu služenju. …

Drug poseben poklic, ki zavzema v Cerkvi častno mesto, je poklic v posvečeno življenje. … Čeprav opravljajo različne službe na po-dročju človeške vzgoje ali skrbi za uboge, v poučevanju ali v strežbi bolnikom, nimajo teh dejavnosti za glavni cilj njihovega življenja, ker je kontemplacija Božjih resničnosti in nenehna povezanost z Bogom v molitvi prva in najvažnejša služba vseh redovnikov.

molilec pa je lahko tudi pravi pričevalec. A kako to doseči glede na to, da dandanes mnogi kristjani nimajo izkušnje molitve v družini? Ravno zato je skupina mladih odkrito spre-govorila o svoji izkušnji z molitvijo, preden se je lahko posvetila molitveni delavnici, ki sta jo vodila br. Jaro in br. Jožko, sicer neutrudna voditelja in spremljevalca udeležencev tokra-tne Na-Ve. Molitvena delavnica je obsegala molitev branja v iskanju Gospodovega obraza, molitev izročanja, molitev gledanja ob križu iz cerkve sv. Damijana, meditativno branje Svetega pisma ter spontano molitvijo, ki smo jo izlili na papir. Sobotno popoldne je bilo namenjeno o posredovanju naše izkušnje mo-litve v skupinah, kjer delujemo kot animatorji. Mnogi birmanci namreč po opravljeni birmi zapustijo Cerkev ravno zaradi pomanjkanja zgleda pristne molitve, čeprav se morda tega sami niti ne zavedajo. Naša sklepna misel pa je bila, da pravega molivca ne srečamo v cerkvi, ampak na cesti, kajti pravi molivec je tisti, ki ves čas ostaja v tesnem odnosu z Bogom in to kaže predvsem s svojo držo ter odnosom do ljudi. O tem nam je spregovoril tudi fi lm Sprehod (A walk to remember), ki so si ga ogledali v večernih urah.

Srečanje Na-Ve smo zaključili v nedeljo z mašo v župnijski cerkvi sv. Benedikta ter kosilom, po kosilu pa smo v refl eksiji strnili še naše vtise in spoznanja.

Gašper Blažič

zakramentu. Nekaj trenutkov po polnoči nas je zunaj čakal topel čaj in pecivo, a smo se ustavili le za nekaj minut, nato pa z velikim pričakovanjem nadaljevali čudovito srečanje z Gospodom. Nekaterim je sicer malo uhajalo na spanje, a smo vsi zdržali to lepo uro.

Ko je prišel čas za počitek, smo vsi utrujeni pospali, dokler nas jutro ni prebudilo. Oh, kako lepo je, ko sonce skupaj s tabo vstane v molitvi in hvalnici Stvarniku. Skupaj z nami se je v molitvi rožnega venca zjutraj prebu-dila tudi vsa pokrajina v vsej svoji lepoti, ki je odsevala Najvišjega.

Hvalnice smo odpeli, nato pa se pridružili zajtrku, ki je minil v prijetnem prijateljskem klepetu, dokler se nismo spet zbrali k poslu-šanju. Mag. Janez Oberstar nam je pripravil čudovito pričevanje o svojem poklicu, delu in spreobrnjenju. S svojimi besedami nas je navdušil in pripravil na pričevanji, ki sta sledili. S. M. Celina in br. Jaro sta nam navdušeno pripovedovala o življenju, spreobrnjenju in poklicanosti.

Vrhunec Klarinega dneva mladih pa je dosegla sveta maša, ki so ji dale še poseben pečat pesmi sester. Še posebno so nas navdu-šile s Händlovo alelujo. Zapele so jo resnično veličastno.

Kot je vsega lepega enkrat konec, se je tudi Klarin dan mladih prehitro iztekel. Po kosilu smo začeli pogovore s sestrami. Ločitev od njih je bila kar težka. Iz tihega samostana smo morali nazaj v svet, da mu prinesemo to, kar smo prejeli. Moja goreča želja pa je, da bi se še kdaj vrnila v Nazarje.

Sara Križnik

»Vi ste priče!«Pod tem naslovom je v Kančevcih v Pre-

kmurju od 19. do 21. maja potekala četrta Naveza velikodušnosti (Na-Ve), ki je bila tokrat posvečena animatorjem kot molivcem in učiteljem molitve. Izhodišče našega srečanja je bila ugotovitev, da krščanskega življenja ni mogoče živeti brez redne molitve. Samo pravi

Molitvena navezaza dobre družine in duhovne poklice

To je naveza tistih, ki čutimo, da so dobre družine in duhovni poklici nekaj lepega in dobrega. Ker jih cenimo, smo pripravljeni zanje dnevno zmoliti: Frančiškovo molitev: »O vzvišeni in veličastni Bog, …« in eno desetko rožnega venca.

Do 31. maja 2006 se je nam, kapucinom, v molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice pridružilo 259 molivcev.

Zapisano zato, da preberemoPapež Benedikt XVI. v poslanici za 43. svetovni molitveni dan za duhovne poklice

Da bi odgovorili na Božji klic in se podali na pot, ni nujno biti že popoln. Vemo, da je zavedanje lastnega greha izgubljenemu sinu omogočilo, da se je odpravil na pot vrnitve in tako izkusil veselje sprave z Očetom. Člo-veška šibkost in omejenosti ne predstavljajo neke ovire, seveda če prispevajo k večjemu zavedanju resnice, da potrebujemo Kristusovo odrešenjsko milost. Takšno izkušnjo ima sv. Pavel, ki izpoveduje: »zato se bom zelo ponašal s svojimi slabostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9). V skrivnosti Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa, moč Božje ljubezni spreminja človekovo srce, ko ga usposobi za posredovanje Božje ljubezni bratom. V teku stoletij so mnogi možje in žene, ki jih je preoblikovala Božja ljubezen, posvetili svoja življenja Božjemu kraljestvu. …

dr. Zdenka Zalokar Divjak, Je lažje uspeti v poslu ali v odnosu, v: Naša družina, letnik XXVI – marec 2006– številka 3 (302), str. 20

Prvo vprašanje, ki je aktualno za današnji čas, je vprašanje odločitve o družini. Mladi se »ne morejo« odločiti za družino, ker imajo

Molitvena naveza

30 31

pred sabo druge cilje in tudi drug vredno-stni sistem o svojem nadaljnjem življenju. Predvsem si predstavljajo, da bodo šele takrat lahko dobri partnerji in starši, če bodo imeli prej zagotovljene življenjske razmere (služ-ba, stanovanje). V resnici pa bi se njihovo razmišljanje moralo vrteti okoli njihovega odnosa. … Kadar je v odnosu polno dvomov, strahu pred odgovornostjo skupnega bivanja in prihodnosti, se kaj hitro pojavijo vprašanja »kako«, »s čim«, »kje«. … Kadar želimo na-mreč osrečevati drug drugega, je samo po sebi razumljivo, da smo za to pripravljeni marsikaj narediti, žrtvovati, se tudi odpovedati.

Govoriva s svojim načinom življenja (pogovor z Matejo in Mihom Novak), v: Naša družina, letnik XXVI – marec 2006– številka 3 (302), str. 22-23

Kako vama uspeva ohranjati zvestobo?Miha: Vidiva, da je molitev izvir, iz ka-

terega se nama splača zajemati. Ko še nisva bila poročena, nama je neki duhovnik rekel, naj moliva desetko rožnega venca drug za drugega, ko bova poročena, pa jo bova mo-lila skupaj. Ta molitev naju povezuje. Dober občutek je, da to delava že enajst let! Res, to zahteva nekaj samodiscipline. Toda komu bi lagal, če bi rekel, ko pridem utrujen domov, da nimam časa za desetko? Če je dovolj časa, da v petnajstih minutah pojem večerjo, je dovolj časa tudi za desetko, ki vzame dve minuti.

Mateja: Najin večerni obred je tudi, da greva, ko otroci zaspijo, vsak večer na kratek sprehod s psom, pa naj je to ob deveti ali deseti uri. Takrat se pomeniva o stvareh, ki si jih ne moreva povedati čez dan.

Kaj vama pomeni materinstvo, očetovstvo?Miha: Ko »pogruntaš«, da ti ukvarjanje

s samim seboj ne prinaša sreče, da je sreča v tem, da si z otroki, da z njimi odkrivaš nove svetove, ti to osmišljuje življenje.

Mateja: To, da lahko posredujem življenje, se mi zdi velik dar, milost, ki mi je bila dana, lahko mi tudi ne bi bila. Temu se bolj čudim zdaj, ob prvih nosečnostih o tem nisem toliko premišljevala. Lepo je tudi, da lahko hvale-žnost, ki jo čutim do svojih staršev, na neki način izkazujem naprej svojim otrokom.

Sklad molitvene navezePrva pobuda sklada molitvene naveze je

bila omogočiti družini, ki si sama tega ne bi mogla privoščiti, romanje v Assisi. Romanje je bilo od 25. do 29. aprila 2006. Skupaj z vami, dragi molivci, smo omogočili, da se je romanja udeležila družina s 6 otroki. Hvala vsem, ki se prispevali svoj dar.

1. shod molivcev za dobre družine in duhovne poklice

Shod bo na praznik sv. patra Pija iz Pietrel-cine, 23. septembra 2006 v Škofj i Loki. Ta dan želimo slovenski kapucini obeležiti tudi hva-ležnost za 400 letno navzočnost kapucinov v Sloveniji in 300 letnico našega samostana v Škofj i Loki. Dobrodošli v Škofj i Loki.

Program:14.00 program za molivce15.30 molitvena ura16.00 sveta maša, ki jo bo vodil ljubljanski nad-

škof in metropolit msgr. Alojz Uran.

Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na naslov: Slovenska kapucinska provinca, Me-kinčeva 3, 1000 LJUBLJANA sporoči: ime in priimek, če želi, nam lahko zaupa tudi naslov, telefonsko številko in elektronski naslov.

Vedno dobrodošli tudi na internetnih straneh: http://kapucini.rkc.si, kjer bosta našli tudi strani o molitveni navezi.

Iz pekla droge pred Gospodov oltarZgodba Ivana Filipovića, duhovnika

Ivan Filipović je močna osebnost. V sku-pnosti Cenacolo njegovo ime izgovarjajo z občudovanjem in strahospoštovanjem. Fan-tom in dekletom, ki so na poti rešitve iz pekla droge, predstavlja vzor in vsi ga priznavajo za duhovno avtoriteto. Priznati moram, da sem se ob srečevanju z njim tudi sam lahko prepričal, kako globoko ga je zaznamovala izkušnja Božje ljubezni, zato ti na kratko predstavljam njegovo pot od odvisnika do duhovnika.

Ivan je Hrvat iz Đakova. Star je sede-mintrideset let. Takole pa sam vidi svoje življenje:

»Ko sem imel 12 let, sem si jemal popolno svobodo: pomanjkanje očetove prisotnosti – bil je na delu v Nemčiji – mi je odpiralo nove prostore svobode in vse bolj se je v meni izražal uporniški duh. Mama je morala sama skrbeti za štiri otroke. Čeprav sem imel dobro krščansko vzgojo, mislim, da so bile korenine problemov že tu. Moji starši so zelo dobri in pošteni. Hodil sem k maši in k verouku, toda moje zgodnje boemstvo, uporništvo proti normalnim življenjskim standardom – šola, fakulteta, delo, kariera – mi ni dalo miru. S 15 leti sem že hodil po barih, spil prva piva, pokadil prve cigarete, igral biljard – to je bilo življenje. Bil sem del skupine mladih, ki se je kar dobro znašla v tem »ameriškem načinu življenja« kot smo ga v šali imenovali. Vse to me je napolnjevalo in na začetku sploh ni izgledalo slabo.

Po vseh teh izkušnjah, po vstopu v svet heroina, odhodu v Nemčijo – po tem življenju odvisnika, ki je bilo posebej intenzivno nekaj let pred mojim vstopom v skupnost Cena-colo, sem bil enostavno utrujen od vsega: goljufanja, laganja, kraj, strahu pred policijo, nasprotnimi bandami, konkurence na ulici. Sorodniki in prijatelji so mi predlagali, naj grem k s. Elviri, v skupnost. Sprva sem to zavračal, bilo je ponižujoče priznati samemu sebi, da sem zgrešil pot v življenju, sprejeti, da so se vsi moji ideali zrušili. No, leta 1994 sem le vstopil v skupnost in po običajnih proble-mih, sem se v njej začel dobro počutiti…

Ko sem vstopil v skupnost, z molitvijo nisem imel problemov. Ni mi bila nezna-na. Spominjam se, da smo kot otroci z babico molili rožni venec – ker tam še ni bilo elektrike, smo molili ob petrolejkah. Tega se zelo dobro spominjam, ker so bili babičini rožni venci dolgi. Kot otrok sem se cel dan igral, zvečer pa sem pomislil: »O dobri Bog, zdaj bo molitev. Le kdaj je bo konec, jaz sem tako lačen…« V skupnosti sem hitro in lahko vstopil v molitev, zato sem prepričan, da so korenine, ki jih pri-nesemo iz družine, zelo pomembne. Mi-slim, da je zelo, zelo pomembno, kaj starši vsadijo otrokom v srce, saj tudi psihologija pravi, da je obdobje od rojstva do 3. leta

Poklical si me

32 33

starosti zelo pomembno, ker vpliva na vse človekovo življenje…

Še vedno sem v skupnosti. Cenacolo je velika šola življenja. Vrača ljudi v življenje, predvsem pa vrača ljudi k Bogu. Sestra Elvira in skupnost Cenacolo niso nikdar imeli za prvi cilj oddaljiti drogo od mladega človeka ali mladega človeka od droge, ampak je cilj skupnosti privesti mladega človeka v osebni odnos z Bogom, da spozna Boga, da spozna, da je v Kristusu smisel življenja. Zato se življe-nje v skupnosti začne z molitvijo – z rožnim vencem od prvega dne dalje…

Skupnost mi je približala Boga tudi pre-ko izkušnje Božje previdnosti, predvsem pa sem bil tu, po dolgih letih življenja, sprejet takšen, kot sem. V ljudeh, ki so me sprejeli, sem začutil dobroto, ljubezen, razumevanje. Moje spreobrnjenje se je zgodilo v osebnem srečanju z Bogom – skupnost je bila okolje, ki je k temu največ pripomoglo – najmočneje se je to zgodilo v osebni molitvi pred Najsvetej-šim: če ima človek dovolj poguma biti v tišini iskren, pristen in ponižen pred Bogom. Kadar sem skrušeno, iskreno prosil za odpuščanje, sem resnično doživel izkustvo Božje ljubezni, miline – kot v priliki o izgubljenem sinu. Sam sem to doživljal zelo močno, izkustveno. Pre-ko molitve, nočnega bdenja v kapeli sem začel odkrivati samega sebe, se spoznavati…

Tako sem se zaljubil v krščanstvo, v Kri-stusa! Spoznal sem, da je Bog resnično lju-bezen, da Bog resnično odpušča, razume in da se do Boga pride po resnici in ponižnosti. Potrebno je biti iskren, pristen in ponižen do konca. Prav tako sem razumel, da se vse to ne končuje v kapeli, da je to treba pretočiti v življenje. Tako je Bog preko srečanj v kapeli prežel vse moje življenje in to se je pretakalo v mojo vsakdanjost, v odločitve, omogočilo mi je nove odnose z ljudmi. Doživel sem, da

me Bog spreminja – spreminja moj odnos do ljudi, do dela, spreminja moje življenje in se uteleša skozi mene in postaja moja zgodba. V tega Kristusa sem se zaljubil. Spoznal sem, da je Jezus resnično živ in prisoten. In potem – strašna želja, da bi ljudje okrog mene spo-znali resnico. Najprej sem želel študirati psi-hologijo. V letu 1998 se je v meni bil težek boj – odločal sem se med psihologijo in teologijo. Takrat sploh še nisem pomislil, da bi postal duhovnik. No, odločil sem se za teologijo. Nisem si mogel predstavljati, da bi lahko kot odvisnik postal duhovnik. Teh dveh stvari nikakor nisem mogel povezati. Začel sem študirati in v času študija s pomočjo molitve ter nekaterih ljudi odkril, da je moj poklic – duhovništvo. Nato so sledila še štiri leta študija, diploma, posvečenje in nova maša. Ta šestletni proces je bil predvsem proces osvobajanja od človeških strahov. Bog je bil zelo potrpežljiv z mano. Pa tudi s. Elvira me je dobro razumela – nikdar ni pritiskala name. Verovala je v to, kar Bog dela z menoj.

Moje novomašno geslo je »Večje ljubezni nima nihče, kot da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje«. V resnici ne želim ničesar drugega, kot da bo moje življenje eno samo pričevanje. Znamenje Kristusove ljubezni, usmiljenja, Kristusove pomoči vsakemu človeku, da bi se spreobrnil. Moje življenje bo pričevanje upanja, da ni vsega konec, da droga nima zadnje besede.«

Ko sem v juliju 2004 med množico duhov-nikov z vseh koncev sveta tudi sam položil roke na glavo novomašnika Ivana, sem ga blagoslovil in mu zaželel prav to, kar si želi sam: da bi bil živo znamenje, da smrt nima zadnje besede, da je ljubezen močnejša od vsake smrti, tudi od droge.

S pomočjo Glasu koncila (3. 10. 2004) zapisal brat Jaro Knežević

Služabnik Božje usmiljene ljubezni Blaženi brat Jeremija iz Valakije (1556 – 1625)

Upam, da si že kdaj v živo izkusil, kako močna je privlačnost Božje ljubezni, kako nezadržno te vleče v bližino Boga, ko zaslišiš njegov glas. Če takšne izkušnje še nimaš, ti jo želim čim prej in čim večkrat!

Le kaj drugega kot Božja ljubezen bi lahko »zvabilo« Jona Stoika, preprostega kmečkega fanta iz romunske vasice Tzaz, ki ni znal ne brati ne pisati ter je razumel samo narečje, ki so ga govorili v domači vasi, na tvegano in naporno pot v Italijo. Brez sredstev za pot in ne da bi vedel, kako se pride do tja, se je odpravil »v deželo, kjer živijo dobri kristjani, kjer so vsi menihi sveti in kjer živi papež, Kristusov namestnik« - tako mu je namreč od rane mladosti pripovedovala mama.

Kasneje je brat Jeremija (prej Jon) pri-povedoval o svoji poti v Italijo: »Da sem se lahko prebil iz naše vasi v Italijo, sem moral opravljati skoraj vse poklice: pomagati kot delavec v tovarnah, obdelovati zemljo, pasti živino, služiti kot bolničar in lekarnar. Samo dveh poklicev nisem nikdar opravljal: dvor-nega paža in žandarja.«

In ko je pripel v Bari, v »deželo sanj« je doživel morda najbolj grenko izkušnjo svo-jega življenja. Vse kaj drugega kot pa dobri kristjani! Razočaranje na verskim življenjem kristjanov v Italiji je bilo tako veliko, da se je odločil vrniti domov. Božja previdnost pa je hotela, da je Jon v Neaplju, kamor je prispel v postu 1578. leta srečal brate kapucine. V njih

mu je bilo dano prepoznati tiste »svete meni-he« iz maminih pripovedovanj. Odločil se je ostati in postati kapucin. Vstopil je v red, pre-jel habit in redovno ime brat Jeremija ter bil od leta 1585 pa do smrti 40 let z vsem srcem bolničar v veliki samostanski bolnišnici (del samostana, namenjen bolnim in ostarelim bratom) v kraju San Eframo Nuovo.

Njegovo preprosto, strogo in sveto življe-nje je bilo vse prevzeto z znamenjem Božjega usmiljenja. Okrepljen z nadnaravno ljubezni-jo je po telesnih in duhovnih delih usmiljenja postal živo oznanilo, da je naš Bog resnično ena sama Usmiljena ljubezen. Iz njegovega življenja se je dalo razbrati predvsem nasle-dnje: Bog je vse usmiljenje, Sveta Trojica je usmiljenje, trpljenje Jezusa Kristusa in Kri-stusovo telo v evharistiji je usmiljenje, Devica

Brat kapucin

34 35

s plaščem, posejanim z zvezdami, je Mati usmiljenja, Cerkev je usmiljena, biti človek je dar usmiljenja, vidno in nevidno stvarstvo je trajajoče dejanje Božjega usmiljenja.

Vse življenje je ostal nepismen, toda ko je spregovoril, so bile njegove besede slikovite, prodorne, brezkompromisne, neposredne in vsi so ga poslušali z velikim užitkom. Postal je iskan tolažnik obteženih in žalostnih – in kako dobro je znal tolažiti.

Svoje Boga polno srce pa je povsem poda-ril trpečim. Ni le čakal, da bi prišli k njemu, ampak jih je iskal in to brez razlike med bo-gatimi in revnimi. Obiskoval je hiše enih in drugih ter s čudovito preprostostjo prinašal tolažbo z globokimi duhovnimi besedami in z nesebičnim služenjem.

Brat Jeremija je bil vedno pripravljen na vse in neprestano vesel. Čistost, preprostost in ljubezen so bili notranji izviri radosti, ki je si-jala z njegovega obraza. Svoje trpljenje in težo spokornega življenja je skrbno skrival pred drugimi. Tudi v samostanu je bil kot preprost romar med brati – celo svoje celice ni imel, kajti vse noči je preživljal v celicah bolnih ali kako drugače obteženih bratov. Med brati se je razširil simpatičen rek, da dobroto brata Jeremije poznajo tudi kamni samostanskih zidov. On pa je ponižno odgovarjal: »Dela ljubezni so vredna več od zamaknjenj!« In to kljub temu, da je bil sam človek neprestane molitve, do ušes zaljubljen v evharistijo, v Križanega in v usmiljeno Devico Marijo, katero je ljubkovalno klical »naša Mamica«. Bratom je bil dobro znan tudi dogodek (brat Jeremija ga je zaupal bratu Pacifi ku iz Salerna) iz večera pred praznikom Marijinega vnebov-zetja 1608, ko je brat Jeremija v zamaknjenju občudoval Marijino lepoto. Mati Božja je bila vsa sijoča v nebeški lepoti, preprostega kapucina pa je zanimalo, kako to, da ne nosi

krone na glavi, saj je vendar Kraljica. Devica Kraljica mu je pokazala Sina v svojih rokah in mu odgovorila: »Moja krona je ta moj Sin.« To videnje je brat Jeremija neprestano nosil v srcu, odsevalo pa je tudi z njegovega obraza. Pobožnost do »Marije brata Jeremija« se je razširila po vsem Neapeljskem kraljestvu.

Ta globoka marijanska izkušnja pa ga je samo še bolj spodbudila k ljubezni do trpečih. Ubogi so bili res njegovi gospodarji. V svojem usmiljenju je šel tako daleč, da je ubogim odpiral samostanka vrata in jih spuščal celo na samostanki vrt. Vse to mu je prineslo nemajhne težave v odnosih z drugimi brati. Sam pa je vedno znova ponavljal: »Ubogim je potrebno dati to, kar nam je všeč in ne to, kar nam ne paše. Potrebno jim je dati najboljše od tega, kar imamo.«

Bil je neumoren, delal je dan in noč. Kadar je bil med bolniki je bil v najbolj priljubljeni družbi. Vedno pa je bil pripravljen poma-gati tudi ostalim bratom pri delu: pral jim je perilo, pometal, jim umival noge… Njegova vsakdanja zahvala je bila približno takšna: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker sem vedno služil in niso drugi služili meni, ker sem bil vedno podložen in nisem nikdar ukazoval!«

Sestra smrt je služabnika Božjega usmilje-nja obiskala po utrujajočem obisku bolniku v oddaljenem Torre del Greco. Brat Jeremija je zbolel in se mirno, star 69 let, odpravil tja, kjer uživa v zaslužen počitek.

Papež Janez Pavel II. ga je 30. oktobra 1983 pred vesoljno Cerkvijo razglasil za zanesljive-ga prebivalca nebes. V bogoslužju Cerkve se ga kot blaženega spominjamo 8. maja.

Slavljen bodi Bog za vse ponižne in pre-proste služabnike ljubezni, ki brez velikih besed, a s srcem polnim Boga spreminjajo ta svet v Božje kraljestvo!

Br. Jaro Knežević

Iz kapucinskega sveta

San Giovanni RotondoV San Giovanni Rotondu je bil od 8.

do 11. maja 2006 drugi forum kapucinskih znanstvenikov na temo nova sprava in fran-čiškovski obrazi. Organizirala ga je kulturna služba italijanskih kapucinov znanstvenikov, ki jo vodi brat Gian Luigi Pasquale. Foruma se je udeležil tudi generalni vikar reda brat Avrelio Laita.

Odhod v misijonDne 31. marca 2006 je iz Belgije odšlo

osem misijonarjev frančiškovskega reda v misijone. V Belgiji so se učili jezika in se pripravili na misijonsko delo. Štirje od njih so kapucini. Teden pred odhodom so imeli duhovne vaje. Čaka jih še tečaj angleškega jezika od 3. septembra do 26. novembra 2006 in francoskega jezika pa od 5. marca do 1. junija 2007.

Ankara11. marca 2006 je v Mersinu neki fant napa-

del kapucinskega brata z nožem. Bratu je uspelo ubraniti se napadalcu. Isti večer je policija prijela mladega Turka. Ta je vstopil v župnijšče z izgo-vorom, da bi rad govoril z duhovnikom. Ob is-tem času je skupina mladih vadila igrani pasion Kristusovega trpljenja. V začetku je fant izzival

brata, potem mu je grozil z 80 cm dolgim nožem. Kapucinski škof Luigi Padovese pravi, da je to že drugi poiskus umora katoliškega redovnika v župniji Mersin v zadnjih dveh mesecih.

Porto AlegreZbralo se je 54 kapucinskih bratov iz vsega

sveta, da bi razmišljali, kako se upreti revščini na svetu. Po tri dnevnem razmišljanju so se podali na teren. Ena skupina se je podala v Fonte Colombo, kjer se zdravijo okuženi od virusa HIV. V tem centru je prostora za 50 oseb. Ustanovila ga je provinca Rio Grande. Vodijo ga štirje kapucinski bratje. Druga sku-pina bratov je obiskala zadrugo, kjer izdelujejo obleke in pridelujejo hrano. Tretja najštevilnej-ša skupina je obiskala združenje 46 družin, kjer pridelujejo meso, mleko in zelenjavo. Vse to prodajajo na trgu in se s tem preživljajo.

RimDne 22. junija 2006 je papež Benedikt XVI.

Imenoval brata kapucina Sean O’ Malleya za kardinala. Brat Sean je deseti kardinal iz ka-pucinskega reda. Zadnji kapucinski kardinal je bil Antonio Maria Barbicri (1892 – 1979), nadškof v Urugvaju. Imenoval ga je papež Janez XXIII. 15. decembra 1958. Brat Sean je sedaj nadškof v Bostonu v ZDA. Prej je bil že škof v treh škofi jah 18 let, nazadnje eno leto na Floridi. Leta 2003 je postal nadškof v Bosto-nu. Brat Sean tudi kot kardinal še naprej nosi kapucinski habit. Star pa je 65 let.

36 37Moč križaRaniero Cantalamessa

En dan v letu središče bogoslužja Cerkve in njen vrhunec ni evharistija ampak križ. Torej ne zakarament, ampak dogodek, ne znamenje, ampak pomen. To je veliki petek ... dan, ko »sije skrivnost križa«.

Tako je začetku pričujoče knjige, ki je izšla prav velikem tednu, zapisal Raniero Cantalamessa – kapucin, čigar ime se je na tej strani že pojavilo v kakšni od prejšnjih številk. Cantalamessa - doktor teologije in klasične literature - je leta 1980 prevzel službo papeškega pridigarja in tako v kapeli Odrešenikove Matere (znane tudi po čudovitih mozaikih našega patra Marka Ivana Rupnika) pridiga papežu, njegovim tajnikom, kardinalom, škofom in prelatom Rimske kurije vsak petek v adventu in (razen prvega petka) tudi ostale petke v postu.

V knjigi Moč križa so objavljene meditacije (19 jih je), ki jih je imel na veliki petek v letih od 1980 do 1998. Razporejene so kronološko – tako kot so si v letih sledile, razen prve, ki predstavlja ključ v razumevanje celotne knjige.

Služijo lahko dvojnemu namenu – kot meditacije o Kristusovem trpljenju in kot izhodišče za oznanjevanje evnagelija, ki se tudi danes more in mora uveljaviti le s skrivnostjo križa.

Knjigo je izdala Slovenska kapucinska provinca v Ljubljani 2006.

DOM DUHOVNOSTI BENEDIKT Kančevci – pomlad, poletje

25. – 30. junij 2006 – Tabor za otroke, vodijo bratje kapucini

2. – 7. julij 2006 – Duhovne vaje za srednješolce, vodijo bratje kapucini

7. – 9. julij 2006 – Uvajanje v meditacijo, vodi dr. Marija Sraka

9. – 14. julij 2006 – Osebno vodene duhovne vaje, vodi dr. Marija Sraka

7. – 16. julij 2006 – Kontemplativne duhovne vaje, vodi br. Miha Sekolovnik

16. – 23. julij 2006 – Sanje 2006 - duhovni tabor s tečajem nemškega jezika in likovno kolonijo. Vodijo bratje kapucini s profesorji in sodelavci.

23. – 30. julij 2006 – Adam 2006 - duhovni tabor s tečajem angleškega jezika in likovno kolonijo. Vodijo bratje kapucini s profesorji in sodelavci.

30. julij – 5. avgust 2006 – Na orlovih krilih - Slovenski mednarodni počitniški teden za družine vodijo Sten Vilar, Pavel Zablatnik in br. Stane Bešter

6. – 12. avgust 2006 – Med nebom in zemljo – Slovenski mednarodni teden duhovnosti za družine vodi br. Miha Sekolovnik s sodelavci

20. – 23. avgust 2006 – Oblikovanje voditeljev meditativnega plesa, vodi Ruth Müller

27. – 30. avgust 2006 – Duhovne vaje za duhovnike, vodi škof dr. Jurij Bizjak

Prijave sprejema:Dom duhovnosti Benedikt, tel.. 02/554-10-78 / 041 705-042; dom.duhovnosti.kancevci@rkc.si

PTUJ21. – 26. avgust 2006 – Oratorij: Vitez, ki

zmaguje s srcem. Informacije in prijave: Veronika Emeršič, 031/681-193.

Vipavski Križ10. 7. – 30. 7. 2006 – Izkušnja poklicanosti:

Gospod, kaj želiš, da storim. Za fante, ki so dopolnili 17 let. Prijave in informacije: br. Štefan Kožuh, 041/878-292

21. – 26. avgust 2006 – Oratorijski tabor: Povej naprej! Informacije in prijave: Benjamin Tomažič, tel. 041/376-756

… čez Pohorje s Frančiškovo mladino…16.-18. avgust 2006

Začetek prijetne hoje po pohorskih čudežih bo v Misliniji, po treh dneh bomo prispeli na Roglo. Obe noči bomo prespali v planinskih kočah… tako bi prispevek znašal okoli 8.000 SIT. Pridi tudi ti hodit z nami… Prijave: Jasmina 031/244-709 Korak za korakom … skupaj!

Ob ve sti laKnjiga

…Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena…

38 39

Ali veš ... Ujeto v objektiv

... da poševni stolp v Pisi ni nikoli stal narav-nost?

... da so v Svetem pismu psi omenjeni 14-krat in levi 89-krat, medtem ko mačke sploh niso omenjene?

... da se je do danes ohranilo samo eno od sedmih čudes sveta?Velika piramida v Gizi je edini od sedem čudes

sveta, ki še obstaja. Znate našteti ostalih šest?

To so:1) Babilonski viseči vrtovi, ki jih je zgradil kralj

Nebukadnezar II na bregovih Evfrata.2) Orjaški kip Zevsa, ki ga je postavil kipar Fidias

v Olimpiji.3) Artemidin tempelj je bil postavljen v Mali Aziji

v mestu Efez v čast grške boginje lova in divje narave.

4) Mavzolej pri Halikarnasu je bila orjaška grob-nica zgrajena za kralja Mavzola, perzijskega satrapa iz Kaira.

5) Kolos z Rodosa je bil ogromen spomenik, ki so ga postavili Grki v čast Heliosa, grškega boga sonca.

6) Svetilnik v Aleksandriji so zgradili Ptolmejci na otoku Farosu.Veliko piramido v Gizi so zgradili blizu staro-

davnega mesta Memfisa za grob faraona Kufuja.Pripravila Fani Pečar

Ali ste vedeli, da ...... je človek zjutraj približno 1 cm višji kot

zvečer? Hrustančne blazinice v hrbtenici se namreč čez dan postopoma vse bolj sesedajo.

... je pajkova nitka močnejša od enako de-bele jeklene niti?

... ima povsem odrasla električna jegulja do-volj energije, da bi razsvetlila vse prostore v stanovanjski hiši?

... nekateri nočni metulji nimajo ust. Zato ne jedo, ampak živijo od zalog, ki so si jih nakopičili, ko so bili še gosenice.

... čokolada podaljšuje življenje? Izsledki raziskave med 8000 moškimi, povprečne starosti 65 let, so pokazali, da redni uživalci čokolade živijo v povprečju kar leto dni dlje. Čokolada namreč vsebuje antioksi-dante, ti pa dokazano preprečujejo mašenje žil in s tem bolezni srca in ožilja. Vir: Mens Health, Gorenjka.

Stvarjenjska matematika

eden razdeljen v dva

je enako eden

Ne živite več, kakor živijo pogani, v ničevosti svojega uma…Oblecite si novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice (Ef 4,17b.24)