Upload
duongdat
View
220
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
42500
Fan ice H a u s m a n o v e
P R v E P E S N I C E s l 0 v E n S K E
Pesmi
Ured i l
Dr. Fran fTlohorlč
T i s k a l a brata R u m p r e t a Krško - 1 9 2 6 - Samozaložba
i
Fan ice H a u s m a n o u e
P R U E P E 5 H I C E 5 L O U E N 5 K E
Pesmi
Uredi l
Dr. Fran mohorič
T i s k a l a b r a t a R u m p r e t a
Krško - 1 9 2 6 - Samozaložba
PROSLOV.
Spomin.
K d o r . . luč, — noči zanj, teme ni O zgodnja pevka, domu m i l a ! T i blaga, rodu verna hči ! T i — V i l a prva si zapela, Iz pesmi rodu venec p le la : — P o m n i k . , je večen tvojih d n i !
Zadela te je zla usoda V nesrečo tvojo vso in roda — Že v mladi , solnčni dan jasnin ; B u d i l a sestre si in brate N a delo nove dobe zlate, — N i k d a r ne neha tvoj s p o m i n !
D R Ž A V N A
LJUBLJANI,
M Q2>oQtem
42500
PRVI GLASI.
Vojaka izhod. (25. X. 1848.)
Srčno odhaja O d doma vojak, U p solze mu briše N a lovor grenak.
B o g vas obvarj i , O mati m o j a ! Z a me ne jokajte, D a nisem d o m a !
Z Bogom, o dekle, Ostani zvesto, Daj srce mi svoje, D a pojde z m a n o !
V o j a k je brez straha, Se nič ne boji, Z a dom svoj junaško Življenje pusti .
3
O dekle, ne j o k a j ! Hrast trden stojim. So prs i železo, Ž njim smrt o d p o d i m .
Domovju je treba Vseh hrabrih l judi , K i srce za dom j im, In rod svoj gori .
Venec posušen. (22. IX. 1848.)
N a bregu potoka Dekletce sedi , In venec v naročju Posušen drži.
In solze prel iva N a venec rumen, Popre j tako lepo Rudeč in zelen.
O j d e k l e ! zastojno N a n j čakaš še k d a j ! Odšel je, n i k o l i N e pride naza j !
L e venec ostal ji S p o m i n je edin, Ž njo bode pokopan L j u b e z n i spomin.
5
Potnik. (20. XII. 1848.)
Kaj mnoge dežele Potnik preleti, P a tega, kar išče Nik jer ne dobi .
O n išče veselja In sreče srca, Zastonj je iskanje! K a m naj se p o d a ?
P r i kral j ih , — razmišlja, -Le tam je d o m a ! P a krona in žezlo Vesel ja ne d a !
In m i s l i ! — v gradovih . Prepolnih srebra, Tam moram ga najti, Le tam je d o m a !
G o s p o d o največjo Skrb trda tišči, Tam iščeš zastonj ga, Vesel ja tam ni.
In v hiše lesene Potnik se poda, P o d slamnate strehe Gre pot mu srca.
Tam najde l jubezni Zavezo srčno, V nji združilo srca Je večno nebo.
Ljubezni ni treba N e zlatih gradov, Zvest v zvestem le srcu Ljubezni je krov.
NADALJNJE PESMI.
Nesrečnik. (5. IV. 1849.)
Zaka j , zakaj vas vprašam, Z a mene sreče n i ? V s e moje srce rani , K a r druge veseli .
Če drugim sije solnce, Temna je noč za me, Če drugim srce bije, Srce mi moje mre.
N e k d a j je cvetje cvelo, In radost brez s k r b i . Šla proč je moja radost, Z a me več sreče n i .
Dekle lepo kot roža — Zvestost priseglo mi , K o t so nebeške zvezde, So njene mi oči.
8
Prijatelja prit isni l , N a zvesto sem srce, Prijatelj — l jubeznivo — Prevzel mi je dekle.
Zakaj , zakaj, vas vprašam, Z a mene sreče ni ? Z a me je vse zgubljeno, K a r druge veseli .
Moje drago. (8. VI. 1849.)
V prel jubi domovini Pred hišoj stalo je, Drevo zeleno, senčno, Vse mi veljalo je.
B o l j zvestega prijatlja, Z a me na svetu n i , Z menoj delilo Žale In vse je srečne dni .
N a drevu venec visel Je sreče moje vse, N a vencu so vsahnile Vse rože zdavnaj že.
V s e mene je i z d a l o : Pri jatel j , l jubica, In vse me zapustilo, O d me je sreča šla.
Le k svojemu drevesu Pribežal sem nazaj, V njegovi senci našlo Srce je mir dozdaj.
To drevo tak sem l jubil , B i l o je meni vse, Posekano — z njim zadnje Vse drago je moje.
H
ZADNJE PESMI.
Umirajoči pesnik. (30. VIII. 1849.)
Š e enkrat strune milo se zglasite! Od vas zdaj jemljem v žalosti s lovo. Le to vas prosim, prej ne obmolknite, K o duša moja našla je nebo.
K o mnoga solza lica je močila, Z menoj jokale strune drage ste, K o da bi mogle žalost razumeti , K i rani mlado moje mi srce.
K o nadej je veselje moje k l i lo , Ste strune veselile se z meno, Pa z B o g o m ve, o drage, drage s trune! Naj pesmi zadnje razveni s l o v o !
Z a me se jasno je nebo stemnilo ; Kdaj padla v noč je moja zvezda ž e ? Veselje vmira, rad, o rad odidem V . dom drugi , kjer svoj najde mir srce.
12
Kar sem iskal , tu nisem mogel najti, V s a sreča naša v sanjah le živi, K a r dan prinese, zopet dan odvzame, Vesel ja drevo k o m u zeleni?
Zdaj z Bogom svet, saj zapustim te lahko, Le enkrat še , o L y r a mi z a p o j ! Poj zadnjikrat, naj tvoj še glas poslušam, Poprej ko pojdeš v temni grob z m e n o j !
13
Golobici. (13. IX. 1849.)
Naprej zdaj golobička! In naglo leti k nji , Saj veš, kam moje srce Tak močno hrepeni.
Saj veš, kje ljuba biva , K a m cesta dalnja gre, Saj veš, da komaj čakam, N a pisemce od nje.
V svoj klunček vzameš pismo, Poneseš brž ga k nji, O moja golobička, O d me srečnejša s i !
G l e j ! K m a l u že jo vidiš, Njo , zvezdo sreče vse, In l jubo te privi la N a svoje bo srce.
Stoj ! Colobička, č a k a j ! Nič k nji te ne pus t im! Da drugo naj objemlje, Prav tega ne t r p i m !
Raj svoje perutnice Posodi , l juba, m i ! D a sam letim in nesem Sam svoje pismo k n j i !
Slavnice bežani. (17. XI. 1849.
Zakaj , o slavnica si mi odišla ? Zakaj več žali moje ne deliš ? N e veš, da tol iko sem že prestala? -In vendar tudi ti me zapustiš!
N i k o l i več ne slišim tvojih pesmi, K i zacelile srca rane so, Tožila sem ti , kar srce težilo, In vsmil jena s i jokala z meno.
Z a me je tudi mnoga roža cvela, M n o g venec sreča plela je za me, Pa roža, venec kmalu sta zvenela, In trni sami so ostali še.
To vse veš ti , o slavnica, in vendar O d mene g r e š ! Sama z menoj deliš, K a r me teži in srce moje rani , — In vendar tu"di ti me zapustiš!
P a p o j d i ! — beži l e ! Saj že je dolgo, K a r sreča vsa zbežala je od me; Srce bo vmrlo, kmalu že izveste, — Z a kratko dobo le od me grede.
Roda zvezda. (Slovenija 2. 1. 1849/2.)
Pred tisoč leti s lavno Kral jestvo je bi lo, L jubezni domovina, L judem zvesto nebo.
In gore in doline V s e solnce tam zlati . In kadar Febus zgine, J ih luna posrebri .
Tam hribci prepri jazni V s i v trtic vencu so, N a t ravnikih zelenih P a rožice cveto.
T a m ljudstvo zvesto, srčno Z a vero, dom gori , Opora doma zvesta, Življenje z njim deli .
17
Pa veš, kako dežela V ime glasi se t a ? Zastonj , — tega ne vganeš, V pozabo je prešla.
O b l a k i so jo k r i l i , In v temi spala je, Pa vzdigni la se bode, Že zora vstala je.
Brez vodje tava l judstvo, Le truplo brez glave, In jutro je brez solnca In noč je brez zvezde,
Mar ni junak še rojen Plemena silnega. D a zlomi zle verige Robstva zatilnega ?
18
Žnjim ro d naj ves se zveze In spasi rodni d o m ! In s lava, gre mu slava Z a sužnosti prelom.
Od roda v rode roda Junak bo blagrovan, In vnuk vseh poznih v n u k o v Njegov s lavi l bo dan.
V spominu ga častite V junaška dela vsa, In vedno k novi s lavi In zmagi rod gre ta.
In roda stara slava Se v rodu ponovi , Iliri ja vel ika B o stala v nove dni .
19
DODATEK.
Doslov. L O V R O T O M A N .
Za pevke slovenske Živim in gorim . . .
V. Vodnik.
Prvi pesnici. (Celjske Novine 1848/21.)
N a drevesa vrh je sela V gaju tička, pevka mala. Z vejico se zanihala, Pesem vigredno zape la :
H v a l a B o g u ! Zima grudna, — K i je matico vmori la , — Je pregnanka pobegnila, Vigred vstaja sadobudna . . .
Priletite, ve sestrice! Venca se nevesta krasna, Pesem naj glasi se glasna V tvoj pozdrav, o prerodnica !
2«
Veja vejici šumljaje, Vetrič pesem naj raznaša, G o r a jo in dol razglaša, Jek jo nosi na vse kraje.
In sestrice, mile tiče, Hi t ro v svate prileti jo, ln stoglasno žvrgolijo Pesmi slave in hvalice.
Vse je živo, vse prepeva, Z glasom pesmi glas se vjema, R o d u vsemu srca vnema, Svet zavzet je v radost dneva.
D a n s lavi svoj sreče V i l a , Pesmi prvi spev zapoje In budi rojake svoje, — Rodna V i l a , pevka mila.
Pevaj , pevaj še pesnica, Struna naj ti ne zastane, Na j sestricam srca gane — Prerokinja domačica!
Venčaj mati se ve l ika , R o d n e zemlje rodna mat i ! Sestri vse daj v pesmi zlati K a r ji srce žlahtno m i k a !
Rodoslov.
N e m i s l i : v gradovih Je sreča doma; Tam — moraš — je najti — Veselje sveta!
G o s p o d o najvišjo Skrb trda teži, — Tam iščeš zastonj ga, Vesel ja tam ni .
Potnik.
Žil srečen, ponosen G o s p o d je graščin, H i p zruši bogastvo N a prah razval in.
Z a ženo ljubljeno Šel v rani je grob, Hči šla je za njima Plen srčnih tegob.
2~
NARODNA IN U N I U E R Z I T E T N R KNJIŽNICA
0 0 0 0 0 4 2 1 8 7 0
RAZKAZEK. • d
Proslov 2
Prvi glasi. Vojaka izhod 3 Venec posušen 5 Potnik • 6
Nadaljnje pesmi. Nesrečnik 8 Moje drago 10
Zadnje pesmi. Umirajoči pesnik 12 Golobici 14 Slavnice bežani . . . . . . . 16 Roda zvezda 17
Dodatek. Doslov 20 Rodoslov 23
UpEJSMMJlZliM