ANALIZA ZALOG

STOCK ANALYSIS

2

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

ANALIZA ZALOG

(naslov dela diplomskega seminarja) Kandidatka: Nina Mastnak Študentka rednega študija Številka indeksa: 81649158 Program: visokošolski strokovni Študijska usmeritev: marketing Mentor: dr. Bruno Završnik Študijsko leto: 2008/2009

Maribor, avgust, 2009

3

PREDGOVOR Zaloge v podjetju predstavljajo pomemben del premoženja podjetja. Prav tako pa zaloge predstavljajo tudi velik finančen zalogaj, zato moramo z zalogami tudi gospodariti, jih pravilno voditi in upravljati ter jih ohranjati v takšnem stanju, da lahko iz njih naredimo najboljše izdelke. V prvem poglavju so napisane uvodne besede o diplomskem seminarju. V drugem poglavju sem opredelila osnovni pojem zalog, vzroke za obstoj, opisala sem vrste zalog po funkcijah in po proizvodih. Zapisala sem tudi stroške, ki jih povzročajo zaloge. V tretjem poglavju sem se osredotočila na analizo zalog, predstavila katalog zalog ter ABC analizo in XYZ analizo. V četrtem poglavju je prikazano upravljanje z zalogami. Povzela sem model ekonomične velikosti naročila, obnavljanje zalog z različnimi sistemi naročanja kot so ciklični ali sistem stalnega intervalnega naročanja, sistem na točki naročila oziroma sistem naročanja stalne količine, načrtovanje potreb po materialu (NPM) ter sistem Just-in-time (ravno ob pravem času). Predstavljeno je tudi vrednotenje zalog po različnih modelih (LIFO, FIFO, HIFO, metoda drsečih cen in metoda stalnih cen). Z zalogami moramo tudi gospodariti. Da lahko čim bolj gospodarno upravljamo zaloge so nam v pomoč najbolj običajna merila (kazalniki) za presojo gospodarjenja z zalogami, ki so zapisana v petem poglavju. Prav tako pa je v petem poglavju zapisano kako uskladiščeni material pravilno vzdržujemo, da imamo čim manj kvara in kala. Navedla sem tudi nekaj listin, ki se pojavljajo v zvezi z zalogami.

4

KAZALO VSEBINE  1 UVOD............................................................................................................................................... 5 

1.1Opredelitev problema ............................................................................................................... 5 

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................................ 5 

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave......................................................................................... 5 

1.4 Metode raziskovanja ................................................................................................................ 5 

2 OPREDELITEV ZALOG....................................................................................................................... 6 

2.1 Vzroki za obstoj zalog ............................................................................................................... 6 

2.2 Vrste zalog ................................................................................................................................ 8 

2.3 Stroški zalog............................................................................................................................ 10 

3 ANALIZA ZALOG............................................................................................................................. 12 

3.1 Katalog zalog .......................................................................................................................... 12 

3.2 A‐B‐C analiza........................................................................................................................... 12 

3.3 X‐Y‐Z analiza ........................................................................................................................... 14 

4 UPRAVLJANJE Z ZALOGAMI ........................................................................................................... 15 

4.1 Obnavljanje zalog ................................................................................................................... 16 

4.2 Model ekonomične velikosti naročila .................................................................................... 17 

4.3 Oblike sistemov naročanja ..................................................................................................... 19 

4.3.1 Ciklični ali sistem stalnega intervalnega naročanja......................................................... 19 

4.3.2 Sistem na točki naročila oziroma sistem naročanja stalne količine ................................ 21 

4.3.3 Načrtovanje potreb po materialu (NPM) ........................................................................ 21 

4.3.4 Just‐in‐time (ravno ob pravem času) nabava.................................................................. 23 

4.4 Vrednotenje zalog .................................................................................................................. 24 

5 GOSPODARJENJE Z ZALOGAMI...................................................................................................... 26 

5.1 Čuvanje zalog.......................................................................................................................... 27 

5.2 Skladiščna dokumentacija in evidenca................................................................................... 29 

6 SKLEP ............................................................................................................................................. 30 

7 POVZETEK ...................................................................................................................................... 31 

VIRI IN LITERATURA.......................................................................................................................... 32 

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev problema Poznamo več vrst zalog. Vsem vrstam zalog je skupno, da gre za kopičenje neke količine nečesa na določenem mestu. V diplomskem seminarju se bom osredotočila na zaloge v podjetjih. Zaloge v podjetju predstavljajo neko odloženo količino nekega blaga. Te količine blaga pa predstavljajo za podjetja velik finančen zalogaj, zato je še posebej pomembno, da znamo zaloge pravilno voditi. Zagotoviti moramo pravo količino zalog, pravo kakovost, ob pravem času, da lahko proizvodnja poteka normalno. Zaloge ne smejo biti prevelike, saj bi te povzročile dodatne, nepotrebne stroške, prav tako pa ne smejo biti premajhne, saj bi to lahko povzročilo zastoj proizvodnje. Poskrbeti moramo tudi za pravilno skladiščenje zalog, torej jih shranjevati v primernih prostorih, da lahko z njimi proizvedemo najboljše učinke. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen mojega diplomskega seminarja je teoretično predstaviti pojem zalog, predstaviti različno pojasnjevanje zalog s strani različnih avtorjev. Pravilno ravnanje z zalogami omogoča, da podjetje posluje uspešno, zato vam bom v svojem diplomskem seminarju poskušala prikazati kako pomembne so zaloge v podjetjih. Cilji diplomskega seminarja so: • prikazati pomen in vlogo zalog v podjetju, • predstaviti različne sisteme obnavljanja zalog, • prikazati kako pomembne so zaloge v podjetju . 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Izhajala bom iz predpostavke, da pravilno ravnanje z zalogami prinaša pomemben del k uspešnosti podjetja. Omejitve Pri svojem delu sem se omejila na literaturo domačih in tujih avtorjev. Omejila se bom na teoretično predstavitev pojmov v zvezi z zalogami. 1.4 Metode raziskovanja Pri pisanju diplomskega seminarja bom uporabila literaturo različnih domačih in tujih avtorjev. Uporabila bom deskriptivni pristop, v okviru katerega bom uporabila metodo kompilacije, kjer bom povzela razprave, ki temeljijo na tujih ugotovitvah in dognanjih.

6

2 OPREDELITEV ZALOG Zaloge razumemo kot neko količino nekega blaga, odloženo (uskladiščeno) na nekem mestu (skladišču) v podjetju (Ljubič 2000, 347). Zaloge so praviloma sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali prodana v okviru rednega poslovanja (Slovenski računovodski standard 2001, 49). Zaloge so nujne za neprekinjeno delovanje proizvodnih sistemov in za zadovoljivo raven storitev. Tako proizvodna kot trgovska podjetja imajo pogosto v zalogah vložen velik del finančnih sredstev. S pomočjo zalog lahko skrajšujemo dobavne roke, zmanjšujemo zastoje v proizvodnji, zmanjšujemo tveganja, povezana z zamudami pri dobavi, tveganja, povezana z netočnim predvidevanjem povpraševanja in podobno (Rusjan, 1999). 2.1 Vzroki za obstoj zalog Vzroke za obstoj zalog v organizaciji je mogoče klasificirati z različnih vidikov in so različni za različne vrste zalog. Z vidika posledic, ki jih povzročajo, je mogoče opredeliti naslednje: a) Zaradi ugodnih ekonomskih učinkov. Sem sodijo:

- Zmanjševanje fiksnih stroškov dobav na enoto. Stroški transporta, administracije ipd. so pogosto fiksni in se potemtakem na enoto zmanjšajo, če se število enot poveča.

- Neodvisnost delovanja posameznih strojev. V proizvodnem sistemu pogosto sodelujejo številni stroji v medsebojno strogo določenem zaporedju. Predmet dela potuje od stroja do stroja oz. od delovne postaje do delovne postaje, na vsaki pa se preoblikovalni proces nadaljuje. Če med delovnimi postajami ni zalog (pogosto jih označujejo kot medfazne zaloge), potem mora naslednji stroj (delovna postaja) čakati, da predhodni zaključi svoje operacije. Če se pokvari stroj na začetku linije, potem se v takem primeru ustavi cela linija. Če pa pri vsaki postaji obstoji zaloga nedokončanih proizvodov, na katerih so bile predhodne faze že opravljene, pa je postaja neodvisna od trenutnega funkcioniranja predhodne delovne postaje. Lahko nadaljuje z delom, dokler traja zaloga nedokončanih proizvodov.

- Stalno enaka raven proizvodnje. Povpraševanje po posameznih proizvodih je sezonsko ali pa vsaj precej niha v daljših časovnih intervalih. Če bi se obseg proizvodnje prilagajal povpraševanju hitro bi pomenilo velike težave in stroške glede pridobivanja in usposabljanja novih delavcev in tehnologije ob povečanem povpraševanju, pa tudi stroške in težave pri odpuščanju presežnih delavcev ob zmanjšanem povpraševanju. Zaradi tega v organizaciji pogosto raje izberejo dokaj stalno raven proizvodnje, ki v daljšem obdobju, recimo v enem letu, pokrije vse povpraševanje. V krajših obdobjih pa delajo na zalogo, kadar je povpraševanje manjše od proizvodnje in prodajajo iz zalog, kadar je povpraševanje večje od trenutne proizvodnje. Zaloge tako amortizirajo fluktuacijo v povpraševanju, če je vzdrževanje zalog cenejše, kot pa prilagajanje proizvodnje.

7

- Izkoristek ugodnih menjalnih razmerij med valutami različnih dežel. Menjalni tečaji med deželami se spreminjajo. Včasih so bistveno ugodnejši, recimo ob devalvaciji posamezne valute, zato kaže takrat morda nabaviti večje količine materialov, kot bi to bilo primerno za sprotno proizvodnjo.

b) Zaradi hitrih reakcij na zahteve uporabnikov. Sem sodijo:

- Nepričakovano povečanje povpraševanja. To navadno velja za končne proizvode. Organizacije jih imajo na zalogi, da bi lahko hitreje ustregle uporabnikom, kot bi storili konkurenti. Na zalogi jih imajo včasih celo po regionalnih skladiščih, kar tudi zmanjša reakcijski čas. Takšno funkcijo imajo včasih tudi zaloge polizdelkov ali surovin, ki so blizu proizvodnji. Ti omogočajo hitro povečanje proizvodnje, hitrejše, kot bi bilo, če bi dodatne polizdelke ali surovine ponovno naročali. Zlasti to velja, če so dobavni roki dolgi.

- Količinski popusti. Če uporabnik kupi veliko količino hkrati. navadno dobi poseben popust. Seveda pa mora proizvajalec imeti na zalogi dovolj proizvodov, da lahko ustreže velikemu kupcu.

c) Zaradi zmanjšanja tveganja. Sem sodijo naslednji razlogi:

- Negotovosti v dobavnem sistemu. Dobave potrebnih materialov lahko kasnijo, posebej če gre za dobave iz oddaljenih virov. Pri dobavitelju lahko pride do stavke delavcev v proizvodnji ali v transportu. Med transportom lahko pride do nesreč, do kvarjenja materialov itd., dobavitelj je morda pripravljen dobaviti le večje količine hkrati itd. Zaloge v organizaciji pomagajo prebroditi takšne težave.

- Nepričakovane okvare v proizvodnji. Stroji se kvarijo, posebej če so stari in slabo vzdrževani. V JIT proizvodnji prav to lahko povzroči zastoje v celotnem proizvodnem sistemu. Če se pokvari posamezen stroj, drugi lahko nadaljujejo z delom, če imajo zalogo nedokončane proizvodnje ali surovin.

- Razstavljanje proizvodov. Proizvajalec mora imeti proizvode pogosto razstavljene, da si jih kupci lahko ogledajo in jih preizkusijo. Takšni proizvodi pogosto niso več primerni za redno prodajo, ampak jih je treba ali zavreči ali prodati po nižji ceni.

d) Zaradi špekulativnih namenov. Gre za zaščito pred predvidenimi neugodnimi

dogodki ali za izkoriščanje predvidenih, domnevnih ugodnih dogodkov. Organizacija recimo pričakuje, da bo v posamezni deželi prišlo do zvišanja splošne ravni cen, do novih obdavčitev itd. Sem sodi tudi ocena o možnih stavkah zaposlenih, ki bi lahko vplivale na rednost dobav. Pričakujejo, da bo prišlo recimo do večjih socialnih nemirov, morda celo do vojne v državi dobaviteljici surovin.

Vzroke je mogoče klasificirati na različne načine. Očitno je tudi, da se mnogi med seboj povezujejo. Velja pa skupna ugotovitev, da organizacija ne more poslovati brez zalog, ker pa so drage, je cilj, da so čim manjše (Kavčič 2000, 287).

8

Idealno bi bilo, če bi iz zalog lahko ob vsakem času zadovoljili vsako potrebo, tako po sortimentu kot po količini. Realno to ni mogoče, saj bi take zaloge zahtevale enormen prostor in neskončno velika vanje vložena sredstva. Zato v praksi dopuščamo, da se občasno zgodi, da iz zalog ne moremo pokriti vseh povpraševanj oziroma potreb. Razne službe v podjetju imajo nasprotujoče si cilje glede zalog. Prodaja hoče čim hitreje ustreči kupcem in si tako želi imeti velike zaloge vseh vrst končnih izdelkov ali vsaj gradnikov in materialov, iz katerih se lahko dovolj hitro izdelajo končni izdelki. Proizvodnja teži k učinkovitem delovanju. To pomeni velika naročila proizvodnji, velike serije, da bi zmanjševali stroške priprave, le-te pa povzročajo velike zaloge. Prav tako zahteva tudi velike količine materialov, sestavnih delov, gradnikov in nedokončane proizvodnje tako, da izdelava ne bi zastajala zaradi pomanjkanja materiala. Tudi nabava ima raje malo velikih naročil, ki povzročajo zalogo, kot mnogo majhnih, zaloge pa smatra še kot zavarovanje pred podražitvami ali izpadi dobav. Finance želijo zmanjšati vse oblike vlaganj v zaloge zaradi stroškov kapitala. Razvojne službe hočejo majhne zaloge, da tehnične spremembe ne bi morale čakati, dokler niso izčrpane zaloge starih izvedb in specifikacij. Jasno so si ti cilji nasprotujoči; poudarjanje ciljev ene službe ima lahko resne negativne vplive na druge. Naloga nadzora in vodenja zalog je tako določanje optimalnega sortimenta in višine zalog (Ljubič 2000, 347). 2.2 Vrste zalog Zaloge lahko opredelimo z različnih vidikov. 2 osnovna vidika razvrščanja zalog pa sta:

a) po funkcijah zalog b) po vrstah proizvodov

a) Vrste zalog glede na njihovo funkcijo: Poznavanje zalog glede na njihovo funkcijo je koristno, ker moramo za vsako zalogo v podjetju vedeti, zaradi česa je ta zaloga nastala, šele potem lahko sprejemamo ustrezne rešitve glede zmanjševanja zalog. Z vidika funkcij, ki ga opravljajo zaloge, ločimo: • Serijske zaloge Serijske zaloge oblikujemo zaradi želje po ekonomski učinkoviti nabavi in proizvodnji. So posledica nabave in proizvodnje v določenih ekonomsko optimalnih količinah. Serijske zaloge omogočajo razporeditev stroškov naročanja in stroškov priprave proizvodnje na večje število enot. Serijske zaloge zmanjšujemo z zmanjševanjem stroškov naročanja in priprave proizvodnje. • Sezonske zaloge Sezonske zaloge so povezane s sezonskimi nihanji v povpraševanju, zaradi česar zmogljivosti proizvodnje in povpraševanja niso usklajene v vsakem od posameznih časovnih obdobjih znotraj planskega obdobja. • Varnostne zaloge Varnostne zaloge oblikujemo zaradi negotovosti glede povpraševanja, dobave in proizvodnje. Tako imamo zaloge dokončane proizvodnje, ker lahko v primeru proizvodnje na zaloge dejansko povpraševanje s strani kupcev zgolj predvidevamo.

9

Če je dejansko povpraševanje večje od predvidenega, se ta del povpraševanja lahko pokriva s pomočjo varnostne zaloge. Zaloge vhodnih materialov varujejo pred negotovostmi s strani dobaviteljev, npr. glede nabavnih rokov kvalitete dobavljenih materialov in podobno. Zaloge nedokončane proizvodnje se uporabljajo zaradi negotovosti, povezane z okvarami strojev, s slabimi proizvodi spremembami v naročilih in podobno.

• Razbremenilne zaloge Razbremenilne zaloge oblikujemo , da bi napravili posamezna delovna mesta neodvisna od dogajanj na drugih delovnih mestih. Razbremenilne zaloge so značilne predvsem za montažno linijo.

• Tranzitne zaloge Tranzitne zaloge nastajajo zaradi prevozov vhodnih materialov od dobaviteljev in dokončanih proizvodov do distributerjev oziroma kupcev. Odvisne so predvsem od lokacije proizvodnih obratov izbranega načina transporta.

• Špekulativne zaloge Špekulativne zaloge uporabljamo predvsem v primeru, ko pričakujemo večje spremembe na trgu, kot na primer zvišanje cen materialov ali pa pomanjkanje določenega materiala v prihodnosti. (Rusjan 1999, 133) b) Zaloge glede na vrsto proizvodov:

• Proizvodne zaloge: surovine, materiali, sestavni deli in sestavine bodočih izdelkov, ki vstopajo v proizvodni proces ( zadolžena nabava). Ločimo dve vrsti:

o posebni sestavni deli, ki so proizvedeni na podlagi specifikacije podjetja, o običajni industrijski sestavni deli, ki jih je možno takoj dobaviti.

• Zaloge pomožnega materiala: material za vzdrževanje, popravilo in delovanje. Uporablja

se v proizvodnem procesu, vendar ne postane sestavni del proizvoda (mazalno olje, milo, deli za popravilo strojev itd.)

• Zaloge polizdelkov: polizdelki na različnih stopnjah proizvodnega procesa.

• Zaloge končnih izdelkov: končni izdelki pripravljeni za odpremo. V večini podjetij predstavljajo proizvodne zaloge in zaloge pomožnega materiala skupno največji del celotnih investicij v zaloge (Završnik 2005, 61).

10

2.3 Stroški zalog Zaloge povzročajo stroške. Če so z vidika proizvodnje nezaželene velike zaloge, potem so z vidika stroškov zaželene čim manjše zaloge. Velike zaloge končnih izdelkov omogočajo ustreči kupcem tudi ob nenadnem povečanju povpraševanja, vendar povzročajo stroške. Zato je management zainteresiran za optimizacijo zalog, torej kar najmanjše zaloge, ki pa še omogočajo normalno poslovanje. Stroške zalog je mogoče razdeliti na naslednje skupine:

• Stroški vzdrževanja zalog: to so stroški, ki nastanejo zaradi hranjenja zalog na določenem kraju. Med nje uvrščamo: - Investicije v zaloge. Pomeni denarna sredstva, potrebna za nabavo materialov, surovin,

rezervnih delov itd. – vsega, kar ima organizacija na zalogi. Nadalje štejejo v to skupino tudi opurtunitetni stroški, torej izguba zaradi investiranja v zaloge, ne pa v kakšno finančno bolj donosno aktivnost. Opurtunitetni stroški so navadno visoki, 10-25% vrednosti zalog.

- Skladiščenje. Organizacija mora zgraditi ali najeti prostore, plačati davke na zemljišča, kjer so skladišča, plačati zavarovanje skladišč, plačati energijo, ki jo v skladiščih porabijo (strošek energije je lahko zalo visok, na primer pri hladilnicah), obračun amortizacije itd.

- Hranjenje zalog. Sem sodijo stroški zavarovanja zalog, stroški zaradi neuporabe zalog (npr. zaradi večje nabave kot porabe) v določenem času, potem pa material ni več uporaben) stroški zaradi kvarjenja ( recimo pri sveži zelenjavi), stroški varovanja, stroški loma, tatvin, stroški zaradi morebitnega požara, stroški manipulacije z materiali itd. Stroški vzdrževanja zalog dosegajo kakšno tretjino celotne vrednosti zalog. Navadno se računajo na enoto materiala na časovno enoto (npr. stroški na rezervne dele na leto). Pogosto jih računajo kar v povprečju za podjetje.

• Stroški naročanja zalog. Ti stroški so povezani z naročilom materiala ali delov. Računajo

se na naročilo, ne na količino naročenega. Ne vključujejo plačila nabavljenega, ampak le opravila potrebna za izvedbo posameznega naročila. So fiksni in zato tem manjši na nabavljeno enoto, čim večja je količina materiala pri posameznem naročilu. Ker organizacija potrebne materialne in dele naroča zunaj ali znotraj, kaže tako tudi stroške naročanja. - Naročanje zunaj organizacije. Gre za kupovanje materialov ali (rezervnih, sestavnih)

delov pri proizvajalcih ali dobaviteljih zunaj organizacije, pri drugih organizacijah. Stroški naročila v tem primeru vsebujejo: plače osebja v nabavi, plače osebja v računovodstvu, komunikacijske stroške (pošta, telefon itd.), stroške urgenc, če naročeno ne prispe pravočasno, stroške prevzema dobave.

- Naročanje znotraj organizacije. Potrebne materiale lahko proizvedejo znotraj organizacije same. Delovna enota A naroči nek sestavni del pri delovni enoti B.

11

Ker sta obe enoti stroškovna centra, enota B seveda zaračuna naročilo enoti A. Stroški naročila v takem primeru vsebujejo: stroške priprave proizvodnega naloga, stroške priprave potrebnega materiala, orodij, stroške dela in stroške izdelave naročenih delov. Stroški naročanja zalog so torej večinoma povezani s plačami osebja, ki je v naročanje vključeno.

• Stroški premajhnih zalog. Sem štejejo stroški, ki nastanejo, če organizacija nima zadosti

zalog, da bi ustregla zahtevam notranjih in zunanjih uporabnikov. Če organizacija nima dovolj zalog surovin, lahko pride do zaustavitve proizvodnje. Delavci čakajo na delo, organizacija ne more izpolniti naročil in izgublja na ugledu itd. če nima končnih proizvodov, kadar jih kupci želijo kupiti, potem je ob dobiček od prodanega izdelka, lahko izgubi kupca tudi v prihodnjih nakupih itd.. Do pomanjkanja zalog pogosto pride med dobavnim rokom, takrat ko so nove količine zalog že naročene, niso pa še dobavljene. Zaradi premajhnih zalog torej nastanejo stroški v preoblikovanem sistemu (proizvodnji) ali pa zaradi pomanjkanja končnih proizvodov. Stroški pa obsegajo: - Pomanjkanje končnih izdelkov. Stroški, ki jih ima organizacija so: izguba dobička na

naročilo kupca, izguba kupca, ki mora nabaviti želeni proizvod drugje, dodatni stroški izpolnitve naročila na drug način (npr. preko pogodbenika), dodatni administrativni stroški , če morda kupec pristane na kasnejšo izpolnitev naročila, dodatni transportni stroški.

- Proizvodni sistem. Tu nastajajo naslednji stroški: stroški ustavitve strojev zaradi pomanjkanja surovin, stroški neizkoriščenosti strojev, stroški dela, (neproduktivno čakanje delavcev na delo), poslabšanje morale zaposlenih, kar se pozna v znižanju produktivnosti dela, stroški ponovne priprave in zagona strojev.

- Izjemna naročila. Navadno v organizaciji, ko ugotovijo, da bo zalog zmanjkalo, sprožijo dodatno, izjemno naročilo, kar povzroči stroške kot pri siceršnjem naročanju, dodatno pa še morda stroške hitrejšega transporta, posebnih manipulacij z materialom itd. Da bi se organizacija izognila stroškom zaradi pomanjkanja zalog, navadno oblikuje varnostne zaloge. To so mrtve zaloge, zaloge »za vsak slučaj«. Ker pa vežejo denarna sredstva, se mora organizacija odločiti, kolikšne varnostne zaloge bo imela. Odločitev je v veliki meri odvisna od stroškov premajhnih zalog.

• Stroški spreminjanja kapacitet. Gre za stroške, ki so povezani s povečevanjem ali zmanjševanjem proizvodnih kapacitet zaradi povečanega ali zmanjšanega povpraševanja. Kot že navedeno, lahko organizacija namesto z zalogami sledi povečani ali zmanjšani porabi, s povečanjem ali zmanjševanjem proizvodnje. V tem primeru ne nastajajo stroški zalog, ampak zaradi zalog. Sem štejejo stroški pridobivanja novih delavcev, usposabljanja novih delavcev, odpuščanja odvečnih delavcev, uporabe neustrezno kvalificiranih delavcev, neizkoriščenosti kapacitet (če niso zmanjšane ob zmanjševanju povpraševanja) itd.

• Skriti stroški. Organizacija pogosto vzdržuje posebno visoke zaloge posameznih materialov iz različnih razlogov, tudi špekulacij. Proizvedejo več proizvodov v pričakovanju povečane porabe zaradi dolgih proizvodnih ciklusov, pričakovanih dolgih

12

dobavnih rokov, napačnih napovedi porabe itd. Velike zaloge povzročajo tudi manj učinkovito rokovanje z njimi, večjo porabo časa itd (Kavčič 2000, 290). 3 ANALIZA ZALOG Zaloge tipičnega industrijskega podjetja obsegajo 5.000 do 50.000 različnih postavk (enot). Začetno planiranje in kasnejši nadzor zalog se opravlja na osnovi poznavanja posamezne postavke in končnega proizvoda, ki je sestavljen iz teh postavk. Začetni pogoj za uspešno upravljanje zalog je razvoj celovitega kataloga zalog, ki mu sledi natančna in temeljita ABC analiza (Završnik 2005, 61). 3.1 Katalog zalog Za pripravo kataloga zalog je potrebno vse postavke v zalogah natančno opisati, identificirati s proizvajalčevo številko proizvoda, označiti z uporabnikovo identifikacijsko številko ter nato klasificirati. Skrbna priprava in vzdrževanje takšnega kataloga imata dva pomena: 1. Katalog zalog služi kot sredstvo komuniciranja. Osebju iz različnih oddelkov omogoča,

da svoje delo opravljajo učinkoviteje. Oblikovalec ima npr. možnost, da izbere enega od dveh alternativnih delov, ki jih potrebuje pri oblikovanju. Z uporabo kataloga zalog se lahko hitro prepriča, ali je kateri od delov na zalogi. Če ugotovi, da je eden izmed alternativnih delov na zalogi, drugi pa ne, mu je jasno, da bo čas dobave krajši in stroški nižji za del, ki je že v podjetju.

2. Katalog zalog je pomemben za sam proces nadzora zalog. Posebej pomembno je, da zmanjšamo število zapisov za identične dele. Podjetje namreč kupi enak del od različnih proizvajalcev in mnogokrat se zgodi, da je v katalogu zalog zajetih več različnih številk za enak del. Identične dele vseh dobaviteljev je zato potrebno združiti pod eno oznako (Završnik 2005, 61-62).

3.2 A-B-C analiza V okolju proizvodnega sistema se pojavlja veliko število materialnih postavk, ki pa s stroškovnega vidika niso vse enako pomembne za poslovanje. Materialne postavke je zato smotrno grupirati v tri skupine, razrede A, B in C:

• Materialne postavke , ki sodijo v razred A povzročajo pri poslovanju največje stroške, kar pomeni, ali da se uporabljajo v velikih količinah ali da so drage ali oboje; postavk razreda A je običajno od 5 do 10% skupnega števila postavk v podjetju, predpostavljajo pa 70 do 80% vseh materialnih stroškov v (običajno) obdobju enega leta, tako da so zelo pomembne za poslovanje,

• postavke razreda B predstavljajo srednjo skupino, v katero najpogosteje spada 20 do 30% skupnega števila materialnih postavk, ki pa povzročajo 20 do 30% materialnih stroškov; tudi njihova pomembnost je srednje velika;

13

• končno v razred C spada veliko število, 50 do 70% vseh materialnih postavk; to so največkrat drobne, malo vredne materialne postavke (standardno trgovsko blago, ki ga je mogoče enostavno zagotoviti), ki pa se porabljajo v velikih količinah, delež stroškov njihove porabe je le 5 do 10% skupnih materialnih stroškov in so zato tudi malo pomembne. Postopek A-B-C analize pomembnosti materialnih postavk , ki naj bi se izvajale enkrat letno je :

• Za vse materialne postavke ugotovimo vrednost njihove porabe v preteklem letu. • Postavke razvrstimo (rangiramo) po padajoči vrednosti porabe in izračunamo strukturni

delež v odstotkih za vrednost in število postavk. • Postavimo meje vrednosti porabe posameznih razredov; te meje so sicer bile nakazane že v

prejšnjih odstavkih, niso pa obvezujoče. • Eventualno narišemo diagram kumulativnih strukturnih deležev – Lorenzovo krivuljo

(Ljubič 2000, 354). SLIKA 1: Lorenzova krivulja

Vir: Ljubič 2000, 354 Načelo razvrščanja enitet po pomembnosti v razrede A, B in C je univerzalno in splošno uporabno. Tako se na primer lahko razvršča tudi dobavitelje in kupce (Ljubič 2000, 354).

14

3.3 X-Y-Z analiza Za smotrno odločanje zlasti pri planiranju materialnih potreb A-B-C analiza ne zadostuje, saj ne upošteva dinamike porabe (npr. zelo drag material, ki se je v majhnih količinah potreboval le občasno, malokrat letno, se razvrsti v razred C, čeprav je lahko zelo pomemben za poslovanje). Zato se jo dogradi z analizo • stalnosti (stabilnosti) in ustaljenosti (stacionarnosti) porabe in • zanesljivosti napovedovanja porabe. Ta analiza razvršča materialne postavke v skupine X,Y in Z, pri čemer • v skupino X sodijo materialne postavke , katerih poraba nastopa stalno, v vseh

terminskih enotah, je v daljšem časovnem obdobju ustaljena, (približno) enaka v vseh terminskih enotah in jo je mogoče napovedovati zelo zanesljivo (zelo majhna povprečna absolutna napaka napovedi »MAD – »Mean Absolute Deviation)

• v skupino Y spadajo postavke, katerih poraba je sicer stalna v vseh terminskih enotah, a nestacionarna (različna v posameznih terminskih enotah), napoved porabe pa srednje zanesljiva,

• v skupino Z razvrščamo materialne postavke z občasno (naključno, sporadično) porabo in povsem nezanesljivo napovedjo.

Po izkušnjah sodi v skupino X okrog 50% števila materialnih postavk (ne glede na razvrstitev po A-B-C), v skupino Y približno 20% števila materialnih postavk in v skupino Z kakih 30% materialnih postavk (Ljubič, 2000, 358).

15

4 UPRAVLJANJE Z ZALOGAMI Upravljanje in razpolaganje z zalogami, posebej s podatki o zalogah, je področje sodelovanja velikega števila uporabnikov znotraj funkcijskega področja proizvodnje. Podatki o zalogah so najpogosteje distribuirani, posamezne potrebe uporabnikov pa si nasprotujejo. Pri določanju ekonomične količine delov za nabavo želi na primer nabavni referent naročiti veliko količino, ker lahko dobi količinski popust. Referent, zadolžen za upravljanje z zalogami, mu nasprotuje, ker prihaja na ta način do manjšega koeficienta obračanja materiala. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problemi skladiščenja, lahko nasprotujejo, ker večje količine materiala presegajo prostorske zmogljivosti skladišča. Služba za načrtovanje proizvodnje oziroma nabave težko sprejema dolgoročne obveze do dobaviteljev (Polajnar in Buchmeister in Leber, 2002, 271). Pravilno vodenje zalog je ena izmed najpomembnejših funkcij upravljanja podjetja. Številna podjetja so se znašla v propadu prav zaradi prevelikih zalog, ki so pogosto vzrok za neuspeh podjetij (Turban in Meredith 1991, 615). Velike zaloge omogočajo mirnejšo proizvodnjo, vendar zahtevajo večje angažiranje sredstev. Zaloge lahko zmanjšamo s pogostejšim nakupom manjših količin. Vendar obdelava velikega števila manjših naročil za dobavitelja oziroma distributerja in povečanje vhodov lahko pripelje do zastojev. Politika zalog pridobiva na pomenu s porastom obrestnih stopenj na obratna sredstva in z rastjo skladiščnih stroškov. Vendar je pogosto ugodno oblikovati zaloge zaradi stroškov dobave in dostave, zato raziskujemo možnost optimiranja števila nabav in količine zalog, oziroma da bi bili skupni stroški nabave, dostave, skladiščenja in zalog čim nižji. Zaloge predmetov dela morajo biti tolikšne, da zagotovijo stalen potek procesa reprodukcije, da so hkrati ekonomične oziroma da povzročajo čim manjše stroške nabave, dostave, naročanja, skladiščenja in zalog. Govorimo o dveh nasprotujočih načelih oziroma o dveh nasprotnih zahtevah. Ti zahtevi sta zanesljivost in ekonomičnost (Polajnar in Buchmeister in Leber, 2002, 272). SLIKA 2: Vpliv zanesljivosti in ekonomičnosti na oblikovanje zalog

Vir: Polajnar in Buchmeister in Leber, 2002, 272

16

Da bi zadovoljili obema zahtevama, moramo upoštevati niz dejavnikov, kot so tip proizvodnje (posamezna, serijska, masovna), ritem proizvodnje (kontinuirana, diskontinuirana), izvor nabav in njihovo število, pogoji dobave, krajevna oddaljenost od dobavitelja, kapaciteta skladišča, zanesljivost dobave predmetov dela, ustrezne kakovosti itd. Ti dejavniki vplivajo na izbor sistema dobave, hkrati pa je sistem nabave predpostavka, da se določeni dejavniki nahajajo v mejah. V usklajeni nabavi in proizvodnji po sistemu JIT dobava materiala ne sme zamujati, material pa mora biti brez napak. Najbolj ekonomične so tiste zaloge, ki zadovoljujejo stalno porabo s stalnim pritekanjem predmetov dela v potrebnih količinah in se po vsakem vhodu materiala v proizvodni proces porabijo vse zaloge, čemur sledi dobava v enaki količini. Takšne zaloge povzročajo nizke stroške in imajo velik koeficient obračanja. Da ne bi stroški nabave in dostave tako dosežene racionalizacije, morajo biti dobavitelji nameščeni na ustrezni oddaljenosti od proizvodnih obratov. Sistem upravljanja z zalogami, naj si je enostaven ali zapleten, vedno določajo procesi odločanja o tem, koliko in kdaj naročiti. Te odločitve lahko temeljijo na časovno stalnem pregledu zalog ali časovno stalnem ponovnem naročanju. Sistem upravljanja z zalogami vsebuje podatke o celotnem življenjskem ciklu materiala v podjetju, od naročanja do predelave ali vgradnje v neki sklop. Distribuiranim zalogam najbolj ustrezajo informacijski sistemi z distribuiranim podatkovnimi bazami in opremo (Polajnar in Buchmeister in Leber, 2002, 272-273). 4.1 Obnavljanje zalog Pri zagotavljanju optimalne ravni zalog se management navadno srečuje z dvema ključnima vprašanjema. To sta: 1. Kdaj naročiti dopolnitev zalog? 2. Kakšno količino naročiti?

To sta ključni vprašanji in od odgovora nanju je odvisno, ali bodo zaloge zadostovale za normalno poslovanje organizacije ob kar najmanjših stroških zalog. V vsakem primeru gre za nek način spremljanja porabe obstoječih zalog in na tej podlagi za odločitev o novem naročilu. Eno najpomembnejših vprašanj pri odločanju o zalogah je, ali gre za neodvisno ali odvisno povpraševanje. Neodvisno povpraševanje pomeni, da povpraševanje po nekem izdelku ni odvisno od povpraševanja po nekem drugem izdelku. Takšno je povpraševanje po obleki, pohištvu, avtomobilih, prehrambnih izdelkih, papirju, svinčnikih itd. V tem primeru gre za obnavljanje zalog tega izdelka samega, pri tem se ni treba ozirati na nek drug izdelek. Nasprotno pa odvisno povpraševanje pomeni, da je povpraševanje po nekem izdelku povezano (odvisno od) s povpraševanjem po nekem drugem izdelku. Povpraševanje po takem izdelku pa je poznano. Praviloma so to sestavni deli nekega končnega proizvoda. Povpraševanje po takem delu ni naključno, ampak določeno s povpraševanjem po končnem izdelku.

17

Povpraševanje po avtomobilskih gumah je npr. določeno s povpraševanjem po avtomobilih. Ker je povpraševanje po odvisnih delih določeno s povpraševanjem po celotnem proizvodu, ga ni treba posebej napovedovati. Napovedujemo povpraševanje po neodvisnem proizvodu, recimo avtomobilu, in s tem smo tudi že napovedali, koliko odvisnih delov (npr. avtomobilskih koles) bo rabil proizvajalec avtomobilov. Odločanje o obnavljanju zalog je bistveno različno, če gre za odvisno, kot če gre za neodvisno povpraševanje (Kavčič 2000, 292). 4.2 Model ekonomične velikosti naročila Ta model, ki ga v literaturi navadno označujejo kot EOQ (iz ang.:Economic Order Quantity), je eden izmed mnogih modelov izračunavanja potrebnih količin naročanja za obnavljanje zalog. Je sorazmerno enostaven (Kavčič 2000, 294). SLIKA 3: Ekonomična naročilna količina

Vir: Završnik 2005, 68 Ekonomična velikost naročila je količina, pri kateri so celotni stroški (stroški vzdrževanja in stroški naročanja) najmanjši. EOQ izhaja iz vrste predpostavk, za katere se domneva, da so izpolnjene: • Zaloge količine Q so naročene z enim naročilom in dobavljene v enem svežnju. • Uporaba zalog poteka enakomerno skozi celo obdobje trajanja zalog. • Nova dobava pride, ko je porabljena zadnja enota prejšnjih zalog. • Dobavni rok (čas med naročilom in prispetjem novih zalog) je znan in stalno enak. • Varnostne zaloge po tem modelu niso potrebne. • Cena enote materiala ali dela je enaka, ne glede na naročeno količino. Količinskih

popustov ni. • Stroški posameznega naročila so fiksni in neodvisni od naročene količine.

18

Količine, ki so potrebne za izračun EOQ, so naslednje:

- D je letna poraba ali povpraševanje po nekem materialu ali delu, izražena v količini enot na enoto časa (leto, mesec, teden) in je relativno konstantna količina.

- Q je količina naročenega materiala ali delov, izražena v številu enot na eno naročilo.

- C so stroški vzdrževanja ene enote zalog na leto (npr.:$/enota/leto). - S so povprečni stroški enega naročila. - TSC so celotni letni stroški vzdrževanja zalog.

Količina D in C so znane in konstantne. Minimalna količina zalog je 0 (vse porabljene, ko pride nova dobava), maksimalna količina zalog pa je Q. iz tega sledi: • Povprečne zaloge so polovica maksimalnih in minimalnih, torej = Q/2. • Letni stroški zalog so: povprečne zaloge x stroški na enoto, torej = QC/2. • Število naročil na leto je: letna poraba / količina, naročena v posameznem naročilu;

torej = D/Q. • Celotni letni stroški naročanja so: število naročil x stroški posameznega naročila,

torej = DS/Q. Iz navedenega sledi izračun celotnih letnih stroškov naročanja in vzdrževanja zalog TSC:

TSC = · C + · S (1)

Stroški vzdrževanja rastejo, ko se količina povečuje, stroški naročanja na enoto pa s povečevanjem količine naročila padajo. Skupni stroški so najmanjši, kadar so stroški vzdrževanja enaki stroški naročanja. Na podlagi navedenega je izračun EOQ naslednji:

Q = EOQ = (2)

Ob navedenih predpostavkah je tako izračunana EOQ količina posameznega naročila, pri kateri bodo stroški najmanjši. EOQ model vsebuje precej omejitev, ki jih je težko spoštovati, vendar se je pokazalo, da je dokaj robusten in uporaben tudi, če niso vse predpostavke izpolnjene. EOQ je matematično natančno izračunana količina, vendar je okrog te količine kar precejšen interval, v katerem stroški niso bistveno večji. Če je npr. izračunana EOQ 8872 kosov, potem organizacija navadno ne bo naročala natančno te količine, ampak zaokroženo navzgor (na 9.000 ali celo 10.000) ali navzdol. Povečanje stroškov je odvisno od oblike funkcije celotnih stroškov.

19

Če je relativno sploščena, potem takšna odstopanja ne bodo pomenila kakšne posebno velike »kazni« v povečanih stroških. EOQ se redko uporablja kot naročilna količina tudi zato, ker ocene stroškov vzdrževanja zalog in stroškov naročanja niso vedno zelo natančne. Je pa EOQ za organizacijo dober približek, ki je boljši od dokaj običajnega naročanja »na pamet« v določenih časovnih intervalih (recimo enkrat mesečno). Problem nastane tudi takrat, kadar ima organizacija v zalogah veliko število različnih materialov, za vsakega od njih pa je naročilna količina različna. V takih primerih v organizacijah pogosto uporabijo neko povprečno pravilo (Kavčič 2000, 294-295). 4.3 Oblike sistemov naročanja Obstajajo številni sistemi naročanja:

1. Ciklični ali sistem stalnega intervalnega naročanja; 2. Sistem na točki naročila oz. sistem naročanja stalne količine; 3. NPM – načrtovanje potreb po materialu (Management Requirements Planing) 4. »Just-in-time« naročanje ravno ob pravem času

Vsak sistem spremlja in kontrolira nivo zalog in glede na svoje specifične lastnosti zagotavlja informacije, ki pomagajo pri reševanju dveh osnovnih vprašanj:

1. Kdaj naročiti? 2. Koliko naročiti?

4.3.1 Ciklični ali sistem stalnega intervalnega naročanja Ciklični sistem naročanja je najstarejši in najenostavnejši sistem, ki je še v uporabi. Pred leti, ko je imela večina podjetij in organizacij enostavno organizacijsko strukturo, se je ta sistem uporabljal v proizvodnih, storitvenih in trgovinskih organizacijah. Razen posebne oblike tega sistema t.i. »sprotne kontrole« (flow control), se ta sistem uporablja samo še v majhnih in srednje velikih podjetjih. Ciklični sistem naročanja temelji na pregledu posameznih postavk zalog v rednih časovnih presledkih (ciklih). Maksimalna zaloga in čas trajanja cikla oz. čas pregleda zalog sta vnaprej določena. Vsakič, ko napoči čas pregleda zalog, se naroči ustrezna količina za dopolnitev zaloge, tako da se zaloga ponovno dvigne na maksimalni nivo. Pogoj za tovrstni sistem naročanja je, da za vsako postavko dobro predvidimo pričakovane potrebe v času trajanja cikla (maksimalno zalogo). Ker je poraba posameznih postavk zalog različna, potrebujemo za pregled zalog ažurno evidenco zalog, ki jo najlažje zagotovimo z računalnikom. Pogostost pregledovanja zalog je določeno premišljeno in se spreminja od stopnje kontrole določene s strani managementa. Zaloge lahko spremljamo:

A – tedensko (ali celo bolj pogosto), B – mesečno ali vsaka dva meseca, C – četrtletno ali polletno.

20

Stanje zalog lahko spremljamo ročno, s pomočjo kartic, ki stalno beležijo zaloge ali z računalniško vodenim nadzorom. V večini podjetij se uporabljajo kartice, kot tudi računalniško in ročno vodenje, z izjemo preprostih podjetij, kjer uporabljajo »sistem sprotne kontrole«. V trgovinah na debelo se priporoča inventura enkrat ali dvakrat na leto, da se ugotovijo morebitne neskladja med dejanskih in zabeleženim stanjem. Na vprašanje, kdaj naročiti, dobimo odgovor s pomočjo rednih pregledov zalog. Če je uporaba materialov bolj ali manj konstantna, se naročila vršijo takrat, ko pregledujemo zaloge. Koliko naročiti? Količina je opredeljena glede na tri faktorje: • število dni med enim in drugim pregledom; • dnevna poraba skozi obdobje; • količina, ki je trenutno na voljo in tista, ki je trenutno naročena.

Eden glavnih razlogov za uporabo tega sistema, je kontroliranje zalog visoke vrednosti in zagotavljanje relativno nizkih investicij v zaloge. Zato je količina naročil tako velika, da pokrije eno obdobje in obdobje od naročila do sprejema naslednje pošiljke. Priložnostno se lahko naroči količina za dva ali tri obdobja. Posledično deluje sistem ciklično, kar pomeni, da naročamo za določeno obdobje in še za prehodno obdobje, ki ga zahteva naslednje naročilo. Običajno so zagotovljene varnostne zaloge, ki upoštevajo fluktuacije v času naročanja. Torej je stanje zalog in kontrola zasnovana na cikličnih periodah. Za materiale z visoko vrednostjo A in B skupine je zasnovana kratka perioda cikla, za blago iz skupine C pa dolga perioda. Ta sistem najbolj učinkovito deluje v podjetjih s konstantnim delovanjem, pri proizvodnji ali storitvah, kjer je povpraševanje stabilno in lahko predvidljivo. Poleg tega je uporaba tega sistema najbolj učinkovita pri blagu, ki ni odvisno od povpraševanja. V primeru, ko pa je možno neredno ali sezonsko povpraševanje ali pa je potrebno nabavo planirati mesece vnaprej zaradi nerednih dobav, pa težimo k nižjim ravnem zalog, ob uporabi ostalih primernih sistemov. Pri uporabi sistema pri takšnih vrstah blaga moramo biti pozorni na nenadno povečanje porabe, ki zahteva ponovno naročilo pred planiranim rokom. Sistem cikličnega obnavljanja zalog lahko uporabljamo v podjetjih, kjer uporaba materialov ni odvisna od povpraševanja in tam, kjer so spremembe v porabi materialov odvisno od povpraševanja, vendar jih je možno vnaprej predvideti. Za takšno vrsto materialov je težko določiti dolžino cikla, kadar se uporablja veliko takšnih materialov ali v primeru, ko se določen material uporablja pri izdelavi številnih različnih izdelkov. Lahko pride tudi do problemov v zvezi z zalogami, ki so posledica uporabe starih podatkov pri odločanju o nabavni količini. Tako se zgodi, da imamo prevelike zaloge zaradi negotovosti, ki so povezane s kratkoročnim povpraševanjem. Zaradi tega je sistem načrtovanje potreb po materialu (NPM) zamenjal večino cikličnih sistemov nadzorovanja zalog. Sistem »sprotne kontrole« je specifična oblika cikličnega sistema. Ta posebna metoda se uporablja v proizvodnji, kjer se dan za dnem proizvaja osnoven proizvod in to v velikih količinah. Večina materialov, ki so uporabljeni v takšni proizvodnji, se nabavlja na osnovi

21

dolgoročnih terminskih pogodb z dnevnimi ali tedenskimi dobavami. Proizvodni cikel je pogosto krajši od enega dne, potrebni material pa »doteka« sprotno. Nivo zalog je običajno nizek, prav tako kot višina investicij v le-te. Osebje dnevno pregleduje nivo zalog in poroča o morebitnih neravnotežjih oddelku za kontrolo proizvodnje. Vse spremembe v zaporedju proizvodnje morajo biti tako posredovane dobaviteljem (Završnik, 2005, 70-71). 4.3.2 Sistem na točki naročila oziroma sistem naročanja stalne količine Ta sistem se že dolgo uporablja v razvitih gospodarstvih v proizvodnem in storitvenem sektorju. Bistvo tega sistema je v tem, da ima vsaka postavka svoj optimum zalog in da zato temelji na »order point-točki naročila ter order quantity factors«- količinskih dejavnikih, ne pa na komponenti časa. Sistem na točki naročila zahteva dve stvari za vsako postavko zaloge: 1. Vnaprejšnja določitev točke naročila, kar omogoča avtomatično ponovno naročilo v

trenutku, ko nivo zalog doseže to točko. Točka naročila je določena tako, da se nivo zalog znižuje v času, ki ga dobavitelj potrebuje za dostavo blaga. Nivo zalog doseže minimum v trenutku, ko prispe nova pošiljka blaga, kar pomeni, da se s tem dvigne nivo zalog na planirani maksimum.

2. Vnaprejšnja določitev količine blaga ob vsakokratni dobavi. Določitev le-te temelji na ceni, pogostosti uporabe postavke in drugih proizvodnih sistemov in administrativnih dejavnikih.

Avtomatsko delovanje sistema dosežemo z rednim popisom zalog. V primeru računalniškega vodenja zalog, se vse to avtomatsko odvija preko računalnika, ki spremlja padanje nivoja zalog za vsak element posebej. V tem trenutku sistem obvesti dobavitelja, ki ponovno »napolni« skladišče do planiranega maksimalnega nivoja zalog. Medtem se nivo zalog giblje med planiranim maksimalnim in minimalnim. Vnaprej določena točka naročila torej odgovori na vprašanje kdaj naročiti. V večini podjetij je točka naročila določena na podlagi povpraševanja ter dobavnih rokov. Naslednja stvar pa je kakovost opravljenih storitev dobaviteljev. Podjetja namreč nočejo, da se izpraznijo skladišča preden prispe naslednja pošiljka (prav tam , 72-73). 4.3.3 Načrtovanje potreb po materialu (NPM) Načrtovanje potreb po materiala (NPM) je računalniško podprt sistem, ki na osnovi plana proizvodnje in marketinških aktivnosti in marketinških napovedi združuje medsebojno odvisne potrebe po materialu v časovne termine. Zaradi potrebe po računalniški podpori ga običajno srečamo v večjih podjetjih.

22

Glavni cilj tega sistema so naslednji: a) Časovna uskladitev naročanja in dostave materiala s proizvodnimi zahtevami. b) Planiranje in kontrola zalog ter zagotovitev razpoložljivosti materiala v trenutku, ko se

pojavi potreba po njem. c) Pomoč pri planiranju kupca in dobavitelja v korist obeh. Vnaprejšnje predvidevanje

naročil lahko pomaga proizvajalcu, da le-ta skrajša čas dobave in stroške proizvodnje ter s tem minimizira tudi stroške zalog kupca.

d) Naglo ukrepanje v primeru pomanjkanja materiala zaradi zamujenih dostav, nujnih primerov itd.

Uporablja se predvsem takrat, če je povpraševanje po materialu neenakomerno in medsebojno odvisno, kar pomeni, da je količina nabavnih komponent odvisna od količine potrebnih končnih izdelkov. Za primer odvisnega povpraševanja lahko vzamemo npr. avto, sestavljen iz štirih koles, ogrodja, sedežev, volana, itd. povpraševanje po teh delih je odvisno od povpraševanja po avtomobilu. Za uspešno izvajanje sistema NPM potrebujemo plan proizvodnje, seznam materialov in plan zalog. a) Plan proizvodnje natančno določa, kaj, kdaj in v kakšnih količinah se bo proizvajalo.

Običajno je razdeljen v časovne termine. Brez njega sistem NPM ne more planirati potrebo po materialu.

TABELA 1: Primer za plan proizvodnje TEDEN 1 2 3 4 5 6 Izdelek X 30 14 10 8 Izdelek Y 38 13 30 13 Vir: Završnik 2005, 72 Tedensko ažuriranje plana proizvodnje in temu ustreznih izračunov potreb po materialu omogoča prilagajanje naročil in načrtov dobav, tako da proizvodnja nemoteno teče. b) Seznam materialov vsebuje vse materiale in sestavo teh materialov iz posameznih

komponent. Na podlagi potrebne količine končnih izdelkov (plan proizvodnje) dobimo potrebno količino vseh sestavnih komponent, tako da računalnik množi načrtovani obseg proizvodnje končnega izdelka s količinami vsake potrebne sestavne komponente. Če je neka komponenta sestavni del več končnih izdelkov, se vse potrebe v istem planskem obdobju po tej komponenti združijo.

c) Seznam zalog vsebuje popis posameznih postavk na zalogi oz. njihovo stanje. Seznam se vodi dnevno na osnovi neposrednega ažuriranja vseh dejavnosti povezanih z zalogami (sprejem in izhod materialov, vrnitev materialov v zaloge…).

Dobro delovanje sistem NPM zahteva visoko raven natančnosti in tesno sodelovanje dobaviteljev, ki morajo dobavljati brezhibne materiale in komponente.

23

Za dobro delovanje NPM so potrebne predvsem štiri stvari: 1. Računalniška podpora 2. Natančni in realni podatki 3. Podpora managementa 4. Znanje uporabnikov sistema NPM Sistem NPM potrebuje mnogo vhodnih podatkov, bistveni med njimi pa so plan proizvodnje, seznam materialov in podatki o zalogah. Vsi podatki morajo seveda biti natančni in realistični, drugače si s sistemom NPM lahko nakopljemo več težav, kakor koristi. Zaradi številnih podatkov ne gre brez podpore računalnika. Potrebni element za uspešno delovanje sistem NPM je tudi podpora managementa, ki je dolžan motivirati osebje za uporabo tega sistema in razložiti pomembnost uspeha na tem področju. Seveda pa ne smemo pozabiti še na znanje uporabnikov, ki morajo jasno razumeti, kakšne so njihove naloge in kako sistem deluje. S tem jim namreč omogočimo, da svoj odpor do novosti, ki je značilen za večino ljudi, lahko nadomestijo z navduševanjem in veseljem do dela (Završnik 2005,73). 4.3.4 Just-in-time (ravno ob pravem času) nabava Sistem nabave »just-in-time« pomeni nabavljanje ravno pravih količin materiala na ravno pravo mesto ob ravno pravem času, da bi lahko izdelali ravno pravo količino izdelkov. Če povemo bolj na kratko, JIT je metoda natančne prilagoditve količin in časa dobave potrebam proizvodnje. Takšen sistem odpravlja nepotrebne zaloge, zmanjšuje skladiščne stroške in povečuje hitrost obračanja sredstev. Ali povedano drugače, sistem JIT je skrbno količinsko in tudi časovno uravnavana proizvodnja. S praktičnega vidika JIT sistem zalog deluje le v podjetjih z neprekinjeno proizvodnjo ali v srednje velikih podjetjih, ki proizvajajo manjše število standardiziranih proizvodov in so zato podobna prvi vrsti podjetij. Večinoma materialov je odvisnih od povpraševanja. Kdaj in koliko naročiti? Tudi tukaj kupec in distributer trdno sodelujeta. Potek proizvodnje narekuje celoten proces. Podrobnosti v proizvodnji so znane za en do dva meseca vnaprej, lahko tudi za mesec ali več. Specifične dnevne potrebe JIT materialov lahko izhajajo iz le-tega in so posredovane dobavitelju. Količina in pogostost nabavljanja potrebnih količin določita kupec in dobavitelj skupaj z namenom zmanjšati kupčeve stroške zalog ter zagotoviti učinkovito in praktično poslovanje dobavitelja. JIT sistem zalog uporablja le 5 do 10% vseh podjetij in še to le za nekatere materiale, vendar se delež takšnih podjetij povečuje. Preostalih 90 do 95% podjetij pa še uporablja tradicionalne ali druge načine upravljanja zalog (prav tam, 77).

24

4.3.2.1 Prednosti nabave JIT Prednosti managerskega pristop in vodenja JIT se kažejo predvsem v: • zmanjšanju zalog surovin, polizdelkov in končnih izdelkov, • izboljšani kakovosti, • zmanjšani potrebi po skladiščih, • povečani izkoriščenosti delovnih sredstev in • največji izkoriščenosti človekovega dela.

Vse te prednosti se kažejo v izboljšani kakovosti izdelkov, saj je kontrola kakovosti zagotovljena na vsakem koraku delovnega procesa. Majhne količine delov zmanjšujejo proizvodni pretočni čas, kar v primeru problemov kakovosti daje hitro povratno zvezo z naslednjih delovnih postaj. Celotno preventivno vzdrževanje, izurjenost zaposlenih za različna dela, manjši, fleksibilnejši stroji in povečana avtomatizacija prinašajo zelo visoko stopnjo izkoriščenosti delovnih sredstev (Završnik 2005, 85). Silver in drugi (1998, 644) naštevajo še naslednje prednosti sistema JIT: • Zmanjševanje dela v procesu popisa, imamo več prostora in manj stroškov • Krajši dobavni roki • Nizki stroški kontrole zaradi decentraliziranega sistema • Manj papirologije • Višja zanesljivost proizvodnje, ker so problemi vidni

4.3.2.2 Slabosti JIT Glavne slabosti JIT so naslednje: • problemi v primeru zakasnelih pošiljk • problemi v primeru nezadostnih dobavljenih količin, • problemi v primeru napačnega materiala, • nevarnosti v zvezi z enim samim virom dobave (dobavitelj se lahko začne obnašati kot

monopolist) Obstajajo pa še specifične slabosti, ki se pojavljajo v posamezni organizaciji, ki uvaja sistem JIT in jih mora sproti reševati oziroma odpravljati (Završnik 2005, 85). 4.4 Vrednotenje zalog Prevrednotenje zalog je sprememba njihove knjigovodske vrednosti, opravi se lahko na koncu poslovnega leta ali med njim. Poznamo različne postopke vrednotenje zalog: • FIFO (first in first out) • LIFO (last in first out) • HIFO (highest in first out) • Metoda drsečih cen • Metoda stalnih cen

25

Če uporabljamo FIFO postopek, dajemo pri uporabi prednost materialu, ki je bil nabavljen prej. Material, ki ostaja na zalogi, pa je ovrednoten z novejšimi cenami. Če bi nasprotno uporabljali LIFO postopek, bi bili stroški materiala izkazani po najbolj »svežih« nabavnih cenah, preostale zaloge materiala pa po najstarejših. Ali so izkazani stroški materiala pri LIFO (ali FIFO) postopku veliki in so vrednosti preostalih zalog materiala zato majhne, ali je ravno obratno, je odvisno od tega, če nabavne cene naraščajo, ali padajo. Pri uporabi povprečnih cen za opredeljevanje stroškov porabljenega materiala so preostale zaloge materiala tudi izkazane po povprečnih cenah in ne po najnovejših kot pri metodi FIFO, niti po najstarejših kot pri uporabi metode LIFO. Če uporabimo za spremljanje materiala HIFO postopek, bomo pri vsakokratni porabi dali prednost materialu, ki je bil nabavljen po višjih nabavnih cenah. Na zalogah pa nam bo zato ostal cenejši material. Če na koncu opazovanega obdobja zaloge niso prazne, nabavne cene materiala pa so bile različne, bomo v tem obdobju izkazali več stroškov materiala kot npr. pri vrednotenju njegove porabe po povprečnih ali najnižjih cenah. Končne zaloge materiala in njegove povprečne zaloge pa bodo zato nasprotno nižje pri sicer enakih količinskih tokovih. Praktično pa je izbira kolikostnega postopka za spremljanje zalog za slovenske organizacije zaradi najnovejših rešitev v slovenskih in mednarodnih standardih računovodskega poročanja zožena le na FIFO postopek in na dve različici metode povprečnih cen, tj. metoda drsečih in metoda tehtanih povprečnih cen. (Korošec, Horvat 2008, 28-29). Zaloge se zaradi okrepitve praviloma ne prevrednotujejo. Če uporablja podjetje namesto metode zaporednih cen (FIFO) kako drugo metodo, lahko sklene ob koncu leta ovrednotiti končno stanje zalog tako, kot bi uporabljalo metodo zaporednih cen (FIFO). Takšno prevrednotenje poračuna s stroški materiala (pri zalogah surovin, materiala, drobnega inventarja, embalaže) oziroma z odhodki (pri zalogah nedokončane proizvodnje in gotovih proizvodih ter pri blagu). (Slovenski računovodski standard 2001, 51)

26

5 GOSPODARJENJE Z ZALOGAMI Različna podjetja imajo zaradi svojega proizvodnega (prodajnega) progama tudi zelo različen obseg in višino naložb v posamezne oblike zalog. Pri tem imajo nekatera podjetja več ali manj zalog materiala in drobnega inventarja, druga imajo zaradi dolgega proizvodnega procesa več zalog nedokončane proizvodnje, tretja zaradi neenakomernega nihanja obsega proizvodnje in prodaje več končnih izdelkov in četrta več zalog trgovskega blaga. Obseg vrednosti posameznih oblik zalog pa ni odvisen le od količine, temveč tudi od vrednotenja posameznih oblik z različnimi merili (na primer pri zalogi materiala prva, zadnja, najvišja, povprečna, planska nabavna cena, polni ali delni direktni stroški itd.) in od obračunavanja vrednosti v breme prihodkov (na primer celoten, delni, funkcionalen, kalkulativni odpis drobnega inventarja). Odločitev o vrednotenju zalog oziroma njihovem vrednotenju pri zmanjšanju zalog ob oddaji iz zaloge je odvisna od politike podjetja. Pri inflaciji se priporoča zmanjševanje zalog po zadnji nabavni ceni, saj so bile pri zmanjševanju po prvi nabavni ceni ostale zaloge prevrednotene in bi bil izkazan večji dobiček. Očitno je, da večja vrednost zalog zahteva večje vire financiranja, kar ob nespremenjeni ceni (stroških) uporabljenih virov financiranja prinaša tudi večje stroške financiranja, ki so pri financiranju z dolgovi izdatki. Naslednji problem, ki ga mora glede na znane cilje optimalne finančne strukture rešiti vsako podjetje, je problem ročnosti naložb v posamezne oblike zalog in ročnosti virov financiranja, s katerim podjetje financira zaloge. Odločanje o gospodarjenju mora torej slediti cilji, da ne bi zaradi zmanjšanja zalog ogrozilo svojih proizvodnih in prodajnih ciljev (na primer izguba prodajnega trga) in zaradi neracionalnega večanja zalog povečalo stroškov financiranja ter tako neposredno zmanjšalo svoj donos in čisti (pozitivni) denarni tok. Namen predvidevanja, spremljanja, analize in nadzora zalog je tako v doseganju potrebe (zahtevane) hitrosti obračanja obratnih sredstev v zalogah in s tem neposredno vplivanje na razpolaganje z zadostno količino likvidnih sredstev (denarja) za doseganje potrebne likvidnosti in plačilne sposobnosti podjetja. Podobno kot dane blagovne kredite (terjatve do kupcev) analiziramo tudi stanje in gibanje zalog (ločeno po posameznih oblikah zalog). Pomembno je kakšno je obračanje (vezava) zalog v posamezni obliki in kakšno je obračanje (vezava) celotnih zalog. S premišljenim nabavljanjem materiala in s tem manjšimi zalogami materiala, s premišljenim tehnično-tehnološkim procesom v proizvodnji (njegovim časovnim skrajšanjem) in s tem manjšim zalogam nedokončane proizvodnje, s premišljeno uskladitvijo proizvodnje in prodaje ter s tem manjšimi zalogami končnih izdelkov lahko zmanjšamo obseg potrebnih sredstev, imamo manj skrbi s preskrbo novih virov financiranja in seveda zmanjšamo stroške financiranja zalog (Rebernik, Repovž 2000, 113-115).

27

Najbolj običajna merila (kazalniki) za presojo gospodarjenja z zalogami so:

delež zalog v sredstvih = (3)

delež zalog v prodaji = (4)

koeficient obračanja zalog = (5)

Vse navedene kazalnike je treba opazovati v določenem časovnem zaporedju in ugotoviti predvsem smer gibanja (prav tam, 115). 5.1 Čuvanje zalog Uskladiščeni material moramo zaščititi. Med skladiščenjem nastajata skladiščni kalo in kvar materiala. Negativne učinke povzročata predvsem vlaga in svetloba (npr. korozija kovin ali izguba barve pri tekstilnih izdelkih). Posebno problematično je čuvanje vnetljivih in eksplozivnih snovi. Zato je potrebno v skladišču uvesti varnostne ukrepe (npr. javljalci požara, gasilni aparati), da bi pravočasno preprečili večje škode. Nekatere vrste materiala imajo posebne lastnosti. Te lahko preidejo na drug material in mu poslabšajo kakovost, lahko pa tudi povzročijo, da postane neuporaben, npr. s prenosom vonja, vlage, prahu itd. Zato moramo posvetiti posebno pozornost tako imenovani soseščini blaga. Skrben nadzor mora skladišče uvesti tudi zaradi kraj, ki so prav v skladiščih pogost pojav in določiti, kako ukrepati, da bi bilo takih izgub čim manj.

28

SLIKA 4: Kalo in kvar pri skladiščenju

Vir: Potočnik 2002, 259 Normalne izgube nastajajo zaradi razlogov, na katere skladišče skoraj ne more vplivati. Tem izgubam pravimo kalo. So posledica temperaturnih razlik, vlage in različnih oblik manipulacije z materialom (npr. sortiranje, merjenje, pretakanje ipd.). Z urejenim čuvanjem kalo zmanjšamo na tehnični minimum. Zato je koristno, da normiramo kalo za vsako vrsto materiala. Normativ izgube je najvišji dovoljeni odstotek izgube materiala, ki še lahko nastane v normalnih pogojih skladiščenja. Seveda moramo normative izgub spreminjati glede na dejanske pogoje skladiščenja, pri izboljšanju mehanizacije in prevoznih naprav itd. Od skladiščnega kala moramo razlikovati prevozni kalo, ki nastaja pri prevozu materiala od dobavitelja do kupca, pri internem prevozu med skladišči in proizvodnimi enotami oziroma v trgovini pri prevozu v prodajalne. Izgube in škode moramo ugotoviti in proučiti, da bi jih lahko odpravili. Analiza izgub v skladiščih odkrije vzrok za njihov nastanek. Primerjava v različnih časovnih obdobjih pa pokaže tendenco povečevanja ali zmanjševanja, kar je podlaga za pripravo ukrepov za odpravo izgub oziroma zmanjšanje na normalen obseg.

Sprotna ali občasna kontrola zalog je nujna prav zaradi materialnih izgub. Če teh ne bi bilo, ne bi bile potrebne inventure, usklajevanje itd. Ker izgube vedno nastajajo, moramo uvesti poseben sistem kontrole zalog v skladiščih. Dobro postavljeni sistem kontrole je hkrati preventiven ukrep, saj zlasti naključno preverjanje sili zaposlene k natančnem delu. (Potočnik 2002, 259).

29

5.2 Skladiščna dokumentacija in evidenca Vse spremembe v skladišču morajo biti dokumentirane in evidentirane. Skladiščno dokumentacijo sestavljajo naslednje listine: Prevzemnica, s katero skladišče potrjuje prevzem materiala. Prevzemnico izstavi skladiščnik na podlagi dejanskega prevzema materiala v skladišče. V prevzemnico se vpišejo naslednji podatki: naziva materiala, šifra ali koda, enota mere, količina, cena ter podatki o dobavitelju, načinu dostave, prevozni dokumentaciji in embalaži. Če nastane razlika med dejansko prevzeto količino in podatki v dobaviteljevi dokumentaciji, bo nabavna služba sprožila reklamacijski postopek. Izdajnica je dokument, ki se uporablja za izdajo material iz skladišča v proizvodne enote. Na vsaki izdajnici mora biti označeno: številka delovnega naloga, naziv in koda materiala, enota mere, količina, cena in vrednost. Izdajnica se uporablja tudi pri izdaji polizdelkov, pomožnega materiala, embalaže ipd. Medskladiščnica je dokument, ki se uporablja za premike materiala med skladišči iste proizvodne enote. Ker se material samo prenaša iz skladišča v skladišče, se seveda skupna količina materiala na zalogi ne spremeni; z medskladiščnico se razbremeni le eno skladišče in obremeni drugo. Povratnica se uporablja pri vračilu materiala iz proizvodnje (kadar je bilo izdano preveč materiala oziroma če je bil spremenjen proizvodni program, pa tudi vračilo napačno izdanega materiala). Povratnica ima iste podatke kot izdajnica. Dobavnica je dokument, ki se uporablja pri prodaji končnih izdelkov (tudi pri prodaji materiala in odpadkov). Vsebuje naslednje podatke: naslov kupca, datum dobave, naziv in kodo materiala ali blaga, enoto mere, količino, ceno in vrednost. Sodobno skladiščeno evidenco omogoča računalniško spremljanje prevzema in izdaje materiala, ki zagotavlja tudi takojšnjo ugotovitev stanja zaloge in s tem pravočasno odločanje o količini novega naročila (Potočnik 2002, 262).

30

6 SKLEP Zalogam v podjetju moramo posvečati veliko pozornost, saj je v njih vezanih veliko denarnih sredstev. V procesu upravljanja in razpolaganja z zalogami sodeluje več funkcij v podjetju, ki pa so si včasih nasprotujoče. Nabavni referent želi naročiti veliko količino, da bi dobil količinski popust; skladiščnik nasprotuje veliki zalogi zaradi prostorske stiske v skladišču; proizvodnja bi želela zalogo višje kakovosti… Vsa ta nasprotovanja pa je treba rešiti tako, da v skladišču ne bomo imeli preveliko ali premalo zalog. Prevelike zaloge bi nam povzročile dodatne stroške, zaradi neuporabe ali kvarjenja in lahko bi nam povzročile opurtunitetne stroške oziroma stroške zamujenih priložnosti, saj bi ta denar lahko investirali drugam. Premajhne zaloge lahko povzročijo zastoj proizvodnje in posledično upad dobička zaradi nezmožnosti zadovoljevanja kupčevih potreb, kar pa lahko pripelje tudi do izgube kupca. Za zadostno količino zalog pa se moramo vprašati kdaj poslati naročilo in kolikšno količino zalog želimo naročiti. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi sistemi za obnavljanje zalog, izberemo pa seveda tistega, ki bo najprimernejši za naše podjetje. Da pa bodo stroški naročanja zalog čim nižji, količina pa optimalna lahko uporabimo model ekonomične velikosti naročila. Zelo pomembno pa je tudi, da zalogo primerno skladiščimo. Shranjevati jo moramo v primernih prostorih, glede na njene lastnosti, da so stroški kala in kvara čim nižji. Cilj mojega diplomskega seminarja je bil prikazati pomen in vlogo zalog v podjetju, predstaviti različno vodenje zalog ter prikazati kako pomembne so zaloge v podjetju kar mi je skozi celoten diplomski seminar tudi uspelo. Sedaj v času gospodarske krize se podjetja srečujejo s težkimi odločitvami o količinah zalog, ki jih bodo imele. Zato morajo natančno in preudarno razmisliti o količini zalog, saj lahko prevelike ali premajhne zaloge vodijo podjetje v propad. 

 

31

7 POVZETEK Zaloge predstavljajo velik finančen zalogaj, zato je posebej pomembno, upravljanje zalog. Pomembno je tudi pravilno skladiščenje zalog. Nepravilno skladiščenje zalog nam povzroča dodatne stroške, zato je dobro, da imamo v skladišču kontrolo, da preprečimo nepotrebne stroške. Različna podjetja imajo v skladiščih različno količino zalog, s katero poslujejo. Izbrati morajo takšen način obnavljanja zalog, ki bo na eni strani omogočal tekočo proizvodnjo in na drugi strani ne bo povzročal prevelikih stroškov. Sedaj v času gospodarske krize pa morajo podjetja še posebej premisliti kakšno količino zalog bodo imela, da bo podjetje lahko uspešno poslovalo in ne bo zašlo v propad. Ključne besede: Zaloge, JIT, , upravljanje zalog, vrste zalog, stroški zalog, ekonomična velikost naročila, ABC analiza, naročanje zalog. SUMMARY Inventory represent big finantial cost and that is why it is so important to manage it properly. It is also very important to store our inventory correctly, so that we can prevent unnecessary costs. Different companies have different amount of stocks in their stores. Thej have to choose suitable system of inventory ordering, which will allow the production to run fluently and on the other hand will not cause excessive costs. In time of the finantial crisis the companies have to be careful about how much inventory they have in store, so they can succesfully manage their budget and do not go bankrupt. Key words: Stock (inventory), JIT, inventory management, types of stocks, inventory costs, Economic Order Quantity, ABC analysis, inventory ordering.

32

VIRI IN LITERATURA

1. Kavčič, Bogdan. 2000. Upravljanje proizvodnje. Novo mesto: Visoka šola za

upravljanje in poslovanje.

2. Korošec, Bojana in Robert Horvat. 2008. Osnove stroškovnega in poslovodnega

računovodstva. Maribor: Ekonomski poslovna fakulteta

3. Ljubič, Tone. 2000. Planiranje in vodenje proizvodnje. Ljubljana: Založba Moderna

organizacija v okviru FOV.

4. Polajnar, Andrej in Borut Buchmeister in Marjan Leber. 2001. Proizvodni

management. Maribor: Fakulteta za strojništvo.

5. Potočnik, Vekoslav. 2002. Nabavno poslovanje s primeri iz prakse. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

6. Pučko, Danijel. 2005. Analiza in načrtovanje poslovanja. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

7. Rebernik, Miroslav in Leon Repovž. 2000. Od ideje do denarja. Ljubljana:

Gospodarski vestnik.

8. Rusjan, Borut. 1999. Management proizvodnje. 1999. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta v Ljubljani.

9. Silver A., Spike, D. F. Pyke in R. Peterson. 1998. Inventory Management and

Production Planing and Scheduling. New York: John Willey & Sons.

10. Slovenski inštitut za revizijo.2002. Slovenski računovodski standard 2001.

Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

11. Turban, Efraim in Jack R. Meredith. 1991. Fundamentals of management science.

Boston: Richard D. Irwin.

12. Završnik, Bruno. 2005. Nabava zapiski predavanj. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta

33

KAZALO SLIK SLIKA 1: Lorenzova krivulja .......................................................................................... 13 

SLIKA 2: Vpliv zanesljivosti in ekonomičnosti na oblikovanje zalog .......................... 15 

SLIKA 3: Ekonomična naročilna količina ...................................................................... 17 

SLIKA 4: Kalo in kvar pri skladiščenju.......................................................................... 28 

KAZALO TABELE

TABELA 1: Primer za plan proizvodnje ........................................................................ 22