UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Seminarska naloga pri predmetu Teorija sistemov

Aplikacija dialektine teorije sistemov pri reevanju problema podnebnih sprememb zaradi poveane

koncentracije fluoriranih toplogrednih plinov

Kandidat: Danko Medved

tudijski program: Ekonomske in poslovne vede

tudijska usmeritev: Finance in bannitvo

Mentorica: izr. prof. dr. Zdenka enko

tudijsko leto: 2014/2015

Maribor, julij 2015

KAZALO

1 UVOD _____________________________________________________________________________________ 3 1.1 Opis podroja in opredelitev problema _________________________________________________ 3

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave______________________________________________________ 4

1.3 Predpostavke in omejitve ____________________________________________________________ 4

1.4 Predvidene metode raziskovanja ______________________________________________________ 4

2 SISTEMSKO RAZMILJANJE IN DIALEKTINA TEORIJA SISTEMOV _______________ 4 2.1 Sistemsko razmiljanje ______________________________________________________________ 4

2.2 Dialektina teorija sistemov __________________________________________________________ 5

2.2.1 Zakon hierarhije zaporedja in soodvisnosti _____________________________________________ 5

2.2.2 Smernice za opredelitev subjektivnih izhodi __________________________________________ 6

2.2.3 Modeliranje procesa ustvarjalnega (so)delovanja ________________________________________ 6

2.2.4 Smernice za vzdrevanje ustvarjalnega sodelovanja ______________________________________ 7

2.2.5 Zakon entropije __________________________________________________________________ 7

2.2.6 Zakon o potrebni in zadostni celovitosti _______________________________________________ 8

3 PROBLEM GLOBALNEGA SEGREVANJA _______________________________________________ 8 3.1 Uinek tople grede _________________________________________________________________ 9

3.2 Toplogredni plini __________________________________________________________________ 10

3.2.1 Fluorirani toplogredni plini ________________________________________________________ 11

3.3 Nevarnosti in mone posledice globalnega segrevanja ____________________________________ 12

4 REEVANJE PROBLEMA PODNEBNIH SPREMEMB ZARADI POVEANE

KONCENTRACIJE FLUORIRANIH TOPLOGREDNIH PLINOV ___________________________ 13 4.1 Podnebni sistem in sistemsko razmiljanje _____________________________________________ 13

4.2 Uporaba DST pri reevanju problema__________________________________________________ 14

5 SKLEP __________________________________________________________________________________ 15

LITERATURA IN VIRI ______________________________________________________________________ 16

SEZNAM OKRAJAV

DTS dialektina teorija sistemov CFC klorofluoroogljiki CH4 metan CO2 ogljikov dioksid GWP potencial globalnega segrevanja HCFC klorofluoroogljikovodiki HFC fluorirani ogljikovodiki IPCC Medvladni forum o podnebnih spremembah N2O diduikov oksid PFC perfluoroogljiki SF6 veplov heksafluorid

1 UVOD

1.1 Opis podroja in opredelitev problema

Fluorirani plini, ki se uporabljajo v razlinih industrijskih procesih, kot so proizvodnja aluminija ter hladilnih in klimatskih naprav, so zelo moni toplogredni plini z velikim potencialom globalnega segrevanja in njihove poveane koncentracije v ozraju imajo zelo

velik vpliv na neugodne podnebne spremembe. Nae podnebje lahko opiemo kot zelo kompleksen sistem, sestavljen iz podsistemov (ozraja, oceanov, zemlje, loveke drube ipd.) in lahko reemo, da smo zaradi nesistemskega razmiljanja in nezadostne celovitosti ter prevelike specializacije ljudje sami sproili oziroma pospeili toplogredni uinek. Z uporabo dialektine teorije sistemov pa bi lahko prili do monih reitev navedenega problema.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen seminarske naloge je na kratko predstaviti dialektino teorijo sistemov ter problem podnebnih sprememb, ki so tudi posledica poveane koncentracije fluoriranih toplogrednih plinov v ozraju. Predvidevam, glede na to, da je navedeni problem globalen in s tem zelo kompleksen, da je zelo teko najti enotno reitev za zmanjevanje koncentracij teh plinov v ozraju za vse drave, saj razline okoliine in predvsem razline gospodarske razmere to ne dopuajo. Cilj seminarske naloge je poskuati ugotoviti kako naj bi uporabili dialektino teorijo sistemov pri zmanjevanju emisij teh plinov.

1.3 Predpostavke in omejitve

Predvidevam, da je moje predhodno znanje o izbranem problemu zadostno, da ga lahko uporabim pri njegovem reevanju s pomojo dialektine teorije sistemov.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Pri pisanju seminarske naloge bom uporabil razpololjivo strokovno literaturo ter uporabil metodo deskripcije.

2 SISTEMSKO RAZMILJANJE IN DIALEKTINA TEORIJA SISTEMOV

2.1 Sistemsko razmiljanje

Svet je sestavljen iz sistemov in je posledica katerega koli povezanega nabora elementov, skladno organiziranih na nain, ki dosega izid. Drevo je sistem. Gozd je sistem. lovek je sistem. Sistemi so pogosto vgrajeni v veje sisteme, ki so vgrajeni v e veje sisteme. Na primer zemeljsko podnebje je sistem sestavljen iz podsistemov ozraja, oceanov, zemlje, loveke drube (Van der Lans, 2014). Sistemsko razmiljanje opazuje izide kot rezultate interakcij med razlinimi elementi sistema in priznava, da sistemi vsebujejo tako vzroke lastnega uspeha kot vzroke lastnega neuspeha.

Podobno, problemi sistema izvirajo iz interakcij elementov sistema, za katere je znailna visoka stopnja medsebojne povezanosti in soodvisnosti z drugimi spremenljivkami okoli njih (Van der Lans, 2014). Sistemsko razmiljanje ne ponuja samo nain razmiljanja in razumevanje interakcij, ki se pojavljajo v zelo kompleksnih sistemih, ampak tudi nain za razumevanje kako so ljudje povezani s sistemi, in kako nae razumevanje sistemov vpliva na nae interakcije z njimi.

2.2 Dialektina teorija sistemov1

Dialektina teorija sistemov (v nadaljevanju DTS) je ena od teorij sistemov, ki spada med noveje kvalitativne mehkosistemske teorije. Zanjo je znailno, da upoteva zapletenost in je namenjena kot most med vedami in vplivu na ljudi. Dialektina teorija sistemov je utemeljena na dialektinem sistemu kot sliki objekta z nekega izbranega vidika in na dopolnjevanju z razlikami. Gre za mehkosistemsko teorijo, ki je bolj obvladovalna in kontemplativna kot opisovalna in konstruktivna. Mulejeva dialektina teorija sistemov ima tri sestavine:

dva sistema smernic smernice za opredelitev subjektivnih izhodi in smernice za vzdrevanje ustvarjalnega sodelovanja,

metodiko za modeliranje ustvarjalnega (medstrokovnega) sodelovanja - USOMID2,

in tri relacije med njimi: zakon hierarhije zaporedja in soodvisnosti, zakon entropije in zakon potrebne in zadostne celovitosti.

Pri tem je potrebno omeniti e okolje. Veinoma ga sestavljajo stvarnost, dejansko dogajanje, ki ga obravnavajo avtorji kot raziskovalci in/ali praktiki in potrebne bistvene stroke in specialne vednosti in znanja, med katerimi dialektina teorija sistemov gradi most, da bi metodoloko podprla njihovo sodelovanje in ustvarjalnost.

2.2.1 Zakon hierarhije zaporedja in soodvisnosti

V dialektini teoriji sistemov uvajamo in uporabljamo pojem hierarhija zaporedja in soodvisnosti, ki nastopa zoper ukazovalno hierarhijo, polno zlorab, in ne zoper organizacijsko, procesno ali hierarhijo stopnjevanja zapletenosti. Ukazovalna in organizacijska hierarhija imata obliko trikotnika s konico navzgor, kar kae, da se tevilo udeleenih sodelavcev vea navzdol in se ujema z obliko drevesa odloanja. Medtem ko trikotnik s konico navzdol kae, da je irina potrebnega in zadostnega dialektinega vidika sistemov vse manja, kolikor nije je lovek v hierarhiji. Organizacijska in ukazovalna hierarhija sta vsebinsko nain izvedbe hierarhije zaporedja, pri emer proces ni enostaven in enosmeren, ampak vedno znova kae soodvisnosti, jih upoteva in vpliva na njih. V praksi ne gre samo za povezanost procesne hierarhije, ukazovalne hierarhije in hierarhije stopnjevanja zapletenosti. Hierarhija zaporedja jih vse upoteva, da bi zmanjala ali celo odpravila nevarnost napak in zlorab. Poleg sistema zaporednih faz obstaja tudi sistem

1 Povzeto po (Mulej, 2000, str. 81-284)

2 USOMID pomeni kratico za Ustvarjalno sodelovanje mnogih v inovativnem delu

soodvisnosti in celo dialektini sistem soodvisnosti. Zakon hierarhije zaporedja in soodvisnosti pravi tudi, da moramo biti pozorni e na subjektivna izhodia in vplivati na njih.

2.2.2 Smernice za opredelitev subjektivnih izhodi

Objektivna, ki so od loveka neodvisna, in subjektivna lovekova izhodia so za proces, v katerem sodelujejo ljudje v soodvisnosti in enakovredna, vendar je na subjektivna izhodia laje vplivati, eprav to ni enostavno. Da bi subjektivna izhodia ustrezala sodobnim inovativnim asom, morajo odsevati ustvarjalno osebnost ali vsaj ustvarjalnosti naklonjeno osebnost, ki je naklonjena zlasti inoviranju. Razvojni podatki kaejo, da so ustvarjalnosti naklonjene lastnosti, ki so naklonjene zlasti inoviranju, neizogibne. Zanima nas torej, ali smemo priakovati, da je mono vplivati na subjektivna izhodia. Smernice za opredelitev sodobnih subjektivnih izhodi so dialektien sistem naslednjih desetih soodvisnih sestavin smernic:

1. upotevanje razmer: zagotovitev iznajdljivosti (inventivnosti), celovitosti (holizma) in koristne izrabe invencij (inovativnost);

2. pristop: metodoloko (ustvarjalno), ne le metodijsko (rutinsko) znanje; 3. kaj: kar najbolj dognana opredelitev sistema "problem, cilji, naloge"; 4. kako: kar najbolj dognana zasnova izvedbenih postopkov za vsako nalogo; 5. upotevanje vsega bistvenega: dialektini sistem vidikov obravnavanja; 6. osebna sposobnost za toko 5: dialektien nain razmiljanja (soodvisnost, med-

strokovno sporazumevanje, ustvarjalno sodelovanje); 7. organizacijska monost za toko 5: timsko delo, demokratina seja ali sestanek; 8. sodobnost: nenehno posodabljanje subjektivnih izhodi; 9. vednost, znanje in vrednote/ustva: soodvisnost vseh treh sestavin subjektivnih

izhodi; 10. evolucija osebnosti: predzgodovina trenutnih subjektivnih izhodi.

S pomojo zgoraj natetih smernic poskuamo vplivati na osebne lastnosti, preko njih na subjektivna izhodia in preko njih na opredelitev ciljev. Pri tem ne skuamo zajeti samo racionalnih ali samo iracionalnih oziroma vrednotnih in ustvenih sestavin. Racionalno in iracionalno komponento moramo jemati v soodvisnosti, enako tudi subjektivni in objektivni del izhodi. Posamine smernice se temu primerno prepletajo, tako da vsaka odgovori na nek del dileme in odpre drugega, na katerega odgovori druga; to velja za vseh deset smernic.

2.2.3 Modeliranje procesa ustvarjalnega (so)delovanja

Za celovitost in uspeh pri managementu ni dovolj, da utemeljeno opredelimo izhodia, moramo jih tudi dovolj utemeljeno, celovito in skladno z zakonom o potrebni in zadostni celovitosti uporabiti. Izhodia so osnova za spoznavanje (analizo), ki je podlaga za delovanje. Po opredelitvi/sintezi izhodi preidemo na analizo. Tekla bo pod vplivom sinteze izhodi, zato jo moramo celovito pripraviti. Na tem mestu se sreamo s postopkom NOVOST (izvirno: SREDIM), ki naj bi pomagal organizirati potek razmiljanja, da bi laje ustvarjali, tistim, ki poskuajo nekaj ustvariti, izumiti, potem pa inovirati; kot posamezniki ali timsko. Logika postopka NOVOST je okviren

modelni postopek in je vedno koristna. Vsakdo jo lahko vgradi kot del uporabe dialektine teorije sistemov na svojem podroju. Postopek NOVOST (SREDIM) je mogoe vsebinsko razmejiti v naslednje faze:

N=S (nabor in izbor teme),

Op=R (opis izbrane naloge),

V=E (vrednotenje, analiza podatkov),

Od=D (oceni, preveri in odloi),

S=I (spremeni staro mnenje) in

T=M (trajnost novosti).

2.2.4 Smernice za vzdrevanje ustvarjalnega sodelovanja

Smernice za vzdrevanje ustvarjalnega sodelovanja delimo v dve skupini. Prvih pet smernic pove, kaj hoemo in moramo poskuati dosei, ko uresniujemo zastavljena globalneja izhodia z delom na ojih specializiranih podrojih in pri delnih nalogah, ki jih je pri tem treba zastaviti in izvesti. Med njih spadajo:

celovitost namesto enostranskosti,

odprtost namesto izoliranosti, osame in samozadostnosti,

dinaminost namesto statinosti, nespremenljivosti, neprilagodljivosti,

interdisciplinarnost namesto zaprtosti v zgolj lastno stroko in

verjetnost namesto priakovanja deterministine zanesljivosti pri razmiljanju, delovanju in obnaanju v vsakda njem delu in ivljenju.

Drugih pet smernic pove, kako naj v splonem ravnamo, da bi laje, kot e jih ne upotevamo, uresniili, kar hoemo in moramo poskuati dosei. Tu nastopajo:

uporaba materialistine dialektike namesto srednjeveke metafizike,

uporaba tipologij sistemov in modelov,

realistinost posploevanja spoznanj,

uporaba dialektinega sistema in

upotevanje soodvisnosti analize in sinteze. Kolikor bolj se krepita specializacija in delitev dela, toliko teje je zagotavljati celovitost, inventivnost in inovativnost. Zgoraj natete smernice pomagajo razreiti zagato, ki bi nastala v obliki porasta entropije, e ne bi zagotovili dovolj celovitosti, inventivnosti in inovativnosti v fazah dela, ki so na vrsti po opredelitvi izhodi vse do povsem ozko operativnih opravil.

2.2.5 Zakon entropije

Entropija izraa veno naravno tenjo vsega kar obstaja k propadu, spremembi v nekaj drugega. Pomeni proces, zoper katerega se lovek bori s svojim ustvarjanjem in ki je zato osnovni naravni vir vene potrebe po ustvarjalnosti. Entropije se v zaprtem objektu oziroma sistemu ne da zaustaviti in s tem zahteva odprtost, da se iz okolja rpajo viri z nizko entropijo.

ivljenje je nenehno sestavljeno iz obeh - boja proti entropiji in povzroanja entropije. Poseg loveka tei k podpiranju ali celo usmerjanju evolucije od lastne entropije (da ima hrano, zavetje, proizvodnjo in trgovanje z blagom in storitvami, prijatelje in druge ustvene

povezave, monost uenja ipd.). Hkrati pa uporabljamo nekatere vire/sredstva in ta doloena dejanja prispevajo k entropiji. Evolucija in entropija sta neodvisni. Vasih nam uspe blokirati entropijo in vasih ne. Celovito/sistemsko razmiljanje je oitno bilo namenjeno blokiranju entropije vsaj za nekaj asa, vendar je to redka zmogljivost in dogodek. Prav tako je inovacija, ampak invencija pogosto ne postane inovacija (stopnja tveganja je okoli 92 %) in inovacija pogosto ni dovolj celovita, da ne bi povzroila entropije.

Entropija je uporabna analitina podlaga, ker povezuje vse bistvene vidike analize v sistem, to je zapleteno celoto kot skupni imenovalec. Za vsako jih izberemo v sintezi izhodi. e niso izhodia ravno prav celovita, lahko povzroamo entropijo s preve dela ali s premalo podlage za delo. Zato je pomembna tudi zadnja povezava med sestavinami dialektine teorije sistemov zakon o potrebni in zadostni celovitosti.

2.2.6 Zakon o potrebni in zadostni celovitosti

Celovitost je po dialektini teoriji sistemov sistem, celota ali urejena mnoica, ki jo sestavljajo:

- sistemnost upotevanje globalnih, skupnih lastnosti obravnavanih pojavov, njihove sinteze, sinergije, emergence, razvoja sistema, ki presega vsoto lastnosti vseh sestavin, obravnavanih posamino;

- sistematinost upotevanje podrobnih znailnosti, ki jih ima obravnavani pojav, e ga opazujemo po delih in brez sinergije, torej analitino in ne sintezno;

- dialektinost upotevanje soodvisnosti med sestavinami v obravnavanem pojavu, ki so po enem delu lastnosti enake in po drugem razline med seboj, ter upotevanje procesov, ki jih soodvisnosti povzroajo, tako da nastanejo iz sistematinih nove, sistemske lastnosti obravnavanega pojava;

- materialistinost upotevanje stvarnosti namesto metanja peska v lastne oi, ko se ukvarjamo z nekim obravnavanim pojavom.

Katera raven celovitosti ustreza, je odvisno od danih in predvidenih razmer in ljudi. Odgovornost za njeno opredelitev prevzemajo ljudje, ki poskuajo poloaj ali proces obvladati ali vsaj spoznati, torej obravnavati. Trud za celovitost povzroa zapleteno delo, enostransko delo pa zapletene posledice.

3 PROBLEM GLOBALNEGA SEGREVANJA

Zemlja je skozi svojo geoloko preteklost la skozi nekaj hladnejih in toplejih obdobij oziroma podnebnih sprememb svetovnih razmerij. Spremembe v podnebnem sistemu se pojavijo zaradi naravnih procesov v notranjosti Zemlje in vplivov zunanjih dejavnikov, ki so lahko, ne pa nujno, posledica lovekove dejavnosti (npr. sonna aktivnost ni neposredna posledica lovekove dejavnosti). O vplivu zunanjih dejavnikov, ki niso posledica lovekove dejavnosti, e posebej o vplivu sonnega sevanja, obstajajo razlina mnenja znanstvenikov. Z ene strani so znanstveniki na podlagi tudij Medvladnega odbora o podnebnih spremembah (International Panel on Climate Change, v nadaljevanju IPCC) mnenja, da sonna aktivnost ni bistveno vplivala na globalno segrevanje v zadnjih 50 letih in se ocenjuje, da so podnebne spremembe, ki so jih

povzroile koncentracije toplogrednih plinov v ozraju med letoma 1750 in 2000, 8-krat veje od tistih, ki jih je povzroila sonna aktivnost. Z druge strani so nekateri znanstveniki mnenja, da je vpliv sonnega sevanja v teh tudijah podcenjen, ter da je sonce vzrok za 1636 % trenutnega poveanja globalne temperature. Glede na do sedaj opravljene raziskave so bile globalne temperature do leta 1850 relativno stabilne, z izjemo regionalnih nihanj, kot sta bila Srednjeveki klimatski optimum (srednjeveko toplo obdobje) in Mala ledena doba (15501880) (Medved, 2015, str. 2; povzeto po Hrnevi, 2008). Bistveno poveanje globalne temperature v obdobju od sredine 19. stoletja do danes, e posebej v zadnjih 50-ih letih, se predvsem pripisuje lovekovim dejanjem (Medved, 2015, str. 2; povzeto po Oreskes, 2004) in se na splono oznauje z izrazom "globalno segrevanje". Po temperaturnem modelu IPCC v obdobju od leta 1990 do leta 2100 je mogoe priakovati poveanje globalne temperature v razponu med 1,1 in 6,4 C (Medved, 2015, str. 3; povzeto po IPCC, 2014a). Natanno poveanje temperature ni mono napovedati zaradi tega, ker je zelo teko predvideti podnebno obutljivost in obseg emisij toplogrednih plinov v prihodnosti. Zaradi poasnega manifestiranja posledic globalnega segrevanja, trenutne koncentracije toplogrednih plinov nimajo vpliva na trenutne podnebne razmere na Zemlji. Temu se ree zamuda uinka, tako da tudi, e se e danes dosee ustalitev koncentracij toplogrednih plinov na dananjih ravneh, bo v blinji prihodnosti e vedno prilo do poveanja globalne temperature za priblino 0,51,0 C. Posledice poveanja globalne temperature pa so razline: dviganje ravni oceanov, spremembe v koliini in intenzivnosti padavin, pojav taljenja ledenikov in podobno. Te posledice pa so sproile verino reakcijo dodatnih negativnih vplivov na okolje in ivi svet na Zemlji (Medved, 2015, str. 3; povzeto po Hrnevi, 2008). Z globalnim segrevanjem je tesno povezan uinek tople grede, ki ga pospeujejo emisije toplogrednih plinov najve iz energetskih in industrijskih obratov.

3.1 Uinek tople grede

Na spremembe v podnebnem sistemu Zemlje vplivajo tevilne interakcije med soncem, oceani, zemljo in ivimi organizmi. Ker je ozraje eden od kljunih dejavnikov, ki doloajo podnebni sistem, bodo spremembe v njegovi kemini sestavi mono vplivale na ravnovesje podnebnega sistema (Medved, 2015, str. 4; povzeto po Hrnevi, 2008). Sonce poganja Zemljino podnebje tako, da izareva energijo v zelo kratkih valovnih dolinah, preteno v vidnem ali skoraj videnem (npr. ultravijolinem) delu spektra. Priblino ena tretjina solarne energije, ki dosee vrh zemeljskega ozraja se odbije nazaj v vesolje. Ostali del energije pa prehaja skozi ozraje do povrine Zemlje in se nato absorbira v zemljo in oceane, v ozraje in v oblake kar tudi planet segreje. Da bi dosegla ravnovesje, mora Zemlja izarevati enako koliino energije nazaj v vesolje, kot jo dobi od Sonca. Ker je Zemlja precej hladneja od Sonca, izareva na veliko daljih valovnih dolinah, predvsem v infrardeem delu spektra. Velik del tega toplotnega izarevanja, ki ga oddajajo zemlja in oceani, se

absorbira v ozraju in se iz ozraja ponovno izareva nazaj proti povrini Zemlje. To je proces ki ga imenujemo uinek tople grede (Medved, 2015, str. 4; povzeto po IPCC, 2014b). Uinek tople grede nima izkljuno le negativne konotacije. To je pomemben in naraven mehanizem za ohranjanje temperature ozraja. Brez toplogrednih plinov bi bila temperatura na povrini Zemlje nija za priblino 30 C kot danes. Torej, temperature bi bile pod lediem vode in bi lahko tudi rekli, da bi Zemlja bila v ledeni dobi, a ivljenje kot ga poznamo najverjetneje sploh ne bi obstajalo (Medved, 2015, str. 4; povzeto po Australian Government, 2014). Vendar pa ima zaradi vse veje koncentracije toplogrednih plinov, ki so posledica industrijskega razvoja (primarno zaradi kurjenja fosilnih goriv in krenja gozdov) v zadnjih nekaj desetletij uinek tople grede vedno veji negativni vpliv na ivljenje na Zemlji (Medved, 2015, str. 4; povzeto po IPCC, 2014b).

3.2 Toplogredni plini

Kot sem e prej omenil, toplogredni plini so plini v ozraju, ki omogoajo prost prehod solarne energije do Zemljine povrine in jo absorbirajo in tako prepreujejo izgubo toplote v vesolje oziroma jo zadrijo v spodnjem delu ozraja. Na splono jih delimo na naravne in sintetine. Naravni toplogredni plini v ozraju so: ogljikov dioksid (v nadaljevanju CO2), metan (v nadaljevanju CH4), vodna para (H2O) in diduikov oksid (v nadaljevanju N2O) (Medved, 2015, str. 5; povzeto po European Commission, 2011). Od sintetinih toplogrednih plinov (plini, ki se ne nahajajo v naravi) so najbolj pomembni tako imenovani fluorirani toplogredni plini: klorofluoroogljiki (v nadaljevanju CFC), fluorirani ogljikovodiki (v nadaljevanju HFC), perfluoroogljiki (v nadaljevanju PFC) in veplov heksafluorid (v nadaljevanju SF6). Razen razdelitve toplogrednih plinov na naravne in sintetine, jih lahko razdelimo na pline, ki imajo direkten vpliv na uinek tople grede, ter na pline, ki razen vpliva na uinek tople grede tudi uniujejo ozonsko plast. Plini ki direktno vplivajo na uinek tople grede so: CO2, CH4, N2O, ogljikov tetrafluorid (CF4), heksafluoroetan (C2F6), SF6 in HFC. Plini ki vplivajo na uinek tople grede in sproti uniujejo ozonsko plast so: CFC (kot npr. CFCl3, CF2Cl2,CClF3, C2F3Cl3, C2F4Cl2, C2F5Cl), ogljikov tetraklorid (CCl4), metil kloroform (CH3CCl3), delno halogenirani klorofluoroogljikovodiki (v nadaljevanju HCFC; C2H3FCl2, C2H3F2Cl) in haloni (CClF2Br i CF3Br) (Medved, 2015, str. 5; povzeto po Hrnevi, 2008). Toplogredni uinek doloenega toplogrednega plina v ozraju se doloa s pomojo dveh kazalnikov. Prvi je ivljenjska doba toplogrednega plina v ozraju, oziroma as, ki je potreben, da se spremeni celotna koliina plina v ozraju. Drugi kazalnik pa pove kako opazovani plin kemino reagira z drugimi molekulami in predstavlja as, ki je potreben, da opazovani plin preide v drugo obliko (npr. CO2 v procesu fotosinteze prehaja v O2) (Medved, 2015, str. 5; povzeto po IPCC, 2011).

ivljenjska doba toplogrednih plinov v ozraju predstavlja asovno obdobje, potrebno za vzpostavitev ravnovesja v sistemu po poveanju koncentracije doloenega toplogrednega plina v ozraju. Za izraun ivljenjske dobe doloenega toplogrednega plina v ozraju je potrebno imeti podatke o skupni koliini toplogrednega plina v ozraju ter podatke o skupni koliini toplogrednega plina, ki se bodisi naravno v ozraju ali na povrini Zemlje bodisi z antropogenimi procesi (loveke dejavnosti) odstrani iz ozraja. Obmoja ali procesi odstranjevanja toplogrednih plinov iz ozraja se popularno imenujejo ponori (ang. sink). Ko toplogredni plini enkrat pridejo v ozraje, v njem ne ostanejo trajno. V bistvu se vsi toplogredni plini, v veji ali manji meri, lahko odstranijo iz ozraja z doloenimi fizikalnimi ali keminimi procesi. Podroje najvejega naravnega odstranjevanja (razgradnje) toplogrednih plinov (razen CO2) je samo ozraje, kjer je odstranitev posledica keminih reakcij. Ti kemini procesi pa so direktno odvisni od koliine ozona v ozraju, vodne pare, globalnih podnebnih sprememb oziroma globalnih sprememb temperatur ter od medsebojnega delovanja troposferskih aerosolov in plinov v sledovih. Razen tega bo imela na kemino sestavo ozraja v 21. stoletju znailen vpliv reakcija biosfere (ivih organizmov) na globalne podnebne spremembe (Medved, 2015, str. 5; povzeto po Hrnevi, 2008).

3.2.1 Fluorirani toplogredni plini

Fluorirani plini (imenovani tudi industrijski ali sintetini plini) so skupina plinov, ki jih je ustvaril lovek in se uporabljajo v razlinih industrijskih procesih, kot je na primer proizvodnja aluminija in polprevodnikov in proizvodnja hladilnih in klimatskih naprav. Ker nekateri ne kodujejo ozonu pogosto nadomeajo tiste snovi, ki tanjajo ozonsko plast. Kljub temu so fluorirani plini moni toplogredni plini z veliko krat vejim potencialom globalnega segrevanja (Global Warming Potential, v nadaljevanju GWP)3 v primerjavi z naravnimi toplogrednimi plini, kar pomeni, da imajo lahko tudi majhne koncentracije fluoriranih plinov v ozraju velik vpliv na globalne temperature. e jih primerjamo s CO2 je GWP fluoriranih plinov do 23.000-krat veji od GWP CO2. Prav tako imajo dolgo ivljenjsko dobo v ozraju v nekaterih primerih ve tiso let. Tako kot ostali dolgo ivei toplogredni plini, se fluorirani plini dobro pomeajo v ozraje in se irijo po svetu takoj, ko so sproeni (Medved, 2015, str. 8; povzeto po European Commission, 2014; EPA, 2014a). V to skupino fluoriranih ali sintetinih plinov sodijo: CFC, HCFC, HFC, PFC in SF6. CFC najbolj prispevajo k unienju troposferskega ozona. Uporabljajo se kot tekoina za hlajenje v hladilnikih in klimatskih napravah, kot pogonsko gorivo v aerosolnih razprilih, kot sredstvo za vpihovanje v proizvodnji fleksibilnih pen za blazine in vzmetnice ter za ienje tiskarske in druge opreme. Pred letom 1930 se CFC niso nahajali v ozraju, vendar se je v drugi polovici 20. stoletja njihova koncentracija postopoma poveala (Medved, 2015, str. 8; povzeto po Buchdahl, 1999). HCFC so po strukturi zelo podobni CFC, ampak imajo za razliko od CFC manji potencial tanjanja ozonskega plaa, krajo ivljenjsko dobo v ozraju, vendar vseeno visok GWP in v

3 Nekateri toplogredni plini imajo boljo absorbcijo sonnega sevanja kot drugi, ker absorbirajo sevanja razlinih valovnih dolin, ki se vasih med seboj prekrivajo in s tem zadrujejo ve toplote v ozraju. Da bi lahko te razlike v absorbciji prile v potev, je bil uveden koncept GWP, v katerem se vsi plini primerjajo s CO2, katerega GWP je standardiziran na 1.

majhnih koncentracijah zelo vplivajo na toplogredni uinek. HCFC so nadomestili CFC za nekatere uporabe. Uporabljajo se kot hladilna sredstva (v hladilnikih, zamrzovalnikih in klimatskih napravah) in tudi v izolacijskih penah (Medved, 2015, str. 8; povzeto po SEPA, 2014; Government of Canada, 2013a; UNEP, 2011). HFC se uporabljajo kot hladilna sredstva, potisni plin, aerosolna razprila, topila in pri zaviralcih ognja. Najveji viri emisij teh spojin so njihova uporaba kot hladilna sredstva na primer v klimatskih napravah v vozilih in stavbah. Te kemikalije so bile razvite kot zamenjava za CFC in HCFC, ker ne uniujejo stratosfersko ozonsko plast. eprav jih proizvajalci reklamirajo kot okolju prijazne (ker ne uniujejo ozona), za njih ne moremo rei, da so dobra alternativa CFC in HCFC. To so zelo moni toplogredni plini z zelo dolgo ivljenjsko dobo v ozraju in visokim GWP. Izpuajo se v ozraje zaradi puanja, servisiranja in odstranjevanja naprav, v katerih se uporabljajo (Medved, 2015, str. 9; povzeto po EPA, 2014b).

PFC so spojine, proizvedene kot stranski proizvod pri razlinih industrijskih procesih, povezanih s proizvodnjo aluminija in polprevodnikov. Prav tako se uporabljajo kot topila v elektronski industriji in kot hladilna sredstva nekaterih specializiranih hladilnih sistemov. Tako kot HFC, imajo PFC prav tako zelo dolgo ivljenjsko dobo v ozraju in visok potencial globalnega segrevanja (Medved, 2015, str. 10; povzeto po Government of Canada, 2013b). SF6 se uporablja pri predelavi magnezija in polprevodnikov ter kot sledilni plin za odkrivanje uhajanja. Uporablja se tudi v opremi za prenos elektrine energije. GWP SF6 je 22.800, kar pomeni da je to najbolj moni toplogredni plin po ocenah IPCC.

3.3 Nevarnosti in mone posledice globalnega segrevanja

Direktni posledici poveane koncentracije toplogrednih plinov sta uinek tople grede in globalno segrevanje. Po napovedih strokovnjakov in na podlagi informacij o globalnem segrevanju, ki so danes na voljo, je mogoe v prihodnosti priakovati hitreji dvig temperature predvsem v tistih delih Zemlje, ki so blije poloma. Podnebne spremembe, ki se pojavijo zaradi globalnega segrevanja imajo razlien in dolgoroen vpliv na okolje ter na ive organizme. V veini primerov so se ti uinki e manifestirali, vendar je zelo teko doloen naravni pojav pripisati izkljuno globalnem segrevanju. Posledice vseh vplivov globalnih podnebnih sprememb imajo ne samo znaten vpliv na gospodarski razvoj podroja, kjer so te posledice najbolj izraene, ampak tudi na globalni gospodarski razvoj. Ko se opazuje vpliv globalnih podnebnih sprememb na gospodarski razvoj se v prvi vrsti govori o poveanju strokov razvoja. Pri tem se lahko opazujeta dve vrsti strokov: posredni stroki, ki nastanejo kot posledica ukrepov za zmanjevanje emisij, in stroki, ki nastanejo, e se ti ukrepi ne izvajajo, torej neposredni stroki globalnega segrevanja. Hrnevi (2008, str. 32) razdeli vplive, ki se pripisujejo globalnim podnebnim spremembam, na:

- vplive na ekosistem,

- vplive na vremenske razmere,

- vplive na oceane in morja, - vplive na ledenike.

VPLIV NA EKOSISTEM

Zaradi globalnega segrevanja prihaja bolj pogosto do pojava globalnih migracij, kar pomeni, da so na doloenih podrojih bile rastlinske in ivalske vrste prisiljene zapustiti svoj ivljenjski prostor. Z druge strani pa nekatere vrste irijo svoj ivljenjski prostor na podroja, katera primarno niso bila primerna za njihovo preivetje (npr. trava na Antarktiki). Prav tako se zaradi segrevanja irijo podroja, primerna za razvoj nalezljivih bolezni (npr. malarija). VPLIV NA VREMENSKE RAZMERE Z zelo veliko verjetnostjo lahko reemo, da bo poveanje globalne temperature imelo za posledico poveano izhlapevanje vode, posledice katerega bodo poplave in erozije na enem mestu, na drugem pa irjenje in nastajanje novih puav. VPLIV NA MORJE IN OCEANE Posledice globalnega segrevanja so: dvig morske gladine, sprememba pH vrednosti morske vode, poveanje temperature morja, spreminjanje morskih tokov in migracije rib. VPLIV NA LEDENIKE Negativen vpliv taljenja ledenikov je poleg dviga morske gladine nadaljnje potenciranje globalnega segrevanja. Ker led bolj reflektira sonno svetlobo kot voda, se zaradi taljenja ledenikov ve toplote zadruje v nijih plasteh ozraja in tako e dodatno prispeva k uinku tople grede.

4 REEVANJE PROBLEMA PODNEBNIH SPREMEMB ZARADI POVEANE KONCENTRACIJE FLUORIRANIH TOPLOGREDNIH PLINOV

4.1 Podnebni sistem in sistemsko razmiljanje

V sodobnem gospodarstvu je skoraj vsaka loveka dejavnost povezana z uporabo fosilnih goriv ali drugih virov emisij toplogrednih plinov. Vsaki ko kupimo ali prenesemo (downloadamo) knjigo, kuhamo obrok, klimatiziramo prostor, se ogrevamo, ko potujemo po mestu, uporabljamo elektrino energijo, vplivamo na podnebje. Hkrati pa je skoraj vse kar ohranja in bogati naa ivljenja prizadeto, posredno ali neposredno. Dostop do iste vode, cena hrane, zdravje, gospodarske prilonosti za nao generacijo in generacije, ki

prihajajo, vse je to v nevarnosti zaradi podnebnih sprememb na katere lovek, kot podsistem zemeljskega podnebja, mono vpliva s svojimi dejanji (Van der Lans, 2014). Ljudje, ki ne razumejo podnebnih sprememb, ponavadi nimajo obutka kako kompleksni sistemi delujejo. Spraujejo se kako ima lahko nek plin, ki predstavlja tako majhen dele ozraja, tako velik vpliv, ker ne razumejo, da Zemlja nenehno sprejema in oddaja ogromne koliine energije v vesolje in da je zadostno le majhno neravnovesje med inputi in outputi, da bo celotno planetarno ravnovesje moteno. Ljudje predpostavljajo, da bo podnebni sistem vedno teil k vrnitvi v stabilnost, ki je v preteklosti bila naravno vzpostavljena, ker ne razumejo pozitivne povratne informacije in eksponencialne spremembe. Prav tako predpostavljajo, da lahko akamo, da se podnebni sistem popravi, ker ne razumejo, da ima podnebni sistem odloeni odgovor na draljaje (poveane koncentracije toplogrednih plinov) oziroma zamudo uinka, in se spraujejo kako lahko napovedujemo karkoli o dinamiki podnebja (Easterbrook, 2013). Sistem lahko definiramo kot nain gledanja na svet. V bistvu, sistemi niso tam zunaj v svetu, akajoi da bo jih kdo raziskoval. Sistemi so praktino mentalno orodje za ustvarjanje smisla kako stvari v svetu medsebojno vplivajo. Pogled na podnebje kot sistem pomeni, da se moramo odloiti katere skupine stvari v svetu bomo v sistem vkljuili kot njegove elemente in kje bomo mogoe koristno potegnili njegove meje. In e delamo to pravilno, se moramo zavedati oziroma si priznati, da obstajajo tudi drugi naini gledanja na te sisteme nobena odloitev o tem kje naj potegnemo meje sistema ne bo nikoli popolnoma pravilna (Easterbrook, 2013). Pomembno je vztrajati pri reevanju ve kot enega problema naenkrat in o reevanju ve medsebojno povezanih izzivov hkrati na nain, da se obravnavajo sistemi, ne pa simptomi. Reitev pa ne bo uinkovita ali trajna, e bo ustvarila nove probleme. Potrebujemo nove poslovne modele, nove tehnologije, politine okvire in kar je napomembneje, nove naine medsebojnega sodelovanja med ljudmi (Van der Lans, 2014).

4.2 Uporaba DST pri reevanju problema

Zaradi pomanjkanja praktinega celostnega/sistemskega razmiljanja so se kot simptom tega pomanjkanja pojavile prevelike koncentracije fluoriranih toplogrednih plinov, ki so v veliki meri prispevale k pospeenemu uinku tople grede in s tem k neugodnim podnebim spremembam. Z drugimi besedami je do poveane koncentracije teh plinov prilo zaradi tega, ker nismo gledali iz vseh bistvenih vidikov, ne dovolj celostno in zaradi preve poenostavljanja. Zaradi taknih napak je prilo do neuspeha, ki pa lahko uresnii entropijo. Po zakonu entropije je naravno vena tenja k propadu oziroma spreminjanju v nekaj drugega in problem poveane koncentracije fluoriranih toplogrednih plinov ter s tem problem podnebnih sprememb je jasen primer entropije. Proces entropije pa zahteva celovito in inovativno reevanje problema. Ta proces poteka zaradi naravnih razlogov tudi v skladu z zakonom o hierarhiji zaporedja in soodvisnosti, po katerem so kasneji dogodki odvisni od prejnjih dogodkov. Procesi in dogodki pa so v interakciji takrat, ko so soodvisni, interakcije pa so predpogoj za preivetje, kajti brez njih bi se proces ustavil. Problem poveanih

koncentracij fluoriranih toplogrednih plinov je produkt loveka in njegovega posega v okolje brez da bi dovolj upoteval zakon o hierarhiji zaporedja in soodvisnosti. Da bi lahko zaeli razvijati reevanje problema je potrebno v okviru zakona o hierarhiji zaporedja in soodvisnosti vzpostaviti okvirni postopek in opredeliti subjektivna in objektivna izhodia. Od teh izhodi bodo odvisni vsi nadaljnji procesi. Pri tem nam pomagajo smernice za opredelitev izhodi. Nae potrebe vkljuujejo predvsem zdravo in naravno okolje, v katerem ivimo in v katerem bodo ivele prihodnje generacije. Nadalje potrebujemo ustrezno metodo, s pomojo katere bomo poskuali priti do reitve problema poveane koncentracije fluoriranih toplogrednih plinov v ozraju, to je postopek NOVOST. Problem je globalen in s tem zelo kompleksen, saj je zelo teko najti enotno reitev za vse drave sveta, ker razline okoliine in predvsem razline gospodarske razmere to ne dopuajo. Osredotoimo se kvejemu lahko le na posamezne skupnosti drav, kot je na primer Evropska Unija. Poveane koncentracije teh plinov ne moremo kar tako izniiti oziroma odstraniti iz ozraja, stanje lahko le vzdrujemo, zato bi se reevanja problema lahko lotili z uvedbo okoljskih dajatev za emisije fluoriranih toplogrednih plinov, tako za proizvajalce kot uporabnike. Najprej je potrebno zbrati strokovnjake z omenjenega podroja in relevantne podatke, ki so potrebni za analizo o smiselnosti in monosti uvedbe teh dajatev. Potrebno bi bilo tudi razmisliti kako bi uvedba davkov vplivala na poslovanje proizvajalcev oziroma uporabnikov. Zbrane dajatve bi se lahko uporabile v namene raziskovanja alternativnih tehnologij brez uporabe fluoriranih plinov in usposabljanje delavcev, ki z njimi rokujejo, da ne bi prilo do prevelikih/dodatnih emisij. Analiza se zakljui s predlogom sklepov, ki jo je potrebno ponovno ovrednotiti preden pridemo do konne odloitve. Nato sledi priprava narta kako to uresniiti v praksi. Seveda je mono, da reitev ne bo ustrezala vsem, najverjetneje predvsem obdavenim proizvajalcem oziroma uporabnikom, zato moramo spremljati stanje in poskrbeti za mone izboljave. Za nadaljnje raziskovanje lahko uporabimo tudi nov krog NOVOST.

5 SKLEP

Dialektina teorija sistemov je v osnovi namenjena temu, da bi razreila teave ljudi, ki so uporabljali nesistemski nain razmiljanja. Dejstvo, da poskua v razmiljanju, delovanju in obnaanju dosei im ve celovitosti, tejemo kot prednost. Pot k celovitosti ie v dopolnjevanju soodvisnih sestavin. Razen tega poskua podpirati pot k celovitosti z oblikovanjem metod za ustvarjalno sodelovanje in z njimi povezanih temeljnih spoznanj. Dialektina teorija sistemov ni vase zaprta in ozko usmerjena teorija sistemov, saj daje ves potrebni prostor za uporabo vseh drugih sistemskih in specialnih teorij. Hkrati uvaja koristen okvirni modelni postopek NOVOST, ki je tudi prilonost za vse stroke in osebe, da ga vgradijo kot del uporabe teorije na svojem podroju.

Potrebna je posebna previdnost pri zakonu o potrebni in zadostni celovitosti, in sicer pri opredelitvi sistema izbranih vidikov. Gre za nevarnost, da pride do pretiravanja v smeri k neizvedljivi celovitosti ali v smeri k nezadostni, navidezni celovitosti, namesto, da bi se upotevale soodvisnosti, ki jih povzroa nujna specializacija. lovetvo se vsak dan vse bolj sooa s posledicami lastnih vplivov na okolje, s katerimi se le-to poskua podrediti in prilagoditi potrebam ljudi. Poplave in orkani, sneni metei na kontinentalnem pasu, taljenje ledenikov, dvig ravni oceanov in na koncu koncev neugodne gospodarske razmere so le nekateri od kazalcev podnebnih sprememb. Zaradi zamude uinka pa bo e vedno prilo do poveanja globalne temperature za priblino 0,51,0 C in se bomo z nadaljnjimi emisijami e bolj pribliali toki brez vrnitve, to je dvigu globalne temperature za 2 C, ko bi podnebne spremembe lahko postale neobvladljive. Zato nujno moramo najti reitev, ker je skoraj vse kar ohranja in bogati naa ivljenja resno pizadeto, sistemsko razmiljanje pa nam lahko pri tem pomaga. Poveana koncentracija fluoriranih toplogrednih plinov predstavlja globalen problem, ki se ga lahko lotimo tako, da reevanje zoimo na skupnost drav, saj teko najdemo enotno reitev za vse drave sveta. Po dialektini teoriji sistemov moramo slediti zakonu o potrebni in zadostni celovitosti, zakonu o hiererhiji zaporedja in soodvisnosti ter zakonu o entropiji, hkrati pa je potrebno opredeliti subjektivna in objektivna izhodia. S pomojo postopka NOVOST izberemo kot reitev problema uvedbo okoljskih dajatev za emisije fluoriranih toplogrednih plinov za proizvajalce in uporabnike le-teh ter jo analiziramo in poskuamo uresniiti v praksi ter nato tudi vzdrevati.

LITERATURA IN VIRI

1. Australian Government. (2014). Greenhouse effect. Dohvaeno iz Australian Government, Department of the Environment.: http://www.climatechange.gov.au/greenhouse-effect

2. Buchdahl, J. (1999). Global Climate Change Student Guide. Manchester: Manchester Metropolitan University.

3. Easterbrook, S. (februar 2011). Systems Thinking for Climate Systems. Preuzeto 15. julij 2015 iz Serendipity - Applying systems thinking to computing, climate and

sustainability: http://www.easterbrook.ca/steve/2011/02/systems-thinking-for-climate-systems/

4. Easterbrook, S. (avgust 2013). Why Systems Thinking? Preuzeto 15. julij 2015 iz Serendipity - Applying systems thinking to computing, climate and sustainability: http://www.easterbrook.ca/steve/2013/08/why-systems-thinking/

5. EPA. (2014a). Overview of Greenhouse Gases. Dohvaeno iz United States Environmental Protection Agency.: http://epa.gov/climatechange/ghgemissions/gases/fgases.html

6. EPA. (2014b). Reducing Fluorinated Gas Emissions. Dohvaeno iz United States Environmental Protection Agency.: http://epa.gov/climatechange/ghgemissions/gases/fgases.html#Reducing

7. European Commission. (2011). Razumevanje toplogrednih plinov. Dohvaeno iz European Commission.: http://ec.europa.eu/clima/sites/campaign/pdf/gases_sl.pdf

8. European Commission. (2014). Fluorinated greenhouse gases. Dohvaeno iz European Commission.: http://ec.europa.eu/clima/policies/f-gas/index_en.htm

9. Government of Canada. (2013a). Hydrochlorofluorocarbons. Dohvaeno iz Government of Canada.: http://www.ec.gc.ca/toxiques-toxics/Default.asp?lang=En&n=98E80CC6-1&xml=03C24D85-E0AA-45BC-BB5F-C8EF8B16E3FC

10. Government of Canada. (2013b). Perfluorocarbons which have the molecular formula CnF2n+2 in which 0 < n < 7. Dohvaeno iz Government of Canada.: http://www.ec.gc.ca/toxiques-toxics/Default.asp?lang=En&n=AA329670-1

11. Hrnevi, L. (2008). Analiza utjecaja provedbe Kyoto protokola na naftnu industriju i poslovanje naftne tvrtke. Zagreb: Sveuilite u Zagrebu, Rudarsko-geoloko-naftni fakultet.

12. IPCC. (2011). Atmospheric Lifetimes and Time-Scales. Dohvaeno iz International Panel on Climate Change.: http://www.grida.no/publications/other/ipcc_tar/

13. IPCC. (2014a). Projections of Future Changes in Climate. Dohvaeno iz International Panel on Climate Change.: http://www.ipcc.ch/publications_and_data/ar4/wg1/en/spmsspm-projections-of.html

14. IPCC. (2014b). What is the Greenhouse Effect? Dohvaeno iz International Panel on Climate Change: http://www.ipcc.ch/publications_and_data/ar4/wg1/en/faq-1-3.html

15. Medved, D. (2015). Ukrepi drav na podroju zmanjevanja fluoriranih toplogrednih plinov (diplomski seminar). Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta.

16. Mulej, M. (2000). Dialektina in druge mehkosistemske teorije (podlaga za celovitost in uspeh managementa). Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta.

17. Oreskes, N. (2004). The Scientific Consensus on Climate Change. Science 3, 1645-1804.

18. SEPA. (2014). Hydrochlorofluorocarbons (HCFCs). Dohvaeno iz Scottish Environment Protection Agency.: http://apps.sepa.org.uk/spripa/Pages/SubstanceInformation.aspx?pid=120

19. UNEP. (2011). HCFC. Dohvaeno iz United Nations Environment Programme.: http://ozone.unep.org/Events/ozone_day_2011/HCFC%20Leaflet.pdf

20. Van der Lans, D. (19. september 2014). How Systems Thinking Can Impact Climate Change. Preuzeto 15. julij 2015 iz Clinton Foundation: https://www.clintonfoundation.org/blog/2014/09/19/how-systems-thinking-can-impact-climate-change