UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTINE ŠTUDIJE KOPER

Mile Zuki

DEJAVNIKI KONFLIKTNOSTI : PRIMER KOSOVA

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2009

2

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTINE ŠTUDIJE KOPER

Mile Zuki

DEJAVNIKI KONFLIKTNOSTI : PRIMER KOSOVA

DIPLOMSKO DELO

MENTOR : redni profesor dr. Milan Bufon SOMENTOR : redni profesor dr. Anton Gosar

Koper, 2009

3

Jugovzhodna Evropa je verjetno ena najbolj kompleksnih kontaktnih obmoij na našem

kontinentu, kjer so se zgodovinsko prepletali geopolitini interesi razlinih notranjih in

zunanjih regionalnih sil in velesil, kjer so se politine meje temu ustrezno gradile,

brisale in premikale, kjer so se ob spreminjanju vladajoih elit in dominantnih skupnosti

etnine, jezikovne in verske manjšine številno razmnožile in teritorialno premešale, kjer

se je proces nacionalizma in državotvorja zato prepletal ne le s homogenizacijskimi

težnjami, ampak tudi z iredentistinimi težnjami ter represivnimi metodami etninega

išenja (Bufon, 2005, 22).

4

Izvleek :

Kosovsko vprašanje že ve stoletij predstavlja najbolj vro kotel na že tako vroem Balkanskem

polotoku, ki je podroje stika germanskih, romanskih, ugro-finskih, albanskih, grških, turških, slovanskih

in ostalih kulturno-jezikovnih skupnosti. Nahaja se na robu mejnega konvergennega prostora treh velikih

svetovnih religijskih civilizacij (zahodne-katoliške, vzhodne-pravoslavne in islamske). V vsej svoji

zgodovini je ta prostor predstavljal nekakšno »tampon« obmoje (»buffer zone«) med velikimi imperiji.

Fenomen konfliktnosti si vsekakor zasluži vejo pozornost politine geografije, saj je nemogoe rešiti ali

prepreiti nek konflikt, e ga prej ne razišemo tudi iz prostorske, politino geografske perspektive. V

diplomskem delu bomo s pomojo politino geografske perspektive in metodo terenskega dela,

anketiranja, skušali raziskati razline poglede za nastanek konflikta med Albanci in Srbi na Kosovu.

Namen dela ni iskanje rešitve tega zapletenega konflikta, niti iskanje razloga konfliktnosti, temve je

poskus doprinosa k razumevanju odnosa posameznikov iz Kosovske Mitrovice, tako Albancev kot Srbov,

do konflikta v pokrajini. Zanimalo nas je tudi kako prebivalci Kosova ocenjujejo razline dejavnike

konfliktnosti, kateri dejavniki konfliktnosti so po njihovem mnenju bolj pomembni za sprožitev konflikta

med Albanci in Srbi in kako se ti pogledi glede na narodnost razlikujejo.

Kljune besede : politina geografija, Kosovo, Balkan, Jugovzhodna Evropa, prostorska konfliktnost,

Albanci, Srbi.

Abstract :

The Kosovo question is for centuries the hottest spot on Balkans, which is a contact area of

Germanic, Romanic, Finno-Ugric, Albanic, Greek, Turkish, Slavic and other cultural-linguistic societies.

The Balkans is located on the edge of the frontier area, precisely, at the convergent area of the three

religious civilizations (Western Christianity, Easter Christianity and Islam). This area was all the time

through the history a »buffer zone« between great empires. The Phenomenon conflitness deserves bigger

attention in political geography, while it is difficult to prevent or resolve a conflict, if you have not studied

a certain conflict before, from spatial, political geographic perspective as well. In this work we will try to

analyse different views of the emerging conflict between Albanians and Serbs, through a political

geographic perspective and field work. The aim of diploma is not to resolve this proctracted conflict, nor

searching for sources of the conflict but to contribute to the understanding the relations between

individuals from Kosovska Mitrovica on the conflict issues. We will also show how inhabitants of Kosovo

estimate different sources of the conflict, which sources of the conflict are more important to pull the

conflict trigger between Albanians and Serbs and we will try to explain different sources of the conflict.

Keywords : political geography, Kosovo, Balkan, Southeastern Europe, spatial conflict, Albanians, Serbs.

5

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................................. 61.1 Opredelitev problema, cilji prouevanja in hipoteze .................................................................... 81.2 Metodološki okvir ........................................................................................................................ 111.3 Opredelitev temeljnih pojmov ...................................................................................................... 13

2 TEORETINI DEL........................................................................................................................ 182.1 Teorije konfliktnosti ..................................................................................................................... 182.2 Tipologija konfliktov.................................................................................................................... 242.3 Vzroki sodobnih konfliktov.......................................................................................................... 252.4 Konfliktnost in politina geografija.............................................................................................. 272.5 Geografska distribucija konfliktov in trendi................................................................................. 28

3 KOSOVO NEKO IN DANES ..................................................................................................... 313.1 Opredelitev raziskovalnega prostora ............................................................................................ 31

3.1.1 Terminološka opredelitev ................................................................................................... 313.1.2 Splošen geografski oris pokrajine ....................................................................................... 32

3.2 Kosovo neko ............................................................................................................................... 353.2.1 Zgodovinsko zamrznjeni entitet – Balkan........................................................................... 353.2.2 Vzpostavljanje otomanske oblasti....................................................................................... 373.2.3 Rojstvo Albancev in Srbov ................................................................................................. 40

3.2.3.1 Zahteve po »Veliki Albaniji« .................................................................................... 40 3.2.3.2 Garašaninova »Velika Srbija«................................................................................... 42

3.2.4 Albansko nacionalno vprašanje........................................................................................... 453.2.4.1 V stari Jugoslaviji ( 1918 – 1941 ) ............................................................................ 45 3.2.4.2 V novi Jugoslaviji (1945 – 1989) .............................................................................. 47

3.2.5 Pandorina skrinjica je odprta ............................................................................................. 493.2.6 Novi »militaristini humanizem«........................................................................................ 523.2.7 Osamosvojitev Kosova in ustvarjanje prve »NATO države« ............................................. 57

3.3 Sociogeografski kazalci Kosova................................................................................................... 613.3.1 Naravno gibanje prebivalstva.............................................................................................. 633.3.2 Migracije............................................................................................................................. 643.3.3 Etnina struktura ................................................................................................................. 663.3.4 Socioekonomski, kulturni in demografski kazalci .............................................................. 773.3.5 Izobrazba in prebivalstvo po zaposlitvenih dejavnostih...................................................... 833.3.6 Primerjava sociogeograf. kazalcev med republikami in pokrajinami v bivši Jugoslaviji ... 86

4 RAZISKAVA MNENJA PREBIVALCEV KOSOVSKE MITROVICE ...................................... 924.1 Ocene dejavnikov konfliktnosti.................................................................................................... 934.2 Možnost multietninega sožitja in varnost na Kosovu ................................................................. 984.3 Kontakt med skupnostma ........................................................................................................... 100

5 EVROPA IN KOSOVO ............................................................................................................... 1035.1 Glavni mednarodni akterji na Kosovu........................................................................................ 1035.2 Evropa kot odrešiteljica .............................................................................................................. 1065.3 Balkan in Evropa ........................................................................................................................ 110

6 ZAKLJUEK............................................................................................................................... 1147 LITERATURA IN VIRI............................................................................................................... 119

7.1 Internetni viri .............................................................................................................................. 1238 SEZNAM SLIK, TABEL IN GRAFOV ...................................................................................... 126

8.1 Seznam slik................................................................................................................................. 1268.2 Seznam tabel............................................................................................................................... 1268.3 Seznam grafov............................................................................................................................ 127

9 PRILOGA..................................................................................................................................... 128

6

1 UVOD

Kosovsko vprašanje je aktualno že stoletja. Predstavlja najbolj vro kotel na že

tako vroem Balkanskem polotoku, ki je tudi obmoje stika germanskih, romanskih,

ugro-finskih, albanskih, grških, turških in slovanskih kulturno-jezikovnih skupnosti.

Nahaja se na robu mejiša - konvergennega prostora treh svetovnih religijskih

civilizacij - zahodnokršanske (katoliške), vzhodnokršanske (pravoslavne) in islamske

(mohamedanske). Kot pravi Tunji je Jugovzhodna Evropa neke vrste mejiše vsega,

sestavljena je iz kupa šibkih in majhnih državic, v strateško pomembnem križišnem

obmoju moi, imperijev in verskih strategij, v še tako pomešanem obrobnem in

perifernem obmoju (Tunji, 2005, 87). V vsej svoji zgodovini je predstavljalo to

obmoje, nekakšno blažilno cono (»buffer zone«) med velikimi imperiji.

Kosovo in Metohija sta pokrajini, kjer so ljudje skozi stoletja pripadali številnim,

druganim verskim, ideološkim, socialnim, etninim, nacionalnim skupinam in kot taki

bili skozi razlina obdobja podvrženi manipulaciji doloenih elit, kar je posledino

privedlo do »brezizhodnega«, »nerešljivega« stanja med dvemi najvejimi skupnostmi

Albanci in Srbi, ki dandanes ne najdejo ve skupnega jezika. Za razumevanje tega

kompleksnega in izjemno zapletenega vprašanja je nujno poznavanje zgodovinskega

poteka tega obmoja in poznavanje vseh možnih dejavnikov, ki so skozi stoletja vplivali

na razvoj dogodkov v pokrajini, vse te dejavnike pa je potrebno interdisciplinarno

prouevati in raziskovati. Nikakor se ne smemo posluževati starih, okorelih metod

prouevanja zgodovine, ki povezujejo ljudstva iz srednjega veka z današnjimi prebivalci

obmoja, ki so »istokrvni«, »plemenski« potomci neko veliastnih kraljestev in

kneževin in posedujejo neodtujljivo pravico do tega obmoja, zaradi neprekinjene vezi

skozi zgodovino. Kajti identiteta posameznika je nestabilna, spreminjajoa, pravzaprav

je sploh »ni«. Zato je bistvo identitete nenehna pot k neem, pri emer cilja pravzaprav

niti ne poznamo in morda niti ne obstaja. V tem smislu je identiteta, podobno kot naše

vsakdanje želje, neprestano (re)producirana kot »skrita želja«. To »skrito željo« nam

nenehno reproducirajo razlini ideološki programi. Vprašanje je seveda, kako se lahko

taka »umetna« entiteta ohranja skozi tako dolga asovna obdobja (Praprotnik, 1999,

7

154). Na to vprašanje bi nacionalisti odgovorili, da je pripadnost doloeni skupini

(identificiranje z njo) »dana« od višje sile – sorodnih vezi in jo oznaujejo doloeni

elementi, ki so nespremenljivi in zakoreninjeni v duši skupine, medtem pa bi družbeni

konstruktivisti zanikali to trditev in pojasnili, da je vsaka identiteta konstruktna

meja/ovira, ki se lahko spremeni ko se družbene okolišine spremenijo (Rakovi, 2005).

Vsekakor se ne smemo zadovoljiti niti z raznimi znanstvenimi dognanji, ki vidijo

razloge konfliktnosti na Kosovu enostavno v etninih, jezikovnih, kulturnih in verskih

razlikah in t.i. ve stoletnem konfliktu med skupnostma, ker sta enostavno razlini in to

naj bi bil že zadostni razlog za konfliktnost. Razlike v etnini pripadnosti, jeziku, verski

pripadnosti nikakor same od sebe ne privedejo do konfliktne situacije. Pri raziskovanju

konfliktov med etninimi skupnostmi je nujno razumevanje koncepta kulture, kjer

izoliranih kulturnih skupnosti ni. Ker je to razumevanje kljunega pomena za dojemanje

sveta v katerem živimo ponujam daljšo razlago koncepta kulture že v uvodu. Po Wolfu

kultura ni izolirana entiteta, je del širše celote, v zadnji instanci svetovnega sistema, kjer

se pojmovanje kultur kot izoliranih povezuje s pojmi primitivne družbe-kulture, kultura

ni zaprt sistem, ni ostro zamejena celota, kulturne meje niso fiksne in nepremine,

temve premine in izginjajoe, kultura je zgodovinsko nastala, kulturo je treba vselej

postaviti v zgodovino, saj je ni mogoe pojasniti zunaj nje oziroma brez nje, kultura je

proces, ni brezasen, trden in negiben red, struktura ali vzorec, temve je v nenehnem

nastajanju in spreminjanju; ni proizvod, temve je proizvodnja, ali kot pravi Richard Fox

kultura je »kultura v nastajanju«, je rezultat nenehnega procesa kulturne produkcije,

kultura ne determinira loveškega vedenja, ni uinkujoi vzrok, torej kulturni

determinizem ne obstaja; ljudje niso razpeti na kolesu kulture; po eni strani so se zmožni

prilagajati, po drugi strani so zmožni ustvarjati; kultura je neloljiva od oblasti, kulturne

forme se proizvajajo in uveljavljajo v razmerjih in procesih, ki jih zaznamujejo

neenakost, dominacija, mo itn., kulturne oblike so persistentne, ta propozicija je na prvi

pogled videti v protislovju s prejšnjimi; kultura naj bi razvila togosti, ki omejijo njeno

zmožnost za nadaljnje spreminjanje, gre za neke vrste kristalizacijo kulturne oblike;

kristalizacija kulturne oblike pa ne pomeni »konca zgodovine«, saj so kulturni skupki

8

podvrženi stalni konstrukciji, dekonstrukciji in rekonstrukciji pod vplivom procesov, ki

delujejo v obširnih socialnih poljih (Wolf, 1999).

Politina geografija se je do sedaj zelo malo ukvarjala s fenomenom konfliktnosti,

e izzvzamemo profesorja Filipa Tunjia, ki je na nek nain zaetnik politino

geografskega prouevanja fenomena konfliktnosti z delom Vmesna Evropa (Tunji,

2004) in lanek profesorja Jerneja Zupania Geografski pristopi k prouevanju kriznih

obmoij (Zupani, 2006). Ta pojem so bolj raziskovale druge discipline, kot so

obramboslovje, varnostne študije in mednarodni odnosi. Toda konfliktov ne bomo mogli

prepreiti, e jih ne bomo najprej razumeli oziroma dovolj dobro raziskali in doumeli

kateri so resnini vzroki, kateri pa povodi trenj med razlinimi skupnostmi. To podroje

je vsekakor premalo raziskano in bi si zaslužilo veje pozornosti, kajti v interesu vseh

nas, ki živimo na našem planetu je, da prepreimo etnine, verske, ideološke,

seksistine, socialne konflikte.

V diplomski nalogi bom najprej definiral termin konfliktnosti, dejavnike

konfliktnosti, intenzivnost konfliktnosti, predstavil metodologijo dela, glavno hipotezo,

cilje in namen diplomskega dela in predstavil teoretina izhodiša za prouevanje

konfliktnosti med razlinimi skupnostmi. Potem se bom v delu preselil na Kosovo, kjer

bom razkril zgodovinsko ozadje obmoja. V zakljuku bom skušal pridobljene podatke

iz raziskave prebivalstva v Kosovski Mitrovici združiti in predstaviti rezultate, ki nam

razkrijejo neke nove poglede na situacijo v pokrajini in pripomorejo k boljšemu

razumevanju trenutnega stanja.

1.1 Opredelitev problema, cilji prouevanja in hipoteze

S pomojo politino geografske perspektive, interdisciplinarnim znanjem in

predvsem metodologijo anketnega vprašalnika, torej terenskim delom, bom v svoji

diplomski nalogi skušal raziskati razline poglede na nastanek konflikta med Albanci in

Srbi na Kosovu. Trdno sem preprian, da lahko prispevamo k reševanju trenutnega

»anominega« stanja šele takrat, ko bomo definirali resnine vzroke konfliktnosti med

9

tema dvema skupnostma, saj je težko zdraviti bolezen, e prej nismo postavili prave

diagnoze.

Vsak družbeni konflikt ima svoj vzrok oziroma dejavnike, ki so ga sprožili. Zato je

izrednega pomena raziskati vzroke konfliktnosti, oziroma definirati »prave« dejavnike

konfliktnosti, ki niso plod neke posameznikove, skupinske subjektivne predstave,

temve rezultat neke nepristranske znanstvene raziskave, e lahko govorimo o

znanstveni nepristranskosti, ki bi s tem ponudila prava izhodiša za »zdravljenje«,

reševanje tega družbenega konlikta.

Cilj mojega diplomskega dela torej ni »diagnozirati« prave razloge za konflikt na

Kosovu, temve želim prikazati poglede tistih družbenih akterjev, ki so ob konfliktih

najbolj prizadeti, torej navadni ljudje, ki predstavljajo t.i. »grassroots«1 raven po

terminologiji konfliktnih študij. Zanimal me bo pogled od spodaj navzgor, torej mnenje,

percepcija najnižje družbene ravni, posameznika, lokalne skupnosti v primerjavi z bolj

medijsko izpostavljenimi pogledi najvišjih družbenih voditeljev in elit. V konfliktnih

situacijah med dvema skupnostma se prevekrat poudarjajo videnja najvišjih družbenih

predstavnikov, politikov, elit, ki so v svojh razlagah omejeni z razloevanjem med

»nami« in »njimi« in govorijo o svoji skupnosti, kot nedeljivem, uniformiranem,

organizmu, ki se v svojem fundamentu loi od druge skupnosti in taka njihova

interpretacija vzrokov in dejavnikov konflikta se posplošuje kot edina prava in veljavna

resnica, s tem pa se pozablja na zelo pomemben aspekt medloveškega stika,

medsosedskih odnosov posameznikov, predstavnikov »nasprotujoih« si skupnosti, ki so

del istega okolja, iste lokalne skupnosti, mogoe del istih društev, združenj, športnih

klubov, so sodelavci, sošolci, prijatelji,.

1 V konfliktnih študijah številni avtorji (Lederach, Francis, Lewer) vidijo znotraj družbe ve tipov akterjev, ki na razline naine vplivajo na konflikt : 1.raven predstavlja najvišje vodstvo družbe – top

leadership (politini, vojaški, verski voditelji); 2.raven predstavljajo srednje vplivno vodstvo – middle-

range leadership (spoštovane osebnosti, vodje etninih, verskih skupnosti, državno-administrativno voditelji nižjih ravni, akademiki, intelektualci, kulturniki); 3.raven predstavlja najnižje vodstvo – grassroots leadership (lokalne vodje, lokalni planerji, zdravniki, predstavniki nevladnih organizacij,.); pod njimi ostanejo le še posamezniki – grassroots, ki so najbolj številni in na njih vse odloitve vodij najbolj vplivajo, oziroma jih najbolj prizadanejo.

10

Moje diplomsko delo bo prispevek k razumevanju odnosa posameznikov iz

Kosovske Mitrovice, tako Albancev, kot Srbov, do konfliktne situacije v pokrajini in

kakšna so njihova mnenja do raznih dejavnikov konfliktnosti, kateri dejavniki so po

njihovem mnenju bili bolj pomembni za eskalacijo konflikta med Albanci in Srbi in ali

se ta mnenja razlikujejo. Torej cilj diplomske naloge ni dejansko ugotoviti razloge

konfliktnosti, temve prispevek k razumevanju »pravih« vzrokov konkliktnosti na

Kosovu.

Namen dela ni iskanje rešitev tega zapletenega konflikta, vsekakor pa je namen

diplomskega dela doprinos k razumevanju kosovskega konflikta iz perspektive

posameznikov. Poleg tega doprinosa, bo moja diplomska naloga skušala tudi ponuditi

bodoim raziskovalcem »izvora«, vzroka/ov konflikta med dvema skupnostma množico

možnih dejavnikov konfliktnosti, ki jih je potrebno opazovati in prouevati, torej

dejavnike, faktorje, ki generirajo konflikt. Tako bodo na enem mestu zbrani številni

dejavniki konfliktnosti, ki jih je treba vzeti v obzir, ko se ukvarjamo z raziskovanjem

vzrokov konfliktov.

Hipoteza moje diplomske naloge je :

• Za Albance in Srbe so dejavniki konfliktnosti na Kosovu razlini.

Delovna hipoteza :

• Komunikacija med prebivalci Kosovske Mitrovice na razlinih bregovih

reke Ibar (Albanci in Srbi) je slaba.

Že takoj je razvidno, da izhajam iz stališa, da konfliktnost v tej pokrajini obstaja,

zato pozornost bolj usmerjam pogojem, okolišinam in vzrokom, ki so sprožili

konfliktnost med dvema skupnostma, oziroma percepciji posameznih pripadnikov

razlinih skupnosti do razlinih dejavnikov konfliktnosti.

Glavno hipotezo diplomskega dela sem preveril z raziskavo med prebivalci

Kosovske Mitrovice in sicer sem anketiral 64 ljudi (41 Srbov in 23 Albancev) ob svojem

obisku Kosova v juliju 2007.

11

Z analiziranjem sekundarnih in primarnih virov vsebine in z doloenimi vprašanji

anketnega vprašalnika, pa bom skušal preveriti tudi delovno hipotezo, pri emer

upoštevam, da je komunikacija med skupnostma slaba, e anketiranec redko (manj kot 5

krat letno preka most na reki Ibar, oziroma, e ima verbalni kontakt s pripadnikom

druge skupnosti manj kot enkrat meseno).

V svojem delu se ne bom spušal v raziskovanje intenzitete vpliva doloenega

dejavnika, dejavnikov na doloeni konflikt, oziroma, kako se doloeni dejavniki

obnašajo v drugem okolju, saj bi tako preve zašel od zastavljenega cilja. Vsekako pa bi

morali raziskovalci razlinih znanstvenih ved in disciplin posvetiti tem vprašanjem ve

pozornosti.

Z diplomskim delom bom prispeval k razumevanju procesov in dogajanj v

Sloveniji bližnjem družbeno strateškem okolju kot je Jugovzhodna Evropa. Saj kot pravi

urak morajo biti kljuni igralci na tej mali »(i)relevantni« šahovski ploši, ki se

imenuje Jugovzhodna Evropa, države iz regije, predvsem tiste, ki so interesno in

simbolino predane temu obmoju, med katerimi pomembno mesto zavzema Slovenija

(urak, 2005). Da ne govorimo o izjemni vlogi Slovenije pri makroregionalnem

gospodarskem, politinem in kulturnem povezovanju med Evropsko unijo in

Jugovzhodno Evropo in s tem potencialnem doprinosu Slovenije k stabilizaciji in

normalizaciji razmer v tem delu evropskega kontinenta, o emer piše tudi Bufon (Bufon,

2005, 27).

1.2 Metodološki okvir

Za izdelavo diplomskega dela sem najprej zbiral ustrezne znanstvene in strokovne

vire (knjige, lanke, dokumente) in ostale vire informacij (asopisi, internet, televizija).

Torej je ena od mojih metod raziskovanja temeljila predvsem na analiziranju in

interpretiranju sekundarnih (literatura, medijski viri) in primarnih virov vsebine -

kvantitativna metoda (popis prebivalstva Jugoslavije). Pri interpretaciji sem za

obravnavo argumentov uporabil metodo loginega sklepanja. Za razumevanje problema

ter preverjanje veine hipotez sem uporabil zgodovinsko-razvojno, deskriptivno in

12

empirino metodo, ki sta mi omogoili poiskati razline vzroke za nastanek konflikta

med skupnostma.

Zaradi aktualnosti obravnavane tematike, sem pri zbiranju ustreznih virov za svojo

raziskavo naletel na doloene ovire. Omeniti velja številna »strokovna« dela, ki

poskušajo skozi nacionalistino prizmo razložiti probleme v pokrajini. Zato sem se

izogibal takim virom in se usmeril v analiziranje statistinih podatkov in sicer predvsem

tistih, pred letom 1991, saj se po tem letu zane na prostorih bivše Jugoslavije vojna in

so kasnejši statistini podatki bolj kot ne orodja nacionalistinih propagand. Tako

kasnejših podatkov nisem obravnaval. Poleg »nacionalistinih« »kvazi« znanstvenih del

sem se sreal tudi z »knjižnimi uspešnicami« iz zahodne Evrope, ki skušajo konfliktna

dogajanja na Kosovu obravnavati in raziskovati iz primordialne perspektive. Tako so že

etnina, verska in kulturno-jezikovna razlinost zadosten razlog za nastanek

konfliktnosti, saj izhajajo iz »naravnega«, »biološkega« razlikovanja med skupnostma.

Žagar lepo obrazloži, da "etninost sama po sebi praviloma ni izvor in/ali bistvena

vsebina (predmet) konflikta, ampak gre za to, da etnina pripadnost in mobilizacija na

neki toki v konfliktu postaneta relevantna dejavnika (politine) mobilizacije ljudi vsaj

pri eni strani, ki je vpletena v tak konflikt" (Žagar, 2001, 73).

V svojem diplomskem delu sem uporabil tudi zgodovinsko-razvojno metodo s

katero sem želel prikazati zgodovinsko ozadje, nastalega konflikta med Albanci in Srbi,

saj lahko le tako dobimo nek širši vpogled v trenutno konfliktno stanje in se seznanimo z

osnovami, ki nam bodo pomagale pri raziskovanju.

Skozi zgodovinsko deskriptivno in empirino metodo se bomo seznanili, e je

medetnina (mednacionalna, mednarodnostna) konfliktnost znailnost tega prostora, ali

pa se je ta, razvila v kasnejših obdobjih in e je temu tako, katere so bile tiste okolišine

in vzroki, ki so vplivali na nastanek konfliktnosti med Srbi in Albanci. Torej bo moj

poudarek, predvsem na razkrivanju dejavnikov, ki so ustvarili »idealne« pogoje za

nastanek konflikta med dvema skupnostma in sicer skozi »grassroots« perspektivo

(perspektiva navadnega loveka), oziroma kako te dejavnike vidijo posamezniki, ki so

konflikt obutili na lastni koži.

13

Za raziskovanje pogleda posameznikov na razline dejavnike konfliktnosti na

Kosovu sem uporabil terensko delo in sicer sem se odpravil na Kosovo julija 2007, kjer

sem anketiral 64 prebivalcev Kosovske Mitrovice (41 opredeljenih kot Srbi v severni

Kosovski Mitrovici in 23 opredeljenih kot Albanci v južni Kosovski Mitrovici). Bolj kot

za klasino metodo pisnega odgovarjanja na zastavljena vprašanja, je šlo v mojem

primeru za nekakšno strukturirano intervjuiranje, kjer so mi posamezniki odgovarjali na

vnaprej postavljena vprašanja, oziroma so ocenjevali nabor dejavnikov konfliktnosti z

ocenami od 1 (dejavnik ni vplival na konflikt med Albanci in Srbi) do 5 (dejavnik je

zelo vplival na konflikt med Albanci in Srbi). eprav pridobljeni rezultati niso statistini

odraz celotne populacije, zaradi nereprezentativnega nabora anketirancev in majhnega

vzorca anketiranih in konne podatke ne moremo projecirati v statistinem smislu,

predstavljajo take vrste raziskave edinstveno možnost globljega vpogleda v raziskovane

vsebine. Vloga, ki jo igrajo tovrstne raziskave, je pomembna, saj pomagajo bolje

razumeti posameznike, ki prebivajo na konfliktnem obmoju, kar vodi do prodornejših

znastvenih spoznanj.

Pomanjkljivost pri mojem delu je pomanjkanje albanske literature, oziroma del

albanskih avtorjev, ki so se na znanstveni in ne nacionalistini nain ukvarjali s tematiko

kosovskega vprašanja. Tudi moje neznanje albanskega jezika je velika ovira, ki bi jo bilo

treba v naslednjih letih odpraviti.

1.3 Opredelitev temeljnih pojmov

Pri opredeljevanju temeljnih pojmov se bom osredotoil na dva osnovna pojma

mojega diplomskega dela. To sta dejavnik konfliktnosti in konflikt. Po Slovenskem

slovarju knjižnega jezika (SSKJ) je definicija besede dejavnik :

• kar deluje, vpliva na kaj ali povzroa doloeno dogajanje; faktor, initelj;

V mojem kontekstu gre pri dejavnikih konfliktnosti za raziskovanje tistega kar vpliva na

konflikt oziroma povzroa konfliktno dogajanje.

V istem slovarju slavisti opredelijo pojem konflikt kot :

• duševno stanje nemoi zaradi nasprotujoih si teženj; nasprotje, napetost;

14

Ukvarjal se bom torej s faktorji, initelji napetosti, nasprotij med dvema

skupnostma, albansko in srbsko. Po nekaterih drugih definicijah je konflikt

»nezdružljivost interesov, namer ali ciljev dveh posameznikov ali družbenih subjektov.

Je napetost med dvema posameznikoma ali družbenima subjektoma z namenom

socialnega subjekta, da poškoduje, unii, frustrira drugega« (Ogley, 1999). Oziroma je

po Lewisu Coserju konflikt boj, v katerem cilj obeh strani ni le dosei zaželjene dobrine,

ampak hkrati nevtralizirati, poškodovati ali uniiti tekmeca« (Horrowitz, 1985/2000,

95). Ker domnevam, da se v moji diplomski nalogi ukvarjamo z “globoko

ukoreninjenim” konfliktom med Albanci in Srbi, kar bomo skozi diplomsko nalogo

preverjali, v katerem so bile z obeh strani pogostokrat kršene osnovne lovekove potrebe

in pravice in je zato potrebno za dokonno rešitev najprej diagnozirati dejavnike

konfliktnosti ter jih kasneje odstraniti, bo raziskava mnenja posameznikov o dejavnikih

konfliktnosti na Kosovu, dragocen prispevek za boljše jutri na Kosovu.

Za mojo diplomsko delo je še najbolj relevantna definicija iz ubenika konfliktnih

študij, kjer se konflikt obravnava kot :

• prizadevanje, težnja razlinih skupnosti po nasprotujoih si,

inkompatibilnih ciljih (Ramsbotham et al., 2005, 27-28).

Pri tem kot pravi John Burton moramo razlikovati med spori, nasprotji zaradi interesov,

katere lahko premostimo s kompromisom in med “globoko ukoreninjenimi” konflikti, ki

vkljuujejo kršenje lovekovih potreb, katere lahko rešimo šele takrat, ko odstranimo

osnovne faktorje, initelje, dejavnike konfliktnosti (Ramsbotham et al., 2005, 27-28).

Poleg glavnih terminov konflikta in dejavnikov konfliktnosti je potrebno v tem

poglavju obrazložiti še termine, ki so pomembni za razumevanje diplomske naloge. Ker

gre za politino geografsko diplomsko nalogo in je izbrani kosovski konflikt v veliki

meri tudi teritorialni konflikt med dvema nacionalistino nastrojenima etninima

skupnostma, ki imata razline poglede na prostor v katerem bivata, se moramo seznaniti

tudi s termini : teritorij, teritorialnost, percepcija prostora, relativizacija prostora in

etnina skupnost.

V prof. Tunjievi knjigi Vmesna Evropa lahko razberemo, da je :

15

• teritorij obmoje v prostoru, ki ga žival ali skupina živali brani kot

ekskluzivno lastnino; lovek pa je prav tako teritorialna žival (Ardrey,

1966). Po drugi definiciji je :

• teritorij veje ali manjše obmoje, del zemeljske površine, potreba po

njegovem nadzoru in posedovanju pa je bila vedno glavna znailnost

loveškega obnašanja (Johansson, 1999).

Teritorialnost pa je :

• instinkt za teritorialno posedovanje, oziroma zagotovitev lastnega dela

prostora, torej teritorija (Tunji, 2004, 25).

• teritorialnost loveške vrste je eksistenna oblika prostorskega obnašanja

in prostorska strategija posameznika ali skupine z namenom podrejanja,

vplivanja ali nadzorovanja ljudi, pojavov in odnosov, s imer si zagotovi in

uredi nadzor geografskega obmoja, ki mu pravimo teritorij (Sack, 1986).

eprav se osebno ne strinjam s tezo, da smo vsi ljudje teritorialne živali, oziroma, da je

teritorialnost eksistenna oblika prostorskega obnašanja celotne loveške vrste, se

moram strinjati z dejstvom, da so vse te definicije primerne za obravnavani prostor

mojega diplomskega dela, oziroma za veino prebivalcev tega prostora, ki so bili

vzgajani v duhu tovrstnega »biološkega« boja za teritorij. Saj kot pravi prof. Bufon je

• lovekova teritorialnost prej konstrukcija nekega družbenega prostora,

kakor pa njegova neposredna percepcija (Bufon, 2004, 16).

Prostorsko dojemanje oziroma percepcija prostora je po prof. Bufonu :

• del teritorialnosti poleg prostorskega upravljanja oziroma kontrole. Je

proces subjektivnega ali stereotipnega dojemanja prostorske danosti in

prostorskih pojavov ter proces njihovega upodabljanja in predstavljanja.

Relativizacija prostora pa je neposreden izraz teritorialnosti kot razlinega

prostorskega dojemanja. V politini geografiji je relativizacija prostora

pomembna v družbenem pogledu zaradi razumevanja »razlinosti« in

oblikovanja razlinih in soasnih teritorialnih identitet (Bufon, 2004).

16

Vsekakor so si avtorji podobni v tem ko trdijo, da gre pri definiranju pojmov kot

so etnija, etnina skupnost in narod za ene izmed najbolj kompleksnih in begajoih

izrazov v politinem in znanstvenem besednjaku (Smith, 2005, 21). Vendarle pa se

številni podajo v to nehvaležno bitko in skušajo doloiti, omejiti neke skupne lastnosti,

ki jih poseduje doloena etnina, narodna skupina in išejo razlike med temi dvemi

termini. Tako Smith definira etnije kot :

• poimenovano loveško skupnost, ki je povezana z domovino in ima skupne

predniške mite, skupne spomine, eno ali ve prvin obe kulture in doloeno

stopnjo solidarnosti vsaj med elitami (Smith, 2005, 23-25).

Bufon etnino skupnost ali etnijo opredeli kot :

• historino tvorbo, ki združuje ljudi s skupnim zgodovinskim razvojem

oziroma izroilom in jezikom. To je nekakšna neformalna, bolj ali manj

obstojna in trajna politina in družbena skupnost, ki se je utrdila s

sobivanjem na doloenem ozemlju, s skupno organizacijo in povezovanjem

ter z razlikovanjem od bližnjih etninih skupnosti (Bufon, 2004, 36).

Barth je mnenja, da nam iskanje idealnih tipov definicij etnine skupine

prepreuje razumevanje fenomena etninih skupin in njihovega prostora v loveški

družbi in kulturi. Zelo kritino oceni idealne definicije kot podobno posploševanje

dejstev kot se je dogajalo v tradicionalni znanosti, kjer se je rasa enaila s kulturo in ta z

jezikom, oziroma v našem primeru enaenje družbe, družbene skupine s samostojno

enoto, kar seveda privede do diskriminacije in izloevanja drugih. Mnenja je, da medtem

ko se avtorji trudijo ustvariti idealno definicijo, nam že v naprej omogoijo, da si

ustvarimo mnenje, kateri so znailni, pomembni faktorji v izvoru, strukturi in funkciji

takih skupin. Dovolijo nam, da dobimo obutek, da je obstojnost mej, med razlinimi

družbenimi, etninimi skupinami, neproblematina in izhaja iz izolacije kar namiguje na

naslednje posebnosti kot so : rasne razlike, kulturne razlike, družbena izloitev,

jezikovne ovire, kar nas spontano, naravno pripelje do organiziranega sovraštva. Take

vrste definicij nam omejujejo vrsto faktorjev s katerimi bi lahko razloili kulturno

17

raznolikost : napeljani smo do tega, da si predstavljamo, da je vsaka etnina skupina

razvila svoje kulturne in družbene forme v relativni izolaciji, v glavnem kot odgovor na

lokalne ekološke faktorje, skozi zgodovino prilagajanja z izumi in selektivnim

sposojanjem (Barth, 1969, 11).

Pri definiciji etnine skupine se daje velika pomembnost skupni kulturi. Po njegovem

mnenju bi lahko mnogo dosegli, e bi spoznali, da je ta pomembna znailnost - kultura

prej posledica oziroma rezultat kot pa primarna in definicijska karakteristika

organizacije etnine skupine. Tako pa nas kultura kot primarna znailnost organizacije

etnine skupine napelje, da identificiramo in razloujemo etnine skupine po

morfoloških znailnostih kultur, katere nosilci so. To nam omogoi vnaprejšnjo

mišljenje o :

1. naravi kontinuitete v asu takih enot in

2. mestu faktorjev, ki doloajo formo enote.

Etnine skupine naj bi bile bolj forma družbene organizacije (Barth, 1969, 12).

18

2 TEORETINI DEL

2.1 Teorije konfliktnosti

Številni uenjaki, znanstveniki, filozofi so se ukvarjali z vprašanjem izvora

konfliktnosti med posamezniki oziroma med skupinami. Skozi dolga stoletja

prouevanja tega zanimivega družbenega fenomena so se oblikovale številne teorije, ki

so se z napredovanjem znanosti dopolnjevale in izboljševale. Razline teorije vira

konfliktnosti lahko razdelimo v ve skupin. Biološke, fiziološke, psihološke,

socializacijske in novejše teorije.

Bistvo bioloških teorij konfliktnosti je v tem, da vidijo nasilje kot univerzalno

loveško znailnost, ki je naravno pogojena, prirojena. Boj za preživetje in teritorij in

nasilna narava, naj bi bile biološka in psihološka nagnjenja loveške narave. Teologi

vekrat v tem kontekstu omenjajo lovekovo naravo zveri. Sveti Avguštin piše v svojih

Izpovedih, da je negativno loveško obnašanje rezultat izvirnega greha

(Augustinus,1984). Tudi Konrad Lorentz sodi med predstavnike biološke teorije

konfliktnosti, saj vidi loveško agresivnost, kot loveški instinkt preživetja, ki je prirojen

vsem živalskim vrstam, v loveku je ta instinkt smrtonostne in disfunkcionalne narave

(Lorentz, 1996).

Med teoretike fizioloških teorij sodijo J.P.Scott in A.Koestler. Scott je preprian,

da je v ljudeh nek notranji fiziološki mehanizem, ki se ga da stimulirati, da v loveku

proizvaja agresijo in borbeno naravo.Veliko vlogo pri uenja vzorcev obnašanja igra

okolje in družba v kateri posameznik živi (Scott, 1980). Drugae misli Koestler, ki meni,

da imajo ljudje v sebi potrebo po pripadnosti nekemu plemenu, naciji, zastavi, veri, ker

imamo potrebo po lastni nadutnosti, po transcedentnem (Koestler, 1989).

Znanost in raziskovalci izvora konfliktnosti so naredili velik premik naprej leta

1989, ko so pripravili izjavo o nasilju, ki je bila sprejeta s strani Združenih narodov na

konferenci v Sevilli, kjer so jasno deklarirali, da nasilje ni del lovekove narave

(UNESCO, 2008-02).

19

V tem asu se zanejo razvijati psihološke teorije izvora konfliktnosti, kjer je

pomemben element v veini teorij »koncept identitete«. Obutek samozavedanja naj bi

bil zelo pomemben pri posameznikovem razvoju, oblikovanju v osebo. Vsak

posameznik naj bi imel svojo samo-koncepcijo, identiteto, ki je unikatna in vsebuje

razlina podroja in stopnje. Individualno identiteto (spol, rasa), kolektivne identitete :

posameznik si deli razline kolektivne identitete z drugimi v družbi (družina, etninost,

jezikovna skupina, nacionalnost, vera, socialni razred;).

Tajfel se ukvarja v svoji teoriji z naini s katerimi posamezniki ohranjajo visoko

stopnjo samospoštovanja in samozavesti v primerjavi z razlinimi drugimi identitetnimi

skupinami. Socialne kategorije (nacionalnost, politina pripadnost, pripadnost športni

ekipi) doloajo sistem samo-sklicevanja in ustvarjajo ter definirajo posameznikovo

mesto v družbi. Naša samopodoba je tesno povezana z našimi družbenimi, kolektivnimi

identitetami (Tajfel, 1986). Shaw preusmeri znanstveno pozornost na raziskovanje

družbene kognetivne kategorizacije ljudi. Prouuje fenomen loevanja ljudi na

pripadnike skupine »mi« in »oni«, kljub temu, da skupini nimata niti sovražne

zgodovine niti razlogov za loevanje. Ljudje se obnašajo bolj pozitivno do skupine

kateri pripadajo, kot do posameznikov, ki ne pripadajo tem skupinam. lanom svoje

skupnosti doloajo ve pozitivnih lastnosti, medtem ko lane drugih skupnosti vekrat

okarakterizirajo z negativnimi znailnostmi (Shaw, 1990). Pri psiholoških teorijah ne

smemo pozabiti še na dve teoriji in sicer teorija skupinskega (kolektivnega) mišljenja in

teorijo dehumanizacije. Prva teorija se nanaša na pritisk skupine na posameznika, ko je

ta znotraj neke skupine in je del kolektivne identitete, saj se mu zmanjša moralna presoja

in mentalna uinkovitost. Pomembno vlogo igra »redni nagon« (Janis, 1972). Ta zna v

asu vojn pridobiti posebno obliko nehumanega, kriminalnega, krutega. Govorimo o

fenomenu dehumanizacije, ki predstavlja pomankanje soutja do druge skupnosti in teži

k demonizaciji predstavnikov druge skupnosti. Sovražnik se predstavlja kot krut,

neciviliziran, barbarski, nehuman, kot zver oziroma hudi. Ta fenomen unii loveški

obutek pripadnosti loveški rasi in s tem da posameznikom razlog in emocionalno

podlago za brutalne taktike in množine poboje (Ogly, 1999).

20

V novejšem asu se pojavljajo teorije, ki bolj poudarjajo vpliv okolja in

socializacije za kreiranje potencialov konfliktnosti. Tako Albert Bandura razlaga

agresivnost kot rezultat socialnega uenja, družbenega uenja, socializacije, konteksta,

vlog, vplivov okolja (Bandura, 1977). Med novejše teoretike sodi tudi Ted Gurr, ki daje

pri razlaganju izvora konfliktnosti poudarek na diskrepanco med priakovanimi

vrednotami (tisto kar si želimo) in tistim kar imamo (Gurr, 1970).

Posebno pozornost pri prouevanju konfliktnosti moramo nameniti Johanu

Galtungu, s katerim se bomo sreali tudi v nadaljevanju. Že leta 1964 je skušal s

strukturalno teorijo agresije razložiti agresivnost posameznikov skozi neravnovesje med

družbenimi sloji, razredi. Zelo pomembna naj bi bila posameznikova percepcija socio-

ekonomskih meritev (razlike v izobrazbi, razlike v prihodkih, nastanitvene razlike,

razlike zaposleni–brezposelni). Posamezniki reagirajo agresivno, ko pride do

neravnovesja v družbi (Galtung, 1964). Galtung strukturalno nasilje razlaga skozi

videnje, da lahko obstajajo družbe, ki so zgrajene na tak nain, da na temelju nehotenega

lanstva v doloenih skupnostih temeljeih na lokaciji, spolu, etninosti, socialnem

razredu ali rasi, zanikajo lanom drugih skupnosti dostop do pravic in privilegijev

družbe (institucionalni rasizem in seksizem) (Galtung, 1969a).

Proti koncu devedestih let prejšnjega stoletja so se pojavile tudi teorije, znanstvene

razprave o tem, kako prepreevanje, kršenje, zaviranje loveških potreb, vpliva na

sprožanje konfliktne situacije. Po Burtonu ima lovek doloene ontološke potrebe h

katerim nenehno teži. e mu nekdo skuša prepreiti dostop do teh potreb se posamezniki

frustrirajo in postanejo agresivni. Najbolj pomembne loveške potrebe poleg fizioloških

potreb, naj bi bile identiteta, samopriznanje in varnost (Burton, 2005). Kljub temu, da je

ta teorija prinesla nove pristope pri razreševanju konfliktnih situacij, predvsem je

pokazala na obstoj potreb o katerih se lahko razpravlja in pogaja in potreb, ki ne morejo

v nobenem primeru biti predmet pogajanja in poudarja pomembnost iskanja virov

konfliktnosti, ker šele ko poznamo vire pomanjkanja lahko sprožimo akcijo reševanja

konflikta in zadovoljevanja kršenih potreb, ima teorija nekaj pomembnih

pomanjkljivosti. Prve izmed teh je vprašanje kako lahko definiramo loveške potrebe in

ali se te razlikujejo med kulturami. Kako lahko vemo katere potrebe so v doloenem

21

konfliktu kršene in katere niso in ali so nekatere potrebe pomembnejše od drugih, kar

pomeni, da so pri razreševanju konflikta prioritetno obravnavane. Nekateri kritiki

omenjajo, da mnogi konflikti poleg loveških potreb, vkljuujejo tudi interese. Po

njihovem mnenju se konflikti ne bi razrešili le z zadovoljevanjem loveških potreb, e bi

pri tem pozabili na zadovoljevanje interesov. Prav tako bi ignoriranje potreb

posameznikov in posveanje njihovim interesom lahko privedlo le do kratkoronih

rešitev, ki bi v kratkem zopet prerasli v konfliktno situacijo (Beyond intract., 2008-01).

Kljub vsem predstavljenim teorijam virov konfliktnosti se veina raziskovalcev

tega zanimivega družbenega fenomena strinja v dejstvu, da so vprašanja identitete,

varnosti in rekognicije najpomembnejša v mnogih ukoreninjenih konfliktih.

V poznih šestdesetih letih predstavi Johan Galtung vpliven model konfliktnosti, ki

se najvekrat uporablja pri teoretinih osnovah konfliktov. V svojem modelu gleda na

konflikt skozi trikotnik, ki ima v svojih kotih kontradikcijo, odnos in vedenje.

Slika 1 : Galtungov model konflikta

Vir : Galtung, 1969b

KONTRADIKCIJA

VEDENJE ODNOS

22

V tem trikotniku se kontradikcija nanaša na osnovno konfliktno situacijo, ki

vkljuuje dejansko oziroma zaznano nezdružljivost ciljev med konfliktnimi skupinami.

Odnos vsebuje pozitivna in negativna dojemanja do svoje in nasprotujoe skupnosti. V

nasilnih konfliktih skupnosti težijo k ustvarjanju negativnih stereotipov do nasprotne

skupnosti in na odnos vekrat vplivajo emocije kot so strah, jeza, zagrenjenost in

sovraštvo. Odnos vsebuje elemente emocij, preprianj, verovanj in želja. Vedenje je

tretja komponenta modela, ki lahko vsebuje elemente sodelovanja ali omejevanja, poteze

sprave ali sovražnosti. V nasilnem konfliktu je vedenje posameznikov prepleteno z

grožnjami, nasilnimi dejanji in destruktivnimi napadi (Galtung, 1969b).

Vse do devetdesetih let so se strokovnjaki konfliktnih študij ukvarjali predvsem z

raziskovanjem mednarodnih odnosov in posveali pozornost meddržavnim konfliktom.

Edward Azar preusmeri pozornost na raziskovanje t.i. državljanskih vojn, notranjih

konfliktov, etninih konfliktov. Uvede teorijo o dolgotrajnem družbenem konfliktu

katerega povzroajo predvsem vzroki znotraj držav in manj meddržavni odnosi, eprav

se ne sme izkljuevati niti teh pri obravnavi globoko ukoreninjenih konfliktov. Pri

razlagi svoje teorije vidi štiri glavne predpogoje za nastanek težko rešljivih konfliktov.

Prvi predpogoj je družbeno nezadovoljstvo, drugi nezadovoljevanje posameznikovih

potreb, tretji omejevanje vladanja in zadnji geopolitini vplivi.

Pri prvem predpogoju za nastanek dolgotrajnega konflikta avtor misli predvsem na

odnose med veino in manjšino znotraj držav oziroma odnosi med identitetnimi

skupinami znotraj doloene skupnosti (rasna, verska, etnina, kulturna in druge

skupnosti). Pri tem predpogoju igra najpomembnejšo vlogo kako država oziroma

skupnost, ki vlada državi zadovoljuje individualne interese in potrebe drugih družbenih

skupin znotraj države.

Naslednji pomemben predpogoj po Azarju je zadovoljevanje oziroma

nezadovoljevanje posameznikovih potreb. Pod monim vplivom Johna Burtona vidi v

omejevanju loveških potreb doloeni skupnosti glaven vzrok za sproženje konflikta.

Kot pravi Azar se za razliko od interesov doloene skupnosti, ki so lahko predmet

pogajanj med sprtima stranema, se o loveških potrebah med konfliktnima stranema ne

da pogajati. Zato se lahko konflikti v katerih gre za kršenje osnovnih lovekovih potreb

23

kot so potreba po varnosti, razvoju, politinem udejstvovanju oziroma kulturni,

identitetni pripadnosti sprevržejo v okrutne, nasilne, genocidne, iracionalne konflikte.

Tretji predpogoj pri podžiganju dolgotrajnih, nasilnih konfliktov se ukvarja z

vprašanji upravljanja družbe. Gre za željo doloene skupnosti po prevzemu vladajoih

struktur z namenom zagotavljanja kolektivnih dobrin svoji skupnosti, zašiti

pripadnikov svoje skupine in odloanju o pomembnih družbenih zadevah. V državah

kjer se pojavljajo dolgotrajni konflikti je mo opaziti prevlado doloene veinske ali

manjšinske skupnosti nad drugo skupnostjo, pomankanje demokratinosti,

neenakopravnosti, diskriminacijo na vseh ravneh države,.

Zadnji predpogoj dolgotrajnega konflikta so vplivi geopolitinih silnic in trendov,

ki jih narekujejo svetovne velesile, ki imajo izjemen vpliv na družbne odnose v

potencialno konliktnih državah.

Da bi se vsi opisani predpogoji dolgotrajnih konfliktov resnino sprevrgli v

uniujoe konflikte, vojne je odvisno od procesnih dinamik, ki jih deli v tri skupine.

Družbne akcije in strategije, državne akcije in strategije in vgrajeni mehanizmi konflikta.

Pri prvi je pomembno kako se doloene identitetne skupine formirajo, kako so

organizirane in kako se mobilizirajo. Pomembna je tudi narava vladajoih struktur in

voditeljev in taktike, ki jo uberejo vladajoi za dosego svojih ciljev. Pri državnih akcijah

in strategijah je odvisno kako se v kljunih trenutkih odzovejo vplivni posamezniki in

vladajoa elita, ki drži vse niti države upravljanja v svojih rokah. Zadnja procesna

dinamika je t.i. vgrajeni mehanizem konflikta, ki se sproža samovoljno, sam od sebe, ko

konflikt že doseže stopnjo zaaranega kroga oziroma rakaste spirale (Azar, 1990).

Po Azarju igrajo izjemno negativno vlogo pri podžiganju dolgotrajnega konflikta

ekskluzionistini miti, diskriminatorna propaganda, genocidne ideologije, ekskluzivne

izkušnje, strahovi in sistemi znanj in verovanj. Azarjeva teoretina izhodiša, poleg

Galtungovih temeljnih predpostav konfliktnosti, bom uporabil tudi pri svoji analizi

kosovskega konflikta in pri razumevanju rezultatov raziskave, ki sem jo izvedel med

prebivalci Kosovske Mitrovice.

24

2.2 Tipologija konfliktov

Pri raziskovanju konfliktnosti sreamo številne tipologije konfliktov. Lahko bi celo

rekli, da se pojavlja toliko tipologij, kolikor je raziskovalcev konfliktov. Nekateri

raziskujejo konflikte glede na sprte skupine, drugi na tematiko konfliktov, spet tretji

glede na vzroke konfliktov.

Kljub vsem možnim tipologijam bi bilo bolje gledati na konflikte skozi

zgodovinsko in politino geografsko prizmo. Navsezadnje lahko zametke veine

konfliktov najdemo v preteklem oziroma polpreteklem asu. Tako najdemo številna

nerešena vprašanja, ki so posledica dolgotrajnih rivalstev med neko velikimi imperiji

(ruski, avstro-ogrski, otomanski), predvsem po prvi svetovni vojni, posledica rivalstev

po drugi svetovni vojni (hladna vojna), obdobje dekolonizacije in postkolonialno

obdobje ter nazadnje posledice razpada socialistinega bloka. Danes se pojavljajo

konfliktna obmoja, ki so posledica nove ere boja proti terorizmu.

Strokovnjaki bi morali pri klasificiranju konfliktov ustvarjati im bolj

poenostavljene in splošne tipologije, saj ima lahko konflikt znailnosti veih tipov

konflikta, kar pomeni, da ne obstaja neka nepremostljiva lonica med tipi konfliktov. Na

univerzi v Uppsali na Švedskem delijo konflikte v dve skupini: teretorialni konflikti in

oblastni konflikti. Pri teritorialnem konfliktu gre za željo po kontroli dolonega

teritorija, secesijo ali avtonomijo, pri oblastnem konfliktu, gre pa za željo po spremembi

centralne oblasti ali tipa politinega oziroma ekonomskega sistema (Sipri, 1997).

Kakorkoli že, vedeti je treba, da je narava konfliktov spreminjajoa, zato se lahko

v doloenem konfliktu pojavljajo vplivi, znailnosti razlinih tipov konfliktov. Tako

lahko govorimo o razrednem konfliktu na Kosovu v turških asih, revolucionarno

ideološkem konfliktu med drugo svetovno vojno, secesijskem konfliktu ob koncu

prejšnjega stoletja, vseskozi pa se pojavljajo znailnosti frakcijskega konflikta, boja

politinih in kriminalnih elit za prevlado.

25

2.3 Vzroki sodobnih konfliktov

V ubeniku konfliktnih študij Contemporary conflict resolution Ramsbothama,

Woodhouse-ja in Mialla strnejo številne teorije konfliktnosti in ustvarijo model, delovni

okvir vzrokov za sodobne konflikte (Ramsbotham et al., 2005). Vzroke razporedijo

geografsko v ve stopenj, in sicer globalno, regionalno in državno (socialna, ekonomska

in politina podstopnja) stopnjo.

Kljub mnenju številnih avtorjev, da imajo globalni vzroki na konflikte po svetu

majhen vpliv, številne raziskave in novodobne teorije kažejo na to, da je svet resnino

postal globalna vas, kjer so razlini deli sveta soodvisni eden od drugega in soasno

vplivajo drug na drugega. Tako je imela geopolitina tranzicija ob koncu Hladne vojne

na razlinih delih sveta katastrofalne razsežnosti. Balkan, Centralna Azija in Kavkaz so

še vedno obmoja, ki jih je konec Hladne vojne mono prizadel. Med pomembne

globalne vplive lahko štejemo tudi razlike v bogastvu t.i. bogatega severa in revnega

juga, okoljevarstvene probleme, rast oboroževanja in ideološka nesoglasja.

Nezadovoljne množice tretjega sveta, revnega juga išejo vekrat rešitve družbenih

tegob v konfliktih. Trenutno je v vzponu globalni ideološki boj med verskimi

fundamentalisti in sekularnimi modernisti, ki dodajajo na globalno raven nove forme

konlikta, pojavljajo se teroristini napadi in protiteroristini boji obenem pa se še bolj

širijo kriminalna omrežja.

Notranji spori in državljanske vojne mono vplivajo na celotno regijo v kateri se

država nahaja, imajo torej moen zunanji vpliv zaradi širjenja trgovanja z orožjem,

ekonomskih zlomov, povezav s terorizmom, poplav beguncev, mešanja v regionalne

politike sosednjih držav, ki se prav tako vpletejo v konflikt, oziroma isti ljudje vodijo

razline države. Prav tako regionalna nestabilnost vpliva na notranje politine zadeve in

sicer skozi akcije vladajoih elit, ezmejno gibanje ljudi in idej, demografske

spremembe, migracije, vpliv diaspore, aktivnosti rnega trga in kriminalnih omrežij,

širjenje orožja.

Kljub predvidevanjem, da bomo doakali konec fenomena držav, zaradi pritiskov

globalizacije in po drugi strani lokalizacije in regionalizacije, je za veino ljudi

26

pripadnost državi še vedno primarna identifikacija. Država še vedno vzdržuje

razvnotežje med silami globalizacije in fragmentacije. Državne vzroke konfliktov lahko

razdelimo v tri povezujoe sektorje, ki se jim v kasnejših fazah prikljuita še dva.

Govorimo o družbenem, ekonomskem in politinem sektorju ter o sodstvu in varnosti.

Družbeni vplivi konflikta so predvsem šibka družba s kulturnimi delitvami

etninim neravnovesjem in diskriminacijo, ideološke delitve, diskriminacija na podlagi

socialnih razredov; Pod ekonomske vplive konflikta lahko štejemo šibko ekonomsko

stanje, pomankanje naravnih bogastev in surovin, relativno pomankanje in revšina,

neenakomeren razvoj, prehiter razvoj, ki prekine tradicionalne vzorce, prehitra

urbanizacija, ki prinese naglo rast prebivalstva, kar povzroi množino brezposelnost

mladih ljudi. V nekaterih primerih lahko pride do konflikta tudi v ekonomsko razvitih

državah, kjer je opazna neenakomerna distribucija dobrin. Vsi vzroki potencirajo rast

ideološkega ekstremizma in etninega ekskluzionizma. Med politine vplive sodobnih

konfliktov lahko štejemo avtoritarno in ekskluzionistino vladanje doloene skupine v

heterogeni družbi, šibko politino stabilnost, uporniške vlade, vladajoe neligitimne

paralelne politine strukture, korupcija, nepotizem in mešanje politinih struktur s

kriminalnimi združbami. Sodni oziroma pravni vzroki konfliktov in vzroki varnosti so

diskriminacija doloenih skupin, kršenje lovekovih pravic, šikaniranje in teroriziranje

pripadnikov sovražne skupnosti, nekaznovanje pripadnikov svoje skupnosti, kljub

oitnim kriminalnim in zloinskim prekrškom, pomankanje zašite nemonih

(Ramsbotham et al., 2005).

Poleg kontekstualnih in strukturalnih vzrokov konfliktov, moramo upoštevati tudi

konflikte odnosov med skupnostmi. Mobiliziranje širših množic lahko povzroijo tudi

težnje po avtonomiji, secesiji oziroma kontroli doloenega ozemlja, želja po vejem

politinem udejstvovanju v družbi, kar lahko zelo hitro zanetijo zgodovinska nesoglasja,

miti, nezadovoljstvo zaradi družbeno kulturnih, ekonomskih in politinih krivic,

pomankanje komunikacije, polarizirana mnenja drug o drugem, demoniziranje

pripadnikov nasprotne skupnosti in povelievanje svoje skupnosti.

Pri obravnavanju konfliktov nikakor ne smemo pozabiti tudi na vpliv politinih

voditeljev, elit na sproženje konflitkov. Brez dovoljenja oziroma odobritve politinih

27

vodij zelo redko pride do rožljanja z orožjem oziroma do izvajanja maksimalistinih

etnino ekskluzionistinih, genocidnih nartov. Narti etninega išenja, množinih

pokolov in ustrahovanja pripadnikov sovražne skupnosti v koncentracijskih taboriših,

vsekakor niso plod širših množic, temve so skrbno nartovani narti od strani doloenih

vladujoih elit. Pri tem se vekrat upoštevajo interesi kriminalnih skupin, ki so blizu

vladujoim elitam, pojavlja se korupcija in voditelji, ki izkorišajo konflikte v

dobikonosne namene.

Kombinacija veih zgoraj omenjenih vzrokov konflikta ima lahko dolgotrajne,

katastrofalne razsežnosti, ki potrebujejo veliko asa, naporov, truda in volje, da pomirijo

razgrete strasti sprtih skupnosti in da normalno zaživijo v sožitni, multikulturni

skupnosti.

2.4 Konfliktnost in politina geografija

Prof. Zupani v svojih delih meni, da se je geografska znanost doslej precej

izogibala prouevanju kriznih obmoij in konfliktnosti na splošno. Pogosto tudi zaradi

zadrege, ki naj bi izhajala iz slabega poznavanja teoretinih postavk o teh pojavih ter

pomanjkanja specifinih geografskih metod. Toda že kompleksen regionalnogeografski

pristop lahko prinese veliko spoznanj o fiziognomiji, strukturi in funkciji pokrajin, ki so

se znašle v viharju medetninih konfliktov in razlinih drugih nasprotij (Zupani,

2006).

Vprašanja kriznih žariš so obravnavale nekatere družboslovne vede, kot so

obramboslovje, mednarodni odnosi in moderno zgodovinopisje. Zadnja leta pa doživlja

nagel razcvet tudi politina geografija, ki se je do sedaj posveala predvsem tematikam

spreminjajoih vlog politinih meja. Spoznavanje kriznih obmoij vsekakor sodi v t.i.

problemsko politino geografijo.

Narodi in razline etnine in regionalne skupnosti niso le del bolj ali manj

spremenljivega geografskega prostora, ampak se sklicujejo na natanno opredeljen

kulturni prostor, iz katerega rpajo tudi svojo »enkratnost«, »posebnost« in »razlinost«.

Prekrivanje teh prostorov seveda odpira potencialne horizontalne konflikte med mejnimi

28

skupnostmi, obenem pa tudi potencialne vertikalne konflikte na relaciji država –

regionalna skupnost, saj si država oziroma v državi dominantna skupnost prisvaja

suvereni nadzor nad »nadzorovanim« ozemljem (Bufon, 1994). Relacijska pomembnost

teritorija je tisto, kar govori, da pomembnost teritorija ne obstaja sama zase, temve jo

sestavljajo otipljive, manj otipljive in neotipljive vrednote, oziroma naravne in družbene

vsebine, zaradi katerih se pojavljajo spori, konflikti ali vojne med teritorialnimi subjekti

(Tunji, 2004).

Prav zaradi tovrstnih družbeno politinogeografskih procesov, ki so vekrat vzrok

konfliktov med dvema etninima skupnostma, konfliktnost vsekakor sodi v okvire

politinogeografskega prouevanja in si zasluži vejo pozornost in obravnavo te

perspektivne vede. Geografija je tako po mnenju prof. Zupania prav zaradi svojega

kompleksnega pristopa ter empirinega spoznavanja problemov na ravni manjših enot še

posebej primerna tako za podrobno analizo kakor za iskanje prihodnjih družbeno-

prostorskih smernic konfliktnih obmoij (Zupani, 2006).

2.5 Geografska distribucija konfliktov in trendi

Številni strokovnjaki konfliktnosti so želeli na zemljevidu sveta doloiti t.i. cone

miru in konfliktne cone. Skušali so najti korelacijo med intenziteto konfliktnosti in

razlinimi družbenimi indikatorji. Ugotovili so, da najvejo korelacijo kažeta indeks

lovekovega razvoja2, razvitost držav in stopnja oziroma mo konflikta.

2 Indeks lovekovega razvoja (angleško Human Development Index, kratica HDI) je primerjalno merilo za države, izraunano iz življenjske dobe, stopnje pismenosti, stopnje izobrazbe in življenjske ravni. Z namenom ocenjevati in primerjati revšino po širših merilih kot le na podlagi dohodkov sta ga leta 1990 ustvarila nobelovec Amartya Sen in vplivni pakistanski ekonomist Mahbub ul Haq s pomojo Gustava Ranisa z univerze Yale in lorda Meghnada Desaija iz Londonske ekonomske šole in je vse odtlej del Poroila o lovekovem razvoju Razvojnega programa Združenih narodov.

Sli

ka 2

: Z

emlj

evid

dis

trib

ucij

e ko

nfli

ktov

v s

vetu

Vir

: U

NE

P (

2008

-02)

Tako so najbolj konfliktna obmoja v južni in jugovzhodni Aziji, na Bližnjem

vzhodu, na Kavkazu in Balkanu, osrednji Afriki in srednji Ameriki. Ta obmoja so

obmoja najnižjih svetovnih BDP-jev, nizkih lovekovih razvojnih indeksov in obmoja

nerazvitosti (O'Loughlin, 2004).

Pri raziskovanju konfliktnosti je opaziti doleen trend, ki se z leti stopnjuje.

Opazen je padec števila meddržavnih konfliktov in konfliktov velikih svetovnih sil,

obenem pa smo pria, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, naglemu porastu

sporov znotraj držav, torej državljanskih vojn, spopadov, notranjih trenj (Ramsbotham et

al., 2005, 61).

Kot pravi Kaldor so se spremenile znailnosti držav in sicer politini cilji (države

se ne usmerjajo ve k zunanji politiki, temve k utrjevanju etnine homogenizacije

znotraj držav), ideologije (niso ve prioritetni univerzalni principi kot so demokracija,

fašizem ali socializem temve lokalne, »plemenske« identitetne politike), forme

mobilizacije (ni ve naborov in apelov k patriotizmu, temve to vlogo odigra družbeni

strah, korupcija, religija, verovanja in mediji), zunanja pomo (ni ve pomoi od

svetovnih velesil oziroma bivših kolonialnih imperijev, temve iz tujine pomaga lokalni

skupnosti diaspora, tuji dobikarji, kriminalne združbe in regionalne sile), metode

vojskovanja (izginjajo urejene, organizirane oblike vojskovanja na bojni rti s težkim

orožjem, prihajajo pa razpršene neurejene metode vojskovanja veinoma paravojaških

skupin, kriminalnih združb, otrok vojakov, uporaba lahkega orožja, okrutnih zloinov,

posilstev, obleganja naselij in lakote kot metode vojskovanja), financiranje konfliktov

(vojne se ne financirajo iz državnega prorauna in davkov, temve se oskrbujejo iz

zunanjih pomoi, paralelnih ekonomij, preprodaje naravnih bogastev in surovin,

prekupevanjem z drogami, kriminalnimi goljufijami in ropanjem (Kaldor in Vashee,

1997, 7-19). Vse te spremenjene politine znailnosti, lokalne ideologije, nove forme

mobilizacije, zunanje pomoi in metode vojskovanja ter financiranja zasledimo tudi v

konfliktu na Kosovu.

Preden se posvetim predstavitvi socio-geografskih kazalcev pokrajine in ocenam

dejavnikov konfliktnosti prebivalcev Kosovske Mitrovice v moji raziskavi, bom na

kratko predstavil zgodovino Kosova.

30

31

3 KOSOVO NEKO IN DANES

3.1 Opredelitev raziskovalnega prostora

3.1.1 Terminološka opredelitev

Pri opredeljevanju temeljnih pojmov diplomskega dela, ne smemo pozabiti niti na

opredelitev raziskovalnega obmoja.

Kosovo lahko po fizino geografskih kriterijih razdelimo na dve pokrajini. Severo-

vzhodno in vzhodno obmoje se tradicionalno imenuje Kosovo, zahodno oziroma jugo-

zahodno obmoje pa Srbi imenujejo Metohija, Albanci pa Rrafsh in Dukagjinit.

Beseda Kosovo prihaja izvorno iz slovanske besede »kos«, kar je ime za vrsto rne

ptice v številnih slovanskih jezikih regije. Tako lahko najdemo številna mesta v Bosni in

Hercegovini, Dalmaciji in severni Albaniji z istim imenom. Albanski naziv Kosovë je

albanizirana slovanska beseda Kosovo (University at Buffalo, 2008-03), s imer ne

želimo pretenzirati »slovanskosti« obmoja, saj je znano, da je to obmoje dolga stoletja

multikulturno stiiše številnih narodov, temve se ukvarjamo z etimologijo besede in z

izbiro najpravilnejšega termina za uporabo v diplomskem delu.

Metohija izhaja iz bizantinsko-grške besede , izraza, ki oznauje zemljo v

posesti pravoslavne cerkve. Na tem zahodnem obmoju Kosova so bila nekatera

obmoja, posestva v lastnišvu Srbske pravoslavne cerkve, ki si jih je pridobila v asu

srbskih srednjeveških vladarjev. Dukagjin se je imenovala bogata albanska srednjeveška

družina, ki je vladala na severnem delu Albanije in na zahodnem Kosovu. Po tej družini

je ta regija dobila albansko ime Rrafsh i Dukagjinit – v prevodu ravnina vojvode Gjina

(Websters Online Dictonary, 2008).

Termin Kosovo se je zael uporabljati za obe fizino geografski regiji (Kosovo in

Metohijo/Kosovë dhe Dukagjinit) šele od ustavnih amandmajev Socialistine

federativne republike Jugoslavije (SFRJ) iz leta 1968 in kasneje spremembe Ustave iz

leta 1974 naprej. In sicer je bilo govora o Socialistini avtonomni pokrajini Kosovo, ki

je dobila nova pooblastila in bila skoraj da izenaena s šestimi republikami SFRJ. V

32

Miloševievi vladavini, je srbska vlada vse pridobljene pravice Albancev iz Jugoslavije

ukinila in spremenila ime pokrajine v Avtonomno pokrajino Kosovo in Metohija, s

imer je dodala imenu Kosovo še Metohijo in s tem poudarila srbski vpliv in interese na

tem obmoju. Srbski politiki radi uporabljajo tudi skrajšano verzijo imena Kosovo in

Metohija, Kosmet.

Po albanski razglasitvi neodvisnosti Kosova februarja 2008 so se zaela pojavljati

nova poimenovanja pokrajine kot so Republika Kosovo (Republika e Kosovës) in

Kosova, toda ker pokrajina v Združenih narodih in Varnostnem svetu Združenih

narodov še ni splošno sprejeta kot novonastala država, se bomo tem poimenovanjem

izogibali.

Prav zaradi politinih konotacij doloenih imenovanj pokrajine (Metohija,

Dukagjinit, Kosmet, Republika e Kosovës) bom v svojem diplomskem delu za

raziskovano obmoje uporabljal politino geografski termin Kosovo, ki je splošno

sprejet tako s strani Srbov, Albancev (Kosovë), kot tudi s strani mednarodne skupnosti.

3.1.2 Splošen geografski oris pokrajine

Kosovo se razprostira na 10.887 km2 s povpreno nadmorsko višino okrog 800m

in izrazitimi višinskimi spremembami reliefa in morfologije. Te spremembe so posledica

geološke zgradbe. Najnižji deli Kosova so na višini 297m (Beli Drim/Drini i Bardhë na

meji z Albanijo), najvišji vrh pa je 2.565m visoka eravica/Gjeravica.

S fizino geografskega glediša se lahko Kosovo razdeli na dve velike geografske

enote in sicer na ravnino Kosovo polje/Fush Kosov na severovzhodu in na Metohijsko

ravnino/ Rrafshi i Dukagjinit na jugozahodu. Meja med temi dvemi ravninami je

obenem tudi razvodnica med Jadranskim in rnomorskim povodjem.

Kosovo je najveja tektonska depresija centralnega dela Jugovzhodne Evrope, ki je

dobro reliefno loena od širšega sosednjega gorskega obmoja. Pokrajino na severu

omejuje Kopaonik (nad 2000m nadmorske višine), na južnih in jugozahodnih delih

Kosova proti meji z Makedonijo se nahaja Šarplanina (nad 2500m nadmorske višine).

Zahodni del Kosova zapirajo »Albanske Alpe«, Prokletije in Mokra Gora.

33

Slika 3 : Fizino geografska karta Kosova

Vir : WIKIPEDIA (2008-12)

Kosovo meji severno na srbsko Podunavlje in Podrinje, zahodno na rno goro in

južno na Albanijo in Republiko Makedonijo. V pokrajini živi nekaj ez dva milijona

ljudi, predvsem Albancev, Srbov, Turkov, Romov, Goranov, Bosancev in drugih

etninih skupnosti. Glavno in najveje mesto Kosova je Priština.

Geografsko gledano ima Kosovo ugoden prometni položaj, ki se je valoriziral že v

preteklosti v asu karavanskih poti, kot prehodno obmoje iz veliko bolje razvitih

makroregionalnih enot na jugu in jugovzhodu proti severu in severozahodu.

Gospodarska zaostalost pokrajine in še posebej njenih obrobnih obmoij ter s tem

34

povezane neustrezne prometnice in prometne zveze so med osnovnimi razlogi njene

dokajšnje prometne obrobnosti in nerazvitosti (Pak, 1990).

Tradicionalna gonilna sila Kosova je primarna industrija (poljedelstvo, gozdarstvo,

rudarstvo in energetika) in obrtništvo. Okrog 30% BDP-ja predstavljajo dohodki iz

diaspore (najve iz Nemije in Švice), ki šteje 20% kosovske predvojne (1999)

populacije. Ve kot 65% prebivalstva je zaposleno v poljedelstvu. Kosovo je bilo neko

velik izvoznik prehrambenih proizvodov, danes pa ima prav v tem sektorju velik

negativen trgovinski bilans, saj uvoz prehrambenih izdelkov na Kosovo, predstavlja kar

30% vsega uvoza (ICMM, 2008-09). Razen minimalne proizvodnje lignita za potrebe

Kosovskih elektrarn (KEK) in izkorišanja gradbenih materialov je uradna rudarska

proizvodnja v stagnaciji že od NATO intervencije leta 1999. Dve nekdanji nacionalni

ikoni rudarstva (Trepa in Feronikl) sta prenehali z delovanjem leta 1999 in še vedno

nista usposobljeni za nemoteno delovanje. Proizvodnja plastike in lesa (34%) in

proizvodnja železa (31%), ki se v veji meri izvaža, se proizvaja s predelavo odpadkov.

Okrog 50% celotne energetske proizvodnje v KEK-u, se izgubi, kot rezultat tehninih

pomankljivosti oziroma ker odjemalci ne plaujejo elektrike. KEK poskuša proizvajati

dovolj energije za potrebe domaega trga, ki se zaradi energetskih nevšenosti, ki

vekrat privedejo do izklapljanja elektrine energije vseeno oskrbuje tudi z uvozom

elektrine energije (ICMM, 2008-09).

Kosovo je bilo s svojimi mineralnimi rezervami kljuni oskrbovalec surovin za

celotno bivšo Jugoslavijo. Raznovrstna geološka karta Kosova omogoa izkorišanje

številnih naravnih bogastev. Na Kosovu najdemo bogata nahajališa lignita, železove

rude, cinka, srebra, niklja, kroma, aluminija, magnezija in številnih gradbenih

materialov. Pomanjkanje organizacijsko vodstvenih sposobnosti in pomanjkanje

investicij v pokrajino, kot tudi negativen razvoj politinih dogodkov v bivši Jugoslaviji,

ki so pripeljali do NATO intervencije, so imele izjemno negativene posledice na

kosovsko rudarstvo in težko industrijo v celotni regiji. Posebno negativne posledice je

imelo kosovsko gospodarstvo po izgubi starega tržiša bivše Jugoslavije.

35

3.2 Kosovo neko

3.2.1 Zgodovinsko zamrznjeni entitet – Balkan

Za boljše razumevanje kosovskega konflikta, se je potrebno seznaniti z zgodovino

tega obmoja. Zanimala nas bo predvsem zgodovina zadnjih dveh stoletij, ki sta bili

kljuni za nastanek modernih nacij in nacionalizmov. Na kratko bomo pregledali tudi

obdobje od 10. do 18.stoletja, eprav v tem obdobju težko govorimo o fenomenu

narodov v obliki, kot jo poznamo danes, toda prav to obdobje postavi temelje modernih

nacij s prirejanjem zgodovinskih dejstev, mitizacijo zgodovinskih dogodkov, neloginim

povezovanjem starih kultur, dinastij, vladavin s trenutno živeimi narodi na tem

obmoju in zbiranjem dokazov enega oziroma drugega naroda o neodtujljivi pravici

lastništva tega naroda nad celotnim ozemljem Kosova in nadvlado tega naroda nad

drugim.

Številni zgodovinarji so se zelo podrobno ukvarjali s problemom prvega

poseljevanja obmoij Kosova in Metohije/Dukajinita, z namenom doloitve naroda, ki bi

si lahko lastil pravico do Kosova.

Ali so Albanci staroselci in torej poleg Grkov edini narod na Balkanu, ki od

prazgodovinskih asov prebiva na istem prostoru, na katerem živi tudi danes, ali so se na

ta prostor priselili pred, med ali celo po velikem preseljevanju narodov v zgodnjem

srednjem veku? e so Albanci avtohtoni, kaj to avtohtonost potrjuje, in e so priseljeni,

od kod so se priselili? To so vprašanja, ki so si jih postavljali zgodovinarji, ne da bi

upoštevali dejstvo, da so se kulturni vzorci, jezik, družbena in ekonomska ureditev in

družbena razmerja takratnih prebivalcev pokrajine skozi stoletja popolnoma spremenili.

Zaradi take interpretacije zgodovine se družbeno stanje pred 1000 leti zelo rado preslika

na današnje stanje, oziroma se potegne neprekinjena zgodovinska vez med dvema

popolnoma razlinima kulturama. 3 Poleg tega se ne upošteva dejstvo, da se predniki

3 Ko nekdo skuša skozi zgodovinski tok slediti etnogenezi doloene skupnosti, ta ne sledi

zgodovini doloene »kulture«: elementi današnje kulture doloene etnine skupine niso preslikani

posamezni seti, ki jih je kultura skupnosti konstituirala v prejšnjem asu, eprav ima skupina neprekinjen

36

današnjih Albancev in Srbov neko niso delili po etninem principu, temve po

družbeno-ekonomskem statusu. Na eni strani je bila podrejena, izkorišana »raja«, na

drugi strani so bili veleposestniki, gospodje, fevdalci, plemii in verski dostojanstveniki.

Podložno kmeko prebivalstvo si je delilo enako tlaansko usodo, bili so žrtve

izkorišanja fevdalcev in druge plemiške gospode ter verskih funkcionarjev in doživljali

so krute socialne in eksistencialne usode.

Šele z monimi vplivi verskih institucij so se ljudje zaeli deliti na podlagi verske

pripadnosti in kasneje v 19. stoletju tudi na podlagi etnine pripadnosti. Kljub tem

današnjim delitvam, so se pripadniki obeh današnjih konfliktnih narodov Albancev in

Srbov, skozi stoletja med seboj poroali, rodovno mešali, živeli, ustvarjali multietnini

prostor, ki se je zaradi interesov doloenih versko, nacionalistinih elit z obeh strani,

sprevrgel v najbolj konflikten del balkanskega polotoka.

eprav veina znanstvene javnosti meni, da so Albanci neposredni potomci Ilirov,

iz tega vsekakor ne izhaja, da so samo Iliri sodelovali v etnogenezi Albancev, ampak se

poleg ilirskega staroselskega elementa v etnogenezi Albancev pojavljajo tudi elementi

Slovanov (Srbov, rnogorcev, Bošnjakov, Dalmatincev, Makedoncev), Grkov, Romov,

Vlahov, Bolgarov, Turkov itd. Enako velja za etnogenezo Srbov, kjer se poleg elementa

slovanstva (Makedonci, Bošnjaki, Hrvati, rnogorci) pojavljajo tudi elementi, Ilirov,

Bolgarov, Romanov, Vlahov, Romov, Ogrov, Turkov, Albancev itd.

Od leta 1100 naprej vse do Kosovske bitke, so se na kosovskem ozemlju izmenjali

številni kršanski voditelji, slovanskega porekla, ki predstavljajo v srbskem

zgodovinopisju vrhunec srbske srednjeveške moi. Štefan Nemanja (ok. 1170 – 1196),

Štefan Deanski (1321 – 1331), zlasti pa Štefan Dušan (1331 – 1355), »car in samodržec

Srbov, Grkov, Bolgarov in Arbanasov4«, ki je obvladoval ogromno ozemlje od južne

Srbije do Soluna, knez Lazar (1371 – 1389), voditelj »velikosrbskega« boja na Kosovem

polju in kasnejši izbranec nebeškega kraljestva, Miloš Obili, veliki srbski junak, ki na

Kosovem polju ubije turškega cara Murata in ostali srbski junaki, so danes srbske organizacijski obstoj z mejami (kriterij lanstva), ki kljub modifikacijam oznaujejo kontinuiteto enote

(Barth, 1969, 38).

4 staroslovanski izraz za Albance.

37

mitološke osebnosti, ki naj bi ljudem prikazale mo, veliino, junaštvo, pravinost,

nadnaravnost, avtohtonost poselitve in pravico do lastitve Kosova.

3.2.2 Vzpostavljanje otomanske oblasti

Z izgubo državne samostojnosti in svobode zaradi turške invazije so se spremenile

življenjske razmere slovanskega življa na širšem obmoju Kosova, tudi v drugih

slovanskih pokrajinah. Kosovska bitka (28.6.1389) se uvrša glede na svoj zgodovinski

pomen ne le za srbski narod, temve tudi za vso Evropo, med tiste velike oborožene

spopade, kakršni so bitka na Kulikovskem polju pri Rusih (1380), ali bitka pri Poitiersu

(732), ali v še bolj daljnji preteklosti bitka pri Termopilah (480 pr.n.št.). Odloen odpor

Slovanov, Vlahov5 in Arbanasov proti turškemu navalu je bil sicer na bojišu strt v

vojaškem in fizinem smislu6 (Voje, 1994), vendar je propad kneza Lazarja z vojsko

vred dobil v zgodovinski zavesti naroda pomen mueniške smrti za »nebeško kraljestvo«

in zato tudi duhovne zmage pri opredelitvi za ideal kršanske civilizacije. Kosovo je

zato za srbski narod potrditev in peat njegove identitete, klju k dojemanju sporoila

vse njegove zgodovine, vez z njegovo avtentino, izvirno državnostjo, zastava

nacionalne svobode. Zgodovinska zavest, ki jo je v srbskem narodu pustilo Kosovo, ne

živi samo v obdobju romantike, temve traja že od same bitke leta 1389. Kosovski spisi

v cerkveni književnosti in kosovski ciklus v ljudskem pesništvu so od konca 14. stoletja

do danes izraz te zavesti. Srbska pravoslavna cerkev je odigrala izjemno pomembno

vlogo pri ustvarjanju srbskega naroda. V Pei je že od leta 1253 sedež neodvisnega

pravoslavnega arhiepiskopa, od leta 1346 pa patriarha. V številnih kosovskih samostanih

so v tistem asu in še veliko pozneje, vse do 18.stoletja, nastajale rokopisne knjige ter

5 Vlahi : prvotno splošno ime, s katerim so južni Slovani po svoji naselitvi na Balkanu imenovali staroselsko prebivalstvo: kolonizirane Romane, romanizirane Ilire, Traane in druge. Naziv Vlah se je prav gotovo najpogosteje uporabljal za manjše skupine romansko (romunsko) govoreega, veinoma nomadskega prebivalstva Balkana od Makedonije do Kvarnerskega zaliva. Razen s splošnim imenom Vlahi so jih imenovali tudi Romuni, Aromuni, Cincarji, ii (istrski Vlahi), Morovlahi (Morlaki), Karavlahi, Kucovlahi, Karavuni, Karavunci, Karakaani, Meglenski Vlahi itd.

6 Bosenski ban Tvrtko je poroal v Firence po koncu Kosovske bitke, da so premagali Turke in prejel je estitke. Nekoliko kasnejši viri pa govorijo, da je bila težka in krvava ter neodloena (Voje, 1994, 114 ).

38

pomembna dela stare slovanske književnosti, žitija in službe, ki so postala temelj

nacionalnih pravoslavnih kultov, namenjenih predvsem tistim svetnikom, katerih

relikvije so poivale v kosovskih samostanih. Relikvije Štefana Uroša III. Deanskega

leže še zdaj v Deanih. Štefan Uroš II. Milutin je bil v Banjski do leta 1389, ko so ga

zaradi Turkov verjetno najprej prenesli v Prizren, nato leta 1455 v Trepo in leta 1460 v

Sofijo, kjer je še danes (Bogdanovi, 1984). Kosovske samostanske prepisovalnice so v

13. in 14. stoletju pa tudi pozneje igrale pomembno vlogo pri sprejemanju bizantinske

književnosti prek svetogorskih južnoslovanskih prevodov. Tudi umetniško ustvarjanje

na ozemlju Kosova se nam tako v arhitekturi kot v slikarstvu kaže v najvejih dosežkih

pravoslavne srednjeveške kulture. V prvi polovici 14.stoletja so prav tu nastali

spomeniki pravoslavne arhitekture, kot sta Graanica, Deani in Peki samostan.

Slika 4 : Balkan leta 1833

Vir : IEG-MAPS (2008-8a)

39

Zato tudi pravi Anthony D. Smith, da so Srbi neke vrste izjema (kot Angleži,

Francozi in Rusi), kjer je mona institucija (cerkev ali država) ohranjala zgodovinski

spomin, ki je vzpostavljal zvezo med srbskim narodom in »njegovo« zgodovinsko

preteklostjo. Ustvarila se je živa zavest o lastni srednjeveški državi, ki je bila ez pet

stoletij aktiven dejavnik v boju srbskega naroda za osvoboditev in združitev, zavest o

Kosovu kot o svoji, srbski zemlji, pa njen neodtujljivi del (Smith, 2005).

Posledica turškega vdora na Balkanski polotok so veliki premiki ljudi in narodov

na vsem prostoru od Bosporja do Dunaja. Z unienjem državnih formacij balkanskih

narodov, ko je bila odpravljena stara in vzpostavljena nova družbeno-gospodarska

ureditev, se je odprla pot za otomansko kolonizacijo Balkana, a tudi za islamizacijo

množic, ki so si jih podredili Turki v Bolgariji, Makedoniji, Griji, Albaniji, Srbiji in

Bosni. S sprejemom islama sta se spremenila pravni status in gospodarski položaj,

množice so pridobile doloene privilegije in varstvo, izgubile pa svojo versko in

kulturno identiteto. Po avstrijsko-turški vojni 1683-1699 je prišlo po zgodovinskih virih

do velikega preseljevanja kosovskih pravoslavcev na Ogrsko pod vodstvom pekega

patriarha Arsenija III. Crnojevia. Od te vojne, v kateri so kristjani pomagali Avstrijcem

in s tem prekršili dogovor s Turki, se je zaelo množino diskriminiranje vseh

»nemuslimanov«. Kar je povzroilo množine izselitve iz Kosova, o emer pria

naselitvena poplava pravoslavcev v Vojvodini in njihova naselitev vse do severne

Ogrske. Turki so na izpraznjenih obmojih podpirali muslimansko kolonizacijo. Tako so

se ob spodbudi in podpori turške oblasti v 18. in 19. stoletju priseljevali albanski koloni,

ki jih je spremljala islamizacija ter asimilacija in nasilje nad slovanskim prebivalstvom

(Voje, 1994). O muslimanskem nasilju nad Slovani in ostalimi nemuslimani v 17.,18., in

19. stoletju priajo številni zapisi v starih rokopisnih knjigah samostanov v Deanih,

peki patriarhiji, Graanici in drugih kosovskih središih. Eden takih dokumentov, ki

priajo o razmerah na Kosovu v tistem asu je Pla Stare Srbije Serafima Ristia,

deanskega arhimandrita (Zemun 1864), posveeno angleškemu duhovniku Williamu

Dentonu. Delo v celoti navaja na Porto naslovljeno tožbo »proti krutim Arnavtom in

nasilnikom, katerih zlorabe so presegle vsakršno mero in bi jim bilo treba stopiti na

prste, sicer se bomo morali še naprej seliti z zemlje, prepojene s krvjo naših prednikov,

40

in s svojih pogoriš«. To so ropi, posilstva, ugrabitve, umori, pohabitve, poljska škoda,

unievanje posevkov, letine, živine,. Vsa ta kriminalna dejanja, doloenih

koristoljubnežev, so razni verski voditelji in narodni veljaki s pridom uporabljali v

namene mobilizacije širših množic in v namene ustvarjanja skupne nacionalne identitete

srbstva, »mueniškega naroda, ki je bil 500 let pod turškim jarmom v podrejenem in

diskriminiranem položaju«. V tistem asu je prevladovalo preprianje, da je družba

naravno organizirana okoli in pod obastjo visokih centrov – monarhov, plemiev, ki so

loeni od drugih loveških bitij in vladajo po neki vrsti kozmine (božje) milosti. Zato

so bila navodila teh vodij sveta in neomajna, njihove beseda pa so imele mo

mobiliziranja tisoih. Rodile so se nacije in nacionalizmi.

3.2.3 Rojstvo Albancev in Srbov

3.2.3.1 Zahteve po »Veliki Albaniji«

Za razvoj srbsko-albanskih odnosov je pomembno leto 1878, ker je bila tega leta

ustanovljena Prizrenska liga (Liga za obrambo pravic albanskega naroda). Namen in

nart lige je bilo veanje nacionalne zavesti pri Albancih in ustanovitev »Velike

Albanije« kot samostojne enote v sklopu Otomanskega cesarstva, ki bi obsegala vsa z

Albanci naseljena ozemlja (»etnina Albanija« rna Gora, južna Srbija, Kosovo in

Metohija/Dukajinit, zahodna Makedonija, Epir v Griji in današnja Albanija). 10.junija

1878 se je v kosovskem mestecu Prizrenu zbrala skupina albanskih veljakov na

protestnem zborovanju, ker so v nemški prestolnici na Berlinskem kongresu, velike sile

dodelile rni Gori in Griji nekaj ozemlja, naseljenega z njihovimi rojaki (Bajrami,

1984).

41

Slika 5 : Nacionalistine težnje Albancev »Velika Albanija«, zemljevid štirih albanskih

vilajetov v asu Otomanskega imperija

Vir : WIKIPEDIA (2006-08a)

Izrazito velealbanski program Prizrenske lige je bil naperjen proti osvobodilnim

težnjam in gibanju narodov Srbije, rne Gore in Makedonije in je pomagal ohranjati

integriteto preživelega Otomanskega cesarstva. Med 2.svetovno vojno, leta 1943, je

podobna organizacija spet zaživela kot militantna, fašistina in kvislinška »druga

Prizrenska liga« (Gavrilis, 1996). Srbom in Makedoncem je med vojno grozilo

iztrebljanje. Izseljevanje s Kosova zaradi nasilja in kratenja osnovnih življenjskih

možnosti je dobilo znaaj kronine emigracije.

42

eprav je Prizrenska liga nastala s pomojo carigrajske vlade, se je z njo kmalu

zapletla v spopad, saj je zahtevala državno avtonomijo albanskega naroda. Osvobodilni

boj, ki je sledil, so Turki kmalu v krvi zadušili. Prizrenska liga je sicer obstajala kratek

as, vendar je pomenila zaetek gibanja, ki je kljub razlikam v jeziku in veri ter

plemenski razcepljenosti (Gheghi in Toski) dal zagona kulturnemu in narodnemu

vzponu Albancev. Vsekakor je šlo za poasen in težaven proces, saj so ga pogojevali

tradicionalnost albanske družbe, klanska ureditev in arhaini zakoni, katerih znailnost

je bilo krvno maševanje (Rahimi, 1984).

V prvi balkanski vojni leta 1912 so oborožene albanske enote samostojno in

skupno s turškimi etami sodelovale v bojih proti srbski vojski na kosovski liniji, eprav

sta si srbska vlada in vrhovna komanda prizadevali dosei sporazum z albanskimi

glavarji. Vedeti je treba, da je zavezniški sporazum med Srbi in Bolgari (1912) Srbiji

priznal pravico, da anketira Albanijo in Kosovo, pod doloenimi pogoji pa tudi celotno

severno in zahodno Makedonijo, kjer albanskega prebivalstva ni bilo tako malo. Albanci

so se bali ponovne nadvlade Srbov nad tem obmojem in njihovega krvolonega

maševanja zaradi petstoletne islamske nadvlade na zgodovinsko, kulturno, cerkveno,

umetniško, mitološkem središu Stare Srbije, kar se je kasneje izkazalo za resnino

predpostavko.

3.2.3.2 Garašaninova »Velika Srbija«

V asu padca dinastije Obrenovi in prevzema oblasti Aleksandra Karadjordjevia,

se je kot najpomembnejša politina osebnost v Srbiji uveljavil notranji minister Ilija

Garašanin, saj je v svojem programu »Nartanije o zunanji politiki Srbije« (1844)

predvideval njeno razširitev na škodo Turije in Avstrije, tako da bi zajela vsa tista

obmoja, ki naj bi ji po njegovem mnenju pripadala. Ob pisanju omenjenega dokumenta,

ki je bil dolgo tajen, pa je kljub temu postal temeljni kamen srbskega nacionalizma, je

Garašanin izhajal iz izmišljenih »etninih« a tudi »zgodovinskih« in strateških premis,

ne da bi ga posebej skrbelo, ali ozemlja, ki naj bi bila vkljuena v bodoo Veliko Srbijo,

naseljujejo zares Srbi ali katere druge etnine skupine.

43

Slika 6 : Nacionalistine težnje Srbov - »Velika Srbija«

Vir : WIKIPEDIA (2006-08b)

Tako je zahteval Kosovo in Makedonijo, torej »staro« in »južno« Srbijo, ker sta

bili v srednjem veku del Dušanovega carstva, hkrati pa tudi Vojvodino, kjer so se Srbi

množino naselili šele na zaetku 18.stoletja in kjer so živeli s približno dvajsetimi

drugimi etninimi skupnostmi. Zahteval je Vojno krajino ter Bosno in Hercegovino,

eprav so bili v njej Srbi mono pomešani s Hrvati in Muslimani, in dobršen del srednje

in južne Dalmacije, da bi si zagotovil dostop do morja. Poleg tega je gledal tudi proti

rni Gori, ki je v stoletjih ohranila od turškega cesarstva bolj ali manj priznano

avtonomijo in se je v prvi polovici 19. stoletja zaela uveljavljati kot samostojna država.

44

Tudi pozneje, ko je njegova zamisel dobila bolj »jugoslovanske« poteze, je Garašanin

menil, da mora stopiti na elo južnih Slovanov edino in samo Srbija (Pirjevec, 2003).

Slika 7 : Balkan leta 1914

Vir : IEG-MAPS (2008-8b)

Po 1.balkanski vojni (1912), ko je srbska, rnogorska, bolgarska in grška

buržoazija po 500. letih pregnala Turke iz Balkanskega polotoka, seveda s patronatom

velikih imperialistinih sil, so Srbi zavladali na Kosovu in po 2. balkanski vojni tudi v

Vardarski Makedoniji. Kot so sami rekli, so »osvobodili« ozemlja »Stare Srbije« izpod

muslimanskega jarma.

Za Albance, prihod Srbov na ozemlja Kosova, zahodne Makedonije in severne

Albanije vsekakor ni pomenilo osvoboditve. Nasprotno, zgodilo se je tisto esar so se

najve bali. Srbske in rnogorske vojaške enote so krvavo obraunale s poraženimi

albanskimi etami in povzroili ogromno gorja tudi tamkajšnjemu albanskemu

45

civilnemu prebivalstvu. Vojska je ropala, posiljevala, morila in povzroila velik strah

med Albanci, ki so se povezali v gverilske – kaaške enote, ki so z veliko manjšo mero

vraali Srbom, vnelo se je hudo sovraštvo med narodoma. O tem krutem maševanju

rnogorske in srbske vojske nam priajo dela znanega srbskega socialdemokrata tistega

asa Dimitrija Tucovia, ki je bil oster nasprotnik velikosrbskih idej(Pešanik, 2008-02).

Sovraštvo med narodoma se je še bolj okrepilo z ustanovitvijo samostojne

kneževine Albanije (1913), ki sta jo po hitrem postopku sprejeli veliki sili (Avstro–

Ogrska in Italija), saj nista želeli, da bi Srbi uresniili svoje narte in pridobili dostop do

Jadranskega morja preko severne Albanije. Srbi so se po posredovanju mednarodnih

svetovnih velesil morali umakniti iz predelov severne Albanije (ki so jo predtem zasedli

in se kruto izživljali nad albanskim življem tega obmoja) in pozabiti na tako željen

dostop do morja. Zaradi kompromisne rešitve med velesilami in Srbijo, so bile meje

novo nastale avtonomne kneževine Albanije zartane brez upoštevanja etninega naela.

Posledica te kompromisne rešitve, je bila razcepitev albanskega naroda na dvoje :

polovica Albancev se je znašla v novi avtonomni državi, druga polovica pa je padla pod

srbsko oziroma rnogorsko oblast.

3.2.4 Albansko nacionalno vprašanje

3.2.4.1 V stari Jugoslaviji ( 1918 – 1941 )

Napredne težnje balkanskih narodov so pripeljale do združitve majhnih

južnoslovanskih narodov in do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta

1918. Vendar sta napredne in svobodnjaške težnje južnoslovanskih narodov zlorabili

velikosrbska buržoazija in monarhija, ki sta na podlagi kompromisa s hrvaško in

slovensko buržoazijo in spravljivosti izkoriševalskih elementov drugih narodov in

narodnosti Jugoslavije ustanovili unitaristino državo, zasnovano na buržoazno-

fevdalnih odnosih in urejeno po naelih monarhije in centralistinega etatizma. Zato je ta

državna tvorba postala orodje neusmiljenega družbenega in narodnostnega zatiranja in

izkorišanja vseh nacionalnosti Jugoslavije in njegovega delavskega razreda.

46

Josip Broz Tito je o buržoazni Jugoslaviji med drugim dejal : » Na Krfu, v

Londonu in Parizu rojena versajska Jugoslavija je postala najbolj tipina dežela

nacionalnega zatiranja v Evropi. Hrvati, Slovenci in rnogorci so bili podrejeni,

Makedonci, Albanci in drugi so bili zasužnjeni in brezpravni. Srbski narod ne le da ni

imel ni skupnega z zloinsko nacionalno politiko svojih gospodarjev, temve je bil vseh

dvaindvajset let izkorišan in podvržen žandarmerijski samovolji tako kot drugi narodi

Jugoslavije (Broz, 1968)«.

Slika 8 : Balkan leta 1923

Vir : IEG-MAPS (2008-8c)

V takšni ne narodni buržoazni Jugoslaviji, v kateri so bili vsi narodi in narodnosti

nacionalno in socialno zasužnjeni, je albanska narodna manjšina doživljala najhujše

nacionalno in socialno izkorišanje, eprav je bila najštevilnejša in ozemeljsko najbolj

strnjena. Ne le da ni uživala nikakršnih narodnostnih pravic, niti tistih, ki so jih

narodnim manjšinam zagotavljale Vidovdanska ustava in mednarodne obveznosti

47

Jugoslavije, temve je bila pod totalnim in surovim gospodarskim, družbenim in

politinim pritiskom. Vladajoi krogi so dali pobiti mnogo albanskega prebivalstva zlasti

po množini vstaji v Metohiji leta 1919, med veliko vstajo leta 1920 v pokrajini Lap in

po njej in med drugimi vstajami in upori, pogostimi vse do leta 1924.

Srbska buržoazija, se je pod pretvezo maševanja Albancem za ve stoletno

trpljenje pod muslimanskim jarmom, okorišala posestev, bogastev in pravic,

albanskega prebivalstva, kosovski in makedonski Albanci se nikakor niso hoteli

sprijazniti s tovrstno srbsko diskriminatorno nadoblastjo in z dejstvom, da so se znašli na

drugi strani meje svoje matine države. Zato so se organizirali v kaaško gibanje

(skupine oboroženih gverilcev, ki so napadale srbske in rnogorske civiliste iz gozdov),

ki je bilo obremenjeno s šovinizmom in je dobilo znaaj teroristine dejavnosti (Hoxha,

1984a).

3.2.4.2 V novi Jugoslaviji (1945 – 1989)

Sprio težkega položaja albanske narodne manjšine v buržoazni Jugoslaviji je

Komunistina partija Jugoslavije (KPJ) od svoje ustanovitve nenehno poudarjala potrebo

po osvoboditvi in enakopravnosti Albancev v Jugoslaviji. Svoje stališe do albanskega

narodnostnega vprašanja je zlasti izdelala na 5. državni konferenci KPJ, ki je bila leta

1940 v Zagrebu. V resoluciji konference je o Kosovu in Metohiji in o albanski

narodnosti med drugim reeno : » Boj za svobodo in enakopravnost albanske narodne

manjšine na Kosovu in v Metohiji in hkrati tudi boj proti italijanskim agentom v teh

krajih, ki skušajo z obljubami pretentati zatirane Albance in izzvati spopade v teh delih

države« (Hoxha, 1984b). Sovraštvo do srbske oblasti in posledino tudi do srbskega

naroda je Albancem na Kosovem in v zahodni Makedoniji med 2. Svetovno vojno

narekovalo odklonilno stališe tako do etniškega kot do partizanskega gibanja. Ko jih je

Italija prikljuila Veliki Albaniji, so se prvi v novejši zgodovini znašli znotraj skupne

države, to pa jim je narekovalo, da gledajo na okupacijske ete z odkrito naklonjenostjo.

Medtem se je v Albaniji s pomojo Titovih odposlancev že leta 1941 razmahnilo

antifašistino, po 8.septembru 1943, ko je deželo zasedel Wehrmacht, pa proti-nemško

48

odporniško gibanje. Ta razlina opredelitev je ob koncu vojne imela dramatine

posledice : medtem ko se je v Albaniji uveljavil režim Enverja Hoxhe, ki je bil mono

odvisen od Titove Jugoslavije, so nove beograjske oblasti imele nezanesljivo

prebivalstvo na Kosovu za sovražni element, ki ga je treba ukrotiti tudi za ceno

strahotnih represalij (Neak, 1984). Po 2.svetovni vojni in zmagi partizanskega gibanja

na elu z Josipom Brozom Titom, so razdelili ozemlje Jugoslavije na 6 republik. Vsak

narod je dobil svojo republiko, razen Albancev. Po brionskem plenumu CK ZKJ leta

1966, so bile dogmatske in frakcionaške sile z Aleksandrom Rankoviem na elu

obsojene zaradi nepravilnega ravnanja z Albanci. Doseženi so bili veliki rezultati pri

kulturno-prosvetnem uveljavljanju albanske narodnosti v Jugoslaviji. Po Rankovievem

padcu so sledile obsežne istke znotraj tajnih služb in politinih krogov, to pa je

povzroilo, da so skoraj v vseh republikah prišli na oblast novi ljudje, ki so v NOB

sodelovali le kot mladoletniki ali pa sploh ne in so bili odloeni, da korenito spremenijo

jugoslovansko družbo. Sprožili so val liberalnih reform, ki pa se niso mogle preleviti v

celovit nart zaradi nasprotujoih si interesov posameznih republik (Pirjevec, 2003).

Ustavne spremembe iz 1967, 1969 in zlasti iz 1971 in 1974 ter sklepi 10. in 11.

kongresa ZKJ so omogoili visoko stopnjo pravno politine afirmacije Kosova in

uresniitve popolne nacionalne enakopravnosti albanske narodnosti z vsemi

jugoslovanskimi narodi. Poveala se je vloga avtonomije Kosova, ustavne spremembe

so uveljavile popolno veljavnost albanskega in srbsko-hrvaškega jezika na Kosovu in

turškega jezika v krajih, kjer so bili Turki številnejši. Pokrajine so dosegle visoko

stopnjo suverenosti pri samostojnem reševanju pretežnega števila gospodarskih,

politinih, družbenih, kulturnih in drugih vprašanj na svojem ozemlju. Po brionskem

plenumu CK ZKJ je doživela albanska narodnost v Jugoslaviji zgodovinski kulturno

prosvetni preporod. Albanska narodnost je uresniila svojo kulturno revolucijo. Medtem

ko je bilo v buržoazni Jugoslaviji okrog 90% nepismenih Albancev, je nepismenost

padla v letu 1981 na samo 17% (Hoxha, 1984b, 201 – 226).

Kljub vse vejim pravicam Albancev že leta 1968 in avtonomni pokrajini Kosova

se je oblast zavedala rastoega albanskega nacionalizma, ki je grozil, da bo izbruhnil ob

prvi primerni priložnosti. To se je zgodilo novembra 1968, ko so se Albanci na Kosovu

49

zgrnili na ulice, in na svoje transparente napisali nadvse izzivalno geslo: »Kosovo

republika«. V bistvu so zahtevali odcepitev od Srbije in v okviru jugoslovanske

federacije status, ki bi jim dajal enake pravice kot drugim narodom Jugoslavije in

teoretino pravico do samoodlobe in odcepitve. Po Titovi smrti se je uresniil Titov

najveji strah : prebuditev »jugoslovanskih« nacionalizmov.

Vse bolj vplivne nacionalistine struje srbske komunistine birokracije niso imele

popolnega nadzora nad Vojvodino in Kosovom. »Njihovo« ozemlje je bilo omejeno na

prostor znotraj meja iz obdobja pred balkanskimi vojnami. Temu ponižanju so se

poskušali upreti leta 1976, ko so strnili svoje pritožbe v »modro knjigo«, ki ni bila nikoli

objavljena zaradi Titovega posega. Ko pa je 4. maja 1980 maršal umrl in pustil povsem

zadolženo Jugoslavijo v globoki ideološki in gospodarski krizi, so vsi problemi prišli na

površje. Iskrica, ki je zanetila požar, je bil drugi upor kosovskih Albancev marca 1981.

eprav se je v prejšnjem desetletju njihov položaj bistveno izboljšal, saj so se

enakovredno s Srbi vkljuili v upravo pokrajine, so bili Albanci še vedno polni

frustracij, delno zaradi neuspešnega razvoja krajevnega gospodarstva, delno pa zaradi

neuresnienih priakovanj, povezanih s pravico do odcepitve od Srbije in enakega

statusa upravljanja kot so jo imeli drugi narodi Jugoslavije. Albanci so trdili, da imajo za

to vse pogoje, saj so po številu prebivalstva celo presegali nekatere jugoslovanske

konstitutivne narode, na primer rnogorce, Makedonce in Slovence. Upor je bil zadušen

in oznaen za kontrarevolucijo. Albanci so postajali vse bolj uporniški in nasilni do

srbskega prebivalstva, ki je leta 1948 predstavljalo 47 % kosovskega prebivalstva, leta

1981 pa le še 15 %. Zaradi tega so se poveale represije, ki so jo oblasti izvajale nad

kosovskimi Albanci. Medtem je na oblast v Srbiji novembra 1987 prišel karizmatini

nacionalist Slobodan Miloševi, ki je leta 1989 Kosovu odvzel avtonomijo. Odpravljen

je bil kosovski parlament, albanske šole pa so bile zaprte (Pirjevec, 2003).

3.2.5 Pandorina skrinjica je odprta

Srbska skupšina je 28. marca 1989 samovoljno izglasovala ustavne amandmaje in

tako ukinila kosovsko avtonomijo. Simbolini pomen, ki ga je imelo Kosovo je bil za

50

Srbe prevelik, da bi Miloševiev režim mogel priznati Albancem znotraj jugoslovanske

družbe mesto in pravice, ki so jih zahtevali. Da bi okrepili srbsko prisotnost v pokrajini,

so oblasti izdale po letu 1989 na stotine zakonov in odredb, ki so mono zapostavljali

Albance. Prepovedano jim je bilo kupovanje nepreminin brez dovoljenja pristojnih

državnih služb, uvedena je bila šolska reforma, ki je omejevala pouk albanskega jezika,

zgodovine in književnosti ter zavirala mladim dostop do višje izobrazbe. Policija je

imela neomejena pooblastila: hišne preiskave, aretiranja, muenja;

Na režim policijskega nasilja so Albanci odgovorili z množinim odhajanjem v

tujino in z vrsto politinih dejanj, s katerimi so skušali dokazati Beogradu svojo

zmožnost in voljo do odpora. 2. julija 1990 je 114 delegatov razglasilo samostojnost

Kosova znotraj jugoslovanske federacije. 13.septembra so se tajno zbrali v mestecu

Kaanik, kjer so to odloitev podkrepili z ustavnim zakonom, s katerim so pretrgali s

Srbijo vse vezi ter zahtevali pravico do samoodlobe. Oblast je oklicala izredno stanje.

V istki do leta 1993 je izgubilo službo preko 100.000 zdravnikov, novinarjev, uiteljev,

državnih uradnikov in vodilnih ljudi v gospodarstvu (Pirjevec, 2003). Med 26. in 30.

septembrom so kosovski voditelji po zgledu Slovenije in Hrvaške organizirali tajni

referendum, na katerem je sodelovalo kar 87% upraviencev, ki so skoraj enoglasno

izglasovali formalno odcepitev od Jugoslavije. Kosovska skupšina je 19.oktobra

razglasila samostojnost. Kljub mednarodnim pomislekom ob novo nastalih razmerah na

Kosovu in grožnjam režima kosovski politini voditelji niso popustili in so 24.maja 1992

organizirali tajne volitve na katerih je na skoraj plebiscitaren nain zmagala

Demokratina liga Ibrahima Rugove. Karizmatini agitator po svetu znan zaradi svojega

pacifizma je menil, da je Kosovsko neodvisnost treba vzpostaviti na miroljuben in

politini nain. Tako razmišljanje je bilo po godu Miloševiu saj so mu Albanci dovolili,

da je osredotoil vso svojo pozornost na vojno na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.

S pomojo odpušenega osebja, so Albanci ustanovili »državo v senci«, ki je

razpolagala z vsemi bistvenimi politinimi, kulturnimi, socialnimi, zdravniškimi in

informacijskimi službami. Približno 500.000 albanskih emigrantov je zaelo dajati 3 %

»davek na zaslužek« s katerim so podpirali ilegalno »državo v senci« na Kosovu. Po

daytonskem sporazumu leta 1995 je doživela zmerna politika Ibrahima Rugove hud

51

udarec, saj dotedanja taktika ni rodila uspehov. Mednarodna skupnost je pustila

kosovske Albance na cedilu in prepustila rešitev kosovskega vprašanja Zvezni republiki

Jugoslaviji, ki jo je Evropska unija junija 1996 celo priznala ne da bi pri tem zahtevala

obnovitev kosovske avtonomije. Desniarski Albanci so dobili potrditev, da lahko svoj

cilj dosežejo le z orožjem in oboroženim uporom in da politika Ibrahima Rugove ne

prinaša rezultatov (Pirjevec, 2003).

Albanska vlada v senci, je ustanovila posebno vojaško enoto, teroristino gardo, ki

je skušala z nasilnimi in krutimi akcijami in posegi, pospešiti odcepitev Kosova

(financirana s strani albanske mafije v Švici, ki je obvladovala heroinski züriški trg). Vrh

OVK so delno sestavljali tisti vojaki in policaji albanskega porekla, ki so bili odpušeni

iz državnih oboroženih sil. OVK je sprožil vrsto oboroženih incidentov, zaenši s tistim,

ki se je zgodil 11.februarja 1996, ko so eksplodirale bombe v petih taboriših za Srbske

pregnance iz hrvaške Krajine (okoli 15.000 ljudi). Teroristina dejanja in napadi na

civiliste so se iz dneva v dan veali in povzroili izseljevanja približno 10.000 srbskih

kmetov, ki so prodali svojo zemljo in odšli (Pirjevec, 2003).

Miloševiev režim je na vzpon nasilja odgovoril z železno pestjo. V vasi irez so

srbske sile, ki so jih v zadnjih mesecih mono okrepili in opremili s težkim topništvom,

tanki in helikopterji, uprizorile v eni noi (1.marca 1998) pravi pokol nad družino

Ahmeti ter pobile 28 ljudi. 4.in 5.marca so srbske paravojaške enote izvedle še drugi,

hujši pogrom v Donjem Prekazu in Lauši, ki je zahteval 58 žrtev (Junger, 2002).

Nebrzdano nasilje je imelo za posledico požgane vasi in približno 17.000 beguncev.

OVK je medtem nadzorovala 30 – 40% pokrajine in razglasila, da bo upor trajal tako

dolgo, dokler ne bo Kosovo osvobojeno in združeno z Albanijo. Beograjski režim je

izrabil vstajo za to, da je pozval Srbe k obrambi »svete zemlje« ter si tako znova pridobil

podporo, ki so jo mono spodkopale izgubljene vojne zadnjih let in rastoa revšina. Ob

ugodnem javnem mnenju je Miloševi v pokrajini še okrepil policijske enote in tja poslal

tudi nove ete Jugoslovanske armade, uradno zato, da bi zastražile meje in vojaške

postojanke, v resnici pa zato, da bi se spopadle z OVK. Med racijo v Deanih so pognali

v beg ve kot 42.000 oseb. Po tem dogodku je mednarodna skupnost prepovedala

nadaljnje naložbe v Srbiji in zamrznila njene raune v svojih bankah. Medtem je uradni

52

Washington sklenil vplesti v zadevo tudi NATO, ki je bil zaradi možnega posega na

Kosovu že maja v pripravljenosti. Mednarodna skupnost je zahtevala umik specialnih

enot iz kosovske pokrajine. Pri tem pa so vse bolj opozarjale na dejstvo, da bodo ob

nadaljevanju krutih represij na Kosovu prisiljeni uporabiti vojaško silo (Pirjevec, 2003).

3.2.6 Novi »militaristini humanizem«7

Miloševi je raunal na starega zaveznika Rusijo, ki je obljubila da bo v

Varnostnem svetu z vetom prepreila možni Natov napad na Jugoslavijo. Med tem so na

Kosovu mednarodni opazovalci ugotovili številna kršenja temeljnih lovekovih pravic,

ki so ga izvajale srbske enote. Madeline Albright, naelnica State departmenta je bila

odlona zagovornica trde in neizprosne politike do Miloševia. Hotela je napasti Srbijo z

NATO enotami, toda najprej bi bilo treba dobiti soglasje v Varnostne svetu ZN, kar pa je

bilo nemogoe. Zato se je porodila ideja o Natovem posegu v kosovsko krizo brez

odobritve Varnostnega sveta. Morala je samo prepriati svoje Evropske zaveznike o

smotrnosti in koristnosti tega dejanja. Humanitarna katastrofa naj bi predstavljala

zadosten pravni razlog za poseg Nata brez odobritve ZN. Ta teza je oitno kršila pravilo

o suverenosti držav in ni imela opore v ustanovni listini OZN, saj slednja dovoljuje

uporabo sile samo v samoobrambi ali v primeru, e bi jo Varnostni svet izrecno odobril

»za ohranitev ali obnovo miru«. Generalni sekretar Nata Javier Solana je 10.oktobra

pred svetom svoje organizacije ugotavljal, da za humanitarni poseg odobritev

Varnostnega sveta ni potrebna, zato ker listina ZN te možnosti ne omenja. 15.avgusta

1998 je padel Junik, zadnje pomembno oporiše OVK. Iz prizadetega obmoja se je do

konca meseca podalo v vse smeri 160.000 beguncev. 23.septembra (ob vzdržanju

Kitajske) je Varnostni svet sprejel resolucijo 1199, v katerih je obtoževal srbske vojaške

7 Doktrina militaristinega humanizma, ki se zane uporabljati po posredovanju ameriške vojske in zveze NATO v vojni v Bosni, ko so v »imenu« lovekovih pravic napadli srbske vojaške enote v Bosni. Po Slavoju Žižku je problem te doktrine v besedi »humanizem« in ne v besedi »militaristini«, saj se vse novodobne vojaške intervencije skuša opraviiti kot dejanja humanizma ter boja za univerzalne lovekove pravice. Pri tem se vse, ki vojaškim intervencijam nasprotujejo, oznai za podpornike sovražnikov, teroristov, njihova dejanja pa so oznaena kot izdaja mednarodne skupnosti in izdaja pravil »civiliziranih« družb.

53

sile, da so povzroile humanitarno katastrofo. Konec oktobra je Varnostni svet ugotovil,

da Miloševi ne upošteva resolucije 1199, s katero mu je ukazal naj odpoklie svoje

specialne enote. V tem asu se je mednarodna skupnost vse bolj nagibala k nartu

ameriške administracije, da posežejo na Kosovo s silo. To jim je olajšala tudi ruska

politina oblast, ki jim je zagotovila, da se ne vmešavala, e do takega posega v Srbiji

pride.

15. januarja 1999 je prišlo v osrednjem predelu Kosova v Raku do pokola 45-ih

ljudi. To je dodatno podžgalo ameriško politiko, da je treba imprej napasti Srbijo.

Sestanek v Rambouilltetu v Franciji naj bi zaasno rešil kosovsko vprašanje. Toda nart,

ki so ga vsilili Ameriani srbski politiki je bil tako pripravljen, da so ga Srbi bili

prisiljeni zavrniti. Saj je predvideval umik jugoslovanske vojske in policije iz Kosovske

pokrajine, okupacijo Kosova s strani Nata in možnost uporabe celotnega ozemlja Srbije

in rne Gore za Nato operacije. eprav je narodna skupšina v Beogradu 23. marca, en

dan pred Natovim napadom sprejela sklep v katerem so dovoljevali mednarodno

prisotnost na Kosovu pod okriljem ZN in umik srbskih enot iz pokrajine, se Ameriani

niso niti zmenili zanj oziroma so ta sklep skrili pred mednarodno javnostjo in s tem

skušali upraviiti svoj napad kot napad na arogantnega nepopustljivega voditelja, ki ne

dovoli mednarodnih enot na Kosovo (Chomsky, 2000). Ob vsem tem se nam zastavlja

vprašanje, zakaj je bil za ameriško administracijo napad na suvereno državo ZR

Jugoslavijo prioriteta. Ali resnino ni bilo možno rešiti problema na miren in

diplomatski nain?

Zavedati se moramo, da se je po padcu Berlinskega zidu razmerje svetovnih velesil

drastino spremenilo. Ostala je samo še ena velesila ZDA. NATO kot vojaška

organizacija pa ni imel primerne protiuteži v Varšavskem paktu, ker je ta razpadel s

propadom Sovjetske zveze. Zato je bilo treba opraviiti obstajanje take organizacije in ji

dati neko novo kredibilnost (»humanitarnih posegov«). Znani svetovni mislec Noam

Chomsky se upravieno sprašuje ali je »resnino« humanitarno poslanstvo Nata.

Odgovor je vsekakor nikalen! Saj se celo znotraj obmoja Nata (v Turiji) dogajajo

krute represije nad etnino skupino Kurdov, ki so podvrženi genocidnemu ravnanju že

ve desetletij, toda ta problem je v primerjavi z geostrateško pomembnostjo turškega

54

ozemlja, ki nudi vojaške baze Natu, nepomemben. Da ne omenjamo humanitarnih

katastrof v Salvadorju, Nikaragvi, Filipinih, Kamodži, Kolumbiji, Vzhodnem Timorju,

Darfurju. Nekatere humanitarne katastrofe so celo povzroene od strani ameriške

politike. Drugi razlog za Natov poseg je vsekakor gospodarski dobiek ameriške

industrije. Predvsem naftne, energetske, gradbene in vojaške, ki si od Natovega posega

obetajo milijardne zaslužke. Pri tem ne gre pozabiti na preizkušanje novih orožij na

»nepomembnem« obmoju Jugoslavije in preizkušanje prepovedanih orožij kot so

kasetne bombe. Eden od vejih razlogov za napad Nata na Jugoslavijo pa je tudi

Clintonova želja, da se pozornost ameriške in svetovne javnosti zaradi njegove afere z

Monico Levinsky preusmeri na drugo stran in da ne ostane zapisan v ameriški zgodovini

samo zaradi afere, temve da se ga spominjajo kot neizprosnega voditelja, ki se je boril

za »pravice« manjšin in »demokracijo« v svetu (Chomsky, 2000).

Natove enote so 24.marca 1999 zaele obsežne letalske napade na suvereno državo

Jugoslavijo. Nato je bil preprian, da bo Srbija v strahu pred njegovo tehnološko in

vojaško premojo kapitulirala v dveh ali treh dneh. Toda vodilni v Severno atlantskem

zavezništu niso upoštevali Miloševieve miselnosti kakor tudi ne »inata« srbskega

naroda, ki je bil preprian, da se najbolje izkaže v trenutku ogroženosti in da se zna

sovražniku postaviti po robu z epskim pogumom. Nato je skušal z napadi po vsem

ozemlju Jugoslavije in ne samo na Kosovu, psihološko zlomiti srbski narod, ki naj bi

strmoglavil Miloševiev režim. Toda uinek je bil prav nasproten. Srbska protiletalska

obramba se je izkazala za izjemno dobro izurjeno, saj so Ameriani izgubili kar nekaj

letal in raket, med njimi tudi zloglasno »nevidno« letalo F-117. Medtem je

jugoslovansko vojska na Kosovu zaela konni obraun z OVK in z vsem albanskim

prebivalstvom, kar je dalo tragediji nepriakovane razsežnosti (Pirjevec, 2003).

Na Kosovu so Natovi napadi le še bolj podkrepili akcije jugoslovanskih

paravojaških enot, ki so že v prvih dneh napadov povzroili pravo demografsko

eksplozijo in humanitarno katastrofo ogromnih razsežnosti. Po poroanju UNHCR je

bilo v zaetku aprila že 262.000 beguncev. Beg kosovskega prebivalstva je sprožil val

kritik na raun Nata in še posebej ZDA, eš da je posledica njihove nestrokovnosti in

napadalnosti, zaradi katerih so se razmere v pokrajini poslabšale, namesto da bi se

55

izboljšale. Britanci so ocenjevali, da je bilo od zaetka kosovske krize poleti 1998 kar

1.100.000 ljudi prisiljenih v beg. Številne države so se bile nezmožne spopasti s

tragedijo, ki ji ni bilo para v sodobni evropski zgodovini. Vse to so Natovi propagandisti

seveda izrabljali, saj so koristile tezi, da je vojaški poseg izkljuno humanitarnega

znaaja. Medtem je zael mleti zapleteni stroj mednarodne diplomacije, ki je skušala

zajeziti spopad. Pojavila se je tudi možnost kopenske invazije, ki pa je naletela na

nasprotovanje številnih lanic Nata. Nepriakovani beogradski odpor je po treh tednih

bombardiranja prisilil Wesleyja Clarka k prostodušnemu priznanju, da je Srbe

podcenjeval. V Natu so poveali število letalskih napadov, dodatno obogatili spisek

možnih tar, vkljuno z industrijskimi središi, radio-televizijskimi postajami in drugo

strateško pomembno infrastrukturo. Niso se ve omejevali na »inteligentno« orožje,

temve so se odloili tudi za bolj konvencionalne bombe, ki so zadele po nakljuju. V

noi na 6. april je raketa zadela mestece Aleksinac in povzroila 17 civilnih smrtnih

žrtev in veliko število ranjencev. 12. aprila so Natova letala zadela potniški vlak in

povzroila smrt 55 ljudi. Dva dni pozneje je pilot Natovega F-16 zamenjal dve koloni

albanskih beguncev za srbski vojaški konvoj, ju napadel in pobil 75 ljudi, 23 pa ranil. Še

dodatno ogorenje v mednarodni javnosti je povzroilo priznanje enega Natovih

tiskovnih predstavnikov, da imajo izstrelki, s katerimi so ciljali na srbske tanke, konice

iz osiromašenega urana. eprav so oblasti zaradi vojnega stanja prepovedale vse javne

shode, so srbska mesta postala središa velikih manifestacij, na katerih so ljudje izražali

svoje ogorenje nad bombardiranjem tudi tako, da so si na prsi pripenjali tare iz papirja.

Številni so kot loveški šiti branili mostove in najpomembnejše tovarne, ali se zbirali

na glavnih trgih ob petju in plesu. 23. in 25. aprila 1999 so v Washingtonu organizirali

sreanje na vrhu v poastitev petdesetletnice Nata, ki pa ni izzvenelo prav ni sveano,

saj se narti Madeline Albright o rešitvi kosovskega vprašanja pred zaetkom

slovesnosti niso uresniili. Potrdili so tudi predlog Jacquesa Chiraca po katerem naj bi se

»novi NATO« obvezal, da bo (z izjemo izrednih okolišin), spoštoval naela in vrednote

OZN ter da bo zahteval odobritev Varnostnega sveta, preden bo poslal svoje ete na

Kosovo. Med tem so trije diplomati (Ahtisaari, rnomirdin in Talbott) prepriali

jeklenega Slobodana Miloševia, da je sprejel mirovni nart. 3.junija 1999 je srbska

56

skupšina na izrednem zasedanju odobrila mirovni nart. 9.junija 1999 so generali JLA

v Kumanovu podpisali sporazum o umiku srbskih enot s Kosova v roku 11 dni.

Slika 9 : NATO upravna razdelitev Kosova

Vir : The Washington post (2006-08)

Njihovo mesto naj bi prevzele Natove enote (50.000 mož), razporejene v petih

conah pod poveljstvom ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemije in Italije. Dan kasneje

je NATO po 79 dneh bombardiranja konal z napadi, takoj nato je Varnostni svet sprejel

resolucijo 1244, pri emer se je Kitajska vzdržala glasovanja. Resolucija je legalizirala

Natovo operacijo in pooblašala namestitev mednarodnih enot na Kosovu, ki naj bi »z

vsemi razpoložljivimi sredstvi« zagotovile mir. Kofiju Ananu pa je naroala naj imenuje

svojega posebnega predstavnika, odgovornega za organizacijo civilne uprave v pokrajini

57

(UNMIK). Vojna je terjala okrog 1.000 mrtvih in 8.000 ranjenih, ter materialno škodo,

ki je po prvih ocenah presegala 40 milijard dolarjev in je bila veja od tiste, ki jo je

Srbija utrpela med drugo svetovno vojno (Pirjevec, 2003).

eprav je Nato razglašal zmago, se ni javno govorilo o tem, da je ofenziva, ki so jo

predstavljali kot edino sredstvo za prepreitev humanitarne katastrofe, v prvih dveh

tednih povzroila med kosovskim prebivalstvom ve žrtev, kot jih je bilo v desetih letih,

od preklica avtonomije 1989 naprej, in da se je zaradi svoje neuinkovitosti izrodila v

vojaško akcijo, katere poglavitni namen je postal rešiti Severno atlantsko zavezništvo

pred katastrofo (Chomsky, 2000). Po poroanju UNHCR se je do 16.junija vrnilo 45.000

ljudi do konca meseca pa že ve kot 300.000. Soasno z najvejim plazom povratnikov

v sodobni zgodovini je prišlo do eksodusa najmanj 200.000 Srbov in 70.000 Romov, ki

so se podali v beg zaradi umorov, ropov, požigov, plenjenj in drugih grozot, do katerih

je prišlo na Kosovu, eprav jim je Javier Solana obljubljal, da bo njihova varnost

zagotovljena. Prišlo je do krutega maševanja Albancev nad Srbi.

3.2.7 Osamosvojitev Kosova in ustvarjanje prve »NATO države«

Že deset let je minilo od Natovih napadov na Srbijo in v tem asu je mednarodna

skupnost (UNMIK) skušala brezuspešno umiriti strasti med obema narodoma. Po

Natovih napadih se je zaela intenzivna istka albanskega prebivalstva nad Srbi, ki

trenutno predstavljajo manj kot 6 % delež med prebivalci Kosova. Po »kristalni noi«

17. in 18. marca 2004, nartnem napadu albanskih kriminalcev nad Srbi in srbskimi

kulturno-zgodovinskimi, religijskimi objekti, v kateri je umrlo 25 ljudi, 867 jih je bilo

ranjenih (predvsem Srbov), 30 pravoslavnih cerkva je bilo unienih, 11 pravoslavnih

samostanov zažganih in 196 ljudi aretiranih (Sanguin, 2005, 199), je le malo upanja, da

bo možno multietnino sožitje na Kosovu.

Med tem asom sta umrle tudi obe najvidnejše osebnosti kosovskega konflikta

zadnjih let, Slobodan Miloševi in Ibrahim Rugova in s tem je bila dana simbolna

priložnost drugim politikom, da konno rešijo ta gordijski vozel. Kar bo izjemno težko,

ker je gospodarstvo Kosova v razsulu, v vseh vejah oblasti in gospodarstva je prisotna

58

korupcija, velik vpliv v družbenem življenju, gospodarstvu in politiki ima kosovsko

podzemlje, ki vodi trgovanje z drogami, v pokrajini je razširjena mednarodna mreža

ilegalnih prehodov, prebivalstvo se sreuje s 60% brezposelnostjo, pogosta so

šikaniranja in diskriminacija na etnini ravni itd. V mednarodni politini srenji se je prav

zaradi vseh teh problemov v pokrajini pojavil strah, da bi lahko neuspela misija na

Kosovu spodkopala ugled OZN, OVSE, EU, NATA, zato je bilo treba v najkrajšem

možnem asu najti primerno rešitev. Rešitev je iskal tudi finski diplomat Mati Ahtisaari,

kasnejši nagrajenec z Nobelovo nagrado za mir, katerega nart »nadzorovane«

neodvisnosti Kosova8, ni imel vejega uspeha v mednarodni skupnosti, predvsem zaradi

nasprotovanja Rusije in Kitajske v Varnostnem svetu ZN.

Tako so kosovsko albanske oblasti pod okriljem Združenih držav Amerike in

nekaterih najvejih držav Evropske unije, vkljuno s Slovenijo, 17. februarja 2008 na

Kosovu razglasile neodvisnost. Po najprej hudih odzivih srbske politike, demonstratov

in protestnikov, tako v Srbiji kot tudi na Kosovu se je stanje umirilo. Tudi odpoklicani

srbski veleposlaniki iz držav, ki so priznale Kosovo, so se že vrnili na svoja delovna

mesta. Kljub vseemu Kosova nikako ne moremo šteti niti za neodvisno niti za suvereno

državo. Nekateri akademiki so mnenja, da gre pri osamosvojitvi Kosova za kršitev

mednarodnega pravnega reda,9 drugi so nasprotno prepriani, da gre za legitimno

8

Ahtisaarijev nart je dozoreval leto dni po ustanovitvi pogajalske skupine in je skušal taktino prehiteti

obe nasprotni strani. Z za mednarodno skupnost sorazmerno razumnimi roki je Ahtisaari vnaprej

prepreil neskonno zavlaevanje s statusom Kosova, ki ga je bilo v sedmih letih že tako preve. Visoka

stopnja otipljivosti narta pa je tudi vnaprej prepreila možnosti, da bi kosovska veinska stran sama

pohitela z neodvisnostjo, pri emer bi imela na voljo kar obsežen inštrumentarij. Tako bi veinska stran

lahko ponovno uveljavila rezultate dveh referendumov o statusu že leta 1990, lahko bi tudi razpisali nov

referendum, ki ga mednarodna skupnost glede na svoja naela ne bi mogla prepreiti. Prav tako tudi ni

bilo mogoe napovedovati poteka dogajanj, e bi se kosovska albanska stran podobno kot politini razredi

v veini entitet nekdanje Jugoslavije, preprosto odloila za razglasitev neodvisnosti. Ahtisaarijev

dokument postopnega prehoda Kosova v neodvisnost je skušal predvsem prepreiti politino krizo tako

na srbski kot tudi kosovsko albanski strani. Kot vsak diplomatski predlog je tudi ta skušal zadovoljiti in ne

zadovoljiti obe strani hkrati. Prelom pa je Ahtisaari naredil s priznanjem pravice do samoodlobe, kateri

daje v dokumentu jasno prednost nad naelom ozemeljske celovitosti oziroma naelu pravice do njene

obrambe (IFIMES, 2007-01). 9 Kot pravi Tomaž Mastnak v kolumni v Dnevniku je država neodvisna, e je neodvisna od vseh

drugih držav, ne pa samo od nekaterih ali samo ene. Država je suverena, e nad njo ne vlada nobena

druga država ali skupina držav. Aneks št. 11 Ahtisaarijevega narta, katerega implementacijo so goree

zagovarjale ZDA, daje Natu nadvlado ne le v vojaških zadevah, marve tudi nad kosovskimi institucijami.

Kosovo ni neodvisna država samo zato, ker je postalo neodvisno od Srbije, in ni suverena država zgolj

zato, ker je z razglasitvijo samostojnosti kršilo srbsko suverenost. Kosovo je tako neodvisno in suvereno,

59

pravico narodov do samoodlobe10. Kljub deljenim mnenjem strokovnjakov je dejstvo,

da je enostransko spreminjanje državnih mej, oziroma spreminjanje državnih mej brez

soglasja vseh prizadetih, kršitev temeljnih nael listine OZN11. Razglasitev

samostojnosti je tudi v nasprotju z resolucijo OZN št. 1244, ki zagotavlja srbsko

suverenost nad Kosovom, eprav se pravniška mnenja o tem, ali dokument omejuje

možnosti izbire konnega statusa pokrajine in izkljuuje neodvisnost, zdaj razhajajo.

Dejstvo je, da so albanski politiki s podporo ameriških in evropskih botrov odloitev o

razglasitvi samostojnosti sprejeli in izpeljali mimo OZN. Mednarodna organizacija

deklaracije o samostojnosti verjetno ne bo mogla razveljaviti, še manj verjetno pa je, da

bo Kosovo sprejeto med njene lanice (pol leta po razglasitvi neodvisnosti Kosova je

država priznana od manj kot etrtine držav lanic Združenih narodov).

Toda kljub razglasitvi neodvisnosti Kosova, se umirjanje razmer in normalno

življenje v pokrajini zdi še zelo dale, saj 120.000 Srbov, kolikor jih je še ostalo v kot sta neodvisna in suverena Irak in Afganistan, e ne manj. Razglasitev te države pa bolj kot na ta dva

sodobna zgleda spominja na vzpostavitev Nezavisne države Hrvatske (NDH). Tako Kosovo kot NDH je

zrežirala trenutna vojaška velesila s sodelovanjem domaih politikov, brez vojne, a v interesu svetovne

vojne. Tako takrat kot zdaj je v prestolnici nove države slavilo ljudstvo, uresniile so se tako imenovane

tisoletne sanje. Meje je takrat varoval Wehrmacht, danes jih varujeta ameriško in francosko vojaštvo

(Dnevnik, 2008-02).

10 Drago Flis, albanolog in lan Mednarodnega inštituta IFIMES o kosovski neodvisnosti : Ne glede na to,

da so Kosovani za republiko in državnost glasovali že leta 1990, torej še pred drugimi, so morali ostati

pod Srbijo, saj mednarodna skupnost takrat ni upoštevala dejanja samoodlobe. Srbska uprava Kosova se

je potem konala šele po zadnji kosovski vstaji med letoma 1997 do 1999, potem ko se je mednarodna

skupnost odloila intervenirati v kosovski deželi, da bi prepreila nadaljnje prelivanje krvi. S tem so želeli

popraviti tudi negativen uinek neaktivnosti v minulih vojnah na obmoju nekdanje Jugoslavije. Kosova je

edinstven primer naroda, ki živi kot otok med narodi, veina izmed njih slovanskih, ki so si nenehno

prizadevali zatreti njihovo težnjo po neodvisnosti. Z vstopom na Kosovo je Zahod nekemu narodu

pravzaprav omogoil samoodlobo. e pogledamo naokoli, je to pravzaprav redko. A pozneje pride do

obsežne zamude pri doloanju konnega statusa Kosove. Nart zato na koncu ni prišel od tamkajšnjih

mednarodnih politinih organizacij. Priti je moral od zunaj. Nart predsednika Ahtisaarija o neodvisnosti,

povezan z okrepljeno navzonostjo Evropske unije in temeljitim varstvom narodnih manjšin je prišel še ob

pravem asu in ga je treba poskusiti. Evropa bo imela tako na voljo dober primer “izgradnje države”, ki

ji je botrovala. Mednarodna skupnost pa Kosovi ne bo “dala” neodvisnosti, temve bo v mednarodni

okvir le postavila sicer že izraženo voljo nekega naroda. Tako se tudi napovedovanja ruskega veta v

Združenih narodih razblinijo v politino taktiko, ki je bila sama sebi namen. Tudi veina dosedanjih

ruskih vetov v VS OZN ni veliko spremenila v toku dogodkov. Veto v Varnostnem svetu kot dejanje

uradništva ne more spremeniti toka dogodkov, kaj šele da bi spremenilo usodo celega naroda. Velikosilski

veto kot sredstvo zavlaevanja odloitve lahko kvejemu škoduje položaju Združenih narodov samih

(IFIMES, 2007-06). 11

Generalna skupšina ZN je tesno s 77 glasovi za, 6 glasovi proti in 74 vzdržanimi glasovi potrdila

resolucijo, ki nalaga Meddržavnemu sodišu v Haagu (ICJ), da poda svetovalno mnenje o skladnosti

razglasitve neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom.

60

pokrajini, trenutno nima nikakršnih pogojev za varno, dostojno in svobodno življenje na

Kosovu in se iz protesta do kosovsko albanske oblasti in lojalnosti uradnemu Beogradu

ne udeležujejo v politinem življenju pokrajine. Srbsko prebivalstvo živi v getoiziranih

skupnostih, nimajo skoraj da nobenega stika z Albanci, na Kosovu smo pria delitvam,

ki jih pomnimo še iz asov Berlinskega zidu in železne zavese, ko stikov med ljudmi na

razlinih bregovih ni bilo. V takem okolju polnem sovraštva, nestrpnosti in etninih

delitev je izjemno težko obstati in upati na boljšo prihodnost.

Slika 10 : Ameriško vojaško oporiše Bondsteel

Vir : World Press (2008-11)

Navadni smrtniki na Kosovu so kot vedno prepušeni v milost in nemilost velikih

svetovnih dirigentov, ki si zopet merijo moi. Kosovo12 se je, kot že tolikokrat v svoji

zgodovini, zopet znašlo na šahovski ploši velikih sil (ZDA, EU in Rusije).

12

Kosovo bo obsojeno na životarjenje zunaj institucij, ki v najvišji meri predstavljajo in zagotavljajo

mednarodno zakonitost. Država, ki ni polnopravna lanica sistema držav, je kvejemu napol država.

Težko bi bilo trditi, da je bila razglasitev samostojnosti Kosova izpeljana proti volji prebivalcev Kosova.

61

Ameriani se bodo zelo težko odpovedali nadzoru ozemlja na izjemno

pomembnem geopolitinem križišu, kjer imajo tudi najvejo vojaško bazo zgrajeno na

tuji zemlji po Vietnamski vojni Bondsteel, blizu Uroševca na jugovzhodnem Kosovu,

Rusi pa ob vseh teh intervencijah ameriške zunanje politike na neko ruskih interesnih

obmojih, vsekakor ne bodo ostali ravnodušni, temve bodo naredili vse kar je v njihovi

moi, da se razmerje sil uravnoteži. V tej nevarni šahovski igri, bodo obe strani vsekakor

žrtvovale še kakšnega kmeta.

3.3 Sociogeografski kazalci Kosova

Zaradi boljšega razumevanja stanja v katerem se je Kosovo nahajalo pred

oboroženim konfliktom v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, si bomo natanneje

pogledali nekatere sociogeografske kazalce, indikatorje pokrajine in sicer skozi analizo

in interpretacijo statistinih podatkov. Podatki so vzeti iz knjige Dušana Breznika

Stanovništvo Jugoslavije iz leta 1991, kjer je zbral podatke vseh popisov prebivalstva

Jugoslavije. Naša analiza bo preverjala razlike med socioekonomskimi, kulturnimi in

demografskimi spremenljivkami Kosova in povprenimi vrednostmi takratne skupne

države Jugoslavije, oziroma primerjavo spremenljivk med republikami v tono

doloenem obdobju in sicer od ustvarjanja Socialistine federativne republike

Jugoslavije do njenega razpada v poznih osemdesetih in zaetku devetdesetih let. To

obdobje je za naš primer študije izjemno pomembno, saj so prav takrat nastale kljune

razlike med pokrajinami in prebivalci v Jugoslaviji in prav primerjava podatkov med

republikami iz asa tik pred eskalacijo konflikta na Kosovu, nam bo razjasnila

socioekonomsko stanje v katerem se je Kosovo znašlo v poznih osemdesetih letih, kar je

botrovalo k oboroženemu konfliktu. Analiza podatkov nam bo približala vedenje o

vzrokih konflikta med Albanci in Srbi, oziroma nam bo pomagala pri razumevanju

odgovorov prebivalcev Kosovske Mitrovice o vzrokih konfliktnosti. Kosovo ni imelo niti realne moi za razglasitev države niti mednarodnopravne podlage za to. Z opiranjem

na mo velesile, ki slovi po kršitvah mednarodnih zakonov, ki zaostruje napetosti v svetu in svojo voljo

uveljavlja s silo, je zapravilo tudi svoj moralni kapital. V tem smislu - da tisti, ki je monejši, uveljavi

svojo voljo ne glede na obstojee zakone, je razglasitev kosovske samostojnosti nadaljevanje tistega tipa

politike, ki je oznaeval protikosovsko srbsko politiko (Dnevnik, 2008-02).

62

Tabela 1 : Prebivalstvo Jugoslavije, 1880 - 1990

Leto Jugoslavija BIH rna Gora Hrvaška Makedonija Slovenija Srbija

A) V tisoih Skupaj Ožji ter. Kosovo Vojvodina

1880 8877 1158 207 2479 528 1182 3323 1896 240 1187 1931 14534 2324 360 3789 950 1386 5726 3550 532 1624 1953 16991 2843 420 3936 1305 1504 6979 4464 816 1699 1961 18549 3278 472 4160 1406 1592 7642 4823 964 1855 1971 20523 3746 530 4426 1647 1727 8447 5250 1244 1953 1981 22425 4124 584 4601 1909 1892 9314 5694 1584 2035 1990 23847 4527 647 4697 2134 1955 9885 5862 1986 2037

Indeksi 1880 =100

268,6 391,1 312,6 188,1 404,2 165,4 297,5 309,2 827,5 171,6

Vir : Breznik, 1991, 22.

Najprej si bomo pogledali tabelo spreminjanja števila prebivalstva na obmoju

Jugoslavije od leta 1880 do leta 1990.

Podatki iz tabele 1 kažejo, da so v bivši Jugoslaviji obstajali trije tipi populacije

glede na spremembe v zadnjih 110 letih :

a) podroja nizke rasti prebivalstva (Hrvaška, Slovenija in Vojvodina)

b) podroja visoke rasti prebivalstva (Bosna in Hercegovina, rna Gora,

Makedonija in ožji teritorij Srbije) in

c) podroja zelo visoke rasti prebivalstva (Kosovo)

V prvi skupini podroja nizke rasti prebivalstva se v obdobju od leta 1880 do leta

1990 letna povprena stopnja rasti prebivalstva giblje med 0,5% in 0,6%. V drugi

skupini se ta stopnja giblje med 1% in 1,3%, na Kosovu pa letna povprena stopnja rasti

prebivalstva znaša 1,9%. Razlika v indeksu rasti prebivalstva (baza 1880) med

podrojem z najnižjim indeksom (Slovenija) in podrojem z najvišjim indeksom

(Kosovo) znaša 165 : 827. Medtem ko se je prebivalstvo Slovenije v 110 letih povealo

glede na leto 1880 za 1,6 krat, se je prebivalstvo Kosova v istem obdobju povealo za

8,2 krat. Rast prebivalstva je bila v doloenih obdobjih zelo razlina. Stopnje rasti so

bile v asu prve in druge svetovne vojne zelo nizke (nekje celo negativne). Opaziti je

možno trend zmanjševanja rasti prebivalstva na vseh obmojih po letu 1945, razen na

obmoju Kosova, kjer ta tendenca še vedno ni prišla do izraza.

63

3.3.1 Naravno gibanje prebivalstva

Stopnje natalitete in mortalitete so bile na vseh obmojih bivše Jugoslavije ob

zaetku 20.stoletja zelo visoke (tabela 2), nataliteta se je leta 1880 gibala okrog 45

promilov, medtem, ko lahko ob koncu 20.stoletja govorimo o nizki stopnji natalitete in

nižjimi stopnjami mortalitete (z izjemo prebivalstva Kosova). Hitro po drugi svetovni

vojni, že v petdesetih letih, je opazen majhen padec natalitete na vseh razvitejših

obmojih Jugoslavije, z izjemo rne Gore, Makedonije, Bosne in Hercegovine in

Kosova, ki imajo v petdesetih letih podoben naravni prirastek prebivalstva, Bosna in

Hercegovina (24,3 promila), rna Gora (22,1 promila), Makedonija (23,9 promila) in

Kosovo (25,3 promila). Poleg nizkega padca natalitete smo v tem obdobju pria tudi

hitremu zmanjševanju mortalitete. Vse do petdesetih let se je nataliteta poasi

zmanjševala in dosegla povpreno vrednost za Jugoslavijo leta 1950-54 28,8 promila.

Takrat je imelo Kosovo 43,3 živorojenih otrok na 1000 prebivalcev. Ta visoka nataliteta,

ki jo je imelo Kosovo v tem obdobju, se je do doloene mere ublažila z visoko

mortaliteto 18 umrlih otrok na 1000 prebivalcev.

Ob koncu osemdesetih in zaetku devetdesetih let so bile v doloenih predelih

Jugoslavije stopnje natalitete celo tako nizke, da niso omogoale prostega obnavljanja

prebivalstva, medtem, ko je v primeru Kosova visoka stopnja natalitete in nizka stopnja

mortalitete omogoala naglo reprodukcijo prebivalstva. V povezavi s starostno strukturo

prebivalstva so splošne stopnje smrtnosti nižje na podrojih, kjer je veji delež mlajšega

prebivalstva, medtem ko so na podrojih z demografskim procesom staranja prebivalstva

vidne tendence rasti splošne smrtnosti.

Na Kosovu je naravni prirastek zelo visok skozi celotno opazovano obdobje in se

je v nasprotju z ostalimi obmoji bivše Jugoslavije z leti še poveeval, medtem ko se je

na drugih obmojih zmanjševal. Medtem, ko se je naravni prirastek leta 1988

prebivalstva v Bosni in Hercegovini (8,2 promila), rni Gori (10,3 promila) in

Makedoniji (11,2 promila) drastino zmanjšal, ostaja na Kosovu (23,4 promila) skoraj

nespremenjen.

64

Tabela 2 : Nataliteta, mortaliteta in naravni prirastek, 1931 - 1988, Jugoslavija

Letna nataliteta na 1000 prebivalcev Jugoslavija BIH

rna Gora Hrvaška Makedonija Slovenija Srbija

Leto Skupaj Ožji ter. Kosovo Vojvodina

1931-1934 32,6 40 31,2 30 38,6 25,7 31,6 33,5 43,2 25,4 1950-1954 28,8 38,2 32,1 23,2 38,4 22,8 27,4 26,1 43,3 23,3

1975 18,2 19,8 18,8 14,8 22,5 16,8 18,5 15,6 35,1 14,4 1988 15,2 15,9 16,1 12,5 18,1 13 15,7 12,5 29,7 12,1

Letna mortaliteta na 1000 prebivalcev Jugoslavija BIH

rna Gora Hrvaška Makedonija Slovenija Srbija

Leto Skupaj Ožji ter. Kosovo Vojvodina

1930-1934 18,5 19,9 13,1 18,9 20,1 15,6 18,2 17,1 21,2 19,1 1950-1954 12,5 13,9 10 11,7 14,5 10,9 12,4 11,4 18 12,4

1975 8,7 6,4 5,8 10,1 7,2 10,2 9,1 8,9 7,1 10,8 1988 9,1 6,7 5,8 11,3 7 9,8 9,6 10,1 5,4 12

Naravni prirastek na 1000 prebivalcev Jugoslavija BIH

rna Gora Hrvaška Makedonija Slovenija Srbija

Leto Skupaj Ožji ter. Kosovo Vojvodina

1930-1934 14,1 20,1 18,1 11,1 18,5 16,1 13,4 16,4 22,1 6,3 1950-1954 16,3 24,3 22,1 11,5 23,9 11,9 15 13,7 25,3 10,9

1975 9,5 13,4 13 14,7 15,3 6,6 9,4 6,7 28 3,6 1988 6,1 8,2 10,3 1,2 11,2 3,1 6,1 2,3 24,3 0,1

Vir : Breznik, 1991, 24-25.

3.3.2 Migracije

eprav so naravne komponente rasti prebivalstva (nataliteta in mortaliteta)

odloujoe vplivale na stopnje rasti prebivalstva, so v doloenih obdobjih pomembnejši

tudi migracijski vplivi.

Tabela 3 : Emigracijske in imigracijske obine, po teritoriju in število preb., 1981

Emigracijske obine Imigracijske obine obine teritorij prebivalstvo obine teritorij prebivalstvo

število % 1000 km2 % v 1000 % število % 1000 km2 % v 1000 %Jugoslavija 355 67,4 183,6 71,8 12181,7 54,3 172 32,6 72,2 28,2 10243 45,7Slovenija 28 43,1 9,9 48,8 622,2 32,9 37 56,9 10,4 51,2 1269,6 67,1Kosovo 19 86,4 8,7 79,9 1126,2 71,1 3 13,6 2,2 20,1 458,2 28,9

Vir : Breznik, 1991, 32.

65

Po popisu leta 1981 (tabela 3) je bilo v Jugoslaviji 67,4% obin emigracijskih, kar

je zavzemalo 71,8% teritorija Jugoslavije in vkljuevalo 54,3% prebivalstva. Od 22

kosovskih obin jih je bilo leta 1981 19 emigracijskih, kar je 80% teritorija Kosova in

71,1% prebivalstva Kosova. Na Kosovu je 13 obin, ki so sodile v skupino nerazvitih

obin imelo leta 1981 negativen migracijski saldo (Breznik, 1991, 34). V bivši

Jugoslaviji so bili migracijski tokovi usmerjeni predvsem iz nerazvitih k razvitim

obmojem, zato so se prebivalci Kosova zaradi slabih ekonomskih razmer pogosto

odloili za izselitev iz pokrajine, ki je tako postala tipina emigrantska regija bivše

Jugoslavije.

Poleg migracijskih tokov med republikami ne smemo pozabiti na najbolj

pomemben fenomen notranjih migracij v bivši Jugoslaviji v povojnem obdobju in sicer

na urbanizacijo (migracije iz vasi v mesta). Fenomen suburbanizacije se je pojavil šele

ob koncu osemdesetih in devetdestih let v najbolj razvitih predelih Jugoslavije

(Slovenija, Vojvodina, Hrvaška). Nadpovprena urbanizacija je potekala v Makedoniji,

na Kosovu, v ožjem teritoriju Srbije in v rni Gori. Analiza medrepubliških

(medpokrajinskih) migracij prebivalstva po nacionalnosti kaže na to, da ima

nacionalnost prebivalcev veliko vlogo pri preseljevanju. V obdobju med 1971 in 1981 se

je s Kosova odselilo skoraj dvakrat ve ljudi, kot se jih je priselilo. Tako je skupni

migracijski bilans pokrajine izredno negativen, migracijski saldo Kosova (tabela 4) je

znašal -54487 ljudi. Od tega -39177 Srbov, -7021 rnogorcev, -2037 Romov, -1640

Hrvatov, -1263 Muslimanov, -197 Makedoncev, -96 Slovencev in +341 Albancev.

Izseljeno je bilo skoraj 3,5% prebivalstva pokrajine, kar je najveji delež prebivalstva

med vsemi republikami in pokrajinami bivše Jugoslavije. Najve so se izseljevali Srbi,

skoraj trinajstkrat ve izseljenih kot priseljenih in rnogorci, devetkrat ve izseljenih kot

priseljenih, ter Hrvati in Romi (Breznik, 1991, 144).

Edino pri pripadnikih albanske nacionalnosti je opazno veje število priseljenih kot

izseljenih. Veina Srbov in rnogorcev iz Kosova se je preseljevala v Vojvodino in ožji

teritorij Srbije. Tako je ožja Srbija v tem obdobju sprejela ogromno Srbov iz Bosne in

Hercegovine in Kosova.

66

Tabela 4 : Migracije glede na nacionalnost med teritoriji, 1971-1981

Vir : Breznik, 1991, 144.

Migracijski saldo Srbije je znašal kar 86276 prebivalcev, kar je poveanje

prebivalstva za 1,52%. Od tega je bilo 64332 Srbov, 12768 rnogorcev, 3255

Makedoncev, 1219 Romov, 583 Hrvatov itd. Enako je Vojvodina veljala za izjemo

privlano imigracijsko pokrajino, saj je sprejela v tem obdobju kar 27349 Srbov, 1050

Makedoncev, 798 Albancev, 700 rnogorcev in nekaj manj kot 500 Muslimanov.

Albanci iz ožjega teritorija Srbije pa so se nasprotno selili na Kosovo. Migracijski saldo

Albancev v ožjem teritoriju Srbije je bil negativen in je znašal -2149 ljudi.

Vse te migracije so bile posledica neenakomernega razvoja v Jugoslaviji, zgrešene

ekonomske politike takratnega asa, ki je vplivala na brezposelnost, kar je posledino

privedlo do masovnih emigracij v tujino ter v druge razvitejše jugoslovanske republike.

3.3.3 Etnina struktura

Kosovo je multietnina pokrajina, kjer najdemo pripadnike številnih etninih

skupnosti : Albance, Srbe, Muslimane, Rome, rnogorce, Turke, Hrvate, Makedonce,

Gorance itd. V zadnjem stoletju je multietninost pokrajine nadomestila homogena

poselitev pokrajine. Leta 1871 je bilo v pokrajini 64% Srbov in 32% Albancev. Na

prelomu stoletja se je delež Srbov in Albancev izenail, skozi 20. stoletje pa lahko

spremljamo nagel porast deleža Albancev in drastien padec deleža Srbov. Edino v

tridesetih letih 20.stoletja, v asu Kraljevine Jugoslavije in njenega zverinskega odnosa

% od skupnega preb. Skupaj rnogorci Hrvati Makedonci Muslimani Slovenci Srbi Albanci Madžari Romi

BIH -3,01 -124040 -38 -39669 -114 -4258 -501 -62359 247 17 22 G -2,42 -14138 -6841 -250 -3 -4638 -67 -1786 -685 7 120

HRV 1,05 48354 -198 30993 184 4829 -131 -321 1664 221 234 MAK -0,43 -8195 -147 -184 -5028 215 -139 -895 -197 21 130 SLO 2,10 39694 777 11372 853 5825 1638 12657 781 183 152

SRB (ožji teritorij) 1,52 86276 12768 583 3255 -1185 -473 64332 -2149 276 1219 KOS -3,44 -54487 -7021 -1640 -197 -1263 -96 -39177 341 -24 -2037

VOJ 1,30 26537 700 -1205 1050 475 -231 27349 798 -701 160

67

do Albancev, lahko opazimo porast Srbov v pokrajini, tudi na raun kolonizacije, in

stagniranje deleža Albancev, ki kljub množinim selitvam, etninim istkam ohranjajo

delež nad 60% prebivalstva Kosova, predvsem na raun visoke natalitete.

Po II. svetovni vojni se opaža rahek padec deleža Albancev, predvsem zaradi

množinih izseljevanj Albancev v tujino, predvsem v Turijo in zahodno Evropo. Leta

1953 je bil delež Srbov v pokrajini 23,5%, Albancev pa 65%. Leta 1961 je bil delež

Srbov še vedno 23,5%, Albancev 67%. Ugotovimo lahko, da je vse do zaetka

osemdesetih let glavni razlog izseljevanj iz Kosova ekonomske narave. Drastino

zaostajanje pokrajine v ekonomskem razvoju, ogromna brezposelnost, stagnacija in

neperspektivnost.

Najpomembnejši razlog izseljevanj prebivalcev Kosova ob koncu osemdesetih let

in v zaetku devetdesetih let in vse do danes, je vsekakor bilo narašanje albanskega in

srbskega šovinizma, ki se je lahko razvil zaradi ekonomskih in politino-

administrativnih razlogov. Narašajoi šovinizem je izzval številna kriminalna dejanja,

ki so bila le uvod v kasnejši krvoloen obraun med albansko in srbsko skupnostjo.

Obe etnini skupini sta se tako še dodatno oddaljili ena od druge in izgubile so se

še tiste minimalne vezi med skupnostma, ki so jih neko vzdrževali dobrososedski

odnosi. Vsak poskus premostitve pregrad med skupnostma je bil v takih razmerah

okarakteriziran kot »izdaja nacionalnih interesov«, taki posamezniki so bili oznaeni za

»prodane duše«, »srbo ali albano-file, ki jim ni mar za lastno kri, bili so izdajalci naroda

zaradi esar so se jih izogibali vsi pripadniki te skupnosti oziroma so jim celo grozili z

umorom (Horvat, 1989, 158).

Na Sliki 11 in na Grafu 1 lahko opazujemo gibanje deleža Albancev in Srbov v

20.stoletju. Opazna je stagnacija Albancev vse do šestdesetih let, ko je prišlo do

pozitivnih premikov na podroju manjšinjskih pravic Albancev v socialistini

Jugoslaviji. V sedemdesetih letih smo pria naglemu porastu deleža Albancev in

naglemu padcu deleža Srbov, ki so se vse bolj izseljevali v Srbijo in druge dele

Jugoslavije. Le v asu po I. in II. Svetovni vojni je opazen rahel padec deleža Albancev

in sicer na raun izseljevanj le teh, oziroma zaradi represalij državnih oblasti.

68

Slika 11 : Pregled etnine strukture Albancev in Srbov na Kosovu v 20.stoletju

Vir : WIKIPEDIA (2009-03a)

Graf 1 : Delež Albancev in Srbov, od leta 1871 do leta 2006

Delež Albancev in Srbov skozi as

0

102030405060708090

100

1870 1880 1890 1900 1910 1920 1930 1940 1950 1960 1970 1980 1990 2000 2010

Leta

Pro

cen

t

Albanci

Srbi

Avtor : Mile Zuki

69

Srbi so leta 1991 predstavljali na Kosovu 10% prebivalstva. Danes pa so le še

nepomembna manjšinska skupnost s 5% deležem prebivalstva. To je vidno tudi iz slike

12, ki pokaže obutno manjšo prostorsko razprostranjenost Srbov na Kosovu, oziroma

izginjanje etninih »žepkov«, enklav iz leta 1991, ki jih obdaja veinsko albansko

prebivalstvo. Kot veinsko srbski, se je obdržal le severni del Kosova, Obine

Leposavi/Leposaviq, Zvean/Zveçari, Zubin Potok in južna obina Štrpce/Shtërpce.

Slika 12 : Primerjava obmoij veinske poselitve Srbov na Kosovu leta 1999 in 2005

Vir: ANTIWAR (2008-10)

Predvsem je opazno izginotje Srbov iz Metohije (zahodnega Kosova), kjer je le

težko najti vasi s srbskim življem. Enako se dogaja s centralnim in južnim Kosovom, z

izjemo obine Štrpce, ter glavnim mestom Prištino, kjer lahko opazujemo popolno

izginotje srbskega prebivalstva. Podobno se dogaja z Albanci v severnem delu Kosova,

kjer se pojavljajo le v posameznih razpršenih vaseh. Tako imamo na neko

multikulturnem Kosovu samo še eno »multikulturno« mesto in še to z ostro »etnino«

lonico na reki Ibar, in sicer je to Kosovska Mitrovica.

70

Tabela 5 : Pregled etnine struktura Kosova skozi as as

leto Albanci Srbi

Romi, Aškali,

Egipani

Bošnjaki/ Muslimani /

Gorani Turki 187113 161.000 318.000 10.000 NP 2.000

496.875 32,40 64,00 2,01 NP 0,40189914 182.650 166.700 NP NP NP

381.475 47,88 43,70 NP NP NP 192115 288.907 114.095 NP NP 27.915

439.010 65,81 25,99 NP NP 6,361931 331.549 180.170 NP NP NP

552.064 60,06 32,64 NP NP NP 1948 498.242 171.911 11.230 9.679 1.315

727.820 68,46 23,62 1,54 1,33 0,181953 524.559 189.869 11.904 6.241 34.583

808.141 64,91 23,49 1,47 0,77 4,281961 646.605 227.016 3.202 8.226 25.764

963.988 67,08 23,55 0,33 0,85 2,671971 916.168 228.264 14.593 26.357 12.244

1.243.693 73,67 18,35 1,17 2,12 0,981981 1.226.736 209.497 34.126 58.562 12.513

1.584.440 77,42 13,22 2,15 3,70 0,79199116 9.091 194.190 44.307 57.758 10.445

359.346 2,53 54,04 12,33 16,07 2,91199117 1.596.072 194.190 45.760 66.189 10.445

1.956.196 81,59 9,93 2,34 3,38 0,53199518 1.360.000 140.000 40.000 40.000 8.000

1.600.000 85,00 8,75 2,50 2,50 0,50199819 917.000 221.000 97.000 72.500 21.000

1.378.980 66,50 16,03 7,03 5,26 1,52200620 2.381.828 132.645 33.676 50.916 10.000

2.625.988 90,70 5,05 1,28 1,94 0,38

13

Das Fürstenthum Serbien und Türkisch-Serbien, eine militärisch-geographische Skizze von Peter Kukolj, Major im k.k.Generalstabe, Wien 1871. 14 Detailbeschreibung des Sandzaks Plevlje und des Vilajets Kosovo (Mit 8 Beilagen und 10 Taffeln), Als Manuskript gedruckt, Vien 1899, 80-81. 15 Leta 1921, 1931, 1948, 1953, 1961, 1971, 1981 podatki iz uradnih državnih popisov. 16 Albanski politiki so pozvali Albance k bojkotu uradnega popisa Jugoslavije leta 1991. 17 Projekcija nastala s pomojo popisov iz let 1948-1981. 18 Neuradni popis in ocene Demografskega inštituta iz Prištine leta 1995, na elu z Dr. Hivzi Islami-jem. 19 Ocene srbskega sekretariata za informiranje iz Beograda leta 1998. 20 Zbrani podatki iz dokumentov OVSE-ja o Stanju kosovskih obin leta 2006.

Sli

ka 1

3 : O

cena

etn

ine

str

uktu

re K

osov

a le

ta 1

991

Vir

: C

omm

unic

atio

n fo

r so

cial

dev

elop

men

t (20

06-0

8)

Sli

ka 1

4 : O

cena

etn

ine

str

uktu

re K

osov

a le

ta 2

005

Vir

: W

IKIP

ED

IA (

2006

-08)

71

Slika 15 : Albanci na Kosovu leta 2006

Vir : WIKIPEDIA (2009-01a)

Slika 17 : Romi, Aškali in Egipani na Kosovu

leta 2006

Vir : WIKIPEDIA (2009-01c)

Slika 16 : Srbi na Kosovu leta 2006

Vir : WIKIPEDIA (2009-01b)

Slika 18 : Bošnjaki, Goranci in drugi na Kosovu

leta 2006

Vir : WIKIPEDIA (2009-01d)

72

Na slikah 15-18 vidimo najveje etnine skupnosti na Kosovu

Zmanjševanje deleža Srbov in poveevanje deleža Albancev na Kosovu je najlažje

opazovati na zemljevidih Kosova (med Prilogami 9.3.1-9.3.6), kjer lahko spremljamo

gibanje etnine strukture Albancev in Srbov med leti 1991, 1999 in 2006. Na teh

zemljevidih

Graf 2: Odnosi moi in intenziviteta diskiminacije med Albanci in Srbi v 20.stoletju

Avtor : Mile Zuki

Komentar Grafa 221 :

21e med skupnostima ni bilo konfliktov, oziroma so bili to konflikti majhnih razsežnosti sem to

stanje oznail z vrednostjo 0. e pa je prišlo do konfliktne situacije med skupnostma, se graf ustrezno

intenzivnosti konflikta pomika od vrednosti 5 do –5, pri emer pomeni vrednost 5 najveje možno

zatiranje srbskega prebivalstva s kršenjem temeljnih lovekovih pravic, pravice do življenja, vrednost –5

pa je ekvivalenten razlagi za vrednost 5, le da gre v tem primeru za kršitve omenjenih pravic nad

albanskim prebivalstvom. Vrednost intenzivnosti konflikta je doloena z mojo subjektivno presojo na

podlagi zgodovinskih virov in zgodovinske literature. .

-6-5-4-3-2-10123456

1900

1910

1920

1930

1940

1950

1960

1970

1980

1990

2000

2010

srbska

podrejenost

albanska

podrejenost

73

74

1. Stanje med Albanci in Srbi se je po letu 1912 (po I. Balkanski vojni) drastino

spremenilo. Tedaj so srbske vojaške enote zavzele, »osvobodile«, »mit srbstva« Kosovo,

pri tem so se kruto maševali Albancem za »petstoletno« nadrejeno vlogo in pokole

pravoslavnega življa na Kosovu. Po vojni in krutih represijah Albancev se je stanje

nekoliko umirilo, toda po letu 1921 in vse do leta 1931 se je stanje zopet poslabšalo. V

tem obdobju je srbska oblast kolonizirala Kosovo in delila skupno srenjsko zemljo, ki so

jo uporabljali staroselci (Albanci in Srbi), tako da se je vzpostavil odpor do kolonistev.

Po letu 1931 se je stanje drastino poslabševalo vse do leta 1941, ko so srbske oblasti

odvzele zemljo albanskim kmetom, z namenom izselitve Albancev v Turijo. Albanci so

videli v Srbih najhujšega sovražnika (niso razlikovali srbske kraljeve oblasti od Srbov)

(Ramet, 2005).

2. Albansko prebivalstvo Kosova se je v drugi svetovni vojni veinoma odloalo

za kontrarevolucionarno, kolaboristino, italijansko stran, zaradi terorja oblasti

Kraljevine Jugoslavije nad njimi, v nasprotju z Albanci v Albaniji, ki so bili tesni

sodelavci Titove narodno osvobodilne vojske. Tako so partizani še januarja 1945 zatirali

upor Albanskih Dreniških kolaboracionistov. Tako so se partizani in albanski

kolaboracionisti borili med seboj, namesto, da bi obraunavali z okupatorskimi silami.

Do konca februarja je bil upor zadušen in na Kosovu uvedena vojna uprava. V gašenju

upora so sodelovali tudi Albanci, borci partizanskih enot.

3. Po drugi svetovni vojni in vse do leta 1966 v t.i. Rankovievem obdobju, so

bili Albanci žrtve jugoslovanskih obveševalnih služb zaradi »greha« iz druge svetovne

vojne. Niso imeli enakega položaja kot ostali jugoslovanski narodi zato so se upravieno

poutili kot državljani drugega razreda. V organih policije so bili etnino manj

zastopani. Albanski jezik ni bil enakovreden srbsko – hrvaškemu (Horvat, 1989).

4. Po letu 1974 v novi Ustavi jugoslavije je Kosovo dobilo avtonomijo in vse

politine, kulturne pravice, albanski jezik je bil obvezen v šolah, avtonomne pokrajine so

se v veliki meri formalno izenaile z republikami. V tem obdobju se je okrepila albanska

nacionalistina elita (tudi nacionalistine elite vseh ostalih jugoslovanskih narodov), ki

je zaela izvajati diskiminatorno politiko do Srbov. Kljub vsem novo dodeljenim

75

pravicam, se doloeni albanski nacionalistini krogi, elite niso hotele sprijazniti s tem,

da je bilo Kosovo samo avtonomna pokrajina in so za pokrajino zahtevale status

Republike.

5. Te težnje so se pokazale na študentskih demonstracijah v Prištini leta 1981. V

tem obdobju se okrepijo tudi ekstremistina nacionalistina gibanja v Srbiji, ki sklenejo

to obdobje z Miloševievo odpravo kosovskega statusa avtonomne pokrajine.

Osemdeseta leta so bila tudi kljuna za nastanek konflikta izjemnih razsežnosti in

posledic ter nastanek humanitarne katastrofe v devedesetih letih.

6. Devetdeseta leta so leta »vojnega stanja na Kosovu« tako, da sta v tem obdobju

in vse do leta 1999 (do Natovih bombnih napadov) trpela tako albansko kot srbsko

nedolžno prebivalstvo.

7. Po letu 1999 Kosovo postane protektorat ZN brez jasne prihodosti. Leta 2009

je novonastala država Kosovo le še bleda senca neko multikulturne pokrajine, saj Srbi

živijo v enklavah in getoiziranih skupnosti, gospodarstvo stagnira, ve kot 60%

prebivalstva je brezposelna, v pokrajini sta mono razširjena kriminal in korupcija in

neodvisnost pokrajine ni priznana od veine držav.

76

Homogenost oziroma heterogenost zakonov po nacionalnosti (mož in žena iste ali

razline nacionalnosti) je v veliki meri odvisna od etnine strukture podroja. Poleg tega

je izjemno pomembna tudi prostorska mobilnost, torej ali gre za mestno oziroma

podeželjsko prebivalstvo, katera je stopnja izobrazbe ljudi in še veliko drugih

dejavnikov, kot so sorodnost jezikov, tradicija, pripadnost veroizpovedi itd.

Tabela 6 : Odstotek etnino homogenih zakonov po nacionalnosti moža in žene in po

spolu, leta 19881988

Leto 1988

mož žena

rnogorci 72,0 74,9

Hrvati 86,1 86,1 Makedonci 97,6 89,9

Muslimani 94,6 92,1 Slovenci 90,8 87,2 Srbi 87,9 89,6 Albanci 96,1 97,8 Madžari 74,4 69,8 Jugoslovani 74,6 68,4

Ostali 69,1 65,1

Vir : Breznik, 1991, 121.

Na osnovi podatkov iz tabele 6 lahko ugotovimo, da je najveja homogenost

zakonov po nacionalnosti pri Albancih (to še posebej velja za ženske) in najmanjša pri

rnogorcih, Madžarih in Jugoslovanih. Pri ostalih nacionalnostih so odstotki približno

na podobnem nivoju. Med najbolj homogene zakone po nacionalnosti sodijo še

Makedonci in Muslimani, predvsem moški. S 96,1% pri moških in 97,8% pri ženskah so

Albanci po homogenosti zakonov dale pred vsemi. Ti podatki nam kažejo na doloeno

izolacijo albanske skupnosti znotraj Jugoslavije, kar lahko razlagamo s težjim

razumevanjem albanskega jezika med ostalimi pripadniki jugoslovanskih narodov,

monih vplivov tradicije in pripadnosti islamu, vsekakor pa imajo doloen vpliv tudi

izobrazba prebivalcev in razširjeni stereotipi o pripadnikih drugih narodnosti oziroma

politina propaganda, ki nagovarja k ohranjanju “istosti” nacije.

77

3.3.4 Socioekonomski, kulturni in demografski kazalci

Kosovo je bilo v osemdesetih letih (leta 1981) najgosteje poseljena politina regija

Jugoslavije s 145,5 prebivalca / km2. Jugoslovansko povpreje je bilo tega leta 87,7

prebivalca / km2, kar je za 1,66 manjša gostota kot na Kosovu.

Tabela 7 : Gostota poselitve od leta 1921-1981

Celotna površina (v km2) 1921 1931 1948 1953 1961 1971 1981 2006

Jugoslavija 255804 49 56,8 61,9 66,4 72,5 80,2 87,7 /

Slovenija 20251 63,6 68,4 71,1 74,3 78,6 85,3 93,4 101,4

Kosovo 10887 40,3 50,7 67,3 74,9 88,5 114,2 145,5 241,2

Vir : Breznik, 1991, 133.

Zanimiva je tudi primerjava med politinimi regijami bivše Jugoslavije, e

upoštevamo število prebivalcev na 1 hektar obdelovalne površine. V tem pogledu je

najmanj prebivalcev, 1,25 na 1ha obdelovalne površine v Vojvodini in najve 3,96

prebivalca na 1ha obdelovalne površine na Kosovu. Jugoslovansko povpreje je istega

leta znašalo 2,26 prebivalca na 1ha obdelovalne površine (Breznik, 1991, 133).

Ti podatki razložijo ogromno željo, lakoto po obdelovalni zemlji na Kosovu. Zato

so tudi cene obdelovalnih zemljiš na Kosovu dosegale v tistem obdobju enormno ceno.

Obdelovalnih površin je bilo premalo za potešitev vseh potreb, z druge strani pa je

jugoslovanska ekonomska stagnacija omejila nekmetijska delovna mesta, kar je

povzroilo ogromno brezposelnost. Poleg tega so družbena pravila patriarharne družbe

na Kosovu narekovala, da mora biti ženska v podrejenem položaju, njeno mesto je bilo

doma pri gospodinjskih opravilih, moški pa so imeli prednost pri zaposlitvi. Tako

pridemo do zanimivih rezultatov, ko analiziramo delež zaposlenih žensk v razmerju z

zaposlenim prebivalstvom. Leta 1961 je bilo Na Kosovu med zaposlenim prebivalstvom

15,4 % žensk. V istem letu je imela Bosna in Hercegovina 22,2%, rna Gora 26,2%,

Slovenija 40,2% in Jugoslavija 30,9% zastopanost žensk med zaposlenim

72

78

prebivalstvom. Dvajset let kasneje je bilo na Kosovu med zaposlenimi osebami 20,2%, v

Bosni in Hercegovini 31,3%, v rni Gori 31,9%, v Sloveniji 43,5% in v Jugoslaviji

35,5% žensk (Breznik, 1991, 188). Podatki nam poleg tega, da lahko ugotovimo, da se

kosovska družba poasi modernizira, pokažejo, kje tii pravi razlog visoke natalitete

Kosova. V Bosni in Hercegovini, ki je imela v petdesetih letih podobno nataliteto kot

Kosovo, se je v osemdesetih letih zmanjšala nataliteta za približno polovico tiste, ki jo je

imelo Kosovo. Medtem asom se je poveal delež zaposlenih žensk med zaposlenimi

prebivalci v Bosni in Hercegovini za 9,1 %, na Kosovu pa za 4,8 %. Poleg tega

argumenta razlaganja visoke natalitete Kosova, moramo dodati še nekaj dejavnikov, ki

vplivajo na tako visoko rodnost prebivalk Kosova.

V razmerah ekonomske ogroženosti je družina neke vrste socialno zavarovanje.

Zato si bomo pogledali povpreno število živorojenih otrok na eno žensko po

nacionalnosti in politinih regijah. Po popisu leta 1981 so imele Albanke (tabela 8) med

leti 45-49 povpreno kar 6,31 otroka na eno žensko, kar je najveje povpreje v bivši

Jugoslaviji. Srbkinje za primerjavo imajo v isti starostni skupini 2,05, Slovenke 2,05,

Muslimanke 4,26 in Romkinje 4,94 otroka na eno žensko (Breznik, 1991, 71).

Tabela 8 : Povpreno število živorojenih otrok na eno žensko staro med 45-49 let

po nacionalnosti, leta 1981

Starost rnogorke Hrvatice Makedonke Muslimanke Slovenke Srbkinje Albanke Romkinje Jugoslovanke

45-49 2,73 2,26 2,75 4,26 2,05 2,05 6,31 4,94 1,93

Vir : Breznik, 1991, 71.

e primerjamo politine regije (tabela 9) ugotovimo, da je leta 1971 bilo najveje

povpreje živorojenih otrok na eno žensko staro med 45-49 let na Kosovu 5,92. Ožja

Srbija ima povpreje 2,37, Bosna in Hercegovina 4,17, Hrvaška 2,04, Slovenija 2,22 in

Vojvodina 2,3 (Breznik, 1991, 67).

79

Tabela 9 : Povpreno število živorojenih otrok glede na ženske stare med 45-49 let,

leta 1971

BIH G HRV MAK SLO Srbija

Skupaj Ožji teritorij Kosovo Vojvodina

4,17 3,78 2,04 4,2 2,22 2,59 2,37 5,92 2,3

Vir : Breznik, 1991, 67.

Poleg tega se povpreje živorojenih otrok na eno žensko edino na Kosovu

poveuje. Leta 1948 je znašalo to povpreje na Kosovu 6,4, v Bosni in Hercegovini 5,2

in v Makedoniji 5,3 živorojena otroka na eno žensko v enaki starostni skupini. Leta 1981

pa se v Bosni in Hercegovini (4,0) in Makedoniji (4,4) to povpreje zmanjša, na Kosovu

pa celo povea (6,9) (Horvat, 1989, 183), kar resnino dokaže, da so otroci na Kosovu

neke vrsta socialno zavarovanje, poleg tega je ta podatek jasen pokazatelj slabega

ekonomskega stanja v pokrajini v osemdesetih letih.

Nekoliko manjše povpreje živorojenih otrok na eno žensko v starostni skupini

med 45-49 let pokrajine Kosovo v odnosu do povpreja Albank, je možno, e ne

upoštevamo da gre za dva asovno razlina popisa, pripisati moni prisotnosti drugih

etninih skupin, ki imajo manjše povpreje živorojenih otrok na eno žensko v isti

starostni skupini. Toda, e smo ugotovili, da sta ekonomska zaostalost regije, oziroma

brezposelne ženske, glavna razloga številnejših družin in veje natalitete, se lahko

vprašamo, zakaj imajo Srbkinje na Kosovu manjšo nataliteto in število otrok od Albank.

Odgovor se skriva v neenakomernem zaposlovanju žensk, teh dveh etninih skupnosti.

Tako je bilo leta 1984 na Kosovu zaposleno 22.218 Albank in 15.874 Srbkinj. Gre za

približno enako število zaposlenih žensk, kljub temu, da je skupno število Albank na

Kosovu sedem krat veje (Horvat, 1989, 183). Ti podatki nam lahko pomagajo pri

razlagi prejšnjih rezultatov. Vsekakor etnino neenakomerno zaposlovanje ni bilo edini

razlog za takšno stanje v pokrajini v osemdesetih letih. Razlogi so tudi v izobrazbi

žensk, njihovem družbenem položaju (upoštevanju njihovih želja), seznanjanju žensk z

možnostmi kontracepcije in verskih preprianjih. Tako se na Kosovu povpreje

živorojenih otrok na eno žensko v starostni skupini 45-49 z izobrazbo zmanjšuje. e so

80

imele ženske brez šolske izobrazbe leta 1971 6,42 otroka na eno žensko, imajo tiste z

osnovno šolo 3,08, z srednjo šolo – gimnazijo 1,9 in z visoko šolo in fakulteto le še 1,27

otroka na eno žensko (Breznik, 1991, 67). Enak trend padanja povprene vrednosti

živorojenih otrok na eno žensko je lahko opaziti v vseh ostalih politinih regijah s to

razliko, da so povprene vrednosti v ostalih obmojih obutno manjše.

Tabela 10 : Število lanov na eno gospodinjstvo po teritorijih, 1921-1981

1921 1932 1948 1953 1961 1971 1981 Indeks (1921=100)

Jugoslavija 5,1 5,14 4,37 4,29 3,99 3,82 3,62 71

Slovenija 4,88 4,9 3,78 3,66 3,47 3,35 3,18 65,2

Kosovo 5,71 5,08 6,36 6,42 6,32 6,61 6,92 121,2

Vir : Breznik, 1991, 125.

Slika 19 : Starostni piramidi Jugoslavije in Kosova leta 1981

Vir : Breznik, 1991

Iz anket o planiranju družine (željah žensk o idealnem številu otrok v družini) iz

leta 1970 in 1976, je razvidno, da si najveji del žensk v bivši Jugoslaviji v starosti med

15-49 let želi majhne družine. Tako je povprena vrednost za Jugoslavijo iz leta 1970

2,6 otroka, padla na 2,56 otrok v družini. Na Kosovu je zaslediti najvišje povprene

81

vrednosti in sicer leta 1970 si želijo ženske 3,8 otrok, šest let kasneje pa 3,5 otrok

(Milosavljevi, 1988). Ti rezultati se vsekakor ne ujemajo z dejanskim stanjem na

Graf 3 : Starostna piramida Kosova leta 1999

Vir : IOM (2006-05)

Iz Slike 19 in Grafa 3 lahko razberemo izjemno mlado strukturo prebivalstva

Kosova. Najveji delež prebivalstva iz starostne piramide iz leta 1981, torej otroci in

mladina so na Grafu 3 že v zrelih najstniških oziroma dvajsetih letih, torej v letih, ki so

izjemno pomembna za prvo zaposlitev, za ustvarjanje družine in za finanno

neodvisnost od staršev. Zaradi gospodarskega stanja v kakršnem se nahaja Kosovo, se ti

mladi vse bolj odloajo za emigracijo v tujino, predvsem v Zahodno Evropo, kjer se

podajo s trebuhom za kruhom v upanju za boljšo prihodnost.

Kosovu, kjer je število lanov na gospodinjstvo leta 1971 6,61 in leta 1981 6,92

lanov na eno kosovsko gospodinjstvo. Rezultati te ankete v primerjavi z tabelo 10 nam

82

pokažejo dve stvari. In sicer, da si tudi ženske na Kosovu želijo manj otrok, kot jih v

resnici imajo in da je njihova vloga v patriarharni družini na Kosovu še vedno majhna,

saj se ne upoštevajo njihove želje.

Tabela 11 : Poroene ženske, ki uporabljajo kontracepcijo po republikah, leta 1976

Republike – pokrajine SFRJ BIH G HRV MAK SLO Srbija

Skupaj Ožji teritorij Kosovo Vojvodina Delež žensk, ki uporabljajo kontracepcijo leta 1976 52,9 46,6 40,7 69,5 66,8 65,9 44,2 55,6 9 59,2

Vir : Breznik, 1991, 84.

Tako lahko iz iste ankete ugotavljamo tudi, koliko poroenih žensk uporablja

kontracepcijo. Medtem, ko je bilo leta 1976 v Jugoslaviji delež poroenih žensk, ki so

uporabljale kontracepcijo 52,9%, je bilo v Bosni in Hercegovini 46,6%, rni Gori

40,7%, Hrvaški 69,5%, Sloveniji 65,9%, ožji Srbiji 55,6%, Makedoniji 66,8%,

Vojvodini 59,2% in na Kosovu le 9%.

Tabela 12 : Legani splavi na 1000 žensk, glede na starost, leta 1969 in 1986

Starost 15-49 15-19 20-29 30-39 40-49

Jugoslavija 1969 47,0 14,0 76,0 67,9 13,1 1986 67,0 50,4 96,7 84,8 14,7

Slovenija 1969 27,6 25,6 45,0 33,0 4,8 1986 46,0 24,4 77,1 51,8 12,4 Kosovo 1969 19,5 2,9 22,8 34,0 9,8

1986 29,4 2,9 30,6 60,1 18,5

Vir : Breznik, 1991, 87.

Že iz podatkov se da marsikaj prebrati. Razlagamo si jih lahko kot neinformiranost

in neznanje žensk, njihovi podrejeni vlogi v kosovski družbi, kjer je njihova edina

naloga »rojevanje« in vzgajanje otrok, ter mona verska preprianja, ki ne dovoljujejo

umetne prekinitve »naravnega« božjega procesa. Ta zadnji argument lahko potrdimo

tudi s podatki o legalnih abortusih na 1000 žensk iz leta 1986 v starosti med 15-49 letom

(tabela 12). Medtem, ko je jugoslovansko povpreje 67 abortusov/1000 žensk, zaseda

83

prvo mesto na tej lestvici ožji teritorij Srbije z 114 abortusi/1000 žensk, zadnje mesto pa

Kosovo, kjer je le 29,4 abortusov/1000 žensk (Milosavljevi, 1988).

Stagnacija v ekonomskem razvoju v osemdesetih letih je povzroila izjemne viške

delovne sile v vseh republikah, razen v Sloveniji. Politine regije bivše Jugoslavije so se

zaele gospodarsko, politino in kulturno zapirati.

Tabela 13 : Prebivalstvo Kosova glede na starostne skupine, leta 1961

Starost v letih

0-19 20-39 40-59 60 in ve

Kosovo % % % %

Leta 1961 51,1 27,6 13,9 7,4

Vir : Breznik, 1991, 155.

Mladi s Kosova, ki so leta 1981 predstavljali kar 51,1% kosovskega prebivalstva

so se kljub dobri izobrazbi težko zaposlili v drugih republikah, zaradi neznanja drugih

jezikov, zato jim je bil odhod izven pokrajine onemogoen (razen sezonskega dela).

Pomanjkanje delovnih mest je še dodatno obremenilo mlade ljudi, saj je bila ogrožena

njihova eksistenca (tako ekonomska kot tudi mentalna). Ker pa je v tem obdobju

prihajalo poleg vsega še do neenakomernega etninega zaposlovanja, so bile možnosti

za izbruh nezadovoljstva in nasilja med prebivalstvom še toliko veje. V takšnih

razmerah je bila demografska eksplozija še dodaten obremenilni dejavnik, ki je imel

izjemno težke posledice za ekonomski, kulturni in politini razvoj pokrajine.

3.3.5 Izobrazba in prebivalstvo po zaposlitvenih dejavnostih

Naslednja komponenta kosovskih neenakosti je izobraževanje. Po popisu leta 1953

je bilo na Kosovu brez konane osnovne šole kar 94% ljudi, jugoslovansko povpreje je

bilo tega leta 86,8%. Socialistina Jugoslavija je vložila veliko truda v izobraževanje

prebivalstva, zato so se že na popisu leta 1981 pokazali izjemni rezultati. Tako je bil

odstotek tistih, ki niso dokonali osnovne šole v Jugoslaviji 44,1%, v Sloveniji 26%, in v

Srbiji brez avtonomnih pokrajin 48,5% in na Kosovu 44,2%. Število višje in visoko

izobraženih je bilo leta 1953, 0,7% (povpreje Jugoslavije), leta 1981 pa je ta odstotek

84

zrasel na 5,6%. Medtem je imelo Kosovo najmanjši odstotek višje in visoko izobraženih

3,2% (Breznik, 1991, 176–177).

Tabela 14 : Prebivalstvo starejše od 15.leta po izobrazbi, leta 1981 v procentih

brez izobrazbe

izobrazba od 4-7 razreda OŠ

Osnovnošolska izobrazba

Srednješolska izobrazba

Višja in visoka izobrazba Neznano

Jugoslavija 17,3 26,8 24,2 25,5 5,6 0,6

Slovenija 3,6 22,4 32,5 34,5 6,2 0,8

Kosovo 27,1 17,1 34,5 17,2 3,2 0,1

Vir : Breznik, 1991, 177.

Leta 1970 se je na Kosovu ustanovila univerza na kateri je leta 1981 študiralo

26000 rednih študentov. To je za polovico ve študentov, kot jih je bilo v celi Jugoslaviji

neposredno pred vojno (17734, od katerih je bilo 19 Albancev). V osemdesetih letih je

imelo Kosovo ve študentov, kot kjerkoli drugje v Jugoslaviji. V šolskem letu 1981/82

je bilo na Kosovu na tiso prebivalcev 26 študentov, v Sloveniji in na Hrvaškem 14

študentov na tiso prebivalcev. Za vse te študente je primanjkovalo delovnih mest, kljub

njihovi visoki izobrazbi (Horvat, 1989, 137).

Tabela 15 : Aktivno prebivalstvo po zaposlitvenih dejavnostih, leta 1981 v %

Jugoslavija Slovenija Kosovo

Industrija in rudarstvo 25,2 37,0 20,7

Poljedeljstvo 29,8 13,9 28,5 Gradbeništvo 7,8 6,1 12,1

Promet in zveze 5,1 5,1 3,6 Trgovina 6,7 8,2 5,2 Obrt 3,5 5,5 3,8 Državna uprava, bankirstvo in zavarovalništvo 7,0 7,9 6,6

Kulturno-prosvetne in znanstvene dejavnosti 4,9 5,3 8,5

Zdravstvene in socialne dejavnosti 3,7 4,5 3,0

Vir : Breznik, 1991, 195.

V primerjavi z zaposlenim prebivalstvom v družbenem sektorju, so predstavljali

študenti v osemdesetih letih na Kosovu 10% prebivalstva. Ta ogromni potencial Kosova

85

pa ostane neizkorišen, ker je veina teh študentov ostala brezposelna. Namesto

izkorišanja njihove produktivnosti se je energija teh mladih ljudi zbirala v destruktiven

naboj nezadovoljstva, razoaranja in ogorenosti.

Slika 20 : Zaposleni v industriji in rudarstvi leta 1981 in delež narodnega dohodka od teh

dveh dejavnosti leta 1986 na Kosovu

Vir: Pak, 1990

Najve prebivalcev Kosova je bilo leta 1981 zaposlenih v sekundarnem družbenem

sektorju. 20,7% aktivnega prebivalstva je bilo zaposleno v industriji in rudarstvu in

12,1% v gradbeništvu. Na drugem mestu je bil primarni sektor in poljedeljstvo z 28,5%

zaposlenimi. Sledijo zaposleni v kulturno-prosvetnih in znanstvenih dejavnostih, kjer je

bilo zaposleno 8,5% aktivnega prebivalstva, kar je bil najveji odstotek zaposlenih v tej

zaposlitveni dejavnosti v Jugoslaviji, zaradi velikega deleža otrok in mladine v

izobraževanju. Pod jugoslovanskim povprejem so na Kosovu zaposleni v dejavnostih

kot so promet in zveze, trgovina, državna uprava, bankirstvo in zavarovalništvo.

86

3.3.6 Primerjava sociogeografskih kazalcev med republikami in pokrajinami v bivši

Jugoslaviji

Tabela 16 : Stopnja skupne fertalitete, socioekonomske, kulturne in demografske

spremenljivke v Jugoslaviji leta 1953 in 1976.

Leto SFRJ BIH G HRV MAK SLO Srbija

1.del Skupaj Ožji ter. Kosovo Vojvodina

1953 3,4 4,83 4,51 2,67 5,17 2,81 3,05 2,74 6,62 2,54 stopnja skupne fertilitete 1976 2,25 2,28 2,3 1,88 2,68 2,19 2,35 1,91 5,51 1,85

Socioekonomske in kulturne spremenljivke 1953 60,2 47,1 35,7 66,4 41,8 110,8 53 57,1 17,8 67,2 nacionalni dohodek na preb.

(v 1000 din na mesec)22 1976 12,5 8 8,7 15,5 8,6 25,1 11,6 12,5 3,9 14,7 1953 9,3 8,7 8,6 9,3 7,7 10,5 9,1 9,1 8 9,4 osebni dohodek po delavcu

(v 1000 din na mesec)23 1976 3,5 3,3 3,1 3,8 3 4,1 3,4 3,4 3 3,5 1953 0,34 0,27 0,21 0,35 0,32 1,34 0,27 0,29 0,07 0,37 vložek za varevanje na preb.

(v 1000 din) 1976 3,3 1,6 2,3 3,6 4,3 6,8 3 3,2 0,8 4,1 1953 18,6 4,4 1,4 13,7 4,8 33,3 27,5 42 2,9 6,9

naklada asopisov na 1000 prebivalcev 1976 50 13 15 52 12 48 76 116 8 19

Demografske spremenljivke v širšem pomenu

1953 60,9 62,2 61,5 56,4 62,7 41,4 66,7 67,2 72,4 62,9 odstotek kmetov v skupnem prebivalstvu 1971 38,2 40 35 32,3 39,9 20,4 44 44,1 51,5 39

1953 84,6 79,2 57,4 99,2 64,4 157,9 68,6 73,5 32,5 81 število zaposlenih na 1000 prebivalcev 1976 228 175 185 264 197 390 211 226 100 249

1953 7,2 4,8 4 9,4 4 17,5 5,1 5,3 2 6,2 število zaposlenih na 100 žensk starih od 20-54 let 1976 32,6 21,8 24,7 41,7 22,3 69,8 27,3 28,2 10,7 33,2

1953 51,9 48,5 40,9 54,3 38,4 64 52,4 60,8 19,1 43,9 število aktivnih žensk na 100 aktivnih moških 1971 56,3 46,1 44,9 62,7 43,2 85 56 65,4 18,6 46,8

1953 21,7 15 14,7 24,2 26 22,4 22,5 21,2 14,5 29,8 odstotek mestnega prebivalstva 1971 38,6 27,9 34,2 41 48,1 37,7 40,6 40,8 26,9 48,7

1953 35,8 57 44,5 22,4 48,3 2,8 40,5 44,9 72,1 17 odstotek nepismenih žensk v odnosu na žensko preb. nad 10 let 1971 22,2 35,1 25,6 12,9 25,1 1,3 25,7 27,5 42,8 12,8

1953 7,5 6,8 11,5 12,8 7,6 16,5 11,7 11,8 4,3 13,5 odstotek prebivalstva s konano osnovno šolo in ve v odnosu na preb. nad 10 let 1971 26,7 23 31,4 35,2 30,2 63,2 30,7 30,8 23,2 33,9

Vir : Breznik, 1991, 52.

22 Za leto 1953 so podatki v starih dinarjih, leta 1976 pa lahko republike in pokrajine primerjamo s podatki v novih dinarjih 23 velja enako kot pri prejšnjem zaznamku

87

Za konec sociogeografskega poglavja si bomo ogledali strnjeno primerjavo

doloenih socioekonomskih, kulturnih in demografskih spremenljivk med republikami

in pokrajinami v bivši Jugoslaviji leta 1953 in leta 1971-76.

V tabeli 16 se hitro opazi, da je bil nacionalni dohodek na prebivalca najmanjši

prav na Kosovu. Kako velike so bile regionalne razlike med pokrajinami in republikami

nam prikaže podatek nacionalnega dohodka na prebivalca za Slovenijo, ki je leta 1953,

za 6,22 krat veji kot na Kosovu. Leta 1976 se regionalne neenakosti še poveajo saj je

razlika med Slovenijo in Kosovom še veja in sicer je nacionalni dohodek na prebivalca

na Kosovu za 6,43 krat manjši kot v Sloveniji in za 3,2 krat manjši od jugoslovanskega

povpreja. Nacionalni dohodek na prebivalca z rastjo vsekakor vpliva na dvig standarda,

izboljšajo se pogoji za izobraževanje, povea se zaposlovanje žensk, kar vsekakor vpliva

tudi na gibanje stopnje fertilitete. Tako so bile republike in pokrajine z najmanjšim

nacionalnim dohodkom na prebivalca (Kosovo, rna Gora, Makedonija in Bosna in

Hercegovina) tudi obmoja navišje stopnje fertilitete. Do leta 1976 se je stopnja

fertilitete Bosne in Hercegovine, rne Gore in Makedonije približala jugoslovanskemu

povpreju, na Kosovu pa je ostala izjemno visoka, za 2,44 krat veja od jugoslovanskega

povpreja. Prebivalci Kosova so v sedemdesetih in osemdesetih letih tudi najmanj

varevali, ker si zaradi težkega ekonomskega položaja ljudi na Kosovu in socialnih stisk

niso mogli privošiti varevanja. O nerazvitosti pokrajine v primerjavi z ostalimi deli

bivše države pria tudi podatek o nakladi asopisov na 1000 prebivalcev, ki je na

Kosovu najmanjši.

Kosovo je imelo v primerjavi z drugimi republikami in pokrajinami tudi najvišji

delež kmekega prebivalstva, kar je posledino pomenilo, da je bil na Kosovu tudi

najmanjši delež mestnega prebivalstva leta 1971 leta. Veji kot je delež mestnega

prebivalstva, veji je delež ljudi z višjo izobrazbo, zaposlenih v odnosu na skupno

prebivalstvo, zaposlenih žensk med 20 in 54 letom itd.

88

Slika 21 : Primerjava deležev zaposlenih žensk na Kosovu leta 1971 in 1981

Vir: Pak, 1990

Zato niso presenetljivi podatki v zgornji tabeli, ki kažejo, da je bilo na Kosovu med

vsemi republikami in pokrajinami v Jugoslaviji najmanj zaposlenih na 1000 prebivalcev,

najmanj zaposlenih na 100 žensk starih od 20-54 let, najmanjši delež aktivnih žensk na

100 aktivnih moški, najmanjši odstotek prebivalstva s konano osnovno šolo in ve v

odnosu na prebivalstvo staro nad 10 let in najveji odstotek nepismenih žensk v odnosu

na žensko prebivalstvo staro nad 10 let.

Vsi ti kazalci nerazvitosti Kosova se nadaljujeju tudi v drugem delu tabele, kjer se

prebivalke Bosne in Hercegovine, Makedonije in Kosova kot najmlajše v Jugoslaviji

odloajo za prvo poroko v starosti 22,5-22,8 let. Na Kosovu je bilo leta 1976 najmanjše

število loitev na 1000 poroenih v Jugoslaviji, saj je bilo 24,2 loitev na 1000

poroenih, medtem, ko je bilo povpreje Jugoslavije istega leta 139,7 loitev na 1000

poroenih, v Sloveniji pa 146,1 loitev na 1000 poroenih. Zato je na Kosovu nasprotno

najveji delež poroenih žensk starih od 20-40.let. O slabem družbeno ekonomskem

stanju v pokrajini priajo tudi podatki o umrljivosti dojenkov na 1000 živorojenih, kjer

89

Kosovo zaseda preprijivo prvo mesto, število umrlih žensk starih od 20-49. let na 1000

žensk istih let, kjer je Kosovo zopet v jugoslovanskem vrhu in odstotek živorojenih

otrok v zdravstveni ustanovi v odnosu na skupno število živorojenih, ki je med vsemi

republikami in pokrajinami v Jugoslaviji najmanjši prav na Kosovu.

2.del Leto SFRJ BIH G HRV MAK SLO Srbija

Skupaj Ožji ter. Kosovo Vojvodina

Demografske spremenljivke v ožjem pomenu

1953 23,8 22,9 22,6 24,2 22,9 25,7 23,7 23,6 21,7 24,9 povprena starost žensk pri prvi poroki 1976 23,4 22,5 23,3 24,1 22,8 24 24,2 24,1 22,8 25,1

1953 26,8 25,5 27,9 27,4 25,6 28,9 26,7 26,2 26,2 28,2 povprena starost moških pri prvi poroki 1976 27,3 26,1 28,2 27,9 26 27,2 27,8 27,6 27,3 28,5

1953 95,3 62,2 64,7 105,8 84,3 72,3 112,2 122,4 53 108,6 število loitev na 1000 poroenih 1976 139,7 109,2 49,8 174,2 71 146,1 155,5 162,5 24,2 215,3

1953 72,6 71,2 68,8 67,4 86,2 59,4 77,9 77,8 87,4 72,9 odstotek poroenih žensk starih od 20-40 let 1976 80,8 79,1 72,4 78,9 84,3 75,3 81,8 82,2 86,5 79,9

1953 112,6 143,1 98,1 112,1 138 58,9 108,3 90 173,4 104,1 število umrlih dojenkov na 1000 živorojenih 1976 36,7 38,6 26,2 22,4 60,7 19,4 39,9 27,4 71,6 20,4

1953 58,1 53,7 59,1 61,1 55 65,5 58,8 60,8 47 60,2 povprena starost živorojenih 1976 59 68,3 71,1 69,7 68,2 70,3 68,9 70,3 66,3 69,8

1953 3,5 5,2 3,2 2,4 5 2,1 3,7 3,5 9,2 2,7 število umrlih žensk starih od 20-49 let na 1000 žensk istih let 1976 1,4 1,5 1,4 1,4 1,4 1,5 1,4 1,4 1,7 1,5

1953 25,4 10,3 20,2 27,7 19 46,3 22,5 23,3 5,6 35 odstotek živorojenih otrok v zdravstveni ustanovi v odnosu na skupno število živorojenih 1976 76,6 72,3 83,5 95,9 68,7 98,9 75,2 90 40 94,3

Vir : Breznik, 1991, 53.

Splošni zakljuek pregleda tabele 16 je, da je fertiliteta prebivalstva manjša, ko se

izboljša druženo ekonomsko stanje oziroma, ko se povea standard, kar se navezuje na

vej dohodki na prebivalca. Fertiliteta prebivalstva se bolj zmanjšuje tudi, ko je ženska

ekonomsko aktivna, torej zaposlena, ko ima višjo izobrazbo, živi v mestu, ko je

prebivalstvo mobilnejše, ko se ženske v poznejših letih odloijo za poroko, ko se

poveuje število loitev med prebivalstvom, ko upade umrljivost dojenkov, ko se

spremeni mnenje o manjšem številu otrok v družini in ko se razširi splošno vedenje in

znanje o nartovanju družine in možnostih kontracepcije.

90

Slika 22 : Stopnja urbanizacije Kosova leta 1981

Vir: Pak, 1990

S primerjavo podatkov med republikami in pokrajinami bivše Jugoslavije smo

ugotovili, da je manjši nacionalni dohodek na prebivalca na Kosovu v osemdesetih letih

pokazatelj številnih sociogeografskih razmer pokrajine v tistem asu.

Govori o manjšem osebnem dohodku prebivalcev Kosova, o nizki stopnji

urbanizacije pokrajine, o slabem ekonomskem stanju v pokrajini, o nižji stopnji

izobrazbe med prebivalstvom, o slabši razvitosti zdravstvene mreže, o ekonomski

strukturi prebivalstva itd. Skozi podatke o nepismenosti na Kosovu lahko sklepamo o

nižjih stopnjah izobrazbe med prebivalstvom v pokrajini, o strukturi zaposlenosti, o

zaposlenosti med ženskami in njenem statusu v družbi, ki je neprimerljiv s statusom

žensk v drugih delih bivše države.

91

Skozi pregled sociogeografskih kazalcev na Kosovu smo skušali približati

družbeno ekonomsko stanje pokrajine v kljunih letih (sedemdesetih in osemdesetih),

pred eskalacijo konflikta med Albanci in Srbi. Slabo ekonomsko stanje v pokrajini,

zaostalost, nepismenost in številni drugi negativni kazalci, ki smo si jih ogledali v

zgornjih tabelah, so povzroali nezadovoljstvo med prebivalstvom, ki je tako postalo

lahek plen nacionalistinih ideologij, ki so iskale krivce za katastrofalne družbeno

ekonomske razmere v drugi etnini skupnosti. Skupek vseh teh negativnih

socioekonomskih, kulturnih, demografskih dejavnikov je skupaj z napetim

družbenopolitinem stanjem na Kosovu v osemdesetih letih, napovedoval negotovo

prihodnost vsem prebivalcem pokrajine. Razmere so bile že tako napete, da bi lahko že

majhna nacionalistina spodbuda z ene ali druge strani sprožila konflikt neizmernih

razsežnosti. Slobodan Miloševi in interesi velikih sil sta bili zadosten povod za zaetek

nove krvolone igre na Balkanu.

92

4 RAZISKAVA MNENJA PREBIVALCEV KOSOVSKE MITROVICE

Julija 2007 sem se odpravil na Kosovo, kjer sem v 14 dneh obiskal številne kraje

in spozal številne zanimive ljudi, ki so mi s svojimi osebnimi zgodbami približali

dogajanje na Kosovu v zadnjih letih.

Za raziskovanje pogleda posameznikov na razline dejavnike konfliktnosti na

Kosovu sem uporabil metodo terenskega dela. Anketiral sem

64 prebivalcev Kosovske Mitrovice (41 Srbov v severni Kosovski Mitrovici in 23

Albancev v južni Kosovski Mitrovici). V prvem delu ankete so posamezniki (anketa v

prilogi) ocenjevali nabor dejavnikov konfliktnosti z ocenami od 1 (dejavnik ni vplival na

konflikt med Albanci in Srbi) do 5 (dejavnik je zelo vplival na konflikt med Albanci in

Srbi), vse odgovore za doloen dejavnik konfliktnosti smo sešteli in jim doloili

aritmetino sredino. V drugem delu pa so anketiranci odgovarjali na vnaprej postavljena

vprašanja o možnosti multietninega sožitja med Albanci in Srbi, o osebni varnosti na

Kosovu, kontaktih z drugo skupnostjo in svobodi gibanja, oziroma pogostosti prekanja

reke Ibar in Mitrovakega mostu. Kljub zaetnemu nazaupanju so me vsi izprašani

anketiranci hitro sprejeli za svojega in so mi poleg zastavljenih vprašanj razkrili še

marsikatero osebno izkušnjo in poglede na celotno situacijo na Kosovu. Med iskanjem

anketirancev sem naletel tudi na pripadnika goranske skupnosti24, ki mi je z veseljem

odgovoril na vsa vprašanja, toda zaradi premajhnega vzorca odgovorov pripadnikov

goranske skupnosti, ga nisem uvrstil med relevantne odgovore za mojo raziskavo. Z

vsemi anketiranci sem se pogovarjal v srbohrvaškem jeziku, tudi z anketiranci albanske

nacionalnosti, ki so ob prvem stiku angleški jezik hitro zamenjali s srbskohrvaškim, ko

so ugotovili, da prihajam iz Slovenije. Pripadniki obeh nacionalnih skupnosti, so me

lepo sprejeli in na Kosovu sem se lepo poutil, tam sem spoznal številne prijatelje. Kljub

številnim pozitivnim izkušnjam, ki sem si jih pridobil na Kosovu, ne smem pozabiti tudi

na mnoge žalostne prizore, ki so posledica vedesetletnega sovraštva, hujskaštva in

24 Gorani ali Goranci, so balkanska etnina skupina slovansko-ilirskega izvora in islamske vere. Živijo na mejnem obmoju Kosova, Makedonije in Albanije. Obmoje njihove poselitve imenujemo Gora (gora, planina), tudi Gora-Dragaš. Skupina šteje okoli 85000 pripadnikov in veinsko poseljuje 31 vasi na tromeji omenjenih držav.

93

ekonomske zaostalosti pokrajine in na šokantne osebne prigode ljudi, ki so v asu vojne

vihre preživeli travmatine izgube bližnjih sorodnikov in prijateljev.

4.1 Ocene dejavnikov konfliktnosti

V prvem delu ankete je bilo navedeno 16 razlinih dejavnikov konfliktnosti, ki so

jih anketiranci ocenjevali po svojem lastnem preprianju, koliko je kakšen dejavnik

vplival na konflikt med Albanci in Srbi.

Dejavniki konfliktnosti so izbrani na podlagi Azarjevih teoretinih izhodiš o

vzrokih sodobnih konfliktov v ubeniku konfliktnih študij Contemporary conflict

resolution Ramsbothama, Woodhouse-ja in Mialla, kjer predpogoje za konfliktnost vidi

v družbenem nezadovoljstvu, nezadovoljevanju posameznikovih potreb, omejevanju

vladanja in geopolitinih vplivih. Da nek konflikt postane dolgotrajen in težko rešljiv je

po Azarju odvisno od procesnih dinamik (Ramsbotham et al., 2005). Od družbenih akcij

in strategij, državnih akcij in strategij in vgrajenih mehanizmih konflikta.

Po Azarju igrajo izjemno negativno vlogo pri podžiganju dolgotrajnega konflikta

ekskluzionistini miti, diskriminatorna propaganda, genocidne ideologije, ekskluzivne

izkušnje, strahovi in sistemi znanj in verovanj (Ramsbotham et al., 2005).

V anketi predstavljajo družbeno nezadovoljstvo dejavniki kot so : regionalne

razlike v Jugoslaviji, ekonomski in socialni vzroki, nacionalizem in diskriminacija

drugih in migracije. Nezadovoljevanje posameznikovih potreb predstavljajo dejavniki

kot so : šikaniranje in kriminalna dejanja, kulturno-jezikovni vzroki, demografska

eksplozija in brezposelnost. Vsekakor lahko tej Azarjevi podskupini prištejemo tudi

dejavnik ekonomski in socialni vzroki, ki ljudem z relativnim pomankanjem, ki živijo v

revšini in se dnevno sreujejo z neenakomerno porazdelitvijo družbenega bogastva, po

možnosti neenakomerno etnino porazdeljenim bogastvom, spodbudi sovraštvo do

nasprotne etnine skupine. Pod omejevanjem vladanja sem opredelil dejavnika

teritorialne zahteve in politino administrativni vzroki (status pokrajine), kot dejavnika

možne konfliktnosti. etrto Azarjevo podskupino v moji anketi predstavlja dejavnik

geopolitini vplivi velikih sil. Azarjeve procesne dinamike, torej družbene akcije,

94

državne akcije in vgrajene mehanizme konflikta predstavljajo propagandni dejavniki.

Verske institucije in njihov vpliv na konfliktnost, znanstveno nacionalistino

propagando, medijsko propagando, zgodovinsko dedišino in populizem vodij. Vpliv

politinih voditeljev, elit na sproženje konflitkov je izjemno pomemben, saj so politine

elite in voditelji tisti, ki imajo zadnjo besedo pri odloitvah o sproženju konflikta z neko

skupnostjo oziroma o umiritvi strasti in vzpostavitvi diplomatskih odnosov s

problematino skupnostjo.

Avtoritarno in ekskluzionistino vladanje doloene skupine v heterogeni družbi,

šibka politino stabilnost, uporniške vlade, vladajoe neligitimne paralelne politine

strukture, korupcija, nepotizem in mešanje politinih struktur s kriminalnimi združbami,

kot je to primer na Kosovu, konfliktnost samo še dodatno spodbudi in konflikt dobi

Azarjev zaznamek »dolgotrajen konflikt« .

Tabela 17 : Ocene prebivalcev Kosovske Mitrovice o dejavnikih, ki so vplivali na

konflikt na Kosovu po narodnostih

N = 64 SRBI ALBANCImigracije 4,15 2,74 ekonomski in socialni vzroki 3,93 4,13 regionalne razlike v Jugoslaviji 3,15 4,39 nacionalizem in diskriminacija drugih 4,39 4,48 šikaniranja, kriminalna dejanja 4,22 4,65 kulturno-jezikovni vzroki 3,44 3,52 demografska eksplozija 3,90 2,35 brezposelnost 3,61 3,87 teritorialne zahteve 4,71 2,65 politino-administrativni vzroki (status Kosova) 4,46 4,87 geopolitini interesi velikih sil 4,56 2,48 populizem vodij 4,29 4,87 propaganda medijev 4,54 3,70 verske institucije 3,10 2,00 znanstvena nacionalistina propaganda 3,17 2,57 zgodovinska dedišina 3,54 4,26

Pri analiziranju rezultatov anket (tabela17) ugotavljamo, da se ocene Albancev in

Srbov o razlinih dejavnikih, ki so najbolj oziroma najmanj vplivali na sproženje

95

konflikta med Albanci in Srbi, zelo razlikujejo. Anketiranci albanske nacionalnosti

vidijo vzroke za konflikt na Kosovu skozi drugano perspektivo, kot Srbi.

Medtem, ko so za Albance najpomembnejši dejavniki za sproženje konflikta med

Albanci in Srbi populizem vodij (ocena 4,87), politino administrativni vzroki, status

Kosova (4,87), šikaniranja in kriminalna dejanja (4,65), nacionalizem in diskriminacija

drugih (4,48), regionalne razlike v Jugoslaviji (4,39), zgodovinska dedišina (4,26) in

ekonomski in socialni vzroki (4,13), so za Srbe najpomembnejši vzroki za zaetek

konflikta na Kosovu teritorialne zahteve (ocena 4,71), geopolitini interesi velikih sil

(4,56), propaganda medijev (4,54), politino administrativni vzroki, status Kosova

(4,46), nacionalizem in diskriminacija drugih (4,39), populizem vodij (4,29), šikaniranja

in kriminalna dejanja (4,22) in migracije (4,15).

Po mnenju albanskih anketirancev dejavniki kot so vpliv verske institucije na

konflikt (ocena 2,00), demografska eksplozija (2,35), geopolitini interesi velikih sil

(2,48), znanstvena nacionalistina propaganda (2,57), teritorialne zahteve (2,65) in

migracije (2,74) niso pomembno vplivali na konflikt na Kosovu med Albanci in Srbi.

Srbi med najmanj vplivne dejavnike za konflikt na Kosovu prištevajo verske institucije

in njihov vpliv (ocena 3,10), regionalne razlike v Jugoslaviji (3,15), znanstveno

nacionalistino propagando (3,17), kulturno jezikovne vzroke (3,44) in zgodovinsko

dedišino (3,54).

Analiza grafa 1 in tabele 17 nam razkriva kar nekaj zanimivih trendov. Prva

zanimivost analiziranja rezultatov prvega dela ankete je razlino ocenjevanje dejavnikov

konfliktnosti predstavnikov albanske in srbske etnine skupnosti, kljub temu, da gre za

en in isti konflikt. Tovrstni fenomen je znailen za dolgotrajne konflikte, ko se mnenja

predstavnikov nasprotujoih si strani o kljunih vzrokih za spor oziroma konflikt

diametralno razlikujejo.

Graf 4 : O

cene prebivalcev Kosovske M

itrovice o dejavnikih, ki so najbolj in najmanj vplivali na konflikt na K

osovu po narodnostih

1,0

1,5

2,0

2,5

3,0

3,5

4,0

4,5

5,0

teritorialne zahteve

geopolitini interesi velikih sil

propaganda medijev

politino-administrativni (status pokrajine) vzroki

nacionalizem in diskriminacija drugih

populizem vodij

šikaniranja, kriminalna dejanja

migracije

ekonomski in socialni vzroki

demografska eksplozija

nezaposlenost

zgodovinska dedišina

kulturno-jezikovni vzroki

znanstvena nacionalistina propaganda

regionalne razlike v Jugoslaviji

verske institucije

SR

BI

ALB

AN

CI

Avtor : M

ile Zuki

V naši raziskavi je kar nekaj dejavnikov konfliktnosti, na katera so predstavniki

Albancev in Srbov popolnoma nasprotno odgovarjali. Še najveja razlika v ocenjevanju

se pojavi pri dveh zelo pomembnih dejavnikih konflikta na Kosovu. Dejavnik

geopolitinih interesov velikih sil in dejavnik teritorialnih zahtev. Medtem ko za Srbe

dejavnik geopolitinih interesov velikih sil mono vpliva na konflikt na Kosovu, ocenili

so ga z oceno 4,56 in zaseda pri Srbih 2. mesto med vsemi ocenami šetnajstih dejavnikov,

je za Albance ta dejavnik dokaj nepomemben pri konfliktu, saj so ga ocenili z oceno 2,48

in zaseda 14. mesto med vsemi dejavniki. Anketiranci so ocenjevali zelo razlino tudi

vpliv teritorialnih zahtev na konflikt med Albanci in Srbi. Medtem ko so Srbi ta dejavnik

ocenili z oceno 4,71, kar pomeni da so ga izbrali za dejavnik, ki je najbolj vplival na

konfliktno stanje v pokrajini, so Albanci dejavniku teritorialnih zahtev namenili oceno

2,65 in ga uvrstili na 12. mesto med šetnajstimi dejavniki. Razlino so anketiranci

ocenjevali tudi dejavnike, kot so demografska eksplozija, migracije, regionalne razlike v

Jugoslaviji in vpliv verskih institucij.

Poleg trenda diametralnega ocenjevanja doloenih dejavnikov konfliktnosti,

pripadniki nasprotujoih si strani doloene dejavnike konfliktnosti enako ovrednotijo na

ocenjevalni lestvici od 1 do 5. Med take dejavnike sodijo politino administrativni

vzroki, status Kosova, nacionalizem in diskriminacija drugih, šikaniranja in kriminalna

dejanja, ekonomski in socialni vzroki, brezposelnost in kulturno jezikovni vzroki.

Podobne ocene omenjenih dejavnikov kažejo na to, da so ti dejavniki za obe skupnosti

podobno pomembni in kažejo na neko soglasje med sprtima skupnostma. Vsekakor pa

gre za dejavnike, ki so podobno vplivali na obe etnini skupnosti.

Naslednji trend, ki ga je mo opaziti na grafinem prikazu ocenjevanja dejavnikov

konfliktnosti, so povpreno višje ocene vseh šestnajstih dejavnikov srbskih anketirancev

v primerjavi z albanskimi anketiranci. Ta trend lahko razložimo z vejo prizadetostjo in

ogroženostjo Srbov v trenutni situaciji na Kosovu in posledino mnenjem in

preprianjem veine anketiranih Srbov, da so vsi ponujeni dejavniki konfliktnosti vplivali

na konflikt na Kosovu. Poleg tega so vse povprene ocene dejavnikov konfliktnosti

srbskih anketirancev presegle oceno 3,0, kar pomeni da so po njihovem mnenju vsi

ponujeni dejavniki v anketi na svoj nain vplivali, prispevali k ohladitvi odnosov med

Albanci in Srbi. Nasprotno se povprene ocene albanskih anketirancev gibljejo v vejem

92

98

razponu od 2,0 do 5,0, kar kaže na to, da se Srbi na Kosovu trenutno poutijo nesigurno

in ogroženo. Rezultate je mogoe iskati v pomanjkanju osnovnih lovekovih pravic, kot

so svoboda gibanja, osebna in ekonomska varnost v pokrajini. Ljudje živijo v strahu,

zato so njihove ocene dejavnikov konfliktnosti višje. Nasprotno je za predstavnike

albanske skupnosti, konflikt podzavestno že zakljuen, ljudje se po osamosvojitvi

poutijo varneje in temu primerno objektivneje, brez nekih mentalnih zadržkov oziroma

strahov, ocenjujejo ponujene dejavnike konfliktnosti.

4.2 Možnost multietninega sožitja in varnost25

na Kosovu

V drugem delu ankete nas je zanimala ocena prebivalcev Kosovske Mitrovice o

možnosti multietninega sožitja na Kosovu s sprto etnino skupnostjo in oceno varnosti

na Kosovu. Pri oceni možnosti multietninega sožitja s sprto etnino skupnostjo je ocena

1 pomenila, da multietnino sožitje na Kosovu ni mogoe, ocena 3 je pomenila, da je

multietnino sožitje na Kosovu srednje mogoe in ocena 5 je pomenila, da je

multietnino sožitje na Kosovu zelo mogoe. Pri oceni varnosti na Kosovu je podobno

ocena 1 pomenila, na Kosovu se poutim zelo ogroženo, ocena 3 je pomenila, na Kosovu

se poutim srednje varno in ocena 5 je pomenila, da se anketiranci poutijo na Kosovu

zelo varno.

Tabela 18 : Ocena možnosti multietninega sožitja in varnosti na Kosovu po narodnosti

SRBI ALBANCIMOŽNOST MULTIETNINEGA SOŽITJA 2,05 2,83

VARNOST NA KOSOVU 1,71 4,57

Rezultati so pokazali katastrofalno sliko, saj niti Albanci niti Srbi niso prepriani o

možnosti multietninega sožitja med narodoma na Kosovu. Srbski anketiranci so dosegli

povpreno oceno 2,05, albanski anketiranci pa 2,83. e vemo, da so anketiranci lahko

ocenjevali z ocenami od 1 do 5, so ti rezultati še toliko bolj zaskrbljujoi, ker se niti ena

povprena ocena ne dvigne nad srednjo raven 3,0.

25 Osebna, fizina varnost.

99

Razloge za tako negativne ocene možnosti multietninega sožitja med narodoma na

Kosovu je možno iskati v še vedno napetih razmerah na Kosovu, nedavno konanih

spopadih med narodoma, slabem družbeno, ekonomsko, politinem stanju v pokrajini,

razširjenem nacionalizmu tako z ene kot tudi z druge strani, pogostih kršitvah osnovnih

lovekovih pravic tako z ene kot tudi z druge strani in slabih varnostnih razmerah v

pokrajini, ki otežujejo svobodo gibanja, svobodo govora in misli v pokrajini.

Graf 5 : Primerjava ocen o možnosti multietninega sožitja in varnosti na Kosovu po

narodnosti

0

1

2

3

4

5

MOŽNOST MULTIETNINEGA SOŽITJA VARNOST NA KOSOVU

SRBI

ALBANCI

Avtor : Mile Zuki

Da so varnostne razmere na Kosovu zelo slabe priajo rezultati ocen o osebni

varnosti na Kosovu. Rezultati teh ocen pokažejo na veliko razliko v ocenjevanju varnosti

med Albanci in Srbi, saj se Albanci, ki jih je v pokrajini preko dva milijona poutijo na

Kosovu zelo varno, povprena ocena varnosti na Kosovu je 4,57, med tem ko se Srbi

poutijo na Kosovu zelo ogroženo, povprena ocena varnosti na Kosovu je 1,71.

Glede na to, da so na vprašanje o varnosti na Kosovu odgovarjali prebivalci

Kosovske Mitrovice bi priakovali nekoliko boljše ocene s strani srbskih anketirancev,

saj so Srbi edino na obmoju severnega dela Kosova, kjer sodi tudi severni del Kosovske

Mitrovice kompaktno, strnjeno poseljeni. Toda oitno so se dogodki 17.marca 2004, ko

so se albanski nacionalisti znesli nad Srbi in srbskimi kulturno-zgodovinskimi,

religijskimi objekti, v kateri je umrlo 25 ljudi, 867 jih je bilo ranjenih, 30 pravoslavnih

cerkva je bilo unienih, 11 pravoslavnih samostanov zažganih in 196 ljudi aretiranih

100

(Sanguin, 2005), globoko vtisnili v zavest srbskih prebivalcev Kosovske Mitrovice. Zelo

negativno oceno srbskih anketirancev o varnosti na Kosovu lahko razumemo kot kritiko

kosovskim varnostnim službam, kosovski policiji, pripadnikom UNMIK-a (predstavniki

misije Združenih Narodov na Kosovu) in vojakom severno atlantskega zavezništva

(NATO) za slabo opravljeno nalogo zagotavljanja varnosti in miru na celotnem obmoju

Kosova.

4.3 Kontakt med skupnostma

Na koncu ankete me je zanimalo, kako pogosto, oziroma e sploh komunicirajo

pripadniki albanske in etnine skupnosti. Eno vprašanje se je nanašalo na verbalni

kontakt med posamezniki, drugo vprašanje pa se je nanašalo na pogostost prehodov ez

Mitrovaki most, reko Ibar, torej svoboda gibanja med severnim in južnim delom

Kosovske Mitrovice.

Tabela 19 : Kontakt z drugo skupnostjo in pogostost prekanja reke Ibar in

Mitrovakega mosta po narodnostih

SRBI ALBANCIKONTAKT Z DRUGO SKUPNOSTJO 0,90 1,04

PREKANJE REKE IBAR 0,37 0,52

V predzadnjem vprašanju ankete so se anketiranci odloali med štirimi odgovori.

Odgovor 0 je pomenil, da anketiranec nima nikakršnega kontakta s pripadniki sprte

skupnosti, odgovor 1 je pomenil, da ima anketiranec meseno enkrat, ali nekajkrat letno

kontakt s pripadniki sprte skupnosti, odgovor 2 je pomenil, da ima anketiranec tedensko

kontakte s pripadniki sprte skupnosti in odgovor 3 je pomenil, da ima anketiranec redne

vsakodnevne kontakte s pripadniki sprte skupnosti.

V zadnjem vprašanju so imeli anketiranci na voljo tudi štiri odgovore. Odgovor 0 je

pomenil, da anketiranec nikoli ne preka reke Ibar in Mitrovaki most, odgovor 1 je

pomenil, da anketiranec redko preka reko Ibar in Mitrovaki most, kar je nekajkrat

letno, odgovor 2 je pomenil, da anketiranec srednje pogosto preka reko Ibar in

101

Mitrovaki most, kar je nekajkrat na mesec in odgovor 3 je pomenil, da anketiranec zelo

pogosto vsakodnevno preka reko Ibar in Mitrovaki most.

Slika 23 : Mitrovica leta 2000

Vir : HCIC (2008-12)

Rezultati so zopet prikazali, v kako alarmantnem stanju se trenutno nahaja kosovska

družba, saj se niti Albanci niti Srbi s svojimi ocenami o pogostosti prekanja reke Ibar in

Mitrovakega mostu ne približajo niti odgovoru 1, ki pomeni da anketiranec redko preka

reko Ibar, novodobni Berlinski zid. Odgovori so bližje odgovoru 0, ki pomeni, da

anketiranci nikoli ne prekajo »namišljene« etnine lonice.

Tudi pri odgovarjanju na vprašanje o pogostosti komuniciranja s pripadniki sprte

skupnosti smo naleteli na zaskrbljujoe rezultate. Tako albanski kot srbski anketiranci

102

zelo redko komunicirajo s pripadniki sprte skupnosti. Ti odgovori še bolj potrdijo obupno

stanje kosovske družbe tudi dandanes, desetletje po prietku prvih oboroženih spopadov

med Albanci in Srbi na Kosovu. S temi podatki smo tudi potrdili delovno hipotezo, ki je

predvidevala, da je komunikacija med prebivalci Kosovske Mitrovice na razlinih

bregovih reke Ibar (Albanci in Srbi) slaba. Rezultati nam kažejo, da komunikacija med

Albanci in Srbi ni samo slaba, temve je katastrofalna. Skupnosti se oitno loujeta po

etninem principu, komunikacija med pripadniki sprtih skupnosti skoraj da ne poteka,

svoboda gibanja je mono omejena, ljudje se poutijo ogrožene in tudi zadnje upanje na

boljšo prihodnost, možnost multietninega sožitja med sprtima skupnostma, so izgubili.

Graf 6 : Primerjava odgovorov o komunikaciji, kontaktu s pripadniki druge skupnosti in

pogostost prekanja reke Ibar in Mitrovakega mosta po narodnostih

0 1 2

KONTAKT Z DRUGOSKUPNOSTJO

PREKANJE REKEIBAR

ALBANCI

SRBI

Avtor : Mile Zuki

V takih družbeno, ekonomsko, politinih in socialnih razmerah je bilo dejanje

enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova skrajno nepremišljeno in škodljivo dejanje,

ki bo še bolj poglobilo že tako nepremostljiv prepad med skupnostma. Doloeni interesi

velikih sil (ZDA) so bili oitno bolj pomembni kot varnost ljudi, svoboda gibanja in

govora, komunikacija med ljudmi in možnost multietninega sožitja.

103

5 EVROPA IN KOSOVO

5.1 Glavni mednarodni akterji na Kosovu

• Misija Združenih narodov za zaasno upravo Kosova (UNMIK) je bila

vzpostavljena 10. junija 1999, ko je Varnostni svet (resolucija 1244) pooblastil

generalnega sekretarja, da pod okriljem ZN vzpostavi zaasno civilno upravo, ki bo

ljudem na Kosovu postopno omogoila prehod v samostojnost. Januarja 2000 je bila

vzpostavljena zaasna skupna uprava.

Delo UNMIK-a je organizirano tako, da vkljuuje razlina podroja:

Steber I: Policija in sodiša pod neposredno upravo ZN

Steber II: Civilna uprava pod neposredno upravo ZN

Steber III: Demokratizacija in institucionalna izgradnja pod vodstvom Organizacije za

varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE)

Steber IV: Obnova in gospodarski razvoj pod vodstvom Evropske unije

Kljune naloge misije so : vzgajanje loveških virov, vkljuno s šolanjem nove

kosovske policije, izobraževanjem sodniškega osebja in javnih uslužbencev;

demokratizacija in nadzorstvo,vkljuno z razvijanjem civilne družbe, nevladnih

organizacij, politinih strank in lokalnih medijev; organizacija in nadzor nad volitvami;

spremljanje, zašita in promoviranje lovekovih pravic, vkljuno z ustanovitvijo

institucije ombudsmana; izvajanje takih nalog, za katere izrazi željo Generalni sekretar

OZN ali njegov posebni odposlanec in so v skladu z resolucijo VS 1244 in potrjene s

strani Stalnega sveta (UNMIK, 2008-12).

Visoki komisariat za begunce (UNHCR) skrbi za humanitarne zadeve, za

demokratizacijo in vzpostavljanje institucij, vkljuno z izvedbo volitev, je odgovorna

OVSE, ekonomsko rekonstrukcijo pa vodi EU.

• Evropska unija Evropska unija je najveji darovalec, saj je v okviru programa

CARDS (Pomo Skupnosti za obnovo, demokratizacijo in stabilizacijo) razdelila že ve

milijard evrov. Kosovo je prejemnik 70% pomoi za obnovo na Zahodnem Balkanu. Po

Evropskem svetu v Kölnu leta 1999 se je EU odloila za celovit pristop pri obravnavi

104

Balkana in sicer s stabilizacijsko-pridružitvenim procesom in pogajanji o stabilizacijsko-

pridružitvenem sporazumu. V tem asu je EU oblikovala bolj specifien pristop do

Kosova in uvedla kontrolni mehanizem stabilizacijsko-pridružitvenega procesa t.i. SAP

Tracking Mechanism (STM). STM predvideva skupno tehnino delovno skupino, ki

vkljuuje UNMIK, PISG (zaasna institucija samovlade) in Evropsko komisijo. Cilj te

skupine je podpora Kosovu pri izvajanju strukturnih reform, združljivih z naeli EU.

Na Kosovu je po ve mesecih zakasnitve konec leta 2008 zaela delovati civilna

misija EU-ja EULEX, s katero želijo okrepiti mo zakona. Nekaj manj kot 2.000

uradnikov naj bi od Združenih narodov prevzelo nadzor nad policijo, pravosodjem in

carinami. Sprva naj bi bilo razporejenih okoli 500 pripadnikov in 200 od 1.100

predvidenih kosovskih pomonikov. V misiji sodeluje tudi 15 slovenskih policistov, ki

bodo delovali na celotnem Kosovu, opravljali pa bodo najrazlinejše naloge s celotnega

podroja policijskega dela.

Od skupno 1.900 pripadnikov misije je najve policistov. V Kosovski Mitrovici in

okolici bodo nastavljeni romunski in francoski policisti, italijanski in poljski policisti pa

bodo v Prištini. Posebne policijske enote bodo pomagale pri zagotavljanju varnosti

visokih predstavnikov, zašiti pri, odstranjevanju min, odkrivanju mamil in razstreliva.

Položaj Eulexa je nevtralen, kar pomeni, da njegova navzonost ne bo pomenila priznanja

neodvisnosti, ki jo je Kosovo razglasilo februarja. Misijo so lanice Unije potrdile

februarja in bi morala zaeti delovati že sredi junija, ko je zaela veljati tudi kosovska

ustava, a je nasprotovanje Srbije in Rusije neodvisnosti Kosova in s tem tudi misiji

EULEX povzroilo zamudo in težave pri razporejanju misije. Zeleno lu za namestitev

Eulexa je konec novembra dal Varnostni svet ZN-a (EULEX, 2009-01).

• OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi skrbi za vzpostavitev

institucij, demokracije, pravne države ter lovekovih pravic v pokrajini. OVSE sodeluje z

UNMIK-om pri uresnievanju tretjega stebra.

Politini in ekonomski razlogi so botrovali k temu, da danes na Kosovu delujejo

štiri glavne organizacije. Te so OVSE, Evropska unija, sile pod poveljstvom zveze

NATO–KFOR ter Združeni narodi, vkljuno s svojimi številnimi specializiranimi

agencijami. Pomembno vlogo imajo tudi Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad

105

(IMF), Mednarodno sodiše za vojne zloine (ICTY), Mednarodni odbor rdeega križa,

Svet Evrope in Mednarodna delavska organizacija (ILO).

• Slovenska zunanja diplomacija predvsem poudarja pomen evropske perspektive

za Kosovo. V okviru Organizacije za varnost in sodelovanje, izvaja na Kosovu misijo, ki

nudi pomo pri krepitvi demokratino izvoljenih institucij, demokratizaciji, vladavini

prava, vzpostavitvi multietnine družbe, izvedbi decentralizacije, na podroju volitev ter

izvaja programe usposabljanja policije. Vloga OVSE misije na Kosovu, ki je z ve kot

1.000 zaposlenimi najobsežnejša misija v celotni pokrajini je izjemna in predstavlja

pomemben vir informacij v procesu ocenjevanja. Kosovo je nedvomno ena

pomembnejših prioritet slovenske zunanje politike in slovenskega delovanja v Evropski

uniji, kjer Slovenci sodelujejo tudi kot vojaki zveze NATO. O problemu konnega statusa

Kosova je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel na 11. posvetu slovenske diplomacije z

naslovom Naela in nekateri aktualni problemi slovenske zunanje politike na Brdu pri

Kranju zgovorno strnil pogled slovenske zunanje diplomacije do kosovskega problema :

»Nekatere zaveze mednarodne skupnosti, predvsem pa situacija na terenu nas bo

vse skupaj prisilila, da se ponovno posvetimo vprašanju Kosova, še posebej vprašanju

njegovega mednarodnopravnega statusa. as statusa quo se izteka, kar pred

mednarodno skupnost postavlja veliko odgovornost. Nerešeni status Kosova negativno

vpliva na celotno regijo in jo v veliki meri ovira pri gospodarskem razvoju, nadaljnji

politini stabilizaciji in približevanju evro-atlantskim povezavam. Mogoe si je

predstavljati razvoj v smeri svobode, samostojnosti, suverenosti ali avtonomije, vendar se

v vseh »scenarijih« pojavljajo tudi pogoji, ki so povezani z gospodarsko uinkovitostjo, s

stabilnostjo in varnostjo, z demokracijo in lovekovimi pravicami, predvsem pa z

evropsko perspektivo. Slovenija bo z veseljem sodelovala pri nartovanju mirne, varne,

svobodne in uspešne prihodnosti Kosovega«(MZZ, 2005-12).

Uspešno potekajo tudi dejavnosti v okviru Mednarodne ustanove – fundacije za

razminiranje in pomo žrtvam min (ITF) na Hrvaškem, v BiH, Makedoniji, Albaniji in

Srbiji in rni gori. ITF je pridobil vlogo osrednjega dejavnika humanitarnega deminiranja

v jugovzhodni Evropi.

106

5.2 Evropa kot »odrešiteljica«

Evropa je tista rešilna bilka, katere se v kritinih trenutkih vsi radi oprimejo. Zato

vse države izven Evropske unije stremijo le k enemu cilju, prikljuitvi tej transnacionalni

družbeni konfederaciji, kjer bodo vsi njihovi problemi »izginili«.

Toda z zavrnitvijo evropske Ustave, kasneje tudi zavrnitvijo Lizbonske pogodbe na

irskem referendumu, se je Evropska unija znašla v fazi stagnacije, mirovanja, zapiranja in

potrdil se je obutek vse vejega javno mnenjskega nezadovoljstva s »širitvijo Evropske

unije, kot samodejnim procesom, brez skladne in soasne politike integracije ter notranje

kohezivnosti«.

V preteklosti je bila najuspešnejša »znamka« Evropske unije sprava, pomiritev

nekdaj nepomirljivih sosed, prepreevanje konfliktnosti (nemo pri razreševanju

regionalnih konfliktov, ni skupne zunanje in varnostne politike) in splošna blaginja

(Evropa dveh hitrosti). Toda prav z zanikanjem in neupoštevanjem svojih prvotnih

ciljev, se je Evropska unija znašla v nezavidljivi situaciji v kateri z njo niso zadovoljni

niti državljani unije, niti državljani držav kandidatk in potencialnih kandidatk, ki vidijo v

uniji sinonim za zapiranje vrat vstopa v EU in s tem zapiranje vrat evropski blaginji. To

pa predvsem zaradi postavljanja vedno novih pogojev za vstop, kar je postalo celo prvo

naelo Evropske unije. Državam kandidatkam se ponujajo nekakšna nadomestna »tesna«

partnerstva , ki so bolj negotova, nejasna in nova širitev se ne predvideva pred letom

2010. Strategija ravnanja unije z državami »v akalnici« je izjemno nepremišljena, saj

narekuje novo nastalim državam številne multilateralne mehanizme (ovire), ki namesto,

da bi spodbujale države k stabilizaciji in demokratizaciji (Srbija, Bosna in Hercegovina,

Turija), pospeši porast nazadnjaških konzervativnih evroskeptinih sil, ki z

nacionalistino ideologijo prepriajo množice o nezaželenosti njihove države znotraj

evropskih integracij.

Evropska unija ima velike težave z lastno identiteto. Nihe ne ve natanno, v

kakšno smer pelje združevanje nacionalnih držav. Ali se ustvarja Evropa nacij, držav, ali

federacija Združene države Evrope, super država, mogoe decentralizirana Evropa regij,

neka Nova oblika srednjeveške Evrope ali pa se približujemo neki novi institucionalni

formi, ki se še najbolj približa definiciji Evropski imperij, kot se je izrazil severno irski

107

politini geograf James Anderson na enem od svojih predavanj. Vsekakor pa lahko

znotraj teh procesov opazimo dva paradoksa.

Prvi je ta, da vse bolj ko zgleda, da Evropska unija stremi k združevanju, federaciji,

odpravljanju meja, skupni gospodarski, monetarni, politini unije, vse bolj podpira

razdruževalne procese na Balkanu. (razpad Jugoslavije, Daytonski sporazum – loitev

BIH na ve administrativnih enot, osamosvojitev rne Gore, osamosvojitev Kosova).

Poleg podpore loitvenih procesov, podpira nastajanje novih trdnih, monoetninih

nacionalnih držav, oziroma skuša zasnovati državo Bosno in Hercegovino na etnino

proporcionalnem sistemu, kar je popoln »barbarski izum«, kot ga poimenuje ugledni

bosansko-hercegovaki publicist Ivan Lovrenovi, saj ne omogoa ustvarjanje skupne

identitete, temve kvejemu razdružuje narode.

Drugi paradoks Evropske unije je v tem, da skuša idejo združeni v razlinosti

obdržati le v teoriji, torej v uradnih dokumentih, ko pa je treba to idejo prenesti v prakso

se pojavi tiso in en izgovor, v obliki postavljanja dodatnih pogojev državam lanicam, ki

onemogoi vstop neke drugane skupnosti v EU, eprav ta še kako sodi v okvir evropske

kulturne, verske in humanistine dedišine (Turija - Islam, »Balkan« – negativna

konotacija ).

Najpomembnejši razlog za negotovo evropsko perspektivo pa vsekakor tii v

pomanjkanju skupnega veziva 27-erice. Evropska unija je dale od želje nekdanjega

predsednika Evropske komisije Delorsa, ki je videl Evropo kot enoten prostor brez meja,

kjer velja prost pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala. Nasprotno v homogeni Evropski

uniji imamo številne razline oblike Evropske unije, ki ta navidezno enoten prostor še

dodatno razparcelira. Tako poznamo t.i. schengensko Evropo (25 lanic), ki se ne pokriva

z zunanjimi mejami Evropske unije, potem imamo Evropo monetarne unije – »evro

obmoje« (15 lanic), Evropo prostega pretoka delovne sile, ki se zopet ne ujema z

mejami Evropske Unije in v prihodnosti bomo mogoe imeli posebne oblike Evrope

druge, tretje hitrosti, glede na nastajanje novih oblik partnerstev, sporazumov z državami

izven Evropske unije. Ne smemo pozabiti še na lonico med državami Evropske Unije na

tiste, ki so »proameriške« in tiste, ki so »proevropske«.

Sli

ka 2

4 : O

dziv

sve

tovn

ih d

ržav

ob

neod

visn

osti

Kos

ova

(sta

nje

febr

uarj

a 20

09)

Kos

ovo

Drž

ave,

ki s

o fo

rmal

no p

rizn

ale

neod

visn

ost K

osov

a.

Drž

ave,

ki s

o iz

javi

le, d

a na

mer

avaj

o fo

rmal

no p

rizn

ati n

eodv

isno

st K

osov

a.

Drž

ave

z ne

opre

delj

enim

, nej

asni

m o

ziro

ma

nego

tovi

m m

nenj

em.

Drž

ave,

ki s

o iz

razi

le n

estr

inja

nje

z en

ostr

ansk

imi p

otez

ami o

ziro

ma

podp

iraj

o na

dalj

ne p

rego

vore

med

Alb

anci

in S

rbi.

Drž

ave,

ki s

o iz

razi

le, d

a ne

pri

znav

ajo

neod

visn

osti

Kos

ova.

Drž

ave,

ki š

e ni

so iz

razi

le s

voje

poz

icij

e.

V

ir :

WIK

IPE

DIA

(20

09-0

2)

Enako neodlono se je Evropska Unija odzvala tudi na razglasitev neodvisnosti

Kosova februarja 2008. 5 držav Evropske unije je neodvisnosti Kosova takoj oporekalo z

argumentom, da gre za hujšo kršitev mednarodnopravnih pogodb26.

Slika 25 : Države Evropske unije, ki so priznale neodvisno državo Kosovo

Vir : WIKIPEDIA (2008-10)

Med njimi poleg Srbije oporekajo neodvisnost Kosova še Rusija, Španija, Grija,

Ciper, Romunija in nekatere druge države kot so : Kitajska, Moldavija, Azerbajdžan,

Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Šrilanka, Vietnam in nekatere druge države. Vse te

države imajo v veini tudi same probleme z manjšinjskimi etninimi skupnostmi in

26 Enostransko spreminjanje državnih mej oziroma spreminjanje državnih mej brez soglasja vseh prizadetih je kršitev temeljnih nael listine OZN. Razglasitev samostojnosti je tudi v nasprotju z resolucijo OZN št. 1244, ki zagotavlja srbsko suverenost nad Kosovom, eprav se pravniška mnenja o tem, ali dokument omejuje možnosti izbire konnega statusa pokrajine in izkljuuje neodvisnost, zdaj razhajajo.

104

110

separatistinimi težnjami teh skupnosti, zato se niso želele zapletati v neka nova

»eksperimentiranja« osamosvajanja držav po novih »sui generis«27 principih in so s tem

ohranile kredibilnost v svojih državah, kjer separatistine etnine skupnosti akajo na

kakršenkoli mednarodno pravni okvir, oziroma podoben primer, na katerega bi se lahko

nanašala tudi njihova hipotetina neodvisnost.

Zanimivo je, da neodvisnost Kosova ne priznava niti veina islamskih držav,

eprav so Albanci veinsko islamske veroizpovedi. Razloge gre iskati predvsem v

nasprotovanju ameriškim enostranskim potezam teh držav in veliki naklonjenosti

albanskega prebivalstva Združenim državam Amerike.

Vse te najrazlinejše oblike Evrope in Evropske unije nikakor ne prispevajo k

enotnemu nastopu Evropske unije do najrazlinejših kriznih vprašanj, ki so prisotni na

meji z unijo, Balkanom (BIH, Kosovo, Srbija). Evropska Unija s svojo neodlonostjo

izgublja svojo izjemno “Mehka mo” – sposobnost transformiranja držav (preoblikovanja

družb v smeri demokratinih standardov), ki je tudi najmonejši diplomatski vzvod

Evropske unije, s katerim se ne morejo pohvaliti niti v ZDA. Prav ta neodlonost Evrope,

prispeva k še bolj negotovi prihodnosti tega nemirnega obmoja.

5.3 Balkan in Evropa

Menim, da nikoli v zapisani zgodovini loveštva, razen v obdobju vladavine

maršala Tita, Balkan ni pripadal balkanskim narodom. Od priseljevanja Slovanov na

Balkanski polotok do današnjih dni, torej v dolgem obdobju približno 1500 let, je bila ta

regija jugovzhodne Evrope, predmet neprestanih spopadov interesov velikih evropskih in

svetovnih sil od Bizanca do Združenih držav Amerike. Razlogov za to je ve; od

zgodovinskih, geopolitinih in komunikacijskih do vojnostrateških. Balkan leži na

križišu ne samo evropskih, temve tudi medkontinentalnih poti. Balkan je mesto

sreevanj, stikov, prežemanj velikih civilizacij, kultur, religij in filozofij življenja

pravoslavja, rimokatolicizma in islama. Interesi velikih sil nikoli niso dovolili ustvarjanja

27 Kosovsko neodvisnost evropski politiki v sodelovanju z ameriško diplomacijo razlagajo, kot primer sui generis, torej samosvoj primer, ki se nemore nanašati na druga obmoja. S tem so se izognili obravnavanju podobnih etninih konfliktov na enak nain. Ne priznavajo kosovski neodvisnosti mednarodnopravno diplomatskega precedensa.

111

monih nacionalnih držav na Balkanu, tako je tudi danes. Balkan predstavlja za Evropsko

unijo na evropskem geografskem zemljevidu t.i. »sivo obmoje«, s katerim se

predvidevajo tesnejši stiki in tudi pristop k Evropski uniji po sprejetju t.i.

Kobenhavenskih kriterijev in pogojev SAP (procesa stabilizacije in pridruževanja). Na

eni strani je mo slišati izjave kot so »Prihodnost Balkana je v okvirih Evropske Unije

(European Commission, 2003-06), po drugi strani pa se postavljajo številni pogoji,

katerih niti same države lanice ne izpolnjujejo, vendar pa se priakujejo od držav

kandidatk (varstvo manjšin, lovekove pravice, organizirani kriminal, korupcija).

Slika 26 : Bivša Jugoslavija leta 2009

Vir : OVSISTE (2008-06)

Evropa predstavlja edinstven mirovni projekt, zato je izjemno pomembno, da ta

mirovni projekt resnino zaživi in se meje Evropske unije na jugovzhodu ne zakoliijo. S

tem bi dali državam Balkana obutek nezaželenosti, saj bi jih pustili izven paradiža pred

samimi vrati. Države Balkana so istoasno izjemno pomembno poskusno polje za skupno

112

zunanjo in varnostno politiko Evropske unije (BiH, Kosovo, Makedonija) (Džihi,

Vedran, 2005). Evropska unija je imela v svojih pristopih do držav Jugovzhodne Evrope

vedno skupni regionalni princip, kljub nekoliko hitrejši poti Hrvaške k Evropski uniji.

Mehanizmi za integracijo so podobni, denar prihaja iz enakih skladov in poleg tega

prihodnje potencialno lanstvo v Evropski uniji poveuje regionalno kooperacijo. Države

te regije imajo enake strukturalne probleme, padec industrijske proizvodnje, gospodarska

zaostalost, velika stopnja nezaposlenosti, »beg možganov«, velika stopnja nerazvitih

ruralnih podroij, problemi mednarodnega in regionalnega kriminala, korupcija,

pomanjkanje bivšega jugoslovanskega skupnega trga. Potrebno je sodelovanje tudi na

energetskem podroju, priznavanju univerzitetnih diplom, podobne tematike problemov

mladih; Na tleh nekdanje Jugoslavije je izredno pomembno vzpostaviti popolne politine,

ekonomske in kulturne vezi. V tem pogledu se poleg obstojeih regionalnih iniciativ za

meddržavno sodelovanje lahko vzpostavijo tudi novi okviri, podobni nordijskem ali

baltskem modelu meddržavnega sodelovanja. S tem bi se povealo meddržavno

sodelovanje in vzpostavilo partnerstvo veih suverenih južnoslovanskih držav v okvirih

prava, kulture, socialne politike, ekonomije, prometa, komunikacij in zašite lovekovih

pravic (ukanovi, 2005, 119).

Vsekakor morajo prebivalci t.i. Zahodnega Balkana iskati rešitve nastale situacije

in se ne smejo vraati k nazadnjaškim, nacionalistinim retorikam ter aktualizirati

dogodke iz polpretekle zgodovine. rni scenarij za prihodnost obmoja Jugovzhodne

Evrope bi bilo poslabšanje, namesto izboljšanja trenutne situacije, kar bi privedlo do tega,

da bi bila obmoja na zunanjih mejah Evropske unije nekakšna nova blažilna cona

(buffer zone), ki bi z zanesljivostjo vodila v proces ponovne marginalizacije tega

obmejnega obmoja (Pelc, 2005, 294).

Misliti je treba na prihodnost, saj bodo tako Bošnjaki, Srbi in Hrvati v Bosni in

Hercegovini ter Srbi in Albanci na Kosovu ostali živeti na teh obmojih, kjer živijo že

stoletja in se bodo morali zopet nauiti živeti v sožitju eni z drugimi.

Ena od možnih rešitev etninih problemov na tem nemirnem obmoju je vsekakor

Evropska unija in njena politika prosto carinske unije, ki bi za vedno ukinila meje na

Balkanu, ki so že tolikokrat v preteklosti prinesle žalost in smrt. eprav je sama ideja

Evrope »združeni v enotnosti«, ki sta jo propagirali Nemija in Francija po drugi svetovni

113

vojni, ki je bila z leti popravljena tako, da so evropski veljaki enotnost zamenjali s

politino bolj korektnim izrazom »razlinosti«, dokaj podobna unikatnemu primeru

nekdanje SFRJ (bratstvo in enotnost) v katerem so ti narodi neko že živeli v sožitju, se

bodo morali znova nauiti, da je razlinost predvsem pozitiven dejavnik za razvoj družbe

in nikakor ne problem, kot je to vekrat primer na prostorih Balkana.

Krivica, ki jo nosi Evropska unija, zaradi ne prepreitve morije na Balkanu pred

njenimi vrati, bo oprana takrat , ko bodo ti narodi postali del združene Evrope.

114

6 ZAKLJUEK

Diplomsko delo skuša pristopiti fenomenu konfliktnosti skozi nov politino

geografski pristop, saj kot ugotavljamo, se temu fenomenu v politini geografiji ni

posvealo velike pozornosti. Najprej smo se posvetili teoretinim osnovam konfliktnosti.

Gradivo in literaturo smo rpali predvsem iz znanstvenih del strokovnjakov konfliktnih

študij, mirovnih študij, mednarodnih odnosov, politine geografije in ostalih politinih

znanosti. Kasneje smo se seznanili z zgodovinskim dogajanjem na Kosovu in ugotovili,

da je bilo to obmoje vedno na stiku interesov velikih sil, ki so razlinosti med lokalnimi

prebivalci izkorišali za svoje namene. Potem smo se posvetili sociogeografski analizi

obmoja v sedemdesetih, osemdesetih in zaetku devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki

so tudi kljuna leta za razlago družbenega stanja v katerem se je nahajala pokrajina pred

izbruhom spopadov med Albanci in Srbi. Ugotovili smo, da je bilo Kosovo na repu

skoraj vseh socioekonomskih, demografskih in razvojnih kazalcev v Jugoslaviji, kar je

povzroalo vsakodnevne strese in napetosti med prebivalstvom. Kasneje smo se

ukvarjali z raziskavo javnega mnenja prebivalstva Kosovske Mitrovice v kateri smo

ugotovili, da Albanci in Srbi vidijo razloge za zaetek konflikta na Kosovu razlino in da

obstajajo številni dejavniki, ki povezano ustvarjajo »smrtonostno kombinacijo«, ki

povzroa spopade v pokrajini. Analiza raziskave nam je tudi pokazala, da so ljudje na

Kosovu še vedno pod vplivom vojnih dogodkov, v strahu, med seboj ne komunicirajo, se

ne obiskujejo, se bojijo za svojo prihodnost in ne vidijo pripadnikov nasprotne skupnosti

kot enakovrednih partnerjev pri ustvarjanju multietninega sožitja na Kosovu. V pogledu

v prihodnost smo se ukvarjali predvsem s krizo in neodlonostjo EU pri reševanju

konfliktnih situacij v svoji neposredni bližini in z vplivom velesil na dogajanje na

geostrateških obmojih sveta, kjer sodi tudi obmoje Balkana s Kosovom.

Rezultati raziskave so nam potrdili Azarjeva teoretina izhodiša28, ki smo jim

skozi diplomsko delo sledili. Na Kosovu so izpolnjeni vsi štirje kljuni predpogoji za

dolgotrajen konflikt. Prvi predpogoj je družbeno nezadovoljstvo, drugi nezadovoljevanje

posameznikovih potreb, tretji omejevanje vladanja in zadnji geopolitini vplivi (Azar,

28 poglavje 2.1.

115

1990). Družbeno nezadovoljstvo in nezadovoljevanje posameznikovih potreb lahko

razkrijemo skozi ocenjevanje doloenih dejavnikov konfliktnosti kot so regionalne

razlike v Jugoslaviji, nacionalizem in diskriminacija drugih, brezposelnost, ekonomski in

socialni vzroki, šikaniranja in kriminalna dejanja; Omejevanje vladanja se kaže v visokih

ocenah albanskih in srbskih anketirancev dejavnika politino administrativni vzroki,

status Kosova, kot pomembnega dejavnika zaostrovanja razmer v pokrajini. O interesih

velikih sil, predvsem ZDA na Kosovu ne gre dvomiti, saj je ameriška vojska zelo hitro po

vstopu vojakov NATO na ozemlje Kosova zaela graditi najveje zunaj ameriško vojno

oporiše po vietnamski vojni z imenom Bondsteel, pri mestecu Uroševac, v pokrajini se

pojavljajo ameriški (CIA) zapori, številne evropske in ameriške multinacionalke, ki

odpirajo svoja podružnice, oziroma prevzemajo propadla kosovska podjetja. Poleg vsega

omenjenega je Balkan postal še poligon, na katerem tako EU kot Nato izvajata razline

operacije in preskušata razline oblike sodelovanja (Bordes, 2005).

Skozi pregled zgodovine, sociogeografskih kazalcev in analize ankete prebivalcev

Kosovske Mitrovice smo ugotovili, da so na nastanek kosovskega problema vplivali

številni dejavniki : kršenje temeljnih lovekovih pravic, diskriminacija politinih,

pravnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, regionalne neenakosti, geopolitino

vmešavanje velikih sil, varovanje teritorialne suverenosti oziroma želja po osamosvojitvi

teritorija, moni vplivi ideoloških aparatov na širšo množico, za katerimi se je skrival

interes posameznih elitnih skupin, medijsko širjenje neresnic, mitizacija zgodovine,

povelievanje voditelja, znanstveno potvarjanje resnic, revizioniranje zgodovinskih

dejstev, versko institucionalna usklajenost z državo in propagiranje idej elitistinega

vodstva, nacionalizem in šovinizem, slaba komunikacija med sprtima skupnostma,

neznanje in nepoznavanje kontaktne etnine skupine itd.. V družbah kjer sta ponos, ast,

mo, nasilje, krvno maševanje del plemenske dedišine, so z naštetimi dejavniki pogoji

za konflikt katastrofalnih razsežnosti izpolnjeni.

Z anketo, ki je bila izvedena v Kosovski Mitrovici julija 2007 in analizo

pridobljenih podatkov, sem potrdil hipotezo moje diplomske naloge, ki se je glasila : »Za

Albance in Srbe so dejavniki konfliktnosti na Kosovu razlini.«

116

Ugotovili smo, da anketiranci razlinih narodnosti drugae ocenjujejo dejavnike

konfliktnosti, kar pomeni da vidijo vzroke konflikta na Kosovu razlino. Razlogi za

takšne rezultate tiijo tudi v sami podzavesti anketiranih Albancev in Srbov, saj Albanci

odgovarjajo na vprašanja s pozicije, da je konflikt na Kosovu zakljuem, medtem ko je za

Srbe trenutna situacija na Kosovu vse prej kot zakljuena in so trenutno v podrejenem

položaju ter tako v konfliktni poziciji. Pri vsem tem se nam poraja vprašanje, ali je

možno zaeti reševanje kosovskega konflikta, ne da bi pred tem poenotili tako albanska

kot tudi srbska mnenja o resninih vzrokih konfliktnega stanja med narodoma. Ali je

sploh možno rešiti nek problem, eprav nismo prepriani kako je do tega problema sploh

prišlo in ali je možno najti konsens med Albanci in Srbi glede dejavnikov, ki so najbolj

vplivali na eskalacijo konflikta na Kosovu?

Potrdili smo tudi delovno hipotezo, ki je predvidevala, da je komunikacija med

prebivalci Kosovske Mitrovice na razlinih bregovih reke Ibar (Albanci in Srbi) slaba.

Rezultati so nam pokazali, da med Albanci in Srbi skoraj ni komunikacije. Skupnosti se

oitno loujeta po etninem principu, komunikacija med pripadniki sprtih skupnosti

skoraj ne poteka, svoboda gibanja je mono omejena, ljudje se poutijo ogrožene in ne

vidijo možnosti multietninega sožitja s sprto skupnostjo. Vsi ti dejavniki potrjujejo

Azarjevo teorijo konfliktnosti, kjer so družbeno nezadovoljstvo in nezadovoljevanje

posameznikovih potreb, kot so potreba po osebni varnosti, po svobodi govora, gibanja,

potreba po komunikaciji in družbenem udejstvovanju onemogoene.

Pogledi posameznikov, prebivalcev Kosovske Mitrovice, so pomemben znanstveni

vir, saj so le ti tisti pravi akterji kosovskega prostora, ki živijo v istem okolju, isti lokalni

skupnosti, se vsakodnevno sreujejo in ustvarjajo neke medloveške odnose in skozi

svoje mnenje reflektirajo najrazlinejše ideološke aparate, ki so delovali in vplivali na

njih, da so si ustvarili takšno mnenje kot ga imajo.

Z anketo smo skušali prispevati k razumevanju odnosa posameznikov iz Kosovske

Mitrovice, tako Albancev, kot Srbov, do konfliktne situacije v pokrajini in k razumevanju

kosovskega konflikta iz drugane raziskovalne perspektive. eprav pridobljeni rezultati

niso statistini odraz celotne populacije, zaradi nereprezentativnega nabora anketirancev

in majhnega vzorca anketiranih in konne podatke ne moremo projecirati v statistinem

smislu, predstavljajo take vrste raziskave edinstveno možnost globljega vpogleda v

117

raziskovane vsebine. Vloga, ki jo igrajo tovrstne raziskave, je pomembna, saj pomagajo

bolje razumeti percepcije posameznikov, kar vodi do prodornejših znastvenih spoznanj.

Podobno kot pri miselnih kartah (»mental maps«), gre pri moji raziskavi za subjektivno

reinterpretacijo objektivnih družbeno-kulturnih in prostorskih danosti, zaradi esar se

lahko oblikujejo zelo razlina soasna videnja istega prostora in v njem prisotnih pojavov

in s tem tudi razlini družbeno prostroski modeli (Bufon, 2004).

Kot smo skozi diplomsko delo ugotovili, je šlo v primeru nastajanja etninega

konflikta na Kosovu za kompleksno povezovanje številnih dejavnikov, ki lahko

nastanejo le e so izpolnjeni posebni pogoji.

e se dve etnini skupini razlikujeta po jeziku in kulturi ter imata zgodovinsko

nasprotujoi veri, se težavam v komuniciranju težko izognemo. Vendarle pa še nismo

izpolnili pogojev za sprožitev konflikta med tema dvema etninima skupnostma. Ko pa

se na te razlike superponira zgodovinska dedišina krvavih sporov, ki so izzvali

nacionalno sovraštvo, katero lahko nezavedno obstaja v zavesti ljudi, to nacionalno

sovraštvo še dodatno spodbudi agresivna nacionalistina propaganda tako v medijih, kot

tudi v kulturnih, znanstvenih, verskih ustanovah in jo še podpira državni voditelj,

postane situacija zelo delikatna. e vsem tem dejavnikom dodamo še velike razlike v

izobrazbi, stopnji zaposlenosti in ekonomske razvitosti, dobimo problem z zelo nevarnim

politinim eksplozivom. Pri skupini, ki zaostaja in obuti ogroženost, se bo razvil

kompleks inferiornosti racionaliziran z agresivnim poudarjanjem etninih posebnosti.

Vsi ti kosovski dejavniki konfliktnosti dokazujejo nastanek družbe, ki je po

Galtungu idealna za razvoj strukturalnega nasilja. Saj so zgrajene na tak nain, da na

temelju nehotenega lanstva v doloenih skupnostih temeljeih na lokaciji, spolu,

etninosti, socialnem razredu ali rasi, zanikajo lanom drugih skupnosti dostop do pravic

in privilegijev družbe (institucionalni rasizem in seksizem) (Galtung, 1969a).

Galtung tovrstne procese razlaga s strukturalno teorijo agresije, kjer se agresivnost

posameznikov odraža skozi neravnovesje med družbenimi sloji in razredi. Zelo

pomembna naj bi bila posameznikova percepcija socio-ekonomskih meritev (razlike v

izobrazbi, razlike v prihodkih, nastanitvene razlike, razlike zaposleni–brezposelni)

(Galtung, 1964). Prav raziskava v diplomski nalogi nam skuša predstaviti to

118

posameznikovo percepcijo socio-ekonomskih meritev z ocenjevanjem družbeno,

kulturno, ekonomsko politinih dejavnikov konfliktnosti. Posamezniki reagirajo

agresivno, ko pride do neravnovesja v družbi. V okolju se bo razvijalo simetrino

obutenje podcenjevanja z neprimernim in represivnim reagiranjem na romantine in

iracionalne izlive nacionalnih obutkov.

Da bi se takšna situacija držala pod razumno kontrolo, je potrebno veliko

politinega vmešavanja in ogromno dobre volje oziroma kot pravi prof. Gosar V kolikor

želimo v Jugovzhodni Evropi stabilnost in prosperiteto, bo potrebno v tem prostoru obiti

preteklo in polpreteklo zgodovino ter delovati pragmatino, s pogledom, zazrtim

izkljuno v prihodnost (Gosar, 2007).

Na Kosovu je pogled vsekakor še vedno preve zazrt v preteklost. Dokler se je še

obutil vpliv osvobodilne ideje jugoslovanske revolucije »ideje bratstva in enotnosti« so

se zadeve reševale same po sebi. Ko pa smo se od revolucije oddaljili, so ideje zaele

bledeti, zgodovinska hipoteka pa je dobila na pomenu.

Poleg vseh teh dejavnikov, ki so vplivali na zaetek ene najhujših humanitarnih

katastrof v Evropi po drugi svetovni vojni, ne smemo spregledati niti geopolitinih

interesov velikih sil (ZDA, Rusije, EU) in njihovega vpliva na dogajanje na širšem

obmoju Balkana in na Kosovu. Balkanski polotok in Kosovo imata za velike sile velik

geostrateški pomen, prav zaradi tega je reševanje konflikta med Albanci in Srbi v veliki

meri pogojeno tudi z interesi drugih velesil, ki jim normaliziranje razmer na Balkanu ne

odgovarja. Dokler bodo Albanci z množinim navdušenjem sprejemali ameriškega

predsednika Georga Busha mlajšega in voditelje NATO, ter ostale visoke funkcionarje

ZDA in EU in dokler se bodo Srbi navduševali nad ponovnim ruskim vzponom in

odlonostjo nekdanjega ruskega predsednika in zdajšnjega premierja Vladimirja Putina,

se stanje na Kosovu in v širši regiji ne bo spremenilo. Šele ko bodo ti narodi spoznali, da

nimajo nikakršnih koristi od velikih sil in da so dobri medsosedski odnosi,

multikulturnost in spoštovanje lovekovih in manjšinjskih pravic kljuni dejavniki

zdravih družbenih razmer, bomo lahko govorili o spremembah na Balkanu.

Neko so neki napredni svetovni voditelji že iznašli recept proti tovrstnemu

mešetarjenju med malimi narodi. as je za ponovno vzpostavljanje gibanja

neopredeljenih, neuvršenih in od kapitalizma neodvisnih skupnosti.

119

7 LITERATURA IN VIRI

Ardrey, R. (1966) : The territorial imperative. New York, Atheneum.

Augustinus (1984) : Izpovedi. Celje, Mohorjeva družba.

Azar, E. (1990) : The management of proctracted social conflict : Theory and cases.

Dartmouth, Aldershot.

Bajrami, Hafif (1984) : Nastanek albanske države. V : Stani Janez : Albanci. Ljubljana,

Cankarjeva založba, 127-144.

Bandura, A. (1977) : Social Learning Theory. New York, General Learning Press.

Barth, Frederik (1969) : Introduction. V : Barth Frederik : Ethnic Groups and Boundaries,

The social organization of culture difference. Illinois, Waveland Press, Inc., 5-38.

Bogdanovi, Dimitrije (1984) : Kosovo v lui zgodovine albansko-južnoslovanskih

odnosov. V : Stani Janez : Albanci. Ljubljana, Cankarjeva založba, 83-102.

Bordes, Claire (2005) : Europe conforted with a new risk map. V : Gosar, Anton :

Globalizirana Evropa. Koper, Založba Annales, 153 – 164.

Breznik, Dušan (1991) : Stanovništvo Jugoslavije. Titograd, Chronos.

Broz, Josip TITO (1968) : O versajskoj Jugoslaviji. V : Proleter reprint (1929-1942).

Glasilo Centralnog Komiteta Komunistike Partije Jugoslavije. Beograd, Institut za

izuavanje radnikog pokreta.

Bufon, M. (1994) : Regionalizem in nacionalizem. Annales 5/´94. Koper, Univerza na

Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središe Koper, Zgodovinsko društvo za južno

Primorsko, 9-16.

Bufon, M. (2004) : Med teritorialnostjo in globalnostjo. Koper, Knjižnica Annales

Majora, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središe Koper, Zgodovinsko

društvo za južno Primorsko, 16.

Bufon, M. (2005) : Med Evropsko unijo in Jugovzhodno Evropo : prostor družbenih

integracij in dezintegracij. V : Bufon, M. : Slovenija po letu 2004, mostiše med EU in

Jugovzhodno Evropo. Koper, Založba Annales, 19 – 41.

Burton, John (1990) : Conflict Resolution and Prevention. New York, St. Martins Press.

120

Carroll, J. D.; Coate, R. A. (1988) : Human Needs Realism, A Critical Assessment of the

Power of Human Needs in World Society. V : Coate, R. A.; Rosati, J. A. : The Power of

Human Needs in World Society. Boulder, Lynne Rienner, 257-274.

Collier, P.; Hoeffler, A. (2001) : Greed and grievance in civil war. World Bank

Development Research Group.

Chomsky, Noam (2000) : Novi militaristiki humanizam, lekcije sa Kosova. Beograd,

Izdavaka kua ΠΛΑΤΩ.

urak, N. (2005) : South-Eastern Europe : the post-imperial shaping of a new

geopolitical monad. V : Bufon, Milan : Slovenija po letu 2004, mostiše med EU in

Jugovzhodno Evropo. Koper, Založba Annales, 45 – 63.

Džihi, Vedran (2005) : Perspektive Evropske integracije za Jugoistonu Evropu na

primjeru (polu) protektoratskih sustava (Bosna i Hercegovina, Kosovo) u kontekstu

dogaaja u susjedstvu. V : Bufon, Milan : Slovenija po letu 2004, mostiše med EU in

Jugovzhodno Evropo. Koper, Založba Annales, 123 – 139.

ukanovi, Dragan (2005) : Kljune odlike savremenih socijalnih, kulturnih i

ekonomskih veza izmeu država nastalih na tlu nekadašnje Jugoslavije. V : Bufon,

Milan: Slovenija po letu 2004, mostiše med EU in Jugovzhodno Evropo. Koper,

Založba Annales, 115 – 121.

Galtung, J. (1964) : A Structural Theory of Aggression. Journal of Peace Research, 1, 2.

Galtung, J. (1969a) : Violence and Peace Research. Journal of Peace Research, 6, 3.

Galtung, J. (1969b) : Conflict as a way of life. V : Freeman, H. : Progress in mental

health. London, Churchill.

Gavrilis, George. (1996) : The Making of a Greater Albania ? V : John S. Micgiel : State

and Nation Building in East Central Europe: Contemporary Perspectives. Institute on

East Central Europe, New York, Columbia U..

Gosar, Anton (2005) : Evropa v globaliziranem svetu. V : Gosar, Anton : Globalizirana

Evropa. Koper, Založba Annales, 16 – 22.

Gosar, Anton (2007) : Slovenija v Jugovzhodni Evropi. V : Potonik Slavi, Irma :

Geografski obzornik, Letnik 54, 1, Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, 16.

Gurr, R. T. (1970) : Why Men Rebel. New Jersey, Princeton University Press.

121

Hoxha, Hajredin (1984a) : Albansko nacionalno vprašanje v stari Jugoslaviji. V : Stani

Janez : Albanci. Ljubljana, Cankarjeva založba, 165-186.

Hoxha, Hajredin (1984b) : Kosovo in Albanci v novi Jugoslaviji. V : Stani Janez :

Albanci. Ljubljana, Cankarjeva založba, 201-226.

Horrowitz, Donald L. (1985/2000) : Ethnic groups in conflict. Los Angeles, University of

California, 95.

Horvat, Branko (1989) : Kosovsko pitanje. Ljubljana, Plava Biblioteka.

Janis, I. (1972) : Victims of groupthink : a psychological study of foreign-policy

decisions and fiascoes. Boston, Houghton, Mifflin.

Johansson, R. (1999) : The Impact of imagination history, Territoriality and Perceived

affinity. V : Tägil, S. : Regions in Central Europe. The legacy of history. Hurst & Co.

Lund. Publishers ltd.

Junger, Sebastian (2002) : Ogenj, prievanja vojnega novinarja : Afganistan, Kosovo,

Ciper, Kašmir, Sierra Leone. Trži, Uila international, založba, d.o.o., 117 – 133.

Kaldor, M.; Vashee, B. (1997) : New Wars : Restructuring the Global Military Sector.

London, Pinter, 7-19.

Koestler, A. (1989) : The ghost in the machine. London, Arkana.

Lorentz, K. (1996) : On aggression. New York, London, Routledge.

Miheljak, Vlado (1989) :Katastrofalni rezultati. Ljubljana, Mladina, 7, 24.2 1989,16–18.

Milat, Petar (2005) : The state of exception and the emergence of racism : Zoran ini´s

Yugoslavia, an unfinished state. V : Pajnik, Mojca; Kuzmani, Toni : Nation-states and

xenophobias : in the ruins of former Yugoslavia. Ljubljana, Mirovni inštitut, 23– 34.

Milosavljevi, N. (1988) : Fertilitet i planiranje porodice u Jugoslaviji. Prirodni priraštaj

u SAP Vojvodini i faktori koji na njega utiu. Centar za demografska istraživanja. Novi

Sad, Medicinski fakultet.

Neak, Dušan (1984) : Kosovo med NOB. V : Stani Janez : Albanci. Ljubljana,

Cankarjeva založba, 187-200.

Ogley, Roderick (1999) : Conflict Theory. V : Kurtz, Lester : Peace and Conflict. Austin,

Academic press, 401–413.

122

O’Loughlin, J. (2004) : The political geography of conflict : civil wars in the hegemonic

shadow. V : Flint, C. (2004) : The geography of war and peace. New York, Oxford

University Press.

Pak, M. (1990) : Kosovo. Geografski obzornik. Letnik 37, št. 3/4, Ljubljana, Zveza

geografskih društev Slovenije, 4-32.

Pelc, Stanko (2005) : Slovene – Croatian border as past, present and future generator of

marginalization. V : Gosar, Anton : Globalizirana Evropa. Koper, Založba Annales, 294.

Pirjevec, Jože (2003) : Jugoslovanske vojne 1991 – 2001. Ljubljana, Cankarjeva založba.

Praprotnik, Tadej (1999) : Ideološki mehanizmi produkcije identitet, Od identitete k

identifikaciji. Ljubljana, ISH – Fakulteta za podiplomski humanistini študij/ŠOU,

Študentska založba.

Rahimi, Shukri, Cana Zekeria (1984) : Albanski narodni preporod. V : Stani Janez :

Albanci. Ljubljana, Cankarjeva založba, 57-82.

Rakovi, Slaviša (2005) : We are not like them : denial of the other in Serbia, Croatia and

Bosnia-Herzegovina. V : Pajnik, Mojca; Kuzmani, Toni : Nation-states and

xenophobias : in the ruins of former Yugoslavia. Ljubljana, Mirovni inštitut, 61–74.

Ramet, Sabrina P. (2005) : Balkanski babilon. Zagreb, Alinea.

Ramsbotham, Oliver; Woodhouse, Tom; Miall, Hugh (2005) : Contemporary conflict

resolution. Cambridge, Polity Press.

Sack, R. D. (1986) : Human Territoriality. Cambridge, Cambridge University Press.

Sanguin, Andre-Louis (2005) : Kosovo, International protectorate and/or proto-state ? A

case study in the new political geography of the Balkans. V : Gosar, Anton :

Globalizirana Evropa. Koper, Založba Annales, 191–204.

Scott, P. J. (1980) : L´aggressivita. Firence, Giunti Barbera.

Shaw B. J. (1990) : A Cognitive Categorization Model for the Study of Intercultural

Management . The Academy of Management Review, 15, 4, Oktober 1990, 626-645.

SIPRI YEARBOOK (1997) : 1997. Oxford, Oxford University press for SIPRI, 23.

Smith, D. Anthony (2005) : Nacionalizem, Teorija, ideologija, zgodovina. Ljubljana,

Knjižna zbirka Krt. Nationalism : Theory, Ideology, History, 2001.

Tajfel, H.; Turner, J. C. (1986) : The social identity theory of inter-group behavior. V :

Worchel, S.; Austin, L. W. : Psychology of Intergroup Relations. Chigago, Nelson-Hall.

123

Tunji, Filip (2004) : Vmesna Evropa. Konfliktnost državnih teritorialnih meja. Koper,

Zbirka Anales.

Tunji, Filip (2005) : Perspectives of stability and security in south-eastern Europe in

light of new/old geopolitics – south-eastern Europe as a knot of strategic interests and

borders. V : Bufon, Milan : Slovenija po letu 2004, mostiše med EU in Jugovzhodno

Evropo. Koper, Založba Annales, 65 – 92.

Voje, Ignacij (1994) : Nemirni Balkan. Ljubljana, Državna založba Slovenije.

Wolf, R. Eric (1999) : Evropa in ljudstva brez zgodovine 2. Ljubljana, Studia

Humanitatis. Europe and the People Without History, 1982.

Zupani, Jernej (2006) : Geografski pristopi k prouevanju kriznih obmoij. V : Plut, D.:

Dela 26. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani,

Žagar, Mitja (2001) : Kako bi lahko razklenili zaaran krog? Posredovanje, mediacija ter

usposabljanje za prepreevanje in razreševanje etninih konfliktov. V : Razprave in

gradivo 38/39, Revija za narodnostna vprašanja. Ljubljana, Inštitut za narodnostna

vprašanja, 68–93.

7.1 Internetni viri

ANTIWAR (2008-10) : An Uncertain Future for the Serbian Refugees of Kosovo.

http://www.antiwar.com/deliso/?articleid=2257

BEYOND INTRACTABILITY (2008-01) : Sandra Marker, Unmet Human Needs.

http://www.beyondintractability.org/essay/human_needs/

COMMUNICATION FOR SOCIAL DEVELOPMENT (2006-08) :

http://www.csdbalkans.org/roma/Photos/Kosovo_minorities_1991.jpg

DNEVNIK (2008-02) : Tomaž Mastnak. NDK.

http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/300831

EULEX (2009-01) : EU rule of law mission. http://www.eulex-kosovo.eu/?id=2

European Commission (2003-06) : EU-Western Balkans Summit Declaration.

http://ec.europa.eu/enlargement/enlargement_process/accession_process/how_does_a_co

untry_join_the_eu/sap/thessaloniki_summit_en.htm

Humanitarian Community Information Centre (2008-12) : Mitrovica.

http://www.reliefweb.int/mapc/eur_bal/reg/mitrovince.html

124

ICMM (2008-09) : Indepedant commission for Mines and Minerals.

http://www.kosovo-mining.org/kosovoweb/sc/kosovo/economy.html

IEG-MAPS (2008-08a) : Institute of European history – Mainz.

http://www.ieg-maps.uni-mainz.de/gif/pEu830Serie1_a4.htm

IEG-MAPS (2008-08b) : Institute of European history – Mainz.

http://www.ieg-maps.uni-mainz.de/gif/pEu914Serie1_a4.htm

IEG-MAPS (2008-08c) : Institute of European history – Mainz.

http://www.ieg-maps.uni-mainz.de/gif/pEu923Serie1_a4.htm

IFIMES (2007-01) : Kosovo pred formalno neodvisnostjo.

http://www.ifimes.org/default.cfm?Jezik=Si&Kat=10&ID=296

IFIMES (2007-06) : Zakaj bi Kosova morala dobiti mednarodno priznanje.

http://www.ifimes.org/default.cfm?Jezik=Si&Kat=10&ID=309

IOM (2006-05) : The population pyramid of Kosovo.

http://www.iom.ipko.org/Projects/kdserhs/kdsbr.pdf

MZZ (2005-12) : Problemi slovenske zunanje politike.

http://209.85.129.132/search?q=cache:QV4nftFIjQ4J:www.mzz.gov.si/nc/si/splosno/novi

ce/cns/novica/article/1014/10839/

OVSISTE (2008-06) : Vladislav B. Sotirovic, Ph.D..

http://i6.photobucket.com/albums/mindaugas/Yugoslavia/Former_Yugoslavia_2006.png

PEŠENIK (2008-02) : Pismo Dimitrija Tucovia.

http://pescanik.net/content/view/1655/64/

POLITIKA.COM (2008-02): Kosova - republika. http://pollitika.com/kosova-republika.

THE WASHINGTON POST (2006-08) : Peacekeepers to move in.

http://www.washingtonpost.com/wp-srv/inatl/longterm/balkans/maps/maps.htm

UNEP (United Nations Environment Programme) (2008-02) : Crushed by war - world

conflicts. http://maps.grida.no/go/graphic/graphicid/60586D39-CDD2-12F2-32E9-

B239E9963DEB

UNESCO (2008-02): Seville statement on violence.

http://portal.unesco.org/education/en/ev.php-

URL_ID=3247&URL_DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201.html.

UNIVERSITY AT BUFFALO (2008-03) : Kosovo – Kosova ?

125

http://listserv.buffalo.edu/cgi-bin/wa?A2=ind9803&L=TWATCH-

L&T=0&F=&S=&P=588564.

UNMIK (2008-12) : UNMIK online. http://www.unmikonline.org/docu_QL.htm

WEBSTERS ONLINE DICTIONARY (2008-02) : English Translation : rrafsh.

http://www.websters-online-dictionary.net/translation/albanian/rrafsh

WIKIPEDIA (2006-08a) : Greater Albania. http://en.wikipedia.org/wiki/Greater_Albania

WIKIPEDIA (2006-08b) : Velika Srbija.

http://hr.wikipedia.org/wiki/Slika:Velika_srbija.gif

WIKIPEDIA (2006-08c) : Kosovo ethnic 2005.

http://en.wikipedia.org/wiki/Image:Kosovo_ethnic_2005.png

WIKIPEDIA (2008-10) : EU on Kosovo independence.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b7/EU_on_kosovo_independence.png

WIKIPEDIA (2008-12) : Kosovo mapa.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Kosovo_map-en.svg

WIKIPEDIA (2009-01a) : Albaner im Kosovo.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/de/f/fa/Kosovo_Albaner.png

WIKIPEDIA (2009-01b) : Serben im Kosovo.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/de/c/c2/Kosovo_Serben3.png

WIKIPEDIA (2009-01c) : Roma/Aschkali/Ägypter im Kosovo.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/de/8/8e/Kosovo_Roma-Aschkali-

%C3%84gypter.png

WIKIPEDIA (2009-01d) : Bosniaken, Goranen und andere im Kosovo.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/de/6/61/Kosovo_Bosn-Goran-andere.png

WIKIPEDIA (2009-02) : Kosovo relations.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/23/Kosovo_relations.svgWORLD

WIKIPEDIA (2009-03a) : Demographic history of Kosovo in 20th century. http://en.wikipedia.org/wiki/File:Demographic-history-of-Kosovo-in-20th-century.png

WIKIPEDIA (2009-03b) : Kosovo municipalities.

http://en.wikipedia.org/wiki/Municipalities_of_Kosovo

WORLD PRESS (2008-11) : Camp Bondsteel Kosovo.

http://hidhist.files.wordpress.com/2008/07/camp_bondsteel_kosovo1.jpg?w=300&h=196

126

8 SEZNAM SLIK, TABEL IN GRAFOV

8.1 Seznam slik

Slika 1 : Galtungov model konflikta............................................................................................................. 21Slika 2 : Zemljevid distribucije konfliktov v svetu....................................................................................... 29Slika 3 : Fizino geografska karta Kosova ................................................................................................... 33Slika 4 : Balkan leta 1833............................................................................................................................. 38Slika 5 : Nacionalistine težnje Albancev »Velika Albanija«, zemljevid štirih albanskih vilajetov v asu

Otomanskega imperija ................................................................................................................... 41Slika 6 : Nacionalistine težnje Srbov - »Velika Srbija«.............................................................................. 43Slika 7 : Balkan leta 1914............................................................................................................................. 44Slika 8 : Balkan leta 1923............................................................................................................................. 46Slika 9 : NATO upravna razdelitev Kosova ................................................................................................. 56Slika 10 : Ameriško vojaško oporiše Bondsteel ......................................................................................... 60Slika 11 : Pregled etnine strukture Albancev in Srbov na Kosovu v 20.stoletju ........................................ 68Slika 12 : Primerjava obmoij veinske poselitve Srbov na Kosovu leta 1999 in 2005............................... 69Slika 13 : Ocena etnine strukture Kosova leta 1991 ................................................................................... 71Slika 14 : Ocena etnine strukture Kosova leta 2005 ................................................................................... 71Slika 15 : Albanci na Kosovu leta 2006 ....................................................................................................... 72Slika 17 : Romi, Aškali in Egipani na Kosovu leta 2006............................................................................ 72Slika 16 : Srbi na Kosovu leta 2006 ............................................................................................................. 72Slika 18 : Bošnjaki, Goranci in drugi na Kosovu ......................................................................................... 72Slika 19 : Starostni piramidi Jugoslavije in Kosova leta 1981 ..................................................................... 80Slika 20 : Zaposleni v industriji in rudarstvi leta 1981 in delež narodnega dohodka od teh dveh dejavnosti

leta 1986 na Kosovu....................................................................................................................... 85Slika 21 : Primerjava deležev zaposlenih žensk na Kosovu leta 1971 in 1981 ............................................ 88Slika 22 : Stopnja urbanizacije Kosova leta 1981 ........................................................................................ 90Slika 23 : Mitrovica leta 2000 .................................................................................................................... 101Slika 24 : Odziv svetovnih držav ob neodvisnosti Kosova (stanje februarja 2009) ................................... 108Slika 25 : Države Evropske unije, ki so priznale neodvisno državo Kosovo ............................................. 109Slika 26 : Bivša Jugoslavija leta 2009 ........................................................................................................ 111

8.2 Seznam tabel

Tabela 1 : Prebivalstvo Jugoslavije, 1880 - 1990 ......................................................................................... 62Tabela 2 : Nataliteta, mortaliteta in naravni prirastek, 1931 - 1988, Jugoslavija.......................................... 64Tabela 3 : Emigracijske in imigracijske obine, po teritoriju in število preb., 1981 .................................... 64Tabela 4 : Migracije glede na nacionalnost med teritoriji, 1971-1981 ......................................................... 66Tabela 5 : Pregled etnine struktura Kosova skozi as................................................................................. 70Tabela 6 : Odstotek etnino homogenih zakonov po nacionalnosti moža in žene in po spolu, leta 1988 .... 76Tabela 7 : Gostota poselitve od leta 1921-1981 ........................................................................................... 77Tabela 8 : Povpreno število živorojenih otrok na eno žensko staro med 45-49 let po nacionalnosti, leta

1981................................................................................................................................................ 78Tabela 9 : Povpreno število živorojenih otrok glede na ženske stare med 45-49 let, leta 1971.................. 79Tabela 10 : Število lanov na eno gospodinjstvo po teritorijih, 1921-1981 ................................................. 80Tabela 11 : Poroene ženske, ki uporabljajo kontracepcijo po republikah, leta 1976 .................................. 82Tabela 12 : Legani splavi na 1000 žensk, glede na starost, leta 1969 in 1986 ............................................. 82Tabela 13 : Prebivalstvo Kosova glede na starostne skupine, leta 1961....................................................... 83Tabela 14 : Prebivalstvo starejše od 15.leta po izobrazbi, leta 1981 v procentih ......................................... 84Tabela 15 : Aktivno prebivalstvo po zaposlitvenih dejavnostih, leta 1981 v %.......................................... 84Tabela 16 : Stopnja skupne fertalitete, socioekonomske, kulturne in demografske spremenljivke v

Jugoslaviji leta 1953 in 1976.......................................................................................................... 86

127

Tabela 17 : Ocene prebivalcev Kosovske Mitrovice o dejavnikih, ki so vplivali na konflikt na Kosovu po narodnostih..................................................................................................................................... 94

Tabela 18 : Ocena možnosti multietninega sožitja in varnosti na Kosovu po narodnosti........................... 98Tabela 19 : Kontakt z drugo skupnostjo in pogostost prekanja reke Ibar in Mitrovakega mosta po

narodnostih................................................................................................................................... 100

8.3 Seznam grafov

Graf 1 : Delež Albancev in Srbov, od leta 1871 do leta 2006 ...................................................................... 68Graf 2: Odnosi moi in intenziviteta diskiminacije med Albanci in Srbi v 20.stoletju ............................... 73Graf 3 : Starostna piramida Kosova leta 1999.............................................................................................. 81Graf 4 : Ocene prebivalcev Kosovske Mitrovice o dejavnikih, ki so najbolj in najmanj vplivali na konflikt

na Kosovu po narodnostih.............................................................................................................. 96Graf 5 : Primerjava ocen o možnosti multietninega sožitja in varnosti na Kosovu po narodnosti ............. 99Graf 6 : Primerjava odgovorov o komunikaciji, kontaktu s pripadniki druge skupnosti in pogostost

prekanja reke Ibar in Mitrovakega mosta po narodnostih......................................................... 102

128

9 PRILOGE

9.1 Anketa

Poštovani,

Zovem se Mile Zuki i absolvent sam Univerziteta na Primorju na Fakulteti za

humanistike studije u Kopru u Sloveniji. Pišem diplomski rad sa naslovom Faktori

konfliktnosti primer Kosova. Za potrebe diplomskog rada istražujem mišljenje stanovnika

Kosovske Mitrovice o uzrocima konflikta izmeu Albanaca i Srba i o slobodi kretanja,

sigurnosti svakodnevnog života na Kosovu i kontaktu izmeu zavaenih etnikih grupa.

Zato bi Vas ljubazno zamolijo, da si uzmete nekoliko minuta Vašeg dragocenog vremena

i odgovorite na postavljena pitanja. Vaši odgovori e mi jako pomoi pri izradi

diplomskog rada. Anketa je anonimna.

Moja anketa je sastavljena iz dva dela. U prvom delu ocenjujete od 1-5 (1=ne

smatran ponueni faktor kao bitan za eskalaciju konflikta / 5=smatram, da je ponueni

faktor jako bitan za eskalaciju konflikta izmeu Albanaca i Srba) ponuene potencialne

faktore konfliktnosti. U drugom delu odgovarate na pitanja sigurnosti, multietnikog

suživota, slobode kretanja i kontakta sa pripadnicima suprotne etnike grupe.

Narodnost : __________________________

I. Uzroci eskalacije konflikta

(okružite od 1 = ne smatran ponueni faktor kao bitan faktor za eskalaciju konflikta do

5= smatram, da je ponueni faktor jako bitan za eskalaciju konflikta izmeu Albanaca i

Srba, koliko je ponueni faktor utico na razplamtavanje konflikta)

a) istorijsko naslee 1 2 3 4 5

b) politiko administrativni uzroci (status Kosova) 1 2 3 4 5

c) ekonomski i socialni uzroci 1 2 3 4 5

d) regionalne razlike u Jugoslaviji 1 2 3 4 5

e) nezaposlenost 1 2 3 4 5

f) demografska eksplozija 1 2 3 4 5

g) migracije 1 2 3 4 5

129

h) kulturno – jeziki uzroci 1 2 3 4 5

i) šikaniranja i kriminalna dela 1 2 3 4 5

j) teritorialni prohtevi 1 2 3 4 5

k) geopolitiki interesi s vana 1 2 3 4 5

l) nacionalizam i diskriminacija drugih 1 2 3 4 5

m) populizam lidera 1 2 3 4 5

n) propaganda medija 1 2 3 4 5

o) nauno nacionalistika propaganda 1 2 3 4 5

p) verske institucije 1 2 3 4 5

II. Pitanja line sigurnosti, slobode kretanja, multietnikog suživota

i komunikacije sa pripadnicima druge etnike grupe

1. Ocenite od 1 do 5 Vašu linu sigurnost na Kosovu ? (1=oseam se jako

nesigurno/3=oseam se srednje sigurno/5=oseam se jako sigurno)

1 2 3 4 5

2. Ocenite od 1 do 5 dali je mogu multietniki suživot izmeu Albanaca i Srba

na Kosovu ? (1=multietniki suživot je nemogu/3=multietniki suživot je srednje

mogu/5= multietniki suživot je mogu)

1 2 3 4 5

3. Koliko esto komunicirate sa pripadnicima druge etnike grupe?

a) dnevno (svaki dan)

b) nedeljno (više dana u nedelji ili mesecu)

c) meseno (meseno jednom ili na duži period)

d) nikako (nemam kontakta sa pripadnicima druge etnike grupe)

4. Koliko esto prelazite reku Ibar i Mitrovaki most?

a) esto (most prelazim svaki dan)

b) srednje esto (više puta u nedelji i mesecu)

c) redko (most prelazim meseno jednom ili godišnje)

d) nikako (ne prelazim Mitrovaki most)

130

9.2 Obine Kosova

01. Deçan / Deani 02. Dragash / Dragaš 03. Gjakovë / akovica 04. Gllogovc /

Glogovac 05. Gjilan / Gnjilane 06. Burim / Istok 07. Kaçanik / Kaanik 08. Kamenicë

/ Kosovska Kamenica 09. Klinë / Klina 10. Fushë Kosovë11. Albanik / Leposavi 12.

Lipjan / Lipljan 13. Malishevë / Mališevo 14. Mitrovicë / Kosovska Mitrovica

15. Novobërdë / Novo Brdo 16. Kastriot / Obili 17. Rahovec / Orahovac 18. Pejë /

Pe 19. Podujevë / Podujevo 20. Prishtinë / Priština 21. Prizren 22. Skënderaj / Srbica

23. Shtërpcë / Štrpce 24. Shtime / Štimlje 25. Suharekë / Suva Reka 26. Ferizaj /

Uroševac 27. Viti / Vitina 28. Vushtrri / Vuitrn 29. Zubin Potok / Kosovo Polje 30.

Zveçan / Zvean

Vir: WIKIPEDIA, (2009-03b)

131

9.3 Zemljevidi

9.3.1 Delež Srbov na Kosovu, po obinah, leta 1991

132

9.3.2 Delež Srbov na Kosovu, po obinah, leta 1999

133

9.3.3 Delež Srbov na Kosovu, po obinah, leta 2006

134

9.3.4 Delež Albancev na Kosovu, po obinah, leta 1991

135

9.3.5 Delež Albancev na Kosovu, po obinah, leta 1999

136

9.3.6 Delež Albancev na Kosovu, po obinah, leta 2006