Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za glasbeno pedagogiko
DIPLOMSKO DELO
Viktor Malec
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za glasbeno pedagogiko
Diplomsko delo
OBLIKOVANJE DIDAKTIČNEGA GRADIVA PRI POUKU
DIATONIČNE HARMONIKE V GLASBENI ŠOLI
Mentorica: Kandidat: izr. prof. dr. Albinca Pesek Viktor Malec
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisani Viktor Malec, roj. 13. 9. 1981 v Celju, študent Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer glasbena pedagogika, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Oblikovanje didaktičnega gradiva pri pouku diatonične harmonike v glasbeni šoli pri mentorici izr. prof. dr. Albinci Pesek avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
_________________________
(podpis študenta-ke) Maribor, _____________________
Lektorica:
Mojca Garantini, prof. slov. j. in knjiž.
Prevajalka:
Katja Kovič, dipl. medjez. št. – ang. in dipl. slov.
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici izredni profesorici dr. Albinci Pesek za
strokovno in motivacijsko pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi gospe Karini Matjašič, učiteljici glasbene umetnosti na
Osnovni šoli Kapela in Osnovni šoli Negova, ki mi je pomagala pri izvedbi
ankete učencev drugega triletja.
POVZETEK
Diplomsko delo, ki je pred vami, raziskuje razširjenost in poučevanje
diatonične harmonike v Sloveniji. Tema je bila izbrana zaradi lastnih
izkušenj poučevanja tega inštrumenta ter zaradi izzivov in težav pri
oblikovanju didaktičnega gradiva za pouk, ki se porajajo ptekom
večletnega dela. To področje v Sloveniji še ni bilo temeljito raziskano, zato
je pričujoče diplomsko delo pomemben prispevek na strokovnem področju
poučevanja diatonične harmonike. V teoretičnem delu najprej
predstavljamo diatonično harmoniko in njene posebnosti, posebej z vidika
uporabnosti tega glasbila za izvajanje ljudske glasbe. Na kratko smo
analizirali zgodovinski razvoj poučevanja diatonične harmonike in
predstavili referenčne vodje v Sloveniji. Predstavili smo glasbene šole, kjer
se ta inštrument poučuje, tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko in
prireditve v Sloveniji. V raziskovalnem delu smo analizirali priljubljenost
harmonike med mladimi. To nas zanima, saj menimo, da moramo v proces
oblikovanja učnega gradiva vključiti tudi želje učencev. Praktični del
vsebuje glasbene primere, ki bodo učiteljem olajšali izbor skladb pri
pouku. Dotaknili smo se navodil za oblikovanje gradiva, ki jih predvideva
predpisani učni načrt za predmet diatonična harmonika. Ob tem smo
ponudili svoje predloge za morebitne izboljšave. Na podlagi analize
sekundarnih virov, empirične raziskave in lastnih izkušenj, nastalih med
pedagoškim procesom, smo opozorili na slabosti in pasti trenutnega
načina oblikovanja gradiva pri pouku diatonične harmonike ter ponudili
nasvete za izboljšave.
Ključne besede: diatonična harmonika, didaktično gradivo, glasbene
šole, ljudska glasba, Slovenija.
ABSTRACT
The diploma thesis in front of you is exploring the extent of diatonic
accordion and its teachings along with usage and process of choosing the
teaching resources and materials for this instrument in Slovenia. This
theme has been chosen because of the personal experiences of teaching
the diatonic accordion and due to the issues of preparing teaching
materials that an educator comes across. This theme was poorly
researched in Slovenia, so the diploma thesis brings new findings to this
teaching sector. In the theoretical part of the thesis, the diatonic accordion
and its characteristics have been briefly presented, especially in terms of
its use in folk music. Furthermore, the development of diatonic accordion
teachings in Slovenia and its referent powers have been analysed. Also
music schools that teach this instrument along with competitions and
events in Slovenia, supporting the diatonic accordion have been
presented. In the empirical research, youngsters’ attitudes towards
diatonic accordion have been analysed, particularly because of own
opinion, that their wishes should be included into the process of selecting
the teaching materials. In the practical part of this thesis, compositions for
diatonic accordion that could be used as teaching materials have been
collected. Also official government instructions for preparing those
materials were researched and own thoughts and suggestions for some
improvements were offered. To sum up, based on the analysis of
secondary data, own empirical research and personal experience while
working as a teacher of diatonic accordion, some weaknesses and pitfalls
in current ways of preparing teaching materials were noticed, therefore
some ideas for improvements in this area in Slovenia were suggested.
Key words: diatonic accordion, teaching, teaching materials, music
schools, folk music, Slovenia.
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................. 1
1.1 Opis področja in opredelitev problema.......................................... 1
1.2 Namen in cilji diplomskega dela .................................................... 6
1.3 Hipoteze ........................................................................................ 7
1.4 Predpostavke in omejitve .............................................................. 7
1.4.1 Predpostavke ......................................................................... 8
1.4.2 Omejitve ................................................................................. 8
1.5 Predvidene metode raziskovanja .................................................. 9
2 HARMONIKA .................................................................................... 11
2.1 Vrste harmonik ............................................................................ 12
2.1.1 Diatonična harmonika ........................................................... 13
2.1.2 Klavirska kromatična harmonika........................................... 17
2.1.3 Gumbna kromatična harmonika ........................................... 19
2.2 Zgodovina diatonične harmonike ................................................ 21
3 DIATONIČNA HARMONIKA V SLOVENIJI ...................................... 24
3.1 Izdelovalci diatonične harmonike v Sloveniji ............................... 24
3.2 Diatonična harmonika in ljudski godci ......................................... 25
3.3 Referenčni vodje diatonične harmonike v Sloveniji ..................... 28
3.3.1 Lojze Slak (1932-2011) ........................................................ 29
3.3.2 Zoran Lupinc (1961) ............................................................. 31
3.3.3 Franc Štuhec (1957) ............................................................. 33
3.4 Društva ....................................................................................... 33
3.5 Glasbene šole v Sloveniji, kjer poučujejo diatonično harmoniko . 34
3.6 Srečanja in tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko ........ 36
3.6.1 Zlata harmonika.................................................................... 36
3.6.2 Druga tekmovanja in srečanja .............................................. 37
4 RAZISKAVA PRILJUBLJENOSTI GLASBE Z DIATONIČNO
HARMONIKO MED MLADIMI .................................................................. 40
4.1 Metoda spraševanja ................................................................... 40
4.2 Vzorec ......................................................................................... 40
4.3 Rezultati ...................................................................................... 41
5 IZDELAVA DIDAKTIČNEGA GRADIVA ZA POUK DIATONIČNE
HARMONIKE ........................................................................................... 46
5.1 Pravno-formalna podlaga izdelave didaktičnega gradiva za pouk
diatonične harmonike ........................................................................... 46
5.2 Cilji in vsebina predmeta diatonična harmonika .......................... 48
5.3 Predlogi za izboljšave ................................................................. 53
6 NOTNA ZBIRKA ............................................................................... 56
6.1 Prvi razred diatonične harmonike ............................................... 56
6.2 Drugi razred diatonične harmonike ............................................. 67
7 SKLEP .............................................................................................. 78
8 LITERATURA IN VIRI ....................................................................... 80
8.1 Literatura ..................................................................................... 80
8.2 Viri............................................................................................... 82
9 PRILOGE .......................................................................................... 84
9.1 Priloga A – Seznam vseh glasbenih šol v Sloveniji ..................... 84
KAZALO SLIK
Slika 1: Diatonična harmonika.................................................................. 13
Slika 2: Primer uglasitve C-F-B pri diatonični harmoniki .......................... 15
Slika 3: Klavirska kromatična harmonika ................................................. 18
Slika 4: Gumbna kromatična harmonika .................................................. 20
Slika 5: Lojze Slak .................................................................................... 31
Slika 6: Zoran Lupinc ............................................................................... 32
KAZALO NOTNIH PRIMEROV
Notni primer 1: Skladba Majhna sem bila, slovenska ljudska pesem. ...... 57
Notni primer 2: Skladba Zajček dolgoušček, J. Bitenc. ............................ 58
Notni primer 3: Skladba Kukavica, J. Bitenc. ........................................... 59
Notni primer 4: Skladba Miška, A. Weingerl. ............................................ 60
Notni primer 5: Skladba Abraham ma' sedem sinov, slovenska ljudska
pesem. ..................................................................................................... 61
Notni primer 6: Skladba Čuk se je oženil, slovenska ljudska pesem. ....... 62
Notni primer 7: Skladba Sedma ura že zvoni, slovenska ljudska pesem. 63
Notni primer 8: Skladba Ringa, ringa raja, slovenska ljudska pesem. ...... 64
Notni primer 9: Skladba Rasla je jelka, slovenska ljudska pesem. ........... 65
Notni primer 10: Skladba Kan kan, J. Offenbach. .................................... 66
Notni primer 11: Skladba Le sekaj sekaj smrečico, slovenska ljudska
pesem. ..................................................................................................... 68
Notni primer 12: Skladba Srečali smo mravljo, slovenska ljudska pesem.69
Notni primer 13: Skladba Lisička je prav zvita zver, slovenska ljudska
pesem. ..................................................................................................... 70
Notni primer 14: Skladba Pika nogavička, J. Johansson. ........................ 71
Notni primer 15: Skladba Barčica, slovenska ljudska pesem. .................. 72
Notni primer 16: Skladba Priletela muha na zid, nemška ljudska pesem. 73
Notni primer 17: Skladba Marko skače, slovenska ljudska pesem. .......... 74
Notni primer 18: Skladba Izidor ovčice pasel, slovenska ljudska pesem. 75
Notni primer 19: Skladba Moj očka ima konjička dva, slovenska ljudska
pesem. ..................................................................................................... 76
Notni primer 20: Skladba Židana marela, slovenska ljudska pesem. ....... 77
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Število učencev, ki so sodelovali v raziskavi .................... 40
Preglednica 2: Koliko oseb, ki igrajo na diatonično harmoniko poznajo
učenci ...................................................................................................... 43
Preglednica 3: Skupine z diatonično harmoniko, ki jih poznajo učenci .... 44
Preglednica 4: Lestvice in skladbe predlagane po razredih ..................... 52
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Spol učencev, ki so sodelovali v raziskavi .................................... 41
Graf 2: Katero zvrst glasbe poslušajo najraje učenci ............................... 42
Graf 3: Ali se učenci učijo igranja na inštrument ...................................... 42
Graf 4: Ali je učencem diatonična harmonika všeč .................................. 43
Graf 5: Skupine z diatonično harmoniko, ki jih učenci poznajo ................ 44
1
1 UVOD
v diplomskem delu obravnavamo inštrument diatonično harmoniko
predvsem z izobraževalnega oziroma pedagoškega vidika. Odločili smo se
podrobneje raziskati problematiko oblikovanja didaktičnega gradiva pri
pouku diatonične harmonike, ker tovrstne teme še nihče ni sistematično
raziskal. Diplomsko delo prinaša tako teoretične in praktične nasvete in je
namenjeno vsem ljubiteljem diatonične harmonike, posebej učiteljem tega
predmeta.
1.1 Opis področja in opredelitev problema
Poseben poudarek smo namenil raziskovanju, analiziranju in razumevanju
izbire didaktičnega gradiva za poučevanje diatonične harmonike z vidika
zakonsko predpisanih pravil in prakse v Republiki Sloveniji.
Inštrument harmonika je po nastanku med mlajšimi glasbili. Po svoji
razširjenosti je med prvimi, saj je v obdobju stotih let zavzela vse evropske
in tudi neevropske države ter izpodrinila mnoga dotedanja glasbila. Leta
1821 je Nemec Friedrich Buschmann skonstruiral prvo harmoniko, ki jo je
poimenoval ročna eolina. Prva harmonika je bila torej izdelana v prvi
polovici 19. stoletja in je razen manjših sprememb ostala enaka do
današnjega časa. V večjem delu Evrope se je pojavila v drugi polovici 19.
stoletja. Že od samega začetka so se ljudski godci navdušili nad tem
glasbilom, saj z njo lahko igrajo hkrati ritem, melodijo in harmonijo, je
praktično in tudi dovolj glasno, da lahko preglasi človeške glasove, če je to
potrebno, kar je primerno predvsem za zabave, poroke, veselice in
podobno (Kumer 1983, str. 89; Strajnar, 2002, str. 75; Debevec, 2003, str.
10).
Glasbilo lahko uvrščamo med ljudska glasbila takrat, ko je ta inštrument
del ljudskega življenja v takšnem pomenu, da postane sestavni del
2
življenjskih navad. Glasbenik, ki igra na ljudsko glasbilo, se imenuje ljudski
godec. Stari godci, ki so godli ob raznih ljudskih običajih, so se naučili
igranja po posluhu (Strajnar, 1989, str. 5-6).
Po splošno sprejeti razvrstitvi spada harmonika med aerofone oziroma
zrakovne inštrumente, ker pri igranju glasbila zvok nastaja zaradi nihanja
prosto prenihajočega kovinskega jezička, ki zaniha v zračnem toku
(Trampuš, 1993, str. 5).
Na Štajerskem je v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja nastala
trivrstna diatonična harmonika, ki se je zaradi svojih značilnost kmalu
razširila po vsej Evropi in prevzela vodilno vlogo pri izvajanju ljudske,
predvsem plesne glasbe. Pri nas so jo imenovali harmonika ali ramonika,
orgle, mehi, fude, šumele, mešiček in še kako drugače. Najpogosteje pa
za diatonično harmoniko slišimo naziv »frajtonar'ca« (Pravilnik o
izobraževalnem programu Glasba, 2010, str. 286). Diatonična harmonika v
Sloveniji obstaja torej že dolgo časa, vendar je svoj predmet v glasbenih
šolah dobila šele pred trinajstimi leti.
V Sloveniji je diatonična harmonika zagotovo eden najbolj priljubljenih
inštrumentov, ki jih Slovenci in Slovenke imajo doma in nanje igrajo. Eden
od pokazateljev velike priljubljenosti diatonične harmonike v Sloveniji je
vsekakor veliko število dogodkov, ki podpirajo ta inštrument. Tukaj mislimo
predvsem na različne seminarje, tekmovanja, prireditve in druga srečanja.
To seveda pripomore k prepoznavnosti glasbila, nadaljevanju njegove
tradicije in nadaljnjem razvoju igranja na diatonično harmoniko. Danes
obstaja tudi veliko zasebnih glasbenih šol in posameznikov, ki ponujajo
pouk diatonične harmonike.
Pomen in uporaba diatonične harmonike sta se s časom spreminjala. V
Sloveniji je razsežnost uporabe diatonične harmonike velika saj je prisotna
v ljudski glasbi, pri preživljanju prostega časa na podeželju, uporabljajo jo
v številnih folklornih skupinah, kulturnih društvih, pri spremljavi pevskih
zborov, pojavlja se na festivalih ljudske glasbe (Debevec, 2003, str. 19).
3
To vsekakor ne preseneča, saj je diatonična harmonika zelo priročna za
igranje ljudske glasbe in spremljanje ljudskih plesov. Plesni ritem pri
diatonični harmoniki dobimo z njenimi močno zvenečimi basi, ki zvenijo
podobno kot helikonovi, zato jo nemalokrat imenujemo helikonka (Pravilnik
o izobraževalnem programu Glasba, 2010, str. 286).
Harmonikar Lojze Slak je bil vodilni glasbenik na področju diatonične
harmonike v Sloveniji, saj je bil zaslužen, da se diatonična harmonika na
našem prostoru ni pozabila oziroma da je ohranila svojo priljubljenost.
Slakovo pojavljanje v različnih medijih in nastopanje po celi Sloveniji je
pripomoglo, da se je glasbilo zasidralo v ljudski in narodno-zabavni glasbi
(kot solo inštrument) ter tudi v ansamblih. Po Slakovem vzoru je nastalo v
Sloveniji veliko narodno-zabavnih skupin, ki so posnemale njegovo igranje
(Komavec, 2002, str. 128).
V diplomskem delu smo se osredotočili na učenje diatonične harmonike v
glasbenih šolah. Sam sem učitelj tega glasbila v Glasbeni šoli Gornja
Radgona in sem v praksi veliko analiziral dejavnike, ki vplivajo na
kakovost pouka diatonične harmonike. Poleg omenjene harmonike
poučujem tudi klavirsko in to počnem že od leta 2002. Nastopam tudi v
številnih glasbenih skupinah. S svojimi učenci se vsako leto udeležujem
tekmovanj v igranju na diatonično harmoniko na državnem in tudi na
mednarodnem nivoju.
Predmet diatonična harmonika poučujejo le na nižji stopnji glasbenega
šolstva v Sloveniji, in to od leta 2003. Glasbene šole so javne ali zasebne
vzgojno-izobraževalne ustanove, ki spadajo v kategorijo osnovnega
glasbenega in plesnega šolstva. Program ponuja osnovno javno veljavno
glasbeno izobrazbo.
Zakon o glasbenih šolah, ki je bil sprejet leta 2000, je uvedel pouk
diatonične harmonike, skupaj še z nekaterimi drugimi ljudskimi glasbili, kot
4
so citre in tamburice. Tako je ta inštrument postal enakovreden ostalim, ki
jih poučujejo v glasbenih šolah.
V 7. členu Zakona o glasbenih šolah (2000) je definirano, da se v
osnovnem glasbenem in plesnem izobraževanju poučujejo osem skupin
inštrumentov. V slednjo spadajo že omenjena ljudska glasbila.
Učni načrt predmeta diatonična harmonika najdemo v Pravilniku o
izobraževalnem programu Glasba iz leta 2010. Določa vsebino predmeta,
cilje in standarde znanja. Dokument navaja, da mora literatura, ki naj bi jo
uporabljali pri pouku diatonične harmonike, temeljiti predvsem na ljudski in
narodno-zabavni melodiki, da bo glasbilo ostalo ljudsko. Obenem pa
oblikovalci Učnega načrta opozarjajo, da mora gradivo spodbujati tudi
novosti, ki naj bi prispevale k razvoju tega inštrumenta.
Diatonična harmonika kot relativno nov predmet še nima razvitega sistema
oblikovanja didaktičnega gradiva. Učni načrt (Pravilnik o izobraževalnem
programu Glasba, 2010, str. 295) priporoča tehnične in muzikalne prvine
ter teoretične vsebine za vse razrede od prvega do šestega razreda.
Dovoljuje tudi uporabo druge ustrezne literature, ampak ne ponuja
podrobnejših napotkov glede izbire oziroma oblikovanja tega gradiva.
Vsa didaktična priporočila, vsebovana v Učnem načrtu, so zelo splošno
zastavljena in v veliki meri dopuščajo svobodno izbiro.
Prepričani smo, da ima diatonična harmonika posebno mesto v slovenski
glasbeni zgodovini, zato si zasluži našo pozornost. Zato je pomembno, da
analiziramo trenutno stanje pouka diatonične harmonike, ga ovrednotimo
in nenazadnje prilagodimo željam in potrebam učencev. V tujini in v
Sloveniji je nastalo relativno veliko didaktičnega gradiva, ki ga moramo
ovrednotiti in podati nove smernice za izboljšanje učbenikov, ki bodo
učencem na sistematičen način približali učno snov. Moramo vključiti
nove, sodobne glasbene in pedagoške trende, da ta inštrument približamo
vsem ciljnim skupinam.
5
Delo je namenjeno predvsem učiteljem diatonične harmonike oziroma
glasbenim šolam in hkrati drugim posameznikom – harmonikarjem,
ansamblom in nenazadnje širši javnosti, saj želimo opozoriti na
pomembnost ohranjanja tradicionalnega in zgodovinsko ter glasbeno
bogatega inštrumenta, kot je diatonična harmonika.
Na podlagi analize sekundarnih virov predstavljamo trenutno stanje
oziroma razvoj diatonične harmonike v Sloveniji, s posebnim poudarkom
na pouku diatonične harmonike v glasbenih šolah. S pomočjo analize
zakonskih predpisov, ki pravno-formalno urejajo pouk diatonične
harmonike v Sloveniji, in s pomočjo manjše empirične raziskave
priljubljenosti tega inštrumenta med mladimi želimo opozoriti na nekatere
pomanjkljivosti Učnega načrta za predmet diatonična harmonika. Z nasveti
želimo spodbuditi morebitne izboljšave na področju poučevanja diatonične
harmonike v Sloveniji.
Na samem začetku diplomskega dela predstavljamo in opredeljujemo
pojme: harmonika, diatonična harmonika, ljudska glasba in ljudski godec.
Sledi predstavitev pomembnih inštitucij (glasbene šole) in tekmovanj ter
prireditev v Sloveniji. Predstavljamo vplivnejše šole oziroma metode in
avtorje na področju diatonične harmonike. V nadaljevanju diplomskega
dela analiziramo empirično raziskavo priljubljenosti diatonične harmonike
med mladimi, za katero so izbrani primarni podatki s pomočjo anketnega
vprašalnika. Ciljna skupina so mladi, natančneje učenci drugega triletja.
Izdelane so priredbe, ki jih predstavljamo v praktičnem delu naloge in
ponujamo učiteljem diatonične harmonike, da s tem popestrimo njihov
repertoar. Na koncu še navajamo predloge za izboljšave didaktičnega
gradiva pri pouku diatonične harmonike, ki izhajajo iz analize sekundarnih
podatkov, empirične raziskave in izkušenj avtorja kot dolgoletnega učitelja
harmonike.
6
1.2 Namen in cilji diplomskega dela
Temeljni cilj diplomskega dela je analizirati in raziskati oblikovanje
didaktičnega gradiva pri pouku diatonične harmonike v Sloveniji. Podcilj, ki
se navezuje na osnovni cilj, je: raziskati ureditev področja oblikovanja
didaktičnega gradiva v glasbenih šolah v Sloveniji. Kot smo že omenili,
želim ugotoviti prednosti in slabosti slovenske pravno-formalne ureditve
tega področja.
Posamezni cilji diplomskega dela, ki izhajajo iz teoretičnega dela so:
C1: Podrobneje predstaviti inštrument diatonična harmonika in
njegove posebnosti.
C2: Predstaviti uporabnost inštrumenta za izvajanje ljudske glasbe.
C3: Predstaviti izdelovalce in referenčne vodje na področju diatonične
harmonike v Sloveniji.
C4: Predstaviti glasbene šole, ki poučujejo diatonično harmoniko v
Sloveniji.
C5: Predstaviti tekmovanja in prireditve, ki podpirajo diatonično
harmoniko v Sloveniji.
Cilj, ki izhaja iz empiričnega dela je:
C6: Na podlagi empirične raziskave analizirati priljubljenost diatonične
harmonike med mladimi v slovenskem prostoru.
Cilj analitičnega dela je:
C7: Analizirati način poučevanja diatonične harmonike v Sloveniji,
posebej oblikovanja didaktičnega gradiva in problematiko glede vseh
zakonskih določil.
Cilj praktičnega dela naloge je:
C8: Zbrati notno literaturo, ki ni predlagana v Učnem načrtu, je pa na
voljo za pouk diatonične harmonike in tako ponuditi dodatno učno
7
gradivo ter s tem olajšati učiteljem diatonične harmonike izbor skladb
pri pouku le te.
Cilj, ki izhaja iz vseh delov in se navezuje na ugotovitve, je:
C9: Podati morebitne nasvete in predloge za izboljšave učnega načrta
oziroma oblikovanja didaktičnega gradiva pri pouku diatonične
harmonike.
1.3 Hipoteze
Hipotezi mojega diplomskega dela sta:
H1: Priljubljenost diatonične harmonike med mladimi je velika.
Hipotezo H1 preverjamo s pomočjo empirične raziskave.
H2: Veljavni slovenski Zakon o glasbenih šolah in Pravilnik o
izobraževalnem programu Glasba, ki vsebuje Učni načrt za predmet
diatonična harmonika, ne predstavljata dovolj celovite ureditve pouka
diatonične harmonike v Sloveniji.
Hipotezo H2 preverjamo z analizo zakonskih določil. Uporabljamo lastne
14-letne izkušnje, pridobljene na delovnem mestu učitelja diatonične
harmonike.
Z diplomskim delom želimo tako glasbene šole, učitelje, kot tudi
kompetentne na državni ravni opozoriti, da je pouk diatonične harmonike v
glasbenih šolah pomemben za nadaljnji razvoj tega inštrumenta v
Sloveniji. Strokovno javnost in tudi ljubitelje diatonične harmonike želimo
seznaniti s prednostmi in slabostmi slovenske ureditve pouka diatonične
harmonike.
1.4 Predpostavke in omejitve
Kot vsako diplomsko delo ima tudi to predpostavke in omejitve, ki jih
navajamo v nadaljevanju. Določene analize in koncepte bomo
8
poenostavili, ali jih preprosto ne bomo vključili v nalogo, saj je delo precej
omejeno, kar se tiče časa in virov.
1.4.1 Predpostavke
Predpostavke diplomskega dela so:
P1: V diplomskem delu predpostavljamo, da bomo z analizo
sekundarnih razpoložljivih virov pridobili potrebne informacije za
odgovore na zastavljena vprašanja na temo pouka diatonične
harmonike. Predpostavljamo, da so ti podatki resnični.
P2: Predpostavljamo, da moramo zaradi sprememb preferenc in
trendov na področju glasbe preverjati in izpopolnjevati strategijo pouka
diatonične harmonike, da bi ostala ustrezno umeščena.
P3: Predpostavljamo, da Zakon o glasbenih šolah in Pravilnik o
izobraževalnem programu Glasba oziroma Učni načrt predmeta
diatonična harmonika predstavljajo osnovni dokument za nadaljnji
razvoj pouka diatonične harmonike v Sloveniji.
P4: Predpostavljamo, da se Zakon o glasbenih šolah in omenjeni
Pravilnik v času pisanja diplomskega dela ne bosta spreminjala
oziroma dopolnjevala.
P5: Predpostavljamo, da so anketiranci znotraj empirične raziskave
razumeli vsa zastavljena vprašanja in nanje odgovarjali iskreno.
Menimo, da so anketiranci odgovarjali resnično in da je metoda
spraševanja primerna za merjenje priljubljenosti diatonične harmonike
med mladimi.
P6: Predpostavljamo, da smo izbrali ustrezne metode analiziranja
primarnih podatkov ter da bomo na podlagi empirične raziskave dobili
želene odgovore.
1.4.2 Omejitve
Omejitve v diplomskem delu so:
9
O1: Pri pregledu literature bomo zaradi obsežnosti le-te izhajali iz
najpomembnejših dostopnih del. Uporabili bomo deskriptivno,
kompilacijsko in komparacijsko metodo. Žal ne moremo zajeti vse
literature, in to je seveda omejitev.
O2: Sekundarni podatki so sami po sebi omejitev in med seboj niso
enostavno primerljivi ali združljivi, saj se pojmovanje konceptov in
načini raziskovanja, uporabljeni v različnih knjigah, člankih in
prispevkih, pogosto razlikujejo.
O3: Zaradi obsežnosti zakonskih predpisov se bomo omejili samo na
ključne člene zakona oziroma tiste dele, ki se nanašajo na pouk
diatonične harmonike.
O4: Metoda spraševanja z anketo ima tudi svoje omejitve. Vprašanja
mogoče ne sprašujejo natančno tega, kar želimo, ali pa da vprašanja
niso dovolj razumljiva za vse anketirance oziroma da ponujajo
odgovore.
1.5 Predvidene metode raziskovanja
Diplomsko delo je razdeljeno na štiri dele: teoretični, empirični, analitični in
praktični.
V prvem delu je uporabljena študijska literatura v obliki knjig, člankov iz
časopisov, največji del gradiva pa predstavljajo delo raziskav in različnih
objav, ki so na voljo na svetovnem spletu. Omenjeni obravnavani material
je le sekundarni vir, podatki so zbrani iz literature. V tem delu prevladujejo:
deskriptivni pristop (opisovanje sekundarnih podatkov),
komparacijska metoda (primerjava različnih informacij) in
kompilacijska metoda (povzemanje različnih virov).
V empiričnem delu smo zbrali primarne podatke s pomočjo metode
spraševanja (anketa v tiskani obliki) in jih analizirali s pomočjo deskriptivne
statistike. Podatke oziroma izide bomo predstavili grafično in tabelarno s
pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel. Izide bomo ustrezno
10
komentirali. Hipotezi bomo preverjali s pomočjo statističnih metod
deskriptivne statistike.
V analitičnem delu bomo analizirali zakonske predpise na izbranem
področju.
Notno zbirko skladb za pouk diatonične harmonike zbiramo na podlagi
dosedanjih izkušenj učitelja diatonične harmonike.
V sklepnem delu, ki vsebuje ugotovitve teoretičnega, empiričnega in
analitičnega dela, bomo sklepali s pomočjo metod:
analize in sinteze ter
metod dedukcije (sklepanje od splošnih zaznav oziroma teorije) in
indukcije (sklepanje od posamičnega k splošnemu).
Menimo, da so izbrane metode ustrezno orodje za zbiranje želenih
informacij in podajanje odgovorov na zastavljena vprašanja.
11
2 HARMONIKA
Harmonika je glasbeni inštrument, ki je po nastanku med mlajšimi v
primerjavi z drugimi glasbili ter je močno razširjen in priljubljen. Včasih v
Sloveniji lahko slišimo tudi ime v množinski obliki harmonike ali pogovorne
oblike: harmon'ka, ramonika, ramon'ka, pa tudi armonika, armonike ali
garmonike oziroma grmonike (Kumer, 1983, str. 89; Trampuš, 1993, str.
5).
Glede na splošno sprejeto razvrstitev harmonika sodi med aerofone ali
zrakovne inštrumente, ki jih držimo v rokah. Pri igranju zvok nastaja zaradi
nihanja prosto prenihajočega kovinskega jezička v zračnem toku
(Trampuš, 1993, str. 5).
Harmonika združuje prvine ustnih orglic in harmonija. Od prvih ima po dva
prenihavajoča jezička, ki sta pritrjena na različnih straneh nosilne ploščice,
od drugega pa ustvarjanje zračnega toka s pomočjo meha. Razlika med
glasbiloma orglice in harmonika je v načinu dovajanja zraka – pri orglicah
dovajamo zrak neposredno s pihanjem, pri harmoniki pa s pomočjo meha.
Za razliko od harmonija pri harmoniki meh stiskamo in raztegujemo z
rokami. Na harmoniko igramo s pritiskanjem na tipke ali gumbe ter s
stiskanjem in raztezanjem meha. S tipkami nadziramo jakost tona in
njegovo višino (Kumer 1983, str. 89; Ravnikar, 2001, str. 117).
Harmoniko sestavljajo trije deli: diskantni del (desni, melodijski, I. manual),
basovski del (levi, II. manual) in meh, ki povezuje oba dela. Na glasbilu
najdemo še druge elemente, kot so: nosilni pasovi, potezni pas, ki
omogoča umestitev leve roke na basovski strani, ter sapnik, ki je
namenjen hitremu praznjenju in polnjenju meha (Ravnikar, 2001, str. 117).
Vse harmonike imajo glasilke s prosto prenihavajočimi jezički, ki zanihajo z
zračnim tokom ob stiskanju (nadtlaku) ali raztezanju (podtlaku), kar sproži
12
enakomerno valovanje, vendar pa ima vsaka drugačen zvok, saj jo
sestavlja več kot 3000 delov (Ravnikar, 2001, str. 117).
Izdelovanje harmonike je zelo kompleksno delo in zahteva natančnost.
Izdelovalci so pozorni na izbiro lesa ter uglaševanje, kar neposredno
vpliva na kakovost in unikatnost vsakega posameznega inštrumenta.
Izdelava harmonike poteka po naslednjem postopku:
izdelava ogrodja,
izdelava glasovnic in vgraditev glasilk,
izdelava in vgraditev mehanike,
izdelava meha,
okrasitev harmonike,
uglasitev in
namestitev ostalih delov.
2.1 Vrste harmonik
Na splošno harmonike delimo na diatonične in kromatične (klavirske in
gumbne).
Osnovna razlika med njimi je v načinu raztezanja meha. Pri diatoničnih
harmonikah stiskanje in raztezanje meha vpliva na zaigrani ton tipke, pri
kromatičnih harmonikah pa ton ostaja enak in neodvisen od raztezanja in
stiskanja meha (Strajnar, 2002, str. 74).
Naslednja pomembna razlika med harmonikama je ta, da kromatična
pokrije vse tone ter lestvice, kar pri diatonični harmoniki ni mogoče.
Različne uglasitve diatoničnih harmonik omogočajo, da pokrijemo več
tonskih načinov. Pri trivrstnih diatoničnih harmonikah so znane sledeče
durovske kombinacije: G-C-F, Gis-Cis-Fis, A-D-G, B-Es-As, H-E-A, C-F-B,
Cis-Fis-H, D-G-C (Trampuš, 1993, str. 13).
13
Pri diatonični harmoniki se na isti gumb oglasi različen ton, če meh
raztegnemo ali stisnemo, medtem ko je kromatična harmonika istotonska.
Na primer, pri diatonični harmoniki, na basovski strani se pri stiskanju
meha oglasi akord tonike, pri raztegovanju pa dominante (Kumer, 1983,
str. 90).
Najprej se je razvila diatonična harmonika, nato so leta 1850 na Dunaju
nastale kromatične harmonike z gumbi. Kasneje so gumbe za prijem
nadomestile tipke. Danes poznamo kar nekaj različnih imen in tipov
harmonik. Ime frajtonar'ca (germanizem) se uporablja za diatonično
harmoniko, gombaste fude je drugo ime za diatonično harmoniko z gumbi,
gramatiš harmonke so kromatične harmonike, naziva klavirke in tango
fude se uporabljata za klavirsko harmoniko. Izrazi torej niso imena za
inštrument, ampak se uporabljajo za različne tipe glasbila (Kumer, 1983,
str. 89-90).
2.1.1 Diatonična harmonika
Slika 1: Diatonična harmonika1
1 Vir: http://www.rutarharmonika.com/images/stories/harmonike/julija-bio/julija-
bio_mala.jpg
14
Diatonična harmonika je diatonični inštrument z menjalnimi toni, ima
gumbe celih tonov in samo nekaterih poltonov.
V osnovi pomeni diatonična harmonika nadaljnji razvoj harmonike iz prve
polovice 19. stoletja. Bila je dvo-, tri-, štiri- in petvrstna. V Sloveniji so med
harmonikarji najbolj priljubljene trivrstne diatonične harmonike (Trampuš,
1993, str. 5; Kolar, 2008, 16).
Diatonična harmonika je sestavljena iz dveh lesenih ohišij, v katerih so
jekleni jezički. Med seboj ohišji povezuje meh. Odpiranje in zapiranje
meha ustvarja zračni tlak. S pritiskom gumba se odpre pot zraku, ki
zatrese jeziček in oglasi se ton. Za vsak ton obstajajo dva ali trije enako
uglašeni jezički, rečemo – harmonika je dvakrat ali trikrat uglašena. Kot
smo že omenili, je poglavitna značilnost diatonične harmonike ta, da se v
večini primerov ob pritisku na gumbe oglašajo različni toni, če spremenimo
gibanje meha (Trampuš, 1993, str. 7).
Diatonična harmonika ima tako imenovani isto uglašen ton, ki zveni enako
ob stiskanju ali vlečenju meha in služi za orientacijo. Ta ton se pojavi v
vsaki vrsti, razen v prvi. Basi so označeni s črkami. Velika črka se
uporablja za osnovne base, mala pa za spremljevalni akord. Da ne bo
pomote, znaki niso povezani s tonaliteto. Recimo, če je oznaka črka A, to
ne pomeni, da gre za ton A, ampak črka služi kot orientacija, da vemo,
kateri gumb naj pritisnemo, od uglasitve harmonike pa je odvisno, kateri
ton se bo oglasil (Maurer, 1983, str. 155).
15
Slika 2: Primer uglasitve C-F-B pri diatonični harmoniki
Kot smo že omenili, z diatonično harmoniko ni mogoče igrati vseh
tonalitet, način igranja pa ni preveč težek. Če ima inštrument na desni
strani (diskantni strani) tri vrste, to pomeni, da je mogoče igrati le v treh
tonovskih načinih. Pri stiskanju meha in pritisku treh gumbov hkrati v isti
vrsti slišimo durov trizvok, z vlečenjem meha in pritisku štirih gumbov
hkrati pa slišimo dominantni septakord ali njegove obrate. V prvi vrsti pa
dobimo s pritiskom treh gumbov hkrati in z vlečenjem meha v določeni legi
tudi molov trizvok (Maurer, 1983, str. 155-157).
Diatonične harmonike so v večini trikrat uglašene (manjše pa tudi dvakrat).
Pri pritisku na določen gumb je mogoče slišati tri enake tone, ki se med
seboj malo razlikujejo. Trikrat uglašene harmonike imajo osnovni register,
zgornji in spodnji tremolo. To pomeni, da so glasilke uglašene z rahlim
odstopanjem malo višje in malo nižje od osnovnega tona, zaradi tega je
ton močnejši in hreščeč, kar je značilno za diatonično harmoniko (Maurer,
1983, str. 157).
16
Naslednja bistvena značilnost diatoničnih harmonik so helikonski basi.
Zvok helikonskih basov je posebno močan in prodoren. Vzrok za to so
opazno večje glasilke in glasovnice kot pri ostalih harmonikah. Današnje
harmonike uporabljajo predvsem dvojne helikonske base. V primerjavi s
klavirsko ima diatonična harmonika manj basov, zato je na voljo dovolj
prostora za vgradnjo helikonskih basov, ki imajo dvojne glasilke (Maurer,
1983, str. 157).
Diatonična harmonika tehta med pet in devet kilogramov. Zaradi teže ima
diatonična harmonika dva (včasih samo enega) nosilna jermena, s
katerima si jo lahko oprtamo na ramena. Kadar harmoniko igramo tudi s
palcem, potem mora imeti obvezno dva jermena (Trampuš, 1993, str. 7).
V Sloveniji je najbolj znana trivrstna diatonična harmonika, ki ima na
melodični desni polovici okoli 40 gumbov ali tri vrstice, na levi basni
polovici pa 11 gumbov. V praksi se uporabljajo izrazi desna in leva
polovica ali melodijska in basovska (spremljevalna) stran. Melodijski strani
ponekod rečejo tudi knofi ali batoni (primorsko), pritiski (gorenjsko), pa tudi
krajcelni (dolenjsko) (Kumer, 1983, str. 90).
Ob mnogih izrazih za harmoniko se je uveljavilo več imen tudi za tistega,
ki harmoniko igra; najpogosteje so ga imenovali harmonikar, na Koroškem
še ramonikar, harmonovc, mehovc, na Štajerskem pa mugač, v Prekmurju
se je uporabljal izraz fudaš (Kumer, 1983, str. 90).
Ena od posebnosti diatoničnih harmonik je tudi ta, da se večina
harmonikarjev nauči igrati po posluhu oziroma brez not. Diatonična
harmonika je predvsem ljudsko glasbilo in se ne pojavlja v koncertnih
dvoranah, kjer se izvaja klasična glasba, ampak večinoma na
praznovanjih, kjer se ljudje zabavajo in družijo. Za igranje diatonične
harmonike torej ne potrebujemo nujno notnega zapisa skladb (Trampuš,
1993, str. 5).
17
Trampuš (1993, str. 9) razlaga, da so pri zapisovanju melodij, prirejenih za
diatonično harmoniko, uporabljene nekatere posebne oznake in pojmi,
vendar le tam, kjer je to potrebno. Gre za oznake za mehovanje, oznake
za gumbe, oznake za basovske spremljave in oznake prstov. Ker se pri
diatonični harmoniki pri stisku in potegu meha ustvari različen ton, je v
notnem gradivu potrebno označiti, ali gre za stisk ali poteg. Črta pod
notnim sistemom pomeni, da je potrebno meh potisniti navznoter, če pa
črte ni, to pomeni, da je potrebno meh povleči navzven.
2.1.2 Klavirska kromatična harmonika
Klavirska harmonika je kromatični inštrument in je ob diatonični harmoniki
v Sloveniji najbolj priljubljen tip harmonike. Uporablja se, podobno kot
diatonična, predvsem za zabavo in tudi kot koncertni inštrument.
Za očeta klavirske harmonike velja Francoz Constant Busson iz Pariza, ki
je preoblikoval tedanjo harmoniko in ji leta 1852 dodal klavirske tipke.
Poimenoval jo je Clavierharmonika (Wade-Matthews in Mival, 2003, str.
142).
Pri Baurjevi harmoniki je bilo prvič omenjeno, da se melodija igra z desno
roko, spremljava pa z levo. Do takrat se je melodija igrala z levo,
spremljava pa z desno. Baurjeva klavirska harmonika je bila v desnem
manualu kromatična in je obsegala tri oktave, basi pa so bili diatonični
(menjalni), kar je bilo za takratni čas povsem običajno. Šele leta 1870 so
Gustav Tauschek, Paul in Karl Anton Plauensteiner razvili sistem s
kromatičnimi basi z 2-5 vrsticami. Ti basi niso imeli še nobene posebne
mehanike. Vse tri glasilke enega akorda so bile namreč vgrajene v skupno
ploščo (Gotthard, 1990, str. 63-64).
18
Slika 3: Klavirska kromatična harmonika2
Na začetku 20. stoletja so imele klavirske harmonike kromatične base in
akorde, mehanika basov pa je bila podobna današnji. Masovna izdelava
harmonik in njen razcvet se je začel po letu 1930 in nato znova po drugi
svetovni vojni. Današnja harmonika je sestavljena iz desnega in levega
manuala. Desni manual ima klavirju podobne tipke, ki so sicer malo
manjše in ožje, tipke in gumbi pa so preko vzvodov povezani z
zaklopkami, ki pokrivajo odprtine, za katerimi so na prečnih kanalih v
sapnici (kancelah) pritrjene nosilne ploščice z jezički. Pri stiskanju se v
mehu ustvari nadtlak, pri raztegovanju pa podtlak in glede na to zaniha na
nosilni ploščici bodisi en ali drugi jeziček. Torej, ne glede na tipke in
gumbe, način proizvajanja tonov je enak kot pri večini tipov harmonik
(Ravnikar, 2001, str. 117).
Obstajajo različne klavirske harmonike z različnim tonskim obsegom, od
manjših s 26 tipkami in 40 basi, do večjih s 45 tipkami in 120 basi. Leva
stran, ki služi spremljavi, ima base in predel z akordi. Manjše harmonike
imajo tri vrste (prvi dve vrsti so basi, tretja vrsta so akordi). Večji
2 Vir:
http://www.pigini.com/cache/com_zoo/images/p45_c2c2e4b874cb8f10da82f333a60672b
5.jpg
19
inštrumenti imajo tudi 6 vrst (četrta vrsta so molovi akordi, peta septakordi,
šesta pa zmanjšani septakordi). Razporeditev basov in akordov je po
kvintnem krogu, začetni ton je C. Torej, navzgor sledijo: C-G-D-A-E itn., če
pa roko premikamo navzdol, si toni sledijo po kvintnem krogu navzdol: C-
F-B-Es-As itn. Poznamo tudi inštrumente, ki vsebujejo le tretji manual,
brez osnovnih basov in akordov. Ti imajo le tri oziroma štiri vrste, odvisno
od velikosti glasbila. Takšne harmonike so namenjene predvsem otrokom,
so manjše, lažje in niso primerne za koncertno uporabo (Gotthard, 1990,
str. 91-124).
Pri koncertnih harmonikah je zaželen mehkejši in čistejši zvok. Za takšne
harmonike je tipičen Cassotto (lesena kabina v notranjosti harmonike).
Izumili so ga Italijani leta 1955. Glasovnice Cassotto se nahajajo v dodatni
odprtini in so največkrat pritrjene na zunanjo stran inštrumenta. Posebnost
Cassotta je, da so glasovnice vgrajene za lesenim ogrodjem, tako da zvok
ne prihaja neposredno iz inštrumenta, ampak se lomi in odbije od lesene
kabine. Tako se veliko alikvotnih tonov izgubi in očisti (Gotthard, 1990, str.
66).
Klavirska harmonika tehta od sedem do šestnajst kilogramov in je
vsekakor težja od diatonične harmonike. Zaradi svoje teže ima klavirska
harmonika obvezno dva nosilna jermena. Dva jermena si igralec nadene
na rame, poseben manjši jermen še poveže nahrbtna jermena med sabo.
Četrti jermen pa služi za opasanje leve roke k basovski omarici. (Maurer,
1983, str. 157).
2.1.3 Gumbna kromatična harmonika
Gumbna harmonika je, tako kot klavirska harmonika, kromatični inštrument
in je splošno znana kot kromatična harmonika.
20
Slika 4: Gumbna kromatična harmonika3
Pri gumbni harmoniki je proizvajanje tonov kot tudi njena funkcija zelo
podobna klavirski harmoniki. Levi manual je enak v obeh tipih harmonike,
razlika je predvsem v desnem manualu. Kot samo ime pove, ima gumbna
harmonika namesto tipk gumbe.
Gumbna harmonika je starejša od klavirske. Prvo kromatično gumbno
harmoniko je leta 1850 izdelal Franz Walther. Sistem, ki ga je takrat izumil,
se še danes uporablja. Temelji na zmanjšano zmanjšanih akordih, tako da
dobimo celotno kromatično tonsko lestvico. Toni C, F in G so osnove za
vrste, na vsak ton je postavljen zmanjšano zmanjšani akord. Z razvojem
gumbne harmonike sta dodani še četrta in peta vrsta. Tako danes obstaja
več sistemov gumbne harmonike, kot so C-prijem, B-prijem, A-prijem in
podobno (Maurer, 1983, str. 167).
3 Vir:
http://www.pigini.com/cache/com_zoo/images/bayn58b_aee424abd83acb2bc75dc5c8e9
92c649.jpg
21
2.2 Zgodovina diatonične harmonike
Kot smo že omenili, se je harmonika razvila kot kombinacija harmonija in
ustnih orglic. Značilnosti orglic so kovinski jezički, ki jih uporabljamo tudi
pri harmoniki. Glasbila s takšnimi jezički so bila znana že na Kitajskem
okoli 4500 let nazaj. V zgodovini se je sistem prosto prenihavajočega
kovinskega jezička izpopolnjeval z različnimi inštrumenti. Harmonij se je
razvijal od leta 1810 naprej in to najbolj v Franciji in Indiji. (Trampuš, 1993,
str. 5; Wade-Matthews in Mival, 2003, str. 142-145; Kolar, 2008, str. 6).
Glede na način proizvajanja zvoka lahko naštejemo kar nekaj
inštrumentov, ki jim lahko pripišemo vlogo predhodnika harmonike. Prvo
glasbilo z metalnimi jezički je kitajski sheng, na Japonskem poimenovan
sho. Poznamo še pihalo lusheng, ki je dejansko preprostejša oblika
shenga. Podobno je tudi glasbilo khen, ki je nastalo v Laosu, ter glasbilo
arghül, sestavljeno iz dveh piščali. Sansa je afriški inštrument in ga ne
obravnavamo kot predhodnika harmonike, vendar ima z njo veliko
skupnega na področju kovinskih jezičkov in gumbov (Maurer, 1983, str.
14-22; Kolar, 2008, str. 10-15).
Harmonij je leta 1848 v Parizu patentiral Alexandre-Francois Debain kot
aerofonsko glasbilo s prenihavajočimi jezički. Čeprav je podoben majhnim
orglam in so ga pogosto uporabljali kot njihov nadomestek, je harmonij
akustično tesneje povezan z ustnimi orglicami in njihovimi prenihavajočimi
jezički. Za pretok zraka preko jezičkov skrbita dva meha, ki ju godec
poganja z dvema pedaloma. Tipke klaviature krmilijo zaklopke
posameznih jezičkov. Konstrukcijsko razlikujemo dva tipa: nadtlačni
harmonij in podtlačni harmonij. Prvi je bolj evropski, drugi pa je razširjen v
Ameriki. Za razliko od ustnih orglic je tukaj smer zraka preko jezičkov
vedno ista. Ista tipka lahko vzbudi po želji tudi več jezičkov, kar vpliva na
zven in moč. To omogočajo posebni vzvodi – registri, ki vključujejo in
izključujejo različne jezičke. Celoten obseg harmonija je razdeljen na nižji,
22
basovski in višji, diskantni del. V igralnem pogledu registri in klaviatura
harmonij bolj povezujeta z orglami (Ravnikar, 2001, str. 116-117).
V začetku 19. stoletja so v Evropi izdelovali vrsto inštrumentov s prostim
prenihavajočim kovinskim jezičkom. Izumitelj današnje harmonike je
Christian Friedrich Ludwig Buschmann (1805-1864), ki je po rodu Nemec
(iz Berlina), in domnevajo, da je tudi izumitelj orglic. Prvo harmoniko je
skonstruiral oziroma izdelal v prvi polovici 19. stoletja, natančno leta 1821.
Poimenoval jo je ročna eolina. Razen nekaj sprememb je v osnovi
harmonika ostala enaka do današnjega časa (Kumer, 1983, str. 89; Wade-
Matthews in Mival, 2003, str. 142).
Sedem let kasneje od nastanka prve harmonike, leta 1829, je Cyrillus
Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične
harmonike z nazivom Accordion, istega leta je Charles Wheatstone v
Londonu prikazal šesterokotno koncertino. Danes poznamo angleško in
nemško različico koncertine. Heinrich Band iz Krefelda (Nemčija) je
izumitelj štirikotne harmonike. Ta različica se po njem imenuje bandoneon
in jo danes največ uporabljajo tango ansambli v Južni in Latinski Ameriki
(Argentina, Urugvaj in Brazilija). Starejše verzije harmonik med umetniki
niso bile preveč priljubljene, vendar so kmalu postale priljubljena
mornarska in ljudska glasbila. Na Dunaju so leta 1854 izdelali melodeon z
eno vrsto tipk v diskantu, ki je bil akustično zelo podoben ustnim orglicam
in kot tak predhodnik diatonične harmonike. Iz Demianove harmonike se je
na Štajerskem okoli leta 1870 razvila današnja diatonična harmonika, ki se
je kmalu razširila po Evropi (Trampuš, 1993, str. 5; Wade-Matthews in
Mival, 2003, str. 142; Pravilnik o izobraževalnem programu Glasba, 2010,
str. 286).
V tem delu Evrope se je diatonična harmonika torej prvič pojavila v drugi
polovici 19. stoletja. Na Slovenskem je najstarejši ohranjeni vir, ki omenja
harmoniko, besedilo pesmi Antona Breznika iz Ihana iz 80. let 19. stoletja.
Gre za svatovsko pesem, v kateri se harmonika poimenuje z izrazom
gosli. Zmaga Kumer v svojem delu Ljudska glasba in godci (1983, str. 92)
23
navaja še druge pisne in ustne vire, ki potrjujejo navzočnost harmonike
med leti 1880 in 1883.
Diatonična harmonika je bila dolgo le ljudsko glasbilo, na katero so igrali
po posluhu. Danes pa obstajajo številne šole za to glasbilo, ki navajajo
učenje in igranje po notah. Zapis po prijemih je zagotovo lažji za
začetnike, še posebej za priložnostne harmonikarje oziroma muzikante, ki
igrajo za lastno zabavo. Sistematičen pouk po notah pa ima prednost v
tem, da se igralci harmonike naučijo notnega zapisa, harmonij, principov
tonalitet in tako razširijo svoja znanja na področju glasbe.
24
3 DIATONIČNA HARMONIKA V SLOVENIJI
Kot smo že omenili, Zmaga Kumer (1893, str. 92) razlaga, da v Sloveniji v
prvi polovici 19. stoletja harmonike še niso poznali in navaja, da se je
harmonika na naših tleh prvič pojavila med leti 1880 in 1883.
3.1 Izdelovalci diatonične harmonike v Sloveniji
Na pobudo izdelovalca harmonik Valentina Zupana je pred časom
potekala akcija z naslovom Najdimo najstarejšo harmoniko v Sloveniji. Iz
arhiva te akcije smo izsledili, da je najstarejša harmonika v lasti Staneta
Urankarja (harmonika Katheskimus). Drugo najstarejšo harmoniko, ki je
izdelana prav na Slovenskem, pa je leta 1892 izdelal Anton Murovič.
V začetku 20. stoletja je bila diatonična harmonika edina harmonika, s
katero so v Sloveniji igrali na prostem (na porokah, veselicah ipd.).
Celotno stoletje se diatonična harmonika ni bistveno spremenila. Izdelava
je zagotovo napredovala, inštrument sam pa se ni bistveno razvil. Izdelava
harmonik je zelo kompleksna in zahteva veliko truda, potrpljenja in
natančnosti. V Sloveniji je veliko izdelovalcev harmonik, uradnih
slovenskih znamk diatoničnih harmonik je okrog 25. Ivan Sivec, priznani
poznavalec slovenske narodno-zabavne glasbe, v svoji knjigi Vsi najboljši
muzikanti (1998) navaja, da obstaja v Sloveniji okoli 65 znamk diatoničnih
harmonik.
Diatonične harmonike so bile v Sloveniji največkrat delo domačih mojstrov.
Izdelovalci so imeli večinoma domačo obrt, harmonike so izdelovali
pretežno ročno. Kasneje je diatonična harmonika postala tudi obrtniški in
tovarniški izdelek.
Eden prvih izdelovalcev diatonične harmonike na našem prostoru je Franc
Lubas, ki jih je izdeloval že pred prvo svetovno vojno (leta 1913 v Slovenj
25
Gradcu) (Kumer, 1983, str. 91; Koter, 2001, str. 92). Ludvik Feguš pa je
pred drugo svetovno vojno izdeloval diatonične harmonike v dunajski
uglasitvi. Avgust Železnik je izdeloval harmonike od leta 1926, najprej
kromatične, kasneje pa predvsem diatonične. Leta 1960 je izdelal
diatonično harmoniko za Slavka Avsenika (Sivec, 1998, str. 578-581).
Franc Dečman je kot izučen orodjar od leta 1980 začel izdelovati
harmonike iz lesa s kovinsko mehaniko. Na Dečmanovo harmoniko igrajo
ansambel Bobri in ansambel Borisa Razpotnika (Sivec, 1998, str. 571).
Martin Kač je še en znan izdelovalec harmonik v Sloveniji, ki že od leta
1988 samostojno izdeluje harmonike po naročilu. Na Kačeve harmonike
igrajo Prifarski muzikantje, Slavko Plut, Medvoški muzikanti in drugi
(Sivec, 1998, str. 572). Znani slovenski izdelovalci harmonik so še: Ivan
Kapš, Franci Podgoršek, Tone Železnik, Rafael Sitar, Peter Lanzinger,
Štefan Frece, Jožko Rutar, Dušan Drobnič, Aleš Škof Glažar, Vojko Kapš,
Jože Pečjak, Anton Prostor, Ludvik Rehar, Alojz Resnik, Aleks Rutar,
Anton Svetlin, Janez Železnik, Jože Žveglič, Ciril Burgar in drugi (Sivec,
1998, str. 571-582; Sivec, 2003, str. 539-570).
V Sloveniji so zelo znane harmonike Melodija in harmonike Zupan.
Množična prodaja diatoničnih harmonik se je začela s tovarno glasbil
Melodija Mengeš po letu 1972. Valentin Zupan je že kot delavec tovarne
Melodija Mengeš začel izdelovati diatonične harmonike, potem je leta
1968 ustanovil svoje podjetje in začel svojo samostojno pot. Danes so
njegove harmonike znane tudi po svetu in ne le v Sloveniji (Kumer, 1983,
str. 92, O podjetju, b. d.).
3.2 Diatonična harmonika in ljudski godci
Ljudska glasba je tradicionalna, večinoma ustno prenesena glasba raznih
ljudstev, kulturnih ali etničnih skupin. Značilna je za regionalno kulturo. Je
odsev življenja temeljnih plasti etničnih skupin, kar vključuje delavski,
kmečki ali obrtniški stan. Lahko predstavlja folklorno izročilo preteklosti,
26
nastaja pa lahko tudi v današnjem času. Prenaša se po generacijah
(Lukić, 1975, str. 133; Kumer, 1983, str. 7-8).
Ljudska glasba za diatonično harmoniko v Sloveniji je bila prvotno
namenjena plesu in ne petju, saj ljudski godec praviloma ni spremljal
petja, ampak ples. Prvotno se je naziv godec nanašal na tistega, ki gode,
oziroma igra na godalo – strunsko glasbilo z lokom. Kasneje se je izraz
prenesel tudi na druga ljudska glasbila (Kumer, 1983, str. 153).
Kumrova (1983, str. 153) je še zapisala, da godci le izjemoma poznajo
note, igrajo vedno na pamet in si svojih viž tudi ne zapisujejo. Iz opisov v
knjigi Ljudska glasbila in Godci (Kumer, 1983) je ljudski godec tisti, ki igra
melodije ljudskega izročila na glasbilo, ki ga zaradi konteksta rabe
definiramo kot ljudsko.
Godčestvo nikoli ni bila poklicna dejavnost, prinašalo je dodatni zaslužek.
Ljudski godci so bili zaželeni, pripadali pa so nižjim družbenim slojem. Za
njih je bilo značilno občasno ali daljše potepuško življenje, pri občinstvu pa
so veljali za brezdelneže. Godci so bili zraven pri kakršnemkoli druženju,
ob igranju so imeli tudi vlogo komedijantov, zbijali so šale na svoj ali tuj
račun (Sivec, 2002, str. 278).
V igranju ljudskih inštrumentov so prevladovali moški. Slovenski jezik ne
pozna ženske oblike samostalnika godec. Čeprav so ženske ponekod
igrale citre, a le doma. Vzdevek godčevka je pomenil godčevo ženo in ne
ženske, ki tudi sama igra na ljudsko glasbilo (Kumer, 1983, str. 153).
Z leti se je to spremenilo in danes se vse več žensk preizkuša v igranju
ljudskih glasbil, tudi diatonične harmonike. Etnomuzikologinja Maša
Komavec (2002, str. 131) je zapisala, da je vedno več mlajših harmonikark
in da se učenja harmonike, predvsem diatonične, lotevajo tudi starejše
generacije žensk, predvsem takrat, ko se upokojijo in so rešene tako
službenih kot tudi materinskih dolžnosti in obveznosti.
27
Ljudsko glasbilo je tisto glasbilo, ki se uporablja v funkciji ljudske glasbe.
Ni potrebno, da je glasbilo staro ali da je natančno določenega izvora.
Ljudsko glasbilo lahko postane vsako glasbilo, če igrajo nanj ljudski godci
melodije iz ljudskega izročila ob priložnostih, ki sodijo v njegov okvir, in pa
predmeti, ki jim ljudska raba daje veljavo glasbila (npr. zvočne igrače, biči
s pusta, raglje, klopotci itd.) (Kumer, 1983, str. 8, 153).
V Sloveniji se je pred dobrim stoletjem pojavila diatonična harmonika, ki se
še vedno razvija. Hitro je postala priljubljeni ljudski inštrument. Predvsem
po prvi svetovni vojni je izpodrinila dotedanja ljudska glasbila in
spremenila sestavo godčevskih skupin. Iz njih je na primer izrinila starejša
glasbila, kot so oprekelj, trstene orglice, land, žvegelj in citre. V
godčevskih sestavih, ki so se pojavljali vse od 17. stoletja naprej, se je
najpogosteje pojavljala kombinacija glasbil: gosli-oprekelj-bas, gosli-
oprekelj-trobenta, gosli-klarinet-bas, gosli-klarinet-rog-bas (Kumer, 1983,
str. 92; Sivec, 2002, str. 277).
Najpogosteje se je diatonična harmonika pojavljala v kombinaciji s
klarinetom, basom ali trobento. Njena prednost pred ostalimi inštrumenti je
v tehnični izpopolnjenosti in ekonomičnosti. En godec na diatonično
harmoniko lahko nadomesti cel sestav, zaradi tega je harmonika postala
najbolj razširjeno slovensko ljudsko glasbilo (Kumer, 1983, str. 92, 138;
Omerzel-Terpel, 1991, str. 21; Sivec, 2002, str. 277).
Na harmoniko igrajo godci najpogosteje na plesih, solistično ali skupaj z
drugimi glasbili. Za spremljavo petja se uporablja v novejšem času. Po
izročilu je godec spremljal petje le na svatbi, vendar le nekatere pesmi
(npr. pri darovanju neveste, ali če je hodil s koledniki). Plesne melodije se
začenjajo s kratkim uvodom, nato se melodija ponavlja, na koncu je
melodična kadenca (Kumer, 1983, str. 93-94).
Ljudski glasbeniki, ki so igrali na diatonično harmoniko, so bili nepogrešljivi
ob številnih dogodkih, kot so razne šege in običaji (na budnicah, pustnih
sprevodih, koledništvu ipd.) (Strajnar, 1989, str. 7). Diatonična harmonika
28
je vedno spremljala ženina, ko je šel po nevesto in svate do cerkve in
kasneje do prostora pogostitve (Komavec, 2002, str. 122-123). Torej,
diatonična harmonika je zelo pomembna ob številnih običajih, ki se
ohranjajo še danes, saj težko najdemo družabni dogodek, kjer je ne bi
slišali (Strajnar, 1989, str. 7).
Žal so danes šle v pozabo stare ljudske melodije za diatonično harmoniko,
saj se mlajši godci lažje naučijo narodno-zabavne melodije. Tako se je
končal stil, ki je živel pred vojnama, med vojnama in kratek čas po drugi
svetovni vojni. Mejo med obema stiloma je sicer težko postaviti (Omerzel-
Terpel, 1991, str. 22).
Narodno-zabavna in druga popularna glasba je pomembno vplivala na
ljudsko godčevstvo in skupaj z drugimi družbenimi spremembami tudi na
inštrumentalne sestave in načine igranja. Narodno-zabavni ansambli, ki so
sledili, so bili nov pojav z novimi vsebinami in hkrati nadaljevalci starega
godčevstva. Novost je bilo petje ob inštrumentih in nastop žensk v
godčevskih ansamblih ter dejstvo, da je glasba namenjena poslušanju in
ne le plesu (Komavec, 2002, str. 131-132).
Danes za ljudskega godca velja vsak, ki igra na diatonično harmoniko.
Posledica tega je velika popularnost diatonične harmonike kot ljudskega
inštrumenta in njena razsežnost.
3.3 Referenčni vodje diatonične harmonike v Sloveniji
Referenčni vodje so osebe, ki imajo referenčno moč na nekem področju
oziroma nad določeno referenčno skupino. Referenčna ali identifikacijska
moč izhaja iz osebnostnih lastnosti in znana posameznikov. Zaradi teh
lastnosti ga pripadniki referenčne skupine oziroma subkulture občudujejo
in se z njim poistovetijo. Ta moč je na določen način v rokah podrejenih in
temelji na njihovi identifikaciji. Podrejena oseba referenčni sama podeli
moč (Ule, 2009, str. 193).
29
Kot v drugih sferah in skupnostih tudi v skupnosti harmonikarjev, ljubiteljev
diatonične harmonike in glasbe, ki se igra na diatonično harmoniko,
obstajajo referenčni vodje. V nadaljevanju je navedenih nekaj
posameznikov s področja igranja na diatonične harmonike, ki so v
Sloveniji najbolj vplivni.
3.3.1 Lojze Slak (1932-2011)
Zelo vpliven referenčni vodja diatonične harmonike je bil sodobni ljudski
godec Lojze Slak, ki mu je igranje v ansamblu postala služba.
Rodil se je 23. julija 1932 v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na
Dolenjskem. Njegov stric Ludvik je imel diatonično harmoniko, s katero je
igral po vaških slavjih in z njo navdušil svojega nečaka. S petnajstimi leti je
Lojze že kot samostojni godec prvič igral na poroki. Svate je tako
razveseljeval kar deset let – do svojega petindvajsetega leta. Prelomno
leto v njegovi karieri je bilo 1957, ko je prvič nastopil kot samostojni
harmonikar na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš! in takoj očaral tako
strokovno javnost kot radijsko občinstvo. Leta 1959 je nastal ansambel
bratov Slak. V kvartetu je Tone Slak igral trobento, Matija Slak klarinet,
Stane Slak bas, Lojze Slak pa harmoniko. V takšni zasedbi so bratje igrali
dobra tri leta. Nato sta morala brata Matija in Tone k vojakom in ansambel
je tako prenehal nastopati. Lojze pa ni miroval. Na hitro je poiskal tri pevce
in se prijavil na tekmovanje novih ansamblov, ki je potekalo na
Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Njegova skladba Domači vasici je
čez noč postala prva večja Slakova uspešnica. V letu 1964 se je glasbenik
na enem od njegovih nastopanj na radiu Ljubljana spoznal s pevsko
skupino Fantje s Praprotna, s katero se je povezal. Začeli so s skupnimi
vajami in se dogovorili za nastopanje. Tako je nastal eden najboljših
slovenskih in hkrati najbolj izvirnih domačih ansamblov (Slak in Slak, b.
d.).
30
Novost, ki jo je v narodno-zabavno glasbo vpeljal Lojze Slak, je prav
diatonična harmonika. Do takrat je to glasbilo veljalo za inferiorno. Slak je
vztrajal pri njeni uveljavitvi, postavil jo je v trio z berdo in kitaro, namesto
pevskih duetov, ki so bili takrat zelo popularni, je vpeljal kvartet (Sivec,
1998, str. 199).
Lojzetu Slaku je uspelo diatonično harmoniko po priljubljenosti postaviti na
raven klavirske. Za to je uporabil radijski medij. Ob koncu sedemdesetih
let je radijsko oddajo Četrtkov večer poslušalo tudi 90.000 poslušalcev,
Lojze Slak pa je pogosto v oddaji igral svoje in tudi druge skladbe.
Poslušalci so narodno-zabavno glasbo vedno bolj sprejemali in
popularnost diatonične harmonike je rasla. Pred Slakom so vsi
harmonikarji, ki so snemali v studiu in bili predvajani po radiu, vključno s
Slavkom Avsenikom, igrali na klavirsko harmoniko, saj je diatonična
harmonika veljala za preveč amatersko. Ansamblu Lojzeta Slaka je uspelo
s svojimi uspešnicami temu glasbilu dodati nove razsežnosti (Sivec, 2002,
str. 277, 285).
Slakove najbolj znane pesmi so: Čebelar, Ej prijatelj, Kadar srečam te,
Mama, prihajam domov, Po dekle, Postojnska jama, Spomini stare
Ljubljane, Srečno, mlada Slovenija, Svatje že vriskajo, To smo mi prijatelji,
Vaški zvon, V dolini tihi in Visoko nad oblaki.
31
Slika 5: Lojze Slak
4
Lojze Slak je za svojo glasbeno ustvarjalnost prejel številna domača in tuja
priznanja. Poleg zlatih odličij za prodane izvode plošč in kaset ter
glasbenih priznanj, kot so Zlati petelin, Zlata čaplja, Slovenski slavček in
Lojtrca domačih ter Viktorji, je zagotovo največje priznanje tisto, ki mu ga
je podelil predsednik republike Slovenije: Častni znak svobode Republike
Slovenije (Slak in Slak, b. d.).
3.3.2 Zoran Lupinc (1961)
Naslednja vplivna oseba na področju diatonične harmonike, ki jo želimo
predstaviti, je profesor Zoran Lupinc. Če je Lojze Slak referenčni vodja za
4 Vir: http://www.delo.si/assets/media/picture/20110929/slak3.jpg?rev=1
32
diatonično harmoniko kot ljudskega inštrumenta in dela vsakodnevnega
življenja, je Zoran Lupinc referenčni vodja s pedagoškega vidika.
Slika 6: Zoran Lupinc5
Leta 2003, ko so prve javne glasbene šole odprle vrata diatonični
harmoniki, je Zoran Lupinc napisal učni načrt za ta predmet.
Diplomiral je iz klavirske harmonike na šoli Glasbene Matice Marij Kogoj v
Trstu in roga na Glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini prav tako v
Trstu. Leta 1978 je pričel z igranjem na diatonično harmoniko. Od leta
1981 do 1987 je s svojim inovativnim igranjem zmagoval na vseh
tekmovanjih, ki se jih je udeležil. Ob koncertiranju in nastopanju v
televizijskih in radijskih oddajah po Evropi in Kanadi se posveča
5 Vir: http://cdn.kme.si/public/images-
cache/750xX/2015/04/03/691eca01eb2f7c4efb484177f643b660/551e82a450e45/691eca01eb2f7c4efb484177f643b660.jpeg
33
komponiranju in aranžiranju skladb za diatonično harmoniko. Priznan je
tudi kot pedagog. Pri založbi Zlati Zvoki je izdal štiri učbenike in zbirko
skladb za diatonično harmoniko, ki so del učnega načrta inštrumentalnega
predmeta diatonična harmonika (J. U., 9. 4. 2015).
Bil je vodja študijske skupine v okviru Zavoda Republike Slovenije za
šolstvo in kot smo že omenili, avtor učnega načrta, po katerem se učenci
glasbenih šol učijo igranja diatonične harmonike. Trenutno se zavzema za
to, da diatonična harmonika dobi svoje mesto tudi v srednjih glasbenih
šolah. Lupinc meni, da je za diatonično harmoniko treba pripraviti še več
učnega gradiva za ljudsko in koncertno glasbo, ker je zaenkrat popularna
le v narodno-zabavni glasbi. Zavzema se za popularizacijo diatonične
harmonike in verjame, da je prerasla obdobje ljudskega inštrumenta ter da
je čas, da ji odpremo še večja vrata (J. U., 9. 4. 2015).
3.3.3 Franc Štuhec (1957)
Franc Štuhec je pomemben pedagog, ki oblikuje nadaljnji razvoj pouka
diatonične harmonike v Sloveniji.
Franc Štuhec je učitelj diatonične harmonike v Glasbeni šoli Ormož,
napisal je več učbenikov, ki so del učnega načrta za predmet diatonična
harmonika. Aktivno je sodeloval pri oblikovanju samega učnega načrta,
skupaj z Zoranom Lupincem pa je sestavil tekmovalni program.
3.4 Društva
Zveza diatonične harmonike Slovenije (ZDHS), s sedežem v Ljubljani, je
samostojno in nepridobitno združenje, ustanovljeno z namenom
povezovanja in uresničevanja skupnih ciljev harmonikarskih društev in
klubov, registriranih mentorjev in učiteljev harmonike v javnih in zasebnih
glasbenih šolah ter glasbenih zavodih, dobaviteljev, zastopnikov in
proizvajalcev harmonik ter druge glasbene opreme, ansamblov, drugih
34
društev, ki se ukvarjajo ali organizirajo kulturno turistične prireditve, kakor
tudi druge zainteresirane strokovne glasbene javnosti in posameznikov,
simpatizerjev, podpornikov in ljubiteljev glasbe. Zveza si je zadala
naslednje cilje: ustvarjati kakovostni strokovni kader učiteljev in mentorjev
diatonične harmonike, soustvariti pogoje za program srednje glasbene
šole za diatonično harmoniko v RS, iskanje možnosti za odprtje oddelka
Konservatorija za diatonično harmoniko v RS, izdajanje učbenikov in
drugega notnega materiala za potrebe učenja diatonične harmonike,
posebna skrb za pisanje in izdajanje novih originalnih skladb za diatonično
harmoniko in glasbeno opismenjevanje njenih članov, posebej mentorjev.
Dodatni cilji zveze so: povezati učitelje in mentorje diatonične harmonike v
zasebnih in javnih glasbenih šolah, povezati društva in proizvajalce
harmonik, organizacija izobraževanja in usposabljanja mentorjev in
učiteljev, spodbujanje glasbenih nastopov vseh vrst (koncerti, tekmovanja,
srečanja), glasbena izobraževanja in seminarji ter ekskurzije, povezovanje
s tujimi harmonikarskimi zvezami in organizacijami ter popularizacija
inštrumenta in enakovredna umestitev med druge inštrumente. Zveza
organizira tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko (državno
prvenstvo) na državnem nivoju in natečaje za nove skladbe za diatonično
harmoniko (Statut Zveze diatonične harmonike Slovenije, 5. 1. 2014).
Poznamo še druga lokalna ali regionalna društva, ki v ožjem ali širšem
pomenu združujejo glasbene skupine ali posameznike in ljubitelje
diatonične harmonike. Takšna društva pogosto organizirajo kulturne
prireditve in tekmovanja, ki spodbujajo razvoj diatonične harmonike in
dvigujejo njeno prepoznavnost ter priljubljenost (npr: društvo Kraška
harmonika, društvo harmonikarjev Murska sobota idr.).
3.5 Glasbene šole v Sloveniji, kjer poučujejo diatonično
harmoniko
Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (Evidenca
zavodov in programov, seznam glasbenih šol s podružnicami, b. d.) je v
35
Sloveniji 64 glasbenih šol oziroma 82 glasbenih šol skupaj s podružnicami
(glej prilogo A).
Na spletni strani Ministrstva zasledimo evidenco zasebnih glasbenih šol, iz
katere je razvidno, da v Sloveniji deluje trinajst zasebnih glasbenih šol.
Med njimi je devet glasbenih šol, ki izvajajo javno veljavne vzgojno
izobraževalne programe, kot so: Predšolska glasbena vzgoja, Glasbena
pripravnica in Plesna pripravnica ter program: Glasba in Ples (Zasebne
glasbene šole, b. d.).
Dobra polovica glasbenih šol v Sloveniji ponuja pouk diatonične
harmonike. Od vseh 64 glasbenih šol ponujajo inštrumentalni predmet
diatonična harmonika na 29 javnih in petih zasebnih glasbenih šolah. Če
upoštevamo priljubljenost tega inštrumenta in sedaj že dolgoletno (trinajst
let) prisotnost diatonične harmonike v glasbenih šolah, bi lahko
pričakovali, da bi pouk tega inštrumenta potekal na več šolah.
Javne glasbene šole in učitelji, ki poučujejo diatonično harmoniko, so:
Brežice (Niko Ogorevc), Fran Gerbič Cerknica (Roland Mahnič), Gornja
Radgona (Viktor Malec), Hrastnik (Alojz Stradar, Rok Sitar), Ilirska Bistrica
(Zoran Lupinc, Jaksetič Dolgan Mirjam in Sernel Matjaž), Kočevje (Josip
Hotko), Kranj (Tomaž Grajzar), Krško (Mateja Pirc ), Franc Šturm Ljubljana
(Sašo Gale), Slavko Osterc Ljutomer (Dejan Raj), KGB Maribor (Viktor
Malec), Nazarje (Tomaž Guček), Marjan Kozina Novo mesto (Toni
Sotošek, Štefanič Rožanec Katarina), Ormož (Franc Štuhec), Laško-
Radeče (Boris Razboršek), Radlje ob Dravi (Nada Krivograd), Ravne na
Koroškem (Melita Stropnik, Jože Mandl), Slovenj Gradec (Andrej Švab),
GŠ skladateljev Ipavcev Šentjur (Franci Kolar), Škofja Loka (Matjaž
Kokalj), Trbovlje (Igor Podpečan, Alojz Stradar), Trebnje (Tomaž Rožanec,
Sandi Ravbar), Fran Korun Koželjski Velenje (Izidor Kokovnik ), Črnomelj
(Miro Dizdarevič), Celje (Dejan Kušer; Simon Mlakar), Kamnik (Marko
Tomc), Tržič (M. Šlibar), Domžale in Litija-Šmartno (Dušan Drobnič). Tudi
pet zasebnih glasbenih šol ponuja pouk diatonične harmonike: Zavod sv.
Cirila in Metoda Beltinci (Dejan Raj), Zavod sv. Stanislava Ljubljana (Sašo
36
Gale), zasebna glasbena šola Maestro Gornja Radgona (Dejan Raj),
Avsenik (Jernej Zupan, Robert Zupan) in Lartko.
3.6 Srečanja in tekmovanja v igranju na diatonično
harmoniko
Eden od pokazateljev priljubljenosti diatonične harmonike v Sloveniji je
veliko število različnih prireditev, seminarjev, srečanj in tekmovanj v
igranju na diatonično harmoniko. Takšni dogodki pripomorejo k
prepoznavnosti inštrumenta in nadaljevanju tradicije ljudske glasbe. Zaradi
tega je pomembno, da negujemo in podpiramo prireditve, ki diatonično
harmoniko dodatno popularizirajo.
3.6.1 Zlata harmonika
Najprestižnejše tekmovanje za harmonikarje v Sloveniji je Zlata harmonika
v Ljubečni pri Celju. To harmonikarsko tekmovanje za naziv državnega
prvaka je priznano med harmonikarji, učitelji in občinstvom v Sloveniji.
Tekmovanje prireja Kulturno umetniško društvo Ljubečna in ima že kar 35
letno tradicijo.
Leta 1981 je bila prva prireditev. Zmagovalec prve Zlate harmonike je bil
Miro Klinc, 2. mesto je osvojil Brane Klavžar, 3. pa je bil najstarejši
udeleženec, 80-letni Jože Marcen. Nastopilo je 26 harmonikarjev,
organizatorja sta bili Gasilsko društvo in Krajevna skupnost Ljubečna.
Edina nastopajoča harmonikarka je bila Terezija Zabukovšek. V strokovni
komisiji so bili Albert Završnik, Zoran Kolin, Marija Založnik, Vili Šumer in
Štefan Žvižej (Volfand, 2000, str. 12-14).
Danes najboljši slovenski harmonikarji tekmujejo v petih kategorijah, glede
na starost, od juniorjev do veteranov. Finalno državno tekmovanje Zlata
harmonika je le za povabljene tekmovalce z diatonično harmoniko, ki so
uspešno prestali izbirna tekmovanja po celi Sloveniji. Strokovna komisija
37
podeljuje zlate, srebrne in bronaste plakete najboljšim harmonikarjem, ki
so se uspeli uvrstiti v finale tekmovanja. Absolutni zmagovalec Zlate
harmonike Ljubečne prejme poseben zmagovalni pokal. Komisija dodeli
tudi nagrado za najbolj izvirno odigrano ljudsko skladbo, gre za plaketo
Avgusta Stanka. Nagrado občinstva podeljuje Radio Celje in Novi tednik.
Nagrado Naj godec prejme veteran na tekmovanju, ki po oceni strokovne
komisije prejme največ točk (Volfand, 2000, str. 12-18; Brodnik, 30. 8.
2015).
V letu 2015 je bil med juniorji najboljši Matic Jeraj (zlata plaketa). Iz II.
kategorije se je predstavilo osem tekmovalcev, po mnenju komisije sta bila
najboljša Klemen Gungl in Timotej Fortin, ki sta prejela zlato plaketo,
Gašper Laznik pa si je prislužil srebrno plaketo in nagrado občinstva. Iz III.
kategorije se je predstavil Jani Vodovnik, ki je prejel srebrno plaketo, iz IV.
kategorije Miran Vogrinec, katerega nastop so prav tako ocenili za srebrno
plaketo. Med Veterani pa je bil najuspešnejši Ivan Šekonja, ki je že četrto
leto zapored dobil nagrado za najboljšega godca. Plaketa Avgusta Stanka
na lanski Zlati harmoniki ni bila podeljena, leta 2014 je bil dobitnik te
nagrade Simon Vrbec, ki tako v letu 2015 ni dobil naslednika (Brodnik, 30.
8. 2015).
3.6.2 Druga tekmovanja in srečanja
Prvo tekmovanje v igranju na diatonično harmoniko, še pred Zlato
harmoniko, je bilo leta 1968 na Pokljuki. Druga pomembnejša tekmovanja
in srečanja, ki jih prirejajo v Sloveniji, so: tekmovanje v Senožečah (od leta
1985), srečanje v Hinjah (od leta 1989), srečanje v Besnici pri Kranju (od
leta 1991), tekmovanje v Ratežu (od leta 1991), srečanje v Brestanici (od
leta 1998) itn. (Komavec, 2002, str. 131).
V letu 2015 je bilo kar nekaj srečanj slovenskih harmonikarjev. Na Velikem
Trnu nad Krškim je bilo septembra 18. državno prvenstvo v igranju na
diatonično harmoniko za ženske. Na tem tekmovanju se tekmovalke
merijo za zlate, srebrne in bronaste medalje. Tri najboljše po mnenju
38
strokovne žirije prejmejo kristalne pokale. Najprikupnejša po glasovanju
obiskovalcev prejme poseben kristalni pokal. Tekmovanje je posebno, ker
je namenjeno ženskam in ker podpira prav ljudsko glasbo. Drugi del
tekmovanja je namenjen harmonikarkam in harmonikarjem pevcem, ki se
spremljajo na diatonično harmoniko. Julija meseca se odvija srečanje
harmonikarjev in harmonikark na Bledu, ki so ga organizirali že tretjič
zapored. Predtem, v mesecu maju, je bila v Beli krajini promocija
etnoloških in kulturnih dosežkov, ki vsako leto gosti tudi srečanje
harmonikark in harmonikarjev. Srečanje je družabnega značaja,
harmonikarji se predstavijo in zaigrajo po eno ali dve pesmi. Tudi kulturno
društvo harmonikarjev Izola je v letu 2015 že deseto leto zapored priredilo
tradicionalno srečanje harmonikarjev na Lonki (Srečanja harmonikarjev, b.
d.).
Tekmovanja harmonikarjev 2016 so v polnem zamahu. Januarja se je
odvijalo Deseto mednarodno harmonikarsko tekmovanje za nagrado
Avsenik. V vasici, kjer sta se rodila legendarna brata Slavko in Vilko
Avsenik, so letos ponovno odmevali veseli zvoki harmonik. Posebnost in
edinstvenost Avsenikovega mednarodnega tekmovanja je, da se le na tem
tekmovanju harmonikarjev ocenjuje stil in tehnika igranja, ki je najbližji
Avsenikovemu stilu. Tekmovalci so se zvrstili v disciplinah klavirske,
kromatične, diatonične harmonike in v disciplini duo harmonik, posamezne
discipline pa so razdeljene še na starostne kategorije. Zveza glasbenih šol
Slovenije organizira tekmovanje za učence, ki vsako tretje leto vsebuje
tudi disciplino diatonična harmonika. Prvič je takšno tekmovanje potekalo
leta 2013.
V letu 2106 zasledimo še nekaj drugih razpisov za tekmovanja v igranju
na diatonično harmoniko, kot so na primer mednarodno tekmovanje
harmonikarjev Beltinci 2016, ki se odvija dva dni v aprilu. Tekmovalci se
pomerijo v različnih disciplinah klasične ali zabavne glasbe, v disciplini
komornih skupin, prav tako v glasbi Slavka in Vilka Avsenika, disciplini
diatonične harmonike in v disciplini harmonikarskih orkestrov. V mesecu
maju se v termah Olimia odvija državno tekmovanje v igranju na
39
diatonično harmoniko, ki ga organizira Zveza diatonične harmonike
Slovenije ZDHS. Na državno prvenstvo Ciril Demian se lahko prijavijo
tekmovalci s slovenskim državljanstvom obeh spolov, njihovo število
tekmovalcev je omejeno na 50. Naslednje tekmovanje je Accordion
olympics, harmonikarsko prvenstvo, ki je na Otočcu pri Novem mestu.
Sodelujejo solisti s kromatično, klavirsko, diatonično, ustno harmoniko,
organettom ali katerokoli drugo vrsto harmonike (vendar brez uporabe
elektronskih zvokov). Na to tekmovanje se tekmovalec lahko uvrsti preko
predkvalifikacij Accordion talent ali preko kvalifikacijskih prvenstev, ki se
odvijajo po Evropi in svetu. Kvalifikacije so se začele leta 2014 na
prvenstvu Igre melodij, ki jih imamo tudi v Sloveniji (Razpisi 2016, b. d.).
Slovenski harmonikarji se udeležujejo tudi tujih srečanj in tekmovanj,
predvsem v Avstriji, na Hrvaškem in v Italiji.
40
4 RAZISKAVA PRILJUBLJENOSTI GLASBE Z
DIATONIČNO HARMONIKO MED MLADIMI
V empiričnem delu smo poskušali ugotoviti, kakšno je stališče mladih do
diatonične harmonike. Izbrana populacija so bili učenci drugega triletja
osnovnih šol, saj so prav oni potencialni ali obstoječi učenci diatonične
harmonike.
4.1 Metoda spraševanja
Za raziskovanje smo izbrali kvantitativno metodo zbiranja podatkov, pisno
spraševanje. Formulirali smo strukturirani anketni vprašalnik in upoštevali
objektivnost, zanesljivost in veljavnost. Vprašalnik je kratek. Vsako
posamezno vprašanje ima zaporedno številko, je ločeno od prejšnjega in
razloženo z jedrnatim in enoznačnim pojasnilom za reševanje. Vprašanja
so razvrščena od splošnih k bolj specifičnim. Za to metodo smo se odločili
ker je ekonomična, saj so stroški minimalni, pridobivanje odgovorov pa
hitro. Podatke smo prenesli iz pisne v elektronsko obliko (Mumel, 2001,
str. 51).
4.2 Vzorec
Raziskavo smo izpeljali na dveh osnovni šolah – OŠ Kapela in OŠ
Negova.
OŠ 4. razred 5. razred 6. razred Skupaj
Kapela 19 18 26 63
Negova 18 12 16 46
Skupaj 37 30 42 109
Preglednica 1: Število učencev, ki so sodelovali v raziskavi.
41
V anketi so sodelovali učenci od četrtega do šestega razreda, skupaj 109
učencev. Iz OŠ Kapela je sodelovalo 63 učencev, iz OŠ Negova pa 46.
Anketiranje je potekalo v mesecu oktobru leta 2015. V preglednici 1 je
prikazano število učencev po šolah in razredih.
Graf 1 predstavlja spol anketirancev. 52 odstotkov učencev je bilo fantov
in 48 odstotkov deklet.
Graf 1: Spol učencev, ki so sodelovali v raziskavi.
Iz podatkov o vzorcu je razvidno, da sta oba spola približno enakomerno
zastopana, kot tudi število učencev po razredih oziroma starosti.
4.3 Rezultati
Prvo vprašanje v anketnem vprašalniku je: Katero zvrst glasbe najraje
poslušate. Ponujeni so bili odgovori: pop, rock, klasična, narodno-
zabavna, ljudska in drugo. Mogoče je bilo obkrožiti več odgovorov. Največ
učencev je označilo, da najraje posluša rock (kar 56), potem pop (49),
narodno-zabavno (26), klasično (16) in le 7 je izbralo ljudsko glasbo.
Učenci so še omenili zvrsti rap in country. Na grafu 2 so razvidni vsi
rezultati.
48% 52%
Ženski
Moški
42
Graf 2: Katero zvrst glasbe učenci najraje poslušajo?
Drugo vprašanje je preverjalo, koliko učencev se uči igranja na inštrument,
in še dodatno ali se učenci učijo igranja na diatonično harmoniko. Od vseh
anketirancev se 32 učencev oziroma 29 odstotkov uči igranja na
inštrument. Od teh 32 učencev, se jih sedem uči igrati na diatonično
harmoniko. Ostalih 77 učencev oziroma 71 odstotkov učencev ne obiskuje
glasbene šole (graf 3).
Graf 3: Ali se učenci učijo igranja na inštrument?
0
10
20
30
40
50
60 56
49
26
16
7
23%
71%
6% Učim se igranja na inštrument
Ne učim se igranja na inštrument
Učim se igranja na diatonično harmoniko
43
Ugotovimo lahko, da je zanimanje za igro na diatonično harmoniko
enakovredno preostalim glasbilom.
79 učencev je odgovorilo, da jim je diatonična harmonika všeč, 30 pa, da
jim ni. Kot razloge zakaj jim je všeč, so našteli, da ima lep zvok, da je
zabavna, da ima lep izgled in da je glasba, ki se igra na diatonično
harmoniko, vesela.
Graf 4: Ali je učencem diatonična harmonika všeč.
Na vprašanje ali kdo od njihovih sorodnikov igra na diatonično harmoniko,
je 35 odstotkov učencev odgovorilo pozitivno in 65 odstotkov negativno.
Na vprašanje, koliko oseb, ki igrajo na diatonično harmoniko, učenci
poznajo, so odgovorili različno.
Število oseb, ki igrajo na diatonično
harmoniko in jih učenci poznajo
Nobeno Eno Vsaj
5
Vsaj
10
Odgovori 15 53 38 3
Odstotki 14% 48% 35% 3%
Preglednica 2: Koliko oseb, ki igrajo na diatonično harmoniko, učenci poznajo
72% 28%
Všeč mi je
Ni mi všeč
44
Velika večina, kar 86 odstotkov učencev pozna koga, ki igra na diatonično
harmoniko. Največ učencev, 48 odstotkov, pozna samo eno osebo, 35
odstotkov pa vsaj pet oseb. Vsi odgovori anketirancev so predstavljeni v
tabeli 2.
Na vprašanje ali učenci poznajo katero glasbeno skupino, v kateri je
zastopana diatonična harmonika, so največkrat odgovorili: Modrijani (58),
potem Gadi (11), Čuki (9), Ansambel bratov Avsenik (6) in ansambel
Lojzeta Slaka (5). Dvajset učencev ne pozna niti ene glasbene skupine, v
kateri je zastopana diatonična harmonika.
Odgovori Število učencev Odstotki
Modrijani 58 53 %
Gadi 11 10 %
Čuki 9 8 %
Ansambel bratov Avsenik 6 6 %
Ansambel Lojzeta Slaka 5 6 %
Ne poznam 20 18 %
Preglednica 3: Skupine z diatonično harmoniko, ki jih učenci poznajo.
Graf 5: Skupine z diatonično harmoniko, ki jih učenci poznajo.
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60%
Modrijani
Gadi
Čuki
Ansambel bratov Avsenik
Ansambel Lojzeta Slaka
Ne poznam nobene skupine
53%
10%
8%
6%
6%
18%
45
Sedem učencev, ki igrajo na diatonično harmoniko, sem vprašal, kje so se
prvič srečali s tem glasbilom. Štirje učenci so odgovorili, da so se z
diatonično harmoniko prvič srečali pri sorodniku(ih), dva pri učitelju
harmonike in eden na praznovanju rojstnega dneva.
Zanimalo me je tudi, kdo je učence spodbudil k igranju na diatonično
harmoniko. Štirje učenci so odgovorili, da so se sami za to odločili, tri
učence pa so spodbudili starši.
Pri inštrumentu jim je najbolj všeč lep zvok. Najraje na diatonično
harmoniko igrajo ljudsko glasbo (4), narodno-zabavno in turbo-folk (1).
Zanimalo me je tudi ali učenci radi nastopajo. Štirje so odgovorili pozitivno.
Njihovi razlogi za to so, ker jih vidijo znanci, ker jim ploskajo in ker radi
pokažejo svoje znanje drugim. Trije učenci zaradi strahu ne nastopajo
radi. Na vprašanje ali želijo sodelovati v kakšni skupini, jih je pet
odgovorilo pozitivno in dva negativno.
Rezultati empirične raziskave so bili v skladu z rezultati analize
sekundarne literature. Hipotezo H1 smo potrdili. Priljubljenost diatonične
harmonike med mladimi je visoka, saj je večina, kar 72 odstotkov učencev,
označila, da jim je diatonična harmonika všeč; 86 odstotkov vseh učencev
pozna nekoga, ki igra na diatonično harmoniko, 65 odstotkov vseh
anketirancev ima sorodnika, ki igra na ta inštrument, 33 odstotkov
učencev najraje posluša narodno-zabavno ali ljudsko glasbo. 7 učencev
se uči igrati na diatonično harmoniko, kar je 6 odstotkov vseh anketirancev
ali 22 odstotkov tistih, ki se učijo igrati na inštrument. Tudi številna
srečanja in tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko, namenjena
mladim, so dokaz priljubljenosti tega inštrumenta.
46
5 IZDELAVA DIDAKTIČNEGA GRADIVA ZA POUK
DIATONIČNE HARMONIKE
Izdelavo didaktičnega gradiva pravno ureja Zakon o glasbenih šolah
(ZoGla) objavljen v Uradnem listu RS, št. 19/00. Zakon je bil sprejet 3. 3.
2000. Uporabljajo še druge veljavne predpise, če niso v nasprotju z
omenjenim Zakonom: Pravilnik o ocenjevanju učencev v glasbenih šolah
(Uradni list SRS, št. 24-222/72) in Pravilnik o dokumentaciji v glasbenih
šolah (Uradni list SRS, št. 24-223/72). Zelo pomemben je tudi Pravilnik o
izobraževalnem programu Glasba št. 011-03-132/2003, sprejet 23. 5.
2003 (Uradni list RS, št. 55/03) in naknadno sprejete spremembe in
dopolnitve s pravilnikom št. 0070-6/2010 z dne 2. 2. 2010 (Uradni list RS,
št. 11/10).
5.1 Pravno-formalna podlaga izdelave didaktičnega
gradiva za pouk diatonične harmonike
Danes je veljaven Zakon o glasbenih šolah iz leta 2006, ki je bil v
primerjavi s prejšnjim (iz leta 2000) nekoliko dopolnjen, vendar gre le za
manjše spremembe, ki pa se niso nanašale na predmet diatonična
harmonika.
Zakon o glasbenih šolah definira, da pouk petja in inštrumentov, kamor
spada tudi pouk diatonične harmonike, poteka individualno. Pouk drugih
predmetov pa načeloma poteka skupinsko. Za vsestranski glasbeni razvoj
učencev je pomemben izbor ustrezne literature, ki ga okvirno ureja
predpisani učni načrt. Z učnim načrtom določijo vsebine predmetov, cilje in
standarde znanja – to seveda velja tudi za predmet diatonične harmonike
(ZoGla-A, 2006).
Učenci pred vpisom na predmet diatonična harmonika opravljajo
sprejemni izpit. Zakon o glasbenih šolah (2006) namreč predpisuje, da se
47
vpis opravi na podlagi opravljenega sprejemnega preizkusa. Izjema je le
pri vpisu v program predšolske glasbene vzgoje (otroci stari pet let) in v
program glasbene in plesne pripravnice (otroci stari šest let oziroma otroci,
ki obiskujejo prvi razred osnovne šole), ki je mogoč brez sprejemnega
preizkusa.
Vsebino sprejemnega preizkusa in druge podrobnosti, kot so starost
učencev in vpisni pogoji, določa izobraževalni program (ZoGla, 2006).
Učni načrt predmeta diatonična harmonika (Pravilnik o izobraževalnem
programu Glasba s spremembami in dopolnitvami, 2010, str. 296) določa
pogoje za vpis na predmet diatonična harmonika, primerno starost in
glasbene ter fizične predispozicije za igranje na diatonični harmoniki, ki jih
kandidat dokaže na sprejemnem izpitu. Priporočljiva starost otrok ob vpisu
na izobraževalni program Glasba, predmet diatonična harmonika je od
devet do enajst let. V določenih primerih so dovoljene tudi izjeme oziroma
odstopanja od priporočljive starosti. Ta odstopanja so definirana v
dokumentu Pravilnik o izvajanju pouka v glasbenih šolah (2010), ki podaja
navodila za izvajanje pouka in merila za dodatni pouk v glasbenih šolah.
Odstopanje od spodnje starosti je izjemoma mogoče le za eno leto, in
sicer v primeru, ko komisija na sprejemnem preizkusu ugotovi, da ima
učenec ustrezno razvite elementarne glasbene sposobnosti in fizične
predispozicije, ki so pogoj za vpis v prvi razred. Izjemoma je mogoče
odstopanje tudi od zgornje starosti. O vpisu učencev, ki odstopajo od
priporočljive starosti, odločajo predsednik in dva člana komisije za
sprejemni preizkus, ki jih določi ravnatelj šole.
Pravilnik definira tudi trajanje izobraževanja diatonične harmonike, to je
skupaj šest let – štiri leta na nižji stopnji (se ne deli na prvo in drugo
obdobje, kot je to pri nekih drugih inštrumentalnih predmetih), in dve leti na
višji stopnji. Diatonična harmonika ima v izobraževalnem programu Glasba
šifro DIH.
Znanje učencev se v glasbenih šolah preverja pri pouku in na internih ter
javnih nastopih, kar velja tudi za pouk diatonične harmonike. Zakon kot
48
tudi Pravilnik o izobraževalnem programu Glasba, Učni načrt za predmet
diatonična harmonika definirata, da se znanje učencev v glasbeni šoli
ocenjuje opisno in številčno. Na nižji in višji stopnji glasbene šole se
znanje učencev iz inštrumenta, kot je tudi diatonična harmonika (pa še iz
petja in plesa oziroma na višji stopnji iz solfeggia), ocenjuje pri izpitu.
Učenci opravljajo izpite praviloma ob koncu šolskega leta. Učenec, ki je
uspešno opravil izpit in je pozitivno ocenjen iz drugih obveznih predmetov
po predmetniku, se lahko vpiše v naslednji razred. Učenec je dolžan
nastopati na nastopih, ki jih šola organizira v skladu z izobraževalnim
programom. V prvem obdobju nižje stopnje glasbene šole se znanje
učencev ocenjuje opisno ali številčno. V drugem obdobju nižje stopnje
glasbene šole oziroma na nižji stopnji, če se ta ne deli na obdobja, ter na
višji stopnji glasbene šole se znanje učencev ocenjuje številčno. Učenci
diatonične harmonike ob prvem vpisu takoj začnejo z drugim obdobjem
oziroma se njihova nižja stopnja ne deli na obdobja, tako da se njihovo
znanje ocenjuje številčno. Veliko določb glede vpisa, ocenjevanja in
podobno ne velja za zasebne šole (ZoGla-A, 2006).
5.2 Cilji in vsebina predmeta diatonična harmonika
Učni načrt (Pravilnik o izobraževalnem programu Glasba (2010), Učni
načrt: predmet diatonična harmonika) definira cilje in vsebino predmeta
diatonična harmonika. Cilji za določene dejavnosti so opredeljeni za dva
razreda skupaj.
V prvem in drugem razredu učenci z igro na diatonično harmoniko
spoznavajo glasbilo in njene značilnosti, uskladijo igro leve in desne roke,
igrajo krajše skladbe, preprostejše etude, lestvice in preproste akorde in
se učijo igranja z lista. Učenci pojejo melodije skladb, jih igrajo, štejejo
dobe in natančno upoštevajo trajanje tonov. Oblikujejo posamezen ton,
povežejo tone v skupino, uporabijo preproste dinamične kontraste,
obvladajo osnovno mehovno tehniko in uporabijo non legato ter legato
artikulacijo. Učenci prvega in drugega razreda igrajo dvoglasne skladbe ob
49
učiteljevi spremljavi ali obrnjeno. Ustvarjajo posnetke svojega igranja,
razlikujejo značaje skladb in prepoznavajo razlike med grobim in
kultiviranim igranjem.
Učenci tretjega in četrtega razreda se učijo igranja na pamet, igranja z
lista in po slušni zaznavi. Igrajo zahtevnejše skladbe, diatonične lestvice v
obsegu dveh oktav in pripadajoče akorde ter zahtevnejše etude. Učenci
pojejo melodije skladb, ki jih igrajo, štejejo dobe in natančno upoštevajo
trajanje tonov. Učenci tretjega in četrtega razreda uporabljajo dinamične
kontraste, obvladajo zahtevnejšo mehovno tehniko in uporabljajo legato,
non legato in staccato artikulacijo. Učenci se navadijo na skupinsko igro z
lažjimi skladbami, poslušajo posnetke svojega igranja in igranja drugih ter
izvajajo lastne skladbe. Ocenjujejo lastne izvedbe in razvijajo kritičen
odnos do svojega igranja ob poslušanju drugih ter razvijajo pozitiven
tekmovalni duh.
Učenci petega in šestega razreda igrajo zahtevne skladbe, razvijajo vse
tehnične prvine, igro z lista, na pamet, igrajo v različnih glasbenih
sestavih, igrajo diatonične lestvice, samostojno naučene skladbe ter
zahtevnejše etude. Učenci pojejo melodije skladb, ki jih igrajo, štejejo
dobe in natančno upoštevajo trajanje tonov. Nadzorujejo trajanja in
kakovost tona, obvladajo zahtevno mehovno tehniko, uporabljajo
artikulacije vseh vrst in širijo dinamični razpon. Učenci igrajo zahtevnejše
skladbe v različnih zasedbah ter uporabljajo sodobne učne pripomočke.
Oblikujejo kriterije vrednotenja glasbe s primerjavo lastnih skladb z drugimi
in izkustveno, razumsko ter čustveno ocenjujejo izvajanje glasbe.
V učnem načrtu predlagajo, da je učence treba nenehno opozarjati in
spodbujati k pravilni drži telesa in inštrumenta, saj je to eden
najpomembnejših dejavnikov pouka z začetniki. Oblikovalci načrta
opozarjajo, da je učence čim prej potrebno navaditi na vizualno
neodvisnost (slepo igro) in spodbujati k razvijanju natančne igre,
vztrajnosti, pridnosti, delavnosti, samostojnosti in koncentracije.
»Učiteljeva demonstracija igre ali starejših učencev poveča muzikalno
50
občutje in je hkrati velika motivacija. Učitelj nenehno spremlja koordinacijo
rok in meha, ki ima v igri harmonike pomembno vlogo. Vodenje meha in
mehovna artikulacija so temelj dobre igre« (Pravilnik o izobraževalnem
programu Glasba (2010), Učni načrt: predmet diatonična harmonika).
Pravilnik o izobraževalnem programu Glasba (2010) oziroma Učni načrt za
predmet diatonična harmonika navaja, da je za uresničevanje ciljev
vzgojno-izobraževalnega procesa diatonične harmonike potrebno
zagotoviti primerno veliko, zračno, akustično in zvočno izolirano učilnico.
Opremljena mora biti s klavirjem ali pianinom, metronomom, ogledalom in
avdiovizualnimi sredstvi. Za začetnike Pravilnik priporoča, da je v učilnici
manjše in torej lažje glasbilo (trivrstna otroška harmonika – 10, 11, 10
gumbov v C-F-B uglasitvi z enim pomožnim gumbom na melodični strani
in s šestimi osnovnimi basi), primerno otrokovim fizičnim sposobnostim. Za
starejše učence pa naj bo v učilnici trivrstna harmonika običajne velikosti –
11, 12, 11 ali 12, 13, 12 gumbov v C-F-B uglasitvi z enim pomožnim
gumbom na melodični strani ter s šestimi osnovnimi basi.
Učni načrt za učence različnih razredov inštrumentalnega predmeta
diatonična harmonika predlaga učenje določenih lestvic, uporabo
določenih šol oziroma metod učenja in skladb. V preglednici 4 so po
razredih predlagane lestvice in skladbe.
Razred Lestvice Skladbe
Prvi F-dur
Franc Štuhec: Slovenske narodne za diatonično
harmoniko in
Lojze Slak: Pod Poncami
ljudske pesmi: Na planincah, Moj očka ima konjička
dva, Sekaj smrekico, Je bela cesta uglajena
Drugi B-dur in
C-dur
Vesna Žagar: Slovenski ljudski plesi
Pavel Rančigaj: Narodne pesmi
Franc Štuhec: Slovenske narodne za diatonično
harmoniko
Franz Koschat: Snežni valček
51
Lojze Slak: Po dekle
Andrej Blumauer: Veselo v Kamnik
Ljudske pesmi različnih prirediteljev: V dolini tihi (prir.
Lojze Slak), Pod to goro zeleno in Ljubica, lahko noč
(prir. Tone Kmetec)
Tretji
3
ustrezajoče
durove
lestvice, tudi
na basih
Franc Štuhec: Skladbe za diatonično harmoniko
Pavel Rančigaj: Narodne pesmi
Vesna Žagar: Lojze Slak; zvezki 1, 2, 3
Ljudske pesmi različnih prirediteljev: Eno rožco ljubim
(prir. Maks Kumer), Zlati časi (prir. Lojze Lipovnik), v
priredbi Borisa Franka: Po gorah je ivje, Hišca ob cest
stoji, Uspavanka, Vandrovček, Tam na vrtni gredi
Lojze Slak: Kaj mi mar, S harmoniko na rajžo, Znana
polka, Okrogla polka, Glas harmonike, Sosedov
Francelj
Četrti
Durove
lestvice in tri
ustrezajoče
naravne
molove
lestvice
Franc Štuhec: Skladbe za diatonično harmoniko
Slavko in Vilko Avsenik: Dvajset najlepših skladb 1
Vesna Žagar: Mihelič; zvezki 1, 2, 3
Pavel Rančigaj: Narodne pesmi
Lojze Slak: Moja harmonika
Vesna Žagar: Moja dežela Slovenija,
Franc Mihelič: Za konec tedna
Ljudske pesmi različnih prirediteljev: Moj fantič je
prijezdil (prir. Primož Kosec), Tam dol na ravnem
polju (prir. Avgust Stanko)
Slavko in Vilko Avsenik: Na Golici, Veselo po
domače, Večer na Robleku, Kmetič praznuje
Matija Kovač: Čreda v galopu in
Johann Schramell: Dunaj ostane Dunaj (prir. Zoran
Lupinc)
Peti
Durovi
četverozvoki,
in
dominantni
septakord –
razloženo in
Vesna Žagar: Mihelič (zvezek 3), Moja dežela
Slovenija
Vital Ahačič: Slovenske ljudske pesmi 1
Slavko in Vilko Avsenik: Dvajset najlepših skladb 1
Zoran Lupinc: Sosed Gašper, Pri Livijotu, Na zdravje,
Spomladanska vedrina
52
sočasno v
odpiranju in
zapiranju
Avgust Mravljak: Večer na vasi
Stanko Žagar: Narodni plesi Slovenije
Franc Mihelič: Ples snežink, Majsko cvetje, Ko
harmonika zapoje, Sprehod čez dobrave
Jože Burnik: Na Gorenjskem, Po frajtonarsko
Šesti
Kvintakord z
dodano
seksto,
nonakord in
vsi možni
akordi na
diskantu in
harmonsko
neobičajni
postopki
Stanko Žagar, Vesna Žagar: Venčki narodnih pesmi
Slovenije
Slavko in Vilko Avsenik: Od vasi do vasi (prir. Zoran
Lupinc), Melodija za tebe (prir. Zoran Lupinc)
Vital Ahačič: Slovenske ljudske pesmi 2
Jože Burnik: Dobro jutro
Fulvijo Jurinčič: Holiday polka
Zoran Lupinc: Pod Šempolajem, Žvižgam in grem,
Zopet doma, S kolesom na pot, Spomini
Franc Mihelič: Razposajena harmonika
Toni Sotošek: Slovenski muzikant, Vražja polka, Na
harmonikarskem pikniku
Preglednica 4: Lestvice in skladbe predlagane po razredih6
V prvem, drugem in tretjem razredu igrajo učenci lestvice enoglasno in v
tercah čez eno oktavo v odpiranju in zapiranju meha ter osnovni durov
trozvok z obrati razloženo in sočasno – v odpiranju in zapiranju. V četrtem
razredu sledijo durove lestvice v oktavah z vmesno terco in seksto čez dve
oktavi v odpiranju in zapiranju, durove trozvoke z obrati, razloženo in
sočasno v odpiranju in zapiranju – ves tonski obseg, naravne molove
lestvice pa čez dve oktavi v odpiranju in zapiranju in molove trozvoke z
obrati, razloženo in sočasno v odpiranju in zapiranju.
Učni načrt posebej navaja literaturo, iz katere naj bi se učenci učili tehnike
igranja na diatonični harmoniki. V prvem razredu načrt predlaga naslednje
šole oziroma metode učenja: Z. Lupinc: Uvod v igranje na diatonično
harmoniko 1, M. Trampuš: Godčevski priročnik, F. Štuhec: Diatonična
harmonika 1 ter R. Stopar: Šola za diatonično harmoniko 1. V drugem
6 Vir: Pravilnik o izobraževalnem programu Glasba (2010), Učni načrt: predmet diatonična
harmonika
53
razredu so predlagani isti učbeniki oziroma priročniki kot v prvem razredu
z dodatkom priročnika F. Štuheca Diatonična harmonika 2. V tretjem
razredu so dodani še: Z. Lupinc: Šola za diatonično harmoniko 2, F.
Štuhec: Diatonična harmonika 3 in R. Stopar: Šola za diatonično
harmoniko 2. V četrtem razredu ostane Z. Lupinc: Šola za diatonično
harmoniko 2, R. Stopar: Šola za diatonično harmoniko 2, dodana je
literatura F. Štuheca Diatonična harmonika 4. Za peti razred so predlagani
priročniki: Z. Lupinc: Šola za diatonično harmoniko 3, F. Štuhec:
Diatonična harmonika 5 in R. Stopar: Šola za diatonično harmoniko 3. V
zadnjem, šestem razredu učna literatura zajema priročnike, predvidene za
peti razred in še metode F. Štuheca: Diatonična harmonika 6.
5.3 Predlogi za izboljšave
Pri analizi didaktičnega gradiva za vse razrede predmeta diatonična
harmonika smo opazili nekaj težav in jih tukaj navajamo.
Opazili smo, da učni načrt navaja zbirke, ki niso dosegljive, nekatere pa so
dostopne le v knjižnicah, oziroma jih ni mogoče kupiti v prosti prodaji, kar
predstavlja težavo za učence. Po drugi strani pa obstajajo druge notne
zbirke, ki niso omenjene v učnem načrtu in vsebujejo večino predlaganih
skladb iz učnega načrta. Te notne zbirke vsebujejo tudi druge primerne
skladbe, ki sicer niso omenjene v samem načrtu, so pa dobri primeri, ki
podpirajo cilje iz učnega načrta. Gre za naslednje zbirke:
1. Po domače s harmoniko – različnih avtorjev in v treh težavnostnih
stopnjah.
2. Zbirka skladbic za diatonično harmoniko 1 – Zoran Lupinc.
3. Harmonika je vse – zbirka ljudskih, avtorskih in popularnih skladb,
prirejenih za diatonično harmoniko.
4. Avsenikove skladbe za diatonično harmoniko – zbirka originalnih
skladb za diatonično harmoniko.
54
Obstajajo še druge zbirke, ki se jih učitelji lahko poslužujejo in so primerne
do določene mere, saj so nekatere napisane v različnih notacijah oziroma
prijemnih sistemih.
Ker na delovno mesto učitelja diatonične harmonike prihajajo tudi učitelji
drugih vrst harmonike, menimo, da bi učni načrt moral biti še podrobneje
definiran, zaradi tega predlagamo omenjene notne zbirke, ki zajemajo
različne skladbe in ponujajo več izbire na določenih ravneh enake
težavnosti.
Pomembna je redna udeležba na študijskih skupinah za diatonično
harmoniko, na katerih učitelji izmenjujejo mnenja o didaktičnem gradivu in
pouku tega predmeta. Na zadnjih srečanjih se je pojavila pobuda, da je v
gradivo potrebno vključiti širši spekter različnih glasbenih zvrsti in da bi
učenci morali igrati ljudsko glasbo, narodno-zabavno, tisti bolj nadarjeni
oziroma motivirani pa tudi avtorsko oziroma sodobno glasbo za diatonično
harmoniko. Učencem starejših razredov (od 4. razreda naprej) moramo
ponuditi širši spekter skladb in tudi prilagoditi gradivo glede na njihove
preference in zmogljivosti.
Glede šol in metod učenja oziroma v učnem načrtu naštetih učbenikov
menimo, da podani opisi igranja in igralnih tehnik niso zadostni in da bi
morali biti bolj natančni. Učencem bi morali ponuditi več tehničnih vaj, ki
pomagajo, da se bolje in lažje naučijo določenih tehnik igranja, saj je prav
v tem prednost sistematičnega učenja diatonične harmonike v glasbeni
šoli v primerjavi s samostojnim učenjem ali z učenjem pri laičnih učiteljih.
Iz dosedanjih 14-letnih avtorjevih učiteljskih izkušenj lahko potrdimo, da
učenci diatonične harmonike, posebej nižjih razredov, ne berejo radi not,
saj so notni zapisi zelo kompleksni in niso poenoteni. Na to opozarjamo,
ker je pomembno učencem, še posebej na začetku šolanja, približati notne
zapise. To lahko poskusimo na različne načine, recimo z barvami, risbami,
dodatnimi oznakami ipd., da bi imeli čim manj odpora do branja not. V
nadaljevanju ponujamo notne zapise takih skladb, ki so popularne, znane
55
ali na kakšen drugi način primerne za učence nižjih razredov in podpirajo
lažje branje not.
56
6 NOTNA ZBIRKA
Kot smo že omenili, sem se skozi leta poučevanja diatonične harmonike v
glasbeni šoli pri učenju skladbic in otrokovim spoznavanjem notne slike le-
teh soočil s tem, da otroci samoiniciativno ne berejo radi not. Da so otroci
prebrali skladbico iz not, sem označeval note in oznake v notah z
barvicami ter risal risbice prijemov in lege igranja oziroma tonskega
obsega na diskantu in basovskem manualu. Tako sem lažje dosegel
njihovo razumevanje notne slike. Ker so skladbice v učbenikih, ki so
predpisani v učnem načrtu večinoma zapisane s spremljavo basov, je zelo
pomembno, da otroci spoznajo, kaj mora početi vsaka roka posebej. Zato
je potrebno zvaditi vsako roko posebej in to pokazati tudi z lastnim
igranjem. Pri njihovem izvajanju pa moramo biti ves čas pozorni na
koordinacijo in držo prstov, roke, inštrumenta in jim pri tem pomagati.
Opazil sem tudi, da je notni zapis skladbic droben in je na ta način še manj
prikupen za branje. Večkrat sem za dosego cilja pri pouku bil primoran
kako skladbico zapisati ali prepisati v večjem formatu, da je bilo branje
lažje oziroma bolj pregledno. Zato sem se odločil, da tudi sam zberem
nekaj skladbic, ki sem jih iz lastnih izkušenj zapisal po že prej omenjenih
kriterijih. Izbral sem skladbice, ki jih otroci poznajo in jih prepevajo v
osnovnih šolah in pri predmetu nauk o glasbi v glasbeni šoli.
6.1 Prvi razred diatonične harmonike
Za prvi razred sem izbral skladbice Majhna sem bila (slov. ljudska), Zajček
dolgoušček (J. Bitenc), Kukavica (J. Bitenc), Miška (A. Weingerl),
Abraham 'ma sedem sinov (slov. ljudska), Čuk se je oženil (slov. ljudska),
Sedma ura že zvoni (slov. ljudska), Ringa raja (slov. ljudska), Rasla je
jelka (slov. ljudska) in Kan kan (J. Offenbach).
Note sem zapisal v nekoliko večjem formatu, jih opremil z oznakami za
meh, s prstnimi redi ter imeni tonov in akordov pri basih. S temi
57
skladbicami sem želel spodbuditi učence prvega razreda diatonične
harmonike k povezovanju notne slike z že znanimi glasbenimi vsebinami.
Skladbice predvidevajo reševanje teoretičnih in tehničnih problemov, ki jih
predvideva tudi učni načrt za diatonično harmoniko v prvem razredu.
Notni primer 1: Skladba Majhna sem bila, slovenska ljudska pesem.
58
Notni primer 2: Skladba Zajček dolgoušček, J. Bitenc.
59
Notni primer 3: Skladba Kukavica, J. Bitenc.
60
Notni primer 4: Skladba Miška, A. Weingerl.
61
Notni primer 5: Skladba Abraham ma' sedem sinov, slovenska ljudska pesem.
62
Notni primer 6: Skladba Čuk se je oženil, slovenska ljudska pesem.
63
Notni primer 7: Skladba Sedma ura že zvoni, slovenska ljudska pesem.
64
Notni primer 8: Skladba Ringa, ringa raja, slovenska ljudska pesem.
65
Notni primer 9: Skladba Rasla je jelka, slovenska ljudska pesem.
66
Notni primer 10: Skladba Kan kan, J. Offenbach.
67
6.2 Drugi razred diatonične harmonike
Za drugi razred sem izbral skladbice Le sekaj, sekaj smrečičo (slov.
ljudska), Srečali smo mravljo (slov. ljudska), Lisička je prav zvita zver
(slov. ljudska), Pika nogavička (J. Johansson), Barčica (slov. ljudska),
Priletela muha na zid (nem. ljudska), Marko skače (slov. ljudska), Izidor
ovčice pasel (slov. ljudska), Moj očka ima konjička dva (slov. ljudska) in
Židana marela (slov. ljudska).
S temi skladbicami sem želel učence drugega razreda diatonične
harmonike spodbuditi k povezovanju notne slike z že znanimi glasbenimi
vsebinami. Skladbice predvidevajo reševanje teoretičnih in tehničnih
problemov, ki jih predvideva tudi učni načrt za drugi razred diatonične
harmonike, kot so lestvice, terčne dvojemke in akordi. Notni zapisi so
opremljeni z oznakami meh, s prstnimi redi in imeni tonov in akordov pri
basih.
68
Notni primer 11: Skladba Le sekaj sekaj smrečico, slovenska ljudska pesem.
69
Notni primer 12: Skladba Srečali smo mravljo, slovenska ljudska pesem.
70
Notni primer 13: Skladba Lisička je prav zvita zver, slovenska ljudska pesem.
71
Notni primer 14: Skladba Pika nogavička, J. Johansson.
72
Notni primer 157: Skladba Barčica, slovenska ljudska pesem.
73
Notni primer 16: Skladba Priletela muha na zid, nemška ljudska pesem.
74
Notni primer 17: Skladba Marko skače, slovenska ljudska pesem.
75
Notni primer 18: Skladba Izidor ovčice pasel, slovenska ljudska pesem.
76
Notni primer 19: Skladba Moj očka ima konjička dva, slovenska ljudska pesem.
77
Notni primer 20: Skladba Židana marela, slovenska ljudska pesem.
78
7 SKLEP
Diplomska nalogo raziskuje poučevanje diatonične harmonike v Sloveniji.
Kot učitelj diatonične harmonike sem med svojim večletnim delom bil
izpostavljen določenim izzivom in težavam pri oblikovanju didaktičnega
gradiva za svoj pouk, zaradi tega sem se odločil, da to tematiko
podrobneje raziščem.
Izbrana tema ni bila poglobljeno raziskana v Sloveniji in ta diplomska
naloga prinaša značilen prispevek na strokovnem področju poučevanja
diatonične harmonike.
V nalogi sem na začetku predstavil diatonično harmoniko in njene
posebnosti. Na kratko sem analiziral tudi zgodovinski razvoj poučevanja
diatonične harmonike, posebej iz vidika uporabnosti tega glasbila za
izvajanje ljudske glasbe. Predstavil sem vplivne ljudi in izdelovalce
diatonične harmonike v Sloveniji.
Navedel sem glasbene šole, kjer se poučuje diatonična harmonika. Dobra
polovica glasbenih šol v Sloveniji ponuja pouk diatonične harmonike.
Mislim, da bi glede na priljubljenost tega inštrumenta in trinajst-letne
prisotnosti diatonične harmonike v glasbenih šolah, to število moralo biti
večje. Predvidevam, da določene glasbene šole nimajo ustreznega kadra,
na drugih pa mogoče vodstvo nima interesa, da bi ponudilo še diatonično
harmoniko, ker ni del orkestra in nanjo ne izvajamo klasične glasbe.
Naštel sem tudi srečanja in tekmovanja v igranju na diatonično harmoniko,
katerih je kar nekaj in so dokaz priljubljenosti tega inštrumenta.
Na podlagi empirične raziskave sem analiziral priljubljenost harmonike
med mladimi. To me je zanimalo, ker sem mišljenja, da je v proces
oblikovanja učnega gradiva potrebno vključiti tudi želje učencev. V tem
79
delu sem preverjal svojo hipotezo H1. Potrdil sem, da je priljubljenost
diatonične harmonike med mladimi visoka, saj je večina, kar 72 odstotkov
označila, da jim je diatonična harmonika všeč, 86 odstotkov vseh učencev
pozna nekoga, ki igra na diatonično harmoniko, 65 odstotkov vseh
anketirancev ima tudi sorodnika, ki igra na ta inštrument. 7 učencev se uči
igrati na diatonično harmoniko, kar je 6 odstotkov vseh anketirancev ali 22
odstotkov tistih, ki se učijo igrati na neki inštrument.
Aplikativni del moje naloge vsebuje notno zbirko, v kateri sem za prvi in
drugi razred zbral lastne priredbe in ki bo učiteljem olajšala izbor skladb pri
njihovem pouku. Kot sem že omenil, sem skozi leta poučevanje diatonične
harmonike v glasbeni šoli opazil, da otroci samoiniciativno ne berejo radi
not. Z dodatnimi oznakami in večjo notografijo sem lažje dosegel njihovo
razumevanje notne slike.
Dotaknil sem se tudi navodil za oblikovanje gradiva, ki jih predvideva
predpisani učni načrt za predmet diatonična harmonika. Ponudil sem svoje
predloge za morebitne izboljšave na podlagi 14-letnih izkušenj pridobljenih
med delom. V tem delu sem preverjal svojo hipotezo H2. Potrdil sem, da
veljavni slovenski Zakon o glasbenih šolah in Pravilnik o izobraževalnem
programu Glasba, ki vsebuje Učni načrt za predmet diatonična harmonika,
ne predstavljata dovolj celovite ureditve pouka diatonične harmonike v
Sloveniji. Učni načrt predvideva določene zbirke, ki niso dosegljive ali so
dostopne le v knjižnicah. Na trgu in v prodaji pa obstajajo druge notne
zbirke, ki niso omenjene v učnem načrtu, po drugi strani pa ponujajo
večino predvidevanih skladb iz učnega načrta. Mislim, da bi učni načrt
moral biti še podrobneje definiran, zaradi tega ker na delovna mesta
učiteljev diatonične harmonike pogosto prihajajo tudi takšni učitelji, ki
nimajo veliko izkušenj pri poučevanju diatonične harmonike. Za učence
nižjih razredov, ki ne berejo radi not, predlagam bolj znane in popularne
skladbe ter natančneje napisane in definirane notne zapise ter uporabo
barv, risb in oznak.
80
8 LITERATURA IN VIRI
8.1 Literatura
1. Brodnik, E. (31. .8. 2015). Finale Zlate harmonike 2015 na Ljubečni.
dosegljivo na (10. 4. 2016): http://www.celje.info/zabava/finale-zlate-
harmonike-2015-na-ljubecni-foto-video/.
2. Debevec, M. (2003). Nadgradnja tradicionalnega pristopa igranju na
diatonično harmoniko. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
3. Evidenca zavodov in programov, seznam glasbenih šol s
podružnicami. (b. d.) Pridobljeno 10. 4. 2016 iz
https://krka1.mss.edus.si/registriweb/Seznam1.aspx?Seznam=2030-
enote.
4. Gotthard, R. (1990). Akkordeon. Wilhelmshaven: Florian Noetzel
Verlang.
5. J. U. (9. 4. 2015). Prof. Zoran Lupinc: "Čas je, da diatonični harmoniki
odpremo večja vrata". Pridobljeno 9. 4. 2016 iz
http://veseljak.si/novice/55250485b58aa/intervju-zoran-lupinc-je-
diatonicno-harmoniko-pripeljal-v-javne-glasbene-sole.
6. Kolar, F. (2008). Diatonična harmonika. Diplomsko delo, Ljubljana: F.
Kolar.
7. Komavec, M. (2002). Ti igraš za lepoto glasbe, ti ne igraš zati, ki igraš,
ti moraš nardit lepe zvoke. O harmoniki v severni Istri. Istarski
etnomuzikološki susreti 2000/2001 (str. 121-133). Roč: KUD Istarski
željezničar.
8. Kumer, Z. (1983). Ljudska glasbila in godci. Ljubljana: Slovenska
matica.
9. Lukić, S. (1975). Nova narodna muzika i dalje ostaje ozbiljno pitanje.
RTV teorija i praksa, 1 (1), 129-137.
10. Maurer, W. (1983). Accordion. Wien: Edition Harmonia.
81
11. Mumel D., (2001). Vedenje porabnikov. Maribor: Ekonomsko-poslovna
fakulteta.
12. O podjetju. (b. d.) Pridobljeno 10. 4. 2016, iz http://www.melodija.si/o-
podjetju.
13. Omerzel-Terlep, M. (1991). Zvočna identiteta slovenskih ljudskih
glasbil. Med godci in glasbili: razgledi (str. 7-26). Ljubljana: Slovenski
etnografski muzej.
14. Pravilnik o izobraževalnem programu Glasba št. 011-03-132/2003.
(2003). Ljubljana: Uradni list RS, št. 55/03.
15. Pravilnik o izvajanju pouka v glasbenih šolah. (2003). Ljubljana:
Uradni list RS, št. 82/2003.
16. Pravilnik o sprejemu dopolnjenega predmetnika in učnih načrtov v
izobraževalnem programu Glasba št. 0070-6/2010. (2010). Ljubljana:
Uradni list RS, št. 11/10.
17. Ravnikar, B. (2001). Osnove glasbene akustike in informatike.
Ljubljana: DZS.
18. Razpisi 2016. (b. d.) Pridobljeno 10. 4. 2016 iz http://tekmovanja-
harmonikarjev.si/.
19. Sivec, I. (1998). Vsi najboljši muzikanti I. Ljubljana: ICO, d.o.o.
20. Sivec, I. (2002). Tisoč najlepših besedil: Slovenska zibelka
narodnozabavne glasbe. Ljubljana: ICO, d.o.o.
21. Sivec, I. (2003). Vsi najboljši muzikanti II. Ljubljana: ICO, d.o.o.
22. Slak, A. in Slak, R. (b. d.). Lojze Slak. Pridobljeno 9. 4. 2016 iz
http://www.lojzeslak.com/lojzeslak.html.
23. Srečanja harmonikarjev 2015. (b. d.) Pridobljeno 10. 4. 2016 iz
http://tekmovanja-harmonikarjev.si/srecanja-harmonikarjev-2015/.
24. Statut Zveze diatonične harmonike Slovenije. (5. 1. 2014) Pridobljeno
10. 4. 2016 iz http://www.zdhs.si/index.php/vizitka/statut.
25. Strajnar, J. (1989). Godčevske viže. Folklorist, leto IX (1-2), 4-13.
26. Strajnar, J. (2002). Ljudska glasbila in njihova uporaba. Istranski
etnomuzikološki susreti 2000/2001 (str. 75-55). Roč: KUD Istranski
želejzničar.
27. Tekmovanja in razpisi. Pridobljeno 10. 4. 2016 iz
http://www.zdhs.si/index.php/tekmovanja-in-razpisi.
82
28. Trampuš, M. (1993). Godčevski priročnik. Ljubljana: Zveza kulturnih
organizacij.
29. Ule, M. (2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
30. Volfand, J. (2000). 20 let Zlate harmonike. Celje: Fit media in
organizacijski odbor Zlate harmonike 2000.
31. Wade-Matthews, M. in Mival W. (2003). Illustrated encyclopedia:
Musical instruments. London: Lorenz Books.
32. Zakon o glasbenih šolah (ZGla). (2000). Ljubljana: Uradni list RS, št.
19/00.
33. Zakon o spremembah Zakona o glasbenih šolah (ZGla-A). (2006).
Ljubljana: Uradni list RS, št. 60/06.
34. Zasebne glasbene šole. (b. d.) Pridobljeno 10. 4. 2016, iz
http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_predsolsko_
vzgojo_in_osnovno_solstvo/glasbeno_izobrazevanje/zasebne_glasbe
ne_sole/.
8.2 Viri
1. Diatonična harmonika (b. d.). Pridobljeno 19. 5. 2016, iz
http://www.rutarharmonika.com/images/stories/harmonike/julija-bio/julija-
bio_mala.jpg
2. Gumbna kromatična harmonika (b. d.). Pridobljeno 19. 5. 2016 , iz
http://www.pigini.com/cache/com_zoo/images/bayn58b_aee424abd83acb
2bc75dc5c8e992c649.jpg
3. Klavirska kromatična harmonika (b. d.). Pridobljeno 19. 5. 2016, iz
http://www.pigini.com/cache/com_zoo/images/p45_c2c2e4b874cb8f10da8
2f333a60672b5.jpg
4. Lojze Slak (b. d.). Pridobljeno 19. 5. 2016, iz
http://www.delo.si/assets/media/picture/20110929/slak3.jpg?rev=1
5. Zoran Lupinc (b. d.). Pridobljeno 19. 5. 2016, iz
http://cdn.kme.si/public/images-
83
cache/750xX/2015/04/03/691eca01eb2f7c4efb484177f643b660/551e82a4
50e45/691eca01eb2f7c4efb484177f643b660.jpeg
84
9 PRILOGE
9.1 Priloga A – Seznam vseh glasbenih šol v Sloveniji
STATISTIČNA
REGIJA OBČINA NAZIV ŠOLE
Goriška Ajdovščina Glasbena šola Vinko Vodopivec
Ajdovščina
Pomurska Beltinci Zavod svetega Cirila in Metoda Beltinci -
OE Glasbena šola Beltinci
Gorenjska Bled DO RE MI, zasebni zavod
Posavska Brežice Glasbena šola Brežice
Savinjska Celje Glasbena šola Celje
Gorenjska Cerklje na
Gorenjskem
Glasbena šola Lartko, zavod za glasbeno
vzgojo
Primorsko-
notranjska Cerknica Glasbena šola Frana Gerbiča Cerknica
Goriška Cerkno Glasbena šola Idrija Podružnica Cerkno
Jugovzhodna
Slovenija Črnomelj Glasbena šola Črnomelj
Osrednjeslovenska Dobrepolje Glasbena šola Grosuplje podružnica
Dobrepolje
Osrednjeslovenska Domžale Glasbena šola Domžale
Pomurska Gornja Radgona Glasbena šola Gornja Radgona
Pomurska Gornja Radgona Zasebna glasbena šola Maestro
Osrednjeslovenska Grosuplje Glasbena šola Grosuplje
Zasavska Hrastnik Glasbena šola Hrastnik
Goriška Idrija Glasbena šola Idrija
Primorsko-
notranjska Ilirska Bistrica Glasbena šola Ilirska Bistrica
Osrednjeslovenska Ivančna Gorica Glasbena šola Grosuplje podružnica Ivančna
Gorica
Obalno-kraška Izola Glasbena šola Koper Podružnica Izola
Gorenjska Jesenice Glasbena šola Jesenice
Osrednjeslovenska Kamnik Glasbena šola Kamnik
Jugovzhodna
Slovenija Kočevje Glasbena šola Kočevje
85
Obalno-kraška Komen Glasbena šola Sežana Podružnica Komen
Obalno-kraška Koper Glasbena šola Koper
Obalno-kraška Koper Glasbena šola Koper Podružnica Koper
Gorenjska Kranj Glasbena šola Kranj
Posavska Krško Glasbena šola Krško
Pomurska Lendava Glasbena šola Lendava
Zasavska Litija Glasbena šola Litija - Šmartno
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Franca Šturma
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Franca Šturma Podružnica
Bežigrad
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Franca Šturma Podružnica
Črnuče
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Franca Šturma Podružnica
Šentvid
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Franca Šturma Podružnica
Zg.Šiška
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Ljubljana Moste - Polje
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Ljubljana Moste - Polje
Podružnica Polje
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbena šola Ljubljana Vič - Rudnik
Osrednjeslovenska Ljubljana Glasbeni atelje Tartini - zasebna glasbena
šola d.o.o.
Osrednjeslovenska Ljubljana
Glasbeni center E. Willems, zasebni
zavod za glasbeno vzgojo in
izobraževanje
Osrednjeslovenska Ljubljana Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana,
enota glasbena šola
Osrednjeslovenska Ljubljana Waldorfska šola, enota glasbena šola
Osrednjeslovenska Ljubljana Zavod Salesianum, OE Glasbena šola
Rakovnik
Osrednjeslovenska Ljubljana Zavod sv. Stanislava, glasbena šola
Pomurska Ljutomer Glasbena šola Slavka Osterca Ljutomer
Osrednjeslovenska Logatec Glasbena šola Logatec
Podravska Maribor Glasbena in baletna šola Antona Martina
Slomška Maribor
Osrednjeslovenska Medvode Glasbena šola Franca Šturma Podružnica
Medvode
Pomurska Murska Sobota Glasbena šola Murska Sobota
Koroška Muta Zasebna glasbena šola Muta, Melodija
d.o.o.
86
Savinjska Nazarje Glasbena šola Nazarje
Goriška Nova Gorica Glasbena šola Nova Gorica
Jugovzhodna
Slovenija Novo mesto
Glasbena šola Marjana Kozine Novo
mesto
Podravska Ormož Glasbena šola Ormož
Obalno-kraška Piran Glasbena šola Koper Podružnica Piran
Primorsko-
notranjska Postojna Glasbena šola Postojna
Podravska Ptuj Glasbena šola Karol Pahor Ptuj
Podravska Ptuj Zasebna glasbena šola v samostanu sv.
Petra in Pavla
Posavska Radeče Glasbena šola Laško - Radeče
Koroška Radlje ob Dravi Glasbena šola Radlje ob Dravi
Gorenjska Radovljica Glasbena šola Radovljica
Gorenjska Radovljica Zasebni zavod glasbena šola Avsenik
Koroška Ravne na
Koroškem Glasbena šola Ravne na Koroškem
Jugovzhodna
Slovenija Ribnica Glasbena šola Ribnica
Savinjska Rogaška Slatina Glasbena šola Rogaška Slatina
Posavska Sevnica Glasbena šola Sevnica
Obalno-kraška Sežana Glasbena šola Sežana
Koroška Slovenj Gradec Glasbena šola Slovenj Gradec
Podravska Slovenska
Bistrica Glasbena šola Slovenska Bistrica
Savinjska Slovenske
Konjice Glasbena šola Slovenske Konjice
Goriška Šempeter-
Vrtojba
Glasbena šola Nova Gorica Podružnica
Šempeter pri Gorici
Savinjska Šentjur Glasbena šola skladateljev Ipavcev
Šentjur
Gorenjska Škofja Loka Glasbena šola Škofja Loka
Osrednjeslovenska Škofljica Glasbena šola Grosuplje podružnica
Škofljica
Savinjska Šmarje pri
Jelšah
Glasbena šola Rogaška Slatina podružnica
Šmarje pri Jelšah
Goriška Tolmin Glasbena šola Tolmin
Zasavska Trbovlje Glasbena šola Trbovlje
Jugovzhodna
Slovenija Trebnje Glasbena šola Trebnje
87
Gorenjska Tržič Glasbena šola Tržič
Savinjska Velenje Glasbena šola Frana Koruna -
Koželjskega
Osrednjeslovenska Vrhnika Glasbena šola Vrhnika
Zasavska Zagorje ob Savi Glasbena šola Zagorje
Savinjska Žalec Glasbena šola "Risto Savin" Žalec
