DIPLOMSKO DELO Kazniva dejanja zoper gospodarstvo · primerjavo ureditve po KZ-1 iz leta 2008 in KZ-1 po uvedbi novele KZ-1B iz leta 2012 bomo skušali ugotoviti, kakšne so razlike

DIPLOMSKO DELO

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo

Avgust, 2013 Snežana Radić

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo

Avgust, 2013 Snežana Radić

Mentor: doc. dr. Sabina Zgaga

ZAHVALA!

Zahvaljujem se mentorici dr. Sabini Zgaga za strokovno pomoč in vodenje pri pisanju

diplomskega dela.

Posebno se zahvaljujem svoji družini, ki mi je stala ob strani tako ob pisanju

diplomskega dela, kot tudi skozi celotno trajanje študija.

3

KAZALO VSEBINE

Povzetek ....................................................................................................................................... 5

Summary ...................................................................................................................................... 6

1 Uvod........................................................................................................................................... 7

1.1 Opredelitev problema diplomskega dela .................................................................... 7

1.2 Namen in cilji diplomskega dela .................................................................................. 7

1.3 Hipoteze diplomskega dela ........................................................................................... 7

1.4 Metode raziskovanja ....................................................................................................... 8

2 Teoretični uvod – opredelitev temeljnih pojmov .............................................................. 9

2.1 Gospodarstvo .................................................................................................................... 9

2.2 Kaznivo dejanje ............................................................................................................. 10

2.3 Kazensko pravo .............................................................................................................. 11

2.4 Gospodarsko kazensko pravo ....................................................................................... 12

3 Gospodarska kriminaliteta ................................................................................................... 14

3.1 Vzroki gospodarske kriminalitete .............................................................................. 15

3.2 Značilnosti gospodarske kriminalitete ...................................................................... 16

3.3 Posebnosti odkrivanja in preiskovanja gospodarske kriminalitete ...................... 17

3.4 Gospodarska kriminaliteta v ožjem pomenu ............................................................ 18

3.5 Gospodarska kriminaliteta v širšem pomenu ........................................................... 19

3.6 Kazniva dejanja zoper gospodarstvo ......................................................................... 19

3.6.1 Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ................................................. 20

3.7 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja ......................................................... 22

3.7.1 Pravni subjekti ........................................................................................................ 23

3.7.2 Pravna oseba ........................................................................................................... 23

3.7.3 Kazniva dejanja pravnih oseb v gospodarstvu .................................................. 24

3.7.4 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja .................................................. 24

4

3.8 Kazenske sankcije za kazniva dejanja zoper gospodarstvo ................................... 27

3.8.1 Splošno o kazenskih sankcijah ............................................................................. 27

3.8.2 Kazni ......................................................................................................................... 28

3.8.3 Kazni za pravne osebe ........................................................................................... 29

3.8.4 Opozorilne sankcije ............................................................................................... 30

3.8.5 Opozorilne sankcije za pravne osebe ................................................................. 30

3.8.6 Varnostni ukrepi ..................................................................................................... 30

3.8.7 Varnostni ukrepi za pravne osebe ....................................................................... 31

4 Slovenska ureditev ................................................................................................................ 32

4.1 Ureditev po KZ-1 ........................................................................................................... 32

4.2 Ureditev po KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B .......................................................... 32

4.3 Razlike in podobnosti med ureditvama ..................................................................... 33

4.4 Problemi v slovenski ureditvi ...................................................................................... 36

5 Zaključek ................................................................................................................................ 38

5.1 Preverjanje hipotez ...................................................................................................... 38

5.2 Sklep ................................................................................................................................ 39

7 Uporabljeni viri ..................................................................................................................... 41

KAZALO TABEL

Tabela 1: Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v letih od 2010 do 2012 ....... 21

5

Povzetek

Čeprav pojem gospodarska kriminaliteta nima splošno sprejete in enotne definicije,

lahko rečemo, da gre za celoto izvršenih kaznivih dejanj znotraj širše sfere

gospodarstva. Ta kazniva dejanja so lahko usmerjena tako zoper gospodarski sistem

kot celoto, kot tudi zoper gospodarske subjekte ali tiste subjekte, ki so uporabniki

blaga in storitev iz gospodarske dejavnosti. Storilci gospodarske kriminalitete s

svojimi dejanji, ki so jih izvršili pri gospodarskem poslovanju, ogrožajo premoženje

ali druge dobrine, ki so v lasti različnih gospodarskih subjektov. Kazniva dejanja

zoper gospodarstvo so opredeljena v 24. poglavju Kazenskega zakonika-1, njihova

opredelitev pa izvira iz splošne opredelitve kaznivih dejanj, razlika je le v

poimenovanju, ki konkretizira pravno vrednoto oziroma dobrino, ki je zavarovana z

inkriminacijo te vrste.

Za gospodarsko kazensko pravo lahko rečemo, da je poseben del kazenskega prava, ki

varuje predvsem dobrine iz sfere gospodarstva. Formalno gledano gre torej za pravni

odziv na gospodarsko kriminaliteto ali bolje rečeno za pravno panogo, ki znotraj

kazenskega prava preprečuje kazniva dejanja s področja gospodarstva.

Ko govorimo o pravnih osebah je potrebno vedeti, da pravne osebe ne morejo biti

spoznane za krive kaznivega dejanja, saj kot umetne tvorbe ne morejo razviti zavesti

oziroma volje, prav tako pa pravne osebe ne morejo biti niti storilke kaznivega

dejanja, saj same po sebi niso zmožne izvršitvenega dejanja. Zato v primerih

kaznivih dejanj s strani pravnih oseb govorimo le o njihovi odgovornosti. Odgovornost

pravnih oseb za kazniva dejanja in kazenske sankcije, ki veljajo za pravne osebe, ki

so storilci kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je opredeljena z Zakonom o

odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Z zakonom so določeni vsi

pogoji, ki so potrebni, da pravna oseba odgovarja za določeno kaznivo dejanje,

hkrati pa so določene tudi kazenske sankcije, ki lahko doletijo pravne osebe.

Govorimo lahko o treh skupinah kazenskih sankcij, in sicer o kaznih, opozorilnih

sankcijah in varnostnih ukrepih.

Ključne besede: gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, odgovornost

pravnih oseb za kazniva dejanja, kazenske sankcije

6

Summary – Criminal offences against the economy

Although there is no universally accepted and common definition of the notion of

economic crime, we can say that this is a whole series of criminal offences

committed within the wider sphere of economy. These offences may either be

directed against the economic system as a whole, or against the business persons or

those persons that are the users of goods and services from an economic activity.

Through the actions committed in their economic operation, the perpetrators of

economic crime threaten the assets and other goods owned by different business

entities. Criminal offences against the economy are defined in Article 24 of the

Criminal Code-1. Their definition comes from the general definition of criminal

offences, the only difference being the description which concretizes the legal value

or goods protected by criminalisation of this kind.

It can be said that the economic criminal law is a special part of criminal law which

protects, in particular, the goods from the economic sphere. Formally speaking, this

is a legal response to economic crime, or better said, a legal branch which prevents

criminal offences in economy within the criminal law.

When speaking of legal persons, we should be aware that the legal persons cannot be

found guilty of a criminal offence, because as artificial formations they cannot

develop consciousness or will. In addition, legal persons cannot be perpetrators of a

criminal offence as they themselves are not capable of a perpetrating act.

Therefore, in the event of criminal offences by legal persons we only speak of their

liability. Liability of legal persons for criminal offences and criminal sanctions

applicable to legal persons that committed criminal offences against the economy is

defined by the Liability of Legal Persons for Criminal Offences Act. The Act lays down

all the conditions necessary for the liability of a legal person for a certain criminal

offence and sets out criminal sanctions applicable to a legal person. Criminal

sanctions can be divided into three groups: sentences, admonitory sanctions and

safety measures.

Keywords: economic crime, economic criminal law, liability of legal persons for

criminal offences, criminal sanctions

7

1 Uvod

1.1 Opredelitev problema diplomskega dela

V zadnjem času skoraj na vsakem koraku slišimo, kako gredo nekatera velika podjetja

v stečaj, kako ljudje ostajajo brez svojih služb ter posledično brez plačila za svoje

delo, kako nekateri na svoje plačilo čakajo tudi več mesecev, na drugi strani pa na

dan prihajajo novice o tem, koliko denarja je ravno iz teh podjetij izginilo neznano

kam. Vse omenjene pojave in še mnoge druge, ki se nanje navezujejo, povezujemo z

gospodarsko kriminaliteto. Gre za kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki so

opredeljena v slovenski zakonodaji (Kazenski zakonik Republike Slovenije 1, 2008, v

nadaljevanju KZ-1). Pri teh kaznivih dejanjih gre za napad na določeno pravno

vrednoto s področja gospodarstva. Skozi diplomsko nalogo bomo ugotavljali, kje je

meja, ki kaže na to, da je neko dejanje kaznivo in katero ne, in katera dejanja

spadajo v skupino kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Ob prej omenjenih novicah in

dogajanjih iz vsakdanjika številnih delavcev v Sloveniji se namreč zastavlja

vprašanje, kdo vse (če sploh kdo) je odgovoren za taka kazniva dejanja in kakšne so

dejansko kazenske sankcije v takih primerih.

1.2 Namen in cilji diplomskega dela

Namen in cilj diplomskega dela je torej ugotoviti, kaj vse obsegajo kazniva dejanja

zoper gospodarstvo in kakšne posledice imajo za družbo. Zanima nas tudi, kdo je

kazensko odgovoren in katera kazniva dejanja zoper gospodarstvo so najbolj pogosta

v praksi. Skozi diplomsko nalogo pa bomo tudi skušali ugotoviti, kakšna je slovenska

pravna ureditev na tem področju ter kakšne so njene prednosti in slabosti. S

primerjavo ureditve po KZ-1 iz leta 2008 in KZ-1 po uvedbi novele KZ-1B iz leta 2012

bomo skušali ugotoviti, kakšne so razlike in podobnosti obeh ureditev ter tudi kakšne

posledice imajo zadnje spremembe KZ-1 na omenjeno skupino kaznivih dejanj in

kakšne spremembe bi mogoče še bile potrebne. Eden izmed primarnih namenov in

ciljev diplomskega dela pa je seveda opredelitev splošnih pojmov, ki so potrebni za

samo razumevanje teme raziskovanja.

1.3 Hipoteze diplomskega dela

Hipoteze, ki jih bomo z diplomskim delom preverjali:

• Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so bolj problematična od nekaterih drugih

skupin kaznivih dejanj z vidika njihove opredelitve in odkrivanja.

8

• Slovenska pravna ureditev na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ne

omogoča dovolj učinkovitega kazenskega pregona.

• Posledice kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v praksi najbolj občutijo njihovi

storilci.

• Preiskava je uvedena v velikem odstotku kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

• Pravne osebe nosijo drugačno kazensko odgovornost kot fizične osebe.

1.4 Metode raziskovanja

V diplomskem delu se med seboj prepleta več metod raziskovanja, delo pa temelji

predvsem na deskriptivni metodi, ki opisuje dejstva, procese in odnose brez nekega

vzročnega pojasnjevanja. Uporabili bomo tudi analizo pisnih in internetnih virov ter

študijo primarnih ter sekundarnih virov. Med drugim si bomo pri pisanju diplomskega

dela pomagali tudi s komparativno metodo, s katero bomo primerjali prejšnjo in

zdajšnjo ureditev na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

9

2 Teoretični uvod – opredelitev temeljnih pojmov

2.1 Gospodarstvo

V splošnem pomenu gospodarstvo predstavlja proizvajanje, razporejanje in uporabo

materialnih dobrin oziroma določeno področje v takem proizvajanju. Taka

opredelitev gospodarstva kot objekta kazenskopravnega varstva je preširoka, saj

pojem gospodarstva v kazenskem pravu ni enak splošnemu pomenu tega pojma,

temveč je njegov kazenskopravni pomen v celoti lahko razviden iz analize sistema z

gospodarskim kazenskim pravom zavarovanih vrednot in dobrin oziroma objektov

napada gospodarskih kaznivih dejanj. Vsebina pojma gospodarstva pa je v kazenskem

pravu tesno povezana s pojmom gospodarske dejavnosti. Ta se lahko opravlja le v

gospodarstvu in pomeni bistvo obstoja vsakega gospodarskega subjekta. Vsebina

pojma gospodarske dejavnosti nima enotne opredelitve ne v slovenski teoriji, kot

tudi ne v slovenski zakonodaji, zato tudi gospodarstvo lahko definiramo na različne

načine in v različnih razsežnostih. Gospodarska dejavnost v skladu z Zakonom o

gospodarskih družbah, 2009, v nadaljevanju ZGD zajema širok spekter opravljanja

pridobitne dejavnosti na trgu (Selinšek, 2006).

Osebam, ki se združujejo s skupnim namenom, daje ZGD na izbiro nekaj različnih

družbenopravnih oblik. Pridobitna dejavnost gospodarskih družb je opredeljena kot

dejavnost, ki je usmerjena na pridobivanje dobička, čeprav med gospodarske družbe

štejemo tudi tiste družbe, katerih dejavnost ni profitna. Gospodarske družbe lahko v

okviru svoje dejavnosti opravljajo vse posle, razen tistih, ki so zakonsko prepovedani.

Toda za določene panoge oziroma dejavnosti so predpisane tudi določene pravne

oblike (Knaus, 2002).

Sama izbira gospodarske oblike je prepuščena nosilcem kapitala, za posamezne

organizacijske oblike pa zakonodaja določa različno strukturo in pogoje ustanovitve

ter poslovanja. Gospodarska družba je pravna oseba, kar pomeni, da ima

sposobnosti, ki so značilne za pravne subjekte. Lastnost pravne osebe gospodarska

družba pridobi z vpisom v register in se lahko organizira v eni izmed dveh oblik, in

sicer kot osebna družba ali kot kapitalska družba (Bratina, Jovanovič, Podgorelec in

Primec, 2007).

10

2.2 Kaznivo dejanje

Že takoj v prvem poglavju KZ-1 zasledimo člen, ki se nanaša na kaznivo dejanje. Ta

člen pravi, da ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona. Gre za 2. člen KZ-1, ki se

glasi:

»Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga

zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z

zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija«. (Kazenski zakonik 1 [KZ-1],

2008)

Kaznivo dejanje je bistveni del kazenskega prava. Seveda ni nujno, da je vsako

odklonsko dejanje, torej dejanje, označeno kot neprimerno, nesramno, slabo,

škodljivo in podobno hkrati tudi kaznivo dejanje. V pravnem pomenu besede kaznivo

dejanje predstavlja pravno tvorbo, oblikovano po zamisli zakonodajalca, ki mora pri

udejanjanju te zamisli izhajati iz že predstavljenih načel pravne države in

zakonitosti. Pogledi na to, kateri pojavi naj bi bili opredeljeni kot kaznivo dejanje,

se vedno znova spreminjajo, odvisni pa so od tega, katerim vrednotam ter dobrinam

daje družba v določenem času največji poudarek. Ločimo kazniva dejanja, za katera

pravimo, da so zla sama po sebi ter kazniva dejanja, za katera pravimo da so

prepovedana zla. Ko govorimo o kaznivih dejanjih, ki so zla sama po sebi s tem

mislimo na kazniva dejanja, pri katerih gre za napad na tiste vrednote, za katere je

povsem nesporno, da uživajo kazenskopravno varstvo, saj so tako rekoč povsod

priznane kot vrhovne vrednote. To so vrednote kot so življenje in telo, čast in dobro

ime, premoženje, spolna nedotakljivost, človekovo zdravje in podobno. Pri napadih

na omenjene dobrine je samoumevno in očitno, da so opredeljeni kot kaznivo

dejanje. Na drugi strani pa imamo vrednote, ki po naravni niso takšne, da bi

obstajalo vsesplošno strinjanje o tem, da bi morale biti zaščitene s kazenskim

pravom. Kadar gre za kazniva dejanja, ki opredeljujejo napade na tovrstne vrednote

torej govorimo o prepovedanem zlu. Bistvenega pomena za status kaznivega dejanja

torej ni to, ali dejanje pomeni zlo samo po sebi, temveč dejstvo, da je določeno

dejanje razglašeno za kaznivo dejanje s strani zakonodajalca (Selinšek, 2007).

Za teoretični pojem kaznivega dejanja je pomembna definicija po 16. členu KZ-1, ki

pravi:

»Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega

varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake

ter kazen za krivega storilca«. (KZ-1, 2008)

11

Iz te definicije lahko razberemo, da so za obstoj kaznivega dejanja potrebni trije

objektivni elementi, in sicer protipravnost1, nevarnost in določenost v zakonu2,

vključno z določenostjo zakonskih znakov. Vendar pa to niso edini elementi, ki

opredeljujejo kaznivo dejanje. Če želimo pojem kaznivega dejanja zaokrožiti v neko

smiselno celoto, morata biti podana še dva elementa. Ta dva elementa sta

izvršitveno ravnanje3 in krivda4 (Selinšek, 2007).

S takšno definicijo kaznivega dejanja pa Državni zbor Republike Slovenije kot

zakonodajni organ sam sebi nalaga dolžnost, da je pri izbiri tistih dejanj, ki jih

označijo kot kazniva potreben temeljit premislek in previdnost. To velja še posebej

za tista ravnanja, pri katerih škodljivost, nevarnost in nevrednost niso takoj in

vsakomur očitne na prvi pogled. Naloga zakonodajnega organa na tem področju je

zelo odgovorna in vse prej kot preprosta (Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož in Filipčič,

2009).

2.3 Kazensko pravo

Kazensko pravo se je oblikovalo kot odziv na asocialno ravnanje posameznikov. Do

današnje stopnje se je ta pravna veja razvijala postopoma, prav tako pa je bil razvoj

tesno povezan z razvojno in civilizacijsko stopnjo posamezne družbe. Začetki

sodobnega kazenskega prava segajo v 18. stoletje, ko so se začeli oblikovati novi

pogledi na kriminaliteto in posameznike, ki so izvrševali kazniva dejanja. V

objektivnem pomenu se kazensko pravo opredeljuje kot skupek pravnih pravil, ki

določajo vsebino, obseg ter način udejstvovanja državne kaznovalne pravice. To

pomeni, da je s kazenskim pravom urejena in omejena represivna oblast države

(Selinšek, 2007).

Ta pravna veja torej obsega sklop pravnih norm, ki urejajo vsebino in obseg pravice

države kaznovati storilce kaznivih dejanj. Kazensko pravo na eni strani varuje pravni

red določene družbe, pri čemer poleg posebnih vrednot varuje tudi predvsem 1 Dejanje je protipravno, ko je v nasprotju z ustavnopravnim redom kot celovitim sistemom vrednot, zapovedi in prepovedi. (Selinšek, 2007) 2 Določenost v zakonu zahteva dvoje, in sicer: obvezno določenost kaznivega dejanja v zakonu (in ne morda v podzakonskem aktu) ter jasno in natančno določenost zakonskih znakov kaznivega dejanja. (Selinšek, 2007) 3 Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja je lahko le človekovo voljno ravnanje, kar pomeni, da je lahko storilec kaznivega dejanja le človek. (Selinšek, 2007) 4 Krivda je odločilni element kaznivega dejanja, saj pri nas velja načelo, da brez krivde ni kazni (nulla poena sine culpa). Krivda v spoznavnem pomenu določa notranji oziroma psihični odnos storilca do izvršenega kaznivega dejanja, v kazenskopravnem pomenu besede pa je bistvo krivde v tem, da storilcu očita, da ni ravnal prav. (Selinšek, 2007)

12

vrednote, ki so občečloveške narave (življenje, telesna nedotakljivost, čast, spolna

nedotakljivost in podobno). Zaradi tega pomeni kazensko pravo tudi elementarni in

minimalni moralni kodeks, ki ga večina ljudi sprejema kot svojega. Tej funkciji

kazenskega prava rečemo tudi varstvena funkcija. Po drugi strani pa kazensko pravo

zagotavlja človeku tisti obseg pravic, svoboščin in pravne varnosti, ki varuje človeka

pred morebitnim samovoljnim, nezakonitim in nečlovečnim represivnim delovanjem

države. Tej funkciji kazenskega prava rečemo garantna funkcija (Bavcon et al.,

2009).

S tem je ta veja prava tako instrument, s katerim država varuje posameznika in

družbo pred kriminaliteto, kot tudi instrument samoomejevanja države pri

kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Ker kazensko pravo ureja razmerja med državo

kot nosilko kaznovalne pravice ter med posameznikom, ki je storil kaznivo dejanje se

ta veja prava uvršča v javno pravo. Kazensko pravo predstavlja skupek predpisov o

kaznivih dejanjih, krivdi in kazenskih sankcijah. Omenjeni predpisi obsegajo

opredeljevanje, določanje, izrekanje, izvrševanje in vse druge pomembne aktivnosti,

povezane s temi pojmi, ki se štejejo kot osnovni pojmi v kazenskem pravu. Iz tega je

razvidno, da temelj kazenskega prava predstavljajo kaznivo dejanje, krivda in kazen

(Selinšek, 2007).

2.4 Gospodarsko kazensko pravo

Ker je gospodarsko kazensko pravo del kazenskega prava, je tudi njegova opredelitev

tesno povezana z definicijo kazenskega prava. Kot smo omenili, se kazensko pravo

največkrat opredeljuje kot sklop pravnih pravil, s katerimi se v državi nekatere

vrednote ščitijo pred škodljivim ali ogrozitvenim ravnanjem. Na podlagi te

opredelitve kazenskega prava pa je možno izpeljati tudi normativno definicijo, s

katero je gospodarsko kazensko pravo v slovenskem pravnem redu opredeljeno kot

skupnost pravnih pravil, ki določajo gospodarska kazniva dejanja, sankcije za ta

dejanja in tudi pogoje, pod katerimi so za ta kazniva dejanja lahko odgovorne tako

fizične kot pravne osebe. V širšem pomenu gospodarsko kazensko pravo poleg

gospodarskih kaznivih dejanj zajema tudi gospodarske prekrške. Formalno gledano je

gospodarsko kazensko pravo nekakšen pravni odziv na gospodarsko kriminaliteto

oziroma pravna panoga znotraj kazenskega prava, ki preprečuje kazniva dejanja in

prekrške s področja gospodarstva (Selinšek, 2007).

13

Gospodarsko pravo pa je opredeljeno kot pravna panoga, ki ureja pravni status

gospodarskih subjektov, njihovo notranjo organizacijo ter tudi njihova medsebojna

razmerja pri prometu blaga in storitev na trgu (Demšar, 2010).

14

3 Gospodarska kriminaliteta

Čeprav je pojem gospodarske kriminaliteta v uporabi že desetletja, nimamo splošno

sprejete definicije zanjo. Eden izmed razlogov za odsotnost definicije je ta, da je

gospodarska kriminaliteta zelo kompleksen pojav in jo je zato težko kratko in

jedrnato opisati. Poleg tega obstaja več pojavnih oblik gospodarske kriminalitete, ki

so pestre in zapletene, zato je težko razviti enoten koncept zanjo. Prav tako kot ni

enotne definicije za gospodarsko kriminaliteto, ne poznamo in ne moremo

pričakovati enotne formule za boj proti gospodarski kriminaliteti na mednarodni

ravni, saj je ta vrsta kriminalitete lastna posameznemu gospodarskemu sistemu in se

s tem tudi prilagaja značilnostim le tega. Obenem pa je sama narava gospodarske

kriminalitete odvisna tudi od obdobja, v katerem se pojavlja. Pri nas lahko

razlikujemo tri vrste oziroma skupine gospodarske kriminalitete, in sicer:

• Klasična gospodarska kriminaliteta5;

• privatizacijska gospodarska kriminaliteta6;

• poprivatizacijska gospodarska kriminaliteta7 (Selinšek, 2006).

Gospodarska kriminaliteta naj bi bila tista kriminaliteta, kjer storilci s kaznivimi

dejanji, storjenimi pri gospodarskem poslovanju, ogrozijo premoženje ali neke druge

dobrine, ki so v lasti gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države

(Lamberger, 2009).

Ko govorimo o gospodarski kriminaliteti pa ne smemo pozabiti na tako imenovano

»kriminaliteto belih ovratnikov«. Gre za koncept, ki ga je razvil ameriški sociolog in

kriminolog Edwin Hardin Sutherland, ki pravi, da gre pri tej vrsti kriminalitete za

kriminal, ki ga v zvezi z opravljanjem svojega poklica zagrešijo osebe, ki so visoko na

družbeni lestvici in uživajo ugled v družbi. S tem je Sutherland opozoril, da so

finančne izgube zaradi kriminala belih ovratnikov izjemno velike. Prav tako kriminal

belih ovratnikov krši zaupanje in zbuja nezaupanje, ki slabi socialno moralo ter

povzroča socialni razkroj z velikimi posledicami. Temelj za razvoj današnjih teorij o

gospodarski kriminaliteti ter za razvoj gospodarskega kazenskega prava je med

5 Tista, ki je malum per se v gospodarskih razmerjih in se že dolgo pojavlja v kazenskih zakonih (poneverbe, neupravičene uporabe, preslepitev kupcev in podobno. (Selinšek, 2006) 6 V Sloveniji se povezuje s poosamosvojitvenim obdobjem, za katerega je bila značilna divja privatizacija, denacionalizacija, različne sanacije, stečaji, dokapitalizacije in podobno. (Selinšek, 2006) 7 Kriminaliteta, ki je značilna za razvitejša kapitalistična razmerja in je osredotočena predvsem na borzne in druge finančne oziroma kapitalske transakcije. (Selinšek, 2006)

15

drugim tudi ravno to spoznanje, da kaznivih dejanj ne izvršujejo le pripadniki nižjih

slojev prebivalstva, temveč tudi tisti iz višjih slojev (Selinšek, 2006).

Kljub vsemu pa razmerje med kriminaliteto belih ovratnikov in gospodarsko

kriminaliteto še vedno ni povsem razjasnjeno. Nekateri avtorji uvrščajo kriminaliteto

belih ovratnikov med eno izmed podskupin gospodarske kriminalitete, nekateri oba

pojma obravnavajo kot enaka, nekateri pa so mnenja, da je kriminaliteta belih

ovratnikov sopomenka za komercialno kriminaliteto (Selinšek, 2006).

Če povzamemo, je gospodarska kriminaliteta celota izvršenih kaznivih dejanj v

določenem času na nekem določenem območju. Gre za kazniva dejanja izvršena

znotraj širše sfere gospodarstva, za katera so lahko odgovorne tako fizične kot pravne

osebe. Ta kazniva dejanja so lahko usmerjena zoper gospodarski sistem kot celoto,

zoper gospodarske subjekte ali zoper subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz

gospodarske dejavnosti ali pa so v kakšni drugi povezavi z gospodarstvom (Selinšek,

2006).

Ferlinc je gospodarski kriminal opredelil kot tisti kriminal, pri katerem storilec ali

več njih s kaznivimi dejanji na področju gospodarskih dejavnosti ogroža premoženje

znotraj gospodarskih družb ali drugih gospodarskih subjektov oziroma s svojimi

kaznivimi dejanji ogroža premoženje pri medsebojnem gospodarskem poslovanju

gospodarskih subjektov. Za obstoj gospodarskega kriminala sta pomembna dva

kriterija, ki ju je mogoče vsaj v nekolikšni meri povezati z opredelitvijo gospodarske

dejavnosti. Gospodarski kriminal se namreč lahko nanaša le na gospodarsko

poslovanje ali gospodarsko dejavnost, drugo merilo pa predstavlja poslovanje znotraj

gospodarskega subjekta oziroma medsebojno poslovanje med različnimi

gospodarskimi subjekti (Ferlinc, 1999).

3.1 Vzroki gospodarske kriminalitete

Temeljni vzrok za gospodarski kriminal po vsej verjetnosti izhaja iz bistva tržnega

gospodarstva, katerega osnovni cilj in namen je ustvariti dobiček. To predpostavko

potrjujejo tudi ugotovitve, da različne pojavne oblike kriminalitete nastajajo v

različnih gospodarskih razmerah. Tako lahko opazimo, da v obdobjih gospodarskega

nazadovanja prevladujejo goljufivi stečaji, zlorabe kreditov in podobno, na drugi

strani pa v obdobju gospodarskega razcveta prevladujejo goljufije pri prometu z

vrednostnimi papirji, goljufije pri investicijskih vlaganjih in podobno. Glavni cilj

storilcev je pretežno pridobivanje nezakonitega dobička oziroma pridobivanje

16

protipravne premoženjske koristi. Iz tega bi lahko sklepali, da je temeljni vzrok

gospodarske kriminalitete slab ekonomski oziroma socialni položaj, za katerega se

posameznik trudi, da bi ga z nezakonito dejavnostjo izboljšal. Vendar to v večini

velja le za oblike klasične gospodarske kriminalitete, kjer govorimo o kaznivih

dejanjih, kot so poneverba, neupravičena uporaba in podobno. Medtem pa se

moderne oblike gospodarske kriminalitete, gledano s stališča materialnih dobrin

dogajajo tudi v višjem sloju. Tu se kazniva dejanja ne izvršujejo zaradi boja za

preživetje, temveč so motivi drugačni, s tem pa so drugačni tudi vzroki. Običajno so

ti vzroki spremenjene družbene vrednote, potrošniški način življenja, odtujenost

med ljudmi in ostali podobni dejavniki, ki v posamezniku sprožijo nekakšen razvoj

nezdravega egoizma. Iz vsega tega lahko povzamemo, da vzroki gospodarskega

kriminala segajo v korenine družbenega sistema in so zelo kompleksna kategorija

(Selinšek, 2006).

3.2 Značilnosti gospodarske kriminalitete

Omenjena vrsta kriminalitete se od klasične razlikuje tako po splošnih značilnostih,

kot tudi po postopkih in metodah preiskovanja. Pri zaznavanju gospodarske

kriminalitete se namreč največkrat srečujemo s situacijo, ko posledica nekega

kriminalnega dejanja kaže na storilca ali ožji krog oseb, ki bi lahko bili storilci,

vendar v trenutku zaznave tega kaznivega dejanja še ni bilo znano, za katero vrsto

kaznivega dejanja bi lahko šlo (Lamberger, 2009).

Naslednja pomembna značilnost gospodarske kriminalitete je tako imenovano »sivo

polje« kriminalitete, kar pomeni, da posledice nekega kaznivega dejanja največkrat

niso direktno vidne in zaznavne, temveč jih je možno odkriti le pri pregledu

poslovanja gospodarskih subjektov, s prijavami anonimnih oseb oziroma naključno.

Ravno zaradi teh značilnosti ne moremo govoriti o tem koliko gospodarske

kriminalitete v resnici obstaja, ampak lahko govorimo le o tisti, ki jo zaznamo, kar pa

je odvisno od mnogih dejavnikov – med drugim tudi od sposobnosti in uspešnosti

organov odkrivanja (Lamberger, 2009).

Za gospodarsko kriminaliteto, ki je predmet gospodarskega kazenskega prava pa velja

tudi nekaj značilnosti, ki so pomembne tudi pri obravnavanju pravne zmote. Prva

značilnost je ta, ki smo jo že omenili, in sicer spremenljivost pojava gospodarske

kriminalitete. Druga značilnost je, da je kriminaliteta splošen pojav, ne glede na

družbeno ureditev. Na tem področju sta pomembni značilnosti tudi hiter razvoj

gospodarstva in globalizacija, skupna značilnost gospodarske kriminalitete pa je

17

razredni oziroma interesni značaj določb. Ena od značilnosti je tudi velika podobnost

z drugimi delikti v gospodarstvu, na primer s prekrški, posebnost v zvezi z

gospodarskimi kaznivimi dejanji pa je tudi odgovornost pravnih oseb za kazniva

dejanja, ki probleme v zvezi z zmoto samo še zaplete (Jakulin, 2007).

3.3 Posebnosti odkrivanja in preiskovanja gospodarske

kriminalitete

Vsakršno odkrivanje in dokazovanje ter preiskovanje gospodarskih kaznivih dejanj

oziroma gospodarske kriminalitete je zahtevno in zapleteno. Eden izmed razlogov je

nevidnost in nezaznavnost te vrste kriminalitete. Drugi razlog pa je predvsem

strokovna zahtevnost postopkov zbiranja in proučevanja dokumentacije in listin, ki

jih spremljajo (Bohinc, 2003).

Dokazno gradivo na področju gospodarske kriminalitete je namreč največkrat v obliki

poslovne dokumentacije. Iz tega razloga gospodarska kriminaliteta zahteva od

preiskovalcev, da poleg strokovnih znanj s svojega področja, obvladajo tudi kakšna

znanja s področja ekonomskih dejavnosti (Lamberger, 2009).

Po tem takem je za uspešno kriminalistično preiskovanje in dokazovanje gospodarske

kriminalitete v sodnih postopkih neizbežno tudi sodelovanje specialistov z različnih

področij. Običajno je nujno povezovanje različnih strok in izvedenskih institucij.

Nujno pa je tudi usklajeno delovanje in sodelovanje različnih nadzorstvenih organov

države, policije, tožilstva in inšpekcij, ter raznih vladnih uradov, kot so na primer

urad za preprečevanje pranja denarja in korupcije in podobno. Pri tem pa se

pojavljajo ovire in kadrovske ter finančne težave, s katerimi se srečujejo

nadzorstveni in pravosodni organi odkrivanja in pregona (Bohinc, 2003).

Pri reševanju problematike odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete je poleg

operativnih, kadrovskih, finančnih in drugih problemov potrebno razmišljati tudi o

celoviti nacionalni strategiji in programu uravnoteženega delovanja vseh državnih

organov ter institucij (Bohinc, 2003).

Mazi med ovire odkrivanja in pregona šteje neustrezno zakonodajo, same ovire v

praksi in kaznovalno politiko na tem področju. Avtor meni, da v tistem času in stanju,

ob vseh zagotovljenih pravicah osumljencev in obdolžencev ni bilo mogoče govoriti o

zelo učinkovitem kazenskem postopku. Zakon o kazenskem postopku, 2001 (v

18

nadaljevanju ZKP) je bil namreč takrat zastavljen tako, da so v ospredju pravice

obdolženca, bolj v ozadju pa učinkovitost kazenskega postopka ter vloga

oškodovancev. Kot nekatere ovire v sami praksi odkrivanja in pregona gospodarske

kriminalitete avtor navaja premalo strokovnega znanja državnih tožilcev ter premalo

usposobljene kriminaliste za delovanje na tem področju. In kot zadnja je tu še

kaznovalna politika. Znano je, da so pri nas denarne kazni razmeroma redke v

primerjavi z drugimi evropskimi državami. Denarna kazen bi morala biti izrečena vsaj

ob pogojni zaporni kazni, pogosto pa tudi ob zaporni kazni, če že ne kot samostojna

kazen. K spremembi kaznovalne politike lahko pripomorejo in prispevajo največ

državni tožilci (Mazi, 2003).

Nujen sestavni del preiskave vsakega primera resnega gospodarskega kriminala je

finančna preiskava. Ta pripomore k dokazovanju vseh znakov kaznivega dejanja in ne

le k izsleditvi, zasegu ter odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi8.

Poglavitnega pomena za uspešno odkrivanje in pregon gospodarske kriminalitete pa

je tudi sodelovanje med institucijami (Penko, 2005).

3.4 Gospodarska kriminaliteta v ožjem pomenu

V literaturi najdemo opredelitve, da so gospodarska kazniva dejanja tista dejanja,

kjer je gospodarstvo pretežno varstveni objekt. Kot smo že omenili, sem uvrščamo

kazniva dejanja iz 24. poglavja KZ-1 (Selinšek, 2006).

Hkrati v to skupino, ko govorimo o ožji opredelitvi gospodarskih kaznivih dejanj

uvrščamo tudi tista kazniva dejanja, ki so našteta v 392. členu Kazenskega zakonika

Republike Slovenije (2004, v nadaljevanju KZ) (Deisinger, 1996).

Ta kazniva dejanja so nevestno gospodarjenje (127. člen), povzročitev stečaja (128.

člen), nevestno ravnanje z zaupanim družbenim premoženjem (129. člen), sklenitev

škodljive pogodbe (130. člen), zloraba pooblastil (132. člen) in razsipništvo na škodo

družbenega premoženja (139. člen) (KZ, 2004).

Toda ob podrobnejšem pregledu teh kaznivih dejanj je moč ugotoviti, da so v 24.

poglavje uvrščena tudi nekatera kazniva dejanja, ki glede na zakonski opis nimajo

veliko skupnega z gospodarstvom oziroma z vrednotami in dobrinami s tega področja,

nekatera pa celo niso storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti oziroma niso

storjena s strani gospodarskih subjektov. Torej dejstvo, da je neko kaznivo dejanje

uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v slovenskem pravnem redu

8 7. poglavje KZ-1; členi od 74 do 77 KZ-1.

19

ne pomeni nujno tudi tega, da so individualne vrednote s področja gospodarstva

neposredni objekt napada tega kaznivega dejanja. Zaradi tega se odpirata dve

možnosti definiranja gospodarskih kaznivih dejanj v ožjem pomenu, ki jim lahko

rečemo tudi čista gospodarska kazniva dejanja, in sicer formalna9 ter vsebinska10

definicija (Selinšek, 2006).

3.5 Gospodarska kriminaliteta v širšem pomenu

Medtem, ko smo v zgornjem poglavju govorili o čistih gospodarskih kaznivih dejanjih

oziroma o gospodarskih kaznivih dejanjih v ožjem pomenu poznamo tudi širšo

opredelitev gospodarskih kaznivih dejanj. Gre za gospodarska kazniva dejanja v

širšem pomenu, imenujemo pa jih lahko tudi kompleksna gospodarska kazniva

dejanja. Med gospodarska kazniva dejanja v širšem pomenu lahko štejemo vsa

kazniva dejanja (razen gospodarskih kaznivih dejanj v ožjem pomenu), ki so lahko

neposredno ali posredno usmerjena zoper vrednote oziroma dobrine s področja

gospodarstva. Zakonski znak teh kaznivih dejanj ni gospodarska dejavnost, vendar pa

morajo biti dejanja v konkretnem primeru z njo povezana. Sem torej spadajo vsa

kazniva dejanja, pri katerih je možni objekt napada vrednota ali dobrina s področja

gospodarstva, tudi če ta dejanja primarno varujejo druge pravne vrednote. Če

povzamemo gre pri opredelitvi gospodarskih kaznivih dejanj v širšem smislu za tista

negospodarska kazniva dejanja, ki so izvršena pri opravljanju gospodarske dejavnosti

(Selinšek, 2006).

3.6 Kazniva dejanja zoper gospodarstvo

Kazniva dejanja zoper gospodarstvo oziroma gospodarska kazniva dejanja morajo

imeti vse značilnosti kaznivega dejanja, njihovo poimenovanje pa le konkretizira

pravno vrednoto oziroma dobrino, ki je zavarovana z inkriminacijo te vrste. Njihova

opredelitev torej izvira iz splošne opredelitve kaznivih dejanj. Zakonske definicije iz

katerih večinoma izhajajo kazenskopravne teorije pri obravnavanju pojma kaznivih

dejanj se po različnih državah med seboj precej razlikujejo, vendar pa je vsem

skupno to, da je kaznivo dejanje tisto, ki je v nasprotju s pravnim redom ali drugače

rečeno je protipravno (Selinšek, 2006).

Med nemškimi avtorji velja opredelitev pojma gospodarskega kaznivega dejanja za

eno najtežjih nalog kazenskopravne teorije. Poskusi definicije večinoma pripeljejo do 9 Formalna definicija – čista gospodarska kazniva dejanja so vsa dejanja iz 24. poglavja KZ in tista, ki so našteta v 392. členu KZ. (Selinšek, 2006) 10 Vsebinska definicija – čista gospodarska kazniva dejanja so tista, katerih neposredni objekt napada so vrednote in dobrine s področja gospodarstva oziroma gospodarstvo samo. (Selinšek, 2006)

20

dolgotrajnih in neuspešnih razprav. Tu si nasprotujejo predvsem privrženci dveh

različnih teorij, in sicer privrženci sistemske definicije11 ter privrženci definicije

škodljive posledice12. Obe definiciji se dotikata vprašanja pravnih vrednot in dobrin,

ki so zavarovane z gospodarskim kazenskim pravom, vendar pa ni nobena izmed

definicij ustrezna rešitev za to zahtevno teoretično vprašanje (Selinšek, 2006).

S pristopom, prilagojenim slovenskemu pravnemu redu pa lahko gospodarsko kaznivo

dejanje definiramo kot protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove posredne ali

neposredne nevarnosti za pravne vrednote in dobrine iz sfere gospodarstva določa

kot kaznivo dejanje ter hkrati določa tudi njegove znake in kazen zanj. Kot posledica

take opredelitve se pojavi širok spekter gospodarskih kaznivih dejanj, ki jih lahko,

kot smo razložili že zgoraj ločimo na kazniva dejanja v ožjem in kazniva dejanja v

širšem smislu (Selinšek, 2006).

Kot smo že omenili so gospodarska kazniva dejanja tista dejanja, ki so storjena pri

gospodarskem poslovanju ter ogrožajo premoženje ali druge dobrine v lasti

gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države. 24. poglavje KZ-1 je tisto, ki

opredeljuje skupino tako imenovanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in kjer v

posameznih členih najdemo kaznivo dejanje, njegove znake in pa kazen za storilca

tega kaznivega dejanja (Lamberger, 2009).

3.6.1 Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo

V spodnji tabeli je prikazana statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v zadnjih

treh letih, torej število kaznivih dejanj v letih 2010, 2011 in 2012. Tabela prikazuje

število zaznanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo po posameznih členih v prvem

stolpcu ter število preiskanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo (kazniva dejanja,

zoper katera je bila uvedena preiskava) v drugem stolpcu. Na koncu posameznega

stolpca je tudi število vseh kaznivih dejanj zoper gospodarstvo skupaj za določeno

leto.

11 Sistemska definicija – opredeljuje delinkventno obnašanje na področju gospodarstva kot poškodbo ali ogrožanje socialnega tržnega gospodarstva. (Selinšek, 2006) 12 Definicija škodljive posledice – izhaja iz poškodbe nadindividualnih (socialnih) pravnih dobrin v gospodarskem življenju oziroma iz gospodarskega škodljivega ravnanja. (Selinšek, 2006)

21

Tabela 1: Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v letih od 2010 do 2012 (Vir:

www.policija.si, 2012)

2010 2011 2012

(KD) - člen

Število

zaznanih

KD

Št.

preiskani

h KD

Število

zaznanih

KD

Št.

preiskani

h KD

Število

zaznanih

KD

Št.

preiskani

h KD

225 / / / / / /

226 1 1 6 6 4 4

227 47 47 20 20 37 37

228 3.880 3.872 4.232 4.215 4.335 4.199

229 3 3 9 9 15 15

230 42 42 17 17 9 9

231 1 1 / / / /

232 3 3 2 2 2 2

233 8 6 8 8 3 3

234 / / 2 2 2 2

235 907 900 524 521 680 671

236 8 5 9 7 11 6

237 15 1 26 21 12 3

238 1 1 1 1 / /

239 1 1 1 1 / /

240 246 246 161 161 216 214

241 7 7 7 6 4 4

242 5 5 9 9 3 3

243 1.885 134 1.737 118 1.338 101

244 306 291 107 90 40 23

245 64 62 48 48 141 141

246 428 426 401 401 28 20

247 1.075 960 710 602 251 62

248 4 3 / / 1 /

249 504 502 496 495 416 416

250 7 7 6 6 1 1

Skupaj 9.448 7.526 8.539 6.766 7.439 5.936

Odstotek preiskanih KD 79,66%

79,24%

79,8%

22

Tabela 1 nam torej prikazuje vsa kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih najdemo

v 24. poglavju KZ-1 oziroma v KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B. Ob analizi podatkov

lahko opazimo velike razlike in odstopanja tako v številu vseh kaznivih dejanj zoper

gospodarstvo, kot tudi v številu kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, za katera je bila

uvedena preiskava, glede na to, za katero kaznivo dejanje sploh gre. Vidimo lahko,

da nekatere številke, ki prikazujejo določena kazniva dejanja zelo izstopajo v

primerjavi z ostalimi, zato smo jih tudi poudarili. Krepko natisnjeni podatki

prikazujejo kazniva dejanja, katerih skupno število v posameznem letu je dokaj

visoko glede na število drugih kaznivih dejanj, vendar pa je kljub temu tudi število

preiskanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo te vrste sorazmerno visoko. Taka

kazniva dejanja zoper gospodarstvo so kazniva dejanja po naslednjih členih KZ-1:

• 228. člen KZ-1 � Poslovna goljufija;

• 235. člen KZ-1 � Ponareditev ali uničenje poslovnih listin;

• 249. člen KZ-1 � Davčna zatajitev.

Kot smo že omenili, so ta kazniva dejanja zoper gospodarstvo sicer zabeležena kot

pogost pojav v vseh letih, hkrati pa je tudi število uvedenih preiskav zoper njih skoraj

vsako leto blizu stoodstotni. Izstopa pa tudi število kaznivih dejanj, ki smo jih

označili z rdečim tiskom. To so kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih je vsako

leto veliko, vendar je delež preiskanih kaznivih dejanj za razliko od prejšnje skupine

zelo nizek. Taki kaznivi dejanji sta po KZ-1 predvsem dve, in sicer:

• 243. člen � Ponarejanje denarja;

• 247. člen � Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice (KZ-1,

2008) oziroma uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva (KZ-

1, 2012).

V tabeli lahko tudi opazimo, da v vseh treh letih ni bilo zabeleženega nobenega

kaznivega dejanja zoper gospodarstvo po 225. členu KZ-1, torej zloraba monopolnega

položaja (KZ-1, 2008) oziroma protipravno omejevanje konkurence (KZ-1, 2012). Iz

tabele lahko razberemo tudi pomemben podatek, da so v družbi prisotna skoraj vsa

kazniva dejanja zoper gospodarstvo, le da so nekatera številčnejša ter da so nekatera

uspešnejše preiskana kot druga.

3.7 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja

Podlaga za potrebo po odgovornosti pravnih oseb za gospodarska kazniva dejanja je

dejstvo, da velike gospodarske družbe in korporacije ustvarjajo tako ekonomsko in

23

finančno realnost in tolikšno moč, da mora to poleg civilnega in gospodarskega prava

priznavati tudi kazensko pravo. Prav tako pa se potreba po odgovornosti pravnih oseb

kaže v smislu zagotavljanja pravičnosti. Ne bi bilo pravično, če bi moral posledice

kaznivega dejanja trpeti le posameznik, ki je to kaznivo dejanje storil v imenu

pravne osebe, čeprav ima tudi pravna oseba kot taka korist od tega kaznivega

dejanja. (Selinšek, 2006).

3.7.1 Pravni subjekti

Pravni subjekti so nosilci pravic in obveznosti v pravnih razmerjih, ki jih določajo

pravne norme (Bratina et al., 2007).

V pravu poznamo predvsem dve vrsti subjektov, torej naslovljencev pravnih norm, in

sicer fizične in pravne osebe. (Demšar, 2010).

V tem poglavju je potrebno omeniti še pravno in poslovno ali opravilno sposobnost, ki

jo za svoj pravno priznani obstoj in delovanje potrebuje vsak pravni subjekt. Pravna

sposobnost je abstraktno predvidena možnost, da je fizična ali pravna oseba, torej

pravni subjekt nosilec pravice in dolžnosti in je identična s pravno osebnostjo. Od

pravne sposobnosti pa je potrebno razlikovati poslovno oziroma opravilno sposobnost,

to je sposobnost za dejanja. Poslovna sposobnost pomeni, da lahko človek s svojimi

lastnimi dejanji oziroma lastnimi izjavami volje pridobiva pravice in prevzema pravne

dolžnosti ter obveznosti in s tem sam povzroča veljavne pravne posledice. Ta

sposobnost temelji na zavesti in volji človeka, da lahko presodi pomen in posledice

svojih dejanj ter zanje prevzame tudi odgovornost (Bratina et al., 2007).

3.7.2 Pravna oseba

Pravne osebe so družbene tvorbe, ki jim veljavni pravni red priznava, da imajo

kakovost pravnih subjektov, kot take pa so tudi sposobne, da so nosilke pravic in

dolžnosti v pravnih razmerjih. Ko govorimo o pravnih osebah, lahko govorimo o

nekem združenju ljudi (razna društva), o najrazličnejših stvarnih substratih, ki služijo

določenemu namenu ali o drugih enotah, ki zajemajo tako ljudi kot stvarni substrat,

ki ljudem omogoča opravljanje različnih dejavnosti (Pavčnik, 2011).

Ko govorimo o sposobnosti pravnih oseb je potrebno omeniti, da je pravna sposobnost

pravnih oseb ožja in se od pravne sposobnosti fizičnih oseb razlikuje že po svoji

naravi. Ožja je predvsem zato, ker gre pri pravnih osebah za družbene organizme, ki

imajo določen namen (Pavčnik, 2011).

24

Pravne osebe pridobijo pravno sposobnost z ustanovitvijo (registracija društva,

politične stranke in podobno), izgubijo pa jo, ko nehajo obstajati (npr.

samorazpustitev društva ali njegova prepoved oziroma ukinitev s strani pristojnega

državnega organa). Glede poslovne sposobnosti pravnih oseb pa velja, da se le ta

pripisuje pravni osebi kot takšni, vendar pa zanjo dejanja pri uresničevanju poslovne

sposobnosti opravljajo fizične osebe, torej posamezniki, ki so zakonsko pooblaščeni

ali pa jih pooblasti pravna oseba (Demšar, 2010).

Za sam nastanek pravne osebe in posledično za pridobitev pravne sposobnosti morajo

biti praviloma izpolnjeni trije pogoji:

• Pravna oseba se mora navezovati na določene ljudi kot njene člane ali na

določeno premoženjsko in/ali stvarno podlago;

• namen delovanja pravne osebe mora biti pravno dopusten;

• pravna oseba mora imeti predvideno oziroma zagotovljeno ustrezno

organizacijsko strukturo, ki ji omogoča delovanje (tu govorimo predvsem o

določitvi vodstvenih organov pravne osebe in njihovih pristojnosti (Demšar,

2010).

3.7.3 Kazniva dejanja pravnih oseb v gospodarstvu

Skupina kaznivih dejanj zoper gospodarstvo iz 24. poglavja KZ-1 je najbolj značilna

skupina kaznivih dejanj, pri katerih pride do izraza kazenska odgovornost pravnih

oseb. Obstaja možnost, da bi bil v kakšni sodobnejši obliki kazenske odgovornosti

pravnih oseb prav ta del kaznivih dejanj osrednji del, za katerega bi pravne osebe

sploh lahko odgovarjale. Razlog za to je ta, da so prav gospodarske družbe tiste, ki

pri nezakonitem poslovanju dosežejo takšno raven, da je njihova kazenska

odgovornost legitimna in družbeno upravičena (Deisinger, 2007).

3.7.4 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja

Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja se je oblikovala že okoli sredine 19.

stoletja v angleškem pravu. V današnjih časih pa je ta odgovornost splošno sprejeta v

državah s sistemom common law. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja se

utemeljuje z več razlogi. Eden izmed razlogov je ta, da velike gospodarske družbe,

zlasti pa multinacionalne korporacije pomenijo ekonomsko in finančno realnost ter

ustvarjajo tako veliko moč, da jih je poleg civilnega in gospodarskega prava potrebno

priznavati tudi kazensko pravo. Prav tako pa je ta odgovornost potrebna tudi zaradi

zagotavljanja pravičnosti, saj ni prav, da bi moral za posledice zaradi dejanja

storjenega v imenu pravne osebe trpeti le posameznik. Toda pravne osebe pri nas ne

25

morejo za vsa kazniva dejanja, temveč le za omejen krog kaznivih dejanj po

posebnih pravilih (Selinšek, 2007).

Pravne ureditve glede odgovornosti pravnih oseb v Sloveniji ne moremo omejiti le na

zdajšnjo veljavno zakonodajo. Slovenski pravni sistem je v času od 1945 do 1991, ko

je bila Slovenija del SFRJ13 že poznal odgovornost pravnih oseb za posebno vrsto

kršitev, to so bili gospodarski prestopki. Kasneje je bila ta skupina kršitev

preoblikovana v prekrške (Bavcon et al., 2009).

Toda na področju kaznivih dejanj lahko o primerni zakonodaji govorimo od leta 1999

naprej, ko je bil sprejet Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, v

nadaljevanju ZOPOKD, 1999. Gre za zakon, ki podrobneje ureja institut odgovornosti

pravnih oseb za kazniva dejanja, določa kazniva dejanja, za katera lahko odgovarja

pravna oseba, sankcije, ki jih lahko sodišče izreče pravnim osebam, poleg tega pa

ima tudi posebne določbe o postopku zoper pravne osebe. Potrebno je omeniti, da

zakon izključuje odgovornost nekaterih pravnih oseb javnega prava, in sicer

Republiko Slovenijo ter lokalne samoupravne skupnosti. Zakon je povezan s KZ-1 in z

ZKP. Vsaka sprememba in dopolnitev teh dveh omenjenih zakonov neposredno vpliva

tudi na položaj pravne osebe in na njeno odgovornost za kaznivo dejanje v

posameznem kazenskem postopku (Deisinger, 2007).

Omenili smo že, da v našem pravnem sistemu pravne osebe ne morejo biti odgovorne

za vsa kazniva dejanja. Odgovarjajo lahko samo za kazniva dejanja, ki so določena v

25. in 43. členu ZOPOKD, 2004. To pomeni, da pravna oseba nikakor ne more biti

spoznana za odgovorno za nobeno kaznivo dejanje, ki ni našteto v omenjenih členih

zakona (Selinšek, 2007).

V zvezi z odgovornostjo pravnih oseb za kazniva dejanja pa je potrebno razumeti in

poudariti predvsem dvoje. Za razliko od fizičnih oseb pravne osebe ne morejo biti

spoznane za krive kaznivega dejanja, temveč so zanj samo odgovorne, saj kot

umetne tvorbe ne morejo razviti ne zavesti ne volje. Pomembno pa je tudi to, da

pravne osebe ne morejo biti storilke kaznivega dejanja, saj same po sebi niso zmožne

izvršitvenega dejanja. Bistvo kaznivosti pravnih oseb je le v tem, koliko in kaj

prispevajo h kaznivemu dejanju, torej v njihovem prispevku (Selinšek, 2007).

Temelje odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje določa 4. člen ZOPOKD, za

odgovornost pa morata biti izpolnjena predvsem dva pogoja. Gre za formalni in

13 Socialistična Federativna Republika Jugoslavija

26

materialni pogoj. Formalni pogoj je izpolnjen, če je mogoče z zanesljivostjo

ugotoviti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v imenu ali na račun ali v korist pravne

osebe. Materialni pogoj pa je tisti, ki veže odgovornost pravne osebe za kaznivo

dejanje na protipravno ravnanje njenih organov oziroma na njeno okoriščanje s

kaznivim dejanjem (Selinšek, 2007).

4. člen ZOPOKD pa pravi, da je za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na

račun ali v korist pravne osebe ta odgovorna:

• če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali

odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov;

• če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili,

da je storil kaznivo dejanje;

• če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja

predmete, nastale s kaznivim dejanjem;

• če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad

zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev (Zakon o odgovornosti pravnih

oseb za kazniva dejanja [ZOPOKD], 2004).

Pri ugotavljanju odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje morata biti

kumulativno podana vsaj en formalni in vsaj en materialni pogoj. Posledično

ugotavljanje odgovornosti pravne osebe poteka v treh korakih, in sicer:

1. Potrebno je preveriti, ali je storilec, torej fizična oseba, kateri naj bi se

pridružila odgovornost pravne osebe, storila kaznivo dejanje po 25. členu

ZOPOKD, torej kaznivo dejanje za katerega pravna oseba sploh lahko

odgovarja, kar na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo pomeni

kazniva dejanja iz 24. poglavja, in sicer kazniva dejanja po 225. do 250.

členu.

2. Preveriti je potrebno, ali obstaja vsaj eden od formalnih14 temeljev

odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje.

3. Preveriti je potrebno, ali obstaja vsaj eden od materialnih temeljev

odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje (Selinšek, 2007).

14 Storilec ne more samovoljno naprtiti pravni osebi odgovornosti za kaznivo dejanje tako, da deluje v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, ampak lahko to stori le v okviru določenega pooblastila (Selinšek, 2007).

27

Materialni temelji so izpolnjeni v naslednjih primerih:

• Storjeno kaznivo dejanje pomeni izvršitev protipravnega sklepa, nalogo ali

odobritev vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe.

• Vodstveni ali nadzorni organi pravne osebe so vplivali na storilca ali mu

omogočili storitev kaznivega dejanja.

• Pravna oseba razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo

oziroma uporablja predmete, ki so nastali s kaznivim dejanjem.

• Vodstveni ali nadzorni organi so opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo

ravnanja delavcev, ki so jim podrejeni (Selinšek, 2007.

3.8 Kazenske sankcije za kazniva dejanja zoper gospodarstvo

ZOPOKD je v slovenskem kazenskopravnem sistemu tisti, ki ob nekaterih pogojih iz

KZ-1 določa, da je za kaznivo dejanje poleg storilca odgovorna tudi pravna oseba.

Prav tako ta zakon določa tudi, za katero kaznivo dejanje je lahko pravna oseba

odgovorna in kakšna kazen ali druga kazenska sankcija se ji lahko izreče. ZOPOKD

kazniva dejanja iz posebnega dela KZ-1, za katera lahko odgovarjajo pravne osebe

določa v svojem 25. členu. Gre za kazniva dejanja iz različnih poglavij KZ-1, toda za

nas je pomembno 24. poglavje, torej poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

(ZOPOKD, 2004).

3.8.1 Splošno o kazenskih sankcijah

Za začetek in dobro razumevanje je potrebno pojasniti, da v kazenskem pravu pojma

kazenske sankcije in kazni nimata enakega pomena. Kazenske sankcije so namreč po

vsebini širši pojem, kazni pa so le ena od vrst kazenskih sankcij. Na splošno lahko

kazenske sankcije opredelimo kot prisilne ukrepe, ki se pojavljajo v obliki odvzema

ali omejitve določenih pravic posamezniku, za katerega je ugotovljeno, da je posegel

v pravno vrednoto ali dobrino, zavarovano s kazenskim pravom, kar pomeni, da je

storil kaznivo dejanje. Posamezniku lahko kazensko sankcijo izreče samo sodišče, ki

pa je pri izrekanju le te vezano na pravila splošnega in posebnega dela KZ-1.

Slovenski pravni sistem pozna štiri vrste kazenskih sankcij, ki se razlikujejo

vsebinsko, in sicer:

• Kazni, ki se navezujejo na ukrepanje zaradi storjenega kaznivega dejanja,

njihova vsebina je poravnava zla, ki je povzročeno s kaznivim dejanjem, z

zlom iz kazni.

• Opozorilne sankcije, ki se izrekajo namesto kazni, prav tako pa se navezujejo

na ukrepanje zaradi storjenega kaznivega dejanja. Njihova vsebina je

28

opozorilo storilcu, da je storil družbeno nesprejemljivo dejanje, s hkratno

grožnjo, da bo za to dejanje izvršena tudi kazen, v primeru, če se v

prihodnje storilec ne bo vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj.

• Varnostni ukrepi, ki se navezujejo na ukrepanje zaradi preprečevanja

prihodnjih kaznivih dejanj, njihova vsebina se kaže v odpravljanju storilčeve

nevarnosti za družbo.

• Vzgojni ukrepi, kateri se izrekajo mladoletnim storilcem kaznivih dejanj

namesto kazni, navezujejo pa se na ukrepanje zaradi storjenega kaznivega

dejanja. Vsebina vzgojnih ukrepov je v zagotavljanju pravilnega razvoja

osebnosti mladoletnega storilca kaznivega dejanja. (Selinšek, 2007)

Vse omenjene skupine kazenskih sankcij, razen vzgojnih ukrepov po notranji delitvi

poznajo ločeno kazenske sankcije za fizične in kazenske sankcije za pravne osebe.

Omenjeni vzgojni ukrepi obstajajo samo za fizične osebe oziroma mladoletnike in

mlajše polnoletnike (Selinšek, 2007).

Izmed vseh omenjenih kazenskih sankcij so kazni osrednja vrsta le teh, uporabljajo

pa se lahko za polnoletne in kazensko odgovorne storilce kaznivih dejanj. Ostale

kazenske sankcije se v večini uporabljajo za ožje kategorije storilcev, obenem pa so

praviloma vezane na hkraten izrek kazni. Na splošno velja, da se ostale kazenske

sankcije uporabljajo akcesorno ali fakultativno ter ob hkratnem upoštevanju

zakonsko predpisanih formalnih in materialnih kriterijev (Selinšek, 2007).

3.8.2 Kazni

Splošno se lahko kazen definira kot pravna posledica, s katero se zlo, ki ga je

povzročil storilec s kaznivim dejanjem, poravna z zlom iz kazni. To pa seveda ne

pomeni, da je kazen namenjena izključno povzročanju zla storilcu kaznivega dejanja,

ki se s tem, ko to zlo pretrpi, odkupi družbi za svoje dejanje. Glede upravičenosti

uporabe kazni so se skozi čas razvijale različne teorije. V današnjih, sodobnih

kazenskopravnih pogledih prevladuje kombinacija pravno-normativnih in socioloških

teorij. Na podlagi teh teorij ni sporno, da je kazen primerno in upravičeno sredstvo

družbe za zaščito pred kriminaliteto, vendar le takrat, kadar se uporabi izključno in

samo na podlagi zakona ter ob upoštevanju tistega, kar je danes opredeljeno kot

temeljna zahteva, ki ji mora zadostiti kazen, to je pravičnost. Za pravično kazen se

šteje tista kazen, ki izpolnjuje določene osnovne zahteve:

• Biti mora sorazmerna teži storjenega kaznivega dejanja;

• biti mora sorazmerna s stopnjo in obliko storilčeve krivde;

29

• biti mora osebna, kar pomeni, da sme prizadeti le storilca;

• biti mora humana, torej ne sme povzročati nepotrebnega trpljenja obsojencu;

• biti mora takšna, da je v primeru sodne zmote možno popraviti njen učinek in

posledice (Selinšek, 2007).

V kazenskopravnem sistemu naše države poznamo štiri vrste kazni za fizične osebe in

tri vrste kazni za pravne osebe. Kazni, ki jih naš sistem pozna za pravne osebe so

denarna kazen, odvzem premoženja ter prenehanje pravne osebe (Selinšek, 2007).

3.8.3 Kazni za pravne osebe

Kot smo že omenili zgoraj so možne vrste kazni za pravne osebe denarna kazen,

odvzem premoženja in prenehanje pravne osebe. Pri denarni kazni za pravne osebe

je edini možni način izrekanje v določenem znesku, pri čemer je potrebno upoštevati

omejitve, ki so določene v ZOPOKD (Selinšek, 2007).

Po 13. členu ZOPOKD to pomeni, da se sme predpisati kazen, ki ne sme biti manjša

od 10.000 evrov in ne večja od 1.000.000 evrov. Izjema so primeri, ko je s kaznivim

dejanjem pravne osebe povzročena premoženjska škoda nekomu drugemu ali, ko

pravna oseba pridobi protipravno premoženjsko korist, saj je lahko takrat največja

mera izrečene denarne kazni dvestokratni znesek takšne škode ali koristi (ZOPOKD,

2004).

Izvršitev denarne kazni, izrečene za kaznivo dejanje pravni osebi, poteka po enakih

pravilih kot poteka tudi izvršitev denarne kazni, ki je izrečena fizični osebi,

pomembno pa je, da za pravne osebe ne velja možnost spremembe denarne kazni v

nadomestni zapor, kot je to mogoče pri fizičnih osebah (Selinšek, 2007).

Namesto denarne kazni pa se lahko pravni osebi za hujša kazniva dejanja izreče tudi

kazen odvzema premoženja. To pomeni, da se pravni osebi lahko odvzame polovica

ali več premoženja, lahko pa tudi celotno premoženje. Zakon posebej določa tudi, da

se lahko v primeru, če bi zaradi izreka kazni odvzema premoženja prišlo do

stečajnega postopka pravne osebe, upniki poplačajo iz odvzetega premoženja

(Selinšek, 2007).

Kazen odvzema premoženja je določena v 14. členu ZOPOKD, kjer je določeno tudi,

da se ta vrsta kazni sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen pet

let zapora ali hujša kazen (ZOPOKD, 2004).

Prav tako pa se lahko namesto denarne kazni izreče tudi kazen prenehanja pravne

osebe. Ta zadnja vrsta kazni, ki jo poznamo za pravne osebe je določena s 15.

30

členom ZOPOKD in pride v poštev v primerih, ko je dejavnost pravne osebe v celoti

ali vsaj večinoma izrabljena za izvršitev kaznivih dejanj15. V takem primeru lahko

sodišče poleg prenehanja pravne osebe izreče tudi stransko kazen, in sicer kazen

odvzema premoženja, prav tako pa z izrečeno kaznijo prenehanja pravne osebe

sodišče predlaga začetek likvidacijskega postopka. Upniki se lahko poplačajo iz

premoženja pravne osebe, ki ji je bila izrečena kazen prenehanja pravne osebe

(ZOPOKD, 2004).

3.8.4 Opozorilne sankcije

Opozorilne oziroma admonitivne16 sankcije so se razvile kot nadomestilo za

prostostne kazni. So eden od možnih načinov, kako se izogniti negativnim učinkom

kratkotrajnih zapornih kazni. Danes pa so te sankcije tudi nadomestilo za denarno

kazen. Ker se opozorilne sankcije izrekajo namesto kazni, jih ni mogoče izreči

sočasno z glavno kaznijo. Odločilno pri tej vrsti kazenskih sankcij je opozorilo storilcu

z vsebino, da bo kazen izrečena in izvršena, če ne bo izpolnjeval pogojev ter

obveznosti, ki so povezani z opozorilom (Selinšek, 2007).

3.8.5 Opozorilne sankcije za pravne osebe

Naš kazenskopravni sistem po 17. členu ZOPOKD pozna opozorilno sankcijo za pravne

osebe, ki jo sme sodišče izreči namesto denarne kazni. Govorimo o opozorilni sankciji

pogojne obsodbe (Selinšek, 2007).

To pomeni, da lahko sodišče s pogojno obsodbo določi pravni osebi denarno kazen do

500.000 evrov, vendar hkrati določi tudi, da ta kazen ne bo izrečena in izvršena, če

pravna oseba v določnem času17, ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih

let, ne bo odgovorna za nova kazniva dejanja (ZOPOKD, 2004).

3.8.6 Varnostni ukrepi

Varnostne ukrepe poznamo kot specializirane kazenske sankcije, saj se nanašajo

samo na ožji krog kaznivih dejanj in samo na storilce z izraženimi posebnimi

lastnostmi. Za razliko od kazni in opozorilnih sankcij, ki jih je mogoče izreči samo na

podlagi krivde, je temelj za izrek varnostnih ukrepov nevarnost storilca (Selinšek,

2007).

15 Delinkventna korporacija 16 Opominjevalne 17 Preizkusna doba

31

3.8.7 Varnostni ukrepi za pravne osebe

ZOPOKD za pravne osebe predvideva tri varnostne ukrepe. Gre za odvzem

predmetov, objavo sodbe in prepoved določene gospodarske dejavnosti pravni osebi.

Vsi varnostni ukrepi so akcesorni, torej se izrekajo le poleg kazni ali poleg pogojne

obsodbe (Selinšek, 2007).

Varnostni ukrep odvzema predmetov se lahko pravni osebi izreče ob upoštevanju

določbe iz 73. člena KZ-1, ki pravi, da se predmeti smejo vzeti, če so storilčeva last v

primeru, da so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanja ali so nastali s

kaznivim dejanjem. Prav tako se smejo omenjeni predmeti vzeti tudi, kadar niso

storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar s tem ni

prizadeta pravica drugih terjati odškodnino od storilca. Z zakonom pa se sme določiti

tudi obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last (KZ-1, 2008).

Naslednji varnostni ukrep je objava sodbe, ki je določena v 19. členu ZOPOKD. Prvi

odstavek tega člena pravi, da se objava sodbe s strani sodišča izreče v primeru, ko bi

bilo koristno, da javnost izve za sodbo, zlasti pa, če bi le ta pripomogla k temu, da se

odvrne nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma, da se zavaruje varnost

prometa ali kakšna korist gospodarstva. Sodišče je tisto, ki glede na pomen kaznivega

dejanja in potrebo, da javnost izve za sodbo, določi način objave sodbe. Sodišče pri

tem upošteva, da bo z načinom objave sodbe omogočena obveščenost vseh tistih, v

katerih interesu je treba sodbo objaviti (ZOPOKD, 2004).

Kot zadnji varnostni ukrep poznamo prepoved določene gospodarske dejavnosti

pravni osebi, katero določa 20. člen ZOPOKD. Omenjeni člen določa, da sme sodišče

pravni osebi prepovedati proizvajati določene proizvode ali poslovati v določenih

obratih, ali ji prepovedati ukvarjati se z določenimi posli prometa blaga ali storitev

ali z drugimi gospodarskimi posli. Ta varnostni ukrep se lahko izreče pravni osebi v

primeru, če bi bilo njeno nadaljnje ukvarjanje z določeno gospodarsko dejavnostjo

nevarno za življenje ali zdravje ljudi ali škodljivo za gospodarsko ali finančno

poslovanje drugih pravnih oseb ali za gospodarstvo oziroma, če je bila pravna oseba v

zadnjih dveh letih pred storitvijo kaznivega dejanja že kaznovana za enako ali

podobno kaznivo dejanje. Varnostni ukrep prepovedi določene gospodarske

dejavnosti se sme izreči za čas od šestih mesecev do petih let, šteto od

pravnomočnosti sodbe (ZOPOKD, 2004).

32

4 Slovenska ureditev

4.1 Ureditev po KZ-1

KZ-1 je v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo prinesel številne spremembe,

dopolnitve in nova kazniva dejanja. Vse to je bila predvsem posledica nove

zakonodaje na področju gospodarstva ter obveznosti, ki izhajajo iz prava Evropske

unije in mednarodnih aktov (Bele, Deisinger in Jakulin, 2008).

24. poglavje KZ-1, brez novel KZ-1A in KZ-1B, kot kazniva dejanja zoper gospodarstvo

določa naslednja dejanja: zloraba monopolnega položaja (225. člen), lažni stečaj

(226. člen), oškodovanje upnikov (227. člen), poslovna goljufija (228. člen), goljufija

na škodo evropskih skupnosti (229. člen), preslepitev pri pridobitvi posojila ali

ugodnosti (230. člen), preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji (231. člen),

preslepitev kupcev (232. člen), neupravičena uporaba tuje oznake ali modela (233.

člen), neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen), ponareditev ali

uničenje poslovnih listin (235. člen), izdaja in neupravičena pridobitev poslovne

skrivnosti (236. člen), vdor v poslovni informacijski sistem (237. člen), zloraba

notranje informacije (238. člen), zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen),

zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen), nedovoljeno

sprejemanje daril (241. člen), nedovoljeno dajanje daril (242. člen), ponarejanje

denarja (243. člen), ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih

papirjev (244. člen), pranje denarja (245. člen), izdaja nekritega čeka in zloraba

bančne ali kreditne kartice (246. člen), uporaba ponarejene bančne, kreditne ali

druge kartice (247. člen), izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za

ponarejanje (248. člen), davčna zatajitev (249. člen), tihotapstvo (250. člen) (KZ-1,

2008).

4.2 Ureditev po KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B

Novela KZ-1B je bila sprejeta tri leta po sprejemu KZ-1, kazniva dejanja po KZ-1 z

novelama KZ-1A in KZ-1B pa so: protipravno omejevanje konkurence (225. člen),

povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem (226. člen), oškodovanje

upnikov (227. člen), poslovna goljufija (228. člen), goljufija na škodo Evropske unije

(229. člen), preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti (230. člen),

preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji (231. člen), preslepitev kupcev

(232. člen), neupravičena uporaba tuje oznake ali modela (233. člen), neupravičena

uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen), ponareditev ali uničenje poslovnih

listin (235. člen), izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti (236. člen),

33

zloraba informacijskega sistema (237. člen), zloraba notranje informacije (238.

člen), zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen), zloraba položaja ali zaupanja

pri gospodarski dejavnosti (240. člen), nedovoljeno sprejemanje daril (241. člen),

nedovoljeno dajanje daril (242. člen), ponarejanje denarja (243. člen), ponarejanje

in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev (244. člen), pranje

denarja (245. člen), zloraba negotovinskega plačilnega sredstva (246. člen), uporaba

ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva (247. člen), izdelava, pridobitev in

odtujitev pripomočkov za ponarejanje (248. člen), davčna zatajitev (249. člen) in

tihotapstvo (250. člen) (KZ-1, 2012).

4.3 Razlike in podobnosti med ureditvama

Spremembe, ki jih je novela KZ-1B uveljavila v 24. poglavje KZ-1 sodijo med

obsežnejše, saj se novela nanaša na kar štirinajst kaznivih dejanj. Vse te spremembe

povezuje temeljna usmeritev, da se zakonski opisi, predvsem pri blanketnih kaznivih

dejanjih, uskladijo tako s poimenovanjem, kot tudi s pomenom in naravo posameznih

institutov sodobnega gospodarskega prava (Ambrož, Jenull in Keršmanc, 2012).

Poglejmo si, kakšne spremembe je prinesla novela KZ-1B za posamezne člene

zakonika in kakšne so razlike oziroma podobnosti med obema ureditvama, torej med

ureditvijo KZ-1 ter ureditvijo KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B.

Pri kaznivem dejanju po 225. členu opazimo poleg vsebinskih sprememb tudi

spremembo naslova kaznivega dejanja iz zlorabe monopolnega položaja v protipravno

omejevanje konkurence. Naslov kaznivega dejanja zlorabe monopolnega položaja ni

ustrezal njegovi vsebini, saj je ta širša. Ker kaznivo dejanje zajema tri različne

oblike protipravnega omejevanja konkurence, je bilo potrebno določiti tudi

ustreznejši skupni naslov za to kaznivo dejanje. Pri omenjenem členu pa je dodan

tudi drugi odstavek, ki uvaja možnost odpustitve kazni pri eni izmed oblik tega

kaznivega dejanja, in sicer pri kršitvah prepovedi omejevalnih sporazumov (Ambrož

et al., 2012).

226. člen KZ-1 je bil v celoti spremenjen. V KZ-1 je šlo za kaznivo dejanje lažnega

stečaja, ki je združevalo dve kaznivi dejanji, in sicer kaznivo dejanje lažnega stečaja

ter kaznivo dejanje povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem. Vendar sta

natančnejša preučitev določbe in njena uporaba v sodni praksi pokazali, da enotno

stečajno dejanje ni v skladu z veljavno insolvenčno zakonodajo, zato je bila potrebna

sprememba. Z novelo KZ-1B je spremenjeno celotno besedilo določbe, in sicer tako,

da kljub temu ostane ohranjena vsebinska in kaznovalna kontinuiteta z besedilom,

34

hkrati pa je spremenjen tudi naslov člena tako, da obsega obe izvršitveni obliki. Po

uvedbi novele KZ-1B govorimo o kaznivem dejanju povzročitve stečaja z goljufijo ali

nevestnim poslovanjem (Ambrož et al,. 2012).

Sprememba pri kaznivem dejanju po 229. členu je bila potrebna le zaradi ustreznih

poimenovanj v naslovu in prvem odstavku tega člena. S 1. decembrom 2009 so se

namreč z Lizbonsko pogodbo vse institucije Evropskih skupnosti preimenovale v

institucije Evropske Unije. Zaradi uskladitve z ureditvijo je bilo potrebno tudi

preimenovanje kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti v kaznivo

dejanje goljufije na škodo Evropske Unije (Ambrož et al., 2012).

Naslednja je sprememba pri kaznivem dejanju po 230. členu. Gre za kaznivo dejanje

preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Novela KZ-1B je naslov

tega kaznivega dejanja razširila z drugim odstavkom, ki za razliko od ureditve po KZ-

1 za kaznivo določa tudi dejanje nenamenske porabe zakonito pridobljenega posojila

ter z dopolnjenim naslovom, ki sedaj vključuje tudi preslepitev pri uporabi posojila

ali ugodnosti (Ambrož et al., 2012).

Pri naslednjem kaznivem dejanju po 231. členu (kaznivo dejanje preslepitev pri

poslovanju z vrednostnimi papirji) je moč opaziti spremembo v prvem odstavku, kjer

se po uvedbi novele KZ-1B kaznujejo vsi, ki prikažejo lažno premoženjsko stanje

zaradi trgovanja z vrednostnimi papirji in ne le pri poslovanju z njimi. Gre torej za

spremembo, ki je redakcijske narave in ustrezneje določa predmet kazenskopravnega

varstva, ki je v preglednosti, resničnosti in popolnosti podatkov, ki so posredovani

javnosti, ne le pri trgovanju, temveč tudi z namenom trgovanja (Ambrož et al.,

2012).

Spremenjeno pa je bilo kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne

skrivnosti po 236. členu KZ-1, kjer je bila težava v tem, da pojem poslovne skrivnosti

ni bil natančneje opredeljen, vključen pa ni bil niti materialni pogoj za hujše

škodljive posledice, ki bi nastale z izdajo poslovne skrivnosti. Iz tega razloga je bil z

novelo KZ-1B dodan peti odstavek, v katerega je vključena opredelitev pojma

poslovne skrivnosti, dodan pa je tudi materialni pogoj kaznivosti (Ambrož et al.,

2012).

Novela KZ-1B je pri kaznivem dejanju po 237. členu vdor v poslovni informacijski

sistem (KZ-1) spremenila tako naslov kot tudi besedilo prvega odstavka. Ker je vdor v

informacijski sistem le eden izmed številnih načinov izvršitve kršitve informacijske

zaupnosti je v novem naslovu uporabljen izraz zloraba, saj ta pojem ustrezneje

35

izraža celotno vsebino člena. V naslovu je izpuščen tudi pridevnik poslovni, saj je v

samem opisu dejanja omenjen le informacijski sistem na splošno. Tako govorimo o

kaznivem dejanju zlorabe informacijskega sistema (Ambrož et al., 2012).

Naslov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po

240. členu KZ-1 ostaja tudi z uvedbo novele KZ-1B nespremenjen. Spremembe so pri

obsegu kaznivosti, saj je novela KZ-1B razširila krog možnih storilcev za to kaznivo

dejanje na vse, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, prej pa je bila kaznivost

omejena le na osebe z vodstvenimi in nadzorstvenimi pooblastili (Ambrož et al.,

2012).

Naslednje je kaznivo dejanje po 243. členu, in sicer gre za kaznivo dejanje

ponarejanja denarja. Novela KZ-1B je to kaznivo dejanje spremenila zaostrila. Po

uvedbi novele KZ-1B je strožje kaznovanje po tretjem odstavku možno tudi glede na

veliko premoženjsko vrednost ponarejenega denarja, in ne le glede na količino

ponarejenega denarja, kot je bilo to opredeljeno pred uvedbo novele KZ-1B (Ambrož

et al., 2012).

Sledi kaznivo dejanje po 246. členu. V KZ-1 smo govorili o kaznivem dejanju izdaje

nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice, novela KZ-1B pa je prenovila

tako besedilo kot tudi naslov in zakonski opis kaznivega dejanja in s tem kaznivo

dejanje uskladila s finančnimi, poslovnimi in tehnološkimi spremembami na področju

plačilnega prometa. Prenovljeno kaznivo dejanje poleg čeka in bančne kartice

zajema tudi vsa druga negotovinska plačilna sredstva. Tako se to kaznivo dejanje po

uvedbi novele KZ-1B imenuje zloraba negotovinskega plačilnega sredstva (Ambrož et

al., 2012).

Pri kaznivem dejanju uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po 247.

členu KZ-1 je v naslovu pojem kartice nadomeščen s pojmom negotovinskega

plačilnega sredstva. Zaradi poenotenja pojmov je do take spremembe prišlo tudi v

prvem odstavku tega člena. Po uvedbi novele KZ-1B gre tako za kaznivo dejanje

uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva. V drugem odstavku tega

člena pa je kot kaznivo dejanje opredeljena tudi ponareditev ali uporaba kartice ali

drugega negotovinskega plačilnega sredstva in pridobitev premoženjske koristi s

pomočjo tehničnih naprav za prepoznavo kartice ali drugega negotovinskega

plačilnega sredstva (Ambrož et al., 2012).

36

Spremembe, povezane s ponareditvijo kartice ali drugega negotovinskega plačilnega

sredstva, so bile upoštevane tudi pri kaznivem dejanju po 248. členu (izdelava,

pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje) (Ambrož et al., 2012).

Novela KZ-1B je med drugim bistveno spremenila tudi vrednostno mejo med davčnimi

prekrški in kaznivim dejanjem po 249. členu (davčna zatajitev). Zakonski znak, ki loči

davčni prekršek od kaznivega dejanja davčne zatajitve, je namreč z večje

premoženjske koristi (5.000 evrov) zvišan na veliko premoženjsko korist (50.000

evrov) (Ambrož et al., 2012).

Spremembe in dopolnitve pri kaznivem dejanju tihotapstva iz 250. člena imajo več

namenov. Nadomestitev pojma Evropske skupnosti s pojmom Evropske unije skozi

celoten člen je redakcijske narave. Poleg tega je novela KZ-1B odpravila dvom o

tem, ali je to dejanje kaznivo le, če vsak posamezen prenos blaga doseže znesek

velike premoženjske vrednosti, ali pa je zahtevana velika vrednost lahko dosežena

tudi s seštevkom nižjih zneskov. Kaznivost ukvarjanja z tihotapstvom se namreč po

KZ-1B veže na večjo (skupno) premoženjsko vrednost blaga, kar pomeni, da pri

ponavljajočem se načinu opravljanja tihotapstva zadostuje že večja in ne velika

vrednost blaga, kot je to sicer v veljavi za kaznivost pri enkratnem dejanju

tihotapstva. Z na novo dodanim sedmim odstavkom pa novela KZ-1B zagotavlja

enotno uporabo določb 250. člena KZ-1 glede vrednosti tihotapskega blaga, ki je

odločilnega pomena za presojo, ali gre za kaznivo dejanje. Tako sedmi člen pravi, da

se vrednost blaga določa po njegovi tržni vrednosti na območju Republike Slovenije

(Ambrož et al., 2012).

V zvezi z naslednjimi kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo pa novela KZ-1B ni

prinesla nikakršnih sprememb; oškodovanje upnikov (227. člen), poslovna goljufija

(228. člen), preslepitev kupcev (232. člen), neupravičena uporaba tuje oznake ali

modela (233. člen), neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen)

ter ponareditev ali uničenje poslovnih listin (235. člen), zloraba notranje informacije

(238. člen) in zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen), nedovoljeno

sprejemanje daril (241. člen) in nedovoljeno dajanje daril (242. člen), ponarejanje in

uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev (244. člen) in pranje

denarja (245. člen).

4.4 Problemi v slovenski ureditvi

V Sloveniji so trenutno prizadevanja po pregonu gospodarskega kriminala na vrhuncu.

To je razvidno iz številnih kazenskih afer, ki so bile sprožene v zadnjih nekaj letih, s

37

katerimi si sistem prizadeva odkriti in kaznovati številne storilce gospodarske

kriminalitete, ki so na nezakonit način prišli do bogastva, privedli podjetja na rob

propada ter izvajali različna dejanja, kot so goljufije in neplačevanje delavcev z

namenom lastne obogatitve. Seveda pa so vsa ta prizadevanja daleč od dejanskih in

uspešnih zaključkov sodnih postopkov, kjer so v končni fazi s pravnomočno sodbo

kaznovani storilci gospodarskih kaznivih dejanj in kjer se osebam, ki so odgovorne za

določena kazniva dejanja izreče krivda, saj vse te zadeve dobijo epilog šele ob

zaključku sodnih obravnav, kot vemo pa gre za obliko kriminalitete, ki je prikrita in

jo je težko odkriti ter preiskovati (Šepec, 2011).

Poleg tega pa so po besedah avtorja potrebne tudi korenite spremembe v načinu

pregona te oblike kriminala, ki je, kot smo že omenili, težko dokazljiva in zelo skrita.

Avtor meni, da Slovenija s svojim načinom pristopa h gospodarskemu kriminalu temu

nikakor ne more biti kos. Potrebne bi bile korenite spremembe ZKP, medtem ko so

bile nekatere malenkostne spremembe KZ-1 vključene že z novo novelo KZ-1B

(Šepec, 2011).

Trenutno veljavna zakonodaja že vsebuje postopek pogajanj o krivdi (ang. plea

bargain), kateri je pomenil eno izmed pomembnih sprememb ZKP. Vključen je bil z

Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-K (2011).

Tako današnji ZKP (ZKP-UPB8, 2012) vsebuje tudi 26. poglavje o sporazumu o

priznanju krivde in v katerem so v členih od 450.a do 450.č zajete vse pomembne

določbe glede sporazuma med tožilcem in obdolžencem. Kot ostali možnosti za

izboljšanje pregona gospodarskega kriminala avtor omenja tudi uveljavljanje

odgovornosti za neprave opustitve ter posebno kaznivo dejanje prevzema in

izčrpavanja kapitalske gospodarske družbe s strani organov vodenja in nadzora

(»menedžerski« prevzemi), kar pa ne bi bilo skladno s trenutno gospodarsko

zakonodajo (Šepec, 2011).

Sicer pa so kazniva dejanja gospodarskega kriminala kot taka dobro opredeljena v

kazenski zakonodaji, problem pa nastane v samem pregonu in dokazovanju le teh. Tu

bi bilo potrebno dodelati tako pristop kot tudi način pregona teh kaznivih dejanj.

Eden izmed predlogov za izboljšanje na tem področju je, da bi bila za pregon

zahtevnih in kompleksnih gospodarskih kaznivih dejanj ali celo stek več kaznivih

dejanj potrebna strokovno usklajena ekipa, namesto enega samega državnega

tožilca, kot to trenutno deluje pri nas (Šepec, 2011).

38

5 Zaključek

5.1 Preverjanje hipotez

S pisanjem diplomskega dela smo skušali priti oblikovati nekatere ugotovitve, s

katerimi bi lahko preverili hipoteze, ki smo jih postavili v samem uvodu diplomskega

dela.

Naša prva hipoteza se je glasila: Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so bolj

problematična od nekaterih drugih skupin kaznivih dejanj z vidika njihove

opredelitve in odkrivanja. Skozi pisanje diplomskega dela smo ugotovili, da splošno

sprejeta definicija gospodarske kriminalitete ne obstaja, saj gre za kompleksen

pojav, ki ga je težko opisati na kratko. Ugotovili smo tudi, da obstaja več pojavnih

oblik te vrste kriminalitete, ki so pestre in zapletene, zato je zanjo težko razviti

enoten koncept. Prav tako pa sta za gospodarsko kriminaliteto značilni velika

nevidnost in nezaznavnost, zato prvo hipotezo sprejmemo.

Naša druga hipoteza se je glasila: Slovenska pravna ureditev na področju kaznivih

dejanj zoper gospodarstvo ne omogoča dovolj učinkovitega kazenskega pregona.

Ugotovili smo, da so nekateri izmed strokovnjakov na tem področju že leta 2003

menili, da sam kazenski postopek na področju gospodarske kriminalitete ni dovolj

učinkovit, saj imajo osumljenci in obdolženci preveč pravic, ki zavirajo učinkovit in

uspešen kazenski postopek oziroma pregon na vseh področjih kriminalitete. Na

področju gospodarske kriminalitete pa oviro predstavlja tudi sama kaznovalna

politika, saj so denarne kazni pri nas redke. Od takrat do danes pa osumljenci in

obdolženci svojih pravic niso izgubili, kar pomeni, da se stvari na področju

kazenskega pregona niso preveč spremenile, zato drugo hipotezo sprejmemo.

Naša tretja hipoteza se je glasila: Posledice kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v

praksi najbolj občutijo njihovi storilci. Ugotovili smo, da pravne osebe sploh ne

morejo biti storilci kaznivih dejanj, temveč so lahko za kazniva dejanja zgolj

odgovorni. Ker gre za kazniva dejanja, ki so storjena v škodo gospodarskih subjektov,

družbenih skupnosti ali države in podobno, je ideja o tem, da so posledice najhujše

prav za storilce, torej fizične osebe, ki storijo kaznivo dejanje v imenu pravne osebe,

napačna. Ob pregledu kazenskih sankcij, ki doletijo pravne osebe za izvršena kazniva

dejanja, kot so naprimer prenehanje pravne osebe, denarna kazen ali prepoved

določene gospodarske dejavnosti in druge vidimo, da ni pravna oseba kot storilec

doživela največje posledice. Tu so tudi žrtve, torej delavci, ki zaradi različnih

39

kazenskih sankcij zoper pravno osebo lahko ostanejo brez prihodkov ali pa celo brez

službe, zato tretjo hipotezo ovržemo.

Naša četrta hipoteza se je glasila: Preiskava je uvedena v velikem odstotku kaznivih

dejanj zoper gospodarstvo. S podatki iz policije smo ugotovili, da so nekatera kazniva

dejanja zoper gospodarstvo zelo dobro preiskana, spet druga kazniva dejanja zoper

gospodarstvo zelo slabo preiskana. Toda če pogledamo skupno število vseh oziroma

skupno število preiskanih kaznivih dejanj in izračunamo odstotek le teh ugotovimo,

da je število preiskanih kaznivih dejanj v vseh treh letih, ki smo jih analizirali

približno 79 odstotna (79%), kar je razvidno iz Tabele 1. Ta odstotek nam kaže, da so

kazniva dejanja zoper gospodarstvo glede na nekatera druga kazniva dejanja kar

dobro preiskana, zato četrto hipotezo sprejmemo.

Naša peta hipoteza se je glasila: Pravne osebe nosijo drugačno odgovornost kot

fizične osebe. Ugotovili smo, da naš kazenskopravni sistem pozna dve vrsti subjektov,

in sicer fizične in pravne osebe. Gre za subjekta, ki nimata enake funkcije v

kazenskem pravu, zato ima vsak od njih drugačne lastnosti, pravice in obveznosti.

Prav tako obe vrsti subjektov ne izvršiti istih kaznivih dejanj, kar pomeni, da se

fizične in pravne osebe razlikujejo tudi v kazenski odgovornosti, ki jo nosijo za svoja

kazniva dejanja. Prav tako pravne osebe v kazenskem pravu za razliko od fizičnih ne

morejo nastopiti kot storilci kaznivih dejanj. Torej, odgovornost, ki jo nosijo pravne

osebe se razlikuje od odgovornosti, ki jo nosijo fizične osebe, zato peto hipotezo

sprejmemo.

5.2 Sklep

Skozi diplomsko delo lahko vidimo, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo dokaj

pogost pojav v naši družbi glede na druga kazniva dejanja. Ugotovili smo, da jih je

vsako leto veliko, nekaj pa je tudi takih, ki sploh niso preiskana. To v družbi

predstavlja problem, saj ljudje izgubljajo zaupanje v delovanje pravne države.

Logično je, da tudi organi pregona ne morejo odkriti in preiskati prav vsakega

kaznivega dejanja, ki se zgodi, zato tudi podatek, da v povprečju ostane kar dobrih

20 odstotkov tistih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, ki niso preiskana ne bi smel

biti preveč zaskrbljujoč, saj ob pregledu nekaterih drugih skupin kaznivih dejanj

vidimo, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo glede na to, da gre za skupino

kaznivih dejanj, ki jih je težko odkriti in preiskovati kar dobro preiskana. Zanimivo je

tudi to, da je pri nekaterih kaznivih dejanjih delež preiskanih kaznivih dejanj zelo

nizek, medtem, ko je samo število vseh kaznivih dejanj te vrste zelo visoko. To kaže

na to, da so organi pregona pri preiskovanju te vrste kaznivega dejanja zoper

40

gospodarstvo najmanj uspešni, kar storilci seveda dobro vedo in to izkoristijo sebi v

prid.

Ko govorimo o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo oziroma o gospodarski

kriminaliteti, govorimo o zelo kompleksnem pojavu v družbi, katerega je zelo težko

odkriti in preiskovati ter se v končni fazi boriti proti njemu. Gre za vrsto

kriminalitete, katero bomo brez primernega pristopa in posega v zakonodajo vedno

težje zaznavali in odkrivali, saj so storilci kaznivih dejanj skoraj vedno korak pred

organi pregona in skoraj vedno najdejo nove in boljše načine za izvajanje kaznivih

dejanj. Pametno bi bilo razmisliti tudi o kakšnih novih kazenskih sankcijah, ki bi bile

lahko na tem področju učinkovitejše. Poleg tega pa je zelo pomembno tudi

sodelovanje (morda tudi mednarodno sodelovanje) različnih organov in institucij, ki

bi se borile izključno proti gospodarski kriminaliteti oziroma kaznivim dejanjem

zoper gospodarstvo. Treba bi se bilo tudi vprašati in raziskovati, kaj so pravzaprav

najpogostejši vzroki za nastanek gospodarske kriminalitete ter delati na tem

področju, saj se trenutno vsi preveč ukvarjamo le z že nastalimi posledicami

gospodarske kriminalitete. Če bi namreč poznali vzroke, bi bilo to vrsto kriminalitete

veliko lažje odkrivati in preprečevati.

41

7 Uporabljeni viri

Ambrož, M., Jenull, H. in Keršmanc, C. (2012). Kazenski zakonik KZ-1 z novelama KZ-

1A in KZ-1B. Ljubljana: GV Založba.

Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M. in Filipčič, K. (2009). Kazensko pravo.

Splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Bele, I., Deisinger, M. in Jakulin, V. (2008). Kazenski zakonik KZ-1 in KZ-UPB1.

Ljubljana: GV Založba.

Bohinc, R. (2002). Nekatera sodobna kazniva dejanja zoper gospodarstvo. V D. Maver,

B. Kečanovič in P. Mrhar (ur.), Posvet »Problematika odkrivanja in pregona

gospodarske kriminalitete« (str. 25-38). Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve Republike Slovenije.

Bratina, B., Jovanovič, D., Podgorelec, P. in Primec, A. (2007). Gospodarsko statusno

pravo. Ljubljana: Planet GV.

Deisinger, M. (1996). Kazenskopravno varstvo gospodarstva v tranziciji in tržnem

sistemu. Podjetje in delo, 22(5-6), 806-811.

Deisinger, M. (2007). Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Ljubljana: GV

Založba.

Demšar, J. (2010). Gospodarsko pravo in osnove prava – študijsko gradivo. Celje:

Fakulteta za komercialne in poslovne vede.

Ferlinc, A. (1999). Gospodarski kriminal po spremembah kazenske zakonodaje

(nekatera odprta vprašanja teorije in prakse). Podjetje in delo, 25(1), 43-62.

Jakulin, V. (2007). Zmota pri gospodarskih kaznivih dejanjih. Podjetje in delo, 33(3-

4), 584-598.

Kazenski zakonik (KZ-UPB1). (2004). Uradni list RS, (95/04).

Kazenski zakonik (KZ-1). (2008). Uradni list RS, (55/08), (66/08 popr.).

Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B. (2012). Ljubljana: GV Založba.

Knaus, M. (2002). Pravo gospodarskih družb. Ljubljana: Uradni list Republike

Slovenije.

42

Lamberger, I. (2009). Gospodarski kriminal - gradivo za predmet gospodarska

kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Mazi, F. (2002). Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete. V D.

Maver, B. Kečanovič in P. Mrhar (ur.), Posvet »Problematika odkrivanja in

pregona gospodarske kriminalitete« (str. 83-87). Ljubljana: Ministrstvo za

notranje zadeve Republike Slovenije.

Pavčnik, M. (2011). Teorija prava. Ljubljana: GV Založba.

Penko, B. (2005). Nekateri problemi kazenskega pregona hujših oblik gospodarskega

(finančnega) kriminala. V A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Problematika

finančnega kriminala v Sloveniji (str. 151-159). Ljubljana: Fakulteta za

policijsko – varnostne vede in Pravna fakulteta.

Selinšek, L. (2006). Gospodarsko kazensko pravo. Ljubljana: GV Založba.

Selinšek, L. (2007). Kazensko pravo – Splošni del in osnove posebnega dela.

Ljubljana: GV Založba.

Šepec, M. (2011). Kako izboljšati pregon gospodarskega kriminala v Sloveniji.

Varstvoslovje, 13(3), 245-260. Pridobljeno na http://www.fvv.uni-

mb.si/varstvoslovje/articles/VS-2011-3-02_Sepec.pdf

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1-UPB3). (2009). Uradni list RS, (65/09).

Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB8). (2012). Uradni list RS, (32/12).

Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD-UPB1). (2004).

Uradni list RS, (98/04).

Documents

DIPLOMSKO DELO Kazniva dejanja zoper gospodarstvo · primerjavo ureditve po KZ-1 iz leta 2008 in KZ-1 po uvedbi novele KZ-1B iz leta 2012 bomo skušali ugotoviti, kakšne so razlike