DIPLOMSKO DELO
Kazniva dejanja zoper gospodarstvo
Avgust, 2013 Snežana Radić
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varnost in policijsko delo
Kazniva dejanja zoper gospodarstvo
Avgust, 2013 Snežana Radić
Mentor: doc. dr. Sabina Zgaga
ZAHVALA!
Zahvaljujem se mentorici dr. Sabini Zgaga za strokovno pomoč in vodenje pri pisanju
diplomskega dela.
Posebno se zahvaljujem svoji družini, ki mi je stala ob strani tako ob pisanju
diplomskega dela, kot tudi skozi celotno trajanje študija.
3
KAZALO VSEBINE
Povzetek ....................................................................................................................................... 5
Summary ...................................................................................................................................... 6
1 Uvod........................................................................................................................................... 7
1.1 Opredelitev problema diplomskega dela .................................................................... 7
1.2 Namen in cilji diplomskega dela .................................................................................. 7
1.3 Hipoteze diplomskega dela ........................................................................................... 7
1.4 Metode raziskovanja ....................................................................................................... 8
2 Teoretični uvod – opredelitev temeljnih pojmov .............................................................. 9
2.1 Gospodarstvo .................................................................................................................... 9
2.2 Kaznivo dejanje ............................................................................................................. 10
2.3 Kazensko pravo .............................................................................................................. 11
2.4 Gospodarsko kazensko pravo ....................................................................................... 12
3 Gospodarska kriminaliteta ................................................................................................... 14
3.1 Vzroki gospodarske kriminalitete .............................................................................. 15
3.2 Značilnosti gospodarske kriminalitete ...................................................................... 16
3.3 Posebnosti odkrivanja in preiskovanja gospodarske kriminalitete ...................... 17
3.4 Gospodarska kriminaliteta v ožjem pomenu ............................................................ 18
3.5 Gospodarska kriminaliteta v širšem pomenu ........................................................... 19
3.6 Kazniva dejanja zoper gospodarstvo ......................................................................... 19
3.6.1 Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ................................................. 20
3.7 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja ......................................................... 22
3.7.1 Pravni subjekti ........................................................................................................ 23
3.7.2 Pravna oseba ........................................................................................................... 23
3.7.3 Kazniva dejanja pravnih oseb v gospodarstvu .................................................. 24
3.7.4 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja .................................................. 24
4
3.8 Kazenske sankcije za kazniva dejanja zoper gospodarstvo ................................... 27
3.8.1 Splošno o kazenskih sankcijah ............................................................................. 27
3.8.2 Kazni ......................................................................................................................... 28
3.8.3 Kazni za pravne osebe ........................................................................................... 29
3.8.4 Opozorilne sankcije ............................................................................................... 30
3.8.5 Opozorilne sankcije za pravne osebe ................................................................. 30
3.8.6 Varnostni ukrepi ..................................................................................................... 30
3.8.7 Varnostni ukrepi za pravne osebe ....................................................................... 31
4 Slovenska ureditev ................................................................................................................ 32
4.1 Ureditev po KZ-1 ........................................................................................................... 32
4.2 Ureditev po KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B .......................................................... 32
4.3 Razlike in podobnosti med ureditvama ..................................................................... 33
4.4 Problemi v slovenski ureditvi ...................................................................................... 36
5 Zaključek ................................................................................................................................ 38
5.1 Preverjanje hipotez ...................................................................................................... 38
5.2 Sklep ................................................................................................................................ 39
7 Uporabljeni viri ..................................................................................................................... 41
KAZALO TABEL
Tabela 1: Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v letih od 2010 do 2012 ....... 21
5
Povzetek
Čeprav pojem gospodarska kriminaliteta nima splošno sprejete in enotne definicije,
lahko rečemo, da gre za celoto izvršenih kaznivih dejanj znotraj širše sfere
gospodarstva. Ta kazniva dejanja so lahko usmerjena tako zoper gospodarski sistem
kot celoto, kot tudi zoper gospodarske subjekte ali tiste subjekte, ki so uporabniki
blaga in storitev iz gospodarske dejavnosti. Storilci gospodarske kriminalitete s
svojimi dejanji, ki so jih izvršili pri gospodarskem poslovanju, ogrožajo premoženje
ali druge dobrine, ki so v lasti različnih gospodarskih subjektov. Kazniva dejanja
zoper gospodarstvo so opredeljena v 24. poglavju Kazenskega zakonika-1, njihova
opredelitev pa izvira iz splošne opredelitve kaznivih dejanj, razlika je le v
poimenovanju, ki konkretizira pravno vrednoto oziroma dobrino, ki je zavarovana z
inkriminacijo te vrste.
Za gospodarsko kazensko pravo lahko rečemo, da je poseben del kazenskega prava, ki
varuje predvsem dobrine iz sfere gospodarstva. Formalno gledano gre torej za pravni
odziv na gospodarsko kriminaliteto ali bolje rečeno za pravno panogo, ki znotraj
kazenskega prava preprečuje kazniva dejanja s področja gospodarstva.
Ko govorimo o pravnih osebah je potrebno vedeti, da pravne osebe ne morejo biti
spoznane za krive kaznivega dejanja, saj kot umetne tvorbe ne morejo razviti zavesti
oziroma volje, prav tako pa pravne osebe ne morejo biti niti storilke kaznivega
dejanja, saj same po sebi niso zmožne izvršitvenega dejanja. Zato v primerih
kaznivih dejanj s strani pravnih oseb govorimo le o njihovi odgovornosti. Odgovornost
pravnih oseb za kazniva dejanja in kazenske sankcije, ki veljajo za pravne osebe, ki
so storilci kaznivih dejanj zoper gospodarstvo je opredeljena z Zakonom o
odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Z zakonom so določeni vsi
pogoji, ki so potrebni, da pravna oseba odgovarja za določeno kaznivo dejanje,
hkrati pa so določene tudi kazenske sankcije, ki lahko doletijo pravne osebe.
Govorimo lahko o treh skupinah kazenskih sankcij, in sicer o kaznih, opozorilnih
sankcijah in varnostnih ukrepih.
Ključne besede: gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, odgovornost
pravnih oseb za kazniva dejanja, kazenske sankcije
6
Summary – Criminal offences against the economy
Although there is no universally accepted and common definition of the notion of
economic crime, we can say that this is a whole series of criminal offences
committed within the wider sphere of economy. These offences may either be
directed against the economic system as a whole, or against the business persons or
those persons that are the users of goods and services from an economic activity.
Through the actions committed in their economic operation, the perpetrators of
economic crime threaten the assets and other goods owned by different business
entities. Criminal offences against the economy are defined in Article 24 of the
Criminal Code-1. Their definition comes from the general definition of criminal
offences, the only difference being the description which concretizes the legal value
or goods protected by criminalisation of this kind.
It can be said that the economic criminal law is a special part of criminal law which
protects, in particular, the goods from the economic sphere. Formally speaking, this
is a legal response to economic crime, or better said, a legal branch which prevents
criminal offences in economy within the criminal law.
When speaking of legal persons, we should be aware that the legal persons cannot be
found guilty of a criminal offence, because as artificial formations they cannot
develop consciousness or will. In addition, legal persons cannot be perpetrators of a
criminal offence as they themselves are not capable of a perpetrating act.
Therefore, in the event of criminal offences by legal persons we only speak of their
liability. Liability of legal persons for criminal offences and criminal sanctions
applicable to legal persons that committed criminal offences against the economy is
defined by the Liability of Legal Persons for Criminal Offences Act. The Act lays down
all the conditions necessary for the liability of a legal person for a certain criminal
offence and sets out criminal sanctions applicable to a legal person. Criminal
sanctions can be divided into three groups: sentences, admonitory sanctions and
safety measures.
Keywords: economic crime, economic criminal law, liability of legal persons for
criminal offences, criminal sanctions
7
1 Uvod
1.1 Opredelitev problema diplomskega dela
V zadnjem času skoraj na vsakem koraku slišimo, kako gredo nekatera velika podjetja
v stečaj, kako ljudje ostajajo brez svojih služb ter posledično brez plačila za svoje
delo, kako nekateri na svoje plačilo čakajo tudi več mesecev, na drugi strani pa na
dan prihajajo novice o tem, koliko denarja je ravno iz teh podjetij izginilo neznano
kam. Vse omenjene pojave in še mnoge druge, ki se nanje navezujejo, povezujemo z
gospodarsko kriminaliteto. Gre za kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki so
opredeljena v slovenski zakonodaji (Kazenski zakonik Republike Slovenije 1, 2008, v
nadaljevanju KZ-1). Pri teh kaznivih dejanjih gre za napad na določeno pravno
vrednoto s področja gospodarstva. Skozi diplomsko nalogo bomo ugotavljali, kje je
meja, ki kaže na to, da je neko dejanje kaznivo in katero ne, in katera dejanja
spadajo v skupino kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Ob prej omenjenih novicah in
dogajanjih iz vsakdanjika številnih delavcev v Sloveniji se namreč zastavlja
vprašanje, kdo vse (če sploh kdo) je odgovoren za taka kazniva dejanja in kakšne so
dejansko kazenske sankcije v takih primerih.
1.2 Namen in cilji diplomskega dela
Namen in cilj diplomskega dela je torej ugotoviti, kaj vse obsegajo kazniva dejanja
zoper gospodarstvo in kakšne posledice imajo za družbo. Zanima nas tudi, kdo je
kazensko odgovoren in katera kazniva dejanja zoper gospodarstvo so najbolj pogosta
v praksi. Skozi diplomsko nalogo pa bomo tudi skušali ugotoviti, kakšna je slovenska
pravna ureditev na tem področju ter kakšne so njene prednosti in slabosti. S
primerjavo ureditve po KZ-1 iz leta 2008 in KZ-1 po uvedbi novele KZ-1B iz leta 2012
bomo skušali ugotoviti, kakšne so razlike in podobnosti obeh ureditev ter tudi kakšne
posledice imajo zadnje spremembe KZ-1 na omenjeno skupino kaznivih dejanj in
kakšne spremembe bi mogoče še bile potrebne. Eden izmed primarnih namenov in
ciljev diplomskega dela pa je seveda opredelitev splošnih pojmov, ki so potrebni za
samo razumevanje teme raziskovanja.
1.3 Hipoteze diplomskega dela
Hipoteze, ki jih bomo z diplomskim delom preverjali:
• Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so bolj problematična od nekaterih drugih
skupin kaznivih dejanj z vidika njihove opredelitve in odkrivanja.
8
• Slovenska pravna ureditev na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ne
omogoča dovolj učinkovitega kazenskega pregona.
• Posledice kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v praksi najbolj občutijo njihovi
storilci.
• Preiskava je uvedena v velikem odstotku kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.
• Pravne osebe nosijo drugačno kazensko odgovornost kot fizične osebe.
1.4 Metode raziskovanja
V diplomskem delu se med seboj prepleta več metod raziskovanja, delo pa temelji
predvsem na deskriptivni metodi, ki opisuje dejstva, procese in odnose brez nekega
vzročnega pojasnjevanja. Uporabili bomo tudi analizo pisnih in internetnih virov ter
študijo primarnih ter sekundarnih virov. Med drugim si bomo pri pisanju diplomskega
dela pomagali tudi s komparativno metodo, s katero bomo primerjali prejšnjo in
zdajšnjo ureditev na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.
9
2 Teoretični uvod – opredelitev temeljnih pojmov
2.1 Gospodarstvo
V splošnem pomenu gospodarstvo predstavlja proizvajanje, razporejanje in uporabo
materialnih dobrin oziroma določeno področje v takem proizvajanju. Taka
opredelitev gospodarstva kot objekta kazenskopravnega varstva je preširoka, saj
pojem gospodarstva v kazenskem pravu ni enak splošnemu pomenu tega pojma,
temveč je njegov kazenskopravni pomen v celoti lahko razviden iz analize sistema z
gospodarskim kazenskim pravom zavarovanih vrednot in dobrin oziroma objektov
napada gospodarskih kaznivih dejanj. Vsebina pojma gospodarstva pa je v kazenskem
pravu tesno povezana s pojmom gospodarske dejavnosti. Ta se lahko opravlja le v
gospodarstvu in pomeni bistvo obstoja vsakega gospodarskega subjekta. Vsebina
pojma gospodarske dejavnosti nima enotne opredelitve ne v slovenski teoriji, kot
tudi ne v slovenski zakonodaji, zato tudi gospodarstvo lahko definiramo na različne
načine in v različnih razsežnostih. Gospodarska dejavnost v skladu z Zakonom o
gospodarskih družbah, 2009, v nadaljevanju ZGD zajema širok spekter opravljanja
pridobitne dejavnosti na trgu (Selinšek, 2006).
Osebam, ki se združujejo s skupnim namenom, daje ZGD na izbiro nekaj različnih
družbenopravnih oblik. Pridobitna dejavnost gospodarskih družb je opredeljena kot
dejavnost, ki je usmerjena na pridobivanje dobička, čeprav med gospodarske družbe
štejemo tudi tiste družbe, katerih dejavnost ni profitna. Gospodarske družbe lahko v
okviru svoje dejavnosti opravljajo vse posle, razen tistih, ki so zakonsko prepovedani.
Toda za določene panoge oziroma dejavnosti so predpisane tudi določene pravne
oblike (Knaus, 2002).
Sama izbira gospodarske oblike je prepuščena nosilcem kapitala, za posamezne
organizacijske oblike pa zakonodaja določa različno strukturo in pogoje ustanovitve
ter poslovanja. Gospodarska družba je pravna oseba, kar pomeni, da ima
sposobnosti, ki so značilne za pravne subjekte. Lastnost pravne osebe gospodarska
družba pridobi z vpisom v register in se lahko organizira v eni izmed dveh oblik, in
sicer kot osebna družba ali kot kapitalska družba (Bratina, Jovanovič, Podgorelec in
Primec, 2007).
10
2.2 Kaznivo dejanje
Že takoj v prvem poglavju KZ-1 zasledimo člen, ki se nanaša na kaznivo dejanje. Ta
člen pravi, da ni kaznivega dejanja in kazni brez zakona. Gre za 2. člen KZ-1, ki se
glasi:
»Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga
zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z
zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija«. (Kazenski zakonik 1 [KZ-1],
2008)
Kaznivo dejanje je bistveni del kazenskega prava. Seveda ni nujno, da je vsako
odklonsko dejanje, torej dejanje, označeno kot neprimerno, nesramno, slabo,
škodljivo in podobno hkrati tudi kaznivo dejanje. V pravnem pomenu besede kaznivo
dejanje predstavlja pravno tvorbo, oblikovano po zamisli zakonodajalca, ki mora pri
udejanjanju te zamisli izhajati iz že predstavljenih načel pravne države in
zakonitosti. Pogledi na to, kateri pojavi naj bi bili opredeljeni kot kaznivo dejanje,
se vedno znova spreminjajo, odvisni pa so od tega, katerim vrednotam ter dobrinam
daje družba v določenem času največji poudarek. Ločimo kazniva dejanja, za katera
pravimo, da so zla sama po sebi ter kazniva dejanja, za katera pravimo da so
prepovedana zla. Ko govorimo o kaznivih dejanjih, ki so zla sama po sebi s tem
mislimo na kazniva dejanja, pri katerih gre za napad na tiste vrednote, za katere je
povsem nesporno, da uživajo kazenskopravno varstvo, saj so tako rekoč povsod
priznane kot vrhovne vrednote. To so vrednote kot so življenje in telo, čast in dobro
ime, premoženje, spolna nedotakljivost, človekovo zdravje in podobno. Pri napadih
na omenjene dobrine je samoumevno in očitno, da so opredeljeni kot kaznivo
dejanje. Na drugi strani pa imamo vrednote, ki po naravni niso takšne, da bi
obstajalo vsesplošno strinjanje o tem, da bi morale biti zaščitene s kazenskim
pravom. Kadar gre za kazniva dejanja, ki opredeljujejo napade na tovrstne vrednote
torej govorimo o prepovedanem zlu. Bistvenega pomena za status kaznivega dejanja
torej ni to, ali dejanje pomeni zlo samo po sebi, temveč dejstvo, da je določeno
dejanje razglašeno za kaznivo dejanje s strani zakonodajalca (Selinšek, 2007).
Za teoretični pojem kaznivega dejanja je pomembna definicija po 16. členu KZ-1, ki
pravi:
»Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega
varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake
ter kazen za krivega storilca«. (KZ-1, 2008)
11
Iz te definicije lahko razberemo, da so za obstoj kaznivega dejanja potrebni trije
objektivni elementi, in sicer protipravnost1, nevarnost in določenost v zakonu2,
vključno z določenostjo zakonskih znakov. Vendar pa to niso edini elementi, ki
opredeljujejo kaznivo dejanje. Če želimo pojem kaznivega dejanja zaokrožiti v neko
smiselno celoto, morata biti podana še dva elementa. Ta dva elementa sta
izvršitveno ravnanje3 in krivda4 (Selinšek, 2007).
S takšno definicijo kaznivega dejanja pa Državni zbor Republike Slovenije kot
zakonodajni organ sam sebi nalaga dolžnost, da je pri izbiri tistih dejanj, ki jih
označijo kot kazniva potreben temeljit premislek in previdnost. To velja še posebej
za tista ravnanja, pri katerih škodljivost, nevarnost in nevrednost niso takoj in
vsakomur očitne na prvi pogled. Naloga zakonodajnega organa na tem področju je
zelo odgovorna in vse prej kot preprosta (Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož in Filipčič,
2009).
2.3 Kazensko pravo
Kazensko pravo se je oblikovalo kot odziv na asocialno ravnanje posameznikov. Do
današnje stopnje se je ta pravna veja razvijala postopoma, prav tako pa je bil razvoj
tesno povezan z razvojno in civilizacijsko stopnjo posamezne družbe. Začetki
sodobnega kazenskega prava segajo v 18. stoletje, ko so se začeli oblikovati novi
pogledi na kriminaliteto in posameznike, ki so izvrševali kazniva dejanja. V
objektivnem pomenu se kazensko pravo opredeljuje kot skupek pravnih pravil, ki
določajo vsebino, obseg ter način udejstvovanja državne kaznovalne pravice. To
pomeni, da je s kazenskim pravom urejena in omejena represivna oblast države
(Selinšek, 2007).
Ta pravna veja torej obsega sklop pravnih norm, ki urejajo vsebino in obseg pravice
države kaznovati storilce kaznivih dejanj. Kazensko pravo na eni strani varuje pravni
red določene družbe, pri čemer poleg posebnih vrednot varuje tudi predvsem 1 Dejanje je protipravno, ko je v nasprotju z ustavnopravnim redom kot celovitim sistemom vrednot, zapovedi in prepovedi. (Selinšek, 2007) 2 Določenost v zakonu zahteva dvoje, in sicer: obvezno določenost kaznivega dejanja v zakonu (in ne morda v podzakonskem aktu) ter jasno in natančno določenost zakonskih znakov kaznivega dejanja. (Selinšek, 2007) 3 Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja je lahko le človekovo voljno ravnanje, kar pomeni, da je lahko storilec kaznivega dejanja le človek. (Selinšek, 2007) 4 Krivda je odločilni element kaznivega dejanja, saj pri nas velja načelo, da brez krivde ni kazni (nulla poena sine culpa). Krivda v spoznavnem pomenu določa notranji oziroma psihični odnos storilca do izvršenega kaznivega dejanja, v kazenskopravnem pomenu besede pa je bistvo krivde v tem, da storilcu očita, da ni ravnal prav. (Selinšek, 2007)
12
vrednote, ki so občečloveške narave (življenje, telesna nedotakljivost, čast, spolna
nedotakljivost in podobno). Zaradi tega pomeni kazensko pravo tudi elementarni in
minimalni moralni kodeks, ki ga večina ljudi sprejema kot svojega. Tej funkciji
kazenskega prava rečemo tudi varstvena funkcija. Po drugi strani pa kazensko pravo
zagotavlja človeku tisti obseg pravic, svoboščin in pravne varnosti, ki varuje človeka
pred morebitnim samovoljnim, nezakonitim in nečlovečnim represivnim delovanjem
države. Tej funkciji kazenskega prava rečemo garantna funkcija (Bavcon et al.,
2009).
S tem je ta veja prava tako instrument, s katerim država varuje posameznika in
družbo pred kriminaliteto, kot tudi instrument samoomejevanja države pri
kaznovanju storilcev kaznivih dejanj. Ker kazensko pravo ureja razmerja med državo
kot nosilko kaznovalne pravice ter med posameznikom, ki je storil kaznivo dejanje se
ta veja prava uvršča v javno pravo. Kazensko pravo predstavlja skupek predpisov o
kaznivih dejanjih, krivdi in kazenskih sankcijah. Omenjeni predpisi obsegajo
opredeljevanje, določanje, izrekanje, izvrševanje in vse druge pomembne aktivnosti,
povezane s temi pojmi, ki se štejejo kot osnovni pojmi v kazenskem pravu. Iz tega je
razvidno, da temelj kazenskega prava predstavljajo kaznivo dejanje, krivda in kazen
(Selinšek, 2007).
2.4 Gospodarsko kazensko pravo
Ker je gospodarsko kazensko pravo del kazenskega prava, je tudi njegova opredelitev
tesno povezana z definicijo kazenskega prava. Kot smo omenili, se kazensko pravo
največkrat opredeljuje kot sklop pravnih pravil, s katerimi se v državi nekatere
vrednote ščitijo pred škodljivim ali ogrozitvenim ravnanjem. Na podlagi te
opredelitve kazenskega prava pa je možno izpeljati tudi normativno definicijo, s
katero je gospodarsko kazensko pravo v slovenskem pravnem redu opredeljeno kot
skupnost pravnih pravil, ki določajo gospodarska kazniva dejanja, sankcije za ta
dejanja in tudi pogoje, pod katerimi so za ta kazniva dejanja lahko odgovorne tako
fizične kot pravne osebe. V širšem pomenu gospodarsko kazensko pravo poleg
gospodarskih kaznivih dejanj zajema tudi gospodarske prekrške. Formalno gledano je
gospodarsko kazensko pravo nekakšen pravni odziv na gospodarsko kriminaliteto
oziroma pravna panoga znotraj kazenskega prava, ki preprečuje kazniva dejanja in
prekrške s področja gospodarstva (Selinšek, 2007).
13
Gospodarsko pravo pa je opredeljeno kot pravna panoga, ki ureja pravni status
gospodarskih subjektov, njihovo notranjo organizacijo ter tudi njihova medsebojna
razmerja pri prometu blaga in storitev na trgu (Demšar, 2010).
14
3 Gospodarska kriminaliteta
Čeprav je pojem gospodarske kriminaliteta v uporabi že desetletja, nimamo splošno
sprejete definicije zanjo. Eden izmed razlogov za odsotnost definicije je ta, da je
gospodarska kriminaliteta zelo kompleksen pojav in jo je zato težko kratko in
jedrnato opisati. Poleg tega obstaja več pojavnih oblik gospodarske kriminalitete, ki
so pestre in zapletene, zato je težko razviti enoten koncept zanjo. Prav tako kot ni
enotne definicije za gospodarsko kriminaliteto, ne poznamo in ne moremo
pričakovati enotne formule za boj proti gospodarski kriminaliteti na mednarodni
ravni, saj je ta vrsta kriminalitete lastna posameznemu gospodarskemu sistemu in se
s tem tudi prilagaja značilnostim le tega. Obenem pa je sama narava gospodarske
kriminalitete odvisna tudi od obdobja, v katerem se pojavlja. Pri nas lahko
razlikujemo tri vrste oziroma skupine gospodarske kriminalitete, in sicer:
• Klasična gospodarska kriminaliteta5;
• privatizacijska gospodarska kriminaliteta6;
• poprivatizacijska gospodarska kriminaliteta7 (Selinšek, 2006).
Gospodarska kriminaliteta naj bi bila tista kriminaliteta, kjer storilci s kaznivimi
dejanji, storjenimi pri gospodarskem poslovanju, ogrozijo premoženje ali neke druge
dobrine, ki so v lasti gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države
(Lamberger, 2009).
Ko govorimo o gospodarski kriminaliteti pa ne smemo pozabiti na tako imenovano
»kriminaliteto belih ovratnikov«. Gre za koncept, ki ga je razvil ameriški sociolog in
kriminolog Edwin Hardin Sutherland, ki pravi, da gre pri tej vrsti kriminalitete za
kriminal, ki ga v zvezi z opravljanjem svojega poklica zagrešijo osebe, ki so visoko na
družbeni lestvici in uživajo ugled v družbi. S tem je Sutherland opozoril, da so
finančne izgube zaradi kriminala belih ovratnikov izjemno velike. Prav tako kriminal
belih ovratnikov krši zaupanje in zbuja nezaupanje, ki slabi socialno moralo ter
povzroča socialni razkroj z velikimi posledicami. Temelj za razvoj današnjih teorij o
gospodarski kriminaliteti ter za razvoj gospodarskega kazenskega prava je med
5 Tista, ki je malum per se v gospodarskih razmerjih in se že dolgo pojavlja v kazenskih zakonih (poneverbe, neupravičene uporabe, preslepitev kupcev in podobno. (Selinšek, 2006) 6 V Sloveniji se povezuje s poosamosvojitvenim obdobjem, za katerega je bila značilna divja privatizacija, denacionalizacija, različne sanacije, stečaji, dokapitalizacije in podobno. (Selinšek, 2006) 7 Kriminaliteta, ki je značilna za razvitejša kapitalistična razmerja in je osredotočena predvsem na borzne in druge finančne oziroma kapitalske transakcije. (Selinšek, 2006)
15
drugim tudi ravno to spoznanje, da kaznivih dejanj ne izvršujejo le pripadniki nižjih
slojev prebivalstva, temveč tudi tisti iz višjih slojev (Selinšek, 2006).
Kljub vsemu pa razmerje med kriminaliteto belih ovratnikov in gospodarsko
kriminaliteto še vedno ni povsem razjasnjeno. Nekateri avtorji uvrščajo kriminaliteto
belih ovratnikov med eno izmed podskupin gospodarske kriminalitete, nekateri oba
pojma obravnavajo kot enaka, nekateri pa so mnenja, da je kriminaliteta belih
ovratnikov sopomenka za komercialno kriminaliteto (Selinšek, 2006).
Če povzamemo, je gospodarska kriminaliteta celota izvršenih kaznivih dejanj v
določenem času na nekem določenem območju. Gre za kazniva dejanja izvršena
znotraj širše sfere gospodarstva, za katera so lahko odgovorne tako fizične kot pravne
osebe. Ta kazniva dejanja so lahko usmerjena zoper gospodarski sistem kot celoto,
zoper gospodarske subjekte ali zoper subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz
gospodarske dejavnosti ali pa so v kakšni drugi povezavi z gospodarstvom (Selinšek,
2006).
Ferlinc je gospodarski kriminal opredelil kot tisti kriminal, pri katerem storilec ali
več njih s kaznivimi dejanji na področju gospodarskih dejavnosti ogroža premoženje
znotraj gospodarskih družb ali drugih gospodarskih subjektov oziroma s svojimi
kaznivimi dejanji ogroža premoženje pri medsebojnem gospodarskem poslovanju
gospodarskih subjektov. Za obstoj gospodarskega kriminala sta pomembna dva
kriterija, ki ju je mogoče vsaj v nekolikšni meri povezati z opredelitvijo gospodarske
dejavnosti. Gospodarski kriminal se namreč lahko nanaša le na gospodarsko
poslovanje ali gospodarsko dejavnost, drugo merilo pa predstavlja poslovanje znotraj
gospodarskega subjekta oziroma medsebojno poslovanje med različnimi
gospodarskimi subjekti (Ferlinc, 1999).
3.1 Vzroki gospodarske kriminalitete
Temeljni vzrok za gospodarski kriminal po vsej verjetnosti izhaja iz bistva tržnega
gospodarstva, katerega osnovni cilj in namen je ustvariti dobiček. To predpostavko
potrjujejo tudi ugotovitve, da različne pojavne oblike kriminalitete nastajajo v
različnih gospodarskih razmerah. Tako lahko opazimo, da v obdobjih gospodarskega
nazadovanja prevladujejo goljufivi stečaji, zlorabe kreditov in podobno, na drugi
strani pa v obdobju gospodarskega razcveta prevladujejo goljufije pri prometu z
vrednostnimi papirji, goljufije pri investicijskih vlaganjih in podobno. Glavni cilj
storilcev je pretežno pridobivanje nezakonitega dobička oziroma pridobivanje
16
protipravne premoženjske koristi. Iz tega bi lahko sklepali, da je temeljni vzrok
gospodarske kriminalitete slab ekonomski oziroma socialni položaj, za katerega se
posameznik trudi, da bi ga z nezakonito dejavnostjo izboljšal. Vendar to v večini
velja le za oblike klasične gospodarske kriminalitete, kjer govorimo o kaznivih
dejanjih, kot so poneverba, neupravičena uporaba in podobno. Medtem pa se
moderne oblike gospodarske kriminalitete, gledano s stališča materialnih dobrin
dogajajo tudi v višjem sloju. Tu se kazniva dejanja ne izvršujejo zaradi boja za
preživetje, temveč so motivi drugačni, s tem pa so drugačni tudi vzroki. Običajno so
ti vzroki spremenjene družbene vrednote, potrošniški način življenja, odtujenost
med ljudmi in ostali podobni dejavniki, ki v posamezniku sprožijo nekakšen razvoj
nezdravega egoizma. Iz vsega tega lahko povzamemo, da vzroki gospodarskega
kriminala segajo v korenine družbenega sistema in so zelo kompleksna kategorija
(Selinšek, 2006).
3.2 Značilnosti gospodarske kriminalitete
Omenjena vrsta kriminalitete se od klasične razlikuje tako po splošnih značilnostih,
kot tudi po postopkih in metodah preiskovanja. Pri zaznavanju gospodarske
kriminalitete se namreč največkrat srečujemo s situacijo, ko posledica nekega
kriminalnega dejanja kaže na storilca ali ožji krog oseb, ki bi lahko bili storilci,
vendar v trenutku zaznave tega kaznivega dejanja še ni bilo znano, za katero vrsto
kaznivega dejanja bi lahko šlo (Lamberger, 2009).
Naslednja pomembna značilnost gospodarske kriminalitete je tako imenovano »sivo
polje« kriminalitete, kar pomeni, da posledice nekega kaznivega dejanja največkrat
niso direktno vidne in zaznavne, temveč jih je možno odkriti le pri pregledu
poslovanja gospodarskih subjektov, s prijavami anonimnih oseb oziroma naključno.
Ravno zaradi teh značilnosti ne moremo govoriti o tem koliko gospodarske
kriminalitete v resnici obstaja, ampak lahko govorimo le o tisti, ki jo zaznamo, kar pa
je odvisno od mnogih dejavnikov – med drugim tudi od sposobnosti in uspešnosti
organov odkrivanja (Lamberger, 2009).
Za gospodarsko kriminaliteto, ki je predmet gospodarskega kazenskega prava pa velja
tudi nekaj značilnosti, ki so pomembne tudi pri obravnavanju pravne zmote. Prva
značilnost je ta, ki smo jo že omenili, in sicer spremenljivost pojava gospodarske
kriminalitete. Druga značilnost je, da je kriminaliteta splošen pojav, ne glede na
družbeno ureditev. Na tem področju sta pomembni značilnosti tudi hiter razvoj
gospodarstva in globalizacija, skupna značilnost gospodarske kriminalitete pa je
17
razredni oziroma interesni značaj določb. Ena od značilnosti je tudi velika podobnost
z drugimi delikti v gospodarstvu, na primer s prekrški, posebnost v zvezi z
gospodarskimi kaznivimi dejanji pa je tudi odgovornost pravnih oseb za kazniva
dejanja, ki probleme v zvezi z zmoto samo še zaplete (Jakulin, 2007).
3.3 Posebnosti odkrivanja in preiskovanja gospodarske
kriminalitete
Vsakršno odkrivanje in dokazovanje ter preiskovanje gospodarskih kaznivih dejanj
oziroma gospodarske kriminalitete je zahtevno in zapleteno. Eden izmed razlogov je
nevidnost in nezaznavnost te vrste kriminalitete. Drugi razlog pa je predvsem
strokovna zahtevnost postopkov zbiranja in proučevanja dokumentacije in listin, ki
jih spremljajo (Bohinc, 2003).
Dokazno gradivo na področju gospodarske kriminalitete je namreč največkrat v obliki
poslovne dokumentacije. Iz tega razloga gospodarska kriminaliteta zahteva od
preiskovalcev, da poleg strokovnih znanj s svojega področja, obvladajo tudi kakšna
znanja s področja ekonomskih dejavnosti (Lamberger, 2009).
Po tem takem je za uspešno kriminalistično preiskovanje in dokazovanje gospodarske
kriminalitete v sodnih postopkih neizbežno tudi sodelovanje specialistov z različnih
področij. Običajno je nujno povezovanje različnih strok in izvedenskih institucij.
Nujno pa je tudi usklajeno delovanje in sodelovanje različnih nadzorstvenih organov
države, policije, tožilstva in inšpekcij, ter raznih vladnih uradov, kot so na primer
urad za preprečevanje pranja denarja in korupcije in podobno. Pri tem pa se
pojavljajo ovire in kadrovske ter finančne težave, s katerimi se srečujejo
nadzorstveni in pravosodni organi odkrivanja in pregona (Bohinc, 2003).
Pri reševanju problematike odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete je poleg
operativnih, kadrovskih, finančnih in drugih problemov potrebno razmišljati tudi o
celoviti nacionalni strategiji in programu uravnoteženega delovanja vseh državnih
organov ter institucij (Bohinc, 2003).
Mazi med ovire odkrivanja in pregona šteje neustrezno zakonodajo, same ovire v
praksi in kaznovalno politiko na tem področju. Avtor meni, da v tistem času in stanju,
ob vseh zagotovljenih pravicah osumljencev in obdolžencev ni bilo mogoče govoriti o
zelo učinkovitem kazenskem postopku. Zakon o kazenskem postopku, 2001 (v
18
nadaljevanju ZKP) je bil namreč takrat zastavljen tako, da so v ospredju pravice
obdolženca, bolj v ozadju pa učinkovitost kazenskega postopka ter vloga
oškodovancev. Kot nekatere ovire v sami praksi odkrivanja in pregona gospodarske
kriminalitete avtor navaja premalo strokovnega znanja državnih tožilcev ter premalo
usposobljene kriminaliste za delovanje na tem področju. In kot zadnja je tu še
kaznovalna politika. Znano je, da so pri nas denarne kazni razmeroma redke v
primerjavi z drugimi evropskimi državami. Denarna kazen bi morala biti izrečena vsaj
ob pogojni zaporni kazni, pogosto pa tudi ob zaporni kazni, če že ne kot samostojna
kazen. K spremembi kaznovalne politike lahko pripomorejo in prispevajo največ
državni tožilci (Mazi, 2003).
Nujen sestavni del preiskave vsakega primera resnega gospodarskega kriminala je
finančna preiskava. Ta pripomore k dokazovanju vseh znakov kaznivega dejanja in ne
le k izsleditvi, zasegu ter odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi8.
Poglavitnega pomena za uspešno odkrivanje in pregon gospodarske kriminalitete pa
je tudi sodelovanje med institucijami (Penko, 2005).
3.4 Gospodarska kriminaliteta v ožjem pomenu
V literaturi najdemo opredelitve, da so gospodarska kazniva dejanja tista dejanja,
kjer je gospodarstvo pretežno varstveni objekt. Kot smo že omenili, sem uvrščamo
kazniva dejanja iz 24. poglavja KZ-1 (Selinšek, 2006).
Hkrati v to skupino, ko govorimo o ožji opredelitvi gospodarskih kaznivih dejanj
uvrščamo tudi tista kazniva dejanja, ki so našteta v 392. členu Kazenskega zakonika
Republike Slovenije (2004, v nadaljevanju KZ) (Deisinger, 1996).
Ta kazniva dejanja so nevestno gospodarjenje (127. člen), povzročitev stečaja (128.
člen), nevestno ravnanje z zaupanim družbenim premoženjem (129. člen), sklenitev
škodljive pogodbe (130. člen), zloraba pooblastil (132. člen) in razsipništvo na škodo
družbenega premoženja (139. člen) (KZ, 2004).
Toda ob podrobnejšem pregledu teh kaznivih dejanj je moč ugotoviti, da so v 24.
poglavje uvrščena tudi nekatera kazniva dejanja, ki glede na zakonski opis nimajo
veliko skupnega z gospodarstvom oziroma z vrednotami in dobrinami s tega področja,
nekatera pa celo niso storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti oziroma niso
storjena s strani gospodarskih subjektov. Torej dejstvo, da je neko kaznivo dejanje
uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v slovenskem pravnem redu
8 7. poglavje KZ-1; členi od 74 do 77 KZ-1.
19
ne pomeni nujno tudi tega, da so individualne vrednote s področja gospodarstva
neposredni objekt napada tega kaznivega dejanja. Zaradi tega se odpirata dve
možnosti definiranja gospodarskih kaznivih dejanj v ožjem pomenu, ki jim lahko
rečemo tudi čista gospodarska kazniva dejanja, in sicer formalna9 ter vsebinska10
definicija (Selinšek, 2006).
3.5 Gospodarska kriminaliteta v širšem pomenu
Medtem, ko smo v zgornjem poglavju govorili o čistih gospodarskih kaznivih dejanjih
oziroma o gospodarskih kaznivih dejanjih v ožjem pomenu poznamo tudi širšo
opredelitev gospodarskih kaznivih dejanj. Gre za gospodarska kazniva dejanja v
širšem pomenu, imenujemo pa jih lahko tudi kompleksna gospodarska kazniva
dejanja. Med gospodarska kazniva dejanja v širšem pomenu lahko štejemo vsa
kazniva dejanja (razen gospodarskih kaznivih dejanj v ožjem pomenu), ki so lahko
neposredno ali posredno usmerjena zoper vrednote oziroma dobrine s področja
gospodarstva. Zakonski znak teh kaznivih dejanj ni gospodarska dejavnost, vendar pa
morajo biti dejanja v konkretnem primeru z njo povezana. Sem torej spadajo vsa
kazniva dejanja, pri katerih je možni objekt napada vrednota ali dobrina s področja
gospodarstva, tudi če ta dejanja primarno varujejo druge pravne vrednote. Če
povzamemo gre pri opredelitvi gospodarskih kaznivih dejanj v širšem smislu za tista
negospodarska kazniva dejanja, ki so izvršena pri opravljanju gospodarske dejavnosti
(Selinšek, 2006).
3.6 Kazniva dejanja zoper gospodarstvo
Kazniva dejanja zoper gospodarstvo oziroma gospodarska kazniva dejanja morajo
imeti vse značilnosti kaznivega dejanja, njihovo poimenovanje pa le konkretizira
pravno vrednoto oziroma dobrino, ki je zavarovana z inkriminacijo te vrste. Njihova
opredelitev torej izvira iz splošne opredelitve kaznivih dejanj. Zakonske definicije iz
katerih večinoma izhajajo kazenskopravne teorije pri obravnavanju pojma kaznivih
dejanj se po različnih državah med seboj precej razlikujejo, vendar pa je vsem
skupno to, da je kaznivo dejanje tisto, ki je v nasprotju s pravnim redom ali drugače
rečeno je protipravno (Selinšek, 2006).
Med nemškimi avtorji velja opredelitev pojma gospodarskega kaznivega dejanja za
eno najtežjih nalog kazenskopravne teorije. Poskusi definicije večinoma pripeljejo do 9 Formalna definicija – čista gospodarska kazniva dejanja so vsa dejanja iz 24. poglavja KZ in tista, ki so našteta v 392. členu KZ. (Selinšek, 2006) 10 Vsebinska definicija – čista gospodarska kazniva dejanja so tista, katerih neposredni objekt napada so vrednote in dobrine s področja gospodarstva oziroma gospodarstvo samo. (Selinšek, 2006)
20
dolgotrajnih in neuspešnih razprav. Tu si nasprotujejo predvsem privrženci dveh
različnih teorij, in sicer privrženci sistemske definicije11 ter privrženci definicije
škodljive posledice12. Obe definiciji se dotikata vprašanja pravnih vrednot in dobrin,
ki so zavarovane z gospodarskim kazenskim pravom, vendar pa ni nobena izmed
definicij ustrezna rešitev za to zahtevno teoretično vprašanje (Selinšek, 2006).
S pristopom, prilagojenim slovenskemu pravnemu redu pa lahko gospodarsko kaznivo
dejanje definiramo kot protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove posredne ali
neposredne nevarnosti za pravne vrednote in dobrine iz sfere gospodarstva določa
kot kaznivo dejanje ter hkrati določa tudi njegove znake in kazen zanj. Kot posledica
take opredelitve se pojavi širok spekter gospodarskih kaznivih dejanj, ki jih lahko,
kot smo razložili že zgoraj ločimo na kazniva dejanja v ožjem in kazniva dejanja v
širšem smislu (Selinšek, 2006).
Kot smo že omenili so gospodarska kazniva dejanja tista dejanja, ki so storjena pri
gospodarskem poslovanju ter ogrožajo premoženje ali druge dobrine v lasti
gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države. 24. poglavje KZ-1 je tisto, ki
opredeljuje skupino tako imenovanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in kjer v
posameznih členih najdemo kaznivo dejanje, njegove znake in pa kazen za storilca
tega kaznivega dejanja (Lamberger, 2009).
3.6.1 Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo
V spodnji tabeli je prikazana statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v zadnjih
treh letih, torej število kaznivih dejanj v letih 2010, 2011 in 2012. Tabela prikazuje
število zaznanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo po posameznih členih v prvem
stolpcu ter število preiskanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo (kazniva dejanja,
zoper katera je bila uvedena preiskava) v drugem stolpcu. Na koncu posameznega
stolpca je tudi število vseh kaznivih dejanj zoper gospodarstvo skupaj za določeno
leto.
11 Sistemska definicija – opredeljuje delinkventno obnašanje na področju gospodarstva kot poškodbo ali ogrožanje socialnega tržnega gospodarstva. (Selinšek, 2006) 12 Definicija škodljive posledice – izhaja iz poškodbe nadindividualnih (socialnih) pravnih dobrin v gospodarskem življenju oziroma iz gospodarskega škodljivega ravnanja. (Selinšek, 2006)
21
Tabela 1: Statistika kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v letih od 2010 do 2012 (Vir:
www.policija.si, 2012)
2010 2011 2012
(KD) - člen
Število
zaznanih
KD
Št.
preiskani
h KD
Število
zaznanih
KD
Št.
preiskani
h KD
Število
zaznanih
KD
Št.
preiskani
h KD
225 / / / / / /
226 1 1 6 6 4 4
227 47 47 20 20 37 37
228 3.880 3.872 4.232 4.215 4.335 4.199
229 3 3 9 9 15 15
230 42 42 17 17 9 9
231 1 1 / / / /
232 3 3 2 2 2 2
233 8 6 8 8 3 3
234 / / 2 2 2 2
235 907 900 524 521 680 671
236 8 5 9 7 11 6
237 15 1 26 21 12 3
238 1 1 1 1 / /
239 1 1 1 1 / /
240 246 246 161 161 216 214
241 7 7 7 6 4 4
242 5 5 9 9 3 3
243 1.885 134 1.737 118 1.338 101
244 306 291 107 90 40 23
245 64 62 48 48 141 141
246 428 426 401 401 28 20
247 1.075 960 710 602 251 62
248 4 3 / / 1 /
249 504 502 496 495 416 416
250 7 7 6 6 1 1
Skupaj 9.448 7.526 8.539 6.766 7.439 5.936
Odstotek preiskanih KD 79,66%
79,24%
79,8%
22
Tabela 1 nam torej prikazuje vsa kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih najdemo
v 24. poglavju KZ-1 oziroma v KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B. Ob analizi podatkov
lahko opazimo velike razlike in odstopanja tako v številu vseh kaznivih dejanj zoper
gospodarstvo, kot tudi v številu kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, za katera je bila
uvedena preiskava, glede na to, za katero kaznivo dejanje sploh gre. Vidimo lahko,
da nekatere številke, ki prikazujejo določena kazniva dejanja zelo izstopajo v
primerjavi z ostalimi, zato smo jih tudi poudarili. Krepko natisnjeni podatki
prikazujejo kazniva dejanja, katerih skupno število v posameznem letu je dokaj
visoko glede na število drugih kaznivih dejanj, vendar pa je kljub temu tudi število
preiskanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo te vrste sorazmerno visoko. Taka
kazniva dejanja zoper gospodarstvo so kazniva dejanja po naslednjih členih KZ-1:
• 228. člen KZ-1 � Poslovna goljufija;
• 235. člen KZ-1 � Ponareditev ali uničenje poslovnih listin;
• 249. člen KZ-1 � Davčna zatajitev.
Kot smo že omenili, so ta kazniva dejanja zoper gospodarstvo sicer zabeležena kot
pogost pojav v vseh letih, hkrati pa je tudi število uvedenih preiskav zoper njih skoraj
vsako leto blizu stoodstotni. Izstopa pa tudi število kaznivih dejanj, ki smo jih
označili z rdečim tiskom. To so kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih je vsako
leto veliko, vendar je delež preiskanih kaznivih dejanj za razliko od prejšnje skupine
zelo nizek. Taki kaznivi dejanji sta po KZ-1 predvsem dve, in sicer:
• 243. člen � Ponarejanje denarja;
• 247. člen � Uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice (KZ-1,
2008) oziroma uporaba ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva (KZ-
1, 2012).
V tabeli lahko tudi opazimo, da v vseh treh letih ni bilo zabeleženega nobenega
kaznivega dejanja zoper gospodarstvo po 225. členu KZ-1, torej zloraba monopolnega
položaja (KZ-1, 2008) oziroma protipravno omejevanje konkurence (KZ-1, 2012). Iz
tabele lahko razberemo tudi pomemben podatek, da so v družbi prisotna skoraj vsa
kazniva dejanja zoper gospodarstvo, le da so nekatera številčnejša ter da so nekatera
uspešnejše preiskana kot druga.
3.7 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja
Podlaga za potrebo po odgovornosti pravnih oseb za gospodarska kazniva dejanja je
dejstvo, da velike gospodarske družbe in korporacije ustvarjajo tako ekonomsko in
23
finančno realnost in tolikšno moč, da mora to poleg civilnega in gospodarskega prava
priznavati tudi kazensko pravo. Prav tako pa se potreba po odgovornosti pravnih oseb
kaže v smislu zagotavljanja pravičnosti. Ne bi bilo pravično, če bi moral posledice
kaznivega dejanja trpeti le posameznik, ki je to kaznivo dejanje storil v imenu
pravne osebe, čeprav ima tudi pravna oseba kot taka korist od tega kaznivega
dejanja. (Selinšek, 2006).
3.7.1 Pravni subjekti
Pravni subjekti so nosilci pravic in obveznosti v pravnih razmerjih, ki jih določajo
pravne norme (Bratina et al., 2007).
V pravu poznamo predvsem dve vrsti subjektov, torej naslovljencev pravnih norm, in
sicer fizične in pravne osebe. (Demšar, 2010).
V tem poglavju je potrebno omeniti še pravno in poslovno ali opravilno sposobnost, ki
jo za svoj pravno priznani obstoj in delovanje potrebuje vsak pravni subjekt. Pravna
sposobnost je abstraktno predvidena možnost, da je fizična ali pravna oseba, torej
pravni subjekt nosilec pravice in dolžnosti in je identična s pravno osebnostjo. Od
pravne sposobnosti pa je potrebno razlikovati poslovno oziroma opravilno sposobnost,
to je sposobnost za dejanja. Poslovna sposobnost pomeni, da lahko človek s svojimi
lastnimi dejanji oziroma lastnimi izjavami volje pridobiva pravice in prevzema pravne
dolžnosti ter obveznosti in s tem sam povzroča veljavne pravne posledice. Ta
sposobnost temelji na zavesti in volji človeka, da lahko presodi pomen in posledice
svojih dejanj ter zanje prevzame tudi odgovornost (Bratina et al., 2007).
3.7.2 Pravna oseba
Pravne osebe so družbene tvorbe, ki jim veljavni pravni red priznava, da imajo
kakovost pravnih subjektov, kot take pa so tudi sposobne, da so nosilke pravic in
dolžnosti v pravnih razmerjih. Ko govorimo o pravnih osebah, lahko govorimo o
nekem združenju ljudi (razna društva), o najrazličnejših stvarnih substratih, ki služijo
določenemu namenu ali o drugih enotah, ki zajemajo tako ljudi kot stvarni substrat,
ki ljudem omogoča opravljanje različnih dejavnosti (Pavčnik, 2011).
Ko govorimo o sposobnosti pravnih oseb je potrebno omeniti, da je pravna sposobnost
pravnih oseb ožja in se od pravne sposobnosti fizičnih oseb razlikuje že po svoji
naravi. Ožja je predvsem zato, ker gre pri pravnih osebah za družbene organizme, ki
imajo določen namen (Pavčnik, 2011).
24
Pravne osebe pridobijo pravno sposobnost z ustanovitvijo (registracija društva,
politične stranke in podobno), izgubijo pa jo, ko nehajo obstajati (npr.
samorazpustitev društva ali njegova prepoved oziroma ukinitev s strani pristojnega
državnega organa). Glede poslovne sposobnosti pravnih oseb pa velja, da se le ta
pripisuje pravni osebi kot takšni, vendar pa zanjo dejanja pri uresničevanju poslovne
sposobnosti opravljajo fizične osebe, torej posamezniki, ki so zakonsko pooblaščeni
ali pa jih pooblasti pravna oseba (Demšar, 2010).
Za sam nastanek pravne osebe in posledično za pridobitev pravne sposobnosti morajo
biti praviloma izpolnjeni trije pogoji:
• Pravna oseba se mora navezovati na določene ljudi kot njene člane ali na
določeno premoženjsko in/ali stvarno podlago;
• namen delovanja pravne osebe mora biti pravno dopusten;
• pravna oseba mora imeti predvideno oziroma zagotovljeno ustrezno
organizacijsko strukturo, ki ji omogoča delovanje (tu govorimo predvsem o
določitvi vodstvenih organov pravne osebe in njihovih pristojnosti (Demšar,
2010).
3.7.3 Kazniva dejanja pravnih oseb v gospodarstvu
Skupina kaznivih dejanj zoper gospodarstvo iz 24. poglavja KZ-1 je najbolj značilna
skupina kaznivih dejanj, pri katerih pride do izraza kazenska odgovornost pravnih
oseb. Obstaja možnost, da bi bil v kakšni sodobnejši obliki kazenske odgovornosti
pravnih oseb prav ta del kaznivih dejanj osrednji del, za katerega bi pravne osebe
sploh lahko odgovarjale. Razlog za to je ta, da so prav gospodarske družbe tiste, ki
pri nezakonitem poslovanju dosežejo takšno raven, da je njihova kazenska
odgovornost legitimna in družbeno upravičena (Deisinger, 2007).
3.7.4 Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja
Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja se je oblikovala že okoli sredine 19.
stoletja v angleškem pravu. V današnjih časih pa je ta odgovornost splošno sprejeta v
državah s sistemom common law. Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja se
utemeljuje z več razlogi. Eden izmed razlogov je ta, da velike gospodarske družbe,
zlasti pa multinacionalne korporacije pomenijo ekonomsko in finančno realnost ter
ustvarjajo tako veliko moč, da jih je poleg civilnega in gospodarskega prava potrebno
priznavati tudi kazensko pravo. Prav tako pa je ta odgovornost potrebna tudi zaradi
zagotavljanja pravičnosti, saj ni prav, da bi moral za posledice zaradi dejanja
storjenega v imenu pravne osebe trpeti le posameznik. Toda pravne osebe pri nas ne
25
morejo za vsa kazniva dejanja, temveč le za omejen krog kaznivih dejanj po
posebnih pravilih (Selinšek, 2007).
Pravne ureditve glede odgovornosti pravnih oseb v Sloveniji ne moremo omejiti le na
zdajšnjo veljavno zakonodajo. Slovenski pravni sistem je v času od 1945 do 1991, ko
je bila Slovenija del SFRJ13 že poznal odgovornost pravnih oseb za posebno vrsto
kršitev, to so bili gospodarski prestopki. Kasneje je bila ta skupina kršitev
preoblikovana v prekrške (Bavcon et al., 2009).
Toda na področju kaznivih dejanj lahko o primerni zakonodaji govorimo od leta 1999
naprej, ko je bil sprejet Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, v
nadaljevanju ZOPOKD, 1999. Gre za zakon, ki podrobneje ureja institut odgovornosti
pravnih oseb za kazniva dejanja, določa kazniva dejanja, za katera lahko odgovarja
pravna oseba, sankcije, ki jih lahko sodišče izreče pravnim osebam, poleg tega pa
ima tudi posebne določbe o postopku zoper pravne osebe. Potrebno je omeniti, da
zakon izključuje odgovornost nekaterih pravnih oseb javnega prava, in sicer
Republiko Slovenijo ter lokalne samoupravne skupnosti. Zakon je povezan s KZ-1 in z
ZKP. Vsaka sprememba in dopolnitev teh dveh omenjenih zakonov neposredno vpliva
tudi na položaj pravne osebe in na njeno odgovornost za kaznivo dejanje v
posameznem kazenskem postopku (Deisinger, 2007).
Omenili smo že, da v našem pravnem sistemu pravne osebe ne morejo biti odgovorne
za vsa kazniva dejanja. Odgovarjajo lahko samo za kazniva dejanja, ki so določena v
25. in 43. členu ZOPOKD, 2004. To pomeni, da pravna oseba nikakor ne more biti
spoznana za odgovorno za nobeno kaznivo dejanje, ki ni našteto v omenjenih členih
zakona (Selinšek, 2007).
V zvezi z odgovornostjo pravnih oseb za kazniva dejanja pa je potrebno razumeti in
poudariti predvsem dvoje. Za razliko od fizičnih oseb pravne osebe ne morejo biti
spoznane za krive kaznivega dejanja, temveč so zanj samo odgovorne, saj kot
umetne tvorbe ne morejo razviti ne zavesti ne volje. Pomembno pa je tudi to, da
pravne osebe ne morejo biti storilke kaznivega dejanja, saj same po sebi niso zmožne
izvršitvenega dejanja. Bistvo kaznivosti pravnih oseb je le v tem, koliko in kaj
prispevajo h kaznivemu dejanju, torej v njihovem prispevku (Selinšek, 2007).
Temelje odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje določa 4. člen ZOPOKD, za
odgovornost pa morata biti izpolnjena predvsem dva pogoja. Gre za formalni in
13 Socialistična Federativna Republika Jugoslavija
26
materialni pogoj. Formalni pogoj je izpolnjen, če je mogoče z zanesljivostjo
ugotoviti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v imenu ali na račun ali v korist pravne
osebe. Materialni pogoj pa je tisti, ki veže odgovornost pravne osebe za kaznivo
dejanje na protipravno ravnanje njenih organov oziroma na njeno okoriščanje s
kaznivim dejanjem (Selinšek, 2007).
4. člen ZOPOKD pa pravi, da je za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na
račun ali v korist pravne osebe ta odgovorna:
• če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali
odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov;
• če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili,
da je storil kaznivo dejanje;
• če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja
predmete, nastale s kaznivim dejanjem;
• če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad
zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev (Zakon o odgovornosti pravnih
oseb za kazniva dejanja [ZOPOKD], 2004).
Pri ugotavljanju odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje morata biti
kumulativno podana vsaj en formalni in vsaj en materialni pogoj. Posledično
ugotavljanje odgovornosti pravne osebe poteka v treh korakih, in sicer:
1. Potrebno je preveriti, ali je storilec, torej fizična oseba, kateri naj bi se
pridružila odgovornost pravne osebe, storila kaznivo dejanje po 25. členu
ZOPOKD, torej kaznivo dejanje za katerega pravna oseba sploh lahko
odgovarja, kar na področju kaznivih dejanj zoper gospodarstvo pomeni
kazniva dejanja iz 24. poglavja, in sicer kazniva dejanja po 225. do 250.
členu.
2. Preveriti je potrebno, ali obstaja vsaj eden od formalnih14 temeljev
odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje.
3. Preveriti je potrebno, ali obstaja vsaj eden od materialnih temeljev
odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje (Selinšek, 2007).
14 Storilec ne more samovoljno naprtiti pravni osebi odgovornosti za kaznivo dejanje tako, da deluje v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, ampak lahko to stori le v okviru določenega pooblastila (Selinšek, 2007).
27
Materialni temelji so izpolnjeni v naslednjih primerih:
• Storjeno kaznivo dejanje pomeni izvršitev protipravnega sklepa, nalogo ali
odobritev vodstvenih ali nadzornih organov pravne osebe.
• Vodstveni ali nadzorni organi pravne osebe so vplivali na storilca ali mu
omogočili storitev kaznivega dejanja.
• Pravna oseba razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo
oziroma uporablja predmete, ki so nastali s kaznivim dejanjem.
• Vodstveni ali nadzorni organi so opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo
ravnanja delavcev, ki so jim podrejeni (Selinšek, 2007.
3.8 Kazenske sankcije za kazniva dejanja zoper gospodarstvo
ZOPOKD je v slovenskem kazenskopravnem sistemu tisti, ki ob nekaterih pogojih iz
KZ-1 določa, da je za kaznivo dejanje poleg storilca odgovorna tudi pravna oseba.
Prav tako ta zakon določa tudi, za katero kaznivo dejanje je lahko pravna oseba
odgovorna in kakšna kazen ali druga kazenska sankcija se ji lahko izreče. ZOPOKD
kazniva dejanja iz posebnega dela KZ-1, za katera lahko odgovarjajo pravne osebe
določa v svojem 25. členu. Gre za kazniva dejanja iz različnih poglavij KZ-1, toda za
nas je pomembno 24. poglavje, torej poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.
(ZOPOKD, 2004).
3.8.1 Splošno o kazenskih sankcijah
Za začetek in dobro razumevanje je potrebno pojasniti, da v kazenskem pravu pojma
kazenske sankcije in kazni nimata enakega pomena. Kazenske sankcije so namreč po
vsebini širši pojem, kazni pa so le ena od vrst kazenskih sankcij. Na splošno lahko
kazenske sankcije opredelimo kot prisilne ukrepe, ki se pojavljajo v obliki odvzema
ali omejitve določenih pravic posamezniku, za katerega je ugotovljeno, da je posegel
v pravno vrednoto ali dobrino, zavarovano s kazenskim pravom, kar pomeni, da je
storil kaznivo dejanje. Posamezniku lahko kazensko sankcijo izreče samo sodišče, ki
pa je pri izrekanju le te vezano na pravila splošnega in posebnega dela KZ-1.
Slovenski pravni sistem pozna štiri vrste kazenskih sankcij, ki se razlikujejo
vsebinsko, in sicer:
• Kazni, ki se navezujejo na ukrepanje zaradi storjenega kaznivega dejanja,
njihova vsebina je poravnava zla, ki je povzročeno s kaznivim dejanjem, z
zlom iz kazni.
• Opozorilne sankcije, ki se izrekajo namesto kazni, prav tako pa se navezujejo
na ukrepanje zaradi storjenega kaznivega dejanja. Njihova vsebina je
28
opozorilo storilcu, da je storil družbeno nesprejemljivo dejanje, s hkratno
grožnjo, da bo za to dejanje izvršena tudi kazen, v primeru, če se v
prihodnje storilec ne bo vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj.
• Varnostni ukrepi, ki se navezujejo na ukrepanje zaradi preprečevanja
prihodnjih kaznivih dejanj, njihova vsebina se kaže v odpravljanju storilčeve
nevarnosti za družbo.
• Vzgojni ukrepi, kateri se izrekajo mladoletnim storilcem kaznivih dejanj
namesto kazni, navezujejo pa se na ukrepanje zaradi storjenega kaznivega
dejanja. Vsebina vzgojnih ukrepov je v zagotavljanju pravilnega razvoja
osebnosti mladoletnega storilca kaznivega dejanja. (Selinšek, 2007)
Vse omenjene skupine kazenskih sankcij, razen vzgojnih ukrepov po notranji delitvi
poznajo ločeno kazenske sankcije za fizične in kazenske sankcije za pravne osebe.
Omenjeni vzgojni ukrepi obstajajo samo za fizične osebe oziroma mladoletnike in
mlajše polnoletnike (Selinšek, 2007).
Izmed vseh omenjenih kazenskih sankcij so kazni osrednja vrsta le teh, uporabljajo
pa se lahko za polnoletne in kazensko odgovorne storilce kaznivih dejanj. Ostale
kazenske sankcije se v večini uporabljajo za ožje kategorije storilcev, obenem pa so
praviloma vezane na hkraten izrek kazni. Na splošno velja, da se ostale kazenske
sankcije uporabljajo akcesorno ali fakultativno ter ob hkratnem upoštevanju
zakonsko predpisanih formalnih in materialnih kriterijev (Selinšek, 2007).
3.8.2 Kazni
Splošno se lahko kazen definira kot pravna posledica, s katero se zlo, ki ga je
povzročil storilec s kaznivim dejanjem, poravna z zlom iz kazni. To pa seveda ne
pomeni, da je kazen namenjena izključno povzročanju zla storilcu kaznivega dejanja,
ki se s tem, ko to zlo pretrpi, odkupi družbi za svoje dejanje. Glede upravičenosti
uporabe kazni so se skozi čas razvijale različne teorije. V današnjih, sodobnih
kazenskopravnih pogledih prevladuje kombinacija pravno-normativnih in socioloških
teorij. Na podlagi teh teorij ni sporno, da je kazen primerno in upravičeno sredstvo
družbe za zaščito pred kriminaliteto, vendar le takrat, kadar se uporabi izključno in
samo na podlagi zakona ter ob upoštevanju tistega, kar je danes opredeljeno kot
temeljna zahteva, ki ji mora zadostiti kazen, to je pravičnost. Za pravično kazen se
šteje tista kazen, ki izpolnjuje določene osnovne zahteve:
• Biti mora sorazmerna teži storjenega kaznivega dejanja;
• biti mora sorazmerna s stopnjo in obliko storilčeve krivde;
29
• biti mora osebna, kar pomeni, da sme prizadeti le storilca;
• biti mora humana, torej ne sme povzročati nepotrebnega trpljenja obsojencu;
• biti mora takšna, da je v primeru sodne zmote možno popraviti njen učinek in
posledice (Selinšek, 2007).
V kazenskopravnem sistemu naše države poznamo štiri vrste kazni za fizične osebe in
tri vrste kazni za pravne osebe. Kazni, ki jih naš sistem pozna za pravne osebe so
denarna kazen, odvzem premoženja ter prenehanje pravne osebe (Selinšek, 2007).
3.8.3 Kazni za pravne osebe
Kot smo že omenili zgoraj so možne vrste kazni za pravne osebe denarna kazen,
odvzem premoženja in prenehanje pravne osebe. Pri denarni kazni za pravne osebe
je edini možni način izrekanje v določenem znesku, pri čemer je potrebno upoštevati
omejitve, ki so določene v ZOPOKD (Selinšek, 2007).
Po 13. členu ZOPOKD to pomeni, da se sme predpisati kazen, ki ne sme biti manjša
od 10.000 evrov in ne večja od 1.000.000 evrov. Izjema so primeri, ko je s kaznivim
dejanjem pravne osebe povzročena premoženjska škoda nekomu drugemu ali, ko
pravna oseba pridobi protipravno premoženjsko korist, saj je lahko takrat največja
mera izrečene denarne kazni dvestokratni znesek takšne škode ali koristi (ZOPOKD,
2004).
Izvršitev denarne kazni, izrečene za kaznivo dejanje pravni osebi, poteka po enakih
pravilih kot poteka tudi izvršitev denarne kazni, ki je izrečena fizični osebi,
pomembno pa je, da za pravne osebe ne velja možnost spremembe denarne kazni v
nadomestni zapor, kot je to mogoče pri fizičnih osebah (Selinšek, 2007).
Namesto denarne kazni pa se lahko pravni osebi za hujša kazniva dejanja izreče tudi
kazen odvzema premoženja. To pomeni, da se pravni osebi lahko odvzame polovica
ali več premoženja, lahko pa tudi celotno premoženje. Zakon posebej določa tudi, da
se lahko v primeru, če bi zaradi izreka kazni odvzema premoženja prišlo do
stečajnega postopka pravne osebe, upniki poplačajo iz odvzetega premoženja
(Selinšek, 2007).
Kazen odvzema premoženja je določena v 14. členu ZOPOKD, kjer je določeno tudi,
da se ta vrsta kazni sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen pet
let zapora ali hujša kazen (ZOPOKD, 2004).
Prav tako pa se lahko namesto denarne kazni izreče tudi kazen prenehanja pravne
osebe. Ta zadnja vrsta kazni, ki jo poznamo za pravne osebe je določena s 15.
30
členom ZOPOKD in pride v poštev v primerih, ko je dejavnost pravne osebe v celoti
ali vsaj večinoma izrabljena za izvršitev kaznivih dejanj15. V takem primeru lahko
sodišče poleg prenehanja pravne osebe izreče tudi stransko kazen, in sicer kazen
odvzema premoženja, prav tako pa z izrečeno kaznijo prenehanja pravne osebe
sodišče predlaga začetek likvidacijskega postopka. Upniki se lahko poplačajo iz
premoženja pravne osebe, ki ji je bila izrečena kazen prenehanja pravne osebe
(ZOPOKD, 2004).
3.8.4 Opozorilne sankcije
Opozorilne oziroma admonitivne16 sankcije so se razvile kot nadomestilo za
prostostne kazni. So eden od možnih načinov, kako se izogniti negativnim učinkom
kratkotrajnih zapornih kazni. Danes pa so te sankcije tudi nadomestilo za denarno
kazen. Ker se opozorilne sankcije izrekajo namesto kazni, jih ni mogoče izreči
sočasno z glavno kaznijo. Odločilno pri tej vrsti kazenskih sankcij je opozorilo storilcu
z vsebino, da bo kazen izrečena in izvršena, če ne bo izpolnjeval pogojev ter
obveznosti, ki so povezani z opozorilom (Selinšek, 2007).
3.8.5 Opozorilne sankcije za pravne osebe
Naš kazenskopravni sistem po 17. členu ZOPOKD pozna opozorilno sankcijo za pravne
osebe, ki jo sme sodišče izreči namesto denarne kazni. Govorimo o opozorilni sankciji
pogojne obsodbe (Selinšek, 2007).
To pomeni, da lahko sodišče s pogojno obsodbo določi pravni osebi denarno kazen do
500.000 evrov, vendar hkrati določi tudi, da ta kazen ne bo izrečena in izvršena, če
pravna oseba v določnem času17, ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih
let, ne bo odgovorna za nova kazniva dejanja (ZOPOKD, 2004).
3.8.6 Varnostni ukrepi
Varnostne ukrepe poznamo kot specializirane kazenske sankcije, saj se nanašajo
samo na ožji krog kaznivih dejanj in samo na storilce z izraženimi posebnimi
lastnostmi. Za razliko od kazni in opozorilnih sankcij, ki jih je mogoče izreči samo na
podlagi krivde, je temelj za izrek varnostnih ukrepov nevarnost storilca (Selinšek,
2007).
15 Delinkventna korporacija 16 Opominjevalne 17 Preizkusna doba
31
3.8.7 Varnostni ukrepi za pravne osebe
ZOPOKD za pravne osebe predvideva tri varnostne ukrepe. Gre za odvzem
predmetov, objavo sodbe in prepoved določene gospodarske dejavnosti pravni osebi.
Vsi varnostni ukrepi so akcesorni, torej se izrekajo le poleg kazni ali poleg pogojne
obsodbe (Selinšek, 2007).
Varnostni ukrep odvzema predmetov se lahko pravni osebi izreče ob upoštevanju
določbe iz 73. člena KZ-1, ki pravi, da se predmeti smejo vzeti, če so storilčeva last v
primeru, da so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanja ali so nastali s
kaznivim dejanjem. Prav tako se smejo omenjeni predmeti vzeti tudi, kadar niso
storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar s tem ni
prizadeta pravica drugih terjati odškodnino od storilca. Z zakonom pa se sme določiti
tudi obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last (KZ-1, 2008).
Naslednji varnostni ukrep je objava sodbe, ki je določena v 19. členu ZOPOKD. Prvi
odstavek tega člena pravi, da se objava sodbe s strani sodišča izreče v primeru, ko bi
bilo koristno, da javnost izve za sodbo, zlasti pa, če bi le ta pripomogla k temu, da se
odvrne nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma, da se zavaruje varnost
prometa ali kakšna korist gospodarstva. Sodišče je tisto, ki glede na pomen kaznivega
dejanja in potrebo, da javnost izve za sodbo, določi način objave sodbe. Sodišče pri
tem upošteva, da bo z načinom objave sodbe omogočena obveščenost vseh tistih, v
katerih interesu je treba sodbo objaviti (ZOPOKD, 2004).
Kot zadnji varnostni ukrep poznamo prepoved določene gospodarske dejavnosti
pravni osebi, katero določa 20. člen ZOPOKD. Omenjeni člen določa, da sme sodišče
pravni osebi prepovedati proizvajati določene proizvode ali poslovati v določenih
obratih, ali ji prepovedati ukvarjati se z določenimi posli prometa blaga ali storitev
ali z drugimi gospodarskimi posli. Ta varnostni ukrep se lahko izreče pravni osebi v
primeru, če bi bilo njeno nadaljnje ukvarjanje z določeno gospodarsko dejavnostjo
nevarno za življenje ali zdravje ljudi ali škodljivo za gospodarsko ali finančno
poslovanje drugih pravnih oseb ali za gospodarstvo oziroma, če je bila pravna oseba v
zadnjih dveh letih pred storitvijo kaznivega dejanja že kaznovana za enako ali
podobno kaznivo dejanje. Varnostni ukrep prepovedi določene gospodarske
dejavnosti se sme izreči za čas od šestih mesecev do petih let, šteto od
pravnomočnosti sodbe (ZOPOKD, 2004).
32
4 Slovenska ureditev
4.1 Ureditev po KZ-1
KZ-1 je v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo prinesel številne spremembe,
dopolnitve in nova kazniva dejanja. Vse to je bila predvsem posledica nove
zakonodaje na področju gospodarstva ter obveznosti, ki izhajajo iz prava Evropske
unije in mednarodnih aktov (Bele, Deisinger in Jakulin, 2008).
24. poglavje KZ-1, brez novel KZ-1A in KZ-1B, kot kazniva dejanja zoper gospodarstvo
določa naslednja dejanja: zloraba monopolnega položaja (225. člen), lažni stečaj
(226. člen), oškodovanje upnikov (227. člen), poslovna goljufija (228. člen), goljufija
na škodo evropskih skupnosti (229. člen), preslepitev pri pridobitvi posojila ali
ugodnosti (230. člen), preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji (231. člen),
preslepitev kupcev (232. člen), neupravičena uporaba tuje oznake ali modela (233.
člen), neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen), ponareditev ali
uničenje poslovnih listin (235. člen), izdaja in neupravičena pridobitev poslovne
skrivnosti (236. člen), vdor v poslovni informacijski sistem (237. člen), zloraba
notranje informacije (238. člen), zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen),
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen), nedovoljeno
sprejemanje daril (241. člen), nedovoljeno dajanje daril (242. člen), ponarejanje
denarja (243. člen), ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih
papirjev (244. člen), pranje denarja (245. člen), izdaja nekritega čeka in zloraba
bančne ali kreditne kartice (246. člen), uporaba ponarejene bančne, kreditne ali
druge kartice (247. člen), izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za
ponarejanje (248. člen), davčna zatajitev (249. člen), tihotapstvo (250. člen) (KZ-1,
2008).
4.2 Ureditev po KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B
Novela KZ-1B je bila sprejeta tri leta po sprejemu KZ-1, kazniva dejanja po KZ-1 z
novelama KZ-1A in KZ-1B pa so: protipravno omejevanje konkurence (225. člen),
povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem (226. člen), oškodovanje
upnikov (227. člen), poslovna goljufija (228. člen), goljufija na škodo Evropske unije
(229. člen), preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti (230. člen),
preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji (231. člen), preslepitev kupcev
(232. člen), neupravičena uporaba tuje oznake ali modela (233. člen), neupravičena
uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen), ponareditev ali uničenje poslovnih
listin (235. člen), izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti (236. člen),
33
zloraba informacijskega sistema (237. člen), zloraba notranje informacije (238.
člen), zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen), zloraba položaja ali zaupanja
pri gospodarski dejavnosti (240. člen), nedovoljeno sprejemanje daril (241. člen),
nedovoljeno dajanje daril (242. člen), ponarejanje denarja (243. člen), ponarejanje
in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev (244. člen), pranje
denarja (245. člen), zloraba negotovinskega plačilnega sredstva (246. člen), uporaba
ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva (247. člen), izdelava, pridobitev in
odtujitev pripomočkov za ponarejanje (248. člen), davčna zatajitev (249. člen) in
tihotapstvo (250. člen) (KZ-1, 2012).
4.3 Razlike in podobnosti med ureditvama
Spremembe, ki jih je novela KZ-1B uveljavila v 24. poglavje KZ-1 sodijo med
obsežnejše, saj se novela nanaša na kar štirinajst kaznivih dejanj. Vse te spremembe
povezuje temeljna usmeritev, da se zakonski opisi, predvsem pri blanketnih kaznivih
dejanjih, uskladijo tako s poimenovanjem, kot tudi s pomenom in naravo posameznih
institutov sodobnega gospodarskega prava (Ambrož, Jenull in Keršmanc, 2012).
Poglejmo si, kakšne spremembe je prinesla novela KZ-1B za posamezne člene
zakonika in kakšne so razlike oziroma podobnosti med obema ureditvama, torej med
ureditvijo KZ-1 ter ureditvijo KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B.
Pri kaznivem dejanju po 225. členu opazimo poleg vsebinskih sprememb tudi
spremembo naslova kaznivega dejanja iz zlorabe monopolnega položaja v protipravno
omejevanje konkurence. Naslov kaznivega dejanja zlorabe monopolnega položaja ni
ustrezal njegovi vsebini, saj je ta širša. Ker kaznivo dejanje zajema tri različne
oblike protipravnega omejevanja konkurence, je bilo potrebno določiti tudi
ustreznejši skupni naslov za to kaznivo dejanje. Pri omenjenem členu pa je dodan
tudi drugi odstavek, ki uvaja možnost odpustitve kazni pri eni izmed oblik tega
kaznivega dejanja, in sicer pri kršitvah prepovedi omejevalnih sporazumov (Ambrož
et al., 2012).
226. člen KZ-1 je bil v celoti spremenjen. V KZ-1 je šlo za kaznivo dejanje lažnega
stečaja, ki je združevalo dve kaznivi dejanji, in sicer kaznivo dejanje lažnega stečaja
ter kaznivo dejanje povzročitve stečaja z nevestnim gospodarjenjem. Vendar sta
natančnejša preučitev določbe in njena uporaba v sodni praksi pokazali, da enotno
stečajno dejanje ni v skladu z veljavno insolvenčno zakonodajo, zato je bila potrebna
sprememba. Z novelo KZ-1B je spremenjeno celotno besedilo določbe, in sicer tako,
da kljub temu ostane ohranjena vsebinska in kaznovalna kontinuiteta z besedilom,
34
hkrati pa je spremenjen tudi naslov člena tako, da obsega obe izvršitveni obliki. Po
uvedbi novele KZ-1B govorimo o kaznivem dejanju povzročitve stečaja z goljufijo ali
nevestnim poslovanjem (Ambrož et al,. 2012).
Sprememba pri kaznivem dejanju po 229. členu je bila potrebna le zaradi ustreznih
poimenovanj v naslovu in prvem odstavku tega člena. S 1. decembrom 2009 so se
namreč z Lizbonsko pogodbo vse institucije Evropskih skupnosti preimenovale v
institucije Evropske Unije. Zaradi uskladitve z ureditvijo je bilo potrebno tudi
preimenovanje kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropskih skupnosti v kaznivo
dejanje goljufije na škodo Evropske Unije (Ambrož et al., 2012).
Naslednja je sprememba pri kaznivem dejanju po 230. členu. Gre za kaznivo dejanje
preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Novela KZ-1B je naslov
tega kaznivega dejanja razširila z drugim odstavkom, ki za razliko od ureditve po KZ-
1 za kaznivo določa tudi dejanje nenamenske porabe zakonito pridobljenega posojila
ter z dopolnjenim naslovom, ki sedaj vključuje tudi preslepitev pri uporabi posojila
ali ugodnosti (Ambrož et al., 2012).
Pri naslednjem kaznivem dejanju po 231. členu (kaznivo dejanje preslepitev pri
poslovanju z vrednostnimi papirji) je moč opaziti spremembo v prvem odstavku, kjer
se po uvedbi novele KZ-1B kaznujejo vsi, ki prikažejo lažno premoženjsko stanje
zaradi trgovanja z vrednostnimi papirji in ne le pri poslovanju z njimi. Gre torej za
spremembo, ki je redakcijske narave in ustrezneje določa predmet kazenskopravnega
varstva, ki je v preglednosti, resničnosti in popolnosti podatkov, ki so posredovani
javnosti, ne le pri trgovanju, temveč tudi z namenom trgovanja (Ambrož et al.,
2012).
Spremenjeno pa je bilo kaznivo dejanje izdaje in neupravičene pridobitve poslovne
skrivnosti po 236. členu KZ-1, kjer je bila težava v tem, da pojem poslovne skrivnosti
ni bil natančneje opredeljen, vključen pa ni bil niti materialni pogoj za hujše
škodljive posledice, ki bi nastale z izdajo poslovne skrivnosti. Iz tega razloga je bil z
novelo KZ-1B dodan peti odstavek, v katerega je vključena opredelitev pojma
poslovne skrivnosti, dodan pa je tudi materialni pogoj kaznivosti (Ambrož et al.,
2012).
Novela KZ-1B je pri kaznivem dejanju po 237. členu vdor v poslovni informacijski
sistem (KZ-1) spremenila tako naslov kot tudi besedilo prvega odstavka. Ker je vdor v
informacijski sistem le eden izmed številnih načinov izvršitve kršitve informacijske
zaupnosti je v novem naslovu uporabljen izraz zloraba, saj ta pojem ustrezneje
35
izraža celotno vsebino člena. V naslovu je izpuščen tudi pridevnik poslovni, saj je v
samem opisu dejanja omenjen le informacijski sistem na splošno. Tako govorimo o
kaznivem dejanju zlorabe informacijskega sistema (Ambrož et al., 2012).
Naslov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po
240. členu KZ-1 ostaja tudi z uvedbo novele KZ-1B nespremenjen. Spremembe so pri
obsegu kaznivosti, saj je novela KZ-1B razširila krog možnih storilcev za to kaznivo
dejanje na vse, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, prej pa je bila kaznivost
omejena le na osebe z vodstvenimi in nadzorstvenimi pooblastili (Ambrož et al.,
2012).
Naslednje je kaznivo dejanje po 243. členu, in sicer gre za kaznivo dejanje
ponarejanja denarja. Novela KZ-1B je to kaznivo dejanje spremenila zaostrila. Po
uvedbi novele KZ-1B je strožje kaznovanje po tretjem odstavku možno tudi glede na
veliko premoženjsko vrednost ponarejenega denarja, in ne le glede na količino
ponarejenega denarja, kot je bilo to opredeljeno pred uvedbo novele KZ-1B (Ambrož
et al., 2012).
Sledi kaznivo dejanje po 246. členu. V KZ-1 smo govorili o kaznivem dejanju izdaje
nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice, novela KZ-1B pa je prenovila
tako besedilo kot tudi naslov in zakonski opis kaznivega dejanja in s tem kaznivo
dejanje uskladila s finančnimi, poslovnimi in tehnološkimi spremembami na področju
plačilnega prometa. Prenovljeno kaznivo dejanje poleg čeka in bančne kartice
zajema tudi vsa druga negotovinska plačilna sredstva. Tako se to kaznivo dejanje po
uvedbi novele KZ-1B imenuje zloraba negotovinskega plačilnega sredstva (Ambrož et
al., 2012).
Pri kaznivem dejanju uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po 247.
členu KZ-1 je v naslovu pojem kartice nadomeščen s pojmom negotovinskega
plačilnega sredstva. Zaradi poenotenja pojmov je do take spremembe prišlo tudi v
prvem odstavku tega člena. Po uvedbi novele KZ-1B gre tako za kaznivo dejanje
uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva. V drugem odstavku tega
člena pa je kot kaznivo dejanje opredeljena tudi ponareditev ali uporaba kartice ali
drugega negotovinskega plačilnega sredstva in pridobitev premoženjske koristi s
pomočjo tehničnih naprav za prepoznavo kartice ali drugega negotovinskega
plačilnega sredstva (Ambrož et al., 2012).
36
Spremembe, povezane s ponareditvijo kartice ali drugega negotovinskega plačilnega
sredstva, so bile upoštevane tudi pri kaznivem dejanju po 248. členu (izdelava,
pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje) (Ambrož et al., 2012).
Novela KZ-1B je med drugim bistveno spremenila tudi vrednostno mejo med davčnimi
prekrški in kaznivim dejanjem po 249. členu (davčna zatajitev). Zakonski znak, ki loči
davčni prekršek od kaznivega dejanja davčne zatajitve, je namreč z večje
premoženjske koristi (5.000 evrov) zvišan na veliko premoženjsko korist (50.000
evrov) (Ambrož et al., 2012).
Spremembe in dopolnitve pri kaznivem dejanju tihotapstva iz 250. člena imajo več
namenov. Nadomestitev pojma Evropske skupnosti s pojmom Evropske unije skozi
celoten člen je redakcijske narave. Poleg tega je novela KZ-1B odpravila dvom o
tem, ali je to dejanje kaznivo le, če vsak posamezen prenos blaga doseže znesek
velike premoženjske vrednosti, ali pa je zahtevana velika vrednost lahko dosežena
tudi s seštevkom nižjih zneskov. Kaznivost ukvarjanja z tihotapstvom se namreč po
KZ-1B veže na večjo (skupno) premoženjsko vrednost blaga, kar pomeni, da pri
ponavljajočem se načinu opravljanja tihotapstva zadostuje že večja in ne velika
vrednost blaga, kot je to sicer v veljavi za kaznivost pri enkratnem dejanju
tihotapstva. Z na novo dodanim sedmim odstavkom pa novela KZ-1B zagotavlja
enotno uporabo določb 250. člena KZ-1 glede vrednosti tihotapskega blaga, ki je
odločilnega pomena za presojo, ali gre za kaznivo dejanje. Tako sedmi člen pravi, da
se vrednost blaga določa po njegovi tržni vrednosti na območju Republike Slovenije
(Ambrož et al., 2012).
V zvezi z naslednjimi kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo pa novela KZ-1B ni
prinesla nikakršnih sprememb; oškodovanje upnikov (227. člen), poslovna goljufija
(228. člen), preslepitev kupcev (232. člen), neupravičena uporaba tuje oznake ali
modela (233. člen), neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen)
ter ponareditev ali uničenje poslovnih listin (235. člen), zloraba notranje informacije
(238. člen) in zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen), nedovoljeno
sprejemanje daril (241. člen) in nedovoljeno dajanje daril (242. člen), ponarejanje in
uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev (244. člen) in pranje
denarja (245. člen).
4.4 Problemi v slovenski ureditvi
V Sloveniji so trenutno prizadevanja po pregonu gospodarskega kriminala na vrhuncu.
To je razvidno iz številnih kazenskih afer, ki so bile sprožene v zadnjih nekaj letih, s
37
katerimi si sistem prizadeva odkriti in kaznovati številne storilce gospodarske
kriminalitete, ki so na nezakonit način prišli do bogastva, privedli podjetja na rob
propada ter izvajali različna dejanja, kot so goljufije in neplačevanje delavcev z
namenom lastne obogatitve. Seveda pa so vsa ta prizadevanja daleč od dejanskih in
uspešnih zaključkov sodnih postopkov, kjer so v končni fazi s pravnomočno sodbo
kaznovani storilci gospodarskih kaznivih dejanj in kjer se osebam, ki so odgovorne za
določena kazniva dejanja izreče krivda, saj vse te zadeve dobijo epilog šele ob
zaključku sodnih obravnav, kot vemo pa gre za obliko kriminalitete, ki je prikrita in
jo je težko odkriti ter preiskovati (Šepec, 2011).
Poleg tega pa so po besedah avtorja potrebne tudi korenite spremembe v načinu
pregona te oblike kriminala, ki je, kot smo že omenili, težko dokazljiva in zelo skrita.
Avtor meni, da Slovenija s svojim načinom pristopa h gospodarskemu kriminalu temu
nikakor ne more biti kos. Potrebne bi bile korenite spremembe ZKP, medtem ko so
bile nekatere malenkostne spremembe KZ-1 vključene že z novo novelo KZ-1B
(Šepec, 2011).
Trenutno veljavna zakonodaja že vsebuje postopek pogajanj o krivdi (ang. plea
bargain), kateri je pomenil eno izmed pomembnih sprememb ZKP. Vključen je bil z
Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-K (2011).
Tako današnji ZKP (ZKP-UPB8, 2012) vsebuje tudi 26. poglavje o sporazumu o
priznanju krivde in v katerem so v členih od 450.a do 450.č zajete vse pomembne
določbe glede sporazuma med tožilcem in obdolžencem. Kot ostali možnosti za
izboljšanje pregona gospodarskega kriminala avtor omenja tudi uveljavljanje
odgovornosti za neprave opustitve ter posebno kaznivo dejanje prevzema in
izčrpavanja kapitalske gospodarske družbe s strani organov vodenja in nadzora
(»menedžerski« prevzemi), kar pa ne bi bilo skladno s trenutno gospodarsko
zakonodajo (Šepec, 2011).
Sicer pa so kazniva dejanja gospodarskega kriminala kot taka dobro opredeljena v
kazenski zakonodaji, problem pa nastane v samem pregonu in dokazovanju le teh. Tu
bi bilo potrebno dodelati tako pristop kot tudi način pregona teh kaznivih dejanj.
Eden izmed predlogov za izboljšanje na tem področju je, da bi bila za pregon
zahtevnih in kompleksnih gospodarskih kaznivih dejanj ali celo stek več kaznivih
dejanj potrebna strokovno usklajena ekipa, namesto enega samega državnega
tožilca, kot to trenutno deluje pri nas (Šepec, 2011).
38
5 Zaključek
5.1 Preverjanje hipotez
S pisanjem diplomskega dela smo skušali priti oblikovati nekatere ugotovitve, s
katerimi bi lahko preverili hipoteze, ki smo jih postavili v samem uvodu diplomskega
dela.
Naša prva hipoteza se je glasila: Kazniva dejanja zoper gospodarstvo so bolj
problematična od nekaterih drugih skupin kaznivih dejanj z vidika njihove
opredelitve in odkrivanja. Skozi pisanje diplomskega dela smo ugotovili, da splošno
sprejeta definicija gospodarske kriminalitete ne obstaja, saj gre za kompleksen
pojav, ki ga je težko opisati na kratko. Ugotovili smo tudi, da obstaja več pojavnih
oblik te vrste kriminalitete, ki so pestre in zapletene, zato je zanjo težko razviti
enoten koncept. Prav tako pa sta za gospodarsko kriminaliteto značilni velika
nevidnost in nezaznavnost, zato prvo hipotezo sprejmemo.
Naša druga hipoteza se je glasila: Slovenska pravna ureditev na področju kaznivih
dejanj zoper gospodarstvo ne omogoča dovolj učinkovitega kazenskega pregona.
Ugotovili smo, da so nekateri izmed strokovnjakov na tem področju že leta 2003
menili, da sam kazenski postopek na področju gospodarske kriminalitete ni dovolj
učinkovit, saj imajo osumljenci in obdolženci preveč pravic, ki zavirajo učinkovit in
uspešen kazenski postopek oziroma pregon na vseh področjih kriminalitete. Na
področju gospodarske kriminalitete pa oviro predstavlja tudi sama kaznovalna
politika, saj so denarne kazni pri nas redke. Od takrat do danes pa osumljenci in
obdolženci svojih pravic niso izgubili, kar pomeni, da se stvari na področju
kazenskega pregona niso preveč spremenile, zato drugo hipotezo sprejmemo.
Naša tretja hipoteza se je glasila: Posledice kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v
praksi najbolj občutijo njihovi storilci. Ugotovili smo, da pravne osebe sploh ne
morejo biti storilci kaznivih dejanj, temveč so lahko za kazniva dejanja zgolj
odgovorni. Ker gre za kazniva dejanja, ki so storjena v škodo gospodarskih subjektov,
družbenih skupnosti ali države in podobno, je ideja o tem, da so posledice najhujše
prav za storilce, torej fizične osebe, ki storijo kaznivo dejanje v imenu pravne osebe,
napačna. Ob pregledu kazenskih sankcij, ki doletijo pravne osebe za izvršena kazniva
dejanja, kot so naprimer prenehanje pravne osebe, denarna kazen ali prepoved
določene gospodarske dejavnosti in druge vidimo, da ni pravna oseba kot storilec
doživela največje posledice. Tu so tudi žrtve, torej delavci, ki zaradi različnih
39
kazenskih sankcij zoper pravno osebo lahko ostanejo brez prihodkov ali pa celo brez
službe, zato tretjo hipotezo ovržemo.
Naša četrta hipoteza se je glasila: Preiskava je uvedena v velikem odstotku kaznivih
dejanj zoper gospodarstvo. S podatki iz policije smo ugotovili, da so nekatera kazniva
dejanja zoper gospodarstvo zelo dobro preiskana, spet druga kazniva dejanja zoper
gospodarstvo zelo slabo preiskana. Toda če pogledamo skupno število vseh oziroma
skupno število preiskanih kaznivih dejanj in izračunamo odstotek le teh ugotovimo,
da je število preiskanih kaznivih dejanj v vseh treh letih, ki smo jih analizirali
približno 79 odstotna (79%), kar je razvidno iz Tabele 1. Ta odstotek nam kaže, da so
kazniva dejanja zoper gospodarstvo glede na nekatera druga kazniva dejanja kar
dobro preiskana, zato četrto hipotezo sprejmemo.
Naša peta hipoteza se je glasila: Pravne osebe nosijo drugačno odgovornost kot
fizične osebe. Ugotovili smo, da naš kazenskopravni sistem pozna dve vrsti subjektov,
in sicer fizične in pravne osebe. Gre za subjekta, ki nimata enake funkcije v
kazenskem pravu, zato ima vsak od njih drugačne lastnosti, pravice in obveznosti.
Prav tako obe vrsti subjektov ne izvršiti istih kaznivih dejanj, kar pomeni, da se
fizične in pravne osebe razlikujejo tudi v kazenski odgovornosti, ki jo nosijo za svoja
kazniva dejanja. Prav tako pravne osebe v kazenskem pravu za razliko od fizičnih ne
morejo nastopiti kot storilci kaznivih dejanj. Torej, odgovornost, ki jo nosijo pravne
osebe se razlikuje od odgovornosti, ki jo nosijo fizične osebe, zato peto hipotezo
sprejmemo.
5.2 Sklep
Skozi diplomsko delo lahko vidimo, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo dokaj
pogost pojav v naši družbi glede na druga kazniva dejanja. Ugotovili smo, da jih je
vsako leto veliko, nekaj pa je tudi takih, ki sploh niso preiskana. To v družbi
predstavlja problem, saj ljudje izgubljajo zaupanje v delovanje pravne države.
Logično je, da tudi organi pregona ne morejo odkriti in preiskati prav vsakega
kaznivega dejanja, ki se zgodi, zato tudi podatek, da v povprečju ostane kar dobrih
20 odstotkov tistih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, ki niso preiskana ne bi smel
biti preveč zaskrbljujoč, saj ob pregledu nekaterih drugih skupin kaznivih dejanj
vidimo, da so kazniva dejanja zoper gospodarstvo glede na to, da gre za skupino
kaznivih dejanj, ki jih je težko odkriti in preiskovati kar dobro preiskana. Zanimivo je
tudi to, da je pri nekaterih kaznivih dejanjih delež preiskanih kaznivih dejanj zelo
nizek, medtem, ko je samo število vseh kaznivih dejanj te vrste zelo visoko. To kaže
na to, da so organi pregona pri preiskovanju te vrste kaznivega dejanja zoper
40
gospodarstvo najmanj uspešni, kar storilci seveda dobro vedo in to izkoristijo sebi v
prid.
Ko govorimo o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo oziroma o gospodarski
kriminaliteti, govorimo o zelo kompleksnem pojavu v družbi, katerega je zelo težko
odkriti in preiskovati ter se v končni fazi boriti proti njemu. Gre za vrsto
kriminalitete, katero bomo brez primernega pristopa in posega v zakonodajo vedno
težje zaznavali in odkrivali, saj so storilci kaznivih dejanj skoraj vedno korak pred
organi pregona in skoraj vedno najdejo nove in boljše načine za izvajanje kaznivih
dejanj. Pametno bi bilo razmisliti tudi o kakšnih novih kazenskih sankcijah, ki bi bile
lahko na tem področju učinkovitejše. Poleg tega pa je zelo pomembno tudi
sodelovanje (morda tudi mednarodno sodelovanje) različnih organov in institucij, ki
bi se borile izključno proti gospodarski kriminaliteti oziroma kaznivim dejanjem
zoper gospodarstvo. Treba bi se bilo tudi vprašati in raziskovati, kaj so pravzaprav
najpogostejši vzroki za nastanek gospodarske kriminalitete ter delati na tem
področju, saj se trenutno vsi preveč ukvarjamo le z že nastalimi posledicami
gospodarske kriminalitete. Če bi namreč poznali vzroke, bi bilo to vrsto kriminalitete
veliko lažje odkrivati in preprečevati.
41
7 Uporabljeni viri
Ambrož, M., Jenull, H. in Keršmanc, C. (2012). Kazenski zakonik KZ-1 z novelama KZ-
1A in KZ-1B. Ljubljana: GV Založba.
Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M. in Filipčič, K. (2009). Kazensko pravo.
Splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Bele, I., Deisinger, M. in Jakulin, V. (2008). Kazenski zakonik KZ-1 in KZ-UPB1.
Ljubljana: GV Založba.
Bohinc, R. (2002). Nekatera sodobna kazniva dejanja zoper gospodarstvo. V D. Maver,
B. Kečanovič in P. Mrhar (ur.), Posvet »Problematika odkrivanja in pregona
gospodarske kriminalitete« (str. 25-38). Ljubljana: Ministrstvo za notranje
zadeve Republike Slovenije.
Bratina, B., Jovanovič, D., Podgorelec, P. in Primec, A. (2007). Gospodarsko statusno
pravo. Ljubljana: Planet GV.
Deisinger, M. (1996). Kazenskopravno varstvo gospodarstva v tranziciji in tržnem
sistemu. Podjetje in delo, 22(5-6), 806-811.
Deisinger, M. (2007). Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja. Ljubljana: GV
Založba.
Demšar, J. (2010). Gospodarsko pravo in osnove prava – študijsko gradivo. Celje:
Fakulteta za komercialne in poslovne vede.
Ferlinc, A. (1999). Gospodarski kriminal po spremembah kazenske zakonodaje
(nekatera odprta vprašanja teorije in prakse). Podjetje in delo, 25(1), 43-62.
Jakulin, V. (2007). Zmota pri gospodarskih kaznivih dejanjih. Podjetje in delo, 33(3-
4), 584-598.
Kazenski zakonik (KZ-UPB1). (2004). Uradni list RS, (95/04).
Kazenski zakonik (KZ-1). (2008). Uradni list RS, (55/08), (66/08 popr.).
Kazenski zakonik (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B. (2012). Ljubljana: GV Založba.
Knaus, M. (2002). Pravo gospodarskih družb. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
42
Lamberger, I. (2009). Gospodarski kriminal - gradivo za predmet gospodarska
kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Mazi, F. (2002). Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete. V D.
Maver, B. Kečanovič in P. Mrhar (ur.), Posvet »Problematika odkrivanja in
pregona gospodarske kriminalitete« (str. 83-87). Ljubljana: Ministrstvo za
notranje zadeve Republike Slovenije.
Pavčnik, M. (2011). Teorija prava. Ljubljana: GV Založba.
Penko, B. (2005). Nekateri problemi kazenskega pregona hujših oblik gospodarskega
(finančnega) kriminala. V A. Dvoršek in L. Selinšek (ur.), Problematika
finančnega kriminala v Sloveniji (str. 151-159). Ljubljana: Fakulteta za
policijsko – varnostne vede in Pravna fakulteta.
Selinšek, L. (2006). Gospodarsko kazensko pravo. Ljubljana: GV Založba.
Selinšek, L. (2007). Kazensko pravo – Splošni del in osnove posebnega dela.
Ljubljana: GV Založba.
Šepec, M. (2011). Kako izboljšati pregon gospodarskega kriminala v Sloveniji.
Varstvoslovje, 13(3), 245-260. Pridobljeno na http://www.fvv.uni-
mb.si/varstvoslovje/articles/VS-2011-3-02_Sepec.pdf
Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1-UPB3). (2009). Uradni list RS, (65/09).
Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB8). (2012). Uradni list RS, (32/12).
Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD-UPB1). (2004).
Uradni list RS, (98/04).