UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

DVOGOVOR

Mentor: Avtorica: doc. dr. Drago Unuk Špela Pukl Dimović

Maribor, 2009

ZAHVALA

Najlepša hvala, doc. dr. Drago Unuk, za vso Vašo

strokovno pomoč, za nasvete, literaturo in za čas, ki ste si

ga vzeli, da ste odgovorili na vsa moja vprašanja.

Spoštovani doc. dr. Unuk!

Zahvaljujem se Vam za Vašo neizmerno potrpežljivost in prijaznost, za ves čas, ki

ste mi ga namenili. Hvala, ker ste me usmerjali h končnemu cilju, dokončanju

diplome, ki ga brez vaše pomoči ne bi dosegla.

Moj sonček Svit!

Hvala, ker si moja svetla lučka, ker me vsak dan znova razveseljuješ in spravljaš v

dobro voljo. Hvala ti za svet pravljic, kock, avtomobilčkov, ...

Dragi Zoran!

Hvala za podporo, razumevanje in potrpežljivost. Hvala za tvoje obsežno znanje

računalništva.

Mami in ati!

Hvala za dobronamerno tečnobo, brez katere tele diplome nikoli ne bi bilo.

Hvala tudi vsem ostalim, ki jih poimensko nisem navedla, pa so vseeno tako ali

drugače pripomogli k nastanku moje diplome.

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Špela Pukl Dimović, rojena 15. 8. 1978, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Dvogovor pri mentorju doc. dr. Dragu Unuku

avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno

navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Celje, februar 2009

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

Tema diplomske naloge je dvogovor oz. dialog kot osnovni vzorec sporočanja in

najpogostejša oblika v vsakdanjem sporazumevanju.

Opredeljena so teoretična vprašanja o sporazumevanju, natančneje o najpogostejši

in najbolj vsakdanji obliki sporazumevanja, dvogovoru.  Navedene so lastnosti

dialoga, formalne prvine dialoga in monologa ter dialoške besedilne prvine. 

Dvogovor je opredeljen glede na vsebino in okoliščine ter prostorsko razsežnost v

besedilu. Poleg so navedeni primeri iz knjižnih in časopisnih virov, spletnih strani

ali vsakdanjih pogovorov.

Ključne besede: dvogovor, enogovor, dvogovorno besedilo, enogovorno

besedilo, sporazumevanje.

ABSTRACT AND KEYWORDS1

The topic of this thesis is dialogue as the basic pattern of conveying messages and

the most commonly used form in everyday communication.

Theoretical questions on communication, more precisely questions regarding the

most frequently used and the most common form of communication, the dialogue

are defined. The characteristics of dialogue, the formal dialogue and monologue

elements as well as dialogue wording elements are given. Dialogue is defined by

content and circumstances as well as spatial dimension in the text itself. There are

examples of book and newspaper sources, web pages or everyday communication

given along with it.

Keywords: dialogue, monologue, dialogue text, monologue text, communication.

                                                            1 Prevedel Primož Žvokelj

KAZALO

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

ABSTRACT AND KEYWORDS

1 UVOD...................................................................................................................1

2 SPORAZUMEVANJE ALI KOMUNIKACIJA.............................................3

2.1 DEJAVNIKI SPORAZUMEVANJA............................................................4

2.2 SPORAZUMEVALNA NAČELA................................................................5

3 SPOROČANJE...................................................................................................8

3.1 DEJAVNIKI SPOROČANJA........................................................................9

3.2 FAZE SPOROČANJA..................................................................................11

4 BESEDILO........................................................................................................12

4.1 VLOGE BESEDILA....................................................................................13

4.2 VRSTE BESEDILA.....................................................................................18

5 ENOGOVORNA IN DVOGOVORNA BESEDILA.....................................21

5.1 ENOGOVORNO BESEDILO......................................................................21

5.2 DVOGOVORNO BESEDILO.....................................................................22

5.2.1 Pomensko razmerje v zvezi dveh replik..............................................23

5.3 DIALOG ALI DVOGOVOR.......................................................................25

5.3.1 Lastnosti dialoga.................................................................................28

5.4 MONOLOG ALI ENOGOVOR..................................................................31

6 FORMALNE PRVINE....................................................................................32

6.1 DIALOŠKE BESEDILNE PRVINE...........................................................34

6.1.1 Epski dialog.........................................................................................36

6.1.2 Dramski dialog....................................................................................40

7 GOVOR V DRAMI...........................................................................................42

7.1 DIALOG.......................................................................................................42

7.2 MONOLOG..................................................................................................43

7.3 FUNKCIJE MONOLOGA IN DIALOGA..................................................44

8 DIALOG............................................................................................................47

8.1 KRITERIJI...................................................................................................47

8.1.1 Vsebina in okoliščine..........................................................................47

8.1.2 Prostorska razsežnost (v besedilu)......................................................50

9 KONTAKTNA SREDSTVA...........................................................................57

10 ZAKLJUČEK.................................................................................................65

11 VIRI IN LITERATURA................................................................................67

Dvogovor 1

1 UVOD

Najpogostejša in vsakdanja oblika sporazumevanja je pogovor, kjer so deli snovi

nanizani v besedilo v obliki dvogovora oz. dialoga. Navadno je to oblika

sporazumevanja med dvema udeležencema pogovora, govorcem in sogovorcem,

lahko pa sodeluje tudi več sogovorcev. Pogovor začnemo z uvodnim vprašanjem,

odgovor nanj pa pomeni, da je bila zveza med sogovorcema vzpostavljena.

Definicija dvogovora in samogovora:

dvogovor (SSKJ, 2002) – pogovor, navadno med dvema osebama;

izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči

soglasje ali sporazum;

samogovor (SSKJ, 2002) – daljši govor ene osebe, navadno kot del

dialoga; notranji samogovor – pripovedna tehnika, ki podaja misli in

čustva osebe tako, kakor da jih ta govori;

Dialog ali dvogovor je osnovni vzorec sporočanja in je najbolj pogost v

vsakdanjem sporazumevanju. Z dialogom oblikujemo medsebojna razmerja,

značilen je za stike med ljudmi. Lahko ga posnamemo tudi v pisno obliko.

Nasprotje dvogovora je samogovor (enogovor) oz. monolog. V prvotnem

dvogovoru nastane tedaj, ko govorca opustita živo, dinamično izmenjavo sporočil

in začneta o neki snovi pripovedovati. Je sklenjen sporočanjski vzorec in ga je

lažje prenesti v pisno besedilo kot dvogovor.

Za dialog je značilno dvosmerno sporazumevanje, sestavljeno iz sporočanja, ki je

dejanje sporočevalca (govorjenje ali pisanje), in sprejemanje, ki je dejanje

prejemnika (poslušanje ali branje). Prejemnik se na sporočevalčevo besedilo

lahko odzove, vlogi sporočevalca in prejemnika se zamenjata in zato je to

sporazumevanje dvosmerno.

Dvogovor 2

Cilj diplomske naloge je opredeliti teoretična vprašanja o sporazumevanju,

natančneje o najpogostejši in najbolj vsakdanji obliki sporazumevanja,

dvogovoru. Za dvogovor je značilno dvosmerno sporazumevanje, sestavljeno iz

sporočanja, ki je dejanje sporočevalca, in sprejemanja, ki je dejanje prejemnika.

V diplomski nalogi bom navedla lastnosti dialoga, formalne prvine dialoga in

monologa ter dialoške besedilne prvine.

Namen diplomske naloge je opredeliti dialog glede na vsebino in okoliščine ter

prostorsko razsežnost v besedilu. Povsod bom zraven navajala primere iz knjižnih

in časopisnih virov, spletnih strani ali vsakdanjih pogovorov.

Pri izdelavi diplomske naloge bom uporabila naslednje metode raziskovanja:

deskriptivno metodo raziskovanja

komparativno metodo raziskovanja

analitično metodo raziskovanja

Dvogovor 3

2 SPORAZUMEVANJE ALI KOMUNIKACIJA

»Sporazumevanje je poseben vidik človekovega tvorjenja, v katerega sta

vključena vsaj dva: tvorec sporočila in prejemnik sporočila, pošiljatelj in

naslovnik, pisec in bralec, govorec in poslušalec. /.../ Proces sporazumevanja je

vedno usmerjen k drugemu partnerju sporazumevanja, med obema poteka

interakcija. Prejemnik je glede na različne dejavnike vedno pomemben

(enakovredni ali neenakovredni odnosi idr.). Sporazumevanje je usmerjeno

delovanje. Sporazumevanje s samim seboj je posebnost posebnežev in je redko.«

(Unuk, 2002)

Trček (1994) navaja, da o komunikaciji govorimo takrat, kadar kako sporočilo

potuje od tistega, ki ga daje, k drugemu ki ga sprejema, obenem pa je pogoj, da ga

sprejemnik ali naslovnik tudi razume. Obstajati mora tudi povratni tok sporočanja,

potreben je dvosmerni pretok, obstajati mora »feedback«, to je povratna zveza oz.

krožni pretok informacij. Poleg interakcije mora obstajati tudi skupno polje

razumevanja oz. izkušnje, kjer se odvija transakcija. O pravi komunikaciji

govorimo šele, ko so upoštevani ti trije pogoji: nastanek in predaja informacije,

sprejem in razumevanje in tudi vračanje odmeva ali »feedback«. Danes se pri

medosebnem komuniciranju pogosto pojavlja še en pogoj: sporočevalec in

naslovnik imata skupno izkustveno polje, kar pomeni določeno prekrivanje kultur.

»Sporazumevanje ali komunikacija je izmenjavanje besedil med ljudmi. Zajema

najmanj dve osebi: tistega, ki govori ali piše, in onega, ki posluša ali bere.«

( Bešter idr., 2001: 27)

Sporazumevanje je najpogostejša oblika človekove družbene dejavnosti, obsega

sporočanje in sprejemanje besedil. Sporočevalec tvori besedilo, na katero se lahko

prejemnik odzove ali ne. Če se prejemnik ne besedilo odzove, poteka

sporazumevanje dvosmerno, vlogi sporočevalca in prejemnika pa se zamenjata.

Dvogovor 4

2.1 DEJAVNIKI SPORAZUMEVANJA

Sporočevalec (tisti, ki sporočilo enkodira) in prejemnik (tisti, ki sporočilo

dekodira) skupaj tvorita sporazumevanje. Sporočevalec ima vedno namen, ki ga

uresničuje s sporočilom, naslovnik pa mora razumeti, kar je vsebovano v

sporočilu.

Rezultat tvorjenja in predmet sprejemanja je sporočilo. Lahko je neverbalno, zato

je tak tudi odziv.

Skupni kod mora biti vsaj v enem delu prekrivan. Koda se nikoli ne prekrivata

povsem, ker je to odvisno od posameznika.

Prenosnik ali kanal je lahko slušni ali vidni, tudi sporočila so lahko slušna ali

vidna.

Okoliščine, situacija: sporazumevanje vedno poteka v konkretni situaciji, ki

vedno vpliva na sporočanje. Okološčine so lahko:

- zunanje (kraj, čas)

- notranje (glede na sporočevalca in prejemnika):

družbena vloga (zasebnost, uradnost, javnost)

družbeno razmerje med sporočevalcema (enakovredno,

neenakovredno)

socialni in kulturni elementi (starost, izobrazba in poklic, spol,

sporazumevalne izkušnje)

duševni in drugi elementi posameznika (bolečine, bolezni, počutje,

...)

Dvogovor 5

2.2 SPORAZUMEVALNA NAČELA

Sporazumevalna načela so le smernice, strategije in ne pravila, zato ne moremo

pričakovati, da jih bodo ljudje ves čas dosledno izpolnjevali.

1. Načelo sodelovanja

Naslovnik sprejme tvorčevo akcijo in nanjo reagira.

»Pozdravljen sosed! Kako gre?«

»Lep pozdrav. Gre. Pa vam?«

2. Načelo količine

Tvorec navede toliko informacij, kolikor jih je nujno potrebno, ne več ne manj.

»Magdalena!«

»Prosim, gospod!«

»Kaj cvreš?«

SPORAZUMEVALNA NAČELA

NAČELO KOLIČINE

NAČELO SODELOVANJA

NAČELO KVALITETE

NAČELO RELEVANTNOSTI

NAČELO NAČINA

Dvogovor 6

»Petelinčka.«

»Pevčka?«

»Ne, grahastega.«

(Pregelj, 2004: 16) 3. Načelo kvalitete

Tvorec navaja tiste podatke, ki so resnični oz. tiste, za katere verjame, da so

resnični.

Pa se je zvezdica opogumila in povedala na glas:

»Jaz imam zlate lase. Če mi dovolite, da pogledam skozi daljnogled, vam dam za

plačilo tak zlat las.«

Zvezdogled sprva ni hotel verjeti, potem pa se je le nagnil nadnjo, spodvihal ruto

in izpod nje so se zableščali zlati lasje.

»Pa imaš res zlate lase! In tak zlat las ti lahko izpulim, če ti dovolim pogledati

skozi daljnogled?«

»Lahko, toda samo enega in ne najdaljšega!«

(Miličinski, 1993: 28)

4. Načelo relevantnosti

Glede na konkretno informacijo tvorec navaja tiste informacije, ki so v skladu s

tem, o čemer govorimo. Zastranitve niso zaželjene.

»Ob enajstih boš moral na pot,« je rekla. »Toliko dela imamo. Ali boš znal sam

na postajo?«

»Bom,« je moško odvrnil Andrej. »Kolikokrat sem že šel z mamo in očkom.«

(Brenk, 1986)

5. Načelo načina

Tvorec mora biti jasen, natančen, njegovo izražanje mora biti enoumno.

Ravnatelj: »Dragi gospod kolega, zdaj je za nekaj časa konec vaše zasebnosti.

Postali ste kolikor toliko del javnosti in oblast ima pravico, kadar koli

Dvogovor 7

se ji zljubi, potrkati na vaša vrata, posvetiti v vse kotičke vašega

življenja, obrniti najbolj skrite žepe narobe ...«

Klepec: »Vidite, te javnosti me je bilo zmeraj strah.«

(Kozak, 1978: 205)

Dvogovor 8

3 SPOROČANJE

»Sporočanje je zavestno dejanje sporočevalca; sporočevalec tvori besedilo z

znamenji besednega jezika v slušnem ali vidnem prenosniku, torej govori ali

piše.«

(Bešter idr., 2001: 28)

Najpogosteje sporočamo z besedili. Besedilo vedno najprej nekdo izoblikuje

(tvorec besedila) in je nekomu namenjeno (naslovnik). Besedilo lahko tvorimo

sproti (vsakdanji govor, pisanje pisma), lahko pa traja dalj časa, da besedilo

izoblikujemo (razprava, drama, ...)

Pri sporočanju imamo opravka z dvema procesoma:

- tvorjenje besedila (tvorčev proces)

- razumevanje besedila (naslovnikov proces)

Tvorjenje in razumevanje sta enakovredna in nepogrešljiva pri sporočanju. Pri

jezikovnem sporočanju uporabljamo jezikovna sredstva. Jezikovno sporočanje je

najbolj izbrušen sistem človekovega simbolnega obnašanja. Gre za višjo stopnjo

sporočanja.

Dvogovor 9

3.1 DEJAVNIKI SPOROČANJA

1. Okoliščine

- sporočevalec (oseba, ki sporoča oz. tvorec besedila)

- naslovnik (tisti, ki mu je sporočilo namenjeno)

Sporočevalec in naslovnik sta lahko moškega ali ženskega spola, lahko gre

za otroka, odraslega, izobraženca, neizobraženca, ... Vse to se pogosto

kaže v izbiri jezikovnih prvin, s katerimi tvorimo besedilo.

- kraj

- čas

Pri sporočanju pazimo tudi na to, kje in kdaj sporočamo, se pravi, da

upoštevamo kraj in čas sporočanja. Npr. doma govorimo drugače kot v

šoli, zjutraj pozdravljamo drugače kot zvečer.

2. Namen

Sporočevalec sporoča s točno določenim namenom, pri naslovniku želi nekaj

doseči:

- želi sporočiti podatke o predmetnosti (Jutri odpadejo predavanja.)

DEJAVNIKI SPOROČANJA

OKOLIŠČINE NAMEN

TEMA

JEZIK

PRENOSNIK

BESEDILO

Dvogovor 10

- sporoča svoje mnenje (Janez je bedak.)

- sporoča prošnjo ali naročilo (Prinesi mi torbo.)

Izražanje namena je lahko neposredno ali posredno. Neposredno lahko

sporočevalec izraža namen npr. z glagolom (Prosim, pridi.), s samostalnikom oz.

pridevnikom iz tega glagola (Prošnja za vpis.), z nekaterimi slovničnimi ali

glasovnimi prvinami, npr. z velelnikom (Pojej kosilo!).

Posredno sporočevalec izraža namen z uporabo jezikovnih prvin, ki jih naslovnik

ne pričakuje (Oprostite, imate mogoče pisalo?).

3. Tema

Vsako besedilo ima temo in vsebino. Tema je to, o čemer govorimo ali pišemo,

vsebina pa je to, kar o tem povemo.

Sosedov Tone je prijeten sogovornik, ki mu zlepa ne zmanjka besed.

Tema je sosedov Tone, vse ostalo je vsebina.

4. Jezik

Besedila tvorimo z besednim jezikom, pogosti pa so nebesedni spremljevalci

govorjenja in pisanja (kretnje, mimika, drža telesa, oblika in velikost črk, ...).

Nujno za uspešno sporazumevanje je, da sporočevalec in prejemnik obvladata isti

jezik.

5. Prenosnik

- slušni (zvok): besede, ki jih izgovarjamo, se po zvočnem valovanju

prenašajo do poslušalčevega ušesa

- vidni (svetloba): besede, ki jih zapisujemo, se po svetlobnem valovanju

prenašajo do bralčevega ušesa

6. Besedilo

Besedilo je tisto, kar nastaja pri sporočanju.

Dvogovor 11

3.2 FAZE SPOROČANJA

»Preden nastane besedilo, je treba opraviti kar nekaj dela. Delo pri tvorjenju

besedila (oz. pri sporočanju) lahko razdelimo v tri faze – to so iznajdba

(invencija), urejanje (dispozicija) in ubesediljenje (elokucija).«

(Bešter idr., 2001: 42)

1. Iznajdba

Odločimo se, kaj bo namen in kaj tema besedila in kaj vse bomo o temi povedali

(določeno stvar lahko predstavimo, jo ocenimo, se za kaj zahvalimo, koga kam

povabimo itd.). Za to se lahko odločimo sami, lahko pa nam temo in namen naloži

kdo drug (npr. učitelj). Nato zberemo gradivo za besedilo.

2. Urejanje

Zbrano gradivo uredimo in določimo povezavo in zaporedje sestavin, da nastane

smiselna celota, ki ustreza našemu namenu.

3. Ubesediljenje

Zbrano in urejeno gradivo pretvorimo v besedilo, to pomeni, da izberemo za

tvorjenje povedi ustrezne besede in slovnične vzorce ter posnemamo zgradbo

besedilne vrste, ki ustreza izbranemu namenu.

Dvogovor 12

4 BESEDILO

Besedilo je rezultat zavestne in namerne govorne dejavnosti sporočevalca. Je

bistveni dejavnik sporazumevanja; če ne pride do besedila, ni sporazumevanja.

(Unuk, 2002)

Besedilo je jezikovno-tematska struktura, s katero se izraža relativno omejen

kompleks besed. Vidiki:

- znakovni ali sintagmatični: z besedilom se označuje zunajjezikovna

predmetnost

- skladenjski ali sintaktični: besedilo je skladenjsko povezovanje jezikovnih

enot

- pomenski ali semantični: iz besedila izhaja določena pojmovna

predstavljivost

- pragmatični: odvisnost besedila od naslovnika, družbene in okoliščinske

situacije

Besedilo je jezikovno sporočilo, ki je smiselno, razumljivo, ima temo, namen, je

sovisno, posamezne skladenjske in pomenske enote se formalno in pomensko

navezujejo druga na drugo. Biti mora popolnjeno (uvod, jedro, zaključek).

Po Beštrovi idr. (2001) je besedilo rezultat tvorjenja in predmet sprejemanja. Je

vsako sporočilo, ki je izraženo z jezikovnimi sredstvi. Je le tisto jezikovno

sporočilo, ki je razumljivo.

Jezikovno sporočilo je nadpomenka besedilu. Besedilo sestoji iz povedi, ki

morajo biti pomensko, slovnično in aktualnostno povezane. Da je besedilo

razumljivo, mora biti vsebinsko in slovnično sovisno.

Dressler in Beaugrande (1992) definirata besedilo kot komunikacijsko pojavitev,

ki izpolnjuje sedem kriterijev besedilnosti:

Dvogovor 13

- kohezija: površinska povezanost besedilnih enot

- koherenca: povezanost besedilnih enot v besedilni svet

- namernost: namen sporočevalca

- sprejemljivost: glede na prejemnika

- informativnost: glede na zunajjezikovno vedenje o svetu

- situacijskost: ustreznost glede na situacijo

- medbesedilnost: gre za uporabo določenih besedil, ki so znana ali

sporočevalcu ali prejemniku

Imamo dve osnovni sporočanjski situaciji:

- primarno (govorjena besedila)

- sekundarno (pisana besedila)

Nekateri avtorji govorijo še o terciarni situaciji: tvorec in naslovnik morata imeti

neko sredstvo, da sporočanje poteka (telefon, računalnik).

Govorjeno besedilo praviloma nastaja spontano. Pri govorjenem besedilu

govorimo o tvorcu in poslušalcu, pri pisnem pa o piscu in bralcu. Pri govorjenem

se lahko vlogi poslušalca in tvorca spontano menjujeta, pri pisnem pa ne.

4.1 VLOGE BESEDILA

Besedilo, kot izdelek sporočanja, lahko ima hkrati različne vloge, katera vloga v

njem je bolj ali manj poudarjena, pa je odvisno od sporočevalca.

Dvogovor 14

a) Izrazna: besedilo vsebuje podatke o okoliščinah sporočanja in o sporočevalcu,

iz njega lahko razberemo podatke o spolu, starosti, izobrazbi sporočevalca, o

njegovih stališčih, hotenjih, jezikovnem znanju, družbenem položaju, razmerju do

naslovnika. Posebej je poudarjena v besedilih, kjer sporočevalec izraža razmerje

do tistega, o čemer govori ali piše, izraža lastne občutke in razpoloženja (voščila,

zahvale, zasebna pisma, dnevniki, lirske pesmi).

Dragi Nihče,

zdelo se mi je kot zadnji dan mojega življenja. Mama ne vozi, zato sem morala

peljati jaz, ona pa niti za hip ni nehala govoriti. Kar naprej je brala imena ulic,

mimo katerih sva se peljali, in oglase na panojih in celo registrske tablice

avtomobilov pred nama. Kot bi se bala molka. In med njenim klepetanjem sem si

vtepala v glavo: to je samo operacija, s katero mi bodo iz telesa odstranili nekaj

nezaželenih celic. Nič drugega.

(Doherty, 1998: 84)

VLOGE BESEDILA

IZRAZNA

VPLIVANJSKA

PREDSTAVITVENA

GOVORNOSTIKOVNA

METAJEZIKOVNA

LEPOTNA

Dvogovor 15

b) Vplivanjska: besedilo vsebuje podatke o sporočevalčevem namenu in je

usmerjeno k naslovniku. Sporočevalec želi z besedilom vplivati na naslovnika in

njegovo ravnanje, mnenje, vednost/znanje/osveščenost. Taka besedila lahko

vsebujejo velelnik, lahko naslovnika prosijo, kaj naj stori in česa ne, mu kaj

svetujejo, ukazujejo, ...

Parni čistilci so primerni tudi za čiščenje vašega vozila in tapeciranih površin. S

pomočjo posebnih nastavkov boste s parnim čistilcem tapete v vašem vozilu

očistili brez težav in brez odvečnega sušenja površin. Če se vam je v sedež zažrla

stara umazanija in je nikakor ne morete odstraniti, je parni čistilec zagotovo

prava izbira.

(reklamni letak)

c) Predstavitvena: besedilo vsebuje podatke o zunanji predmetnosti, omogoča

nam, da si predstavljamo predmetnost takšno, kakršna je v resnici. Sporočevalec

pozornost usmeri k lastnostim predmeta, ki jih želi predstaviti naslovniku.

Brabus Widestar

Podjetje Brabus ponovno preseneča s svojimi predelavami - tokrat je predstavilo

Widestar. Brabus Widestar je cestna zver, rojena iz novega Mercedesovega

modela ML63 AMG. Opremljen z 11x23" monoblok platišči in 315/25/23

pnevmatikami je kot ustvarjen za cesto. Dodatno je lego na cesti izboljšal še

Airmatic, ga vozilo k tlom približa za okoli 30 milimetrov. Žene ga 6,2-litrski

AMG motor, ki razvije do 510 konjskih moči ter 630 Nm navora. Kot da to ne bi

bilo dovolj, so ga Brabusovi inženirji še dodatno 'navili' in iz njega iztisnili 550

konjskih moči in 650 Nm vrtilnega momenta. Elektornsko omejenih 250 so

sprostili na 275 kilometrov na uro, 100 kilometrov na uro pa Widestar, kljub

veliki masi in premeru koles, doseže v pičlih 4,9 sekundah.

(http://avtonovice.blogspot.com/)

d) Metajezikovna: besedilo vsebuje podatke o danem besednem jeziku.

Metajezikovna vloga je izrazita v besedilih, s katerimi pojasnjujemo pomen

Dvogovor 16

besede oz. dela besedila ali ugotavljamo razumljivost besedila, pri učenju jezika,

razumevanju strokovnih besed.

Računalniški izrazi

Brskalnik (ali angleško browser) je program, ki uporabnikom interneta omogoča

brskanje po spletnih straneh v Internetu. Trije najbolj znani brskalniki so: Mozilla

Firefox, Internet Explorer ter Opera.

FTP (File Transfer Protocol) je protokol, ki se uporablja pri prenosu datotek iz

enega računalnika v drugega. Pri tem pravimo enemu od računalnikov strežnik

(server), drugemu pa odjemalec (client). Običajno se ta način uporablja za

prenos spletne strani v strežnik, ki je priključen v Internet.

PDF (portable document format) je tip datotek, katere je danes moč najti že

skoraj povsod. Tako so v .pdf obliki na voljo različni priročniki, knjige, navodila

za uporabo določenih aparatov, članki in podobno. Prav gotovo boste, če seveda

že niste, tudi sami naleteli na datoteko tega tipa, zato je zaželjeno, da si namestite

v svoj računalnik program, ki omogoča ogled teh datotek. Program se imenuje

Adobe Reader in je na voljo brezplačno na avtorjevi spletni strani.

(http://www.ewrs.net/racunalniski-izrazi.php)

e) Govornostikovna: poudarjena je v besedilih, s katerimi navezujemo ali

preverjamo stik z naslovnikom, vsebina tukaj ni pomembna. Besedilo vsebuje

podatke o prenosniku.

Iva: »Halo, si še tam?«

Eva: »Ja.«

Iva: »Me slišiš?«

Eva: »Aha.«

Iva: »Halo, halo, povej kaj!«

Dvogovor 17

f) Lepotna: je pomembna značilnost umetnostnih besedil. Besedilo gradi na

zvočnosti, ritmu, harmoniji, lepoti jezika. Lepotna vloga je velikokrat poudarjena

tudi pri reklamnih besedilih.

Sam

Pedenjped se sam oblači,

sam počeše in umije,

čeveljčke si sam skrtači,

sam se s čepico pokrije.

Sam gre v širni dan na pot,

sam preudari kod in kam.

A čeprav je tak gospod,

svečke ne obriše sam!

(Grafenauer, 1988)

Dvogovor 18

4.2. VRSTE BESEDIL (po Bešter idr., 2001: 92)

VRSTE BESEDIL MERILO DELITVE

Umetnostna in neumetnostna - preverljivost podatkov

- praktičen namen besedila

- poudarjenost lepotne vloge

Govorjena in zapisana - prenosnik

Enogovorna in dvogovorna - spodbujanje naslovnika k

odzivu

Subjektivna in objektivna - razodevanje sporočevalca

Zasebna in javna - izbran krog naslovnikov

Uradna in neuradna - družbena vloga sporočevalca

- družbeno razmerje med

sporočevalcem in naslovnikom

Praktičnosporazumevalna, uradovalna,

strokovna in publicistična

- izbran krog naslovnikov

- družbeno razmerje med

sporočevalcem in naslovnikom

- vrsta javnosti

Prikazovalna, zagotavljalna,

vrednotenjska, čustvena, pozivna,

poizvedovalna, povezovalna in izvršilna

- sporočevalčev namen

Obveščevalna, opisovalna,

pripovedovalna, razlagalna in

utemeljevalna

- način razvijanja teme (slogovni

postopek)

Umetnostno besedilo (npr. lirska pesem) govori o domišljijskem svetu in podatki

največkrat niso preverljivi. Večinoma tudi nima praktičnega namena, zelo

pomembna pa je lepotna vloga besedila. Nasprotno pa neumetnostno besedilo

(npr. znanstvena razprava) govori o resničnem svetu in podatki v njem so

Dvogovor 19

preverljivi. Tako besedilo ima praktičen namen, lepotna vloga v njem pa je

podrejena drugim vlogam.

Govorjene besedila so tista, v katerih sporočevalec pošilja naslovniku besedila

po slušnem prenosniku (v ustni obliki). Zanje je večinoma značilna spontanost,

govorec se sproti odziva na naslovnika, lahko se tudi popravlja, ponavlja, skače s

teme na temo. Zapisana besedila se prenašajo po vidnem prenosniku (v pisni

obliki). Navadno so napisana v knjižnem jeziku, sporočevalec ima čas za pripravo

na pisanje, upoštevana so pravopisna pravila.

Sporočevalec enogovornega besedila ne predvideva neposrednega odziva

naslovnika, tvorec dvogovornega besedila pa naslovnika poziva k odzivu ali pa

se sam odziva na besedilo sogovornika.

V subjektivnih besedilih sporočevalec izraža sebe, svoje osebno razmerje do

predmetnosti ali sogovornika, v objektivnih besedilih pa podaja le stvarne in

preverljive podatke.

Vsako besedilo je komu namenjeno. Zasebna besedila so namenjena določenemu

posamezniku ali določeni manjši skupini ljudi (npr. pogovor med očetom in

sinom), javna besedila pa so namenjena množici ljudi, javnosti (npr. članek v

časopisu).

Neuradna besedila sporočevalec govori ali piše enakovrednemu naslovniku (npr.

mati sinu), uradna besedila pa sporočevalec posreduje neenakovrednemu

naslovniku (npr. uslužbenec nadrejenemu).

Praktičnosporazumevalna besedila so neuradno zasebna, tvorimo jih doma,

med znanci, prijatelji in z njimi sporočamo vsakdanje teme. Ta besedila so zelo

subjektivna, večinoma so govorjena, in sicer dvogovorna. Uradovalna besedila

so uradno zasebna. Namenjena so posamezniku, sporočevalec in naslovnik sta v

Dvogovor 20

neenakovrednem razmerju. Gre za objektivna besedila. Lahko so zapisana ali

govorjena, večinoma so dvogovorna. Publicistična besedila so namenjena široki

javnosti, tvorijo jih novinarji, ki se v svojih besedilih pogosto razodevajo, zato so

njihova besedila velikokrat subjektivna. Lahko so zapisana ali govorjena, navadno

so enogovorna. Strokovna besedila tvorijo strokovnjaki določenega strokovnega

področja, namenjena so ljudem z istimi strokovnimi interesi. Tematika je vezana

na določeno stroko. Besedila so objektivna, lahko so zapisana ali govorjena,

večinoma so enogovorna.

Prikazovalna besedila sporočevalec tvori zato, da bi naslovnik izvedel to, kar ve

on (npr. novica). Zagotovljalna besedila sporočevalec tvori z namenom, da bi

naslovnik verjel to, kar verjame sam (npr. obljuba). Vrednotenjska besedila tvori

sporočevalec zato, da bi naslovnik sodil o nečem tako, kot sodi sam (npr. kritika).

Čustvena besedila sporočevalec tvori zato, da bi naslovnik doživljal nekaj tako,

ko doživlja sam (npr. ljubezensko pismo). Pozivna besedila tvori sporočevalec z

namenom, da bi naslovnik nekaj naredil (npr. prošnja). Poizvedovalna besedila

tvori sporočevalec z namenom, da bi od naslovnika dobil določene podatke (npr.

anketa). Povezovalna besedila sporočevalec tvori zato, da bi z naslovnikom

navezal ali ohranil osebni stik (npr. pozdrav). Z izvršilnimi besedili sporočevalec

povzroči spremembe v družbeni stvarnosti (npr. oporoka).

Z obveščevalnimi sporočili sporočevalec sporoča, da se nekaj dogaja/da nekaj

obstaja ali da se bo nekaj zgodilo (npr. telefonski imenik, urnik, vozni red, ...). V

opisovalnih besedilih so navedene lastnosti, sestava, delovanje, položaj živega

bitja, predmeta, kraja ali poti. S pripovedovalnim obvestilom sporočevalec

predstavlja naslovniku nekaj, kar se je zgodilo. V razlagalnih besedilih

sporočevalec sporoča o vzročnih in drugih razmerjih med pojavi/dogodki, lahko

tudi pojasnjuje pomen besede/pojma. Utemeljevalna besedila so tista, v katerih

sporočevalec pojasnjuje/zagovarja/dokazuje svoje mnenje o čem.

Dvogovor 21

5 ENOGOVORNA IN DVOGOVORNA BESEDILA

Besedila delimo na enogovorna in dvogovorna glede na to, ali sporočevalec

pričakuje naslovnikov odziv na svoje besedilo ali ne. Tvorec dvogovornega

sporočila naslovnika poziva k odzivu ali se odziva na besedilo svojega

naslovnika. Enogovorno besedilo ne predvideva neposrednega odziva naslovnika.

5.1 ENOGOVORNO BESEDILO

Enogovorno večpovedno besedilo nastaja tako, da sporočevalec najprej tvori

prvo/začetno poved, nato pa njeno vsebino dopolni s tretjo, to s četrto ...

(Bešter idr., 2001: 39)

Pri tem je pomembno troje:

- vsaka naslednja poved mora biti povezana (pomensko/logično) s prejšnjo,

saj bo le tako besedilo razumljivo

- vsaka naslednja poved naj vsebuje kakšen podatek iz prejšnje, saj bo tako

besedilo imelo rdečo nit

- vsaka naslednja poved naj se začne z znanim podatkom, saj bo le tako

naslovnik lahko sledil besedilu

Kako zdravila pravilno shranjujemo?

Zdravilo vedno shranjujemo v originalni ovojnini, skupaj s priloženim navodilom.

Na vsakem zdravilu je opozorilo, da ga moramo shranjevati nedosegljivo otrokom

in pa podatek pod kakšnimi pogoji ga je treba hraniti.

Večino zdravil shranjujemo pri temperaturi do 25°C, pazljivejši pa moramo biti

pri tistih, za katera je označen poseben režim shranjevanja. Zdravila, ki jih

shranjujemo pri nižjih temperaturah - običajno od 5 do 15°C, lahko pa je

temperaturni interval še natančneje označen, hranimo na ustreznem mestu v

hladilniku. V zmrzovalniku zdravil ne smemo shranjevati, saj ob zmrznitvi lahko

Dvogovor 22

pričnejo njihove aktivne učinkovine hitro razpadati in postanejo neučinkovita, ali

celo škodljiva, lahko pa prične razpadati zdravilo kot sistem (npr. izstopanje

vodne faze iz emulzije).

(http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/o-zdravilih/shranjevanje/)

5.2 DVOGOVORNO BESEDILO

Človekova najpogostejša dejavnost je pogovarjanje. O pogovarjanju govorimo

tedaj, kadar se vsaj dva človeka menjavata v vlogi govorca in poslušalca.

Besedilo, ki pri tem nastaja, je praviloma večpovedno – ker pa ga tvorita najmanj

dve osebi je dvogovorno (dialoško). (Bešter idr., 2001: 46)

Dvogovorno besedilo sestoji iz replik, zaporedni repliki sta ponavadi med seboj

povezani, replika drugega sogovorca dopolnjuje repliko prvega. Zvezo replik

imenujemo sekvenca. Sekvenca sestoji iz dveh replik, prva je pobudna, druga pa

odzivna.

Definicija replike in sekvence:

replika (SSKJ, 2000) – odgovor, zlasti kratek, jedrnat, navadno zavrnilen;

del dramskega besedila, ki ga igralec govori, ne da bi ga prekinil drug

igralec;

(Slovar tujk, 1997) – kratek, jedrnat odgovor (usten ali pismen), zavrnitev;

sekvenca (SSKJ, 2000) – zaporedje več kadrov, povezanih v zaključeno

celoto; temu podobno zaporedje česa v kaki celoti: sklepne sekvence

besedila; sekvence gibov, znakov / v igri je več tragičnih sekvenc;

(Slovar tujk, 1997) – vrstni red, nadaljevanje;

»Kakšno bo jutri vreme?«

»Sončno.«

Dvogovor 23

»Pa pojutrišnjem?«

»Deževalo bo.«

Če želimo pri sogovorcu vzbuditi zanimanje za določeno temo, lahko pogovor

začnemo s t. i. uvajalno repliko, npr:

»Nujno moram poklicati mamo.«

»A res? Zakaj pa?«

»Nekaj jo moram vprašati.«

»Kaj pa?«

Odzivna replika dopolnjuje pobudno repliko, zato je z njo pomensko, slovnično in

aktualnostno povezana.

5.2.1 Pomensko razmerje v zvezi dveh replik

Odzivna replika je pomensko odvisna od pobudne, saj se drugi sogovorec odziva

na repliko prvega. Glede na to, kako sta repliki povezani, ločimo tri vrste

pogovorov:

a) Raziskovalni pogovor: gre za iskanje novih podatkov, izmenjujejo se

vprašanja in odgovori.

Andrej (se znova zaglobi v svoje stvari, potem se zdrzne; obema je nerodno):

»Kako dolgo si že doma?«

France: »Tri mesece.«

Andrej: »Koliko si star?«

France: »Šestindvajset let.«

Andrej: »Kaj delaš?«

France: »Zdaj?«

Andrej: »Zdaj.«

Dvogovor 24

France: »Nič.«

Andrej: »In misliš?«

France (zmigne z rameni): »Zakaj vprašuješ?

Andrej: »Vprašujem.«

France: »Ne vem«

Andrej: »Boš še dolgo neveden?«

France (ga gleda): »Povej, kaj hočeš.«

(Kozak, 1978: 96)

b) Pogajalni pogovor: sogovorca usklajujeta svoji mnenji, na začetku sta njuni

mnenji različni, na koncu pa lahko skleneta dogovor in oblikujeta skupno mnenje.

Če sogovorca vztrajata pri svojem mnenju, ne pride do dogovora in pravimo, da je

bilo pogajanje neuspešno.

Sin: »Zvečer grem na zabavo.«

Mama: »Bodi doma ob 23.00.«

Sin: »To je prekmalu. A ne bi mogel ostati vsaj do polnoči?«

Mama: »Ne, to je prepozno.«

Sin: »Potem pa pridem ob 23.45.«

Mama: »Ne, lahko se zmeniva ob 23.15.«

Sin: »To je tako zgodaj. Kaj pa ob 23.30?«

Mama: »Prav, naj ti bo. Ampak bodi točen, da me ne bo skrbelo.«

Sin: »Prav, hvala.«

c) Prepričevalni pogovor: eden od sogovorcev želi pripraviti drugega k

določenemu dejanju, ga k nečemu poziva (Pojej zelenjavo.) in če drugi sogovorec

temu nasprotuje, prvi navaja dejstva, da bi z njimi podkrepil svoj poziv (Vsebuje

veliko vitaminov.) in ga s tem prepričuje.

V vsakdanjem življenju je tak pogovor pogost v zasebnih in javnih ter neuradnih

in uradnih okoliščinah.

Dvogovor 25

Mama: »Zunaj je mrzlo, obleci spodnjo majico.«

Urša: »Ne, ne rabim.«

Mama: »Urša, povem ti, da te bo zeblo.«

Urša: »Ne, ne bo.«

Mama: »Veter ti bo pihal čez ledvice.«

Urša: »Pa mami, dej no nehi.«

Mama: »To ni zdravo, da takole slabo oblečena hodiš okoli.«

Urša: »Jooooj ...«

Mama: »No, sej js ti sam povem.«

Posebna vrsta pogovora je povezovalni pogovor. Ponavadi je zelo kratek, sestoji

iz dveh replik, npr. pozdrav – odzdrav, voščilo – zahvala, opravičilo – sprejem

opravičila ipd.

A: »Dober dan!« A: »Žal mi je.«

B: »Dober dan!« B: »Je že dobro.«

A: »Vse najboljše!« A: »Lep dan!«

B: »Hvala.« B: »Tudi tebi!«

A: »Iskrene čestitke!«

B: »Hvala.«

5.3 DVOGOVOR ALI DIALOG

Dvogovor ali dialog je specifični tip besedila. Je osnovni vzorec sporočanja in je

najbolj pogost v vsakdanjem sporazumevanju.

Z dialogom oblikujemo medsebojna razmerja, značilen je za stike med ljudmi.

Lahko ga posnamemo tudi v pisno obliko. Najbolj neposredno je posnet pri

Dvogovor 26

radijskih in televizijskih oddajah, še posebej pri oddajah, ki potekajo v živo in

pred poslušalci in gledalci poteka dvogovor neposredno.

Primer dialoga v radijski oddaji:

Monika Tavčar: »Kot ste slišali torej v napovedi, je naš nedeljski jutranji

dopoldanski gost Jernej Tozon, ki ga prav lepo pozdravljem tule

v studiu. Jernej, živjo.«

Jernej Tozon: »Zdravo.«

M. T.: »Tole seveda snemava, predčasno...«

J. T.: »A snemava?«

M. T.: »Predčasno ... ker ne vem, v soboto je zagotovo kakšen špil, pa je potem v

nedeljo teže zgodaj vstat.«

J. T.: »Ja, nedelje mamo mi kr zasedene, tako da kr prav pride, da sva si med

tednom čas vzela.«

M. T.: »No super. Glede na to, da si zdaj že kar nekaj časa član skupine Čuki, pa

mislim, da vseeno tule prvič pri nas v studiu radia Sore, imam prav?«

J. T.: »Ja, pa tko blizu sem doma.«

M. T.: »Mhm. No...«

J. T.: »Niste me še povabl prej.«

(http://www.radio-

sora.si/zvok.php?b=zvok/oddaje/Nedeljski%20klepet/831_nedeljski%20go

st%200510.mp3)

Pri vsakem dialogu sta sodelujoča najmanj dva. Lahko sta:

- samostojna

»Poglej,« sem rekel Marjani, kolikor sem mogel enolično, »ravno po tej poti so

prihajale rimske legije z juga v Emono, tod so jahali azijski konjeniki na

Apeninski polotok.«

»Ali se boš vrnil?«

»Tod so hodile karavane trgovcev ...«

»Morda te ne bom videla nikoli več.«

Dvogovor 27

»Tudi v stari vojni od leta štirinajst do osemnajst so tod korakale vojske.«

(Zupan, 2004: 12)

- govorita si nasproti

Tulpenheim: »Micka! Micka!«

Micka: »Schönheim!«

Tulpenheim: »Ljubezniva Micka!«

Micka: »So vsi vkup?«

Tulpenheim: »Vsi, ljubica!«

Micka: »V eni uri naj se tam na prelazu znajdejo; jaz jih bom na vrt noter

spustila, kadar bodo že oča spali.«

Tulpenheim: »Oh, Micka! Kako težko bom to srečno uro dočakal! Moje srce bo

zgorelo od prevelike želje.«

Micka: »Kaj me res tako močno ljubijo?«

Tulpenheim: »Od ljubezni bom še obnorel.«

Micka: »Oni so že gvišno ljubljanske punce tudi štimali.«

Tulpenheim: »Jaz? Kamen rataj, če sem kdaj katero drugo štimal razen tebe.«

Micka: »Naj se nikar ne zakolnejo! Bi bilo škoda, ko bi tak zal gospod kamen

ratal. Je že njih stric umrl?«

Tulpenheim: »Ne bo več dolgo vlekel, zdaj ima že šest doktorjev okoli sebe.«

Micka: »Tiho! Oča me kličejo. Se bomo videli, Schönheim!«

Tulpenheim: »Bog te obvaruj, angelček!«

( Linhart, 1996: 15)

- skupaj tvorita enoto oziroma besedilo (po vsebini in obliki)

»No, čemu se pa smejiš?« ga je vprašal Oskar.

»Ah, to noč se mi je sanjalo, da sem imel mucko, »« je rekel Erazem prizadevno.

»In veš, kaj je jedla?« je vprašal Erazem.

»Miši, seveda,« je odgovoril Oskar.

»Kaj še, jedla je ribe in krompir. In tako ljubka je bila ...«

»Mlade mačke ne jedo niti rib niti krompirja,« je rekel Oskar.

Dvogovor 28

»Moja pa je.«

(Lindgren, 1987: 133)

Ločimo:

- osebni dialog (polarnost »jaz« - »ti«)

- predmetni dialog (govor o situaciji, ki obkroža sodelujoča)

- konverzacijski dialog (vrednotenjski, razpravni/obravnavni)

(po Mukařovskem, 1948)

5.3.1 Lastnosti dialoga

1. Inkohezivnost

Kohezija je površinska povezanost besedilnih enot, povezanost besedila. Je način,

na katerega so te prvine besedila povezane med seboj. Ta sredstva so

povezovalniki ali konektorji: deiktični izrazi, ujemanje morfemov v glagolu,

priredne zveze, pojavitev prve besede v povedi, nadpomenke, podpomenke,

intonacije, ...

2. Eksplikativnost (predstavljivost)

V nasprotju z enamerativnostjo, kjer je vsak člen zaporedja omejen z jasno mejo,

dialog zajema dogajanje skupaj z okoliščinami, ki pripadajo temu dogajanju.

3. Suksesivnost (zaporednost)

a) Objektivna suksesivnost je dana s časom, gre za časovno zaporednost, kar pa

ni izraženo samo s slovnično kategorijo časa. Časovno zaporednost izražajo tudi:

- semantika glagola

- prislovi

- vezniki, ki izražajo časovno zaporednost (časovni konektorji)

b) Subjektivna suksesivnost:

- je podana z osebo pripovedovalca

- zaporednost je predstavljena predvsem z glagoli

Dvogovor 29

4. Aktualnost

Gre za kvalificirano dogajanje s časom. Aktualnost časa se kaže/izraža:

- z rabo slovničnega časa

- z glagolskim vidom

- z modalnostjo

- z omejevanjem trajanja v sedanjiku s pomočjo besed: še, znova, ponovno,

vsak dan, danes, ...

5. Subjektivnost

Poznamo dva toka sporočanja:

- tok stvarnega dogajanja

- tok dogajanja, ki ga sporoča sporočevalec

Sporočevalec vedno modificira tok dogajanja:

- potencialna nepravilnost v reprodukciji dogajanja

- podaja na osnovi lastnega razumevanja pojavnosti

- isto pojavnost lahko poudari/dvigne nad drugo/-e, jo zanemari, podrobno

predstavi, ...

Te lastnosti so tipične tudi za pripovedovanje.

Dialog je situacijsko zasidran, odvisnostni pogovor dveh ali več oseb, ki sta/so

stalno v direktnem in vzajemnem osebnem stiku.

Samogovor oz. monolog je celosten, odvisnostni pojav enega tvorca, je sklenjen

sporočanjski vzorec. Celoto določa en avtor, vsebinsko in oblikovno.

Obema je skupna odvisnost oziroma povezanost krajših celot, ki se povezujejo

navznoter po obsegu in vsebini. Za oba je značilna postopnost (t. i. koraki). Pri

obeh se lahko obravnava več tem, ki so povezane v vsebino.

Za dialog je značilno dvosmerno sporazumevanje, sestavljeno iz sporočanja, ki je

dejanje sporočevalca (govorjenje ali pisanje), in sprejemanja, ki je dejanje

prejemnika (poslušanje ali branje). Prejemnik se na sporočevalčevo besedilo

lahko odzove, vlogi sporočevalca in prejemnika se zamenjata in zato je to

sporazumevanje dvosmerno.

Dvogovor 30

Dialog lahko ima tudi naslov, vendar ni obvezen, vsebovati pa mora vsaj dvojico

pojavov, lahko ponavljanja, drugače na moremo govoriti o dialogu.

Npr.:

a) Naslov v časopisu in časopisni članek pod naslovom tvorita celoto

(besedilo). O dialogu lahko govorimo, kadar obstaja znotraj tega besedila

dialoško razmerje.

Drveča prababica

Gospa v svojih poznih letih si je privoščila divjo vožnjo na slovitem dirkališču v

Indianapolisu. »To je bilo zabavno ... Obožujem razburjenje, hitrost in hrup,« je

dejala 96-letna Edith Pittenger po vožnji v dvosedežniku z nekdanjim

profesionalnim voznikom. Po drugem krogu za ogrevanje so bile besede

prababice, »lahko grem še hitreje«, in z voznikom sta oddrvela kar z 290 kilometri

na uro. Po besedah njene hčere je gospa Edith dolgo sanjala o takšni vožnji in ni

dovolila, da bi voznik zaradi njne starosti upočasnil hitrost. Ta ji ni tuja, saj je

vestna privrženka dirk Indianapolis 500 že od leta 1965, »dirkanje« pa so ji

podarili otroci za božično darilo.

(A. P., 2008: 11)

b) Odnos recitator – poslušalci (ki sicer ne govorijo): tu ne gre za dialog, saj

ni direktnega osebnega kontakta in replike, ki bi bila izražena jezikovno.

c) Tudi prepovedi, zapovedi, sporočila, napovedi na televiziji, radiu, ... niso

dialogi, ampak gre tu za enogovorna besedila.

Prepovedano kajenje!

Obvezna uporaba zimske opreme!

Vabljeni k ogledu naše oddaje spet prihodnji teden.

Jutri začnemo z novo, prenovljeno oddajo.

Dvogovor 31

5.4 ENOGOVOR ALI MONOLOG

Nasprotje dvogovora je enogovor (samogovor) oz. monolog. V prvotnem

dvogovoru nastane tedaj, ko govorca opustita živo, dinamično izmenjavo sporočil

in začneta o neki snovi pripovedovati.

Je sklenjen sporočanjski vzorec in ga je lažje prenesti v pisno besedilo kot

dvogovor.

France (razmišlja): »Bojim se, sestra, da ne morem povedati! Ne! Čisto drug svet

je v meni. Bojim se, da te sploh ne razumem, da te sploh ne slišim. Veš, beseda – –

– kakor lupina je, in v njen sadovi človeškega življenja. In ti ne spadajo v vsako

prst. Včasih vidimo lupino, vrsto sadu morda še poznamo, toda samo poznamo,

kakor smo se naučili. Ničesar več. Ne, pusti, da povem. Odkar sem se vrnil

domov, sem to že neštetokrat občutil. Tam smo včasih s takim sovraštvom mislili

na ljudi v varnih mestih, s tako ljubeznijo smo se spominjali varne zemlje. In to je

vse. Bližji sem bil mrtvi prsti, kakor človeku, ki ni z menoj živel. Bog ve, kaj smo

doživeli.« (Se zamisli.) »Da, včasih skoraj ne verjamem, ali je bilo res ali ne.

Toda, če gledam krog sebe, če sebe vprašujem, čutim, da je bilo. Tedaj vem, da

nisem verjel v ta svet, da res nisem čutil z njim, z nikomur. Morda so bile to hude,

neprave misli. Sovraštvo. Toda, bilo je. Morda – – – « (Jo pogleda.) »Ne tebe,

baš tebe nisem obsojal, sestra. Saj nisem mislil samo nate. Le tako strašno daleč

je bil ta vaš svet, tako nerazumljiv, tako čuden. In vendar, čemu jočeš? Vidim,

kako ti sije sreča iz oči, med solzami.«

(Kozak, 1978: 81)

Dvogovor 32

6 FORMALNE PRVINE

Monolog naj bi potencialno vseboval besedilne konektorje, katerih naloga je

tvoriti soodvisno besedilno enoto. Dialog pa naj bi poleg besedilnih konektorjev

vseboval še konektorje, s katerimi se označuje direkten osebni stik med osebama

oz. osebami v dialogu.

Npr. A: »Marija, hotel sem vam ...«

B: »Kaj pa, Marjan?«

C: »To so vam take stvari, da ...«

Konektorji Marija, Marjan in vam so konektorji, ki izražajo direktni vzajemni

odnos. Brez njih bi razumeli, da gre za monolog. Če manjkajo osebni stikovni

konektorji, gre za monolog, četudi nastopa več oseb.

Notranji monolog je formalno monolog, jezikovno gledano pa gre za dialog.

Oseba govori dialoško, ker se v notranjem monologu srečujejo slovnične osebe,

vendar je to v resnici ena oseba (notranji dialog), zato gre za monolog.

»Ne, ni ga!« sem si odločno rekel. »Ni ga, čeprav sem ga videl še ta trenutek. Ta

trenutek? Ali je res mogoče, da je bilo to pred petnajstimi leti, v tisti sneženi

januarski noči, ko sem bežal od doma? Takrat mi je bilo dvajset let, zdaj sem v

petintridesetem! ... Kako hitro teče čas! Petnajst let! In kaj je to? Samo daljši

trenutek! Pa vendar, koliko je bilo v tem daljšem trenutku lakote in obupa! Dovolj

in preveč! A le nisem umrl. Kaj še! Celo pozabil sem na lakoto in na obup in na

druge tegobe, zakaj vse to je naposled samo sivo morje, ki mora biti, da po njem

lahko plovejo bele jadrnice naših radostnih trenutkov ... O tem življenju, ki je

vredno življenja, bi se zdaj pogovarjala z očetom, če bi bil še živ, zakaj tudi on ni

umrl ne za lakoto ne od obupa. Ubili so ga! ...«

(Kosmač, 2004: 19)

Dvogovor 33

Monolog je lahko zunajčasen (znanstveno besedilo, pripovedovanje, ...), dialog pa

mora implicirati stvarni/resnični/aktualni čas.

Primer monologa:

Martuljkova skupina sodi med najlepše gorske podobe v Julijskih Alpah.

Razgiban greben od Škrnatarice preko nazobčane Široke peči, Oltarja in Ponc

skladno zaključuje izrazita Špikova piramida.

(Skoberne, 1989: 84)

Primer dialoga:

A: »Zdravo! Kako si?«

B: »Dobro, pa ti?«

A: »V redu. Se vidiva zvečer?«

B: »Seveda. Lepo se imej!«

A: »Ti tudi.«

Dialog mora imeti najmanj dve repliki, čeprav sama replika še ni dialog, ampak je

lahko monolog.

Pri dialogu gre za direktni osebni odnos. Tvorec dialoga naslovnika poziva ali se

odziva na prejšnje besedilo svojega naslovnika. Sodelujoči reagira na:

- besedilo

- paralingvistične prvine.

A: »Prideš še ti?«

B: (Gesta)

A: »Čemu ne«?

B: (Gesta)

A: »Ampak, ti nad vsem vihaš nos!«

Dvogovor 34

6.1 DIALOŠKE BESEDILNE PRVINE

Srečanje prve in druge gramatične osebe (lahko je tudi v monologu, lahko manjka

v dialogu). Dialog je resničnostni/stvarni razgovor/pogovor, ki ima potencialno

dialoško besedilo. Monolog je pojav s potencialnim monološkim besedilom.

Znotraj obeh se lahko mešata dialoški in monološki tekst.

Dialog ima več dimenzij kot monolog.

1. Konkretni spontani dialog (situacijski dialog) je zasidran v konkretno

življenjsko situacijo, je tudi praktični monolog, ki je lahko:

a) osebni dialog

»Vstani, mladec, dan se dela!«

»Ali moram precej vstati?«

»Kar precej.«

»Ali ni še četrt ure časa? Vsi italijanski vlaki imajo veliko zamude. Daj mi mojo

popotno toaleto tam z umivalnika. Hvala ti, vzorni prijatelj moj.«

(Cankar, Izidor, 1996: 39)

b) predmetni dialog

»Da, čas je. Hotela sva ravnokar priti gor. Glejte, kako je lep večer,« se je

obrnila k meni. »Tista zvezda je moja, danes je zelo svetla. Ali vidite?«

»Katera?« je vprašal Fritz in je stopil tesno k njej.

»Glej, v smeri moje roke! Najprej sta dve skupaj, potem jih je pet – malo više –

razmetanih in v sredi med njimi je ena sama. Ali vidiš?«

»Ne.«

»Glej vendar v smeri moje roke,« je ponovila Ester in stopila na prste, kakor bi

hotela doseči nebo.

»Jaz vidim samo dve, veliki in zelo svetli. Najsvetlejši.«

(Cankar, Izidor, 1996: 136)

Dvogovor 35

c) konverzacijski dialog

»Res ne vem,« je dejala gospodična pri kompotu, »zakaj stoji toliko ljudi pred

Assunto. Meni se zdi slika naravnost dolgočasna. Predrznost je kaj takega trditi,

vem, pa če hočem biti odkritosrčna, moram reči, da sem razočarana. Ravno to

sem doživela pred Sikstinsko Madono; človek si predstavlja več, nego najde.«

»No, no,« je mrmral gospod z boječim pogledom na Fritza,«počasi, gospodična,

le zmerno. Saj vendar ne misliš, da so vsi tisti ljudje tepci, ki jo hvalijo?«

»Gospod Fritz je rekel, da so,« in ga je pogledala s popolnim zaupanjem.

(Cankar, Izidor, 1996: 28)

Spontani razgovori: - v trgovini, na ulici, po telefonu, ...

- v didaktični praksi, v publicistiki

- uradovanje, v pravu, v epskih umetnostnih besedilih, v

dramskih besedilih

Primer spontanega razgovora v trgovini:

Prodajalka: »Dober dan.«

Kupec: »Dober dan.«

Prodajalka: »S čim vam lahko postrežem?«

Kupec: »Hm, a tistih salam, ki so na akciji pa ni več?«

Prodajalka: »Katerih pa? Tele tu so znižane, če bodo v redu?«

Kupec: »Ja, no ... Niso tiste iz kataloga, pa jih bom vseeno vzel.«

2. Simetrični/asimetrični dialog

Pri simetričnem dialogu gre za pravilno zaporedje replik, sodelujočih v dialogu:

Jan: »Dober večer, Katarina!«

Katarina (s slabotnim glasom): »Dober večer gospodar!«

Jan: »Pusti to, Katarina! Ni vredno, da bi človek govoril.«

Katarina: »A vendar. Ne morem drugače.Res, kdo bi si mislil da boš ti, ki sem ga

nekoč pestovala, da boš ti moj gospodar.« (Hoče vstati.)

Dvogovor 36

Jan: »Le sedi Katarina! – Tudi jaz nisem mislil na to. Saj sem vendar

drugorojenec. A je tako in – je dovolj žalostno!«

(Kozak, 1978: 55)

Pri nesimetričnem dialogu se replike srečujejo nepravilno, ne sledijo si po

zaporedju:

Tarbula: »Gospa Tereza, samo nekaj lesa se je vnelo, če še ne veste.«

Tereza (je podprla Preliha, ki ga z Juto vodita domov): »No vidite, Hana, zdelo se

mi je, da ne bo nič. Le pojdiva nazaj, čemu bi lezli tako navkreber za prazen nič.«

Hana (vpraša navzoče): »Ne gori več?«

Tarbula:« Nekaj desak in kup slame, to je bilo vse.« (Z globokim vzdihom.) »Pri

nas se nikdar nič ne zgodi!«

Afra: »Nikdar nobenega dogodka!«

(Grum, 1957: 414)

Umetnostno besedilo lahko vsebuje epski dialog (mikrokompozicijski pojav) in

dramski dialog.

6.1.1. Epski dialog

Epski dialog je mikrokompozicijsko sredstvo, je forma, ki jo izbere avtor/tvorec

za zgradbo besedila. Brez škode se ga da pretransformirati v epsko besedilo, sama

forma v resnici ni pomembna.

srečujejo se replike oseb:

- »Ali ste hudi name?«

- »Nisem ... Kaj bom nate hud!«

- »Pa na Ivano?«

- »Ivana je nesrečna trapa!«

(Kosmač, 2004: 83)

Dvogovor 37

srečujejo se replike oseb in replike pripovedovalca:

»Prav, prav, pa počivajmo!« odgovori gospod Andrej lahkodušno. »Časa je še

dovolj. Sedaj še tri ni, in ne bode pol ure, pa smo na vrhu. Sedimo; tukaj je suha

rušnja, da se lahko sedi na nji.«

»Če se ne motim,« dostavim jaz, »teče tu nekje v smrečju studenec, ki slovi po

vsem pogorju. Na tem mestu se bode tedaj počivalo prav prijetno. Na tla s košem,

Miha!«

»Zaradi studenca ne bode hotel, haha!« zasmeje se šepasti Tinče. Bil je važna

oseba, in s sabo smo ga vzeli, da bi hodil poslušat, če je na večer priropotal

petelin v smrečje ali pa če je v jutru že klepal na svoji veji.

(Tavčar, 1966: 8)

srečujejo se replike oseb in komentar pripovedovalca:

- »No, premisli!« je silil oče vanj. »Sprevidi vendar! Tako ne boš ne za kmeta ne

za gospoda.«

Pob je samo skomignil z rameni, kakor bi hotel s to kretnjo povedati, da je pač

taka njegova usoda.

(Kosmač, 2004: 49)

srečujejo se replike oseb in notranje replike pripovedovalca:

»Ne veš, kaj delaš; ne veš, kako je to ...«

Hitro zapre vrata za seboj. Prizadel sem jo.

Beseda pripovedovalca ali notranji govor oseb(-e) sta v dialogu lahko tako zrasla,

da meje dialoga določimo samo na ozadju glagolske osebe:

Tiho so šli po ulici in fant je povedal pomembno stvar, ne bojite se teme, Peter?

Toda Peter ne odgovarja, odgovarja si sam. Včasih se bojim.

Dvogovor 38

a) Lahko gre za povedi, ki uvajajo repliko posamezne osebe:

- ko gre za več oseb v pogovoru

- ko usmerja pozornost na z razgovorom sovisno situacijo

»In sedaj?« vpraša kaplan Andrej.

»Naj kdo reče katero!« izpregovorim jaz. »Morda ti kaj veš, žalostni Miha, saj si

tudi oženjen!«

»Oženjen, oženjen,« zajoka Miha, »pa ne tako, da bi bilo vredno govoriti o tem!«

»Kdo pa tudi poslušaj to nergo!« se oglasi Jernač izpod Skale. »Če mu daste piti,

kolikor hoče, pretakal vam bode solze, da nastane kar ploha! Če pa nima piti, pa

ust ne odpre. Sicer bi pa o svojem zakonu tudi ne vedel drugega, nego da ga

pretepa, malone vsak dan pretepa, zakonska žena, za katero je hodil, kakor lazi

petelin za kuro! Ti si bil ubožen petelin, ali ni tako, Mihec?«

»Lažeš!« zatuli Miha. »Lažeš, Jernač! Pa sem jo vendarle dobil! Tebe pa tvoja ni

hotela, in drug ti jo je vzel! He, kakšen petelin pa si bil ti, Jernejče?«

(Tavčar, 1966: 94)

b) Če ni povedi, ki uvaja v dialog, gre za »blankdialog«.

»Kako pa je bilo na poti iz Grčije v Italijo?«

»Čiščenje terena.«

»Leta triinštiridesetega?«

»Jeseni.«

»Kakšne so bile partizanske sile v Jugoslaviji?«

»Hja. Kakšne? V gorah in gozdovih. Tukaj skupina, tam skupina.«

»Pa so imeli Jugoslovani tudi divizije in brigade?«

Nasmehnil se je.

»Aah ... manjše in večje bande ... tu in tam ... a ravno s takimi oddelki je

bojevanje za redno armado najtežje ...«

(Zupan, 2004: 132)

Dvogovor 39

c) Funkcije epskega dialoga: - opozoriti/izpostaviti značaj osebe

- izpostaviti/poudariti nekatera mesta v besedilu

- izražanje pripovedovalca, ...

- spešitve in zaviranje (zaviranje dinamike

pripovedovanja)

- spreminjanje ritma pripovedovanje oz. celotnega

besedila

Npr.: izražanje stališč osebe: - zaviranje pojava

- zaviranje dogajanja

- izpostavljanje detajlov

Gre za izražanje avtorja, saj je osnovno besedilo

monolog pripovedovalca.

»Župnik je baje rekel, da se v njenem glasu vlači nekaj pregrešnega,« je povedala

teta.

»Čenče!« je prhnil stric. »Dekleta so jo zribala iz kurnika, ker ji niso bila kos.«

»Tako bo, seveda,« je priznala teta. »A, to je bil hud udarec zanjo. K nam je

prišla in se razjokala. No, počasi se je pomirila ter se potopila v svoje delo. Bila

je sama v bajti, šivala je in pela.«

»Fantje pa na njeno petje kakor žrebci na kobilino rezgetanje,« je rekel stric.

»Vse noči so obhajali okrog bajte.«

»Ampak Božena je živela pošteno!« ga je prekinila teta.

»Pošteno!« je prikimal stric. »Saj je morala živeti pošteno. Tudi če bi hotela komu

odpreti, ne bi mogla, ker so bili zmeraj najmanj trije v bližini. Prvi je čepel v

grmu zelenike, drugi se je zvijal okrog vodnjaka, tretji se je stiskal h grčavemu

deblu stare jablane. He, to je moralo biti smešno, ko so ure in ure takole čepeli in

preklinjali drug drugega. Še zakašljati se niso upali in ne prižgati cigarete, da se

ne bi izdali. Trape. In vendar so se kar vohali. Natančno so vedeli, kdo je kdo,

drugi dan so se pa neprespani umikali drug drugemu izpred oči.«

»Ampak njej to ni bilo všeč,« je rekla teta.

Dvogovor 40

»Mhja? ...« je stric v znak dvoma potegnil glavo med ramena. »Meni se zdi, da je

vsaki kuri všeč, če si petelin brusi kremplje okrog nje.«

(Kosmač, 2004: 186)

6.1.2 Dramski dialog

Dramski dialog je, razen izjemoma, brez pripovedovalca. Vsebuje to, kar v

epskem dialogu govori pripovedovalec. Vsebuje formalne lastnosti praktičnega

dialoga (spontanega), vštevši tudi parajezikovne prvine.

Drame ne moremo enačiti z dialogiziranim pripovedovanjem. Pri drami ne gre za

čisti dialog in ne pomeni prenosa praktičnega dialoga na sceno. Po Platonu je

bistvo dramskih besedil dialog, Aristotel pa postavi trditev, da je bistvo dramskih

del povezano z gledališko uprizoritvijo.

Osnova dramskega dialoga je napetost: po načelu nasprotovanja (oseb, stališč).

Dialog je pogovor dveh oseb/stališč (nasprotij), polilog je pogovor več

oseb/stališč (nasprotij).

Postopni dialog: A – B – C – D

Amara (ves čas brezgibna na divanu, prisluhne): »Se ni nekaj zganilo?«

Blanchard: »Nič ni.«

Jeannine:« Meni se je tudi zdelo.«

Fleurette: »Tudi meni.«

Blanchard: »Nič ni, nič.«

(Grum, 1957: 328)

Oklepajoči/prestopni dialog: A – B – A – C – A večja napetost

Dvogovor 41

Grozd zamahne z roko, razjarjen Mrmolji: »Vi ste jako naivni; kaj mislite, da ga

ne poznam? On peče svoj kostanj. No,

meni je vseeno, – pa če se razdeli

narod na dva tabora.«

Mrmolja: »Jaz mislim, da bi bila to velika škoda za vseobči napredek ... takorekoč

– –«

Grozd: »Ne blebečite neumnosti.«

Kremžar: »To so vsekakor važni mimenti v naši najnovejši zgodovini. Zdi se mi,

da je narod na razpotju.«

Grozd gre k Ščuki: »Gospod Ščuka, – storite mi uslugo. Povejte Grudnu kako

novico; ta človek je strašno smolast, a meni je to neprijetno,

skrajno neprijetno.«

Ščuka: »Takoj.« Se napoti h Gorniku in Grudnu.

(Cankar, Ivan, 1994: 23)

Epski dialog Dramski dialog

- povedi so razčlenjene

- povedi členijo, razdeljujejo

- ena poved je pomensko zaokrožena,

sama po sebi razumljiva

- povedi so kompaktnejše, celovitejše

- ena poved spreminja semantiko

okoliškega besedila (razumljiva je

samo glede na besedilo okoli povedi);

včasih je potrebno razumeti pomen

cele drame, zlasti v sodobni drami

posamezne povedi lahko delujejo kot

brezpomenske, če jih ne razumemo

na ozadju pomena celotnega besedila

Dvogovor 42

7 GOVOR V DRAMI

7.1 DIALOG

Glavna oblika prikazovanja dejanja v drami je dialog. Grška beseda dialog ne

pomeni le dvogovora, ampak tudi razgovor, se pravi pogovor več oseb, vendar je

v drami najbolj pogost dvogovor.

Dramski govor se odvija na odru. Osebe ne govore kakor v zasebnem življenju,

osebe na odru želijo biti slišane in želijo slišati same sebe, opazujejo vtis svojega

govorjenja. Dramatični govor s svojo poetično silo prerašča pripovedljivo

(zunanje) dejanje s tem, da vedno nekaj skritega razkriva in hkrati prikriva, se

pravi, da je slutiti v ozadju nekaj zgolj nakazovanega, do kraja nikoli izrečenega

in izrekljivega.

Dramatični dialog pa se ne razlikuje le od pogovora v vsakdanjem življenju,

ampak se razlikuje tudi od govora in pogovora v epiki, romanu. Razlikuje se s

svojo višjo stopnjo stilizacije, z zgoščevanjem vsega bistvenega in opuščanjem

vsega nebistvenega glede na glavni spor, temo in glavni problem v drami. Od

govora epike se razlikuje tako, da dramska oseba govori brez avtorjevega

vmešavanja, v govoru epike pa je avtor bolj ali manj vedno prisoten.

Matiček: »Ha ha ha! Smejaj se, ljuba moja!«

Nežka: »Sem svoje dni slišala, da je človek bolj poreden, več sreče ima.«

Matiček: »Še včeraj sem bil sam na svetu kakor tuj človek, nisem vedel, čigav

sem; in danes naenkrat svoje starše najdem. – Res je, da tako imenitni

niso, kakor sem pred menil; pak boljši bodo vendar kakor cigani.«

Nežka: »Nisi nič drugega našel?«

Matiček: »Mojo Nežko.«

Nežka: »Jo ljubiš?«

Dvogovor 43

Matiček: »Ko bi tolikanj jezikov imel, kolikor imam las na glavi, bi ne mogel

izreči, kako grozno jo ljubim.«

( Linhart, 1996: 86)

7.2 MONOLOG

Monolog je oblika govora, ki je v vsakdanjem življenju redka, drama kot

umetniška verzija resničnosti pa se ga že od nekdaj poslužuje.

Izpovedni monolog ima v drami prednosti, ki jih dialog nima, je bolj zaupna in

iskrena oblika govora, je izpoved, ki je neposredno namenjena gledalcu. Je neke

vrste zaupen pogovor osebe s samo seboj, v bistvu glasno razmišljanje.

Monolog je posebna oblika dialoga v eni sami osebi, v kateri se razkrivata dva

nasprotna glasova. Ta protislovnost dela monološko osebo psihološko in

dramatično zanimivo in razgibano.

Vendar pa ima monolog vse osnovne značilnosti dialoga: ima funkcijo bojnega

prizora, ima funkcijo pogovorne osebe in tudi funkcijo karakteriziranja oseb.

Micka: »Saj bi Anžeta rada ljubila, da bi le mogla«. Privleče prstan iz nedrja in

ga zaljubljeno ogleduje. »Zakaj sem se pak v tebe lahko zaljubila, ljubeznivi

Schönheim? Tukaj ni treba, da bi moj oča rekel: »Ljubi ga, Micka, vzemi ga!

Micka, vzemi ga! Poglej, moji lasje že sivi ratujejo!« –Danes, ljubeznivi oča, še

danes, in ko bi moglo biti, zdaj pri tej priči. Pak si tudi druge sorte fantič: lep,

bogat – in še zraven žlahten gospod. In jaz bom tudi žlahtna gospa! Kako bo to

lepo slišati! Anžetova žena! Fej! Kaj, jaz da bi bila Anžetova žena? Fej! O

ljubeznivi Schönheim, kje tako dolgo ostajaš? Boš prišel, moj Schönheim? Boš

prišel?«

(Linhart, 1996: 9)

Dvogovor 44

7.3 FUNKCIJE MONOLOGA IN DIALOGA

Monolog in dialog imata tudi glavne dramske funkcije:

1. Razpostavo ali ekspozicijo dejanja

Monolog stoji na čelu dramskega dejanja in dramo uvaja, občinstvo obvešča o

vsem, kar se je zgodilo, preden se je dejanje na odru začelo.

Funkcijo razpostave v drami opravlja praviloma dialog, osebe v pogovornem

dialogu odkrivajo gledalcu preteklost oseb, ki bodo v drami nastopile, in glavnih

dogodkov, ki so z njimi v zvezi.

Ismena: »Je novica točna in zanesljiva?«

Stražnik: »Točna in zanesljiva.

Sedmero vrat je prostih, princesa, mir je razglašen.«

Zbor: »Ta naša krogla, ta naš globus, ta naša drobna žoga,

ki jo nevidni srednji napadalec je nezmotljivo

zagnal v mrežo drugih zvezd, ozvezdij, sonc –

odmev spet daje in tišino hrani, nedra spet odpira

za šum cvetlic, dreves in za prepih oblakov

nad osivelimi glavami starcev. Minilo je!

Minilo je! Utihnilo!

Ne toči dež na trupla padlih več dvojne mere

svojih solz, neutešljivi ptič spet upa si

samotno sled in deklica ob vodi si smehljaje

spet voli nove zvoke za svojo staro vižo;

na poljube misli.

Še mi tebanski starci, čeprav do tal upognjenih teles,

zlomljenih kosti in s srci, ki teptala so jih vsa stoletja,

še mi, ki nas le silna teža ponavljanja je ohranila

za žive priče slehernega časa, spet glave dvigamo.

Dvogovor 45

Razglašamo: Mir! Mir!«

(Smole, 1996: 6-7)

2. Karakteriziranje oseb

V monologu oseba karakterizira samo sebe in tudi druge osebe, z dialogom pa

osebe karakterizirajo druga drugo.

Kreon: »Ukrepal nisem jaz, ampak vladar.

Ko je človek kralj, ne gleda v svet sam v vrvežu sveta,

ampak se vzpne na grič, ki je brez barv in brez sonca,

da mu pogled je neskaljen in stvaren.

Popuščanje, usmiljenje, ljubezen so čustva,

prikladna za družinsko izbo.

Kdor je na prestolu, pozna le preiskavo, sodbo, kazen.

Kdor se upre kraljevemu ukazu, pristane

na preiskavo, sodbo, kazen.

Polineik bo torej pokopan, a ne slepi se, Ismena,

kralj bo trdno na prestolu.

In to je zdaj beseda jasna, z jasnimi in stvarnimi obrisi.

Je za ženska pleča to breme, in ti –

si to, da boš vzdržala?«

(Smole, 1996: 55)

3. Premikanje dejanja naprej

Razburljivi monologi in dialogi so glavni motivi za pomikanje dramskega dejanja

naprej proti končnemu cilju.

Kreon: »Paž!« Paž nastopi.

»Dejal si maloprej, da nimaš me prav rad, kajne?«

Paž: »To sem rekel le, ker ste vprašali.«

Kreon: »Prav. Dejal si tudi, da ti ugaja biti paž.«

Dvogovor 46

Paž: »Ugaja, močno, gospod.«

Kreon: »Če je tako, pri priči mi nekje iztakni

bodalce trdno. Kot mlad razposajen žrebič

poskoči tja dol za stražnikom, udari tiho,

a krepko in zanesljivo.«

Paž: »Ampak, gospod ...«

Kreon: »Gospod že, a ampak ne. Čemu potem ta ampak?

Saj si rad paž?«

Paž: »O, rad, kako da ne...

Ampak jaz ... prosim ...«

Kreon: »Spet ta prekleti ampak! Ne trati časa,

steci, kar noge ti dajo in lopni krepko.

Med sovražnikov krdelom lastni stražnik

mi je ta hip najbolj sovražen.

Vzeti nam hoče to, kar nam je vsem najdražje: mir.«

Paž odide.

»Nesrečni stražnik, vdan in zvest.«

(Smole, 1996: 25)

Dvogovor 47

8 DIALOG

Dialog je zaporedje replik dveh ali več govorečih. Replike so z obliko direktnega

govora. So relativno samostojne enote: - po vsebini

- po obliki

Po obliki so povezane: - s skupno temo

- s skupno funkcijo

Kontinuiteta replik se dosega: - s ponavljanjem istega izraza v dveh ali več

replikah

- z uporabo ustreznih členkov

- z uporabo kazalnih zaimkov

Dialog ima pozivno funkcijo (apelativno funkcijo).

8.1 KRITERIJI

8.1.1 Kriterij: vsebina in okoliščine

a) Spontani dialog: - prvine prostega govorjenja

- zvrst: praktično sporazumavalna

- spontanost pojavitve dialoga (okoliščine)

Urša: »O, zdravo, kaj pa ti tu?«

Tina: »Nič pametnega, hlače kupujem. Pa ti?«

Urša: »Malo gledam. Si za kavo?«

Tina: »Itak.«

Urša: »Nekam še skočim, se dobiva čez 10 minut?«

Tina: »OK. Čao.«

Urša: »Čao.«

Dvogovor 48

b) Diskusija

Polemika vrste dialoga glede na strokovno/znanstveno vsebino

Debata

Diskusuja je izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari.

Sokrates: »Nemara je nekaj na tem, kar praviš, Hermogenes. A preglejva to reč!

Potemtakem je to, kar kdo vzdene kateri koli stvari, le-to ime?«

Hermogenes: »Tako mislim.«

Sokrates: »Ne glede na to, ali da ima posameznik ali država?«

Hermogenes: »To pravim.«

Sokrates: »Kako tedaj? Če imenujem kogar koli izmed bitj, ki mu zdaj, deniva,

pravimo človek, če ga kličem za konja, a tega, ki je zdaj konj, za

človeka, ali bo njemu v javnosti ime človek, a zasebno za mene konj? In

nasprotno bo zasebno zame človek, za javnost pa konj? To ti je v

mislih?«

Hermogenes: »Da, to.«

Sokrates: »Daj no, povej mi tole: Ali rečeš nečemu – povedati resnico in povedati

laž?«

Hermogenes: »Seveda.«

Sokrates: »Torej je neki govor resničen, drugi lažniv?«

Hermogenes: »Brez dvoma.«

Sokrates: »Potemtakem je tisti, ki govori o bitjih, kakršna so, resničen, tisti, ki pač

govori o njih, kakršna niso, pa lažniv?«

Hermogenes: »Da.«

Sokrates: »Je torej možno z govorom povedati to, kar je, in to, kar ni?«

Hermogenes: »Gotovo da.«

(Platon, 1980: 9 -10)

Polemika je ostra izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno glede kakega

znanstvenega, literarnega, filozofskega vprašanja.

Dvogovor 49

Karl Erjavec: »Gospod Golobič, veste, veliko govori in zelo učeno. Ampak kako

naj mi zdaj izberemo nekega oklepnika, ki ga ni, a ne? In celo

pismo namer je bilo podpisano v času vladavine LDS. In potem mi

nardimo javni razpis in Patria 20 procentov cenejša. Kaj bi izbrali,

Patrio al oklepnika, ki ga ni?«

Gregor Golobič: »Tudi Patrie še ni ...«

K. E.: »In ki je 20 procentov ...«

G. G.: »Samo vi niste rekl, da niste ...«

K. E.: »Vas povabm v Šoštanj in boste si ogledal Patrio.«

G. G.: »Ni problema, lejte ...«

K. E.: »Saj vem, da ni problem ...«

G. G.: »Poglejte, vi ...«

K. E.: »Vi preveč problemov vidite. ... Vi preveč črno gledate, odkar niste več na

oblasti, gospod Golobič.«

G. G.: »Me veseli, da vi kot predsednik ...«

K. E.: »Preveč problemov vidte.«

G. G.: »Ja, ja, vi jih vidite premalo, pa ste plačan zato, da jih vidite in da jih

rešujete.«

(http://www.youtube.com/watch?v=Jpczxr9JIKc)

Debata je organiziran način izmenjave mnenj. V debati nastopata dve strani, ki

imata enake možnosti predstaviti svoje mnenje.

c) Intervju: je javno dvogovorno besedilo, je pogovor, v katerem sodelujeta

vpraševalec in vprašani (intervjuvanec). Na začetku intervjuja lahko stoji

predstavitveni uvodni del ali pa vsebuje le vprašanja in odgovore. Ločimo

časopisne oz. revijalne ter radijske in televizijske intervjuje (glede na to, kje so

objavljeni). Govorne in pisne prvine se prepletajo (ker je primarno besedilo

nastalo govorno).

Dvogovor 50

Leon Keder s policije

Najbolj kradejo VW in Renaulte

1. Koliko avtomobilov je na leto ukradenih pri nas?

V Sloveniji na leto ukradejo od 700 do 800 avtomobilov. Najpogosteje odtujena so

vozila znamk Volkswagen in Renault, ki jih je tudi največ na slovenskih cestah.

Sledijo vozila znamk Audi, BMW, Mercedes, Fiat, Opel in druga.

2. Kam gredo ukradeni avtomobili?

Približno 75 odstotkov ukradenih vozil, med katerimi so vozila srednjega in

višjega cenovnega razreda, ostane v Sloveniji. Večina se jih v »črnih« delavnicah

razstavi, deli pa se uporabijo za popravilo poškodovanih vozil. Približno 25

odstotkov ukradenih vozil je višjega in visokega cenovnega razreda, ki jih

večinoma prepeljejo prek Hrvaške v države nekdanje Jugoslavije.

3. Kakšen je odzivni čas policije, če gre za vlom ali poskus kraje?

Povprečni reakcijski čas (čas od klica na telefonsko številko 113 do prihoda

policistov na kraj dogodka) je bil lani za vse interventne dogodke 20 minut in 41

sekund (21 minut 58 sekund). (G. P., 2008, 20)

8.1.2 Kriterij: prostorska razsežnost (v besedilu)

a) Simetrični dialog: pravilno zaporedje v dialogu srečujočih/sodelujočih oseb

(govorečih).

A - B pravilno izmenjavanje v funkciji sporočevalec – prejemnik

B - A oz. prejemnik – sporočevalec

Pojavlja se v vseh zvrsteh.

V umetnostnih besedilih se posamezne replike uvajajo:

- s spremnim govorom avtorja pred, sredi, za repliko (napovedanost)

- brez napovedi

»Kam pa gredo?« sem vprašal.

Dvogovor 51

»V Dominov rob«.

»Po kaj pa?«

»Cesto, ki so jo partizani razstrelili, bodo popravili.«

»Kar sami?«

»Sami!« je prikimala teta in celo z vidnim ponosom.

(Kosmač, 2004: 176)

b) Asimetrični dialog: - replike se srečujejo nepravilno (ne po zaporedju)

- vmes (v umetnostnih besedilih) so lahko avtorjevi

komentarji, napovedi, opisovanje, mišljenje oseb, ...

Prostorsko so ti asimetrični dialogi oddaljeni v besedilu, prekinjajo jih drugi

zgradbeni elementi.

»Mhm?« spet vprašujoče zagrči prijatelj in se nasršeni.

»Nič, nič,« pravim. General je povedal nekaj vrstic iz Tennysonove balade, ki

opeva hrabro smrt šeststo vojakov v Krimski vojni. Meni pa je ta hip prišlo na

misel, da šteje naša brigada mrtvih milijon šeststo tisoč ljudi.

»Mhm!« prikimaje zagrči prijatelj, toda brez posebnega zanimanja. Niti pogleda

ne odtrga od krožnika. Mirno odreže kos mesa, ga potisne v usta in začne žvečiti,

pri tem pa počasi nabira solato na vilice. Toda kar nenadoma se ozre vame z

vsem obrazom. Očitno se je nečesa spomnil, ker žveči hitreje in mi z očmi daje

vedeti, da mi bo nekaj povedal. In ko pogoltne grižljaj, pove z najbolj vsakdanjim

glasom: »Ti, saj res, tvojega očeta so tudi ubili,« in potisne v usta šop solate.

(Kosmač, 2004)

c) Nepopolni dialog: druga replika se ne realizira, naslovnik je neaktiven, molči

ipd., noče, ne želi ali ne more odgovoriti z repliko.

Odziva se:

- z nejezikovnimi sredstvi (kretnje, mimika)

»Tako, ti si torej Erazem?« je rekla prikupna gospa.

Erazem ni mogel odgovoriti, le prikimal je.

Dvogovor 52

»Tudi priklonil bi se lahko, če že rečeš dober dan,« je opomnila gospodična

Jastreb.

Erazem je zardel in se naglo priklonil.

»Ali hočeš prepečenca?« je vprašala gospa in vzela enega iz skodele za pecivo.

Fant je znova naglo pogledal gospodično Jastreb, ni mu bilo jasno, ali sme vzeti

prepečenec ali ne.

Gospodična Jastreb je pokimala in Erazem je segel po njem.

»Tudi priklonil bi se lahko, če že sprejmeš pecivo,« je rekla gospodična Jastreb.

Erazem je še bolj zardel in se še enkrat priklonil.

(Lindgren, 1987: 23)

- avtor o tem npr. pripoveduje (umetnostna proza):

Jure pa ga samo začudeno gleda.

- avtorski komentar:

»Te jutri ne bo?« vpraša.

In ne čaka na odgovor: »Saj vem, da boš spet v gostilni.«

Posebnost je umetnostno besedilo:

- realizirana replika: v dialogu je realiziranje direktno, gre za direktni govor

»Zakaj se človek praska? A? ... Zato, ker ga srbi: Ali bi se mar praskal, če me ne

bi srbelo? A?«

»Pa vas zmeraj srbi?«

»Zmeraj. To se pravi, kakor hitro sedem, me vse srbi.«

»Zakaj pa?«

»Zakaj? ... Od skrbi, otrok moj.«

»Kadar se praskate po glavi, že razumem, da vas srbi od skrbi. Kaj pa, kadar se

praskate pod pazduho, okrog pasu in po nogah?«

»Kaj pa ti veš, otrok moj, kaj so skrbi in koliko jih je! Včasih jih je cel roj. Toliko

jih je, da ne morejo vse v glavo. No, in kaj hočejo? Razpršijo se po vsem telesu.«

Dvogovor 53

» O, tega pa že ne verjamem! ... Kako naj bodo skrbi v nogah? ... Ne! To je samo

huda kri.«

(Kosmač, 2004: 80-81)

- nerealizirana replika: v dialogu je realiziranje indirektno:

- z drugo obliko (replike)

- z drugo zgradbeno obliko: - indirektni govor osebe

- notranji govor osebe, ki daje

videz direktnega govora, a je ta

neuresničen, gre za mišljenje

»To so neumnosti! To so grde neumnosti!« sem rekel jezno in vznemirjeno. »Ali bi

res radi videli, da bi me spet zaprli?«

»Saj prav zato!« je vneto prikimala Kadetka. »Jaz bi že pobegnila.«

»Ne govori neumnosti!«

Kadetka je pomolčala, nato pa se je spet oglasila:

»In če boš pobegnil, kdaj se bova spet videla? Kdaj se boš vrnil?«

»Ne govori neumnosti! ...« sem ponovil s skrhanim glasom. Prizadelo me je

tembolj, ker sem se začudil, zakaj o tem še nisem razmišljel. »Kdaj?« sem se

vprašal v mislih. »Kdo pa naj to ve, kdaj se bom vrnil? ...« Nato pa sem zamahnil

z roko in glasno rekel: »Vse mine! Vrnil se bom! ...«

»In potem se bova pogovarjala, kako je bilo?« se je oglasila Kadetka.

»In potem se bova pogovarjala, kako je bilo,« sem odsotno ponovil njne besede in

se spustil k hiši.

(Kosmač, 2004: 100)

d) Kolektivni dialog: sodeluje več oseb, največ jih je v umetnostnih besedilih.

Zaporedje replik je brez določenega zaporedja sporočevalca/sporočevalcev. V

umetnostnih besedilih so osebe označena z imeni, kraticami, avtorjevim

podajanjem, npr. »Prvi pove«, »Drugi govori«, ...

Dvogovor 54

Franc: »Otročji so ljudje, ki niso nič. Zate je tako življenje, tako prazno

vagabundiranje. Vsi izprideni študenti so mladi, veseli in razposajeni.

Kdor pa je kaj študiral in kaj dosegel, nima nič smisla za neumnosti.

Napravi si dom in živi mirno, s sabo in s svetom zadovoljen.«

Francka: »Franc!«

Maks: »Le pusti ga, Francka, ima čisto prav! Ljudje, ki so kaj dosegli, so s sabo

in svetom zadovoljni. Posebno, če so podedovali prijazno posestvo. Toda,

Franc, nazadnje je vendar žalostna resnica: edini sad tvojega življenja bo

par otrok, v najboljšem slučaju. Ali bi bilo vredno, da bi se upiral človek

vse življenje za tako klavrn rezultat?« Veselo: »Mene poglej!«

Krnec odpre gostilniške duri: »Maks!«

Maks: »Le idi, stari ... Daj, Francka, prinesi mu četrtinko!«

(Cankar, 2007: 21)

Posamezne replike so združene v zaporedje, npr. A – B – C – D – ...

A – B – A – C – ...

e) Notranji dialog: je posebnost umetnostnih besedil. Sporočevalec in prejemnik

sta ista oseba. Podoba dialoga je v zdiferenciranosti.

»Vzemimo na primer Puja,« je premišljeval. »Pu nima dosti možgamov, pa se mu

nikoli ne zgodi nič hudega. Neumnosti dela, pa se mu obrnejo na dobro. Vzemimo

Sovo. Tudi Sova ni ravno pametna, pač pa dosti ve. Vedela bi, kaj je treba storiti,

kadar se začne povodenj. Potem Zajec. Ni se učil iz knjig, pa si zna zmerom

izmisliti prebrisan načrt. In Kengu. Tudi ta ni posebno bistre glave, vse prej kot

to, ampak od same skrbi za Ruja bi brez premisleka zadela pravo. In nazadnje

Sivček. Ta je že tako nesrečen, da ga najbrž tudi povodenj ne moti. Ampak

radoveden sem, kaj bi naredil Christopher Robin?«

(Milne, 2007)

Dvogovor 55

f) Reducirani dialog: naslovnik molči ali reagira nejezikovno.

- telefonski pogovor:

Katja: »Nekaj ti moram povedati.«

Nina: (tišina)

Katja: »Si še tam?«

Nina: »Ja.«

Katja: (tišina)

Nina: »No, bo kaj?«

- predavanje/poučevanje:

Danes bomo govorili o pridevniku. Prosim pripravite knjige ...

- zmerjanje:

Lenoba lena!

Bedak!

Norec!

- poveljevanje/ukazovanje:

Stoj!

Mirno!

Tišina!

Na videz gre za enosmernost, v resnici pa je dialog reduciran.

g) Spontani dialog: je zasidran v stvarno življenje, konkretno situacijo.

Mukařovsky deli praktični dialog na:

- osebni (polarnost: jaz – ti):

»Ali ne greš spat?«

»Ne še.«

»Ali si žalosten?«

Dvogovor 56

»Noč je lepa in me boli v srcu. Peregrinu je moralo biti tako, ko je videl mrtvo

luč. Ali si videl ta dva človeka?«

(Cankar, Izidor, 1996: 91)

- predmetni (pogovor o situaciji, ki obkroža sodelujoče v dialogu):

»Fritz, to je Postojna.«

»Kaj je z njo?«

»Tista slavna jama je tukaj.«

»In kaj je v jami?«

»Lepi kapniki. Ves svet hodi sem. Angleži ...«

(Cankar, Izidor, 1996: 18)

- konverzacijski:

»Ne, sploh nisem spal. Vaši hoteli so brlogi za najbolj pokore potrebne

spokornike. Večerjal sem žlico juhe, v postelji sem si zlomil vrat in dobil

revmatizem. Bagage.«

»Hoteli so različni, sobe so različne,« sem dejal, ker sem mislil, da se moram

opravičevati.

»In ali meniš, da je to sandwich, kar takorekoč jem?«

»Je.«

»Ni. Sandwich je zbirka dobrih ljubezenskih pesmi, okusno in dišeče uvezana. To

je pa Rebelais v preperelih platnicah; vsebina je svinjska, pa dolgočasna.«

(Cankar, Izidor, 1996: 11-12)

Pogoste so aposiopeze in prosiopeze, največ je kratkih replik.

Gre za presupozicijo, zato je pogosto za razumevanje že dovolj poznavanje oz.

prepoznavanje nejezikovnih prvin, ki so spremljevalne dialogu, osebnih zaimkov,

kazalnih zaimkov, prislovov. Gre za deiktična sredstva, razumljena na ozadju

konkretne situacije, v kateri poteka dialog.

Dvogovor 57

9 KONTAKTNA SREDSTVA

Kontaktna sredstva so lahko besede (izrazi) ali povedi (oziroma stavki), tudi

pastavki. Pastavčne povedi so lahko:

1. Zvalniške: a) pozivne: Maja! – Gospod Novak! – Tine! – Sosed!

b) ogovorne: Spoštovana gospa učiteljica! – Dragi moj

prijatelj. – Bralke in bralci! – Cenjeno občinstvo!

– Drage poslušalke in poslušalci!

c) povedkovne: Punčka moja. – Junak naš! – Srček moj. – Dete

naše.

2. Medmetne: Juhuhu! – Pst! – Hop! – Ah! – Oh! – Oho!

3. Členkovne: Bi radi še kaj dodali? – Ne. – Pridete tudi vi? – Morda. – Boš

še malo? – Ne.

Pri kontaktnih sredstvih gre za tipično pojavnost govorjenja: dialoga.

Sporočevalec jih spontano vstavlja v govorni niz, redko gre za hotenost. S

kontaktnimi sredstvi sporočevalec beleži prisotnost prejemnika, z njimi izraža

svoje zavedanje, da je prejemnik prisoten. Z njimi izraža tudi zaupljivost.

Kontaktna sredstva so prisotna tudi v znanstvenih/strokovnih besedilih, npr. na

predavanju: O tem ste že slišali? – Razumete? – Zdaj preidemo k analizi ...

Uradno vrednost imajo ogovori, odvisno od situacije, npr. Kolegice in kolegi. –

Prijatelji. – Spoštovani poslušalci. – Cenjeni gledalci in gledalke ...

Kontaktna sredstva, zlasti v govorjenih besedilih, služijo navezovanju in

vzdrževanju stika govorečega (pišočega) s poslušalcem (bralcem).

1. Zvalnik (vokativ)

Gre za adresno (naslovno) funkcijo: ogovoriti nekoga: Jure. – Drago. – Oče. –

Jelka.

Po Kuriłowiczu (1949) izpolnjuje apelativno (impresivno) funkcijo, po Bühlerju

(1934): »Appelfunktion«.

Dvogovor 58

Vokativ je omejen v rabi na imena ljudi, živali: kot ogovarjanje za partnerje

družbene interakcije.

V ljudskem slovstvu se pojavljajo tudi ogovori narave, npr. Sonce, zakaj si

žalostno? – Oblaki, prepodite meglico! – Kaj pa ti, rožica, tako lepo dišiš? –

Veter, ponesi mojo misel ... – Dežek, le kdaj boš spet namočil zemljo?

Nestavčni vokativ ima funkcijo vrednotenja: Osel! = Ti si osel. = neumen

V otroški govorici/umetnostnem besedilu (ljudsko slovstvo) se ogovarjajo tudi

neživi predmeti: Mizica, pogrni se! – Lonček, kuhaj!

2. Medmeti

Medmeti so posebna besedna vrsta, razumemo jih kot besede/stavke, so

ekvivalenti stavkov: Ah. – Fuj! – Šic! – Hoj! – Joj! – Oh!

Izražajo lahko člevekovo razpoloženje, čustva, voljo, posnemajo naravne šume in

gibe. Kadar stojijo samostojno, imajo ogovorno funkcijo intonacije (velelno

intonacijo).

Nastopajo kot zaokroženi pojavi.

Komunikacijska vrednost medmetov je določena s situacijo. Največjo

komunikacijsko vrednost imajo medmeti, ki izražajo voljo sporočevalca: Na, ... –

Psst, ... Vsebina je izraziti glagolsko dejanje.

Medmeti služijo za vzbujanje oz. pritegnitev pozornosti (»pozornostni medmeti«)

ali vzpostavitev in vzdrževanje stika (»kontaktni«/»stikovni«): Hej! – Halo! –

Hojla! – Hoj hoj!

Sem spadajo tudi nekatere vokativne forme (zvalniške pojavitve), ki so lahko

prešle med medmete (konverzija besednih vrst): človek, stari, ljudje.

Hej, kam jo mahaš?

Halo, kdo je tam?

Tega si, človek, nisem nikoli mislil.

Grem ti jaz, stari, po cesti, ko ...

Malce strpnosti, ljudje, vsi pridete na vrsto.

Dvogovor 59

Stikovni medmeti (kontaktni medmeti) služijo navezovanju stika govorečega z

naslovnikom:

- spodbujevalni medmeti: Hip! – Hop! – Hura! – Zmagajmo!

- želelni medmeti: No tako, ko bi le bilo res vse v redu.

- kontaktni in pozornostni medmeti (v ožjem smislu): Hej, kaj je zdaj to?

- velelni medmeti oz. opozorilni medmeti/povelja: Pozor! – Prepovedano! –

Stop!

- pozdravni medmeti: Hej! – Hoj! – Halo!

- medmeti, ki služijo stiku z otroki (gre za posebnost): Buci, buci, buc! –

Hopla! – Pa pa oz. Papa!

- medmeti, ki služijo stiku z živalmi (gre za posebnost): Pi pi pi! – Put put!

– Muc muc! – Gru gru gru.

3. Izrazi, ki so glagolskega izvora in opravljajo kontaktne funkcije:

prosim, razumeš, (po)glej, (po)čakaj, poslušaj, vidiš/viš (narečno oz. neknjižno),

veš/veste, daj, ...

Neknjižno: štekaš, kapiraš, kužiš, ...

Jaz ji tega, prosim, nikoli nisem rekla.

Poslušaj, tole ni tako preprosto.

Jaz sem te, veš, že večkrat opozoril.

Vidiš, da se vse da.

Tako bo, kot sem rekel, štekaš?

4. Drugi izrazi (drugačnega izvora, druge besedne vrste):

resnica, res, glej, daj, ...

Poleg kontaktne funkcije opravljajo še druge funkcije. Ko ne gre samo za členek.

To sem, resnica božja, razumel kot ...

Glej, da mi pomagaš!

Bilo je, res, čisto nekaj drugega.

Dvogovor 60

Pomagal mi boš, glej, ko bo čas za to.

5. Kontaktni dativ (stikovni dajalnik)

To ti je bilo lani ob novem letu.

Imel vam je tako veliko glavo.

6. Raba glagola imeti namesto glagola biti v funkciji predmetne vezi

Vse to imaš objavljeno na spletnih straneh fakultete.

(=Vse to je objavljeno ...)

V hiši imaš poleg tega še shrambo, balkon in še en izhod.

(=V hiši je poleg ...)

Kosilo imaš v hladilniku.

(=Kosilo je v hladilniku.)

7. Transponirana raba oblik slovničnih kategorij osebe, tj. 1. in 2. osebe

množine transpozicije

Pogosto kupiš kakšno stvar, ki je ne potrebuješ.

Kupiš kaj, da boš/da bi obžaloval.

Tako to imamo celo vrsto nerešenih vprašanj.

Gre za: - željo sporočevalca po družbi/družabnosti

- željo/prizadevanje govorečega po soglasju/zanikanju pri naslovniku

(poslušalcu/bralcu): še posebej 2. os. ed./dv./mn.

- izraz zaupanja/bližine: še posebej 2. os.

Dvogovor 61

8. Členki:

da/ja – ne, kajne, a, res, resda/res da, resnično, prav, pravzaprav ...

To je bilo, ne, ob štirih popoldne, ne.

Sem mislil, ja, da je že po meni.

Kupili bomo pijačo in hrano, prav?

Vse sem vedel, res, pa mi ni dal pozitivne.

Vrste členkov:

- navezovalni

In kako se počutiš?

Zakaj potem nočeš, da ti pomagam?

Sicer pa lahko drugič prej preideš.

Ja kaj pa delaš?

- čustvovanja

Žal se je tako zgodilo.

Hvala bogu, da sem se vsaj tega rešil.

Sreča, da si tu.

- poudarni

Predvsem ti bi lahko bil bolj pameten.

Celo njemu bi se lahko posvetilo.

Ravno to sem ti hotel povedati.

- izvzemalni

Ostalo nas je le pet.

Lahko bi pospravil vsaj kuhinjo.

Edino stric ji je priskočil na pomoč.

Dvogovor 62

- presojevalni

Bilo jih je kakih pet.

Stal je približno tam.

Včeraj je skoraj ves dan snežilo.

- dodajalni

Dobil sem motor, prav tako tudi čelado.

Povedal je meni, poleg tega tudi ostalim.

- zadržka

Je že res, samo ...

Pravzaprav niti ni tako slabo.

Komaj se je še uspel pravočasno zbrati.

- pritrjevanja ali soglašanja

Prav imaš, dejansko je res bolje tako.

Resnično mi je vseeno.

Pri moji veri, da je res on.

V resnici niti ni bil tako zabaven.

- možnosti, verjetnosti

To zna morebiti biti res.

Navsezadnje bo pa vseeno lepo vreme.

Mogoče pa ni tako mislil.

To bi pa morebiti tvoja mama vedela.

- mnenja, domneve

Vzemimo, da se je vendarle zgodilo.

Baje je prišlo do spopadov.

Menda pa le ni vse tako hudo.

Dvogovor 63

- vprašalni

Ali si slišal to?

Mar naj ti jaz povem?

- spodbujalni

Ali boš dal mir!

Da mi takoj izgineš!

Res ne bi še malo?

Kje bo ona to znala.

Da moraš biti tako poreden!

- zanikanja in nesoglašanja

Si slišal? – Ne.

Nikar pozabiti!

Kontaktna sredstva imajo nizko stopnjo informativne vrednosti: v glavnem se ne

vključujejo v izražanje vsebine povedi (izreka).

Dokaz za to: pri reprodukciji prvotnih povedi (izrekov), tj. pri ponovitvi, se

izpuščajo (transponirane oblike še posebej):

To ti je prazno delo.

Rekel sem, da je to prazno delo.

Kontaktna sredstva stojijo: - na začetku povedi (izreka)

- v sredini povedi (izreka)

- na koncu povedi (izreka)

Na začetku besedila: - pritegnitev pozornosti

- vzpostavitev kontakta

Dvogovor 64

A: »Dober dan.« A: »Hojla!«

B: »Dan.« B: »Hej!«

A: »Oooo, lej ga!«

B: »A, ti si!«

Sredi besedila in povedi: - vzdrževanje kontakta

- preverjanje kontakta in pozornosti naslovnika

- spodbujanje kontakta

A: »No, in ...?« A: »Halo! Me slišiš?«

B: »Ah, nič posebnega.« B: »Seveda.«

A: »Si me razumel?«

B: »Približno.«

Na koncu besedila: - končati kontakt

A: »Potem pa uživaj.« A: »Adijo!«

B: »Ti tudi.« B: »Adijo!

A: »Se še slišiva.«

B: »Vsekakor.«

Dvogovor 65

10 ZAKLJUČEK

Dialog ali dvogovor je osnovni vzorec sporočanja in je najbolj pogost v

vsakdanjem sporazumevanju. Prisoten je praktično povsod, v literarnih delih, na

radiu, televiziji, internetu, na ulici, v trgovini, ... Z dialogom oblikujemo

medsebojna razmerja, značilen je za stike med ljudmi. V dramskih besedilih je

dialog glavna oblika prikazovanja dejanja.

Pri vsakem dialogu sta sodelujoča najmanj dva, ki sta lahko samostojna, govorita

si nasproti, skupaj tvorita enoto oziroma besedilo (po vsebini in obliki).

Za dialog je značilno dvosmerno sporazumevanje, sestavljeno iz sporočanja, ki je

dejanje sporočevalca (govorjenje ali pisanje), in sprejemanja, ki je dejanje

prejemnika (poslušanje ali branje). Prejemnik se na sporočevalčevo besedilo

lahko odzove, vlogi sporočevalca in prejemnika se zamenjata in zato je to

sporazumevanje dvosmerno.

Lastnosti dialoga so inkohezivnost, eksplikativnost, suksesivnost, aktualnost in

subjektivnost. Te lastnosti so tipične tudi za pripovedovanje.

Nasprotje dvogovora je samogovor oz. monolog. V prvotnem dvogovoru nastane

tedaj, ko govorca opustita živo, dinamično izmenjavo sporočil in začneta o neki

snovi pripovedovati.

Dialog ima več dimenzij kot monolog, lahko je konkretni spontani dialog

(osebni, predmetni, konverzacijski dialog) in simetrični/asimetrični dialog.

Umetnostno besedilo lahko vsebuje epski dialog in dramski dialog.

Dialog je zaporedje replik dveh ali več govorečih. Glede na vsebino in okoliščine

je dialog lahko spontani dialog, diskusija, polemika, debata in intervju. Glede na

prostorsko razsežnost v besedilu je dialog lahko simetrični, asimetrični,

nepopolni, kolektivni, notranji, reducirani in spontani.

Sporočanje je dejanje sporočevalca, ki tvori besedilo z znamenji besednega jezika

v slušnem ali vidnem prenosniku, torej govori ali piše.

Besedila delimo na enogovorna in dvogovorna glede na to, ali sporočevalec

pričakuje naslovnikov odziv na svoje besedilo ali ne. Tvorec dvogovornega

Dvogovor 66

sporočila naslovnika poziva k odzivu ali se odziva na besedilo svojega

naslovnika. Enogovorno besedilo ne predvideva neposrednega odziva naslovnika.

Dvogovorno besedilo sestoji iz replik, zaporedni repliki sta ponavadi med seboj

povezani, replika drugega sogovorca dopolnjuje repliko prvega. Zvezo replik

imenujemo sekvenca. Sekvenca sestoji iz dveh replik, prva je pobudna, druga pa

odzivna.

Odzivna replika je pomensko odvisna od pobudne. Glede na to, kako sta repliki

povezani, ločimo tri vrste pogovorov: raziskovalni, pogajalni in prepričevalni

pogovor.

Dialoška besedila vsebujejo tudi veliko kontaktnih sredstev. Pri kontaktnih

sredstvih gre za tipično pojavnost govorjenja: dialoga. Sporočevalec jih spontano

vstavlja v govorni niz, redko gre za hotenost. S kontaktnimi sredstvi sporočevalec

beleži prisotnost prejemnika, z njimi izraža svoje zavedanje, da je prejemnik

prisoten. Kontaktna sredstva, zlasti v govorjenih besedilih služijo navezovanju in

vzdrževanju stika govorečega (pišočega) s poslušalcem (bralcem).

Dvogovor 67

VIRI IN LITERATURA

VIRI

Knjižne izdaje

Brenk, Kristina, 1986: Kanglica kaše. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Cankar, Ivan, 1994: Za narodov blagor. Kralj na Betajnovi. Pohujšanje v

dolini šentflorjanski. Hlapci. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Cankar, Izidor, 1996: S poti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Doherty, Berlie, 1998: Dragi nihče. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Grafenauer, Niko, 1988: Pedenjped. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Grum, Slavko, 1957: Goga. Proza in drame. Maribor: Založba Obzorja

Maribor.

Kosmač, Ciril, 2004: Pomladni dan. Ljubljana: DZS.

Kozak, Ferdo, 1978: Kralj Matjaž. Drame in komedije. Ljubljana: DZS.

Lindgren, Astrid, 1987: Erazem in potepuh. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Linhart, Anton Tomaž, 1996: Županova Micka. Veseli dan ali Matiček se

ženi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Miličinski, Frane, 1993: Zvezdica Zaspanka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Milne, Alan Alexander, 2007: Medved Pu. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pregelj, Ivan, 2004: Plebanus Joannes: Ljubljana, DZS.

Platon, 1980: Kratilos. Maribor, Založba Obzorja: Maribor.

Skoberne, Peter, 1989: Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Lujbljana:

Prešernova družba.

Smole, Dominik, 1996: Antigona. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Tavčar, Ivan, 1996: Med gorami: slike iz loškega pogorja. Ljubljana:

DZS.

Zupan, Vitomil, 2004: Menuet za kitaro. Ljubljana: DZS.

Zupan, Vitomil, 1972: Stvar Jurija Trajbasa. Maribor: Založba Obzorja.

Dvogovor 68

Časopisni članki

A. P. (25. 5. 2008). Drveča prababica. NeDelo, str. 11.

G. P. (16. 6. 2008). Najbolj kradejo VW in Renaulte. Žurnal24, str. 20.

Medmrežje

Brabus Widestar, 28. 3. 2007. Pridobljeno 25. 9. 2008, iz

http://avtonovice.blogspot.com/

Slovarček računalniških izrazov, b.d. Pridobljeno 28. 9. 2008, iz

http://www.ewrs.net/racunalniski-izrazi.php

Kako zdravila shranjujemo?, b.d. Pridobljeno 28. 9. 2008, iz

http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/o-zdravilih/shranjevanje/

Politično soočenje predsednikov 9-ih najmočnejših strank, 28. 8. 2008.

Pridobljeno 2. 10. 2008, iz

http://www.youtube.com/watch?v=Jpczxr9JIKc

Nedeljski klepet, 5. 10. 2008. Pridobljeno 7. 11. 2008, iz

http://www.radio-

sora.si/zvok.php?b=zvok/oddaje/Nedeljski%20klepet/831_nedeljski%20g

o st%200510.mp3

LITERATURA

Knjižne izdaje

Beaugrande, Robert Alain de in Dressler, Wolfgang, 1992: Uvod v

besediloslovje. Ljubljana: Park.

Bešter Marja ...[et al], 2001: Na pragu besedila 1. Učbenik za slovenski

jezik v 1. letniku gimnazij, strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus.

--, 2001a: Na pragu besedila 2. Učbenik za slovenski jezik v 2. letniku

gimnazij, strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus.

--, 2001b: Na pragu besedila 3. Učbenik za slovenski jezik v 3. letniku

gimnazij, strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus.

Dvogovor 69

--, 2002: Na pragu besedila 4. Učbenik za slovenski jezik v 4. letniku

gimnazij, strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus.

Bühler, Karl, 1934: Scprachteorie. Die Darstellungsfunktion der Sprache.

Jena.

Čagran, Branka ...[et al], 2004: Priročnik za izdelavo diplomskega dela.

Maribor: Pedagoška fakulteta.

Dular Janez, Rafka Kirn, Marija Kolar in Breda Pogorelec, 1995:

Slovenski jezik II. Maribor: Založba Obzorja.

Felicijan, Lea, 2005: Jezikovna stikovna sredstva. (Diplomsko delo.)

Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Hudej, Sonja, 1994: Šolske ure besediloslovja: Temeljni pojmi

besediloslovja in jezikoslovne (lingvistične) analize besedila. Ljubljana:

Zavod RS za šolstvo in šport.

Kolar, Marija in Pogorelec, Breda, 1981: Slovenski jezik 1. Maribor:

Založba Obzorja.

Krajnc, Mira, 2002: Slovenski knjižni jezik IV – zapiski z vaj. Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Rokopis.

Kralj, Vladimir, 1964: Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Kuriłowicz, J., 1987: Studia jezykoznwcze. PWN. Warszawa.

Mukařovsky, Jan, 1948: Kapitoly z česke poetiky. Praha.

Toporišič, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Trček, Jože, 1994: Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura.

Radovljica: Didakta.

Unuk, Drago, 1997: Osnove sociolingvistike. Maribor: Pedagoška

fakulteta.

--, 2002: Slovenski knjižni jezik IV – zapiski s predavanj. Maribor:

Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Zadravec Pešec, Renata, 1994: Pragmatično jezikoslovje: temeljni pojmi.

Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije.

Dvogovor 70

Žagar, France, 1994: Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor:

Založba Obzorja.

--, 1992: Šolske besedilne vrste. Maribor: Založba Obzorja.

Slovarji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000. Ljubljana: DZS.

Slovenski pravopis, 2001. Ljubljana: ZRC SAZU.

Verbinc, France,1997: Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.