FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE

E-CARINA IN NJENA USMERJENOST H

GOSPODARSKIM SUBJEKTOM

MAGISTRSKO DELO

Kandidat: Borut Gomboc

Vpisna št.: 80820058

Študijski program: magistrski študijski program Javna uprava

Mentor: prof. dr. Slobodan Dujić

Kranj, 2015

ii

POVZETEK

Program e-carine je kompleksen. Za njegovo uvedbo je Komisija Evropske unije

pripravila večletni strateški načrt e-carine MASP (Multi-Annual Strategic Plan) vseh

držav članic s ciljem vzpostavitve brezpapirnega poslovanja med carino in

gospodarskimi subjekti. Vsi obstoječi in bodoči računalniški sistemi, ki se nanašajo na

poslovanje carine, so in bodo del tega načrta. Pri pripravi strategije razvoja carinske

službe Republike Slovenije (v nadaljevanju: carinske službe) so bili upoštevani še drugi

strateški dokumenti, ki vplivajo na nacionalno strategijo razvoja carinske službe.

Z razvojem interneta je bil eden od ciljev strategije carinske službe, da se celotna

služba poveže v enoten informacijski sistem. Prve korake je začela s sprejemom

ustrezne zakonodaje in uvajanjem elektronskih poenostavljenih postopkov v svoje

poslovanje z gospodarskimi subjekti že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Začetek elektronskega poslovanja sega že v leto 1992. Bil je skromen, saj je temeljil na

nepovezanih računalniških sistemih v okviru posameznih carinski uradov in izpostav.

Leto 2000 predstavlja v poslovanju carinske službe z gospodarstvom pomembno

prelomnico in pričetek brezpapirnega poslovanja pri uvozu in izvozu blaga, saj je takrat

carinska služba prvič omogočila gospodarskim subjektom elektronsko vlaganje

carinskih deklaracij. E-poslovanje, ki je nadgradnja nekdanje računalniške izmenjave

podatkov, saj omogoča poleg izmenjave podatkov tudi brezpapirno poslovanje, je

carinska služba izvedla s 1. januarjem 2007. V magistrski nalogi je proučena dosežena

stopnja implementiranosti sodobnega e-poslovanja v carinsko službo in strategija

carinske službe na področju zelo pomembnega e-poslovanja, ki se pojavlja v carinskih

postopkih predvsem na področju njihovih poenostavitev. Hkrati informatizacija carinskih

postopkov omogoča takšno službo, ki je prijazna do uporabnikov.

Carinska služba si prizadeva za harmonizacijo in poenostavitve v carinskih postopkih,

kar zelo pripomore k premagovanju administrativnih ovir pri pretoku blaga v in iz

Evropske unije (v nadaljevanju: EU). Ti carinski postopki so kot osnovni izvedbeno

najbolj enostavni, enolični, vendar po drugi strani, gledano s časovne strani izvedbe

postopka, lahko trajajo (pre)dolgo, s finančnega vidika pa lahko pomenijo visok

dodaten strošek za gospodarske subjekte. V magistrski nalogi sem tako raziskal in

opisal možnosti elektronskega poslovanja med carino in gospodarskimi subjekti na

podlagi informacijskih orodij in predstavil carinske poenostavitve, ki so na voljo

gospodarskim subjektom, in prikazal, da prenova carinskega poslovanja vpliva na

konkurenčnost gospodarskih subjektov, saj vse to vpliva na znižanje stroškov

upravljanja v gospodarskih subjektih. Poseben poudarek v nalogi je dan elektronskemu

poslovanju z vidika prednosti, ki jih ta prinaša. Uvoz in izvoz blaga z državami

nečlanicami EU še vedno poteka z uporabo carinskih postopkov. Ti in z njimi povezane

dejavnosti lahko povzročijo precejšnje stroške gospodarskim subjektom, vključenim v

te postopke. S tega vidika je narejena analiza o potrebnih uvozno-izvoznih postopkih,

dokumentih, stroških in času za izvedbo poslov za Slovenijo ter narejena primerjava s

Finsko za leto 2013.

iii

Drugi vidik pa je neprožnost oziroma odvisnost gospodarskih subjektov pri izvajanju

carinskih postopkov od poslovnega časa carinske službe in razmeroma dolgotrajen

carinski postopek. Za izhodišče sem vzel primerjavo razmerja med carinskimi

deklaracijami, vloženimi v klasičnih rednih oziroma poenostavljenih carinskih postopkih,

in deleži gospodarskih subjektov, ki uporabljajo poenostavljene carinske postopke v

Republiki Sloveniji, ter naredil primerjavo z državami članicami EU.

V nalogi sem želel prikazati zahtevnost in obširnost poenostavljenih carinskih

postopkov ter njihove prednosti, ki vplivajo na poslovanje gospodarskih subjektov, in

proučil njihov vpliv na odziv gospodarskih subjektov na vključevanje poenostavljenih

carinskih postopkov v njihovo poslovanje.

KLJUČNE BESEDE:

carina, carinski postopek, poenostavljeni carinski postopki, elektronsko poslovanje,

konkurenca, informacijski sistemi.

iv

ABSTRACT

The program of e-customs duties is very complex. EU commission has prepared a

Multi-annual strategic plan for e-customs duties in EU member countries with the goal

to establish a paper les operations between customs and economic entity. All the

existing and future computer systems, related to customs are and will be part of this

plan. By the preparation of the Customs service of the Republic of Slovenia strategy

there were some other strategic documents taken into consideration which have

influence on the national strategic development of Customs service of the Republic of

Slovenia.

One of the goals of the custom service, since of the development of the internet, was to

connect the custom service in uniform information system. The first step began with the

adaptation of appropriate legislation and the introduction of simplified electronic

procedure when dealing with economic entity in the nineties. The start of the electronic

system goes back to the year 1992, but this system was very modest, since it was

based on loose computer system within individual customs offices and branches. The

year 2000 presents an important turning point and the beginning of paperless

operations in imports and exports of goods, since it is the first time that the custom

service allowed an electronic filling for economic entities of customs declarations. E-

commerce, which is an upgrade from the former computer data exchange, enabling

data exchange offers also a paperless operations, this upgrade was made by Customs

service of the Republic of Slovenia on the 1st of January 2007. In this master thesis we

have studied the implementation of modern e-commerce in Customs service of the

Republic of Slovenia, which is used in simplification of custom procedures. At the same

time the computerization of custom procedures enables a service that is friendly to

users.

The customs service is committed to the harmonization and simplification of customs

procedures, which greatly assist by the administrative barriers of goods movement

from and to EU. This customs procedures are the most basic and very similar, but on

the other hand they take (to) long and can represent relatively high cost for the

economic entities. In this master thesis I have researched and described the

possibilities of electronic commerce between customs and economic entities on the

basis of information tools and introduced custom simplifications that are made available

to economic entities and have an impact on the competitiveness of economic entities,

since they have an impact on the operational costs of economic entities. There is a

special emphasis on the e-commerce in terms of the benefits that it brings. Import and

export with the non EU member states countries is still conducted with the standard

customs procedures. These and related activities may result in significant costs to

economic entities involved in the process. The analysis shows the necessary import

and export procedures, documentation, and cost and time necessary for business

transactions on the example of Slovenia and Finland in year 2013.

v

Another aspect is the inflexibility and dependence of economic entities from the custom

procedures, custom working hours and relatively lengthy custom procedures. As a

starting point I compared the relationship between customs declarations lodged in

classic or in simplified custom procedures and the share of economic entities that use

simplified custom procedures in Republic of Slovenia and where we are compared to

EU member States.

In this thesis I wanted to show the complexity and scope of simplified customs

procedures and their benefits for the economic entities and examine their impact on the

response of economic entities to the adoption of simplified custom procedures in their

business.

KEY WORDS

customs, clearance, electronic commerce, competition, simplified customs, procedures,

information systems

vi

KAZALO

POVZETEK ............................................................................................. ii

KLJUČNE BESEDE: .............................................................................. iii

ABSTRACT ............................................................................................ iv

KEY WORDS .......................................................................................... v

1 UVOD ................................................................................................ 1

1.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN PREDMETA

RAZISKOVANJA ....................................................................................... 1

1.1.1 Raziskovalna vprašanja .............................................................. 2

1.1.2 Delovne hipoteze ......................................................................... 3

1.2 PROBLEM IN PREDMET RAZISKOVANJA ............................................. 3

1.3 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ ................................................... 4

1.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE .............................................................. 6

1.5 METODE RAZISKOVANJA ....................................................................... 7

1.6 STRNJEN OPIS PREDVIDENIH POGLAVIJ ............................................. 7

2 CARINA ............................................................................................. 9

2.1 CARINSKI SISTEM .................................................................................... 9

2.2 CARINSKA UNIJA ..................................................................................... 9

2.3 CARINSKA SLUŽBA ............................................................................... 11

2.4 POSLANSTVO IN CILJI .......................................................................... 12

2.5 VIRI CARINSKEGA PRAVA .................................................................... 14

2.5.1 Pravni viri nacionalnega carinskega prava ............................. 14

2.5.2 Carinsko pravo evropske unije ................................................. 15

2.6 TEMELJNI POJMI CARINSKEGA ZAKONIKA ....................................... 16

2.6.1 Blago ........................................................................................... 17

vii

2.6.2 Predložitev blaga ....................................................................... 18

2.6.3 Prepustitev blaga ....................................................................... 18

2.6.4 Carinski postopek ...................................................................... 19

2.6.5 Carinska deklaracija .................................................................. 19

2.6.6 Deklarant .................................................................................... 20

2.7 SPROSTITEV BLAGA V PROST PROMET ............................................ 20

2.8 POMEMBNEJŠI STRATEŠKI DOKUMENTI NA RAVNI EU ................... 21

2.9 STRATEŠKI CILJI EU ............................................................................. 22

2.10 STRATEGIJA SLOVENSKE CARINSKE SLUŽBE ................................. 24

3 KONKURENČNOST GOSPODARSTVA ......................................... 27

3.1 KONKURENCA ........................................................................................ 27

3.2 KONKURENČNOST ................................................................................ 29

3.3 KONKURENČNA PREDNOST ................................................................ 30

3.4 POVEČANJE KONKURENČNOSTI GOSPODARSTVA ......................... 33

4 CARINSKI POSTOPKI .................................................................... 37

4.1 KLASIČNI CARINSKI POSTOPKI ........................................................... 38

4.1.1 Carinski postopek sprostitve blaga v prost promet ............... 38

4.1.2 Izvozni carinski postopek ......................................................... 40

4.1.3 Tranzitni postopek ..................................................................... 40

4.2 POENOSTAVITVE V CARINSKIH POSTOPKIH ..................................... 42

4.2.1 Pravna podloga za poenostavljene carinske

postopke ..................................................................................... 44

4.2.2 Poenostavljen postopek uvoza (PU) in izvoza (PI) ................. 44

4.2.3 Hišna carinjenja pri uvozu – HU ............................................... 45

4.2.4 Hišna carinjenja pri izvozu – HI ................................................ 46

4.2.5 Status pooblaščenega prejemnika ........................................... 46

viii

4.2.6 Status pooblaščenega pošiljatelja ........................................... 47

4.3 PREDNOSTI POENOSTAVLJENIH CARINSKIH

POSTOPKOV ZA GOSPODARSKE SUBJEKTE .................................... 48

4.4 STATUS POOBLAŠČENEGA GOSPODARSKEGA

SUBJEKTA AEO ..................................................................................... 52

4.5 PREDNOSTI IMETNIKA STATUSA AEO ................................................ 54

4.6 ANALIZA PREDNOSTI STATUSA AEO ................................................. 57

5 E-POSLOVANJE ............................................................................. 60

5.1 SPLOŠNO E-POSLOVANJE ................................................................... 60

5.2 PRAVNA PODLAGA E-POSLOVANJE .................................................. 62

5.3 IMPLEMENTACIJA E-POSLOVANJA V POSLOVANJE

CARINSKE SLUŽBE ............................................................................... 62

5.4 E-POSLOVANJE S CARINO ................................................................... 65

5.5 NAČINI E-POSLOVANJA S CARINSKO SLUŽBO ................................. 66

5.6 SISTEM GIBANJA IN KONTROLE TROŠARINSKIH

IZDELKOV – EMCS (EXCISE MOVEMENT AND CONTROL

SYSTEM) ................................................................................................. 68

5.6.1 Aplikacija SEED – osnova za razvoj in delovanje

sistema EMCS ............................................................................ 69

5.6.2 Trošarina in trošarinski izdelki ................................................. 70

5.6.3 Pravna podlaga .......................................................................... 70

5.6.4 Obstoječi model papirnatega trošarinskega

poslovanja .................................................................................. 71

5.6.5 Funkcije v EMCS ........................................................................ 72

5.6.6 Osnovni scenarij gibanja v EMCS ............................................ 73

5.7 INTEGRIRANA TARIFA EU – TARIC (TARIF INTÉGRÉ DE LA

COMMUNAUTÉ) ...................................................................................... 75

5.7.1 Vsebina TARIC-a ........................................................................ 76

5.7.2 Struktura TARIC-a ...................................................................... 77

ix

5.8 PROJEKTI E-CARINE ............................................................................. 78

5.9 OVREDNOTENJE HIPOTEZE 1 .............................................................. 79

6 ANALIZA OBSTOJEČEGA STANJA NA PODROČJU

ELEKTRONSKIH POENOSTAVLJENIH POSTOPKOV .................. 80

6.1 ANALIZA RAZVOJA IN UPORABE POENOSTAVLJENIH

CARINSKIH POSTOPKOV V SLOVENIJI IN EU .................................... 82

6.1.1 Analiza razvoja poenostavljenih carinskih

postopkov v Sloveniji in EU ...................................................... 82

6.1.2 Ovrednotenje hipoteze 2 ........................................................... 84

6.1.3 Analiza uporabe poenostavljenih in klasičnih

postopkov v državah članicah EU ............................................ 84

6.1.4 Analiza uporabe poenostavljenih uvoznih in

izvoznih carinskih postopkov v državah članicah EU ............ 89

6.1.5 Primerjava uporabe poenostavljenih carinskih

postopkov med državami članicami EU in državami

kandidatkami za vstop v EU ...................................................... 91

6.1.6 Ovrednotenje hipoteze 3 ........................................................... 93

7 ZAKLJUČEK ................................................................................... 94

LITERATURA IN VIRI ........................................................................... 96

SEZNAM TABEL ................................................................................ 102

SEZNAM GRAFOV ............................................................................. 102

SEZNAM SLIK .................................................................................... 103

SEZNAM KRATIC ............................................................................... 104

IZJAVA O AVTORSTVU ..................................................................... 105

1

1 UVOD

1.1 OPREDELITEV PROBLEMA IN PREDMETA RAZISKOVANJA

Slovensko gospodarstvo je močno vpeto v mednarodno trgovino. Delež trgovanja s

tretjimi državami, to je državami nečlanicami EU, se povečuje. Trgovina med državami

članicami je v veliki meri sproščena in poteka brez carinskih postopkov, medtem ko

uvoz in izvoz blaga iz tretjih držav še vedno potekata z uporabo carinskih postopkov.

Carinski postopki in z njimi povezane dejavnosti lahko povzročijo precejšnje stroške

vsem vključenim v oskrbovalno verigo: proizvodnim gospodarskim subjektom,

trgovcem, kupcem, prevoznikom in drugim. Stroški in čas, ki ga gospodarski subjekti

porabijo za carinske postopke, so pomemben dejavnik, ki obremenjuje uvoz in izvoz

blaga slovenskega gospodarstva ter posledično zmanjšuje konkurenčnost

gospodarskih subjektov. Pri načrtovanju rešitev je Carinska uprava Republike Slovenije

(CURS) upoštevala usmeritve iz različnih dokumentov med drugimi tudi iz Lizbonske

strategije, ki je naložila državam članicam številne naloge za povečanje konkurenčnosti

gospodarstva EU.

Carinska uprava Republike Slovenije se je 1. avgusta 2014 združila z Davčno upravo

Republike Slovenije v novo Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju:

FURS). FURS je pravna naslednica Carinske uprave Republike Slovenije in Davčne

uprave Republike Slovenije, ki je začela delovati na podlagi Zakona o finančni upravi1,

zato bom v nadaljevanju magistrskega dela namesto okrajšave CURS uporabil

okrajšavo FURS. S tem dnem so na FURS prešle vse pristojnosti, ki jih zakon določa

za carinsko in davčno službo. Prav tako so prešle na FURS vse pravice in obveznosti

davčne in carinske službe. Ustanovitev FURS ne vpliva na veljavnost pogodb s

poslovnimi partnerji, ki sta jih sklenili carinska in davčna služba. Pogodbe in naročilnice

ostajajo v veljavi, prav tako ni treba sklepati aneksov k pogodbam. Tudi za zavezance

vzpostavitev novega organa ne prinaša sprememb ali prilagoditev. Temeljna naloga

novoustanovljene finančne uprave je pobiranje obveznih dajatev. Združitev zagotavljala

novemu organu tudi enotno, učinkovito in hitro izvajanje nalog, enako obravnavo vseh

davčnih zavezancev, zmanjševanje stroškov na strani davčnih zavezancev in

davčnega organa, enako dostopnost davčnih storitev za vse davčne zavezance ter

enakomernejšo obremenjenost vseh zaposlenih.

Ključni cilji FURS so spodbujanje prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti,

zagotavljanje dobrega servisa zavezancem, strankam in gospodarskim subjektom ter

posledično dvigovanje davčne kulture v Sloveniji. Med prednostnimi nalogami FURS so

odkrivanje in preprečevanje davčnih utaj, carinskih in trošarinskih nepravilnosti,

1 Zakon o finančni upravi (Uradni list RS, št. 25/14). Z dnem uveljavitve tega zakona je prenehal

veljati Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, 113/05

– ZJU-B, 40/09, 9/11 in 96/12).

2

preventivne aktivnosti in nadzor nad vsemi področji gotovinskega poslovanja, boj proti

tihotapstvu in odkrivanje tihotapskega blaga (prepovedane droge, ponaredki). Med

njenimi rednimi nalogami so med drugimi odmera in obračun obveznih dajatev,

carinjenje blaga, finančni nadzor, finančna preiskava, nadzor nad prirejanjem iger na

srečo, nadzor nad prijavo vnosa in iznosa gotovine na območje ali z območja EU,

nadzor nad vnosom, iznosom, tranzitom in prenosom blaga v skladu s carinskimi

predpisi ter predpisi, s katerimi so določeni posebni ukrepi zaradi interesov varnosti,

varovanja zdravja in življenja ljudi, živali in rastlin, varstva okolja, varovanja kulturne

dediščine, varstva pravic intelektualne lastnine, ukrepi trgovinske politike, izvršba itd.

Carinska služba je uvozne in izvozne postopke v velikih gospodarskih subjektih

poenostavila že v preteklosti. Zaradi razvoja, ki je najbolj intenziven na področju

informatike, pa je carinska služba že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja začela

prve korake s sprejemom ustrezne zakonodaje in uvajanjem elektronskih

poenostavljenih postopkov v svoje poslovanje z gospodarskimi subjekti. Danes, v 21.

stoletju, si težko predstavljamo poslovanje gospodarskih subjektov kakor tudi javne

uprave brez uporabe elektronskega poslovanja. Internet se je pokazal kot nepogrešljiv

tudi na področju elektronskega poslovanja s carino, saj elektronsko poslovanje s carino

med drugim prinaša veliko prednosti.

V carinski službi se razvoj in uporaba informacijskih tehnologij odvijata z bliskovito

hitrostjo. Z željo, da se kar v največji meri izkoristi vse priložnosti in možnosti, v carinski

službi v zadnjih letih pripravljajo strateške dokumente, ki določajo nadaljnji razvoj

informacijskega sistema carine. Vloga carinske službe kot uporabnika sodobne

informacijske tehnologije ter ponudnika elektronskega poslovanja v poslovanju s carino

se vedno bolj povečuje in je storitveno usmerjena h gospodarskim subjektom ter je

odprta za uvajanje sodobnih, elektronsko podprtih in gospodarstvu prijaznih postopkov.

Na trgu se postavlja veliko vprašanj. Zelo pomembno je vprašanje, kako naj

gospodarski subjekti ostanejo konkurenčni ter kako naj poslujejo brez večjih tveganj,

zato se poslovanje carine vse bolj prilagaja zahtevam gospodarskih subjektov po

poenostavitvah in odpravi nepotrebnih ovir za prosti pretok blaga. Vsi postopki pri

opravljanju carinskih in trošarinskih formalnosti, ki tudi spadajo v pristojnost carine, so

nujni in morajo biti izvedeni. V teh postopkih se pojavljajo različni problemi, vsi pa imajo

vpliv na čas izvedbe in stroške postopka. Uvajanje carinskih poenostavitev ter

možnosti elektronskega poslovanja za vse carinske in trošarinske postopke

predstavljajo pomemben korak pri doseganju cilja e-carine. Elektronsko poslovanje je

izziv in motiv za predstavitev in raziskavo elektronskega poslovanja slovenskih

gospodarskih subjektov s carinsko službo z vidika prednosti, ki jih ta prinaša.

1.1.1 Raziskovalna vprašanja

Kaj je naredila carinska služba na področju uvajanja sodobnih, elektronsko podprtih in

gospodarstvu prijaznih postopkov?

3

Ali vpliva uporaba elektronsko podprtih carinskih postopkov na poslovanje

gospodarskih subjektov?

Kakšna je stopnja implementiranosti sodobnega elektronskega poslovanja v carinski

službi in njena nadaljnja strategija na tem področju?

Kakšen je odziv gospodarskih subjektov na uvajanje poenostavljenih postopkov

elektronskega poslovanja?

1.1.2 Delovne hipoteze

Hipoteza 1: Uvedba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja prinaša

prednosti za gospodarske subjekte.

Hipoteza 2: Gospodarski subjekti so uspešno sprejeli možnosti uporabe elektronskega

poslovanja v poslovanju s carino.

Hipoteza 3: Uporaba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja s strani

gospodarskih subjektov v poslovanju s carino v Sloveniji ne zaostaja za tistim v EU.

1.2 PROBLEM IN PREDMET RAZISKOVANJA

Carinski postopki predstavljajo oviro pri pretoku blaga v in iz tretjih držav, zato se

carinska služba že od začetka svojega delovanja, ki sega v leto 1991, intenzivno

vključuje v prizadevanja za posodobitev postopkov in približevanje svojega poslovanja

potrebam gospodarskih subjektov. V štiriindvajsetletnem obdobju je slovenska carinska

služba uvedla številne in obsežne spremembe, ki so jih narekovali postopki

harmonizacije tako zakonodaje kot tudi postopkovnih pravil s pravili EU in potrebami

gospodarskih subjektov.

Namen raziskave je analizirati razvoj in doseženo stopnjo implementacije

elektronskega poslovanja v carinski službi ter na podlagi ugotovitev predstaviti

prednosti in pomanjkljivosti urejenosti carinske službe v povezavi s konkurenčnimi

prednostmi oziroma pomanjkljivostmi za gospodarske subjekte. Carinska služba sama,

z optimizacijo delovnih procesov in hitrejšim pretokom blaga, še ne pripomore k večji

konkurenčnosti gospodarstva, če tega ne prepoznajo tudi posamezni gospodarski

subjekti. Gospodarski subjekti morajo poznati vse poenostavitve carinskih postopkov,

ki jih ponuja carinska služba, kar vpliva na stroške poslovanja in na hitrost izvajanja

carinskih postopkov, ki omogočajo zniževanje neposrednih in posrednih stroškov. V ta

namen sem analiziral vključenost slovenskih gospodarskih subjektov v uporabo

elektronskih klasičnih carinskih postopkov in poenostavljenih carinskih postopkov v

letih 2008 do 2013 in jih med seboj primerjal. Naredil sem tudi enako primerjavo med

gospodarskimi subjekti držav EU v letu 2007 in v letu 2013 ter primerjal ugotovitve med

4

obema letoma. Opozoriti moram, da so bila letna poročila za leto 2014 komaj

objavljena in skupnih podatkov še nimamo. Nalogo sem zaključil z ugotovitvami, da

elektronsko poslovanje vpliva na zviševanje kakovosti in preglednosti dela, zagotovitev

večje transparentnosti, zmanjševanje stroškov poslovanja s carino in na prihranek pri

času, potrebnem za izvedbo carinskih postopkov, kar bi naj pripomoglo k lažji odločitvi

gospodarskih subjektov za takšen način poslovanja s carinsko službo.

Cilji magistrskega dela so naslednji:

analizirati in predstaviti carinske postopke na strani izvoza in uvoza,

proučiti vso zakonodajo, ki se nanaša na obravnavano področje raziskovanja,

definirati strategijo carinske službe,

predstaviti razvoj in projekte e-carine,

predstaviti prednosti uporabe projektov e-carine za gospodarske subjekte ter

predstaviti prednosti in pomanjkljivosti urejenosti delovanja carinske službe,

analizirati implementacijo elektronskih poenostavljenih carinskih postopkov v

poslovanje gospodarskih subjektov v Sloveniji in EU.

Cilj je ugotoviti, ali informacijska ureditev carinske službe zagotavlja sodoben način

poslovanja in s tem prinaša racionalizacijo postopkov s čimer uresničuje projekt

odprave administrativnih ovir in dajanje podpore konkurenčnosti gospodarskim

subjektom. Poleg tega je moj cilj presoditi uspešnost implementacije elektronskega

poslovanja in poenostavljenih carinskih postopkov ter pokazati, da lahko gospodarski

subjekt z uporabo elektronskega poslovanja in poenostavljenih carinskih postopkov

izboljša kakovost svojega poslovanja, gledano tako s časovne kot tudi s finančne plati,

ter z njihovo integracijo v poslovni proces pridobi visoko stopnjo samostojnosti pri

izvajanju carinskih postopkov in s tem konkurenčno prednost na tržišču.

1.3 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ

Pregledal sem diplomske in magistrske naloge s področja elektronskega poslovanja

carine in zasledil, da so študentje obdelovali to področje, vendar vsak v povezavi s

svojim področjem dela. Večina nalog je s področja posameznih gospodarskih subjektov

v povezavi z uvedbo poenostavljenih carinskih postopkov. Na kratko bom prikazal

nekatera magistrska in diplomska dela:

– Integracija sistema carinjenja s pomočjo elektronske izmenjave podatkov v

podjetju Helios TBLUS, d. o. o., avtorice Darje Volčič. V nalogi sta prikazana

obstoječe stanje na področju carinskih postopkov, ki jih v podjetju uporabljajo

pri zunanjetrgovinskem poslovanju, in prenova sistema postopka carinjenja z

integracijo ene izmed oblik carinskih poenostavljenih postopkov t. i. hišnega

carinjenja. Predstavila je tudi celoten proces pridobivanja dovoljenja za hišno

5

carinjenje in s tem naredila primerjavo med klasičnim in RIP- 2 carinjenjem.

Namen naloge je na sistematičen način prikazati, zakaj je uvedba hišnega

carinjenja ekonomična in rentabilna.

– Carinski postopki in e-carina avtorice Maje Žavbi. Tudi v tej nalogi avtorica

opisuje stanje v podjetju, kjer so sedaj opravljali carinske formalnosti s pomočjo

deklaranta (špediterja). Prikazani so prenova poslovanja podjetja s carino ter

stroški, ki so s tem povezani, s poudarkom na prikazu načina izpolnjevanja

uvozne carinske deklaracije podjetja in novega načina izvajanja carinskih

postopov. Posvetila se je prednostim v podjetju, ki jih so jih deležni zaradi

odločitve za prehod na e-poslovanje s carino.

– Informacijska podpora v carinski službi avtorice Suzane Habjanec. Navedena

naloga je nastala pred osmimi leti, ko se je šele začela prav razvijati

informacijska podprtost carinskega in trošarinskega sistema. V nalogi je

opredelila vpliv Evropskega carinskega informacijskega sistema na opravljanje

nalog, ki so v domeni carinske službe.

– Uporaba poenostavljenih carinskih postopkov v preskrbovalni verigi na primeru

podjetja Croger gmbh avtorja Dominika Hozjana. V nalogi so teoretično opisani

carina, špedicija in oskrbovalna veriga. Ker je delo podjetja povezano s

carinjenjem blaga na mejnem prehodu, se je avtor posvetil tej temi. Prikazan je

potek carinjenja takrat, ko se carini vsaka pošiljka posebej, in potem, ko je

podjetje pridobilo dovoljenje za poenostavljeni postopek prijavljanja blaga in s

tem dovoljenje za naknadno vlaganje carinskih deklaracij. Ker se je za del

poslovanja med carinsko službo in špedicijami uvedlo brezpapirno poslovanje,

je opisano tudi e-poslovanje, ki je pospešilo carinjenje blaga.

– Poenostavljeni carinski postopki v podjetju kozmetika Afrodita, d. o. o. avtorice

Lee Jesenko. V nalogi predstavlja carinske poenostavitve, ki so jih uspeli

pridobiti v podjetju Kozmetika Afrodita, d. o. o., Rogaška Slatina, ki jim jih je

omogočila evropska carinska zakonodaja. Prikazuje, na kakšen način je možna

pridobitev dovoljenj za tovrstne poenostavitve, in ugotavlja, da prenova

carinskega poslovanja zelo znižuje stroške, potem ko so v podjetju delo, ki so

ga predhodno opravljali špediterji, prevzeli v svoje roke.

– Zasledil sem tudi magistrsko delo iz leta 2002 z naslovom Elektronsko

poslovanje − priložnost za razvoj carine avtorja Bojana Rebevšaka. V delu je

prikazana teoretična predstavitev elektronskega poslovanja, ki v poslovanje

prinaša številne spremembe procesov tako v podjetjih kot tudi v državni upravi.

Na področja e-poslovanja se zadnja leta vse pogosteje vključuje državna

uprava, ki se po elektronski poti povezuje s podjetji (angl. Business to

2 RIP - računalniška izmenjava podatkov

6

Government, B2G). Carina se z obliko e-poslovanja B2G prilagaja novim

pogojem in zahtevam okolja z drugačnim poslovanjem. Raziskava je pokazala,

da je okolje sprejelo e-poslovanje s carino, poleg tega pa je tudi dokazala, da

so podjetja na račun e-poslovanja s carino prihranila kar nekaj denarja, ki so ga

prej namenjala za stroške carinjenja. E-poslovanje je prineslo večjo učinkovitost

in uspešnost samega dela v carini.

Med vsemi magistrskimi in diplomskimi nalogami, ki sem jim zajel v prejšnjih odstavkih,

gre v večini primerov za obravnavanje obstoječega stanja v posameznih gospodarskih

subjektih in prehod na učinkovitejše elektronsko poslovanje s carino. Pregledoval sem

tudi naloge, v katerih je obravnavano katerokoli področje nalog, ki jih opravlja carinska

služba. Študentje so obravnavali na splošno različne problematike oziroma področja

raziskav z vidika potreb posameznih gospodarskih subjektov (elektronsko poslovanje

kot takšno, posamične carinske postopke), nikjer pa nisem zasledil celostne obravnave

teme, ki bi se navezovala na izbrano temo magistrskega dela. Pri preveritvi dosedanjih

raziskav s področja elektronskega poslovanja slovenske carine nisem zasledil

raziskave, ki bi sistematično in hkrati analizirala implementacijo elektronskega

poslovanja v poslovanje carinske službe in vpliv uporabe poenostavljenih carinskih

postopkov nasproti klasičnim, podprtih z elektronskim načinom poslovanja, na

gospodarske subjekte, ki te postopke pri svojem mednarodnem trgovanju uporabljajo v

poslovanju s carino, kar je tema magistrskega dela. Ravno hitrost sprememb na tem

področju in ker nikjer nisem zasledil celostne obdelave teme s tega področja sta tista

razloga, na osnovi katerih sklepam, da bo nova raziskava z obravnavanega področja

gospodarskim subjektom, ki sodelujejo s carino, nadvse koristna in dobrodošla.

Moja naloga se od drugih razlikuje po tem, da prikazuje celovito izvedbo samih

carinskih postopkov in primerja izvedbo klasičnih in poenostavljenih elektronsko

podprtih carinskih postopkov v smeri ugotovitve prednosti slednjih, ne samo z vidika

uporabe teh postopkov določenega gospodarskega subjekta, ampak na splošno, kar

velja za vse gospodarske subjekte. Navedbe o prednosti uporabe poenostavljenih

elektronsko podprtih carinskih postopkov sem podkrepil z analizo vključevanja

gospodarskih subjektov v uporabo teh postopkov tako v Sloveniji kot v preostalih

državah Evropske unije in naredil tudi primerjavo med posameznimi državami

Evropske unije. Namen je prikazati sodobno organiziranost slovenske carinske službe

in seznanitev gospodarskih subjektov z vsemi možnimi elektronsko podprtimi

poenostavljenimi carinskimi postopki in posledično s prednostmi njihove uporabe.

1.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE

Področje elektronskega poslovanja v carinski službi ni dovolj celovito obdelano v

obstoječi literaturi, zato sem uporabil več internih virov gospodarskega subjekta, v

katerem sem zaposlen, in ob predpostavki, da sta mi bila na voljo kvaliteten vir in

literatura.

7

1.5 METODE RAZISKOVANJA

Zbrane primarne in sekundarne vire bom natančno analiziral, jih po potrebi interpretiral,

kritično presodil, primerjal ter sintetiziral. Pri oblikovanju naloge ter opisovanju

izbranega problema bom uporabil več raziskovalnih metod:

– metodo deskripcije s pomočjo katere bomo opisali procese in postopke ter

ugotovljena dejstva, ki se pojavljajo ob carinjenju blaga;

– metodo komparacije s katero bomo primerjali klasične in poenostavljene

carinske postopke;

– metodo kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z

izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč;

– z metodo sinteze elektronskega poslovanja in carinskih postopkov pa bomo

izpostavili in opredelili ključne dejavnike, ki prispevajo k večji konkurenčnosti

gospodarskega subjekta;

– zgodovinsko metodo, s pomočjo katere bomo spoznali prejšnje postopke in

vzroke za uvedbo novih postopkov;

– s primerjalno pravno metodo bom primerjal ureditev vprašanja poenostavljenih

carinskih postopkov v pravnih redih držav članic EU ter ugotavljal kaj jim je

skupno in v čem se razhajajo;

– s primerjalno analitično metodo bom smiselno razčlenil in proučil podatke,

pridobljene iz primarnih in sekundarnih virov, ter naredil primerjavo uporabe

poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja med gospodarskimi

subjekti v Sloveniji in gospodarskimi subjekti EU.

1.6 STRNJEN OPIS PREDVIDENIH POGLAVIJ

Magistrsko delo je sestavljeno iz uvoda (prvo poglavje) in dveh vsebinskih sklopov. Po

uvodu sledijo štiri poglavja, v katerih sem raziskal teoretične osnove v povezavi z

delovanjem carinske uprave, konkurenčnostjo, prednostih in slabostih samih carinskih

postopkov ter elektronskega poslovanja.

V drugem poglavju so tako predstavljena teoretična spoznanja o carinskem sistemu,

raziskal sem pravne vire in strateške cilje EU in Slovenije. Glede na to, da je eden

glavnih strateških ciljev tako v EU kot tudi v Sloveniji povečati konkurenčnost

gospodarstva, sem v tretjem poglavju predstavil temeljne pojme o konkurenčnosti ter

načine za povečanje konkurenčnosti gospodarstva. Na konkurenčnost gospodarstva

ima pomemben vpliv tudi izvajanje dela, ki ga opravlja javna uprava, zato sem v tem

delu na kratko omenil pogled EU pri razvoju kazalnikov v zvezi s konkurenčnostjo

gospodarskih subjektov, ki se lahko uporabljajo za ocenjevanje "odličnosti v javni

upravi".

Četrto poglavje je namenjeno opisu carinskih postopkov, kjer sem predstavil osnovne

značilnosti klasičnih in poenostavljenih carinskih postopkov ter analiziral prednosti in

8

slabosti poenostavljenih carinskih postopkov za gospodarske subjekte. V petem

poglavju sem predstavil teoretična spoznanja o e-poslovanju, pravnih podlagah za

takšen način poslovanja ter implementacijo e-poslovanja v poslovanje carinske službe.

Tako zbrana teoretična spoznanja so mi služila kot osnova za odgovor na vprašanje,

ali uvedba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja prinaša prednosti za

gospodarske subjekte.

Osrednje, šesto poglavje je namenjeno empirični analizi o implementaciji teoretičnih

spoznanj v prakso in je razdeljeno na dva dela. Najprej analiziram razvoj

poenostavljenih carinskih postopkov v Sloveniji v šestletnem obdobju (2008–2013),

nato pa naredim še primerjavo uporabe poenostavljenih postopkov elektronskega

carinjenja med gospodarskimi subjekti v Sloveniji in gospodarskimi subjekti EU. Z

opravljenimi analizami sem raziskal področje uvajanja sodobnih, elektronsko podprtih

in gospodarstvu prijaznih carinskih postopkov ter dobil odgovor na to kako uspešno so

gospodarski subjekti sprejeli možnost uporabe elektronskega poslovanja v poslovanju

s carino in ali uporaba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja v Sloveniji

ne zaostaja povprečjem v EU.

V sedmem poglavju ali sklepnem delu sem povzel najpomembnejše ugotovitve

teoretičnih spoznanj in empirične analize ter ovrednotil zastavljene hipoteze. Izpostavil

sem področje, ki je v e-carinskem poslovanju zapostavljeno in na katerem bi lahko

carinska služba v prihodnosti poenostavila postopke pri uvozu oz. izvozu blaga.

Magistrsko nalogo zaključujem s spoznanji o učinkovitosti in ugledu carinske službe v

evropskem merilu, saj gospodarski subjekti za uspešno poslovanje potrebujejo

učinkovite, stroškovno ugodne in visoko kakovostne javne storitve, med katere spadajo

tudi storitve carinske službe.

9

2 CARINA

2.1 CARINSKI SISTEM

Carina je dobila ime po srednjeveškem davku, ki je pripadal carju oziroma vladarju in

se je začela pobirati v obdobju merkantilizma v XVII. in XVIII. stoletju. Carina

predstavlja zunanjetrgovinski instrument zaščite gospodarstva pred konkurenco iz

tujine, hkrati pa predstavlja tudi pomemben vir prihodka države.

Najpreprostejša definicija carine je, da je to dajatev, ki jo država pobere od lastnika

blaga pri prehodu tega blaga preko carinske črte (meje), pri čemer se lahko to blago

uvaža, izvaža ali prehaja (tranzitira) določeno carinsko področje. Carinsko področje

predstavlja teritorij, ki je omejen s carinsko črto in na katerem se uporabljajo enotni

carinski predpisi. Carinska črta predstavlja mejo, ki deli domače carinsko področje od

carinskih področij drugih držav. Običajno je carinska meja identična z državno mejo.

Samostojna Slovenija je dejansko uvedla samostojen carinski prostor 8. 10. 1991, ko

se je vzpostavila južna meja. Ta dan je tudi praznik slovenske carine. Prvi slovenski

carinski zakon je bil sprejet decembra 1994, veljati pa je začel 1. 1. 1996. V Republiki

Sloveniji je bila carinska meja in carinsko področje identično s teritorijem Republike

Slovenije in njeno državno mejo do vstopa v Evropsko unijo (1. 5. 2004). S tem

datumom je Republika Slovenija pričela v celoti uporabljati predpise EU, ki urejajo

delovanje Carinske unije EU.

2.2 CARINSKA UNIJA

Carinska unija sodi med prve dosežke EU in je pomembna pridobitev v globaliziranem

okolju 21. stoletja. EU je vzpostavila carinsko unijo leta 1968. Teoretično bi lahko

pričakovali, da bodo z uvedbo carinske unije leta 1968 odpravljene tudi vse mejne

formalnosti pri pretoku blaga med državami članicami. V resnici pa je uvedba carinske

unije (in skupnega tranzitnega postopka) imela samo omejen vpliv, saj so obstajale še

številne druge administrativne ovire, zaradi katerih so države članice še naprej izvajale

carinsko kontrolo na svojih mejah. Šele s 1. januarjem 1993 so bile ukinjene vse

notranje meje in kontrole med državami članicami EU na področju prostega pretoka

blaga, ki predstavlja eno od štirih temeljnih svoboščinah notranjega evropskega trga.

Carinska unija je osnovni steber notranjega trga EU. Določba 28. člena Pogodbe o

Evropski uniji je glavni instrument, s katerim se odstranjujejo nacionalne nefiskalne

ovire. Od držav članic se zahteva, da ukinejo vse količinske omejitve in vse ukrepe z

enakim učinkom in s tem omogočijo prost pretok blaga na notranjem trgu. Ta določba

je glavni dejavnik pri ustanavljanju notranjega trga, kjer tržne sile delujejo svobodno,

brez nacionalnih meja. Po tej določbo so države članice izgubile pravico, da

10

enostransko sprejemajo ukrepe, ki bi utegnili omejevati prost pretok blaga, razen iz

razlogov, kot so varstvo javne varnosti, varovanju zdravja in življenja ljudi, živali, rastlin

ter varovanje intelektualne lastnine (Potočnik in drugi, 2004, str. 239−253).

Temeljna predpostavka za EU je carinska unija, ki se nanaša na celotno blagovno

menjavo v EU. Bistveni za delovanje carinske unije sta:

– odprava vseh carin in dajatev z enakim učinkom med državami članicami in

– uvedba skupne carinske tarife nasproti tretjim državam.

Carinska unija pomeni, da njene članice uporabljajo enake tarife za blago, uvoženo v

EU iz preostalega sveta, ter da ne uporabljajo tarif za blago iz medsebojnega uvoza,

kar pomeni zagotovitev prostega pretoka blaga. Carinska unija EU je izjemno napredna

tvorba, uporablja širok nabor skupnih pravil za uvoz in izvoz blaga, notranje kontrole

med državami članicami je popolnoma odpravila.

Carinska unija EU ima podobno vlogo kot naša koža. Obdaja notranji trg EU in

omogoča prost pretok blaga znotraj unije, pri tem pa nadzoruje zunanji uvoz in izvoz

blaga. Brez carinske unije si notranjega trga, ki omogoča gospodarskim subjektom

prodajo in naložbe v vseh državah EU, pravzaprav sploh ni mogoče zamisliti. Večino

pristojnosti pri izvajanju carinske politike so države članice prenesle na EU. Slovenija je

od 1. maja 2004, ko članica EU, tudi članica carinske unije (Evropska komisija, 2014,

str. 4).

Cariniki 28 držav EU nadzorujejo promet z blagom na zunanjih mejah EU, tj. v

pristaniščih, na letališčih in kopenskih mejnih prehodih. S svojim delom varujejo

potrošnike pred nevarnim blagom in zdravstvenimi tveganji, okolje in živali pa pred

boleznimi rastlin in živali. Preprečujejo nesreče in so prva obrambna črta, ki varuje pred

tveganji v dobavni verigi ter pred organiziranim kriminalom in terorizmom. Prav zaradi

budnosti carinikov so uvoženi izdelki, ki so naprodaj v Evropi, od igrač in hrane do

zdravil, varnejši. Delo carinikov zajema predvsem trgovinski promet. Gospodarskim

subjektom, ki se ukvarjajo z mednarodno trgovino in prevozom, carinska unija prinaša

skupne in usklajene postopke v vsej EU. Pravila so enaka, ne glede na to, kje v EU je

blago deklarirano, in po opravljenem carinskem postopku se blago lahko prosto giblje

in prodaja po celotnem carinskem območju EU.

Carinjenje uvoza sicer ni več najpomembnejša naloga carinikov, so pa carinske dajatve

še vedno pomemben vir prihodka za EU. Leta 2013 so znašale skoraj 13 % proračuna

EU oziroma 16,3 milijarde evrov3.

Evropska unija je največja trgovinska sila na svetu, globalno gledano ima torej carinska

unija EU pomemben mednarodni vpliv. Pogajalsko je močnejša kot katera koli

posamezna država EU. Carinsko delo v EU zajema zdaj približno 16 % svetovne

3 Carinska unija EU, Evropska komisija, Generalni direktorat za komuniciranje: Urad za

publikacije Evropske unije, Bruselj, 2014.

11

trgovine, cariniki imajo vsako leto opraviti z uvozom in izvozom blaga v vrednosti več

kot 3 500 milijard evrov. Že sam obseg dela vzbuja spoštovanje: skozi carino gre vsako

minuto v povprečju 4 000 ton uvoženega in izvoženega blaga. Z rastjo mednarodne

trgovine je vse bolj raznovrstno tudi blago. Koordinacija na ravni EU carinskim

organom omogoča, da zmorejo obvladati tolikšen obseg dela.

2.3 CARINSKA SLUŽBA

Carinska uprava Republike Slovenije je kot samostojen državni organ v sestavi

Ministrstva za finance delovala od dneva samostojne države, torej od 25. 6. 1991, pa

do 1. 8. 2014, ko se je združila z Davčno upravo Republike Slovenije v novo

imenovano Finančno upravo Republike Slovenije. Takrat, leta 1991, je bil sprejet prvi

Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 1/91). Navedeni zakon je bil predvsem

zaradi vstopa RS v EU nekoliko spremenjen v letu 2004 (Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 57/04). Z vstopom Republike

Slovenije v EU je carinska služba izgubila velik del zunanjetrgovinskega poslovanja

RS, ki je postalo brezcarinsko poslovanje znotraj enotnega gospodarskega trga EU. Ni

pa izgubila na pomenu, saj ima carinska služba izredno veliko in pomembno vlogo na

zunanji meji EU, kjer z izvajanjem sistematičnega nadzora ščiti enotni gospodarski trg

EU ter da je velik del zunanjetrgovinskega poslovanja RS sedaj postalo brezcarinsko

poslovanje znotraj enotnega gospodarskega trga EU. Prav tako se je težišče dela

službe preneslo tudi na druga področja, pomembna za enotni gospodarski trg, kot npr.

izvajanje trošarinskega sistema, boj proti ponaredkom in trgovanju s prepovedanim

blagom, sodelovanje pri izvajanju skupne kmetijske politike, pobiranje drugih

proračunskih prihodkov.

V letu 2013 je carinska služba Republike Slovenije pobrala 2.522 milijonov evrov za

proračune države, občin in posredno EU. V državni proračun je carinska služba neto

vplačala 2.490 milijonov evrov trošarin, davka na dodano vrednost od uvoženega

blaga, okoljskih dajatev, davkov na mednarodno trgovino in ostalih dajatev, kar

predstavlja 32 % vseh prihodkov proračuna Republike Slovenije. Ta delež je v

primerjavi z letom 2012 malenkostno porasel.

Medtem ko je znesek davka na dodano vrednost od uvoženega blaga v primerjavi s

preteklim letom ostal na isti ravni, se je znesek davkov na mednarodno trgovino

zmanjšal, in sicer za 6 %. Upad uvoznih dajatev je posledica vstopa Hrvaške v EU. Od

1. julija 2013 se pri uvozu blaga iz Hrvaške ne pobirajo več carine in druge uvozne

dajatve.

Davki na mednarodno trgovino (carine, kmetijske dajatve, izravnalne in protidampinške

dajatve) so izvirni prihodek EU in se štejejo za tradicionalna lastna sredstva EU. Od teh

davkov država članica zadrži 25 % za stroške pobiranja, 75 % pa se prek državnega

proračuna vplača v proračun EU. Znesek tradicionalnih lastnih sredstev, ki jih je

12

Slovenija vplačala v proračun EU, je v letu 2013 znašal skoraj 58 milijonov evrov

(Poročilo CURS, 2013, str. 19).

Carinska služba kot državni organ, na podlagi zakonov in drugih predpisov z različnih

področij, izvaja zelo zahtevne naloge. V začetku leta 2008 se je carinska služba začela

intenzivno ukvarjati z naslednjo veliko organizacijsko spremembo zaradi vstopa

Republike Hrvaške v EU. Carinska služba si je prizadevala za pridobitev čim več novih

nalog, ki bi jih lahko dodelili svojim uslužbencem, katerih delo na mejnih prehodih s

Hrvaško ob vstopu Hrvaške v EU ni več potrebno.

Carinska služba je v izvrševanje prevzela že kar nekaj nalog, od kontroliranja vinjet do

novih nalog na trošarinskem področju, s sprejemom zadnje spremembe Zakona o

carinski službi (ZCS), ki je bila v Uradnem listu RS št. 40/09 objavljena 29. 5. 2009, pa

je carinska služba pridobila tudi praktično vse izvršbe, ki so jih do tedaj izvajali na

takrat pristojni Davčni upravi Republike Slovenije. S 1. julijem 2009 je carinska služba

tako začela izterjevati denarne kazni po Zakonu o pravdnem postopku, denarne kazni

in stroške postopka po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), sodne takse ter

izvrševati ukrepe odvzema premoženjske koristi po ZKP. Poleg navedenih je carinska

služba z istim dnem začela izterjevati tudi globe in stroške postopka, ki jih izreka

carinska služba po Zakonu o prekrških (carinske globe) in izvrševati ukrepe, ki se

izrekajo v prekrškovnih postopkih carinske službe.

V skladu z omenjeno zadnjo spremembo ZCS je dne 1. 1. 2010 carinska služba začela

izterjevati različne terjatve v skladu z Zakonom o upravnih taksah − ZUP (upravne

izvršbe) in upravne takse po Zakonu o upravnih taksah ZUT. Predlagatelji so različni

upravni organi, npr. Upravne enote za turistične takse, ZPIZ za preveč izplačane

pokojnine, ZZZS za preveč izplačana nadomestila ipd. Od 1. 1.2012 je carinska služba

prevzela še izvršbe glob in stroškov prekrškovnega postopka, ki jih izrekajo drugi

nedavčni organi po Zakonu o prekrških − ZP-1 (tuje globe) ter izvršbo drugih terjatev, ki

jih v skladu z drugimi predpisi izterjuje davčni organ. Že omenjena zadnja sprememba

ZCS je med drugim za carinsko službo prinesla še nekaj sprememb.

2.4 POSLANSTVO IN CILJI

Slovenska carina je sodobna evropska carinska uprava, ki v enotnem carinskem

območju EU uspešno ščiti zakonite gospodarske tokove ter s preprečevanjem

nezakonitega uvoza izdelkov in snovi varuje življenje in zdravje ljudi. Ima pregled nad

uvozom in izvozom blaga ter mednarodno dobavno verigo, ohranja ravnovesje med

varnostjo, zaščito in finančnimi interesi Slovenije in EU na eni strani ter povečanjem

konkurenčnosti gospodarstva na drugi strani.

Carina se je razvijala postopno iz čistega fiskalnega instrumenta v pretežno ekonomski

instrument za izvajanje ekonomske politike. Moderne družbe pa se ne srečujejo zgolj z

vprašanji menjave blaga, zato tudi carinske službe prevzemajo najrazličnejše naloge,

13

pri čimer so si carinske administracije glede na delo deloma različne, v večini primerov

pa se ukvarjajo s sledečimi nalogami:

– pobiranje uvoznih in izvoznih dajatev,

– izvajanje prepovedi in omejitev glede uvoza in izvoza blaga vključno kontrolo

blaga z vidika varnosti,

– nadzor nad prometom s trošarinskimi izdelki in pobiranje trošarin,

– zbiranje podatkov za statistične potrebe,

– naloge po drugih predpisih – prenesene naloge na carinsko službo,

– izvajanje izvršb.

Carinska služba ima pri tem specifično vlogo; včasih nastopa kot organ, ki pobira

dajatve, včasih kot organ, ki izvaja le nadzor, ali pa kot organ, ki odkriva kazniva

ravnanja in jih celo kaznuje. Ne nazadnje je carinska služba tudi ena izmed

reprezentativnih služb države, s katero se srečamo, ko stopamo v državo. Po svoji

vsebini zadevajo predpisi, ki jih izvršuje carinska služba sledeča področja: carinski

sistem, zunanjetrgovinski sistem, devizni sistem in davčni sistem.

Carinski sistem zajema sistem pobiranja carin, tj. dajatev, ki se pobirajo na uvoz in

izvoz blaga in izvajanje carinskih postopkov za blago, ki se vnese ali iznese iz

carinskega območja. Zunanjetrgovinski predpisi določajo pogoje za vnos in iznos blaga

ter trgovanje s tretjimi državami. Mednje sodijo vsi ukrepi trgovinske politike in nekatere

prepovedi in omejitve. Davčni sistem določa pobiranje davkov ob uvozu, kot so DDV,

trošarine, ekološke takse (Zupančič, 2011, str. 2).

Pogoj za enotno carinsko območje EU je usklajeno delovanje vseh carinskih uprav

držav članic EU. To je, ne nazadnje tudi upravičeno pričakovanje evropskega

gospodarstva, ki bo ob večji konkurenčnosti še uspešnejše v svetovnih trgovinskih

razmerah.

Carinske uprave držav članic EU so usmerjene k istim ciljem in vrednotam, ki so jih

izrazile v poslanstvu, kot je zapisano v splošnih določbah Carinskega zakonika4.

Carinska služba si enako kot ostale carinske uprave držav članic EU pri opravljanju

svojih nalog v zvezi z nadzorom nad zunanjimi mejami in zagotavljanjem varnosti

oskrbovalne verige prizadeva tako za varovanje družbe kot za olajševanje

mednarodnega trgovanja.

V okviru teh prizadevanj so največji poudarki na:

– skrbi za varnost in zaščito prebivalcev ter varovanju okolja;

– varovanju finančnih interesov EU in njenih držav članic;

– podpiranju zakonite gospodarske dejavnosti in hkrati ob tem varovanju EU pred

nepoštenim in nezakonitim trgovanjem;

4 Uredba št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o Carinskem

zakoniku Skupnosti, UL EU, L 145/1, z dne 4. januarja 2008.

14

– prispevku k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva z uporabo sodobnih

delovnih metod, podprtih z enostavno dostopnim elektronskim carinskim

okoljem, še posebej z uporabo metode selektivnosti, sistemskih kontrol,

pooblaščenih gospodarskih subjektov in enotnega okna;

– razvoju kadrov ob stalnem usposabljanju in razvoju kariernih poti ter organizaciji

carinske službe.

2.5 VIRI CARINSKEGA PRAVA

Vsak pravni sistem ima dva medsebojno povezana vira prava. Prvi je materialni v

smislu suverenosti države, ki izraža politično voljo, s katero ureja sistem carine in

zaščitne carinske politike. Drugi formalni vir so konkretni pravni akti, ki jih sprejema

država preko svojih zakonodajnih organov in se izražajo v obliki zakonov, uredb,

pravilnikov, odlokov in drugih predpisov. Z vidika izvrševanja predpisov so pomembni

formalni viri prava, saj ti določajo, kako je treba ravnati in kaj morajo delati državni

organi. Republika Slovenija je z Aktom o pristopu del svojih pravic prenesla na EU kar

pomeni, da sama ne more več določati carin niti ovirati pretok blaga s kakršnim koli

drugim sredstvom, sodeluje pa pri pripravi predpisov na različnih nivojih evropskega

zakonodajnega postopka (Zupančič, 2011, str. 2).

Glede na subjekt, ki je izdal pravni akt, se pravni viri delijo na:

– avtonomno nacionalno pravo,

– evropsko pravo,

– mednarodno pravo,

– sodne odločbe in druge pomožne pravne vire.

2.5.1 Pravni viri nacionalnega carinskega prava

Pravni viri nacionalnega carinskega prava so zakoni, uredbe, pravilniki in drugi

podzakonski akti, ki jih samostojno sprejemajo zakonodajni, izvršilni in sodni organi

oblasti določene države in s katerimi se urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti

gospodarskih in drugih oseb na področju carin, carinske zaščite in carinskega

postopka.

Na področju carin, carinske zaščite, carinskega postopka in na področjih, ki jih izvaja

carina, so najpomembnejši naslednji zakoni, kot viri nacionalnega prava:

– Zakon o finančni upravi – ZUF (Uradni list RS, št. 25/14). Z dnem uveljavitve

tega zakona je prenehal veljati Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št.

103/04 – uradno prečiščeno besedilo, 113/05 – ZJU-B, 40/09 in 9/11);

– Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES (Uradni list

RS, št. 25/04, 28/06 odl. US in 111/2007);

– Zakon o prekrških – ZP-1 (Uradni list RS, št. 29/11 − uradno prečiščeno

besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 − odl. US in 92/14 − odl. US);

15

– Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/11 − uradno

prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 − ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU,

40/14 − ZIN-B in 90/14);

– Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 −

uradno prečiščeno besedilo, 105/06 − ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13);

– Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11 −

uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12 in 86/14);

– Zakon o trošarinah – ZTro (Uradni list RS, št. 97/10 − uradno prečiščeno

besedilo, 48/12, 109/12 in 32/14);

– Zakon o inšpekcijskem nadzoru – ZIN (Uradni list RS, št. 43/07 − uradno

prečiščeno besedilo in 40/14).

Na podlagi prednosti prava EU pred nacionalnim pravom z vstopom Republike

Slovenije ne obstaja več potreba po nacionalnem carinskem zakonu. Ne glede na to pa

so glede na obsežnost carinskih predpisov EU in različnost nacionalnih pravnih

sistemov potrebne določene zapolnitve pravnih vrzeli in dopolnitve postopkov, zlasti

tam, kjer se dopolnjujeta evropsko in nacionalno pravo, glede na pristojnost za izdajo

predpisov. Na takih področjih dopušča Carinski zakonik EU (CZ) ureditev podrobnosti z

nacionalnimi predpisi. Manjkajoče določbe so v Republiki Sloveniji večinoma

vsebovane v Zakonu za izvajanje carinskih predpisov Skupnosti in predpisih, ki urejajo

upravni postopek. V skladu s 3. členom Zakona o upravnem postopku se primarno

uporablja predpis, ki posamezno upravno področje drugače (specialno) ureja. Ker so

evropske uredbe neposredno zavezujoče za državne organe in imajo prednost pred

nacionalnim pravom, se primarno v postopku uporabljajo evropski predpisi. Če

postopkovno vprašanje v CZ ni rešeno, se rešuje na podlagi Zakona o davčnem

postopku − ZDavP-2; če niti ta ne ureja določenega postopkovnega vprašanja, se

uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku − ZUP (Zupančič, 2011, str. 3).

2.5.2 Carinsko pravo evropske unije

Pravo EU je po 1. maju 2004 sestavni del prava R Slovenije. Pravo EU predstavlja nov

pravni red, ki ga ni moč uvrstiti niti v klasično mednarodno pravo niti med nacionalno

pravo. Pravni subjekti prava EU niso le evropski organi in države članice, ampak tudi

nacionalni organi, npr. carinski uradi in sodišča, npr. upravna II. stopnja, pa tudi

posameznik (državljan Unije) je lahko zavezan ali upravičen. Poleg ustanovnih pogodb

(primarno pravo) spadajo pod pravo EU tudi predpisi, ki so jih izdali organi EU. Pri

uporabi prava EU in nacionalnega prava je treba dati sekundarnemu pravu EU 5

prednost.

5 Pod sekundarno pravo skupnosti spadajo pravni akti, ki jih izdajo organi EU, ki na ta način

izpolnjujejo primarno pravo EU. Sekundarni pravni viri so uredbe, direktive in odločbe.

16

Osnovni in najpomembnejši pravni vir evropskega carinskega prava je Carinski

zakonik, ki se dopolnjuje z izvedbenimi predpisi, ki jih izda EU, in predpisi posamezne

države članice. Poleg Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti6 –

ZICPES sestavljajo carinsko pravo tudi drugi predpisi EU. Carinski zakonik nas v več

členih napoti na take predpise, so pa tudi primeri, ko takih določb v CZ ni, pa so kljub

temu izdani predpisi, ki predstavljajo pravo, ki ga izvajajo oziroma so za njegovo

izvajanje pristojni carinski organi.

Najpomembnejši predpisi carinskega prava so poleg carinskega zakonika še:

– Uredba Sveta ES 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični

nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (gl. čl. 20/1 CZ),

– Uredba Sveta (ES) 1186/2009, z dne 16. novembra 2009 o skupnostnem

sistemu carinskih oprostitev,

– Uredba Sveta, Euratom 1182/71 o določitev rokov, datumov in terminov na

področju carinskega prava,

– Uredba Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med

upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi

zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje,

– Uredba (ES, Euratom) 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju sklepa

94/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Skupnosti.

Evropski parlament je 19. februarja 2008 v drugem branju sprejel nov Modernizirani

carinski zakonik 7 , ki nadomešča obstoječega iz leta 1992. Ne glede na začetek

veljavnosti izvedbenih določb pa so se nekatere določbe tega zakonika začele

uporabljati najpozneje od 24. junija 2013. V tem obdobju je bilo dovoljeno sklicevanje

na oba zakonika.

2.6 TEMELJNI POJMI CARINSKEGA ZAKONIKA

Vsako področje, ki ga ureja država, s predpisi opredeljujejo določeni pojmi, ki so

specifičnega pomena za področje, ki ga ureja. Te pojme je treba natančno poznati, kajti

zakonodajalec te pojme vgrajuje v zakon na abstrakten način, s čimer doseže, da je

posamezno področje dovolj široko pokrito, obenem pa dovolj jasno; s tem se izogne

nepotrebnemu ponavljanju in vzporedni interpretaciji. Carinski zakonik (v nadaljevanju:

CZ) je rezultat zakonodaje EU in skupaj s kombinirano nomenklaturo, carinsko tarifo in

nekaterimi drugimi uredbami, določa carinski sistem EU, zato tudi v prvem členu v prvi

vrsti določa kaj so carinski predpisi8.

6 Uradni list RS, št. 25/04, 28/06 odl. US in 111/2007. 7 Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem

zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) (UL L 145, 4. 6. 2008). 8 Carinski predpisi so sestavljeni iz tega zakonika in predpisov za njegovo izvajanje, sprejetih na

ravni Skupnosti ali nacionalni ravni (prvi stavek 1/1 CZ).

17

2.6.1 Blago

Pojem blaga in opredelitev statusa blaga imata v vsakem carinskem sistemu osrednje

mesto. Blago naj bi na carinsko območje prihajalo in iz njega izhajalo le po določenih

pravilih, pri tem pa je odločujočega pomena tudi to, pod kakšnimi pogoji se lahko tuje,

konkurenčno blago pojavi skupaj z domačim blagom na domačem trgu.

Kaj je pravzaprav blago? V najširšem pomenu je blago vse, kar se prodaja, vendar v

carinskem smislu to ni tako, zato je treba ta pojem opredelili v carinsko pravnem

pomenu. Pojem blaga v carinskih predpisih ni izrecno definiran, čeprav je omenjen že v

prvem členu CZ, na splošno pa lahko rečemo, da gre za premično stvar, ki je v

pravnem prometu in oblasti človeka ter da mora biti zmožno uvrstitve v carinsko tarifo.

Blago je vsaka premična opredmetena stvar. Da lahko blago opredelimo v carinskem

smislu,č mora le-to izpolnjevati določene pogoje:

– Blago je vsaka premična stvar, to je prvi pogoj. V carinskem pravu so premične

stvari lahko vedno blago, če le izpolnjujejo tudi druge pogoje iz carinskih

predpisov; da jih je mogoče uvrstiti v carinsko tarifo in da so v oblasti človeka in

kot taki v pravnem prometu.

– Stvar mora biti v lasti človeka in v pravnem prometu sta druga dva pogoja, ki

morata biti izpolnjena, da bi bilo lahko blago predmet carinjenja in posledično

blago v carinskem smislu.

– Nadaljnji pogoj, da bi bila stvar lahko blago, je, da jo je možno uvrstiti v carinsko

tarifo. Za carinski sistem in carinsko pravo je to zelo pomembno. Uvrstitev v

carinsko tarifo namreč določa tudi njegovo obravnavo; čim neko blago uvrstimo

v carinsko tarifo, tudi vemo, kakšnim dajatvam podleže in kateri ukrepi

trgovinske politike se morajo za to blago izvesti. Nesporno je torej, če se neko

blago uvršča v carinsko tarifo, je v carinskem smislu blago, saj mu carinski

predpisi izrecno določajo usodo (tak primer je električna energija, ta ni premična

stvar, pa vendar jo carinska tarifa izrecno omenja, zato je v carinskem smislu

blago).

Če nekoliko poenostavimo definicijo blaga, lahko torej rečemo, da je v carinskem

smislu blago vsako blago, ki je v prometu in se lahko uvrsti v carinsko tarifo (Zupančič,

2011, str. 11).

Kadar govorimo o carinskem statusu, govorimo o skupnostnem ali neskupnostnem

blagu. Celotna zasnova Carinskega zakonika temelji na razmejitvi med skupnostnim in

neskupnostnim blagom. Za neskupnostno blago je ves čas, ko se nahaja na carinskem

območju, v zakoniku predviden sistem carinskega nadzora in carinskih postopkov, za

skupnostno blago pa le v primeru, če to želi zapustiti carinsko območje, in to od

trenutka sprejema izvozne carinske deklaracije do dejanskega izstopa tega blaga.

Skupnostno blago pomeni blago, ki je:

18

– v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju EU in ne vsebuje

blaga, uvoženega iz držav ali z ozemelj, ki niso del carinskega območja EU;

– uvoženo iz držav ali z ozemelj, ki niso del carinskega območja EU, in je

sproščeno v prost promet;

– pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju EU bodisi izključno iz blaga,

navedenega v drugi alineji, bodisi iz blaga, navedenega v prvi in drugi alineji.

Neskupnostno blago pomeni vse blago razen zgoraj naštetega (Rauter Razboršek,

2012, str. 1).

2.6.2 Predložitev blaga

Obveznost, ki sledi prispetju blaga k carinskim organom, je prijava blaga carini. CZ

uporablja pojem predložitev. Predložitev blaga carini pomeni obvestilo carinskim

organom, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu uradu

(organu) oziroma na drug kraj, ki so ga carinski organi določili ali odobrili. Predložitev

predpostavlja obstoj blaga. Če blaga ni, pa je bilo dano obvestilo, da blago je, dejstvo,

da blaga ni, zanika obvestilo, da blago je; izvesti ni možnih nobenih carinskih

postopkov glede blaga, uporabijo pa se lahko tiste kazenske določbe, ki kaznujejo

lažno prijavo blaga. Zaradi tega oblika predložitve ni predpisana, kajti mnogovrstni

načini transporta in oblike prevoza in prometa blaga se v mnogih primerih lahko

zadovoljijo zgolj s spontanim postopkom ali le kratkim ustnim obvestilom. Predložitev je

torej lahko opravljena pisno, ustno ali pa se celo šteje, da je bila opravljena s

spontanim (konkludentnim) ravnanjem. Predložitev (obvestilo) mora carinskemu

organu le omogočiti, da lahko nedvoumno ugotovi, kje se prevozno sredstvo ali blago

nahajata. Ni potrebno, da se blago pokaže, le za blago, ki ni očitno vidno in blago, ki se

ne prevaža ali prenaša na običajnem mestu, je predpisano, da ga je treba predložiti

izrecno (čl. 28/2 ZICPES) (Zupančič, 2008, str. 13).

2.6.3 Prepustitev blaga

Za carinsko blago lahko carinski deklarant zahteva odobritev katerikoli carinsko

dovoljene rabe ali uporabe blaga. Izraz "carinsko dovoljena uporaba oziroma raba

blaga" pomeni:

– predložitev blaga v carinski postopek,

– vnos blaga v prosto carinsko cono,

– ponoven izvoz blaga iz carinskega območja,

– uničenje blaga pod carinskim nadzorom,

– prepustitev blaga carinskim organom v prosto razpolaganje.

19

2.6.4 Carinski postopek

Neskupnostno blago, predloženo carini, mora pridobiti eno izmed carinsko dovoljenih

rab ali uporab. Ena od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga je tudi vnos blaga v

carinski postopek, ostale carinsko dovoljene rabe pa so še vnos blaga v prosto cono ali

prosto skladišče, ponovni izvoz blaga s carinskega območja EU, uničenje blaga ter

odstop blaga državni blagajni.

Carinski postopki so:

– sprostitev v prost promet,

– tranzit,

– carinsko skladiščenje,

– aktivno oplemenitenje,

– predelava pod carinskim nadzorom,

– začasni uvoz,

– pasivno oplemenitenje,

– izvoz.

2.6.5 Carinska deklaracija

Za vsako blago, ki se da v carinski postopek in je predmet uvoznih in izvoznih carinskih

postopkov, je treba vložiti carinsko deklaracijo. Carinska deklaracija pomeni dejanje, s

katerim oseba v predpisani obliki in na predpisan način izrazi svojo voljo dati blago v

določen carinski postopek.

Carinska deklaracija se lahko odda:

– z uporabo sistema računalniške izmenjave podatkov,

– ustno ali z vsakim drugim dejanjem, s katerim imetnik blaga izrazi svojo

pripravljenost, da se blago da v carinski postopek.

Poznamo sledeče oblike carinske deklaracije:

– elektronska deklaracija,

– pisna deklaracija,

– EUL – enotna upravna listina − pisna carinska deklaracija,

– ATA karnet – mednarodni carinski dokument za brezcarinski začasni uvoz blaga

– TIR karnet – (franc. Transport International par la Rout) je carinski dokument, s

katerim se poenostavljajo carinske formalnosti v mednarodnem prevozu blaga,

– Form 302 – transportni dokument za prevoz blaga v lasti NATA

(severnoatlantska pogodbena zveza),

– komercialni dokument kot carinska deklaracija,

– ustna deklaracija,

– deklaracija, oddana s konkludentnim dejanjem.

20

Elektronske deklaracije v uvoznih, izvoznih in tranzitnih postopkih se vlagajo z uporabo

sistema za elektronsko poslovanje carinske službe preko naslednjih elektronskih

sistemov:

– SIAIS (uvozni carinski postopek),

– SIAES (uvozni carinski postopek),

– NCTS (tranzitni postopek),

– ICS (skupna carinska deklaracija).

2.6.6 Deklarant

Deklarant je oseba, ki izdela carinsko deklaracijo, prej imenovano enotna carinska

listina, danes pa enotna upravna listina (EUL), v svojem imenu, ali oseba, v imenu

katere je izdelana carinska deklaracija. Deklarant mora imeti sedež na ozemlju

Skupnosti. Izjema glede sedeža v EU velja za osebe, ki vložijo deklaracijo za tranzitni

postopek ali začasni uvoz ali samo priložnostno deklarirajo blago. Deklaracijo za vnos

v carinski postopek lahko izdela le oseba, ki carinskim organom predloži blago in vse

dokumente za uporabo določenega carinskega postopka.

Deklarant ima z oddajo deklaracije obveznost, da zagotovi točnost navedb v deklaraciji,

verodostojnost spremnih dokumentov in dokazil ter izpolnjevanje vseh obveznosti v

zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v carinski postopek.

Zaradi preverjanja sprejetih deklaracij carinski organi lahko:

– Preverijo dokumente, ki se nanašajo na deklaracijo, in dokumente, ki jih je

deklaraciji priložil deklarant. Prav tako lahko carinski organi od deklaranta

zahtevajo še dodatne dokumente zaradi preverjanja podatkov v deklaraciji;

– Pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce zaradi analize, da se prepričajo

o pravilni uvrstitvi blaga. Deklarant je lahko pri pregledu navzoč oziroma je to

zaželeno. V posameznih primerih lahko carinski organi od deklaranta zahtevajo,

da jim pri tem zagotovi ustrezno pomoč (Rauter Razboršek, 2010, str. 4).

2.7 SPROSTITEV BLAGA V PROST PROMET

Uvozni carinski dolg za blago, ki je zavezano plačilu uvoznih dajatev, nastane:

– s sprostitvijo blaga v prost promet,

– s prepustitvijo blaga, v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo plačila

uvoznih dajatev.

Oba primera sta primera, ko nastane carinski dolg zaradi pravilnega izvajanja

predpisov. Carinski dolg nastane zaradi samega sprejema carinske deklaracije kot

posledica deklarantove volje uvesti blago v carinski postopek, ki mu omogoča

sprostitev blaga na enoten evropski trg. Carinski dolg nastane v trenutku sprejema

21

carinske deklaracije. Carinski dolžnik je deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa

je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo.

V posebnih primerih, v katerih bi bila vložena carinska deklaracija za sprostitev v prost

promet ali začasni uvoz z delno oprostitvijo plačila carine na podlagi napačnih

podatkov, zaradi katerih uvozne dajatve ne bi bile obračunane ali plačane, se tudi

oseba, ki je preskrbela take podatke, šteje za carinskega dolžnika, vendar le, če je ta

oseba vedela oziroma bi morala vedeti, da so ti podatki lažni. Čeprav je v praksi malo

uporaben primer, je treba tu dodati, da se za to osebo poleg objektivnega elementa

zahteva posredovanje napačnih podatkov, tudi subjektivni element vedenja o

napačnem podatku, ki pripelje do nižjega zneska dolga (Zupančič, 2011, str. 40).

2.8 POMEMBNEJŠI STRATEŠKI DOKUMENTI NA RAVNI EU

V začetku 21. stoletja se je področje carine po vsem svetu srečevalo s hitro

spreminjajočim se okoljem:

– razvijajočimi se vzorci proizvodnje in potrošnje,

– povečano mednarodno trgovino,

– svetovnimi grožnjami, kot so terorizem, organizirani kriminal, poslabšanje

okolja, in

– vedno večjimi nevarnostmi zaradi trgovine z nevarnim blagom.

Da bi lahko uprave carinske unije Evropske unije9 še naprej opravljale številne naloge v

tem težavnem okolju, je bila oblikovana ambiciozna reforma. Najprej je bil uzakonjen

posodobljeni carinski zakoni 10 , nato je „odločba o elektronskem carinjenju“ 11

vzpostavila podlago za oblikovanje brezpapirnega okolja za carino in trgovino12.

Skupaj predstavljata pravno osnovo za nadaljnji razvoj in posodobitev carinskih

postopkov v naslednjih letih. Z uveljavitvijo bodo elektronsko podprti carinski postopki

osnova za hitro izmenjavo podatkov, harmonizacijo postopkov, selekcijo, nadzor in

kontrolo blaga in udeležencev v mednarodni trgovini ter pomoč gospodarstvu pri

trgovanju in zmanjševanju administrativnih ovir. Komisija je skupaj z državami

članicami izvedla temeljit pregled vloge in dela carine EU, da bi zagotovila celovit in

skladen razvoj v dolgoročnejšem smislu13. Poročilo, ki ga je leta 2007 sprejelo 27

9 To poročilo se sklicuje na „carinsko unije“ le v smislu carinske unije in ozemlja EU iz poglavja

1 PDEU, razen carinskih unij s Turčijo, Andoro in San Marino. 10 Uredba (ES) št. 450/2008 z dne 23. 4. 2008, UL L 145, 4. 6. 2008. 11 Odločba št. 70/2008/ES, z dne 15. 1. 2008, UL L 23, z dne 26. 1. 2008, str. 21. 12 Neformalno se imenuje tudi „pobuda e-carina“, namenjena pa je izgradnji trdne

komunikacijske verige med vsemi carinskimi uradi v EU, med carinskimi in drugimi javnimi

organi, udeleženimi v trgovini z blagom, ter med carinskimi organi in gospodarstvom. 13 Prihodnja vloga carine (FRoC) – projekt.

22

generalnih direktorjev carinske uprave14, je zagotovilo podlago za sporočilo Komisije iz

leta 2008 z naslovom Strategija za nadaljnji razvoj carinske unije 15 (v nadaljnjem

besedilu: strategija). Oblikovana je bila prihodnja carinska pobuda.

Strategija EU vsebuje strateška cilja carinske unije. Zagotavlja politični okvir za

dosledno in skladno usmerjanje razvoja in novih pobud. Namenjena je dopolnitvi prej

omenjene reforme pravnega okolja in okolja informacijske tehnologije.

Strateška cilja carinske unije sta varstvo EU in podpiranje konkurenčnosti EU. Ta dva

cilja se bosta uresničevala na enoten in učinkovit način, in sicer z učinkovitim in

uspešnim nadzorom, v tesnem sodelovanju med carinskimi upravami ter z drugimi

organi, gospodarskimi subjekti in mednarodnimi partnerji.

2.9 STRATEŠKI CILJI EU

V Strategiji za nadaljnji razvoj carinske unije je navedeno, da morajo imeti carinski

organi EU v tesnem sodelovanju z drugimi organi ključno vlogo, ki jim omogoča, da:

– podprejo zakonito trgovino in povečajo konkurenčnost;

– zagotovijo pravilno plačilo dajatev in davkov;

– se borijo proti ponarejanju in piratstvu;

– podprejo boj proti drugim vrstam prevar, organiziranemu kriminalu, drogam in

terorizmu, in sicer z obdelavo podatkov, ugotavljanjem sprememb v vzorcih

trgovanja in izvajanjem;

– ocenijo tveganja za odkrivanje goljufivih, terorističnih ali kriminalnih dejavnosti;

– izvajajo ukrepe trgovinske politike (na primer preferencialni trgovinski

sporazumi, kvote in protidampinški ukrepi);

– varujejo okolje in ščitijo državljane pred vsemi vrstami nevarnega blaga.

Carinske uprave EU morajo zato izpolniti skupne strateške cilje, ki so:

1. Zaščita – Zaščita družbe in finančnih interesov EU, tako da se:

– zagotovi pravilno in učinkovito pobiranje dajatev in davkov;

– uporabijo učinkoviti ukrepi proti pretoku nedovoljenega in prepovedanega blaga

ter blaga z omejitvami;

– izboljša učinkovitost ocenjevanja tveganja, ki bo prispevala k boju proti

terorizmu in kriminalnim dejavnostim, vključno s trgovino s prepovedanimi

drogami ter ponarejenim in piratskim blagom;

– prepreči in odkrije goljufija ali zloraba carinske zakonodaje ter znotraj

nacionalnih okvirov izvede preiskava in pregon odgovornih za takšno goljufijo

ali zlorabo;

14 TAXUD/1434/2007. 15 COM(2008) 169 konč. – Strategija za nadaljnji razvoj carinske unije, SVET EVROPSKE

UNIJE, Bruselj, dok.

23

– uporabi medsebojna upravna pomoč za zagotavljanje pravilne uporabe

zakonodaje v carinskih in kmetijskih zadevah.

2. Konkurenčnost – Podpora konkurenčnosti evropskih gospodarskih subjektov, tako

da se:

– posodobijo okolje in delovne metode carinskih uprav (npr. z načrtovanjem

sistematičnih pristopov, vedno bolj usklajenih delovnih metod itd.),

– vzpostavi brezpapirno carinsko okolje (elektronski carinski sistem),

– sprejme proaktivni pristop k standardom, tako da se, kadar je to primerno,

potrdijo mednarodni standardi, ki jih je oblikovala Svetovna carinska

organizacija, in se razvijejo novi standardi EU, ki bi lahko služili kot model po

celem svetu.

3. Olajševanje trgovine – Nadaljnje olajšanje zakonite trgovine, tako da se:

– oblikujejo in izboljšajo sistemi nadzora, ki bi omejili motnje pri pretoku blaga in

zmanjšali upravno obremenitev na najnižjo možno raven, potrebno za

doseganje drugih ciljev javne politike, kot so varnostne zahteve;

– zagotovi lažje delovanje zakonitih gospodarskih subjektov z namenom, da se

znižajo stroški usklajevanja.

4. Nadzor – Nadzor in upravljanje dobavnih verig, ki se uporabljajo za mednarodni

pretok blaga, tako da se:

– pravilno in dosledno izvede zakonodaja Skupnosti in nacionalna zakonodaja v

zvezi z nadzorom in pretokom blaga;

– poveča učinkovita in sistematična izmenjava informacij o tveganju;

– izboljšajo in okrepijo učinkoviti pregledi na optimalni lokaciji (na meji ali v

notranjosti države) v dobavni verigi;

– obravnavajo možnosti izmenjave informacij z glavnimi trgovinskimi partnerji, da

se vzpostavi celovit nadzor in upravljanje dobavne verige.

5. Sodelovanje – Ohranitev, razvoj in izboljšanje kakovostnega sodelovanja med

carinskimi organi držav članic, med carinskimi upravami in drugimi vladnimi

agencijami ter carinskimi upravami in predstavniki gospodarstva, tako da se:

– poglobi obstoječe carinsko sodelovanje;

– uskladijo ukrepi za zaščito finančnih interesov Skupnosti;

– prevzame vodilna vloga pri razvoju mehanizmov za čim bolj nemoteno

usklajevanje z drugimi agencijami, povezanimi z mejo (eno okence);

– izboljšajo mehanizmi za sodelovanje in posvetovanje med gospodarskimi

subjekti;

– poveča mednarodno sodelovanje ali medsebojna upravna pomoč pri carinskih

vprašanjih s sklenitvijo ustreznih sporazumov s tretjimi državami in razširitvijo

sodelovanja v mednarodnih forumih, odgovornih za mednarodno pravo ali

mednarodne odločitve (kot so embargo, okoljski sporazumi, sporazumi o

pravicah intelektualne lastnine itd.) (povzeto po dokumentu Komisije COM

(2008) 169 konč.).

24

2.10 STRATEGIJA SLOVENSKE CARINSKE SLUŽBE

Carinska služba Republike Slovenije se že od začetka svojega delovanja, ki sega v leto

1991, intenzivno vključuje v prizadevanja za posodobitev postopkov in približevanje

svojega poslovanja potrebam gospodarstva. V štiriindvajsetletnem obdobju je

slovenska carinska služba uvedla številne in obsežne spremembe, ki so jih narekovali

postopki harmonizacije tako zakonodaje kot tudi postopkovnih pravil s pravili EU in

potrebami gospodarstva. Že z vzpostavitvijo državne meje z Republiko Hrvaško leta

1991 so se pojavile nepremostljive težave pri pretoku blaga. Takratni predpisi niso

omogočali veliko prilagajanja carinskih postopkov potrebam gospodarstva. Carinska

služba je opravljala vse carinske postopke izključno v papirni obliki. Da bi lahko sledila

spremembam, potrebam in ciljem, tako svojim kot okolja, si je zastavila strategijo, kako

to doseči.

Leta 1996 sta v Sloveniji pričela veljati novi Carinski zakon, ki je bil v veliki meri

poenoten s Carinskim zakonikom EU, in Uredba za izvajanje carinskega zakona, ki je

skoraj v celoti v naš pravni red prenesena evropska uredba o izvajanju carinskega

kodeksa. V Sloveniji smo dobili pravno osnovo za uvajanje sodobnih carinskih

postopkov v zunanjetrgovinsko blagovno menjavo. S tem zakonom, ki je opredeljeval

tudi možnost računalniške izmenjave podatkov, se je začel pravi razmah elektronskega

poslovanja, čeprav segajo začetki elektronskega poslovanja že v leto 1992.

V sklopu teh velikih sprememb carinske zakonodaje, ob uvajanju novih postopkov in

prilagajanju evropskih praks se je leta 1997 pripravila prva strategija slovenske

carinske službe. V njej sta bila predstavljena kot cilj uvajanje poenostavljenih

postopkov carinjenja kot poenostavitev v poslovanju slovenskega gospodarskega

subjekta in carine, s poudarkom na finančnem in časovnem prihranku ter uvajanje

elektronskega poslovanja.

Lizbonska strategija, ki jo je Svet EU sprejel marca 2000, je EU prinesla nov strateški

cilj, da do leta 2010 postane "najbolj konkurenčno in dinamično ter na znanju temelječe

gospodarstvo na svetu, ki bo uživalo polno zaposlenost ter ekonomsko in socialno

kohezijo".

Državam članicam je naložila številne naloge za povečanje konkurenčnosti

gospodarstva EU. Pogoj za enotno carinsko območje skupnosti je usklajeno delovanje

vseh carinskih uprav držav članic EU. To je ne nazadnje tudi upravičeno pričakovanje

evropskega gospodarstva, ki bo ob večji konkurenčnosti še uspešnejše v svetovnih

trgovinskih razmerah. Carinske uprave držav članic EU so usmerjene k istim ciljem in

vrednotam. V ta namen je bilo na sestanku generalnih direktorjev v začetku julija 2005

sprejeto poslanstvo carinskih uprav držav članic EU, ki ga podpira tudi slovenska

carinska uprava, s katero se zavezujejo, da bodo med drugim s sodobnimi delovnimi

metodami, podprtimi z enostavno dostopnim elektronskim carinskim okoljem, prispevali

k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva.

25

Ker so aktivnosti carinske službe vpete v širše strateške usmeritve na ravni EU, si je

carinska služba prizadevala navedeni cilj čim bolj podpreti. Pri pripravi strategije

razvoja carinske službe16 so bili upoštevani še drugi strateški dokumenti, ki vplivajo na

nacionalno strategijo razvoja carinske službe.

Carinska služba je uvozne in izvozne postopke v velikih gospodarskih subjektih

poenostavila že v preteklosti. V obdobju do leta 2010 je uspešno uvedla večino

projektov e-carine in tudi popolno elektronsko in brezpapirno poslovanje z

gospodarstvom in prenesla težišče carinjenja v gospodarske subjekte, kar je omogočilo

veliko avtonomnost pri izvajanju postopkov, pa tudi bistveno znižalo stroške carinskih

postopkov. V strategiji za obdobje 2010 do 2012 je opredeljeno, da nas čaka nadaljnje

prilagajanje carinskemu zakoniku EU in izboljševanje že uvedenih ukrepov, predvsem

v smeri poenostavitev za gospodarstvo. Posodobljeni carinski zakonik EU bo

poenostavil in poenotil delo carinskih uprav, omogočil nadaljnji razvoj in posodobitev

carinskega poslovanja ter postavil podlage za razvoj e-carine. Carinska služba bo

dejavno delovala pri seznanjanju gospodarstva z novostmi in pri vključevanju

gospodarstva v napovedane spremembe carinske in trošarinske zakonodaje.

Skozi vse strategije so delovanje in najpomembnejša področja dela carinske službe

zajeta v petih razvojnih področjih, ki so opredeljena v glavnih razvojnih ciljih:

– poenostavitev zakonodaje ter učinkovito izvajanje carinskih in trošarinskih

postopkov,

– učinkovito pobiranje dajatev in izvajanje ukrepov trgovinske politike,

– zaščita državljanov EU in boj proti organiziranemu kriminalu,

– uporaba informacijske tehnologije in širitev e-poslovanja,

– posodobitev carinske službe s sodobnimi delovnimi metodami, podprtimi z

enostavno dostopnim elektronskim carinskim okoljem in prispevati k večji

konkurenčnosti evropskega gospodarstva ter krepitev sodelovanja.

Carinska služba se enako pri opravljanju svojih nalog v zvezi z nadzorom nad

zunanjimi mejami in zagotavljanjem varnosti oskrbovalne verige prizadeva tako za

varovanje družbe kot za olajševanje mednarodnega trgovanja. V okviru teh prizadevanj

so največji poudarki na prispevku k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva z

uporabo sodobnih delovnih metod, podprtih z enostavno dostopnim elektronskim

carinskim okoljem.

Na začetku leta 2012 so se za carinsko službo spet postavili cilji17 , ki so službo

popeljali naprej. Pred službo je bilo veliko izzivov. Največji je bil gotovo ta, da bo carina

razširila izvajanje svojih nalog na območju R Slovenije zaradi manjše prisotnosti na

zunanji meji EU, ki jo je povzročil vstop Hrvaške v EU.

16 CURS sprejme leta 2005 Strategijo razvoja carinske službe do leta 2010. 17Rajko Skubic, Strategija razvoja carinske službe za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013,

CURS,Ljubljana, 2. februarja 2012.

26

Glavne naloge carinske službe tako predstavljajo:

carinjenje,

kontrola uvoza in izvoza,

nadzor nad blagom,

pobiranje uvoznih dajatev, trošarin in okoljskih dajatev,

izvajanje prepovedi in omejitev po predpisih o varstvu pravic intelektualne

lastnine, splošne varnosti in zaščite prebivalcev, varnosti proizvodov, varstva

potrošnikov, varovanja okolja, zdravstvenega varstva rastlin in živali, zaščita

kulturne dediščine itd.,

preprečevanje nezakonite trgovine vseh vrst,

delo na področju izvršb, kjer bo carina zagotavljala, da bodo izrečene kazni,

globe, stroški in takse tekoče izterjane.

Poleg naštetih želi carinska služba zagotoviti čim boljše pogoje, da bo lahko slovensko

gospodarstvo enakopravno in brez pretiranih administrativnih ovir tekmovalo na

evropskem in svetovnem trgu. Pri tem lahko carinska služba pomaga z dostopnostjo in

prijaznostjo ter racionalnimi postopki, ki ne bremenijo gospodarskih subjektov, temveč

jim nudijo hitro, učinkovito in prijazno podporo v svetovni trgovini.

Slovenska carina skrbi za strokovno podprto in učinkovito sodelovanje z gospodarskimi

subjekti in državljani v Sloveniji in EU. Poseben pomen daje carinska služba tudi

uvajanju elektronskega poslovanja na vseh področjih dela, tako pri delu z zunanjim

okoljem kot znotraj službe.

Z večjim deležem elektronskega poslovanja, poenostavljenih postopkov, uvajanjem

najsodobnejših informacijskih tehnologij in metod dela omogoča sebi in domačemu

gospodarstvu hitrejše in lažje poslovanje ter nižje stroške. Gospodarski subjekti lahko

opravljajo carinske postopke 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu. Vsi postopki

se opravijo na dvorišču gospodarskega subjekta, zato blaga ni več treba voziti na

carinske terminale. Vsak gospodarski subjekt lahko natovori ali raztovori blago kjerkoli

v Sloveniji in vloži dokumente, kjerkoli želi, ne glede na krajevno pristojnost. Ta

strateški cilj je bil dosežen s hkratnim uvajanjem informacijsko podprtih procesov

(avtomatiziran uvozni sistem, avtomatiziran izvozni sistem, slovenski tranzitni sistem), z

odločnim programom vključitve gospodarskih subjektov v poenostavljene postopke

hišnega carinjenja ter z obveščanjem javnosti in gospodarstva, zlasti uvoznikov in

izvoznikov.

27

3 KONKURENČNOST GOSPODARSTVA

3.1 KONKURENCA

Prvi, ki je opredelil pojem konkurenca18, je bil v 18. stoletju Adam Smith, ki jo je

opredelil kot tekmovanje, ki prisili dva ponudnika, da prodajata ceneje, kot če bi bil na

trgu le en sam ponudnik. Marx (Čater, 2003, str. 9) pravi, da je konkurenca bitka za

preživetje, ki prisili kapitaliste, da znižujejo stroške. V tem obdobju se je konkurenca

pojmovala predvsem na področju zniževanja stroškov.

Konkurenca je posledica dejstva, da želita vsaj dva subjekta – konkurenta istočasno

doseči isti cilj19 , kar v skrajnem primeru povzroči njuno medsebojno izključevanje.

Oblikovanje konkurence je pogojeno z objektivnimi in s subjektivnimi dejavniki. Kadar

»trg« ni sposoben (objektiven dejavnik) zadostiti interesom (subjektiven dejavnik) vseh

oseb na njem, pride med njimi do konkurence.

Iz tega izhaja, da je konkurenca naraven fenomen20. Obstaja na skoraj vseh področjih

človekovega udejstvovanja, npr. v športu, poklicnem življenju, politiki, kulturi in seveda

redno tudi v gospodarstvu – gospodarska konkurenca. Kadar bo v nadaljevanju

uporabljena beseda »konkurenca«, mislimo s tem na »gospodarsko konkurenco«.

Konkurenco lahko tako opazujemo na ravni celotnega gospodarstva, na ravni

posameznega tržnega udeleženca in na ravni posameznega predmeta ali skupine

predmetov. Popolne definicije fenomena konkurence kljub velikim znanstvenim

naporom še ni.

Konkurenca je oblika tržnega tekmovanja med organizacijami na isti strani ponudbe

oziroma povpraševanja. (Snoj in Gabrijan, 2004a, str. 95). »Konkurenca omogoča, da

si posamezniki, gospodarski subjekti in družbe pridobijo dobrine za preživetje«

(Lakersteen, 1998, str. 48). Učinkovita konkurenca je ključnega pomena za odprto

tržno gospodarstvo. Zagotavlja cenejše in kvalitetnejše blago, potrošnikom omogoča

večjo izbiro ter omogoča tehnološke inovacije.

18 Definicija konkurence − po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000): 1. prizadevanje, da

je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik,

tekmovanje; prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh 2. akcija, pri kateri

se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma. 19 Na področju gospodarstva to pomeni istočasno delovanje na istem relevantnem trgu. 20 Adolf Baumbach in Wolfgang Hefermehl: Wettbewerbsrecht / Gesetz gegen den unlauteren

Wettbewerb, Zugabeverordnung, Rabattgesetz und Nebengesetze, C. H. Beck`sche

Verlagsbuchhandlung, 16. Auflage, München 1990, str. 22. [Adolf Baumbach in Wolfgang

Hefermehl].

28

Pri prebiranju literature različnih avtorjev sem ugotovil, da je poznavanje konkurence

ključnega pomena za določanje konkurenčne prednosti gospodarskega subjekta.

Slednjo lahko opredmetimo le z dejstvi, ki jih je možno primerjati z gospodarskimi

subjekti, ki ponujajo podobne produkte ali pa na drugačen način rešijo probleme

odjemalcev.

Konkurenca na trgu je zaželena, ker gospodarske subjekte, ki so udeleženi na istem

trgu, sili v nenehno izboljševanje. Z nekoliko posploševanja gre zlasti za zniževanje

stroškov, inovativnost in podobne dejavnike, ki omogočajo nižje cene, večjo kvaliteto

ter pestro izbiro blaga in storitev na določenem trgu. Navedeno kaže, da je konkurenca

zaželena na vsakem trgu, ker ima ugodne učinke na obstoječe (in potencialne)

gospodarske subjekte in potrošnika ter tako posledično na celotno narodno

gospodarstvo.

Konkurenca je dobrina, ki jo je treba varovati v interesu celotne družbene skupnosti, ne

glede na interes gospodarskih subjektov na trgu. Ustava Republike Slovenije21 daje

pravno podlago za zagotavljanje konkurenčnosti gospodarstva.

Glede na obnašanje subjektov na trgu in na različne tržne pogoje poznamo več vrst

konkurence, in te so:

– popolna konkurenca,

– monopolna konkurenca,

– oligopol in

– monopol.

Popolna konkurenca je v praksi sicer nemogoča, lahko pa jo razumemo kot ideal, ki se

mu naj vsak trg poskuša čim bolj približati. Na nekem trgu je popolna konkurenca, če

na strani ponudbe (in povpraševanja hkrati) obstaja popoln polipol s popolno

preglednostjo trga, homogenostjo produktov, popolno mobilnostjo proizvodnih faktorjev

in največjo možno stopnjo prilagodljivosti vseh udeležencev na tem trgu22.

Pri monopolni konkurenci je prav tako veliko število konkurentov, velikost konkurentov

je različna, produkti so po naravi diferencirani in je vstop v panogo lahek. Monopol je

takšno stanje na določenem zaprtem relevantnem trgu, kjer na strani ponudbe nastopa

le en gospodarski subjekt in ponuja nezamenljivo blago oziroma storitev.

Oligopol lahko definiramo kot poseben položaj na določenem relevantnem trgu, ko na

strani ponudbe homogenega blaga ali storitev nastopa manjše število gospodarskih

subjektov (načeloma 2 do 8), ki se med seboj »poznajo« – pregleden trg, in se vsak

udeležen gospodarski subjekt zaveda, da je njegov uspeh odvisen od ravnanja ostalih

gospodarskih subjektov – zlasti od produkcije in cenovne politike, saj noben

gospodarski subjekt nima obvladujočega položaja.

21 Uradni list RS, št. 33/91 in 42/97. 22 Grilc, 1996, str. 480.

29

Konkurenca je zato dinamičen proces stalnega prilagajanja konkurentov, ki na

relevanten trgu med seboj tekmujejo pri pridobivanju porabnikov.

3.2 KONKURENČNOST

Svet, v katerem danes delujejo gospodarski subjekti, je bistveno bolj nestanoviten,

negotov in zapleten. Postopne spremembe organizacije niso več dovolj za uspešnost

na trgu, ki danes deluje na povsem drugačen način, kot je deloval še pred kratkim.

Čeprav se zdi, da so prav sedaj spremembe v poslovnem okolju in kompleksnost

poslovanja na najvišji stopnji, temu ni tako. Globalizacija poslovnih procesov, vedno

večja medsebojna povezanost in vse tesnejša soodvisnost organizacij, hiter razvoj

revolucionarnih tehnologij, mobilne komunikacije in druge neprestane radikalne

inovacije namreč eksponentno prispevajo k spremembam v okolju, h kompleksnosti

poslovanja in pojavljanju vedno novih konkurentov, še posebej iz tretjega sveta.

V takšnih razmerah ni več dovolj, da organizacije oblikujejo prave strategije ali iščejo

svoj skriti otok v sinjem oceanu. Vse pomembneje postaja, kako se v svojem celotnem

poslovanju vedno znova ter vse hitreje odzivajo na nove spremembe poslovnega okolja

in kako se v očeh kupcev razlikujejo od konkurentov. V nasprotnem primeru lahko

izgubijo neprecenljiv vir priložnosti za okrepitev konkurenčne prednosti pred tistimi, ki

bodo to storile.

V sodobnem svetu ni dovolj le preživetje gospodarskih subjektov, ampak nenehno

napredovanje in uspešno tekmovanje s konkurenco. Konkurenčnost v najširšem smislu

je razumljena kot konkurenčnost med državami, v ožjem pa med sektorji in

gospodarskimi subjekti. Merimo jo lahko na različne načine, najpogosteje uporabljeni

kazalci pa so tržni delež, rast dohodka in dobiček.

Na konkurenčnost ima pomemben vpliv tudi izvajanje dela, ki ga opravlja javna uprava.

Strategija Evrope 2020 poudarja, da na konkurenčnost vplivajo različni dejavniki in v

zvezi z tem poudarja pomen učinkovite in pregledne javne uprave. Potrebna je

posodobitev javne uprave v državah članicah za krepitev konkurenčnost malih in

srednje velikih gospodarskih subjektov, ki bo vključevala dva ločena, vendar vseeno

močno povezana vidika, in sicer:

– reformo institucionalnih okvirnih pogojev, v katerih delujejo zasebni gospodarski

subjekti,

– izvajanje notranjih ukrepov za izboljšanje kakovosti storitev javne uprave.

Kakovost javne uprave je namreč pomemben dejavnik konkurenčnosti gospodarstva. Z

moderno, inovativno in učinkovito javno upravo se zmanjšujejo stroški opravljanja

javnih služb kar lahko bistveno prispeva k utrditvi državnih proračunov. Države bi si

morale prizadevati za odpravo nepotrebnih birokratskih obremenitev, uvesti napredne

storitve e-uprave ter na ta način vzpostaviti interakcijo med javno upravno in

gospodarskimi subjekti (Hans Pitlik, 2012, str 1).

30

Gospodarski subjekti interakcijo z javno upravo občutijo na več nivojih: začne se že z

registracijo gospodarskega subjekta, pri izdaji raznih dovoljenj, pri plačevanju davkov,

pri poslovanju s tujino. Učinkovitost in predvidljivost izmenjave informacij med javno

upravo in gospodarskimi subjekti ima pomemben vpliv na konkurenčnost celotnega

gospodarstva, saj učinkovite javne storitve zmanjšujejo stroške in tveganja pri

poslovanju gospodarskih subjektov.

Evropska komisija ugotavlja, da gospodarski subjekti za uspešno poslovanje

potrebujejo učinkovite, stroškovno ugodne in visoko kakovostne javne storitve. V zvezi

s tem je Evropska komisija opravila raziskavo in pripravila poročilo z naslovom:

Odličnost v javni upravi za konkurenčnost držav članic Evropske unije ter tako postavila

izhodišča in okvirje za ocenjevanje in merjenje kakovosti javne uprave. Študija zajema

več vidikov:

– povzema strukture upravljanja in orodja za modernizacijo javne uprave;

– opredeljuje posebne povezave med kakovostjo javne uprave in poslovnim

okoljem;

– predlaga okvir za oceno kakovosti javne uprave v zvezi s konkurenčnostjo;

– naredi nekaj političnih priporočil za izboljšanje upravne odličnost

– izpostavlja razmere in izzive v vsaki posamezni državi članici.

Glavni cilj raziskave je bil v razvoju kazalnikov v zvezi s konkurenčnostjo gospodarskih

subjektov, ki se lahko uporabljajo za ocenjevanje "odličnost v javni upravi" − zamišljene

kot dobro delujoč, učinkovit in sodoben način upravljanja. Gre za pravilno izbiro niza

kazalnikov, ki odražajo različne vidike kakovosti javne uprave in strukture upravljanja

javne uprave z namenom spremljanja stanja in napredka reform upravnega okolja na

področju izboljšanja konkurenčnosti gospodarskih subjektov v državah članicah.

Konkurenčna prednost in uspešnost gospodarskega subjekta sta tesno povezana

pojma, saj gospodarski subjekt ne more biti uspešen brez konkurenčne prednosti. O

konkurenčni prednosti gospodarskega subjekta pa lahko govorimo šele takrat, če kupci

njegovih proizvodov oz. storitev dobijo več za isto ceno kot pri konkurenci. Aktivnosti, s

katerimi se gospodarski subjekti danes in se bodo tudi v prihodnje prilagajali zahtevam

trga in njegovi konkurenčnosti, lahko opišemo z besedami boljši, hitrejši, cenejši,

kjerkoli in kadarkoli, hitro odzivanje na spremembe. Pričakovati je vse večjo

zaznamovanost gospodarskih subjektov z globalizacijo, tekmovalnostjo, pomembnostjo

strateških usmeritev, različnostjo proizvodov, kvaliteti, osredotočenostjo na stranke,

vse večjo veljavo uslug in storitev, prilagodljivosti, napredni tehnologiji, vpetosti v okolje

(Rusell, Taylor, 1998, str. 19−21).

3.3 KONKURENČNA PREDNOST

V nadaljevanju bom prikazal različne razlage in opredelitve pojma konkurenčne

prednosti več avtorjev.

31

Konkurenčno prednost (angl. competitive advantage) Barney (1991, str. 102)

obravnava kot edinstveno tržno pozicijo, ki jo gospodarski subjekt razvije v primerjavi s

konkurenti.

Konkurenčno prednost gospodarskega subjekta lahko opredelimo kot enkraten in

trajnejši prednostni položaj, ki si ga gospodarski subjekt ustvari glede na ostale

gospodarske subjekta v panogi in se zunaj kaže kot neka dolgoročna prednost na trgu

(Bamberger, 1989, str. 80).

Day in Wensley (1988, str. 2−4) menita, da se izraz konkurenčna prednost lahko

uporablja kot:

– sinonim za posebno sposobnost (distinctive competence), ki se nanaša na

določene sposobnosti ali vire gospodarskega subjekta, na primer: finančna

sredstva, tehnologija, patenti, zaposleni in znanje;

– pomen pozicijske premoči (positional superiority); to pomeni, da gospodarski

subjekt zagotavlja kupcem izdelke z višjo vrednostjo ali po nižjih cenah.

Porter pravi, da konkurenčna prednost pomeni imeti prednost v nižjih stroških in

diferenciaciji proizvodov. Trdi, da konkurenčna prednost izhaja iz vrednosti, ki jo

gospodarski subjekt preko izdelka oz. storitve ustvari za kupca. Ta vrednost pa

presega stroške, ki so nastali za ustvarjanje te vrednosti. Konkurenčna prednost

pomeni sposobnost gospodarskega subjekta ponuditi kupcem izdelek oz. storitev, ki

mu kupci priznavajo večjo vrednost kot konkurenčnim izdelkom, ali pa uspe

gospodarski subjekt proizvesti izdelek z nižjimi stroški kot konkurenca. Tako dosežene

vrednosti pa ni dovolj samo ustvariti, ampak jo je treba tudi ohranjati, saj s tem

gospodarski subjekt dosega konkurenčno prednost na dolgi rok (Saloner, Shepard,

Podolny, 2001, str. 442).

V današnjih časih globalne konkurence in liberalizacije poslovanja, kjer lahko vsak

gospodarski subjekt ponudi svoj izdelek/storitev kjerkoli na svetu, je bolj kot kadarkoli

prej pomembno, da gospodarski subjekt poseduje konkurenčno prednost. Glavna

naloga današnjih gospodarskih subjektov ni le izkoriščanje novih priložnosti, pač pa

tudi prilagajanje gospodarskega subjekta okolju in spremembam, ki smo jim priča v

zadnjem obdobju (Müllbacher, Dahringer, Leihs, 1999, str. 1). Čater (2003, str. 481)

konkurenčno prednost opredeli kot enkraten prednostni položaj, ki si ga gospodarski

subjekt ustvari glede na konkurente v panogi oziroma na trgu. Izvorno izhodišče

razvoja konkurenčnih prednosti je torej gospodarski subjekt, pri čemer ima država pri

tem pomembno vlogo, saj spodbuja razvoj dela ekonomije, ki je zmožna ustvariti

temelje znanja (Graham, Richardson, 1997, str. 97).

32

Konkurenčna prednost 23 postaja vse bolj uporabljen in uveljavljen ključni dejavnik

današnjega časa. Gospodarski subjekti postajajo vse bolj zahtevni, želijo, da so

storitve opravljene hitreje in ceneje v skladu z njihovimi pričakovanji. Vse to vodi k

spremembam znotraj gospodarskega subjekta. Gospodarski subjekt, ki želi biti

uspešen, mora veliko pozornosti nameniti doseganju konkurenčne prednosti na trgu,

kot tudi njeni ohranitvi. Konkurenčno prednost lahko iščemo znotraj gospodarskega

subjekta ali pa v povezovanju z zunanjimi partnerji med katerimi je tudi carinska služba.

Konkurenčno prednost si gospodarski subjekt sam oblikuje. Obstajajo pogoji za

ohranitev in razvoj konkurenčne prednosti, od posameznega gospodarskega subjekta

pa je odvisno, kako te pogoje izkoristi.

Vsak gospodarski subjekt ima konkurenčno prednost tako dolgo, dokler je sočasno ne

izvaja konkurenčni gospodarski subjekt. Danes si skoraj vsak gospodarski subjekt

prizadeva doseči trajno konkurenčno prednost, ki je osrednja točka vsake gospodarske

strategije in pomeni prednost, ki omogoča gospodarskemu subjektu da preživi dalj

časa pred svojo konkurenco. Izvaja strategijo, ki je sočasno ne izvaja noben trenutni ali

potencialni konkurent in ko drugi gospodarski subjekti niso sposobni posnemati koristi

te strategije. Posedovanje trajne konkurenčne prednosti za gospodarski subjekt ne

pomeni, da bo trajala večno, saj lahko spremembe v ekonomskih strukturah izničijo vire

trajnostnih konkurenčnih prednosti (povzeto po Rebernik, 1998, str. 12−18).

Vsak gospodarski subjekt, ki nastopa na trgu, išče neko vrsto prednosti pred tekmeci.

Zastavlja se vprašanje, kaj mora gospodarski subjekt storiti, da si ustvari konkurenčno

prednost. Obstaja več možnosti, med katerimi je tudi znižanje cene, čemu je pogoj

zniževanje stroškov. To aktivnost je možno posnemati in konkurenca lahko uporabi iste

metode, kar pomeni, da lahko gospodarski subjekti to ugodnost uživajo le krajši čas,

zato so prisiljeni vseskozi iskati nove načine.

Prašnikar in ostali (2003, str. 29) so vire konkurenčnih prednosti razdelili v pet skupin

dejavnikov:

– ugled (image) gospodarskega subjekta (sestavljajo jo spremenljivke: poznanost

blagovne znamke, ugled gospodarskega subjekta, velik tržni delež in

oblikovanje izdelkov, embalaže oziroma fizičnih delov storitev);

– kakovost (sestavljajo jo spremenljivke: hitrost in zanesljivost dobave oziroma

storitev, vlaganje v raziskave in razvoj, visoka kvalitetna izdelava oziroma

visoka kakovost storitev in dobre poprodajne storitve);

– diferenciacija (sestavljajo jo spremenljivke: drugačnost proizvodov oziroma

storitev v primerjavi s konkurenco, kakovost oglaševanja in publicitete ter

prodajne poti);

– stiki (sestavljata jo spremenljivki: dober lokalni image in osebni kontakti ter

tehnična pomoč oziroma svetovanje pred dobavo);

23 Definicija konkurenčne prednosti (angl. Sustaniable competitive advantage) izvira iz odkritja

(invencije) in načina izvedbe (inovacije), ki je edinstvena in se razlikuje od konkurence ter je

lahko dolgotrajna (Porter, 1994).

33

– cena (sestavljata jo spremenljivki: ugodni plačilni pogoji in nizke cene).

Seveda se viri med seboj dopolnjujejo, zato mora gospodarski subjekt skrbeti, da jih

medsebojno usklajuje in razvija oziroma izpopolnjuje. Konkurenčna prednost je torej

tista, ki omogoča rast in razvoj ter drži gospodarski subjekt pred konkurenco. Take

prednosti se pojavljajo v različnih oblikah kot: diferenciacija, nizki stroški, uporaba

visoke tehnologije, storitve, kvaliteta, sinergije, vodstvo (Lynch, 2000, str. 189).

V iskanju teh prednosti si mora vsak gospodarski subjekt v času globalizacije in

tehnološkega napredka oblikovati obstojne konkurenčne prednosti, ki mu zagotavljajo

razvoj in uspeh. Ta nenehni proces oblikovanja, vzdrževanja in branjenja prednosti

zahteva od gospodarskega subjekta spremljanje in analiziranje dejavnikov v njegovem

širšem in ožjem okolju.

Smisel konkurenčnih prednosti je med ostalimi v stroškovni prednosti. Gospodarski

subjekt si lahko ustvarja ugoden konkurenčni položaj tudi na osnovi nižanja stroškov

poslovanja. Gospodarski subjekti pri poslovanju s carino uporabljajo carinske postopke,

ki jim povzročajo dodatne stroške. S poznavanjem in pravilno ter odgovorno uporabo

carinskih postopkov si lahko gospodarski subjekt znatno zniža te stroške. Konkurenčna

prednost je torej nekakšna skrita sposobnost gospodarskega subjekta, od katere je

odvisen obstoj in nadaljnji razvoj gospodarskega subjekta.

3.4 POVEČANJE KONKURENČNOSTI GOSPODARSTVA

Uvoz in izvoz blaga z državami nečlanicami EU še vedno poteka z uporabo carinskih

postopkov. Ti in z njimi povezane dejavnosti lahko povzročijo precejšnje stroške. Gospodarski subjekti za uspešno poslovanje potrebujejo učinkovite, stroškovno

ugodne in visoko kakovostne javne storitve. Država, to pomeni Republika Slovenija, bi

si morala prizadevati za odpravo nepotrebnih birokratskih obremenitev, uvesti

napredne storitve e-uprave ter na ta način vzpostaviti interakcijo med javno-upravnimi

in gospodarskimi subjekti. Z moderno, inovativno in učinkovito javno upravo se

zmanjšujejo stroški opravljanja javnih služb kar lahko bistveno prispeva tudi k utrditvi

državnih proračunov. Izzivi carinske službe kot dela javne uprave v urejeni državi niso

samo glasno razmišljanje, kako naj bi bilo ali kaj naj bi bilo, ampak tudi legitimna

pričakovanja gospodarstva in državljanov, njihovo prepoznavanje in izvajanje pa tudi

dolžnost uprave, carine in vsakega carinika. Te izzive je prepoznala carinska služba in

pričela slediti potrebam gospodarskih subjektov.

Tudi čas, ki ga gospodarski subjekti porabijo za carinske postopke, so pomemben

dejavnik, ki obremenjuje uvoz in izvoz blaga slovenskega gospodarstva. Lahko bi rekli,

da so stroški, ki nastanejo v povezavi s carinskimi postopki, obremenitev, ki povečuje

ceno blaga in posledično zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva.

34

V razvitih državah se trudijo povečati konkurenčnost gospodarstva z zniževanjem

neposrednih in posrednih stroškov. Upoštevati moramo, da ne gre samo za

neposredne, ampak tudi za posredne stroške, ki jih imajo udeleženci z blagom in po

posamezni pošiljki niso zanemarljivi (delo s pripravo dokumentov pri gospodarskem

subjektu, kopiranje faktur in drugih dokumentov, prenos teh dokumentov od

gospodarskega subjekta k špediterjem, stroški prevoza blaga od gospodarskega

subjekta do carinskih terminalov, izguba časa, arhiviranje carinskih dokumentov …).

Svetovna banka te podatke spremlja in objavlja na svetovnem spletu. Podatki,

objavljeni za leto 2013, se nanašajo na celotno izvedbo posla uvoza/izvoza blaga in

niso omejeni izključno na carinski del. Vendar se moramo zavedati, da so tudi ostali

stroški in čas za izvedbo postopka odvisni od zahtev in zapletenosti carinskega

postopka.

Čezmejni promet blaga poteka preko cestnih mejnih prehodov, letališč in pristanišč. V

EU in tudi v Slovenijo se večina blaga iz tretjih držav uvaža in izvaža preko pristanišč.

V ta namen sem naredil primerjalno analizo stroškov in časa, potrebnega za izpolnitev

vseh potrebnih uvoznih oz. izvoznih carinskih postopkov za čezoceanski kontejnerski

promet blaga.

Tabela 1: Podrobnejši podatki o potrebnih uvozno/izvoznih postopkih, dokumentih,

stroških in času za izvedbo poslov za Slovenijo in Finsko v letu 2013.

SLOVENIJA FINSKA

Trajanje dni

stroški (v USD)

Trajanje dni

stroški (v USD)

IZVOZNI POSTOPEK

Priprava dokumentov 10 135 4 170

Carinjenje blaga 1 60 1 85

Operacije v pristaniščih in na terminalih

3 200 2 160

Prevoz in postopki v notranjosti države

2 350 2 200

Skupno 16 745 9 615

UVOZNI POSTOPEK

Priprava dokumentov 9 195 3 180

Carinjenje blaga 1 85 1 85

Operacije v pristaniščih in na terminalih

3 200 2 160

Prevoz in postopki v notranjosti države

1 350 1 200

Skupno 14 830 7 625

Vir: http://www.doingbusiness.org/data/exploreeconomies/economycharacteristics. 8.

9. 2014.

35

V tabeli 1 na prejšnji strani je prikazana primerjava dveh članic EU – Slovenije in

Finske za leto 2013. Primerjava nam pokaže, da so bili v tem obdobju stroški za

izvedbo celotnega uvoznega oz. izvoznega posla na Finskem nižji kot v Sloveniji. Krajši

je bil tudi čas za izvedbo posla in manjše je bilo število potrebnih dokumentov za

izvedbo postopka. Če upoštevamo obseg pošiljk, ki jih dobavljajo gospodarstva držav

na letni ravni, so razlike v stroških in potrebnem času velike.

Glede na podatke iz zgornje tabele in ker sta Slovenija in Finska članici EU, torej obe

carinski upravi uporabljata popolnoma isto zakonodajo, vidimo, da so v Sloveniji še

precejšnje možnosti izboljšav predvsem v organizaciji postopkov, saj stroški

posameznih postopkov krepko presegajo stroške na Finskem. Po podatkih iz leta 2007

je v Sloveniji trajal izvozni postopek 20 dni, njegovi stroški so znašali 971 USD,

medtem ko je uvozni postopek trajal 21 dni in so znašali njegovi stroški 1019 USD. V

primerjavi z letom 2013 je torej opazen za četrtino večji prihranek na času, potrebnem

za uskladitev vseh postopkov pri uvozu in izvozu in kar 21,72-odstotno zmanjšanje

stroškov, povezanih z vsemi postopki, potrebnimi za uvoz, in 14,52-odstotno

zmanjšanje stroškov, povezanih z vsemi postopki, potrebnimi za izvoz blaga, ki

vključujejo stroške za pripravo dokumentov, upravne takse za carinjenje in tehnično

kontrolo, stroške carinskega posrednika, dajatve, manipulativne stroške terminalnega

in kopenskega prometa.

Prav ta vidik usmerja carinsko službo, da tudi v Sloveniji ustvari pogoje, ki jo bodo

uvrščali v sam vrh držav, gledano s stališča minimalnih stroškov, časa in potrebnih

dokumentov za izvedbo carinskih poslov. Bistvo rešitve je uvajanje novih metod dela v

carinske postopke, ki bodo te skrajšale, poenostavile in pocenile. S tem bomo bistveno

prispevali h konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ter možnostim nadaljnjega

razvoja.

Uveljavitev poenostavljenih postopkov in uporabe informacijske tehnologije pomeni za

gospodarski subjekt zelo kompleksen učinek na njegovo poslovanje. Predvsem bi

lahko izpostavili:

– znižanje stroškov za carinsko posredovanje pri pripravi uvoznih/izvoznih

deklaracij;

– zmanjšanje udeleženosti človeških virov (kadrov), ki pri klasičnih postopkih

pogosto potujejo in komunicirajo s carinskimi deklaranti in cariniki;

– večjo prilagodljivost poslovanju gospodarskih subjektov, saj se postopki izvajajo

ne glede na delovni čas carinske službe;

– časovni prihranek zaradi krajših postopkov, ki posledično pomenijo veliko večjo

izkoriščenost prevoznih sredstev zaradi višjega obrata prevoznih sredstev, saj

ni nepotrebnih izgub pri čakanju.

Neposredni prihranki gospodarskih subjektov so veliki, odvisni od organiziranosti v

gospodarskem subjektu in drugih dejavnikov. Posredni prihranki pa so zaradi

sinergijskih učinkov novega načina carinjenja bistveno večji. Prihranki, povezani z

36

večjo fleksibilnostjo gospodarskega subjekta, večjim obratom uporabe prevoznih

sredstev, manjšim administriranjem, pripravo dokumentov, večkratnim vnašanjem istih

podatkov itd., so še neprimerno večji.

Povečuje se tudi blagovno carinjenje za gospodarske subjekte iz drugih držav članic

EU. Veliko tujih gospodarski subjektov opravlja postopke uvoza in izvoza v Sloveniji,

kar je pozitivni učinek usmerjenosti slovenske carinske službe, ki stalno skrbi za

zahteve in pričakovanja gospodarskih subjektov.

Podatki carinjenja v Sloveniji za druge države članice EU v letu 2013 so:

– Na izvozni strani je bilo od skupnega števila 350.574 vloženih deklaracij, kar

76.741 (20,36 %) deklaracij za blago v vrednosti 1.040.779.143 EUR za

gospodarske subjekte iz drugih držav članic,

– Na uvozni strani je bilo za gospodarske subjekte iz drugih držav članic vloženih

60.378 deklaracij od skupnega števila 308.916 deklaracij. Vrednost blaga,

ocarinjenega za tretje države, je v letu 2013 znašala 2.421.816.319 EUR od

skupne vrednosti 8.876.186.505 EUR. Znesek pobranih carin za gospodarske

subjekte iz tretjih držav je znašal 604.337.281 EUR. Glede na dejstvo, da so

carine in druge dajatve z učinkom carin neposredni prihodek evropskega

proračuna, državi članici, v kateri je blago ocarinjeno, pa ostane 25 % oziroma v

primeru sporazuma o delitvi ostanka 12,5 %, je prišlo v slovenski proračun

151.084.320 EUR dodatnih, nenačrtovanih prihodkov.

Slovenski gospodarski subjekti praktično ne uporabljajo storitve carinjenja v drugih

državah članicah. Razmah carinjenja za gospodarske subjekte iz drugih držav članic

(podatki zgoraj) ima pozitivne gospodarske učinke za gospodarske subjekte, ki se

ukvarjajo z logističnimi storitvami, špediterskimi posli in prevozništvom.

37

4 CARINSKI POSTOPKI

Carinski predpisi zelo natančno določajo, kaj se lahko dovoli blagu, ki se vnaša ali

iznaša iz carinskega območja. O carinsko dovoljeni rabi ali uporabi blaga govorimo, če

se uvede blago pred carinskimi organi v določen postopek, ki ustreza imetniku blaga.

Da bi se namen dosegel, je potrebno izpolniti predpisane formalnosti. Carinski organi

ne omejujejo, v katero carinsko dovoljeno rabo ali uporabo mora biti blago uvedeno.

Omejitev izbire carinsko dovoljene rabe lahko izhaja le iz prepovedi in omejitev, ki

veljajo za blago po posebnih predpisih, zaradi uporabe ukrepov trgovinske politike in

pa tudi iz samega carinskega statusa blaga. Carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga

se lahko zahteva tako za skupnostno kot neskupnostno blago. Skupnostno blago mora

biti uvedeno v carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, če naj se začasno ali dokončno

iznese iz carinskega območja Skupnosti. Neskupnostno blago, ki se v skladu s predpisi

vnese na carinsko območje, mora po predložitvi v skladu s CZ pridobiti carinsko

dovoljeno rabo ali uporabo:

– vnos blaga v carinski postopek,

– vnos blaga v prosto cono ali prosto skladišče,

– ponovni izvoz blaga iz carinskega območja Skupnosti,

– uničenje blaga,

– odstop blaga državni blagajni.

V delu smo se osredotočili na vnos blaga v carinski postopek, ki pomeni, da se za

blago uvede določen postopek, ki lastniku blaga ustreza glede na njegove

gospodarske potrebe. Ob tem dejanju zastopnik gospodarskega subjekta oz.

deklarant24 predloži blago in vloži carinsko deklaracijo. Moderniziran carinski zakonik25

našteva več carinskih postopkov:

– sprostitev blaga v prosti promet,

– izvoz,

– posebni postopki:

– tranzit, tako notranji kot zunanji;

– hramba, kar zajema začasno hrambo, carinsko skladiščenje in proste cone;

– posebna uporaba, ki zajema začasen uvoz in posebno rabo;

– predelava, ki zajema aktivno in pasivno oplemenitenje (Uredba (ES) št. 450/08,

2008, str L145/8).

24 Deklarant je oseba, ki izdela carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali oseba, v imenu katere

je izdelana carinska deklaracija. Deklarant mora imeti sedež na ozemlju Skupnosti. 25 Uredba (ES) št. 450/2008 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 23. aprila 2008 o

carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik) v 12. točki 4. člena.

38

V tem poglavju se bom omejil in podrobneje razložil tri osnovne carinske postopke. To

so uvoz, izvoz in tranzit blaga. V nadaljevanju so tako podrobno opisani carinski

postopki in problemi, ki se v njih pojavljajo.

4.1 KLASIČNI CARINSKI POSTOPKI

Carinske postopke, ki se izvajajo na klasičen način, uporabljajo vsi gospodarski

subjekti, ki svoje blago nabavljajo oziroma prodajajo preko mednarodne trgovine. To

blago običajno vstopa v EU na zunanjih kopenskih mejnih prehodih EU, v lukah in na

letališčih. Blago, ki je predmet mednarodne trgovine ima lahko status skupnostnega ali

neskupnostnega blaga. Skupnostno blago pomeni blago, ki je (Rauter Razboršek,

2006, str. 3):

– v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju EU in ne vsebuje

blaga, uvoženega iz držav ali z ozemelj, ki niso del carinskega območja EU;

– uvoženo iz držav ali z ozemelj, ki niso del carinskega območja EU, in je

sproščeno v prost promet;

– pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju EU bodisi izključno iz blaga

navedenega v drugi alineji bodisi iz blaga navedenega v prvi ali drugi alineji.

Neskupnostno blago pomeni vse blago razen zgoraj navedenega. Carinski postopek

pomeni, da mora skupnostno oz. neskupnostno blago, predloženo26 carini, pridobiti eno

izmed carinsko dovoljenih rab ali uporab. Lastnik blaga lahko za blago uvede določen

carinski postopek, ki mu ustreza glede na njegove gospodarske potrebe. Za blago, ki je

dano v carinski postopek, je treba vložiti deklaracijo.

Zanimivost pri izvedbi klasičnega carinskega postopka je, da gospodarski subjekt, ki je

glavni zavezanec, nosilec carinskega postopka, v njem fizično ne nastopa. V njihovem

imenu in na njihov račun v klasičnem carinskem postopku uvoznike ali izvoznike

zastopajo gospodarski subjekti specializirani za tovrstna zastopanja v carinskih

postopkih imenovani špediterji.

4.1.1 Carinski postopek sprostitve blaga v prost promet

Od trenutka vnosa blaga na področje EU je to blago pod carinskim nadzorom in je tako

podvrženo carinski kontroli. S sprostitvijo blaga v prosti promet dobi neskupnostno

blago status skupnostnega blaga, kar pomeni, da je na domačem trgu enakovredno

skupnostnemu blagu. Neskupnostno blago je ob vstopu v EU zavezano plačilu uvoznih

26 Predložitev blaga carini pomeni obvestilo carinskim organom, ki se opravi na predpisan način,

da je blago prispelo k carinskemu uradu oziroma na drug kraj, ki so ga carinski organi določili

ali odobrili.

39

dajatev in se lahko sprosti v prost promet šele po plačilu le-teh in ob izpolnjevanju

morebitnih uvoznih omejitev.

Plačilo uvoznih dajatev, ki mu pravimo blagovno carinjenje, se lahko izvede že na

mejni carinski izpostavi in se od tistega trenutka dalje lahko blago prosto giblje znotraj

carinskega območja EU. To dejstvo izhaja iz pravila o enotnem trgu, ki navaja, da je

blago, ki je sproščeno v prost promet v eni izmed držav članic, sproščeno v prost

promet na carinskem območju EU. Carinjenje blaga se lahko opravi tudi pri notranji

carinski izpostavi znotraj območja EU, do katere blago potuje na osnovi tranzitne

deklaracije. Uvozno carinsko deklaracijo se vloži po predložitvi blaga za vsako blago, ki

naj bi bilo dano v uvozni carinski postopek, pri tem pa se upoštevajo določila carinske

zakonodaje EU.

Carinska deklaracija pomeni dejanje, s katerim oseba v predpisani obliki in na

predpisan način navede, da želi dati blago v določen carinski postopek. V glavnem jih

vlagajo zastopniki gospodarskih subjektov − špediterji – deklaranti. Carinska

deklaracija se vloži pri pristojnem carinskem organu, in sicer v pisni obliki na

predpisanem obrazcu EUL 27 (enotna upravna listina) oz. kot elektronska carinska

deklaracija ali ustno. Pisna deklaracija se vloži na obrazcu EUL (v listih 6, 7 in 8)28. V

Sloveniji se uporablja pisna EUL zgolj v primeru rezervnega postopka. Deklaraciji

morajo biti priloženi vsi predpisani dokumenti (prevozne listine CMR, račun, dokazila o

poreklu blaga, certifikati o skladnosti izdelkov, potrebna uvozna dovoljenja…). V letu

2013 je carinska služba sprejela 659.490 uvoznih carinskih deklaracij oziroma

1.792.537 blagovnih postavk v teh deklaracijah.

V Sloveniji se danes vlagajo carinske deklaracije za vse carinske postopke v

elektronski obliki. V primerjavi s Portugalsko ugotavljamo, da pri njih na uvoznem delu

(import sector) poteka carinjenje blaga na podlagi pisnih deklaracij, kar sam uvozni

postopek samo še podaljšuje. Uvozni del tako ni elektronsko podprt sistem, da bi lahko

deklaranti pošiljali deklaracije v računalniški sistem. Deklaracije se vložijo v pisni obliki

z vsemi pripadajočimi prilogami. Izvozni postopki pa potekajo na podlagi elektronskih

deklaracij, saj računalniški sistem tovrstne postopke podpira. V ta namen se deklaracije

posredujejo v carinski sistem STADA – EXP. Sistem prepusti izvozno deklaracijo v

roku ½ ure.

27 Upoštevajoč spremembe, ki so določene z uredbo komisije 2286/03 ter pogoje elektronskega poslovanja, v Sloveniji velja Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, 55/07, 67/08, 45/2009, 51/2010), ki povzema in za nacionalne potrebe dopolnjuje določbe uredbe

28 List 6 hranijo carinski organi namembne držav članice; list 7 je namenjen statistiki namembne države članice; list 8 se vrne deklarantu oziroma prejemniku, ko je potrjen s strani carinskih organov.

40

4.1.2 Izvozni carinski postopek

Po svoji vsebini carinski postopek izvoza ureja nadzor nad prometom blaga, ki zapušča

območje EU, pobiranje morebitnih dajatev ter izvajanje vseh omejitev in prepovedi, ki

se nanašajo na izvoz blaga, ter izvajanje ukrepov trgovinske politike, ki se uporabljajo

pri izvozu blaga.

Izvozni carinski postopek 29 se izvede za vse blago EU, ki se izvaža po rednem

postopku in za blago, ki se izvaža po postopku začasnega izvoza. Izvozni postopek

omogoča, da skupnostno blago, ki je pod carinskim nadzorom, zapusti območje EU; pri

tem blago postane neskupnostno.

Izvozni postopek je dvofazni postopek. Prva faza se izvede pri carinskem uradu izvoza,

druga pri carinskem uradu izstopa. Formalnosti, ki jih je treba opraviti pri postopku

izvoza, so predložitev blaga pri izvozni carinski izpostavi, vložitev ustrezno izpolnjene

deklaracije, izpolnitev ukrepov trgovinske politike in drugo. Postopek se izvede z

vložitvijo izvozne carinske deklaracije pri izvozni carinski izpostavi, ki je pristojna za

nadzor v kraju, kjer ima izvoznik blaga svoj sedež (to je krajevno pristojni carinski

urad), ali na kraju, kjer je blago zapakirano ali naloženo za izvoz in sicer na

predpisanem obrazcu imenovanem enotna upravna listina EUL (listi 1, 2, 3)30.

Deklaraciji morajo biti priloženi vsi predpisani dokumenti (prevozne listine CMR, račun

…). Carinski urad izvoza izvrši carinjenje blaga in potrdi izvozno carinsko deklaracijo, ki

spremlja pošiljko blago do carinskega urada izstopa, ki je zadnji carinski urad, preden

izvozno ocarinjeno blago zapusti carinsko območje Skupnosti. Ti so običajno na meji

carinskega območja razen izjem31. V letu 2013 je carinska služba sprejela 350.574

izvoznih carinskih deklaracij oziroma 1.259.621 blagovnih postavk v teh deklaracijah.

4.1.3 Tranzitni postopek

Carinski zakonik pozna več vrst tranzitnih postopkov, vendar je za našo nalogo

najpomembnejši skupni tranzitni postopek, ki je elektronsko podprt in se zanj obvezno

vlaga elektronska carinska deklaracija v računalniško podprt tranzitni sistem NCTS

(New Computerised Transit System). Osredotočili se bomo na skupnostni tranzitni

postopek, ki se uporablja (Zupančič, 2008, str. 158) za prevoz neskupnostnega blaga

med dvema krajema znotraj carinskega območja EU z oznako T1, ne da bi se za blago

obračunale uvozne dajatve ali uporabili ukrepi politike. Če se carinjenje blaga ne opravi

29Obširneje o izvozu v Navodilo o izvajanju postopka izvoza št. 6/2004. 30 List 1 shranijo organi države članice izvoznice; list 2 je namenjen statistiki države članice

izvoznice – v Sloveniji se podatki pošiljajo Statističnemu uradu Republike Slovenije

avtomatično, zato se tudi list 2 hrani pri carinskih organih; list 3 spremlja izvozno ocarinjeno

blago do izstopa blaga s carinskega območja Skupnosti in se nato potrjen s strani izstopnega

carinskega organa vrne deklarantu oz. izvozniku. 31 Za določene načine transporta veljajo izjeme (npr. poštni, železniški, zračni in morski promet).

41

pri mejni carinski izpostavi, se neskupnostno blago po vnosu in predložitvi mejnim

carinskim organom uvede v carinski postopek tranzita, v katerem se prepelje do kraja,

kjer naj bi pridobilo končno carinsko dovoljeno rabo. Ta kraj je lahko pristojna

carinarnica ali celo dvorišče gospodarskega subjekta, ki ima za tak postopek ustrezno

dovoljenje. Razlog, da se blago carini v notranjosti carinskega območja, je po eni strani

interes gospodarskih subjektov po hitrem dostopu do blaga, po drugi pa omejene

možnosti, da bi se blago zadrževalo na mejnih prehodih. Blago, ki se prevaža v

tranzitnem postopku, je pod carinskim nadzorom in za morebitno neizpolnitev

obveznosti iz tranzitnega postopka mora biti vedno vložena ena izmed oblik

zavarovanja.

Carinska služba je v skladu z zahtevami MASP32 (Electronic Customs Multi-Annual

Strategic Plan) 1. januarja 2006 v celoti uvedla računalniško podprt tranzitni postopek –

NCTS. NCTS temelji na izmenjavi elektronskih sporočil med gospodarskimi subjekti, ki

so udeležena pri tranzitnih postopkih in carinskimi uradi, med carinskimi upravami

držav pogodbenic Konvencije o skupnem tranzitnem postopku33 in Evropsko komisijo

ter med posameznimi carinskimi uradi.

Hiter razvoj informatizacije v zadnjem obdobju, še posebej v okviru projektov e-carina,

in napoved Evropske komisije, da bo dokončno prenehala z vzdrževanjem centralno

razvitih aplikacij, sta bila povod, da se je carinska služba odločila za učinkovit način

prevzema tranzitnih funkcij v lastnem okolju. Ker je vse bolj prisotna tudi potreba po

kreativnem upravljanju tranzitnih funkcij v povezavi z ostalimi segmenti carinskega

informacijskega sistema (analiza tveganja, vključitev varnostnih in varstvenih zahtev v

tranzitni postopek), se je carinska služba odločila za razvoj tranzitnih funkcij v

tehnološko sodobnem okolju lastne aplikacije SINCTS (slovenski tranzitni sistem).

SINCTS je aplikacija, ki omogoča podporo tranzitnemu postopku. Vzpostavitev

aplikacije ni povzročila sprememb na strani zunanjih uporabnikov (gospodarskih

subjektov). Zunanji uporabniki dostopajo do sistema v okviru že uveljavljenih rešitev

(digitalni podpis).

Iz tabele 2 je razvidno, da je bilo v letu 2013 začetih 316.920 tranzitnih postopkov, kar

je za 27,8 % manj kot leta 2012. Zmanjšalo se je tudi število vloženih tranzitnih

deklaracij po poenostavljenem postopku; teh je bilo v letu 2013 za 25,7 % manj kot v

letu 2012. Iz leta v leto se konstantno zmanjšuje tudi število končanih tranzitnih

postopkov. V letu 2013 je bilo končanih 201.145 postopkov, kar je 10,7 % manj kot v

32 European commission directorate general taxation and customs union, Electronic Customs

Multi-Annual Strategic Plan 2008,Brussels, 5 September 2008, TAXUD/477/2004 - Rev. 9 –

EN, ki izhaja iz Odločbe št. 70/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 1. 2008 o

brezpapirnem okolju za carino in trgovino. 33 Convention on a Common Transit procedure, objavljena v uradnem listu EU (OJ L 226, 13. 8.

1987, p. 2).

42

letu 2012, več pa je bilo vloženih tranzitnih deklaracij s poenostavljenimi postopki, in

sicer za 16,5 % več kot v letu prej.

Tabela 2: Začeti in končani tranzitni postopki v Sloveniji v obdobju od leta 2011 do 2013

2011 2012 2013 Trend rasti (2013/2012)

Začeti elektronski tranzitni postopki (NCTS)

467.709 438.356 316.472 -27,8%

Redni postopki 324.325 241.822 185.459 -23,3%

Poenostavljeni postopki 68.234 114.245 84.841 -25,7%

Elektronski postopki TIR 75.150 82.289 46.172 -43,9%

Začeti papirni pomožni postopki 2.612 1.957 448 -77,1%

SKUPAJ ZAČETI TRANZITNI POSTOPKI

470.321 440.313 316.920 -28,0%

Končani elektronski tranzitni postopki (NCTS)

236.379 224.511 201.101 -10,4%

Redni postopki 89.266 80.178 83.536 4,2%

Poenostavljeni postopki 77.446 71.898 83.791 16,5%

Elektronski postopki TIR 69.667 72.435 33.774 -53,4%

Končani papirni pomožni postopki 703 671 44 -93,4%

SKUPAJ KONČANI TRANZITNI POSTOPKI

237.082 225.182 201.145 -10,7%

Vir: Interna poročila CURS, 10. 9. 2014.

Narašča tudi število vloženih tranzitnih deklaracij po poenostavljenem postopku, ki se

začne ali konča na sedežih gospodarskih subjektov. Delež teh postopkov je bil v letu

2013 15 % vseh začetih tranzitnih postopkov. Delež poenostavljenih postopkov v letu

2013, kjer je Slovenija namembna država, pa je bil 33 %.

4.2 POENOSTAVITVE V CARINSKIH POSTOPKIH

Že samo ime pove, da omogočajo poenostavljeno izvajanje carinskih postopkov.

Carinska služba že vse od osamosvojitve prilagaja in posodablja svoje delovne

procese v skladu z evropskimi standardi, potrebami slovenskega gospodarstva in

drugih držav članic EU. Delež trgovanja z državami, ki niso vključene v EU, je po

vstopu Slovenije v EU ostal znaten, a se je po vstopu Hrvaške v EU nekoliko zmanjšal.

Stroški in čas, ki ga gospodarski subjekti porabijo za carinske postopke, so pomemben

dejavnik, ki obremenjuje uvoz oz. izvoz blaga slovenskega gospodarstva. To je vodilo

43

carinsko službo, da je začela že leta 1992 uvozne in izvozne postopke v velikih

gospodarskih subjektih poenostavljati. Z različnimi vrstami izobraževanja, s

predstavitvami in posvetovanji z gospodarskimi subjekti je carinska služba številne

gospodarske subjekte preusmerila od uporabe klasičnih carinskih postopkov k uporabi

poenostavljenih postopkov. Poenostavljeni postopki carinjenja so bili predstavljeni kot

poenostavitev v poslovanju gospodarskega subjekta in carine, poudarek pa je bil na

finančnem in časovnem prihranku.

Glede na to, da carinska služba deluje v smeri čim hitrejšega pretoka blaga in

zniževanja stroškov nastalih v zvezi z carinskimi postopki, je še istega leta začela

omogočati svojim partnerjem računalniško izmenjavo podatkov na področju vlaganja

carinskih deklaracij pri klasičnem postopku, pri poenostavljenih postopkih, pri

plačevanju in obračunavanju trošarin ter v tranzitu.

Nova carinska zakonodaja, ki se je začela uporabljati leta 1996, je dala pravno podlago

in nadaljnji zagon za še večjo vključevanje gospodarskih subjektov v poenostavljene

carinske postopke. Carinski zakonik omogoča poenostavljeno izvajanje uvoznih in

izvoznih carinskih postopkov, ki so ugodni za udeležence, saj omogočajo hitrejšo

izvedbo carinskih postopkov in hitrejši dostop do blaga v gospodarskih subjektih oz.

hitrejšo predajo blaga v želen izvozni postopek.

Pristojni carinski organi lahko dovolijo:

– Uporabo komercialnega ali upravnega dokumenta namesto enotne upravne

listine (poenostavljen postopek prijavljanja). Tega po vstopu Hrvaške v EU

praktično ni več.

– Prijavljanje blaga v izbrani postopek na podlagi vpisa v evidence (knjigovodskih

vpisov − KV) (prijavljanje blaga na podlagi hišnega carinjenja). Namesto KV se

sedaj pri hišnem carinjenju uporabljajo v glavnem začetne popolne deklaracije.

V tem primeru lahko carinski organi deklaranta oprostijo predložitve blaga

carini.

– Da blaga, ki se prevaža v tranzitnem postopku, ni treba predložiti namembnemu

uradu (status pooblaščenega prejemnika).

– Da blaga, ki se prevaža v tranzitnem postopku, ni treba predložiti uradu odhoda

(status pooblaščenega pošiljatelja).

Med poenostavljene postopke spada tudi sprejem nepopolne carinske deklaracije, ki

pa za obravnavo naše problematike ni zanimiv.

Če odmislimo poenostavitev sprejema nepopolne deklaracije, ki je specifičen carinski

postopek, je bistvo poenostavitev, da se carinski postopki izvoza, uvoza in tranzita

blaga izvajajo neprekinjeno 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu. Osnova vsem

pa je, da se del pooblastil in opravil, ki jih sicer opravlja carinska služba, prenese na

gospodarske subjekte. Zato morajo imeti gospodarski subjekti potrebno znanje za

izvedbo zahtevnih opravil in ne nazadnje zaupanje carinske službe.

44

4.2.1 Pravna podloga za poenostavljene carinske postopke

Pravna podlaga za poenostavljene carinske postopke je v naslednjih predpisih:

– Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktobra 1992, o Carinskem

zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZ; UL L 302, 19. 10. 1992),

– Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93, z dne 2. julija 1993, o določbah za

izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v

nadaljevanju: Izvedbena uredba; UL L 253, 11. 10. 1993),

– Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES (Uradni list

RS, št. 25/04, 28/06 odl. US in 111/2007),

– Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s

Carinsko upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v

carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, 55/07, 67/08, 46/09, 51/10,

106/12 in 52/13,

– Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 − uradno prečiščeno besedilo, 105/06 − ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13).

4.2.2 Poenostavljen postopek uvoza (PU) in izvoza (PI)34

Za uporabo poenostavljenega postopka deklariranja je potrebno dovoljenje35 v skladu s

členom 76(1)(b) CZ in pod pogoji iz 260. do 262. člena izvedbene uredbe za uvozne

postopke; pri izvozu se izda dovoljenje v skladu s členom76(1)(b) CZ in pod pogoji iz

282. člena izvedbene uredbe.

Poenostavljeni postopek deklariranja omogoča prejemniku blaga, da se blago na meji

pri uvozu predloži v carinski postopek sprostitve v prost promet oziroma izvozni

postopek na podlagi poenostavljene deklaracije ali na podlagi upravnega ali

komercialnega dokumenta namesto enotne upravne listine (EUL), ki pa mora vsebovati

vsaj podatke, predpisane za poenostavljeno uvozno/izvozno deklaracijo (priloga 30a

izvedbene uredbe), ter podatke, potrebne za prepoznavanje blaga.

Poenostavljen postopek prijavljanja se večinoma izvaja tako, da se dovoli vlaganje

poenostavljene carinske deklaracije v obliki komercialnega dokumenta – računa.

Poenostavljeni deklaraciji morajo biti priloženi vsi dokumenti, s katerimi se pogojuje

sprostitev v prosti promet, v primerih, če niso, pa se uporablja postopek, določen v čl.

255 (2) IU. Dovoljenje se izda gospodarskemu subjektu, ki pogosto uvaža ali izvaža

istovrstno blago (material za gradbišče, žita za silose, umetna gnojila, hlodovino ipd.).

Postopek je primeren za masovno blago, ki ga je na mejnih prehodih lahko kontrolirati.

34 PU − poenostavljen postopek uvoza in PI – poenostavljen postopek izvoza. 35 Postopek izdaje dovoljenj in izvajanja poenostavljenih je podrobneje opisan v Navodilu o

poenostavitvah pri carinjenju blaga, št. 3 (CURS, 2009).

45

Dovoljenje36 za poenostavljeno deklariranje, ki vključuje splošne zahteve za sprostitev

v prosti promet oziroma izvoz, mora biti zabeleženo v komercialnem dokumentu. Ob

prehodu meje se vpisujejo podatki iz komercialnega dokumenta v carinsko evidenco.

Imetnik dovoljenja za poenostavljeno prijavljanje pri uvozu vlaga v SIAIS37 in pri izvozu

v SIAES38 samo dopolnilne deklaracije tipa Y. Za blago, ki je bilo uvedeno v carinski

postopek na ta način, mora deklarant najkasneje do konca obračunskega obdobja,

navedenega v dovoljenju, vložiti dopolnilno deklaracijo. Dopolnilna deklaracija tvori

skupaj s poenostavljenimi deklaracijami enoten in nedeljiv dokument, ki začne veljati z

dnevom sprejema poenostavljene deklaracije. Prednost pred hišnim carinjenjem je v

enostavnosti uporabe; posebne evidence namreč niso potrebne. Poenostavitev je

primerna za manjše gospodarske subjekte in manjše samostojne podjetnike, ki ne

premorejo zaposlenih v pisarnah.

4.2.3 Hišna carinjenja pri uvozu – HU39

Je najbolj razširjena oblika poenostavitev. Prijavljanje na podlagi dovoljenja za hišno

carinjenje pri uvozu omogoča, da se blago predloži v izbrani uvozni carinski postopek v

prostorih gospodarskega subjekta ali na drugih mestih, ki jih odobri carinski organ40. Ta

mesta morajo biti predhodno navedena v dovoljenju.

Poenostavitev je v tem, da blago ne potuje na carinske izpostave, kjer bi ga uvozno

ocarinili, ampak gre direktno z mejnih prehodov h gospodarskim subjektom. Blago

potuje od meje k gospodarskim subjektom s tranzitnim dokumentom. Imetniki

dovoljenja za hišno carinjenje pri uvozu morajo imeti hkrati status pooblaščenega

prejemnika, zato morajo najprej izpolniti obveznosti iz tranzitnega postopka. Imetnik

dovoljenja mora zagotoviti sledljivost med tranzitnim postopkom – tranzitno deklaracijo

in vpisom v evidence. Imetnik dovoljenja pošlje obvestilo o prispetju blaga na dovoljeno

lokacijo v okviru tranzitnega postopka NCTS namembnemu uradu, s čimer začne teči

časovni rok iz tranzitnega postopka. To obvestilo se šteje tudi za obvestilo o prispetju

blaga v okviru hišnega carinjenja. Z blagom lahko razpolaga po preteku časovnega

roka oziroma po prejetju obvestila NCTS-a, da je dovoljeno raztovarjanje. Po preteku

obračunskega obdobja pošlje v sistem SIAIS dopolnilno deklaracijo tipa Z, kar se

uporablja vse redkeje. Lahko pa pošlje v SIAIS po zaključku tranzitnega postopka

popolno začetno carinsko deklaracijo tipa Z. Sistem SIAIS pomeni popolnoma

avtomatizirano poslovanje z uvozno deklaracijo z uporabo elektronsko podpisanih

36 Carinski urad Celje je pristojen za izdajo vseh dovoljenj za poenostavljene postopke

(postopek poenostavljene deklaracije, hišno carinjenje, status pooblaščenega prejemnika in

status pooblaščenega pošiljatelja), vodenje postopka pred izdajo dovoljenja, izdajo dovoljenja

in vse ostale dejavnosti, povezane z upravljanjem dovoljenj za poenostavljene postopke. 37 SIAIS uvozni carinski postopek (angl. Slovenian automated import system). 38 SIAIS uvozni carinski postopek (angl. Slovenian automated import system). 39 HU – hišni uvoz. 40 Kraji predložitve so navedeni v izdanih dovoljenjih.

46

sporočil v formatu XML 41 med gospodarskim subjektom, ki se pojavlja v vlogi

deklaranta in carino.

4.2.4 Hišna carinjenja pri izvozu – HI42

Prijavljanje na podlagi dovoljenja za hišno carinjenje omogoča, da se blago predloži v

izbrani izvozni carinski postopek v prostorih gospodarskega subjekta, ki izvaža blago

ali na drugih mestih, ki jih odobri carinski organ. Ta mesta morajo biti predhodno

navedena v dovoljenju. Imetnik takega dovoljenja pridobi status priznanega pošiljatelja.

Poenostavitev je v tem, da blago ne potuje na carinske izpostave, da bi ga izvozno

ocarinili, ampak gre od gospodarskega subjekta direktno na mejne prehode. Ko je

blago predloženo na odobreni lokaciji, imetnik dovoljenja vloži v slovenski

avtomatizirani izvozni sistem (SIAES) izvozno deklaracijo.

Sistem SIAES pomeni popolnoma avtomatizirano poslovanje z izvozno deklaracijo z

uporabo elektronsko podpisanih sporočil v formatu XML med gospodarskim subjektom,

ki se pojavlja v vlogi deklaranta in carino. Ob oddaji deklaracije v sistem začne teči

časovni rok (od 5 do 30 minut), ki je naveden v dovoljenju, v katerem se lahko carinski

organ odloči za kontrolo. Po preteku tega roka in, če se carinski urad ni odločil za

kontrolo sistem avtomatsko prepusti deklaracijo v izvoz in o tem pošlje elektronsko

sporočilo izvozniku. To pomeni, da je blago prepuščeno izvozniku v postopek izvoza.

Blago potuje pri izvozu od gospodarskega subjekta na mejo s SIL-om (spremno

izvozno listino z MRN številko). Spremno izvozno listino natisne izvoznik sam,

nadomešča pa izvod 3 enotne upravne listine in se izroči prevozniku ter spremlja blago

od gospodarskega subjekta, ki izvaža blago do carinskega urada izstopa. Za nadzor in

kot dokaz, da je blago dejansko zapustilo območje EU, služi izvozniku elektronsko

potrdilo o izvozu, poslano iz sistema ECS.

4.2.5 Status pooblaščenega prejemnika

Pooblaščeni prejemnik ima dovoljenje carinskih organov, da mu blaga, ki mu je

namenjeno in se prevaža v tranzitnem postopku, ni treba predložiti namembnemu

uradu, ampak ga lahko sprejme v svojih prostorih ali na drugem določenem mestu.

Dovoljenje za pooblaščenega prejemnika43 se izda v povezavi z dovoljenjem za hišno

carinjenje pri uvozu. Pravna podlaga je:

41 V pogojih elektronskega poslovanja, se namesto papirnega obrazca uporabljajo elektronska

sporočila med stranko in carino. Sporočila so zapisana s pomočjo XML označevalnega jezika.

XML je tričrkovna okrajšava za angleški izraz Extensible Markup Language, razširljiv

označevalni jezik, in je jezik, ki ga pogosto srečate, če brskate po Internetu. 42 HU – hišni izvoz.

47

– 76/4 člen Uredbe Sveta, št. 2913/9244, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L

302, 19. 10. 1992),

– 372/1/f člen, 373. do 378. člen, 406. do 408.a člen in 454.a do 454.c člen

Uredbe Komisije, št. 2454/9345 , o določbah za izvajanje Uredbe Sveta, št.

2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993),

– 48. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES

(Uradni list RS, št. 25/04, 28/06 odl. US in 111/2007).

4.2.6 Status pooblaščenega pošiljatelja

Pooblaščeni pošiljatelj 46 ima dovoljenje carinskih organov, da opravlja skupnostne

tranzitne operacije brez obveznosti predložitve blaga in ustrezne tranzitne

dokumentacije uradu odhoda ampak ga lahko odpošlje v svojih prostorih ali na drugem

določenem mestu.

Pravna podlaga je:

76/4-člen Uredbe Sveta 2913/92 (glej opombo 43), o Carinskem zakoniku

Skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992),

372/1/e-člen in 373. do 378. ter 398. do 404. člen Uredbe Komisije št. 2454/93

(glej opombo 44), o določbah za izvajanje Uredbe Sveta,št. 2913/92 o

Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993),

372/1/e-člen in 373. do 378. ter 398. do 404. člen Uredbe Komisije št. 2454/93

(glej opombo 44), o določbah za izvajanje Uredbe Sveta,št. 2913/92 o

Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993),

48. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES

(Uradni list RS, št. 25/04, 28/06 odl. US in 111/2007).

Uporaba poenostavljenih postopkov pooblaščenega pošiljatelja oziroma prejemnika

pomeni optimalno uporabo virov NCTS. Možnost opravljanja vseh carinskih postopkov

v lastnih prostorih in elektronska izmenjava podatkov s carino pomeni nedvoumno

najhitrejši, najvarčnejši, udoben in varen način carinskega poslovanja.

43 Postopek pooblaščenega prejemnika je podrobneje opisan v Navodilu CURS o

poenostavitvah v tranzitu, št. 3/2011. 44 Z Uredbo (EU) št. 952/2013 evropskega parlamenta in sveta z dne 9. oktobra 2013 se

Uredba (EGS) št. 2913/92 razveljavi tako, da se členi iz prvega odstavka 288. člena te nove

uredbe začnejo uporabljati z dne 30. oktobra 2013, vsi preostali členi te nove uredbe pa se

začnejo uporabljati od 1. junija 2016. 45 Konsolidirana verzija objavljena v uradnem listu EU (UL L 253, 11.10.1993, str. 1). Dostopno

tudi na spletni strani http://www.carina.gov.si/si/zakonodaja_in_predpisi_curs/zakonodaja_eu/. 46 Postopek pooblaščenega pošiljatelja je podrobneje opisan v Navodilu o poenostavitvah v

tranzitu, št. 3/2011.

48

4.3 PREDNOSTI POENOSTAVLJENIH CARINSKIH POSTOPKOV ZA

GOSPODARSKE SUBJEKTE

Osnovni namen poenostavljenih postopkov je, da omogoči imetniku dovoljenja, ki

izpolnjuje jasno opredeljene in zahtevane pogoje, prevzem dela pooblastil, ki jih v

normalnih carinskih postopkih izvajajo carinski delavci. Sistem različnih vrst

poenostavitev omogoča predvsem deklariranje in sprostitev uvoznega in izvoznega

blaga, navedenega v dovoljenju v odobrene postopke na sami meji, v prostorih

imetnika dovoljenja ali na drugih za to predvidenih mestih, ki so navedena v dovoljenju.

Bistvo poenostavitev je torej:

– opustitev potrebe vsakokratne predložitve blaga pristojnemu carinskemu

organu,

– možnost 24-urnega samostojnega sprejemanja in pošiljanja blaga neodvisno od

časovne oziroma kadrovske razpoložljivosti nadzorne carinske izpostave,

– znižanje stroškov za carinsko zastopanje,

– zmanjšanje časovnega parametra,

– možnost časovnega planiranja, ugodno za gospodarske subjekte, ki se

poslužujejo JIT − Yust in time,

– bistvena prednost je tudi ta, da imetnik dovoljenja za poenostavljene postopke

pridobi zaupanje in ugled pri tujih partnerjih.

Med uvozne postopke štejemo sprostitev blaga v prost promet, carinsko skladiščenje,

aktivno oplemenitenje, predelavo pod carinskim nadzorom in začasni uvoz.

Tabela 3: Podatki o uvozu v obdobju od leta 2010 do 2013

2010 2011 2012 2013

Število vloženih uvoznih deklaracij

334.437 366.334 348.749 308.916

Število blagovnih postavk

572.404 599.063 586.742 532.916

Statistična vrednost blaga v €

7.783.878.259 8.728.908.807 8.686.252.009 8.876.186.505

Vir: Interna poročila CURS, 4. 5. 2014.

Po pristopu Hrvaške k EU je bilo pričakovano zmanjšanje števila vloženih uvoznih

deklaracij. Iz tabele 3 je razvidno, da je bilo v letu 2013 ob uvozu sprejetih 308.916

deklaracij, kar predstavlja 46,8 % vseh sprejetih (uvoznih in izvoznih) deklaracij v tem

letu (v letu 2012 je bil delež uvoznih deklaracij 64,2 %), ki so vsebovale 532.916

blagovnih postavk oziroma 29,7 % vseh blagovnih postavk. Vloženih uvoznih carinskih

deklaracij je bilo za 11,4 % manj, vrednost ocarinjenega blaga pa je glede na leto 2012

večja in znaša 8.876.186.505 evrov oziroma 2,2 % več kot prejšnje leto. Glede na

49

celotno zunanjetrgovinsko bilanco Slovenije (statistična vrednost uvoženega in

izvoženega blaga skupaj) znaša statistična vrednost uvoženega blaga 53,3 %.

Število vloženih deklaracij tako v uvoznih kot v izvoznih carinskih postopkih vpliva tako

na zmanjševanje oz. povečevanje stroškov kot tudi na čas, potreben za njihovo

obdelavo in opravljanje pregleda blaga s strani carinskih organov.

V grafu 1 je prikazan delež uporabe poenostavljenih carinskih postopkov v letih 2012 in

2013. Vidimo, da je bila uporaba poenostavljenih carinskih postopkov v letu 2013 za

2,9 % večja kot v letu 2012. Od skupnega števila vseh vloženih uvoznih deklaracij v

letu 2013 (308.916) jih je bilo 69,5 % vloženih po poenostavljenem postopku, medtem

ko je delež deklaracij, vloženih po rednem postopku, znašal 30,5 %. V letu 2012 je bilo

od skupnega števila vseh vloženih uvoznih deklaracij v letu 2012 (348.749) 66,6 %

takšnih, ki so bile vložene po poenostavljenem postopku, 33,3 % pa takšnih, ki so bile

vložene po rednem postopku.

Graf 1: Delež uporabe poenostavljenih in rednih carinskih postopkov v letih 2012 in

2013

Vir: lasten prikaz, 10. 5. 2014.

Od vseh gospodarskih subjektov, ki so v letu 2013 poslovali s carino, je bilo 64,5 %

takšnih, ki so pri tem uporabljali poenostavljene carinske postopke (tabela 4). Glede na

podatke iz leta 200847, ko je razmerje med številom gospodarskih subjektov, ki so

poslovali s carino in so pri tem uporabljali poenostavljene carinske postopke, znašalo

13,9 %, ugotovimo, da se je vključevanje poenostavljenih carinskih postopkov v

poslovanje gospodarskih subjektov s carino močno povečalo. Število le-teh iz leta v

leto še vedno narašča. V letu 2013 beležimo za 10,1 % več poenostavljenih postopkov

kot leta 2012 oziroma 27,9 % več kot leta 2010.

47 Letno poročilo CURS 2008.

66,6% 69,5%

33,4% 30,5%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

2012 2013

poenostavljen postopek redni postopek

50

Pri uvoznih postopkih je v letu 2013 s carino poslovalo 9.632 gospodarskih subjektov,

kar je za 1,8 % manj kot leta 2012. Gospodarskih subjektov, ki so v letu 2013 poslovali

s carino in pri tem uporabljali poenostavljene postopke, je bilo 6.216. Podatek vključuje

gospodarske subjekte, ki imajo lastna dovoljenja za opravljanje poenostavljenih

carinskih postopkov, in tudi tiste gospodarske subjekte, ki sami nimajo dovoljenj za

poenostavljene postopke, ampak uporabljajo dovoljenja carinskih zastopnikov

(špediterjev).

Tabela 4: Število gospodarskih subjektov, ki so poslovala s carino pri uvozu v obdobju

od leta 2010 do 2013

2010 2011 2012 2013

Število gospodarskih subjektov, ki so

poslovali s carino pri uvozu 9.426 9.866 9.813 9.632

Število gospodarskih subjektov, ki so

poslovali s carino in so uporabljali

poenostavljene postopke*

3.453 4.061 5.336 6.216

delež gospodarskih subjektov, ki

uporabljajo poenostavljene postopke 36,6% 41,2% 54,4% 64,5%

* Vključeni so tudi gospodarski subjektu, ki sami nimajo dovoljenj za poenostavljene postopke,

ampak carinijo po dovoljenjih zastopnikov (špedicijskih dovoljenjih).

Vir: Interna poročila CURS, 15. 5. 2014.

Iz tabele 5 je razvidno, da je bilo v letu 2013 ob izvozu sprejetih 350.574 deklaracij, ki

so vsebovale 1.259.621 blagovnih postavk. Med izvozne postopke prištevamo redni

izvoz in pasivno oplemenitenje. Izvozne deklaracije predstavljajo več kot polovico (53,2

%) vseh sprejetih deklaracij (uvoznih in izvoznih), delež izvoznih blagovnih postavk pa

je še večji in znaša 70,3 % vseh blagovnih postavk.

Tabela 5: Podatki o izvozu v obdobju od leta 2010 do 2013

2010 2011 2012 2013

Število vloženih izvoznih deklaracij

373.077 393.883 406.189 350.574

Število blagovnih postavk

1.414.333 1.576.426 1.604.911 1.259.621

Statistična vrednost blaga v €

6.673.359.603 7.574.440.304 8.172.284.185 7.784.696.721

Vir: Interna poročila CURS, 15. 5. 2014.

V primerjavi z letom 2012 so se izvozni postopki zmanjšali po številu carinskih

deklaracij, številu blagovnih postavk in tudi po statistični vrednosti izvoženega blaga.

Vloženih je bilo za 13,7 % manj izvoznih carinskih deklaracij, ki so vsebovale 21,5 %

manj postavk v primerjavi z letom 2012. Vrednost ocarinjenega blaga je znašala

51

7.784.696.721 evrov, kar znaša 46,7 % od celotne statistične vrednosti (uvoženega in

izvoženega blaga) oziroma 4,7 % manj kot leta 2012. Po 1. juliju 2013 se je zmanjšalo

število vloženih izvoznih carinskih deklaracij v Sloveniji, zmanjšanje pa je bilo tako kot

pri uvozu pričakovano in je bilo posledica vstopa Hrvaške v EU.

Tudi pri izvozu število vloženih izvoznih deklaracij v carinskih postopkih vpliva na

zmanjšanje oz. povečevanje stroškov in časa potrebnega za njihovo obdelavo in

opravljanje pregleda blaga s strani carinskih organov.

Tabela 6: Število gospodarskih subjektov, ki so poslovali s carino pri izvozu v obdobju

od leta 2010 do 2013

2010 2011 2012 2013

Število gospodarskih subjektov, ki so

poslovali s carino pri izvozu 7.940 8.141 8.213 7.755

Število gospodarskih subjektov, ki so

poslovali s carino in so uporabljali

poenostavljene postopke*

5.834 6.081 6.058 5.960

delež gospodarskih subjektov, ki

uporabljajo poenostavljene postopke 73,5% 74,7% 73,8% 76,9%

* Vključeni so tudi gospodarski subjekti, ki sami nimajo dovoljenj za poenostavljene postopke,

ampak carinijo po dovoljenjih zastopnikov (špedicijskih dovoljenjih)

Vir: Interna poročila CURS, 16. 5. 2014.

Podobno kot pri uvozu se je tudi pri izvozu število gospodarskih subjektov, ki so

poslovali s carino, zmanjšalo, kar je posledica vstopa Hrvaške v EU (tabela 6). V letu

2013 je s carino je poslovalo 7.755 gospodarskih subjektov (5,6 % manj kot leta 2012),

število gospodarskih subjektov, ki so poslovali s carino in so pri tem uporabljali

poenostavljene postopke, pa se je zmanjšalo za 1,6 % in jih je bilo 5.960. Od vseh

gospodarskih subjektov, ki so v letu 2013 poslovali s carino, je 76,9 % takšnih, ki so pri

tem uporabljali poenostavljene carinske postopke, kar je za 3,1 % več kot leta 2012

oziroma 3,4 % več kot leta 2010. Glede na podatke iz leta 200848, ko je znašalo

razmerje med številom gospodarskih subjektov, ki so poslovala s carino in so pri tem

uporabljala poenostavljene carinske postopke, znašalo 54,7 %, je razvidno, da se je

rast vključevanja poenostavljenih izvoznih carinskih postopkov v poslovanje

gospodarskih subjektov povečevala vse do leta 2010. Po tem letu se je rast nekoliko

upočasnila, a je še vedno v trendu rasti.

Poenostavitev carinskih postopkov skrajšuje trajanje postopka uvoza/izvoza in bistveno

zmanjšuje s tem povezane stroške. Finančni prihranek je tudi na področju transportnih

stroškov, saj so ti manjši zaradi krajšega carinskega postopka uvoznega/izvoznega

carinjenja, odpadejo tudi stroški za carinska parkirišča in ne nazadnje stroški za

48 Letno poročilo CURS 2008.

52

carinsko zastopanje in carinske deklaracije. Gospodarski subjekti se za poenostavitve

odločajo predvsem zaradi znižanja stroškov in posledično povečanja konkurenčnosti,

na kar kažejo podatki iz zgoraj opravljene analize, iz katere je razvidno, da vedno več

gospodarskih subjektov, ki posluje s carino, uporablja poenostavljene carinske

postopke.

4.4 STATUS POOBLAŠČENEGA GOSPODARSKEGA SUBJEKTA AEO

Sedanji način carinjenja je uspešen, vendar še ima določene rezerve, ki bi jo želeli

izkoristiti, saj vsaka pridobljena minuta pri carinjenju blaga pomeni velik prihranek pri

času in povečanju finančnega učinka. V ta namen je EU začela uvajati nov sistem

poenostavitev, imenovan AEO, katerega glavni namen je pospešiti pretok blaga s

poenostavljenimi postopki in uporabo informacijske tehnologije.

Pooblaščeni gospodarski subjekt (ang. Authorized Economic Operator − AEO)49 je

stranka, ki je v kakršnikoli vlogi udeležena v mednarodni pretok blaga in ki jo je potrdil

organ carinske uprave posamezne države. Pooblaščeni gospodarski subjekti so med

drugim lahko proizvajalci, odpremniki blaga, uvozniki, izvozniki, posredniki, špediterji,

pristanišča, letališča, skladišča, distributerji ... (WCO SAFE Framework of standards,

2007). Torej je namenjen vsem subjektom, ki so vključeni v sistem od izdelave blaga

za izvoz do dobave blaga stranki na drugem carinskem območju, še zlasti pa tistim, ki

izvajajo hišno carinjenje ali druge poenostavitve carinskih postopkov, pa tudi

špedicijam, agentom in prevoznim gospodarskim subjektom.

Temeljna ideja AEO je izboljšati varnost na zunanjih mejah EU in hkrati pospešiti

pretok blaga s poenostavljenimi postopki in uporabo informacijske tehnologije ter

zaščititi dobavne preskrbovalne verige v okviru globalnega svetovnega gospodarstva,

pred nevarnostjo zlorab s strani terorističnih organizacij in pred kriminalnimi dejanji50.

AEO status pomeni, da je gospodarski subjekt v vsej EU spoznan kot varen in zanesljiv

poslovni partner v mednarodni trgovini, zlasti glede carinskih operacij in je opravičen do

ugodnosti po vsej EU. S tem se mu zagotavlja lažji dostop do carinskih poenostavitev.

Potrdila o statusu AEO in še posebej dovoljenja za carinske poenostavitve se bodo v

49 AEO pomeni osebo, ki so jo preverili carinski organi in je pridobila dovoljenje, da kot

pooblaščeni gospodarski subjekt uveljavlja olajšave glede carinske kontrole, ki se nanašajo

na varovanje in varnost, oziroma poenostavitve, predvidene s carinskimi predpisi. Merila za

podelitev statusa AEO vključujejo: ustrezno preteklost pri izpolnjevanju carinskih zahtev,

zadovoljiv sistem vodenja komercialnih in po potrebi transportnih evidenc, ki omogoča

ustrezne carinske kontrole, plačilno sposobnost, če je to potrebno, praktične standarde

usposobljenosti ali poklicnih kvalifikacij, neposredno povezanih z opravljeno dejavnostjo, če

je to potrebno, ter po potrebi ustrezne standarde varovanja in varnosti. 50 Podrobneje v Uredbi (ES) št. 648/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila

2005 Uradni list Evropske unije L 117/2005.

53

praksi pogosto kombinirala z enotnimi dovoljenji51. Tako bo oseba, ki ima npr. status

AEO za varnost in za poenostavitve preko enotnega dovoljenja, uporabljala tudi

poenostavljeno deklaracijo in postopek hišnega carinjenja, in to na ozemlju celotne EU

ne glede na to, pri kateri carinski administraciji je potrdilo ali dovoljenje pridobila. Tako

bodo na enem mestu pri enem zavezancu združene vse ugodnosti, ki jih prinašajo

bodisi status AEO bodisi ostala dovoljenja, kar bo ob uporabi informacijske tehnologije

še dodatno pospešilo pretok blaga in s tem nadalje zniževalo stroške poslovanja

gospodarskim subjektom. Vse to bistveno skrajšuje čas, ki je potreben za opravljanje

carinskih formalnosti in s tem prispeva k učinkovitejšemu poslovanju gospodarskega

subjekta.

Osnovni pravni vir za pridobitev statusa AEO je v Uredbi (ES) št. 648/2005 52 ,

podrobnejša pojasnila in obrazci zahtevka ter dovoljenja pa so objavljeni v Uredbi (ES)

št. 1875/200653.

Zaradi kompleksnosti nove zakonodaje je Generalni direktorat za obdavčenje in

carinsko unijo pripravil smernice, ki bodo zagotovile skupno razumevanje, enotno

uporabo carinske zakonodaje in enako obravnavo gospodarskih subjektov v zvezi s

konceptom pooblaščenega gospodarskega subjekta 54 . Smernice niso pravno

zavezujoč akt in so razlagalne narave.

Status AEO temelji na učinkoviti samokontroli v gospodarskem subjektu, kjer se z

izdelanimi notranjimi postopki obvladovanja tveganja in varnostnimi mehanizmi

zagotovi varno poslovanje z blagom in poslovnimi partnerji. Status naj zagotovi varno

in hitro poslovanje, kar daje imetniku takega potrdila tudi določene prednosti.

Država članica podeli status AEO55 tistemu gospodarskemu subjektu s sedežem v EU,

ki izpolnjuje skupna merila glede kontrolnega sistema subjekta, finančne solventnosti in

upoštevanja predpisov. Carinski organi56 po vložitvi zahtevka gospodarskega subjekta

izdajajo potrdila AEO.

51 Status AEO sam po sebi ne prinaša še nobenih ugodnosti, saj ne vključuje samodejnih

poenostavitev carinskih postopkov, za katere morajo gospodarski subjekti, če to želijo,

posebej dobiti dovoljenje. 52 Uradni list Evropske unije L 117/05. 53 Uradni list Evropske unije št. L 360/06. 54 Zadnjo različico smernic pooblaščenih gospodarskih subjektov najdemo na spletnem mestu

http://ec.europa.eu/taxation_customs/customs/policy_issues/customs_security/aeo/index_en.

htm. 55 Za posebej zanesljive gospodarske subjekte, ki skušajo svojo dejavnost razširiti tudi na trge

tretjih držav in se tam enakovredno primerjati z drugimi udeleženci, smo pod enakimi pogoji

kot v ostalih državah članicah EU omogočili pridobitev certifikata pooblaščenega

gospodarskega subjekta (AEO). 56 Carinski urad Ljubljana je pristojen za sprejem zahtevka in za izdajo potrdila AEO.

54

Izvedbena uredba ponuja tri vrste potrdil AEO, ki zagotavljajo gospodarskemu subjektu

po uspešnem certificiranju poenostavitve pri varnostni kontroli in/ali poenostavitve v

carinskih postopkih. Ta potrdila so:

– potrdilo AEOC (Authorised Economic Operator Customs Simplifications) −

carinske poenostavitve: za gospodarske subjekte, ki zaprosijo za ugodnosti

zaradi poenostavitev iz carinskih predpisov;

– potrdilo AEOS (Authorised Economic Operator Security and Safety) − varstvo in

varnost: za gospodarske subjekte, ki zaprosijo za ugodnosti zaradi olajšav pri

carinskih kontrolah v zvezi z varstvom in varnostjo pri vnosu ali iznosu iz

carinskega območja EU;

– potrdilo AEOF (Authorised Economic Operator Customs Simplifications/Security

and Safety) − carinske poenostavitve/varstvo in varnost: za gospodarske

subjekte, ki zaprosijo za ugodnosti iz obeh prejšnjih alinej.

Tabela 7: Ugodnosti glede na posamezno vrsto potrdila

Prednosti

Lažji dostop do dovoljenj za

poenostavljene postopke

Olajšave pri kontroli varnosti in varovanja

Dodatne prednosti v okviru carinskih

kontrol

AEOC x x

AEOF x x x

AEOS x x

Vir: CURS, 16. 5. 2014.

Gospodarskim subjektom ni treba imeti statusa pooblaščenega gospodarskega

subjekta, če hočejo dobiti dovoljenje za poenostavitev v skladu s carinskimi predpisi.

Izpolnjevanje varstvenih in varnostnih meril daje imetniku potrdila AEOF in AEOS

status varstveno in varnostno zanesljivega partnerja, kar mu omogoča poenostavitev

carinskih kontrol in povečuje ugled gospodarskega subjekta. Če se izvaja nadzor nad

pošiljkami, ki so vezane s pooblaščenim gospodarskim subjektom, se ta nadzor izvaja

prednostno. To pomeni, da bodo pošiljke, vezane na pooblaščenega gospodarskega

subjekta, prestopile mejo hitreje kot pošiljke nepooblaščenega gospodarskega subjekta

in da ne bo prihajalo do večjih zamud pri dostavi pošiljk, kar omogoča boljše

načrtovanje distribucije v gospodarskem subjektu.

4.5 PREDNOSTI IMETNIKA STATUSA AEO

Pooblaščen gospodarski subjekt je mogoče opredeliti kot gospodarski subjekt, ki je v

vsej EU zanesljiv v smislu njegovih carinskih operacij in je potemtakem upravičen do

ugodnosti po vsej EU.

55

Potrdilo AEO zagotavlja lažji dostop do carinskih poenostavitev ali pa imetniku daje

pravico do poenostavitev varstvenih in varnostnih kontrol. Poleg tega obstajajo

ugodnosti, ki so odprte za vse kategorije pooblaščenih gospodarskih subjektov, kot so

med drugim:

1. Manj fizičnih in dokumentarnih pregledov

Pooblaščeni gospodarski subjekt velja za manj tveganega, kar mu zaradi

medsebojnega priznavanja zagotavlja hitrejše izvajanje carinskih postopkov v vseh

državah članicah.

2. Prednostna obravnava v primeru pregleda blaga in izbira kraja kontrol

V primeru odločitve za pregled blaga in dokumentacije je treba zagotoviti

prednostno obravnavo za vse imetnike potrdil AEO ter po potrebi omogočiti tudi

izbiro kraja kontrole (zmanjšanje zamude ali stroškov imetnika potrdila AEO).

3. Lažji dostop do carinskih poenostavitev

Če je vložnik zahtevka imetnik potrdila AEOF ali AEOC, mu ta status zagotavlja lažji

dostop do carinskih poenostavitev. Carinskemu organu tako ni treba ponovno

preverjati izpolnjevanja pogojev, ki so bili že preverjeni ob izdaji potrdila AEO, kar

skrajša čas izdaje dovoljenja za poenostavljen postopek. Navedeno velja za

carinske poenostavitve, navedene v spodnji tabeli.

Tabela 8: Vrste poenostavitev

Vrsta poenostavitve Člen izvedbene uredbe

Dovoljenje za postopek poenostavljene deklaracije in dovoljenje za hišno carinjenje

260., 263., 269., 272., 276., 277., 282. in 283. člen

Dovoljenje za redni ladijski prevoz 313. b-člen

Dokazilo o skupnostnem statusu blaga (pooblaščeni pošiljatelj)

324. a-člen

Dokazilo o skupnostnem statusu blaga (ladijske družbe)

324. e-člen

Poenostavitve v tranzitnem postopku 372. člen

Pooblaščeni prejemnik po postopku zvezka TIR 454. a-člen

Kontrolni izvod T5 (pooblaščeni pošiljatelj) 912. g-člen

Vir: CURS, 22. 5. 2014.

Dovoljenje za poenostavljeno potrjevanje porekla blaga v preglednici sicer ni

posebej opredeljeno, vendar se pri preverjanju izpolnjevanja pogojev preverijo

nekateri enaki pogoji kot pri podelitvi potrdila AEO. Ob izdaji dovoljenja za

poenostavljeno potrjevanje porekla blaga preverjanja torej ni treba ponovno opraviti

v delu, ki se delno ali celoti pokriva z že opravljenim preverjanjem ob izdaji potrdila

56

AEO, kar zmanjša administrativno obremenitev ob izdaji potrdila (tako za carinski

organ kot za gospodarski subjekt).

4. Krajši podatkovni nizi za skupne deklaracije

Imetniki potrdil AEOF in AEOC lahko v skladu s tabelo 5 iz priloge 30A izvedbene

uredbe vložijo vstopno in izstopno skupno deklaracijo z manjšim naborom podatkov.

Vendar velja, da lahko prevozniki, špediterji ali carinski zastopniki, ki so imetniki

potrdil AEO, uveljavljajo to ugodnost za stranke, ki so prav tako imetnice potrdil

AEOF in AEOC.

5. Predhodno obveščanje

V primeru, ko skupno deklaracijo vloži imetnik potrdila AEOF ali AEOS in je bila

pošiljka izbrana za pregled, lahko carinski organ o nameravanem pregledu

predhodno obvesti imetnika potrdila, če to ne ogroža predvidene kontrole.

6. Podoba varstveno in varnostno zanesljivega poslovnega partnerja in vzajemno

priznavanje

Izpolnjevanje varstvenih in varnostnih meril daje imetniku potrdila AEOF ali AEOS

status varstveno in varnostno zanesljivega partnerja, kar mu omogoča

poenostavitev carinskih kontrol in povečuje ugled gospodarskega subjekta.

7. Prejmejo nižjo stopnjo tveganja v sistemu za analizo tveganja, kar velja v vseh

državah EU, ker je status priznan v vseh teh državah.

8. Možnost vzajemnega priznavanja statusa AEO

Cilj EU je doseči medsebojno priznavanje z drugimi podobnimi standardi tretjih

držav. Tako bo gospodarski subjekt s statusom AEOS ali AEOF v tretjih državah

užival enake ugodnosti kot gospodarski subjekt s sedežem v teh državah, kar bo

prineslo dodatne prednosti imetnikom potrdil, ki v večjem obsegu poslujejo s tretjimi

državami. Trenutno potekajo oziroma so v zaključni fazi pogajanja z Japonsko in

Rusijo. Trenutno pa so lahko v ZDA deležni ugodnosti (nižja ocena tveganja) le

izvozniki iz EU, ki že imajo t. i. MID-številko, s katero se identificirajo v transakcijskih

sistemih v US. Ostali imetniki AEO, ki niso izvozniki, pa so obravnavani kot

zaupanja vredne družbe v procesu skupne analize tveganja. Na sestanku je

potekala razprava o tem, kakšna je možnost, da bi bili nižje ocene tveganja deležni

tudi izvozniki, ki niso proizvajalci blaga in za ladijske prevoznike.

9. Partnerski odnosi s carino

Imetniku potrdila AEO je zagotovljen partnerski odnosi s carinskimi organi.

Generalni carinski urad je nacionalna kontaktna točka; na elektronski naslov

aeo.curs(at)gov.si lahko gospodarski subjekti naslavljajo vprašanja v zvezi s

potrdilom AEO. Za nudenje dodatnih informacij in reševanje morebitnih vprašanj,

potem ko je potrdilo že izdano, so zadolžene osebe, ki so vodile postopek izdaje (t.

i. kontaktne osebe), vprašanja v zvezi s pridobitvijo statusa pa lahko gospodarski

subjekti naslovijo na Carinski urad Ljubljana.

57

10. Posredne ugodnosti

Izpolnjevanje meril glede varnosti in varovanja prinese prednosti tudi na drugih

področjih delovanja gospodarskega subjekta: boljša prepoznavnost (seznam

imetnikov potrdil je z njihovo privolitvijo objavljen na spletni strani CURS), varnost

zaposlenih, razvoj in uporaba različnih varnostnih standardov, izbira dobaviteljev in

naložb, varnost prevoza, sodelovanje med strankami v dobavni verigi, boljša

organizacija in racionalizacija poslovanje ipd.

11. Dodatne ugodnosti

Poleg prej navedenih prednosti so imetnikom potrdil AEO v RS omogočene še

naslednje ugodnosti:

– imetnik potrdila AEO lahko pridobi dodatne točke pri ocenjevanju

izpolnjevanja meril za znižanje zavarovanja, kar ga lahko uvrsti v višji

bonitetni razred CURS in mu omogoči do 50-odstotno znižanje zavarovalne

vsote;

– imetnik potrdila AEO lahko zaprosi za odobritev kraja predložitve blaga na

način, da je blago predloženo na drugem kraju, kot je vložena carinska

deklaracija.

Za samo poslovanje gospodarskega subjekta pa so pomembne predvsem ugodne

posledice, ki posredno sledijo statusu pooblaščenega gospodarskega subjekta. Ena od

teh je gotovo podoba varstveno in varnostno zanesljivega poslovnega partnerja v

dobavni verigi, ki pomeni večji ugled in s tem večjo možnost, da bo gospodarski subjekt

izbran za poslovnega partnerja v mednarodni dobavni verigi. V okviru izpolnjevanja

zahtev za pridobitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta se posredno

zagotovi boljša preglednost organizacijske strukture, razvijajo se standardi in izboljšuje

se komunikacija znotraj gospodarskega subjekta ter s poslovnimi partnerji.

4.6 ANALIZA PREDNOSTI STATUSA AEO

Prednosti statusa AEO na primeru carinjenja blaga sem kot avtor tega dela povzel po

pridobljenih podatkih, na osnovi katerih lahko sklepamo, da se glede na klasično

carinjenje s statusom AEO dotikamo predvsem področja, ki vzame največ časa, to je

carinjenju blaga, in sicer področje pregleda carinske deklaracije in blaga s strani carine.

S tem ko gospodarski subjekt pridobi status pooblaščenega gospodarskega subjekta,

se obenem zaveže na pravilnost in strokovnost njegovega dela, kar mu omogoča, da

lahko izvozi ali uvozi blago brez pregleda carine. Pri tem postopku gre za velike

časovne prihranke, ki se s številom uvoznih in izvoznih pošiljk samo še povečujejo, kar

ni pomembno samo za imetnika dovoljenja AEO ampak tudi za prevoznike. K

najpomembnejši izboljšavi za povečanje konkurenčnosti prevoznikov štejemo hitrost

obračanja vozil. Takšen način dela prevoznikom omogoča, da blago po nakladanju v

gospodarskem subjektu odpeljejo naravnost k naročniku, ni jim ga več treba voziti na

carinske terminale. Pri klasičnem carinskem postopku carinjenja blaga se naredi veliko

odvečnih kilometrov, predvsem pa izgubi dragoceni čas, v katerem bi se lahko še v

58

delovnem času opravili carinski postopki. Če ne prispe do carinskega terminala v času

delovnih ur mora, počakati do jutra in carinjenje se v najboljšem primeru konča v

zgodnjem dopoldnevu naslednjega dne. Kolikšen je prispevek h konkurenčnosti, torej

ni treba posebej računati, saj se nam rezultat ponuja sam od sebe. Eden izmed

pokazateljev, kako gospodarski subjekti sprejemajo status AEO, je število izdanih

dovoljenj.

Tabela 9: Število izdanih potrdil AEO v Sloveniji v letih od 2010 do 2013

Vrsta dovoljenja

Skupaj

veljavni

v 2010

Skupaj

veljavni

v 2011

Skupaj

veljavni

v 2012

Skupaj

veljavni

v 2013

AEO-status

pooblaščenega

gospodarskega subjekta

41 68 78 83

Vir: CURS, 22. 5. 2014.

Iz tabele 9 je razvidno naraščanje števila gospodarskih subjektov, ki pridobijo status

pooblaščenega gospodarskega subjekta in izvajajo hišno carinjenje ali druge

poenostavitve carinskih postopkov. V letu 2013 je bilo pri carinski službi vloženih pet

zahtevkov za pridobitev potrdila AEO (en zahtevek AEOC, en zahtevek AEOS in en

zahtevek AEOF). V letu 2013 je bilo skupaj izdanih sedem potrdil AEO, od tega šest

potrdil AEOF in eno potrdilo AEOC. Ob koncu leta 2013 je bilo v Sloveniji 83 imetnikov

potrdila AEO, kar je za 50,6 % več kot leta 2010.

V letu 2013 je bilo v Sloveniji registriranih 34.878 gospodarskih subjektov v sistemu

EORI (angl. economic operator indentification number), ki zajema tudi tuje

gospodarske subjekte, registrirane v Sloveniji. Vsi ti gospodarski subjekti pri poslovanju

s carino potrebujejo to številko in morajo biti evidentirani v bazi EORI. Če primerjamo

število slovenskih gospodarskih subjektov s številom imetnikov dovoljenj AEO, vidimo,

da ima samo 0,39 % gospodarskih subjektov ta status, čeprav njihovo število venomer

narašča.

Carinska služba ima tako še veliko priložnosti in možnosti, da s predstavitvami in

posvetovanji vzbudi pri gospodarskih subjektih interes, da prepoznajo prednosti AEO in

prevzamejo odgovornost ter se od uporabe klasičnih carinskih postopkov preusmerijo k

uporabi poenostavljenih postopkov.

59

Tabela 10: Število in vrsta izdanih potrdil AEO v EU

Vrsta 2012 2013

število delež (%) število delež (%)

AEOF − carinske poenostavitve in varnost 2.973 64,4 % 4.700 49,5 %

AEOC − carinske poenostavitve 1.488 32,2 % 4.531 47,8 %

AEOS − varstvo in varnost 157 3,4 % 258 2,7 %

SKUPAJ 4.618 100,0 % 9.489 100,0 %

Vir: TAXUD A1/2014/59225, 23. 5. 2014.

Do konca leta 2013 je bilo skupno število vloženih zahtevkov za potrdilo AEO v

državah članicah EU 12.756. Do sedaj je bilo obdelanih 10.690 zahtevkov, od tega je

bilo odobrenih 9.489 dovoljenj AEO (tabela 10) in v 1.201 primerih so bili zahtevki

umaknjeni s strani vložnika bodisi jih je zavrnila carina. Carina zavrne približno 13 %

zahtevkov zaradi neizpolnjevanja pogojev s strani vložnika. Carinska služba aktivno

spremlja in preverja, če pooblaščeni gospodarski subjekt AEO še vedno posluje v

skladu s pogoji za pridobitev AEO statusa. V povprečju je v EU do sedaj samo 0,5 %

gospodarskih subjektov pridobilo certifikat AEO, tako da Slovenija na tem področju

bistveno ne odstopa od evropskega povprečja.

Ob koncu leta 2013 je bilo v EU registriranih 3.165.057 milijonov gospodarskih

subjektov v EU, ki poslujejo s carino. Ta podatek je pomemben tudi za slovenske

gospodarske subjekte − špedicije, ki so imetniki dovoljenja AEO in so lahko zastopniki

teh gospodarskih subjektov pri poenostavljenih carinskih postopkih, izvedenih v

Sloveniji. Takšno poslovanje prinaša špedicijam dodaten zaslužek, zastopanim

gospodarskim subjektom pa prihranek na času in s tem posledično tudi pri stroških, kar

prispeva k učinkovitejšemu poslovanju gospodarskega subjekta.

Iz obeh preglednic je viden opazen porast števila gospodarskih subjektov, ki

prepoznavajo prednosti poslovanja AEO. Da bi vsi do sedaj omenjeni carinski postopki

potekali še hitreje in ceneje, pa je bilo treba uvesti popolno elektronsko in brezpapirno

poslovanje gospodarskih subjektov s carinsko službo.

60

5 E-POSLOVANJE

Značilnosti poslovanja, kateremu smo priča zadnjih deset let in to predvsem zaradi

uporabe interneta, so:

globalizacija (briše geografske meje),

hitrost (hitrost poslovanja je nekajkrat večja od klasičnega načina poslovanja) in

prilagodljivost (predvsem spremembam na trgu).

Z razvojem novih sodobnih tehnologij in informatike se pojavlja vse večja količina

gradiva v elektronski obliki, ki izpodriva način dela s papirjem. Elektronsko poslovanje

je postalo stalnica na vseh področjih, tudi na področju delovanja države, ki želi z

informatizacijo svoje storitve približati državljanom in poslovnim subjektom ter jim

zagotoviti enostaven, hiter, poceni in kakovosten dostop do njih, prav tako pa si olajšati

poslovanje tudi sama. Elektronsko poslovanje zajema poslovanje različnih subjektov v

elektronski obliki z uporabo informacijske tehnologije v različnih postopkih. Elektronsko

poslovanje je širok pojem, saj lahko elektronsko poslujemo 24 ur na dan, in to iz

kateregakoli mesta, pogoj je samo, da smo povezani preko osebnega računalnika

svetovnim spletom. Pogoj za nemoteno izvajanje e-poslovanja je ustrezna

infrastruktura, ki predstavlja tehnološki temelj e-poslovanja. Brez ustrezne

infrastrukture se e-poslovanje ne bi moglo izvajati, kot se železniški promet ne bi mogel

odvijati brez ustreznih železniških tirov, vagonov in lokomotiv ter seveda brez določenih

predpisov in standardov.

V nadaljevanju bom s pomočjo deskriptivne metode najprej predstavil teoretična

spoznanja, za katera menim, da so ključna za razumevanje prednosti uporabe e-carine

za gospodarske subjekte, nato pa bom z metodo sinteze izpostavil in opredelil ključne

prednosti uporabe elektronsko podprtih poenostavljenih carinskih postopkov. Za

pridobitev odgovora na postavljeno tezo, da uporaba elektronsko podprtih

poenostavljenih carinskih postopkov vpliva na poslovanje gospodarskih subjektov, bom

uporabil naslednjo hipotezo:

Hipoteza 1: Uvedba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja prinaša

prednosti za gospodarske subjekte.

5.1 SPLOŠNO E-POSLOVANJE

Elektronsko poslovanje pomeni sklepati posle elektronsko. Temelji na elektronskem

procesiranju in prenašanju podatkov, vključno z besedilom, glasom in sliko. Za

uspešno e-poslovanje potrebujemo ustrezno infrastrukturo, ki povezuje udeležence,

tako posameznike kot gospodarske subjekte in državne ustanove, ki uporabljajo

ustrezne standarde (za dokumente, varnost in mrežnih protokolov) in zakonodajo, ki

ureja e-poslovanje (Turban, McLean in Wethere, 1999, str. 213–214).

61

E-poslovanje pomeni elektronsko izmenjavo podatkov (informacijske tokove) med

gospodarskimi subjekti, posamezniki in državno upravo. Vsebine e-poslovanja so

skoraj neomejene in vključujejo vse poslovne aktivnosti, ki se med navedenimi

udeleženci pojavljajo. E-poslovanje dodaja »klasičnemu« poslovanju nove možnosti, ki

jih ponujajo informacijske in komunikacijske tehnologije. Pomeni spremembo odvijanja

poslovnih procesov in organiziranost gospodarskih subjektov.

Napredek v informacijski tehnologiji in večni boj s konkurenti sta pripeljala gospodarske

subjekte do novega načina poslovanja – elektronsko poslovanje (v nadaljevanju e-

poslovanje), ki se širi na vsa poslovna področja.

Osterwalder in Pigneur (2002, str. 3−8) navajata naslednje prednosti:

boljša odzivnost in neposreden dostop do informacij in storitev,

enostavnejši dostop do storitev, tako imenovana storitev na daljavo,

manj oziroma odprava pisarniških napak,

večja produktivnost,

večja zvestoba poslovnih partnerjev,

boljše storitve poslovnim partnerjem,

lažje spremljanje in prilagajanje tržnim razmeram,

in slabosti e-poslovanja:

večji stroški pri uvajanju in zapletenost uvajanja e-poslovanja,

težavno prenavljanje poslovnih procesov,

preveč delovne sile,

varnostni dejavniki,

pravna urejenost e-poslovanja v državi.

E-poslovanje postaja vedno pomembnejši del sodobne ekonomije tako po razširjenosti

kot po obsegu. Tehnologija sama ne zadošča za uspeh, temveč sta pomembni njena

uporaba in vsebina. Osnovni motiv gospodarskih subjektov pri uvajanju e-poslovanja je

povečevanje konkurenčnosti in dolgoročne uspešnosti gospodarskega subjekta.

Kovačič, Groznik in Ribič (2005, str. 57) kot glavne razloge za uvajanje e-poslovanja

navajajo:

zniževanje stroškov poslovanja,

zmanjševanje obsega zalog,

skrajševanje poslovnega cikla,

razvijanje učinkovitejše in uspešnejše pomoči in povezovanja z odjemalci ter

zniževanje stroškov prodaje in trženja ter uvajanje novih tržnih priložnosti.

E-poslovanje je bistven pogoj, ki omogoča povezovanje notranjega okolja

gospodarskega subjekta z zunanjim okoljem (partnerji, kupci in državo) ter s tem

obvladovanje verige dodane vrednosti. To omogoča poenostavitev in pocenitev

poslovanja in povečanje učinkovitosti celotnega poslovnega sistema, s tem pa večjo

konkurenčnost. To je vrsta poslovanja, ki vključuje uporabo vseh najsodobnejših

informacijsko telekomunikacijskih tehnologij v poslovnih procesih.

62

5.2 PRAVNA PODLAGA E-POSLOVANJE

Gospodarski subjekt, ki uvaja (izvaja) e-poslovanje, mora priskrbeti ustrezno

infrastrukturo ter uvesti potrebne in zahtevane standarde e-poslovanja. Ti subjekti se

pri e-poslovanju srečujejo prek internetnega omrežja, v navideznem svetu, zaradi česar

so njihovi medsebojni odnosi v marsičem drugačni od odnosov v stvarnem svetu.

Sprejem ustrezne pravne regulative je bil zato nujen pogoj za vzpostavitev varne

infrastrukture elektronskega poslovanja. Ustrezna zakonodaja omogoča varno

izvajanje elektronskega poslovanja ne samo v posamezni državi, temveč tudi prek

državnih meja. Zakonodaja mora biti čim bolj jasna in predvidljiva, podpirati mora

konkurenčnosti ter omogočati varstvo potrošnika. Slovenija je sledila svetovnim

trendom in med prvimi državami v Evropi leta 2000 sprejela Zakon o elektronskem

poslovanju in elektronskem podpisu57 (v nadaljevanju ZEPEP) in Uredba o pogojih za

elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje58, ki sta usklajena s smernicami

Evropske unije kakor tudi z določili Modelnega zakona Komisije OZN za mednarodno

gospodarsko pravo (UNCITRAL- United Nations Commission on International Trade

Law) o elektronskem poslovanju in z enotnimi pravili za elektronske podpise59. Zakon

in uredbo dopolnjuje Pravilnik o prijavi overiteljev in vodenju registra overiteljev v

Republiki Sloveniji 60 , ki natančneje urejata nekatera pravna razmerja in določata

nekatere tehnične podrobnosti. Bistveni pomen ZEPEP je, da pod posebnimi pogoji

elektronskemu podpisu priznava enako veljavo, kot jo ima v papirnem svetu lastnoročni

podpis. Namen njegovega sprejetja je ureditev elektronskega poslovanja, ki zajema

poslovanje v elektronski obliki z uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije in

uporabo elektronskega podpisa v pravnem prometu, kar vključuje tudi elektronsko

poslovanje v sodnih, upravnih in drugih podobnih postopkih, če zakon ne določa

drugače. Namenjen je širšemu krogu subjektov, ki delujejo na odprtem trgu. Uporabniki

sistema za elektronsko poslovanje carinske službe morajo pri e-poslovanju poleg

navedenega upoštevati še druge pravne podlage.

5.3 IMPLEMENTACIJA E-POSLOVANJA V POSLOVANJE CARINSKE

SLUŽBE

Začetek elektronskega poslovanja sega že v leto 1992. Bil je skromen, saj je temeljil na

nepovezanih računalniških sistemih v okviru posameznih carinskih uradov in izpostav.

57 Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu – ZEPEP, (Uradni list RS, št. 57,

23. 6. 2000, 25/04 – ZEPEP-A, 98/04 – ZEPEP-UPB1 in 46/14 – ZEPEP-B). 58 Uredba o pogojih za elektronsko poslovanje in elektronsko podpisovanje (Uradni list RS, št.

77/00, 2/01 in 86/06). 59 Modelni zakon o elektronskem poslovanju, sprejet 12. junija 1996, in Modelni zakon o

elektronskih podpisih, sprejet 5. julija 2001. Dostopno na internetni strani

http://www.uncitral.org/uncitral/en/uncitral_texts/electronic_commerce.html. 60 Pravilnik o prijavi overiteljev in vodenju registra overiteljev v Republiki Sloveniji (Uradni list

RS, št. 99/01 in 42/07).

63

Večina carinskih uradov in izpostav je imela vzpostavljena lokalna računalniška

omrežja konec leta 1994. S postopnim razvojem informacijska tehnologije je carinska

služba v letu 1996 prvič uvedla informacijsko podporo, poimenovano CIS (carinski

informacijski sistem) v sistemu DOS. Ti elektronski podatki niso imeli pravne podlage

oz. pomena v izvajanju carinskih postopkov in so bili zgolj podpora za izdelavo računov

za obračun dajatev, evidentiranje postopkov, izdelavo analitičnih izpisov itd. To je

omogočil šele leta 1996 v Sloveniji sprejet nov carinski zakon, s katerim smo dobili

pravno osnovo za uvajanje računalniške izmenjave podatkov in s katerim se je začel

pravi razmah elektronskega poslovanja.

Leto 2000 predstavlja v poslovanju carinske službe z gospodarstvom pomembno

prelomnico in pričetek brezpapirnega poslovanja pri uvozu in izvozu blaga, saj je takrat

carinska služba prvič omogočila gospodarskim subjektom elektronsko vlaganje

carinskih deklaracij.

Vse do vstopa Slovenije v EU leta 2004 in še prva leta po vstopu je carinska služba še

vedno delovala s CIS-informacijsko podporo. Vključevanje slovenskega carinskega

informacijskega sistema v enoten evropski carinski informacijski sistem, ki je predpisan

z različnimi direktivami in uredbami EU, je potekal brez večjih težav, zato si je carinska

služba v EU pridobila zelo dober ugled zaradi odprtosti za uvajanje sodobnih,

gospodarstvu prijaznih elektronsko podprtih postopkov.

Prvi zametki, ki so začeli carinske administracije EU siliti k uvajanju elektronskega

poslovanja, so se začeli v letu 2004. Takrat je Evropska komisija državam članicam EU

naložila, da je treba najkasneje do 1. 7. 2005 skupnostne tranzitne postopke izvajati s

sistemom za avtomatsko obdelavo podatkov NCTS (New Computerized Transit

System), ki je bil osnova za večino projektov e-carine. S tem je carinske administracije

prisilila k postopnemu uvajanj elektronskega poslovanja. Da je slovenska administracija

zadostila pogoju Evropske komisije, je takrat uporabila aplikacijo MCC (Minimal

Common Core) – različico programskega orodja, ki jo je razvila Evropska komisija.

Korenit premik v smislu uvedbe elektronskega poslovanja je zapisan v Lizbonski

strategiji, ki nalaga državam članicam EU, da morajo poskrbeti za povečanje

konkurenčnosti gospodarstva EU. Na podlagi Lizbonske strategije je prišlo v Evropski

uniji do sprememb zakonodaje na področju postopne uvedbe elektronskega poslovanja

in povečanja poenostavljenih postopkov pri uvozu in izvozu blaga. S takšno korenito

spremembo v zakonodaji je EU omogočila svojim carinskim administracijam pričetek

resnih priprav za uvedbo informacijskega sistema. Da bi novo sprejeta zakonodaja tudi

dejansko zaživela je Evropska komisija določila roke za uvedbo posameznih projektov.

Na podlagi tega se je leta 2006 carinska služba odločila, da bo sama začela razvijati

svoj informacijski sistem katerega bo lahko tudi prilagajala nacionalni zakonodaji. S

tem bi se tudi povečala učinkovitost informacijskega sistema. Informacijski sistem je

zastavljen tako, da deluje v internetnem okolju. Vse aplikacije pa so vključene v

platformo informacijskega sistema, ki se med seboj skladno s potrebami tudi

64

povezujejo. Zaradi obsežnosti naloge je bil na javnem razpisu izbran zunanji izvajalec,

ki je poskrbel za programski razvoj informacijskega sistema.

E-poslovanje, ki je nadgradnja nekdanje računalniške izmenjave podatkov (RIP) in

poleg izmenjave podatkov omogoča tudi brezpapirno poslovanje, je carinska služba

izvedla s 1. januarjem 2007. V poslovanje s strankami je uvedla XML podatkovne

strukture in elektronski podpis, ki je pogoj za brezpapirno poslovanje v okviru sistema

za elektronsko poslovanje carinske službe. Uvedel se je projekt SIAES (slovenski

avtomatizirani sistem izvoznega carinjenja) in ECS (elektronski sistem nadzora izvoza)

kot del e- carine EU in s se tem povezal v enoten sistem vseh držav članic EU. S tem

so postali carinski postopki hitrejši, cenejši in zanesljivejši.

S hitrim razvojem in uporabo carinskega informacijskega sistema je bil leta 2008

vzpostavljen Oddelek za centralno pomoč uporabnikom, znan bolj pod imenom Help

desk, ki notranjim in zunanjim uporabnikom nudi pomoč s področja informacijskih

sistemov, ki jih carinska služba in njeni partnerji uporabljajo pri svojem delu. Oddelek

deluje 24 ur na dan in vse dni v letu nudi pomoč in podporo glede informacijskih

sistemov in rešitev, programske, strojne in komunikacijske opreme, računalniških

omrežij, računalniške izmenjave podatkov in drugih informacijskih storitev.

Sodobno tehnološko okolje, vzpostavljeno na izvozni strani, in številne prednosti

(poenotenje tehnologije, zmanjšanje stroškov, elektronsko brezpapirno poslovanje,

vlaganje varnostnih deklaracij …) so privedli carinsko službo do tega, da je pričela

iskati programske rešitve še na uvozni strani. S 1. 3. 2009 je tako pričel delovati še

slovenski avtomatiziran uvozni sistem (SIAIS). S tem je bilo omogočeno popolno

brezpapirno elektronsko poslovanje tudi na uvozni strani. Na področju carinjenja blaga

tako danes carinska služba z gospodarskim subjekti in drugimi državami članicami EU-

ja v celoti posluje elektronsko.

Aprila 2010 je bil uspešno uveden sistem EMCS (Excise Movement and Control

System) za računalniško podporo nadzora gibanja in kontrole trošarinskih izdelkov v

odlogu plačila trošarin, ki ga je razvila Evropska komisija skupaj z državami članicami

EU. Ta je prinesel poenostavitev postopkov in brezpapirno poslovanje za vse, ki

trgujejo z energenti, alkoholom in tobačnimi izdelki.

1. januarja 2012 se je v carinski službi začela uporabljati aplikacija e-Izvršbe. Carinska

služba je od Davčne uprave RS prevzela v svojo pristojnost davčne izvršbe, katerih

predlagatelji so državni organi, občine in druge pravne osebe z javnimi pooblastili.

Aplikacija e-Izvršbe omogoča predlagateljem:

vlaganje predlogov za izvršbe, umikov in preklicev na enega od 4 možnih

načinov;

spremljanje poteka izvršbe: vpogled in avtomatsko opozarjanje na spremembe

(opomnik predlagatelja);

obvestilo o plačilih dolžnikov;

65

statistiko in izpise.

Predlagatelj v lastnem informacijskem sistemu pripravi predlog v XML-strukturi, ga

elektronsko podpiše in kodira ter ga pošlje v informacijski sistem carinske službe preko

spletnega servisa (sinhrona povezava). Da lahko predlagatelj posluje s carinsko službo

na takšen način, mora skleniti dva dogovora:

dogovor o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe – s pripadajočimi šifranti vrst

terjatev, partnerjev (PUI), izvršilnih naslovov,

dogovor o uporabi informacijskega sistema za elektronsko poslovanje Carinske

uprave Republike Slovenije (določitev pooblaščenca za poslovanje s carinsko

službo).

Dolžniki lahko v aplikaciji e-Izvršbe z vpisom EMŠO oz. davčne številke dolžnika in

številke dokumenta, ki se nahaja na prejetem opominu ali sklepu o izvršbi, vpogledajo

v stanje terjatve po posamezni izvršbi, ki teče proti njim (stanje dolga, skupaj z

morebitnimi pripadajočimi obrestmi na dan vpogleda in stroški davčne izvršbe).

Razvoj carinskega informacijskega sistema se bo v naslednjih letih postopno

zmanjševal, vse večji poudarek pa se bo dajal na kvaliteto in posodabljanje že

obstoječih aplikacij.

5.4 E-POSLOVANJE S CARINO

Če želi gospodarski subjekt elektronsko poslovati, mora spremeniti strukturo

gospodarskega subjekta in na novo opredeliti osnovne modele poslovanja z moderno

tehnologijo. Gospodarski subjekti se za to odločajo, da bi izboljšali učinkovitost

poslovanja, ki jo občutijo tako stranke gospodarskega subjekta kot gospodarski subjekt

sam. S prehodom na elektronko poslovanje gospodarski subjekti predvsem skrajšajo

čas določenim operacijam, imajo lažje dostopne in natančnejše informacije o stanju

gospodarskega subjekta in zmanjšajo stroške, saj zaradi uporabe računalnikov in

interneta zmanjšajo porabo pisarniškega materiala, poštnih storitev, hkrati pa ni več

potrebna njihova fizična prisotnost, zato se izognejo stroškom odpiranja poslovalnic ter

najema ali nakupa poslovnih prostorov (Kušer, 2008, str. 4–5).

V zadnjih petnajstih letih so se pogledi na prenovo poslovanja korenito spremenili in se

še vedno spreminjajo ter sprotno prilagajajo poslovnemu okolju in potrebam organizacij

(Kovačič in Peček, 2004, str. 66–67).

E-poslovanje s carinsko službo je elektronsko poslovanje, v okviru katerega uporabnik

uporablja tisti del informacijskega sistema carinske službe, ki omogoča elektronsko

poslovanje med carinsko službo in uporabnikom po pravilih, ki jih določa carinska

služba. V poslovanje s strankami je uvedla XML-podatkovne strukture in elektronski

podpis, ki je pogoj za brezpapirno poslovanje v okviru sistema za elektronsko

poslovanje carinske službe.

66

Elektronski podpis predstavlja sodobno alternativo klasičnemu podpisu, zagotavlja pa:

identiteto imetnika digitalnega potrdila,

nezatajitev lastništva podpisanih e-podatkov in

celovitost (integriteto) sporočila, kar pomeni, da samo del podatkov ni mogoče

spremeniti ali drugače popraviti brez (vednosti) podpisnika.

Vsak uporabnik, ki želi brezpapirno poslovati s carinsko službo, mora najprej skleniti

Dogovor o uporabi informacijskega sistema za elektronsko poslovanje carinske službe,

v katerem uporabnik in carinska služba opredelita svoj medsebojni odnos, kar pomeni,

da opredelita pravice in obveznosti v sistemu elektronskega poslovanja carinske

službe. Po sklenitvi dogovora mora vsak uporabnik v okviru e-poslovanja prijaviti

digitalna potrdila, s pomočjo katerih je v okviru e-poslovanja dovoljeno elektronsko

podpisovati dokumente v imenu uporabnika. Carinska služba določa, da smejo

elektronske dokumente v imenu uporabnika podpisovati samo imetniki osebnih

kvalificiranih digitalnih potrdil, katerih potrdila so overjena pri enem od slovenskih

overiteljev in so hkrati prijavljena v sistemu za elektronsko poslovanje carinske službe.

Uporabnik mora prijaviti pooblaščenca za e-poslovanje s carinsko službo.

Uporabniki sistema za elektronsko poslovanje carinske službe morajo pri e-poslovanju

poleg ostalega še posebej upoštevati Zakon o elektronskem poslovanju in

elektronskem podpisu (v nadaljevanju ZEPEP) in zagotoviti dolgoročno revizijsko varno

hrambo elektronskih dokumentov v skladu z Zakonom o varstvu dokumentarnega in

arhivskega gradiva ter arhiva (v nadaljevanju ZVDAGA). Pravna podlaga je:

Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu – ZEPEP (Uradni

list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZEPT in 46/14),

Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih – ZVDAGA

(Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14),

77. člen Uredbe Sveta, št 2913/92, o Carinskem zakoniku skupnosti (UL L 302,

19. 10. 1992),

222. do 224. člena Uredbe Komisije, št. 2454/93, o določbah za izvajanje

Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10.

1993),

2a. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES

(Uradni list RS, št. 25/04, 28/06 odl. US in 111/2007).

5.5 NAČINI E-POSLOVANJA S CARINSKO SLUŽBO

Poslovanja carinske službe si danes ne moremo več zamisliti brez sodobne

informacijske podpore, saj večina poslovnih procesov temelji na sodobni informacijsko

komunikacijski tehnologiji. Največji obseg predstavlja elektronska izmenjava podatkov

med gospodarstvom in nacionalno carinsko upravo na eni strani ter nacionalnimi

carinskimi upravami držav članic EU na drugi strani. Celoten informacijski sistem

carinske službe deluje v internetnem okolju, vse aplikacije pa so vključene v platformo

informacijskega sistema, ki se med seboj, skladno s potrebami, tudi povezujejo.

67

Carinska služba omogoča svojim strankam izvajanje elektronskega poslovanja na tri

načine, in sicer s pomočjo:

1. Izmenjave elektronskih sporočil:

a) Portal SICIS

Informacijski sistem je slovenska carinska administracija poimenovala

Slovenski carinski informacijski sistem – portal SICIS (angl. Slovenian customs

information system). Znotraj portala SICIS tako sedaj deluje več sistemov.

Glavni sistemi v postopku carinjenja so:

SIAES izvozni carinski postopek (angl. Slovenian automated export

system),

SIAIS uvozni carinski postopek (angl. Slovenian automated import

system),

SINCTS tranzitni carinski postopek (angl. Slovenian national transit

custom system),

Obvestilo o uvoznem carinjenju,

Skupna deklaracija,

Ladijski manifest.

Sam informacijski sistem pa ni hermetično zaprt. Zaradi uvedbe elektronskega

poslovanja, katerega uspešno koristijo gospodarski subjekti, deluje portal SICIS

v notranji in zunanji domeni. Tako deluje v zunčanji domeni glede na druge

carinske administracije EU in gospodarske subjekte, ki koristijo storitve carinske

službe (uvoz in izvoz).

Glede na to, da vsaka carinska administracija (28 držav) rešuje informacijsko

podporo na svoj način, je Evropska komisija za vsako področje izdelala

tehnično dokumentacijo, ki se je morajo vse administracije tudi strogo držati.

V tehnični dokumentaciji je predpisano, kateri podatki so obvezni in kateri so

opcijski. Ravno tako pa je tudi predpisano, da morajo ti podatki biti poslani v

XML-obliki, ki jo morajo podpirati vsi informacijski sistemi držav članic EU.

b) Podsistemi portala SICIS

Carinska služba je že od samega začetka stremela k temu, da bi bil

informacijski sistem čim bolj učinkovit. Posledično so se začeli razvijati različni

podsistemi kateri povečujejo njegovo funkcionalnost. Takšni podsistemi so:

Sistem ECS (angl. export control sistem). Je podsistem sistema SIAES

ter služi dokazovanju izstopa blaga iz EU.

Sistem poslovnih pravil. Ta sistem skrbi in opozarja na pravilnost

izpolnjevanja deklaracij skladno s Carinskim zakonikom EU, Zakonom o

splošnem upravnem postopku ipd.

Sistem analize tveganja. Njegova naloga je, da identificira tvegane

pošiljke katere pooblaščene uradne osebe ustrezno kontrolirajo.

68

Sistem EORI (angl. economic operator indentification number). Ta sistem

preverja EORI številke gospodarskih subjektov.

Sistem GCUKOD preverja zneske garancij gospodarskih subjektov.

2. spletnih aplikacij

Portal eCARINA (https://ecarina.carina.gov.si/prijava/),

Dogovor EP (http://zzicarportal.zzi.si/wps/portal/public),

TARIC (http://taric-curs.gov.si/itaric/),

KVOTE (http://kvote-urs.gov.si/ikvote/lsk.jsp?pakcija=nov&plang=SL),

Garancije (http://sg.curs.gov.si/wps/portal/).

3. spletnih storitev

TARIC (Tarif Intégré de la Communauté), integrirana tarifa EU − http://storitve-

curs.gov.si/sstoritve/,

eIzvršbe – spletna storitev za dolžnike.

5.6 SISTEM GIBANJA IN KONTROLE TROŠARINSKIH IZDELKOV – EMCS

(EXCISE MOVEMENT AND CONTROL SYSTEM)

EMCS je računalniška rešitev, ki so jo razvile Evropska komisija in države članice ter

služi nadzoru gibanja trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine. Postopki

za nadzor gibanj trošarinskih izdelkov (alkohol, tobačni izdelki in energenti) v EU

predstavljajo jedro trošarinske zakonodaje EU. Osnovni princip je, da se lahko vse

pošiljke trošarinskih izdelkov, za katere še ni bila plačana trošarina, znotraj EU gibljejo

v odlogu plačila trošarine le med pooblaščenimi (registriranimi) gospodarskimi subjekti.

Trošarinski izdelki se lahko znotraj EU gibljejo v režimu odloga plačila trošarine med

gospodarskimi subjekti, ki imajo trošarinsko dovoljenje nadzornega carinskega urada,

ki omogoča prejemanje in pošiljanje trošarinskih izdelkov v odlogu plačila trošarine. Pri

gibanju trošarinskih izdelkov v odlogu plačila trošarine med imetniki trošarinskih

dovoljenj pošiljko obvezno spremlja trošarinski dokument v papirni obliki. EMCS je

odpravil trošarinski dokument v papirni obliki, ki je moral v skladu s prejšnjo ureditvijo

spremljati gibanje trošarinskih izdelkov pod režimom odloga. Omogoča sledenje

gibanju trošarinskega blaga v režimu odloga plačila trošarine med državami članicami.

Prinesel je poenostavitev postopkov, brezpapirno poslovanje ter učinkovito uporabo

sodobnih orodij informacijske tehnologije. Spremenil je način poslovanja za vse, ki

trgujejo z energenti, alkoholom in tobačnimi izdelki.

Za namene spremljanja gibanja trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine

med državami članicami EU se je s prvim januarjem 2011 začela uporaba

informacijskega sistema EMCS (Excise Movement and Control System – sistem

gibanja in kontrole trošarinskih izdelkov) in elektronskega trošarinskega dokumenta (v

nadaljevanju e-TD). Gospodarskim subjektom je za te namene na voljo informacijski

69

sistem EMCS, ki omogoča poslovanje z e-TD v obliki elektronskih sporočil, ki se

izmenjujejo med pošiljateljem in prejemnikom blaga preko trošarinskih uprav držav

članic. Izmenjava informacij v EMCS poteka avtomatično brez poseganja administracij

držav članic. Elektronski trošarinski dokument izpolni in predloži v sistem EMCS

pošiljatelj trošarinskih izdelkov v državi članici iz katere so ti izdelki odpremljeni. Po

prejemu trošarinskih izdelkov pa mora prejemnik v namembni državi članici zaključiti

gibanje trošarinskih izdelkov s predložitvijo Poročila o prejemu v sistemu EMCS.

EMCS državam članicam EU in gospodarskim subjektom omogoča elektronski nadzor

nad gibanjem trošarinskih izdelkov v realnem času ter zagotavlja večjo varnost.

Elektronski spremni dokument lahko uporabljajo gospodarski subjekti, ki bodo

izpolnjevali formalne in tehnične pogoje za uporabo EMCS. CURS omogoča

gospodarskim subjektom, ki poslujejo pod režimom odloga plačila trošarine, dostop do

brezplačne spletne aplikacije SIEMCS, ki je dostopna ob predhodnem evidentiranju

digitalnega potrdila v EPOS in se nahaja na portalu e-carina.

5.6.1 Aplikacija SEED – osnova za razvoj in delovanje sistema EMCS

Osnova za razvoj in delovanje EMCS je obstoječi sistem za izmenjavo trošarinskih

podatkov (SEED – System for Exchange of Excise Data), ki se posodablja hkrati z

razvojem sistema EMCS.

Preverjanje obstoja in veljavnosti trošarinskih dovoljenj preko aplikacije SEED je

možno na spletnem portalu Europa. Preko spletnega portala Evropske komisije61 je

mogoč dostop do sistema za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED – System for

Exchange of Excise Data). Omogočen je dostop do podatkov iz trošarinskih dovoljenj,

ki so bila podeljena gospodarskim subjektom, ki lahko proizvajajo, skladiščijo, pošiljajo

in/ali prejemajo trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine. Ta takojšni in

neposredni spletni dostop do SEED na portalu Europa omogoča preverjanje veljavnosti

trošarinskih številk in kategorij izdelkov, ki jih posamezen gospodarski subjekt lahko

prejema/pošilja v režimu odloga plačila trošarine. Poizvedba z vpisano trošarinsko

številko gospodarskega subjekta samodejno ustvari odgovor.

Če je vpisana trošarinska številka trenutno veljavna, je odgovor “DA – dovoljenje

obstaja” in prikazani so trošarinski izdelki, za poslovanje s katerimi ima gospodarski

subjekt dovoljenje. V vseh ostalih primerih je odgovor negativen. Spletni portal je

mogoče uporabljati tudi v slovenskem jeziku. Gospodarskemu subjektu, ki trguje s

trošarinskim blagom, tako o razpoložljivosti ustreznega dovoljenja poslovnega partnerja

ne bo več treba spraševati nacionalne trošarinske uprave (Vračun, 2009, str. 975).

61 http://ec.europa.eu/taxation_customs/dds2/seed/seed_consultation.jsp?Lang=en.

70

5.6.2 Trošarina in trošarinski izdelki

Trošarina se plačuje od trošarinskih izdelkov, proizvedenih na območju Republike

Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) ali vnesenih z ozemlja držav članic EU (v

nadaljnjem besedilu: država članica) v Slovenijo ali trošarinskih izdelkov, ki se uvozijo v

EU. Uvoz trošarinskih izdelkov je vsak vnos trošarinskih izdelkov v EU iz tretjih držav

oziroma tretjih ozemelj, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tretja država je

katerakoli država, razen Slovenije in drugih držav članic oziroma EU. Vnos trošarinskih

izdelkov z ozemlja držav članic v Slovenijo je vsak vnos z ozemlja druge države članice

oziroma EU, kot je določeno v zakonodaji EU, razen s tretjih ozemelj.

V EU velja že od uvedbe enotnega trga, tj. 1. januarja 1993, skupen sistem trošarin za

tri kategorije blaga, in sicer za alkoholne pijače, tobačne izdelke in naftne derivate.

Ravni obdavčitve se razlikujejo od države do države, v vseh pa so pomemben

proračunski prihodek.

V Republiki Sloveniji poznamo sledeče trošarinske izdelke:

Alkohol in alkoholne pijače – 37. do 42. člen Zakona o trošarinah – uradno

prečiščeno besedilo – ZTro-UPB8 (Uradni list RS, št. 97/10 z dne 3. 12. 2010).

Trošarina se plačuje od: piva, vina, drugih fermentiranih pijač, vmesnih pijač ter

etilnega alkohola (v nadaljevanju alkohol in alkoholne pijače). Trošarina se ne

plačuje za uporabo alkohola in alkoholnih pijač, če se uporablja kot surovina v

proizvodnji zdravil, kisa, živil, arom ter izdelkov, ki kot končni izdelki ne

vsebujejo alkohola (44. členu ZTro).

Tobačni izdelki – 47. do 50. člen ZTro. Trošarina se plačuje od cigaret, cigar in

cigarilosov in tobaka za kajenje. Sprostitev tobačnih izdelkov v porabo in

sprostitev uvoženih tobačnih izdelkov v prost promet, razen če uvoznik prevaža

tobačne izdelke v trošarinsko skladišče ali prosto carinsko prodajalno, je

dovoljena le, če so tobačni izdelki označeni s tobačno znamko.

Energenti in električna energija – 53. do 54. člen ZTro. Trošarina se plačuje od

energentov in električne energije, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo ali

gorivo za ogrevanje. Trošarina se ne plačuje za uporabo energentov in

električne energije, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo oziroma se porabijo v

proizvodne namene, navedeni pa so v 55. členu ZTro.

Za nadzor nad gibanjem in kontrolo teh trošarinskih izdelkov je bil izdelan informacijski

sistem EMCS.

5.6.3 Pravna podlaga

Leta 1998 je skupina visokih predstavnikov za davčne prevare v okviru Evropskega

sveta izdelala poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da je potrebna reforma obstoječega

sistema za nadzor gibanja trošarinskih izdelkov, s katero bi zajezili vse večji obseg

zlorab. Zato je bila leta 2003 sprejeta odločba Sveta in Evropskega parlamenta

71

1152/2003/ES, ki pomeni osnovo ter zavezuje države članice in Evropsko komisijo k

razvoju elektronskega sistema in s tem odpravi sistema, ki temelji na trošarinskem

dokumentu v papirni obliki. Čeprav se je proces poenotenja začel že v sedemdesetih

letih, se je večji napredek zgodil šele na začetku devetdesetih, ko je bila na tem

področju sprejeta vrsta direktiv. Predvsem je pomembno poenotenje strukture, ravni

obdavčitve in način pobiranja trošarin v EU, kar je sprejeto z direktivami. Trošarinski

postopki so v Republiki Sloveniji urejeni z Zakonom o trošarinah – uradno prečiščeno

besedilo – ZTro-UPB8 (Uradni list RS, št. 97/10 z dne 3. 12. 2010), ki prenaša v

nacionalno zakonodajo skupnostno ureditev na področju EMCS, hkrati pa v manjšem

obsegu prinaša še druge novosti in Pravilnikom o izvajanju Zakona o trošarina (Uradni

list RS, št. 49/04, 47/05, 17/07, 18/07 – popr., 26/10, 109/12 – ZTro-M, 9/13, 15/14 in

43/14).

Podrobneje je sistem nadzora trošarinskih izdelkov opredeljen v sledeči zakonodaji EU:

Direktivi Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za

trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS,

Uredbi Komisije (ES) št. 684/2009 z dne 24. julija 2009 o izvajanju Direktive

Sveta 2008/118/ES v zvezi z računalniškimi postopki za gibanje trošarinskega

blaga pod režimom odloga plačila trošarine,

Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1221/2012 z dne 12. decembra 2012 o

spremembi Uredbe (ES) št. 684/2009 v zvezi s podatki, ki jih je treba predložiti

v okviru računalniškega postopka za gibanja trošarinskega blaga pod režimom

odloga plačila trošarine,

Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 76/2014 z dne 28. januarja 2014 o

spremembi Uredbe (ES) št. 684/2009 v zvezi s podatki, ki jih je treba predložiti

v okviru računalniškega postopka za gibanje trošarinskega blaga pod režimom

odloga plačila trošarine.

5.6.4 Obstoječi model papirnatega trošarinskega poslovanja

Postopki za nadzor gibanj trošarinskih izdelkov (alkohol, tobačni izdelki in energenti) v

EU predstavljajo jedro trošarinske zakonodaje EU. Osnovni princip je, da se lahko vse

pošiljke trošarinskih izdelkov, za katere še ni bila plačana trošarina, znotraj EU gibljejo

v odlogu plačila trošarine le med pooblaščenimi (registriranimi) gospodarskimi subjekti.

To pomeni, da se morajo gospodarski subjekti, ki opravljajo dejavnost v zvezi s

trošarinskimi izdelki registrirat pri pristojnem nadzornem organu in pridobiti ustrezno

trošarinsko dovoljenje, ki omogoča prejemanje in pošiljanje trošarinskih izdelkov v

odlogu plačila trošarine. Trošarinski postopki so urejeni z Zakonom o trošarinah62 in

62 Zakon o trošarinah – ZTro-UPB7, (Uradni list RS, št. 97/10 – uradno prečiščeno besedilo,

48/12, 109/12 in 32/14).

72

Pravilnikom o izvajanju Zakona o trošarinah 63 (Uradni list RS, št. 49/04 s

spremembami).

Pri gibanju trošarinskih izdelkov v odlogu plačila trošarine med imetniki trošarinskih

dovoljenj pošiljko obvezno spremlja v skladu z 8. členom Zakona o trošarinah

trošarinski dokument. Trošarinski dokument izda in izpolni pošiljatelj trošarinskih

izdelkov v državi članici iz katere so ti izdelki odpremljeni. Prejemnik v namembni

državi članici oziroma carinski organ na meji, če gre za izvoz trošarinskih izdelkov iz

Evropske skupnosti, pa na hrbtni strani prejetega trošarinskega dokumenta, potrdi

prejem pošiljke. Po potrditvi dejansko prejetega stanja trošarinskih izdelkov prejemnik

trošarinski dokument predloži še v potrditev nadzornemu carinskemu organu in tako

potrjen trošarinski dokument (izvod št. 3 EUL) vrne pošiljatelju trošarinskega blaga.

Pošiljatelj lahko na podlagi potrjenega trošarinskega dokumenta v svoji državi pri

svojem nadzornem organu zahteva odpust plačila trošarine.

Ta postopek omogoča državi članici, da trošarinske izdelke, ki se sprostijo v prost

promet na njenem ozemlju, obremeni s trošarino po stopnji, ki je določena v tej državi.

Hkrati tak postopek omogoča gospodarskim subjektom tudi odlog oziroma preložitev

plačila trošarine do časa, ko trošarinski izdelki prispejo v državo članico in se tam

sprostijo v prost promet. V konkretnem primeru imetnik dovoljenja za trošarinsko

skladišče, na podlagi katerega lahko trošarinske izdelke, ki jih je pridobil v odlogu

plačila trošarine, skladišči brez plačila trošarine vse do takrat, ko jih sprosti na

slovenski trg.

Postopek gibanja trošarinskih izdelkov v sistemu odloga plačila trošarine zadeva okoli

100.000 gospodarskih subjektov v EU, ki vsako leto odpošljejo milijone pošiljk, v zvezi

s katerimi je povezanih milijarde evrov (odloženih) dajatev.

5.6.5 Funkcije v EMCS

Osnovo EMCS predstavlja elektronski administrativni dokument oziroma elektronski

trošarinski dokument (e-TD). Funkcije v sistemu EMCS omogočajo uporabniku

sporočanje informacij v zvezi z gibanjem, ki so zapisane v obliki e-TD, oziroma se te

informacije nanašajo na posamezen e-TD:

predložitev in registracija e-TD,

preklic e-TD,

sprememba namembnega kraja na e-TD,

kreiranje poročila o prejemu,

kreiranje razloga za zamudo,

poizvedba in sinhronizacija informacij v zvezi z gibanji.

63 Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04, 47/05, 17/07, 18/07 –

popr., 26/10, 109/12 - ZTro-M, 9/13, 15/14 in 43/14).

73

Funkcije, ki jih uporablja posamezen uporabnik, so odvisne od profila uporabnika. Na

splošno razdelimo uporabnike na:

zunanje uporabnike in

notranje uporabnike.

Zunanji uporabniki so gospodarski subjekti, ki jim je carinski organ izdal trošarinsko

dovoljenje. Vrste trošarinskih dovoljenj določajo katera dejanja lahko opravlja

posamezen imetnik dovoljenja v zvezi s trošarinskimi izdelki: prejem, odpremo ali

prejem in odpremo64. Posledično lahko zunanji uporabnik, ki ima dovoljenje za imetnika

trošarinskega skladišča ali registriranega pošiljatelja v EMCS, uporablja funkcije, ki se

nanašajo na pošiljanje e-TD, na drugi strani pa lahko imetnik trošarinskega skladišča,

registriran prejemnik ali začasni prejemnik uporabljajo funkcije, ki se nanašajo na

potrditev prejema trošarinskih izdelkov na e-TD.

Notranji uporabniki so trošarinski in carinski uradniki, ki aplikacijo uporabljajo pri

svojem delu. Namen aplikacije za notranje uporabnike je spremljanje gibanj, zato ti

uporabniki načeloma ne morejo aktivno posegati v izmenjavo informacij med

pošiljateljem in prejemnikom oziroma v podatke e-TD, razen v določenih primerih.

5.6.6 Osnovni scenarij gibanja v EMCS

Osnovno gibanje, ki ga informacijsko podpira EMCS, je odprema trošarinskih izdelkov

od pošiljatelja k prejemniku in potrditev prejema trošarinskih izdelkov s strani

prejemnika. V nadaljevanju je predstavljen poslovni in informacijski proces osnovnega

scenarija, ki ga prikazuje slika 1.

Odprema trošarinskih izdelkov:

pošiljatelj pred odpremo predloži osnutek e-TD v EMCS odpremne države

članice;

EMCS avtomatično formalno preveri podatke v osnutku e-TD, shrani e-TD in ga

pošlje nazaj pošiljatelju;

pošiljatelj odpremi trošarinske izdelke iz trošarinskega skladišča;

EMCS države članice odpreme posreduje e-TD v EMCS v državi članici

prejema;

kopija e-TD se shrani v EMCS države članice prejema in se posreduje

prejemniku trošarinskih izdelkov.

64 Imetnik trošarinskega dovoljenja: prejema in odpremlja trošarinske izdelke, registrirani

prejemnik: prejema trošarinske izdelke, začasni prejemnik: prejema trošarinske izdelke,

registrirani pošiljatelj: odpremlja trošarinske izdelke.

74

Slika 1: Gibanje trošarinskih izdelkov

Vir: Spletna stran CURS, 2. 3. 2014.

1. Pošiljatelj predloži osnutek e-TD.

2. Pristojna uprava države članice odpreme (aplikacija) preverja in potrdi e-TD ter ga

vrne pošiljatelju. Pri preverjanju trošarinske številke pošiljatelja in prejemnika

uporabi sistem za izmenjavo trošarinskih podatkov (SEED – System for Exchange

of Excise Data).

3. Pošiljatelj odpremi trošarinsko blago.

4. Uprava države članice odpreme pošlje e-TD upravi države članice prejema.

5. Uprava države članice prejema pošlje e-TD prejemniku.

6. Trošarinski izdelki prispejo k prejemniku.

7. Prejemnik predloži potrdilo o prejemu upravi države članice prejema.

8. Uprava države članice prejema (aplikacija) preveri in potrdi potrdilo o prejemu ter

ga vrne prejemniku.

9. Hkrati uprava države članice prejema pošlje potrdilo o prejemu upravi države

članice odpreme.

10. Uprava države članice odpreme pošlje potrdilo o prejemu pošiljatelju.

Prednosti EMCS so:

papirni trošarinski dokument je zamenjal elektronsko sporočilo pošiljatelja blaga

prejemniku blaga preko trošarinskih uprav držav članic,

EMCS je znatno izboljšal delovanje sistema za nadzor gibanja trošarinskih

izdelkov v režimu odloga plačila trošarine,

varnejše poslovanje zaradi predhodnega (pred pričetkom gibanja) preverjanja

trošarinskih podatkov (registracija, dovoljenje) in zagotavljanja hitrejše in

varnejše vrnitve dokaza o prispetju blaga na namembni kraj,

75

boljši nadzor nad gibanjem blaga z dostopnostjo do informacije o blagu v

realnem času in z možnim preverjanjem pošiljke med gibanjem,

učinkovitejši boj proti zlorabam in prevaram,

boljša zaščito gospodarskih subjektov, ki trgujejo zakonito,

pospešil zaključevanje gibanja in s tem razbremenjevanje finančnih obveznosti

povezanih z gibanjem,

zmanjševanje administrativnih bremen za gospodarske subjekte in za

trošarinske službe.

5.7 INTEGRIRANA TARIFA EU – TARIC (TARIF INTÉGRÉ DE LA

COMMUNAUTÉ)

Pogoj za delovanje carinske unije in s tem skupnega trga (EU) je enotno izvajanje

zunanjetrgovinskih predpisov v vseh državah članicah EU. Ta enotnost se zagotavlja s

TARIC-om 65 (Tarif Intégré de la Communauté), integrirano tarifo EU. TARIC je

pripomoček, narejen s pomočjo informacijske tehnologije in predstavlja elektronsko

zbirko podatkov, v kateri so združeni vsi ukrepi (združuje zakonodajo EU, ki se nanaša

na uvoz in izvoz blaga in je objavljena v mnogih uradnih listih EU), ki jih je potrebno

izvajati ob uvozu oziroma izvozu blaga v EU oziroma iz EU. Ustvarjen je bil v istem

času kot kombinirana nomenklatura (KN) z Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23.

julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi in o Skupni carinski tarifi (UL L 256, 7. 9.

1987). TARIC nima statusa pravnega instrumenta, saj je le pripomoček, ki prikazuje

vse carinske stopnje, ki se dejansko uporabljajo, kakor tudi ukrepe trgovinske politike,

ki se nanašajo na določene vrste blaga. V osnovi je TARIC namenjen carinskim

upravam posameznih članic EU, vendar se vse bolj uveljavlja kot nepogrešljiv vir

informacij za različne udeležence v zunanji trgovini.

TARIC dnevno vzdržuje in vanj sproti ažurno vnaša vse podatke o predpisih Evropske

komisije, Generalnega direktorata za obdavčenje in carinsko unijo DG TAXUD v

Bruslju. Preko noči se spremembe iz Bruslja, po posebnem omrežju, prenesejo v

elektronske zbirke podatkov, posameznih carinskih uprav, držav članic EU. Članice

lahko v TARIC dodajajo tudi nacionalne ukrepe, ki se uporabljajo pri izvajanju carinskih

postopkov ob uvozu ali izvozu. TARIC, dopolnjen s slovenskimi nacionalnimi ukrepi, je

v Sloveniji javno dostopen.

TARIC se pojavlja v dveh oblikah. Prva je oblika relacijske podatkovne baze. V tem

primeru potrebujemo podatkovno bazo in primerno informacijsko tehnološko orodje, ki

nam omogoča v podatkovni bazi iskanje podatkov, ki nas zanimajo. Druga oblika, ki je

65 TARIC (TARif Intégré Communautaire; Integrated Tariff of the European Communities) je

elektronska zbirka podatkov, v kateri so združeni vsi ukrepi, ki jih je potrebno izvajati ob

uvozu oziroma izvozu blaga v EU oziroma iz EU. Spletni brskalnik TARIC je od 1. 1. 2013

dosegljiv na podlagi kvalificiranega digitalnega potrdila in gesla na spletnem naslovu

https://ecarina.carina.gov.si/.

76

narejena s pomočjo prve oblike, je tiskan TARIC, ki v štirih obširnih zvezkih izide enkrat

na leto v uradnem listu Evropske unije serije C. Zadnji tiskani TARIC je izšel aprila

2003 v uradnem listu EU št. C103A.

Od 1. januarja 2013 je dostop do brskalnika TARIC prek interneta mogoč samo s

kvalificiranim digitalnim potrdilom in geslom. Vsi uporabniki, ki želijo prek interneta

brezplačno uporabljati brskalnik TARIC, morajo pridobiti kvalificirano digitalno potrdilo

in geslo. Uporabniki lahko uporabljajo tudi brskalnik TARIC, ki se nahaja na spletni

strani Evropske komisije66. Dostop do tega brskalnika je prost, brez kvalificiranega

digitalnega potrdila in gesla. Vse informacije v zvezi s pogoji za uvoz oziroma izvoz

blaga in glede potrebnih listin za uvoz oziroma izvoz blaga je mogoče dobiti na Centru

za TARIC in kvote.

5.7.1 Vsebina TARIC-a

TARIC vsebuje sledeče glavne vrste ukrepov:

1. tarifni ukrepi:

dajatve za tretje države kot so določene v kombinirani nomenklaturi,

opustitve dajatev,

tarifne kvote in

tarifne preference;

2. kmetijski ukrepi:

kmetijske komponente,

dodatne dajatve na sladkor in moko,

izravnalne dajatve in

izvozna nadomestila;

3. trgovinski ukrepi:

protidampinška dajatev,

izravnalna dajatev;

4. ukrepi, ki se nanašajo na omejitev gibanja blaga:

uvozne in izvozne prepovedi,

uvozne in izvozne omejitve in

količinske omejitve.

Da bi se uporabil pravilen ukrep, je treba poznati uvrstitev blaga v nomenklaturo,

poreklo blaga ob uvozu oziroma namembno državo ob izvozu in datum izvajanja

ukrepa. TARIC nam za vsak konkreten primer poda informacijo o dajatvah, ki jih je

treba plačati ob uvozu določenega blaga iz tretjih držav (države, ki niso v EU) v

Slovenijo, o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko uveljavijo določene ugodnosti,

možnih prepovedih in omejitvah, višini izvoznih nadomestil itd. Poleg evropskih so

66 http://ec.europa.eu/taxation_customs/dds2/taric/taric_consultation.jsp?Lang=sl.

77

prikazane tudi nacionalne (slovenske) dajatve, kot so DDV, trošarine itd. (polje 47 EUL

– enotne upravne listine).

Računsko kontrolni modul v brskalniku TARIC in kvote omogoča izračun dajatev glede

na predhodno vpisane podatke. Brskalnik ponuja tudi pomoč za pravilno izpolnjevanje

potrebnih polj EUL. Vhodni podatki so tista polja EUL, ki vplivajo na pravilnost izračuna.

Ta polja se izpolnjujejo v skladu s Pravilnikom o izpolnjevanju enotne upravne listine in

računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih

postopkih67 . Rezultat izračuna je izpolnjeno polje 47 EUL. Če za pravilen izračun

manjkajo podatki, se nad izpisanim poljem prikažejo napotki, ki pomagajo pravilno

izpolniti polja EUL.

5.7.2 Struktura TARIC-a

TARIC v osnovi uporablja kombinirano nomenklaturo. Vendar za opis vseh ukrepov, ki

se izvajajo v EU pri določenem blagu, osemmestna številčna koda, ki jo uporablja

kombinirana nomenklatura, ni zadostovala. K osemmestnemu številčnemu zapisu sta

dodani še dve mesti (TARIC koda), in tako dobimo desetmesten številčni zapis, ki ga

imenujemo TARIC številka. V posebnih primerih TARIC številki sledi dodatna koda, ki

je sestavljena iz štirih črkovno-številčnih znakov. Za rezervo je predvidena še druga

štirimestna dodatna koda. Za uporabo v posameznih državah članicah pa je

predvidena še tretja, nacionalna dodatna koda (štirimestna črkovno številčna). Z

nacionalno dodatno kodo se lahko opisujejo nacionalni ukrepi, ki jih izvaja posamezna

država članica EU. Teoretično se blago v TARIC-u opiše skupaj z dvaindvajsetimi

znaki, kar prikazuje slika 2.

Carinska služba je integrirala v TARIC nacionalne ukrepe, ki se izvajajo ob uvozu

(DDV, trošarine itd.), tako da nam slovenski TARIC poleg podatkov o ukrepih, ki veljajo

za celotno EU, nudi še podatke o ukrepih, ki veljajo le za uvoz v Slovenijo.

Slika 2: Označevanje blaga v TARIC-u

Vir: CURS, 4. 4. 2014.

67 Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo

Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list

RS, št. 10/07, 55/07, 67/08, 46/09, 51/10, 106/12 in 52/13.

78

Uporaba oznake TARIC in po potrebi dodatne oznake TARIC je obvezna v carinskih in

statističnih deklaracijah v trgovini s tretjimi državami (člen 5/2/ uredbe ES R2658/87).

Oznako TARIC in dodatno oznako TARIC je treba vpisati v polje 33 enotne upravne

listine (EUL).

5.8 PROJEKTI E-CARINE

Odmik od papirnih postopkov na elektronsko poslovanje je že od nekdaj bistvena

strategija za izboljšanje učinkovitosti na področju carine. Carina si postavlja nekatere

izzive, ki obstajajo pri izvajanju strategije elektronske carine. Vsaka carinska služba

države članice EU si je ustvarila svoje postopke IT in omogoča povezovanje z drugimi

sistemi v skupnost na različne načine, tako z vidika tehnologije in vsebin.

Eden od izzivov carinske službe EU je Enotna elektronska vstopna točka – Single

Electronic Access Point (SEAP). Projekt enotnega okna nastaja pod okriljem Evropske

komisije, ki ga bodo morale vse države članice ob vzpostavitvi svojih enotnih oken

upoštevati. Cilj je omogočiti gospodarskim subjektom, da vložijo vse podatke, ki jih

zahteva carina in ne carinska zakonodaja EU za čezmejne premike blaga, naenkrat in

v elektronski obliki. Tudi carinska služba planira vzpostavitev Enotnega okna (Single

Window Slovenija – SWSi). Enotno okno je koncept, ki s pomočjo sodobne

računalniške izmenjave podatkov, omogoča hitrejše odvijanje mednarodne trgovine in

poenostavlja administrativne postopke pri uvozu in izvozu blaga. Uvedba Enotnega

okna omogoča poenoteno izmenjavo uvozno/izvoznih podatkov med gospodarskimi

subjekti na eni in državnimi organi na drugi strani.

Enotno okno deluje preko centralnega elektronskega portala, kjer se prepoznajo

zahtevani podatki, ki so odvisni od vrste transakcije, in jih posreduje pristojnim

inštitucijam. Pristojne inštitucije vrnejo potrjene podatke v elektronski portal ter

omogočijo izvršitev transakcije. Hitrejši pretok dokumentov izboljšuje poslovanje

gospodarskega subjekta, saj omogoča hitrejše opravljanje mednarodnih transakcij.

Izboljšanje mednarodnega poslovanja v Evropski uniji pomeni večjo konkurenčnost

evropskih gospodarskih subjektov ter boljšo tržno pozicijo evropskega gospodarstva v

globalnem okolju. Implementacija enotnega okna prinaša prednosti za carino ter

gospodarske subjekte.

Za gospodarske subjekte so prednosti:

hitrejši pretok dokumentov – hitrejšo realizacijo,

zmanjšanje stroškov zaradi manjših zastojev pri urejanju dokumentacije,

izboljšuje poslovanje gospodarskega subjekta,

hitrejše opravljanje mednarodnih transakcij,

večjo konkurenčnost evropskih gospodarskih subjektov.

predvidljiva aplikacija in eksploatacija pravil,

povečana transparentnost.

79

Za carino so prednosti:

izboljša dostop do informacij pri izmenjavi gospodarski subjekt/državne

inštitucije,

izboljšanje mednarodnega poslovanja,

hitrejše uvajanje in prilagajanje pravil in zakonodaje,

povečanje varnosti in nadzora pri mednarodnem poslovanju,

večjo integriteto in transparentnost.

Uvedba Enotnega okna prinaša tako državi kot tudi gospodarskim subjektom številne

prednosti, med katerimi so najpomembnejše skrajšanje zamudnih postopkov pri

pridobivanju dokumentacije za opravljanje mednarodne trgovine, povečanje nadzora s

strani države ter zmanjšanje stroškov za gospodarske subjekte. Sistem Enotnega okna

že več let uporablja veliko držav, kar se kaže v uspešnem ter učinkovitejšem

poslovanju gospodarskih subjektov v teh državah. Carinska služba mora slediti razvoju

sistema Enotnega okna, saj le tako lahko ohranimo in krepimo položaj, tj.

konkurenčnost v mednarodnem trgovanju. Carinska služba namerava v prihodnjih letih

še naprej dograjevati in dopolnjevati svoj informacijski sistem, in sicer:

avtomatiziran izvozni sistem (AES) bo upošteval obe fazi ECS-a (export control

sistem) in omogočal uporabo principa centraliziranega carinjenja – 2014,

vzpostavitev avtomatiziranega uvoznega sistema – AIS (Avtomated Import

System) – 2014.

5.9 OVREDNOTENJE HIPOTEZE 1

Dejstva, do katerih sem v tem poglavju prišel s proučitvijo teoretičnih dognanj, pravnih

podlag in vseh komponent sistema za elektronsko poslovanje, so me pripeljala do

sklepa, da je carinska služba z uvedbo elektronskega načina poslovanja skrajšala

izvedbo carinskih postopkov in na ta način prispevala k temu, da se gospodarski tokovi

izvajajo hitreje ter z manjšimi stroški za gospodarske subjekte. Ujemanje med temi

dejstvi in sklepi pomeni potrditev temeljne hipoteze, da uvedba poenostavljenih

postopkov elektronskega carinjenja prinaša prednosti za gospodarske subjekte.

80

6 ANALIZA OBSTOJEČEGA STANJA NA PODROČJU

ELEKTRONSKIH POENOSTAVLJENIH POSTOPKOV

Nova carinska zakonodaja, ki se je začela uporabljati leta 1996, je omogočila

poenostavljanje carinskih postopkov. Z različnimi vrstami izobraževanja, s

predstavitvami in posvetovanji z gospodarskimi subjekti je carinska služba številne

gospodarske subjekte preusmerila od uporabe klasičnih carinskih postopkov k uporabi

poenostavljenih postopkov. Poenostavljeni postopki carinjenja so bili predstavljeni kot

poenostavitev v poslovanju gospodarskega subjekta in carine, poudarek pa je bil na

finančnem in časovnem prihranku. Glede na to, da carinska služba deluje v smeri čim

hitrejšega pretoka blaga in zniževanja stroškov, nastalih v zvezi s carinskimi postopki,

je še istega leta začela omogočati svojim partnerjem računalniško izmenjavo podatkov

na področju vlaganja carinskih deklaracij, pri klasičnem postopku, pri poenostavljenih

postopkih, pri plačevanju in obračunavanju trošarin ter v tranzitu.

Število carinskih deklaracij predloženih carini v EU je veliko in predstavlja izziv za

carinske uprave, kako obdelati tako veliko količino deklaracij, ne da bi pri tem prišlo do

velikih zamud, in istočasno zagotoviti ustrezno ravnotežje med varstvom državljanov,

gospodarskih subjektov in vlad, ki ga pričakujejo in konkurenčnostjo. Z ambiciozno

reformo carinskega zakonika in uvedbo elektronskega carinskega sistema, to je

brezpapirnega okolja za carino, je carinska služba omogočila, da bodo lahko carinske

uprave še naprej izpolnjevale svojo nalogo v tem zahtevnem okolju. Od leta 2007, ko je

bilo obravnavanih približno 174 milijonov carinskih deklaracij, se je skupno število

carinskih deklaracij v EU stalno povečevalo in doseglo leta 2013 najvišjo raven doslej −

245 milijonov carinskih deklaracij (uvoz, izvoz in tranzit).

V tabeli 11 je predstavljeno število vloženih deklaracij v klasičnih in poenostavljenih

carinskih postopkih na ravni Slovenije in EU za leto 2013. Iz podatkov je razvidno, da je

v Sloveniji pri uvozu 69,5 % (v EU 77,9 %) vloženih deklaracij po poenostavljenem

carinskem postopku in 30,5 % (v EU 22, 1%) po klasičnem carinskem postopku ter pri

izvozu 85,5 % (v EU 69,8 %) vloženih deklaracij po poenostavljenem carinskem

postopku in 14,5 % (v EU 30,2 %) po klasičnem carinskem postopku. Pri uporabi

poenostavljenih carinskih postopkov je na uvozni strani Slovenija nekoliko pod

povprečjem EU, na izvozni strani pa nad povprečjem.

81

Tabela 11: Število vloženih carinskih deklaracij v SLO in EU

UVOZ IZVOZ TRANZIT

EU 140 milijonov (237 milijonov postavk)

EU 96 milijonov (205 milijonov postavk)

EU 9 milijonov NCTS SLO 517.573 NCTS

SLO 308.916 (532.916 postavk)

SLO 350.574 (1.259.621 postavk)

Klasični postopek Poenostavljen postopek Klasični postopek Poenostavljen postopek

EU 31 milijonov (54 milijonov postavk)

EU 109 milijonov (183 milijonov postavk)

EU 29 milijonov (61 milijonov postavk)

EU 67 milijonov (144 milijonov postavk)

SLO 94.326 (212.844 postavk)

SLO 214.590 (320.072 postavk)

SLO 50.672 (143.589 postavk)

SLO 299.902 (1.116.031 postavk)

EU 236 milijonov 60 milijonov (KP) + 176 milijonov (PP) (442 milijonov postavk)

SLO 759.897 144.998 (KP) + 514.492 (PP) (1.792.537 postavk)

Skupno število deklaracij v EU v letu 2013 = 245 milijonov

Skupno število deklaracij v SLO v letu 2013 = 1,17 milijona

VIR: Poročilo CURS in Annual Report for the year 2013, 2. 9. 2014

82

Samo zelo učinkoviti carinski organi lahko upravljajo s tako veliko količino carinskih

deklaracij, ki so bile predstavljene v tabeli 11, ne da bi pri tem prišlo do velikih zamud

ali goljufivega, neželenega ali nezakonitega pretoka blaga. Ker je takšen trend

naraščanja števila deklaracij veljal že tudi v preteklosti in ker vsaka deklaracija

predstavlja določen carinski postopek je bilo treba uvozne in izvozne postopke

poenostaviti in stroške carinskih postopkov zmanjšati. Carinska služba se je odločila in

v svoje strategije zapisala cilj uvesti poenostavljene carinske postopke in popolno

brezpapirno elektronsko poslovanje gospodarskih subjektov s carinsko službo. Danes

lahko vidimo, da je cilja dosegla.

6.1 ANALIZA RAZVOJA IN UPORABE POENOSTAVLJENIH CARINSKIH

POSTOPKOV V SLOVENIJI IN EU

V raziskovalnem delu magistrske naloge bom v nadaljevanju analiziral implementacijo

elektronskih poenostavljenih carinskih postopkov v poslovanje gospodarskih subjektov

v Sloveniji in EU. S svojo raziskavo želim pridobiti odgovor na vprašanje, kakšen je

odziv gospodarskih subjektov na uvajanje poenostavljenih postopkov elektronskega

poslovanja. Za testiranje teze, da so gospodarski subjekti implementirali

poenostavljene carinske postopke v svoje poslovanje, bom uporabil v nadaljevanju

navedeni hipotezi, ki sta preverljivi v praksi in ju bom empirično testiral s statističnimi

metodami:

Hipoteza 2: Gospodarski subjekti so uspešno sprejeli možnosti uporabe elektronskega

poslovanja v poslovanju s carino.

Hipoteza 3: Uporaba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja s strani

gospodarskih subjektov v poslovanju s carino v Sloveniji ne zaostaja za tistim v EU.

6.1.1 Analiza razvoja poenostavljenih carinskih postopkov v Sloveniji in

EU

Odločen premik v smislu uporabe poenostavljenih postopkov pri uvozu in izvozu blaga

sega v leto 2006, ko se je carinska služba odločila, da bo sama začela razvijati svoj

informacijski sistem. Prvo programsko orodje, ki se je začelo uporabljati leta 2007, je bil

izvozni carinski postopek, nato pa so sledile še druge programske rešitve. V

nadaljevanju bom preveril, v kolikšni meri gospodarski subjekti koristijo storitve

elektronskega poslovanja s carinsko službo (uvoz in izvoz), ter na ta način testiral

zastavljeno hipotezo 2: Gospodarski subjekti so uspešno sprejeli možnosti uporabe

elektronskega poslovanja v poslovanju s carino.

V grafu 2 je prikazan razvoj uporabe poenostavljenih carinskih postopkov v Sloveniji od

leta 2008 do 2013. Na uvozni strani je v opazovanem obdobju viden ogromen

83

napredek pri uporabi poenostavljenih carinskih postopkov. Medtem ko je v letu 2008 le

dobra tretjina carinskih postopkov potekala v elektronski obliki, je v letu 2013 uporaba

poenostavljenih carinskih postopkov že dosegla 70-odstotni delež od skupnega števila

vseh vloženih carinskih deklaracij.

Na izvozni strani so poenostavljeni carinski postopki že v prvem letu delovanja

informacijskega sistema (programsko orodje za izvozne postopke se je kot prvo pričelo

uporabljati leta 2007) presegli 70-odstotni delež od skupnega števila vseh vloženih

carinskih deklaracij. V letu 2009 je delež dosegel 88 %, od takrat naprej pa je delež

deklaracij, ki so vložene po poenostavljenih carinskih postopkih, več ali manj

nespremenjen. V Sloveniji je bilo leta 2013 pri uvozu vloženih za 2,9 % več carinskih

deklaracij v poenostavljenih carinskih postopkih kot leto pred tem, pri izvozu pa za 0,6

% več kot leta 2012.

Graf 2: Razvoj poenostavljenih carinskih postopkov v Sloveniji od leta 2008 do 2013

Vir: CURS, 15. 9. 2014.

Tudi v državah članicah EU (v grafu 3 v nadaljevanju je za obdobje od 2008 do 2013

prikazano povprečje vloženih deklaracij v 27 državah članicah) je trend vlaganja

poenostavljenih carinskih deklaracij podoben kot v Sloveniji. Na področju uvoza je bil

največji preskok k uporabi poenostavljenih carinskih postopkov narejen v letu 2011, ko

se je uporaba elektronskega načina carinjenja v državah članicah EU v enem samem

četrtletju povečala za 10 % in je v tretjem kvartalu dosegla 70-odstotni delež od

skupnega števila vseh vloženih carinskih deklaracij. Najvišji delež uporabe

poenostavljenih carinskih postopkov je bil na uvozni strani dosežen v drugem kvartalu

leta 2013, ko se je s 73 % izenačil s poenostavljenimi postopki na področju izvoza.

Tako kot v Sloveniji, so na področju izvoza poenostavljeni carinski postopki tudi v

državah članicah EU v letu 2007 presegli 70-odstotni delež od skupnega števila vseh

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

2008 2009 2010 2011 2012 2013

poenostavljen postopek-uvoz poenostavljen postopek - izvoz

84

vloženih carinskih deklaracij. Konec leta 2013 je delež dosegel 78 % in je v celotnem

proučevanem obdobju najvišji.

Graf 3: Razvoj poenostavljenih carinskih postopkov v EU

Vir: Annual Report for the year 2013, 17. 9. 2014.

6.1.2 Ovrednotenje hipoteze 2

Iz obeh grafov je razvidno, da v letu 2013 poenostavljeni carinski postopki prevladujejo

nad klasičnimi carinskimi postopki in da so vsaj kar zadeva uvoz v trendu naraščanja

torej gredo v smeri vse večje uporabe s strani gospodarskih subjektov. Primerjava

podatkov je pokazala, da se v vse več državah članicah EU carinske službe odločajo

za uvajanje poenostavljenih carinskih postopkov.

Na podlagi prikazanih kazalnikov lahko potrdim zastavljeno hipotezo in sprejmem

sklep, da so gospodarski subjekti uspešno sprejeli možnosti uporabe elektronskega

poslovanja v poslovanju s carino.

6.1.3 Analiza uporabe poenostavljenih in klasičnih postopkov v državah

članicah EU

V nadaljevanju sledi analiza uporabe poenostavljenih in klasičnih postopkov po

posameznih državah EU. Primerjava je narejena ločeno za uvoz in izvoz, v obeh

primerih se upoštevajo podatki za leti 2007 in 2013, v analizo pa je zajetih 27 držav

članic EU. Grafično sem prikazal deleže uporabe poenostavljenih in klasičnih

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Q1 Q2 Q3 Q4 Q1 Q2 Q3 Q4 Q1 Q2 Q3 Q4 Q1 Q2 Q3 Q4 Q1 Q2 Q3 Q4

2008 2009 2011 2012 2013

Kvartalno obdobje

poenostavljen postopek - izvoz

poenostavljen postopek - uvoz

85

postopkov po posameznih državah EU v letu 2013 ter naredil primerjavo z letom 2007.

S to analizo sem želel ugotoviti, kakšen je trend uporabe poenostavljenih postopkov

elektronskega carinjenja v posamezni državi članici EU, predvsem pa me je zanimalo,

kam se na tem področju uvršča Slovenija. Na ta način bom testiral hipotezo 3: Uporaba

poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja s strani gospodarskih subjektov v

poslovanju s carino v Sloveniji ne zaostaja za tistim v EU.

a) Področje uvoza:

Graf 4: Delež uvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2007

Vir: Annual Report for the year 2013, 4. 10. 2014.

Iz grafa 4 je razvidno, da so na področju uvoza v letu 2007 prevladovali klasični

carinski postopki. Poenostavljene carinske postopke so v letu 2007 sicer že uporabljali

v 18 državah članicah, vendar njihov delež ni presegel 50 %. Glede na število vseh

vloženih deklaracij pri uvozu je evropsko povprečje pri uporabi poenostavljenih

postopkov (19 %) preseglo 7 držav članic (NL, IT, SE, DE, UK, BE, FR). V največji meri

so jih uporabljali na Nizozemskem (42 %), najmanj pa v Romuniji in na Finskem (1 %).

Slovenija je v letu 2007 z 12-odstotnim deležem zaostajala za evropskim povprečjem.

V 9 državah članicah (LT, EE, LV, DK, BG, CY, MT, EL, LU) v letu 2007 pri uvozu še

niso uporabljali poenostavljenih postopkov.

V letu 2013 je pri uvozu poenostavljene carinske postopke uporabljalo že 24 držav

članic (graf 5) in le v 3 državah članicah (LU, EL in MT) so carinske postopke opravljali

izključno v papirni obliki. Tako kot v letu 2007, so tudi v letu 2013 poenostavljene

postopke v največji meri uporabljali na Nizozemskem, kjer le še 4 % od vseh uvoznih

carinskih postopkov opravijo v papirni obliki. To močno dviga evropsko povprečje (78

%), ki ga poleg Nizozemske presegata le še Velika Britanija (88 %) in Švedska (78 %).

Slovenija se je v letu 2013 z 69-odstotnim deležem uporabe poenostavljenih carinskih

0%

20%

40%

60%

80%

100%

EU

NL

UK

SE IT BE

DE SI

FR

CZ

AT

HU

PL

SK

PT IE ES

RO FI

LT

LV

EE

DK

CY

BG EL

LU

MT

poenostavljen postopek klasični postopek

86

postopkov že močno približala evropskemu povprečju. V letu 2013 so se torej pokazale

kar precejšnje razlike pri uporabi poenostavljenih carinskih postopkov. V sedmih

državah je bila njihova uporaba višja od 50 % (NL, UK, SE, IT, BE, DE, SI in FR). Po

drugi strani pa je bil delež poenostavljenih carinskih postopkov v petih državah (LV,

EE, DK, CY, BG) manjši od 1 % oziroma ničen.

Graf 5: Delež uvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2013

Vir: Annual Report for the year 2013, 9. 10. 2014.

Raziskava je pokazala, da je na področju uvoza med letoma 2007 in 2013 uporaba

elektronskega načina carinjenja v nekaterih državah močno narasla. V nadaljevanju

(graf 6) je za obravnavano obdobje predstavljen trend rasti poenostavljenih carinskih

postopkov po posameznih državah članicah EU. Delež uvoznih deklaracij, ki so bile

vložene po poenostavljenem postopku, se je v proučevanem obdobju najbolj povečal v

Sloveniji. Če je leta 2007 le 12 % slovenskih podjetij pri poslovanju s carino uporabljalo

poenostavljene postopke, je ta delež v letu 2013 znašal 69 %. To pomeni, da se je v

Sloveniji pri uvoznih postopkih uporaba poenostavljenih postopkov povečala kar za 57

%. S tem je carinska služba domačemu gospodarstvu omogočila hitrejše in lažje

poslovanje ter pri udeleženih podjetjih vplivala na racionalizacijo stroškov. Med ostalimi

državami članicami EU je v obdobju od leta 2007 do 2013 delež uporabe

poenostavljenih uvoznih postopkov za več kot 50 % narasel le že v Veliki Britaniji (56

%) in na Nizozemskem (54 %). Na drugi strani pa so zelo malo na tem področju

naredile Latvija (LV), Estonija (EE), Danska (DK), Ciper (CY) in Bolgarija (BG), kjer se

je v proučevanjem obdobju deleč uvoznih carinskih deklaracij vloženih po

poenostavljenem postopku povečal za največ 5 %. Grčija (EL), Luksemburg (LU) in

Malta (MT) pa do leta 2013 sploh še niso pričele uporabljati poenostavljenih uvoznih

postopkov elektronskega carinjenja.

0%

20%

40%

60%

80%

100%

EU NL

UK

SE IT BE

DE SI

FR

CZ

AT

HU

PL

SK

PT IE ES

RO FI

LT

LV

EE

DK

CY

BG

LU

EL

MT

poenostavljen postopek klasični postopek

87

Graf 6: Trend rasti poenostavljenih carinskih postopkov na področju uvoza med letoma

2007 in 2013

Vir: lasten izračun, 12. 10. 2014.

b) Področje izvoza:

Izvozni carinski postopek se je kot prvi izmed vseh carinskih postopkov pričel v

elektronski obliki uporabljati v letu 2007. Prav to je razlog, da je bila v letu 2007

uporaba poenostavljenih postopkov na področju izvoza v nekaterih državah članicah

EU že ustaljena praksa.

Graf 7: Delež izvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2007

Vir: Annual Report for the year 2013, 20. 10. 2014.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

EU NL UK SE IT BE DE SI FR CZ AT HU PL SK PT IE ES RO FI LT LV EE DK CY BG EL LU MT

trend rasti poenostavljenih uvoznih postopkov

0%

20%

40%

60%

80%

100%

EU

SE IT

HU

FR FI

AT SI

CZ

ES

DE

PT

PL

RO

LU

UK

LV IE SK

DK

EE

EL

LT

BE

BG

CY

MT

NL

poenostavljen postopek klasični postopek

88

Iz grafa 7 je razvidno, da so leta 2007 poenostavljene carinske postopke uporabljali že

v 22 državah, od tega je v 5 državah članicah delež uporabe presegel 50 %. Glede na

število vseh vloženih deklaracij pri izvozu je evropsko povprečje pri uporabi

poenostavljenih postopkov (38 %) preseglo 7 držav članic (SE, IT, HU, FR, FI, AT, SI).

V največji meri so jih uporabljali na Švedskem (88 %), najmanj pa v Litvi (1 %).

Slovenija je v letu 2007 z 39 % deležem presegla evropsko povprečje in se je med

vsemi članicami uvrstila na 7 mesto. Bolgarija (BG), Ciper (CY), Malta (MT) in

Nizozemska (NL) v letu 2007 pri izvozu še niso uporabljale poenostavljenih postopkov.

V letu 2013 so se pri izvozu poenostavljeni carinski postopki uporabljali v 21 državah

članicah (graf 8), v 6 državah članicah (BG, CY, DK, LU, MT in NL) pa so carinske

postopke opravljali izključno v papirni obliki. Tako kot v letu 2007, so tudi v letu 2013

poenostavljene postopke v največji meri uporabljali na Švedskem (94 %). Slovenija je v

letu 2013 z 91-odstotnim deležem že močno presegla evropsko povprečje (71 %).

Tako kot pri uvozu so se tudi na področju izvoza v letu 2013 pokazale kar precejšnje

razlike pri uporabi poenostavljenih carinskih postopkov. V osmih državah je bila njihova

uporaba višja od 50 % (SE, DE, SI, IT, CZ, BE, FRin HU). Po drugi strani pa je bil delež

poenostavljenih carinskih postopkov v štirih državah (EL, AT, FI, IE) manjši kot 5 %, v

šestih državah (BG, CY, DK, LU, MT in NL) pa ga sploh niso uporabljali.

Graf 8: Delež uvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2013

Vir: Annual Report for the year 2013, 23. 10. 2014.

V grafu 9 je prikazan trend rasti izvoznih deklaracij, ki so bile vložene po

poenostavljenem postopku. Ta delež se je v proučevanem obdobju najbolj povečal v

Belgiji (72 %), ki ji z 58 % povečanjem sledi Nemčija. V Sloveniji se je v obdobju od letu

2007 do 2013 na področju izvoza delež uporabe poenostavljenih postopkov povečal za

52 %, kar pomeni zmanjšanje potrebnega časa za obdelavo in stroškov poslovanja.

0%

20%

40%

60%

80%

100%

EU

SE

DE SI

IT CZ

BE

FR

HU

ES

PL

SK

RO

EE

PT

UK

LT

LV

EL

AT FI

IE

BG

CY

DK

LU

MT

NL

poenostavljen postopek klasični postopek

89

Graf 9: Trend rasti poenostavljenih carinskih postopkov na področju uvoza med letoma

2007 in 2013

Vir: lasten izračun, 24. 10. 2014.

Ostale države članice EU v tem obdobju niso bile tako učinkovite pri uporabi

poenostavljenih izvoznih postopkov. Zanimivo je, da se je v proučevanem obdobju

uporaba poenostavljenih postopkov na izvozni strani v nekaterih državah celo

zmanjšala, največ v Avstriji (46 %) in na Finskem (49 %). V Belgiji (BE), na Cipru (CY),

Malti (MT) in Nizozemskem (NL) pa do leta 2013 sploh še niso pričeli uporabljati

poenostavljenih izvoznih postopkov elektronskega carinjenja.

6.1.4 Analiza uporabe poenostavljenih uvoznih in izvoznih carinskih

postopkov v državah članicah EU

V večini držav članic EU se v letu 2013 delež uporabe poenostavljenih postopkov med

uvozom in izvozom ne razlikuje za več kot 20 % (graf 10). Vendar pa nekatere države

članice močno izstopajo iz tega povprečja in imajo bistveno drugačen delež uporabe

poenostavljenih postopkov pri uvozu in izvozu. Pri tem najbolj izstopa Nizozemska, ki

ima med vsemi državami EU pri uvozu največji delež uporabe poenostavljenih

postopkov (96 %), na področju izvoza pa se še niso odločili za uvedbo poenostavljenih

carinskih postopkov. Slovenija je s svojim deležem uporabe poenostavljenih postopkov

tako na področju uvoza (69 %) kot tudi izvoza (91 %) pri vrhu držav članic EU.

-60%

-50%

-40%

-30%

-20%

-10%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

EU SE DE SI IT CZ BE FR HU ES PL SK RO EE PT UK LT LV EL AT FI IE BG CY DK LU MT NL

trend rasti poenostavljenih izvoznih postopkov

90

Graf 10: Uporaba poenostavljenih uvoznih in izvoznih postopkov v državah članicah

EU v letu 2013

Vir: Lasten izračun, 7. 11. 2014.

V nadaljevanju (graf 11) analiziram še uporabo poenostavljenih uvoznih in izvoznih

carinskih postopkov za leti 2007 in 2013.

Graf 11: Uporaba poenostavljenih uvoznih in izvoznih postopkov v državah članicah

EU v letu 2007 in 2013

Vir: Lasten izračun, 8. 11. 2014.

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%E

U

NL

UK

SE IT BE

DE SI

FR

CZ

AT

HU

PL

SK

PT IE ES

RO FI

LT

LV

EE

DK

CY

BG EL

LU

MT

UVOZ IZVOZ

EU

AT

BE

BG

CY

CZ

DE

DK

EE

EL

ES FI

FR

HU IE IT LT

LU

LV

MT

NL

PL

PT

RO

SE SI

SK

UK

uvoz 2007 uvoz 2013 izvoz 2007 izvoz 2013

91

Glede na število vseh vloženih deklaracij pri uvozu v EU v letu 2007 je povprečje

deleža uporabe poenostavljenih carinskih postopkov znašal 18 %, pri izvozu pa 37 %.

Pri uvozu je v letu 2013 poenostavljene carinske postopke uporabljalo 24 držav članic

in pri izvozu 22 držav članic. Glede na število vseh vloženih deklaracij v EU v letu 2013

je povprečen delež uporabe poenostavljenih carinskih postopkov pri uvozu znašal 77

%, pri izvozu pa 71 %. Delež uporabe poenostavljenih carinskih postopkov se je v letu

2013 pri uvozu povečal za 59 % glede na leto 2007, pri izvozu pa za 34 %. V večini

držav EU je uporaba elektronskih carinskih postopkov že zaživela, izjema je Malta

(MT), kjer se v proučevanem obdobju še niso vključili v takšen način poslovanja.

6.1.5 Primerjava uporabe poenostavljenih carinskih postopkov med

državami članicami EU in državami kandidatkami za vstop v EU

V sklopu raziskave bom v nadaljevanju naredil še primerjavo med državami članicami

EU in državami kandidatkami oz. potencialnimi državami kandidatkami za vstop v EU.

V tem času Hrvaška še ni bila članica EU zato ni zajeta v statistiko, kot država članica

EU. Analiza je zanimiva zato, da ugotovim v kolikšni meri države kandidatke že

poznajo prednosti, ki jih prinaša poenostavljeni carinski postopki. V analizo so kot

države kandidatke zajete Hrvaška (HR), Makedonija (MK), Srbija (RS) in Turčija (TR).

Skupno število carinskih deklaracij omenjenih štirih držav predstavlja velik obseg

mednarodne trgovine z EU.

Tabela 12: Gospodarski subjekti v državah kandidatkah oziroma potencialnih državah

kandidatkah, ki uporabljajo poenostavljene postopke v letu 2013.

UVOZ IZVOZ

Število

gospodarskih

subjektov

% gospodarskih

subjektov, ki

uporabljajo

poenostavljene

postopke

Število

gospodarskih

subjektov

% gospodarskih

subjektov, ki

uporabljajo

poenostavljene

postopke

HR 20.989 1,2 % 9.483 2,7 %

MK 9.759 2,8 % 3.672 3,7 %

RS 23.265 0,3 % 14.555 0,4 %

TR 77.607 1,2 % 57.355 1,7 %

CC SKUPAJ 131.620 1,2 % 85.065 1,6 %

EU 1,2 milijona 19,0 % 1 milijon 20,0 %

Vir: Annual Report for the year 2013, 10. 11. 2014.

V tabeli 12 prikazujem število gospodarskih subjektov, ki so v letu 2013 pri vlaganju

carinskih deklaracij izbrali elektronski način komuniciranja s carinskimi službami.

Največji del vloženih deklaracij med državami kandidatkami odpade na Turčijo, saj je

92

največje gospodarstvo od teh štirih držav. Skupno število gospodarskih subjektov v EU

znaša približno 1,2 milijona, ki uporabljajo uvozne carinske postopke in 1 milijon, ki

uporabljajo izvozne carinske postopke v letu 2013 26 držav članic68). V primerjavi s

podatki iz prejšnjega leta to predstavlja povečanje za 1,4 % pri uvozu in 4 % pri izvozu.

Tudi delež gospodarskih subjektov, ki uporabljajo poenostavljene postopke, se je pri

izvozu in uvozu povečal na ravni EU v primerjavi z letom 2010 (pri uvozu za 5,4 % in

pri izvozu za 5,1 %). Ni pa bilo bistvene razlike v številu gospodarskih subjektov, ki

uporabljajo poenostavljene postopke v državah članicah. V povprečju je 19 %

gospodarskih subjektov, ki pri uvozu uporabljajo poenostavljene postopke in zajemajo

77 % vseh uvoznih deklaracij, pri izvozu je teh 23 % in zajemajo 70 % vseh izvoznih

deklaracij69.

Glede na majhno uporabo poenostavljenih postopkov s strani gospodarskih subjektov v

državah kandidatkah (graf 12) lahko sklepam, da še niso prepoznali prednosti, ki jih

prinašajo poenostavljeni carinski postopki, čeprav, kot smo videli v prejšnjem poglavju,

velja podobna ugotovitev tudi za nekatere države članice EU.

Graf 12: Uporaba poenostavljenih uvoznih in izvoznih postopkov v državah članicah

EU v letu 2007 in 2013

* za Hrvaško veljajo podatki samo za obdobje do vstopa v EU dne 1. 7. 2013

Vir: Annual Report for the year 2013, 15. 11. 2014.

Vsi kazalci, prikazani v grafikonih, kažejo smer vse večje uporabe poenostavljenih

postopkov. S prepoznavanjem prednosti, ki jih ponujajo elektronski poenostavljeni

postopki, in njihovo uporabo bodo lahko gospodarski subjekti svoje izkušnje prenesli na

68 Manjkajo podatki za Nemčijo in Hrvaško. 69 Število uporabnikov, ki uporabljajo poenostavljene postopke za uvoz in izvoz je zelo visoka

(169.366 gospodarskih subjektov na uvozu in 159.525 pri izvozu).

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

uvoz izvoz uvoz izvoz uvoz izvoz uvoz izvoz uvoz izvoz

HR MK RS TR EU

uvoz klasični postopek izvoz klasični postopek

uvoz poenostavljen postopek izvoz poenostavljen postopek

93

gospodarske subjekte, s katerimi poslujejo v teh državah, da se tudi oni vključijo v

takšen način poslovanja, če jim je v takšnem obsegu omogočen. V prihodnosti je lahko

ena od nalog carinske službe, da v okviru bilateralnega sodelovanja carinskih

administracij, prenese svoje znanje in izkušnje s tega področja v poslovanje teh

carinskih služb in tako omogoči našim gospodarskim subjektom nove prednosti na teh

tujih trgih.

6.1.6 Ovrednotenje hipoteze 3

Z izvedeno analizo uporabe poenostavljenih oziroma klasičnih carinskih postopkov

sem ugotovil, da se je v državah članicah EU med letoma 2007 in 2013 trend obrnil v

prid uporabe poenostavljenih carinskih postopkov. Primerjava podatkov pokaže, da se

v vse več državah EU carinske službe odločajo za uvajanje poenostavljenih carinskih

postopkov. Tudi Slovenija je s posodobitvijo poslovanja carinske službe v

proučevanem obdobju naredila velik korak naprej in je pri uporabi poenostavljenih

carinskih postopkov ena izmed najuspešnejših držav članic EU.

Na podlagi opravljene analize in trenda naraščanja uporabe poenostavljenih carinskih

postopkov lahko potrdim zastavljeno hipotezo in sprejmem sklep, da uporaba

poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja s strani gospodarskih subjektov v

poslovanju s carino v Sloveniji ne zaostaja za tistim v EU.

94

7 ZAKLJUČEK

Svetovna carinska organizacija je letos izbrala slogan Meje ločujejo, carina povezuje.

Meje so ločnica med državami in pomemben izziv vseh carinskih služb je poiskati

najboljše načine, kako meje preseči in povezati države, gospodarske subjekte, ljudi,

informacije in ideje.

Slovenska carina se dobro zaveda svoje pomembne vloge v mednarodni dobavni

verigi. V njeni domeni sta področji carin in trošarin ter z letošnjim letom tudi izvršbe.

Carinska služba stalno spremlja potrebe gospodarstva in se nanje odziva z

izboljševanjem svojim postopkov, informacijske podpore in drugimi ukrepi, ki

pripomorejo k njenim boljšim storitvam. Gospodarstvo s svojo težnjo po hitrih

transakcijah uvoznega in izvoznega blaga želi doseči boljše ekonomske učinke in s

tem postati konkurenčnejše na trgu. Zamudno in drago izvajanje carinskih postopkov je

lahko resna ovira pri poslovanju gospodarskih družb in carinska služba, kot eden

pomembnih členov v preskrbovalni verigi, lahko s poenostavitvijo carinskih postopkov

močno vpliva na konkurenčnost gospodarstva. Prav zato sem se z analizo v magistrski

nalogi odločil raziskati vpliv elektronsko podprtih carinskih postopkov na poslovanje

gospodarskih subjektov ter ugotoviti stopnjo implementiranosti in odziv gospodarskih

subjektov na uvajanje sodobnega elektronskega poslovanja s carinsko upravo. Za

testiranje navedenih tez sem uporabil v nadaljevanju navedene hipoteze, ki so

preverljive v teoriji in praksi:

uvedba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja prinaša prednosti

za gospodarske subjekte,

gospodarski subjekti so uspešno sprejeli možnosti uporabe elektronskega

poslovanja v poslovanju s carino,

uporaba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja s strani

gospodarskih subjektov v poslovanju s carino v Sloveniji ne zaostaja za tistim v

EU.

Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela, ki se medsebojno

povezujeta. V teoretičnem delu povzemam ugotovitve domačih in tujih avtorjev o

poslanstvu in ciljih carinske službe, konkurenčnosti gospodarstva, prednostih in

slabostih samih carinskih postopkov in pojasnim implementacijo e-poslovanja v

poslovanje carinskih služb. S proučitvijo teoretičnih dejstev in zakonskih podlag sem

spoznal prednosti in slabosti klasičnega in elektronskega načina poslovanja carinskih

služb ter prišel do sklepa, da uvedba poenostavljenih postopkov elektronskega

carinjenja prinaša prednosti za gospodarske subjekte, kar pomeni potrditev hipoteze 1.

Teoretični del sem nato povezal z analizo obstoječega stanja na področju

elektronskega načina poslovanja carinskih služb ter si tako pripravil okvir za osrednji

empirični del magistrske naloge, ki je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu sem

naredil analizo razvoja carinskih postopkov v Sloveniji za šestletno obdobje (2008–

2013) ter prišel do spoznanja, da je bil v proučevanem obdobju narejen velik napredek

pri uporabi poenostavljenih carinskih postopkov in da v letu 2013 poenostavljeni

95

carinski postopki prevladujejo nad klasičnimi carinskimi postopki. Število uporabnikov

elektronskih poenostavljenih carinskih postopkov se nenehno širi, kar je bilo tudi

pričakovano, glede na vse prednosti, ki jih ti postopki prinašajo. V elektronsko

poslovanje carinske službe na področju uporabe poenostavljenih postopkov

elektronskega carinjenja se vključuje vedno večje število gospodarskih subjektov, zato

je realna tudi napoved, da bo večina gospodarskih subjektov v prihodnosti prešla na

elektronski način poslovanja s carinsko službo, kot je to značilno za najbolj razvite

države na tem področju. Na osnovi teh spoznanj sem prišel do sklepa, da so

gospodarski subjekti uspešno sprejeli možnosti uporabe elektronskega poslovanja v

poslovanju s carino, kar pomeni potrditev hipoteze 2.

V drugem delu empirične raziskave sem se osredotočil na primerjavo uporabe

poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja med gospodarskimi subjekti v

Sloveniji in gospodarskimi subjekti EU. Z izvedeno analizo sem ugotavljal trend

uporabe poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja v posamezni državi

članici EU med leti 2007 in 2013. Rezultati analize so pokazali zmanjševanje

klasičnega načina izvajanja carinskih postopkov ter posledično pozitiven trend pri

uporabi poenostavljenih carinskih postopkov. Slovenija se glede uporabe

poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja tako na uvozni kot izvozni strani

nahaja v prvi tretjini držav v katerih gospodarski subjekti uporabljajo poenostavljene

postopke elektronskega carinjenja, s čimer lahko potrdim tudi hipotezo 3 in sprejmem

sklep, da uporaba poenostavljenih postopkov elektronskega carinjenja s strani

gospodarskih subjektov v poslovanju s carino v Sloveniji ne zaostaja za tistim v EU.

Uvedba informacijskih tehnologij v Sloveniji je bila strateško načrtovana, usmerjena je k

gospodarskim subjektom, njena uporaba pa se tudi v praksi odvija z bliskovito hitrostjo.

Vsekakor je na načrtovanje vplival vstop Slovenije v EU in njena strategija o povečanju

konkurenčnosti gospodarstva. Ugotovil sem, da je zapostavljeno e-poslovanje za

fizične osebe, izjema so samostojni podjetniki. Na tem področju bi carinska služba

lahko prilagodila nekatere postopke pri uvozu oz. izvozu blaga, kar je lahko njen izziv v

prihodnosti.

Danes si je carinska služba, ki je kot državni organ organizacijsko umeščena v sestavo

Ministrstva za finance, v okviru EU pridobila ugled ene najsodobnejših carinskih služb

tako glede odprtosti za uvajanje sodobnih, elektronsko podprtih in gospodarstvu

prijaznih postopkov, kot glede učinkovite zaščite državljanov in trga EU ter finančnih

interesov EU.

96

LITERATURA IN VIRI

SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE

BAUMBACH, Adolf in HEFERMEHL, Wolfgang, Wettbewerbsrecht / Gesetz gegen den

unlauteren Wettbewerb, Zugabeverordnung, Rabattgesetz und Nebengesetze, C. H.

Beck`sche Verlagsbuchhandlung, 16. Auflage, München, 1990.

BOBEK, Samo, mag. Simona Sternad, E poslovanje, Ekonomska poslovna fakulteta

Maribor, Maribor, 2007.

ČATER, Tomaž, Osnove konkurenčnih prednosti slovenskih podjetij, Doktorska

disertacija, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2003.

GRAHAM, Edward in RICHARDSON, David, Global Competition Policy. Washington:

Institute for International Economics, Washington, 1997.

KOREN, M. & ŽUNIČ, J., Carinski zakonik Skupnosti, Center Marketing International,

Ljubljana, 2004

KOŠIR, Franc, Strategija razvoja carinske službe do 2010, Carinska uprava RS,

Ministrstvo za finance, Ljubljana, 2005.

KOVAČIČ, A., GROZNIK. A. in RIBIČ.M., Temelji elektronskega poslovanja,

Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2005.

KOVAČIČ, A. in PEČEK. B., Prenova in informatizacija delovnih procesov. Fakulteta za

upravo, Ljubljana, 2004.

KUŠER, Marjan, Carinska deklaracija, elektronsko poslovanje. Carinska uprava

Republike Slovenije, Ljubljana, 2008.

KVENDERC, Miran, VAČOVNIK GORŠEK, Nina, mag. JENKO, Maja, Elektronski

nadzor nad gibanjem trošarinskih izdelkov (EMCS), Gradivo za usposabljanje, CURS,

Ljubljana, 2010.

LXNCH, Richard: Corporate strategy, 2nd edition, Financial Times/Prentice Hall (etc.),

Harlow, 2000.

MÜLLBACHER, Hans, DAHRINGER, Lee, LEIHS, Helmuth: International Marketing: A

global perspective, International Thomson Business Press, London, 1999.

97

PETEJAN, Aleš, Tržni vidiki konkurenčnih sposobnih podjetij v Sloveniji. Ekonomsko-

poslovna fakulteta Maribor, Inštitut za marketing, Maribor, 2004.

PORTER, Michael. The Competitive Advantage of Nations. London: Macmillan Press,

1990.

POTOČNIK, Janez,…[et al.]. Evropsko pravo: zbirka gradiv šole evropskega prava,

Primath, Ljubljana, 2004.

PUČKO, Danijel, ČATER, Tomaž, BUHOVAC-REJC, Adrijana, Strateški management

2. Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2006.

RAINER, R. K., E. TURBAN in R. E. POTTER, Introduction to information systems:

supporting and transforming business. John Wiley & Sons, Inc, 2007.

REBERNIK, Miroslav,…[et al.]. Teme iz podjetniške ekonomike, Poslovno ekonomska

fakulteta, Maribor, 1998.

SALONER G., SHEPARD A., PODOLNY J., Strategic Managemnet, John Wiley &

Sons, New York, 2001.

SNOJ, Boris,…[et al.]. Skupni tranzitni postopek in Skupnostni tranzitni postopek,

Carinska uprava RS, 2004.

ŠOBAR, Pavel, BOŠTJANČIČ, Stojan, Carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga,

carinjenje blaga, carinski postopek sprostitve blaga v prost promet, izvoz, VSD in ISD,

CURS, Ljubljana, 2012.

TURBAN, Efraim, MC MCLEAN, Ephraim in WETHERE, James, Information tehnology

for management: making connections for strategic advantage, John Wiley and Sons,

New York, Chichester, Weinheim, Breisbane, Singapore, Toronto, 1999.

ZUPANČIČ, Alojzij. Carinski postopki v EU, Odin, d. o. o., Ljubljana, 2008.

ČLANEK V REVIJI

BAMBERGER, Ingolt.1989. Developing Competetive Advantage. Journal of

Management 1989. str. 80−88.

DAY, G.S. in WENSLEY R., Assessing advantage: A framework for diagnosis

competitive strategy. Journal of marketing, vol. 52, št. 2, 1988, str. 2−4.

GRILC, P., Meje konkurence, konkurenčne politike in konkurenčnega prava, Pravnik,

št. 9−10, letnik 51, 1996, str. 467−492.

98

LAKERSTEEN, Esterson, The Global Competitiveness Report, World Economic

Forum, Geneva, 1998, str.48.

PITLIK, H., AND SCHRATZENSTALLER, M., Growth Implications of Structure and

Size of Public Sectors, WIFO Working Papers No. 404, Vienna, 2011.

URL=:«http://www.forschungsnetzwerk.at/downloadpub/Schratzenstaller_pitlik_2011.p

df/«. 8. 2. 2015.

PRAVNI VIRI

Direktiva Sveta 253/2003, z dne 11.2.2003 o sprejemu akcijskega načrta za carinsko

službo v Skupnosti,. UL L36/2003, 12.2.2003.

Konvencija o skupnem tranzitnem postopku z dne 20.5.1987. UL L št. L226/87,

13.8.1987.

Resolucija Sveta o strategiji za carinsko unijo, z dne 30. 5. 2001. UL C 171/2001,

15.6.2001.

Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93, z dne 2. julija 1993, o določbah za izvajanje

Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti. UL L 253/93, 11.

10. 1993.

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. oktobra 1992, o Carinskem zakoniku

Skupnosti. UL L 302/92, 19. 10. 1992.

Uredba sveta (ES) št. 450/2008, z dne 23. aprila 2008, o carinskem zakoniku

Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik). UL L 145/2008, 4.1.2008.

Zakon o finančni upravi – ZUF. Uradni list RS, št. 25/14. Z dnem uveljavitve tega

zakona je prenehal veljati Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno

prečiščeno besedilo, 113/05 – ZJU-B, 40/09 in 9/11).

Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES. Uradni list RS, št.

25/04, 28/06 odl. US in 111/2007.

Zakon o trošarinah – ZTro. Uradni list RS, št. 97/10 − uradno prečiščeno besedilo,

48/12, 109/12 in 32/14).

99

VIRI IZ RAZLIČNIH PUBLIKACIJ

Evropska komisija, Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo, Merjenje

rezultatov. Letno poročilo za leto 2013, TAXUD A1 / 2014/592251, Bruselj, 2014.

CURS, Letno poročilo 2013, Ljubljana, 2014.

CURS, Letno poročilo 2007, Ljubljana, 2007.

J.N., Sodelovanje portugalske carine z gospodarstvom in drugimi nadzornimi organi,

poročilo o usposabljanju, CURS, Ljubljana, 2012.

P.J., D.T., M-B.M., Konkurenčnost slovenskega gospodarstva v obdobju približevanja

Evropski uniji, Sintezno poročilo, Urad Republike Slovenije za makroekonomske

analize in razvoj, Ljubljana, 2003.

R-R.S., Carinski status blaga in tranzit (gradivo za seminar), CURS, Ljubljana, 2012.

R-R.S., Š.P.,D.M., Carinski postopki (gradivo za usposabljanje), CURS, Ljubljana,

2010.

R-R.S., Tranzitni postopek in poenostavljeni postopki, Usposabljanje za pridobitev

licence za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah, Much, Ljubljana, 2006.

S.R., Strategija razvoja carinske službe do 2012, CURS, Ministrstvo za finance,

Ljubljana, 2010.

S.R., Strategija razvoja carinske službe za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013,

CURS, Ljubljana, 2012.

Z.A., P.G., K.M., L.I., S.M., Novosti pri carinjenju, gradivo za seminar, CURS, Ljubljana,

2008.

Z.A., Uvod v carinski sistem in carinski postopek (gradivo za seminar), CURS,

Ljubljana, 2008.

Z.A., Uvod v carinski sistem in carinsko pravo (gradivo za seminar) Ljubljana, CURS,

2011.

VIRI IZ INTERNETA

European commission, Directorate general taxation and customs union, Electronic

Customs Multi-Annual Strategic Plan 2008, Brussels, 5 September 2008, TAXUD

100

/477/2004.URL=:.http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/Informacije/Pod

jetja/E_carina/MASP_Rev_9_-_Main_body.pdf.«. 9. 9. 2014.

European Commission, New customs transit systems for Europe, Office for Official

Publications of the European Communities, © European Communities, Luxembourg,

2001. URL=:« http://ec.europa.eu/taxation_customs/customs/procedural_aspects/tran

sit/common_community/index_en.htm«. 9. 9. 2012.

European commission, Directorate general taxation and customs union, Transit manual

(NCTS), Brussels, 18 September 2006, TAXUD/1953/2003. URL= »http://ec.europa.

eu/taxation_customs/resources/documents/customs/procedural_aspects/transit/commo

n_community/ncts_manual_en.pdf«. 5. 8. 2014.

European commission, Excellence in public administration for competitiveness in EU

Member States, URL= »(http://ec.europa.eu/enterprise/policies/industrial-competitivene

ss/monitoring-member-states/improving-public administration/index_en.htm)«. 25. 1.

2015.

European Commission, Taxation and Customs Union, Authorisation for simplified

procedures (SASP), URL=«http://ec.europa.eu/taxation_customs/customs/procedural_

aspects/general/centralised_clearance/index_en.htm«. 2. 9. 2013.

Evropska komisija, Generalni direktorat za komuniciranje: Urad za publikacije Evropske

unije, Carinska unija EU, URL=« http://europa.eu/pol/index_sl.htm«. 3. 9. 2014.

Evropska komisija, Generalni direktorat za obdavčenje in carinsko unijo, Pooblaščeni

Gospodarski subjekti, Bruselj, 2007, TAXUD/2006/1450. URL=«: http://ec.europa.eu/ta

xation_customs/resources/documents/customs/policy_issues/customs_security/AEO_g

uidelines_sl.pdf«. 2. 9. 2013.

Komisija Evropskih Skupnosti, Strategija za nadaljnji razvoj carinske unije, Bruselj,

1.4.2008,COM(2008), URL=«: http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/O

_carini/Strategija_za_nadaljnji_razvoj_carinske_unije.pdf«. 5. 9. 2013.

Measuring business regulations. Trading across boredrs. URL=« http://www.doingb

usiness.org/data/exploreeconomies/finland#trading-across-borders«. 8. 9. 2014.

Measuring business regulations. Trading across boredrs. URL=« http://www.doingbus

iness.org/data/exploreeconomies/slovenia#trading-across-borders«. 8. 9. 2014.

MIKUŽ, Stanislav, Poenostavljeni postopki carinjenja, URL=«http://www.finance-

akademija.si/index.php?go=article&artid=228549«.12. 5. 2013.

Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Navodilo o poenostavitvah v tranzitu, št.

3/2011.URL=«:http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/Navodila/2011/Na

101

vodilo_%C5%A1t._3_2011_-_1.__pre%C4%8Di%C5%A1%C4%8Deno_besedilo.pdf«

2. 9. 2013.

Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Navodilo o poenostavitvah pri carinjenju

blaga,št.15/2012.URL=«:http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/Navodil

a/2012/Navodilo_st._15_2012_-_1._osnovno_besedilo.pdf«. 9. 5. 2013.

Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Navodilo o izvajanju postopka izvoza št.

6/2004.URL=«:http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/pageuploads/Zakonodaja/

Register_spl._aktov_car.sluzbe/Navodila/Navodilo_6_2004_3.precisceno.pdf«.1.10.

2012.

Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Navodilo o gibanju in

izvozu trošarinskega blaga z odlogom plačila trošarine, št. 2/2011. URL=«: http://www.

carina.gov.si.fileadmin/curs.gov.si/internet/Navodila/2011/Navodilo_st._2_2011__Osno

vno_besedilo.pdf«. 10. 5. 2012.

MLEKUŽ, Tatjana, Prednosti pridobitve statusa pooblaščenega gospodarskega

subjekta (AEO). URL=:«http://www.vseodavkih.si/media/File/RDP9_D6.pdf«. 15. 9.

2012.

MLEKUŽ, T. Carinsko pravo v EU, drugi del. URL=:«http://www.pf.uni-mb.si/datoteke

/bernarda/gradiva/seminar_za_studente-november2008 _2_del.ppt«. 15. 9. 2012.

OSTERWALDER, Alexander in PIGNEUR Yves, An e-Business Model Ontology for

Modeling e-Business, Proceeding of the Bled Electronic Commerce – Conference

[online]. June, 17−19, 2002. URL=:« http://aisel.aisnet.org/bled2002/2/«. 8. 2. 2013.

Svet evropske unije, Strategija za nadaljnji razvoj carinske unije, dokument Komisije

COM(2008) 169 konč. Bruselj, 2. april 2008 (02.04) (OR. en) 8027/08.

URL=«:http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/internet/O_carini/Strategija_za_n

adaljnji_razvoj_carinske_unije.pdf«. 11. 5. 2013.

Vlada R Slovenije, Strategija razvoja Slovenije, UMAR, 2005. URL=«: http://www.mgrt.

gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DPK/StrategijarazvojaSlovenije_-_final.pdf«.

5. 9. 2013.

VRAČUN, Žani, e-carina: projekt uvedbe sistema EMCS, URL=«http://www.fm-

kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-033-8/prispevki/Vracun%20Zani.pdf«.12. 6. 2014.

WCO, SAFE Framework of standards. (2007). World Customs Organization. URL=«htt

p://www.wcoomd.org/files/1.%20Public%20files/PDFandDocuments/SAFE%20Framew

ork_EN_2007_for_publication.pdf.«. 9. 9. 2012.

102

SEZNAM TABEL

Tabela 1: Podrobnejši podatki o potrebnih uvozno/izvoznih postopkih, dokumentih,

stroških in času za izvedbo poslov za Slovenijo in Finsko v letu 2013. ...... 34

Tabela 2: Začeti in končani tranzitni postopki v Sloveniji v obdobju od leta 2011 do

2013 .......................................................................................................... 42

Tabela 3: Podatki o uvozu v obdobju od leta 2010 do 2013 ........................................ 48

Tabela 4: Število gospodarskih subjektov, ki so poslovala s carino pri uvozu v obdobju

od leta 2010 do 2013 ................................................................................. 50

Tabela 5: Podatki o izvozu v obdobju od leta 2010 do 2013........................................ 50

Tabela 6: Število gospodarskih subjektov, ki so poslovali s carino pri izvozu v obdobju

od leta 2010 do 2013 ................................................................................. 51

Tabela 7: Ugodnosti glede na posamezno vrsto potrdila ............................................. 54

Tabela 8: Vrste poenostavitev ..................................................................................... 55

Tabela 9: Število izdanih potrdil AEO v Sloveniji v letih od 2010 do 2013 ................... 58

Tabela 10: Število in vrsta izdanih potrdil AEO v EU ................................................... 59

Tabela 11: Število vloženih carinskih deklaracij v SLO in EU ...................................... 81

Tabela 12: Gospodarski subjekti v državah kandidatkah oziroma potencialnih državah

kandidatkah, ki uporabljajo poenostavljene postopke v letu 2013. ............. 91

SEZNAM GRAFOV

Graf 1: Delež uporabe poenostavljenih in rednih carinskih postopkov v letih 2012 in

2013 .......................................................................................................... 49

Graf 2: Razvoj poenostavljenih carinskih postopkov v Sloveniji od leta 2008 do 2013 83

Graf 3: Razvoj poenostavljenih carinskih postopkov v EU ........................................... 84

Graf 4: Delež uvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2007 ................................................................................................. 85

Graf 5: Delež uvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2013 ................................................................................................. 86

Graf 6: Trend rasti poenostavljenih carinskih postopkov na področju uvoza med letoma

2007 in 2013 .............................................................................................. 87

Graf 7: Delež izvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2007 ................................................................................................. 87

Graf 8: Delež uvoznih poenostavljenih in klasičnih carinskih postopkov po državah EU

v letu 2013 ................................................................................................. 88

Graf 9: Trend rasti poenostavljenih carinskih postopkov na področju uvoza med letoma

2007 in 2013 .............................................................................................. 89

Graf 10: Uporaba poenostavljenih uvoznih in izvoznih postopkov v državah članicah

EU v letu 2013 ........................................................................................... 90

Graf 11: Uporaba poenostavljenih uvoznih in izvoznih postopkov v državah članicah

EU v letu 2007 in 2013 .............................................................................. 90

103

Graf 12: Uporaba poenostavljenih uvoznih in izvoznih postopkov v državah članicah

EU v letu 2007 in 2013 .............................................................................. 92

SEZNAM SLIK

Slika 1: Gibanje trošarinskih izdelkov .......................................................................... 74

Slika 2: Označevanje blaga v TARIC-u ....................................................................... 77

104

SEZNAM KRATIC

AEO Pooblaščeni gospodarski subjekt (angl. Authorized Economic Operator)

CIS Carinski informacijski sistem

CURS Carinska uprava Republike Slovenije

CZ Carinski zakonik

EMCS Sistem za nadzor gibanja trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine (Excise Movement and Control System)

EU Evropska unija

FURS Finančna uprava Republike Slovenije

HU Hišna carinjenja pri uvozu

HI Hišna carinjenja pri izvozu

PU Poenostavljen postopek uvoza

PI Poenostavljen postopek izvoza

RIP Računalniška izmenjava podatkov

SIAES Izvozni carinski postopek (angl. Slovenian automated export system)

SIAIS Uvozni carinski postopek (angl. Slovenian automated import system)

SINCTS Tranzitni carinski postopek (angl. Slovenian national transit custom system)

TARIC Integrirana tarifa Evropskih skupnosti (Tarif Intégré de la Communauté)

105

IZJAVA O AVTORSTVU

S podpisom zagotavljam, da:

je predloženo magistrsko delo z naslovom E-CARINA IN NJENA

USMERJENOST H GOSPODARSKIM SUBJEKTOM izključno rezultat mojega

lastnega raziskovalnega dela;

je delo popravljeno v skladu s pripombami mentorja in članov komisije;

sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v

predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata

bodisi v obliki dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so

tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastno – kaznivo po zakonu (Zakon o

avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) – Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001,

30/2001 – ZCUKPIL, 43/2004, 17/2006, 114/2006 – ZUE, 139/2006, 68/2008,

110/2013);

je elektronska oblika identična s tiskano obliko predloženega dela ter soglašam

z objavo dela na fakultetnih straneh;

da je delo lektorirala mag. Nataša Koražija, prof. slov.

Borut Gomboc